I. Nepričakovano srečanje. — „Rešite me!“

Visok mlad mož korenjaške rasti je
hodil nestrpno po peronu južnega kolodvora
na Dunaju. Prisodil bi mu bil dvaindvajset,
največ štiriindvajset let; njegove
črte so bile prijetne in krepke, prepojene
z izrazom prirodne moči in zdravih instinktov,
ki te je dirnil sila tuje in vendar
simpatično, ako si ga primerjal s priznano
bedastimi obličji Dunajčanov. In če bi bil
srečal mladega čakalca kak človek iz naših
krajev, gotovo bi se mu bil nasmehnil
radostno in prijazno, misleč si na tihem:

„Vrag naj me vzame, če ni gorenjska kri!“

In mladi mož, čigar inteligentni pogled
in spretni nastop je kazal, da utegne biti
visokošolec, je želel morda sam pri sebi,
da bi srečal ljubega znanca iz domačih
krajev. Nekaj hudega mu je moralo težiti
srce, zakaj v svetlih očeh mu je ležala
skrb, in prerana guba se mu je risala na
močnem, širokem čelu.

Bog ve, kolikokrat je bil že premeril
ta peron z naglimi, nepotrpežljivimi koraki! Drugi državni izpit se je bližal s
tisto zoperno naglico kakor vse reci, ki
so nam na poti, odprte knjige so čakale
na mizici v mračnem dijaškem stanovanju
— njega pa je gonila tajna sila venomer
semkaj, gledat jeklene kače, ki so prisiketavale
z domačega juga. Marsikakega tovariša
je pozdravil, ki je dospel iz domovine
— toda pozoren gledalec bi bil opazil
kljub temu, da odhaja razočaran, kadarkoli
izbljujejo vagoni svoje množice okajenih
in trudnih popotnikov.

Tako se mu je godilo zdaj že tretji
dan ...

Mladi mož se je mahoma ustavil.

Nemirna zaposlenost uradnikov je bila
postala še nemirnejša, ljudje so se zbrali
v gneči okrog izhodišča, in v slehernem
očesu je zaigralo pričakovanje.

Brzovlak, ki prihaja na Dunaj ob 9.
dopoldne, je imel tisto jutro pol ure zamude.

In gibanje, ki se je pojavilo na peronu,
je pomenilo, da prihaja.

Zaslišalo se je rahlo drdranje, narastlo
mahoma v mogočen, umerjen šum, kolodvor
se je napolnil z ostrim sopihanjem
pare — zableščali so se jekleni in medeni
deli na črnem životu lokomotive — in
zdajci je stala pred očmi stena voz. Truma
došlih se je usula okrog našega znanca
— truma tujcev, zašumela in se razkropila.

Naš rojak je zmajal srdito z glavo;
še bolj se mu je zamračil pogled, in guba
na čelu se mu je vdolbla še globlje.

Zopet ju ni bilo!

Obrnil se je, hoteč oditi in čuteč, kako
se mu poraja v prsih težka, dasi popolnoma
neopredeljena slutnja.

„Nekaj ni v redu!“ je zamrmral sam
zase. „ Nekaj je temnega v tej reči, in prav
sem imel, ko sem rotil očeta, naj je ne da
temu človeku ...“

Takrat pa je začutil na svoji rami tujo
roko.

Splašil se je iz misli in se ozrl.

Za njim je stal mož njegove starosti,
temnopolt in temnolas; njegove oči so zrle
iskro in živo, izpod ostrega nosu so se
mu vile predrzne brčice, pod njimi pa je
igral gorak, dobrodušen smehljaj. Vsa postava
došleca, ki je držal v levici ogromen
kovčeg, kakor da je navaden zveženj knjig,
je bila še čilejša in še prožnejša od njegove.

„No, no, spomni se kaj, lepo te prosim.
Javornik!“ je zaklical prišlec in se
zasmejal na vse grlo, videč našega znanca,
ki se je ustavil na mestu in v svoji osuplosti
ni našel takoj besede. „Glej ga zlomka,
res me ne spozna! In kako gledaš — Javornik,
človek božji? Aha, že vem, kaj te
tišči, duša kranjska: v Švabico si se zaljubil
tu na Dunaju, in zdaj noriš okrog
in boš še pamet izgubil — prav ti je! ...“

„Ne bo sile, Dušane!“ Javornikov
obraz se je mahoma razvedril, ko je spoznal
v dozdevnem tujcu svojega prijatelja

Dušana Jurišića, Srba iz svobodne kraljevine.
„Oprosti! Saj ves, da te nisem pozabil,
stara sablja — toda glava mi je
polna skrbi in zamislil sem se bil tako ...“
je govoril, korakaje z njim proti izhodu.

„Zamislil? In skrbi imaš? Saj sem
rekel!“ Pri teh besedah je Jurišić ostro
pogledal prijatelja.

„Kaj praviš?“ Javornik se je zdrznil
in obstal na pragu kolodvora.

„Nič posebnega ... Res sem te hotel
poiskati, kakor hitro dospem na vaš blaženi
Dunaj — nekaj bi se rad pomenil s
teboj. Toda za to je časa dovolj, in tudi
kraj ni primeren; saj vidiš, da si v napotje
častivrednim postreščkom cesarskega mesta!“
je dejal mladi Srb, videč, da se je
zadel v Javornika obložen pestrešček z
zabuhlim dunajskim obrazom in izpustil
vse svoje škatlje in kovčege na tla.

„Govoril bi rad z menoj?“ Našega
znanca je pretreslo kakor čudna, silna slutnja.

„To mora biti kaj nenavadnega —
ko praviš, da si hotel takoj ...“

„Nič nisem hotel! Ali veš, kaj je navada
starih Slovanov, kadar se vidijo po
dolgem času? ... Če ne, ti moram priznati
vsaj jaz, da sem potreben rose kakor trava
na pianini. Ta vražja vožnja. Nisem sicer
prijatelj teh švabskih pijač — to veš! —
ampak v tem trenotku bi dal za čašo piva
pol življenja ...“

To rekši je poklical izvoščka.

„Saj stanuješ še v starem brlogu, kaj
ne da? No, prav! To bo vesela tvoja debela

gospodinja, ki mi je omenila že predlani,
da sem ji simpatičen ... Za nocoj
me povabiš na divan, prtljago odložim pri
tebi, in potem greva kam, iskat lečila duši
bolni!“

Drdrala sta proti sredini mesta.

Javorniku niso šle iz glave Dušanove
besede, da se ima pomeniti z njim ...
Vrivale so se mu šiloma v neopredeljeno
skrb, ki ga je glodala v prsih, kakor da
je od njih do nje gotova brv, ki se mu
mora razodeti v prihodnjem trenotku. Toda
siliti ni hotel v tovariša, in da bi prekinil
molk, ki je bil nastal za minuto, je napeljal
drug pogovor:

„Preklicano si očrnel to leto, ko te
ni bilo na Dunaju! Belokožec nisi bil nikoli,
ali zdaj si takšen, kakor da bi se
vračal iz Afrike ... Kaj si vendar uganjal?“

„To, kar sem jaz uganjal, bi moral ti
tudi enkrat poizkusiti, Ivan moj dragi! Odkar
se nisva videla, sem živel do malega
ves čas kakor sokol v zraku, izven zakonov
tega sveta, kot zver pod milim nebom,
ki ima samo zob in krempelj za varuha
in prijatelja ...“

Jurišićevo oko se je zaiskrilo v strastnem
plamenu, in nozdrvi so se mu razširile,
kakor da je udaril vanje veter tistega
daljnega, svobodnega življenja.

„Kako to? Menda nisi šel v hajduke?“
je vprašal Ivan Javornik pol v šali, pol
resno.

„V hajduke ni treba hoditi pri nas
doma. Saj je dovolj plemenitega posla v

neosvobojeni Srbiji — v Sandžaku, Stari
Srbiji in Makedoniji! Tam doli, kjer poti
naša raja krvavi pot in vzdihuje po velikem
dnevu osvete. Tam — biti branitelj
in maščevalec svojih zasužnjenih bratov —
in tvoja edina pravica je mor tvojih rok, in
nož in puška na rami! To ti je življenje,
brate moj, še vse drugačno, nego sva ga
živela pred dvemi leti pri vas doma, ko
sva lazila po triglavskem pogorju za prepovedanimi
gamzi ... Samo takšno življenje
je vredno moža, ki ima um, da misli,
srce, da čuti in kri, da jo prelije za to,
kar je dobro in pravo! — Vem, vem,“ je
dodal čez nekaj časa, „vi ste miroljubni
ljudje — to pravite, da bi laglje trpeli.
Namenili ste se, da zajezite železno reko
zatiranja z letečimi besedami. Svobodno
vam — rešite se po tem receptu, če pojde.
A radoveden sem, kako bi prijalo tebi,
gorenjski Javornik, če bi preživel samo
mesec dni z mano tam na starosrbskih
brdih, in bi okusil, kako politiziramo mi
— s puško in bombo!“

Okrog kočije se je stemnilo. Zapeljali
so se bili v ozko stransko ulico, kjer je
stanoval naš prijatelj v hiši, naseljeni z
delavci in majhnimi uradniki.

„Pa to ti povem drugič: kako sem bil
komita pri vojvodi Dovezenskem in kako
smo se igrali s Turki — eh, krasota! Sve
je sveto i čestito bilo, i milome Bogu pristupačno,
kakor pravi kosovska pesem ...“
Po mračnih, vlažnih stopnicah sta prišla
visoko gori v četrtem nadstropju v majhno

sobo, kjer je visela trobojnica nad pisalno
mizo in pričala, da brsti v tej zatohli ječi mladost slovenskega študenta.

Javornik je odgrnil žaluzije; pramen
solnca, ki se je kradlo preko streh, se je
razlil po sobi. In mladi mož je opazil v
tej nenavadni svetlobi, da je dobilo prijateljevo
obličje zdajci tudi vznemirjen in
razburjen izraz.

Ozrl se je vanj; zdelo se je, da vprašujeta
obadva z očmi in že slutita, o čem
bosta govorila.

„Veš kaj,“ je povzel Dušan, odpiraje
svoj kovčeg. „Premislil sem si. Za žejo mi
daš ti kozarec vode, v krepčilo pa imam sam
nekaj malega.“ To rekši je izmotal steklenico
rakije, nekaj prigrizkov in škatljo finih
srbskih cigaret, češ, „da bo laglje kramljati.“

Sedla sta na ogoljeni divan in si nalila.
Dušanova roka se je začela tresti;
mahoma je moral postaviti kozarec na mizo.

Dvignil je obraz; njegove oči so bile
nemirne in polne zadrege.

„Tako je torej, kratko in jasno,“ je
povzel skoraj brez prehoda. „In ne razburjaj
se — saj ni nič hudega. Stvar je
le zagonetna; samo jaz ... Eh vraga!“ se
je prekinil in mahnil zlovoljno z roko. „Tak
poslušaj. Ko sem čakal v Zemunu svojega
vlaka, je stal na tiru ravno ekspres, ki
vozi proti Turčiji. Po peronu je hodilo
dokaj ljudi, med njimi eleganten moški,
angleško obrit, s krasno mlado gospo ...
Vse kaže, da je bila žena; toda njen obrazek

je bil čisto svež in mil — dekliški, z
eno besedo. Ali veruješ v ljubezen prvega
pogleda? Jaz verujem zdaj. V hipu, ko
sta se srečali naju oči ... pa saj veš, kako
je. Bilo je po meni. To se pravi — na
popotovanju — kaj hočeš? Jaz na sever,
ti na jug. Kljub temu sem jo moral gledati
hudo zaljubljeno, zakaj videl sem, da me
je opazila. In čudno: njen obraz se mi je
zazdel mahoma tako trpeč — nekam odrevenel
... sam zlodej vedi! Dalje se nisem
mogel zanimati — trajalo je premalo časa.
Videl sem le, da je tudi mož opazil moje
poglede. Postal je nervozen, govoril ji nekaj
naglo in razburjeno; nemara, da jo je
ošteval. Ko sta stopila v voz, sta šla čisto
mimo mene; gospa se je ozrla ... jaz, saj
veš, srce mi je hotelo skočiti za njo ...
takrat pa slišim, da je padlo nekaj pred
menoj na tla ... Pisk lokomotive — ekspres
je izginil — a jaz sem stal še tam
in držal v roki papirnat zavojček, ki nisem
vedel, ali ga je vrgla nalašč, ali ga je le izgubila ...“

Jurišić se je prekinil; znojne kaplje
so mu stale na čelu.

„Zavojček je tu,“ je dejal in ga izvlekel
iz listnice. „Do Zagreba sem se
obotavljal — ne vedoč, ali mi ga je dovoljeno
odpreti. V Zagrebu — sem ga odprl.
In zdaj — Ivan, povej mi samo: ali
je tvoja sestra doma? Ona — veš, ki je
bila pri teti na Koroškem, ko sem bil jaz
s teboj na počitnicah. Kazal si mi njeno
sliko ...“

„In tista gospa ji je bila podobna?“

Javornik je skoraj zakričal. Planil je kvišku, in kri mu je zalila obraz.

„Potrpi!“ je dejal Dušan. „Sklepam
torej, da tudi tvoje sestre ni bilo doma —
včeraj, ko sem srečal ono gospo v Zemunu.
Ali se je tvoja sestra poročila?

„Pred štirimi dnevi je bila poroka ...“

„S kom?“

„Njen mož je neki von Schratten ...
Prišel je k nam na letovišče, zaljubil se
v sestro in pregovoril očeta, ki mu je imponiralo
ime — in denar seveda ... Ves
je bil v prstanih in briljantih.“

„Švaba?“ je prašal Dušan s prezirljivim,
sovražnim povdarkom.

Javornik je zardel sramu.

„Da,“ je pritrdil tiho. „Jaz ne morem
za to. Dedec mi je bil zoprn tudi drugače;
rotil sem — prosil — divjal — nič ni pomagalo.
Stari je trdoglav, a sestri je bilo
bolj povšeči kakor ne. Saj veš, kako so
ženske pri nas nerazsodne. Sprt z vso rodbino
sem se odpeljal na Dunaj. Pri slovesu
sem rekel sestri, naj me obvesti, če bo
kdaj nesrečna. Ljubša mi je od vseh že
izza mlada, in če bi vedel, da potrebuje
moje pomoči, bi šel za njo do konca sveta ...“

„In kakšen je — von Schratten, ali
ne? — po zunanjosti?“

„Srednje postave, črnolas, s polno črno
brado.“

„Oni v Zemunu je bil obrit. Toda
brivcev je dovolj ob poti. Ali nima nad
desnim očesom ...“

„Brazgotine?“ je kriknil Ivan, tresoč
se povsem životu. „Ima jo: majhno rdečo
brazgotino — kakor od lučaja s kamnom!
Za Boga, ne muči me dalje! Kaj je z ubogo
Jerico — o, Kriste, Kriste — to je moralo
priti.“

„Potem so potrjene hude slutnje, ki
so me popadale spotoma,“ je rekel Dušan
z drhtečim glasom. „Ubogo dete je bilo
videlo pri tebi mojo sliko in me je spoznalo
v Zemunu. Ta zavoj si je bila pripravila
gotovo že prej, da ti ga spravi v
roke. Evo ga — poglej in sam presodi!“

Ivan je odvil zavoj; iz njega je padla
slika.

Njegova — bratova slika!

Na zadnji strani, pod firmo fotografa
— njegov lastnoročni podpis.

„Rekel sem ji — usodna slutnja, ki
mi je velela to opreznost! — rekel sem
ji: Če bo pazil nate, pošlji mi mojo sliko ...
nič ne piši, vedel bom brez tega ... Ali
pa — toda kaj je to?“ je vzkliknil Javornik
s turobnim glasom.

Poleg slike je ležal tiskan list: stran
iz Prešernovega „Krsta pri Savici“.

Javornik se je sesedel v naslanjač.
Roke so se mu tresle tako, da je padla
fotografija na tla.

„Prosim te, Dušan,“ je izpregovoril
trudoma, „tam ... samovar ... Nažgi ga.
Tako ... In zdaj — razgrej papir, ki je
bil zraven ... previdno, da se ne vname ...“

Dušan je začel ogrevati list nad modrikastim
plamenčkom.

V vročini so se začele pojavljati črke
— debele rjave črke — kakor da niso
pisane s peresom, marveč s koščkom lesa
ali z drobnim ženskim mezincem!
Ivan je iztrgal prijatelju list.

Čital je: „Reši me! ... Carigrad ...
Moj mož je strašen človek!“

„To je pisano z mlekom,“ je pojasnil
prijatelju z zamolklim glasom. „Kot otroka
sva našla v neki knjigi ... in potem, že
kasneje, mi je pisala večkrat tako. Da boš
bolj vesel, ko boš cital, je dejala ...“

Dušan se je udaril z roko po čelu.

„Reši me!“ je vzkliknil. „Pred tednom
dni mi je pisala, da pojdeta“ z možem v
Pariz na ženitovanjsko popotovanje, ker
je dejal, da Italija ni več moderna ... In
jaz, tepec, sem hodil na kolodvor ...“

„Ali je imela Jerica kaj dote?“ je
prašal Dušan nenadoma.

„Dvajset tisoč ... Zakaj?“

„Samo tako sem prašal. Ubogo dete!
Kaj je morala doživeti v par dneh tako
strašnega, da ti je napisala skrivaj ta klic
iz bede?“

Ivan je molčal, zakrivaje si obraz z
rokami. Debele solze so mu polzele izmed
prstov.

„In kam jo je vlekel — ta lump!“ je
izbruhnil nenadoma. „Kje trpi zdaj sirota,
rev išče nedolžno ...“

„Carigrad!“ je dejal Dušan važno.
„Carigrad, stoji tukaj — in ne brez pomena.“
„Ne obupaj, prijatelj! Saj veva,

kaj nama je storiti; iskala jo bova. in odpraviva
se takoj, če ti je prav. Samo nekaj
te prosim: kadar ju najdeva — njega
prepusti meni!“ Pri teh besedah je postal
Dušanov glas tako trd in krut, da je stresla
Ivana groza. „Staremu komiti ne uide, pa
če bi se skril z njo v zadnji kot Turčije.
Brate moj, povedal sem ti, kako se mi je
zgodilo v Zemunu; in zdaj ko veva, da je
tvoja uboga sestrica v nesreči, mi je dražja
kakor luč oči. Iskala jo bova z enim
srcem in eno dušo, in najdeva jo — to
vem — morava jo najti!“ je vzkliknil strastno
ter dodal tise: „Morava, ker jo — ljubim ...“

Molče sta se objela prijatelja, z zavestjo,
da sta sklenila vez, trdnejšo od zidanega
hrama.

Ivan je naglo pospravil, kar se mu je
zdelo najpotrebnejše za pot.

Ko sta šla po stopnicah, mu je rojilo
po glavi tisoč neverjetnih možnosti; v teh
mislih je preslišal prijatelja, ki je mrmral
med zobmi:

„Saj vem, kakšni so taki von Schratten ...
Dvajset tisoč dote — in stari jo je gotovo
naštel na mizo — pa še sveže, mlado blago
povrhu ... Ha, Švaba! Kamor pride, je
dušekupec!“

II. Kaznovani oče.

Kdo izmed bralcev še ni občutil sile,
s katero se polasti človeških misli jekleno
petje železniških koles? Tisto enakomerno,

suvanje železja rodi v duši nebroj obrazov,
slika za sliko vstaja v tebi, sen za snom,
in kakor v jeklu ni mehkobe, tako tudi v
mislih na železniški vožnji ni strahu;
upanje in samozavest se porajata v tvojem
srcu, in ko te prinese črni konj do cilja,
si ga v resnici vesel!

Javornik in njegov pogumni prijatelj
sta si bila izbrala alpsko progo; po treznem
preudarku sta bila sklenila, da se mora
Ivan oglasiti doma, ker izve gotovo kaj
važnega za njiju bodoče zasledovanje. In
ker je ležala rodna vas skoraj tik ob gorenjski
železnici, je pomenila vožnja po
državni progi dobre tri ure prihranjenega
časa.

Tri ure — to je mnogo za človeka,
ki ve, da preti ljubljenemu bitju nevarnost!
Sicer pa jima je spotoma narastel pogum;
nič več nista dvomila, da morata
priti do cilja. Dušan ni omenjal Ivanu
svojih posebnih šumenj glede Jeričinega
soproga, in tudi naš rojak si ni ubijal glave
z malenkostmi:

„Kar bo treba, narediva,“ je dejal.
„Bojni načrt se bo razvijal sam od sebe,
in tvoja znanja, o katerih mi pripoveduješ,
nama bodo v nemajhno pomoč ...“

„Tako je! Saj praviš vedno: Korajža
velja!“

„Korajža velja! In vem, tudi Jerica
ima srce na pravem kraju; dekle je res,
toda gorenjsko dekle — dekle in pol!“

Ob teh besedah se je nekaj trpko
stisnilo v Jurišićevih prsih; vendar pa ni

hotel spomniti prijatelja, da je bil Jeričin
obraz ob njiju čudnem srečanju tako nekam
plah in zbegan, kakor da nosi na duši
jarem tajinstvene sile ...

Vlak pa je drdral, drdral vse naprej;
edina misel v njegovem železnem srcu je
bila: Do cilja!

Vozila sta se po koroških tleh, po
tistem krasnem kosu slovenske zemlje, ki
je zasužnjen in ponižan kakor nobeden
drugi.

„Vaše Kosovo!“ je rekel Dušan zamolklo.

„Ne bojte se za nas!“ je odgovoril
Ivan. „Z novim časom pridejo novi ljudje;
kmalu bo zmanjkalo ponižnih, in takrat
zapojemo novo pesem! Odklenkalo bo
hlapcem, ki jim je vsak von Schratten
drugi bog, če pride prodajat v naše kraje
svojo kulturo in kvarit poštena slovenska
dekleta. Sam Bog nama daj, da zalotiva
razbojnika dovolj na samem; to mu razloživa
po stari kranjski šegi ...“

„In po srbski!“ ga je prekinil Dušan
z usmehom.

„Po jugoslovanski torej! — mu razloživa
najin politični program ...“

„In Bog daj, da bi mu prihitel še kateri
na pomoč: za naju dva je eden premalo ...“

Tako se je razpletel med prijateljema
razgovor, ki se ga utegne bralec spomniti,
kadar dohitimo njiju poznejše nevarne
prigode na divjem Balkanu.

Toda zopet se je upehal železni vranec
z nemškega severa; udarci jeklenih kopit
so postajali vedno počasnejši ...

„Kul-turrr!“ je udarilo še enkrat in
zahreščalo na gladki progi: vlak je obstal
na Ivanovi domači postaji.

„Do svidenja, brate! Kakor hitro dospeš
v Belgrad — oglasi se pri ‚Belem
orlu.‘ Ali te počakam tam. ali pa odhitim
naprej in ti pustim obvestilo. Ti glej samo,
da prineseš tudi z doma kako vest za najino
rabo ...“

Še enkrat je stisnil Dušan prijateljevo
roko; vlak je zažvižgal — mahljaj z roko
— Ivan je stal sam pred postajo.

Domača hiša se je dvigala par streljajev
od ondot na zelenem griču — pristna
gorenjska hiša, ki pa je kazala že na prvi pogled vse znake nenavadnega blagostanja.
Stari Javornik je bil spreten gospodar;
pomnožil je bil svojo dedščino tako, da
mu že zdavnaj ni bilo para daleč na okoli.
„Gospod Javornik“ so ga klicali zdaj sosedje in spoštovali njegovo mnenje v vseh
občinskih rečeh.

Prsi so se razširile Ivanu, ko je zavil
mimo lične vile, ki jo je bil oče zgradil
za letoviščarje, pred rodno hišo, obsajeno
z jablanami.

„Boljše bi bilo, da ni prišlo vse to premoženje,
gospodstvo in tuja navlaka v
našem domu: ne bila bi se vgnezdila tuja
misel in tuji ljudje ...“

Toda pozdravil ga je širok, porogljivo
dobrodušen smeh:

„Oho, Janez! Takšnega pa še ni bilo:
zdaj pride, ko je že vse pospravljeno po
svatbi ... Boš vsaj drugič vedel, da ni
lepo, če se mudi študirat — iz same gole
trme!“

Oče je stal na pragu, visok, plečat
mož v polugospodski obleki, z debelo smodko
med ustnicami. Počasi, kakor se spodobi
očetu, ki bi moral biti bridko užaljen, če
bi ne bil tako blagega srca, je pomolil
sinu roko.

„No, zdaj vidiš, če je bilo treba, da
sva se tako skregala!“

Resno je pogledal sin očeta in bol se
mu je oglasila v srcu:

„Kako bo siromaku prihodnjo minuto,
ko spozna svojo krvavo zmoto?“

„Treba je bilo oče, je odgovoril z
drhtečim glasom, držeč starega za široko
dlan. „Stopiva v hišo, da naju kdo ne
sliši; in bodite pripravljeni — hudo je,
kar vam imam povedati.“

Starodavno, domače pohištvo je ležalo
zavrženo pod streho; kmetska izba je bila
poslikana s šablonami in napolnjena z
mestno robo, ki preplavlja svet iz velikih
tovaren. In še bridkeje kakor nekdaj je
občutil Ivan zdaj to izpremembo; odkimal
je očetu, ko mu je pokazal z roko
na zofo, ter sedel na star kmetiški stol,
ki je stal po naključju v kotu izbe.

„Oče!“ je izpregovoril počasi in s povdarkom,
ohranjaje si trudoma mirno kri.
„Prav sem imel, ko sem vas prosil: ne
dajte Jerice temu človeku — če ga tudi

sama rada vzame. Kdo ga je pa poznal?
Jaz ne — in tudi vi ga niste. Prišel je,
rekoč, da je graščak na Solnograškem; to
lahko reče vsak. Bil je tu na letovišču
kakor sto in sto ljudi — tujcev, ki jih ni
moči pretehtati, ali prihajajo z odkritim srcem. Vedi sam Bog, ali se res piše tako, kakor pravi, in ali ima res kje kako graščino! Kramljal je z vami, hvalil vas, da
ste pameten mož in da govorite dobro po
nemški, pripovedoval, kako silno ljubi cesarja
in kako se zanimajo na Dunaju za
Gorenjce, ter vam obetal, da bo izposloval
po svojih znancih visoke podpore za tujski
promet ... Zato, samo zato ste ga imeli
za finega gospoda! In vi, ki pravite vedno,
da je denar sveta vladar, se niti niste prepričali,
ali ima kaj denarja. Še računa mu
niste predložili — kako bi, ko je postal
vaš zet. Vse to bi vam rekel, a kaj, ko
je ...“

„Ko je zaman!“ je zaklical stari Javornik
trdo. „Ali meniš, da sem otrok?
Moj zet in tvoj svak, ki se lahko ponašaš
z njim, mi je pokazal vsa pisma — vse
listine, in tudi pisma svojih znancev —
svojega strica, ki je general! Možu, ki se
lahko sklicuje na takšne osebe, ne boš očital, da je goljuf!“

In besno je udaril po mizi.

„Potrpite, oče. Dobro — da je goljuf
ne bom trdil tja v en dan. Toda to vam
ponavljam, kar sem rekel že prvikrat: Jerica
ne more biti srečna s tem človekom.
Če je bila tudi tri leta v zavodu in se naučila

nemško in vrag vedi, kaj še — ona
je vendar naturno dekle; ne more razumeti
njega, in on je ne more ljubiti res
globoko in trajno. Res ga je marala sama
— toda vi bi lahko vedeli, kakšne reve
so naše ženske! Večno so nezadovoljne,
pa se zagledajo v takegale ... omamijo
jih gladke manire, fino se jim zdi vse skupaj,
kaj pa da ... in zdajci misli neumnica,
da bo ob njegovi strani sam paradiž, ter
je pripravljena roditi otroke sovražniku
svojega naroda!“

„Končaj!“ je kriknil oče in planil
kvišku. Žile na čelu so se mu napele v
skrajni razjarjenosti. „Schratten je mož,
da je malo takih! Človek, ki govori o
cesarju tako spoštljivo in poroči dekle —
on, kot plemenitaš — čeprav mu njen oče
ne more našteti več kakor bore dvajset
tisoč kron ...“

„Torej ste mu jih našteli — kar na
mizo?“ je vzkliknil sin in vstal takisto,
kakor da mu je šinila v glavo huda
slutnja.

„Naštel — kar na mizo!“ je ponovil
oče s kmetskim ponosom.

„In kam sta odšla na ženitovanjsko
popotovanje?“

„V Pariz!“ seje odrezal stari. „Schratten
pravi, da je na Laškem zdaj že premalo
nobel.“

„To ni res!“ je vzkliknil Ivan.“V
Pariz nista šla, ker ju je srečal moj prijatelj
v Zemunu — na poti proti Carigradu
...“

Nato je povedal očetu v kratkih besedah
vse, kar je že znano našim bralcem,
ter položil predenj tajinstveno Jericino
pismo na listu iz Prešernovih poezij.

„In še nekaj, oče,“ je dodal nazadnje. „Jerici je tako ugajala njegova črna brada —
v Zemunu pa je bil obrit, gol kakor lonec!“

Oče ga je gledal izprva posmehljivo,
nato neverno, nazadnje pa se je izpremenil
ves njegov obraz; spodnja ustnica se
je začela tresti, in oči so zastrmele v široki,
otroški plahosti.

„Grom in strela!“ je zamrmral, povešaje
glavo. „To so čudna znamenja: v
Carigrad, ko mislimo vsi, da se vozita
proti Parizu ... obrit, ko je nosil prej
brado ... in tole Jericino sporočilo ... Ne, ne, to ni mogoče!“ je vzkliknil nenadoma,
izkušaje se otresti strašne misli. „Kaj se
ti blede, fant! Če bi res ne bilo vse s
poštenjem in pravico — Bog nebeški, čemu
pa bi bilo vse to? Kakšen pomen bi
imelo ... Jezus Marija? Ne, ne ... vse
skupaj ni nič, in to pisanje ... ta list ...
saj še vrag ne pretuhta babnice, kaj ji
pride na um! Pokregala sta se, pa že
misli, da je vse pri kraju — ne, ne!“

In boječe se je ozrl v sina, kakor da
bi ga prosil, naj potrdi njegove besede —
naj reče, da je gotovo vse le videz — da
ni mogoče, da ni res, z eno besedo!

Takrat pa se je zdajci zaslišal izpred
hiše trd korak.

Prišlec je stopil po stopnjicah do hišnih
vrat in poprašal deklo, ki je stala na pragu.

Ivan je spoznal njegov glas!

Zgenil se je v prvem trenotku, da bi
planil ven in skril nezvanega gosta, skril
ga kamor koli, samo da ga oče ne vidi ...

Zakaj, ni malo ni dvomil, čemu je prišel!
Toda že je prisluhnil tudi oče.

Njegov zdravi, rdeči obraz je prebledel,
kakor da je padla slana nanj,

Spogledala sta se: nekaj groznega je
šinilo med njima sem in tja, in kakor bi
udaril, je stala v dušah obeh enaka strašna
gotovost.

Potrkalo je na vrata in v sobo je stopil
žandarski stražmešter Videč — tisti, ki
je včasih obračal oči za Javornikovo Jerico!
„Kaj — kaj pa je?“ se je izvilo očetu.
„Službeno, gospod Javornik, službeno
... Vašega zeta iščemo — vašega
gospoda zeta!“ je dodal stražmešter s porogljivim
povdarkom.

„Mojega zeta!“ je zakričal Javornik z
nečloveškim glasom: „Kriste nebeški —
kaj pa hočete mojemu zetu?“

„Le mirno, gospod Javornik, lepo
mirno! Veste, uradna oseba je uradna
oseba ... Torej, kje se zdaj nahaja vaš
gospod zet? Prišlo je pismo — takšno,
veste, ki mu pravijo tiralnica. Popis in
slika soglašata do pičice — tu poglejte.
Posebno znamenje: brazgotina nad desnim
očesom ... Izdaja se za von Schrattena;
sicer ima pa svojih petnajst imen.“

„Tak kaj pa je naredil, za Kriščevo
voljo?“

„Z dekleti kupčuje! ...“

— — — — — — — — — — — —

„Jezus Marija! ... Moja hči! ... Moje
dobro ime ... Moj otrok! ...“

Kakor težka gruda se je sesedel bogataš
na kmetski stol, ki je stal zaničevan
in pozabljen med novodobnim pohištvom ...

„Oče! Pomirite se ... za božjo voljo!“
je zaječal Ivan v smrtnem strahu in podprl
očeta, da se ni zvalil na tla. „Saj še
ni prepozno ... oče, lepo vas prosim ...
saj sem prišel, da jo grem iskat! ...“

„Iskat ... Jerico! ... Ta lopov ...
mojega otroka! ... Poštene hiše poštena
hči — in vsak pes ... ki pride s ceste ...
vsem na ...“

„Moj Bog, kaj pa je to?“ je zagodrnjal
stražmešter in skočil po dekle.

Veža se je napolnila z ženskim jokom;
kuharica Meta je planila v izbo in plosknila
z rokami.

„Blagor materi, da jo krije hladna
zemlja!“ je zamrmral Ivan, polagaje težko
očetovo telo na zofo. „Janez naj zapreže,
kar more najhitreje, in po zdravnika!“ je
zaklical. „Ve pa prinesite vode in jesiha!“

Nepričakovani udarec je bil zadel starega
s strašno silo. Obličje mu je zardelo
kakor škrlat, ustnice so mu posinele; namesto
besed je prihajalo iz grla nerazumljivo
hropenje. Po zagorelem moškem licu
pa sta spolzela dva curka debelih, vročih
solz ...

Odpenjaje očetu srajco, je mignil stražmeštru
z očmi, da naj ostane v bližini.

Jokajoče ženske so začele močiti staremu
Javorniku sence. Nabralo se je sosedov,
in sleherni je priporočal, kar je vedel in
znal. — Toda nesrečnežu se ni hotela vrniti
zavest; le tisto težko, bolestno grgranje
mu je vrelo iz prs, kakor tožba, zgovornejša
od vsake človeške besede.

Voz z zdravnikom se je pripeljal v
divjem diru. Doktor, resen in postaren
mož, je poizvedel s par besedami, kaj je
gospodarju; nato je velel Ivanu, naj ga
puste z bolnikom samega.

Takrat se je ozrl mladi mož po stražmeštru
in ga našel slonečega na vrtnem
plotu. Ko je dvignil žandar obraz, je videl
Ivan vse njegove črte skrčene v izrazu
muke in potrtosti.

„Gospod Javornik,“ je zajecljal žandar,
„če bi bil vedel, da bo tako hudo ...
strela božja, kdo je pa mislil! A to vam
povem: ljudje pravijo, da sem gledal za
vašo sestro, in menda ... bo res tako ...
To se ve, prebogata je bila zame; še misliti
ni bilo, da bi izpregovoril ... A tiste
tedne, ko so začeli govoriti, da jo dajejo
onemu falotu — da bi ga zemlja požrla!
— veste ... ves čas mi je sililo v možgane: Kaj če bi ga enkrat ponoči ... s
temle svojim ...“ in krčevito je stisnil
puško pri bajonetu. „Pa ga le nisem —
škoda je bilo ... In tudi vi ste bili zoper
to ... in vsa vas ... o, kako prav smo
imeli vsi!“

Nato mu je povedal, kako da je prišlo
naročilo: takoj aretirati! Von Schratten je

bil eden najnevarnejših kupčevalcev z živim
mesom, s tisto ubogo, zapeljano robo,
ki polni pohotne brloge sirom sveta ...
A kam slediti za njim?

Ivan mu je povedal svoja domnevanja.
„V Carigrad?“ je vzkliknil stražmešter
žalostno. „Na Turško? Tam ga ne doseže
roka pravice!“

„Doseže ga moja!“ Ivan je zaškripal
z zobmi. „In če se mi skrije v sredo zemlje ...“

Takrat pa je prihitel doktor iz hiše;
vesela vest se mu je brala na obrazu.
„Zavedel se je! Govoriti še ne more,
toda z rokami giblje in ozira se ... gotovo
išče vas! Hitite k njemu!“

Očetove oči so zasijale, ko je stopil
Ivan k postelji, kamor so ga bili prenesli.
Hotel je govoriti, toda jezik se je valjal
nerodno po ustih; slišalo se je le zamolklo
mrmranje. Zdajci pa se je zgenila roka;
dvignila se je rahlo — slabotno — in pokazala
z drhtečimi prsti na omaro, ki je
stala v kotu; stari Javornik je spravljal
vanjo lovske puške in denar.

