I.

Tržiški župnik je vzdrževal nekdaj farne kopeli
na Produ ob Bistrici pod golim Kamnjekom.
Radi so tržani zahajali v te kopeli, zakaj v srednjem
veku je bilo skoro v vsaki večji vasi kopališče
in naravna voda je nadomeščala različna
zdravilna sredstva naših časov.

V senci olš in vrb je stala mlada deklina
ob pogrnjeni mizi in ravnala perilo. Avbica s
črno-žametasto porto in srebrnimi zvezdicami ji je
sedela na glavi, ki je bila polna gostih, plavih
las, bele polti na obrazu in velikih obrvi nad
modrimi očmi. Sanjavo, zamišljeno je zrla v belo
perilo in ustnice so ji trepetale, kakor bi kazale
pritajeno jezo. Pri srcu ji je bilo hudo, v glavi
jasno. Srce je ni bolelo, a glava ji je bila polna.
Vrtele so se v nji mnoge misli z jasnimi cilji, a
srca ji niso veselile. Kako da ne? Dopoldne so
prihajale v kopeli katoličanke in ji govorile na
dušo, kako naj postopa z luterankami, popoldne
pa so prihajale luteranke in jo zbadale ter ji očitale,
kar je in kar ni. Ali kopališka mojsterca Zofija
Javornikova je bila modra mladenka in je znala
letati brez perut in veslati brez vesel. Njena mati
je bila strastna luteranka. Tržiška „Štantmanka“
je slovela daleč na okrog, glas o njeni lepoti in
moč njene besede sta segala čez mejo kranjske
dežele.

Leta 1615. je bilo že malo luterancev po
Kranjskem in še ti so morali utihniti ali bežati
iz dežele. Med ženskami je bila „Štantmanka“
iz Tržiča skoro še največa zagovornica luteranske
vere. Primožila se je v Tržič iz Konjic na Štajerskem
ter je vzela v zakon Matijo Javornika,
a l. 1615. je bila lepa Klara že tretjič omožena.
Kot imovita jeklarica na Balosu se je poročila s
Francem Krieglom. Iz drugega zakona sta bila
otroka Zofija in Jernejček.

Zofijo je spravila njena krstna botra Cijoha,
žena ključarja župne cerkve, v velesalski samostan,
in tako je deklica ostala zvesta katoliški veri tudi
še po svoji vrnitvi iz samostana. Ker ji ni bilo
mogoče ostati v svoji rojstni luteranski hiši, ji
je katoliški župnik Jožef Julij Pegam preskrbel
službo kopališke mojsterce v kopelih na Produ.

V Tržiču je bilo še nekaj žensk, ki so trdovratno
vstrajale v novi veri. Imele so največjo
zaslombo pri graščaku Lovrencu Paradajzarju iz
Neuhausa. V tem gradu so luterani imeli svoja
zbirališča in službo božjo v grajski kapeli.

Bilo je meseca rožnika, ko je kopališka mojsterca
v senci vrb in olš pričakovala novic.

Od pota sem se prikaže mlada žena s črnim
krilom in belo pečo. Moderc z zlatimi šivi se je
svital v solnčnih žarkih. Prijateljici sta se veselo
pozdravili.

„Dobrodošla, moja Evica! Kako sem te zaželela.
Koliko ti imam povedati!“ zakliče Zofka
in ji hiti naproti.

„In koliko še le jaz tebi, Zofka! Najbrže že
veš, da dobiš novega gospodarja.“

„Ali pa gospodar novo mojsterco“, odvrne
Zofka.

„Tisto ne, prijateljica! Kdo ti kaj more? Ti
ostaneš kopališka mojsterca. Komu se poda ta
naslov lepše kakor tebi?“

„Gospod župnik Pegam je dobil drugo,
boljšo faro in odide v kratkem. Meni je bil dober,
dasi je hud, in luteranci kar besne nanj.“

„To ni nič čudnega. Gospod Pegam je bil
tu tri leta in je spravil luterance ob vso moč in
veljavo. Škoda zanj. Tržičani ga bodo pogrešali.“

„Domačin je bil, nečak grajskega oskrbnika
Krištofa Pegama. Tržičani ne bodo več peli tiste
pesemce:

Toda novi gospodar — novi posli. Ali bo
tudi meni odzvonilo? Privadila sem se tej službi
in nerada bi jo zapustila. Nič se mi ne ljubi več,
ker ne vem, kako bo zanaprej. Zanašam se na
cerkvena ključarja. Ta dva sta mi naklonjena in
ključarka Cijoha je celo moja botrca“, skonča
mojsterca svoje premišljevanje.

Prijateljici sedeti na bližnjo klop. Vrbove
veje senca se je premikala na Evinih licih, ki so
kazala grenko mladost.

„Ali že veš, Zofka, kdo je tvoj novi gospodar
in naš novi župnik?“

„Vsake vrste ugibljejo, ali gotovega nič ne
vem. Največ jih je, ki pravijo, da pride k nam
kriški vikar Baltazar Štros.“

„Si zadela. Jaz vem za gotovo. Sinoči mi je
pravila grajska Anica. Nji je povedal grajski
pisar Prnol, temu je pravil oskrbnik, ki je to
novico spet izvedel od grajščaka,“ pripoveduje
žena grajskega gozdarja.

„Potem bo že res. Graščak je pa patron
tržiške fare. Ali kako, da župnik še ve ne tega?“

„Ker mu graščak ni povedal. Saj veš, da si
nista na roko: Paradajzarji so luterski, Pegami
pa ne.“

„Kriški vikar torej pride. Dober znanec. Ali
ga ti poznaš?“ popraša Zofka in se ljubeznivo
nasmeja.

„Kaj ga ne bi? Od Besnice je doma in
Besničani so besni, hudi ljudje.“

„Tako ne, kakor Pegami. Gospod Baltazar
je bil včeraj tukaj v kopeli ter je bil nenavadno
zgovoren proti meni. Izpraševal me je to in ono,
da sem bila skoro v zadregi z odgovori. No,
moja glava je vedra.“

Po travi prihaja mladenič kostanjevih las in ploščnatega obrazi. Na smeh se mu ustnice majejo in temne oči se mude na Zofkini avbi.

„Kaj pa je tebe prineslo pod olše, Blaž!“ že od daleč mojstrca poprašuje domačega organista.

„To-le pisemce prinašam od gospoda župnika“, izpregovori mladi raznašalec in ponudi Zofki vpognjen popir.

Zofka vstane in hlastno popade pismo. Roka se ji trese in glava ji rodi misel, da je v pismu odpoved njene službe. V naglici prečitavši pismo, se ji sicer kri trenotno ohladi, a takoj vsklikne: „Križana ruta, kaj že spet to pomenil Poslušaj, Evica!“

„Kopališki mojsterci Zofiji se strogo naroča, da še danes prepove luterankam vhod v cerkvene kopeli. — V Tržiču, meseca bobovega cveta 1615. — Jožef Julij Peham, župnik.“

„Kaj hočeš, Zofka! Kopeli so cerkvene in luterani nimajo nobene pravice do katoliških ustanov,“ hitro pristavi gozdarica.

„Mm, trda bo, huda bo, Evica! Saj luteranski denar vendar toliko plača kakor katoliški,“
odvrne mojsterca, a se hipoma zgane, pogledavši na pričujočega organista.

„Le pojdi, Blaž, si že opravil!“

In organist se poslovi službeno-vljudno.

„Se priporočam, mojsterca!“ zakliče in se obrne. Ali ta njegov obrat je trpel dlje časa kakor njegov govor.

„Nikar ne misli, nadaljuje Eva, da pojde vse tako gladko, kakor si misli gospod župnik. Tvoja mati ima še vedno veliko veljavo v gradu. In Paradajzar bo gotovo kot patron ugovarjal temu ukazu.

„Vidiš, prijateljica, to je ravno. Za župnika so taki ukazi lahki, ker gre odtod, ali jaz bom revica. Luteranke mi bodo skočile v obraz, ko jim naznanim to povelje. A prenesla bi tudi te praske, ko bi ne bilo vmes moje matere. Mami odpovedati, ji hrbet obrniti, se z njo skregati — ah, to bo britko za me!“

„Res je, ali kaj hočeš? Ti si uslužbenka, ti storiš svojo dolžnost. Pameten človek ti ne more zameriti.“

„Ne morem se pritožiti, da mi gre slabo. Gospodar dober, služba dobra, vse mi gre po volji, le teh predpisov sem se naveličala,“ reče mojsterca.

„Potrpi, Zofka, odvrne Eva in vstane. Sij ne bo dolgo to trajalo. Kakor je grajska Anica pravila, bo že na praznik sv. Rešnjega Telesa umestitev novega župnika. In potlej bo smel tudi organist pobirati vstopnino od kopalcev.“

„To si poredna, Evica! Pogledal me je pa res tako ljubeznivo, da se je še meni milo naredilo.“

„Imaš ga rada, kaj ne, Zofka!“ izpregovori Eva in zasadi svoje ogljene oči v modre oči svoje prijateljice. Ta pa se je oklene in zakliče: „Nikogar rajši kakor tebe, Evica! Ali bi mi mogla nekoliko pomagati, ker imam danes veliko dela, še več pa skrbi?“

„Zakaj ne Zofka? Saj mi je doma dolgčas. Po gradu strašijo še vedno luterski predikantje, moj mož je z doma od jutra do večera, ker je gozdar, otrok pa nimava. Sicer pa — saj veš mojo usodo. Grajska rejenka sem. Očeta so mi ubili v vojski, mati mi je umrla za kugo, ko sem odrasla, pa so mi obesili na vrat tega Caharijo Židovina, ki je krščen jud. Ti, Zofka, moja prijateljica, ti si mi več, ti si mi vse in za te grem čez hribe in doline ...“

Prijateljici sta čepeli skupaj in si brisali solze, ko zazvoni zvonec ob moških kopelih. Eva se zgane in odhiti za svojim naročenim poslom k moškim kopelim, Zofka pa sede na klop in sanjavo zre v zeleno olšo, ki je namakala svoje spodnje veje v zeleno vodno površino. Mislila je na svojo prijateljico in vzdihnila globoko: „Evica je res revica. Takale možitev brez ljubezni —“

In Zofka dvigne roko ter pihne po mehki dlani svoje levice.

