I.

Toliko se mi je zdelo potrebno omeniti kot prolog v Prešernovo dramo, da se spozna struga, ki se je vanjo vlil ta krasni vrelec, ki je prikipel iz osrčja slovenskega plemena.

Žar mladega, svežega naroda in lastnega prirojenega genija je nosil v sebi, ono večno iskro, ki jo imenuje v nemški pesmi na Čopovo smrt „die innere Glut“, oni sveti nemir, nebeško hrepenenje, domotožje vjete iskrice po večni luči, o kateri pravi v isti pesmi:

V vseh stvareh in pojavih jo je odkrival in se potem zavzet vračal k njenemu praviru „von der Welt begeisterungstrunken“. Zakaj da je živo čutil ta najvišji ideal, kaže najbolje ravno ta pesem na sorodno dušo, kjer stoje znamenite besede:

Miru ne najde v stvareh, komur „Bog pevski duh je vdihnil“, in srečnega se ne čuti v tesnih razmerah vidnosti človek, ki je na znotraj brezmejen. Zato

Te krasne, najčistejše simbole je pač mogel najti samo najglobokejši duh, ki je mogel prodreti skozi predmete in se zagledati v večnost. Kdor je videl take perspektive, ni našel več miru v stvareh in pojavih:

Prešeren je bil globoko idealigična natura. Večno iskanje, sveti nemir, neumorni trud so znaki take duševne strukture, a užitek in plačilo mu je — jasnovidnost preko najdaljših distanc. S tega stališča idealista-jasnovidca imenuje pesnik one, ki delajo samo za realno plačilo, „ki samo vedo, kaj posojila neso, kaj hiše, polje, kaj kupčija“ — „slepe modrijane“. In s ponosom se zaveda, da je s svojimi „Čebeličarji“ pričel novo dobo, ko je zmotil s svojim idealnim delom Slovence, ki so jih poprej „vabile samo sence košate, stezice zložne, cvet dišeč po medi, sad brez potu“.

Tak je bil Prešernov duh v svoji prirojeni genijalni čistosti in nedotaknjenosti. Ali kako rano je že položila nanj sodobnost pečat svojih pogojnih, časnih in praktičnih stremljenj! Najprej dunajska „Freigeisterei“, ono brezpredmetno in brezciljno svobodoumje, želja iti povsod, ker ni bilo dovoljeno nikamor, in ki ravno zaradi te meglene splošnosti ni šla nikamor. To je bil samo krik v zatohlosti. Kakšen krik je to bil in po čem, to je bilo ljudem vseeno. Da se je ta časovna duševna smer polastila tudi Prešerna, vemo iz njegovega življenjepisa, vemo pa tudi iz njegovih pesmi. Ena izmed prvih njegovih pesmi, nastala še v dunajskih dijaških letih, je preloga Körnerjeve: „Licova strelci“. Prešeren jo je preložil v strogem freigeistovskem razpoloženju, v katerem ni niti opazil, da je skrajno nemškonacijonalna. Prevel jo je zato, ker plamti iz nje takov neomejen plamen svobode. Dasiravno to „nemških je strelcev trop strašan“, je mlademu Prešernu vseeno neizmerno simpatičen, ker hoče en gros kar vse „rabeljne zatret’ in tirane“.

Tak je prišel Prešeren v svojo domovino, v provincijalno zakotje, odkoder se je hrepeneče oko zaman oziralo po daljnih vidikih. Tesno je bilo tu sredi zakrknjenih psevdojanzenistov in mrak se je zgoščeval nad deželo. In ni ga bilo mesteca, ki bi bil človek zastavil nanj trden korak. Poizkusi ustanoviti tla zavednonarodne in svobodne kulture so ležali daleč v preteklosti kot slučajni, plavajoči otočiči. In kot boječi in nedoločni obrisi so se izgubljali na njih sledovi Cojzovih, Linhartovih in Vodnikovih nog. Najti njihove stopinje in nadaljevati

njihov pot v svitu svojega lastnega ideala, je bilo skoro nemogoče. Zato vidimo Prešerna, da ne „hodi“ za nikomer, niti za Vodnikom ne. Duša mu je bila tako velika, tako bogata, tako prekipevajoča, da se je mladostno izlili v strugo, ki si jo je sama naredila tako skozi jezikovna kakor idejna in umetniška tla. Da ta izliv ni bil normalen slovenski fakt, da je bil to fakt Prešernov, fenomenalen fakt genija, ki ni bil imenovalec vsote tedanjih slovenskih števcev, se je kmalu pokazalo. Zakaj ostal je slučajen v razvitku slovenske literature, kakor je ravno slučaj pojav genija.

Tu, na polju produkcije, kjer bi bilo za nadaljno normalno delovanje tako treba primerno dvignjenega in razvitega milijeja, je ostal Prešeren vzvišen in samoten. Ne tako v svojem lastnem duševnem življenju. Že na Dunaju smo videli, da je bila ožina časa napravila iz njega opozicijonalca, uporabljajočega vso svojo aktivnost za odrivanje tesnobe brez določnih, krepko očrtanih smeri. V Ljubljani so se valovi obskurantizma strinjali nad samostojnim plavalcem še tesneje, in plavalec je menil, da se reši, ako samo maha okrog sebe. Njegov jasni, določni cilj, za katerim se je v mraku noči samostojno spustil v morje, mu je sicer izginjal izpred oči, a mislil si je: treba je samo plavati, rezati samogoltne, nivelirujoče valove, pa se bo prišlo do kateregasižebodi cilja in razsvita. Na tistem praporu duha, ki je nosil od prirode napis: „v imenu najvišjega ideala“, je napisal Prešeren pod vplivom časa in razmer kakor Hercen, Prešernu po duhu soroden Rus: „v imenu vsestranske logične svobode, v imenu neomejenega mišljenja, ki se sme dotekniti vsake stvari.“ In zato je mogel z vso pravico zaklicati: „Srce je prosto!“ Prosto in neodvisno je ostalo od sodobnega mraka, prosto pa je postalo tudi od pravic in dolžnosti neprestanega stremljenja po najvišjem idealu. Neutešno hrepenenje po najvišjem — to kar pesnik imenuje „strah“, sta izginila, a izginila mu je tudi ona visoka uteha, ona sreča in oni mir, ki jih je mogel uživati samo na tej višnji poti hrepenenja in iskanja. In takrat je napisal one štiri vrstice, ki so imele v prvi obliki naslov: „Prosto srcé“ in naslednje besedilo:

In kmalu nato je pripisal k tem trem še četrti verz:

A preden mu je iz duše prikipela ta poslednja želja po prejšnjem upu in strahu, je prestal v svojem duševnem življenju težko in najusodnejšo krizo. Priti je moral prej do razočaranja v oni veri, ki sem jo gori imenoval utopizem. In to razočaranje je bilo tako veliko in pomembno, da je pesnik po pravici postavil omenjene štiri stihe na čelo vsega svojega življenskega dela.