Odprl jo je in pokazal očetu debelo
rdečo listnico.

Bolnikova roka se je spustila na odejo;
oči so odgovorile:

„Da, da! ...“

Stopil je k postelji, ter pomolil očetu
odprto listnico.

Počasi, s silnim naporom je izvlekel
Javornik dva nova tisočaka; sin je iztegnil
roko.

„Da, vzemi!“ so rekle bolnikove oči.
Roka pa se je dvignila iznova in se pričela
gibati, kakor da bi mahala:

„Pojdi, pojdi!“

Ivan se je sklonil k očetu:

„Za njo? ... Iskat Jerico? ... Kaj ne
da, oče?“

„Da, za njo — iskat jo! Reši jo, dokler
ni prepozno!“ so zaprosile oči; jezik
se je premaknil v ustih, in vzgrgralo je
polurazločno:

„Da ... iskat ...“

Vprašujoče je pogledal Ivan zdravnika.
Ta pa je potipal mladega moža po rami:

„Nič nevarnega, mladi mož ... Ako
ne pride kako novo razburjenje, bo vse
dobro čez teden dni. Samo čuvati ga je
treba — skrbna postrežba in nič razburjenja
— to je prva stvar!“

— — — — — — — — — — — —

Dve uri nato se je odpravil Ivan zopet
na pot. Očeta je priporočil staremu stricu
Martinu, ki je sameval v Javornikovi bajti,
in Meti, ki je bila hiši druga mati, odkar
je spala ranjka Javornica tam za cerkvijo
svoj poslednji sen.

Ponosno so sinele planine v popoldanskem
solncu in milo se je storilo Ivanu,
ko je pomislil:

„Z Bogom, Triglav moj, in vi vsi, kar
vas je njegovih bratov! Z Bogom, oče, ki
trpiš tako kruto za svojo slepoto — z Bogom
ti, domača vas. Ali se ne vidimo
nikdar več, ali pa kmalu spet, srečni, pošteni
in — maščevani!“

III. V zločinskem čaru.

Jerica ni mogla razumeti, kako se je
zgodilo ... In vendar je bilo res: sanje o
sreči in ljubezni — razbite, srce — nalito
z grozo in obupom do vrha, poslednja nada
rešitve — izgubljena, izjalovljena ...

Že drugi dan sta bila v Carigradu;
ona in njen mož ...

Njen mož? ...

Globoka noč je ležala nad mestom
sultanov. Umolknilo je bilo poulično upitje,
umolknil krik čolnarjev na Zlatem rogu;
že zdavnaj je bilo izlilo solnce svoje rdeče
vino v morje. Sove so plavale neslišno po
zraku, len veter je šumel med cipresami
in sikomorami, in tuintam je zatulil pes
— gladen carigrajski pes brez reditelja in
gospodarja; njegovo tuljenje se je zategnilo
v noči tem pošastneje, odgovorilo mu je
tuljenje tovarišev po vseh umazanih ulicah
— in zazdelo se je za trenotek, kakor da
tuli ves Carigrad divjo, nerazumljivo pesem,
polno blaznosti in bolečine. Nato je
počasi zamrl ponočni zbor, in molk je zavladal
nad mestom — turoben molk, ki
je segal s svojim vznemirjajočim dihom v
Jeričino sobo in ji davil srce.

Kod je hodil von Schratten?

Saj ga že od jutra ni bilo doma; sinoči
pa je spal v sosednji sobi: porinil jo je v
to tesno kletko, zaprl vrata in obrnil ključ ...

Medlo je brlela majhna svetilka na
vegasti mizici z umazanim pregrinjalom;

rože na nesnažni, raztrgani tapeti so plesale
v njeni bolni luči čuden, pošasten ples.

Poleg svetilke je stal lesen podstavek
s komaj dotaknjeno večerjo; Jerica je parkrat
poizkusila jesti, toda poleg čudnega
okusa tuje jedi ji je branil strah, kakor
da jo uklene zavžitje hrane do kraja in
nerešljivo v spone prokletega življenja,
čigar nesrečno bližino je čutila od trenotka
do trenotka razločneje.

Bila je tam pečena jagnetina, sladčice
in krožnik s cigaretami.

Debela ženska s kuštravimi, črnimi
lasmi in žoltim obrazom je bila prinesla
jedi že dopoldne. Zamomljala je nekaj v
nerazumljivem jeziku in postavila pladenj
na mizo.

Jerica je planila nehote mimo ženske
na temni hodnik; takrat pa jo je objelo
dvoje mišičastih rok. Brkat dedec enako
žoltega obraza jo je dvignil ter jo vrgel
na posteljo; furija se je zarezala s porogljivim
glasom — ključ je zaškripal v vratih
— in jetnica je bila zopet sama.

Toda plašila je ni toliko samota kakor
grozne misli, ki so jo obhajale in tkale v
njeni glavi odurno sliko — obraz krute,
nezaslišane resnice.

Zdaj se je spominjala vseh tistih neverjetnih
povesti o deklicah, zamamljenih
z blestečimi obljubami ali poročenih po
brezvestnih zločincih in odvedenih v tuje
kraje ... In slutila je usodo, ki jo čaka:
trepetala je pred uro, ko pride kupec živega
plena ter jo odvede v kak skrit brlog,

kjer bo brez milosti izročena njegovi pohoti
— ali morda celo vsem, vsem in vsakemu,
kdor pride ...

Torej je bilo vendar mogoče, da žive
na svetu tako podli, propadli ljudje!

Najstrašneje pa jo je morila zavest, da
nima v sebi toliko moči, da bi se mu
uprla; da bi zakričala na pomoč sredi ceste
in opozorila nase ljudi. Vso silo ji je
bil izsesal ta človek s svojim strašnim očesom,
obdarjenim s tajinstveno oblastjo.

Ljubila ga vendar ni nikoli!

A drugi dan po tem, ko je prišel k
Javornikovim na letovišče, jo je našel samo
v hladnici na koncu vrta; čitala je. Von
Schratten je prisedel in začel razgovor —
kakor pač govore velikomestni gospodje z
mladimi, neizkušenimi deklicami. Med tem
je začutila mahoma, kako srepo se upira
vanjo njegov prodirajoči pogled. Bilo je
kakor neviden curek moči, prepajajoče dušo
in misli; in nehote je morala vzdržati ta
pogled, iskati ga z lastnimi očmi ter mu
nuditi odprto pot — vase, v globino svojega
srca.

Zazdelo se ji je, da bi ta človek lahko
storil z njo, kar bi hotel; ona se ne bi
mogla, ne bi znala braniti ...

„Prav rada se bova imela, gospodična,“
ji je dejal nazadnje. „Tako rada — vi niti
ne veste! Ponoči in podnevi boste mislili
name ... Živeti vam ne bo brez mene ...
Ljubili me boste! da ... že zdaj me ljubite ...“

Kakor ukazi so zvenele njegove besede;
podjarmile so njeno dušo in vse
njeno bitje ...

In vse, kar je mislila potem, kar je
čutila, želela in počela — mari ji ni on
narekoval vsega tega?

Bilo je, kakor da ji polaga v dušo
silne kali, iz katerih poganja vse, kar misli,
čuti in dela.

Jerica je zapadla pogubonosni moči
sugestije!

Spomnila se je, kako ji je rekel tisti
dan, preden je prosil očeta za njeno roko:

„Ako te oče ne da radovoljno ... potem
pojdeš z mano — skrivaj — z mano,
ker ne moreš živeti brez mene ... pojdeš,
kamor bom hotel — na konec sveta ...“

O, kako prav je imel Ivan, ki je prosil,
besnel in grozil, naj je ne dado temu tujcu,
Nemcu — nje, kmetske deklice, ki ne bi
bila nikdar popolnoma srečna ob njegovi
strani, niti če je najboljši človek na svetu!

Če bi bil Ivan vedel, zakaj ljubi Jerica
Schrattena!

Nastopila sta ženitovanjsko potovanje
... Kako čudno jo je izpreletelo, ko
je zapazila, da se vozita v drugo stran
proti Zagrebu, namesto proti severu — v
Pariz!

Tiho, boječe ga je vprašala, kaj pomeni
to ... On pa je odložil mahoma
vso gladko nežnost, ki ga je odlikovala
dotlej; osorno jo je pogledal s svojimi čarobnimi
očmi, udaril jo je z zmagujočim
pogledom in ukazal kratko:

„Molči!“

Bilo je v Zagrebu, na terasi restavracije.
Sedeli so pri obedu, von Schratten,
ona in tuj gospod, ki ga je srečal „slučajno“: grof Pekmesics, kakor ga je predstavil
von Schratten ...

Takrat jo je izpreletela groza, ne da
bi sama vedela zakaj; govorila sta ogrsko,
muzala se drug drugemu in jo pogledovala
po strani ... Enkrat, ko je
padlo v razgovor mimogrede par nemških
besed, je razločila:
„Frisch, jung ... prima Ware ...“
(Sveže, mlado ... blago prve vrste).

In takrat se ji je posrečilo, da je začela
premišljati sama pri sebi, ugibati in
trepetati ...

Takrat je našla neopazen trenotek,
da je pomočila mezinec v mleko in napisala
tajno pismo na list iz Prešernovih
poezij, ki jih je nosila pri sebi.

In na dolgi vožnji od Zagreba do Zemuna
je sklenila porabiti prvo priliko, da
poizkusi poslati bratu vest o sebi; zdaj je
čutila jasno, da mož nima poštenih namenov.
Kako se je razveselila na zemunskem
kolodvoru, ko je spoznala v neznanem
občudovalcu Dušana Jurišića, bratovega
prijatelja, o katerem ji je Ivan toliko pripovedoval
in čigar fotografija je stala v
rezljanem okvirčku na njegovi mizi. Kakor
blisk ji je šinilo po glavi: on bo spoznal
bratovo sliko — morda ugane, da je namenjeno
njemu — ali pa se mu vsaj posreči,
opozoriti ga — nemara se mi približa,

in morda — morda! — morem takrat
prelomiti zlokobni čar, ki me prikleplje
k von Schrattenu ...

Izginil je Zemun, izginil Jurišić —
kalna megla brezupja in neopredeljenih
bojazni je obdala Jerico od vseh strani.

Bog ve, ali najde brata njena poslanica?

In če ga najde — ali se bo spomnil
in prihitel za njo?

Če se spomni — ali jo najde v daljni
tujini?

In če jo najde — ali ne bo že zdavnaj
prepozno? ...

Prepozno! ... Oh, rajša umreti kakor
to! ...

Jerica je stopila k oknu. Tesno dvorišče
je zijalo pod njo kakor črn prepad
brez dna.

„En skok tu dol ... en sam ... to
je rešitev! ...“ so zamrmrale ustnice. Obenem
pa se je stisnila siroti duša v zavesti,
da nima moči storiti tega, ker ve,
da ne sme — da on ne pusti ...

Lasje so se ji razpletli in se usuli po
ramah. In mahoma sta se ji ulila po licih
dva vroča, tešilna potoka solz. Jerica se
je vrgla pred posteljo na kolena in plakala
dolgo, dolgo ...

Nato je zastrmela v medlo luč, poigravaje
si z zlatim pramnom svojih las,
ki ji je bil zdrknil med prste. Danes —
danes prvikrat se ji je bila zasvetila
misel:

„To se razume, da ima nepoštene namene
... Poročena sem mu, on pa se vede,

kakor da bi bila tujka ... Se ve, nedotaknjenemu
blagu je cena višja ... Gorje mi!“

Izkusila se je pomiriti z molitvijo. Poiskala
je v ročni torbici droban rožni venec,
spomin nepozabne ranjke matere, in
ga je začela prebirati med prsti ... Toda
v njeni duši ni bilo tistega miru, ki dvigne
misel nesrečnega k Bogu.

Zdajci je vstala in stopila k mizi. Zapeljivo
so se belile cigarete na malem
krožniku.

Jerica jih ni pušila še nikoli ...

Nekaj je zaškrtalo pri vratih. Bila je
linica, skozi katero je pogledala včasih ona
žolta babnica ... Jerica je zlovoljno stresla
rame in se obrnila proč, dokler se niso
oddaljili njeni drsajoči koraki.

Nato je naglo zapalila cigareto, vrgla
obleko raz sebe in legla v posteljo. Enkrat
še spati — spati, da se vsaj za trenotek
spočije izmučena duša. Saj to je vedela,
da se ji tu, v tej hiši, ne zgodi nič zalega; ljudje čuvajo blago, ki je namenjeno,
da se proda za drago ceno!

Omamen vonj se je dvigal iz cigarete
— čuden, omamen vonj. Zavilo je možgane
kakor božajoča tenčica, bohotne slike so
se dvignile v mislih ... Daljna, opojna
godba se je oglasila tam nekje; revna
soba z zamazanimi tapetami se je izpremenila
v palačo, leskečočo se zlata in
dragih kamnov ... Po dvorani so se sukali
vitezi — vrvel je ples prelestnih plesalk
...

V tobaku je bil hašiš, opojni sok
konoplje, s katerim se omamljajo orientalci.

Čez dolgo se je zazdelo Jerici, da se
hočejo razbežati podobe njenih, sanj. Sijajna
dvorana se je odmikala v daljo; pred
Jerico je ostal samo obraz gospe v bogati
halji — čutila je, kakor da bi jo nekdo
obračal — nato je s trudom odprla trepalnice,
težke kakor svinec ...

Tisti hip so se zaloputnila vrata; zaškripal
je ključ, in zlobni grohot rumene
starke se je začul s hodnika.

Tako mrzlo je bilo ... Jerica je pogledala
po sebi; val gorke rdečice ji je
udaril v lice in vzkriknila je od groze.

Bila je gola, kakor jo je Bog ustvaril:
njena obleka je bila izginila ... a na stolu
poleg postelje so ležala turška ženska
oblačila!

IV. Lovci na sledu.

Kmalu potem, ko je sedel Ivan na zagrebškem
kolodvoru v vlak, ki ga je imel
popeljati za prijateljem in izgubljeno sestro,
je izprevidel jasno, da se zdaj začenja zanj
življenje prigod in doživljajev. Še preden
je postavil nogo v voz, je začutil tuintam
oči, ki so ga motrile skrivaj z ostro pozornostjo
ter se skrile, kadarkoli je hotel
prestreči njih pogled. In ko je sedel v kupeju
drugega razreda, ni dvomil več ni
malo, da je opazovan.

„Preglasno sem zahteval listek do Belgrada“,
je zamrmral sam pri sebi ...

Tajna policija in mreževje konfidentov
je že od pamtiveka univerzalni lek, s katerim
si preganja avstrijska vlada strahove
slabe vesti; nikjer pa ni ta špecialiteta v
tako bohotnem cvetu kakor na Hrvaškem.
Ako se mudiš kot tujec v Zagrebu, ali če
je znano o tebi, da si pogledal katerikrat,
kakšen je svet tam onostran Donave in
črnožoltih kolov, ne moreš biti prepričan
niti v svojih najintimnejših opravkih, da
ne pazi nate vsegaveden nos in vseslišoče
uho ...

Ivan Javornik je posnel po zunanjosti
svojih treh sopotnikov, da sta dva med
njimi Juda; brez preneha sta gobezdala
po nemško, obdajaje se z gosto meglo tiste
vonjave, ki varuje sinove Izraela že od
nekdaj bližine spodobnih ljudi.
Tretji je bil rdečelas možiček z nanosnikom
in pristriženimi brki; gledal je sila
prijazno, in videlo se mu je na obrazu,
kako rad bi se spustil v razgovor z našim
rojakom.

Prilika se je ponudila. Ivan, naveličan
izraelskega parfuma, je izvlekel cigareto,
da vsaj nekoliko razkuži dušljivi zrak.
Rdečelasec je bil bliskoma pri roki s
švedskimi užigalicami.

„Hvala lepa,“ je dejal Ivan vljudno in
kratko.

Toda mož se ni dal oplašiti, in tako
se je vendarle razplel razgovor.

Odkod da je? Ah, Slovenec! To ga
veseli: Slovenac i Hrvat, na uvjek bratu
brat ... In potrebno je, prav potrebno, da
se združimo še vse tesneje, posebno v današnjih
časih, ko ravnajo z nami kakor
svinje z mehom ...

Izprevodnik je prišel ščipat listke in
prekinil rdečelasca v njegovem gostobesednem
ščebetanju. In zdaj se je zgodilo
nekaj čudnega; Ivan, ki mu je bila dala
narava sokolje oči, je opazil takoj.

Rdečelasec ni pokazal nikakega listka.

Pač pa je ostro pogledal izprevodnika
in napravil z roko čudno gesto, ki se je
zdela kakor domenjena. Nato je pogledal
bliskoma okrog sebe, kakor da bi se bal,
ali ga ni kdo zalotil.

Izprevodnik je pomežiknil, dvignil roko
malomarno k pokrivalu ter odšel.

Nočilo se je. Vlak se je sopihaje bližal
Sisku. Rdečelasec pa je silil neprestano v
našega rojaka; in človek bi bil sklepal po
njegovih besedah, da ga zanima na vsem
svetu zgolj politika in nobena druga reč.

„Čujte,“ je rekel naenkrat, mežikaje
z zvitim očescem izza nanosnika, ter se
sklonil prav tesno k Ivanu. „Ali se vam
ne zdi, da bi bilo najboljše, ako bi se mi
vsi ... saj veste, Jugoslovani skupaj ...
no, saj me razumete — ali ne?“

Njegov pogled je ob visel vprašujoče
na Ivanovem obrazu.

„Razumem,“ je rekel Ivan z mirnim
glasom. „Toda stopiva malo ven — že prej

sem vam mislil zaupati nekaj važnega —
tajnega ...“

Od strani je prestregel zmagoslavni in
škodoželjni blisk, ki se je zasvetil v rdečelaščevih
očeh pri teh besedah. Stopila
sta na hodnik; skozi široka okna je temnela
noč, in le tuintam jo je prebodla daljna
lučka. Ivan je spustil najbližje okno in
prijel možiclja za rokav:

„Poslušajte, človek božji. Hotel sem
vam zaupati važno skrivnost, da pri nas
ne rasto kalini, kakršne vi lovite. Kdor se
spušča v politične razgovore z ljudmi, ki
se vozijo brez listka in dajejo izprevodniku
tajna znamenja, je večji tepec nego jaz.
Če bi vas pa vseeno mikalo ostati v moji
družbi in nadaljevati ta pomenek ... ali
mi zaupate, da vas vzdignem za vrat in
vas treščim tu skoz kakor mačko? ...“

To rekši, se je obrnil, vrnil se na svoj
prostor in se pogreznil v zadovoljnost človeka,
ki ve, da je storil prav.

Rdečelasec je segel po svojo ročno
torbico in izginil; tudi Juda sta izstopila
nekje ...

— — — — — — — — — — — —

Zasvital se je dan. V rosnem jutru je
zelenela brezmejna ravnina, razlivajoča se
kakor morje od obzorja do obzorja.

Ob rohnenju vlaka je mahoma preplavila
Ivanovo srce otožnost. O, ti planjava
— kakor morje hrepeneča in čakajoča, da
bruhne tvoj vihar! Ti črna zemlja, rodovitna
in vsega zmožna, ječeča pod zatiralčevo
peto ...

In vendar — kje je bila meja med to
zemljo in med domovino?

Ivan je ni čutil; in prav zato se mu je
stisnilo srce še bridkeje.

„Ali ni tam in tukaj ena sama domovina,
spojena po našem skupnem trpljenju
in ponižanju — neodrešena devica, poročena
tujemu dušekupcu?“

In že ni mogel več ločiti Jeričine usode
od gorja vsega tega izdanega ljudstva.
Tako podobno se mu je zdelo oboje; in
tudi Dušan, brat od onostran Donave, je
imel svoje mesto v tej primeri — pripravljen,
pomagati mu z vsemi silami in žrtvovati
se za skupno, srečno in svetlo bodočnost.

Vlak pa je bobnel — čuj, ali ni grmel
z železnimi besedami:

„Pride čas! ... Pride čas! ... Pride
čas! ...“

— — — — — — — — — — — —

Zemunski most!

Kakor vihar je popadlo Ivana tisto
strašno in bliskovito čustvo, ki ga okusi
pač vsak Slovenec, kadar ga pripelje tukaj
železni vranec na srbsko obrežje Save.

Slovanska zemlja, gruda brata po misli
in krvi — zemlja svoja, svobodna, od nikogar
ne teptana!

Prvikrat v življenju se mu je odgrnila
zagonetka svobode ... In kakor mali otroci,
ki so si nedolžni in odkritosrčni ter ne
umejo prikrivati genotij svojega srca, je
začutil mahoma, kako ga davi v grlu nekaj
sladkega in bridkega obenem.

Komaj mu je še ostalo časa, da je
segel po rutico in obrnil lice proti oknu:
zaplakal je kratko in tiho, a krčevito, vroče
— kakor žalostno dete v materinem naročju ...

Toda že se je ustavil vlak na pragu
bele prestolnice srbskega kraljestva.

Ivan je skočil z voza kakor prerojen
— kakor da stopa v nov, preustvarjen
svet. Nič več plahosti ni bilo v njem, nič
več dvoma; tako silno je vrela v njegovih
prsih radost neizmernega oddahnjenja.

Svobodna zemlja — zemlja volje in
ponosa! Šele tu se je zavedel naš prijatelj,
da vera v moč in pogum premoreta vse ...

Hitel je z drugimi proti izhodu. Zdajci
pa mu zastavi pot širokoplec moški, udari
ga po rami in zakliče glasno:

„Kam, brate? Iščeš Jurišiča?“

Osuplo se je ustavil Javornik in pomeril
moža z očmi. Bil je rjav, brkat in
srednje velike postave; oči so mu zrle
prosto in resno. Kar nekako nasprotovala
je njih dobrohotnost ogromni brazgotini,
ki je klala levo stran obraza v dvoje neenakih
polovic.

„Ta je bil že tam, kjer treso svinčene
češplje!“ je dejal Ivan sam pri sebi in potrdil
tujčevo vprašanje.

„Poslal me je čakat,“ je velel mož z
debelim basom. „Jaz sem Jovo Pazarac,“
je dodal, videč, da motri Ivan njegovo postavo
z vprašujočim očesom, od srbske
kmetske kučme pa do opankov na nogi.
„Če hočete, pojdeva takoj k Belemu orlu.“

Naš prijatelj se je naglo sprijaznil s
preprostim spremljevalcem, ki ga je odlikovala
jakost v besedah in gibanju, lastna
po navadi ljudem, ki žive mnogo v vihrah
in svobodi.

Dolgo sta korakala po okroglem kamenju
belgrajskega tlaka, po stranskih,
poluturških uličicah, čez krasne, velikomestne
Terazije in zopet po neravni stranski
cesti, preden sta se ustavila pred enonadstropno
hišo dokaj starikave zunanjosti.
Čez vse pročelje se je razpenjal napis v
velikih črnih pismenih: Hotel pri „Belem
orlu“ — nad vrati pa je visel izpran pločevinat
izvesek z naslikanim belim orlom,
ki je držal med kremplji ogromen handžar.

„Beli orel“ se prišteva tistim belgrajskim
prenočiščem, v katerih gost ne sme
pričakovati zapadnje-evropskih udobnosti,
ki pa jim vendar ne manjka zvestih gostov.
Znan je bil v časih naše povesti zlasti
četnikom, mudečim se v prestolnici po napornih
in nevarnih pohodih v Staro Srbijo
in Makedonijo. Takšen četnik ali komita,
kakor veli običajna srbska beseda, je bil
tudi Jovo Pazarac, ki je čakal Ivana na
kolodvoru.

V pritličju „Belega orla“ je krčma z
dvema sobama; prva, na ulico, je namenjena
tujcem in zbog tega večinoma prazna.
Druga, ki gleda na dvorišče, je majhna in
tesna, zato pa tudi polna običajnih zvestih
gostov, pomenkujočih se tiho ob rakiji ali
časi ognjevitega temnordečega vina, ali
pušečih zamišljeno svojo cigareto k izborni

turški kavi, ki jo donaša strogooki
krčmar.

Namenjena je samo njim; tuj človek,
ki je pomotoma zašel vanjo, se je vrnil
že nekaterikrat hitreje, nego so ga nesle
lastne noge ... Saj ima vsaka krčma svoje
tajnosti; a malokatera jih skriva toliko kakor
„Beli orel“ pod svojimi perotmi.

Ivana je kar tresla napetost, kaj bo
videl in kaj izve. Kakor jagnje se je dal poriniti
Jovu v zakajeno čumnato, kjer je ob njegovem
prihodu utihnilo več moških glasov.

„Dobrodošel, Ivan!“ je zaklical nekdo
v tem trenotku. Dušan je bil vstal izza
mize, skočil k prijatelju in mu položil obedve
roki na rame.

„Že ves dan zborujemo in te pričakujemo“,
je dodal nato. „Armadiea je mobilizirana;
če te je volja, marširamo takoj.“

To rekši je pokazal z roko na četvorico,
ki se je približala ob teh besedah.

Ivan ga je pogledal osuplo.

„Da, da,“ se je zasmejal Jurišić. „Ali
si mislil, da pojdeva sama? Ne, dragi,
tudi v Carigradu se ti lahko zgodi kaj
macedonskega. Čim več nas je, tem bolje
— da nas le ni preveč. Mnogo oči več
vidi, več ušes sliši mnogo — več pesti
več zmore, kadar pride do tega. Plen, ki
ga hočeva iztrgati Švabu, nama je predragocen“,
je dodal z rahlim drhtljajem v
blagodonečem glasu.

Ivan je stopil k Dušanovim tovarišem
ter jim po vrsti stisnil roke, dočim je Jurišić
predstavljal:

„Jova poznaš, saj te je spremil. Vrl
junak je! Ta, Marko Nedeljković, je njegov
rojak Šumadinec — eden najboljših četnikov,
kar jih je podpisanih na turških
glavah; divji Marko mu pravimo zaradi
kosmate brade. To je moj bratranec Mihajlo Janković, ki študira pravo in ne
obrača puške nič slabše od paragrafov;
in to je moj brat Miloš, naš Benjamin.
Mlad je mož — pravkar je dovršil gimnazijo
— toda drzen in premeten kakor star
junak, in komaj čaka prilike, da se izkaže.
Ni mi dal miru, dokler mu nisem obljubil,
da pojde z nami. Da veš: tvoja povest je
znana vsem; zdaj povej samo, če prinašaš
kaj važnih novic.“

Ivan je sedel ter poročal v kratkih
besedah dogodke, ki so znani bralcu iz
prejšnjega poglavja.

„Ali si našel med tem kako sled?“
je prašal prijatelja nazadnje; njegove oči
so obstale v tesnobnem pričakovanju na
Dušanovem obrazu.

„Nobene; dognal sem le, da Schrattena
dobro poznajo tudi v našem mestu — četudi
ne najboljši krogi — in to, da segajo
njegove zveze res do Zlatega roga. Verjetno
je po tem takem — ali bolje, niti
dvoma ni, da nas privede v Carigradu ta
ali ona pot na njegovo sled.“

„Kakšne zveze ima lump tu pri nas?“
je dejal Ivan z glasom, drhtečim od zaničevanja.

„Takšne, ki si jih lahko misliš. Srbske
oblasti so mu stopile že parkrat na prste,

in mož je zdaj sploh iztiran iz Srbije. Izvedeli
smo, da je bil tisti dan zares na
zemunskem in na belgrajskem kolodvoru,
v družbi mlade dame — tvoje sestre Jerice ...“

„Kako da ga niso prijeli, če je iztiran?“

„Počakaj; tu se začenja drugo poglavje.
Prvič je bil obrit — spoznal ga je samo
eden; a drugič je prišla policija na sled
stvarem, ki jo tako zanimajo, da je sklenila,
ne ovirati ga, če bi se mu vseeno
še stožilo po belgrajskih tleh. Von Schratten
je namreč znanec nekega Krastiča,
prodane kreature, ki je izginila odtod, ko
je pomagala izvestnim ljudem ponarediti
tajne dokumente po nalogu tuje države.
Da so to vedeli prej, bi ga sploh ne bili
iztirali; tako pa je vsaj umevno, da se
naša policija ne bi branila, dobiti tička
bliže pred oči, in da je beležka o njegovem
iztiranju izginila nekega dne iz policijskih
aktov.“

„Pa kakšne so bile njegove zveze s
Krastičem?“

„Vrag me vzemi, ako vem kaj pravega.
Ali je Schratten pomagal Krastiču
vohuniti in ponarejati, ali pa Krastič
Schrattenu trgovati — s pomočjo visokih
zvez, saj veš — in morda še kakih priporočilnih
pisem ... Eno je naravnejše
od drugega, in prej ko ne —“

„Prej ko ne je oboje resnica, hahaha! „
se je zasmejal Ivan s kratkim, bridkim
smehom.

„Za naju dva bi bilo res najboljše,“
je zatrdil Dušan važno. „Govoril sem z izvestnimi
gospodi in s tem in onim zaupnikom
naše tajne organizacije; pazili bodo
na vso vrlo družbo, in ravno na teh krivih
potih mora srečati Schratten prej ali
slej roko, ki ga prime za vrat.“

„Prej ali slej!“ je vzkliknil Ivan v
trenotnem razburjenju. „Ta je lepa! Prej
ali slej! Čez mesec dni ali čez dva meseca
— morda pa tudi že jutri — z eno
besedo, prej ali slej bo prepozno za naju
dva! Prej ali slej bo Jerica izgubljena, in
nikdar več se ne bo dalo popraviti —
nikdar več ...“

V nemem obupu se je udaril naš rojak
z rokami po čelu.

Dušan pa mu je položil roko na ramo
in mu pogledal resno v oči.

„Ne, ne, dragi moj,“ je izpregovoril s
trdnim glasom, „tvoj strah je upravičen
samo, če pojdeš s tem plašnim srcem na
pot. Ali mari ne čutiš, da vera in volja
premakneta goro, če je treba? Treba je
samo hoteti, verovati v uspeh z vso strastjo
in vso skalno zavestjo svoje moči — pa
se ti uklone sovražna usoda, tudi če bi
igrali za njo na drugem koncu sveta. In
pamet sama ti pravi, da se bojiš brez povoda.
Von Schratten je trgovec — on se
ni in se ne bo doteknil blaga; s tem bi
mu vzel polovico cene. Ker bo pa tudi
gledal, da ga speča čim najbolj drago,
stavim glavo, da se šele ozira, komu bi
ga ponudil. Jerici ne preti nevarnost ne

danes in ne jutri, niti najbližje dni. Ti
misli samo to, kar si ponavljam jaz vsako
uro in vsako minuto: jaz hočem, da počakaš,
usoda, dokler ne pridem in se ne
pomerim s tabo, oko v očesu!“

Rdečica je oblila Ivanovo lice; kaj dobro
je slišal v prijateljevih besedah očitek
malodušja.

„Prav imaš, Dušan,“ je odgovoril in mu
stisnil roko. „Oprosti mi ta napad obupa. Pri
nas doma živimo mirno in leno, kakor živina
v gospodarjevem jarmu; v našem življenju
je premalo ostre borbe, premalo nevarnosti
in premalo zmag; zato ne znamo ceniti lastne
moči. A bodi prepričan, tega se naučim
tu doli — od vas ... In ko se vrnem med
naše planine, prinesem našim ljudem novo
evangelije s seboj!“

„To so moške besede, „je zaklical Dušan
veselo, „in vredne čase negotinca! Tako
mi ugajaš, Ivan! Saj si junak od mejdana,
samo zavedi se tega, da si. In zdaj, ko se
ti je vrnila boljša volja, ubogaj me in sprejmi
moj načrt. Preloživa odhod do jutri —
bodi brez skrbi: kar sem ti rekel prej,
je kakor pribito! Pojdiva k nam domov,
da se odpočiješ in pokrepčaš, in da te seznanim
s svojo sestro Ljubico, ki se zanima
tako živo za usodo tvoje sestre.
Na glas je jokala, ko sem ji pravil njeno
povest ...“

„A vendar — mudi se!“ je oporekel
Ivan.

„Poslušaj me. Ako odidemo takoj in
dospemo jutri v Carigrad, se itak ne bi

vedeli kam obrniti. Nihče nas ne bo čakal
na kolodvoru in nas zapeljal naravnost pred
kajbico. kjer zapira švabski lopov svoj plen.
Pač pa sem napravil poizkus, ki se utegne
obnesti izborno; da, ako me nadeja ne
vara popolnoma, morava imeti jutri v roki
zanesljivo znamenje — kakršno koli —
ki nama pokaže sled zveri, ali celo sam
brlog, v katerem se skriva ... Stvar je
tako tajinstvena, da mi je ljubše, če ne
vprašuješ; toda kolnem se ti — tukaj je nit,
od katere zavisi ves uspeh najine namere ...“

Poslovila sta se torej od novih Ivanovih
tovarišev, ki so z zanimanjem poslušali
njun razgovor, dočim sta Sumadinca
snažila samokrese — mnogo obetajoče
znamenje bodočih doživljajev.

V. Vera, upanje — ljubezen.

Jurišićeva hiša je ležala na južni strani
mesta, obrobljena s prijaznim vrtom; tuintam
je že zlatila jesen košato drevje, in
rano odpadli listi so pokrivali lopico na
koncu vrta kakor s cekini.

„Tu je naš dom,“ je dejal Dušan Ivanu,
ko sta stopila na prag. „Ni nas veliko:
majka, Ljubica, Miloš in jaz — ti pa boš
peti med nami, kadar koli prideš pod našo
streho.“

Srba je težko pripraviti do tega, da
bi gradil tiste velike kasarne, ki so tako
neprijetno značilne za večino zapadnih

mest; on ljubi lastno ognjišče, in kadar
zida hišo, jo zida sebi in svojcem. Tudi
hiša Jurišicevih je bila neveliko poslopje
skromne, prikupljive zunanjosti; kakor hitro
pa si stopil vanjo, si spoznal, da biva pod
njenim krovom imovitost in blagostanje.

Jurišićev oče je bil trgovec — eden
največjih in najpremožnejših v svojih dneh.
Toda pobrala ga je smrtonosna pljučnica,
ko je tekal Dušan še v kratkih hlačicah,
Miloš v krilcu, Ljubica pa se je stiskala
v materinem naročju kot nežno, od vseh
negovano dojenče. In vrla mati, dobro vedoča,
da ne more skrbeti za trgovino in
za vzgojo svojih ljubljencev v enaki meri,
je po tem bridkem udarcu rajša prepustila
dobičkanosni posel oddaljenemu sorodniku,
sama pa je živela z otroci v tem tihem
solnčnem domku z obrestmi gotovine, ki
jo je bil zapustil ranjki mož — živela edinemu
namenu, vzgojiti iz svojih malčkov
dva vrla Srba in dobro, zvesto Srbkinjo.

Tudi ona je čakala gosta z nestrpnostjo;
kogar je ljubil njen Dušan, njen
Miloš ali njena Ljubica, je bil drag tudi
njej kakor lastna kri. Komaj sta stopila v
vežo, že so prihiteli iz sobe nagli ženski
koraki; pred našima znancema je stala
žena visoke, krepke postave in že nekoliko
osivelih las. Toda njene oči so zrle
tako sveže in dobrotno, in z mladostno
blagozvočnostjo je zaklical njen prijetni glas:

„Dobrodošli v naši hiši!“

Dušan pa je rekel prijatelju z glasom
obožavajočega spoštovanja:

„To je moja majka ...“

Cela pesem otroške ljubezni je bila v
teh besedah! In malo je manjkalo, da se
ni vzdramila v Ivanovem srcu zavist, ko
je pomislil:

„Moja spi že zdavnaj v grobu ... In
ravno zdaj bi bila blaženost vedeti, da
bije zame gorko materinsko srce!“

Takrat pa je pogledala preko majkine
rame črnolasa dekliška glavica s črnimi,
globokimi očesci sredi obrazka, milega in
izrazitega obenem — obrazka, kakršne
imajo devojke tam doli na našem jugu.
Kako lahko je vzljubiti te obrazke, kako
težko — pozabiti jih!

