Bajdè, Janko: Grajski lovec. (1912) [Wikivir]

V kotu med deročo Savo in štajersko mejo leže razvaline gamberškega (golobrškega) gradu. Le groblja debelega, obdelanega kamenja in tupatam kak kos še neporušenega zidovja priča, da je tu stal nekdaj mogočen grad, čigar graščaku se ni bilo treba bati sovražnika, če je imel le peščico oboroženih hlapcev.

Sezidan je bil grad, če je res, kar nam pripoveduje Valvasor, leta 1040. Devetsto let bo tedaj že preteklo od onega časa, ko se je grad zidal, a grozovitosti, ki so se nekdaj tu dogajale, so ljudstvu še v živem spominu. Moj ded mi je pravil kot dečku, ko sva šla mimo razvalin: „Le poglej to močno zidovje in dobro si zapomni, kar ti bom sedaj povedal. Ko boš odrasel, boš lahko sam presodil, kakšni trpini so bili nekdaj naši ljudje. Grad se je tako-le sezidal:

Pred davnim časom je prišel sem bogat gospod iz Hrvaške. Ogledal si je kraj, in ker mu je ugajal, ga je tudi kupil. Hotel si je namreč na tem griču sezidati grad. Poklical je iz Hrvaške svoje podložnike, da so mu pri zidanju robotali. Pa tudi naši prapradedje niso smeli rok držati križem, tlačaniti so morali, da je bilo groza. Graščak sam jih je z bičem v roki priganjal k težavnemu delu. Gorje onemu, ki je nekoliko opešal. Bič krutega graščaka mu je padal po hrbtu. Sicer so ljudje godrnjali in se jezili, a pomagati si niso mogli. Vlačiti so morali težko kamenje na strmi grič, kjer so zidarji nočindan gradili novo poslopje. Marsikateremu hrvaškemu kmetiču se je prigodilo, da je prignal s seboj na tlako lepo rejene voličke, domov pa je nesel samo njihove kože.“

Čudil pa sem se takrat tej pripovedki in se jezil nad hudim graščakom, a pozneje sem izvedel iz raznih ljudskih virov še več.

Ko je bil grad dovršen, preselil se je vanj novi gospodar Ortolf Ostrovrhar z vso svojo družino.

Jako krut in zloben je bil eden njegovih naslednikov. Vse se ga je balo in ga sovražilo. Zelo so pa ljudje radi imeli in spoštovali njegovo osemnajstletno, rahločutno hčerko Tamaro. Mnogokrat se je ona zgražala nad svojim očetom, da trpinči ubogo ljudstvo, mnogokrat je skrivaj pomagala nesrečnikom, ki jih je zadela trda očetova roka.

Krasna je bila Tamara, kadar je jezdila med zelenimi travniki na svojem iskrem vrancu. Dolgi kiti kostanjevih las sta ji viseli po kratkih plečih, njene jasne modre oči pa so gledale v svet tako prijazno in vabljivo, da bi si človek mislil: Vsemogočni je poslal v dolino solz svojega angelja, da bi tolažil Adamove otroke v njihovih nadlogah.

Bilo je krasno popoldansko jutro. Težka snežena odeja, ki je nad tri mesece pokrivala naravo, je izginila; le po zakotnih dolinah je tuintam ležala še kakšna lisa snega, ki se je lesketal v jutranjem solncu, poljubljajočem s svojimi prvimi žarki Jelenov rog in njegovo sestro Veliko planino.

V gamberškem gradu je bilo še vse tiho in mrtvo, kar se prikaže na dvorišču v lovski obleki — Tamara. V desni je držala ličen lok, čez ramo pa ji je visel košek, poln smrtonosnih puščic. Lahnih nog kakor srna odide v bližnji gozd. Na sicer polnih, a danes nekoliko bledih licih, se poznajo sledovi prečute noči. Kako bi bila mogla spati, saj je bila vsa razburjena, ker je sinoči oče do nezavesti pretepel hlapca, ki je po neprevidnosti stopil na rep njegovemu psu! V svoji zamišljenosti ni opazila, da je prišla že globoko v gozd.

Hipoma jo predrami jezno renčanje zveri. Plaho se ozre okoli in zapazi risa, ki se je pripravljal na skok. Urno kakor blisk potegne puščico, napne lok — a ta se ji prelomi na dvoje. Grozen strah jo izpreleti in bolesten krik se ji izvije iz prsi, nato se pa nezavestna zgrudi.

Že je planil ris na svojo žrtev. A dobro pomerjena puščica ga podere na tla, predno jo doseže ris z ostrimi kremplji. Na oni strani, odkoder je puščica priletela, se začujejo nagli koraki. Krepka postava mladeniča se pokaže izza grma, pred katerim je ležala nezavestna Tamara. Ozre se mladenič na risa, ko pa vidi, da je že poginil, poklekne k gospodični, vzame iz svoje lovske torbe čutarico in pomoči z njeno vsebino krasno čelo in senci onesaveščene. V malo trenutkih

odpre Tamara oči in izpregovori s komaj slišnim glasom: „Ah, kje sem? Kaj se je zgodilo?“

„Umirite se, gospodična! Nevarnost, ki vam je pretila, je odstranjena. Sam angelj varuh mi je menda navdahnil misel, da sem se napotil danes malo na izprehod po gozdu in da sem vzel s seboj samo lok. Kakor vidim, oboroženi ste bili tudi vi, a nesreča je hotela, da se vam je lok zlomil.“

Med pogovorom se je Tamara polagoma dvignila kvišku. S krasnimi očmi hvaležno pogleda lovca. Bilo pa je v tem pogledu še nekaj tako prisrčnega, da je lovec zardel in pobesil oči. Tamara je zapazila lovčevo rdečico in spoznala takoj, da ima svojega rešitelja popolnoma v oblasti. Ugajala ji je njegova krepka postava, njegovo skoro dekliškonežno, od solnca zarjavelo, ponosno obličje; radi tega ga nagovori s prijaznim glasom: „Blagi mladenič! Rešili ste mi s svojo pogumnostjo in mirno roko življenje. Ako bi ne bila vaša puščica tako izvrstno zadela risa, ležala bi jaz sedaj mrtva v svoji krvi na tem mestu. Vsprejmite v znak hvaležnosti to zapestnico. Sicer ni mnogo vredna, a če bi imeli kdaj kako prošnjo od mene, le pokažite mi zapestnico, vse vam bom storila prav rada, tudi kaj večjega, če bo le v moji moči.

Toda v gradu me gotovo že pogrešajo, vrniti se moram, da ne bo oče v prevelikih skrbeh. Upam, da vas jutri dopoldne tamkaj vidim. Povedati hočem tudi očetu, kakšno uslugo ste mi storili, da vas tudi on nagradi. Na svidenje!“ Podala mu je roko, katero je lovec spoštljivo poljubil, nato pa se je naglo oddaljila.

Nepremično je stal mladenič na mestu in zrl za njo. Zdela se mu je kakor kak angelj, o katerih je v svoji mladosti od matere slišal pripovedovati, kako so lepi.

Iz zamišljenosti ga prebudi s svojim tolčenjem žolna, ki si je na bližnji smreki iskala hrane. Pobere lok, vrže čez rame risa in se počasnih korakov odpravi proti domu. Narava, ki ga je poprej tako zanimala, mu je bila sedaj mrtva. Ni se zmenil za ljubko čivkanje drobnih ptičev, ki so bili sicer njegovi ljubljenci, ne za pestre cvetlice okrog sebe. Neusmiljeno jim je stopal na nežne glavice.

Gregor, tako je bilo mladeniču ime, je bil sin malega plemiča, ali bolje rečeno, prostega kmeta v prijazni vasici Zabrezniku. Nemila smrt mu je pokosila očeta že pred par leti; ostala mu je le še mati, katero je ljubil z vsem srcem.

