Predgovor.

Že precej po prihodu svojem na Hrvatsko sem se bil namenil, da popišem vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečno mikalo zvedeti, kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime „Bahovi huzarji“ in kako bodo varovali in branili proti njim hrvatski „Iliri“ svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje opazke sem zdaj zbral, in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal naslov „Bahovi huzarji in Iliri“. Kar pripovedam v njej, potrdijo mi batje Hrvatje brez dvojbe, da je resnica. Jaz popisujem to, kar sem

videl sam na svoje oči in čul na svoja ušesa. Priobčujem pa tudi mnoge take reči, katere so mi pravili moji slovenski in hrvatski prijatelji in znanci. Ti možje so bili resni in ugledni poštenjaki, kojim sem smel brezpogojno verjeti. Jedini izjemek je moj varaždinski tovariš (Franta), ki se je rad lagal, kadar ga je ščegetal kak nemški „vic“. Svoje pustolovščine mi je pravil dostikrat ali vsako pot nekoliko drugače. Njegovi rojaki so sodili, da prodaja rad tuje doživljaje za svoje.

V svoji knjigi se spominjam mnogih uradnikov in učiteljev s pravim imenom njihovim. Ali vselej mi ni bilo mogoče povedati resničnega imena, ker tisti možje še živé, ali pa bi bil mogel razžaliti z istinitim nazovom njihovim sorodnike njihove. Nekoja taka imena sem izpremenil samo nekoliko, n. pr. Zorkar, major Huber, dijak Kočar, profesor Hiler. Popisani roman Ivana Slobodina je, žal, povse resnična povest, ali pravih imen nisem smel naznaniti, nekaj radi sebe samega, še bolj pa zato, da ne bi užalil kakega uda častite in vse hvale vredne dostojne Šumićeve rodovine. Čisto novo ime sem dal tudi profesorjema Beni-Hukepaku in negodniku Prijapu-Šufterletu. Izbral sem tako ime, ki jima pristaja in ju označuje bolje nego tisto, katero sta prejela od svojih roditeljev.

V jedni reči pa moram javno priznati svojo nevednost. V knjigi govorim o mnogih uradnikih, ali skoraj nikoli nisem povedal, kaj so bili, to je, na koji službeni stopinji in v katerem dijetnem razredu so se nahajali. Službene naslove njihove sem že zdavnaj pozabil. To bi se zdelo pravim Meternihovim birorokratom neoprosten greh, ali jaz se nadejam, da bi mi ga naši demokratični

čitalci ne zamerijo prehudo. Melinčević je bil menda referent pri deželni vladi. Za nesramni preskok v nemški tabor ga je doletela sijajna nagrada. Postal je, če se ne motim, nekak svetnik, nemara dvorski, ali zagotovo tega ne morem trditi. O vsemogočnem Švabu vem, da je bil podpredsednik najvišjemu deželskemu sodišču, čigar nominalni predsednik je bil po starem zakonu ban. Ali njegovima glavnima somišljenikoma in pomočnikoma ne vem več pravega naslova; znano mi je zdaj le še toliko, da sta bila Šmid in Rulic višja sodna uradnika in da je deloval Rulic v Slavoniji. Strangfeld je stal v prvi vrsti Bahovih birokratov in sovražnikov hrvatskemu narodu, ali službenega naslova mu več ne pomnim. O Ulepiču mi je ostalo v spominu samo to, da se je bavil z zemljiščno odvezo. O velesimpatičnem Iliru Ilijaševiću govoriti mi je bolj obširno. On je bil šolski svetnik pri deželni vladi in nadzornik glavnih in realnih šol zagrebških. Jaz ga imenujem nadzornika narodnih šol sploh. Tako smo ga zvali takrat vsi in to po pravici, kajti imel je na svoji skrbi osnovo in razvitek vseh narodnih, to je vseh glavnih in začetnih šol v mestih in na deželi. Ilijašević ni nadziral le zagrebških učilnic, nego je zahajal rad, kadar je utegnil, na pr. dopustu tudi v druge narodne šole, da se uveri, kako se izvršujejo težnje, navodila in zapovedi njegove in banove. Ta odlični mož je letos umrl v visoki starosti. Vse hrvatske novine so ga hvalile in povzdigovale kot preizvrstnega rodoljuba, pesnika in pisatelja šolskih knjig, ali, kar je meni znano, prezrle so skoro vse njegove izredne pedagoške sposobnosti, vrline in zasluge. On je bil prvi ustanovnik in brižljiv oče do malega vseh narodnih šol na kmetih. Mesta

in trgi so imeli že tudi pred l. 1852. svoje učilnice, ki pa so borno životarile in hirale, dokler jim ni vdihnil Ilijašević novega, svežega življenja, da so se mogle kosati z najboljšimi nemškimi v Cislajtaniji. Povsod so mi zatrdili mojže vseh stanov, da so dobili svoje veselje za narodno šolstvo posredno ali neposredno od Ilijaševića in njegovih prijateljev in privržencev. On je znal vneti in oduševiti istega bana Jelačića za narodno šolo in prosveto, kojo je pospeševal vrli ta junak na vso moč skrbno skoro do zadnjega vzdiha svojega navzlic vsej politični popustljivosti in onemoglosti, kojo so mu očitali tudi najboljši prijateiji v mračni dobi Bahove grozovlade. Krivo so poročale tudi nekoje novine, da se je Ilijašević 1857. l. sam odpovedal državni službi radi neprenosnih političnih prilik. Jaz sem vprašal našega nadzornika Jarca, če je Ilijašević sam hrepenel po kanonikatu? On se je zasmejal ironično in dejal: Ilijašević je bil povišan proti svoji volji in želji. Vlada je ukrenila: Promoveatur ut amoveatur! „Ilijaševič ist ein sehr fähiger Mann, aber zu exaltiert. Solche Schulräte kann die Regierung nicht brauchen.“

J. T.

I. Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih huzarjev.

Leta 1853. sem dovršil svoj uk na Dunaju in se dal izprašati še isto leto. Potrdili so me o božiču za vso gimnazijo. Že o počitnicah mi je došlo iz Trsta povabilo tamošnje nemške gimnazije ravnatelja Vidica, naj pridem za suplenta na njegov zavod. Priporočili so me bill moji dunajski znanci: doktor Čižman, suplent Legiša in še nekateri drugi. Dva dni potem pa mi je ponudil nadzornik Jarc službo na Hrvatskem, v gimnaziji varaždinski. Jaz nisem dolgo premišljal in omahoval, na katero stran se mi je obrniti. V Trstu bi moral razlagati vse po nemški, v Varaždinu pa je vladal takrat kakor po vsej Hrvatski v šolah še narodni jezik, ki se je imenoval ilirski. Vroče rodoljubje in mržnja na silovito nemščino sta mi veleli, da grem v Varaždin. Še zdaj se dobro spominjam, kako neizrečeno radostno mi je spotoma poskakovalo srce, da pridem med brate Hrvate v središče jugoslavjanskega¹ gorišča za dom in rod in

prisegal sem sam v sebi, da se bom boril tudi jaz z vsemi silami svojimi v njihovih vrstah zoper nastopajočo povodenj germanizacije, za svete pravice njihove in naše narodnosti. Prišedši na svoje mesto sem se uveril le prehitro, kako grozno sem se motil, da najdem na Hrvatskem splošno oduševljenje za slavjanske ideale in ravno tako splošno srditost na Nemce in njihove podrepnike. Moja zmota je bila gotovo odpustna, kajti preteklo je komaj pet let, kar so se bili vzdignili Hrvatje za svoje pravice tako iskreno, viharno in ponosno, kakor se je spodobilo prvoboriteljem južnoslavjanske svobode in glavnim boriteljem habsburške monarhije.

Prišedši v Varaždin sem se pogovarjal dalje časa s poštnim upravnikom. Ogovoril sem ga po slovenski, on me je razumel, ali odgovoril mi je po nemški. Jaz ga prosim, ako ne zna slovenski, naj govori po hrvatski, koji jezik mi je že toliko časa znan, da ga bom razumel. Smehljaje se mi veli upravnik zopet po nemški:

„E, gospod, jaz znam dobro i slovenski, i hrvatski, ali tu pri nas v Varaždinu je navada, da se z gospodi govori po nemški. Do malega vsi bi se razžalili, da jih vprašate kaj po hrvatski.“ Jaz se od osupnosti stresem in zaječim: Bog se usmili, kaj res ni na Hrvatskem nič bolje nego pri nas na Slovenskem? Upravnik pokima z ramama in zatrdi: „Prav tako je, kakor sem rekel. Midva tega ne izpremeniva: „Deutsch ist nobel, slawisch ist für’s gemeine Volk.“ Mož je govoril bridko resnico. Stanoval sem najprej v veliki gostilnici „pri jagnjetu“ ali pravzaprav „Zum Lamm“. Gospodinja in vsi služabniki in služabnice so se pomenkovali z gosti in med sabo samo po nemški. Nekateri so bili po rodu trdi Nemci, drugi pa ponemčeni Slovenci iz južne Štajerske. In kakor „pri jagnjetu“ je bilo tudi v vseh drugih velikih gostilnah. Povsod sem čul nemški pogovor, nemško računanje. Radi deževnega vremena sem sedel precej prvi dan po prihodu v Varaždin več ur v kavarni. Niti v njej nisem slišal ni jedne hrvatske besede, na mizah ni bilo ni jednega slavjanskega lista. Na isto sramoto sem se nameril pozneje v vseh boljih, to je v vseh gosposkih prodajalnicah. Trgovci in trgovke so govorili s svojimi rodovinami in služabniki povsod po nemški, s prostimi kupci so se menili seveda, ker se drugače ni dalo, po „hrvatski“, to je po bezjaški ali kajkavski, ali gosposkemu človeku niso privoščili domače besede. Ko sem potreboval krojača, svetovali so mi, da naj grem k Apelu. Bil sem ž njim drugače prav zadovoljen, ali tudi on je nemškutaril z vso svojo rodbino in pomočniki. Moj črevljar je bil Slovenec, nemščino je lomil, da Bog pomozi, ali ga dolgo nisem mogel pregovoriti, da bi se pomenkoval z mano po domače. Proti

zimi je prišlo v Varaždin krdelo nemških igralcev. Gledališče si je priredilo v neki gostilnici. Večkrat sem se napotil tja tudi jaz, ne radi glume, nego da opazujem poslušalce in poslušalke. Na moje veliko veselje se ni zbralo nikoli mnogo občinstva, prostor je ostal često napol prazen. Ali vsi gospodje in vse gospe in gospodične, koje sem slišal, so se pogovarjali po nemški; nikdar nisem čul iz nobenih ust hrvatskega glasu. Izprehajaje se po mestu sem se čudil silni njegovi prostranosti. Večje hiše so se nahajale le v sredini okoli gimnazije, po drugod so bile z večine pritlične, pripravne za jedno rodbino. Zdelo se mi je, da Varaždin po prostoru ni dosti manjši od Ljubljane, dasi je imel samo nekaj čez osem tisoč prebivalcev. Ulice so kazale narodno lice, napisi so bili hrvatski, ali na mestu tako izprani in zamazani, da se niso mogli čitati. Vse velike gostilne pa so si dale načečkati samo nemška imena in vse gosposke prodajalne oznanjale so svoje blago samo po nemški. Šele 1854. je odprl krmar Matušin pivarno, na kateri je bilo napisano pod „Bierhalle“ in z drobnejšimi črkami „Pridvorje piva“. Mala trgovina in proste krčme so bile brez napisa, v njih se je glasila povsod le narodna govorica, in se je razlegalo ob praznikih in tržnih dneh veselo narodno popevanje. Tudi te tržnice in beznice so me mikale, ker bi se v njih najlažje seznanil z narodnim običajem in značajem. Vendar jih nisem pohajal dosti, nekaj zato, ker so me gledali srepo, nezaupno, največ pa radi tega, ker v teh primitivnih krčmah nisem dobil nikjer dobre pijače, še manje pa jedi, ki bi mi dišale in ugajale. Kadar sem prišel tja, čul pa sem gotovo vsakikrat hude izbruhe srditosti na trafike in kolek: oboje je bilo Hrvatom do

1848. l. neznano. Sploh se je trdilo, da so bile smodke in duhan pod prejšnjo vlado ne le cenejše, ampak tudi mnogo bolje, in zdaj ustavljeno pridelovanje duhana da je dajalo lepe in stanovitne dohodke hrvatskemu kmetu, za katere ni dobil od novih gospodarjev nikakega nadomestila ali plačila.

V svojem novem stanu sem se hitro in prav prijetno udomačil. Moj ravnatelj Štefan Muzler, duhovnik zagrebške vladikovine, je bil mož tako blagega srca, da ga štejem med najbolje ljudi, katere sem poznal v svojem življenju. Rodil se je v Slavoniji iz rodbine, ki se je priselila pred 100 leti v to plodno krajino in se popolnoma poslavjanila, bivši nekdaj napol francoska, napol nemška. Stara domovina ji je bila Alzacija. Ko sem se oglasil prvikrat pri svojem predstojniku, poklonil sem se mu po slovenski in se mu zarekel, da se bom trudil na vso moč, da se naučim kar se dá brzo šolski jezik ilirščino. On me je potolažil, da mi radi jezika ne bo treba si preveč beliti glavo. Dijaki me bodo lažje razumeli nego trde štokavske Hrvate. Dobra tretjina je štajerskih Slovencev, torej vaših rojakov, vsi drugi pa so bezjaki ali kakor zdaj pravimo Kajkavci, katerih narečje je bolj podobno vašemu nego ilirskemu jeziku. Muzler mi je to govoril po nemški. Ko pa sem ga prosil, da bi se pomenkoval z mano vselej po ilirski, me je objel in povabil v svoje stanovanje na kozarec vina. Ostal sem pri njem nekoliko ur. Iz dolgega pogovora ž njim sem uvidel, da je jako duhovit in izobražen mož, ki je čital ne le latinske klasike, ampak je poznal tudi novešje literature. Ilirski in nemški je govoril in pisal jednako gladko in pravilno. Kakor mnogi drugi Hrvatje vseh stanov, je bil tudi Muzler odličen

govornik. Razlagal je svoje misli brez pripravljanja tako lepo, logično in umljivo, da se ga človek nikdar ni naveličal poslušati. Svojim učiteljem je izkazoval vsigdar pravo očetovsko prijaznost, pomagal jim je v vseh neprilikah s svetom, priporoko in dostikrat tudi z denarjem. Duhovniške dolžnosti je pošteno izpolnjeval, hliniti pa se ni maral in ni znal. V društva je rad zahajal in, kamor je prišel, je bil sprejet povsod z glasno dobrodošlico radi izredne svoje odkritosti in ljubeznjivosti. Obedoval je po navadi doma, večerjat je hodil k Matušinu, pri katerem so se zbirali okrog njega do malega vsi varaždinski rodoljubi. Z učiteljskim zborom pa, žal, da nisem mogel biti tako zadovoljen, kakor z ravnateljem, ker je bil preveč neskladen in pisan in premalo napreden in naroden. Med učitelji so bili trije patri frančiškani in brez Muzlerja še trije drugi duhovniki. Potrjen je bil za pravega profesorja samo en učitelj, vsi ostali smo bili suplenti. Prišli smo iz jako različnih krajev. Trije smo se rodili na Slovenskem: jaz, duhovnik Cenc in pravoslovec Zorkar, ki sta bila Štajerca. Oba sta nas konec leta zapustila: Cenc je dobil doma kapelanijo, Zorkar pa se je preselil na Ogersko v Veliki Varaždin, kjer ga je potrdil minister za sodnega uradnika, dasi je imel samo en izpit. Med mojimi tovariši nahajal se je tudi Čeh Franta R., ki ga je vrgla usoda po mnogih zgodah in nezgodah v varaždinsko gimnazijo. Priroda mu je podelila lepe darove, ki mu pa niso pomogli, ker je bil preveč len in lahkoživen. Proti meni je govoril vedno na vsa usta, zato sem mu le preveč verjel in zaupal, zlasti tudi radi tega, ker se je delal narodnjaka. Z njim in z Zorkarjem sem se najrajši in največ družil in bi se bil še bolj, da mi ju ni odvračala njiju večna

zaljubljenost. Franta je bil premotil lepo vdovo, ki ni bila brez cvenka. Varaždinske gospodične so ji zdele pridevek „Todtenkopf“, ker je imela jako svetle lase. Od daleč se je res videlo, kakor da bi bila njena glava brezlasa lobanja. Spoznavši, da je Franta vetrenjak, ki ne dobi nikoli stalne službe, pobegnila mu je na Dunaj. Mesto nje zaljubil se je zdaj v rudečelaso krasotico, ne baš radi dražesti njenih, nego ker je zvedel, da napravlja njena mati najokusnešji golaž in bifstek v vsem Varaždinu. Ali niti ta zveza ni dolgo trajala; razdrla se je, še predno so ga začeli vabiti na golaž in bifstek. Udal se je potem „svobodni“ ljubezni, za kojo je bilo dovolj prilike, odkar sta začela osrečevati deželo nemški absolutizem in nemška birokracija. Zorkar je bil mnogo bolj srečen v ljubezni. Njemu ni bilo treba iskati ljubic, ponujale so se mu kar same, dasi ni bil nič posebno lep in prikupljiv. Razun gospodinje zaljubile so se vanj še druge gospe, nekatere so hodile k dijšaki maši samo zaradi njega. Ko je odhajal iz Varaždina, dobil je v spomin prav čeden kupček zlatih prstanov, ki so mu na Ogerskem gotovo dobro zalegli poleg borne uradniške plače. Franto in Zorkarja sem prosil, da bi se razgovarjali med sabo že radi vaje po ilirski. Njima je bilo tem lažje nego meni, ker sta poučevala na gimnaziji že preteklo leto. Zorkar ni nasprotoval, bil je dober narodnjak, poln krasnih spominov z leta 1848. Franta pa se ni dal pregovoriti, mislim, da zato ne, ker po ilirski ni mogel pripovedovati svojih brezštevilnih slanih šal in anekdot tako duhovito in šegavo kakor po nemški. Rodil se je v Taboru med trdimi Čehi, ali oče, cesarski uradnik, in c. kr. šole so ga vzgojile po nemški. Radi njega pomenkovali smo se

torej vsi trije po nemški, kar je bilo, bogme, dosti bedasto. Jaz sem imel oba ta dva tovariša za prava prijatelja. O Zorkarju mislim, da se nisem motil, Franta pa se je pokazal takega figovca proti meni, da me prime še zdaj nejevolja, kadar se ga spomnim. V obraz se mi je hlinil in sladkal, za hrbtom pa me je povsod črnil in ometaval z najgršim blatom. Nosil je na jeziku med, na srcu led. Hujskal in dražil je proti meni vsakega znanca in vsako znanko, sosebno pa našega ravnatelja. Toda tega je dičilo razun drugih tudi to svojstvo, da ni verjel ničesar nobenemu ovaduhu in potuhnjenemu tožniku. Na koncu leta je šel Franta z deželsko hrvatsko ustanovo na Dunaj, da se pripravi za profesorski izpit. Te narodne novce je zapravljal v kavarnah in beznicah, šola in učenje pa sta ga tako malo mikala, da še čez pol leta ni poznal nobenega svojih učiteljev. Izgubivši ustanovo naselil se je za telovadnika v Döblingu blizu Dunaja. Potem je nekam izginil in šele čez več let po ponovljenju ustave se je pokazal v srbskem Pačnevu in bil sprejet za suplenta v narodno gimnazijo. Čital sem v „Politiki“, da je izdal v tej službi srbski jezik in srbsko pravico zahtevaje, da se uvedi v gimnazijo mesto srbščine magjarski jezik. Kako se mu je godilo pozneje, ne vem. Če je še živ, nahaja se najbrž med udi tajne policije.

Varaždinska gimnazija je imela torej že na začetku šolskega leta 1853—1854 štiri tuje učitelje, domačinov je bilo osem. Patre je konec leta vlada sramotno zapodila, češ, da so nevedni bedaki. Pravi vzrok pa je bil, ker niso znali dobro nemški. Ovadil jih je ministerstvu njihov tovariš, duhovnik Goldkragen, ki si je zaslužil ta priimek s svojim gorečim hrepenenjem, da bi se dočepal zlatega ovratnika, ki je kitil uradne

predstojnike. Goldkragen je bil jako nadarjen človek, ali brez narodnega duha in značaja. Ilirski je govoril in pisal prekrasno in vendar ni tlela v njegovem mrzlem srcu ni najmanšja iskrica rodoljubja in domoljubja. Meni se je to zdelo strašno čudno, ker si do takrat nisem mogel misliti korenitega znanja narodnega jezika brez narodnega čuvstva in domovinske ljubezni. Med Slovenci še nisem nameril nikoli na tako prikazen, med Hrvati pa sem našel pozneje še marsikoga, ki je bil povse jednak Goldkragenu. S tožbami proti patrom je hotel ta človek razobesiti in razšopiriti pred vlado svoje nemško mišljenje in skrb za nemški jezik, ki sta bila pod njo glavni pogoj za povišanje v službi. Z nemščino se patri res niso mogli pohvaliti, zato so bili pa tem bolji latinci. Ta jezik jim je tekel glaje nego materinski, sosebno patru Pavlu, ki je slovel po pravici za spretnega latinskega pesnika. Več njegovih pesnij je bilo tudi natisnjenih v hrvatskih listih. Heksametre je usipal kar iz rokava, kakor kak novodoben Ovidij. Za stavo jih je naredil nekoč boje sto v jedni uri. Vsi so bili po obliki in jeziku popolnoma pravilni. Latinščine se je pater Pavel tako navzel, da je uravnaval po tem jeziku vse svoje misli. Hrvatski govor mu je bil poln latinizmov. Na samem je bil vajen, da je govoril glasno sam s sabo in vselej le po latinski. Ko sem služil jaz na Hrvatskem, latinski jezik ni bil še izgubil vse veljave v društvenem življenju. Po latinski so se pogovarjali radi med sabo sosebno duhovniki, pa tudi stari profesorji, odvetniki in drugi izobraženci. Do leta 1848. je bila latinščina uradni jezik v vseh višjih šolah in državno-deželskih uradih. Na županijskih skupščinah so jo rodoljubi ilirski jeli že prej izpodrivati, ilirski

jezik pa je razglasil in upeljal za urade in šole pravzaprav šele ban Jelačić l. 1848. Nemški profesorji in novinarji so se rogali hrvatski in ogerski latinščini, imenovali so jo Kuchellatein. Kakor v vsem, je sikala i v tej reči iz njih zloba, glupost in nevednost. Latinski je govorila vsa hrvatsko-ogerska inteligencija moškega spola in tudi mnoge izobražene gospe in gospodične. Ni čudo, da je bilo v toliki množici dosti ljudi, ki so rabili mesto konstrukc. akus. cum inf., mesto quin in quo minus vedno in povsod le quod in ut. Ali Štrosmajer, nadzornik Ilijašević, Slovak kanonik Mojzes (poznejši škof v Banski Bistrici), profesor Veber-Tkalčević, profesor Mesić in še mnogi drugi so se odlikovali s klasično latitiščino, koji, bogme, niso bili kos vsej avstrijski nemški učenjaki skupaj. More se trditi po vsi pravici, da je znal najslabši hrvatsko-ogerski šestošolec bolje latinščino, nego večina odličnjakov v cislajtanskih gimnazijah. Dobro se še spominjam, s kakim čudom in strmenjem je gledal na Dunaju v jezikoslovnem semenišču hrvatske kandidate rojeni Prusak, profesor Gryzar. Latinski jezik jim je tekel iz ust spretno in gladko, kakor materinski. Nemški tovariši so bili proti njim borni začetniki, ki so latinski jecljali, ne pa govorili. Pogostoma se je izpodtikal celo sam profesor Gryzar, ker mu ni prišla precej prava beseda na misel. Iznebivši se patrov, obrnil je Goldkragen vso svojo jezo in iznajdljivo spletkarstvo proti ravnatelju Muzlerju, ker mu je bil na potu, ker je hotel tudi njega izpodriniti, da zasede sam njegovo mesto. Začela se je tiha ali srdita vojna. Obrekoval je Muzlerja na vse pretege proti vsakemu čioveku, najhuje pa seveda proti uradnim licem. Črnil ga je pismeno

gotovo tudi državni vladi in Klemanu, glavnemu germanizatorju v L. Tunovem ministerstvu. Očital mu je, da je pijanec in babjek, da je njegov bog veseljak Bak, boginja pa blondna Venera. Jaz sem poznal dobro vrline in slabosti svojega ravnatelja in morem zatrditi po duši, da ga nisem videl nikoli pijanega in nikdar nisem čul, da bi ga bil videl kak drug človek. Z ženskim spolom je sploh kaj malo občeval. Če je nanesla prilika, da je moral s katero govoriti, vedel se je vselej resno in pristojno, da se ni mogel nihče pohujševati ali si o njem kaj slabega misliti. Morda je imel res kako srčno zavezo, ali znal jo je prikrivati tako previdno in uspešno, da živ krst ni vedel zanjo. Goldkragnu se spletnje ta pot še niso posrečile. Splezal je na službeni lestvici za jedno prečnico više, ali ravnateljstva ni mogel zasačiti. Svojega strupenega semena pa vendarle ni posejal zastonj. Na Muzlerja jelo je paziti od takrat sto zvedavih in bistrih oči. Zaman se je ponašal prijazno in spoštljivo proti novim nemškim uradnikom in njihovim podrepnikom. Gledali so ga pisano in sovražno, ker so zavohali v njem trdnega Ilira in Slavjana. Sosebno jih je jezilo, da si je znal pridobiti v vsaki družbi ugled in ljubezen. Nova vlada sploh ni marala popularnih ljudij, najmanj pa popularnih narodnjakov. Politična policija je zapisala Muzlerja v
črne bukve že l. 1854. Ker pa se je vedel tako izredno pametno in moško, mu še več let ni mogla do živega. V dunajski vladi pa je dozorel že takrat neomajni sklep, da ga je treba o prvi zgodni priliki odstraniti.

Omeniti moram še dva svoja tovariša zato, ker sta bila za tisto dobo tipična zastopnika gosposke hrvatske mladeži. Jeden se je rodil v Karlovcu, drugi v Križevcih.

Stanovala sta zajedno, ker sta si bila že od detinstva iskrena prijatelja. Viharno leto 1848. je potegnilo tudi to dvojico v svoj vrtinec. Prešinil ju je vroči duh ilirstva, bila sta neutrudna pevca hrvatskih davorij in strastna udeležnika protimagjarskih demonstracij. Človek bi mislil, da taka dva korenjaka za živo glavo ne bi hotela zameniti svojega jezika za tujo govorico. Meni sta bila oba velesimpatična, ker sem ju smatral za najiskrenejša ilirska rodoljuba. Ali kako nemilo in strašno sem se motil! Na šetališču sem sedel blizo njiju, ali v gošči, da se nismo mogli videti, razločil sem pa dobro vsako besedo njunega pogovora. Pomenkovala sta se — po nemški in se zadolbla tako krepko v svojo švabščino, da se jima ni izmaknil nobeden naroden glas, dasi sem ju poslušal gotovo pol ure. Tudi kasneje sem ju čul o raznih prilikah, da sta se pogovarjala na istem jeziku in tudi brez hrvatske primesi. To me je tako razkačilo, da me je naposled jeza premagala in sem očital Karlovčanu kar na vsa usta švabomanstvo in narodno izdajstvo. On mi odgovori porogljivo: „Kaj se ti blede! Jaz sem morda stokrat bolji narodnjak, nego ti! Jezik je samo oblika, glavna reč pa je duh, in duh moj je naroden, ne pa švabski. Jaz poznam brez števila mladih in starih ljudi, ki govore zmerom po nemški, pa jih štejejo vendar vsi med najbolje rodoljube in po pravici. Dokazali so z denarnimi in krvnimi žrtvami svoje resnično, kot solnce čisto rodoljubje, vi Kranjci pa ste taki bedasti kritikastri, da bi jih razlajali za izdajalce. Zanaprej presojaj ti rajši sebe in svoje rojake, nas Hrvate pa pusti na miru, ker nas ne razumeš!“ Priznati mi je po duši, da takega patrijotstva res ne razumem. To

morem lahko pojmiti, da se stari Dalmatini, pošteni hrvatski domoljubi, razgovarjajo med sabo po italijanski. Ti možje se niso učili v tujih zavodih nikoli materinskega jezika, slovnice in sintaktičnih pravil, nedostaja jim tudi znanstvenih terminov, tehničnih izrazov, za izobraženi pomenek torej ne morejo biti sposobni. Ali moja tovariša Karlovčan in Križevčan sta znala izvrstno ilirski jezik in pravila njegova, pa sta vendarle zavrgši sladko materino besedo občevala med sabo na nemškem jeziku, na jeziku naših najhujših sovražnikov! No, bodisi, da sta sama! Ali tako so se vedli in se vedo, žal, še dandanes i premnogi drugi hrvatski mladici in možje, sosebno v Zagrebu in po vsej Slavoniji, ne le v Oseku, Vukovaru in Zemunu ...

Že prvi mesec sem se bil v Varaždinu prav udobno ustanovil in privadil. Prvo stanovanje sem si dobil pri nekem malem uradniku. Zraven moje izbe je gostoval neki Primorec, birokrat, ki je hotel z mano le nemškovati, tudi gospodinja je govorila z mano po nemški. Zapazivši, da se ona in birokrat še bolj ljubita nego zapoveda krščanska dolžnost in da jima naklada moja prisotnost razne neprijetne obzire, jima nisem hotel kaliti sreče in sem se preselil k upokojenemu majorju Huberju, pri katerem sem ostal do konca prvega šolskega leta. Ta mož je bil rojen Moravec, za svoj materinski jezik je smatral češčino, dasi jo je v svoji dolgi vojaški službi že močno pozabil ali pa pomešal z inimi slavjanskimi narečji. Mnogo let je preživel na Laškem, tam si je našel tudi nevesto. Dostikrat mi je pravil, da on dobro razume, zakaj Italijani tako sovražijo nemško vlado. Narodnosti jim baš ni zatirala, oficirji so se celo zvečine poitalijanili, da so govorili

še med sabo največ po laški. Ali strahoviti davki so pritiskali Lombardijo in Benečijo; vsaka gruda zemlje, vsako drevo, vsaka trta je bila vpisana in obdavčena! L. 1848. je služil major pod zastavami bana Jelačića. Od konca mu je vzbujala smeh njegova pisana vojska, najbolj pa se je krohotal, ko je poveljnik Benko stopil pred zagorske kmete, oborožene z domačim orodjem ter jih pozdravil z besedo: „Junaci!“ Ali v bitvi pri Valenči se je uveril, da so bili ti prosti možje tega pozdrava popolnoma vredni, kajti so s svojimi vilami zmagoviti zapodili z borišča krdelo ogerskih huzarjev, ki je bilo močneje od njihovega. Sicer mi je pripovedoval zgodbe te vojne nekoliko drugače, nego sem jih čital v nekem hrvatskem listu. Oddelek, pri katerem je služil, moral je sramotno bežati pri Stolnem Belgradu in Gjuru in tudi njega bi bili Madjari vjeli, da ga ni otel in odnesel ranjenega na svojih plečih zvesti sluga, neki repeški rudar. Huber je imel čvetero otrok, tri hčerke in sina. Z materjo so govorili vsi po laški, z očetom in z drugimi ljudmi pa po nemški razven sina, ki je pohajal realko in se pomenkoval prav rad tudi po hrvatski. Upokojenih častnikov je živelo takrat precej v Varaždinu radi nevelike draginje in prilične društvene svobode in udobnosti. Rodbine njihove so bile še bolj ponemčene nego Hubrova. Nekatere njih gospodične niso znale niti pisati po hrvatski. Ko sem vprašal najstarejšo majorjevo hčer, če zna ilirski, mi je dejala: „Jaz bi se bila rada naučila, toda kako? Nune, ki so me učile, niso znale ni same tega jezika; jaz sem se učila samo nemški brati in pisati in tako tudi druge gospodične. Z deklicami prostega stanu se je pač onegavilo nekaj i po hrvatski, ali mislim, da je tudi njim

to malo zaleglo, ker so bile naše učiteljice prebedaste babe.“ O neki priliki mi je povedala ista majorjeva hčerka, da ne zna moliti očenaša. Jaz sem kar zazijal od čuda in vprašal, kako je to mogoče, ali je ni naučila te molitve mati, če ne mati pa vsaj šola? Ona mi odgovori malomarno: „Ni mati, ni šola! Mati moli očenaš po latinski, kakor se ga je doma naučila. A kaj če meni latinščina! V šoli so se le otroci učili nekaj moliti, že ne vem, kaj. Nas gospodičen se pa nuna ni drznila nadlegovati s takimi rečmi. Da se je lotila mene, so hätt’ ich ihr so a Watschen gegeben ...!“

Pri majorju sem samo stanoval, na hrano sem hodil v gostilnico, ki se je zvala menda „pri belem volu“. Gostilničar in vsi njegovi ljudje so bili trdi Nemci in jim ni bilo mari, da bi se kaj hrvatski naučili. Ko sem očital to zanikarnost točaju, mi je dejal: „Čemu bi se učili hrvatski, saj tega jezika ne potrebujemo! Prosto ljudstvo, ki zna samo hrvatski, ne zahaja k nam, gospodje pa govore vsi nemški in večkrat sem čul, da bi se mnogi silno razžalili in jezili, ako bi jih ogovoril kak olikan človek po hrvatski.“ Te besede so me silno raztogotile, ali sem se pomiril kmalu, opazivši, da se
nahajajo med gosti i odlični ilirski rodoljubi. Seznanil sem se že prve dni s sodnima uradnikoma Čepulićem in Tuškanom. Ta je bil jako zal mož, lepega vedenja, tih in tako skromen, da so ga bedaki razglašali za — bedaka. Da ni bil slaboumen, dokazuje že to, ker je občeval ž njim prav rad Čepulič, ki ga moram vsekako prištevati največjim razumnikom in veščakom, koje sem spoznal v trojedni kraljevini. Mož je bil tanke, suhe rasti, ostrih črt v obrazu, širokega čela in bistrih, duhovitih očij, iz katerih je sevala, kadar je bil zadovoljen

ali nezadovoljen, ali srčna radost in oduševljenost ali pa bliskavica s strelami in grmenjem. Ker smo sedeli za isto mizo, seznanili in sprijaznili smo se brzo ter za vselej. Ko sem povedal Čepuliću, da sem prišel na Hrvatsko zato, da bom učil bratovsko mladino na narodnem jeziku, podal mi je roko in me imenoval sotrudnika v narodnem delu. Prisvojil si je bil ta mož ogromno znanje tujih jezikov, da ni imel ni med Hrvati tekmeca, dasi se Hrvatje sploh kaj lahko nauče jezikov in se je nahajalo med njimi že od nekdaj dosti ljudi, ki so govorili nemški, magjarski, laški, latinski, francoski, angleški tako točno in izvedeno, kakor svojo materinščino. Tudi Čepulić je znal vse te jezike, ali ne le govoriti, ampak jih tudi pisati tako pravilno, da ga je moral vsak zastopnik teh narodov smatrati za svojega rojaka. Takrat, ko sva se midva seznanila, učil se je španjolski in portugalski in je že toliko se izuril, da je mogel čitati brez izpodtike vsako knjigo teh dveh znamenitih romanskih narodov. Ko sva si postala že bolj domača, me je vprašal, katere knjige prebiram, da se izvežbam v pismeni ilirščini. Rekel sem mu, da spise Vukove, Kačića in stare Dalmatince: Gundulića, Palmotića, Bunića Vučićevića in sploh vse, kar morem dobiti v roke. Čepulić se zasmeje: „Kaj, tudi Bunića? On je res klasik, spada med najboljše stare lirike, ali je velik grešnik pred katoliškim sodiščem. O ljubezni govori včasi precej odkrito. V pesmi, ki slavi njedra drage vile, se veli: U premilu — vašem krilu — sniežani se put nahodi itd.“ Tako je znal Čepulić na pamet cele kitice in tudi cele strani iz inih starohrvatskih pesnikov, zlasti pa iz ljubimca Kačića in iz srbskih narodnih pesmij. Sploh je poznaval

korenito vso zgodovino hrvatsko-srbske literature. V njegovem društvu se je mogel naroden poslušalec mnogo naučiti. Ta genijalni mož se je rodil v primorskem Bakru, ali velikanskih njegovih sposobnosti niso hoteli videti in nagraditi niti Bahovi Nemci, niti njih hrvatski nasledniki. Zdel se je obojim enako nevaren radi svoje odvažnosti in duševne samostalnosti. Vsekako bi se spodobilo, da se tega prvaka slavjanske nadarjenosti in značajnosti spomnijo Bakrani in vsi hrvatski Primorci ter mu postavijo dostojen spomenik na bregu hrvatskega morja, kateremu je prerokoval tako rad in pogostoma najsijajnejšo bodočnost. Čepulić se je bavil s politiko resno in stanovitno in s svojim bistrim očesom je zazrl prestolnico hrvatskega naroda že 1854. leta v primorskem, vsemu svetu odprtem Spletu.

V nekoliko tednih sem se seznanil z Varaždinom in z varaždinsko županijo in tudi z njenimi prebivalci. V mestu se je živelo takrat še jako prijetno in poceni. Prostrana ravnina dajala je dovolj živeža kmetu in meščanu. Tudi Varaždinci sami so imeli dosti svojega polja in znatne črede goved in prascev. Na jesen se je založila vsaka hiša z zabelo, presnino in z vsake vrste drugimi živili, sosebno z zeljem in prekajeno svinjino. Mnogi meščani so si služili prihodke tudi z rokodelstvi in obrtmi, v mestu so se nahajale i nekatere male tovarne. Hudo zadolženih rodbin bi bil opazovalec skoro zaman iskal, jako mnogi ljudje pa so imeli kolikor toliko prihranjene gotovine in svoje srebrnine, starih šmarnih tolarjev in petic skrivalo se je dovolj na dnu skrinj in kovčegov v starih nogavicah. Niti v gostilnicah se nismo mogli pritožiti na draginjo

in jedi so se pripravljale na vso moč snažno in skrbno. „Pri belem volu“ smo godrnjali včasi samo radi tega, ker nam je stregla kuharica prepogostoma z racami in goskami! Moji pojmi o varaždinski narodnosti so se v tem času izbistrili in popravili. Mnenje, da sem prišel v ponemčeno mesto, je izginilo. Uveril sem se, da prebiva v njem poleg skoro osem tisoč hrvatskih domačinov le nekoliko stotin gosposkih ljudi, ki govore po nemški, ali znajo zvečine prav dobro tudi svoje bezjaško narečje. Ta dva razreda nista rada občevala drug z drugim. Prosti narod ni zahajal v gosposke gostilnice, prodajalne in kavarnico, gospoda pa istotako ne v proste krčme in drobne tržnice. V rokodelcih je vladala že stara navada, da so si hodili v mladosti dela iskat tudi na Ogersko, sosebno v Kanižo, kjer so se naučili lahko magjarski. Ali nikdar nisem zapazil, da bi se bili s tem jezikom bahali in se služili ž njim brez potrebe. Po magjarski so se pomenkovali le z magjarskimi vojaki in romarji, ki so potovali v Marijo Bistrico, med sabo pa vedno in povsod le po domače, to je na bezjaškem narečju. Po bezjaški se je ljudem tudi pridigalo, mestna gosposka pa je upotrebljala v svoji pisarnici že ilirski jezik. Ta jezik takrat ni ugajal vsem duhovnikom. Nekateri so trdili, da ni hrvatski, nego vlaški. Neki župnik je zastokal vpričo mene: „Gaj nam je povlašil naš lepi hrvatski jezik.“ Strah me je, da za jezikom pride na vrsto naša sveta rimokatoliška vera; Zagrebčani nam povlašijo tudi vero. Ilirščine pa bezjaški gospodje niso pisali dosti pravilno; ilirske so bile često samo oblike, besede pa kajkavske ali pa tudi tuje, dočim se je v slogu posnemala latinščina. V potnem listu, ko sem ga prejel na koncu šolskega

leta od mestnega županstva, se je čitalo n. pr.: stališ — ledičan, oči — škure, vlasi — škure itd. Goldkragen me je jel nagovarjati, da bi se zapisal v mestno kazino, katere ud je bil on. Jaz sem dejal: „Če je društvo narodno, se vpišem, drugače pa ne!“ Šel sem gledat. Na mizi je ležalo vse polno nemških novin in časopisov, slavjanskih sem iskal zaman. Na nekaki polici se je valjal cel kup zagrebških „Narodnih novin“, ali vse številke so bile še v zavitkih. Videl sem, da si je družba ta list pač naročila, ali da ga nihče ni maral čitati. Vprašal sem slugo, kje je „Neven“, „Gospodarski list“, „Srbski dnevnik“. On je pokimal z ramami in dejal kar naravnost: „Naše društvo je nemško. Pri nas se čitajo samo nemške knjige in novine in tudi naš zapisnik je nemški.“ To se ve, da me tak sovražen zavod ni mogel mikati in še dandanes se čudim, da so ga podpirali s svojo udnino nekateri hrvatski gospodje, ki so sloveli za narodnjake.

S Čepulićem in Tuškanom sem se zabaval prav prijetno, ali samo opoldne pri obedu in še to ni dolgo trajalo. Tuškan si je našel drugod hrano. Čepulića so pa zvabili znanci medse za drugo mizo. L. 1854. sem bil bolj srečen. Seznanil sem se bil z rodoljubi, s katerimi sem občeval lahko po več ur na dan. Prvi je bil Čeh Vaclav Mařik, hišni učitelj pri pl. Petru Horvatu. Učil mu je jedinca, dečaka jako bistre glave in čudovitega spomina. Mařik je ves gorel za domovino in slavjanstvo. Za domovino je smatral ves slavjanski svet. Hrvatje so se mu tako priljubili, da je hotel med njimi živeti in umreti. Prosil je deželno vlado učiteljske službe in jo je tudi dobil v Ludbregu. Dečko je silno jokal in žaloval, da se je moral ločiti od predragega

vzgojitelja. Treba mi je tu še pripomniti, da je g. Horvat večkrat prav nujno opominjal Mařika, da mu mora poučevati otroka na narodnem jeziku in v narodnem duhu. Taki izgledi so bili zelo redki v oni dobi. Tudi midva z Vaclavom sva se dogovorila, da bodeva občevala vedno le po ilirski brez tuje primesi in tega pravila sva se tudi verno držala. Šetala sva se zajedno skoro vsak dan. Pogovor je nama tekel največ o mučnem razvoju in počasnem napredku češke in hrvatske književnosti. O vzrokih te tužne pojave so se nama misli popolnoma strinjale. Oba sva jih nahajala na Dunaju. Sploh se mi je omilil Mařik radi svoje odkritosti in svobodnjaštva svojega: vselej je to, kar je mislil, tudi govoril. Le malo pozneje nego z Vaclavom zasnoval sem znanje in občevanje z mladim pravnikom Milanom Bubanovićem, čigar roditelji so živeli takrat v Varaždinu. Ta angel v človeški podobi se je rodil v Križevcih; če se ne motim, je bil unijat. Kdor ga je le količkaj poznal, moral ga je smatrati za vzor poštenega, rodoljubnega, po najvišjih idealih hrepenečega mladeniča. Iz ust mu ni prišla nikdar podla beseda in v življenju njegovem ni bilo ni koraka ni dihljaja, ki se ne bi bil ujemal in zlagal z najstrožjo nravnostjo. Svoj hrvatski narod je ljubil tako strastno, da bi bil pripravljen vsak trenutek dati zanj svojo kri, svoje življenje, svojo dušo in more se reči tudi svoje izveličanje. Ž njim se nisva pomenkovala nikoli nič druzega nego o usodi hrvatske domovine, o tožnih prilikah za hrvatsko knjigo, o prerazličnih načinih in sredstvih, kako bi se dalo in moralo pomagati nesrečnemu hrvatskemu narodu, ki je padel baš tista leta žuleče madjarske sužnjosti pod še mnogo trji in pogubnejši jarem nemškega

absolutizma in nemške, vsako tujo narodnost gazeče birokracije. Milan se je hotel ves posvetiti zgodovini svojega naroda, da mu pokaže v njenem zrcalu pota, po katerih mu je hoditi, in nevarna brezna, kojih se mu je ogibati. Že se je uvrstil med sotrudnike vrlega zagrebškega „Nevena“, in urednik Pravs ga je pozdravil s srčnim veseljem kot bodočo zvezdo prvega reda na obzorju narodnega slovstva. Ali kalica smrti — sušica — kojo je bil prinesel z Dunaja, razvijala se je v Varaždinu tako brzo, da je moral leči v grob, predno je še dovršil svoje nauke. Tretji znanec, s katerim sem se jel družiti 1854. l., se je zval Popović. Po obrti je bil trgovec, po rodu pa Srb in seveda pravoslavne vere. Brez politike Popović ni mogel živeti. Razpravljal je z vsakim prijateljem in znancem državno in narodno stanje in vsake vrste politična, jezikovna in socijalna vprašanja. Poslušal in lovil je sobesednika tako pozorno in spretno, da je spoznal prav hitro vse njegove nazore in misli. Svoje nazore in misli pa je znal prikrivati tako vešče, da jih nihče ni mogel lahko pogoditi. Često se je ironično režal in smehljal, ali se ni moglo vselej na tanko vedeti, čemú in zakaj. Kakor v politiki, bil je Popović tudi v svoji trgovini jednako skrit, prekanjen in premeten. Ni torej čudo, da si je brzo opomogel. Kje se je rodil, vzgajal in učil, mi ni nikoli povedal, sam ga pa tudi nisem maral vprašati. To pa vem, da je znal več jezikov, med njimi tudi grški, ne le novo — nego i starogrški, čemur sem se najbolj čudil. Iz pogovorov, ki sva jih imela drug z drugim, sem toliko razvidel, da je strasten rusoljub, vroč privrženec velikosrbske misli in zaklet sovražnik tiste vlade, ki je trdila, da jo preganja nesreča zato, ker je prepoštena. Ali teh rečij

mi ni povedal sam, moral sem jih uganiti iz posameznih besed, vzdihov, klicajev, psovk, kletev in namigljajev. Sosebno z Judi se je Popović rad pričkal in prepiral. Svetila se mu je rajska blaženost na obrazu, kadar jih je prav krepko ugnal s svojimi ujedljivimi dovtipi, opomnjami in zofizmi. Konec septembra sta prišla v Varaždin za suplenta moja dva najboljša prijatelja, Žepič in Valjavec. Z Žepičem sva si zajedno najela stanovanje pri poštnem uradniku Galiniju, z Valjavcem pa sva se pogodila za hrano s poštarjevo ženo. In tako sem občeval vsak dan z obema, in ni bilo ni konca in kraja našim pomenkom o narodnih vprašanjih in slovstvu. Mesto pustolovca Frante smo imeli v gimnaziji zdaj že tri Čehe: Kořinka, Folprehta in Špačka. Prva dva sta bila že izpitana in potrjena za vso gimnazijo. S temi Čehi se nisem družil tako rad, ker so govorili z mano le po nemški. Vendar smo presedeli skupaj vsak večer marsikatero uro, do malega vselej v društvu ravnatelja Muzlerja, katerega smo vsi ljubili kakor očeta. Goldkragna ni bilo več na zavodu, odšel je na boljšo službo proti jugu. Takrat sem si bil pridobil že polno dobrih znancev i v mestu i po vsej okolici, tudi v Medjimurju, ki je spadalo zdaj pod oblast hrvatskega bana. Znanje se je naredilo navadno na svatbi. Gostoljubni hrvatski gospodje so nas vabili neprenehoma v svoje hiše in zidanice. Napotili smo se k njim često, že dopoldne, pa smo pri njih kosili, južinali, včasi tudi večerjali. Pripeljali smo se domov vselej šele ponoči. Te veselice so se v mestu nekoliko bolj krčile in skrajšale, na deželi pa so trajale dolgo, zlasti pri Muzlerjevih prijateljih. Sploh smo prejemali največ povabil po Muzlerjevi priporoki in radi njega, brez njega nismo šli na

nobeno gostbo. Zdaj sem imel najlepšo priliko, da spoznam hrvatsko domače življenje in mnoge prezanimive zame povse nove hrvatske šege. Teh ne bom popisoval, ker so Slovencem že precej znane in ne spadejo v to mojo knjigo. Dve reči pa moram vendarle omeniti: „bilikum“ in pobratimstvo. Bilikum (zdaj se navadno veli „dobrodošlica“) je velika dostikrat ogromna čaša, ki jemlje kdaj pol litra, če ne več. Beseda je prišla iz nemškega jezika: Willkommen. Nemški so še nekateri drugi termini hrvatskega gostoljubja. Odkod ta čudna prikazen? Hrvatje so mi trdili in gotovo po pravici, da izvira iz dobe turških vojn. Hrvatom so hodili onda včasi „na pomoč“ tudi nemški vojaki. Ti „pomočniki“ so besneli po deželi često huje nego Turki. Kdor je hotel odvrniti od sebe grabež, moral jih je dobro gostiti in napajati. Čim večja je bila vinska posoda, tem bolj je udobrovoljila te nevarne zaveznike. In tako so se pojavile v hrvatskih gradovih, župniščih in mestih tiste velikanske čaše razne podobe, katerim se zdaj vsak tujec tako čudi. Jaz pa se jim nisem le čudil, nego se jih tudi strašno bal, kajti je moral človek, ki je bil prvikrat povabljen v kako hišo („prihodnik“), izpiti na dušek ves „bilikum“ do dna. Ta dolžnost je nastopila šele proti koncu obeda, torej potem, ko je gost že prej mnogo pil od žeje in radi neprestanih zdravic. Nasledek izpraznjenega bilikuma je bila skoro vselej pijanost, ki mnogim pivcem ne škodi dosti, meni pa je nakopala vsak pot silnega mačka, včasi pa tudi pravo, teden trajajočo bolezen. Radi te nevarnosti mi je prevelika hrvatska gostoljubnost nekako omrzela, dasi sem ostal zmernemu uživanju vina zvest prijatelj do današnjega dne. Velikih gostij sem se jel ogibati, povabila

sem zanemarjal; če pa so prilike tako nanesle, da sem moral priti, priporočil sem se proti koncu obeda „po francoski“, to je, vzel sem klobuk in pobegnil natihoma proti domu. Vino ljudi hitro seznani in sprijazni, saj zboga dostikrat celo najhujše sovražnike. Hrvatske gostbe so naklonile tudi meni vse polno novih prijateljev. Gosti smo se začeli pogovarjati o hrvatski domovini, o usodi njeni in drugih plemen slavjanskih, in skoro se je pokazalo, da gori v vseh isti sveti ogenj rodoljubja, isto oduševljenje za narodno čast, samostalnost in svobodo, ista ideja slavjanske vzajemnosti, pa tudi ista mržnja na naše skupne sovražnike. Jeli smo si podajati roke, polniti kupice, napijati si zdravje in sklepati bratovščino s prisrčnimi besedami in poljubi. Leta niso delala nikoli zapreke. Pobratil sem se često zaporedoma z mladimi kapelani in uradniki, z zastavnimi gospodarji in župniki, pa tudi s sivimi starci, ki so stali, kakor pravimo, že z eno nogo v grobu. To se ve, da so se pele ob takih prilikah tudi domoljubne pesmi in se glasili iskreni govori, polni krasnih mislij in narodnega ponosa in zanosa. Na teh gostbah sem dobival vedno novih dokazov, da so Hrvatje rojeni pevci in govorniki, s katerimi se malokateri narod more kosati. Kakor me je veselilo, da sem si dobil toliko rodoljubnih pobratimov, zdelo se mi je po drugi plati jako čudno, da so kazali to rodoljubje skoraj le pri čaši na gostbah in o slovesnih prilikah. Iste može, ki so me zamikali včeraj s svojimi patriotičnimi ditirambi, videl sem danes tako mlačne, da so jim mrzeli pogovori o domovini in so govorili s svojimi znanci brez potrebe po — nemški. Takih vinskih rodoljubov imamo tudi na Slovenskem, ali Hrvatje so

jih vsekako prekosali i po številu i po mlačnosti. Na gostbe so prihajale seveda i hrvatske gospe in gospodične. Videl sem mnogo lepih obrazov, rajskih oči, vabljivih ust in zapeljivih oblik. Bilo je dovolj prilik za moško srce, da se uname in — ujame. Nikjer nisem našel navade, da bi bili sedeli gospodje zase in dame zase. Prireditelji so poskrbeli, da je dobila po mogočnosti, vsaka gospa in gospodična soseda, ki jo o premorih obeda zabaval in ji delal kratek čas. Če se je dalo, so sedeli neoženjeni poleg neoženjenih, vdovci poleg vdov, soprogi poleg soprog. Iz take soseščine razvila se je marsikdaj ne le ljubezen, ampak tudi resna zaveza, ženitev in možitev. Ni sumnje, da so Hrvatice gosposkega stanu res dražestne ženske, katerim se noben junak ne more lahko upirati. Kazi jih samo jedno svojstvo, ki je pa tako važno, da jim jemlje polovico vrednosti. To žalostno in sramotno svojstvo pa je njihova navada, da se pomenkujejo med sabo in z vsakim izobraženim človekom — po nemški! Na gostbah vladata torej dva jezika. Službeni del je naroden, to so pozdravi, napitnice, zdravice, petje, govori, ki so vsi brez izimka hrvatski. Ravnotako brez izimka nemški pa so pomenki med damami in njih sosedi. Od kod izvira ta grozna napaka in nespobnost? Gotovo jo je zakrivila največ bedasta domača vzgoja. Gosposkim materam se je zdela nemščina bolj imenitna nego hrvatski jezik, ki ga govori vsak kmet in pastir. Trudile so se na vso moč, da se jim hčere nauče nemški in da ne pozabijo, silile so jih govoriti nemški z vsakim, kdor je ta jezik razumel. V Varaždinu je ponemčevala gosposko mladino tudi samostanska šola; med nunami nahajalo se je takih, ki niso znale nič hrvatski. Nekoliko

krivde leti tudi na ilirske rodoljube, ki so se regali gospodičnam, ako so govorile domače bezjaško narečje. Kakor v Varaždinu, razgovarjale so se gosposke ženske tudi v Zagrebu in Karlovcu. Dejale so, če jih je kdo grajal radi nemščine: „Me ne znamo ilirski, ako pa
govorimo svoje narečje, nam se gospodje smejejo in nas oponašajo. To je edini vzrok, da se menimo ž njimi po nemški. Med sabo govorimo doma rade po domače. Me vemo, da smo Hrvatice in se ne sramujemo svojega rodu, tega pa nečemo, da bi se nam gospodje rogali ...“

Nekoč sva se menila o narodnih prilikah na Hrvatskem z mestnim uradnikom Vekoslavom Z. Jaz sem ga vprašal, odkod je prišla ta strahovita izpremena narodnega duha od leta 1848. Takrat je vladalo oduševljenje po vsej Hrvatski, kakoršnega ni bilo v nobenem drugem slavjanskem plemenu, sedaj pa nahajam povsod molk, ravnodušnost, tožen hlad za vse višje ideale. O narodnih vprašanjih se ljudje nečejo skoro ni pomenkovati. Vekoslav mi odgovori flegmatično: „To ni nič čudnega. Naš narod je kakor vreme. Včeraj je bučala nevihta, viharji so lomili stoletna debla in najtrdnejše strehe, danes pa je tiho, da se čuje brenčanje vsake mušice. Leta 1848. se nam je streglo po življenju. Košutova stranka nas je hotela ugonobiti. V taki sili se postavi v bran i najbornejši strahopetec, nikar kak narod s tako vojno silo, kakor jo ima hrvatski. Usoda pa nam je naklonila tisto leto i mogočne zaveznike, najprej prejasno dinastijo in nje junaške vojske, pozneje se je pridružila še mogočna Rusija. Z njih pomočjo smo tako prestrašili objestne Madjare, da se niso usodili prekoračiti meje naše domovine. Mi pa smo

jih poiskali in poščegetali še daleč za Blatnim jezerom, na pr.: pri Švehatu, v Budapešti, na srednjem in dolnjem Dunavu, na srednji in dolnji Tisi, in smo končali vojno v dalnjem Banatu. Ali duobus litigantibus tertius gaudet. Ta tertius je bil puntarski Švaba. Slavjani so priredili slasten obed, da slove zmago svoje pravice. Za mizo pa sede nepovabljeni Švaba in zahršči Slavjanom: „Poberiti se odtod! Vi niste svobodni gospodarji nego moji sluge! Pečenko in potico bom zalagal jaz, vi pa se nasitite s krompirjem in zeljem in hvalite Boga, da vam dovolim še te jedi!“ Taka usoda je doletela najbolj baš nas Hrvate, dasi smo jo najmanj zaslužili. Ali kaj čemo? Premalo nas je in preslabi smo, da bi se upirali. V vojni smo se strašno iztrošili. Izgubili smo gotovo trideset tisoč junakov na boriščih in v bolnicah, in žrtvovali smo za dom in rod vso gotovino, katero smo si prihranili, vso zlatnino in srebrnino, katero smo omislili v spomin in na veselje svojim ljubicam, ženam in otrokom. Borili pa smo se ne le zase, ampak tudi za državo. A nagrada!? To, da nam poplavljajo deželo tuji uradniki, ki nam izganjajo narodni jezik iz šol in uradov; to, da nam sodijo tuji sodniki po tujih zakonih, katerih nikdar niso dokončali narodni poslanci; to, da nam nalagajo neprenehoma nove davke, nova bremena, katerih noben zbor ni dovolil, mi moramo molčati in trpeti, ker smo brez moči proti toliki sili. Naši zavezniki so se pretvorili brez naše krivde v najsrditejše sovražnike in preganjalce in svoji silovitosti so dali ime „kultura“, za katero zahtevajo celo našo hvaležnost. Ali „svaka sila do vremena“. Zrušila se bo morda prej nego mislimo i Bahova mogočnost, kakor se je zrušila še

vsaka vlada, ki je prezirala narodne solze in narodne kletvine ...“

Ta umni odgovor mladega domoljuba sem si zapisal precej, ko sem prišel domov, ker mi se je zdelo, da izraža mnenje vse poštene hrvatske inteligencije o novih naredbah in reformah dunajske vlade. Treba je, da si ogledamo notranjo in vnanjo politiko te vlade nekoliko bolj natanko. Po zadušenju ogrskega punta je bilo zadnjikrat mogoče dati vsem „kronovinam“ jednako upravo, ki bi bila trajala morda še več vekov. Moralo pa bi se to storiti na podlagi svobode i jednakopravnosti. Ali Avstrija ni imela nobenega državnika, ki bi bil razumel duh svojega časa in pravo korist svoje države. Zmagala je volja plesnjivih aristokratov in vsakemu napredku sovražnih prelatov. Uboga suščeva ustava, ki je životarila le na papirju, umrla je z lahko smrtjo; nad Avstrijo je zavladal 1852. leta najstrožji absolutizem. S to državno obliko pa je bil sklenjen še vselej centralizem z vsemogočo birokracijo in germanizacijo. Absolutna vlada je želela vedno vse narode ponemčiti. To dokazuje doba Marije Terezije, Jožefa II., Frančiška I. Vendar pa se tako silovito in srdito kakor zdaj ni še nikoli postopalo s tujimi narodi in jeziki. Vlada je nakanila posiliti ogromni večini svojih podložnikov govorico manjšine. Taka govorica je že sama po sebi abotna in jalova, in sredstva, s katerimi se je delovalo, že zanaprej niso obetala nobenega
uspeha. Ta sredstva so bili uradi, šole in vojaščina.

Odkar svet stoji, niso vzeli uradi še nobenemu narodu jezika. Nekaj več moči ima šola, ali samo v mestih, na deželi tuji pouk obstoja za narodni jezik brez nasledka. Istotako se ne doseže z vojaščino ničesar.

Ako se pošljejo slavjanski vojaki v nemške kraje, naučijo se, ako ostanejo tam dalj časa, tamošnjega narečja, ali s tem znanjem ne ponemčijo, prišedši domov, nobenega rojaka. Ako se polki pomešajo, da služijo v njih poleg Nemcev mladiči druge narodnosti, ne razvije se iz tega nikoli ponemčenje, nego separatizem: Nemci bodo občevali z Nemci, Čehi s Čehi, Hrvatje s Hrvati itd. Narodi poginejo le, ako se iztrebijo s silo, drugače pa nikoli ne, če se le količkaj zavedajo. Ista usoda jih čaka le še, ako se raztresejo po prevelikem prostoru in se priseli mednje tuja narodnost, ki jih prekaša po številu in obrtnosti. Tako so poslavjanili Rusi sever svoje domovine v Evropi in Aziji. V Amurju in usurskem okraju so našli kakih 25.000 Tunguzov raznih plemen, v desetih letih je prišlo med nje več nego 100.000 Rusov, pa ni čudo, da je danes Amurija skoro čisto slavjanska dežela. Po tem načinu so se ponemčili i polabski Slavjani. Mnogo so jih Nemci pobili, mnogi so pobegnili proti vzhodu med svobodne brate; med tiste, ki so ostali, privlekli so tuji vladarji, sosebno pa škofje in samostani, toliko nemških naselnikov, da so prvotni prebivalci prišli v manjšino. Istotako so se razširili Angleži v Severni Ameriki in Avstraliji. Ako je kaka zemlja gosto naseljena, ji ne preti nikoli nobena resna nevarnost od tujih naselbin. Prusaki se zaman trudijo z mnogim denarjem in zversko krutostjo ponemčiti svoje Poljake. Poznanjska, zapadnopruska in šleska pokrajina so že povsod tako napolnjene z ljudmi, da ne preostaja skoro
nič več prostora za nove koloniste. Tudi so Poljaki teh dežel zdaj že tako zavedni, da se ne bodo dali nikoli ponemčiti. Glavni zastopnik novega sistema je bil

minister Bah, renegat, ki se je iz nemškega liberalca prelevil v najtrjega absolutista, iz skrajnega racijonalista in skeptika v rimokatoliškega tercijala in klečeplaza. Bistrega razuma in korenite izvednosti ni imel ta človek v nobeni reči (razun morda v odvetniških zvijačah), tem več pa predrznosti in doktrinarstva. Naredil si je tak račun, da se dadé izobraženi stanovi tujih narodov ponemčiti že v 10, najkasneje pa v 20 letih; predno poteče pol stoletja, pa bo vsa Avstrija nemška in tako močna, da bo lahko izvršila vse svoje naloge in želje. Zapodivši Turke v Azijo, spravila bo pod svojo oblast ves balkanski poluotok. Rusijo je Bah sovražil že od nekdaj veliko bolj nego njegov tovariš Švarcenberg, ki je baje izustil krilate besede, da se bo svet čudil avstrijski nehvaležnosti proti Rusiji. Da se je vršilo vse po Bahovi volji, razdrla bi se bila sveta alijanca že leta 1852. Vem, da se nahajajo poročila, ki govore nasprotno. Tem se ne more nič verjeti, kajti Bahova glasila niso zakrivala nikdar njegove mržnje na Rusijo. Njegovi razpaljeni mečti se ni zdelo nič težko vreči to neprilično državo nazaj za Dnepr in ji vzeti vse nekdanje poljske dežele. Svojo notranjo politiko je začel Bah izvrševati s tem, da je ponemčil brez odloga v Galiciji, na Ogerskem in Hrvatskem najvišje urade in šolske zavode. Da bi nadelovali in gladili pot Nemcem, jel je pošiljati v Galicijo cela krdela Čehov; Slovenci pa so se mu zdeli posebno pripravni, da pomagajo nemštvu do veljave v Hrvatski in Slavoniji. Svojih bratov Poljaki, Rusi in Hrvatje ne bi gledali tako grdo kakor trde Nemce, od njih bi laglje in rajše sprejemali nemški jezik. Mnogo čeških uradnikov je moralo iti tudi na Ogersko širit nemško kulturo, vendar so dobili

tu glavno ulogo pravi Nemci, ker je bilo na Ogerskem vse polno nemških kolonij in nemških mest. Nekoliko Nemcev je podarila Bahova vlada tudi Hrvatom, namestivši jih v višjih stužbah kakor za kvas. Sploh si dobil za Bahove dobe v vzhodni polovici države povsod posamezne uradnike vseh avstrijskih narodnosti. Domačinov dunajska vlada seveda ni mogla popolnoma prezreti, če so znali nemški, jih je prav rada jemala v službo. Bili so jim potrebni že zato, da rabijo tujim uradnikom za tolmače. Na Hrvatskem in Ogerskem se je uradovalo nekdaj vse po latinski, na Hrvatskem pa od 1648 do 1852 samo ilirski. Mnogi starejši akti so bili torej pisani po latinski in po ilirski. Ker so se potrebovali često tudi za novejše razprave, moralo je biti v vseh uradih kolikor toliko takih gospodov, ki so ta dva jezika dobro razumeli. Tuje uradnike so izobraženi Hrvatje imenovali navadno Nemce, ker so govorili največ po nemški, pisali službene listine po nemški, sodili po nemških vzorcih in je bila sploh vsa uprava prikrojena po nemških šegah in zakonih. Hrvatski kmetje jih pa niso zvali Nemce, nego Kranjce, ker so znali ž njimi govoriti „po kranjski“, to je po slovenski. Tudi ima v hrvatskih in srbskih deželah beseda „Kranjec“ često mnogo širji pomen nego na Slovenskem. Čul sem Srbina, ki je zatrdil, da so Hrvatje pravzaprav Kranjci, ker so kranjske, mislil je reči, katoliške, vere. Na Ogerskem pa se je rodilo za te nove, nezaželjene goste zaničljivo ime „Bahovi huzarji“ ki se je udomačilo kmalu tudi na Hrvatskem. Bahovi huzarji smo bili torej vsi tujci, katere so zanesli politčni vetrovi preko Sotle in Litve. Nekateri so prišli že prej, nego se je preklicala ustava, n. pr. šolski nadzornik

Jarc 1851., ki ga je poslal Hrvatom Kleman, njegov bivši tovariš v ljubljanski gimnaziji, zdaj pa glavni uradnik in germanizator v Tunovem ministerstvu. Odprava ustave je podrla zadnji slabi jez, ki je še zapiral pot v Translajtanijo. Zdaj ni prešel skoro noben dan brez selitve. Največ tujih uradnikov je navrelo v mesta, zlasti v Zagreb in Reko; na deželo so dali le posamezne, ki so bili vselej Slovenci, ker so bili drugi
za tako službo povse nesposobni radi neznanja jezika. V mestih se je Bahov sistem brzo in precej lahko udomačil, ker so bila kolikor toliko že prej ponemčena. Saj je znala nemški skoro vsa hrvatska gospoda, vsa hrvatska inteligencija. Hrvatski uradniki so govorili skoro vsi prav dobro nemški in mnogi so znali nemški tudi dosti pravilno pisati. V trgovini je vladal po vsej deželi že od nekdaj nemški jezik, izimši Primorje, kjer je vladala italijanščina, in nekoliko i dolnjo Slavonijo, koder si je priborila že nekaj veljave srbščina. Nemški so govorili ne le do malega vsi Judje, ampak tudi mnogi rokodelci in obrtniki tujega rodu. Na Hrvatsko je dohajalo vsako leto na stotine in tudi tisoče nemških knjig, časnikov in časopisov, ki so se hlastno kupovali in čitali. Hrvatske dame so bile vse zaljubljene v prazne in sentimentalne nemške romane. Stokrat boljše
francoske in angleške romane so čitale le v vodenih nemških prevodih. V Zagrebu in po vseh večjih mestih (razun Primorja) prirejale so se za gospodo le nemške zabave, nemški koncerti, nemške pesmi, nemške igre; kdor je hotel veljati za omikanega človeka, moral je znati in govoriti nemški; gosposki ženski spol je bil na Hrvatskem mnogo huje ponemčen nego n. pr. pri nas na Kranjskem in Primorskem. Božestveni, neprehvalni

mladenič Milan Bubanović je bridko žaloval proti meni, uredniku Pravsu in vsakemu rodoljubu, kako poredkoma se poprašuje v knjigarnah po hrvatskih knjigah. Iliri so se dvignili najbolj zoper silovite Madjare in njihov jezik, ne pa tudi ob enem zoper ravno tako ali pa še bolj nevarno nemščino. L. 1848. so se rodoljubi, ki so prepevali hrvatske davorije, razgovarjali često po nemški s svojimi rodovinami in znanci. Ilirom se je zdelo potrebno, da branijo koristi in pravice svojega naroda ne le v „Slavenskem Jugu“, ampak tudi v „Südslawische Zeitung“, češ, radi svetovne važnosti nemškega jezika. Bahova nemščina je torej našla v Zagrebu, Oseku in še v nekojih večjih mestih rahla, dobro pognojena tla, da se prime, razraste in zavlada v vseh višjih uradih in prosvetnih zavodih. Glavni zaupni mož dunajske vlade je bil Korošec Švab. Poslala ga je v Zagreb za podpredsednika najvišjega sodišča menda že l. 1852. Ta poveljnik Bahovih huzarjev in nadzastopnik germanizacije je kar vriskal in skakal od veselja, da je našel stolno mesto hrvatske kraljevine tako ponemčeno in skoro mrtvo za narodne ideale. Dejal je: „Zagreb ni nič drugačen nego naš Celovec; razun najprostejših ljudi znajo vsi meščani nemški.“

L. 1853. in 1854. je izpremenila Avstrija tudi svojo vnanjo politiko. Na dnevni red je stopilo takrat orijentsko vprašanje. Ruski car Nikolaj I. je hotel olajšati bolgarskemu narodu pretežki jarem sužnjosti. Turčija pa je našla kmalu mogočne zaveznike: francoskega cesarja Napoleona in Angleže, katerim so se pridružili skoro tudi Sardinci. Sploh pa je vstala proti Rusiji posredno ali neposredno vsa Evropa razun napoljske kraljevine. Sveta alijanca se je razbila na kosce. Avstrija

je poslala silno vojsko ne le v Galicijo, ampak tudi v Valahijo, katero so morali Rusi zapustiti. Bolj potuhnjeno in skrivaj se je pripravljala zoper Ruse tudi Prusija. Iz poluslužbenih glasil dunajske vlade se je dalo povzeti, da misli tudi ona naravnost napovedati carju Nikolaju vojno. Ali zadnji trenutek se je nekako premislila, zbala se je po vsej priliki, da bruhne buna na Ogerskem, pa morda tudi v slavjanskih deželah. Nakopala si je s tem omahovanjem težke brige in velike nevarnosti, ker se je zamerila na vse strani, kakor Rusiji tako tudi Franciji in Angliji. Naprtila pa si je tudi velikanske stroške za vojsko in vendar se je nahajala že prej v silnih denarnih stiskah in neprilikah. Te zadrege se je hotela osvoboditi s posojilom, ki ji je prineslo ne le 500 milijonov, kakor je bilo uganjeno, nego celó 611 milijonov. To posojilo se je zvalo dobrovoljno ali za mnoge in premnoge, n. pr. za vse uradnike je bilo prisiljeno. V Varaždinu je poklical k sebi veliki župan našega ravnatelja Muzlerja in mu oznanil, da mora podpisati on 500 gold., izmed profesorjev pa vsak, ki je potrjen v službi, po 200 gold., suplenti pa po 100 gold. Uradnikom se je več let jemalo vsak mesec nekoliko goldinarjev od plačila, ki so je dobivali, dokler se je dopolnila vsa svota, katero so podpisali za posojilo. In tako se je godilo tudi v inih mestih. Pritiskali in silili so se za denar tudi drugi ljudje, sosebno bogatini. Iz nekaterih se je denar iztlačil s silo, iz drugih pa z velikimi obeti, z dobrikanjem, z razlaganjem neizmernih koristi, ki jih doleté, ako si naklonijo z večjim posojilom milost vladajočih gospodov. Denarjev se je dobilo po takem načinu dovolj, vse potrebe so se mogle pošteno poravnati in namiriti. Ali za dolgo

to velikansko posojilo ni moglo zadoščati, ker so zahtevale nove reforme v upravi in preustroju države vedno novih milijonov. Trebalo je torej poviševati stare in vpeljavati nove davke in doklade. Že l. 1854. so mi tožili varaždinski meščani, da morajo vsake kvatre več plačevati. Ta novina je bila Bahovi politiki jako nevarna, kajti prosto ljudstvo sodi dobroto kake vlade povsod po davkih in dohodkih. Ako so davki nizki, zaslužki pa dobri, vele soglasno kmet, delavec in meščan: „Pri nas se vlada pametno in pošteno. Ako pa se davki povišujejo, dohodki pa zmanjšujejo, gre en glas po vsej deželi: Naša vlada je slaba!“ In baš tako se je godilo v Bahovi dobi. Vsako leto so davki rasli, zaslužki padali. Bilo je, kakor da se je zaklela zoper novi sistem ista priroda. Od l. 1849. do 1860. so si sledile skoro same slabe letine. Dunajske gospode pa niso nič motile take reči. Brezobzirno so v notranji in v vnanji politiki dajali duška svoji mržnji proti Slavjanom. Oficijozna glasila so bila polna tega sovraštva in najzlobnejših klevet. Ali treba priznati, da je vlado podpiralo v tem tudi javno mnenje nemške inteligencije. Skoro vse nemške novine v Avstriji in zunaj Avstrije so pisale zlobno in lažnjivo dan za dnem zoper Rusijo in o vsaki priliki tudi zoper avstrijske Slavjane. V dunajski „Österreichische Zeitung“ je pisaril zoper naš narod najhuje ameriški pustolovec Warrens, ki je prihitel v Avstrijo, da bi ribaril v kalni vodi tisočake, kar se mu je od konca tudi posrečilo. Časnik „Wanderer“ je kazal od kraja proti Slavjanom hvalevredno nepristranost, ali orijentsko vprašanje mu je zmešalo vso pamet, preskočil je v turkoljubni tabor, se ve, da ne zastonj. Mastne nagrade so se vsipale takrat vsem renegatom.

