I.

V obraz se klanjajo gospej, za hrbtom hvalijo
vražjo babnico, in Kastelka odzdravlja košato
na desno in levo. Marsikdo gre vdovi rajši s
poti nego naproti; nihče ne zine o nji zlega brez
dobrega. To je dovolj pri naših kmetih, ali premalo
za Kastelkin nadčloveški trud.

Premalo? Ona ima druge reči, ki jo vesele
na svetu.

Recimo poletno jutro takrat pred veliko vojno.
Gospodinja vstane prva v hiši: ali že leze solnce
izza Sevškega hriba? In solnce, ki dremavo kuka
čez borovce, prestreže njen trdi pogled ter se
prilizne:

»Dobro jutro, gospa, dobro jutro! Podvizam
se, nič ne kolnite, mati! Ves dan bom sijalo brez
preneha, le zanesite se name.«
Toda Kastelka renči:

»Da te satan! Ako danes ne bo dežja, naj
kar vse skupaj hudič odnese!«

In že je zrastla na rumenem nebu siva pika
ter leze bliže in bliže.

Stara jo ureže moških korakov v dekelsko
kamro:

»Kvišku, pokore, zberite grešne kosti! Za
hrčanje vas nimam, če se ponoči z dedci pečate,
meni nič mar; alò, Katra, Jera, Micon! Da ne
vidim sledi na vrtu, kamor so postavljali prešuštniki
lestev in kopita; marš!... In ti, Polona, ki
si v drugem, da se mi spraviš o Šmarnu: tvojo
zalego bo vrag poslušal, ne jaz!«

Brez usmiljenja grabi za gola bedresa ter
meče zaspanke z ležišč; dekle ne godejo, zakaj
vdovini žganci plavajo v masti, plače so dobre,
novoletni darovi obilni.

Kastelka se umiva, prha ko delaven konj in
natiče grobo obleko, bevskaje zdaj na sakramensko
sušo, zdaj na prekleto kravo, kateri je
že pred tednom potekel čas, zdaj na ljudi, ki
jih je malo prida; kadar odmoli vse blagoslove,
je čisto sveža in polna korajže. Prezirno kaže
pest nadlogam:

»Ampak pri moji duši!«

Ampak pri njeni duši je hujši od nebes in pekla.
Kave in belega kruha ne zajtrka, nego kozarec
brinjevca s česnjem in ječmenjakom; to
daje zdravje in moč.

»Ozrla bi se krog hiše ...«

Ko stopi na prag, razoglava, moško palico
v roki, samolastno iskro v sivih očeh, glavo pokonci,
levo pest uprto v bok, se ji njenih pet
križev prav nič ne pozna.

Še vrabci na žlebu, senice na tepki vrešče
glasneje, ko se pokaže. »Svetleje se moramo
bleščati!« mislijo rosne kaplje v travi ter sipljejo
pisane žarke, da ljubosumne marjetice komaj iztezajo
vrat. Življenje kipi s podvojeno silo, delo
gre po nitki, prav kakor bi se nevidno upiral
sam bognasvaruj.

Črni petelin pri hlevih komandira že zdaleč:
»Pozor, putače! Mati gredo, nihče naj ne dela
škandala!« Modro stoji živina pri jaslih, trzaje s
svetlo kožo: naj vidi gospa, živ krst se ne zmeni
za nas! In jeznih oči leze vdova po prstih k Šimnovi
postelji; tiho vzdigne palico ter jo spusti,
ne za šalo, na hlapčevo zadnjo plat.

»Nažrt, mrcina žganjarska? Da bi se živ pogreznil
in bi ti s frakljem zobe izbijali do sodnjega
dne!«

Pijani Šimen, ki ga ne smeš krivo pogledati,
skoči na noge ter švigne pokorno po delu: s
Kastelko ni dobro norcev briti, sam Bog ve, da ne.

Kose se bliskajo, hlapci pokajo z biči, voz
za vozom drdra po cesti, dekle hite s penečimi
žehtarji, gnoj leti na kopico, kot bi držalo po
sedem rok za sleherne vile. Kdaj je zajtrkal, ne
ve nihče izmed služinčadi, saj komaj utegne prijeti
za žlico in jo položiti iz rok. Dobro je biti
pri vdovi, toda pot lije v potokih, in red se ne
omaje leto in dan.

Na razpotju pred domom se gospa ne pozabi
ustaviti, da izmeri bogastvo z očmi. Dolga
bela hiša s prizidanim nadstropjem in podstrešnimi
kamrami gleda prijazno izmed hrušk in orehov,
rožni grmi z zlatozrcalnimi kroglami se sladko
smejo čez vrtni plot; kozelci, hlev, skedenj, svinjaki
in kašče objemajo dvorišče v podkvi, in zdi
se, kakor bi vsako posebe škripalo od izobilja.

»Spodnja okna so stara,« pomišlja Kastelka,
»zgornja so moja, veliki kozelc je moj, kašče,
svinjaki so moje delo; vse drugo sem prenovila.
Glejte kose v vrsti, motike in lopate in stroje
na skednju; v hlevu dva para težkih konj in par
lehkih, vmes dve breji kobili, žrebe, sedmero
krav, par volov, in prešičev — koliko jih je
pravzaprav? Shrambe so polne, grunt brez dolga,
v hranilnici leži tisočak pri tisočaku, trije sinovi

študirajo ... Kaj bi bilo, da nisem jaz garala?«

Da, gospodarila je bolje ko kdaj kak Kastelec;
zgrabila je vraga za rep, ko je zasadil kremplje
v grunt in ga hotel odnesti. Kastelčevina raste iž
njenih trdnih dlani in neugasnega ognja v njeni
glavi, noge ji segajo sedem sežnjev globoko v
to rodovitno zemljo; po njenem je šlo, kljub vsemu!
Trda volja v njenih opaljenih črtah se riše
globlje in tli v zagrizeni strasti; ako bi ji napotoval
Sevški hrib, gotovo bi ukazala: Premekni
se! in znorela od presenečenja, če bi ostal.

»Kako se človek prelevi!« mrmra stopaje
med travniki ter misleč na leta, ko je prelivala
solze ob Prešernovih pesmih.

Na polju prihaja vdovin obraz mehkejši; pogled
ji plava božaje po gosto zaraščenih njivah,
in včasih se skloni v razgonu, vzame grudo, jo
tehta na dlani kot ljubo in drago reč ter jo zamišljeno
zmane v pšenico.

Težko in trdo stopa domov. Za hrastjem na
kraju neba se kade fabrike v trgu; porogljivo
uhaja Kastelki oko v to stran, kjer žive premogovi
Judje, potujčeni trgovci, pijavke in oderuhi,
jara drhal, ki se šemi po nemško. Vdova jih

besno sovraži; od njih je prišla vsa njena nesreča,
ves boj, ki je mladi dušo izpil. In kadar
jo motijo ničemurne misli, je prvi med njimi ponos,
da je zabila v svojem bogastvu jez pred njih
nakane.
V takih trenutkih lista rada po knjigi svojega
življenja.

