Saleški Finžgar, Fran: Moja duša vasuje. (1903) [Wikivir]

II. Zvonček s tihih Poljan.

Do kolena sam stal v snegu ...

Na dvocevko se je naletelo za
prst snega. Moje oči so zrle nepremično po dolgi preseki med
gostimi borovci. Videlo se je komaj trideset
korakov daleč. Tam je pa izginjala preseka
v mračno - sivkastem sneženem metežu, v
katerem so bile videti kakor črne pege
temnozelene veje borov, ki so se šibile pod
težo snega. Na vrh gore se ni videlo.
Legla je nanjo gosta megla, in zdelo se je,
kakor bi to zaveso milijoni demonov skubli
na koščke in jih v neprozorni množini trosili
na zemljo. V daljnih vrhovih je tulila
bora. Krog mene je vršalo čudovito skrivnostno
prasketanje ledenih zvezdic, katere
je burja metala z veliko jezo preko hriba
v dolino. Tako misteriozno je to donelo v
suho listje trdovratnokošatega hrasta, ki je
sameval med bori, da je zvenketalo, kot
bi nekje daleč sipal kdo prožne kovinske
igle na bronasto pločo. Zamaknil sem se
čisto v to hrestljanje in zvenketanje, plašč
mi je zdrsnil ob puškini cevi, v roko so pikale
ledene iglice, lice me je peklo, kot bi
od daleč kdo metal vanje šivanke, a jaz sem
stal nepremično, zapal od snega, in moje
oči so zrle po ozki preseki med gostimi
borovci.

Divje, silno divje je bilo krog mene, in
prav to je ugajalo moji duši. Narava nepokvarjena,
čisto nedotaknjena od človeške
roke, je plesala divje orgije, sferični zvoki
so ji godli za ples, vetrovi so jo venčali z
zimskim belim cvetjem in jo ovijali kot nevesto
pod mirtnim vencem s čudovitim
pajčolanom, ki je bil stkan iz milijonov
kristalčkov in nanizan iz milijard prekrasnih
zvezdic.

Da, bal sem se prestopiti, bal sem se
otresti sneg s klobuka in plašča — in dvocevke
si nisem upal obrisati, da ne bi s tem
dejanjem posegel kot disakord v mogočno
melodijo elementov. Poslušal sem, užival,
strmel in bilo mi je ugodno, tako mogočno
ugodno, da ne bi dal tega užitka
za največjo simfonijo, ki so jo zamislili kralji
glasbe.

Hov, hov, hov! Hov, hev, hov hev!

Izpreletela me je jeza. Pred par urami
sem še veselja zadrgetal, ko so se oglasili
lovski psi in gnali naravnost proti meni čedico
preplašenih srn; puška se je dvignila
k licu kakor sama od sebe, petelin je škrtnil,
in prst je nervozno obvisel za jezičkom, da
pritisne in sproži na bližajoči se plen ...
A sedaj me je spreletela jeza. In videla je
burja moje jezno lice, zabučala je s silnejšo
ihto in sipala ograbke snežink v kotlino,
kjer so se oglasili psi, zasipala sledove, slepila
jim oči in mašila bevskajoče gobce. Še
nekaj silnih žvižgov — borovec nad mano
je zaječal, postaren je bil, divji ples ga je
zmučil — in zopet nekoliko pasjih bevskov,
pa so umolknili tisti glasovi, ki so se drznili
motiti — pritlikavci! — kraljevo godbo
svobodne narave.

Do kolena sem stal v snegu ...

Lovski rog je hripavo zaječal in velel,
da je konec gonje. Slišal sem ga, toda ostal
sem apatičen. Premaknil sem se proti borovemu
deblu, naslonil se nanje in moje srce
je zaprosilo naravo, da smem še nekaj časa
prisluškati divji godbi, kot otrok, ki se prikrade
v vaški cirkus in se stisne za plot
ter z odprtimi usti gleda, kako preobračajo
pisani klovni kozelce in plešejo po vrvi.

In dobil sem dovoljenje od svobodne
narave. Še več. Burja je spoznala, da sem
sanjav človek, da mi je kultura pokvarila
živce in da bi jim utegnil škodovati predivji

[7]

„galop“, zato je zaigrala mehko in nežno,
kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske
kraljice. In snežinke so padale rahleje
na listje suhega hrasta; harfo so spremljali
tihi cimbali in zvončkali melanholinčno uspavanko.

Mene je pa zagrinjala pravljična tančica
rahlih in gostih snežink. — — — — — — — — — — — — — —

Prigazil sem v dolino za samotnim logarskim
domom, kjer so se zbirali lovci.
Mrak je bil že teman. Komaj so se ločile
konture hribov od ravne, zasnežene doline.
Prišel sem zadnji med lovce. Vsak je bil
zavit čez ušesa, na potlačenih klobukih in
plaščih je bilo vse polno snega. Nekateri
so otresali snežene plasti s sebe in jezno
otepali klobuke. Dan je bil naporen, pota
silno slaba — plena skoro nič. Izmučenost
je zato umorila običajni humor, ki se redno
razvije po lovu. Psi so čepeli v snegu, otvezeni
na lance, in drgetali mraza, brakirji
so hukali v prezeble roke in trkali s težkimi
črevlji ob tla pa tiho rentačili na to pasje
vreme. Hladno so se poslavljali lovci in,
zbrani krog mladega, visokega logarja, kateremu
so se svetile kaplje tajajočega se
snega v fino pristriženi bradi, ukrepali kdaj
se zopet snidejo pred njegovim domom,
da zopet poizkusijo lovsko srečo, nadejajoč
se, da jim bo milejša kot je bila danes.

Mene to baratanje za dan in kraj ni čisto
nič zanimalo. Spoznal sem, da sem pravi
tujec v tej družbi, tujec namreč po svojem
srcu, ki je upravkar zajelo čarovitih užitkov
v divji prirodi. Ker sem se bal, da bi mi
prozaični pogovori ne ubili še tisto malo
poezije, ki se je komaj rodila v moji duši —
in poezijo ubijati znajo nekateri ljudje mojstrski
— zato sem šel nekaj korakov proč ob
beli, ljubeznivi logarski hišici. Na holmčku
stoji, sredi tihih Poljan, kakor dremajoča pastirica
sredi pašnika. Skozi severno okno je
žarela luč. Nehote sem se ozrl skozi nezastrto
okno. Komaj sem okrenil glavo, že
se je oglasil konvencionalni ton v prsih: „Se
ne spodobi!“ — Hm, koliko stvari se ne
spodobi! Moje oči so kljub temu glasu obtičale
na pramenih velike svetilke, ki je visela
izpod stropa in bila zasenčena z rožastim
zastorom. Pod svetilko je sedela ob
mizi mlada gospa.

„Soproga logarjeva!“

Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov
vračal k družbi. Lovski zbor je bil
čedalje glasneji. V debato so posegali stari,
dolgobradi lovci, ki so utemeljevali umetnost
lova na Hudem gozdu z dolgim pripovedovanjem,
ki je bilo prepleteno s številkami
plena za petdeset let nazaj.

„Debata bo še dolga!“ — si mislim jaz
in namerim korake nazaj proti luči. Vleklo
me je s čudno radovednostjo do okna, da
bi še enkrat videl mlado gospo. Zazdela
se mi je namreč znana, ko sem se bil ravnokar
prvič ozrl skozi okno. Sneženi kosmiči so
plesali v žarkih luči tako gosto in tako naglo,
kakor bi hoteli prepresti nezastrto okno z
neprozorno tančico, da ne bi moglo prodreti
nepoklicano oko v svetišče samotne
kraljice — snegulčice - sredi tihih Poljan.
In vendar meni moja radovednost ni dala
mirovati.

Obstal sem precej daleč okna. Rožna luč
je padala na njene kostanjave lase, ki so
bili najskrbnejše urejeni. Ni je zapeljala samota
sredi tihih Poljan, da bi zanemarila le
en kodrec, opustila le eno zalasnico; ne,
ona ni bila vrtoglava lahkoživka, ki hoče
biti lepa svetu — ona je bila nazorov, da
mora biti plemenita in čednostna ženska
lepa najprvo — sama sebi.

Na mizi je bil odbit majhen zabojček,
iz katerega je gledal bel papir. Na odtrganih
pečatih se je poznalo, da je prišel pred
kratkim po pošti. Pred njo je bilo razgrnjeno
pismo. Pa ga ni več brala. Desnica
je podpirala glavo, velike oči so gledale v
nasprotno steno, kot bi se ne mogle ločiti
od kake ljubljene podobe. Tanki, dolgi prsti
levice so se igrali z majhnim, srebrnim
zvončkom. Belo je bilo srebro, a je temnelo
vpričo njene aristokratsko lepe roke. Ko je
tako slonela, sem videl naravnost njen markantni
profil. Vsaka poteza, od lepega čela
do majhne brade, vse je bilo kakor profil

[8]

iz alabastra v kiparjevem ateljeju. Po licu
pa ji je polzela — solza — —

„Dà, nekje sem jo že videl!“

To je bila gotova sodba. Toda kje?
kje? — — Vrtinec spominov, hitrih kakor
misel, je preplul mojo glavo. Snežinke niso
hitreje plesale pod nebom, kakor so se
vrstili vtiski mojega življenja nazaj, vedno
nazaj, globlje in globlje, dokler se spomin
ni hipoma ustavil v lehnem čolničku sredi
sinjih valčkov — Blejskega jezera.

* * *

„Da, odtam jo poznam!“

Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo,
z Zelenice je popihaval hladen veter,
da se je jezerska gladina rahlo vznemirjala.
Kako sem prišel v njihov čoln, sam ne vem.
Neki znanec me je menda predstavil v gostilni,
in ker nihče ni znal veslati, sem se ponudil
jaz tujim izletnikom, da jih popeljem
do otoka. Bila je mama, tri hčerke in sinček
— prvošolec — pa dotičnik, ki me je predstavil
— dijak, inštruktor. Jaz dijak — on
dijak, deca — sami dijaki in gospa vdova,
ki je takisto dihala sredi svojih otrok samo
dijaško ozračje — bili smo hitro dobri
znanci. Najstarejša hčerka je bila štirinajstletna
Maša. Naročil sem ji, kako naj vodi
krmilo, sedel njej vis-a-vis, drugi pa so sedeli
za mojim hrbtom.

Izpočetka sam se upiral krepko v vesli;
na sredi jezera sem pa odnehal, da smo se
zibali, kakor je bilo drago valovom. Maša
je skrbno držala za vrvici krmila in gledala
vame z vprašajočimi očmi, ali je prav, ali
ne, ko še le prvič krmari. Njene rahlorjave
oči so plavale v blesteči vlagi neizmerne
radosti, lice ji je gorelo; velik slamnik ji
je visel na hrbtu, in kostanjevi kodri so
se vsipali na čelo in po sencih doli na
vrat.

Mehanično sem pomalem veslaril. Mama
je zadaj tuintam zinila kako modro, inštruktor
je neprenehoma svaril Vilkota, da
ne bi padel v vodo — mi drugi smo se
pa smejali. Smejali smo se — pa kako
zvonko in čisto, kako glasno in veselo!
Toda ne dovtipom, ne naučenim šalam ali
duhovitim satiram. Ne, ne! Vsega tega še
poznali nismo. Smejali smo se, če se je
zaujčkal čoln, smejali, če je brizgnila voda
od vesla in je s par kapljicami oškropila
tenko obleko Maše, smejali, če se je prikazala
ribica na površju. Dà, takim stvarem
smo se smejali — vsaj mislili smo tako. A
danes vem, da se nismo smejali ne kapljicam,
ne ribam. Smejala se je tista neizrazljiva,
kakor cvetni prašek rahla, pa kakor
demant čista mladost — sama sebi. In tega
nismo vedeli! — — — —

Triglavski vrhovi so rdeli v večerni zarji.
Vrnili smo se z izprehoda ob jezeru, kamor
smo šli, vrnivši se od otoške cerkvice. Maša
je vezala v šopek ciklamne. Nikoli jih še
ni toliko imela.

Pri večerji se je nadaljevala ista otročje
nedolžna živahnost. Maša je postala vrtoglavo
poredna. Poseznanila sva se tako
kot ptici istega gnezda. Izmislila si je vse
mogoče nagajivosti. Poveznila mi je na glavo
svoj širokokrajni slamnik, tako da so višnjevi
trakovi viseli po mojem licu. In tedaj
so udarili vsi otroci v smeh in ploskali z
rokami, da jih je morala miriti mama. Živeli
smo prekrasne ure, ko se je smejala mladost
— sama sebi — In tega nismo vedeli. — —

Voznik je javil, da za četrtinko ure napreže.
To je bila slana na sveže in rahle
rože naše mladosti.

Mami se je zresnil obraz; šlo je za račune
od treh dni. — Maša je umolknila. Z
neko nejevoljo je neredno stlačila nekaj
stvari v kovčeg, potem se je pa naslonila
na ograjo ob jezeru in nemo zrla po vodi.
— Prav tako je nedostajalo besed meni.
Nerodno sem se obračal, stopil blizo nje,
vrnil se k mizi, govoril nekaj z dijakom,
pa bil zopet samemu sebi odveč. — Kar
mi šine nekaj v glavo. Stekel sem preko
ceste v prodajalno in kupil majhno pahljačko.
Na njej je bilo napisano: Spomin z
Bleda. Glas se mi je skoro tresel, ko sem
poprašal za ceno. Imel sem v žepu velik
kapital revnega dijaka — pet belih dvajsetic.
A bil sem pripravljen žrtvovati vse do zadnjega

[9]

vinarja. Za vsako drugo stvar bi se
bil desetkrat premislil, a tu se nisem nič
prašal, jeli škoda, ali ne. Samo da ima spominček
od mene.

Z neizmernim ponosom sem se vrnil na
verando k mizi. Maša je še vedno gledala
po vodi.

„Prosim, za spomin!“

Ozrla se je na pahljačko, prijela jo z
drobno roko, potem pa pogledala vame z
velikimi, jasnimi očmi. A njene oči so bile
solzne. Krog ustnic je bila sicer komaj vidna,
a tako bridka poteza, da me je zabolelo in
zazeblo krog srca.

„Pojte z nami!“

Na pol tiho in boječe je izrekla to prošnjo.

„Ne morem!“

Njene oči so postale še bolj rosne.

„Maša! Maša! Le hitro! Voz čaka!“

Materin glas je veleval odločno.

„Za spomin!“

Tri ciklamne je vzela iz šopka in mi jih
dala, potem pa hitro odšla k vozu. Naglo
sem jih spravil v notes, vtaknil notes v žep
in ga vedno tiščal z roko, kot bi skrival
zaklad.

„Z Bogom! Z Bogom! Hvala za družbo!“

„Klanjam se.“ — — —

Voz je oddrdal, Maša je mahala z belim
robcem. — — — — — — — —

Vračal sem se v mraku po pašnikih domov.
Krog mene je donel smeh Maše, šumelo
njeno krilo, in gledale so me njene
oči kot zvezde z jasnega neba.

Zjutraj sem se probudil. Na vzglavju je
bil notes in v njemu trije ciklamni.

* * *

Videl sem jo! Takrat razvijajoči se rožni
cvet, danes dovršen model resnega življenja.
Pri slovesu je imela solzo v očeh, danes ji
je pritekla solza po licu in kanila na pismo.
Zakaj? Ali ni srečna? Kako je prišla sem? —
V meni so se dvigali spomini, plalo je srce.
— Morda se motim? Ne! Še enkrat naj
pogledam, nekoliko bliže. Stopim korak
proti oknu. Mlada gospa se je zganila, obrisala
solzo, spravila pismo in vstala. — Lovska
družba je dognala torišče prihodnjega lova
in se razhajala.

Ker sem imel precej daleč, mi ponudi
logar sani da se peljem domov.

„Izvolite, da bo napreženo, z menoj v
sobo!“

Vleklo me je noter, a v družbi se tako
navadimo fraz, da ne vemo, kdaj jo izbleknemo.
Zato sam se moral opravičevati in
braniti: da sem ves moker in umazan, da
je prepozno, da se ne spodobi ...

„Prosim!“

Pokazal mi je odločno vhod v vežo mož
svobodne narave, kateremu so bile moje fraze
gotovo priskutne. Ker je bilo temno, je šel
naprej v sobo. Gospa mu je prihitela nasproti
z iskreno ljubavjo; objela ga je vroče,
kot bi hotela pritisniti nase srečo vesoljnega
sveta, in poljubila ga je z gorkoto prvega
poljuba.

Malce se je zdrznila, ko je soprog pokazal
name, ki sem stal še v veži blizu odprtih
vrat. Srce mi je burno utripalo, da
sem bil sam nase nejevoljen. „Domišljija!“
sem se ošteval. „Ta romantični dan, pa živ
spomin na otročjo preteklost, to me razburja.
Pametni ljudje se za to ne menijo!“

Z odločnim korakom sem stopil pred
gospo in se ji dostojno poklonil, ko je logar
imenoval moje ime.

Pogleda me v lice s tistim globokim,
sodečim pogledom, ki je last skoro vsake
ženske.

„Vi ste?“

Spoznala me je.

„Me poznate?“

„Poglejte!“

Pokazala je na steno, kjer je bilo mnogo
spomin-obeskov. Med njimi — moja pahljačka.

Sedli smo in pri čaju sem izvedel vzrok
njene solze. Izpovedal sem ji odkritosrčno,
da sem jo opazoval skozi okno, jo tudi
spoznal in videl, da ji je kanila solza na
pismo.

Bilo je pismo matere. Poslala ji je raznih
darilc in okraskov za božično drevesce.
Pridejala je tudi srebrni zvonček, s katerim

[10]

je nekoč ona vedno zvonila mlajšim sestricam
in bratcem, ko se je odkrilo razsvetljeno
drevesce. In zvonček ji je prizvončkal
iz očesa prvo solzo v zakonu.

Njegov srebrnoskrivnostni glas ji je pričaral
v spomin celo vrsto svetih večerov,
katere je praznovala med svojimi. In letos
bo prvič — odtrgana od njih, prvič sama
sredi zasneženih tihih Poljan. Vse žilice tihe
ljubezni do doma so naenkrat zakrvavele,
njena duša je poletela vun iz te samote v
svetlo dvorano, v šumečo družbo, kjer vonjajo
dehteče toalete, kjer se krešejo pogledi,
kjer blesté uniforme, kjer se tako galantno
klanja in zabava na levo in desno.
— — — Njeni duši se je stožilo po domu,
stožilo po svetu, katerega pa v resnici ni
poznala prav nič. Nekaj veselic, par sijajnih
plesov — to je bilo vse, kar je dovolila
mama svoji hčerki. Prav zato ji je plaval
pred očmi svet ves ogrnjen z vonjem in
krasoto, spremljan s šumom in sladko godbo
in vse to ji je še pozlatil veliki kontrast
neme tišine sredi tihih Poljan. In prvič v
njenem življenju se je dvignila v srcu grozna
intrigantinja zakonske sreče — ledena mržnja.
Že si je stavila vprašanje, zakaj je prišel
on s tistimi dobrimi očmi, zakaj je prišel s
tistimi ponosnimi koraki, vitkim stasom in
lepo brado — zakaj, da je posegel v vrt
in odtrgal njo, ki se je razcvela čez noč
— zakaj je prišel in jo odvel v samoto. —

Tako intrigantinja.

A bila je dosti krepka, da je zmagala.
In ko ga je iskreno poljubila pri dohodu,
je bil to poljub kesanja, da je dovolila le
trenutek takim mislim prostora v duši. Res,
vse ji je vzel, a vse ji je tudi dal.

Pokazala je soprogu materino pismo, pokazala
zvonček in se mu izpovedala. Njegove
dobrodušne oči so jo objele in ji sveto
prisegle, da več, kot on, ji ne more dati
nihče. — Govorilo je oko sveto prisego,
usta so pa izrekla mirno in šegavo, kot govori
mož prirode:

„Zato zvonček konfisciramo!“

„In jaz to takoj izvršim, če dovolite,
gospa!“

„Prosim! Revanche — za pahljačko!“
— — — — — — — — — —

Zdaj visi nad mojim pultom zvonček s
tihih Poljan.

III. Kletev zavrženega srca.

Krog mojega doma se je pasla
umazana, pepelkasta megla, ki
je trdovratno in leno zapirala
vsak razgled, zastirala ves božji
dan solnce, da se je zdelo, kakor bi zaklenila
vse vedre misli v svinčeno ječo. Ne
vem, koliko reči sem se lotil, pa vse brez
uspeha. Vse moči so bile ukovane v čudno
stagnacijo; vun se mi ni hotelo, v sobi sem
bil zopet nervozno-nemiren, da sem se presedal
s stola na stol. Težko sem čakal noči,
ki je, dasi temnejša, vendar bolj prijetna
kot tak leni dan brez življenja in brez luči.

In prišla je noč — prav zgodaj.

Sedel sem k pultu in iskal po miznici
rokopis nekega prijatelja. Ko tako iščem,
zadenem prav na dnu miznice na šop pisem,
ki so bila povezana z obledelim rdečim
trakom. Deset let jih že nisem pogledal. Kar
pozabil sem iskanega rokopisa, razvezal šop
in začel pregledavati liste davnih spominov.

„Nikomur nisem pisal. Samo tebi. Jaz
grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več
znano lice. Veš, zakaj grem? Saj ti je znano,
zaradi nje, zaradi Mine. Nikoli nisem klel,
nocoj pa kolnem — njo, samo njo. Vso
srečo sem ji uklel — boš videl — — —“

Tako pričetek pisma, katerega ni pisala
roka, ki se je mnogo trudila s peresom.
Črke so bile dokaj šolarske. A slog je kazal,
da je pismo pisano s srčno krvjo. Pretrgani
stavki, vzkliki, izpuščene besede, vse je pričalo,
da je Tone drgetal razburjenosti, ko
je to pisal. Da, skoraj sem ga bil pozabil. A
po tem pismu se je zbudil preživo spomin
na prijatelja. Bil je posebnež, toda plemenita
duša in neskončno rahlega srca. Jaz dijak
— on tesar, pa sem vendar preživel lepe
ure z njim. — Posvečujem mu — ta večer.

* * *

Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči.
Po sobi je vladala tema. „O, para ti parasta!“ Tako je vzdihoval stari, ko se je
odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice
pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal
topo skozi okno, ki je bilo kakor siva lisa
v steni. Zunaj je svetila mrkla mesečina.

„Ga ne bo, kali?“

Ob palici je drsal skozi duri v vežo in
se kašljaje ustavil na pragu ter strmel s
širokoodprtimi očmi po shojeni stezi, ki je
vodila do kajžice.

„Ko bi vsaj umrl! — — Ali pa naj bi
bila Urša malo še potrpela na svetu — —
Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para
ti, para — — Aha, zdaj — —“

Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito
sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.

„Oče, zakaj pa niste v hiši? Zunaj še
bolj kašljate.“

Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo
je ljubeznivo ogovoril očeta, ga prijel z
eno roko pod pazduho in vedel v hišo.
Stari je sedel v svoj oguljeni kot k peči,
sin je pa prižgal lojevo svečo. Na mizo je
postavil v plavo ruto zavezan lonec.

„Sem mislil, da te ne bo!“

„Par tramov smo morali še potegniti na
zid. So pa težki, in podnevi ne utegnejo
ljudje priti pomagat!“

„Seve, seve. — — — E, povsodi imajo
dela!“

„Oče, večerjo sem Vam prinesel. Poglejte,
kava je, s pogačo podrobljena.“

Oče je bil lačen in hitro je zato vstal
in trkal s palico k mizi. Slastno je jedel iz
piskra.

„Ti ne boš?“ Oddahnil se je in postavil
žlico pokoncu.

„Sem že, ta je vsa Vaša.“

Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin
je pa vzel izpod trama oslo in začel brusiti
tesarsko orodje.

[12]

Po večerji je risal oče zopet k peči.
Precej dolgo sta molčala.

„Tone!“

„Kaj?“

Oče je zelo zakašljal.

„Oh, tale naduha, kako me tare! — Tone,
veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj
ko bi se ti oženil ...“

Starec je z nekim strahom in nekim velikim
pričakovanjem izrekel to besedo. Sinu
je roka zastala. Položil je na mizo oslo in
sekiro, pomolčal dokaj dolgo in gledal v
starca, potem pa rekel:

„Da bi se oženil? I, zakaj pa to?“

„Da ne bo vse narobe pri hiši. Ona bo
lahko doma vse lepo pospravila in oprala
nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj
vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama
dedca pri hiši.“

Zopet molk.

Tone še ni na to nikdar mislil v življenju.
Deset let že ni bilo Urše, rajnice
matere; navadil se je kuhe in drugih ženskih
del, pa je mislil, da je tako najbolje.

„Oženil? Katero bi pa jemal?“

„Danes je bila Marinčkova pri meni.
Mino je ponujala.“

„Mino?“

Zategnjeno je bilo to vprašanje. Tone
ni zinil nobene besede več. Pridno je drgnil
z oslo po sekirah, stari je tudi molčal in
zlezel počasi na trdo ležišče, sin je pa ugasnil
luč in se zleknil na klopi pri peči. — —

Mina ... Mina ... Mina ...