Kakor njegova doba je bil tudi Prešeren zamenjal nadzemsko, večno perspektivo s pozitivno vero v takšno bodoče razmerje realne faktičnosti, ki bo človeštvu prineslo raj na zemlji. In kakor njegova sodobnost je tudi on veroval, da priroda in zgodovina vodita k temu idealu, ki je edini vreden, da veruje vanj misleč človek. Kakor njegov čas je tudi Prešeren veroval edino v to praktično prirezano večnost razvijajočega se človeštva, njega neprestani progres, ki v njem živi vsaka krepka individualnost dalje. Ves historični proces se vrši razumno, stremeč k svoji razumni popolnosti na zemlji.

Ta nazor je Prešeren izrazil v posmrtnicah, posvečenim kulturnim delavcem. Tako pravi v nagrobnem napisu Korytkovem:

In v pesmi „V spomin Valentina Vodnika“ ne poveličuje onega večnega „notranjega žara“ pesnika, ki je bil tako srečen, da ga je mogel izraziti in uveljaviti, ampak proslavlja v njem oni človeštvu koristni korak, s katerim je pesnik ljudi približal k pozitivnemu idealu. Ta korak je za njim ostal in človeštvo ga hrani v „slavi“; i samo v tej slavi živi pesnik drugo, prerojeno, večno življenje:

Vera, ki jo je delil Prešeren s svojo dobo, živi še danes široko razširjena v nekaterih evropskih glavah. Krasna je, humanitarna, prelestna in mehka ko melanholija. Kolikokrat smo jo videli to čudovito usmiljenko zlasti v Rusih! S Hercenom je hodila z očmi, zaverovanimi v zapad in njegovo kulturo, v katero je veroval „ko kristijan v nebesa“. In v zadnjem času je zatiskala oči enemu najlepših in najčistejših umetnikov sveta — Čehovu. V njegovi drami: „Tri sestre“ govori Veršinin naslednje besede: „Črez dvesto, tristo let bo življenje na zemlji neizrečeno lepo, čudovito. Človek brez takega življenja ne more živeti, in ako ga doslej ni, ga moramo predčuvstvovati, čakati, misliti, pripravljati se nanje; in zato moramo več videti in več znati, nego so videli in znali naši dedje in očetje.“ — V „Stricu Vanji“ pa nam predstavlja Čehov precej v prvem dejanju zdravnika Astrova, sedečega z zaprtimi očmi in sledečega svojim glasnim mislim: „Oni, ki bodo živeli za nami črez sto, dvesto let, ali se bodo spomnili z dobro besedo nas, ki jim pripravljamo pot?“ Jesenski večer je ... Tišina, dež in vihar od zunaj, a okrog njega cveto „jesenske rože — čudovite, žalostne rože“. — Pravijo, da se je Čehov smehljal, ko je umiral. Ali zato, ker je užival sladko zadoščenje svojega pozitivnega ideala in ga predokušal? Težko. Verjetnejše je, da je bil poln moške resignacije nad tem, da zanj ni več daljne, vabeče zvezde, da je široko vsemirno obzorje in vse okrog njega — hladno in prazno. In ta nasmeh je moral biti bridek, kakor je bridka po Voltairejevih besedah najvišja zemeljska resnica. — Zakaj tako je završil svoj zemeljski pot tudi njegov rojak, sijajni duh Hercen. Ali on je bil že dolgo pred svojim koncem spregledal pozitivnega boga, boga brezkončnega progresa, in spoznal, da je raj progresa utopija in prejšnji njegov bog samo — malik. Takrat je zapisal naslednje besede: „Niti priroda, niti zgodovina ne gresta nikamor, marveč sta pripravljeni iti povsod, kamor se jima ukaže, ako je to le mogoče, t. j. če ju nihče ne ovira.“ „Brez programa, brez smeri, brez neizogibne razrešitve je raztrgana improvizacija zgodovine pripravljena iti z vsakim. Vsakdo more vložiti vanjo svoj stih; ako se dobro sliši, bo vstal njegov stih, dokler se pesem ne bo pretrgala in bo preteklost brodila v njenem mozgu in spominu.“ „Ako se vprašamo po cilju in namenu vsega, potem je cilj vsega živega — smrt.“

In s čudovitim lirizmom in odkritosrčnostjo pripoveduje Hercen, kako je začel po tem razočaranju v pozitivni veri v njegovi duši vstajati na mestu porušenih

iluzij — obup: „Ničesar več ne čakam in po tem, kar sem videl in okusil, se nad ničemer več ne čudim in nad ničemer več posebno ne veselim. ... Vse mi je postalo indiferentno. Ne želim si posebno niti jutri umreti in tudi ne dolgo živeti; naj pride konec tako slučajno in brezmiselno, kakor je prišel začetek. Zakaj vse, kar sem iskal, sem našel, celo priznanje sebeljubnega sveta, a obenem s to dosego sem izgubil vse, v kar sem veroval in po čemer sem hrepenel ... Pogosto v minutah obupa in slabosti, ko je v meni prekipevala bridkost, ko se mi je celo življenje videlo kot ena nepretrgana pomota, ko sem izgubljal celo vero vase, v poslednje, zadnje — so mi prihajale v glavo misli: „Zakaj nisem vzel puško prvemu delavcu in ostal za barikado. Nenadoma zadet od krogle bi bil odnesel s seboj v grob vsaj dva, tri verovanja.“

Zakaj citiram te besede iz ust ruskega pisatelja? Zato ker ilustrirajo celo dobo, zato ker je bilo med verniki pozitivnega utopizma malo tako velikih mož, ki bi tako do konca izmislili ideje, v katere so prisegali, in ki bi svoje rezultate tako odkrito priznali. Hercen je bil tako velik. Drugi je bil Byron, ki je tudi pričel z idealističnim „Snom“ in končal s pozitivistično resigniranim priznanjem, da „izhoda ni“. Tretji, ki v tem brezobzirnem priznanju ni bil nič manjši, pa je bil naš — Prešeren.

Videli smo pesnika v „Glosi“, spoznali v sonetu „Vi, ki vam je ljubezni
tiranija“ kot idealista, hrepenečega po brezmejnem idealu in absolutni lepoti. V
tem svojem stremljenju ni našel med svojimi, duševno nerazvitimi rojaki nikakih
opor. Tu je videl najkratkovidnejše kramarsko računanje s faktom samim in
duševno življenje iz rok v usta. Takrat je še takšen nazor mirno registriral in
na besede:

pristavil z lahno vzvišeno ironijo:

Kaj je bilo njemu za ta mali, ozkosrčni kaos kratkovidnih ljudi, hlastajočih po drobnih koščkih vsakdanje hrane! On je bil vendar stanovalec svetovne kulture, ki je imela sijajne, velike cilje splošnega bratstva na zemlji, na naši ljubi zemljici, sredi te sedaj še neurejene, a k vedni izpopolnitvi stremeče faktičnosti. Treba je samo poprijeti se te dejanskosti in ne stremeti za nadzemskimi himerami. — Kakšno srečo je prinesel ta evangelij takratnim malim duhovom, onim, ki se tako dobro počutijo v stvareh in pojavih, ne vprašujoč po njih vzrokih, gibalih in namenih. Meščanček cele Evrope se je oddehnil, da ni več drugega, nego stvari in on v njih, in da sme in more ravnati s stvarmi tako, da prinašajo njemu kolikor največ zadovoljnosti in užitka. Neki nadzemeljski, poprej samo navezani mu ideal resnice, dobrote in lepote, katerega se je itak samo bal, je bil odpravljen z obzorja in odpravljeno je bilo absolutno merilo. „Človek je merilo vseh stvari!“ se je razlegla parola, in buržoazna kultura se je začela rediti od sreče.