Mislila je dalje in pred oči so ji vstajali razni predikanti, ki so prihajali v Tržič in mešali ljudi. Pred njo je vstajal kakor v gloriji ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je vrgel plamenico v vrvež in razkropil antikristovo čredo. V ozadju je bežal velesalski odpadnik Boštjan Semenič, rodom Tržačan, ki je pregovoril mlado, lepo Štajerko, da se je vpisala v njegovo vero. In ko so se vrstile vse te prikazni pred očmi kopališke mojsterce, je bila naenkrat vesela in je zahvalila Boga, da jo je botra spravita v velesalski samostan pred vsiljivimi luterani.

Iz zamišljenosti jo je vzbudila botra Cijoha, ki je prihajala iz trga.

„Zofka, ti še vedno ravnaš perilo? Kako, da si tako počasna? Glej, jaz se vračam že iz trga! Nekam zamišljena se mi zdiš. Ej, ej, najbrže ti spet roji po glavi tisti orglarček ...“

Mojsterca si hitro zbere svoje misli in samozavestno pozdravi svojo boterco:

„Kaj mi hoče, boterca, ta Blaž Pilko, dasi je župne cerkve cerkvenik, orglavec, pevec, učitelj in Bog ve kaj še! Prijazna moram biti vendar-le do vsakega kopališkega gosta. Tako mi veli moja služba ...

„Lepo te kličejo tržani in skoro bi te zavidala za tvoje častno ime kopališke mojsterce. Saj še meni ne pravi vsak mojsterca, dasi sem žena usnjarja in cerkvenega ključarja. Toda ne pozabi: Kdor visoko leta, nizko sede. Ti si mlada, iznajdena, ali vedi, da napuh hodi pred padcem,“ svari Cijoha svojo varovanko.

„Jaz naj sem napuhnjenka? Kako napačno me sodite!“ odgovarja Zofka užaljena.

„Jaz sem tvoja botra, krstna in birmanska, zato ti že smem kaj reči. To je moja dolžnost. Dovolj sem se trudila, ko sem nagovorila tvojega očeta — Bog mu prizanesi! — da sva te poslala v samostan. Ko bi tega ne bilo, bi bila najbrže to, kar je tvoja mati — zagrizena luteranka.“

„Napuhnjena pa vendar nisem, boterca!“ ponavlja deklica svojo trditev in popravlja pisani trak pod žametasto avbo.

„No, pa bodi modra, ako nisi ošabna! Res je pa vendar-le, da te Blaž rad vidi. In če ga tudi ti rada vidiš, se bo že pokazalo. Blaž je res dober katoličan in vesela sem, da se je že spravil iz fare tisti Janez Stetlin, ki je bil Ljubljančan, pa nič vreden, čeprav je bil brat ljubljanskega župana. Vendar je Blaž preveč skrit in Stetlina daleč ne doseže v petju. Res škoda, da je Semenov Boštjan odpadel od vere. To je bil pevec, da ga mu ni bilo para. Tudi pesmi je sam skladal in Ljubljančani ga še sedaj ne morejo pozabiti, ko je vodil luteransko petje. Še zdaj bi bil lahko v Tržiču za pevovodjo. A Bog ve, kje ga zdaj veter nosi? V Karlovcu je bil pozneje za predikanta, a če je še tam in kje je, ne vem. Iz Ljubljane so ga pognali, ker se je norčeval iz cerkvenih obredov pri pogrebu neke žene. Tvoja mati gotovo ve, kje da je, ker sta si bila tako na roko. Ko bi je ne bil izpeljal iz samostana, bi ne bile nikoli v Tržiču in ti tudi ne. Tvoja mati je doma iz Konjic in se je pisala Šratenbaher po svojih stariših. Tvoj oče je vzel vdovo in pravijo, da je bil Boštjan Semenič njen pravi mož.“

„Ali kako se je mogel poročiti z njo sedanji mož, ako je bila omožena s Semeničem?“ ugovarja Zofka in maje z glavo.

„Deklica, ti si mlada in ne veš, da luteranski zakon ni zakrament, in zato je za luterance dovolj, da se skregajo in gredo narazen, modruje dalje žena usnarjeva. Tvoj oče Anton Javornik je bil mož, da malo takih, ali v prebrisanosti ni bil kos tvoji materi in zato je moral prezgodaj umreti. Sicer pa ti tega ne razumeš, srnica moja! Povedala ti bora več pozneje. Zdaj pa glej, da pripraviš kozlovino za popoldan. Te luteranke si vedno kaj izmišljujejo in mislijo samo na dobro papco in pupco. Prinesla sem ti kozlovine, da jim pripraviš bržole za južino.“

„Še nekaj, boterca! Danes sem dobila novo povelje od gospoda župnika,“ deje Zofka.

„Kakšno povelje?“

„Luterankam moram kopeli odpovedati.“

„Prav je“, potrjuje Cijoha. „Le po njih! Kaj bodo hodile semkaj hudobcu rep spletat?“

„Težko je to meni!“

„Nič težko. Bom že jaz spotoma povedala sosedi Ivanki, naj ti pride na pomoč. Le zanesi se nanjo! Bodi staremu gospodarju zvesta do konca in vesel te bo novi gospodar. Le pogumna bodi Zofka!“ skonča Cijoha in veselo odide domov.

Zofka pripravlja kozlovino, a nič ji ne gre izpod rok. Mati ji plava pred očmi in zasmilila se ji je v dno srca. Velike skrbi ima Štantmanka s svojimi fužinami na Balosu, ker se očem ne meni dosti za obrt, Jernejček pa je še premlad za take skrbi. Kako bi bila Zofka doma potrebna, pa ne more biti pod domačo streho. Mati je strastna luteranka in ne trpi lahko katoličanov pod svojo streho. Hčerka bi bila lahko doma, a ne mara. In vendar jo mati krvavo potrebuje. Obrt trpi, pomočniki ne store svoje dolžnosti, verska razlika tudi trgovino razjeda. In zdaj naj Zofka še nastopi naravnost proti materi! Ko mojsterca seka kozlovino na kosce pri mali mizi poleg kuhinje, se približa soseda Ivanka.

„Zofka, Cijoha mi je naročila, naj ti pridem pomagat. Bliža se spet huda ura, a ne boj se, jo bomo že pregnali.“

„O, kako ste črni, mojsterca!“ pozdravi Zofka prihitelo kovačico.

„Kako bi ne bila? Odkar je mož umrl, moram biti za vse, tudi za kovača. Vsak dan moram po večkrat v kovačnico, drugače ne gre delo izpod rok. Udarim pa še za dva moja Joška po železu.“

Orjaška kovačica stegne pri tem svojo krepko desnico, da se je Zofka kar prestrašila.

„Nekaj bi vas prosila. Dobila sem namreč povelje, da ne smem več pustiti luterank v kopel. In še danes jim moram to povedati. Ali mi boste pomagali, soseda?“

„Vsekako, Zofka! Na-me se zanesi. Ako ti bo katera silo delala, kar pokliči me! Vržem jo čez prag kakor kovaško kladivo.“

„Jaz mislim drugače, teta! Vi bi nabrali kakih deset katoliških žensk, da se pridejo kopat precej po kosilu. Kopel bo zastonj. In tako zasedejo vse ženske kopeli, predno še dojdejo luteranke. Vse drugo že jaz sama oskrbim.“

„Tudi tako je modro. Ako bo potreba, skočimo iz kopeli in udarimo. Za te, Zofka, se dam tudi zapreti, Če bi bila sila. Na dobro srečo!“

„Vi ste res junaški, Ivanka! Ali skrbi me vendar-le. Moja mati se mi smili.“

„Bolje je, da danes obračunimo, kakor jutri, Zofka! Le srčnost! Jaz grem na delo.“

Ivanka oddide čez lesene podnice, da so se kar tla zamajala. Zofka pa nadaljuje svoje delo in premišlja. Ni zapazila novega prišleca, ki je tiho stopical po zeleni grivi. Počasi odpira lesene duri in pokuka notri.

„Mojsterca, tako zamišljena?“

„Kaj te prinese, mojster Blaž?“

„Prihajam po naročilu svojega srca. Pri oknu sem slonel doma in žvižgal pesemco:

„No, no, Blaž, kaj ti pride na um? Meni je malo mar takih pesmic.“

„Le počakaj, mojsterca, da povem do konca. Ko tako žvižgam, mi pride na misel moja pevka Jagodka, Hermanova Jagodka, moja najboljša pevka.“

„Kaj mene briga Jagodka?“ nevoljno zakliče Zofka.

„Le počasi! Snamem klobuk s kljuke in grem k Hermanu, našemu klučarju, na merico terana. Ne sodi slabo, Zofka! Pesem, ki sem jo žvižgal, je bila glas srca, glas z neba. V gostilni je bil pred mano grajski pisar Prnol in je pripovedoval Hermanu, da je tista ljubljanska reformatorična komisija povabila vse tržiške luterane na odgovor pod kaznijo 100 zlatov, ako se ne odzovejo,“ skonča Blaž samozavestno.

„In moja mati je tudi zraven?“ popraša Zofka vollneje.