Ko prestopi Gregor prag domače hiše, prihiti mu mati naproti. Oko ji od veselja zažari, ko vidi krepko sinovo postavo in njegov plen. „No, si pa spet enemu upihnil življenje! Te grdobe je pa že dolgo v tem kraju, da bi si človek kmalu izpod strehe ne upal. Kje si ga li zalotil?
V naših gozdih menda ne.“

„Res je, mati! Tega sem si poiskal drugje. Ko sem hodil zjutraj po gozdih, zaidem, sam ne vem kako, v graščinski log. Že sem se mislil vrniti, kar zaslišim v svoji bližini klic na pomoč. Hitro storim še par korakov in zapazim prav tegale risa, kako se je pripravljal na skok na žensko, ki je ležala nezavestna pred njim. Urno vzamem lok, pomerim, in zver se je valjala v krvi. Pristopim k ženski, pomočim ji senca in čelo z vinom. Kmalu se gospodična predrami in upre váme svoje oči, ki jih ne pozabim nikdar. Uganite, draga mamica, kdo je bila ona gospodična? Pa saj sem vam to že skoraj izdal sam.“

„Uganili ste, mamica, prav ona je bila. Naročila mi je, da naj pridem jutri v grad.“

„Sinko moj, ne hodi! Ne pajdaši se z graščakom! Iz tega ne more priti
nič dobrega. Saj poznaš njegovo grozovitost.“

„Ne bojte se, on mi ne more ničesar; saj sem vendar svobodin, ne pa njegov podložnik!“

„Tudi tvoj oče je trdil isto, a vendar ga je celjski grof — Bog mu odpusti, saj je že tudi na onem svetu — zavratno napadel in umoril.“

„Mati, večkrat sem vas že prosil, da bi mi o očetu kaj natančnejšega povedali, vendar mi še do danes niste izpolnili te prošnje; danes pa mi jo morate! Čas imava oba in družine tudi še ne bo tako kmalu domov.“

„Naj bo! Enkrat ti tako moram vse razodeti in zdi se mi, da je ravno danes pravi čas za to.“

V svoji mladosti sem bila družabnica kamniške graščakinje Ljudmile. Dobra gospa je bila, z materinsko skrbjo se je zavzela záme. Marsikaj dobrega in koristnega sem se naučila od nje. Graščak je bil le malo doma. Večinoma je živel na dvoru svojega vladarja. Ko pride nekoč domov, zapazim med njegovim spremstvom mladeniča močne postave in prikupljivega obličja. Zvedela sem, da je to novi oproda našega gospoda. Sirota je bil brez starišev in sorodnikov. Njegov oče je bil brez starišev in sorodnikov. Njegov oče je bil graščak blizu goriške meje. Gospodaril pa je tako slabo, da sinu Ahcu po
svoji smrti ni zapustil druzega kakor ime. Zasmilil se je mladenič kamniškemu graščaku, ker je bil lepega vedenja ter nenavadno hraber, vsprejel ga je za svojega oprodo. Mladi gospod Sokolski pa mu je to dobroto kmalu poplačal. Rešil mu je življenje v nekem boju, katerega je imel z roparji. Že poprej mi je ugajal pogumni mladenič, po tem činu pa se mi je njegova podoba vtisnila globoko v srce. Lahko si misliš, da mi ni bilo ravno prijetno pri srcu, ko sem videla, da Sokolski dvorjani vsem drugim gospodičnam, le mene se nekako namenoma ogiblje.

Nekoč sem sedela v senci košate lipe na grajskem dvorišču. Zamišljena sem zrla gori proti izviru Bistrice, ki je bila od deževja narasla in se je mogočno vila pod gradom. Kar začujem nagle korake, ozrem se in zapazim mladega oprodo, ki se je ustavil pred menoj. S priprostimi besedami me zasnubi. Srečna sem bila takrat kakor še nikdar poprej in s tresočim glasom sem mu priznala, da ga tudi jaz ljubim od trenutka, ko sem ga prvič ugledala. Z roko v roki sva potem kovala načrte za bodočnost. Naposled stopiva pred graščaka. Solze radosti so se zalesketale v očeh dobrega gospoda, ko mu v kratkem razloživa, da sva si obljubila večno zvestobo.

„Stopita bližje, otroka moja!“ je dejal z mehkim glasom. Sprejmita prve čestitke od svojega dosedanjega gospodarja! Storil si mi veliko uslugo, Ahec Sokolski, rešil si mi življenje. Brez tvoje pomoči bi sedaj počival v temni raki svojih pradedov. Dosedaj ti še nisem poplačal tega hrabrega dejanja, naj storim to danes. Daleč doli pri Savi blizu Trojan, v Zabrezniku, imam pristavo. Od rok mi je in večkrat sem jo že mislil prodati. Ta pristava bodi tvoja. Sicer ni velika, a živela bodeta ondi lahko brez skrbi za Almo. Obdržal bi te še rad v svoji bližini, toda vem, da hrepeniš postati bržkomogoče samostojen. Sedaj pa pojdita k moji Ljudmili, tudi ona mi bo vesela, ko izve o vajini zaroki!“

Napotila sva se h graščakinji. Vsa vesela me je objela dobra gospa, ko sva ji povedala, kaj sva doživela.

„Ker je moj soprog obdaroval zvestega Ahca,“ dejala je naposled gospa, „zaostati nočem tudi jaz. Napraviti ti hočem, Alma, balo, kakor svoji lastni hčeri.“

Naglo so nama potekali dnevi, polni zadovoljnosti. Šetala sva pod gradom ob deroči Bistrici in sanjala o sreči, ki se nama je smehljala naproti.

Ko je napočila pomlad, poslovila sva se kot srečna poročenca od graščaka in njegove soproge ter se napotila z majhnim spremstvom proti svojemu novemu domu.

Solnce je ravno zahajalo, ko smo prišli do Volčjih jam. Pred nami se je razgrnil čaroben razgled. S svojimi zadnjimi žarki je zlatilo solnce krasno okolico. Vrh mogočnega Kuma je bil zavit v oranžasto, malce v modro se prelivajočo barvo. Globoko doli pa se je v temni senci videla struga deroče Save. Na prvi pogled se mi je priljubil kraj in komaj sem čakala, da pridem v svoje bodoče domovje. Polagoma se je jela vlegati gosta, siva, neprodorna megla, nastala je temna noč, da smo komaj razločevala med seboj.

Končno smo dospeli v hišo, kjer si bil rojen ti, sinko moj! Sprva se mi je malo tožilo po hrupnem življenju na kamniškem gradu, a kmalu sem se privadila samoti in dnevi, meseci, dá, celo leta so mi potekala neizrečeno hitro. Zadovoljno in srečno sva živela s tvojim očetom; najino veselje pa se je še povečalo, ko sva dobila tebe.

Tako nama je potekalo v neskaljeni sreči kakih deset let. Nekega dne pa pridrvi na upehanem, penečem se konju iz Kamnika sel, ki naznani, da leži graščak na smrtni postelji. Pozval je mojega moža k sebi, češ, da mu ima povedati nekaj zelo važnega. Mož ni pomišljal! Zapovedal je hlapcem, naj urno osedlajo najhitrejše konje in čez dobrih deset minut je že vihrala četica konjikov proti Kamniku.

S strahom sem mislila na to, da bi se utegnilo dragemu soprogu na poti pripetiti kaj hudega. Ko sem bila zvečer v svoji sobici, vzkipela mi je vroča molitev k devici Mariji, da bi ona varovala moža nesreče. Vlegla sem se spat, a temna slutnja, da svojega Ahaca ne bom videla nikdar več živega, mi ni dala miru. Kar začujem glasno trkanje. Hitro skočim pokoncu, odprem duri, na pragu zapazim hlapca, ki sta držala tvojega očeta

— mrtvega na svojih rokah. Zavrtelo se mi je v glavi, nezavestna sem se zgrudila na tla.

