Pred nami je nenavadna zbirka barbarizmov nemškega izvora, besed, ki še danes živijo v slovenskem pogovornem jeziku. Njena avtorica, Alenka Pirman, se je odločila, da svoje dolgoletno delo predstavi tudi v knjižni obliki in ga tako ponudi v presojo strokovnjakom in v uporabo širši slovenski javnosti. Čeprav Alenka Pirman po izobrazbi ni jezikoslovka, se je zbiranja, predvsem pa dopolnjevanja in končnega urejanja besed lotila s presenetljivo zavzetostjo. Vzporedno z iskanjem in zapisovanjem v pogovornem jeziku ohranjenih germanizmov je študijsko preučevala izsledke najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev, ki so se z iz nemščine izposojenimi besedami tako ali drugače ukvarjali. Prve besede je Pirmanova zabeležila leta 1989, do avgusta 1994 pa je zbirka (v tretji verziji tipkopisa) obsegala že 1327 besed. V približno istem času je Pirmanova po naključju naletela na zbirko Franceta Planine, ki se je ukvarjal z nemškimi izposojenkami v loškem govoru. Planinčevo delo je bilo leta 1978 objavljeno v zborniku Loški razgledi. Zbirki je združila in nadaljevala z zapisovanjem. Končna redakcija, v decembru 1996 pripravljena za knjižno izdajo, je obsegala 2002 besedni enoti.
Težko je ugotoviti, kaj je spodbudilo Pirmanovo, da se je začela ukvarjati s tako nevsakdanjim konjičkom, zanesljivo pa je, da so jo jezikovni barbarizmi v veliki meri spremljali že v otroških letih. Oče Igor in mama Ivica sta jih v vsakdanjih družinskih pogovorih veliko in s posebnim veseljem uporabljala (tudi pri oblikovanju zbirke sta ji s številnimi nasveti in koristnimi popravki ves čas stala ob strani), Alenkino pretanjeno uho pa je bilo občutljiv senzor za vsakršne jezikovne posebnosti, še posebej ko se je začela zavedati razlike med jezikom, ki ga je prinesla od doma in z ulice, in jezikom, ki ga je bilo treba uporabljati v šoli.
Kot najstnica je v svoje besedišče brez predsodkov jemala različne slengovske prvine svoje interesne skupine, te pa so bile, glede na takratno silovito vdiranje anglosaških prvin v slovenščino, večinoma angleškega izvora. Izposojenke iz angleščine so še vedno središče jezikovnih inovacij, neposredni vpliv nemščine pa je danes relativno majhen, zato lahko nagnjenje do nemških izposojenk pri Pirmanovi razlagamo kot posebno močno čustveno navezanost na posamezne germanizme, ki jih v svojem vsakdanjem govoru zelo pogosto uporablja in katerih pomen zaznamuje tudi njeno osebno življenjsko zgodbo. Na enem od številnih listkov in lističev, na katere je germanizme v procesu zbiranja zapisovala, je skupina besed z oznako: ‘moje najljubše’. Navajam jih v zaporedju, ki je označeno na lističu: štuk, cajtnot, frej, regele, šlamparija, pasoš, gvišen, rumpel, kaselc, andaht, špas, štefnati.
Slovenci smo bili od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado in zaradi tega pod znatnim vplivom nemškega jezika. Šele v času prebujanja narodne zavesti v prejšnjem stoletju se je začel naš jezik polagoma čistiti tujih vplivov. Jezikovni plevel, ki se je stoletja razraščal, je bilo nemogoče populiti v nekaj desetletjih in zato prihaja na dan tudi danes. Le redke izposojenke so se tako udomačile, da zanje ne bi imeli nobenega drugega izraza, toda kaj ko so tako žmohtne in jih je tako slastno izgovarjati, da se jim je v pogovornem jeziku zares težko odpovedati. (In zakaj bi se jim, pravi Pirmanova.) Zelo težko je ločiti, kaj je prevzel slovenski sleng neposredno iz nemščine, kaj pa šele iz domačih neuglednih socialnih dialektov, zlasti meščanskega nižjega občevalnega jezika.
Tisočletno sožitje obeh jezikov je zapustilo v slovenščini globoke sledove, in čeprav se je naš knjižni jezik, kolikor je bilo sploh mogoče, otresal neljube dediščine, si še vedno nismo na jasnem, kje je meja med dovoljenimi in nedovoljenimi germanizmi. Neposredno nas nemščina ne ogroža več, toda njen vpliv je še vedno močan. Vedno manj naših ljudi zna nemško, zato so seveda izgubili tisti kriterij, ki je vodil naše dede in očete pri čiščenju jezika. Celo najhujši zagovorniki knjižnega jezika se zavedajo, da so nemške izposojenke še vedno problem, ki zahteva opreznost, ups, previdnost.