Ne tako oni, ki nosi v sebi neugasljivo iskro večnega spoznanja. Ta je skoro prodrl skozi vso realnost, odkril v njej vso slučajno, od egoizma gnano mehaniko njeno, in za njo — prepad, brezno, temo. Na tak način prikrajšana pot je pokazala, da je skoro zmanjka, ako gre po njej dosleden in močan duh. Pot se je izgubila v nič, pred dušnim pogledom pa je zazijalo brezno.

Ali tako daleč so prodrli samo veliki duhovi. V Rusih Hercen, pozneje Dostojevskij in Tolstoj, v Slovencih Prešeren. — Takrat namreč, ko je vladala

okrog njega v domovini največja tema in silno težka realnost, in je bil pesnik že vesel, da so vsaj predmeti ob potu, ob katerih more iti oprimši, takrat je bil pozabil kakor ves njegov čas, da je visoko gori solnce. In zahrepenel je po bližnji, „samozemeljski“ svetlobi lune, zadovoljil se je s svetilom, ki dobiva svojo luč od solnca. In Prešeren se ne straši povedati, kaj je zagledal pri tej luči:

Mladenič, ki ni bil buržoaznoleno samozadovoljen, ampak ki ga je „gnalo gledat“, spoznavat, prodirat dalje in dalje, je izpregledal globoko resnico, ki se glasi: ako se človek omeji samo na vidni svet, na to, kar je pod posrednim svitom lune, tedaj mu

Kdor je priznal nad seboj avtonomnost zemlje, kdor se je potopil v takt prirode, mora biti slep ko priroda, ako hoče dalje stremiti. Spoznanje mu odkriva, da je samo žoga brezmiselnega in egoističnega kaosa in samostojno njegovo delo brezuspešno. In oni pesnik, kateremu je bil prej „grad brez vratarja“ — brezmejno hrepenenje po vsespoznanju — največja uteha, on nosi sedaj to božjo iskro kot breme:

Odslej postane pesnik kot slep element v prirodi brez lastne direktive in volje, in spoznanje, ki ga je poprej napolnjevalo z najvišjim „upom“, mu je sedaj samo v — obup:

Življenje mu je odslej „ein wüstes Eiland, umtobt von Wogen“. Kot krmar brez krmila je, in ta krasni, silni duh prične govoriti kakor kakšen slabič o „sovražni sreči“, o „jezi sreče“ t. j. usode, besedo, ki je rekel o nji Napoleon, da je brez zmisla, k čemer je pristavil Hercen: zato je torej tako tešilna.

„Usoda“, mehanika življenja mu postane ogromna sila, pred katero s fatalizmom v duši kloni glavo. Sedaj imenuje onega, ki si izkusa delati sam usodo, ki stoji nad kaosom in ga po svojih močeh kroti, — „siromaka“, primerjajoč ga s hrastom, ki ga podere vihar:

Oni pesnik, ki je poprej s svojo notranjo brezmejnostjo, „s tem bogastvom brez težave“ živel, je zdaj, ko se je prepustil pozitivističnemu evangeliju, oni tožnokrasni utopiji, da bo kdaj raj na zemlji, naenkrat bridko občutil, da „ne spravi skup darov potrebnih Pluta“, to je posvetnega bogastva. In nič več se ne vzpne nad ta kaos, da bi ga s pogledom solnca prešinil in našel nad njim in v sebi zmagoslavno afirmacijo svojega bitja. Iz fatalizma ga vodi pot naravnost v — negacijo bitja. In kakor Hercen je tudi Prešeren velik dovolj, da konsekventno prizna, da je končni namen vsega živega — smrt:

Neskončnost, ki je je bil poprej poln, mu je sedaj — iluzija. Sedaj je nesvoboden, uklenjen jetnik v življenju in vidi pred seboj samo eno resno pot, in sicer — smrt:

To je tako pretresljiv apel živega človeka po smrti, kakor jih pozna malo svetovna literatura. Prešeren je izpregledal, doživel popoln bankrot svetovnega nazora. Odkrito je priznal, da je sicer res vse samo razvitek, da vse, „kar je, beži“, a ravnotako odkrito sedaj tudi priznava, da ta „beg ni Bog, ki vodi v nebo“, t. j. v večnost, ampak da je samo minljiv idol, „ki vodi vekomaj v ne-bo, t. j. v nič, v smrt.

Smrt, samo smrt in povsod smrt še vidi pred seboj in okrog sebe ljudi, ki se v smešni harlekinadi gnetejo in varajo drug drugega z nasmehom na licu in veseljem v očeh, ponosni na svojo „kožo gladko“ in „kupe zlata“, ne zavedajoč se, da nosijo neprestano s seboj na čelu vžgano znamenje smrti. Svet šumi okrog njega in se raduje, a on sliši iz vsega tega „veselja hrupa“ in iz vsake „pevcev pesem sladke“ samo „molčečo“ trobento: Memento mori! — Pesnik si želi smrti, a smrti ni². In kakor poprej udarja obenj življenje, zahtevajoč od njega, da reagira nanje ter opredeli svoje razmerje do njega. Prešeren zavzame novo stališče napram življenju. Stališče to pa se imenuje popolna neobčutnost. Čudovito dosledno je izpeljano iz razvitka pesnikovega svetovnega nazora in polno one velike, neustrašne konsekvence je, ki odlikuje vztočne filozofe, ki so ji slediii, preden je še Evropa vedela za svoj pozitivizem. „Vse mi je postalo indiferentno,“ pravi Hercen, „vse je nirvana,“ pravijo indijski modreci in isto idejo razvija Prešeren v svojem znamenitem sonetu:

Prešerna se je polastila popolna pasivnost, ona „potrpežljivost mila“, o kateri pravi:

Ali se je v tem stanju spomnil kdaj pesnik na svoj poprejšnji, stremljenja in delovanja polni idealistični nazor? Brez dvoma se je spomnil. In to ne samo v tako zvanih „svetlih hipih“, ko je zlagal take pesmice, kakor je „Sila spomina“, ampak čutil ga je neprestano globoko na dnu svoje duše, ker se mu nikdar ni bil popolnoma odpovedal. A zanimivo je, da ga je čutil kot svojo mladost, s katero ga je identificiral. In še bolj zanimivo je, da se to identificiranje idealnega poleta z mladostjo ni porodilo v njem šele sedaj kot rezultat retrospektivnosti, da je bilo gotovo že v prvih letih njegovega delovanja, še preden je bil razvil svojo idealistično kipečo produkcijo. Ako bi sigurno ne vedeli, da je njegova pesem „Slovo od mladosti“ bila ena izmed njegovih prvih, bi jo z

vso odločnostjo reklamirali za ta poslednja leta. Tako pa ne moremo reči druzega, nego da je v tej pesmi pesnik divinatorsko in proroško že v mladosti naprej vedel svoj duševni razvitek in tako presumiral samega zebe:

Ta pesem razočaranja, pa zgoranji primeri za pesnikovo globoko idealistično naziranje, primeri, ki sem jih nabral tudi iz različnih dob pesnikovega delovanja, nam sicer predstavljajo Prešerna, kakor vsakega genija, kot genijalno dušeslovno uganjko, obenem pa nam kažejo bogastvo njegove pesniške duše, polne kontinuitete najrazličnejših duševnih elementov. In nič čudno se nam ne zdi po tem in takem nenavadno dejstvo, da v Prešernu skoraj ne moremo razločevati nikakšnega začetništva. Zakaj v tej vzvišenosti pesniške njegove sile nad časom in razvitkom, brez rezkih zaporednih faz, leži konstantnost genija.³ Prešeren je bil poln življenskega razočaranja v svoji prvi pesmi in bil je poln svetlih nadej v svoji zadnji.