Ko se prebudim, vidim tebe poleg sebe z objokanimi očmi. Pozneje sem izvedela, da sem se borila teden dni s smrtjo. Žalostno je, kar si izvedel; toda odpusti ubijavcu svojega očeta, kakor sem mu odpustila jaz. Bil je celjski grof — tudi njega je že zadela pravična roka Vsegamogočnega. Napadel je bil Ahaca v Črnem grabnu, pobil mu par hlapcev in tudi njemu zadal smrtni udarec.“

Gregor je planil kvišku. Vroče mu je bilo, zdajinzdaj pa mrzlo. Vrelo in kipelo je v njem in vihre so mu rjule v srcu, kakor še nikdar ne. Čutil je v sebi moč — moč, da bi kakor Samson s čeljustjo pobil celo nasprotnikovo vojsko. Da bi maščeval svojega očeta, ki se ga je le malo spominjal, bilo je prepozno. Maščeval je uboj On, ki maščuje tudi najmanjšo krivico.

Videla je mati boj, ki je divjal v sinovem srcu; rahlo je položila svojo desnico na njegovo ramo in mu dejala: „Varuj se našega graščaka, tudi on ni mnogo bolji od rajnega celjskega grofa!“

Gregorju je bilo pretesno v sobi. Bežal je ven v prosto naravo in blodil celo popoldne po gozdu.

Toda zvečer! Zvečer je prikipela njegova razburjenost do vrhunca. Ko je prišel domov v svojo sobico, sedel je k mizi in podprl z dlanjo svojo sobo. Kakor temen hudourni oblak se mu je po razdraženih možganih podila misel za mislijo. Nehote se mu je vsiljevala v spomin podoba Tamare. Zrl je v duhu njene velike, mile oči, s katerimi ga je pogledala tako čudovito, da mu je kri naenkrat šinila v obraz. V prsih mu je plapolal plamen, žgoč in boleč, ki ga dozdaj še ni poznal. Je li to ljubezen? Je li srd nad očetovskim morivcem in želja po maščevanju? Zastonj je iskal miru, zastonj je hotel trezno misliti. Končno se je vlegel v postelj; toda dolgo se je premetaval po njej, predno je zaspal.

Drugo jutro je ravno zlata zarja naznanjala prihod žarkega solnca, ko se Gregor zbudi. Glava mu je danes lažja in v srcu se je v srcu se je polegel vihar, ki je divjal sinoči. Spomni se, da je obljubil Tamari, priti na grad. Pri misli nanjo so izginili vsi pomisleki. Urno se napravi in hajd v grad, kjer bo, ako mu bo sreča mila, videl zopet njo.

Ko je bila prišla Tamara onega usodepolnega jutra domov, naletela je na dvorišču na očeta, ki je priganjal hlapce k delu. Čelo se mu je nekoliko zjasnilo, ko je zagledal svoje dete ... „Kje pa si že bila tako zgodaj, dragica,“ jo vpraša s kolikor mogoče mehkim glasom?

„Šla sem nekoliko na izprehod, a malo je manjkalo, da ne ležim sedaj mrtva v gozdu. Napadel me je ris; lok, ki si mi ga podaril, se mi je zlomil. Ris bi me bil gotovo umoril, ako bi me ne bil rešil mladenič iz okolice. Naročila sem mu, naj pride jutri v grad, da ga nagradiš.“

Čelo je potemnelo graščaku, ko je slišal, da je hči povabila navadnega kmeta v grad, da se mu zahvali. Govoril je sam pri sebi: „Bi mu li ne mogla ona poslati po hlapcu kakega darila? Čemu to svojat vabiti v grad? Nazadnje se ti prevzame in postane domišljava.“

Tamara, prišedši v svojo sobo, se vrže izmučena v mehak naslonjač. Oko se ji nehote ozre v sliko matere, ki je visela na nasprotni steni; v duši pa so se ji vtisnile te-le misli:

„Ah, kako prijetno je bilo takrat, ko si ti še živela! Kako dobrega srca si bila! Zato so te pa tudi ljubili in spoštovali, očeta pa se samo boje in ga sovražijo. Dobro se še spominjam, kako si mi vedno naročala, naj bom usmiljena do priprostega kmeta. Roke, ki so me tolikokrat gladile, trohne sedaj v hladni zemlji, in usta, ki so me nežno poljubovale, so utihnile za vedno.“

Solze so ji stopile v oči, prsi so se ji krčevito dvigale in pričela je milo plakati. Dan ji je mineval in komaj je pričakala večera, da bi se mogla nemotena odpočiti.

Pomladno solnce je plavalo na sinjem nebu in odrevalo pomlajeno prirodo s svojimi dobrodejnimi žarki. Lahna jutranja sapica je vela po zraku in se poigravala z mladim, svetlozelenim listjem na drevesih. Vsa božja narava se je smehljala Gregorju v obraz, ko je stopal med grajskimi njivami, nad katerimi so visoko v zraku krožili škrjančki. Ustni sta mu goreli, lice mu je žarelo mladeniške ognjevitosti, oči pa so mu brezskrbno zrle v svet.

Prikazali pa so se nad gorami beli oblački in se zbirali v vedno večjih kopah, ki so kar vidno temnele, črnele ... Veter je postajal vedno silnejši in se izpremenil v vihar, ki je pripogibal drevje, da je žalostno ječalo. Solnčni žarki so se poskrili za temno-sivimi oblaki. Iz daljave se začuje votel grom. Blisk šviga na blisk, grom udarja na grom, kakor da se hoče podreti obok nad zemljo. Padati začnejo prve kaplje, debele kakor lešniki.

Gregor pospeši korak in posreči se mu, da pride v grad, preden se vlije ploha. Komaj pa prestopi prag grajskih vrat, se odpró zatvornice neba in dež lije v gostih curkih.

Nekako tesno je Gregorju pri srcu, ko vidi pred seboj mogočno, temno zidovje, visoki stolp, pod katerim so ječe temnice. Že se hoče vrniti, a oglasi se mu v prsih ponos: „Kaj ti more graščak? Prost kmet si! Kakor po njegovih, tako se tudi po tvojih žilah pretaka svobodna kri.“

Počasi je stopal po kamenitem hodniku. Mogočno so odmevali njegovi koraki. Tu se hipoma odpro stranska vrata in pred njim stoji v vsej svoji krasoti ona, radi katere je pravzaprav prišel semkaj. Ko ga zagleda, ga pozdravi z lahnim usmevom na ustnicah in mu reče, naj gre z njo. Prehodila sta dolg, mračen hodnik, nato pa vstopila v precej veliko sobo. V kotu pri mizi je sedel graščak. Velik pes, ki je ležal pred njegovimi nogami, je jezno zarenčal, ko je čul, da so se odprla vrata. Ko pa zapazi Tamaro, se priplazi z repom mahljaje k njej in se ji začne dobrikati.

Graščak namigne hčeri, da želi s prišlecem govoriti med štirimi očmi. In ko se hči oddalji, začne v svojem navadno osornem tonu: „Ako se ne motim, videl sem te že; slišal sem tudi, da si prost kmet v vasici Zabrezniku.“

„Dvomim, da bi ti tvoje posestvo donašalo toliko, da bi lahko brez skrbi živel. Ker si rešil moji edinici, kakor mi je omenila, življenje, dolžan sem ti kaj nakloniti. Glej, ravno sedaj bi bilo nekaj za-te! Izpraznjeno imam mesto prvega lovca; plača ni majhna, rad te vsprejmem, če te je volja. Vem, da te potrebujejo doma, a imel boš tukaj toliko prostega časa, da boš tudi doma lahko nadziral ljudi.“

Malo čudna se je zdela Gregorju ta ponudba. On, sam svoj gospodar, naj bi stopil v službo tega tirana, ki se ga boji vsa okolica in ga zaničuje. Že je mislil ponudbo odkloniti, toda v tistem hipu mu stopi pred oči podoba Tamare. Zdi se mu, kakor da bi mu prigovarjala, naj ostane v njeni bližini. Nasprotno pa se je spomnil materinih besed. Ljubezen do matere in ljubezen do Tamare sta bili ljut boj; pa zmaga se je slednjič nagnila vendarle na stran zadnje.