Med tujimi novinami je služila Bahovi vladavini najbolj spretno „Augsburger Allgemeine Zeitung“, iz nje so zajemale rade tudi dunajske novine. Ta list je izpovedal kar naravnost, da je to, kar dela proti Poljakom Prusija, jako malenkostno proti ogromnemu delovanju Avstrije, ki hoče vse svoje narode ponemčiti. Najeti dopisniki so naznanjali od vseh strani, kako srečno ji napreduje ta zgodovinski posel in poklic. Iz Krakova je pisal tak najemnik v „Österreichische Zeitung“, da v malo letih bo v mestu govoril nemški vsak človek, le kak star patricij se bo še upiral duhu časa in neizogibno usodi ponemčenja. Tako neumnost je poročal tudi v „Presse“ neki Vestfalec z Reke. Najbolj nesramno so udrihale nemške novine seveda po Rusiji. Kar kosale so se, katere bodo prinašale o njej grje in debelejše laži. Neprenehoma so prežvekavale bedasto trditev, da se 1848. in 1849. l. niso ruske vojske čisto nič odlikovale na Ogerskem, Rusi da si niso priborili nobene zmage. Prišli so v deželo le plenit in zapustili so jo z brezštevilnimi vozovi ugrabljenega blaga. Avstrija jim ne dolguje nikake hvaležnosti, ker so ji došli na pomoč iz gnjusne sebičnosti itd. Prikazali so se takrat na Dunaju in drugje nove vrste zgodovinarji in kritiki, n. pr. Büdinger, Feifalik, Philips i. dr., ki so metali blato sosebno na Čehe in Kraljedvorski rokopis. Ti tepci niso pomislili, da ostane ta rokopis krasno, velepoetično in
zgodovinsko delo, pa naj izvira iz srednjega veka ali iz zadnjega stoletja. Vladala je sploh tendencija v vsem avstrijsko-nemškem slovstvu. Halmova gluma „Der Fechter von Ravenna“ se je igrala ex offo ne le na Dunaju, ampak tudi v mnogih drugih mestih, če me ne vara spomin, tudi v Zagrebu. Neki brezobrazen

političen mazač pa se je celo predrznil načrčkati knjižuro, v koji je dokazoval, da se kaznujejo Magjari po pravici, ker so se vzdignili zoper dinastijo in državo, ravno tako po pravici pa tudi Hrvatje, ker so se vzdignili zoper Magjare in kraljestvo Ogersko! Ali minister Bah ni hotel vladati samo absolutno, temveč tudi pobožno, na rimokatoliški podlagi. Za geslo si je bil izbral besede: „In cruce spes mea.“ Na Dunaju se je vozil vsak dan k maši, včasih je bil celo pri treh mašah. Ginljivi pobožnosti njegovi so se čudile vse tercijalke, še bolj pa posvetnjaki, ki so hodili v cerkev samo zaradi njega, kakor nekatere varaždinske gospe radi Zorkota. Bah je smatral cerkev za najmočnejši steber države, zato je sklenil najtesnejšo zvezo z avstrijskimi škofi. Trudil se je na vso moč, da izpolni vse želje njihove, vse zahteve rimske stolice. V tej težnji mu je bil najzvestejši pomočnik minister uka in bogočastja Lev Tun, češki rojak, katerega so razglašali Čehi za velikega rodoljuba. Roka roko umiva. Vlada je pogodovala cerkvi, cerkev pa vladi. Hrvatski vladika Strosmajer seveda ni mogel biti zadovoljen z Bahovim sistemom, ali je moral molčati, drugače bi ga bila divja struja reakcije pogoltnila brez koristi za njegov narod. Večina škofov pa je služila absolutizmu brez upora in godrnjanja, nekoji celo s srčnim veseljem, kakor n. pr. zagrebški nadvladika Havlik. Po želji in povabilu vlade so se zbrali avstrijski škofje na Dunaju in sestavili okrožnico, v kateri so šibali z ostrimi besedami ideje, ki so naredile 1848. l. toliko šuma in prevratov. Obsodili so tudi hrepenenje zatiranih narodov po jednakopravnosti. Borbo za jezik in narodnost so razglasili za neopravičeno in menda celo grešno.

Pravim „menda“, ker besedila več ne pomnim natanko. Ta okrožnica se je prečitala v vseh cerkvah, ali se občinstva nikjer ni dosti prijela, nekaj zaradi preveč abstraktnih misli in težkega sloga, še bolj pa radi slabih prevodov na narodne jezike. Rodoljubna hrvatska duhovščina jo je sprejela z veliko nejevoljo in ji ni prišlo nikoli na misel, da bi se ravnala po njej. Na Slovenskem je imela bolj žalostne nasledke. Poznal sem več mladih duhovnikov, katere sta oduševila za slovenstvo Koseski in leto 1848., ki so se pa zdaj po škofovski izjavi popolnoma ohladili za svoj jezik in svojo narodnost. Ali Bah in Tun se nista zadovoljila s to okrožnico, sklenila sta l. 1855. s papežem konkordat, ki je dal cerkvi skoro vse pravice, ki jih je želela, med drugimi tudi nadziranje srednjih šol v slavjanskih deželah se konkordat ni čutil dosti, ljudje se niso menili zanj in duhovščina tudi ni nič nagajala, še na Kranjskem ne. Škofu Volfu je bil zopern vsak verski fanatizem, on je hotel imeti red in poštenje v cerkvi in prijateljstvo tudi s posvetno inteligencijo. Neki Čeh mi je pravil, da je izpraševal župnik na podlagi konkordata tako čudno njegovo nevesto, da se je od srama kar tresla in začela jokati. Ali to je bila izimka. Drugi Čehi, ki so se takrat ženili, se niso mogli tožiti na nobenega duhovnika. V dobi konkordata sem se oženil tudi jaz, pa priznati moram po duši, da ni duhovščina ne meni ne moji nevesti delala nobenih sitnostij in nespodobnostij. Tudi v gimnaziji smo cerkveni nadzor kaj lahko prenašali. Nadzornik je prišel v šolo, poslušal četrt ure, se poklonil in odšel. Ali Nemci so zagnali strašen krič radi konkordata. Razglasili so ga za izdajstvo nemške kulture, za umor

duševnega napredka, za polnočno temo. Grmelo, ropotalo in šumelo je v vseh le količkaj samostalnih listih in pojavilo se je brezštevila brošur, ki so napadale ta avstrijski ugovor. Ravnotoliko, če ne še več, pa je izhajalo knjig, knjižic in listov, ki konkordata niso mogle prehvaliti. Često so imele te razprave naslov: „Thron und Altar“, ker se je v njih dokazovala nujna potreba, da se prestol in oltar, to je država in cerkev vzajemno podpirata in da je ta za obe najsvetejša dolžnost. Hrvatska duhovščina se za konkordat ni baš ogrevala, ali mu niti ni nasprotovala. Misel posvetne inteligencije pa je bila ta, da se treba boriti najprej za jednakopravnost za povrat svobodnih institucij, sploh za izgubljene narodne pravice. Šele, kadar se dosežejo te poglavitne reči, pridi na vrsto tudi odprava konkordata. Hrvatski razumniki torej niso bili prijatelji Bahovemu ugovoru, kakor sploh nobeni stvari, ki je prispela iz njegovih nečednih rok. Tembolj oduševljen pa je bil za konkordat nadškof zagrebški. Ta mož je bil nekdaj prav prijazen proti narodni stranki, štela ga je med svoje privržence. On je bil pa vedno oportunist, v tem jednak mnogim drugim prelatom. Brez težave se je pomiril in zbogal 1852. l. z absolutizmom. Čisto nič ga ni vznemirjalo in bolelo, da je izgubila njegova hrvatska vladikovina vse politične pravice popolnoma po nedolžnem. Sprijaznil se je tudi z Bahovo germanizacijo. Dokazal je s svojim izgledom, da se ne briga za narodni jezik, kajti govoril je z vsakim človekom, ki ga je razumel, najrajši po nemški. Ta grešna mlačnost, ta ledeni hlad proti hrvatskemu jeziku sta izkopala tisto globoko brezdno, ki ga je ločilo za vekomaj od domoljubne duhovščine njegove vladikovine.

Kakor mnogi drugi škofi, je mislil tudi on, da je leta 1848. človeštvo strašno zablodilo in da je treba privesti pregrešni rod nazaj na pot nekdanje pohlevnosti in pokornosti proti cerkvenim in deželskim gosposkam. Da mu pomagajo za ta posel, pa ni maral klicati na pomoč svojih duhovnikov, ker jim je premalo verjel
in zaupal. Bili so mu presvobodni, preposvetni, preveč zaljubljeni v narodnost svojo, v svoj jezik, v narodne običaje in pravice, tudi jim je očital preveliko gostoljubje in preobilne pijače. Smatral jih je z eno besedo za pokvarjene in nesposobne, da bi delovali ž njim za nravni preporod njegove prostrane dieceze. Pozval je torej v ta namen krdelo pobožnih Tirolcev, mislim jezuitov. Ti gospodje so se vedli po kavalirski, odlikovali so se z uljudnimi, tankimi šegami in načini, z duhovitim pogovorom, gladko obliko, z velikosvetovnimi nazori, z izredno elegancijo in s tistim vernim taktom, ki ga daje aristokratična omika in olika. Tako so mi narisali te može moji zagrebški znanci, duhovniki pa jih niso sodili tako dobro. Vendar se ne da tajiti, da so si pridobili precej simpatij v gosposkem občinstvu zagrebškem. Nade Havlikove pa se le niso izpolnile, da mu bodo ti gospodje pregrešne Zagrebčane poboljšali in spokorili. Tej nalogi niso bili kos, odkar so se jele širiti o njih prečudne, ne baš laskave govorice. To je bila še malenkost, da so jih videli ljudje kaditi dolge, imenitne smodke na javnih mestih po belem dnevu. Več pohujšanja pa je naredila skrivnostna lestvica, katero so našli ponočnjaki prislonjeno k vrtni ogradi tiste hiše, v kateri so bogoslužni Tirolci stanovali. O tej lestvici se je govorilo in ugibalo po vseh mestnih hišah, kavarnah in gostilnicah, glas o njej se

je čul brzo na vseh krajih in koncih hrvatske domovine. Kar se ni hotelo posrečiti Tirolcem, steklo je s sijajnim uspehom nekoliko pozneje ženijalnemu govorniku, jezuitu Klinkovstremu.

Bahova vlada je osvojila narodne postojanke in branike hitro drugega za drugim. Že na začetku leta 1854. so sedeli v višjem varaždinskem sodišču nekoji hudi birokrati, ki so sodili včasi bolj po svoji volji in trmi nego po zakonih. K „belemu volu“ sta hodila na obed dva odvetnika, ki sta se pomenkovala jezno o teh samosilnikih. Eden njiju je vskliknil po latinski: „Deus meus, quales judices nunc advenerunt, inauditum condemnant!“ Istega leta se je mestna realka že močno ponemčila. Ravnatelj Klaić je bil Hrvat in dober mož, ali ne preveč čvrst narodnjak, v društvu je rad nemčaril in slišal sem ga v gostilni, ko je pozdravil po nemški celo našega Muzlerja. Poleg njega služila sta v tem zavodu dva Čeha, rojena na Moravskem, ki nista znala ni pisniti po hrvatski. Naša gimnazija je ostala 1853.—1854. l. še hrvatska, nemščina se je učila le kot predmet. Ali v drugem poluletju je že jela gubiti ta častni značaj po podlosti jednega uda učiteljskega zbora. Na spomlad je prišel nadzornik Jarc pregledovat našo šolo. Na zasedanju nam je pravil, da se je tri leta pridno učil hrvatski. „Narodne novine“ je čital vsak dan od prve do zadnje vrste, zdaj pa je dal slovo temu učenju in čitanju. O teh besedah je mahnil z roko in se zaničljivo zapačil. Napol glasno je potem zamrmral: „Hrvatska literatura je uboga reva. Nima niti molitvenih knjig.“ O tej priliki nam je naznanil, da se bo moralo bodoče leto vsekako nekaj predmetov razlagati po nemški. Vlada želi, da se prej

ko mogoče upelje nemško poučevanje. Zdaj se oglasi Goldkragen: „Jeder Wunsch der hohen Regierung ist für mich Befehl; jaz začnem precej jutri predavati po nemški.“ Lahko si mislimo, kako zelo je obradovala ta kruhoborska ugodljivost vladnega zastopnika. Šolsko leto 1854.—1855. smo dobili tri češke suplente, ki niso znali hrvatski: vsi trije so začeli že precej od konca vse svoje nauke razlagati po nemški, jaz in drugi učitelji pa smo še tudi to leto učili vse po hrvatski.

L. 1853.—1854. so bili še vsi uradni dopisi, koje smo prejemali iz Zagreba od banske vlade, hrvatski, leta 1854.—1855. izpremenilo se je tudi to. Stopivši nekoč v konferenčno sobo, najdem ravnatelja strašno razburjenega. V obraz je bil rudeč kakor rak, kar tresel se je od jeze. Poklical me je k mizi in mi dejal: „Zdaj boste nekaj videli, kar je bilo neznano na Hrvatskem od dobe kralja Jožefa II. Evo Vam prvi službeni dopis od banske vlade na nemškem jeziku! Mesto bana se je dozdaj navadno podpisaval podban Benko Lentulaj. Pod nemškim dopisom pa se je prelevilo tudi to ime v Benedikt Lentulaj. Muzler vrže pismo v miznico in pobegne. V šoli ga potem dva dni nismo videli in pretekel je dober mesec, predno se je kolikor toliko potolažil.

Razen uradnikov došla je v banovino silna množica finančnih stražnikov, žandarmov in — vohunov. Žandarmom tiste dobe je bila podeljena veliko večja oblast, nego jo imajo dandanes. More se reči, da so se smeli vtikati v vsako reč, še bolj nego policija. Ljudje vseh stanov so prebili mnogo sitnosti radi njih. Mene so prijeli za gimnazijo, ko sem se izprehajal. Vprašali so me osorno, zakaj nosim kapico, če ne

vem, da je to nespodobno zame. Drugikrat se jim je zdel moj klobuk preveč soroden prepovedanemu holštajnskemu. Sosebno kmetom so delali hude nadlege Bahovi orožniki. Večkrat sem jih srečal, ko so tirali s sabo po pet in tudi po deset teh mirnih in nikomur nevarnih mož. Pobrali so jih na kakem sejmu ali na proščenju, ker so se jim zdeli preglasni in zabavljivi. Žandarji so imeli strog nalog, da morajo pisati vsa svoja poročila po nemški in da se morajo z gospodo in tudi med sabo pogovarjati po nemški. Ali orožniki so vsaj kaj koristili skrbeč za red in pokoj, vohuni pa so mislili le na to, kako bi človeku škodili, nakopali mu pravdo in druge neprilike. Lazili so neprenehoma iz gostilne v gostilno, iz krčme v krčmo, poslušali pomenke ali pa tudi goste zapletali v politične pogovore, da bi kaj zabavljali novi vladi in njenim naredbam. Kar so čuli, nosili so pridno k policiji. Koliko teh figovcev je okuževalo varaždinski zrak, nisem nikoli slišal. To pa dobro pomnim, da je bil njihov prvak neki rokavičar. Ali tudi pravi Bahovi huzarji so se često zaletavali v ljudi, ki jim nišo nič žalega storili. V hiši, kjer sva si našla stanovanje jaz in Žepič, prebivala je nad nama rodbina višjega sodnega uradnika, ki se je doselil na Hrvatsko s Štajerskega. Gospa njegova se nama kar ni mogla narogati, obirala naju je po vsej soseščini, in včasi je lajal ž njo tudi njen soprog. Drla se je n. pr.: „Kaj, ta dva hočeta biti profesorja, ha, ha, ha! Oba imata samo jedno sobo in med sabo govorita po kranjski, z dijaki pa po hrvatski in po hrvatski tudi z gospodi! To so pri nas profesorji malo drugačni možje: resni, zastavni, redkih in modrih besed in Nemci od nog do glave, za noben denar bi

ne govorili s človekom drugače kakor nemški.“ In takih prismod se je dobilo še dosti med gospemi in gospodičnami, ki so se privlekle v banovino v društvu svojih mož in očetov. Najbolj osorni in arogantni so bili Štajerci in Štajerke, Korošci in Korošice. Vse, karkoli so videli in slišali ti prihajači na Hrvatskem novega, zdelo se jim je „Unsinn, Schweinerei“. Vse narodne šege so jim bile neumnost in svinjstvo. Narodni in jako praktični obleki hrvatskih kmetov in kmetic rogali in smejali so se brez konca in kraja. Največji „Unsinn“ in „Schweinerei“ pa jim je bil hrvatski jezik. Hrvate so mnogi Bahovi huzarji razglašali vsaj od konca za zakrknjene barbare, ki ne morejo pojmiti neskončne dobrote nemške kulture, katero zasaja zdaj blagodušna vlada v to divjo zemljo. Ko smo nekoč pri „belem volu“ obedovali, začeli so za bližnjo mizo zbrani častniki grdo zabavljati Hrvatom in njihovemu jeziku. Jezik so imenovali „Sausprache“ in „Hundegebell“ in še druge take psovke so se usipale iz njih nemških ust. Srdito skoči Čepulić pokoncu in zagrmi surovi soldateski: „V ime zakona zahtevam, da tako psovanje ustavite in da ne pozabite, da se nahajate na hrvatski zemlji!“ Tudi v uradni pisarnici je energično zavračal in odbijal zmagovito vse napade tujih mamelukov na hrvatski jezik in hrvatsko narodnost. Jako zabaven je bil za nas neki drug prizor pri „belem volu“. Prišel sem v gostilnico nekoliko pred poludnem. Na sredi sobe je stala gospa srednjih let z razmršenimi lasmi in z iskrajočimi se očmi, vpila je razburjeno, da je beseda besedo pobijala. Psovala je davkarske uradnike, ki so zahtevali od nje več davkov, nego je bilo uzakonjeno, in so ji naperili še razne druge neprijetnosti. V pisarnici

jih ni hotela oštevati, ker so bili zraven tudi taki gospodje, ki ji niso ničesar zakrivili. Ko pa je grešnike zagledala tu v gostilnici, se ni mogla več brzdati. Planila je proti njim in začela grmeti po hrvatski in nemški: „Vi galženjaki, svinje, lopovi, ihr Tintenschmierer, Hungerleider, schwabische Zigeuner, krainerische Bagage, gatienlose Vagabunden!“ itd. To zadnjo psovko mi treba pojasniti. Vsi olikani Hrvatje nosijo poletu ražen gornjih tudi spodnje hlače. Na Nemškem ta navada ni splošna in je na mestu povse neznana. Tako so nosili nemški uradniki tudi na Hrvatskem samo po jedne hlače. Hrvatom se je zdelo, da jim hlapajo in če opletajo okoli nog nekako preveč nerodno in nepristojno, ta običaj jih je silil na smeh in zabavljanje. Omenjena gospa je bila žena grajščaka Hrovata in sestra znamenitega emigranta Kanotoja, s katerim sem se pozneje seznanil na Reki. Horvatovka je kazala v vsem svojem življenju in vedenju bolj moško nego žensko svojstvo, spadala je med najstrastneje privrženke ženske emancipacije. Često se je vozila sama brez kočijaža. Doma je bila jako gospodarna in delavna. Srca ni bila hudobnega, ali gorje tistemu, ki jo je razžalil! Moral je biti zadovoljen, ako ga je samo ozmerjala, ali često so padale nanj kakor toča tudi njene pljuske. Davčni uradniki so dobili od nje zdravi nauk, da se s Hrvati ne sme postopati tako svojevoljno in brezdušno, kakor se je nekaterim izmed njih dozdaj zljubilo.

Z Žepičem sva stanovala pri poštnem uradniku Galiniju, ki nama je povedal marsikatero novico iz svoje službe. Jezil se je pogostoma na Bahove huzarje, da mu tako nagajajo s pismi. V napisih so prevajali in kvarili

hrvatska krajevna imena, da včasi ni vedel, kam bi poslal list. Oblike Agram, Karlstadt, Kreuz i. dr. so že stare spake, ki so se že zdavnaj udomačile tudi med izobraženimi Hrvati. Zdaj pa so začeli novi uradniki kaziti tudi imena vasem, trgom in mestom, ki so ostala hrvatska. Naštejem nekaj izgledov. Mesto Ludbrerg jeli so pisati v adresah Lubring, mesto Nedelišče — Nedelitz, mesto Prelog — Perlak, mesto Novi Marof — Neumeierhof, mesto Trakoštanj — Drachenstein, mesto Samobor — Sanaburg, mesto Velika Gorica — Großgörz in Tulnpulern (v Turopolju!) in celo Großgörz in Auersfeld, mesto Lipik ali morda Lipnik — Lindenau. Sosebno mnogo pisem je šlo v Lipoglavo, kjer je bila deželna ječa. Na mnogih je bilo ime prevedeno v „Schönhaupt“!!! Posebno rada sta se vadila v takem glupem prelaganju nadnemčur Švab in njegov srčni prijatelj in somišljenik Strangfeld. O tem so napravili hrvatski uradniki anekdoto, ki je označilna, če bi tudi ne bila resnična. Strangfeld je hotel poslati, ne vem kaj ali pismo ali kako poročilo v Dugoselo. Dolenjci, ki žive na Hrvatskem, imenujejo to vas navadno v množini: Dugasela zato, ker imajo doma vasi: Sela, Uršna sela, Drgunja sela, dasi rabijo često tudi oni za te kraje singular. Strangfeld je čul najbrž iz ust kakega rojaka Duga sela, pa je vprašal pisarja, kaj to pomenja. Pisar veli: „Die langen Dörfer.“ Predstojnik odkima: „Ja, es ist aber nur ein Dorf, morda pomenja beseda še kaj drugega.“ Šegavi pisar odgovori: „O, pa še prav veliko drugega.“ Strangleld: „Lassen Sie hören!“ Pisar: „Duga sela lahko pomenja: Der Schuld des Dorfes, ali: Die Lange hat sich gesetzt, ali: Die Fassdaube des Dorfes, ali: Fassdaube hat sich gesetzt, ali:

Der Regenbogen des Dorfes, ali: Der Regenbogen hat sich gesetzt. Morda bi pomenila lahko tudi: Die lange Schwester!“ Birokrat je zijal široko in čedalje širje, potem pa prasnil v smeh in se zadrl: „In ta hrvaščina hoče biti nekak jezik, pa ima za toliko različnih pojmov samo jedno besedo. Da, ali čakajte, tukaj je napisano Dugoselo, ne pa Duga sela, kaj pomenja to: Dugoselo?“ Pisar veli: „Ein langes Dorf.“, in zdaj se njegov načelnik oddahne in veli: „No, jetzt haben wir endlich das Wahre! Schreiben Sie also Langendorf, dass es wenigstens einen vernünftigen Sinn hat ...!“

O tem, ko je Bahova gluma zavladala po vsej Hrvatski in so njegovi poslanci jeli usrdno preobražavati zemljo po tujih zakonih, vzorcih in vzorih, dozorelo je orijentsko vprašanje: z diplomatskih miz je prešlo na bojno polje. Francija in Anglija sta se dvignili, da ohranita barbarsko Turčijo, kojo je hotela Rusija zrušiti ali vsaj še bolj oslabiti. Javno mnenje evropsko se je razdelilo. Slavjani vseh plemen razun večine Poljakov so stali s svojimi čuti in željami na strani Rusije, ostala Evropa se je nahajala v turškem taboru razun konservativcev. Svobodomiselne stranke vseh dežel so črtile Rusijo, ker so imele carja Nikolaja za glavni vzrok in steber splošne reakcije. Njih glasila so se zaganjala vanj kakor besna. Posebno pa se je odlikovalo dunajsko novinarstvo s svojo zlobo, surovostjo in lažljivostjo. „Presse“, „Ostdeutsche Post“, „Österreich. Zeitung“ in „Wanderer“ so se kar kosali v izmišljavanju ruskih hudodelstev in turških napredkov, ruskih porazov in anglo-francoskih zmag. Marsikateri udarec njihov je doletel ne le Ruse, ampak vse Slavjane, tudi avstrijske. Ti so imeli takrat kaj malo časnikov, ki bi se bavili

s politiko. V Zagrebu sta zamrla oba vrla glasnika narodne stranke „Slavenski Jug“ in „Südslawische Zeitung“. „Narodne Novine“ so prešle v vladne roke in niso zagovarjale ni Rusov ni Turkov in njihovih zaveznikov. „Neven“ je bil leposloven list ali bolj skrivaj je znal dati duška tudi rodoljubnim čuustvom. Prav dobro se še spominjam, kako krasno je nekoč osmešil turkoljubnega dunajskega „Wandererja“. Moški in iskreno je pisal „Srbski Dnevnik“ v Novem Sadu. Spremljal je s svojim srčnim sočutjem ruske vojske v Evropi in Aziji in nikdar ni prikrival, da želi ruskim zastavam sijajno zmago, Turčiji in „zapadnjakom“, to je Franciji in Angliji pa dovršen poraz, pogubo in sramoto. Naše „Novice“ pa so poročale o tej vojni včasi tako čudno, da smo se jih sramovali; izgubile so takrat marsikaterega čitalca in prijatelja. V Varaždinu smo imeli dve stranki, ki sta se ločili ne le po političnih simpatijah, ampak tudi po veri. Kristijani so bili vsi za Ruse, Judje vsi proti Rusom. Judje Rusov niso sovražili radi kakih svobodnih načel, še manje radi narodnosti nego zato, ker so čitali dan za dnem v nemških knjigah, knjižurah in novinah, kako strašno preganja ruski car njihove sovernike. Nikolaj je vzel Judom res mnogo svobod, katere so uživali do njegove vlade. Na mejah so prej donašali in dovažali prepovedano blago le z malimi zaprekami, ki so se dale z denarjem lahko odstraniti. Ruskega in poljskega kmeta so odirali, kolikor so hoteli. Zdaj je to nehalo; car je dal stroge zapovedi, da se varujejo državni dohodki, koje so krnjili Judje s svojim tihoplastvom, isto tako da se branijo kmečki podložniki proti tem brezdušnikom, ki so jih zapeljavali v pijanstvo in jih potem

brez milosti ugonabljali gmotno in duševno. Ali nemški listi so pripovedavali to tako, kakor da bi se godila Judom največja krivica in da si v Rusiji niso svesti ni imetka ni življenja. V Varaždinu se je začelo zdaj prav živo politikovati. Na vse strani so se pretresale novice, ki so dohajale z bojišča. Oj kako veselje je bilo po mestu, ko smo zvedeli, kako sijajno je premagal in uničil ruski admiral Nahimov turško brodovje pri Sinopi. Jaz sem šel slavit ruskega junaka v Biškupce. Ko sem pravil krčmarju, kaj se je pripetilo Turkom, razvnel se je tudi on in si prinesel zase polič vina, da ga izpije „za to veselje“. Ko sem mu hotel plačati svoj račun, mahnil je z roko in dejal, da je ta radostna novica več vredna nego celo vedro najboljšega vina. V Biškupcu slavili so razni duhovniki to slavjansko zmago pri župniku. Med njimi je bil tudi naš Muzler, ki je govoril tej priliki tako ginljivo o potrebi slavjanske sloge in ljubezni, da so si vsi gostje solze brisali. Varaždinci so se mi kazali od kraja za politiko povse mrtvi, za narodna vprašanja pa mlačni in topi. Ali sčasoma sem dobil o njih bolje mnenje. Rodoljubje je v njih navadno res spalo, ali o dobri priliki se je prebudilo in me iznenadilo s svojo resničnostjo in iskrenostjo. Nemški so govorili iz nekake stare razvade, morda nekoliko tudi za bahanje, ali s tem niso hoteli zatajiti svoje narodnosti. Izdajalca so zaničevali; sploh nemške stranke v Varaždinu ni bilo. Pri deželni vladi je služil mladi Malinčević, rojen Varaždinec. Bil je jako nadarjen in tanko olikan človek, ob enem pa kruhoborec in oportunist. Prišedši na dopust domov, pokazal je v gostilnici, ki se je zvala Grabérje radi gabrov, ki so rasli za hišo, da dobro

razumeva duh nove dobe in vlade. Vpričo vseh gostov, svojih someščanov hvalisal je Bahovo upravo in blagroval Hrvate, da so jo učakali. O sebi pa je dejal: „Imé moje je res da hrvatsko, ali moje srce je in ostane nemško.“ Pivci so se spogledovali, dokler je bil med njimi, niso rekli ni bele ni črne, po odhodu njegovem pa so mu se rogali in smejali na vse grlo. Nekateri someščani so ga pikali kasneje radi teh besed tudi v obraz in dobil je več brezimnih pisem, polnih zabavljanja in psovanja. Nekaterim se je poznalo, da so jih pisale ženske roke. Izdajstvo je prineslo Malinčeviću res veliko odliko in povišanje v službi, ali ni dolgo užival sadu svojega greha. Njegovo rano smrt
so smatrali pobožni Varaždinci za božjo kazen.

V varaždinskem gledališču se ni igralo nikoli hrvatski. Vladala je v njem nemščina, kajti glumci so bili do malega sami Nemci. Kak Hrvat je zablodil med nje le po kakem posebnem naključju, ali pa, če je bil ravnatelj pameten mož, ki si je hotel nakloniti milost občinstva z domačimi igralci. Tako je prišel med nemške glumce 1854. leta hrvatski umetnik Freudenreich, lep, elegantno opravljen, še mladikav mož, ki je povzdignil gledališče s svojo izvrstno igro do nikdar prej dosežene dovršenosti in slave. Nekoč je vpletel v svoje nemško govorjenje pol kitice hrvatske pesmi, kar so sprejeli radostno razburjeni poslušalci s takim grmečim ploskanjem in kričanjem „Živio!“ kakoršnega ni bilo še nikoli v varaždinskem nemškem gledališču. Žal, da ta prigodek ni poučil ravnatelja, kako bi bilo dobro in koristno tudi zanj, ako bi priredil na odru večkrat kako narodno glumo ali vsaj prepevanje nežnih bezjaških pesmi in krasnih ilirskih davorij. Mogoče pa

je tudi, da je hotel to storiti, ali mu je prepovedala take nevarne búdnice vedno previdna in nezaupna Bahova policija.

Orijentska vojna je duhove osvežila in oživila. Prej so skrbeli ljudje skoraj le za vsakdanji kruh, zdaj pa so živo razpravljali in pretresali vprašanje visoke politike v vseh gostilnicah in kavarnah in do malega v vsaki izobraženi rodbini. Vse oči so se upirale na krimski poluotok, kjer je bilo glavno bojišče. Pri Evpatoriji so zapadne vlasti in Turki dejali veliko vojsko na suho, da bi osvojili Sevastopol, ki je bil ob morju močno utrjen, po drugod pa brez pravih branikov. Neko jutro ugledam gručo Judov, ki so ploskali in se na ves glas krohotali. V rokah so držali nekateri razne dunajske novine, ki so prinesle čudno novico, da je Sevastopol padel brez resne obrane, ruska vojska da se je podala zaveznikom z najsramotnejšimi pogoji, ki se misliti morejo. Vse bojne ladje ruske, vsi brezštevilni topovi, ogromno moštvo brašna in drugih vojnih priprav in potreb da je prišlo v roke Francozom in Angležem. To silno novico da je donesel iz Sevastopola tatarski sel in da se o resničnosti njeni ne more dvojiti. Dunajski in vsi Rusom sovražni listi so sprejeli to vest in jo razširjali po Evropi s prav divjaškim zmagoslavjem. Trobili so v en glas, da leži na tleh ruski velikan in so mu razbite in strte v prah prstene noge. Odslej bo človeštvo brez zapreke se razvijalo in napredovalo, ker je ugonobljen glavni sovražnik vsake omike in
svobode. Kakor drugje, se je tudi v Varaždinu novinam verjelo z jedno jedino izimko. Ni mi moči dopovedati, kako grozno nas je potrla nesreča naših bratov. Vsa naša inteligencija je bila kakor poparjena in ohromljena.

Opazil pa sem nekaj novega in zame preveselega. To namreč, da so tudi nekateri prosti varaždinski meščani bridko žalovali radi Sevastopola. Jeden njiju, oče dveh sinov, ki sta bila v naši gimnaziji, rekel mi je z ihtečim glasom: „Moj Bog, kaj bo zdaj z nami!“ Rusa so se še bali naši nasprotniki, zato se niso drznili, da bi z nami tako pometali, kakor bi bili radi, ali odslej izgine vsak obzir, mrcvarili nas bodo kakor mačka miši. Tako po priliki sta žalovala tudi dva druga meščana. Imena teh vrlih mož sem si zapomnil. Zvali so se Ketik, Sekovanić in Matušin. Duh slavjanske vzajemnosti in ljubezni se je torej pojavljal tudi v takih ljudeh, ki so pohajali pač začetne šole, ali niso bili znanstveno čisto nič izobraženi in so poznali Ruse in Slavjane sploh komaj po imenu. Dejal sem, da je verjel tatarsko novico ves Varaždin z jedno izimko. Ta izimka je bil veleumni srbski trgovec Popović. Precej, ko jo je prvikrat čital, zaigral mu je na ustih zabavljiv smehljaj, pa je vskliknil: „Ta je prazna! Evropačarji zdaj res ne znajo nič drugega kakor pitati čitalce svojih časnikov z obilo opopranimi lažmi. Izmed sto novic je komaj jedna resnična. Da je Sevastopol res padel, poročili bi bili to še isto uro zavezniki svojim vladam in to poročilo bi bili podpisali njihovi nadpoveljniki in admirali. Mesto njih oktroirale so novine nekakega Tartara, ki ni nikoli živel, kakor se tudi ni priborila nobena zmaga. Vse skupaj je navaden evropski švindel in humbug.“ Tako je govoril Popović vsakemu narodnjaku, ki ga je srečal in v kavarni tudi vsem prvakom varaždinskih Judov. Ti so se mu zlorado smejali in rogali: „Aha, vi ste Grk in torej rusoljub, zato vam seveda ni povšeči, da so doživeli vaši

bratci tako blamažo. E, če mislite, da to ni res, pa dajmo staviti! Tukaj je sto goldinarjev. Če je Sevastopol
še v ruskih rokah, so ti denarji vaši.“ Popović brez oklevanja ponudbo sprejme in — stavo dobi! Drugi dan je pisal ameriški potepuh Varens v „Österr. Zeit.“, da je on moralno uverjen, da je Sevastopol res padel, če prav ni došlo do zdaj še uradno potrjenje. Drugi listi pa so že močno dvomili in tretji dan se je natanko vedelo, da se je Tartar zlagal. Sevastopol se ne le ni podal, nego so ga morali zavezniki do malega še celo leto oblegati, predno so osvojili kup krvavih razvalin. Severnega dela trdnjave pa niso dobili nikoli, v njih in po obližju so taborili Rusi nepremagani do konca vojne. Mir so sklenili brez sramote tem laglje, ker so ustrahovali v Aziji Kars, najmočnejšo trdnjavo turške države, in so zapodili svoje sovražnike tudi od Sveaborga, Soloveckih otokov in Petropavlovska na Kamčatki. Nesreče, ki so jih pretrpeli v tej vojni, so jih poučile, da potrebuje njih država korenite reforme v vsem svojem organizmu. Aleksander II., naslednik Nikolajev, se je lotil nemudoma tega preustroja in ga izvršil na največjo korist svojemu narodu. V dvajsetih letih se je moč Rusije ne le podvojila nego podeseterila. Da so vedeli Angleži, kake nasledke bo imela krimska vojna, bi je ne bili gotovo nikdar sprožili. Dokler je trajala, se narodnjaki nismo pogovarjali skoro o nobeni drugi reči kakor o novicah, ki so dohajale z raznih borišč. Ti pomenki takrat niso bili več brez nevarnosti. Naša vlada se ni baš vojskovala z Rusi, ali je drugače pogodovala zaveznikom kolikor je mogla. Pozdravljala je simpatično njihove zmage in se ni veselila kakor mi o njihovem porazu. Rusoljubje

je spadalo med prepovedana čuvstva. Tajna policija Bahova je strogo pazila in zasledovala Rusiji prijazne pojave. Ker pa nismo mogli v gostilnici vedno le molčati in prebivati brez politike, morali smo svoje pogovore tako prirediti, da nas vohuni niso razumeli. Naredili smo si svojo posebno terminologijo, ki je bila v vsakem kraju drugačna. V Varaždinu smo Sevastopolu dali ime Toplice, Petrogradu Petrijanec, carju Nikolaju ludbrežki učitelj (ker je bil Mařik jako velik mož), lordu Palmerstonu Visibaba (radi neke ljubavne zgodice), cesarju Napoleonu Griška (ker je bil usurpator, kakor lažni Demeter-mnih Griška Otrepjev) itd. Da zmešamo policiji še bolj sled, smo to terminologijo svojo večkrat izpremenili. Tako so si pomagali rusoljubni možje tudi v Zagrebu, Oseku, v Novem Sadu, na Reki itd. Sevastopol so imenovali nekateri Troja, drugi Siget, tretji Sisek ali Kosovo itd. Strašno smo se smejali, ko smo zvedeli, da je poročil policiji nje glavni vohun, rokavičar P., da se hodi ludbrežki učitelj na Toplice pretepat. Komisar je kmalu spoznal, kako abotna je ta tožba, in je rokovičarja ozmerjal kakor psa. Radi orijentske vojne sta izgubila takrat za vse narodnjake velik del svoje slave dva imenitna slavjanska pisatelja. Prvi je bil Mickijevič, ki je deloval po svoji moči za — Turke, češ, da bi pospešil vstajo in osvobojenje svojih rojakov. Tisti, ki so ga prej vsi oduševljeni čitali in hvalili, niso več pogledali njegovih knjig. Drugi tak pisatelj pa se je rodil v Dalmaciji in je živel takrat v Belem gradu. Ne vem, kaj ga je zmotilo in napotilo, da je spisal odo na čast turškemu sultanu! Od poveljnika tamošnje turske posadke je prejel zanjo petdeset zlatov. Ta sramotna prigodba je

popolnoma resnična. Dragi bralci naj mi oproste, da jim ne povem imena. Mož ima še zdaj v Dalmaciji dosti prijateljev, ki ga štejejo med najčistejše rodoljube. Tega dobrega mnenja jim nečem kaliti, ker bi me utegnili razglasiti za obrekovalca ...!

Ponemčevanje narodnih učilnic ni vzbudilo v Varaždincih nič hude jeze, komaj sem našel tu pa tam kako lahko nejevoljo.

Večkrat sem moral čuti celo glasove zadovoljnosti. Ljudje so dejali: „Nekdaj je vladala latinščina. Za šole in urade je bila gotovo dobra, ali trgovini ne ugaja mrtev jezik. Ž njim si tudi nismo mogli pomagati, kadar smo občevali s tujci ali z oficirji. Nemščina je bolj praktična, ž njo prideš po svetu, kamor hočeš.“ Sosebno so se veselile gospe, da se bodo naučili zdaj njihovi otroci po nemški govoriti in pisati že v šoli brez velikih stroškov. Najbolj pa so se veselili nemščine Judje, ki so pošiljali doslej baš radi nje svojo deco v Maribor, Ptuj in Gradec, ali pa si morali dobiti v hišo nalašč zanjo dragega učitelja. Svojo radost je kazal vpričo mene tudi lekarničar Fodor Feodor, jako izobražen mož, ki je spadal med prvake varaždinske gospode. Tudi on je dokazoval, koliko bo na vse plati koristil nemški jezik i meščanom i kmetom. Jaz sem mu ugovarjal in ga vprašal, če ne ve, da se daje v vseh omikanih državah in narodih prvo mesto narodnemu jeziku, vladajočemu v vseh šolah in uradih. Hrvatje in Magjari niso odpravili latinščine zato, da sede na njen prestol nemščina, oboji so hoteli povrniti to veljavo in dostojanstvo svojemu narodnemu jeziku itd. Lekarničar mi je odgovoril malomarno: „Das ist altes recht schön, ali za trgovino in vse višje posle

nam koristi nemški jezik več nego hrvatski. Pa saj radi njega ne borno še izgubili svoje narodnosti. Jaz znam, govorim in pišem dobro nemški, ali ostajam vendarle pravi Hrvat, ki ljubim svoj narod ne le z besedo, ampak, če treba, tudi z dejanjem itd.“ Jaz sem ga zavrnil po priliko tako: „Jaz nisem nasprotnik učenju nemškega jezika, ali to se godi prav lahko, če vlada tudi narodni jezik. Slavjani imajo za tuje jezike gotovo več sposobnosti, nego Nemci in Romani. Nauče se jih ne le laglje in prej, nego jih tudi bolj pravilno izgovarjajo. Kadar izpregovori po naše kak Švaba, ki je živel med nami že 30 let, zatisni si ušesa, dočim naši ljudje govore često tuje jezike tako dobro, kakor svojo materinščino. Kar pa pravite o potrebi nemščine za trgovino in višje posle, je pa tako čudno, da iz Vaših ust ne bi bil pričakoval teh nepremišljenih besed. Zakaj neki bi narodni jezik ne bil dober tudi za trgovino in vse višje posle? To je baš sramota naše inteligencije, da se ne služi v teh rečeh svojega jezika, nego da hlapčuje švabščini, ki nima pri nas absolutno nobene pravice, kakor nima hrvaščina nobene pravice v nemških deželah. Prazno bi bilo tudi ugovarjanje, da ilirski jezik še ni dovolj razvit za trgovino. Tehnični izrazi bi se kmalu dobili in praksa bi ugladila trgovski slog v malo letih. Pa saj je pravzaprav že oglajen. Kako pišejo srbski trgovci? Menda veste, da po srbski. Srbski se pa ne razlikuje čisto nič od dobre ilirščine.“ Fodor se ni dal preveriti in pozneje sem zvedel, da je baš on zahteval v mestnem odboru, naj se podeli šolskemu nadzorniku dr. Antonu Jarcu meščansko pravo radi zaslug, koje si je pridobil za Varaždin na polju prosvete! V novinah sem čital, da se je njegov

predlog sprejel, vendar za resnico te vesti ne morem biti porok, ker se je že od nekdaj v časnikih pisalo marsikaj neistinitega. Ali s Fodorom se ni zlagala vsa inteligencija. Hrvatski učitelji in uradniki so se dovolj jezili, da je začela padati nemška sekira po narodnem šolstvu. Izvrstni učitelj Lajer, rojen Križevčan, se je kar ihtil od toge radi tega nasilja. Dejal je: „Komaj smo svoje šole lepo uredili in začeli v njih uspešno delovati, prihrumela je nemška burja, ki posmodi cvetje, pred ko še more obroditi sad. Že pari slana srednje šole in naš nadzornik Ilijašević mi je povedal, da visi Damoklov meč tudi nad glavnimi šolami. Njega so vladi hudo začrnili in ne bodo mu odnehali, dokler ga ne odstranijo. Malo pred odhodom iz Varaždina sešel sem se v krčmi z ravnateljem Klaićem. Po kratkem uvodu sem ga vprašal naravnost, kaj ga je zaneslo med kulturtregerje? On se zakrohoče in veli: „Vidim, da me imate za švabomana. Kako različne so človeške sodbe! Baš te dni sem zvedel, da so me ovadili v Zagreb za panslavista. Istina pa je to, če bi imel jaz oblast, da bi ostale vse naše šole hrvatske, od najzadnje do najprve. Ali z bikom se pameten človek ne bori. Zdaj vlada sila. Kdor je ne posluša, ga zmelje in stare, ne da bi to narodu kaj koristilo. No, nekoliko sem pa res grešen. Včasi govorim brez potrebe po nemški, kakor mnogi drugi moji rojaki. Če mi očitate kulturtregerstvo radi tega, priznajem na vsa usta, da se ne morem braniti in kdor je sam brez tega greha, vrzi name slobodno prvi kamen!“ Tudi orijentsko vprašanje so presojali v slavjanskem duhu vsi hrvatski uradniki in učitelji. Vsi so jednako žalovali o tartarski novici, vsi so želeli Rusiji srečo in zmagoslavje. In ž njimi se je

ujemal celo Fodor Feodor. Ko sem šel nekoč mimo njegove lekarne, prepiral se je v njej ravno z Judi in je zakričal naposled, da sem ga čul na ulico: „Die Türken soll der Teufel holen!“

Drugo leto svoje službe sem popotoval o prostem času najrajši v bližnje Medjimurje, na poluotok, ki ga delata Drava in Mura. Ta zemlja spada med najplodnejšo v Evropi. Prebivalcev se šteje zdaj do 80.000, ki so vsi slavjanske krvi in govore kakor Varaždinci bezjaško narečje. Do 1848. l. je šla ogerska dežela do Drave. Tisto leto pa so zasedli Medjimurje Hrvatje in dunajska vlada je je podložila banski oblasti. Ali spomin večstoletne zveze se ni dal tako hitro izbrisati. Ljudje so ostali prijatelji Magjarom in nasprotniki Hrvatom. Hrvatske uradnike so smatrali ravno tako za tujce kakor slovenske in nemške, dasi so proti inozemcem ta čuvstva skrivali. Ilirstvo si tu ni našlo privržencev, razun nekojih duhovnikov, ki so se ga navzeli v zagrebškem semenišču. Medjimurje spada namreč pod zagrebško vladikovino in baš ta prilika jamči, da se ne more lahko izgubiti za slavjanstvo in hrvatstvo. Jaz sem si dobil tam nekoliko dobrih prijateljev med rojaki, ki so prebivali v Nedeljišču in Prelogu. Jezikovne razmere se tod niso dosti ločile od hrvatskih. V Čakavcu se je bilo naselilo krdelo Magjarov, drugo ljudstvo je govorilo po bezjaški; kdor pa je imel na sebi le količkaj gospoščine, je blebetal rad po nemški. Sosebno gospe in gospodične je kazila ta napaka tudi v Medjimurju. V Prelogu sem se jako obveselil, da so na plesni veselici govorile vse ženske narodni jezik, dasi so bile oblečene močno po gosposki. Toda prijatelj mi je pojasnil, da so te deklice proste Preložanke,

ki se nosijo bolj po gosposki le na plesišču in o kaki svečanosti, drugače povse po narodno. V Prelogu sem nazdravil v večjem društvu tudi hrvatski domovini prav iz radovednosti, kaj poreko medjimurski gosti. Na moje veliko čudo so vstali in trčili z mano in tudi pomenek njihov je kazal dobrodejno prijateljstvo hrvatskemu narodu. Ali še isti dan sem se preveril, da je bilo to narodnjaštvo posiljeno in lažno. Iste učitelje in duhovnike, ki so z mano trkali, čul sem zvečer prepevati medjimursko narodno pesen, s kojo so slavili Košuta in njegove generale. Zapomnil sem si samo dve vrstici: „Oj ti general Klapka — Gde je tvoja ruka jaka? Bog te poživi!“ Hrvatski uradnik Muž-ić se mi je pohvalil, kako prijetno živi v Medjimurju. Kamorkoli pride, najde si brzo prijateljev in je uverjen, da nima tod nobenega sovražnika. Šetajoč se po Nedeljišču ga ugledam, ko se je peljal nekam na velikem kmečkem vozu. Na cesti je stala gruča možakov, ki so se zaničljivo zasmejali. Jeden veli: „Viž hrvatsko svinjo, kako se je zavalila v kolih!“ Drugi meni: „Vrag ga je dal i skelil pa naj ga i uzme!“ Tretji pritrdi in pravi: „Ali bolje, da ga odnese danes nego jutri! Takih prijateljev si je našel Muž-ić v lepem Medjimurju ...!

Predno se ločimo od Varaždina, moram povedati še kratki roman, ki ga je doživel v tem mestu Slovenec Ivan Slobodin. Vzrok je ta, ker nam pojasnjuje povest o njegovi ljubezni žalostne jezikovne razmere in prilike v gosposkih hrvatskih rodovinah. Ivan Slobodin je bil moj prijatelj, ki sem ga ljubil ne bolj ne manj nego ravno tako kakor sebe. Kakor jaz nahajal se je tudi on v državni službi. Z ženskim spolom je rad občeval, dasi se mu ni znal prilizovati, ker se

nikoli ni maral hliniti. Po malem je ljubil že več deklet, ali to je bila goreča slama, ki se je vnela in ugasnila. Prva ljubezen njegova pa je bila resnična, globoka, idealna. Ta gospodična se je zvala Radoslava. Ivan jo je ljubil tako iskreno, da bi bil dal zanjo svojo kri, svoje življenje, svojo dušo. Ali Radoslava ni imela veselja in torej ne poklica za zakonski stan. Odbila je vse snubače, in uslišati ne bi bila mogla niti Slobodina, ki je pa niti prosil ni, ker je poznal njeno mržnjo na možitev. To nezgodo je prenesel brez bolečine. Da je odlikovala mesto njega koga drugega, bi bil poginil od obupa in bridkosti. Tako pa se ni mogel ni jeziti, ni žalostiti. Privoščil ji je vso srečo v samskem stanu in jel radostno poslušati mesto sladkih glasov filomele — kose, ščinkovce in druge tiče. Malo zavezico je bil zasnoval že tudi v Varaždinu, ali mu jo je korenito razdrl spletkarski kolega Franta. V hišo Šumićevo je prišel po Goldkragnovem posredovanju. Šumić je bil gospodar dveh hiš in ob enem cesarski uradnik. K hiši je spadal tudi velik, krasno obdelan vrt in vinograd blizo štajerske meje, Šumić ni bil bogatin, ali je lahko izhajal s svojimi prihodki. Dva sina je že dal izučiti in ju spravil v državno službo, za nju ni trebal trošiti ni groša več. Imel je tudi več odraslih hčera, ki so pa bile vse tako pametno vzgojene, da niso poznale in želele nobene razkoši in so si umele kak krajcar tudi prislužiti: skrb zanje torej ni bila velika in nadležna. Usodo drugih puščam na strani, govoril bodem samo o najmlajši. Zvala se je Milka. V njo se je zaljubil Slobodin prvi trenutek, ko jo je ugledal. Ugajalo mu je precej že to, da ni bila bleda in medla, kakor toliko gospodičen, ki so slovele za krasotice.

Taka bolehna lepota se mu je studila, še bolj pa smilila. Milki je podarila priroda krepko, skladno truplo, bujne oblike in predražestna lica, na kojih se je žarila sveža rudečica kakor jutranja zarja. Učila se je ne le pri nunah, ampak tudi pri mnogih dobrih pisateljih, sosebno pri pesnikih. Najbolj sta se ji priljubila Francoza Lamartin in divni pisec Pavla in Virginije. Nemški pesniki so se ji zdeli premalo naravni in o čitanju Goete-jevih romanov se ji je zehalo. Kakor do malega vsi izobraženi Slavjani, smatrala je za prvaka nemških pisateljev Šilerja. Misli in čuti njegovi so ji ugajali mnogo bolj nego Goete-jevi. Zajedno s Slobodinom čitala sta indijsko Sakuntalo in on se je moral čuditi njenemu estetičnemu okusu, s kojim je pogodila vsako krasoto te klasične igre. Silno pa ga je užalila opazka, da Milka ne ve ničesar o narodnem slovstvu. Celó Kačić in Vukova zbirka narodnih pesnij sta ji bila povse neznana! Tolažila ga je misel, da se da ta nevednost v malo tednih odstraniti. Posodil ji je torej Vuka in jo opominjal, da bi ga prebirala na vso moč marljivo. Neizrečno pa ga je veselilo, da je kazala ljubica vsaki priliki svoje nedolžno, zlato srce, ki je bilo popolnoma prosto vsake hlimbe in zlobe, vsake laži in zvijače. Vedno je govorila samo to, kar je mislila in čutila. Mnoge ženske imajo sto trm, s kojimi nadlegujejo svoje ljudi. V Milki ni bilo ni sledu te slabosti. Bila je zmerom jednako zadovoljna z usodo, dobre volje, vedrega čela, prijazna proti vsakemu človeku in tudi proti živalim. Prave jeze ni poznala, mesto nejevolje obšla jo je lahka otožnost, ki je pa kmalu zopet izginila. Šalila se je rada in včasi jako duhovito, nikoli pa ni nikogar pikala, zbadala ali

obrekovala. Smejala se je tako zvonko, ljubko in blagoglasno, da bi jo bil človek le gledal in poslušal. Brez dela ni nikdar posedala in postavala, tudi ob najživahnejšem razgovoru vršili so se ji prsti s kakim pletivom. Kuhati je znala kakor da je izučena kuharica, sosebno so se ji posrečile tiste jedi, katere je Slobodin najrajši užival. Ob kratkem se daje sodba o njej tako izreči: Milka je spadala po vseh svojih telesnih in duševnih svojstvih v izbrano ali ne veliko krdelo tistih žensk, s katerimi pameten in pošten mož ne more biti nikoli nesrečen. To je spoznal tudi Slobodin, ali skrbelo ga je čedalje bolj nekaj drugega. On je bil oduševljen Slovenec in Slavjan, svoj narod in jezik je ljubil bolj nego svojo dušo in svoje zveličanje. Nemški je govoril samo, če je bil prisiljen, po svoji volji nikoli. Imel je za največjo sramoto na svetu, ako govori izobražen človek jezik najhujših naših sovražnikov. S poštenim, pravim Nemcem se je menil rad tudi on po nemški. Če je pa slišal tujo govorico iz ust kakega
rojaka, se mu je zdelo, kakor da mu sili v nos asa fetida ali da mu zasaja kdo med rebra bodalo. Milko so vzgojili poleg glupe gosposke šege po nemški, Slobodin je moral torej ž njo nemškovati. Ali mislil si je: Le počakaj, tičica moja, kadar mi podariš srce, dobi to tajčanje brco in kramljala bova lepo po domače. Tej izpremembi se je nadjal tem laglje, ker je kazala deklica toplo rodoljubje in je sovražila Nemce radi njih napuha, krivičnosti in silovitosti. Šilerja ni marala več čitati, odkar je našla v Valenštajnovem taboru tiste gnjusne čenče o hrvatski vojaščini. Pomnila je tudi njegove „Der Kroaten und Wallonen fürchterliche Banden“, ki strašé v „tridesetletni vojni“. Goete-ja je smatrala dolgo

za pravičnega proti tujim narodnostim. Bravši v nekem listu, da je priporočal pruski vladi, naj ponemčuje svoje Poljake z gledališčnimi družbami in igrami, zavrgla je tudi njega in postala ji je šumna in zagatna vsa nemška literatura klasične dobe. Z veseljem je čitala le še Čoke-ja in nemške prevode iz inorodnih
slovstev. Nekoč jo je vprašal, ali je prebrala že Vukove narodne pesmi. Ona se zasmeje in veli: „Kako bi jih brala, ko ne poznavam teh čudnih črk! V šoli se jih nismo učile, sama se pa tudi nisem mogla zaljubiti vanje. Prinesite mi kako knjigo s hrvatskimi ali pa z nemškimi črkami — tako bom rada čitala, če bo zame. Vuk pa me ne more mikati.“ Slobodina so te besede užalile, vendar je molčal, ker mu do takrat še ni dala srca. Sčasoma se je tudi to zgodilo. Njuna ljubezen ni bila nadzemeljska, zračna, idealna, nego krepka, človeška, vedra in poštena, taka, kakoršno poraja in zahteva od sveže mladine nepokvarjena priroda. Zdaj je vprašal Slobodin resno svojo ljubico: „Ti, ali se ne zdi tudi tebi grdo, da se pogovarjava midva po nemški? Nemce oba jednako črtiva in moralo bi naju biti sram, da si priobčujeva svoje čute ljubezni na jeziku naših večnih nasprotntkov in zatiralcev.“ Ona mu odgovori: „E, pa dobro, nauči me ilirski, pa se bova potem pomenkovala po ilirski! Verjemi, da bo to tudi meni ljubo.“ On jo čudno pogleda in zajeclja: „Kaj jaz da bi učil tebe ilirščine?! Ti si izobražena Hrvatica in moraš znati ta jezik bolje nego jaz, ki sem se ga začel učiti resno šele pred nekojimi meseci. Pa ako ti ne teče gladko ilirščina, dobro, govori z menoj po varaždinski, po bezjaški!“ Ona se mu je izgovarjala, da to narečje ni dosti razvito za izobražen pomenek, mnogi Ilirci

se mu rogajo. Po dolgem prerekanju in pričkanju sta
se pogodila, da bosta govorila med sabo doma po nemški, na ulici in sploh vpričo tujih ljudi po bezjaški, da ne bo mogel nihče misliti, češ, ta dva se sramujeta narodne govorice. O takih prilikah sta se pomenkovala odslej res vselej po domače, po bezjaški, ali je Slobodin kmalu zapazil, da dela Milki tudi to narečje težave; često je molknila, ker ji ni prišla na misel prava beseda. V Šumićevi rodbini so vladale za občevanje precej čudne razmere. Z gospodom je govorila gospa vedno po domače, po bezjaški. Tudi z mano je govoril on le po bezjaški, z otroki pa včasi tudi po nemški. Proti njim se je gospa skrbno čuvala, da ni izustila nikoli ni jedne hrvatske besede. Gospodične so nemškovale tudi med sabo i z drugimi ljudmi, dočim je njihova mati s sosedi in tujci bezjačila. Ko sta prišla na dopust oba sinova, cesarska uradnika, vedla sta se jako različno. Mirko je govoril z rodtelji po bezjaški, z mano vedno po ilirski, tudi s sestrami ni hotel občevati po nemški, mešal je pri njih ilirščino s kajkavščino. Povse drugačnega kova mož pa je bil njegov brat Fric. Po domače je govoril samo z očetom, z vsemi drugimi pa le po nemški, tudi če so ga vprašale sestre kaj po bezjaški, odgovarjal jim je po nemški. Z Mirkotom se je moral meniti po ilirski, ker bi drugače ne bil dobil odgovora. S Slobodinom je hotel po vsej sili nemškovati. Ta ga je osorno zavrnil in dejal, da s Hrvatom ne govori nikoli po švabski. Odslej se ga je bal in ogibal kruhoborski nemškutar. V društvu se je delal, kakor da ga ne vidi. Neko popoludne smo se izprehajali po Šumićevem vrtu in razpravljali politična vprašanja. Na vrsto

je prišel tudi bogoslužni renegat Bah in Milka se je proti njemu tako vnela, da je stisnila pest in vihteč jo proti severozapadu zaklicala z grozečim glasom: „Če je na nebu še kak pravičen Bog, mora kaznovati to strašno nehvaležnost, s katero se povračuje vedno vernemu hrvatskemu narodu!“ Fric zakriči sestri plaho in srdito: „Bedasta baba, ti nas spraviš še v ječo! Bog ne daj, da bi se v Zagrebu zvedelo, kaj se čveka na našem vrtu.“ Slobodin je bil ta dan povse zadovoljen s svojo ljubico. Ali menda še tisti teden sta se sprla in precej resno. On ji je zopet očital, zakaj se ne potrudi, da bi se naučila dobro svojega materinskega jezika. Ona se mu nasmeje ter odgovori šaljivo: „Kaj me karaš, saj govorim s tabo po materinski: po nemški. Z mano ni mati nikoli drugače govorila nego po nemški. Moj materinski jezik je torej nemški, pa reci kar hočeš!“ Te pravzaprav resnične besede so Slobodina prestrašile in razkačile. Začela sta se prepirati in ko je šel domov še za dne, kar ni bil vajen, ji ni rekel niti z Bogom. K Šumićevim ni zahajal potem cel teden, dočim je bil prej vsakdanji gost. Ali strastna ljubezen mu ni dala, da bi se še dalje jezil in prebival brez sladkih poljubov in objemljajev svoje Milke. Našla sta se po naključju pri njenem sorodniku, in podala roke in se zbogala. Novo jezo je užgala v Slobodinu Milkina mati, ki je dejala, da se dekla in gospodična ne smeta izjednačiti. Gospodični bi se ljudje smejali, če bi govorila prosto po horvatski, zato je skrbela, da so se njene hčere naučile dobro nemški
jezik. Slobodin je ugovarjal, da jezik teh dveh stanov nikakor ne sme ločiti. Gospodična se razlikuj od dekle po izobraženju, po oliki in po opravi, nikdar pa ne

po govorici. Na Nemškem, Laškem in po vseh naprednih deželah govore vsi stanovi isti jezik. Kadar se jaz oženim, morala bo žena govoriti z mano po domače, za nemščino ne bo nobenega kota v moji hiši. Šumićevka se dobrovoljno zakrohoče: „Oho, kaj tako vi kanite urediti svoj dom?! E, le počakajte malo! Že marsikdo je rekel: Moja žena bo morala biti taka pa taka. Pozneje pa se je pokazalo, da je moral biti mož tak, kakor je ženica zahtevala.“ To roganje je silno zapeklo Slobodina, ki je bil brez konca in kraja občutljiv za vse, kar je bilo narodno. Po tem pomenku je snel precej klobuk, se priporočil in odšel. Šumićevko je imel odslej za zakrknjeno nemškuto, kar pa ni bila. Še bolj ga je razdražila drugi dan, v nedeljo ko so ji došle v pohode nekatere znane gospe. Jedna je pravila, da je dobil njen nečak jako dobro službo v Zagrebu. Priporočen je bil na prvem mestu zato, ker je znal dobro nemški, dasi so bili drugi prosilci mnogo starejši in ne brez zaslug. Da, nemški jezik je dandanes mladim ljudem tako potreben kakor vsakdanji kruh; brez njega ne dobiš niti najmanjše državne službe. Gospa Šumićevka te besede potrdi in veli: „Jaz sem zanaprej vedela, da tako pride. Zato sem prepovedala svojim dečkom, ki so bili v Zagrebu, da niso smeli pisati po hrvatski ni meni, ni svojim sestram in sploh nikomur ne. V Zagrebu sem jim našla stanovanje pri nemških ljudeh, kjer niso slišali nobene hrvatske besede. Tudi doma so zahajale po mojem ukazu samo v take hiše, kjer se je govorilo tudi po nemški. Nekateri pravijo: Svoj jezik treba najbolj ljubiti. E, kdo pa vam to brani? Ljubite ga, kolikor vas je volja, ali samo ž njim ne pridete daleko, ne po cesti ne v službi. Hrvatski naši

otroci že tako znajo in ni straha, da bi svoj jezik pozabili, dokler žive na Hrvatskem. Z nemščino je to drugače. Treba se je je učiti in imeti skrb, da se ne pozabi.“ V Slobodinu je vse vrelo, ko je poslušal te in druge take razgovore. Šumićevko je imel odslej za podrepnico in služkinjo Bahovih huzarjev in za zarotno sovražnico svojega naroda. Občeval je ž njo le še toliko, da se ni čutila preveč razžaljeno. Če ni našel doma Milke, ni se hotel več muditi pri njeni materi in sestrah, poklonivši se je odšel. Lotila se ga je velika čmernost, ljubezen se mu je zazdevala vsak dan bolj čudna in nevarna. To mu je seveda jako ugajalo, da je Milka iskreno ljubila hrvatski narod in kazala često tople simpatije za vse slavjanske rodove. Ali že mu je vstajal sum, če ne izvirajo ta čuvstva morda iz ženske politike. Hotela bi ga ž njimi prikleniti k sebi. Jel je dvomiti včasi celó o njeni plemeniti ljubezni. Razpaljena mečta mu je velela: „Ona zna tvojo mržnjo na nemški jezik in govori s tabo vendarle po nemški! Da te resnično ljubi, ne bi zinila ni jedne švabske besede. Če ne zna ilirski, govorila bi s tabo po varaždinski, po bezjaški.“ Take sumnje in dvomnje pa niso mogle nikoli dolgo trajati. Izginile so navadno že prvi trenutek, ko jo je zagledal, ker jo je ljubil resnično in strastno kakor še nikoli nobene druge. Ali s tem pa je le ni nehal nadlegovati, da bi govorila ž njim po ilirski. Ta zahtev ji je začel že presedati. Smejaje se reče mu nekoč dobrodušno: „Saj sem ti že dejala, da me nauči ilirski, prej se ne morem postavljati s tem modernim jezikom. Dokler pa ne znam dobro vsaj glavnih pravil njegovih, govorila bom nemški. S to govorico te nisem nikoli razžalila. Nikdar ne pozabim

tvoje radosti, ko sem ti priznala po nemški, da te ljubim. Takrat nisi nič godrnjal, da ti nisem rekla tega po ilirski. Zato bodi pameten in hvaležen za to, kar si dosegel! Za naju dva je in ostane poglavitna reč ljubezen, vse drugo je postransko in malenkostno.“ Te duševne besede pa niso ganile Slobodina. Precej osorno odgovori ljubici: „Za me pa je in ostane poglavitna reč narod; tebe ljubim, ker si hči bratskega mi hrvatskega naroda. Da si Nemka, ne bi te pogledal. To pa je strašno žalostno, še bolj pa sramotno, da Hrvatica zametuje svoj jezik in se zateleba v hrapavo govorico naših sovražnikov.“ Milko obide skoro nevolja, ali se premaga in v lepe oči ji stopijo solze, s sklenjenima rokama gleda v Slobodina, kakor da bi ga hotela prositi usmiljenja. Politična strast pa je njega tako zaslepila, da ni opazil njene bridke stiske in muke. Taki prepiri so se med njima pozneje še večkrat vneli. Slobodin se je kdaj tako razdražil in utogotil, da je zanemarjal Šumićevo hišo in Milko po več dni zaporedoma. Nekoč se je celó zarekel, da ga ne bo nikoli več, ali strastna ljubezen mu ni dala, da bi izpolnil to brezdušno pretnjo. Po nekem naključju je zvedel, da je dejala Šumićevka svoji sosedi in sorodnici: „Ako se Milka omoži in mi mož umrje, preselim se za vselej k njej, ker mi je najljubša izmed vseh otrok radi svoje presrčne odkritosti in dobrodušnosti.“ Te nedolžne besede so prestrašile Slobodina, kakor da bi ga bil gad pičil. Zdaj je popolnoma obupal, da bi mogel privesti Milko na pravo pot. Mislil si je: Ako svojo ljubico vzamem, bi bilo že še nekaj nade, da popusti to vražjo nemščino, toda glavni pogoj bi moral biti, da ostaneva sama. Če pa

se nama pridruži tašča, ta trdo zapečena renegatka, potem z Bogom vsako upanje, da izgine iz moje hiše neprenosna sramota nemškovanja. Moji otroci bi se v takem društvu navzeli nemškega mišljenja in izdajalskega duha, jaz bi bil oče narodnih odpadnikov, najostudnejših zverij na svetu. Slobodin je bil zdaj uverjen, da ga čaka na Milkini strani najstrašnejša bodočnost, ne pa tista neskončna, idilična sreča, katero mu je obetalo srce na začetku njunega znanja. Odslej ga je minul notranji mir. Razmišljal je po noči in po dnevu svojo težko usodo, koja mu nakloni sramoto na vseh treh potih, ki se pred njimi odpirajo. Ako se Milki izneveri, stori neodpusten greh, ki ga bo spremljal do groba. Ako se ž njo pozakoni, nakoplje si na glavo ponemčeno ženo, nemški zarod, narodno izdajalstvo. Ostaja mu torej le še tretji pot, da konča sam sebe in odvrne sramoto s samomorom. To nakano je pasel v sebi več tednov. Naposled se mu je milo storilo, da bi šel pod zemljo tako mlad in čil, še predno je mogel svojemu narodu kaj koristiti. V Slobodinu se je vršila grozovita borba. Strastna mržnja na Nemce se je kosala s strastno ljubeznijo do lepe Milke. Ta notranja vojna se je končala z zmago sovraštva: Slobodin se Milki izneveri, da bi mogel ostati zvest svojemu narodu. Zgodilo pa se je res to, kar si je sam prerokoval. Neodpustni greh ljubavne nevernosti ga je spremljal mnoga in premnoga leta in ga bo tiščal in pekel do groba. Oženil se je pri drugi, pri rojakinji svoji, ki je govorila ž njim samo slovenski, ali mu s tem še ni prinesla zakonske sreče. Spoznal je sčasoma mnogo deklet gosposkega in prostega stanu, ali ni našel med njimi nobene, ki bi

se po svojih duševnih in srčnih vrlinah dala le količkaj primerjati njegovi nekdanji Milki. Slobodina izgovarjajo kolikor toliko samo njegova leta. Dopolnil je bil na odhodu iz Varaždina še le 24. leto svoje dobe. Do takrat je tičal največ v svojih bukvah. Kakor ni poznal ljudij sploh, bilo mu je povse neznano skrivnostno žensko srce. On ni vedel, da mladenič ne sme v ljubezni nikoli zahtevati, naj opusti ljubica kako navado ali razvado. Če ga resnično ljubi, bo zakonu sama brez opomina storila to, kar njen mož želi. Slobodin je zapravil srečo svojo in svoje Milke po svoji nevednosti in neumnosti. Zavedla ga je prevelika politična strast. Da je vzel Milko, ni se mu bilo ničesar bati. V hiši bi bil vladal vsekakor narodni jezik. On bi bil govoril po ilirski, tašča po bezjaški in Milka bi bila najbrž ti dve narečji mešala. Otroke pa bi mu bila vzgojila njegova šola za trdne Ilire, ki bi bili prejeli od očeta tudi ljubezen do vseh slavjanskih bratov. Tako lepo in veselo življenje ga je čakalo, ako bi bil poslušal glas svojega ljubečega srca! On zdaj to dobro ve in se bridko kesa. Izkušnje drugih rodoljubnih mož so ga poučile, da je dobro ženo prav lahko pridobiti za narod, četudi je bila vzgojena v tujem duhu in na tujem jeziku. Slobodin je poznal gospo Kvatamikovo, ki do poroke ni govorila ž njim ni jedne hrvatske besede, gospo trgovca Jakića, ki je znala samo laški in francoski, ko se je ž njim seznanila, pa kako oduševljeni in značajni domoljubki sta postali obe po izgledu in napotku ljubljenih soprogov svojih! Ne smem zamolčati, da je hotel Slobodin svojo krivico popraviti. Po kratkem zakonu mu je žena umrla. Namenil je precej potovati v Varaždin, prositi na kolenih Milko

oproščenja in jo snubiti. Ali baš takrat ga je začela usoda preganjati, da ni mogel izvršiti te poštene namere. Spoznavši, da je vsaka in tudi državna služba kruta sužnjost, izstopil je iz nje v svobodno življenje. Dohodkov je tudi sedaj imel dovolj zase, ali za rodovino jih je bilo premalo. Dobil si je sicer razne zaslužke, ali vsi so bili le začasni in nestanovitni. Zdaj se je seveda že silno postaral, ali še dandanes spominja se vsak dan zapuščene Milke in se trka s skesanim srcem na prsi vzdihujoč: Mea culpa, mea maxima culpa! Vsak večer, kadar se uleže v posteljo, prosi Boga, da bi mu odpustil mladostni greh. Milka je žalovala več let po izgubljenemu ljubimcu, potem se je potolažila, ker je po vsej priliki spoznala, da s tako trmastim človekom ne bi bila živela složno in srečno. Ostala je vesela samica in iskrena Hrvatica, dasi se ni naučila nikoli pismene ilirščine ...