„Seveda. Ona je voditeljica. Huda bo. Morda jih celo pripro v Ljubljani. Vse to mi je pravila Jagodka. Ali torej ni bila moja pesemca božji glas? Pregovori mater, če moreš da se poda.“

„Koliko sem si že prizadela, a je vse bob ob steno. Vsak drugi prej odneha, kakor moja mati.“

„Škoda, ker je tako žlahtna žena. Najbrže ima potuho pri tistem Semenovem Boštjanu. Saj si dopisujeta. On je zdaj na Nemškem. Saj si že slišala tisto pesem o Lutru in Katrici. Ta pesem se nanaša na Boštjana in tvojo mater. Boštjan jo je hotel že kot dekle odpeljati čez Ljubelj. Pri Semenovih so zvedeli za to še o pravem času in Semen je poslal za ubežnikoma svoje hlapce na konjih. Dosegli so ju pri Starem Tržiču. Boštjan jim jo je odpihal čez Ljubelj, Klaro pa so privedli nazaj v Tržič.

Deklica je poslušala z največjim zanimanjem dogodbo o svoji materi, naposled pa je le nevljudno odslovila odkritosrčnega poročevalca:

„Pojdi, Blaž! Ti si nerodnež!“

„Rad, če ukažeš, mojsterca!“ Toda s solznimi očmi se poslovi organist in zapre duri za sabo. Vjel je pa vendar-le odhajaje modre Zofkine oči.

II.

Čez Bistriški most je stopala po klancu navzgor zastavna ženska z pozlačeno avbo na glavi. Solnčni žarki so se lomili na zlati porti in žareli na lepi obraz ponosne tržanke. Starost ji ni začrtala gub na obrazu in polna lica so nosila nad sabo dvoje živih, modrih oči. Rožasti moderc je bil nadet z zlatimi nitmi in beli ošpetelj s širokimi rokavi je zaplapolal v zraku kolikorkrat se je žena prestopila. Zamišljena je bila in skoro da ni na glas govorila:

„Spet mi pride pred oči ta moj nezvesti otrok, ta moja trdoglava Zofka! Dasi ni moja,

pa jo le težko pogrešam. Moje moči pešajo, nasprotniki pa so dan dan hujši. Boštjan, Boštjan, zakaj te ni? Naša četa se manjša, skoro ostanem sama. Celo graščak Paradajzar, naša desna roka, se umika in je slabe volje. Vse moram vzdrževati sama po koncu, povsodi me kličejo, za vse moram biti odgovorna. In kaj mi vse katoličani napovedujejo! Marsikaj mi je prišlo danes na ušesa in skoro ne morem verjeti, da je res. Edino upanje mi žari iznad klanca, koder preneha vladati prekanjeni in predrzni Pegam. Ta zagrizeni papist tu gori torej gre. Upajmo, da bo njegov naslednik bolj strpen mož.“

V tem premišljevanju je žena prišla vrh klanca. Nehote se je ozrla na župnišče in zdelo se ji je, da je zagledala za veternicami posmehljivi obraz svojega nasprotnika. Urno se je obrnila na pot, ki je vedla proti kopelim.

Močno so zaropotale nepritrjene podnice v obsežnem, zaprtem, lesenem prostoru pred kopelmi.

„Ah, ali ste vi, mamica moja?“ se oglasi zvonki glas kopališke mojsterce.

„Ali je vse tako, dete moje, kakor je bilo naročeno?“

„Mamica, vse je, in ni vse.“

„Kaj ni vse?“

„Mama, slabi časi!“ odgovarja deklica zmedeno. „Zakaj se ne unesete in ne pustite katoličanov v miru?“

„Mi za-se, vi za-se. Kaj se hoče?“

„Daj nam danes naš vsakdanji kruh, molimo vsi, katoličani in luterani. Čemu torej to prerekanje?“

„Dekle, človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih, govori Gospod.“

„Dajte si dopovedati, mama, saj veste, da ne pridemo z glavo skozi zid. Vsi protestantje so že pobrali šila in kopita in jo potegnili iz Kranjske, ljudje so skoro vsi katoliški, nadvojvoda je poslal svojo komisijo v Tržič, da je prebivalce obrnila na pravo pot in požgala krivoverske knjige. Bog pripušča celo čudeže na prid katoličanom — vi pa zmerom svojo trdite, pogrevate lepe besede predikantov in zabavljate čez cerkev, ki vas je sprejela kot novorojenko v svoje naročje“ ...

Deklica se je ogrela, Klara pa dvigne svoje roke in razburjeno odgovarja:

„Zofka, taka si ti? Ti se drzneš izkušeni materi tako govoriti? Ti kajpada roko ližeš papistu gori na klancu, ker njegov kruh ješ, ker te je satan premotil in zmešal čisti evangelij. Resni časi se bližajo, vse se je uprlo zoper nas in tisti ljubljanski papist nas hoče siloma utopiti v žlici vode — ali nas ne bo! Le zapomni si, deklina!“

„Ej, mamica, ne razburjajte se, saj ni tako hudo. Imejte svojo vero, če ste res tako prepričani o nji, vendar vama svetujem, da se nikar tako ne poganjajte za modrost teh predikantov. Saj vendar spoznate, da je nova vera prinesla naši hiši mnogo gorja, mnogo škode, in obetajo se nam še hujši časi, ako pojde tako dalje. Nekdaj tako slavna Štantmanova hiša v Tržiču bo docela propadla.“

„Dekle, ne govori tako! Tebe je premotil sam satan in te je zvabil na visoko goro in ti je obljubil gradove in polja in ti si mu verjela. Ne tisti, ki sadi, ne tisti, ki priliva, je kaj, ampak tisti, ki rast daje, ljuba moja hčerka! Ti si na krivi poti, sam peklenšček te je zvabil v močvirje.“

„Tudi jaz sem poučena o verskih resnicah in tudi nekaj vem,“ odvrne Zofka pohlevno.

„Ti ne veš ničesar, otrok moj, ti si žrtev moje babice.“

„Recite, kar hočete, ljuba moja mamica, ali tega ne morete trditi, da se v vaši veri gode čudeži, v naši se pa. Kar se godi v Ljubljani pri frančiškanskem bratu Jeronimu, to niso stvari, ki se dajo razlagati po naravni poti.“

„O ti priprosta dušica, da si tako lahkoverna! Ali ne veš, da so tudi egiptovski čarodejci delali čudeže s pomočjo hudobnega duha? Ali ne veš, da se je Simon Magus pospel nad zemljo s pomočjo satanovo? Ej, Zofka, ti si slabo podkovana v krščanskem nauku. Ti ne veš, kaj se pravi za sveto vero trpeti in umreti. Ti si preveč zaverovana v posvetnost, preveč se ti dobro godi, da bi pretehtala temeljito resnice sv. vere. Ti ne veš, kaj papisti vse počno, da bi zatrli čisti evangelij, da bi zatrli knjige, ki so jih spisali naši reformatorji: Trubar, Dalmatin in drugi v dosego resnice. Tebi se niti ne sanja, da resnica napreduje, dasi število pravovernih nazaduje. Res je papist na klancu premotil Tržičane in je dosegel s svojo strogostjo neverjetne stvari. Ali „sila kola lomi“ in Pegamovo kolo se je potrlo in zlomilo, naše kolo pa še vedno goni vodna sila, ker se ne skriva, se obrača naravno in bo obstalo.“

In Klara udari z nežno pestjo po mizi, da so zašklepetale rožene šipe v oknih.

Tisti hip se odpro duri in notri priteče v eni sapi Štantmanov Jernejček:

„Mama, hitro pojdite domov! Pri tistem kolesu, ki goni norca, se je potrla polovica lopat.“

„Očividna kazen božja!“ vzdihne Zofka.

Klara pa sede na stol in zmerno odgovarja:

„Jernejček, le pojdi domov in povej pomočnikom, da se kmalu vrnem. Tačas pa naj Joža in Jaka vsekavata marke v izgotovljene kose.“

„Ali meni ne privoščiš nobene besede, bratec?“ se oglasi Zofka.

Dečka polijó solze in reče:

„Zofka, pojdi z mano!“

„Ne morem, Jernejček! Srečno hodi!“

Deček odide solzan, mati pa nadaljuje:

„Ali veš, Zofka, da je Pegam prestavljen in da je graščak že imenoval naslednika?“

„Mi je znano, mama“, odvrne deklica, „in zdi se mi to pametna določba. Naš župnik zasluži, da se ga povzdigne, saj je storil dosti za katoliško cerkev v Tržiču. Njegov naslednik bo imel lažje stališče.“

„Ti tudi, Zofka, ker boš spet rada ostala na Balosu. Motiš se, ako meniš, da boš pri nasledniku uživala tako zaupanje. Sicer pa ti ni neznano, da je Pegam prisiljen zapustiti Tržič, ker se je napravil nemogočega v fari. Njegov preostri nastop je rodil odpor. Ne volja njegova, ne volja višjih je, da gre, ampak volja tistih, ki so mu izpodmaknili stolček, ki so ga vjeli v zanjko. In pri teh sem tudi jaz, Zofka! Saj veš, da Paradajzarji upoštevajo mojo besedo.“

Zofka stopi za korak naprej, vzdihne in tiše izpregovori:

„Nekaj vam imam povedati, ljuba moja mamica! Težko mi je, ali kaj hočem? Služba je služba!“

Pri durih se začuje šum. Duri se odpro in prikažejo se luteranske ženske. Nogovičarka Pohlinka se razkorači pred Zofko in z zategnjenim glasom vpraša:

„Mojsterca, ali so naše kopeli odprte?“

„Niso, mamke!“ odvrne Zofka na kratko.

„Kako da ne?“ se zadere klobučarica Pivčanka z zamolklim glasom.

„Hudo mi je, ali ne morem pomagati. Čitajte to-le pismo!“

In Zofka potegne iz nedrij drobno pisemce ter ga pokaže materi. Ta vstane in čita na glas župnikovo pismo.