Poznal jo je dobro. Šivilja je bila Marinčkova
Mina. Na koncu vasi sta imeli z
materjo majhno kajžo in vrtec krog nje.

Mina — seve. Kako bi jo poprašal? Ali
me bo marala? Prelepa je. Moj obraz je
kozav pa mustače mi stojé na dež. Drugi
fantje imajo lepo sesvedrane, moje pa ne
stojé drugače — — —

Potipal se je pod nosom ...

Pa če je mati rekla, mora že Mina tudi
biti zame. Saj me je zadnjič tako lepo pozdravila,
ko sem prinesel nekaj šivat. — —

Da, šivala bi, jaz pa tesaril; pa bi se res
lahko živelo — Mina — Marinčkova — —

Prvo noč je Tone prečul v svojem življenju,
razen tistih dveh, ko je mati ležala
na mrtvaškem odru — — — — —

V soboto je prinesel Tone na večer
domov kos platna. Ko je oče večerjal, si
je šel sin pred vrata umivat smolaste roke.
Potem je pospravil z mize, ogrnil suknjič,
stisnil platno pod pazduho, zaklenil bajto
in šel. Očetu ni nič povedal, kam da gre.
Ej, mnogo je že hodil Tone, mnogo, ponoči
in podnevu, nevihte so ga podile,
bliski in gromi so ga spremljali po samotah,
ko se je vračal z dela domov — a zanj ni
bila nobena pot pregrda, nobeno vreme
predivje ... Toda nocoj mu je zastajala
noga. Srce je menda prvič začutil v prsih,
ki mu je bilo tako močno, da se je često
ozrl, če ne gre morda kdo za njim. Zbiral
je besede, iskal stavkov, izmišljal si izgovorov,
kako bi začel pri Mini. Čim bliže je
bila Marinčkova kajža, tem težja je bila njegova
noga.

„Da so si morali oče izmisliti to sitnost!
Ali mi je tega treba!“

Kar nazaj bi šel. Ali zopet ga je vleklo
z nepoznano silo.

Skozi okna Marinčkove kajže je gledala
luč. V sabotih je Mina šivala pozno v noč.

Pred durmi je Tone še nekoliko postal.
Prisluškal je, če ni morda kaj ljudi v hiši.
— Tihota.

Pokljukal je. Marinčkovka je prišlapala
v vežo in odrinila leseni zapah.

„Sem mislil, da ne boste več pokoncu,
pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno
sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih
bo Mina naredila, če kaj utegne.“

Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova
navada.

„Lej ga no, Toneta! Le noter pojdi!
Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na
pretege dela. Kar posuli bi jo.“

S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno
pobeljeno izbo, kjer je med belim platnom
sedela za mizo — Mina, belih rok in belega
lica — bolj od platna.

„Mina, za srajce sem prinesel. Na, poglej,
če bo to-le pražnje!“

[13]

Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala
dobrovoljno Toneta, potem segla
po tkanini — na sredincu se ji je svetil
rumen naprstnik — potipala pražnje pa se
zopet ozrla v Toneta, ki si je popravljal
suknjič, ker mu je lezel z ramen.

„Oho, Tone, to je za ženine! Kaj se
boš?“ Krog precej bledih ustnic ji je igral
čuden, sarkastičen smeh. Tone tega ni videl.
Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo
v Toneta.

„Že vse ve, sem že rešen!“ ...

„I, saj mi ne kaže drugače. Pri nas je
tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši.“

Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil
nazaj in se naslonil na roko. Mina je pričela
hitro vbadati in je strmela nepremično
v šivanje.

Stara se je oglasila izza pečka:

„Le se, le, Tone! Kaj boš čakal!“

„Kaj ne, mati! Naš oča tudi tako pravijo!“

„Ali imaš že izbrano? Pri nas se veliko
izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič
ne govoré.“

Mina ga je zopet pogledala in z belimi
zobmi hitro odtrgala dlakico nitke, katero
je vdevala v šivanko.

Tone je brez potrebe zakašljal, presedel
se nekoliko ob mizi in že šel po sapo, da
ji pove kar odkrito, čemu je pravzaprav
prišel. Pa se je oglasila mati izza pečka in
lezla govoreč na tla.

„Oh, tak-le delavec, tako priden, ki kaj
zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak
besede — oh tak-le fant — deset na en
prst! — Pomila še nisem. Le zmenita se za
srajce!“

Stara je nateknila velikanske copate in
se izmuzala v vežo pred peč.

Tone je bil v silni zadregi. Ni mogel
takoj izpregovoriti.

„Mina!“ — Komaj je izpregovoril.

„Kaj?“ — Nič ni pogledala od dela.

„Veš, Mina, saj pri nas bi se ji res ne
godilo slabo. Nekaj imam, zasluži se tudi
vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?“

„Boljše bi se ji godilo, kakor pri najboljšem
kmetu!“

„Kaj ne, Mina! No, kaj praviš?“

„I, saj sem rekla, da bi ji ne bilo nič
sile!“ —

Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v
šivanko. Njene oči so žarele v svitu luči, krog
ustnic je pa ležal pomilovalen smeh. A Tone
ga ni videl in ga ni — umel.

„No, Mina, reci no!“

„Ali si čuden nocoj! Kaj naj rečem!“

„I no, da bi ji res ne bilo sile. Pa kako
bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama
podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam
vse, še kuhati!“

„Mala nebesa bi imela pri tebi!“

„Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!“

Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone.
Rdečica ji je plula v belo lice.

„Ko te pa skoro nikoli ni k nam!“

„Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne
bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez
teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne
pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?“

„Tone, le pridi, le“ — — —

„Ali oče še kašljajo?“

Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna
gledala Tonetovo razgreto lice. — S starim
bova kašljala vsak na drugi strani peči. Kaj
malega še tudi premakneva pri hiši, eno
kajžo bomo prodali, on bo zunaj služil, ona
pa notri. — Tako je računala starka.

„Naduha, saj veste, mati!“

„In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi
za starega bolje!“ — — — — — —

Tone se je vračal domov; njegovo srce
je vriskalo, prepojeno s čuvstvi, katerih doslej
ni poznalo.

* * *

Tone je hojeval k Marinčkovim v vas,
delal na vso moč, stiskal vsak krajcar, krog
hiše pa popravljal in pospravljal, belil in
snažil, da ne bi mogla reči nevesta tako ali
tako. In ljudska sodba se je širila: Res, pripraven
zakon bo to-le. — — — — — — — — — — — — — —

V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov.
Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, najgorši

[14]

fant cele vasi. Tako ni nihče nosil
kastorca, tako niso nikomur pristojala kriva
peresa za trakom, nihče ni znal tako plesati,
tako vriskati in peti kakor Matevž. Njegovo
lice je bilo nekoliko zagorelo, a lepo okroglo
in gladko obrito. Pod nosom je imel navihano-zafrknjene brke, izpod kastorca so
mu silili bujni, črni kodri. In kako je on
hodil v visokih, škripajočih škornjih! Kakor
vlit je bil v gamsovke, in rožast žametast
telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel.

„Kako je bilo, Matevž, povej no, ko si
sedel celo leto?“

„Dobro! Več smo mesa pojedli kot vi
doma. In še zaslužil sem. Poslušajte!“

Požvenketal je s tolarji v žepu.

„Pa res ni sile, če ga zapró!“

„A, kaj še! Ne veste, kakšni fantje smo
bili skupaj! Take smo utrinjali včasih, da
se je vrag čudil.“

„Ali te je bilo danes kaj sram, ko si
prvič šel po vasi?“

„Sram, šavra! Kako si otročji! Če si zato
zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se
skrij! Če pa na žegnansko nedeljo kakemu
zabavljaču pošteno rebresca porahljaš, to
pa vendar ni nič takega. O, le čakaj, če bo
treba, saj se bomo še! Toda ne več tako
neumno. Notri se vsega nauči, najbolj pa
tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró.
To so vam tiči! Jezični dohtarji naj se kar
skrijejo pred njimi!“

Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega
pretepača Matevža, se je glasno krohotalo
njegovim besedam, drugi so se pa odmikali
in kmalu tvorili gručo zase in odšli
drugam.

„Nekaj si pa vendar na škodi, ker si
sedel.“

„Kaj neki?“

„Dekle si izgubil!“

„Katero? Saj ne vem — ker so vse silile
za menoj!“

Zopet prostaški smeh.

„I no, Mina se moži!“

„Marinčkova?“

„Da, tista!“

„Naj se, strdena punca! Maram zanjo!“

„Kako se dela! Lažeš! Jaz pa vem, kako
si jo rad imel.“

„Ona mene — to je res. In da je res —
čakajte — kdo jo pa jemlje?“

„Tone s kajže!“

„Tisti kozavi kozar! Hahaha! Da je res,
kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo
vzela. Prej mene! Boste videli, kako bo temu
trolastemu Tončku zajec pot pretekel! Hahahaha!“ —
— — — — — — —

Solnce je bilo še nad goro. Pošev so
padali rdeči žarki skozi okno Marinčkove
hišice in obsevali roke Mini, ki je zgrinjala
belo obleko na mizi. Njene roke so bile
tako nežne in bele, da so jih skoraj prosevali
solnčni prameni. Matere ni bilo doma.
Mina je bila zatopljena v misli na bodoče
življenje. Ni trohice ni mogla očitati Tonetu.
Spoznala je, da jo ljubi tako iskreno, da bi
dal dušo zanjo, in da se ji bolje ne bo nikjer
godilo, kakor ob njegovi strani. Da bi
bil le nekoliko gorši ... Ta kozavi obraz —
Izkušnjava je dvigala drzno črna krila nad
njeno dušo — — —

Tedaj zaškriplje v veži urna, ponosna
stopinja. Vrata se hitro odpró in pred Mino
je stal Matevž. Srce ji je vztrepetalo, lica ji
je podplula kri.

„Me še poznaš, Mina? Daj mi no roko,
če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!“

Dala mu je roko. On pa je pričel svojo
priliznjeno in hinavsko govorico.

„Mina, koliko sem mislil nate! Noč in
dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih
nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj,
nezvesta si postala ...“

Njegov glas je bil mehak, in oči so mu
žarele ...

Mina je drhtela.

„Pusti me! Prepozno, Matevž!“ —

„Zakaj? Saj še nista poročena! Ali si ti,
Mina, za takega, kot je on! Sram te ga bo,
na sam poročni dan te ga bo sram
Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!“

Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo
je po njeni glavi in na senceh je začutila
utripanje žil. In na dnu duše jo je zapeklo ...
Sram je bo njega, sram ... In vsi ljudje

[15]

bodo kazali za njim in za njo ... Ona pa
— tisti grdi, kozavi obraz!

Molk, molk strašnega boja. A Matevž
je dosegel, kar je nameraval. Razpalil je
strast njenega srca, ki je sežgala podobo
Tonetovo in posadila na prestol — njegovo.
Zmagoslavno je zapustil hišo prav tedaj, ko
se je potopilo solnce za goro: njegovo
jasno oko ni hotelo gledati, kako je bilo
prevarjeno dekliško srce. — — — —

V mraku je prinesel Tone polič vina in
vogel belega kruha za mater in zanjo, da
si priboljšajo, ker je nedelja.

Mina ni upala pogledati ženina. Ob oknu
je stala in trgala suhe lističe roženkravta.

„Mina, pij no!“

„Ne bom!“

„U, ali si huda?“

„Pusti me no!“

Toneta je zapeklo. Približal se ji je in jo
rahlo prijel za roko.

„Mina, kaj ti je? Ali si bolna? Ali si
huda? Lepo te prosim, povej no!“

Njegov glas je bil proseč in iskren, kot
bi ne govorila usta, ampak bi govorila naravnost
ljubeča duša sama.

„Pusti jo“, pravi mati. „Vsaka ženska se
včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo!
Pa ga samá! Na dobro zdravje, Tone!“

Ženica je srknila krepko iz kozarca in
si odrezala pogače.

Tone ni mogel piti. Gledal je Mino, in
čuden strah mu je hotel stiskati dušo.

„Mina! Mina! Kaj me nimaš nič rada?
Reci no!“

„Nič!“

Odgovor je bil rezek in kratek, da je
ubijal.

Tone je obžedel z napolodprtimi ustmi,
nekaj ga je hotelo zadaviti v grlu, srce se
mu je skrčilo in topo je zazrl v Mino.

Šele za dokaj trenutkov se je zbral, da
je vnovič vprašal:

„Mina, torej ne boš moja žena?“

„Ne!“

Zopet ista rezkost.

Tedaj je v Tonetu zavrelo.

Zobje so mu ostro šklepetali, ko je
glasno zaprašal:

„In zakaj ne?“

„Ker si pregrd!“ — — —

Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil
polič in ga treščil njej pod noge, da je tisoč
stekelc zazvenelo po podu in da je naširoko
brizgnilo črno vino ter oškropilo s črnimi
lisami belkasto obleko Mine. Ta je kriknila,
mati je planila v sobo z vikom in jokom
— Tone je pa odburil kot nevihta. — — — — — — — — — — — —

Drugi dan sem dobil pismo, katerega
začetek sem zgoraj priobčil. Prinesel ga je
neki pastir. V pismu je bil ves Tonetov
prištedeni denar z napisom: Tega daj očetu!
— Sam pa je izginil bogve kam, bržkone
v bosanske šume.

* * *

Dve leti po tem dogodku sem srečal
bledo, mlado ženo, ki je pokašljevaje rinila
pred seboj ročni voziček. V njem je bilo
par buč in nekaj zelenjave, na vrhu pa malo,
bolehno dete.

Mina! Bila je žena Matevževa. On je
zopet sedel zaradi poboja ... Srce me je
zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel:
Ni li to kletev zavrženega srca? —

IV. Pohojeni biser ...

Morda človeška duša res sluti prihodnjost? ...

Živo se spominjam one noči.

Blizu polnoči je bilo. Ob postelji
je še gorela luč, moja roka je trudno držala
Tolstega roman „Vstajenje“. Oči so me že
skelele, več nisem mogel brati, a zaspati
tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja
je piskala burja, ostra kakor britev,
da si je našla pot skozi okno pri najmanjši
špranjici in pomajala zdajpazdaj zavese nad
oknom. Pod oknom sem slišal že tretjič brze,
škripajoče stopinje. Vojaška straža je bila;
ni se mogla dolgo vzdržati na silnem mrazu
in se je češče menjavala. Koraki straže pa
so me še bolj razburjali, in vkljub skelečim
očem ni bilo spanca. Prižgal sem si zadnjo
cigareto, iskreno želeč, da bi me omamil
nikotin.

Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad
posteljo. „Saj sem vedel!“ sem vzkliknil in
v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice.
Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni
Frice z menoj govoriti.

„Takoj!“

Za par minut sem že hitel čez široko
dvorišče za trdimi koraki nadpaznikovimi.
Burja je žvižgala in po strehah je čudno cvililo.
Nebo je bilo pa jasno in zdelo se mi
je, da je iz samega ledu.

Šla sva po koridorih mimo trudnih straž,
ki so se zavijale v težke burnuse in v klobučinastih
škornih hojevale pred vrati, da
so zmagavale zimo. Krut mraz je gospodaril,
da je človeka spreletavalo do mozga. Vkljub
ostremu zraku pa je udarjal v obraz tisti
grozni duh, katerega ne pozna nihče, kdor
ni hodil po mračnih celicah tistih nesrečnih
bitij, ki jih je izločila iz sebe človeška družba,
ker so se ji zdela na kvar, in jim je pritisnila
za celo življenje znamenje — ničvrednežev.

Pred vrati bolnice sva se ustavila toliko,
da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.

„Sedaj Vas ne potrebujem!“ sem velel
spremljevavcu.

Stopil sem v veliko sobo, sredi katere
je visela izpod stropa luč, zasenčena z zastorom,
na katerega je naslikala roka bogvedi
katerega siljenca okorno nekaj okraskov.

Deset bolnikov je bilo v sobi. Večina
so spali. Le pri vratih tisti me je topo pogledal.
Bil je edini, ki me ni mogel trpeti.
Strašna, nalezljiva bolezen, sad razuzdanega
življenja, se mu je zajedla v celo telo. Njegov
um je bil mračen, odgovarjal ni nikomur;
ko je pa zagledal mene, se je obrnil v zid
in zaškrtal z zobmi, čez katere je bruhnila
grozna kletev. Stopil sem prijazno do njega;
on je pa skril obraz v odejo, in izpod nje
sem čul zopet škrtanje z zobmi ...

Ker se ni nihče ganil, sem šel po prstih
skozi sobo do bolnice siljenčkov. Rahlo sem
odklenil in za seboj zopet zaprl.

V kotu na postelji je sedel Frice. Oči
so mu bile vdrte in komaj komaj je dvigal
trepalnice. Vse telo je bilo izmozgano in
izsesano, ustnice brez krvi, roke voščene in
sam skelet.

„Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?“

„Strah me je!“

„Strah? Česa se bojiš?“

„Tako strašno nekaj hrusta in škriplje.
Smrt gre po mene. Ali ne?“

„Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!“

„Ni veter! Veter nima zob!“

Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel
za prisilnico, je bil otročje-najiven.
Posmejal sem se mu.

Brzo je opazil smeh in bil je razžaljen.

Majčkena rdečica mu je podplula obraz.

[17]

„Nalašč ne verjamete?“

Trudno glavo je naslonil na zid in me
gledal z mrtvimi očmi.

„Verjamem, verjamem, Frice, da si čul.
A pravim, da si se motil. Ali pa si slišal iz
sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi
bolniki.“

Frice me je gledal zdržema z mrtvimi
očmi, kot bi s pokopališčnega vogla gledala
vame naslikana smrt. Prijel sem ga za
roko, da bi zbudil v njem zaupanje. Roka
je bila mrzla in polita s tistim potom, ki oblije
človeka tedaj, ko se bori zadnji plamenček
življenja s smrtjo.

„Frice, slabo ti je, kaj ne? Ali hočeš kozarček
konjaka?“

Pokimal je.

Nalil sem posodico. Tresoča roka je segla
po nji hrepeneče, kakor bi se dvignila iz
morja roka potapljajočega in segla po slamnati
bilki, da si otme z njo življenje.

Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala.

„Povejte mi, ali bom res umrl?“

„Nič se ne boj, Frice, saj si pripravljen,
in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!“

„Saj bi rad umrl, ko bi samo še enkrat
videl, kako sije solnce zunaj ječe“ ...

Po njegovem licu se je razlila tolika
bolest in se zasvetilo tako gorko hrepenenje,
da nisem mogel za čas govoriti, in moja
duša je čutila njegovo žalost.

Počasi so se mu zaklopile oči, izpod
njih je pripolzela solza, in zazdelo se mi
je, kot bi bil ugasnil.

„Frice, ali boš zaspal? Zdaj lahko grem,
kaj ne?“

„Ne, ne, ne smete iti!“

S tresočo roko je iskal moje, da bi me
pridržal.

„Saj bom pri tebi. Le miren bodi!“

„Bogve, ali oče imajo delo ... ali so mati
še lačni?“ ... Debelejša solza mu je pritekla
po obrazu.

„Nikar ne skrbi! Gotovo imajo službo
oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta
preskrbljena.“

Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil
glavo na zid.

Obsedel sem tiho pri njem in gledal
vanj — v nesrečno žrtev, ki jo je rodil boj
za obstanek.

* * *

Dve leti poprej je bilo.

Frice se je vrnil iz šole, z veliko slastjo
je použival kos kruha in prigrizaval jabelko.
S komolci je slonel na kolenih matere, ki
je šivala prav zanj novo perilo. Mati je bila
šibka, v obrazu je ležalo nekaj gosposkega,
in njeni prsti so bili tanki in prozorni. Večkrat
je pogledala Frica, ki je neprenehoma
izpraševal in hotel vedeti stvari, o katerih
sama ni vedela večkrat odgovora. In tedaj
je vprla velike rjave oči v oko svojega edinca,
in radost ji je žarela v očeh, velike misli so
se ji snovale o lepi bodočnosti tega otroka.

Vrata se trdo odpró. Oče. To ni bila
njegova ura. Vračal se je iz tovarne navadno
točno ob sedmih zvečer. Njegova obleka
je bila sicer sleherni dan zamazana, a obraz
je bil čist, brez megle, brez težkih, temnih
oblakov.

Danes pa se ga je mati prestrašila. Obraz
je bil jezen, obrvi namršene ... Fricu ni
prinesel nič s seboj. Neljubo ga je pogledal
in vrgel jopič na posteljo, sedel za mizo in
strmel skozi okno.

Materi je zastalo delo. Zadrhtela je po
vsem životu, srce ji je burno zaplalo in glas
se ji je tresel, ko je zaprašala:

„Kaj se je zgodilo?“

„Pripravi mi lepšo obleko! Bomo že pokazali
tem vragom!“ — —

Frice se je prijel materi za krilo in hitel
z njo v sosedno sobico. Nikoli še ni videl
očeta takega, nikoli ga še ni slišal kleti.

Žena je molčé slušala in mu znesla na
posteljo pražnjo obleko.

„Pa umiti se moram tudi, ne? Ali bom
tak!“

Zopet nobene besedice, a v trenutku je
bilo pripravljeno umivanje.

Mož se je naglo preoblekel, zahteval
nekaj denarja in odšel brez slovesa. — —

Žena je obstala pri vratih in v groznih
slutnjah gledala po stopnicah, dokler niso

[18]

utihnili njegovi koraki. Potem je bolj omahnila
kot sedla k mizi, sklenila roke, pogledala
proseče v podobo Žalostne Matere
božje in zaihtela ...

Frice je ihtel z materjo ...

Precej pozno zvečer se je vrnil oče in
privel s seboj dva človeka. Frice se ju je
silno bal in iz druge sobice plašno gledal
divja obraza.

Oče je zahteval pijače. Bil je že nekoliko
vinjen.

Žena je zopet slušala brez ugovora in
brzela po stopnicah v bližnjo gostilno, da
naglo ustreže možu. Frice je gologlav tekel
za njo.

Mož in oba neznanca so sedeli v pozno
noč. Govorili so grde besede, često so kleli,
srd in sovraštvo so sipali na vse ljudi; ónadva
sta hujskala moža in mu slikala nebesa,
če bo stanoviten ...

Žena je v gostilni izvedela, da delavci v
tovarni štrajkajo in da je kolovodja — njen
mož ... Navidez malomarna, brez čuvstva
v licih, je hitela z vinom domov. Kolena pa
so se ji tresla, strašna slutnja ji je stiskala
srce, in tujca v sobi sta se ji zdela kakor
dva rablja, ki sta prišla z golim mečem, da
zakoljeta tako lepo, tiho domačo srečo — — — — — — — — — — —

Minulo je štirinajst dni, tistih strašnih dni,
ki so se vlekli kakor večnost, ki so pogoltnili
zadnji novec, v katerih so mladi ženi
pobledela lica, oči od joku zardele, v katerih
je bil Frice večkrat lačen in nikdar od
očeta ljubkovan, često pa ozmerjan s trdo
besedo.

Iz tovarniškega dimnika se je zopet začel
valiti črni dim, kolesa strojev so oživela.
Zvonec je zopet klical oddihe in delopuste.
Izboljšali so delavstvu plačo, silno malo sicer,
a doma je gledal stradavec skozi okna —
morali so na delo, zakaj obetane podpore
ni bilo.

Prišli so - vsak je stopil na svoje mesto,
prijel za orodje in zdelo se jim je, kot bi
bila pretekla dolga doba velikih nad, ki se
jim niso izpolnile. Krik otrok po kruhu je
razdrl zračne gradove ...

Vsi so prišli — tudi Fricov oče. Vsi so
prijeli zopet za delo — tudi oče Fricov.
Vsi so smeli delati — le njemu se je s trdo
besedo odreklo delo in se mu pokazala
vrata — njemu, ker je vodil stavko ...

Kakor bi ga kdo s silnim sunkom prebudil
iz težkih sanj, tako je gledal krog sebe
in proseče vprašal tovariše:

„Ali dovolite to? Zakaj se ne dvignete
za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval
priboljšek? Vi imate boljši kruh —
jaz naj pa gladu ginem?“ ...

Njegove oči so švigale in begale po tovariših
— ti so pa molčali in zrli zamišljeno
vsak v svoje delo. Skrivaj ga je srečal pomilovalen
pogled — a on je moral odhajati
brez dela in kruha. Železna kolesa so brezčutno
svičala, in ko so se zaprla za njim
težka vrata tvornice, bilo mu je, kot bi ga
pognali lastni otroci v prognanstvo, ga sunili
na cesto, da bo povožen in pohojen kakor
črv ...

* * *

S tistim nesrečnim dnem se je naselila
sloka in bleda žena, koščenih rok, vdrtih
lic in lačnih oči v stanovanje pred kratkim
tako srečne delavske družine — prišla je
strašna gôstija — beda.

Frice je hojeval poslej v šolo brez zajtrka.
Suha žemljica je bila njegova večerja.
Mati je bila vedno žalostna, njene oči zaplakane,
oče ga ni več božal, ni mu nosil
boljših prigrizkov. Njegov obraz je vpadal,
po dnevi je polegal, šel često po mestu iskat
dela, a se vračal brezuspešno, in vselej je
tako zoprno zadišalo po žganju v sobi,
kadar se je vrnil ...

Lepo junijevo jutro. Otroci so hiteli rdečih
lic v šolska poslopja. Frice je pa stopal
lačen, da se je tresel. Njegova obleka je bila
zanemarjena; mama ga ni več snažila in
čedila, kakor nekdaj. Snoči tudi suhe žemljice
ni dobil.

Pot ga je privedla mimo prodajalke kruha.
Kako je to dehtelo in vonjalo! Mehki hlebčki,
rmeni štruklji — in cele skladovnice jih je
bilo. Frica je vleklo h kolibi, šel je desetkrat

[19]

mimo, pa se je zopet vrnil. Ura je bila
osem. Ni je čul. Samo eno žemljico ali en
štrukeljček! Kako bi bil srečen! Pa so mu
vstajali nauki matere, Mojzesa je videl z
resno brado in ostrim pogledom, kako je
držal table in kazal s prstom na VII. zapoved.
Frice se je oddaljil od kolibe. Pa so
mu klecala kolena in zavidal je matere in
gospodinje, ki so stopale k skladom kruha
in polnile košarice in cekarje, da dobé njih
sinčki in hčere, vrnivši se iz šole, dober
prigrizek.

„Sedaj-le ... Frice!“ ...

Gneča je bila velika krog prodajalke.
Skoro ni mogla vsem postreči.

Prsti so se razširili na lačni Fricovi roki
— kar sami od sebe. Tresli so se in z nepremagljivo
silo ga je privleklo do kolibe.
— Še en kratek boj ... „Nikar!“ — Frice je
stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček
... Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec
prstov, tako se mu je zdelo. Zbežal je s
s kruhom ...

Revež ni znal krasti. Prodajalka ga je
z ostrim očesom hitro zapazila, pričela kričati
in teči za njim; odurne priimke so sipala
njena usta, klicala je stražnike na pomoč
...

Frice se ni zavedel, kaj se prav za prav
godi, ko ga je že držala roka stražnikova
in ga sirovo tirala h kolibi, kjer mu je bil
vzet štrukelj.

Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu.
Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki:
„Seme, semensko!“ „Tat!“ „Tako mlad!“
„Aha, sin tistega puntarja!“ „To je zalega!“
...

Takih besedi Frice še ni slišal nikoli.
Jokati ni mogel. V goltu ga je nekaj davilo,
tresel se je kot šiba, knjige so mu padale
iz rok, ko ga je tiral stražnik po ulicah ...

Kaznovan je bil samo v šoli. Pa od tega
dne ni videl prijaznega lica. Součenci so ga
kazali s prstom, učitelj ga je presadil v zadnjo
klop — — kjer je apatično in brezdelno
presedel cele ure.

V mladi duši je vstajalo silno sovraštvo
do ljudi; spočela se mu je zavist in začel
je tiho kleti, dasi se je zgražal ob teh besedah,
ko je videl, kako jedó součenci maslene
štručke in okusni kruh.

* * *

Doma je bilo vse narobe. Sobe so bile
oropane. Vse je bilo poprodano, le najpotrebnejše
je ostalo še v stanovanju. Pa
tudi stanovanje so morali zapustiti — stanarina
je potekla — denarja ni bilo. Preselili
so se v zaduhlo pritlično sobico, ki je bila
bolj klet nego stanovanje. Mama je šivala
noč in dan staro obleko, da je zaslužila
nekaj za živež. Za Frica se ni nihče več
mnogo brigal. Nikdar ni bil vprašan, zakaj
ga ni bilo tako dolgo domov, ali je bil v
šoli ali ne ...

Zato je Frice začel opuščati šolo. Sovražil
je vse součence, sovražil učitelja. Hodil
je iz mesta, klatil se po polju, iskal živeža na
nedozorelem sadju.

Nekoč naleti na tri dečake. Bili so nekoliko
starejši od njega. Kurili so v gozdiču
in pekli kokoš. Ko se jim približa, ga obkolijo
in mu zažugajo, da ga obesijo na
hrast, če le besedico zine o tem, kar je videl.

Spočetka se jih je Frice bal. Ko jim pa
pove vse, kaj je in kako mu je, so sklenili
z njim prijateljsko zvezo. Dobil je bedro
pečene kokoši, in povedali so mu, kam naj
jutri pride.

V gozdu je bila majhna duplina. Tam je
bil brlog mladih tatičev, tam je bila poslej
šola Fricova ...

Ko je izostal prvo noč in stražil pri nekem
hlvu, kjer so kradli piščeta, mu je bilo neznosno.
Zdelo se mu je, da so se gibala
tla pod njim, da se odpira peklo, da čuje
rožljanje verig. Ob vsakem hrestljanju ponočnega
hrosta je zadrgetal, klic skovirja
ga je vznemiril, da je hotel bežati ...

Prebil je prvi poskus. V jutru je zaplapolal
ogenj, in Frice se je najedel po davnem
času do sitega — najedel okusne pečenke.

Sedaj ga ni več skrbelo. Le doma se je
nekoliko bal. Ko je potožil tovarišem strah,
so ga naučili pretkano laž, in s to naučeno
lažjo se je opravičil doma ter dobil dovoljenje,

[20]

če ga rabijo pri onem kmetu, da lahko
še gre pomagat na polje, kadar hoče ...

Frice je bil svoboden — svoboden, pa
vendar tako žalostno ujet v zanke hudobnih
tovarišev ...

* * *

Za pet mesecev je pa stal ubogi Frice
pred sodiščem. Ko je izvedel sodbo — devet
mesecev v zapor — mu je posijalo z vso
mogočno lučjo v dušo bridko spoznanje.
Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati
solze izgubljenega sina. Verjeti ni mogel,
da je resnica, kar se godi.„ Mama, moja
mama!“ je donelo po sodni dvorani; ljudstvo
je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali
akte, njegovega joka ni poslušal nihče ...

Zaprla se je za njim celica in začel je
živeti one strašno življenje, katero mu je
izpilo ves mozg. Ljubeznive besede ni slišal
več. Kletev je bila hrana njegovi duši, psovanje
— namesto materinskega ljubkovanja;
ostudne reči je moral poslušati, o groznih
grehih je izvedel med tovariši, ki so se smejali
s satanskim smehom njegovi — nedolžnosti.
Ne — ne — z njimi on ni mogel! In radi
tega sovraštvo, pikanje, zaničevanje! Če se
je pritožil, dvignilo se je sto glasov zoper
njega, in bil je on, ki je zakrivil vse —
drugi so bili nedolžni.

Klonila mu je glava, pobledela so lica,
oči so se mu skrile globoko pod čelo. Jed
mu ni dišala, žalost mu je objela dušo in
v tihih nočeh so se kopale te bolne oči v
solzah ...

Minuli so oni meseci ...

Svobode ni bilo. Iz ječe v ječo — v prisilnico.
Železni paragrafi so ga tirali dalje,
da zadosti pravici do zadnje nitke.

To ni bil deček — to je bila smrtna
senca.

Za nekaj dni si je sicer za spoznanje
opomogel. Sumljiva rdečica je pobarvala
bledi obraz — pa to je bila le iskra, ki je
z zadnjo močjo zažarela — potem je pa
umrla za vedno ...

* * *

Po strehah je cvilil vihar tisto noč. Frice
se je zdrznil pred menoj na postelji.

Smrtni boj — —

Posinele ustnice so poljubile razpelo, iz
mrtvih oči je pritekla zadnja solza.

Vračal sem se zamišljen čez mrzlo dvorišče.
— Biser, pa pohojen v lužo!

Truden sem legel in ga blagroval z Davidom:

Ipse liberavit te de laqueo venantium ... ¹

V. Mara.

V aleji je zbujala splošno pozornost ...

Gizdalini so natikali monokle in
spešili korake za njo. Gruče častnikov so se izzivajoče in predrzno
ozirale v njene jasne oči; ko je ponosnih
korakov odšla za pet kostanjevih debel
dalje, še ni nihče okrenil glave. Šele ko jo
je množica šetalcev skrila in je bilo videti
le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega,
modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala
gruča hkrati isto vprašanje: „Kdo
je ta? ...“

Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila
komaj senca njene elegance in lepote, dalje
in dalje. Kamor je dospela, povsod triumf,
povsod očaranje. Zadrhtel je celo majev
vzduh, oblil jo z dehtečim vonjem akacij,
in drevesa so zatrepetala in vsula nanjo
ljubezenski sneg pomladnega cvetja.

In v njenem srcu je tudi zacvetela pomlad
s silnim vonjem in hrepenenjem ...

* * *

Sedemnajsto leto je bila dovršila. Dala
je slovo institutu in se vrnila v mesto k
stari teti. Roditeljev ni imela več. Bila je
sirota. Prav zato je bilo menda v njenih
prsih tako tesno, tako valovito. Zdelo se
ji je, da je edino teta, ki jo ljubi. A ta je
bila prestarokopitna, maloizobražena. Mare
ni umevala. Včasih ji je Mara pričela pripovedovati
visoke sanje svoje domišljije;
njeno lice je ožarelo, iz srca so hoteli na
dan valovi nerazumljivega hrepenenja — a
vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče
besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi
pa ji rekla: „Kaj ne tetka, kako sem neumna!“
—

„Čenčica, čenčica!“ je brbljala teta, in
dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno
srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh
je teta pogosto modrovala, kaj neki da bo
iz tega dekleta, ki govori tako modro, tako
čudno učene stvari, da je ni razumeti.

Zato je Mara od dne do dne bolj zaklepala
svojo dušo. Od narave je imela
vcepljeno nezaupnost do vsakogar. Imela
je učiteljice: zdelo se ji je, da jo ljubijo.
Vzgojiteljice so bile nekatere kar zaljubljene
vanjo. Večkrat je začela z njimi govoriti v
prostih urah intimno, iz duše so ji silile
tajne skrivnosti. Gledala je vselej z velikimi
rjavimi očmi vprašujoče v njihovo lice —
a preden je bila iskrena, se je ustrašila,
hipoma umolknila, goste črne obrvi pod
visokim, belim čelom so se skoro naježile,
ustnice je stisnila pa hitela h klavirju, kjer
je udarila najdivjiše akorde — ali pa se je
naslonila na okno ter brezizrazno gledala
na vrt, na ulico, na nebo ...

„Plačana ljubezen!“ Tega se ni mogla
otresti. „Radi me imajo, da, radi — zakaj?
Nekaj denarja imam in moj varih je točen
mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da
sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!
Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega
koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!“ ...

Tako je vzcvela bujna roža, duševno
bolj izobražena kot njene tovarišice, ki so
v počitnicah slonele na vročih maternih
srcih, ki so hitele s svojci od zabave do
zabave. Zabava Marina je bila knjiga; srce
pa, ki jo je ljubilo, je bilo mrzlo in pokojno,
globoko pod rušo — v grobu matere. Tja
je zahajala pogosto vasovat in polslišno je
šepetala v grob najgloblje skrivnosti dekliškega
srca, polslišno, da ne bi veter njenih
skrivnosti odvel med ljudi s plačano ljubeznijo,
polslišno, da ne bi predramila mamice
v grobu — saj matere spé tako rahlo, neprenehoma
skrbeča ljubezen jim ne dá brezskrbnega
počitka ...

[22]

Pa je prišlo osemnajsto leto, prišlo s
krasno pomladjo. In ni bilo na vrtovih rože,
ki bi procvitala tako bujno, kot Mara v
lepoti mladega življenja. V njeni duši pa je
bil vedno večji nemir, za srce se ji je zdelo,
da ni več prostora v prsih, želela je daleč,
daleč, nevemkam; zahotelo se ji je peroti,
da bi vzletela čez travnike, se dvignila nad
zelene gozde in glasno zavriskala, da bi dala
duška svoji srčni tesnobi.

Da bi srečala človeka, ki bi jo umel, ki
bi jo vzljubil iskreno, hitela bi mu na prsi
in pol dne bi jokala, samo jokala, da bi njegovo
srce začutilo vso neizmerno ljubezen,
katero skriva in zaklepa ona pred ljudmi,
ker se jih boji, ker sumi, da ljubijo, ker so
plačani ...

* * *

Mara in prijateljica Tera sta prišli bliže
gozda, kjer je bilo izprehajalcev vedno manj.
Tu je zavila Mara na desno po ozki stezi.
Hotela je proč od ljudi, vun v naravo, v
tiho in samotno naravo. Narava, ta ne laže,
pri nji ni hinavščine, ona ničesar ne zahteva,
vse ljubi z isto ljubeznijo: kralju stelje isto
cvetje na pot kakor prosjaku, bosa peta raztrganega
pastirčka sme po istih, s cvetjem
pretkanih preprogah na livadi, kakor svileni
čeveljčki milijonarke.

Mara je snela slamnik in šla urno dalje,
da so se bogati kostanjevi kodri zibali v
zraku in ji je v lice kipela razvneta kri.
Tera je skoro ni dohajala.

„Mara! Mara!“

Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički
so šumeli po pesku hitro naprej in naprej,
zdelo se je, kakor bi plavala med temnim
zelenjem. Margarite so visele na stezo pa
so vztrepetavale, dotaknjene od njenih kril,
in obračale za njo velike rumene oči, kakor
bi se čudile vili-pogorkinji.

Prišla je do mostiča. Precej globoko pod
njim se je svetlikala med širokimi listi kalužnic
mala vodica. Mara se je naslonila na
rogovilasto brezovo ograjo in čakala prijateljice
Tere.

„Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —“

Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je
bral trud, kakor bolehnost.

„Ali si huda, Tera?“

Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala
po razgretem licu.

„Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme
biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne,
razumeš?“

Mara je zapičila solnčnik v mehko črno
zemljo ob stezi, obesila nanj slamnik in
pričela trgati cvetje ob stezi. Preprosto je
bilo, pa sredi narave vendar lepo. Ni imelo
zrahljanih gredic ne pisanih lončkov, bilo
je brez umetnega nakita — samo po sebi
lepo — lepo, kakor Mara brez zlatnine in
draguljev.

„Ajs!“ vzklikne naenkrat Mara.

„Kaj je? Si se zbodla?“

„Pesek se mi je zasul v šolničke.“

Mara se je naslonila na ograjo in sezula
čevlje, da iztrese pesek.

Tedaj zazveni nekaj, koraki zahreščé v
pesku. Mara se vsa zgane in se ozre po
stezi. Dva častnika sta prihajala, ostroge so
tiho zvenele. Mara se prestraši, izpusti hitro
čeveljc, da bi ga obula — a nesreča —:
čeveljc zdrsne čez mostiček in pade v jarek.

Kratek vzklik.

Eden častnikov je zapazil Marino nesrečo.
Kavalir seveda — je moral na pomoč.
Hipoma je bil po ilovčasti strmini v jarku,
prijel se je za jelšo z eno roko, izdrl sabljo
in z njo dosegel lakasti čeveljc, ki je boječe
obvisel na visoki travi in s strahom gledal,
kaj bi bilo, če bi zdrsnil v kalužo.

S par krepkimi dvigi je bil nadporočnik
iz jarka in z dovršeno dvorljivostjo je srečen
izročil otetega nagajivca Mari.

Mara je bila nekoliko zbegana; sramovala
se je. A vendar je iskreno zahvalila
nadporočnika ter mu pogledala naravnost
v obraz. Njune oči so se srečale. Takih oči
Mara še ni videla. Začutila je ta pogled v
zadnjem kotičku srca ...

Častnika sta salutirala in šla dalje.

Na ovinku se je nadporočnik ozrl —
ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet
jo je pretreslo skozi celo dušo.

[23]

Naprej ni hotela. Vračali sta se s Tero.
Mara se je zamislila. Ko so jo ljudje opazovali,
je povešala oči. Zdelo se ji je, da
se nasmihajo, da se izpogledujejo, da s silo
vpirajo svoje oči v njeno srce, in da se ona
sramuje tega, kar vidijo v njem.

Nemirna in trudna je prišla domov. Kaj
je to pomenilo, ni vedela. Čutila je le, da
se je zgodilo nekaj velikega ...

* * *

Mara je dobivala šopke, majhne in velike,
a vsak je bil spleten iz najlepših rož. Nekateri
so bili nekoliko — ne uveneli — pa
že malce onemogli. V njih so bile cvetlice,
katerih niso nudila okna domačih vrtnarjev.
Prišli so od daleč, morda od juga. Toda
nobenega šopka ni spremljala vizitka, v
noben ni bil zataknjen droben listič, da bi
Mara izvedela ime čestilčevo.

Bilo je vse zaman! — Na promenadnem
koncertu pa je za njo včasih zazvenelo
kakor tedaj v gozdu ... Mara se je premagovala,
a končno se je morala ozreti,
čeprav skrivaj, nekako slučajno. In zablestela
je polikana uniforma, ostroge so glasneje
zažvenketale, sablja je tedaj nalašč
trčila ob tla, in Maro je srečal tisti pogled
iznad zarjavelega lica in ponosnega, nekoliko
orlovega nosa, pod katerim so se zmagovalno
ponašale vitežke brke. In vselej,
kadar se je Mara ozrla, ji je nadporočnik
dvorljivo salutiral, in vselej so njegove oči
še bolj zagorele.

In zopet ... Če je v hladu slonela za
gardinami in gledala malomarno na ulico,
gotovo je parkrat šetal nadporočnik mimo
okna. Glave ni okrenil, a dobro je videla,
kako njegove oči iščejo in trkajo na razna
okna, kako mu nekaj drgeta v licih, kakor
pene na morski obali, katere še ujčka nemirno
morje. Dvignila se je že, njena roka
je prijela za žalozije — pa se je premagala
in omahnila nazaj na stol ... Potem je pa
vzela zadnji šopek in pričela je pomenek s
cvetjem ...

Mara se je čisto izpremenila. Prej je prepevala
cele popoldneve, sedaj je zaigrala
košček sonate, zapela odlomek arije, pa zaloputnila
klavir, vzela vezenje — par vbadov
... pa je odmeknila mizico in šla h
knjigam, izbrala liričnega pesnika, začela
čitati — a ni se ji dalo ... Obsedela je zamišljena
v naslonjaču po cele ure.

Tera ji je bila nadležna. Mučila jo je s
tem, da ni odgovarjala na njena vprašanja.
Brez pogovora sta sedeli skupaj po cele
četrtinke. In kadar sta govorili, je bila Mara
huda, če ji je Tera kaj ugovarjala; rekla ji
je, da je čemerna sitnica, mlada starka ...

Tera je bila prenaivna, da bi mogla razumeti
Marino vedenje. A teta, stara, neizobražena
in dolgočasna teta, je hitro uganila, za
kaj gre. Šopki, mhè, nemir, nove bluze,
večni nepokoj od ene stvari do druge —
mhè — ljubezen, seveda, nič drugega ...

In teta je hodila k mašam, namolila rožnih
vencev brez konca in kraja — vse za njo,
za Maro, da bi bila ljubezen prava in pametna,
taka namreč, da bo Mara prav kmalu
ugledna in spoštovana gospa ...

* * *

Mara se je vrnila v nedeljo iz cerkve.
Soparno je bilo. Kar potoma je odpenjala
zalasnico iz slamnika, snemala rokovice in
nervozno pozvonila teti, češ, naj ji pošlje
takoj po sladoleda. Malomarno je sedla na
divan, z eno roko si je podprla glavo, z
drugo je gibala pahljačo in si hladila lice.

„Ta strašna soparica! Ne grem iz sobe
danes. Saj ni mogoče dihati!“

Umolknila je naglo, ker se je ustrašila
polglasnega sklepa. Vedela je, da bi vročino
že še pretrpela, da pojde prav gotovo
na večer v drevored, da so te jezne besede
prazna laž, laž nji sami, ker je nesrečna in
nevoljna zato, ker — ni srečala njega.

Polastila se je njene duše otožnost. Bilo
ji je kakor razvajenemu otroku, ki sega po
mesecu in joka in joka ter zaničuje vsako
igračo, ker ni nobena srebrni mesec, po
katerem izteza roke.

— Da sem jaz tako nesrečna! Ali mi
je tega treba! Druge se izprehajajo, srečujejo
svoje drage, mame jih spremljajo —

[24]

jaz — jaz pa sama in nimam nikogar —
nikogar, razen — — —

Njega? Ali smem kaj takega misliti? Ali
on pošilja šopke? ... Morda je kdo drugi ...
Ali vendar-le! Tako me iskreno gleda in
vedno srečuje ... Seveda, morda so to
slučaji in pa navadna uljudnost ...

Mara je segla po šopku, ki je stal pred
njo in potopila vanj lice, kakor bi hotela
zarotiti nedolžno cvetje, naj ji razodene
veliko tajnost — — —

Tedaj vstopi postrežnica s sladoledom
in velikim šopkom. Mara pozabi hladila in
seže po cvetni kiti, ki je bila največja in
najkrasnejša, kar jih je dobila.

Z obema rokama ga je prijela, naslonila
se na divan in se zamislila v rože.

Kar zapazi prav sredi nekaj rožno-barvenega.
To ni vrtnica. Pismo, drobno, silno
drobno pisemce iz finega papirja kakor
svila ... Prsti so trepetali; skočila je po
škarjice, ni jih mogla najti; prevrnila je šatuljo
za šivanje, da so se pisani kolesci
trkljali po parketu ...

„Samo, da bi eno samo besedo čul iz Vaših ust — srečen bi bil do smrti.

Vaš srečno-nesrečni nadporočnik N. N.

P. S. Morda pri onem mostičku?!“

Na mizi se je tajal sladoled, Mara je pa
slonela na divanu, v njenih očeh sta gorela
dva ognja, krog ustnic se ji je smejalo blaženstvo,
roka je pa stiskala drobno, rožnobarveno
pisemce ...

* * *

In stala je Mara na mostičku ob nadporočniku.
Po tleh so se tresli tolarji solnčnih
trakov, ki so gledali skozi šepetajoče veje.
Bolj je bila nemirna Mara kot mala solnčeca
na tleh. Kri ji je šumela v glavo, v možganih
ji je bilo vroče, sopla je globoko, sunkoma,
govoriti ni mogla. Zdelo se ji je, kakor bi
se ji tla zibala pod nogami ... Tako jo je
vso prevzela sreča tega prvega snidenja ž
njim. Ah, kako je bil ljubezniv! Kako ji je
tajno in sladko govoril, kako je odkrival
svojo ljubezen, kako prisegal zvestobo ...

V gošči je zašumelo; veverica je hitela
po borovničevju.

Mara se je zgenila. Kot blisk naglo jo
je probudila skrivna moč iz omotice, njene
oči so mogočno velevale, in molče sta spešila
korake drug ob drugem po peščeni
stezi.

Proseče se ji je približal Šandor in segel
po njeni roki. Ni smel.

„Ljudje!“

Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je
zagledala, da morata srečati zbor šetalcev.

„Pustite me! Glejte, opazili so naju!“

Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga
je opazil in kako. Bil je miren in hladen
ter hitro pričel kar sredi dogodka plitvo
humoresko z manevrov. Mara se je smejala,
šla kolikor mogoče ob strani ter s solnčnikom
segala po travi in cvetju. Vkljub temu
še ni toliko prestala nikdar. Pogledi so jo
rezali kot noži, vsa ona družba šetalcev je
obmolknila, in ona je čutila, da se ozirajo,
da se pogovarjajo in delajo opazke.

Šandor je hitro videl, kako bridko je
Mari zaradi tega. Zdelo se mu je smešno,
otročje, in v srcu se je pravzaprav radoval
Marine zadrege. Spoznal je, da je to prvi
korak v njenem življenju, ki bi ga rada prikrila
svetu.

Govoril je o pokvarjenih ljudeh, zabavljal
hinavcem, deklamiral o poštenih srcih,
ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem
resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred
katero je z gromom stopilo vprašanje: „Kaj
porekó ljudje?“

* * *

V kazini pri biljardu. —

„Šandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!“

„Bah! Kaj vem? Pusti to!“

„Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!“

„Prišla, in zaverovana je vame, se mi
zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi
se boji! Ljudi — hahaha! ... In oči ima
tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž
njimi, da padeš prednjo kot prestreljena
čaka z glave.“

„Da si vendar enkrat naletel!“

[25]

Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s
kejem krogljo.

„Mehercle, da mi tega ne bodeš več
očital! Pol mesečne gaže sem že potrošil
za šopke ...“

* * *

V sobi je bilo mračno. Z ulice se je
čulo drdranje voz in krik voznikov.

Mara je slonela na komodnem stolu in
premišljala prejšnji dan. Ni si mogla urediti
misli. Ali je bila resnica? Ali so bile sanje?
Sanjarila je včasih, kako bi bila srečna, če
bi doživela le en trenotek ob ljubečem srcu,
kako bi bila utešena in bi zlahka ostala v
samoti cele mesece ter bi pila nepretrgoma
še vedno iz studenca one utehe ... A sedaj
je bila razočarana — miru ni bilo. Tisočkrat
bolj je bila nesrečna. Njeno hrepenenje
je postalo bučneje, v srcu se je oglasila
čudna disharmonija, navstal je boj, katerega
doslej ni umevala. Zaželela je nazaj svoje
kdanje visoke misli, s solzami je prosila,
naj se zapró vrata njene duše, kot so bile
zaprte nekoč, naj začuti tesnobo v prsih —
samo da bi ne bilo te strašne razdvojenosti,
da bi ne bilo tega boja in strahu ...

A bilo je prepozno. Pečat na tajnem
svetišču njenega srca je bil ulomljen, sama
je bila izdajalka svojega srca ...

Nenadoma je vstopila Tera.

„Mara, kaj pa vendar misliš?“ — Iz
vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah
in ljubezen.

Po Mari je zaplulo kakor vihar. Dvignila
se je s stola in začutila je, kakor bi se nanjo
vsula podirajoča se gora. Ustnice so ji bile
usehle in čutila je, da se trese. Ali v momentu
se je pojavil v nji z vso silo odporni
ponos. Skoro zaničljivo je ponovila
Teri:

„Kaj mislim?!“

In stopila je prednjo z vso odločnostjo
energične ženske, ki sklene kljubovati vsakemu
udarcu usode, ki nosi pekel v duši,
pa ga pokrije z nebeško gloriolo, samo da
ne bi svet pokazal nanjo, češ: kako je ponižana
...

„Ka-aj mislim?“

Za korak se je odmaknila od prijateljice.
Desnico je vprla zavestno na mizo; gladko
čelo je nabrala v drobne gubice, iz katerih
je pa gledala odločnost, skoro trma, in izpod
črnih obrvi sta vabila na boj dva ognjena
meča.

Tera je zajokala in se naslonila na mizo.

Mara ni stopila k nji, da jo potolaži. Po
preprogi je šla gorindol in čakala, da se
Tera utolaži sama.

„Mara!“

V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da
je bila Mara zmagana. Stopila je k Teri in
jo stisnila k sebi na divan.

„Mara, moram ti povedati, čeprav me
vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš
vrata ... Moram ti povedati, ker te ljubim!
Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto
govori — — —“

Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko
pobledelo, ustnice je stisnila.

Molk.

„Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!“

Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji
ni prišel od srca. V prsih jo je rezalo kakor
z nožem.

„Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica,
pustolov, igral bi se rad s teboj!“

„Kdo je to rekel?“

„Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!“

„Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!“

V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj
nalašč ne odneham in ga ne pustim, ne,
nalašč ne!

„Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova
Julka, adjunktova Fanica, Mici ... no, vse.“

„Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne!
Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo
zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori
več!“

Mara je šla v stransko sobico, Tera si
je pred zrcalom obrisala oči in žalostna
zapustila budoar.

Ko so se zaprle vrata za njo, se je vrnila
Mara, zgrudila se na zofo in jokala kakor
dete ...

* * *

[26]

Po kostanjevih listih je ležal umazan
prah, zagatna vročina je tiščala na mesto,
ki je bilo v počitnicah izpraznjeno in neizmerno
dolgočasno.

Mara se je trudila celo popoldne pred
zrcalom. Njena navada ni bila, da bi tratila
cele ure za toaleto. Zavedala se je svoje
naravne krasote in često se je oblekla izredno
preprosto — ne sicer, da bi bila
skromna, nasprotno: ker je prav ta ubrana
preprostost povzdigovala harmonijo njenega
stasa in lica.

A danes je bila v njeni sobi pravcata
izložba oblek. Petkrat je premenila bluze
in krila, a bila je vselej nezadovoljna in čimdalje
bolj nervozna. Njeno lice je bilo zadnje
tedne nekoliko obledelo; toda danes ji je
razburjena kri podplula obraz, da je cvetela
in žarela — preveč. Ko si je spenjala lase,
je čutila, kako se ji prsti tresejo. Kadar je
udarila ura, je zadrhtela po vsem životu in
se okrenila proti steni, če ni že prepozna
k vlaku.

Štiri popoldne. — Teta je prinesla kavo.
Stare poteze na obrazu so igrale v zadovoljnem
smehu in ni mogla zamolčati sodbe,
ki jo je izzvala za pot pripravljena Mara:

„Stric te ne spozna, tako si lepa, Mara!“

Mara ni nič odgovorila.

Segla je hitro po kavi in jo pila stojé.

„Vsaj sedi; še eno uro je do vlaka!“

Mara postavi kavo na taso in seže po
vodi.

„Pij no, tako je dobra!“

„Prevroča! Ne morem!“

Pogledala je v potno torbico, če ima
vse potrebno s seboj, segla teti nekako
zbegano v roko in rekla: „Z Bogom!“

„Kdaj se vrneš?“

„Jutri, pojutrišnjem — ne vem, kdaj!“

Hitela je po stopnicah. Teta je pa pomočila
suhe prste v kanglico z blagoslovljeno
vodo in za njo kropila ter mrmrala
tihe besede kakor molitev.

Mara je vedela, da ima še dosti časa do
vlaka, zato ni šla naravnost na postajo; izbrala
je daljšo pot po samotni aleji. Hotela
je samo vun, ker doma ni mogla več strpeti.

Tako čudne poti še ni hodila. Bala se
je, da bi jo kdo srečal, ker je bila prepričana,
da ji ljudje razberó z obraza, kako
je nalagala teto. Hitro je hodila; srce ji je
plulo v viharju; zdelo se ji je, da nekdo
hodi za njo in jo proseče vabi, naj se vrne;
ni se upala ozreti; zakaj prepričana je bila,
da kdo s prstom pokaže za njo in pošepeta
spremljevalcu tiho besedo, kateri se oba
glasno zakrohotata.

„Hinavci! Sami lopovi, umazane duše,
nevoščljive ženske! Ne meni se zanje!“

To je bil drug glas, ki je prevpil prvega
in ji milo-zvočno, z vsemi sladkimi akordi
slikal ure, ki jih v kratkem doživi ob njem,
ko mu bo brez strahu gledala v tiste ognjene
oči in se napila tihe sreče za dolgo —
dolgo ...

In vtonila je njena duša v srečnih valovih,
kljubovalna sila ji je dajala poguma
in hodila je sanjajoč po aleji proti kolodvoru,
pozabila solz, ki jih je jokala zaradi
njega, ker je svet tako podel, tako nevoščljiv
in velika vera v njegove ljubezenske prisege
je zmagala strah, in hitela je k njemu kakor
iz globoke teme bridkosti k jasni luči ...

Kar se Mara stresne. Mrzlo jo izpreleti
po udih. Na pokopališču sv. Erazma so zajokali
zvonovi.

Kakor bi jo bil kdo neusmiljeno probudil
iz opojnih sanj! Koleno ji je klecnilo,
noge so ji postale težke, da je komaj ganila
na cesti. Čutila je, kako ji kri izginja z lic,
pa se v vročih sunkih zopet vrača in zopet
izginja. V grlu jo je stisnila grozna tesnoba;
oči so ji postale meglene vsled solz in šla
je trudnih korakov dalje in dalje in začutila
je toliko nesrečo in žalost v srcu, da bi se
sesedla ob potu in beračila pri mimohitečih
za pomoč in usmiljenje. Tavala je kakor po
labirintu, ni se več zavedala svojega cilja,
šla je kakor nekdaj, ko so zvonovi svetega
Erazma prav tako plakali, in so pred njo
peljali vranci v črni krsti mrtvo edino srce,
ki jo je ljubilo neplačano ...

Mara je šla po aleji — izgubila je cilj.

* * *

[27]

Nageljni, katere je ljubila pokojna mamica
najbolj, so veneli na njenem grobu.
Kruta noga je stopila z okovano peto na
gomilo in porušila kos zidca, iz katerega
je rastel zimzelen. Mirti ob spomeniku sta
bili prašni, listi sivozeleni in veli.

Mara je zajokala na glas in se naslonila
na grobnik. Kako strašno je bilo njeni duši
očitanje trudnih rož na gomili! Vse hkrati
so zašumele in zajokale po vroči ljubezni,
ki jih je pred kratkim vsadila in jim prilivala,
a je sedaj ugasnila, pozabila cvetja in pozabila
najblažjega srca in njegove ljubezni ...
Ko je roso deževalo nebo, so z usehlimi
ustnicami lagali vrtovi žalostnim klicem iz
groba, klicem: Kje je ona, kje je Mara, da
se ne vrne, da ne pride, da je ugasnilo
njeno srce v ljubezni do srca materinega ...

Mara je bila uničena. Zvonovi so ji probudili
spomin, uvezali so jo z vrvmi in kakor
onesveščeno vedli h gomili, katere je bila
pozabila, odkar je v nji zaplamtela strastna
ljubezen do — njega. Ob grobu je ihtela
in zdelo se ji je, da je vsa umazana, vsa
nevredna, da ne sme blizu groba z nogo,
ki jo je nosila na pota, na katerih je pozabila
zapuščenega materinega srca ...

Ali iz groba je šepetal še tisti glas, kakor
nekdaj, vela je taista ljubav nad gomilo:
materino srce je vse odpustilo, vse pozabilo
... Zvonovi so utihnili, v Marino srce
je legal rosni mir, kakor na cvetočo pokrajino
po prošli nevihti — — — —

* * *

Odhajajoči brzovlak je zažvižgal.

Prav pred Maro so se vsipali potniki s
postaje. Vlak je bil zamujen. Maro je žvižg
vlaka vrezal do mozga. A bil je to samo
en val, velik in obupen, ki s silo naskoči
obrežje, pa se hitro razblini po mirni gladini.
Mara se je borila in se stoično-mirno pomešala
med ljudstvo, ki je privrelo od vlaka.

Pred seboj je zaslišala njegov glas. V
trenutku ji je bilo, da bi skočila k njemu,
se ga oklenila in mu potožila svoje gorje ...
Prišel je civilno oblečen, kakor je zahtevala.
Čakal jo je, da se odpeljeta — in sedaj jo
morda kolne, ker ga je varala — Ah, saj ga
ni! ... Ona je varala le materino srce v
grobu in zato jo je zavedla noga na pokopališče
in zato se ni mogla ločiti od materinega
groba ... Bridko, strašno bridko ji je
bilo ...

„Oho, Šandor, v civilu? Sestanček, kaj?
Kje? s kom?“

„Vrag vzemi tak rendez-vous!“

„Prokleto si slabe volje!“

„Kdo ne bi bil slabe volje, če te vse
vara! Vrag!“

„Smola! Pa ne z Maro, kaj? Je-li ni bilo?“

„Kajpadane! In toliko sem potrošil za
šopke! ... A jutri večer pride moja zaročenka
z mamo ter ostane tu štirinajst dni.
To se pravi toliko, da je bila moja igra —
zaman!“

Mari je segla v dušo kakor z železnimi
nohtovi okovana roka in strašno neusmiljeno
iztrgala iz nje sladko — vero v poštenje in
ljubezen ...

VI. Video meliora proboque ...

Včeraj sem bil na Turjaku. Ko sem
se vračal skozi primeroma majhna
vrata, ki vodijo skozi orjaško —
kiklopsko — zidovje na dvorišče,
sem postal pod mogočno večstoletno lipo.
Vse je bilo mirno in tiho. Le od neke cvetne
grede se je slišalo rahlo škrtanje vrtnarjeve
lopate. Nad mano je lipa dehtela in v njenih
vrhovih je monotonno šumelo. Vse živo je
bilo čebel na lipovem cvetju. Naslonil sem
se na ograjo in gledal v mogočna dva stolpa
na vogalih grada. Visoko izpod strehe zevajo
slepa okna, mrtve nekdanje strelnice,
skozi katere so gledala nekoč žrela topov.
Zdela sta se mi stolpa kakor mogočna vojskovodja
— a vsa siva, omagana in — oslepela.
Spomnil sem se Belizarja. Častivredna,
junaška, vitežka sta bila pred stoletji — danes
nista več moderna, danes sta starca, ki ju
novi rod le še trpi, a ju ne čisla, ne ljubi.
Tako iz radovednosti ju še pogleda ta ali
oni, kakor pogledamo v muzeju — vitežki,
jekleni oklep in šlem z velikimi zevajočimi
očmi, v katerih sije tema tam, odkoder so
nekdaj žarele ognjene oči, hrepeneče po
boju in po krvi.

Zamislil sem se v ta dva stolpa, in lipa
nad mano je šumela romantične zgodbe
davnih dni ... Zapeketala so kopita. Mogočni,
visoki konji, vsi penasti in znojni so
sicer trudnih, a ponosnih korakov stopali
pred grad. Kladivo je udarilo na železne
dveri, sluge so prihajali od vseh kotov, prijemali
so konje za brzde in podržavali stremena,
iz katerih so izmikali trudni vitezi
noge. Orjaške so bile njih postave na konjih,
in ko so šli skozi vrata, so hodili s težko
nogo, velike ostroge so zvenčale, dolgi
meči, skrhani ob sovražnikovih kosteh, so
brenketali po kamenitem tlaku. Grajska
gospa, za njo plemenitašice in gospodične,
so jim hitele nasproti. Dolga krila so šumela
čez dvorišče ...

In prišla je gospa k prvemu junaku in
se je oklenila njegovega oklepa. Temne lise
so bile na njem — pobrizgan je bil s krvjo,
ki je potemnela in se prisušila na jeklo. Pa
ni vztrepetala. Njene mehke roke so se
ovile krog jekla kakor mladi bršlinov brst
mogočnega hrasta, in radosti trepetajoče ustnice
so poljubile to mrzlo, krvavo železo ...

Ljubila je in spoštovala moža, ki se je
vračal, dovršivši veliko delo ...

Pohitel sem po napetem strmcu. Na
cesti sem zajezdil svojo kobilico.

Ob levi šumeči potok, na obeh straneh
zaraščeni gozdi. Mračne sence so ležale po
cesti. Solnce se je skrilo za goro. Le na
vrhu gore se je rumenilo bukovo listje v
večernih žarkih. Samota. Nobenega voza,
nobenega človeka. Glas podkev se je daleč
razlegal. Meni se je pa zdelo, da nad mano
šumi lipa še vedno romantične zgodbe, pozabil
sem sedanjost, čudno navdušenje je
preplulo moje srce, napel sem povodce,
strastno stisnil konjiča, da je nejevoljen zahrkal
in stresel z grivo pa se spustil v najhitrejši
dir. Plaval sem čez sence, drevesa
so bežala mimo mene, čul sem žvenket
orožja, povodce sem stiskal kot bi držal za
ročnik sablje — živel sem nekje daleč daleč
v predstoletnih časih — — — v dobi velikih
dejanj in mogočnih pokretov ...

Danes sem truden. Davno že nisem bil
na sedlu, in strastni dir mi je utrudil vse
mišice, da sem čisto razbit. Kadar grem, se
nerodno gugljem. Med svojimi nagelni — to
cvetje imam najrajši — sem mislil šetati v
jutro, ko je vzduh tako svež, ko so vsi
cvetni listi, vse bilke pripognjene v kopel
čiste rose, ko je vse tako vlažno, radostno

[29]

solzivo krog mene, kakor bi božiča Najada
dvigala lepo glavo z mokrimi razpuščenimi
lasmi iz gozdnega tolmuna.

Hotel sem se izprehoditi. Ni bilo mogoče,
tako so me bolele mišice. Zato sem
se skril v ulnjak, sedel k mizici in mislil, kaj
bi započel.

Vonj medu se je točil po revni kolibi,
v panjih je šumelo in bučalo, iz žrelov so
najpridnejše delavke že krepko letele na
pašo. Skozi lino sem videl vejo jablane, na
kateri se je skrivalo za listjem nekaj drobnih
jabolk. Na licih so imela jabolčka rdeče lise.
Skozi veje jablane se je videlo drugo drevje,
ki je v mirnem koprnenju použivalo rosne
kristale in voščilo jasnemu solncu dobro
jutro. Ta okolica, mir, šumljanje čebel in
balzamični vonj — vse to učini, da ne vidiš
v kolibi črvivih desk, da se ne zmeniš za
pajčevino nad glavo v kotu pod stropom.
Tu je zame kotiček, ki ni na prodaj nikomur.
Le pridite v moj tihi tuskulum, vse vam odstopim,
čisto vse: otomane, da vsnivate po
kosilu, težko hrastovo mizo v zasenčeni
sobi, da se nakvartate ljudski ob nji, vrt
in senčnico, utico na hribcu, bele stezice v
gostih sencah — vse vam prepustim —
samo ulnjaka ne. Tako tesen je, nemoderen,
nekoliko že visi, bogve, kateri prednik ga je
postavil, leseni plohi v pritličju so črvivi
— morda bi se vam zdelo celo neugodno
v tej bajtici, ker ste vajeni velikih mestnih
oken, parketa, udobnih pisalnih miz, lepih,
moderno popleskanih sten, na njih velikih
podob v težkih zlatih okvirih — da, neugodno
bi vam bilo in pripognili bi se pri
nizkih vratcih, pogledali na to čudno zmes
na mizi, kjer ležé razmetani časniki, leposlovni
in politični, romani raznihm odernikov,
filozofija, estetika — pa moj brevir; na koncu
mize pod lino sloni ob velikem mehurju
tobaka zvesta tovarišica v ulnjaku — prava,
pristna češka — gipsovka — to bi pogledali
s priklonjenim hrbtom skozi nizka vratca in
bi se nejevoljni obrnili in skoro s studom
rekli: Ta kaos! — — —

Oblaki dima so se vlekli počasi skozi
lino in izginjali. Slonel sem v kotu in gledal
beletristično zmes na mizi. Cankarjev „Živeti“
je dišal po vzduhu beznic, kjer se kvarta
in kadi in vino poliva, Meškovi „Zvonovi“ so
plakali kakor njegovo otožno srce, Govekarjeva
„Marjanica“ je skočila kakor mačka (!) k
oknu, Zofkina „Nada“ modro modruje, pa
bo bržkone zamodrovala, Doljanov junak
dr. Vever pri mizi omahne in se zgrudi na
tla od suhe bolesti, Vrchlicky „Vedri noči“
hodi po dolgi cesti, pa ne ve pravzaprav s
kom in koliko jih je in kdaj je hodil —
Marcel Prevost popisuje čisto nepotrebno
pariške zakonske bonvivante, mojo „Maro“
držijo železni kremplji za dušo — — vmes
pa mogočno, kakor s Sinaja, grmi 70. psalm:
Quoniam non coquovisti litteraturam, introibis
in potentias Domini — — pa obupen
stavek Sokratov, ki ga je izustil po strastni
disputaciji z zofisti: δοχώ μοι είδέναι τό, χαλεπά τά χαλά ...

Kakšen svet v moji ulnjakovi kolibi!
Kaos, bohu-vabohu — labirint ... In to
meni ugaja. To je tako velikanski svet, ne
svet, to je morje brez dna, kamor se potaplja
moja duša v zlata vrednih mirnih urah,
potaplja se z vso energijo — pa se vrača
težko dihajoča na površje — dna pa ni
dosegla — in ga ne bo. Brezdanje je to
morje — —

Danes me je obšlo neko čudno čuvstvo.
Večkrat me je že obletavalo kakor vešča, pa
sem se ga otresel. Danes se ga ne morem.
V prste mi sili in ven na papir. Morem je
zapisati; če ugleda beli dan, ne vem. Uredniki
so čudni možje, svoje glave imajo in
celo pravice, pa škarje in debelo pero, namočeno
v črno tinto. Bodi, zapišem, kar
čutim!

Tako mi je pri srcu, kakor človeku, ki
plava čez široko jezero, pa se sredi ustavi
in jaha vodo ter počiva. Pod njim — ni tal,
kroginkrog pa široka gladina z majhnimi
valovi. Truden je že nekoliko — in nehote
se ga loti strah, čuden, obupen strah in
vsili se mu vprašanje, da li bom priplaval
na suho?

Lotil se me je neki čuden strah sredi
naše beletristike. Morda je vzrok včerajšnja

[30]

ježa, romantika v fantaziji, okrepljene mišice,
ozdraveli živci, ki sovražijo melanholijo. —
Morda; ne vem ...

Zdi se mi danes vse, kar je pred menoj,
kar sem pred kratkim bral našega — nič,
prazen nič — ali kvečjemu laški drobiž,
katerega imaš poln žep, pa še kosila ne
plačaš ž njim. Kje je vzrok, da smo tako
moderno-drobižasti, da lahko najboljšo črtico
vsakega pisatelja izberemo in bomo približno
vedeli in slutili vse druge ...

Čas! Žal, prežal, človek je vedno odsvit
razmer. Pojdi v družbo, pojdi na asfaltove
tlake, glej kako hodi družba ... Brezslišno,
po prstih, ziblje se sanjavo; vsa obleka —
sanja, misli — sanja, življenje — sanja. To
je svetovni ples, moderni ples v veliki,
gladko parketovani dvorani z električno
lučjo, umetnim vonjem, ki vsniva, omamlja ...
Godba igra s surdinami — pari se vrté, pa
kako rahlo, samo po prstih, na tretjini podplata
samo, rahla godba — a nič ropota,
nič udarcev, nič stopinj — vse se vrti sanjavo,
po zraku nekako ... to je svet, to
je družba.

Zakaj ne bi prišel μάντις — pa ne χαχός
— ki bi zaplesal sredi sanjajoče množice,
kakor zapleše gorski fant v kvedrastih črevljih,
ki poči z nogo ob tla bučno in vitežki, da
pogledajo žreblji iz poda ... Moči, moči —
sile, velike volje in velikih idej in železne
roke je treba, ki bi vrgla med nas „veliki
tekst“, da bi zatrepetali, kakor vrabiči, ko
pridrvi med nje sokol in z dvorišča pobere
kokoš! In Cankar je bil mož, ki je
obetal „veliki tekst“, in ga skoro započel —
pa se vrača spet in spet v dvorano, kjer
se pleše po prstih na godala pritajena s
surdinami. In mož je predrzen dovolj — to
mi najbolj ugaja — predrzen tako, da udari
včasih s kvedrom ob tla, da prime luno in
jo vrže kot knof od jerhastih hlač skozi
dimnik, da pade pred bolhavo kuharico na
ognjišče ter zazveni kot stara cvancigarca.
Samoglav je, da bi se ne bal vraga samega
in če bi prišel k njemu, bi ga otvezel za
roge in privezal k pultu, da bi mu pipo
tlačil in cigarete prižigal ...

Žal — prežal — človek je odsvit razmer.
Pa so ljudje, ki trdijo, da je ta ali oni individualen
... Kaj še! Individuum je vsak,
individualen je pa tisti, ki tega ali onega iz
svoje okolice prime za ušesa in ga pelje k
pultu, da ga popiše, glasno pove svojo
misel — in pa da ima mesto rovnice vsaj
napol dostojno pero. To je vse.

Če pa srečamo zgodovinskega junaka,
moža velikih del, če pride po cesti junonično-stasita mogočna ideja, ustrašimo se,
ognemo se — in ležemo za grm v senco
ter prisluškujemo omledno vzdihanje zidane
institutke, ali pa gremo pod okno mladiča,
ki pod milim Bogom še ni naredil drugega
nego očetu skrbi in nekaj dolga — pa se
mu čudimo in poslušamo njegovo jezo ob
bledi mesečini, ko steza roke proti mesecu
in ga hoče oklofutati, ker se mu reži v lice,
njemu zaljubljencu, ki bi rad na srebrno
nitko nanizal zlate zvezde z neba, da bi
naredil dijadem za svojo kratkokrilo ljubico.

Drobiž, drobiž — smeti — to ni naš
narod ...

Poglej skozi lino v ulnjaku tjekaj na
cesto! Čuj, kako škriplje parizar, slišiš te
stopinje težkih, mogočnih konj, ki udarjajo
ob tla, da se iskri kremen. Ob vozu pa
našega naroda sin — z dolgim bičem v
roki! Poglej to zdravje, to moč! Mišica ob
mišici kakor zid kiklopov, nič ne hodi po
prstih, na ves podplat stopa, obličje je
ožgano. On ni nervozen, ni melanholičen
in sentimentalen; njega nič ne razburja —
O, da, ga že razburja, a tedaj ne medli, ne
pada na kolena, tedaj on dela — železo bi
zlomila njegova moč — — —

Vsak dan jih srečavamo — pa jih ne
vidimo, bratje so, pa jih ne poznamo, zastrujski
štatisti z velikansko vsebino, pa jih
nečemo analizovati ...

Ali hočeš občudovati energijo, tisto jekleno
kljubovalno moč, katere ne zlomi
nobena sila, dokler ji smrt ne odreže glave,
tisto odpornost in moč, katere v moderni
družbi ni, v družbi, kjer se kupi revolver
radi odrečenega poljuba, kjer se iz strahu
pred udarcem voli kalni tolmun? ...

[31]

Poglej na griču tam-le pod sv. Ahacijem!
Vidiš tisto-le bajto, ki sedi ob bregu in se
ti skoro bojiš, da ne bi nate padla! Par
dni je tega, kar sem bil v nji.

Majhna, očrnela soba, tla so izluknjana,
vegasta, da bi si lahko nogo izvil, če ne
paziš; v kotu črviva miza, nad njo dve podobi
na steklo: sveti Janez in Jezušček z
backom, obe sta počeni, eni manjka cel
vogal in se vidi zadaj umazan pergamenast
papir.

Na levi, pri peči je iz slabo poskobljanih
desk zbito nekako korito. Postelja ni, pa je
vendar ležišče — in na njem osemdesetletna starica. Kost in koža. Vse nagrbačeno
in namrdano, po rokah, po licu. Kašelj jo
nadleguje. Črni oblaki muh jo obletavajo,
suha roka komaj giblje lipovo vejico, da
odganja sitnice z lica. Mesto veje bi ji dal
slikar koso — in dobil bi premijo za —
sliko smrti. Toda nekaj bi moral izpustiti
— nekaj ugovarja krepko smrti. Oči.

Majhne, precej globoko skrite v suhih
votlinah: cele kožnate kape visé čez te
votline, da se oči vidijo kakor dve žareči
punčiči v temnem brlogu. In te oči — kaka
življenska sila, kaka junaška moč seva v
njih!

Osemdeset dolgih let bede in trpljenja,
let stradanja in prezebanja — a ta leta ji
niso upognila duha. Telo so izsesala, izpila,
kakor pajek svoj plen, a duša — je ostala
močna in orjaška, da človek strmi in gleda,
nazadnje zgane človek — moderni človek
— z glavo in malomarno odide v mehkužni
vrtinec, kjer se pleše po prstih — obriše
si čelo, da pozabi junakinjo, ki ni branja
vredna ...

Ali nismo kruto krivični?

Nekdo me je poklical. — Službeni opravek.
— Prihuljen izlezem iz ulnjaka. Ko
zaprem dverca, se mi zazdi, da sem zaprl
v to ozko celico velike misli, hrepenenje
po orjaških idejah, ki zabučé, kakor top,
če se sprožijo s pravim ognjem med ljudstvo.
Vem, da pojdem sam zopet v vrtinec
mehkih, sanjavih modernikov in vrnivši se
nazaj bom morda čital današnje misli, morda
se bom tudi kulpal — pa hkrati skeptično
vzdihnil:

Video meliora proboque, deteriora sequor
...

VII. Na prodaj.

Uganka! To mi je bilo jasno na prvi
pogled. Slišal sem njen smeh, a
bil sem prepričan, da joka. Gizdalin je stal pred njo, njegove oči
so bile kakor uvezane na njeno bradico.
Pravil ji je dovtipe, katere je sam glasno
spremljal s smehom, da bi se smejala še
ona. Izpil sem že drugo čašo mrzle čokolade,
roka mi je skoro otrpnila, s katero
sem držal časnik in preko njega zrl v to
živo uganko. Sedaj se je zasmejala zvonko,
dvignila glavo izza blagajničarskega pulta
in pogledala po kavarni. Ko sem zagledal
nekoliko rosne oči, sem bil prepričan še
bolj, da joka. Kakor bi struna počila, tako
hitro je onemel smeh, in videl sem, da se
je sramovala hinavske uloge. Častilcu ni
dolgo ničesar odgovorila. Obrnil se je in
odšel k biljardu. Prihajali so drugi — in
zopet odhajali kakor prihaja tat k močnemu
omrežju, poizkuša, nateza in — zmagan
odhaja.

Tedaj vstopi postaren mož; lice mu je
bilo silno markantno, čelo nagubano od
skrbi, oči so pa gledale tako pošteno v svet,
da bi človek vstal, stopil k njemu in mu
podal roko ter ob prvem srečanju rekel:
„Servus, amice!“ Pod pazduho je tiščal zveženj
časnikov in podolgasto škatljico. Ko
ga je blagajničarka zagledala, se je zjasnilo
njeno lice, in videl sem, da se je njeno srce
za trenutek v istini nasmejalo. Izročil ji je
časnike in škatljico, katero je takoj odprla
in z otroškim pogledom zahvalila prinašalca
za vsebino. Kaj je bilo, ne vem. Malenkost
— bržkone. Skrila je škatljico vkljub temu
varno pod pult.

Neznanec je sedel k moji mizi in vljudno
pripomnil: „Dovolite, tu je moj stalni sedež.“
Vesel sem ga bil. Nisem se motil. Dve uri
sva sedela, in ko sem odhajal na vlak, sva
si stisnila roki. Da sva pa sedela še dve
uri, bi se bila razšla: „Z Bogom, amice!“

Hitel sem proti kolodvoru in seboj sem
nesel rešeno uganko, katero sem zaklenil
v svojo dušo kakor zaklad in predse sem
gledal v tla, kakor bi se bal, da mi kdo
ne pogleda v obraz z vampirskimi očmi ter
mi iztrga in oskruni, kar sem upravkar varno
shranil.

1.

Krog dekliške osemrazrednice je bilo
živahno. Pred pročeljem na velikem trgu,
kjer stoji visok, ograjen obelisk, je stala
pestra množica ljudstva. Premožni očetje iz
trgov, značilno oblečeni, napol gosposki napol
ljudski, so samozavestno stali v gručah
po trije in štirje ter glasno govorili. Nekateri
so se molčé izprehajali, roke v žepu,
da so kazali težke verige pri urah, in pri
vsakem koraku so s peto podrknili po tlaku.
Niso mogli zatajiti, da so kljub nekoliko
modni obleki izvirni kmetje. Drugod so
zopet stale mogočne gospe. Nekatere so
nosile klobuke, druge so bile v svilenih
rutah, ki so jih zavezavale prav rahlo koncem
brade. Vse so bile odičene z zlatnino:
pod vratom velike broške, kakor kolajne,
na prsih so se zibali konci zlatih verig,
rokovice so držale v rokah, da se je videla
rešta neokusnih prstanov. Mnogo so govorile,
živahno pa dosti neokretno ponašale
z rokami in glavami, kjer so se pobešali
pred par leti moderni klobuki. Krog obeliska
je slonelo nekaj kmetiških ženic. Pisane
cajnice so držale na rokah. Nekatere so
jedle štruklje, ki se dobé pri branjevki po
pet krajcarjev. Blizu vrat je stalo dvoje elegantnih
kočij, po asfaltu je šetalo nekaj
mestnih dam, ponosno in samozavestno, ter

[33]

se oziralo pomilovalno na nemodno toaleto
mater-tovarišic iz provincije.

Dasi je bilo živahno, nebo čisto in jasno
— ponoči je deževalo — zrak krepilen,
vendar se je bralo na licih vsepovsod neko
čakanje, neka tajna radovednost, skoro bi
rekli — strah.

Tiho in mirno šolsko poslopje se oživi.
Skozi vrata prične vreti pisana množica
deklic. Na trgu so bili v trenotku pretrgani
vsi pogovori. Vse je hitelo proti izhodu,
vse stopalo na prste. Kmalu je bil posejan
šolski trg s pisanimi krili, velikimi in majhnimi
slamniki. Smeh in veselje, poljubi se
čujejo, drobne, bele roke segajo v tolste
in potne, ali v žuljave in ogorele starišev;
po vseh ulicah plava živahna reka; nekateri
se poizgubé v bližnje restavracije, drugi
hité v prodajalnice, meščanske deklice pa
v spremstvu mater, starejših sestra ali starih
varovank naravnost domov — nekatere radostne,
ker se nadejajo daril za lepe uspehe,
druge žalostne, ker se bojé resnega očetovega
lica pri obedu, ko pregleda izpričevalo
...

Mnogo jih pa seveda odhaja samih. Nekatere
so že tako velike, da bi se jim zamalo
zdelo, če bi jih kdo čakal; kratkih
kril se sramujejo. Druge nimajo nikogar, ki
bi utegnil potratiti dopoldne, da čaka na
šolarico.

Na predmestju sv. Pavla pri mostu se je
poslovila Vanda od svoje prijateljice. Želela
ji je vesele počitnice, potem sta si podali
roke in si jih nekako graciozno pa vendar
energično stiskali ter se ločili.

Vanda je šla čez most na predmestju
sv. Pavla in se potem obrnila na desno po
ozki pešpoti, ob kateri so rasli kostanji. Po
travi v senci dreves so se prekopicavali
gologlavi in bosonogi otročaji, otroški vozički
so stali v sencah, ob njih so žedele
zgubane starice, gugale vozičke in brezizrazno,
kakor naveličane življenja, gledale
v zvitek kričečih otrok.

Vanda se ni ozrla. Njena hoja ni bila
več hoja šolarice. Dasi je nosila še prikrajšano
krilo, je bil vendar njen korak — sicer
prožen, pa ne otročji — samozavesten in
premišljen. Ni bila velika, pa vendar vitka
in lepe rasti. Po hrbtu daleč daleč ji je
segala bujna kita kostanjevih las, ki so bili
na koncu speti s skrbno zavezano široko
petljo.

Blizu konca predmestne ulice je krenila
v nizko hišico. Nad vrati je visel grozd iz
kositra in za njim je bil napis: „Gostilna pri sladkem grozdu“.

Med vrati v gostilniško sobo je Vanda
obstala. Noga se ji je zaustavila in na njenem
sanjavo-idealnem obrazu so se zarezale
poteze nevolje. Studil se ji je duh, ki je
v poletni vročini zoprno dihal iz gostilne.
Bila je prava priskutna mešanica, ki jo tvori
polito vino, žganje in dim smrdljivega tobaka.
Pri nepogrnjeni mizi je sedelo nekaj golorokih
delavcev, ki so zdravili prepito noč
in govorili grde besede. Sirov dovtip je
pozdravil Vando.

„Mama!“

Vanda se je obrnila med vrati, ko je
poklicala mater in šla skozi nasprotna vrata
v stanovanje. Bogato ni bilo, a bilo je goropaden
kontrast napram gostilni. Nobenega
praška, nič navlake, vsaka stvar v redu,
veliko cvetja po skromnih lončkih in vazah,
mala knjižnica, kjer so bile v najskrbnejem
redu razpostavljene njene knjige.

Takoj za Vando je priracala v sobo debeluhasta
mama. Obraz je bil prerdeč, rokava
je imela do komolcev zavihana in tolste
roke je vpirala ob mogočne boke.

„No, kje je izpričevalo?“

Govorila je z glasom, kakršnega dobi
človek, ki mnogo kriči in se prepira.

Vanda je mirno podala materi šolsko
listino. Njene nekoliko otožne oči, v katerih
je bilo brati veliko hrepenenje po oddaljenih
ciljih, so vdano in pokorno gledale v lice
materi, ki je oblastno razgrnila izpričevalo
in brala.

„Sedaj si dovolj učena! Popoldne greva
k šivilji, da ti naredi dolgo obleko. Sedaj
je konec večne šole in treba je, da mi pomagaš.
Tako velika si že — pa za nikakršen
prid pri hiši!“

[34]

Te besede je govorila z dokaj mehkim
glasom, iz katerega je zvenel mogočen ponos,
da je hčerka tako dobro izdelala. Bila
je prva v razredu. Kdor matere ne bi poznal,
bi bil mislil kljub temu, da je njena
govorica osorna in zadirčna. — Vandi je
materina beseda sicer ugajala. Mehkih ogovorov
ni bila vajena, zato se je radovala
vsake drobtine, ki ni bila grenka, ki je bila
vsaj nekoliko oslajena in ji je dala tiste
utehe, kakor jo dajejo druge matere mehkih
src svojim hčeram. Toda, kaj pomaga mečji
glas, če ji je pa podrl vse gradove!

„Mama, saj ste rekli, če bom prva, da
grem drugo leto v pripravnico, sedaj pa ...“

„Paprlapa ... flavze! Obljubiti in storiti
je preveč. Misliš, da bom jaz vlekla in trpela
zato, da boš ti po šolskih klopeh lenarila ...
Kako pa! Ala, le brž se preobleči, v kuhinji
je še posoda od zajtrka. Pomij!“

[35]

Neki gost je sirovo klical še frakelj pijače,
in mati je odšla v gostilno.

Vanda je odložila slamnik in ga skrbno
spravila. Iz predalnika je vzela precej ponošeno
bluzo in krilo ter se začela preoblačiti.
Njeno lice je postajalo čedalje otožneje,
borila se je z močjo junaka, da bi
zadušila solze, ki so ji vrele s toliko močjo
pri lepih očeh na dan, pa se napol oblečena
sesedla na stol ob postelji in zakrila lice
ter je zakopala v blazine. Njeno telo se je
sunkoma stresalo in drhtelo od joka, ki ga
je glušila, da ga ne bi čula mama. Vedela
je, kak vihar bi bil, ko bi jo slišala. Izkusila
je že mnogokrat jezo materino in dobro je
znala, kako je trinoška in zaničevalna ...

Ko se je izjokala, je šla v kuhinjo, in
njene lepe roke so se potopile v umazane
pomije ...

2.

Popoldne je šla Vanda sama k šivilji.
Gostov ni bilo, in bi stara dekla, ki je sicer

[36]

tičala ves božji dan na vrtu in na mali njivici
za hišo, lahko varovala gostilno, dokler
se ne vrneta mati in hči. Toda dremajočo
mamo je predramila Močilarjeva Kati, žena
soseda krojača, najboljša prijateljica Vandine
matere. Kati je bila živa pošta na predmestju
sv. Pavla. Če je kdo na glas kihnil
daleč na drugem koncu mesta, je to Kati
za nekaj minut gotovo vedela. Če je najpoštenejši
mož ali mladenič voščil dostojno
dober dan kaki osebi ženskega spola na
ulici, je bila to za Kati obilna snov, iz katere
so se pletli divji romani, zlobna sumničenja,
frivolne opazke, ki so po predmestju
sv. Pavla hitreje begale od hiše do hiše
kakor najurnejši pismonoša. Zato je uživala
Kati na predmestju splošno spoštovanje pri
starih klepetuljah, obupanih samicah in ljubosumnih
zakonskih ženah. Mladi svet in odkritosrčni
poštenjaki so jo pa sovražili kakor
pajka. Celo priletni in pobožni kaplan Marka
ji ni privoščil več dobre besede, odkar je
priropotala nadenj v stanovanje ter mu očitala,
da ne zna pridigovati, ker je par nedelj
zapored pošteno ožigosal predmestno obrekljivost.
Sicer mirni mož je bil tako razburjen
po tej lekciji, da je hotel strani. Pa
ga je sivolasi župnik potolažil, češ: Ali ne
veste, če prasca v rilec suneš, da zakruli?

Kati je vstopila tiho v temno sobo, kjer
so bila okna zasenčena z zelenimi zastori.
Po prstih je šla k dremajoči oštirki in jo
podrezala z oguljenim solnčnikom.

„No!“

Jezna je dvignila oštirka glavo; ko je pa
zagledala prijateljico, se ji je tolsto lice razlezlo
v neprijeten smeh, potem je zazehala
na široko, pomencala zaspane, rdeče oči in
podala Katici roko.

„Mica, ti boš še večnost zaspala!“

„Lahko govoriš, ko greš s kokošmi spat!
Jaz pa ponočujem in se pobijam s temi
pijanci. Sedi no! Pol litrčka ga bova, kaj?“

„I, se ve; vroče je. Mica, pa ne kislice,
onega prinesi ...“

Mica je šla s steklenico po vino, Kati je
pa sedla k mizi, a brž se je sklonila in pobrala
majhen listič na tleh. Obrnila ga je
parkrat in zopet vrgla na tla. Zatrdno je
upala, da je kosec ljubavnega pisma, kar
bi ji bilo ljubše od vina. Zakaj najboljši
prijateljici, vdovi Mici, ni zaupala in želela
je, da bi za slučaj kake zdrahe imela dokaz
za predmestni škandal.

„Čestitam, Mica“, je potegnila precej iz
kozarca; „to je božja kapljica!“

Mica je malo zacmokala z jezikom in si
otrla s predpasnikom debele ustnice.

„Koga čestitaš? Čemu?“

„I no, kako se delaš! Ker je tvoja punca
najbolje izdelala.“

„Saj druzega opravka ni imela. Hvala
Bogu, da je konec večne šole!“

„Je ne daš naprej? Škoda!“

„Škoda, seveda škoda, še ti bodi tako
trapasta! Za koga neki?“

„I no, da bo učiteljica ali poštarica.“

„Še tega je treba! Učiteljica, kaj pa je
učiteljica? Nič, nič, povem ti, revščina! Nosijo
se prav kakor purman, kadar kočijo
vozi — druzega pa ni nič. Po kmetih se
potikajo, tiste zarobljene gumpce učé pa
lačne so.“

„Tisto ne bo vse res, Mica, sile jim
ravno ni. Preskrbljene so pa le in počitnice
imajo, to je tudi nekaj vredno.“

„Preskrbljene, nič ne rečem; jaz pa hočem,
da bom z dekletom vred tudi jaz preskrbljena.
Misliš, da bom večno tako-le
garala in trpela?“

„Danes te pa res ne razumem, kaj misliš.
Še malo naj ga potegnem, morda se mi
kaj odpre pamet.“

Kati je izpila, kar je ostalo v kozarcu, in
Mica ji je hitela nalivat drugič.

„Ne razumeš, nalašč; ti si seme, da bi
ti vse razodela; vse boš razčenčala po
svetu.“

„Mica!“

Kati je naredila tako nedolžen obraz,
kakor bi še v življenju ne bila nikdar izklepetala
najmanjše stvarce radovednemu
svetu.

„Saj nalašč pravim. Pij no! Stvar imam
tako-le udeto: Dekle je čedno, kaj ne—?“

„Vse zija za njo. Še dolga krila —“

[37]

„Zdajle jih pojde merit — čakaj no!“

„Vanda! Vanda!“

Brzo je prišla hčerka iz sobe. V rokah
je imela knjigo.

„Že spet! Vse bukve zmečem v ogenj,
če ne pustiš teh čenč! Pojdi sama k šivilji,
da ti umeri obleko. Blago sem ji že nesla.
Pa čedno naj naredi!“

Mica je prisedla zopet k prijateljici in
odgrnila okno na cesto.

„Kakor sem rekla: še dolga krila, drugo
že ima dekle, pa bo snubcev na izbero.“

Vanda je prijazno pozdravila gredoč
skozi vežo in zavila na ulico mimo oken.
Obe sta gledali za njo.

„Ga vidiš?“ poštrkne krojačka Mico.

„Žaneta?“

„Kako gleda za njo! Če ni ta že zdaj
do ušes zazijan vanjo, nočem nič. Ta bi
bil, Mica, kaj?“

„Ga imam že sama na protokolu. Lepa
trgovina, sam je pri hiši, blizu nas je, in
tudi naša reč bi potem več nesla, pa jaz bi
bila lepo čedno v penzijonu.“

„Samo tako govoré, da jih ima Žane
več?“

„I, seve, takle fant! Zal je, govoriti zna,
denar je pri hiši, veseljak je, vsaka tišči za
njim, ki je toliko pametna, da si želi dobro
na svetu. Veš, prijateljica, nekoliko boš morala
potisniti, če ne bo gladko in rado teklo.
Saj znaš!“

„Ehé, napovem mu tak škandal, če je ne bi vzel, da mora takoj v Ameriko.“

„Zato se stvar tako napravi, poslušaj!
Njeno sobico preuredim za ekstra-sobo. —
Med žganjarje, ki tu sedé, ne gredó boljši
ljudje. Ona bo natakarica in upam, da bo
gostov kmalu dosti. Ti pa malo to reč razbobnaj
in hvali vino in postrežbo.“

„Tako, tako! Mica, ti si tica! Lepa natakarica
— pol dobička! Pa boš imela mlin
in žago! Žaneta, kot soseda, pa povabiš, ko
bo otvorjena ekstra-soba. Stavim, da bo
več tu kot doma!“

„Ali ne izprevidiš, da je bolje tako,
kakor da bi hodila v šolo? V enem letu bo
morda že poroka.“

„Zares je bolje. Sicer bi tako lepo dekle
tudi kasneje lahko zadelo terno!“

„Kaj še! Študentje bi noreli za njo, tisti
lačenpergarji, potem bi šla na deželo na
deset vogalov zaljubljena, in tam bi se obesila
kakemu žandarju ali komurkoli. Saj veš,
če dekle enkrat znori, ti vzame cigana, ki
pride s cajno s Hrvaškega. Zato moramo
pa matere skrbeti, da bo za vse prav. Le
veruj mi, neumnih zakonov so samo matere
krive.“

Visoko modrovanje prostaških žensk je
prekinila trda hoja pod oknom.

„Jemnesta, Mica, nekdo gre. Vode, vode
na mizo!“ Krojačka je sama urno segla po
litru vode, ki je stal na drugi mizi in pomaknila
pol litra proč, vodo pa postavila
med kozarca.

„Ljudje imajo strašne jezike. Če naju
dobi kdo pri vinu, gorjé — za pijanki naju
razbobnajo.“

„Res je, Kati!“

Skozi vrata je prišel mokar Justin v beli,
močnati in povaljani obleki.

„Jujhata, Pepe, pojdi no pit!“ ga sili Kati
hinavsko in mu ponudi vode.

„Ti mene vlekla? Kaaj! Ženske ste vse
hinavke. Iz piskrca sta se ga navlekli, sedaj
pa z vodo hrup delata. Saj se poznamo,
Kati!“

„Ti mene že ne, jaz pa tebe dobro,
kozamurec ti lažnjivi! Si večkrat pijan ...“

„Tiho, raglja! Ná, poglej se, da si rdeča
kot sv. Pavla bandero. Od vode to ni, kaj?“

Pepe je snel s stene majhno ogledalo
in ga pomolil krojački pod nos. Kati je zamahnila
po njem in razdrobilo bi se bilo
steklo, da ga ni Pepe ročno odmaknil.

Kati je vsula točo psovk na mokarja in
hitro odšla iz gostilne. Potoma se je privedla,
da mu napravi škandal, preden bo
polna luna. — — — — — — —

Vtem ko sta nesrečni Parki pletli usodo
Vandi, je šla ta k šivilji. Pot jo je vedla
mimo pripravnice. Dasi je bila preplemenita
po naravi, da bi bilo njeno bitje in žitje navezano
na obleko, je vendar stopala nekoliko
hitreje. Želela si je dolgih kril. Naravni

[38]

instinkt, čista duša in nepokvarjeno
srce ji je govorilo, da se marsikako umazano
oko pase ob nji, da je često vsa zmedena
povesila plave oči, ožarjene z gloriolo
čiste duše, kadar jo je srečal tak pogled in
jo ranil na sredo njenega deviškega srca.

Skozi vrata pripravnice so prav tedaj
stopile štiri kandidatinje. Vanda je gledala
njihova razpaljena lica, slušala njih smeh,
ki je donel tako zmagovalno-veselo; razumela
je, kako so čestitale druga drugi na
dovršeni maturi. Postala je onkraj ceste pod
lipo in gledala za njimi, ki so presrečne
in navdušene šle, roko v roki, po gladkem
tlaku. Ena je napravila izpit z odliko. Tisto
so imele v sredi in ji prav posebno čestitale.

Vanda se je zamislila.

Za štiri leta bi stala lahko ona pri zeleni
mizi. Pred njo učeni profesorji. Modre stvari
bi jo prašali in ona bi zavestno odgovarjala,
krepko bi črtala s kredo po deski, zavestno
bi razlagala Prešerna, govorila o
literaturi — in gospodje bi zadovoljno kimali,
šli v posvetovalnico ter se vrnili in naznanili: Vanda — z odliko ! Potem bi prišle tovarišice
in bi ji čestitale in radostne bi šle ven
na izprehod in bi pile kavo ter se menile
samo učene stvari pa vmes ponavljale šolske
dovtipe, da bi sosedje v gostilni zavidali
njihovo učenost in radost. V počitnicah bi
si napravila mnogo lepih stvari, ki bi jih
vzela seboj na službo. Tam bi imela svet
mir v tihi sobici, kjer bi bila sama ona
gospodar; nemotena bi brala zvečer, pletla
bi in vezla ter učila bi se še neprenehoma ...

In v šoli! Kako veselje! Prišle bi majhne
punčke, zdrave in bistrega uma. A bile bi
vse razkuštrane, neumite, še sedeti ne bi
znale. In ona bi jim vse pokazala, vsega
bi jih naučila, koncem leta bi že bile lepo
snažne, pisati bi že znale in brati. Ko bi
jim razdelila izpričevala, bi se poslovila, in
razred bi zajokal in hitel k nji in ji dajal
sladke poljubčke. Tudi ona bi se solzila in
vračala poljube na lepo umita čelca in na
tiste majčkine, rdeče ustke — in ven bi jih
peljala iz šole ter jim z robcem mahaje
klicala: Z Bogom, na svidenje čez nekaj
tednov! Pridni bodite, ljubčki moji! Nato
bi pospravila nekaj reči v kovčeg in bi se
peljala srečna domov na počitnice, srečna
in samosvoja, živela bi od prištedenih novcev
in se posvečala vzorom ...

Tako pa — — vsega tega ne bo nikoli.

Po cesti je pridrdral težak voz, ki je
dvigal oblak prahu. Vanda se je zdrznila,
oči so jo zaskelele, veter je pihal prah v
njeno lice — zamižala je in si pomela oči.
Iluzija je izginila, njeni prsti so v očeh,
katere je brisala prah, začutili vlažno resnico
bridke sedanjosti.

[39]

3.

Gosta megla je krila mesto. Po predmestju svetega Pavla so drdrali z divjim ropotom mesarski vozovi. Najtrudnejše oči so se predramile ob tem hrušču po trdi cesti.

Vanda si je podprla glavo. Tako težka in trudna ji ni bila še nikoli. Skozi okno je zagledala leno in gosto meglo, ki je ležala nepremično po uilici, kot bi se za vedno utaborila v mestu. Hitri pešci — delavci in delavke — so hodili mimo oken, vsi nekam zaviti v mračno meglo, da so se skozi steklo videle pravzaprav le njihove konture.

Tako temno je bilo v Vandinem spominu. Razne osebe so se dvigale v njeni domišljiji; čula je glas citer, smeh, predrzne opazke. Naslonila je glavo na belo blazino in s trudnimi očmi gledala v strop, kjer je plesalo nekaj omotičnih muh. Začutila je po vsem telesu neprijetno utrujenost. Tako izmučena se ni še nikoli prebudila. Večkrat je že šla kesno spat, večkrat se je učila in izdelovala naloge pozno v noč, pa je vselej drugo jutro vstala čila in pokrepčana ter šla vesela in samozavestna v šolo.

A danes? Sama nase je bila zlovoljna; spati ni mogla, vstati se ji ni ljubilo. Najrajši bi tako ždela tjavendan in mirno brez misli gledala v strop, kjer plešejo muhe, kot nji vršé po glavi čudni spomini.

Hipoma pa jo je prebudila iz omotične nirvane mama. Oči so ji bile že zaspane, rdeče, lasje neurejeni, obraz čemeren.

„Boš do kosila lenarila? Le hitro se poberi!“ Trd in kričeč je bil njen glas, jezno je loputala z vratmi in iz kuhinje je bilo čuti, kako ošteva staro služkinjo.

Vanda je bila v trenotku predramljena; vse podobe so izginile in zaživela je pikro sedanjost ob trdi materi.

Ko se je oblekla, je šla v svojo nekdanjo sobico.

Tu je stala sredi nje. Postalo ji je neizmerno bridko. Objel jo je neprijeten vonj, da bi bila najrajši pobegnila. Po tleh so bile napol usehle lužice, ki so izhlapevale duh po vinu; prt na mizi je bil zmečkan in polit, umazan od tobakovega pepela, in polno drobtin in koscev kruha je bilo raztrosenih po njem; odpadki cigaret, konci napol pokajenih smodk so se valjali po kotih. Vanda je hitela k oknu, odgrnila zastor, odprla okno in obstala pri njem, da se nadiha jutranjega zraka.

Obslonela je pri oknu in gledala v gosto meglo, ki se je cedila po malem vrtičku in kropila z roso pisane astre. Duh resede ji je zavel izpod okna. In ta vonj ji je pozval v spomin prejšnje dneve, ki so bili v primeri s sinočnim večerom vendarle pravo blaženstvo. Domislila se je živo na lanske počitnice, ko niso še imeli „ekstra-sobe“. Kako balzamično je dehtelo vse v tej sobici! Nageljni, reseda, vrtnice ... Vse je dihalo tihe skrivnosti, vse je klilo in se spenjalo kvišku pod njenimi belim prsti, kakor bi hrepenelo k visokim ciljem. Vse je bilo tako rahlo in nedolžno, vse čisto in neoskrunjeno, kakor mladi sneg na poljani. Šepetala je ona s podobicami, ki so jo gledale tako simpatično in odkritosrčno; preproste so bile kot ona, lahko noč so ji voščile s sten, ko je ugasnila luč, dobro jutro so ji govorile ob zori, ko je odprla oči. In kadar se je vračala iz šole, ali z izprehoda, so jo pogledale rože iz lončkov in ji pravile, da so žejne, ter lepo prosile sveže vode. Prilila jim je, njen fini nosek se je dotaknil cveta, njene rdeče ustnice so se

[40]

približale nageljnu, ki ji je napolnil idealni
svet s sladko vonjavo ter ji drugoval, ko je
odprla knjigo in se poglobila v skrivnosti
davnih pripovedk.

Obrnila se je od okna in z nekako srditostjo
pričela pospravljati po sobi. Česar
se je doteknila, vse se ji je gabilo. Tukaj
na tem stolu je sedel tisti Nande, citraš.
Kako čudno je govoril. V tla je gledala
ona, rdečica jo je polivala; ni ga razumela.
Vse omizje se je krohotalo njegovi govorici,
ona se ni mogla smejati. Njena duša je
čutila samo to, da je pripovedoval nekaj
grdega. A te govorice ona ni umela.

Poleg njega je bil oni komí, kateremu
je morala prinesti trikrat črne kave, ki je
govoril sam s seboj in se tako silno opotekal,
kadar je šel iz sobe. Zaradi njega je
ubila kozarec, ker jo je vedno lovil za roke.
Bogve, kaj je bilo temu človeku ...

Ah, te luže, te ostudne luže po tleh!
Da, kakšno je bilo krog polnoči! Kako so
bili predrzni, kako so kričali, polivali vino!
In mama? Take še ni videla nikoli. Mama
jih je vse razumela, kar so govorili, in tudi
ona se je smejala, kakor drugi, na glas in
bučno.

Čim živeje se je vzbujal spomin na
prejšnji večer, tem bolj je bila Vanda razočarana.
Mama ji je pravila o „ekstra-sobi“,
o finih gospodih, ki bodo zahajali vanjo.
To bodo čisto drugi ljudje, kakor v navadni
pivnici, kamor Vanda ni šla nikoli, najmanj
pa zvečer. Od tam je čula tudi krik in petje;
pa je zaklenila vrata, sedla h knjigi in mirno
čitala, ne da bi jo šum kaj motil. Navajena
ga je bila.

Ko je pa čula o gospodih, si je domišljevala,
kako modro in učeno bodo govorili,
kako bo ona tiho prisluškovala in izvedela
lepih zanimivih stvari. Govorili bodo o politiki,
o volitvah, kar se toliko piše po listih,
in Vanda bo iz modrih ust čula modre pomisleke
ter bo s tovarišicami govorila kot
učiteljica, ker same ne bodo imele te prilike.
In sčasoma pridejo gotovo tudi učenjaki,
morda profesorji, morda celo kak
pisatelj, literat. Ti ji bodo pripovedovali
stvari, ki jih ne izveš po knjigah; in kak
pesnik bo tudi prišel, pa ji bo napisal v
spominsko knjižico lepih verzov, katere
potem pokaže ponosna prijateljici ter jih
shrani kot zaklad. In morda bo kak pesnik
celo o nji zložil pesmico in jo dal tiskat!
Kolika čast! Kako bodo druge zavidne, in
kako bo ona ponosna ...

Vse to je sanjala tedaj, ko je prenašala
svoje malenkosti iz sobe ter pripravljala
prostor za goste v „ekstra-sobi“.

Toda snočna „otvoritev“ je bila grozna
toča na njene zelene trate v puščavi. V njej
se je pojavil grozen odpor. Ni se sramovala
dela, a to delo se ji je gabilo. Nikdar ni
bila odporna napram materi; danes bi pa
najrajši šla k nji in jezno povedala, da gre
rajši od hiše, strani, — čeprav za pastirico
na kmete — samo da ne pride več v tako
družbo.

Trdo je sunila stol od mize, da doseže
pometajoč dosti daleč. Vse, kar je bilo na
tleh, se ji je zdelo kot grde lise, kot ostudni
madeži, kakor bi se tiste besede, ki so se
snoči govorile, raztresle po tleh in oskrunile
vsak kotiček njenega deviško svežega
doma. Izpod mize se je prikazala med smetmi
pohojena roža. Roža, da tista lepa roža,
katero ji je dal Žane in jo je ona pripela
za pas, pa je padla pod mizo in se umazala
in umrla med smetmi. Zasmilila se ji
je in segla je po njo med smeti ter jo rahlo
prijela z dvema prstoma za recelj. Pogledala
jo je — in hitro izpustila na tla. Neka
čudna misel ji je vstala v glavi. Roža, snoči
tako lepa, tako dehteča — danes ostudna
in umazana od smeti, kjer je ležala ... Umazana
roža — čudna misel ... Skoro prestrašila
se je te misli, in ni vedela, zakaj.
Zato je urno delala, da bi se raztresla, in
spomin se ji je zbudil na Žaneta.

Žane —. Najlepši od vseh. Kako ima
lepe lase, skodrane. Ni tako neokusno počesan
kakor drugi. Kar genialni so njegovi
lasje. Govoril je manj kot drugi, tako sirovo
se ni smejal. Ko so drugi govorili umazane
besede, se je Žane nagnil parkrat do nje
in ji začel šepetaje pripovedovati druge

[41]

stvari. Tako pesniški je govoril, o cvetlicah,
citiral je verze in par izvrstnih dovtipov ji
je povedal, da se mu je morala smejati.
Kadar ji je govoril, je upiral vanjo oči. Ona
ga ni gledala; le včasih je dvignila pogled
vanj, pa ga je morala hitro povesiti. Oči
ima tako čudne, tako goreče, da se je kar
bala. Kljub temu je Vanda čutila, da ji ni neugodno,
če misli na Žaneta. Sicer jo je že
prej ogovarjal, ko je šla mimo njega v šolo;
večkrat ji je dal sladčic, ko je prihajala v
trgovino. Toda ona je hitro vse pozabila
in nikdar ni mislila o njem. Danes pa misli,
in to ji ugaja. Edino on je imel nekak
nimbus v družbi, in Vanda je srečala v srcu
boječo željo, da bi Žane še mnogokrat
prišel in še govoril z njo šepetaje, kakor
parkrat snoči.

Ob taki tajni želji je Vanda pospravila.
Hladna megla je použila zlokobni vzduh,
zopet se je lahko dihalo v sobi. Mizo je
pogrnila z belim prtom, stole je porazvrstila
ob nji, sobica je bila zopet prijazna, kakor
bi zli duhovi, ki so v jutru nevidno plesali
svoje orgije, izbežali in utonili v valovih
meglenega jutra.

Vanda je šla na vrt. Od gredice do gredice
je hodila s počasnim korakom. Cvetje
se ji je priklanjalo prepojeno s težko roso.
Tuintam se je stresel cvet, z njega je padlo,
kot bi se osuli biserji na tla, in dvignil je
glavo ter z briljantno kapljico, ki se je še
svetila v njegovem kelihu, pogledal Vando.
Ona je pa segla z drobnimi prsti po cvet
in ga utrgala ter ga povezala v šopek.

„Dobro jutro, gospodična!“

Vanda se je hitro sklonila; roka ji je
rahlo zadrgetala, da ji je skoro padla utrgana
cvetka na tla.

„Dobro jutro, gospod Žane!“

„Kako ste spali, Vanda?“

„Tako, za silo! In Vi?“

„Ah, komaj par ur! Zvlekli so me še v
kavarno. Tem ljudem ne more človek uiti.
— Komu trgate šopek, gospodična?“

Žanetovo lice je bilo izmučeno. Truditi
se je moral, da je govoril rahlo in ljubeznivo.

„Komu? Sebi.“

„Ali daste meni eno cvetko?“

„Ste premalo pridni; predolgo ...“
„Žane, ste kaj bolni?“

Mama se je oglasila na pragu.

„Malo že, gospa!“

„Pojdite na kozarček konjaka. Izvrstnega
imam!“

Žane je šel v sobo, Vanda za njim, in
mama je prinesla steklenko konjaka in
čašico.

„Vanda, le nalij in postrezi!“ Mama je
odšla. Hčerka je natočila čašico, Žane jo
je naglo izpil in si prižgal cigareto. Vanda
je napolnila vazo z vodo in postavila šopek
na mizo.

„No, katero cvetko daste meni?“

„Kar izberite!“ Primaknila mu je šopek.

„Ne, Vi jo morate izbrati!“

„Saj ne vem, katera Vam bolj ugaja.“

„Od Vas vsaka!“

Vanda ga je pogledala in njene oči so
srečale tisti pogled, katerega se je snoči
bala. Hitro je povesila oči in v lice ji je
hipoma postalo gorko.

„To nalašč trdite! Ne verjamem Vam! Le
sami si izberite!“

„Nikakor! Če je ne daste Vi, je ne maram!“ Žane je govoril s čudovito iskrenostjo.
V njegovem glasu je bilo nekaj mehkega,
prosečega. Vanda je posegla po najlepši
vrtnici in mu jo položila na mizo.

Nato je sedel in povabil Vando, da tudi
sede. Žane si je pričel sam natakati konjak,
pil je čašico za čašico, prižigal vedno nove
cigarete, z lic mu je izginila bledoba, oči so
mu čimdalje bolj žarele, govoril je drhteče,
šepetaje. Vanda se ga je zopet skoro bala.
Nekaterekrati je odšla po vode in vračala
se je z nekim strahom, ki ga ni umevala.

Žane si je zopet natočil.

„Lepo Vas prosim, nikar več!“

Kakor otroku je ušla Vandi ta prošnja.
Ustrašila se je izrečene besede.

Žane pa je izlil konjak na tla, razširil
roke proti Vandi in vzdihnil:

„Vanda, ti si moj angel!“ In odhitel je
iz sobe.

[42]

4.

„Haec est virgo sapiens ...“ Z visokim
glasom je povzel antifono samostanec in
za njim se je oglasil zbor menihov. Zveneli
so glasovi pod mogočnim svodom in se
točili po kapelicah pa se poizgubljali proti
velikemu altarju, kjer je trepetala rdeča luč,
kot bi jo vznemirjale peruti serafov, ki drgetajo
pred Kraljem v skrivnostni hišici. In prihajali
so glasovi drgetajoč pred altar in tam
so kakor valovi onemeli in utonili v prahu
pred Neskončnim.

Tri ženice so sedele v cerkvi tistega popoldneva.
Vrglo jih je svetovno morje že
davno iz sebe. Bile so zanj razbite šajke,
ki morajo na breg pod sekiro preziranja,
se morajo umakniti vitkim, s svilenim baldahinom
pokritim gondolam. Izvrglo jih je
svetovno morje, a na obrežju jih je sprejelo
usmiljeno zavetje, odkoder se edino varno
preplove Aheron.

Drobne stopinje so se začule po cerkvi.
Ob stranskem zidu je hitela skozi mračni
zrak, ki je dišal po kadilu, vitka postava.
Trikrat so jo zadeli solnčni žarki skozi barvana
okna in vselej je pospešila korake,
kakor bi se bala, da je ne izdajo motni
žarki, da ne proderó skozi njene nemirne
prsi in odkrijejo tam silni vihar, ki divja in
jo muči na smrt.

Vanda je hitela v kapelico za altarjem.
Mesec dni je poteklo, odkar je bila zadnjič
tukaj. Tedaj je prihajala skoro vsak dan, ne
za dolgo, samo za časek, za nekaj minut.
Prihajala je kakor otrok v materino sobo,
kakor otrok, ki nikdar ne praša, ali smem,
ki nikoli ne potrka, ki upa k materi, naj
čuje ali spi. Takrat je bila ona tu doma,
čutila je, da ima neko pravico do tihe kapelice,
čutila v sebi tudi dolžnost, da ne sme
miniti dan, da ne bi prišla v vas semkaj.

Mesec dni je ni bilo — in šele na pragu
tihe hišice se je zavedla, kako grozno se
je v kratkem mesecu izpremenila. Nič več
ni bila otrok, tisti dobri in naivni otrok, ki
gre k materi samozavestno, poln trdnega
upa, ki ga vsak krik na ulici, vsaka nezgoda,
vsaka trda beseda prižene k materi.

Na pragu je obstala. Iz pod stropom
visečih treh srebrnih src so se dvignili visoko
čez steklo trije rdeči zublji. Radovedno so
se dvignili in pogledali njo, katero so ožarjali
še pred kratkim vsak dan, a so jo sedaj
že pogrešali tako dolgo.

Vandi je zastal korak, srce se ji je vzburilo,
počasi počasi je stopila skozi vrata,
varno, po prstih; njene velike oči so se
vprle v Madono in plaho prašale: Ali smem?

Klecnilo ji je koleno in zdrsnila je na
pisani tlak pred podobo Tiste, kateri je nekdaj
toliko zaupala, kateri je toliko potožila, in
katera ji je napajala vselej dušo z nedolžnim
blaženstvom. Iz njene roke je prejemalo
njeno srce kelih, iz katerega je pilo čisto, v
svetu nikdar umevano roso, ki poji in krepča
samo limbarje.

Objel jo je mističen duh skrivnostnega
svetišča, razblinil se je hrupni svet, odpadel
je od nje umazani prah z ulice, duša seje
razstala s telesom, roke so se sklenile in se
kakor nedolžna molitev dvignile proti Madoni.
V trenotku ji je bilo vse jasno. Zunaj v šumu
je bilo gluho njeno srce za tiste tajne glasove,
ki kakor rahli timbani pozvanjajo v
človeku in ga vodijo ob mračnih prepadih;
njeno oko je oslepelo, vse ji je bila ravna
pot, nič ledu, nič sklizkih stranpotic. In zdaj
ji je bilo vse jasno. Zatrepetala je, začutila
je strašni nemir, zaumela praznino v duši in
tisto grozno žejo, ki jo trpi človeška boljša
narava tedaj, ko je izpila strast zadnjo rosno
kapljo iz keliha čistega limbarja. Iztreznila
se je od tiste omotice, s katero so jo opijanile
one oči, katerih se je izprva tako bala;
dà, te oči, ti pogledi so prodrli skozi nedolžni
sneg njenih grudi v svetišče njenega
srca in tam so palili in žgali to, kar ji je
doslej bilo svetega. Spomnila se je rože med
smetmi, strah ji je pretresel mozg, in tiha
tolažba jo je objela, ko je z mirnim srcem
lahko govorila, da ni še pohojena roža, da
se je je samo oprijel cestni prah, v katerem
je živela in izgubljala vonjavo zadnje dni ...

Obmolknili so glasovi na koru, stopinje
menihov so Vando predramile. Še enkrat je
uprla proseče rosne oči v altar, še enkrat

[43]

so se dvignile višje njene bele roke, v duši
je začutila tihi mir, rosa je padala na oprašeno
rožo in z varno stopinjo je Vanda šla
iz svetišča ...

Pod stopnjicami jo je srečal Žane. Odzdravila
mu je komaj vidno. Bila je zamišljena
in na njenem licu je trepetalo nekaj
svetega, česar ne upa oskruniti najbolj frivolna
roka.

Žane je postal in gledal začuden za njo.
Toliko žensk je poznal, nudile so se mu,
za njim so hodile, samo roke je iztezal po
njih, pa jih zopet pehal od sebe, kakor mu
je bilo pri volji. Vanda — Vanda ni ženska!
Mesec dni je žrtvoval ure in večere samo
nji, opuščal je zabave zaradi nje, v kavarno
ni zahajal, ker je ona prosila, — in vendar
je Vanda tako neizmerno visoko nad njim,
dajo gleda vedno še samo od daleč, kakor
zvezdo, kakor nekaj komaj dosegljivega ...

Ujezil se je in šel v gostilno. Pil je divje.
V trenotku se je v njem zgenilo nekaj dobrega,
blagega; on je pa to zatrl, strast je
zmagovala. „Angel ... haha, angel — Videli
bomo! ...“

V pozni noči se je Žane vračal domov
in govoril sam s seboj.

[44]

5.

Žane je zjutraj vstal precej kasno.
Bilo je prvega avgusta. Zunaj je
ležala globoka rosa po vrteh, ki
so jo pili s hlastnimi požirki, da
se okrepčajo za vroč poletni dan. Dvigale
so se rože, odpirale čase cvetja, da ne bi
zamudile ure, ko jim je bilo dano, da se
skopljejo in umijejo ter pokrepé za poletni
dan, ki jim bo trosil izpod neba žgočih
žarkov in čez ograjo pouličnega prahu.

Žane je vstal. V njegovem srcu ni bilo
rose, v njegovi duši so bile trudne misli,
kakor zvenele rože. Poloblečen je šel k
pisalni mizi, nad njo odtrgal list stenskega
koledarja: debela številka 1 se je prikazala.
Žane se je je ustrašil. Prvega! Na mizi
polno dela: grmada kupčijskih pisem, nedokončani
računi, zapričeta bilanca za mesec
julij — vse je gledalo vanj z velikimi očmi,
ki so klicale: Delo, delo, delo! Žane je
čutil, kako ga tira k mizi dolžnost, poklic;
jasno mu je bilo, da je pretekli mesec mnogo
ur zapravil; kes se je dvigal, v njem se je
porajala moč, ki ga je silila, da kar sede
in se loti nujnega posla. Hitro se je umil.
Voda mu je bila pregorka. Šel je na hodnik
in natočil druge. V rokah je čutil, kako
trudna, kako vroča je njegova glava.

Sedel je k delu. Prelistal je najnujnejše
stvari ter jih položil predse, da drugo za
drugo hitro reši. Delal je komaj eno uro.
Toda že je začutil silno utrujenost. Posel
mu ni šel od rok; v njem je vstajala neka
grozna zdvojenost, misli so begale po glavi,
v prstih je čutil nemir — moral je odložiti
pero in nervozno je hodil po sobi!

Iskal je miru. Ni ga bilo. Po umu so
mu bučale grde misli; snočni večer se je
oglasil z vsem hrupom. Zdelo se mu je,
da vonja tisti vzduh, kjer je pred nekoliko
urami še peval s prijatelji in polijal vino,
kjer se je smejalo z divjim grohotom besedam
in stvarem, ki zbežé pred belim dnevom,
ki iščejo polmračnih sob, polnočnih
ur, ki prihajajo iz kipečih kozarcev in se
zasesajo v človeško meso ter palijo in žgó
v njem vulkane strasti, ki vse umažejo, česar
se dotaknejo, vsakega zastrupé, kdor se
pobrati z njimi.

In danes so že odplule — kot fantazmi
— in poskrile so se, kakor bi se zavlekle
v črne luknje pred jasnim solncem, katerega
ne trpé. In Žane v svoji sobi — in njegovi
tovariši — bogvekje po mestu razkropljeni
— vsi želijo, da bi snočnega večera ne bilo;
lažejo si, da so bile sanje, utajiti si ga hočejo.
Ne morejo! Prilepil se je na njih pete,
kakor umazana ilovica, ovil je njih dušo z
bičem, kronal je njih srce s trnjem in v
njem zapustil sledove, kakor vihar na poljani.
Vse nerodno, vse razmetano in razmešano.
Segel je na ustnice — bile so suhe.
Zabrisal se je na njih iskreni smeh in začrtani
sta bili v njih dve bridki izmučeni
potezi, kakor dva madeža, črna in neizbrisna.
Snočna strast je izsesala jasni ogenj iz oči,
obsenčila jih s temno zaveso, strah je ugnala
vanje, da so bile nemirne, da so plaho gledale
v tla in se bale srečati čistih ognjev.

Žane je bil zle volje. Obstal je zopet
ob mizi, delo mu je očitalo krivdo; jezen
se je udaril ob čelo, segel po konjaku in
strastno izpil nekaj čašic, potem pa zopet
sedel in pričel delati.

Pijača ga je vsaj na videz umirila in mu
dala moči, da je hitreje teklo nekaj časa
pero in so se misli urejale in poglabljale v
pisma. Ali vroče mu je bilo! Ozrl se je proti
oknu in zapazil, da je zaprto. Hitro je odpahnil
okno na stežaj. Še je bilo nekaj

[45]

jutranjega, svežega vzduha. Dobro mu je
del čisti zrak in zopet se je vrnil k mizi.

Sredi začete številke mu je zastalo pero.
Iz sosedovega vrta je zadonel čist in jasen
smeh, kot bi zapeli srebrni kraguljčki.

„Vanda!“

Žane je odložil pero, naslonil se na stol
in se globoko zamislil. Srce se mu je razburilo,
po njem je vse drhtelo, in zopet pa
zopet je priplul skozi okno Vandin smeh.

Pred kratkim, ko je hodil po sobi in je
ječalo njegovo srce v bridkem kesu, je še
proklinjal vse ženske, budil stud in zaničevanje
do njih, proklel Vando hinavko, ki
gre v cerkev, se vrača iz nje potuhnjeno,
ga sreča in mu komaj odzdravi, samo da
ga bolj draži, bolj mika in prelestneje zapeljuje.
Sedaj je pa samo ta čisti glas, ta
otroški smeh iz mirne duše, samo ta je zadostoval,
da je odločno ugovarjal svoji
lastni sodbi. Žane se je pokesal in v duhu
je bil na kolenih pred Vando ter je prosil
odpuščanja, da jo je sodil tako nizko, tako
zločesto.