Varaždin sem ostavil brez srčnih bolečin. Mesto stoji na neizmemi ravnini, katero sem se že naveličal gledati in prehajati. Jaz ljubim hribe in bregove, čisti gorski zrak, hladne gorske studence. Zato sem se potrudil, da pridem v hribovito, skalnato Primorje in deželna vlada me je uslišala in premestila na Reko. Jako, jako težko pa mi je bilo ločiti se od pohlevnih, blagih, dobrodušnih, odkritosrčnih, gostoljubnih Varaždincev. Uveril sem se, da boljših ljudi, nego so oni, ne more imeti nobeno mesto naše prostrane zemlje. Ohranil sem si jih v dobrem spominu do svoje sive starosti in še sedaj na pragu groba jih pozdravljam presrčno in iskreno: „Bog vas živi, mili hrvatski bratje! Naj vam podeli njegova milost vse svoje blagodati, dušne in telesne na tem in na onem svetu!“

II. V središču Hrvatske. Ilirski duhovniki — vzor rodoljubja, naprednosti in značajnosti. Silna važnost ilirstva za duševni podvig in napredek hrvatskega naroda.

Počitnice l. 1855. sem preživel v sredini banovine in hrvatske zemlje sploh. Moj prijatelj Žepič se je ženil in za druga si je izbral mene. Sorodnik njegove neveste, lupogtavski župnik Štefan Mlinarić nas je povabil k sebi, da se opravi poroka in svatba pri njem v Lupoglavu. Ker Žepiču niso prišla o določenem času potrebna pisma, morali smo čakati dober mesec, predno ga je župnik mogel poročiti. In potem smo ostali pri njem še več časa. Ali jaz sem se mudil le malo v Mlinarićevi hiši. Hodil ali vozil sem se ž njim na obed k bližnjim župnikom ali pa sem se izprehajal sam po obližju in daljni okolici. Dvakrat sem popotoval v Zagreb, v Slavoniji sem prebil cel teden in proti koncu počitnic sem jo mahnil v trgovski Sisek. Občeval sem ta dva meseca skoraj le z duhovniki in učitelji. Obenem pa mi je dajal vsak dan dovolj prilik, da se seznanim tudi s kmečkim življenjem naših bratov Hrvatov. Boljšega človeka, kakor je hrvatski „muž“ (= kmet), vsaj jaz nisem našel med slovenskimi kmeti. V svojem vedenju proti gospodi je še preveč ponižen in pohleven, priljuden in postrežljiv pa je proti vsakomur, še proti beračem. Na cesti se ogne

z vozom celo potniku, ki peš hodi, če je to le količkaj mogoče. Pa kako zna hvaležen biti! Napiši le pet vrstic sinu, ki se mu nahaja v vojakih v daljni deželi, in te male dobrote ti ne pozabi do smrti. To pa ni res, da bi živel tako slabo, kakor se pri nas misli. Vsakdanje jedi so proste, ali zdrave in tečne in mu diše tem bolje, ker si jih sam pridela. Vina popije več nego naši Gorenjci in včasi nekoliko čez pravo mero, ali tudi takrat ostane z redkimi izimki miren in dobrodušen. Pretepi in poboji vinskih bratcev tam niso tako česti in navadni, kakor na Slovenskem. L. 1855. sem našel na Hrvatskem še vse polno velikih in trdnih kmetij, obsegajočih po 40 in še več oralov. Na travnikih in pašnikih se je paslo povsod obilo vsakovrstne živine, v hrastovih in bukovih gozdih je vse mrgolelo dobro rejenih prascev, okoli hiš pa si videl povsod cele jate rac, gosij in puranov. Meso hrvatskemu kmetu res ne pride vsak dan na mizo, kos govedine si kupi le o največjih praznikih in svečanostih, tem več pa povžije prekajene in neprekajene svinjine in kuretine. Tako je bilo vsaj še leta 1855. Od takrat vem, da se je mnogo izpremenilo. Bahova vlada in nekoje njene naslednice so strašno opustošile blagostanje hrvatskemu kmetu. Ko sem popotoval po hrvatski deželi, iskal bi bil v njej zaman ljudi, pogibajočih od glada, zaman hiš in do malega celih vasij, ki bi se prodajale radi neplačanih davkov in dolgov, zaman izbeganih jokajočih potnikov, ki hite v neznani svet, sosebno v daljno Ameriko, ker jih domača zemlja ne more več prehraniti. Pred 50 leti si je še kmet lahko pomagal. Da plača štibro, pognal je par prašičev na semenj ali v Zagreb, pa se je znebil vsake sitnosti in skrbi. Nosil

je brez posebne brige tudi večje stroške. Prodal je izmed petih konj jednega, izmed sedmih volov jednega in je plačal za hrano svojemu sinu gimnazijcu ali pa si prikupil lepo sosedno njivico. Zadruge so takrat še čvrsto stale, pozneje so se nekako omajale in izgubile pravi red in zakon. Trebalo jih je nekoliko preosnovati, poleg potreb sedanjega veka ali mesto reforme dala jim je vlada, ki se je zvala narodna, smrten udarec. Nastopil je obči polom, stare zadruge so razpadle in nove se niso mogle osnovati. To uničenje zadrug in vedno rastoči davki so bili poglavitni vzroki, da hrvatski kmet dandanes ne more več zdelovati, da kmetija zahteva več stroškov, nego mu donaša prihodkov. Prosto diha sedaj samo tak kmetovalec, ki se bavi poleg poljedelstva s trgovino, krčmarstvom ali rokodelstvom. Zlobni tujci in tudi domači bedaki kvasijo, da je hrvatski kmet zato ubožal, ker je prelen in neče „racijonalno“ gospodariti. Prelen! Bože moj, ali vas ni sram, da mu očitate tako očividno laž? Poglejte pozorno njegovo izmučeno truplo, ogoreli obraz, znojno čelo, roke žuljave in trde kakor kamen, pa mi recite po duši, ali so to znamenja zanikarnosti in lenobe? Zemljo svojo obdeluje res da po starem, podedovanem načinu, ali ta način ni tako brezumen, kakor mislite, potrjajo ga brezštevilne stoletne izkušnje. S porabo novodobne znanosti se daje to seveda doseči marsikak poboljšek in napredek. Ali priporočite in razložite jo vi, izobraženi ekonomci, svojemu bratu — kmetu-trpinu z blago besedo, posebno pa z dobrim izgledom in uverite se, da vas bo rad poslušal in vas zahvalil za pouk precej tisti trenutek, ko spozna resnico vašega dokazovanja.

V Lupoglav smo prišli, ko so se začeli ravno glavni izpiti v deželskih šolah. Poslušat so jih hodili vsi duhovniki pa tudi drugi omikani ljudje iz okolice. Mene je jako mikalo izvedeti, kako kaj napreduje narodno šolstvo na Hrvatskem. Reči moram, da so me uspehi iznenadili. Našel sem mnogo več, nego sem pričakoval. Učilnice so bile vse nove, osnovale so se šele pred nekoliko leti, nekatere baš tisto leto. Neizrečeno me je veselilo, ko sem zapazil, kako vneti so vsi stanovi za narodno šolstvo. Učitelji so se trudili veliko bolj, nego jim je nalagala stroga dolžnost. Povsod so otroci gladko in razločno čitali, čedno pisali in urno in brez pomote računali. Poučevali so jih od kraja le po bezjaški, kar treba vsekakor odobravati, ilirščina je prišla šele pozneje na vrsto. Tudi vse glavne reči krščanskega nauka so znali učenci na pamet, tako trdno in natanko kakor očenaš. Nekateri so na koncu izpita tudi čuvstveno in razumno po ilirski krasoslovili. Jaz sem se udeležil kakih deset izpitov, ki so me vsi popolnoma zadovoljili. Vsa čast gre tudi hrvatski duhovščini, da je pomagala tako goreče in često z znatnimi žrtvami ustanoviti te prepotrebne narodne zavode. Prosto ljudstvo se marsikje presneto malo briga za začetne šole, smatra jih za težko breme, ki mu ga naklada vražja gospoda, najrajše bi se jih povse odkrižalo in znebilo. Hrvatske kmete pa sem videl malone brez izimka vse navdušene za šolo, brez mrmranja so dovolili in dali zanjo vse, karkoli je oblast želela in zahtevala. Mnogi so žrtvovali tudi dosti več, nego je bila njihova dolžnost. Največjo čast in slavo pa si je zaslužil mož, ki je znal zanetiti ta sveti ogenj v vseh
slojih hrvatskega naroda. Ta znameniti mož je bil

šolski nadzornik Ilijašević. Banu Jelačiću se mora priznati velikanska zasluga, da je znal najti in postaviti prave ljudi na pravo mesto. Največ po njegovem trudu se dobili Hrvatje vladiko Štrosmajerja, in samo po njegovi nujni priporoki je potrdila dunajska vlada Ilijaševića za nadzornika narodnih učilnic, i mestnih i deželskih. Ilijaševića moramo imenovati vsekakor največjega, najgenijalnejšega pedagoga, ki ga je rodila hrvatska zemlja. Dal je narodnemu šolstvu hrvatskemu tako trdno gmotno in moralno podlago, da ga ni mogla porušiti niti silovitost Bahove vlade. Ta je podelila sicer Ilijaševiću drugo, odličnejše in dohodnejše mesto poleg latinske: Promoveatur, ut amoveatur! Njegovo službo je izročila Jarcu, ki je po takem dobil pod svojo oblast vse hrvatske šole in je že začel odrivati in izganjati narodni jezik tudi iz glavnih šol. Za njimi bi se bile vrstile kmalu tudi začetne, deželske. Ali oktoberski diplom je odvrnil to grozno nezgodo še o pravem času od hrvatskega naroda. Bahova predrznost torej ni utegnila uničiti ali bistveno izkaziti slavnega dela Ilijaševićevega. Narodno šolstvo se je razvijalo in razcvitalo še dalje v njegovem duhu, po njegovih nazorih in pravilih. Dvignilo se je brzo na razmerno jako visoko stopinjo in hrvatsko učiteljstvo je zasedlo prvo mesto med učiteljskimi zbori vsega slavjanskega juga.

Izpiti in delitev nagrad so trajali često do jedne ure. Potem smo šli obedovat k župniku. Med obedom so se vršile brezbrojne zdravice, sklepala so se tudi pobratimstva. Pobratil sem se z vsemi učitelji, s kojimi sem se seznanil, in istotako z vsemi kapelani in z veliko večino župnikov in posvetnih gostov. Menda se

nisem čutil v vsem svojem življenju nikoli tako srečnega, kakor tod v srcu hrvatske zemlje. Živel sem zdaj v čisto narodnem zraku, med samimi istinitimi rodoljubi, ki so gojili z mano iste nade, isti strah, iste ideale. Dočim se je v Varaždinu malokomu izljubilo, da bi govoril o narodu in so se sosebno meščani izogibali pred krimsko vojno vsake politike, imeli smo zdaj cel naroden parlament in pojavile so se kakor tudi v državnih zborih različne stranke. Vroči narodnjaki so bili vsi duhovniki in učitelji, z večine so goreli tudi za slavjanstvo, prijatelji Slovencem pa so bili vsi. Mnogi so kazali tudi tople simpatije za Srbe. Eden je bil celo bolj Srb nego Hrvat po svojem čutu, mišljenju in upanju. Nekateri duhovniki pa so le očitali Srbom separatizem in sebičnost, vendar so se vsi nadejali, da jih privede sila in potreba v isto kolo s Hrvati. Opazil sem o takih prilikah povsod, da se je začelo ilirsko ime pozabivati in izgubljati. Mesto njega je zavladalo čedalje bolj jugoslavensko ali pa tudi že hrvatsko. Ilirstvu je jela pešati in zatemnjevati slava objednem z odpravo ustave, ko je odigral njegov oče svojo nekdaj tako imenitno in sijajno ulogo. Že 1853. leta, ko sem bival še na Dunaju, vem, da se je smejal ilirskemu imenu velenadarjeni, mladi Slavonec Ignacij Berlić. Če ga je kdo vprašal, kakov rojak da je, odgovoril je vselej: „Ja sam Srbin.“ Ravnotako je zavrgel to ime moj ljubimec Milan Bubanović, hotel je biti na prosto Hrvat in nič drugega. Večini pa se je priljubil kakor pravim, nazov jugoslavenski. Pismeni jezik je ohranil svoje ilirsko ime. Govorili so ga jako dobro vsi učitelji in mlajši duhovniki, starejšim je rabila še vedno latinščina in bezjaščina. Jelačića in

Gaja so grajali in obsojali strogo mnogi moji pobratimi. Gaja so zvali stara baba. Ustrašil se je Švabe kakor zajec lovca. Vrgel je v blato narodno zastavo, ž njo pa tudi sam sebe in svojo slavo. Jelačića so imenovali njemački guslar, ker je za mladih svojih let zlagal res nemške pesmi. Trdili so sploh, da je ubil v njem avstrijski vojak hrvatskega rodoljuba. Silno so se jezili vsi narodnjaki tudi na Zagrebčane, ki so uskakovali takrat kar kupoma v nemški tabor, popolnoma pozabivši slavne dni, svečanosti in čine leta 1848. Ko sem jih ves v čudo izpraševal, kaj je naredilo ta žalostni prevrat, odgovarjali so mi do malega vsi jednako. V Zagrebu so se zbirali že pred l. 1848. rodoljubi iz vseh koncev in krajev hrvatske kraljevine. Tam je stanoval in deloval vodnik ilirske stranke, Ljudevit Gaj s svojo gardo ilirskih pisateljev in strastnih agentov. Noč in dan nisi čul drugega nego narodne davorije, iskrene govore mladih rodoljubov, psovke, kletve, hujskanje vsakovrstnih politikov in politikastrov. Bilo je, kakor da zboruje v vsaki kavarni, v vsaki krčmi kak parlament. V tej šumni kolobociji ni bilo varno izdajati se za magjarona ali se ustiti za Nemca. Če je kdo v pijanosti kaj takega poskusil, padalo je po njem, da so mu vse kosti pokale. Nekoliko miru je prinesla v mesto vojna z Madjari, ker so spremljali mnogi rogovileži bana preko Drave. Za dolgo in krvavo vojno je nastopila splošna upehanost in trudnost, ogromne žrtve, koje je zahtevala, oslabile in pogasile so sčasoma politične strasti in tudi domoljubni ogenj. Vendar pa je ostal Zagreb še vedno središče in zbirališče vseh rodoljubov, vse narodne inteligencije. To je trajalo do absolutizma, ki je zavladal po večletnem pripravljanju

1852. leta. Takrat se je dejalo — šek! Z jednim mahom se je odpravilo vse, kar se je razvilo tekom stoletij v našem narodnem bitju. Dobili smo nemško upravo, nemško sodstvo, nemške zakone, nemške uradnike. Ali uradi se niso dali osnovati brez „Ilirov“, koje bi bila vlada najrajše utopila v kaplji vode. Razpisale so se brezštevilne nove službe. Zahtevala se je zanje tako po strani tudi strokovna izobrazba, med vrsticami pa se je moglo čitati, da je glavni pogoj znanje nemškega jezika. Mladi Hrvatje, ki so dovršili pravoslovno akademijo, pa tudi taki, ki so dovršili komaj gimnazijo, prosili so službe in si poiskali protektorjev, če se ni hotelo posrečiti brez njih. Mnogi so službo tudi dobili, nekateri v Zagrebu in drugih mestih, drugi na deželi. O tej priliki, vidite, se je Zagreb izpraznil, odšlo je iz njega več sto mladih mož, ki so bili jedro narodne stranke v Zagrebu. Ostali so le špisbirgerji, popi, dijaki, upokojeni častniki, vojaki in Judje. Razun popov in boljih dijakov izginili so iz mesta do malega vsi Iliri. Že takrat se je udomačilo mrtvilo v hrvatski stolici, kajti duhovnike veže stan njihov, da ne morejo nastopati v javnem življenju tako glasno, kakor bi trebalo, da ne zamre narodni duh. Nemška birokracija je zdaj izmed vseh mest Zagreb pritisnila najhuje, najsiloviteje in tudi z največjim uspehom. Stari Zagrebčani niso bili koreniti Hrvatje nego pisana zmes raznih narodnostij, sosebno Nemcev in ponemčenih Kranjcev in Štajercev. Ti ljudje so znali dobro nemški in na tem jeziku so med sabo tudi občevali. Čitali so samo nemške knjige in novine. L. 1848. so vpili na Magjare in se delali Ilirce zato, ker je bila taka moda; Nemce je povsod že od nekdaj veselila vsaka „Hetz“. Ali v

srcu njihovem ni plamenel noben čut za narod in domovino; njihov bog je bil želodec, njihova boginja polna mošnja. S tako sodrgo je Bahova vlada lahko pometala in jo vrtela, na katero stran je hotela. Zagrebčani te vrste so se že l. 1853. jeli šumno razglašati za trde Nemce in pozdravljati radostno novo ero in nemško birokracijo. Ta njihova radost je bila tem bolj resnična, ker se ji je pridružila nada, da bodo zdaj njihovi otroci zasačili lahko dobre državne službe, pa naj so tudi največji bedaki in praznoglavci. In ta nada se jim res izpolnjuje. Če se doda tej druhali še strašno število tujih uradnikov, ki so se pritepli v Zagreb od l. 1852., potem ni čudo, da je dobilo to mesto ne le tuj obraz, ampak tudi tuj duh, tujo dušo, tuje srce. Naše glavno mesto se je tako izneverilo svojemu narodu, da vlada zdaj v mestni zbornici nemški jezik, da se šopirijo v njej nemški mameluki, ki ne znajo ali nečejo znati ni jedne hrvatske besede.

Bil sem jako radoveden, kako si mislijo moji novi znanci in bratje bodočnost svoje domovine. Skoro vse je prevzel tožen pesimizem. Bali so se, da bo Bahov sistem dolgo trajal, ker je razbita v prah vsaka opozicija v vseh deželah in si je centralna vlada tako opomogla, da s pomočjo svoje silne vojske in uprave izvrši lahko vse svoje načrte in nakane. Ta strah dokazuje, da ti možje niso bili dobri politiki. S smrtjo svete alijance in po gluposti svoje diplomacije je zgubila Avstrija glavno oporo svojega absolutizma — Rusije. Ko je popotoval cesar po Ogerskem, prosili so ga magjarski velikaši, da bi se jim povrnila ustava. Neki dvornik je sicer bleknil: „Ti gospodje se igrajo s svojimi glavami.“ Ali take grožnje so se zdele vsakemu

razsodnemu politiku ne le nespametne, ampak tudi prazne in smešne. V severni Italiji se je že pripravljala nova vojna. Minister Kavur je storil mojstrsko delo prvega reda, ko je potisnil Sardinijo v angleško-francosko zavezo proti Rusiji. Udeležila se je Krimske vojne in naklonila s tem najživejše simpatije francoskega in angleškega naroda sebi in vsej podjarmljeni Italiji. Hrvatski rodoljubi o svojem narodu niso baš obupali. Bili so uverjeni, da se v dalnji bodočnosti politične prilike zasuknejo tako, da bo Rusija premagala vse svoje sovražnike, med njimi tudi Nemce in združila potem pod svojo oblastjo vse slavjanske narode. Ali ta misel je ostala vedno le akademična; nikomur ni prišlo nikoli na um, da bi jo pospeševal in razširjal s kakim spisom ali kako drugače. Nekako tako so ugibali bodočnost tudi moji nemški tovariši na Dunaju. Predno je prišel v šolo profesor, so pretresali često politična vprašanja. Pokazalo se je, da o bodočnosti Evrope skoro vsi jednako mislijo. Po njihovem mnenju se bodo v 100 ali več letih vse države izpremenile v narodne: Francija bo združila Romane, Prusija Nemce, Rusija Slavjane. Panslavizem, ki je zavladal v hrvatskih rodoljubnih srcih, bil je torej jako nedolžen; policiji bo treba paziti še le na njihove vnuke ali pravnuke. — Moji bratje duhovniki so razpravljali vpričo mene tudi cerkvena vprašanja in delovanje cerkvenih dostojanstvenikov. O zagrebškem nadvladiki Havliku so mi potrdili vse to, kar sem čul o njem že v Varaždinu. Pravili so mi tudi, da kaže po sklenjenem konkordatu proti vladi še mnogo večjo ugodljivost in servilnost nego pred to pogodbo, češ, da ji ne moremo biti nikdar dovolj hvaležni za velikanska darila, koja je

prejela od nje cerkev. V neki latinski okrožnici je udaril srdito po mali Sardiniji radi nje protiavstrijske politike, dejal ji je zaničljivo regia avis(= stržek, kraljiček). Za narodne potrebe pa se ni Havlik čisto nič brigal, še manje pa se mu je tožilo po nekdanji ustavi in svobodi. Po pravici mu je nekoliko let pozneje očital v hrvatskem saboru jekleni narodnjak Perkovac politično brezznačajnost. Njegovo domače življenje pa so hvalili vsi, tudi prijatelji in sovražniki njegovi. Nravnost mu je bila čista ko zlato, služila je lahko za izgled vsej obširni vladikovini. To pa so mu duhovniki hudo zamerili, da je naselil v Zagrebu Tirolce, njim pa očital požrešnost in pijančevanje, ki nikdar nista bili splošna napaka, nego le bolj izimek. Dekan Havliček maščeval se je jako šegavo svojemu nadpastirju radi te nezaslužene graje. Ko je prišel k njemu (menda radi birme), dal mu je prinesti povse prost obed, dve ali tri jedi in poliček vina. To je bilo ravno toliko, kolikor je želel Havlik, da bi uživali opoludne duhovniki njegove vladikovine. Dekan in tudi drugi so se strašno smejali, ko so zvedeli, da nadškof ni bil nič posebno zadovoljen s Havličkovim obedom. Rekel mu seveda ni nič. Doma pa je dejal: „Danes sem se moral skoro postiti, nisem mislil, da so moji popi tako dovtipni in domiselni!“ Poslej pravijo, da svojim župnikom ni več očital prezmemosti v jedi in pijači, in rodil se je pregovor: Mali Havlik je naučil velikega Havlika pameti (dekan Havliček nadškofa Havlika). Zagrebškemu škofu so delali podložniki l. 1848. še mnogo večje sitnosti in skrbi. Celibat se vsej hrvatski duhovščini nikoli ni priljubil. Ko ga je potrdil cerkveni zbor v Tridentu, zaklical je škof Drašković, rojen Hrvat:

Unam ademistis, mile dedistis — t. j. jedno ženo ste vzeli duhovnikom, dali pa ste jim jih tisoč! Tej mržnji na brezženstvo se ne more nihče čuditi, kdor poznava verske razmere v trojedni kraljevini. Tam žive zraven neoženjenih katoliški duhovnikov ne le oženjeni pravoslavni popi, ampak tudi oženjeni katoliški mašniki unijatske cerkve. Vprašanje se vzbuja samo po sebi: če smejo biti oženjeni le-ti možje, zakaj se prepoveduje to njihovim tovarišem? L. 1848. so zložili mnogi hrvatski duhovniki prošnjo in jo poslali v Rim papežu, naj bi jim dovolil ženitev in rabo slavjanskega jezika v cerkvi. O tej prošnji mi je pripovedovalo toliko mojih bratov duhovniškega stanu, da o njej ne morem dvomiti. O njej so poročale tudi novine, dasi ne vse jednako. Menda isto leto je spisal duhovnik zagrebške vladikovine znamenito knjigo, naperjeno proti celibatu. Jaz sem jo čital dvakrat jako pozorno. Priznati mi je, da mi je malokatera knjiga tako ugajala kakor ta tako radi izbornega jezika in sloga kakor radi velerazumnega in preverljivega dokazovanja. Ime pisateljevo mi je znano, ali ga ne priobčim, ker nečem, da bi metali naši slovenski tercijali na vrlega moža svoje brezbožne anateme. Da spiše take bukve kak kranjski kapelan ali župnik, ogibali bi se ga tovariši pol ure daleč in nobeden njih bi ne hotel ž njim občevati, še manj pa se prijateljski družiti. Oblastniki pa bi ga preganjali in pestili vsaj tako, kakor so nam Gregorčiča, najbrž pa še mnogo huje. Na Hrvatskem pa je pisatelj omenjene knjige, kar je meni znano, živel povse mimo, kakor da bi bil spisal kak molitvenik. Nijeden prijatelj se mu ni izneveril. Duhovniki so se šalili: „Našel se je vendar jeden, ki je povedal svetu na vsa usta, kar

misli in si želi toliko drugih njegovih tovarišev.“ Škofu Havliku ta knjiga seveda ni ugajala, ali ga ni nič preganjal radi nje, k večjemu, če ga je kaj pokaral, naposled mu je popolnoma odpustil in ga sprejel zopet v svojo milost. Našel sem hrvatske duhovnike tudi v drugih rečeh mnogo bolj odkrite in svobodomiselne, nego sem pričakoval. Razpravljali smo včasih dogme in verska vprašanja s kritičnimi opomnjami, ki bi bile gotovo silno razsrdile vsakega zelota in fanatika. Čul sem od gospodov razne male sumnje in rahle dvojbe. Nekaterikrat sem se nameril celo na racijonaliste, ki pa so se skrbno čuvali, dajati ljudem kako pohujšanje. O tem so bili vsi uverjeni, da je krščanska vera med vsemi najbolja in največja dobrota, kojo je prejelo človeštvo od previdnosti božje. Istotako nijeden ni dvomil, da ohrani nje jedro — ljubezen do Boga in do bližnjega — za vse veke svojo veljavo. Inovercem izkazujejo hrvatski duhovniki resnično strpljivost in le malokateri je trdil, da se more samo rimski katoličan izveličati. Zvedel sem za več svojih pobratimov, da jih sklepa tesno in toplo prijateljstvo s pravoslavnimi popi. Često sem se čudil veliki izobraženosti, katero so si pridobili mnogi hrvatski mašniki z marljivim in pozornim čitanjem. Poznali so spise francoskih socijalistov in komunistov, „Savojskega vikarja“, „Razvaline palmirske“, Voltérja, Rusóta, Monteskijéja, Bajr’na, Makijavelija in vse bolje klasike svetovne literature. Nekoji so se izvežbali prav dobro v poljskem in češkem jeziku. Skoro vsi so imeli in čitali po več pobožnih slovenskih knjig. Mnoge je veselila domača zgodovina in Kukuljevićev arhiv si je našel po župniščih dosti prijateljev. Trije gospodje so prebirali celo latinske

klasike o prostih urah. Eden je znal na pamet večino Horacijevih pesmi. Sploh sem zapazil, da se bavi do malega vsak bolj nadarjen duhovnik kolikor toliko s kako znanostjo in obenem z leposlovjem. V Božjakovini sem slišal prvi pomenek o Štrosmajerju. Pravil je o njem Havliček, isti, ki sem ga malo prej omenil. On ga kar ni mogel prehvaliti, obžaloval je samo to, da stoluje v Djakovu, ne pa v Zagrebu, kjer bi zdaj takega vladike najbolj potrebovali. Štrosmajer ni le vnet dušni nadpastir, ampak tudi rodoljub prvega reda, Ilir in Slavjan od nog do glave. Z duhovniki neče blebetati po latinski, kakor je po drugod navada, on občuje z vsemi stanovi na narodnem jeziku. Mlajše župnike, kapelane in bogoslovce opominja o vsaki zgodni priliki, da je njih sveta dolžnost ljubiti svoj narod, svoj jezik, pospeševati narodno književnost. Pa kako dobrotljiv je ta mož! On hrani in oblači brez števila siromakov, za nadarjene, uboge dijake pa skrbi bolje nego kak bogataš za svoje otroke. Z izobraženimi znanci se pogovarja najrajše o sredstvih, kako bi se dalo pomagati narodu in domovini. Glavo ima polno velikih načrtov. Hrvatska sme pričakovati od njega več dobrega, nego od vseh drugih cerkvenih poglavarjev skupaj. Teko mu obilni prihodki, katerih pa ne zapravlja kakor drugi velikaši, nego jih hrani in zbira za potrebe ubogih trpinov in ljubljenega svojega naroda. Vsi znanci njegovi priznavajo, da po svojih sposobnostih in vednostih prvači med vsemi izobraženci vse prostorne slavonske zemlje. Pridigati in pripovedovati zna tako krasno, prisrčno in mično, da bi ga človek ves dan poslušal pozabivši jed, pijačo in spanje. In tako je dobila tudi naša domovina svojega Hrizostoma —

Zlatousta. Pozneje sem čul pogostoma jednako hvalo iz ust drugih duhovnikov, ki so poznali še druga dobra svojstva Štrosmajerjeva, n. pr. da deli rad svoje dobrote na skrivnem, da ne ve nikoli levica, kar daje desnica, da odpusti precej vsako sovražnost in vsako razžaljenje itd.

O rodoljubju hrvatskih duhovnikov moram še katero povedati. Da je mnogo večje od rodoljubja slovenske duhovščine, ni nič čudnega, če se pomisli, da so do 1848. l. ječali Slovenci v duhomorni šoli Meternihovi. Z denarjem, katerega so nekateri dovolj imeli, so naši
cerkveni gospodje kaj slabo podpirali brate Hrvate, boreče se zoper Magjare. Tudi za našo posvetno literaturo se niso brigali. Prešerna so zaničevali, njegove pesme so bile mnogim „Sauglockenläuten“. Več uspeha je dosegel Koseski. Njegova retorika, patos, distihi, ponosne misli njegove so vzbudile in vnemale narodni duh v vsej mlajši duhovščini, ki jih je čitala, ali po tisti okrožnici na Dunaju zbranih škofov je ta živi ogenj kmalu ugasnil skoro brez nasledkov. Jaz mislim, da na vsem Kranjskem ni ostalo do 1855. leta niti 50 duhovnikov odličnih pristašev narodne stranke. Na Hrvatskem se je udeležila narodnega gibanja leta 1848. vsa duhovščina in tudi konservativni Havlik. Nikdar se ne izve natanko, kako silne žrtve so
donašali tisto leto hrvatski župniki in kanoniki na oltar domovine. Mnogi so dali vse, kar so imeli; njihova je ostala komaj miza, za katero so kosili, in postelja, na kateri so počivali. Gotovina, zlatnina in srebrnina je iz mnogih župnišč popolnoma izginila, nekateri gospodje so se celo znatno zadolžili, da domovini pomorejo s posojilom. Več župnikov mi je zatrdilo,

da čutijo še 1855. l. udarce leta 1848. in da preteče še kakih deset le, dokler se povse oporavijo. Po sramotnem porazu Bahovega sistema zahtevala je domovina od duhovščine novih žrtev, trebalo je dajati za jugoslavensko akademijo in za hrvatsko vseučilišče, koja zavoda je ustvaril veliki duh djakovskega vladike Štrosmajerja. In kanoniki, župniki in kapelani hrvatski se tudi zdaj niso oglušili domovinskim potrebam. Podpisavali so, kolikor so mogli, in često tudi več nego so zmogli tisti trenutek, ko jih je doletel klic na pomaganje. Darovi po sto, dvesto goldinarjev so bili povse navadni. Po razglasu oktoberskega diploma in povratu ustave prebudila se je tudi slovenska duhovščina in se oduševila za svoj narod in njega napredek. Osnovale so se vsakovrstne družbe in naprave, ki se niso dale zastonj urediti in vzdržavati. Treba priznati, da je tudi naše duhovništvo često globoko poseglo v žep, da pomaga narodnim zavodom. Ali svojim hrvatskim bratom se vendar ne more primerjati niti po iskrenosti svojega rodoljubja, niti po požrtvovalnosti svoji. Razloček je kakor 10:100. Če da za kak naroden namen slovenski duhovnik 10 kron, dal bi jih njegov hrvatski tovariš za jednak namen 50 ali pa še več. — Dandanes duhovniki in učitelji izmed vseh stanov najbolj podpirajo in pospešujejo hrvatsko literaturo. In oni knjige in časopise tudi čitajo, kar se o inih izobražencih često ne more trditi. Ali s tem se odlikujeta ta dva stanova že od nekdaj v vseh slavjanskih deželah. L. 1855. sem našel pri vseh hrvatskih župnikih „Katolički list“ in „Gospodarski list“, pri večini „Neven“, marsikje pa tudi še službene „Narodne novine“ in včasi celo „Srbski dnevnik“. Skoro vsa

druga hrvatska gospoda v mestih in na deželi pa je dobivala in prebirala le dunajske časnike in druge nemške literarne pomije. Sosebno se ji je prikupila „Augsburger allgemeine Zeitung“, odkar je zvedela iz novin, da je ta stokrat podkupljeni list glasilo nemške inteligencije. Hrvatska duhovščina, prišedša iz ilirske šole, pa se je zanimala čedalje bolj tudi za cerkveno umetnost. Njeni predniki so bili pošteni ali malo preveč patrijarhalni možje. V gimnaziji in v semenišču so se učili po šolskih knjigah in predavanjih, druge knjige niso nobene čitali. Poslani na deželo so se kmalu popolnoma pokmetili ne le v vedenju, ampak nekoliko tudi v drugih rečeh. Nosili so n. pr. težke, močne črevlje, ki so šli jednako na obe nogi. Teh črevljev in njih gosposkih naslednikov se spominjajo v Samoboru do današnjega dne. Hrvatje sploh pripovedajo mnoge jako zabavne pričice in pravljice o svojih starih župnikih, to je o tistih, ki so zdelali šole pred l. 1830. Kaj in kako so pridigali, pravili so mi često mlajši duhovniki sami. Nekatere teh starcev sem poznal tudi jaz. Blizo Lupoglava sem poslušal cerkven ogovor, ki se je delil na dve polovici. V prvi je župnik karal in psoval župljane, zakaj mu niso ubranili škode, kojo mu je delal na polju in travniku pretekli teden pastuh (= žrebec), ki je ušel nekomu iz staje! V drugi polovici je pa našteval grehe tuje kuretine, ki zahaja na njegov zelnik mulit salato in drugo koristno zelenjavo ...

Za lepoto hiše božje so se nekdanji župniki kaj malo brigali. Na popravo se je mislilo še le, kadar so slike povse obledele, kipi strohneli, oltarji razpadli in je cerkev razdejala strela ali pa se je od starosti

sama porušila. Popravila so plačevali grajščaki. Ako je bil kak bogat plemenitaš izobražen in ob enem pobožen, skrbel je tudi za cerkev in njeno opravo, da se je nahajalo vse v najlepšem redu. Ali takih grajščakov ni bilo mnogo. Meščani in tržani so popravljali cerkvene zgradbe in reči o svojem strošku. I njihove cerkve so bile zvečine strašno zapuščene in zanemarjene. V Zagrebu sem kar ostrmel o krasoti in veličastvu stolne cerkve. Kar nisem se je mogel nagledati, ostal sem v njej gotovo dobro uro. Ali v drugih cerkvah zagrebških nisem opazil nobene posebne lepote in umetnine. Tista sv. Marka takrat (1855. l.) še ni bila prenovljena po starem slogu. Izmed vseh sta se mi zdeli najgrši cerkvi v Jaski in Samoboru (1858). V Jaski je bil cerkven tlak tako razbit, grapast in poln kotanj, da bi si bil nepazljiv človek lahko nogo zlomil. Na steni je visela samo ena, precej nečedna slika in cerkvena zastava je bila gnjusno zakrpana. V Samoboru pa so imeli župnika, ki ga je razun nebrižnosti za cerkev dičilo tudi to srednjeveško svojstvo, da je bil velik sovražnik narodnim šolam. Trdil je proti vsakomur in tudi proti vladi in njenim zastopnikom, da je šola potrebna in dobra samo za gospodo, za kmeta pa je huja nego strup, kuga in ogenj. Kadar bo znal „muž“ čitati in pisati, pokaže figo cerkveni in deželski gosposki. Takrat neha vsa pokorščina, najgrozovitejšim puntom ne bo konca in kraja. Moji novi pobratimi so mi bridko tožili, koliko silnih skrbi, trudov in stroškov jim bo treba prebiti in zmagati, predno popravijo vse neoprostne zamude svojih priprostih prednikov. Kjerkoli smo ogledovali kako cerkev, povsod so župniki in kapelani sklepali roke, prijemali se za glavo in

naštevali nujno potrebna popravila, kojih se morajo lotiti. Marsikje bi trebalo prezidati cerkev in zvonik, omisliti nove zvonove, predelati oltarje, prenoviti slike in podobe, kupiti lepšo cerkveno posodo, opravo in obleko. Popravljalo se je mnogo že od 1850. leta in ta lepa skrb za cerkve niti pozneje nikoli ni opešala. Popotnik vidi zdaj na dostih krajih ne baš razkošne, ali čedne, za božjo službo popolnoma prikladne cerkve. Zginile so z lec tudi nekdanje ultrapopularne pridige, za katere se ni bilo treba pripravljati. Zdaj so se duhovniki sploh mnogo trudili, da si sostavijo poučljive, zanimive, na vse plati pravilne ogovore. Poznal sem več pridigarjev hrvatskih, ki so se mogli kosati z najboljimi slovenskimi. Duhovniki Havliku niso nobene reči tako zamerili, kakor njegovo prijateljsko drugovanje z glavnimi zastopniki absolutizma in germanizacije. Sami so ostali tega greha povse prosti od konca do kraja. Dasi so mislili, da Bahov sistem ne pogine kmalu, se vendarle niso dali premotiti, da bi delali ž njim kompromise in se mu polkanjali. Če so dobili kako povabilo od nemškega urada ali kako vprašanje od nove davkarske komisije, vrgli so dopis v omaro in največkrat niso ničesar odgovorili, tudi taki, ki so znali dobro nemški; rok, izročen v povabilu, so zanemarjali. Uradi so bili zvečine tako pametni, da jih zato niso kaznovali. Poslali so jim ob priliki kakega pandurja ali drugega službenega človeka, da jim je povabilo raztolmačil po hrvatski in ponovil. Potem so seveda prišli in stvar se je rešila povoljno za obe stranki. Neki župnik pa je vendar odgovoril tudi nemškemu povabilu, ki ga je prejel od davkarske komisije, katera se je zvala po nemški „Steuererhebungscommission“.

Pisal ji je takole: „Slavna porez povećavajuća komisijo! Dobil sem iz Vašega urada nekako pismo, pisano s prečudnimi črkami na nekem prečudnem tujem jeziku. Beračev pri nas vse mrgoli v novi eri, kateri pa s tem nikakor nečem jemati slave. In tako je prišel k meni tudi nekak kalfa (= rokodelski pomočnik), ki je bil tujec, ali je znal tudi hrvatski. Temu kalfi pokažem vaš dopis in, oj sreče, on ga je razumel in mi ga preložil na naš narodni jezik. Zdaj sem zvedel, da zahtevate vi, slavna porez povećavajuća komisijo, od mene veliko denarjev, katerih nimam in vam jih torej ne morem plačati. Z največjim spoštovanjem vaš ponižni sluga župnik I. I.“ V uradu so se strašno smejali njegovemu zabavljivemu prevodu besede „Steuererhebungscommission“. Predstojnik je bil pameten mož in ga zato niti pokaral ni, ali plačati pa je moral trikrat več davkov nego preteklo leto! ...

Popotujoč po Slovenskem sem povsod povpraševal, če se je kdaj pridigalo, da moramo ljubiti svoj slovenski narod in slovenski jezik. Vsi ljudje so mi odgovorili soglasno, da kaj takega v cerkvi niso nikoli slišali. V Novem mestu je govoril na leci naroden gospod o misijonarjih, ki obračajo pogane na pravo vero v tujih delih sveta. Dejal je, da se odlikujejo med njimi posebno tudi naši kranjski misijonarji. Zakaj pač ni rekel slovenski? Mislim, da od strahu, ker bi ga mogli zli jeziki natolcevati, da se bavi v cerkvi s politiko! Neki kanonik, čigar ime je bilo podobno mestu v sveti deželi, pa je bleknil na prižnici celo nepremišljene besede, da rodoljubje ni nobena zasluga pred Bogom! Mora se priznati, da vladajo v hrvatskih vladikovinah in krajih drugačni, duhu našega veka

bolj primerni in torej pametnejši nazori. Pri sv. Matiju, ki spada v kastavsko župnijo, sem slišal pridigo našega rojaka, dičnega J. Volčića, ki je do malega celo uro priporočal svojim poslušalcem ljubezen do hrvatskega jezika, hrvatskega naroda, hrvatskih šeg in navad, hrvatske nošnje, hrvatskih pesmij in veselic. Ljudje so ga poslušali tako zvesto, da nihče ni zakašljal ali kako drugače motil ogovora; vladala je taka tišina, kakeršne nisem zapazil še nikoli v nobehi cerkvi. Po maši so se poslušalci živahno razgovarjali o Volčićevi pridigi, trdili so v en glas, da tako razumne pridige niso še nikoli čuli. Trdno so se je spominjali še deset let pozneje ter je niso mogli prehvaliti. Večkrat sem čital v novinah, da sveto pismo ne zapoveda in ne priporoča nikjer ljubezni do naroda in domovine. Tako se trdi menda iz nevednosti ali pa iz zlobe in rimavsarske brezsrčnosti. 1855. l. sem čul jako domoljubno pridigo v Ivaniću na potu v Slavonijo. Duhovnik je povedal več stavkov iz svetopisemske knjige o Makabejcih, ki so se mi zdeli tako rodoljubni, novodobni, ganljivi in resnični, kakor da so posneti po kakem govoru vladike Štrosmajerja ali vzeti iz kakega poštenega narodnega glasila. Tudi ta pridiga je naredila preodličen dojem v vsem občinstvu, ki jo je slišalo. Nekdo se je gromko oglasil pred cerkvijo: Tako pametne pridige še nisem nikoli čul. Ta gospod bo še škof!

Svoje ljube pobratime, duhovnike in učitelje moram pohvaliti sploh, da ni v društvenem življenju niso govorili po nemški drugače nego v skrajni sili in nikoli ne na javnih mestih. Ko sem bil v Zagrebu, sem šel kosit v slovečo gostilnico „pri Jagnjetu“. V njej ni znal noben služabnik hrvatski. Jaz in trije

duhovniki nismo hoteli nemškovati, zahtevali smo jedi, pijače in račun po ilirski. Krčmar pokliče na pomoč sobarico, ki je bila Hrvatica. Ostala je v obednici, dokler smo odkosili. Tudi v kavarni sem našel dva župnika, ki sta zahtevala hrvatski račun. Povedal jima ga je lep dečko, ki je govoril prekrasno ilirščino. Rodil se je in odrasel je na Dunaju. Služil je v gostilnici, kamor so zahajali veseli srbski dijaki. Od njih se je naučil tudi on srbski, kar mu je mnogo koristilo, to znanje mu je pomoglo, da je dobil izvrstno službo v Belemgradu, kjer je ostal poldrugo leto in bi bil ostal še dalje, da mu ni umrl gospodar. Ilirska doba je vzgojila torej rodoljubne duhovnike, da si boljih patrijotov skoraj ne morem misliti. Ali ta duh ni trajal dolgo. Preživel je Bahovo dobo in pozneje še nekoliko let, že okoli l. 1870. pa je jel hirati, premda je vladala hrvaščina v vseh šolah in uradih in si je priborila zemlja znatno avtonomijo. Vzroki tej žalostni prikazni so mi znani, ali jih ne bom popisoval. Po dolgem presledku sem prišel l. 1891. zopet v Zagreb. Tudi ta pot sem ostal „pri Jagnjetu“. Blizo mene je kosilo šest mladih duhovnikov. Med sabo so se pomenkovali seveda po hrvatski. Po dovršenem obedu pa so jeli klicati: Kellner, zahlen! Nobeden izmed njih ni izpregovoril s krčmarjem in z njegovimi ljudmi nijedne domače besede! Jednako preziranje narodnega jezika sem zapazil tudi v prodajalnicah: vsi kupci, duhovniki in neduhovniki so hoteli pokazati, da znajo nemški!

Zadnje dni, predno sem odšel iz središča banovine v Primorje, gledal sem otroško igro, ki me je zanimala kot signum temporis tem bolj, ker v Varaždinu nisem

videl do malega nobene zabave hrvatske dece. Ne daleč od Božjakovine se je nahajala redka hosta, menda hrastova. V njej je otrok vse mrgolelo. Napotil sem se k njim in jih vprašal, kaj delajo. Dejali so mi, da se
igrajo „tabor“ (= vojno), pri nas bi rekli „vojake“. Bojevali so se Hrvatje s „Švabami“. Ali prikazala se je kmalu težka neprilika. Vsi dečaki so hoteli biti Hrvatje, Švaba nijeden. Trebalo je vadljati. Nabrali so puček slam, pol je bilo kratkih, pol dolgih. Kdor je potegnil kratko slamo, pristopil je k hrvatski vojski, kdor dolgo, pahnili so ga med Švabe. Mična borba se je zvršila s porazom švabske vojske. Zmagovalci Hrvatje so premagane sovražnike kruto preganjali, pehali, suvali in otepali s šibami. Na igrališče pride tudi tamošnji učitelj. Vprašam ga, kdo je naučil otroke te igre, kajti ni se mi zdelo verjetno, da bi bil tak „tabor“ starega izvira. Odgovori mi, da je igra stara, ali predelana poleg prilik in po sedanjem okusu. Nekdaj so se v tej igri vojskovali kristijani in Turki. Leta 1848. so jih zamenili Hrvatje in Magjari. Ker pa nas hočejo zdaj ponemčiti, rekel sem svojim šolarjem, naj puste odslej Magjare na miru in naj se bijejo rajši s silovitimi Švabami. V stare čase je bilo na Hrvatskem vse polno vojaških iger, ker naš narod več sto let ni smel odložiti orožja radi turskih razbojnikov. Odkar pa je zavladal v deželi mir, izgubile in pozabile so se te igre. To, kar ste tu videli, je le boren ostanek nekdanjih vojaških iger, ki so bile prava in dobra vaja za resno bojevanje. Čez kakih 50 let morda ne bo ne sledu več niti temu zadnjemu ostanku. Vrlega učitelja sem zahvalil za to pojasnitev, ali obšla me je groza, če sem pomislil, kako bi se mu godilo, ako bi izvedel

za igro „tabor“ nemški beglerbeg Švab v Zagrebu.
Doletele bi ga brez dvojbe neskončne preiskave in obravnave in naposled morda celo odpust iz službe in ječa.

Pretekla dva meseca sta mi dala dovolj prilike, da proučim in spoznam bistvo in ves pomen ilirskega gibanja. Mnogi smatrajo za glavno stvar, da je Gaj odbral za hrvatski pismeni jezik štokavsko narečje in po tem potu zjedinil Hrvate s Srbi. Druga glavna zasluga, ki se pripisuje Ilirom, pa je ta, da so branili in srečno tudi obranili samostalnost hrvatske kraljevine, kojo so hoteli Košut in njegovi pristaši razkrojiti na nekoliko magjarskih županij. Resničnost in znamenitost teh dveh zaslug se ne daje izpodbiti in utajiti, vendar je ilirsko gibanje pomenilo še mnogo več, namreč splošen preporod vsega duševnega življenja hrvatskega. Vzbudilo je novo, svežo poezijo, ki je vnemala Hrvate za narod, dom in svobodo. Udarilo je čvrsto podlago narodnemu slovstvu sploh, najprej novinarstvu, potem tudi zgodovini in vsem vedam, ki se ž njo vežejo. Uvedlo je po ukazu Jelačićevem narodni jezik v vse šole in urade. Osvobodilo je kmeta hrvatskega sužnjosti, tlake in desetine. Sprožilo je plodno misel, da treba uvesti narodni jezik tudi v vso božjo službo katoliške vere v trojedni kraljevini. Ilirstvo je provzročilo brezštevilne shode, na kojih so se pretresala vsestranski narodna, politična, društvena, pa tudi verska in znanostna pitanja. Ilirstvo je z mogočnim glasom priklicalo iz političnega mrtvila hrvatski narod. Dalo mu je narodno zavest, narodni ponos, narodno,
vseslavjansko ljubezen, pa tudi narodno mržnjo, na vse zatiralce njegove in njegovih bratov. Ilirstvo je

naučilo Hrvate, da so začeli samostalno misliti in presojati objektivno vsa narodna in sploh človeška vprašanja. Vnemalo je v njih veselje do čitanja, navdušenje za prosveto in napredek. Ko je priobčil Tkalac svoj životopis, v kojem je našteval slavne pisatelje, katere je čital, dejali so mnogi bralci: „Ta človek se malo preveč hvali.“ Ali Tkalac se gotovo ni lagal, on ni bil nikoli bahač. Pa saj so čitali iste pisatelje tudi drugi Iliri. Šekspir, Valter Škot, Rusó, Voltêr, Cervantes, Kamoes, Dante, Taso, Goete, Šiler, Herder, Lesing in drugi so bili dobro znani tudi Čepuliću, Kukuljeviću, Bogoviću, Ivanu Mužuraniću, Utješenoviću in še mnogim drugim rodoljubom. Ilirstvo pa je pospeševalo tudi narodno nravnost. Zahtevalo je od mladine živo delovanje za ideale, odvračaje jo od lenobe in pohajkovanja. Zahtevalo je resničnost v mišljenju, govorjenju in dejanju, z jedno besedo: značajnost. Med pravimi Iliri bi bil iskal zaman kruhoborcev, lizunov, vohunov in ovaduhov. Vsi Iliri so bili navdušeni za
svobodo, za svobodno misel, svobodno besedo. Ali svoboda jim ni pomračila pameti in razuma kakor nemškim liberalcem. Nemški svobodnjaki so sploh zametavali vsako vero in so bili zvečine tako zaslepljeni, da so tajili krščanstvu vsako zaslugo za človeštvo. Svobodomiselni Iliri so se razlikovali od teh napuhnjenih tepcev kakor noč in dan. Celo tisti, ki so se kazali v verskih rečeh racijonaliste, govorili so z največjim spoštovanjem o krščanstvu in Kristusu. Smatrali so to vero za največjo blagodat, katero je podelil neskončno usmiljeni nebeški oče ubogemu človeškemu rodu. In vsi tisti, katere sem poznal, izjavili so o vsaki priliki, da bi dali za krščansko vero, če bi trebalo,

radostno svojo dušo in zadnjo kapljo svoje krvi. S takimi racijonalisti je lahko občeval tudi najtrdnejši dogmatik, ne da bi mu vest le količkaj očitala. Iliri so bili zvečine mladi ljudje, idealisti, ki niso iskali dobička in niso hrepeneli po posvetnem blagu. Največje veselje so čutili, kadar so pridobili novega uda svoji stranki. Kadar pa se je pojavila kaka nova zanosna davorija ali nova ilirska knjiga, bil je to velik praznik, ki so ga slavili z oduševljenjem vsi Iliri: prepevati novo davorijo, čitati novo ilirsko knjigo, smatralo se je za najsvetejšo dolžnost vseh pristašev ilirske stranke. Na telesne svoje potrebe so ti zamaknjeni narodnjaki kaj malo mislili. Mnogi niso imeli, kamor bi položili svojo glavo, in niso vedeli, če bodo jutršnji dan kaj uživali ali nič, in vendar jih ni zapustila nikdar dobra, ilirska volja. Pravili so mi, da je sedem mladih Ilirov imelo za kosilo vsega skupaj le 16 starih krajcarjev. Kupili so si kruha in sadja, vendar pa so bili tako zadovoljni s svojim obedom, da so prepevali po njem ves popoldan in ves večer svoje ilirske davorije in so zatrjali vsi, da tako srečnih dni to leto še niso učakali mnogo. To se razumeje samoobsebi, da se je vršilo v narodnem taboru najobširnejše gostoljubje. Imovitejši udje ilirske stranke so gostili po cele tedne in včasi tudi mesece svoje ubožne brate. Ilirstvo je nakladalo privržencem premnogo žrtev, dohodkov pa je dajalo prav malo, največkrat nič. Vodnik vsega gibanja, Gaj se je nahajal često v hudih denarnih neprilikah. In naš rojak Stanko Vraz, ki je bil med prvaki v ilirski stranki, dostikrat ni vedel, če bo mogel obedovati ali večerjati o svojem strošku. Največji dohodek, ki ga je imel na Hrvatskem, je bilo 500 goldinarjev na leto. Pa ga

vendar ni čisto nič težila tolika beda, in jednako junaški so prenašali svojo revščino tudi vsi drugi Iliri. Izpolnila se je sveta beseda, da človek ne živi samo ob kruhu. Hrvatski rodoljubi so z gorečim srcem hrepeneli po idealih, ki so bili glavna hrana njihove duše, poleg koje so pozabili brez bolečin in težav svoje telesne potrebe. Njih geslo se je glasilo: Sursum corda! Vsi oduševljeni za pravico in resnico, za blagobit domovine in naroda, za prosveto in napredek niso utegnili in marali misliti na pozemeljsko gorje, na
brezštevilne toge in nadloge, ki obremenjujejo in ostrupljajo človeško življenje od pisane zibelke do črnega groba ...

III. Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen duh, značaj in šušmarstvo. Zapreke germanizaciji.

Leta 1855. se je Bahov sistem na Hrvatskem že
povse utrdil in ukorenil. Ban Jelačić je vladal le po
imenu, največjo oblast v deželi si je prisvojil podpredsednik najvišjega deželskega sodišča, Švab, ki je bil glavni agent in zaupni mož dunajske vlade. Namesto
voljenih uradnikov sedeli so v pisarnicah nemški birokrati, ki so bili po rodu zvečine Slovenci, ali se niso dosti zavedali svoje narodnosti in so rabili v vseh
službenih poslih nemški jezik. Uveljavili so se v vseh
strokah in nemški zakoni in običaji. Razun pravoslovne
akademije, ki se je že zdavnaj ponemčila, zavladal je
nemški jezik v vseh srednjih šolah in je silil že tudi
v nižje in najnižje in celo v zasebne. Vse šolstvo se
je podvrglo sedaj nadzoru doktorja Jarca, ki je bil
tako široke vesti, da je prevzel tudi nadziranje pravoslavnih učilnic, seveda s to nalogo, da sčasoma tudi njih ponemči. Upravljalo, sodilo in gulilo se je zdaj v vzhodni polovici države ravnotako, kakor v tistih deželah, ki so spadale k nemški zavezi in se imenovale radi tega „deutsche Erbländer, deutsche Kronländer“. Vse
javno življenje se je vršilo po zapovedih, željah in
trmah vsemogoče birokracije, koje glava, duša in srce

je bil Korošec Švab. Po rodu je bil trd Nemec, dasi
so ga imeli mnogi za Slovenca, ker je znal nekoliko
slovenskih besed. Od prirode ni prejel dosti sposobnostij, razum mu je bil jako plitev, hvalili pa so njegov spomin. Po svojem značaju pa je bil birokrat, prebogato obdarjen z vsemi svojstvi, ki so znak in vlastina te svojati. Napuh mu ni poznal nobene mere in meje, nobenega obzira. Delal se je strašnega avstrijskega rodoljuba. Po njegovem mnenju je bil vsak podložnik habsburške dinastije izdajalec, ako se ni smatral za Avstrijanca in samo za Avstrijanca. Češko, ogersko in hrvatsko in drugo rodoljubje mu je bilo odpad od države. Švab je zaničeval vse nenemške narode, najbolj pa Slavjane. Hrvate je imel za barbare, jednake Turkom in zamorcem, po nravni in politični vrednosti. Švab je prvakoval med tistimi birokrati, ki so dali besedi panslavizem nov pomen. Prej se je mislilo, da pomenja panslavizem dejansko težnjo, združiti vsa slavjanska plemena v jedno skupino pod dinastijo, ki vlada rusko državo. Tak panslavizem mora priznati vsak avstrijski pravoslovec za politično hudodelstvo, za veleizdajstvo. Po Švabovem nazoru pa je pristajalo ime panslavist vsakemu, ki je ljubil svoje rodno slavjansko pleme. Češki rodoljubi so mu bili vsi panslavisti, tako tudi hrvatski. Trebalo jih je torej preganjati kot politične zločince, kot avstrijske veleizdajnike. Tako so razumevali po njegovem izgledu besedo panslavizem tudi vsi drugi višji birokrati, med koje je spadal tudi naš šolski nadzornik Jarc. Švabu se je zdel že pogovor na narodnem jeziku sumen in nevaren. Ako je čul za
kakega profesorja ali uradnika, da občuje s hrvatskimi
rodoljubi in se pomenkuje ž njimi po ilirski, nategnil

je obraz v birokratične gube, povzdignil desnico in
zakričal z grozečim glasom: „Dem trau’ ich nichts!“
Take grešnike si je pridno zapisaval v posebno knjižico,
kojo si je bil omislil za svoje politične poizvedbe in
ovadbe. V to črno knjigo je zapisal tudi našega rojaka
goriškega Slovenca Arcota samo zato, ker je govoril
s Hrvati po hrvatski in se je smejal „so höhrisch“,
ako je kdo vpričo njega dokazoval potrebo in korist
nemškega službenega jezika. Švab je imel vohune po
vsej hrvatski deželi, ki so mu poročali o javnem mnenju
in ovajali “panslaviste“. Po teh poročilih zapičilo se
mu je v glavo trdno uverjenje, da snujejo hrvatski in
srbski rodoljubi nekako južnoslavjansko kraljestvo in
da razširjajo to misel in nakano po vsej zemlji posebni
agenti, ki so dobro preskrbljeni z denarjem. Švab je
poslal vsem podrejenim sodnim uradom strog ukaz,
da morajo skrbno zasledovati take rovarje in mu nemudoma o njih poročati. Na več krajih so me svarili moji prijatelji, sodni uradniki, naj ne kažem preočito
svojega narodnjaštva, ker bi me Švabovi vohuni lahko
prijeli in poslali zvezanega v Zagreb. In res se je
zgodilo, da je zvedel Švab moje politično mišljenje in
delovanje v reški gimnaziji. Nadzornik Jarc je povedal
mojemu ravnatelju Vidicu, da ga je ustavil Švab v
Zagrebu sredi trga in mu rekel, „kako more trpeti v
službi takega rogovileža, kakor je učitelj Trdina. Ta
človek pridiga svoje panslavistične dogme brez bojazni
vsakomu, kdor ga hoče poslušati, šolsko mladino je
že popolnoma okužil.“ Ko je Švab slišal, da Ogri in
Hrvatje nove nemške uradnike imenujejo „Bahove huzarje“,se je dobrovoljno namuznil in dejal: „Ta primera sama po sebi ne bi bila slaba, huzarji so bili že od

nekdaj hrabri in rezki avstrijski vojaki, ki so dosegli lepe uspehe na vseh bojiščih, ali ti vojaki so bili od prvega do zadnjega vsi jednaki, brez izimka junaki od pet do glave. Med Bahovimi huzarji pa se nahajajo premnogi maroderji in celo nekoji — kozaki! Maroderje je imenoval Švab tiste podložne uradnike, ki so pač izpolnjevaii svoje uradne dolžnosti ali se niso
navduševali za nemštvo, še manje pa za nemško propagando. Očital jim je pri vsaki priliki s trpkimi besedami ta nedostatek nemškega rodoljubja, nemškega
ponosa in avstrijskega poklica. Za kozake pa je smatral
vse slavjanske narodnjake brez razločka plemena; najbolj šumni, zoperni in nevarni so se mu zdeli Čehi že
zato, ker so se med sabo le po češki pogovarjali. O
Hrvatih ni imel Švab nobenega pojma. Zanikal je
odločno, da bi se nahajalo med njimi kaj veleizobraženih mož. Govoril je, da najzadnji nemški diurnist
prekaša najprvega hrvatskega jurista. Vprašal je
včasi: „Kaj je hrvatska inteligencija?“ In odgovarjal:
„Ein pisl Kuchellatein und sehr viel panslavistischer
Schwindel!“ Po njegovem mnenju bi morali Hrvatje na
golih kolenih Boga hvaliti, da jim je poslal nemške
uradnike, ki jih bodo naučili pravega reda, pameti in
napredka. Ponemčenje vsega hrvatskega naroda se je
zdelo Švabu največja blagodat, ki more doleteti Hrvate.
Po njegovi misli se utegne to doseči v kakih 40 ali
50 letih, kajti bo vsak le količkaj razumen Hrvat spoznal velikansko korist in čast nemškega materinskega jezika.

Švab je bil uverjen, da bodo Hrvatje, predno preteče sto let, na vseh trgih svojih mest postavljali veličastne spomenike na čast in slavo ministru Bahu in
njegovim pomočnikom, ki so jim pokazali in odprli

vrata v sveti hram nemške vede, nemške prosvete,
nemške pravičnosti!

Med starejšimi birokrati je imel ta bornirani germanizator dovolj somišljenikov, ob strani so mu stali in pospeševali, kolikor se je dalo, njegove nazore in namere do malega vsi predstojniki raznih uradov, med
kojimi je bilo tudi nekoliko rojenih Hrvatov. Med najznamenitejše pa treba vsekako prištevati pl. Strangfelda, Rulica, Šmida in Ulepiča. Strangfeld se
je bil rodil in vzgojil v Ljubljani. Slovensko narečje tega mesta je govoril povse dobro, dasi mu ni bilo materinski jezik. Strangfeld se je smatral vedno za trdega Nemca, slovenske rodoljube je sovražil ravno tako srdito kakor hrvatske in češke. Po njegovi glupi misli je bilo vse slavjansko gibanje v Avstriji mojstersko delo ruske politike in ruskega rublja! Rusijo je imel za največjo sovražnico vsemu človeštvu, ali se je nadejal, da jo krimska vojna oslabi in polomi za vse veke. Nasproti avstrijski vladi je o vsaki priliki kazal pasjo servilnost, ali ji ni mogel nikoli oprostiti, da ni napovedala tudi ona Rusiji vojne. V svoji službi se je vedel Strangfeld jako nepriljudno in osorno, med podložnimi uradniki ni imel nobenega privrženca, med tovariši nobenega prijatelja. Nemškutarji so ga črtili ravno tako kakor narodnjaki. Kjerkoli se je prikazal, so oboji pobegnili, da jim ni bilo treba ga pozdraviti. Strangfeld je spadal med najhujše sovražnike hrvatskega naroda in med najbolj antipatične Bahove huzarje. O njem se je moglo reči po pravici: Guarda e passa!

Višji sodnik Rulic je bil sin slovenskih roditeljev.
Zibka mu je tekla na Koroškem. L. 1848. je zaigrala
tudi v njem narodna žilica, ki je pa kmalu zamrla, ker

je zapazil, da ž njo v Avstriji ne prideš do visoke
službe. Prišedši na Hrvatsko se je delal ostentativno
že precej od konca zakrknjenega Nemca, ki uradno ne
priznava v Avstriji nobene druge narodnosti razun
nemške. Vsi hrvatski običaji so mu bili „Unsinn“, največji „Unsinn“ pa hrvatski jezik. Poslan v Slavonijo
zamrzil je nanj toliko bolj, ker se ga je moral vsaj za
silo naučiti. Kakor Švab opravljal je tudi Rulic poleg
sodnih policijske posle. Nadziral je škofa Štrosmajerja
in pridno poizvedaval, kaj pridiga, kaj govori na raznih
shodih, s kom občuje, komu dopisuje itd. Zdi se
mi jako verjetno, da je imel za to nečedno vohunstvo
strog nalog in oblast od dunajskega ministerstva.

Višji sodnik Šmid se je bil rodil v Ljubljani. Slovenščina mu je tekla glaje nego nemščina, v koji so zapazili njegovi službeni tovariši preveč „aber“ in še
raznih drugih kranjcizmov. Ali po mišljenju treba prištevati Šmida med najbolj divje nemške fanatike. Hrvate je sovražil huje nego cigane. Hrvatje so mu bili prasci, Hrvatice svinje, hrvatski jezik svinjsko kruljenje, vse hrvatske šege in navade „Schweinerei“ in „Eselei“. Hrvatske novine so ga po oktoberskem diplomu po vsej pravici napadle kot sovražnika „svega, što je naše“. To divjaštvo treba Šmidu tem bolj zameriti, ker je bil precej nadarjen in bi bil s svojim bistrim umom lahko spoznal nesramno surovost svojih nazorov in skrajno krivičnost, katero dela ž njimi bratskemu hrvatskemu narodu. Šmid je in ostane strašen izgled, kam zapelje izobraženega človeka duh nemškega birokratstva, nemškega šovinizma, nemške nestrpnosti in narodne sovražnosti.

