1. Do avstrijske meje.

Vse odsvetovanje domačinov ni nič izdalo,
šel sem na potovanje! Kmalu je pihal
hlapon z menoj skozi Koroško, Gorenje
Štajersko in skozi Gorenjo Avstrijo. Na
Gorenje-Avstrijskem me je prenesel čez Donavo
ter postavil na češka tla ob Vltavi.
V Prago smo došli ob sedmih zjutraj. Ker
mi je znana iz poprejšnjega časa, sem jo
pozdravil od daleč iz železniškega voza ter
hitel naprej.

Kmalu se prikažejo na razprostranem
griču stolpi mesteca Melnik, pod katerim se
steka Vltava v Labo. Ob zapadni strani se
vzdiguje bazaltni stožec Rip, ki se vidi toliko
višji, kolikor bolj osamljen stoji v sredi
široke planjave. Ni trajalo dolgo, ko švigne
vlak skozi prerov in se takoj ustavi v Litomeřicah
na mostu, pod katerim je šetalo
mnogo gospôde na obeh straneh mestnih
ulic. Poleg hiš se vidi dosti cvetličnih in
sadonosnih vrtov; sploh se ti prikupijo Litomeřice
s svojo prijazno lego nad Labo.
Tu in v vsi okolici pridelujejo mnogo hmelja,
plazečega se ob dolgih palicah navzgor.
Prav tako razveseljujejo oko dobro gojeni
vinogradi, kakršnih ne bi pričakoval v teh
krajih. Vino, pridelano v bližnjem Črnoseku,
je znano daleč na okrog.

Ravnina postaja ožja in se izpremeni polagoma
v stisnjeno dolino, obdano z zaraščenimi,
semtertje piramidnimi vrhovi. Sprevodnik
me je opozoril na ta ali oni hrib
ter zatrjeval s posebnim poudarkom, da so
tukaj zelo visoke gore. Pravzaprav pa še
najvišja med njimi, Milešovka (Donnersberg)
z imenom, ne dosega niti 900 metrov. Mislil
je gotovo, kako da strmim nad temi griči
in da še nisem videl večjih. Da bi mu ne
kalil veselja, sem kazal prisiljeno zanimanje
za neznatno gorovje. Ako bi bil mož vedel,
da je moja domovina med golimi, v nebo
kipečimi vršaci, bi si bil prihranil poveličevanje
teh pritlikavcev. Toda okolica ima,
četudi ne tako veličastno, pa vsaj milejše
lice nego naša gorenjska stran. Lepo obdelano
polje, bujni travniki, vinogradi, zaraščeno
gričevje, gradičem podobni kmečki
domovi, mnogoštevilna letovišča in v sredi
doline mirno tekoča Laba, po kateri plavajo
parobrodi: — vse priča o rodovitnosti
zemlje in o blagostanju ljudstva.

Lepo se vjema s prirodno sliko razvalina
Schreckenstein, stoječa poleg Labe na
visoki skali. O svojem času je bila morebiti
res to, kar pomenja njeno ime, a sedaj čepi
na strmini le nekaj osivelih sten s starim
stolpom. Sovražniku je bilo težko priti do
zidovja, ker se od treh strani sploh ne more
navzgor, četrta pristopna stran pa je zavarovana
s kamenitim oklepom. Dandanesenenenen
je drugače. Kjer so gospodarili mogočni

vitezi ter škripala težka železna vrata, dobiš
prijaznega gostilničarja, ki te vprašuje, s čim
bi ti postregel. Od vseh strani dohajajo
tujci, da si ogledajo opustošeno trdnjavo,
ki je bila v husitskih bojih in za časa tridesetletne
vojske važnega pomena.

Ves kraj bi imel rajsko podobo ter bi
zaslužil po pravici ime „češkega vrta“, ako
mu ne bi jemala neka reč tistega blagodejnega
vzduha, ki veje v zatišju nepokvarjene
prirode. V mislih imam množico tovarniških
dimnikov, iz katerih se vali gost dim,
otemnujoč s svojo umazano vsebino jasno
obzorje nebeškega oboka. Velika poraba
premoga znači sicer razvito obrt, toda pri
tem se izgublja idilni kras prirode, na
katerega mesto stopa mehanično gibanje
strojev, ki ima nekaj duhomornega in nas
nikakor ne povzdiguje do višjih vzorov.
Ako omenim, da švigajo železniški hlaponi
ne samo na desnem, temveč tudi na levem
obrežju Labe, označen je zadostno nepokoj,
ki ne ugaja človeku, potrebnemu
mirnega počitka. Največ
oglja in saj je v Ustju
(Aussig) ob iztoku vode Bele
v Labo. Kamor pogledaš, vidiš
črne ceste in steze, kar daje
mestu kljub lepim palačam
otožno lice.

Ustje je rojstni kraj znamenitega
slikarja, čigar podobe
so razstavljene v mnogih evropskih
galerijah. Zove se Rafael
Mengs. Tudi njegov oče,
Danec po rodu, je bil slikar.
Svojemu sinu je izbral ime
slavnega Italijana Rafaela Santi,
želeč, da bi posnemal s čopičem
Rafaelove umotvore. Navajal
ga je že kot otroka k
slikarstvu ter ga vzel trinajst
let starega s seboj v Rim, kjer
je imel mladenič dovolj prilike,
da se izobrazi v svoji stroki.
Mladi Mengs se je naselil po
dovršenih študijah v Draždanih
ter postal dvorni slikar. Toda
želja po izpopolnitvi ga je gnala
nazaj v južne kraje. Mudil se
je dalj časa v Španiji, v Florenci
in v Rimu ter dobival
naročila od najvišjih svetnih in
cerkvenih dostojanstvenikov.
Vsled tega mu je donesla umetnost
ne samo slave, temveč tudi
mnogo premoženja. Umrl je v Rimu leta
1779. in bil pokopan v cerkvi sv. Petra.
Ondi mu je ruska carinja Katarina II. postavila
sijajen spominek. Ocenjevatelji pravijo,
da Mengs ni bil veleum, pač pa je zaradi
strogega posnemanja umetniških vzorov

združeval vrline najimenitnejših mojstrov ter
slikarstvo svoje dôbe povzdignil na višjo
stopinjo dovršenosti.

Bolj ko se bližamo saksonski meji, živahnejši
promet opazuješ na Labi. Parniki,
tovorne ladje, plavi in čolni se zibljejo po
mirno tekoči reki, ki se bodisi med stisnjenimi
soteskami, bodisi v širjem brodu vali
proti nemškim nižavam. V Ustju je mnogo
popotnikov zapustilo vlak, da se peljejo po
Labi dalje. Vožnja z ladjo je sicer bolj počasna,
toda brez primere prijetnejša, nego
po železnici; poleg tega imaš s krova vsestranski
pogled na obrežje. Jaz si nisem
mogel privoščiti tega vžitka, ker bi bil zamudil
s parnikom skoro en dan več nego
z vožnjo po železnici.

Prikazujejo se vrhi Snežnika. Zaradi
721 metrov višine ne zasluži takega naslova,
toda gledé na to, da so vsi sosednji
griči nižji, nosi z nekako pravico to ime.
Lahko si mislimo, da je pot na njegov vrhunec
složna in brez vsake nevarnosti, zato
ima vedno dovolj obiskovavcev. Ni trajalo
več dolgo, ko smo se ustavili v Dečinu, ki mu
pravijo Nemci Tetschen. Poleg dvostolpne
cerkve štrlijo v zrak visoki dimniki. Same
tovarne! Od tu držé trije mostovi v onstransko
mesto Podmokli (Bodenbach), ki
glede na razvito industrijo tekmuje z Dečinom.

Preden stopimo čez avstrijsko mejo, mi
je hvalno omenjati finančnih stražnikov, ki
moje prtljage niti pogledali niso. Šestkrat
sem imel opraviti s temi ljudmi, ker me je
peljalo to potovanje skozi dežele šesterih
samostojnih držav, a nikjer nisem prestopil
mejnikov na tako lahek način, kakor ob prehodu
iz domačega cesarstva na Saksonsko.
In komu se moram zahvaliti? Onemu sprevodniku,
s katerim sva se seznanila od
Prage do Dečina. Ta je povedal pregledovavcem,
da nimam v kovčegu drugega nego
perilo in nekaj knjig. Omenjena izjava je
zadostovala, da carinarji niso brskali po notranjščini
moje robe.

Popotniki vlačijo vse mogoče reči s seboj,
da ne bi pogrešali udobnosti, ki so jej privajeni
doma. Toda veliki kovčegi zavzemajo
v vozu mnogo prostora ter so sopotnikom
nadležni; prav tako je prenašanje s kolodvora
v gostilno združeno z marsikako sitnostjo,
kateri se izogneš, ako si z malim
zadovoljen. Moja, samo šest kilogramov tehtajoča
prtljaga me ni stala nikakih stroškov,
ker sem jo brez napora nesel, kamor je bilo
treba. Ni dobro, ako poseduješ le toliko,
kolikor lahko neseš, v tujini si pa vendar
zadovoljen, ako rečeš sam o sebi: „Omnia
mea mecum porto.“ Vsled tega se na lep
način izogneš vsiljivosti postreščkov, ki jim
tudi za majhno uslogo ni preveliko nobeno
plačilo.

2. Saksonska Švica.

„Providentiae memor.“

Ti dve besedi so si izbrali saksonski
kralji za svoje geslo. Kličeta jim v spomin,
da jih varuje mogočnejši gospod, da jih
vodi njegova previdnost in da naj zato zaupajo
nanj. To geslo jim je pa hkrati vodilo,
da naj so tudi sami previdni v izvrševanju
vladarskih dolžnosti.

Domislil sem se omenjenega izreka, ko
sem prišel v njihovo ozemlje. Tako-le mi
je govoril neki glas:

Podajaš se med tuje ljudi v daljni svet.
Tvoja pot se začenja šele sedaj, akoprav
si že v inozemstvu. Kdove, s kom boš
imel opraviti in kje ti je nastavljena past, v
katero se lahko vjameš? Pazi torej na vsak
korak, da ne prideš v kako nesrečo, in ne
pozabi onih dveh besed: „Providentiae memor.“
Dovolj je zvijačnih ljudi, ki so zmožni,
pripraviti te v škodo, ako jim zaupaš. Z
nikomur ne občuj brez potrebe! Govori le
toliko, kolikor je treba, sicer zna kdo vporabiti
tvojo odkritosrčnost v slabe namene.
Ako te vprašajo, kam si namenjen, imenuj
bližnje mesto, kjer boš tisti dan ostal. Če
poveš veliko daljavo, ni težko sklepati, da
imaš precej pri sebi. Kadar plačuješ, ne
kaži večje vsote denarja, temveč samo drobiž.
Tvoj nastop naj te ne razodeva kot imovitega,
ampak kot skromnega človeka, pri
katerem ni česa iskati. Do vsakega bodi prijazen,

toda vedno oprezen, kajti neprevidnost
te lahko dovede v položaj, ki ti ne bo
prijeten.

Lepi nauki, kajne? Treba se je po njih
ravnati.

Ves čas, skoro prav do Draždanov, se
vije Laba poleg železnice. Ozko dolino obdajajo
na obeh straneh nizki, zaraščeni hribi,
menjajoč se s skalovjem. In kakošno skalovje
je to! Tu dobiva podobo ozkih stolpičev,
ondi čokatih stožcev; sedaj kaže obliko vitkih
piramid, sedaj mogočnih čveterostranskih
skladov, ločenih z globokimi razpokami
drug od drugega. Nekaj sten je otesanih
tako pravilno, da so slične orjaškim gradovom,
in da bi jih imel za ostanke trdnjav,
ako ne bi vedel, da jim je narava
dala simetrično vnanjost. Ako bi se jim izdolbla
še vrata in okna, bi težko verjel, da
zgradbe niso postavili zidarji. Ni se čuditi,
da zahaja toliko tujcev v te polabske pokrajine,
znane z imenom saksonska Švica.
Naslov je seveda pretiran, ker so švicarske
gore desetkrat višje mimo teh neznatnih
gričev. Saksonska Švica je le malenkosten
spomin veličastnih višav, ki se dvigajo ne
samo v Švici, temuč tudi v naši domovini.
Toda čeprav gledé visočine daleč za našimi
planinami, ima vendar saksonsko gorovje
zaradi svoje izrazite formacije nekaj
divnega na sebi. Vsaki skali so dali bolj ali
manj poetično ime (Falkenstein, Königstein,
Lilienstein, Feldstein, Sonnenstein itd.) Nekatere
višine nosijo manj lepe naslove. Zovejo
se n. pr. Große Gans, Kleine Gans,
Katzenstein, Affenstein, Kuhstall, Schindelhorn,
Spitzbübel, Ziegenrücken in še kako
drugače. Kamenje sestoji iz peščenca, ki
kaže ondi, kjer je okrušeno, svetlobelo barvo.
V nekaterih bregovih so kamenolomi; da
niso dolini v kras, umevno je po sebi. Ne
more se dosti oporekati trditvi, da je ondi
oskrunjena divna priroda, kamor stopi s
svojo nogo človek, osobito ako hodi za
dobičkom.

Na neki postaji sem dobil mnogoštevilno
spremstvo. Vstopilo je precej gospôde, ki
je govorila ono mehko nemščino, po kateri
se takoj spozna Saksonec. Napravili so
izlet na Schindelhorn, hvalili lepi razgled in
se pritoževeli nad draginjo gostilnic. Pazljivo
sem sledil njihovemu pomenkovanju,
a ne toliko iz radovednosti, temuč zaradi
tega, da se seznanim z njihovim dialektom.
Moja bližnja soseda sta napeljala pogovor na
dve kolesarici, ki sta ju nekje srečali in ki sta
obe kadili smodčice. Eden omenjenih dveh
sosedov, obdarjen s pesniškim vzletom, je
izustil o novodobnih ženskah dober dovtip,
katerega tudi zato ne morem pridržati čitatelju,
ker se glasi v saksonski izreki, približno
tako-le:

Turistovsko središče je mesto Schandau
na desnem bregu Labe. Ondi je vsaj toliko
ali še več gostilnic in letovišč kakor navadnih
hiš. Če imaš dovolj denarja, naseli se za
nekaj dni v tem kraju, pa boš šel občutno
olajšan proti domu! Dobiš tudi konjiča ali
mulo, da te ponese na Kuhstall, na Winterberg,
Prebischthor in še kam drugam. Da
višine niso velike, spoznaš po tem, ker je
vsaka umetno povečana s toliko in toliko
metrov visokim razglednim stolpom, raz katerega
je obširnejši pogled. Poleg mesta
Schandau se izteka v Labo potok Kirniz.
Ime ni drugega nego naša Krnica; ne smemo
namreč pozabiti, da smo v bližini lužiških
Srbov. Žal, da so naši samo grobovi, t. j.
ostanki imen, ki kažejo, kdo je bil tukaj prvotni
prebivalec.

Izmed vseh slovanskih plemen so imeli
lužiški Srbi najbolj žalostno usodo, ki
so jo, kakor priča zgodovina, nekoliko sami
zakrivili. Ob času stiske bi se bili lahko združili
s svojimi sosedi Čehi ali s Poljaki, toda
klicali so raje Nemce na pomoč. Da niso
popolno izginili iz površja, se morajo zahvaliti
cesarju Karolu IV. (1347 — 1378), ki je
vtelesil pokrajino Lužico češkemu kraljestvu.
Vsled tega so ohranili do današnjega dne
svoj jezik, akoprav nosijo sedaj, odtrgani
od svojih bratov po krvi, deloma saksonski,
deloma pruski jarem. Njihova glavna postojanka

je mesto Budišin (Bauzen) ob vodi
Sprevi. Tu imajo društveni dom „Matico
srbsko“ in narodni muzej. Sredi mesta se
zbirajo v cerkvi naše ljube Gospe, kjer se jim
v domačem jeziku oznanuje beseda božja.
V posebni časti jim je škof sv. Beno († 1106),
ki je veliko lužiških Srbov pridobil krščanski
veri. Katoliški duhovniki so tudi tukaj — v
protestantovski nemški Saksonski — najboljši
in skoro edini varihi lužiško-srbske narodnosti.

Od Schandaua dalje se vrsté mnogoštevilna
poslopja na obeh straneh reke. Nekateri
so si sezidali letovišča kar pod skalami;
bržkone se jim zdi tako stanovanje bolj zanimivo.
Lepo lego ima trdnjava Königstein,
v kateri so bile skrite ob vojnih časih državne
dragocenosti, zadnjič l. 1866., ko so se
borili Saksonci kot avstrijski zavezniki zoper
Prusa. Višek naravne lepote pa se pokaže
nad vasjo Rathen. Tu štrlé navpične stene,
razčesane v več oddelkov. Skupini skalovja
pravijo Bastei. Imeli so gotovo dovolj denarja,
ker so zvezali vrhove z dolgim mostom,
podprtim s sedmerimi oboki, da se izprehajaš
po višini, kakor bi bil na ravnem. Povsod
na okrog se vzdiguje toliko in tako čudno
razsekanih vrhuncev, da jim je bilo težko
najti pravega imena. Zato so posegli tudi
po duhovskih naslovih ter krstili skale v
Nonnenstein, Mönchstein, Pfaffenstein in
Papststein.

Pri mestu Pirna je konec saksonske Švice.
Gričasti svet prehaja v prostrano planjavo
in okolica se kaže še bolj obljudeno. Mislil
bi, da so gosto posejane naselbine že predmestja
draždanske metropole, toda precej
dolgo je treba čakati preden dojdemo tje.
Mimo nas bežé visoke hiše, nad katerimi
se vali iz osivelih stolpov gost dim, kazoč,
da so stroji pri delu. Tovarna sledi tovarni
in vsaka nosi v mogočnih črkah napis, čigavo
in kakšno je podjetje. Slednjič dim
poneha. Mesto okajenih tovarniških stolpov
se prikazujejo cerkveni zvoniki. Vedno bolj
narašča množica palač z umetno vrejenimi
vrtovi in drevoredi. Pripeljali smo se v kraljevo
prestolnico ob Labi.

3. Prihod v Draždane.

V primeri s sijajem, ki sem ga gledal
takoj ob prihodu v glavno mesto Saksonskega,
sem se zdel samemu sebi kot plašljiv
in neroden človek, ki se mu takoj pozna,
da ne občuje z imenitno gospôdo, temveč
je doma v pozabljenem gorskem selu med
kmečkim ljudstvom.

Popotniki so klicali nosače ter jim oddajali
prtljago z naročilom, da jo nesó tje
in tje, ali pa pozivali izvoščke, da so jih
peljali v izbrano gostišče. Postreščki in fijakarji
so z uljudnim poklonom sprejemali
ukaze ter jih kot najponižnejši sluge izvrševali
prav veselo in točno, kajpada za dobro
plačilo.

Stal sem nekaj časa pod visokim, krasno
slikanim obokom glavnega kolodvora, čakajoč,
da se je množica razšla, potem pa
sem vzel kovčeg v roko in stopil na ulico.
Napis mi pove, da je to Bismarkova cesta.
Ob nasprotni strani stoje kar trije hôtéli
skupaj, in kakor kaže vnanjost, vsi prve
vrste. Drago bo, prijatelj, drago, ako si poiščeš
v enem izmed njih gostoljubne strehe.
Nič ne dene, saj nisi prazen. Da, vprašal
bi lahko: Ali ima kdo izmed ponosnih meščanov,
ki hitijo mimo mene, tako napihnen
mošnjiček, kakor sem si ga napolnil jaz, ko
sem se podal od doma?

Tedaj se oglasi samozavest, ki mi pravi,
da vendar nisem tako skromen, kakor izgledam
po vnanje. Ako bi bil posvetil kak
radovednež v mojo notranjščino, našel bi bil
ondi raznovrstnega denarja. V žepu so se
nahajali bakreni in nikljasti penezi, da so v
potrebi takoj pri roki. Usnjata denarnica je
hranila v prvem oddelku srebro, v drugem,
posebej zaprtem oddelku, pa so bili zaviti
rumeni zlati. In če bi me bil preiskoval še
bolj do živega, bi bil našel pod obleko zašitih
precej bankovcev z večjimi ali manjšimi
številkami. Torej pogum! Glavo povešaj
takrat, kadar koga potrebuješ, da ti pomaga
iz zadrege, a sedaj si samostojen. Ko se
pa nagne blagajna h koncu, ej takrat že
pripelješ barko pred domača vrata!

Stopim čez ulico ter si izberem izmed
onih treh gostišč tisto z napisom „Hôtel
Continental“. Veža je bila potlakana z leskečim
raznobarvanim marmorjem. Po sredi
je držala široka preproga v notranje prostore,
okrašene z zelenjem in cvetjem. Ob
voglih so stali v velikih posodah košati
oleandri. Črno oblečeni hišnik je snel ob
mojem prihodu z zlatom obrobljeno čepico
z glave, pričakujoč povelja. Urno pritisne
na brzojavno gumbico in takoj pride še
bolj imeniten gospod, hotelski oskrbnik ali
poslovodja. Obema se pridruži lično friziran
uslužbenec s šopom belih listkov v roki
in s svinčnikom za ušesom. Slavnosten sprejem!

Poslovodja se poda v pisarno, kjer je
viselo v vrstah mnogo ključev na steni, pove
onemu s svinčnikom za ušesom številko 53
in mu izroči ključ dotičnega stanovanja. Ta
me povabi v majhno sobo, ki je imela komaj
toliko prostora, da je stal v njej naslonjač.
Vrh tega bi bila v tem čveterovoglatem zaboju
popolna tema, ako bi je ne bila razsvetljevala
svetilka. Urno zapre vrata za nama,
in takoj se začne soba vzdigovati v višino.
Ni preteklo toliko časa, da bi bil naštel
deset, pa se že nahajava v tretjem nadstropju.
Tu mi odkaže spremljevavec kvartir, položi
bel listek na mizo, sname izza ušes svinčnik
ter mi ga poda z opazko, da naj vpišem
svoje ime in vse drugo, kar se čita v rubrikah.
Jaz nisem odgovoril ničesar, ampak
samo pisal o svoji osebi, kdo in kaj sem,
odkod pridem in kam sem namenjen, vse
po pravici. Potem se je strežnik priporočil
in odšel.

Sobna oprava je bila okusno vrejena.
Povsod eleganca in snažnost, le stene so
kazale praznoto. Ves njihov kras je bilo
veliko zrcalo, ki me je opozorilo, da naj
tak, kakršen sem došel, ne hodim po mestu.
Zaradi dolge vožnje po železnici se je nabralo
na obrazu toliko premogovega prahu,
da se je bilo treba dobro osnažiti, kajti ta
stvar se te drži enako sajam jako trdovratno.
Potem odprem okno, da se razgledam po
soseščini, a ničesa ni videti, nego samo zidovje.
Mi ljudje z dežele, vajeni prostosti
v lepi prirodi, ne bi mogli živeti v ozkem
oklepu gosposkih salonov. Zato ne bi zamenjal
še tako potratno opravljenega mestnega
stanovanja, obdanega s stenami bližnjih
hiš, za preprosto zračno sobico, iz katere
sta očesu odprta gora in dolina.

Pa še neka druga reč se je morala urediti.
Tirjala je zadostila, ki jej gre od dne
do dne, pravcati „perpetuum mobile“. Zaklenem
nemo sobo, ki mi ne more služiti
za drugo, kakor samo za prenočišče ter
stopim iz zračne višine tretjega nadstropja
doli v pritličje; ondi se nahaja brezdvomno
kaka kuhinja.

Iz veže se je videlo na vrt, kjer so stale
belo pogrnjene mize, vabeče k okrepčilu.
Nad vsako mizo je bila razpeta šotoru podobna
platnena streha, pod katero se bo
prijetno odpočilo. Strežnik je slonel z obligatnim
robcem pod pazduho ob košatem
kostanju in čakal gostov, toda ob tem času
— bila je tretja ura popoldne — se oglasi
le malokdo. Takoj je bil pri meni z vprašanjem,
s čim mi more postreči. Na predloženem
papirju se je čital dve strani obsegajoč
zapisnik raznovrstnih jedil, med
njimi mnogo takih imen, ki jih nisem razumel.
Ker nimam navade, da bi se vglabljal
v jedilne liste, in si osobito po današnjem
dolgotrajnem postu nisem želel imenitnega
kosila, temveč sploh kaj gorkega, sem si
naročil preprost obed ter bil z njim razen
cene popolno zadovoljen. Natakar se je vedel
vljudno, kakor mu veleva dolžnost, a še
bolj se je kazal prijaznega, ko mu ni bilo
treba pri poravnanju računa iz dveh mark
ničesar dati nazaj. Dobra napitnina dela mogočen
vtisk. Z njo razjazniš uslužbencu
obraz ter si pridobiš v hipu njegove srce.
Seveda traja ta naklonjenost le toliko časa,
dokler ne odideš.

„V Draždanih se vidi gotovo mnogo
zanimivega?“ začnem jaz.

„Prav veliko,“ odvrne oni. „Že lega sama
ob tako veliki reki, čez katero drži petero
krasnih mostov iz starega mesta v novo, je
všeč vsakemu tujcu, prav tako pa tudi mnogovrstne

umetne stavbe, muzeji, spomeniki in
drugo.“

„Muzejem nisem poseben prijatelj,“ odvrnem,
„ker so večinoma vsi vkrojeni po
istem kopitu. Seveda se dobi tuintam kaj
izrednega, kar zasluži, da se ogleda, sploh
pa se raje bavim s prirodno lepoto in z
lastnostmi ljudskega življenja, nego da bi
letal iz razstave v razstavo.“

„A prav tukaj dobite nekaj takega, česar
ni videti drugod. To je slavnoznana draždanska
galerija slik, o kateri se obče trdi,
da jej razen zbirk v Parizu, v Madridu in
v Florenciji ni para na svetu.“

„Sem že čital in slišal o njej, zato jo
gotovo obiščem.“

„Gledé lepega razgleda svetujem,“ opomni
moj tolmač, „da stopite na Brühlovo teraso,
ki se nahaja poleg Avgustovega mostu, ondi,
kjer je kraljevi grad in katoliška dvorna
cerkev. Ob vznožju terase teče Laba, po
kateri plavajo čolni in parniki, na onstranskem
desnem bregu pa se vidi skoro vse
novo mesto. Ondi, v novem mestu, bi nasvetoval
tudi obisk kraljeve knjižnice, ki jo
dobite v japonski palači. Mnogokrat se čuje
pogovor o njej.“

Povedal bi mi bil še marsikaj, toda nisem
hotel dalje sedeti na gostilniškem vrtu in
tratiti dragega časa. Vstal sem in odšel, da
se prepričam z lastnimi očmi o mestnih
znamenitostih.

4. Izprehod po mestu.

V Draždanih utegne biti zdaj že
okoli pol milijona prebivavcev.
Ta številka narašča pri velikih
mestih tako naglo, da je že v
enem letu precej večja, v daljši
dôbi pa se silno pomnoži. Po obširnem
mestnem obsegu in po živahnem prometu,
ki se kaže na ulicah, bi že visoko cenil
skupno prebivalstvo. L. 1900. so ga našteli
480.000.

Svoj izprehod sem začel pri glavnem
kolodvoru ter prodiral odtod v notranje
mesto. Pot me je peljala skozi obljudeno
Praško ulico, kjer so v spodnjih prostorih
palač nepretrgane vrste sijajnih izložb. Tu
so kar cele stene vložene iz enega kosa
stekla, za katerim je razstavljenih vse polno
vabljivih predmetov. Koliko bi neki stala
ena sama šipa, ako bi jo moral plačati vsled
slučajne poškodbe? Tudi po drugih mestih
so okusno urejena izložna okna, a ne vem,
zakaj so se mi zdela draždanska najlepša.

Kmalu se odpre pred menoj prostoren
trg, na katerem kraljuje rotundi podobna
zgradba, venčana z visoko kupolo. Ondi,
kjer se končuje navpično zidovje ter se začenja
kupola, se vzdigujejo štirje stolpi, ki
dajejo poslopju toliko lepšo vnanjost. Vsa
oblika kaže, da je to neko svetišče. Šel sem
okoli in okoli, rad bi bil stopil tudi v notranjščino,
toda izmed vseh osmero vrat se
mi niso hotela nobena odpreti. Stenski napis
mi pove, da se more cerkev obiskati le o
določenih urah; kdor pa si jo želi ogledati
izven tega časa, naj se oglasi pri cerkvencu,
ki stanuje nevem že v kateri ulici. Da bi ga
bil šel iskat, mi ni prišlo na misel; zadovoljen
sem bil, da sem videl luteransko
„Frauenkirche“ odzunaj. Dodelana v
renesanškem slogu leta 1745. sestoji od tal
do vrha iz samega rezanega kamena. Njen
stavbenik Jurij Bähr ni porabil pri zidanju
niti tresčice lesa, a revež je pred dovršenim
delom padel raz oder in se ubil. Protestantje
imenujejo to cerkev „das Wahrzeichen der
Stadt“, a z isto pravico zasluži isto ime tudi
katoliška dvorna cerkev, o kateri bomo izpregovorili
pozneje.

V sredi omenjenega trga ugledam na
marmornatem podstavku soho moža v črni
ohlapni obleki. Po značilnem, dobro rejenem
in gladko obritem obrazu se takoj spozna,
da stoji tu pred menoj oni glasoviti avguštinski
menih, ki je provzročil v XVI. stoletju
velikanski, izpremen ne samo v verskem,
ampak tudi v političnem oziru. Umetnik
Rietschel, ki je bronasti kip modeliral, predstavlja
Lutra kot ponosnega reformatorja;
žal, da je prišlo iz upora svojeglavnega redovnika
toliko gorjé med človeštvo. Ako
ogleduješ odločne poteze na njegovem
obrazu, zdi se skoro, da vidiš živega pred
seboj vseučiliščnega profesorja, katerega je
klical državni zbor v Worms na odgovor
(1521). „Martin, Martin,“ rekel mu je vitez
Fronsberg, ko ga je srečal na dvorišču pred
zbornico, „podajaš se v nevarnost, kakršne
nismo prestali v najhujših bojih ne jaz, ne
drugi poveljniki.“ Toda Martin je korakal samozavestno
v zbornico, kjer je bila zbrana
okoli cesarja Karola V. najimenitnejša gospoda.
Tu mu pokažejo nekaj knjig ter ga
vprašajo, če jih je on spisal. Ko pritrdi,
zastavi se mu drugo vprašanje, bo li preklical,
kar uči napačnega? Sedaj wittenberški
doktor za nekaj trenotkov umolkne, potem
pa pravi, da želi vso stvar premisliti do jutrašjnjega

dne. Luter pride naslednji dan v
zbornico. Na opazko papeževega poslanca,
da ne more imeti nobena verska točka stanovitne
veljave, ako bi „Sveto pismo“ vsak po
svoje razlagal, ne meneč se za veljavo vesoljne
cerkve, zavrne Luter: „Dobro! Naravnost
torej povem, da ne prekličem svojega
nauka. Verujem samo to, kar se mi iz
Svetega pisma dokaže. Tu stojim, ne morem
drugače. Bog mi pomagaj! Amen.“ Ta prizor
je imel menda kipar v mislih, ko je zasnoval
omenjeni spominek.

Žalostne posledice reformacije so znane.
Hud vihar je zadel osobito kraje, pripadajoče
sedanjemu saksonskemu kraljestvu. Katoliških
cerkvâ so se polastili protestantje,
samostani so bili odpravljeni, redovniki in
redovnice razpršeni na vse strani, oni pa, ki
so ostali zvesti, so morali zapustiti deželo.
Proti koncu XVI. veka je bila Saksonska
skoro izključno luteranska.

Velika izprememba se je pa izvršila tedaj,
ko je vladal knez Avgust, kateremu so
dali ime „Močni“ (1694 — 1733). Kakor so
bili poprej saksonski knezi najvdanejši pristaši
nove vere, tako so pozneje uprav knezi
zopet postali katoličani. Avgust Močni se
odpove krivoverstvu ter prestopi v katoliško
cerkev, kateri so ostali zvesti vsi njegovi
nasledniki do današnjega dne. Odtod nenavadni
slučaj, da ima Saksonska katoliške
vladarje, četudi so njihovi podložniki večinoma
protestantje. Nekateri zgodovinarji sicer
očitajo Avgustu, da ni postal katoličan iz

popolno čistega namena, temveč zato, ker
so si ga izbrali Poljaki po smrti slavnega
Sobieskega († 1695) za svojega kralja. Toda,
ako Avgust sam trdi, da ga je dovedlo k
konverziji spoznanje resnice, mu to lahko
verjamemo.

Kraljevi grad, nad katerim se vzdiguje
čez sto metrov visok stolp, najvišji v
Draždanih, stoji v bližini Labe in Avgustovega
mosta. Grad je velikega obsega ter
pripada najstarejšim mestnim stavbam. V
njem se nahaja muzej, kateremu pravijo zaradi
zelenih sten „das grüne Gewölbe“. Posamezne
dvorane so dobile ime po tistih
predmetih, ki se ondi hranijo. Iz bronaste
dvorane prideš naprimer v slonokoščeno,
iz te v srebrno, iz srebrne v biserno. Umevno
je, da vidiš marsikako znamenitost in dragocenost.
Mene niso zanimali toliko jaspisi,
smaragdi, kalcedoni in demanti, temveč zgodovinski
spominki. Med njimi omenjam
Lutrov kozarec in pečatni prstan; kelih, iz
katerega so se obhajali prvi protestantje;
Sv. pismo švedskega kralja Gustava Adolfa itd.

Zgornji prostori kraljevega gradu so zvezani
po lično izdelanem hodniku s katoliško dvorno cerkvijo, ki so jo začeli
zidati l. 1739 in jo dodelali l. 1751. Vlaganju
temeljnega kamena sta prisostovala
dva duhovna v civilni obleki, posvečevanje
pa je po dovršeni zgradbi izvršil papežev
nuncij Albreht Arhinto ob navzočnosti vsega
kraljevega dvora. Cerkev je sezidana po načrtu
Italijana Chiaverija v baročnem slogu. Nad
njenim glavnim pročeljem se vspenja zvonik,
sestoječ iz velikih in malih lin ter okrašen
z vsakovrstnim stebrovjem. Med stolpovim
stebrovjem in ob robovih cerkvene strehe
stoji polno kamenitih svetnikov, menda 78
vseh skupaj. Poleg tega je toliko druge ornamentike,
da se kaže stavba preobložena
z okraski. Tu vidiš okus tedanjega časa, ko sta
imela baročni slog in njegov tovariš rokoko
glavno vlogo. Stopivši v notranjščino cerkve
ugledaš visoko glavno ladjo ter ladjo ob
njeni desni in levi strani. Akoprav se leskečejo
nad glavnim oltarjem pozlačeni oratoriji
kraljeve rodbine, imaš vendar glavni vtisk,
da so stene, posebno v glavni ladji, preveč
prazne.

Kaj, ko bi šel pogledat sedaj še na ono
stran reke v novo mesto! Podam se na Avgustov
most, na katerem kar mrgoli ljudstva.
Po sredi mostu švigajo vozovi semintje, ob
straneh poleg ograje pa hité pešci. Most je
precej dolg, sloneč na šestnajsterih kamenitih
obokih. Kdo se bo brigal, ali naj gre
po desnem ali levem hodniku, to je pač vseeno.
In vendar ni. Neki neznanec mi pokaže
z roko, naj grem na ono stran mostu,
a nisem vedel, kaj bi to pomenilo. Da bi
me klical k sebi zato, ker me pozna, ni bilo
mogoče misliti. Ko pogledam natančneje
okoli sebe, vidim, da mi gredó vsi ljudje
nasproti in da sem jaz edini, ki jih srečujem.
Kljub temu se držim svoje smeri in pridem
brez zapreke na konec mosta. Tu čitam na
tabli, da se hodi iz starega mesta v novo
mesto po desni, iz novega mesta v staro
mesto pa zopet po desni strani. Na ta način
ne moreš nikogar srečati, kar je gledé varnega
prometa prav pametno pravilo. Jaz sem
šel slučajno po napačni strani, toda kdo bi
to zameril tujcu? Ali bo povsod iskal napisov,
kje mu je dovoljeno hoditi in kje ne,
ter na ta način tratil kratko odmerjeni čas?
Oni sitnež, ki me je zaradi malenkostne
stvari spravil v nepotrebno skrb, šel je bržkone
že stoinstokrat po tej poti, jaz pa še
le prvič in ako pridem kdaj zopet v Draždane,
upam, da me ne zapusti spomin, kje
se mora iti čez most tja in kje nazaj.

