Kronika gospoda Urbana

Saleški Finžgar, Fran

1917

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Ne zaradi tega, da bi mi bilo dolgčas, tudi ne
zavoljo veselja, ki ga nimam in ga nisem imel nikoli,
veselja namreč do starih, sivih listin, ki diše
po plesnobi, ampak zaradi tistega železnega obroča,
ki mi ga je zvaril sedanji čas — menda ne samo
meni — krog sence, čez čelo krog in krog glave,
da ne morem slutiti niti bodočnosti, katere perspektiva
se vsak dan na novo izprevrže, niti gledati
sedanjosti, ki je do ogabnosti čezdalje groznejša,
zavoljo tega sem ubežal sedanjosti in se skril
prihodnosti — v arhiv. Pokleknil sem k spodnji
polici in segel po svežnjih stoletje starih. Iskal
nisem v njih prav ničesar. In vendar sem jih odvijal
in bral lenobno, brez zanimanja, postavim: »Osnanilo
zesarſkiga kr. Ilirskiga Poglavarſtva«, ali
»Pravda eniga podložniga«, in »Postava sa volo
ogna, ki nam da na snanje, inu naſs podvuzhi ...«
In zopet velik zvezek pobotnic. Zunaj je bilo zapisano
z zarjavelim črnilom: »Contribution«. Razvijem.
Tiskani formulari, spodaj privihnjen ogel s
pečatom, drugo popisano s petljasto baročno pisavo.
Gledam letnice: 1777, 1804, 1810, 1813 itd.
Kar naenkrat pa mi izdrsne izmed pobotnic nekaj
listov, hudo orumenelih, manjše oblike, brez tiska.
Začnem brati. Zanimanje raste, Naglo sem povezal
vse listine spet v svežnje, jih zložil v predal, tisti
rokopis pa vzel seboj in ga bral in bral; večkrat
zelo s težavo, kake posamezne besede nisem mogel
prebrati. Toda celota mi je razodela kos kronike
gospoda Urbana. Morda utegne zanimati še koga.
Takale je:

7. avgusta 1813. Danes sem šel obhajat v
hribe. Stari Marin bo umrl. Deset let že ni videl
sina. Na vojsko so ga vzeli. Mož pravzaprav ni nič
bolan. Sama žalost ga bo ujedla. O, vojska, ti si
delo hudiča, ki mu je ime Napuh in se piše Poželjenje
oči. Od tam sem šel skozi Ločnico, da pogledam
svoje konje. Pri vodi sem našel pet francoskih
vojakov, ki so ribe lovili. Desetkrat sem jim
že povedal, da je ribištvo moje. Kdo se zmeni za
moje in za tvoje. Še ozrli se niso. In jaz sem jim
voščil bon jour. Hinavec. V teh časih imamo vsi
jezik zato, da skrijemo, kar imamo v srcu. Nato
sem se previdno smukal ob grmih, da niso opazili,
kam sem krenil. Če izvohajo moje skrite konje, sem
ob nje. Hlapec se me ni ustrašil, ko sem nenadoma
priril skozi grmovje. Pangrc je res poštenjak. Za
Božič sem mu obljubil čižme. Vsak dan lazi po Govejeku
in Kravjeku ter žanje travo za konje. Čisto
malo so zmedleli. Samo Bog varuj, če se to potegne
čez zimo. Sv. Štefan, lepo te prosim, šest
funtov sveč ti obljubim, če mi jih obvaruješ. Izdal
me vendar ne bo nihče. Naši ljudje so dobri. V tla
gledajo in potrpe do zadnjega. Ni ga izdajavca med
njimi. Tudi njim bom odpisal nekaj tlake in odpustil
po en snop desetine. — Hruško ržišnicoi so
mi tačas vso obrali, do zadnjega peclja. Dekla Marina
je šla nadnje. Pa so jo napodili s sabljami. E,

hruška, kakor je bila dobra in je je bilo škoda, naj
bo, kjer hoče; le konji, konji!

9. avgusta. Na Sorskem polju, od Kranja sem,
so videli cesarske. Prenkar je prišel iz Ljubljane in
pravil, da se Francoz pripravlja.

10. avgusta. Je že res. Danes so prihrumeli
konjiki v vas. To so prve patrole. Ves hlev so mi
zasedli. Junčkom in teličkom smo zagradili pri kozolcu.
Konjiki so še drugače ošabni kot pešci. Vse
gre ž njimi: seno s svisli, detelja s polja, ječmen iz
kozolca. Dolgopeti seržant cvenklja z ostrogami
po vasi in kriči z visokim glasom, kot bi se vozili
nad vasjo žvižgajoči jastrebi in prežali na kokoši.
K meni je prijokala Mlinarica in vila z rokami. Pobrali
so ji skoro vse seno in deteljo. Martinčič je
pa zvit. Od same lenobe se mu ni ljubilo kidati
hleva. Zato je z gnojem spravil živino pod strop.
Postavili so tudi k njemu konje. Ali konji so trkali
z glavami v tramove. Jezni so jih odvezali in šli.
Martinčič, kajon, pa pije in se nam smeji.

25. avgusta. Več dni nisem utegnil nič zapisati.
Moj Bog, pri nas je Babilon. Krog Medvod je
vse belo šotorov. Generala Belottija čete korakajo
od Ljubljane gori. Kot mravlje gomaze vsepovsodi.
Vse dere v Medvode in zija. Posebno ženske. Namesto
da bi mlatile. Le čakajte, ne odpustim Vam
tlake in tudi desetine ne. Vendar po pravici zapisano:
Vse niso take. Mnogo jih joka in moli. Včeraj
sem bil v Medvodah. Sedaj vem, kaj je vojska.
Narobe so postavili božjo besedo: »Stori dobro,
varuj se hudega«, in so sklenili: »Delajmo hudo in
varujmo se dobrega.« Videl sem jih, da so poleg
poti hodili po travi in jezdili skozi proso. Staremu
Tosniku je šlo na jok, ko je gledal. Polegli so po
vrtu v najlepšo travo. Ko so ugledali napolzrelo
jablano, je splezal nekdo nanjo. Pa ni potresel. S
sabljo je sekal in klatil, da so pojedli za tri leta ves
sad. Nato so se pripravili kuhat večerjo. Nekaj
jih je planilo v skladalnico drv, drugim se ni ljubilo
do hiš. Stopili so k ograji, vsak je zagrabil svoj kol
in svojo planko, parkrat je zahreščalo in plotu ni
bilo več. Starega Tosnika sem tolažil. Pa sem ga
slabo znal, ko me je tako srce bolelo. Domov grede
sem videl pod Presko prihod vozatajev. Velike,
težke mrhe imajo. Po šest v enem vozu. Ne posestniki,
ti se od bolečine nismo mogli, ampak
zemlja je zajokala pod kopiti in kolesi. Detelja,
oves, ajda, otava — vse izginilo in pokazale so se
črne lise. Kako bomo živeli? In še vedno vleče
burja, ni je meglice, ki bi nam obetala dežja. Torej
vojska in huda letina!

26. avgusta. Uklenjena žena. Miholka je sama
v bajti in z njo mož, dve leti hrom na postelji. Dva
majhna otročiča ima in dve kravi. Pred hišo vodnjak.
Pred vodnjakom šotorijo vojaki. Zajemajo in
zajemajo vodo prvi dan in polivajo. Miholka gleda
in jo skrbi. Ko je zvečer zajela sama, je vederce
podrsnilo že po tleh. »Ob vodo bom v tej suši,« je
vzdihovala. Drugi dan zajemajo vojaki dalje. Miholka
prosi in kaže na studenec 200 korakov pod
klancem. Vojaki se ji reže. Voda je že vsa kalna.
Kravi nista hoteli več piti. Ponoči bi jim šla iskat,
pa ne upa skozi šotore. Tretji dan začno vojaki
vnovič. Miholka se ujezi. Z rokami zamahuje, kaže
na bolnika v hiši, na otročiča, na hlev. Vojaki dvigajo
vodo dalje. Ponoči obesi Miholka žabico na
vrata vodnjaka in ga zaklene. Zjutraj pridejo vojaki.
»Bunkate, bunkate.« Žabica odleti. Miholka
priteče iz hiše in kriči: »Sram vas bodi! Fejtebodi!
Roparji! Sama sem, vas je ko listja in trave. Ves
dan ležite, jaz delam kot živina. V pergišču bi si
nanosili vode od studenca.« Na njen krik se prikaže
izpod šotora eden teh višjih. Gleda — gleda,
pa naglo da povelje. Vojaki jo zgrabijo, povežejo
in odženo. Ali ni to zatiranje ubožcev — in če ne
vpije to do neba za maščevanje? Mair je rešil siroto.

28. avgusta. Ena druga žena, uklenjena od nečistega
duha. Pozno je že, pa moram še tole zapisati.
Spal gotovo ne bom. Zakaj danes ta dan je
zapisan s solzami v moje srce. »Kjer je mrhovina,
tam se zbirajo orli,« je rekel naš križani Gospod.
Še nikoli nisem natanko tega razumel. In danes
razumem, da sem še to malo razumel napak. Ali
kaj bom modroval, kar povem naj vsem, ki bodo
brali za podučenje. Tako sem dognal: Agata Korunova
je bila prva, ki je pristopila v bratovščino
višnjevega bandera. Pa ne samo prva po času: Po
čednosti, molitvenosti in veseli nedolžnosti vedno
med prvimi. Živ človek ji ni mogel oponesti najmanjšega
madeža. In če bi ji bil kdo kaj takega
poskusil, ta nemarnež bi bil imel z mano opravka.
Torej to Agato Korunovo je obsedel nečisti duh, ki
si je izbral vojake, tuje vojake, njenega jezika nevešče,
za hlapce, da so pripomogli, česar sam ne bi
bil zmogel nikoli. Takale je ta njena kakor žalostna
tako resnična zgodba: V cerkvi sem opazil,
da se nekatere, za vratmi tiste nastave, zaljšajo z
rečmi, ki jih ni bilo nikoli pri nas. Odkar tabori
vojska tukaj, so se znašle. In pogrešil sem jih, da
jih ni pri nauku, in so se izgovarjale, da hodijo jagode
brat. O jagode hudičeve, roženkranc za romanje
v pekel. Ali na Agati nisem opazil ničesar in
je nisem pogrešil pri nauku. Zato sem jo postavil
očitno pri bratovščini višnjevega bandera za zgled
in posnemanje. In tedaj se vzdigne ženska in mi
pove: »Zaradi jagod nas preganjate, njo, pri kateri