Jedva je pokukala glavica na gosta,
že se je skrila; čeveljčki so odcepetali
drobno kdovekam v temen kot. Ivanu pa
je bilo, kakor da je zasijala pred njegovimi
očmi skrivnostna lučka in se skrila
nagajivo, vabeča ga za seboj. Rdečica, ki
je ni bil vajen, mu je rahlo pobarvala lice,
in mahoma je začutil, da se spušča nanj
s teh sten in teh ljudi neviden, čaroben
plašč in mu odeva dušo s presinjajočo
gorko to.

„Ljubica! Ej, Ljubica!“ je zaklicala
Jurišićka. „Najprej je bila tako radovedna
— skoraj nestrpnejša od Dušana samega,“
je dodala z dobrohotno hudomušnim usmevom,
ki je presenetil našega prijatelja.
„zdaj pa nori, o, Bože mili ... To vam
je vrtoglavka — ali kaj hočemo, s sedemnajstimi
leti tudi mi nismo bili drugačni!
A zdaj stopita noter — in prav naglo, da?

— obed je takorekoč na mizi. Čakali smo
samo še vaju!“

Tako prijazno je bilo v svetli sobi, za
belo pogrnjeno mizo, kamor je posadila
Ivana Jurišićeva majka in mu sedla nasproti.
Mladi mož bi se bil začudil, ako bi
mu kdo rekel v tem trenotku: Tu nisi
doma! ...

Blage majkine oči so se uprle materinsko
v našega rojaka.

„Dušan mi vas je popisal tako natanko,
da sem vas videla v duhu, z zaprtimi
očmi. Že predlani ni mogel prehvaliti
počitnic, ki jih je preživel pri vas,“ je izpregovorila
počasi in premišljeno, kakor
da bi tehtala vsako besedo. „In vaša sedanja
nesreča — poznam jo vso, gospod
Javornik, moj sin mi je povedal to žalostno
povest. Ne pripovedujte ničesar, nič ne
pojasnjujte; vsi vemo, da boli človeka srce,
ko razkriva drugim takšne rane. Iz dna
srca čutim z vami, in kakor je draga vsaki
materi skrb za glavo svoje dece — rada
ju pustim z vami, saj gre za dobro delo,
za čast in poštenje neizkušene, nedolžne,
dobre deklice ...“

Čisto slučajno je ušel majki pri teh
besedah pogled na komodo poleg mize;
fotografija je stala tam med dvema vazama — majhna fotografija v pozlačenem
okvirju.

Ivanove oči so sledile temu pogledu,
in ko je zapazil fotografijo, se mu je iztrgal
vzklik presenečenja.

Preden se je zavedel, kaj dela, je
skočil mladi mož pokoncu in segel s tresočo
roko po sličici.

„Jerica!“ je zaklical. „Kako je prišla ...
njena slika semkaj?“

Dušan je stopil k njemu; rdeč je bil
v obraz, in poznalo se mu je, da ni v
majhni zadregi. Toda kmalu je bil spet
gospodar nad seboj.

„To je sila enostavno,“ je dejal osuplemu
prijatelju. „Ali je nisi nič pogrešal?
Ugajala mi je vse tiste tedne, ko sem bil
pri vas na Gorenjskem, in kar gorel sem
nestrpnosti, da se seznanim z živim izvirnikom
te nepopolne slike. Žal, da zaman
— saj veš, da tvoje sestre ves čas ni bilo
domov. Kajpak — tebi nisem povedal
svoje želje, ker si me imel takrat na tihem
za lahkomiselnega človeka, in tudi
zato ne, ker sva imela preveč drugega
posla. Vseeno, stvar mi ni dala miru, in
ko sem se vrnil v Belgrad, sem našel fotografijo
v svoji listnici — vede ali ne
vede, to je postranska reč!“

In veseli fant se je nasmejal tako odkritosrčno,
da je Ivan mahoma razumel vse.

„Pa vendar“, je odgovoril, čudeč se
še vedno, „moral bi mi bil povedati ...
Vsaj enkrat bi mi bil omenil: ne, nisem
te imel za lehkomiselnega človeka — in
morda bi zdaj ne bilo tako! ...“

„Ne bodi hud!“ je vzkliknil Dušan.
„Pomisli, da je nisem niti poznal; kdo bi
zameril, če sem se hotel pozneje pregovoriti,
da je bil samo počitniški sen —

saj veš, kako idealna so bila moja razpoloženja
tam gori v vaših krasnih gorah ...“

„Človek spozna svojo ljubezen šele
takrat, kadar je ljubljeno bitje v nesreči!“
se je oglasila zdajci Dušanova mati.

„Kaj — gospa, vi veste —?“ je vzkliknil
Ivan, ki še ni bil čisto premagal svojega
začudenja.

„Kako ne bi vedela?“

Majka je pogledala našega znanca z velikimi
očmi, kakor da ga ne razume dobro.

„Majka je moja najboljša prijateljica
in izpovednica v vseh rečeh,“ je rekel Dušan
tisti trenotek. „Odkar govorim, še nisem
čutil nobene radosti niti bolečine, za
katero ne bi vedela moja mati ...“

„In tudi zdaj se ne hudujete nanj?
Moja sestra vam je vendar tujka — ne
poznate je, in ...“

„Kogar pozna Dušan, tistega poznam
tudi jaz,“ ga je prekinila plemenita žena.
„In ne hudujem se — narobe!“ je dodala
z otožno srečnim smehljajem na ustnicah.
„Moj sin je vrla duša, in človek, ki ga
vzljubi on, mora biti dober človek. Ne
hudujem se, marveč blagoslavljam ... Kaj
pa ostane nam ubogim majkam na stare
dni, ako ne to, da želimo srečo svojih
otrok? In kakor vroče sem jo želela vselej
jaz in jo bom želela, dokler mi bije
srce, je čisto nemogoče, da bi Dušanu ne
bilo v srečo, kar stori po glasu svojega
srca ...“

Ivanu se je stresla duša: takšnih besed
še ni bil slišal iz ženskih ust. Ni se

mogel premagati; prijel je ženo za roko
in jo poljubil z globokim, ganjenim spoštovanjem,
kakor bi poljubil človek roko
svetnice.

„Če vama morejo izprositi srečo želje
matere in sestre, se vrneta kmalu zdrava
in srečna!“ se je začul za Ivanovim hrbtom
čist, zvonek glas. „Noben hip ne bo
minil, ne da bi bila najina misel pri
vaju!“

Ivan se je ozrl, in sladka zona ga je
oblila.

Ljubica se je bila vrnila iz svojega
skrivališča; zdaj mu je zrla jasno in ganjeno
v oči, iztezaje mu roko v pozdrav.

Iznova je zardel, ko se je doteknil
drobnih prstkov in objel s pogledom njeno
mlado, vitko postavo. Beseda mu ni hotela
prav z jezika: prvikrat v svojem življenju
je okušal zadrego, čutiti se trepetaje v
čaru nedotaknjenega ženskega bitja. Nato
je izdavil iz grla navaden kompliment;
zavedel se je nerodnosti — pogledal Ljubico
in zapazil šele zdaj, da drži še vedno
njeno roko v svoji.

Njiju oči so se srečale; Ljubičina glava
je zatemnela kakor mak ...

Majka je bila odhitela v kuhinjo.
Dušan je postavljal ves zamišljen fotografijo
na prejšnje mesto.

„Oprostiti morate, gospodična,“ je izpregovoril
naposled naš prijatelj z velikim
naporom. „Vse se mi vrti v glavi od te
skrbi. Kdor še ni nikdar izgubil, niti ne
ve, kaj pomeni, imeti ljubljeno sestrico ...“

Dušan se je ozrl ter objel Ljubico z
božajočim pogledom. Ivan je čital v njegovih
očeh: Naj mi jo kdo poizkusi vzeti! ...
In zabolelo ga je v srcu, kakor da si je
že sam želi.

„K mizi, otroci!“ je zaklicala gospa
Jurišićeva, ki se je bila vrnila iz kuhinjskega
svetišča.

Ves čas obeda je vodila razgovor Ljubica,
ki se je po prvotni zadregi prelestno
razčebljala. In njene besede so bile tako
umne in prijetne, razodevale so kljub mladosti
tolikšno naobrazbo duha, da se je
Ivan začudil:

„Odkod veste vse to, gospodična? Saj
govorite kakor mala doktorica?“

Dekličino oko se je zasvetilo v mladostni
hvaležnosti.

„O,“ je dejala, „v Belgradu imamo
prav dobre šole! In tudi doma se najde
poleg gospodinjstva večkrat prosta urica,
da vzame človek knjigo v roko ... Sicer
se pa gotovo šalite; jaz mislim, da sem
še zelo, zelo nevedna ...“

Sramežljivo je povesila glavo.

„Ne recite tega, gospodična!“ je vzkliknil Ivan skoraj ogorčeno. In zareklo se
mu je: „Takšnih deklet, kakor ste vi, sploh
ni pri nas ...“

„Ali boš!“ mu je zagrozil Dušan z
usmevom. „Toda res je, kar je res: za
tisoč švabskih gosk ne bi dal niti enega
srbskega dekleta — ali slovenskega ...
saj to je vse eno!“

Ljubica je nalila vino; Ivan je komaj
opazil, da se ji je stresla roka pri njegovem
kozarcu. Toda prestregel je gorko
iskro njenih oči; z navdušenjem je dvignil
kupico in zaklical:

„Bog daj našemu narodu, kar ga živi
od Korolana do Macedonije, obilo takšnih
mater in sestra, da učakamo enkrat vsi
skupaj zlati dan svobode!“

„In osvete!“ je dejal“Dušan ter izpil
do dna, sledeč njegovemu zgledu.

Mala Ljubica pa je dodala v svojem
srcu tiho in plašno, zardevša nad mislijo,
ki jo je prešinila kakor blisk:

„In združitve ...“

„In sreče,“ je zaključila mati s svečanim
glasom, kakor da bi blagoslavljala
z očmi vso mlado trojico.

Takrat pa je nastal pred hišo hrup
moških glasov in korakov. Nekdo je planil
v vežo in zakričal na vse grlo:

„Imamo ga! Švaba je naš! Ivan, Dušan,
Ljubica, majka ...“

V sobo je treščil Miloš kakor bomba,
smejoč se z vsem svojim brezbradim obrazom,
ter vrgel pred Dušana zapečateno pismo.

Dušan se je ozrl zmagoslavno na našega
prijatelja, kakor bi mu hotel reči:

„Ali ti nisem pravil?“

Z vročičnim razburjenjem je raztrgal
ovoj.

Ivan je odrevenel od napetega pričakovanja.

Mati in Ljubica sta sedeli s sklenjenimi
rokami in zrli nepremično na sina.

Tudi Miloš je bil umolknil.

Mrtvaška tišina je zavladala za trenotek
v prijazni sobici.

Nato je zložil Dušan papir, spustil roko
na kolena in zmajal zamišljeno z glavo.

„Nič?“ je vzkriknil naš prijatelj tako
bolestno, da se je deklica plaho ozrla
nanj.

„O, pač,“ je odgovoril Jurišić, „in prej
ko ne mnogo! Toda nekaj sem bil pozabil
v svojem računu: da si pišejo diplomati
in lopovi — ako so pametni — šifrirana
pisma. Sam poglej!“

S temi besedami mu je pomolil pisanje.

Ivan je čital, boreč se z razburjenostjo,
ki mu je mešala pogled:

„Cenjeni gospod! Osebi, ki ste jo
priporočili moji paznosti, je došlo pravkar
pismo iz Carigrada; prilagam Vam prepis,
nadejaje se, da se Vam samemu posreči
razvozlati šifrirano pisavo, ki je nam popolnoma
neznana. Ključ bi se dobil k
večjemu pri prejemniku, do katerega pa
nimamo oblasti, ker stoji pod zaščito tuje
države. Gotovo mi Vas ni treba posebej
prositi, da ostane usluga, ki Vam jo storim,
popolnoma tajna. Vaš —“

Sledil je nečitljiv podpis.

Ivan je segel z nervozno roko po priloženem
listku.

Bil je pisan z latinskimi črkami. Toda
črke so stale v neredu, kakor zmešane —
kakor razvrščene po tajnem, dogovorjenem
ključu:

„Axmbid vcuphrg ...“ in tako dalje.

Iz tega jezika bo težko prevajati,“
je dejal Ivan z drhtečim glasom in pomolil
prijatelju list nazaj. „Ali je to vse, kar
sva pridobila s čakanjem?“

„Ne vznemiri se prehitro!“ je vzkliknil
Dušan. „Priznam, da je stvar zavita in
zavozlana; in če nama moj vplivni znanec
ni mogel raztolmačiti lista, nama ga ne
raztolmači nihče drugi — to je, radovoljno.
Toda človeška dejanja se dele v dve skupini:
v tista, ki jih storimo sami od sebe,
in v ona, ki jih opravljamo prisiljeni. Sam
boš priznal, da so le ta najbolj pogosta.
Zakaj ne bi upala tudi midva, da se najde
kak lump od pismouka in nama raztolmači
to svojo lopovsko latinščino?“

„Prisiljen?“

„Vsekakor. Človek, ki mu nastaviš
revolver na čelo, je v svojem mišljenju in
svoji vstrežljivosti silno različen od brezskrbneža,
ki ne misli na smrt. Pogumen
razbojnik se morda ne bi dal prestrašiti;
toda vohuni in obrtniki iz vestne vrste nimajo
velikega poguma ...“

Ta metoda je v svoji enostavnosti
takoj vzbudila Ivanovo simpatijo.

„Pa kje imaš takšnega človeka?“ je
prašal nekako potolažen. „Ali ga bo treba
še le iskati?“

„Stavim, da že ve, komu se bo priporočil!“
je vzkliknil Miloš in pogledal
starejšega brata z zaupanjem v očeh.

„Vem,“ je potrdil Dušan. „V Carigradu
živi individij z imenom Birbantini; mož je
zanimiva oseba, in način, kako se preživlja,

zelo mnogostranski. Od trgovskega
potnika do bančnega defravdanta, od detektiva
do tatu, od dninarja do sleparja,
ki se izdaja za potomca starodavnih aristokratskih
rodbin, je ni uloge, ki je ne bi
bil že igral v svojem mnogoličnem življenju.
Opravičeno se da sumiti, da ga
mikajo tudi lavorike, za kakršnimi stremi
von Schratten. Gotovo je, da je sodeloval
z njim in z onim Krastičem v aferi ponarejenih
tajnih listin, ki sem ti jo prej omenil;
istotako stoji — po informacijah, ki
jih imam iz sorodnega vira kakor to dragoceno
pismo — da si je dal pozneje odkupiti
od naših ljudi nekatere skrivnosti,
ki Schrattenu niso bile v korist, Krastiču
pa še mnogo manj. Iz tistih dni imamo
tudi par podatkov, ki nas morajo privesti
naglo na njegovo sled ...“

Dušan se je prekinil; nekdo je bil potrkal
na vrata.

Miloš je skočil odpirat.

Na pragu je, stal Mihajlo Janković;
obraz mu je pričal o notranji zadregi, in
z nekakšno težavo je izpregovoril:

„Oprostite vsi, da motim ... Jovo in
divji Marko čakata zunaj: zadnji čas bo,
da se odpravite, ako hočemo iti s prihodnjim
vlakom.“

Ivan je planil po koncu, poln nestrpnosti.
„Vendar že enkrat!“

„Ali ne stopiš bliže?“ je dejal Dušan
in vstal istotako.

Janković se je v tem hipu ravno poklonil
deklici; Ivan je prestregel njegov

pogled, ki se je zasvetil kakor dve črni,
vroči oglji, ter videl, kako je Ljubica umeknila
oči.

Zoperno čuvstvo je prešinilo srce našega
prijatelja. Misel:“Tudi on jo ljubi!“
mu je prešinila možgane kakor nagel blisk.

In zdajci je priznal samemu sebi:

„Ako ljubi ona Jankovića — potem
bežite, sladke sanje, ki ste se rodile v
moji duši ...“

Zavedel se je, da je Ljubica v tej
kratki uri skupnega razgovora zavzela v
njegovem življenju odločilno mesto in zakraljevala
njegovi usodi.

Dušan in Miloš sta se odpravljala,
poslavljaje se od matere in sestre; majka
je poljubila sinova in podala Ivanu roko:

„Zdravi se vrnite, dragi moji! Bodite
pogumni in zaupajte ... in Bog vam daj
srečo in uspeh! ...“

Ljubica je imela solzne oči; in ta
mokri blesk je dajal njenemu pogledu čudovito
milobo.

„Z Bogom!“ je dejala Ivanu čudno
trdno in resno ter ga pogledala naravnost,
kakor da išče nečesa ...

„Z Bogom in do svidenja!“ je zamrmral
Ivan s tresočim se glasom, čuteč,
kako mu stiska temnooko dete roko vse
krepkeje in krepkeje ...

Slutil je, kaj bi mu povedala, če bi
mogla ... vedela ... znala ...

Velika radost je zasijala v njegovem
srcu; tako velika in mogočna, kakor da
je rožnato solnce mahoma oblilo ves svet

s svojo zarjo. In spet ni bilo več dvoma
v njem; poklonil se je še enkrat, objel s pogledom to srečno sobico, prestregel zadnji
odsev Ljubičinega očesa ter se naglo obrnil
in stopil na prosto ...

Spotoma ga je prijel Dušan pod pazduho:

„Tako, Ivan! Zdaj se začenja čas dejanja
... Megla negotovosti izginja — čez
par ur bomo vedeli, pri čem da smo ...“

„Kamen se mi vali od srca!“ je pokimal Ivan.

„Da veš, tista sled v Carigradu je
dobra in zanesljiva. Birbantini ima — ali
je vsaj imel pred par meseci — metreso,
Italijanko; za njo vemo. Sodeč po nestalnosti
takih ljudi, jo je gotovo že zapustil;
in v svoji maščevalnosti izda Italijanka
Boga in dušo, če je treba ... Težje bo,
ako sta še dobra: vsekakor glej v vseh
slučajih, da se ne izdaš, kdo si, kaj misliš
in kaj namerjaš. Zagotavljam te — preden
vzide solnce dvakrat, doživimo istorij, da
samemu sebi ne boš verjel! ...“

VI. Skrivnosti Galate.

O, Carigrad, prestolnica sultanov ob
Zlatem rogu! Kako krasno si, kadar te
zlati jutranje solnce, ali kadar ti krvave
ponosne kupole in ostri minareti neštetih
mošej v škrlatni zarji večera! Kako srečno
si tistim, ki jim je dana moč in bogastvo,
kako nesrečno, ako pogleda človek v tvoje
globine. Koliko sijaja, koliko pomanjkanja!

Vztok se poljublja v tebi z zapadom.
Mohamedanstvo se stika s krščansko kulturo
— in strupen sad je plod tega objema.
Rušijo se strogi nauki Mohamedove
vere, bohotno kipi ves čutni pohlep, ves
zunanji blesk orienta. In kar ti daje Evropa
— kaj je to drugega kakor lov za denarjem,
diplomatske spletke in tista rafinirana
užitkaželjnost, ki izpopolnjuje naslado že
itak dovolj rafiniranega orientalca. Neverjetni
pohlepi, pravljične orgije mesa, strašni
temni, zločini poganjajo na tvojih strupenih
tleh, o Carigrad!

Kdo bi domislil vse gostije razbrzdanih
strasti, ki se vrše za mrežastimi okni
tvojih starodavnih palač in v zatišju tvojih
skritih, sramotnih brlogov! In kdo bi razvozlal
vse mračne istorije, kdo spoznal
mrtve, ki spe na dnu morske ožine —
otrovani, zadavljeni, zaklani?

Zgodi se včasi, da dvigne tuja ladja
sidro ob tvoji obali ... Težko in nerade
se navijajo verige. Škripljejo in stokajo,
branijo se priti na vrh. In ko dovije ladija
železnega mačka, zapazijo prestrašeni
mornarji, da so izdrli globini njen plen:
bleda, gnijoča trupla, navezana drugo k
drugemu; v oseh, izjedenih od morskih
rib, jim zija še slepi posmeh njihove grozne
skrivnosti. Včasi je tudi eno samo,
zavito v vrečo ali golo, z zvezanimi rokami
— truplo mlade ženske, ki se upira
smrti se v gnusobi svojega razpadanja in
budi slutnjo o krasoti in slasteh umorjenega
življenja, budi ugibanje o temnih

vozlih romana, pokopanega na morskem
dnu ...

V Carigradu trohni dedščina Mohamedova.
Mesto sultanov, srce mohamedanstva
— v tebi umira slava kalifov, otrovana
z mehkobo srca, ki nasprotuje tvojemu
sijajnemu barbarstvu, z diplomatstvom
Evrope, ki je močnejše od sabelj damaščank
... najbolj pa s penečim frankovskim
vinom in s tajnimi nasladami, ki so
mamile tvoje mogotce in oblastnike ...

Pa ne samo oblastni in mogočni —
tudi ljudstvo, tudi tujci, ki se ustavljajo
na bregu Marmarskega morja ali žive v
tem skrivnostnem mestu, tudi drhal, ki se
peha v znoju svojega obraza, ima svoje
paradiže. Prepovedana pijača, opij, hašiš
in ženske ... ženske ... Malokod ima prostitucija
tako mračne, nedogledne globine
kakor v Carigradu.

Med mlakami, v katerih se nabira
gniloba carigrajske pregrehe, zavzema prvo
mesto Galata.

Galata je bila do srede 19. stoletja
edini sedež evropske trgovine; in dasi so
pozneje mnogi trgovci preselili svoje kontorje
v bližnje dele Stambula samega, je
Galata vendar še dandanašnji sedež mnogih
bank in parobrodnih agentov. Vso
Galato reže na dva neenaka dela glavna
cesta, Grande Rue de Galata, podobna tesni,
umazani soteski. Tod valuje gosta in pestra
množica, mešanica vseh mogočih narodov
Azije in Evrope. Grande Rue de Galata in
njene zloglasne stranske uličice so ena

sama nepretrgana vrsta nizkih prodajalen,
delavnic, kavaren, plesišč, gledališč in
umazanih beznic, po katerih se shajajo
najsumljivejši elementi evropske družbe.
In v redkih slučajih, kadar resno zasledujejo
v Carigradu kak skrivnosten zločin,
se zgodi pogostoma, da vodijo krvave niti
semkaj ter se združujejo v okolici Grande
Rue de Galata ...

Dušan in divji Marko sta že poznala
Galato izza prejšnjega leta. Njiju izlet v
Carigrad je trajal tistikrat par tednov, ker
sta morala nadzorovati po nalogu svoje
organizacije bivanje in početje nekega sumljivega
človeka. Temu so se imeli ostali
trije zahvaliti, da mala rešilna ekspedicija
ni bila izročena v milost in nemilost raznonarodnim
vodnikom, ki brenče po Carigradu
kakor muhe okrog neveščega tujca.
Seveda je trebalo kljub temu velikega
truda, preden so se jih otresli; a dobra
volja, krepki komolci in preteči obličji
divjega Marka in Jova, ki sta bila oblekla
za na pot francoski kroj, sta zmogli tudi
to težavno nalogo. Vsa družba se je nastanila
v „boljšem“ galatskem hotelu z
zvenečim naslovom „Hotel des cinq Nations“
— hotel petih narodov. Katere narode
misli s tem visokoleteci hotelir, ni
razodeval niti eden izmed mnogih in raznojezičnih
napisov.

Ivan, ki je bil začel razglabljati to
vprašanje, je zaključil naposled:

„Fantje — teh pet narodov pomeni
bolhe, uši, stenice in za nameček še ščurke

in miši, ki nam bodo pomagale spati v
tem brlogu!“

„Brate, kdor lovi medveda, mora v
gozd! Prijatelj, ki ga želiš objeti, tudi ne
stanuje v hotelu Bristol,“ je dejal divji
Marko. „Ali nimam prav, Jurišić?“

„Žal, da ti moram potrditi! In zdaj,
možje, naj gre sleherni v svojo sobo —
naročil sem si prijeten poset. Ti, Javornik,
pa lahko ostaneš tu, da ne boš preveč
nervozen.“

Dušan in Ivan sta si zapalila cigareti.

„Koga pričakuješ?“ je vprašal naš prijatelj.

„Ugeni! ... Se ve, da ne slutiš! Ukazal
sem krivonosemu Armencu, ki opravlja
v tej palači dostojanstvo vratarja, da naj
mi privede nemudoma najboljšega zvodnika,
kar jih pozna naokoli.“

„Zvodnika?“ je zastrmel Ivan. „Da
misliš na take reči!“

„Ne obsodi me prehitro, dragi; vse to
spada v naš bojni načrt.“

Dušan je bil prevzel nehote ulogo voditelja;
narava ga je gnala že izza mlada,
slediti neznanim rečem, in nikdar brez
uspeha. In še koliko rajši je napenjal tu
svoj detektivski razum!

„Čemu potrebuješ zvodnika?“ je povzel
naš rojak.

„Da naju seznani z gospo Birbantinijevo.“

„Z njegovo metreso?“

„Tako je; rad bi se prepričal, ali ga
ljubi še vedno, in kakšen je njen značaj.“

„Kaj pa ... če bi bil Birbantini sam
zvodnik in bi stopil mahoma v to sobo?“

„Bodi brez skrbi; kakor hitro vidiš,
da se ga polotim, mi pomagaj in stori, kar
ti rečem. Sicer pa verjemi, da ne pojde
tako po ravni poti.“

„Ali meniš, da ti jo najde? ...“

„Takšni možje poznajo vse lahke ženske,
kakor je poznal stari Temistoklej vse
Atence. In zlobni jeziki pravijo, da je ta
deklica v Galati bolje znana kakor v Stambulu
turški car.“

Tisti hip pa se je začulo diskretno
trkanje na vrata.

„Vstopite!“ je zaklical Dušan po francosko.
Čez prag se je zakotalilo v sobo človeče
debele in zalite postave, v ogoljeni
črni suknji, svetlih hlačah, s turškimi opanki
na nogah in s fesom na glavi.

„Evo me, gospoda!“ je zaklical v polomljeni
francoščini. „Čast se mi je predstaviti:
Alkibiad Pyguris, potujoča pisarna
za ljubezensko posredovanje ... Najboljši
znanec vseh dobrosrčnih dam v Carigradu,
gospod! S čim smem postreči? Nemko,
Madžarko, žarnooko Italijanko, vročekrvno
Španjolko, graciozno Francozinjo, ognjevito
Arabko — vse, kar želite!“

Dušan je z malomarno gesto ustavil
tok Grkovih besedi.

„Moje zanimanje je bolj drugačne vrste.
Rad bi prišel v stik z gotovo osebo ...“

„Ah, razumem!“ je zavreščal posredovalec.
„Gospod grof se žele seznaniti z

odlično muslimansko damo, ki jih je očarala
... Moje izborne zveze se raztezajo
noter v mrak haremov — in dasi so troški veliki ...“

Pomežiknil je in pogledal našega znanca.

Dušan je odmahnil z neprikritim gnusom, rekoč:

„Mirujte, da vam vsaj povem ... Ali
poznate neko ... dobrosrčno damo, z imenom
Olimpia Montebello?“

Grk je počasi zmajal z glavo in položil
prst na čelo.

„Olimpia ... Montebello ... ne poznam,
gospod!“

In spet je vprašujoče pogledal Dušana.

„Poznate jo, mož ... Izdal vas je pogled, ki menite, da ga nisem opazil. Vi
hočete le drago prodati svoje znanje.“

„Za sto frankov, gospod grof, bi se
mi morda posrečilo ...“

„To bo še troškov!“ je zagodrnjal Ivan,
ki je sedel na vegasti železni postelji, sam
pri sebi, ter se potipal za prsni žep, v katerem
je imel očetove tisočake.

„Gospod grof“ pa je pomeril Grka z
zaničljivim pogledom, rekoč:

„En funt, ako hočete; ne več, ne
manj. Odločite se kmalu — moj čas je
oddan.“

„Za Boga svetega! Vaša kneževska
milost me upropašča! Usmilite se mojih
krvavih žuljev in ne uničite ubogega očeta
treh nepreskrbljenih otrok ...“

„Hodi, človeče!“ je velel Dušan in
pokazal s prstom na vrata. „Ako je tebi
premalo, mi pove tvoj prvi konkurent!“

Grki so rojeni kupci, in kdor jih spomni
trgovske koristi, jim prodre najlaglje do
srca. Lepa Dušanova beseda je našla lepo
mesto.

„Gorje mi!“ je zajavkal gospod Alkibiad
Pyguris. „Vaša visokost je vajena
sijajnega življenja in ne ceni prav, kako
se moramo reveži potiti za vsakdanji kruh.
Toda moji mili otročički so že od snoči
brez skorjice kruha ... primoran sem torej
sprejeti zaslužek ...“

„Kdaj?“ je vprašal Dušan kratko.

„Najkasneje jutri ob tej uri jo privedeni
k vam!“

„Prepozno! Govoriti hočem z njo še
danes!“ je dejal nas znanec in položil prst
na čelo.

Prišlo mu je bilo na um, da je vsekakor
boljše in koristnejše uspehu skupnega
podjetja, ako se ne razve predaleč
naokoli, da stanujejo on in njegovi prijatelji
v hotelu „Des cinq Nations“.

„Ne maram je videti tukaj,“ je povzel
nemudoma. „In sploh ne sme izvedeti nihče,
da stanujem v tej hiši. Razumete? Niti
besedice o vsej tej kupčiji — nikjer in nikomur.
Ako se prepričam, da ste res molčali,
lahko pridete vsakih štirinajst dni,
dokler bom v Carigradu, po pol funta;
ako zinete le enkrat, pa vas poiščem kjerkoli
in vam zavijem vrat!“

Lice poštenega Grka je zasijalo radosti.
Zaklel se je pri Bogu in Allahu, da
hoče molčati kakor grob.

„Toda gospodično Olimpijo Montebello
moram na vsak način poiskati, preden vam
lahko obljubim kaj gotovega. Verjemite,
kneževska visokost — niti če bi mi plačali
tisoč funtov, ne bi mogel reči drugače ...“

„Kdaj torej — in kje?“ ga je prekinil
Dušan.

„Zvečer, ko se zmrači, me pričakujte doma.
Dotlej jo upam najti. Saj veste, kneževska
visokost, da takim damam čas ni gospodar
... Dogovorim se z njo in vas popeljem
na pripraven kraj — ali kamor si izberete.“

Po tej obljubi se je Grk poslovil.

Ivan je sledil temu zanimivemu razgovoru
s pomočjo francoščine, s katero se
je je bil seznanil kot samouk v svojih gimnazijskih
letih.

„Ljubše bi mi bilo“, je dejal prijatelju,
ko sta ostala sama, „da se ne bi bilo
treba toliko pogajati z zvodniki in iskači
dobrosrčnih dam ...“

„Vem, ti bi se raje tepel, kakor je
fantovska navada. Le bodi pripravljen
vsak hip, da se ponudi ugodna prilika.“

Videli bomo, da se Dušan ni motil.

Šestorica je nato poiskala gostilno, ki
jo je poznal mladi Srb še od lani, ter zavžila
hlastno skromen obed. Nato se je
vršil v hotelu „Des cinq Nations“ skupen
„vojni svet“, kakor je rekel Miloš, ki je
kar gorel v pričakovanju aventur.

Sklenili so, da pojdeta Dušan in Ivan
s Pygurisom, kamor ju povede.
„Toda falotu ni zaupati“, se je oglasil
Mihajlo Janković. „Najboljše je, če sledimo
tudi mi — v nesumljivi razdalji, to se
razume. Razkropimo se po cesti in pazimo
na vaju.“

Njegov nasvet je obveljal. In ko se
je začelo mračiti, je prašal Dušan našega
prijatelja, ali je oborožen.

Ivan je odkimal:

„Pri nas doma si pomagamo brez
tega ...“

„A tu ne čakajo ljudi s poleni, in tudi
plotov je malo v Galati. Vzemi ta nož in
browning, ki sem ga nabavil zate v Belgradu.
Toda pazi, če bi se kaj zgodilo:
dokler ni skrajne sile, bodi, ne streljaj.
Strel se sliši — in kakor hitro se vmeša
policija, imamo lahko sitnosti, ki nam pokvarijo
ves načrt!“

Z mrakom je res prišel vrli Pyguris.

Našel je bil Olimpijo; in važno je
oznanil, da pričakuje knezevsko visokost
na svojem domu.

Odpravili so se, kakor je bilo dogovorjeno: Ivan in Dušan s Pygurisem, ostali
pa razkropljeni za njimi, tako, da jih Grk
ni mogel opaziti.

Zavili so v eno izmed stranskih uličic,
ki smo jih omenili zgoraj kot kraje zloglasnih
zabavišč. Pestra množica se je
trla okrog razsvetljenih vhodov; skrivnostni
žvižgi so oglašali z oken, za katerimi
je vršalo hihitanje ženskih glasov.

V brleči razsvetljavi so videli naši
znanci, da postaja ulica dalje tam samotnejša
in se bliža ovinku.

To je bila pot v osrčje galatskega
pekla ...

„Nič strahu, kneževska milost,“ je
šepnil Pyguris Dušanu. „Kmalu bomo pri
krasni Olimpiji ...“

Zdajci pa je zavreščal izza vogala presunljiv
ženski glas:

„Aiuto! Pomagajte! ... Ah, lopovi!
Roparji, morilci! Assassini! Briganti! ...
Na pomoč!“

Instinktivno sta planila mlada moža
naprej in zagledala za ovinkom neobičajen
prizor.

Ženska v kričeči evropski obleki je
ležala v cestnem blatu.

Raztrgan moški jo je davil za vrat in
ji klečal na prsih, druga sumljiva postava
pa se je sklanjala čez njo in ji pravkar
izdirala uhane.

Ženska, ki je bila očividno še mlada
in čednih oblik, se je zvijala krčevito in
se trgala na vse kriplje, da bi ušla grabežljivemu
prijemu. Toda napadalca sta
bila močnejša od nje; in tudi njen krik je
zamrl v bolestnem stoku: v ustih je tičala
kepa umazanega robca in zapirala glasu pot.

Toda že je dospel Ivan z mačjim skokom
do tega človeškega klopčiča.

Sledilo je nekaj čudovitega.

Dušan sam je odrevenel v prvem trenotku
— ne videvši Pygurisa, ki se je
stisnil k vogalu, tresoč se kakor šiba na vodi.

Ivan je pograbil roparja za glavi, in
preden sta se zavedla, kaj se godi, ju je treščil
skupaj s tako silo, da je kar zapelo
po mračni ulici.

Nato se je sklonil k ležeči ženski, da
ji pomaga na noge.

Njen obraz bi se bil odlikoval z veliko
lepoto — tisto vročo, črnolaso lepoto italskih
hčera — če ne bi bilo razuzdano življenje
zarezalo vanj svojih pečatov.

Toda napadalca sta se začela pobirati,
preden je izvršil naš prijatelj svoj namen.

Prvi izmed njiju je šinil proti Ivanu
kakor podlasica, tiščeč se k tlom; izpod
rokava se mu je zasvetilo kakor ostro jeklo.

Dušan je komaj opazil v polumraku,
kaj se godi. Nehote je siknil krepko kletvico
in skočil prijatelju na pomoč.

Toda že se je okrenil Ivan, začuvši
šum nasprotnikovih opankov.

Zdelo se je samo, kakor da je segel
falotu naproti in mu podal roko.

Toda ropar je zatulil v tistem hipu
kakor volk, ki mu izbiješ kočnjake ... v
železnem prijemu našega prijatelja se mu
je razklenila pest, in bodalo je padlo žvenketaje
na tla.

Komaj pa se je to zgodilo, ga je zgrabil
Ivan pod vratom in za pasom, dvignil
ga kakor klado in ga treščil v njegovega
tovariša, ki se je ravno takrat zaletel proti
njemu ...

Na cesti sta obležali dve blatni, okrvavljeni
človeški grudi, otepaje okrog sebe
z zamolklim ječanjem in preklinjanjem.

Dušan je videl, da je prišel prepozno;
vse to se je bilo zgodilo tako bliskovito,
da mu ni ostalo drugega kakor pobrati
napadeno žensko.

„Moji uhani! Moja zlata verižica! ...“
je bila nje prva beseda, ko so ji potegnili
cunjo iz ust.

