I.

Svetlo trozvezdje ruske poezije: Puškin — Lermontov —
Koljcóv — gotovo poznate. Ali pa tudi veste, v kakšni
okolici so se razvijali ti trije geniji? Prva dva sta že v prvi
mladosti imela priliko, seznaniti se z vso tedanjo omiko; na
licejih sta poslušala francoske profesorje, v salonih sta že
zgodaj spoznala, kako živi visoka družba. A Koljcóv?
Mislim, da ga ni zlepa v svetovnem slovstvu pesnika, ki bi
mu bila vsa okolica tako sovražna, tako neugodna, kakor
njemu. Poslušajte:

Aleksej Vasiljevič Koljcóv se je rodil l. 1809. v mestu
Voronježu (ob Donu). Rojenice so mu vdihnile v dušo pesniškega
duha in — odšle. Dete s pesniškim duhom je ostalo
zapuščeno. Pri večini pesnikov in leposlovnih pisateljev vidimo,
da so jim v detski dobi, ko se duh jame razvijati,
pripovedovali pravljice očetje ali matere ali babice. (Puškinu
pestunja, Goetheju mati, — prim. pri nas: Valjavcu stara
mati, J. Jurčiču ded itd.). Koljcóv pa ni imel nikogar, ki bi
bil dajal hrane koprneči fantaziji dečkovi; kajti oče je bil
živinski in lesni trgovec in samo trgovec in v celi hiši ni
imel nihče časa za bajke in povesti. Kako lepo je preprosti
Horacijev oče v stari Venuziji učil svojega sina živeti, brzdati
se, opazovati nespametno počenjanje raznih ljudi; — na
Koljcóva tudi v tem oziru ni vplivala rodbina nič: videl je
povsod le dobičkaželjnost in sirovost. Kaj čuda torej, če je
dečka gnalo srce vun v stepo, v gozdove, kjer je brodil po
lužah in mokri travi (in se nekoč prehladil, da so mu še
komaj rešili življenje)! Bil je nenavadno krepkega telesa;
vsledtega je premagal vse zle posledice deške lehkomiselnosti.
Nekoč je padel v najhujšem diru po stepi konju čez
glavo in priletel na tilnik: tilnik mu je ostal celo življenje
nekoliko upognjen, a hujšega ni bilo. — V 10. letu se je
naučil brati od nekega seminarista v Voronježu: ko je črke
le videl, jih je že vse poznal. Nato ga je oče dal v okrajno
šolo; ker je deček že dobro čital, so ga deli takoj v drugi
razred. Tu se je naučil še pisati in nekaj računati. Po štirih
mesecih pa se je očetu-trgovcu zdelo, da sin že dovolj zna
za vsakdanje potrebe in — vzel ga je iz šole. S tem je bila
končana vsa dečkova šolska vzgoja! V tistih štirih mesecih
se je naučil jako malo: o ruski slovnici in pravopisju vse
svoje žive dni ni imel pravih pojmov. Pa tudi drugače je
bridko občutil nedostatke mladostne šolske vzgoje: strastno
je n. pr. ljubil zgodovino, toda starega veka kar ni mogel
umeti; za tiste večnolepe grške pravljice (Iliado, Odisejo,
Argonavte i. dr.) je dovzetna le otroška fantazija in ker jih
Koljcóv ni čul v tistih letih, nikdar ni mogel umeti Homerja,
ki ga je skušal brati v Gnjedičevem ruskem prevodu, pač pa
je pozneje hitro umel Šekspirja — modernega poeta. —
Nekaj mu je pa vendarle koristila tista šola: vzbudilo se mu
je silno veselje do branja. Kar mu je oče podaril novcev,
vse je znosil h knjigotržcu za knjige, v katerih so bile ruske
narodne pravljice, kakor: Bova Kraljevič, Jeruslan Lazarjevič
i. dr. Veselje do pravljic pa je prav gotov znak,
da ima otrok fantazijo in dar za poezijo, piše življenjepisec
Koljcóva, V. Bjelinskij. Čitajoč narodne pravljice
pa je deček Koljcóv že začutil v sebi neki temen nagon, da
bi tudi sam sestavil kaj podobnega. In to je drugi znak
pesniške nadarjenosti: pesniška duša noče samo sprejemati,
ampak hoče — in že zgodaj — tudi ustvarjati. (Saj poet
pomeni v grščini tvoritelj, stvaritelj!) Podobno se javlja
umetniški genij tudi pri drugih umetnostih: rajni bogoslovec
Dobnikar (kdo še ne pomni njegovih ženialnih ilustracij v
Dom in Svetu?) je kot otrok videl v cerkvi pri Sv. Katarini
oltarje in takoj jih je na paši izkušal iz gline napraviti.
(Prim. tudi Jurčičevo povest: Golida.) — Koljcóva je oče
vzel iz šole zato, da bi mu gonil črede volov in ovac iz
raznih sejmišč preko stepe domov ali pa jih pasel v stepi;
in tako je večino leta odslej prebil deček v neizmernih
stepah. Pri nas vplivajo gorski velikani, divna jezera, šumi,
ravna polja na dovzetno mlado dušo, tam je vplivala stepa
s svojimi nočnimi ognji: ob njih je prenočeval pod milim
nebom ali pa tudi cele dneve ni stopil s konja. Vtise, ki
jih je dobival v nepregledni stepi, je porabil pozneje v svojih
liričnih pesmih. — Na zimo se je vračal zopet domov, v
mesto. Tu je sklenil tesno prijateljstvo s sinom nekega bogatega
kupca, ki je imel vse polno knjig, zlasti francoskih
romanov (v ruskem prevodu n. pr. Avgusta Lafontaineja).
Prijatelj jih je našemu enajst do trinajstletnemu Koljcóvu
posojal; in pričela se je nova doba duševnega razvoja
njegovega: naenkrat so pravljice izgubile zanj svoj
čar, čital je le romane in — kakor prej pri bajkah —
takoj začel v duhu snovati, kako bi sam ustvaril kaj podobnega.
Vendar pa zapisal ni še nič. Po treh letih prijatelj-vrstnik
umrje in Koljcóv je zopet osamel; le lepo število
knjig mu je ostalo za njim, ki jih je čital doma in v
stepi, povsod. — Dotistihmal pesmi, stihov še ni čital. Nekega
dne pa kupi v starini poezije Dmitrijeva. Pride domov in
začne brati; videč pa, da je pesem, začne peti, kajti mislil
je, da je vsaka pesem zato zložena, da se poje. Pesmice
so napravile nanj silen vtis; mnogih se je naučil napamet
in vzbudila se mu je nepremagljiva želja, da bi tudi sam
ustvaril kaj podobnega. Toda kako? Videl je, da verzi gladko

teko, da se stikajo njih konci, toda kaj je ritem, v čem se
poezija loči od proze, ni umel in nikogar ni imel, ki bi mu
to pojasnil. A v srcu je klicalo, priganjalo, da naj zapoje tudi kaj
svojega ... Pa kaj? Ni bilo še vsebine. Takrat pa se je nekemu
prijatelju tri večere zapored sanjalo nekaj čudnega; povedal
je sanje Koljcóvu, ki ga je dogodek pretresel in odločil
njegovo pesniško zvanje, kajti zložil je — prvo pesem „Tri
videnja“, ki jo je pozneje, seveda, zavrgel. Odslej ga ni več
zanimala proza, čital je le stihe in zlagal svoje tako, da je
čisto mehanično posnemal svoje vzore. Silno rad bi bil izvedel
sodbo kakega kritika, so-li njegovi stihi kaj vredni ali
ne. Toda kje ga najti? Šel je k starinarju knjigotržcu; ta
prodaja knjige, gotovo je učen mož, si je mislil. Pokaže mu
torej svoje stihe; knjigotržec bere in zmajuje z glavo. Pove
mu, da se mu zde verzi slabi, a da je premalo učen, da bi
mu mogel povedati tudi razlog, zakaj so slabi. Dal pa mu
je v roke „rusko prozodijo“ (nauk o stihotvorstvu), češ da se
iz nje v tem dobro pouči. Neizrečeno blažen je hitel Koljcóv
domov! Imel je v roki tisti tajni ključ, ki mu odpre vrata v
dom poezije!

Tedaj je bil star 17 let; vse zmožnosti duha in srca so
bile po tolikem tavanju pripravljene, da bi začele delovati
in ustvarjati, manjkalo je le še zadnjega poziva! In tudi ta
je prišel. V očetovo hišo je prišla tedaj siromašna nevoljnica
(hčerka kmeta-tlačana), Koljcóvu sorodna duša; zaželel si
jo je za nevesto. A bogatemu očetu-trgovcu ta izvolitev
ni bila všeč. Kaj stori? Sina odpravi v stepo, siroto-nevoljnico
pa medtem proda nekemu posestniku ob Donu, kjer so
jo prisilili, da se je omožila z nekim kozakom: kmalu pa je
umrla. Koljcóv se vrne; ko nevoljnice ne najde, spozna
takoj, kaj se je zgodilo ... V silni bolesti smrtno zboli. Ko
je ozdravel, je zajahal v stepo, preobrnil vsak kotiček v njej,
razposlal sle na vse strani — zaman! Počasi se je potolažil;
v poeziji je našel tolažbo. Postal je ruski Burns!¹ Umrl je
leta 1842.²

Čemu sem Vam tako obširno pripovedoval mladost
ruskega pesnika? Najbrže ste že uganili. Uredništvo „Dom
in Sveta“ je dobilo od več mladih pesnikov prve poizkuse;
vsak bi pa rad hitro izvedel sodbo o njih. A jaz si je ne
upam izreči takoj. Naj ostanejo nežne ptičice zaprte en
mesec ali dva v kletki mojega pisalnika! Upam, da slovenskemu
slovstvu s tem ne bom preveč škodoval, kajti Koljcóv
me uči: pesnik, če je res pesnik po milosti božji, si pribori
prej ali slej to priznanje, pa naj je okolica še tako
sovražna ali nebrižna, naj ga še tako zatira ali prezira!
Zatorej pogum! Čim več zaprek, tem lepša zmaga!

Obenem bi Vas, mladi prijatelji, v teh-le literarnih pogovorih
rad privel do samospoznanja. Že pri Koljcóvu vidimo
nekatere nedvomne znake rojenega pesnika: ljubezen do
pravljic v prvi dobi in zgodnje teženje, samoraslo kaj enakega
ustvariti. Ali se je to javljalo tudi na Tebi v prvih letih razvijajočega
se duha? O drugih znakih bomo še govorili,
tudi o tistem neposrednjem pozivu, ki udari v pripravljeno
delavnico pesnikovo kot strela v smodniščnico — mora-li
biti poziv vselej nesrečna ljubezen, ali pa je morda kakšen
drug silen dogodek?

Dobil si odgovor, upam, pa tudi Ti, bistrooki dečko,
ki si prišel nedavno ves razburjen k meni, rekoč: „Gospod,
učite me stihotvorstva! Vso Ljubljano sem obšel, iščoč slovenske
poetike, a nimajo je nikjer!“ Potolaži se! Tvoji gg.
profesorji Ti bodo v slovenskih urah kmalu obširno in točno
razlagali slovensko prozodijo, gotovo bolje, kakor pa jo je
mogel oni starinar v Voronježu fllekseju Vasiljeviču Koljcóvu.

In slednjič mislim, da tiči v tej moji drobtini vsaj nekaj
odgovora, za prvo silo, tudi Vam, g. A. iz H. pri Celovcu:
Vaša pisava kaže, da je Vaša roka vajena težkih, kmetskih
del; tudi slovnica in pravopis Vam delata težave in ritmika
Vam je še globoka skrivnost; toda kaj se ni godilo tako
tudi Koljcóvu? Bodite brez skrbi: brezdvomno doženemo,
ste-li umetno-naroden pesnik ali ne.

Končno naj pripomnim, da so se čuli odločni glasovi,
češ: Čemu se ukvarjati z mladimi začetniki, zlasti s pesniki?
Saj jih imamo itak preveč! — Povem Vam, da sem jaz
nasprotnega mnenja; globoko vero imam v pristno poezijo
in vem, da ima že od Tirtajevih časov sem pesništvo silen
vpliv na razvoj naroda. Kaj je n. pr. učinil en sem Béranger
s svojimi liričnimi pesmimi (zlà) na Francoskem! Ves narod
jih je pel, kajti vzete so mu bile iz srca in z jezika. Zato,
mladi literatje, bomo tudi mi izkušali modrovati o bistvu
poezije, o sreči in nesreči, uspehih in neuspehih poetov.

Dr. J. Debevec.

II.

Mnogo uspeha pričakuje „Dom in Svetovo“ uredništvo
od tegale predala: Mladim literatom. Saj veste, kje ga —
da se izrazim banalno — čevelj žuli: široka vrzel zeva med
starejšimi sotrudniki lista in med mladim naraščajem, ki nas
le pičlo podpira z duševnimi proizvodi. Posebno se to pozna
v poeziji in beletristiki. Vem, da me ta ali oni v tem hipu
s svetim gnevom v očeh gleda in drhti: Vest si izprašujte!
Pa to mi zdaj zaenkrat ne diši, prihranim si ta predmet
za post; zdaj bi bila moja skromna želja, kolikor hitro mogoče
izvežbati čvrsto komoanijo mladih literatov (kakor so
baš začeli v šolah vežbati kompanije mladih strelcev), da
bi se pred uredništvom mogel postaviti s kar mogoče praktičnim
uspehom. Toda pri vsakem vežbanju morata biti dva:
eden, ki vežba, in drugi, ki se da vežbati. Denimo, da bi
vežbeželjne učenci dobili, a kdo naj jih vadi v stihotvorstvu
in v beletristiki? Ali naj pričnem s principi poetike? Naj li
začnem razlagati metaforo, metonimijo in sinekdoho? Stavim,
da že pri besedi: razlagati — obide zona vsakega novinca
in bi mi vsi ušli. Najkrajše bi bilo, ko bi vas človek
peljal v delavnico kakega poeta. Longum iter per praecepta,
breve per exempla. Ogledovanja raznih tovarn so sedaj
na dnevnem redu: človek tam vidi pri vhodu surovino in ko
prehodi več ali manj prostorov z raznimi stroji, vidi na
koncu pred seboj isto surovino popolnoma predelano in
izpremenjeno — tvorniški izdelek. A to je križ, da umetniki
ne pusté vpogleda v svojo delavnico! No, pa morda kipar
ali slikar bi še pustil, da bi vstopili v njegov atelje, kjer bi
ga smeli gledati pri delu: nekoliko bi že dobili pojma, brez
dvoma, kako nastane kip ali slika. Pa sploh so slikarji in
kiparji mnogo človekoljubniši: saj vemo, da so otvorili po
vseh večjih mestih slikarske akademije, kjer se talent lahko
izuri. Torej brez zavisti izdajajo skrivnosti svoje umetnosti.
Toda pesniki? Mar prirede katerikrat kakšno razstavo svojih
pesmi? Ali da bi bila kje kakšna šola, kjer bi se mladi
poetje učili, kako se ta reč dela? Ali da bi bil kak pesnik
kdaj izdal to skrivnost, kako vendar zloži, spesni kako
pesem! Nisem še čul! Gre vam na izprehod, sam, zamišljen;
ko se vrne, sede k mizi, piše, piše ... in pesem je gotova.
Ali pa hodi po svoji sobi gor in dol in premišljuje; toliko
vidiš, da je v očeh neko posebno življenje in gorenje, a
drugega ne zapaziš nič. In čez nekaj časa bo sedel in napisal
verze. Glej skoz ključavnico, glej skoz okno ali kod
drugod skozi kakšno špranjo — vse zaman: pesnik je v
ateljeju svojem popolnoma zagrnjen! Od časa do časa ti prinese
vun bel listič, popisan s stihi, ki se čudiš njih lepoti.

A ti, nadebudni sin modric, ki koprniš, da bi ujel en
sam žarek iz tiste delavnice, že obupuješ? Hočeš že iti

proč! Postoj! Kaj ne vidiš, da se časih, za hip, zagrinjalo odgrne?
Ne vidiš čudovitih podob, ki se kakor v begu vrste
druga za drugo? Veš li, kaj so te podobe? To so pesniške
prispodobe ali metafore, plod fantazije, ki z njimi pesnik
izraža misli svojega uma. V tistem hipu, ko pesnik porabi
metaforo, nam odgrne vpogled v svojo delavnico.

Kako torej nastane pesem? Denimo sem Gregorčičev
„Zimski dan“, ker nam je v tem času najbližji. Morda je
nastal tako-le: Pesnik se izprehaja lepega zimskega dne pod
milim nebom, s katerega sije solnce brez gorkote. Kot temeljito
izobražen mož ima pesnik v svojem umu veliko globokih
misli, med drugimi tudi to, da je naša moderna kultura
sicer sijajna navidez, a kruta, brezobzirna, brez srca,
mrzla. Tako idejo si pridobi lahko vsak človek, če premišljuje
svet, čita časopise, gleda socialno bedo. Misel je
resnična, a zato še ni pesniška. Kako ji dati pesniško
obliko? Tu mora pa sodelovati pesnikova fantazija, prirojeni
dar; treba je abstraktno, nevidno misel vliti v plastične,
kipne podobe. Pesnik gleda, gleda ... Kako svetlo
sije to zimsko solnce, a brez toplote! V hipu pa mu združi
domišljija tidve predstavi: zimski dan je vidna podoba
moderne kulture, v obojem obilo svetlobe, a brez dobrodejne
gorkote, oboje mrtvo. To je jedro pesmi. Tako smo
za en trenutek pogledali v pesnikovo delavnico, v njegov
atelje, kjer smo videli v njegovi duši sliko zimskega dne:
sneg kot mrtvaški prt, solnce kot pokopna sveča, in
spodaj podpis: naša doba. Takoj nato pa se pesnik zopet
skrije in zagrne; kajti kako to svojo sliko izrazi v kiticah
in verzih in s kakšnimi besedami, to je zopet njegova
skrivnost.

Ako se hočeš torej s pridom učiti od pesnikov, beri
jih tako, da predvsem paziš na njihove metafore (slike,
prispodobe), in sicer da si jih kar najživeje predstavljaš.
Doslej najlepše metafore nahajaš v Homerju; tudi po lepoti
pesniških podob se ceni pesem. Tudi Dantejeva posebna
moč je v prekrasnih slikah. Naj te opozorim n. pr. kar na
XXVI. spev te številke Dom in Sveta: pesnik hoče izraziti
misel, da je videl v osmi grapi nebroj švigajočih plamenov,
ki so zli svetovalci v njih bili zagrnjeni; a zdaj glej, kakšno
lepo primero rabi, da misel pove v čutni, nam vidni obliki,
primero namreč o kresnicah (v. 25—30); in precej nato sledi
nova primera (v.34—40); pa že podlaga celega tega speva:
zli svetovalci, ki so grešili s svojimi zlimi jeziki, so ograjeni
tam v ognjene jezike — že ta slika je visokopesniška,
duhovita.

Take slike rodi iz sebe le živahna, od Boga dana fantazija.
In to je tretji znak pravega pesnika.

Ali jo čutiš v sebi tudi ti ?

Dr. J. Debevec.

III.

Po najpotrebnejšem uvodu (I. in II.) pridite sedaj na reto
in rešeto vi, mladi pesniki, ki ste nam poslali svoje prvence
v oceno. Po tistem, kar smo povedali v I. številki (o Koljcovu),
nimamo kar nič strahu, da bi z neugodno kritiko v
kakšnem mladem talentu zamorili pesniško stvarjanje, ker
tak plamen, če je pristen, se da sicer za nekaj časa zakriti,
potlačiti, toda tem huje butne prejalislej na dan.

Odgovarjati hočemo po redu, kakor so nam prišle
pesnitve.

Zorislav v Mariboru. — Poslali ste nam osem pesmic.
Čitali smo jih z jako mešanimi čuvstvi, čitali celo večkrat,
da bi izrekli o njih pravično sodbo. V eni opevate naravo,
v treh srečo in nesrečo ljubezni, v ostalih ideale mladosti.
Denimo sem prvo, kjer opevate zefir in solnce in jutro in
dan; naslovili ste jo:

Jutro.

Ali veste, da je zefir zapaden veter? In dan se rodi na
vzhodu, kajne? Je li torej upravičeno reči: zefir je zašumél
(t. j. prinesel) dan? — Tudi mi ni jasno, kako si zefir predstavljate,
ker pravite: vesel je zašumel; si ga li mislite
kot mladeniča, vedrega obličja, nosečega v prtu cvetlice in
sadeže, kakor so si ga mislili grški kiparji? Pesmica ima
pa še eno hibo: nedostaja ji ritma, ki je bistven pogoj vezane
besede. V prvi kitici namreč se menjavata anapest in
jamb, v drugi nam pa kar naenkrat udarijo na uho (1. in
3. vrstica) troheji! Ali povsod rastoči — ali povsod padajoči
ritem, vse skupaj pa ne gre. — Vprašal bi Vas še, čemu

segate po tujem zefirju? Po mojem mnenju bi moral za rabo
takih učenih, tujih izrazov tičati vzrok v vsebini pesmice;
tako n. pr. ima tudi slavni ruski pesnik A. S. Puškin neko
pesem o zefirju, ki se začenja tako-le:

A s to pesmijo nas pesnik s tem tujim, zapadni veter znanečim
izrazom vodi tudi zares v tuje kraje, tja v deželo
špansko, na daljni zapad, kjer je domovina zefirja. Vkljub
vsem hibam in očitkom pa Vam moram priznati, da Vaša
kratka pesmica ni brez neke globoke misli.

Poslali ste nam tudi tri erotične pesmice, izmed katerih
se Vam samim, kakor pišete, zdi najboljša

Tragika:

Črni obup nesrečno zaljubljenega nam hočete slikati,
kajne? V duši je temà, objema jo črna noč — ta misel
seveda ni nova; odkar jo je Prešeren pri nas izrekel:

je bila prenavljana že neštetokrat. In prav tako je že vsakdanja
primera: ljubezen — plamen. In kaj ste Vi napravili
iz teh dveh misli? V drugi kitici pojete, da je nasrečnež
imel v srcu plamen, ki je pa umrl, v prvi kitici pa trdite,
da plamena ne pozna. Ni li to protislovje? Pa mi porečete:
Plamena v srcu ne pozná — pomeni tukaj plamena (t. j.
ljubezni) nima več v srcu! Nato Vam odgovarjam: še preveč
ga ima! A ker ne najde odmeva, zato je tako obupan.
Tako uči vsakdanja izkušnja, pa tudi dušeslovje. In isto Vi
sami potrjujete, pojoč, da je siromak dobil rano, kar ima v
pesniškem jeziku čisto določen pomen. In potemtakem je
seveda tudi napačno, da je plamen umrl, in pa še hipno,
dočim v resnici počasi umira, in smrti (boljši bi bil genetiv!)
neznane, ko vendar dobro veste, kakšne. Tudi ni dobro brez
potrebe kopičiti pesniške podobe: plamen in noč na eni,
meč in rana na drugi strani; ena bi zadostovala. Kar je
torej v pesmici lepega, ni Vaše, kar pa je Vašega, ni resnično.
Treba bolje premisliti!

Z erotičnimi pesmimi me torej niste pridobili; pač pa
nekam zamišljen gledam v naslednji dve: V mladosti —

V zimi. Zdi se mi, da tli v njih sveta iskra, a še globoko
zakopana v pepelu. V prvi pojete tako-le:

Razlagati, da jutro pomeni zorno mladost, to je — proza;
ognji, ki krog drvé — no, to bi še šlo; a prav močno je
prisiljen kontrast med stotino idealov in mladeničem, ki je
sam. — Izmed vseh pa meni najbolj ugaja naslednja:

V zimi.

Da ni nekaj prehudih reminiscenc iz Zupančiča (zlasti
iz Pesmi mladine), bi jo bili natisnili spredaj.

V pismu na uredništvo pišete: „Nekaj ljubim — vztrajnost.
Vztrajati v svojih naklepih, vztrajati v svojih idealih
in ciljih!“ Dobro! Postanite naš sotrudnik!

G. X. v Gradcu. — V Vaši pesmi: Slovo je nekaj
čuvstva, a poezije bore malo. Študirat greste na univerzo
in treba se ločiti od domače vasi, od zelenega hriba nad
njo in bistre vode, ki teče skoz vas, in od domače hiše,
od očeta, matere in — ptičice v kletki.

Fant, ki gre prvič v veliko mesto, vriska od veselja,
ker se mu odpira nov svet; Vi pa — prisiljeno žalujete.

pojete Vi, a narodni pevec, ubog rokodelec, je korajžno
zapel:

Takisto nima prav nobene pesniške cene: Gozdu;
čudim se pa, da niti slovenske slovnice ne znate — n. pr.:

Brrr!

D.

IV.

Naprosil si me, dragi urednik te-le mladoliteratske vadnice,
da bi Te eno uro supliral. Prav rad! Ker pa je že stara
navada v šolah, da tisti, kdor suplira, ne sega v stroko zadržanega
kolega, ampak učencem kaj pripoveduje, posebno
kaj takega, kar je njemu najbližje in najljubše, zato tudi jaz
v tej suplirani uri ne bom govoril o poeziji, ampak o —
prozi.

Proza! — „Uh, ta človek,“ je razlagala lepa gospodična
Mira svoji prijateljici Veri, „uh, ta človek, to Ti je sama proza,
živa proza — — — obupala bi, tako Ti rečem.“ Če se je
ob tem pogledal obrazek lepe Mire, je to od stida namrdnjeno
lice izpričevalo, da je tisti človek, ki je po njeni sodbi
sama proza — grdež — in dolgočasni pustež. — Iz tega
obrazovega izpričevala se da dokazati, da mladi bolj nadepolni
— kot nadebudni literati cenijo veliko više pesem —
poezijo — nego prozo. Imponira jim edino-le ime: pesnik,
prozaik — kdo bi se menil! Zato je čisto naravno, da ga
kar ni najti v literarni šoli, ki bi se trudil, da bi oral ledino
naše „proze“. Proza, to je dolgčas, prozaik še umetnik ni!
Da bi tak nosil dolge lase! Ne sme jih! Kam pridemo?!

Tako-le je diskreditirana uboga proza med mladino
(izjeme le potrjujejo pravilo), in vsledtega ni čuda, da dežuje
verzov na uredniške mize, da poganjajo križem domovine,
kot zvončki sedajle na ledinah in ozarah. Pa zakaj? —

Zato menda, ker človek posameznik prehodi in preživi
iste faze v kratkem, kakor so jih preživljali narodi v stoletjih.
Vsak narod pa je bil v mladostni dobi pesnik, poezija
— mu je bila beseda — ne pa pismo, pa samo beseda ni
bila dovolj — še struna jo je morala spremljati. Zato so
narodne pesmi najstarejše slovstvo vsakega ljudstva — in
zato se pač vsakdo redno poizkusi v pesmi — in ne v prozi,
vsakdo, ki razen šolskih nalog čuti v sebi nekaj poklica za
leposlovje. Kljubtemu pa zgodovinsko-matematično lehko
dokažemo, da se je izmed sto takih poizkuševalcev v verzih
rodil komaj en edini pesnik — in še ta morda komaj za
toliko, da je po dolgi borbi z založniki doživel izdajo svojih
poezij. Mnogi iz one stotine poizkuševalcev opuste kmalu
verze in muze, ker je bila stvar le zunanja, bolj moda kot
dušna potreba, drugi pa presedljajo in se oprimejo proze in
obrode dobre sadove. To pa je pri vseh tistih naravah,
ki čutijo v sebi resnično sveti ogenj, radost in veselje do
leposlovja, ki ne čakajo vzvodov odzunaj, ampak jih dobe
v svojih srcih. In kdor čuti ta ogenj, kdor ga nosi v prsih,
on pojde naprej — in bo dosegel, kar se mu doseči da —
pesem — ali prozo.

Najprvo, če govorimo o prozi, je treba pregnati zbeganost
o pojmu proze. Proza je — nevezana beseda v pismu
ali govoru. Vse, kar se torej na svetu razodene z besedo,
je proza v širšem pomenu: Tudi recept zdravnikov, razglas
obsodbe, terjatev davka — reči, ki imajo s poezijo kaj malo
opravka.

Proza v ožjem pomenu — je pa takisto poezija, kakor
ona, ki ima le to nebistveno razliko, da je beseda merjena
— in vezana, dočim v prozi tega ni. Vse drugo pa, kar
potrebuje pesnik-stihotvorec — potrebuje tudi pesnik-prozaik.
Oba namreč imata isto nalogo, da dogodke in pojave
— psihične in fizične — ki srečavajo in tvorijo človeško
življenje, z besedo tako opišeta, da je ta opis zmožen v
bralcu ali poslušalcu vzbujati in roditi estetične užitke.
Kakor hitro torej ti branje prozaičnega opisa ne vzbudi estetičnega
užitka, resnične, čiste notranje zadovoljnosti, ampak
vzbuja zoprnost, gnus, nizkotne nagone, dolgčas — potem
tista proza nima s poezijo nobenega sorodstva in nobenega
stika — tako delo ni literarno, ni leposlovno. Če pa nasprotno
odgovarja zgoraj navedenemu namenu, potem ta proza ni več
tista zaničevana, suhoparna dolgočasnost — ampak resnična
poezija. Opozoril bi prav rad nakratko s tem na prozo-
poezijo. ki jo posebno mladina rada prezira. — Pomnimo tole:
Redno in splošno se prebira rajši — proza — nego pesem.

— Zares dobra pesem, ki jo človek bere dvakrat in desetkrat,
pa je je vselej vesel — to je biser, to je dar božji —
zato pa tako redka. — Vsledtega bi marsikdo, ki ima dar
in zmisel za leposlovje, utegnil biti dober prozaist — dočim
v pesmi ne bo nikdar prišel do praga onega hrama, kjer je
zlati dom visokoletnih pegazov. Zato pa je potreba posvečati
več ljubezni, več študija — poeziji-prozi.

Prvo vprašanje stavimo še: kaj naj piše začetnik prozaist?
— Pred menoj leži pismo, iz katerega zveni lep slog,
dosti duhovitosti — in tamkaj vprašuje mlad talent: kaj
naj pišem?

Odgovarjam in pravim: Vse! Le zgrabi življenje, kjer
— in koderkoli — povsod je interesantno — samo opiši
in povej to, kar more vzbujati estetični užitek. Vsak
življenjski dogodljaj, vsak vozel in vsako razvozlanje — vse
pa nosi v sebi idejo — polno, filozofično resnico. To zadnje
pa je zrno, — namreč ideja, misel! Zato oni, ki ima dosti
bogastva idej — in misli — ne bo nikdar vprašal: kaj naj
pišem ? Še preveč ima snovi.

Toda misel imata tudi suhi matematičar in slovničar. Pa
tadva nista še pesnika. Tudi politiki imajo ideje, visoke in
široke — pa niso zato še pesniki. Treba je k ideji obleke
— oblike — besede. Potemtakem pride drugo važno vprašanje:
Kako naj pišem?

Na to bi morda najbolje odgovoril tako-le: Kakor je komu
dano in dodeljeno — če mu je sploh dano — tako naj piše
in tako bo pisal do smrti. Ob tem „kako“ pride na dan
individualnost, če ni pisatelj le smešni plagiator stila, besedi
in porekel. Francoz dobro pove: le stile c’est l’homme.

Seveda je tudi tu šola potrebna. Drugače ne bi bil
zapisal že Aristotel nekak ABC v svoji poetiki v tehle treh
besedah: ήδη καί πάδη καί πράξεις slikanje duševnega razpoloženja,
strasti, dejanj — ali notranje in zunanje življenje,
to naj diha iz pisane, poetiške besede. Če pa hočeš
to videti in občutiti — opazuj! Opazuj intenzivno — pa
ne kakor fotografični aparat — ampak kakor duša, ki išče
vzrokov in zvez, ki sama iz sebe diha v okolico žarke luči
in jo razsvetljuje, kateri duši je vsak pojav resničnosti krog
nje element, katerega porabi za svoje poslopje poezije, ki
ga zida v duši — z domišljijo. Torej opazuj in uživaj
najbolj sam z vso dušo — in boš videl, uživali bodo tudi
tisti, ki bodo brali. Iz tega opazovanja in uživanja se ti bo
rešilo vprašanje po Tvoji individualnosti: kako! Kakor
moreš, kakor Tvoj individuum — Tvoja osebnost narekava — če Ti sploh narekava.

To bodi kratek osnutek — za prozo:

Kaj? Vse. — Kako? Kakor Ti je dano.

F. S. Finžgar.

V.

Ni sicer Bog ve kako velik naš krog, ali nekaj nas posebno
veseli: uredništvo te-le listnice šteje namreč nekaj
mladih prijateljev, ki so zares vztrajni, in čeprav niso bili
njih pesniški izdelki takoj sprejeti, vendar mladi poetje niso
postali malodušni, temuč nam zatrjujejo, da se hočejo še
dalje in še globlje učiti in izpopolnjevati. Čimdalje bolj se
tale zakotni urednik zaveda, kako težko je pravično oceniti
poslane poizkuse ali umotvore, in čita jih po večkrat
in ob raznih časih, da bi vsaj gotovo sodil, kakor pravi
Tacit: sine ira et studio! Toliko je pa gotovo, kjer najde
pristno čuvstvo in vsaj nekaj oblike, se že razveseli in gre
h glavnemu uredniku ter mu z veseljem pripoveduje o mladih
upih in nadah. Pristno čuvstvo! Saj veste, da pesnik, to je
tisti srečni (nesrečni?) človek, ki čuti, globoko čuti, kar čutijo
tisoči in tisoči drugih ljudi, in ki ume to tudi povedati,
izraziti. Vsak človek sicer čuti veselje ali žalost, sveto navdušenje
ali globok obup (in vkolikor vsak to občuti, vtoliko
je vsak človek pesnik — cf. Und als letzter Dichter zieht
der letzte Mensch hinaus — Anastasius Grün), toda povedati,
izraziti svojih čuvstev ne ume, ne more vsak, ampak le tisti,
komur je Bog dal ta dar. In po môči, sili čuvstev, ki jih
izraža, sodimo, cenimo in — spoznavamo pesnika.

Več nego je barv v mavrici, več nego je vetrov na
vetrovnici, je pa čuvstev v človeških srcih. Seveda niso vsa
dobra, ne vsa plemenita (n. pr. maščevalnost, zavist itd.),
vendar pravi pesnik umeje tudi taka čuvstva vpreči pred svoj
voz tako, da mu služijo in ga vodijo k višjim ciljem.

Danes bi vas, mladi prijatelji, rad opozoril na eno
čuvstvo, ki prešinja v naših časih nebroj tudi celo plemenitih
src, na čuvstvo, ki pa nanje morda ne mislite: to je
čuvstvo hrepenenja po veri, po Bogu. Premnogo jih je v naši
dobi, ki nočejo biti mrzli bogotajci, ampak si prizadevajo,
da bi izgubljeno vero mladosti zopet našli (Nemci pravijo:
Gottsucher). Kaj ne bi tudi kateri vas poizkusil dati duška
temu čuvstvu? ne bi poizkusil kazati pot, ki pelje kvišku
— k Bogu?

To hrepenenje sodobnikov po čistih verskih vzorih kaj
lepo izraža neka pesmica, ki sem jo prejel od nekdanje sotrudnice
Dom in Sveta s pristavkom: da so minila že dolga
leta, odkar več ne sodeluje pri listu in da se ji je življenje
med tem časom silno izpremenilo, a popolnoma da ni nikdar
zapustila svoje prve ljubezni in da jo zdaj z neko neodoljivo
silo zopet vleče nazaj k Dom in Svetu. Po vsej pravici bi
se morala pesem natisniti spredaj med drugim tekstom, a
jaz (proseč, da pesnica, ki je natihem lepo napredovala, zopet

postane sotrudnica!) sem jo postavil tu-sem, ker bi ob njej
izrekel rad eno misel mladim literatom.

V akademiji v Monakovem ...

Mira.

Ko je pesnica ogledovala galerijo
slik, je torej videla, da skoraj vsak
slikar želi naslikati tudi Madono, Mater
Božjo, in hipoma se ji je rodila
lepa misel: sredi čutnosti in pohote
se pripoznava vzvišenost rajske čistosti!
Morda si je to hipno misel takrat
kam zabeležila ... Tudi tebi, mladi literat,
svetujem: imej pri sebi vedno,
kamorkoli greš, na izprehod, med
ljudi, v razstavo ..., kakšno beležnico,
ki si zapisuj vanjo misli, hčerke trenutka,
da jim o priliki daš lepo obliko.
Tako so delali mnogi možje (na primer
† A. Medved).

To sem tudi opazil doslej, da
marsikateri mladi poet zaide — v suho
prozo. Da si izobraziš čut za pesniški
jezik, premisli, kako bi isto misel povedal
prozaik in kako poet. Denimo
sèm n. pr. Prešernovo gazelo: Žalostna,
komu neznana ... V prozi bi
se to reklo morda tako-le: Noč in
dan vzdihujem, že ves bled, v svoji
tihi sobi o ljubezni do nje; skrbno
iščem pota, koder ona hodi, da bi ji
dokazal svojo ljubezen; a zaman!
Tako proza; in zdaj primerjaj, kako
se to glasi v poeziji Prešernovi! In
tako primerjaj še druge pesmi. To bo
jako dobra šola.

Priporočam ti tudi, da se poizkušaj
morda tudi v prevajanju kakšne
lepe pesmi iz tujih slovstev n. pr. iz poljščine, ruščine, italijanščine
itd., tudi nemščine (v zadnjem času je umrl pesnik
Martin Greif, ki ima zelo lepe stvari!). Kak lep prevod bi,
mislim, smeli tudi natisniti v tem kotičku. Morda o načinu
prevajanja še izpregovorim.

Odgovoriti moram danes še nekaterim prijaznim pošiljateljem.

G. x. v Gradcu. Že parkrat sem prečital Vaš: Večer
ob Kulpi. Naslov zelo prikupljiv, a v pesmici ni enotnosti:
enkrat vidimo pesnika v tujini, drugič doma ob Kulpi, samega,
zapuščenega, a vzroka nikjer ne najdemo, zakaj nas vodi
na take razdalje. Nekaj proze je še ostalo v kiticah, n. pr.
v drugi:

Zadnji dve vrstici sta okorni in suhoparni. — Druga
pesmica: Ob morju, v dveh kiticah, izraža že vsakdanjo
misel: morje je kakor človeško srce — neizmerno. Igračica!
Morda še kaj pošljete? Olajšajte nam končno sodbo o sebi!

G. Nedin Sterad. Tudi Vaših pesmic je troje ali četvero
zašlo k nam. Radi bi bili priobčili n. pr. Vašo: V pomladni
noči — toda pretrda je Vaša poezija: primere s silo
nagrabljene, jezik spominja časih na Koseskega. Pričenjate:

Ako bi izpustili spi v drugi vrstici, bi bilo takoj lepše!
Nade žejen — je prisiljeno! Poizkušate se v sonetu, a ne
poznate njegovega bistva!

Kako je vse to trdo, neumljivo! Po moji sodbi — Vi
niste pesnik.

G. M. P. v Lj. Izpod Vašega peresa imam dva soneta
s skupnim naslovom: Izpoved in z vzklikom na koncu,

ki ga slišite od Krista: Pred vratarico (t. j. zaradi ženske!)
si zatajil mene! Jezik imate v oblasti in stihotvorstvo —
vidi se Vam, da Vam je oblika igrača, a baš to je Vaša
napaka, kajti vsebina ni dobro premišljena. V prvem sonetu
se mi zdi neverjetno, da bi ponoči hodilo pošteno
dekle sámo domov skoz gozd, in v drugem sonetu je tisti
„moralni maček“ zoprno naslikan: vse polno mračnih slik,
a brez prave zveze — sivo nebo, shojena ravan, pa spet krvav svod neba, pa režeč pan, vse to Vam očita krivdo. Neužitno!

G. B. Gorenjko v N. M. Izročim takoj g. dr. Opeki. Vsem ostalim odgovorim prihodnjič.

D.

VI.

Ko sem z novim letom odprl ta-le kotiček za mlade
literate, pač nisem mislil, da nas doleti v teku leta izredna
čast, da bo namreč kotiček dobil svoje posebne ilustracije.
Ilustracje? kakšne neki? I, kaj niste videli v zadnji številki
(št. 5) baš v našem predalu, kjer smo se pogovarjali o najvišjih
skrivnostih poezije, pa stojita tam v sredi — dva čila
„šimelna“, dar našega cesarja italijanski kraljici! Meni ni
šlo takoj v glavo, kaj to pomeni; zato sem se ves ogorčen
pritožil pri glavnem uredništvu, zakaj devljejo konjski hlev
in konje ravno v naš oddelek? In tedaj se je uredništvo
prijazno nasmehnilo ter mi pojasnilo celo zadevo: tista dva
belca namreč naj bi mlade pesnike spominjala pegaza, ki
ga jahajo z večjim ali manjšim uspehom in ki jih včasih
tudi iz sedla vrže! Kajne, kako duhovito? Ali ne zveni iz
te rezlage kakor neki skrit za meh, češ da ne jahamo čilih
pegazov, ampak vse kaj drugega? Naj nas zasmehujejo; jaz
sem pa le teh misli, da jih je v našem mladem krogu par,
ki jih privede pegaz častno na vrh Parnasa.

Naj postavim sem pesmici, ki mi ji je poslal Julij
Hrast (psevdonim), čisto mlad poet, iz Ljubljane.

Pomladanska.

Poletje.