Res je Prešerna v poznejših njegovih letih najpogosteje držala v objetjih neobčutnost, apatija; a tega niso bila kriva njegova „starji leta“, nego trdi pogoji

faktičnih razmer; in da se je to moglo zgoditi od strani pesnikove, je bilo sokrivo Prešernovo in sodobno poudarjanje faktičnosti, realnosti. V tem pa, da naš pesnik trdi, da je idealno stremljenje mogoče le v mladosti — trditev, ki je brezdvomno resnična, ako se tiče forme, ne pa bistva tega stremljenja — v tem je prišel najbolj do veljave vpliv sodobne romantike na Prešerna. Najbolj karakteristično svojstvo romantike je namreč pogled, obrnjen v preteklost in naslajanje se ob njem v zadostilo za trdo realnost, pred katero je romantičen duh onemogel. Še jasnejši nam bo ta vpliv iz naslednje primere:

Gori sem navajal besede Hercenove. Takrat, ko je ta ruski mislec prišel do podobnih zaključkov ko prešeren, je rekel, zakaj ni raje ostal za barikado. Čemu? „Odnesel bi bil s seboj v grob vsaj dva- tri verovanja.“ Končal bi bil v stremljenju, iskanju, na edini, človeku neobhodni poti. Tudi Prešeren se čuti nesrečnega v duševnem položaju svojem. In ko stoji resigniran in otožen, ga obsinejo žarki mehke romantike. Zagleda se poželjivo v preteklost, zahrepeni po mladosti, po katere zarji, čeprav temni, mu srce zdihuje in o kateri misli, da je edina vstanu stremiti ter biti srečna. In ena najbolj romantičnih pesmi mu prikipi iz prsi, tako zelo romantično onemogla v svoji ideji, kakor nesrečno žalostna in milo lepa glede na duševno stanje pesnikovo:

Toda samo še ta sonet je nastal v oni dobi, ko Prešernu spoznanje, razum nista bila v drugo, nego da sta ga mučila in mu kazala realnost tako, kakršne si ni želel njen vernik. Prešeren je ali v popolni nirvani trpel to bičanje s „trnjevko bodečo“, ali je romantično hrepenel v prvotno stanje nerazvitega razuma, ko je še veroval, da sveti Marka varuje dom pred ognjem in pred točo pšenico. A v tem duševnem stanju Prešeren ni ostal. Zakaj skoro so mu zopet zaigrali v duši drugi glasovi, oglasila se je idealistična dominanta rogove duše. Prešernu ni v „potrpežljivi mili“ povsem „okamenelo srce preživo“, sicer bi ne bil napisal na čelo svoje knjige o istem srcu:

Prešeren ni pokopal željâ stremljenja in visokoletečih misli, katerih bolečine so hrana za človeško dušo in odkup za življenje. Bili so hipi, v katerih je dvignil glavo, zavzdihnil in uprl pogled v večne perspektive svoje velike pesniške duše. In zopet je hodil svetlo pot hrepenenja v daljavo, užival pesniški praznik pred oltarjem svoje duše in čutil nebo v svojih prsih. Ko se je vračal v vsakdanjost

nazaj, v oni pekel, iz katerega že več ni mogel kakor iz začaranega kroga, vzpodbadal se je s tako pesmijo, kakor je „Osrčenje“ (pozneje „Pevcu“), v kateri je vsa abeceda duševnega jezika najzrelejšega Prešerna in zadnja faza njegova. Ne vrste se zastonj v pesmi po redu vsi vokali. Zakaj pesem je Prešernova „alfa in omega“:

Ta kratka in krepka pesem nam predstavlja Prešerna v njegovi zopet zarobljeni moški sili. A tri leta pred to pesmijo je bil izdal naš pesnik dolgo pesem, polno neprešernovske sentimentalnosti in mehkobe. Ta pesem nosi naslov „Krst pri Savici“. Motil bi se, kdor bi trdil, da ta pesmotvor ni prišel pesniku globoko iz srca. Za to govori že dovolj glasno samo dejstvo, da je pesem posvečena pesnikovemu najboljšemu prijatelju Čopu. Ali vkljub temu predstavlja „Krst“ v Prešernovem duševnem življenju nekaj čisto posebnega, s prejšnjim in poznejšim njegovim duševnim razvitkom nezdružljivega. In vendar si upam trditi, da je „Krst“ Prešernova tako osebna, tako lirična pesem kakor „Slovo od mladosti“. Samo razlagati se ne sme iz pesnikovega konstantnega nazora nego iz hipnega razpoloženja. In v resnici nam predstavlja ta najdaljša Prešernova pesem samo hip njegove duše in sicer oni težki moment,⁴ ko je težava na težavo, zamera za zamero, nesreča za nesrečo treščila na suverenski pot njegove duše in mu naposled odnesla z njegove desne najkrepkejšo in najdražjo oporo — Matija Čopa. („Ločitvi od njega mi je hladilo“.) Takrat je Prešerna obšla silna bolest in neizmerna slabost, da je padel iz svoje moške direktive. Pričel je kolebati in se opotekati. V tisti uri bi se bil oprijel za vsako bilko.

„Krst je zato težko umljiv Prešernovemu psihologu, ker je tako nepričakovan in slučajen. Nepričakovan in slučajen pa ni nič bolj in nič manj kot vsaka katastrofa. „Krst“ je nastal iz duševne katastrofe. Zato ni v njem ne prirodnega razvitka značajev in ni psihologije umetniških tipov, kakor ju ni v katastrofi. V „Krstu“ ni sploh nič tipičnega in splošnega, veljavnega za vse ljudi, ampak vse je osebno in veljavno samó za Prešerna in njegov slučaj. Črtomir je Prešeren in ni nikakšen historičen pogan. Kakšen pogan naj bo te, ki pravi:

Črtomir je Prešeren, oni Prešeren, ki je zavozil kot smel mornar med svoje rojake s pogumnim nadpisom nad svojo ladjo:

A vzdignili so se valovi domačega morja in mu razdrobili „čolnič“, ki si ga je bil „stesal“ s svojimi tovariši. In ko se je bil potapljal, bi bil pripravljen in sposoben, podpisati še drugačno pogodbo, ta pravi človek, ki je visel s tako zdravo močjo na življenju, da ni niti pod najsilnejšim argumentom svojega prepričanja — da je rešitev samo v smrti — „posnel Katona Utičana“. Res je, da se je Prešeren pozneje, ko je zopet zadobil duševno ravnotežje, nekako sramoval svoje pesnitve in iskal razne izgovore. Nam danes teh izgovorov ni treba. Za nas je pesem tako pomembna, tako visoko tragična in tak dokument za zgodovino slovenske svobodne kulture, da bi jo moral vsak svobodomiseln Slovenec imeti neprenehoma pred očmi. „Krst pri Savici“ je krst s krvjo, s Prešernovo srčno krvjo. Prešernov krst je križ slovenske svobodne kulture.