Starši, premožni Kranjci, so jo pred petindvajsetimi
leti nagloma primožili na Kastelčevo.
Bila je lepa rjavolaska s sanjavimi očmi; študentje
domačega kraja so ji nosili berivo, kar ga
je rastlo tiste dni po naših logih. Med kuhalnico in
srpom si je polnila srce s poetičnimi ideali »Krsta
pri Savici«, Jurčičevih romanov in Tavčarjevih
novel ter z zgovornim rodoljubjem onega časa.
Vzgojena v pokorščini in strahu božjem, se ni
ustavljala volji roditeljev; nehala je čakati sreče
po svojih mislih ter spoznala zakonsko ljubezen
v postelji tujega moža.

Toda Kastelec je bil ukanil tasta, ki je menil,
da moži Manico z zdravo korenino, pa je
dal hčer pijancu in razuzdancu; neizkušena je
postala čez noč mučenica, ki je vsako jutro strahoma
vstajala v novi dan. Potrpljenje in upor
sta bila enako bob v steno; ob večnih psovkah

in tepežu je tem hitreje dojokala za dekliškimi
sanjami, ker je spoznala z bistrim očesom že prve
mesece, kam plove dom pod takim gospodarjem.

Častihlepni mož je rad popival s tržani ter
spravljal njih besedo ko suho zlato. Nekaj pred
poroko so bili zgradili usnjarsko tovarno in zavohali
kmalu, da ne bo imela sape; najprej so
le šušljali med seboj, nato so čisto drugi ljudje
začeli nabirati bogate okoličane v družbo, ki naj
bi jo kupila. Nemškutar Petschnig je bil venomer
na Kastelčevem, kakor da se je nehal meniti za
kotenino in bičnike v svoji štacuni. Vse pomenke
je obdajala skrivnost; ali ko je Mana ležala
za prvim sinkom, je Kastelec vinjen prilomastil
v zimski noči ter povedal, da je podpisal delnic
za deset tisoč goldinarjev. To je bilo več od dote,
s katero je nevesta podprla grunt; in Kastelka
je klela prvikrat v svojem življenju.

Komaj je vstala, je vzela breme gospodarstva
nase, da ne vidi, kako raste otroku beraška palica.
Mož se je klatil in popival, vozil se s kolesljem
»inšpicirat« ter se vračal pijan in obigran.
Urezal se je tu in tam, zakaj Petschnig ga je
spremljal kakor senca; brež njega bi bil zdavnaj
v neprilikah. Imetje se je krhalo in lezlo narazen;

ko je povila Mana za Jožkom Tončka in Janka,
je usnjarna zagrmela, Petschnig pa je prišel z
menicami naravnost povedat, da je glavni upnik
in misli kupiti grunt z vsem, kar je. Da bi bila
mera polna, je ležal gospodar za plučnico in
bledel.

»Kdaj?« je vprašala Kastelka bleda kot prt.

»Kako kdaj? Ena poteče v nedeljo, druga
čez mesec dni ... Podaljšanje? Škoda besede!
Kjer ni prave roke, tudi zaupanja ni.«

»Satan bo kupil, ne ti!« je zaklela Mana
drugič v svojem življenju, popadla stol in spodila
volka iz hiše. Nato je stopila k moževi postelji:

»Dobro za nas, če umre,« je dejala. »Drugače
bo pozno; sam Bog ne daj, da bi se izlizal.«

In prvikrat se je oglasil skrivnostni pomočnik:
štiri dni potem so nesli Kastelca k pogrebu. Vse
je zabavljalo vdovi, ki ni potočila solze. Toda
njeno srce je bilo okremenelo; če ni poznalo
hinavščine, tudi ni poznalo strahu. Vrnila se je
v veliko izbo, ki je dišala po voščeničnem dimu
in mrtvaških vencih, spletenih iz zadnjih jesenskih
cvetlic; tam je ždela do večera, Janka na prsih,
Jožka in Tončka ob nogah, oči uprte v odvetnikovo
pismo, ki je ležalo neprebrano na mizi.

Burja za vogali, mraz izpod vrat; lačna dečka
sta jokala, Kastelka je tuhtala svojo reč.

Premoženje staršev se je bilo razbilo med
troje bratov in dvoje sestra; oni je niso mogli
rešiti. Mislila bi na drugo možitev; ali kje najde
petičnika, vdova na zavoženi kmetiji? Tudi otrok
ni hotela roditi, ki bi izpodrivali prvorojene. Kos
kruha je čakal vse pod očetovo streho; toda
vdova ni marala stran odtod, hotela je ohraniti
dom, zdaj nalašč! Dolbla je v svoji glavi; sosede
so čenčale vanjo, toda Kastelka je molčala in za
njenimi priprtimi vejicami je ugašal pogled.

Pozno zvečer je zavihal vdovina usta prezirni
smehljaj, ki jih obkroža še danes. Položila
je črva v zibelko, skuhala bratcema mleka ter se
oblekla na pot; dolgo je šarila po skrinjah in
omarah. V trdi jutranji temi je dala napreči, prijela
sama za vajeti ter pognala. Dvakrat se je
znočilo brež nje; vsi so mislili, da se ne vrne.
Ali tretje dopoldne je zaropotal koleselj pred
vrati; Kastelka je imela čisto nov obraz. Planila
je k dojenčku; razleteli so se posli po bližnjih
vaseh:

»Hoj, ljudje božji, kdo kupi? Konje, krave,
prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov

denar! Le vkup, ljudje božji, Kastelka prodaja ...«

In je pridrlo ljudi na Kastelčevo, da je bilo
komaj prostora: ta iz radovednosti, onega je prignal
pohlep, drugega škodoželjnost, marsikoga
sočutje. Sredi med njimi je stala vdova trda ko
led, kričala, klela kakor Hrvat, pulila se za vinar
in prodajala. Ob solnčnem zahodu sta mukali v
hlevu dve buši zraven para volov, in dva prešička
sta tarnala v praznem svinjaku. Opustošene
kašče, poluprazna vozarna, skrinje po hiši kakor
oropane, prodano vse, kar je maral kdo vzeti, še
ranjkega obleka, še babičina avba, materin zlati
križec, ki ga je dala na smrtni postelji hčeri v
spomin, židane rute, kožušna kočemajka in poročna
obleka; Mana si je pustila trde cunje,
dekla bi se jih bila sramovala.

Ko so kupci odšli, je sedla v kamro ter seštela
izkupiček in bankovce, ki jih je bila prinesla
s seboj; živa duša ni zvedela, kje jih je
vzela. Manjkalo je še zmerom pet tisočakov. Na
vrata je potrkal sosed, bogati Galjot.

»Saj ne zmoreš, Mana!«

»Zmorem, če me na mestu zlodej vzame.«

»Odprodala bi svetá.«

»Niti toliko, da stopiš nanj!«

»Ne boš ga mogla obdelati ...«

»Naj leži tako!«

»Dobro sem mislil ... Bog ti daj zdravje
in moč, soseda; vražja ženska si.«
Podal je kljuko hlapcem in deklam.