Kaj bi dal, da bi se mogel on tako zasmejati!
... In spomnil se je dni — pred
malo leti — ko se je on tudi smejal; ko
se je veselil jutra, želel solnca in rož, ko
je vstajal vsak dan čilejši, vsak dan mlajši.
In sedaj ni več teh dni. Koliko jutrov se
je ustrašil samega sebe, kolikokrat se je
gabil samemu sebi, poslušal očitke probujene
vesti, sklepal in prisegal, da se vrne
iz močvirja na trdno belo cesto. Toda vselej
je prišla noč, ugasnilo je solnce, zažareli
so ognji strasti, prilil jim je vina, poiskal
tovarišev — in vnovič je padal in se pogrezal
v blato. Drugo jutro je pa vnovič
zdvajal ob svoji volji, zdvajal ob svoji moči.
Počasi se je privadil blatu, ugodna mu je
bila nesnaga in brodil je po lužah z neko
slastjo, brez studa.

In vendar se ni še pogreznil čez glavo.
Do vratu je tičal v močvirju. In danes je
ta smeh, ta neizmerni kontrast dveh src in
dveh duš vplival nanj mogočno. V njem se
je zgenilo nekaj dobrega. Čutil je, da prihaja
od nekod, iz daljnih krajev, da prihaja
polagoma in vzdržno, kakor iz puščave, iz
tiste zavržene pustinje, kamor je prognal in
proganjal dan za dnem — vero v krepost.
Dà, vera v krepost, v močno voljo, vera v
zmage, je prihajala k njemu; plula je na
zvokih Vandinega smeha, vedno bliže in
bliže: cinizem je bežal, nerad, z uporom.
In prihajala je ta vera v krepost vedno
bliže in bliže; Žanetu se je vžigalo v srcu
tiho hrepenenje po tisti zapravljeni veri,
njegovo srce se je odpiralo in koprnelo ...

Prišla je vanje vera v žensko krepost,
prišla je v podobi Vande same, in tam je
vpihala pod kupom pepela, kjer so gorele
divje, grde strasti, še tlečo iskro in živo,
sicer boječe, je prodrl skozi pogorišče gorak
plamen ljubezni.

Žane tega čuvstva tako ni še nikoli spoznal.
Ljubezen, močna, pa ne divja, ljubezen
gorkega ognja, ki pa ni razdeval in použival,
ki je grel in zidal, ta ljubezen je
vstala v njegovem srcu.

Vrnil se je v one večere, med tiste ure,
ko je sedel ob Vandi. Sedel je ob njej
umazan, strasten, bil je hinavec, iskal je
sebe, nje in njene sreče ni iskal. Vendar se
je vračal od nje srečen, vračal se je kakor
iz templja boginje, kjer se je vselej očistil
nekaj peg, kjer se je nasrkal skrivnostnega
vonja, ki ga je veselil drugo jutro, ki mu
je bil sladak. In sedaj mu je očitalo spoznanje
grozni greh, ko je hodil k temu
svetišču kot morilec z dinamitom, da ga
trešči v ta sveti tempelj ter poruši v njem,
vse kar je svetega, krepostnega.

„Ne, nikdar! Vanda, jaz te ljubim, ljubim!“
Ustrašil se je, ko so se vrata odprla
in je prišla mama k njemu.

„Žane, dva moža sta v prodajalni in
prašata, zakaj nista prejela naročenega blaga.
Ali se je pismo izgubilo? Morda si pa ti ...“

Materino oko je zapazilo na sinovem
licu nemir in zadrego. Prepričana je bila,
da leži pismo na njegovi mizi še neodprto.
Svarila bi ga, a ni upala. Samo njene rosne
oči so bile glasni klicar.

„Gotovo se je izgubilo; ta vražja pošta!
Sam grem do njiju in ju potolažim.“

[46]

Sin je šel mimo matere in vprl pogled
v tla. Vedel je dobro, kako dalekozorne
so materinske oči, zato se jih je bal in ni
upal pogledati vanje.

V prodajalni je govoril kupcema na srce,
jezil se na pošto, ukazal jima natehtati in
zaračunil vsakemu vinar ceneje, da bi ju
potolažil. Zakaj moža sta trdila, da ni mogoče,
da bi se bilo pismo izgubilo, in trdila,
da gresta poslej drugam, kjer dobé vsako
pismo ...

Žane se je vrnil v svojo pisarno, pogledal
po pismih in kmalu dobil dotični list
in z njim še par drugih — same naročitve
— vse še zapečatene.

— Torej srce in dušo mi je že ubilo to
življenje, a sedaj mi bo pa razdejalo še
hišo ... Ne, dovolj je! Nazaj na belo cesto,
in z mano bo hodila — Vanda!

6.

Štiri dni je presedel Žane ob pisalni
mizi. Delal je v pozno noč in zjutraj je
vstajal ob zori. Ko se je pošteno lotil, mu
je šlo delo spretno izpod rok; a uvidel je,
kako zelo je trgovske posle zanemaril. Bil
je dosti bistrega duha, da mu je bilo jasno,
kam pride, ako bo trgovino zanemarjal.

Štiri dni se ni genil iz hiše.

Ko je po kosilu počival, tedaj so pa
misli vasovale pri Vandi. Vleklo ga je z
vedno večjo silo do nje; k oknu je hodil,
da bi jo videl. Če se je pa prikazala na
vrtu, se je hitro skril za gardino. Sklenil je,
da se popolnoma umiri in potem stopi pred
njo z resno in pošteno besedo.

„Ekstra-soba“ pri Vandi je bila med tem
časom slabeje obiskana. Prihajalo je nekaj
gostov, a se niso dolgo mudili. Imeli so
svoje pomenke, in Vanda je čutila čedalje
bolj, kako silno je pravzaprav ponižana, ko
sedi v kotu in čaka, kdaj bo ta ali oni naročil
zopet pijače. Njene iluzije o lepih in
duhovitih družbah so se razblinile. Njeno
srce je začutilo kakor še nikoli silno zapuščenost.
Ob takih trenutkih je slonela pri
oknu in v njenih prsih se je dvigalo hrepenenje
po tistih očeh, katerih se je bala, radi
katerih je skesano molila v kapelici pred
sliko Madone. Čutila je dobro, da se je v
njej nekaj zgodilo, neki prevrat, da ji iz
srca nekaj pronica z mogočno rastjo, česar
doslej še ni poznala.

Dà, dekliško srce! Saj je vsako enako.
Pod rahlo gredo je spalo lepo zlato zrno.
Vsega je imelo dovolj: dovolj vlage —
vroče srčne krvi, dovolj življenske sile v
sebi, dovolj prostora v srcu. Samo nečesa
je še nedostajalo. Samo solnca. Gorkih
solnčnih žarkov je bilo treba vsuti na to
gredico, gorkih in jasnih, ki bi prodrli skozi
zrahljano prst srca, potrkali tam na zlato
zrno in to bi se zbudilo, bi začelo kaliti,
boječe bi pogledalo na površje in skoro
ozelenelo ter hitro rastlo in širilo liste, tvorilo
stebelce in kar čez noč bi razpočilo
popje in bi se pokazali prvi rdeči listi mladega
dehtečega cveta.

In prišlo je solnce. Morda marčevo, tisto
prelestno, zapeljivo, po katerem hrepeni celo
zimo skrita kal. Pokliče to solnce koprneče
zrno, da vzklije, vzcvete — in tedaj se tako
rado solnce skrije, mrazovi pridejo, in prezgodnji
cvet leže v grob.

Prišlo je solnce za Vando. Žanetove oči
so prodrle v tihe lehe njenega srca. Kleno,
zlato zrno ljubezni je tam počivalo in ne bi
se genilo morda še dve, tri zime in ostalo
bi krepkejše, plodnejše.

Tako pa je prišlo kar ponevedoma. Njegove
oči so trkale zapeljivo na zaprto ljubav,
trkale so mesec dni, prodirale čedalje
globlje in globlje, dokler se ni vzbudila
ljubezen in pognala nežno, čisto kal.

Vanda je hodila poslej zopet slednji dan
v temno kapelico. Pred kratkim je molila,
da bi bila srečna v šoli, da bi ji uspela
naloga, molila je za mater, večkrat molila
nekako iz navade, iz neke potrebe, da gre
povasovat v kapelico, kakor otrok pribeži
k materi brez vzroka, oklene se njenega
krila, pogleda ji v oko in zopet beži vesel
na igrišče. Sedaj je hodila Vanda z boječimi
koraki; nosila je seboj težko srce. Sama
sebi se je dozdevala, da se je silno postarala,
zmodrila. V kapelici se je čisto za

[47]

gledala v oltar; njene ustnice so bile kakor
okamenele. Le iz srca je puhtelo nekaj iskrenega
kvišku, plapolalo je z lučkami vred,
iztegalo nevidne roke in prosilo, naj doseže
neki cilj, katerega si ni bila prav v svesti.
Prosila je vselej za Žaneta. Pa vselej se je
ustrašila te molitve. Skoro grešna se ji je
zdela. In zato je skrbno molila samo za to,
da bi bil priden, da bi bil dober in srečen ...
Odkar nista občevala, je ustvarila njena domišljija
iz Žaneta vzor. Sama se je vračala
očiščena iz svetišča, z njeno čistostjo je
odsevala slika Žanetova v čarobni luči. Nič
napak, nobenih dvoumnih besedi, nič zlobnega
ni bilo več na Žanetu. V tihi noči je
sanjala o njem, kako mu trga rože, kako ji
on pripoveduje lepe stvari, kako mu streže,
ker ga boli glava. Njeno deviško srce je
zaljubilo to ustvarjeno sliko svojelastne razvnete
domišljije, zaljubilo jo je z mogočnim
in čistim plamenom ...

7.

Težka sopara je tiščala na mesto. Po
cestah so konji bredli prah. Ljudi ni bilo
skoro nič na ulici. Še tisti, kateri so imeli
opravka in so morali na vzduh, so hodili
leno, z razpetimi solnčniki in razoglavi s
potnim čelom. Vandina mama je v ohlapni
bluzi sedela za mizo in dremala. Muhe so
brenčale pod stropom, v tolpah sedale po
mizi in srkale kapljice, ki so se sušile tuintam
od razlite pijače.

Nekoliko prihuljeno, prav tihotapski pride
v sobo krojačka. Njene majhne oči so bliskoma
pregledale vsak kotiček v veži in
sobi. Ko je videla, da je brez skrbi, je sedla
prav tikoma gostilničarke in jo zbudila s
komolcem.

„Mica, kako je?“

„Zadušila bi se kmalu, taka žiga je. Pa
— uh —“

„Kako je, to mi povej?“

Mežiknila je in pokazala na trgovca soseda
in na duri Vandine sobe.

„Kaj vem? S takim otrokom ni nič. Gosti
so redki, ker se ne zna vesti. Danes sem
jo že do dobra oštela.“

„E, drugi naj bodo, kjer jim drago. Žaneta
se drži!“

„Prav tega ni bilo že teden dni. Ne bo nič!“

„Oh, Mica, škoda, da imaš oči in ušesa!
Jaz pa vse drugače vem. Koliko ti imam
povedati!“

Mica se je oživila, njene oči so se razširile,
premaknila se je ob mizi in radoželjno
gledala v krojačko.

„Viš, danes ...“

„Čakaj, kako sem pozabila! En kozarček,
jeli?“

„Mica nikar, saj nisem potrebna!“

Krojačka se je branila, pa Mica je le
hacala — z litrom po vina. Ko je izginila
v klet, se je zasvetilo lice krojački in polslišno
je rekla:

„Le prinesi ga, le! Misliš, da bom zastonj
pošte prenašala za tvojo punco. Uh,
kako pa!“

„Viš, danes dopoldne sem šla po eno
cikorjo, ker sem videla, da je Žane v prodajalnici.
Saj je bilo več ljudi, zato sem
čakala, da je bil Žane prost in da je moral
on postreči. Ko mi je dajal cikorjo, sem ga
pogledala naravnost v oči in ga tiho poprašala:
kako je bilo zadnjič pri „beli lisici“.

Ali so ga izpreletavale barve!

Koga, kako? kje? tako je nekaj balandral.
Pa sem mu hitro zaprla sapo, ko sem imenovala
par prav posebno nedolžnih babnic.
Le čak me, Žane, sem rekla, jaz bom pa
vse Vandi povedala!

Povem ti, da nisem mislila, da je tako
neumen! Celo pest bonbonov je pograbil
iz škatle in mi jih porinil v cekarček: „Kati,
tiho bodite!“

Rdeč je bil pa naenkrat kakor ogenj in
kar iz rok mu je vse letelo, tako je bil
neroden.

Nato sem odšla s cikorjo in bonboni —
pa nad staro, nad mater.

Ne zamerite, sem rekla, če Vas pobaram,
kdaj boste ravnali svatbo!

Ta me je začujeno gledala.

I, no, saj celo predmestje sv. Pavla govori
— še farovška Katerca —, da vas Žane
Vando vzame!

[48]

Vando! Prvič slišim! Ah, veste, Kati,
naj jo le! Sicer je sila mlado dekle, a je
pridno in hišico bo imelo. Toda naj bo
katerasibodi, da se le oženi. Mene fant silno
skrbi. Ta peklenska družba in ponočevanje
ga bo gotovo pripravila ob vse. — Torej
zares menite, da Vando!

Nič ne menim, saj vem. Tako sta drug
za druzega, kakor ustvarjena. Boljše pa tudi
ne dobi, tako Vam povem. Poštena kakor
zlata vaga, pridna kot mravlja, lepa pa tudi
kot svetnica v tronu. Pa nikar ne zamerite,
z Bogom!

Stara je še za mano stopila in mi naročala,
naj ji le še kaj povem, pa da ne bo
zastonj. Cel štok sladkorja mi je obljubila,
kaj, Mica? Cel štok, premisli!“

Mici je lice žarelo. Bila je v skrbi samo
za Žaneta. Vanda bi morala ubogati; nje
še ne bi prašala ne.

„Povem ti pa tudi, če ti ne vidiš in ne
veš, da je tudi Vanda že vsa njegova.“

„Rees?“

„Ali je ne slišiš, kako poje, kadar je
sama? Ko taka-le dekleta začnó tako-le popevati,
potem je srce že zapetljano. Parkrat
sem jo srečala, ko je šla mimo Žanetove
prodajalne. Kako je kradla z očmi okna in
nekoga iskala. Koga neki? Stare menda ne?
Torej, Mica, Bog daj srečo!“

Pili sta navdušeno, pili več kot sicer.
Starici sta se glasno smejali in celo predmestje
je moralo mimo njunih jezikov —
kakor skozi šibe ...

* * *

Pod večer tistega dne je sedela Vanda
v sobi pred odprto knjigo. Brala je Ketteja;
njene misli so obvisele na drobni pesmici:

No časi so minoli,
zbežali na potok boječ
— — — — — nikoli
midva se ne vidiva več ...

Zdela se ji je pesem, kakor bi čitala
pismo Žanetovo: „Nikoli midva se ne vidiva
več!“ Ali ne bo morda kar v kratkem dobila
bel listič, in tam bo Žane citiral tole
pesem ...

Vanda je bila nesrečna. Začutila je dobro,
kaj se pravi vzbuditi in vzdramiti v srcu
tisto čuvstvo, ki je doslej počivalo in spalo
mirno in tiho, pa je bilo naenkrat vzdramljeno, ter je pričelo vstajati in rasti kvišku,
vedno više in više, ter se bočiti in širiti po
srcu, dokler ga ni čisto napolnilo. Sedaj bi
bila rada vdušila ta čut, rada bi bila majčkena
šolarica, ki še pestuje punčke in s
tinto umazanimi prstki s silnim trudom spisuje
prve naloge. Podprla je lepo glavo,
po kateri so se vsipali bujni lasje, kakor bi
sence legale na doslej tako jasno čelo ...

V veži so se oglasili moški koraki. Vanda
se je zgenila. Srce je vztrepetalo, zaželela
je in se zbala hkrati. Če je on, če vstopi?
Z lic ji bo bral, da je bila pri njem, da je
nanj mislila. Ne, tega ne sme vedeti. Zatopila
se je v knjigo, podprla glavo z obema
rokama in čutila je, kako ji vtripljejo žile na
senceh. Vročina ji je plula v lica.

Vrata se odpró. — Žane je stal sredi
sobe.

„Prosim, kaj želite?“

Malomarno je zastavila vprašanje, kot
praša točajka kateregakoli gosta.

„Četrtinko vina!“

Tudi Žane je vojeval vojsko, da je takisto
malomarno odgovoril. Sedel je k mizi,
vzel časnik in brez zanimanja listal po njem.

Vanda je sedla k drugi mizi in navidezno
čitala dalje Ketteja.

Molk nekaj trenutkov.

„Kaj berete, če dovolite, da prašam?“

„Ketteja. — Ali ste ga Vi že brali?“

„Deloma. Soneti so zelo lepi.“

Zopet molk.

Žane je bil razočaran. Tudi njegova domišljija
si je naslikala Vando še popolnejšo,
kakor je bila, in prepričala ga je ta domišljija,
da bo Vanda razkrilila roki in se zjokala
na njegovem srcu, ker ga tako dolgo
ni bilo. In sedaj ta mraz, ta ledena zima.

V duši se mu je dvigalo zaničevanje do
ženstva, vera v krepost je bežala plašna od
njega. Sedaj naj se odloči.

„Vanda!“

Mehek je bil ta glas in tresoč.

[49]

„Vanda, ali Vam je bilo kaj dolgčas po
meni?“

„Nič!“

Vanda je vprla od knjige pogled v Žaneta,
in to je njemu očitno dokazalo, da
Vanda laže. Žane je vstal in se ji približal.
Rahlo je prijel njeno mehko roko, pogledal
ji v oko in iskreno zaprosil:

„Vanda, lepo te prosim, nikar me ne
muči! Ali res nisi mislila nič name?“

„Vsak dan sem molila za Vas!“

Molila! Tako mu še ni govorila nobena
ženska. Molila! V njem se je zgodilo nekaj
nerazumljivega. Zdelo se mu je, da je Vanda
obdana z gloriolo, odmaknil je svojo roko
od njene, kakor bi se bal, da ne omadežuje
čistega snega tega limbarja. Drhtel je —
pa to ni bila strast, to je bil sveti ogenj
ljubezni.

„Vanda, jaz te ljubim, bodi moja, vedno
moja!“

Skoro jecljaje je izgovoril te proseče
besede. Vandine oči so zaplavale v solzah,
njena lepa glavica se je sklonila na njegove
prsi ...

8.

Čez dan je deževalo. Zvečer se je izlilo;
vendar so bili na nebu vsepovsod težki,
črni oblaki. Po tlaku so stale lužice, na cesti
je brizgalo blato izpod koles. Proti cerkvi
sv. Pavla je hitela moška postava. Pregibala
se je s počasnimi, trudnimi koraki. Senca,
katero je slikala električna žarnica na steno,
je kazala upognjeno glavo. Klobuk je bil
pomaknjen daleč doli na čelo.

Pri železnih, mrežastih vratih, ki vodijo
v preddvorje cerkve sv. Pavla, je postava
obstala. Ozrl se je človek na desno in levo,
nameril korak skozi vrata — in tako za
časek obstal. Treba je bilo še nekaj boja,
da je zmagal in zavil v preddvorje. S tihimi,
plašnimi stopinjami je izginil skozi velika
vrata — v mračno cerkev.

Na kamenitem tlaku je zahreščal pod
podplati pesek, ki ga je nanosilo ljudstvo
z ulice v cerkev. Po obširnem prostoru je
zašuštelo in se izgubljalo proti kupoli.

Večerni obiskovavec cerkve se je zgenil
in oprezno obstal zadaj za vrati. Ni stopil
do kropilnika, da bi pomočil prst vanj in
se pokropil. Tuje, tako strašno tuje in neugodno
mu je bilo v cerkvi. Mrak, ena
sama svetilka v mogočnem prostoru. Z oltarjev
so gledali svetniki v poltemi. Njih
roke v različnih gestah so delale dolge, zabrisane
sence. Sedaj je počila neka klop.
Zabobnelo je pod svodom. Možu je bilo
čedalje bolj neugodno. Bežati je hotel iz
cerkve. Ah, tu v tem mračnem, in dotihem
prostoru, kjer se čuje lastno dihanje, te
grozne sence, dvignjene roke svetnikov, kot
bi mu kazale: Vun, vun — beži odtod, ti
nisi za ta prostor! Blato se drži tvojih peta,
tvoje ustnice so umazane; beži, ne skruni
svetišča! Poglej ona zlata vratca, pomisli,
kdo je za njimi — kdo? Beži, poberi se!

Možu je plulo srce. Strah, da, neki strah
je bil v srcu. A hkrati se strah izprevrže,
moško srce zmaguje. Zazdel se je sam sebi
silno smešen. Igra, komedija! Ne, ne, jaz
grem odtod! Jutri se ji zlažem ... Kaj to,
mala laž ... Ženske, seveda, ženske naj le
bodo pobožne; dobro je za nje, in za nas
je prav — A mi, ne — ne! Komedije ne
igram ...

Stopil je korak nazaj proti vratom. Zopet
je zahreščal pesek pod podplati. Vse podobe,
vsi svetniki so ga čuli, in kakor bi
se ozrli nanj, so vnovič dvigali roke s čudnimi
gestami, prosili ga, žugali mu — gonili
ga vun ...

Še en korak proti vratom.

Njegovo oko je bilo trudno v poltemi.
Zopet je prihajal strah; odmikal je pogled
od oltarjev — in glej tam na steni je obtičalo
njegovo oko. Kdo je ta? V polumraku
se sveti njegovo golo telo ... Glavo
ima nekoliko nagnjeno; prav proti njemu
gleda. Svetilka mu motno razsvetljuje lice.
Polno bolesti je. Vse trudno in zmučeno.
A vendar, ta ga ne goni iz svetišča, roke
krili, v svoj gorki objem ga vabi ... zdi
se mu, da so se zgenile ustnice, da so po
cerkvi prišepetale besede iz teh bledih ustnic:
Prídite k meni vsi, ki ste obteženi ...

[50]

V srcu se je pričelo tajati nekaj mrzlega,
ledenega. Gorkota mu je plula v dušo.
Vleklo ga je s tisoči vezmi, ki niso bile
grenke, vleklo ga je vedno bliže in bliže ...

Pogum mu je rastel, srce je vskipevalo,
v duši se je vžigala nepoznana luč, ki je
z ostrim svitom posijala v vse kote, v vse
tajne skrivnosti ... In on je gledal svojo
dušo, gledal v nji svoje življenje ... Koliko
blata, koliko gnusa v tej duši! Dà, in ta
duša je njegova!

Ne — ne morem več nazaj, ne smem!
Vun, vun iz cerkve, vun nazaj v blato, katerega
sem se navadil; njej se pa zlažem ...

Še enkrat je pogledal na lice Onega, ki
ga je vabil s križa ... Sedaj je videl On
mojo dušo, sedaj v tej strašni luči jo je
videl in jo zasovražil. Oh, roko bo snel iz
žreblja, posegel bo za kronano glavo in
tam bo prijel za bič, s katerim so njega
tepli in pregnal me bo iz svetišča, kot njega
dni trgovce iz templja ...

Ne! On se ne gane. Vedno še razprostira
roke, vedno šepeta še iste besede ... — — — — — — — — — —

Koleno je klecnilo, kes je upognil dušo.
Ustnice so drgetaje govorile: „Confiteor ...“
Izza majhne linice je pa odgovarjal glas,
kakor bi prišel od Kronanega s križa: „Tvoji
grehi so ti odpuščeni“ — — — — —

Tisti večer je pil Žane ob svoji nevesti
prvič v življenju iz čaše, v katero je natočen
mir, ki ga ni v svetu. Poljubljal je roki
svoje neveste, poljubljal iz hvaležnosti; in
dvoje duš se je spajalo z nepopisno sladkimi
vezmi ... — — — — — —

Minulo je pirovanje ...

Prišle so ure, dnevi in tedni mladega
zakona. Bile so odmev izgubljenega raja.

[51]

8.

Iz gostilne je odmevalo bučno življenje. Po megleni ulici, katero je
medlo razsvetljeval kolobar drhteče
svetilke, so doneli hitri koraki. Glasni
so bili, da je odmevalo. Ulice so bile prazne,
mraz je zapiral ljudi v gorka stanovanja.

Pred gostilno so onemeli koraki. V
havelok zavita postava je prisluškala pod
oknom ...

Ganila se je, šla nekaj stopinj naprej,
postala in se počasno vračala mimo oken
proti vratom. Nočni prišlec je pogledal na
uro. Prižgati je moral užigalico, tako temačno
je bilo. Še enkrat se je vrnil pod okno. Pokimal
je z glavo. Spoznaval je glasove. Zapele
so citre, zabrenkala je kitara. Aha, oni
dve sta tudi! ...

Še en kratek boj. Žane je prestopil prag
v veži. Vrata so zakrulila in šlo mu je skozi
mozg, šlo do srca, da se mu je zdelo, kot
bi se odprla vrata ječe in bi ga objeli čudni
duhovi ter mu vrgli mrežo za vrat.

Nazaj bi bil šel ... Ni mogel. Že so se
odprla vrata v gostilniško sobo. Med gosti
je stala natakarica razpaljenega lica in lokavih
oči, krog ustnic tista znana, frivolna
poteza.

„Dober večer!“

Pozdravila je in vprla oči v prišleca. Z
lic je bilo brati, da vsakdo ne bi bil drag
gost. Njegova navzočnost bi lahko zelo
motila hrupno družbo.

Žane ni odzdravil. Stopil je par korakov
proti vratom. Svetloba luči mu je posijala v
lice — natakarica ga je spoznala.

„Žane! Žane!“

Z rokami je tlesknila in hitela pred njim
v sobo. Družba je prekinila zapričeto pesem,
vse je planilo s stolov; hrup, vriše, pozdravi,
slabi dovtipi, zbadanje, vse je hkrati objelo
Žaneta. Krog njega so vrveli stari prijatelji,
stiskali mu roko, nekateri — že vinski —
so ga objemali in poljubljali, drugi so mu
slačili havelok in stregli po klobuku in
palici.

„Na prvo mesto! Mici, stol prinesite!“

Tako je veleval mlad mož, visoke rasti.
Obličje bi lahko imenovali inteligentno, da
ni bilo na njem tako čudnih, žalostnih znakov,
katere zaseka in pušča — alkohol.

Žane je bil čisto trezen, vsa družba pa
kolikor toliko že omamljena in razgreta od
pijače.

Trije meseci so pretekli v najlepši sreči,
ki je plavala nad njegovim mladim zakonom
in trosila blagoslova na ljubko domače
ognjišče. Žane je popolnoma opustil slabe
družbe, odrekel se je popivanju in hrupnemu
ponočevanju. V njegovem srcu je
vladal najslajši mir, njegova glava je bila
jasna in krepko je snovala lepe načrte za
bodočnost. Bil je podjeten in razumen trgovec.
Stregel je sam ljudem, vsakemu je bil
prijazen, vsako naročilo je bilo izvršeno
točno — in reka ljudi, ki se je stekala v
njegovo trgovino, je rastla. Hodil je sam
do velikih trgovin in skladišč, naročal najbolje
blago, pretehtaval, kako in kje bi se
dobilo — četudi le za vinar — ceneje. Vedel
je, da za vinar pri blagu ljudje ne štedijo
korakov.

Mati je srečna in zadovoljna gledala sina,
ki se je izpremenil kakor čez noč. Vsled
tega je iskreno ljubila Vando, ki takisto ni
nikdar počivala in skrbela v prvi vrsti, da
razvedri kar najljubkejše Žaneta, kadar se je
vrnil truden in spehan od skrbi in poslov.

Toda prišlo je — kakor bi bušknilo iz
zemlje — prišlo je nenadoma in obsedlo
Žaneta s silnim hrepenenjem.

[52]

Kar mu je bilo pred kratkim najslajša
uteha, zlata ura oddiha ob strani ljubeče
Vande, vse to mu je bilo naenkrat dolgočasno,
vsakdanje — pusto. Z mogočnim
naskokom je prišla izkušnjava in ga vabila
nazaj v svet, v tisti megleni in blatni svet,
ki ga je nekdaj omamljal in osvajal. Vse je
priplulo predenj, vse v zlatih lučkah, in v
srebrnih skledicah so mu slastne misli nastavljale
pred usta opojnih užitkov ter ga
vabile z vročimi pogledi. Žane, pij, uživaj
— ne bodi mlad starec, ne robari svoji
ženi! Pridi! Glej, čakamo te, dolgočasujemo
brez tebe! Pridi! Razvedri se med nami! Z
razprostrtimi rokami te čakamo, pritisnemo
te k sebi in te ogrejemo in razigramo!

Žane je postal zamišljen. Vojskoval je
vojsko. Vanda je brala z njegovih lic, gledala
mu je skozi oči v dušo in zbirala je
vse sile in moči, oklepala se ga je z najsrčnejšo
ljubeznijo in iskala želj v njegovem
srcu, da bi vse, prav vse izpolnila.

Zastonj! Na Žanetovo čelo je legla senca.
Ni je mogla izbrisati mehka roka vdane žene,
niso je odplaknili poljubi, katerih vsak je
bil ognjena priča, da žrtvuje Vanda vse zanj,
vse za njegovo srečo.

Žane je bil redkobeseden. Včasih se je
zvečer zamislil — da ni čul treh, štirih vprašanj
svoje mlade žene, ki je naposled umolknila
in kradoma pogledavala v lice svojega
moža.

„Žane, lepo te prosim, povej mi, kaj te
teži? Ali si bolan? Ali imaš preveč skrbi?
Ne delaj toliko! Vidiš, kako imaš vročo
glavo. Še zboliš mi!“ ...

Položila je desnico na njegovo čelo. On
je pa rahlo prijel njeno roko in jo odmaknil
z glave.

„Skrbi! Truden sem! Razvedriti se moram!“

„Da, da! Pojdi, razvedri se!“

„In ti?“ Pogledal jo je preplašeno, vprašujoče.

„Jaz? Zame je dosti razvedrila, da si ti
vesel. Pojdi v družbo, pojdi zvečer v gostilno,
kot gredó drugi, porazgovorite se;
nikdar ne bom silila s teboj, ker vem, da se
možje med seboj najložje pomenite. Pojdi,
nikar ne misli, da mi ni prav! Saj vem, da
ne moreš biti vedno doma!“

„Grem, Vanda, še nocoj grem!“

„Nocoj je pozno!“

„Ne bom zaspal, če ostanem doma!“

„Torej pojdi!“

Žane se je hlastno oblačil; čutil je, da
skoro drgeta po životu; tudi Vanda je začutila
pri slovesu, da mu ustnice drhtè in
sodila je, kako je revček nervozen. Kar
trese se.

„Dolgo ne boš ostal, kaj ne?“

„Kmalu se vrnem!“

Hitro je odšel po stopnjicah, Vanda je
obstala na hodniku, dokler se niso zaprla
vezna vrata. Nato je šla hitro v sobo, tiho
odprla oknice in gledala za Žanetom, ki je
kmalu izginil v megli. Njegovi spešni koraki
so odmevali v mrzlo noč.

Vanda je pomaknila mizico k peči, odprla
knjigo in brala. Sklenila je, da ga počaka.
Zatopila se je v branje in hitro sta
zbežali dve uri.

Tedaj je zaprla knjigo in pogledala na
uro. Blizo polnoči! In še ga ni. Dobro se
ima. Gotovo je dobil primerno družbo in
vrnil se bo vesel in umirjen. Da, tako je
prav. Vsak teden parkrat mora v družbo,
sicer bo vsled dela čedalje bolj nervozen;
to pa lahko ubije tako lepo srečo.

Vanda se je naslonila ob gorko peč; oči,
ki so bile precej trudne od branja, so se
zaklopile; zamislila se je v to in ono, in počasi
so postale misli begajoč sen. Zadremala
je.

Četrtinke so bežale, polnoč je že davno
odbila po mestnih stolpih, mrtva megla in
gluha tema sta objemali celo mesto.

Vanda se prebudi. Stenska ura je s sonornim
glasom bila poldveh.

Poldveh! In njega še ni! Vando je pretreslo,
hipoma je bila predramljena; v njenem
srcu se je rodil silni nepokoj. Šla je k
oknu, odprla je linico. Mrzla sapa je silila
v stanovanje. Vanda je drgetala po vsem
životu. Vendar je prisluškala dolgo — dolgo.
Nobenega koraka, nikogar na ulici, vse

[53]

mrtvo, vse pokopano v meglo. Zdaj — da,
stopinje se glasé. Počasne so in težke. Tako
ne hodi Žane. Pa vendar je on, mora biti.
Kdo bi sicer prihajal? Počasi so se bližale
stopinje, pa se niso ustavile pred hišo. Enakomerno
kot so prihajali, so se oddaljevali
udarci težkih črevljev ob tlak. Stražnik je
korakal mirno po ulici.

Vanda je zaprla okno. Zelo jo je mrazilo.
Hitela je k peči, a tudi tam se ni segrela.
Morala je v posteljo. Svetilko je privila, da
je od čipkastega zelenkastega zastorčka plula
poltemna luč po sobi.

Pokopala se je pod mehko odejo. Toda
spanca ni bilo. Čula je vsak glas: če je v
veži škrtnil zaboj, ko je zdrknila ura, če je
malo počila sobna oprava — vselej se je
zganila, vselej dvignila glavo, trdno se nadejaje,
da pride. Toda ure so ginevale —;
od daleč nekod se je čul glas drobnega
zvona ... Vstala je zopet.

Tedaj so zahreščala vrata. Trdi koraki
so se oglasili po stopnjicah; skozi vrata je
stopil Žane.

„Zakaj pa ne spiš?“

Jezik se mu je zatikal, besede so bile
trde, neljubeznive.

Vanda je videla, kako se opoteka, ko slači
havelok.

Mehko in ljubeznivo je rekla:

„Kako dolgo te ni bilo!“

V tem je bila že pri njem in mu pomagala
odlagati obleko. Toda slabo je naletela
s svojo postrežljivostjo!

„Kaj tebi mar! Pusti me! Saj nisem otrok!“

Odrinil je neljubeznivo od sebe skrbno
ženo.

Vanda je začutila iz njegovih ust zoprni
duh po raznih pijačah. Strašen stud do
moža se ji je vzbudil. Pustila ga je, šla
zopet leč — in iz oči so ji pritekle — prvič
v zakonu — bridke solze. Ah, ali je res
tako kratka vsa zemeljska sreča? ...

Žane je z negotovimi koraki prišel do
postelje, legel mrmrajoč nekaj kakor kletvine
— in takoj na to zaspal.

Vanda je pa bedela do ranega jutra —
in trpela ...

9.

Pri „beli lisici“ je sedel in zajtrkoval zelo
papriciran guljaž mlad mož, visoke rasti in
dosti inteligentnega, pa izpitega lica — pisač
Korel Riba. Ob njem je sedela črnolasa
citrašica.

„Korel, izvrstno si napravil snoči!“

„Kaj ne! Znati se mora!“

„Prepričana sem, da bi bil Žane snoči
ušel o polnoči, da nisi imel ti tiste imenitne
govorance!“

„Ljuba duša, če hočemo dobro živeti,
moramo lagati in slepariti ljudi, da bomo
sami sebi verjeli. Kaj sem že govoril? Saj
še danes nisem trezen!“

„No, da mora biti Žane mestni odbornik
in poslanec in ...“

„Že vem, že vem! Čast, čast, ta ga je
zmagala. Kaj bodo doktorji in duhovni!
Mar je tem za nas! Žep in čast, to je njih
načelo. Zato morajo biti meščani in trgovci
naši zastopniki.“

„Pa Žane ne bo!“

„Ne bodi no! Kaj meni mar zato. Nam
gre za to, da ga imamo med sabo in da
plača za pijačo — in, no, pa da tebi kaj
lepega kupi; jaz ti ne morem, saj veš, kako
sem „bogat“. Zato je potreba, da ga spravimo
od tiste mlade ženice, od tiste blede
šolarice zopet med se. Ona je danes gotovo
huda; z grdim se pa pri Žanetu nič ne opravi
— in zvečer zopet pride, stavim dva Štefana
na kredo. Ti, hudiček črni, pa le glej, da
boš dosti sladek ... Hahaha!“

Citrašica ga je rahlo udarila z roko po
licu in zbežala ven k natakarici.

Riba je pa zadovoljen zajtrkoval in praznil
vrč za vrčem na zdravje Žanetovo — — — — — — — — — — —

Pri Žanetu je bil danes prvi dan zakona,
ki je bil oblačen, pust in meglen — gorji
od vremena na ulici. Ko, se je Žane prebudil,
se je dvignil v njem z vso silo kes.
Kaj imam od tega? Nič — še manj ko nič.
— Domislil si je, koliko je zapravil, spomnil,
da je moral ostati celo dolžan, ker ni imel
toliko denarja s seboj. Loteval se ga je sram;

[54]

mislil je, da vsak človek ve, v kaki družbi
je popival. Celo dopoldne ni šel v prodajalno.

Vanda mu je stregla — nemo. Kadarkoli
ga je pogledala, vselej jo je silno zabolelo
in v njenem srcu je poganjala kal strupena
rastlina, ki redno razjé zakonsko srečo —
porajala se je ljubosumnost. Morila je to
grozno misel. Čimbolj jo je zatirala, gorje
ji je bilo.

Pri obedu so vsi molčali. Žanetova mati
je trpela z Vando. Več je imela izkušenj
kakor Vanda, bolje je poznala sina — in
zato je bila njena skrb se večja. Komaj se
je bil Žane iztrgal iz mrež — in zopet mu
preti gorji propad. Rekla je Vandi, naj mu
prav milo in rahlo omeni, naj se pa varuje
vsake pikre opazke. Ta da Žaneta silno vzlovolji,
posebno take dni.

Mama je po kosilu hitro odšla; bila sta
Vanda in Žane sama.

„Ljubček, greš malo zadremat? Tako si
izmučen!“

„Ne, grem v kavarno!“

„Nikar ne hodi! Doma ti napravim kave,
potem lezi in odleglo ti bo!“

„Doma, doma, samo doma! Sploh ne
vem, zakaj bi barantal za to, kdaj in kam
smem iti. Zapomni, da sem jaz gospodar —
jaz — jaz — ženske me ne boste vodile!“

Žane je vstal od mize, vzel zatok za
cigarete, natlačil ga polno in se pripravljal
za odhod. Čutil je dobro, da je zelo razburjen;
čutil je celo, da Vandi dela krivico.
Prav zato je hotel proč, proč od nje, da se
pomiri in da pozabi snočni večer. Sklenil
je dopoldne, da ne gre več v ono družbo,
da gre v kavarno in od tam pošlje postrežčeka
z denarjem v gostilno, da poravna
snočni račun. To je bil Žanetov resni sklep.

Vanda ni ničesar odgovorila na trde besede.
Zadele so jo tako, da se je zazibalo
v njenem srcu, in nekaj lepega, idealnega
se je podrlo v njem. Naslonila se je na mizo
in prebridko zaihtela.

Žaneta so bolele te solze, ki jih je po
krivici izžemal svoji nedolžni ženi. A bil je
pretrmast, prerazburjen, da bi odložil klobuk,
sedel k njej, in stebrovje sreče, ki se
je tako hipoma začelo rušiti — oprl in podprl.
Ne — Žaneta je tiral zli duh naprej; ni ga
pustil nazaj.

Med vrati se je ozrl na ženo in ji za
slovo jezno rekel:

„Jezik in jok — to ste ženske! Ne boste
me!“

Vanda je onemela. Solze so prenehale,
ustnice so se krčevito stisnile. Bilo ji je,
kakor bi nekdo dvignil zagrinjalo, ki je doslej
senčilo vse bridkosti življenja in zakona, in
zahrepenela je prvič, da bi mogla vreči
daleč zlati obroček, ki je oklepal s trdno
vezjo njen drobni prstek in njo priklepal
na človeka, ki jo je pričel tako strašno mučiti.
Da bi imela vsaj nekoga, kjer bi se izjokala,
komur bi potožila.

Dà, saj ga ima — saj ima mater!

Mati? Ali ni ona pretrda, ali ni ona brez
srca?

Tako je mislila Vanda. Pa danes jo je
vendar vleklo preko ceste do matere; danes
je morala do nje, da ji potoži ...

Pri materi je sedela Kati — krojačka. Komaj
je zagledala bledi obraz Vande in od solz
pordele oči, spreletel je Katino lice neki
žarek, kakor blisk na nebu, kjer se potuhnjeno
kuha nevihta. Vandi je bilo žal,
da ni bila mati sama. Kati ni mogla trpeti.
Zato je sedla malomarno za mizo in govorila
vsakdanje stvari. Kati je dolgo iztegala tipalnice,
kako bi kaj izvedela od Vande. Ker
se Vanda ni hotela izdati in se je celo šalila
ter smejala, jezilo je to silno krojačko. Zato
se je hotela maščevati.

„No, gospa, ali je Žane dobre volje prišel
danes zjutraj domov?“

„Kdo pravi, da je prišel zjutraj?“

„No, no, ne zjutraj, tako pozno zvečer
in po glavi so mu pele citre ali pa lepa
citrašica ...“

„Obrekljivka! Sram Vas bodi!“

Vanda je jezno zaloputnila vrata in
ogorčena odšla. Kati je pa zločesto hihitala
in omenila Mici: „Šele „dobro jutro“! Kaj še
bo? Preveč in prehitro se je poboljšal —
hi hi hi!“

[55]

Vanda je šla preko ceste; nikogar ni
videla, nikogar ne bi bila spoznala. Zdelo
se ji je, da se svet maje; kolena so se ji
šibila, z roko se je tiščala na prsi, kjer je
hotelo razburjeno srce utoniti v valovih vzburkane
krvi.

V sobi je padla na divan, njeno telo se
je stresalo in drgetalo, krčevito je stiskala
drobne roke, kakor bi hotela zdrobiti nekoga
v solnčni prah. Dolgo ni mogla jokati. V grlu
jo je stiščalo in dušilo ... Bila je strta, vničena ...

[56]

Po dolgi muki je vzkliknila bolestno:
„Zakaj sem tako nesrečna!“ Solze so se vlile
po licih in plakala je — dolgo popoldne. — — — — — — — — — —

Žane je imel sklep, da ne gre več v družbo,
ki ga je že nekoč skoro utopila. Po mrzlih
ulicah je šetal polagoma, zavil zamišljen iz
mesta in skoval trden načrt, da v to družbo
nikdar več.

Ko se je vračal, se je oziral po postrežčku,
da mu dá denar, naj ga ponese k
„beli lisici“. Ali domislil si je, da bi morda
kaj sumil, da postrežček lahko komu pove
in omeni — in tako bi stvar prišla na dan.
Ne, ne smem. Sam stopim tja, sedaj še ni nikogar,
izpijem vrč in grem — grem za vselej.

Šel je in vesel je bil samega sebe.

Pri „beli lisici“ je bilo res prazno — nobenega
gosta.

Toda pri peči je dremala — lepa citrašica.
Žane se je je ustrašil, kot bi srečal zlega
samega. Kot Judež nekdaj v tempelj — tako
bi bil najrajši vrgel on denar v sobo in
zbežal daleč — daleč proč, ter si zatiskal
ušesa in pokrival oči, da ne bi videl in ne
čul te strašne ženske.

Pa citrašica ga je prehitela. Stala je pred
njim z ogljenimi očmi, ki so palile Žanetove
sklepe ter jih uničevale in njega zasužnjevale.
Še vedno je glasno klical Žane v srcu samemu
sebi: Grem, grem! Moram! Proč od tod!
Samo za časek, za kozarec vina, potem pa
proč — — — — — — — —

In prišel je kozarec, za njim drugi in tretji,
in iz njih se je dvigal tron strasti, in na njem
je sedela citrašica s črnim diademom, z
ogljenimi očmi ... Žane je omahoval ...

Še en mogočen krik v srcu: Žane, beži
— beži ...

A Žane ni bežal! Zmagan je padel na
blatno poljano. —

10.

— — — — — — — — — —
In šlo je dalje, zdržema.

Omamilo ga je, obsenčila ga je hrupna
kri, gradove mu je zidala čast —: v nizki sobici,
nasičeni pivniškega polnočnega vzduha,
je bil poslanec in mestni odbornik. Toda
tajno — samo v izbrani družbi, ki je iskala
samo ugodne prilike, da zagrmi na glas,
da odpre okna na stežaj in zakliče na ulico:
Žane je naš poslanec ...

Žane se je opijanil bodoče časti, opijanil
se je s hrupom, opijanil s strastjo.

V njegov dom se je naselil dolgčas.

Dolgčas, pust in neznosen je legel na
njegova pisma, dolgčas je sedel v prodajalni
za blagajno. Dolgčas je obedoval z njim,
dolgčas je objemal — Vando ...

Vanda! Vanda ni bila njegova žena.
Vanda tako šibka; njeni prstki so bili prosojni,
na njenem licu ni bilo ognja, njene
oči so bile velike in otožne ...

Tako solzivo ga je gledala. Brez solza
je vedno jokala, vedno ga prosila, na kolenih
je klečala pred njim in dvigala tiste
prosojne drobne roke ... Vanda — vtelešeni
dolgčas ...

Tuintam se mu je zjutraj zbudila vest,
ko je na postelji podpiral težko glavo. Kakor
zimski solnčni žarek so pogledali naenkrat
skozi okno lepi spomini. Žane se jih
je ustrašil. Niso ga pridobili, odbijali so ga ...
In hitro, kakor žarek skozi meglo, so zopet
odpluli, in Žanetu je bilo še gorje. Moral
je ven, že zjutraj je moral v gostilno. Objelo
ga je z vso silo, zrušilo vso voljo, utopilo
vse kesanje, in Žane je brodil v omotici po
blatni poljani. — — — — — — —

Vanda je trpela. Samo enkrat si je drznila,
da mu omeni besedico. Videla je, kako
propada trgovina, videla je šope neodprtih
listov; prodajalnica se je praznila, odjemalci
so ginili.

Nered je vladal pri uslužbencih, z neredom
tudi nezvestoba. Nihče jih ni nadziral;
nihče jih ni smel. Žane je tako velel.

Z grozo je Vanda začutila, kako se pogrezajo.
Na prsih tašče je jokala. A ona je
ni mogla utolažiti. Otopela je — in smrti
si je želela Žanetova mati.

In tedaj je Vanda varno in rahlo poprosila
svojega moža:

„Lepo te prosim, Žane, vsaj eno uro bodi
doma v trgovini — sicer bomo izgubljeni.“

[57]

„Ne boš mi gospodarila!“

Zaloputnil je vrata in prišel drugo jutro
— izmučen in pijan. — — — — —

Madona v mali kapelici je gledala često
pred seboj bel kip, ki ni vzdihoval, ki ni
govoril dolgih molitev. Samo srce je mrlo,
srce prodano in mučeno do smrti. In Madona
je šepetala temu kipu edino tolažbo,
podala ji je s slike roko, kakor bi jo dala
sestri in ji rekla: Tudi jaz sem — Mater
Dolorosa ... — — — — — — —

Volitve so minule, Žane je bil razočaran,
ubit. Spoznal je varalice.

Enajst je bila ura v stolpu sv. Pavla, ko
je Žane v potni obleki, z malim kovčekom
šel mimo cerkve. Skozi okno je žarela rdeča
lisa. Žanetu se je zdela krvava, polna srčne
ljubezni. Kakor meč se mu je zdela ta podolgosta
rdeča luč, ki hoče zastaviti njemu
pot, obrniti ga nazaj, dati mu tisti mir, ki
mu ga je dala nekoč, pa ga mu je svet
oropal in uničil ...

Koleno se mu je treslo. Nazaj, nazaj!
Vrni se, k Vandi se vrni, hodi ob njej po
beli cesti ...

Obstal je, pogledal še enkrat luč. Začutil
je pot na čelu — na ulici je začul drobne
korake ...

Naprej!

Ženska postava se je prijela njegove roke
in izginila sta v noč ...

* * *

Drugo jutro je bila trgovina Žanetova
zapečatena.

Po predmestju je vrelo. Vse je skimavalo
z glavami in bliskoma se je širila novica:
Žane v konkurzu - Žane goljufal — Žane
izginil s citrašico čez morje ...

Vanda je ob tej vesti vzdihnila, potem
pa onemela. Izjokala je vse solze, vso srčno
kri je izčrpala; na licih je obležal sled joku,
trpljenja in prevare. Pospravila je svoje stvari
in šla k nekemu stricu. — — — — —

Sedla je za blagajničarski pult ... Njen
smeh je donel po kavarni, njene velike oči
so čarale ... A v smehu se je skrival jok,
v očeh so bili sledovi solza. Prihajali so
častilci in zopet odhajali, kakor prihaja tat
k modnemu omrežju, poizkuša, natega in —
zmagan odhaja. Vanda se je obračala z zaničevanjem
od njih in od vsega sveta. Oni
in ves svet ji ni mogel odvzeti njenega
trpljenja. Odjemala ga ji je v tihih urah
samo Madona v skriti kapelici ...

Kazalo po straneh

Kazalo

Vasovalci prihajajo.

I. Njegova zvezda se je utrnila ...

II. Zvonček s tihih Poljan.

III. Kletev zavrženega srca.

IV. Pohojeni biser ...

V. Mara.

VI. Video meliora proboque ...

VII. Na prodaj.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

8.

9.

10.