Ivan je prižgal užigalico; uhana sta
ležala v neposredni bližini neznanke: padla
sta bila na tla, ko je Ivan presenetil lopova
s svojim prvim strahovitim sunkom.
Verižico pa je stiskal drugi napadalec še
vedno v umazani roki; toda Ivan ga je
prijel za prste — prav rahlo, kakor je rekel
— in verižica se je vrnila v pravo
posest ob bolestnem javkanju nesrečnega
tolovaja.

Ženska je slonela ob steni bližnje hiše,
stiskala se za prsi in lovila sapo.

„Oh ... assassini ... maledetti! ...
Umorili so me ...“ je stokala teatralično
v mešanici italijanščine in francoščine.

„Brate, Bog ti daj zdravje do sedmega
kolena!“ sta vzkliknila skoraj hkrati Jovo
in divji Marko, priletevša brez sape za tovarišema.

„To je napravil kakor sam kraljevič
Marko!“ je zamrmral Janković in pomeril
Ivana s pogledom očividnega spoštovanja.

Mladi Miloš pa se mu je vrgel v burnem
navdušenju okrog vratu in ga poljubil
na obedve lici, smejoč se tako krčevito,
da ni mogel spraviti besedice preko ust.
A tudi vrli Pyguris se je osmelil sedaj
in pricapljal za šestorico.

„Bog nebeški!“ je vzkliknil in plosknil
z rokami nad glavo. „Kneževska milost —
malo je manjkalo, pa bi ne imeli več koga
iskati! ... Dama, ki ste jo rešili teh strašnih
razbojnikov“ — pri tem se je ozrl s
patetično gesto groze na lopova, ki sta
lezla ječaje iz dosega junaške šestorice —
„je sama „Olimpia Montebello v svoji lastni
dražestni osebi ... In to, madam, je visoki
gospod, ki se želi razvedriti v vaši ljubki
bližini!“

Olimpia se je mahoma vzravnala; na
njeno razkuštrano in objokano lice, ki so
ga bile prepregle solze s progami odplavljene šminke, se je vrnil koketni smehljaj
lahkoživk.

„Ravno sem se vračala domov, da počakam
vašega obiska,“ je dejala z afektiranim,
nekoliko raskavim altom. „Ko pa
krenem mimo vogala ... planeta name
kakor tigra ta dva krvoločneža — in kaj
je sledilo, ste videli sami! ... Pojdi z mano,
dragec,“ je dodala z vznesenim velikodušjem.
„Nič mi ne boš plačal — nagradil si
me dovolj, ko si mi rešil življenje!“

„Ti gospodje so moji prijatelji,“ je dejal
Dušan, ne da bi se zahvalil Italijanki
za milostno ponudbo. „Spremijo naju do
vaše hiše, a ta“ — pokazal je Ivana —
„pojde z mano prav do vas; in tudi vaš
rešitelj je on, ne jaz. Ne bova vas dolgo
zamudila ...“

„Mio Dio! Kaj hočete pravzaprav
od mene?“ je vzkliknila Italijanka nezaupno.

„Samo kratek razgovor, nič drugega ...“

„Razgovor? Dragi moj mali, jaz nisem
detektivska pisarna! ...“

„Nič za to! Čas ki nama ga posvetite,
vam bo vseeno nagrajen.“
„Dobro; pojdimo!“ je rekla po kratkem
premišljanju lepa Olimpia, ki je očividno
pozabila na svojo prejšnjo „velikodušnost“,
kakor hitro je izpregovoril Dušan
o nagradi.

Še dobrih pet minut so romali po vijugastih,
temnečih ulicah — Dušan in Ivan
z Olimpijo naprej, ostali pa za njimi v
prejšnjem redu; pri tem se je zgodilo čisto
slučajno, da sta vzela Marko in Jovo Pazarac
Pygurisa v svojo sredo, kakor da ju
je genilo njegovo plašno trepetanje, ki ga
ni mogel več premagati, odkar je videl
spopad na ovinku.

Že dolgo je bilo, da jih je srečal zadnji
človek in se ognil družbi v širokem loku,
skriveje potuhnjene oči. Daleč tam nekje
se je odbijala luč in dajala komaj razločiti
mrkla vrata, pred katerimi se je zdajci
ustavila Italijanka. Potegnila je za ročaj,
ki je visel v kotu na tenki žici; zvonček
je zapel globoko tam zadaj — pridrsali so
koraki, vrata so se odprla pred trojico in
se zaprla za njo. Tajinstveni vratar je odhitel
kdovekam, in prijatelja sta ostala sama
z lepo Olimpijo v strahotni, zlovešči temi.

Z isto, instinktivno kretnjo sta segla
skoraj obadva hkrati po užigalice. V luči
drobnega plamenčka so se pokazale umazane,
smradljive stopnjice.

Vrhu stopnjic je bila Olimpijina soba:
brlog z majhnim oknom, črvivo, razmetano
posteljo, mizico, dvema stoloma in raztrganim
divanom, ki ga je pokrivala ogoljena
preproga.

Italijanka je pokazala prijateljema ta
sedež, sama pa se je naslonila na posteljo.

„Kaj želita vedeti od mene?“ je vprašala
brez najmanjšega prehoda, kakor da
jo je popadel sum, ali nista tudi to dva
viteza, ki iščeta plena, kadar se razgrne
noč nad Galato.

„Ali poznate nekega Alberta Birbantinija,
madam?“ je rekel Dušan istotako brez
prehoda in pogledal Olimpiji ostro v obraz.

„Birbantinija?“ je kriknila ženska, in
oči so se ji zasvetile v zlobnem, srditem
blesku. „Kaj vas je napotilo, da se zanimate
zanj? In zakaj ga iščete pri meni?“

Dušan je bil pravzaprav v zadregi.

„Ako ji rečem, da ga iščem z zlim
namenom,“ je umoval sam pri sebi, „si
pokvarim vse — če sta še prijatelja. Nobena
sila je ne bi več prepričala. Molčala
bi kakor grob, ali pa bi naju nalagala —
kar je še hujše. Če pa ji odgovorim, da
sva dobra z njim, nama utegne zaupati;
ako sta sprta, se izda po mržnji, ki jo
mora popasti do naju — no, potem jo bo
laglje prepričati, da ni tako ...“

Odgovoril je torej po kratkem premolku,
gledaje ji neprestano v oči:

„Njegova stara znanca sva, madam.
Izvedela sva, da mu preti velika nevarnost,
pa ga hočeva posvariti ...“

„Kaj!“ je zavreščala Italijanka, in lice,
pisano od raztopljene šminke, ji je zardelo
kakor pesa. „Tega lopova hočeta svariti,
in jaz vama naj pomagam! ... Oh. vidva
sta sama falota — lumpa kakor on! Prišla
sta k meni, da me okradeta! ... Jaz
nesrečnica! ... Dva razbojnika sta se
vtihotapila v moje stanovanje ... na
pom —.“

Dušan je skočil kvišku in ji kratkomalo
pritisnil roko na usta.

„Ne bojte se, lepa Olimpija,“ je dejal
s prepričevalnim glasom, „saj ni res! Moral
sem vas samo preizkusiti ... Birbantinija
ne poznam osebno, a vem, da ga ni
dosti prida. Iščeva ga, ker ... ker bi nama
mogel povedati, kod se skriva nekdo drugi,
ki je res njegov prijatelj in morda še večji
lopov kakor on ...“

„To ni mogoče!“ je kriknila Olimpia
srdito in udarila z nogo. „Hujše zveri in
bolj črne duše ni pod vsem božjim solncem.
Ali veste, da sem ga ljubila leto dni ...
con tutto il mio cuore?“

„To je vredno vsega sočutja, madam
Olimpija,“ je dejal Dušan, majaje z glavo.

„Nevrednega ste si izbrali!“

„ Mislim, da! ... In on, ki sem ga redila,
oblačila, žalagala z denarjem iz svojega
zaslužka, me je zapustil — izginil je
čez noč! Pa ne samo, da se je obrnil podlo
od mene, uničil moje upanje in poteptal
mojo ljubezen v prah ... še okradel me
je! ... Sto frankov mi je odnesel ... cento
franchi! ... In dve zlati zapestnici ...

zlato uro ... dva prstana! ... Oh, mio
Dio ...“

Žalostna nevesta se je vrgla na posteljo
in zaplakala z resničnim gnevom.
Nato je planila kvišku.

„Kaj mu hočem storiti? ... Da me
počaka na vogalu ali pošlje name takšne-le
assassini, kakor je sam? ... Da, vem, kje
ga najdete; toda povem vam le, ako mi
prisežete, da ga ne pustite živega iz rok!“

„Madam, popustite nekoliko,“ je rekel
Dušan s svojim najlaskavejšim glasom.
„Glejte — če ga ne pustim živega iz rok,
tvegam življenje, in še več: vso nalogo,
zaradi katere iščem njegovega prijatelja.
Obljubljam vam pa v imenu svojem in
svojega prijatelja, da ga pretepeva strahovito,
in to s posebno mislijo na podlost,
ki jo je zagrešil proti vam.“

Olimpia je brž uvidela, da je nekaj
boljše od ničesar.

„Dobro!“ je dejala s svečano kretnjo,
„mislim, da ste mož-beseda. Birbantini stanuje
...“

Zdajci pa se je začulo z ulice drdranje
kočije — nekaj nenavadnega v tem kraju
in ob tej pozni, nevarni uri.

Vsa trojica je prisluhnila.

Skoraj istočasno so pridrsali po stopnicah
mimo vrat koraki, kakor da nese
več ljudi nekaj težkega v vežo ...

Hišna vrata so se odprla in zopet
zaprla.

Zaslišal se je slaboten, onemogel ženski
vik ...

Olimpia je skočila k oknu; tudi Ivan
je planil nehote pokoncu, kakor da ga je
preplašila temna slutnja.

Toda že je drdrala kočija zaprta za
vogal bližnje ulice, ki je vodila skoraj naravnost
proti Zlatemu rogu ...

Vse tri je objela nekakšna tesnoba;
zavladal je molk, ki ga je prekinila šele
Olimpia, mahnivša z roko:

„Tu so vse hiše polne takšnih brigantov!
... Oh kje si, bella Italia! Zakaj sem
te zapustila! ... Torej,“ je dejala, kakor
da se je vzdramila iz težkih misli, „Birbantini
stanuje v hotelu Des cinq Nations
...“

„Kaj! ...“ sta vzkliknila osupla prijatelja.
„Tam stanujeva tudi midva ...“

„Vidita, potem sta me iskala takorekoč
brez vzroka. Madonna sama je hotela,
da mi rešita življenje!“

Ivan je segel v žep in položil na mizo
zlatnik, videč, da sta opravila.

„Nikakor!“ je vzkliknila Olimpia. „Moje
plačilo je ... že vesta, kaj! In kadarkoli
bi potrebovala pomoči zoper Birbantinija
ali kakega njegovega zaveznika ... vedita,
da rada žrtvujem življenje, samo da mu
starem glavo. Toda še nekaj: lump, ki ga
iščete, se izdaja zadnje čase za grofa Rosettija
... to vama bo koristno vedeti.
Njegovega obraza ne poznate?“

„Fotografijo imam s seboj ...“

„Dobro; ne pozabita si zapomniti poti
k meni,“ je dejala Olimpia, spremljaje ju
po stopnjicah k hišnim vratom.

Ker je vzela svečo, sta to pot videla
vratarja: bil je starikav Turek s turbanom
in sivkasto brado, ki je mrmraje sprejel
svoj bakšiš in pomeril naša prijatelja z
zlobnimi očmi.

Videla pa nista človeka, ki je bil stopil
v hišo par trenotkov prej in se umeknil
pred prihajajočimi v temno ozadje veže,
od koder je dobro razločil njih osvetljene
obraze.

In ko je stekla Olimpia naglo nazaj v
svojo sobo, je gledal tisti človek skozi linico
na vratih za prijateljema ter mrmral
s satanskim hihitanjem:

„Donnerwetter! Nisem si mislil, da
pribiti moj mili svak tako naglo za mano
na ženitovanjsko popotovanie ... Kje, vraga,
je neki izteknil resnico? Toda nimaš me
še, zarobljena butica slovenska! In če bi
me imel — kanarček je prodan, in svetoval
ti ne bi, da se spustiš za njim: Halil
bej ima težko roko, hehehe ... Sicer pa
me boš iskal še dolgo, ako se boš tolažil
s tem, da hodiš v posete h galatskim damam!“
„Grk je ušel!“ so bile prve besede, s
katerimi je pozdravil prijatelja Miloš, ki ju
je čakal z ostalimi vred pred vrati.

„Kakor da bi se raztopil;“ je vzkliknil
Janković. „Naenkrat ga ni bilo več. Tarnal
je, da se boji razbojnikov, in kakorkoli
smo mu delali korajžo — ni se dal potolažiti.
In mahoma, ko smo za hipec pozabili

nanj — smuk! Samo pete smo še videli
izginiti za vogalom.“

„To ni dobro znamenje!“ je dejal
Marko, majaje z glavo in oziraje se pazno
naokoli. „Jovo, kar pripravi se! Nikdar
več naj ne vidim svoje stare majke, ako
nam mrcina ni nastavil kake zasede.“

Jovo je skomizgnil z ramami.

„Prava reč! Samo po nas, komur se
mudi v razbojniška nebesa! Sicer pa —
lahko bi šli po drugi poti, ali ne?“

„Nazadnje še zajdemo!“ je vzkliknil
Miloš, ki mu je bilo v srcu žal, da se prej
ni mogel udeležiti aventure. „In če nas
kdo zalezuje, nas bo zalezoval tudi jutri.
Rajši nocoj, ko smo pripravljeni in imamo
čas!“

„Tvoja je prava, junače!“ je rekel Ivan
in udaril fanta po rami. „Dušan, kaj meniš?
Hajdimo naravnost!“

Tako se je zgodilo.

Zdajci pa se je spomnil naš prijatelj:
„Da, bratje — ali niste videli kočije,
ki je prišla pred vrata in se spet odpeljala?
In neka ženska je menda zakričala,
ko so jo posadili vanjo ...“

„Kočije? Kakšno kočijo naj bi videli?“
je zategnil Jovo skoraj užaljen — on, ki
je slovel, da gleda v temi kakor mačka.

„S kolesi, čičo!“ se mu je zasmejal
Miloš in odgovoril namesto njega: „Nikake
kočije ni bilo; kam si pa gledal?“

„Vendar! Slišalo se je, tik pod oknom.“

„Morda ima pa hiša dvoje vrat —
spredaj in zadaj!“ se je oglasil Marko.

„Manjka se v Carigradu takšnih razbojniških
jam: skozi prvo luknjo zlezeš vanje
živ in zdrav, skozi drugo te odneso hladnega
v vodo ...“

Majaje z glavo je šel Ivan dalje; v
njegovih mislih ni hotel utihniti ropot skrivnostne
kočije.

„Stojte! Kaj je tam?“ je šepnil zdajci
Janković in pokazal v temo sosednje ulice.
„Pst! Tiho!“ je šepnil Jovo in skočil
bliže. „Ne ... ničesar ni. Ali so te varale
oči, ali pa se je potuhnil, kdor je bil.“

Stopili so dalje.

„Poslušaj!“ je zamrmral Ivan prijatelju.
„Kdaj se lotiva Birbantinija — če je
še pri nas? Najrajši bi ga vrgel kar nocoj
iz postelje — tako težko čakam novice.
Zdi se mi, da slišim Jerico izza vsakih
zaprtih vrat in da mi vsak dih prinaša
njene zdihljaje ...“

„Misliš, da je meni drugače? A dobro:
kakor hitro pridemo v hotel, primemo vratarja,
da nam pokaže Birbantinijevo sobo —
izlepa ali izgrda. Samo če je lopov doma!“

„Če ga ni, sedeva vanjo in poča—.“

Preden je Ivan dogovoril, je šinilo
izza vogala nekaj temnega proti njemu.
Levo ramo mu je prešinila bliskoma ostra
bolečina. Umeknil se je z vsem telesom,
iztegnil roko — in komaj mu je še ostalo
časa, da je prijel bradatega napadalca v
zapestju. V polumraku se je zasvetilo
kratko, široko rezilo ...

Ivan je segel po drugi roki svojega
nasprotnika in začutil takoj nato, da ima

opraviti s človekom orjaške rasti in nenavadne
mišične sile.

Kakor iskra se je zasvetilo v njegovih
možganih:

„Ako izpustim, je po meni!“

V prvem hipu je hotel zaklicati na
pomoč; toda že je slišal na vseh straneh
poluglasne kletvice, škrtanje in sopihanje —
ves zamolkli šunder nemega, gnevnega boja.

Nasprotnik je bil odločno močnejši od
njega. Ivan mu je stiskal oboroženo desnico,
gnetel jo — mlel jo s svojimi krepkimi
prsti, čuteč, kako trepeče ves od
strahovitega napora ...

Debele srage so mu stale na čelu;
mrzlo mu je curljalo po sencih — v možganih
pa je kovala ledena, temna zavest:

„Izgubljen! ...“

Zdajci pa je zastokal tolovaj od bolečine: bodalo mu je padlo iz roke!

Toda ni se dal premagati tako izlepa;
zaskrtal je besno turško kletvico, in preden
je utegnil Ivan izkoristiti svoj uspeh, so
ga objele njegove roke kakor jeklene
klešče ...

Začela se je strahovita borba. Mladi
mož je čutil z grozo, kako daleč ga nadkriljuje
nasprotnikova moč; edina misel,
da se bori na življenje in smrt, mu je dajala
silo, da se je ustavljal, dasi omahovaje
... Njegovo hrbtišče se je skrivilo
— vdiralo se je pod strašnim pritiskom —
in zdajci mu je zmanjkalo zemlje pod nogami,
oči so zagledale nočno nebo ... par

žalostnih zvezd je švignilo mimo pogleda ...
in glava je udarila z vso silo ob trda tla.

Ivan je ležal premagan pod svojim
nasprotnikom.

Kakor iz daljne dalje je slišal blizu
za seboj dva kratka, grgrajoča krika ...

Zdajci pa je otipal z roko nekaj trdega,
mrzlega ...

Bil je nož, ki ga je prej izvil morilcu!

Divja radost je zavrela po njegovih
onemoglih udih.

Toda že je segel tudi orjak po smrtonosnem
orožju.

Ali bilo je prepozno. Bliskoma, kakor
mačka nagle kremplje, mu je zasekal Ivan
njegovo lastno bodalo dvakrat, trikrat v
levo stran!

Težko telo razbojnika se je zvalilo z
našega rojaka kakor gruda. Ivan je planil
na noge, in mrzla groza ga je oblila. Prvikrat
v svojem življenju je bil ubil človeka
...
„Ivan! Ali si ranjen?“ je začul zdajci
prijateljev glas.

Ivan se je ozrl kakor v snu. Dušan
je bil priskočil k njemu, z raztrganim
ovratnikom, a drugače živ in zdrav.

Trije napadalci so ležali nepremično
na obrazih. Dva sta se pobirala z zamolklim
ječanjem, a nista mogla vstati. In
enega je podrl Marko ravno v tem trenotku
s strelovitim sunkom v prsi. Ostali
so bežali; iz sosednjih ulic se je slišalo
urno cepetanje njihovih nog.

„Zmaga je naša!“ je viknil Janković
poluglasno. „Prokleti Grk! Nihče drugi
nam ni nastavil zasede kakor on ...“

„Da! Hotel je imeti vso nagrado za
svojo molčečnost na enkrat — da bi nas
vrhu tega še prodal, če najde priliko ...
Marko! Jovo! Miloš! ... Nazaj! Bežimo!
Vsak hip nam bo policija za petami.“

„A kod?“ je prašal Ivan. „Domov
ne — drugače izvohajo naše skrivališče —
in tudi Birbanini ne sme zaslutiti ničesar ...“

Trojica, ki jo je bil poklical Dušan,
se je vrnila s preganjanja.

„Kaj, vraga, tekate za njimi? Mislimo
na svojo varnost! ...“ je vzkliknil Dušan
nejevoljno.

„Eh, bogme, boljše je potipati štiri
kakor dva!“ je zagodrnjal divji Marko, ki
ga je kar srce bolelo, da se v Carigradu
ne sme razmahniti tako junaško, kakor je
bil vajen iz Macedonije. „Čuj! Kaj pa
je to? ...“

„Zaptie! Zaptije!“ ¹
je kričalo par glasov
tam daleč v nočni temi.

„Policijo kličejo!“ je šepnil Dušan.
„Fantje, za mano, in pazite, da se nihče
ne izgubi!“

„Vrag vzemi njihove zaptije! Dva sta
bila itak med njimi — eden leži še tam,
če sem ga prav pogodil!“ je zarenčal besni
Jovo ter pospremil svoje mnenje s sočnim

blagoslovom v čast turških policistov, ki
ga pa tu ne moremo zapisati.

Tekli so po slabo razsvetljenih uličicah,
kar so jih nesle noge; Dušanova namera
je bila, dospeti po ovinkih v Pero,
evropski del Carigrada, kjer bi se mogli
zateči vsaj v kak konzulat, ako bi se jim
dotlej ne posrečilo, rešiti se preganjalcev.

Toda kričanje je rastlo kakor hudournik.
Orientalci so radovedni in željni
senzacije; vest, da love ubijalce, se je
raznesla bliskoma po galatskem peklu in
privabila iz vseh njegovih duplin množico,
ki je drevila na človeški lov.

„Katil! ... Jol kesidži!“ ²
se je razlegalo od vseh koncev. „Zaptie! Zaptie-e-e!“

Tudi na poti, ki jo je izbral Dušan,
so se jeli pojavljati ljudje. Zdaj pa zdaj je
trčil kdo izmed naše čete v domačina, prihitevšega
na ulico, ter ga podrl v naglici
svojega bega. Preplašeni Turek ali Levantinec
— kar je bil — se je pobral preklinjaje,
položil mahoma prst na čelo in
se spomnil, kaj pomeni njegova nezgoda
— nato pa je zakričal na vse grlo, in
mahoma je bila nova tolpa šestorici za
petami.

„Korajžo, fantje!“ je viknil Dušan
zdajci.“ Še dobrih tisoč korakov, pa smo
rešeni. Kar naravnost!“

Tekli so po temni ulici, ki je vodila
v ravni črti proti Peri. Vroč znoj je lil

vsem po obrazih; Ivan se je zdajci spomnil
svoje rane in začutil, da ima poln rokav
krvi.

Toda Dušan še ni bil dobro končal
svojih bodrilnih besed, ko se je približal
krik od spredaj, z dveh strani. Gruča policistov
in poulične drhali se je usula na
križišče, kjer je rezala prečna ulica rešilno
pot — dobrih sto korakov pred njimi.

Upanje je bilo pokopano!

„Na levo!“ je kriknil zdajci Marko in
planil v ozko stransko uličico, ki je zazijala
tik poleg njih.

Tudi tukaj so vreli ljudje na cesto.
Dva policista sta skočila beguncem nasproti;
toda Marko ju je vrgel z obema
komolcema vsakega na eno stran. Odlatela
sta in se vrgla oba hkrati na Ivana,
ki je hitel z Milošem zadaj, čuteč, da mu
peša moč od izgube krvi.

Kričala sta nekaj po turško. Dvoje
divjih pesti je zagrabilo Ivana za vrat.

Toda hip nato se je začulo dvoje turških
kletvic, in vrla policista sta se zakotalila
po tleh.

„Tvoj recept!“ se je zasmejal Miloš z
zasoplim glasom. „Stisnil sem jima butici
skupaj ... Naprej!“

Štirje streli so počili za njima. Krogle
so zažvižgale bežečim mimo glav, odbijaje
se daleč tam spredaj ob zidovju.

Bežali so — bežali brez konca in kraja.

In kadarkoli so mislili, da so oteti,
jim je zaprla pot nova množica preganjalcev.

„Ivan omaguje! Ranjen je,“ je viknil
Miloš nenadoma.

Marko in Dušan sta se ustavila, segla
mu pod pazduho in ga vlekla dalje.

„Kam bežimo?“ je zasopel Dušan
zdajci. „Ta kraj mi je popolnoma neznan ...“

V daljavi kakih petsto korakov se je
zasvetilo: bilo je nabrežje Zlatega roga.
Trgovska luka je ležala tamkaj ...

„Še do tjakaj nam daj Bog moči!“ je
zastokal Jovo; lasje so se mu jezili na
glavi — njemu, ki ni vztrepetal niti enkrat,
kadar mu je pretila smrt v bojih, ki jih je
bil že toliko v daljnji Macedoniji ...

Toda iz luke je korakala ravno naproti
močna četa policije. O, tudi v barbarski
Turčiji imajo telefon in druge moderne
pridobitve, ki poslujejo brez hibe —
v gotovih slučajih!

„Na desno!“ je šepnil Marko hripavo,
zapazivši nekakšen vogal.

Še nekaj onemoglih skokov ...

Korak policijske čete se je slišal že v
neposredni bližini.

Vsak hip so morali biti tu — preblizu,
da jim uidejo z onemoglimi nogami
in z ranjenim tvanom v svoji sredi!

In z druge strani, odkoder so prihajali,
so se bližali zasledovalci; njih krik je
rastel kakor šum nevihte ...

„Prokleti smo!“ je kriknil Dušan v
onemoglem gnevu in se udaril s pestjo
po čelu.

Pred njimi se je dvigala temna stena
z majhnimi, zamreženimi okni — pravi tip
turške hiše.

Ulica ni imela izhoda ...

Tičali so v zagati! ...

Hišna vrata so bila zaklenjena.

In zdajci se je spomnil Ivan, da čaka
Jerica rešitve v svoji strašni usodi — da
morda že zija nad njo žrelo pogubonosnega
zmaja — oni pa, njeni rešitelji, so
izgubljeni — v rokah zloglasne turške policije.

Z onemoglim gnevom obupa je bruhnil
hropečo kletvico, zgrudil se nezavesten
in udaril z čelom ob težka, zaklenjena
vrata ...

VII. Nemec na kulturnem delu.

Pripovedovalec te povesti je prepričan
s čitateljem vred, da je grdo in neznačajno,
zapustiti prijatelja v nesreči; toda
nujnost ga sili — obrniti se mora od junaške
šestorice in preskočiti za hipec njen
strašni položaj v zagati, da poroča o delovanju
vrlega von Schrattena, odkar je
bil osrečil Carigrad s svojo dično navzočnostjo.

Nemci so čuden narod. Prav radi se
bahajo, da je njih domovina „das Land
der Zucht and Sitte“ — po naše bi se
reklo: dežela čednosti in kreposti; in res
ga ni naroda, ki bi sodil napake svojega
bližnjega tako neusmiljeno ter jih oznanjeval

svetu s toli blaženo naslado kakor
krepostni Nemec. Ni ga naroda, ki bi se
pohujševal tako natančno in vestno nad
vsako malenkostjo in imel čednost in kulturo,
svobodo in ljubezen do bližnjega toliko
na jeziku kakor on. Toda čednost in
kultura, svoboda in ljubezen so žlahtne
cvetke, ki jih goji nemški narod samo za
domačo rabo; besede so, namenjene zlasti
v to, da se opajajo z njimi nemški pesniki
in ljudski govorniki. V resnici je namreč
tako, da najdeš nečednost in nekulturo,
suženjstvo in sovraštvo do človeških bratov
malokje v tako bohotnem cvetu kakor
bas v plemeniti deželi, kjer plapola črno-rdeče-žolta zastava. In če že doma ni vse
v redu — kako čudno vsebino dobe ti
pojmi šele, kadar jih potrebuje kulturni
Nemec v svojih odnošajih do drugih narodov.

Mi Slovani in zlasti Jugoslovani vemo
mnogo istorij o tej žalostni resnici. Kadar
pride Nemec v tujo deželo, začne šele razmišljati,
kaj pomenijo tiste lepe besede, ki
jih je toliko rabil doma in jih slišal tolikokrat
iz ust svojih pesnikov in govornikov; in pogrunta vam, da je čednost —
zaničevati in izkoriščati lahkoverno tujčevo
poštenost, kultura — početi z njim brez
tenkovestnosti vse, česar se zahoče čednostnemu
nemškemu srcu, svoboda — sreča
tujčeva, da sme rediti v svoji postelji
Nemca in njegovo kulturo kakor nadležno
stenico, in ljubezen do bližnjega — prepričati
ga o pravilnosti te sreče s puškami

in bajoneti, ako ima pretrdo glavo in premalo
nemški razum ... In tako je že od pamtiveka, in bo, dokler se bo ljubilo sosedom
prenašati ljubeznivega mejaša;
Švaba je Švaba in ostane — praskaj ga
z nohtom do kože ali s krampom do mozga
— in Evropa ima svojo posebno Azijo, ki
leži v sredi med Francijo in Rusijo.

Prehudo krivico bi delal narodu von
Schrattena, kdor bi trdil, da se zaveda teh
svojih finih lastnosti; nikakor ne! Njegovo
početje se mu zdi popolnoma v redu —
še ponosen je nanj in ga opisuje v svojih
zgodovinah, da se ga uči mladina v šoli
in se navdušuje za bodoče čase, ko pojde
tudi ona v širni svet večat slavo Nemštva
in širit nemško čednost in kulturo ... Tudi
von Schrattenu ne gre očitati, da je ravnal
v spoznanju ali da je bil kaj slabši od
drugih svojih rojakov. Mož bi bil veljal
doma za čisto normalnega človeka; nesreča
je hotela, da je zašel med druge
ljudi, kjer ga je popadla stara nemška
zmota: Nemcem je vse dovoljeno.

V tej zmoti je bil prepotoval Francijo,
Rusijo, Italijo in Balkan; izvzemši Turčijo,
je povsod naletel na grdo neumevanje
svojih šeg, zabeležil v knjigo življenja dovolj
burnih prigod in prebival mnogokrat
v brezplačnih hotelih, kakršne gradi roka
pravice za ljudi, ki se je ne znajo ogniti.
Nekoliko utrujen vsled pomanjkanja udobnosti
v teh gostoljubnih domovih, si je bil
zaželel počitka in se nastanil pod zvenečim
imenom von Schratten — pravega imena

se že zdavnaj ni več dobro spominjal —
v prijaznem rojstnem kraju našega Ivana
Javornika. In ker je bil kaj malo založen
z drobižem, je začel takoj premišljati, kako
bi „odpotoval“ o pravem času — saj je
vedel, da prijazni oče Javornik vzlic svojemu
slovenskemu gostoljubju in nevednemu
spoštovanju do nemške kulture ne
redi Švabov zastonj ...

Takrat pa je zapazil, da ga gospod
Javornik zelo uvažuje in, kar je bilo še
važnejše zanj, da ima krasno hčerko, naivno
deklico, ki je komaj prekoračila otroško
dobo. Še tisti hip je nastavil Jerici in
njenemu očetu svoje zanjke. Ni ga mikala
nedolžna lepota njegove žrtve — le kupčija,
ki jo je zamislil že prvi dan: kupčija,
v kateri je bil izvežban tako sijajno!
In ker je bilo gotovo, da se bo stari potrudil
dati odličnemu zetu čim največjo
doto, je šel poštenjak tem rajši na delo.

V tistih klavernih časih, kadar ga je
sila primorala misliti na pošten kruh, je
nastopal von Schratten po mestih kot hipnotizer
ter prirejal predavanja s hipnotičnimi
poizkusi. V njegovih temnih očeh je
bivala zares velika moč, ki je uspavala v
človeku voljo ter jo uklonila pod jarem
njegovih namenov; ta zmožnost mu je bila
koristila že mnogokrat na njegovih krivih
potih in se je izkazala tudi zdaj kot dobro,
zanesljivo orožje ...

Konec je bralcu znan; a vprašuje se
gotovo, kaj je delal vrli Nemec v Carigradu,
in kakšne steze je ubiral, da se

okoristi z milostjo usode, ki mu je bila
vrgla v naročje tako krasen plen — mlado,
nedotaknjeno dekle — sveže blago, ki
ima visoko ceno na tajnem carigrajskem
trgu?

Odkar je bila Jerica spoznala, da gre
ženitovanjsko popotovanje v drugo smer,
je opažal von Schratten korak za korakom,
kako se njena volja upira hipnotičnemu
jarmu. Napeti je moral vso svojo duševno
silo, da jo je ohranil v slepi pokorščini
žrtve — ni pa mogel preprečiti, da je v
enem izmed hipov, ko je bila vsaj malo
sama svoja, storila tisto, kar je spravilo
Ivana in Dušana na njeno sled.

Ne sluteč, da mu gredo preganjalci za
petami, je dospel z Jerico v Carigrad in si
oddehnil, kakor si oddahne vsak lopov,
kadar se začuti varnega. In kdo je bil
varen, ako ne von Schratten v Carigradu?

„Hotel sem te presenetiti,“ je dejal
Jerici, ko sta izstopila na kolodvoru in je
ležalo pred njima pestro, vztočno vrenje
sultanskega mesta. „V Carigradu ti bo ugajalo
stokrat bolj, nego bi ti v Parizu. Tu
je ves drugačen svet. Naročil sem nama
sobo v prijaznem hotelu — vse je že pripravljeno,
vse čaka, da se začne sladka
idila najinega zakonskega življenja.“

To rekši je potisnil Jerico v izvoščka,
ki je stal v bližini; sirota ni opazila, da seje
že prej spogledal voznik z njenim poročencem
— kakor da sta domenjena.

In v naglem diru je šlo po neravnih
ulicah gor in dol, po Novem mostu preko

Zlatega roga in tja med visoke hiše galatske.
Schrattenove temne oči so prodirale
v Jeričine z demonsko silo; niti opazila
ni, kako se temni okrog kočije, kako
se stiskajo stene ulic, kako se pogrezata
čimdalje globlje v galatski pekel ...

Zdajci pa se je ustavila kočija, kakor
da bi presekal njeno pot. Vratca so se
odprla, Schratten je skočil ven, potegnil
Jerico za sabo in jo potisnil v temno vežo.
Od vsake strani je stopil za njima po
eden moški, ki ju Jerica v prvem hipu ni
opazila. Ozrla se je šele, ko je slišala njiju
nagovor v neznanem ji jeziku.

„Sluga pokoren, gospod baron! Vse
je pripravljeno za vaše blagorodje!“ je zamrmral
prvi, žolt in rdečenos dedec v
umazani frankovski obleki po francosko.
„Moja žena bo sama stregla vam in mladi
gospe, da ji ne bo treba tožiti o premajhni
pozornosti.“

Drugi, manjše postave, živahen in črnih,
kodrastih las, je vzkliknil v blagozvočni
italijanščini:

„Pa tudi jaz sem točno na mestu, kaj
ne, gospod grof Dubarry“ — Schratten ga
je ostro pogledal — „pardon, hotel sem
reči, von Schratten! Ukrenil sem to in
ono, da ti olajšam dolžnosti svetega zakona,
hehehe! Saj veš, da sem ustrežljiv
in se rad potrudim za svoje prijatelje ...“

„Vem, stara sablja Birbantini!
Kadar zavohaš, da ostane tudi tebi kaj
dobička, si najpodjetnejši in najustrežljivejši
prijatelj na svetu,“ se je zarezal von

Schratten. „Kaj bi rada?“ se je obrnil k
Jerici z nenadno odurnostjo v glasu.

„Kaj delava tukaj?“ je prašalo nesrečno
dekle tiho in boječe.

V najinem hotelu sva! Malo pregrd
se ti vidi, kaj ne da? ... Nič se ne boj,
ljubica: z okna svoje sobe boš imela tak
razgled po Carigradu, da te mora očarati.“
Jerica je ubogala v svoji zbeganosti
in šla pred lopovom navzgor — tri nadstropja
visoko.

Von Schratten jo je potisnil v temen
hodnik in odprl pred njo vrata z majhno
linico, ki se je odpirala samo od zunaj.
Storil je, kakor da hoče vstopiti tudi on;
kakor hitro pa je bila nesrečnica v sobi,
je skočil ven, zaloputnil vrata in dvakrat
obrnil ključ, ne meneč se za pretresljivo
kričanje svoje žrtve.

„Tiho, tiho, dete moje!“ je zaklical
skozi linico. „Nič hudega ni, samo opravke
imam, a vrnem se skoro. Dotlej bosta pazila
nate sam hotelir in njegova gospa in
ti čitala vsako željo kar v očescih ...“

Nato je odšel.