»Gremo,« so povedali. »Nimate nas s čim
rediti, s čim plačevati.«

»Vi boste imeli, jaz bom grizla kamenje, ki
ga zmečete ž njiv! Kdor noče delati, naj se pobere.«

Urša in Tinač sta šla, drugi so vsi ostali.

V temi je priburjal Petschnig, ki so mu nesli
na uho:

»Moj denar! Das ist Betrug! Kje je denar?
Prodajati ne pustim, dokler so cesarske postave
na svetu.«

»Zapri čeljusti. Kje imaš prvo menico?«

Raztrgala je papir ter mu ga vrgla v obraz,
obenem z odštetim denarjem.

»Z drugo se prikažeš, ko bo čas. Marš.«

Toda pet tisočakov ... Drugi dan je prišla
k sosedu.

»Zmorem, Galjot; eno je plačano, za drugo
mi manjka pet tisoč.«

Galjot se je počešljal za ušesom in skremžil
obraz.

»Rekla sem, če bi jih ti posodil ... Ne izgubiš
jih, s tem je vse poplačano; zapišeš se na
prvo mesto. Jaz ne pijem, Galjot, ne kvartam
kakor moj rajni.«

»Vem, teta. Samo presodi: težak križ si naložila.
Če te zlomi, ne morem prizanesti, ker
imam sam svoj grunt in svoje ljudi. Denar je
denar, pomisli.«

»Vse je premišljeno, Galjot. Pet tisoč dobim
na Kastelčevo, kjerkoli potrkam. In ne zlomi me,
dokler imam otroke, bodi brez skrbi. Ali če bi
me zdrobilo, da veš: ti in jaz sva tiste sorte, ki
zemlje ne da iz rok. Kadar bom tako daleč,
vzemi in drži. Ti veš, kako so hoteli in kdo je
bil ... Rajša vidim, da vzame naš hudič, ko njihov
bog.«

Galjot je osuplo pogledal, kakor da sliši novo
besedo. Oko se mu je skalilo, mežiknil je, posmrkal,
zakašljal in zdajci iztegnil desnico:

»Udari, Kastelka! Vidim, pekel te ne spravi
na tla, sama si vrag nad vragovi. Da sem te prej
poznal, še prosenega zrna ne bi bila prodala; dokler
je Galjot na svetu, ne boš več trkala drugod.«

Tako je vdova rešila grunt.
Doma je vzela vse tri na krilo ter jim povedala.

»Ne boste se klatili brez doma, revčki, sirote
moje male! Mati vam vrne, kar vam je oče vzel.«

Dečki je niso razumeli; toda vriskali so, videč
sijanje na njenem obrazu.

Grunt pravi: pij mojo kri, da jaz tvoje ne
izpijem! Kastelka je legla na zemljo svojih otrok
in sesala, kakor bi ji hotela vzeti zadnjo kapljo.
Tekla so trda leta: delo od zore do temne noči,
prebrisano izrabljanje vsake slamice, skoparjenje
s slednjim beličem. Prišel je dan, ko je bil dolg
poplačan in nadomeščeno, kar je šlo tedaj od
hiše. Takrat je dala za deset maš pri fari, ali
sama ni šla zahvalit Boga, zakaj dobro je vedela,
da gre le dvema hvala: njej in njeni zemlji. In
poslom je rekla počivati od jutra do mraka, toda
sama ni prekrižala rok.
Ni se mogla več umiriti, peklenski ogenj v
njeni glavi je úlil noč in dan; letos je zidala, k
letu popravljala, vmes dokupila tu njivo, tam
travnik, drugje kos gozdne rebri. Zdelo se je, da
nekdo blagoslavlja vse, kar prične Kastelkina roka;
toda Bog ni mogel biti, saj se ni zmenila zanj.

»Vrag jo goni!« so ugibali nevoščljivci. »Saj
ga ima zmerom na jeziku.«

V resnici je vrela v njenem nemirnem srcu
mladost, ki so jo bili tako nagloma zadušili, sanjava
ljubezen, katere mož ni znal zvabiti na dan;
so nature, ki se jim tak nerojen plod do smrti
ne izgnoji. Ali zdaj so bile roke zarite v zemljo,
srce, prisesano h grudi, ni moglo stran od nje;
vso dušo je dala gruntu, ljudem ni ostalo nič,
še lastne otroke se je odvadila božati in stiskati
k sebi. Malo sreče je imela z ljubeznijo do živih
ljudi: pol ure potem, ko je objela Jožka, je padel
s skednja, Tonček je obolel za vročico, ko ga
je vzela k sebi spat, in Janko je skoraj utonil tisti
dan, ko mu je rekla »moj zlati«. Zato je sklenila
pri sebi:

»Rajša jih imam krepke in drzne, kakor da
bi se njuzala ž njimi.«

Zemlja edina je cvetla v njeni ljubezni, rodila
čim dalje več in rastla na vse štiri strani;
vdova je razumela, da jo hoče imeti vso, in pustila
otroke poganjati kakor troje mladih hrastov
v gozdu:

»Dobro pleme se samo ravna!«

Postala je kos uživljenje grude, kakor bi čutila

ž njenimi tajnimi silami in mislila njene tihe
misli; obraz ji je otrpnil, usta so se navadila
kleti, srce se je nabralo v grče in vozle kakor
gabri v bregu. Toda izpolnila je svojo obljubo.

Širok pas od spreminjaste žide, sega Kastelčevo
čez vso dolino, spremlja potok daleč po
obeh straneh in se vzpenja tu na vrh Sevškega
hriba, tam na sleme Konjske rebri. Vdova gleda
svoje roke in misli, kako bele so bile, preden so
jo začele raztezati; nekaj kraljevskega in svečeniškega
je v njenih očeh, ko se toplo smehlja
svoji zemlji. Solnce, dež in vetrovi so ji pokorni,
čeprav jih nihče ne kolne srditeje od nje; glej,
pika na nebu se je razlezla v oblak s črnikastim
robom — dež bo rosil, še preden se vzdigne solnce
na višek.

In ko se vrača po brvi, udari gospa s svojo
palico ob hlod ter strese pest proti dimu za
hrastjem:

»Tod čez ne pridete, kanalje! Satan vas
vzame prej ko mene — in prej ko nas, ki smo
tu doma ...«

Potem se zgane mehkoba v njenem srcu.

»Reva Polona bi vendar ostala; kam se obrne
s polnim trebuhom? Toda če rečem, naj čaka

tu, ji lehko umre, in nemara še ona povrhu. Rajša
naj se pobere ... Sam zlodej je dal to mojo
prekleto smolo z ljudmi!«

Molče koraka po lepih, gospodsko opravljenih
sobah. In da bi vendar storila dobro, vzame
iz miznice nov petdesetkronski bankovec, položi
ga v ovoj ter piše trdo in široko:

»Družbi svetega Cirila in Metoda v Ljubljani.«

Zraven papir s poročilom:

»Da se nam zalega ne izpridi, pošilja to
betvece vaša stara Kastelka.«

Ljubljanski gospodje jo dobro poznajo. Smehljaj,
komaj viden, ozarja vdovi obraz.