„Sramota!“ zakliče Pohlinka po prebranem pismu. „Kdo nam more kopeli prepovedati? Ali naš denar ne plača toliko, kolikor denar papeževcev?“

„Nezaslišana predrznost! To si je Pegamček izmislil za slovo, da se še enkrat maščuje nad nami“, kriči hripavo klobučarica.

„Ne bojte se, prijateljice! Saj niso ključi od paradiža na klancu, ampak na gradu,“ se oglasi Klara in stopi korak naprej.

„Ha, ha, ha, moška je ta!“ se zakrohotajo ženske.

„Paradižar bo odpiral, tiček „pegamček“ pa bo odfrčal,“ pristavi Klara.

In spet se je slišal soglasen krohot.

„Zofka, le kar odpri na mojo besedo!“ ukazuje Klara.

„Ne morem, ne smem. Hudo mi je, ali prepovedano mi je, kakor ste čitale, mamke!“

Takrat se Klara zagrozi in ostro pogleda na plašno mojsterco rekoč:

„Ali tudi meni ne odpreš, dekle, svoji materi?“

„Ne mučite me, mama! Ne smem,“ odvrne Zofka mirno in njene oči se obrnejo proti kopelim.

„Bomo videli! Žene, za mano!“ zakliče Klara in stopi s spremstvom proti kopelim. V tistem hipu se odpro posamične kabine kakor na povelje in kovačica Ivanka se prikaže z drugimi katoličankami.

„Vi nimate tukaj ničesar več opraviti!“ se oglasi kovačica in se postavi pred Klaro.

„Kdo je rekel, da ne? Ali ne plačam pošteno?“ zavrne Štantmanka.

„Ne maramo vašega denarja,“ spet zavrne Ivanka.

„Umazanka, tiho!“ se zadere Pivčanka.

V tem hipu stopi Kovačica do klobučarice in jo porine čez prag: „Le pojdi pod most, tukaj ne boš več prala svojih grešnih kosti.“

„Surovine katoliške!“ zavpije Pohlinka, in dvigne roke po Ivanki. Ali ta jo prime čez pas ter jo pahne čez prag: „Še dobre vam bomo, luteranske garje!“

Klara se obrne in gre, druge za njo.

„Le počakaj, Zofka!“ zakliče Klara, in zapreti s prstom.

„Odpustite, mamica, ne smem drugače! Pokorščina mora biti“ še zakliče mojsterca, iz oči pa so ji kapale debele solze.

„Nič se ne boj, Zofka! Nocoj boš prenočila pri meni. Za te je res težko, pa ni drugače. Zdaj kar prinesi bržole! Luteranke so nanje pozabile. Pa naj grizejo svoje jezike!“

Tako je ukazovala kovačica, njene spremljevalke pa so posedle po klopeh in čakale na dobro malico.

III.

V fužinah na Balosu so udarjala kladiva in pihali mehovi. Kose so šklepetale, srpovi so cvrčali in kopačice so zvenele. Kovaški pomočniki so letali v samih hlačah od nakovala do nakovala, so premetavali žareče železo z dolgimi kleščami in si brisali znoj z golimi rokami. Tam v kotu pa je razgrajal samokov, se je dvigal, da so lesene staje škripale, in spet padal, da se je zemlja potresala.

Zunaj lesene barake se je dvigalo iz potoka Močenika veliko kolo z orjaškimi lopatami in škropilo vodene kaplje na zraven stoječega možaka, ki je z levico natezal usnjati predpasnik, z desnico pa gladil oškropljeno brado. Bil je majhen možiček z velikimi, motnimi očmi, z visokim čelom in širokimi ustmi. Poslušal je udarce samokova, gledal vrteče se kolo in sveže kaplje bistre vodice so mu prijetno božale lica. Zdelo se je, da rešuje velika vprašanja, ki se premetavajo po njegovi duši. Časih se je ozrl in pogledal skozi odprto okno, skozi katero se je videlo v Štantmanovo hišo.

Lesen strop je kazal v svojih kasetah podobe beneškega slikarja in hišna gospodinja, ki je sedela za mizo, se je ozirala neprestano na sliko, ki je predstavljala sv. Boštjana z mnogimi sulicami. Sedela je za belo mizo in knjige so ležale po mizi. Gosje pero je držala v roki nad razgrnjenim papirjem, ki je bil že napol napisan. Pisala je pismo, ki se je začelo:

„Ljubi moj predikant! Poželjeno moje srce! Poletje se bliža. Vse je v veselju, vse je v zelenju ... Tiči žvrgole veselo pesem, moja pesem pa je žalostna ... Zima, huda zima stiska moje srce in ni ga, da bi vanj posejal zelene trave, ni ga, da bi vsul cvetja v moja nedrija ... Biblija mi ne zadošča več, nerešena vprašanja čakajo učitelja, dvomi razjedajo mojo dušo, pa ga ni, da bi razpodil dvome, pa ga ni, da bi odgovoril na vprašanja, da bi vžgal plamenico v temne kote moje razdvojene duše ...“

„Že spet tičiš v knjigah, ljuba moja ženka! In kadar tičiš, si slabe volje in sanjaš nedosežne stvari,“ se oglasi pri odprtem oknu Kriegel, Klarin mož, ki je dozdaj zrl v veliko kolo na Močeniku.

„In tebi to ni po volji, ljubi moj možiček? Ah, kako si hladan, mrzel kakor led! Ti ljubiš samo kvarte in majoliko,“ ga zavrne užaljena žena.

„Bodi pametna, Klara, saj veš, kako je. Tržičani se že pripravljajo na prihod novega župnika, vse bo veselo, samo ti boš kuhala na-nadalje svojo trmo in kljubovala toku, ki se ne da ustaviti.“

„Ah, Franc, tudi ti boš lizal odslej roko papistu gori nad Bistrico?“

„Bodi dobra, Klarica, saj ni tako hudo. Jaz pojdem z Jernejčkom po smrečice na Kokovnico in jih postavim pred našo hišo.“

Kakor bi jo bil gad pičil, skoči Štantmanka po koncu in zarohni proti oknu:

„Kaj, ti si se prelevil? Ti boš delal parado novemu papistu? Nikdar ne! Jaz sem gospodar v hiši.“

„Stori, kar hočeš, saj si dovolj stara!“ odvrne hladno Kriegel. Jaz se bom oprijel našega župnika.“

„Kaj praviš? Naš župnik? Aha, zdaj si pokazal svojo barvo. Zdaj sem preverjena, da te je premotil ta kriški papist. O, Franc, kako si slaboten! Maješ se kakor trst v puščavi! Kovač, jeklar, fužinar, pa tak slamnat možiček!“

„Pa si izberi železnega, če ti je slamnat možiček premehak! Ti bo vsaj uro navil“, skonča Kriegel in se umakne proti Močeniku.

„O le čakaj, dedec!“ hiti kričati Klara skozi okno. „Boš še mleko srebal iz moje latvice, samo če ti ga bom dala! Naj le gre, kamor hoče“, pravi, in se umakne od okna. „Z moškimi tako ni nič. Po vetru plašč obračajo. Nobenega prepričanja, nobene samostojnosti, nobene srčnosti! Da bi le kmalu dospele moje prijateljice!“

Klara spet sede in prime pero v roko: Preljubi moj Boštjan! Vse se umiče, moških skoro ni več v naši družbi, celo moj mož — ha, ta slamnik! — je presedlal kobilo. Vse se umiče, le malo je zvestih, ki vztrajajo na trnjevi poti evangelija. Še graščak se je stisnil v kot in čaka, kaj se bo zgodilo z detetom? ... Danes je Gospodov dan za katoličane — praznik sv. Rešnjega Telesa. V grad smo zahajali ta dan v svoj tempelj, danes pa nam je odsvetovano. No, saj hrani tudi moja hiša sveto razpelo. In druzega ne potrebujemo“ ...

Kar se odpro hišne duri in prikaže se na pragu dekle s črnim pajčolanom:

„Pozdravljam te, Klara, v imenu Gospodovem!“

„Poklanjam se, mojsterca!“ se oglasi za grajsko devico Anico kuharica Urša, na glavi z avbo na pehar.

„Gospod z vama, sestri v Gospodu! Ali sta sami?“

„Pohlinka in Pivčanka prideta kmalu. Stopili sta mimogrede na Sejmovko. Tam se izvedo vse tržiške novice.“

„Kaj nam hočejo novice? Saj jih je dovolj že od tega tedna.“

„Važnejše novice pridejo tako vse iz grada. In za te že jaz vem,“ se oglasi Anica. „Paradajzar, naš gospod graščak, je bil v Gradcu pri nadvojvodi in ta ga je hudo prijemal. Ako ljubljanska reformatorična komisija celo nam grozi s kaznijo 100 zlatih, kako šele so morali groziti našemu gospodu! To je vzrok, da se nam on umika in da nam je odpovedal dvorano.“

„To niso mačkine solze — 100 zlatih za me.“

Človek mora vendar le živeti,“ pristavi Urša, grajska kuharica.

Duri se spet odpro in vstopi s spremstvom nogovičarka Pohlinka: „Gospod je naša rešitev!“

„Gospod je naša rešitev!“ se vse pozdravljajo in si segajo v roke.

„In biblija naša tolažba!“ pristavlja hišna gospodinja.

„In biblija naša tolažba!“ odmeva po hiši.

„Sedite, spoštovane sestre!“ nagovori Klara prihajajoče ženske. „Pičlo je naše število, naši odpadli verniki zahajajo k papistu nad Bistrico, celo moj mož je omrznil za čisti evangelij. Slana je pomorila nežne cvetke naše mladine, ki zahaja na Klanec, celo stari Paradajzar postaja čmeren in potrjuje kot patron Tomažu Hrenu udanega župnika ...“

„Sila se dela naši vesti,“ dostavi Anica.

„V Ljubljani so začarali nekega mladeniča, da s pomočjo hudobca prorokuje prihodnje reči. Vse dere za njim, ki potrjuje resnico katoliške vere,“ nadaljuje Klara. „Celo naš stric Miha s Sejmovke, ki je sicer pameten mož, veruje v te čudeže in s spoštljivostjo poljubuje roko Madone, ki jo je naslikal sam tisti zamaknjenec iz Ljubljane.“

„Škoda zanj. Je res slikar po božji volji. Videla sem njegove Madone, ki so umetniško izdelane in nudijo gledalcu pravi duševni užitek.“

„Nimamo ga, moje sestrice, da bi nam pojasnil ta nenavadni pojav, ni ga, da bi nam razložil

čisti evangelij, ni ga več predikanta Petra Kuplenka iz Kovorja, ki bi zagrmel z mogočno besedo in obsodil te množice, ki slepo dreve za izmišljotinami nevrednih hlapcev. Tržiški Pegam je potrgal v par letih s svojo brezobzirnostjo in krutostjo vse lepe mladike naše mlade neveste,“ skonča Klara.

„Celo Zofka je njegova, ta nehvaležnica!“ zakliče Pohlinka.

„Res, pusto je naše življenje, puščava, napolnjena s peskom, mrzel veter piše čez dol in hrib, me pa se staramo in gledamo, kako pada snop za snopom. Otroci nas spoštujejo, pa nas ne ljubijo, z mrzlo roko odpirajo knjige, jih listajo, pa jih ne čitajo.“

„Moji otroci me zaničujejo“, se oglasi Pivčanka.

„Naše predikante, naše učitelje, so pregnali, naše templje podrli, ostanejo nam edino knjige naše tolažnice In še teh so požgali cele vozove. — Ženske so bile sužnje pod papisti. Luter je tudi v tem oziru posvetil s plamenom v katoliški zakon in povrnil ženi čast, katera ji gre,“ navdušeno deklamuje Klara. „Kako lepo poje Filip Barbatus v svojem prevodu Lutrovega katekizma:

In zato je vaša dolžnost, žene in vdove, da nastopamo, da se poženemo za čast naše svete vere in čistega evangelija. Tudi možem pove Filip svojo:

„Tako je prav! Možje so naši hlapci, zatrjuje Pivčanka, me smo poklicane, da držimo po koncu našo sv. vero.“

„Moški so premrzli“, pristavi Pohlinka. „Nimajo nobenega smisla za vzvišene stvari kakor je naša sv. vera.“

„Tako je žene! Zato ne odnehamo, ne smemo odnehati, če nam pobero vse, tudi naše življenje.“

„Tudi naše življenje!“ ponavljajo vse za Klaro.

„Kakor vam je znano“, skončuje Klara, „smo klicane na odgovor v Ljubljano vse, kar nas je čistega evangelija. Ali ne bojte se, žene in device, in ostanite doma! Prvo kazen plačam jaz za vas, če bo treba. Jaz sama pojdem v Ljubljano na odgovor, da bo komisija vedela, da se ne damo pregovoriti in da tudi vemo, zakaj ne!“

„Ne damo se in se ne damo!“ je odmevalo po hiši kakor bi pel mrtvaški zvonec.

„Raje v smrt, kakor v rimsko sužnost!“ so se glasile končne besede zborovalk, ki so jih ponavljale za svojo vodnico. Z zaupanjem v srcu in s trdno voljo v prsih so se poslovile od Štantmanove hiše, le Kriegel se je smejal za zidom in gledal skozi špranjo orjaški samokov, ki se je enakomerno, pa gotovo zaletaval v trdo železo.

IV.

Ves trg je bil prepleten z mlaji tisti dan sv. Rešnjega Telesa. Ulice so bile posute s cvetjem in hiše okičene z zelenjem. Župna cerkev je bila odeta praznično, preprežena s pisanimi trakovi in zamrežena s cvetočimi cveticami. Župnišče se je zibalo v mlajih, plavalo v zastavah in duhtelo v rožah.

Ni bil samo velik praznik, ampak bila je tudi inštalacija novega župnika Baltazarja Štrosa ta dan.

Tržičani so hodili v žametastih plaščih, tržanke v svilenih jankah, kmetje iz okolice s srebrnimi duški na telovnikih, kmetice v belih pečah, zlatih avbah in bržunastih modercih.

Kovaška zadruga je prihajala s svojim banderom, usnjarska s svojim očetom, čevljarska s svojimi člani. Grajski hlapci so se uvrščali, grajska gospoda se je bližala. Krištof Pegam kot grajski oskrbnik in načelnik trga je jahal na belem konju. Tudi graščak Lovrenc Paradajzar je prijezdil na iskrem šarcu proti župnišču, ko je zapel veliki zvon in se je dvigala velika množica po ulicah, po klancu proti! župnišču.

Veličastna procesija se je gibala po ulicah kakor bi se premikali oblaki po nebu. Pisana obleka, pisani trakovi, pisane hiše! Vse je bilo kakor pisana njiva med zelenimi travniki. Godci so igrali, pevci so peli, zvonovi zvonili ...

In vendar ni bilo brez neprilik!

Grajski oproda Miha Pijan in klobučar Baumgartner sta slonela pod grajskim zidom in zasramovala mimoidoče. Kar prileti iz Paradiža neka našemljena oseba in jima vrže na glavi škaf smrdeče tekočine. Osramočena sta zbežala grajska luterana in preklinjala neznano osebo.

Tudi grajski pisar Hans Pernol je stal na pragu Sejmovske gostilne in kazal osle mimoidočim vernikom. A organist Blaž Pilko mu je zagnal v obraz iz kadilnice žareč ogelj, da se je pisar takoj umaknil.

Procesija je zavila po klancu mimo župnišča.

Prejšnji župnik Pegam je slonel na oknu župnišča in gledal za rožami dolgi sprevod. Imel je že pri jutranji službi božji poslovilni govor in je še čakal, da izroči nasledniku cerkveno imetje. Pravil je svojim ovčicam, da je bil samo tri leta v Tržiču, da je prebil v težavnih razmerah, da vsem odpušča, tudi svojim nasprotnikom. Dosti oči je bilo solznih in ihteli so tudi možakarji.

Ko pa se je sprevod ustavil pred cerkvijo in se polagoma izgubljal v cerkvenih prostorih, tedaj je stopil novi župnik Baltazar Štros na prižnico in nekako tako-le govoril:

„Iz srca sem želel jesti z vami velikonočno jagnje, predno trpim ... S temi besedami je otvoril ravno pred 400 leti največji papež Inocenc III. dvanajsti vesoljni cerkveni zbor v Lateranu. In jaz, vaš novi župnik Baltazar Štros, želim ravno tako, da bi z vami jedel velikonočno jagnje, predno trpim. Evangelij sem vam prebral iz nove knjige, ki je izšla pred tremi leti. Priredil jo je sam naš presvetli škof Tomaž Hren, slavnega imena; ta knjiga je tista, ki vas pripelje pred božji prestol. Ta evangeljska knjiga obsega edino zveličavni nauk sv. katoliške cerkve. Marsikatera knjiga se je razdala med vami v preteklih desetletjih, a vse te knjige Trubarja, Dalmatina in drugih krivovercev ne hranijo pravega nauka Kristusovega. Vse te luterske knjige so zavržene od sv. katoliške cerkve. Kar vas bom jaz učil, to je božji nauk Kristusov. Kar vas uče drugi, ki zajemajo iz prepovedanih knjig, so nauki Antikristovi. Nisem prišel k vam, da bi vas odganjal, prišel sem k vam, da vas vabim na skupno večerjo, da bomo skupaj jedli velikonočno jagnje, da bo en hlev in en pastir...“

Mogočen vtis je napravil Štrosov govor. Res da ni bilo vse zanj in tam pod korom se je čulo celo malo godrnjanje, ali močni glas govornikov je zatrl to godrnjanje in ljudstvo se je razšlo zadovoljnih src na svoje domove. Miru so si želeli tržani in zdelo se jim je, da jim ga prinaša novi župnik.

„Smo že na trdnem, ljuba mama!“ je zaklicala Štantmanova Zofka svoji materi tisti slovesni dan. „Ravnokar sem govorila z novim g. župnikom, ki mi je rekel, da naj ostane vse pri starem. Moja služba je torej zagotovljena tudi nadalje. Škoda, da niste šli gledat, mama!“

„Ali je bil graščak pričujoč pri procesiji?“ je Štantmanka najprvo vprašala svojo hčer.

„Je bil, mama!“

„In ni bilo nobenega ugovarjanja?“

„Tu pa tam se je kdo oglasil, da bi motil procesijo, a ni bilo hudega. Pri jutranji službi božji je bilo že vse v solzah, ko se je poslavljal naš prejšnji gospod župnik. Jaz sem kar na glas zaihtela.“

„Prismoda! Kaj je povedal za slovo?“

„Je dejal, da vsem odpušča, tedaj tudi vam, mama!“

„Naj bi ne bil tak zaletel, pa bi bil še lahko v Tržiču. Kaj se je vtikal v vsako stvar? Sicer pa je govoril hinavsko. Kdo drugi kakor on nas je zatožil, da smo dobili drugega tega meseca povabila za v Ljubljano. Toda povej še, Zofka, kakšna je bila pridiga novega župnika?“ popraša Klara hčerko.

V tem priteče v hišo Jernejček in veselo pripoveduje: „Ah, mama, kako je bilo lepo! Jaz sem pozvanjal pri procesiji na tisti veliki zvonec, ki ga ima Cijohov Tonček pri veliki sv. maši.“

„Bodi tiho, Jernejček! Naj govori Zofka!“ ukazuje mati.

In Zofka pripoveduje precej obširno vsebino govora.