Jerica je bila sama v sobi, kjer smo jo že pokazali bralcu.

Sama — zaklenjena!

Orjak, ki je prvi pozdravil Schrattena,
in njegova žena sta bila Jeričina brezsrčna ječarja.

Čakala jo je usoda tolikih drugih, s
katerimi se je bil ustavil vrli von Schratten
na mnogih „ženitovanjskih popotovanjih“,

ki jih je priredil v teku svojega kulturonosnega
delovanja, v tem galatskem „hotelu“ ...

— — — — — — — — — — — —

Drugi pajdaš, ki je čakal Schrattena
pred vrati zagonetne hiše, je bil Alberto
Birbantini; čitatelj ve, kako živo se je zanimala
naša šestorica za tega kavalirja.

Čakal je Schrattena pred hišnimi vrati.

„Ali si spravil ptičico?“ mu je šepnil,
ko se je vrnil iz hiše, ter ga prijel pod
pazduho. „Požuriva se, prosim te ... Spri
sem se z Olimpijo, ki se je gotovo še spominjaš; babnica je imela za svoj poklic
preveč idealne muhe! Naveličal sem se je,
in nesreča je hotela, da ji je bilo najino
slovo tudi v gmotno škodo, ne samo v
žalost srca. Sam veš, da take izgube ne
preboli vsaka ženska z dostojanstvom;
Olimpija se me boji sicer prav po vražje,
toda v bližini svojega stanovanja bi se gotovo
čutila varnejšo in mi napravila škandal.
Stanuje namreč v tej hiši, v prvem
nadstropju ... Stopiva, baron, stopiva:
škandalov se bojiva celo midva. Če bi ne
šlo za tako važno reč, me živ krst ne bi
spravil v to ulico: Italijanke so satanske
mačke!“

Naglih korakov sta zavila proti Grande
Rue de Galata in se ustavila v zakotni
grški kavarni.

„Zdaj pa povej, dragi zaveznik, kaj
je s kupčijo?“ je dejal von Schratten, ko
je zaduhtela pred njima turška kava v

drobnih skodelicah. „Priznati moram, da
sem se zanesel popolnoma nate.“

„In ne po krivem, corpo di bacco!“
je vzkliknil Birbantini z južno živahnostjo
ter si pogladil samozavestno brčice, črne
kakor najpristnejše saje. „Trudil sem se
in tekal na vse strani — madonna! Da nisi
ti, bi si desetkrat premislil, tvegati toliko
truda. No, Bog me je poplačal za mojo
marljivost — dobila sva sijajno ponudbo.“

Resnici na ljubo omenimo, da se je
klatil Birbantini ves čas po kavarnah ter
izkuial srečo hazardne igre — trud iskanja
pa je prepustil posredovalcu, s katerim se
bo bralec kmalu seznanil — v svoje nemajhno
presenečenje.

„Koliko?“ je prašal Nemec kratko in
hlastno, ko je omenil njegov sodrug sijajno
ponudbo.

„Petsto turških funtov!“ je dejal Birbantini
počasi, važno odsekavaje zloge.

„Hm,“ je zagodrnjal Schratten, „svota
ni majhna — a tudi velika ni. Vseeno,
pripravljen sem. Ali mož ni hotel dati več?
In kdo je ta ljubitelj slovenske narodne
robe?“

„Halil bej ...“

„Halilov je mnogo pod polumesecem!“

„Kateri izmed njih je najin mož, izveš
takoj, ko se pobotava o nagradi, ki mi
pristoja za požrtvovalni trud.“

„Dam ti dvajset funtov“, je ponudil
von Schratten.

„Ali si še mlad! Dvajset funtov ...
hahaha! Polovico izkupička, ne več in ne

manj; drugače stopim k vrlemu Halilu in
mu povem, da sladka gazelica ni vež na
prodaj ...“

„Ne boš, mačkojedec italijanski!“ je
zarenčal Daš vrli znance, in pristna nemška
lakomnost se mu je začrtala po vseh
gubata obritega lica. „Če bi tudi brez tvoje
pomoči morda ne dobil petsto funtov —
za štiristo jo prodam gotovo, zdaj, ko sem
sam na licu mesta.“

„Dobro,“ je pritrdil Lah s strupeno
ljubeznivostjo. „Stori, bratec, kakor ti drago,
in pojdi jo prodajat za štiristo funtov. Toda
jamčim ti, da bo gnezdeče prazno, kadar
prideš s kupcem po blago. Halil bej je
dober znanec policijskega poveljnika v
Carigradu — in toliko pravice je menda
tudi še na svetu, da se najde v skrajnjem
slučaju konzulat, ki se pobriga za tebe in
tvoje čedne namene ... ne glede na to,
da lahko postaneš čez noč sumljiva oseba,
ako se spomnim in te ovadim, da vohuniš
za Mladoturke v Parizu ...“

„To ni res! To je laž!“ je zarohnel
von Schratten, in kri mu je zalila oči.

„Resnica ali laž — to ni razgovor za
naju dva. Dvesto in petdeset funtov reci,
pa bo mir besedi!“

„Niti pol medžidije! je siknil Nemec
s skrajnjem gnevu. „Tebe se bom še znal
rešiti.“

„Znal — to rad verjamem. Toda pomagal
si s tem ne boš. Zanesljivemu človeku
je naročeno, da stori v tem slučaju
isto, kar bi storil jaz, če bi me ne bili

našli zaklanega na ovinku kake galatske
ulice ... saj tak je menda tvoj namen.“

Nemec je pomislil. In kakor stori Nemec
vedno, ako najde svojega mojstra —
vdal se je ter izgovoril čez nekaj minut
povsem hladnokrvno:

„Dobro, nočem se prepirati; pride
prilika, da popustiš ti meni. Dam ti v
božjem imenu sto funtov. Tu imaš roko.“

„Bodi pameten — daj polovico. Italijani
smo majhni po telesu, a veliki po
značaju; kar reče Alberto Birbantini. je
pribito.“

Von Schratten je vedel, da je vse
zaman.

„Naj bo v imenu vseh satanov!“ je
vzkliknil in udaril Italijanu v roko, čeprav
še vedno nekoliko slabe volje.,Toda odiraš
me krvavo.“

„Ne meni se za to! In ne daj se zapeljati,
da bi si premislil; moji interesi so
varni brez črnega na belem.“

„Kdo je torej ta Halil bej?“

„Visok turški državni uradnik in bogataš
po rodu. Velike dobave za armado
in mornarico, ki gredo skozi njegove roke,
so parkrat še pomnožile njegovo premoženje.
Najina sreča je, da mož ne spoštuje
preveč naukov Mohamedovih; vino
mu je najljubša pijača in ženske njegova
poglavitna tolažba v dolgem času. Oženjen
ni, da bi se reklo prav za prav; toda v
svoji palači ima prelestno zbirko takih
nežnih srčnih zdravil — za vsak dan v
tednu drugo ... In ljudje, ki ga poznajo,

vedo povesti o nečuvenih orgijah, ki si
jih izmišlja ta izmozgani filozof s pravo
orientalsko rafiniranostjo.“

„Možje bogat,“ je menil von Schratten
zamišljeno. „Lahko bi se ga še pritisnilo.
Rajši bi videl, da plača on tvoj delež.“

„To ti ne bi pomagalo, dragi baron,“
se je namuznil Birbantini hudomušno. „Saj
sva se zmenila pravkar, da dobim polovico
vse svote. Pa tudi tak navdušljivec
ni Halil bej, da bi se dal Bog ve kako
odreti; on plača mnogo, ker je poznavalec
in ve blagu pravo ceno. Očarati se ne da
več tako kakor mi mladeniči, hehehe!
Ženske ima zato, da draži z njimi svoje
trudne, zaspane živce — no, da, mojster
je v tem. Hotel sem reči, da mu ni varno
nagajati s ceno; fotografija tvoje golobice,
ki si mi jo poslal, še preden si jo smel
imenovati svojo, mu je bila zelo povšeči
— poprašal je že parkrat, kdaj jo lahko
dobi — in če se razjari, je zmožen najti
sredstva, da si jo nabavi brez denarja ...“

„To je res! In svota res ni majhna ...
Zum Teufel, te nepokvarjene Slovenke bi
morale biti po pet piastrov, kakor so neumne
in lahkoverne. A kdaj mu jo izročiva
— proti gotovemu plačilu, to se zna?“

„Pravi, da si jo hoče prej ogledati.
Ako ti je všeč, ga dam povabiti za jutri
zvečer ...“

„Prav tako! In zdaj pojdiva pit na
dobro kupčijo; pa v tak kraj me pelji. da
bo tudi kaj ženskega videti. Saj veš, da si

človek celo v našem poklicu ohrani čustvo
in potrebo ljubezni ...“

Pol ure nato sta sedela v zakotnem
veselišču z mešanim občinstvom, zakajenimi
stenami in vegastim odrom, na katerem
se je zverala prav pomanjkljivo
oblečena rjavokožna plesalka v bujnem
„trebušnem plesu“. Toda von Schratten je
bil potreben krepčila še bolj kakor ljubezni;
s takim navdušenjem se je zaglobil
v svoj „Bier“, da ga je prašal Birbantini,
ali misli zlezti ves v kozarec.

„Bi-a,“ je zagrgral vrli Nemec v svojem
trdem jeziku, zatezaje besedo sentimentalno
kakor ime nepozabne ljubice. In pil je
s takim svetim navdušenjem, da je kazal
čez dve uri vse znake tistega stanja, ki je
Nemcem prvi pogoj, ako se hočejo zabavati.

„Jawohl,“ je jecljal, majaje se z desne
na levo, „dragi Birbantini — živelo prijateljstvo
Nemcev in Italijanov! Le zvesti si
bodimo — zusammenhalten! — bomo že
ugnali to slovansko drhal. Še več bomo
storili zoper njo ... kakor smo v Belgradu!
... In potem pride dan ... Rusijo
Zbijemo na kose ... avstrijski polki bodo
korakali v Srbijo ... iztrebili bomo vse ...
razdelili med seboj ... kolonizirali kakor
Hotentote v Južni Afriki ... in razširili
deutsche Kultur! Kulturrr! Vse bo naše ...
vse bo deutsch — deutsch ... deutsch! ...
In naposled ... požremo še vas ... italijanski
mačkojedci, kanalja — heil Deutschland!
Heil Krastič ... dol s Slovani in
Italijani! ...“

Birbantinija še ni preveč užalilo, ko
je poslušal domoljubne besed svojega dičnega
kumpana. Očividno je bil že vajen
takih prizorov. Vrhu tega pa si je bil
ohranil treznost — s posebnim namenom,
ki ga bomo takoj spoznali.

„Tako, da!“ je potrdil blagodušno. „Živela
trozveza! — Samo nekaj, dragi von
Schratten: pijan si, in maješ se kakor bilka
v viharju — pa denar imaš pri sebi ...
Saj praviš, da si nekaj priženil! — No,
vidiš, daj mi listnico, da je ne izgubiš. Kje
jo pa imaš? ...“

Nemec je segel instinktivno s pijano
roko v prsni žep. Zdajci pa je zaklel in
pogledal okrog sebe. Zapazil je, da sedi
poleg njega debelo človeče v špehasti črni
suknji, ki je bilo prisedlo med njegovim
patriotskim govorom, spogledavši se z Italijanom.

„Verflucht!“ je kriknil von Schratten,
„saj sem vedel! Grk pri mizi ... pa listnica
v mojem žepu — to se ne ujema z
naturo. Listnico nazaj, grško prase!“
Hotel je zgrabiti novodošleca za vrat;
toda Birbantini je stopil vmes in zadržal
razjarjeno „kulturo“, obrnivši se hkrati k
prišlecu:

„Caro mio Pyguris ... ali niste
morda — našli kake listnice? Dajte, dajte,
spomnite se, da je ne bo treba iskati!“,

Vrli „oče nepreskrbljenih otrok“, ki
se ga bralec gotovo še spominja, je napravil
začuden in užaljen obraz.

„Prase!“ je zarohnel Schatten, tresoč
mu pest pred očmi. „Listnico semkaj ...
ali pa —“

Grk je pomislil; spoznal je očividno,
da se je prenaglil v svoji podjetnosti. Segel
je pod umazano suknjo, vlekel, vlekel
— in izvlekel Nemčevo listnico.

„Če je morda tale ...“ je dejal z negotovim
glasem in jo položil pred Schrattena
na mizo. „Ležala je pod mojim stolom,
pa sem mislil, da je nemara ... zamenjal
sem jo s svojo lastno ...“

„Ležala je v mojem žepu, kujon!“ je
zagodrnjal von Schratten. „Prokleto mora
človek odpirati oči v teh krajih! Kar čudim
se, da žlahtni potomci Homerjevi ne
pokradejo sami sebe ... Kreuzdonnervvetter
— že zopet je ni!“ je zarobantil, hotec
spraviti svoj zaklad. „Kje je zdaj — zum
Teufel! Birbantini, take šale si prepovedujem
enkrat za vselej. To ima človek od
te preklicane trozveze!“

Birbantini je ravno spravljal listnico v žep.

„Alo, daj jo sem, če nočeš, da ti zdrobim butico!“

„Caro mio! ... Saj je vendar ne boš nosil pri sebi — v tej pijanosti! ...“ je oporekal Italijan z ljubeznivim glasom.

„Ti si pravi, da ni mi jo shranjeval! ... Her damit! Če sedi človek med takšnimi dolgoprstniki, ga mine najlepša pijanost!“ je dejal von Schratten, iztrgal prijatelju predmet njegove skrbi, spravil na staro

mesto in si zapel suknjo z vsemi znaki
demonstrativne previdnosti.

„Vòt, batjuška, smotrite, kakšni prijatelji
ste med seboj,“ se je začni zdajci
glas od sosednje mize. „Pa zabavljate Slovanom
in se bahate s svojimi požrešnimi
nemškimi apetiti! V Srbiji ali Črni gori
bi lahko pustili svojo listnico sredi ceste:
nihče vam je ne bi prinesel nazaj — ker
bi ležala tam, dokler je ne bi prišli sami
iskat.“

Bil je mlad mož s še nedorastlo polno
brado in izrazito ruskimi potezami; govoril
je nekam okorno francoščino. Z njim je
sedel tovariš živahnih oči, črnolas in obritega
lica ter dolg, istotako obrit rumenolasec
s kratko angleško pipico v malomarno
zveriženih ustih.

„Kaj vas briga naš razgovor!“ se je
zadri von Schratten. „Kdo ste pravzaprav?“

„Žurnalist sem, gospod von Schratten
— avstrijski vohun, ali ne?“ je dejal Rus
z največjo brezbrižnostjo. „Saj mi je bila
že v Peterburgu čast, oklofutati vas par
dni pred vašim nenadnim odhodom. Mari
se ne spominjate več? ...

„Prokleto!“ je zarenčal Nemec. „Za
svojo nesramnost se boste še pokorili!“
Vstal je, pripravljaje se k odhodu;
Birbantini in Grk sta sledila njegovemu
zgledu.

Trojica pri sosednji mizi pa se je glasno
zagrohotala Schrattenovi grožnji.

„Nom de Dieu!“ je vzkliknil črnolasec
v pristnem pariškem narečju. „Povej mu,

Ivanov, da smo strašno radovedni na tisto
pokoro.“

„Well!“ je zamomljal dolgin. „Ako bi
vedel, da se še kdo potegne zanj, ga začnem
boksati na mestu.“

Toda Ivanov ni imel več komu sporočati
mnenj svojih tovarišev: Nemec, Italijan
in Grk so jo bili odkurili urnih krač,
kakor da zastopajo čast svojih praporov
na bojnem polju.

Šele zunaj so si oddehnili — ko so
bili že daleč od nevarnega kraja.

„Samo zaradi tvojih širokih ust, maledetto!“
je škrtnil Birbantini.

„Zaradi tega prokletega Grka smo
prišli do komedije!“ je zarenčal von Schratten,
„ne pa zaradi mene. Najrajši bi te zadavil,
pokveka ... Uh, fej te bodi!“

„Gospod Pyguris je najin kupčijski
prijatelj,“ mu je šepnil Italijan na uho.
„Tega nikariva pozabiti.“

„Naj bo, kar hoče! Kdaj torej opravimo
jutri?“

„Ko bo vse v redu, pridem k tebi.
Izvedeti moram najprej, kdaj ima naš mogočnik
pripraven čas.“

„Dobro, in — ne pozabi! ... Da se
nihče izmed vaju, razbojnika, ne predrzne
laziti za mano ... Razbijem mu glavo —
kakor psu! Lahko noč!“

To rekši je odkolovratil von Schratten
proti zagonetni hiši, kjer je imel spravljen
svoj nesrečni plen. Stiskaje v žepu nabit
samokres, se je oziral od hipa do hipa,
ali mu ne sledi ljubeznivi zaveznik, ki je

bil pokazal toliko zanimanja za njegovo
polno listnico.

Toda Birbantini je razumel, da se okoristi
najbolj gotovo, ako gleda na kupčijo
kljub hudim izkušnjavam s „poštene“ strani.
Stal je še vedno na mestu, razgovarjaje
se s Pygurisem.

„Torej je obveljalo?“ ga je prašal
pravkar.

„Njegova ekscelenca je voljna dati
petsto funtov — ako odgovarja blago svoji
sliki.“

„Stopite jutri zarana k Halilu in recite,
da si lahko ogleda izvirnik kadarkoli
v teku jutrišnjega dne.“

„Razumem; naj si izbere uro. In jaz
dobim deset odstotkov vašega deleža?“

„Dobiš: petindvajset funtov. Saj veš,
da sem marki — aristokrati držimo častno
besedo.“

„Gorje mi, vaša svetlost, ako vaša beseda
ni pristnejša od vašega plemstva!“

„Molči, kanalja — drugače opravimo
brez tebe. In ne drzni se mi še katerikrat
poizkusiti šalo, kakršna je bila nocojšnja.
Ali so vsi Grki taki poštenjaki kakor ti?“

„Vsi!“ Pyguris se je udaril v prsi, žareč
od narodnega ponosa.

„Potem kradejo najbrže zvezde z
neba ...“

„In kje se smem pokloniti vaši svetlosti?“
je dejal Pyguris, ne meneč se za
poniževalne besede. „Doma ali v kakem
drugem kraju?“

„Pridite kar v hotel Des cinq Nations
in ... poprašajte za gospoda Lanthierija ...“

„Aha! ... Razumem ... Opravim ....
in poprašam ...“

Grk se je poslovil s širokimi pokloni.

— — — — — — — — — — — —

Drugo dopoldne se je zglasil Pyguris
precej rano v hotelu.

Birbantini je bil seveda doma; nestrpno
je tekal po sobi, vrteč razgrizeno
cigareto med prsti desnice in pregovarjaje
se nervozno s Schrattenom, ki je sedel na
postelji s široko prekrižanimi nogami.

Sinočnji prepir je bil pozabljen in vse
medsebojne prijaznosti pokopane; von
Schratten in Birbantini sta bila modra človeka
in nista hotela kaliti svojega dobičkanosnega
prijateljstva zaradi minljive vrednosti
razžaljene časti.

„Strašna vest, gospoda moja!“ je veknil
Grk, ki mu je curljal znoj kljub hladnemu
vremenu curkoma po tolstem obrazu.
„Sreča mi ni bila mila ...“

„Verflucht!“ je kriknil Nemec ves prepadel.
„Ali si je Halil premislil? ... Stojta!“
je siknil zdajci in pomeril obadva z zlobnim
pogledom. „Ne svetujem vama poizkušati
kako goljufijo! Kakor gotovo sem
tu — rajši zakoljem punico s tole svojo
lastno roko ...“

„Kdo govori o goljufiji, corpo di bacco!“
je vzkipel Birbantini. „Počakaj vsaj toliko,
da slišiva, kaj ve Pyguris tako strašnega.“

„Šel sem v Halilovo palačo ... lepa
hiša je, prav tam v Stambulu samem ...

in mislita si, gospoda, kaj sem izvedel!
— Halil beja ni doma! Snoči je odšel v
Skutari, ³
kjer ima še dve hiši — ena izmed
njiju je kletka, kjer se zabava z lepimi
ptičicami — in vrne se šele jutri zjutraj.
Pustil sem vratarju pismo za njegovo
ekscelenco. Ker ekscelenci gotovo bolj
ugaja večerna ura, pravim v pismu — stvar
je vendarle diskretna, kaj ne? — naj bi
bil pripravljen jutri zvečer ... Ob osmi
uri, ako mu je prav, naj se pripelje s svojo
kočijo po Novem mostu; na galatski strani
bosta čakala dva gospoda z rdečo rutico
v prsnem žepu. Ostalo je vajina stvar ...“

„Vrag vedi, ali prinese denar s seboj?“
je menil von Schratten hlastno.

„Kolikor ga poznam, ljubi Halil bej
naglo poslovanje; stavil bi, da prevzame
robo na mestu, in da bo kočija popolnoma
pripravljena v to svrho.“

„Dobro. Ako se izvrši vse srečno in
v redu, se lahko oglasiš pojutrišnjem zjutraj
po svoje plačilo,“ je dejal Birbantini
Grku, spremljaje svoje besede z odslavljajočo
gesto.

„Joj meni, žlahtni gospod marki!“ je
zarjul Pyguris. „Vsaj majhen predujemcek
bi mi dali, da napasem svoje gladne otročičke
... Že drugi dan niso videli skorjice
kruha!“

„Evo ti — in zdaj se izgubi!“ je vzkliknil
Italijan ter vrgel zlatnik na vogal
mize.

Pyguris je pobasal rumeni novec ter
oddrsal ritensko skozi vrata, klanjaje se
na desno in levo in zahvaljujoč se z zgovornostjo,
vredno starega Demostena.

„Čuden dedec!“ se je namuznil von
Schratten, ko sta bila sama s tovarišem.
„Človek vseeno ne pričakuje pri takem
obrtniku tako genljivega očetovskega čuta!a

„Hahaha!“ Birbantini se je prijel za
trebuh in se zamajal od smeha. „Ali veš,
kakšni so njegovi otročički? To so prebivalke
javne hiše, ki jo ima nedaleč odtod
... On mi posreduje pri Halil beju;
in slišal sem praviti, da dobi, kadar pripelje
izbirčnemu Turku novo ovčico, v nagrado
tisto, ki jo novinka izpodrine, da
olepša z njo svoj pobožni zavod ...“

— — — — — — — — — — — —

Drugi večer ob osmi uri sta bila von
chratten in Birbantini točno na mestu;
slehernemu je molil iz prsnega žepa vogal
rdeče zidane rutice. Z jastrebjimi očmi sta
zrla v vrenje pisane trume hamalov ⁴. Turkov
v staroverski in frankovski noši, Židov,
Grkov, Armencev in raznolikih kočij,
ki so se prelivale v gostih tokih po tem
najoživljenejšem vezišču med Galato in
carskim Stambulom — delom mesta, ki
leži na jugozapadnem bregu Zlatega roga
in tvori pravo turško jedro Carigrada, kjer
se dvigajo hrami glavnih sultanskih oblastnij
in najodličnejših predstaviteljev državne
oblasti.

Čakanje se je zavleklo preko mere;
Turki so počasni ljudje, ki ljubijo udobnost
in pokoj ter opravljajo vse svoje običajne
in neobičajne posle s pristno lagotnostjo
orientalca.

Zdajci pa je obstal pred malopridnima
tovarišema voz, tako nenadno, da sta odskočila
v prvem strahu.

„Evo ga!“ je šepnil Birbantini. „To
je on! ...“

Toda „on“ je ležal v globini zaprte
kočije; nemogoče je bilo razločiti kaj drugega
kakor temno, suho postavo, zleknjeno
na baržunastih blazinah.

S sedeža poleg kočijaža je skočil arabski
sluga v bogati, z zlatom vezeni noši
ter se približal čakajočima.

„Halil bej?“ je prašal Birbantini, kažoč
na kočijo.

Sluga je pokimal.

„Halil bej želeti,“ je dejal z motnim
glasom v polomljeni francoščini, „gospoda
sesti v voz, ki tu zadaj ... Gospoda se
peljati tja, kamor menili, a tam počakati ...
Halil bej slediti sam ...“

To rekši ju je potegnil za rokav do
druge kočije, ki se je bila ustavila tik za
prvo. Lopova sta sedla v svoji svečani
razburjenosti brez premisleka vanjo; takrat
pa je sluga zaloputnil vratca — zaškripal
je ključ, in tovariša sta zapazila s strahom
in presenečenjem, da sedita kot pravcata
jetnika v vozu z gosto zamreženimi okni.

„Kam peljati gospoda?“ je prašal
Arabec s porogljivo prijaznostjo.

Birbantini je bleknil naglo pravi naslov;
Arabec ga je kriknil vozniku, in poštenjaka
sta zdrdrala skozi pisano večerno
mrgolenje v brzem diru proti Galati ...

„To je izdajstvo!“ je zasopel von
Schratten, ko je premagal prvo osuplost.

„Kje bo izdajstvo!“ Birbantini je s
svojim prožnejšim duhom takoj izpregledal
položaj. „Nezaupnost je, dragi moj ...
Halil bej je star Carigrajčan in pozna Galato
— hehehe! ... Ali bi se podal ti s
tujim človekom kar tako na slepo v aventuro,
ne da si zagotoviš varnost, kolikor
je v tvoji moči?“

Ta razlog je obveljal za prvo silo; in
ko je pridrdrala kočija v naznačeni kraj,
se je zopet odprla ječa na kolesih. Lopova
sta skočila na prosto in zasopla potolažena
strupeni galatski zrak.

Videla sta, da jima je sledil bejev voz
za petami.

Arabec je pravkar odprl vratca; iz
kočije je stopil ohlapen moški suhe postave
v elegantni, dasi nekoliko preširoki
frankovski obleki, z neizogibnim fesom na
glavi. Kolikor sta mogla opaziti v slabi
razsvetljavi, je bil njegov obraz žolt in
truden — pravi tip vztočnega lahkoživca;
mrklo in odurno so mu viseli črni brki na
debelo spodnjo ustnico — znamenje živalske
pohlepnosti po nasladah.

Z globokim poklonom sta stopila lopova
k njemu.

Halil bej ju je pogledal trudno in malomarno,
kakor skozi meglo.

„Tu notri?“ je prašal z medlim glasom
v čisti francoščini ter pokazal z roko
na hišna vrata.

„Da, tu ...“ je hitel von Schratten.
„Vaša ekscelenca naj samo izvoli ... Takoj
pride vratar in prinese luč.“

Istočasno z Nemčevimi besedami je
zazijala votlina hišnega vhoda. Zadrsalo
je v veži; na pragu se je pojavil turški
vratar z leščerbo v roki. Videč odličnega
gosta s fesom na glavi, se je pripognil
globoko, doteknil se z roko čela in prsi
ter zamrmral z oljnatim glasom običajni
turški pozdrav.

Toda Halil bej je bil previden mož in
ni hotel iti naprej.

„Za vami,“ je dejal Schrattenu in Birbantiniju,
in prezirljiv nasmešek je zaigral
na njegovih ustnicah.

Lopova sta ubogala molče in šla naprej
po škripajočih stopnicah, dajaje si
svetiti od starega Turka, ki je šumel s širokimi
hlačami in prestavljal stokaje svoje
otrple noge.

Pred Jeričinimi vrati se je ustavila
čedna dvojica; srce je trepetalo obema v
zavesti važnega trenotka.

Schratten je previdno otvoril linico.

Zdaj je prišlo v beja nekaj življenja.
Hlastno je stopil bliže in sklonil oko k
odprtini; arabski sluga pa se je pomeknil
za njim kakor bronast kip in obstal nepremično,
roko na ročaju orožja, skritega
pod širokim plaščem.

Toda v Jeričini sobi je bila tema; videlo
se je samo okno z izrezkom polutemnega
neba. Žalostna zelenkasta zvezda je
migetala ravno nasproti linice daleč tam
nekje v vesoljstvu.

Birbantini je skočil po hodniku in mignil
„hotelirju“ in njegovi ženi, ki sta se
bližala s svetiljko; pomomljal je ženski
nekaj na uho in mignil navzočim, naj se
odmaknejo nekoliko.

Ženska je odklenila sobo, stopila vanjo
z lučjo v roki ter priprla vrata za seboj.

Halil bej je skočil naglo k linici; vsa
medla mračnost ga je bila minila, in njegovo
telo je stresal nervozen trepet, ki ga
ni mogel premagati.

Žolta babnica je stala poleg postelje
in dvigala luč visoko nad spečo žrtev.

Jerica je spala oblečena na neodgrnjeni
postelji. Zlati lasje so se ji usipali
razpleteni preko turške obleke, roke pa je
držala sklenjene na prsih, kakor da bi jih
hotela braniti surovega dotika. Njen obraz
je bil bled kakor mramor; okrog zaprtih
oči in bridko stisnjenih ustnic so se bile
zarisale črte neizmernega trpljenja. Toda
bas te žalostne črte so ji dajale neizrekljivo
lepoto — tisti čar nesreče, ki bi bil
obudil usmiljenje v vsakem čutečem človeškem
srcu, a je vzdramil v trhli duši
turškega mogotca zgolj nizko, brez prizanašanja
hlepečo strast ...

Zdajci pa so se premeknile dekletu
blede ustnice; telo se ji je napelo kakor
v muki hudih sanj ... roke so se iztegnile

v nemi, nezavestni prošnji ... in usta so
zamrmrala z revnim, presunljivo plahim
glasom:

„Moj Bog ... moj Bog! ... Usmili se
me ... oče nebeški! ...“

„Ah!“ se je izvilo nehote Halil beju.
„Allah ... kako krasna je!“

In v naglem sklepu se je obrnil od
linice, vzravnal se je in stopil žarečih oči
k zločincema; zamrmral je z razburjenim
glasom:

„Vzamem jo! ... Omar,“ je velel, ozrši
se na arabskega spremljevalca, „pripravi
se, vzamemo jo s seboj na mestu.“

Schrattenu in Birbantiniju se je zaiskril pogled; v duhu sta že gledala nasute
rumenjake. Nemec je stopil vstrezljivo
k vratom in jih odprl na stežaj.

Halil bej je mignil domačinu in Omarju,
ki je bil očividno že vajen takih dogodkov;
kajti stopil je k postelji kakor mačka, iztegnil
roke k prijemu ter se ozrl vprašujoče
na gospodarja.

Takrat pa se je deklica mahoma vzdramila;
sunkoma se je pognala kvišku in
iztegnila roke. Oči so se ji odprle široko
in zastrmele v blazni, neizrekljivi grozi ...

VIII. Prodana!

Ko se je Jerica vzdramila iz hašiševe
omame ter se zagledala slečeno, na stolu
ob postelji pa turško obleko, je začutila z

vso gotovostjo, da je zvijačno zvabljena
v strašno nesrečo.

Mož, ki ima z mlado, jedva poročeno
ženo poštene namene, je ne pusti same,
ne izroči je skrbi dveh sumljivih človeških
bitij, ki jima čitaš že od daleč zločinstvo
na obrazu; nima je zaklenjene v temnem
brlogu — in zlasti, ne posluži se zvijače,
da ji izmakne obleko ter ji pusti goli in
zmrzujoči edino izbiro, našemiti se s tujimi
cunjami.

Z glasnim jokom je pozdravila vzhajajočo
zarjo, dvignila se z ležišča in smuknila,
vsa rdeča od sramu, v nastavljeno
turško obleko, kakor je pač vedela in znala.
Marsikje je počil šiv, marsikod se je raztrgala
svila ob tem neveščem hitenju, toda
uboga deklica ni pazila na to: samo da
je ne vidijo tiste zlobne, lokave oči, ki se
upirajo vanjo izza vrat, kadar škrtne linica ...

Med tem poslom je domislila vso
skrivnost svojega brezupnega položaja. Zaključek
pa je bil tudi preenostaven; v njeni
duši se je razgrnilo mahoma kakor mrzel
dan, in bolečina jo je popadla tako silovito,
da so ji usehnile solze od prehude
muke.

Mehanično je šla in se umila v skledi
z vodo, ki jo je zagledala na vegastem
stolcu poleg mize; tudi zrcalo je bilo tam.
Pogledala je v njem svoj prepadli obraz,
popravila si razkuštrane lase in zaslišala
mahoma svoj glas, ki je ponavljal tiho in
medlo, brez zveze in brez povdarka:

„Tako torej ... tako ... to je bilo
listo popotovanje ... To, da ... In zdaj
sem izgubljena ... izgubljena! ...“

„Izgubljena!“ je zakričala mahoma s
presunljivim glasom, tako da je šel odmev
po vsem temnem poslopju in sta pritekla
njena ječarja preplašena gledat, kaj je z
njo. „Mogočni Bog — izgubljena!“ Zgrudila
se je na kolena — vrgla se po tleh,
plakaje s strašnim, krčevitim drgetanjem
vseh udov in udarjaje z glavo po umazanem
opečnem podu. „Kaj sem zakrivila, o
Bog, da me kaznuješ tako grozovito! ...
Ali me slišiš, gospodar sveta ... ali vidiš,
v kakšno gorje so me pehnili? ... Ali
dopustiš, da postanem žrtev brezvestnega
človeka, izročena oskrumbi in pogubi! O,
gorje mi, nesrečnici ...“

S čudovito jasnostjo domišljije je zazrla
mahoma svoj rajskolepi domači kraj,
zazrla hišo očetovo — in njega samega,
kako sedi na vrtu, puši cigaro in misli v
ljubezni na daljnjo hčer. In še dalje nazaj
jo je zanesel spomin; zagledala se je kot
štirinajstletno deklico v veselem krogu tovarišic ... kot majhno detece na pomladnji
trati ... obraz ranjke mamice se je
nasmehnil pred njo ... izkratka, okusila
je v mučnem koprnenju še enkrat vso neizrekljivo
srečo blažene mladosti.

„In zdaj!“ je zaihtela iznova. „Kriste,
kaj mi je namenjeno? ... Drugih naklepov
vendar ne more imeti z mano — po
vsem, kar se je zgodilo — kakor ... Oh,
groza! Ali je mogoča takšna podlost? Ali

te ni rodila mati, brezsrčni lopov, kakor
vsakogar drugoga, in ti dala človeško
srce! ... S samim peklom je moral biti v
zvezi: če pomislim na tisto demonsko moc
njegovih oči — vztrepetala sem v njihovem
pogledu — bila sem mahoma žrtev
brez volje ... obrnil me je po svojem peklenskem
načrtu ... preslepil očeta ... O,
proklet bodi, proklet na večne čase! Da
bi se odprla zemlja pod teboj in te pogoltnila
v svojo ognjeno globočino!“

Brezmejno sovraštvo je izbruhnilo v
njeni duši do lopova, ki si jo je bil osvojil
s tako podlimi sredstvi in s takšno satansko
nakano. In v žaru tega sovraštva
je ginevala temna oblast, ki si jo je bil
pridobil nad njeno voljo; jarem se je tresel
v naporu njenega deviškega gneva in
razpadal, kakor se trga strupena megla v
kalne cunje in kopni v srditi pripeki solnca,
zmagujočega nad deževjem ...

„Ah, dobri očka moj ... in ti, bratec
Ivan! ... Če bi vedela vidva, kam so me
zvabili in kaj nameravajo z menoj! Toda
dom je daleč, daleč ... vi, dragi moji, mislite,
da sem srečna ... Moja tožba se ne
sliši do vas! In ti, moj brat, se celo srdiš
name ... preziraš me in zaničuješ mojo
slepoto, ker sem podala roko sovražniku
— Nemcu! ... Oh, kako prav imaš! Da,
kriva sem — sama sem zaslužila svojo
pogubo! Prav se mi godi! Prokleta sem,
kakor je prokleta vsaka Slovenka, ki se
obrne od sinov svojega rodnega ljudstva
in postane izdajalka domovine — s tem,

da stopi s tujcem pred oltar! ... Toda ne!
Boljše je umreti kakor biti onečaščeni ...
Odpusti mi, o Bog ... oče in brat, odpustita
svoji nesrečni Jerici! ...“

Z divjo odločnostjo je planila kvišku
ter si zavezala oči s svilenim pasom, ki
so ji ga bili prinesli med obleko — da ne
bi videla tiste zoperne, umazane globine
dvorišča, v kateri je hotela najti rešitev s
smrtonosnim skokom ...

Tipaje je stopila k vratom, prekrižala
te in se zaletela k oknu, odprtemu na
stežaj!

V pogonu se je doteknila podoknice
— zagnala se — razprostrla roke v praznoto ...

— — — — — — — — — — — —

Ali se je bila usoda zaklela zoper nesrečno
deklico tako besno, da ji je odrekla
celo rešitev s smrtnim skokom?

Ali je čuvalo nad njo dobrohotno, nevidno
oko, ki jo je hotelo obvarovati pogina
in jo prihraniti za srečnejšo usodo?

Jerica je bila napol omedlela v trenotku,
ko se je izročila globini; čuvstvo
smrtnega trenotka jo je prešinilo s hipno,
ščegečočo pijanostjo. A ravno v tistem
hipu, v tisti tisočinki sekunde med
skokom in padcem, jo je zgrabila silna
roka za lase in jo potegnila bliskoma nazaj.

Orjak in žoltolična babnica sta se vrstila
v straženju pred linico z vnemo,
vredno boljšega opravila; in ker je usoda
včasih tako zavozlana, da druži prid lopova
s haskom in rešitvijo nedolžne žrtve,

se je zgodilo tudi zdaj, da je „hotelir
opazil obupno nakano Jericino in vdrl v
sobo ravno se o pravem času, da jo je
otel in ji preprečil edino rešitev, ki jo je
videla nje zbegana duša iz te nesreče.

Položil jo je na posteljo in jo držal
brezobzirno za roke, dokler se ni pomirila;
in to je trajalo dolgo. Ko pa se je
izpremenila dekličina borba z ječarjem v
tiho, bolestno ihtenje, je odšel in pustil
pri njej svojo pomočnico.

Jerica je ostala pod tem nadzorstvom
do večera. Če jo je zapustila paznica za
kratek hip, je poklicala dedca, da je pazil
ta čas nanjo. Zdaj ni bilo nobene možnosti
več, misliti na strašno, bogokletno
rešitev z uničenjem lastnega življenja.

Nobene možnosti — niti, če bi bila
Jerica hotela!

Toda ona ni hotela ... Obup se je bil
umeknil neizrekljivi, plahi bridkosti, podobni
žalosti revnega otroka, ki so ga odvedli
daleč, daleč od mamice in skrbnega
otca — med tuje ljudi, ki ga gledajo s tigrovimi
pogledi in mu snujejo zlo ...

Žolta ženska, ki je preždela pri njej
ves dan, je govorila vanjo brez prestanka,
spremljaje svoje besedičenje z zgovornim
mahanjem rok in neutrudljivo igro obraza;
Jerici se je zdelo, da poizkuša po vrsti več
jezikov, toda razumela ni nobenega. Kolikor
je mogla posneti, jo je babnica tolažila,
češ, naj se ne hoji: usoda, ki jo čaka,
je vse prej nego žalostna. Obeta se ji veselje
... dobra jed in sladke pijače, lepotičje,

zlatnina, življenje brez dela in šumenje
svilnatih oblek ...

Z gnusom se je obrnila sirota v zid;
in kmalu se ji je storilo, kakor da je vse
to besedičenje le še grd in zopern šum
tam nekje v globoki dalji, njene misli pa
se zbirajo in jasnijo: rahla, topla luč prihaja
vanje kakor žarki skritega solnca, ki
oznanjajo svoj tihi, krotki obet:

„Blagor njim, ki zaupajo v temni noči,
zakaj jutro jim bo tem lepše in svetlejše!“

Jerica je začela moliti in je molila
dolgo, dolgo ...

Nato se ji je zazdelo:

„Bog, samo moči mi daj, da ne izgubim
razsodka! Morda se pa vendar ponudi
prilika rešitve ... Ne, moj Bog, ne, oče,
ne, vi moji dragi v daljni domovini —
vaša Jerica noče obupati! Borila se bo in
vztrajala — in če jo zdrobi sovražna sila,
se je hoče vsaj braniti, dokler ne ugasne
zadnji up, ne pa, da bi se ji vdala kakor
slepo jagnje ...“

In naposled, ko se je spuščalo popoldansko
solnce že k zatonu, je zaspala
spanje izmučenih in potolaženih. Toda ni
ji bilo namenjeno počivati mirno; strašne
sanje so ji legle na prsi.

Von Schratten jo je presenetil sedečo
na bujni, cvetni livadi; pograbil jo je in
bežal z njo na visoko, strmo goro. Brez
konca je trajal ta beg navzgor; in ko se
mahoma ustavil sirovi ugrabitelj, je zazijalo
pred njima črno, neizmerno globoko
brezdno.

Jerica je hotela kričati na pomoč —
a njeno grlo, ki ga je stiskala groza z jeklenimi
prsti, ni izdavilo niti glasu; von
Schratten pa se je zagrohotal porogljivo,
in ves njegov obraz je zaigral v satanski
lokavosti. Dvignil jo je visoko, visoko, in
jo začel vihteti nad prepadom, da jo strmoglavi
vanj.

Ta hip pa je začula iz globine glas:

„Jerica, ne obupaj! Glej, hitim ti na
pomoč, in zvesti prijatelji so z mamo! Pogum,
sestrica, pogum! ...“

Pogledala je v nižavo, od koder je
prihajal glas; in videla je Ivana, kako hiti
k njej in z njim četa tovarišev. Hite in
dreve čez drn in strn, toda globoko spodaj
so še, predaleč, da bi jo mogli rešiti.
Ivan in njegovi prijatelji se spotikajo, padajo
po ostrem kamenju, vstajajo — krvave
jim obrazi in roke; vstajajo in hite
na pomoč ... Toda von Schratten jo vihti
nad globino; izpustil jo je in zdaj pada ...
pada v črno pogubo ...

V tem trenotku groze je odprla oči;
zagledala je nad seboj prežeče oči Arabčeve
in vso zverinsko družbo, ki je planila
skozi vrata, na čelu ji Halil bej ...

Pognala seje kvišku in iztegnila roke,
kakor da hoče suniti lopove od sebe. Odprla
je usta — toda ruta, ki jo je potisnil
Arabec med zobe, je zamorila njen krik.
Preden se je mogla ubraniti, je bila povita
tesno v širok plašč; napol v omedlenici
je čutila, da jo neso po stopnicah
navzdol.

Hladni večerni zrak je poljubil Jeričino
celo in osvežil s svojim dihom njene
zmedene misli ... V krčevitem naporu je
napela bliskoma vse mišice, porinila ruto
z jezikom iz ust in zakričala ... kliknila
vso svojo grozo in svoj obup skozi plašč,
ki ji je ovijal glavo.

To je bil krik, ki sta ga slišala Ivan
in Dušan med svojim razgovorom z Olimpijo
Montebello ...

In bil je zaman; kajti Arabec ji je
pritisnil svojo železno dlan na obraz ter
planil z njo v kočijo. Vratca so se zaprla
— zamrežena vratca, za katerimi sta
sedela četrt ure prej von Schratten in Birbantini
— zaškripal je ključ, in kočija je
zdrdrala v pretečo, neznano carigrajsko noč.

Arabski sluga pa je izvlekel v temi
konopec in jo začel vezati, tako da čez
par hipov ni mogla geniti nobenega uda.

Halil bej se je ustavil na hišnem
pragu ter se obrnil k lopoveki dvojici.
Njegovo lice je pokrivala zopet prejšnja,
neprodirna orientalska apatija.

„Vidva bi rada zdaj ... denar?“ je
izpregovoril z medlim glasom, motreč ju
s priprtimi očmi.

„Da!“ je hitel von Schratten lakomno.
„Imam namreč važne namene, ki zahtevajo
sredstev, in zato ... Če je ugodno vaši
ekscelenci,“ je dodal zaradi vljudnosti.

„Kdo je pravzaprav ... opravičen?“
je prašala ekscelenca s prezirljivim povdarkom
na zadnji besedi.

„Oba, ekscelenca, oba!“ sta vzkliknila
pajdaša kakor en mož. „Vsak polovico —
točno polovico!“

„No, da ... Saj razumete ... denarja
človek ne nosi s sabo na tak častivreden
kraj ... Bodita jutri opoldne na istem
mestu; moj sluga pride po vaju — da?“

Pokimal je in sedel v kočijo, ne da
bi čakal odgovora. Von Schratten
čila instinktivno k še nekaj omeniti.

Toda Halil bej se je zasmejal s suhim,
brezbrižnim smehom, mahnil z roko in
ponovil:

„Jutri! ...“

Bič je švrknil po konjih; trenotek nato
sta bila lopova sama med hišnimi vrati.

Čuvstva, ki sta jih čitala drug na
obrazu drugega, so bila tako malo vesela,
da sta se nehote zasmejala drug drugemu
od same škodoželjnosti.

„To ne bo dobro, tristo peklenščkov!“
je zagodrnjal von Schratten čez nekaj časa.
„Ali misliš, da bo dobro, Birbantini?“

„Zakaj ne bi verjela njegovim besedam?“
je dejal Lah z nepopolnim prepričanjem.
„Saj veš sam najbolje, koliko nama
sme zaupati, hehe ... Sicer pa do svidenja
— jutri opoldne, kakor veli ekscelenca;
meni se mudi iz Olimpijine bližine ...“

To rekši se je izgubil v noč.

In prav je imel; trenotek nato je prisvetila
po stopnicah Olimpia Montebello,
spremljaje dva gosta, ki sta odšla skozi nasprotna

vrata hiše. Von Schratten se je
potuhnil v temo.

Koga je spoznal žlahtni mož v enem
izmed dvojice, je bralcu znano. Zrl je še
nekaj hipov za njim skozi bnico, videl,
kako se je pridružilo tujcema dalje tam v
ulici več postav, in se vrnil nato majaje
z glavo v svojo sobo ...

„Zum Teufel, zum Teufel!“ je mrmral,
pušeč fino cigaro, kupljeno za denar očeta
Javornika. „To mi je pa res uganka ...
vsekakor zanimiva uganka: kaj, hudiča,
išče mladi Javornik v Carigradu, ako ne
mene? ... In v kak namen se je združil
z onim dolgim koštrunom — očividno je
Srb! — in z ostalo kompanijo, ki sem jo
videl na cesti — ako ne zato, da me primejo
za vrat ... z združenimi močmi? ...
Kaj sta snovala z Olimpijo Montebello, če
ne moje pogube? — Aha!“ je vzkliknil
zdajci in se udaril s pestjo po čelu. „Ju
že imam! Vraga sta morala izvedeti, da
je počila sladka vez ljubezni, ki je družila
Olimpijo in Birbantinija; prišla sta k njej,
da si nabavita po nizki ceni voljno orodje
svojega maščevanja! ... Donnerwetter ...
paziti bo treba ... mnogo jih je, radi me
nimajo, a detektivi so izborni, kakor se
vidi ... Najrajši bi se preselil še to uro
— a kam? Proč iz Carigrada — zdravo
bi bilo! ... Samo ta vražji Halil bej, da
naju ni izplačal že nocoj; kajpak, čakati
ga moram — denar je denar ...“
Vrgel je cigaro skozi okno in se začel
slačiti; pod elegantno vrhnjo obleko se je

pojavilo prav nearistokratsko umazano perilo.
Von Schratten se je ogibal velike zaloge
takih reči, ki bi ga bila samo ovirala
na Jijegovih popotovanjih, in si je pomagal
rajši z močnimi parfumi ...

Zdajci pa mu je šinila v glavo nova
misel. Bliskoma je potegnil hlače nazaj in
se napravil za največjo silo.

„Žurimo se,“ je zamrmral, „izkoristimo
čas ... Olimpijina skrivnost je morda velevažna
— vzlasti zame; prijatelja Birbantinija
mi lahko odnese vrag, kadar koli
mu drago ...“

Vzel je svečo, nateknil raztrgane copate
in zdrsal previdno po stopnicah do
Olimpijine sobe.

Odhrknil si je in popraskal rahlo po
vratih.

„Kdo je tu?“ je zacvilil Olimpijin glas.
Začulo se je škripanje postelje, godrnjanje
in poluglasno italijansko zmerjanje — ploha
čemerikavih in zaspanih besed, večinoma
izrazov, ki jih ima ta bogati južni jezik za
roparje, morilce, tatove in druge slične
kavalirje.

Kmalu nato so se odprla vrata na ozko
špranjo, za katero se je pojavila Olimpija
z razpletenimi lasmi in dremavimi očmi,
odeta v umazano, poluzapeto nočno haljo.

„Jaz sem, Dubarry,“ je šepnil von
Schratten, nazivaje se z imenom, pod katerim
ga je poznala dobrosrčna Olimpija.
„Odpri mi — samo za hip; imam te prašali
nekaj važnega.“

„Tebi nikoli ... Iump in lurapov sin!“
je siknila Olimpija; njena trudnost se je
naglo izprevrgla v besnost, ko je spoznala
Birbantinijevega prijatelja. „Ti brigante,
birbante, assassino!“ In že je hotela zakleniti
vrata.

Von Schratten pa je pazil na njene
kretnje in vteknil koleno vmes.

„Ne boš, babnica neumna!“ je zarenčal
poluglasno. „Ako me ne spustiš v svoj
brlog — saj ti nočem ničesar zalega! —
boš videla, kaj se ti zgodi. V tej bajti sem
jaz večji gospod od tebe, in če se ti kaj
pripeti, bodo vsi prej krivi kakor jaz.
Pusti me noter, ako ti je življenje drago! ...“

Italijanka je spoznala, da se v tem
položaju ne bo dobro upirati. Umeknila se
je, pustila mu sesti tja, kjer sta sedela
malo poprej naša prijatelja, in obstala pred
njim, prežeča na sleherno njegovo kretnjo.

„Olimpia,“ je izpregovoril Nemec preteče,
„na slaba pota si zašla. Kaj snuješ
s tujcema, ki sta bila pravkar pri tebi?“

„Kakšna tujca?“ je vzkliknila Olimpia,
delaje se nevedno, „Nikogar ni bilo?“

„Ne taji; videl sem ju ...“

„Pa če je bil kdo ... kaj vprašuješ,
bedak? Ali ne veš. kakšne posete sprejema
Olimpia Montebello?“

„Ne boš, kača! Vaš razgovor je moral
biti prav posebne vrste ... Znano mi
je natanko, da ste se nekaj pogajali in
pomenkovali — ves čas, dokler sta bila
pri tebi.“

Olimpia ni vedela, kaj naj odgovori.
Prav mogoče je bilo, da je kdo prisluškoval
in povedal lopovu, ali pa celo, da jih
je zalezoval on sam. Mučila jo je le negotovost,
kako naj se vede: ali ve lopov,
kaj so govorili? Ali sumi? Ali je prišel k
njej samo vohunit, kaj je bilo?

V tej negotovosti se je umikala neopazno
proti nočni omarici. Toda von
Schratten sam jo je rešil odgovora.

„Vidiš,“ je dejal osorno, „da mi prikrivaš
nekaj ... Spletke snuješ, Olimpia
Montebello, in jaz ti povem, kakšne so.
Mlada moža, ki sta bila pri tebi, sta moja
sovražnika in preganjalca. Znano jima je,
da sem pogostoma v stikih s tvojim bivšim
... Birbantinijem ... S tvojo pomočjo
hočeta dobiti v svojo pest Birbantinija ...
z njegovo — mene! ...“

„To mi je povsem novo!“ je vzkliknila
Italijanka s preodkritosrčnim obrazom.

„In vendar je res; ni malo ne dvomim
o tem ...“

„Prisežem ti, da ni; sestanek je bil
čisto — običajen! ...“

„Dobro, tudi to je mogoče, dasi ne
verjamem. Vem, Olimpia, da si sprta z
Birbantinijem; toda midva ostaneva lahko
prijatelja, če hočeš. Prodaj mi svojo skrivnost
— plačam ti jo. In če ni skrivnosti,
te plačam, da izvabiš mojima zasledovalcema
njune nakane ... in njiju sama na
kraj, ki ti ga zaznamujem ...“

„Aha!“ je vzkipela Italijanka, ki ji
kljub propalosti vendar še ni bilo zmanjkalo

človeškega čuvstva. „Na kraj, ki mi ga
zaznamuješ! Morilec! ... Zakaj te preganjata
— ali misliš, da ne slutim? Zato,
ker hočeta terjati od tebe krvav račun za
kako drugo, ki si jo pehnil v močvirje, po
katerem tavam jaz nesrečnica! ... In zato
da naj se zvežem s teboj? Nikoli! Že zato
ne, ker si Birbantinijev prijatelj, onadva
pa sta dobra in poštena človeka — ako
je res, da kanita pogubo lumpom, kakršna
sta vidva!“

Še preden je dogovorila Olimpia, je
spoznala, da je rekla preveč. Toda zdaj, v
svojem obnovljenem gnevu, je bila gotova
svoje stvari — tem bolj, ker je videla, kako
je zažarela tista prežeča iskra v Schrattenovih
očeh še bolj zlovešče in še temneje.
„Ti nočeš?“ je zahropel Nemec z besno
jezo. „Sama priznaš, da sta mi ona dva
lahko nevarna ... pa hočeš rajša iti z
njima nego z menoj! ... Dobro, kača: če
nočeš ubogati — umri! ...“

Planil je kvišku in segel po bodalce,
ki ga je nosil v žepu.

Toda bodalca ni bilo na mestu!

Odložil ga je bil, ko se je razpravljal
v svoji sobi ...

„Zadavim jo z golimi rokami!“ mu je
šinilo po možganih.

Toda Olimpia ga je prehitela: kakor
mačka je mahnila z roko in mu vrgla pest
pudra v izbuljene oči.

„Satan!“ je zagrmel Nemec, ki mahoma
ni videl ničesar več, ter planil na
slepo, mežikaje z očmi.

Toda pudru je sledila vsebina steklenice
s kolonjsko vodico! Von Schratten je
zaječal od ostre bolečine in se sesedel
na tla.

Pa to je bilo šele začetek njegove pogube.

„Rajša preveč kakor premalo!“ si je
mislila Italijanka ter se spustila vanj kakor
furija. Zloglasna posodica se je razbila
na njegovi glavi z zamolklim treskom;
gorka kri se mu je ulila po obrazu. Za
posodico je prišel na vrsto stolec, za njim
steklenica z vodo — in ko je zmanjkalo
besni ženski drugega orodja, ga je začela
obdelavati s pestmi in nohti, pehaje ga
neprestano proti vratom.

„Gott sei Dank!“ je zastokal srdito,
ko je priletel na hodnik, razbit, krvav,
raztrgan in moker od najraznovrstnejših
tekočin.

Ta hip pa sta se sklonili k njemu dve
postavi.

„Allah il allah!“ je zagodrnjal turški
vratar, majaje se s svetilko v roki na trhlih
nogah. „Ta jih je izkupil! ... Ne pravijo
zaman, da je ustvaril babo šejtan ⁵
iz pasjega repa!“

„O strah in groza!“ je zaječalo debelo
Sloveče — naš vrli znanec Pyguris, skrbni
oče nepreskrbljenih otrok! „Vaša kneževska
visokost! Vstanite — dajte, da vam
pomoreva v vašo sobo ...“

„Da, pojdimo gor!“ je dejal Nemec,
iztiraje si oči z rokami. „A vodi me ti!“
je dodal, obračaje se k vratarju. „Grk —
tri korake proč od mene, ali pa si odgrizni
prej svoje tatinske prste!“

Šele, ko je bil zopet v svoji sobi in
si je izmil oči s pomočjo osuplega Turčina,
je von Schratten odslovil vratarja in poprašal
Pygurisa, kaj ga vodi k njemu ob
tako pozni uri.

„Strašna reč!“ je vzkliknil Grk in
plosknil z rokami. „Nevarnost se bliža vaši
visokosti in preblagorodnemu gospodu markiju
... Premislite! Zjutraj me pokličejo
nenadoma v hotel Des cinq Nations ...
dva tuja človeka — fina gospoda drugače!
— me pošljeta iskat prelepo Olimpijo ...
najdem jo v tej hiši ... gorje, gorje! ...
Prejle, zvečer ... jih privedeni semkaj,
ona dva in še štiri druge, ki so počakali
zunaj ... čez nekaj časa se vrneta ... in
zdaj — premislite! ... Nedaleč od tod napade
vsa šestorica mene in moje prijatelje
... kakor satani iz pekla! ... Trije so
mrtvi ... dva umirata ... ranjeni smo
vsi ... morilce pa lovi policija ...“

„Ker ste jih hoteli oropati!“ ga je
prekinil von Schratten. „Poznam takšne
galatske ptiče.“

„Saj ne gre za to, vaša visokost!“ je
vzkliknil Pyguris, tiščeč si robec na roko,
ki je krvavela od Markovega noža. „Toda
poset pri Olimpiji ni bil navaden poset ...
veljal je Birbantiniju ali vam ... ali pa
obema! Ako se ne motim, se piše vaša

visokost tudi von Schratten ... in to ime
sem ujel parkrat v razgovoru onih dveh
tujcev. Menila sta se v neomikanem jeziku
... menda je bil srbski ... Pazite
torej! Samo to sem vam hotel povedati ...“

Odmikal se je proti vratom, a tam je
obstal, kakor da čaka nečesa.

„Dobro, Pyguris!“ je dejal von Schratten,
ugenivši njegovo željo, ter mu vrgel
zlatnik. „Evo vam za trud! Hitite k Birbantiniju
in opozorite tudi njega. In zdaj
— lahko noč! Naša visokost je zaspana.“

Ostal je sam. Poslušal je na hodniku,
dokler ni zavladal zopet mir po hiši; nato
se je vrnil v sobo, spravil bodalce v žep
in poiskal zveženj vetrihov.

„Jutri izvemo, ali je policija ujela naše
prijatelje ali ne!“ je zamrmral sam pri
sebi, plazeč se nazaj proti Olimpijini sobi.
„Za zdaj pa je glavno, da ohladimo njihovo
zaveznico ... Počakaj, kača italijanska! ...“

Ostal je pred Olimpijinimi vrati in pritegnil
sapo.

Prisluškoval je dolgo ... napeto ...

Olimpija je morala spati globoko spanje
po vseh razburjenih dogodkih današnjega
dne. Nobenega šuma ni bilo slišati
iz njene sobe ... nobenega diha ...

Von Schratten je začel previdno odklepati
vrata; šlo je brez škripanja in brez
težave. Stopil je v sobo, stiskaje ostro
bodalce v desni roki, ter izvlekel električno
žepno svetilko ...

Srdita, glasna kletev mu je siknila
izza zob.

Olimpija je bila izginila! ... Soba je
bila prazna!

Planil je dol in dregnil smrčečega vratarja:

„Kje je Italijanka! ...“

„Tako mi Allaha, effendi ... ni je
več v tej hiši! Odšla je v največji naglici,
takoj ko ste se vrnili v svojo sobo ...“

— — — — — — — — — — — —

Lahko si predstavljamo razpoloženje
obeh malopridnežev, ko sta se sestala drugi
dan na določenem kraju, da počakata Halil
beja, ki jima je bil obljubil prinesti zasluženi
denar.

Plašno sta se ozirala na vse strani,
kakor da bi sumila preganjalca in maščevalca
v slehernem človeku, ki je stopil
mimo njiju nekoliko počasneje, motreč z
začudenjem razburjena obraza „prijateljev
v trozvezi“. Godilo se jima je kakor vsakomur,
kdor poseže s kleto roko v blagor
in srečo svojega bližnjega ter ruši in ugonablja,
ne da bi mu velevala njegovo dejanje
višja pravičnost, ki uporablja tudi
zlo v svoj dobri namen. In morala sta se
zavedati, da jima ni upati usmiljenja, ako
naleti na njiju brat odpeljane nesrečnice:
oba sta vedela iz nemilih izkušenj svojega
življenja, kakšen je Slovan v svojem srdu ...
Pri tem moramo povdariti, da je bil
von Schratten kljub svoji nemški nesramnosti
prej bojazljivec kakor junak: nihče
ni tako brž pripravljen storiti bližnjemu

krivico kakor Švaba — nikomur pa tudi
ne pade srce tako po bliskovo v hlače kakor
njemu, če spozna, da je prizadeti ne
misli vtekniti mirno v žep. Šele v skrajnjem
obupu se mu zopet vzdrami pogum,
kakor tatinskemu volku, ki se vidi obkoljenega
od lovcev in prisiljenega v borbo
na življenje in smrt ...

O Birbantiniju pa niti ne govorimo.
Italijan — ako je poštenjak — je sicer
človek plemenitih in velikodušnih nagibov,
vsaj za tistega, kdor zna vzbuditi njegovo
simpatijo; toda korajžen je najbolj takrat,
ko je nevarnost prav daleč od njega. In
če velja to o dobrih Lahih — koliko bolj
je resnično o lopovih, ki imajo slabo vest!

Nekaj časa sta se izkušala tolažiti.

„V hotel Des cinq Nations se niso
vrnili,“ je menil Birbantini. „Vraga — če
bi bil vedel včeraj, da bivajo z mano pod
isto streho! Na kak način bi se jima že
prišlo do živega ... Toda, saj pravim: vrnili
se niso; ali so jih pobili, ali pa prijeli ...“

„Samo da bi bilo res!“ je vzdihnil
nemški junak. „Kamen bi se mi odvalil
od srca, če bi izvedel, da ložirajo v varnih
prostorih kake carigrajske ječe. A moje
zaupanje ni preveliko; ti slovanski satani
imajo vražjo žilavost: ubij ga sedemkrat
— in sedemkrat ti vstane; prikleni ga še
tako — sam Bog ne pomaga, da ne bi bil
mahoma zopet prost!“

In tako sta zaključila da morata biti
pazna in previdna, pripravljena vsak trenotek,
da ju doleti plačilo.

„Prav resno premišljujem, kako bi jo
odkuril,“ je dejal von Schratten. „Samo
da bi držal Halil bej besedo ... Nič prav
se ne morem pomiriti nad tem, da se je
poslovil snoči kar tako ... ne da bi se
doteknil glavnega vprašanja. Če noče plačati,
kako naj ga primeva?“

„Iztožiti se res ne da,“ mu je pritrdil
Birbantini. „Toda stoj!“ je vzkliknil mahoma.

„Halil bej je mož beseda! Vidiš...
že se pelje! Evo ga!“

Pokazal je na elegantno kočijo, v kateri
je sedel Halil bej z nekim drugim turškim
gospodom.

Kočija se je bližala v naglem diru.

„Kdo sedi poleg njega?“ je prašal von
Schratten mahoma, kakor da ga je uščenila
huda slutnja.

„Ne vidim ga dobro ... Ah, zdaj —
pozdravljeni, cekinčki!“

Lopova sta se široko odkrila njegovi
ekscelenci.

Kočija jima je bila v tem hipu tik pred
nosom.

„Vraga! Zakaj ne ukaže ustaviti?“ je
hotel reči von Schratten.

„Diavolo! Mimo se pelje!“ je zaječal
Birbantini in prebledel pod temno poltjo
svojih lic.

Lopovoma so odpovedala kolena, kakor
da je treščilo med njiju. In resnično:
Halil bejeva kočija je zdrčala mimo —
tesno mimo, kakor v očividen posmeh.

„Ekscelenca!“ je kriknil Birbantini v
svojem obupu; von Schratten je hotel storiti

enako, a je samo zagrgral nekaj nerazumljivega.

Halil bej se je ozrl obenem s svojim
odličnim gostom, postarnim gospodom s
sivkasto brato. Njegove črte so igrale v
škodoželjnem rezanju premetenega orientalca;
dvignil je roko z ohlapno kretnjo ...

Morda jima je hotel mahniti v slovo?

Ne! Pokazal je na njiju!

Pokazal — komu?

Preden sta se mogla začuditi njegovemu
zagonetnemu vedenju, ju je obkolila
množica pretečih obrazov. Krepke roke so
ju pograbile za vrat in zapestja — osorni
glasovi so kliknili vprek nekaj turškega ...
in malopridneža sta znala bas dovolj otomanskih
drobtin, da sta jih razumela!

Bila sta jetnika turške policije!

V svojem strahu in razburjenju sta se
komaj zavedala, kaj je sledilo. Policisti so
razpehali množico, ki se je bila zgnetla
od vseh strani, porinili ju k zaprtemu vozu,
ki se je pojavil mahoma od nekod — gotovo
je bil pripravljen v bližini! — in
kmalu nato sta drdrala uklenjena v neznano
smer, sedeča v temni kletki pod
častnim nadzorstvom dveh zaptij, ki sta ju
motrila s prežečimi jastrebjimi očmi.

Pogled skozi mrežo na malem okencu
jima je pričal samo, da se vračata v Galato.
In ko si je začela njuna kočija izbirati
pot po galatskih ulicah, se ju je lotil
trepet, ki je postajal tem hujši in prestrašenejši,
čim dalje je trajala vožnja.

Bil je opravičen: kočija se je ustavila
pred policijskim uradom v ulici Mumhane!

„To ne bo dobro, marki,“ je šepnil
Nemec svojemu sopotniku. „Ali meniš, da
bo dobro? ... Donnerwetter!“

„Nasedla sva, dragi baron! Diavolo,
diavolo!“

Pehnili so ju iz voza ter ju gnali pred
turškega komisarja; bil je sirovina, kakor
je že navada v tem stanu, ki živi v neprestanih
stikih s samimi „finejšimi“ ljudmi
— roparji, morilci, tatovi in drugim takim
cvetjem človeške družbe.

„Kaj — baron! Kaj — marki! Tatova
sta, lopova, zarotnika! V luknjo z vama!“
je zarjul prijazni mož, kakor hitro sta mu
poizkusila razložiti, da ima posla z nedolžnimi
ljudmi.

Turška policija je toliko praktičnejša
od naše, da ne ljubi dolgih in brezpomembnih
zapisnikov. Ne da bi mučil naša
znanca s kakršnimkoli izpraševanjem, ju
je izročil komisar ječarjem, ki so ju tirali
po temnih hodnikih brez konca semtertja
in ju vrgli nazadnje v umazano luknjo z
lesenim pogradom in vlažnimi, smradljivimi
tli. Okna ni bilo v tem prostoru; le skozi
majhno linieo nad težkimi okovanimi vrati
je padalo nekaj medlega in bledega ter
pričalo, da žive daleč tam zunaj ljudje na
luči in zraku.

Sneli so jima spone in ju prepustili
žalostnim mislim.

V topi potrtosti sta pocenila vsak na
svoj konec lesenega ležišča; tako jima je

začel potekati čas — mučen in dolg, kakor
je po navadi v ječah in zaporih.

Že je temnela bleda lisa nad vrati
njune temnice, ko se je oglasil Birbantini
s čudnim, žalobnim glasom:

„Uuuh — hu — hu ... mio Dio, kako
sem nesrečen! Kaj premišljaš, dragi baron?“

„Ah, kaj vprašuješ! ... Do-oh-hohoonnenvetter!
Da naju je mogel tako opehariti!
Prokleti turški lopov! Ti in tvoj
satanski Halil bej! ...“

„Maledetto! Jaz nisem kriv ... iskal
sem svoj prof it najmanj tako pošteno kakor
ti! ...“

„Oh, meta Gott! ... Kaj naju čaka
zdaj! ...“

„Kaj naju čaka! Kvečjemu par dni ob
kruhu in vodi ... Halil bej je umna glava,
pa si je mislil: moj dolg je neiztirljiv —
ako mi hočeta delati sitnosti, si stareta
sama glavo! Da bi ga prav razumela, naju
je dal zapreti; čez nekaj časa naju spode,
in vesela bova, da se je končalo vse tako
srečno.“

„Srečno pa že!“ je zaškripal von
Schratten in potipal nehote svoj prsni žep.
„Hvala Bogu!“ je zastokal nehote, čuteč,
da je listnica z Javornikovo doto še na
svojem mestu.

„Kaj hvališ Boga?“ je prašal Birbantini.

„Zato ... kar tako ... ker praviš, da
ne bo hujšega ...“

„Ne bo; za denar se obriševa, to je
gotovo. In kvečjemu še majhna bastonada
— da jih ohraniva v prijaznejšem spominu.“

„Bastonada?! je kriknil von Schratten;
mrzla zona ga je obliki po vsem telesu.

„Da; petdeset ... sto ... dvesto šib
po nagih podplatih — kakor pride. To je
turška špecialiteta.“

„Mein Gott, mehi Gott! ... zunaj njen
brat, tu — bastonada! ... In to meni —
avstrijskemu državljanu! Ha, prokleti mačkojedec!
Ti si me zapeljal v to kupčijo!“

„Ti pa mene, porco tedesco! ...“

Temnica se je napolnila s cviljenjem,
pokanjem in pridušanjem — izkratka z
vsemi značilnimi glasovi ljutega pretepa
med dičnima bratoma v trozvezi, ki je trajal
dobre četrt ure in se je končal šele
takrat, ko so zarožljali ključi in je prinesel
čemerikavi ječar vrč vode in dva hlebca
slabega kruha.

Spustimo zastor nad obupom dveh
opeharjenih sleparjev in vrnimo se k usodam
ljudi, ki so nam bližji in dražji!

IX. Hasan effendi.

V strašnem položaju smo se razstali
s svojimi preganjanimi prijatelji: kroginkrog
sovražna Galata, na desni, na levi
besnenje preganjalcev — junaška sestorica
pa v ulici brez izhoda, pred visoko hišo z
močnimi, zaklenjenimi vrati.

Ivan je ležal nezavesten na pragu;
vsi drugi so bili izmučeni od bega. Vedeli

so, da bi bilo blaznost, spustiti se v boj
s premočjo zasledovalcev, vedeli pa so
tudi, da zavisi ves uspeh njihovega smelega
podjetja od teh par trenotkov svobodnega
ravnanja, ki so jim še dani.

Kaj storiti? Kje iskati rešitve? ...

Zdelo se je — kakor v vseh nevarnih
hipih — da beže sekunde z naglico divjih
konj.

Vdati se? Dokazati, da so nedolžni?

Kdaj bi se jim posrečilo? Koliko tednov
bi morali presedeti v zaporih, preden
bi razklenila sultanova pravica svoje
kremplje?

Ne, ne! ...

Čim dalje bliže je prihajalo hrumenje.
Zdaj — zdaj so morale planiti izza vogala
besne postave. In potem je bilo izgubljeno
vse.

Mahoma pa je prisluhnila vsa družba
s tisto napeto pozornostjo, ki jo vzbudi
vsak nenavaden dogodek v uri sile — takrat,
ko čuti srce, da je mogoča samo še
čudežna rešitev.

Strašno kričanje se je bilo začelo v
notranjosti hiše; kričanje hripavega starčevskega
glasu — tako obupno, žalostno
in bolestno, kakor da se brani nekdo za
temi zaklenjenimi vrati cele tolpe napadajočih
morilcev.

In zdajci je prešinil naše junake radosten,
bliskovit drget: kričanje se je bližalo
— drsajoči koraki so prihiteli proti
vratom, približalo se je tudi treskanje kdovekakšnega
orodja, ki je moralo biti povod

teh izbruhov bolečine — in zdajci je zaškripal
zapah, zaškripal je ključ ...

„Momci!“ je vzkliknil divji Marko in
dvignil Ivana na pleča kakor peresce.

Ni mu bilo treba opozarjati. V hipu,
ko so bila vrata odklenjena, je treščila vsa
četa kakor bomba v neznano hišo in podrla
v svojem navalu dve človeški postavi,
ki sta ji bili na poti.

Jovo je bliskoma zapehnil vrata in jih
zaklenil tako naglo, da je hotel še tretjikrat
obrniti ključ.

Bili so oteti — vsaj za trenotek!

Samo če niso prišli iz dežja pod kap!
Hiša, ki so udrli vanjo, je bila očividno
last kakega Turka in kraj opasnih dogodkov
— tako je pričalo vsaj kričanje, ki so
ga slišali prej, in ječanje, ki je polnilo
prostor, v katerem so stali.

Tema je bilo kakor v rogu. Luč, ki
je šinila v prvem hipu skozi špranjo vrat,
je bila ugasnila obenem z njihovim skokom
v hišo.

Dušan je segel naglo po užigalice;
prasnilo je — in bilo je svetlo.

Zagledali so nenavadno čedno opremljeno
vežo. Na tleh pa, pregrnjenih s krasnimi
starimi preprogami, se je valjala dvojica,
častitljiv Turek z dolgo sivo brado in
trebušna Turkinja zrelih let v širokih svilenih
hlačah, ki so značilne za staroturško
žensko nošo.