Vse to so razlogi, zaradi katerih bi potrebovali izčrpno monografijo o celotnem obsegu nemških vplivov z našega slovenskega stališča. Zajeti bi morala ne samo izposojenke, zgodovinske in še žive, ampak tudi kalke, dobesedne prevode, frazeologijo in miselne zveze, ki so prodrle v strukturo jezika. Nekaj dela na tem področju je opravil Slovenski etimološki slovar in njegov začetnik dr. France Bezlaj, radoživo pa njegovo delo na SAZU nadaljujeta Marko Snoj in Metka Furlan.
Kar si povprečen Slovenec predstavlja pod pojmom osovraženi germanizmi, so pravzaprav samo mlade izposojenke, ki so šele v zadnjih stoletjih začele intenzivno vdirati v pogovorno slovenščino. Rokodelski pomočniki so s svojih obveznih potovanj po srednji Evropi prinašali domov skupaj z izpopolnjeno tehniko pravo poplavo nazivov za orodja in gradiva, slovenska služkinja pa se je pri nemški meščanski gospodinji navzela besed za jedi in kuhinjske predmete. Kasneje se je temu pridružila še nova industrija, omenimo samo značilni knapovski in železničarski sleng, pa tudi mlajšega avtomobilističnega.
Pirmanova se je po začetnem navdušenju, ko je zabeležila germanizme, ki se v vsakdanjem govoru najpogosteje uporabljajo, zavedla, da tako obsežnega dela ne bo mogla opraviti brez osnovne znanstvene predpriprave. Zato se je postopoma poglabljala v zgodovino slovenskega jezika, segla je po Trubarjevem katekizmu, v katerem jo je presenetila obilica tujščine - takšna je bila namreč podoba takratne dolenjske govorice. V poznejših Trubarjevih delih se vidi, kako je začel jezik popravljati. Čiščenje je močno napredovalo pri Dalmatinu, pozorno oko Pirmanove pa se je ustavilo tudi pri Adamu Bohoriču in pri njegovi slovenski slovnici z naslovom Arcticae horulae - Zimske urice, s katero je dal Bohorič slovenskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. Zato si je Pirmanova prav pri Bohoriču izposodila ime za svojo zbirko, kar je v tem primeru prav paradoksalno.
Pri njenem preučevanju zgodovine slovenskega jezika jo je še posebej zanimalo vprašanje slovenskega strahu pred jezikovno germanizacijo in s tem v zvezi ilirsko gibanje, ki je videlo rešitev v politični enotnosti s Hrvati in v jezikovnem zbližanju z njimi. Iz tega se je rodil bolni purizem naslednjih desetletij: mrzlično brskati za vsem, kar je v jeziku tujščine, pleti, puliti, ruvati. In s čim zadelati vrzeli? Seveda z besedami iz drugih slovanskih jezikov. Kdor ne verjame, naj si ogleda usodo tehle besed: farbo so prepleskali s češko barvo, ki je prav tako iz nemščine ali z bojo, ki je turška; za kamelo so vzeli ruskega velbloda (češ ta žival veliko blodi!), ki je izhajala iz gotskega ulbandus in ta iz elefanta; šipo so zamenjali s steklom, pa sta to dva različna pojma in oba izposojena. Najbolj grozni pa so kalki ali dobesedni prevodi: naš najočitnejši zgled so starši, po nemško Eltern, medtem ko imajo drugi Slovani besedo iz korena rod - roditelji.
Za purista so popačenke grozne besede, Pirmanova pa ima nasprotno z njimi veliko veselja. Zato se je razveselila podatka, da bo beseda šporget zagotovo prišla v četrto knjigo Slovenskega etimološkega slovarja; šporget je zelo zanimiva beseda. Dobili smo jo kot realijo s severa, nemški Sparhert, ki je pomenil šparovno ognjišče, ker je porabil manj kot prejšnja kurišča. Hrvatje so to prevedli, od tam imamo mi štedilnik, izpeljan iz hrvaškega glagola štediti. Toda štedilnik je zdaj za purista lepa beseda, šporget pa bog ne daj.
Naslednji daljši postanek je Pirmanova naredila pri velikem jezikovnem in jezikoslovnem dejanju: Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju (1894/95). Iz Pleteršnika so črpali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom.
Pleteršnikov odnos do tujih besednih prvin je bil precej nerazčiščen. Bil je popustljivejši do romanskih kot do germanskih prvin. Tako je za današnje knjižno dnina sprejel v slovar zahodnoslovensko žernada (prim. it. giornata), ni pa sprejel štajerskega tavrh (nem. Tagwerk). Da se je Pirmanova s Pleteršnikom temeljito ukvarjala, nam dokazuje podatek, da je v prvi verziji svoje zbirke še kolebala med odločitvijo za besedo žernada (ob stolpcu besed na ž je z roko napisano dodala besedo žernada, a jo je označila z vprašajem), v drugi, že precej prečiščeni verziji pa jo je že izločila, uvedla pa je taverh, ki ga piše še kot taberh.