Popolnoma drugačne vrste mož je bil kranjski Slovenec Ulepič. On je vedel že pred l. 1848., da ni

nemškega rodu. Čutil se je Slovenca, dasi je govoril
z izobraženimi rojaki navadno po nemški. Svoje narodnosti ni zatajil niti v državni službi. L. 1848. se je oglasil večkrat po slovenski tudi v večjih družbah in
na javnih mestih. Pokazal je kaj rad, da zna korenito
svoj materinski jezik. Če so bili drugi v zadregi, kako
bi se dejalo kaki reči dobro po domače, šli so vprašat
Ulepiča, ki je skoro vselej pravo pogodil. Videlo se
je, da ni občeval zastonj z našim jezikoslovcem Meteljkom. Vendar pa se je izogibal že takrat takih rodoljubov, katere je smatral za radikalne. Hotel je veljati za zmernega in „pametnega“ Slovenca. Belokranjski narodnjaki so se mu zdeli preveč hrvatski, zato se je bal vrlega Ivana Navratila in celo pohlevnega Malavašiča. Tem rajši pa je občeval z Bleiweisom in z drugimi novičarji. Prečital je verno vsako številko „Novic“ od prve do zadnje črke. Nekoč pa se je ustrašil vendarle neke besede, katero je našel v „Novicah“, ker se mu je zdela premalo lojalna. Pišoč o cesarici jo je imenoval Bleiweis cesarjevo ženo. Ulepič ga je hudo pokaral radi te pisave, ki se je bližala po njegovem mnenju že razžaljenju veličanstva. Bleiweis ni vedel, ali bi se smejal ali jezil o tem bedastem razlaganju. Trdil je po pravici, da je žena častno ime, saj imenuje sveto pismo mater božjo, nebeško kraljico, ženo, ne pa gospo ali kako drugače. Ulepič, bivši pri deželni vladi, pa se le ni mogel potolažiti, živel je dolgo časa v strahu, da pride radi te besede z Dunaja strahovita nevihta, ki utegne oplaziti tudi njega. Ta pripetljaj dokazuje dovolj očitno, kako boječ človek je bil Ulepič. Zdaj mu je bil tudi Bleiweis preveč svoboden in radikalen. In ta strahopetnost mu je rasla od dne do dne, od

leta do leta. Bleiweis je dejal ves nejevoljen, da mu je ljubši kak nemškutar, nego tak narodnjak, ki se
zboji vsake sapice. Leta 1852. je poslala vlada tudi
Ulepiča na Hrvatsko, seveda z nalogom, da uvede v
svoj urad nemški jezik. On je storil ne le to, ampak
se je kazal odslej tako vnetega Nemca, da ga Švab ni
mogel prehvaliti. Za vse drugo pa je ostal ljudem mil
in simpatičen, ker je bil jako dobrega srca in tanke
vesti. Podložni uradniki so ga ljubili, ker jih ni preoblagal z delom in je občeval ž njimi vedno prijateljski. Takemu, ki je bil posebno marljiv in razumen, naklonil je rad denarno podporo, zatiral in preganjal pa ni nikoli nikogar, niti svojih kletevnikov in sovražnikov. Radi nenarodnega vedenja ga je 1853. l. hudo napadla „Südslawische Zeitung“ v dopisu z Dunaja. Tudi od drugod je letela nanj toča, ki mu pa ni le nič škodila, nego mu še koristila, ker mu je dajala sijajno spričevalo, da izvršuje na vso moč pridno in natanko voljo dunajske vlade.

Med prvake Bahovega sistema treba vsekako šteti
tudi Kelersberga in Hohenvarta, o kojih bom govoril
pozneje. Zdaj pa moram načrtati bolj natanko značaj
te vlade. Njen namen in smoter nam je znan: hotela
je uvesti na Hrvatskem avstrijske zakone in to deželo
sčasoma ponemčiti s pomočjo šole in birokracije. Ta
težnja ni obetala nobenega uspeha, ali nekaj se je
dalo vendarle doseči. Dobra uprava bi deželo sprijaznila z jednotno državo, pozabila bi staro ustavo, katero
so uživali samo gospoda, plemenitaši, nekoji cerkveni
prvaki in meščani. Mnogo novih prijateljev bi si bil
lahko dobil tudi nemški jezik, da so postopali njegovi apostoli, novi uradniki s hrvatskim narodom

blago, prijateljski, pomagaje mu s poukom in dobrim
svetom in ne nakladaje nanj pretežkih bremen, kojih
ni mogel nositi. Sosebno davke trebalo je prej znižati
nego povišati, nikakor pa se niso smeli grditi in surovo
razdirati narodni običaji in nazori. Ali za take reči
niso imeli Bahovi gospodje ni razuma, ni volje ne iz
kake prirojene hudobnosti nego zato, ker so bili —
birokrati. Ljudje te vrste se brigajo le za svoje
paragrafe, za vse drugo jim ni nič mari. Vedó se tako,
kakor da so ustvarjeni narodi za uradnike, ne pa uradniki za narode. Vsako pravdo in vsako drugo stvar
presojajo le po paragrafih, ne pa po prilikah in živih
potrebah, v kojih se nahajata ljudstvo in dežela.
Hrvatske zadruge so bile tem borniranim prihajačem:
Unsinn, Dummheit, Schweinerei, narodni slepci, ki
prepevajo, brenkaje na gosli, narodne pesni pred cerkvijo, pa: Landstreicher, nationale Hetzer, fanatische Vagabunden. Ti birokrati so zasedli že leta 1855. vse hrvatske urade razun občinskih. Po duhu in navadah svojih se niso med sabo nič razlikovali, naj so bili upravni, sodni ali finančni. V vseh pisarnicah so vladali edino le paragrafi, pa naj se z zahtevami praktičnega življenja ujemajo ali ne ujemajo. Po mišljenju svojem pa so spadali Bahovci na dve, precej različni vrsti. Starejši uradniki, ravnatelji, predsedniki, predstojniki in sploh načelniki uradom so dovršili svoje študije še pred l. 1848. Prišli so torej iz Meternihove šole in so se držali kakor klop vseh nazorov in običajev te zloglasne dobe in učilnice. Imeli so vsi velike misli o državi in njenih pravicah, skoro še večje pa o sebi in svojih pravicah. Kot načelniki so zahtevali od podložnih uradnikov slepo pokorščino in domalega obožavanje

svoje ličnosti. Kdor si je hotel nakloniti njihovo milost, moral se jim je prilizovati po pasje, uganiti željo njihovo, še predno so jo povedali. Proti občinstvu so se vedli mogočno kakor turški paše in bimbaše; smatrali so se za absolutne, vseoblastne vladarjeve namestnike, za narodno blaginjo pa so se brigali toliko kakor za lanski sneg. Ministrom in tudi nižjim poglavarjem svojim pa so dajali mnogo večjo čast, nego jim je šla, proti njim so bili brez konca in kraja ponižni, udani, ugodljivi, po pasje servilni, da so se morali gnjusiti vsakomur ki je imel kaj pojma o človeškem dostojanstvu. Brezverstvo se ni moglo očitati Meternihovim gojencem. Vero so imeli za potrebno že iz policijskih razlogov, da se ohrani po njej red in mir v državi. Ali cerkvi ti možje niso privoščili nikake samostalnosti in svobode; po njihovem mnenju mora imeti vlada tudi v vseh cerkvenih vprašanjih in rečeh prvo in odločilno besedo. Ne le nižji duhovniki, ampak tudi škofje smejo naj storiti in ukreniti samo to, kar jim dovoljuje in zapoveda državna oblast. Tudi papeževi ukazi in opomini potrebujejo odobrenja dunajske vlade, brez njega ostanejo za vse veke neveljavni v avstrijski državi. Meternihovi dijaki so bili, da povem ob kratkem, trdo zapečeni, nepreprosni jožefovci, ki so pa segali v svojih zahtevah pravzaprav še dalje nego cesar Jožef II. To se ve, da takim zakrknjenim birokratom ni mogel biti všeč konkordat, ki ga je avstrijska vlada sklenila s papežem l. 1855. Očitno niso smeli ugovarjati, tembolj pa so zabavljali, kadar so bili sami med sabo. Najbolj jih je kačila določba tega ugovora, da duhovnik, ki je
obsojen v zapor, ne pride v ječo kakor drugi grešniki,
nego v kak samostan ali v kak drug udoben kraj, kjer

bo morda užival lahko vse dobrote tega sveta. Konkordat so sovražili ne le vsi liberalni Nemci, ampak tudi vsi neliberalni Meternihovci razun Hohenvarta, ki
je bil vedno oduševljen za vse, kar je ukrenil dunajski
dvor. Prva leta po razglašenju konkordata se je v
Avstriji močno svetničilo, vnanja pobožnost se je
šopirila v cerkvah, na ulici in celo v uradih. Ob nedeljahso pohajali birokrati prav pridno božjo službo, njihovi predstojniki so nosili v cerkev debele „svete“ bukve, na koje so čitali vso mašo jako izpodbudno. Zanemarjali niso niti izpovedi in obhajila niti koje druge dolžnosti katoliških kristijanov. V gostilnicah so jedli ob petkih postne jedi, doma na skrivnem pa so se
včasi vendarle kolikor toliko omrsili s kako kranjsko
klobaso ali s turopoljsko slanino. Dunajski vladi so
se klanjali vsi birokrati do črne zemlje, vse ministre
so smatrali za ženialne može, koje nam vsi narodi
zavidajo. Jedina izimka je bil minister Tun, kojega
so razglašale vse liberalne in poluliberalne nemške
novine za očeta vražjega konkordata in so ga črtili
Nemci in njegovi podrepniki že zato, ker je bil po
svojem mišljenju Čeh in Slavjan. Nemški časniki zunaj
Avstrije so napadali tudi Baha kot sokrivca Tunovega,
ali jim Bahovi huzarji niso prav verjeli, imeli so ga
za skrivnega somišljenika, ki bo pustil, ko dojde prava
prilika, tercijalskega Tuna na cedilu. Uradniki druge
vrste so hodili 1848. še v šolo, mnogi v gimnazije,
precej jih je bilo zapisanih tudi v vseučiliščih. Sosebno ti so se živo in često tudi dejanski udeleževali prigodkov in viharjev tistega preznamenitega leta. Nasrkali so se v njih svobodnih idej, mnogi tudi oduševljenja za svoj slavjanski narod in jezik. Precej je bilo tudi takih, ki

so se navzeli sovraštva do birokracije in nje napuha in praznoglavja. Stopivši v državno službo rugali in smejali so se svojim starokopitnim načelnikom. V društvu so oponašali njihovo govorico in pripovedovali njih sto zabavnih anekdot, imeli so jih za „Pepčke“, za objekta foppabilia. To pa navadno ni trajalo dolgo. Kmali so se uverili, da žive v policijskem zraku, da predstojniki vedo za njihove zabavljice in burke in jih ne le pisano gledajo, ampak jim se tudi maščujejo, pošiljajo njih višjim oblastim neugodna poročila. Zdaj so videli, da visi nad njimi Damoklov meč in minula jih je vsa srčnost in zabavljivost. Upreženi vsak dan v trdi jarem privadili so se malo po malem sužnjosti in nje šeg, dobrikali se poglavarjem in trudili s pridnim črčkanjem, da jih udobrovoljijo in si pridobe in ohranijo njihovo milost. Mnogi so se sčasoma tako predelali in prelevili, da jih po njihovem vnanjem vedenju nisi lahko razločil od Meternihovih birokratov. Bili so ravno tako samozavestni, samopridni in za narod brezsrčni kakor ti. Nahajalo pa se je dosti tudi takih, ki so se hoteli naužiti svoje mladosti in so hrepeneli le po veselicah, za službo se pa samo toliko brigali, da jih iz nje niso mogli zapoditi. Delalo se je v pisarnicah
strašno mnogo, popisale so se vsak dan brezštevilne pole
papirja, v prodajalnicah se ni prodalo nobenega blaga
toliko kakor papirja. Zapisovalo se je vse, kar je bilo
res potrebno, ali še veliko, veliko več pa takega, kar
je bilo popolnoma nepotrebno. Porabilo se je mnogo
črnila za take reči, ki so se dale ustno s tremi besedami opraviti. Pisalo se je zvečine po nekaki šabloni, po vzorcih, jahali so se šimeljni, kakor pravijo birokrati. Zaman je prišlo od zgoraj več opominov, da se piši

samo to, kar je trajne vrednosti, to je, kar se utegne kdaj v bodočnosti potrebovati. Birokrati so se držali svojih globoko ukoreninjenih razvad stanovitno in verno kakor dober kristjan zapovedi svetega evangelija. Vrednost uradov se je cenila po številkah aktov. Najbolje je izpolnoval svoje dolžnosti tisti, v katerem se je nabralo največ aktov. Moj prijatelj Ravnik, ravnatelj glavne sole v istrskem mestu Kastvu, je bil hud sovražnik takim birokratskim bedastočam. Zapisaval je samo to, kar je bilo nujno potrebno, in takih reči ni bilo mnogo. Tako se je zgodilo, da je poslal na Reko o vseh svetih šele svoj deveti akt za tisto leto. Ta prezanimiva novica se je po bliskovo razširila po vseh državnih uradih, ki so bili na Reki, in Ravnikov akt je romal iz jedne pisarnice v drugo in vzbujal povsod brezkončno strmenje in krohotanje. Jedini Vidic, ravnatelj gimnazije, je zaklical na pol zavidno na pol pohvalno: „Glücklicher Ravnik!“ Jedini jezik, ki se je smel rabiti v c. kr. uradih, je bil nemški, ali ta uradna nemščina se je razumevala tudi le samo v uradih. Če je dobil izobražen Hrvat, ki je znal dobro nemški kak služben dopis, trudil se je često zaman pogoditi mu smisel radi strašno dolgih perijod in brezbrojnih tujih terminov in besed, ki rabijo nemškemu uradnemu jeziku. Hrvatski činovnik Halter, rojen Varaždince, mi je pravil na Bledu,
kjer sva se seznanila, da je prišlo k njemu vsak dan
po deset in še več ponemčenih Zagrebčanov s prošnjo,
da bi jim pojasnil taka službena pisma. Birokratična
korenitost je zahtevala, da se v aktih za vsako trditev
naznani tisti paragraf zakonika, ki jo opravičuje. Radi
te često glupe natančnosti je paragrafov vse mrgolelo
v uradnih spisih. Za dve reči se hrvatski činovniki niso

mogli načuditi svojim cislajtanskim tovarišem, da so
se naučili v gimnazijah tako slabo latinski jezik in da
znajo vselej tako hitro in spretno pogoditi prave paragrafe. Ali Hrvatje so si kmali prisvojili tudi to nemško umetnost. Nekoliko najvažnejših paragrafov so se naučili na pamet ter jih pridno o vsaki priliki upotrebljavali. Druge pa so dobili lahko v raznih pomočnih knjižicah, ki so naznanjale za vsak prestopek ali zločin vse paragrafe, ki govore o njem. Predno je preteklo pol leta, so se izvežbali v vseh skrivnostih nemškega uradnega jezika tako temeljito, da ponemčena hrvatska gospoda zdaj tudi njihovih dopisov ni več razumela. In tako še trdemu Nemcu neumevno jezikovno čobodro je hotela Bahova vlada raznaroditi in pogermaniti tri velika kraljestva: Galicijo, Ogersko in Hrvatsko!!! Bahovi huzarji pa po nemški niso le pisarili, ampak se tudi pogovarjali med sabo in z vsakomer, kdor jih je razumel. Iz ust Meternihovih učencev ni prišla nikoli domača beseda, čeprav so slovenski znali. Mlajši uradniki so bili nekoliko bolji, med sabo so se pomenkovali kolikor toliko tudi po slovenski. Ali tudi ti so se bili silno ponemčili že v Gradcu in na Dunaju. Služba jih je ločila še bolj od naroda posebno zato, ker so se večini že zdavnaj izkadili vsi ideali mladosti. Jednakopravnost se jim je zdela lepa in pravična reč, ki pa se ne ujema s potrebami praktičnega življenja. Če so govorili par stavkov na narodnem jeziku, zabredli so potem precej v nemščino, le včasi se je zarinila semtertja še kaka slovenska besedica. Za daljši slovenski pogovor so izgubili menda sposobnost. Med uradniki našega rodu našel sem jih prav malo, kateri so se mogli pogovarjati čisto in zdržema po domače.

Ti so bili Svetec, Arcon, Brtoncelj, Kavčič, Jeras, Cvetnič in še dva ali trije drugi, katerim sem imena že pozabil. V to vrsto poštenih mož spadajo seveda tudi vsi tisti Slovenci, ki so si ohranili tudi v službi vse ideale mladostnih let. Nahajalo se jih je največ med profesorji, n. pr. Žepič, Erjavec, Tušek i. dr. Sploh je vladalo pravilo, da so Bahovi huzarji brez razločka rodu govorili po nemški. Nemškovali so tudi med sabo razun pravih Nemcev Slovenci in Hrvati iz Vojne krajine. Malo bolje so se vedli hrvatski uradniki iz Banovine. Od konca občevali so med sabo le po domače, sčasoma jeli so rabiti čedalje več nemških fraz in besed. Bližali so se vsako leto bolj Nemcem. S svojimi ženami so nemčurili, istotako z otroki že precej od začetka. Poznal sem tudi take učitelje in činovnike, ki so se rodili in vzgojili v hrvatskih mestih, pa niso niti med sabo nikdar izpregovorili hrvatske besede. Ali njih ni napotila na to narodno izdajstvo nova vlada, bili so do korena pokvarjeni že pred dohodom Bahovih huzarjev. Stara ustava je slabo skrbela, da bi se zanetil v mladini sveti ogenj rodoljubja in spoštovanje narodnega jezika.
Med Bahovimi huzarji pa sem našel vendarle tudi take
uradnike, ki niso med sabo nikdar izustili nijedne
nemške besede. Ti poštenjaki so bili češkega rodu.
Tisti, ki so se rodili v češkem kraljestvu, so bili skoro brez izimka tudi vroči rodoljubi in so se živo zanimali za vsak napredek svojega naroda. Čitali so z veseljem samo češke knjige in novine. Moravci se niso baš odlikovali s češkim narodnjaštvom, ali tudi oni so
govorili z rojaki najrajši in največ po češki. Tu moram
še to pripomniti, da nemškega razgovora niso marali
le mlajši in nižji uradniki, po češki so se pomenkovali

tudi njihovi načelniki, dasi so dobro vedeli, da se
vladi s tem ne prikupijo. O tej priliki moram še omeniti, da se uradni prvaki niso vladali povsod jednako proti nižjim uradnikom svojega rodu. Nemci so jim pogodovali, skoro še bolj pa Čehi. Posebno to me je
zanimalo, da so bili pemski načelniki prijazni proti
činovnikom obeh narodnostij, ki prebivata na Češkem.
Opazil sem večkrat, da je nemški predstojnik odlikoval
češkega podložnika, in isto tako češki nemškega.
Smatrali so se oboji za ljube „krajane“, obojim je bil
„Landsmann“ vsak Pražan in vsak Liberčan. Slovenskih
in hrvatskih predstojnikov pa na to plat ne morem
baš pohvaliti. Jedini ravnatelj Vidic je kazal nekaj
simpatij za učitelje, ki so mu bili rojaki. Nadzornik
Jarc je res da vabil in klical na Hrvatsko najrajši
Slovence ali ne iz kake ljubezni nego zato, ker so
se mu zdeli najbolj pripravni, da bi pospeševali nakane
dunajske vlade, to je, da bi ponemčevali hrvatsko
mladino. Znano pa mi je tudi več izgledov, da so
načelniki naše krvi kruto preganjali podložne jim rojake, dočim so pomagali, kar se je le dalo, nemškim uradnikom, ki so bili manje sposobni in marljivi. Tudi
hrvatski višji činovniki niso imeli dosti srca za sinove
trojedne kraljevine, mnogim je bil ljubši vsak tujec
nego domačin. Za rojake so trdili, da se v službi radi
polene, ker pričakujejo potuho od hrvatskega načelnika.

Dunajska vlada je želela in zahtevala, da bi vsi
Bahovi huzarji pospeševali na Hrvatskem njene politične
namene, da bi delali propagando za centralizem,
absolutizem in germanizacijo, hotela jih je rabiti torej
za svoje agente. O tem pa je popolnoma pozabila,
da se ljudem take vrste povsod dobro plačuje, ker bi

drugače izgubili za svoj posel veselje, brez katerega
se ne more pričakovati uspeh. Skopost Bahove vlade
pa je bila tako grozna in umazana, da je morala
ohladiti tudi najbolj vročega nemškega fanatika, ki se
je nahajal v nižji službi. Navadnemu slovenskemu
uradniku pa se je pristudilo in omrazilo prazno črčkanje
v pisarnici, za koje je prejemal tako beraško nagrado,
da ne bi bil menjal ž njim le količkaj trden rokodelec.
Velika večina Bahovih uradnikov je dobivala na
leto samo po 300 do 600 goldinarjev, preveč
za gladno smrt, premalo za potrebe. Profesorji, spadajoči v deveti razred, so imeli v Varaždinu zvečine
po 700 gld., le starejši po 800 gld., na Reki po 100 gld., v Zagrebu po 200 gld. več. Načelniki uradov so prejemali seveda boljo plačo, a tudi ne toliko, da bi bili mogli živeti primerno svojemu dostojanstvu in brez
velikih skrbi in pritrgovanja. Taka beda je vladala v
vseh državnih službah, celo v vojaški. Častniško
življenje se je imenovalo sploh „glänzendes Elend“.
Činovniki so govorili s trpko šalo, da se deli za njih
mesec na tri nejednake dele. Prvi je Maria Empfängnis,
ki traja po priliki od začetka meseca do 8., torej en
teden. Potem prihaja Maria Elend, ki se vleče počasno
in tožno tja do 25. Naposled nastopa Marija Trost, ki
oznanja, da se bliža konec meseca in konec brige
in stradanja. Ta grda skopost prinesla je celo kopo
žalostnih prikazkov in nasledkov. Uradniki niso mogli
ljubiti take službe. Delali so nemarno in nejevoljno,
samo toliko, kolikor so morali; vedno je bilo treba jih
priganjati. Navzlic vsej gorečnosti reda vajenih predstojnikov zaostajali so posli, nakopičilo se je marsikje vse polno nerešenih aktov. O uradniški revščini pravili

so mi po vsej deželi strašne izglede, da so se mi kar lasje ježili. Dobivši 1. dan meseca plačico so gospodki kaj radi popivali in si privoščili prve dni marsikaj dobrega, kakor da se hočejo okrepčati ali odškoditi za prebito bedo, v drugi polovici meseca pa so mnogi hodili spat brez večerje. Včasi nekateri niso imeli po več tednov svojega stanovanja. Prenočevali so pri kakem znancu ali pa tudi na klopi v kaki krčmi ali
na biljardni mizi v kavarni, po leti tudi pod odkritim
nebom. Moj tovariš v Varaždinu, Čeh K. je gostoval
v sobi, kjer ni bilo nobene postelje. Spaval je več
mesecev na treh stolih, pod glavo si je deval popotno
torbo in nekaj srajc, odeval pa se je po zimi z dvema
suknjama. Na Reki je suplent A. hodil prenočevat v
gimnazijo. Ulegel se je na klop, pod glavo si je
položil razne cunje, s katerimi je šolski služabnik
brisal z oprave prah. Dva mlada uradnika sta mi sama
povedala, da sta ležala ponoč v pisarnici na mizah,
za posteljo so jima služile plahte, s kojimi so bila
pregrnjena tla in za odejo namizne preproge. Mladi
gospodje so se hoteli navzlic borni plači čedno oblačiti, nekaj radi svojega stanu, morda še bolj pa radi deklet. Ali sukno in drugo blago se je bilo silno podražilo od l. 1848. Jemali so ga v prodajalnicah na dolg, često so ostajali dolžni po več mesecev tudi krojačem in črevljarjem. Platežne liste so imeli mnogi vedno zastavljene. Nekateri so prišli v sili tudi v nemile kremplje krščanskih in nekrščanskih oderuhov, ki so jim posojali denar, zahtevaje po 50 in tudi po sto odstotkov obresti. Do zdaj sem govoril le o samcih. Še veliko slabše in obupneje od njih so živeli oženjeni uradniki z velikimi rodbinami. Ti sotrpeli prave peklenske muke že na tem svetu.

Moj znanec in rojak N. je imel ženo in sedmero otrok, letne plače pa samo 800 gld. Že za stanovanje v tretjem nadstropju je dajal 120 gld. Trebalo je skrbeti rodbini za hrano in obleko, otrokom, ki so hodili v šolo, za knjige in druga učila, za šolarino in še za druge vsakovrstne hišne potrebe. Mož je preračunil za vsak krajcar, kako bi ga potrošil, da bi mu zalegel. Živelo se je grozovito borno. V naši domovini se hrani tudi najzadnji delavec bolje nego se je rodovina tega slovenskega uradnika. Dvakrat na dan se je kuhala kava, v koji je bilo največ ječmena in vode, dvakrat pa krompir, ki ni bil vselej zabeljen. In vendarle se ni moglo zdelovati, če je pritisnila kaka bolezen. N. je prosil na kolenih in s povzdignenimi rokami več znancev posojila, ki ga pa ni mogel dobiti, ker je vedlo tudi njih trdo za denar. V skrajni sili seže po cesarskih denarjih. Nakoplje si s tem hudodelstvom sramoto in dolgo, premučno preiskavo. Mož se je oblastvenikom toliko smilil, da ga niso pognali iz službe, ali so ga pomaknili od blagajne na tako mesto, kjer ga niso mogle več nadlegovati izkušnjave, in izgubil je vsako nado, da bi se mu kdaj povečala služba in plača. Ljubezen je naredila, da se je oženil marsikateri činovnik, ki je imel letne plače samo 400 ali 500 gld. Lahko se ugane, s kolikimi težavami se je bilo boriti njemu in njegovi ženi. On ni smel potrošiti ni krajcarja na zabave, moral se je odreči tudi vina i piva i črne kave, črevlje in obleko si sam snažiti. Ona pa je vse perilo sama izgotavljala, istotako vso otročjo opravo sama delala in popravljala. Nekatera je pomagala tudi šiviljam ali hodila v gostilnice likat perilo, pomivat pode in posodo, včasi je služila tudi za natakarico, hišno in pestunjo,

da je često ni bilo zdržema po več dni domov. Tako so si pomagale krščanske žene, ki so si hotele obraniti poštenje in dober glas. Ali brezkončno siromaštvo je v nekateri zadušilo vso vest in pamet. Služila si je denar z grehom, prodajaje se mestnim pohotnikom, med kojimi se je nahajalo zmerom dosti mladih uradnikov. Radi slabih plačil jim ni kazalo, da bi se ženili, zahajali so torej v javne hiše. Ravnotako tudi vojaki, financarji in žandarji, katerih je kar mrgolelo, sosebno v Zagrebu. Hrvatje so tožili po pravici, da jim je prinesla Bahova vlada blod in razuzdanost. Na Reki je imela policija očitnih grešnic zapisanih do 70, še veliko več jih je šarilo po Zagrebu. Naselile so se tudi v manjših mestih in trgih, kjer do takrat niso poznali te nesnage. V Zagrebu je prišel na slab glas zlasti tisti del mesta, ki je stal ob potoku. Semtertam se je držala bordela mnogo pohajana krčma, da se je moglo iti tja, ne da bi se vzbudil precej kak sum. V velikih gostilnicah služila je navadno kaka hišna ali
dekla, ki se je prodajala tujcem in drugim gostom.
Včasi se je dogodilo, da je natakar bolj znanega
prihodnika kar naravnost vprašal, če hoče sobo „mit
oder ohne“?! Če je zašel zvečer kak gospod v stranske
ulice, ponujale so se mu in ga klicale često pred
vsako drugo vežo te nesramne babure. Vse so bile
gizdavo opravljene in namazane z dišečimi olji, nekatere so šumele bahato v svilenih krilih, bolj starikaste
so se skušale pomladiti z obilno lepotico. To sem že
omenil, da so se nahajale med njimi tudi omožene
gospe. Slovencem ne služi baš na čast, da je zablodilo
v to nečedno krdelo tudi mnogo naših rojakinj. Na
Reki sta bili l. 1855. dve tretjini vseh negodnic slovenskega

rodu. Zato ni čudo, da so Primorci zložili pregovor: Ni k...ce nad Kranjice ...!

Razun revščine in včasi jako pedantičnih in zlobnih
načelnikov grenile in ostrupljale so uradnikom življenje
še razne druge nadloge, zlasti pa prekomerna protekcija in vohunstvo. V boljšo službo se često ni prišlo
po sposobnostih in zaslugah, nego po milosti višjih
oblastnikov. Ta milost se je dobila s prilizovanjem,
suženjsko udanostjo in pokornostjo ali pa tudi s priporočili takih ljudi, katerim so hoteli načelniki ugoditi. Na šolska spričevala se ni gledalo skoro nikoli. Odličnjaki so se zapostavljali prepogostoma bedakom in lenuhom, ki so imeli kakega protektorja ali protektorico. Posebno veliko je veljala in koristila beseda lepih ali uglednih gospa. Žene uradnih predstojnikov niso ostale nikoli brez preponižnih častilcev in oboževalcev. Njihovo prijaznost so si hoteli najprej nakloniti vsi mladi gospodje, ki so hrepeneli po avansiranju, kaki denarni nagradi ali odliki. Kdor se ni znal ali maral prilizovati,
ždel in čepel je na isti službeni stopinji po 10 let in
še več. Videč, da ni najboljša spričevala in najmastnejši pohvalni dekreti uradnikom nič ne koristijo, pometali so jih nekateri v ogenj, drugi v vodo ali pa jih porabili ostentativno za skrivne potrebe. Mnogim tujim činovnikom ni ugajal hrvatski zrak. Najlaglje so se še privadili Zagreba, Reke in Karlovca. Varaždin se jim je zdel že preveč kmečki, najbolj pa so se bali Oseka in sploh Slavonije. Po godu jim tod ni bilo ni podnebje, ni življenje, ni prebivalstvo. Neprenehoma so moledovali vlado, da bi jih premestila. Hodili so v Zagreb in na Dunaj, nadlegovali so celo ministre s svojimi prošnjami. Kdor je imel kaj protekcije, se mu

je navadno ustreglo. Iz Slavonije je prišel v Zagreb, kamor so silili tudi vsi domačini. Prav poredkoma pa se je pripetilo, da bi bil premaknjen kak Slovenec ali Nemec nazaj v Cislajtanijo. Uradniška selitev se je vršila torej le v okviru Banovine. Tod pa je bila tako živahna, da sem srečal na svojih potih po hrvatski zemlji do malega vsak dan kako uradniško rodbino, ki se je selila. Ta gosta premena je službi
mnogo škodila, ker je preteklo vselej nekoliko tednov,
predno se je novi uradnik privadil reda in prilik sedanjega svojega mesta.

Vso Bahovo upravo je navdajal in prešinjal
policijski duh, srčna žila sta ji bila vohunstvo in
ovaduštvo. To dedino so prejeli Bah in njegovi
tovariši neokrnjeno od sprednika Meterniha. Vohunarila
je ne le prava policija, ampak vsa birokracija, hermandadi so služili načelniki vseh uradov. Policija je pazila najbolj na glasovite Ilire, zapisala je v črne bukve skoro vse ilirske pisatelje. Okoli Bogovićevega stanovanja švigali so po dnevu in po noči vohuni, ki so si zabeležili vsak korak njegov, vsakega znanca, ki je
šel k njemu. Zvečer so se plazili okolu oken in vlekli
na ušesa pomenek v hiši, da bi ujeli kako šumno
besedo. Gaju ni dosti koristilo, da je vrgel narodno
zastavo iz rok in je popolnoma utihnil, kakor da ga
ni več na svetu. Bahovi ogleduhi so prežali nanj
doma in so lazili za njim, kadar je kam popotoval. Policija je vedela za vsako besedo, kojo je izustil v
samostanih na Fruški gori. Človeka ni varovalo ovadb
niti največje dostojanstvo, niti najlojalnejša preteklost, niti najčistejša nravnost in poštenost. Bana Jelačića je tožaril ministrom in napadal tudi javno v nemških

novinah zloglasni policijski agent Šumaher. Ban je dolgo potrpeval in molčal, naposled pa so mu vendar
le jele presedati te lažnjive ovadbe. Moč mu je bila
takrat že silno opešala, Švab se ni zanj nič brigal in
mu je kazal dosti očitno svoje zaničevanje, ali toliko
oblasti je pa že še imel, da je zapodil iz dežele lopova Šumaherja, ki je moral v 24 urah Zagreb ostaviti.
Na Reki je pravil v pivarni ud tajne policije, uradnik
„Škarpeta“, da je šel on sam Jelačića cesarju tožit
radi ilojalnosti in panslavizma. Policijski agenti so se
lotili celo nadškofa Havlika, čigar nravnost je bila tako čista, da se je zdel vsem znancem bolj podoben svetniku nego zemljanu. Tožili so ga, da zapravlja svoje
prihodke z malopridnimi babami. To nam je povedal
na Reki naš nadzornik Jarc, ki je zvedel za to nesramnost od zagrebških kanonikov. Pozneje nam je tudi pravil, kaka huda kazen je doletela podle ovaduhe. Ako so klevetniki skušali obrizgati s svojim strupom tako imenitne dostojanstvenike, more se misliti, kaj so delali šele z ljudmi nižjih stanov, ko se jim ni bilo bati velike kazni, če pride tudi njihova laž na javnost. Zavladalo je v deželi splošno nezaupanje. V gostilnicah
nisi čul več tistih hrupnih govorov kakor nekdaj v
ustavni dobi. Vsakega neznanega gosta so sumnjičili,
da bi utegnil biti kak agent policijski. V kavarnicah
je čital vsak prihodnik zase; če so se sošli znanci,
pogovarjali so se na pol glasa, da jih že pri bližnji
mizi nisi mogel lahko razumeti. Razun pravega policijskega urada je imel zloglasni Švab še svojo posebno policijo, ki mu je pošiljala vesti o javnem mnenju in političnih pomenkih ilirskih in drugih „panslavistov“. Švab je smatral vse pravoslavce za izdajalce, pravoslavne

pope pa za glavne rovarje in sovražnike Avstriji. Bil je uverjen, da jim daje Rusija mastno nagrado za njih politični trud. Ali pristudili so se mu tudi katoliški duhovniki zagrebške vladikovine. Imel jih je za največje krivce, da se prosti hrvatski narod ni hotel sprijazniti z novim sistemom. Posebno je črtil tiste duhovne, ki so bili objednem učitelji v srednjih in glavnih šolah. Imenoval jih je zapeljivce uboge mladine, obsodil bi jih bil prav rad v mnogoletno ječo. Najbolj so si nakopali njegovo mržnjo svečeniki Torbar, Havliček, Babić, Žanić in Veber-Tkalčević, katerega je smatral radi nemškega imena za renegata! Jako sumen se mu je dozdeval že precej od konca vladika Štrosmajer. Kot zakrknjen Jožefovec je Švab strašno sovražil jezuite, Štrosmajerja pa je imel za pokrovitelja vseh jezuitov, za nadjezuita. Kadar je tekla o njem beseda, zval ga je: Erzjesuit, der dünne Jesuit, der Jesuitenmarschal, der slavonische Messias. Mlajši Hrvatje se bodo gotovo začudili, če jim povem, da so 1852.—1860. leta ne le Bahovi huzarji, ampak tudi dobri rodoljubi pripisovali Štrosmajerju silne simpatije za jezuitski red in njegova načela! To mnenje se je razširilo po moji misli najbolj po Švabu in njegovih podrepnikih, ki so smatrali jezuitstvo za glavni vir in znak vsake reakcije in zlobe, za glavnega nasprotnika vladarskega samodržtva in njegove politike. Kakor na Hrvatskem, godilo se je takrat po vsej avstrijski državi. Slavni in ugledni možje in narodni vodniki niso bili nikjer varni, da bi jih ne zasledovalo in lovilo tajno oko in uho politične policije. Ko je šel minister Kulmer v neke karpatske toplice, poslala je precej za njim dunajska hermandad svoje agente z nalogom skrbno paziti, če bo občeval s poljskimi

in ogerskimi magnati, in natanko poizvedeti, kaj se bo ž njimi dogovarjal. Palacky in Rieger sta padla pod policijski nadzor samo zato, ker sta bila vzorna rodoljuba. Bah je hotel kupiti od Bleiweisa „Novice“ za 5000 gld. Ta jih po nobeni ceni ni hotel prodati in nasledek je bil, da je prišel tudi on pod policijski nadzor. Ista usoda je doletela slovenskega prvaka in ljubljenca Slomšeka. Na uboge uradnike so prežali od vseh strani policijski agenti. Na Hrvatskem so stregli po njih razun c. kr. in Švabove policije načelniki vseh uradov. Vsak si je izbral izmed svojih nižjih uradnikov in pisarjev kakega za ta posel sposobnega vohuna, ki je opazoval, kaj delajo činovniki zunaj pisarnice, s kom občujejo, v koje krčme zahajajo, kaj govore o vladi in o svojih predstojnikih. Ravnatelji srednjih šol so imeli svoje vohune med dijaki; poročali so jim ne le o življenju in napakah drugih dijakov, ampak tudi o vedenju in napakah svojih profesorjev. Hrvat Muzler in Slovenec Marković sta bila jedina ravnatelja, ki sta prezirala tako lopovsko pozvedavanje. Nemogoče je našteti vse ovadbe, ki so jih pošiljali oficijalni in neoficijalni agenti raznim uradom, deželni in državni vladi. Tožbe, ki so došle v Zagreb jedno samo leto o Kurelcu, učitelju na Reki, bile so tako brojne, da so sestavljale štiri prste debel sklad. Poleg drugih reških laškatarjev ga je ovadil tudi neki zdravnik, doktor medicine. Ogovoril ga je najprej preprijazno in ga vprašal, če je res, da je nalezel tako in tako bolezen? Ako je res, naj mu pove to odkrito, on ga bo lečil zastonj iz neizmemega spoštovanja do njegove učenosti in narodne značajnosti. Kurelac hinavca opsuje in zapodi, še isti teden je napisal lopov o njem ovadbo, ki bi ga bila

spravila lahko v ječo, da ni bila tako očitno izmišljena in lažnjiva. Med ovaduhi so se odlikovali zopet prežalostno nekoji naši rojaki. Sodnik Tr— je tožil vladi svojega pristava, poštenega slavjanskega rodoljuba Kavčića, svojega rojaka, da nemški jezik tako zaničuje, da govori po nemški samo s svojim psom. Take ovadbe so bile V Bahovi dobi tako nevarne, da so mogle človeku vrat zaviti. Kavčića je rešila le znana lažljivost in nepriljudnost sodnikova. Lažljivost je bila sploh poglavitna črta vseh tožba Bahove dobe. Vzrok je bila tudi na tem poprišču gnjus na skopost dunajske vlade. Ovadbe so donašale jako borne prihodke. Na Reki sem te razmere dobro poznal, ker sem si bil pridobil zaupanje policijskega komisarja Šremsa, rojenega Moravca, ki je ljubil ne le Čehe nego vse slavjanske rojake. Šrems mi je pravil, da služi reški policiji do 30 agentov. Vzrok tolikemu številu je bil ta, ker se je bilo kolikor toliko bati, da izstopi v hrvatskem Primorju kako puntarsko italijansko-magjarsko krdelo z namenom, pretolči se skoz Hrvatsko na Ogrsko in zanetiti tam vstajo. Izmed teh 30 vohunov so bili samo štirje za stalno sprejeti in so dobivali po 400 gld. na leto; vsi drugi so prejemali nekaj nagrade (navadno po 2 gld.) za vsako ovadbo, ki se je zdela komisarju vsaj nekoliko verjetna. Taka plačica ni mogla pospeševati službene gorečnosti. Policijski agenti so se torej prav malo brigali in trudili, da bi izvedeli kako važnejšo izjavo javnega mnenja ali kako zanimivo skrivnost. Take reči so si navadno sami izmišljali. Komisar Šrems mi je
zatrdil, da je izmed 100 ovadb 80 naravnost lažnih,
druge so pa zvečine tako izkrivljene in spačene, da
človek ne more dobiti po njih nobenega pravega zmisla

in pojma. Obenem s policijo je skrbela za javni mir
tudi c. kr. žandarmerija. Orožniki so smeli streljati, ne le, če se jim je kdo uprl, ampak tudi, če jim je nagajal in se jim rogal. Nahajali so se skoro vedno na potu. V Slavoniji so lovili tudi slepe goslarje in jih tirali s sabo kot „potepuhe“, da jih izroče cesarskim gosposkam, ki so se nahajale često mnogo ur daleč od
tiste vasi, kjer so jih zasačili. Tudi v mestih so bili
včasi dovolj nadležni, motili in razgnali so marsikatero
nedolžno veselico, ki se jim je zdela neprilična ali
šumna. Vlada je rabila, kakor sem že povedal, žandarje
za nekake apostole germanizacije. Nekoč sem jih našel
celo krdelo v Moravicah v Petrovićevi gostilnici. Pri
dobrem vinu so se bili jako udobrovoljili, da so pozabili vse službene zapovedi in dolžnosti. Razgovarjali so se po slovenski in prepevali okrogle fantovske pesmi, katere so se bili naučili doma na Dolenjskem. Ko so zvedeli, da sem njihov rojak, povabili so me med se in tej priliki so mi sami povedali, da bi bili hudo kaznovani za svoj slovenski pomenek in slovensko petje, če bi jih kdo ovadil njihovemu glavarstvu. Prepoved domače govorice se je zdela vsem tem korenjakom „bikovska neumnost“, ki jim službo po nepotrebnem ogrenjuje in obtežuje.

Med vsemi tujimi uradniki so se hrvatskemu narodu
še najbolj prikupili sodniki. Kar je govoril varaždinski
odvetnik, da „inauditum condemnant“, bila je resnica,
ali taki možje in prigodki nikakor niso bili pravilo,
nego le redek izjemek, ki se je strogo kaznoval, ako
se je zanj zvedelo. Avstrijsko pravosodje one dobe se
ne more baš pohvaliti, imelo je dosti napak in nedostatkov, ali vsekako je bilo bolje od ogrskega, ki

je veljalo tudi na Hrvatskem. Tudi novi sodniki se niso
odlikovali vsi po tistih svojstvih, ki se zahtevajo za ta stan, nahajalo se je med njimi trmastih, surovih in svojevoljnih godrnjačev in kričačev. Ali po veliki večini so vladali vendarle mnogo prijazneje in pristojneje nasproti strankam nego nekdanji plemenitaši. Hrvatski kmetje in tudi meščani so mi jih prav pogostoma hvalili. Govorili so po priliki takole: „Kranjski sodci človeka ne obsodijo precej, nego ga dolgo izprašujejo in zaslišavajo vse priče, ki se morejo dobiti, predno izreko svojo sodbo. Nad nami ne vpijejo in se ne zadirajo tako osorno kakor so se naši grajščaki in njihovi podrepniki. Iz ust teh Kranjcev ne čujemo nikoli nobene psovke. Krivca tudi ne pretepajo za vsako malenkost, niti ga ne sramote vpričo drugih ljudi. Tudi zdaj se godi mnogim ljudem velika krivica, katere sodišča ne morejo ali pa nečejo poravnati. Vendar pa sodijo „Kranjci“ bolj pravično nego so sodili naša gospoda: zdaj je človek prav čisto zadovoljen s koncem svoje pravde, ker se je rešila tako, kakor zahteva tu naša pamet in pravica božja. Nekdaj pa se ni nikoli vedelo, kako se zvrši kak razpor, naj je bila stvar še bolj jasna in očitna, sodec jo je mečkal in mencal, dokler se je vsa osvaljkala in zamazala, da se ni več poznala prava barva, in se je sodilo o njej, kakor se je hotelo. Še bolj važno, nego te izjave, pa je neovržno dejstvo, da je po povratu stare ustave tudi hrvatski sabor sklenil, da se pridrže v hrvatski kraljevini avstrijski zakoni, le škoda, da ni dal iz njih nekoje paragrafe izbrisati in jih zameniti z bolj človeškimi in primernimi k sedanjemu času in stanju prosvete. Omeniti moram, da prosto ljudstvo ni odobravalo brezpogojno uradovanja

in postopanja „kranjskih“ sodnikov. Grajalo
je posebno to, da imajo hudodelci v ječah tako dobro
in obilno hrano, ki je mnogo bolja nego v marsikoji
trdni kmečki hiši. Dejali so mi povsod, da je za take
malopridneže dovolj, ako se jim da opoludne malo
ričeta in vode, sicer pa le ovsenjak in še to pičo, da
bi si morali prislužiti sami s trdim delom. Najbolj pa
je pohujševala brate Hrvate prisega. Dajala se je po
splošnem uverjenju prepogostoma in premalo slovesno,
kar ji je jemalo strahoto in vrednost. Ali tudi Bahovi
sodniki so mi tožili, to morem zatrditi po duši, do
malega vsi, da je izgubila na Hrvatskem prisega vso
tisto imenitnost in svečanost, katero ima v vseh omikanih deželah. Čujmo zaporedoma obe trditvi! Sodniki so govorili in to po pravici, da ljudje tako prisegajo, kakor se jim zdi najbolj koristno. Za resnico
jim ni nič mari. Najbrž jim še na misel ne pride, da
se s krivo prisego okalja in obremeni duša itd.
Kmetje in drugi prosti ljudje pa so modrovali povse
drugače. Jezili so se: Gospodje sodniki imajo prisego
menda za predpustno burko. Za vsako drobnjavo, za
vsak nič zahtevajo prisego. Sosedu posodim nož. On
ga izgubi in mi ga ne more vrniti, plačati pa tudi ne,
ker nima denarja. Jaz ga tožim in sodnik veli: Prisezi,
da si mu ga posodil. Le pomislite — nož ni bil vreden
ni pol forinta in jaz sem moral priseči. Pa kakove so
te nove prisege? Prižgeta se dva koščka sveče, v sredo
se postavi majhno, zamazano razpelce, kakor da se
igrajo otroci. V pisarni stoje tudi drugi ljudje, ki zijajo vate in sodnika, da te mora sram biti. Sodnik ti čita prisego, ti dvigneš tri prste, jecljaš za njim, da si ga pravo niti ne umeješ in — stvar je gotova. Ako si prisegel,

dobiš pravdo in če si tudi stokrat sam uverjen, da si slepar. Nekdaj se je prisegalo vse drugače, tako kakor treba: v cerkvi ali kapelici in na sveti evangelij. Razpelo je bilo, kakor se pristaja, veliko kakor doleten mož, ne pa taka smešna podobica, ki ni dolga niti pedenj. Evo sam razlog, zakaj je zginila svetost prisegi in je noben pameten človek ne more smatrati za kaj groznega, važnega in resnega. Ljudje se ji smejejo, nihče je nima, če je kriva za velik greh, ki mu onesnaži in pogubi dušo. Zato je zdaj vse polno krivih priseg in radi njih ne pokaže Bog nikoli svoje jeze, ker on najbolje ve, da je vse skupaj le bedasta in ničvredna gluma. V stare čase se je pela druga, bolj trda popevka. Če se je zaklel kdo po krivem, vzel ga je dostikrat kmalu po tem hudobec ali pa ga je doletela kaka druga velika kazen: zvečine je še tisto leto umrl,
kar nagloma, brez izpovedi, sv. obhajila in poslednjega
olja. Često so trpeli radi njegovega hudodelstva tudi nedolžni otroci njegovi. Mnogi so oglušili, onemeli ali
zblazneli. Sedanja prisega se zdi ljudem tako malo
prava in veljavna, da se pijanci včasi vpričo vseh
gostov še bahajo, da so prisegli po krivem in jih vest
zato nič ne peče.“ Take nazore o sedanji prisegi sem
našel ne le v hrvatskem, ampak tudi v slovenskem
narodu in živa potreba bi bila, da jih premišljajo in
upoštevajo naši juristi, kadar se naglaša nujnost pravosodnih reform in napredkov ...

Bahove novine so hvalisale avstrijsko pravosodstvo,
da je odpravilo na Hrvatskem palico. Ta trditev je
povse lažna. Palico so rabili često tudi Bahovi huzarji, dasi ne tako pogostoma kakor ob času plemenitaških sodišč. Padala je najbolj na take grešnike,

ki so se uprli kakemu uradu ali ki niso izpolnjevali
uradne zapovedi. Hrvatskim pravoslovcem to ni ugajalo.
Trdili so in to gotovo po pravici, da taka kazen za
tak prestopek dobiva podobo uradnega maščevanja,
kar se ne ujema z duhom zakonika. Po njihovem
mnenju morala bi se vihteti palica in šiba najbolj za
take prestopke, kateri izvirajo iz objesti in samopašnosti. Dober gospodar zasadi vrt z žlahtnim mladim drevjem. Poreden dečko se priplazi na vrt in ta drevesca iz same zlobe poruje in polomi. Takega paglavca
treba brez milosti našeškati, ne pa ga pasti nekoliko
tednov v ječi, kjer v društvu malopridnih ljudi dozori
prav lahko za korenitega hudodelca.

Bahovi časniki so razglašali nove avstrijske urade
na Hrvatskem in Ogrskem za šole nravnosti in pravičnosti, kojim se ne more očitati nikakoršna korupcija. Pod prejšnjo vlado se je nesramno podkupavalo, za denar se je doseglo vse, se odvrnila vsaka kazen, se dobila vsaka pravda. Izobraženi Hrvatje niso hoteli zagovarjati starega sistema ali so trdili soglasno, da je to očitanje prehudo in tudi novi uradi niso brez maroge. Maže in laže se tudi zdaj in vrše se kdaj i hudodelski podkupi, samo da bolj previdno in skrivaj nego nekdaj. Iz svoje izkušnje moram povedati, da Hrvatje govore resnico. To, kar imenujemo mazanje,
razvilo se je na Hrvatskem povse naravno iz narodnih
običajev. Naši hrvatski bratje kaj radi vabijo v svoje
hiše vse prijatelje in dobre znance na gostbe in veselice. Njihovo gostoljubje je res velikansko in objednem prisrčno, brez hinavščine, bahatosti in postranskih namenov. Kakor druge znance, so si vabili v goste tudi nove uradnike, s kojimi so se bili gospodarji seznanili

neposredno ali posredno. Razvije se preživa
veselica. Prihodnike kar očarajo preljubeznjivi sprejemi, zaduševni pozdravi gospodarjevi, gladki in jedernati ogovori miznega ravnatelja, prekrasne, iskrene, živahne in vendar mile in nežne hrvatske gospe in gospodične. Vse jedi so sveže, izborno pripravljene, okusne in tečne, pijača pa vselej taka, kakoršno je Bog dal. Zabava traja po več ur, česar pa nihče ne opazi, ker preteka čas o neprisiljenih, odkritosrčnih pogovorih in oduševljenih napitnicah in zdravicah prijetno in brzo, kakor da je sedlo veselo društvo komaj pred pol ure za mizo. O takih prilikah so morali dobiti „nemški“
činovniki najbolje mnenje o hrvatskem narodu. Priznavali so očitno, da so živeli do zdaj v žalostni zmoti,
imajoč Hrvate za surove poludivjake. Užite veselice
niso mogli več pozabiti in prehvaliti. In jednako
lepe zabave so se vršile povsod, kamorkoli so jih
vabili. Kakor se je iz Savla razvil Pavel, prelevili so
se do malega vsi ti tuji prihodniki iz sovražnikov
hrvatskega naroda v njegove prijatelje in brezpogojne
častilce. Na takih shodih so imeli dovolj prilik, da se
seznanijo korenito s preljubeznjivim značajem in društveno omiko svojih hrvatskih gostiteljev in vseh njihovih gostov. Uverili so se, da je v hrvatski gospodi
po razmeri ravno toliko izobraženosti, kakor v cislajtanski, morali so ćelo pripoznati, da v raznih društvenih krepostih Hrvatje Nemce prekašajo. V priljudnosti in zabavnosti ostajajo avstrijski Nemci daleč, daleč za Hrvati. Sosebno se nikakor ne morejo skušati ž njimi v govorništvu. Dočim je malo ne vsak Hrvat rojen govornik, kateremu teče beseda gladko, sladko in pravilno, če treba po celo uro in še dalje, jecljata

Nemec in Slovenec, kakor da se učita šele govoriti. Nemcu sploh priroda ni podelila tega daru. Če ni dovršil srednjih šol, ne zna ni logično misliti ni logično in ročno govoriti. Slavjan je za to reč bolje nadarjen, ali Slovenci imajo dandanes med vsemi brati najmanje te sposobnosti, ker so jim tuji samosilniki preveč okrušili in pokvarili prvotni značaj. Nemške uradnike je začudilo in prehvapilo tudi to, da so našli med Hrvati mnogo več ljudi, ki so znali razne tuje jezike in literature nego med Nemci. Znanje in vezi med tujci in domačini so se množile in krepile od leta do leta. Mnogi Bahovci so se zaljubili v dražestne hrvatske
gospodične, ki so se odlikovale znatno proti Nemkam
s svojim neprisiljenim, naravnim razgovorom in vedenjem s svojo prirojeno iskrenostjo i po slovenskem
i po hrvatskem pomenu te besede. Dosti takih srčnih
zavez se je zvršilo s poroko in zakonom. Sosebno ob
trgatvi prikipi do vrhunca hrvatska široka volja,
takrat se prireja tudi največ shodov, gostitev in zabav.
Bahovi uradniki so se jih udeleževali čedalje rajše in
po obilnejšem številu. Prijateljstvo med njimi in hrvatskimi hišami je raslo in se okrepčevalo na vsakem novem shodu. Postali so si drug drugemu domači in dostikrat celo sorodniki. Dekla ali gospodinja prinese jim na dom košaro sladkega grozdja za poskušnjo: kaj
ali hočejo ta dar odkloniti? S tem bi razžalili svoje
dobre gostoljubne znance, s kojimi so se bili že zdavnaj
pobratili. Žlahtna kraljevina se torej sprejme in če se
ni zavrgel ta, ne morejo se zavreči tahko ni drugi
darovi. Posije se jim ali na dom ali v urad kostanja,
jabolk, gosposkih hrušk, orehov, breskev. V mnogih
hišah se redi tudi brez števila kuretine. Da se ljudje

uradni gospodi še bolj prikupijo, prineso ji piščet,
račic, tolsto gosko ali slavnega purana. Svinjine si
prikrmi hrvatska zemlja cele gore. Pleče, gnjat, krača,
mastne klobase prilegajo se vsakemu zdravemu želodcu,
dišale bodo nemara tudi uradnikom. Ali to se ve, da
se pričakuje potem od obdarjenih gospodov ugodljivost
in postrežnost, da bodo n. pr. pospeševali rešitev vlog
in se potrudili, da se rešijo povoljno, ne v zgubo,
nego v korist in dobiček. Denarja se navadno za
dar ne ponuja nekaj zato, ker ni navada, najbolj pa
zaradi tega ne, ker je kmetom in meščanom trdo za denar.
Za najbolje darilo se smatra sodček dobrega vina. Čul
sem samo za grajščake in bogatine, da so hoteli podkupiti z novci kakega profesorja, sodnika ali županijskega činovnika. Jaz sam sem doživel samo dva taka pripetljaja. Ko sva se izprehajala v Varaždinu po
drevoredu jaz in moj prijatelj Žepič, stopil je k njemu
imovit meščan in mu hotel stisniti v roko 10 gld.
Žepič se je branil. Brez uspeha ga je pregovarjal
meščan, da bi denar spravil. Ko se je naveličal ponujati mu svoj desetak, začel je mojega prijatelja na
ves glas psovati, da je prišel zato med Hrvate, da jim
ugonobi deco. Ta možakar je imel v naši šoli sina,
ki je bil strašno razposajen, objednem pa prav slabe
glave. Oče mu je torej hotel dvojke in trojke s svojim
desetakom poravnati v kole. Ker se mu to ni posrečilo, razglašal je potem vse „kranjske“ učitelje za
brezvestne „galženjake“, koje bi trebalo obesiti ali vsaj sramotno pregnati iz dežele. Nekaj takega kar Žepiču, se je primerilo tudi meni. Neki kovač je hotel kupiti od mene za sina prvi red s kupčkom starih petic in dvajsetic. Ko sem ga zapodil, je zagodrnjal: „Če je

taka, je pa tudi prav, pa ta denar zapijem, bom
imel od njega vsaj kaj užitka.“ Razlagaje na Reki zgodovino hrvatskega slovstva govoril sem tudi o šolah,
kakove so bile pred l. 1848. Povedal sem tudi to, da so
se dali mnogi učitelji takrat „mazati“, da so prejemali
darila od roditeljev svojih učencev. Komaj sem to
izustil, začne se mladina smejati in oglasi se drug za
drugim: „Gospod, saj se godi še dandanes ravno tako.
Vsi niso taki, ali imamo profesorje, ki ne dade dobrega
reda brez mastnega daru.“ Isto so mi pravili tudi bivši
dijaki zagrebški, s kojimi sem se sešel po maturi v
Maksimiru. In ravno v Zagrebu sem videl na svoje
oči srno, katero je dobil od očeta dveh svojih dijakov
naš rojak Lenart. Jaz ga pogledam in zmajem z glavo.
Njega pa ne obide ni sram ni kaka stiska. Povse ravnodušno mi veli: „Jaz imam za svojo veliko rodbino
preslabe dohodke. Treba mi je priboljška, še bog, če
mi ga hoče kdo dati.“ Jaz sem vzdihnil. Pač resničen
je stari pregovor: Paupertas meretrix. Ne daleč od
Zagreba nameril sem se na drugega rojaka, ki mi je
celo dokazoval, da je podkupovanje potrebno in brez
njega da ne bi mogel izvrševati svojih pravosodnih
dolžnosti. Tega zanimivega moža popišem pozneje bolj
natanko. Mazalo se je kar javno tudi v Varaždinu.
Služkinja mi je prinesla veliko pisano košaro grozdja
in dejala: „Naša gospa Vam pošiljajo tale dar — vaša
naj bo tudi košara, saj jih imamo še več drugih.“ Jaz
sem ji rekel precej osorno, da ne maram ni grozdja
ni košare. Ona vzame molče košaro in jo odnese k
mojemu tovarišu Franti. Ko pridem čez uro k njemu,
mi veli: „Ti, zdaj se pa lahko nazoblješ mojega grozdja,
dobil sem ga od nekega župnika, s kojim sem se bil

o počitnicah seznanil. Jaz mu odgovorim: „Lepa hvala!
Ta košara mi je znana, ni dolgo, kar je stala na moji
mizi, ali je morala „odlaziti“. Tudi vem, da je ta tvoj
župnik ženskega spola in stanuje v Varaždinu.“ Cinika
Frante moje besede niso niti razžalile, niti ga spravile
v kako zadrego. Zakrohotal se je: „Morda trdiš resnico.
Ali govori, kar hočeš, to grozdje je vendarle sladko in
ni čisto nič v rodu tistemu, ki ga ni marala slavna
lisica v bajki.“ Moram pripomniti, da tudi izobraženi
Hrvatje niso grajali mazanja, obsojali so le podkupovanje v denarjih, kadar je šio za veliko svoto ali važno pravdo. Moj varaždinski ravnatelj je bil dober
kakor duša, pošten in pravičen, kar se misliti more.
O mazilih pa je dejal: „Vem, da strogi pedagogi imenujejo darove, ki se nosijo državnim službenikom mito
in jih smatrajo za veliko nezakonitost ali pa celo za
hudodelstvo. Jaz sodim drugače. Ako me povabi na
obed gospodar, ki ima v moji šoli sina, pridem rad k
njemu, ker bi ga sicer ozlovoljil in razžalil. Smešno
bi bilo misliti, da me hoče z jedjo in pijačo podkupiti,
če dam sinu dober red. Povabil me je po našem narodnem običaju iz priljudnosti in prijaznosti, ne pa s
sebičnim namenom. In če mi prinese njegova žena ali
dekla košaro grozdja ali sadja ali kaj kuretine, se tudi
ne bom dosti branil. Tudi takih darov jaz ne morem
imeti za podkupnino, že zato ne, ker so preveč neznatni.
Pošljejo se mi zato, ker priznajo roditelji dijakovi trud, ki ga imam z njihovim sinom in me hočejo po tem
lepem načinu nekako prositi, da bi ž njim potrpel in
ga vspodbujal z blagim opominom na pridnost.“ Iz
vsega, kar sem povedal, se lahko povzame, da se za
„mazila“ Bahov sistem ni razlikoval dosti od starohrvatskega.

Če so se Bahovi huzarji ustili in pisarili v novine, da niso nikoli omadeževali svojih rok z mitom, je bilo to prazno samohvalje in smešna bahatost, ki se nikakor ni ujemala z dejstvi. Često se je „mazalo“, da uradnik niti vedel ni. Ko je škrtal s peresom po papirju v svoji pisarnici, prišla je k njegovi gospej ženska z gosko ali puranom in velela: „Tole sem Vam prinesla za kuhinjo, moj mož ima pravdo, pa prosim, da bi rekli zanj svojemu gospodu kako prijazno besedo. Uverite se, da znamo biti hvaležni za tako uslugo.“ Gospodinje so se malokdaj branile takih krasnih daril, ker se je pretežko zdelovalo o plači, kojo so dobivali njihovi možje. Tem še dostikrat povedale niso, odkod jim je prišel tolsti puran, mislili so, da ga je kupila žena na trgu.

Izmed vseh tujih uradnikov so se Hrvatom najhuje
zamerili in pristudili finančni. Ustavna doba ni poznavala ni cislajtanskega kolka, ni državnega monopola za duhan. Ti dve novici sta razkačili vse stanove, more
se reči, ves narod. Ban Jelačić je moral čuti radi njih
marsikatero zbodljivo psovko. Na Hrvatskem se je
prej pridelovalo duhana, kolikor se je hotelo. Stari
možje tam še dandanes bridko vzdihujejo po svojem
nekdanjem dobrem tabaku in po smodkah, ki so se
dobivale v slepo ceno. Davkarji niso na vsem svetu
nikjer priljubljeni. Hrvatom so primrzeli ti Bahovi činovniki precej, ko so se prikazali, radi osornosti in
nepreprosne strogosti, s kojo so iztirjavali davke. Pripovedovale so se brezštevilne prigodbe, kako neusmiljeno so rubili kmete, ki niso mogli plačati štibre. Jedno tako rubežen sem sam videl v majhni vasi ob cesti, ki gre z Reke proti Karlovcu. Gospodarju so

odgnali biriči zadnjo kravico iz hleva, zadnje prase iz
svinjaka, prodali so mu tudi zakonsko posteljo, otroku
so strgali iz ušesa zlatega murčka itd. To je bila v
nebo vpijoča uradna nezakonitost in surovost. Ali
treba priznati resnico, da višja oblast nikakor ni odobravala tega brezsrčnega divjaštva, nego je hudo kaznovala uradnika in beriča, ki sta je zakrivila. Tako
sem slišal tudi po drugod, da so bili strogo preganjani
vsi tisti uradniki, za katere se je zvedelo kako tako
hudodelstvo. Ali kmetje so se tako bali teh ljudi, da
se često niso drznili klicati na pomoč višjo oblast
zoper lopovske samosilnike. Posebno na to so se mi
tožili kmetje, da nikoli prav ne vedo, koliko morajo
plačati davka. Uradnik jih vpraša, koliko si prinesel?
Toliko in toliko! Pravi: daj simo! Navadno se mu
zdi premalo, preveč pa nikoli. Na plačilno polo zapiše
dostikrat manje nego je prejel. Prebitek spravi v svoj
žep. Taki gospodje so ti vražji Kranjci. Takim govoricam se ne sme vselej verjeti. Uveril sem se, da so
marsikdaj gospodarji sedeli po cele dni v krčmi, potem
se pa lagali, da jim je denar ugrabil davkar, v davčnih
bukvicah ali na plačilni poli pa ni nič zabeležil, da je
kaj dobil. Nepobitna resnica pa ostaneta dve drugi
dejstvi. Jedno je, da so govorili in postopali finančni
uradniki često s hrvatskimi ljudmi preosorno, surovo,
do skrajnosti nepriljudno. Večkrat sem videl to na
svoje oči in slišal na svoja ušesa. Druga še težja resnica pa je to, da so se davki povečavali in povišavali od leta do leta. Včasi so davki ostali jednaki lanskim, zato pa so narasle tembolj priklade. Kmetje in meščani niso nobene reči na svetu tako preklinjali, kakor te priklade, katere si je izmislil menda sam peklenski

hudobec. Vsi kmečki in hišni gospodarji so govorili, če pojde še deset let tako dalje, da bodo morali ali sami prodati vse, kar imajo, ali pa jim proda imetek gosposka radi zaostalih davkov. V Jaski mi je pokazal pošten, jako napreden mož davčno knjižico, po koji sem se uveril, da je plačal l. 1852. vsega davka samo 12 gold., l. 1858. pa že 38 gold. L. 1860. so kmetje in meščani sploh trdili, da plačujejo zdaj vsaj dvakrat toliko, kakor so ob prihodu nemških uradnikov, mnogi pa še veliko, veliko več, nekateri mesto, 10 gold. 50 goldinarjev! Po takem ni čudo, da so bili davčni činovniki glavno strašilo za Hrvate in so jih preklinjali povsod, i v mestih i na deželi, dasi davkov niso povečavali oni, nego so pobirali samo to, kar so zahtevali in nakladali dunajski mogočniki. Pridružil pa se je še en razlog, da so ljudje te gospode črtili in zaničevali. Res, da se je nahajalo med njimi tudi izvrstnih mož, n. pr. Brusić, Slovenec Šelander, Malešević in mnogo veleporabnih in marljivih delavcev, ali poleg njih je sedelo v finančnih uradih le preveč malopridnežev, ki so sramotili sebe in svoj stan. Uradniki vseh strok so mi sami pravili, da se v nobenem drugem uradu ni nabralo toliko smetij in sodrge kakor v finančnem. Sosebno med nižjimi uradniki je bilo vse polno razuzdancev, pijancev, ponočnjakov, kvartopircev, sleparjev, vohunov in ovaduhov. Mnogi so se silno zadolžili in se niso iz dolgov nikoli izkopali. Nekateri so imeli plačilne pole vedno zastavljene. Če se je v kaki krčmi brez mere razsajalo, dejali so ljudje, ki so šli mimo hiše: „Tu notri je gotovo kak financijaš!“ Že zaradi vsako leto večjih davkov ni bilo mogoče, da bi se
Bahova vlada v narodu ukoreninila in mu priljubila.

Grdo vedenje mnogih finančnih uradnikov pa ji je izpodkopavalo še bolj vsak ugled in tisto resnično spoštovanje, brez katerega ne more prebiti nobena posvetna in cerkvena oblast.

Proti Bahovi upravi se je pojavila kmalu nevolja
in mržnja tudi od take strani, od koje se je najmanje
pričakovala. Tujih uradnikov je dohajalo čedalje več
v deželo. Zasedli so do malega vse višje in bolje
službe, v katere je sprejela vlada grozno nerada kakega
domačina, ki ni bil očiten odpadnik in izdajalec svojega naroda. Hrvatskim sinovom je ostalo torej malo
upanja, da dobe dober kruh, kadar dovršijo svoje študije na gimnaziji in na pravoslovni akademiji. Njihovi
očetje so živeli v strašnih skrbeh za bodočnost svojih
otrok. Ti očetje so bili po veliki večini meščani, kajti
takrat je hodilo v latinske šole še prav malo kmečke
dece. To pa že vemo, da so bili hrvatski meščani
kakor tudi plemenitaši jako ponemčeni, saj, kar je bilo
prave gospode, znala je ne le dobro nemški, nego se
je pogovarjala po nemški tudi med sabo in s svojimi
rodbinami. Tudi med prostimi trgovci, obrtniki in
rokodelci si našel dosti doseljenih pravih Nemcev in
ponemčenih Slovencev, ki so se gredoč s trebuhom za
kruhom nastavili v hrvatskih mestih in trgih. Briga za
sinove pa je zdaj vse to gospodo in vse te prostake
privedla v isti tabor opozicije zoper Bahovo vlado in
sistem. Moglo se je čuti v Zagrebu i na Reki, v
Varaždinu i v Oseku, v Karlovcu i Požegi: „Naša
vlada nima srca za nas in naše potrebe! Koliko brige,
koliko stroškov vlagamo za svoje sinove, da dovrše
latinske šole in akademijo in se preskrbe za bodočnost.
Ali kakova sreča jih čaka v državni službi? Za pisarje

jih še radi sprejmó, sosebno za take, ki ne dobivajo
nikake plače! Potem jim naznačijo 300 ali, če so ž
njimi prav zadovoljni, celo 400 gld. Naprej gori pa se
pleza čedalje teže. Čez kakih 20 let se vjame morda
7—800 gld., zdaj pa čakaj in čakaj ter hvali Boga, če
ti dade naposled 1000 gld. Brez protekcije ali debelega
mazila ne prideš dalje, če se stokrat na glavo postaviš
in si odličen delavec, da ti ne najdejo para v devetih
deželah. Med pristavi in komisarji se čitajo še hrvatska
imena, med ravnatelji, predsedniki, predstojniki in
svetovalci pa so naši ljudje presneto na redko posejani. Pa zakaj to? Ali so mari naši sinovi manje
nadarjeni od tujcev? Zakaj nam ugrabljajo najprve
in najbolje stolice v vsaki službi Nemci in njihovi kranjski podrepniki? Vlada je uvedla v vse urade in državne šole nemški jezik. E, pa dobro — bodi to po njeni volji! Mi Hrvatje smo zvest narod, radi jezika se ne bomo nikoli spuntali. Tudi naši mladeniči se uče in znajo nemški, često bolje nego rojeni Nemci. Po nemški
uradujejo spretno in ročno, da je veselje. Zakaj se
torej ne pomikajo v službi na kvišku, da bi dospeli
sčasoma tudi na prva mesta, v odlične, dobro plačane
službe, ki se oddajajo samo Nemcem in Kranjcem. Mi
zahtevamo, da se na hrvatski zemlji oziraj vlada najprej na domačine, na domorodce. Kakor ne silimo
mi v nemško in kranjsko deželo, naj ne silijo tujci niti
v našo domovino, v koji imajo prvo pravico povsod
domači sinovi. Vladi ne bomo nikoli zamerili, ako
bo klicala inostrance v take službe, za koje mi nimamo
dosti sposobnih ljudi, n. pr. zdravnike, inženirje, za
nekoje predmete tudi profesorje. Dozdaj še Hrvatje
nismo tako srečni, da bi pošiljali svoje dijake lahko

doma v svoje vseučilišče in v svojo politehniko. Hoditi morajo za tak pouk v Gradec ali na Dunaj, kar
je pa za mnoge roditelje predrago. Toda za upravne,
finančne in pravosodne službe pa se dobi na izber
povse sposobnih hrvatskih uradnikov, ki so vredni, da
postanejo sčasoma tudi načelniki svojih uradov s pošteno plačo.“ Taka govorica je šla na Hrvatskem od
ust do ust že 1858. l. in kakor nekako geslo zavladalo
je zahtevanje, da treba v banovini oddajati vse državne
službe domorodcem. To načelo so zagovarjali vsi, ki
so imeli v učilnicah in med mladimi uradniki kakega
sina, sorodnika ali prijatelja, torej do malega vse mestne gosposke rodbine. V programu nove opozicije se ni
nahajal narodni jezik in narodno uradovanje, bilo ji
je samo za dober kruh. Že v Varaždinu sem slišal,
da se na Hrvatskem peče zdaj gibanica samo za tujce,
Hrvatom pa se reže ovsenjak. Kdo more zameriti našim
bratom, da je začela zdaj dišati potica tudi njim?
Kmali po oktoberskem diplomu je narodna stranka
povsod zopet oživela in zdajci se ji je pridružila v vseh mestih tudi silna množica tistih, ki so hrepeneli po gibanici. Čul si isti krič v Zagrebu in Oseku, v Varaždinu in simtertja celo na Reki: „Tujci proč — živili domorodci!“

Popisal sem po večjem prilike in vzroke, radi katerih so se morale izjaloviti vse Bahove namere. Bile so nemogoče že same po sebi in za izvrševalce si je izbrala vlada ljudi, ki so bili iz sto razlogov za take posle nepripravni in nesposobni. Uradnikom, ki životarijo točno ob tako borni plači, kakor „Bahovi huzarji“, se bogme ne ljubi, da bi se ukvarjali s politično
agitacijo in oduševljali narod za nemški jezik, nemško

hegemonijo, nemški absolutizem. Posebno pa je razžalilo vsakega izobraženega človeka postopanje silovite
žandarmerije in pohujšljivo življenje mnogih, sosebno
finančnih činovnikov. Neprenehoma in silno rastoči
davki pa so bili tista granitna skala, ob kateri se je
morala razbiti v prah vsaka simpatija za novo vlado.

IV. Hrvaška Reka in reška gimnazija. Kleman.

Dozdaj sem govoril o ljudeh in rečeh, koje sem
opazoval na severu in v sredini hrvatske dežele in
dodal sem občo karakteristiko „Bahovih huzarjev“, kojih
jedro sostavljali so naši rojaki. Zdaj pa pojdimo na
jug, v hrvatsko Primorje, da vidimo tudi tam, kako
se vedo zastopniki novega sistema in kako se vladajo
in kaj delajo zastopniki narodne stranke in narodnih
idealov. Za pravega gimnazijskega učitelja sem bil
potrjen l. 1855. in objednem iz varaždinske gimnazije
premeščen na reško. Izpolnila se mi je s tem srčna
želja. To sem vedel iz zemljepisa, da bom živel v
goratem, skalnatem kraju, a pred mano se bo razprostiralo čudovito, brezkončno morje, po katerem sem
hrepenel že od otročjih let. Pričakoval sem veliko
novega in lepega, našel pa sem še mnogo, mnogo več,
nego mi je slikala in obetala moja mečta. Leta, katera sem prebil v hrvatskem Primorju, štejem med najsrečnejša svojega življenja razun zadnjih dveh, ko se mi je bilo boriti z nasledniki in dediči „Bahovih huzarjev“,s hrvatskimi birokrati in s policijo, njihovo strežkinjo.

Reška gimnazija se je bila ponemčila že l. 1854.
Od l. 1852. je sekcijski predstojnik Kleman, desna roka
ministra Tuna, neprestano opominjal našega nadzornika
doktorja Jarca, da mora v hrvatske srednje šole uvesti
nemško razlaganje. Jarc se je Hrvatov nekako bal, on
ni hotel, da bi nosil odium, češ, da je on kriv pregnanstvu narodnega jezika. Prosil je Klemana, naj
pošlje na Hrvatsko kakega zaupnega moža dunajske
vlade, da uvede to reformo. Hrvatje se potem ne
bodo upirali, če vidijo, da jo zahteva odločno isto
ministerstvo in potem tudi ne bo letel nanj noben sum,
kakor da bi bil prinesel on Hrvatom germanizacijo.
Kleman je nekaj časa še premišljal in odlagal rešitev,
potem pa mu je buhnilo v glavo, da še najlaglje
uredi stvar po svoji volji, ako se odpravi sam na
Hrvatsko. Tega vladinovca sem jaz prav dobro poznaval,
saj je bil v ljubljanski gimnaziji moj profesor. Kleman
se je rodil na Češkem, znal je dobro češki jezik, češka
literatura pa mu je bila le malo znana. V šolah je
spadal med prve dijake, posebno rad se je učil tujih
jezikov. Naučil se je razun šolske latinščine italijanski in francoski ter kolikor toliko tudi angleški. L. 1848. se je bavil tudi nekoliko z našim in hrvatskim narečjem, dasi slovenski ni mogel govoriti. V šoli in s čitanjem si je pridobil lepe vednosti iz zgodovine, veselila ga je celo matematika in fizika, kateri nam je v osmi šoli tudi razlagal. Vidi se, da je bil ta mož na razne plati izobražen. In priroda mu je podelila dar, da je znal svoje vednosti prekrasno tudi drugim priobčevati. Bila je slast ga poslušati, ko nam je razlagal zgodovino. O nadarjenosti njegovi se torej ne more dvojiti, tembolj pa o njega značajnosti. L. 1848. je ves

gorel za jednakopravnost vseh narodov. Občeval je mnogo in kar se da prijateljski s prvaki narodne stranke v Ljubljani. Pod spomenico, ki je zagovarjala slovensko vseučilišče, čita se tudi njegovo ime. Ali že 1850. l. je preskočil očitno v nemški tabor. Odkar je postal ravnatelj naše gimnazije, se je skrbno ogibal narodne družbe. V osmi šoli nam je po njegovem napotku prepovedal učiteljski zbor, da ne smemo več
zahajati v slovensko društvo, dočim so smeli nemškutarski dijaki slobodno hoditi v nemško kazino. Ta nesramnost je strašno razkačila mene in vse dijake, ki
so se zavedali svoje narodnosti. Precej sem sedel in
napisal nekak protest, ki ga je prinesla „Slovenija“.
Urejal jo je takrat Dežman. Kleman začne pre-iskavo. Jaz grem k njemu in mu povem, da je tisti dopis moj, naj puste moje součence na miru. Kleman se je delal, kakor da bi mu bila všeč moja odkritosrčnost. Dejal mi je: „Za zdaj vam oproščamo. Jaz smatram vaš prestopek za mladeniško prenagljenost.“ Kmali potem so imeli profesorji sejo. Učitelj modroslovja, Nemec Ungar je zahteval, da bi me zapodili iz ljubljanske gimnazije. Profesor fizike Krsnik me je živo zagovarjal in večina mu je pritrdila. Izgnali me torej niso, ali dali so mi slab red iz ponašanja. Tako je bilo Klemanovo opraščanje! Ravnatelj ni ostal dolgo. Popenjal se je brzo od stopinje do stopinje. In ni čuda, saj mu je bil pokrovitelj sam minister uka in bogočastja Leo Tun. Pravili so, da je Klemanova žena pri njem služila in še razne druge reči, kojih pa ne bom ponavljal, ker so morda le prazna kleveta. Kleman je sedel kmali v ministerstvu Tunovem, ki mu je vse verjel, vse poveril, izročil vse posle in do malega vso

oblast. Vse avstrijsko šolstvo je prišlo pod trdo, absolutno vlado brezznačajnega češkega renegata. Kleman je pogodoval Nemcem in nemškemu jeziku, kolikor je le mogel, slavjanščino pa teptal in gonil iz šole še
mnogo hlastneje in besneje nego magjarščino. Poluslužbene avstrijske novine so pisarile ona leta, da je slavjansko razlaganje v gimnazijah in vseh višjih šolah „Kindisches Plappern, ein längst bewiesener Unsinn, eine Entweihung der Schule und der Kultur, ein Verrat an der Wissenschaft“. Tega bebastega načela se je
držal Kleman, kakor klop kože, jako verjetno se mi
zdi, da je tudi on sam pošiljal novinam take dopise.
Poleg Švaba je bil Kleman najstrupenejši in najnevarnejši sovražnik hrvatskega naroda. Kadar se je
govorilo Hrvatih, mahnil je vselej z roko, češ, o
teh ljudeh ni vredno govoriti. Brezsrčno je postopal
Kleman tudi z učitelji, če niso bili Nemci ali njihovi
podrepniki in zavezniki. Kot nadzornik je prišel v Trst
pregledat srednje šole. Na zasedanju učiteljskega zbora
so se mu bridko pritožili vsi suplenti, da si o tako
nizki plači ne morejo kupovati ni šolskih knjig, saj
jih vede trdo še za življenje. Prelepo so ga prosili, da bi jim blagovolil nakloniti kako denarno podporo. On
pa se je namrdil in jih ozmerjal. Bleknil je glupe besede, da mora biti učitelj požrtvovalen. Društvene veselice ga ne smejo mikati. Če živi skromno, zdeluje
prav lahko in ne čuti nič malih stroškov za šolske
knjige. Tako je čvekal suplentom v dragem Trstu, kjer
so morali plačevati za najslabše stanovanje po 150 gld.
na leto in tako brezdušno je čvekal mož, ki je kot
bivši učitelj sam izkusil, kako obupno težko se živi v
večjih mestih o slabi plači. Klemanu se je dr. Jarc jako

priljubil že v gimnaziji ljubljanski, ker je glasoval vedno ž njim in je storil sploh brez kritike in ugovora vse, kar so zahtevali, in tudi vse, kar so želeli njegovi predstojniki. Vlada je hotela poslati na Hrvatsko za nadzornika najprej nekega slovenskega rodoljuba, rojenega Štajerca. Ta je prišel res v Zagreb, da bi se poučil, kake prilike in neprilike ga čakajo v tej deželi, dobival pa je z Dunaja tako čudne, med sabo si navskrižne, nejasne in sploh vsakovrstne sumnje budeče naloge in napotke, da je pokazal nemškim gospodom šiš in se vmil v svojo štajersko domovino. Zdaj je ukazal Kleman Jarcu, naj gre on osrečevat Hrvate z nemškim šolskim sistemom in z nemškim jezikom. Novi nadzornik je bil od konca boječ in previden. Učil se je
pridno pismene ilirščine in se ni kazal germanizatorja.

Kakor sem že povedal, je namenil Kleman, da pojde
sam na Hrvatsko urejat po svoji volji jezik predavanja.
Prilomastil je najprej na Reko. Radi silne poletne
vročine je nosil lahko bluzo, platnene hlače in slamnik,
vsa oprava na njem ni bila vredna 20 gld. Vedel pa
se je mogočno in oblastno kakor kak turški paša s
tremi konjskimi repi. Ravnatelj reške gimnazije je bil
duhovnik Kombol, jako blag miroljuben mož, ki ni skrival
in tajil svojega rodoljubja. Vlada ga ni marala že radi
tega greha, še bolj pa se ji je zameril, ker se ni znal
hliniti in prilizovati. Kleman je postopal ž njimi, kakor s kakim hlapcem, isto tako z drugimi učitelji. V šoli je dijake izpraševal po nemški in ker mu niso
mogli odgovarjati, razglasil je reško gimnazijo za najzadnjo na svetu. Kombol ga je zaman opozoril, da so
se mladini razlagali vsi predmeti po hrvatski, ako bi
jih vprašal na tem jeziku, da bi mu vsaj nekateri gotovo

tako odgovarjali, da bi bil zadovoljen. Kleman
skliče sejo in izjavi, da se mora učni jezik izpremeniti
in to že precej bodoče šolsko leto. Gimnazija ni za
nič zato, ker ni — nemška! Odslej bo vladal v gornji
gimnaziji nemški jezik. Rabil se bo v 3. in 4. razredu
tudi v doljni, za klasične jezike, drugi predmeti pa
se bodo razlagali v njej po italijanski, ker je italijanska tudi glavna šola na Reki. Ko se je zasedanje končalo, se dvigne Kleman z besedami: „Nachmittag gebe ich Audienz. Kdor hoče z mano kaj govoriti, pridi v moje
stanovanje.“ Učitelj Kurelac se je sladko muzal, ker se
mu je zdelo presmešno, da govori tako bahato človek,
ki je oblečen kakor kak popotni rokodelec bolje vrste.
On niti ni šel na to famozno avdijenco. Tudi ravnatelj
je ostal doma, ker je dobro vedel, kaka usoda ga čaka.
Drugi učitelji so prišli h Klemanu in ga prosili, da
se jim dovoli, še nadalje služiti na tem zavodu. Tistim,
ki so imeli izpite in so znali nemški, se prošnja usliši, drugi so morali oditi in si iskati drugje kruha. Poštenjak Kombol je izgubil ravnateljstvo, dali so mu
300 gld. pokojnine! Ker o tej plači ni mogel ni živeti
ni umreti, moledoval je vlado neprestano, da bi mu
jo povišala. Ko se je naveličal čakati odgovora, je šel
sam na Dunaj h Klemanu, ki se je dal vendar toliko
omečiti, da je primaknil bolehnemu starcu 100 gld.
Za ravnatelja gimnaziji je poslala vlada Štefana Vidica;
ki je služil prej v Trstu in je povabil tudi mene, da
pridem za suplenta v tržaško gimnazijo. Tudi zdaj
mi je precej pisal, naj se oglasim za Reko. Iz raznih
vzrokov sem se namenil ostati še jedno leto v Varaždinu.
To sem mu tudi poročil in on mi je odpisal, da me
sprejme z največjim veseljem potem na svojo gimnazijo.

V svojih pismih je kazal sploh najtoplejše simpatije
zame, kar pripisujem svojemu prijatelju Legiši, ki je
bil tudi premeščen iz Trsta na Reko ali je žal še tisto
lete umrl za kolero. Vidic je seveda gimnazijo precej
ponemčil, kar mu je steklo brez težave, kajti znali so
i stari i novi profesorji nemški. Med novimi učitelji
se je navajal neki Morfides, ki se je delal za pravega
Grka. Razlagal je grški jezik in naravoslovje. Oboje
je razumel precej dobro, za grščino je zahteval in
uvedel novogrški izgovor. Često je šel na kmete lovit
metulje, hrošče, kukce in žuželke. Ujete živali je nabadal na igle in si jih pripenjal na klobuk. Ali so
drli za njim reški paglavci, kadar je prišel z dežele in
korakal ponosno po reških ulicah s svojim plenom
domov! Po tem klobukovem nakitu ga je poznal vsak
človek na Reki. Na obče čudo je zasledilo bistro oko
Bahove policije, da ta učitelj ni niti Grk, niti se ne
zove Morfides. Bil je nadarjen pustolovec. Rodil se je
v gornji Avstriji in se zval Nuser ali Nuserl. L. 1848. se je udeležil raznih nemirov in nezakonitih demonstracij, pa je pobegnil na Ogersko in se nastanil naposled v Oseku. Občujoč z Grki se je naučil novogrški, se razglašal za Grka in si dal ime Morfides. Za Bahove vlade se je prikazalo na Hrvatskem še več takih pustolovcev. Med nje je spadal tudi moj varaždinski kolega Franta. Komaj je bil vpisan za pražkega akademika, podedoval je več tisoč goldinarjev. Še tisti dan ostavi Prago, pa hajd po svetu! Za tovariša si izbere prijatelja, ki je bil tak lahkoživec kakor on sam. Kupila sta si dva čila konjička, na kojih sta jahala proti Benešovu. Tu sta ostala več dni, pokupila vse smodke, ki so se nahajale v mestu in se oba tudi zaljubila. Ljudje so ju

silno častili in ju vabili v svoje hiše, imeli so ju ne le za veseljaka, ampak tudi za strašna bogatina in resnična plemenitaša. Plativši račune sta po noči izginila in jo mahnila proti Kolinu, kjer sta si dobila novi ljubici in pokupila zopet vse smodke bolje vrste. Po raznih zgodah in nezgodah sta dospela v Linc. Ker jima je denar pošel, sta morala konja prodati. Tovariš je kolovratil nazaj proti Pragi, Franta pa je romal v slavni Kremsminsterski samostan. Spotoma je moral že „fehtati“. V samostanu so ga vzeli za hlapca, sekal je dva dni drva. Od silnega napora zboli; patri so ga pasli in zdravili več tednov zastonj. Ko nekoliko okreva, gre proti Solnogradu. Na tem potu se pridruži krdelu gledaliških igralcev, ravnatelj ga sprejme drage volje za „ljubovnika“. V nekem trgu so igrali Šilerjeve razbojnike. Franta pa je znal svojo ulogo tako slabo, da so poslušalci metali vanj gnjilo sadje in mu neprenehoma žvižgali. Po tej nesreči vlovi v
neki gorski vaši učiteljsko službo. Že čez pol leta pa
se tako naveliča tega stanu, da pobegne in začne zopet
popotovati. Mnogo tednov je beračil, ljudje so ga imeli
za rokodelca. Naposled pride na Ogrskem v veliko
plemenitaško konjušnico za konjskega čuvaja in zdravnika. Gospodarju se brzo prikupi s svojo veselostjo in šaljivostjo. Kadarkoli je šel v Budapešt ali v Kanižo, vzel ga je vselej s sabo, da mu krati čas s svojimi brezštevilnimi burkami in zabavnimi anekdojami. Nekoč sta kupovala v medjimurskem Čakavcu konje. Tukaj
se seznani Franta v gostilnici z nekojimi mladimi
Varaždinci. Pustivši gospodarja brez slovesa gre
ž njimi v Varaždin in uživa tu več dni njihovo
gostoljubje. Ti novi prijatelji ga z veliko hvalo priporoče

ravnatelju Muzlerju, ki ga sprejme za suplenta. Poznejo usodo njegovo sem že povedal. Hrvatski
moji prijatelji so mi pravili še za šest ali sedem
drugih uradnikov, ki so se klatili prej brez posla
po svetu, pa so dobili na Hrvatskem dobro službo
samo zato, ker so znali nemški. O nekaterih je višja
oblast zvedela, da so brezznačajni pustolovci, in jih
zapodila, drugi pa so skrivali svojo cigansko preteklost
tako uspešno, da so si obranili službo in spadali
celo med zaupnike in ljubimce svojih načelnikov. Med
suplenti leta 1854. in 1855. sta bila dva vrla narodnjaka, kojih vlada ni hotela potrditi za prava profesorja reške gimnazije: Slovenec Francelj in Čeh Maton. Francelj je pohajal z mano dunajsko vseučilišče. Bil je lep vesel mladenič, rodoljub v vsaki kaplji svoje
krvi, v vsakem čutu svojega srca, v vsaki misli svoje
plemenite duše. Priljubil se je vsakomur o prvem spoznanju, marsikoja deklica je po njem hrepenela in
vzdihovala. Vendar se ni hotel oženiti, ker se mu je
goreča prva ljubezen pokazila ne po nezvestobi njeni,
kakor je mislil, nego po zlobni kleveti nekojih tovarišev, ki so mu jo počrnili in pristudili. Najbolj srečnega se je čutil Francelj, kadar je v veselem narodnem društvu prepeval slovenske in hrvatske pesmi ter ilirske davorije. Policija ga je prijavila deželni vladi, da je „ein unverbesserlicher Panslavist und Illyrier“. Ta ovadba je Jarca prestrašila, da ga ni maral več na Reki. Preselil se je torej v Varaždin, kjer je dobil službo, če se ne motim, na tamošnji realki. Pozneje je izdajal in urejal v Varaždinu tudi hrvatski list, namenjen prostemu narodu, za meščane pa je prirejal javna predavanja. Radi svojega ljubeznjivega značaja ni imel med poštenimi

Hrvati in Slovenci nobenega sovražnika. Tembolj pa so ga črtili nemški samosilniki in njihovi mameluki, kar mu služi gotovo le v čast in najboljo pohvalo.

Maton je dovršil svoje študije na Češkem. Porabil
je vsako priliko, da se korenito izobrazi. Kar vem,
so ga veselile najbolj matematične in prirodoslovne
znanosti, ali si je pridobil tudi v drugih strokah obilo
vednosti in se popel sploh na višino sedanje omike.
Takih mož se nahaja dosti v češkem narodu. O Slovencih se to žal ne more trditi, v nas je do malega
vsakdo povse zadovoljen, ako se izuči in izuri v jedni
stroki, obširna splošna omika mu je navadno deveta
briga. Ta nedostatek se poznava jasno tudi v spisih
naših književnikov, posebno pesnikov. Med vzroke, da
prvakuje Prešeren tako odlično med vsemi našimi,
drugače izvrstnimi poeti, treba vsekako ubrajati tudi
to, da je bil on ne le klasično, ampak vsestranski
izobražen mož, kar se o veliki večini njegovih naslednikov nikakor ne more govoriti. Levstik n. pr. ni imel skoraj nobenega korenitega pojma o obči zgodovini,
zemljepisju, prirodoslovju, prirodopisu, računstvu in pedagogiki in absolutno nobenega o modroslovju. Ali velika učenost in izobraženost je človeku malo koristila za Bahove vlade, dostikrat mu je še škodila, ker so ga
smatrali „pobožni možje“ za nevarnega materijalista
in liberalca. Maton ni jemal nikomur ni verskih, ni
lojalnih čutov — bil je skromen, priljuden, tih učenjak,
ali objednem pa tudi čvrst „vlastenec“, prijatelj vsem
Slavjanom, sosebno pa bratom Hrvatom. Nadzornik
Jarc se mu ni kazal nič sovražnega. Maton je želel
dobiti na Hrvatskem stalno službo že zato, ker se je
mislil oženiti s prelepo Hrvatico, sestro svojega tovariša

in prijatelja. Prosil je torej večkrat nadzornika, da bi ga dal potrditi na koncu leta za pravega profesorja reške gimnazije in Jarc mu je tudi obetal i ustno i pismeno. Precej na začetku počitnic pa mu je došla ovadba, ne vem, ali od reške policije ali od
Švaba, da je Maton „ein eingefleischter Panslavist und
Freund aller illyrischen Ultras“. To poročilo ga je preplašilo. Pisal je Klemanu, da bi bilo slabo za reško
gimnazijo, ako bi ostal v njej Maton. Potujoč domov
se je oglasil Maton tudi pri Klemanu in mu povedal,
da je nadzornik ž njim zadovoljen, istotako ravnatelj,
zato upa, da se niti Kleman ne bo protivil njegovi
prošnji, da ga potrdi vlada za Reko. Kleman zarenči
zabavljivo: „Vi se motite, ako mislite, da je nadzornik
z vami zadovoljen! Ravnokar sem prejel od njega pismo
z opominom, da vas za Reko ne potrdimo.“ Maton je
osupnil, da mu je kar sapa zastala. Odšel je brez
poklona. Pozneje so ga potrdili za profesorja na Moravskem. S tem mu je splavala po vodi ženitev s
hrvatsko krasotico, ker je roditelji niso hoteli dati tako daleč od domovine. Že v ustavni dobi sem čital v novinah o nekem Matonu, ravnatelju brnske gimnazije,
ki se je boril krepko zoper nemško svojat, vladajočo
v stolici moravske dežele. Morda je bil ta Maton oni
isti, kojega je Bahova vlada pregnala z Reke.

Ko sem se poslovil z Varaždinom, popotoval sem
proti Ljubljani zvečine peš. Na ptujskem polju sem
došel dva odrasla kmečka dečaka, ki sta me pozdravila
po nemški. Jaz ju opozorim, da je to nespametno in nespodobno, Slovenci pozdravljajmo se po slovenski! Ta
pouk se jima je zdel jako čuden, ali ju je obveselil. Dejala sta mi: „Zdaj vidiva, da Slovenci še nismo najzadnji na

svetu, ker se se vedno dobi kak gospod, kateremu se ljubi naše slovensko ime. Hodili smo potem zajedno tja do železnice. Spotoma sem ju oduševljal za slovenski jezik in slovensko domovino, kar se je le dalo. V krčmi, kjer smo se poslovili, sta dvignila vsak tri prste in prisegla, da nikdar ne pozabita mojih naukov, opominov in svaril. Kasneje sem zvedel, da se res nista izneverila svojemu obetanju. Francelj ju je dobro poznaval, rodila sta se oba v njega soseščini in jeden mu je bil celo nekoliko v rodu. Ta mu je sam pravil, kako „pobožno“ mu je pridigal neki hrvatski profesor na ptujskem polju o slovenščini in njeni imenitnosti. Došedši v Ljubljano sem ostal po svoji stari navadi pri „Slonu“. Opoludne sem se vsedel za tisto mizo, za kojo se je namestil in obiral ravno cipe tržaški kanonik Verne. Prej ga nisem še nikoli videl, zdaj pa sva se hitro seznanila in jednako rodoljubje in veselje za narodni jezik in slovstvo naredilo je med nama celo vzajemno simpatijo in prijaznost. Pogovarjala sva se do malega dve uri. Ko sem mu povedal, da idem na
Reko, ker so mi dali službo v tamošnji gimnaziji,
vzdihnil je: „Oh, oh, kako vas pomilujem! Imeli boste
zlobnega ravnatelja. Vedite, ki ga jaz dobro poznavam.
V Trstu je živel precej dolgo in vodil gimnazijo tako,
da Bog pomozi. Delal je zdražbe in tožil na vse strani
podložne si učitelje. Mogoče, da ga je izkušnja nekoliko
spametovala, ker mu je marsikdaj izpodletelo, ali vsekako boste morali dobro paziti in se ga na vso moč
varovati.“ Jaz pa velim: „Ker vam je Vidic tako znan,
mi boste mogli tudi povedati, ima li kaj prida razuma
ali je bedak?“ Verne odgovori: „O, razumen je dovolj,
za svojo korist in čast je prebrisan, kakor malokdo,

ali kaj to pomaga, ko pa nima blagega srca.“ Jaz se obveselim in pravim potolažen: „Izkušnja uči, da se zlobnega razumnika ni treba nikoli tako bati kakor zlobnega bedaka. Oni se spravi samo na tistega, ki mu je na potu, bedak pa besni brez pravega vzroka proti vsakomur, kdor ga razdraži in užali, dasi često nevedé
in nehoté. Boste videli, da bom zdeloval z Vidicem
laglje, nego vi mislite.“ Verne se zasmeje: „Jaz vam
čestitam, da ste optimist. Bog daj, da bi se to pot
ne zmotili. Ako ga je izkušnja kaj izmodrila, utegne
vam se nada izpolniti.“ Z Vernetom sva se razšla prav
prijateljski, zarekši se, da se k letu zopet vidiva, če
ne v Ljubljani, pa v Trstu. Že drugi dan sem se oddrdral s pošto proti Reki, ker takrat še ni bilo železnice
od Ljubljane proti jugu. Reka mi je od kraja jako
ugajala. Zdela se mi je nenavadno snažna in lična,
priljubila se mi je precej že radi morja, koje ji je
pluskalo semtertam skoro na ulico. Ko sem mesto
bolje spoznal, zapazil sem lahko tudi razne napake
in nedostatke. Stari del, ki se zove Gomila, imel je
marsikje pretesne, krive, nečedne ulice. Iz bornih hiš
zijala je skrajna beda. Pred njimi valjali so se razcapani otroci, poleg njih so čepele stare, prav na lahko opravljene ženice, ki so se pomenkovale na ljubkem
čakavskem narečju, dočim sem slišal na korzu in sploh
v spodnjem delu mesta vsaj iz gosposkih ust le italijansko govorico. Prej sem dostikrat čul, da so narodnostne razmere na Reki ravno take kakor v Trstu.
Vladajoči jezik je v obeh italijanski. Na njem govori
do malega vsa gospoda in tudi nekoliko prostega
ljudstva. Drugi prostaki pa so slavjanskega rodu, v
Trstu Slovenci, na Reki Hrvatje, ali oboji mešajo v

svojo narodno govorico kaj radi tudi laške besede.
Tudi trdi Hrvatje in rodoljubi so mi pravili, da je
Reka laško mesto, nekaj prostote pač govori hrvatski,
ali neko čudno, pokvarjeno narečje. Isto sem našel v
Nemčićevih „Putositnicah“. Tudi njemu je Reka laško
mesto, le del prostih ljudi se pomenkuje na pokvarjeni
hrvaščini. Vse te trditve so površne. Med Trstom in
Reko je v narodnosti velik in bistven razloček. V Trstu
so prebivali Italijani že od nekdaj, oni so v njem
koreniti staroselci, kojim so se pridružili Slovenci šele po zvršetku 6. stoletja. Trst ni izgubil nikdar laškega značaja, nikdar niso zavladali v njem Slovenci, dasi ga smatramo zdaj po pravici za glavno mesto, za
stolico bodoče Slovenije. Na Reki so bile vse narodnostne razmere drugačne. Mesto Sveti Vid na Reki so
postavili najčistejši Hrvatje. V njem se je ne le po
hrvatski govorilo, ampak se je opravljala celo božja
služba na hrvatskem jeziku. Hrvatska je bila maša,
hrvatska pridiga in molitve. Reška gospoda se je naučila laški jezik šele v šolah in občeči z mogočnimi
Benečani, ki so vladali v delu Istre na hrvatskih
Kvarnerskih otokih in hrvatski Dalmaciji. Na Reki so
se naselile sčasoma tudi mnoge italijanske rodbine.
Odtod so dohajale simpatije za Benečane že v 16. stoletju, ki so bile pa jako nestanovitne. Prigodilo se je celo, da so se Benečani tako razhudili nad Reko, da
so jo sežgali. Mesto je bilo dolgo časa združeno s
kranjsko deželo. Meščanom je ugajalo, da jih branijo
Kranjci proti Turkom, ali kranjskih davkov in drugih
bremen niso nosili radi, branili so se jih z vsemi
štirimi, kar so le mogli. Kakor v vseh laških in
tudi v vseh hrvatskih primorskih mestih zavladal je

na Reki municipalni duh, občinski egoizem, ki ni
imel čuta in smisla za občo domovino nego se je
stisnil, povse sam s sabo zadovoljen, v tesni kotar
občinske avtonomije in svobode. Reka se ni zavedala
nikoli za hrvatsko mesto in vendar je po izviru in
krvi veliko bolj hrvatska nego isti Zagreb, kjer so se
mešale že od nekdaj različne narodnosti. Dobil sem
v roke imenik vseh reških meščanov pa sem našel,
da je silna večina vseh rodbinskih imen hrvatska ali
vsaj slavjanska. Reški odvetnik Suppe mi je pravil,
da je dal l. 1849. ban Jelačić zapisati vse Rečane po
narodnosti in se je izkazalo, da se nahaja na Reki
komaj sto italijanskih rodbin. In še med temi je zapazil Suppe več imen slavjanskih, ki so dobila le po
spačeni pisavi italijansko podobo. Človeku ni treba
živeti dolgo v tem mestu, da se uveri, da znajo vsi
Rečani hrvatski, dočim jih je dovolj, ki ne znajo ni
pisniti po laški. Tudi pravi Italijan, ki se priseli na
Reko, se mora naučiti hrvatski, ker bi drugače ne
mogel občevati s čisto hrvatsko okolico in z reškimi
prostaki. V župni cerkvi se je pridigovalo po hrvatski
in tudi sicer se je obranilo v božji službi marsikaj
narodnega. Gospoda so se razgovarjala med sabo res
da po laški ali odlični Rečan in slavni rodoljub Barčić
spričuje, da se tudi gosposki bolniki na smrtni postelji
poslavljajo s svojci in jim izjavljajo svoje poslednje
želje na hrvatskem jeziku. Nekaj druzega pa vem iz
svoje izkušnje. Stanoval sem iz prvine pri svojem
rojaku, imovitem trgovcu in hišnem gospodarju Špendalu (Spendou). Gospa mu je bila trda Rečanka, ki
je govorila ž njim in z otroki največ po italijanski,
dasi se ji je zaperila v laški pomenek često tudi kaka

hrvatska beseda. Kadar pa so ji prišle v pohod v nedeljo popoludne prijateljice in sorodnice ter si začele
praviti, kaj se je tisti dan pridigalo, nisi čul iz njihovih ust nobene italijanske slovke. Kar je govoril duhovnik v cerkvi po hrvatski, to so si pripovedovale zdaj isto tako po hrvatski in to na čistem, do malega pismenem jeziku. Vmes jim je ušel večkrat tudi kak imperfekt in aorist! Predno je preteklo mesec dni, preveril sem se korenito, da ne bom služil v italijanskem, nego v hrvatskem mestu, ki kaže tuje lice le v občinskih uradih in šolah in v trgovskih knjigah in javnih napisih. Po tem spoznanju sem uravnal tudi svoje občevanje in vedenje proti meščanom. Ko sem hodil v ljubljanske šole, mi je bil italijanski jezik tako po všeči, da sem se ga učil prav marljivo dve leti pri učitelju Pertutu. Doma v Mengšu pa sem imel priliko razgovarjati se včasi z laškimi opekarji. Napredoval sem res toliko, da bi bil govoril v dveh ali treh mesecih prav gladko italijanski, ako bi me bila zanesla usoda v kako laško mesto ali pokrajino. Zdaj pa sem prišel med prave Hrvate — kako bi mogel in smel govoriti ž njimi po
italijanski?! Zdelo se mi je ravno tako, kakor če bi
kak Slovenec govoril z Ljubljančani po nemški zato,
ker ljubljanska gospoda rada nemškutari. Rečani so
želeli in zahtevali že takrat, da se vsak tujec ki se
naseli med njimi, nauči italijanski in se pomenkuje ž
njimi po italijanski. Kaj taki nenarodni želji da bi
jaz ustregel?! da bi pomagal laški propagandi in pospeševal in dajal potuho renegatstvu?! Drage volje
sem dospel na Reko, ker sem vedel, da bom imel
krasno priliko oduševljati vrle hrvatske Primorce za
narod in domovino hrvatsko. Zdaj pa zahtevajo po nezgodah

časa poitalijančene reve, da bi tudi jaz gojil
tuj jezik, deloval za odpad od prirojene narodnosti,
spoštoval in njegoval italijansko zavest, italijanski duh! Rajše bi se bil živ v zemljo pogreznil, nego da storim ta v nebo vpijoči greh narodnega izdajstva. Zaklel sem se sam sebi, da ne izpregovorim z nobenim Rečanom laške besede in tej prisegi sem ostal zvest, dasi mi je naklonila brezbroj neprilik in nevarnosti. Radi laške propagande na Reki sem zamrzil tudi na lepi italijanski jezik, da se ga nisem maral več učiti. Da mi ni bil nekoliko potreben prva leta v šoli, bil bi ga povse zanemaril. Nehal sem čitati tudi laške knjige in novine. Makijavelijev „Principe“ bilo je zadnje italijansko berilo, ki sem ga imel v rokah. Čedalje bolj pa sem sovražil poleg laškega jezika tudi laški narod ali pravzaprav laško inteligencijo, ki je raztezala pohlepno svoje izsrkane, onemogle roke po slavjanski Gorici, slavjanskem Trstu, slavjanski Istri in slavjanski Dalmaciji. Ta inteligencija je razglašala Adrijo za italijansko morje, dasi so najvažnejši bregovi ob njej slavjanski. Nakopičila se je torej cela gora vzrokov, da črti slavjanski rodoljub razun nemške grabljivosti tudi potuhnjeno poželjivost italijansko.

Ali denimo za zdaj Rečane in lahonstvo na stran
in pojdimo na skromno ali precej važno poprišče prosvete in duševnega življenja — v gimnazijo! Prvi
človek, ki sem ga v njej videl, je bil šolski sluga
Bartol. Pozdravil me je po laški, ali izgovor je spričeval, da to človek ne more biti Italijan. Vprašal sem ga po hrvatski, kakov rojak da je in kje se je rodil. Odgovori mi jecljaje: „Ća ću jin reć, si sa, da ja nisan Rečan, ma san već dugo tuka — znaju, ja san Kranjac i

rodil san se tamo poli Idrije.“ Jaz se mu zasmejem: „Ne bodite šalobarda, govorite z mano po domače!“ Silno se je uradostil, ko je čul te slovenske besede. Podal mi je ne le jedno, ampak obe roki in od takrat ni zinil proti meni nobene tujke. Veselilo ga je neizrečeno, da se je mogel z rojakom pomenkovati po
slovenski. Pokazal mi je gimnazijsko pisarnico in povedal, da najdem ravnatelja v njej ne le zdaj nego ob vsaki uri od osme ure zjutraj do mraka. Po dnevu hodi domov samo obedovat. Vidic me je sprejel še skoro preveč
prijazno. Tudi on mi je podal obe roki in me trkal
neprenehoma po ramah. Dejal mi je, da je govoril z
našim rojakom, trgovcem Špendalom, če bi imel za me
kako sobo in on mu je rekel, da jo ima. Ako hočem iti
k njemu, se preselim lahko precej danes. Jaz sem
opazoval svojega ravnatelja prav natanko, ne bi li
zazrl na njem kako znamenje, tiste zlobe, o kateri mi
je govoril Verne. In našel sem je dosti hitro. Pogledal
me je včasi po strani tako potuljeno in prihuljeno, da
sem se ga skoro ustrašil. Ali to je minulo po bliskovo.
Trenutek potem se je zopet blagovoljno smehljal in
upiral vame oči tako zaupno in prijateljski, da je
morala zamreti tudi najmanja sumnja. Vidic mi je naznanil, kaj sta ukrenila zame z nadzornikom Jarcem.
Razlagal bom v treh šolah grški jezik in v gornji
gimnaziji ilirščino. Ko sem to slišal, mi je kar srce
poskakovalo od veselja. Razlagal bom torej narodni
jezik, tisti predmet, po katerem sem hrepenel in
koprnel že od nekdaj. Zdaj bom imel nebeško lepo
priliko, da netim v mladini sveti ogenj rodoljubja, da
jo vnamem in oduševljam za narodni jezik, narodno
slovstvo, narodne svetinje in pravice. Ilirski sem se

učil v Varaždinu obe leti jako pridno. Prečital sem
pazljivo premnoge hrvatske in srbske knjige nove in
stare. Po tem berilu sem si jel že tudi sostavljati zgodovino ilirske literature. Rabile so mi samo posvetne
knjige, dasi so za jezik verske včasi še bolj važne in
zanimive. Govoril sem hrvatski precej dobro že na
koncu prvega poluletja, čez dve leti pa gladko, brez
kakoršnekoli izpodtike. Jedne reči pa si nisem mogel
navpreki vsem naporom nikdar prisvojiti, namreč naglasa. To ni čudo, saj si ga ne morejo niti Hrvatje
sami, ako so rojeni kajkavci ali čakavci. In celo med
štokavci najdeš dovolj takih, ki ne znajo bosenskega
in hercegovskega naglasa. Med nje sodijo Črnogorci
in mnogi prebivalci na vzhodu srbske kraljevine. Ilirski
pisatelji Bogović, Vukotinović, Demeter i. dr. grešili so proti pravemu naglasu ravno tako kakor jaz in drugi
moji rojaki. Moj tovariš in prijatelj Vinko Pacel mi je
zatrdil, da poznava med kajkavskimi Hrvati samo
jednega, ki govori štokavsko narečje s popolnoma
pravilnim naglasom — ta jedinec je znameniti učitelj
Fabković. Jaz pa sodim še zdaj, da je pogodil vselej
pravi naglas tudi Vinko Pacel, ali njemu je bilo to
laglje nego Fabkoviću, ker je občeval na Dunaju več
let z Vukom in drugimi štokavci in je živel precej
dolgo v srbskem Belem gradu. Poznal pa sem tudi
dva Slovenca, ki sta izgovarjala hrvatske besede, kakor
da sta rojena Ličana ali Sremca: inženirja Jerasa in
nekega krčmarja v Petrinji, ki se je rodil v šempeterski
župniji na Dolenjskem. Za učitelja ilirskega jezika sem
bil torej že precej pripravljen in usposobljen, ko sem
ga začel razlagati dijakom reške gimnazije. Ali za tak
predmet nikoli ni glavna reč teorija in naj bo tudi

znanstvena kolikor hoče — nego narodni duh, oduševljenje za narodnost in domovino. Zato sem tudi najbolj skrbel, da vcepim mladini gorečo ljubezen do njenega naroda, do njegove govorice, njegove domovine in objednem tudi ljubezen do naše skupne matere Slave, do vseh njenih sinov, oduševljenje za slavjansko vzajemnost. Čitaje hrvatske pisatelje nisem pojasnjeval samo slovniških oblik, ampak tudi stvar, to je: pomen besedi. Če smo došli n. pr. do besede „sloboda“, povedal sem najprej, da je sostavljena iz svoj in biti, potem pa sem razložil tudi to, kaj da pomenja, kaj je osebna sloboda, kaj narodna, politična itd. V zgodovini ilirske literature sem omenil vse vzroke, ki so jo pospeševali ali zadržavali. Bilo je med njimi tudi cerkvenih in nekoji duhovniki so mi silno zamerili, da jih nisem premolčal. Grški jezik mi je nalagal prvo leto mnogo truda in muke, ker so bili dijaki v njem tako slabo izvežbani. Poučeval jih je več let Rečan Morasi, ki sam ni znal ni glavnih pravil grške slovnice. Besedilo grških klasikov smo prevajali vselej najprej na nemški, potem pa na hrvatski in italijanski jezik, ako se je nahajal v šoli kak Slovenec, pa tudi na našo slovenščino. Drugi profesorji so se držali drugačne metode, prelagali so z grščine samo na nemški jezik. Jaz sem se opiral na neko naredbo ali navodilo, ki nam je došlo od dunajske vlade, v kojem se je izreklo jako pametno načelo, da morajo učitelji klasičnih jezikov uporabljati vsa sredstva, ki olajšujejo in pospešujejo razumevanje izvirnega besedila. Tega pa ne more utajiti noben sofist, da je za ta namen najbolje sredstvo narodni jezik. Ravnatelj Vidic je dobro vedel za to rabo ilirskega in slovenskega jezika, ali me ni radi nje

nikoli grajal, nikari mi jo prepovedal. Slavjanska narečja mu niso baš ugajala, ali bilo mu je jako po volji, da prevajamo tudi na italijanski jezik. On si je želel na Reki popularnosti, pa bi se bil na vso moč rad prikupil izobraženim Rečanom, ki so mu očitali, da se italijanščina v gimnaziji preveč odriva in zanemarja. Ugovarjal jim je, da to ni res, ker se rabi ne le v spodnji, ampak deloma tudi v gornji gimnaziji. Za Bahove vlade sem predaval jedno ali dve leti v višjih razredih tudi zgodovino. Napoleon I. je gotovo pravo pogodil, ko je imenoval to znanost „konvencijonalno bajko“. Čista in vsa istina se težko zve še najvažnejših prigodbah, ki so se vršile pred mnogimi pričami pri belem dnevu. Navzlic temu ima zgodovinar dolžnost iskati resnice. Ako je tudi ne more doseči, mora se vsaj vestno truditi, da se ji približa. Presojati mu je povse objektivno ljudi in stvari, voditi ga ne smejo ni strah, ni srd in sploh nobeni postranski
obziri, duh se mu mora gibati v vsej svobodi kakor
tica pod nebom. Zgodovinske šolske knjige Bahove
dobe se niso pisale po teh načelih, izdavale so se,
kar se veli, ad usum Delphini. V njih si je govorilo
skoraj le o vladarjih in njihovem vojskovanju, prav
nič pa duševnem in gmotnem razvitku in stanju
kakega naroda. Te knjižure sem prečital, ali sem jih
našel tako suhe, prazne in ničeve, da si jih nisem
niti omislil. Razlagal sem zgodovino tako, kakor sta
mi velela razum in pamet. Dejal sem, kakor pravijo
Hrvatje, bobu bob a popu pop. Poštenjaka sem imenoval poštenjakom, lopova lopovom, pa naj bo, kdor
hoče. Ko se je začelo proti meni 1864. preganjanje,
poslalo mi je 124 bivših dijakov mojih zaupnico, kojo so

dali natisniti tudi v raznih novinali. V tej zaupnici ali zahvalnici pravijo, da sem jim govoril „slobodne rieči iz slobodne duše svoje“. Te besede so resnične, ali se ne smejo tako razumevati, kakor da sem razširjal
v šoli prevratne misli. Po praznoverju sem res mahal,
kar se je dalo, ali nikdar nisem napadel krščanske vere
in katoliških dogem. Isto tako se nisem pregrešil nikdar
zoper državne zakone ali zoper lojalnost, kakor so
lagali v svojih peklensko zlobnih tožbah moji sovražniki. Ravnatelj je poznaval svobodno smer mojega predavanja, ali me ni radi nje nikoli grajal, ker je bil tudi on sam svobodoljuben Jožefovec. Zdaj mi je omeniti še nekatera pedagogična pravila, kojih sem se držal v
šoli. Strogo sem zabičeval dijakom, naj povedo roditeljim svojim, da mi ne smejo nikdar ponujati in
nositi daril, kakor je bila to stara razvada takraj in
onkraj Lajte. Kdor se predrzne, da mi prinese navpreko
tej prepovedi kako podkupnino, naznanim ga v šoli, da
zvedo vsi dijaki, kateri součenec si je hotel dober red
kupiti ne pa ga zaslužiti. Ta moj opomin prišel je po
vohunih kmali do ušes Vidičevih, ki je imel o takih
podarkih bolj liberalne in prozne pojme nego jaz in
večina mojih tovarišev. Služil je mnogo let v Galiciji,
ki je slovela že od nekdaj, da je klasična zemlja vsake
uradne korupcije. Ukora se mi baš ni usodil dati
radi moje antimazilne opozicije, vendar pa me je
prosil prijazno, naj ne osramotim vpričo vseh dijakov
dobrohotnih ljudi, ki bi mene ali kakega drugega
učitelja radi razveselili s kakim darilom v priznanje
truda in s tiho prošnjo, da bi imeli blago potrpljivost ž njihovim sinom. Ravno tako strogo kakor mazila obsojal in prepovedal sem dijakom vohunstvo

in ovaduštvo. Skoro v vseh srednjih šolah rakovske države vladala je gnjusna navada, da so se hodili dijaki med sabo skrivaj tožit ravnatelju in učiteljem, često seve brez vzroka in lažnjivo. Po tem nečednem potu so zvedeli ravnatelji vsako razposajenost, nezakonitost, tajno veselico, z jedno besedo vse grehe šolske mladine, ki je zaman ugibala, od kod jim dohajajo te ovade. Za nagrado so dobivali vohuni ne le najbolji red v ponašanju, ampak tudi po ravnateljevi ali učiteljevi priporoki prvi red iz takih predmetov, iz kojih so zaslužili dvojko ali trojko. Ob takih prilikah razvilo se je grozno težko med součenci stalno prijateljstvo, za koje so tako dovzetna mlada srca. Dečaki niso vedeli, komu smejo kaj zaupati in komu ne, neprenehoma so se sumnjičili, včasi so imeli najpoštenejšega tovariša za podrepnika in vohuna svojih
predstojnikov. Ta moja prepoved je spravila ravnatelja
v veliko stisko in tudi v očitno nejevoljo. Zarenčal je:
„Ako prenehajo take tožbe, kako bomo pa kaj zvedeli,
in znati pa vendar moramo, kaj delajo dečaki, kadar
so sami, brez našega nadzora!“ Jaz mu odgovorim: „Še
bog, če nič ne zvemo, se saj ne bo treba jeziti in
mladino kaznovati. Tega mi menda ne boste zanikali,
da sodita vohunstvo in ovaduštvo med najgrše in najbolj nenaravne človeške napake, kateri moramo skrbno
poruvati iz srca poverjene nam mladeži, ne pa jima
dajati še potuho in jo zagovarjati.“ Vidic zavpije: „Jaz
ne zagovarjam špicljarije, ali mi je ne odpravimo!
Vohunstvo zahteva sistem naše in vsake vlade. Brez
njega morala bi iti vsa naša policija v pokoj in niti
drugi državni uradi ne morejo prebiti brez njega.
Oblastnik, koji bi prepovedal tajne tožbe in ovadbe,

odprl bi na strežaj vrata vsem rogoviležem in puntarjem.
V teoriji zdi se nam marsikatera reč ružna in brezdušna, ki je v praksi koristna in nujno potrebna.“ In
tako je trdil ravnatelj svojo, jaz pa svojo. Pričkala sva se še večkrat radi vražjih špicljev in denuncijantov, ali se nisva mogla nikoli pogoditi in složiti. Jaz sem jih črtil in preganjal, on pa jih je le prerad poslušal in jim izkazoval svojo naklonjenost. Vendar pa ga moram pohvaliti, da me ni nikdar prijavil vladi, da mrzim huje nego na peklenskega hudobca na vso tajno hermandad in vse njene najemnike in podrepnike.

Zdaj dve, tri besede o nalogah! Zakoni so jih nalagali
toliko, da jih ubogi dijaki niso mogli zmagovati. Naloge
so jim zagrenile in ostudile vsak predmet. Potrebovale
so toliko truda, koristi pa niso donašale vsaj večini njihovi nobene. Zdaj govorim seveda o hišnih
nalogah, ali tudi šolske so bile prečeste, nadležne
in brezplodne kakor domače. Na Reki so se dajale
naloge iz latinskega, grškega, nemškega, italijanskega in ilirskega jezika. Dijak, ki je bil posebno
nadarjen, jih je pisal dobro, v zadovoljnost svojih
učiteljev. Ali takih bistrih umov ni veliko. Večina mora
omagati pod težo dela, koje se ji naklada. Jaz sem si
ustanovil sam za-se načelo, da bom dajal iz ilirskega
jezika le včasi kako nalogo, katero treba prinesti šele
v 14 dneh ali še pozneje. Ta naloga pa mora biti
takova, da sili dijake samostalno misliti in da navadno
vzbuja v njih tudi rodoljubje in značajnost. Za glavno
sredstvo, s kojim se nauči najprej, najlaglje in najbolj
prijetno narodni jezik, pa sem smatral vedno obilno
čitanje dobrih narodnih knjig. Takrat mladina še ni
imela toliko lepega in more se reči klasičnega narodnega

berila kakor ga ima dandanes. Ali napisalo se je
vendarle marsikaj dobrega tudi do one dobe. Dijakom
sem priporočal usrdno, naj čitajo Vukovo zbirko narodnih pesnij, kojo je nabral po srbskih in hrvatskih
krajih. To zbirko sem jim tudi sam posojal. Priporočal
sem jim tudi druge Vukove spise, zlasti narodne pripovedke. Z veseljem smo pozdravljali tudi Valjavčeve
kajkavske povesti. To se ve, da sem govoril pohvalno
Kačićevem „razgovoru“ in opominjal mladež, da ga
čita in zopet čita. Isto velja še za razne druge knjige.
Opozarjal sem tudi dijake na dolžnost, da si tako
čtivo drug drugemu posojajo in, če iziđe kaka dobra
nova ali v novo izdana stara knjiga, da si jo tudi
sami kupijo, ako so jim roditelji bolj imoviti. Za to
reč imel sem izvrstnega pomočnika, sijajno nadarjenega
Karlovčana Asangerja. Ko je prišel ta mladič na Reko,
kazal je prilične vednosti iz nekojih predmetov, v drugih pa je bil povse zanemarjen, sosebno v grščini. Hodil je dva ali tri mesece k meni na dom, da ga v njej
vsaj nekoliko izvežbam. Ali sem se čudil njega spominu!
Ob mesecu je znal grško slovnico bolje, nego mnogi,
ki so se ju učili že celi dve leti. Kmali se je potisnil
med najodličnejše dijake. Na Reki se je tudi brzo
navzel narodnega duha in je budil in širil narodno
zavest ne le v svoji šoli, ampak med vsemi učenci in
sploh v vsakem društvu, v katero je prišel. Postal je
že v Primorju pravi apostol za hrvatstvo. Kadar se je
oglasila kaka nova knjiga, bil je on prvi, ki jo je kupil in čital, potem pa jo posojal po vrsti vsem revnim
znancem, bolj bogatih roditeljev sinove pa je nagovarjal z iskreno besedo, da so jo kupili. Tako je došlo v našo
gimnazijo do 30 izvodov Čengićage in ne dosti manj

tudi Bogovićevih dram. Komaj je preteklo jedno leto,
navdajal je duh žarkega rodoljubja vse višje razrede
našega zavoda in se jel pojavljati tudi v dolnji gimnaziji. L. 1857. je uvedel ravnatelj v posebni sobi deklamacije za vse večje dijake. Za hrvatske se jih je oglasilo že precej od konca več nego 30, za italijanske le dva ali trije Rečani, za nemške — nijeden! Vidic je moral prisiliti 1 Čeha in 1 Slovenca, da sta govorila po
nemški. Na teh vajah se je videlo prav očitno, kakega
rodu in kake zavesti je mladina reške gimnazije.

V. Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije. Brezuspešni napori Bahovih huzarjev.

O sebi sem govoril dovolj, zdaj mi treba povedati,
kakove tovariše sem imel na Reki ob času Bahovega
absolutizma. Največ je bilo Slavjanov, narodnih in
nenarodnih, ali vlada nam je poslala tudi dosti Nemcev,
da bi širili v hrvatskem Primorju nemško „kulturo“,
to je germanizacijo. Največ sem občeval s Hrvatoma
Pacelom in Katkićem. Vinko Pacel se je rodil v
Karlovcu, višje šole je pohajal v Zagrebu, najvišje na
Dunaju in nekoliko v Pragi. Za narod se je unel že
v otročjih letih, z vso dušo je prigrlil tudi slavjansko
vzajemnost. Našel si je prijateljev in dobrih znancev med vsemi slavjanskimi plemeni, z nekaterimi je redno dopisoval, n. pr. s Srbom Daničićem. Med gospodi, ki so
prirejali na Dunaju slavjanske plese, čitalo se je tudi
Padovo ime. Ker je bil vedno neizrečeno marljiv, objednem pa napreden, nabral si je mnogo znanosti in vsestransko izobraženje. Razun materinega jezika govoril je nemški, latinski, laški, francoski, češki in magjarski, razumel pa še več drugih. Že zarana uvrstil se je med književnike in napisal, kar je meni znano, 16 knjig, prevedenih in izvirnih. Tvarina jim je različna, to vem, da obsega i poezijo i filologijo. Ko je vrli časopis

„Neven“ v Zagrebu zahiral, oživila ga je reška čitalnica, za urednika mu je izbrala Pacela. List nikakor ni bil slab, ali je moral kmali ponehati, ker tiskar ni dobival plače po dogovoru. Deficita pa ni zakrivil Pacel. On je imel dovolj dohodkov. Učil ni le v gimnaziji, ampak tudi v privatnih zavodih, kjer se je plačevalo jako dobro. Ali vse to je bilo premalo, tičal je do vratu v dolgovih. Ubogi učenjak je radi njih izgubil ugled, dasi on sam ni zapravil ni krajcarja po nepotrebnem in je živel skromno, kar se le misliti more.
Ali nahajale so se tuje roke poleg njega, ki so razsipale brez usmiljenja njegov zaslužek. Za „Neven“ so se oglašali naročniki prvi mesec bolj poredkoma, vedno
je le kapljalo, deževati pa ni hotelo. Neki dan pa je
poslalo novce kar 26 novih naročnikov. Ali to veselje
se je Pacelu brzo skalilo. Še isti dan je prodal radi
draginje glasovit trgovec neki gospej 7 klobukov,
katere je kupila vse za-se. In tako je nosila njena drobna glavica od nedelje do nedelje vsak dan drug klobuček, kar je delalo dosti smeha, morebiti pa tudi zavisti. Pacel si je nabavil polagoma prekrasno knjižnico, v koji so se nahajale nekatere jako redke knjige. Sam mi je zatrdil, da ne da te zbirke ni za 3000 gld. Ali radi dolgov jo je moral prodati do malega v slepo ceno. Tega udarca ni mogel nikoli preboleti. Po razpadu Bahovega sistema se je smel nadejati, da postane
naš ravnatelj. Jaz sem mu to prav iz srca želel. Ali
dvignili so se proti njemu razni kruhoborci, ki so mu
izjalovili povišanje. Jeden izmed njih ga je preganjal
še pozneje, vlada je premestila Pacla radi njegovih
klevet iz Reke v Varaždin. To je bil zanj drugi težki
udarec. Tretji ga je doletel ob času Rauchovega banovanja.

Takrat se je izneveril Pacel samemu sebi; da se izkoplje iz dolgov, preskočil je v tabor magjaronski.
Res, da mu je ta mena koristila, vlada ga je imenovala
šolskim nadzornikom, ali duševni mir mu je takrat
izginil. Gledal je srdito ves svet in sebe samega. Naš
rojak, profesor Tušek mi je pravil, da ga je videl
večkrat na dan, ali vselej tako nasajenega in zlovoljnega, da se ni usodil ga obgovoriti. Starih znancev se je odslej ogibal, novih pa ni maral. Živaril je žalostno sam za-se in pogovarjal se je tudi le še sam s sabo. Prihodke je imel zdaj dobre, ali še zmerom premajhne. Dolgovi so ga pritiskali huje in huje, skrbi so rasle, da ni mogel ni jesti ni spati in te skrbi so ga tudi ugonobile. Ko sem zvedel njegovo smrt, sem se zajokal, kajti sva si bila vedno prava prijatelja. Ta mož je zaslužil pač boljo usodo, nego ga je zadela. Po svojem prvotnem značaju, po svojem zlatem srcu, po svojih sposobnostih in vednostih sodil je Pacel med prvake svojega naroda. Kdor ga je poznaval bolj natanko, moral ga je spoštovati in ljubiti, ako se tudi ni vjemal vselej ž njegovimi nazori. Vsako društvo se je razveselilo, kadar se je prikazal v njem naš predragi Vinko. Ž njim se je bilo res vredno razgovarjati. Znal je kratkočasiti človeka s svojimi šalami in burkami, ali ga tudi poučevati in siliti na premišljevanje s svojimi resnimi pripomnjami, jedernatimi anekdotami in zanimivimi doživljaji. Pacel je slovel po pravici tudi za dobrega pevca in govornika, kojemu je tekla beseda tako zlahkoma, urno in gladko, tako prijetno in logično, kakor da čita kak umeten krasnoslovec poslušalcem iz knjige.

Vatroslav Katkić je zagledal ta svet v Jaski ali
Jastrebarskem, prijaznem trgu med Karlovcem in Zagrebom.

Višje šole je izdelal v Zagrebu. Radi nesrečne
ljubezni ni hotel iti v pravoslovno akademijo, kakor
je prej namerjal, nego si je izvolil duhovniški stan.
Ko je končal bogoslovje, služil je od konca nekje za
kaplana, potem pa se je napotil z deželno podporo v
Prago, da se izuči za gimnazijskega profesorja. Med
Čehi mu je jako ugajalo, tako srečnega se ni čutil nikoli ni prej ni pozneje. Seznanil se je z mnogimi znamenitimi Čehi, občeval je tudi ž njihovimi prvaki, kojim je bil jako po volji veseli in rodoljubni hrvatski Ilir. Češki se je naučil v 4 mesecih, govoril in pisal je ta jezik ročno in s pravilnim naglasom, kakor da bi se bil rodil kje ob Veltavi. Dal se je izprašati iz zgodovine, zemljepisa in narodnega jezika. Izpite je prebil brez težave z zaželjenim uspehom. Vlada ga je poslala na Reko jedno leto prej nego mene. Katkić je bil jako društven človek. Na svetu mu ni bila nobena reč tako zoperna kakor samota. V veseli družbi zabaval je
poslušalce v brezbrojnimi, na debelo opopranimi in
osoljenimi šalami in dovtipi, pa tudi z duhovitimi,
izvirnimi dosetkami in burkami. Nekateri so mu očitali
gizdavost, da se sili povsod v ospredje, da hoče
zmerom sam govoriti. Jaz tega nisem zapazil, dasi
sem občil ž njim vsak dan in često po več ur zaporedoma. On se je vladal tako, kakor mu je bilo prirojeno, po svojem mladeniškem temperamentu. Hliniti
se ni znal, kar mu je mnogo škodilo. Odkritosrčen je
bil do skrajnosti, more se reči z dobrim razlogom,
da še preveč. Pripovedoval je na vsa usta svoje slabosti, ali tako očitno izpoved treba sprejeti vselej cum grano salis: Katkić je bil mnogo bolji nego se je sam sodil. Radi svoje odkritosti zabredel je včasi v velike neprilike,

ki se niso lahko poravnale. Boriti se mu je bilo n. pr. z reškimi kanoniki in z grofom Hohenvartom, kar razložim pozneje bolj natanko. Jaz sem ga ljubil najbolj baš radi njegove iskrenosti (po hrvatskem in slovenskem pomenu te besede). Srce, katero je nosil na dlani, gorelo je vroče za hrvatski narod, za koji je bil vsak trenutek pripravljen dati svoje življenje, gorelo pa je z jednakim žarom tudi za vse druge Slavjane, na vshodu in zapadu, na jugu in severu. Med Hrvati in Srbi ni delal nikoli razlike. Oboji so mu bili jednako mili in dragi, zato so ga tudi oboji čislali in ljubili. Občeval je rad in mnogo s pravoslavnimi popi, ki so dohajali v našo čitalnico, in blagroval je ob vsaki priliki pravoslavce, da smejo tudi v cerkvi častiti svojega Boga na materinskem jeziku. Verska spravljivost in blagohotnost mu je naklonila tudi preiskavo. Po padu absolutizma je rekel v županijski skupščini, da hrvatski sodnik ne bo grešil, ako živeč v vlaških Moravicah hodi ob nedeljah v tamošnjo pravoslavno cerkev. Radi teh besed tožil ga je reški kanonik Vizner, da širi krivoverske nazore. Ali senjski škof Ožegović je bil dober in pameten mož, da ovadba Katkiću ni škodila, toda mnoge sitnosti mu je le prinesla. Ob stoletnici slavnega pesnika Kačića govoril je naš Vatroslav v njegov spomin v reški cerkvi sv. Vida prekrasno, rodoljubno pridigo. Reškim fanatikom se je ž njo silno zameril. Od takrat so ga jeli napadati na ulicah z divjim krikom, psovkami in zabavljivim petjem, dasi se je z Rečani rad pomenkoval tudi po italijanski. Te vedne demonstracije so mu zagrenile življenje v Primorju. Pustivši šolsko službo prosil je svojega zagrebškega vladiko za župnijo in jo tudi dobil. Župnikoval je na

dveh krajih, umrl je, če se ne motim, v Belovaru. Katkić je preložil na hrvatski jezik nemško občo zgodovino, ki se je rabila v gimnaziji. V nemškem izvirniku se čita o boju na Berezini: „Nacli dieser letzten glänzenden Waffentat löste sich die französische Armee auf.“ Katkić je jako obžaloval, da v prevodu ni pristavil k besedam: „po ovom poslednjem slavodobitju —“ vsaj tri klicaje in vprašaje (!!!???). To je bogme
presneto malo sijajna taka zmaga, po kateri se razkropi
vojska ne nasprotnikova, nego zmagalčeva! Ali razun
te gluposti nahajalo se je v naši šolski zgodovini vse
polno še drugih, jednako bedastih podatkov.

Hrvatov sem imel za tovariše iz drugih krajih malo.
Ljubeznjivi, odlični rodoljub Gršković (Bodul z otoka
Krka) je ostal pri nas, žal, le malo časa in viteški Jelačić je prišel k nam šele po odhodu Bahove vojske. Največ hrvatskih profesorjev se je rodilo na Reki, ali Hrvatje so bili le po krvi, žive narodne zavesti ni tlela ne iskra v njihovi poitalijančeni duši. Vendar sem našel med njimi znatne razločke. Najbolj se mi je prignjusil Morasi, ki ga je imenoval neki hrvatski list „dobričino“. Ta dobričina bil je tak modrijan, da za Bahove dobe ni izpregovoril z nobenim učencem nijedne
hrvatske besede. Ko se je Bahovi sistem po oktoberskem diplomu majal in rušil, glasoval je vselej z
ravnateljem Vidicem, da mora ostati nemščina tudi
dalje vladajoči jezik v reški gimnaziji. In ko se je
Ogrom in Hrvatom povrnila starodavna ustava, je ta
„dobričina“ Morasi stopil javno v vrste najhujših italijomanov in kazal o vsaki priliki očitno sovraštvo hrvatskemu narodu in jeziku. Morasi je bil pop, a glavno
načelo mu je bilo: Živi dobro, dokler si živ! Velikanski

njegov trebuh je dokazoval, da mu je to pravilo tudi
teknilo. On je sodil tudi med oduševljene privržence
nauka, da so mazila koristna za obe stranki, za prejemnika in tudi za darovalca, ki kupi ž njimi svojemu
sinu prvi red v mrtvo ceno, za sodček vina ali par
rejenih gosk. Brez preveličavanja se sme trditi, da je
spadal Morasi med najslabše učitelje na Hrvatskem in
vendar ni imel v službi nikoli nobene neprilike.
Došla mu ni od nikoder nobena graja; dobil je naposled lepo pokojnino, kakor da je izvrševal svoje
dolžnosti povse redovito, brez zmote, napake in maroge.
Sploh sem opazil to še večkrat, da so učitelji, ki niso
v šoli nikoli nič razlagali nego velevali učencem le
„von da bis da“, živeli mirno, od nobene strani nič
nadlegovani, dokler jih je čez 30 let za ta strašni trud
doletela mastna pokojnina. Dale bi se pisati ostre
zabavljice o tem predmetu, ali čemu? saj pri nas ne
bi nič koristile.

Rečan Mihić je učil krščanski nauk najprej v gornji,
potem v dolnji gimnaziji, ker je znal bolje italijanski
nego nemški. Niti on ni govoril z dijaki nikoli hrvatski
do l.1860., ali narodnega jezika pravzaprav ni sovražil,
hotel je izpolnovati le željo svojih predstojnikov. Kaj
čudno je sodil o magjarščini. Imel jo je za nekako
slavjansko narečje, v koje so zatrosili Turki mnogo
svojih besed. Pisatelja Kurelca je smatral za prvega
korenjaka med Hrvati. Dejal mi je večkrat, da ne bi
bil zavladal nikoli absolutizem in nemški jezik, ako
bi se mu bili vsi tako junaško postavili po robu kakor
Kurelac. Ko pa sem vprašal Morasija, kakov človek
je ta glasoviti Kurelac, odgovoril mi je zaničljivo: „Er
ist ein Lump, denn er hat nichts!“ Mihić je učil v višjih

razredih tudi italijanščino. Ko so ga prosili dijaki, da bi jim svetoval, katere laške knjige naj čitajo, nasmehljal se jim je skrivnostno in velel: „Moj svet je ta, da ne čitajte nobenih knjig razun šolskih. Tudi jaz sem hrepenel po čtivu, pa kaj mi je to hasnilo? Več ko sem bral, huje se je vznemirjala moja duša. Že
mi je pretila nevarnost, da izgubim vso vero. Vrgel
sem še o pravem času vse knjige od sebe in od takrat
se mi je začel zopet vračati dušni mir. Čitajte torej
samo šolske knjige, v njih najdete vse, karkoli boste
potrebovali v življenju.“

Profesor Rubesa ali Rubeša je učil dečake nižje
gimnazije. Bil je pohleven, ljubeznjiv možiček, ki je
zaslužil bolj nego Morasi pridevek „dobričina“. On ne
bi bil mogel razžaliti ni muhe. Rubeša je mnogo
molil in delil obilo dobrot revežem. Vsi znanci so ga
smatrali za izgled prave pobožnosti. Baš zato je bil
prijazen proti vsakomur, tudi proti drugovercem in malopridnežem, ki so se mu rogali. Nekoč smo se pomekovali vpričo njega o celibatu. Kolega Katkić je bleknil: „Da se odpravi ta zapreka, našel bi si jaz v 14. dneh nevesto, kaj pa Vi, gospod Rubeša?“ Ta se zasmeje in veli: „Bog ve, če ne bi obšla taka skušnjava tudi mene. Duhovnik mora živeti pri tujih ljudeh, ki mu
ostanejo vedno tujci, čeprav so mu po krvi sorodniki.
Ta družba misli le naše, na svojo korist, na dedino,
ki jo čaka, kadar ji gospod umre. Ljubezen in spoštovanje mu le hlini, kajti ljubi in spoštuje samo njegov imetek. Duhovnik le predobro čuti, da pase in redi sebičnjake mrzlega srca in podle duše, ali si ne more pomagati. Ako si prebere, priđe lahko še hujim ljudem v kremplje.“ Vsi smo se čudili in ploskali tem besedam,

ki so se nam zdele tem važneje, ker jih je izustil duhovnik tako vzorne nravnosti. Rubeša je imel brata, ki je bil zdravnik na Reki. Ko sem zbolel, poslal je tega doktorja ravnatelj k meni, da vidi, kaj mi je. Mene je ta drzka radovednost tembolj ujezila, ker v bolezni ne kličem nikoli zdravnikov na pomoč. Ko pride Rubeša k meni in stopi k postelji, naredil sem to, kakor tisti lev, s katerim se je hotel bojevati preslavni vitez Don Kihote. Vsi zdravniki reški so se krohotali, ko jim je tožil Rubeša „razžaljenje“, s kojim sem ga pozdravil.

Med mojimi tovariši sta se nahajala še dva Rečana,
brata Akurtija, starši je bil pop, mlajši posvetnjak.
Oba sta predavala prirodne znanosti in računstvo; pop
je prebil izpite in so ga potrdili za vso gimnazijo,
mlajši je bil brez izpita in skoro brez upanja, da bi
ga napravil. Živaril je neizrečeno borno. Iznenada se
mu naključi sreča, o kateri se mu ni moglo niti sanjati.
Katoliški škof Skaderski je prosil avstrijsko vlado, da bi
mu poslala kakega učitelja za šolo, katero misli ustanoviti. Od Klemana pride po dr. Jarcu vprašanje ravnateljstva reške gimnazije, če morda ve za kakega sposobnega učitelja, ki bi hotel iti služit v turško Albanijo. Vidic se domisli precej ubogega Franca Akurtija, ki ni čisto nič okleval nego se je odpeljal menda še isti
mesec proti Skadru. Od avstrijske vlade je dobil napotek, da mora poučevati albanske otroke tako, da bodo
znali v nekoliko letih dobro govoriti in pisati — po
nemški! Bahovo vlado je obsedel res nemški demon.
Najrajši bi bila ves svet ponemčila. Hrvatski mornarji
in tržaki so hoteli osnovati v Carigradu hrvatsko čitalnico, ali zdajci jim dojde od avstrijskega poslanca
strogo poročilo, naj si prepode iz glave take panslavistične

nakane. Ako bi se radi kje zbirali in zabavljali, naj si ustanovijo nemško društvo. Nekaj takega
sem čital tudi v „Augsburger Allg. Z.“ v nekem dopisu
iz južno-ameriške republike Čile. Akurti je povedal
precej skaderskemu škofu, kako šolo hoče imeti Avstrija
v Albaniji. Škof se je na vse grlo zasmejal in dejal:
„Kaj še ni dosti teh neumnosti, ki jih dela vaša vlada
doma? Misli jih zanesti tudi k nam, ali se strašno moti,
če nas ima za tako prismojene, da jo bomo poslušali
in posnemali. Jaz snujem šolo za albanske otroke,
da se nauče v njih svoj materinski jezik čitati in pisati,
objednem pa tudi krščanskega nauka in nekoliko računstva. Za nas bi tu bilo pametneje, da se učimo
laški ali turški jezik nego vašo nemščino, katere čisto
nič ne potrebujemo.“ Akurti je živel že več let v Skadru.
Albanske mladine ni mogel dosti prehvaliti, kako da
je nadarjena in pridna. Dečaki so se naučili vseh črk
latinske abecede precej prvi dan! Udobnosti pa je
našel v Albaniji tako malo, da si je moral sam postiljati, prati in kuhati. Plačilo mu je teklo dobro, posebno od takrat, ko ga je začel jemati s sabo francoski konzul za tolmača, kadar je popotoval v Črno goro ali v staro Srbijo. Čuvši, da se je Bahova vladavina sramotno zrušila in se Hrvatom ustava povrnila, ni maral več ostati v divji Albaniji, prišel je zopet na Reko. Ko je županijska skupščina volila uradnike, izbrala si je Franca Akurtija menda za sodnika. Od konca so ga imeli vsi rodoljubi za silnega narodnjaka, pozneje pa je izstopil iz neodvisne narodne stranke in se pridružil z dušo in telesom vladinovcem. Jeli še živi, ne vem, ker se nisem brigal za njegovo usodo kakor ne on za mojo. Dunajska vlada je hotela Zagreb

in Reko najprej ponemčiti. Zato ni čudo, da se je nabralo toliko slovenskih učiteljev v reških šolah. To že vemo, da si je izvolil Bah baš Slovence za glavno
orodje germanizacije in slovenske učitelje za glavne
zasadnike nemške „kulture“. Vpraša se, ali so bili pa
za tak posel tudi sposobni? Z opravičenim ponosom
lahko odgovorim, da ne. Na gimnaziji nas je bilo v
Bahovi dobi 7 rojakov. Ravnatelj Vidic je bil res ponemčen birokrat, ali simpatij za nemško narodnost in
propagando bi bil človek zaman iskal v njegovem srcu,
ki je gorelo za Francoze in prvega Napoleona. Izmed
profesorjev smo trije: Božič, Mahnič in jaz odločno
črtili in preklinjali Bahove namere, po nemški smo
poučevali mladež, kolikor smo morali, nemštvu nismo
dobili in nismo hoteli dobiti nobenega prijatelja. Ostali
trije niso bili ravno prisilni narodnjaki, izdajalci pa
tudi ne, nobeden njih ni delal propagande za nemški
občevalni jezik in sploh za nemško hegemonijo.
Hrvatski se niso učili, ker ni bilo treba. Precej po
oktoberskem diplomu pa so se lotili hrvaščine tako
čvrsto in uspešno, da so jo ob letu že povse dobro
govorili. Samo jednega iz te trojice smo imeli za pravega nemškutarja, ker si je naročil zlobno dunajsko
„Presse“ in še s svojim bratom ni govoril slovenski
nego vedno le po nemški. Ali to in druge take neumnosti je počinjal samo iz strahu, da se ne zameri
dunajski vladi. Ko se je po oktoberskem diplomu
nehal bati, učil se je tudi on prav rad hrvatski in je
pristopil očitno k narodni stranki. Glasoval je večkrat
z drugimi rodoljubi, da treba reško gimnazijo pohrvatiti, čeravno se je ravnatelj po vsej svoji moči
upiral tej preosnovi. Lahko bi se priseglo, da niti on

ni pridobil nemštvu nijednega dijaka. Naj povem katero še o kolegah Božicu in Mahniču. Z Božičem sva
si bila součenca v ljubljanski gimnaziji. Znal je izvrstno vse predmete, posebno pa se je odlikoval v
latinščini. Latinski jezik ga je tako veselil, da je prečital vse njegove klasike, nekatere že v gimnaziji.
Prisvojil si je Ciceronov slog in jezik tako korenito,
da v tem znanju najbrž ni bilo nikogar v vsej monarhiji, ki bi se bil mogel ž njim kosati. Ali Božič ni bil le odličen Latinec, ampak tudi vzoren človek, vzoren
rodoljub in vzoren duhovnik. O njem se je moglo
trditi po vsej pravici: Non est macula in corde ejus.
On je bil tip poštenega, tankovestnega, odkritosrčnega
Gorenjca. Ponižen kakor le malokdo je znal združiti
s pohlevnostjo možatost in ponos. Nikdar v svojem
življenju se ni hlinil, dobrikal ali prilizoval. Vse je
hotel doseči le z zaslugami, brez njih mislim, da ne bi
bil sprejel niti nebeškega kraljestva. Na Reki je služil
samo jedno leto, potem se je odvezel na Dunaj, da dovrši
svoje študije in se da izpitati. Z Vidicem sta si dopisovala ali, kar je značilno za oba, ne po nemški nego po latinski. Pred prihodom na Reko je Božič kaplanaril.
Kakor mnogi duhovniki je imel tudi on vlažno stanovanje, ki je silno škodilo njegovemu zdravju, da je skoro popolnoma oglušil. Na Reki se mu je od konca
sluh zboljšal, čez nekoliko mesecev pa je bil zopet
gluh in ta gluhost je zakrivila, da je moral odreči se
učiteljstvu, za katero je bil kakor ustvarjen. Urejal
je pozneje glasilo slovenske stranke v Celovcu, v kojem
je bičal nemško samosilje. Kmali se je zameril vsej
nemški gospodi, ki ga je izročila tudi sodišču. Božič
je trpel vse preganjanje, udan v voljo božjo, z mirnim

srcem in veselo zavestjo, da ni deloval zaman za svoj
neskončno ljubljeni slovenski narod. Umrl je kakor
resničen pravičnik smehljaje se in proseč Boga milosti
za uboge Slovence. Počivaj v miru, draga krščanska
duša! Bodi ti lahka slovenska zemlja, presrčna tvoja
ljubljenka!

Lovre Mahnič je veliko bolj znan Hrvatom nego
svojim slovenskim rojakom. Slavni hrvatski romanopisec
Šenoa je priobčil njegov vekopis z naslovom: „Prijatelj
Lovro“. Od prirode je prejel Mahnič presijajne darove,
moglo bi se skoro reči ženijalnost. Mladi duh mu je
letal predrzno nebu pod oblake, dokler mu perotij niso
obtežili prozajični dolgovi. Rodil se je v bedni kmečki
koči in revščina ga je spremljevala do groba.
Večkrat bi jo bil lahko premagal in prepodil za vselej,
ali držalo se ga je kakor senca nesrečno svojstvo, da
mu noben denar ni nič zalegel. Danes je dobil 50 gld.,
čez 10 dni ni imel ne krajcarja. Često smo ugibali, na
kaj da troši svoje prihodke, ali nismo mogli pogoditi
uganke. Morda so ga skubla dekleta, dasi nismo
nikoli zapazili, da bi bil posebno navezan k ženskemu
spolu. Učil se je v ljubljanski gimnaziji tako marljivo
ne le šolskih predmetov nego tudi tujih jezikov in višje
znanosti, da so trdili vsi vrstniki njegovi: „Dijak Mahnič
zna in ve več nego njegovi profesorji.“ Pohajal je
več let vseučilišče dunajsko in praško, potem pa še
paduansko, v kojem je poslušal znamenitega jezikoslovca
Askolija. Povsod so ga nadlegovale iste skrbi, kje bi
ujel kaj novcev. Dobil je lepo državno ustanovo, ali
zadoščala mu je komaj za nekoliko tednov. Da se
izkoplje iz dolgov, hotel se je naposled bogato oženiti.
Dvakrat je bilo kazno, da se mu posreči, ali obakrat

mu je zaprl pot kak nasprotnik, ki ga je pahnil nazaj
v obupno uboštvo. Imel je sploh mnogo sovražnikov
radi svoje nebrzdane prepirljivosti in zadirčnosti. Prepiral se je rad z vsakim človekom in za vsako malenkost po cele ure, če mu ni pobegnil. Znal je spretno
z vsakovrstnimi sofizmi loviti in uganjati sobesednika.
Mahniču se ni prišlo nikoli do konca. To je izkusil
tudi naš ravnatelj. Ta mož je postopal včasi s suplenti
tako zaničljivo in napuhnjeno kakor da so njegovi sužnji.
Če jih je prišel v šolo poslušat, kako razlagajo in izprašujejo, našel je brzo kako napako v njih metodi in jih potem grajal in ošteval često brez pametnega razloga. Tako je žalil po krivem tudi Mahniča, ali ta pot je zadela kosa ob kamen. Mahnič je sestavil doma
12 točk, katere je prinesel Vidicu v pisarnico, da jih
ondi razpravljata. Prva točka se je glasila: Kake pravice imajo ravnatelji do suplentov? Druga: Ali sme ravnatelj krasti učitelju ugled vpričo učencev ali drugih
ljudi? Tretja: Koja metoda je najbolja za mrtve,
koja za žive jezike? itd. Že prve tri točke sta obravnavala in rešetarila celo dopoludne in še nista končala tretje, ko je prinesel šolski služabnik luč. To je
bilo konec maja, Vidic v taki dobi navadno ni rabil sveče.
Tudi zdaj je ni maral, nego je vzel klobuk in jezen
pobegnil. Drugi dan se prikaže Mahnič zopet v pisarnici, da bi razpravljala z ravnateljem konec tretje točke in se lotila potem četrte. Vidic ves divji plane
kvišku in zakriči: „Gehen Sie zum Teufel mit Ihren
Punkten!“ Ker so prišli takrat v pisarnico nekoji drugi
učitelji, se je Mahnič umaknil, ali je potem še večkrat dražil in kačil ravnatelja s svojimi točkami: Proti meni je dejal Vidic, da z Mahničem ne bi hotel služiti

in če bi mu vlada tudi nobene pokojnine ne dala. Mahniču pa se je kar obraz svetil od zadovoljnosti,
da je ukrotil starega sitneža. Res si je priboril mir s
svojo nadležno sofistiko. Od takrat ga ni šel Vidic
nikoli več poslušat, nikari da bi ga bil nadlegoval radi
metode. Z Reke se je preselil „prijatelj Lovro“ v Osek,
dokler ga je potrdil minister za pravega profesorja
spletske gimnazije. V Oseku si je nakopal ameriški
dvoboj in hude pravde, vse radi ljubezni in ženitve.
V Spletu pa ga je treščila ljubezen v obup in ugonobila. Prerezal si je na roki žile, da mu je odtekla kri. Sama sta se umorila nekoliko pozneje še dva druga
moja tovariša: jeden — B. se je obesil, drugi — P. se
ostrupil. Vsakdo vidi, da so društvene razmere morale
biti skrajno žalostne in okužene, da so se mogla dogajati taka grozodejstva ...

V italijanski realki se je učil tudi že nemški jezik.
Tudi na tem zavodu so služili Slovenci: ravnatelj
Markovič, učitelj Fatur in morda še kateri, ki se ga
več ne spominjam. Markovič je bil nadzornikov součenec in prijatelj. Tudi on je strogo obsojal ves Bahov sistem, smatral ga je za največjo nesrečo, ki se je mogla
navaliti na Avstrijo in njene narode. Srce mu je gorelo
za pravico in torej tudi za slovenstvo in hrvatstvo.
Gospod H. Dolenec je pisal v nekem slovenskem listu,
da sodi Markovič med najplemenitejše ljudi, koje je
spoznal v svojem življenju. Tako trdim tudi jaz in
vsakdo, ki je občeval ž njim in spoznal bolj natanko njegovo blago dušo.
V šolah so nas učili, da se nagiblje človek bolj k slabemu, nego k dobremu. Ali
to pravilo ima izjeme. Ravnatelj Ivan Markovič, duhovnik Božič, profesor Žepič i. dr. so se nagibali

vsigdar samo k dobremu. Ni z besedo, ni z dejanjem
niso mogli nikomur škoditi, nikogar razžaliti, nego so
hoteli vedno le koristiti svojemu bližnjiku. Po vsem
tem se lahko povzame, da je bil tudi ravnatelj Markovič popolnoma
nepripraven in nesposoben, da bi pospeševal grde namene Bahove. Isto velja tudi za
učitelja Faturja, ki je bil čudna, zelo tuja prikazen v
slovenski naselbini na Reki. Rodil se je nekje na južnem
Kranjskem. Ko je zdelal gimnazijo, je zapazil, da se
ni naučil ničesar, kar bi mu moglo koristiti. Živel je
potem v Trstu in na Reki ter se izuril tako korenito
v laškem in francoskem jeziku, da so ga smatrali
često za rojenega Laha in Francoza in menda se je
včasi tudi sam delal Laha ali Francoza. Čitajoč pridno
nemške knjige in časnike osvojil si je tudi ta jezik.
V obeh mestih je poučeval v privatnih zavodih, dokler
je dobil stalno službo v mestni realki na Reki. O teh
študijah in trudih pa je slovenski svoj jezik ne le
povse zanemarjal, ampak ga sčasoma malo ne pozabil.
Saj jaz ga nisem mogel nikdar napotiti, da bi govoril z
mano po domače. Dejal je, da spoštuje slovenski narod
in jezik, ali govorice naše da se je odvadil. Delal
bi v njej toliko napak, da bi ga moralo sram biti,
zato občuje z ljudmi rajši tako, kakor mu je laglje:
po laški, francoski ali nemški. Najbolj je ljubil francoščino in
se navzel tudi vseh političnih nazorov, koje
je našel v francoskih novinah in knjigah. Po Francoskem
je tudi popotoval in se mudil dalje časa v Parizu. Nemcev
Fatur ni ljubil, velikonemške težnje so se mu zdele
smešne in glupe, po njegovi misli so Nemci svojo svetovno vlogo
doigrali z vestfalskim mirom. Iz globočine
svojega francoskega srca je črtil Baha in ves njegov

sistem pa tudi vojaščino, tajno policijo, žandarmerijo.
Isto tako je zaničeval cerkev in duhovščino, bil je, da
povem ob kratkem, z dušo in telesom francoski liberalec.
Plačo za svojo službo je dobival od mestne občine.
Bila je tako borna kakor naša, ki smo bili državni
uradniki. Kolera mu je pomogla, da si je zboljšal
svoje financije. Glavni predmet, ki ga je razlagal v
šoli, je bila kemija, ta znanost ga je tudi najbolj
veselila. Ko je začela 1855. l. razsajati po mestu kolera,
se je domislil in zvaril iz raznih kemikalij nekako
zdravilo, ne vem ali mažo ali tinkturo ter jo začel
ponujati bolnikom. Brzo se je razširil glas, da Fatur
ozdravlja kolero. Mnogi bivši bolniki so to potrdili. Z
bližnjih in dalnjih krajev so vreli ljudje k njemu, da
bi jim pomogel. V nekoliko mesecih si je zaslužil
več tisočakov. Pravi zdravniki so ga tožili, očitaje mu
sleparstvo in šušmarstvo, ali mu niso mogli priti do
živega. Bilo je preveč znatnih prič, ki so ga zagovarjale,
med njimi tudi višji duhovniki, katere je bojda izlečila
njegova maža ali plaža. Čedalje hujši napadi so ga
naposled prestrašili, da je zaprl svojo lekarno, ali
tisočaki so mu le ostali in mnogo hvaležnih meščanov
ga je častilo in poveličevalo za svojega rešitelja. Jaz
sem občeval s Faturjem do 1862. l. Počil je glas, da se
pohrvati razun gimnazije tudi realka in glavna šola.
Fatur me neki večer sreča in veli zaničljivo: „Also von
nun an werden wir ca ca (po reski čakavski = što)
vortragen müssen.“ Jaz se zaderem srdito: „Tudi ca ca
ima na Reki več pravice, nego vaš prokleti koša
koša (= cosa?).“ Njegovo zlobno roganje me je tako
ujezilo, da ga od takrat nisem nikoli več pozdravil,
nikari nagovoril. Zdelo se mi je, da je pokazal šele

zdaj svojo pravo nenarodno lice in da je prej samo
hlinil spoštovanje do našega jezika in naroda.

Dunajska vlada je bila nakanila na Hrvatskem vse
šole ponemčiti. Ali začetnih se ni mogla precej lotiti
že zato, ker ni imela dovolj učiteljev. Na Reki je bila
glavna šola italijanska, ker jo je osnoval in vzdržaval
laškutarski magistrat. Ali učitelje je moralo sprejeti mesto
samo take, ki so bili po volji vladi, ki so znali
tudi nemški in ne le italijanski. Trebalo je seči
zopet po Slovencih. Skoro vsi učitelji glavne šole so
bili našega rodu. Ravnatelj Škrjanec ni baš slovel po
svoji učenosti, hodil je menda samo v nižje latinske
šole. Služil je prej v vojakih, ravnateljstvo je zasačil
s protekcijo. Drugače ni bil napačen človek. Svojo
službo je opravljal vestno in natančno, meščani so ga
od konca pisano gledali, ali so se sčasoma pomirili in
ga celo hvalili. Prvo leto sem menil, da je Škrjanec
hud nemškutar, ker mu ni prišla iz ust nikoli nobena
narodna. Drugo leto sva se sošla sama v neki krčmi
na kmetih. Pogovarjala sva se gotovo dve uri in ves
ta čas ni zinil nobene nemške. Tožil mi je po slovenski,
kolike skrbi ga tarejo radi velike rodbine in beraške
plače. Mesto je bilo ravno tako skopo in umazano
kakor država, kojo je posnemalo. Tudi ta mož je
obsojal Bahov ponemčevalni sistem in dejal: „Živel sem
dolgo na Laškem, pa sem se uveril, da se na svetu
prav lahko prebó brez nemškega jezika. Celo oficirji
nemškega rodu so se pomenkovali tudi med sabo često
po italijanski. Zakaj ne bi veljal in vladal tudi v slavjanskih
deželah narodni jezik?!“ Torej tudi ravnatelj
Škrjanec ni bil pripraven za Bahove namene! Morebiti
je govoril tako iz društvene ugodljivosti, vedoč, da

sem rodoljub. Ali pravi nemškutar ne izusti nikoli teh
besed, razun če je objednem ud tajne policije, ki
hoče zvabiti človeka v zabavljanje zoper vlado in naredbe njene.
Še manje nego Škerjanec pa so se vnemali
za Bahove bedastoče drugi učitelji glavne šole, sami
mladi, pametni in nadarjeni možje, ki so se začeli
učiti hrvatskega jezika precej po oktoberskem diplomu, ko
jih ni priganjala na to še nobena sila in se niso nehali
učiti niti potem, ko so vedeli, da tudi pod hrvatsko
vlado ostane mestna glavna šola italijanska. Kleman
se je torej prav korenito osramotil in prevaril, poslavši
na Reko slovenske učitelje, da bi tlačanili nemški propagandi.
In kar velja za te, velja, sploh za vse slovenske
učitelje, ki so služili ob času absolutizma na Hrvatskem.
Nobenemu se ni moglo po pravici očitati, da sovraži
in preganja hrvatski jezik in razširja v mladini simpatije
za Nemce in njihovo govorico. Brez razloga je letel
sum na Vurnerja, Turina in Tušarja, da so Bahovi
podrepniki. Njih jedina napaka je bila ta, da niso
znali hrvatski. Jezika bratskega naroda pa se niso učili
zato, ker ni bilo treba. Zadržavala jih je glasovita vis
inertiae in za silo se zdeluje na Hrvatskem tudi s
slovenščino, v koji so bili vsi trije dobro izurjeni.
Ravnateljev Vidica in zagrebškega Premrua ne bom
branil Oba sta bila zakrknjena nemška birokrata,
vajena nemškemu uradovanju in pogovoru. Ali nemškutarski
fanatizem se niti njima ne more očitati, saj
Vidicu nikakor ne. Dejal je večkrat: „Hrvatje imajo sto
pravic, da zahtevajo za vse svoje urade in šole narodni
jezik. Ali ja? pa vendarle ne morem glasovati, da bi
se pohrvatila reška gimnazija, ker izgubim potem
službo in kruh.“ Premru je bil hrvaščini bolj sovražen.

Bledlo se mu je, da še ni dovolj razvita, da bi se
mogla rabiti s pridom v gimnaziji in kvasil je o vsaki
priliki, kako silno so se povzdignile na Hrvatskem
srednje šole, odkar je zavladal v njih nemški jezik.
Da je poznal mogočni paša Švab reške učitelje, razsodil bi bil o njih tako-le.
Ravnatelja Markoviča, Božiča,
Mahniča in mene bi bil uvrstil brez dvojbe med kozake,
Faturja razglasil za puntarja zoper vlado in cerkev,
vse druge pa postavil med maroderje. In tako bi bil
moral po svojem načelu postopati tudi v drugih krajih.
Povsod se je nahajalo med Bahovimi huzarji največ
maroderjev, povsod pa tudi nekoliko kozakov, ki so
vladna kola zavirali. Le Fatur je bil samo jeden, drug
se nihče ni predrznil zaničljivo gledati našo soldatesko
in celo našo duhovščino.

Zdaj pridejo na vrsto moji nemški tovariši. Nemški
profesorji in uradniki sostavljali so elito Bahove huzarske
vojske. Jedro so ji bili vsekako Slovenci, ali srce in
duša tega jedra so bili rojeni Nemci, jedini pravi
zastopniki Bahovega absolutizma in Bahove germanizacije.
Videli bomo, da v njihovem taboru ni vladala
sloga. Nahajali so se v njem učitelji, ki so priznavali
jednakopravnost vseh narodov in so glasovali s
slavjanskimi rodoljubi vred, da treba reško gimnazijo pohrvatiti.
Bilo je poleg njih tudi fanatičnih nemških agitatorjev,
ali vsi so bili udarjeni s takimi napakami, da je moral
ostati ves njihov trud brezuspešen. Starosta vseh
profesorjev naše gimnazije, izprašanih po novem zakonu,
je bil znameniti učenjak doktor Lorenc. Rodil se je v
Lincu, uk svoj je dovršil na Dunaju in je bil v tem
mestu vsaj jedno leto tudi gimnazijski učitelj. Prišedši
v hrvatsko Primorje, je bil jako zadovoljen s prilikami,

koje je našel tu za svoje študije. Lorenca štejejo
strokovnjaki zdaj med prve naravoslovce avstrijske monarhije.
Priobčil je ogromno število spisov, manjših, večjih in
tudi prav velikih. Vseh je preko sedemdeset. On je
prvi znanstveno proučeval hrvatsko Primorje. Preiskal
je korenito ves kvarnerski zaliv, njegove bregove, vse
bližnje otoke in tudi morsko dno. To delo ostane za
vse veke važno za natančno poznavanje hrvatske zemlje.
Tod se je širila stara Liburnija. Evo, zakaj si je Lorenc,
ko ga je povzdignila vlada v plemenitaški stan, izvolil
pridevek: Ritter von Liburnau. V gimnaziji je
predaval naravoslovje in modroslovno propedevtiko, iz
kojih dveh predmetov je prebil tudi izpit. Vprašal sem
ga nekoč, kako sodi o naših dijakih, če mu se ne
zde mnogo slabši od nemških, koje je poučeval v
Dolenji Avstriji. Odgovoril mi je: „V psihologiji in logiki reški dijaki niso kos nemškim, v naravoslovju pa jih pretekajo jako na daleč. Nemške dečake je po večini
priroda kaj malo zanimala, dočim Primorce ta predmet
najbolj veseli izmed vseh, razun narodnega jezika. Od
konca je obavljal Lorenc ves goreč svojo službo, delal
je več, nego mu je nalagala dolžnost. Ali razne bridke
izkušnje so mu ohladile ta službeni žar. Na Dunaju
je šel k Klemanu in ga vprašal skromno, če bi bilo
zanj kako upanje, da bi postal na kaki gimnaziji
ravnateljem. Vsi drugi vrstniki njegovi so že dosegli
to povišanje, on je pa še vedno le boren učitelj v tuji
deželi. Kleman se namrdne in mu veli z mrzlim, trdim
glasom: „Naredite izpit iz filologije, pa bodete potem
kmali ravnatelj!“ Ta odgovor je veleznačilen za tega
brezsrčnega renegata. Lorenc je takrat že častno slovel
v učenem svetu za imenitnega prirodoslovca, ki je z

izvirnimi in zanimivimi spisi obogatil znanstveno
literaturo, in zdaj pa se zahteva, naj se nauči še grški
in latinski, drugače mu ostane službena pot zaprta!!
Po vsem ostalem svetu so se takrat naravoslovne vede
že priznale za jedro in cvet novodobne prosvete, samo
v Bahovi Avstriji se jim je odrekla vrednost in
jednakopravnost z drugimi znanostmi. Odslej je Lorenc še
dalje izpolnjeval dolžnosti svojega stanu ali
brez usrdnosti in oduševljenja, trudil se je samo toliko, da ga
niso mogli grajati ali zapoditi. Že precej od konca
svoje službe je spoznal, da mu ostane nemško
predavanje brezuspešno, ako se ne bo prelagalo na tisti
jezik, ki ga dijaki najbolje razumejo, na hrvatski.
Izbral si je torej za prevodnika učenca, ki je razumel
dobro nemški, objednem pa znal korenito svoj
materinski jezik. In tako je Lorenc razlagal kak oddelek iz naravoslovja in potem ga je preložil součencem precej
njegov tolmač na hrvaščino. Žal, da drugi nemški profesorji niso posnemali izgleda Lorenčevega, zato so se pa dijaki pri njih tudi kaj malo naučili, dočim so pri
Lorencu ne le povoljno nego uprav sijajno napredovali.
Ali doktor Lorenc se je tudi sam učil hrvatskega jezika,
kajti ga je nujno potreboval za svoje znanstvene študije.
Preiskajoč kvarnerski zaliv in njega bregove moral je
imeti često pomočnike. Jemal jih je izmed primorskih
kmetov, ribičev in mornarjev, ki so znali le slabo ali
pa tudi nič italijanski. Ker je bil bistrega spomina in
sploh odlično nadarjen, prisvojil si je brzo glavna
pravila hrvatske slovnice in občeč z narodom si zapomnil
toliko besed, da je mogel brez težave zdelovati po
hrvatskem Primorju. S politiko se je Lorenc malo bavil,
samo to vem, da ni odobraval Bahovega sistema.

Po oktoberskem diplomu se dolgo ni vedelo, kako se
izpremeni reška gimnazija. Gotovo je bilo samo to,
da nemščina vsekako izgubi v njej svojo vlado. Hrvatska
narodna stranka je soglasno zahtevala, da jo treba
brez odlaganja pohrvatiti. Reška gospoda pa je želela,
da bi zavladala v njej italijanščina, ki je životarila
dozdaj dosti borno skoraj le v prvih dveh razredih. Imeli
smo več sej, v kojih se je presojalo in pretresalo to
jezikovno vprašanje. Velika večina učiteljskega zbora
je bila narodna. Sostavljali so jo vsi slovenski in
hrvatski profesorji razun dveh Rečanov: „dobričine“
Morasija in kateheta Mihića. Nam so se pridružili tudi
Nemci Lorenc, Penc in Mezmer. Italijanščina ni dobila
v zboru nobenega privrženca. Vidic in oba Rečana so
glasovali, da ostani gimnazija nemška, kakoršna je
bila dozdaj. Vsi drugi pa smo zahtevali v njej vlado
hrvatskega jezika. Ravnatelj se ni mogel prečuditi,
kako moreta glasovati za hrvaščino Lorenc in Penc
(Mezmer je dobil takrat službo na nekem nemškem
zavodu), ki izgubita po taki izpremeni svoj kruh. Ali
ta dva nemška poštenjaka se nista brigala za svojo
korist ali škodo, dala sta se voditi le čutu pravičnosti.
Zaslužila sta si časten spomin z zgodovini hrvatske
šole. S svojim viteškim vedenjem sta Bahov nesramni
atentat na hrvatsko narodnost huje osramotila in obsodila
nego vsi hrvatski govorniki, ki so ga preklinjali
v zagrebškem saboru. Bistroumni Vidic je čutil bližnji
konec ponemčevalne dobe, pa je prosil za pokojnino
in jo dobil. Začasnim namestnikom mu je postavila
vlada doktorja Lorenca, ali tudi on se je začel kmali
pripravljati na odhod. Pozvali so ga na Dunaj in mu
dali precej dobro mesto v ministerstvu. Sodil je vsekako

med najbolje njegove uradnike. V naravoslovju ima v
Avstriji zdaj odločujočo besedo, z znanstvenimi spisi
svojimi pa si je pošteno pritrudil brezsmrtnost svojemu
imenu in svoji slavi.

Penc se je rodil na Tirolskem v nekdanji slovenski
naselbini Windisch-Matrei. V Insbruku so mu součenci
dostikrat nagajali, da ni Nemec nego Sloven — Windischer.
Zatrdil mu je tudi neki jezikoslovec, da njegovo ime ni
nemško nego bo najbrž slavjansko, kajti so v sedanjem
trgu Wind.-Matreiu brez dvojbe stanovali nekoč Slovenci.
Penc se je zavedal vedno za naslednika slovenskih
pradedov. Če ga je kdo vprašal za narodnost, odgovoril
je vselej: „Po jeziku sem Nemec, po krvi in izviru
najbrž Slovenec.“ Njegovo sočutje za Slavjane in
slavjanske jezike je po takem povse naravno. Na Reki je
občeval največ z mano. Kadar je šel iskat cvetlic in
zeli za šolo — bil je tudi on naravoslovec — spremljal
sem ga vselej jaz in sem si pridobil na teh izprehodih
vsaj nekoliko pametnih pojmov o botaniki. Često sva
šla zajedno v kako kmečko krčmo južinat in pretresat
politična vprašanja. Penc je zametal in črtal Bahov
absolutizem pravzaprav despotizem ravno tako odločno
kakor jaz in vsi slavjanski rodoljubi. O verskih
rečeh pa ni govoril rad, zdele so se mu prazne. V
tem se je jednačil malo ne z vso nemško inteligenco.
Nemci se bahajo, da se nahaja prava notranja pobožnost
samo v njihovem narodu. Jaz sem poznal mnogo
omikanih Nemcev, ali nisem zasledil v nijednem te
pobožnosti. Penc si je zapomnil mnogo hrvatskih besed
že v Bahovi dobi. Po oktoberskem diplomu se je začel
učiti tudi slovnice. Ali na Reki še ni mogel govoriti
po hrvatski. Midva sva se pomenkovala vedno po

nemški, znal je precej dobro tudi italijanščinc.
Prebivanje med Hrvati mu je tako ugajalo, da je ostal
med njimi tudi potem, ko se jim je vrnila ustava in
samouprava in se je reška gimnazija popolnoma pohrvatila.
Narodni jezik mu zdaj ni delal prehudih težav. Še
bolj mu je deželna vlada službo olajšala, ko ga je poslala
za učitelja v ponemčeni Osek. Tam se je tudi oženil.
Radi rodbinskih sitnostij se mu je Slavonija pristudila.
Moledoval je za premeščenje i zagrebško i dunajsko
vlado. Prošnje so mu ostale dolgo, dolgo neuslišane.
Naposled ga je poslal ban nazaj na Reko, ali se ni
čutil v njej več tako srečnega kakor nekdaj. Slabo voljo
si je preganjal s pijačo, pri koji je prepeval rad: Trema
Bisancio itd. Čez nekoliko let je umrl. Jaz sem uverjen,
da med Hrvati ni ostavil nobenega sovražnika.

Mezmer. Tudi Mezmer se je porodil nekje na
Tirolskem. Da je bil plemenita duša, dokazuje dejstvo,
da so se mu prav v srce smilili vsi zatirani narodi.
Po dovršenih študijah je sedel nekoč v Insbruku v
veseli družbi, ki se je pogovarjala o značaju raznih
narodov in tudi o Magjarih. Udrihala je strašno po
njihovem dijaštvu in jim želela vsako nezgodo in celo
pogubo, da bi zasedli potem plodno njihovo zemljišče
— Nemci! Mezmer je nekaj časa molče poslušal ta
grdi pomenek, ko se mu je dosti zdelo, pa je vstal
in začel s krepko besedo in neovrženimi dokazi braniti
uboge Magjare, ki so ječali takrat pod nemilim bičem
groznega Hajnava. Mezmer je dejal, da ne odobrava
ni on magjarskega punta, katerega pa ni zakrivil
magjarski narod nego neka malobrojna svojat, ki je
strahovala vso zemljo s tem, da je imela silne govornike
in velike talente. Magjarji niso zdaj več taki divjaki,

kakor so bili pred 800 leti. Krasno napredujejo v
literaturi, osnovali so si akademijo znanosti in narodno
gledališče in vse polno začetnih in srednjih šol. Lotili
so se uspešno tudi racijonalnega poljedelstva, živinstva
in vinogradništva. Ravno zdaj so se jeli truditi, da si
ustvarijo tudi svojo narodno obrtnost in trgovino. O teh
napredkih magjarskih sem mnogo čital v nemških
knjigah in časopisih. Popotniki, ki so prešli vso Ogersko,
pa poročajo soglasno, da so našli tamo mnoga mesta
in sela tako lepa in dobro urejena, da se kosajo lahko
z nemškimi ali francoskimi. Magjari so res zdaj strašno
nesrečni, izgubili so svobodo in vse svoje pravice, ali
tako se jim je godilo že večkrat in vendar so se vselej
srečno izkopali iz bede, koja jih je pritiskala. Tudi
sedanje gorje utegne izginiti prej nego mislimo.
Vsekako pa je grozno grdo in grešno, ako se meče blato
na nesrečne ljudi in narode. Treba imeti ž njimi vsaj
nekoliko človeškega sočutja in usmiljenja. Posebno pa
moramo uvaževati zgodovinsko dejstvo, da so si ogerski
narodi pridobili velikanske zasluge za krščansko vero
in vse človeštvo, prelivaje svojo srčno kri v večstoletni
borbi s turškimi mohamedovci. Društvo je molče poslušalo
Mezmerja, čigar besede so vsaj toliko zalegle,
da so veseljaki nehali zabavljati Magjarjem in se
zadovoljili s tem, da so si pripovedovali o njih vsakovrstne smešnice, katere so pobrali v „Letećih listih“ in v drugih šaljivih časopisih. Ko so se naveličali čvekati, poklicali so služkinjo, plačali svoje račune in se razšli. Mezmer je ostal sam in zdajci se mu približa lep mož srednjih let, ki ga začne kar obsipati z zahvalo,
da je branil tako iskreno in uverljivo njegove rojake
Magjare. Priznal mu je, da je tudi on Oger, ki je radi

nesreče svoje domovine iz nje pobegnil in blodi po
svetu, ne bi li našel kje kako tolažbo za njo. In takega
plemenitega tolažnika se mu je izkazal ravno on,
spominjal se ga bo z najiskrenejšo hvaležnostjo do
svoje smrti. Ta Magjar je ljubil svoj jezik bolj nego
vse dobrote tega sveta, nemščino pa sovražil huje nego
peklenskega rogatca radi tega, ker so govorili zatiralci
njegovega naroda nemški jezik. Na svojem popotovanju
je govoril z vsakim človekom samo po magjarski, brez
brige, ali kdo razume ali ne. Mezmer je bil jedini
Nemec, s kojim se je pomenkoval prav rad po nemški,
ker ga je spoznal za pravičnega moža in prijatelja Ogrom.
Isto tako kakor Magjare zagovarjal je Mezmer o drugih
prilikah Čehe, Poljake, Ruse in Hrvate. Samo Slovencev
ni branil nikoli, ker ni vedel, da smo na svetu.
Zemljepisec, katerega je poslušal na vseučilišču v Insbruku, mu je premolčal naše pravo ime, naselil pa nam je domovino z Vindi, Kranjci, Čiči in Ilirci. Prišedši na
Reko se je blagi Mezmer že prvi mesec sprijaznil in
pobratil z vsemi rodoljubnimi učitelji. Kmali po
oktoberskem diplomu je začel učiteljski zbor razpravljati na svojih zasedanjih, kako bi se dala hrvaščini večja
veljava v naši gimnaziji, katere predmete treba začeti
predavati na narodnem jeziku. Mezmer je glasoval vedno
z narodno večino, kateri so nasprotovali samo Vidic,
Morasi in Mihič. Predno pa je prišlo na vrsto naše
zahtevanje, da se mora pohrvatiti vsa gimnazija in ne
le nekateri predmeti, dobil je Mezmer zaželjeno stalno
službo menda v svoji tirolski domovini. Kmali potem
smo zvedeli, da hira za neko čudno neznano boleznijo,
ki ga je spravila tudi pod zemljo. Mezmer je bil
tudi oženjen in je živel s svojo gospo v najlepši, sveti

slogi in prijaznosti. Dolgojezični njegovi znanci so
trdili, da jo je ljubil morda se preveč in da je umrl
tako mlad in cvetoč za — romantiko!

Huber. Tudi on se je rodil na Tirolskem, odkoder
je sploh vlada najrajši jemala svoje agente za nravnost
in germanizacijo. Razun nemščine govoril je precej
gladko tudi laški jezik, kar ga je za Reko posebno
priporočilo. Huber je imel jako miren, srečen temperament.
Prilagodil se je zlahkoma vsem prilikam in
razmeram. Na Reki se je brzo udomačil. Najbolj ga
je mikalo in veselilo morje. Po leti se je hodil pridno
kopat; včasi sva si zajedno najela čoln, ki naju je
odpeljal celo uro od brega. Ugajale pa so Hubru še
mnoge druge reči: živahne ulice, morske ribe, smokve,
oljke in oljkove jagode, primorski kostanj, primorsko
vino, lepe gladke ceste, krasni izprehodi z dražestnimi
pogledi, posebno pa tudi primorske deklice. Huber
se ni ogibal ženske družbe, dasi je bil duhovnik, ali
vladal se je v njej tako modro, zastavno in pošteno,
da ni mogla priti nanj niti senca kakega suma. Midva
sva se brzo sprijateljila in pobratila. Ker je bil jako
odkritosrčen, mu je opazovalec kmali spoznal ves
značaj, vse slabosti in kreposti. Slabosti ni imel mnogo
in nobene take, koja bi človeka razžalila. V verskih
rečeh je kazal prelepo strpljivost in blagodušnost,
občeval je rad tudi z drugoverci. Često sva razglabala in
mozgala politična pitanja. Bahov sistem je strogo
obsojal in mu prerokoval kratko življenje. Gnjusilo se
mu je vsako zatiranje, najbolj pa zatiranje drugih narodov. Zagovarjal je o vsaki priliki jednakopravnost.
Slavjani so se mu smilili; on ni mogel pojmiti, da se
postopa z zvestim narodom tako kruto in brezdušno,

še mnogo huje nego s puntarskim! Lahi in Magjari.
Izrekel je večkrat svoje trdno uverjenje, da se bo ta
politična glupost še bridko maščevala. Gospodje se
bodo kesali, ali bo najbrž prepozno. Kakor Lorenc in
Penc razlagal je tudi Huber naravoslovje, ali ne s tako
dičnim uspehom kakor Lorenc, ker se ni domislil, da
bi dal svoje nemško ali laško predavanje prelagati na
narodni jezik. Na Reki je bil Huber še suplent. Drugo leto
ga je minister potrdil za profesorja in poslal na službovanje v celjsko gimnazijo. Od tam mi je večkrat pisal kratko pisemce, v kojem me je vselej vprašal, káj kàj delajo in kako se zabavljajo „die feschen wälschen Madeln?“ Za Lahe je Huber smatral ne le vse Rečane nego tudi hrvatske Primorce. Nekoč je popotoval sam ob morju
več ur daleč. Od konca so ga še nekoliko razumeli,
že čez dobro uro pa je dospel do vasi, v koji se
govori tako čudno „laško“ narečje, da niso razumeli
ne on ljudi, ne ljudje njega. Odtod je povzel Huber,
da so italijanska narečja še bolj različna med sabo
nego nemška. Zaman sem mu pravil, da stanujejo v
tem Primorju Slavjani hrvatskega plemena. On se
nikakor ni dal preveriti, da bi to ljudstvo moglo biti
druge krvi nego italijanske. Zmotile so ga najbrž mnoge
laške besede, ki se nahajajo v čakavskem narečju. Kakor
Huber, sodili so še mnogi drugi Nemci o primorski
narodnosti. Prebivalce so smatrali za prave Italijane,
k večjemu če so priznavali, da so pomešali svoj jezik
tudi z nekaterimi slavjanskimi besedami. V Celju se
je vladal Huber od konca prav pošteno proti Slovencem,
pomagal jim je, kolikor je le mogel, v šoli in zunaj
šole. Pohvalile so ga radi tega tudi neke slovenske
novine. Ali v Celju je živelo že takrat mnogo nemških

fanatikov, ki so mehkosrčnega Hubra jeli obdelavati
in ga predelali sčasoma v zakrknjenega švabomana.
Ta izpremena mi je ostala več let neznana. V nekem
listu sem pač čital, da je dal v šoli ta-le nauk
Slovencem. Najprej je treba, da vržejo narodnost
popolnoma na stran. Glavna skrb jim mora biti, da jim
bodo žvenketali zlati in srebrniki v žepih, ki so jim
zdaj tako neusmiljeno prazni. Jaz sem mislil in mislil,
ali nisem mogel pogoditi pravega smisla tem besedam.
Huber je bival že tretje leto v Celju, ko sva se zopet
videla. Šel sem tja nekoliko baš radi njega. Na domu
mi ga ni bilo treba iskati, dobila sva se na ulici.
Pogovarjala sva se po stari navadi o sto raznih rečeh
in tudi politiki in narodnostih. O Slovencih je dejal
Huber, da se bavijo preveč s politiko in boje brez
vzroka za svoj jezik in posebno narodno življenje. Slovenci imajo natanko določeno zemljišče svoje, jasno
je vsem očem, da jih deli od Nemcev Drava. Kadar
se uredi svet po narodnostih, ne pride nobenemu pametnemu politiku na misel, da bi jim
jemal in kratil to njihovo domovino. Čehom pa se
zagode takrat drugačna pesem. Ti prokleti lopovi so
se zarinili in ugnjezdili v osrčju nemškega naroda,
njih treba iztrebiti in uničiti, „sie müssen
ausgerottet werden!“ To čuvši sem menil, da me je
zadel grom. Razkačen skočim pred Hubra in mu
pomolim pod nos figo z glasnim kričem: „Ti si divja
zver, ne pa duhovnik!“ Prestrašen zarudevši začne nekaj
jecljati. Jaz ga pa nisem poslušal nego hitel, kar so
me mogle noge nositi proti kolodvoru. Od takrat se
nisva več videla. Slišal sem, da zahaja vsak dan k neki
protestantski rodbini, ljudje so sodili, da zaradi neke

gospe. Ne vem, ali je bila to prazna kleveta ali resnica.
Gotovo je, da to znanje ni dolgo trajalo. Hubru so se
„omehčali možgani“, kakor pravijo zdravniki, po naše
bi se reklo, da je zblaznel. Pa saj ni imel prave
pameti že takrat, ko je hotel češki narod iztrebiti in
uničiti.

Bena Hukepak. Rodil se je ta mož na Tirolskem
blizo bavarske meje. Bil je prav Tirolec i po truplu i
po značaju: krepak, debeloglav, močnih kosti, ješč do
neverjetnosti, brbljav, bahaški, ali jako marljiv in
vstrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z
besedami je slavil strašno svojo Germanijo, ali novci mu
zanjo niso šli radi iz rok. Po njegovi misli Avstrije ni
ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav, katero je
smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih
njenih imenoval je nemško vlastino in nemško dedino.
Germanizacijo je hotel pospeševati na Hrvatskem ne
le radi ukaza Klemanovega, ampak tudi po svoji volji,
ker ga je ta posel veselil in oduševljal. Služil je najprej v Trstu, katerem mi je pravil, da je že na pol nemški in da je našel tudi v okolici ljudi, s katerimi se je pomenkoval lahko po nemški. Jaz sem se mu seveda
smejal, veliko bolj pa me je zanimalo molčanje njegovo
o Vidicu, ki mu je bil v Trstu ravnatelj. O kaki zlobi
njegovi ni zinil nikoli ne besedice. Bena Hukepak je
torej želel razširjati ugled in veljavo obožavane nemščine, samo to je bil šment, da ni prav vedel, kako bi se lotil tega zanimivega dela. Nagovarjal je učence, naj se uče pridno nemški, da se bodo mogli lahko tudi med
sabo pomenkovati po nemški. Ali naši mladiči so mu
ugovarjali in dejali, da se uče nemški zato, da bodo
mogli občevati z Nemci, ali med sabo se bodo pa

pogovarjali vedno le na svojem materinskem jeziku. Bena
Hukepak je hvalisal na vse pretege in kriplje slavno
mater Germanijo, povzdigoval jo visoko nad vse
narode tega sveta, imenoval jo domovino vseh znanosti,
glavni vir vse poezije, prvo zastopnico vse človeške
omike in prosvete itd. Dijaki so poslušali povse
hladno te superlative. Neki Slovenec se oglasi: „Vsak
berač svojo malho hvali!“ Hrvatski dijaki pa so ga jeli
izpraševati, kako je to, da imajo ti prvaki kulture
toliko sovražnikov med narodi, koji bi jih morali častiti
in ljubiti, če je to res, kar jim on pripoveda? Hukepak
dogovori smehljaje se: „Vsak odličnjak ima nasprotnikov.
Nemce sovražijo tujci zato, ker jim zavidajo, pa tudi
radi tega, ker jih dobro ne poznavajo. Nemci jedini
se trudijo, da spoznajo korenito druge narode, oni so
tudi jedini, ki priznavajo in poveličujejo dobra svojstva
in zasluge vseh inorodcev. Oni jedini znajo biti pravični
vsem ljudem in narodom.“ Tem glupim čenčam
in lažem so se dijaki smejali in mu povedali kar v
brk, da mu ne verjamejo. Odtod se vidi, da si Hukepak
ni pridobil dosti ugleda, tudi o drugih prilikah so ga
imeli fantje za Pepčka. Nekoč jih je vprašal, kako se
pravi Nemcem po njihovem jeziku? Rekli so mu: „Nemci.“
Bena veli: „Kaj pa pomeni koren te besede?“ Dijaki
odgovore: „Nem je v našem pismenem jeziku to, kar
nemški „stumm“, v našem narečju pa pomenja „dumm“.
Nemec je torej po smislu naše govorice to, kar „ein
dummer Mensch“.“ Bena se osupne in silno vznemiri.
Dijake svoje je začel zdaj ne le pregovarjati in
zaklinjati, ampak jih tudi lepo prositi, naj svojim ljudem
doma dopovedo, da so Nemci jako pameten narod,
ne pa bedaki. Grdo ime „Nemec“ morajo Hrvatje

vsekako zavreči in pozabiti, naj imenujeje Nemce odslej
Germane, kakor jim pravijo rimski pisatelji. Hukepak
bi bil rad zvedel, kaj mislijo ljudje o Nemcih, kakova
svojstva jim pridevajo. Pozval je torej k sebi izvrstnega
dijaka Asangerja, ki je znal dobro nemški, in ga prosil,
naj mu pove brez bojazni in sramu vse, kar govore
o Nemcih kmetje, meščani in izobraženi možje. Asanger
se zablede in najde v stiski, ker se ne domisli precej,
kaj bi povedal svojemu profesorju. Hotel ga ni naravnost
razžaliti, še manje pa se mu lagati in prilizovati.
Sčasoma se ohrabri in veli: „E, ljudje so že taki, da
imajo o tujcih rajši slabo nego dobro mnenje. Najprvo
se zdi našim kmetom strašno čudno, da Nemci ne
nosijo spodnjih hlač, njihove gospe jih pa nosijo.
Nemce imajo seljaki za grozno nemirne ljudi, ki
napravljajo neprenehoma nepotrebne vojske. Ali sami ne
marajo iti v boj, prah jim preveč smrdi, mesto svojih
pošiljajo zoper sovražnike naše hrvatske dečke, naj
oni prelivajo kri svojo in jim dobivajo dežele. V mestih
imajo Nemci dosti prijateljev med tistimi slabimi Hrvati,
ki se sramujejo svojega rodu in jezika, vsi drugi pa
jih gledajo pisano in se jim včasi tudi rogajo. Pa
veste, zakaj? Skoraj vsak Nemec veli, kadar hoče kaj
potrditi: Ja wohl — ja wohl! Izgovarjata pa se ti dve
beseda: ja vol, ja vol, kar pomenja v hrvatskem jeziku:
Ich bin ein Ochs! Ljudje se ne morejo nasmejati in
prečuditi, da zmerjajo Nemci tako pogostoma sami
sebe, da so voli. Ali to se ve, da se meščani tako
samo šalijo, kajti dobro vedo, da je v Nemcih mnogo
prebrisanih in velerazumnih glavic, ki so vredne vsake
hvale ne pa grdih priimkov. Izobraženci naši pa
smatrajo Nemce vsi za naše najhujše in najbolj nevarne

narodne sovražnike, ki bi hoteli, ko bi mogli, ves svet
podjarmiti, posebno pa so izbulili svoje oči v slavjanske
dežele. Naši razumniki tudi trdijo, da so Nemci največji
bahači na svetu, da se hvalijo tudi s takimi
krepostmi, kojih niso nikoli imeli, n. pr. s skromnostjo
in pravičnostjo. Nemec doma zvečine žuli svoj krompir,
še bog če ga je; ako pride v tuje kraje, pravijo naši
gospodje, da je pa tako izbirčen, da mu ne ustreže
nobena kuharica. Moji rojaki imajo sploh Nemce za silne
jedce, za ljudi, ki še zmerom radi zalagajo, dasi bi
morali biti že zdavnaj siti. Čital sem tudi v italijanski
knjigi tožbo, da gospodar nemških gostov nikoli ne
more napasti. Pa saj se pripovedujejo take reči, tudi
domačinih. Doma sem često čul, da gladen Ličan
poje kar celo ovco, tudi to vemo, da Črnogorci niso
junaki samo na borišču, ampak tudi za dobro obloženo
mizo.“ Bena Hukepak je poslušal pažljivo svojega dijaka,
potem pa je dejal: „Prav hvaležen sem vam za vse,
kar ste mi povedali. Narodi so si očitali že od nekdaj
vsakovrstne bedastoče. Ta napaka je splošna. Koliko
zabavljic se čuje na Nemškem zoper Francoze, Lahe,
Čehe, Magjare! Ali to me pa vendarle jezi, da jemlje
vaša inteligencija Nemcem skromnost in pravičnost.
Skromni smo mi, žal, še preveč, zato meni vsak
paglavec, da ima pravico nas oštevati. Tudi to se je
že zdavnaj dokazalo, da čut pravičnosti in resnice ni
v nobenem drugem narodu tako živ, razvit, splošen
in dejanski kakor v našem germanskem, pa naj taji in
zanika tudi ves svet ta zgodovinski in modroslovni
aksijom.“ Asanger se je o teh besedah zasmejal,
pomignil z ramama in dejal: „Kako pa se strinja s temi
vašimi besedami očitno dejstvo, da Nemci baš zdaj tako

kruto zatirajo Hrvate in naš jezik?“ Hukepak mu je jel
nekaj kvasiti o kulturni nalogi, kojo so prejeli Nemci
od usode in svojega genija in jo zdaj izvršujejo.
Take čenče nišo preverile nobenega dijaka, nikari tako
nadarjenega mladeniča kakor je bil Asanger. Vsi učenci
višjih razredov so imeli Hukepaka za blebetavasto prismodo. Odtod mu je došlo tudi nazvanje Bena. Podpisal je nekemu dijaku svoje krstno ime skračeno Ben.
Dečko pa je dejal: „Hukepak je izpustil črko a, on je
bena, bena ne pa Ben.“ O ješčnosti njegovi bi se dali
povedati mnogi izgledi. Nekoč sva hotela južinati na
Trsatu. Krčmarica nama ponudi kuhana jajca. Jaz ji
velim, naj mi pripravi tri, Hukepak jih je zahteval —
deset. Po končani južini sva šla po „svetih“ stopnjicah
navzdol proti Reki. Na sredi pota se tovarišu mojemu
jajca spuntajo in začno bruhati na dan. Obrizgal je
gotovo 50 stopnjic ali pa še več na veliko pohujšanje
pobožnih ženic, ki so lazile memo naju navzgor proti
Trsatu. Nekoč mu je skuhala koroška kuharica tistih
velikanskih cmokov, ki so v nekojih planinskih deželah
narodna jed. Použil jih je veliko skledo, tri pa si je
dal zaviti v papir, češ, da jih ponese svoji gospodinji.
Kuharici se ta namen ni zdel preveč verjeten. Šla je
tiho za njim in opazila, da je precej, ko je dospel na
cesto, razvil papir in začel hlastno zalagati tudi te
cmoke. Hukepak in neka lepa, vedno lačna nemška
gospa sta bila glavna krivca, da so zasloveli Nemci
tudi v hrvatskem Primorju za požeruhe. Po vsem tem
ni čudo, da je izgubil Bena povsod svoj ugled. Ali
dijaki ga niso smatrali niti za dobrega učitelja, dasi
je znal izvrstno tiste latinske in grške klasike, ki se
rabijo v gimnaziji. Kadar je predaval, delal je vselej

tako dolge perijode, da ga mladina često ni razumela,
mnogi ga baš radi tega niso marali poslušati. Neko
nesrečno naključje pa je celo zakrivilo, da so ga dijaki
nehali spoštovati, ker se je razširil glas, da je nenraven
človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod „Pečine“.
Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se
nahaja mnogo hobotnic (polipov), zato je nevarno
plavati blizo brega. Jaz sem plul skoraj četrt ure daleč,
Hukepak pa se je sukal navzlic mojim opominom
samo med skalami, češ, prav Tirolec se ne boji nobene
nevarnosti. Kar začujem glasen krič: Na pomoč, jaz
pogibljem! Hitro, kolikor se je dalo, plavam nazaj proti
bregu. Bena zajavka: „Neka žival me je udarila ali
pičila, morda bom moral poginiti.“ Plavaje bil je zašel
med hobotnice in jedna ga je usmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in
tečem v mesto, da prosim hrvatskega doktorja
Avgustinoviča za zdravilo. Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal. Nevarnost je brzo minula. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje kaj druzega misliti, kar mu ne bi bilo všeč. Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati. Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo.
Ona pa se je namrdnila, neverjetno odkimavala in velela:
„Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste hobotnice, katerih
jedna vas je ugriznila, stanujejo v starem mestu na
Gomili.“ In kakor ta baba sodili so tudi drugi ljudje.
Zaman sem ga branil in zatrjal, da lahko prisežem
na njegovo nedolžnost zastran te bolezni. Zvedeli so
seveda tudi dijaki to nesrečo njegovo. Ko se je

čez dober teden zopet prikazal v šoli, sprejeli so ga
z neskončnim šumom in krohotanjem. On pa je bil
tako priprost, da je smatral ta krič in smeh za veselo,
dobrodušno pozdravljenje! Oktoberskega diploma Hukepak ni učakal na Reki. L. 1859., ko se je razgorela
na Laškem vojna, smo ga še imeli med sabo in se
mu dostikrat smejali, ko nam je dokazoval z nekakimi
skrivnostnimi trokoti, da Avstrijci morajo zmagati.
L. 1860. so ga premaknili na slovensko zemljo, da
oznanjuje nemško kulturo tudi našim dečakom. O njem
sem slišal pozneje le to, da se je oženil in da mu je
vsa rodbina tako ješča kakor o sam. V Ljubljani pri
„Slonu“ so jedli nekoč od poludneva do poltretje ure
brez presledka. Čez nekaj let povišala ga je vlada za
ravnatelja gimnaziji v nemškem kraju ali v slovenski
soseščini. Od tod je čestital kranjskim mestom, da so
si obranila nemški značaj in nemško srce. V Ljubljani
je naredil dosti smeha ta razglas njegov. V svoji službi
je prejel Hukepak dve precej veliki odliki. Naši ljudje
pa so govorili: „Kako lahko se dobe odlike, ako je
človek nemški kričač ali pa nemškutarski podrepnik!“

Hiler je prišel v Avstrijo iz srednje Nemčije.
Vseučilišče je pohajal najprej doma, potem na Dunaju.
V jezikoslovnem semenišču se je jako odlikoval. Težko
umevna mesta v starih klasikih je pojasnil večkrat
jako bistroumno. Glasovitemu germanizatorju in filologu
Bonicu se je izredno priljubil, štel ga je med svoje
najbolje poslušalce. Po izvrstno prebitih državnih izpitih
poslala ga je vlada najprej v Trst. Ker se ji je
zdelo to mesto menda že dovolj ponemčeno, potrdila
ga je drugo leto za pravega profesorja reške gimnazije,
da bi pomagal ponemčevati tamošnje Lahone

in Slavjane. Hiler je bil vitke rasti, svetlih las, v lice
pa lepo bel in rudeč kakor kak gorenjski dečko iz
bolj imovite hiše. Občevalo se je ž njim prav lahko,
ker ni bil prepirljiv in aroganten, kakor zvečine drugi
njegovi rojaki. Midva sva se brzo sprijaznila in pobratila. Prehodila sva večkrat vso reško okolico in izpraznila zajedno marsikatero
kupico Kostrenjca in Dražana. Na teh potih sem spoznal natanko vse njegove nazore o veri, narodih, znanostih in umetnostih. Moral sem priznati, da je Hiler veleizobražen mladenič, objednem pa sem ga pomiloval, da se je
zatelebal tako neumno v klasične starine. Po vnanjem
je izpolnjeval vse običaje in zapovedi katoliške vere,
v srcu pa jo je črtil in preziral. Strašno je obžaloval,
da je poginilo poetično in prekrasno grško poganstvo.
Po njegovem naj bi se bilo ne le obranilo, ampak se
tudi razširilo v vseh drugih narodih, koje bi bilo
osrečilo stokrat bolje, nego jih osrečuje žalostno, vedno na smrt
misleče krščanstvo. Med katolištvom in protestanstvom
Hiler ni delal mnogo razlike, obe veri sta se mu zdeli
jednako duhomorni in prazni. V njegovi domovini so
živeli katoliki in lutrovci pomešani, ali se niso nič
sovražili ali prepirali radi vere. Ti so govorili onim:
„Vaša vera je bolja od naše, ker daje duši več paše
in tolažbe.“ Katoličani pa so jim odgovarjali: „Ni res,
vaša vera je bolja od naše, ker se je oprostila brezštevilnih peg in izmislic, ki kaže našo.“ Če je začel kak škof kaj rogoviliti proti vladi, dala ga je precej zapreti in vse ljudstvo je to odobravalo. V večjih mestih se je nahajalo nekoliko bogastva v rojstveni deželi Hilerjevi, ali na kmetih je gledala iz vseh oken gladna revščina. Skoro vse strehe so bile slamnate. Ljudje so drli kupoma

v Ameriko s trdnim namenom, da se ne vrnejo
nikdar več v svojo izstradano domovino. Tudi Hilerjev
oče je zamislil iti preko morja, ostal je doma samo
radi svoje rodbine. Hiler je imel dolgo mene za pravega
Nemca, ravno tako kakor Hukepak. Ker je pripadala Kranjska
k nemški zavezi, mislila sta oba, da
so Kranjci po večini nemškega rodu, k večjemu če
se nahaja tu ali tam kak boren ostanek nekdanjih slovenskih prebivalcev. Bena nas je primerjal k tirolskim
Ladinom, ki so bili staroselci te dežele. Ko me je
bolje spoznal, smatral me je za — nemškega renegata!
Hiler ni bil tako nespameten, ali za Nemca me je imel
vendarle in je menil, da sem za nemštvo tako mrzel
zato, ker je pri nas še premalo vzbujena nemška narodna zavest. Pozneje me je priznal za pravega Slavjana,
ali te misli se ni mogel nikdar znebiti, da Kranjci
zvečine govore nemški in pripadajo k veliki Germaniji.
Od tod se jasno vidi, kako slabo se uči na Nemškem
zemljepis, čeravno se nemški učenjaki na vse pretege
bahajo, da samo Nemci poznavajo korenito vse tuje
narode. Silno pa se je razlikoval Hiler od Hukepaka
za neko drugo reč, namreč za denar. Živel je pristojno
in dobro, ali tako, da mu je ostajalo vsak mesec
nekoliko goldinarjev od plače. Za počitnice si je
prihranil par stotakov, da je mogel prijetno popotovati.
Hukepaka pa je vedlo zmerom trdo za denar, dasi
ni bil ne pijanec, ne igralec, ne babjek. Ali že za
pravo hrano je potrošil veliko, ker si je dal prinesti
vsake bolje jedi po dve in tri porcije, razun tega je
bil jako sladkosneden. Miznica mu je bila vedno
polna slastic, sladkorja, datol in pomaranč. Svoje
prihodke je toraj največ zajedel. Za boginjo Germanijo

sta bila oba, Hiler in Hukepak strastno oduševljena.
Oba sta si spodabljala tudi v tem, da se nista
zadovoljila z njeno imovino in resnično lastnino, nego sta
ji hotela razprostreti veljavo in govorico tudi na tuji,
hrvatski zemlji, trudila sta se po svoji moči, da bi
nadomestila v njej slavjansko omiko in prosveto nemška
omika in prosveta. Po načinu svojega delovanja pa
sta se znatno razlikovala. Hukepak je hvalil in priporočal
nemštvo in nemški jezik kot čenčar in klepetec, Hiler kot učenjak in pedagog. V gimnaziji je razlagal Hiler stare grške in latinske klasike in nemški
jezik. Dijaki so ga spoštovali radi velike jezikoslovne
učenosti, ali so ga često kaj težko razumeli, ker je izgovarjal besede preveč po običaju svojega rojstvenega
kraja. Pravili so mi, n. pr. da mu je ušel včasi celo
kak uf mesto auf. Mržnjo svojo proti dogmatičnemu
katolišlvu je kazal Hiler tudi v šoli. Lesinga je na
vso moč povzdigoval, posebno pa so morali učenci
prav natanko znati ves razvoj njegove drame: „Modri
Natan“, ki oznanja precej očitno versko indiferentnost.
Pohujšalo jih to berilo ravno ni, ker so bili še premladi,
da bi pojmili ves smisel in duh te igre. Od
Klemana je prejel Hiler obilo naukov, kako treba delati v šoli propagando za nemški jezik, nemško mišljenje,
nemško kulturo: Z zgovorno besedo je slavil in poveličeval mogočnost nemškega naroda, njega sijajno
zgodovino, neizmerno bogastvo nemškega jezika in
slovstva, duhovitost nemških klasikov, ogromne napredke v
vseh znanostih in umetnostih, pomenljivost
in zaslužnost za ves človeški rod. V tem predavanju
je bilo mnogo resnice, ali prave mu je bil preveč
jednostran, stališče pa prečesto subjektivno in za

mladino previsoko. Vsi ti trudi in napori pa so se tudi
Hilerju žalostno izjalovili, nekaj zato, ker je govoril
preučeno in predoktrinarno, še bolj pa radi tega, ker
so bili naši dijaki že dobro zavarovani zoper take
tuje izkušnjave s svojim žarkim hrvatskim domoljubjem
in občeslavjanskim rodoljubjem. Mladež naša se je
čudila, kako da hočem občevati z germanomanom
Hilerjem, katerega je imela sploh za mojega antagonista in antipoda. Kakor je imenovala mene navadno „Janez“, imenovala je tudi njega Johan. Janez
in Johan sta ji bila dva nasprotna pola, Janeza je
smatrala za glavnega zastopnika narodne, Johana za
glavnega zastopnika nenarodne, hrvatstvu sovražne
misli in propagande. Hiler je vedel, da znam hrvatski,
ali ker me je štel med svoje rojake, govoril je proti
meni odkrito o narodnem vprašanju. Nekoč je modroval
po priliki takole: „Te mnoge narodnosti so za Avstrijo
velika nadloga in nesreča, ali zdaj smemo upati, da
bo kmali konec temu neredu. Trst se je v malo letih
na pol ponemčil in Trst je bil velika italijanska občina.
Po uradih, šolah in vojakih nakopičilo se je v njem
toliko nemškega življa, da pod njega težo laška narodnost umira na vseh koncih in krajih. Tod na Reki
in v njenem Primorju se izvrši ta premena še mnogo
laglje. Tu živi neka zmes, koja ni pretežno niti laška
niti slavjanska. Ta zmes se bo veselila, da dobi z
nemškim jezikom čvrsto narodnost in ž njo združeno
prosveto.“ Tako mi je trdil na Dunaju Kleman, ki je
uverjen, da se bo čez dva ali tri pokolenja razlegala po
vsem tem Primorju nemška govorica in nemška pesem.
In tako sem zdaj zvedel, odkod je došla Hilerju predrzna
vera v bližnjo smrt krepkih hrvatskih Primorcev. Da ga

nekoliko kaznim, objednem pa tudi poučim, sem ga
pregovoril, da sva se šla izprehajat proti Kostrenji.
Prej je bilo nebo precej oblačno, nagloma pa se je
ujasnilo in solnce je začelo hudo pripekati. Od konca
sva hodila po gladki cesti ob morju, potem sem ga
zavlekel med pečine. Krenila sva proti Podvežici in
potem po drugem potu nazaj proti Martinščici in od
tod skoz sotesko proti Dragi. Lazila sva povsod po
grapastih tesnih stezah in stezicah med gomilami
skal in kamenja. Ali skalnate so bile tudi steze,
na mnogih mestih je štrlelo iz njih robato, šiljasto
in oštro kamenje. Hiler, ki je nosil mehke, tanke
botice, javkal je neprenehoma: „Aj, aj — aj, aj — ti za
Boga — kam si me zapeljal, jaz poginem v teh razbeljenih,
režočih pečinah.“ Ko sem dovolj namučil njega
in sebe, se mu nasmejem: „No, zdaj veš, kaj je Primorje.
To si gotovo že često čital, da je vsak narod
tak, kakoršna je njegova zemlja. Kršen in zobat je
primorski svet, ravno tako trd in oster pa je tudi
primorski Hrvat. Kleman se je lotil v svojem glupem
napuhu naloge, katere ni kos z vsemi svojimi podrepniki.
Jezik in narodnost vzamejo Primorcem šele
takrat, ko prestvarijo primorsko kamenje v medeno potvico
ali vsaj v rahlo prst.“ Hiler me zavrne
nejevoljno: „Odloži to narodno filozofijo za kako drugo
priliko, zdaj pa me privedi kar se da hitro v kako
dobro ali če tudi slabo krčmo, da se poživim, kajti
čutim se bolj mrtvega nego živega.“ To prošnjo sem mu
izpolnil tem rajši, ker sem bil tudi jaz sam ravno tako
kakor on potreben krepila. Od takrat se ni šel nikdar
več izprehajat z mano na deželo. V mestu pa sva se
še večkrat zajedno zaletela v kako gostilno. Nekoč

pride kmali za nama v krčmo sodni uradnik Šepić,
ki je sodil med prve rodoljube v hrvatskem Primorju.
Ko mu sluga prinese vino, trči z mano in veli:
„Tertius primus!“ Ti dve besedi sta bili geslo tistih udov
reške čitalnice, ki so se bili med sabo pobratili. Hiler
gleda debelo in me vpraša, kaj to pomenja. Zdaj se
več ne spominjam, kaj sem mu odgovoril. Če me je
vprašal kak drug človek za pomen našega gesla,
razjasnil sem mu ga takole: „V Avstriji prebivajo trije
glavni narodi: Nemci, Magjari in Slavjani. Nemci
imajo vse pravice, ki jim gredo, in še nekaj več;
Magjarji so izgubili ustavo, svobodo in vseučilišče, ali
so obranili skoro vse srednje šole, skoro vsa sodišča
in tudi svojo dično akademijo, Slavjani pa niso mogli
ničesar izgubiti, ker zvečine že prej niso ničesar imeli.
V sv. pismu pa se čita zlato tolažilo: Tisti, ki so zadnji, bodo prvi, zasedejo prva mesta in baš zato pravimo: Tertius primus, to je tretji, slavjanski narod, ki je zdaj zadnji, naj postane po božji milosti prvi.“ Prvotni smisel našega gesla je bil strožji, Nemcem zelo sovražen, jaz sem ga ublažil iz politike, da nas ne doleti kaka sitnost. Mislim, da sem naše geslo tudi Hilerju tako raztolmačil, toda za gotovo ne vem. Dobro pa pomnim,
da ga moja pojasnitev ni zadovoljila. Od takrat nisva
več občevala. On je sedel največ doma pri knjigah,
ker se je pripravljal za doktorat. Na Reki je služil
samo jedno leto. Moral je spoznati, da ni ustvarjen
za ta kraj in da doseže na Nemškem bolje uspehe.
Vidic mu je res da naklonil po svoji priporoki pohvalen
dekret za koristno delovanje, pravzaprav pa je
komaj čakal, da se ga znebi. Že njegova nekoliko
čudna nemščina mu ni ugajala, zdela se mu je

pretuja za avstrijske šole. Zavohal pa je ravnatelj tudi duh
in pravec njegovega predavanja. „Modrega Natana“ je
smatral za pohujšljivo čtivo, radi kojega bi mogla
vlada prijeti tudi njega. Vohuni so mu ovadili še druge
zalete Hilerjeve. Govoreč o Devkaleonu in Piri je
dejal, da je ta klasična bajka podobna svetopisemski
bajki o Adamu in Evi itd. Na koncu leta je
Hiler izginil, nihče ni vedel kdaj, poslovil se ni pri
nikomer. Vrnil se je zopet med Nemce, ali v gimnaziji
je služil tudi tu le malo časa. Preselil se je na vseučilišče, kjer je začel razlagati znanstveno jezikoslovje. S tem se je pridružil učenjakom in v Avstriji je malo mož, ki bi se mogli ž njim kosati v jezikoslovni kritiki grške in latinske slovesnosti. Tudi vlada sama je priznala bistri um in vednosti njegove podarivši mu z vestnim delom pošteno zasluženi red železne krone. S politiko se že dolgo več ne bavi. O tujih narodnostih je dobil sčasoma bolj pravične pojme. Pravili so mi njegovi rojaki, da zagovarja zdaj načelo, katerega se drže slavjanski rodoljubi že od nekdaj: da morajo
imeti v Avstriji vsi narodi jednake dolžnosti in torej
tudi jednaka prava.