Poleg Turkinje je ležal svečnik z ugaslo
svečo; Dušan ga je naglo pobral, prižgal

in postavil na mizico, ki je stala v
bližini.

Bili so v strašni zadregi. Tu, pred
njima — užaljeni domačin in njegova brezdvomno
še srditejša polovica, zunaj —
tolpa in policija, ki se je bila že usula v
zagato in jo napolnila s svojim hrumenjem.
Kaj poreče Turek, ki so mu prekršili sveti
hišni pokoj sredi temne noči? Ali jih ne
izroči zasledovalcem, ne da bi premišljal?

Marko in Jovo sta bila moža naglega
ravnanja. Prvi je vzdignil Turka, drugi —
dasi stokaje — njegovo ženo. Dušan je
svetil, Miloš in Janković pa sta prijela
Ivana, ki se mu je počasi vračala zavest.

„Nič se ne boj, effendija,“ je prigovarjal
Marko domačinu, tekoč z njim po
stopnicah v zgornje prostore. „Reveži smo;
lopovi so nas napadli — mi smo se branili,
in zdaj so nagnali za nami policijo. Skrij
nas ali pokaži nam rešilno pot, pa ti ne
skrivimo lasu na glavi. Ako boš kričal,
smo te seveda primorani poslati k Allahu!“

Marko je govoril dobro po turško, in
besede, ki jih je izbiral, so našle pot do
Turkovega srca. Molčal je in le zastokal
tuintam, to pa očividno ne toliko od strahu,
kolikor od bolečin, ki so mu jih provzročali
dobljeni udarci.

„Tu noter!“ je dejal zgoraj in pokazal
na vrata s težko zaveso. „Tako ... Pusti
me zdaj, postavi me na tla! ...“

Bili so v bogato opremljeni sobi. Okna
so izginjala med zavesami in preprogami,
ki so pokrivale stene. Ob tleh so se vlekli

nizki divani; v kotu je stala rezljana mizica,
poleg nje dragocen nargile ⁶ od brušenega
kristala — izkratka, vse je pričalo,
da se nahajajo v domovanju imovitega
turškega meščana.

Jovo je držal debeluhinjo še vedno v
naročju. K njemu, ali bolje, k njej se je
obrnil stari Turek, ko je stal zopet na
lastnih nogah.

„Effendi,“ je dejal, „ako si pošten človek,
nesi mojo ženo z mano v drugo sobo,
kamor ti porečem. Vedite pa,“ je dejal,
obračale se k vsej šestorici, „da mi ne
morete storiti zalega brez kazni. Zunaj so
vaši zasledovalci — a iz te hiše ni izhoda
razen onega, ki ga poznam jaz edini. Če
pa ste dobri ljudje, vas hočem oteti, zakaj
sam Allah vas je poslal v pravem trenotku.“

Po teh besedah, ki so navdala srca
vseh z radostno nado, je odgrnil vhod v
sosednjo sobo in korakal pred Jovom skozi
celo vrsto enako bogato opremljenih prostorov,
dokler nista prišla do močnih vrat,
vodečih v nekakšno shrambo z majhnim,
gosto zamreženim okencem, ki je zrlo na vrt.

„Tu se izpokori, hudobna Fatma,“ je
kriknil Turek s pridigarskim zanosom svoji
debeli babnici, ki je zdaj tiho jokala. „Ako
si premisliš in se ukrotiš, ti odprem kmalu
— ako ne, poprimem jaz za tvojo metlo! ...
Pojdiva, effendi.“

To rekši je zaklenil ihtečo Fatmo v
njeno improvizirano ječo ter se vrnil z
Jovom k ostalim tovarišem.

„Vidim,“ je dejal, ozrši se po sobi,
„da ste pošteni ljudje: vse je še na svojem
mestu ... Sedite, effendim ⁷.“

Kaj radi so ustregli naši izmučeni prijatelji
njegovemu povabilu.

„Ali si videl mojo ženo?“ se je obrnil
k Jovu.

„Tako mi Boga, nisem je videl, effendija,“
je odgovoril premeteni Jovo.

„Allah bodi zahvaljen! Koran prepoveduje,
da bi videlo oko nevernika moslimovo
ženo ... In ker nisi videl, je vse v
redu; allah il allah! Effendim, postregel
bi vam s črno kavo, toda moj sluga je
pobegnil; pregnala ga je Fatma s svojo
zlobnostjo — saj je malo manjkalo, da je
niste videli pri delu! Allah, mašallah, ta
ženska je kazen božja. Fatmina sužnjica
pa leži bolna v svoji čumnati, in tudi ko
bi bila zdrava, njena kava ni za nič. Imam
pa nekaj,“ je dodal, stopivsi k stenski
omarici, „nekaj izvrstnega ... mašallah! ...
seveda, samo za nevernike ... Koran prepoveduje
piti vino!“

To rekši je postavil na mizico steklenico
rdečega vina in fin, krasno brušen
kozarec.

„Samo en kozarec imam,“ je dejal in
si nehote obliznil brke. „Effendim — kar
po vrsti.“

Dušan je natočil prvi kozarec Ivanu,
ki je sedel poleg njega ves bled. Ognjevita
pijača je oživila našega rojaka in mu mahoma
pordečila obraz. Nato je romala steklenica

v krogu in se izpraznila, preden
bi trenil. Turek je gledal žalobno, kako
je izginila poslednja kapljica v širokem
grlu divjega Marka.

„Mašallah,“ je vzkliknil, ko se ni mogel
več premagati, „če bi vedel, da mi
allah za enkrat oprosti: tako sem truden
in bolan od udarcev svoje hudobne Fatme
— res bi me pokrepčal požirek te neverniške
pijače ... Effendim, pijmo ga še eno
steklenico — allah je velik in mi bo odpustih“

Šel je, prinesel dve steklenici namesto
ene, izpil kozarec z veščo naglico, ki so
se ji skrivaj namuznili vsi naši znanci,
mlasknil z jezikom, sedel in podvil noge.

„Effendim, dober človek sem,“ je izpregovoril
z neobičajno živahnostjo. „Najboljši
dokaz je to, da sem vam dal zavetje
v svoji hiši. Moj imetek mi dovoljuje živeti
brez skrbi — allah bodi zahvaljen!
— moje ime je Hasan effendi, in poklica
nimam, razen tega, da hvalim allaha in
zlagam pesmi ... Moje pesmi so znane po
vseh deželah otomanskega jezika; le kdo
jih ne ve ceniti? Srdita Fatma, ki mi jo
je naložil allah za pokoro! ... Effendim,“
je dejal, odhrknivši si iz globine širokih
prsi, „pesništvo brez ljubezni je kakor nevernik
brez vina — to ve vsak, samo
Fatma noče verjeti. Naučil sem jo pisati
in citati, da bi lahko uživala moje poezije;
a kaj imam v zahvalo? Fatma brska po
mojih papirjih in če najde pesmico, v kateri
pripovedujem, kako se izprehaja lepa

mlada deklica ob žuborečem potočku, takrat
je joj!“

Marko je prevel prijateljem besede
Hasana effendija; lahko si mislimo, da so
ga poslušali radi. Eifendi je motril pozorno
njihove obraze in nadaljeval potem:

„Nocoj, effendim, se mi je zopet pripetila
ta nesreča. Fatma je našla med mojimi
spisi pesem velike lepote ... effendim,
se me samega ni sram pohvaliti, si lahko
mislite, da je res! ... a seveda, opeval
sem — kako že pravim? — da: cvetoče
grudi zornih dev ... In ta kazen allahova,
ki je spoznala brez truda, da s tem ne
mislim nje, je pograbila metlo, naskočila
me kakor razjarjen vitez svojega sovražnika
in si priborila zmago, ki jo čutim še
zdaj na neštetih koncih svojih starih kosti.
Mašallah! mislil sem že, da je po meni ...
s poslednjimi močmi sem odklenil vrata ...
planil bi bil na ulico — pa kaj, zasledovala
bi me bila na kraj sveta! — takrat
pa mi pošlje allah vas, solnca mojega življenja,
velikodušni rešitelji! ...“

Jezik Hasana effendija je postaljal tem
bolj pesniški in barvitejši, čimbolj se je
zapletal od vpliva neverniške pijače na
njegovo starikavo kri.

Naši prijatelji so ga poslušali v svojo
veliko zabavo; Marko je tolmačil vestno
vsako besedo in dodal ponekod sam še
kaj, dočim sta Dušan in Miloš obvezovala
Ivanovo ramo; rana ni bila globoka, in
krvavenje je ponehavalo samo od sebe.
Pač pa je bil Ivan tako slab, da se je

Dušan bal, kako jih bo mogel spremljati
na nevarnih potih, ki so jih še čakala nocojšnjo
noč.

Hasan effendi je pralal, kaj jim je
nakopalo vso to burno prigodo; in Marko,
videč, da se jim od dobrodušnega pijančka
ni bati zlega, mu je razložil v glavnih potezah
vse dosedanje zgodbe naše povesti.
Turški pesnik je majal otožno z glavo,
mrmraje:

„Da, da, zlih ljudi ne manjka nikjer
na svetu ... Allah bodi z vami, da dosežete
svoj namen!“

Nato je pozorno pogledal Dušana in
zamomljal:

„Ašygha Bagdad uzak dejil dir ...“ ⁸

„Kaj pravi?“ je vzkliknil Dušan in
zardel nehote.

„Ti preklicana kost turčinska!“ se je
smejal Marko, prestavljaje tovarišu domačinove
besede. „Saj mu nisem zinil niti
besedice o tem! ... Hasan effendija, ti si
res veščak v ljubezni; nemara si pa zaslužil
v prejšnjih časih, da te tvoja Fatma
zdaj tako mikasti.“

„Ah, mašallah!“ je zavzdihnil Hasan
Hasan effendi in nabral obraz v smešno
otožne gube. „Mi pesniki vemo, kaj je
gorje srca!“

„Reci, Marko, da nam je bilo v silno
čast, seznaniti se s tako odličnim predstaviteljem
turške književnosti,“ je velel

Dušan. „Potem pa naj bo dovolj tega pomenka;
dika Carigrada, ponos vse Turčije,
luč naših oči — veleslavni Hasan effendi
naj nam pove, kod pridemo varno iz njegove
hiše; do jutra ne moremo tičali v
njej, dasi je gostoljubna!“

Ko je Marko raztolmačil to željo, je
položil Hasan effendi prst na čelo in pomislil.

„Hm,“ je Izpregovoril po daljšem preudarjanju,
„lahko bi vas skril pri sebi. V
moji hiši vas policija ne bi iskala — toliko
spoštovanja sme pač zahtevati moja
siva brada hi moja pesniška zaslužnost.
Toda mogoče postavijo na ulico ogleduhe,
češ, kjer so izginili, tam se morajo spet
pojaviti; bilo bi zlo za vas in sitno zame.
Pokažem vam torej drugo pot rešitve ...“

Vstal je, vzel svečo in poiskal v skrinji
obilen, zarjavel ključ.

„Pojdite z mano, effendim,“ je dejal
skrivnostno. „Nadejam se, da pokopljete
kasneje spomin na to, kar boste videli;
vsak človek ima reči, ki jih obdrži najrajši
zase — posebno če prebiva v Ganiti.“

Vrnili so se v vežo; tam je odklenil
Hasan effendi zakrita vrata, od katerih so
se vile ozke in vlažne stopnice globoko v
podzemlje.

„Boga mi, če nas ne vodiš v pekel!“
je šepnil Marko Hasanu. ko so stopili po
dolgem romanju spet na ravna tla.

„Mašallah — rekel si!“ se je zasmejal
vinjeni effendi in dvignil svečo nad glavo.

„Ali vidiš — vse polno hudičev, ki spravljajo
dušo pravovernika v izkušnjavo!“

Naša družbica se je zasmejala na
vse grlo.

Prostor je bil obokan. Ob stenah so se
šopirile police, natlačene s steklenicami; v
kotu za vrati, kjer je bila tema najgostejša,
pa so razločile oči trebušne obrise
dveh velikih sodov.

„Poslušaj, effendija!“ je dejal Marko
in dregnil domačina s komolcem. „Kar v
temle skrivališču nas pusti; prav dovolj
varno se mi zdi ...“

„Allah vsegamogočni!“ je vzkliknil
pregrešni opevalec lepih deklet. „V peklu?
In kako naj se zagovarjam na dan sodbe,
ako vas pokončajo hudobni duhovi? Ne,
ne; preveč sem v skrbi za blagor vaših
duš in svoje lastne ...“

Postavil je svečo na tisti sod, ki je
bil najgloblje v kotu; nato je odstranil par
deska, ki so slonele ob steni. Pokazala, so
se ozka, težko okovana hrastova vrata.
Hasan effendi je vteknil ključ v ključavnico
in se obrnil k svojim rešiteljem in
varovancem:

„Allah vas spremljaj, effendim; tukaj
se ločimo. Hvala vam še enkrat! ... Ta
vrata vodijo v rov, ki se konča svojih
petsto korakov od tod — pod samotnim
vrtom — krajem sladkega spomina. Na
koncu ga zapira kamenita plošča; dvignili
jo boste brez težave. Izhod je sredi gostega
grmovja — španskega bezga ...
tik ob zidu, ki ga preplezate z lahkoto;

ulica, ki leži onostran zidu, teče naravnost
proti Zlatemu rogu ... In kadar se
boste spominjali svoje rešitve, spomnite se
tudi, da je izkopal ta rov stari Hasan
effendi v svojih mladih letih, da je mogel
hoditi ašikovat ⁹
k lepi Zulejki, hčeri
Omerja paše ... Bodite brez skrbi; pred
tremi leti mi je naklonil slučaj po dolgem
času priliko, da sem videl zopet kraj nekdanjih
srečnih ur; vse je po starem —
bezeg je tam ... ves zaraščen ... in tista
klopica — mašallah! ...“

Starcu se je zadrgnil drhteči glas;
potegnil je z dlanjo preko oči in odprl hreščeča
vrata, za katerimi je zazijala votlina
črnega, nizkega hodnika ...

Brez dolgega zahvaljevanja so se poslovili
naši prijatelji od vrlega starca.

„Pazite na svečo!“ je še zaklical za
njimi. Nato je zaprl vrata; slišali so, kako
je zaškripal zarjaveli ključ — žalostno in
turobno, liki odmev davno zvenelih sladkosti.

Korakali so po vrsti; dolga, brezkončna
je bila pot. Vlaga je stala nad kamenitimi
tli hodnika v skoraj nepretrgani mlaki;
zrak je bil težak in plesnjiv kakor v starih
grobnicah.

„Kako, Ivane, ali hodiš težko?“ je prašal
Miloš našega rojaka.

„Ne prav lahko; moči mi manjka —
in skrbi me. Drugega zla mi ni.“

„Stojte!“ je zaklical v tem trenotku
Jovo, ki je stopal naprej ter svetil tovarišem
s svečo in z mnogimi kletvicami.
„Zdi se, da smo na koncu.“

Rov se je bil razširil okrog njih, končavaje
se pred steno, zgrajeno iz naloženega
kamenja: tudi strop se jim je dvignil
mahoma iznad glav. Posvetili so kvišku in
zagledali nad seboj ozko luknjo, pokrito z
mramorno ploščo, ki je bila ohranila kljub
času in nesnagi še nekaj svojega belega
bleska.

„Previsoko je; lezti bomo morali drug
drugemu na rame,“ je menil Janković. „A
ne! Evo vam lestvice, ki je služila Hasanu
effendiju v starodavnih časih!“

To rekši se je uprl v kos širokega
mramornega stebra — ostanka kdo ve
kakšne krasne stavbe iz bizantinske preteklosti
— ki je ležal podrt tik ob steni.
Jovo in Marko sta mu pomagala, in v par
trenotkih je stal steber pod ploščo. Marko
je skočil nanj; bil je toliko visok, da se
je mogel upreti v ploščo s svojimi bikovskimi
pleči.

„Pozor!“ je šepnil tovarišem. „Kakor
hitro vidite, da se pomikam gor, upihnite
svečo, da nas ne izda! Zdaj ... ena! ...
dve! ... tri! ...“

Pesek je zaškripal okrog plošče; prst,
drobno kamenje in velo listje se je usulo
med družbico — silna postava divjega
Marka, prej sključena, pa se je vzravnala.
Slišalo se je, kakor da išče z rokami opore
med pokajočimi vejami; nato so mahoma

izginile tudi njegove noge. Jovo je upihnil
luč; stali so v gosti temi, toda s svetlo
zavestjo v srcu, da jih loči le še par trenotkov
od varnosti in svobode.

„Janko vič in Miloš, sledita mu! ...“ je
velel Dušan. „Ako je vse varno, pomoreva
nato midva z Jovom Ivanu ... jaz pojdem
zadnji!“

Marko je našel očividno vse v redu;
ne da bi črhnil le besedico svarila, je pomagal
prijateljem po vrsti na prosti zrak.
Ko so bili vsi zunaj, je pomeknil previdni
Jovo ploščo nazaj, češ: „Kdo more reči,
kaj še pride!“

Obdajalo jih je tako gosto bezgovo
grmovje, da so se komaj prerili na kraj,
kjer so se mogli vsaj nekoliko geniti: bilo
je ob dobre tri metre visokem zidu. Grčavih
bezgovih debel pa je bilo tudi tam
še dovolj, da je zlezel Jovo z lahkoto
na vrh.

Odprl se mu je pogled na prostran,
gosto zaraščen vrt na eni, v neširoko ulico
na drugi strani. Po ulici ni bilo videti
ljudi; in tam na koncu se je bleščala luka
— tam je ležal Zlati rog v svojem tajinstvenem
nočnem lesketanju. Do njega je
trebalo priti za vsako ceno: od ondot jim
je bila prosta pot kamorkoli, pa tudi kaki
nevarnosti se je bilo tam lažje ogniti, saj
je zasidrano v Zlatem rogu vedno dovolj
evropskih ladij.

Kratko in naglo je šepnil tovarišem
rezultat svojega opazovanja. Nato se je
prijel z rokami za zid, spustil se in skočil.

Sledil mu je Marko, ki se je brž postavil
tesno k steni, tako da je dosegel Ivan z
nogami njegove rame; Jovo je pomagal
našemu ranjenemu prijatelju nežno in previdno
na tla.

„Pst!“ je siknil Jovo nenadoma, ko
sta bila ravno še Dušan in Miloš na vrhu. „Nekdo prihaja!“

Dušan se je spustil kljub temu na
ulico; ali še preden je dobro dosegel tla,
je planil med družbo turški zaptija, ki se
je bil primajal v ta samotni kraj na svojem
službenem obhodu in videl od daleč,
kako neobičajno odhajajo naši prijatelji s
tujega vrta.

Skočil je — naravno — proti Marku,
ki je stal v svesti si svoje naloge nepremično
ob zidu in ni niti trenil, ko ga je
zgrabil zaptija za vrat.

Saj se mu pa tudi ni trebalo braniti:
Miloš, ki se je pravkar pripravljal na zidu,
da zleze za ostalimi, je skočil v svoji nejevolji
nad tem motenjem zaptiji naravnost
na glavo; policist se je sesedel stokaje
na tla, in naša družba je odnesla pete
proti Zlatemu rogu.

Ker ji pa ni ostalo časa, da bi mogla
zamašiti nesrečnemu zaptiji usta, se je
kmalu dvignil za njenim hrbtom krik —
krik enega — dveh — treh — naenkrat
mnogih glasov. Ponovil se je prizor, ki
smo ga že videli nocoj; kakor pod čarobno
palico so rastli iz tal preganjalci — drugi
pa so se jim usuli naproti, ko so dospeli
na pobrežje ...

„Ali smo res prokleti! je zarohnel
Dušan, ki je drl z Markom na čelu, pehaje
na desno in levo in delaje tovarišem
prosto pot. „Jovo, vztrajaj! ... V prvi čoln,
ki ga najdemo! ...“

Toda motil se je, ko je upal rešitve
na ta način: ravno tam, kjer so planili k
morju, ni bilo daleč na okoli nobenega
čolna — kakor da se je vse zaklelo proti njim.

Že se je oglasil klic:

„Držite jih! To so morilci, ki jih je
lovila nocoj policija ...“

Od vseh strani so tekli stražniki in
ljudje; še dva hipa, in družba je morala
biti obkoljena, zajeta — izgubljena.

Stara stvar je, da delujejo možgani v
nevarnih položajih z desetkratno silo. Pogled
se poostri, sluh postane tanjši od
volčjega, misel se skleplje z mislijo tako
urno, da zadobe trenotja vsebino ur in
dni ...

Ivan je bil zdaj v takšnem stanju
duha; docela je pozabil rano in izgubo
krvi. Njegova trudnost se je izpremenila
V tisto obupno moč, ki je zmožna izčrpati
vse življenjske sile v enem samem neverjetnem
naporu proti rešitvi.

Ko je videl, da ni čolna daleč naokrog,
mu je šinil pogled po nočni gladini
Zlatega roga.

„Tu moramo biti ravno med trgovsko
in vojno luko!“ je dejal sam pri sebi.
„Nikjer nobene ladije!“

Toda že mu je zajelo oko precej daleč
na desni silueto velikega trgovskega parnika,

ki je temnela v brezzvezdni noči. V
istem trenotku je bil storjen tudi sklep,
skočiti v globoko vodo in splavati tja,
kljub daljavi — kljub negotovosti rešitve:
najpogubnejše je bilo zdaj to obotavljanje
na bregu.

Vse to se je izvršilo v dveh sekundah;
preden je napočila tretja, je planil
Ivan pred očmi svojih tovarišev tesno k
vodi, vzmahnil z rokami in z vsem životom
ter se zapodil v hladno, počivajočo mokroto.

Zmanjkalo mu je tal; slana voda ga
je zakrila v prvem hipu ... Nato ga je
dvignila na vrh; splaval je, poganjaje se
z močnimi razgibi in poslušaje z radostnim
srcem pljuskanje za seboj: prijatelji
so bili razumeli njegov namen in sledili
brez domenka njegovemu zgledu.

Dušan in Marko sta se gnala instinktivno
za njim; v par trenotkih sta mu bila
na desni in levi.

„Vzdrži, dokler moreš!“ je kriknil
Dušan. „Če opešaš, zanesi se na naju.
Urno naprej, momci!“

Ozrl se je za ostalimi: Janković, Jovo
in Miloš so bili vrli plavalci; zdelo se je,
da se čutijo v mokrini prav tako varne
kakor na suhem. Toda nekaj drugega je
vznemirilo mladega moža r ob bregu so se
bili pojavili obrisi čolna!

Dušan je videl, kako je prišumela
ladjica k bregu; razločil je, kako je skočilo
par ljudi na kopno, slišal krik in nagle
besede ... par ljudi je planilo v čoln —

Dušan se je obrnil k Ivanu in Marku, da
jima zakliče, kaj vidi — a zdajci ga je
pretreslo do kosti: v čolnu je zatrobilo —
odrinil je ... spustil se je za njimi kakor
pušica, trobeč glasno in presunljivo ...
trobeč venomer!

„Prokleta noč!“ je kriknil Janković,
ki se je tudi ozrl v tem hipu. „Love nas
z motornim čolnom! ...“

„Temu ne uidemo, Dušan!“ je viknil
Ivan. „Počakajmo jih rajši!“

Pogledal je okrog sebe; bili so na
tretjini poti med parnikom in obrežjem.

„Počakajmo?“ se je zavzel Dušan,
plavaje dalje. „Kaj ti je prišlo na um?“

„Enostavno! Storimo, kakor da se hočemo
vdati; a prvi, ki ga potegnejo v
čoln, naj jih napade in spravi v zmešnjavo ... Pomečemo jih v vodo ... jaz
mislim, da bi znal voditi čoln ...“

„Nebeška misel!“ je vzkliknil divji
Marko. „Jovo — midva se vdava prva!“

Samo zaradi verjetnosti so plavali dalje,
ne da bi se trudili le količkaj: treba je
bilo hraniti moči za nevarni manever.

Motorni čoln se je bližal s polno brzino,
metaje belo peno na vse strani. Videli
so, kako jim mahajo iz čolna; zdaj jih
je dohitel klic, zdaj se je oglasilo trobilo.

„Bogme, samo trije so — ne, štirje!“
je zaklical Dušan. „Zdaj — pozor, možje!
Delo ne bo težavno.“

Motorni čoln je napravil majhen ovinek
ter popustil obenem v hitrosti; še dva trenotka,

pa je pridrčal rahlo in počasi od
desne strani.

„Vdamo se!“ je zaklical Marko po
turško. „Nič več ne moremo ... Rešite
nas! ...“

„Horošo!“ je odgovoril s čolna globok,
vse prej kakor sovražen glas. „Toljko
v lodku, molodcy!“ ¹⁰

„Horošo?“ zategnil je Dušan in se
pognal bliže. „Kaj pa je to? Pazi, Marko,
to ni Turčin.“

Tudi Marko je osupnil; bil je prvi ob
čolnu, dočim je splaval Jovo okrog in se
prijel za rob na drugi strani. Prvo, kar ga
jo presenetilo, je bilo to, da ni sedel v
čolnu niti eden turški zaptija, pač pa troje
mož v evropskem kroju; obrazov ni mogel
razločiti v temi. Tisti, ki je sedel pri motorju,
je nosil mornarsko obleko.

„Ne craignez rien!“ je rekel v tem
hipu drugi glas. „Nous sommes des amis.“ ¹¹

„Prijatelji!“ je zavriskal Ivan. „Fantje,
oteti smo! Hvala Bogu, vragu figo zdaj in
na vekomaj, amen!“

Preden je minilo pol minute, je sedela
vsa šestorica naših prijateljev na suhem,
v čolnu, ki so ga smatrali prej za vozilo
turške policije ali pristaniške oblasti; bil
pa je očividno čoln kake velike evropske
ladije — lep in udoben čoln za osebno
rabo kapitana.

Vsem je bilo, kakor da sanjajo: rešitev
je bila tako nenavadna in nepričakovana,
da so komaj verjeli lastnim očem
in ušesom.

Nazadnje je izpregovoril oni izmed
rešiteljev, ki je govoril francoski:

„Gotovo se čudite naključju, ki nam
je omogočilo, pomagati vam v vašem
opasnem položaju. Bili smo takorekoč na
nočnem izprehodu — prijatelja Kazakov
in Wheeler, poročnik angleške mornarice,
ter moja lastna malenkost, Roland Estournelle;
vsi trije se mudimo v Carigradu po
zasebnih opravkih. Naš znanec, kapitan
parnika „Victory“, ki ga vidite tamle, nam
je dal na razpolago svoj motorni čoln ...
Na svojem povratku k „Victory“ zaslišimo
mahoma hrup na obrežju; lahko si mislite,
da nas je gnala radovednost pogledat,
kaj se godi. Stopili smo suho, da vidimo;
bil je strašen dirindaj ... Nekateri so kazali
na vodo — videli smo, da plavate
tja, kamor smo sami namenjeni — štirje
policisti pa so hoteli po vsej sili imeti naš
čoln, da bi hiteli za vami. No, tako daleč
še nismo, da bi lovila turška policija svoje
ptičke s čolnom angleške ladije! ... Rajši
smo storili to sami, in kakor se mi vidi,
je prav storjeno. Prav takrat namreč, ko
smo skočili nazaj v svoj čolnič, se je prerila
skozi množico na bregu mlada ženska
v dokaj kričeči evropski toaleti in zaklicala:
— Otmite jih, gospodje; pošteni
ljudje so! ... Ako torej nočete, vas postavimo
na suho, kjerkoli vam drago; mislim

pa, da bi bilo varnejše, ako nas spremite
na „Victory“ ... Kapitan Johnson
vam gotovo ponudi gostoljubno prenočišče.
Tam se tudi lahko pokrepcate in posušite
obleko, in — če vas je volja, nam poveste,
koga smo rešili!“

Med tem simpatičnim nagovorom je
mornar pognal motor, in ladijca je splula
z novo brzino proti črni masi angleškega
parnika.

Dušan je raztolmačil tovarišem Francozove
besede; Ivan pa je pomišljal sam
pri sebi:

„Kdo je utegnila biti ona ženska na
obrežju, ako ne — Olimpia Montebello! ...
Njeno sovraštvo do Birbantinija mora biti
zares strašno; rešila nas je, ker se je bala,
da uteče lopov svoji kazni.“

Čas ni bil prikladen za ugibanje: od
brega se je začulo pljuskanje vesel ...
Preganjalci so bili našli čolne in odveslali
s pretečim krikom za njimi. Toda bati se
ni bilo česa; kakor nerodni kužki za
žlahtnim hrtom, so ostali daleč za motorno
ladjico, ki je šinila v posmeh naenkrat z
bliskovito brzino, nato pa odnehala, kakor
bi trenil, in se stisnila k temnemu, visokemu
boku „Victory“.

Poročnik Wheeler je splezal prvi po
konopni lestvici in hitel h kapitanu Johnsonu,
da mu naznani prihod neobičajnih
gostov. Na robu Iadije se je zbrala mahoma
gruča mornarjev; luč svetiljke je
padla v čoln, beguncem na obraze ...

„Vsi gor!“ je velel kapitan, prepričavši
se najbrže, da nima opravka s tolovaji.

Zgoraj jih je pomeril še enkrat od nog
do glave. Bil je visok mož svojih petinštiridesetih
let, ozkega, obritega, skalno
mirnega obraza — pravi tip flegmaticnega
Angleža.

Dušan, ki je govoril sicer precej dobro
po angleško, a ni bil vajen angleških
šeg, se je obrnil v prvi tesnobi k Estournellu:

„Zdi se, da bo vtis gospoda kapitana
neugoden ... To se pravi ... pomanjkljiv
... Rad sem pripravljen, pojasniti mu
našo nezgodo ...“

Kapitan je mahnil z roko in zagodrnjal
mimo kratke pipice, ki mu je tičala
ves čas v širokih ustih:

„Vsi dol ... naj se preoblečejo!
Wheeler, spremite jih in odredite vse, kar
je treba. Potem jih privedite v mojo kabino
— da se pogledamo! ...“

Poročnik Wheeler, ki se je zdel na tej
jadiji čisto domač, je bil sicer znatno prijaznejši
od kapitana, pa vendar še zmerom
tako redkobeseden, da so navdajale naše
prijatelje med preoblačenjem prav raznovrstne
misli. Dušan mu je torej hitel
razložiti nocojšnjo aventuro in je opazil v
svoje nemajhno zadovoljstvo, da ga posluša
Wheeler z zanimanjem in simpatijo.

Kapitan Johnson je stopil med tem k
robu ladije in se ozrl po vodi. Kričanje
se je bilo približalo popolnoma; zasledovalci

so bil jedva še dvesto korakov od
„Victory“.

„Goddam,“ je zamomljal, „lepo istorijo
so napletli ti mokri gospodje. Pustite!“
se je zadri nad mornarjem, ki je
hotel potegniti lestvico kvišku.

Kmalu nato sta prilezla na krov dva
policista in začela pripovedovati kapitanu
nekaj turškega, kriče in mahaje z rokami.

„Že vem, kaj hočeta!“ je zarezal kapitan
ter jima obrnil hrbet. „Bullman,“ je
velel enemu izmed mornarjev, „vi pravite,
da znate turško. Odgovorite capinoma.“

Vrli Bullman, prileten in širokopleč
dedec z bakrenim nosom in bikovim tilnikom,
je bil sicer poštena in umna glava,
turško pa je govoril dokaj čudno; mešal
je angleške s turškimi končnicami, ki jih
je bil nalovil mimogrede, in njegov odgovor
se je glasil približno takole:

„Falot-paša! Marš-in kesidži nazajler
... odkoder-bej si prišel-izin! ... Drugače
ti razbijerun glavo-dagh in zadnjo
plat-tepé! ... Tukaj-larin, Goddam-babá,
je angleška ladija, ti tepec trikrat zabiti effendi!“

In ker „falot-paša“ ni dovolj naglo
zapopadel te posebne turščine, ga je prijel
Bullman enostavno za vrat, ozrl se po
kapitanu, ki je bil med tem izginil, in
vrgel nato ubogega zaptijo v svrho boljšega
umevanja brez pomisleka v vodo;
preplašeni tovariš mu je sledil po lestvici,

preden ga je dosegla roka zgovornega
Bullmana.

V tem se je vrnil kapitan Johnson.

„No, kako ste se pomenili?“ je prašal
jezikoznalca.

„Popolnoma zadovoljna, kapitan. Oproščenja
prosita!“

Priče tega dogodka so komaj zadrževali
smeh; čolna pa sta res veslala svojo
pot, ker so bili zaptije uvideli, da z Angleži
ni mogoče govoriti po turško.

Kapitan je nato naročil groga v svojo
kajuto in se napotil gledat, kaj je z „mokrimi
gospodi“. Našel je vso sestorico v
mornarskih oblekah, ki niso baš slabo
pristojale njihovim korenjaškim postavam.
A grog je bil že nekoliko pozen, kajti
Kazakov je bil privlekel kdo ve od kod
veliko steklenico ruma: tako zelo se mu
je raznežila duša, ko je izvedel, da so vsi
rešenci njegovi slovanski bratje.

Estournelle, ki ga je silno zabavala
povest o vzrokih njihovega bega pred
turško policijo, je predstavil naše znance
kapitanu in mu povedal vso istorijo z
obilnim humorjem in tako slikovitimi izrazi,
da se je stari Johnson, ki je bil pozabil
svojo strogost in osorno na krovu,
parkrat tolkel po kolenih.

„Well, gospodje,“ je dejal nazadnje,
„vidim, da ste pošteni dečki. Izročili mi
boste — zaradi reda — svoje papirje;
jutri vidimo, kaj se da storiti za vas. Privezi
te si dušo s tem gorkim grogom —

drugega krepčila vam v tej pozni, ali
bolje — zgodnji uri nimam več ponuditi.
Moji prijatelji, ki so vam pomagali iz stiske,
vam pokažejo, kje si pocijete. Poročnik
Wheeler pa bo moral prevzeti skrb, da se
uredi zadeva. Eno vam lahko obljubim:
dokler ste tu, ste brez skrbi. Angleška
ladija — to so angleška tla — goddam,
nedotakljiva na vse večne čase! Lahko noč,
gospodje!“

S temi besedami jih je odslovil.

Kazakov, Estournelle in Wheeler so
jih spremili v kajuto poleg svoje lastne;
v kratkem pomenku, preden so se razšli
k počitku, se je izkazalo, da je Nikolaj
Kazakov ruski žurnalist, dopisnik velikega
moskovskega lista, Roland Estournelle —
inženir, ki se vrača pravkar s Kavkaza,
kjer je bil po nalogu neke velike francoske
rudarske družbe, poročnik Wheeler
pa častnik angleške mornarice, ki si je vzel
dopust, ker mora popotovati po Turčiji
zaradi neke važne zasebne reči ...

„Veš kaj, Dušan?“ je menil Ivan, ko
so bili sami.

„Kaj, brate?“

„Ti trije so čudni kumi; ladija „Victory“
ni hotel — in vendar stanujejo na
njej. Rad bi samo vedel, kakšna je tista
njihova zadeva?“

„Težko, če ni podobna naši!“

Ivan je zamišljeno zmajal z glavo in
zatisnil oči.

X. Trojni sporazum.

Ko so se naši prijatelji zbudili, je bilo
solnce že visoko nad Zlatim rogom. Dušan
je izpregledal prvi in zbudil ostale. V
nemajhno presenečenje so našli pri vratih
svojo zmočeno obleko posušeno in zlikano;
komaj so bili dobro napravljeni, sta prišla
tudi Estournelle in Kazakov, ki jima je
sledil kapitan Johnson.

„Wheeler je šel na angleško poslaništvo,“
je odgovoril vrli poveljnik ladije,
ko so ga prašali, kje je poročnik. „Beseda
angleškega poslanika je precej uvazevana
v Carigradu, in stavim — preden mine
današnji dan, boste varni pred turško policijo
kakor sam sultan na svojem prestolu.
Pojdimo zdaj zajuterkovat; vaši rešitelji
se silno zanimajo za vašo usodo, in
če jih hočete nagraditi za sinočnjo pomoč,
lahko storite to, ako nam poveste o sebi
kaj natančnejšega.“

„Ali ne moremo odriniti takoj?“ je
prašal Ivan tesnobno.