Pri Pleteršniku si Pirmanova ni mogla razložiti nagiba, zakaj je pri t. i. vulgarnih izposojenkah iz nemščine ene sprejel, drugih pa ne; stopnja vulgarnosti gotovo ni odločala pri zavrnitvi besede Šuštar, tišlar, Žnidar, zašuštrati, šlampast in podobno, če je sprejel v slovar bolj robate, kot so npr. rakelj, šajtrga, zašraubati, žajfa, žlajdra, žlavsa, žmah ipd.
Pirmanova je bila pri odločitvah za uvrstitev posameznih besed precej bolj suverena, čeprav ji lahko na nekaterih mestih očitamo določene pomanjkljivosti: raziskovanju resničnega izvora slengovskih izrazov, posebej pri nižjem občevalnem jeziku, se očitno ni posebej posvečala (prim. npr. besede kibic, škis, fris, od šuba), pri izpeljankah iz nemškega Affen je v končni verziji izpustila zvezo afne guncati, še bolj pa preseneča dejstvo, da sploh ni upoštevala zelo pogoste besede afenkenig (nem. Affenkönig). Pridevnik fajhten razlaga samo v dobesednem prevodu vlažen, ne pa tudi v prenesenem - okajen; v zvezi z glagolom trajbati ne omenja še vedno žive trajbati si ga (onanirati). Zagotovo ji ni tuja oblika coknpok oz. sakumpak (nem. mit Sack und Pack) - z vso prtljago, z vsem, kar ima.
Daleč največ pozornosti med slovenskimi jezikoslovci je Pirmanova namenila Antonu Brezniku in njegovemu delu Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Breznikova velika predanost lepemu slovenskemu jeziku jo je vzpodbudila, da se je lotila strastnega prebiranja Cankarjevih del, ki so ji ga gimnazijske ure slovenščine sicer za dolga leta priskutile.
Breznik je bil povprečno nadarjen, a neizmerno priden, vesten, vztrajen in nesebičen delavec. Korenina njegovega uspeha je bila v močni volji, spominski moči in neizmerni pridnosti in vztrajnosti. S temi Breznikovimi lastnostmi se je Pirmanova zlahka poistovetila, zato ji je ravno Breznikovo delo pomagalo, da je zbrko z vztrajnostjo in trmo uredila in kljub številnim oviram poskrbela, da je izšla v knjižni obliki.
Breznik je bil prepričan, da smo Slovenci po nemarnosti izgubili že veliko domačih izrazov in brez potrebe sprejemali tujke. Takole pravi: ‘Počasi se bodo pozabile besede kakor peč, ognjišče, ker z novimi napravami sprejemamo tudi izraze. Mi in Hrvatje rabimo vsaj domač izraz štedilnik, Srbi pa so sprejeli nemško besedo šporet’.
Breznik je zelo cenil Cankarja in je o njem zapisal: ‘Cankar je tudi jezik zajemal iz življenja in ne več iz mrtvih virov, iz časnikov in besednjakov, domačih in tujih. Naslonil se je na živi ljudski jezik in je vedno bolj opuščal prazne knjižne izraze.’
Tudi Pirmanova je podrobno raziskovala Cankarjev odnos do jezika in je njegove izposojenke v eni od različic svoje zbirke uvrstila v posebno skupino z naslovom Ivan Cankar, v kateri so npr.: manira, ženirati, imponirati, puf, inficirati, amuzirati, krokati, kredit, škandal, tantijema, kontrakt..., čeprav je upoštevala dejstvo, da je Cankar razne izposojenke uporabljal predvsem v pismih in pa takrat, kadar je hotel smešiti slabe pisatelje in puhloglave izobražence.
Posebna beležnica, v celoti popisana z izpiski iz Cankarjevih del in predvsem iz pisem, ki sem jo našla med njenimi zapiski, nedvomno kaže na nadaljevanje jezikoslovnih prizadevanj Alenke Pirman. Njeno izhodišče v strastnem zanimanju za slovenski jezik sta Cankar in pa zavest o tem, da je jezik, kakršen je, neizpodbitno dejstvo in da knjižnost ni nikakršen kriterij. Pomembno je, da je beseda slovenska, da je danes v rabi, da je bila v rabi nekoč ali da jo poznamo iz narečij. Takšen zdrav odnos do jezika pa je pri Pirmanovi izdatna popotnica za nadaljevanje njene jezikoslovne poti. Bon voyage, Alenka Pirman.
Pleteršnikov slovar in sočasno slovensko slovaropisje, objavljeno v zborniku Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi II, s. 273, Ljubljana, 1983