In zato je naravnost nedopustno ocenjevati to delo kot epično pesem in z učno knjigo estetike in logike in psihologije v roki dokazovati nedoslednost „junaka“. Kot epična pesem je „Krst“ seveda slab, kot kos biografije, kot liričen izliv, kot „hladilo“, kot „lek“, kot obupan klic na pomaganje je tako pretresljiv in velik, kakor je velik pesnik, ki je tu padel pod križem.

Ako bi vkljub temu hotel v svojem nadaljnem psihološkem zasledovanju označiti smer in pot, ki je na nji nastal „Krst“, bi se to dalo storiti približno takole:

Prešeren je bil stremeč duh in njegova idealistična smer se je upirala v večni, nadzemski absolut. Toda pod vplivom sodobnega filozofskega gibanja in svoje nenavadno zdrave, realistične nature, je poudarjal in upošteval empirično vidnost bolj, nego to delajo idealisti. Ko pa se je ta realnost, katero je ne samo najbolj upošteval, ampak je celo veroval vanjo, brutalno znesla nad njim in je obenem izpregledal vso njeno slučajno mehaniko, takrat se je zopet zatekel k svojim idealističnim ciljem. A v prvem hipu, pod vtiskom katastrofe, je šel celo tako daleč, da je supranaturalistično sploh zanikal „zemljo“ in prenesel svoj „up sreče onstran groba“. A pri tem je tudi povedal, da je to storil, ker mu je katastrofa v prvem hipu vzela vse, na kar se opira samostojno stremeč duh:

Ko je pozneje zopet zadobil duševno ravnotežje, je zavzel ono moško, mirno stališče življenjskega modreca, ki se nam zrcali iz pesmi „Pevcu“, izišli tri leta po „Krstu“. Da je ob tem času naš pesnik zopet pričel stremiti in celo iskati kontakta z znanostjo, vemo iz tega, da je čital Straussa.

Pomnimo torej, da je Črtomir Prešeren, oni visoki duh samodelnega principa, ki je črtil mir, to se pravi duševno vdanost in umstveno pokorščino, ki pa je v katastrofalnem duševnem razpoloženju z namenom, da bi ves upehan zadobil od vseh črtov mir klonil z duhom, odrekel se svobodnih misli in želja in dal od sebe izjavo:

to je udane, brezpogojne vere krščanske. Da je to umeti tako, se razvidi iz okoliščine — pri Prešernu, ki je toliko polagal v besede, zelo važne — da je v

celi pesmi samo na tem mestu „Bogomile“ podčrtano in je torej treba razumeti besedo adjektivno: „vere bogomile“.

O „Krstu“ samo še eno opombo: ljudje supranaturalističnega nazora bi se po mojem mnenju ne smeli ponašati s to pesmijo. Zakaj pesem se ni porodila na normalnem potu duševnih borb, notranje vojne vere s skepso, kakor n. pr. Verlainejev cikel „Sagesse“, ampak je nastala iz zunanjih nesreč, ki so jih bili deloma krivi tudi pristaši onih ljudi, ki zdaj včasi na podlagi te pesmi slave našega pesnika. Prešeren je postal začasno pokoren, brezpogojen vernik, a šele kot jetnik, ko je izgubil orožje svobodnega borca — „misli visokoleteče“ in duševne „bolečine željâ“. Pravi vernik pa, ki pozna dramo Prešernovega življenja, ne bo „Krsta pri Savici“ užival neskaljeno in ga proglašal za svojo visoko pesem. On bo vedel, da se je „Krst“ iztisnil pesniku iz srca v hipu skrajne potrtosti in onemoglosti samostojnega duševnega poleta. Zanj ne bo pesem evangelij, ampak globokotožna podoba, spominjajoča na kip Michelangela, velikega hlapca papeža Julija II. Svojim najglobjim stremljenjem, ki so mu polnili dušo, je hrepenel Buonarotti dati obliko, pa je moral s svojim bojevitim papežem z vojske na vojsko, da mu je delal načrte utrdb in trdnjav. Ko pa je v poznih letih prišel do tega, da je delal nagrobni spomenik svojemu gospodu, je upodobil na njem idealno lepega mladeniča, prevezanega črez krasne mladostne prsi z vjetniško spono. Moči so v njem za samostojno delo, edino častno za človeka, ki šteje um za svojo najdražjo lastnino, ločečo ga od čredne živali, pa legle so vezi preko njegovih lepih prsi. Ko sem lani ob tihih jesenskih popoldnevih v Parizu zahajal v Louvre in se ustavljal pred tem nesmrtnim kipom Michelangelovim, vselej me je obšla misel: Glej ga, Prešeren v „Krstu“! in odtakrat hodi ta misel vedno z menoj ...

Katastrofa je minila, in Prešeren je polagoma začutil v sebi zopet žive korenine duševnega življenja, ki so vnovič pričeli gnati. Pesnik je zadobil duševno ravnotežje, toda prejšnje produktivne svežosti nikdar več. Hrast, ki na tla ga je bil vihar zimski trešnil, je pač spet ozelenil semtertja veje, ko je zasijalo toplo pomladansko solnce, ali odslej

Njegovo duševno stanje je sedaj stoično, brezstrasten mir in moška junaška nošnja „življenja peze“ v pričakovanju smrti, posledica tragične življenjske krivde. Ta tragična krivda prezgodnje duševne smrti je bila, kakor sem izkušal obrazložiti gori, v razmerah časa in kraja, bila pa je tudi v Prešernu samem v toliko, da se je bil pod vplivom sodobnih doktrin prestrastno navezal na realnost in samo na njo, od katere je pač moral doživeti tak duh ko on samo razočaranje. — A Prešeren je nosil to krivdo dosledno, in naj je bil tudi doživel tak bankrot utopizma, te evropske vere v „zemeljsko“ srečo, naj je tudi v duhu preživel in videl „Nemško, Francosko, Britansko, videl Švajca visoke gore, videl jasno nebo italijansko“, in naj mu tudi „sreče ni ranjeno našlo srce“, ker je „povsod videl kak iščejo d’narje, kak se uklanjajo zlat’mu bogu“ — ostal je zvest svojemu nazoru in je zapel še v poznih letih viru te vere — zemlji slavospev v besedah:

In ko je naposled v resnici zadišalo v zraku kakor po pomladi narodov in se je pripravljal znameniti marec leta 1848, in so mu vsa srca bíla nasproti,

je pognal tudi podrti hrast nove veje, ozelenil je one mehke mladike segajoče v bodoči utopistični zlati vek, ki jih je vpletel v svojo „Zdravico“:

Po pravici in s ponosom je lahko sklenil to pesem, ki je bila ena izmed njegovih poslednjih, z besedami:

Bil je v resnici Prešeren možak in človeštvu verno dober.