Misel, da mu bo možno videti vsak dan ljubljeno dekle, da bo lahko večkrat govoril ž njo, mu je vzvalovila kri. Stalo ga je mnogo zatajevanja, da je mogel odgovoriti z mirnim glasom: „Sicer imam doma dosti opraviti, a vseeno sprejmem vašo ponudbo; verjemite mi, da še niste imeli zvestejšega uslužbenca, kakor bom bom jaz.“

Teden dni je že prebival na gradu. Sicer mu je mati branila, naj se ne podaja v nevarnost, a pomagalo ni nič; preselil se je na grad. Prve čase je zahajal večkrat domov. Pozneje pa je prišel le redkokdaj in še tačas je bil nekako zamišljen in raztresen. Vešče oko skrbne skrbne matere je spoznalo, kaj se godi v njegovem srcu; toda bila je predobra, da bi mu kaj očitala.

Ljudje, ki so videli Gregorja tavati po gozdih, so zmajevali z glavami in si skrivnostno pošepetavali na ušesa. A ta se ni menil za ljudi. Prebil je večino dneva v gozdu, posedal po mehkem mahu in si zidal zlate gradove. Domišljija mu je stavila pred oči srečno življenje ob stani ljubljene Tamare. Upal je, da mu je vsaj nekoliko naklonjena; saj se mu vedno nasmehlja, ko jo pozdravi, in za sam ta nasmehek bi rad prelil zadnjo srago svoje srčne krvi. Sčasoma si upa pridobiti njeno ljubezen in ko ji celo pove, da se tudi po njem pretaka pleminitaška kri, potem se pač ne bo mogla dolgo obotavljati.

In potem bo stopil pred mrkega graščaka. Že ga vidi, kako se mu je naježilo nizko čelo v pogubonosne gube, ko mu je razodel svojo prošnjo. Ravno hoče odpreti svoja izsesana usta, da ga kakor psa zapodi izpred sobe. V tem hipu prihiti v sobo Tamara, ovije se očetu okoli vratu in ga s solznimi očmi prosi toliko časa, da naposled privoli. Sedaj je njegova! Kolika sreča! ... Čemu te domišljije!

Solnce je ravno zatonilo, ko se predrami Gregor iz svojega premišljevanja. Treba podvizati se v grad. Tu pove dekli, da ga ne bo k večerji, ker mu ni dobro. V svoji sobi se vrže kar napravljen na posteljo. Oko se mu je uprlo v strop in je viselo na njem dolgo — dolgo. Stemnilo se je polagoma. Tam izza majhnega

temno-sivega oblaka je pokazala svoj bledi obraz luna, ki je milo svetlobo razlila po Gregorjevi sobi. Njeni žarki so postajali vedno predrznejši. Pririli so se skozi majhno špranjo pri oknu in se vsedli Gregorju na visoko čelo.

Ko se je Gregorju zdelo dovolj, skoči kvišku, iz ust pa se mu izvije vsklik: „Dovolj imam teh muk in praznih upov! Še nocoj se prepričam, če me ljubi! Ko bo vse mirno spalo, splazim se k njenemu oknu in potem se odloči moja usoda. Boljša je še tako strašna gotovost, kakor pa životariti v tej preklicani negotovosti.“

Pri zadnjih besedah je stopil k majhnemu oknu. Zrl je doli na prostrano dvorišče in v globok prepad, ki mu je za njim zijal nasproti. Nepremično mu je strmelo oko v daljavo, oko duše mu je razločno kazalo bitje, ki mu je napolnilo srce z nemirom. Videl je pred seboj ponosno graščakovo hčer. Ni mu bilo več obstanka med tesnim zidovjem. Ven, ven na prosto ga je gnalo izmučeno srce.

Tiho kakor tat se splazi iz temnih hodnikov na dvorišče. Noge ga nehote zaneso pod njena okna. Vse v gradu je bilo že temno, le njena sobica je bila še razsvetljena. Motna svetloba sveč je trepetala po težkih, dragocenih zavesah ob oknih. In sedaj — sedaj? Zdelo se mu je, da je za hip ugledal njeno senco. Srce mu je vztrepetalo z nepremagljivo silo, hotelo je k njej — k njej, k svoji kraljici.

Premagovati se ni mogel več. Vedel je, kje so shranjene lestve. Tiho se odpravi po eno. Skrbno se ozira okoli, če ga morda kdo ne opazuje. Mesec je izginil za oblačkom in prav v tem hipu je hušknila za njegovim hrbtom mimo njega temna postava. Bil je lovec, ki je hotel iti vasovat. Urno je smuknil za bližnji vogel; le dvoje žarečih oči je pričalo, da je ostal na preži.

Nič hudega sluteč pristavi Gregor lestvo. Segala je ravno pod okno ljubljenke. Že je stopil na prvi klin, a močan udarec od zadaj ga trešči na tla, da obleži nezavesten.

Udaril ga je lovec, ki ga je opazoval. Črtil ga je lovec iz dna svoje črne duše, ker mu je, kakor je menil, v lovski službi prevzel prvenstvo. Prepričan je bil, da se Gregor ne prebudi tako hitro, in odhiti budit graščaka. Kmalu bi mu bila slaba predla. Graščak, ki je pravkar sladko zaspal, je bil nejevoljen in je že držal v roki svoj bič, da bi strahoval predrzneža, ki si ga je upal zbuditi. Ko pa izve, kaj se je zgodilo, pobesi dvignjeno desnico in peklenski smehljaj mu šine okrog sten. „To je torej hvaležnost tega ničvredneža!“ zarohni z glasom, ki je bil podoben renčanju razjarjenega leva. „Seveda, ker je prost kmet, ker je v njem nekaj pleminitaške krvi, si domišlja, da sme laziti za mojo hčerjo! No, Gregor Sokolski, videli bomo, koliko ti pomaga tvoje plemstvo! — Pokliči dva najmočnejša hlapca!“

V naslednjem hipu je že stal graščak na dvorišču poleg nezavestnega Gregorja. „Dobro je zadel,“ si je mislil sam pri sebi, „še sedaj se nič ne gane. Batine prejemati in deliti, to znajo moji ljudje. Veseli me, da sem jih vsaj tega pošteno privadil.“ Pristopila je trojica, ki naj bi izvrševala rabljeva dela.

„Zvežite ga! Ko pa se predrami, položi ga na stol in mu jih nabriše petindvajset; potem ga pahnite skozi vrata, nič več ga ne maram videti! Še tega se mi manjka, da bi si vsak pritepenec že upal postopati za mojo hčerjo!“

Ko se je Gregor zavedel, je bil zvezan tako trdno, da se niti ganiti ni mogel. Hlapca ga privežeta na stol ter začneta neusmiljeno udrihati po njem; prav nič nista štela.

Poznala se je Gregorju, kakšne bolečine je občutil pri vsakem udarcu, toda črhnil ni besedice. Ko se je krvoločnikoma zdelo dovolj, ga razvežeta in pahneta skozi vrata, ki se takoj nato z močnim škripanjem zapro.

Sicer izgnanec čuti strašne bolečine, ves oslabljen je, vendar se zravna pokoncu in zapreti z močnim glasom proti grajskemu zidovju: „Ha, onečastil si me, trinog! Pretepsti si me dal kakor psa, ker sem povzdignil svoje oči proti tvoji hčeri. Čuj mojo prisego! Maščevanje, strašno maščevanje, to bo moje geslo. Iskal te bom, dokler ne prideva skupaj. Takrat pa se boš zvijal v prahu pred menoj. Usmiljenja ne najdeš — ne, in stokrat ne!“

Zamolklo so donele te besede v temno noč. Tam v duplu starega hrasta se je splašila sova. Frfotaje je obletela grad, nato pa se vrnila v svoje skrivališče.