II.

In potem ima Kastelka svoje tri gade, ki jih
ljubi, čeprav še sebi ne prizna.

Kadar so gadje na počitnicah, se vede, kakor
bi jih komaj opazila; dokler pa se hiša lišpa za
njih sprejem, ji roje po glavi noč in dan.

Od nekdaj je določen sinovom isti dan prihoda:
ako se Joža in Tone prezgodaj vrneta iz
Prage, čakata v mestu na Janeza, in narobe.

»Da ne bo komedij za vsakega posebe,« se
izgovarja gospa. V resnici pa hoče užiti trojno
svidenje v dušku; zanjo mora biti vse močno,
od jutranjega brinjevca do materinskega zadovoljstva, ki ga taje vse gubice v njenem obrazu.

Še majhnim jim je namenila učenja, kolikor
ga zdrže dohodki; deloma želi sinovom vstopa v
višji duševni svet, ki ga je dekle oddaleč gledala
izza »Ljubljanskega Zvona«, deloma upa, da bodo
učenejši bolj cenili zemljo, katero jim zapusti enkrat, in spretneje množili domače blagostanje.
Zgodaj je vcepila Joži, da pojde študirat kmetijstvo;
on pokaže dolini, kako delajo zlato iz

rjave prsti in srečo iz znoja na grudi. V svojo
veliko radost je mogla privoščiti zraven njegovega
poljedelstva še Tonetu filozofijo in poslati Janeza
v latinske šole, čeprav je Benjamin že na prvih
počitnicah moledoval, naj sme ostati doma:

»Hudo je v mestu, máma; rajši bom hlapec
pri Joži.«

»Ali se nočeš učiti?« je vpraševala Kastelka.

»O pač! Le toži se mi po naši hiši, po
gozdu in njivah, po vsem ... Zjutraj bi kar
umrl, ko pogledam skozi okno in ne vidim Sevškega
hriba.«

»Študiraj; hrib in hiša ne uideta. Ko zdelaš
gimnazijo, se pomeniva, če boš priden tačas.«

Pri sebi je dodala:

»Dveh gadov ne spraviš pod eno streho; razen
če mi ostane moči, da postavim še Janezu dom ...«

Svetlo se je ozrla po dolini, kakor bi izbirala
pripraven kraj.

Zdaj je dovolj zemlje za dva gospodarja;
Kastelčevo je izmed najlepših veleposestev v dolini.
Joža je letos gotov, Tone piše doktorsko
nalogo, Janez maturira; ž njim se dolgo nista
menila o bodočnosti. Vdova čaka počitnic radovedneje
ko prejšnje čase.

»Kaj poreče gadje seme?« se vprašuje.
Zadnje dni imajo dekle križev pot s pripravljanjem
fantovske sobe.

»Pomivaš, Jera? Si zofo obrisal, Micon? Polona,
kje so zastori, da te tristo kosmatih!«

Polona je še pri hiši. Gospa ji takrat ni rekla
ostati, ali grešnica se je potulila in sama ni šla;
ob nedeljah se igrajo dekle ž njenim črvičkom,
in Šimen ga ujčka, on že ve zakaj.

Nazadnje pridejo mati pogledat, ali je vse na
mestu: knjižna polica, usnjata zofa, s katero je
iznenadila Jožo po maturi, tri postelje, slovenska
zastava nad Janezovim zglavjem in zemljevid slovenskih
dežel, ki ga je sam narisal. Par let že
rije gad po zgodovini; kadar govori o Gubcu in
Gospisveti, mu tli oko.

»Ali si je premislil? Bo zato še rajši kmetoval?« ugiblje stara.

Nemir jo draži zadnje dni: tolikanj čenčanjo
vsi o vojni, zdi se, kakor bi nekdo brusil nož v
daljavi. Toda Kastelka stresa rame: ne bo je
vojne, da bi jih vrag vse skupaj! Prvič, ker niso
padli na glavo; in zlasti, ker bi Tonč in Joža
morala iti ... Ne boste!

Koleselj stoji zaprežen, mladim gospodom

naproti; vdova komandira po dvorišču, v desni
palico, levo uprto v močni bok; Jernejec se preklada
na kozlu. Takrat — kolesa za ovinkom;
vrisk razpara julijsko soparico, jasen in prešeren,
da Kastelka zdajci nastavi uho: tako vriska le
Joža, še on ne vsak dan.

In že so tukaj: Galjotov brék s klopicami,
na njih študentje z Galjotovo Jelo in Zino; sosed
je dal hčeri v Ljubljano, da ne bi zaostal za vdovo.
Sam gospodar je kočijaž; lisec in prama obstaneta
kakor vkopana, fant za fantom skače na tla, dekleti
skrivata rdečico pod svetlima klobukoma.

»Pripeljal sem gade z belouškama vred; kakor
najdeno, tako naloženo!« se muza Galjot in prebira
vajeti. »Nu, zbogom vsi skupaj, saj vem, da
se vidimo drevi.«

Pa goni dalje.

Kastelka podaja sinovom roko; lizanje tu ni
v navadi. Postrani meri Jožo in Janeza: prvi rad
hodi z Jelo, tega je Zinka sladko pogledala; modri
Tone ženskih ne mara. Najmlajši, rdeč do ušes,
ji umakne oko; rad bi se ozrl za vozom, če bi
se smelo.

»To diši po zaroti,« misli Kastelka, in glasno
ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, pozdravljeni!

Vsako leto večji, vsako pot močnejši;
kakor trije hrastje, kakor tri gore ...«

Naj šume hrastje po svoje, ne bo jim klestila
veja; sok grude je v njih kakor v pšenici
na polju. Mati jih je okopala in zalivala, zdaj
vedo sami, kaj obrode; ona hoče le gledati, kakor
strmi zemlja v klas nad seboj. In gorko se ji dela
od čustva, kako se pne most iz minulosti v bodočnost:
eden konec je zasidran v njenem životu,
drugi v mladem krilu sosedovih deklet.

Popoldansko solnce sije skozi bele zavese
v veliki izbi; miza je belo pogrnjena, posoda
odnešena, staro vino diši iz brušenih kelihov, ki
jih naliva gospa le najbolj častitim ljudem. Gadje
gledajo resno, zakaj trenotja, kadar mati ž njimi
vino pije in beseduje, so svečana; in razgovor
se vrti o načrtih.

»Zdaj boš gospodaril, Joža,« pravi Kastelka
prvorojencu. »Toda za peč ne sedem, dokler ne
pokažeš, kaj znaš; videti hočem, ali si moje krvi.«

»Kakor veste, mati. Vaše je vse, napravili
ste grunt in mene. Ako Bog da, se izkažem pred
vami, samo — «

»Ženitev, kaj?« mu vdova prestriže besedo.
»Z Jelo se meniš, mari ne?«

»Končala je gospodinjsko šolo,« se ogne
sin. »Če vam je prav, bi letos ...«

»K letu osorej je zadosti; videti moram, komu
dam ključe iz rok.«

Joža bi šel najrajši jutri k poroki, toda materi
je prezgodaj; gad povesi glavo in molči.

»Ne boj se, branila ne bom,« povzame vdova
mehkeje. »Le časa je treba in premisleka: zakon
ni vodnjak, da bi skočil vanj na vrat na nos. In
ti, Tone?«

Tone se nasmehne. On ima svoje knjige,
ima kateder, ki čaka nanj; njegova njiva je širja
od materinih, pšenica, ki jo hoče sejati, žlahtnejša.
Če mu ostane doma le postelja v fantovski sobi
pa prostor za bratovo mizo, kadar pride počivat,
za drugo se ne meni. Kastelčevina mu je dala
dovolj, ko ga je izšolala; zdaj pojde vračat vsemu
narodu z obrestmi, reševat slovensko zemljo in
nje živi plod, kakor je mati rešila grudo svojih
sinov.

Zadovoljno posluša gospa in v njenem trdem
pogledu se krešejo luči dekliške sanjarije. Čudno
ji prihaja; zaklela bi radi lepšega, pa ji ne gre
z jezika. In gadje gledajo mokroto v materinih
očeh.

Toda že se je utrnil mehki hip za staro
granitno krinko; zdaj se obrača k Janezu, s trdo
roko ga trese za rame:

»Pa Benjamin? Včasih si hotel kmetovati;
kam se obrneš zdaj? Nu, zini besedo!«

Janez molči v zadregi; ustnice se premikajo,
govoriti ne more.

»V lemenat? Zina bo jokala! Pravijo, da se
kaniš ti tudi ženiti?« ga draži vdova in vrta vanj
z očmi. »Tedaj grunt?«

Janez odkima; in zdajci ji pogleda naravnost
v obraz. Čemu ga draži z Zino, ko sam nič ne
ve? Prijatelja sta in enih misli; včasih si pišeta
kaj, ali ne o ljubezni. Rdeč je do ušes, zakaj
srce poje drugo pesem. Nato preskoči: grunt?
Jezik se mu razveže, pogled zaiskri.

Premislil si je; ne kmet, učitelj hoče postati.
Ali ga pošlje mati dve leti na univerzo, dve leti
na potovanje, da vidi narode, kako orjejo njivo
duha? Kadar se vrne, bo učitelj kje v pozabljeni
vasi; mesiti hoče bodočnost od mladih nog ter
vzgajati novo, še neznano pokolenje. Velika
vojna se bliža, ki stehta sodbo naše peščice: ali
nam bo vsem dobro potem, ali huje ko kdaj. Pa
tudi če ne zagrmi, je vseeno. Mi nočemo poginiti,

živeti hočemo, nalašč! In kazalec življenja kaže
kvišku, k luči; le tam je bodočnost, le tam svoboda.
Na dan z zakopanimi talenti: naš človek
mora stopiti enakovreden v kolo razsvetljenih;
in ker nas je malo, naj bo vsak najponižnejši
deležen prenovljenja, da postavimo svojo vojsko
v uma svetli boj. Proč z gospodo, ki se zabava
s potvorjeno kulturo vrhu nevednih, zaničevanih
stotisočev; pravi Slovenec je s ponosom kmet
in kmet ostane, dokler hoče živeti. Čas kliče pionirjev,
ki poneso prosveto v zadnjo siromašno
kočo, zakaj nihče ne iztrebi naroda, ki bo segal,
trdo zaraščen v svoji zemlji, z duhom do najvišjih
zvezd!

To je oporoka vseh naših vodnikov in mučenikov:
česar ni zmogel puntarski meč, naj vzame
bodočnost z orožjem luči, ki reže spone kakor
vosek in melje ječe v solnčni prah. To nalogo
si voli Kastelčev Janez.

Vdova posluša in strmi: teman oreh tare najmlajši
gad ter lušči jedro, ki ga je ona vedno
zraven mislila, odkar gara in kolne po svojem
gruntu. Le povedati si ga ni utegnila; eh, njena
sakramenska, s prstjo zalepljena babja glava!
Nosnice ji drgečejo, solza, ena sama, polzi po

rjavem licu; neviden blisk gre od matere do sina.
Janez je komaj utihnil; v sivem očesu mu vihra
kakor trobojnica v pomladnji burji. Iztegnila bi
mu roko, stisnila ga na prsi; ali Kastelka se ne
dotakne tistih, ki jih ljubi.

Joža in Tone molčita. Oba vesta, da je zavzel
mlajši prvo mesto v materinem srcu, toda
ne zavidata mu, gorko se jima streže pogled ž
njegovim; zakaj gad ostane gad.

»In Zina?« podreza gospa, da razbije mehko
trenotje.

»Zina?« Janez ni več zardel; trdo in resno
reče svetopisemske besede: »Le eno je potrebno,
mati; vse drugo pride samo.«

»To je moj gadji strup!« Kako mladosten je
namah Kastelkin glas! Smehljaj ponosa ji presiplje
črte, ko dvigne čašo naravnost v solnčni
pramen pred seboj:

»Bog živi gadje pleme!«

In čase zazvene skrivnostno, kakor da steklo
ni steklo, vino ne vino in ljudje ne ljudje: kakor
da poje prastara zemlja pod temelji hiše svojo
visoko, svetotajno pesem.

III.

Pri Galjotovih je bila v davnih dneh častitljiva
slovenska krčma z zeleno pečjo, trebušatim
mucem, svetniki po stenah in zmerom žejnimi
pijančki na klopeh. In kakor so gospodarji bogateli,
tako so prihajale izbe lepše in lepše, večkrat
prezidana hiša je rastla kvišku med jagneda-stražarja,
zapeljivi šop je vihral čimdalje ponosneje
nad vhodom. Krčma se je izpremenila v
gostilno s salonom in verando, sobami za tujce
in senčnim kegljiščem na vrtu; gospodske kočije
se pogosto ustavljajo pred njo. Vsako leto je tu
veselica; trobojnice plapolajo v kresnih sapah,
učiteljevi godci režejo drzni »Naprej!« in poskočne
plese, mlado in staro se zgrinja od vseh
vetrov, gospa Kastelčeva se pripelje šumeča v
židi s parom konj, nekronana kraljica doline. Na
lično zbitem odru v girlandah in zastavah igrajo
fantje in dekleta »Rokovnjače« in »Divjega lovca«,
vaški zbor drobi pesem za pesmijo, staro slovensko
veselje kipi do neba.

Toda Galjotovi hčeri imata rajši tihe večere,
ko sedi v hiši komaj par kmetov in ne morejo
peti tako glasno, da bi utihnil razgovor jagnedov
v višavi. Takrat se pritrese kozavi Cena s harmoniko,
sede molče za peč in potegne. Cena ne
govori, on pije in gode; ali kar zagode, vse leze
v pete, od fantovske pesmi do cerkvene:

»Mili Jezus, tebe počasti-imo ...«

»O, o!« pritisne harmonika tako veselo, da
marsikdo pomisli, zakaj v cerkvah klečimo, namesto
da bi se vrteli Bogu v čast in dušam v
zveličanje? Toda žegen se preliva v polko, polka
vriska tja na Kastelčevo, gospodični se ukradeta
razmikat stole na verandi, in zdajci leže dvojna
senca izza vrtne meje: sosedov Joža, da se zasuče
z lepo Jelo, in Janez, da pogleda Zinki v
nežne oči.

Med Jožo in Jelo je stara ljubezen; bogve
kolikokrat ju je poročal Tone, ko so dirjali bosih
nog med Kastelčevim in gostilno. Zinka je takrat
še majhna dremala v vozičku pod srditim Jankovim
varstvom; zdaj je tudi ona krasotica v cvetju
sedemnajstih let. Učili sta se v Ljubljani, klavir
igrata in vesta, kaj pomeni »bon jour«, »amour«
in »marriage«. Toda Zinka zna še dosti več: ona

bere Janezove knjige ter poseda ž njim v brezkončnih
pomenkih; sinje oči se ji svetijo od navdušenja
kakor njeni plavi laski v solncu, in vsa
šibka postavica trepeče v notranji groznici. Janezu
ni obstanka na klopi; visok, nekam pretenak
za svoja leta stoji pred njo, stresa belkaste
lase ter široko maha z rokami. Kaj neki modrujeta
med seboj?

Stemnilo se je. Polna hrepenenj leži dolina
kakor sanja obakraj cesarske ceste, ki srebrno
teče pod jablanami z Galjotovega na Kastelčevo.
Komaj da se rišejo v mraku domači orehi; žabe
si odgovarjajo na polju, zategla pesem slastni
odnekod, šumenje gozdov in jezov se zliva v
dišavah sena in večernega dima.

To je čas zaljubljenih besed. Dve mladi dvojici
stopata po zamišljeni cesti, poslavljata se
na vsakem koncu in se spremljata vedno iznova
nazaj.

Sredi poti se meri siva kapelica s častitljivim
gabrom, in vmes je tema kot pod vranjo perotjo;
še Bog ne vidi Jele in njenega fanta. Srce zveni
ob srcu, tesno, kakor bi se poljubljali z vročima
koncema. Joža pritiska žareče ustnice na njene
lase in misli, kako so črni, na njene oči ter okuša

njih sladki mrak, na poluodprto školjko ust in
trepeče; Jela medli na njegovih prsih, tone vanj,
razprostira se kakor cvet dežju, kipi kakor vino
žejnemu v čaši. Kaj dehti v voljni noči zapeljiveje
od dekliškega telesa? In morata čakati še leto dni!

Jelino lice je mokro.

»O drugem kresu,« mrmra Joža vroče, s
skrivnostnim pomenom. »Čez leto dni si gospa
na Kastelčevem.«

»Joža, tvoja mati me noče! Drugače me ne
bi mučila s tem strašnim odlogom,« ihti dekle.

»Zakaj te ne bi hotela? Ona ne kaže, če
mara koga. Dolgo je gospodovala, težko daje oblast
iz rok; pustiva ji časa, ti ljubo moje. Tudi
starost je sirota!«

»Ona se ne odvadi gospodovanja! Komandirala
bo, in jaz bom dekla v hiši ...«

Joža jo stisne tesneje; on sam ne verjame,
da bi Kastelka izpustila povodce, dokler živi. Ali
saj je vseeno; Joži ni do gospodinje, on hoče
ljubiti, božati Jeline bele roke ... Njegovo srce
posluša dekletovo misel, čuti jo z rezko boljo:
mati mu je sveta, ob teh prsih pa molči vse razen
koprnenja edinega. Beži, izkušnjava, da sin ne
zaželi materine smrti!

»Ne učakam, Joža: nočem, ne morem čakati!«
ponavlja dekle hlipaje.

»Samo leto, duša, le še leto dni! Glej, vsak
dan bom pri tebi ...«

Trpko se strese Jelina gibka postava: kaj
pomaga, če bo vsak dan pri nji — vsak dan!

Njene grudi merijo fantu v prsi kakor razbeljena
trna. In zdajci — mrzličen blisk mu obsvetli
pot: da se je prej ni spomnil! Nič več ne
bodo branili, še silili bodo ...

»Jela!« Zamiraje, komaj slišno ji šepne v uho.
Jela vzdrhti in glava ji pade nazaj.
Ne! Joža hodi naravnost, on ne krade v zacestni
temi; njegove roke se razklenejo. Toda
Jela še ne razume, škrlatna sila jo vleče za njim.

»Joža ... In če bo vojna?« pregiblje ustnice.

»Ah!... Lahko noč!«

»Joža!«

Bežeč korak ji odgovarja. Zdaj ve; zasmeje
se tiho, pol bridko, pol škodoželjno, in krene
visoko vzravnana proti domu, čuteč mogoto svojega
nedotaknjenega telesa. Kri v njenih žilah
poje glasneje od murnov dolinske noči.

Komaj da ve, kdaj sreča Janeza z Zino; že
sta pred kapelico.

»Zbogom, Zinka; drugače te bo strah skozi
temo nazaj grede.«

Njena roka leži toplo in mehko v njegovi;
zvezdni žarek ji pada v velike, nocoj tako čudno
strmeče oči. Nekaj ji teži srce, in rada bi mu
povedala, če bi vedela kaj in se ne bi bala ...
In tudi Janez diha težko; on čuti, da se nekaj
bliža, in strah ga je.

Oj gad, kako si še mlad!

Nocoj je razložil prijateljici svoje načrte,
kakor opoldne materi, samo še mnogo lepše in
dosti več: nihče ga tako čisto ne razume! In
Zina je zdajci umolknila.

»Zinka!« moleduje glas v njegovem srcu,
»izpregovori, blagoslovi! Vse to je krasno in veliko,
toda skrito je kakor pod meglami, dokler
mu ne zasije tvoj smehljaj; mari ne veš, da je
lepota in dobrota vesoljnega sveta v tebi raztolmačena
in venčana s teboj?«

Ali ga razume, da je položila še drugo roko
na njegovo desnico?

»Nu, Zinka,« se osrči glasno, »kaj porečeš?«

Zdaj pride njegova sodba; niti če bi moral
na mestu umreti, ne bi izdavil besede več. Dekle
ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan,

prekrižala roke na prsih ter jih mahoma razprostrla.