petelinči lepi seržant, za Agato ste pa slepi.« —
»Kogâ?« sem se razsrdil, kakor sem zgoraj napovedal,
»obrekljivka!« Takrat so pa vse zavpile po
vrsti: »Res je, res je. Svilene nogavice nosi, prstan
in uhane iz Pariza. Mari jih je zaslužila pri Bertonu,
kjer dela dnino po groši?« — »Bomo videli,«
sem jim požugal in sem šel ter kar koj poklical
mater na odgovor:

»Povejte, mati, tako in tako gre glas od Agate.
Iz vaših rok bo Bog tirjal to dušo. Kod hodi?«

»Nikoli naj ne gledam zveličanja, če se je je
dotaknil le z mezincem seržant. Ampak, če jo
snubi, ali je to greh?« Meni je postalo vroče in
nisem mogel drugega, kakor da sem jecljal: »Le
naprej, le naprej, mati —« — »Ali naj čaka Tulčkovega
Jožka, ali Boštjančkovega Tonejca, ko nimata,
da bi si cokle kupila? Ta pa ima — ho —
hišo pri morju, grozdi skozi okna tišče v sobo, iz
morja pa rib — da je meso na mizi v petek in svetek.
Ali naj hčeri ne privoščim?« — »Za božjo
voljo, mati, ali bi vi kravo kupili čez deset gora,
ali bi je ne?« — »Ne bi je.« — »No torej in hčer
prodajate na konec sveta človeku, ki ne veste, če
je krščen. Mati, kaj pomaga človeku, če ves svet
pridobi, na svoji duši pa škodo trpi.« — »To pravite
vi, ko imate desetino in tlako — reveži si pa moramo
najprej pomagati na bolje.« — »Kriste,« sem
vzkliknil, ženska je pa zaprla vrata in odšla. Danes
pa — o moj dobri, pravični Bog — danes je prijokala
Agata, mi povedala, da bodo zibali, da je seržant
oženjen — in da mora od sramote sama v
vodo. O pravični Bog, ljudje so postali kot neumna
živina in bodo poginili v lastnem blatu, kot govori
sveti Duh.

30. avgusta. Sladka kaplja v grenki kelih. Ko
je Bog ob vesoljnem potopu videl, da je hudobija
ljudi velika na zemlji, je bil s srčno žalostjo presunjen.
A vendar se je v morju greha našel človek,
ki je dosegel milost pred Gospodom. To mi razodenejo
Mozesove bukve in mene je sram, da sem
bil tako malodušen. Hudobijo vidimo, ker se šopiri,
čednost se skriva in je ne vidimo. Danes krog
enajste dopoldne me pokliče cerkvenec, češ, da
en vojak čaka na izpoved. Ob enajstih — in vojak.
Verjeti nisem mogel in bal sem se. Priporočil sem
se Bogu in sem šel. Potoma sem mislil: Le kako
ga bom, izpovedoval, ko ne znam jezika. Ko
pridem v zakristijo, je klečal vojak tamkaj in me
čakal. Primaknem stol, dvignem roko za blagoslov.
Tresla se mi je. Vojak me vpraša, če
razumem — o ti moj Bog — hrvaško! Začel je —
izpovedal se je tako ginljivo, da sva nazadnje oba
jokala. Prosil je za sv. obhajilo. S čelom se je
dotaknil tal pred sv. zakramentom in po obhajilu
je molil skrušen na tleh, da sem šel sam vase in
sem se vprašal s strahom: Kako bo na sodnji dan,
ko bova stala pred Bogom — jaz duhovnik — in
on vojak. Počakal sem ga in ga povabil na kurjo
juho za zajtrek. Kaj je ta mož prestal in doživel!
To je debela knjiga. Te ne bom pisal jaz. Ampak
nekaj drugega moram zapisati: To je mož — vere
— prave, žive vere. Potožil sem mu, nič se ga
nisem bal, kako nas tare kontribucijon, koliko je
nedolžne krvi prelite, kako se bliža lakota —
ljudje že pesmi skladajo: na polju bo rastla praprota,
za mizo bo sedla lakota — in tega vsega
je kriv eden — Napoleon nisem upal izreči. Vojak
je srebal juho, pogledal večkrat čez žlico vame
in njegove oči so bile take, kakor matere, ko
popiha jokajočemu otroku bedenček, kamor ga je
pičil komar. Ko je pojedel, si je navihal velike
brke, se mi nasmehnil in dejal: »Kaj se bojite,
maloverni? Ali ne veste, da še las ne pade z
vaše glave brez volje nebeškega Očeta?« Nato si
je spet vihal brke in se smehljal. Spočetka sem
osupnil, nato me je pa pravzaprav vse skupaj
ujezilo, kakor da bi sam ne vedel teh besedi, in že
sem pripravil odgovor. Ali vojak me je prehitel:
»Takole je: Da zemlja rodi, jo moraš razrezati s
plugom; da otroka vzgojiš, ga moraš okrcati s šibo.
Da je bil svet odrešen, je tekla nedolžna božja
kri — in sedaj teče kri in tečejo solze — in ne
bodo zastonj. Napuhnjeni bodo ponižani — potrti
bodo povišani. In če je on začel — cesarjevega
imena tudi vojak ni hotel imenovati —, dovršil bo
tistile —« pokazal je s prstom kvišku, vstal, se
zahvalil in šel. — No, čakajte, ljudje moji, v nedeljo
vam v pridigi povem, kaj je vera. Bog ga
blagoslovi moža.

31. avgusta. Danes je prišel ta vojak zopet.
Eno malo sem se ga zbal, češ, morda mu spet diši
kurja juha. Kakor da bi jo imel jaz vsak dan. Bil

je čisto domač in mi je razodel, da vsak čas pride
general Belotti in da udarijo proti Kranju. Kako
sem težko požiral, kar mi je hodilo na jezik. Mož
je pa slavil Ilirijo in dokazoval v eni sapi: »Francozi
skupaj, Nemci skupaj, mi skupaj, Turki skupaj.
Ho, Ruse poglejte: Moskvo so požgali, da so
domovino rešili in nas pahnili v Berezino.«

Nisem se mogel premagati, da ne bi bil
vzdihnil.

Vojak se je nasmehnil, zasukal levi brk kvišku
in odgovoril:

»Razumem to besedo, ki je niste izgovorili.
Ne bom več govoril. Ampak tole si zapomnite:
Kri je kri. Zato pa kost h kosti, kri h krvi. Sedaj
pa kaj drugega.«

Vojak mi je začel pripovedovati zgodbe svojega
vojskovanja in navsezadnje sem mu dal polič
rebulje.

2. septembra. Danes je prijokal Pangrc domov.
Tako sem se ga prestrašil, da so se mi noge
šibile. »Povej, brž, brž,« sem tiščal vanj. Saj ni
mogel. Z rokami je mahal in kar stresalo ga je od
joku, dokler ni spravil ene same besede: »Lucka«.
Nič nisem vedel in vendar sem vedel, da je nesreča.
Pograbil sem palico in tekel, kar so noge
dale, v hrib h konjem. Pangrc za mano. In tam!
Lucka je ležala na tleh pod strmino. Leva zadnja
noga je bila zlomljena, da je štrlela kost iz kože.
Uboga živalca je zarezgetala, ko me je zagledala.
Ta pogled! Razjokal bi se bil, ko bi se mi ne bilo
zdelo greh. Pangrc je pa tulil, da ne bi za lastnim
otrokom tako, če bi ga imel. Sedaj je Lucka zagrebena
in nikoli več me ne bo vozila v koleslju —
in noben konj ne več tako kot ona. Zakaj sem navezal
svoje srce nate, da me sedaj tako boli. Vse
je ničemurno!

3. septembra. Ko sem danes opravil brevir,
sem bral sv. pismo. In pri tistem ginljivem popisovanju
preroka Natana, ki je prišel očitat Davidu
pregreho zaradi Urijevke, namreč od siromakove
ovce: ki namreč nič ni imel, kakor eno ovčico, ki
jo je bil kupil in redil, in ona je pri njem rastla z
njegovimi sinovi vred ter je od njegovega kruha
jedla in iz njegovega kozarca pila in v njegovem
naročju spala in bila mu je kakor hči in mu jo je
vzel edinko bogataš, da je pogostil tujca — pri tem
branju me prekine ženski jok. Pogledam iznad
bukev in že je stala pred mano Špela, kočarica s
travnika.

»Pomagajte, gospod, pomagajte! Za pet ran
— ovčico so mi ukradli.«

»Ovčico?« se mi je v srce zasmilila sirota.
»Kdo je ta hudobnež?«

»Vojaki!«

»Ni mogoče! To so bili plešarji, rokovnjači in
skrivači.«

»O, rokovnjač ne bo kradel siroti ubogi. Rokovnjač
ima srce.«

»Ali ste koga videli?«

»Koga bi videla ponoči? Zjutraj sem šla s
piskrčkom, da jo pomolzem, in je ni bilo. Tekla
sem v hrib, češ, morda se je sprostila in se šla
past. In, Bog ga kaznuj, tam sem našla glavo in
kožo. Komaj sto korakov za hišo. Z mrtvimi očmi
me je gledala, revica. O ti pravični Bog, ali nimaš
strele, da bi ga na mestu pobil, grozoviteža? Pomagajte,
gospod!«

»Dokazov, dokazov, žena.«

»I vprašajte Prnovška, ki je videl stopinje v
prsti. Taki čižmi, kot jih nihče ne nosi. Vojaški
čižmi so se poznali.«

Jeza me je pograbila.

»Žena, jaz grem h komandantu.«

»Lepo Vas prosim, usmilite se me.«

In sem šel. O trnjeva pot, pot ponižanja.

Lepo sem se mu poklonil in mu to razodel.

»Povejte ga, in visel bo,« je odgovoril strogi
mož.

»Toda čevlji.«

»Hm, čevlji? Ali ne veste, da ljudje našim
vojakom kradejo čevlje, da v teh naših čevljih
sami kradejo.«

»Ni mogoče. Naši ljudje niso kradli ...«

»Niso? Ha, pa kako!«

»Ne rečem, kako repico ali zeljnato glavo s
polja, nič ne rečem, ampak ovco in taki revi.«

»Dokler ne dokažete in tatu-vojaka ne pokažete,
ne trdite tega, sicer Vas spravim pred
sodbo. Še kaj drugega?«

»Nič, prosim, prav nič.«

»Bon jour!«

Takole me je mož odpravil in sem šel kot
potepen psiček — hinavsko ponižen. Hinavsko,
pravim, ko nas je vojna doba tako naučila: Nikoli
ne veš, ali si cesarski ali si fronkarski; ko
bi rad zmerjal, se priklanjaš, ko bi rad klofutal,
božaš, ko bi imel govoriti resnico, pa lažeš. —
Špeli pa podarim eno jagnje, tisto prižasto.

4. septembra. Danes ponoči pa je bil vendar
dež. Zjutraj se je bilo zvedrilo — in je zelo soparno.
Čebele čudo dobro gredo in neso. Hvala
Bogu. In kakor čebele, tako so zašumeli vojaki.
Vse teka, mendra, se umiva in krtači; poveljniki
kriče in pode služabnike, kot bi se jim mešalo.
Svoje reči pospravljajo. Zajeli so v vasi pet voz.
Tudi mojega. Noben ne sme s konjem nad četrt

ure daleč od doma. Od Kranja sem se je slišalo
streljanje. Za kontribucijon pobirajo kokoši, jajca,
maslo. Morda jih Bog vendarle preloži, da zapojemo
v ljubem miru Te Deum.

5. septembra. Danes smo obirali jabolka, kar
so nam jih pustili vojaki. Skoro vsako drevo so
odrli. Jabolčnika ne bo niti kaplje, dasi sem upal
na dva polovnjaka. Vina ne bo, ker je toča pobila
po Dolenjskem, in tudi tovornikov ni, ko so pobrani
vsi boljši konji in vozovi. Pa naj bo voda
mesto vina. Samo: konec, konec, vzdihujemo vsi.
Če ga ne bo, pobere duše hudič, telesa lakota,
blago pa vojska.

7. septembra ob enajstih ponoči. Spat bi moral
iti, danes še prej na delopust Šmarnemu. Pa
ne morem. Ves sem potrt, razburjen in malodušen.
Zopet se je zgodilo, o Bog, če nisi prizanesel
Sodomi in Gomori, ali boš nam?

Kocmanka je zabredla. Nikoli ni bila nič prida
ta ženska. Revež njen mož, ki je šel pred letom za
vozataja in ni ne sluha ne duha o njem. Druge
matere in žene jokajo in molijo, ta pa prešuštuje
s tujci. Za belo moko, za telečjo pečenko, za
žganje prodaja hudiču dušo, telo ničemurnikom
in vso hišo pogubi. Vstani, Mozes, in zapovej Izraelu,
naj jo posuje s kamenjem! Zavoljo pohujšanja!
Dvanajstletni njen sin je odgovoril Breclji,
ko ga je vprašala, kje je mati: »Na vrhu so z vojakom;
zvečer bomo spet pogačo jedli.« Modri
Sirah, kako si ti poznal ženske, ko si zapisal:
»Boljše je zraven leva in zmaja stanovati, kakor
pri hudobni ženi prebivati. Vsaka hudobija je
majhna proti ženski hudobiji; z grešniki bodi njen
delež.«

»Iz moje roke boš terjal enkrat to garjevo
ovco, moj Sodnik, kako bom obstal pred teboj?«
In kako je zakrknjena. Razjokal bi se, kot se je
Kristus nad Jeruzalemom. Kaj mi je rekla jezičnica:
»Vojska je vzrok. Mar sem jo jaz naredila?
Moža mi dajte nazaj!« O Bog, še nas boš tepel.
To je ena reč, ki mi dela srčno bolečino in žalostno
obličje. Ali zgodila se je še druga, zavoljo
katere sem nocoj to noč storil obljubo tamle pod
križem. Tole obljubo namreč: Na nobeno ustvarjeno
reč ne bom več navezal svojega srca: ne na
konja, ne na kravo, ne na travnik, ne na njivo,
ne na pijačo in ne na jed in tudi na človeka nikoli
več. To je zaveza, kakor zaveza Jobova. Bog mi
jo potrdi in utrdi kakor kamen kost. Storjena pa
je zavoljo tele prežalostne zgodbe:

Božja postava je, da ljubimo vse ljudi. Toda
v postavi ni rečeno, da bi vse ljudi enako ljubili.
In pastirjeva slabost je, da vzljubi eno ovčico bolj
nego deset drugih; po dve merici soli ji ponudi,
kosec kruha si pritrga in jo pokliče k sebi, da ga
ji razlomi. In takšno je bilo moje srce: Med vsemi
ženami je nisem čislal nobene, kakor njo, Suzano
izpod zvona sv. Mihaela: Krotka, razumna, sveta
in sramežljiva. Dobrih rok za reveža, otroci kot
tri rožice sredi polja, po hiši v redu in v snagi, kot
v prstanu. In ona sama: Taka, kakor jo popisuje
sv. pismo: »Kar vzhajajoče solnce na višavi božji
svetu, tako je brhkota dobre žene v lepotijo njeni
hiši. Kakor svetla svetilnica na svetem svečniku,
je lepota njenega obraza v njenih trdnih letih.«

Tudi njen mož je moral z vozataji in ga ni
nazaj. Ali ona upa in moli. Oh, in ta luč žena je
prišla danes k meni — komaj dvakrat v letu je
prišla, da je opravila za rajnike sv. maše — bleda,
od slane poparjena roža.

»Bolna si,« sem ji rekel.

Solze so se ji udrle.

»Ali si od moža zvedela?«

»Hujše reči so kot smrt, gospod Urban.«

»Povej vendar!«

»Ko bi mi mogli pomagati!«

»Morda bi, kar reci.«

»Oh, ne morete, nihče ne more.«

In je spet jokala.

Zasmilila se mi je in grenkost se mi je razlila
po vsej duši. Počakal sem, da se je umirila, in
nato je počasi, v tla gledajoč, povedala:

»Včeraj smo želi proso. Ob štirih grem z
njive domov po malico. Po našem vrtu je hodil
vojak. Že oddaleč sem ga videla. Tuintam si je
odtrgal češpljo z veje in jo pojedel. Še mar mi ga ni
bilo. Šla sem mirno mimo njega, in dasi se nisem
nič ozrla vanj, sem vedela, da me je pogledal s
hudobnimi očmi. Zakaj kar pri srcu me je zabolelo.
Hitela sem v hišo, odrezala kruha in šla v
shrambo po krhlje. Tedaj je že stal v veži. Tako
sem se ga prestrašila, da mi je padel krajec iz rok.
On ga je naglo pobral. Mislila sem, da je lačen.
Toda vrnil mi je kos, obstal in me gledal, da sem
kar bežala v shrambo. Takrat je pa planil za menoj,
zaklenil vrata in me zgrabil. Bog mi je priča,
da sem se borila z njim za žive in mrtve in ne bil
bi me zmogel, da nisem padla vznak ter treščila
z glavo ob ogel mize. Vse se je zavrtelo krog
mene — oh, saj ne vem več —«

Sirota je zajokala tako bridko, da sem planil
kvišku, delal pesti in škripal: »Zverina, peklenski
hudobec, hu—,« in sem se nazadnje sam sesedel
na stol brez moči.

»Mučenica,« sem ji rekel v tolažbo čez dolgo
časa — prvo besedo, ki sem jo mogel izgovoriti.

»Gospod, meni ni več živeti.«

»Suzana, sence ni na tebi. Samo to povej, ali
bi ga spoznala?«

»Če bi ga desetkrat pred me postavili, ne bi
mogla reči: Ta je bil.«

»Sam hudič ga je obdal s temo.«

Nato sem jo začel tolažiti. Snela je avbico
in mi pokazala obronek nad tilnikom. Lasje so bili
še sprijeti od krvi.

Šla je, zdelo se mi je, da mirnejša. Blagoslovil
sem njeno pot.

Jaz pa sem šel koj h komandantu. Poslušal
me je, skomizgnil z rameni in vprašal: »Ali je
samo ta slučaj, ali jih je še več?«

»Samo tega vem.«

»No,« je rekel malomarno, »res ni vredno, da
se tako razburjate.«

Onemel sem in sem šel.

8. septembra. Šele sedaj smo za gotovo zvedeli,
da so pred petimi dnevi vzeli Kranj Francozi.
Zato je tako pokalo. Danes zvečer so že
druge novice. Od Kamnika se je čulo ves dan
grmenje topov. Naši ljudje so drli kot nori proti
Smledniku vojno gledat. Prečudni, podivjani svet.
Morijo hodijo gledat tri ure daleč, priti Boga molit
mu je pol ure preveč. Jutri zvem vse.

Sedaj pa drugo vojsko! Oh, preoh, ti popir
beli, še ti se mi smiliš, da moram nate zapisavati
take ostudnosti in greha polne zgodbe kot sem jih
že in kot bo tale. Naj ne stoje tukaj za pohujšanje,
ampak zato, da do sodnjega dne vsi ljudje vedo,
kaj je vojska, in da se tresejo duše vseh tistih, ki
bi še kdaj pripomogli svetu v tako gorje. Zakaj
sam Lucifer bo moral vnovič tuhtati, da si izmisli
dovolj močne kazni za tiste, ki bi kaj takega
napravili. Zgodba je pa taka-le:

Danes po blagoslovu se je zglasil pri meni
Martin Kukec, tisti, ki hodi vsako leto oglje kuhat
v Jelovico. Tudi letos je bil od pomladi gori.
Prišel je in je rekel:

»Gospod, moj zakon morate razvezati!«

Mož ima pet otrok. Lepo krščansko sta živela
z Lucijo in prav nič hudega jima ni bilo. Zato
sem se grozno začudil in rekel:

»Martin, ali se ti blede?«

Mož se je raztogotil in s pestjo udaril ob mizo.

»Razvezali ga boste, in sicer pri tej priči.«

Mene je tudi pograbilo, da je tako razbijal
ob mizo. Pa sem odvrnil nejevoljen:

»Ali veš, kako se zakon razveže? — V zvodnik
pojdi in skoči doli, pa bo razvezan!«

Mož me je pogledal z norimi očmi, da sem se
preplašil. Nekoliko je po molčal, nato planil k
vratom in zagrgral z obupanim glasom:

»Dobro, pa bom. Na Vašo vest!«

Jaz sem stopil za njim in ga prijel za roko:

»Za pet ran, Martin, lepo te prosim, ne nori!
I kaj pa imaš?«

Potegnil sem ga nazaj, on se je pa sesedel na
stol in tako premilo zajokal, da me je globoko
presunilo. Dolgo se je stresal v joku, preden je
zopet ponovil:

»Razvežite me z Lucijo. Saj vem, da me lahko.
Vse molitve morate nazaj prebrati — in rešen
bom. Oh, Vi ne veste ...«

In vnovič se je razjokal in ihtel na stolu,
kakor še nisem videl jokati moškega.

Ko sem ga s težavo utolažil, sem ga vprašal:

»Martin, povej, kaj se je zgodilo?«

»Zbolel sem.«

Neverjetno sem ga pogledal in si mislil tihoma:
Martinu se je res zmešalo. On pa je zrl
vame z objokanimi očmi, debele solze so mu še
polzele po licih, in je ponovil:

»Zares sem zbolel, gospod. Pri padarju sem
bil.«

»In kaj je rekel, da ti je?«

»Kako me je sram!«

Spet je zajokal in si zakril lice z rokami.

Mene je spreletel mraz po hrbtu.

»Martin, da bi bil ti od greha obolel — —
ne, ne, ni mogoče.«

»Jaz ne, ampak ona.«

»Lucija?« sem kriknil.

»Da, ona — vojaška prešuštnica!«

Tedaj je planil kvišku, začel kriliti z rokami
in bruhati kletve nanjo, da je bilo groza. Z zobmi
je škripal, stiskal pesti, se bil po glavi in tolkel
ob mizo.

Jaz sem molčal in žal besede mu nisem rekel.

Ko se je ves spehan zopet zgrudil na stol, sem
položil roko na ramo in ga prisrčno prosil:

»Martin, potrpi za enkrat, kakor Bog potrpi
z nami. Kar molči doma in za teden spet pridi.
Tedaj bova vse uredila.«

»Razvezala,« je slovkoval.

»Tudi, če bo treba.«

Ves ubit se je opotekal skozi vrata. Ko sem
pogledal skozi okno za njim, sem ga videl, da je
krenil v krčmo, kamor prej nikoli ni zahajal.

Sv. Katarina, izprosi mu um in pamet, vsaj
zavoljo nedolžnih otrok.

9. septembra. Novic preveč. Nocoj je zaropotal
boben opolnoči. Vojaki so izginili, kot bi jih
vzela slana. Bog jih odnesi! Ali sami so tudi odnesli,
kar se je dalo. Pri Jermenčku je izginil prešiček,
pri Kobilarju dve jagnjeti, kokoši pri vsaki
hiši nekaj, pri Kumerdaju rjuhe s postelje, pri Balantu
kos pražnja i. t. d. To je bilo za slovo —
menda od jeze, ko so jih cesarski premagali. Sam
general Belotti je bil ubit pri Boštjanovem kozolcu.
Čez Ljubelj in čez Trojane so pridrli cesarski.
Juhé, jutri pa po moje konjiče. Dosti dolgo
so bili v puščavi. Pangrc bo od veselja jokal. In
na Dolenjsko pojde po vino. Pravijo, da ga je
od sile.

10. septembra. Sinoči sem moral k Jeperici z
obhajilom. — Kaplana noga boli. — Kaj sem vse
videl in zvedel! Za Savo doli po obeh plateh gre
vse polno vojakov. Večina vozataji, ki peljejo za
vojsko pratež in krogle. Pa tudi konjikov je dosti
in pešcev. Ljudje pravijo, da so izpod Prajza, ki
da je poslal našemu pomoč. Kakor povodenj so
preplavili vse vasi za Savo in segli noter do Senice.
Jeperica mi je trdila, da so sila grobi ljudje.
Vse jemljejo in nič ne plačajo. Kot kobilice da
so. Kamor sedejo, ostane za njimi samo pusto
strnišče.

Zaradi tega sem se nameril čez polje, da pogledam
po Senicah, kaj in kako.

Prvo naletim Štrekljico, ki je grozno razsajala
na pragu.

»Bog daj, mati, kaj je, da tako vreščite!«

Ženska se me je za hip prestrašila in razveselila
obenem. Hitro se je useknila v predpasnik
in mi pravila:

»Ne veste, kaj počno ti vojaki. Če le pete odtegnem,
že tišče v Miciko, kot same hudobe črne.
Vidite, ali me ne bo jezilo, ko ni miru. Kuhala
sem pred pečjo in zaslišim vek iz hiše. Hitro potegnem
z roko po sajah in planem v hišo. Tako
sem mu pritegnila, da se je na zobe useknil, grdun.
Na licu je pa odnesel črno znamenje, kakor Kajn,
ki je tudi pobil nedolžnost. Sedaj se je znosil
mrhač — nad nedolžnim otrokom. Francka sem
poslala z Miciko v hlev, ko je šla molzt. Ali ni
tako udaril revčka v lice, da je ves zabuhel. Potem
pa vprašate, kaj vreščim.«

»Prehudi ste, mati, morate zlepa z vojaki.«

»Aha, zlepa! Takole sem jih prosila,« — ženska
je govorila jokaje — »s povzdignjenimi rokami:
Nikarte mi ne pokladajte konjem neomlačenega
fižola. Kaj je naredil? Sunil me je, da me še sedaj
boli v prsih.«

»Potrpimo, mati! Saj bo minilo,« sem jo skušal
tolažiti.

»Minilo — seveda bo, v grobu. Eni gredo,
drugi pridejo.«

Tedaj je privpila iz hleva Micika. Dve s«nci
sem videl planiti na prag za njo. Stopil sem proti
hlevu in jih oštel. Grdo psovko mi je zalučil v
obraz, drugi so se pa smejali. Žalosten sem šel
naprej.

Trda noč je že bila. Vsepovsod so goreli veliki
ognji. Kurili so tik hiš in streh, da je moral
sam sveti Florijan stati vso noč na preži z golido,
sicer bi bilo vse pogorelo. Tu sem slišal, kako se
sesedajo skladalnice drv, tam so hreščali koli pri
plotovih, drugod so vekale ženske in pulile vojakom zadnjo butaro iz rok, ko niso imele več
toliko, da bi drugi dan podkurile. Po ajdah so se
pasli konji. Pri vseh svinjakih sem videl čudne
sence. Strah se me je loteval. Srečaval sem vojake,
ki so gledali mrko izpod čela, vsi polni napuha.
Pri enem svinjaku — prav tik poti — se
vendar ustavim. Pozdravim senco in voščim dober
večer. Stari Matjaž je bil.

»Kaj pa delate, oče?«

»Stražimo, stražimo. Pujske, gospod, pujske!«

Mož je postavil sekiro z rame na tla. V tem
je že prišlo par drugih senc izza vogalov, ko so
slišale moj glas. Vse so bile oborožene z vilami,
cepini, koli.

»Bog se vas usmili, kot tolovaji ste. Groza
me je. Čemu to?«

»Vse gre z njimi, vse, vse: koštrun, koza, tele,
prasec, kokoš, žito, srajce, platno ... Moramo
stražiti, sicer bomo ob vse.«

»Ni mogoče, saj so vendar naši.«

»Niso ne. Izpod Prajza so.«

»Torej pa zavezniki. In če kaj malega vzemo,
tudi ni treba, da bi gnali tak vrišč. Saj tudi
zaslužijo. Ali ne veste, kako so nabili včeraj
Francoza?«

»Cesarski pač. Tem pa nič ne diši smodnik.
Se le zadaj drže.«

»I, pa so za vojsko ravno tako potrebni,« sem
jim še hotel dokazati, kar stopi k nam kajžar
Janez Katrink.

»Dober večer, gospod Urban! Ali jih vidite?
Ha-ha-ha! Jaz pa nič ne stražim.«

»No, nimaš kaj,« ga je zavrnil Matjaž.

»Imam, lepega pujska imam. Kar trese se,
kot bi bil iz masla. Pa sem drugače ukrenil. Sem
rekel Maruški: Veš kaj, ženska, ti ga ne boš stražila,
ki si za nič, jaz tudi ne, ko sem take vere,
da je noč za počitek. Pa sem sklenil: Zvečer
pujska v hišo — in konec je skrbi. Zdaj pa gre
po Marijah Maruška ponj: »Puj — puj — puj —«
in pritorklja v hišo — leže pod mizo — ženska
za peč, jaz pa na klop — ali ni modro tako, gospod
Urban?«

»E, Janez, ti si zvit huncvet! Prav imaš!« sem
mu rekel in sem šel.

Preko smleškega gradu se je slišal grom
topov. Na mojem: srcu je pa ležala huda žalost
zavoljo vsega, kar sem slišal in kar sem videl.
Na misel mi je hodil iz bukev pregovor: Pravični
jé in nasičuje svojo dušo, trebuh hudobnih pa ni
nikdar sit.

— — — — — — — — — — — — — — —

Tako preneha kronika gospoda Urbana.