5. Draždanska kraljeva palača.

V novem delu mesta se razprostira dolga in široka, z drevjem
obsajena glavna cesta, ki drži
v ravni črti do Albertovega
trga. Tu je središče, v katero
se steka kakih deset ulic. Šel bi bil še dalje,
ker pa poslopij ni ne konca ne kraja, sem
se obrnil nazaj ter prišel pred takozvano
japonsko palačo. V njej je glasovita kraljeva knjižnica. Vhod je dovoljen vsakomu,
torej stopim tudi jaz v njene obsežne
prostore. A nisem se podal v knjižnico zato,
da bi ogledoval velikanske omare, napolnjene
s toliko in toliko stotisoči knjig, rokopisov,
zemljevidov i. t. d., temveč da vidim
one redke starine, katerih drugod nimajo.
Hranjene so v pultih, pokritih s steklom.
Izmed najbolj važnih so hieroglifi, najdeni
na polotoku Yukatanu v centralni Ameriki.
Knjižničin uradnik, ki je bil slučajno
pri dobri volji, nam je pripovedoval — bili
smo trije tujci — o starih prebivavcih centralne
Amerike ter omenil, da se je izkopalo
posebno v Guatemali in na polotoku
Yukatanu mnogo stavb, podobnih palačam.
Našli so poslopje s štirimi dvorišči, v katera
je peljalo petdeset vhodov; zasledile
so se tudi piramide, sestavljene iz velikih
kosov obdelanega skalovja. Iz vsega se
mora sklepati, da je bilo ondi, kdove koliko
stoletij pred odkritjem Amerike, mogočno
kraljestvo. Hieroglifom, ki so se dobili
na tamošnjih stenah in stebrih, pripada
tudi pričujoči. Morebiti se posreči kedaj
razjasniti njegov pomen. Mogoče, zakaj ne?

Častita starina so listi sv. apostola Pavla,
katere je spisal na pergamen menih šentgalskega
samostana v IX. stoletju.

Dalje „Psalterij“, poleg „Sv. pisma“ najstarejša
tiskana knjiga iz leta 1457., ki je
izšla v prvi tiskarni, ki so jo osnovali v
Mogunciji (Mainz) izumitelj tiska Ivan Gutenberg
ter njegova tovariša zlatar Ivan Fust
in lepopisec Peter Schöffer. Ta me je posebno
zanimal. Mnogi književniki so zasledovali
napredek tiskovne umetnosti od
one dobe pa do danes, toda dolgo ni prišlo
nikomur na misel, da bi se zanimal tudi za
zgodovino tiskovnih not. Šele v novejšem
času se je začelo natančnejše preiskovanje
o tej zadevi. Ko se je Gutenbergu l. 1440
posrečila epohalna iznajdba, bila je glasba
že na precejšnji stopinji izobrazbe. Takrat
so živeli slavni nizozemski kontrapunktisti
Viljem Dufay, ki je prvi začel rabiti belo
t. j. votlo glasko, Ivan Ockeghem, Jakob
Hobrecht in drugi. Takoj za njmi se je
oglasil Josquin de Prés. Z njim se začenja
na polju muzikalne umetnosti nova doba,
katero je privedel Palestrina do vrhunca popolnosti.
Kako so se v začetku tiskale glaske?
Ker še niso imeli za-nje premičnih tipov,
vrezovale so se v lesene ali v mehke kovinske
ploščice. Toda ploščice so bile tako
majhne, da so obsegale komaj eno vrsto
not; v tehničnem oziru je bilo namreč zelo
težavno, napravljati plošče večje velikosti.
Zato se sploh niso tiskale daljše pevske
točke, temveč samo besede, ki so pripadale
dotičnemu napevu; med posameznimi
vrstami teksta pa se je puščalo toliko praznega
prostora, da so pisarji (notisti) narisali
štiri črte ter napisali glaske. Seveda je stala
taka knjiga mnogo denarja. Prvič je bilo
treba plačati tisk, in drugič dati tudi notistu
nekaj za spisovanje glasek. Psalterij, o katerem
govorimo, je bil tiskan na ta način.
Šele pozneje, ko so se odstranile ploščice
ter se uporabljevali premični tipi, se je

tiskalo oboje hkratu: kompozicija in besedilo.
Seveda se prišteva omenjeni psalterij
najdražjim knjigam na svetu.

Videl sem „Koran“, ki ga je rabil turški
cesar Bajazit II., vladajoč ob koncu srednjega
in v začetku novega veka (1481 — 1512).
Izreke, ki jih je zapustil prerok Mohamed,
so ohranili njegovi učenci kot dragoceno
dedščino ter jih zapisovali na drevesno kožo,
na pergamen, ali celo ilovnasto posodo, če
ni bilo drugega pri roki. Mohamedov naslednik
Abu Bekr je zbral vse prerokove
nauke, ki so bili tuintam raztreseni, v eno
knjigo ter jej dal ime koran. Koran velja
moslimu (turškemn verniku) kot sveta knjiga.
Prepisovala se je dalje in dalje, da jo je
imel vsak višji izobraženec — kolikor se
more pri Turkih govoriti o izobrazbi — v
svoji posesti. En z zlatom okrašen izvod,
lastnina Bajazita II., je prišel kdove kako v
draždansko kraljevo knjižnico. Za Bajazitovega
vladanja je stala Turčija na višku slave,
kajti njegov oče, Mohamed II., je l. 1453.
premagal Carigrad ter razdejal bizantsko
cesarstvo. Sicer pa sultan Bajazit ni bil nikak
slaven vladar. Mnogo težav so mu delali
njegovi lastni vojaki janičarji, ki so imeli
takrat vso oblast v rokah. Slednjič ga je
pahnil njegov sin Selim s prestola.

Zapuščajoč knjižnico sem se zdel samemu
sebi mnogo bolj učen, kakor sem bil poprej,
akoprav me je ogledavanje tako starih
reči, katere gloda zob časa že toliko stoletij,
navdajalo z otožnim čutilom.

Na povratku v svoje stanovanje stopim
zopet čez Avgustov most, in uberem z nekako
samozavestjo predpisano desno stran
hodnika. Na levem bregu Labe ugledam
kamenite stopnice, držeče proti Brühlovi
terasi. Stopnice so okrašene s štirimi pozlačenimi
kipi, ki predstavljajo jutro, dan,
večer in noč. Toda ako ti kdo ne pove,
kaj da pomenjajo te neme podobe, moraš
imeti izredno domišljijo, da uganeš njihovo
alegorijo. Ko prideš na vrh, te sprejme
senca košatih dreves, pod katerimi so postavljene
klopi za odpočitek. Proti reki
obrnjeni del terase je zavarovan z močno
ograjo, ker ima izprehajališče precej vzvišeno
lego, raz katero je res diven pogled
naokoli. Saksonski minister Brühl, ki je v
sredi XVIII. stoletja na ozidju stare trdnjave
omislil tako zanimiv „belveder“, si je zapustil
stalen spomin v zgodovini mestnega
razvoja. Ves ondotni oddelek je izpremenjen
v krasen park, ki ga obdaja na eni
strani Laba, ob drugi pa meji na sijajne
palače.

Prijetno mi je délo, da nisem videl
tukaj samo mrtvega zidovja, mrzlih spominkov
imenitnih mož in pretirano umetnih
cvetličnih gredic, temveč tudi nekaj domačega
življenja. V mislih imam ljube tičke,
katerim se pozna po brezskrbnem vedenju,
da se čutijo popolno varne v tem zavetju.
Vrabci so se po svoji stari navadi drvili
sempatje in razposajeno vriščali po vejah.
Vidi se, da jim ni dosti mar, kje se bo
vlovil vsakdanji kruh, saj imajo dovolj
dobrih ljudi, ki jih oskrbujejo z živežem.
Tudi jaz sem jim nekoliko postregel in se
takoj sprijaznil z njimi. Pridružili so se mi
kakor staremu prijatelju in me pogledovali po
strani, ali se bo še kaj dobilo. Bolj fino so
se obnašali kosi. Le včasih se je kateri pokazal
na trati, zasukal se s svojim dolgim
repom, parkrat poskočil in naposled z živahnim
čvrčenjem, kakor bi mu nekaj ne
bilo všeč, izginil v goščavi. Kdo bi mislil,
da se tudi on ravna po izreku: „Ubi bene
ibi patria“? Kosi, naseljeni med mestnimi
nasadi, so pod varstvom postave, ki jo
uporablja v vsej strogosti društvo za varstvo
živali. Določena je občutna kazen za
onega, ki ne bi pustil tičev v miru. Žal, da
pri nas še premalo cenimo koristi drobnih
krilatcev!

6. Galerija slik.

V Draždanih dobiš veliko znamenitosti,
a najbolj zanimivim pripada zbirka slik, ki
daje mestu svetovno ime. Že poslopje samo,
v katerem so shranjeni umetnostni zakladi,
je nekaj izrednega. Imenuje se Zwinger.
Sezidana je bila l. 1722. za vladanja Avgusta
Močnega. Stavba ima podolgasto četverovoglato

obliko ter obsega sedem potratno
izdelanih paviljonov, ki so med seboj zvezani
z enonadstropnimi galerijami. Notranjščina
čveterokota je velikansko dvorišče,
okrašeno s cvetličnimi nasadi, z drevjem, s
svetilnicami in z belimi stezami. Tu srečuješ
mnogo ljudi, ker je vsakemu dovoljen vstop.
Skozi en paviljon prideš notri in pri drugem
greš zopet vun. Avgust je hotel namreč
poslopje izvršiti tako, da bi bilo podobno slavnostni dvorani, ki bi imela nebo
za strop. Zato so notranje fasade okrašene
po vzorcu dvoranske dekoracije. Nameraval
je tudi razširiti zgradbo celo tje do Labe
in narediti čez reko most, ki bi vezal tostranski
kraljevi grad z japonsko palačo na
desnem obrežju. Tak ogromen načrt se
more roditi le v glavi do skrajne meje odločnega
in nad mero razsipnega kneza. Delo
bi bilo šlo naprej, ako bi bile mogle blagajne vzdržavati težko breme. Naredilo se
je veliko, toda ker so postali davki neznosni,
se je zaključila zidava po manjšem načrtu,
a že to, kar je, je velikansko. Stavbeniki se
izgledujejo nad soglasjem posameznih delov
in občudujejo bogato olepšavo zidovja,
ki je s svojim bujnim nakitjem izraz orientalske
domišljije.

Med zbirkami, hranjenimi v opisanem poslopju,
je najbolj važna, kakor smo že rekli,
galerija slik. Tu se vidi toliko, da je
treba zaporednih obiskov, sicer se ne more
spoznati obsežnost in neprecenljiva vrednost
vsega, kar je postavljeno na ogled. Podobe
so iz vseh slikarskih šol, a prvo mesto
med njimi ima Sikstova Madona, izvirno
delo Rafaelovo (1483 — 1520). Druge
slike so obešene na stenah druga poleg
druge, ta pa se nahaja sama v eni sobi,
kjer jej je pripravljen prostor v nekakem
oltarju. Zdi se ti, da si prišel v svetišče, ko
stopiš v ta kraj. Na obrazu navzočih se
poznajo nadzemeljska čutila prav taka, kakršna
ima tisti, ki je zatopljen v svetem
premišljevanju. Skoro bi mislil, da sem v
sredi božjepotnikov, ki so prišli iz daljnih
krajev počastit draždansko Mater božjo.
Marsikdo je že opisoval lepoto, odsevajočo
iz te podobe, a vsak dostavlja, da ni mogoče
izreči njene vzvišenosti. Marija, držeča
Jezusa v naročju in obdana od mnogoštevilnih
angelskih glav, stoji v sinji višavi,
dotikajoča se oblakov z nogama, resnobna,
častitljiva, s svojimi milimi očmi zroča v
daljni svet. Zdi se, da se je na obeh straneh
odgrnjena zavesa odkrila prav sedaj,
in da je pravkar izza nje priplavala čudovita
nebeška prikazen. Ob njenem vznožju
slonita dva angela, zamaknjena v krasoto,
ki se kaže njunim očem. Eden si podpira
brado z roko, drugi ima položeno glavo
na obe roki, a oba zreta nepremično navzgor,
kakor bi ne gledala samo, temveč
tudi vživala rajsko krasoto. Menda še noben
čopič ni naslikal lepših angelčkov, kakor
sta ta dva. Rafael je naslikal Sikstovo Madono
za benediktinski samostan v Piačenci

leta 1515. Podoba je torej jako stara, a kljub
temu dobro ohranjena. Soba, v kateri je postavljena
na ogled, ni nikoli brez varha, kajti
za sliko so morali plačati dvajset tisoč zlatov.

Ne bom našteval na dolgo in široko
drugih slik, katerih visi na stotine po stenah.
Tu so zastopani Paolo Veronese,
Correggio, Tizian, Palma Vecchio,
Carlo Dolci, Cima da Conegliano,
Murillo, Claude Lorrain, Jakob van
Ruisdael, Jan van Eyck, Rembrandt,
Rubens, A. Dürer i. t. d.

V nekaterih sobanah so bili slikarji in
slikarice pri delu ter so kot verni učenci izkušali
posnemati poteze starih mojstrov.
Ustavil sem se za par minut poleg neke
gospice, ki je slikala po Murillovem originalu
„Smrt sv. Klare“. Ta si je postavila torej
za vzor slavnega Španca, ki se prišteva največjim
slikarjem, kar jih je bilo do sedaj
na svetu! Ali bo mogla izraziti preprostost
in pobožnost, ki veje iz njegovih proizvodov?
Ves drugačen predmet si je izbral
bolj postaren gospod, ki sem ga dobil v
drugi sobani. Pred seboj je imel že skoro
izgotovljen posnetek Ticianove slike: „Farizeji
kažejo Kristusu denar.“ Možu sem
čital veselje na obrazu, ko je dostavljal s
čopičem zadnje popravke. Bržkone je mislil,
da ni velikega razločka med Ticianovim
izvirnikom in med njegovo kopijo ...

7. Na Pruskem skozi slovansko zemljo.

Da me ne bi zapeljala izkušnjava
v kako drugo draždansko
izložbo, poberem šila in
kopita ter zapustim mesto.
Kolodvor je tako lep, da bi
ga rad dalj časa ogledoval, pa tudi tako velik,
da ne veš, kam bi se dejal. Kljub temu vlada
vzoren red, vse se vrši po strogih predpisih,
povsod opazuješ ono vojaško točnost,
s katero se Nemec rad ponaša. „Fahrkarten
bereit halten!“ Te tri lakonične besede bereš
tukaj in na vseh drugih kolodvorih. Zapisane
so na visokih tablah in s tako mastnimi
črkami, da jih tudi kratkovidnež ne more
prezreti. Zadevajo te v grozni gnječi v dno
srca, nič drugače, kakor če bi slišal zadrti
glas zapovedujočega generala. Tedaj posežeš
z nekakim strahom v žep, iz katerega
vzameš vozni listek, da ga pokažeš pozornemu
vratarju. Ti ljudje imajo tukaj vsemogočno
besedo. Nihče se jim ne more
prikriti in vsak je oni trenotek v njihovi
oblasti. Poleg vratarjev preži na tujca še
drugo oko, oko očitnih in skrivnih policajev,
ki ugibajo, kje bi se zasačil kak sumljiv
popotnik. Morebiti imajo natanko opisano
njegovo osebo, ali hranijo celo fotografijo
dotičnega zločinca. Z bistrim pogledom zasledujejo
prišlece, ni li kdo podoben tistemu,
katerega išče pravica.

Sedaj pridrči brzovlak na peron. Železniški
uslužbenci hodijo gori in doli ob vozovih
ter tolčejo s kladvi po kolesih, da
poizkusijo, ali so tečaji v redu, mi pa smo
tačas zasedali prostore. K sreči sem dobil
oddelek, v katerem ni bilo gnječe.

Kmalu smo se pripeljali do saksonske
meje in prestopili na pruska tla. Ako hočeš
videti dolgočasne kraje, obišči o priliki to
velikansko ravnino, pa boš ob vso romantiko! Ni opaziti griča, sama planjava, njive,
semintje travniki, med njimi gozdi z brezami
in borovci. Enake so vse pokrajine
okrog Berolina. Tu imamo rešitev zastavice,
zakaj da Prusi tako radi zahajajo v naše
lepe dežele. Doma jim je poleti preveč
dolgčas, zato silijo proti jugu, kamor jih
vabijo šumeči potoki, zelene planine in veličastni
snežniki. Lahko si mislimo, da se
porodi ob gledanju teh krasnih gorâ marsikatera
skrivna želja po tujem posestvu z
izdihljejem: „Oh zakaj niso naši ti sinji
vrhovi!“

Pri postaji Elsterwerda smo premostili
malo reko, ki jej pravijo Nemci ne vem
zakaj „die schwarze Elster“. Voda izvira v
gorenjih Lužicah in se izliva po precej
dolgem teku v Labo. Zemlja, skozi katero
se peljemo, je bila nekdaj slovanska lastnina.
Višje kraje so posedovali gorenji, nižje pa
dolenji Lužičanje. Imena naselbin in razni
narodni običaji so se ohranili do današnjega
dne; tudi lužiška srbščina se še govori v
mnogih krajih. Čuditi se je, kako krepke
korenine ima narodov jezik, ki nanj že stoletja
pritiskajo Nemci, pa ga ne morejo izruvati.
Kdo bi mislil, da se nahaja še sedaj
pristen slovanski rod ob bregovih reke
Spreve (Spree), prav one vode, ki priteče
za nekaj kilometrov pozneje v Berolin v
najmogočnejšo trdnjavo velikega nemštva.

Središče Lužičanov sta mesti Liben
in Kotbus. Okolica je zelo rodovitna. Namaka
jo prej imenovana reka, ki se deli v več
manjših oddelkov, da obsega kakor gosta
mreža vso ravnino. Vsled tega se ondotno
ljudstvo ne peča samo s kmetijstvom, ampak
tudi z ribištvom. Med nekaterimi vasmi se
vrši promet večinoma s čolni. Kadar nastopi

deževno vreme, se sploh ne more občevati
drugače nego z vožnjo po vodi, v zimskem
času pa po ledu. Slišal sem, da so prebivavci
krepko, imovito ljudstvo veselega
značaja. Tudi lesá imajo dovolj. Na obrežju
potokov, ob konceh njiv in travnikov se
vrsté obsežni parkom podobni gaji, kamor
se hodi zabavat berolinska gospôda. Ker je
toliko lesá, kmečki domi niso zidani, temveč
lično zgrajeni iz močnih tramov. Dolenje
Lužičanke se oblačijo še po vzorcu svojih
pradedinj. Noša sestoji iz širokih kratkih
kril, belih predpasnikov in velikih pisanih
robcev na glavi.

Vlak je obstal na kolodvoru, ki nosi ime
Dobri lug. Kako domače! Skoro ne moreš
misliti, da si na Pruskem in v bližini prestolnega
mesta. Našo druščino je pomnožil
majhen gospod, ki se ni dosti zmenil za
nas. Ko se je vravnal v vozu ter popravil
očala na nosu, je razgrnil pred seboj neki
časopis in ga čital tako zvesto kakor sveto
knjigo.

„Čudno ime to, Dobri lug,“ rečem Draždancu.

Želel sem na ta način zbuditi pozornost
na kraj, mimo katerega smo se vozili. Tudi
zato sem smatral to opazko kot umestno,
da bi morebiti kaj več izvedel o ondotnem
prebivalstvu. Toda Draždanec ni mogel dati
nobenega pojasnila.

„Popolno nerazumljiva beseda,“ odgovori
on. „Gotovo ni nemška.“

„Meni se zdi zato čudna, ker se tukaj
nahaja.“

Za sedaj nisem govoril dalje, misleč, da
poseže vmes novodošli gospod, katerega
bi sodil po vnanjem, da pripada študiranim
stanovom. In res se mu je zdelo vredno,
da je vzdignil glavo, katero je tiščal v časnik.
Za trenotek pogleda okoli sebe ter pravi
kratko:

„Wendisches Wort.“

Kaj več se mu ni poljubilo dostaviti.

„Kolikor razumem slovanski jezik, ki so
ga govorili Vendi“, pravim jaz, „pomeni
Dobri lug ali Dobri log prijeten, rodoviten
kraj.“

Prišlec se naredi bolj prijaznega, položi
list na klop in pripomni:

„Ako ne bi bila okolica radovitna, bi se
ne bili naselili v njej menihi. V obližju je
velika cerkev s samostanom, nekdanja last
cistercijanov.“

„Mogoče je pa tudi, da so dobili redovniki
tukaj zapuščen svet, katerega so pozneje
s pridnim obdelovanjem izpremenili v
plodonosnega,“ dovolim si opomniti. „Kakor
poroča zgodovina, niso razširjevali omike
samo z besedo in s peresom, temuč tudi
z matiko in krampom v roki.“

Videlo se je, da so te besede moža nekoliko
vznemirile, ker so bile nasprotne njegovi
trditvi. Toda če je oni prostodušno
izrazil svojo misel, zakaj bi je tudi jaz ne?

„Dobro,“ dostavi nato. „Vi imate v tej
zadevi svoje mnenje in jaz svoje. Tudi meni
je znano, da je izhajala v srednjem veku
prosveta najbolj iz samostanov, toda pozneje
se je vsled blagostanja nenavadno pomnožilo
njihovo število, a z blagostanjem
se je začelo dobro in semtertje brezdelno
življenje, ki ni imelo vedno dobrih posledic.“

„Jaz sem tujec v teh krajih, pa vendar
mi ni treba vpraševati, kakošne zasluge so
si pridobili redovniki tu ali tam. Treba je
pogledati samo zgradbe, ki so se ohranile
iz starih časov, in spozna se takoj, da jih
je postavila večinoma redovniška, sploh
duhovska ali cerkvi naklonjena roka. Vse
kaže, da so samostani tudi dobro vporabljevali
svoje premoženje bodisi za monumentalna
poslopja, bodisi za druge dobre
namene. Dandanes se veliko zida, več kakor
nekdaj, a težko bi se zgradila taka gotska
cerkev, kakršnih je iz preteklih časov lepo
število. In kako ugodna stanovanja imajo
sedaj svetne gosposke v odpravljenih samostanih! Na mnogih krajih bi bile morale
zidati države nova poslopja, pa jih ni bilo
treba, ker so jih že redovniki, ki so morali
potem ostaviti svojo last in jo zapustiti drugim.
Kje je hvaležnost?“

„Tako govorijo Rimci (Römlinge), mi
pa drugače.“

Pri zadnjih besedah je vzel gospod zopet
časnik v roko ter ga prelistoval semintje, a
na nobeni strani ni mogel dolgo čitati. Za
nekaj časa se obrne dobrovoljno proti meni
in pravi:

„Inimici rei, sed amici personae.“

Latinski izrek je kazal, da imam pred
seboj kolikor toliko učenega človeka.

„Kajpada, samoumevno“, pritrdim. „Nasprotni
v nazorih, si ne smemo biti tudi
osebno nasprotni.“

Poravnala sva se zlepo, in potem nadaljevala
pogovor o vsakdanjih stvareh.

Pogledal sem skozi okno, toda okolica
je imela isto enakolično podobo kakor poprej.
Njive s požetim žitom, pokošeni travniki,
tuintam brezovi in borovi gozdiči,
povsod pa nepregledna ravnina. Zrl sem
skozi okno, čakajoč, kdaj se začnejo kazati
berolinska predmestja, ki niso mogla biti
več daleč. Vlak zdrči pod mostom, čez katerega
piskajo stroji okrožne železnice, ki
objema kakor železna kača vse mesto okoli
in okoli. Vedno več in več poslopij, treba
je spraviti prtljago skupaj in se pripraviti za
odhod.

8. Berolin.

Nisem mislil, da bom delal kdaj gnječo
v milijonskem mravljišču, ki je raztreseno
na obeh straneh reke Spreve. Kolodvor,
kjer so nas izložili, se imenuje Anhalter
Bahnhof, stoječ ob jugu mesta. Na prostornem
trgu pred kolodvorom je kar mrgolelo
tiste dvonožne, s pametjo obdarjene
božje stvari, ki jej pravimo človek. Vmes
so hrumeli vsakovrstni vozovi, da je treba
velike pozornosti, ako hočeš priti nepoškodovan
v kake bolj prazne ulice. Bog mi
pomagaj kaj kmalu naprej!

Za stanovanje sem si odločil hôtel „Silesia“
v središču Berolina. Ko sem gledal
okoli sebe, kje bi v naglici dobil omnibus,
čutim sunek v hrbet, da bi bil skoro padel
na tla. Za mano stoji konj, ki me je zadel
z vojnico v križ, a žival je bila k sreči toliko
pametna, da je takoj obstala. Voznik je
mislil, da ne bom mogel iti naprej, toda
izvzemši strahu ni bilo sile. Vendar sem
bil iznevoljen vsled dogodka, ker se je pripetil
pravzaprav šele v začetku potovanja.

Korakal sem dalje in prišel do ulice z
napisom „Königgrätzer Straße“. Taki naslovi
žalijo avstrijsko čutilo. Prusom seveda ni
mnogo mar zaradi tega, saj hočejo živeti v
vednem triumfu. Zakaj so dali ravno tej
ulici ime po osodni bitvi pri Kraljevem
gradcu l. 1866.? Mogoče zato, da se Avstrijci,
ki dohajajo navadno od južne strani
v Berolin, takoj spomnijo zmagovitega pruskega
orožja in se vedejo potem bolj ponižno.

Šlo je toliko električnih in konjskih tramvajev
mimo mene, da nisem vedel, kateri
je pravi in kateremu bi prisedel. Mojo neodločnost
opazi deček, ki me prijazno vpraša,
česa čakam, morebiti mi on lahko pové.
Po obleki sklepati, ni bil fantiček kak mestni
potepenec. Sodil sem, da mi je želel izkazati
uslugo iz dobrega srca. V tujini ni nobena
reč zastonj, in tudi neznatno postrežbo
moraš pripoznati z denarjem, zato ti dene
toliko prijetneje, ako dobiš izjemo iz občnega
pravila. Povem mu, kam sem namenjen, in
tedaj me pelje k navskrižju ulic, kjer sva
počakala, da je prišel dotični voz do naju.
Vozovi imajo sicer napise, kam da gredó,
a napisi so mnogokrat tako splošni, da jih
tujec ne more razumeti. Hvalo ti, dobri
dečko!

Ko sem uredil stanovanje, grem ogledovat
mesto. Od daleč se mi pokaže velika
kupola, vzdigujoča se nad druga poslopja.
Menda nekaj posebnega. Ob straneh
kupole stojé štirje stolpi, podobni cerkvenim
zvonikom. Podvizam se, da pridem poprej
blizu, časa itak ni preveč, da bi ga tratil
brez potrebe. Še nekaj korakov čez most,
pod katerim teče oddelek reke Spreve, pa
sem ob vznožju zgradbe. Prvostolna
luteranska cerkev je to, in še čisto
nova. Berolinci jej pravijo „Dom“. Morebiti
celo mislijo, da ima neko podobo z vatikansko
baziliko v Rimu, in sicer ne samo
gledé vnanjosti, temveč tudi gledé drugega,
važnejšega vzroka. Kakor sta cerkev sv. Petra

v Rimu in poleg nje bivajoči papež središče
katoliške edinosti, tako naj bi bila tudi
berolinski tempelj in njegov najbližnji sosed,
pruski kralj, središče protestantizma. Lepa
primera, ako bi bila resnična! Prvič je ta
novosezidani „Dom“, čeprav ima precej visoko
kupolo, lična kapela v primeri z vatikansko
baziliko. Dovolim si tudi opazko,
da smatram vnanjost berolinske cerkvene
metropole v nekem oziru kot nesimetrično.
Nisem arhitekt, a vendar če bi bil jaz delal
tiste štiri stolpe okoli kupole, bi bil naredil
vse enake, ne pa dva večja in dva manjša.
To neenakomernost opazi že oko navadnega
človeka, čudno, da je niso vpoštevali
učeni stavbeniki. Dalje nasprotuje poprej
omenjeni primeri gledé središča verske edinosti
še druga važnejša točka. V katoliški
cerkvi vlada edinost, ki jo mora pripoznati
tudi njen najhujši sovražnik, toda kako je
z luteranstvom? Kdor ve, koliko različnih
verskih sekt se nahaja med protestanti,
spozna lahko, da manjka temu veroizpovedanju
zanesljive podlage, da mu nedostaje
one veljavne oblasti, ki temelji na
resnici. Katoličanu pa je dobro znano, kje
se nahaja „fundamentum veritatis“, in zato
je njegova vera, akoprav razširjena po vsem
svetu, povsod enaka.

Takoj na drugi strani cerkve stoji grad
pruskih kraljev, dolgo in široko poslopje
s tremi nadstropji. Vihrajoča rdeča
zastava kaže, da je nemški cesar doma.
Glavni vhod v grad sestoji iz velikanskih
vrat, nad katerimi se vzpenja obok, podoben
slavnostnemu oboku cesarja Septimija Severa
v Rimu. Kakor bližnja cerkev, tako
je okrašena tudi kraljeva palača z visoko
kupolo.

Glavnemu vhodu nasproti so postavili
ogromen spominek, kakršnega še nisem
videl. Spominek naj bi proslavljal nemško
moč, pripovedoval naj bi poznim rodovom
o sili nemškega orožja ter kazal
zmage, katere je izvojeval nemški pogum
nad sovražniki. Prav zato je ta groblja,
zložena iz kamenja in brona, uprav strahovita.
Na vseh straneh so nastavljeni topovi,
da se skoro bojiš stopiti bliže. Na
topovih ležijo levi s široko odprtimi žreli.
Vmes so razvrščeni meči, zastave, puške z
nasajenimi bajoneti itd., kratko: Pred seboj
imaš zbirko samega morilnega orožja, da
te pretresa groza. Pospešil sem korake, da
pridem kam drugam in vidim kaj lepšega.
Med potjo pa sem se spomnil moža, ki je
zvaril iz železa in iz krvi sedanjo Nemčijo.

Toda v Berolinu boš težko dobil trg,
kjer bi se s tem ali onim spominkom ne
poveličevala pruska slava. Kakor se v nemških
knjigah tako rada poveličuje nemška
temeljitost, učenost, omika itd., prav tako
se kaže tudi v mestu pruska samozavest,
da ti kar preseda. Komaj stopim nekaj korakov
naprej, pa pridem v takozvani „Lustgarten“,
kjer vidim pomnik z napisom: „Sie
haben mich oft gedrängt von meiner Jugend
auf, aber sie haben mich nicht übermocht.“
To naj bi pomenilo, kako so ubogo Prusijo
že izza njenih mladih nog zatirali sovragi,
a imela je toliko moči v sebi, da se
jim je krepko stavila v bran ter si ohranila
samostojnost.

Zgodovina bi nam omenjeni napis
morebiti pojasnila v tem pomenu, da ni bila
Prusija kdove kako preganjana reva, temveč
da je nastopala jako oblastno in da so se
morali bližnji sosedje ustavljati njeni poželjivosti,
sicer bi bili prišli vsi skupaj pod
„pikelhavbo“. Prusi so bili svojedobno divji
narod in so se dolgo časa trdovratno branili
krščanski veri. Znano je, da so ubili
svetega Vojteha (997). Pozneje so prišli v
pruske dežele, kjer so takrat prebivala slovenska
plemena, vitezi nemškega reda. Veliki
mojster tega reda je vladal na Pruskem. Red
se je moral sicer po bitki pri Tannenbergu
(1466) pokoriti Poljakom, toda ko se je veliki
mojster Albreht poluteranil, se je izpremenila
Prusija v posvetno vojvodino ter se
kot taka združila z braniborsko kneževino
pod vrhovnim poveljništvom vladarjev iz
rodbine Hohenzollern. To združenje se je
izvršilo leta 1618. in sedaj je začela vedno
bolj rasti pruska država. Glavna želja jej je
bila, da dobi naslov kraljestvo. Cesar Leopold

I. se je ustavljal tej nameri. S ponižnimi
prošnjami in z vsakovrstnimi obljubami
so pruski odposlanci silili vanj, toda ostal
je dolgo časa stanoviten. Več let so trajale
te obravnave, pa se nikakor niso mogle
dognati Prusom po volji. Slednjič je zmagal
denar. Ko se je izdalo okoli šest milijonov
srebrnikov v podkup cesarskih uradnikov,
se je izpolnila dinastiji Hohenzollern vroča
želja. Dne 18. januarja 1701 je Friderik sebe
in svojo soprogo v Kraljevcu (Königsberg)
slovesno venčal s kraljevo krono in se kot
prvi pruski kralj imenoval Friderik I. Tisti
dan so metali zlat in srebrn denar med
množico ter jo gostili s pečenko in vinom.
Prav takrat je bil ustanovljen red črnega
orla z geslom: „Vsakemu svoje.“

Ali je ostala Prusija zvesta temu izreku?
Ali se je izkazovala hvaležno Avstriji?

Če hočeš vedeti kako velike težave je
delal pruski kralj Friderik II. cesarici Mariji
Tereziji, čitaj zgodovino sedemletne vojske,
v kateri je brez povoda napadal Avstrijo
ter jej za vselej otrgal lepo Šlezijo. In kako
je spletkaril Bismark, dokler ni zapredel
Avstrije v nesrečno vojsko l. 1866., je znano
iz novejše dóbe.

Od ene strani spominka stopim še na
drugo stran, misleč, da čitam tudi tam kaj
zabavnega. Nisem se motil. Zapisan je izrek:
„Die Gerechtigkeit erhöht ein Volk.“ Lepe
besede, toda Prus jih je pozabil.

Čegava je ona kruta roka, ki je preganjala
katoličane? Kako se godi Poljakom,
katerim je bila usoda tako nemila, da so
prišli pri delitvi poljskega kraljestva Nemcem
v pest?

Pravica je lepa beseda, a mnogokrat jo
imajo samo za plašč, ki zakriva krivico.

Želeti je, da bi napis o pravici ne sameval
v „Lustgartnu“, kjer ga malokdo vidi,
temveč da bi se pribil na očiten, vzvišen
kraj, kjer se ne bi mogel prezreti. Izrekom
važne vsebine gre prostor, kakor ga ima
n. pr. nad vnanjimi glavnimi vratmi dunajske
cesarske palače geslo: „Justitia regnorum
fundamentum.“ A pustimo to! O pravici je
težko govoriti.

9. Pod lipami.

Umevno je po sebi, da v tako velikem
mestu kakor je Berolin, hiše ne stojé prazne
in da ne rase trava po ulicah. Pravijo, da
je imel leta 1640. samo tristo prebivavcev in
sedaj se imenuje za Londonom in Parizom.
Revni ljudje stanujejo v vzhodnih predmestjih,
bogati zasebniki pa v zapadnih.
V središču Berolina se vrstijo državna poslopja
in palače mogočnjakov. Tu se vleče
od visokih braniborskih vrat skoro tje do
mostu čez Sprevo najodličnejša ulica, ki se
zôve Unter den Linden.

Dve reči sta mi bili uganjki pri tem
imenu. Dozdaj sem še vedno slišal, da je
hrast nemško drevo; zakaj niso torej zasadili
hrastov, ki so znamenje jeklenosti,
vztrajnosti in duševne nadvlade, s katero
se Germani zelo radi ponašajo?

Druga uganjka mi je bila, zakaj da izgledajo
lipe, ki jih stoji v ravnih vrstah
precejšnje število, tako medle in zamorjene?
Dokler jih še nisem videl, sem si predstavljal
prostor „Unter den Linden“ kot
senčnat drevored, skozi katerega posije le
redkokrat žarek poletnega solnca. Mislil sem,
da vlada tukaj vedno polmrak, ki daje prijetno
hladilo v vročini. Kakšna zmota! Berolinske
lipe so nizke, imajo redke veje in
na njih malo listja. Njihove vrhove bi najlažje
primerjal glavi, ki je izgubila že polovico
las. V pozni jeseni to ne bi bilo
kaj nenavadnega, toda meseca julija, ko
sem se izprehajal pod njimi, bi morale biti
najbolj košate. Presadi cvetlico ali drevo iz
zemlje, ki jej ugaja, v kraj, ki jej ni ugoden,
in videl boš, da bo začela rastlina hirati.
Lipa najbolje uspeva v tihem gaju, od koder
širi prijetno vonjavo daleč okoli. Posebno
dobro se počuti poleg vaške cerkve ali v
sredi preprostega sela. Tu sega s svojo
zeleno krono nad vsa poslopja, deli s košatimi
vejami hladno senco, čebelam pa
daje njeno medeno cvetje sladko hrano.
Sklepajoč po slabotnih deblih bi prisojal
domotožje tudi berolinskim lipam, če bi
bile zmožne čutila. Na vsak način pa zaslužijo,

da bi se jih spominjal v kaki elegiji
kdo naših pesnikov.

Ob zapadni strani berolinskih lipovih
nasadov se vzdigujejo braniborska
vrata, ki služijo baje mestu v okrasek,
pravzaprav pa niso nič drugega, nego visok
zid, podprt s stebri, ki ima ob vznožju
nekaj odprtin, da prideš ali se pripelješ
skozi. Na vrhu ugledaš voz, ki ga vlečejo
štirje bronasti konji. Vprego vlada ženski
podobna oseba, ki ji pravijo Victoria. Zmaga,
povsod zmaga!

Bolj ko greš po široki ulici naprej, večja
in lepša poslopja se ti prikazujejo ob desni
in levi. Mnoga izmed poslopij niso zasebna,
ampak državna last. V njih stanujejo ministri
in njihovi uradi ter poslanci inozemskih
držav. Kjer se končuje lipov drevored,
ugledaš spomenik Friderika II., kateremu
pravijo Friderik Veliki, menda zato, ker ni
dal Avstriji nikoli miru (1740 - 1786). Samo
tega mu Nemci ne odpusté, ker se je premalo
brigal za njihovo slovstvo, temuč
čital raje francoske knjige in se držal francoskih
običajev. Rekli so mu tudi „stari
Fric“, a on je imenoval samega sebe prvega
državnega služabnika.

V bližini se nahaja vseučilišče, mogočna
osivela zgradba iz XVIII. stoletja. Tukaj zajemajo
sinovi modric, katerih je menda
okrog sedem tisoč na leto, tisto sijajno
učenost, ki bi z njo radi poplavili ves svet.
Ob straneh poslopja sedita dva moža iz
marmorja, Viljem in Aleksander Humboldt.
Vseučilišču nasproti stoji kraljeva knjižnica
z napisom „nutrimentum spiritus“. Ako greš
še naprej, videl boš dosti drugih palač,
dokler te pot ne pripelje do kraljevega
gradu, o katerem smo že prej govorili.

Čez ulico „Pod lipami“ drži več drugih
cest z zelo živahnim prometom. Tu se
srečujejo vsakovrstni vozovi, da je treba
posebne opreznosti, ako hočeš priti z zdravo
kožo naprej. Vstopil sem se k navskrižju,
kjer sega Charlottina cesta skozi glavno
ulico. Tu si izberem varen kraj, da opazujem
množico, ki drvi mimo mene. Poleg mene
gromé leskeči električni vozovi, kakor da
drčijo sami od sebe. Vmes ropotajo visoki
omnibusi, ki jih vlečejo močni konji. Sedaj
pa sedaj pridrdra bogata vprega, ki jo
peljejo sijajno opravljeni vranci. Glej tam
črno podolgovato kočijo s srebrnimi okraski!
Tudi konja sta črna in voznik ima črno, z
belimi vrvicami okrašeno obleko. Kočija je
prazna, a naložili bodo nekoga in ga peljali
tje, kjer ne bo nikomur več na poti. Krepek
stražnik, kateremu se pozna, da ima vojaško
izobrazbo, si je izbral prostor na sredi
ulic. Toda ni sam, temuč sedi na velikem,
ne vem koliko pesti visokem konju, ki je
kakor on iz vojaške šole. Policaj brez konja
v taki gneči ne bi opravil ničesa, jahajočemu
mora pa vse jenjati. Žival stoji mirno na
istem kraju ter zamaha le tuintam s kratko
pristriženim repom. A kadar opazi jezdec
nered ali pretečo nevarnost, spodbode
konja in ta ga urno nese, kamor treba.
Kamor prideta, povsod se umika množica,
povsod se izprazni prostor. Policaj na konju
— imeniten gospod! Z vzvišenega stališča
mu je motriti vsako sumljivo reč. Iz oči
ne sme izpustiti ne prihajajočih, ne odhajajočih,
skoro trenotka nima prostega časa.

Prav blizu ulic „Pod lipami“ ugledaš
katoliško cerkev sv. Jadvige. Zgradba
se odlikuje po svoji nenavadni obliki. Vsa
cerkev ni drugega nego široka kupola,
sloneča na nizkem zidu, kakor da bi izrasla
iz tal. Glavni vhod je okrašen z mogočnimi
stebri, na katerih sloni velikanski trivoglat
nastavek. V sprednjem trikotu nastavka so
bogati reliefi, predstavljajoči prizor iz življenja
cerkvene zavetnice. Notranjščina hiše
božje je prostorna rotunda, ki jo podpirajo
ob stenah stoječi stebri, po dva in dva
skupaj. Dušno pastirstvo oskrbuje prošt s
svojimi duhovnimi pomočniki, višjo oblast
nad berolinskimi katoličani pa ima nadškof
v Vratislavi na Šlezkem.

10. Raznoterosti o Berolinu.

Čas je že, da po dolgotrajnem
postopanju in ogledovanju
poiščem gostoljubno mizo,
kjer bi se dobilo kako okrepčilo.
Vrnem se v dolgo Friderikovo
ulico, ki se vleče v ravni črti od
juga proti severu srednjega mesta, to je od
trga Belle Alliance daleč gori do vrat Oranienburg.
Tričetrt ure imaš dovolj, da jo prehodiš
od enega konca do drugega. V severnem
delu te ulice stoji moj hôtel. Ostal
sem mu zvest ne samo gledé stanovanja,
temuč tudi gledé hrane, osobito zato, ker
me je vabil senčnat vrt k odpočitku.

Vhod v gostilno nosi napis „Rheinische
Winzerstube“. Iz tega bi se sklepalo, da ti
postrežejo z renskim vinom. Na mizah ležijo
jedilni listi, poleg njih pa zapisniki, v katerih
čitaš dolgo vrsto vin najrazličnejših imen.
Nimam navade, študirati jedilnega lista. Zato
sem kratko naročil to in to, pa je bilo vse
v redu. Šlo je v slast s pečenko vred, akoprav sem vedel, da se povžije v Berolinu
veliko konjskega mesa.

Kaj hočemo? Ker zavzema med hrano
meso odlično mesto, prišli so do zaključka:
Če so vžitni voli in krave, ko jedó slamo
in seno, zakaj bi ne bili tudi konji, ki se
redijo z isto tvarino? Ljudski ekonomi so se
poprijeli z vso resnobo te misli in so jo tudi
uresničili, držeč se gesla: „Meso mora biti
dober kup.“ Tudi društva, ki imajo namen,
da zabranjujejo trpinčenje živali, so se poprijela
z vnemo omenjenega gibanja. Zakaj
naj bi moral konj, človekov dobrotnik in
prijatelj, toliko trpeti? Kako grdo se mu povračuje
njegova zvesta služba posebno na
na stara leta, ko pride neusmiljenemu vozniku
v roke! Živali se naklada toliko, da
pogine čestokrat na sredi ceste. Neki Berolinec
je rekel: „Ulice bi odmevale od zdihovanja
in vpitja, ako bi bili konji zmožni,
izraziti svoje muke s človeškimi glasovi.“
Ali ne bi bilo bolje, da se takrat, ko niso
več za delo, opitajo, zakoljejo in vporabijo
za živež? Umevno je, da bi se na ta način
povzdignila tudi konjereja.

Seveda so se navajali zoper to dokazovanje
mnogi predsodki, med katerimi je bil
najvažnejši pomislek, da se konjsko meso
ne more jesti s tisto slastjo, kakor goveje,
ovčje ali prešičje. Toda zagovorniki se niso
dali ugnati. Da bi prepričali ljudstvo o resnici
svoje trditve, so napravili v Berolinu
javno pojedino, pri kateri se je postreglo
samo z mladim konjskim mesom. Vsi navzoči
so hvalili dobri okus jedil ter ugovarjali
edino v tem, da meso stare živine ne bi
dišalo tako dobro. Tedaj se je napravila
druga javna gostija, pri kateri so vporabili
meso starega konja. Pa zopet isti ugodni
uspeh kakor prvič. Od tega časa dalje se je začelo
vedno bolj širiti vživanje konjskega mesa.
Sedaj ga kupujejo v berolinskih mesnicah
ne samo ljudje preprostih, temuč tudi izobraženih
stanov. Poslednjih se drži še deloma
neka sramežljivost, vsled katere ne pripoznajo
očitno, da uporabljajo meso za svojo
potrebo. Zato pošiljajo ponj s pretvezo, da
se kuha psom, v resnici pa prav dobro diši
njim samim. Drugi hodijo meso na skrivnem
kupovat, posebno v večernih urah, da bi
prikrili, kaj se peče v njihovi kuhinji. Vendar
že izginjuje prikrivanje, in meso dobiva čim
večjo veljavo.

Da lastniki gostilnic niso zadnji med odjemavci,
ni treba omenjati. Uprav gostilničarji
imajo v tem oziru najlepšo priliko in
najbolj proste roke. Kdo jih nadzoruje, s
kakim mesom da strežejo svojim gostom?
Tujec ne more vedeti za gotovo, kakšne
baže blago ima pred seboj, kajti kuharice
znajo iz malovrednega pripraviti kaj posebno
okusnega. In glavna reč je, da je
dobro pripravljeno. Zato trdimo z gotovostjo,
da se je v marsikaterem hôtelu pojedlo
že veliko konjskega mesa. Hudobni
jeziki celo pravijo, da se dobiva mesto zajca
pečenka tiste domače živali, ki se prišteva
levovi rodbini.

Ker sem že dalj časa pri jedi, spomnim
naj se tudi pijače. Rekel sem poprej, da
je bil na mizi dolg zapisnik različnih vin iz
renskih pokrajin. Čitajo se najbolj izbrana
imena, nalašč proračunjena zato, da bi vzbudila
skomine po tako izvrstni kapljici. Kdo
ne bi občutil želje po mali pokušnji, ako bere:
Kaiserperle, Kaiserblume, moussirender Mosel,
Goldauslese itd. Imenitna imena, pa tudi
imenitna cena. Steklenica, o kateri se ne ve,
koliko da drži, stane od treh do dvanajst
mark (Marka je 1 krona in 20 vinarjev naše
veljave). Dal sem si natočiti nekaj tekočine
cenejše vrste, in zdela se mi je prav dobra.
Kakšna pijača mora biti šele v dražjih steklenicah! Nemci znajo vzorno kletariti. Ali je
pa to res pristno? Spomnil sem se, koliko
vagonov jabolk se izvozi v dobrih letinah
samo s Kranjskega v nemške kraje! Tedaj
se mi je porodil sum: Kaj, ko bi bila Kaiserperle
umetno narejen jabolčnik? Nič lažjega
nego to, samo znati se mora. Z umnim kletarstvom
se dosežejo tudi brez grozdja
sijajni uspehi. Naj bo, kakor hoče. Vino je
bilo izvrstno, čeprav morebiti ni dozorelo
na trti.

Po kosilu (ki pa ni trajalo tako dolgo,
kakor dolgo sem to pisal) sem se podal iz
mestnega središča v velike nasade, nahajajoče
se ob zapadni strani braniborskih vrat.
Tu se raztegujejo obširna sprehajališča, polna
drevja, travnikov, malih jezer in spominkov.

Da, spominkov! Teh ne najdeš v
nobenem drugem mestu toliko, kolikor v
Berolinu. Par stopinj, pa stoji pred teboj
marmornata soha, predstavljajoča tega ali
onega pruskega kralja. Nekaj korakov dalje
se ti prikaže kip kake kraljice. Še dalje
ugledaš podobo vojskovodje, državnika,
učenjaka, pesnika, pisatelja, stavbenika itd.
Odkritje novih spomenikov ni v Berolinu
nič izrednega. Človek je naposled že radoveden,
koliko očitnih pomnikov bi bilo vseh
skupaj v mestu? Kdove koliko! Več jih pa
je v delu, ki se postavijo v bližnjem času.
Pri tej priliki naj dostavimo opazko, da ima
samo cesar Viljem I. na Nemškem že 80
spominkov, cesar Friderik 17, Bismark 38.
Ali ni tako proslavljanje imenitnih mož zoprna
baharija? Kdaj bo začela tudi Prusom
presedati?

Posebno veliko nemih kamenitih skupin
mi je prišlo pred oči, ko sem dospel v

Sieges-Allee. Tu se vrstijo na obeh straneh
drevoreda pruski mejni grofje, izklesani iz
snežnobelega marmorja. Koliko se je porabilo
kamenja v ta namen in koliko denarja!
Umetnost, domoljubje in zgodovina
je nakopičena v taki meri, da ne bi kmalu
vedel, ali sem pod milim nebom, ali se nahajam
v muzeju. Čuditi se je, kako gre
navdušenje večkrat do skrajne meje za onim
predmetom, katerega se je poprijelo.

Višek narodne samozavesti, ali bolje rečeno
oholosti, se ti pokaže ob koncu drevoreda.
Pred seboj imaš velikanski prostor,
ki mu pravijo Königsplatz. Baje meri
stotisoč kvadratnih metrov ter se prišteva
največjim trgom v Evropi. V sredi se vzpenja
silno visok steber: Siegessäule. Steber so
naredili l. 1873. kmalu po nemško-francoski
vojski. Prusi so postavili topove, uplenjene
Francozom, drugega vrh drugega, jih pozlatili,
in steber je bil gotov. Na njegovem
vrhu kraljuje orjaška Borussia s kvišku
vzdignjenimi rokami. V eni roki drži venec,
v drugi zastavo.

V sklep svojega berolinskega obiska sem
napravil izlet, ki je bil zabaven in poučen
obenem. Ker ima Berolin dvojno železnico:
eno, ki vozi skozi mesto, in drugo, ki gre
okoli in okoli mestne periferije, sem si izbral
poslednjo progo, da vidim obseg pruske
metropole. Nekaj časa smo se vozili po ravnini,
nekaj časa po nasipih, s katerih je obširen
pogled na množico poslopij. V nekaterih
krajih smo se peljali tudi pod zemljo.
Kolodvorov je gotovo več kot dvajset.
Vožnja traja precej dolgo, kajti šele v dveh
urah prideš na prvotno postajo nazaj. Na
takem okrožnem potovanju spoznaš šele
velikost svetovnega mesta.

11. Skozi Meklenburško.

Ker sem odločil, da odrinem z brzovlakom
ob poldevetih dopoldne iz Berolina,
je bilo treba hiteti in vse urediti do onega
časa. Vračajoč se v svoje stanovanje, da
spravim prtljago skupaj in poravnam račun,
prezrem prave ulice. Šele po daljših ovinkih
dobim prvotni sled. Četrturna izguba ni
velika, a bila je vendar povod, da sem se
moral jako podvizati na štetinski kolodvor,
ki se nahaja na severni strani mesta. Došel
sem tje, ko so popotniki že sedeli v vozovih.
Kmalu je hlapon krepko potegnil in
nas v divjem diru nesel iz glavnega mesta
nemškega cesarstva.

Prišli smo na prosto. Pred očmi se razgrinja
zopet sama ravnina. Mislim, da bi
moral dolgo hoditi okoli, preden bi našel
tukaj kak klanec. Poleg kmečkih domov
opaziš velikanske perotnice, ki se sučejo v
zraku. To so mlini na veter. Na travnikih
se pase mnogo goveje živine črne barve z
belimi lisami. Gozdiči so zaraščeni z borovci
in mladimi smrekami. Pri Oranienburgu
smo se pripeljali do male reke Havel,
ki bolj leze nego teče po ondotni planjavi.
Havel dobiva vodo iz mnogoštevilnih jezer;
med njimi je nekaj precej velikih. Ne manjka
se tudi močvirja, po katerem brodijo cele
trume gosi.

Ustavili smo se v mestu Novi Strelec, kjer stoluje meklenburški veliki vojvoda.
Mesto ima skoro idilično lego, da ne
bi pričakoval take v tej enolični okolici.
Hiše stojé v obližju jezera, okoli in okoli
pa se razprostirajo gozdi in izprehajališča.
V sredi gozda sameva pokopališče z nizko
mrežasto ograjo. Nisem še videl krščanskega
mirodvora v tako odljudnem kraju
nego je tukaj.

Moja sopotnica, ki je vstopila v vlak v
Berolmu, je že težko čakala, kdaj da se
pripeljemo do Baltiškega morja. Namenjena
je bila v kopališče Warnemünde, kjer želi
ostati par tednov. Sodil sem po njeni vnanjosti,
da pripada imovitemu stanu, kajti le
bogatini si morejo privoščiti drago življenje,
ki vlada v morskih kopališčih. Gospa, bliže
šestdesetemu nego petdesetemu letu, je imela
črno leskečo obleko in rdečo barvo na
obrazu. Zato sem bržkone po pravici mislil,
da ne gre iskat zdravja, ampak preganjat
čas v kaki sorodni tovarišiji. Da bi jej tudi
med vožnjo česa ne manjkalo, je bila založena
s finim pecivom in s steklenico ne
vem kakšne pijače.

Na postaji Varna, ležeči ob Miriškem
jezeru (Müritz-See), največjim med meklenburškimi
jezeri, vstopi nov tovariš. Ker sva
se že oba dolgočasila, gospa in jaz, je nama
bilo prav po volji, da se je družba pomnožila.
Vrh tega je imel prišlec zelo gibčen
jezik. Peljal se je v Roztok ter je povedal
marsikaj o tem starem slovanskem mestu.
Četudi je oddaljeno več kot dve uri od
morja, dohajajo vendar ladje prav do mesta.
Reka Varnova, ki teče mimo Roztoka, je
namreč dovolj globoka, da plôvejo srednjeveški
parniki v mestno obližje. Dalje se odlikuje
Roztok s starimi gotskimi cerkvami
in hišami ter z vseučiliščem. Ponaša se tudi
s tem, da je bil ondi rojen vojskovodja
Blücher, kateremu so rekli „Maršal Vorwärts“,
ker je v vojski vedno naprej silil.
Proslavil se je v boju zoper prvega Napoleona,
osobito leta 1813., ko je bila pri
Lipskem strta francoska moč. Blücher je bil
originalen mož. Neko noč so ga zbudili iz
spanja in mu povedali, da je Napoleon
opustil prvotni načrt ter se pripravlja po
drugi strani prodreti. Maršal odgovori z
zdehanjem: „No, sedaj jo bo šele skupil,“
izda potrebno povelje in spi dalje. Tudi to
se pripoveduje o Blücherju, da je nekoč
zapalil pipo pri plamenici, s katero so zažigali
topove, in da je v sredi krogel mirno
pušil iz nje.

„V Roztoku,“ pripomni popotni tovariš,
„so mu postavili bronast pomnik, da ne
pozabijo svojega rojaka. Göthe pa je naredil
napis za pomnik.“

„Bržkone pesniško kitico?“

„Im Harren und Krieg — Im Sturz und
Sieg — Bewusst und gross — So riss er
uns von Feinden los.“

Pripovedovanje o Blücherju me je zanimalo
toliko bolj, ker je stal ob času najhujše
sile na avstrijski strani. Znano je, da
države niso upale drugače premagati Napoleonove
armade, nego s tem, da so si
Rusi, Prusi, Avstrijci, Bavarci in Švedi podali
roko ter v veliki tridnevni vojski pri
Lipskem 16., 18. in 19. oktobra 1813 premagali
sovražnika.

Med prijetnim govorom nam je minul
čas, da nismo vedeli, kdaj smo došli v
Roztok, največje mesto meklenburške nadvojvodine.

„Glejte stolp cerkve sv. Petra,“ pravi
gospod, kazoč proti zvoniku, ki se vzpenja
nad mestom. „Visok je 132 metrov. Takega
ni daleč okoli.“

Potem me je povabil, naj grem z njim,
da mi razkaže znamenitosti.

„Ako se ne morete muditi dalj, ostanite
vsaj tako dolgo, da se peljete s prvim vlakom
naprej. Ali še bolje, da odplôvete po
Varnovi. Iz Roztoka vozijo parobrodi vsako
uro v Warnemünde. Samo 50 minut potrebujete
do tje, in plačate le 39 pfenigov
(36 vin).“

Toda ni bilo mogoče, kajti v Warnemünde
čaka veliki parnik, ki takoj po prihodu
brzovlaka odpiha proti Danskemu.
S prisrčno zahvalo sem se poslovil od prijaznega
tujca in iz voza gledal na Roztok.

Domača, pristno slovanska beseda!
Nemci pišejo Rostock, a to jej ne vzame
prvotnega pomena. Stari prebivavci tega
kraja in vse okolice tje do Ljubeka in Hamburga
so bili Bodriči, ki so prišli izmed
slovanskih plemen najdalje proti zapadni
Evropi. Pečali so se s poljedelstvom, z
ribištvom in z brodarstvom ter živeli v blagostanju.
Toda dvojni sovražnik jih je hotel
izpodriniti iz njihovega posestva in jih je
tudi izpodrinil. S severa so silili Danci, od
juga Saksonci. Najhujši sovražnik pa so bili
sami sebi, ker niso bili edini. Akoprav so
se večkrat otresli tujega jarma, so postajali
vendar čedalje bolj nemški sužnji. Poleg
tega so se dolgo časa branili krščanske
vere, kar jim je povzročilo še večjo nesrečo.
Njihovo paganstvo namreč ni imelo
one nravne moči, da bi se bilo moglo
ustaviti krščanski omiki. Zgodovina nam pa
tudi pove, zakaj da so Bodriči tako vztrajno
odbijali od sebe krščanstvo. Prvič zato, ker
so jim Kristovo vero prinašali nemški blagovestniki.
Gotovo bi jo bili raje sprejeli,
ako bi jim jo bili oznanjevali rojaki v domačem
jeziku, kakor sta jo n. pr. oznanjevala

Moravanom sv. Ciril in Metod. Drugi
še večji vzrok te trdovratnosti pa so bili
takratni nemški mogotci, ki so pod versko
pretvezo kazali čestokrat željo po slovanski
posesti. Konec je bil ta, da Bodričem vsi
njihovi Bogovi (Svetovid, Črt, Radigost,
Perun, Veles, Triglav itd.) niso nič pomagali.
Narodu je došla sreča sv. krsta, a po
drugi strani je izgubil samostojnost.

Mnogo stoletij je že preteklo od onega
časa. Ob baltiškem morju, kjer je bila domovina
Slovanov, prebiva sedaj nemški rod,
kateremu so neznani naši glasovi. Ostala
so samo imena: Ljubek, Vižmar, Bukovo,
Roztok, Ribnica in množica drugih, ki kažejo,
kdo da je bil tukaj prvotni posestnik.

12. Proti novi deželi.

Solnce je stalo visoko na nebu
in sipalo žarke navpično na
nepregledno vodno ravnino.
Na obrežju se je izprehajalo
mnogo gospôde, veseleče se
krasnega dneva. Valovi so pljuskali precej
močno proti obzidanemu pristanišču, v katerem
se je zibalo nekaj čolnov in ladij. Ob
strani so bili zasidrani trije veliki parniki.
Kdove, s katerim se popeljemo proti novi
deželi? Le šumite, valovi, kmalu nas sprejmete
v svoje naročje in ponesete na dansko
ozemlje.

Baltiško morje, ki ga gledam danes
prvič v življenju, ni drugega kakor vzhodni
del Atlantskega oceana. Zato mu pravijo
vzhodno morje. Razteguje se daleč gori
do finskih pokrajin, kjer se imenuje Botniški
in Finski zaliv. Tudi zaliv pri mestu
Riga ima znaten obseg. Izmed večjih rek
sprejema Baltiško morje v sebe Odro pri
Štetinu in Vislo pri Gdanskem (Danzig).
Vanj se iztekajo tudi ruske reke Niemen,
Dina in Neva. Na njegovih obalih se zrkali
mnogo mest, ki vzdržujejo po vodnih cestah
živahen promet.

Warnemünde, kjer nas je čakal parobrod,
je mestece, broječe 3600 prebivavcev.
Tu se druži z morjem široka, jezeru podobna
Varnova, odtod mestno ime Warnemünde.
Pred časom so stale na tem kraju
preproste koče ribičev, sedaj pa je tukaj
prostorna luka, v kateri opaziš mnogo kupčijskih

ladij z rusko, švedsko, dansko in
angleško zastavo. Dolgi, v morje segajoči
jezovi zabranjujejo izstop Varnove. V vročih
mesecih zahaja v ondotne morske kopeli
veliko tujcev. Ugaja jim peščeni svet, še
bolj pa zabava, katere je v izobilju.

Popotniki smo hodili semintja po obrežju,
čakajoč odhoda. Tedaj so nam dali iz mogočnega
parnika, ki je imel dva visoka
dimnika, znamenje, da naj vstopimo. Vsakemu,
kdor se pelje prvič po morju, nekoliko
zatrepeta srce, ko se bliža plavajoči
palači, v kateri bo moral stanovati nekaj
časa.

Podali smo se na mostič, ki je slonel
ob enem koncu na obrežju, na enem pa
na parniku, ter korakali lepo drug za drugim,
kakor oni izvoljenci ob vesoljnem potopu
v Noetovo barko, ali kakor gredó ovce pohlevno
in po vrsti v hlev. Poprej nas je
bilo videti na obrežju precejšnje število, da
bi bil lahko mislil: Kam z vsemi? Sedaj nas
je pa nenasitni trebuh orjaške ladje kar požiral
v svoje predale. Razšli smo se po
zgornjih in spodnjih oddelkih, a ostalo je
še mnogo praznega prostora. Na bregu
stoječi so mahljali z belimi robci, da izročé
svojim prijateljem zadnji pozdrav in se poslové
še enkrat od njih. Odzdravljal sem
tudi jaz, čeprav mi je bilo srce popolno
hladno in ločitev čisto lahka. Saj nisem zapustil
na obrežju nikogar, s katerim bi me
družila vez ljubezni.

Parnik je veličastno splaval iz pristanišča
ter rezal brazde po temnozeleni vodni
ravnini. Vožnja je bila v začetku mirna, a
kmalu so se začeli oglašati valovi in nas
zaganjati semintja. Polagoma je postalo pljuskanje
tako močno, da smo se morali poskriti
po kotih, ako smo hoteli imeti suho
obleko. Toda nevarnosti ni bilo nobene,
kajti Baltiško morje ima sploh to lastnost,
da se vede razposajeno. Vsled močnega gibanja
ladje, ki se je zazibala sedaj na desno,
sedaj na levo, včasih se priklonila naprej, včasih
nazaj, lotila se je naenkrat potnikov morska bolezen. Anglež rabi o njej evfemističen
izraz. Pravi, da daje tisti, ki ima
morsko bolezen, ribam jesti. Iz srca so se
mi smilile nekatere ženske, ki so bile vse
izmučene ter bolj podobne mrtvi nego živi
stvari.

Je pa v resnici čudna ta bolezen. Marsikdo
se norčuje iz nje in se celo smeje
onim, ki čez krov naslonjeni kličejo „urha“.
Takemu je privoščiti, da poskusi sam dotične
slabosti. Meni niso znane, ker so mi
prizanesle. Ni namreč vsak vsposobljen
za nje in prav ta okoliščina dela preglavico
zdravnikom, ki bi radi prišli omenjeni bolezni
do dna, a jej ne morejo. Edino to
vedó o njej, da se pojavlja na morju vsled
zibanja ladje, nikoli pa na kakem drugem
gibanju. Nekateri sicer trdijo, da so opazovali slična znamenja pri osebah, ki so se
peljale po železnici, a le pri osebah posebno
občutljive narave in v prav redkih
slučajih. Lahko se torej reče, da se pokaže
bolezen, o kateri govorimo, le na morju.
Kaj bi bil njen vzrok? Najbolj ga iščejo v
zaganjanju ladje, ki se vsled valovja opoteka
sedaj po svoji širjavi, t. j. na desno in
levo stran, sedaj po svoji daljavi, t. j. ko se
postavlja ob prednji ali zadnji konec. V
prvem slučaju pravijo, da gre ladja kakor
zibel, v drugem slučaju pa, da se postavlja
na konja. Bolj ko pritiskajo valovi, bolj
čuti ladja njihovo moč in tudi med popotniki
se kažejo toliko hujše posledice. Opomniti
je, da se gibanje velikih parnikov ne
pozna tako zelo kakor manjših. Ako je
ladja tako velika, da plava istodobno po
dvojnih valovih, umeva se po sebi, da je
njeno omahovanje neznatnejše, nego pri
majhni. Poslednja pada namreč z vrhunca
enega vala v dolino, iz doline pa jo potiska
vodna moč zopet na vrh drugega vala.
To se vrsti brez prenehanja v tako gostih
sunkih, kakor so oddaljeni valovi med seboj.
Prav zato gospodari morska bolezen pri
malih parnikih huje nego pri velikih.

Zdravniška veda si ni mogla na nikak
jasen način razložiti bistva te bolezni. Šele
v najnovejšem času so začeli trditi, da se
nahaja njen vzrok v onem notranjem delu
ušesa, ki se imenuje labirint. Pravijo, da

sloni omenjena bolezen na izgubi ravnotežja
in da je ravno ušesni labirint tisti
organ, ki povzročuje v nas čutilo ravnotežja.
Mogoče. Profesor Kreidel na Dunaju
je napravil gugalnico, ki je šla na desno in
na levo, naprej in nazaj, enako ladji. Na
njej je zibal mačke in golobe. Pa glej čudo!
vsi so dobili morsko bolezen, to se pravi:
pri vseh so se opazovala ona znamenja, ki
se opazujejo pri bolnikih na ladji. Tedaj je
vzel nož v roko ter mučil nedolžno živalico
pri živem telesu, odstranivši jej labirint
v ušesu. In glej drugo čudo! Ko je postavil
oglušene mučence na gugalnico, ni
nobeden obolel. Seveda ne, ker so trpeli
že dovolj hude bolečine v glavi. Naj vse
to verjame, kdor hoče. Če bi bilo dokazovanje
resnično, moral bi dobiti morsko
bolezen vsak človek, ki ima zdrava ušesa.
Zakaj pa obolé samo nekateri?

Preprosta pamet bi razlagala omenjeni
pojav na sledeči način: Vsled trajajočega
enakomernega gibanja na vodi, pridejo prebavila
v drugačen položaj nego ga imajo
na suhi zemlji s trdno podlago. Na prevrat,
ki se vrši v notranjščini želodca in
črev, vpliva tudi slani morski zrak, ki ga
dihamo v sebe, in bolezen je gotova. Da
je ne dobijo vsi popotniki, pride odtod, ker
fizična kakovost ni pri vseh ljudeh enaka;
eden je sprejemljiv za to bolezen, drug za
drugo.

Stal sem dalj časa na krovu in čakal,
kedaj da se pljuskanje poleže, a ni hotelo
biti ne konca ne kraja. Podam se v spodnji
oddelek, v gostilno. Vsi prostori so bili
zasedeni, da sem moral čakati, kedaj se izprazni
kak sedež pri mizi. Mlad natakar je
letal v enomer semintja, da je stregel gostom.
Popotniki smo se morali oprezno
oprijemati, da nas niso parnikovi sunki
vrgli ob tla. Trebalo je previdnosti, kajti
če bi bil kdo priletel z glavo ob kako trdo
reč, bi imel dovolj. Ako bi me videl kdo
doma v takem opotekanju, bi rekel: Mož
ga je dobil čez mero. Natakar se je pa znal
tako loviti, da je brez oprijemanja hodil
semintja, kakor da bi bil parnik čisto v miru.

Pri mizi, h kateri sem sedel, se je vrtel
pogovor o predmetu, ki sem ga omenil
poprej. Pomenkovali so se, kaj in koliko
sme človek jesti, da se obvaruje morske
bolezni. Nisem se vmešaval vmes, ampak
samo poslušal. Eden je trdil, da se sme
jesti, kolikor se komu poljubi, kajti obilno
kosilo je najboljši pripomoček zoper to
nadlogo. Drugi je bil nasprotne misli, češ,
da se lažje zdrave ohranimo s postom. Manj
ima želodec dela, manj povzročuje težav.
Toda na ta način bi bila vožnja po morju
preveč žalostna, posebno če traja dalj časa.
Post si nakladamo za pokoro, ne v zabavo.
Tedaj poseže tretji vmes in pravi, da jed
ne pride v poštev, temveč samo opojna
pijača. Kdor se zdrži alkohola, kljubuje tej
nadlogi. Slednjič dostavi še četrti, da se
uprav z vinom, osobito s konjakom, obvarujemo
morske bolezni. Koliko različnih
misli, ki se strinjajo edino v tem, da so
druga drugi nasprotne! Stokrat mi je žal,
da takrat še nisem poznal Kreidlove teorije
o čutu ravnotežja.

„Slavna gospôda!“ bi bil zaklical. „Sedaj
naj pridem še jaz do besede. Ali ni nikomur
znano, da je že rešena zadeva, o kateri se
navaja toliko pripomočkov pro in contra?
Vedite torej, da vzroka morski bolezni ni
iskati ne v jedi, ne v pijači, ampak v Vaših
ušesih in da niste tako dolgo varni pred
njo, dokler popolnoma ne oglušite. Prav
zato ni drugega pripomočka nego ta, da
naj se nihče ne podaja na morje, kdor se
hoče obraniti temu sovragu.“

Tako bi bil govoril in prepričan sem,
da bi si bili zapomnili vsi navzoči moje
besede in mojo osebo. Stokrat žal, da še
nisem oni dan vedel tega, kar sedaj vem.

Ker smo se morali vedno skrivati pred
polivi razburkane slane vode, smo si preganjali
čas, kakor je kdo vedel in znal.
Da smo se razveselili ob tej ne posebno
prijetni vožnji naznanila: „Suha zemlja!“ je
več kot gotovo. V daljavi so se jeli prikazovati
obrisi danskega ozemlja ter postajali
vedno določnejši. Pred nami se odpira
nepoznana dežela.

Parnik začne voziti bolj počasi ter srečno
priplôve do naselbine Gjedser ob južnem
koncu otoka Falster. Petdeset kilometrov
dolgo pot od Warnemünde do Gjedsera
smo prevozili v dveh urah. Vidi se, da brzi
parobrodi ne vozijo dosti bolj počasi, semtertja
celo hitreje kakor železniški vlaki.
Seveda moramo upoštevati to, da se parnikom
ni treba muditi na postajah, ker jih
na morju ni, železniškim vlakom pa vzame
precej časa čakanje na postajah.

13. Danska država.

Ne bo odveč, ako si sedaj, ko smo
prišli na Dansko, ogledamo to kraljevino v
zemljepisnem in zgodovinskem oziru.

Država sestoji skoro iz samih otokov.
Edina pokrajina Jütland se drži evropskega
kontinenta, vse druge dežele obliva morje.
Glavni otok s prestolnim mestom Kjöbenhavn
(Kodanj, Kopenhagen) je Seeland.
Imena ostalih večjih otokov so: Fünen, Saaland,
Falster, Möen in Bornholm. Ti se nahajajo
v bližini kraljeve metropole. Poleg
tega imajo Danci tudi nekaj oddaljenih posestev.
Na severu so njihova last otoki Faröer,
Island in Grönland, v zapadni Indiji
pa kolonije Sv. Križ, Sv. Tomo in Sv. Ivan.
Vseh prebivavcev skupaj je samo 2,580.000.

Umeva se po sebi, da je mornarstvo
jako razvito. V deželah, ki so obdane okoli
in okoli od morja, ne more biti drugače.
Danec je morja navajen kakor mi suhe
zemlje, saj mora skoro povsod jadrati, kamor
gre. Prav tako je z ribištvom, zlasti na severnih
otokih. Ondotno ljudstvo ima zaradi
nerodovitnega sveta le ta zaslužek, ki mu
ga daje reja ovac ter lov na morske pse in
kite. Islandija je namreč večinoma gorata,
dobro oskrbljena z ledeniki in vulkani, a
skoro brez plodovite zemlje. Še bolj zapuščeni
kraji so na Grönlandskem, v domovini
Eskimov, ki imajo severne jelene in
bele medvede za svoje tovariše. Od tako
zapuščenih in oddaljenih naselbin Danska
pač ne more imeti posebnega dobička. Drugače
je na otokih v bližini glavnega mesta.
Lahko se reče, da je tu povsod ravnina.
Največji vrhunec Himmelberg na polotoku
Jütland ima samo 170 metrov nadmorske
višine. In vsa ta ravnina je marno obdelana.
Kamor sega oko, ne vidi drugega, nego
njive in travnike. Obilna reja konj in goveje
živine ter zgledno gospodarstvo delata danskega
kmeta imovitega. Sirovega masla se
pridela toliko, da se izvaža v druge dežele.

Tudi duševna izobrazba stoji na visoki
stopnji. Prodrla je v nižje sloje prebivalstva,
kar sklepa tujec iz tega, ker vidi knjige
in časopise v rokah preprostega naroda.
Med Danci ni veliko analfabetov. Tisti, ki
to ljudstvo bolje poznajo, pravijo, da je v
vsakdanjem življenju pogumno, vztrajno in
praktično. Gledé narodnosti pripada germanskemu
deblu ter ima z Norvežani enak
pismeni jezik. Seveda je ta germanščina
taka, da je ne razume noben Nemec. Naj
navedemo nekaj izrazov, ki kažejo velik
razloček med dansko-norveškim in nemškim
govorjenjem:

Taler De Tysk? Ali govorite nemški?

Nei. Ne.

Jeg vil spise Frokost. Rad bi zajutrkoval.

Giv mig en Kop Kaffe. Dajte mi čašo
kave.

Har de Fisk? Imate ribe?

Ja. Da.

Hvor meget er jeg skyldig? Koliko sem
dolžan?

Tresindstyve Öre. Šestdeset örov.

Kan de vexle en ti Kroner-Seddel? Ali
mi morete menjati bankovec za deset kron?

Hvad er Klokken? Koliko je ura?

Klokken er halv otte. Ura je polosmih.

Naar gaar Toget til Kjöbenhavn? Kedaj
gre vlak v Kodanj?

Fem Minutter over ni. Pet minut čez
devet.

Vär saa god at vise mig Vejen til Banegaarden.
Bodite tako dobri in pokažite
mi pot na kolodvor.

Mange Tak! Der er Drikkepengene. Lepa
hvala. To je napitnina.

Ako se nekoliko dotaknemo danske zgodovine,
nam je omeniti, da je bilo to ljudstvo
nekdaj ločeno v več plemen, katerim

so načelovali družinski poglavarji. Vsa plemena
je zedinil kralj Gorm okoli leta 936.
v eno državo. Prvotne državne razmere so
bile kolikor mogoče enostavne. Prebivalci
niso poznali nikakega stanovskega razločka,
kajti vsi so bili svobodni kmetje ter si kot
taki sami volili kralja. Ko je bil novi kralj
izvoljen, so prišli kmetje skupaj in se mu
poklonili na otoku Seeland, kralj jim je pa
moral obljubiti, da se bo ravnal po starih
postavah in spoštoval pravice podložnih.
Davkov jim ni smel nakladati, a zato so mu
kmetje prostovoljno dajali, česar je potreboval.
Seveda je dobilo patriarhalično razmerje
med vladarjem in ljudstvom drugo obliko.

Med danskimi kralji je posebno znan
Knut, s pridevkom „Sveti“. On je mnogo
storil za razširjenje krščanstva in umrl mučeniške
smrti leta 1086. Prav tako se časti
kot svetnik tudi kralj Erik, ki je peljal križarsko
vojsko v Palestino, pa se ni vrnil
več živ nazaj. Umrl je na otoku Cipru (1104).
Ker so bili polabski Slovani, prebivajoči na
obalih Baltiškega
morja, danski sosedje,
sta si prišla
oba naroda večkrat
navskriž. Podlegli
so Slovani.
Kralj Valdemar I.,
ki je vladal od leta
1157. do 1182., jih
je pregnal z njihovih
posestev,
vzel jim otok Rujano
in razdrl ondotni
tempelj boga
Svetovida. Znamenit
odlomek v danski
zgodovini je
združenje vseh
treh skandinavskih
držav: Švedije,
Norveškega in
Danskega v eno
celoto. Izvršilo se
je dne 20. julija
1397 v pomorskem
mestu Kalmar v
jugovzhodni Švediji,
odtod ime
kalmarska unija.
Česar niso mogli
doseči kralji, je dosegla
kraljica Margareta.
Nasprotniki
so jej sicer rekli „kralj brez hlač“,
toda pogumna Margareta je pokazala svojo
žensko odločnost in dosegla uspeh, s katerim
se niso mogli ponašati prejšnji vladarji.
Sklicala je poslance vseh treh držav
v Kalmar, kjer se je določilo, da naj imajo
te tri države samo enega kralja. Čeprav ni

imela ta zveza trajnega obstanka, kaže vendar
veljavo, ki si jo pridobi mnogokrat ženska
v javnem življenju.

V verskem oziru usodno šestnajsto stoletje
ni ostalo na Danskem brez važnih posledic.
Kralj Kristijan II. se je odtujil Rimu
ter se poprijel Lutrove vere. A njemu ni
bilo toliko zaradi vere, temveč zaradi tega,
ker se mu je protestantizem zdel pripraven,
da se polasti cerkvenega imetja in cerkev
podvrže državi. Zato Kristijan II. ni bil izbirčen
v sredstvih. Šel je tako daleč, da je
dal obglaviti nadškofa v Lundu. Lund, vseučiliško
mesto na južnem Švedskem, je
pripadalo takrat danski državi in veljalo kot
njeno duhovsko središče (metropolis Daniae).
Imelo je 23 cerkvâ in 7 samostanov. Znamenita
je ondotna, še sedaj stoječa stolna
cerkev, romanska bazilika iz enajstega stoletja.
Kristijan II. pa ni preganjal samo duhovščine,
ampak tudi plemstvo, ki mu je
omejevalo oblast. Rad bi bil popolnoma
neodvisen vladar, toda dosegel je uprav
nasprotno. Ljudstvo, ki ni moglo več gledati
njegovih grozovitosti, ga je pognalo s
prestola in oklicalo za kralja Friderika I.
(1523). Ta je moral pri slovesnem kronanju
priseči, da bo podpiral katoliško vero, a
ni držal prisege. Še bolj vnet pristaš protestantov
je bil njegov sin in naslednik Kristijan
III. (1534 — 1559). On je zadal zadnji,
smrtni udarec katoliški cerkvi ter spravil
vso državo v luteransko naročje, v katerem
se nahaja še dandanes. Ukazal je, da naj
se en dan vsi danski škofje zapró v ječo,
kjer naj ostanejo tako dolgo, da se odpovedó
svojim škofijam ter obljubijo, da se
ne bodo ustavljali novi veri. Škofje so imeli
lepo priliko, da se izkažejo stanovitne spoznovavce
svojega verskega prepričanja, a
ni bilo tako. Koliko bi bil koristil njihov
sijajen zgled vernikom, ki bi bili videli
svoje pastirje kljub vsemu preganjanju neomahljive! In kako drugače bi se bila potem
zasukala usoda danskega kraljestva v verskem
oziru! Samo eden je vztrajal v ječi
do svoje smrti — časten mu spomin —
vsi drugi škofje pa so se vklonili kraljevi
zapovedi. Ni treba posebej omenjati, da so
bila na ta način „reformatorjem“ na stežaj
odprta vrata. Prišlo je tako daleč, da se je
odrekla katoličanom celo pravica do dediščin
in do javnih služb. Poprej gospodarji v
deželi so postali sedaj skoro brezpravni.

V nadaljnem razvoju države so si sledili
kralji drug za drugim, vsi z imenom Frideriki
in Kristijani. Večkrat so se vojskovali
s Švedi, toda s tako neugodnim uspehom,
da so izgubili polagoma vse ozemlje, kar
ga je imela Danska na Švedskem in Norveškem.
Tudi zaradi vojvodin Schleswig in
Holstein je prišlo čestokrat do prepirov, ki
so provzročili leta 1864. vojsko. V njej sta
se bojevali Prusija in Avstrija zoper Dance.
Končala se je vojska s tem, da sta se
Schleswig in Holstein priklopila nikdar nasičeni
Prusiji.

Ob sklepu tega poglavja bi pripomnil,
da občeznana prislovica iz Shakespearjevega
„Hamleta“: „Es ist was faul im Staate
Dänemark“ ne velja samo o danski državi,
temveč tudi o marsikaki drugi.

14. Otoka Falster in Seeland.

Čisto naravno je, da si človek mnogo
domišljuje o deželi, ki je še ni videl, pa je
slišal o njej marsikaj pripovedovati. Kdove,
kakšni ljudje prebivajo v njej, kako živé,
kakšne so njihove hiše, šege itd.? Še bolj
je radoveden popotnik, katerega nesó valovi
čez morje, in ima priti sedaj sedaj na obrežje
nepoznanih daljnih krajev.

Tako sem ugibal tudi jaz, ko se je bližal
naš parobrod danskemu otoku Falster.
Mislil sem, da čaka v ondotnem pristanišču
množica ljudstva, ki nas bo gledala z enakim
zanimanjem, kakor mi nje. Toda žive duše
ni bilo na plitvem peščenem bregu. Nekaj
v vrsti stoječih hiš — to je vse, kar ti
pride pred oči na dolgočasni, skoro brezsenčni
planjavi. Tako izgleda naselbina
Gjedser, postojanka ob skrajno južni strani
otoka.

Prvi, s katerimi sem se imel čast seznaniti,
so bili finančni pregledniki. Tem prozaičnim
možem se mora vse odpreti, vse

pokazati do najskrivnejših kotov in koncev.
Čudno, da ni vpeljana tudi telesna preiskava,
ki bi spravila iz notranjih žepov morebiti
vendar kaj sumljivega na dan. Nisem se bal
vizitacije, kajti moj kovčeg je bil tako nedolžen,
da bi ga smel tudi tat odpreti, in
še ta ne bi imel nobene skušnjave po njegovi
vsebini. Samo nekaj knjig in perila je
bilo v njem, — kdo bi se zmenil zanj!
Zato sem ga samozavestno držal pred nosom
stikajočega colninarja, a mož je zamahnil z
roko, kakor bi hotel reči: „Ni vredno, da
kažeš to revščino.“ Potem je naredil z rujavo
kredo križ čez njega, pa je bila stvar
končana. Z drugimi so postopali bolj strogo,
ker je imela večina dobro natlačeno brešno.

Po dovršeni preiskavi smo zasedli vozove
na ondotnem kolodvoru. Kot nekadivec
sem si izbral prostor, ki je nosil na vnanji
strani napis „ikke rigere“. Dasi z jako
slabim pojmom o danščini, sem imel vendar
o njej toliko znanja, da mi ni bil neumljiv
pomen onih dveh besedi. Uredil sem se
prav prijetno v vozu ter se stisnil k oknu,
da bi ogledoval odtod pokrajine, skozi
katere nas bo nesel dobro zakurjeni soparni
stroj.

Ravnina, po kateri smo drčali, je enakolična.
Gorovja ni videti nikjer, temveč samo
polje in veliko bukovih gozdov. Dobro
obdelana zemlja kaže, da prebiva tu pridno
ljudstvo.

Tovarišici v vozu sta mi bili mlada žena
in njena petletna hčerka. Obe sem videl že
na parniku. Žena je imela ves vpaden
obraz, ker jo je morska bolezen izdelala
do dobrega. Silila se je, da bi ostala pokoncu,
toda navdajale so jo take težave,
da je morala leči na klop. Deklica je imela
pri sebi nekaj igrač, a ni mogla biti prav
vesela, ker jej je obolela ljuba mamica.
Hodila je okoli nje ter se ji dobrikala; ko
pa je videla, da se oboleli ne ljubi govoriti
ž njo, je izkušala pri meni dobiti zabave.
Kazala mi je rdečelično punico in me je
gledala tako domače, kakor dobrega prijatelja.
Sevé da sem se vedel tudi jaz do nje
prijazno. Obe, mati in otrok, sta se mi
smilili in rad bi bil povedal kako besedo
v tolažbo, če bi bil razumel njuni jezik.
Ženi je dobro dejal počitek, žal, da se je
bilo treba presesti, ko smo prišli v Nykjobing, glavno mesto otoka Falster.
Spravili so nas v vozove onega vlaka, ki
je privozil z otoka Laaland. V njih je bilo
toliko popotnikov, da se bolnica ni mogla
nikamor nasloniti ter je morala stisnjena
čakati tako dolgo odrešenja, da smo se pripeljali
v Kodanj.

Ko se ustavimo na obrežju morske ožine
(kraj se imenuje Orehoved), se odpre pred
nami široka vodna cesta, da človeka obide
vprašanje: Kdo nas bo spravil na ono stran
morja? Zadeva je bila hitro rešena. Še vedel
nisem, kedaj sem stopil na velikanski parni
čoln. Tiščal se je tako tesno obrežja, da
se ni moglo videti, ali se nahajamo še na
suhi zemlji, ali smo že na morju. Šel sem
od enega konca čolna do drugega ter naštel
sto korakov dolžine. Po sredi parnega
broda je napeljan železniški tir, na obeh
straneh zavarovan z vrvmi, da ne bi nihče
stopil nanj. Kmalu pritirajo vlak na čoln, in
ko je bilo vse v redu, se začnemo pomikati
od kraja in plavamo čez morsko ožino
Masnesund proti malemu otoku Masnedö.
Tukaj zasedemo vozove in se prepeljemo
čez dolg most na otok Seeland.

Kolikor bliže smo danski prestolnici,
toliko več se nabira ljudstva. Železnica,
držeča poprej v ravni severni črti, zavzame
sedaj severovzhodno smer in pride do starega
mesta Kjöge, razpoloženega ob zalivu
enakega imena. V tem zalivu sta se
vršila dva za zgodovino Danske važna dogodka.
Leta 1677. se je izvojevala krvava
morska bitka Dancem v korist. Združenemu
dansko-norveškemu brodovju je poveljeval
Niels Juel ter zadal Švedom občutljiv poraz.
Toda poslednji še niso mirovali. Nekaj let
pozneje (l. 1710.) so prišle njihove ladje
vnovič do morskega zaliva v Kjöge. Danci
in Norvežani so se zopet hrabro borili z nasprotnikom,
kljub temu jim je pretila nevarnost,
da ne podležejo. Švedi so pritiskali
nanje od vseh strani in bati se je bilo, da ne

zajamejo vsega danskega brodovja. Tedaj
se je ohrabril Norvežan Iver Huitfeldt in
drzovito izvršil čin, ki mu ni veliko sličnih
v zgodovini. Načeloval je bojni ladji, ki je
imela 700 mož posadke. V skrajni sili mu
pride v glavo grozna misel, da ni druge
rešitve, kakor da žrtvuje v občni blagor
sebe in tovarše. S smodnikom požene v
zrak ladjo in pogine s svojimi pomorščaki
v siloviti razstrelbi. Na ta način je obkoljeno
dansko brodovje odšlo gotovi pogubi.
Spomin na pogumnega Norvežana živi v
zgodovini.

Pri mestu Kjöge se nam zopet oddalji
morje in kraji se vidijo še bolj rodovitni
nego poprej. Mnogo hiš je raztresenih v
sredi polja, a nikjer jih ni veliko skupaj.
Ni namreč vasi kakor pri nas, temveč kmečki
domi stojé posamezno, eden tukaj, drugi
tam. Okoli vsake hiše se razprostira obsežna,
pridno obdelana ravan, po kateri bi
se sklepalo, da so dotični posestniki pravi
mogočnjaki. V deteljah in celo v ovsu so
privezani konji, ki se ne morejo pritožiti,
da bi trpeli pomanjkanja. Krave se pasejo
po travnikih. Vse so rdečkaste barve in brez
lis. Kaže se, da mora biti kmetijstvo jako
razvito.

Preden smo došli v Kodanj, smo se ustavili
v stari kraljevi prestolnici Roskilde.
To mesto je bilo v preteklih časih zelo obljudeno.
Sedaj šteje le kakih sedem tisoč prebivavcev,
a važno je zaradi tega, ker se nahaja
v tamošnji veliki cerkvi pokopališče
danskih kraljev. Akoprav počiva poleg svetega
Knuta še nekaj drugih vladarjev v mestu
Odense na otoku Fünen, ima vendar večina
kraljev svoja grobišča v Roskildi. Od Haralda,
ki je vladal v desetem veku, in tja do
Friderika VII., ki je umrl l.1863., je našla
dolga vrsta venčanih glav tukaj zadnji počitek.
Med njimi je tudi Margareta († 1412),
ona pogumna kraljica, o kateri smo govorili
v prejšnjem poglavju. Čast, da ležé njegovi
telesni ostanki v družbi vladarjev, je
dosegel danski zgodovinar Saxo Grammaticus.
Živel je kot redovnik v samostanu
Sorö, ne daleč od Roskilde, in umrl l. 1207.

V mestu pa ni bila samo prestolica kraljev,
temveč se je nahajala ondi tudi važna
škofijska stolica. O njej priča častitljiva cerkev
s svojima dvema stolpoma. Po silovito dovršeni
reformaciji se je izpremenila v luteranski
tempelj. Seveda nima sedaj več tistega
pomena kakor takrat, ko so jej načelovali
katoliški škofje. Med protestantovskimi in
katoliškimi cerkvami je namreč velik razloček.
Prve kažejo v notranjščini dolgočasno
enakoličnost. V njih ne vidiš drugega, nego
gole stene, ali kvečjemu še kak zgodovinski
spominek. Prav tako enostavno je tudi bogoslužje.
Zato bi luteransko cerkev lažje imenoval
shodnico kakor pa hišo božjo. Mi,
ki smo navajeni okrašenih svetišč in vzvišenih
obredov, se ne bi mogli sprijazniti
s to praznoto.

15. V Kodanju.

Kjöbenhavn, glavno mesto
Danskega!

Zopet stojim osamljen v
sredi silnega vrvenja, a se
ne strašim. Bom li iskal pri
kom pomoči? V svojem življenju sem se
že na marsikoga zanašal, a se mi ni godilo
dobro. Čestokrat se je glasil odgovor: „Prav
rad, toda obžalujem, da ne morem.“ Mogel
pa zato ni, ker ni hotel. Polagoma sem se
naučil v tej šoli, da se zanašam le sam
na-se, in od tega časa nisem nikoli zapuščen.

Pred kolodvorom je stala dolga vrsta
eno- in dvovprežnih kočij, ki so bile, kakor
sem kmalu spoznal, naročene za popotno
karavano. Dandanes se prirejajo tovarišije,
ki se podajajo na skupno potovanje v daljni
svet. Udeleženec plača določeno vsoto za
vožnjo, hrano itd., in potem nima nikake
skrbi več, kako da bo prišel naprej, kje bo
obedoval in spal. Z vsem je oskrbljen kakor
majhen otrok, ki si sam ne more pomagati.
Samo pestujejo ga ne, in tudi jesti
mora brez tuje pomoči, za drugo se mu pa
ni treba brigati. Take udobnosti še nisem
poizkusil. Do sedaj sem se prerival sam
skozi to solzno dolino, ponašajoč se s svojo
samostojnostjo in držeč se pravila: „Plavaj
ali vtoni!“

Popotna družba, o kateri govorim, je
sestajala iz gospodov in gospâ, kajpada
imovitih stanov. Ni jim trebalo drugega,
kakor s praga stopiti v kočijo, in konec je
bilo vseh težav. V varnem zavetju leskečih
vpreg so jih nesli urni konjiči proti gostiščem,
kjer jih čakajo pripravljena stanovanja.

Z menoj ni šlo tako gladko. Ko se je
spraznil prostor pred kolodvorom, sem premišljeval,
katera ulica me pripelje v hôtel
„Dagmar“. Nesreča je zahtevala, da sem se
popolnoma zmotil v oziru lege. Ako zamenjaš
sever z jugom, prideš na čisto nasprotno
stran. Mesto da bi se bližal namenu,
oddaljuješ se od njega. Tako se je godilo
meni. Nekaj časa stopam dalje, pa vedno
bolj mi prihaja misel, da grem napačno. In
kadar se nahaja človek na nepravi poti,
zajde kar naenkrat silno daleč.

Toda čemu tavati v negotovosti? Saj
imam pri sebi tovariša, ki mi bo povedal,
kako in kaj. Vsedem se na klopico, stoječo
v bližnjem drevoredu in vzamem iz žepa
magnetično iglo. Primerjaje z njo mestni
načrt, sem kmalu na jasnem. Pojdi z mano,
dragi kovčeg, iti morava nazaj. Vidiš, tam
doli se vzdiguje mogočni stolp mestne hiše,
okoli katere se razprostira velik trg (Raadhusplads).
Tam nekje bova dobila prijazne
ljudi, ki naju vzamejo za nekaj časa pod
streho.

Hôtel „Dagmar“, ki sem ga iskal, je
izmed najboljših gostišč v Kodanju. Veselil
sem se, da dobim prijazno sobico in gostoljubno
postrežbo, a zopet mi je bil prekrižan
račun. Vse polno, nič prostora —
to sem izvedel, stopivši skozi velika vrata.
Ker je bil ugovor nemogoč, prosim oskrbnika,
naj mi nasvetuje kako drugo solidno
gostilno, v kateri bi se nastanil. Drage volje
mi pokaže v obližju turistovski hôtel, pa
tudi tukaj je bilo vse oddano. Nikdo drugi,
nego tista omehkužena popotna karavana,
katero so poprej tako imenitno sprejeli na
kolodvoru, me je pripravila v to zadrego.
Treba je bilo iti dalje, in šele pri tretji hiši
z naslovom „Hôtel Hafnia“, dobim stanovanje.
Dobrih ljudi, ki so me vzprejeli, sem
bil toliko bolj vesel, ker sem mislil, da bom
tudi tukaj brezuspešno trkal na vrata. Pozna
se, da zahaja v poletju veliko tujcev v
Kodanj.

Ko spravim svoje reči v red, se je začel
nagibati dan proti večeru. Ogledovanje mesta
sem moral odložiti za jutri, a tudi večer se
je moral izrabiti za kako mestno znamenitost.
Hajd v Tivoli! Ondi bom videl,
kako si velikomestna gospôda preganja
dolgčas.

Kar je Prater na Dunaju, to je Tivoli v
Kodanju. Nahaja se ob južni strani mesta
prav blizu kolodvora. Obsežen prostor, na
katerem je zgrajenih cela vrsta paviljonov,
služečih za razveseljevanje. Pri vhodu sta
bila dva stražnika, vsak pri enih vratih, in
sta sprejemala vstopnino, ki iznaša 50 örov.
(Danci, Norvežani in Švedi računijo na krono,
ki sestoji iz sto örov. Pol danske krone je
50 örov. Njihova krona je 32 vinarjev več
vredna nego avstrijska). Skozi vrata je šlo
mnogo ljudi, ki so z veseljem plačevali določeno
vsoto. Človek je že tak, da si rad
privošči kako veselo urico, in takrat se mu
nič ne zdi škoda denarja. Stal sem nekaj
časa zunaj, gledajoč dohajavce, potem pa
oddam svoj obolus vratarju in odkorakam
v notranje prostore.

Najprej pridem v razsvetljen vrt, zasajen
s košatim drevjem. Na uho mi zadoni
godba, in kmalu se mi pokaže okrašen
oder, pred katerim je bilo zbranega veliko
ljudstva. Na odru so glumači predstavljali
igro, ki se je prav lahko razumela brez
znanja danskega jezika, ker se je vršila s
samimi znamenji. Predmet komedije je bil
dogodek, ki se ponavlja mnogokrat v življenju
ter se konča z običajno poroko. Na
vsak način prijetnejše, nego da bi junak
pantomime končal s samoumorom. Sklep so
nam osolili s prizorom, da sta prihitela na
oder dva policaja ter odvedla v zapor onega
spletkarja, ki je povzročil velike preglavice
ženinu in nevesti. Bila je preprosta, a dostojna
zabava, izvabljajoča mnogo smeha
in ploskanja.

Komaj se je končala ta predstava, že se
zaženó ljudje na drugo stran vrta, od koder
se je čula turška muzika. Tudi jaz sem
udaril za njimi. Oddaleč vgledam slona,
segajočega visoko nad vso množico. Na
njem je sedel divjak temnega obraza in
zmršenih las, a ne vem povedati, iz katerega
dela sveta doma, če je bil sploh pristen

divjak. V bližini je stala nizka, z bičevjem
pokrita koča, v kateri si videl divjaško
družino. Ko se naveličaš, greš naprej
ter se ustaviš pri drugem, tretjem špektaklju,
katerih imaš na izbiro. K sebi te vabijo panoptiki,
bazarji in sploh razne naprave, namenjene
kratkočasju. Izprehod skozi Tivoli
dokončaš s tem, da sedeš k mizi in si
ukažeš prinesti poljubno okrepčilo. Umetnostnega
vžitka sicer ni na tem ljudskem
vrtu, toda kdo bi povsod iskal umetnije!
Treba je tudi domače zabave, katero ima
rado staro in mlado, učeno in neučeno.

Zapustivši Tivoli pridem na sijajno razsvetljene
mestne ulice. Razsvetljava se je
videla toliko lepša, ker je bilo tudi nebo
posejano z zvezdami ter se je na severozapadu
še rudečila večerna zarja. Pozna se,
da smo bliže severnemu tečaju, ker solnce
tako pozno zahaja. Meščani so se izprehajali
semintje. Posebno pred nekim poslopjem,
stoječim nasproti glavnemu kolodvoru,
je bila živahna gnječa. Kaj more to biti, da
sili vse skozi vrata? Tako zahajajo ljudje v
cerkve ali v gledišče. Grem bliže in izvem,
da je tukaj cirkus. Noč je in nimam iti nikamor
več. Naj žrtvujem eno dansko krono,
da si ogledam predrzne jahače, ki so naslikani
na velikanskih lepakih po stenah.

Zbor godcev je začel pravkar svirati,
ko vstopim v rotundo, odsevajočo v čarobnem
svitu. Naokrog sedi stotine ljudi,
med njimi mnogo imenitne gospôde. Godba
igra začetkoma v počasnih akordih. Polagoma
zavzame hitrejši tempo, glasovi naraščajo
vedno silneje, slednjič pride navdušenje
do vrhunca. Ko se je združilo piskanje
flavt in klarinetov z mogočnim vršanjem
fagotov, trobent in posavn v gromovit odmev,
pretresajoč visoki obok leskeče arene,
začnejo prihajati jezdeci na črnih, rujavih
in belih vrancih. Najprej so se jahači in
konji priklonili zbranemu občinstvu, potem
pa se je začela divja gonja, da bi bilo dobro
večkrat zamižati zaradi smrtnonevarnih skokov.
Čuditi se je človeku, ki dobi vsled
vaje tako spretnost, pa tudi živali, da se
more tako izučiti. Spomnil sem se starorimske
gimnastike, ki pa gotovo ni bila
razvita v tolikem obsegu, kakor je sedanja.
Nekdanji cirkusi se nam kažejo v svojih
razvalinah kot ogromne zgradbe, a da bi
bili stari pagani tako drzoviti, kakor so novodobni
telovadci, ni verjetno. Salto mortale
v vseh njegovih vratolomnih oblikah jim je
bil popolno neznan. Zgodovinarji poročajo,
da se je v XV. stoletju izkazoval v Evropi
Neapolitanec Pietro. Jahal je divjajočega
konja brez sedla in uzde ter skakal z njim
skozi goreče obroče. Vse ga je smatralo
kot čarovnika, in prav to ljudsko praznoverstvo
mu je doneslo tudi smrt. Ko je
prišel v mesto Arles na južnem Francoskem,
so sežgali na grmadi njega in njegovega
konja. To nam kaže, da je dosegla umetnost
konjskih in drugih artistov šele v
poznejšem času ono stopinjo izobrazbe, do
katere so se povzpeli dandanes in nad katero
se po pravici izgledujemo. Marsikdo
izmed gimnastikov je že padel z grozno

silo na tla in obležal ondi s potrtimi udi, a
zaradi tega imajo cirkusi še vedno dovolj
pogumnih dirjavcev, plezavcev itd. Zaslužek
je dober, in za dober zaslužek se stori
marsikaj. Pri takih igravcih je vsak trenotek
lahko smrt, toda za denar imajo tudi življenje
na prodaj. Odkar je šel Emil Gravelet,
kateremu so rekli Blondin, po razpeti
vrvi čez slap Niagara, so dobili njegovi
stanovski tovariši toliko večji pogum. Blondinovo
ime je bilo znano po vsem svetu,
ne manj slavno, nego imena kraljev in cesarjev.
Čita se, da je njegov glasoviti izprehod čez slap reke Niagara prišel gledat
tudi princ Waleški, angleški prestolonaslednik.
Blondin se je spoštljivo ponudil, da ga
ponese v visočini čez reko, kar pa je kraljevič
odločno odklonil.

16. Cerkve in kraljevi gradovi v Kodanju.

Kako prijetno bi bilo, če bi se govoril
na svetu samo en jezik! Saj je svet neznansko
majhen v primeri z zvezdami na nebu. Torej ne bi bilo nemogoče, ako bi se čula vsaj na naši mali zemeljski obli
povsod ista govorica. Izginili bi vsi prepiri
zaradi narodnosti, imeli bi velikansko skupno
slovstvo, in ljudje bi se čutili toliko bolj
brate med seboj, ker bi razumeli drug drugega.
Umevno je, da bi se bilo tudi meni
bolje godilo med Danci v Kodanju.

Kot dijak sem čital v nekem berilu o
rokodelskem pomočniku, ki je prišel, iskajoč
dela, v Amsterdam. Tu vidi med drugimi
hišami posebno veliko in lepo palačo. Rad
bi bil izvedel, čegava je, in zato vpraša mimoidočega
moža, kako se imenuje gospodar
tega lepega poslopja.
„Kannitverstan,“ odgovori
mož in hiti dalje.
Premožen gospod, ta
Kannitverstan, si misli
popotni rokodelčič. Potem
pride do morskega
pristanišča, kjer je bilo
mnogo ladij, med katerimi
mu je bila ena najbolj
všeč. Zopet vpraša,
kdo je njen posestnik.
„Kannitverstan,“ se glasi
odgovor. Ni čudo, modruje
pomočnik, da ima
bogati mož poleg krasne
hiše tudi krasno ladjo.
Sedaj ugleda naš popotnik
sijajen mrtvaški
sprevod. Črni konji so
peljali pozlačeno mrtvaško
krsto, ki jo je spremljevala
imenitna gospôda. Tudi on se pridruži zadnjim vrstam pogrebcev
ter vpraša enega, kdo je bil bogatin,
ki ga nesó na pokopališče. In zopet sliši
odgovor: „Kannitverstan.“ Kaj ti pomaga
vse premoženje ubogi Kannitverstan — govori
rokodelec sam s sabo — nesli so te
iz lepe hiše, v katero se ne vrneš več. Tudi
ponosne ladje ne boš več videl, na malem
prostorčku boš počival, in kar si zapustil,
pride drugim v roke. Spremil je mrliča prav
do jame in bržkone bolj goreče molil za
dušo neznanega moža, kakor oni, ki so ga

poznali. Kajpada ni vedel, kako zelo se moti
v imenu. Tisti trije, katere je vprašal, ga
niso razumeli, in zato je vsak rekel „Kannitverstan,“
kar pomeni v holandskem jeziku:
„Ne morem razumeti“.

Tudi jaz sem videl v Kodanju lepe cerkve,
gradove, ladje itd. Akoprav me čitatelj morebiti
ne bo imel za tako preprostega, kakor je
bil ta rokodelčič, prepoznati moram vendar,
da sem marsikatero monumentalno stavbo
sicer videl, a nisem vedel, čemu so jo sezidali
in kaj je v njej. Če bi bil pa koga
vprašal, kako se imenuje to in ono, hitel
bi bil mimo mene ter rekel, da me ne razume.
Zato morem poročati samo o onih
zgradbah, ki so mi vsaj deloma znane.

Med luteranskimi cerkvami zavzema
prvo mesto metropolitanska cerkev,
stoječa v sredi notranjega mesta. Pravijo
jej Fruekirche (Frauenkirche). Ob glavnem
vhodu se vzdiguje nad njo mogočen čveterovoglat
stolp, pokrit z nizko streho. Cerkvena
notranjščina je preprosta, nič drugačna,
kakor v drugih luteranskih templjih.
Edini kinč jej je nad tri metre visok kip,
predstavljajoč Krista v sredi apostolov. Izdelal
ga je iz belega marmorja veliki danski
umetnik Thorwaldsen, o katerem bomo pozneje
več izpregovorili. Tudi apostoli so
kameniti. Druga, posebno lepa cerkev se
nahaja v ulici Bredgade ne daleč od morskega
pristanišča. Temeljni kamen jej je
vložil kralj Friderik V. leta 1749., odtod
njeno ime Friderikova cerkev. Pravijo jej
tudi Marmorkirche. Venčana je s ponosno,
80 metrov visoko kupolo, ki daje vsemu
mestu značilno podobo. Dosti je še drugih
luteranskih cerkvâ, ki jih pa ne moremo
opisovati natančneje. Naj zadostuje, da važnejše
navedem samo po imenu: Holmenskirche,
Petrikirche, Paulikirche, Trinitatiskirche
in Frelserskirche.

Izmed katoliških hiš božjih je
važna cerkev sv. Ansgarja, danskega apostola
(† 865). Tu ima sedež apostolski vikar
za Dansko. Obišči jo, ako te pripelje kedaj
pot v Kodanj! Nima sicer stolpa, a dobiš
jo lahko v ulici Bredgade, prav blizu Friderikove
cerkve. Na južni strani mesta oskrbujejo dušno pastirstvo med katoličani očetje
Jezusove družbe. Njihova cerkev je lična
gotska stavba iz rdeče opeke; poleg nje
stoji misijonska hiša. (Vesterbrogade, jugozapadno
od glavnega kolodvora).

Izredna mestna znamenitost so kraljevi
gradovi, vredni, da jih ogledamo.

Obrnimo se najprej proti jugovzhodnemu
mestnemu oddelku, kjer se širi obsežna zgradba, na vseh straneh obdana s
kanali. Kanali so napolnjeni z morsko vodo,
ki je semkaj napeljana iz bližnjega pristanišča. Velikansko poslopje, sezidano na tem
otoku, je grad Christiansborg. Postaviti
ga je dal kralj Kristijan VI., vladajoč
od 1730. do 1746. Grad je dvakrat pogorel.
Po prvem požaru so ga zopet popravili,
po drugem, ki je razsajal leta 1884, pa ga
niso več. Od tega časa kaže Christianborg
žalostno podobo razdejanja. Zidovje je videti
še dobro ohranjeno, toda ker nima
strehe, postaja škoda vedno večja. Tujec se
čudi, da more gledati danska vlada razvalino
v najživahnejšem delu mesta. V prostorih,
katerim je prizanesel ogenj, so konjski
hlevi, orožnica, grajska kapela in kraljeva
knjižnica. Pred gradom vidiš spominek,
predstavljajoč kralja na konju. Na spominku
čitaš: „Folkets Kaerlighed min Styrke.“ Besede
pomenijo: Ljubezen ljudstva je moja
moč. Lep izrek, toda glede na to, da državljani
še stanovanja nočejo prirediti svojemu
vladarju, prava ironija.

Ako gremo v severni smeri ob pristanišču
dalje, pridemo do drugega kraljevega
gradu, ki se imenuje Amalienborg. To
je cela skupina simetrično sestavljenih poslopij,
ki tvorijo velik, osmerovoglat trg.
Če se vstopiš na sredo trga, zagledaš na
enem koncu Friderikovo cerkev in njeno
mogočno kupolo, ob drugem koncu pa se
razgrinja morje. Reči se mora, da ima ta
trg v istini kraljev značaj, in da si skoro
ne moreš misliti lepšega. Tu stanuje sedanji
danski kralj.

Kdo ve, koga predstavlja jahajoči junak,
katerega vidiš na visoki kameniti podlagi

sredi poslopij Amalienborga? Stopim bliže
ter izvem, da so postavili ta bronasti kip v
spomin kralju Frideriku V. (1746 — 1766).
Tisti kralj je to, čegar dôbo imenujejo Danci
„zlasti vek znanosti in umetnosti“. Friderika
opisujejo kot veselega in dobrega vladarja,
ki se ni hotel mešati v takratno sedemletno
vojsko, temveč je raje skrbel za duševno
izobrazbo svojega ljudstva. Dal je zidati več
krasnih palač, ustanovil je družbe učenjakov
in umetnikov, pa tudi pospeševal obrt ter
sklepal koristne trgovinske pogodbe z drugimi
deželami.

Podajmo se sedaj proti mestnemu središču.
Ulica Dronningensgade nas pripelje
v velik park, kjer stoji tretji kraljevi grad
Rosenborg. Košata drevesa, med katerimi
se nahaja, in trije stolpi, s katerimi je
okrašen, mu dajejo idilično podobo. Postaviti
ga je dal Kristijan IV., oni vladar, ki je
bil v tridesetletni vojski zaveznik nemških
protestantov. V drevoredih, s katerimi je
grad obdan, imajo meščani prijeten izprehod,
njihovi otroci pa zabavno igrišče.

Da vidimo tudi četrti kraljevi grad, moramo
iti v jugozapadni del mesta. Najbolje
je, da sedemo v voz električne železnice,
ker bi se nam pešhoja zdela nekoliko predolga.
Pot nas pelje skozi ulice Farimagsgade
proti kolodvoru, tu zavijemo v Vesterbrogade
in za malo časa pridemo v mestni
oddelek Frederiksberg. Ob njegovem koncu
nas zopet sprejmejo senčni nasadi. Na vse
strani te vabijo vglajena pota, poleg katerih
so mala jezera, da slednjič ne veš, kako bi
prišel iz labirinta. Tu ugledaš na gričku grad
Frederiksborg, ki ni toliko znamenit
zaradi zidave, temveč zaradi lepe, zračne
lege. Vesel si, da zapustiš planjavo ter se
povzpneš na malo višino, raz katero se ti
pokaže celoskupna podoba Kodanja.

Razen omenjenih štirih gradov, ki so v
mestu, ima kraljeva rodbina tudi na deželi
več graščin, med njimi: Bernstorff, Kronborg,
Fredensborg in še nekaj drugih.

V nadrobneje naštevanje državnih in
mestnih palač se ne moremo spuščati. Izpregovoriti
nam je vendar nekoliko o ponosni
mestni hiši, ki jej pravijo Raadhus
(Rathaus, svetovalnica). Poslopje stoji na
odprtem prostoru, da se kaže toliko lepša
njegova vnanjost. Zgrajeno je ob južni strani
Kodanja v bližini ljudskega zabavišča Tivoli,
ondi, kjer mestno središče meji na dolenji
predmestji Vesterbrö in Frederiksberg. Svetovalnico
so sezidali v novejšem času. Visok
stolp jej daje veličastno lice. Sploh se odlikuje
vsa stavba po ogromnem obsegu ter
krasni vnanjosti. Nad glavno facado opaziš
soho mestnega ustanovnika z mitro na glavi
in s pastirsko palico v roki. To je škof Absalon,
ki je v dvanajstem stoletju ustanovil
mesto Kjöbenhavn.

17. Kodanjsko pristanišče.

Svojčas je živel v Kodanju trgovec Jakob
Tjörnelund. Vsled ugodne kupčije si je napravil
lastno ladjo, ki mu je donašala iz
daljnih krajev potrebnih stvari za njegovo
trgovino. Toda sreča mu ni ostala mila. Začele
so ga zadevati razne nezgode in polagoma
je prišel ob vse premoženje. Prišli
so dolžniki in mu pobrali imovino. Ni mu
ostalo drugega, nego obleka, ki jo je imel
na sebi, in košček papirja, na katerem je
imel zapisane neke beležke. S težkim srcem
se je poslovil od družine ter se podal v kodanjsko
pristanišče. Tu poišče ladjo, in se
odpelje z njo v daljni svet. Saj mu v Kodanju
tudi zato ni bilo mogoče več živeti,
ker ni mogel slišati očitanja, da je ničvreden
človek, pri katerem je izgubil marsikak upnik
svoj denar.

Mnogo let je preteklo od onega časa. V
Kodanju se je veliko izpremenilo, in obubožani
trgovec je bil že napol pozabljen. Nekega
dne se pa pripelje v kodanjsko luko
imenitna ladja. Iz nje stopi bogat gospod,
ki je imel veliko kovčegov in dobro natlačeno
denarnico pri sebi. Bil je Jakob Tjörnelund.
Žene ni dobil več med živimi, otroci
so se razšli tačas v druge kraje, le dva sina
sta bila še v Kodanju. Tjörnelundu je prva
skrb, da vzame iz žepa oni košček papirja,
ki ga je skrbno hranil pri sebi. Papir je bil
zelo obrabljen; bržkone je marsikatera solza

kanila nanj. Na njem so bili zabeleženi vsi
dolžniki, ki so imeli kaj tirjati od Tjörnelunda
takrat, ko se je kot revež podal v
tujino. Žalostni zapisnik je gotovo mnogokrat
vzel v roko ter premišljeval, kdaj si
bo pridobil toliko, da povrne škodo. Bil je
srečen. S pridnostjo in varčnostjo je prišel
do večjega premoženja, kakor ga je imel
poprej. Prazen je zapustil Kodanj, a sedaj
ima vsega dovolj. Takoj skliče dolžnike
skupaj, in odšteje vsakemu dolžno svoto z
obrestimi vred. Tedaj so se prepričali vsi
o njegovi poštenosti.

Zgodbo, ki sem jo navedel, pripoveduje
znani mladinski pisatelj Krištof Šmid. Prišla
mi je na misel, ko sem hodil gori in doli
ob kodanjskem pristanišču. Kdor je že bil
v Trstu, na Reki ali v kakem drugem obmorskem
mestu, je videl razne ladje pri
obrežju. Toda kaj je to v primeri s Kodanjem!
Tukaj ne moreš sešteti množice čolnov,
jadrnic in parobrodov. Morska ožina, ki se
zrkali med danskim otokom Seeland in med
južnim Švedskim, se imenuje Sund. Skozi
njo vozi nepretrgan broj vsakovrstnih ladij.
Ene prihajajo od južne strani z Baltiškega
morja, druge od severa z Atlantskega oceana.
Vse morajo mimo Kodanja, kjer se ustavijo
za dalj ali manj časa. Zato je tamošnja luka
jako obsežna, in mesto se ne imenuje brez
povoda Kjöbenhavn, ki pomenja toliko kakor
Kaufmannshafen, t. j. pristanišče trgovcev. Da,
marsikaka bogato obložena trgovska ladja
je že priplula iz daljnih deželâ v tukajšnje
zavetje. Inozemsko blago se je spravilo v
denar, naložili pa so se domači pridelki
ter odpeljali kdovekam. Tisoče in tisoče kupcev
si je pridobilo lepo bogastvo, dosti pa
jih je prišlo tudi na nič. Prav zato mi je na
tem kraju pred oči stopil Jakob Tjörnelund.

Po poti, ki pelje skozi drevored „Esplanaden“
in mimo lepe angleške cerkve sv. Albana,
sem dospel v pristanišče. Koliko milijonov
so stale morske utrdbe in druge
naprave, ki se raztegujejo na celi vzhodni
črti Kodanja! Akoprav je sedaj vse dobro
urejeno, vzbudi se vendar v srcu domoljubnega
Danca neprijeten spomin na preteklost.
Tukaj je odmevalo leta 1807. grozno
bombardiranje, ki je provzročilo mestu silno
škodo. Napoleon I. je dobro vedel, da ima
Danska veliko in dobro brodovje, s katerim
bi se zdatno okoristil na môrju. Zato je zahteval,
da naj stopijo Danci na njegovo stran.
Nič manjše skomine so imeli Angleži po združitvi
z Danci. Prigovarjali so jim, da naj se
zvežejo z njimi, in celo zahtevali, da naj jim
v zastavo dajo svoje brodovje. To je Dance
razdražilo. Namesto takratnega bolehnega
kralja Kristijana VII. (1763 — 1808) je vladal
kraljevič Friderik. On pozôve narod v brambo
domovine, toda Angleži ga prihité. Prikažejo
se kar naenkrat pred Kodanjem in začnejo
streljati na mesto. Od 2. do 5. septembra
1807 so letele sovražne krogle v
dansko prestolnico. Zgorelo je mnogo hiš
in veliko ljudi je izgubilo življenje. Vrh tega
so zaplenili Angleži vse dansko brodovje
in odpluli z njim proti domu. Globoka rana
je bila vsekana v državi, a počasi se je zacelila.
Mesto je vstalo prerojeno iz razvalin,
pristanišče se je utrdilo še močneje in napravile
so se nove ladje. Vsled tega ima
morsko obrežje tako lepo vnanjost, da je
meščanom najljubše šetališče in da pride
vsak tujec pogledat tu sem. Pred teboj se
lesketa morje, oživljeno z vsakovrstnimi barkami.
Nudi se ti prilika za opazovanje neprestanega
ljudskega gibanja. Iz ladij stopajo
popotniki, ki so se pripeljali iz daljnih deželâ, izpraznjene prostore pa zasedajo drugi,
namenjeni kdo zna kam. Znanci pričakujejo
parnik, ki vsak čas priplove ter jim pripelje
ljube osebe. Drugi spremljajo svoje prijatelje,
katerim sežejo še enkrat v roko, preden
odidejo po morski cesti v tuje kraje. Tu
poslavljanje, tam pričakovanje, tu solze žalosti,
tam solze veselja. Istinita podoba človeškega
življenja.

Le mornarji, one po solncu ožgane in
po vetru utrjene podobe, so videti brez občutka.
V mnogih viharjih so že gledali smrti
v oči, čestokrat so že bili na robu groba
in v objemu penečih valov. Prav zato nimajo
tako nežnih čutil, kakor drugi zemeljski
otroci. Zdelo se mi je, da berem na njihovih

obrazih: „Življenje je smrt.“ Da, v
resnici! Quaecunque vulnerat, ultima necat.
Vsaka ura nas rani, zadnja nas konča. Mornarju
pa bíje še bolj gotovo, nego nam,
vsak dan zadnja.

Vračujoč se v svoje stanovanje, srečam
na novem kraljevem trgu (Kongens Nytoro)
kakor nalašč zopet tri pomorščake. Uprav
sem razmišljeval o njihovem poklicu in o
njihovi mnogokrat tragični osodi. Mornarjev
vidiš mnogo v Kodanju, a ti trije so mi
ostali posebno v spominu. Bili so mladi
možje ogorelih lic, živahnih oči, s široko
prikrojenimi jopiči ob vratu in pokriti z
okroglimi čepicami, raz katere so jim mahali
dolgi trakovi. Ponosno so korakali v vrsti
drug poleg drugega, kakor da bi se ne menili
za nikogar na svetu. Bogvekje jih je
že zaganjalo morje in kakošna osoda jih
čaka? Njihovo življenje si predstavljam kot
žaloigro, vršečo se na tistem silovitem površju,
za katero je ustvarjen le malokdo.
Vem, da so vas nosili valovi že po prekmorskih
kolonijah vaše države. Gledali ste
gotovo že Island in Grönland. Morebiti vas
je zanesla pot celo v obližje ravnika, kjer
ima Danska med Antilami nekaj posestva.
Pripravljeni ste iti, kamor se vam veli. Kadar
vas zasači vihar, pridete tudi tje, kamor niste
bili namenjeni. A nikjer vam ni obstanka.
Danes tukaj, jutri tam. Kje vas dohiti konec?
Kako strašno mora biti takrat, kadar se vetrovi
z vso silo upirajo v ladjo, igrajoči se
z njo kakor z lupino! Treba je pokazati pogum,
ko omahuje kazalec na tehtnici. Valovi
ne pljuskajo samo ob vnanje stene, temveč
udarjajo tudi na krov in silijo v notranje
prostore. Nevarnost postaja vedno večja,
toda pomorščak ne obupa. „Na delo tovariši!“
kliče kapitan z močnim glasom. Vsak
hiti, kamor ga zôve komando, kajti vsi vidijo
v zapovedujočem načelniku svojega
rešitelja. In prav ta vdanost, ki izvršuje slepo
vsa povelja, je bila že mnogokrat povod,
da se je rešila ladja gotove pogube. Nisem
še poizkusil hudega viharja na morju, a rad
verujem tistim, ki so bili o nevihti na morju
ter pripovedujejo o njej. Kaj šele pomorščaki,
ki so skoro vedno na vodi in so se
že tolikokrat bojevali z besnimi valovi! Do
sedaj so odšli pogubi, kako bo v prihodnje?
Mi se ne bojimo, da bi nas zasačila smrt
na oceanu, ker smo lepo doma na suhem.
Ako ne greš nikoli na Dunaj, ne moreš na
Dunaju umreti. Drugače je z onimi, katere
kliče služba na ladjo in z ladjo na nepregledno
vodovje. Enkrat so srečno prestali
vihar, tudi dvakrat, trikrat in morebiti že
večkrat. Toda vedno jim ne bo prizanašal.
Ako staviš v loterijo teden za tednom, imaš
upanje, da vendar kdaj pridejo številke, na
katere se zanašaš. Prav tako zna pomorščaku
napočiti dan, ko se pripelje v pristanišče,
iz katerega ni nobenega izhoda
več. A ne bo mu treba kopati groba v
zemlji, kakor navadnim ljudem. Njemu je
grob vedno odprt, bodisi na dnu morja ali
v žrelu morskega soma.

18. Thorwaldsen in njegovi umotvori.

V Kodanju vidiš mnogo znamenitosti, po
občni sodbi pa je njegova največja znamenitost
Thorwaldsenov muzej. Marsikakemu
tujcu, ki pride v mesto, je glavni namen,
da obišče to glasovito zbirko. Zato je tudi
jaz nisem mogel prezreti. Nahaja se ob
jugovzhodni strani Kodanja, prav tam, kjer
stoji kraljevi grad Christiansborg.

Bertel Thorwaldsen je bil rojen v
Kodanju 19. novembra 1770. Oče podobar
se je priselil z danskega otoka Island. Mladi
Bertel je kazal take zmožnosti v kiparstvu,
da so ga sprejeli že po dovršenem desetem
letu v umetnostno akademijo. Leta 1796. je
šel v Italijo, kjer si je z državno podporo
izpopolnil svoje znanje. V Rimu je našel dovolj
klasičnih vzorov, ki so ga podpirali v
napredku. Tako zelo se je vglobil v študije,
da je skoro pozabil na svoje rojstno mesto
ter šele po preteku več let obiskal domovino.
A ni ostal dolgo doma. Zopet odpotuje
na Laško, kjer dobiva naročila od vseh
strani. Občudovati moramo njegovo neumorno
delavnost, ki je izvršila toliko lepega.
V pozni starosti se vrne v Kodanj,
kjer umrje nenadoma v ondotnem gledišču

24. oktobra 1844. Bil je neoženjen. Svojo
dragoceno zapuščino je volil Kodanju. Iz
nje so napravili muzej, ki ima svetovno ime.

Kot predmet za svoje umotvore si je izbiral
Thorwaldsen posebno rad prizore iz
bajeslovja. Bavil se je pa tudi s krščanskimi
vzori, kakor kaže obilica njegovih neumrljivih
del. Poleg poetične snovi se nahaja
med njegovimi sohami dokaj zgodovinskih
oseb orjaške velikosti. Vse, kar je izklesal,
je neprisiljeno, naravno in tehnično dovršeno.
Pozna se, da je hodil mojster k starim Grkom
in Rimljanom v šolo.

Vstopimo v poslopje, kjer so razstavljeni
v pritličju ter v prvem nadstropju kipi Thorwaldsenovega
uma in dlana. Na vnanjih
stenah vidiš slike, ki predstavljajo, kako so
meščani sprejeli svojega rojaka, ko se je vrnil
iz Rima v Kodanj. Nad glavnim vhodom
stoji „Victoria“, vladajoča čveterovprego po
Thorwaldsenovem modelu.

Visoki, zračni prostori se odpró pred
nami, ko prestopimo prag muzeja. V prvi
dvorani pritličja stojijo pred nami kolosalni
kipi zgodovinskega spomina. Tu
vidimo modele raznim spomenikom, od katerih
imenujem le nekatere: Ivan Gutenberg,
ki je leta 1440. izumil tisk, je vpodobljen v
dolgem plašču, v roki držeč knjigo. Bronasta
soha se nahaja v Mogunciji, Gutenbergovem
rojstnem mestu. Nikolaju Koperniku,
kanoniku v Frauenburgu, ki je vzel
zemljo iz središča stvarstva ter na njeno
mesto postavil solnce, je Thorwaldsen postavil
spomenik v Varšavi; Friderika Schillerja
bronasti spomenik stoji v Stuttgartu
na Virtemberškem. Papež Pij VII. sedi na prestolu
ter ima vzdignjeno desno roko v blagoslov.
Ob straneh sta dve ženski podobi, ki
predstavljata moč in modrost. Pri vznožju
držita angela papežev grb. Spomenik je izvršen
v velikem obsegu ter dela mogočen
vtisk. Po tem modelu je izklesana marmornata
soha v cerkvi sv. Petra v Rimu.

Mnogo motivov je vzel Thorwaldsen iz
evangeljskih zgodb, n. pr.: „Pridiga
Janeza Krstnika v puščavi.“ Janez stoji na vrhu
skupine, ob straneh so razvrščeni njegovi
poslušavci. Ne moreš iti naprej, preden si
ne ogledaš značilnih obrazov zbrane množice.
Vprizoritev je tako naravna, da misliš:
Sedaj sedaj bodo ti ljudje oživeli. Vzorna
skupina je izdelana v marmorju nad glavnimi
vratmi kodanjske cerkve „Fruekirke.“
Dalje nam je omeniti: „Marijino oznanjenje.“
„Pastirji molijo novorojenega Odrešenika.“
„Dvanajstletni Jezus v templju.“ „Janez krščuje
Krista.“ „Gospod izroča Petru vodstvo svete
cerkve.“ „Kristov pogovor s Samaritanko.“
„Vhod v Jeruzalem.“ in „Pot na Golgato.“
„Štirje evangelisti“ s svojimi simboli (angel,
lev, vol, orel). — Posebno veličasten je „Apostolski
zbor s Kristom na čelu.“ Ker so kipi
Krista in apostolov nadnaravne velikosti, in
jih je trinajst po številu, jim je odločena
posebna dvorana. Ob zgornjem koncu stoji
Gospod, obrnjen proti apostolom, ki so razvrščeni
pred njim, šest na eni, in šest na
drugi strani. Izdelani so kot modeli, njihovi
marmornati kipi krasé cerkev „Fruekirke“
v Kodanju. Tudi angela ne smemo pozabiti,
ki kleči poleg apostolskega kolegija. Marsikdo
se vstavi pred njim in ga ogleduje dalj
časa, nego druge sohe. Pravijo mu krstni
angel. V obeh rokah drži posodo, kakor
da bi vabil k sebi. Toda zaradi tega mu še
ne moremo reči krstni angel. Katoličani
imamo navado, da se pri vstopu v cerkev
pokropimo z blagoslovljeno vodo. Prej bi
mislil, da vabi k pokropljenju, ne pa h krstu.

Najbolj bogata zbirka se nam odpre v
oddelku mitoloških oseb. Vidi se, da
je bila Thorwaldsenu ta stroka posebno priljubljena.
V muzeju kar mrgoli poganskih
genijev, gracij, bogov in boginj. Izdelani so
kot kipi ali kot reliefi ter čestokrat tudi v taki
vnanjosti, ki odgovarja poganskemu, ne pa
krščanskemu naziranju. Kar si kdaj čital o
bajkah starih Grkov in Rimljanov, vse imaš
pred seboj, od orjaka Herkula, pa tje do
pritlikovca, ki čuje na ime Amor. Poetično
seveda, toda ne blažilno.

Razstavljenih je tudi nekaj modelov za
nagrobne spominke, katere je izklesalo
mojstrovo dleto za grobišča imenitnih
rodbin. Prizori ločitve na smrtni postelji segajo

ogledujočemu do srca. Nihče ne gre
mimo, ki bi se ne domislil onih dveh osodnih
besedi: „Memento mori.“

Toda kje je Thorwaldsenov nagrobni
spominek? Na sredi dvorišča ti pokažejo
podolgovato, v tleh vdelano ploščo. Preraščena
je z bršljinom, z ono rastlino, ki jej
tudi zima ne vzame sveže zelene barve. Na
plošči čitaš vdolbeni napis: Bertel Thorwaldsen
1770 — 1844. Pod ploščo je obzidan
prostor, v katerem počivajo ostanki moža, ki
ga stavijo v vrsto najslavnejših prvih kiparjev.
Thorwaldsenu so napravili to preprosto
rakev še v njegovem življenju, ker
je sam tako želel. Lehko bi si bil napravil
sijajen monument, a ga ni. Najlepši pomnik
so mu dela, katera je zapustil.

V muzeju se nahaja 80 celih kipov, 130
doprsnih soh in 223 reliefov. Vse je izvršil
Thorwaldsen. Mnogo kipov in njihovih modelov
pa ni tukaj, ker so se razposlali po
raznih krajih. Res, da je dosegel mojster
dosti visoko starost, včakavši blizu 74 let,
vendar kaže to število njegovo orjaško delavnost.
Opisana razstava se prišteva prvim
znamenitostim danske prestolice. Odtod pregovor:
Kdor je bil v Kodanju, pa ni videl
Thorwaldsenovega muzeja, je toliko, kakor
če bi bil v Rimu, pa bi ne videl cerkve
sv. Petra.

19. Čez morje.

Treba je zapustiti Kodanj, ker
me čaka še dolga pot v Skandinavijo.

Pred odhodom me je navdajala
želja, da bi pogledal
mesto s kakega stolpa. Dovolj dolgo sem
postopal po ulicah, sedaj bi dobil rad skupno
in bolj jasno sliko o množici poslopij. Čeprav
je razpoložen Kodanj na ravnini, ga
vendar lahko pogledaš iz tičje perspektive.
Dosti je v mestu zvonikov, ki so prirejeni
tako, da pride tujec brez posebnega truda
do precejšnje višine. Jaz sem si izbral stolp,
ki mu pravijo Runde Taarn. Prizidan
je cerkvi sv. Trojice ob navskrižju čveterih
ulic, stoječ skoro v središču mesta. Nekdaj
je bila na njegovem vrhu zvezdama, sedaj
služi samo za razgled. Ako povem, da je
ruski car Peter Veliki leta 1716. jahal na ta
stolp konja, bo čitatelj umel, da se pride
tudi peš nanj. Carica Katarina, Petrova soproga,
se je peljala celo z dvema paroma
konj gori in doli. Stolp sestoji iz ogromnega
zidovja in ima okroglo obliko. V notranjščini
te pelje pet metrov široka, tlakana
cesta proti višini. Tudi razsvetljena je dovolj,
ker daje devetero oken, ki stojé drugo
nad drugim, zadostno luči. Na vrhu je okoli
in okoli dvojna železna ograja, da si popolnoma
varen. Tu ti stopi pred oči vse mesto,
ki broji blizu pol milijona prebivavcev. Hiša
pri hiši, ta večja, ona manjša; ulica pri ulici,
nekatere ozke, druge široke. Nad njimi se
vzdiguje lepo število vitkih zvonikov, katerim
se pridružuje ponosna kupola Friderikove
cerkve. V pristanišču se gibljejo vsakovrstne
ladje, ob koncu morske gladine pa
opaziš v sinji daljavi drugo deželo. Skoro
ni treba dostavljati, da je to švedsko obrežje.
Naj zadostuje toliko. Ni težjega kot opis
takega razgleda. Lepota, naj je kakršnakoli,

se ne more izraziti z besedami. Mnogo jasneje
jo predoči slika, ker slika sama govori.
Najbolje pa si predstavljaš in po pravici
ocenjuješ tisto, kar si sam videl.

Zbogom Kodanj!

Na kolodvoru je bila velika gnječa, ker
so meščanje zaradi nedelje hiteli na deželo.
Brzovlak, s katerim sem se namenil odpeljati,
odhaja ob enajstih dopoldne. Pri blagajni
je bilo toliko ljudstva, da se je s težavo
prišlo do okna, kjer se dobivajo vozni
listki. Prav tako na peronu. Dolg vlak, ki
je imel vpreženih veliko vozov, je stal pripravljen
na tiru. Ljudje so se kar vsipali v
razne oddelke ter se skoro pulili za sedeže.
Vedel sem že poprej, da ima severna polovica
otoka Seeland jako lepe kraje, in da
ima vedno dovolj obiskovalcev, a nisem si
predstavljal takega navala. Ko je bilo vse
v redu, se je začela pomikati ta zverižena
množica vagonov ter prišla v hiter tek. Joj
in gorje, če bi se primerila kaka nesreča.

Ob desni strani se odpirajo pogledi na
morje, ob levi se vrstijo senčnati drevoredi
in gosto posejani gradiči bogatašev. Najbolj
priljubljeno letovišče je Klampenborg. Sem ne dohajajo samo domačini,
ampak tudi inozemci. Seveda mora imeti
kaj pod palcem, kdor si izbere Klampenborg
kot začasno bivališče. Tu so veliki hrastovi
in bukovi gozdi. Obdaja jih na dolgo in
široko železna ograja, da ne more pobegniti
divjačina, ki ima v tej šumi svoje neprostovoljno
bivanje. Zato se imenuje vsa
zaraščena okolica Dyrehaven, kar bi se reklo
po našem živalski vrt ali zverinjak. Posebno
veliko je srn in jelenov. Gozdi se raztegujejo
v taki daljavi, da se vjeta žival poljubno
izprehaja po obsežnih prostorih in komaj
čuti, da ni popolnoma prosta.

Vse morsko obrežje od Kodanja in tje
gori do skrajne severne strani otoka je zelo
obljudena pokrajina. Vile, vrtovi, košati nasadi,
to gre v enomer drugo za drugim.
Veči kraji so: Skodsborg, Vedbaek in Rungsted.
V sredini morja opaziš otok Hveen.
Ondi je imel sloveči zvezdoslovec Tycho
Brahe (1546 — 1601) svojo astronomično
opazovalnico. Čakal sem in čakal, kdaj se
vsaj nekoliko izprazni voz, toda nihče ni
hotel oditi. Vsa množica se je peljala kakor
nalašč do tje, kamor sem bil namenjen jaz,
v Helsingör. Tukaj smo izstopili, saj smo
tudi morali, ker se končuje železnica. Ne
ostane ti drugega, nego peljati se nazaj, ali
pa se podati na morje.

Mesto Helsingör je stara danska naselbina
na onem koncu severnega Seelanda,
kjer je morje med dansko in švedsko državo
najbolj ozko. Daljava med tostranskim in
onstranskim nabrežjem iznaša samo štiri kilometre.
Mesto broji štirinajst tisoč prebivalcev.
Zvonik ondotne cerkve nadvladuje s svojo
visoko piramidalno streho vsa druga poslopja.
Danci se niso brez važnega povoda
vtaborili v Helsingöru. Inozemske ladje, ki
so vozile skozi Sund — tako se imenuje ta
morska ožina — so morale plačevati določeno
colnino. Šele potem so imele prosto
pot dalje. Ker je dohajalo vsako leto tisoče
in tisoče ladij, je nesel omenjeni davek danski
državi zelo velike vsote. Posebno občutno
je zadeval Ameriko. Na njen predlog so se
zbrali odposlanci prizadetih držav ter sklenili,
da naj se colnina odpravi. Mesto nje
pa naj se plača odškodnine enkrat za vselej
30½ milijonov srebrnjakov(Rigsdaler) danske
veljave. Danska se ni upirala predlogu, ker
je bilo pobiranje colnine združeno z mnogimi
stroški, ki sedaj odpadejo. Po drugi
strani so jo pa tudi mikali milijoni, katere
bo prejela. Zato je privolila leta 1857. v pogodbo.
Od tega časa imajo ladje prosto pot
skozi Sund. V Helsingöru ni več tako živahno,
kakor je bilo poprej, toda mnogoobiskovana
morska kopališča, v katera zahaja
veliko tujcev, dajejo mestu še vedno
dovolj zaslužka. Razcvitalo bi se pa zaradi
svoje ugodne lege še lepše, če ne bi bilo
nekega druzega zadržka.

Ta zadržek je vodna pot, ki so jo izkopali
Prusi ter po najkrajši poti zvezali
severno morje z Baltiškim morjem.
Prusom je leta 1864. silno dobro došla pridobitev
danskih pokrajin Schleswig-Holsteina.
Takoj so začeli delati načrte, kako

bi napravili pot skozi morski kanal, ki bi
njihovim in tujim ladjam prihranil daljno
vožnjo skozi Sund in okoli polotoka Jütland.
Vpoštevalo se je tudi to, da vožnja
okoli Jütlanda ni brez nevarnosti, bodisi zaradi
viharjev, ki v zalivih Skager Rack in
Kattegat niso redki, bodisi zaradi ondotnih
peščenih nasipov, ki so ladjam opasni. Nje
najzadnji namen pa je bil, da se toliko bolj
raznese med svet pruska slava, ki jo povsod
išče ta narod. Kanal je bil dovršen in po
cesarju Vilhelmu II. otvorjen leta 1895. Začenja
se pri mestu Brunsbüttel ob izlivu
Labe v severno morje. Odtod pelje v severovzhodni
smeri proti holsteinskemu mestu
Rendsburg ter prihaja poleg mesta Kiel v
Baltiško ali Vzhodno morje. Vodna cesta je
98 kilometrov dolga, 67 metrov široka, devet
metrov globoka. Prevozi se v devetih urah,
kar je malenkost v primeri s poprejšnjo
dolgo vožnjo okoli vsega danskega ozemlja.

Ni treba dostavljati, da so Danci zelo
oškodovani vsled tega prekopa. Čeprav brodari
še mnogo parnikov skozi Skager Rack
in Kattegat, vendar nekdanje živahnosti ni
več. Sreča, da so vtaknili v žep colninsko
odškodnino že leta 1857. Če je ne bi bili
sprejeli takrat, bi jim bili splavali po otvoritvi
kanala tudi tisti milijoni po vodi.

Popotniki, namenjeni v Skandinavijo, smo
se podali v Helsingöru na parnik. Ta vožnja
čez Sund je kaj zanimiva. Ker je onstransko
švedsko obrežje oddaljeno samo štiri kilometre
od danskega, vidiš od daleč deželo,
kamor kmalu stopi tvoja noga. Promet med
obema deželama je zelo živahen, ker vozijo
parniki vsak dan osemkrat semintje.
Naša ladja je bila nenavadno velika, spravili
so namreč tudi železniški vlak na-njo.

Prav takrat, ko smo odrinili od brega,
so začeli streljati s topovi za nami. Kakošna
čast! Najprej se je pokazal dim, potem blisk
in takoj je treščilo, kakor ob gromenju v
hudi uri. Mislil sem, da bo s prvim strelom
že konec, a kmalu vdari drugič, tretjič itd.
Našteli smo več kot dvajset mogočnih eksplozij.
Treski so prihajali iz gradú, ki ima
ob skrajnem koncu Helsingöra divno lego.
Ponosna je ta zgradba, stoječa ob robu
valov, okrašena s stolpiči. Imenuje se Kronborg. Grad sega skoro v srednji vek, zato
se ga je poprijela marsikatera pripovedka.
Pravijo, da prebiva v ondotnih podzemeljskih
prostorih duh, ki pride Danski na pomoč,
kadar jej bo pretila huda nevarnost. Bajno
lepi Kronborg je uporabil Shakespeare, ki se
v znani tragediji naslanja na pravljico, da se
je prikazal danskemu princu Hamletu očetov
duh na terasi pred tem gradom. Iz gradu
torej, ki je izpremenjen sedaj v trdnjavo in
vojašnico, so prihajali streli. Izvedeli smo,
da ne veljajo nam, temveč neki bojni
ladji, ki se je odpeljala prav takrat iz pristanišča.
Videli smo oholo oklopnico, kako
je med hreščenjem topov ponosno plula
preti severu v zaliv Kattegat, in se obrnila
potem kdo zna v katero deželo.

20. Skandinavija.

Izginjevalo je za nami dansko ozemlje.
Pred oči so mi stopili kraji, ki sem jih
videl, in ki jih sedaj zapuščam. Kdor bi
pričakoval veličastnih naravnih prizorov, naj
nikar ne hodi na Dansko! Toda če ima rad
nizke morske bregove, polja, polna rumenega
klasja, zelene travnike in bukove gozde,
našel bo tega v izobilju. Zaman se bo pa
oziral po gorovju, ker je večidel sama ravnina.

Bližamo se Švedskemu. Že je v vidiku
mesto Helsingborg, nad katerim stoluje čveterovoglat
stolp, ostanek iz starih časov.
Kmalu stopimo na suho. Preden pa nadaljujemo
potovanje, bi bilo dobro, da dobimo
o Skandinaviji nekako splošno podobo.

Zemljepisci nam predstavljajo skandinavski
polotok v sliki ležečega leva.
Glava mu gleda po morju tja proti Angleškemu.
S sprednjima nogama bi rad dosegel
dansko in prusko državo. Hrbet ima ves
razoran vsled mnogoštevilnih fjordov, ki so
se zajedli v suho zemljo. Žival ima zavihan
rep, na katerem so nanizani otoki Lofoti. Ob
najskrajnem koncu zverine se pa nahaja
takozvani „Severni rtič“, kamor hodijo gledat
radovedneži polnočno solnce. Lev bi se

kajpada rad raztegnil ter pomolil še zadnji
nogi nekoliko od sebe. A žal, da ni mogoče,
ker ga ovira v tem severni ali ruski
medved.

Skandinavija sestoji iz dveh kraljestev,
katerima je načeloval do l. 1905. en kralj.
Večja vzhodna polovica obsega Švedsko,
manjša zapadna pa Norveško. O obeh hočemo
izpregovoriti.

Švedsko se imenuje v ondotnem jeziku
Sverige. Dežela je ob severu precej
gorata, južne pokrajine so ravne. Bogata je
na naravnih pridelkih, ki pospešujejo blagostanje
ljudstva. Čeprav zavzemajo jezera in
vode mnogo prostora, ostaja vendar še dosti
sveta, iz katerega se črpajo lepi dohodki.
V skoro neizmernih gozdih dobivajo Švedi
toliko lesa, da ga izvažajo v druge kraje.
Poleg tega je tudi ondotno rudarstvo važnega
pomena. Izkopuje se srebro, baker,
svinec, železo in druge kovine. Mnogo je
kamenolomov, v katerih se nahaja marmor.
Poljedelstvo daje prebivavcem dovolj kruha;
prav tako je ribištvo vir dobrega zaslužka.

Ljudstvo je germanskega rodu, ki tvori
z Norvežani in Danci takozvano skandinavsko pleme. Švedski jezik se sicer nekoliko
loči od jezika Norvežanov in Dancev,
vendar razloček ni tak, da bi se vsi trije
narodi ne razumeli med seboj. Švedi so
velike, krepke postave in čestokrat rumenkastih las. Da so gibčnega in elegantnega
obnašanja, je obče znano. Njihovo olikano
vedenje spominja francoske vljudnosti, zato
jim pravijo „severni Francozi“. Glede duševne
kakovosti je Šved bistrega uma, samozaveden,
gostoljuben, pošten. Nravna hiba,
ki se opazuje na njem, je ničemurnost in
nagnjenje do opojne pijače. Šolska izobrazba
ljudstva je na tako visoki stopnji, da se
lahko meri tudi z najbolj omikanimi narodi.
Glavno veroizpovedanje je evangeljsko-luteransko.

Švedi so sprejeli krščansko vero šele
okoli l.1000. Takrat jim je vladal kralj Olav,
ki so mu rekli „kralj v naročju“. Ime je
dobil odtod, ker ga je mati še pestovala,
ko so ga klicali za vladarja. Izmed poznejših
kraljev se je odlikoval Erih s pridevkom
„Sveti“, sedeč na švedskem prestolu v dvanajstem
stoletju. Časti se kot zavetnik švedske
države. Za Erihom so sledile dolgotrajne
vojske, v katerih so se razne stranke
poganjale za vladarsko žezlo. Zmagala je
rodbina Falkung ter ostala nekaj časa na
krmilu. Ko so dozidali veliko cerkev v Upsali
(severno od Stockholma) je dobila Upsala
leta 1276. svojega nadškofa in postala
cerkvena metropola. Ondi so ustanovili svetovnoznano
vseučilišče (1477). Pa tudi kralji
so odlikovali Upsalo s tem, da so se dali
venčati v njeni katedrali. Žal, da so bila na
Švedskem zelo ugodna tla za razširjevanje
Lutrovega krivoverstva. Kralj Gustav Wasa
(1523 — 1560) se je odločil za novo vero in
proglasil cerkev kot državno napravo. Višje
duhovnike, ki so ohranili staro ime Škofje,
je nastavljal kralj. Del velikega cerkvenega
premoženja so prejeli škofje, nekaj se ga
je razdelilo med plemenitaše, največ pa ga
je pripadlo kralju in njegovim naslednikom.
Kdor se je upiral reformaciji, ga je čakal
zapor, doletelo ga izgnanstvo, ali se mu je
prisodila celo smrtna kazen. Ni čudo, da se
na ta način niso mogli obdržati katoličani
ter so ali zapustili deželo ali polagoma izmrli.
Prav malo se jih je ohranilo do današnjega
dne.

Važen odlomek se začenja v švedski
zgodovini l. 1611. Takrat je nastopil vlado
pogumni kralj Gustav Adolf, ki mu je kot
zvest svetovavec na strani stal bistroumni
kancelar Aksel Oksenstierna. Kralj je hodil
po vojskah, kancelar pa vodil državne posle.
Da se je Gustav Adolf zapletel v tridesetletno
vojsko, in se ni več vrnil živ, je itak
znano. Padel je namreč 16. novembra 1632
v bitki pri Lützenu, ne daleč od Lipskega
(Leipzig). Švedska, takrat na vrhuncu slave,
je posedovala tudi pomorske pokrajine onstran
Baltiškega morja. Gustav Adolfu je
sledila v vladanju njegova hči Kristina, ki
se pa ni mogla sprijazniti s protestantovsko
vero. Zato je zapustila kraljevi prestol, prestopila
v Inomostu v katoliško cerkev in se
stalno naselila v Rimu. Najraje se je pečala

z znanostjo in umetnostjo. Umrlo leta 1689.
so pokopali v cerkvi sv. Petra.

Ne bomo se spuščali v nadaljne dogodke.
Pripomniti nam je samo, da pridobitve
Gustav Adolfove niso imele trajnega
uspeha. Izcimila se je severna vojska, trajajoča
od 1700 do 1721. Čeprav se je izkazal
v njej kralj Karol XII. pravega junaka, zatonila
je vendar švedska slava. Lepe dežele
ob Vzhodnem morju je dobil ruski car Peter
Veliki, Pomorsko pa so zasedli Prusi. Kolikor
bolj sta rasli Rusija in Prusija, toliko
bolj je nazadovala Švedska. Sedaj vladajoči
kralj Oskar II., do leta 1905., tudi norveški
kralj, živi lepo v miru in se ne vtika v zadeve
tujih držav. Spomina vredno je, da so
Švedi odjenjali v verski nestrpnosti in dovolili,
da ne dobivajo samo luterani državnih
služb, temveč tudi katoličani. Dežela se dobro
počuti v svojih ožjih mejah in kaže lep napredek.
Ugaja jej ozki okvir, v katerem se
nahaja, ker je prepričana, da naravno kopičenje
dežel v eni državi ne more imeti trajnega
obstanka.

Oglejmo si Norveško, ki ji pravijo
domačini Norge. Razprostira se ob zapadni
in severni strani Skandinavije. Značilno znamenje
dežele so visoke gore in daleč v
suho zemljo zajedeni morski zalivi, ki se
imenujejo fjordi. Njen najviši vrhunec, zajedno
največa gora severne Evrope, je
2560 metrov visoki Galdhöpig. Najbolj znameniti
fjord pa je Sognefjord, dolg 176 kilometrov.
Njegovo vodovje sega od zapada
proti vzhodu skoro do sredine dežele. Končuje
se ob vznožju Galdhöpiga. Ta okolica
je tako romantična, da jo prištevajo najveličastnejšim
vsega Norveškega. Prebivalci se

živé od poljedelstva in živinoreje; še veči
zaslužek imajo od lesa in od ribištva. Poslednje
je združeno seveda z marsikako nevarnostjo.
Pogostni viharji na morju zahtevajo
med ribiči veliko žrtev, toda kljub temu
ne opuste brodarjenja. Bivanje na morju jim
je eno in isto z bivanjem na suhem. Zato
je med moštvom dovolj slavnoznanih mornarjev.
Norvežani so mirnega, resnobnega
značaja, hladni kakor zemlja, ki jih je rodila.
Akoprav nimajo kmečki otroci zaradi oddaljenih
goratih krajev prilike, da bi se bolj
izobrazili, zna vendar skoro vsak odraščenec
čitati in pisati. Ljudstvo se zaveda svoje neodvisnosti
ter zaradi demokratične ustave
rado uporablja svoje državljanske pravice.
Povedali smo že, da sta bili Norveška in
Švedska združeni pod enim kraljem, toda
tako, da je tvorila vsaka zase samostojno
kraljestvo. Vendar si oba naroda nista bila
posebna prijatelja. Ker je bival kralj večinoma
v glavnem mestu Švedske, v Stockholmu,
so zavidali Norvežani Švedom te
predpravice ter želeli tudi v tem oziru enakopravnosti.
Zato so zahtevali, da naj stanuje
kralj pol leta v glavnem mestu Norveškega,
v Kristijaniji, pol leta pa v Stockholmu. A
ta želja se jim ni izpolnila, in zato so Norvežani
kar odstavili švedskega kralja in se
po sklepu parlamenta in po ljudskem glasovanju
ločili od Švedske popolnoma. Švedski
kralj ni mogel prav nič proti temu, Norvežani
so si pa izvolili za kralja danskega
princa, ki je kot kralj Hakon zasedel norveški
prestol in bil nedavno slovesno kronan.

Družabno življenje je na Norveškem drugačno
nego pri Dancih ali Švedih. Ni izlepa
najti dežele, kjer bi bil tako majhen

razloček med stanovi, kakor je med Norvežani.
Ta trezno misleči narod ne pozna knezov,
grofov in baronov, sploh nikakega
plemstva. Njemu je plemstvo bister um in
žlahtno srce. Slavno ime se ne podeduje
po starših, temveč se mora pridobiti osebno
z lastnimi zaslugami.

21. Ob morskem zalivu Kattegat.

Iz danskega mesta Helsingör smo se torej
prepeljali čez morsko ožino v švedsko mesto
Helsingborg. Tukaj smo zasedli vozove, in
hlapon nas je nesel naprej v severne kraje.

Železnica se drži vedno morskega obrežja.
Oko ima večkrat prost pogled po zalivu
Kattegat, ki se razteguje kot velikanska vodna
planjava med danskim in švedskim ozemljem.
Pri postaji Laholm smo premostili reko Lagaa
ter se za nekaj časa ustavili v Halmstadu.
Tovarišev je bilo vedno dovolj, ker so se
popotniki, odhajajoči iz voza, nadomestovali
z novimi prišleci. Imel sem priliko študirati
švedske obraze ter seznanjati se s korenjaško
postavo tega ljudstva. Še razumel bi
bil rad, kar so se pogovarjali med sabo, a
ni bilo mogoče. Ni ostalo drugega, kakor
da sem kot popolno neznan človek nemo
bival med svojimi sosedi in sosedami.

Kakšna je okolica? Hiše so večinoma
lesene ter ob vnanji strani živordeče poslikane.
Le okviri oken so beli. Pokrajina dobiva
čestokrat kraško podobo. Deloma je
toliko kamenja, da gradijo iz njega zid okrog
njiv. Po prostranih ravninah cvete veliko
resja, semtertje se vzdigujejo mali skalnati
griči. Na mnogih krajih se peljemo čez kamenite
struge, iz katerih se iztekajo večje
ali manjše vode v morski zaliv.

Zapustivši Falkenberg, Varberg in Kongsbacka
smo privozili čez dolg viadukt v veliko
švedsko mesto Göteborg, kjer je
bila daljša pomuda. To obmorsko mesto
broji 150 tisoč prebivalcev. Ob eni strani se
vzdiguje nad njim granitno skalovje, ob
drugi se mesto spaja z morjem. Tu se združuje
z morjem ponosna reka Göta Elf, ki
priteče iz jezera Venern ter je glasovita zaradi
svojih slapov.

Popotniki, ki niso imeli prilike poprej
zadovoljiti lakote in žeje, so dobili v ondotni
kolodvorski gostilni vsega na izbiro.
V dvorani so stale dolge pogrnjene mize,
obložene z vsakovrstnimi jedili. Posebno
okusno in na več načinov so bile pripravljene
ribe. Na razpolago je bilo tudi sadje,
med katerim so se odlikovale rdeče jagode
nenavadne debelosti. Švedi imenujejo tak
obed „seksa“. Prosto je, da posežeš, kamor
hočeš, in da vzameš, kolikor ti drago. Človek
z dobrim tekom ima v tej izložbi zadostila
za najdrznejše zahteve. Vse to stane samo
poldrugo krono, kar bi bilo okoli enega
goldinarja naše veljave.

Čeprav smo že zapustili Göteborg ob
sedmih zvečer, se še dolgo časa ni začelo
mračiti, kajti tukaj zahaja solnce v poletju
mnogo pozneje, kakor pri nas. Ne daleč
od postaje Trollhättan ugledamo glasovito
jezero Venern, največje izmed švedskega
stoječega vodovja, sploh izmed največjih
jezer v Evropi. Ako omenim, da je
150 kilometrov dolgo in v nekaterih krajih
do 50 kilometrov široko, imamo nekak pojem
o njegovi obsežnosti. Trideset rek se izteka
vanj, odtod tolika množina vode in rib.
Obrežje mu je razsekano in izdolbeno, sestoječe
iz mnogih zalivov, ob severni strani
gričasto, ob južni ravno. Hudi nalivi provzročujejo,
da jezero večkrat naraste ter v
južnih ravnih delih prestopi svoje meje. Po
sledica so povodnji, ki napravljajo marsikatero
Škodo. Največjega pomena pa je jezero
zaradi tega, ker posreduje vožnjo med
Severnim in Vzhodnim morjem. Ako se raje
voziš po morju kakor po železnici, poiščeš
v Göteborgu parnik, s katerim se pripelješ
do Stockholma, torej od skrajno zapadne
do skrajno vzhodne strani Švedskega. Od
Göteborga gre vožnja po reki Göta Elf do
jezera Venern. Tu prehajajo ladje v kanal,
ki jih pripelje v jezero Vettern. Iz tega gre
nov prekop, držeč v manjša jezera, kar se
menjuje tako dolgo, da prideš po vodni
poti v Stockholm. Opisani kanal je velikanska
umetnostna naprava, ki je stala precej milijonov,
akoprav so večino del izvršili vojaki.

Prej imenovani Trollhättan je le vas, toda
šteje šest tisoč prebivavcev, ki imajo zaslužek
v ondotnih tovarnah. Slapovi reke Göta Elf
so namreč zaradi svoje vodne sile zelo
ugodni za tovarniške naprave. Železnica zapušča
polagoma jezero ter se nagiba v
severozapadni smeri proti morju. Semtertje
se vidi močvirje, v katerem stoji polno goveje
živine. Ker poganja iz močvirja dolga
trava, se vidi žival med bičevjem, kakor
truma nilskih konj. Po dnevni vročini se jej
dobro prilega hlad v stoječi vodi.

Počasi se je naredila noč, a tista krasna
noč, ki je v vročih poletenskih mesecih običajna
le na daljnem severu. Dolgo časa nam
je sijalo večerno solnce. Ko se je vtopilo
slednjič v zalivu Skager Rack, nastopila je
rdečebarvana zarja s takim sijajem, kakor
bi vse gorelo na nebu. Lesk je trajal skoro
celo uro, in šele potem je razprostrl mrak
svoja krila čez zemljo. Da bi mi čas minil
hitreje, sem položil svoje ude po klopi. Nekoliko
spanja ne bo škodovalo. Toda počitek
ni trajal dolgo. Prebudil me je rjavobrad
mož s svetilko v roki, zahtevajoč, naj
mu pokažem blago, ki ga imam pri sebi.
V prvem hipu sem skoro mislil, da imam
pred seboj ponočnega roparja, toda kmalu
se zavem, kaj hoče od mene. Bilo je okoli
polnoči, ko smo se prepeljali čez švedsko
mejo in prišli na Norveško. Treba je torej
odpreti kovčeg, da ga pregleda colninski
Cerberus ter obdači to ali ono. Pri meni
ni imel dosti pregledovati, zato je bilo vohunstvo
kmalu pri kraju. Kako lahko popotuje
človek, ako nima ničesar sumljivega pri
sebi! Vležem se nazaj, natihem zabavljajoč
možu, ki mi v spanju ni dal miru. A nevolja
je kmalu minila. Komaj sem se poravnal
po klopi, že me je objel oni mir,
ki naznanja Morfejev prihod. Spal sem dobri
dve uri. Samoumevno je, da ne morem povedati,
kakšni kraji so se vrstili tačas mimo
nas.

Okoli treh zjutraj so me zbudili trije
prišleci, ki so se nastanili v mojem oddelku.
Bila sta dva gosposka dečka in njuna odraščena
spremljevalka. Vzdignem se, naredim
kratko toaleto in pogledam skozi okno. Napočil
je že dan, da lahko čitam napis na
kolodvorski postaji Fredriksstad. Ko
smo se odpeljali, vidim, da je Fredriksstad
dokaj veliko mesto z morskim pristaniščem.
Pa opazil sem še nekaj drugega. Tukaj dokončuje
svoj dolgi tek velereka Glommen,
ki izvira na daljnem Norveškem, južno od
mesta Trondhjem. Na obeh straneh reke je
nakopičenega silno veliko lesa, ki je bil posekan
v daljnih norveških gorah ter po Glommenu
priplavljen v nižavo. Vse to se bo naložilo
na ladje in odpeljalo v dežele, ki
nimajo tako bogate lesne zaloge kakor Norveška.

Ni trajalo dolgo, kar se odpre ob levi
roki Kristijanijafjord, to je tisti dolgi in ozki
zaliv, ki sega iz morja tja do norveškega
glavnega mesta. Fjord postaja sedaj širji,
sedaj ožji. Tuintam se vzdigujejo iz vode
skalnati otoki, onstransko obrežje pa je zavarovano
z gorovjem. Peljemo se precej
visoko nad morskim površjem, odtod toliko
lepši razgled. Vsej sliki daje še večji sijaj
vzhajajoče solnce, čegar žarki se leskečejo
v šumečem valovju.

Kar naenkrat se prikaže ob koncu fjorda
množica poslopij, razpoloženih deloma v
ravnini, deloma v zmerno vzvišeni legi. Prihaja
jih vedno več, da smo slednjič kroginkrog
obdani z njimi. Dospeli smo v
Kristijanijo.

22. Glavno mesto Norveškega.

Kakšno iznenadenje! Kristijanijo
sem si predstavljal kot mesto,
ki je še daleč za novodobno
izobrazbo. Človek, ki pride
iz središča takozvanih omikanih
deželâ, bi mislil, da dobi v obližju
arktičnega sveta kdove kako nazadnjaško
ljudstvo. A temu ni tako. Glavno mesto Norveškega
ni nič manj napredno, kakor na
primer Trst. Poleg tega šteje sedaj že 226.000
prebivavcev, kar se o Trstu ne more reči.
Tujca preseneti, da dobi v Kristijaniji, ležeči
ob šestdeseti stopinji severne širjave, vse
najnovejše iznajdbe. Vtisk je toliko večji, ker
se odpre takoj pred kolodvorom krasna
ulica Karl-Johannsgade. Ta ulica drži
poleg palač in sijajnih izložb vedno višje,
a le toliko, da se komaj pozna. Končuje se
z velikanskim kraljevim gradom, ki gleda s
svojega vzvišenega stališča po vsej ulici doli.
Z njo bi se lahko ponašala vsaka evropska
prestolnica.

Mesto je dobilo ime po danskem kralju
Kristijanu IV., ki je imel Dansko in Norveško
v svoji oblasti. On je ustanovil leta
1624. ob severnem koncu fjorda sedanjo
Kristijanijo. Staro mesto, ležeče ob vzhodni
morski strani, se je opuščalo vedno bolj.
Sedaj se prišteva predmestjem. Številke nam
povedó najbolje, kako da napreduje norveška
metropola. Leta 1801. je imela samo
devet tisoč prebivavcev, leta 1870. sedeminšestdeset
tisoč, najnovejše brojenje pa izkazuje
prej označeno število. Poleg tega
je tudi njena okolica jako lepa. Ob južni
strani obrobuje Kristijanijo morje s svojimi
zalivi, ob jugovzhodu stoji 122 metrov visoki
Ekeberg. Prav tako sta severna in zapadna
stran obmejeni z gorovjem. Gozdi,
skalovje in morje: vse to daje mestu prikupljivo
vnanjost. Skoro bi mislili, da nismo
v obližju severnega tečaja, temveč v kakem
južnem obmorskem pristaniču.

Prva pot me je peljala na trdnjavo
Akershus. Nekaj časa greš po Karl-Johanngade,
potem zaviješ v Kirkegade, iz
katere prideš na širok prostor, zasajen z
drevoredi. Od tu je treba stopati navzgor,
a ne dolgo. Kmalu se nahajam med mogočnim
zidovjem, proti kateremu se je že
mnogokrat zaletaval sovražnik. Zadnjič je
oblegal trdnjavo Akershus pogumni švedski
Kari XII. leta 1716., pa je ni mogel dobiti v
roke. Zgrajena je na polotoku, segajočem
v morski zaliv. Na najvišji bastiji so postavljeni
topovi, ki imajo obrnjena svoja
žrela proti fjordu. Dva vojaka sta stala na
straži, eden z mečem v roki, drugi s puško
ob rami. Akoprav je straža o mirnem času,
ko se o sovražniku niti misliti ne more,
čisto formalna reč, me vendar nista pustila
dalje. Oni z mečem je zamrmral par besedi
in me pogledal neprijazno, kakor bi imel
kakega nevarnega človeka pred seboj. Moral
sem se torej zadovoljiti in gledati na spodaj
ležeče mesto s stališča, kamor je dostop
dovoljen. Nekateri so šli v notranje prostore
trdnjave, toda pustili so jih le za to,
ker so imeli dovoljenje od vojaškega poveljništva.

Prišedši nazaj na ravnino, grem mimo
Ivanove cerkve (Johanneskirke). Stavba sestoji
iz rumene opeke in je videti nova.
Nad glavnim vhodom se vzpenja visok vitek
stolp, ki daje cerkvi kaj lepo podobo. Pred
njo so uravnali svet ter ga zasipali z gramozom.
Smilili so se mi konji, ki so mnogo

trpeli pri vožnji. Žival se je upirala na vse
kriplje, da je spravljala vozove naprej, kajti
kolesa so se skoro na polovico vdirala v
omehčani zemlji. O Skandinavcih je sicer
znano, da ravnajo lepo z živino in je ne
mučijo tako, kakor marsikdo naših brezsrčnih
voznikov, a pri tej priliki sem videl,
da je živina veliko trpela.

Stopimo od tu v morsko pristanišče, ki ni daleč od Ivanove cerkve. Ker
stoji trdnjava Akershus na polotoku, potisnjenem
precej daleč v morje, ima Kristijanija
dvoje pristanišč, vzhodno in zapadno.
Vzhodno se imenuje Björviken, zapadno pa
Piperviken. V prvem vidiš velikanske sklade
lesa, glavnega norveškega pridelka. Tukaj
so tudi zasidrani veliki parniki. Tisti parniki,
ki prihajajo iz severnih norveških mest
Christiansand, Bergen, Trodhjem itd., ostajajo
v obližju trdnjave; drugi, ki prihajajo
iz južnih krajev, se ustavljajo ne daleč od
vzhodnega kolodvora. Mesto samo poseduje
180 parobrodov in 130 jadrnic, iz česar se
lahko sklepa, kako razvito plovbo ima ta
narod. Prav tako je zapadno pristanišče Piperviken
jako obsežno.

Hudo preglavico dela zimski mraz, ki
pokriva morje z ledom, toda mornarji si
znajo pomagati tudi v tem slučaju. Pri nas
se rabi snežni plug, ki ga vlečejo konji in
odpirajo z njim zamedene ceste. Enako delajo
Norvežani pot skozi zamrznjeno morje,
seveda ne s konji, ampak s parno silo. V
to jim služijo močno okovane ladje, ki razbijajo
led pred seboj. Kako to poka po
trdem površju! Ladja potrebuje mnogo časa,
da se izkoplje iz leda ter dobi pravo smer.
Šele potem se pomiče polagoma med
debelimi ledenimi kosovi dalje. Razčesane
plasti se kopičijo druga nad drugo, umikajoč
se jeklenemu oklepu ladje, ki se drzno zaganja
v trdo skorjo. Treba je boja in hudega
napora, da se more prodirati naprej.
V gorkem letnem času je vožnja prava
igrača v primeri z vožnjo pozimi.

Meščani obiskujejo v poletju posebno
radi polotok Bygdö ob zapadni strani Kristijanije.
Tu je mnogo gradičev, vrtov,
parkov in zabavišč. Tje se lahko pelješ z
električno železnico ali s parnikom, kakor
se ti poljubi. Najbolj zanimiva stavba na
polotoku je kraljevi grad Oskarshall, stoječ
na visoki skali nad morjem. Ako se potrudiš
na njegov osmerovoglati stolp, boš
gotovo zadovoljen z razgledom, ki se ti
nudi naokrog. Če te mika plezati tako visoko,
ostaneš lahko na grajski terasi, s katere
se tudi vidi daleč okoli. Ko se pelješ
po morju nazaj v mesto, obiščeš otok Hovedö.
Na njem so bivali štiri stoletja redovniki
cistercijani, toda reformacijska dôba tudi
njim ni prizanesla. Zapustiti so morali samostan,
ki je sedaj v razvalinah.

Kakošni so neki prebivavci Norveške? utegnil bi kdo vprašati. Skoro vsi so
krepke, velike postave, žilavih rok in dobro
razvitih stopal. Že po obutvi, ki je izložena
v prodajalnicah, sklepaš na obsežnost nog.
Včasih smo rekli o tistem, ki je imel velike
škornje, da bi se z njimi lahko vozil kakor
v čolnu. Pri Norvežanih ni velika noga nikaka
izjema; treba je mogočnega kopita in
precej usnja, da se jej naredi primerno obuvalo.
A ne samo po krepkih udih, temveč
tudi po barvi se razločuje Skandinavec od
drugih ljudi. Prebivavci južne Evrope, osobito
romanski narodi, so temne kože in
črnih las, pri Norvežanu in Švedu pa prevladuje
svetla polt. Srečuje te prav veliko
višnjevookih in rumenolasih, bodisi moških
ali ženskih, da takoj vidiš, kakošno je skandinavsko
pleme.

Kakor sta si južni in severni Evropec
neenaka glede telesnih lastnosti, tako se razločujeta
tudi v duševnih zmožnostih. Italijan
in Španec sta živahne narave ter vzplamtita
večkrat iz neznatnega povoda, goreča kakor
vino, ki je dozorelo pod žarki ondotnega
solnca. Norvežan pa je hladnega značaja,
prej počasen nego nagel, trezno misleč, a
vztrajen in neustrašljiv, ako se je polotil
kakega dela. Gore njegove domovine in
dolge zime so ga utrdile, da more prenašati
vse težave. Prebivalci južnih pokrajin skoro
ne vedó, kaj je sneg in mraz, zato so čestokrat
lahkomišljeni in brezskrbni. Ne tako

Skandinavec. On ima v celem letu malo
solnčnih dni, kratko poletje in dolgo zimo.
Boriti se mu je s prirodnimi silami, ki so
mu vtisnile pečat moči in poguma. To vidimo
pri drzovitih brodarjih, ki se podajajo
proti severnemu tečaju, ne meneč se
za nevarnosti, ki jih čakajo v domovini večnega
ledu.

Kako izgleda hiša norveškega kmeta?
Čeprav mu ne manjka kamenja, teše vendar
kmet svoja poslopja edino le iz lesa. Vse
je narejeno prostorno, velika je veža, velika
je kuhinja, velika so stanovanja za ljudi
in živino. Visoka so tudi okna, da je dovolj
zraka in svetlobe. Ob notranjih straneh
oken, t. j. v hiši vise bele mreže, kakršne
so pri nas le v gosposkih stanovanjih, tukaj
se pa nahajajo tudi v kmečkih domih. Hlevi
in shrambe za seno slonijo na debelih lesenih
ali kamenitih podporah, da dohaja od
spodaj prepih, ki odvračuje vlažnost. Gospodarji
imajo poleg živinoreje in poljedelstva
še drug zaslužek. Ker v notranjih delih
dežele ni poštne zveze za osebni promet,
morajo kmetje sami oskrbovati vožnjo popotnikov.
Dolžnost jim je, da peljejo za določeno
svoto vsakega tujca in ob vsaki uri,
kamorkoli zahteva. Omenjeni način vožnje
se imenuje „skyds“. Vozovi imajo le dvoje
koles ter prostora za dve osebi in za voznika.
Dobijo pa se tudi majhni vozički, v
katerih se pelje samo eden, ki je h kratu
voznik in popotnik. Ko se pripelje, kamor
je bil namenjen, pošlje karijolo in konja
gospodarju nazaj.

23. Slike iz Kristijanije.

Velik trg se je odprl pred menoj, ko
sem prišel v mestno središče. Trgu pravijo
Stortorvet. Krasi ga velik spomenik, predstavljajoč
danskega kralja Kristijana IV. († 1648),
tistega, ki je položil temelj Kristijaniji. Ura
je bíla okoli devetih zjutraj in tod okoli je
vladalo živahno gibanje. Ves prostor je bil
zaseden s prodajalkami zelenjave in sadja.
Nisem šel mimo, da ne bi bil kupil za nekaj
örov okusnih norveških češenj, ki dozoré
šele proti koncu julija.

Ob vzhodni strani trga stoji luteranska
stolna cerkev s svojim širokim
stolpom. Poleg glavnega vhoda v cerkev
visijo na vnanji steni črne table, kjer so
zapisana imena pastorjev, ki službujejo pri
stolnici. Pod vsakim imenom je označena
ulica, v kateri prebiva ta in oni. — Poizkusil
sem odpreti vrata, da bi bil pogledal
v cerkveno notranjščino, a ni šlo. Stara navada
evangeljskih je, da imajo svoje molilnice
vedno zaklenjene. Odprte so redno le takrat,
kadar je napovedana ura božje službe, o
kakem drugem času protestant nikoli ne gre
v cerkev. Tujec pa, ki si jo hoče ogledati,
mora poiskati cerkvenika (kirketjener), da
mu jo odklene za določeno napitnino. Tako
je povsod po lutrovskih deželah.

Obrnivši se nazaj, uberem pot po sijajni
ulici Carl-Johanngade naravnost proti
kraljevemu gradu. Ob koncu ulice me
sprejmejo lepi drevoredi ter pripeljejo do
vznožja višine, na kateri se vzdiguje impozantna
kraljeva stavba. Čeprav zidana v preprostem
slogu, dela vendar že od daleč
zaradi svoje obsežnosti in vzvišene lege
mogočen vtisk. Ko pridem bliže, se mi ustavi
oko najprej pri stebrovju, vrstečem se na
obeh straneh glavnega portala. Stebrovje
se vzpenja od tal do prvega nadstropja ter
se nadaljuje ter sega do vrha drugega nadstropja.
Šel sem okoli in okoli gradu, pa
povsod je vladala tihota. Gorenja okna so
bila zagrnjena, nikjer žive duše, vse kakor
izmrlo. Prav rad pritrdim Norvežanom, ki
zahtevajo, da naj pride kralj večkrat iz
Stockholma pogledat, kako se godi v njegovem
drugem kraljestvu, čegar glavno
mesto je Kristijanija. Šel sem nazaj, da bi
še jaz ne motil miru, ki kraljuje v velikanskem
poslopju.

Pred gradom opazim bronastega jezdeca
in pod njim blesteči napis Karl Johann.
Kdo je bil mož, kateremu so odločili tako
časten prostor? Dostavljena beležka pove,
da je postavil spomenik ves norveški narod.
Na konju sedeči junak mora imeti velike
zasluge, če ga je poslavila vsa dežela s tem
pomnikom. Pa še domačin ni bil, temuč

tujec, in v taki časti! To je francoski maršal
Ivan Bernadotte. Skandinavci so imeli
do njega posebno zaupanje, sicer si ga ne
bi bili izbrali za svojega kralja. Ivan Bernadotte
je bil sin nekega francoskega odvetnika.
Posvetil se je vojaški službi ter dosegel
v njej visoko dostojanstvo. Ker ni
imel švedski in norveški kralj Karol XIII.
nobenega pravnega naslednika, posinovil je
maršala Bernadotteja z določbo, da mu
sledi v vladi. Ljudstvo se temu ni upiralo
in je pripoznalo po Karolovi smrti Francoza
za svojega vladarja. Bernadotte se je imenoval
kot kralj Karol XIV., narod mu pa
pravi Karl Johann. Za časa njegovega krepkega
in modrega vladanja (1818 - 1844) je
bilo v Skandinaviji dosti mirneje kakor v
drugih evropejskih državah. Da imajo Karola
XIV. osobito Norvežani v tako dobrem
spominu, izhaja odtod, ker jim je bil jako
naklonjen. Že kod prestolonaslednik je ustanovil
v Kristijaniji vseučilišče. Pozneje je
potrdil državnozborski sklep, da se odpravi
plemstvo na Norveškem in da ne sme biti
nobenega državnopravnega razločka med
stanovi. Sezidati je dal prej opisani grad v
Kristijaniji, svojega sina Oskarja je poslal kot
namestnega kralja na Norveško ter odpravil
preveliki zemljiški davek. Karol XIV. (Kari
Johann) je ustanovitelj kraljeve rodovine
Bernadotte, ki vlada sedaj na Švedskem.

Ob vznožju gradu vidimo celo vrsto
javnih palač. Tu je vseučilišče, ki ga
obiskuje okoli 1200 slušateljev. V obližju
se nahajata umetniški in zgodovinski muzej
z bogatimi zbirkami. Vseučilišču nasproti je
narodno gledišče. Pred njim sta kipa dveh
skandinavskih pesnikov, katera prištevajo
najbolj slovečim možem sedanjega časa.
Eden je Björnstjerne Björnson, drugi Henrik
Ibsen. Pročelje gledišča sloni na stebrovju,
vsa stavba pa nosi ogromno kupolo.

V bližini so zgradili znamenito poslopje,
v katerem se shaja storthing, to je norveški
državni zbor. Zidava kaže izvirne,
a tako čudne oblike, da ne veš, kateremu
slogu bi jih prišteval. Pred parlamentom
stražita dva granitna leva, ki naj bi značila
moč norveške države in pogum njenih poslancev.
Reči se mora, da simbol ni brez
pomena, kajti ustava, ki jo ima ta narod,
mu dovoljuje prosto gibanje na vse strani.
Dežela je znala varovati svoje svoboščine
ter pokazala, da se tudi sama lahko vlada.
Švedski kralji so si sicer prizadevali, da zmanjšajo
pravice norverškega državnega zbora,
toda narod se je krepko uprl zoper povečanje
kraljeve oblasti. Ko so se Norvežani
l. 1814. vsled sklepa vladarskega shoda
na Dunaju združili s Švedi, so potrdili to
zvezo le s tem pogojem, da obdržé svojo
svobodomiselno ustavo. Njihov „storthing“
sklepa o novih postavah ter dovoljuje davke
in vojake. Sploh se Norveška jako lepo
razvija ter se je na podlagi svojih pravic
povzdignila do blagostanja, ki ga ni imela
nikdar poprej.

Sedel sem na klopico v parku kraljevega
gradu. Nikogar ni bilo mimo, le pometača
sta vihtela dolge metlje, da osnažita
pota. Izberem si ulico Uranienborgvejen, iz
te grem v drugo in tretjo. Pot, ki postaja
vedno bolj napeta, me pripelje v ob bregu
ležeči severni del mesta. Kmalu dospem na
Hanshaugen (Ivanov grič), kjer so senčni
nasadi, majhno jezero, gostilna in razgledni
stolp, raz katerega se ti nudi panorama naokoli.
Pozna se, da zahaja gospôda na to višino
iskat razvedrila. Celo električni tramvaj
so speljali tu-sem, da bi skoro premišljeval,
ali bi se vsedel vanj ali ne, ker drži po
strmi cesti navzdol. Šel sem raje peš nazaj
v mesto, toda ne iz nepotrebnega strahu
zaradi vožnje, ampak da vidim kaj več, kakor
bi se videlo iz voza.

Ob levi strani ulic me spremlja železna
ograja, s katero je obdan lep vrt, vrt
mrtvih. Vsak grob je zala gredica, ki te
ne spominja trohnobe, temuč ti kaže bujno
zelenje in cvetje. Z belim peskom posute
steze vodijo na vse strani, poleg njih so
klopi za odpočitek, košate veje pa spletajo
zelen obok nad domovanjem počivajočih.
Na pokopališču se navadno domislimo minljivosti

vsega posvetnega, a na tako krasno
gojenem vidimo le novo življenje, ki klije
iz smrti.

Nekoliko nižje stoji katoliška cerkev
sv. Olava, lična zgradba gotskega
sloga. Sezidana je iz rdeče opeke ter v notranjščini
s stebrovjem razdeljena v tri ladije.
Sv. Olav, kateremu je posvečena, je bil
norveški kralj in iskren pospeševatelj krščanstva
na Norveškem († 1035). Cerkvi
niso mogli izbrati boljšega zavetnika, ker
velja Olav tudi luteranom kot svet mož. Ta
zgodovinska in domovinska vez približuje
kolikortoliko obe konfesiji.

24. Izlet na Holmenkollen.

Mikalo me je, da bi zapustil mestno zidovje
ter si ogledal bližnjo okolico Kristijanije.
Obrnem se proti severozapadni strani,
kjer se vzdiguje zaraščeno gorovje, da obiščem
osem kilometrov oddaljeni Holmenkollen. Vsak tujec, ki ima le kolikaj časa,
napravi menda ta izlet, zato ga tudi jaz
nisem hotel opustiti. Izvedel sem, da pelje
tje gori električna železnica, treba je bilo
samo poiskati dotično postajo. Iščoč postaje
sem videl tudi nekaj lesenih hiš. Tu moram
opomniti, da je v Kristijaniji veliko lesenih
poslopij, ki so pa ometana in pobeljena,
da jih ne ločiš od zidanih. Še hôteli so nekateri
leseni in vsled tega glede ognja jako
slabo zavarovani. Da bi se prebivavci rešili
v slučaju nevarnosti, so v višjih nadstropjih
pri oknih vrvi, po katerih bi se o požaru
lahko splezalo navzdol.

Železnica drži ob vznožju gorenjega
mestnega oddelka, da se vidi mnogo hiš,
ki stojé ob vzvišenem robu Kristijanije. Nekoliko
časa se peljemo po ravnini mimo
dolge vrste lesenih gradičev. Pozneje začne
stroj huje delovati ter nas tira po ovinkih
in nasipih vedno više. Slednjič nas sprejme
gozd, obraščen s smrekami in borovci, deloma
gre železnica tudi med izklesanim skalovjem.
Kmalu dosežemo vrhunec Holmenkollen,
ležeč 317 melrov nad morjem. Višina
ni velika, toda glede izbornega razgleda
nekaj posebnega.

Stopimo iz vozov ter korakamo po široki
cesti še nekoliko višje do turistovskih hiš,
ki vabijo popotnika k odpočitku. Vse
hiše so enonadstropne, lesene in tako lično
izrezljane, da sestoje iz samih okraskov. V
verandah sedijo izletniki, ki imajo pred seboj
vsakovrstna krepčila. A vse to me ni zanimalo.
Nekaj drugega je razveseljevalo oko
in polnilo dušo. Pogled po fjordu!

Kakor razgrnjen zemljevid, tako je razprostrt
pred menoj zaliv, dotikajoč se s
svojim leskečim vodovjem obrežja Kristijanije.
V daljni megleni daljavi se širi nepregledna
ravnina veličastnega oceana, a bliže
in bliže prihajajo njegovi objemi, slični velikanski
razcepljeni reki, pluskajoči proti suhi
zemlji. Daleč v morje segajo ozki polotoki,
podobni jezu, ki naj bi krotil besno valovje.
Ob skrajnem zalivu je razpoložena
množica poslopij, nad katerimi se vzpenja
mnogo stolpov v zračne višave. To je Kristijanija,
norveška metropola. Ob njenem
robu pa je prostorno pristanišče, v katerem
imajo ladje varno zavetje pred viharjem. Kdo
se ne bi spomnil tukaj pogumnih brodarjev,
ki so bili na Norveškem doma ter odhajali
s svojimi nalašč narejenimi ladjami proti
ledenemu morju iskat severnega zemskega
tečaja!

Pred vsemi mi stopi pred oči drzni
dr. Fridtjof Nansen. Ker se je uprav
iz Kristijanije odpeljal v kraljestvo noči,
mraza in smrti, ne bo odveč, ako posvetim
nekaj vrstic temu pogumnemu možu.

Nansen se je rodil blizu Kristijanije leta
1861. Tudi šolal se je v tem mestu ter
obiskoval na ondotnem vseučilišču predavanja
o naravoslovju. Pozneje je opustil
omenjeno stroko ter si izbral zemljepisje,
ki mu je postalo posebno priljubljena vednostna
tvarina. Prav ta je bila povod, da
se je začel baviti z neznanimi kraji severnega
tečaja. V preiskovanje si je izbral največji
otok med otoki ledenega morja, Grönland
ali Grünland, ki pomeni „zeleno
zemljo“. Ne dvomimo, da ne bi bila imenovana
dežela semtertje zelena, toda zaradi
bilk, ki poganjajo v njenem južnem delu, še

nikakor ne zasluži takega imena. Rekli so
jej zato zelena, da privabijo kaj več naselnikov
nanjo. Večina njenega površja je
snežena puščava z visokimi gorami. Obljudena
je tuintam s prvotnimi prebivavci Eskimo,
ki se hranijo največ z mesom morskih
psov. Naravne sile, večna zima in hud mraz,
so provzročile, da je rod Eskimov zaostal
v rasti ter je večina pritlikovcev med njimi.
V te divje kraje se je podal Nansen spomladi
1888. V družbi treh Norvežanov in
dveh Laponcev je odplul iz Kristijanije na
otok Island, odkoder je šla vožnja dalje
proti Grönlandu. Popotniki so se borili z
velikanskimi težavami, preden so prehodili
deželo od njene vzhodne do zapadne strani.
Po srečno izvršeni ekspediciji so se vrnili
v Kristijanijo. Vesel, da se je izšlo vse po
sreči, premišljuje Nansen, na kakošen način
bi dosegel vrh zemlje ob severnem tečaju.
V ta namen zgradi močno ladjo, o kateri
je mislil, da jej ne bodo mogle škodovati
ledene plasti, ki plavajo v polarnem okrožju.
Imenoval jo je „Fram“, kar se pravi v našem
jeziku „Naprej“. Druga skrb mu je
bila, da dobi zanesljivih tovarišev, ki bi
upali ustrajati v težavah takega potovanja.
Ponujalo se mu jih je veliko, toda izbral
je le take, katere je smatral popolno sposobne
za izvanredno službo. Dvanajst je
bilo teh pogumnih mož, vsi Norvežani;
Nansen, njihov načelnik, je bil trinajsti. Tudi
tretja skrb, s čim naj se ladja oskrbi, se je
rešila povoljno. Zoper mraz so se zavarovali
s kolikor mogočo gorko obleko ter s
tem, da so imeli na ladji dovolj kuriva in
sobo, ki ni izpuščala gorkote. Zoper polarno
noč, ki traja nepretrgoma od 21. novembra
do 20. januarja, so si omislili električno
luč. Tudi bolezni niso pozabili, ki bi
lahko napadla tega ali onega. Ker se na
dolgotrajni morski vožnji najraje pojavi skorbut
(bolezen na krvi in njena posledica
občno oslabljenje), je Nansen skrbel za
primerno hrano. Zato ni vzel s seboj osoljenega
suhega mesa, kajti tako meso je
največkrat povod, da zbolé popotniki na
morju. Spremljevalo je drzne brodarje tudi
nekaj izurjenih psov, ki so vozili sani po
ledu in snegu.

Prišel je kresni dan leta 1893. Nepregledna
množica ljudstva stoji na obrežju v
Kristijaniji, da vidi še enkrat Nansena in
njegove tovariše. Ladja „Fram“ čaka v pristanišču,
pripravljena za odhod. Zadnji pozdravi,
zadnja voščila za srčno pot. „Fram“
se pomiče od brega, plôve proti fjordu in
se izgublja v daljavi.

Družba trinajsterih je prodrla do 85. stopinje
in 57 minute severne širjave ter se
izprehajala med štiri metre debelim ledom
v krajih, kjer ni ne jutra, ne poldneva, ne
večera, v zamrzjenih pustinjah, kjer še morski
somi, beli medvedje in polarne lesice ne
morejo živeti. Brez posebne nezgode se je
vrnil Nansen s svojimi tovariši na Norveško.
Dežela je slovesno sprejela junake, ki so v
prospeh vede zastavili svoje življenje.

Manj srečen je bil švedski nadinženir
Andree, kateremu je prišlo na misel, da bi
se z zrakoplovom peljal proti severnemu
tečaju. Vzdignil se je leta 1897. na otokih
Spitzbergen v višave, pa od te dôbe ni o
njem ne duha ne sluha.

25. Slovo Norveškemu.

Daljava od Kristijanije do Stockholma
iznaša 576 kilometrov. Brzovlak, s katerim
smo se peljali, jo prevozi v dobrih trinajstih
urah.

Kmalu smo došli do reke Glommen.
Velika, počasi tekoča voda s široko strugo.
Norvežanom izkazuje nemajhno uslugo s
tem, ker jim prenaša v daljnih krajih posekani
les notri do morja. Na njenem obrežju
je mnogo žag, ki pripravljene hlode režejo
v deske. Ob severni strani mesta Kongsvinger,
nad katerim se vzdiguje trdnjava enakega
imena, se odpre široka dolina. Kakor
daleč seže oko, opaziš same gozde, v sredi
med njimi pa teče Glommen navidezno čisto
mirno, kakor bi se jej nikamor ne mudilo.
Po tej dolini je izpelana železnica držeča
v Trondhjem. Mi se je nismo držali, ampak
v jugovzhodni smeri zavili proti Charlottenbergu,
kjer so nam zopet pregledovali prtljago.

Charlottenberg je namreč že na švedskem
ozemlju.

Okolica postaja vedno bolj zarastla,
semtertje se peljemo med skalnatimi soteskami
in mimo manjših jezer. Na kolodvorih
so nam ponujale stare ženice češnje, rdeče
jagode in borovnice. Delale so dobro kupčijo,
ker je bilo zelo vroče, takošno sadje
se pa v vročini dobro prilega. Železniška
uprava na Švedskem in Norveškem skrbi
za popotnike tudi, da ne trpijo žeje. Vsak
voz ima dolg hodnik, ob čigar koncu je
posoda z vodo. Natočiš si je toliko, kolikor
se ti poljubi Pri nas še ne sega napredek
tako daleč.

Dospeli smo v Karlstad, glavno postojanko
pokrajine Wermland. Mesto je pozidano
na severnem obrežju jezera Venern
ter ima zaradi zveze po suhem in po vodi
živahen promet. V bližini se izteka v jezero
Klar Elf, mogočna reka, ki izvira na Norveškem.
Nadaljna vožnja nas pripelje v Kristinehamm.
Ves okraj ima prikupljivo vnanjost
in je dobro oskrbljen z vodo; opaža
se tudi cvetoča obrtnija. Tod okoli je več
rudnikov, v katerih se izkopava železo. Zato
vidiš ob desni in levi postranske železniške
proge, držeče k jamam. Švedska je sploh
bogata na rudninah. V tem oziru slovi najbolj
staro mesto Falun severovzhodno od
Karlstada, kjer se nahaja neizcrpljiva zaloga
bakra. Mesto in okolica sta še sedaj, akoprav
se baker ne čisti več v pečeh, ampak
v vodi, čezinčez pokrita s strjenimi sajami.
Četudi ne dela umazanost prijetnega vtisa
na tujca, se vendar domačini ne pritožujejo
zaradi tega. Pravili so mi, da ima bakreni
dim to lastnost, da zabranjuje trohnobo in
razširjevanje kužnih bolezni. Hiše, večinoma
iz lesa, so tako trdne, kakor pred stoletji,
ko so bile nove. Drugod je gospodovala
kolera ali kaka druga nalezljiva bolezen, v
Falunu pa niso vedeli nič o njej. V rudokopu
so našli truplo mladeniča, katerega je
pred mnogimi leti ondi zasulo. Truplo je
bilo neizpremenjeno, in stara mamica je spoznala
v mladeniču svojega nekdanjega zaročenca.

Žal, da se je začel delati mrak, kateremu
je sledila kratka severna noč. Popotniki so
se poizgubili na posameznih postajah in naredili
prostor v vozovih. Čakal sem že težko,
da napoči jutro, ko bo ob zaznavanju dne
mogoče gledati kraje, mimo katerih nas nese
parna sila. Hvala Bogu! V Katrineholmu smo
že pozdravljali rožnato zarjo, prikazujočo
se nad prostrano planjavo. Vlak drči dalje
in dalje proti vzhodu ter prihiti z nami v
švedsko provincijo Södermanland. Vožnja
gre mimo nekaterih jezer. Tuintam so
razdelili jezove, da se je mogla izpeljati
proga čez vodo, ponekod so izklesali granitno
skalovje in napravili globoke preseke,
skozi katere se vije železnica. Posebno lepo
je jezero Bafven. Razdeljeno je v več ozkih
zalivov in obsenčeno s košatimi hrasti. Njegovo
okolico prištevajo najdivnejšim, kar
jih je na Švedskem.

Kraji, skozi katere se peljemo, so vedno
bolj obljudeni, kar priča, da nismo več
daleč od poglavitnega mesta Švedske. Ko
pridemo do postaje Saltskog, se lesketa pred
nami vodna ožina, po kateri se pretaka jezero
Mälaren v Vzhodnjo morje. Omenjena
ožina ni prirodna, ampak umetno izdelana,
vezoča jezero z morjem. Vlak zdrči čez
kanal, vbere severovzhodno stran ter nas
nese mimo nekaterih tovarn proti Stockholmu.
Skrijemo se v predor, ki je izkopan
pod južnim mestnim oddelkom. Komaj pridemo
na svetlo, že hitimo čez dolg železen
most, držeč nad jezerom Mälaren. Prvemu
mostu sledi drugi. Kamor pogledaš sama
voda, ob njej pa palača pri palači. Severne Benetke!

26. Stockholm.

Slovak Ivan Amos Komenski, ki ga prištevajo
najodličnejšim vzgojeslovcem sedemnajstega
stoletja, piše na nekem kraju: „Človeštvo
se mora navajati, da ne zajemlje svoje
modrosti samo iz knjig, temveč iz opazovanja
neba in zemlje.“ Ta izrek zadeva tudi popotnika.
Z opazovanjem neba, t. j. z zvezdoslovjem
se sicer popotnik ne bavi dosti, toda
gledé zemlje je drugače. Videl je že marsikateri

košček, in to pot ga je pripeljalo celo
v Stockholm.

Dosti je spisov, ki nam pripovedujejo
o deželah, mestih in vaseh, toda ni knjige
ali slike na svetu, ki bi kazala naravne prizore
tako jasno, kakor mi jih predstavljajo
lastne oči. Da, lep je Stockholm, izredno
lep. Prištevajo ga zaradi čudovite lege prvim
evropskim mestom. Izvzemši severozapadno
stran ga obdaja okoli in okoli voda, na kateri
se giblje vse polno čolničev in parnikov.
Razpoložen je na sedmerih otokih, zvezanih
med seboj z mogočnimi mostovi. Poslopja
so moderna, pa brez posebnih vnanjih okraskov,
kakršne opazujemo pri palačah drugih
krajev. Severni del Stockholma se imenuje
Norrmalm, središču pravijo Staden, južnemu
oddelku Södermalm. Vseh prebivavcev šteje
nad tristo tisoč.

Pred osrednjim kolodvorom so stali izvoščeki
in nosači, toda niso bili prav nič
vsiljivi. Po mestih srednje in južne Evrope
čaka pri izhodih železniških postaj cela truma
upravičenih in neupravičenih postreščekov,
med katerimi je nekaj tako predrznih, da
tujcem kar trgajo prtljago iz rok. Ako si premalo
odločen, se težko otreseš teh usiljivcev.
Švedski nosač je bolj mirne narave. On potrpežljivo
čaka in ti ne dela nikake nadlege.
Če mu izročiš kovčeg, ga vzame in nese;
če mu ga ne oddaš, je tudi prav. Že iz tega
spoznaš, da si na hladnem severu.

Prostoren trg se pokaže pred teboj, ko
zapustiš kolodvor. Ob nasprotni strani vidiš
dolgo vrsto palač, stoječih v ravni črti druga
poleg druge. Ulica se zôve Vasagatan. Tu
dobim hôtel Belfrages, štirinadstropno hišo,
ki mi je bila priporočena že v Kristijaniji.
Soba se mi je odkazala v drugem nadstopju
z lepim razgledom proti zapadni strani Stockholma.
Notranjščina stanovanja ni bila karsibodi.
Bujno poslikane stene, baržunasti naslonjači,
meter visoko ogledalo, pozlačena
postelj, preproge po tleh, steklena vrata,
držeča na balkon, vseskozi: sijajna moderna
oprava.

Sedaj pa mestni načrt v roko in z njim
na ogled!

Korakal sem poleg obzidanega nabrežja
ter prišel najprej do kolosalne sohe. Na
konju sedi jezdec, švedski kralj Gustav
Adolf. Ob straneh spomenika so podobe
generalov, ki so se vdeleževali tridesetletne
vojske: Torstensson, Wrangel, Banér in Königsmark.

Naprej stopiva čez kameniti most, ki naju
pripelje v mestno središče Staden. Oddaleč
vgledava vitek stolp, s katerim je združena
Riddarholmskyrka. Po našem bi jej rekli „viteška
cerkev na otoku“. (Riddar = vitez,
Holm = otok, Kyrka = cerkev). Nekdaj je
bila last frančiškanov, vsled reformacije je
prišla v luteranske roke. V gotskem slogu
sezidana stavba ne služi sedaj več svojemu
namenu, temveč je odločena za grobišče
švedskih kraljev. Zato ne vidiš v njej drugega, kakor pomnike umrlih vladarjev in
precejšnje število zastav, katere so dobili
Švedi v raznih vojskah. Truplo Gustav Adolfovo
počiva v marmornati krsti z napisom:
„Gustavus Adolphus Magnus“. Dostavljenih
je še nekaj markantnih opazek, ki poročajo
v kratkih potezah o njegovem življenju. Čitaš
namreč: „In angustiis intravit. Pietatem amavit.
Hostes prostravit. Regnum dilatavit. Svedos
exaltavit. Oppressos liberavit. Moriens triumphavit.“
(Pričel je v stiskah, bil pobožen,
premagal sovražnike, razširil kraljestvo, povzdignil
Švede, oprostil zatirane, umirajoč
obhajal zmagoslavje). Čudno, da je napis
sestavljen v latinskem jeziku, kajti Germani
se radi ogibljejo latinščini, ker jih spominja
rimskega vpliva. Slavospev, s katerim se
časti Gustav Adolf v gorenjih besedah, je
v Švedsko-luteranskem oziru popolno zaslužen.
Ne more se tajiti, da je bil kralj
junak svojega časa. Poleg tega ga zgodovinarji
opisujejo kot blagega in modrega
vladarja. Toda čemu se je vmešaval v tuje
države? Seveda je postal predrzen, ker ga
je bojna sreča tako podpirala, da je imel v
rimsko-nemškem cesarstvu že večjo oblast,
nego sam cesar. Kdove, kako bi bil Gustav
Adolf gospodaril, ako ga ne bi bila zadela
sovražna kroglja? Švedi so že itak priklicali
grozno gorje nad nemške pokrajine. Razsajali

so skoro tako, kakor Turki na slovanskem
jugu. Naš narod ne bo nikoli pozabil
Turčina, Nemec pa Šveda ne.

Ne daleč od viteške cerkve stoji velikanski
kraljevi grad, nadkriljujoč vsa
druga poslopja. V resnici impozantna stavba,
kras in ponos Stockholmu. Ker je zgrajen
na vzvišenem stalu, dobiva še bolj vzneseno
podobo. Na prvi pogled bi sodil, da je kaka
trdnjava, toda lepa vnanjost kaže, da je kaj
drugega. Zidovje ima skoro obliko kvadrata.
Dolgo je 124, široko pa 116 metrov. Mnogo
stopnic pelje proti glavnemu vhodu, od koder
se odpira obsežen razgled na spodaj ležeče
mesto. Če še povem, da je grad obdan na
zapadni strani z jezerom Mälaren, na vzhodni
pa z zalivom baltiškega morja, imaš nekak
pojm o njegovi divni legi. Umevno je, kako
sijajna mora biti njegova notranjščina, ker je
že vnanjost tako lepa. Poleg kraljevih dvoran
se nahaja baje znamenit muzej, v katerem
se hrani obleka, ki so jo nosili švedski kralji.
Med drugim je razstavljena krvava srajca,
katero je imel na sebi Gustav Adolf, ko je
padel pri Lützenu od krogle zadet raz konja.
Kažejo tudi konja (seveda natlačenega), ki
ga je kralj jahal tisti dan.

Širokemu kamenitemu mostu, ki drži iz
kraljevega gradu v severni mestni del, pravijo
Norrbro. Ko prideva na sredo mostu,
opaziva, da držijo stopnice navzdol. Marsikdo
zavije po njih, slediva še midva. Pred
seboj imava lično gojen vrt, na njem stezice,
mize, klopi in verando. Zasuli so namreč
vodo, zajezili jo z močnim zidovjem in na
ta način napravili zabavišče na sredi jezera.
Kraj se imenuje Strömparterren. Tu
je glavno shajališče gospôde; prav tako obišče ta kraj vsak tujec. Odtod prislovica:
Ako iščeš prijatelja, pojdi v Strömparterren,
tam ga izvestno dobiš. Jaz ga pa vendar
nisem dobil.

Začela je igrati godba, in vrt se je vedno
bolj polnil z gosti. Tu sta sedela dva in se
živahno pomenkovala, ondi so bili trije, tam
še več. Sladki „punš“, združen z veselimi
melodijami, jim je ogreval srce. Sameval je
le eden, spominjajoč se svoje daljne domovine.

27. Druge mestne znamenitosti.

Hodil sem gori in doli ob širokem nabrežju, ki se vleče
z imenom Strandvägen v ravni
črti poleg morskega zaliva.
Jezero Mälaren in baltiško
morje se tukaj spajata drugo z drugim. Pot
me pripelje v pristanišče Nybroviken, kjer
je bilo živahno gibanje. Vsakovrstni čolni
so čakali ob kraju, eni polni, drugi prazni,
eni so prihajali, drugi odhajali. Kar mrgolelo
je raznih delavcev, ki so nakladali v
ladje različno robo, da se odpošlje naprej,
ali pa so pripeljano blago nosili na suho.
Na bregu je bilo naravnanih veliko drv,
samih brezovih polen, poleg njih so stali
vozovi in konji, da spravijo drva tja, kamor
so namenjena. Med težaki so opravljali ogljarji najbolj umazano delo. Da bi se ne
umazali še bolj, imeli so glavo pokrito s
črno kapuco.

Polagoma prikorakam do parka, kjer
stoji kip imenitnega švedskega kemika Berzelija
(† 1848). Tu grem mimo židovske sinagoge
in kmalo sem na prostornem, z
drevjem obsenčenem trgu Kungsgärden.
Trg ima podolgovato podobo ter je obdan
s palačami. Med njimi se posebno odlikujeta
operno poslopje in cerkev sv. Jakoba
s svojim širokim zvonikom. — Na sredi
trga stojita dva pomnika, nekoliko preveč
zakrita z nasadi. Prvi pomnik predstavlja
Karola XII., ki je znamenit za nas zaradi
svoje vojske s Slovani.

Karol XII. je vladal od 1697 do 1718.
Po očetovi smrti je oklical kot petnajstletni
mladenič samega sebe za kralja in razpustil
svetovalstvo, ki bi imelo mesto njega vladati,
dokler ne postane polnoleten. Prirojena
mu je bila nenavadna odločnost, ki ga
je gnala do drznih dejanj. Lepe čednosti
so mu bile: pobožnost, zmernost in srčnost.
Nikdar ni pil vina in tudi oženiti se ni hotel.
Najraje se je vadil v orožju. Ob času vojske
je bival v taboru, da se ni kar nič ločil od
navadnih vojakov. Nosil je z njimi vred
enako obleko in bil zadovoljen s prostaško
hrano, pravcat Špartanec od nog do glave.
Žal, da ni bil brez slabosti. Prva hiba mu
je bila neizmerna častihlepnost, druga pa
svojeglavnost. Akoprav je stalo takrat švedsko
kraljestvo na vrhuncu slave, Karolu
vendar ni zadostovalo. Vsled tega se je
zapletel v hude boje, ki so mu provzročili
prezgodnjo smrt. Misleč, da bo premagal
vse zapreke, ni poslušal dobrega sveta
modrih mož ter se je dal voditi edino svoji
glavi. Za njegovega vladanja je izbruhnila
takozvana severna vojska, v kateri je imel
opraviti Karol s tremi sovražniki. A ni se
jih ustrašil, temuč takoj zbral armado ter
se prepeljal z njo najprej proti Dancem. Ko
je bil z njimi gotov, se je polotil Rusov.
Tudi s temi je dobro obračunil. Sedaj hiti,
da bi ukrotil še tretjega sovražnika, poljskega
kralja Avgusta II. Tukaj zopet sreča.
Karol prodira dalje, pride do Varšave in
celo onstran Dnjepra. Ljudje so imeli tak
strah pred Švedi, da so bežali na vse strani.
Toda nepremišljeni mladi vladar naleti v
hudo zadrego. Tačas, ko je brez določenega
načrta hodil po daljnih krajih, pripravljal
se je ruski car Peter Veliki za skrajni
odpor. Leta 1709 se je vnela pri Poltavi
odločilna bitka, v kateri so bili Švedi popolnoma
poraženi. Kar jih ni poginilo na
bojišču, prišli so v rusko sužnost in bili
odpeljani v Sibirijo. Karol, v vojski hudo

ranjen, zbeži z malim številom konjikov na
Turško. Kot begun je imel še toliko poguma,
da se je celo tukaj spustil v boj. S
tovariši se je zaklenil v neko trdnjavo ter
odbijal napade turških vojakov. Videč, da
je vse zastonj, plane skozi vrata. V eni roki
drži samokres, v drugi meč. A ne more priti
skozi sovražne vrste. Turki ga vjamejo, odpeljejo
v Odrin, pozneje pa izpuste. Karol
hiti proti domu, kajti preteklo je celih petnajst
let, odkar je zapustil Švedsko. Njegova
vrnitev pač ni bila vesela, ker je tisoče in
tisoče vojakov žrtvoval brez potrebe. Povsod
izguba, nikjer uspeha. Mislil bi, da bo to
spametovalo predrznega kralja. Nikakor!
Vojsko je hotel imeti, in ker ni mogel dobiti
drugod povoda, polotil se je Dancev,
da bi jim vzel Norveško. Pri mestu Fredrikshald,
južno od Kristijanije, ga zadene
krogla, ki konča nemirno življenje 36-letnega
Karola XII. (1718). Posledica vseh njegovih
čudovitih naporov je bila, da je Švedska
izgubila prvo besedo v severnovzhodni Evropi
in da je postajala Rusija vedno bolj
mogočna.

Drugi pomnik, ki stoji na trgu Kungsgärden
v Stockholmu, predstavlja kralja Karola XIII. Spominek stražijo štirje bronasti
levi. Tujec premišljuje, kakšen junak
je bil vladar, čegar soho vidi pred seboj.
A zgodovina ne poroča o njem nič posebnega.
Vladal je od 1809 do 1818. Ker ni
imel otrok, posinovil je francoskega maršala
Bernadotta ter si ga izbral za naslednika.

Iz kraljevega vrta sem se podal v mestno
središče Staden, kjer sem stopil v majhen
parnik, da se prepeljem v južno mesto Södermalm.
Parnik je letel kakor tica in nas
kar naenkrat izložil pri mostu, ki veže Staden
s Södermalmom. Pri mostu je čakala
ljudska množica, ki ni mogla iti ne sem ne
tja. Proti nam je vozil parobrod s tako visokimi
dimniki in jambori, da so morali
vzdigniti most in narediti prostor velikanu.
Ko je odplavala ponosna ladja dalje, se je
most spustil z višine nazaj in ob straneh
nabrani ljudje so šli zopet lahko po svojih
potih. Jaz sem korakal proti Södermalmu,
ki ima tako vzvišeno lego, da drže ulice po
klancu navzgor. Toda kaj pomenja pred
mano stoječi, ves z železjem prekrižani stolp?
To je vzdigovalec ali elevator. Pravijo mu
Katharina - Hissen. Ni ti treba hoditi
po strmih ulicah, pojdi kar v hišico, ki jo
vidiš ob stolpovem vznožju. Tu plačaš par
örov, pa se odpelješ v višavo. Nekoliko
trenotkov in že si na vrhu železnega stolpa,
raz katerega greš po ravnem železnem hodniku
v južni Stockholm. A poprej ne pozabi,
da se razgledaš krog sebe. Višina, kjer
stojiš, ni majhna. To ti povedo ljudje, ki
se vidijo pod teboj kakor mravljinci.

Ako nisi poseben plašljivec, greš po
stopnjicah v drugi še višji oddelek. Najbolj
pa pokažeš svoj pogum, če se podaš iz
drugega oddelka prav na vrh. Le brez skrbi
bodi, zavarovan si tako, da se ti ne more
primeriti nobena nezgoda. Še s kavo ti
postrežejo, ako jo zahtevaš. Glavna reč je
pa seveda veličasten pogled po mestu in
njegovi okolici. Tukaj šele spoznaš lepoto
Stockholma, katerega ne primerjajo zastonj
Benetkam. Primera je popolno upravičena
v tem oziru, ker se prepeljujejo ljudje po
po vodi, namesto da bi hodili peš po nekaterih
ulicah. Toda glede divne lege nadkriljuje
Stockholm Benetke. Kaj torej vidiva
z višine? Celo mesto imaš pred seboj kakor
na načrtu. Množica hiš proti severni strani
je Norrmalm. Zdi se ti, da se kaže v megleni
daljavi glasovita Upsala, staro vseučiliško
mesto. Ob zapadu se leskeče jezero
Mälaren s svojimi otoki in gradovi. Na jugu
leži pred teboj mestni oddelek Södermalm,
ob vzhodu pa te vabijo k sebi zalivi baltiškega
morja. Oglejmo si jezero Mälaren natančneje, da uvidimo njegovo
zvezo z Baltiškim morjem!

Razteguje se od zapada proti vzhodu v
daljavi 130 kilometrov. Širjava mu je različna,
ker se cepi v mnogo delov, ki dobivajo
podobo velereke ali obširnega jezera.
Obrežje mu je kmalo skalovito, kmalo
ravno; semtertje je obdano z zaraščenim
gorovjem. Množica otokov in lepo število
gradov se vzdiguje nad njegovim površjem.

Zgodovinsko znamenit je otok Björkö, na
katerem je bival leta 829 apostol severne
Evrope, sv. Ansgar. Gorečemu oznanjevalcu
krščanske vere so postavili ondi v spomin
graniten križ. Jezero Mälaren se združuje v
Stockholmu po dveh odtokih z Baltiškim
morjem, in sicer prav v središču mesta poleg
kraljevega gradu. Severnemu odtoku pravijo
Norrström, južnemu pa Söderström.
Takoj po združitvi izgubi jezero svoje ime.
Poprej se je imenoval Mälaren, sedaj se
zove Saltsjön (slano jezero). Ker leži pol
metra višje nego Saltsjön, odteka se voda
lahko v morje. Kadar pa morje narase, godi
se nasprotno. Takrat teče morska voda v
jezero Mälaren.

28. Zverinjak v Stockholmu.

Dolga, ravna promenada na obrežju
Strandvägen, raztegujoča se ob vzhodnji
strani Stockholma, naju pripelje do železnega
mosta. Ob levi strani vidiva krasno Oskarjevo
cerkev, ki je zgrajena z visokim zvonikom
vred iz samega belega kamena. A zadostuje
nama, da jo vidiva odzunaj, saj bi
bilo brezuspešno delo, ako bi jo šla odpirat.
Evangeljski zaklepajo jako skrbno svoje
templje. Stavim, da je tudi ta zaprt, torej le
urno čez most, ob katerega se zaletavajo
valčki slanega jezera. Na obeh straneh mostu
se vrstijo stebri, okrašeni s kipi starih germanskih
bogov. Tu je Vodan, ki so ga
častili paganski Germani kot gospodarja nebes
in zemlje. Na drugem stebru stoji Donar,
ki je prebival v oblakih ter držal v roki
grom in strelo. Na tretjem stebru opaziš
boga pravice, ki so mu so rekli Paltar. Bil
je nekak minister pravosodja v Vodanovem
kraljestvu. Dalje vidiš boga vojske z mečem
v roki, Zijo je bilo baje njegovo ime. Bogovom
sledijo boginje Friga, Freja, Berhta,
Hulda itd. Ko sva prišla čez most, nahajava
se na otoku, ki je dolg skoro eno uro. Otok
ni raven, ampak večinoma gričast in zaraščen
s hrastovim drevjem; na nekaterih krajih je
svet tudi skalovit. Tukaj imajo svoj dom
divje zverine. Toda ne pričakuj, da zaslišiš
pravkar njihovo tuljenje, in nikar se ne boj,
da te sreča kak razljučen kosmatinec. Pomiriti
te moram ter ti povedati naprej, da
najhujših človekožrcev sploh ni tukaj. Kako
bi mogla na pr. lev ali tiger živeti v mrzlih
severnih krajih? V zverinjaku se nahajajo
samo one živali, ki imajo v Skandinaviji svojo
domovino.

Pojdiva po hribu navzgor. Pred naju
stopi čuvaj, zahtevajoč vstopnino. Dava mu
vsak pol švedske krone ali nekaj več, potem
je nama na vse strani odprta pot.

Poglej naprej majhno živalico v nežnem,
snežnobelem kožuščeku. Toliko jih je v
leseni kletki, da bi jih ne mogel prešteti.
Skrivajo se po luknjicah, a na drugi strani
prihajajo zopet vun ter naju gledajo s svojimi
živahnimi očesci. Nekatere glodajo zajutrek,
ki jim ga je prinesel postrežnik. Druge
znašajo suho travo in si delajo gnezdišča.
Bele miši so, katerih se gotovo ne boš
ustrašil. Njihove bližnje sosede so podgane,
potem sledi še nekaj drugih glodavcev. Toda
pustiva ta drobiž, ki marsikomu ni prikupljiv
ter stopiva dalje, da se vidi kaj drugega, bolj
zanimivega.

Par korakov naprej dobiva družino divjih
maček. Precej večje so nego domače.
Dlaka jim je sivkasta in pomešana s temnimi
poprečnimi progami. Mislim, da bi ne bil prijetno
iznenaden, ako bi srečal v gozdu divjo
mačko. Iz oči jej žari hudoben pogled, ki
ne obeta ničesar dobrega. A ni se je treba
bati, ker je skoro do cela pregnana iz naših
gozdov. V Skandinaviji in na Ruskem pa ni
redka prikazen.

Mnogo hujši mimo nje je ris. Skočil je,
ko sva prišla do njegovega stanovanja, s tal
na drevo. Od tu naju opazuje tako potuhnjeno,
kakor da bi nama hotel vsak hip skočiti
za vrat. Rdečkasta zver ima kratek rep in
nekaj črnih lis po životu, na koncu ušes pa
šopek črne dlake. Noge so jej precej visoke,
da naju spominja psa, glava in stegnjeni
prožni život sta pa popolno mačja. O risu
pripovedujejo, da ima silno bister vid in
jako tenak sluh. Kadar misli napasti kako
žival, priplazi se do gotove daljave proti
njej, jej skoči za vrat ter jo zadavi. Če dobi

več ovac skupaj, podavi iz same krvoločnosti
vse zapored. Glej, sedaj je legel pred
duplo in se raztegnil kakor mačka. Pustiva
ga v miru.

Bolj nama všečujejo lisice, ki nimajo
tako groznih oči, a so zato toliko bolj pretkane.
Črnorjavkasta tam je polarna lesica.
Pozimi dobi belo obleko, sicer pa menda
ni manj prekanjena, kakor njena južna sorodnica.
Ene so hodile v hišici semintje ter
zvedavo gledale skozi omrežje. Druge se
ne zmenijo za obiskovavce, temuč polegajo
v brlogu.

Ondi so pa psi, ki nadomestujejo severnim
prebivavcem poštne konje. Dlaka jim
je precej dolga in sivo-rjavkasta, noge visoke,
hrbtišče široko, glava dokaj debela,
gobec ošpičen, ušesa kvišku stoječa. Glede
velikosti dosegajo naše ovčarske pse, ali so
še večji mimo njih. Hrana so jim ribe, ki
jih sami lové. V poletju se nihče ne zmeni
za nje, da hodijo okoli, kjer hočejo; drugače
je pozimi. Takrat se prične njihova
služba. Navadno vpregajo po štiri skupaj
v ene sani, s katerimi prevažajo ljudi in
blago. Ne ustrašijo se tovora, naj je še tako
težak; poleg tega jih ni treba nič priganjati,
ker dirjajo sami od sebe silno hitro. Prej
bi jim opešale moči, kakor da bi ne vlekli
sani naprej. Vsled napora se hitro postarajo
in poginejo. Takrat dajo gospodarju še
zadnje, kar mu morejo dati — svojo kožo.

Od psov prideva k belim medvedom.
Odločili so jim prostor med skalovjem, okoli
katerega je globok jarek, poln vode. Voda
sega tudi pod skalovje, da se kosmatinci
lehko skrivajo v podzemeljske dupline. Vidi
se, da živi beli medved raje v vodi kakor
na suhem. Komaj prikobaca iz tolmuna, že
se zažene nazaj vglobočino. Ko spleza zopet
na suho, hodi gori in doli, a ne ostane
zunaj toliko časa, da bi se mu posušil snežnobeli
kožuh. Še mu v curkih teče voda od
dolge dlake, in že se vrže nazaj v svoj
element. Ni čuda, saj je njegovo pravo stanovanje
voda, led in sneg. In kakšen plavač
je mrcina! Mornarji opazujejo bele medvede
po več milj daleč od suhe zemlje. Ondi
plavajo kljub svojemu neokretnemu truplu
kakor ribe po morju, po ledenih ploščah pa
se vozijo kakor v čolnu. Ondotni prebivavci
zasledujejo vso zimo bele medvede, naj je
lov še tako opasen. Meso ni posebno okusno,
vendar je užitno. Več je vredna kožuhovina,
ki daje pogumnim lovcem lep dobiček.

Zanimiv je še neki drug prebivavec severnega
morja, morski pes. V zverinjaku
so mu odločili velik, z vodo napolnjen prostor,
da se poljubno vrti semintja. Žival je
poraščena z zelenkasto dlako, ki bi na suhem
štrlela od trupla, v vodi pa se gladko prilega
telesu. Vnanjost morskega psa je čudna,
a živalica je silno okretna in živahna. Morski
psi se nahajajo v severnih vodah tje do
ledenega morja, posebno v Grönlandiji jih
je veliko. Tamošnji prebivavci Eskimo bi
brez njih skoro ne mogli živeti. Lovijo jih
zaradi mesa, masti in kože. Pravijo, da morski
pes ni brez duševnih zmožnosti ter da postane
celo domač in vdan človeku.

Ustavimo se še pri severnih jelenih!
Strežaj jim je ravnokar prinesel nekaj zelišč,
katera hlastno hrustajo. Za Laponce, Fince
in druge polarne narode je ta žival neprecenljive
vrednosti. Daje jim hrano in obleko,
poleg tega se rabi za prenašanje tovorov
in za vožnjo. Severni jelen je nekoliko podoben
navadnemu jelenu, vendar ima krajše
noge in krajši vrat. Ob spodnji strani vratu
mu visi dolga griva. — Glava nosi razraščeno
rogovje. — Gosta dlaka je poleti
rjava, pozimi bela. Glavni živež mu je
neki mah, katerega je v ondotnih krajih
prav veliko. Jeleni si ga v zimskem času
sami kopljejo izpod snega.

Toda kdo bi mogel opisati vse ujetnike,
ki se hranijo v ličnih, z mrežo prepletenih
stanovanjih zverinjaka! Še nekaj drugega
je, kar dela Djurgärden zanimiv. Zgrajene
so na njem hiše, kakršne imajo švedski in
norverški kmetje v raznih pokrajinah. Hiše
so popolno izvirne t. j. prepeljane iz onih
naselbin, kjer so nekdaj stale. V notranjščini
vidiš vso domačo opravo, da imaš jasen
pojem, kako izgleda skandinavsko stanovanje.
Poleg vrat stoji celo gospodinja,

čeprav ne živa, pa vendar prav tako oblečena,
kakor se nosijo ondotne kmetice.

Ko prideš na višino otoka, splezaš še
lahko na vrh stolpa, s katerega imaš sijajen
razgled po Stockholmu. Meščanje zahajajo
v obilnem številu na otok, ker se jim nudi
poleg krasnega izprehoda še cela vrsta druge
zabave. Jaz sem obiskal biološki muzej
ob vznožju hriba. Poprej sem gledal žive
živali, tu pa preparirane in znanstveno razvrščene.
Okolica jim je taka, kakršno imajo
v življenju. Vidiš jih na planjavi, v gozdu, med
skalovjem ali na morju. Slikar je znal napraviti
na stenah tako umetno perspektivo,
da bi jo smatral ogledovalec skoro za naravno.

29. Nazaj!

Dosežena je meja, katere ne
morem več prestopiti. Torej
prtljago lepo skupaj in nazaj proti domu. Pred odhodom sem obiskal še katoliško
cerkev v ozki ulici Norra Smedjegatan
(nedaleč od Gustav Adolfovega trga),
potem pa rekel Stockholmu: „Z Bogom!“
Prepričan sem, da ga ne vidim nikdar več,
kajti tak izlet se naredi navadno samo enkrat
v življenju.

Brzovlak je odhajal po deseti uri dopoldne.
Nesel nas je čez dva zaliva jezera
Mälaren in naprej proti jugu. Sprejelo nas
je marno obdelano polje, na katerem so
orali kmetje s črnimi in belimi voli. Vmes
se raztegujejo gozdi; hriba ni videti nikjer.
Vse kmečke hiše so krvavo-rdeče poslikane.
Nam se zdi taka barva kričeča, na
južnem Švedskem pa je običajna.

Privozili smo do mesta Norrköping,
ki je znano v vsej Skandinaviji po svojih
predilnih in tkalnih tovarnah. Železnica se
drži od tu naprej velike reke Motala. Nizko
obrežje reke je zaraščeno z grmovjem, iznad
katerega vzdigujejo breze svoja bela debla.
Motala teče po široki strugi, semtertje moli
kaka skala iz nje, sicer pa gre njena pot
mimo travnikov, ki se izpreminjajo tuintam
v močvirje.

Norrköpingu sledi mesto Linköping,
nad katerim kraljuje izvanredno visok zvonik.
Ondotno stolnico prištevajo najbolj veličastnim
švedskim cerkvam. A niso je zgradili
luterani, ki jo sedaj posedujejo. Cerkev
sega v davno pretekla stoletja nazaj, kar
kaže njen prvotni romanski in deloma zgodnjegotski slog. Mesto se ponaša tudi z
dragoceno knjižnico, a vendar je ta slava
zelo dvomljive vrednosti. Večino knjig so
pobrali Švedi ob času tridesetletne vojske
po nemških samostanih ter jih prinesli domov.
Zasluga gre le menihom, ki so knjige pridobili,
pa so jih morali prepustiti sovražnikom.

Vso pot od Stockholma do južnih švedskih
pokrajin se vrstijo manjša in večja jezera.
Pri nas je posebnost, ako vidiš jezero,
tukaj pa jih je povsod dovolj. Komaj izgine
eno, že se prikaže drugo. Vmes je
nekaj nerodovitnih planjav, kjer ne rase drugega
kot vresje. Znano je, da se rabi vresje
za steljo, tudi čebelarji ga imajo v posebni
časti zaradi medu, ki ga daje njihovi živalici.

Ker smo imeli v vlaku restavracijski voz,
nam ni bilo treba trpeti na daljni vožnji nikakega
pomanjkanja. Ko se naveličaš sedeti
v določenem prostoru, preseliš se lahko za
nekaj časa v potujočo gostilno, v kateri je
bogata založba jedi in pijače.

Tačas se ustavi vlak na veliki postaji
Nässjö, kjer se križajo železnice na več
strani. Vzhodna proga drži v obmorski
mesti Oskarshamm in Kalmar, zapadna proti
jezeru Vettern in od tu v Göteborg, severna
v Stockholm, naša pa proti jugu. Akoprav
nas je nesel naglič kolikor mogoče
hitro, vendar se je vlekla pot še jako dolgo
skozi nepregledne planjave. Proti večeru
smo dospeli v pokrajino Smäland. Okolica
je videti nerodovitna, kamenita, semtertje
opaziš kako jezero. Tukaj je bil doma
slavnoznani narodoslovec Linné, ki zasluži,
da se ga spomnimo, ko se peljemo mimo
njegove rojstne hiše.

Karol Linné se je rodil dne 23. maja
1707 v vasi Räshult na južnem Švedskem

kot sin ondotnega luteranskega župnika. Po
dovršenih pripravljalnih šolah se je podal
nadarjeni mladenič na vseučilišče v Lund,
katero je zamenjal pozneje z univerzo v
Upsali. Študiral je zdravilstvo ter po opravljenih
izkušnjah vstopil kot zdravnik na švedskih
ladjah. Pozneje postane vseučiliški profesor
v Upsali, kjer se začne vedno bolj
pečati z rastlinstvom. Ta veda se mu je
tako priljubila, da je ni opustil več v svojem
življenju. Vlada ga pošlje v severne
švedske dežele, da naj bi preiskoval tamošnjo
floro. Peš je hodil po samotnih
krajih na Laponskem in pri tem mnogo
trpel, toda ljubezen do botanike mu je pomagala
voljno prenašati vse težave. Sad
tega truda je bila knjiga „Flora Lapponica“,
v kateri opisuje ondotno rastlinstvo. Dalje
je izdal delo „Fundamenta botanicae“, kjer
razlaga načela rastlinoslovja. Izšli sta tudi
knjigi „Genera plantarum“, ki se bavi z rodovinami
zelišč in „Species plantarum“, v
kateri govori natančneje o posameznih vrstah
zelišč. Njegova velika zasluga je, da je oral
ledino na botaniškem vrtu in pripravil pot
poznejšim raziskovalcem. Pripomogel je k
napredku posebno s tem, da je dal vsaki
cvetlici dvojno ime, ki jo označi, kateri rodovini
pripada v obče, in kateri vrsti posebej
(nomenclatura binaria). Vendar Linnéjeva
botanika ni dandanes več v taki veljavi,
kakor je bila nekdaj. Današnji strokovnjaki
ne vpoštevajo edino le umetne razdelitve,
temuč določujejo zelišča s stališča rastlinskega
naravnega sorodstva. — Linné je
umrl 10. januarja leta 1778. Pokopali so ga
v stolni cerkvi v Upsali ter mu postavili lep
pomnik. V Räshultu, njegovi rojstni vasi,
priča visok obelisk o učenem rojaku. Prav
tako so mu zgradili tudi v Stockholmu sijajen
spomenik. O tem slavnem botaniku
veljajo besede: „Deus creavit, Linneus ordinavit.“

Zapustivši nerodovitno provincijo Smäland
pridemo v najjužnejšo pokrajino Skäne.
Pravijo jej žitnica švedske dežele. Tu se nahajata
dve precej veliki mesti: Lund in
Malmö.