»Kaj porečem?« se ji utrga. »Kaj porečem!«

Vzdihnila je, kakor bi se zasmejala in zaihtela
hkrati. Za pol glave manjša od Janeza, mu
zdajci skoči za vrat in pritisne dvoje svežih, drhtečih
ustnic na njegove preplašene, ki se niti ne
spomnijo, da bi vrnile poljub. Toda Zinka ne odneha:
še enkrat, in še, in še, med smehom in
solzami, sama ne vedoč, kaj počenja. Zdaj šele
spozna Janez svojo srečo.

Kaj je to, moj Bog? Zvezde se vrte na nebu,
cesta igra pod nogami, kakor bi se izpreminjala
v mlečno valovje, vsa temna dolina se ziblje in
šumi, buči kakor orgle z milijoni sladkih glasov;
edino, kar stoji na vsem znorelem svetu, je Zinka
za njegovim vratom. Juh, to vam sikne mladi gad,
dekle okrog pasu, in pije prvo čašo paradiža!

»Ti ljuba, ljuba moja!«

»Ti ljubi, ljubi moj!«

Komaj da jeclja nedolžnost: oba poljubljata
prvikrat.

»Vse tebi, vse tebi, Zina!«

Janez je zdrknil na kolena ter boječe poljublja
rob dekličinega belega krila, ki diši tako
nežno po svežem in po nji.

Toda že kleči tudi ona in milo joče na njegovih
prsih.

»Ali se mi smeješ, Janez?«

»Ti meni, ti meni, ljuba! Veš, da te imam
rad, odkar sem na svetu?«

»Zelo?«

»Vsa zemlja ne pove, na nebo ne popišeš.
Ali sprejmeš, da storim vse, kar sem sklenil,
zato —«

»Zato ker si moj, ker si moj!« ponavlja dekle
vznešeno, kakor bi molila.

Oddaleč prihaja korak; morda se vrača od
Kastelke.

Otroka gresta vštric proti Galjotovim, natihem
zadovoljna, da nihče ne ve; še pod pazduho se
ne držita, še roke ji ne poljubi Janez pred hišo.
Le tesnobno vprašanje mu plane z jezika:

»Me boš čakala, Zina?«

»Do smrti ... Ali Janez, če bo vojna?«

Njen glas je nalit s solzami.

»Ne boj se, Zinka; najina skrivnost je tako
visoka in krasna, da ne more umreti; luč, ki nama
sveti, je močnejša od zla.«

In začudeno pogleda fant okrog sebe, kakor
da je govoril neviden drugi ž njegovimi usti.

Domov grede se ozira; Zina še dolgo maha
za njim.

Če bo vojna ... Vsa dolina govori o nji, vsi
časopisi jo prerokujejo; vlaki drdrajo v nočeh —
ali slišite rožljanje tovorov? Edina, ki noče verjeti,
je mati Kastelka: ona svojih gadov ne da.

»Vojne ne bo!« je dejala nocoj Galjotu in
potrkala s členki ob mizo, ko je vstal po dolgem
pomenku o važnih rečeh. »Ali pa je šla moja
pamet s hudičem.«

»Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda,
le drugi je nimajo več, ki so močnejši od naju ...
Nu, daj Bog, kakor praviš; res škoda bi bilo
vsega, kar sva se menila! Najine vnuke bi še
poujčkal, pa ležem rad k svoji rajni. To ti bo
pleme, Kastelka!«

»To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.

In gre Galjot; med vrati sreča Janeza, udari
ga po rami ter mu jasno pogleda v oči. Toda
srce sosedovo je polno tegobe.

Vse spi; skozi odprto okno fantovske sobe
se sliši tihi, brezbrežni glas teme, dihanje zveze
in življenja na zemlji. Benjamin sloni v razpeti
srajci ter sanja v neskončnost; vse skrivnosti gredo
nocoj mimo njega z odkritimi obrazi, vse bogastvo

sreče vidi ob svojih nogah. Njegovo srce se preklikava
s poldrugim milijonom src; njegova skoraj
še otroška duša čuti, da je prikovana k njim
z vezmi najslajšega koprnenja. Vroča groza mu
bega po koži, ko posluša v svojih prsih nenadoma
postoterjeno moč: razliva se ko morje, peni
se više od zvezd, nezdržema grmi v rubinastih
slapovih.

Najmlajši gad leti visoko k solncu; poljub
nedolžnega dekleta mu je razvezal krila. Kvišku
oči, robovi: Prometej se vrne kmalu, in beli dan
bo temnejši od njegove plamenice!

Legel je k počitku. Skozi okno se usipljejo
črne kite noči, ki stoji tam zunaj in pripoveduje
davne bajke; z rahlim, smehljajočim glasom ji
odgovarja velika mati, ki čuje, kadar spe otroci
na njenem krilu.

IV.

»Ves hudičev je današnji dan!« rentači vdova
preko brvi. Vstala je zdrava ko riba, toda
trepalnice so ji s svincem nalite, kolena se šibe
in v prsih leži skala, sto centov težka; zaman je
primeknila kozarec brinjevca, da bi ugnala slabo
voljo.

»In kakšne sakramenske barve je nebo, tfej
ga bodi! Ne dá se reči, da bi bilo megleno, ali
pusto je kakor mrtvaška rjuha; solnce sije in se
vendar kisa ... Voda leze kakor olje, komaj se
gane kje; pa trava — nobena bilka ne trepeče!«

Zmerom težje leži tisto na srcu. Še zrak je
zoprno mehak, da se kar gabi dihati človeku.

»Tako bi bilo, če bi ves svet umiral,« mrmra
Kastelka sama s seboj, butaje s palico ob kamenje
za potjo.

Šla je pogledat na Jelenovo, pol ure oddaljen
grunt pod Sevškim hribom. Celega je kupila o
Veliki noči, do zadnje njive, ko je šel norec gospodar
v Ameriko; neumno je storil, saj ni bil
preveč zadolžen, in vdova mu je ponujala na posodo,

naj si opomore. Ali bedak je bil slep in
gluh; sam je silil vanjo ter se pobral čez morje
z babo in zalego vred. Nu, vrag ž njim! Jelenovo,
popravljeno in povečano s kosom Kastelčevine,
je pripraven dom za Janeza; to stoji, da bo učil
v domačem kraju, če ostane zvest nameri; Kastelka
ve, da je le tisto delo blagoslovljeno, ki
ga začneš na trdnem, s svojega. Previdna je in
sebična hkrati, pa želi, da bi odsevale v zaslugah
sina tudi njene srage.

»Najmlajši gad je najbolj moj,« si prigovarja.
»Ni čudo! Rajni je bil takrat že ves zapit, s težavo
mu je dal življenje; kri, um, značaj, hrbtišče,
vse drugo je šlo iz matere ... Seveda, tudi Tonč
in Joža sta dobra dečka! Pa Benjamin je vendar
bolj strupen, on misli delj, nego se meni sanja.«

Nič ne pomaga; breme davi, skala raste v
grlo, sok zastaja v žilah. Misel kljuva, trka nekje
na vrata kakor siten krošnjar, ki se ne da odgnati;
ali Kastelka tišči, tišči, ona se brani slutnje,
ona svojih gadov ne da.