„Lepo je začel,“ je dostavljala Klara, „kar v našem duhu, samo da ni papeža vmes spravil.“

Ko je Zofka pripovedovala o novi evangeljski knjigi, se je spet oglasil deček:

„Mama, kupite mi to knjigo!“

Ko pa je Zofka omenila slovenske krivoverce, tedaj skoči Klara pokoncu in zakliče:

„Glejte ga nevedneža! Ravnotak zagrizenec bo, kakor je bil prejšnji. Jaz sem torej Antikristovka!“

„Ne sodite preostro!“ odvrne Zofka. „Saj ni napadal, saj je le vabil na skupno večerjo.“

„Dekle, ti nimaš nobene izkušnje. Ti ne veš, kaj se pravi vabiti na skupno večerjo. Ako ti je kaj na tem, pa ga nagovori, naj nam dovoli, da smemo spet zahajati v kopeli.“

„Le ponižajte se, mama, in pojdite na odgovor! Vse se bo prav izteklo, samo da malo odnehate,“ prigovarja hčerka.

„O, pojdem v Ljubljano, pojdem, in bom povedala papistom take, da se bodo praskali za ušesi. Ne odnehamo pa nič. Lepa hčerka si ti!“ krega Klara svojo hčer, „odpustila sem ti in dovolila, da smeš pod domačo streho, a mi vračaš tako nehvaležnost. Kaj ti je treba iskati službe na Klancu, ali nimaš doma dovolj dela in jela? Glej, jaz pojdem na pot in kdo ve, kdaj se vrnem? Ali ne bi mogla ti gospodinjiti ta čas?“

„Bodite brez skrbi, mama! Vse se zgodi, kakor želite. Opravila bom doma in v kopelih. Saj mi bo Jernejček pomagal, kajneda?“

„O, kajpada, sestrica moja!“

„Bog vam podeli mir srca, mama!“ nadaljuje Zofka. „Vse je danes v veselju. Vsi župljani so že siti vednega prerekanja iti tožarenja, vsi so bili zadovoljni s pridigo novega župnika, vse je bilo ginjeno in veselo, samo naša hiša in hiše vaših prijateljic niso plavale v veselju, tu niso gorele lučice na oknih, ni dišalo po cvetju in zelenju, ni bilo mlajev, ne zastav, samo prikrita jeza je dehtela skozi špranje in kovala načrte za žalost in obup. Čemu je tega treba? Pustite luteranskega predikanta, mama, in bodite spet taki, kakor vas je Bog poklical v ta svet, — katoličanka.“

„Bodi tiho in odlazi! Tvojih pridig ne maram. To je že preveč predrzno, ako hči tako govori svoji materi,“ skonča mati in se obrne.

„Ne morem drugače. Molila bom za vas: tega mi ne morete braniti,“ reče Zofka in žalostna stopi proti durim.

„Zofka, jaz grem s tabo!“ zakliče bratec in steče za njo.

Klara je sedla za javorjevo mizo in misli so ji uhajale na zeleno ravan pod velesalskim samostanom. Srečna je bila takrat, ko je gledala skozi okna samostanske celice, ali njene črne oči so obvisele na zenicah velesalskega kaplana ter so ga napravile odpadnika. Dal je slovo katoliški cerkvi, Klara pa slovo samostanu. Takrat je izpuhtela gospodu Boštjanu iz prsi tista drobna pesemca:

To so bili lepi dnevi za Klaro, pa kratki! Jeklar Miha Semen je poslal za ubežnikoma svoje hlapce. Pod Ljubelom so ju dotekli in zajeli. Boštjan jo je odnesel čez goro, Klarica pa se je vrnila v Tržič. Nemirno je bilo njeno srce od tistih dob in najlepši spomin za usehlo srečo ji je bilo delovanje za lutrovo vero. Sklenila je ostati zvesta svojemu prvemu izvoljenemu, ostati zvesta svojemu poklicu. Zato je viharji niso podrli, čeprav so se tla majala pod njenimi nogami.

„V Gospodu je moja moč, moja rešitev, moja tolažba!“ je vzdihnila. „Z biblijo v roki stopim pred reformatorično komisijo in dokažem, da je prihodnost moja!“

Tisti hip nastane ropot v veži. Klara vstane in posluša. Ropot se je dušil s pesmico, ki jo je prepeval prihajajoči znanec:

„Naš starec, pa pijan!“ vzklikne Klara in ne ve, ali bi nastopila, ali bi se umaknila.

„No, kaj še zdaj čepiš tukaj, kakor kokoš, ki vali na klopotcih?“ se oglasi Kriegel pri odprtih durih.

„Grdoba pijana, mrcina katoliška, ven se spravi!“ se zadere žena nad možem.

„Ej, Klarica, moja stara omarica, kaj se jeziš? Jezi se nad sabo! Kaj mislite ženske, da se morate znašati nad možmi, ako vam ne gre po volji, in kuhate rilec nad ponesrečenim podjetjem? Pojdite domov in se držite kuhalnice in delajte, pa pustite možem, naj vladajo svet,“ kriči Kriegel.

„Takim možem, kakor si ti, kajneda!“

„Tiho, Klara!“

„Franc, ti si pijan in ne veš, kaj govoriš. Ne delaj mi sramote in pojdi spat!“

„Ako sem jaz pijan, si tudi ti pijana od Lutrove omotice, ki ti še zdaj ni izpuhtela iz telesa.“

Takrat pograbi Klara svojega možička, ga pahne čez prag in zapahne duri. Iz veže je morala poslušati Kriegla, ki je čepel v kotu in pel:

V.

Klara je vstala na vse zgodaj in odrinila od doma. Hitro je stopala po trgu navzgor in se ustavila pred vrati usnjarice Cijohe. Ta je sama prišla odpirat vezna vrata in se je ne malo začudila, ko je zagledala pred sabo ponosno Štantmanko.

„Klara, ti prihajaš k nam?“

„Skrbi me ženejo do tebe. Milosti te ne bom prosila. Tega nisem storila še nikoli. Če se pa jaz potegnem za pravico in opozorim koga na dolžnost, tedaj mi ne more nihče zameriti, ako pričakujem od njega, da me podpira.“

„Kako in v čem naj te podpiram, Klara?“

„Cijoha, ti si krstna botra moji Zofki in zato bi želela, da ji greš na roko, dokler se bom jaz mudila v Ljubljani. Sklenila sem, da odrinem še danes pred reformatorično komisijo. Zofki bom izročila hišne ključe. Moj mož je pač tako, saj ga poznaš. Tudi Jernejčka ne izpusti izpred oči. Je še mlad in živ.“

„Klara, prav tako! Le izkazi pokorščino. Bo prav tako. Jaz ti obljubim, da bom vestno pazila na tvoja otroka.“

„Stopi vendar bliže, Klara!“

„Ne zameri, da kar v veži opraviva. Narediš mi lahko še drugo veselje. Posreduj pri župniku kot ključarjeva žena, da se nam luterankam vrne pravica do kopeli.“

„Obljubiti ti ne morem, Klara, ker to ni v ključarski oblasti, pač pa lahko poskusiva s Hermanko. Le lepo se pogovori s komisijo in kmalu se vrni. Lepa beseda lepo mesto najde.“

„Prosila ne bom, ker je to naša stara pravica.“

„Vaš papež Martin Luter uči: Čigar je zemlja, tega je vera, ali po naše: čigar kruh ješ, tega pesem poj! Moč gre pred pravico.“

„Ali ni tržiška fara graščakova, botra? Ali ni graščak augsburškega veroizpovedanja?“

„Paradajzar je samo varuh cerkve, lastnik pa ne. Njegova dolžnost je, braniti cerkev, ne pa v nji gospodariti. Gospodar je župnik in tudi cerkvene kopeli spadajo v njegovo področje.“

„Imam še mnogo perila in se ne morem spuščati v podrobnosti, botra! Rečem ti le toliko; roka roko umiva, lice pa obe. Hvala ti na prijaznosti in se ti priporočam.“

Klara seže Cijohi v roki in se vrne domov.

„Pridem kmalu za tabo, Klara!“ še zakliče za njo Cijoha.

Klara se je vrnila in poklicala Zofko.

„Pospravi v zaboj mojo najboljšo obleko. Primožu pa reci, naj nakrmi mojega vranca.“

„Sem vam na uslugo, mama!“ odgovori hči.

„Nikoli ni vse naročeno in izročeno. Domače skrbi velike, javne skrbi neznosne! Zofka, jaz odrinem kmalu. Ostani zdrava in skrbna. Res, naju loči vera, toda materina ljubezen se ne ohladi pri pogledu na križanega Zveličarja. Skrbi za hišo, kakor bi bila tvoja — ne bo ti žal, dete moje! Tistega Blaža pa pusti v miru, saj ni zate. Ne segaj po šolanih ljudeh, da se ne boš vrezala, kakor sem se jaz. Pevci so sanjači in delomržni, ne umijo dosti poklica življenja. Pesem je dar božji, a le pomaga nositi človeku pezo življenja, ne nosi pa ga sama. Bodi modra, pridna — sreča pride sama ob sebi. Z Jernejčkom bodita prijatelja, saj sta oba moja. Botri Cijohi sem že tudi naročila, da vama pojde na roke.“

V hišo priteče Jernejček in se oklene matere:

„Ali res greste, mama?“

„Botro Cijoho moraš ubogati, dokler se jaz ne vrnem, Jernejček!“

„Jaz bom ubogal Zofko, mama!“ odvrne sin.