Lund ima slavno preteklost. Ko je bil
v oblasti Dancev, veljal je kot duhovsko
središče kraljestva (metropolis Daniae). Bujno
je poganjalo v njem cerkveno življenje.
Ondotna stolnica je bila metropola vse Skandinavije,
žal, da je vse skupaj posmodila
reformacijska slana šestnajstega stoletja. Lund,
poprej izmed najslavnejših severnih mest,
šteje sedaj samo 16.000 prebivalcev. Da ni
popolno propadel, zahvaliti se ima vseučilišču,
ki se je ondi ustanovilo leta 1668.

Bolje se razvija Malmö, za Stockholmom
in Göteborgom tretje največje mesto
švedske države. Sezidano je poleg Sunda
(morska ožina med Danskim in Švedskim)
ob nasprotni strani Kodanja. Živahna trgovina,
cvetoči obrt, dobro pristanišče in velik
promet na morju so mu porok še lepše
bodočnosti. Nekdaj neznatni Malmö je prišel
vsled lova na slanike do blagostanja. V Sundu
kar mrgoli te vrste rib, katere si je znalo
izkoristiti ondotno ljudstvo v bogat dohodek.
Tako je iz preproste ribiške naselbine
nastalo sedanje mesto s svojimi 60.000 prebivavci.

30. Čez baltiško morje.

Malo pred polnočjo smo dospeli do
skrajnega konca južne Švedske. Kraj se
imenuje Trelleborg. Zapustili smo vozove
ter se podali k carinskem uradu, kjer
so se finančni stražniki seznanili z vsebino
našega brašna. Potem se je bilo treba preseliti
v parnik, ki je bil pripravljen za odhod.
Na visokem svetilniku je gorela luč, sipajoča
medle žarke po šumečem in v gosto temo
zavitem Baltiškem morju. Vsekako smo stopali,
ako ne plašljivo, pa vsaj ne brezskrbno
čez mostič, ki veže suho zemljo s parobrodom.
Podnevu in pri lepem vremenu
bi bila taka vožnja kratkočasna, toda v trdi
noči in ob močnem pljuskanju valov izročati
se oceanu, ni posebno prijetno. Naj bo, kar
hoče. Ne ostane drugega, nego prepustiti
se varstvu božjemu ter skrbi kapitanovi in
njegovih mornarjev.

Popotniki smo polegli po ozkih posteljah,
ki so bile razvrščene ob stenah parnika. Nekaj

ležišč je stalo na tleh, nekaj jih je viselo
pod stropom. Izbral sem si prvo nadstropje,
da bi imel bolj zračno stanovanje. Postelj
je bila prav dobra. Kako bi se dobro počivalo,
ko bi plaval parnik mirneje! Lahnega
guganja bi ne vpošteval, še lažje bi zaspal.
A zibelka se zaganja močneje semintja, ker
zunaj buči in šumi brez prenehanja. Človek
postane ob takem nepokoju nervozen, da
ne more misliti na počitek.

Sosed mi je bil neki meščan iz Stralsunda.
Seznanila sva se že poprej na poti iz Stockholma,
zato sva si izbrala tudi na ladji isto
stanico. On je počival v pritličnem ležišču,
jaz pa, kakor omenjeno, v golobnjaku. Ko
je vihar še prizanašal, sva govorila razne reči
ter si slednjič voščila lehko noč. Toda ni bilo
miru. Veter prihaja hujši ter buta s takšno
silo v parobrod, da pokajo stene. S stropa
viseča svetilka se zaganja tako daleč od ene
strani na drugo, da se bo vsak čas prevrnila.
Nihče ne more spati, večina vstaja, omahuje
po tleh in se vprašuje, kaj bo. Posebno boječ
je bil neki mlad človek z Ruskega. Pravil je,
da so imeli tudi v Finskem zalivu, ko se je
peljal iz Peterburga v Stockholm, viharno
vožnjo, toda ta je še hujša. Prav te misli je
bil moj tovariš iz Stralsunda. Vozil se je že
večkrat po tej vodni poti in trdil, da omahuje
danes ladja nenavadno močno. Ker pa on
ni vstal, sem imel še jaz toliko poguma, da
sem se pustil v ležišču zibati. Rekel je, da
naj bomo brez skrbi, kajti če bi bil posebno
hud vihar, vedeli bi bili pomorščaki že pri
odhodu iz Trelleborga zanj in bi se ne bili
podajali na morje.

„Kako to?“ ga vprašam.

„Zato, ker dobijo brzojavno naznanilo,
kadar se je bati nevihte.“

„Odkod neki?“

„Od zapadne strani se jim da svarilo z
Danskega, od severne strani pa s finskega
obrežja in iz Botniškega zaliva.“

„Kaj pa, če pride vihar nenadoma?“

„Tudi to je mogoče, vendar se prigodi
le redkokrat. Vremenski opazovavci so pa
kolikortoliko izvedeni, da se je zanesti na
njihove meteorološke izkušnje. Kadar se
opazujejo na morskih obrežjih Baltiškega
morja take razlike glede temperature in vetrov,
da je pričakovati v bližnjih urah nevihta, se
brzojavi po vseh pristaniščih dotično poročilo.
Ta naznanila so rešila že stotinam ljudi
življenje. Ko še ni bilo observatorijev, so
izgubile časih cele vasi vse moštvo, a sedaj
ne gré nihče na ribji lov, če se izda od
vremenske opazovalnice svarilo. Poprej so
se podajali ribiči popoldne ali proti večeru
na morje, ako nebo ni obetalo nič hudega.
Ponoči pa jih je hipoma zasačila nevihta in
nobenega ni bilo več domov.“

„Zakaj ne ostajajo bližje obrežja, da bi
se lažje rešili? In čemu hodijo po noči na
lov in ne po dnevu?“

„Na obrežju bi se ne ujelo veliko. Več
milj daleč se morajo peljati, da dobijo kaj
prida. Lov je ugoden le ponoči. Takrat
prijemajo ribe najraje za trnke in prihajajo
trumoma v nastavljene mreže.“

Vihar je začel razsajati še huje. Čul se
je vsakovrsten vrišč. Šumenje in pljuskanje
bi se prenašalo prav lehko, saj se sliši tudi
v lepem vremenu, toda vetrovi so se polotili
z vso silo našega plavajočega stanovanja
ter se zaganjali kot besni vanj. Odtod žvižganje,
pokanje, škripanje, in ne vem še
kakšne vrste ropot. Vse kaže, da se bije
zunaj hud boj med prodirajočim parobrodom
in med razburjenimi valovi. Sedaj sva vstala
tudi midva.

Tovariš je šel na krov, da poizve, ali
nam preti resna nevarnost. Jaz pa sem tačas
sedel na klopico v kabini, položil poleg sebe
svoje blago in premišljeval, ali me jutranje
solnce še obsije na površju, ali ne več.

„Pogum!“ kliče moj znanec, vrnivši se
nazaj. „Hudo je, toda bližnje nevarnosti ni.“

Tedaj se otresa na vse strani, ker se mu
je zmočila obleka. Potem nadaljuje svojo
poizvedbo:

„Kapitan je rekel, da naj se ne vznemirjamo
brez potrebe. Parobrod nima nobene
poškodbe, pomorščaki so na delu, skalovitega
sveta nikjer ni, da bi zadeli vanj, in
poleg tega je upanje, da se vihar kmalu
poleže.“

Same tolažilne besede, ki vplivajo jako
blagodejno in katerim človek ob času stiske
kaj rad verjame.

Nismo se varali, da bo bolje. Parnik
omahuje vedno manj, vrišč pojema, svetilka
na stropu ne dela več tako velikih kolobarov.
Pozna se, da so se začele zapirati
zatvornice, skozi katere so pihali razljučeni
vetrovi. Poleg tega izginja tema in po pomirjeni
vodni planjavi se razliva rožnata zarja.
O pridi, pridi zlato jutro!

Glej v daljavi luč! Kaj pomenja? To je
stolp-svetilnik pri Arkoni. Še nekaj četrtink
ure, pa dospemo do severnega konca otoka
Rujana (Rügen). Potem smo na suhem, na
trdi zemlji, kjer se ni treba bati viharjev.

Ladja se približa Arkoni, a se ne ustavi
v ondotni luki, temuč plove ob vzhodni
strani dalje. Obrežje je deloma strmo ter
sestoji iz belega skalovja, toda skalovje ni
apnenec, ampak kreda. Tukaj so celi griči,
ki niso drugega, nego kupi belega, mehkega
blaga, same krede. Kmalu se prikaže pristanišče
Zasnica. Bilo je med četrto in peto
uro zjutraj, ko smo se pripeljali tje. Parnik
krene v varno zavetje, mi pa stopimo z veseljem
na obrežje.

Otok Rügen je sedaj pruska last. Nekdaj
so ga posedovali Slovani in mu rekli
Rujana. Pri Arkoni je še ohranjeno visoko
zidovje, s katerim so se Slovani zavarovali
zoper sovražnike. Tudi se kaže kraj, kjer je
stal tempelj, posvečen bogu Svantovidu. V
lopi cerkve Altenkirchen je vzidana kamenita
soha, o kateri pravijo, da predstavlja omenjenega malika. Otok ima na vseh straneh
polno zalivov, da je vsled tega razdeljen v
več ozkih polotokov. Svet je dobro obdelan
ter zaraščen na mnogih krajih z bukovim
drevjem. Na otoku je več železnic. Ko čitaš
imena posameznih naselbin, spoznaš kmalu,
kdo je bil tukaj prvotni gospodar. Večina
imen se končuje na -ic: Kubic, Melnic, Muhlic,
Našvic, Starvic, Zasnic itd. Nekatera imajo
končnico -ov: Carov, Dacov, Grosov, Markov,
Polhov, Svantov. Zoper druga imajo
prives -in: Besin, Bobin, Rambin, Rapin,
Selin.

31. Na Pomorskem.

Tako primitivne železnice še nisem videl,
kakor je na otoku Rügen. Kdo bi mislil, da
dobi kaj takega pri Prusih, pri narodu, ki
se vedno baha s svojo nadvlado! Poleg
proge je le malokatera čuvajnica, gotovo
zato, da so manjši stroški. Vlak sam nadomestuje
čuvaja s tem, da ima obešen ob
sprednji strani stroja močen zvonec, ki poje
venomer. Vsak ga sliši in se lahko ogne
prihajajoči nevarnosti.

Popotni tovariš iz Stralsunda mi je pokazal
neki grič ter dejal, da je to hunski
grob. Če je to grobišče, gotovo ni hunsko,
ampak slovansko, kjer spe v zadnjem počitku
naši pradedje. Sedanji Nemci torej o
stari zgodovini te zemlje ne vedó mnogo.
Zato sem se razgledoval sam po okolici,
skozi katero smo hiteli ter si jo tolmačil po
svoje. Oddaleč opazim na mali višini precej
hiš, iznad katerih moli zvonik svoj vrh visoko
v zrak. To je mestece Bergen, glavna
postojanka na otoku. Slovani so jo imenovali
Breg, Nemec je naredil iz nje Bergen.
Nad njo se vzdiguje še višji grič, kjer je
bila svoj čas trdnjava. Na ostankih podrtij
so postavili stolp, raz katerega se baje vidi
ves otok, kakor je dolg in širok.

Kmalu smo dospeli iz Zasnice do morske
ožine Strela Sund. Kam sedaj z vlakom?
Kakor igraje so ga zapeljali z nami vred
na ladjo in šlo je vse skupaj na onstransko
obrežje. Ta morska vožnja je zaradi krasnega
vidika na mesto Stralsund jako lepa,
škoda, ker traja samo pol ure! Ko smo bili
na suhem, je zdrčal vlak z ladje ter nas
nesel ob mestni periferiji na kolodvor.

V Stralsundu sem se mudil dve uri.
Tačas je bilo mogoče ogledati mesto vsaj
površno. Okoli in okoli je obdano z morjem
ter zvezano po treh jezovih s kontinentom.
Nekdaj je bilo utrjeno, v novejšem času so
utrdbe podrli in na njihovem prostoru napravili
košate nasade. Glasoviti vojskovodja
Waldstein je oblegal močno zavarovani
Stralsund ob času tridesetletne vojske ter
prisegel, da ga mora vzeti, „naj bi bil tudi

z verigami k nebesom priklenjen“. Izgubil
je osemnajst tisoč vojakov, a kljub temu ga
ni dobil v svojo oblast. Ostal je Švedom
in pripadel leta 1815 pruski državi.

Da dobim več časa, peljem se s kolodvora
z električno železnico na glavni trg,
kjer je častitljiva mestna hiša svetovalnica,
stara zgradba iz trinajstega stoletja. Poleg
nje stoji ne dosti manj stara cerkev sv. Nikolaja.
Še bolj znamenita je iz opeke sezidana
Marijina cerkev, ki krasi s svojo mogočno
vnanjostjo vse mesto. Prišteva se najlepšim
gotskim stavbam severne Nemčije.
Visoko poslopje sestoji iz treh podolgovatih
ladij, iz povprečne ladje in iz mnogo kapel.
Sploh ima Stralsund še nekaj drugih cerkva,
vse iz stare gotske dôbe. Žal, da so v rokah
luteranov, ki s svojimi templji ne vedo česa
početi. Ob delavnikih so jim čisto prazni,
kvečjemu ako stopi vanje noga radovednega
tujca, občudujočega stavbensko umetnost
srednjega veka. Ohranjenih je tudi nekaj
hiš, ki kažejo s svojimi vznesenimi pročelji
starinski značaj mesta.

Počasi sem stopal skozi dolg drevored,
imenovan Frankenwallstrasse, proti kolodvoru.
Tukaj sem se seznanil z nekim ruskim
Poljakom. Vračal se je v svojo domovino, zato sva ostala tovariša za nekaj ur.
Vprašam ga to in ono o ruskih razmerah.
Kmalu uvidim, da jako varčuje z govorjenjem.
Sklepal sem iz tega, da mi ne zaupa. Bržkone
je izmed onih političnih ljudi, ki smatrajo
vsakega človeka za ovaduha. Morda ima
prav!

Nadaljna vožnja gre v obližju Baltiškega
morja, vendar smo toliko oddaljeni od njega,
da ga ne vidimo. Pokrajina je brez naravne
lepote, enakolična, ravna. V mestu Greifswald
je bila nekoliko daljša pomuda. Stopim
iz voza ter grem parkrat gori in doli.
Tu vidim, da so v vlaku tudi vozovi četrtega
razreda. V njih je po sredi velik prazen
prostor in le ob straneh stoji nekaj klopi,
da popotniki lahko sedejo. Četrti razred je
za priprosto ljudstvo prav pametna naprava.
Treba je samo malo potrpljenja, pa se pride
prav tako hitro in kar je glavna reč, precej
ceneje naprej, kakor v ostalih razredih. Nedavno
se je baje železniški minister peljal
po tej progi v četrtem razredu. Oblečen je
bil seveda manj elegantno, da ni vzbujal
kakega suma s svojo vnanjostjo. Nihče ga
ni spoznal, a minister je potoma videl in
izvedel marsikaj, kar je dobro vedeti visokim
dostojanstvenikom.

32. Skozi Poljsko v Vratislavo.

Peljal sem se po nepregledni ravnini, ki
je bila nekdaj poljska last, a je sedaj v
trdi roki Prusije. Uboge Poljake so razdelili
enako plenu trem mogočnim državam. Nekaj
jih je dobila Avstrija, nekaj Ruska in nemajhen
del je pripadel oholim Nemcem. Poslednji
ne želijo ničesar bolj, kakor da pripravijo
ta narod ob njegov domovinski ponos.
Ponemčujejo ga na vse načine ter rabijo
celo nasilna sredstva, da bi ga odtujili, a vse
kaže, da je trud zaman. Kako? Narod, ki
ima mnogo bolj slavno zgodovino kakor
njegov sedanji gospodar, naj bi pozabil svoje
častno pokolenje ter se izgubil v naročju
Germanije? Ne, nikdar! Ako se že pokori
Nemcu, pokori se mu kot pruski Poljak, a
nikoli ne bo postal poljski Prus. Kljub zatiranju
se Poljaki vztrajno drže starih tradicij
in vprav preganjanje jih dela še bolj
čile. Odtod njihovo sedanje geslo: „Če smo
Poljaki, nočemo biti samo na pol, ampak
popolni.“ V Berolinu so že mnogokrat videli,
da prehud jesih vje samega sebe. Država,
ki pravi, da je prva v Nemčiji in da
je Nemčija prva na svetu, se je prepričala,
da je glede germanizacije njen trud zastonj.
Hujšega sovražnika poljske narodnosti menda
ne bo več, kakor je bil Bismark. Glasoviti
mož je očitno rekel, da obljube, ki jih je
kralj Friderik Viljem IV. (1840 — 1861) dal
Poljakom, niso vredne piškavega oreha. In
kaj jim je kralj obljubil? Nič drugega kakor
pravico, ki jim itak gre po božji in človeški
postavi. Ko so se mu ob nastopu vlade klanjali
podložniki, je vzdignil desnico proti
nebu ter govoril glasno, da ga je vsak lahko
razumel: „Vpričo Boga in v navzočnosti
vseh zbranih obljubujem, da hočem vladati
kot pravičen in usmiljen knez. Ne bom se
oziral na osebe, ampak na resnico in pravico.
Vse svoje podložne želim objeti z
enako ljubeznijo. Oči mi bodo odprte pri
vsaki potrebi, zaprte pa, kadar bo zahtevala
pravičnost.“ Kar je govoril Friderik Viljem
v onem slovesnem trenotku vobče in kar
je še posebej obljubil Poljakom, to seveda
ni bilo po volji velikemu tiranu Bismarku.
Toda kakor je Bismark kapituliral v boju
zoper katoličane, tako je bil tudi njegov napor
zoper Poljake brezuspešen.

Vse je migljalo v lučicah, ko smo se
pripeljali v središče pruske Šlezije. Bližala
se je deseta večerna ura ter ni ostalo druzega,
nego poiskati prenočišča. Svojega popotnega
tovariša vprašam, kje bi se dobil
pripraven hôtel. Vratislava mu je bila namreč
nekoliko znana, ker je bil že poprej enkrat
tukaj.

Vse je bilo mirno, ko sem stopal zjutraj
po dolgi, ravni ulici Taschenstraße. Prišel
sem do globokega, z vodo napolnjenega
okopa, ki obdaja notranje mesto. Na sredi
vode so lesene hišice, v katerih prebivajo
labudi, gosi in race, pri obrežju pa so privezani
čolni. Nad okopom se vzdiguje zaraščen
grič, venčan z visokim razglednim
stolpom. Pravijo mu „Liebighöhe“. Pot me
pripelje do mestnih nasadov ter vodi dalje
proti Lesingovemu mostu, pod katerim teče
Odra.

Dospevši na ono stran reke ugledam katoliško
nadškofijsko cerkev. Zgradbi se pozna,
da stoji že več stoletij. Nad glavnim vhodom
stražita dva stolpa, ki se ponašata sicer
z visokim zidom, toda imata čisto kratki piramidalni
pokrivali. Ob straneh svetišča sta
prizidana dva druga stolpa, ki pa segata
samo do višine cerkvene strehe. Sedaj nameravajo
dograditi še ta dva, da bosta enako
visoka s svojima tovarišema ob glavnem
vhodu. Ko dobijo vsi štirje primerno nadstrešje,
imela bo stolnica velikansko vnanjost.
Njena notranjščina sestoji iz treh gotskih
ladij. Ob evangeljski in listni ladji se vrstijo
kapele, v katerih opaziš nekaj starih pomnikov.
Postavljeni so v spomin umrlim tukajšnjim
škofom. V soseščini stolnice je več
cerkvenih poslopij, med njimi nadškofijska
palača, bogoslovsko in deško semenišče ter
nekaj drugih katoliških zavodov. Dalje opaziš
v obližju še par cerkva, da lahko imenuješ
ta okraj eminentno katoliški oddelek Vratislave.
Med mestnimi prebivalci se jih prišteva
namreč več kot polovica luteranski veri.

Ne daleč od nadškofijske stolnice je na
sredi Odre prostoren otok. Ker je pozidan
z raznimi poslopji, skoro ne veš, da si na
otoku. Reka se cepi tukaj v dva oddelka
ter se združuje šele ob koncu mesta v eno
strugo. Vsled tega so z vodo obdane ulice
po mostovih zvezane z ostalim mestom.

Ko si prišel z otoka, nahajaš se v središču
Vratislave. Tu te zanimajo stari gotski
templji, ki so mestu v večji kras kakor njegove
moderne palače. Med častitimi starinami
je najvažnejša cerkev sv. Elizabete, segajoča
s svojim zidovjem tja v trinajsto
stoletje.

Nekaj korakov dalje je obširen čveterooglat
trg, kateremu pravijo „Ring“. Vsaka
njegovih strani ima drugačno ime. Glavna
posebnost je na sredi trga stoječa mestna
hiša, stara gotska stavba iz štirinajstega stoletja.
Po pravici jo prištevajo najbolj znamenitim
poslopjem Vratislavskim. Vnanje stene
so okrašene z raznovrstno gotsko ornamentiko,
nad pročeljem se vzdigujejo vitki stolpiči,
vse pa nadkriluje glavni stolp, moléč
visoko v ozračje. Pred velikimi vrati opaziš
kapelici podobno hišico, vrh katere je kamenit
rabelj, ki drži meč v roki. Kip te spominja
sodne pravice preteklih časov.

Nemci težko pripoznavajo, da je postavil
sijajno mestno hišo cesar Karol IV. (1347 do
1378). Tudi to zamolčujejo radi, da se je
nekaj zgodovinsko važnih stavb sezidalo takrat,
ko je bila Vratislava poljska lastnina.
Pozneje je prišlo mesto v oblast češkega
vladarja Karola IV., ki je okrasil tudi Vratislavo
z marsikako lepo zgradbo, ki priča
še dandanes, kako je pospeševal kralj kiparsko
in stavbarsko umetnost. Ni čuda, saj
je bil najbolj omikani vladar svojega časa.
Prav zato je skrbel na vso moč za duševno
omiko naroda.

Ko so se začele ulice polniti z ljudmi,
sem prišel že nazaj v Kaiserhof. Na ta način
se je bilo mogoče izogniti vrvenju, ki vlada
čez dan v takih mestih. Kadar so ceste napolnjene
z ljudstvom in z vsakovrstnimi vozovi,
hoja ni samo težavna, temuč tudi zamudna
in celo nevarna. S čakanjem, s prerivanjem
in z umikovanjem izgubljaš čas, ki
je itak pičlo odmerjen. Vsled vedne opreznosti
postaneš lahko tudi nervozen, ako se
le kolikaj nagibaš k tej običajni bolezni sedanjega
časa. Seveda so vozniki previdni,
ker so pod strogim policijskim nadzorstvom,
toda kljub pazljivosti se primeri večkrat kaka
nezgoda. Najbolj predrzni so kolesarji, ki
švigajo s svojimi biciklji kot mušice semintja
ter morajo imeti jako krepke živce, da
si upajo mimo toliko ljudi in vozov dirjati
iz ulic v ulice. Če se kateremu zgodi kaj
neljubega, bi skoro dejal: Habeat sibi. Zakaj
pa se podaja v očividno nevarnost! A z
neko vrsto vozačev sem imel sočutje, z vladarji
električne železnice. Če se vstopiš ob
sprednji konec tramvaja ter opazuješ krmilca
pri njegovem delu, spoznal boš, da so ti
vozniki usmiljenja vredni ljudje in pravcati
sužnji svojega poklica. Niti sekunde ne smejo
prezreti, kajti vsak hip jim lahko pride naproti
voz ali človek. Vedno je treba zvoniti,
zavirati in ustavljati, da se odvrne nesreča.
Jaz bi bil že od samega zvonjenja ves top
ter bi se lepo zahvalil za tako službo. Koliko
trpijo še posebej oči zaradi prahu in
močnega solnčnega odsvita! Zato nosijo ti
reveži temna očala, da si nekoliko obvarujejo
pogled.

Čakajoč na vratislavskem kolodvoru vlaka,
ki gre proti Dunaju, sem videl med drugimi
popotniki tudi neko dijakoniso. Spremila
je dve znanki ter imela pri poslovu še mnogo
govoriti z njima. Ne vem, kakošnemu redu
se prištevajo luteranske dijakonise, menda
nobenemu, saj je Luter odpravil samostansko
življenje. Nekaj sličnega je pa vendar ostalo
protestantizmu, ker se po večjih mestih nahajajo
zavodi, katerim pravijo „Diakonissenanstalt“.
V njih se vzgajajo mlada dekleta
za bolniške postrežnice ali sploh za kaj takega,
kar je v zvezi s krščansko ljubeznijo.
Poznajo se te ženske po črnem krilu, po
kratki črni ogrinjalki in po belem robcu na
glavi. Da je med njimi in med katoliškimi
usmiljenkami velik razloček, ni treba dostavljati.
Znano je, da luteranska vera ne pripoznava
one popolnosti, ki izvira iz prostovoljnega

izpolnovanja takozvanih evangeljskih
svetov. Katoliške redovnice imajo klavzuro,
ali če je nimajo, hodijo po dve in dve skupaj
ter jim je že po vnanjem vedenju poznati,
da nimajo ničesar opraviti s svetom. Dijakonisa
pa hodi prosto okoli, gre sama, kamor
hoče in se obnaša tako, kakor vsaka
druga ženska. Ta, o kateri govorim, ni imela
razen črne obleke ničesar na sebi, kar bi jo
ločilo od lahkoživih gospic. Vse vedenje je
kazalo posvetnost ter neko nasprotje z redovniško
prikrojeno obleko. Lepi rdečelični
mladenki je nedostajalo samozatajevanja,
tiste lastnosti, v kateri se vadijo naše redovnice.

33. Srečna vrnitev.

Pot gre proti koncu. Res, da sem še daleč
od doma, kajti pruska Šlezija in kranjska
dežela slučajno nista sosedi. Toda dandanes
se taka daljava ne vpošteva več.

Proti koncu pa gre tudi denar. Tukaj se
ga iznebiš nekaj, tam nekaj in polagoma se
naredi zevajoča vrzel v blagajni. A pomisli,
da je denar naš najboljši služabnik. Vse, karkoli
bi zahtevali, dosežemo z njim. Nespametno
bi torej bilo, ako bi nam gospodaril
tako zvest privrženec. Milovanja vreden vsak,
kdor se mu klanja, kdor se preveč boji zanj
ter ga skrbno zaklepa. Sredstvo postane namen,
ker se zamenja pomen obeh pojmov.
Tisti, ki bi moral gospodariti, hlapčuje, oni
pa, ki bi moral hlapčevati, gospodari. Res
narobe svet!

Od Vratislave dalje se drži železnica reke
Odre. Pozna se, da dela voda ob času deževja
škodo po njivah in travnikih. Peljemo
se mimo več poljskih mest, katerim so Nemci
bolj ali manj izpremenili imena. Le Ratibor
se jim še ustavlja, temu so pustili pristno
slovansko korenino. Polagoma se začne kazati
nekaj gričev. Na enem se sveti bela cerkev.
Poljaki zahajajo radi tja gori častit sveto
Ano. Od glavne železniške proge se cepijo
postranske železnice na desno in levo. Vedno
več opaziš tovarn, iznad katerih se vzdigujejo
visoki dimniki. Tod okoli mora biti zelo
razvita obrtnija.

No — sedaj smo prišli čez mejo. V Odrovu
(Oderberg) zapustimo pruske vozove ter se
preselimo v avstrijske. Potem hitimo skozi
rodovitne moravske pokrajine dalje in dalje
proti Nižjemu Avstrijskemu. Glej, že se kaže
častito znamenje Dunaja, stolp
sv. Štefana.

Nastanil sem se pri „zlati raci“ v sredini
mesta ter pohajal skoro dva dni semintja.
Dunaj se lahko meri z drugimi prestolnimi
mesti Evrope. Tako krasnih trgov in tako
okusno razvrščenih, kakor so na primer v
okolici cesarskega gradu, drugod ne najdeš
veliko. Zato ima Dunajčan popolno prav,
ako trdi: „Es gibt nur ein Wien.“

Stopil sem skozi mogočna vrata, ki peljejo
proti cesarskemu dvorcu. Tu se odpre
obsežen prostor, okrašen z nasadi. Grem
bližje ter obstanem pred sijajnim spominkom,
ki predstavlja junaka na konju. V rokah
drži zastavo, dvignjeno visoko v zrak. Nadvojvoda Karol je to, zmagovalec pri
Aspernu.

„Kajne, kakšen umotvor! Dandanes bi
se težko našel umetnik, ki bi izvršil kaj takega.
To je Fernkornovo delo. Spominek
je dal narediti naš milostljivi cesar Frančišek
Josip.“

Obrnem se okoli, da pogledam človeka,
ki je govoril te besede. Ponižno se odkrije
ter mi pokaže knjižico, katere nisem hotel
pogledati. V njej se baje čita, da ima njen
posestnik pravico, tujce spremljevati po Dunaju
ter jim razkazovati mestne znamenitosti.

Mož, ki se mi je ponujal za kažipota,
je utegnil imeti kakih štirideset let. Iz velikih
kalnih oči in z bledega obraza se je bralo
pomanjkanje. Prav tako ga je izdajala zaraščena
neurejena brada, da že dalj časa ni
rabil frizerja. Najbolj značilen pa je bil nos,
kažoč, da imam žida pred seboj.

„Naša vojska je že omahovala pri Aspernu,“
nadaljuje v svoji razlagi. „Tedaj je zagrabil
nadvojvoda Karol zastavo Zachovega polka
ter peljal z njo v roki armado zoper Napoleona.
Pogumno so se zagnali Avstrijci proti
sovražnim četam ter si priborili slavno zmago
nad Francozi. To je bilo 22. maja 1809.“

Razlagovalec je znal jako dobro svojo
lekcijo, ker gotovo jaz nisem bil prvi, ki mu
jo je predaval. A niti za trenotek nisem dvomil,
da bi se vdal vsiljevalcu. Ni boljšega
sredstva, nego molčanje. Z njim se najlažje
izogneš nadležnežu.

„Ako drago,“ govori jud dalje, „ogledate
si lahko zastavo Zachovega polka, prav
tisto, ki jo je imel v roki nadvojvoda Karol
v vojski pri Aspernu. Hrani se v vojaškem
muzeju, ki ga lahko obiščete v mojem spremstvu.
Saj zahtevam le malenkost, ako me vzamete
za tolmača.“

Žid je pripovedoval naprej in naprej ter
— našteval s svojim namazanim jezikom dunajske
znamenitosti. Trdni sklep, da se nočem
meniti s tujcem, mi začne polagoma
omahovati in se slednjič popolno omaje.

„Koliko zahtevate za tri ure?“ ga vprašam.

„Samo en goldinar, gospod, in skromno
kosilce na vrh. Ni veliko, kajne, pa sem
popolno zadovoljen. Ne živim v obilnosti;
sproti zaslužim, česar potrebujem.“

Naj bo, sem si mislil. Revež se mi smili,
morebiti danes še ni pokusil gorkega. In
nekaj mi bo vendar pokazal, kar bi moral
jaz dalj časa iskati.

Med najinim pogovorom je zasvirala
godba na cesarskem dvorišču. Kažipot pove,
da svira vsak dan ob eni uri popoldne, samo
ob nedeljah ne. Ko prideva na dvorišče,
katero oklepajo ob vseh štirih straneh visoka
poslopja, zbrana je bila ondi precejšnja
množica ljudstva. Ker se nahaja tukaj glavna
straža, stali so vojaki v dveh vrstah s puškami
v roki, godba pa je igrala po dokončani
cesarski pesmi še nekaj drugih točk
v splošno zabavo. Imenitnejši Dunajčanje
se menda ne mešajo med to ljudsko množico,
zato so bili med navzočimi le ljudje
nižjih stanov. Takoj mi pride na misel, da
naj v gneči dobro zavarujem svojo denarnico.
Žepni tat bi sicer ne bil dobil veliko,
ker se mi je drobiž nagibal proti koncu, a
toliko vendar, da bi bil on zadovoljen, jaz
pa žalosten.

Dvorišče, kjer smo stali, se imenuje
Francev trg. Sredi trga opaziš namreč
na visokem podstavku kip cesarja Franca I.
(† 1835). Cesar je opravljen v dolgi obleki,
eno roko ima iztegnjeno, v drugi drži žezlo.

Ob vznožju pomnika se čitajo besede, ki
jih je Franc zapisal v svoj testament: „Amorem
meum populis meis.“ Lepi, v marmor
zarisani izrek naj se pa ohrani v daljna stoletja.

Ne bom pripovedoval, kod sva hodila s
tolmačem tisto popoldne, in kaj mi je vse
pokazal. Peljala sva se celo v cesarski grad
Schönbrunn, kjer sva se izprehajala pod
mogočnimi kostanji ter ogledala ondotni
zverinjak. Moj spremljevalec se ni dosti zanimal
za reči, katere je že velikokrat videl.
Toliko bolj pa je bil vesel, ko je prišel čas
izgovorjenega kosilca. Opozori me, da vé
v mestnem središču za dobro gostilno, ki
sicer nima imenitnega naslova, a se dobi v
njej za zmerno ceno izborna jed in pijača.
Odvrnem mu, da rad verjamem, ker sem se
že tudi sam prepričal, da časih v preprosti
hiši bolje postrežejo gostu, nego v slavnem
hotelu. Vendar opomnim, da bi šel raje v
klet mestne svetovalnice. Stopila sva torej
mimo državnozborske palače ter prišla pred
sijajno magistratno poslopje. Iz pritličnih
prostorov peljejo stopnjice pod zemljo, kjer
se odpre pred nama velika razsvetljena dvorana.
Tu je pozabil židek za nekaj časa skrbi
svojega ne baš veselega zemeljskega potovanja.

Kaj hočem še poročati? Menda je dovolj.
Drugo jutro sem se poslovil pri „zlati raci“
ter se odpeljal na zapadni kolodvor. Bila je
nedelja. Mnogo Dunajčanov je čakalo vlaka,
ki jih odpelje iz krasne cesarske prestolnice
na kmete. Hvalili so vreme in ugibali, ali
ostane ves dan tako lepo. Večina med njimi
je bila turistovsko opravljena, tudi gospice
so imele nahrbtnike in kriva peresa za
klobukom. Nekateri so študirali zemljevide
ter delali načrte, drugi so brali časopise.
Premišljeval sem, kam je družba namenjena.
Pridemo v St. Pölten, a prav malo jih je izstopilo.
Pridemo v Melk, kjer se vzdigujeta
dvostolpna cerkev in benediktinski samostan
nad Dunavom, pa tudi tukaj se nočejo izprazniti
vozovi. Pridemo v Amstetten, kjer
gre glavna železniška proga proti Lincu,
toda vsa družba, vsaj tista, med katero sem
bil jaz, se pelje z menoj proti Gorenjemu
Štajerskemu. Kosilo so si dali prinesti kar
v voz ter so lepo v miru zauživali božje
darove tačas, ko je pihal vlak skozi ozko
sotesko reke Aniže. Šele v Admontu je bil
konec njihove vožnje. Od tu so se pogumnejši
namenili na gore, manj pogumni pa
so rekli, da se bode raje izprehajali po nižji
božji naravi ter z ravnine gledali lepe vršace
okoli Admonta.

Ako si na tujem, čakaš že težko, da prideš
kaj kmalu domu. Daljne dežele, naj so še
tako lepe, se ti ne morejo priljubiti, da bi
pozabil domačije. Tudi jaz sem se vračal z
željo, da bi prejkoprej ugledal naše planine.
Kolesa so se vrtila, kakor bi imela peroti
ter me srečno prinesla pod domači krov.

V kratkem času sem prepotoval veliko
daljavo, kajti dandanes je preračunjeno vse
na naglico. Podnevi in ponoči nikdar in
nikjer pokoja. Kaj bi bilo, ako bi še mati
zemlja posnemala zgled svojih brzoživečih
otrok? Kaj, če bi se začela tudi ona hitreje
pomikati v svojih tečajih? Da, tedaj bi se
dosegel vrhunec napredka. Žal, da bi
bilo v tem slučaju vsega konec.