II.

Analiza Prešernovega duševnega življenja bi ne bila popolna, ako bi ne obsegala tudi analize njegovega ljubezenskega življenja. Zakaj med ljubeznijo in iskanjem enotnega svetovnega nazora obstoji ozka zveza. Te dve najintimniši stremljenji človeške duše nista namreč nič drugega, nego dva različna pojava enega in istega najosnovnejšega hrepenenja posameznega človeškega organizma po celoti. Želja združiti se z neznanim, pronikniti se s skrivnostnimi globinami obdajajočega nas bitja je osnovni motiv človeškega spoznavanja in ljubezni. Večna privlačnost tajnosti je gibalo tema obema varijacijama prirodnega gibanja. Ta princip seže tako globoko, da je ruski filozof Solovjev na podoben način kakor nekateri starogrški filozofi iskal končni vzrok vsega bitja v principu ljubezni.

Zato je ženska večno zaželjeni in privlačni tečaj moškega; in globokoumne so pravljice, pripovedujoče, da sta se izločila drug iz drugega in da se sedaj večno iščeta. Zakaj šele v svoji zvezi predstavljata in nadaljujeta človeštvo. In čim globji je moški v svojem duševnem organizmu, tem težje si najde žensko, odgovarjajočo potrebam njegove duše. Znana resnica je, da moškega tako dolgo vleče h gotovi ženski, dokler nahaja v njej kaj skrivnostnega, njemu neznanega in zato privlačnega.

Ako čitamo Prešernove pesmi, vidimo, da večina njih opeva ljubezen do ženske. In v teh ljubezenskih poezijah je toliko intenzitete in prekipevajoče energije čuvstva, da moramo priznati, da se je Prešernov pesniški genij izlil in najsilneje ter najrazločneje izrazil in uveljavil baš v tem solnčnolepem duševnem brizgu.

Luč, ki je prodrla iz „notranjega žara“ pesnikovega srca, je tako mogočna in sijajna, da si sedaj, ko smo spoznali notranjega Prešerna, ne moremo misliti, da bi bil ta krasni snop najglobjih srčnih izžarjevanj samo zato šinil na dan, da doseže in obsine lično postavico neke gospodične, z imenom Julije, hčerke ljubljanskega trgovca Primca. Vemo sicer, da je ta živela v Ljubljani ob Prešernovem času, vemo, da je Prešeren gledal za njo, vemo celo, da je črke njenega

imena vpletel v svoj sonetni venec, ali vse to so le zunanje slučajnosti, vse to so samo vidni povodi, vse to so taki formalni vzorci kakor sploh vse, kar si je Prešeren izposodil od italijanskega pesnika Petrarca. Ravno tako namreč vemo, da naš pesnik ni nikoli občeval z njo in — lahko bi rekli — niti govoril. (Ballgespräch namreč še ni govorjenje!) In zato vemo, da si je Prešeren držal ta pozlačeni strelovod bliskov svoje prepolne duše v primerni oddaljenosti. Julija je bila, kakor pravijo, lepa devojka. Po notranjosti njeni pesnik ni izpraševal, pravijo, da dama ni bila bogvekako globoka, okolnost, iz katere si lahko razlagamo dejstvo, da Prešeren ni posebno iskal ožjega znanja z njo. Ker je bil torej ta strelovod lepo pozlačen in se je nahajal v primerni oddaljenosti, se je mogel Prešernu svetlikati celo življenje.

Jaz ne trdim, da bi se bil pesnik vsega tega zavedal tako jasno, kakor se sedaj mi, razbirajoči z nožem hladne analize to razmerje. O kakšni zavestni fikciji⁵ sploh ne more biti govora, prej o iluziji. Prešeren je Julijo ljubil, a neka temna slutnja mu je gotovo govorila, da ljubi v tej realizaciji nekaj večjega, nekaj stalnejšega, višjega, njegovi duši tako svetega in potrebnega, da bi mu osebno in podrobno znanje z dekletom moglo vzeti nekaj, česar si ni smel dati vzeti. Zakaj v Juliji je Prešeren ljubil vse, česar ni imel, po čemer je hrepenel in kar je tako potreboval. In zato je bila ta ljubezen stremljenje po idealu, ki ga je bila polna njegova neutešna idealistična duša. Bal se je te izgube tembolj zato, ker so mu bile razmere kraja in časa in izobrazbe zatemnile na njegovem višnjem idealu dve strani: večni cilj Resnice in Dobrote. Tretje strani troedinega Misterija si instinktivno ni dal zatemniti, ker je pomenila njegovi pesniški duši največ, zato ker se imenuje — Lepota. Prešeren je gledal „sled sence zarje onstranske glor’je“, vtisnjeno v oltar, ki si ga je naredil iz Julije. In ko je gledal to „podobo nebeške lepote“, so se mu hladile želje „ljubezni verne“, t. j. religioznega stremljenja po najvišji Lepoti.

Da je Prešeren ljubil Julijo Primčevo, kaže dokaj konkretnih podrobnosti v njegovih pesmih — dasi marsikatera njegova ljubavna pesem ni posvečena Juliji —, a da je hrepenel pri tem po nečem večjem, nego je neko izvestno žensko bitje, kaže ne samo distanca, v kateri je stal osebno do Julije, ampak tudi idealistična duševna energija, ki so je polne te pesmi. — Julija je dala njegovemu idealu „ime“, in pesnik se morebiti sam ni zavedal, da to ime ni postalo „gospod“ samo Chrobatovega koncipijenta, ampak tudi genija, ki je zlival z lepoto ideala, nosečega slučajno to ime v eno lepoto noči, svetle zarje, dnevne porodnice, jutra, poldneva, mračnega hladu večera, samote, nepokoja mesta, rože, tiče, vsakega kamena, lepote, od katere je imel pesnik v duši neminljiv občutek in o kateri je bila pravzaprav v njegovih pesmih „vedna, sama govorica“. A „gospod vsega tega poslednjega že ni bila več Julija, ampak ona vseobjemajoča idealistična težnja, s katero je pesnik iz sebe obdal svojo iluzijo. Ko je pozneje pesnik spoznal to iluzijo, je mirno ločil realno podlago njeno — lepo stvar od tega, kar ji je bil dodal iz svoje duše, namreč od — božtva.

V „Zdravilu ljubezni“ nam predstavlja Prešeren ljubezen kot ono hrepenenje, ki človeka žene večno v daljavo, oni nemir, ki ga celo življenje vodi na pot za mistično „ljub’co bledo“. In ko se življenje izteče, ko človek umrje, takrat je tvoj sin, o mati zemlja, „mir dobil“.