Kaj mi je všeč na teh dveh prvencih? Če ji primerjam,
vidim, da nam mladi pesnik umeje z nekaterimi značilnimi
potezami predočiti dve različni, a razločni sliki: v Pomladanski
vidimo veliko zeleno planjavo, zelen log, poln
ptic, in polno ptic tudi pod nebom; in po tej planjavi stopa
mladenič, sanjavo zroč, naprej. Vse drugače v Poletju:
vroče solnce na nebu, cvetoča ajda na polju, v njej čebele,
v bregu kosci, sredi polja bela cesta, a nikogar ni na njej,
ki bi zrl sanjavo naprej. Zdi se mi, da hoče reči: sanjavost
mladih let izgine, ko se prične moško delo v potu in vročini.
Prva je še zelo subjektivno pobarvana, poetov jaz stoji
v ospredju; v drugi se poet skoro popolnoma strne s prirodo.
A druga slika še ni popolna: na koncu, kjer pravi, da
topol šepeče sanje, bi morala stati kakšna krepka
misel, n. pr. topol šepeče o miru, ki lega na zemljo po vročem,
težkem dnevu, — ali kaj podobnega. Vendar slutim,
da se javlja že zdaj talent.

Zdi se mi, da se tudi v Vas, g. M. Z. v M., zadnjič nisem
motil. Poslali ste mi to-le pesmico:

Sam.

V teh vrsticah tiči poezija; treba bi bilo še nadomestiti
tisti nedoločni tu in pota svoja z bolj določnimi predstavami,
pa bi bila prav dobra.

Naš list pa nima sotrudnikov samo doma, ampak tudi
daleč tam — v novem svetu. Iz Amerike smo prejeli od
mladega moža več pesmic. Eno — Inteligenca — naj natisnemo!
Blagovoljni čitatelj sicer takoj izprevidi, da prevladuje
še proza, a nekaj poetičnega pa ima vendarle v
sebi: namreč tisto sveto jezo nad zaničevalci umetnosti. Iz
verzov razvidim, da je njih stvoritelj velik prijatelj glasbe;
dobro nam dé, da se v novi domovini spominja Triglava;
zanimivo je tudi, da pogledamo malo v duševno življenje
plutokracije ameriške.

Poet bi nam moral sicer tudi še nekatere stvari pojasniti,
n. pr. kdo je Calvé, mi v Evropi ne vemo; a prav radi ga
bomo čitali, če nam kaj pove iz življenja Slovencev v Ameriki
— v pesniški obliki. Pozdrav izpod Triglava!

Inteligenca.

I. Z., Cleveland.

Hoteli smo z današnjo številko odgovoriti vsem pošiljateljem,
toda od zadnjič je prišlo zopet nekaj novih, deloma
težkih pisem; zato prihodnjič naznanim nov način, kako
bo vsak nov poet prav hitro izvedel našo sodbo o svojih
stihih.

D.

VII.

Danes se pogovarjam z Vami zadnjikrat pred počitnicami,
ali pa sploh zadnjikrat v tej obliki. Kajti brez škode
ti-le nauki prenehajo, ker so popolnoma brezplodni. Manjka
jim tiste živahnosti in dobrosrčnosti, ki vzbuja zaupanje in
odpre srce. Kakšno življenje n. pr. polje na platnicah lista
naših akademikov „Zore!“ Te-le vrstice pa doslej niso vzbudile
skoro nikakršnega odmeva. In kdor molči, dovolj glasno
govori — za tistega, ki molk čuti in razume. Pa tudi s komer
govorim, vsak si je ta-le predal mislil drugače, samo takega
ne, kakoršen je bil dozdaj. In končno sem iz merodajnih
ust izvedel, da je bila semtertja moja sodba jako
krivična. Vzrokov več ko dovolj, da stopim s tega uzurpiranega
sodnega stolca.

Vendar pa si ne morem kaj, da Vam ne bi sedaj-le, ko
se prične najlepši čas za mlade literate-dijake, zlasti čas
velikih počitnic, prav toplo priporočil neke stvari. Vem sicer,
da zavzema v Vašem počitniškem načrtu to ali ono potovanje
po naši domovini prvo mesto, in prav je tako; ali
precej časa bo le še ostalo. In kako bi ga najbolje porabili?
Ravnokar je izšel drugi zvezek prof. Iv. Grafenauerja
Slovstvene zgodovine, ki obravnava prezanimivo
dobo narodnega prebujenja od l. 1843—1868; koliko se tukaj
lahko naučite! V I. zvezku namreč, kjer stoji v ospredju
velikan Prešeren, se godi mlademu literatu kot turistu pred
nebotično goro, ki se mu zdi popolnoma nedostopna, kajti
Prešeren stoji naenkrat velik pred nami, ne da bi vedeli,
kako se je v mladosti učil, razvijal, izpopolnjeval; vse drugače
je v tej dobi: tu pa čisto natančno gledamo Fr. Levstika
kot dijaka v šoli in doma na počitnicah, kaj dela,
s čim se ukvarja, kako začenja in kako raste; mladostnim
letom njegovim je posvetil g. pisatelj str. 272—293, s čimer
je Vam, mladim literatom, pripravil prav cesarski obed. Izborno
so opisana tudi mlada leta Simona Jenka, dalje
mladost pisateljev Jan. Trdine, Fr. Erjavca in Janeza Mencingerja.
Naj Vam bo ta knjiga vsakdanja hrana; prebirajte
jo noč in dan. Če je nimaš sam, pa si jo izposodi; gotovo
jo dobiš pri kakem imovitejšem prijatelju naše mladine.

Ko boste prebirali to knjigo, se Vam iznova potrdi
stara resnica, ki sem jo vam povedal v 1. št. t. l. (pri Koljcòvem),
da vkljub preziranju in zatiranju, vkljub nebrižnosti
in neprijaznosti sodobnikov to, kar je čilega, obvelja.

In s tem lahko končam. Samo neki star dolg naj še prej
poravnam. Nekaj drobiža mi je namreč še ostalo neocenjenega.
Da tudi to reč natančno uredimo, predlagam, da dotični
gg. pošiljatelji pridejo osebno v uredništvo; naznanite
mi po dopisnici, kdaj morete, da si določimo uro. Ustno
se mnogo lažje, temeljiteje in z večjim pridom napravi ta
literarni „pretres“. V tem imam že nekaj izkušnje. In pa še
nekaj: po ustni kritiki se skoro vselej ločita pesnik in kritik
— brez jeze.

D.