„Lahko,“ je rekel Johnson kratko, ko
mu je Dušan raztolmačil vprašanje. „Toda
boljše je, ako počakate; dokler ni Wheelerjeva
naloga opravljena, se lahko zgodi,
da vas kdo zadrži — dalje, nego bi vam
bilo dobrodošlo.“

Temu razlogu so se morali nehote
ukloniti.

„Stvar je ta,“ je izpregovoril Estournelle,
ko so sedeli pri kapitanovi mizi.

„Mi trije smo v Carigradu — kako bi
rekel — na aventuri. In tudi vaša družba
diši po aventuri — na sto korakov! Zdi
se, da leži vaše delo še nedovršeno pred
vami — kakor naše pred nami! Nam
manjka zanesljivih prijateljev — vam najbrže
takšnih, ki imajo vplivne zveze. Če
so vaši nameni pošteni — in o tem ne
dvomim — bi bilo dobro za vas in za nas,
da se spoznamo bliže; lahko bi izkazovali
drug drugemu dragoceno pomoč.“

Dušan je segel Francozu z navdušenjem
v ponudeno roko.

„Z veseljem, ako vam je drago!“ je
vzkliknil. „V imenu mojih tovarišev je
sprejeto vaše zavezništvo že naprej. In
ker tudi mi ne dvomimo, da smo pridobili
v vas dobre zaveznike ... ali vsaj zaupnike
... vam hočem povedati našo zgodbo
in namen našega podjetja ...“

„Postojte, batjuška!“ se je vmešal
Kazakov s svojim simpatičnim glasom.
„Ker smo mi tisti, ki vprašujemo, zahteva
vljudnost pravzaprav, da najprej mi razodenemo,
kar treba razodeti ...“

„Ako mislite, da ni nevšečno vašemu
odsotnemu prijatelju ...“

„Nikakor ne,“ je odgovoril Roland
Estourelle. „Govorili smo o tem vsi trije,
preden se je odpravil ... Da torej pričnem:
gospoda Kazakov, Wheeler in jaz
smo trojni sporazum.“

„Trojni sporazum? ... je zategnil Dušan.
„Odkod to visokodoneče politično
ime? Pa ne, da bi nas bil slučaj zanesel

med kake ... mornariške ministre v inkognitu?“

„Mi smo trojni sporazum: la triple
entente. Tudi politika je v stvari, a bolj
intimne sorte; za mornariške ministre pa
smo še nekoliko premladi. Predstavitelji
smo treh prijateljskih narodnosti: Kazakov
— ruske, Wheeler angleške in jaz
francoske; združile so nas vezi znanja,
osebnih interesov in človekoljubja, pa tudi
ljubezen do aventure; in naš namen je,
poiskati evropsko princeso, ki je izginila
nekam v srce Turčije ...“

„Enak je našemu!“ je vzkliknil Ivan,
ki so se mu zazdeli novi znanci mahoma
še ljubeznivejši kakor prej. „Samo, da mi
ne iščemo princese, marveč preprosto slovensko
deklico.“

„Tudi naša zakleta dama ni princesa,
marveč zgolj lady iz starodavne angleške
aristokratske rodbine; ime zamolčim iz
razlogov obzirnosti; bilo bi pa tudi brez
pomena — saj mora sočustvovati omikan
človek z vsako nesrečno žensko kateregakoli
imena in stanu. Pa da začnem pripovedovati
to čudno zgodbo. Lady — imenovati
jo hočemo Helena — je sirota po
enem izmed prvih častnikov angleške pomorske
sile; mlada je in krasna, kakor se
spodobi za princeso v zamotani aventuri,
samo da tudi nekoliko prenežnega zdravja
in — kako naj se izrazim? — preveč
rahlih, občutljivih živcev ... Živela je do
lani pri starem sorodniku, ki je opravljal
važno diplomatsko mesto v prestolnici

neke evropske monarhije; ko pa je star
stric umrl, je ostala kot polnoletna in samostojna
oseba začasno na Dunaju, kjer
je imela mnogo znanja med visokim avstrijskim
plemstvom. Marsikateri nemški in
madjarski grof je izgubil srce pred nogami
čarobne Helene, toda ona ni uslišala
nobenega. — Ako oddam svojo roko
za življenje, je zatrjevala vedno, se poročim
na Angleškem; Nemcev se ne bi mogla
privadili za vedno, Avstrijcev pa še
posebno ne ... No, usoda je včasih hudomušna;
v hiši nekega dunajskega grofa,
ki se ukvarja rad z balkansko politiko in
goji zaradi tega stike z osebami, ki jih
napuhnjena avstrijska aristokracija drugače
ne šteje med ljudi, se je seznanila z
mladim albanskim pustolovcem. Sami utegnete
vedeti, da ima Avstrija v Albaniji
svoje sorte interese in da šola mlade Arnavte
— svetu v dokaz: ta narod zna
več kakor ovne krasti ... Kako je prišlo
do tistega znanja, še zdaj ni popolnoma
očito; dejstvo je le, da ga nihče ni slutil
in da se je sum obrnil v čisto drugo stran,
ko je lady Helena — izginila. Kaj je našla
na njem tako očarujočega. tudi ne vem;
ljudje so zatrjevali, in fotografija, ki jo
imam, priča, da je mož povsem navadno
bitje — kajpak, s črnimi očmi in črnimi
brčicami. Ženske so nepreračunljive v hrepenenjin
svojega srca ... Bog ve, kako
bridko se zdaj že kesa lady Helena — in
kje se kesa! ... Meseca maja je izginila
z Dunaja; odtlej ni o njej duha ne sluha.

Dozdevne sledi so nas vodile v skoraj vsa
največja evropska mesta; kolikorkrat pa
smo menili, da ju imamo, so se razprhnili
vsi znaki v nič. Naša poizvedovanja so se
obrnila zatorej v drugo smer: namesto
Helene smo začeli iskati rodbino njenega
zapeljivca. Dognano je zdaj toliko, da je
brat njegov, Ali Kemal, častnik v albanski
gardi njegovega Veličanstva Abdula
Hamida ... Zanimati vas utegne še to,
zakaj smo se ravno mi posvetili nalogi,
poiskati nesrecnico. Vedite torej, da je naš
prijatelj Wheeler njen znanec iz rane mladosti
in ... kako naj rečem? — da mu po značaju njegovega zanimanja zanjo ne
more biti vseeno, ali ji meri usoda srečo
ali gorje. Jaz pa sem Wheelerjev prijatelj,
in Kazakov je moj prijatelj — to so vzroki,
ki so ustvarili naš trojni sporazum.“

„Kako podobna je vaša zgodba naši!“
je vzkliknil Dušan in mu povedal v kratkih
besedah vso Jeričino tragedijo. „Toda
kdo ve, kako različno se bosta končali ...
Ali mislite, gospodje, da je kaj skupnega
v naših potih?“

„Kdo ve? Ako je namenjeno, da se,
razrešijo naši vozli v Carigradu, nam bo
zavezništvo dragoceno na obe strani. Kaj
je zdaj vaša prva skrb?, je prašal Kazakov,
ki je poslušal ves čas z napeto pozornostjo.

„Najti nekega Birbantinija, dobiti ga
— vsaj za četrt ure! — v našo oblast in
ga primorati, da nam razreši šifrirano
pismo, v katerem se skriva po vsej priliki
von Schrattenova sled.“

„Von Schrattenova! Saj sem rekel, da
si bomo koristili. Že prej ste imenovali to
ime, a nisem vas hotel prekiniti v pripovedovanju
...“

„Ali veste kaj o njem?“ sta kriknila
naša prijatelja kakor z enim glasom v
strašni razburjenosti.

„Ne preveč; vem pa da je živel še
nedavno v Peterburgu prav temno življenje;
vem, da me ima od ondot v neljubem
spominu; vem končno, da sem ga
videl te dni v nekem tukajšnjem zabavišču.
Bilo je dokaj pozno, in možakar je
sedel v družbi dveh skrajno sumljivih lic.“

Nato je povedal Kazakov našim bralcem
že znano dogodbico o Schrattenovem
kulturnem govoru, o njegovi listnici in o
tem, kako je on s svojo družbo razsrdil
lopovsko dvojico; pri tem ni pozabil opisati
zunanjosti Schrattena samega in njegovega
laškega sodruga.

„To je Birbantini in nihče drugi!“ je
viknil Dušan. „Ne, gospodje, zdaj verujem
trdno, da nam bo vaša pomoč neprecenljivega
pomena; samo da bi bila tudi naša
vam v korist!“

„Ali ste dosegli že kak uspeh v svojem
iskanju?“ je prašal Estournelle.

„Zvedeli smo, da stanuje v nekem
zakotnem hotelu Des cinq Nations. Ostale
poizvedbe nam je preprečil napad in beg,
ki nas je pri vedel v vašo družbo.“

„Conan Doyle bi bil vesel takih zapletenih
intrig,“ se je vmešal kapitan
Johnson. „Nič se ne bojte, gospodje; v

vaših letih in z vašo energijo mora človek
doseči svoj cilj, ako je podedoval le
količkaj zdrave pameti. Jaz menim — prva
stvar je zdaj, kakšne novice nam prinese
naš vrli Wheeler. In stavil bi, kar hočete,
da vam prinese že današnji dan uspehov,
ako se potrudite drng za drugega. No,
Estournelle — kaj bi bilo z majhno stavo?“

„Bog obvaruj!“ je vzkliknil živahni
Francoz. „Potem bi moral staviti, da ne
bomo imeli sreče!“

Ivan, ki je čakal s strašno tesnobo
in neznosnim koprnjenem, kdaj mu podari
usoda prvo resnično sled za izgubljeno
sestro, se je ozrl ob teh besedah žalostno
proti vratom kabine. In kakor da je bila
želja napovednica dogodka: par trenutkov
nato je prihitel poročnik Wheeler.

Bil je ves zasopel, vidno razburjen.

„Kaj je novega?“ je vzkliknil Johnson,
ozrl se pomenljivo po tovariših in
pomežiknil Estournellu: „Ali nisem rekel?“

„Takoj“, je odgovoril Wheeler, loveč
sapo. „Takoj ... vse po vrsti ... Da;
glede gospodov je ukrenil naš poslanik,
da se ustavi zasledovanje; policijski minister
je obljubil storiti vse potrebne korake
in obvestiti nemudoma svoje podrejene
organe. Ob tej uri ste takorekoč
varni ...“

Naša prijatelja sta skočila pokoncu in
stisnila roko mladega Angleža z gorko
hvaležnostjo.

„In zdaj — govorimo o naši zadevi. Na
angleškem konzulatu me je čakalo pismo

brez podpisa, oddano v Carigradu. Pismo,
ki pomeni pot do lady Helene! ...“

„Ali je mogoče!“ sta vzkliknila Kazakov
in Francoz, dočim se je obrnil kapitan
resnega obraza proti poročniku, ne
da bi izdal le z besedico svojo napeto radovednost.
„Evo, čitajta!“

To rekši je vrgel pismo na mizo.

Roland Estournelle je razvil papir in
prečital pisanje na glas; bilo je v francoskem
jeziku. Glasilo se je približno tako-le:

„Tisti, v čigar rokah sta življenje in
varnost lady Helene R*** je izvedel, da
jo išče poročnik Wheeler z dvema prijateljema
v Carigradu. Naj torej obvesti njene
sorodnike ali ukrene drugače, kakorkoli
ve in zna, da se pripravi zanjo odkupnina
100.000 turških funtov; ako odkupnina ne
bi bila plačana, ko mine šest tednov po
datumu tega pisma, mora lady Helena
umreti. Nepotrebno je povdarjati, da je
izključena vsaka možnost, rešiti jo drugače
kakor po navedeni poti. Kadar bo imel
poročnik Wheeler gotov odgovor na to
vabilo, naj uvrsti v oglasih carigrajskih
časopisov na vidnem mestu besedi: Helena
R*** Nato izve, kar ga zanima.“

„Razume se po sebi, da sem naročil
ta oglas nemudoma,“ je dodal poročnik,
ko je Francoz odložil pismo.

„Ali namerjate pripraviti sredstva?“
je prašal kapitan.

„Ukreniti moramo, da bodo sredstva
na razpolago.“

„A potem?“

„Potem bomo videli, ali se ne bi dala
ta odkupnina izpremeniti v kako drugo.“

„Ti gospodje so nam obljubili svoje
zavezništvo,“ je izpregovoril Estournelle.
„Mislim, da storimo brez pomisleka obenem
s svojim trudom za lady Heleno
tudi mi zanje, kar je v naši moči.“

Poročnik je segel našim znancem v
roke; in kljub angleški mirnosti njegovega
obraza so videli oni, kako se je zasvetila
v njegovih očeh živa hvaležnost.

„Potem predlagam nemudoma vojni
svet; čas je dragocen in ure so nagle.“

Razvila se je živahna debata, ki ji ne
bomo sledili v podrobnosti. Nasvet se je
križal z nasvetom, misel z mislijo, nazadnje
pa je obveljala prvotna Dušanova
in poročnikova zahteva, da poiščejo najprej
Birbantinija. Sklenili so odriniti proti
hotelu „Des cinq Nations“ v dveh ločenih
družbah, ki pa ne smeta izgubiti druga
druge izpred oči, tako da še vedno lahko
deluje ena, ako bi naletela druga na nepričakovane
zapreke.

Stisnili so kapitanu roko in sedli v
čoln, ki je bil otel prejšnji večer našo
družbo zasledovalcev ali smrti v globinah
Zlatega roga.

„Eno je gotovo: turška policija nam
danes ne bo silila več do živega,“ je menil
Estournelle, ko je zašumela voda okrog
brze ladjice. „Ako se nam sreča ne nasmehne,
moremo zahtevati celo njeno pomoč
— kakor je dvomljiva. Ej, gospodje,

sam vrag ne preštudira te turške policije!
Najboljše sredstvo je pač lastna pamet in
lastna pest — to je danes še vedno tako
kakor pred tisoč leti.“

Zdajci pa je opozoril Kazakov tovariše
na čoln, ki se je bližal njihovemu od
brega v ravni smeri.

„Tristo milijonov vragov!“ je vzkliknil
Dušan. „Že spet jih imamo na vratu!“

Zares sta sedela v čolnu dva turška
policista; toda eden izmed njiju je nosil
uniformo višjega čina.

Z živahnim mahanjem sta ustavila
naše znance; ko so bili krov ob krovu,
je prašal višji činovnik po francosko:

„Ali so gospodje z ladje Victory?“

„Bo nekaj takšnega,“ je odgovoril
Estournelle.

„Policijsko ravnateljstvo me pošilja z
važnimi papirji za one tujce, ki so pribežali
snoči na ladijo.“

„Lahko nam jih izročite takoj!“ je
vzkliknil Dušan nehote, videč, da ne bo
hudega, ter sprejel od činovnika šestorico
turških pisem s francoskim pristavkom:
„Potrdilo o ustavljenem zasledovanju“.

„Naročeno mi je povedati, da se je merodajnim
gospodom mudilo pokazati, kako
radi ustrežejo njegovi ekscelenci ... Ako
bi imel kdo izmed prizadetih slučajno še
kako napotje zaradi onega neprijetnega
dogodka, ga obvaruje ta listina vsake nadaljnje
sitnosti.“

To rekši, je uradnik pozdravil z vsemi
znaki uvaževanja; naša družba je odzdravila,
in ločili so se — ti proti Galatskemu
nabrežju, oni proti Stambulu.

„To je več, nego sem mislil,“ je dejal
poročnik Wheeler zadovoljno, ko so se
bližali bregu. „Ne da bi se hvalil, gospodje,
a s pomočjo naše diplomacije gre vse
hitreje kakor po kaki drugi.“

„Posebno, če bi se bili zatekli k tistim,
ki sta von Schratten in Birbantini že v
Belgradu delala zanje!“ je rekel Ivan
Dušanu.

„In zdaj — na delo!“ je zaklical Kazakov,
ko so stali zopet na kopnem. „Prisiljeni
odmor sinočnje noči je treba vsekakor
popraviti. Kam, pravite? Ah —
Hotel des cinq Nations! Ta je naš — saj
smo tudi mi zastopniki peterih narodov;
ime nam je dobra prorokba.“

„Štirih narodov!“ je rekel Ivan v tem
trenotku. „Moji prijatelji in jaz smo samo
rojaki z dveh različnih koncev ene same
domovine ...“

Sedli so v prva dva vozova, ki so ju
dobili, in pridrdrali po kratki vožnji — ki
se je zdela Ivanu in Dušanu brezkončno
dolga — do znanega nam „hotela“, v katerem
je imel Birbantini svoj brlog.

Tu pa jih je čakalo razočaranje in
presenečenje obenem.

XI. Srce Arnavta.

Ko se je odpeljala Jerica v Halil bejevi
kočiji, je navalila na njeno ubogo dušo
tako besna bol, kakor nikdar prej niti
pozneje. Polujasno je začutila, da bo imela
opraviti odslej s surovo silo, proti kateri
bo brez moči kljub dobremu sklepu in
trdni volji, braniti se do zadnjega in ne
obupati v še takšni stiski. Popadla jo je
strašna, mučna želja, zajokati na glas —
divje, brez mere in premagovanja, kakor
zaplače sokolica, ki so jo ujeli in zaprli v
tesno, zamreženo kletko. Toda njene oči
niso zmogle solz, primernih tej bolečini;
nekaj hipov jo je grabilo za srce kakor železna
roka, davilo ji grlo, butalo ji v sencih
kakor razbeljena kladiva — nato pa je izgubila
zavest.

Ko je odprla oči, sta jo nesla dva
moška ravno skozi vhod bele, precej lične
vile v turškem slogu; videla je, da so vse
hiše naokoli turške, za hrbtom pa ji leži
morje v nočnem svitu. Zavedela se je, da
so jo prepeljali v njeni omedlevici daleč,
daleč od kraja, kjer se je bila začela njena
carigrajska Golgata.

Nesli so jo skozi medlo razsvetljeno
vežo; po njej se je izprehajal visok mož
divjega obraza, v sijajni, pestri, z zlatom
šivani obleki in širokem nagubanem belem
krilu, ki mu je segalo do kolen. Dragocena
sablja ga je bila po stegnih; videlo se mu

je, da ni služabnik; in ce bi bila Jerica
že dalje časa v Carigradu, bi bila spoznala
v njegovi obleki kroj sultanove arnavtske
garde.

Ko je stopil zločinski izprevod čez
prag, je prekinil svojo mrklo hojo, prekrižal
roke na prsih in pomeril došlece s
pogledom, ki je bil ohol in lokav obenem.
Ta hip so se srečale Jeričine oči z
njegovimi.

Arnavtovo oko je zažarelo kakor žerjavica;
zdrznil se je in zagrebel prste krčevito
v jeklene mišice svojih rok. Nato
se je obrnil sunkoma in stopil dalje, v
drugo smer, kakor da se hoče ogniti pogledu
na nesrečno deklico.

Iz ozadja se je pojavil debel zamorec
velega in hudobnega obraza; dvignil je
svetilko, ki jo je držal v roki, ter odgrnil
zaveso, ki je zakrivala stopnjice, obložene
s težkimi preprogami ...

Sledil je hodnik, vijugast in polumračen,
vodeč daleč tja nekam v ozadje hiše;
odgrnila se je nova zavesa, pri kateri je
stražil istotakšen zamorec, enak prvemu
skoraj do pičice; odprla so se vrata z
močno ključanico ... Tu sta postavila
nosača Jerico na noge. Težak parfum jo
je objel, ki se vlekel skoraj v meglah
okrog svetilke, viseče izpod stropa; z
obema rokama se je prijela za zid, da ne
bi padla, čuteča, kako se ji sklecavajo
kolena ...

Bila je v ljubavnem gnezdu Halil bejevem.

Kakor bi trenil, so izginili moški obrazi;
nad Jerico, ki se počasi in trepetaje sesedla
na starodavno perzijsko preprogo,
pa se je sklonilo dvoje mladih, blesteče
krasnih žensk ...

Spodaj je stal med tem Ali Kemal,
oficir arnavtske garde sultana Abdula Hamida
in mrmral sikaje med zobmi:

„Allah, kolika krasota ... Kakor mlada
koluta, ki se ustavi pod gozdno skalo,
dognana od svojih lovcev ... Stokrat krasnejša
je od vodnooke lady Helene! Prokleto
— njen obraz je šel komaj mimo
mene, pa me že peče v srce kakor vsi
žari pekla ... Kje jo je dobil ta stari lopov
Halil? On — in takšen cvet? ...
Ne, ne — ne! On nikoli! ... Vsa moja
misel se vije pod nogami te neznane ženske ... Ha! Moja bo, kljub zidovju in zapahom; briga me dostojanstvo na sultanovem
dvoru — če ne pojde drugače, naj
izkusi Halil, kaj je arnavtska roka!“

Toda že je stal Halil bej poleg njega.

„Ti tukaj, Ali Kemal? Kaj te vodi v
mojo hišo ob pozni uri? In kdo te je spustil
noter?“

Ali Kemal ga je pogledal z očmi, izbuljenimi
v temni strasti; še enkrat se je
ukresal plamen v njih, nato je ugasnil.
Arnavt se je premagal z divjo energijo
in odgovoril poluglasno:

„Saj veš, velemožni Halil bej; počemu
vprašuješ? Moj brat zahteva svojo Angležinjo.
Čas je že, da enkrat urediva to zadevo.

In kdo me je spustil noter? Ali mi
niso bila tvoja vrata odprta nekdanje oni?
Pazi — ti veš, kdaj si mi jih otvoril! Sicer
pa — ako bi se mi bil ustavljal tvoj
vratar, bi bil posekal njega in vsakogar,
zato, ker ne dam, da se norčuješ iz skipetarske
volje ...“

„Pa ravno danes, ko me ni bilo doma?
Zakaj nisi čakal do jutrišnjega dne?“

„Ravno danes? — Ne draži leva,
Halil bej! Saj vidiš, da sem spoštoval pokoj
tvoje hiše, čeprav ne zaslužiš, da ga
spoštujem ...“

„Potem je dobro ... Mašallah, pridi
jutri; truden sem nocoj.“

„Nocoj se pomeniva, Halil bej! Pelji
me tja, kjer si me gostil pred meseci, in
glej, da tvojih sužnjev ne bo v bližino; o
važnih rečeh se imava razgovorih.“

V lokavem očesu Turka je vztrepetala
plahost in izginila za običajnim velim in
ironičnim izrazom njegovega obličja. Vdal
se je; par trenotkov nato sta sedela v
sobi, kjer se je družilo razkošje vztočnega
sveta z navlako Evrope, dragocene orientalske
preproge, posode in orožje s pohištvom,
ki je pričalo s svojimi dolgočasnimi
oblikami o neokusnosti zapada. Samo
nečesa se Halil bej ni bil mogel odvaditi:
udobnih mindarlukov — nizkih klopi z
blazinami in preprogami, na katerih je
tako prijetno ležati, pušiti nargile in slediti
mehkužnemu poletu orientalske domišljije.

Dim dveh cigaret se je vil proti stropu.
Haffil bej je bil vidno slabe volje; rad bi
se bil izmuznil za nocoj.

„Ali si videl žensko, ki sem jo pripeljal?“
je prašal mahoma.

„Videl.“

„Kako ti ugaja, Ali Kemal? Zakaj mi
ne čestitaš?“

„Mašallah! — pomilujem te, Halil
bej,“ je dejal Ali Kemal previdno. „Tvoja
nova ljubica mi ne ugaja in najbrže ne bi
ugajala nikomur razen tebi.“

„Hehehe!“ se je zasmejal stari sladostrastnik
s suhim glasom. „Nebeške urice
si obetam ob njeni strani; sam allah nima
lepše v svojem paradižu. Tebi pa — ne
ugaja! Zakaj si bil tako zamišljen, zakaj
si potem mrmral nerazumljive besede, ko
sem te našel prejle v veži?“

„Za to, Halil bej: hočem, da mi izročiš
jutri Angležinjo, ki sem ti jo oddal
v varstvo v imenu svojega brata. Dva
meseca je že, odkar ima pripravljeno zanjo
zavetje na varnejšem kraju, ti pa se
izvijaš venomer — ker upaš. da ti ostane
nazadnje. Čuvaj se! Ako si ji skrivil las
na glavi ...“

„Tako mi allaha, nisem se je doteknil.
Saj sem jo zadnjič poklical, da ti
pove, kako se ji godi; ako bi ji delal krivico,
bi se bila pritožila ...“

„Toda če pridem jutri in ti porečem:
Vse je pripravljeno — izroči mi lady Heleno!
— najdeš zopet izgovor; prepričan
sem, da se boš branil tem trdovratneje,

čim bolj se bo mudilo. Zdaj se zanima za
stvar angleško poslaništvo; sumnja je, da
skrivajo tujko v Carigradu, in odposlanci
mojega brata me morajo iskati po ovinkih,
v varstvu noči ...“

„Vidiš, ravno zato bi bilo boljše počakati ...“

„Dokler se ti Angležinja ne ukloni — če nisi že izsilil, kar nosiš v svoji zavratni duši, lopov, ki si!“ je izbruhnil Arnavt in položil roko na držaj svojega jagatana. „Prišlo mi je namreč na um, da si ji rekel: lady, ako zinete Kemalu le besedico, ki me okrivi v njegovih očeh — vedite, da je ukazano mojim evnuhom, posekati njega in vas na mestu; opazili boste, da stoji najmočnejši vedno tik za njegovim hrbtom ...“

Halil bej je prebledel.

„Vem to,“ je nadaljeval Arnavt s pretečim glasom, tresočim se od zadržanega
gneva, „in zato te moram spomniti, da si mi ponujal pred letom dni v tejle sobi
visoko podkupnino, ako priskrbim izvestnim
politikom možnost, da se približajo
padišahu ¹²
njih najeti morilci ... In če boš
imel jutri le najmanjši pomislek proti Heleninemu
odhodu, se obrnem in te aretiram
pet minut nato kot veleizdajnika ...“

„Dokazal boš! ...“

„Padišah je moder oče, ki pozna svoje
podloznike; solnce njegove bistroumnosti
sije v temo, in kamor pogleda, je luč;

njemu ni treba dokazov. Ali me razumeš?“

Halil bej je nehote pokimal z glavo.

„Tako je!“ Kemal je uprl roke v bok
in nadaljeval: „Spomni se tudi pisma, ki
si ga pisal v zvezi s tisto zadevo Mehemedu
paši — revežu, ki je utonil spomladi
v Bosporu — na nočni vožnji s teboj,
o kateri ne ve doslej nihče ničesar ...“

Halil bej se je stresel kakor šiba na
vodi; mrzel znoj mu je oblil čelo, in zamrmral
je kakor brez glasu:

„Tisto pismo mi je vrnil Mehemed dva
dni pred svojo smrtjo ... po tebi ... sam
si mi ga prinesel nazaj ...“

„Hahaha! Lisjak si, Halil bej, a premalo
zvit, da bi ukanil Skipetara. Mehemed
mi je dal takrat dve pismi: eno za
te, da ti ga vrnem, drugo za me, da ga spravim
za vsak slučaj. To, ki sem ga shranil,
je pristno — ono pa je bilo ponarejeno.
S tresočo roko si ga sežgal na oglju, Halil
bej, in skrbno si razpihal pepel, toda svoje
krivde nisi uničil, in meč visi še vedno
nad tvojo glavo. Mehemed paša mi je poveril
dolžnost, da ga maščujem; in v tvoji
roki je, ali ti dam še živeti, ali pa izvršim
že jutri svoj namen ...“

Halil bej je izprva buljil z očmi; ustnice
so se mu tresle — kar sesedel se je
vase, ne zavedaje se potrebe, da bi prikril
svojo grozo. Nato pa se mu je vidno
vrnil razum; oči so zamižale, in roka se
je iztegnila proti mizici, na kateri je bila
majhna srebrna piščalka. Obenem se je

ozrl okrog sebe, kakor da bi iskal, kam
naj skoči, da se zavaruje vsaj za hip
pred razljutenim Arnavtom.

Ali Kemal pa se je zasmejal s suhim
glasom in prijel Halila za roko.

„Ne trudi se, bedak! Vem: ako zažvižgaš,
planejo v sobo tvoji ljudje in me
razsekajo na kosce, in ko sine dan, me
bodo obirale ribe v Bosporu. Niti braniti
se mi ni treba, Halil bej; ako hočeš, odpašem
sabljo in ti položim pred noge svoj
jatagan, ti pa me daj ubiti. Toda stopi
prej na hišni prag in glej ... Ako so tvoje
oči še dobre, boš videl v temi troje ljudi
— mojih Skipetarov. Brzonogi mladci so;
njih noge so na kopnem, kar je v zraku sokolova
perot. Oni čakajo ... Ako se ne vrnem
iz tvoje hiše, pohite na morski breg, sleherni
k svojemu čolnu. Zaman bi jih bilo
loviti; zakaj treba jim je samo izproziti
samokrese, in nekdo, ki čaka v jadrnici
daleč tam zunaj na Bosporu, zasliši strele
— dogovorjena znamenja. Tisti nekdo,
Halil bej, ima tvoje pismo, ne jaz! ...
In zdaj zažvižgaj, Halil bej!“

Halil se je sesedel na mindarluk kakor
mrtva gruda; Arnavt pa ga je motril zlobno
z divjimi očmi in nadaljeval, ko ni bilo
odgovora:

„Povem ti celo nekaj drugega, Halil
bej ... Moji ljudje, ki stoje zunaj pripravljeni,
da maščujejo življenje svojega gospodarja,
imajo strog ukaz, čakati samo
do določene ure. Ako se dotlej ne vrnem
k njim, dado znamenje ... in mož s tvojim

pismom se obrne proti Stambulu ... ti pa
si jutri mrtev človek — ako te je vredno
šteti med ljudi!“ Izvlekel je uro. „Trenotki
hite; štej utripe svojega srca in glej, da se
odločiš. Preden mine pet minut, moram
biti pri svojih zvestih.“

Halil je zakopal obraz med dlani. Iz
globin prsi se mu je izvil glas, podoben
zamolklemu ječanju.

„Strašno me sovražiš, Ali Kemal!“ je
zpregovoril z zamolklim, ubitim glasom.! „A zakaj — zakaj? ...“

„Ni časa. da bi ti razlagal staro povest.
Leta so tekla preko madeža in ga
izmila v tvojem opominu; toda Skipetar ne
pozabi ničesar. Kadar boš stokal strahu
v nočeh brez spanja in se boš zvijal v
mislili na gotovo pogubo, kakor se zvija
črv pod peto brez usmiljenja, takrat išči,
Halil hej: nekje v zgodovini svojih grehov
najdeš napisano: Zorka ...“

„Zorka!“ je kriknil bej z nečloveškim
glasom in se udaril s pestjo po čelu.

„Ni časa, Halil bej ... Jutri ob tej
uri imej pripravljeno Angležinjo, da jo izročiš
meni ali komurkoli, kdor ti pove
besedi: Zorka, Mehemed ... In če si ji
skrivil le las na glavi, ne čakaj živ, da
jaz izvem. Zdaj pa jo ukazi poklicati.“

„Čemu v je prašal Halil bej nehote.

„To te ne briga; zdaj veš, da sem jaz
gospod v tej hiši — ti glej, da se mi pokoriš.“

Halil bej je stopil omahujoč na hodnik
in pon al nekaj zamorcu, ki je čakal

... čakal z zanjko v roki, kakor je
povedal Ali Kemal beju v obraz.

Par trenotkov nato se je odgrnila zavesa
na drugi strani sobe; vstopila je
mlada ženska vitke postave, v beli obleki,
vsa odeta s tisto zračno lepoto, ki odlikuje
Angličanke. Ustavila se je, prekrižala roke
na prsih in pomerila dvojico moških z
neizmerno zaničljivim pogledom.

„Kaj hočeta, lopova?“ je prašala po
francosko z jedva slišnim glasom.

Ali Kemal se je zdrznil, kakor da ga
je oplela z bičem; divje se je zaiskrilo v
njegovih očeh. Toda premagal se je, vstal
in ji stopil naproti.

„Mylady,“ je dejal z mirnim glasom,
prihranite si mnenja, ki ne morejo niti
izboljšati, niti poslabšati vašega položaja.
In poslušajte ... Določeno je, da zapustite
jutri to hišo in se preselite drugam ...
odkoder morda ni več daleč tja, kamor
si želite ... Opozarjam vas še enkrat, da
se vam ni treba bati Halila nikoli in v
ničemer, zakaj odgovoren je z lastno glavo
za vse, karkoli bi vam storil zalega. Pripravite
se torej za odhod. Povedal sem,
mylady, prosto vam je, da oddidete.“
Pri tem je stal tako, da Halil bej ni
mogel videti njegovega obraza; in ves čas,
ko je govoril, je namigaval s tisto izrazito
igro mišic in oči, ki je lastna prirodnim
in divjim ljudem v še mnogo večji meri,
kakor naobraženemu človeku, da to, kar
govori, ni tisto, marveč da ji ima povedati
še nekaj drugega; naj bo pripravljena ...

Lady Helena — bila je ona — ga je
gledala z začudenjem; ko je končal, je pokimala
z glavo in izginila za svojo zaveso
kakor prikazen.

„Zdaj sva opravila, Halil bej,“ je velel
Arnavt, ko sta ko sta ostala sama z domačinom.
„Ti glej, ubogaj in — pazi!“

To rekši, se je obrnil, vzravnal svojo
visoko, divjo postavo, stopil iz sobe na
hodnik in izginil preko praga v nočni
mrak, ne da bi bil umeknil roko le za trenotek
z jataganovega ročnika.

Kakih petdeset korakov od hiše se je
ustavil in plosknil trikrat z rokami; bilo
je dogovorjeno znamenje za one tri, ki so
stali na straži. In nehote mu je ušlo oko
nazaj na Halilov dom, kjer je mrla za
mrežastimi okni bledordečkasta luč svetilk.

„Kako sladko je pasti svoje sovraštvo
na hudobneževi duši!“ je zamrmral, in
risje oko se mu je zasvetilo v noči. „Prezgodaj
je nocoj ... pustim te še živega.“
Poginjaj najprej v močvirju svoje groze
— nato šele izprožim usodo, da stare tvojo
lopovsko glavo!“

Brez naglice je stopal dalje.

„In ti ne boš položil svoje roke na
mladenko, ki si jo privlekel nocoj v brlog
svojih naslad: strah bo stal med vama!
Mlada košuta pa, ki naj bi grela tvoje
trhle ude v njih prezgodnjem starčevstvu ...
ona bo moja! Moja, moja!“

Ali Kemal je iztegnil roke v noč in
zahropel strastno, kakor da uživa že zdaj
sladkost objema.

Ta hip pa se mu je pridružilo iz
mraka troje postav: bili so njegovi vdani
Skipetari.

„Evo nas, poveljnik!“ je rekel eden
izmed njih z zamolklim glasom. „Ali nas
še potrebuješ, ali se želiš vrniti sam?“

„Ostanite!“ je ukazal Ali Kemal in
položil prst na čelo, kakor da mu je posvetila
nenadna misel. „Za Halilovim domom
je vrt — obzidan vrt ... Dobro.
Pojdite za mano in pazite na vse strani!“
je velel glasno.

Zavil je mimo hiš in vrtov, obračaje
se zdaj na desno, zdaj na levo; ko je
menil, da je zmešal morebitnemu opazovalcu
sled, je krenil naravnost nazaj proti
Halilovi hiši, toda z druge strani. Dospel
je pod zidovje, ki je obdajalo bejev vrt;
brez premišljanja se je okrenil k svojim
spremljevalcem:

„Dva se skrijta v bližini in pazita;
ako pride kdo zasledovat, glejta, da ga pobijeta
brez hrupa. Ti, Jusuf, pojdeš z
mano, da me kdo ne preseneti; če naju
zalezejo, se daš posekati — ako pa uideva
neopažena, dobiš jutri tri zlatnike. Stopi
k steni!“

Jusuf se je postavil tesno k zidu;
Halil bej mu je stopil na rame, povzpel
se na vrh in pomagal Jusufu za seboj.
Hip nato sta izginila brez sledu in šuma.

Ostala dva sta se stisnila vsak v svoj
temni kotiček, tako, da sta bila skrita slehernemu
pogledu, a sta mogla vendar zasledovati
vse, karkoli se je godilo po okolici.