Julija je predstavljala Prešernu ono idealistično direktivo, s katero je mladi pesnik — kakor smo videli v „Glosi“ — tako zmagoslavno — pokorjaval „življenja zmede“. On vidi v nji ono „svetlobo zorno“, o kateri pravi:

Bila mu je torej ta ljubezen poosebljen, najvišji cilj, bila mu je „zvezda na visokem nebu“, in naj je še tako razsajal realni „piš ob hudi uri“ lastnih instinktov, in naj so se še tako „tepli valovi“ in je „udarjal grom“ sodobne reakcije, pri svitu te zarje je „na razjasnjenem azuri“ njegove duše kraljeval mir in v morju javnosti je utihal zanj šum viharja. Vedel je, da je empirični kaos kot tak sovražen harmonični dušni individualnosti, vedel je že takrat Prešeren za „jezo sreče“, a takrat je imel še oči uprte v svoj ideal in je mirno rekel:

Toda skoro nato, ko je Prešernu v svetovnem nazoru „zemlja“ domalega zakrila „nebo“, se pričenja tudi „svetloba zorna“ Julije zavijati v zemeljske megle. In ko se mu že oddaljuje izpred oči, ko je že skoro pesnik tako kakor „upu“ in „strahu“ tudi njej „dal slovo“ zato, da bi mu postalo „srce prosto“ od idealističnih potreb in dolžnosti, stegne še enkrat roko za svojim idealom, in najlepša pesem mu prikipi iz prsi: „Sonetni venec“. V teh petnajstih sonetih je najvišje zaplapolal plamen pred oltarjem ideala realiziranega v Juliji, zaplapolal, da je potem malone ugasnil. V teh pesmih je Prešeren razkril vse svoje stremljenje proti idealu, a obenem v njih že napovedal, da ga razmere časa in kraja vedejo stran od te poti, o kateri je še vedno veroval, da je na nji „mila“ lepota in „sladka harmonija“. Zakaj že o teh sonetih pravi:

A bil je „Sonetni venec“ in to bolj, nego vsaka druga pesem, iz teh „krajev“.

Prihajal pa je čas, ko mu je pričela postajati njegova idealna ljubezen težka in mučna kakor „solz grenkih kupa“. Njegova priroda je začela izpraševati po ženski, ki bi mu bila dušna in telesna družica; bližal se je odločilni trenutek, ki je zahteval od Prešerna, da združi idealne zahteve svoje duše z realnostjo, da si ustvari trdna tla. To pa se ni posrečilo pesniku. Kakor v svojem duševnem življenju, čisto podobno si Prešeren tudi v ljubezni ni sezidal zlatega mostu, ki bi na njem našel mirno in živo ravnotežje. Iz njegovega idealnega duševnega sveta smo ga videli odhajati „brez upa“ in istotako ga vidimo sedaj, vračajočega se v realnost s priznanjem, da je „ljubil brez upa“. Z duševnega obzorja mu izginja pomirjevalka „viharjev sile“ in začuti se v viharjev „togoti“ kot slaboten val na milost in nemilost izročen „mogočnemu gospodarju“ viharju

instinktov. Še je čutil rahlo zveneti v sebi idealno dominanto svojega „jaz-a“, ali on ni več vedel, če že „sam pred seboj ne beži“.

In ravno ob tem časllse je znesla nad njim katastrofa, ki sem jo opisal gori. Občutil je v sebi neznansko slabost, „prebivališča njegovega stene“, „mirna njegova samota“, ki je bila poprej ljuba zaupnica njegovih najsrčnejših glasov, mu postane neznosna, nestalen hodi okrog, želi si opore v realnosti, ki se tako silno zgrinja nad njegovim duhom. In ponovi se ista tragična krivda, ki smo jo videli v razvitku njegovega duševnega življenja. Prešeren se začasno zlije s taktom realnosti. Naslonil se je na prvi predmet, o katerem je za trenutek mislil, da bo mogel iti ob njem oprimši: Združil se je z Ano Jelovškovo. Ali morebiti ni nič mislil in prosto sledil nagonu, siji. To se je zgodilo l. 1837. Že v njegovih najtežjih letih 1835. in 1836. se napoveduje ta korak. Tako pravi n. pr. v sonetu „Kadar previdi učenost zdravnika“:

To se je zgodilo. A „srce hrepeneče“ je ostalo srce hrepeneče in ni bilo razdejano. In „želje goreče“ so se vpijanile le za hip, skoro so se mu zopet začele vračati k večni, brezmejni luči, k idealu in k njega vidni realizaciji „zvezdi na visokem nebu“. A sedaj niso več „budile v srcu sladkih harmonij“:

Pesnika se polasti obup in iz prsi se mu izlije pesem „Kam“, tako kratka in tako težka pesem obupa, kakor jih je malo v svetovni literaturi:

Ta silna pesem nam govori glasno, da je Prešeren v oni usodepolni krizi, ki se je začela 1835. in končala 1837. več izgubil nego gospodično Julijo Primčevo. Kruta realnost mu je odvzela vse, po čemer je stremel in od česar je duševno živel. Prešeren je izgubil svojega Boga, brez katerega nobena močna duša ne more živeti, izgubil je celo pot do njega, na kateri je bila lepota in čednost, realizirana v predmetu njegove idealne ljubezni samo kažipot. Takrat je omahoval in padal iz obupa v najpokornejšo cerkveno vernost, izpred jeznih kerubov njenih oči zopet v objem Ane.

Trajalo je par let, da je stopil Prešeren v drugo fazo in sicer v ono resignacijo, v kateri najde zdravi, z vsemi nitkami na življenju viseči Slovan neko novo eksistenco, polno one bridkosti in slasti samobičanja, katere vrhunec pomeni ruski pisatelj Dostojevskij. V tistem času se seznani po Korytku s poezijo Mickiewicza, in značilno je, da prevede iz njega ono, tako sorodno slovansko „Resignacijo“:

Prešeren jo je preložil na nemško:

Da-li se je „smrtnica“ Ana kdaj naselila v pesnikovem srcu? Jaz ne verjamem, in se pri tem niti ne sklicujem na pesnikovo hčer Ernestino, ki — mimogrede povedano — Prešerna dobro razumeva, saj dovolj jasno govori dejstvo, da pesnik Ane ni poročil niti potem, ko je postal samostojen advokat⁶ Ostal je z njo pač v zvezi, a živel je z njo ono napol usmiljenja, napol vztrajnostnega zakona polno, čisto slovansko vegetiranje, ki ga je nedavno tako fino uprizoril mladi Poljak Kisielewski v junaku svojih „Karikatur“ in ki je Nemcu Halbeju tako nemiselno, da se v njegovi drami „Jugend“ pojavi „deus ex machina“, nori brat, ki ustreli nosečo sestro in reši mladega Hansa Hartwiga pretečega podobnega življenja.

Slovana-Prešerna teži to životarjenje, v mukah se zlije v eno z golo realnostjo, čije prototip je zdrava, rdečelična Ana, a končno le zadobi neko stališče, na katerim z moškim pogumom pričakuje „zadnje ljub’ce — bele smrti“.

Zanimivo za mojo trditev, da Julija ni bila samo ženska, je pesem „Izgubljena vera“, nastala v teh poznih letih (nat. 1842.). V tej pesmi Prešeren prvič gleda na Julijo realno, prvič govori o njenih očeh, licih, ustih, o „belem snegu prsi“, o rokah, nogah, a sedaj mu ni nič več druzega ko navadna „lepa stvar“, in šele zdaj mu postane jasno, da je prej gledal v njej — „božtvo“.