Prijap-Šufterle. Rusi govore o Tartarih, Slovenci pa
o Kočevarjih, da so ali popolnoma pošteni
ali pa popolnoma spačeni, srednje mere za njih nima.
Ravno tako bi se dalo soditi o Tirolcih. Med ljudi, ki
so povse spačeni in zavrženi, treba vsekako uvrstiti
profesorja Prijapa ali Šufterleta. Života je bil ta Tirolec nizkega in čokljatega, las in brade pa rudeče. Izpod nizkega čela gledale so potuhnjene njegove zlobne,
mačje oči. Nosil je brke. Z desnico se je neprenehoma
držal zanje ter jih mencal in prifrkaval. Truplo mu je

pokrivala debela suknja z visokim ovratnikom. Glava
mu je molela neposredno iz nje, kakor da nima nič
vratii. Sole je izdelal na Tirolskem, profesorski izpit
pa je prebil na Dunaju. Potrjen je bil samo za pol
gimnazije. Hvalil se je, da ima spričevalo tudi za višjo
realko, ali mu nihče ni verjel, ker je bil zakrknjen
lažnik. Služil je najprej v šleski Opavi, za kazen premestili so ga v Zagreb. Sam je pravil, da so ga zato
odtirali iz Opave, ker je trdil v šoli, da je bil Luter
oče nemškega pismenega jezika in novonemške literature.
Ali meni se zdi mnogo bolj verjetno, da je moral
oditi iz Šlezije radi kakega pohujšljivega dejanja. V
Zagreb je prišel s trdnim namenom, da bo pospeševal
na vso moč vladino politiko germanizacije. Take napotke
je dobil seveda tudi od Klemana. Že v Zagrebu
je poniževal in zasramoval vse, kar je bilo slavjansko
in hrvatsko, rogal se je narodnim šegam in težnjam,
ometaval z blatom vse prave narodnjake. O vsaki priliki
je zatrdil z zlobnim smehljajem, kako trd, neskladen,
prostaški in grd je hrvatski jezik. Mnogo je zahajal v
kavarne. Čitaje na videz novine, vlekel je tanko na
ušesa, kaj se pomenkujejo gostje. Naučivši se kakih
50 hrvatskih besed začel je pazljivo poslušati tudi
hrvatske pogovore. V društvu se je bahal rad s svojim
znanjem starogermanskega jezika. V dokaz molil je
rad gotski očenaš: Ata unsar tu in himinam. — Gostje
so se delali, kakor da jih strašno zanima ta molitev, pa
so ga prosili neprenehoma, naj jim jo ponovi. Ker je
bil strašno nečemuren, jim je seveda rad ustregel.
Molil je včasi gotski očenaš po desetkrat zaporedoma,
neko nedeljo pa se od 7. do 10. ure ni slišalo nič
drugega v tistem kotu, kjer je navadno posedal, nego:

Ata unsar tu in himinam itd. Tepče ni zapazilo, da
ga imajo gospodje, kakor pravimo, za Pepčka. Šufterleta
vlada ni hotela potrditi za pravega profesorja v Zagrebu,
najbrž zato, ker se ji je zdel preveč bedast. Poslala je k
nam na Reko ta divni zaklad nemške omike in nravnosti.
Od konca je hlinil proti vsem profesorjem neko navidezno
prijaznost. Jeli smo ž njim občevati, hoditi v
njegovem društvu v gostilnice in kavarne. Ko smo mu
povedali, kako prijetno se zabavljamo v čitalnici,
zapisal se je tudi on za uda. Posnemal je v tem
doktorja Lorenca. To zaupanje naše pa ni dolgo trajalo.
Najprej razžalila je vsakogar njegova sarkastična zabavljivost. Sodil je nemilo in raznašal človeka, ne da bi ga le količkaj spoznal. Često smo ga zasačili v debeli
laži. Posebno zopern in neprenosen nam je bil radi
vednega bahanja in samohvalja. Čital je res prav veliko
ali brez kritike in prebave. Verjel je vsaki knjigi, naj
je bila glupa ali pametna. Nekje je bral, da so bili
stari Etruski — Nemci in to neumnost je imel za
povse dokazano resnico. Takih izgledov bi se dalo še
mnogo našteti. Najrajši je čital knjige, ki so postavljale
Nemce nad vse druge narode, ali pa take, ki so Slavjane
sramotile in jim prerokovale same poraze in narodno
smrt. Laški jezik je za silo znal, mogel se je z Lahi
pogovarjati. Mnogo se je bahal tudi s svojo francoščino
in angleščino ali, kar nam je kvasil o posebnih svojstvih
teh dveh jezikov, ni dokazovalo baš velike vednosti in
bistroumnosti. V šolskem programu je dal natisniti prvo
polovico svoje zgodovinske študije o nekem vladarju
srednjega veka. Proti meni se je strašno razkoračil in
napihoval, koliko truda ga je stalo to delo. Ali zato
je pa tudi povse izvirno, zajeto iz najstarših listin

in tako korenito, da se o tej tvarini ne napiše lahko
še kaj novega. Na skoro pa smo se uverili, da
je vsa ta hvala prazen humbug. Čitaje Leotovo zgodovino
srednjega veka sem spoznal, da je Šufterle
prepisal iz nje kar cele strani ali brez kake kritike.
Slavjanska beseda Kum mu je došla n. pr. iz sanskrita,
ne pa iz latinščine. Sodba nemških učenjakov se je
glasila o tej razpravi tako nepovoljno, da naš ravnatelj
ni hotel dati natisniti druge polovice na neskončno
jezo slavohlepnega šušmarja. Tudi v šoli je pokazal
Šufterle vsak dan svojo učiteljsko nesposobnost. Razlagal
ni nikoli ničesar. Vsa njegova modrost je bila
ukazovanje: Von da bis da! Izpraševal je samo po
šolskih knjigah, ki so ležale vedno pred njim. Kar se
ni nahajalo v njih, ni imelo zanj nobene veljave. Radi
te starokopitne metode so ga vsi dijaki zaničevali.
Soglasno so trdili, da je on najslabši učitelj izmed
vseh, kar so jih poznali. Zato ni čudo, da jim je
služil kakor Zagrebčanom za objectum foppabile. Vsak
dan so si ga narisavali sedečega za mizo v nerodni,
visokovratni suknji, vihajočega si desni brk in zijajočega
glupo v šolsko knjigo. Naša mladina pa je Šufterleta
tudi z vso dušo črtila in preklinjala radi nesramnega
napadanja vseh narodnih svetinj in uzorov. Čvekal in
čeljustal ji je neprenehoma, da so Nemci prvi narod
na svetu, ki nosijo in dele vsem drugim narodom
prosveto in znanost, filozofijo in umetnost. Hagedorn,
Ramler, Kleist se štejejo v nemški literaturi le za
pesnike srednje vrednosti, ali vsi Slavjani skupaj nimajo
nijednega, ki bi se mogel ž njimi primerjati, nikari s
Klopstokom in drugimi nemškimi velikani. Slavjani se
hvalijo s svojim Miklošičem, na Nemškem pa živi

več stotin učenjakov, ki se morejo ž njim kosati. O
našem narodu je govoril ta švabski pritepenec tako
zaničljivo, da je razdražil in razkačil celo take dijake,
ki so bili po slabi svoji nadarjenosti prav malo vneti
za domovino. To gnjusno slavofobstvo so mu vsi
rodoljubi tem bolj zamerili, ker ga je začinjal z
debelimi očitnimi lažmi. Pravil je mladini, da so
Nemci veliki, močni in lepi ljudje, Slavjani pa majhni,
slabotni, nečedni in često pokvečeni. V gimnaziji je
služilo do 1858. l. sedem Nemcev, izmed kojih je bil
močan jedini Bena, visok jedini Mezmer, vsi drugi so
bili bolj majhne rasti in slabotni, dočim smo bili
učitelji slavjanskega rodu do malega vsi veliki in tudi
precej močni, pokveke ni bilo med nami nobene.
Dijaki so seveda to videli in so se strašno smejali
Šufterletovim blednjam. Drugikrat jim je čenčal, kako
hitro da se širi na vse strani nemški jezik. Na Kranjskem
se je že zdavnaj tako ukoreninil, da ga znajo dobro vsi
prebivalci. Viharno krohotanje nastane v šoli o teh
besedah, kajti živelo je na Reki mnogo stotin naših
rojakov, ki niso znali ni pisniti po nemški. Ali Šufterle
je poveličeval in slavil o vsaki priliki tudi nemško
poštenost in moralnost, na vso moč pa je grajal slavjansko nenravnost. Dejal je proti meni in drugim, da
označuje Slavjane najbolj spolna razuzdanost. Za živ
izgled si je izbral carja Nikolaja, o kojem je trdil, da
je živel v krvoskrunski zavezi s svojo hčerjo Olgo.
Take nesramne klevete si je izmišljal ta lopov, ki je
bil sam učlovečena svinja! Čital sem o carju Nikolaju
mnogo spisov, koji so prišli izpod peresa njegovih
huliteljev in sovražnikov, ali v nobenem nisem našel
nijedne besede, ki bi bila sumnjičila uzorno poštenje

tega vitežkega vladarja. V čitalnici se je začel Šufterle
brez povoda prepirati z vrlim trgovcem Jakićem. Izustil
je predrzne besede: „Naj Hrvatje na kolenih Boga
hvalijo, da so hoteli Nemci k njim priti! Naučijo
jih vsaj po človeški živeti itd.“ Jakić se je seveda
strašno razpalil in ga psoval tako glasno, da se je
čulo na tretjo ulico. Rekel mu je vse, samo tega ne, da
je človek. Od takrat se ni predrznil več skruniti čitalniških dvoran s svojim ostudnim gobcem. Kmali potem se je v našo največjo zadovoljnost izbrisal izmed udov
čitalnice. Saj je hodil vanjo samo zato, da vohunari,
da opazuje izbruhe narodne nejevolje radi vedno okrutnejšega zatiranja.
Ta svoj glavni posel je opravljal z
največjo gorečnostjo tudi v naši gimnaziji. Hodil je
poslušat k vratom, kaj in kako razlagajo profesorji,
izmikal je tuje naloge pa jih pazljivo pregledaval,
kako jih popravljalo profesorji, razširjal je po mestu
najgrje klevete in laži proti svojim službenim tovarišem,
da jim ukrade dobri glas. Ko je nabral dovolj gradiva,
se je usedel, napisal več pol ovadb ter jih poslal
deželni vladi v Zagreb. Tožil je ravnatelja Vidica, mene
in še več drugih profesorjev, da smo ignoranti in ne
izvršujemo svojih dolžnosti. O meni je naglašal posebno
to, da se bavim najrajši s slavjanskimi fantomi, s
katerimi okužujem tudi šolsko mladino. Šufterle se je
jako varal, če je mislil, da mu bo kdo verjel. Revišče,
ki je prebilo z velikim trudom komaj, komaj svoj izpit
za dve šoli iz grškega in za 4 iz latinskega jezika,
predrznilo se je očitati nevednost kolegam, ki so bili
vsi po dobrih izpitih potrjeni za vso gimnazijo. Mene
je črtal ta švabuh najbolj, brez dvojbe zato, ker sem
vnemal mladino za narodni jezik in domovino in mu

zapiral vsa pota do uspeha. Gotovo bi se bil iz srca rad
pohvalil vladi, koliko privržencev je znal pridobiti
materi Germaniji. Ravnatelja Vidica je sovražil že radi
nesprejete druge polovice svoje razprave, pa tudi zato,
ker ga ni priporočil vladi za pohvalni dekret in mu
povedal naravnost, da njegova učna metoda ne more
ptinesti mladeži nobene koristi. Zagrebška vlada je
poslala po zakonu Šufterletove ovadbe ravnateljstvu
reške gimnazije, da pove o njih svoje mnenje. Mi
učitelji smo končali to grdo spletko prav naglo in
korenito. Zbravši se smo sklenili, da z denuncijantom
ne moremo in nečemo več služiti. Baš tiste dni je došel
na Reko nadzornik Jarc. Da mu naznanimo svoj sklep,
šli smo in corpore k njemu, vodil nas je starešina Lorenc.
Ta je povedal nadzorniku, da mora učitelj Šufterle
ostaviti naš zavod, če ne se odrečemo vsi profesorji
službe na reški gimnaziji. Razložil mu je seveda
natanko tudi vzroke. Šufterletova usoda se je odločila
še tisto uro. Nadzornik nam je dal častno besedo, da
Šufterle ne bode več ud učiteljskega zbora reške
gimnazije. Po natančnem preiskovanju uverila se je deželna
vlada, kako nesramno se ji je nalagal zlobni Tirolec.
Odstranila ga je ne le iz naše gimnazije, nego ga
odpustila popolnoma iz službe. Pomoči si je šel iskat
na Dunaj, kjer jo je tudi našel. Takega besnega Germana
bi bilo seveda škoda žrtvovati. Kleman poslal
ga je najprej v Koper, pozneje pa celo v Trst. V teh
dveh mestih je razkazoval Šufterle občinstvu kar očitno
svojo zversko nenravnost in pohotnost. Na Reki je
znal svoje grdobe skrivati, ni ravnatelj ni učitelji nismo
vedeli zanje. Dijakom pa so bile prav dobro znane, ali
ga niso nikomur ovadili, ker so se sramovali praviti

take nečedne reči. Zasačili so ga bili na šetališču, ki
se zove Školić, tri pote in flagrantibus. Kar se je
Mefistu v Favstu Getejevem samo sanjalo („Einst hatt’
ich einen wüsten Traum“ itd.), to je izvrševal Šufterle
dejanski, ali dijaki so, kakor pravim, molčali. V Kopru
je med kopanjem v Adamovi opravi letal za pericami
po belem dnevu. V Trstu je napadel tudi po dnevu
neko ugledno gospo tako predrzno in nesramno, da
mi ni mogoče povedati. Gospa ga je tožila, začela se
je proti njemu preiskava, ki pa zanj ni imela prehudih
nasledkov. Kot strasten germanizator in marljiv ud
tajne policije našel si je pokroviteljev. Službo je res
da moral pustiti. V šoli ga niso mogli in smeli več
rabiti, ali dali so mu petsto goldinarjev letne pokojnine.
Da je delal tako pohujšanje kak Slovence, zapodili bi
ga bili brez pokojnine in mu prisodili za nameček še
kako leto zapora. Še predno je doslužil, prijelo se ga
je ime Priapus ali po naši pisavi Prijap. Tako so ga
imenovale tudi Bleiweisove „Novice“. Iz Trsta se je
preselil najprej v središče naše Slovenije. Naši sovražniki
so mu izročili glasilo svoje stranke. Truditi se mu ž
njim ni bilo dosti treba, urejal ga je s škarjami. Radi
nesposobnosti so ga kmali odpustili, ali so mu naklonili
učiteljstvo v privatnih hišah. Tako se je potikal po naših
krajih semtertja, dokler je nekam izginil. Prijap-
Šufterle je bil oženjen z neko častito zagrebško rodoljubko, ki mu je pa pobegnila precej, ko je zvedela,
s kakim razuzdancem je poročena. Baš radi nje in
njene rodbine mu nisem mogel povedati pravega imena.
Med vsemi Bahovimi huzarji je bil Šufterle najbolj
besen, divji in nesramni protivnik hrvatskega naroda,
ali ravno zaradi tega je nakanam dunajske vlade mnogo

več škodil nego koristil. Naši dijaki so kazali s prstom
za njim in govorili porogljivo: „Evo vam apostola
njemačke kulture!“ Jaz sem že dolgo na svetu in sem
poznal mnogo ljudi, ali po duši moram zatrditi, da je
bil Šufterle najhudobnejši in podlejši človek, na katerega
sem se nameril.

VI. Štefan Vidic, ravnatelj reške gimnazije.

Moj ravnatelj Vidic se je rodil okoli 1800. l. na
Gorenjskem blizu blejskega jezera in gorenjska stran
mu je ostala do smrti najkrasnejša izmed vseh dežel
tega sveta. Tudi Gorenjce je častil in ljubil bolj nego
vse druge zemljane, morebiti še bolj nego so tisti
čas zaslužili. Večkrat mi je dejal, ako bi se osnovala
gimnazija v Kranju, oglasil bi se jaz precej za ravnatelja
in še za manjšo plačo nego jo imam na Reki.
Kako rajsko veselje bi užival med našimi brhkimi,
bistroumnimi gorenjskimi fanti, v tem zdravem planinskem
zraku! — Večje sreče si na svetu ne morem misliti
in želeti. Že te besede dokazujejo, da Vidic ni bil tisti
brezčutni puhloglavec, za kakoršnega so ga bili razlajali
njegovi tržaški sovražniki. Kdo ga je učil v otročjih
letih, mi ni znano, pohvalil pa se mi je dostikrat sam,
da je pohajal ljubljansko gimnazijo ob času francoske
vlade (1809—1813). Kakor drugi njegovi vrstniki smatral
je tudi on to dobo za jedino srečno v vsej kranjski
zgodovini. V šoli se je bil navzel najživahnejših simpatij
za prvega Napoleona in Francoze. Ko se je vrnila
avstrijska oblast, moralo se je to čuvstvo na vso moč
skrivati. Vidic se je dal izpitati za gimnazijskega profesorja.

Ta izkušnja je bila tako lahka, da se je vselej sladko zamuzal, kadar jo je omenil. Kje je služil od konca, ne vem. Vlado je prosil, da bi ga poslala v
Galicijo. Hotel je živeti med Poljaki zato, ker so se
spominjali Napoleona z isto ljubeznijo kakor on sam
in so častili in ljubili ves francoski narod tako iskreno
kakor on. Vidic mi ni nikoli pravil, koliko let je služil
tam za profesorja in kdaj so ga potrdili za prefekta
v Ržežovu. Življenje med Poljaki mu ni preteklo brez
sledú. Občeval je vsak dan z narodom, ki se je ponašal
po pravici s svojo zgodovino in zaslugami, koje
si je pridobil za krščanstvo, za vso Evropo in za
človeško prosveto. In ta narod je bil slavjanski.
V Vidičevi slovenski domovini se je zaničeval narodni
jezik, češ, da je dober le za kmeta in delavca: izobražencu pa treba govoriti po nemški ali po italijanski. V Galiciji pa je zapazil precej prve dni, da se glasi slavjanski jezik ne le iz prostaških, ampak tudi iz gosposkih ust, da ga govore tanko omikane gospe
najrajše in najlepše in da ga ljubi do malega vsak
človek, začenši od težaka do najvišjega aristokrata. V
poljski deželi ni našel nič takih malopridnežev, kakoršnih
je bilo pri nas vse polno, kateri bi bili blatili svoje
gnezdo in se ćclo bahali in ščepirili s svojim podlim
izdajalstvom. To opazovanje je naučilo Vidica, da treba
spoštovati in ljubiti tudi slavjansko govorico in narodnost. On torej ni čutil v srcu nobene mržnje ni proti
Slovencem ni Hrvatom. Da se ni naučil njih pismenega
jezika, krivo je bilo to, da ga v službi ni potreboval,
tudi je bil za tak nauk že prestar, ko se je vrnil med
južne Slavjane. V plemenitaški Galiciji se je bil nalezel
tudi on velikaškega duha in nekega čudnega ponosa,

na kakoršnega se človek ne nameri z lahka v naši
Sloveniji. Oblačil se je vedno ne le spodobno, ampak
tudi elegantno, dasi ne vselej po najnovejši šegi. Kadar
se je nahajal s kom v pomenku, razžalila ga je včasi
kaka majhna beseda, pa je po najprijaznejšem razgovoru
kar nagloma umolknil ali pa se tudi prav osorno zadrl.
Kdor je ž njim občeval, ni smel nikoli pozabiti, da
ima posla z jako trmastim človekom, čigar duh je
podoben spremenljivemu aprilu. Vidic je užival v
Galiciji mnogo let poljsko gostoljubje. Vabili so ga v
gosti tudi meščani in grajščaki in o takih prilikah se
je povsod izborno jedlo in pilo, včasi tudi prepevalo,
godlo in plesalo. Izustila se je na teh shodih marsikatera pametna, slana in svobodna beseda. Tudi ta
narodni običaj je ugajal Vidicu, držal se ga je kolikor
toliko tudi on sam do smrti svoje. Nas profesorje
je povabil večkrat med letom na kosilo in nam postregel
vsikdar z najboljšo pijačo, ki se je dobiti mogla in s
tako obilnim in slastnim obedom, da bi bil ž njim
vsak grof zadovoljen. Po vsem tem, kar sem o njem
povedal, se ne bo zdelo nikomur čudno, da je Vidic
na vso moč hvalil in povzdigoval poljsko gospodo in
sploh ves poljski narod. Kadarkoli se je govorilo o
Poljakih, ponavljal je besede: „Ja, die Polen sind eine
noble Nation, die man schätzen und lieben muss.
Wer über sie schimpft, ist ein Schuft!“ Ne vem natanko,
katerega leta so ga poslali v Trst za začasnega ravnatelja
tamošnje nemške gimnazije. Tu se je mnogo
potil in trudil, da se je naučil laški. Govoril je ta
jezik precej dobro, pisal pa ga je nespretno in hrapavo,
kakor kak učenec glavne šole. V tržaški gimnaziji so
služili takrat nekoji jako učeni in nadarjeni možje n. pr.

naš rojak Čižman, ki je vzbujal v mladeži prav uspešno
veselje za zgodovino. Ali glavne potrebe — sloge pa
na tem zavodu ni bilo. Ravnatelj in profesorji so se
neprenehoma porečkali, obirali in rovarili drug proti
drugemu. Zarodili sta se v učiteljskem zboru dve sovražni
stranki, ki se nista dali pomiriti, dokler ni posegla v
to kolobicijo vlada. Razgnala je učitelje na vse strani
in jih nadomestila z novimi, bolj krotkimi. Za gotovo
se ne more povedati, kdo je zakrivil ta razdor, ali
javno mnenje je pripisovalo večjo polovico zla ravnatelju Vidicu. Imelo ga je za rojenega spletkarja, kar
pa nikakor ni bil. Tudi Verne ga je sodil nasproti meni
nekoliko preostro. Vidic se je pokazal včasi res zlobnega,
še večkrat pa prav dobrega in milosrčnega. Midva
sva občevala prijateljski z jako redkimi presledki. Kdaj
pa kdaj sva se precej dolgo pričkala ali brez jeze. Na
začasne izbruhe njegove zlobe smo se pripravili že
koj od konca, ko sem prišel na Reko. Moji novi tovariši
so bili zvečine prav vrli možje, s katerimi sem se
kmali sprijaznil. Med njimi so se nahajali razun Slavjanov tudi Nemci Lorenc, Penc in Huber. Prijatelji
smo se dogovorili, ako bi hotel Vidic koga nahujskati
na kolego, da si bomo to precej priobčili in šli skupno
nadenj, da ga naučimo pameti in poštenja. Vernetovo
svarilo ni bilo povse prazno. Vidic je hotel menda
tudi med nami narediti zdražbo, saj meni se je tako
dozdevalo. Najprej me je začel obdelovati nekaj proti
profesorju Hilerju, ki je služil preteklo leto zajedno ž
njim v Trstu in ga je torej nekoliko poznal. Po kratkem
pomenku sva si s Hilerjem preporno stvar pojasnila
in se uverila, da se strinjava in ni nikakega vzroka,
da bi se prepirala. Še bolj me je hujskal Vidic proti

katehetu. Ta je trdil, da na podlagi ravnokar sklenjenega
konkordata treba izvrševati neko cerkveno naredbo ali
šego tako, kakor on namerja ne pa kakor želi ravnatelj.
Vidic mi je dejal z zabavljivim smehom: „Ali ga vidite
farja! Taki so ti svetniki! Da se pripeti kaj takega
drugje, ali bi ga naučili moliti kozje molitvice. Tukaj
pa se nihče ne gane, vzdramite se in pokažite črnuhu
zobe itd.!“ Jaz sem odgovoril: „Naš narodni pregovor
pravi: Kjer te ne srbi, se ne čehljaj! Za cerkvena
opravila naj skrbe duhovniki, zame so deveta briga itd.“
Vidic, prekanjeni lisjak, je na skoro menda zapazil, da
moramo imeti med sabo nekak dogovor, da si sloge
ne damo porušiti. To spoznanje ga je napotilo, da
odslej ni poskušal nikoli več sejati med nami seme
razdora in sovraštva. Ni dolgo trajalo, da smo zvedeli
drug izgled njegove zlobe. Čuli smo, da obrekuje
proti Rečanom sploh vse profesorje, kake sitnosti da ima
ž njimi, ker so nesposobni za svojo službo. Proti
meni se je tožil na učenjaka Lorenca: „On je naravoslovec — drugo pa nič. Wozu kann ich ihn brauchen?“
Jaz mu odgovorim: „Vaša sodba o njem je krivična.
Lorenc spada med najporabnejše učitelje našega zavoda.
Na gornji gimnaziji razlaga naravoslovje in propedevtiko,
pa bi razlagal lahko tudi nemški jezik, a na spodnji
gimnaziji se mu izročé slobodno vsi predmeti razun
grškega jezika.“ Vidic me pogleda srepo in zabavljivo
in veli: „Glauben sie? No, wir werden sehen.„ Od takrat
ni zinil proti meni nikoli več nobene besede proti
kakemu profesorju. Temveč pa je kvasil proti drugim
ljudem. Dejal nas je na rešeto vse po vrsti, o vsakem
je trdil, da ni za rabo. Vedno je ponavljal svoj: Wozu
kann ich ihn brauchen? Nekoji kolegi so se nanj

strašno jezili radi te razžaljive klevete. Jaz sem jih
tolažil: „Naj čenčá dedec, kar hoče! Mi smo dokazali
svojo znanost na strogih izpitih. V rokah imamo o
tem spričevala. V šli se trudijo nekateri gospodje bolj
nego zahteva naša dolžnost. Vest nam torej ne more
nič slabega očitati. Pravično sodbo o svojem delovanju
pa lahko pričakujemo od javnega mnenja, ki sluša o
profesorjih poročila naših učencev in precej dobro ve,
kateri so bolje ali manje sposobni. Tak kakor Vidic
so tud mnogi načelniki drugih uradov. Podložne si
uradnike obirajo proti občinstvu in jih ovajajo clo
vladi. Ali ludje se jim smejajo, kadar slišijo grajanje
kakega vrlega uradnika, in pravijo: Ta predstojnik je
malopridnež — filú iz njega govori zavist in zloba.
Občinstvo obsodi tako tudi našega ravnatelja — ne
bojte se, ta kazen se mu ne oprosti. Najbrž se bo
še kesal, da ni znal brzdati svojega hudobnega jezika.“
Tudi moji tovariši so se sčasoma pomirili. V mestu
nam Vidičevo klevetanje ni čisto nič škodilo, mnogi
ugledni meščani so nas omilovali, da moramo služiti
pod oblastjo takega ujedljivega človeka. Za nesposobne
niso imeli profesorjev, nego njega samega, posebno
potem, ko so zvedeli, da poučuje latinski jezik v
najnižjih razredih. Posmehovali so se mu zaničljivo: „Da
je res kaj učen, razlagal bi bahač latinščino v osmi
šoli ne pa v prvi.“ Vidičeva kritika o našem delovanju
ni bila povsod jednaka: presojal nas je na treh krajih
in na vsakem drugače. Proti meščanom in drugim
zasebnikom nas je opravljal in obrekoval, kar se je
le dalo; deželni vladi pa nas je v svojih poročilih
popisoval mnogo bolj vestno in pravično. V njih ni
bilo ni črke o naši nesposobnosti, često nas je celo na

vso moč hvalil. Vsako leto so dobili nekoji profesorji
pohvalne dekrete od zagrebškega namestništva baš na
podlagi ravnateljevih priporok. Meni so došli štirje
zaporedoma; brez njih mislim, da ni ostal noben
profesor reške gimnazije. Po takih nepričakovanih izkušnjah nismo več gledali Vidica tako pisano in nezaupno. Na njegove klevete smo se pač še zmerom
jezili, kadar smo jih zvedeli, ali razkačile niso nikogar
več, prestopili smo o njih, bi rekel kak parlamentarec,
na dnevni red. Tretje mesto, kjer je izrekal naš ravnatelj
svoje misli o profesorjih, pa je bil Maribor. O velikih
počitnicah je zahajal tja grozoviti gospodar avstrijskega
šolstva, Kleman s svojo ženo. O prihodu je sporočil
vsem bližnjim ravnateljem, naj pridejo k njemu na
prijateljski pomenek. Prišli so zagrebške gimnazije
ravnatelj Premru, naš Vidic, tržaški, ljubljanski, celjski, celovški in še nekoji drugi gimnazijski ravnatelji. Ostali so skupaj po dva ali tri dni. Časa in prilike je bilo dovolj, da so se razpravljala vsa šolska vprašanja. Na teh shodih so se preiskavale korenito osrčje in obisti vseh profesorjev. Klepetalo se je o njih z mnogim smehom, pravile so se anekdote, ki se niso nikdar
pripetile, ali so bile navzlic temu jako pikantne in zanimive. Kleman je hotel od svojih podrepnikov sosebno to
zvedeti, kateri izmed njih profesorjev bi imel vsa potrebna svojstva za ravnatelja. Za to službo je želela
vlada mlajših mož, ki so bili filologi in izpitani po
novem učnem sistemu. Vidic je presojal po vrsti vse
svoje profesorje in izustil naposled svoje uverjenje,
da na Reki ni nikogar, da bi ga mogel priporočiti
za ravnatelja. O meni je povedal, da me vidijo večkrat
v prostih krčmah, kamor zahajajo romarji in vozniki,

v mestu da občujem največ z narodnimi ultraši, na
deželi pa z mornarji in ribiči. Vidic se ni lagal. V
vozniške krčme sem res hodil, ker se je dobivalo v
njih najbolje vino. Z mornarji pa sem se rad družil
že zato, ker so mi pravili toliko zanimivega o južni
Rusiji, kako so živeli v Odesi, Berdjansku, Taganrogu.

Zdaj moram omeniti še Vidičevo hudobnost, katero
je kazal proti suplentom. Zahajal je pogostoma k
njim v šolo. Po pretekli uri, včasi pa še prej, začel
jih je pikati, zmerjati, očitati jim napake v metodi,
ali pa jih kar naravnost pitati z bedaki in ignoranti.
Če je tak revež izpremenil metodo, mu ni to nič koristilo,
kajti Vidic je došedši z nova na njega predavanje
obsodil in grajal odločno vse to, kar je prej sam
zahteval. Nagajal je kolikor toliko tudi pravim profesorjem, kadar jih je prišel poslušat. Katkiča, ki je
razlagal življenje in šege starih Egipčanov, opominjal
je z ostro besedo, da mora biti predavanje bolj nazorno,
„anschaulicher“. Katkić ga dobro zavrne, da ne more
prinesti v šolo piramide ali obeliska. Podob o njih
pa tudi nima, ker jih ravnateljstvo dozdaj še ni kupilo,
dasi bi bila njega dolžnost priskrbeti gimnaziji dobre
podobe za vse starine. Od takrat ni prišel Vidic nikoli
več k njemu. Nekoč je začel nadlegovati tudi mene
zaradi grščine, jaz sem ga pa odpravil tako osorno, da
se niti na mojem predavanju ni prikazal nikdar več.
Posebno brezsrčno je postopal s suplenti na koncu
leta. Ne da bi jim bil to prej naznanil, odpovedal
jim je službo in dal ustaviti plačo, da niso siromaki
za počitnice nič dobili. Jeden njih, vrli češki rodoljub
Šah se je glasno zajokal o toliki brezčutnosti in okrutnosti ravnateljevi, ki je vrgel nadarjenega, vestnega

in marljivega suplenta na cesto, samo zato, da se
more pohvaliti vladi, da ji je prihranil nekoliko forintov. Šah je bil takrat že oženjen, imel je blago soprogo in je pričakoval ravno prvo dete, zato ga je moral
tem strašneje zadeti ta službeni udarec, kojega, bogme,
ni bil zaslužil.

Naštel sem zdaj glavne slabosti svojega ravnatelja,
nepristranost zahteva, da omenim tudi njegova dobra
svojstva. Stara avstrijska šola pred l. 1848. ni bila tako
malopridna kakor so jo razlagali privrženci novega
sistema. Med učitelji se je nahajalo dosti izvrstnih
pedagogov, mnogo odličnih Latincev, semtertja tudi
kak dober zgodovinar in matematik. Do 7. šole je imel
vsak razred samo po jednega profesorja in vseh 6 razredov
samo jednega kateheta. Profesorji so si morali
torej prisvojiti neko splošno izobraženje in poznavanje
vseh svojih predmetov. Sedanji gimnazijski učitelji so
često brez te omike, brigajo se samo za svojo stroko.
Tudi nekdanja metoda je bila bolj praktična od sedanje.
Vidic je v prvih dveh razredih vežbal otroke jako
spretno v latinščini in dosegel najlepše uspehe. Veselila
ga je nekoliko tudi zgodovina. Prečital je o njej več
dobrih knjig in si ohranil v spominu vse važnejše
podatke in tudi duh in pravec vsake knjige. Ugajali
so mu tudi pedagoški spisi, vedel je marsikako pravilo
in reklo Komenskega in Pestalocijevo. Če se pomisli
še na zdravi in bistri njegov um, treba priznati, da
ni bil učitelj samo po imenu, ampak tudi po poklicu
in sposobnostih. Ravnateljske posle in dolžnosti svoje
opravljal je točno in vestno, nikoli ni ničesar zamudil,
ničesar pozabil, uradovanje mu je teklo redovito in pravilno kakor dobra ura. V pisarnici je ždel do malega ves

dan, po zimi še pri luči do pozne noči. Pisaril je
navadno stoje za visoko mizico, dolgo ni posedal rad,
ker se je bal krvotoka. Med delom je pokadil kdaj
kako smodko najlaglje vrste, pušil jo je, dokler mu
mu ni dogorela prav do ust in baš ta napaka je bila
vzrok njegove zadnje bolezni in smrti. Vidic je strogo
pazil, da se ne poruši šolski red, da se ponaša mladina našapošteno in spodobno o vsaki priliki, hotel
je pridobiti gimnaziji naši ugled in simpatije občinstva.
Za druge reči je dijakom rad odpustil in prezrl marsikako neumnost, nepremišljenost in prešernost. More se
reči, da je bil bolj pedantičen proti profesorjem nego
proti učencem. Večkrat je celo, če se je sprl kak dijak z
učiteljem, branil dijaka in očital profesorju breztaktnost. Bilo je vidno, da ga taki prepiri malo preveč vesele, porabil jih je kot dobrodošlo priliko, da poniža učitelja. Ta običaj njegov mora vsak pedagog obsoditi, ker je izviral vsekako iz zlobne nakane. Po vseh srednjih šolah je vladala v naši državi že od nekdaj ostudna navada, da so se izbirali ravnatelji med dijaki vohune, ki so jim poročali ne le grehe svojih součencev, ampak so mu ovajali tudi svoje profesorje. Ako je izustil
kateri v šoli kako bolj svobodno ali izpodtakljivo
besedo, nesel jo je še isti dan dijak ravnatelju. Za
take zasluge dajala se je seveda tudi primerna nagrada.
Ravnatelj je skrbel za vohuna, da so mu podarili
učitelji prvi red, dasi je zaslužil dvojko, naklonil mu
je s svojo priporoko inštrukcije ali pa brezplačen obed.
Tudi Vidic si je dal poročati po takih vohunih vse
grehe in napake gimnazijskih dijakov in učiteljev.
Vendar treba priznati, da tem tožbam ni vselej verjel
ali pa jih je smatral za prazne in neznatne. Kar jaz

vem, niso imele skoro nikoli slabih nasledkov ni za
mladež ni za učitelje. Kadar je obavil Vidic posle svoje
v pisarnici, šel je navadno domov k svoji čedni in
preblagi ženi, ki mu je ljubeznjivo stregla in preizvrstno
kuhala. Vino je pil zmerom svoje. Kupil si ga je vsako
zimo nekoliko veder. Za jed in pijačo je bil velik
epikurovec, objednem pa vendar jako zmeren in
previden. Pred kosilom je srknil vselej po izgledu
poljske in vse slavjanske gospode kupico dobre slivovke,
po obedu pa je izpraznil poliček starine, kak
kozarec še tudi popoldne. Zvečer je posrebal skodelico
kave in šel potem zgodaj v posteljo. Kadar je dobil
goste, se je živelo seveda precej drugače. Take dni
je prišlo na mizo vse, kar je bilo najbolj slastnega v
kleti, hramu in kuhinji. O takih prilikah oglašali so
se vselej tudi pevci. Najljubše so mu bile slovenske in
hrvatske pesmi. Vidic ni bil tak borniran bedak kakor
toliko drugih birokratov, ki niso mogli slišati slovenske
besede. Razun službene plače prejemal je obilne obresti
in je torej prav lahko zdeloval. Kot dober gospodar
si je mnogo sam prihranil, žena pa mu je prinesla
do 25.000 gld. dote. Bogastva svojega pa ni le sam
užival, delil je prihodke kolikor toliko z reveži, posebno
je podpiral rad uboge dijake. Z darežljivostjo svojo se
ni nikoli hvalil. Ker ni zahteval hvaležnosti, ni očital
nikdar nikomur kake nehvaležnosti. Z Rečani je občeval
samo toliko, kolikor je moral po službeni dolžnosti.
Večje prijateljstvo je imel le s trgovcem Dežmanom,
očetom slavnega hrvatskega pesnika, ki je bil rojen
Gorenjec iz Lancovega. Na svežem zraku se je izprehajal premalo. Na deželo je šel z ženo vsako leto
enkrat ali dvakrat. Nekoč pa se mi je vendar posrečilo,

da sem ga spravil v Kastav. Hodila sva peš. Dasi je
bil on že jako v letih, korakal je dosti urno, da sem
se čudil. Ali pozneje mi je tožil, da ni bil ves teden
za nič, tako ga je pot utrudil in zdelal. Kakor da bi
bil slutil bližnjo smrt, zaželel je videti še jedenkrat
lepi gorenjski kraj, v katerem se je rodil in preživel
blažena otročja leta. Usedli smo se zajedno na poštni
voz, on, jaz in trgovec Dežman. Jeden dan smo ostali
v Ljubljani, potem hajdi dalje! Vozili smo se skupaj
prav do Bleda. Tam smo se ločili. Vidic je krenil
proti domu, Dežman v Lancovo, jaz pa nazaj v Ljubljano. Vidic se je vrnil na Reko zdrav, čil, vesel,
rudečega obraza. Sam je trdil, da mu je to potovanje
za pet let podaljšalo življenje, da je bilo zanj največja
veselica, katero je užival v vsem svojem življenju.
Jaz sem mu to radost prav iz srca privoščil, saj se
na Reki ni udeležil nikoli nobene javne zabave. Plesi
in koncerti so mu bili zoperni, celo gledališče ga ni
nič mikalo. Vpisati se ni hotel niti v laško kazino,
niti v hrvatsko čitalnico. Čital je doma dunajsko „Presse“
ali pa kako zgodovinsko knjigo. Največje veselje pa mu
je delala pisarnica. Pisal je marsikaj potrebnega, še
več pa nepotrebnega. Ker je bil razumen mož, se je
dostikrat sam smejal svojemu črčkanju, sam pred sabo
se je opravičeval s pravilom: Dolžnost treba izvršiti
pa naj je neumna, kolikor hoče. Vidic se je zdel dijakom
in Rečanom jako pobožen, do malega tercijal, kajti
videli so ga vsak dan pri maši; tudi je prejel večkrat
v letu sv. obhajilo. Ljudje so ga poznali le površno.
Hodil je res vsak dan v cerkev, ali samo k dijaški
maši, po službeni potrebi, kajti bi bil moral on odgovarjati, če bi se bil pripetil kak nered o priliki

dijaške službe božje. Meni so bile nekoliko bolj znane
njegove misli o veri in cerkvi. V glavne dogme je
morda veroval, o mnogih manj važnih cerkvenih rečeh
in naredbah pa je majal z glavo in se posmehoval.
Cerkveno oblast je spoštoval in se vladal proti njej
vsekdar pristojno, objednem pa je zagovarjal odločno
načela Jožefa II. Po njegovem mnenju mora biti cerkev
popolnoma podložna in pokorna vladi in državi. Vidic
je bil trdo zapečen Jožefovec. Da ne zagazi v kako
sitnost in nevarnost, je o novem konkordatu najrajši
molčal. Če ga pa je omenil proti človeku, kateremu
je zaupal, govoril je o njem silno zabavljivo in zaničljivo. Vera se je razlagala v reški gimnaziji hrvatski mladini v nižjih razredih po laški, v višjih po nemški. Ker ni zvečine nobenega teh jezikov dobro umela,
učila se je krščanski nauk na pamet, po papagajski,
ne vedoč, kaj blebeče. Z vero je v tesni zvezi nravnost,
sosebno za mladih let. Ker se krščanski nauk po tej
metodi ni mogel prijeti srca in duše, zabredli so naši
dijaki včasih že radi tega v prav grde napake in grehe.
Nekoč sem jih čul na svoja ušesa, da so se rogali
sv. obhajilu. Za nekatere smo zvedeli, da so zahajali
k služabnicam blodne Venere. Ta sodrga se je bila
ugnezdila v vseh ulicah okoli gimnazije. V 7. šoli je
je bilo neko leto samo osem učencev, ki so skoro v
isti čas vsi zboleli. Da bi se ne zdelo profesorjem
preveč čudno in šumno, ako bi ostali vsi doma, dogovorili so se, da je prišla vsak dan jedna polovica
njih dopoldne, druga popoldne v šolo. Vidic je po
svojih vohunih lahko zvedel; kaj se je pripetilo, pa se
je lotil energično težavnega dela, da ta gnjusni nered
ustavi in odpravi. Z resno in moško besedo in s korenitimi

popisi zla je dvignil mestno gosposko, politično
oblast, državno in mestno policijo na borbo zoper
javno pohujšanje in že v dveh tednih je dosegel najsijajnejši uspeh, s katerim se je lahko ponašal. Nesramne vlačuge so morale brez oklevanja ostaviti vse ulice in hiše okoli gimnazije in se preseliti v zapadni del starega mesta — Gomile. Policija je odslej strogo pazila, da jih dijaki ne pohajajo. Da je zasačila katerega pri njih, odtiral bi ga bil učiteljski zbor brez usmiljenja iz gimnazije.

Ker Vidic ni bil sovražen narodnemu jeziku, mogel
sem delati zanj propagando kolikor sem hotel. Vzbujal
sem v mladini ljubezen do naroda in domovine, naglašal
vsaki zgodni priliki potrebo in korist slavjanske
vzajemnosti, priporočal „Neven“ in dobre narodne
knjige, zabičeval dijakom, da morajo govoriti po hrvatski
z vsakim domačinom, naj bo kmet ali gospod, kmetica ali
gospa. Na vso moč se nam je truditi, da spravimo zopet
svoj jezik v gosposke družbe in dvorane, od koder je izginil po zanikarnosti naših prednikov in po žalostnih zgodovinskih prevratih. Vidic je dobro vedel, kaj delam, in vendar me ni nikoli grajal radi tega, nikari da bi me
bil ovadil vladi. Zunaj šole nisem govoril z nobenim
hrvatskim dijakom drugače nego po hrvatski, z nobenim
slovenskim drugače nego po slovenski, tudi sem opominjal učence, da se morajo med sabo pogovarjati
vedno na materinskem jeziku. Da je bil moj ravnatelj
kak nemčurski podrepnik, naslikal bi me bil mojim
poglavarjem tako črnega, da se nikdar več ne bi bil
mogel oprati in očistiti. Nekdo me je bil ovadil Vidicu,
kadar začne med mojim predavanjem ura biti, da
neham demonstrativno po nemško govoriti sredi stavka,

ki ga nadaljujem potem po hrvatski. Moj ravnatelj se
je strašno smejal tej tožbi in me podražil večkrat z
mojimi na pol švabskimi na pol slavjanskimi stavki.
Vsak drug birokrat bi me bil, če ne ovadil, pa vsaj
prav surovo ozmerjal. V gostilnici sva se seznanila jaz
in Katkić z goriškim duhovnikom, ki je ves gorel za
naš narod, njegov jezik in pismenost. Po obedu sva
mu razkazala Reko. Potem smo se šli izprehajat po
cesti na Trsat, kjer nas je povabil predstojnik samostana, da pridemo drugi dan tja na kosilo. Povabilo
smo sprejeli vsi trije. Med obedom smo se pogovarjali
o slavjanstvu, slavjanskih slovstvih, posebno pa o
jeziku in književnosti hrvatski in slovenski. Vrli goriški
rojak se je odpeljal še isti dan dalje proti Karlovcu.
Drugi dan me pozove ravnatelj v pisarnico in mi veli:
„No, — včeraj so se godile lepe reči v trsatskem samostanu. Vi, Katkić in neki neznan duhovnik ste napravili tam prave panslavistične orgije.“ Vidic, ko mi je to pravil, se je držal na smeh, jaz pa sem se zakrohotal
na ves glas in mu razložil, kakove nedolžne pomenke
smo imeli za mizo. Vidic veli: „Zdaj vidite, kako nevarno je dandanes baviti se s slavistiko vpričo drugih
ljudij. Vašemu poročilu verjamem, kajti za panslavistične orgije je samostan najzadnje mesto na svetu.
Za take komedije bi bila bolj pripravna vaša čitalnica
ali pa kaka samotna beznica v mestni okolici.“ Kdo je
bil tako hudoben, da je naš literarni pomenek predelal
in ovadil za vseslavjansko orgijo? Katkić je mislil, da
je krivec neki Tirolec, ki je služil v samostanu za
kozla. Zvali so ga navadno homo bonlucus a non
lucendo! Mogoče pa je tudi, da nas je ovadil kak
menih. Patri so bili slovenskega rodu, ali prišedši iz

Meternihove šole nemškega duha in mišljenja. Hrvat
se je nahajal med njimi samo jeden, ki je bil vsaj
nekoliko naroden. Jako me je veselilo, da se je ta
narodna beda kmali izgubila iz trsatskega samostana.
Čez 15 let je vladal v njem že prekrasen duh; patri
so bili od prvega do zadnjega zvesti sinovi matere
Slave in zakleti sovražniki požrešne Germanije. To mi
je potrdil moj sorodnik, ki je živel precej dolgo v tem
samostanu.

V nemški trdnjavi Mogunciji nahajali sta se takrat
poleg ustanove nemške zaveze avstrijska in pruska posadka. Avstrijski vojaki so bili meščanom vedno dragi
gostje, dočim so gizdave Prusake sovražili. Pripetila
se je v tem mestu grozna nesreča, da se je vnela in
razletela zaloga strelnega prahu, kar je povzročilo veliko
škodo tudi privatnim hišam in ljudem. Po vsej Nemčiji
so se jeli nabirati darovi za nesrečne Moguncijane.
Tudi avstrijska vlada je pozvala svoje narode, da bi
pomagali tem nemškim „bratom“, in avstrijske novine
na Dunaju so dokazovale silno politično korist, katero
prinese ta pomoč naši državi. Pridobimo si ž njo
simpatije vsega nemškega naroda. Avstrija in Nemčija
se združita moralno še tesneje nego sta že zdaj
združeni. Ali baš ta politična tendencija je ostrašila
slavjanske rodoljube, da niso marali podpirati tujih
revežev. Saj so imeli doma dovolj svojih. Na Slovaškem
in v Lombardiji so bile naredile povodnji škode za
več milijonov. V čitalnici smo se dogovorili, da
zvržemo vsak kak goldinar in pošljemo te novce Slovakom. Tudi Vidicu sem povedal naravnost, da se jaz
ne udeležim zbirke za Nemce, naša dolžnost je pomagati
najprej avstrijskim podložnikom, posebno Slovakom,

katerim je v nekaterih krajih odnesla voda ne le razno
blago, ampak tudi zemljo in celo hiše. Vprašal sem
Božiča, če je kaj dal za Moguncijane. Dejal mi je, da
1 gld. ali da ni prav vedel, za koga se pobirajo darovi.
Ko sem mu stvar pojasnil, bilo mu je jako žal, da ni
naklonil svojega daru Slovakom. Še isti dan je prinesel
goldinar tudi zanje. Vidic je od konca renčal in godrnjal,
da se politika ne sme mešati v dela usmiljenja. Čez
nekoliko dni pa mi je rekel: „Vi ste prav govorili, da
mora država podpirati najprej svoje ljudi. Ali naši
sedanji vladi so tuji Nemci ljubši nego domači Slovaki.
Na to vi niste pomislili: Janez, Janez, sie werden nie
Direktor werden!“ ...

Nekoč nas je ravnatelj na zasedanju prav resno
svaril, da naj se ne vtičemo preveč v politična vprašanja in, če ljubimo svojo narodnost, mora imeti to
samo po sebi dobro čuvstvo neke meje. Saj veste, kaj
pravi Latinec: Omne quod est nimium, vertitur in
vitium. Dovršil je svojo pridigo z besedami: „Seien si
also, meine Herren, keine übertriebenen Panslavisten!“ Ali smo se smejali, da se mu je zareklo
tako nerodno. Po takem bi mi smeli slobodno biti
zmerni panslavisti, kar nam gotovo ni mislil priporočiti.

Občevalni jezik je bil našemu ravnatelju nemški.
S profesorji, večjimi dijaki in sploh z izobraženci je
govoril po nemški, po italijanski samo z reškimi meščani.
Tudi uradoval je seveda vse po nemški, tudi privatno
dopisovanje mu je bilo nemško. Le, kadar se je udobrovoljil, izustil je proti slovenskim dijakom kako domačo besedo. Midva sva pa često po cele ure kramljala
slovenski. Na potu v Kastav in na Bled mislim, da
mu ni prišlo iz ust vseh skupaj ni sto nemških besed.

Slovenska govorica se mu je ustavila le ob kakem
znanstvenem terminu, ki mu je bil znan samo na nemškem
jeziku. Gorenjščine se je bil popolnoma odvadil, rabil
je v pomenku ljubljansko narečje, ki mu je teklo še
dosti gladko. Iz njegove pisarnice je prišel celó jeden
slovenski akt. Vidic bi bil kaj rad dobil v gimnazijo
kakega odličnega Latinca. Vprašal me je, če vem jaz
za katerega. Rekel sem mu, da vem. Naj pozove na
Reko mojega součenca Božiča. Popisal sem mu tudi
druge vrline in kreposti tega poštenjaka. Vidic me
prosi, naj mu napišem povabilo. Jaz sem se usedel
in v dobri četrti uri je bilo pismo dogotovljeno. To
se razume samo po sebi, da sem mu pisal slovenski.
Vidicu preberem povabilo, on se podpiše, pritisne pečat
in priredi pismo za na pošto. Zdaj se začne strašansko
smejati in veli: „Zdaj sva naredila novico vseh novic,
morda prvi (?) službeni akt na slovenskem jeziku, kar
svet stoji!“

Pravo politično mišljenje svojega ravnatelja sem
zvedel takrat, ko sva popotovala v Kastav. Bil je tisti
dan posebno dobre volje. Ko sva dospela bolj na
višavo med drevje, prevzel ga je sveži zrak in pogled
na neskončno morje s toliko silo, da je začel od radosti
vriskati in ukati. Malo dalje nego na sredi pota sva
prišla do prijazne krčmice in se usedla na klop za
hišo, da se malo odpočijeva. Popila sva bokal vina,
ki je bilo rezno in jako pitno. Zdajci se Vidic razigra
kakor kak objesten dečko pa začne zabavljati mene in
vse krčmarjeve z jako slanimi burkami in bajkami,
potem pa prepevati z močnim glasom: „Napoleon reče:
Ilirija, vstan!“ itd. Jaz sem zazijal kakor kapelj. Iznenadilo me je že to, da je znal na pamet Vodnikovo

„Ilirijo oživljeno“, še bolj pa, da jo je prepeval, kajti
nisem prej še nikoli slišal, da ima ta pesem kak starinski napev. Vidic mi je zdaj povedal, da so se morali
za francoske vlade vsi dijaki naučiti „Ilirije oživljene“,
ki je dobila svoj napev kmali potem, ko je bila zložena.
Ko sva ubrala zopet pot pod noge, pravil mi je moj
sopotnik z mladostnim oduševljenjem o srečnih časih,
katere je doživela kranjska dežela pod blago francosko
oblastjo. Kmet naš se je oprostil, kakor bi trenil, vse
tlake desetine in grajske mogočnosti. Med njim in
grajščakom ni priznavala nova vlada nobenega razločka,
— oba sta imela iste pravice in dolžnosti. Inteligencija
naša pa se je šele takrat zavedla svojega človeškega
dostojanstva: državne in druge javne službe dajale so
se po vrednosti ne pa radi visokega rodú. Francozom
je veljal grof toliko kakor kak pometač. Službo je
dobil tudi on, če jo je zaslužil, drugače pa ne za
noben denar. Stan in priporoke niso pomagale nič,
priporoke so mu lahko še škodile, če so bile nadležne.
Pod tako razumno vlado ni čudo, da se je širilo blagostanje prav očividno po mestih in na deželi. Francoska vlada je bila, da povem vse ob kratkem, nobel. Znala je povzdigniti k sebi tudi najnižje stanove, da so se jeli ponosno zavedati svojih pravic in svoje važnosti
v državnem organizmu. Oh, da — preradostno se je
živelo tista blažena leta od 1809. do 1813. More se
trditi po vsej pravici, da je bil tisti čas jedina slavna
doba v vsej kranjski zgodovini.

V Kastvu je Vidicu jako ugajal lepi, vzvišeni kraj,
še bolj pa delavno in napredno meščanstvo najčišče
hrvatske krvi. Ko sva se vračala, prašal me je, zakaj
ne prosim nič, da bi prišel kam za ravnatelja? Odgovoril

sem mu, da sem si izvolil učiteljski stan iz
poklica zato, da bi poučeval in vzgajal mladino, ne
pa da bi avansiral. Meni je tudi zoperna vsaka policijska
služba. Gimnazijski ravnatelj pa mora poročati tajno
o raznih rečeh in tudi o profesorjih. Njegovo službo
smatram torej za policijsko in že radi tega si ne želim
in ne maram ravnateljstva. Vidic se zakrohoče: „Sie
sind ein unverbesserlicher Idealist! Ali pomislite, da
ravnatelj lahko vendar malo udobneje živi nego kak
profesor.“ Jaz sem dejal: „Jaz ne pogrešam nobene
udobnosti. S svojim stanom na Reki sem povse zadovoljen. Življenje ni predrago. Dijaki so bistre glave
in učni, kolegi pa so mi zvečine tako dobri prijatelji,
da si boljših skoro ne morem želeti. Tudi mi ugaja
na vso moč primorska pokrajina in primorsko podnebje, v katerem je prava zima do malega neznana.“
Vidic se mi zopet zasmeje: „No, vi ste, bogme, skromen
in srečen človek. Ali to mi se pa vendar dozdeva, da
se o svojih službenih tovariših močno motite. Verjemite
mi, da nobeden njih ne bi bil pripravljen za vas kaj
trpeti ali žrtvovati. Vsaka služba in tudi državna je
sužnjost, ki zamori v človeku plemenitost, katera se
razvija in razcveta samo na božjem solncu svobode.
V sužnjosti veljajo le zapovedi načelnikove, ne pa dobra
čuvstva. Ako bi vas n. pr. jaz tožil, da sovražite našo
vlado pa bi poklical vaše kolege, da se podpišejo pod
mojo tožbo za priče proti vam, kaj mislite, da bi se
večina njih dolgo premišljala in branila?“ Videč mojo
odločno voljo in boječ se hude zamere, podpisal bi
se zdaj ta zdaj oni in, predno bi petelin trikrat zapel,
izneveril bi se svojemu prijatelju drug za drugim in
podpisal svoje ime pod mojo lažno ovadbo. Mojim

besedam smete verjeti, ker sem videl take izglede v
Galiciji. Jaz pa Vidicu nisem mogel verjeti nego sem
odbil z največjo nejevoljo njegovo natolcevanje. Nekaj
let pozneje pa me je preverila prebridka izkušnja, da
je govoril resnico: možje, koje sem smatral za svoje
najbolje prijatelje, podpisali so se zoper mene za krive
priče! — — —

1859. l. vnela se je vojna s Francozi in Piemončani.
Uradni tržaški list „Osservatore triestino“ prinese velevažno novico, da so Avstrijci pri Maženti sijajno premagali trinoga Napoleona in mu vojsko uničili. Vidicu
se je obraz kar svetil od radosti, ko nam je priobčil
to prigodbo. Napovedal je precej učiteljem in dijakom
dan, kateri pojdemo vsi zajedno v bližnjo Drago
praznovat o njegovem strošku avstrijsko zmago. A že
drugi dan se je zvedelo, da se je službeni list zlagal
in da so bili pri Maženti premagani naši ne pa Francozi.
Solferinska bitev je odločila vojno na korist združenim
Francozom in Lahom. Sovražnike smo videli tudi na
Reki, ker je priplulo k njej več francoskih bojnih ladij.
Avstrijska posadka je odšla iz mesta, istotako vsi
uradniki razun profesorjev, ki nismo dobili o tem
nobenih napotkov iz Zagreba. Tiste dni me je poklical
Vidic k sebi v pisarnico in vprašal krohotaje se, kaj
mislim o avstrijski nesreči. Jaz sem pokimal z ramama
in molčal. On pa me prime za roko in veli: „Janez,
jaz vam čestitam! Vi ste še mlad mož, zdaj šele se
vam odpira pot do vaše prave sreče. Francozi ne bodo
mirovali, dokler ne dobe zopet svoje 1813. l. izgubljene
Ilirije. Potem se prične pri nas v novo po človeški
živeti, V Avstriji se le životari. Pri nas je vse gnjilo:
vojska, uprava, sod, šolstvo — vse, ali Napoleon

mahoma ustanovi red, da bo veselje. Službe se bodo
delile po zasluženju, ne pa proti protekciji kakor zdaj.
Ha ha ha! Pri nas je pred vojno kar deževalo zaupnic,
ki so se pošiljale vladi od vseh strani vetrov, tudi jaz
sem se udeležil komedije. Ali vse to pismeno zaupanje
je bilo posiljeno, le na papirju, v srcu pa ni pri nas
nič pravega patrijotizma itd.“ Govoril je tudi take reči,
katerih ne morem ponavljati, ker nečem imeti posla z
državnim pravdnikom. Na koncu svojega nemškega
govora me vpraša po slovenski: „Kaj ali se res nič ne
veselite?“ Jaz sem dejal odločno: „Nič. Moja želja je ta,
da dobodo Slavjani take pravice, kakor jih imajo Nemci,
da se osvobodimo nemške in vsake sužnjosti. Jaz ne
maram nobenega jarma, ni nemškega ni francoskega,
čeravno vem, da bi bil francoski laglji od nemškega.“
Vidic me pogleda zabavljivo in sikne. Te vaše sanje
se ne uresničijo nikdar! Slovenci in Hrvatje so bili
vedno pod tujo oblastjo in pod njo tudi ostanejo.
Ali pod francosko vlado nismo bili sužnji, kakor vi
mislite, nego svobodni, srečni možje, kojih ni smel
nihče zatirati in odirati. Uradniki so morali izvrševati
državne zakone, oblasti pa niso imeli nikakoršne:
strašna zver, birokracija je bila takrat neznana na
Kranjskem. Vidic je še dalje in obširno popisoval vse
sreče, koje nas čakajo, in na obrazu se mu je bralo,
da ni bil zadovoljen z ravnodušnostjo, s kojo sem
ga poslušal. Naposled sem se naveličal tega frankofilskega besedovanja pa sem se poklonil in odšel.
Veselilo me je samo to, da sem spoznal zdaj prav do
korena politični program in zanimivo lojalnost svojega
ravnatelja. Smejati pa sem se moral njegovi nadi, da
bodo zmagoviti Francozi zahtevali nekdanjo svojo Ilirijo

in da jim jo bo Avstrija vsekako morala vrniti. Ta
iluzija dokazuje, da se Vidic ni bavil mnogo s politiko
in da so mu ostale neznane tiste novodobne ideje,
kojim so se dale voditi vse napredne vlade in vsa
razumna diplomacija.

Po oktoberskem diplomu je prosil Vidic vlado za
upokojitev. Ker je služil dalje nego je zahteval zakon
in delal vse Klemanu po volji, ni mu bilo treba dolgo
čakati. Kleman je bil proti njemu celo tako prijazen,
da ga je vprašal pismeno, kaj mu je za nagrado njegovih zaslug ljubše ali kak red ali 300 gld. doklade k
pokojnini, naj si izbere. Vidic, praktičen mož, izvolil
si je doklado. Pokoja si je želel tembolj, ker ga je
skrbela čedalje huje rana, ki se mu je naredila na
jeziku. S pušenjem si ga je bil na koncu ožgal, iz te
spečenine se je razvil sčasoma rak. Da si olajša bol,
dal si je izdreti več zdravih zob, ali za dolgo mu to
ni pomoglo. Zadnje tedne pred odhodom z Reke je
bil strašno čmeren in zadirčen. Razžalil je človeka
brez povoda in vzroka. Odhajaje se ni poslovil z
nikomer. Gospa njegova je poslala moji ženi za spomin
lepo vazo z veliko umetniško cvetico. Pošta ga je
odnesla v Trst, kjer se je mislil naseliti za stalno.
Pokojnine pa ni dolgo užival. Umrl je po groznih
bolečinah za rakom. Vsi nasprotniki so se bili ž njim
spravili. Ločil se je od tega sveta z zavestjo, da nima
več nobenega sovražnika pa tudi nobenega prijatelja
razun svoje plemenite žene. Mesto njega je potrdila
deželna vlada za začasnega ravnatelja našega dragega
nam tovariša Lorenca. Pregledujoč račune nameril se
je novi ravnatelj na čudno službeno skrivnost in kljuko
Vidičevo. Vlada je določila reški gimnaziji za kurjavo

120 laških črevljev drv. Šolska drvarnica jih je jemala
samo 90 črevljev in šolski sluga Lemut je zatrdil, da
jih Vidic nikoli toliko kupil, da bi bila polna. Prihranilo se je torej vsako leto več nego 30 črevljev drv, ali Lorenc ni našel nikjer nobene beležke, da se je denar zanje vrnil državi! O tej povesti Lorenčevi, ki je govoril vedno resnico, spomnil sem se neke zgodbe iz l. 1857. Po končanem šolskem letu je poklical Vidic mene in
mojega tovariša Rubeša v pisarnico. Rekel nama je,
ker sva učila po več ur na teden nego zapoveda zakon,
da nama gre vsekako nagrada za te ure, ali ta pot naj
ne prosiva zanjo, kajti on dobro ve, da ne dobiva
ničesar. V blagajnici, ki je namenjena za taka plačila,
so denarji pošli, ker je bilo preteklo leto mnogo drugih
nujnih potreb. Napravila bi mu le sitnost in nepotrebno
pisanje, ako bi mu izročila prošnjo za nagrado. Kaj
sva hotela? Vedoč, da živiva v absolutizmu, pomignila
sva z ramami in rekla: z Bogom! Mislila sva za trdno,
da Vidic govori resnico. Nagrade po takem nisva dobila nič, mesto nje pa sta došla obenja tako mastna
pohvalna dekreta, da se ju nisva usodila komu pokazati,
ker sva se sramovala teh pohvalnih superlativov. Čuvši
iz Lorenčevih ust poročilo o šolskih drvih spomnil
sem se, kakor pravim, svoje zaslužene ali neprejete
nagrade in jele so me obhajati sumnje, če se ni izgubila
morda po raznih ovinkih v kak tuj žep, ki ni imel do
nje nobene pravice. To bi ne bilo baš nič čudnega.
Treba je pomisliti, da je služil Vidic mnogo let v
domeni poljskih plemenitašev, v Galiciji, kjer je bila
vsa oprava že od nekdaj jako nepravilna in pokvarjena.
Tudi v šoli in sodiščih premagali so se z denarjem
vsi pomisleki in vsi paragrafi. Moji poljski tovariši in

znanci na Dunaju so mi pravili včasih o tej korupciji
jako debele in označilne izglede. Vidic je prinesel torej
tudi na Reko nekoliko tistega koristolovskega duha,
ki je vladal nekdaj v skrajno zanemarjeni Galiciji na
veliko škodo in sramoto narodu, deželi in državi.

VII. Šolski nadzornik dr. Anton Jarc.

Jarc se je bil rodil v Ajdovcu na Dolenjskem, nekoliko
ur od Novegamesta. O mladostnih letih njegovih mi
nič znano. Izdelavši gimnazijo je šel v bogoslovnico
in pozneje na Dunaj, kjer se je izučil za doktorja
sv. pisma. On sam je pravil, da je čital prav malo
knjig razun šolskih, romane samo tri ali štiri Valter-
Škotove. Glavo je imel dobro in učil se je na vso
moč marljivo. Pastirstvo, zlasti na kmetih, ga ni veselilo, tembolj pa ga je mikala šola. Tej želji njegovi je vlada ustregla, potrdivši ga za kateheta na ljubljanskem liceju, kjer sem bil tudi jaz njegov učenec. Krščanskega nauka nas ni le izpraševal po bukvah, ampak nam ga tudi razlagal in to jako korenito. Jarc ni bil samo po naslovu, nego v resniei doktor teologije. Govoreč o
stvarjenju sveta nam je povedal, da se ujemajo s poročilom sv. pisma za čudo natanko tudi posledki
geologičnih preiskav. Razkladal nam je najstarejšo
zgodovino sveta, kolikor se je dalo, racijonalno. Meni
je to neizrečeno ugajalo, ker so mu mučile že dve
leti vsakovrstne verske dvojbe in sumnje. Pozneje mi
pa njegovo razlaganje ni bilo več tako povšeči. Nadejal

sem se, da nam naznani pravi vzrok, da so prišli
Izraelci ne zmočivši se čez Rudeče morje, ali o tem
potu nam je pravil tako, kakor se je nahajalo v šolski
knjigi. Isto tako o vseh drugih čudežih, koje nam
pripoveda sv. pismo. Prekrasno nam je pojasnjeval
pisma in delovanje sv. Pavla. O sv. Avguštinu pa bi
bil jaz rad kaj več zvedel. On sodi med najznamenitejše
spreobrnjence. Potrdil in dokazal je s svojim izgledom,
da se lahko tudi veleizobražen človek sprijazni s Kristusovimi nauki in postane njegov najiskrenejši učenec
in oznanjevalec. Kar smo čuli iz Jarčevih ust o reformaciji Lutrovi in Kalvinovi, zdelo se mi je že takrat
preveč pristransko. Vso nesrečo in krivico razkola je
pripisoval nasprotni stranki, popolnoma pa je zamolčal
napake, ki so razjedale katoliško cerkev pred tridentskim
zborom. Tudi njegovo dokazovanje nekojih dogem ni
uverilo vsakogar o njih resnici. Kaj čudno se mi je
zdelo, da ni omenil trditve naravoslovne vede, da na
svetu ne more nobena stvar poginiti. Poginiti ne more
torej niti duša in ta dokaz za brezsmrtnost njeno mi
je med vsemi najbolj ugajal, ker je najbolj jasen.
Sploh pa je govoril Jarc v šoli in na prižnici tako
hladno, suho in doktrinarno, da ni mogel nikogar
oduševiti za vero in ga v njej utrditi; verskih dvomb
ni pregnal nikomur. Njegovo predavanje torej ni
donašalo mnogo ploda in blagodatnih nasledkov za
dušo. Ali kriv ni bil Jarc, nego vladajoči šolski sistem,
ki je deval krščanski nauk v isto vrsto z drugimi
šolskimi predmeti. Očetje tega sistema niso pomislili,
da posvetni nauki razvijajo in dajo svoje zaklade razumu
in spominu, krščanski nauk pa je namenjen najbolj
pameti, vesti in srcu človeškemu. Razlika med njim in

drugimi šolskimi predmeti je ogromna, zato pa ga
treba tudi bistveno drugače razlagati. Učitelj, mu ne
sme biti fanatik, ali mora biti na vso moč oduševljen
za vzvišeno vero Kristovo, govoriti mora iz srca do
srca, buditi vest, blažiti pamet, vnemati čuvstvo za
resnico, pravico, blaginjo, dvigati poslušalca v vedre
nebeške višave do idealov. Nemški šolski sistem se za
vse te reči čisto nič ne briga. Krščanski nauk se ne uči za poboljšanje duše nego zato, da se dobi iz njega dober
ali slab red v spričevalu. Huje se ta božestveni predmet
pač ne more ponižati in osramotiti. Jarcu se, bogme, ne
more očitati, da ni vršil svoje dolžnosti, ali napačni
sistem ni dal dobremu semenu, da bi kalilo. Padalo
je na kamenita tla. Kakor noben drug katehet tudi
Jarc ni mogel popraviti nravnosti šolske mladine, ki
je živela precej ohlapno, lahkomiselno in skrivaj včasi
tudi jako razuzdano. Dandanes javkajo nekoji stari
gospodje, kako zlobna in spačena je sedanja mladina
in hvalisajo dobo svoje mladosti, ko so živeli učenci
mnogo bolj nravno in po krščanski. Jaz dobro pomnim,
kaki so bili dijaki pred 60 in 50 leti, pa moram potrditi po duši, da so sedanji na vsako plat bolji in
zastavnejši. Zdaj se nahaja v vsaki srednji šoli vse
polno takih, ki prebirajo strastno slovenske knjige in
časopise, ki se zanimajo za razvoj našega jezika in
slovstva in tudi za tuje literature. Nekdaj je bilo tega
jako malo — mesto s knjigami in časniki, zabavljala
se je mladina s kartami, vinom, dekleti in z dolce far
niente. Povem vam nekoliko črtic iz dijaškega življenja ll. 1848—1850. V cerkev smo hodili, kolikor smo morali.
Izmed 80 učencev jih ni bilo ni pet, koji bi bili čitali
med mašo kake pobožne bukve ali molili. Mnogi pa

so se učili v cerkvi kakega šolskega predmeta. Izpovedne
listke smo morali prinesti katehetu menda petkrat na
leto. Mnogi pa niso šli k izpovedi sami, listke so si
kupili, takrat vem, da so bili po deset krajcarjev. Ta
prodaja je bila prava dijaška obrtnost. Nekateri so se
izpovedali po petkrat, morda tudi po desetkrat. Dobljene
listke so zveli brez truda in se tako prislužili lep
kupček krajcarjev. Nekoč sem stal pri izpovednici in
slišal tale pomenek. Karl: „Ti, kadar se izpoveš, prinesi
listek k meni, koliko ti dam zanj?“ Gustelj: „Tistega
velikega žižka, ki tako lepo poje.“ Karl: „Prav rad ga
ne dam ali naj bo, meni se ne ljubi k izpovedi hoditi.“
Gustelj: „Priduši se, da mi ga daš!“ Karl: „Pri moji
duši!“ Nekikrat se nas je zbralo več takih, ki smo imeli
premalo denarjev, da bi listke kupovali, pa smo se posvetovali, kako bi jih dobili zastonj. Tovariš Kočar
veli: „Hajdimo k patru Alfonzu, on je pameten mož,
ki dobro ve, da prisiljena dijaška izpoved nima nikake
vrednosti, morda ga omečimo, da nam podari listke
brez izpovedi.“ In šli smo res k patru Alfonzu. Kočar
stopi predenj in mu začne dokazovati z raznimi modroslovskimi frazami, nabranimi po časnikih, da je vsak
človek suženj, ki ne časti Boga po svoji volji in kadar
je zato pripravljen. Taki sužnji smo tudi mi dijaki;
katehet ham je napovedal izpoved, na katero se nismo
čisto nič pripravili itd. P. Alfonz mu seže v besedo:
„Jaz vašega učenega govora sicer ne razumem dobro, ali
močno se mi dozdeva, da bi dobili radi izpovedne listke.
Kolikor jih imam, dam jih drage volje.“ To rekši,
potegne iz rokava mal zvezek in zdajci začno leteti
na tla zaželjeni listki. Mi planemo po njih kakor lačni
volkovi na čredo ovac. Jaz sem pograbil tri, kar mi

je zadoščalo za vse leto. Ko so drugi součenci to
zvedeli, drli so krdeloma k patru Alfonzu, ki jim pa
ni mogel ustreči, ker smo mu odnesli mi vse listke.
Svetega obhajila ni prejelo po vrednem gotovo ni deset
dijakov iz naše šole. Pater Benvenut, pri katerem se
je zbiralo največ grešnikov, ni dal skoraj nobenemu
odveze, ker je poznal do korena lahkomiselno mladino. Drugi duhovniki so odvezo rajši dajali (razun
Volca), ali dijakom ni bilo mari, da bi šli k sv. obhajilu. Za vero je vladala v višjih razredih gimnazije splošna mlačnost in ravnodušnost. Mnogi so jo že popolnoma
izgubili. V naši šoli smo imeli nekega Dolenjca T—,
ki je bil dečko jako bistre glave ali lahkoživec prve
vrste. Ta je zavpil, ko še ni bilo profesorja: „Zdaj se
štejmo, koliko nas je, ki ničesar ne verujemo!“ Oglasilo
se jih je 18, izmed njih so šli potem nekateri v bogoslovnico! Ali brezvercev je bilo še več nego 18, mnogi
so se bali priznati svoje brezverstvo tako očitno. Mislim,
da profesorji niso vedeli, na kako nizki stopinji se
nahajata vera in nravnost. V 7. šoli nismo spadali po
starem sistemu več k gimnaziji, sedmi in osmi razred
sta se zvala licej. V njem je vladala mnogo večja svoboda nego v latinskih šolah. Profesorji so nam med
letom razlagali, izpraševali pa so nas samo na koncu
vsakega poluletja in imenovali so svoje dijake že
„gospode“. Novi sistem se je uvedel, ko smo vstopili
v 8. šolo. Poleg njega smo bili zdaj zopet gimnazijci,
objednem smo izgubili častni naslov „gospodje“.
Mnoge dijake je to silno razkačilo. Profesorji so nas
izpraševali z nova tudi med letom, drugače se pa za
nas niso dosti brigali. V liceju menda ni bilo nič
vohunov, ki bi bili tožarili svoje součence. V 8. šoli je

bil jedini Kleman, ki mu je nekdo obešal naše grehe
na ušesa. Sploh pa se niso menili ni profesorji za
dijake, ni dijaki za profesorje. Ostali smo po takem
precej neznani drug drugemu. Ohranilo se je za nas
tudi v 8. šoli kolikor toliko prejšnje licejske svobode.
Doktor Jarc nam je razlagal poleg vere tudi pedagogiko
in to jako pametno in racijonalno, rabil je res dobre
vire. Posebno nam je ugajalo, da spolne ljubezni ni
spoznal za grešno in prepovedano. Učil nas je, da
čista ljubezen mladega človeka poboljša in ga varuje
uspešno vseh grehov zoper 6. božjo zopoved. To
resnico potrjajo vsi razumni pedagogi. Ideja narodnostna se je bila rodila že davno pred l. 1848., bila
je pravzaprav hči francoske revolucije. Ali l. 1848. se
je razširila iz posameznih glav kar na cele velike
narode ali pa vsaj na njihovo razumništvo, polastila
se je vsega javnega mnenja, postala je os, okoli katere
so se vrtila vsa druga pitanja. Ako se vpraša, kako jo
je sprejel dr. Jarc, treba odgovoriti, da niti prijazno
niti sovražno. Čakal je kaj poreče vlada. Njenemu
mnenju, pravše ukazu pridružil se je tudi on. Brez
privoljenja dunajske vlade ni maral nobenega političnega
in nepolitičnega načela. Stopivši v državno službo zapisal se je za vselej vladi, njene želje in težnje je
smatral za sveto zapoved in sveto dolžnost, ki se mora
izpolniti, in če bi ga tudi ves svet za to grajal in
obsodil. Že 1848. l. so nakanili osmošolci, da bodo
prepevali v cerkvi med mašo po slovenski. Jarc jih je
odločno zavrnil, da so morali odjenjati. Dejal je, da
bi vlada v to nikoli ne privolila, ker hoče, da ostanejo
šole nemške. Sedmošolci so ga prosili, da bi jim pridigoval po slovenski. Jarc jim veli s trdim, skoro

jeznim glasom: „To je prepovedano! Vlada zahteva
nemške ekshorte. Nikari ne mislite, da govorim tako
zato, ker ne znam pridigati po kranjski. Po domače
sem pridigal preje nego po nemški. Ali vlada se ne
sme nikdar razžaliti, moje pridige ostanejo torej nemške.“
Tudi jaz in dva druga součenca smo šli k njemu s
prošnjo za slovenske ekshorte. Obraz se mu pomrači,
osorno zavpije: „Unmöglich! Po kaj hodite k meni, ali
še res ne veste, da take prošnje ne morem in ne
maram izpolniti?“ Jarc je dokazoval z vsem svojim
govorjenjem in vedenjem, da je mož stare, Meternihove
šole. Z učenci svojimi se ni hotel pomenkovati nikoli
po slovenski ne v šoli, ne zunaj šole, niti na domu.
Slovenščino je imel za občevalni jezik prostih, surovih
kmetov in težakov, inteligenciji pa se pristaja, da se
pogovarja po nemški. Vsi starokopitniki so smatrali
nemščino za glavno znamenje prave omike in prosvete.
Dijaki so često jako poredni dečki, tudi v meni je
zaigrala včasi mlada žilica na negodno plat. Jarčevo
nemškovanje me je strašno jezilo, pa sem mu hotel
malo ponagajati. Nalogo smo dobivali takrat ne le iz
raznih jezikov, ampak tudi iz krščanskega nauka! To
je bila tako strahovita neumnost, da se kaj bolj
abotnega ne more lahko misliti. Te naloge smo pisali
v šoli, doma nas ž njimi niso trapili. Jaz sem spisal
že precej prvo nalogo iz krščanskega nauka po slovenski
in sem bil silno radoveden, kaj poreče in kako se bo
jezil name doktor Jarc. Neizrečeno sem se čudil, da
me ni nič pograjal. Dejal je: „Ta spis je slovenski, ist
aber recht gut.“ Tudi pozneje sem mu pisal vse naloge
po domače in nekateri součenci so isto storili, ali
nikdar nam ni rekel radi tega žal-besede. Uverili smo

se, da nam ni zameril naše svobode in da torej ne
pase v svojem srcu nikake mržnje zoper slovenščino.
Tako ravnodušnost je kazal tudi pozneje o vsaki
priliki. Nemški jezik je postavljal na prvo mesto, ker
je bil v nemškem duhu vzgojen in ga je postavljala
na prvo mesto dunajska vlada.

Po glasu javnega mnenja bi bil moral postati ravnatelj ljubljanske gimnazije Krsnik, ki je bil najstarejši in najbolj popularen med vsemi učitelji. Ali
vladi se je zdel preveč naroden in premalo birokratičen.
Med tem, ko je iskala pripravnega kandidata, lazil je
Kleman pridno na Dunaj in se dobrikal in priporočal
ministru Tunu s takim uspehom, da ga je ta postavil
za direktorja. Drugi profesorji ga niso pozdravili z
veseljem. Jarc pa je kmali zapazil, da mora biti
Kleman v veliki milosti na Dunaju, ker je prejemal
od ministra tudi privatna pisma, v kojih ga je popraševal za dober svet v šolskih rečeh. Mislil si je,
takega moža se treba okleniti in ž njim sprijazniti.
To se mu je lahko posrečilo, ker je kazal svojemu
ravnatelju najiskrenejšo udanost. Na konferencijah je
glasoval, kakor sem že povedal, vedno tako kakor
Kleman in proti drugim ljudem ni mogel prehvaliti
ravnateljevih sposobnosti in vednosti. To obožavanje
je častilakomnemu Klemanu seveda ugajalo in prineslo
Jarcu sijajno nagrado. Ko je Tun poklical Klemana v
svoje ministerstvo, začela sta precej ugibati, koga da bi
poslala vlada za šolskega nadzornika Hrvatom. Minister
je hotel dati to važno službo slovenskemu rodoljubu,
Kleman pa je začel na vso moč priporočati Jarca in
po nedolgem omahovanju mu je Tun pritrdil. Na
Hrvatsko je došel Jarc menda že 1851. l., ko je imela

Avstrija še ustavo, saj na potrpežljivem papirju. Na
ponemčevanje je vlada že takrat mislila, ali javno se
še ni usadila razglašati svojega programa. Na Hrvatskem
je dobil novi nadzornik v roke čisto narodne srednje šole
razun reške realke, ki je bila italijanska. Moral si je
kupiti ilirsko slovnico in se začeti učiti hrvatskega
jezika, ki se je imenoval takrat tudi uradno ilirski.
Tudi drugih opravkov je imel dovolj: trebalo mu je
urediti srednje šole tako, kakor so bile urejene v
zapadni polovici monarhije. Nastanil se je Jarc seveda
v Zagrebu, v sredini hrvatske kraljevine in svojega
delovanja. Svojih novih dolžnosti se je lotil resno in
vestno. V ilirskem jeziku je napredoval počasno. Proučil je ilirsko slovnico pazljivo od prve do zadnje
strani. Čital je novine in kdaj tudi kako knjigo. Lotil
se je celo Gundulića, ali ga kmali opustil, ker mu je
bil pretežek. Kdaj pa kdaj je tudi poskušal govoriti
po hrvatski, ali gladko mu ta jezik ni tekel nikdar,
še manje pa ga je znal pravilno pisati. Bilo je kazno,
da za tuje jezike nima ni dosti daru ne pravega veselja.
V pisarnici svoji je uradoval že precej od konca vse
po nemški. Po nemški je poročal ne le dunajski, ampak
tudi deželni hrvatski vladi. Kaj takega jaz ne bi bil
verjel, da nam Jarc ni tega sam pravil. Ban Jelačić
je vedel, da se uči pridno ilirskega jezika, da kaže dobro
voljo in radi nje ga ni pokaral nikoli radi nemškega
dopisovanja, še manje pa mu ga prepovedal. Bil je
proti njemu vsekako preveč popustljiv. Poleg ilirščine
se je učil Jarc tudi grškega jezika, kateremu se je pripisovala po novem pruskem sistemu silna važnost in
vzgojevalno sredstvo prvega reda. Prečital je Kinerjevo
slovnico, nekoliko spevov Ilijade in kakih 10 strani

Ksenofontove anabaze. S tem se je zadovoljil, kajti se
je uveril, da se v svojih letih ne more grški nikoli
popolnoma naučiti. Dasi se je v bogoslovnici izvrstno
izuril v latinščini, usedel se je vendar dostikrat k
Tacitu in k Ciceronu in se bavil ž njima po več ur
zaporedoma, dobro vedoč, da cerkvena latinščina ne
zadošča za korenito razumevanje rimskih klasikov.
Ponavljal je tudi najvažnejše zgodbe in dobe starih
vekov, ki so v zavezi z grškimi in latinskimi klasiki
in se popisujejo obči zgodovini. Jarc ni hotel biti le
kak najemnik, ki dela kolikor baš mora, da ulovi svojo
plačo. Pripravil se je vestno za svoj poklic in si služil
svoje lepe dohodke z mnogim delom in trudom. Vladajoči sistem je zahteval tudi od njega birokratično
natančnost in pedantstvo. Pisaril je včasi od zarje do
mraka in še pri luči, kar bi se bilo dalo opraviti na
pol pole papirja ali s kratkim ustnim poročilom. Ali
te bedastoče ni zakrivil on, nego sistem, ki bi se mu
bil zdel brez dvojbe jako neumen, da ni dohajal od
njegove boginje, dunajske vlade. L. 1852. je zapihala
ostra sapa, ki je pregnala meglo nikdar ne uresničene,
oktroirane ustave. Zavladal je absolutizem in ž njim
združeni centralizem z germanizacijo. Glavni faktorji
v državi so bili zdaj vojaščina, policija, žandarmerija,
birokracija, katoliška aristokracija, ultramontanski škofje. Vsa država je imela sedaj iste zakone, iste uredbe, iste oblastnike, ki so se razlikovali na Ogerskem in Hrvatskem le nekoliko po imenu. Povsod je veljal
zdaj tudi novi avstrijski šolski sistem. Vpraša se, je li
bil ta sistem res toliko vreden, kakor so ga hvalili in
hvalisali njegovi privrženci. Nečem govoriti o kvaru,
ki je došel mladini od tod, da je predaval zdaj vsak

profesor samo tista dva predmeta, iz kojih je bil izprašan. Poglejmo rajši površno, kako so se učili zdaj
posamezni nauki. Vera se je razlagala po novem
sistemu ravno tako napačno kakor po starem. Mesto
oduševljenega namestnika Kristusovih apostolov, ki bi
oznanjal njegov sv. evangelij z milim glasom in gorečim
čuvstvom, iz srca do srca, vidimo za mizo državnega
uradnika-kateheta, ki predava verske dogme hladno
in ravnodušno kakor kak posveten predmet. Dijaki ga
poslušajo, da bi kaj znali in dobili dober red v spričevalu, ne pa, da se poboljšajo in nravno povzdignejo. Ob nedeljah in praznikih hodi isti uradnik-katehet na
prižnico. Morda bo vsaj tu spoznal in izpolnjeval svoj
poklic? Kaj še! Mož se usede in čita svojo pisano
„ekshorto“. Dijaki ga poslušajo zehaje, vsak si lahko
misli: Tako bi znal pridigati tudi kak črevljarski dečko,
ki je zdelal z dobrim redom začetno šolo. Med verske
dolžnosti dijaške se štejejo tudi prisiljeno pohajanje
sv. maše in posiljena, večkratna izpoved, za katero
se izmed desetorice komaj jeden nekoliko pripravi. —
Latinskemu jeziku daje tudi novi sistem, silno število
ur pa kakov uspeh se doseza? Ali znajo na koncu
osme šole vsi dijaki po latinski govoriti, kakor se je
godilo to nekdaj? Nobeden! Pa saj ne znajo tega niti
njihovi profesorji. Ali morejo čitati gladko vsaj latinske
klasike brez pomoči kakega slovarja? Tudi ne — brez
slovarja ne morejo razumeti besedila najlagljih latinskih
pisateljev niti odličnjaki. Tudi za grški jezik je opredeljenih jako mnogo ur, dasi manje nego za latinski.
Zato pa tudi dijaki še težje bero grške klasike in jih često niti s slovarjem ne morejo razumeti. Mladina ne čuje
v šoli tudi skoro ničesar o divni kulturi grškega naroda,

o prezanimivi in poučni zgodovini grške literature,
grške umetnosti, grške filozofije itd. Ob latinskih urah
premlevajo profesorji zvečine samo slovnico in skladnjo
od prve do osme šole, istotako ob grških urah začenši
od tretje šole. Vem, da n. pr. profesor Jagić ni razlagal
mladini samo slovnico, ampak tudi življenje in mišljenje
grškega in rimskega naroda, ali taki možje so bili rari
nantes, saj jih novi sistem ni zahteval in morda niti
ni maral. Tako bi se dalo tudi o drugih predmetih
brez truda dokazati, da ta sistem ni vreden nobene
posebne hvale. Zgodovina avstrijske monarhije in
njenih krepkih narodov, se je razlagala le mimogrede
in povse površno, za mnoge gimnazije pa vem, da se
je v njih popolnoma zanemarjala. Obširen in korenit
bi moral biti tudi zemljepis prekrasnih avstrijskih dežel; po novem sistemu izučeni dijaki pa često v šoli ni
pojma niso dobili o njihovi naravi in njihovem bogastvu.
Računstvo se predava preveč teoretično, to je, premalo
v zavezi s praktično rabo te lepe znanosti. Vsi profesorji fizike, koje sem poznal, so mi tožili, da jim
ostaja tako malo časa za kemijo, ki spada dandanes med
najvažnejše prirodoslovne vede. Jedini pravi napredek,
ki ga je prinesel novi sistem srednjim učilnicam, je
telovadba, koja razvija telesne moči in pospešuje
zdravje in je vsekako velika blagodat zlasti za mestne
otroke. Gimnastika je imela na Dunaju hude nasprotnike.
Minister Tun jo je uvrstil med šolske predmete navzlic
njihovim ugovorom. O koristi njeni preverila ga je
izkušnja, kajti baš ž njo si je okrepčal on sam svoje
oslabelo truplo in zdravje.

Več let ni imel Jarc med učitelji nobenega sovražnika,
ker se je vladal proti njim vedno jako prijazno, priljudno

in ugodljivo. Varoval je skrbno ugled vsakemu
profesorju in celo suplentu. Nikdar ni grajal nikogar
vpričo drugih ljudi, nikari dijakov. Na zasedanjih poslušal je pazljivo mnenja učiteljskega zbora in je pritrdil svetu ali predlogu tudi najmlajšega suplenta, ako se mu je zdel umesten in pameten. Jako radodarno je
delil pohvalne dekrete. Če je ravnatelj o kakem učitelju
le količkaj dobro poročil deželni vladi, došel mu je
gotovo od nje pohvalen dekret po priporoki nadzornikovi. Tudi se nikdar ni protivil, ako je prosil kak
učitelj male denarne podpore. Po vsej pravici se more
trditi, da je bil doktor Jarc vzor za vse poglavarje,
kako jim treba postopati s podložnimi uradniki. Ali
to se ve, da so odločevali tudi v tej reči nazori in
želje dunajske vlade. Jarc je častil najbolj učitelje
klasičnih jezikov, ker jih je častila najbolj tudi vlada
sama, ki je izbirala samo izmed njih ravnatelje za
gimnazije. Vlada Bahova je dosti očitno prezirala
naravoslovje in naravoslovce, menda zato, ker so jih
smatrali tercijali za zastopnike materijalizma. Tudi Jarc
ni odlikoval nikoli teh mož, še poslušat jih bojda ni
maral iti, kako predavajo. Tako je zanemarjal le še
učitelje narodnega jezika in zopet samo zato, ker
je smatrala vlada slavjanski jezik za peto kolo pod
šolskim vozom. Kar je meni znano, kazal je Jarc
očitno mržnjo samo proti varaždinskemu profesorju V.,
ali ne zato, ker je bil naravoslovec, ampak radi
tega, ker je bil nekdaj bogoslovec pa je iz semenišča
pobegnil.

To sem že omenil, da me je tožil samosilnik Švab
našemu nadzorniku za panslavista. Jednake ovadbe mu
je pošiljal zoper mene tudi nekdo z Reke. Moji znanci

so ugibali, da me je ovajala deželni vladi mestna policija. Mogoče bi že bilo, ali meni se zdi najbolj verjetno, da me je tožaril neki Vestfalec, za katerega sem
vedel, da je političen agent in moj zakleti sovražnik.
Tudi v Ljubljani so pravili Jarcu prijatelji marsikaj o
mojem narodnem rogovilstvu, ali brez zlobne namere,
tako za šalo in kratek čas. Ob počitnicah sem se mudil
vsako leto nekaj časa v Ljubljani. Najljubša zabava
mi je bila tam hoja na narodni lov. Mahnil sem jo
v kako krčmo, kjer se je zbirala mladina, ali pa sem
se napotil v Šiško h „Kameniti mizi“, včasi tudi pod
Rožnik. Če sem zapazil v teh krajih kakega večjega
dijaka ali rokodelskega pomočnika, začel sem se ž
njim pogovarjati in napeljal pomenek vselej na slovenščino. Dokazoval sem mu našo pravico in sramoto
in ga skušal ogreti za naše narodne svetinje in ideale,
posebno pa ga oduševiti za naš prelepi slovenski jezik.
Dostikrat se mi je ta trud povse izjalovil, včasi pa se
mi je vendarle posrečilo, da sem ujel kako bistroumno
človeško ribico v narodno mrežo. Ta šport mi je naklonil mnogo srečnih ur, in še zdaj se ga spominjam
z največjim veseljem. Nekoč sem se sešel pri Lozarju
z mladimi obrtniki, ki so bili udje podpornega obrtniškega društva. Povedali so mi, da se volijo v tem
društvu vselej le nemški odborniki. Jaz sem jih prepreveril, da je na vso moč sramotna za nas taka volitev, in jih nagovarjal, da si izbero zanaprej, kakor se spodobi, samo slovenske odbornike. Mladici so me
poslušali. Neki stolarski pomočnik pa je še tisti dan
naznanil policiji, da je družba zavrgla nemške odbornike, ker sem jo nato jaz nahujskal. Policija je hotela
začeti proti meni uradno preiskavo, ali je bila vendar

toliko pametna, da je poslušala profesorja Vončino, ki
je bil menda predsednik družbi in ni pripisoval tej
volitvi nobene važnosti, češ, društvo sme voliti svobodno take odbornike, koji mu ugajajo. Razun več
manjih, doživel sem v Ljubljani še jedno večjo nepriliko. Potujoč po Dolenjskem sem nabral razna poročila o turških vojnali in tudi nekoliko ulomkov pesni,
ki so omenjale Turke. Dežman me je nagovarjal, da
bi predaval to tvarino v zgodovinskem društvu, ki je
imelo jako malo delavnih sotrudnikov. Pri „Slonu“
sva se pomenkovala o tem s čuvajem tega društva, s
slavnim penezoslovcem Jelovšekom, ki me je vprašal,
kako mislim govoriti na shodu zgodovinske družbe? Jaz
sem dejal: „Seveda po slovenski.“ On pa odkima in
veli: „Naše društvo sprejema poročila na vsakem
jeziku razun slovenskega, kateremu ne more in neče
priznati te pravice iz jako tehtnih razlogov!“ Jaz se
razkačim in začnem strašno zabavljati in psovati nesramno nemčursko druhal, ki razglaša naš jezik brezpravnim celo v Ljubljani, v osrčju naše slovenske domovine. Drugi dan dobim od zgodovinske družbe nemško povabilo, da bi prišel predavat. Jaz vržem ta spis pred noge slugi, ki mi ga je bil prinesel, in velim: „Recite gospodom, kakor oni nečejo razumeti naše slovenščine, nečem razumeti niti jaz njihove nemščine!“ Ta prigodek se je popisoval potem v mnogih
nemških novinah in je prišel celo v francoske itd.
Časnikarji so trdili o tej priliki, da se je osnovala v
Ljubljani zaveza mladih „Slovencev“, ki so se zarotili,
da bodo rabili odslej v besedi in pisanju samo slovenski jezik. Vse te reči so nosili znanci Jarcu pridno
na ušesa, to seveda tudi z dodatki in polepšavami.

Jaz se čudim še dandanes, da je tako dolgo molčal
in mi z nobenim znakom ni dal vedeti, da je name
nejevoljen. Naposled pa je vendarle sedel in napisal
Vidicu privaten list, v kojem mu je naznanil, da ima
mnoge neovržne dokaze o mojem panslavističnem rovarstvu. Opominjal ga je, naj me posvari resno in
strogo in mi razloži žalostne nasledke, ki me čakajo
za tako nezakonito delovanje. Vidic me pokliče v pisarnico in mi začne čitati Jarčevo pismo, v kojem
je bila tudi grožnja, da me vlada brez milosti zapodi
iz službe, ako ne opustim za vselej svoje panslavistične
agitacije. Proti koncu lista pisal je Jarc, da je trdno
uverjen, da njegov opomin ne bo nič koristil, ker sta
mu le predobro znana moja trdokornost in narodni fanatizem. Čitaje pismo je Vidic večkrat čudno jecljal,
razne besede popravljal in se včasi tudi nekoliko ustavil
in premišljal, predno je dalje čital. Jaz sem ga bistro
opazoval in kmali spoznal, da mi lista ne čita tako
kakor je pisan, nego z dostavki in izpremembami.
Prebravši dopis začel me je svariti tudi od svoje strani.
Jaz sem ga nekaj minut poslušal, potem pa ga prosil,
naj mi prečita pismo še jedenkrat ali pa mi ga izroči,
ker mislim Jarcu vsekako in to precej odgovoriti. Vidic
mi lista ni hotel dati, jel ga je zopet sam čitati. Besedilo pa je bilo zdaj precej drugačno nego prej, tiste
grožnje, da me vlada zapodi iz službe, ni bilo nič v
njem! Še isti dan sem sestavil svoj odgovor, ki je bil
odločen in precej trd. Pisal sem Jarcu, da je človek,
ki me je zatožil malopridnež in nesramen lažnik, kajti
najnesramnejša laž je, da sem jaz kak panslavističen
rovar. Prosil sem ga, da mi pove ime tega ovadnika,
ker ga mislim pozvati v cesarsko sodišče radi zlobne

klevete. Neki paragraf kaznenega zakonika veli: „Wer
Jemanden im Dienste falsch anklagt, kann bis zu
zehnjährigen Kerker verurteilt werden.“ S tem paragrafom kanim poščegetati lopovskega tožnika. Panslavizem je težnja, združiti vse slavjanske rodove in dežele
pod oblastjo ruskega carja na razvalinah Avstrije, Turčije
in Prusije. S tako veleizdajsko agitacijo se jaz nisem
nikdar ukvarjal. Vnemal sem le v hrvatski mladini
ljubezen do hrvatskega naroda, do materinskega jezika,
do narodnega slovstva, do domovine hrvatske. Objednem
razlagal sem ji tudi korist in potrebo slavjanske vzajemnosti, koje oče, pesnik Jan Kollár, predava nepreganjan na dunajskem vseučilišču. Po moji misli morajo
se cesarski uradniki tako vesti in tako delovati, da
dobe narodi dobro mnenje o svoji vladi, da jo smatrajo
za svojo prijateljico in dobrotnico. Jaz se torej trudim,
da ustrežem ne le hrvatskemu narodu, ampak objednem
tudi naši vladi, kateri pridobivam njegove simpatije.
To je, bogme, jako lojalen slavizem, za koji sem zaslužil
pohvalo in priznanje, ne pa graje in kazni. Grajati in
kaznovati treba tiste uradnike, ki nenemške avstrijske
narode zaničujejo, žalijo in zatirajo, ker jih s takim
postopanjem dražijo, hujskajo in razkačujejo zoper
avstrijsko vlado in državo itd.

Drugi dan sem prečital svoj odgovor ravnatelju. On
mi veli: „Veste kaj, dajte ta list meni, da ga pošljem
jaz nadzorniku, to seveda tudi s svojimi pripomnjami.
Če ga daste Vi na pošto, poslal bi mi ga vsekako
nadzornik, da povem o njem svojo misel. Ta stvar se
opravi torej najbolj ob kratkem, da ga izročite meni,
prihranite si s tem poštnino.“ Jaz sem mu res pismo
oddal in pričakoval prav prav težko, kaj poreče nadzornik.

Čakal sem več tednov, potem sem vprašal
Vidica, če mu ni Jarc še ničesar pisal o mojem odgovoru. Vidic pravi: „Še ničesar.“ Zopet prejde več tednov,
jaz se oglasim znova pri ravnatelju. On pa se zasmeje:
„Janez, bodite veseli, dass die Sache so glimpflich abgelaufen ist. Nadzornik je vrgel vaše opravičevanje
menda v koš, meni še ni pisal ne črke o vaši aferi.“
Mislil sem, da mi bo Jarc, kadar pride na Reko
ustno kaj pridigal in očital, ali tudi to pričakovanje
me je prevarilo. In tako je vsa ta reč zaspala
brez kakih nasledkov. Jarc je ostal še več let moj
nadzornik, ali panslavizma mi ni nikdar več očital.
Ta prigodba je potrdila moje mnenje, da Jarc ni hudoben človek.

S hrvatsko duhovščino je živel naš nadzornik prva
leta v najlepši slogi in prijaznosti. Zlasti nadškofu Havliku je bil persona gratissima. Često so ga povabili župniki in samostanci na kosilo. Nekoč sva obedovala zajedno pri varaždinskih frančiškanih. Bilo je tudi drugih gostov, med kojimi so se nahajali dobri pevci. Po kosilu se je mnogo popevalo in na moje čudo pridružil se je
pevcem tudi nadzornik. Pel je z močnim glasom povse
pravilno: „Pridi, Goren’c ...“ Te simpatije pa je brzo
izgubil v duhovščini, ko je začel l. 1854. odločno iz
šol izganjati narodni jezik. Dala mu je ne baš častni
pridevek: švabski mameluk. Skoro še bolj pa jo je
razkačil, ko je poklical za kateheta gornje gimnazije
Slovenca Brodnika. Celo Havliku se je s tem zameril.
Dejal je: „Moji duhovniki niso baš cerkveni očetje,
ali za katehete so še zmerom saj toliko sposobni kakor
Kranjci.“ Jarc je pozval Brodnika zato v Zagreb, ker je
vedel, da noben hrvatski svečenik ne bi hotel razlagati

krščanskega nauka po nemški, on pa je hotel vsekako
tudi ta predmet ponemčiti. Brodnik je res prišel na
Hrvatsko, ali se je kmali bridko kesal, da je poslušal
Jarca. Že prvi mesec je zapazil, da ga grdo gledajo
domači duhovniki in ne marajo ž njim občevati. Leta
1859. začela ga je tudi šolska mladina zasmehovati in
dražiti. Ko se je vnela na Laškem vojna, bleknil je
pred učenci nepremišljene besede: „Če vlada še pravičen Bog, Avstrijanci morajo zmagati.“ Bog je ostal
pravičen vladar, Avstrijanci pa so le doživeli huda poraza pri Maženti in Solferinu. Poredni dijaki so mu
nagajali malone vsak dan s tem nesrečnim prerokovanjem in ga povpraševali krohotaje se, če res misli,
da Bog ni več pravičen? Kmali po oktoberskem diplomu
so jeli čedalje glasneje zahtevati, naj se jim predava
krščanski nauk po hrvatski. Brodnik se je pridno učil
tega jezika, ali ni mogel lahko napredovati, ker se je
bal občevati s Hrvati. Tih in bojazljiv je bil že po
naravi svoji. Težek kamen se mu je odvalil od srca,
ko je ostavil hrvatsko zemljo, šele takrat je začel zopet
srečno živeti. Greh bi bil misliti o Brodniku, da je bil
kak nemškutar ali bedak. Po nemški je predaval, ker
mu je ukazovala to višja oblast, kojo je smatral za
božjo namestnico. Tisto prerokovanje pa mu je ušlo
nekaj iz avstrijskega patrijotizma, še bolj pa zato, ker
so bile razglasile vse cerkvene novine borbo zoper
Francoze in Lahe za versko vojno. Saj se je nahajal
v tej čudni zmoti celo naš velerazumni prvak — vladika Slomšek!

Nemščina je vladala zdaj res v zgornji gimnaziji
reški, ali Bahovci so hoteli, da se mladina ne le
nemškega jezika nauči, ampak da se tudi sama ponemči

in se razgovarja med sabo po nemški. Na Reki se je
doseglo kaj takega tem težje, ker je bil občevalni
jezik tamošnje inteligencije laški ne pa nemški, kakor
n. pr. v Celju ali Ljubljani. Trebalo je torej dobiti
dijakov, ki so govorili med sabo po nemški, da bi
zanesli ta običaj tudi med druge součence. In res je
ulovil Jarc na Štajerskem tri šesto- ali sedmošolce, ki
so bili pripravljeni iti na Reko. Ondi jim je priskrbel
inštrukcije, dvema celo brezplačen obed. Po svoji
navadi in zdaj tudi po višjem nalogu so hoteli ti
mladici občevati s svojimi tovariši po nemški. Ko pa
so se namerili na upor in se preverili, da hrvatsko
Primorje ni ustvarjeno za nemškovanje, jeli so se
pridno učiti hrvatski in čitati hrvatske in slovenske
knjige in časopise. Predno je minilo leto, stali so vsi
trije v narodnem taboru in se niso več niti med sabo
pomenkovali po nemški. Z rojaki so občevali po slovenski, s Hrvati po hrvatski. Nadzornik nam je poslal
na Reko še jednega dijaka, ali ne z namenom, da bi
razširjal nemščino nego da bi — vohunaril! Sosebno
mu je priporočal, naj pazi dobro na moje predavanje
in si zabeleži vse take besede, ki cikajo kolikor toliko
na slavjanstvo in rodoljubje in kar je ž njim v zavezi.
Ta nečedni posel so dijaki brzo zavohali. Asanger ga
je vprašal, zakaj zapisuje za mano samo stavke o
slavjanstvu, za drugo moje razlaganje pa se nič ne
briga. On je zarudel in dejal, da ga samo taki stavki
zanimajo, ker je že od nekdaj Slavjan z dušo in
telesom. Asangerju in drugim se je zdelo to malo
verjetno, ker ga niso nikoli videli, da bi čital kako
hrvatsko knjigo in se je družil najraje z nemškutarskimi
pisarji in finančnimi stražniki. Nekoč so ga vzeli nalašč

s sabo, ko so šli v bližnje selo pokušat novo vino.
Moral se je z vsemi pobratiti in izprazniti v to ime
brezštevilne kupice. Ko je bil že povse trd, začeli so
ga izpitavati, kdo ga je napotil, da je prišel iz gornje
Hrvatske na Reko. Dejal jim je bahaje se: „Napotil me
je velik gospod, veste kdo, sam nadzornik. In dal mi
je pod nadzor vse, kar se giblje v naši gimnaziji,
najbolj pa mi je zabičil, da pazim na tistega vražjega
Kranjca Janeza, ki vam je vsem zmešal možgane, da
zdaj sami ne veste, ali ste samci ali babice.“ Več nego
deset krepkih pesti se vzdigne o tem očitanju na
zabavljača, ki bi ga bile pošteno premikastile, da jih
ni prosil s povzdignjenimi rokami za zamero. Čez pol
leta je ta vohun izginil iz reške gimnazije. Zvedeli
smo o njem le to, da je bil po dovršenih latinskih šolah
precej sprejet med uradnike nekega ministerstva na
Dunaju. Pomogla je njemu kakor tudi mnogim drugim
velikaška priporoka. Ta malopridnež je bil sin jedne
tistih hrvatskih rodovin, ki so za Bahove vlade izdale
svoj narod in se razglasile za nemške. V službi bi bil
brez dvojbe brzo napredoval, da ga ni zavedla ljubezen
na kriva pota in strmoglavila naposled pod gomilo.
Sploh sem se preveril, da vohunom ni usojeno dolgo,
še manje pa srečno življenje.

Kakor strela z jasnega neba udarila in omamila je
vse pangermane in „Bahove huzarje“ novica, da je prinesel uradni dunajski časnik (Wiener-Zeitung) cesarski
zakon, ki daje velike pravice narodnim jezikom v
gimnazijah. Učni jezik se znatno izpremeni, polovico
ur dobe narodni jeziki, druga polovica ostane še za
naprej nemškemu. V dolnji gimnaziji se bo razlagala
večja polovica predmetov na narodnem jeziku, v gornji

gimnaziji pa istotako večja polovica predmetov po
nemški. Germanizatorji so kar blazneli in besneli, ko
so to čuli in čitali. Strangfeld je bil baje tako nasajen tisti dan, da je žalil in psoval svoje najzvestejše
podrepnike, služabnico pa za nameček še opljuskal,
da mu je ušla, ne da bi zahtevala svoj zaslužek.
Ravnatelj zagrebške gimnazije je bridko vzdihoval, da
ga čedalje bolj zapušča zdravje — prosil bo za upokojenje. Naš nadzornik pa je sprejel to čudno novico
povse ravnodušno. Smatral jo je za umestno in modro,
saj je prišla od dunajske vlade, ki je bila za vse reči
njegov nezmotljiv in brezgrešen orakul. Čez dva ali
tri dni dobi od ministerstva, to je od Klemana, tajno
poročilo, da se ta cesarski zakon ne sme priobčiti
gimnazijskim ravnateljstvom. Obide ga silna radovednost, kaj to pomeni. Odveže se o prvi priliki na
Dunaj, da zve skrivnost od Klemana samega. Našel
je pri njem vse polno višjih birokratov, ki so prišli
iz raznih dežel in pretresali ž njim novi zakon. Iz
Hrvatske so prihiteli v Beč Švab, Hohenvart, Kelersberg,
Strangfeld, Šmid in še nekoji drugi. Vsi so srdito
udrihali po nepovoljni novici. Kleman jih potolaži, da
ni tako hudo, kakor mislijo avstrijski domoljubi. Novi
zakon je samo velik škandal, ki pa ostane brez zlih
nasledkov. Proti njemu so se vzdignili jako silni faktorji
in vsa je nada, da ga ovržejo in za vselej pokopljejo.
To se razumeje samoobsebi, da so čitali slavjanski
rodoljubi blagi zakon z najiskrenejšim pozdravom in
oduševljenjem. Hrvatje so se obveselili, ker se jim
vrne zdaj v srednjih šolah vsaj polovica njihovega
prava, še veliko bolj pa je zamikala novica slovenske
narodnjake. Po vsej Sloveniji so se že od nekdaj

predavali v gimnazijah vsi predmeti samo po nemški.
Po nemški nam je razlagal profesor Metelko celo
slovenski jezik v osmi šoli! Odslej pa bo vladala
slovenščina v spodnji in za nekoje predmete celo v
gornji gimnaziji! Od radosti smo takrat kar vriskali
in poskakovali, slavili smo zlati zakon pri brezbrojnih
kupicah in bokalih. Dali smo mu ime: magna carta —
velika listina, ker osvobodi naš jezik sramotne sužnjosti,
v koji je tičal in ječal toliko nesrečnih stoletij. Vsi
hrvatski in slovenski rodoljubi pa so bili uverjeni, da
se je začela s tem zakonom rušiti bahaška zgrada
Bahovega sistema, ki je bila komaj ravnokar dogotovljena. Podrl se ji je močen steber, čigar padec je
omajal tudi ostalo poslopje. Jaz sem pisal takrat v
Bleiweisovih „Novicah“ vrsto sostavkov, kako naj se
uredi poučevanje v naših gimnazijah in kateri predmeti
in kako naj bi se razlagali na slovenskem in nemškem
jeziku. Predno sem še končal razpravo (v kateri pa je
bilo dosti tiskarskih in drugih pomot), zvedeli smo iz
uradnih virov, da se „velika listina“ ne uresniči, nego
da ostane le na potrpežljivem papirju kot nov dokaz,
da je Avstrija res država neverjetnosti in nepričakovanih
naključij. Tisti čas sem dobil pismo od pesnika Vilharja,
ki mi je čestital, da sem nehal pisati o novem zakonu.
Sporočil mi je, da so se radi te razprave že zbirali
črni, hudourni oblaki nad mojo glavo in bi bilo brez
dvojbe vame tudi treščilo. Vilhar je pogodil morda
resnico, saj vemo, da je bil naš vrli Raič baš zato
kaznovan, ker je zahteval, da se novi zakon izvrši.
Prvi mesec po razglašenju njegovem smo na Reki vsi
mislili, da se uveljavi na začetku bodočega šolskega
leta. Za to važno izpremeno smo se že tudi pripravljali.

Narodni profesorji so zahtevali zasedanje, da se dodovorimo, kateri predmeti da naj se bodo razlagali
po nemški in kateri na narodnem jeziku. Ta jezik je
bil brez dvojbe hrvatski ali lahonski. Rečani so želeli,
da bi se naša gimnazija poitalijančila. Vidičevo mnenje
je bilo, da ostani gimnazija nemška kakor je bila dozdaj. Pritrdila sta mu samo dva učitelja, ki sta bila
oba Rečana in duhovnika: Mihić in Morasi. Vsi drugi
profesorji, med njimi tudi Nemci Lorenc, Penc in
Mezmer pa so izjavili, da treba učni red preinačiti po
duhu in zmislu novega zakona in predavati polovico
predmetov po hrvatski. Te predmete smo tudi imenovali.
Vidic pošlje zapisnik te zanimive seje deželni vladi.
Čez nekaj dni mu odpiše Jarc, da je bilo jako neumestno in napačno, da je sklical to zasedanje. Ko
pride kmali po tem na Reko, nam pove na shodu s
trdim glasom, da oni cesarski zakon ne velja za Hrvatsko in sploh za nobeno drugo deželo razun Ogerske.
Tam je še kakih 70 čisto magjarskih gimnazij, v kojih
bo zavladal zdaj za polovico predmetov nemški jezik.
Mi smo ostrmeli in kar zazijali o tem poročilu. Nekateri
so se jeli muzati, drugi škripati z zobi in pogledavati
srepo zdaj v tla, zdaj v govornika. Mislil si je menda
vsak kakor jaz: Kaj, ali je res mogoče, da igrajo
resni možje, višji cesarski uradniki tako nedostojno
ulogo? Saj znamo, hvala Bogu, tudi mi čitati. V uradnih
dunajskih novinah je bilo rečeno razločno in jasno,
da velja zakon za vse cesarstvo in torej tudi za Hrvatsko. Tam ni bilo nobene vrstice o Ogerski in 70
magjarskih gimnazijah. Vsi smo se zgražali, da se
udeležuje te birokratične spletnje tudi naš spoštovani
nadzornik, da hoče utajiti tako očividno dejstvo kakor

je ta cesarski zakon. Saj so čitali „veliko listino“ in
jo razumeli tako kakor mi tudi možje drugih narodnosti,
avstrijskih in inostranskih. Pretresale so jo vse nemške
novine in jo seveda strogo obsojale radi pravic, koje
daje narodnim jezikom. Posebno hudo se je repenčila
„Augsb. Allg. Z.“, v kateri je priobčevala včasi svoje
nazore tudi avstrijska vlada. Baš pisava tega glasila
nemške inteligencije je dokazovala najbolj očitno, da
sta se borili v Bahovem ministerstvu dve nasprotni
struji. Kakor v mnogih drugih državah je vladala v
Avstriji že od nekdaj aristokracija, ki je bila zvečine
nemška, centralistična in tesno zvezana z birokracijo.
Kdaj pa kdaj se je pa vendarle zgodilo, da so prišli
do veljave nazori in zahtevi čeških, ogerskih in poljskih
velikašev. Ta stranka je bila nenemškim narodom vsaj
nekoliko pravična, dočim je pangermanska zaničevala
in teptala njih jezike in jih hotela za Bahove vlade
popolnoma uničiti. „Velika listina“ se je razglasila
brez dvojbe po naporu prve stranke. Pangermani so
se je tako ustrašili, da so napeli vse sile, da jo odpravijo, še predno se uveljavi. In to se jim je, žal, res posrečilo. Jaz bi bil kaj rad zvedel natančno zgodovino tega naglega preobrata. Pisal sem dunajskemu znancu, da bi skušal preiskati nemško spletko in bi mi sporočil posledke svojega truda. Proti zakonu se je osnovala že prvi dan prava vojna in gonja. Imena glavnega
činitelja ne smem povedati. Na čelu birokratov, ki so
bili jedro opozicije, stal je seveda Kleman, katerega
je podpiral najbolj goreče Prusak Bonic, vseučiliški
profesor. Tudi Slovenec Čižman je pihal kakor gad
na „veliko listino“. Vsak drugi dan je prisopihal h
Klemanu in ga zaklinjal, da odvrne od Avstrije to

nesrečno koncesijo. Čižman je bil tako strasten nemškutar, da je smatral za najsvetejšo dolžnost naše
države, da ponemči vse svoje narode, posebno pa
vso njihovo inteligencijo. Taka usoda kakor ta zakon
doletela je prej in pozneje še razne druge imenitne
ukrepe n. pr. glasoviti septemberski manifest l. 1871.,
ki je povrnil češki kraljevini nekdanjo avtonomijo.
Takih izgledov imamo tudi v zgodovini slovenskega
naroda. Že Marija Terezija je zapovedala, da bi se
razdelili občinski spašniki. Ta zakon se je po njeni
smrti mnogokrat ponovil, pa je ostal vendarle več nego
sto let na papirju. Nasprotovali so mu grajščaki v
društvu z birokracijo, ker so se bali, da bodo kmetje,
ako obvelja, zaganjali svojo živino na njihova zemljišča.
Mnogi mislijo, da je taka nepokorščina mogoča samo
v absolutnih državah. Izkušnja tega mnenja ne potrja.
Avstrija se zove že dolgo časa ustavna, državni zbor
je potrdil že zdavnaj jednakopravnost vseh narodov s
slovečim § 19. in vendar mi Slovenci še dandanes
nimamo skaro ni sledu kake jezikovne pravice. V vseh
cesarskih uradih, v vsehsred njih šolah vlada še zmerom
nemščina zato, ker se protivi jednakopravnosti nemška
aristokracija v zvezi z nemško ali ponemčeno birokracijo in z nemško inteligencijo. Radi nepristranosti
pa ne smemo prezreti, da se ugodi včasi kaki narodni
želji, če se nahaja krmilo države tudi v rokah ministerstva s pangermanskim programom. Tak minister je bil gotovo Bah in vendar se je posrečilo baš pod njegovo
vlado našemu Slomšeku, da nam je pridobil na Štajerskem čisto slovensko vladikovino. Pogodovala mu
ni le višja hierarhija, nego tudi blagohotnost nekojih
čeških kavalirjev, kojih beseda se je poslušala na

dvoru. Tožni konec cesarskega zakona je rodoljubne
Hrvate strašno razburil. Nikdar več niso oprostili vladi, da se je igrala tako objestno z njihovimi svetinjami. Takrat je izgubil Jarc v njih vse spoštovanje; imeli so ga za sokrivca tiste birokracije, ki se je predrznila zavreči
in utajiti cesarjevo naredbo in voljo, jeli so ga smatrati
za svojega zakletega sovražnika. Nekateri slovenski
duhovniki so ga skušali braniti, češ, kaj pa je mogel storiti, ko so mu na Dunaju ukazali, da mora zakon povse
drugače razlagati nego se je glasil iz prvine? Da se
je uprl in ugovarjal, bi ga s tem ne bi rešil, nakopal
bi se bil le mržnjo in osveto strašnega Klemana in
se strmoglavil s svoje lepe službe morda celo brez
pokojnine. Uklanjal se je sili kakor vsi drugi uradniki.
Hrvatski duhovniki niso mogli odobravati tega zagovora
Jarčevih prijateljev. Soglasno so trdili, da je bila njegova sveta dolžnost povedati vladi na vsa usta, da
priobči ravnateljstvom gimnazijskim cesarski zakon s
prvotnim besedilom. Ako ji to ne ugaja, ne daje mu
vest, da bi ostal še dalje v službi, prosi jo upokojenja.
Jarc bi bil moral vsekako dokazati, da je zanj cesarjeva
volja več vredna nego Klemanova. Soparen, težek zrak
se je ulegel po zadnji seji na reško gimnazijo. Do
malega vsi profesorji so izgubili vero v svojega nadzornika in vendar je to čuvstvo tako nujno potrebno
med podložniki in načelniki. Razun tega so se čutili
po pravici razžaljene po nekem dopisu deželne vlade,
ki je z veliko hvalo priznala sijajni napredek reške
gimnazije, potem pa zatrdila, da so se tako povoljni
učni uspehi dosegli samo in jedino le po zaslugi neutrudnega ravnatelja. Jaz sem dobro zapazil, kako
zmagoslavno se je ozrl Vidic po profesorjih, ko nam

je to prečital. Z dobro vestjo ponavljam trditev, da so
prva leta skoro vsi pravi učitelji več storili, nego jim
je nalagala dolžnost. To je bilo tudi jako potrebno,
ker je bila mladina v nekaterih predmetih silno zanemarjena. Vsako leto so dobili tudi nekateri pohvalne
dekrete za svojo marljivost. In zdaj pa se je nam dalo
na znanje, da ima vso zaslugo le ravnatelj, torej mi
drugi profesorji nobene! Jaz se baš nisem dosti jezil,
ker uradni hvali in graji nisem pripisoval nikoli posebne
važnosti. Objednem sem bil uverjen, da ta mastna pohvala Vidicu ni došla od Jarca samega, nego od Klemana,
kateremu se je znal tako prilizniti, da ga je prišteval
najboljim gimnazijskim predstojnikom v Avstriji. Vidicu
se je po takem preizvrstno posrečilo, da nas je proti
vladi oklevetal, počrnil in ponižal, sam sebe pa visoko
povzdignil in poslavil. Korenito pa se mu je izjalovil
ves trud, da bi si naklonil tudi javno mnenje na Reki.
Meščani so ga imeli za sebičnjaka, ki odriva, da bi
se prikupil vladi, italijanski jezik proti zakonu tudi iz
dolnje gimnazije. In res je zadnje dve leti začel učiti
prvošolce latinski jezik s pomočjo neznane jim nemščine!
Rečani so ga tako malo cenili, da ga na ulici niso
hoteli pozdravljati tudi nekoji taki, ki so imeli v
gimnaziji svoje otroke. Reška inteligencija ga je smatrala
za zakrknjenega birokrata, potuhnjenega zavistnika in
komaj srednje nadarjenega starokopitnika, ki bi ujel
rad kako odliko o tuji škodi in tujem strošku. Meni
niso znani tisti pripetljaji in razlogi, radi kojih ga je
javno mnenje tako strogo (po moji misli prestrogo)
sodilo in obsojalo.

Čudno naključje je tako naneslo, da sva imela jaz
in nadzornik Jarc istega ljubeznjivega prijatelja. Ta

učlovečena dobrota je bil Ivan Markovič, ravnatelj
reške realke. Jarc in Markovič sta si bila součenca, njiju
prijaznost je bila že stara. Pri Markoviču je Jarc stanoval, kadar je prišel na Reko. Jaz in Markovič pa
sva se seznanila, ker je imel v naši šoli svoja sinova,
sprijateljilo naju je jednako rodoljubje, ki je obsegalo
Slovence, Hrvate in vse Slavjane. On je obžaloval in
pomiloval Jarca, da hodi po tako napačnih, nenarodnih
potih in se daje rabiti brezsrčnemu renegatu Klemanu
za nemškega agenta in poslovodjo. Nekoč ga je vprašal
naravnost, kako more on, rojen Slovenec, zametavati
slavjanski jezik in narivavati Hrvatom nemščino? Ali
ga ni sram in ga vest nič ne peče? Nadzornik mu je
odgovoril: „Kar delam, moram delati po svoji verski
dolžnosti. Saj veš, da je pisano v sv. pismu: Vsaka
oblast dohaja od Boga. Kdor se upira oblasti, se torej
upira samemu Bogu. Višja oblast zahteva, da uvajam
v hrvatske šole nemški jezik in jaz jo moram poslušati,
drugače ne bi bil prav kristijan in katoličan.“ Ta odgovor označuje prav dobro mojega nadzornika. Kdor
veruje v tako načelo, mu koristi gotovo i na tem i
na onem svetu. Na tem svetu s politiko lahko avansiraš,
dobivaš odlike in naposled mastno pokojnino in nimaš
nikoli nobene sitnosti v službi. Na drugem svetu te
pa čakajo nebesa, ker si tako pridno ponemčeval
Slavjane in izpolnjeval s tem zapovedi svoje oblasti
in objednem božje! Ako se iztrgajo iz sv. pisma posamezni stavki, se da ž njimi vse dokazati. V južnih
pokrajinah ameriških Združenih držav so dokazovali
protestantski pastorji z besedami sv. pisma božji izvir
in potrebo sužnjosti! Sv. pismo se rabi s pridom, kadar
se govori o veri in nravnosti. Za politična, narodna

in druga dnevna vprašanja pa naj se pusti ta vzvišena
knjiga na miru. —

Na Slovenskem sem našel može, ki so trdili, da je
bil Jarc vedno vnet rodoljub, in torej tudi tista leta,
ko je služil na Hrvatskem. Take čenče naj se ne
kvasijo meni, ki sem mu dobro poznal značaj in
vse navade. Jarc je imel mnogo dobrih svojstev, ali v
njem ni tlela ni iskrica rodoljubja. On ni govoril nikoli
ne v šoli, ne zunaj šole z nikomer nas po domače.
Večkrat smo se izprehajali po celo uro zajedno, pa
mu ni ušla nikoli nobena slovenska ali hrvatska beseda.
Nekoliko potov sem ga pozdravil in ogovoril po slovenski, on mi je odzdravil in odgovoril vselej prav
priljudno, ali — po nemški! Ponašal se je na Hrvatskem ravnotako, kakor pri nas v Ljubljani, kjer
tudi ni govoril z nobenim le količkaj izobraženim
človekom nego po nemški. Jarc je sodil popolnoma
med tiste ljudi Meternihove dobe, ki so mislili, da je
naš jezik ustvarjen samo za prosto ljudstvo. Da je bil
pedagog in birokrat povse ponemčenega duha, spričuje
vse njegovo delovanje na Slovenskem in Hrvatskem.
Ali to pa se mu mora vsekako priznati, da ni bil nemčurski fanatik in ni preganjal nijednega rojaka (izimši patra Bernarda) radi narodnega mišljenja. Z mojim
slovenstvom in slavjanstvom ni bil zadovoljen, ali
kaznovati me pa vendar ni hotel, dasi je dobro vedel, da
se nikoli ne predrugačim in ne „poboljšam“. Nekateri
ljudje so precej pripravljeni razglasiti človeka za rodoljuba, ako jim ugajajo druga njegova svojstva. Naš
Miklošić se šteje med prve slavjanske jezikoslovce,
slava njegova je svetovna in brezsmrtna. Ali ta
profesor staroslovenskega jezika je bil tak figa-mož

da ni hotel z nobenim rojakom govoriti po slovenski.
In vendar se je oglasil nekdo celo javno v časopisu, ki je hvalil Miklošićevo rodoljubje! Naša izobražena mladina pa govori po pravici zaničljivo o pošvabljenem in spačenem značaju tega res velikega učenjaka.

Pri Solferinu ni bila potolčena samo avstrijska vojska,
ampak tudi Bahov sistem. Pokazalo se je očitno, da je
zidan iz peska in postavljen na pesek. Jel je pokati
in se krušiti in rušiti na vseh koncih in krajih. Spričevalo je sto znamenj, da mu dnevi potekajo. Sešlo se
je pomnoženo državno svetovalstvo, sledila sta oktoberski diplom in februarski patent. Na Ogerskem
in Hrvatskem izgine politična dremota, v javnem
mnenju vre huje in huje, prirejajo se hrupne demonstracije zoper Nemce, absolutizem in centralizem, z
jedno besedo zoper ves Bahov sistem. V Zagrebu se
je pojavila narodna razburjenost najprej v gledališču,
ki je bilo izgubilo pod nemško vlado skoro popolnoma
svoj slavjanski duh in značaj. Tudi Jarcu se je majalo
stališče, le predobro je čutil, da mu ugled zamira, da
se ga nihče več ne boji. On radi tega baš ni žaloval,
saj mu ni bilo nič mari za javno mnenje. Izpolnjeval
je kakor prej voljo svoje vlade in prejemal vsak mesec
svojo lepo plačico — vse druge reči so ga malo zanimale. Oktoberski diplom je spravil v habsburški
monarhiji ves politični svet pokoncu, Jarc pa je ostal
miren in ravnodušen, kakoršen je bil zmerom. Ko se
je razglasil februarski patent, nahajal se je na Reki.
Napovedala se je seja. Zadnji pride v zbornico Morasi
in nam pove, da je ravnokar čital novico, da se obrne
na Ogerskem vse zopet na stari red in da zavladajo

sploh povsod nekdanji zakoni. Jarc je poslušal
pazljivo in dejal smehljaje se: „Stari zakoni so bili res
v mnogih rečeh bolji nego so sedanji. Njegovo Veličanstvo že ve, kaj treba ukreniti, da se narodi zadovoljijo.“ Ko se ni moglo več dvojiti, da zmaga dualizem,
rekel je prijatelju Markoviću: „Meni je vse jednako,
naj bo absolutizem ali ustava, jednotna ali dualistična
država. Jaz bom služil svoji vladi in jo slušal zvesto
kakor dozdaj. Politične izpremene me ne morejo ni
oduševiti, ni užaliti.“ — Z ravnotežja ga ni mogla
spraviti ni zavest, da na Hrvatskem ne bo mogel dolgo
ostati. Tolažil se je: „Če ne bom služil tukaj, bom pa
drugje. Če me nikjer ne bodo hoteli, pojdem pa v
pokoj.“ Stari Vidic nas je bil že ostavil in njegov namestnik Lorenc se je pripravljal tudi na odhod, ker se
mu je podelila dobra služba v ministerstvu. Trebalo
je poiskati reški gimnaziji novega ravnatelja. Jarc se
spomni svojega senjskega prijatelja, duhovnika S. in
ga priporoči vladi v potrjenje. Zagrebški prijatelji so
nam pisali, da bo S. potrjen, predno preteče mesee.
Po rojstvu je res Hrvat, po političnem in narodnem
mišljenju pa švigašvaga — petelin na strehi! Iz Senja
pa so nam poročili, da je ta S. grajal rodoljubno mladino, ki se je ponašala s svojim narodom: „Kaj hočete
doseči s tem Hrvatstvom? S hrvatskim jezikom ne
pridete niti do Trsta, z nemškim pa do konca sveta.“
Ta naznanila so nas strašno vznemirila. Kar nas je
bilo rodoljubov, smo se zakleli, da takega ravnatelja
ne maramo in ne sprejmemo. Na pomoč smo hoteli
poklicati javno mnenje, ki je po oktoberskem diplomu
dobivalo vsak dan večjo moč in veljavo. Jaz se usedem
in napišem protest, da bi se imenoval našim ravnateljem

tak nedomoljuben čiovek, kakor je S. Ta protest
so podpisali vsj rodoljubni profesorji, večina našega
učiteljskega zbora. Pošljemo ga v zagrebški list „Pozor“,
ki je bil glavno glasilo narodne stranke. S svojim
ugovorom smo res dosegli zaželjeni uspeh. Potrjenje
se odloži in S. umakne svojo prošnjo, ko vidi, da ga
nečemo imeti za ravnatelja, ali nam nikdar ni mogel
oprostiti, da smo mu priredili tako sramoto. Tudi Jarc
se je strašno jezil na reške profesorje, nekaj radi protesta, nekaj zbog raznih zbodljivih dopisov, katere je
donašal „Pozor“ o njegovem za Hrvate škodljivem in
pogubnem delovanju. Imenoval se je v njih naravnost
morilec hrvatskega jezika in ljut sovražnik hrvatskega
naroda. Jarc je mislil, da ga mrcvarijo v „Pozoru“
reški profesorji, najbolj je sumničil mene, ali ne po
pravici. Dopisnik, ki je našega nadzornika tako nemilo mlatil, je bil duhovnik senjske vladikovine. Jarc
se naposled tako razsrdi, da gre v kr. zagrebško sodišče in uloži tožbo zoper vse profesorje, ki smo podpisali protest in ga napadali po njegovi misli v novinah.
Nekoji zagrebški učitelji so zdaj zahtevali, da se mu
pošlje rezka nezaupnica, pod katero bi se podpisali
vsi profesorji vseh hrvatskih gimnazij. Na Reki pa smo
se uprli tej nakani. Dejali smo: „Jarc je zdaj brez moči,
nadzornik le še po imenu. Mi nečemo posnemati tistega
osla, ki je čul, da se bliža smrt njegovemu sovražniku
volku, pa je pritekel k njemu in ga brcnil na vso
moč v glavo, potem pa zarigal ponosno: Tko se ne
osveti, taj se ne posveti.“ Istotako se je izjalovila mačja godba, kojo so pripravljali Jarcu nekoji mladiči na
Reki. O tej demonstraciji sem pravil jaz v Ljubljani.
Jarcu so prijavili prijatelji, kaj ga čaka na Reki. On

je pisal o tem reški politični oblasti, mestni gosposki
in policiji. Ti uradi so ga srečno obvarovali mačje
godbe in se silno čudili, da jim ni noben vohun ovadil,
kaj se snuje in kuje zoper njega.

Po dolgem omahovanju se je vmila Ogrom in
Hrvatom starodavna ustava. V Zagrebu se snide sabor
trojedne „kraljevine“. V njem pride kmali na dnevni
red tudi Jarčeva tožba zoper reške profesorje. Poslanec
Veber-Tkalčević dokaže, da smo prav storili, ko smo
se dvignili zoper dr. Jarca, najhujšega nasprotnika
hrvatskemu jeziku in narodu. V saboru se začne razlegati gromovito kričanje: „Pereat Jarc!“ Ko se hrup
nekoliko poleže, oglasi se ban Šokčević in pove saboru,
da je kot predsednik višjemu sodišču tožbo Jarčevo
kot neosnovano zavrgel in da je torej te pravde konec.
Ne vem, kako je sprejel nadzornik to poročilo. Jaz bi
dejal, da je kaj takega tudi on sam pričakoval, kajti
videl je na svoje oči, kako visoko se dvigajo valovi
narodne nejevolje zoper Nemce in njihove mameluke
in podrepnike.

Našemu bivšemu nadzorniku je srce brez dvojbe
od veselja poskakovalo, ko je odhajal iz soparnega
političnega zraka hrvatske kraljevine. Za drugo službo
se njemu ni bilo bati, da bi je ne dobil. Kleman
ga je poslal za nadzornika na Kranjsko. Tudi v svoji
domovini je služil zvesto dunajski vladi in pangermanskl politiki. Rojaki so ga sprejeli z veseljem, imel
je med njimi dosti znancev in starih in novih prijateljev. Samo v Novem mestu se je pojavila proti njemu
precej velika sovražnost. Po smrti poštenjaka Vilfana
so si želeli tamošnji kanoniki za prošta obče priljubljenega g. Gabrijana, mesto njega pa je prišel g. Peter.

Mnogi so mislili, da se je zgodilo to po priporoki
Jarčevi in so bili nanj silno nejevoljni, ali brez razloga. Jarc se v to volitev ni nič mešal. Gospod Peter
je imei baje nekoja taka svojstva, da ga ljubljanski
gospodje niso mogli biti nič prav veseli. Da se ga
znebe, poslali so ga Novomeščanom poleg pravila:
Promoveatur ut amoveatur! Ravnatelj novomeške gimnazije je bil takrat jako rodoljuben mož in odličen
matematik in fizik — pater Bernard. Neki lopov
ga je zatožil vladi, da je panslavist, in Jarc mu je
verjel. Nasledek je bil, da se je imenoval za gimnazijo
drug ravnatelj. Čez nekaj časa pride Jarc v Novomesto,
sreča patra Bernarda in ga vpraša, kako mu se godi?
Pater mu odgovori: „Tako, kakor se mora goditi človeku,
ki je bil po krivem tožen in po krivem kaznovan.“
Patru Bernardu se je storila res velika krivica. Ker ga
je občinstvo sploh spoštovalo in ljubilo, nakopal si je
nadzornik s svojo lahkovernostjo veliko nepotrebnega
sovraštva. Povse iznenada zvedeli smo iz novin, da je
vlada Jarca kar nagloma upokojila. Strašno pa sem se
mogel smejati, ko sem čital, zakaj je moral iti v pokoj.
Učitelji narodnih šol so napravili v Ljubljani shod.
Razpravljali so razne reči in tudi vprašanje, kateri
jezik naj bi se sprejel za občevalni med slavjanskimi
rodovi. Soglasno so dokončali, kar mora vsak pameten
Slavjan odobravati, da ta jezik more biti le ruski. Ne
vem, zakaj se je udeležil shoda tudi dr. Jarc. Morda
zato, ker je bil šolski nadzornik ali pa mu je to
ukazala deželna vlada. On se ni čisto nič mešal v
učiteljske razgovore in zato ni ugovarjal niti ruskemu
občevalnemu jeziku. Na Dunaju so mu to tako zamerili, da so ga stante pede zapodili v pokoj. Ha

ha ha! Jarc, germanizator comne il faut, prvak
Bahovih huzarjev v šolskem eskadronu, bil je torej
kaznovan radi panslavizma in rusofilstva!!!
Kaj tako neumnega se ni morda še nikoli ukrenilo,
kar stoji Avstrija. Jarcu je bilo seveda jako lahko
otresti se tega nezakrivljenega madeža in dunajski
gospodje so se podvizali, da popravijo svojo budalost.
Dali so mu pristojno pokojnino z živim in toplim
priznanjem velikih zaslug, koje si je nabral za šolstvo
na Hrvatskem in Kranjskem. — Jarc je živel odslej v
Ljubljani in se prilagodil prav spretno novim prilikam,
v kojih se je nahajal. Skoro vsi slovenski duhovniki
so stali takrat že v narodnem taboru in se pomenkovali
med sabo ne le po domače, ampak često na čisti
pismeni slovenščini. V službenih spisih so rabili še
nemščino, ali ne več vsi. Po slovenski se je razgovarjala
vsaj zvečine tudi naša posvetna inteligencija. To izpremeno je opazil Jarc povsod, i v mestih i na deželi.
Narodnemu napredku se niti on ni hotel upirati, saj
v srcu svojem ni pasel nikoli sovraštva do slovenščine.
Pridružil se je torej narodni stranki in se vpisal
za uda tudi v narodna društva n. pr. v „Slovensko
Matico“, v kateri so ga rodoljubi drage volje odlikovali.
Ker ni bil z oficijalnim svetom v nobeni zavezi več,
izginili so vsi pomisleki in razlogi, ki so mu dozdaj
branili, priznati se za narodnjaka. Občeval je rad z
vsakim prijateljem naše narodnosti in domovine in
govoril ž njim po slovenski pravilno in gladko, da
so se ljudje čudili. Da je prijala nova svoboda tudi
njegovemu truplu, dokazovalo je zdravo polno lice z
lepo rejenim podbradkom. Živel je še več let v zdravju
in zadovoljnosti, obče spoštovan radi svoje človekoljubnosti,

pohlevnosti in priljudnosti. Pomagal je
mnogim z dobrim svetom in s svojo veljavno besedo
in priporoko. Tudi več mojih znancev je dobilo po
njegovi blagohotnosti zaželjeno službo in jeden celo
bogato, čedno in dobro ženo.