„Zakaj pa ne botre?“

„Ker je preveč huda.“

„No, pa ubogaj Zofko!“ potrdi mati. „Zdaj grem v fužine, Zofka, naročat pomočnikom, da boš odslej ti njihova gospodinja.“

Štantmanka odide v fužine, Zofka pa veselo pripoveduje svojemu bratcu:

„Srce se je že omehčalo materi. Morda jo razsvetli sv. Duh. Vsak čas pride k nam kovačica Ivanka, Jernejček, a ne smeš tega mami praviti. Naprosila sem jo, naj pride pogledat našo delavnico. Najbrže je že bila, ker prihaja od Balosa sem. Menda se saj nista srečali z materjo.

„Lepe fužine, Zofka! V Tržiču jih ni takih. Moja kovačnica je proti vaši prava beračija. Vendar sem opazila že danes mnogo napak, ki ti jih bom naštela. Vidi se, da se ne Kriegel ne Klara ne brigata dosti za fužine,“ pripoveduje dospela Ivanka.

„Očem zaide večkrat v fužine,“ omeni Zofka.

„Ah, Kriegel, saj ga poznam. Toliko ume o fužini, kolikor moj Jožek. On je samo za parado pri hiši. Zdaj so slabi časi za obrt. Treba je največ pozornosti, da se kaj zasluži. Turške vojske in nova luteranska vera — to je uničilo obrt. Seveda, pri vas je vsega dovolj in ne čutite, kaj se pravi živeti od same obrti.“

„Ali veste, Ivanka, zakaj je mama obiskala botro Cijoho?“ popraša Zofka, da bi obrnila pozornost.

„I, kaj, trma! Pravico do kopeli bi najbrže spet rada pridobila luterankam.“

„Ali mislite, da se bo podal novi župnik? To vem iz zanesljivega vira, da se je mama pritožila pri graščaku radi tega.“

„To je stvar tvoje mame. Ako bi krenila na drugo pot, potem bi že župnik odnehal.“

„Ne verjamem, moja mama se ne bo podala.“

„Potem sevé ostane vse pri starem. Sicer pa se Tvoja mati ne povrne več v Tržič, le verjemi mi, Zofka! Zakaj iztirali bodo iz dežele vsakega, ki ne priseže na katoliško vero. Ako bi se mati podala — kar je zelo verjetno — potem seveda se bo marsikaj obrnilo. In morda se poda. Led se taja.“

„Na visokih gorah se ne iztaja nikoli,“ odvrne Zofka. „Teman oblak je priplaval nad Štantmanovo hišo in se je ustavil.“

Šele ko je Klara zasedla svojega vranca in odjezdila proti beli Ljubljani, se je oblak razpršil in izginil v daljavi.

VI.

Že trikrat je Klara stala pred vicedomom v Ljubljani. Jesen se je bližala, a sodbe še ni bilo. Gospod Anton jo je vsak dan obiskoval na Tranči v vicedomskem stolpu, kjer je bila zaprta. Prepričeval jo je z vsemi mogočimi razlogi, da bi jo pripravil na pot katoliške vere, a Klara je ostala Klara. Z biblijo v roki je zagovarjala svoje početje, komisarji v baržunastih plaščih so jo pa gledali pomilovalno in majali z glavami.

Ključ je zarožljal v ključavnici in duri so se odprle. Vratarjeva žena Nedeljka je prinesla jetnici jedil.

„Kako je, mojsterca? Zakaj se držite tako kislo?“

„Kako bi se ne držala kislo, ker ne puste k meni nikogar, razun mojega moža, ki ne ve, kaj bi povedal? Zdi se mi, da sem se postarala za deset let, odkar prebivam v tem zaduhlem prostoru.

Edini razgled je doli na umazano Ljubljanico, ki se vali počasi dalje in ji ni mar, kaj počno prebivalci ob njenem obrežju. Kakor tistale potapljavka sem sredi reke in se gugljem gori in doli, se premikam sem in tja, se namakam in sušim in tako je dan na dan, uro za uro.“

„Zakaj pa ste tako trdovratni?“

„Nedeljka, ti ne razumeš. Dobra žena si, ali tvoja tolažba je rokodelska. Koliko si že imela takih jetnikov in jih boš še imela!“

„Jaz pa mislim, da ne več. Vi ste zelo zadnja trdovratnica, kar jih je rodila kranjska zemlja v svojem grehu.“

„V svojem grehu, praviš? Torej je rodil greh našo vero?“ se zravna Klara in vstane.

„Kaj pa drugega, mojsterca! Lutru ni več dišala meniška kuta, ni maral krotiti ošabnosti s pobožnostjo, kakor se spodobi za meniha, pa je hudič zapletel Katričine lase v njegovo dušo.“

„ln ti to verjameš, Nedeljka?“

„Kaj bi ne verjela? Duhovniki vendar ne lažejo na prižnicah. Saj so vendar zato poklicani, da uče resnico.“

„Ali sv. pismo ni resnica?“

„Seveda je. Ali kdo bo nosil vedno bukve sabo in gledal vanje? Zato imamo duhovnike, da evangelije razlagajo.“

„Duhovnik je človek iz mesa, kakor mi!“

„Naj bo! Ali mislite, da bodo angeli hodili vsak dan iz nebes, da uteptjejo našim otrokom v glavo verske resnice, mi bomo pa ta čas angele v nebesih nadomeščali? Pred Bogom se tresejo še angeli. Le nikar ne modrujte toliko, mojsterca! Saj še naši predikanti niso nič opravili, boste pa vi kaj, ki ste ženska.“

„Ali bi se tebi dobro zdelo, Nedeljka, ko bi te kdo kar nautegoma zaprl na Trančo?“

„Kaj pa, če bi me, saj ima moj mož ključ od Tranče. Vidite, ravno to je tista reč, ki vam ne gre v glavo; ključi so glavna stvar, kdor ima ključe, ta je gospodar. Apostolu Petru je Kristus rekel: Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, ne pa njegovi tašči,“ odvrne Nedeljka in se razkorači pred jetnico ter podpre roke v bok.

„Luter je bil pravi naslednik apostolov in on ni bil ženska,“ spet pravi Klara.

„Luter je odpadel od prave vere. Zakaj je zapravil pet zakramentov? Ali jih ni sedem?“

„Iz sv. pisma se dasta samo dva dokazati.“

„Ko bi tudi res bilo, da se dasta samo dva dokazati,“ nadaljuje vratarica, „kakor vi trdite, kar pa ni res — je vendar od Kristusa postavljena sv. katoliška cerkev, ki uči, da je sedem zakramentov. Sv. cerkve poglavarji pa so papeži, nasledniki apostola Petra, ki ima ključe. Ali vidite, da sva spet pri ključih? Brez ključev ni nič.“

„Ako bi ti tudi vse potrdila, tega ti vendar ne morem potrditi, da bi katoliška cerkev imela pravico, siliti človeka, da se ne oženi ali ne omoži.“

„Tega tudi sv. cerkev ne uči. Vsak ima prosto voljo za vstop v samostan. Če pa vstopi, mora seveda obljubo držati. Ali bi se vam dobro zdelo, ko bi vam mož ne bil zvest? Jaz vsaj bi ga potunkala na potapljavki v Ljubljanico, ako bi si upal kaki drugi se dobrikati.“

„Nedeljka, ti si srečna!“ vzdihne Klara in se nasmeje dobrodušni vratarici.

„Vas pa sreča še zmerom išče. Zdaj grem. Le poslužite se jedil, da nam ne boste shujšali. Štruklji so posebno dobri, so pehtranovi“, reče vratarica in izgine pri durih.

Toda Klari se ni hotelo jesti. Lačna je bila, pa ji jed ni dišala.

„Srečna ženska!“ je dejala sama pri sebi. Zadovoljnost se ji bere na obrazu in kaže na jeziku. Marsikatero resnično je povedala. Seveda mojemu srcu ne zadostuje. Ona je srečna v zakonu, jaz pa nisem. Tretjega moža sem si nakopala na glavo, ali sreče je vedno manj. Boštjan, Boštjan, ti si mi odnesel srečo čez Ljubelj. In mirna ne bom, dokler ne pridem za tabo. — Gospod Anton me pride popoldne spet prepričavat. Ali kaj, ko je srce prazno, duša razdvojena. Aha, nekdo prihaja. Moj Franc je, ga poznam po stopinjah.“

Klarin mož odpre vrata in nagovori prijazno svojo ženko:

„Kako je, moja ženica? Ali se ti je že kaj odprlo?“

„Svita se mi, svita, ljubi moj mož, ali ta svit prihaja od zahoda, ne od izhoda. Naveličala sem se zadehle ječe in sem sklenila, da naredim konec moji tezalnici.“ In Klara pogleda po stenah prazne sobe, da je moža kar zaskrbelo.

„Ali mar misliš na samomor?“

„Tega me Bog varuj! Iz dežele pojdem, Franc!“ odgovori Klara in pomenljivo pogleda moža, ki je že sanjal o posledicah bega.

„Tisto že, Klara, da bi te iztirali iz dežele, ali tvoje lepo imetje bo ostalo deželi. Klarica, bodi pametna in udaj se! Prisezi na katoliški evangelij, kakor sem storil jaz.“

„Ti si neznačajnež! Jaz pa hočem ostati to, kar sem.“

„Neznačajnež je tisti, ki zataji svojo materino vero; jaz tedaj nisem neznačajen, ti si pa še!“ odvrne Krigel.

Klara se porogljivo nasmehne in pravi:

„Seveda nisi več, ker ti je tako kazalo. Toda vedi, da moje imetje ne pride v roke papistom. Zato sem že poskrbela.“

„Torej si mene izdedovala, ker sem papist?“ popraša Kriegel skrbeče.

„Oporoke ne pokažem nikomur.“

„Saj sem vendar tvoj mož, pa mi tako malo zaupaš? Klarica, ali nisi nič moja?“

Pri teh besedah se Štantmanu glas spremeni, skoro se mu je tresel, pristopi bliže in objame svojo ženko, njegova levica pa poseže Klari v nedriji, iz katerih je gledala pisana oporoka.

Jetnica odskoči in zakriči:

„Tat, ropar, hinavec, ti mi hočeš ukrasti oporoko? Hej, Nedeljka!“

Še sta se mož in žena lovila za roke, ko priteče Nedeljka. Tisti hip odskoči Štantman in zbeži skozi duri po stopnjicah.

„Kaj pa je, mojsterca?“

„Okrasti me hoče“, izpregovori komaj Klara, vsa razburjena. Svilena ruta ji je padla z vrata na tla in odtrgan je bil dušek za vratom pri ošpetlju.

„Grozno! Takega moža imate. Jaz bi ga ubila. Pomirite se! Nikoli več ga ne izpustim k vam. Kdo bi si bil mislil, da je tak ta vaš možiček! Zakaj ne jeste, mojsterca? Ali ni jed dobra?“ poprašuje zgovorna vratarica.

Klara sede na stol in odgovarja:

„Ne ljubi se mi. Vsa sem iz sebe.“

„Le pijte hruševo vodo. Jo bom še prinesla. Pohladi človeka.“

„Vino bi rada pila“, zaprosi jetnica.

„Mhm, mojsterca! Možu je sicer prepovedano, nositi tako pijačo vjetnikom, ali jaz nisem prisegla na vratarsko zvestobo. Gospod vicedom ve to in se zanese na mojo previdnost. Za en šiling, kajne, mojsterca? Ali še nekaj vam moram povedati, predno odidem. Zmerom imate kake obiske, pa mestni sodnik Amšel ima pod kaznijo 50 zlatov prepovedano, da ne sme pustiti nikogar k vam, razen vašega moža. Danes pa so prišle

štiri tako fletne ženske, ki vas žele videti, da vam moram to povedati.“

„Katere štiri so?“ hitro vpraša Klara in vstane.

„Iz Tržiča so. Ena ima na glavi avbico na pehar in je zelo vam podobna. Druga ima avbo na koleno in je bolj gosposki opravljena. Tretja ima pečo na fige in je bolj priletna, četrta ima furmo na glavi.“

„Ah to je moja Zofka, grajska Anica, kuharica Urša in najbrže gozdarjeva žena. Nedeljka, ti imaš veliko moč pri možu in, če hočeš, mi jih gori pripelješ.“

„Moč imam, moč, večjo kakor vi pri vašem možu, čeprav je tisti vaš Luter obetal ženskam nebesa že na tem svetu. Ali vsak prestopek se mora kaznovati, ako ne na tem svetu, pa na onem. Ako je komisija določila 50 zlatov kazni sodniku, tedaj morate tudi vi založiti 50 zlatov, ako hočete videti svojo hčerko. Ako se nam poizkus posreči, brez vednosti komisije, seveda tistih 50 zlatov ne bomo šteli sodniku, ker jih ne bo plačeval, ampak ostanejo v naši blagajni za našo odgovornost. Je tako stara navada, katero so poznale že od nekdaj vratarice vlcedomskih vrat.“

Klara poseže hitro v žep in našteje 50 zlatov na mizo.

„Tu jih imaš in sreča naj ti bo mila,“ reče Klara in porine vratarici svitle denarje.

Nedeljka strese rumene zlate v predpasnik in vesela pristavlja odhajaje iz ječe:

„Nič se ne bojte, mojsterca! Smo navajeni takih obiskov.“

VII.

Pajek je predel dalje mrežo v kotu male ječe, Klara pa je prišla do sklepa, da so njene ure na Kranjskem iztečene. Gospod Anton je imel sicer prepričevalen talent, da ga mu ni bilo para, ali Klari ni pogledal v dno srca. Res ji je razkosal dušo, ji pikal vest z najdrobnejšimi šivankami, toda ni zacelil rane, ki je trapila njeno dušo. Le Boštjan bi jo bil utegnil zaceliti. Njen prvi zakon je bil pravilen, vsaj od Klarine strani, dasi se je poročila z luteranom, in to celo s predikantom, ki je bil odpadli duhovnik. Njen drugi mož Javornik je umrl zgodnje smrti, Kriegel pa ji ni nikdar prirasel k srcu. Zato je sklenila, da rajši da slovo kranjski deželi, kakor da bi še nadalje nosila jarem, ki ni bil zanjo. V katoliško cerkev se ne misli povrniti in zato jo bodo iztirali iz dežele. Toliko je bila njena vest raztrgana, da je mislila poklicati katoliškega duhovnika, ako bi ji smrt potrkala na duri. Za zdaj pa še ne in hotela je oditi ponosno iz dežele kot zadnja luteranka, ki je ostala stanovitna, dasi s potrtim srcem. Solnčni žarki so se vsipali medlo skozi zamreženo lino in napovedovali zgodnjo jesen. Klara se je ustopila k lini in pogledala na potapljavko, ki se je potapljala, pa spet prišla na beli dan. Kar začuje korake po stopnjicah in živahno govorjenje. Toliko da je zbrala svoje misli, že se odpro duri in prva prihiti Zofka ter objame svojo mater.

„Mamka moja! Kako da čepiš že toliko časa v tej pusti ječi? Toliko tednov, pa nobenega pisma, nobenega glasu!“

„Res, dolgi so bili tedni, ljube moje. Ali ni mož ničesar pravil o meni?“ povprašuje jetnica.

„Očem je dejal, da vam ni hudega, samo nauki, da so dolgi,“ odgovarja hči.

„Ali ni ničesar pravil, kako sem te želela videti in s tabo govoriti?“

„Rekel je, da nihče ne sme k tebi in da se za dom nič ne meniš.“

„Strašno sem vas zaželela, da bi izvedela resnico o meni,“ nadaljuje Klara.

„Kako, da so te zaprli v tako beznico? Saj nisi hudodelka?“ popraša Anica.

„Kaj hočem? Kdor ima moč, ima oblast.“

„Eh, mama, pustite tiste svoje misli in se udajte!“ začne Zofka s prosečim glasom. Tu je grozno. Tukaj vendar ne boste čepeli vse življenje. Zunaj pa je tako lepo. Nikoli še nisem bila v Ljubljani. Grajska Anica nam je vse razkazala. In kaj še? Videle smo tudi tistega Jeronima ali Krištofa, kakor ga kličejo doma. Evica ima prijateljico, ki nas je peljala na frančiškansko porto. Evo vam podobice Mamke božje, ki jo je naslikal Jeronim.“

In Zofka potegne iz nedrij podobico, kazoč jo materi.

„Pustimo te reči in pomenimo se rajši o bolj važnih zadevah,“ vtakne se vmes kuharica Urša.

„Imaš prav, Urša! Moje ure so štete na Kranjskem,“ spet nadaljuje Klara. „Jaz ostanem to, kar sem, zato pa moram oditi in moje imetje mislijo pograbiti. Zato me srčno veseli, da ste prišle. Mojemu možu ne morem zaupati. Zaupam pa vam in povem, da bo jutri konec mojega zapora. Iztirali me bodo iz dežele, ker se ne udam, ali moje imetje izročam tebi, Zofka! Katoličanka si in tebi posestva ne bodo mogli vzeti. Pisano oporoko ti izročam“ — pri tem poseže v nedrije — „in ta bo povedala vse, kako ukreneš kot glavna dedinja z mojim imetjem.“

„Mamka, kako ste dobri, bolj meni kakor sebi!“ vsklikne Zofka in pade pred njo na kolena.

Jetnica jo dvigne in nadaljuje:

„A to še ni vse, kar ti imam povedati. Zato me dobro poslušaj! Ti si Semenove krvi, zakaj Boštjan Semenič je tvoj oče ...“

„Mama!“ zakliče hči in se zgrudi na tla.

Vse osupnejo in pomagajo Zofki na noge. Klara pa stoji nepremično kakor bi bila izklesana ter pogleduje obiskovalke v oči.

„Mamica, jaz sem tedaj hči protestantovskega predikanta? Ali moje ime je Javornik, ne Semenič.“

„Kaj ime?“ zavrne jo mati. Tako je, kakor sem rekla.“

Molk je nastal v ječi. Ženske so strmele, Zofka je sedla na stol, jetnica pa zamišljeno zre na svojo hčerko. Tisti hip pokuka pri durih vratarica Nedeljka in zakliče:

„Ženske, zdaj pa le brž! Drugače bo treba šteti 50 zlatov.“

Zdaj šele so se obiskovalke zavedle svojega kratkega časa.

„Ti torej vsekako odideš iz Kranjske, Klara?“ popraša grajska Anica.

„Vsekako. Ni drugače. Grem v svoj rojstni kraj, v Konjice na Štajersko. Urša, pojdi z mano!“ se obrne Klara do kuharice.

„Z Vami, kamor hočete, mojsterca! Anica, ali dovolite?“ popraša Urša.

„Pojdi, Urša. Z Bogom Klara!“

„Mojsterca, kaj pa Blaž?“ še zine gozdarica Eva.

„Ne branim ti, Zofka! Pa ga vzemi! Kar je Bog zvezal, tega naj človek ne loči.“

„Hvala vam, mamka! Kako ste dobri!“

Nedeljka se spet prikaže pri durih in stopi v ječo, kričeč:

„Brž, brž, ven, ven, drugače bo joj!“ In začne z močnimi rokami pehati kar po vrsti ženske čez prag.

„Mamica, ali se ne vidimo več?“ zakliče še Zofka in objame mater.

„Štajerska ni daleč, ljuba moja!“ jo tolaži mati. Ali vratarica že porine Zofko čez prag in zapahne duri. Zofka je pritiskala še uho na ključavnico, slišala pa je le besede, ki jih je govorila za hrbtom zadnja kranjska luteranka:

„Zdaj sem prosta. Sužnost mi je prinesla prostost, prostost pa jarem, ki je sladak. Brez jarma pa ni življenja.“