Preden zaključim poglavje o Prešernovem ljubezenskem življenju, pa ne smem zamolčati, kje sem dobil ključ za to analizo. Ta ključ nam je dal v roko Prešeren sam. V njegovih „Poezijah“ je pesem, ki nosi naslov „Ribič“. Ta pesem je cela zgodovina, ali če hočete, psihologija Prešernove ljubezni. Ta mladi mož, ki pravi o njem pesnik, da „cele noči vesla“, vendar ni nikakšen ribič; da bi lovil ribe, se o njem niti z besedico ne omenja. In res, ta mladi mož ni nihče drugi nego naš pesnik in naslov samo drugo ime za Prešerna, ki se je od doma imenoval vulgo „Ribič“. Pesem, ki je prvič izšla l. 1838., se glasi:

Epilog.

Sledili smo drami Prešernovega duševnega življenja in se po pravici čudili smelemu koraku tega samostojnega visokega potnika. Videli smo ga, kako se je pojavil na horizontu slovenske puščave — kakor sam imenuje na dveh mestih takratno slovensko javnost — in spremili smo ga z očmi, ko je zahajal na nji. Do neba je segal, „zvezde so mu bile sestrice in mesec mu je bil brat“, kakor je sam rekel o Vodniku. Nameril je svoj korak preko puščave, ki ga je vzprejela vase, da ga posrče vase kakor kapljico izpod neba. Dolgo se je bleščal na solncu. Naposled se je videlo, kakor da se je res zlil z njo. A postala mu ni nikoli molčeč grob. Zakaj celo kot „tresoči se trst“ ni molčal, ampak je napolnil mrtvo tišino „z glasom vpijočega v puščavi“. In v tem glasu je prišla do polnega izraza vsa bolest osamljene individualne, neodvisne eksistence in vsa radost po življenju kakor po svojem pravu segajočega bitja. Svetovna drama se je izražala v njegovih vriskih veselja in še pogostejših vzdihih žalosti, v vsem tem iskanju in omahovanju, v strahu in smelosti, v upu in obupu, v teh silnih dejanjih, ki so se vršila zaporedoma v „peklu“ in „nebesih“. Bili so hipi, ko smo mislili, da je popolnoma podlegel, da se je zlil s kaosom in da je bila zastonj porodila priroda to krasno duševno konstitucijo. A takrat je vzrastel zopet iz mrtvih tal. Šel je proti zapadu, ves miren v svojem zastavnem, trdnem in silnem koraku. Večerno solnce ga je oblivalo s tiho, melanholično svetlobo, a on je rastel ko večerna senca, dokler ni zašel in izginil v druge sfere, ko večerna senca ves teman.

In sedaj se zavedamo, da je tako mogel iti skozi puščavo samo človek, ki je nosil več nego malo iskrico ene človeške individualnosti v sebi. Mogel je tako iti samo izbranik, ki je gorel v njem plamen celega naroda kot žarka luč plemenskega genija. Kaosu celega naroda, vseslovenskemu kaosu je mogel kljubovati pač samo z enakim protivesom: z vseslovensko sintezo, z vseslovenskim genijem.

In Prešeren je prvi genij slovenske rase, ki je s svojim korakom položil direktivo slovenskega duha. Pred njegovim pojavom ni šel noben pot skozi slovensko dušo, za njegovim pojavom bodo morala vodita vsa glede nanj in z ozirom nanj. —

Po njegovem rojstvu je preteklo več nego stoletje, po njegovi smrti tudi že nad petdeset let. Med tem so se slovenska kulturna tla oživila. Delalo in ubadalo se je na njih veliko, a delavci so bili, kakršne nam je dal čas in slučaj. Bili so kratkovidni ljudje, ki so videli samo ped zemlje, na kateri so stali in se

držali. Bili so drugi z očesom in obzorjem, poostrenim in razširjenim v Evropi. Prvi so pozabili na Prešerna: Drugi so nam z evropskimi teoretičnimi navodili v roki odkrili Prešernovo pot. In od takrat se je mnogo vabilo in klicalo na Prešernovo sled, a slovenska kultura od tega ni pridobila v Prešernovi smeri bogvekaj več, nego ducat sonetnih vencev, lepo posušenih in shranjenih na straneh slovenske literarne zgodovine ...

Šlo je že Prešernovo stoletje h koncu, ko se je pojavil mladenič, ki je Prešerna našel ne v literarni zgodovini, ampak v svoji krepki, slovenskopotentni duši. Ta mladenič je bil — Dragotin Kette.

Kette se je instinktivno zlil s Prešernom in od prvega literarnega koraka je šel za njim, ne po njegovih stopinjah, ampak v njegovi smeri. To je pač mogel storiti samo kongenijalen duh. Kette je umrl kmalu in se ni mogel izraziti tako določno ko Prešeren. A vendar nam odkrivajo že te maloštevilne pesmi, ki jih je zapustil, duševno organizacijo, popolnoma sorodno in dorastlo Prešernovi. Kakor Prešernov se tudi Kettejev duh čuti v neprestanem kontaktu s celim vsemirom, zavedajoč se ga od neznatnega ciklamna, pa do najvišjega svetovnega viška, h kateremu stremi preko pisane empiričnosti vedno in neprenehoma. Skozi predmete mu gre duh, se dviga na mislih, da naposled vzplava na krilih vere v naročje „njegovega Boga“.

Drama Kettejevega duševnega življenja pa je že veliko harmoničnejša, pokojnejša, nego Prešernova in to zato, ker je samo — nadaljevanje njeno. Najprej paralelno, nezavestno ponavljanje. Kakor Prešernu je tudi Ketteju prisilna, cerkvenoverska vzgoja omrazila stezo vere, a njegov po celoti in harmoniji stremeči duh jo je skoro zopet sam našel. Primerjaj njegov sonet:

Kakor Prešeren in skoraj vsaki samostojni mislec je moral tudi Kette preiti pozitivistično fazo edine vere v realnost. A hitro jo je izpregledal in se razočaral nad njo. S te postaje imamo od njega dokument, ki po sili izraza in čuvstva dosega Prešernove „sonete nesreče“. Kettejev sonet nosi naslov „Na očetovem grobu“.

To so verzi, ki se nam pri njih zdi, kakor da bi še enkrat čuli govoriti Prešerna, onega, ki je klical po edini rešiteljici smrti, kakor je to storil tudi Kette v krasni pesmi: „Skoz gozd je šel ...“ S tem prizivom na ustnih in moškim pogumom je odšel Prešeren od nas. A za njim je ostala ne samo ta temna senca smrti, ampak tudi toliko isker iskanja in željâ po neki svetlejši utehi, da so samo čakale, da se slovenska rasa konsolidira v novo gprišče, v katerem bi se zbrale in šinile proti svojemu praviru, cilju in koncu. In tako gorišče je postal Kette. Vzemite v roko njegove pesmi. Najprej pojdete paralelno s Prešernom. A na zadnjih straneh vam bo naenkrat zasijala nasproti sinteza dveh genijev, mogočna vsota in v tej vsoti taka afirmacija bitja, tak idealizem življenja, kakor da bi cel mlad narod bil kulturno dorastel, se zavedel sebe in svojega poklica ter s pogumom, polnim mladosti, nadej in ciljev zaklical: