I.
Načrti.

Prihajala je pomlad, in prihajalo je hrepenenje.

Pomlad je prihajala, a
vladala je še zima z mrzlim
žezlom. V pratiki je bila
pomlad, a solnce je še ni
dalo. Zmrzovalo je še in
je hranilo toploto zase. In zeblo je zemljo
in zeblo je mene, ker ljubim plameneče
solnce in toploto, vročo toploto, kakor je
vroče mlado srce človeško, hrepeneče v nemiru
in upajoče v vekovečnem hrepenenju.

„Kak svet je to“ — sem premišljal, ko
sem obtičal še v začetku pomladi s konjičem
v snegu. — „Čuden svet to“ — je
mislil morda tudi bošnjak, migajoč nevoljno
z ušesi in stresajoč začudeno z glavo. Čudil
se je pač, kako sva zašla v take zamete, in
tuhtal je, kod in kako bi se prišlo najlažje
iz njih.

Zamerila se mi je ta dežela, polna zime,
viharjev in snega.

„Pojdem kam drugam. — Čaj, ali ni
nekje dežele, kjer je vedno pomlad, kjer se
smeji solnce leto in dan in ne skopari s
toploto nikoli? Tja pojdem, na jug grem.
Lastovkam pohitim naproti — tako rad jih
imam, a videl jih nisem že dolgo.“

Zahrepenel sem po teh lepih krajih z
vročim hrepenenjem; vsako pomlad hrepenim
po tujini.

Sicer pa sem itak moral na jug. Pri dolgih
zimskih in pomladanskih ježah sem se prehladil
prav grdo. Navrh me je bolela glava
venomer in nervoznost je postajala neznosnejša
od dne do dne. Seveda ne prosim
sočutja zaraditega, nasprotno, odklanjam ga
hvaležno, tudi tiho in najtišje. Saj smo si
krivi mi pisatelji sami, če nas boli glava,
ker smo nepraktični ljudje: v brezdelnosti
sanjarimo po dolge tedne, potem pa delamo,
kakor bi trebalo umreti črez dva, tri dni ...
In čemu vobče delamo in se vznemirjamo
pri tem in trošimo moči? Od sebe jih mečemo,
najlepše naše sile, in ko se vprašamo:
Čemu? — ne vemo odgovora sami, ne dadó
nam ga drugi. Res, nepraktični ljudje smo.
Sedli bi in pili in spali. Tako bi se odebelili
črez leto in dan prav znatno, ne bi nas
bolela glava, in nervoznosti bi se smejali
oddaleč in zaničljivo, kakor vsi rejeni, sicer
vse časti vredni filistri.

II.
Prevalje — Ljubljana.

Zaspan sem bil, ko sem stopil v vlak. A vendar sem bil vesel, ker sem vzradoščen vedno, ko se odpravljam v tujino. Nekje v tujini je moj dom, kje, ne vem sam, zato ljubim tujino, zato nisem navezan s srcem na svoj sedanji dom ...

V Celovcu sta vstopila dva gospoda. Zanimala me nista prav nič, le to vem, da je imel eden velik, čudovito rdeč nos. Videl sem ta nos, ko sem ga pogledal med vožnjo enkrat ves ačuden. Pripovedoval je sodrugu, da mu soproga boleha na hudi nervoznosti. Pri tem se je izrazil o nji tako, da se mi je neznana reva smilila v srce in sem se sramoval namesto njega.

Če bi poročal več o njem, bi mu skazal čast, ki je ni vreden, in škoda bi bilo črnila in papirja.

Kdor ima smolo v življenju, jo ima pri vsem in povsod. Ne zapusti nas tudi na potu, tudi v tujini ne, ko si oddehnemo prav globoko, češ: „Zdaj sem brez dela,

brez malenkostnih vsakdanjih skrbi, torej tudi brez sitnosti, brez neprijetnosti. “

Mene se drži smola krepko in trdovratno,
tako da sem je že vajen in bi se čudil, če je
ne bi čutil nekaj časa. Na potu sem jo čutil
prvikrat v Beljaku.

Bilo je treba prestopiti na vlak državne
železnice. Kjer treba ni in kjer ni časa, najde
človeka vedno kdo, ki ima pripovedovati
neskončno mnogo, dasi ne pove ničesar.
Tako je bilo tudi tukaj. — „Oprostite, treba
bo menda iti.“ — „Časa še dovolj.“ — In
pri tem obilnem času mi je res odšel vlak
navsezadnje. Zaušnico bi si dal človek, ko
stoji in gleda za njim. Ali onemu, ki nas je
zadržal? Tudi, ko bi se smelo — kaj?

Trebalo se je vdati, dasi s težkim srcem.
Tako sem hrepenel, da vidim kmalu divno
Gorenjsko, a zdaj naj čakam v dolgočasnem
Beljaku vse dopoldne.

Šel sem v mesto. Že je plulo glasno
življenje po ulicah. Okna so se odpirala,
prikazovali so se mladi obrazi, bledi, napol
navdahnjeni napol z nežno rdečico, kakor
iz cukra tako sladki in tako nežni, v očeh
zamišljenost in mehke sledove lepih sanj.
Na napetih ustecah so trepetale še te sanje,
v modrih in črnih očeh, zročih začudeno na
ulico ... A mene niso zanimali. Sanjaril sem
z odprtimi očmi, o lepi Gorenjski sem sanjal.

Zablodil sem v župnišče. Menili so, da
ni baš posebna nesreča, ker sem zamudil
vlak. Jaz sem bil seveda nasprotnega mnenja,
a sem lepo molčal. Nakrmili so me — v
pravem pomenu besede — z velikonočnim
jagnjetom in ko so slišali, da sem spal prejšnjo
noč le tri ure, so me spravili spat.

Poldrugo uro sem se premetaval na zofi,
mižal in se silil, da zaspim. Zaman! — „Ali
je to otročje! Spati ob belem, solnčnem
predpoldnevu! “

Vstal sem, napravil sem se na pot. „Povrni
Vam Bog, dobri ljudje, a spati ne morem.
Solnce sije zunaj, ulice so polne življenja.
Pojdem. Z Bogom!“

Zaželel sem si cvetlic. Iskal sem jih po
vsem mestu. Nikjer nič.

„Vse smo razprodali včeraj.“

„Ali kako to?“

„Bil je velikonočni ponedeljek. A počakajte
do večera. Večer jih dobimo spet.“

„Hvala!“

Pač smela zahteva, naj postopam do
večera v Beljaku! Vesel sem bil, ko sem
mogel reči tudi njemu: Z Bogom!

III.
Ljubljana-Trst.

Vožnja po Kranjskem mi je vedno mila,
a večinoma tudi mučna. Mučna pa zato, ker
me je sram vsakikrat, ko vidim, kako se
ponižujejo naši ljudje. To sem videl tudi
topot. Vstopali so in izstopali, pozdravljali
se s „sluga“, a prihodnji stavek je bil že
nemški. Nekje med Ljubljano in Postojno
sta vstopila gospod in gospa, mlada še. Če
je izgovoril on kak stavek slovenski, je odvrnila
ona gotovo nemški in narobe. — Kaj
si mislijo pač tujci o nas? A čemu govoriti
o tem! Kdor sam ne čuti neestetičnosti in
nizkosti takega ponašanja, se mu pridiga
zaman. Naj se suče svet, kakor se hoče, in
bedaki, kakor jim najbolj ugaja, dokler jih
Bog še dá kaj. Slovencem jih daje v dvojni
meri.

Nekje ob Postojni sva ostala sama z vrlo
debelo gospo. Čudil sem se skoro, kako
je mogla v kupej; sicer pa je to njena stvar,
ne moja. Ko sva bila sama, si je ogledala
najpoprej malopolitiški obzor. Za daljnogled
ji je služila seveda „Zeit.“ Za politiko se je
podala na kratek izprehod na leposlovno
polje. Izvlekla je iz žepa droben zvezek
Reclamove knjižnice. Dolgo je študirala naslov,
zadnjo stran je pogledaia bolj površno.
Dovolj — naslov je glavno! Potem
je vzela iz majhnega priročnega kovčega
lepih rumenih sladkarij. Videl sem jih le od
strani, a vendar mi je prihajalo pregrešno
poželjenje po njih. A dobil jih nisem. Dama
jih je hrustala nekaj časa, počasi, previdno
kakor mlada miš, ki se boji, da bi ji zmanjkalo
prekmalu izrednega vžitka, ali kakor
majčkeno dekletce, ki se sramuje tujca v
drugem kotu. A mene se milostna menda

ni sramovala, gledal sem na polje, ki je pričenjalo
zeleneti ... Potem — če je tudi njuhala,
menite? Ali prosim Vas, tega pa res
nisem videl. Takega krivega natolcevanja in
obrekovanja ne prevzamem na svojo revno
dušo. Imam dovolj drugih grehov, ki mi
težijo vest malone s težo tako ogromno,
kakršna je bila ona vse časti vrednega vis-à-visa.

Ko je bilo opravljeno vse, je položila nogice
— čemu ne bi bil človek malo galanten,
če se lehko zgodi zastonj in brez truda?
— nogice je torej položila lepo na blazine,
politiko in leposlovje je spravila v naročje,
dokaz, da jih je umela res ceniti po vrednosti,
glavico je naslonila v kot in je zadremuckala
malo. Da bi smrčala? Protestiram
odločno!

Žalosten sem zrl skozi okno. Mislil sem
na lepše čase in v srcu sem točil grenke
solze nad hudimi, ki so prišli name po onih
lepih. — Malo smo se gugali. Hipoma sta
zdrknili snivajoči nimfi politika in leposlovje
iz naročja.
Čemu ne bi bil človek vljuden, če se
lehko zgodi brez truda in brez nevarnosti
za mir našega srca? Zato sem pobral vse
skupaj.

„Prosim, milostna.“

Poplačal me je za moj neznatni trud, ki
nisem zahteval plačila zanj, izredno milosten
pogled. In zdaj se je sopotnica razgovorih.
Boga mi, take zgovornosti ob taki obsežnosti
res ne bi pričakoval.

Bila je Tržačanka in o Trstu je vedela
povedati neizmerno mnogo. Ko sem ji priznal,
da ne poznam Trsta, ker nisem bil še
nikoli tam, me je zadel tako očitajoč pogled,
da sem obudil kar najpopolnejši kes črez
ta veliki greh. Opravičil sem se, da mi je
bila vedno bolj simpatična Reka, zato sem
se vozil na jug vedno črez Reko. A v očeh
milostne ni našla milosti tudi Reka ne. Da
je premalo velikomestna, je menila ... Res,
težko je v življenju, trikrat težko s tako obsežnimi
sopotnicami. A kaj se hoče — izročiti
se Bogu za vse slučaje in se vdati v
nemilo usodo. Amen.

III.
Morje. Miramar.

Morje ... morje ... Znižal se je Kras, in
v vsi krasoti se je razgrnilo pred menoj:
kakor bi ležala velikanska riba v velikanskem
tolmunu. Zdaj strese s plavutmi, ki
segajo gor do obrežja, zgene se zdajzdaj
v vsi dolžini in širini, in zalesketajo se stotere
in tisočere luskine, kakor bi se zibalo
v beli mesečini raztopljeno srebro.

Počakajte malo, milostna, da zberem
misli. Razpela so mi krila smelo in jako in
so pohitele skoro v nedogledne daljave, na
vse strani, kakor je daleko in široko morje.
Naj jih prikličem spet nazaj, naj jih zberem ;
naj vmirim srce, ki mi kipi in ki mi širi prsi!

Kako si divno, kako neizmerno, večno
morje! Kako te ne bi ljubil, kako ne hrepenel
po tebi in kako ne bi trepetal pred
teboj ... Pozdravljeno iz globočine srca! —

Miramar! Že ga gledam pred seboj kakor
sen, kakor lepoto pravljično. A kaj, saj je
vsaka ped te zemlje „miramar“, ker občudujemo
nehote ob vsakem koraku krasoto
in neskončnost morja.

A tam spodaj stojé oni zgodovinski zidovi,
zidani v sreči in za srečo. Ljubezen
je zamislila to čudovito normansko stavbo,
ljubezen, ki je resnica vedno in povsodi.
Velika, najlepša in najslajša ljubezen ju je
posvetila v njihovi mladosti. In če ne bi
bilo hrepenenja po velikem in najvišjem,
če ne bi bilo kron in prestolov, bi hodila
ljubezen najbrž še danes s smehljajočimi lici
in prožnimi koraki po divnih sobanah, v
čudovitih vrtih. In z ljubeznijo bi hodila
večno mlada sreča roko v roki.

Ubogi Maksimilijan, nesrečna Šarlota!
Ko sta prišla v kipeči sreči solnčne mlade
ljubezni v vajin raj, nista mislila pač, da bo
trajala ta sreča le kratka leta. Nista slutila,
kaj so vama prisodile rojenice, kaj vama
plete usoda. Solnčno sta videla pot pred
seboj, polno velike radosti in neskončne
sreče; tje dalje nista videla še, one blesteče
poti in težavne obenem, oškropljene s srčno
krvjo, orošene s solzami gorjupega obupa,

zasenčene od njegove temne hčerke, neozdravljive
blaznosti ...

Žalostna in pretresljiva je žaloigra te
dvojice, a umljiva. Kje je ljudstvo, ki ima
močno razvito samozavest in je politično
zrelo in bi si dalo vsiliti od tujcev tujega
vladarja? In čemu so mu ga vsilili? Da bi
zajezili svobodo. A te ne zajezi tudi Napoleon,
dasi je bil tedaj še vsemogočen.

Svoboda, vekovečno hrepenenje po prostosti
si izsili pot tudi črez prestole, črez
maziljene osebe. Kar se stavi v bran ti največji
sili, pade prej ali slej. Kaj če teče kri,
kaj če se drobé prestoli! Zadej stopijo milijoni,
ki kričé, da se dviga njih krik do
nebes: „Prostora nam, svobode nam!“

In kdo je, ki bi se jim ustavil? Napoleon?
V začetku se je ustavljal svobodi,
zakaj se ni ustavil pozneje razbrdanim strastem,
da bi rešil nesrečno žrtev svoje nesrečne
politike? A menim, da ga v tem ne
smemo soditi prehudo. Ustavljal se bi, a ni
mogel več, pomagal bi, a kaj, ko je padal
sam, ko se je tresel nevarno i njegov prestol.
Ni prepustil namenoma nesrečnega cesarja
žalostni usodi. Gotovo ni odrekel z
lahkim srcem pomoči, ko jo je prosila nesrečna
Šarlota kleče in s solzami. Saj je bil
človek. A ravno, ker je bil človek, ni mogel
pomagati. Sam je bil potreben pomoči in
ni vedel, kje je dobiti. Zato ni mogel nastopiti
proti Inarezu, ni mogel preprečiti
krvavega čina dne 19. junija 1867 v Kveretaru.

Obsojati smemo tem manj nadvojvoda
samega. Ni stegnil smelo in iz samopašne
razposajenosti roko po prestolu. Saj je odgovoril
prvemu odposlanstvu, da sprejme
krono le, če ga izvoli ves narod. Verujem
pa, da mu je ena misel kazala nenavadno
častno ponudbo v blesteči, solnčni luči, misel,
povzdigniti ljubljeno soprogo na prestol. To
mu je laskalo, kakor bi vsakemu drugemu.
Bil je tudi človek. In Šarlota pred vsem.

Morebiti bi se vrnil, ko je videl, da se
maje prestol. A kako, da je prišel grof Rechberg
še v zadnjem hipu, ko je bila že dana
beseda Američanom, z zahtevo, naj se odpove
nadvojvoda vsem pravicam v Avstriji?
In ker se je odpovedal, kako je mogel potem
nazaj? V tem tiči velik vozel te žaloigre.
In zakaj je prišlo tako? Je moralo tako biti?
Mu je bilo pisano v knjigi usode tako že
od pamtiveka? Težko je, ne biti fatalist.

Zamišljen, z resnimi občutki sem zrl
mrtve zidove na obrežju. Nič več nekdanje
sreče v njih, nič smeha, nič ljubezni, nič
nekdanjega visokega hrepenenja, nič več
lepih sanj. Morje buči pod njimi, v njih
stopajo tujci z vsakdanjimi, pusto dolgočasnimi
obrazi. Ne umevajo vse velike tragike,
ki polni neme sobane, a če jo umevajo
kolikor toliko, jim ne sega v srce tako globoko,
da bi jih pretresla do dna ...

Ko pa na večer vtihne vse po sobanah
in vrtih in leže tiha noč na grad in okolico,
prihajajo črne sence in stopajo zamišljeno,
s sklonjenimi glavami med čudovitimi nasadi,
po hodnikih, po sobanah. Postajajo
ob oknih in gledajo zamaknjeno črez daljno
morsko plan. Valovi pljuskajo ob obrežju,
pojoó skrivnostno in vabijo mehko. Zdi se,
kakor bi klicalo iz tujine, iz daljnih prekmorskih
krajev, kjer je vse lepše, krasnejše
življenje, kjer so krone in prestoli.

In vitka, visoka senca se skloni na okno,
zakrije bledo lice z rokami, in dol na morje
se glasi kakor krčevit, s silo zadušen plač ...

O ljubezen, o sreča — kje sta? Ali mineta
tako naglo? Kje ste, lepe nekdanje
sanje? Ali varate tako bridko? — — —

Ko ne bi bilo vsejano v dušo človeško
hrepenenje po vedno novi sreči, bi bilo več
sreče na svetu ...

V.
Na „Wurmbrandu“.

Wurmbrand je stal pripravljen
in je čakal. Bil je lep dan,
poln solnca in topel dovolj.
Morje se je zibalo nalahko
in se je lesketalo, da se
je zdelo kakor velikansko
ogledalo, ki se odbijajo v
njem solnčni žarki. Popotnikov je bilo vrlo
mnogo „Wurmbrand“ je ob tem času, v
začetku aprila, vedno poln.

Takoj ob prihodu na parnik sem srečal
na krovu postavnega gospoda, skrbno obritega,
le ob ušesih je imel malo belo meliranih
brčic. Oblečen ni bil posebno elegantno.
Ko sva šla drug mimo drugega, me
je gledal nekako čudno in se je smehljal.
Bil sem malo v zadregi. — Kdo je in kaj?
Ali je duhovnik, ki potuje v civilni obleki?
A v tem slučaju ga ne pozdravim, ker duhovnika
v civilu ne pozdravim iz principa. Ali
pa je kak pastor?

Razmišljal nisem dolgo. Pridružil se mi
je kmalu duhovnik srednjih let, prijaznega
lica in finega vedenja. Kartica njegova je
slovela: Jules Richard, Aumónier du Pensionat
des Religieuses de N. D. de Lyon. Via
Alice, Triest. — Povedal mi je, da je rodom
iz Burgunda. Razkazoval mi je s Francozu
lastno ljubeznivostjo znamenitejše kraje na
obrežju. Akvileje ni bilo mogoče videti jasno.
Na obzorju so plavale nad morjem megle;
bilo je, kakor bi se kadilo valovje, razorano
od parnikov in ribiških čolnov, ali kakor bi
nevidna roka sipala na vodovje srebrn prah.

Pri obedu je nama z gospodom Richardom
pokazal kamerier sedeža ob stranski
mizici ravno poleg gospoda, ki sem ga
omenil zgoraj. Zapletli smo se takoj v pogovor.
Gospod je menil: „Ne vem, kam
vas naj vtaknem po vaši obleki.“ — „Slovenec
sem s Koroškega.“ — Po nekaterih opazkah
pravi: Jaz pasem dvorni svètnik Benndorf.“
— Moral sem se nasmejati: imel sem ga
za pastorja ali za malo zanemarjenega župnika.

Gospod svetnik se je peljal v Splet v
zadevi zidave novega muzeja, ker sedanji
provizorični ne zadostuje za vedno se množeče
izkopine. Za gospoda ravnatelja monsignora
Bulića je bil ves navdušen. Hvalil
je njegovo krepko voljo in prožnost njegovega
duha, ki si ve pomagati v vseh
sitnostih in zagatah.

Kakor mi piše monsignor Bulić, je gospod
svetnik protestant, „a prijatelj dobar“. Vsekakor
je bil prav ljubezniv. Vedno je dajal
prednost nama z g. Richardom, češ: „Prima
la chiesa e poi il mondo.“

Govorili smo tudi o sv. Hieronimu, ki
ki bi naj bil Dalmatinec. G. svètnik je navedel
tudi oni znani stavek, ki je pripomogel
sv. Hieronimu v nebesa, ko je prosil Gospoda:
„Parce mihi, Domine, quia Dalmata
sum.“ Sicer pa ni bil prepričan, da je bil
Hieronim res Dalmatinec.

V družbi svètnikovi je bil stavbenik Kirstein
z Dunaja, ki bo zidal muzej. Ta je bil
posebno navdušen za solinske razvaline in
jih je povzdigoval nad rimske izkopine,
čemur pa ni pritrdil niti gospod svètnik, ki
je kot ravnatelj arheološkega zavoda dunajskega
in nadzornik državnih muzejev gotovo
vnet za Solin.

Razen nas sta sedela pri mizi še precej
mlada, a preveč bujna dama in gospod, pač
njen soprog. Kam naj vvrstim tega, sam
nisem vedel. Ali je bil mož, ki je izredno

veliko mislil in delal v življenju, ali pa je
vžival čez mero. Zdelo se mi je, da je častnik
v civilu, in zato bi se odločil brž lažje za
zadnje. — Govorila nista mnogo ne med
seboj in tudi z nami ne. Le enkrat je omenil
dvorni svétnik: „Ali ni res, milostna, da so
piščanci slabo pečeni?“

„Mhin“ —, je menila dama malomarno,
in je skomizgnila z ramami, ne da bi se
ozrla po prašavcu.

Malo pozneje je dela poltiho soprogu:
„Dobro so pečeni.“ — Ker sem sedel tik
nje, sem to slišal. Ali je slišal tudi gospod
svètnik, ne vem. A če je, se ni čutil, upam,
bogve kako nesrečnega zaradi te precej netaktne
korbice — a saj je bil menda le roč
od korbice, kaj?

VI.
Pulj.

V Pulju stoji „Wurmbrand“ le pol ure.
Tako ni bilo mogoče videti zdaj drugega
kakor v naglici amfiteater, ki pa je vplival
name bolj iz daljave, kakor pa ko sem stal
tik pred njim. Pri povratku si je oddihaval
„Sultan“ skoro tri ure, časa dovolj, da se
pogledajo največje puljske zanimivosti.

Priznavam, da je moderni Pulj gotovo
zanimivo in lepo mesto. Kakor pri vseh
južnih mestih očara popotnika bolj pogled
oddaleč, z morja, kakor pa notranjost sama.
Ta ne nudi mnogo, vsaj onemu ne, ki se
ne zanima za arzenale in vojašnice.

Mene to ni zanimalo, in komaj sem se
ozrl nekaterekrati na velike „doke“.

Zgodovino sem ljubil že od nekdaj. V
gimnazijah sem jo imel tako rad, kakor sem
sovražil iz duše matematiko. Zato me zanimajo
vedno in povsod zgodovinska tla, in
veselim se vsakikrat, ko stopim na tak znamenit
košček zemlje.

Razveselil sem se tudi zdaj, ko sem zagledal
iz daljave sivkastobelo zidovje amfiteatrsko.
Kakor bi jo čarala dobra povodna
vila iz modrih valov, je vstajala pred menoj
Pietas Julia, sezidana med 44. in 27. l. pr. Kr.
Bila je znamenita rimska luka in priljubljeno
bivališče oziroma letovišče rimskih imperatorjev,
najodličnejših plemenitaških rodbin
rimskih, n. pr. Klavdijev, Flavijev, Sergijev
i. dr, in znamenitih oboževanih rimskih krasotic,
n. pr. Antonije, občudovane in občudovanja
vredne hčerke Mark Antonove, in Antonije,
vdove Druzove.

Po zadnji je hrepenel, kakor znano, Kaligula.
In kdo ve, ali ne bi imela vladarska
doba tega nesrečneža drugačnega lica, če
bi mu stala ob strani močna in plemenita
žena! Sin Germanika, moža velikega po duhu
in srcu, oboževanega od vojaštva in ljudstva,
ljubljenega od Rimljanov in podjarmljenih
narodov, in Agripine, ponosne res, sicer pa
gotovo ene najplemenitejših in najboljših
žen, kar jih je imel kdaj Rim, je bil vzgojen
gotovo izvrstno. Že od nežne mladosti je
bil Kaj Cezar, s priimkom „Kaligula“ — od
vojaških šolnjev — ljubljenec legij, med
katerimi je rastel. Z nepopisnim veseljem
so ga pozdravile legije in narodi, ko je prevzel
vladarstvo po Tiberiju, ki ga je zadušil
z blazinami Makron, njegov ljubljenec in zaupnik,
dne 16. sušca 37. Tiberij je gazil v
krvi do kolena, vse je trepetalo po širni
državi. A v Kaju so videli svetlo zvezdo,
ki je naznanjala dan po strašni noči. Kakor
nova pomlad je zavelo po Italiji in po širnem
cesarstvu, pomlad polna upanja, nasičena
z radostjo. Vse si je oddehnilo. Kaligulov
vrstnik, judovski zgodovinar in modroslovec
Filon piše o nastopu njegove vlade:
„Od izhoda do zahoda je bila sama radost.
Zdelo se je, da slavijo Italija in Rim, Evropa in
Azija nepretrgano najradostnejši praznik. V
vseh mestih je bilo polno oltarjev, belooblečenih
devic, iger, koncertov.“

Nikoli se menda ni pričakovalo več od
vladarja ob njegovem nastopu, in nikoli ni
varal nobeden tako kruto upanja, ki se je
stavilo vanj! Ko mu je odgovoril preprost
galijski črevljar na vprašanje: „Ali veš, kdo
sem jaz?“ smeje: „Norec vseh norcev“, mu
je povedal pač največjo resnico, kar je je
slišal kdaj ta blaznež. Če bi bil pristavil še:
„Krvnik vseh krvnikov“ — bi ga bil označil
še boljše ...

A mogoče, ko bi imel ženo, ki bi ga
vedela voditi — ne bi bil zašel na ta pota.
Mogoče pravim; ker če pomislimo, da se
je pričela blaznost najbrž že, ko je moril
Tiberij njegovo mater in brate, in je on
sam trepetal za življenje dan na dan, ne bi
bila morda najmočnejša žena dovolj močna
ob njegovi strani. Saj je padla tudi plemenita
Antonija, stara mati njegova; ko ga je
svarila v ljubezni — dal ji je strupa ...
In ta nestvor človeka je molil svet za Boga,

poklekali so predenj tudi tukaj v Pulju in
ga molili ... O Rimljani, ponosni nekdaj
kakor bogovi in neupogljivi kakor marmor,
najhujše ni bilo, da se je dozdeval blaznež
sam sebi Bog, najbolj grozno je bilo, da
ste pripoznavali to božanstvo. Globoko ste
padli ...

A proč s temi temnimi podobami! Glej,
že smo skoro ob molu. Na Korsu pred nami
stoji obširna vojašnica. Za rimske dôbe je
bilo tukaj svetišče Venerino. Kristjani so postavili
na njegovem mestu ženski samostan.
Pač čudno nasprotje! Nehote sem se spomnil
pri tem razvalin palače Flavijske v Rimu,
nekdaj tudi dom najrazkošnejšega vživanja
in najdivjejših bakanalov — zdaj ženski
samostan.

Ali ne tiči v tem morda premišljen čin
usode? — Kjer so se obhajale nekdaj razuzdane
bakanalije in divje orgije, kroté dolga
stoletja v spokornosti svoja telesa od sveta
ločene, svetnemu veselju odmrle device.

Petje in smeh sta zvenela tod za rimske
dôbe, razposajene, nebrzdane pesmi so se
mešale z vekovečnim spevom morskim. In
potem — stoletja in stoletja nemi zidovi, da
se je čudilo morje ti resnobi, temu tihemu
miru. V zidovih samih pa so se glasile vdane
molitve vdanih src; zvoki slovesnih psalmov
so trepetali v kapelici Brezmadežne in po
dolgih koridorih. Slovesne besede so bile
to, globoke, pretresujoče dušo s čudovito
močjo, slično moči bučečega morja, ki pretresa
dušo do dna in jo polni z neznano,
napol grozno napol sladko razkošnostjo ...

Kje si, Afrodita? Glej, nikjer več njenega
kipa, nikjer sledu njenega kulta. Vsepovsod
kipi, slike Device najčistejše — povsod: ob
težkih hrastovih vratih, tvorečih močan jez
med šumnim svetom in tihim mirom samostanskim,
na poltemnih ozkih hodnikih ob
oglih, v kapelici, molčeči v mistični mračni
tišini, v preprostih celicah, ki se zde že same
ob sebi odpoved, odkletev sveta, — na svetinjicah,
visečih na rožljajočih molkih ob paseh
Bogu posvečenih, Kristusu zaročenih ...

Padla je Venera, umakniti se je morala,
odbežati sramotno. Vsepovsod je zavladala
Najčistejša z belo obleko, z modrim pasom,
z obličjem angelskonedolžnim, z očmi, polnimi
nebeške ljubezni in velikega, nadzemskega
usmiljenja.

Češčena, rožna Devica, pozdravljena iz
globočine vdanih src! Lilija brez madeža,
pozdravljena stotisočkrat ...

Ob koncu 18. stoletja so pregnali nune.
Samostan so predelali v artilerijsko vojašnico;
pozneje so sezidali na tem mestu sedanjo
veliko vojašnico. No, slabotne žene izženejo
lahko, a Boga kristjanov ne preženo
izlahka ...

V mestu samem me je zanimalo dobro
ohranjeno svetišče Avgustovo. Sezidano je
bilo po mnenju nekaterih l. 19. pr. Kr., po
drugih l. 8. p. Kr. To se zdi pač verjetnejše,
saj je vladal tedaj Avgust „Srečni“ mirno in
milo, ker je odstranil že poprej vse, ki se
jih je bal. Postavili so Puljčani ta tempelj
Avgustu v zahvalo, da je povzdignil Pulj v
glavno mesto Istrije.

Majhen je ta tempelj: 8½ m visok, 9½ m
širok. Krasno je pročelje s šestimi korintskimi
stebri v visokosti 7 m. Okoli in okoli
je razvrščeno polno starinskih spomenikov,
kipov itd. Napisi so ohranjeni deloma prav
dobro.

Svetišče samo priča, da templji Rimljanom
niso bili isto, kar so nam naše cerkve; sicer
tako malo svetišče pač ne bi imelo pravega
pomena, posebno če pomislimo, da so bili
v mestu le trije templji. V bizantinski dôbi
so ga posvetili v cerkev. Benečani so hranili
v njem žito. Vobče so se kazali Benečani
v tujini povsod barbare. Opustošili so
vso Istro in Dalmacijo, amfiteater puljski so
menili podreti in porabiti kamenje za druge
stavbe Nasprotoval je v vsem senatu le en
mož, kar je preznačilno za te kramarje.

Tik poleg je stal tempelj Dianin. Dandanes
zborujejo tam mestni očetje puljski.
Na zadnji strani mestne hiše se vidijo še
okraski nekdanjega svetišča.

Znamenit je svod Sergijev. Posvečen je
bil trem Sergijem: Luciju Sergiju Lepidu,
tribunu XXIX. legije, in njegovima sinovoma
Luciju Sergiju in Kneju Sergiju. Postavila je

ta svod Salvija Postuma, soproga Sergija
Lepida, ko se je vračal zmagovalec iz boja
z Iliri. Po bitki pri Akciju (2. sept. 31. pr. Kr.)
so XXIX. legijo razpustili. Ta svod mora biti
postavljen potemtakem v 30. letih pr. Kr. in
je najstarejši rimski spomenik v Pulju.

Sergiji so igrali tudi pozneje v Pulju
važno vlogo. A ljudstvo so stiskali neusmiljeno.
Pa prišel je tudi zanje dan plačila. Na
Veliki petek l. 1271. je pomorilo razjarjeno
ljudstvo vso obitelj v cerkvi sv. Štefana, ki
je dandanes zasebna hiša. Le enemu se je
posrečilo uiti v cerkev sv. Frančiška in se
tako rešiti. Njegovi potomci so se povzpeli
spet do ugleda in moči. A ker so hrepeneli
neprestano po premoči in so spletkarili venomer,
so jih pregnali Benečani za vedno iz
Pulja. Če niso že izumrli, živé nekateri še
sedaj v deželi prekucuhov in anarhistov v
Italiji. —

Najznamenitejše, kar ima Pulj, je brez
dvoma amfiteater. Kdo ga je sezidal? Nekateri
trdé, da Vespazian, drugi da njegova
favoritka Julija Cenis. A če ga je ta, ga je
seveda z milijoni Vespazianovimi. Tretji so
spet mnenja, da so ga postavili meščani
puljski.

To je sicer navsezadnje vseeno, zame
vsaj. Zanima pa me, da je šel resni in strogi
Vespazian še na svoja stara leta v sužnost
bivše sužnje Julije Cenis. Stala je ta sužnost
starega imperatorja precejšnje vsote. In
čudno, za te mu brž ni bilo žal, dasi je
sicer rad skoparil.

Sicer pa mu moramo biti tudi v tem
pravični: Lakomnež ni bil, Afrike, kjer je bil
namestnik, ni izžemal. Upravljal jo je pravično,
zato je vžival ugled. Da je hranil in
varčeval pozneje na prestolu, je umevno in
je bilo potrebno po blazni zapravljivosti
prejšnjih imperatorjev. Da ni bil skopuh v
vsakdanjem pomenu besede, pričajo velikanske
stavbe v Rimu, n. pr. Tempelj miru,
poprava Kapitola, Kolosej, ogromni vodovodi.
A sicer je bil resen in trd mož, otrdel
v delu, saj se je z delom, seveda tudi s
pomočjo drugih, n. pr. matere, Narcisa, sina
Tita, Berenike in drugih vplivnih mož in
žen povzpel od nizkega rodu do vsemogočnega imperatorja.

A v Pulju ga je minila ob krasni Juliji
vsa trdost. Tukaj ni bil več vsemogočni
vladar, bil je pokoren sluga. Ni bil mož iz
železa, nepremagljiv vojskovodja: mehak je
bil kakor vosek, z neprecenljivimi darovi je
kupoval urice sladke ljubezni

Tukaj v gledališču sta sedela pač čestokrat
drug ob drugem. Spodaj je šumelo
morje, šumelo je v gledališču.

A hipoma molk. V areno stopijo gladiatorji,
velike, mišičaste postave. Postoje sredi
arene in se poklonijo imperatorju: „Ave,
Caesar, morituri te salutant“ ...

Boj se prične; drug pada za drugim;
kri rdeči rumeni pesek. V ljudstvu se zbuja
strast, zver dviga glavo ob pogledu in
vonju krvi. Po gledališču vrši in buči, da
se ne sliši več šumenje morskih valov.

Drug pada za drugim ... „Smrt!“ Milosti
to ljudstvo ne pozna. Še dva se borita.
Hud boj je, na življenje in smrt. — „Ti ali
jaz!“ — Vesta, da je le ta pot pred njima.
A nekdaj sta si bila prijatelja, pobratima.
Na severu sta ju rodili materi v enem selu.
Isti jezik sta govorila od mladosti. Mehki
in sladki so zvoki onega jezika. Še preteklo
noč sta se pogovarjala v njem in sta se spominjala
s hrepenenjem domovine. A ne vidita
je nikoli več ... „Udari! Ti ali jaz!“
— Pozneje sta stala v boju ramo ob rami.
A vjeli so ju. In zdaj sta v zabavo ljudstvu,
ki je vzelo prostost njuni domovini. Hoče
še njuno življenje ... „Ti ali jaz ... kmalu
bo konec.“

Zdaj pade eden. Njegove oči se vpro
v zmagovalca. Prosijo in poslavljajo se. Nič
sovraštva ni v njih ... „Odpuščam ti. Ti si
nedolžen ... Če vidiš morda še kdaj domovino,
pozdravi jo tudi od mene, nepozabno,
vdano ljubljeno. Nevesta me čaka
doma, Slavina, pozdravi tudi njo, nepozabno,
vedno ljubljeno ...“

Zmagovalec mu položi nogo na prsi.
Trepeta mu noga, drhti mu ves močni život ...
„Nevesto ima doma, moj pobratim je bil —
in jaz ga naj umorim?“ Dvigne oči k imperatorju,

k ljudstvu ... „Milost?“ — Tudi
njegove oči prosijo — „Smrt!“kriči ljudstvo,
omamljeno od pogleda na kadečo se kri ...
Klasični obraz Julijin je bled. Pogleda po
strani imperatorja. A obraz vsemogočnega
je strog in mrzel. In Julija zamolči prošnjo,
ki ji je trepetala že na kipečih ustecah. Imperator
daá znamenje s palcem ... Smrt ...
„A doma ima nevesto in moj pobratim je
bil ...“ Zabliska meč, kri pordeči pesek,
ljudstvo besni v divji radosti ...

In spet tiho. V areno stopi truma vjetih
mož, žen, mladeničev, devic. Napol otroci
so še nekatere. Mirno stopajo v areno, brez
strahu na licih, brez groze v očeh. Lica so
zardela od vznesenosti, oči polne vdanosti.
Ljudstvo kriči v divji jezi. Poznajo jih:
pristaši Galilejca so.

A jetniki, posvečeni smrti, stoje mirno
v areni, pričakujoč divjih zveri. Ne menijo
se ne za imperatorja, ne za božanstveno
Julijo, ne za tisočeroglavo množico... Ob
strani se oglase jezni glasovi levovi. Izpustili
so ga ravnokar, stoji še ob vratih, maha
z repom in opazuje z lokavim očesom trumo
sredi arene.

Kristjani poklekajo. Oči in roke dvigajo
proti nebu.

„Ave, Christe victor!“

Množica besni glasneje. „Smrt jim!“ —
Na trdo lice imperatorjevo leže senca znova.
Nihče ne kliče: „Ave, Caesar“ ... A takoj
se nasmehlja z nasmehom, polnim neskončnega
zaničevanja. — Christus victor? — Ta
Galilejec s svojimi ribiči? Čudno, da se najdejo
vobče še ljudje, ki verujejo vanj. Saj
jih je iztrebil vendar Neron toliko! A še živé.
Iztrebiti jih z ognjem in mečem? Ni vredno:
Blazneži so.

Christus victor? Smešno! Mir je v vsi
širni državi. Legije so zvesto vdane. Judje,
ljudstvo najžilavejšega odpora, slično Punijcem
v obupni samoobrambi, so strti. Sicer
povsod mir. Neizmerna je rimska moč, klanja
se ji ves svet. In to moč naj premaga reven
Galilejec? Christus victor? Nikoli!

Čez vse obličje imperatorjevo je razlito
veliko zaničevanje.

Ljudstvo divja. V areni pa umirajo kristjani
vdano, brez strahu in brez tožbá. Ne
eden ne prosi milosti, ne trepeta ne eden.

Julija sloni ob balustradi in razmišlja z
nemirom v srcu. Kaj daje pač tako čudovito
moč tem nežnim devicam, da umirajo
tako junaško, z nasmehom blaženstva na
mehkih ustecah? In ti mladeniči z apolskimi
obrazi, otroci še malone, glej, kako jim
plamte oči od vznesenega hrepenenja! Kam
hrepenijo, po čem?

„Ave, Christe victor!“ — Čuj, kako ga
pozdravljajo vdano in kako veselo! Ali hrepene
po njem? In kdo je ta, ki mu bije naproti
toliko src, polnih hrepenenja in polnih
ljubezni? Ali je večji, močnejši kakor oni,
ki sedi ob nji in jo ljubi, oni, ki mu je pokoren
ves svet, ki pa je sam pokoren nji?
— A ta ljubezen, saj je ne osrečuje! Ljubezen
onih pa, ki umirajo v areni pod
kremplji in zobmi divjih živali, ljubezen do
onega neznanega, kako pač mora biti sladka,
ker jim navdaja srca s takim junaštvom, ker
čara blažen nasmeh na ustnice, ko že umira
oko od neznosnih bolečin za vekomaj ...

Oči Julijine se širijo, strme v areno kakor
na prikazni. V duši se ji bude čudovite
sanje o neznanih svetovih, na srce pa ji lega
tesnoba ... Christus victor? Zmagovalec
Kristus — ne Vespazian, vsemogočni, igrača
njenih rok?

Julija razmišlja, sanjari Julija, zaničljivo
se smehlja Vespazian. Blaznost!

A šel je svojo pot Vespazian, šla je Julija.
O njuni slavi pričajo le ti nemi, mrzli zidovi,
oglodani od zoba časa, poškodovani od
človeških rok ... Ob zidovju pak hodijo
mimo množice, ki ne mislijo ne na Vespaziana,
ne na Julijo, ki pa nosijo v mislih
in v srcu ime in sliko Onega, ki je mislila
z nemirom in z dvomi v srcu nanj Julija
in se mu je smehljal zaničljivo Vespazian.

Christus victor!

Kakor pred leti v Koloseju v Rimu, sem
čutil tudi med tem ogromnim kamenitim
pasom velikanski prepad med poganstvom
in krščanstvom. Vedno se mi zdi ne samo
smešno, ampak naravnost znamenje nevednosti

navdušenje nekaterih modernih za paganstvo
kot za vero ljubezni in solnca. Ne
— vera ljubezni ni bila, če se ne oziramo
na meseno ljubezen, na vživanje. Vera solnca
tudi ni bila; tudi ves oni solnčni kult Grkov
je sličen le penam, svetlikajočim se v solnčnih
žarkih. Nič so. Vere usmiljenja pa še celo
ni bilo.

In zato je dobro, da je umrl veliki Pan
in vsa njegova družina, in da je zmagal
Kristus s svojo vero ljubezni in usmiljenja.
Če se je grešilo v cerkvi kdaj kaj zoper
ljubezen in usmiljenje, so grešili poedinci,
osebe, ljudje. Vera je na tem nedolžna.
Kristus je oznanjal nauk ljubezni in usmiljenja
in je bil tudi v dejanju Bog usmiljenja
in ljubezni. In ne samo resnica te vere,
ampak tudi njena ljubezen, usmiljenje njeno
je premagalo svet.

Moje srce je bilo odprto vedno širom
ljubezni in usmiljenju. Zato sem srečen in
ponosen, da sem služabnik, dasi nevreden,
Boga ljubezni in usmiljenja. Zato se oklepam
z vsem srcem nauka usmiljenja in ljubezni
in Njega, ki je oznanjeval ta veličastni nauk.
Zato pozdravljen, Kristus, zmagovalec src,
zmagovalec sveta. Ave, Christe victor ...

VII.
Lošinj.

Lošinj mi je drag in ljub še izza prejšnjih
let. In lastovke sem srečal v njem. Torej bi
moral ostati tukaj, saj sem šel lastovkam
naproti. A ni mi ugajalo. Ozlovoljile so me
vedne italijanske demonstracije. Že na dan
prihoda sem bil priča ene. Italijanski in posili
italijanski meščani so demonstrirali pred
okrajnim glavarstvom zoper novega župnika
dr. Bonifačića, ki je vrl Hrvat. V nedeljo
nato je bil slovesno umeščen. Po maši so
bile spet demonstracije na Rivi. Italijani so
prisilili godbo pri promenadnem koncertu,
da je igrala „Eviva, Istria italiana!“ Neki
gospod iz Zagreba se je izrazil proti takemu
početju nevoljno. Slučajno ga je slišal nekak
Italijan, in takoj se je pričel dirindaj. Hrvata
so hoteli vreči enostavno v morje. In kak
vrišč je bil! V teh južnih mestih ne demonstrirajo
samo možje, ampak tudi žene in
dekleta. In ko pričnó kričati te, pa res ni
pomoči več. Sicer pa Italijani brž morajo
kričati in demonstrirati, kakor mora kričati
pri nas pijan kmetski fant. Sicer ne bi vedeli
ljudje, da se ga je nalezel in da ima
pogum in moči dovolj za stotero sovražnikov.

„Če je tako“, sem mislil ob barbarskem
ponašanju naroda z ‚zavito kulturo‘, „pa pojdimo!
Svet je velik, lepo je tudi drugod.“

Pospravil sem svoje malenkosti in sem
odrinil še isti večer iz Lošinja. Kakor sem
slišal pri povratku, ko sem se mudil v Lošinju
več dni, je odšlo po teh dogodkih
tudi več drugih letovičarjev. Čemu se pač
vsiljevati, če se vedejo tako proti tujcem, ki
puščajo lepe vsote na otoku!

VIII.
Na „Panoniji“.

Odpeljal sem se s „Panonijo“, lepim
modernim parnikom „Ogrsko-hrvaške parobrodne
družbe“. Vobče mi ugajajo parniki
te družbe bolj, kakor „Lloydovi“, ker so
modernejši.

Moj cilj je bil Zader, znan po nemškutarski
vladi in dobrem maraskinu. Tega sem
pokusil slučajno drugi dan popoldne; o prvi
sem slišal že na ladji, a kar sem slišal, me
ni veselilo in me ni navdušilo bolj za dalmatinsko
vlado, kakor sem bil vnet zanjo
do tedaj, in to je bore malo.

V moji bližini sta pričela govoriti dva
sopotnika iz dolgega časa. Eden, mlad gospod,
je omenil, da je nastavljen pri namestništvu
v Zadru, na kar je menil drugi:
„A kako to, da ne sprejema dalmatinska
vlada nemških dopisov? Jaz sem vposlal
nekoč nemško vlogo, a so mi jo vrnili, češ,
naj jo vložim v italijanskem, hrvaškem ali
srbskem jeziku.“

„Zdaj je že boljše“, je menil vladni
mož, pač rojen Nemec, kakor se je videlo
iz izgovora.

„Zdaj se sprejemajo tudi nemške.“

„Torej bo prodrla sčasoma nemščina?“

„Gotovo.“

„Ne boš, Jaka!“ sem mislil. „Toliko moči
bodo dalmatinski sokoli že še imeli, da se
obranijo nemške vsiljivosti.

Večer je bil krasan. Nebo čisto kakor
oko nedolžne deklice. Zvezde so gorele
kakor daljni plameni, ki v komaj čutnem
pišu zadrhtijo zdajzdaj, a gore takoj spet
mirno in pokojno. Mirno je bilo tudi morje,
gladko kakor ogledalo. Z ladje je lil dolg
širok pas tja črez mirno temnomodro plan.
V daljavi se je ožil; še tam dalje je bilo
zagrnjeno vse v črni pajčolan. Ob ladji so
blesteli valovi; zdelo se je, da se peljemo
po tekočem srebru. Ali pa plavajo nevidne
morske deklice z nami in se blesti njihov
diamantni nakit?

Na obrežju je gorela tuintam luč. Gorela
je mirno, kakor bi zrlo veliko svetlo
oko začudeno sem na morje, na veliki nestvor,
ki hiti črez valove in se ogleduje tudi
z velikim svetlim očesom na vse strani. ..

Glej, tam je spet svetlo vse ozračje od
zemlja do neba! Ni povsem svetlo, le napol,
kakor bi gorel kje spodaj velik plamen.
Plamen se ne vidi, a odsvit sega od zemlje
do neba. Mesto leži pač tam — razsvetljeno
je vse, zato se blesti ozračje nad njim.

Začelo je prihajati hladno. Oči so mi
postajale težke, zanimanje je ponehavalo.
Kabina je pripravljena: Pojdimo spat!

Lahko noč, dražestna bralka! Sanjajte kaj
lepega! Da se peljete v srebrni ladji ali v
diamantni školjki, ki je vprežen pred njo
bajen snežnobel labod, v deveto deželo,
kjer je večna pomlad, večna mladost, večna
ljubezen, večna sreča. Sanjate kdaj o oni
deželi? — Če jaz? Gotovo čestokrat. A največkrat
z odprtimi očmi ...

IX.
Zader.

Parnik je plul počasneje, kar me je zbudilo.
Pokukal sem skozi okno: Luči na molu
zadrskem so bile že blizu. Na vrata je potrkal
kamerier. „Hvala, že bdim.“

Prišli so postreščki. — „Kam?“ — „V
najbližji hotel.“ — „Ta je ‚Vapore‘.“ —
„Meni je vseeno. Da pridem le kmalu k
pokoju. Zaspan sem.“

V „Hotelu al Vapore“ je bilo treba zvoniti
opetovano. Ko je prilomastil sluga, sta
se pričela s postreščkom koj prepirati. —
„Kaj zvonite toliko? Vse goste predramite.“
— „Kaj pa ne pridete? Ste spali?“ — „Kaj
spal! A prišel je s parnika že en gospod
pred vama; temu sem moral odkazati sobo ...
Kaj torej zvonite in razbijate?“

„Le kričita, gospoda, zbudita vsaj še
one goste, ki jih še ni zvonec spravil pokonci!“

To ju je umirilo nekoliko. Zlovoljni,
mršavi sluga mi je odkazal sobo in je menil:
„Cipelice pa izvolite dejati pred duri!“

„Hvala, gospodin!“ — Morda je mislil,
da prenočujem prvopot v hotelu.

Miru ni bilo do jutra. Bila je noč od
nedelje do ponedeljka. Vsak hip je prišlo
mimo par veselih ponočnjakov, ki so peli,
kakor bi bili sami v mestu. Da hočejo drugi
ljudje spati ob času, ko oni hodijo po beznicah,
jim seveda ni prišlo na um.

Dasi mi je sluga zabičal tako skrbno,
naj denem cipele pred duri, zjutraj vendar
niso bile osnažene. In hoditi po svetu in
po mestu z neosnaženimi šolnji, ne spada
ravno k prijetnostim življenja, tudi k prijetnostim
popotovanja ne.

Poklical sem slugo. — „Kaj pa mi niste
osnažili cipel?“— „Saj sem jih obrisal.“ —
„Obrisali? Pojdite se solit! Maševat pojdem,
a z rjavimi in oglodanimi šolnji ne grem.“
— „Pa jih osnažim.“

Odjadral je z njimi, a črez nekaj časa
se je vrnil skoro s prav takimi, s kakršnimi
je odšel.

„Menim, da bo zdaj dobro.“ — „V imenu
božjem“ — sem se vdal. A mislil sem s
tiho zavistjo na Liburnce, katerih glavno
mesto je stalo tukaj že v X. stoletju pred
Kristusom. Ti pač niso imeli naših ne posebno
krasnih cipel, torej jih tudi ni bilo
treba snažiti in ne hoditi z neosnaženimi po
mestu.

Takoj poleg hotela je cerkev sv. Hrizogona.
Prostrana je, lepa, solnčna.

Po zajutrku sem se šetal na molu. Naproti
sta mi prišla frančiškan in kanonik
srednje starosti, prijaznega, finega obraza.
Pozdravim ju.

„Ste li Hrvat?“ — me nagovori kanonik

„Ne, gospod, Slovenec.“

„Odkod?“

„S Koroškega. Ta in ta sem.“

„Poznate gospoda Einspielerja?“

„Poznam.“

„Pozdravite mi ga! Dobra prijatelja sva;
na Dunaju sva bila skupaj v državnem zboru.
Jaz sem državni poslanec Perić. A kam greste?“

„Dalje po Dalmaciji in v Črno goro.“

„Lepa pot! Pa potujte srečno!“

Popoldne sem pripovedoval o tem srečanju
gospodu nadzorniku Zavadlalu, bivšemu
svojemu profesorju slovenščine v Celju.
Ugajalo mu je posebno, da me je vprašal
gospod kanonik, če sem Hrvat. — „Ali ste
Hrvat? Ta pa je res lepa!“ je ponavljal parkrat
in se smejal od srca. Spominjal sem se
njegovega smeha v šoli, ko nam je pripovedoval
o dveh slovenskih dijakih na Dunaju.

„Stara hiša“ — nam je pripovedoval, ko
je hotel osmešiti kak neprimeren izraz v
nalogah ali v govoru — „stara hiša“ si je
izposodil od neumnega bruca denarja z
zagotovilom, da mu ga vrne gotovo v treh
tednih. Minili so trije tedni, a stara hiša ni
vrnil ničesar. Trije tedni so se podvojili in
potrojili. Stara hiša je pač pridno krokal po
Dunaju — študiral ni, ker je bil že prestar
ali pa je študiral le „v prostih urah“ —
denarja pa ni vrnil. Bruc je čakal s težkim
srcem, a še težje mu je bilo ob misli, da
bo moral staro hišo opominjati. Nekoč se
srečata slučajno ob cerkvi sv. Štefana. Bruc
zbere ves pogum in res opomni staro hišo
s ponižnimi besedami na dolg, ter pristavi
kakor v opravičenje: „Glejte, gospod, tako
sem zidal na Vas, a Vi ste varali moje upanje!“
A stara hiša meni mirno: „Zidajte, gospod
rojak, zidajte tako visoko, kakor sv. Štefana
stolp, a ne prizidate gotovo nikoli nič.“

Prvikrat smo se smejali od srca tej povestici
sami, pozneje pa — vsaj jaz — smehu
gospoda profesorja. Tako izredno mi je
ugajal vedno ta smeh, in ko se je smejal gospod
nadzornik onemu originalnemu predstavljanju
ob luki, sem se ga spominjal zopet
in se nehote tudi zopet nasmehljal ...

Najpoprej sem si ogledal, kot
vsak tujec, cerkve v Spljetu.
Ko sem vstopil v stolnico,
je bila prazna, a polna
solnčne svetlobe, kar jo
je delalo še veličastnejšo.
Slikana okna so ležala na
tleh v čudovitih barvah. Od tal do okna pa
so se zibali široki pasi prahu, lesketajoči se
v vseh barvah. Tiho je bilo v cerkvi kakor
v grobu, a lepo, vse radosti polno. Molilo
se je kar samo od sebe, ne z besedami, a
slednja tiha misel je bila vdana molitev.

Kar me je dirnilo neprijetno tukaj in tudi
v vseh drugih cerkvah zadrskih, so bili
samoitalijanski napisi. Najbolj mi je ugajal
pač napis: „Si prega di non sputare in terra“
ozir. „sul pavimento“, kakor sem čital v
drugih cerkvah. To priča pač, da pljujejo
po tleh le Italijani, kaj?

Najstarejša cerkev zadrska je pač ona
sv. Donata, ki pa je zdaj muzej. O nji govori
že Konstantin „v škrlatu rojeni“ (Porphvrogenitus) v X. stoletju v knjigi: „De
administrando imperio.“ Ne pové pa kraljevi
zgodovinar, kdaj je sezidana in od
koga. Iz napisa „Junoni Avgustae“ sklepajo,
da je stal nekdaj na tem mestu tempelj Livije
Avguste, soproge Augustove. V IX. stoletju
ga je prezidal škof Donat v cerkev in
jo je posvetil presveti Trojici. Truplo škofa
Donata počiva tudi tukaj, in ko je bil proglašen
za svetnika, so imenovali cerkev po
njem.

Zanimiva je tudi cerkev sv. Simeona.
Truplo tega svetnika so prenesli l. 1280. iz
Jeruzalema in so ga hranili najpoprej v kapelici
sv. Roka; l. 1632. pa so ga prinesli v
to cerkev. Izpočetka so počivali pozemeljski
ostanki svetnikovi v srebrni rakvi. To je darovala
kraljica Elizabeta, soproga Ludovika
Velikega. Stala je rakev baje 28.000 zlatov.
Tudi angela, ki držita rakev, in sta zdaj iz
brona, sta bila baje srebrna. — Nekoliko
niže sta še dva angela iz kamena. Sigismund,
ki je potreboval vedno denarja, a ga ni

imel nikoli, je vzel srebrno rakev in jo je
raztopil ter dal prekovati v denar. Sedanjo
rakev so naredili v Benetkah iz Turkom odvzetih
topov.

Sluga iz hotela „Vapore“ mi je pravil,
da so rabili Francozi to cerkev za hlev.
Zato so prenesli baje rakev z relikvijami
svetnikovimi v drugo cerkev. A drugo jutro
so jo našli spet na starem mestu, torej v
hlevu. — „Ker je ležal tudi Spasitelj v hlevu,
ni hotel biti sv. Simeon večji in boljši in se
je zadovoljil tudi s hlevom“ — je menil cicerone,
ki se mi je pravzaprav vsilil, ker vabil
ga res nisem, naj postopa po ulicah z menoj.
Hodim najrajši sam. Zanimivi sta veliki sliki
na stenah v prezbiteriju. Ena kaže kraljico
Elizabeto, ki si je prilastila na skrivnem prst
sv. Simeona in ga je skrila v nedrije. A v
kazen za to se je je lotil tam rak. Druga nam
predstavlja, kako prinese kraljica prst nazaj
in prosi svetnika kleče odpuščenja in ozdravljenja.

Druge cerkve hranijo dragocene slike.
A o teh ne morem govoriti, ker v ti stroki
res nisem veščak. Žal!

Ogledal sem si tudi cerkev nezedinjenih
Grkov. Za oltarjem je stal postaren kanonik
z dvema drugima gospodoma. Videl sem,
da sta opozorila kanonika name, na kar je
prišel k meni in me je povabil prav prijazno,
naj si ogledam cerkev. Kazal mi je njihove
hostije za bolnike, ki jih je ravno sušil nad
žrjavico. Rekel je, da jih pripravljajo ta dan
— bil je njihov veliki ponedeljek — za vse
leto: Gospoda pomočnika mi je predstavil
kot diakona. Kazal mi je dragocen križ, ki
ga je darovala velika kneginja Marija Feodorovna,
ko je potovala po Dalmaciji, dalje
krasen kelih, dar našega cesarja. Zanimal me
je tudi njihov misale.

Cerkev je krasna kakor vse grške cerkve
po mestih.

Ob 10. uri so imeli službo božjo. Gospod
kanonik me je povabil, naj pridem,
in me je opozoril posebno še, da pojo
danes na koru. Šel sem res ob desetih.
Peli so v resnici lepo, sopran naravnost
krasno. —

Po kosilu sem iskal cvetlic. Menil sem,
da se jih na jugu dobi lahko, kolikor si jih
želi srce. A varal sem se. Po dolgem iskanju
sem našel prodajalnico. A ni bilo nič lepega.

„Dvoje porok je bilo danes in sem prodala
vse!“ — je menila gospodična.

„Ali ni še kake druge trgovine v mestu?“

„Ne, je še ena preveč.“

„Ta pa je res lepa! Na jugu, v deželi
cvetja!“

„Eh, tudi pri nas ni vse v cvetju!“ —
je menila gospodična smeje.

Hotel sem iti v Blažekovičev park. A
napis ob vratih me je poučil, da je dovoljen
vstop danes le vojakom in povabljenim
osebam. „Pa imejte!“ — sem menil,
ne da bi se čutil nesrečnega, ker nisem smel
vanj.

Popoldne sva se iskala po mestu z gospodom
nadzornikom Zavadlalom, pri katerem
sem oddal dopoldne posetnico. Spoznal
sem navsezadnje, da se najdeva težko,
zato sem šel na dom k njemu, kjer me je
sprejela ljubeznivo gospa soproga. Ravno
sva se prav razgovorila o slovenski domovini,
kar pozvoni naglo in glasno.

„Moj soprog. Poznam ga po zvonjenju.“
In res je bil on, a ves zasopel.

„Spodaj na molu so mi povedali, da so
videli iti mimo takega in takega duhovnika,
in sem menil, da ste šli res na dom. Dobro
tako. Da vas dobim, sem vedel. Iz Zadra
nam ne uidete lahko.“

„Črez Velebit morda“ — je menila gospa.

„Me nič ne vabi nanj. Prevroče je že v
Dalmaciji.“

Milostna je prinesla maraskina.

„Torej ga bom pil vendarle, dasi ga
nisem nameraval.“ — Ves Zader ga je poln,
in pije ga menda vsak tujec. In ker ga pije
vsak, sem sklenil, da ga ravno ne okusim.
A tukaj se nisem mogel braniti. Sicer pa
je bil izvrsten.

Dalmatinci sami pijo, kakor Južni Slovani
vobče, zelo malo. Gospod nadzornik
mi je pripovedoval, da je za onih let, kar
je bil gimnazijski ravnatelj v Dubrovniku,

videl le enega moža, ki ga je imel precej
pod kapo. — „A še ta je bil Slovenec; pel
je slovenske pesmi ...“

Vsekakor so domačini zmernejši kakor
tujci. To sem opazil opoldne tudi v hotelu.
Kake pol ure smo čakali na vino, a rekel
izmed Zadrčanov ni nobeden nič. Le trije
Nemci — bili so menda od finance — so
vpili vedno po vinu. Posebno eden ga ni
mogel dočakati. Vsak drug stavek je bil gotovo:
„Herr Wirt, ich möchte einen Wein.“
— Kučegazda je bil že v vidni zadregi.
„Takoj ga prinese iz kleti. Samo trenutek,
prosim!“ — A črez pol minute se je ponavljalo:
„Herr Wirt, bekomme ich einen Wein?“

I meni je bilo to že dosadno. Pričalo
pa je to vedenje o dvojem: da imajo Germani
zelo žejna grla in da so oblastni povsod,
tudi v Dalmaciji.

Popoldne menda tukaj vobče ne zahaja
nihče v hotele. Pred odhodom sem naročil
piccolu, naj mi prinese Četrtinko vina. Čakal
sem ga dolgo časa. Naposled prihiti z osminko
in meni: „Gospoda ni doma, vina pa
ni več nikjer.“ — Moral sem se smejati in
sem dal še istega piccolu. —

Govorili smo pri g. nadzorniku o domovini
in o razmerah v nji, ki ji jih obžaluje
seveda vsak, kdor ljubi domovino. Zelo
je hvalil gospod nadzornik Štajersko in njene
odkrite prebivalce, ki jih je spoznaval posebno,
ko je bil okrajni šolski nadzornik v
Celju.

Kar se tiče našega leposlovja, sem našel
tukaj isto, kar povsod v onih naših krogih, ki
se res zanimajo za lepo knjigo in imajo tudi
samoniklo in samostalno sodbo. Vsi ti imajo
o naši literaturi čisto drugačno mnenje kakor
naši kritiki. Kaj je vzrok temu? Kdo se moti,
ali kritiki ali čitajoče občinstvo? — Seveda,
kdor ima malo vpogleda v te razmere in
ve, kako se pišejo dandanes kritike in kako
se naročajo, se ne čudi. Žalostno pa je, da
more take kritike naše najboljše talente, talente,
ki prično polagoma misliti, da je umotvor
vsak njihov nestvor, da je klasična vsaka
nezmisel, ki jo zapišejo iz svojega ali jo
povzamejo iz tujih slovstev. — Ta posledica
je vredna obžalovanja, panegiriki sami ne
— saj je še dovolj papirja na svetu in črnila
tudi dovolj. Edino dobro je le, da ima čitajoče
slovensko občinstvo boljši okus kakor
kritiki. —
„Gödölö“ je že piskal v luki. Poslovil
sem se. Gospod nadzornik me je spremil.
Predstavil me je gospodu kapitanu in me
je priporočil njegovi posebni naklonjenosti.

Še malo minut, in odrinili smo. Zader je
bil ves oblit s popoldanskim solncem. Z
morja se je dozdeval res lep, dasi mi sicer
s svojimi ozkimi ulicami ni ugajal posebno.

Pluli smo proti Spljetu, pač najzanimivejšemu
mestu dalmatinskemu.

IX.
Spljet.

Obiščete li kdaj Spljet? Da? Pa prosim,
izvolite urediti popotni načrt tako, da priplovete
tja v poltemni noči. To je čudovit
prihod! Kakor bi vstajal nov svet, ves ovit
v polprozorno tajno poezijo, se zdi človeku,
ko se prikaže v daljavi obzidje Dioklecianove
palače in kipi v nebo napol smelo in
ponosno, napol pošastno. Ali niso ti zidovi
v svojih razvalinah nekako slični velikemu cesarju,
njegovim naklepom, njegovemu trudu?
Velik je bil, veliki so bili njegovi načrti, a
na koncu je odstopil ves potrt s pozorišča,
načrti njegovi so se rušili na vseh koncih
in krajih — minevalo je staro, na razvalinah
je vstajalo novo življenje, nove ideje so
prihajale na površje in so se dvigale smelo,
ker so čutile v sebi novo veliko moč, izvirajočo
iz resnice, iz vira resnice samega.

Sprejel nas je sluga najboljšega in najmodernejšega
hotela spljetskega „Troccoli“.
Menil sem, da mi pove morda kaj zanimivega
o palači Dioklecianovi ali vobče o prošlosti
spljetski. Zato sem ga vprašal, ko smo
prišli do zidu na primorski strani: „Kaj je
to, gospod?“

„Kuče, gospodin!“ je menil vljudno, a
enostavno. Ne vznemirja ga pač starinoslovje
in mu ne dela težke glave. In morda
je prav tako, kaj menite?

Bilo je pozno v noči, menda ob dveh.
Šel sem takoj v posteljo, ker na parniku
nisem spal mnogo. A ker me je zanimalo
mesto, sem vstal zgodaj.

Zanimivo je življenje na ulicah v južnih
mestih pač ves dan, a posebno mi je ugajalo
vedno zjutraj, ko prihajajo ljudje z dežele,
in seveda zvečer, ko gre noblesa na
promenado.

Življenje v teh ulicah ali ob morju je res
pisano. Kar blesti se od raznovrstnih noš
in raznobojnih oblačil. In ti krasni obrazi,
zagoreli navadno, a skladni, čestokrat naravnost
klasični! Telesa kakor izklesana iz
sirmiškega, fruškogorskega marmorja! Tu
ali tam stoji slikovita gruča žen ali močnih,
koščenih mož. Govore naglo in glasno. Vmes
stopajo mlade deklice s knjigami. Obrazi
kakor na slikah v cerkvi; oči jim zró v svet
božji napol zamišljeno, sanjavo, napol radostno,
skoro malo razposajeno. Radovedno
zró tujca, ki si ogleduje z zanimanjem vsako
malenkost. Če pa jim pogleda naravnost v
lica in oči, jim zatrepeta na mehkih ustecah
komaj viden smehljaj. — „Bog z Vami, dražestna,
nedolžna bitja! Najrajši bi se Vam
pridružil in bi Vas spremljal v šolo in bi
kramljal z Vami vso pot in vse dopoldne
in ves dan. Sladka je Vaša govorica kot
mila glasba ... A miru in doma ne bi našel
tudi pri Vas —; za teden morda, za dva, a
potem bi prišel nemir, prišlo bi hrepenenje.
Zato je bolje, da človek gre kar kmalu ...
Bog z Vami in hvala za oni sladki nasmeh ...“

Stolnica! Kolikokrat sem že sanjaril o nji,
o tem bivšem mavzoleju Dioklecianovem!

Ko sem stopil v njo, mi je bilo čudno pri
srcu. Ne vem prav, kaj je bilo to, ali razočaranje
ali vpliv spominov, ki se vzbujajo
človeku v tem zgodovinskem hramu. Mislil
sem si jo večjo. A navzlic temu me je pretresla
s svojo resnostjo, s svojo malone
mračno notranjostjo. Zdi se mi, da razen
rimskih cerkvâ ni naredila name kmalu kaka
cerkev takega vtiska kakor ta. Cerkev sv. Štefana
na Dunaju n. pr. se mi ni dojmila duše
nič posebno. Seveda je bilo morebiti krivo
tega tudi duševno razpoloženje.

Ali naj opisujem to cerkev? Čemu? Kdor
je ni videi, si je itak ne more lahko misliti
take kakor je v resnici. Na zunaj tvori osmerokot,
znotraj je okrogla. Menda je najmanjša
stolnica daleč naokoli. Premer okrogle notranjosti
je 13 ½ m, visoka je 21 ½ m.
Stebri in vdolbine ob njih so deloma prenovljeni.
Pravo remek-delo je prižnica, stoječa
na samem, v dolbini ob velikih vratih
na evangeljski strani. Na nji sedi mogočen
orel in razprostira ponosno peruti, da se
dvigne v višino, kakor smela misel govornikova,
ki kipi z zanosom v višave in dviga
s seboj tisočere druge misli, tisočera ginjena,
oduševljena srca ...

Prišel sem prvikrat v stolnico približno ob
istem času kakor v Zadru. V Zadru je bila
vsa cerkev polna solnčne svetlobe, a to je
polnil skoro mrak. Ob stranskem oltarju je
daroval duhovnik sv. mašo. Pokleknil sem
prav pred oltarjem. Da me je videl bolj
natanko, je sedel ministrant kar na oltarske
stopnice pred mene. Gledal me je, kakor
bi bil iz devete dežele, iz Indije Koromandije.
So res brhki fantje ti ministranti na
jugu!

V Zadru si je prinesel deček, ki mi je
stregel, od nekod klečalnik in ga je prenašal
od strani na stran. Vse prav, a menim, če
morejo klečati drugi ljudje pošteno in so pri
miru te polurice, tudi postreščkom ni treba
prenašati klečalnikov in ne sedeti na stopnicah
in obračati oltarju hrbta ...

Poprej se je mislilo, da je bila sedanja
stolnica ob svojem času Jupitrov tempelj.
Dandanes so mnenja, da je bilo Jupitrovo
svetišče v sedanjem baptisteriju, ki torej ni
bil tempelj Eskulapov, kakor so učili poprej.
Stolnica pa je mavzolej Dioklecianov. Tako
pravi tudi napis nad glavnimi vrati, ki pa so
zdaj zaprta, ker je zagrajen spredaj ves
prostor zaradi poprav na zvoniku.

Čudno. Dandanes počiva tukaj nad pepelom
Dioklecianovim sv. Domnius ali Dojmo,
učenec sv. Petra, kakor pravi napis na oltarju
v kapelici na evangeljski strani. Sv. Dojmo
je uvedel pravzaprav v Dalmacijo vero Kristusovo,
ki jo je oznanoval pred njim nekaj
časa tukaj že sv. Tit.

Mučen je bil okoli l. 107. Majhen, fino
izdelan relief na oltarjevem podstavku kaže
njegovo mučeniško smrt, napis pa pravi: „Za
postavo svojega Boga se je boril do smrti.“
V isti cerkvi počivajo tudi ostanki mučenika
Anastazija Fulona iz Akvileje. A Spljetčani
posebno časté sv. Dojma, kar pričajo napisi
na oltarju in ob njem n. pr. „Ave sancte
discipule apostolorum principis. Ave lumen
Dalmatiae, unica spes Spalati.“ —

X.

Dioklecian, najljutejši preganjavec kristjanov,
je sanjal pač težko v skrbi in nemira
polnih nočeh, da bodo opravljali nekoč
nad njegovim pepelom daritve onemu Bogu,
ki ga je tako zaničeval, čigar spoznovavce
je sovražil kot sovražnike države in jih preganjal
do smrti z neizprosno krutostjo. —

Velik duh je moral biti Dioklecian vsekakor.
Nekateri ga imenujejo zadnjega nadčloveka
rimske dobe. Vsekakor je največja
zgodovinska osebnost dalmatinska.

In če tudi res ni bil morda izredno velikega
duha, pa gotovo železne volje. Navrh
je imel — kakor ga označuje Evtropij —
jasen pogled za vsako priložnost, ki je bila
njemu v prilog. A bil je tudi prekanjen in
je rad zavračal krivdo svoje krutosti na druge
rame.

Bil je sin sužnja, pisarja senatorja Anulija
v Dalmaciji, rojen ali v Saloni sami ali v
okolici v Diokleji, zaradi česar se je imenoval
izpočetka Kaj Avrelij Valerij Diokles.
Senator mu je dal prostost. Vstopil je v

rimske legije, kjer se je povzpel do vojvodske
časti: „Dux Moesiae“. Pozneje je postal
„comes domesticorum“ in l. 284. dne 17. decembra
— so ga proglasile legije za cesarja.
In nekdanji suženj se je imenoval „lovius“.
Jupitru se je smatral sorodnega in je zahteval
božjo čast. Njegovemu božanstvu so
darovali, saj „sveto“ in „najsvetejše“ in
„cesarsko“ je bilo takrat eno in isto.

Žal, da je omadeževal tudi ta sicer veliki
vladar svoje ime in svoj spomin z mučeniško
krvjo. Izpočetka je bil sicer res kristjanom
naklonjen, a žal, da je začel sčasoma poslušati
sovladarja Galerija in poganske svečenike,
ki so mu govorili venomer o nevarnosti
za državo, če pusti, da se krščanstvo
razširja neovirano. „Kako velik bi bil spomin
Dioklecianov v knjigi zgodovine, če bi bil
umrl l. 302.!“, vzklika neki zgodovinar. A
žal da ni, in da je njegova pot od l. 303.
do 305. zaznamovana s potoki krvi. „Poln
trpljenja in muk je bil ves svet“ — piše
Laktancij o ti dobi — „in razen v Galiji (kjer
je vladal Konstantin) so divjale tri divje zveri
(Dioklecian, Maksimian Herkulij in Galerij)
od izhoda do zahoda.“ „A hujše kakor natezalnice,
meč in grmade so bile duševne
muke, ki so jih morale pretrpeti krščanske
žene in device“, poroča isti Laktancij in
istotako Evzebij. — A kaj so dosegli? „Meči
so postali topi, so se skrhali in se potrli;
krvniki so opešali in so jih morali nadomestiti
drugi, a kristjani so pevali slavospeve
svojemu Bogu“, tako označuje Evzebij v
kratkih besedah uspeh tega nečloveškega
divjanja.

Res, odpadlo jih je mnogo, tudi soproga
Dioklecianova Priska in hči Valerija sta darovali
bogovom, a cerkev se je očistila, odpadle
so pleve, ki so se zaredile v štiridesetletnem
miru, kleno zrno pa je ostalo.

Veliko je storil Dioklecian za svoje bogove.
A ko se je odpovedal škrlatu 1. maja
305. v Nikomediji in je vstopil v navadno
kočijo, ki ga je peljala k morju, odkoder
je odjadral v ljubljeno domovino, v Dalmacijo,
je bil življenja sit, potrt mož, ki je
že uvideval, da se je boril zastonj.

In čemu je pač pretrgal l. 313. sam nit
svojega življenja? Ali je bil prepričan, da je
bilo zaman vse njegovo delo, ali je spoznal
nemoč svojih bogov?

Dioklecian se ni smehljal več zaničljivo
vdanemu pozdravu kristjanov, ki ga je slišal
v rimskem Koloseju: „Ave, Christe victor!“
— Čelo se mu je gubalo ob spominu na
te besede, ko je blodil v Saloni po širni
palači in je razmišljal o usodi stare rimske
države in starih bogov. Čelo se mu je gubalo,
obraz je bledel, srce mu je trepetalo ...
Res: „Christus victor?“ Čuj, po vsi širni
državi že zveni ta klic. In trese se stara država.

A kje so stari bogovi, ki jim je zidal
dragocena svetišča, ki se je boril za nje z
mečem, ognjem, z natezalnicami? Ali nočejo
pomagati? A čemu jim je služil tako vdano
in zvesto, čemu je moril zanje tisočere in
milijone, ki vstajajo v tihih nočeh in prihajajo
k njegovi postelji, da plane pokonci
sredi noči in blodi brez miru po širni palači,
samo, da jih ne bi videl več!

Ali ne morejo pomagati? Ali so ostareli,
oslabeli, ali se morajo umakniti res novemu
Bogu, revnemu Galilejcu? A čemu potem še
poklekati prednje, čemu jim še zažigati darove,
čemu staviti v nje zaupanje za prihodnje
življenje?

Zazeblo je starega cesarja. Bilo mu je,
kakor bi slišal iz daljave, sem črez bučeče
morje, iz temne bodočnosti klic poln gneva
in poln obupa:

„Νεyίxηxας Γάλιλαίε! — Zmagal si, Galilejec!“

In polbog je sklonil glavo ter si je zaželel
pokoja in smrti ...

XI.
Spljetski muzej.

Izza zadnjega popotovanja obžalujem
med drugim posebno dvoje: da nisem videl
vsled neugodnih plovitbenih zvez stolnice
trogirske, najkrasnejše katedrale dalmatinske,
in da se nisem seznanil osebno z monsignorjem
Bulićem. Odpeljal se je z gospodom
svetnikom Benndorfom v Metkovič.

Zanimiva je posetnica, ki mi jo je poslal
pozneje. Slove:

Msgr. Fr. Bulič

Počastni komornik Nj. Sv.

Ravnatelj gimn. u. m Vladin Savjetnik

Ravnatelj c. kr. Arheoložkog Muzeja u Spljetu i izkopina
u Solinu

Konservator c. kr. Središnjega Povjerenstva za stare
spomenike

Počastni član Jugoslavenske Akademije. Dopisujući
Arheoložke Papinske u Rimu

Redoviti član Austrijskog Arheoložkog Zavoda u Beču
i Njemačkog u Berlinu

i Imper. Arheol. Družtava u Odesi, Moskvi i Petrogradu

Officier francuzke Akademije.

Lepe litanije, kaj? Zato pač ni čuda, da
ga ljubijo Hrvatje tako iskreno in s takim
spoštovanjem, saj je mož neumorne delavnosti
in izredne učenosti.

Ker ni bilo gospoda ravnatelja doma,
sem se izročil slugi, naj mi razkaže muzej.
Opisovati ga tu pač ni mogoče. Koliko malenkosti
je zbranih! Ali naj popisujem centimeter
dolge steklenice za strup, ki je igral,
kakor znano, pri Rimljanih veliko vlogo?
Sluga mi je razlagal, da so nosile mlade
kristjanke strup vedno pri sebi in so ga
izpile, če je bila v nevarnosti kdaj njihova
ženska in deviška čast. Te junakinje so
volile rajši smrt, kakor bi postale nezveste
božjemu ženinu. A gotovo je mnogo teh
malenkosti bilo tudi v poganski posesti. Ali
naj opisujem vse steklenice za parfume, te
čudovite fibule, glavnike, zapestnice, žličice
za ušesa, zobotrebnike in vse te čudovite
malenkosti, katere je ustvarila rimska kultura?
Pojdite gledat, prosim!

V prvi sobi je zanimiv takozvani sarkofag
Dioklecianov z reliefom— „Lov Meleagerjev“
— vsaj starinoslovci trde, da kaže to snov.
Lov Meleagerjev na kalidonskega mrjasca
se naj nanaša baje na znani umor Arija Apra.
Dioklecianu je prerokovala vedeževalka, ko
je služil pod Avrelijem v Belgiji, da postane
cesar, če ubije divjega mrjasca. Po umoru
cesarja Numeriana so obdolžili prefekta telesne
straže, Apra, da ga je umoril on (17. septembra
284.) Dioklecian je prebodel kar
kratkomalo prefekta, češ, sedaj sem ubil
mrjasca. Beseda „Aper“ pomeni namreč
mrjasca.

Sarkofag seveda ni Dioklecianov, ampak
je prenešen v 16. stol. iz Solina.

Druga posebna zanimivost je egiptska
sfinga iz časa Amenhotepa II., ki je bil deveti
kralj XIX. dinastije; torej je iz XVI. stol. pred
Kr. Zanimivi so napisi na nji: „Dobrotni
bog Ra-neb-ma, vir življenja, ljubljenec
Amon-Raov, gospoda prestolov, gospoda
neba“ — tako napis na poprsni strani. Na
podnožju spredaj. „Ra-neb-ma Amenhotephag-vas, ki podeljuje odlikovanja vsem plemenitim
zemljanom ...“ Na desni strani:
„Dobrotni bog, zlati hrib, ki daje bogastvo
ljudem, ki ga gleda knez življenja, razsvetljevavec
obeh dežel ...“ Na levi: „Dobrotni
bog, ki kaže svoje obličje kakor Ptah, ki
tehta srca, kakor gospod osmeromestja. Zaščitnik
tega spomenika, kateremu še niso
naredili sličnega ... sinu solnca Amenhotephag-vasa, gospodar vseh zemlja, ki podeljuje
življenje, zdravje in moč kakor solnčni bog.“

Lepa je Venera, a brez glave.

Ko sem si ogledal vse, mi je dal sluga
na pot še par brošur. Ogledal sem si jih
malo takoj pred muzejem. Bilo je vroče in
prašilo se je kakor po naših belih cestah
v avgustu. Pred prodajalnicami so stali brezdelni
prodajalci in se pomenkovali. O čem?
ne vem, nisem poslušal ... Mimo je prišla
s služkinjo mlada gospa ali gospodična oblečena
v črno. Šli sta pač na trg. Ob oglu
sta postali in gledali tujca, ki čita brošure
na ulici. Pogledal sem ji, in nasmejali sta se.
Zazdel sem se sam sebi smešen in sem se
tudi smejal. Stopili sta v ulico in se ozrli
še enkrat. —

„Adio, bella signorina, ne vidiva se nikoli
več.“ —

Na kamenju pred muzejem je sedel star
mož: Pušil je in se ni zmenil za nikogar.
Tako je prav, brate! Le nič skrbi, in ne
gledaj nikogar! To dela le težko srce.

Ob kamenju so brskale kokoši. Velik,
nadut petelin je stal oblastno ob njih. Po
gledal me je po strani, zamahal s krili in

zletel na kamenje. Ošabno in samozavestno
se je ogledal okoli sebe in je glasno zakikirikal.
Mislil je pač: Le belite si glave z
učeno staro šaro! Jaz živim zadovoljno ob
svojih pisanih družicah tudi brez tega.

Morebiti je mislil tudi ta prav, kaj menite?
Cena filozofija sicer, a dandanes je brž v
časti tudi drugod, kaj? Pritrdite? No, glejte!

XII.
Solin.

Solin me je zanimal posebno od tedaj,
ko sem bral o junaških ženah solinskih, ki
jih lehko primerjamo punskim junakinjam.

V boju med Pompejem in Cezarjem je
bil pri Krku premagan Antonij, pristaš Cezarjev.
Zmagovalec Oktavij, Pompejanec, je
hotel nato podjarmiti vso Dalmacijo. Ko je
oblegal Solin, so pridrvile neke noči solinske
žene v črnih oblekah in z gorečimi
bakljami iz mesta, so naskočile tabor Oktavianov
in so zapodile njegove legije v beg.
Zato je dobilo mesto od Avgusta častni naslov
„Colonia Martia Julia Salonae.“

Sicer pa sega zgodovina solinska v mitsko
dobo. Apolonij iz Roda govori o mestu
llenis, ki ga je sezidal Ilo, sin Heraklejev, in
ki bi naj stalo tukaj. Omenja se to mesto
tudi v popotovanju Argonavtov. Prebivalci
ileniški so baje sprejeli gostoljubno Jazona
na poti iz Kolhide. V zahvalo za to jim je
podaril enega izmed trinogatih stolcev, ki
jih je odnesel iz svetišča Apolonovega. V
trojanski vojski je dalo mesto Grkom sedemdeset
ladij.

Zdaj nas zanima seveda pred vsem Solin
izza krščanske dobe, mesto slavno po svojih
mučenikih, med katerimi so zelo odlična
imena, kakor n. pr. Kaja, bližnjega sorodnika
Dioklecianovega, ki je vladal cerkev od leta
283.-296. in je vpeljal mašniške redove.

Bivati v Spljetu in ne iti v Solin, bi bilo
pač čudno. Sicer pa izvoščeki prežé na ulicah
na tujce, in ne uide jih menda mnogo,
ne da bi videli razvaline. Mene je nagovoril
na ulici eden, in sva se dogovorila,
kje me počaka z vozom po kosilu — pred
hotel z vozom itak ne more, razen če bi se
pripeljal po zraku. Ulice so preozke.

Pri obedu sem vprašal nekega Dunajčana,
s katerim sem se seznanil med vožnjo
v Spljet, če pojde tudi on v Solin. A ni bil
voljan. „Danes še ne. Jaz delam vse počasi.
Čemu se prenagliti?“ Bil je nekak referent
v železniškem ministrstvu in zelo nervozen
gospod. Zabavljal je vedno črez uradniško
kariero. Kakor se je videlo iz vsega, ga je
grozno bolelo, da še ni dvorni svetnik.
Menil je, da postane prej dvorni svetnik,
kdor ima slamo v glavi. Pripovedoval mi
je tudi različne epizode, kako so lezli navzgor
ljudje, ki niso delali nič, a so se pridno
klanjali in hinavsko govorili. — „Ljuba duša“
— sem si mislil — „ni to samo pri Vas.“ —

Sicer pa se mi je zdelo prav smešno,
hrepeneti po dostojanstvu v Spljetu, kjer je
Dioklecian sadil rajši zelje, kakor bi vzprejel
spet imperatorski škrlat. — Če mi ne izpadejo
lasje iz drugih vzrokov, zaradi skrbi
za avancement ne izgubim pač nobenega,
menim!

Tako sem se napravil po kosilu sam na
pot. Na določenem kraju me je čakal izvošček
s slugo.

Začudil sem se, ko sem zagledal kočijo.
„Ali večje nimate, gospod?“ —

„Kaj, ali vam ta ne ugaja?“

„Saj nas vendar ni osem! Sam sem in
nisem ne velik ne težak. Kaj hočete torej
s to Noetovo barko?“

„Pa sedite tem bolj udobno v nji. Še
spite lahko, če hočete.“

„Hvala za ljubeznivi nasvet! Naspim se,
ko se vrnem domov.“

Zlezel sem s težkim srcem v velikanski
nestvor, gospodar se je poslovil, sluga je
potegnil vajeti, in konjička sta odhitela prav
veselo.

Prijetna je bila ta vožnja proti Solinu,
če se ne oziramo sevé na vročino in na
obilni prah. Cesta je vedno precej polna.
Tu koraka peš par dražestnih mladih deklet,
mogoče tudi kaka suha starka z njimi; kmalu
srečamo kakega oslička, mulo ali malega
bošnjaka. Oče in sin sedita na njem, ali po

dvoje fantkov z veselimi obrazi, živimi očmi
in ličnimi malimi čepicami. Na drugem sedi
spet kako sedemletno dekletce ali tudi dve.
Žival gre sama brez vajeti, dekletca pletó in
bingljajo ob straneh z majhnimi nogami. Vsi
pa sedé kakor vliti na živali, da jih človek
kar gleda. V primeri s temi sem pač jaz na
svoji Rosinanti vitez klavrne postave!

Na levo spodaj ob morju zagledam krasno
vas.

„Kaj je to, gospod?“

„Vranica ali Male Benetke.“

„Hvala.“

Ime je odtod, ker leži selo na polotoku,
ki je zvezan s kopnim le z zelo ozkim jezikom.

Na Mosoru pred nami se dviga trdnjava
Kliš. Zdi se kakor sokol, sedeč na najvišjem
vrhu gorovja. Zdajinzdaj razprostré peruti
in se dvigne v ponosnem poletu proti nebu,
ki mu je itak že blizu. O Klišu govori že
Konstantin Porfirogenit.

Krasen je pogled na trdnjavo, ki pa sedaj
nima važnosti. Diven mora biti razgled z
gore same črez deželo in na morje. Žal, da
mi ni pripuščal čas, da bi šel gor.

Od Solina samega ne vidiš nič, dokler
ne prideš na pokopališče samo. Sicer samo
kamenje, zidovje, vmes oljke in vinogradi.

Najpoprej sem si ogledal Bulićevo hišico,
njegov Tuskulum, kakor jo imenujejo. Okoli
in okoli nje je polno rožmarina, o katerem
mi je pripovedoval hišnik, da ga zajci jedó
zelo radi. Vprašal me je, če imamo tudi pri
nas zajce, kar sem potrdil z mirno vestjo.

Hišnik me je vêdel v baziliko. Ta in
pokopališče ležita izven mestnega obzidja
solinskega v čudovito krasni okolici. Ob
l. 300 po Kr. je bila zemlja ob baziliki last
neke Asklepije, katere sarkofag so našli najpoprej.
Ko so kopali dalje, so našli baziliko
in celo vrsto sarkofagov. Ti imajo vsi
velike luknje, razen enega majhnega, v katerem
je počivala triletna Evzebija. Goti, Huni,
Heruli in slednjič Avari, ki so l. 639. porušili
Solin in baziliko, so jih prebili, da so
oropali iz njih dragocenosti. — Hišnik je
zabavljal črez te divjake prav neusmiljeno.

Spodnji del bazilike je ohranjen zelo lepo.
Morala je biti velika in krasna. V dolžini
meri 34 m, v širokosti 18. Stebri leže deloma
na tleh.

Ob cerkvi sta dobro ohranjeni stiskalnici
za vino in olje iz kamena kakor tudi kameninti
sodi in vrči.

V novejšem času (1901) so izkopali v
mestnem obzidju tudi mestno cerkev, katedralo.
Ta je zelo velika; dolga 63 m široka
30 m. Mozaik na tleh je še lep, seveda ne
tak, kakor se vidi dandanes v rimskih cerkvah.

Ob izkopinah katedrale je čakala cela
kopa otrok, ki so skakali pred nami in odgrinjali
prodec, ki je nasut črez mozaik, za
kar pričakujejo seveda krajcarjev — siromaki
so, ki jedó le po enkrat na dan. — Na
enem mestu je vdelanih devet muz, sredi je
pesnica Safo.

Katedralo še vedno odkopavajo. Žene
in dekleta odnašajo zemljo in kamenje. Dekleta
so pela venomer. Hišnik se je jezil. —

„Tebi jutri ni treba priti“ — se je znesel
nad kako sedemnajstletno punico. — „Vedno
poješ, ne delaš nič in še druge zadržuješ
v delu.“

A dekletce je pelo dalje.

Ko sva se vračala k vozu, sem ga vprašal,
ali dekle res ne bo delalo več.

„Bo, bo! Naj poje! Kaj si hoče, za eno
krono mora delati ves dan, in če še peti ne
bi smela, pa bi bilo res prehudo. A včasih
jih pa moram malo okregati, sicer se me
nič ne boje in me ne ubogajo.“

Delal je pri tem strašansko hud obraz.
A ne bojé se ga menda ne, navzlic strogim
besedam in še strožjemu obrazu ...

Solin! Sveta so ta tla, posvečena po
stoterih svetih možeh in ženah, devicah in
mladeničih, ki so hodili tod, ki so molili tod,
ki so prelili tukaj kri za svojo ljubezen, za
hrepenenje svojega srca, za Kristusa trpečega,
umorjenega po nedolžnem, ali ki so
našli po slavni smrti mučeniški tukaj mir v
Kristusu Gospodu, v izviru in cilju vsega
miru.

Sveta zemlja je to, in ne bi se začudil,
če bi me ustavil klic, ki je ustavil Mojzesa:

„Ne bližaj se in sezuj čevlje, zakaj zemlja, ki
stojiš na nji, je svet kraj ...“ Ne bi se začudil
— a glej, kako lahkomiselno stopamo
po ti sveti zemlji, prepojeni in blagoslovljeni
in posvečeni s potoki svetniške krvi!

Ah, poklekniti bi moral, pokloniti se do
tal, poljubiti prah in v zavesti svoje grešnosti
in nevrednosti bi moral prositi iz globočine
srce:

„Kyrie eleeison — usmili se Gospod,
mene nevrednega!“

Ko sva prišla s hišnikom k vozu, je kočijaž
ležal stegnjen v kočiji in je spal. Ravnal se je
pač po nasvetu, ki ga je dal gospodar
meni.

V mesto sem se pripeljal ves prašen.
Jezil sem se nad prahom.

„Vse polno ga imate.“

„Prah je po vsem svetu“, je menil sluga
Stepo. „Sicer pa to ni kaj hudega. Opraši
se, pa je.“

Ko sem izstopil, me je poizkusil res malo
očediti. Ravno tik pred nama sta gledali
pri oknu dve gospodični in sta se smejali.
Ko sem bil malo podoben civiliziranemu človeku,
se je sluga poslovil.

„Complimenti, signor!“ — je menila ena
gospodičen, ko sem šel mimo okna. — Pokazal
sem jima figo, seveda v žepu, in sem
hitel v hotel.

Hotel „Troccoli“ ima spredaj kavarno,
zadaj restavracijo. Ker sem bil žejen od mnogega
prahu, sem šel v zadnjo. Bilo je vse
prazno. Na opetovano klicanje prihiti piccolo.
„Četrt vina.“

Gledal me je začuden.

„Zvečer, gospod. Zdaj ni nič.“

Tako: V Zadru je imel osminko, ta pa
nima vobče nič. Zvečer šele. Moral sem se
res smejati.
„Ali so v Dalmaciji hotelieji tudi antialkoholiki?“
„Jawohl, Hochwürden“ — je menil piccolo,
ki menda ni prav vedel, kaj je antialkoholik.

„Vi rečete menda k vsemu jawohl,
kaj?“

„Jawohl.“ —

„No glejte.“

Zdaj sva se smejala oba.

„Kaj pa naj rečem, ko pa sem šele piccolo?“

„Prav, prav. Le tako naprej, in postanete
kdaj še sami hotelié pri Troccolu! “

XIII.
Gruž. Dubrovnik. Kotor.

Iz Spljeta smo odrinili ob polnoči smo pripluli v Gruž,
luko dubrovniško, nekako ob
osmih zjutraj.

Nekateri izredno hvalijo
Gruž in pot iz luke do Dubrovnika. Meni se danes ni
zdel kaj posebnega: bil sem zaspan. Bolj
mi je ugajal, ko sem se pripeljal z „Wurmbrandom“
nazaj iz Kotora.

Tudi Dubrovnik ne naredi na popotnika
izrednega vtiska, če se pripelje vanj iz Gruža.
„Kraljico morja“ moraš videti z morja, tedaj
pa se ti zdi s svojim veličastnim obzidjem
res prekrasna.

Hotel „Imperial“ je bil prenapolnjen, zato
sem odrinil črez dve uri v Kotor.

Peljal sem se z malim, a ličnim parnikom
„Petka“ dubrovniške parobrodne družbe.
Malo preveč se je gugal, sicer je bilo prijetno
na njem.

Pri mizi nas je bilo le pet oseb: gospod
kapitan, dobrodušen Dunajčan z gospo soprogo
in trinajstletno hčerko in moja malenkost.

Gospa je vstala takoj po juhi in je šla
na krov. Kmalu je začela bledeti tudi mala
Erna.

„Papa, ali smem na krov?“

„Le pojdi!“

Tudi meni ni šla jed v slast. Vstal sem
kmalu in sem se poslovil.

Gospe je bilo zelo hudo. Gospodična
Erna se je že smejala, da so se ji lesketali
snežni zobje.

„Kako je, gospodična?“

„Je že boljše. In vam?“

„Menim, da tukaj ne bo hudega. Spodaj
je prevroče.“

Gospod — na kartici je stalo pod imenom
„k. u. k. Militar-Medicamenten-Direktor“
— je obžaloval pozneje zelo, da nismo ostali,
ker sta pila s kapitanom za desert izredno
dobro vino. Ni ga mogel prehvaliti. Videlo
se mu je, da ni sovražnik dobre kapljice ...

Novi grad (Erceg-Novi), kjer smo se
ustavili in kjer so izstopili Dunajčanje, je
sicer gnezdeče, a s krasno lego. Kakor bi
ga prilepil na strmo obrežje. Spremljal sem
Dunajčane gor. V hotelu „Pri lepem razgledu“
smo pili kavo. Svoje ime nosi gostilna
po vsi pravici. Čudovit je razgled na
morje in na Boko kotorsko, ki jo vidiš že
v daljavi. — Tako krasnega, bujnega in velikega
bršljana kakor v Novem gradu nisem
videl še v vsem življenju. Opleta hiše od
tal do strehe, da do vrha, do dimnikov.
Kakor gradovi iz pravljic se zde od daleč.

Prijazni Dunajčanje so obžalovali, da niso
pripravljeni za daljšo pot, sicer bi šli kar
skupaj v Črno goro. Srečal sem jih pa spet
v Kotoru, ko sem se vrnil. Odpravljali so
se ravno gor.

Med potjo iz Novega grada do Kotora
sem se seznanil z nekimi srbskimi gospodi.
Bili so hudi nasprotniki Hrvatov. O Slovencih
so mi pravili z obžalovanjem, da so
nekateri v vladni službi kot špioni. Povsod
baje prisluškujejo, hujskajo Hrvate proti
Srbom in Srbe proti Hrvatom, potem pa jih
izdajajo vladi. Sram me je bilo in bolelo me
je to. Renegate in špione sem sovražil vse
življenje in jih bom.

Priznali so mi ti gospodje tudi, da se
za Avstrijo ne morejo nikakor navduševati,
ker še ni storila za Dalmacijo čisto nič drugega,

kakor da jim pošilja nemške uradnike
in nemško soldatesko. Na vprašanje, kako
se razumejo domačini s častniki, mi je odgovoril
eden: „Saj še Nemci ne morejo
občevati domače in prijateljsko z njimi, kako
pa mi?“

Da skrbi Avstrija za Dalmacijo prav kakor
mačeha, se vidi povsodi in priznavajo vsi.
Neki Dubrovčan mi je rekel: „Vse, kar vidite
pri nas lepega, je naredila ljudovlada,
k večjemu še Francozi kaj, Avstrija nič.“ —
Neki Dunajčan, ki sem se seznanil z njim
v Dubrovniku in sva se vozila na povratku
nekaj časa skupaj, je menil: „Da daje vlada
mnogo denarja Češki, razumem. Saj Češka
vrača to z obrestmi. A da meče milijone
gališkim šlahčičem in Židom, Dalmacijo pa
zanemarja tako brezvestno, to vpije v nebo.“

Kar je lepih cest v Dalmaciji, so jih naredili
večinoma Francozi. General Marmont
in guverner pl. Dandolo sta zapustila v Dalmaciji
neizbrisne sledove svoje delavnosti.
Ko je leta 1818. popotoval cesar Franc po
Dalmaciji, so mu odgovarjali na vsa vprašanja,
kdo je naredil to in ono: „Francozi,
Veličanstvo!“ — In vladar je baje odgovoril v
svojem dunajskem narečju: „Wirklich schadʼ,
dass sʼ (Francozi) nit länger bliebn sein!“ —

O poti Vam naj kaj povem? A kaj, kako?
To bi bila pesem, a tako krasna in veličastna,
da nimam besed zanjo. Mehka bi
bila zdaj in sanjava kakor oljkini vrtovi na
obrežju, zdaj trda in kremenita kakor golo
skalovje, ki se zaganjajo valovi vanj že tisočletja
in tisočletja. Oglodali so ga sicer, izprali,
izgrizli. Benečani so mu ukradli obleko,

zadnje krpe, ki se je ogrinjalo z njimi za
silo, mu je odnesla burja in zdaj stoji
golo ob morju, a vendar zre tako ponosno,
kljubovalno dol na čolne, jadernike in parnike,
ki hite mimo ... Pesem bi bil ta opis,
ker tukaj postane menda vsak kolikor toliko
pesnik; pesnica je tukaj priroda sama,
pesnik morje, polno poezije je tukaj nebo,
tako čudovito modro, da se ga ne more
nagledati oko, posejano v nočeh s cekini, ki
bleste, da se blišči očem, zročim začudeno
v višino. In te južne noči, to je sen izza
iztočnih pravljic. Take noči so budile v srcu
Seherizadinem njene čudežne pravljice. Kakor
oko devino so te noči, tako polne čudes, tako
polne globokih, nerazvozljivih skrivnosti.

Prekrasna panorama je vsa ta pot. Na
kakem otoku samotari hišica čuvajeva in
svetilnik. Otok je komaj velik dovolj za
oboje. Nič zelenega na njem, ne travice ne
zagledaš. Čudovito mora biti življenje na teh
otokih, enolično in polno izprememb obenem.
Na kopnem, v kakem zakotju majhna
vasica, dvoje, troje hiš. Ob njih njivice, velike
kakor dlan. Kakor nova krpa se zde
med golim skalovjem. Spodaj proti morju
ziblje veter nekoliko zelenih oljk — znamenje
miru in sprave. A o miru ne vedo
mnogo prebivavci revnih koč. Vse njihovo
življenje je boj, boj z valovi, da mu iztrgajo
iz naročja najpotrebnejše za življenje,
boj z burjo, ki jim uničuje sproti, kar stavi
in prideluje njihova pridnost in železna
vztrajnost.

Z gore, visoko iznad morja nas pozdravlja
cerkvica. Blešče se okna, križ gori v zahajajočem
solncu. Komu je posvečena? Mariji?
Pa pozdravljena, morska zvezda!

Kje spodaj ob obrežju se stiska vasica.
Nizke, iz kamena zidane hiše. Sredi vasice
cerkvica. Zdi se, kakor bi čuvala skrbna
koklja nad piščeti, da ne prileti jastreb in
ji ne vzame katerega. Tako idilično je vse,
da bi se kar ostalo tukaj in bi se pozabilo
domovine in sveta, ponehalo bi vekovečno
hrepenenje, in srčne rane bi se zacelile. Ni
čuda, da se je pozabilo pri Feakih vsega —
in saj so bivali Feaki menda nekje v Adriji.

Na slikovitem otočiču sanjari staro zidovje
samostansko, nad samostanom se dviga
istotako star stolp. Ob samostanu zelene
pinije in ciprese, a črez njihovo zelenje, je
razlito nekaj resnega in težkega. Nad vsem,
nad samostanom, nad pinijami in cipresami,
stoječimi na grobovih, nad vsem bajnim
otokom pa je razlit čudovit mir, ki pretresa
tujca in ga vabi obenem z neodoljivo silo,
posebno če gleda te cerkvice in samostane
tako proti večeru, ob solnčnem zahodu, ko
stoji solnce nizko nad visokim obrežjem, in
se koplje otok v zadnjih njegovih žarkih,
in legajo že sence na pinije in ciprese. Se
čudovitejše vznemiri dušo pogled na to divno
scenerijo ob prvem mraku ali v poltemnih
nočeh, ko se vidi vse v zabrisanih obrisih,
ko je vse tiho naokoli, in šumi le morje,
otok in samostan in cerkvica in pinije in
ciprese pa molče kakor zaklete v tisočletno
spanje.

Ah, mir mora vladati na teh otokih, v
teh zidovih, med temi pinijami, pod temi
cipresami. Srečni, ki so živeli in žive v tem
miru v varnem zavetju samostanskem, ki
umirajo v miru preprostih, tesnih celic, ki
počivajo v miru pod tiho šepetajočimi pinijami,
pod skrivnostno šuštečimi cipresami.
Blagor jim, ker ne žive v vednem nemiru
kakor mi. In Bog vedi, ali bodemo mi pač
umirali v miru, in ali najdemo zaželeni mir
potem? Iščemo vedno miru in sreče — a
nikjer je ni, — pač tukaj menda. A čemu ne
za nas? Pravijo, da je vsak svoje sreče kovač.
Kako, da smo si jo skovali mi napačno, ko
pa smo hrepeneli najiskrenejše po najlepši?
A res, tudi kovač mora imeti srečo, da skuje
kaj dobrega. In navrh — zdi se mi, da so
kovali našo srečo bolj drugi kakor mi sami.
Zato smo brez sreče in brez miru ...

XIV.
Boka. Kotor.

Boka kotorska! Če je morje pesnik vso
pot po Dalmaciji, tukaj se dvigne pa do
ekstaze. In čudovit je umotvor, ki ga je
izumilo.

Čemu jo naj primerjam, Boko kotorsko?
ko pa nima sličnega nikjer! Pač — ali ni
podobna nekoliko našemu Bohinjskemu jezeru
z njegovim navpičnim, nebotičnim obrežjem?
Le da je voda v Boki še temnejše
modrine. Na obrežje pa je pričaral mogočen
gorski duh ali kaka dobrotna vila bele hiše,
vasi in mesteca. Tu je Risano, ki govorita
o njem že Polibij in Livij. Semkaj je bežala
ilirska kraljica Teuta, ko so jo preganjali
Rimljani zaradi umora rimskega poslanca in
zaradi ilirskih morskih roparjev in je morala
zapustiti l. 228. pr. Kr. svojo stolico Skodro
(Skader). Tukaj je vladal zadnji ilirski kralj
Gencij, ki je podlegel Rimu. Rimljani so
ga videli in ga zasramovali, ko je stopal
l. 168. pr. Kr. v železju ob slavnostnem obhodu
po rimskih ulicah. Morala je biti bridka
pot za ponosnega sina teh ponosnih gorâ.
Nadalje je Perast, kjer hranijo meč, ki ga
je daroval prebivalcem mesteca Zrinjski v
priznanje hrabrosti proti Turkom, in Stolivo,
ki visi na gori, da se zdi tujcu, zdaj in zdaj
se sesuje v morje. Krasna sta otočiča svetega
Jurija z razpadlo benediktinsko opatijo,
in Gospa skrpjelska (Madonna dello
Scarpello), sloveča božja pot. Res veličastna
je ta priroda!

Eden izmed gospodov iz Novega grada
me je spremljal v Kotoru najpoprej na pošto,
kjer sem si kupil listek za poštni voz na
Črnogoro. Svetovali so mi namreč, naj se
peljem s pošto, ker sem sam, in pride vožnja
z izvoščekom predrago. Med potjo mi je
kazal „Hrvatski dom“. „To je delo avstrijske
vlade proti nam Srbom. V Kotoru Hrvatov
ni, a vlada jih hoče imeti.“

Pozneje sem slišal, da je pač mnogo
Hrvatov tukaj. Nasprotstvo izvira iz verske
mržnje. S tega stališča se presoja tukaj vse.
Govoril sem pozneje v Dubrovniku z nekim
ago iz Bosne. Bil je vrlo olikan mož, a vse
je presojal s svojega mohamedanskega stališča.
Govoril je tudi mnogo o razmerah na
Hrvaškem, a kazal mi jih je v taki luči, da
so bile povsem zmedene in zverižene. S
pošte me je vedel moj gospod spremljevalec
v hotel „K lovcu“.

„Imate sobe?“ — sem vprašal debelo
gospo.

„Imamo, a z eno posteljo ne.“

„Ne? Kako to?“

„V Kotoru zdaj pač ne dobite izlahka
nikjer sobe z eno posteljo, vsaj v hotelu
ne. In v zasebnih hišah vam za eno noč
ni vredno iskati. Sicer pa se vam ni treba
vznemirjati: spite s črnogorskim nadporočnikom.“

Kaj sem hotel?

„No, če je gospodu to prav, bo meni
tudi.“

Na ulici pred hotelom me je prijel takoj
izvošček.

„Se peljete v Črnogoro?“

„Sevé.“

„Pa vas popeljem jaz.“

„Peljem se s pošto.“

„Tako ne vidite prav nič.“

„A imam že karto.“

„Eh“ — je menil šegavo — „če jo vržete
proč, ne postanete še siromak. Peljite se z
menoj!“

„Pa bodi!“ — S pošto se voziti, mi ni
ugajalo itak že od začetka. Vdal sem se le
prigovarjanju sopotnikov.

„Kdaj odrineva?“

„Kdaj hočete?“

„Zgodaj!“

„Prav. Ob treh?“

„A je še temno. Ničesar ne vidiva.“

„V dolini ne vidite itak nič drugega
kakor ste videli danes. Ko pa prideva v
višino, bo že dan.“

„Pa dobro.“

Dal mi je posetnico.

„Ob treh vas pridem budit.“

„Prav, pridite!“

Pozdravil je in pripomnil obenem še
kakor mimogrede:

„Poštni vozni listek vam je zdaj itak
zastonj, dajte ga meni!“

„Kaj počnete z njim?“

Smejal se je.

„Morda ga prodam komu.“

„Tu ga imate.“ —

Izvrstna kupčija!

XV.
Kotor: molo. V hotelu.

Pisano in živahno je zvečer življenje na
molu. Vse polno dam, ki se jih črez dan
ne vidi skoro nič. Vmes uniforme, vojaške
in duhovniške. Duhovniki so navadno visoki,
krepki in lepi možje. Meni ni ugajalo na
jugu posebno, da se jih vidi na ulicah vedno
mnogo, posebno zvečer. Morda se motim,
a zdi se mi primernejše, da ostane duhovnik
kakor dame iz boljših hiš bolj doma. Gospodično,
ki leta ves dan po ulicah, sodijo
kmalu slabo, isto se mi zdi pri duhovniku,
domačinu namreč, ker pri tujcu je pač naravno,
da se malo ogleda po mestu, če že
pride vanj.

Ob morju postajajo gruče mornarjev,
delavcev, okoličanov v pisanih nošah. Kje
ob strani se igra med vikom in krikom skupina
otrok. Ob vodi stojé visokorasli Črnogorci,
kakor vliti iz železa. Govore resno
in zró zamišljeno na morje. Jutri gredó v
novi svet — 200 mož je odšlo dan potem
v Ameriko. Domovina nima jesti. Zdaj je
vpeljal knez še carino na živino, monopol
na tobak — ne, tako se ne more živeti! V
tujino! A težko je zapustiti to golo gorovje,
kjer je vsak sokol, vsak prost, vsak gospod,
dasi ne jé več kakor enkrat na dan in morda
še tedaj ne do sitega ...

Postajalo je hladno, in tedaj ni prijetno
ob morju in za tujca tudi nezdravo. Zato
sem šel v hotel, kjer je bilo zbranih že
precej častnikov in druge gospode.

Nisem sedel še dolgo, kar pride v sobo
mlad mož, ki ga privede natakar takoj k
moji mizi. Bil je moj sostanovnik, Nikola
Janković, poročnik črnogorske armade (po
naše nadporočnik, ker je naš poročnik pri
njih podporočnik). Bil je lep mož, srednje
velikosti, še povsem mlad, vitek in gibčen
kakor mačka. Povedal mi je, da je Srb iz
Belgrada. Poprej je bil v srbski armadi,
a pod Aleksandrom je moral bežati. Šel je
na Hrvaško, a je bil sprejet kmalu v črnogorsko
vojsko.

Za domovino gorí. Belgrada ni mogel
prehvaliti. Na škatljici za žveplenke, na manšetnih
gumbih nosi sliko Petrovo. Kmalu
se vrne spet v domovino s soprogo. Ta je
Črnogorka. V Grahovem, v bližini Kotora,
ima posestvo, in tja je bil ravnokar namenjen.

Pripovedoval mi je mnogo. Črnogorce
je hvalil izredno.

„Nikoli se ne opijani nobeden, ali če
se prigodi kateremu res kdaj taka nezgoda,
poskrbé drugi, da ga spravijo takoj na varno
in ni kakega pohujšanja. Da so leni, se jim
očita. A kako naj delajo, ko pa ni nič zemlje
nikjer! Golega skalovja ne morejo obdelovati.“

„Če je dežela revna? — Seveda! A Rusija
skrbi za vse. Rusija plačuje armado, Rusija
vzdržuje gimnazijo in višjo dekliško šolo,
Rusija zida cerkve in plačuje duhovščino,
Rusija daje potrebno za gradnje cest —
povsod Rusija in car — Bog ga živi!“

„Kako je z vojaštvom? Stalna je pravzaprav
le telesna straža knezova. Sicer traja
vojaška služba le štiri tedne, da se privadijo
junaki malo discipline, ker junak je slednji
Črnogorec. V slučaju vojske zberemo lahko
40.000 mož.“

„Kako je z vero?“

„Verno ljudstvo, kakor nikjer drugod.
Obžalujem, da peša vera v moji domovini,
v Srbiji. Narod, ki nima vere, nima junakov.
Pomehkuži se, oslabi, propade ... Metropolit
črnogorski je slaven junak. Še zdaj je poln
ognja. Razgreje se čestokrat kar v cerkvi.
Vse ga spoštuje in ljubi.“

„Kako je omika? Ni slaba. Šole imamo,
dasi res ne dovolj. Sicer pa jih obiskujejo
redno le dečki, dekleta ne, vsaj po desetem
letu ne. V Cetinju imamo čitalnico s 150
časopisi. Idite in si jo oglejte! Najdete tudi
slovenske časnike!“

„Če se bojim, da izbruhne vojska? Bila
bi potrebna, sicer zarjavé ti naši junaki.“

„A s kom menite, gospod poročnik, s
Turkom?“

„Kaj še! Črnogorci, Srbi in Bolgari se
združijo prej ali slej s Turkom proti skupnemu
sovražniku.“

„In ta je?“

„Švabi.“ —

Pripovedoval mi je še mnogo. Tudi iz
zasebnega življenja. Da izpije na dan po
25—30 čaš črne kave in popuši po petdeset
cigaret. Gledal sem ga kakor svetovno čudo.
A če se pomisli, da so te čašice pravi naprstki,
ni to tako hudo.

Po večerji sem nameraval iti spat, a gospod
poročnik ni bil pri volji.

„Pojdiva v kavarno! Doma ne grem
nikamor, igram se zvečer s svojo malo, a
tukaj se mi ne ljubi iti še v posteljo.“

Bil sem sicer utrujen in tudi sicer zaspan,
ker nisem vajen posedati zvečer v
gostilnah in v kavarnah. A vdal sem se
vendarle.

Ob devetih sva se vrnila. A gospodu
se še tudi zdaj ni ljubilo iti spat. Pred hotelom
se je poslovil, češ, črez pol ure
pride. Spremljal me je pač le iz vljudnosti.

Seve ni prišel črez pol ure. Dalje ga
nisem čakal.

Tako proti polnoči se hipoma zbudim,
ker so se odprla vrata. Ker spim doma in
na poti vedno pri zaklenjenih durih, sem
se začudil v polsnu in sem segel na obposteljno
omarico po revolver. A ni ga bilo,
in začelo se mi je svitati, da nisem doma.

„Nič se ne vznemirjajte, jaz sem, Janković.“

„A tako. Lahko noč!“

„Lahko noč! Ob treh torej?“

„Da! Gospa je rekla, da naju zbudi, tudi
izvošček pride.“

„Dobro. Lahko spite!“

„Tudi Vi, gospod poročnik!“

XVI.
Iz Kotora.

Še pred tremi je prilomastil izvošček in
naju je zbudil z glasnim trkanjem. Vstala
sva kakor na povelje.

Ko sva se oblekla, je šel budit gospod
Janković kučegazdarico, da plačava. Zvečer
poprej nisva, ker je menil gospod nadporočnik,
da plača vsakikrat, ko prenočuje tukaj,
šele zjutraj, in da je treba ostati pri tem tudi
topot.

Gospa se je prikazala pri oknu precej
v negližeju.

„A kdo vaju je zbudil, gospoda?“

„Kočijaž!“

„To je ničvreden človek. Saj sem rekla
jaz, da vaju zbudim.“

„Nič se ne vznemirjajte, gospa, je vseeno.“

„In tri še itak ni“ — se je jezila dalje.
— „Četrt ure bi lahko še spala.“

„Nisva več trudna.“

Šla sva zajutrkovat v kavarno. V stranskih
sobah je bilo hrupno življenje; nižji
podčastniki in delavci so igrali in pili.

Gospod nadporočnik me je spremljal še
na obrežje, kjer je čakal voz. Poslovila sva
se, gospod Ante Radionić, moj voznik, je
tlesknil z jezikom, konjička sta privzdignila
glave — in šli smo veselo proti Črni gori.

„Kako ste si upali sami gor?“ —so me
izpraševali pozneje že večkrat Nemci.

„Ali Čemu ne?“

„Ali pomislite, te črnogorske roparske
druhali!“

Smešno! Nikjer se ne potuje dandanes
tako varno kakor v Črni gori, nikjer ni človek
nadlegovan tako malo kakor tam. Vsak tujec
je pod varstvom in pokroviteljstvom knezovim,
in to je dovolj, da se ne zgodi nikomur
nič.

Mogoče, da dobi na jugu, morda tudi
v Črni gori, včasih kak tujec kak spominek
v rebra ali kam drugam, a vzrok temu je
navadno vsiljivost proti ženskam. V tem oziru
Črnogorec seveda ne razume šale, kakor
Jugoslovani vobče ne.

In to je povsem prav. Pride kak oblizan
blaziranec, in ker méni, da stoji v kulturi
par sto metrov nad temi otroci prirode,
misli tudi, da mu je dovoljeno vse in —
pokaže svojo kulturo napram ženskam. Če
jo skupi tak norec, se mu zgodi prav. In
hvali naj Boga, ker ga je kljunil slovanski
sokol le narahlo, kakor v opomin, ko bi
mu vendar lahko igraje zlomil par reber.
Škode seve ne bi bilo nikake — a kulturni

listi krivonosih zidov bi kričali spet o slovanskem
divjaštvu in o slovanskih roparjih.

Smešno bi bilo, če ne bi bilo tako žalostno
dejstvo, da vidijo dandanes nekateri
ljudje kulturo v podlosti in v nizkih strasteh.

XVII.
Na poti v Črno goro.

Bilo je temno. Ob morju so svetile svetilke.
Luč je lila daleč tja od obrežja. Morje
je bilo mirno. Gibalo se je komaj, a počasi,
kakor bi dihalo enakomerno v utrujenem
in trdnem snu.

Par beznic ob cesti je bilo razsvetljenih.
Glasno, a vendar ne razumljivo govorjenje
je zvenelo iz njih. Kje izza ogla je priletel
pes in nas je oblajal. A kmalu smo bili
izmed hiš, in pot se je pričela viti po neskončnih
serpentinah, ki sem jih občudoval
že prejšnji dan s parnika.

Čudovita cesta v resnici, tem čudovitejša
v ti izredni okolici: pogled na morje in na
neizmerno povsem golo gorovje, vse razdrapano
in raztrgano ob straneh trdnjave,
deloma s slikovito lego kakor trdnjava svetega
Ivana, viseča nad globokimi prepadi,
da se zdi bolj izrodek razgrete domišljije
kakor delo človeških rok; tam v daljavi proti
Bosni na najvišjem, povsem belem gorskem
vrhu spet trdnjava, podobna orlovemu gnezdu;
nad nami gore črnogorske, Lovčen,
ves ovit s snegom: s čudovito močjo deluje
to na dušo.

Bilo je hladno. V navadni poletni obleki
z ne baš debelim površnikom meje pričelo
mraziti, in kmalu me je zeblo prav neusmiljeno.
„Veste kaj“ — sem menil proti kočijažu
— „jaz Vam zmrznem na vozu. Izstopim
in grem peš.“

„Mrzlo je res. Ni čuda: spodaj morje,
nad nama sneg. A da bi šli peš — prepočasi
bo šlo, in navrh gredó konji lažje
peš kakor midva.“

„A ves sem že trd.“— „Pa poizkusiva
drugače! Oblecite mojo suknjo.“

Res je izvlekel zadaj iz voza debelo in
težko suknjo Kratka je sicer bila, dosti
krajša kakor moj površnik. Imenitno pač
nisem izgledal v nji — a česa ne stori sila?
Sicer pa je bila cesta itak še prazna.

Polagoma se je svitalo in se je odpiral
razgled na morje. Vrhovi gora so se razsvetlili
in so zažareli.

Čudovito! Visoko sva že. Pod nama leži
mesto, trdnjave, ob nama same skale s slabotnim
zelenjem. In morje! Povsem črno,
povsem mirno, kakor bi še spalo med gorami,
ker ga še ne obseva solnce in ga
zebe. Le tuintam se je videla mala, pika,
kakor bi sedela muha na temnem površju.
Da se je gibal čoln, se ni videlo, pričala
je o tem le koničasta cesta, ki se je črtala
za čolnom, ker je vznemiril vodo. Tam v
daljavi, še daleč zunaj luke, je plul parnik.
Zdel se je majhen, steber dima, valeč se iz
dimnika, se je videl komaj, komaj.

Proti šestim sva počivala nekaj minut
ob cestninarjevi hiši. Mlado dekletce mi je
prineslo cvetlic. Na dvorišču je brbljala mala
raca v perišču vode.

„Divja raca je. Nekega jutra smo jo našli
na dvorišču vso utrujeno. Porezali smo ji
peruti, in zdaj mora biti pri nas“ — mi je
pripovedovala deklica.

Polagoma se je oživljala cesta. Prvega
sva srečala mladega, zagorelega Črnogorca.
Gnal je dve suhi kravici. To je dalo povod
gospodu Antu Radioniću, posestniku in vozniku,
kakor je bilo čitati na kartici, in sicer
prav prijetnemu in dobrodušnemu možu,
da se je jezil nad živinsko carino. Mene to
ni zanimalo posebno.

Ob kakih sedmih mi je pokazal z bičem
na cesto.

„Zdaj sva še na Avstrijskem — a zdaj
že v Črni gori!“

„Pa živela Črna gora!“

XVIII.
V Črni gori.

Cesta je bila vedno živejša. Posebno
mnogo deklet naju je srečavalo. Šle so gotovo
dol v Kotor, in ker jim je bila pešpot
menda preslaba, zato so šle rajše po lepi cesti.

Stopale so v gručah, po štiri, po pet.
Večinoma so pele. Enozvočne, otožne so
bile te pesmi. Nehale niso navadno tudi ko
so šle mimo naju, in so naju motrile z velikimi
mirnimi očmi. Ne vem, če sem videl
kje kdaj tako mirne — ne rečem tako lepe
— oči kakor pri Črnogorkah. V njih ni ne
zlobe, ne prekanjenosti, ne afektacije, nič
drugega kakor sam čudovit mir.

Stopale so vse prožno in gibčno, da se
je zibalo vse telo. Oblečene so bile večinoma
prav preprosto. Tudi posebno lepih se ni
videlo mnogo. Lepa so le prav mlada dekleta.
Ob obilnem delu in vednem pomanjkanju
ovenejo in ostaré kaj kmalu.

Nasprotno pa se vidijo krasni možje.
Že obleka, posebno svečanostna, kakor jo
vidimo lahko v Cetinju tudi ob delavnikih,
je prekrasna. Gospod Janković mi je pravil,
da bi moral priti v Cetinje na Jurijevo, ko
je velika narodna slavnost. Tedaj se vidi
baje bajnih oblek.

A ne samo obleka, ljudje sami! Nekateri
so, kakor bi jih izklesalo dleto Fidijevo.
Gledal sem jih v Njegušu, v Cetinju, na
Reki, kako so stopali brezdelno po ulicah.
Vsak stopa kakor knez in nekaj knežjega
je v vsakem: v očesu, ki zre, kakor bi se
bliskalo, v obrazu, mirnem in resnem, v
vsem kretanju, živahnem in vendar vedno
tako dostojanstvenem. — Marsikateri nima
morda drugega ničesar kakor krasno narodno
obleko in čudovito orožje za pasom
— še tobak mu da morda premožnejši sosed
— a stopa po ulici kakor knez.

Saj je nemara kak major, vojvoda, ki se
je odlikoval v neštetih bojih, ki je zrl z
mirnim očesom smrti že nebrojnokrat v oči,
ki je poslal morda že ne samo par ducatov,
ampak kakih sto mosleminov v raj k sladkim
huriskam, ki je bil ranjen morda že bogvedi
kolikokrat.

Na Reki ob Skadrskem jezeru sem opazoval
nekega popoldne postarnega moža.
Koščen je bil, močan, suh, da bi se ga
lahko ustrašil. Oblečen ni bil posebno lepo;
bil je najbrž ubog. A za pasom je imel
orožje, ki je kar blestelo zlata in biserov.

„Kdo je ta gospod?“ sem vprašal natakarja.

„Rečan. Major v milici.“

Major v milici. — Bogve, če ima jesti
enkrat na dan! A junak je, junaštvo ga je
povzdignilo do časti. Čudovite revolverje
in handžarje si je priboril najbrž v vojski,
nosil jih je morda kdaj kak turški beg ali
paša.

Zadnjikrat se vidi morje ob gorskem
sedlu Krstacu. Tam se vidi lepo tudi na
jezno pot iz Črne gore proti Kotoru.
Čudovita je bila scenerija na ti poti. Vsa
je bila polna: možje, korakajoči ponosno
in navadno brez tovora. Ženske navadno
s tovori, vmes deca, vse polno mul, oslov.
Bila je neskončna vrsta. Najbrž izseljenci,
ki so šli na parnik, da jih odvede preko
morja.

Ubogo ljudstvo! Doma trpljenje, pomanjkanje
— nič dobrega — a zdelo se mi
je vendar, da grozno težko zapuščajo ta
dom, ki jim ne daje ničesar. Je vendarle
domovina! Vse mehkejše so njene trde,
kremenite gore, kakor velike planjave v tujini;
vse lepše so njene kamenite poti, kakor lepe
bele steze v tujem svetu; prijetnejša je zima
nad temi nebotičnimi gorami, kakor pomlad
daleč od nje. Sladkejše je, stradati in žejati
v domovini kakor pa sedeti pri polnih mizah
v tujem svetu. In ali ni lažje umreti tukaj
na trdi postelji, ali v divji bitki za globoko
rano zadeti po sovražni kroglji ali s handžarjem,
kakor umirati v tujini v bogastvu,
na mehki postelji?

Smilili so se mi v srce. Ko je postal ta
ali oni in se je ogledal gor na sneženo
kučmo Lovčenovo, se mi je zdelo vsakikrat,
da se poslavlja. Oko mu objema domovino
zadnjikrat — bogve, ali jo vidi še
kdaj? Zadnjikrat gleda danes kraje, za katere
je prelival kri. Prelil bi jo še neštetokrat —
a domovina ga pošilja od sebe, nima več
prostora zanj, ne hrane. Ali se je ohladila
njena ljubezen, ko pa ljubezen njegovega
srca plamti tako visoko, gori tako vroče!

Resen je obraz, oko se iskri v temnem,
mračnem žaru. A v srcu kipi, v srcu se

valoví visoko in burno. Duša mu zdihuje
in stoka. Vsa je polna boli, velike in močne,
kakor jo poznajo le ti močni sinovi močne
prirode. Vsa je polna boli, polna do vrha,
da prekipeva. A kam se naj zlije? Ali jo
naj pokaže, ali jo naj izplaka? On, ponosen
sin ponosne domovine. Nikoli!

Da, ko bi bil sam, bi se zgrudil morda
na kraševita, trda tla, bi zagrebel prste v
nemi kamen, bi se vgrizel v njega s poljubom,
polnim neskončne boli, polnim neodoljivega
gorja.

In zaplakal bi, kakor plakajo sinovi teh
gor, zatulil bi kakor zver v gorskem brlogu,
ko jo rani kroglja sovražnikova — tako
plakajo otroci teh gor.

A zdaj? Pred vsemi temi? Pred ženami?
On — junak?

Ne! Nazaj s teboj, solza! Zdih umolkni!
Stopaj čilo noga, dasi speš v tujino! Pokonci
glavo, dasi je tako bolna od velike
boli. Miren je obraz, dasi je duša polna
nemira in trpljenja, vedro oko, dasi se dviga
iz srca, da bi jo žalil plač ...

Carino je naložil knez na živino, monopol
na tobak. Knez je oče, a sam mora tudi
imeti kruh. Knez je moder mož, ve, kaj
dela. Kar stori, je prav — a mi nimamo
jesti, nimamo dela ...

Pozdravljena, domovina, ki nimaš več
prostora za nas, ne za žive in ne boš imela
za mrtve! Pozdravljena, vse ti je odpuščeno,
in varuj te Bog, predraga, ljubljena naša ...

In gredó. Spodaj se blišči morje, oblito
že s solnčnimi žarki.

Pozdravljeno i ti, morje, ki nas poneseš
odtod, a pozdravljeno s solzami v srcu!

Stopajo navzdol. A voz hiti navzgor.
Še en pogled na morje.

Z Bogom, morje, vse krasno, smejoče
se v solnčnih žarkih !

Pozdravljena Črna gora, vsa resna, vsa
otožna! Ali plakaš po odhajajočih sinovih?
Ali ti je prešla v srce njihova žalost in ti
ga je napolnila do vrha?

Stegni roke, Črna gora, drži jih, svoje
sokole, svoje orle! Ne moreš? Prerevna si,
siromašna vsa? Nič zato, stegni roke, objemi
jih z obema rokama, in jih drži krepko.

Spomni se prihodnjosti, Črna gora, dneva,
ko poči strel ob tvoji meji. Kje? Bogve. Na
jugu morda, morda na severu, mogoče na
izhodu, na zahodu morebiti.

Spominjaj se tistega dne, ko boš rabila
moč in kri svojih sokolov in orlov! Ne
puščaj jih od sebe! Stegni roko, drži jih,
varuj in neguj jih za oni svoj veliki dan,
Črna gora ...

XIX.
Njeguš.

Čudovit je ta jutranji mir v
Črni gori. In ne samo v
jutru, mir je ves dan med
tem kamenitim morjem.

Nikjer ne klokokata kje
med skalami bister planinski
potok. Nikjer se ne
oglasi kaka tica, o lastovkah ni ne sledu.
Vse je tiho in mirno, kakor bi spalo spanje
pravljično ali kakor se tu še ne bi pričelo
življenje. Svet, kakršen je bil oni pred prvim
človekom.

A ta mir ne vznemirja, ne straši. Nekaj
veličastnega je v njem in nekaj mehkega in
dobrodejnega obenem — kakor v očeh
Črnogorskih dev. Boža ta mir, prosto dela
srce in lahko ...

Voz je drdral, voznik je kadil papirosko
za papirosko in mi je kazil z njimi zrak, jaz
pa sem se vdajal tihemu miru, ki me je objemal
z mehkimi rokami, in sem mislil na
daljno domovino.

Pozdravljena mi iz tujine, pozdravljena
iz ljubečega srca! Da bi vladal tak mir tudi
v tebi in tako vzorno vzajemno življenje,
kakršnega živi krepko in nepokvarjeno ljudstvo
v ti divni bratski deželi ...

Dolina se je odprla pred nama.

Voznik se je okrenil.

„Njeguš.“

„Se ustaviva?“

„Da. Tri četrt ure ali uro. Konje je treba
nakrmiti.“

„Dobro.“

Zelo ljubko selo je ta Njeguš, rodna
vas vladajoče hiše Njeguš-Petrovićev. Hiša
Petrovićev je največja v vasi, majhen gradič
z zelenimi okni. Na imenitnejših hišah so v
Črni gori okna vobče zelena, kar jim daje
nekak posebno idiličen izraz. Tudi kraljeva
palača v Cetinju ima zelena okna, če se ne
motim, tudi palača prestolonaslednikova.

Najbolj me spominja Njeguš na našo
koroško Jezersko dolino. Približno kakor
kotlina. Na Jezersko dolino zre goli Grintovec,
na Njeguš Lovčen, še pokrit z debelo
belo kučmo. Med snegom se komaj
razločuje kapelica na vrhu Lovčena (1657 m),
kjer počivajo telesni ostanki l. 1851. umrlega
Petra II., velikega državnika, slavnega pesnika
„Gorskega venca“ in še slavnejšega
junaka, izdajatelja „Grlice“, narodne pesmarice.

Boljšega prostora za grob tega velikega
pesniškega in junaškega duha Črna gora pač
ne bi imela kakor je oni zgoraj v solnčni
višavi, kjer gnezdi sokol, kjer se ziblje orel
v mogočnem poletu med nebom in med
zemljo.

V studencu na Lovčenu je napajal Ivan
Črnojević — Barbarosa črnogorski — svoje
konje. Zdaj spi v votlini pod Ivanovim gradom
in čaka, da izpodé kletega Turka iz
Evrope. Tedaj se prebudi in pride spet na
dan.

Voz se je ustavil pred hotelom „Njeguš“.
V sobici je pospravljala mlada deklica —
sestra kučegazdarice, kakor mi je povedala
s prav črnogorskim obrazom in tistimi čudovito
mirnimi očmi, ki gledajo v svet tako
zamišljeno, in se zdi človeku vendar v začetku,
da ne more biti nobene misli v njih
in za njimi, tako so mirne ... Mislijo pač,
a kaj hudega, varljivega gotovo ne.

Potožil sem ji, da mi je hladno. Takoj
mi je razkazala različne likerje, ki bi pomagali
morda proti temu.

Vprašal sem jo, kako ji je ime.

„Gjorgjica.“

„Koliko ste stari?“

„Šestnajst let.“

Hotela je vedeti, kje
sem doma. Povedal sem
ji, kolikor sem mogel. Najbolj
je razumela Še, ko
sem rekel, da blizu Ljubljane.
Blizu sicer ravno ni,
a precej bliže že kakor
Njegušu.

„Me razumete, gospodična,
če govorim?“

„Razumem. A govorite
tudi francosko?“

„Berem za silo, a govoriti
ne znam, žalibog! „

To so me vpraševali v
Črni gori povsod: „Govorite
francosko? “ Vprašali
so tudi prav navadni ljudje,
v gostilnicah in prodajalnicah.
In v srce me je bilo
sram, da sem moral vedno
le odgovarjati: „Žalibog,
ne!“

To je ravno : naše gimnazije
nas pitajo z vso
šaro, ki je ne potrebujemo
nikoli v življenju; česar
potrebujemo, tega nam
ne dajo. Francoščine nismo
imeli niti prostega predmeta,
z matematiko so nas
mučili skoro do obupa.
Hvala Bogu, da se je nisem
učil več, kakor sem
se je ravno moral, in da
sem rajši sanjaril tiste dolgočasne
ure in sem delal
slabe nemške verze. Zveriženi
so bili navadno zelo,
a vedno še več vredni
kakor plesnivi matematiški
dokazi. In čas je bil porabljen
vendar še boljše, kakor če bi si trl
glavo z nepotrebno navlako; po ti bi me
bolela glava še bolj.

Seveda sem se moral včasih tudi smejati,
ko je deklamiral profesor z resnim glasom
in čemernim obrazom, da je matematika najvažnejši
predmet. O jej! — Ali ko je vzdihoval
v klopi za menoj kolega Čuš — imel
je že velike brke pod nosom, kar je nam

golobradcem vedno zelo imponiralo —:
„Glej ga spaka, zdajle bo paluznil pa mene.
In ravno to sem si pozabil ogledati.“ Kolega
Čuš si je pozabil ogledati vedno ravno
tisto, kar je bil vprašan. A živi se brez matematike
v svetu, v gimnaziji seveda malo
bolj nemirno ...

Vse je hotela vedeti ta Gjorgjica!
„Zakaj pa potujete sami? Nimate soproge?“

„Ne.“

„Zakaj ne?“

„Svečenik sem, ne smem se ženiti.“

„Škoda!“

„Ne vem.“

Pogledala me je vprašaje.

„Vem, da se pri vas svečeniki ne smejo
ženiti. Bila sem nekaj časa v Kotoru in
vem to.“

„Kdo vam prinašate vijolice, gospodična?“

„Nihče. Sama jih natrgam.“

„Kje?“

„Za kočo.“

„Pa si jih bom tudi jaz, če smem.“

„Seveda smete. A lahko vzamete tudi te.“

„Hvala, vzamem jih nekaj, a grem jih
tudi še trgat.“

„Izvolite! Pokažem vam je.“

Vse polno jih je bilo, večinoma precej
lepe. —

Fantki so šli v šolo. Stopali so po dva
in dva, vsi v slikoviti narodni noši, z majhnimi
čepicami na ljubkih glavicah, z ogrinjalom,
ki ga nosijo s prirojeno eleganco
črez ramo.

Eden mi je ponujal cvetje.

„Kako ti je ime?“

Smehljal se je, da so se mu iskrili med
rdečimi ustnicami snežnobeli zobje. Bil je v
zadregi, ni razumel.

„Kako te zovejo?“ — je pomagala gospodična
Gjorgjica.

„Savo.“

Salutirali so in šli dalje. Fantje večinoma
salutirajo, čepico snamejo poredkoma. Ženske
pozdravljajo prijazno. Mlada deca, sedeča
ob cesti, na pragu hiše, na dvorišču,
mahajo z roko. —

Konji so bili nakrmljeni in napojeni. Odpravljali
smo se. Vsi so prišli pred hotel,
kučegazda, lep, omikan mož, ki govori celo
vrsto jezikov, mlada soproga njegova z detetom
v naročju in Gjorgjica.

„Z Bogom!“

Voznik je zamahnil z bičem, in veselo
je šlo dalje.

XX.
Cetinje.

Gospod Ante Radionić je imel s seboj
prav nesramno ščene. Ta pes se je obregnil
ob vsakega Črnogorca, ki smo ga srečali,
in ga je stresel za dolgo suknjo. Enemu,
ki je imel itak že vso strgano, je odtrgal
velik košček. Bil je še mlad mož. Postal je
na mestu in je ogledoval žalostno tako hudobno
poškodovano suknjo, vmes pa mu
je blisknil pogled zdajinzdaj za psom.

„A zakaj jemljete to hudobo s seboj?“
sem se jezil nad voznikom.

„Ponoči mi straži kočijo.“

„Ne bojte se, ne odpelje Vam je nihče.
In v žep je tudi ne more djati.“

„Bogve.“

Enkrat pa bi jo bilo skoro izkupila pasja
objestnost. Zaletel se je spet v nekega moža,
a ta je imel kar dolgoceven revolver v roki
in ga je pomolil psu pod nos, da je odskočil
glasno cvileč.

A gospod Ante je potegnil istotako naglo
izza pasu dolg nož. Da ga ima, nisem opazil
poprej.

„Vzami vaju spak! Pa se mi ne bosta
menda pobila!“

„Kaj pa hoče psu! Saj ni volk, da gre
kar s samokresom nad njega.“

„A če napade vsakega.“

Ni se dal umiriti, dobri gospod Ante
Radionić. Tujec se ni menil več za naju in
za psa in je korakal svojo pot naprej.
„Ni Črnogorec“, mi je razlagal voznik.

„Črnogorec ne bi kaj storil ubogi živalci.
Bošnjak je, zidar, poznam ga iz Kotora.“

Pot je vedno precej enaka, a zanimiva.
Okoli in okoli bele gore. Ob cesti stoji

kaka kočica, majhna, revna, nekatera napol
pod zemljo, le streha se dviga iznad tal.
Streha je krita s slamo, na ti je spet kamenje,
da je ne odnese burja. Poleg je
majhen vrt, malčkena njivica, tri, štiri metre
široka in ne dosti bolj dolga. A koliko
truda je stalo, preden se je moglo vsaditi
in vsejati kaj v vrtu in na njivici! Iskati je
bilo treba zemlje med pečevjem in jo nositi
v koših od daleč. Dragocena je vsaka grudica,
orošena z vročim potom.

Ženica koplje na njivi s hčerkami, morda
Še kak mladenič. Na kamenju ob njih sedi
krepak, junaški mož, puši in gleda. Pač
včasih vidim kje delati tudi moža. Koplje
povsem pripognjen do zemlje, ker imajo
motike čisto kratke ročaje. Pot mu lije po
zagorelem licu, izpod dolgih obrvi mu bliskajo
ognjevite oči po strani sem na cesto.
Ne dvigne se, ne pogleda naravnost sem,
ne oddahne se. Ali se sramuje? Ali dela z
gnevom v srcu, z gnevom na delo, z gnevom
na zemljo, ki mu vrača in plačuje
njegov trud tako skopo?

V Njegušu seveda so hiše zelo lepe,
vsaj one na trgu. Gospod hotelir mi je
pravil, da so Njegušani večinoma zelo bogati.
Cerkve so vse enake. Vedno spredaj
oni značilni zvoniki: precej debel zid, predrt
na sredi, in v tem prostoru so zvonovi.
Notri tukaj nisem bil med potjo v nobeni.
Zaklenjene so. To mi ne ugaja. Čemu naj
bi se cerkve zaklepale? Spominjam se, kako
se norčuje pisateljica v zadnjem času tako
naglo — in menim ne povsem po pravici
— zaslovele knjige: „Briefe, die ihn nicht
erreichten“ iz protestantskih cerkvâ, ker so
vedno skrbno zaprte. „Če se hoče človek
pokloniti svojemu Bogu, se mora pokloniti
poprej še pastorju in mežnarju in bogvedi,
komu še“ — tako nekako piše. Čemu to?

Vožnja ne dolgočasi. Tujec vidi vedno
kaj novega, kar mu zbuja nove misli in ga
sili, da primerja deželo in ljudstvo z drugimi
kraji in z drugimi ljudmi. Patriarhalična
je Črna gora res, a pri tem čudovito zanimiva.
Že vladika Peter II. je opozoril popotovalca
Kohla, ki je proučeval to izredno
deželo menda prvi z zanimanjem in natančneje,
da spominja življenje črnogorsko v
svoji prvotni in prirodni preprostosti izredno
na življenje v „Iliadi“ ali še bolj v „Odiseji“.
In to velja še dandanes.

Ljudstvo je seveda revno, a pri tem ne
sreča tujec ob vsakem koraku cele kope
beračev, bodisi iz potrebe ali iz navade,
kakor v Italiji ali tudi v naših pomorskih
krajih.

Štiri berače sem videl v Črni gori, eden
pa je dobil bolj slučajno malenkosten dar.

Na poti iz Cetinja na Reko ob Skadarskem
jezeru smo srečali eno slepo ženico
in deklico, ki jo je vodila. Ti sta prosili.
Ko sem se vračal v Kotor, sta stala pred
hotelom „Njeguš“ dva mlada slepca. Ko sem
jima dal svoj obolos, sta poizkusila na kamenju,
kaj da je, kar je bilo zanimivo gledati.
In ob poti iz Cetinja proti Njegušu je
sedel ves raztrgan in ves sestradan starec.
Odkril se je, in ko je videl, da sem segel
v žep, mi je pomolil čepico naproti, česar
prvotno menda niti nameraval ni. Ko je
videl darilce, je bil ves srečen in je vpil še
za vozom:

„Bog te živi, gospodine, Bog ti dao
dobro!“

Otroci ne beračijo nikjer. Tu tam stoji
pred kočo punčika s cvetlicami, pastir, ki
pase ovce in koze ob poti, priskače z drznimi
skoki črez kamenje in dviga v roki že
od daleč šopek vijolic, a ne berači nihče.
A ko smo prišli spet na Avstrijsko in smo
se peljali proti Kotoru, so bežali deca za
vozom, kjerkoli so nas videli. Dal pa tem
nisem nalašč nič, za kar so lučali kamenje
za vozom, da je mrmral voznik z grozno
temnim obrazom:

„Ušesa bi jim iztrgal.“ —

Prekoračili smo visočino Golo Brdo
(1274 m) nad Njegušem. V daljavi se je zasvetilo.
Široka dolina je blestela v solncu,
kakor bi bila pokrita s samimi srebrnimi
dolarji.

„Ali je to Skadarsko jezero?“ — sem
vprašal voznika.

„Da.“

Za njim so se belile albanske gore, še
polne snega. Albanija je pač neznana zemlja,
dasi v Evropi. V nji še cvete roparstvo in
tolovajstvo kakor ne samo nikjer v Evropi,
ampak menda tudi malokje v drugih delih
sveta. Kakor so mi pravili, ne jamčijo albanske
oblasti poldrugo uro izven Skadra
za življenje tujčevo. Zakaj ne, že vedo.

Seznanil sem se pozneje v Dubrovniku
z albanskim plemenitašem. Ugajal mi je, ker
ljubi neskončno svojega brata, ki je duhovnik
in profesor na neki akademiji v Rimu.

S takim občudovanjem nisem videl govoriti
še nikdar nikogar o bratu. Prisilil me je, da
sem ga spremljal v stanovanje. Tam mi je
bral nekatere italijanske spise bratove z
ognjevitim navdušenjem. Moral sem ga vedno
opominjati: „Počasi, prosim lepo, nisem vešč
toliko italijanščine, da bi Vam sledil v vsem.“

Ta mi je pripovedoval tudi mnogo o
svoji domovini. Hvalil jo je črez vse na
svetu. Le tam je doma prava omika — gledal
sem ga ves začuden in prestrašen, ko je
govorilo ti pravi omiki — tam prostost.
Za sultana se zmenijo kakor za lanski sneg,
je menil. Boji se jih neskončno. In ni daleč
čas, ko se otresejo njegovega navideznega
gospodarstva popolnoma in ustanovijo ljudovlado.
„To bo ‚model‘ za vso Evropo“ —
je govoril s popolnim prepričanjem in z
velikim navdušenjem. Seveda sem si dovolil
malo dvomiti o tem vzoru ali ‚modelu‘.

Črez Črnogorce je hudo zabavljal. „Sami
pijanci. Vedno stojé v Kotoru in pijejo. In
sami tatovi. Nam ukradejo, kar morejo.“
Da je bilo prvo neresnica, je očitno. Če pa
vzame včasih kak Črnogorec Albancu kakega
koštrunčka, pa ropa in vzame Albanec
vse.

Pripovedoval je tudi, da izvabljajo Albanci
Črnogorcem orožje, ker jim dajejo
živila. „Tako ne bodo imeli ob času vojne
orožja in se nam morajo vdati.“ — Če je
to res, je gotovo kočljiva stvar.

Gospod Ante je pokazal z bičem v dolino.

„Cetinje!“

Ah res! Vse rdeče spodaj v dolini —
same rdeče strehe.

Vzradostil sem se. Menil sem, da je Cetinje
dosti manjše. „Ein elendes Dorf“, nam
razlagal nekdaj profesor zemljepisja, ki
je bil seveda hud Nemec. A to, kar gledam,
je pač vse kaj drugega.

Ni veliko Cetinje, saj nima povsem tritisoč
prebivavcev. Največje mesto črnogorsko
je Podgorica, ki jih ima 6000.

Voz je drdral mimo cerkve z nezagrajenim
pokopališčem. Kmalu za njo stoji pritlična
hiša. Okna so bila odprta, in se je
videlo v sobo, kjer so se sklanjale glavice
malih Črnogorcev nad klopmi. Šola je: pisali so.

Hipoma se razlije cesta v več kakor še
enkrat toliko širino. Na desni nekoliko od
glavne ceste stoji velika palača: avstrijski konzulat. —

Ruski, istotako nova, krasna
palača, je na drugem koncu
mesta, v bližini vojašnice in
čitalnice. Ob palači je Rusija
že pričela z zgradbo velike
cerkve, ki bo kras Cetinja. —
Ob vsaki strani ceste stojé hišice,
skoro vse enake, deloma
pritlične, deloma z enim nadstropjem,
a vse izredno lične.

Res, majhno je Cetinje, a
izredno ljubko. In vidi se tudi
marsikaj zanimivega. Vladna
palača je precej obširna, a preprosta,
zunaj vsaj. Notri nisem
bil. Kneza ni bilo v Cetinju.
A če bi tudi bil, nisem imel
vzroka prositi avdience. Pred
vsem mi ne ugaja nič kaj, postajati
v predsobah in se priklanjati
bogvedi komu vse. In
kaj bi mu naj povedal? Iti ga
samo gledat kakor medveda v
menažerijo, ne, zato spoštujem
kneza Nikito preveč in, odkrito
povedano, sebe tudi.

Prestolonaslednika Danila
sem videl na ulici. Peljal se je
s parom prekrasnih konj, in
ker so pozdravljali od vseh
strani, sem pozdravil tudi prav
spoštljivo, ker sem slutil, da je
kateri princev. Pozneje mi je
povedal arhidiakon, da je bil
Danilo. Kazal mi je tudi njegovo
palačo — taka je približno kakor
moje župnišče. Zelo hvalijo Črnogorci Ito,
soprogo prestolonaslednikovo, zavoljo njene
lepote in dobrotljivosti.

Zanimiva je stara vladna palača „Biljarda“,
precej podobna vojašnici. V nji je zdaj bogoslovje

in ministrstva. Ob palači je na obširnem
krasnem trgu dvorna kapelica, zelo
krasna Za „Biljardo“ je samostan, posvečen
Materi božji, sezidan l. 1485. Zdaj prebiva
v njem metropolit. Pred XVI. stoletjem so
stanovali tu vladike, metropoliti, ki so dobili
l. 1515. tudi posvetno oblast v roke in
so združevali obe do l. 1851. Danilo II. je
prevzel samo posvetno oblast. S samostanom
je sklenjena cerkev Matere božje, svetišče,
slavno in spoštovano sirom Črne gore.
To ni samo kraj molitve in miru, odtod je
šel v deželo neštetokrat glas, da je treba
zgrabiti za orožje, pustiti dom in iti na sovraga.
Ko je zazvonil zvon Matere božje,
se je seznalo to bliskoma po deželi, in najoddaljenejši
Črnogorec je vedel, da je treba
zastaviti vso moč in življenje za krst častni
in svobodo zlato. Vzdignili so se tisočeri
in so prišli iz svojih bornih koč, podobnih
duplinam. S puško in handžarjem so popisali
novo stran v zgodovini slavne domovine.
Tako poroča dandanes slednji list te
knjige o junaštvu gorskih sinov, slednji je
slavospev iz dolge krvave epopeje vse sem
od l. 1389., ko se je zateklo po nesrečni
bitki na Kosovem polju mnogo Srbov v
gorovje ob reki Zeti in so si ustanovili tukaj
novo domovino, imenovano pozneje Črnogoro.

V cerkvi počivajo telesni ostanki velikega
vladike Petra I. (od l. 1782. — 1830.).
Narod ga časti za svetnika in pripisuje njegovim
telesnim ostankom čudodelno moč.
Spomin njegov je svet sirom domovine. V
vseh srcih živi hvaležnost do njega, ob njegovem
imenu bijejo burneje ta srca v spoštovanju
do njegovega junaštva, njegove
slave, ljubezni do domovine in njegove svetosti.
Pri njegovem imenu in spominu prisegajo.
— To je pač najlepši spomenik, ki
si ga more postaviti človek, — spomenik ljubezni
in občudovanja v tisočerih in tisočerih
srcih.

Nad samostanom se blesti na hribu krasan
spomenik z zlato kupolo. Pod njim počiva
vladika Danilo, prvi vladar iz hiše Petrović-Njegušev.

Zanimiv je „Zetski dom“ na južni strani
cetinjski. V njem je čitalnica, gledališče in
muzej.

Dasi mi je naročal že gospod poročnik
Janković, naj si ogledam čitalnico, sem se
vendar pomišljal, ko sem šel prvikrat mimo,
ali naj vstopim. Nisem se še odločil, kaj
naj ukrenem, kar pride iz čitalnice visok in
suh starec, prav kakor jih vidimo na podobah
Čermakovih, in me zelo vljudno
povabi, naj vstopim. Razkazoval mi je knjige
in časopise, dolgo dolgo vrsto. Medtem je
vstopil star duhovnik z rdečim pasom. Videl
sem ga poprej že na ulici in me je zanimal,
ker je bil z resnim, skoro strogim
obrazom in osivelimi marcialičnimi brki pod
nosom bolj podoben kakemu sitnemu majorju
kakor duhovniku. A v resnici je poosebljena
ljubeznivost.

Ker ni imel kartice pri sebi, mi je napisal
na listič popirja z nekoliko trdo roko
in malo okorno latinico: „Filip Radićevich,
Archidiakon Pridvorni u Cettigne.“

Ves navdušen je bil, ko sem hvalil Črno
goro.

„Neskončno me veseli, Če pridejo k nam
ljudje, ki jih sili srce k nam in ne sama
radovednost, ki čutijo z nami in ne zabavljajo
le črez nas.“

Da, da, zabavljajo črez Črno goro radi
in mnogo. A kdo? Naduti Nemci, velikomestni
pobalini, krivonosi časnikarji, klativitezi.
Čemu? Ker jim niso delali Črnogorci
kineških katanov, ko so se izvolili pripeljati
v prijetni kotorski kočiji v Črno goro. Ker
se niso čutile črnogorske žene in dekleta
srečnih, ko so postajali impertinentni. Ker
jim je ponudil knez le cigareto in jim ni
pripel na prsi kar najvišjega črnogorskega
reda, ves srečen in blažen, da so se ponižali,
ga obiskali in mu — ukradli dragoceni
čas. Ker so mislili, da bo pribežalo
skupaj kar vse Cetinje, če pride kak tak
tujec gor, a se ni zmenil nihče zanje. Ker
so upali, da bodo središče cetinjskih salonov,
levi, ki bode zrlo vse, posebno cetinjske
dame, z občudovanjem na nje. A so
videli, kako hladne da so te mlade Črnogorke,

in ker so bili kmalu povsod morda
prav vljudno, a odločno odslovljeni ...To
so ti ljudje, ki blatijo Črno goro, narod,
knežji dvor in vse.

In kaj pa imajo povedati hudega o Črni
gori? Kje je še narod, tako kreposten, tako
nravstven, tako čist? Kje so možje še taki
junaki, kje so še žene s tako finimi, rahločutnimi
pojmi o ženski časti? Kje je kak
dvor tako ves brez madeža kakor dvor črnogorski?
Zakaj hodijo vladarji po „rože cetinjske“?
Ne samo njihova lepota, njihova
nepokvarjenost, neomadežanost jih dela istotako
ali še bolj prikupljive, vredne ljubezni,
občudovanja in hrepenenja. — In barbarstvo
črnogorsko? Prosim Vas, vojna ne pozna
bontona, posebno vojna s turškimi divjaki
ne. Tu so se morali ravnati Črnogorci
po geslu: „Zob za zob, kri za kri.“ Turek
ali oni! Prostost v prosti domovini ali suženjstvo
pod turškim ižesom! — Volite,
prosim, Vi! Hočete prostost, priborjeno s
krvjo, ali suženjstvo v plačilo za slabotno
usmiljenje do neusmiljenega sovražnika? —
Volite, prosim!

In to barbarstvo, kako pa je? Ali je bilo
barbarstvo, ko so izročili Črnogorci po vojni
l. 1877. Turkom 11.000 jetnikov, Turki pa
Črnogorcem nobenega, ker so pobili vse,
deloma jih mučili na grozovit način? Ali je
to barbarstvo, kaj? In preživljati v Črni
gori tako množico jetnikov, ko domačini
sami nimajo drugega kakor suh turšični
kruh, in hvala Bogu, ako imajo še tega?
To so barbari, a Turki so olikani možje,
same dobričine, svetniki vsaj na pol, ki jih
imenujejo isti Nemci, ki blatijo Črno goro,
prijatelje, in se potegujejo najmogočnejši
med temi Nemci za njihovo prijaznost in
ščitijo njihova grozodejstva, izvršena na
starcih brez moči, brez usmiljenja, izvršena
s smehom na nedolžni deci, izvršena z živinsko
pohotnostjo nad cvetočimi devami.
To ni barbarstvo! O moderni svet, o Evropa
s svojo vestjo ! —

Gospod arhidiakon mi je pripovedoval,
da pozna nekoliko Koroško, ker se je vozil
že skozi z Dunaja. Vprašal me je, če gogorim
francosko ali rusko. Prvo sem zanikal
z obžalovanjem in tiho jezo, o drugem
sem rekel, da težko, ker govoril nisem
rusko še z nikomur. Povedal mi je, da je
bival štiri leta v Petrogradu.

O knezu je govoril z neomejenim spoštovanjem.

„Gospodar je naš oče; kar reče, izpolni
vsak Črnogorec. Nihče se ne obotavlja,
nihče ne vpraša: Zakaj? Vsi vemo, da ne
zapove gospodar nikoli nič napačnega, zato
storimo vse z veseljem.“

Srečen vladar, srečno ljudstvo! —

„Pridite kdaj spet in privedite več Slovencev
s seboj! Pri nas najdete vedno
brate,“ mi je naročal častiti in častitljivi gospod
še ob slovesu.

Starec, ki me je povabil v čitalnico, mi
je razkazal še muzej in gledališče. Vedel me
je tudi v dvorno ložo. Gledališče je majhno,
a sicer prav srčkano.

Vojaki so kaj krepki fantje, le temni
plašči ne pristojajo prostakom na slikovito
narodno nošo kar nič lepo. Častniki so dokaj
ljubeznivejši kakor pri nas. In ne govore
le o ženskah, konjih in psih in ne
pijejo do pijanosti. Z nekaterimi sem se
seznanil v hotelu pri mizi. Zanimali so se
za najrazličnejše reči, za naše politično in
medsebojno življenje, za naš prosti narod,
za literaturo. Eden me je vprašal enkrat —
prav mlad, prijeten fant, če sem že svečenik
ali sem še v seminarju. Boga mi, nič ne bi
bil hud, če bi bil še v bogoslovju. Kupovali
so mi vina, Črnogorca. Po kupicah se
kupuje, ne v steklenicah. A ko sem hotel
povračati, niso pustili, češ, če kdaj pridejo
k meni, pa bodo moji gosti.

Hodil sem gledat tudi na dvorišče vojašnice.
Vojaki so ravno počivali in so sedeli
in ležali vse križem po dvorišču. Pri vratih
je stal na straži mlad vojak, kar pride ves
strgan Črnogorec, tudi še povsem mlad.
Hoče na dvorišče. Stražnik kriči nad njim
in dela grozno hud obraz. V prvem hipu
prišlec postoji malo in pravi nekaj o kapitanu.
Straža vpije dalje, dviga puško in jo
polaga spet na zemljo. A raztrgani prišlec

govori venomer o kapitanu, in ko vidi, da
straža pač zelo grdo gleda in hudo kriči,
a mu ne stori kaj zalega, jo mahne kar
črez dvorišče. Straža vpije še za njim in
maje z glavo, a mož jo maha junaško proti
vojašnici, ob kolenih pa mu bingljajo strgani
kosci plašča. —

Navsezadnje je zamahnil stražnik z roko,
skomizgnil je z ramami, pogledal name in
se nasmehnil, češ: Kaj se hoče ž njim?

Vse mi je ugajalo v Cetinju, le eno ne,
ko me je vprašal neki gospod, če govorim
mažarsko.

XXI.
V Reko.

Zanimiva je pot iz Cetinja v Reko ob
Skadrskem jezeru.

Krasan je prizor z „Lepega razgleda“,
ali kakor pravijo Črnogorci sami: „Bella
vista“. Tam se zbira ob nedeljah in ob slovesnih
prilikah obilo naroda. Z menoj se
je peljal neki Cetinjčan, ki je govoril tudi
prav dobro nemško, najbrž je rojen Nemec.
Pravil mi je, da pride ob takih priložnostih
večkrat tudi knez, in da streljajo pred njim
mladi Črnogorci v tarčo, za kar jim kupi
nekaj sodčkov piva.

Tukaj se pričenja povsem drugačno podnebje.
Ko imajo pozimi v Cetinju po poldrugi
meter snega, pobeli tukaj zemljo komaj
vidno ali pa niti ne.

Odtod gre navzdol. Spodaj se blišči
Skadarsko jezero, za njim mole v nebo „Proklete
gore“ albanske.

Cesta je krasna in se vije v velikih ovinkih
navzdol. Ob levi nad nami je skalovje,
pod nami vasi, ob njih vse zeleno; njiva
pri njivi; vmes vinogradi.

Sredi poti približno je vsekana v skalo
velika duplina. Studenec je v nji. „Studenec
milosrdja“ ga je imenoval spremljevalec.
Pravil je, da cepajo ljudje poleti na ti solncu
povsem odprti poti kakor muhe. Ta studenec
jim daje novih moči, da pridejo v
neznosni vročini do Cetinja.

„Kdo je gradil to krasno cesto?“ —

„Domačini, a pričela je Rusija. Car je
poslal nekaj ladij žita, in gospodar je rekel:
,Kdor pride delat, dobi žita.‘ In prišli so
drug za drugim — žita je treba pri nas.“

Reka je pravzaprav dolga vas. Bila je
poprej turška last, in hiše kažejo deloma
še zdaj turški značaj: spodaj v sredini je
prost prostor, na obeh straneh eno nadstropje
s stopnicami v vsako posebej.

Kraj je lep, a poletu zelo nezdrav. Jezero
je plitvo, v veliki vročini se suši voda
ob bregovih in povzroča mrzlico.

„Rečani prihajajo poletu na Cetinje vsi
rumeni in zeleni, da jih je čudno videti“
— je pripovedoval spremljevalec.

Od Skadra vozi parnik črez jezero. Priplul
je ravno ono popoldne. Med drugimi
se je pripeljalo tudi nekaj albanskih dam.
Obleka njihova je res čudovito pisana in
zelo dragocena, a meni te hlače ne ugajajo
prav nič.

V gostilni, kjer smo se krepčali ob uprav
poletni vročini, je sedel ob steni visok, suh
starec z obvezanim očesom, poleg njega
krasna mladenka. Starec je molčal, mladenka
tudi ni izpregovorila. Le če je zdrknila
starčku površna suknja z ram, mu jo je
takoj popravila. Črez nekaj časa pride mlad
mož, se pokloni starcu in prisede. Govorila
sta o bolnišnici v Cetinju, kamor je bil namenjen
bolnik, da mu zdravijo oko. Mladenka
tudi zdaj ves čas ni izpregovorila
besedice, ampak je pazila venomer na starčkovo
suknjo in mu jo je ogrinjala. Poteze
njenega obraza so bile zelo mehke in čudovito
skladne, le na ustecah ji je ležal
venomer bolesten izraz.

Obžalovati se mora, da nimajo Črnogorke
še družabnega stališča, kakršnega
zaslužijo po izrednih svojih vrlinah. Sicer
pa se obrača tudi v tem že na bolje.

Ko smo plačevali in sem dal strežaju,
malemu fantku, napitnino, se je smehljal v
zadregi. Sprejel jo je šele na prigovarjanje
Cetinjčana. Ni je spravil v žep, ampak dejal
jo je na omarico.

Ko smo se vračali proti večeru, je prihitel
za nami avtomobil, ki vozi pošto v

Podgorico. V Kotor vozijo le vozovi, trojke.
Zanimalo me je, da navzdol enega konja
izprežejo. Beži za vozom in se ne briga
za nikogar nič.

Delal se je že večer, ko smo se peljali
proti „Lepemu razgledu“. Voznik in Cetinjčan
sta pušila venomer. Ponujala sta drug
drugemu tobak in pripomnila vsakikrat, da
„monopol nista ne valja“. — Škoda se mi
je zdelo prijetnega večernega zraka, da sta
ga okuževala. A vžitka jima nisem maral kratiti ...
„Naj me incenzirata v božjem imenu.“

Pod nami se je zalesketalo hipoma v
temi nešteto lučic — Cetinje.

XXII.
Dubrovnik.

Dandanes sicer ni več kraljica morja,
ponosna in mogočna, ki je tekmovala celo
s slavno ljudovlado beneško, od katere si
je izposodila tudi svojo ustavo, a nekaj
knežjega in plemenitaškega ima še vendar
na sebi.

Tudi v duševnem oziru ni več voditeljica,
a zanimanje za lepoto pesniških umotvorov
je todi še vedno živahno.

Da je bila nekdaj ljudovlada tako slavna,
hvalo za to je treba priznati deloma res
čudovitemu političnemu talentu dubrovskih
patricijev kakor tudi njihovi veliki in vztrajni
ljubezni do domovine; ta pa se je
družila vedno s svojstvom, ki odlikuje
Dubrovčane še sedaj —: z izredno
gibčnostjo. Radi so sprejemali tuje
dobro, ne da bi pozabili pri tem podedovanih
svojstev slovanskih.

Kraj, mesto in okolica, je čudovito
slikovit. Da, taka mora biti domovina
velikih pesnikov, ali vsaj kraj, kjer zamišlja
duh velika, poezije polna dela.
Zato srečujemo tukaj že od nekdaj lepo
razvito književnost, Izpočetka je bila
seveda povsem pod vplivom grških priseljencev,
a polagoma je prevladoval
domači, slovanski genij.

Čudovit je Dubrovnik še zdaj, čudovitejši
je moral biti še v časih, ko
je hodila po teh ulicah Floria Zugorić,
ona krasna patricijska pesnica, ki sta
jo opevala patricij Dinko Ranjina in
Dinko Zlatarič, bivši rektor magnificus
vseučilišča padovskega! Krasoto in genialnost
Florino so slavili tudi izven
domovine. Florenčani, med katerimi je
živela več časa, so jo zvali dubrovsko
Aspazijo, in veliki Tasso ji je spel dva
soneta.

Še više kakor ti se je povspel jezuit
in poznejši benediktinec Ignacij Djordjić. A
vse sta nadkrilila s svojimi nesmrtnimi deli
Gundulić in Palmotić. Gunduliću je postavil
hrvaški narod v znak hvaležnosti na trgu
za stolnico (piazza Erbe) prekrasen spomenik,
delo velikega Rendića, čigar lepi
studenec krasi tudi takozvano „Teraso“ nad
mestom.

Prešli so časi stare slave, starega bleska.
Na ulicah ni videti več resnih patricijev, ne

kneza v veliki uradni vlasulji, stopajočega
sredi obilnega spremstva — siromak ni smel
iz vladne palače kakor le v uradnih zadevah,
in še tedaj ga je spremljala malone
vsa njegova okolica.

Prešlo je to — a nekak odsev onih časov
trepeta še zdaj nad mestom, v vsem
življenju. Posebno ob večerih se zdi, kakor
bi oživela stara ljudovlada. Glavna ulica
„Stradone“ se napolni. In kak blesk je to,
koliko lepote! Zdi se, da v Dubrovniku ni
ostarelih matron, sama mladost, samo kipeče
življenje, sama krasota, kakor bi hodil človek
v pravljicah. Dolgo v noč vrvi to življenje
po ulicah; govori se pri tem skoro
izključno hrvaško. — Polagoma postaja tiho,
le morje šumi za mestom, zdaj zdaj se sliši
iz daljave pisk parnika, v trdnjavi nad mestom
goré luči ... sicer vse nemo in mirno,
vse spi in sniva ...

XXIII.
Lokrum.

„Lokrum?“ — Videl!

Sedli smo na parobrod „Ursus“ ter se po
kratki prijetni vožnji prepeljali na Lokrum.

Izstopili smo in objela nas je prekrasna
senca lokrumskega parka. Ob potih je živa
meja iz rožmarina, visoka skoro kakor človek.
Okoli in okoli polno pinij, oljik, mirt.

Čudovito vrsto spominov hrani samostan
sam. Sezidal ga je baje angleški kralj
Rihard Levosrčji. Ko se je vračal s tretje
križarske vojske (l. 1190.), ga je zasačil na
morju vihar. V sili je naredil obljubo, da
sezida na kraju, kjer srečno dospe na suho,
cerkev in samostan. Ta kraj je bil baje Lokrum.
Drugi trdé, da je sezidal v resnici le
cerkev v Dubrovniku samem.

Samostan je menjal mnogokrat lastnike.
Bil je tudi last nadvojvode Maksimilijana,
prestolonaslednika Rudolfa in vojvodinje
Štefanije. Po smrti Rudolfovi je prešel v
last dubrovskih dominikancev.

Sobice so majhne, prave celice. Samostana
stoji le polovica. Zdaj imajo dominikanci
v njem šolo.

Ogledal sem si sobice brez pravega zanimanja.
Bil sem brž utrujen in otožen, in
prijetnejše se mi je zdelo, sedeti ob mizi
in gledati skozi okno vun na širno morje.
Sluga me je povabil, naj si ogledam tudi
vrt. Oranže so cvetele v njem in obenem
je že rumenelo sadje na njih. Na gredah
vse polno cvetlic; iz rožmarina je kar puhtel
v vročem tropičnem vzduhu težki vonj, trte
so bile polne grozdja. Spodaj pod vrtom
je šumelo morje. Kakor besno se je zaganjalo
ob tisočletne skale, a te so stale
mirno, valovi so se odbijali z ječečimi vzdihi.

Na hodniku so sedeli samostanski učenci.
Govorili so prekrasno hrvaščino in so se
smejali zvonko in veselo.

Ali smo se smejali kdaj tako tudi mi,
ki blodimo dandanes z bolnimi dušami po
svetu? In kaj je, da se ne smejemo dandanes
več tako brezskrbno in srečno, tako
iz srca? — Da, prah življenja je legel na
naša srca, in niso več tako čista in jasna
kakor nekdaj. A lepo bi bilo, smejati se
spet tako zadovoljno in srečno. A kako?...
Čuj, ali ne bere v refektoriju menih z resnim,
svečanim glasom: „Ako ne postanete
kakor ti mali, ne pojdete v nebeško kraljestvo ...“

Res, otroci moramo postati spet, da najdemo
pot k sreči, k srečnemu miru, ki je
v njem kraljestvo božje na zemlji.

In tukaj na jugu, ob morju, na tem otoku,
opevanem v veke od veličastne morske
pesmi, bi postal pač lahko otrok, dete brez
skrbi in brez bridkostnega usmeva ...

XXIV.
Na morju. Šibenik.

Ko sem bival v Cetinju, je prišla ravno
brzojavka o nesreči ruske ladje „Petropavlovsk“.
V Črni gori je zbudila ta novica
veliko vznemirjenje; takoj so odposlali posebnega
sla, da sporoči vest gospodarju,
ki je bival nekje ob Zeti.

Mnogo se je govorilo o Rusih in Japoncih
tudi na ladjah. Na povratku iz Dubrovnika
sva pretresavala po večerji z nekim

Dunajčanom to velezanimivo epizodo v svetovni
zgodovini. Ob naju je pisal židovski
agent pisma. Privzdigoval je ušesa kakor
zajec, ko sluti nevarnost, in pihal je kakor
mačka, ko vidi pred seboj psa. Navsezadnje
pa je res posegel kar meni nič tebi nič v
najin razgovor in po lepi židovski navadi
kaj arogantno.

Seveda sva se z Dunajčanom prav srčno
začudila, a da bi kar umolknila pred krivonosim
možiceljnom, nama tudi ni prišlo na
um. —

Zabavljal je črez Ruse kakor kak pijanec
v žganjarni. Carja bi morda vrgel kar črez
krov, če bi bil na ladji. A hvala Bogu, da
je batjuška car daleko!

Iz besne jeze tega zida sem spoznal docela
neskončno sovraštvo Židov do Rusije.
In v čem temelji to sovraštvo? Da se Rusija
malo brani teh lepih in blagih ljudi? Če bi
bile v Rusiji normalne razmere, bi se jih
morala otresati in se jih braniti še bolj. Že
veliki mislec in dobri domoljub Dostojevskij
je izrekel, da bodo židje pogin Rusije.
In židje delajo po prekanjenem načrtu na
to, da dobe moč polagoma v svoje roke.
Ves anarhizem med dijaštvom je židovsko
delo. Kdor hoče dobro Rusiji, mora obžalovati
iz srca, da se dá vpregati krepka
ruska mladina v židovski voz.

„Prostost!“ kriči ta mladina, — a če se
pogleda natančnejše, za koga hoče to prostost
— kaj menite pač za koga? Za Žide!
Poglejte, prosim Vas, ono dijaško poslanico
in prošnjo ruskega dijaštva na ministra prosvete!
Z velikanskim hrupom so sestavili
poslanico, še z večjim hruščem so jo izročili
ministru. In česa so prosili? — „Prostosti,
ustave, parlamenta!“ — porečete morda, ker
žele gotovo vso srečo veliki in ljubljeni
svoji domovini? A ne: Edina zmisel poslanice
je bila: Enakopravnost Židov zahtevamo! —

To je ruska mladina, gotovo ne vsa, a
ona, ki kriči najglasneje o omiki, prosvet—
Ijenosti, prostosti. Žalostna je ob tem dejstvu
perspektiva v prihodnost velike Rusije ...
Sicer pa vidimo istotako žalostne in res vsega
obžalovanja vredne razmere tudi drugod,
v naši bližini. Rusija bo morda imela dovolj
moči sama v sebi, da gre k svojim velikim
ciljem preko te dekadentne mladine. A ali
je bodo imeli dovolj tudi drugi, majhni
narodi?

Nazadnje nam je bilo hlapčevskega zmerjanja
židovega že vsem dovolj. Jaz sem
omenil še nazadnje:

„Vsak dan molim za rusko zmago.“

„Ah, Vaša molitev pač ne bo rešila Rusije.“

„In Vaša kletev je ne bo uničila.“

Dame — bile so Angležinje, ki so še
sedele pri mizi, so se smejale. Bilo je že
res sitno; zato sem rekel Židu kratkomalo,
da je vendar smešno, prepirati se z njim,
ko ga niti ne poznam in ne vem kaj je, če
ne vpoštevam morda tega, da sem ga videl
nositi po spljetskih ulicah krpe —; seveda
je v nemškem „Fetzen“ še malo bolj robato.
Nosil je namreč velik sklad vzorcev od prodajalnice
do prodajalnice.

Kar vrglo je židka s stola. A tudi jaz
sem vstal in sem šel v kabino. Pri vratih
sem se ogledal. Hvala dobrotnemu Bogu,
da strele iz oči ne uničijo, vsaj iz oči judovskih
agentov ne, sicer bi me pogreznile v
globočino morja, in nikoli te ne bi videl
več, krasna zemlja slovenska, ki te ljubim
in želim počivati nekoč v tebi ...

Omenil sem ravno Angležinj. V nekem
slovenskem potopisu izza zadnje dobe govori
gospod pisatelj z nekakim občudovanjem
o njih, ker popotujejo kar same križem
sveta. Dobro, odločnost kaže to že, a zdi
se mi, da te dame nimajo mnogo od svojih
popotovanj. Sedé na ladji kakor mumije in
listajo po knjigah. Potem pa mi že bolj
ugajajo naše dame, ki imajo s seboj soproga.
Revež mora vse znati, da jim ve
povedati vsako malenkost. In če ne ve sam,
mora povpraševati po vsi ladji, da izve, ali
pa vprašajo dame kar same, Če vidijo v
bližini kakega simpatičnega sopotnika. Naj
le trpi soprog in naj skrbi, kaj? Na ženitovanjskem
popotovanju stori to pač z veseljem,
toda ali tudi pozneje? Kaj menite?

Nekateri delajo pri vsem tem precej kisle
in čemerne obraze. A morda so spali slabo
ali so slabo kosili, kaj?

Sicer pa te Angležinje niso bile brž tako
napačne, dasi grozno same svoje in redkobesedne.

V Šibeniku so me srečale na ulici in so
me vprašale v precej gladki nemščini, če
sem videl že stolno cerkev. Na odgovor,
da ne, so mi lepo pokazale pot, kod naj
grem. Imele so cicerona, jaz ne, zato sem
se jim menda smilil.

Zvečer mi je pripovedovala ena na krovu,
kake nevihte so imele na Sredozemskem
morju. Ko sva govorila o naših krajih, me
je zanimalo, daje „o“ vedno mehčala v „o“.
n. pr. Pöla.

Ne dolgo tega sem bral nekje kritiko o
Lavtavžerjivi knjigi „Pri Jugoslovanih“. Gospodu
kritiku ni po volji, da omenja potopisec
— ki je mimogrede omenjeno prav
dober potopisec, dasi včasih malo preobširen
— v vsakem mestu cerkve. Ali prosim
Vas, vsak tujec si ogleda v vsakem mestu
tudi cerkve. In v teh južnih mestih, kaj pa
hočete videti drugega? Saj ni ničesar! Ali
boste šli v te umazane beznice in sedeli v
njih par ur? Take opombe se mi zde ali
neumljivo enostranske ali pa čudno nepremišljene,
torej nevredne resnega kritika.

Katedrala šibeniška ni samo veličastna,
ampak tudi izredno zanimiva stavba. Stara
cerkev je l. 1332. dne 19. junija pogorela.
Sedanjo so pričeli zidati l. 1443., a dokončali
so jo zavoljo pomanjkanja denarja šele
l. 1536. Zato ni zidana v enotnem slogu.
Beneška gotika se spaja že z renesanso.
Kupola in streha, krita s svincem, sta remekdelo.
Gotovo dela ta stavba čast dalmatinski
arhitekturi.

Na ladji mi je pravila pozneje ena Angležinj,
kako majhno se čuti vedno v teh
cerkvah. Mogoče, da je tako pri vsakem,
a ne vem, meni se zdi, da se čutim v njih
vendar vedno tudi velikega in močnega.
Naš dom je tukaj, zato stojimo tukaj krepko.
Del moči onega velikega in mogočnega, ki
mu služimo, se zliva tukaj tudi v nas, v naše
srce, v naše misli. Stojimo tukaj na tleh,
majhni sicer in slabi, a srce se dviga nad
kupolo, misli kipé v višave, do neba, nič
omahujočega, nič slabotnega ni v njih ...

Na prekrasni terasi malo nad morjem
stoji veličasten spomenik slovitega Nikole
Tommasea. Porojen 9. oktobra leta 1802. v
Šibeniku je živel v Benetkah, kot begun na
otoku Krfu, v Turinu in v Florenci, kjer je
umrl l. maja 1874. Bil je pesnik, zgodovinar,
filolog, estetik, politik, velik govornik,
neustrašen zagovornik trpečih in zatiranih.
Dasi je pisal večinama italijansko, je bil v
srcu veren Slovan in je ostal do smrti v
duševni zvezi z velikimi sinovi svojega naroda,
z Babukićem, Kukuljevićem
in Vrazom.

V hrvaščini si je ovekovečil
svoje ime z duhovitimi
aforizmi o vseh mogočih vprašanjih,
z „Iskricami“. Če je
slišal v tujini še v starih dneh,
ko je bil že slep, svoj materinski
jezik, se je razjokal
vsakikrat od srčne ginjenosti.
Domovini je želel srečo in
prostost. Leta 1848. je pisal
hrvaškemu narodu: „Iz okova
kujte mače, a iz jarma
štape za obranu. Vi, toliko
vremena zgrbljeni, dignite se.
Pleme slovansko, uzet češ
mjesto izabrano medju velikim
narodima ... Bog je naroda
s nama! “

Da, to je tolažba, da je
še Bog narodov z nami Jugoslovani,
ker bi sicer morali
obupavati v težkih dneh, ko
nimamo prijateljev na zemlji,
in nam oni, ki bi nas morali
ljubiti s hvaležnostjo in bi
morali skrbeti za nas z očetovsko
skrbjo, dajejo kamenja,
ko prosimo kruha, nam
vračujejo s posmehom našo
ljubezen in našo zvestobo,
ki smo jo kazali v težkih in
nevarnih dneh ... Samotna skala sredi morja
smo. Hej, naj butajo valovi ob nas, naj se
penijo v onemogli jezi in besnem sovraštvu!
Mi stojimo. Zimzelen smo, vijoč se ob krepkem
zidovju. Vedno zeleno je naše upanje,
zaupanje v nerazrušno skalo, ki se je oklepamo:
Bog narodov ostani z nami!

XXV.
Iz Lošinja.

V Lošinju je postajalo že prevroče. —
Gostje so odhajali drug za drugim, mi, ki
smo še ostali, pa smo se dolgočasili.

Iz dolgega časa smo se norčevali že
drug iz drugega.

Navsezadnje sem se vendar odločil in
sem se napravil na pot.

Odpluli smo iz Lošinja zgodaj zjutraj
ob krmežljavem vremenu. Bilo nas je troje
znancev.

Bilo je mrzlo, zato smo sedeli v kadilnici
in smo dremali.

Polagoma so prihajali tudi drugi popotniki
iz svojih kabin. Zanimala sta me posebno
dva. Sedla sta v kadilnici v kot in
sta se pogovarjala glasno ter na dolgo in
na široko. Govorila pa sta tako duhovito,
da se mi je zbujal v srcu opravičen sum:
ali nista morda slovenska kritika, ki govorita
po lepi stari slovenski navadi nemško.

Pogledal sem ju po strani, a nista menda
bila. Morala sta biti Dunajčana; eden je bil
stotnik, že starikav in z vsemi tistimi svojstvi,
ki jim pravi Nemec: „ziehdratmassig“. Drugi
je bil debel gospod, morda kak dunajski
mesar.

Med drugim sta imela dolge debate tudi
o moški lepoti. Zanimivo, kaj? Še mene je
zanimalo, dasi sem dremal. Vse sta navedla,
za in proti. Častnik je menil, da vpliva na
lepoto posebno obleka, uniforma.

„V tem trdite prav“, je menil debeli gospod,
ne vem ali iz naivnosti ali iz hudobije. —

„Vtaknite n. pr. generala R. — žal, da gospoda
ne poznam — ki je gotovo izvrsten
častnik, v civilno obleko, in mislil bo vsak,
da je krojač.“

„Pri marsikaterem drugem bi se mislilo
isto“ — sem glosiral na tihem besede gospodove.

„Navadno duševna moč in telesna lepota
nista združena“, je menil stotnik. ‚Aha, zdaj
hoče sam sebe malo pokriti‘, sem mislil v
svoji hudobiji. — „Zelo duhoviti in nadarjeni
ljudje so malokdaj izredno lepi, in istotako
so lepi ljudje navadno duševne ničle. Schiller
n. pr, je bil zelo grd. Nekdaj sem tudi slišal,
da je Goethe imel ‚Dackelfüss‘.“

Tega pa jaz še nisem slišal. Profesor
nemščine nam je našteval sicer neštetokrat
onih par ducatov Goethejevih ljubic — ali
je bil le en ducat? — in smo se jih morali
učiti na pamet, dasi mene vsaj te davno
mrtve krasotice niso zanimale posebno, a
o dakeljnovih nogah pesnikovih nam ni povedal
ničesar. Neodpustna površnost, kaj?
Ali dobri mož ni vedel ničesar o tem, ali
ni hotel povedati, ali je pozabil omeniti?

XXVI.
V Kvarneru. Trst.

Gugali smo se pošteno. Morje je bilo
zelo valovito. Ob jamborih je žvižgala burja
in je pihala črez krov, da skoro ni bilo
mogoče stati gori.

Mnogim sopotnikom je bilo zelo hudo.
Meni se ni zgodilo kaj, a malo neprijetno
mi je bilo ob pogledu na druge bolnike.

V Trstu smo se komaj izkrcali. Zibali
smo se po luki menda dobro uro, preden
smo bili ob molu. Kričalo je vse, mornarji
na ladji, piloti v čolnu, ki je plesal po valovih
kakor orehova lupina in je bilo čudo,
da se ni potopil. Na molu je čakala navzlic
burji in dežju velika množica. Nekateri so
vpili, drugi so se smejali, tretji so čakali
vdano, ali pridemo h kraju ali nas požro
valovi.

„Škode ne bo“, so mislili najbrž.

A prišli smo srečno na kopno.

Po mestu je divjala burja, da ni bilo
skoro mogoče hoditi. Ko sem se pritožil
v neki prodajalnici nad tem neusmiljenim
vremenom, je menil gospod:

„E, to ni burja, piše le malo veter.“

Hvala lepa za tak vetrček, ki mi je zvil
dežnik, kakor bi bile šibice iz slame!

Upal sem, da bo drugi dan boljše. A
divjalo je vso noč in zjutraj tudi, dasi ni
deževalo več.

„Pa z Bogom Trst!“

Odrinil sem.

V kupeju sem imel čas, da sem prepotoval
v duhu še enkrat vso pot. Zdaj se
mi je zdela še vsa krasnejša, vsa čudovitejša.
Krasne slike sem videl pred seboj, ko
sem odpiral album spominov, ki jih je bila
polna duša. Kar Vam podajem, je le nekaj
malih sličic iz tega albuma, začrtanih v velikih
obrisih, obledelih, ker z onimi žarnimi
barvami, ki so vtisnjeni v mojo dušo, Vam
jih ne vem in ne morem naslikati. Vseh tudi
ne maram, najlepše ohrani človek lepo tiho
zase in se jih veseli sam.

Kranjsko sem zapustil še pusto, a glej,
zdaj je vsa zelena, vsa v cvetju.

Pa mi srčno pozdravljena, domovina,
oživljena v prvi pomladi!

* * *

Doma.

Spet doma. Kako krasno, kaka čudovita
pomlad! Vse zeleno, kamorkoli plove zavzeto
oko. Ob hiši cvetó črešnje. Celi roji
bučel brenče v njih, nabiraje si strdi. V lesu
kuka kukavica, dalje notri ji odgovarja družica.
V veži cvrči srečen lastovičji par. Bile
so tukaj že pred menoj ... Pozdravljene
mi iskreno v mirnem, samotnem mojem
domu!