Kot obstreljena zver, ki čuti za seboj svoje preganjavce, je begal Gregor po gradu. „Kam sedaj? Domov? Da bi se mi smejali ljudje, da bi me morda še nadalje mučil in preganjal graščak ... Ne, raje v smrt, kakor nazaj v ono hišo, kjer sem preživel svoja srečna mladostna leta, kjer živi draga mati. Sicer bo revica žalostna, a pomagati ji ne morem.“

Obup se je jel polaščevati njegove duše in misel na maščevanje ga je zadrževala ter mu dajala novih moči, novega poguma. Divjal je neprenehoma naprej in naprej ... Kar mu zmanjka tal pod nogami. Pada in pada ... Se je li odprl pekel, da ga požre? Končno doseže tla. Priletel je na kup mehkega mahu. Osupel se ozre krog sebe. Začudene oči mu blodijo po obširni temni votlini. Le tam v daljavi zapazi majhno lučico. Previdno se ji bliža. Postajala je večja in večja. Kmalu spozna, da je to ogenj, okoli katerega sedi nekaj divjih postav. Že se misli vrniti in si poiskati izhoda iz te tajnostne jame, kar ga zgrabi par močnih rok in začuje se surov glas: „Oho, počakaj malo, prijatelj, počakaj no, da se te natančneje ogledamo! Kdor zaide v naše gnezdo, se mora seznaniti tudi z njegovimi tiči.“ Priteče še nekaj tovarišev. Naglo zvežejo Gregorja, kateremu je moč vsled strahu in dogodkov pretekle noči že vidno pojemala. Vlečejo ga k ognju. Komaj pa zagledajo njegov izmučeni obraz, ga nehote izpuste in odskočijo.

„Prokleto, tega si pa nisem mislil, da sem zagrabil tebe, Gregor,“ izpregovori dolgin, ki je, po obnašanju soditi, moral biti poglavar te čete. „E, vraga, kaj iščeš tukaj? Te je li poslal graščak, da nas kot pes izvohaš in mu potem pokažeš za nami sled? Ha, ha, vem, da si prizadeva zviti lisjak, dobiti nas v svojo pest! Kako tudi ne? Njegovi podložniki smo sicer, ali upreti smo se morali njegovim grozodejstvom, ker se ne pustimo več mučiti in pretepati. Tudi mi smo ljudje, kakor on, tudi mi imamo pravico do življenja! To ga boli in ga peče in mu ne da pokoja nočindan. Strl in pomandral bi rad vse one, ki nočejo slepo ukloniti tilnika pred njim. No, le poglej me natanko! Morda me poznaš? Kopitnikov Matevž sem. Pridružil sem se tem tovarišem, ker mi je graščak do smrti pretepel starega očeta, ki mu ni mogel tako urno delati, kakor mlajši trpini ... Izvolili so me za glavarja in prisegel sem jim, da se z njihovo pomočjo maščujem za krivice, ki nam jih je prizadel.“ Oči so se mu divje svetile, mišice na obrazu so se mu napele, ko je govoril.

Zadovoljen smeh je zaigral Gregorju okrog usten. Pomirilo ga je to govorjenje. Spoznal je, da si boljše druščine trenutno ni mogel želeti, da je našel tu tovariše, ki so istega mišljenja, polni iste želje po maščevanju.

„Motiš se, tovariš,“ pravi Gregor, „ako meniš, da sem se priplazil v vašo duplino, da bi vas izdal. Našel sem vas slučajno. Preganja pa me ista usoda, kakor vas; tudi jaz sovražim

graščaka, tudi jaz sem mu nocoj prisegel maščevanje. Med svet ne morem — onečaščen sem. Graščak me je dal pretepsti, dasi se po mojih žilah pretaka pleminitaška kri. In zakaj? Ker sem obrnil oči po njegovi hčeri. Poprej ne porabim te noči, da se ne osveti. Združila nas je ista usoda, isti cilj imamo pred očmi. Vsprejmite me tedaj v isto družbo in prisezam vam, da se bom pokoril vaši želji! Z vami hočem živeti in umreti!“

Besen „hura“ je zagrmel po jami, ko je Gregor končal; vsi so hiteli stiskat mu desnico.

Glavar Matevž udari s svojim mečem ob skalnata tla in na mah nastane mir. „Bratje,“ prične s svojim močnim glasom, „dobili smo novega tovariša, spodobi se, da praznujemo njegov vstop v novo družbo. Če se ne motim, imamo še nekaj za pod zob in vina nam tudi ne manjka. Podvizajte se! Gregor je potreben okrepčila.“

Kakor bi trenil, so hušknile krepke postave v razne kote in v par minutah je bil prostor okrog ognja obložen z raznimi jedili in rujnim vincem.

Gregor se ni dal dolgo prositi. Vsedel se je v sredo svojih novih tovarišev in ž njimi trkal na trdno zvezo.

„Le pij, Gregor, pij!“ prigovarjal mu je Matevž. „Vino ti poda novih moči, da pozabiš, kar je bilo. Stradati in žejo trpeti ti ne bo treba. Če nam boš pa včasih kako srnico ustrelil, ti bomo hvaležni. Nihče izmed nas, kolikor vem, ni tako izvrsten strelec, kakor si ti.“

Bilo je pozno ponoči, ali bolje rečeno, zgodaj zjutraj, ko se je vrišč po jami polegel in utihnil. Ogenj je pričel ugašati, le tuintam se je dvignil posamezen plamenček, nemirno vztepetal, kakor bi ga bilo strah, šinil še parkrat kvišku in izginil. Votlino je zagrnila neprodirna tema in tajen mir je objel njene prebivavce.

Ko se je Gregor zjutraj prebudil, je bila jama prazna. Pri neznatni svetlobi, prihajajoči skozi odprtino, ki je bila vzrok njegovemu sinočnemu padcu, zapazi Gregor v kotu Matevža, ki je nemo strmel predse.

Matevž se mu približa in ga povabi na zajutrek. Ko sta si utešila glad, mu reče: „Postal si naš tovariš, delil boš z nami radost in žalost; prijetno brezdelje in pretečo nevarnost, uvesti te hočem v naše skrivnosti, da si boš znal v sili pomagati. Vhod, skozi katerega si slučajno prišel k nam, je malo preneroden. Pokažem ti zložnejšega. Pojdi za mano! Kmalu bova na belem dnevu.“ Molče je šel Gregor za njim. Jama se je boljinbolj ožila in kmalu je bila tako tesna, da sta se le s težavo prerila naprej. Hipoma pa se je zopet razširila in stala sta pred gostim grmičevjem. Matevž se previdno razgrne, po par korakih sta bila v hladnem gozdu.

Začudil se je Gregor. Znan mu je bil ta kraj, kolikokrat je že šel mimo tega grmičevja, a nikdar mu niti od daleč ni prišlo na um, da je za njim skriven vhod.

Napotila sta se proti Čemšeniku, kamor so odšli tudi drugi tovariši. Bil je za pomlad nenavadno vroč dan. Dušeča soparica je ležala na zemlji, v zraku je žarelo, trepetalo in se gibalo, kakor da se izgubljajo v njem sami majhni plamenčki. Solnce je stalo v zenitu in njegovi žarki so palili kakor ogenj. Zdajpazdaj pa se je v sinjih višavah težko vzvalovilo in od juga sem je privrela vroča, neznosna sapa. Zdelo se ti je, kakor bi zrak kužno vplival na ljudstvo. Tudi med ljudmi se je nekaj kuhalo. Brezskrbno veselje je izginilo. Zamišljeno, s pobešenimi glavami je hodilo okrog staro in mlado. Plaho so se ozirali, če so pa videli, da jih nihče ne opazuje, so stikali glave, si skrivnostno prišepetali in stiskali koščene pesti.

Ko sta Gregor in Matevž prispela v vas, pozdravljalo ju je vse z nekim veseljem. Trpkost je ginila raz obrazov in na njeno mesto je stopalo pritajeno veselje.

Ustavila sta se šele v gornjem delu vasi, ki nosi dandanes častni pridevek „Kozje predmestje“. Vstopila sta v hišo, ki je že po svoji zunanjosti kazala, da vlada v njenih prostorih revščina. Duri v izbo so bile majhne. Prišleca sta se morala prikloniti, da nista zadela z glavama v podboje. V sobi je bila zbrana precejšnja množica kmetov iz okolice. Živahno govorjenje je za trenutek utihnilo, ko ugledajo možje naša znanca, nato pa ju začno pozdravljati in jima stiskati desnici.

Matevž premeri zbrane s svojimi očmi, nato jih nagovori tako-le: „Dragi bratje, sotrpini! Danzadnem narašča naše število. Prejalislej potegne z nami cela okolica. Bojevati se hočemo za sveto stvar — za svoje stare pravice. Naprej za staro pravdo! Kako prijetno smo živeli poprej, dokler ni bilo tega trinoga v naše kraje! Opravljati smo sicer morali tlako, dajati desetino, toda gospodar naš je ravnal z nami kakor z ljudmi. A sedaj? Huje se nam godi, kakor živini. Zavoljo tega mora pasti trinog, ki nas tlači. Proč z graščakom! — je naše geslo; smrt trinogom! — naš bojni klic. Zahvaljujem se vam za zaupanje, ki ste ga imeli do mene, a danes stoji med nami zmožnejši, kot sem jaz. Njemu je dobro znana okolica, pozna tudi grad in razmere v njem. Temu možu se uklonim tudi jaz, on bodi moj naslednik, on naj nas privede do naših pravic! Živijo, Gregor, naš novi vodja.“

„Tovariši,“ prične Gregor, in se mogočno vzravna, „ali ste pa tudi pomislili, kaj ste mi s tem izročili? Se li ne bojite, da bi vas jaz izdal?“

„Živel naš glavar, Gregor Sokolski!“ zaori po tesni sobi. Nato pe vstane star, suh možic in prične s hreščečim glasom: „Ne tako, glavar! Kdor je doživel tako sramoto, kakor s jo ti, ne more pozabiti maščevanja. Kdor je preživel svoja leta med nami, med preprostim ljudstvom, ta pozna ljudstvo in ve, da ne stori koraka, če se ga poprej ni premislilo. Vemo, kaj nas čaka, če nas dobijo v svoje pesti. Toda bolje je umreti, kakor pa tako dalje živeti. Govoril sem. Kdor pa ve povedati kaj boljšega, naj obrne svoj jezik, dokler je čas.“

„Veseli me vaše zaupanje. Čujte tedaj mojo prisego: Jaz, Gregor Sokolski, do včeraj prost kmet, danes vaš glavar, vam prisegam, da vas ne zapustim nikdar; le smrt nas more ločiti. Pridobiti vam hočem nazaj vaše pravice, ali pa umrjem z vami. Pa tudi od vas zahtevam, da ste mi zvesti, da bodete poslušali moje ukaze. Mi li prisežete to?“

Zona je izpreletela Gregorja, ko je pomislil, kako navdušeni so ti ljudje, da se iznebe očeta nje, ki mu je silila nehote pri vsaki misli v glavo. Ljubil je Tamaro in se tresel za njeno prihodnjost. Ako pade graščak, se bo zgodila edinole pravica; a njo mora obvarovati vsake nesreče.

Dolgo so se še menili o tem in onem. Ko so se naposled razšli, se je Gregor z Matevžem zamišljeno vračal v skrivališče. Kako vesel je še pred par dnevi korakal po teh gozdih, kako ga je veselilo vesoljno stvarstvo! Danes pa se zdi sam sebi mrtev. Toda čemu to otožno premišljevanje? Prisegel je svojim tovarišem, da jih ne zapusti in prisego bo tudi držal, naj se zgodi, kar hoče.

A na prostem je že še bilo. Ko pa je prišel v votlino, ko ni videl druzega, nego mogočne skalnate stene, začele so ga mučiti zopet temne misli. Videl je svojo drago mater, kako ga željno pričakuje, kako hrepeni po njem. Naj jo li obišče zvečer, ko se bo zmračilo? Povedati bi ji moral, zakaj ga ni bilo toliko časa, povedati o svoji družbi in njenih namerah. Kako bi revico to prestrašilo! Ne, tega ne stori! Bolje je, da ne ve ničesar. „Bog te čuvaj, draga, dobra mamica! Morda se ne vidiva nikdar več!“

Tako je preteklo nekaj dni, ki jih je preživel Gregor v vednem dušnem boju in morečih skrbeh. Vest mu je očitala, da ne dela prav, da ima pravico do maščevanja le Oni nad oblaki, da je upor proti graščaku kaznjiv tudi po obstoječih postavah. Ga li veže pravzaprav prisega, dana upornikom? — Take in enake misli so se mu vzbujale neprenehoma ... Med ljudstvom pa je vrelo in se kuhalo. Vedno so še pristopali novi člani k tajni zarotniški zvezi. Čakali so le primernega trenutka, da izvrše svojo nakano.

V gradu samem pa je bilo vse mirno. Kmalu so vsi pozabili na Gregorja. Drugi lovec je postal njegov namestnik. Ponosno je hodil okrog; revež ni slutil, da ga le prekmalu zadene zasluženo plačilo.

Po svojih ogleduhih je izvedel Gregor, da je odposlal graščak večji del svojih hlapcev pod vodstvom valpeta na Hrvaško, kjer je izbruhnil med njegovimi podložniki upor. Ugodnejšega trenutka si ni mogel misliti. Naznanil je hitro

Nekako veselje je zavladalo po vsej okolici. Vse je oživelo! Skrivoma so snažili možje in mladeniči zarjavele meče, ki so dozdaj mirno ležali v podstrešju, skriti med staro šaro, poizkušali so loke, če so še dovolj trdni, in pripravljali puščice.

Napočil je mrak usodnepolnega dne. Vrsta možakov se je posamič pomikala proti gozdu in ondi izginila med gostim drevjem. Ponarejen sovik sove je kazal vsem, kje so drugi tovariši. Zbrani so vsi — samo glavarja ni od nikoder.

Nekateri so že ugibali, da jih je morda zapustil ali celo izdal, kar se pokaže med njimi Gregor, kakor da bi bil prišel iz tal. Obraz mu je nenavadno bled, oči so se mu mrzlično svetile in glas se mu je tresel, ko jih je nagovoril: „Tovariši, ura, v kateri se odloči naša usoda, je tu! Če se nam posreči prodreti v grad, potem ni več našega graščaka!“

„Sodil ga ne bom jaz — sodite ga sami! Storite, kar hočete! Le eno vam rečem. Kdor se mi drzne položiti le prst na Tamaro, temu je zašlo nocoj zadnjikrat solnce. Prepričan naj bo, da moja puščica ne zgreši cilja. Tamara je moja — vse drugo je vaše. In sedaj za mano! Noč je temna, hoditi ne moremo hitro; prej, ko bomo pred gradom, bo v njem že vse spalo.“

Molče kot mrtaški izprevod se je pomikala četa po gozdu. Noč je bila temna, videti ni bilo niti ene zvezdice, sivo črnkasti oblaki so se drvili po nebu.

Po dobri uri hoda so pod gradom. Lestve, ki so jih prinesli s seboj, so bile kmalu pristavljene. Mož za možem je plezal počasi in varno na obzidje ter se potem tiho spustil na dvorišče. Straža v stolpu se je menda čutila popolnoma varno in je mirno spala. Ko so se uporniki zbrali, so zasedli vse izhode.

Pri tem je nastalo kolikor toliko hrupa, straža se je zbudila. Zamolkel glas roga je naznanjal ostalim grajskim prebivavcem, da jim preti nevarnost.

Zaspani hlapci so prilezli iz svojih ležišč — a predno so se zavedli, kaj se godi, so bili povezani. Le prvi lovec, oborožen s kratkim mečem, se je postavil v bran. Kmalu pa je ležal na tleh s preklano glavo.

V velikih skokih je premeril Gregor dvorišče in hotel naravnost v Tamarino stanovanje. Vrata so bila zaklenjena. Rahlo potrka nanje — nobenega glasu; potrka glasneje, sedaj šele se vzbudi Tamara.

„Pomirite se, gospodična! Ne zgodi se vam nič žalega! Spodaj ni nobene roparske drhali, ampak kmetje so, katerim je vsled krutega ravnanja njihovega graščaka vzkipela kri, ki žele edino le to, da se postopa ž njimi kakor z ljudmi.“

Spoznala je glas svojega rešitelja v gozdu. „Moj oče — moj nesrečni oče! Gregor, rešite mi očeta in moja hvaležnost vam ne izostane!“

„Bojim se, gospica, da je že prepozno. Tudi dvomim, da bi me kmetje v tej stvari poslušali. Če ga more še kdo rešiti, storiti morete to edino le vi. Ljudstvo pozna vašo dobrotljivost, vam je zanjo hvaležno in vas visoko spoštuje. Podvizajte se, da storite, kar je mogoče!“

Preteklo je par sekund. Ključ v vratih se je zavrtel in stala je pred njim bledega lica, le za silo opravljena.

Hrušč se je nekoliko polegel. Ko prideta do graščakovega stanovanja, zapazita pred njim peščico kmetov, ki so bili v ljutem boju z graščakom. Meči so se bliskali v svitu plamenic in čul se je udar na udar.

„Stojte, prijatelji!“ zakliče Gregor; a bilo je — prepozno. V istem trenutku se je zgrudil graščak, od Matevža smrtno zadet, na tla. Iz globoke, zevajoče rane mu je curkoma vrel kri.

Ko Tamara to vidi, omahne, in padla bi bila na tla, da je ni Gregor prestregel v roke. Držal je v svojih rokah bitje, po katerem je hrepenel toliko časa, ki mu je dražje, kakor vse na svetu. Izpreletavalo ga je na stotine raznih občutkov. Je li vreden, da se je dotakne? Ali ni tudi on kriv smrti njenega očeta?

S hreščečim glasom zaukaže kmetom: „Opravili ste, kar ste hoteli; sedaj pa proč od tod — proč iz nesrečnega kraja!“ Kakor majhno dete je dvignil Tamaro in jo odnesel v temno noč, da bi ji kdo ne storil kaj žalega. Stopal je tako hitro, da mu ni mogel slediti nihče.

Po naporni hoji jo čez čas položi na mehak mah in se ne gane od nje. S strahom pričakuje trenutka, ko bo odprla oči. Jasna luna posije izza oblakov.

Preteklo je kakih pet minut. Njene trepavnice se težko dvignejo in pogled, poln žalosti in strahu, zadene Gregorja.

„Kje je moj oče?“ vpraša Tamara s slabotnim glasom. „Je še kaj upanja, da ozdravi?“

„Ne vznemirjajte se preveč, gospodična!“ pravi Gregor. „Rad bi mu bil ohranil življenje radi vas — a bilo je nemogoče. Zgrudil se je smrtno zadet, v onem trenutku, ko sem hotel posredovati. Ne proklinjajte me radi tega, ne odvračajte od mene svojih oči, ki so mi solnce, brez katerega mi ni živeti, ne odtegujte mi roke, ki me more edina rešiti! Ah, kako me peče tu notri, kako me trpinči misel, da sem deloma tudi jaz kriv smrti vašega očeta. Prizadel mi je sicer brezmejno krivico, osramočenje, ki ga ne pozabim nikdar, vendar zakaj mu jaz nisem odpustil, zakaj nisem pozabil tega radi vas! Tamara, ljubim vas od onega trenutka, ko sem vas prvič videl — ljubim vas ...“

„Proč, izdajica! proč od mene, pošast!“ vsklikne z nenavadno močnim glasom Tamara in plane kvišku. „Na tvojih rokah se poznajo sledovi krvi mojega očeta. Hudodelcu naj bi podarila svoje srce, ž njim naj bi skupno živela pod eno streho? Ne, ne — tega ne storim nikdar! Zaman si prizadevaš, pridobiti si mojo naklonjenost — mojo ljubezen; zaničujem te iz dna srca! Čemu si me sploh prinesel sem? Zakaj me nisi pustil na gradu pri očetu, zakaj tudi mene nisi velel umoriti? Ha, sedaj se mi svita! Na tem kraju si mislil, da boš lažje ukrotil svojo žrtev. Toda zmotil si se. Le pritakni se me in zabodem si v srce bodalce, ki ga nosim vedno s seboj.“

Kakor strela z jasnega, so zadele Gregorja te besede. Da bi mu očitala ona kaj takega, tega si ni mislil. Slutil je sicer, da se bo branila uslišati ga, a da ga bo zavrnila tako odločno, da ga bo tako ponižala, tega se mu niti sanjalo ni. Imenovala ga je morivca! Res, v prvi strasti bi bil tudi on planil na graščaka in se boril ž njim z orajško močjo; potem pa, ko je prosila zanj, si je vendar prizadeval, da bi ga rešil.

Ko je prišel Gregor v skrivališče, je bila zbrana že cela četa. Neko satansko veselje se je zrcalilo vsem raz zagorelih obrazov. Iz nezadovoljnežev so postali uporniki, ki so se navduševali za misel, da napovedo zavratno vojno vsem graščakom in zatiravcem ljudstva.

Zastudila se je Gregorju ta drhal, katere glavar je bil postal po naključju. Hotel je biti sam. Odhitel je v gozd, v oni kraj neskaljega miru, kjer je našel že tolikokrat uteho.

Nebo se je polagoma razjasnilo in na sinjem oblaku je plavala luna med tisoči zvezdic. Gozd

s svojo tihoto in jasna, bajno-krasna noč sta pomirljivo vplivala na Gregorjevo razburkano živčevje. Sčasoma se je umiril in pričel trezno misliti.

„Mi je li še obstanka na svetu? Izgubil sem vse. Domov se ne morem in ne smem povrniti. Sosednji graščaki bodo gotovo maščevali svojega tovariša in mene bi prvega zadela kazen. Ako me vjemo, me ne čaka druzega, nego sramotna smrt na vislicah. Ne, to se ne zgodi nikdar! Raje si prebodem sam z mečem srce. Ni li tudi najbolje, da storim to? Ona, ki jo ljubim z vsem ognjem, za katero bi daroval vse, ona me zaničuje.“

Že mu je posegla roka po meču, že so se oklenili prsti njegovega ročaja — v tem hipu se utrne zvezda ravno pred njegovimi očmi. Osupel izpusti meč, nova misel se mu porodi v glavi. „Morda pa je bila to moja zvezda, mi li ne naznanja s tem nebo samo, da bo kmalu končan tek mojega življenja? Kaj bi rekla dobra mati, ako bi ji storil to sramoto! Ne, sramotivec nočem biti! ...“

Nekako žalostno je prisijalo drugo jutro solnce izza oblakov. Njegovi žarki so medlo obsevali grad Gamberk. Zmedenost je vladala kroginkrog. Mukalo je v hlevu lačno govedo, ki je zastonj čakalo, da dobi običajne krme. Povezani hlapci so bili rešeni vezi in odposlani na sosednje gradove po pomoč.

Začuje se glas roga. Kaj pomeni to? Se li bliža pomoč, ali pa se vrača sovražnik? Nestrpno so pričakovali vsi rešitev te zagonetke.

Kar prijezdi v naglem diru valpet. Na potu ga je srečal sel, ki mu je naznanil, da je vse zopet mirno in da ne potrebujejo pomoči; odtod njegov nenadni povratek.

Graščaka so našli mrtvega v mlaki krvi pred njegovim stanovanjem. Tamara se je vrnila in milo plakala. Ukazala je očeta omiti, preobleči in položiti ga v viteški dvorani na mrtvaški oder. Še isti dan so pričeli prihajati sosednji graščaki, ki so privedli s seboj mnogoštevilne čete hlapcev.

Gorje ti, kmet, gorje! Bridko boš moral čutiti posledice svojega ravnanja. Zakaj pa ne ubogaš onih, ki imajo moč in ž njo tudi pravico?

Tolike množice pleminitašev in oboroženih hlapcev še ni videlo gamberško zidovje, toliko hrupa in vrišča še ni bilo na njegovem dvorišču, odkar stoji grad.

Sijajen je bil graščakov pogreb. Ponosno so stopali za krsto nališpani plemenitniki. Ko pa so izročili njegovo truplo materi zemlji, je Tamara resnično žalovala.

Po pogrebu je bila hrupna pogrebščina. Ob bogato obloženih mizah so sedeli graščaki pili iz velikih majolik ter napivali spominu pokojnika. Na dvorišču pa se je gostila družina in hlapci. Njim ni bil v mislih graščak, pozabili so

Upornikom je upadel pogum, ko so videli priprave na gradu. Protiviti se toliki premoči, se jim je zdelo skoro blazno. Ugibali so, kaj jim je storiti. Naj li puste starčke, žene in otroke milosti in nemilosti surovih hlapcev, sami pa naj se skrivajo po gozdovih toliko časa, da se zadeva pozabi? Ne, to bi ne bilo možato! Boriti se hočejo na življenje in smrt!

V tem jih potrdi tudi Gregor, ki se je sam splazil pod grad, da bi ga opazoval. Nenadoma se je povrnil in jim velel z nekako osornim glasom: „Pripravite se na boj! Nič ne smemo ugibati, kaj nam je storiti. Zmagati ali umreti, to je naša usoda! Pustiti ne smemo, da bi trpeli nedolžni; sami smo se uprli, sami bomo nosili tudi posledice. Ti, Matevž, se z enim tovarišem odpraviš jutri zjutraj še pred svitom pod grad, da nam pravočasno naznaniš, kdaj se dvigne posadka. Kakor domnevam, udarijo najprej proti Zabrezniku, da ga izpokore prvega zato, ker sem jaz tam doma. Jaz jim pa tudi hočem pokazati, da se jih ne bojimo prav nič, dasi jih je polovico več, kakor nas. Zberemo se v gozdu pod Zabreznikom. Pot je tamkaj strma in globoko zajedena. Na obeh straneh je gosto bukovje, ki nam bo dobro služilo. Merite dobro! Vsaka puščica mora zadeti! Ko vam pa zmanjka teh — potem v roko meč! Vsak poizkušaj podreti sovražnikovo sredino. Če zmagamo, potem je dobljeno vse, potem se nam ni bati ničesar. Ako pa podležemo, potem se, kdor noče umreti, poizkušaj rešiti sam. Odhitite po stezah, ki so večinoma znane le vam, v sosednje pokrajine, ker milosti se vam ni potreba nadejati nikake! Záme se ne brigajte! Če zmagamo in ostanem živ, bom v vaši sredini, ako ne — padem na bojišču. Odpočijte se zdaj! Saj je morda to poslednja noč, ko se vam še nudi ta prilika! Zjutraj ob svitu bodite na določenem mestu!“ Počasnih korakov se je izgubil Gregor med drevjem.

Komaj je pričela drugo jutro zarja rdečiti nebo, že so bili zbrani uporniki polnoštevilno v zasedi. Gregor jih je razpostavil ter vsakemu posebej odkazal prostor. Med prvimi v vrsti je bil tudi sam. Nestrpno so pričakovali Matevžev prihod.

Solnce je stalo že za moža visoko na nebu, ko prisopiha ta s svojim tovarišem. „Še pet minut in tukaj bodo!“ zakliče ves razgret od hitre hoje.

Pet minut — kratka doba, le trenutek, če človek pomisli na minulost; pet minut — polovica večnosti za naše upornike, ki so s strahom in upom pričakovali svojega sovražnika.

Mišice so se napele, oko je srepo zrlo na pot, po kateri mora priti, desnica je nehote posegla po loku in puščici ... Napeto uho je začulo oddaljen, nejasen hrup. Še par trenutkov, potem pa se prične krvavi ples.

Prikazali so se prvi oboroženci. Brezskrbno so se približevali upornikom; še na mar jim ni prišlo, da bi se kdo drznil postaviti se jim v bran. Oko je zažarelo Gregorju, dvignil je lok, napel tetivo, pomeril in sikaje je rezala puščica zrak ter se zadrla globoko v vrat prvega hlapca, da se je smrtno zadet zgrudil na tla. To je bilo znamenje za splošen napad. Sprva so bili hlapci zmedeni po nepričakovanem napadu, njihove vrste so prišle v nered — a kmalu so jih rogovi uredili.

Pričel se je boj, ne boj — mesarsko klanje. Uporniki so dobro vedeli, kaj jih čaka; hlapci pa, ki so izprevideli, da se gre za njihove kože, tudi niso držali rok križem. Na obeh straneh so se borili kakor levi. Čulo se je le sikanje puščic, udarci mečev ter stokanje in hropenje ranjencev in umirajočih.

Boj je divjal ljuteje in ljuteje. Vedno več mrtvecev je pokrivalo tla. Čudno hrabrost je doprinašal Gregor. Kamorkoli je zadel njegov meč, je nastala vrzel. Prestrašeni so se jeli umikati najemniki pred njim. Ko uporniki to vidijo, prešine jim srca nov pogum. S podvojeno močjo udarijo po sovražniku, ki se začne umikati in naposled pobegne z bojišča. Zmage pijani dero uporniki za begunci. Tu se prikaže na svojem vrancu Tamara. Vzdignjene desnice se pobesijo, ko jih nagovori s svojim srebrno-čistim glasom: „Možje, dovolj naj bo prelivanja krvi! Zagotavljam vam, da se vam ne skrivi las, če se mirno povrnete na svoje domove! Znano vam je, da sem odslej vaša graščakinja. Ravnati hočem z vami mirno in prizanjesljivo! Podrobneje o tem se pogovorim z vašim glavarjem.“

„Živela graščakinja, živela pravicoljubnost!“ zaori kakor iz enega grla. „Kje je naš glavar, kje je Gregor Sokolski?“

Osupli se ozirajo okrog. Njega, ki je bil vedno prvi v boju, ki jim je odločil zmago, njega ni med njimi. Saj jim je vendar obljubil, da ostane pri njih, če zmagajo. Je li morda ranjen ali pa celo — mrtev?

Z mrzlično hitrostjo se vrnejo na bojišče. Tu ugledajo Gregorja sredi kopice mrtvecev težko ranjenega. Puščica mu je predrla prsi. Nepremično je ležal sredi mlake krvi. Zmetali so hitro skupaj nekaj obleke ter ga previdno položili nanjo. Izkušali so mu ustaviti kri, ki je neprenehoma curljala iz rane. Odstranili so hoteli puščico, toda spoznali so, da jim umre takoj, če to store — rane pa drugače ni bilo možno zavezati. Bil je izgubljen. Odločenih mu je bilo še par trenutkov življenja.

Razburjena je gledala Tamara ves prizor. Tu zdaj leži v smrtnih bolečinah krepka postava onega, ki ji je rešil življenje, ki ga je bila zavrnila tako kruto. Ako bi ga bila uslišala, bi bil lahko še zdrav, lahko bi še živel dolgo vrsto let srečen in zadovoljen. Grenka solza se ji je zalesketala v krasnem očesu. Ni se mogla več premagovati; saj je tudi ona ljubila Gregorja samo ponos ji je branil, da bi mu to bila priznala. Z opotekajočimi koraki se mu približa ter se vsede poleg njegovega vzglavja. Ni se menila, da so jo začudeno gledali, češ, kaj hoče ona pri njem, saj ga vendar sovraži.

Z mehko desnico mu je pogladila goste kodre, ki so se mu usipali črez visoko čelo. Njegova usta se polagoma odpro in izgovore komaj slišno: „Tamara.“ „Da, jaz sem, Gregor, tvoja Tamara.“

Odprl je trudne oči in jih z blaženim nasmehom uprl v njen obraz. Prijel je njeno desnico in jo stisnil. S slabim glasom je še prosil odpuščanja Boga in Tamaro. Rajski mir se mu je razlil po obrazu, prsi so se mu krčevito dvignile, dihnil je še enkrat — dvakrat, nato pa mirno izdihnil svojo dušo.

Neutulažljivo je plakala Tamara. Poljubila ga je na bleda usta, ga klicala po imenu, a zastonj, spal je že smrtno spanje.

Veličasten je bil Gregorjev pogreb. Zbrala se je vsa okolica, da ga spremi k večnemu počitku. Takoj za krsto je stopala v črni žalni obleki poleg nesrečne matere Tamara, nova graščakinja. Ko so polagali krsto v hladno zemljo, ni ostalo suho niti eno oko. Vse je žalovalo za rešivcem naroda.

Gregorjevo telo je trohnelo v grobu, spomin nanj je pa stoletja ostal živ med hvaležnim ljudstvom.

Bajdè, Janko. Datum: 2015-11-07
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.

Kazalo po straneh