»Če le kak satan parklja vmes ne vtakne!«
popusti nazadnje za majčken las ter se zgrozi
takoj: podala se je, nesreča je odklenjena!

In ko zavije iz debri na poljsko pot, odkoder

gre razgled po njivah in stezicah tja do ceste,
vidi, kako pušča sosed Urban voz in voliča ter
dirja proti domu. Na cesti so ljudje, kriče in mahajo
z rokami, ljudje po njivah jim odgovarjajo,
in vsi, dedci in babnice, bezljajo v vas kakor nori.
Vdova je čisto sama, še vpitja ne razloči. Kaj se
godi, tristo rogatih!

»Urban, hoj, Urban!«

Kje je že spredaj, zijalo! S slehernim korakom
goni Kastelko hujša radovednost; davi jo,
duši, vrta v hrbtenico, brez usmiljenja jo stiska
za srce. Ni dvoma, to je satan, ki vtika parkelj
vmes. Vdova koraca hitreje, še hitreje, kakor bi
pela trnjevka po mečah; že teče, dirja, lovi sapo,
zaripla v obraz, palico kakor puško na ramenu.

Paglavec ji plane čez pot.

»Tinček, hoj! Počakaj, Tine Omahnov! Kam
sopihaš, žaba?«

Toda mali se boji gospe, odkar je višnje
kradel v njenem sadovnjaku; on ne utegne, mudi
se mu, oblak prahu ostane za njim.

Vas leži streljaj za Kastelčevim; na cesti do
hiše ni žive duše več. Oddaleč vidi pred županijo
vse črno ljudi: dva rumena papirja se režita s sivega
zidu.

»Kaj se plete, krčenduš!«

Vdova jo ubira za trumo; nekaj jo sune v
tilnik, da se ozre domov. In vidi na pragu dva
mlada vojaka; odkod sta se vzela? Oba visoka,
dve hoji z gore, zagorel poročnik s temnimi brki,
golobrad praporščak z naočniki. Tako znana, bi
rekla; kdo sta? Gospa se ustavi, z roko nad
očmi; ali pravzaprav še zmerom noče videti. Če
bi vsaj rekel kdo: noriš!

»Vse je hudičevo: Joža in Tone! Pekel je tu!«

In Kastelka ne črhne več besedice; tiho se
ustavi, molče spusti palico z rame ter ostro krene
v hišo. Ustnice ji trepečejo, kri je izginila ž njenih
lic. Joževa sablja zarožlja, ko se umakne materi;
fant vidi nagli drget njenih pleč ob mrzlem zvoku
ter osuplo vzdigne orožje k sebi. Tudi ona sta
bleda.

»Vojna! Vojnaaa!« kriči nekdo na vasi.

Ženska z dvema otrokoma za roke beži mimo
in vije kakor volkulja. Pri fari klenka mrtvaški
zvonec; nekdo je umrl, Boga naj zahvali. Kmalu
jih bo umiralo mnogo, kosec je spravil oslo za
pas ...

»Mati je žalostna!« reče Tone na pragu.

»Grabi jo,« pokima brat.

In lastnim ustom ne verjameta: odkar vlada
gospa na Kastelčevem, je niso videli v žalosti niti
v strahu.

»To je ljubezen do naju,« mislita oba; težak
ponos jima zaliva srce.

Ali vdova ne vidi vase; le nekoga čuti, ki je
močnejši od nje. Divjá, ne vedoč nad kom; ne
vda se, ona svojih gadov ne da. Levinja renči,
s šapo nad mladiči. V izbi se bliska in treska,
nekaj se lomi, leti na kose, Kastelka preklinja,
kakor živ krst ne pomni; v vežo diši po žveplu
in smoli.

»Mati kaj delate?«

Gospa stoji sredi izbe, in vse okrog je razvalina:
zrcalo, stenska ura, slike z zlatimi okvirji,
sadreni Prešeren, cvetlične vaze in praznični porcelan;
višnjeva in razmršena bije pravkar s težkim
naslanjačem po hrastovi mizi. Naslanjač se lomi,
hrastova miza ječi, toda Joža ne brani: kdo bi
položil roko na mater? Saj svoje razbija.

Pena ji brizga iz ust. Kdo je razpeklenčil
levinjo? Besna je na ves svet; nikogar ne ve povedati,
nobenega ne izvzame. Zdaj diha mirneje,
kakor da je ubila nevidnega nasprotnika. Na komodi
ležita pozivnici.

»Jutri zjutraj? Oba?«

Gada pokimata.

Ni mogoče; zmotili so se! Kdo vzame Kastelki
sinova? Ne, ne, sami bodo izprevideli;
smešno, zakaj je divjala. Nu, kajpak, šala je huda,
toda Kastelka ve, kaj treba storiti, sakrament!
In naprosi jih za vse večne čase, naj je ne hodijo
dražit s temi rečmi.

»Jutri tedaj! Čemu sta oblečena?«

Storila sta prvo, kar je prišlo na um; tudi v
njiju je treščilo, kakor se pravi. In ko že mora
biti ...

»S katerim vlakom?«

»Popoldne.«

»Še z nočnim prideta zgodaj. Razumeta? Niti
koraka, dokler se ne vrnem!«

»Kam hočete, mati?« se ustraši Tone.

»Vama nič mar!«

»Zaman je,« odsvetuje starejši.

»Nič ni zaman!«

»Smejali se bodo.«

»Kastelki se nihče ne smeje.«

»Spode vas.«

»Kastelke nihče ne podi!«

»Vso hišo pripravite v sramoto!«

»Kastelcev ni sram pred nikomer.«

Kakor bi kamen rotil! Njo bosta učila, ki
je sama iz tal izdrla, kar je tu? Lipe, kočijo!
Gada škripljeta; bob v steno.

Janez stoji križemrok za vrati; bled je, brata
gleda in molči.

Kastelka šumi v črni židi, z židano ruto na
glavi: s klobukom se ni pokrivala in se ne bo.
Tone jo spremlja k vozu.

»Vsaj kleti ne, mati, kričati ne nanje! Zapro
vas in obesijo.«

»Kastelke ne obesijo; sama ve, kaj mora
biti.«

V to da sinu roko.

Goni, Jernejec, če konja ubiješ! Vlak žvižga
k postaji, gospa svojih gadov ne da!

Ceste so črne od moških s culami, vino lije
iz krčem pred duri, vse pesmi pojo o vojaškem
slovesu. Jok za vrati in za vogali, kamor človek
oči obrne, vidi povešene glave; samo Kastelka
sedi pokonci. Sivca krešeta cesto s kopiti; pelje
se kakor na rodoljubno veselico, kjer jo časte
gospodje v črnih suknjah in se klanjajo pred njo.
Kamor stopi ona, lete klobuki z glav, zakaj povsod
vedo, kaj gre Kastelki s Kastelčevega.

Joj, babilonska gneča pri vlaku! Več bi nasuli
premoga, hitreje pognali stroj; gospe se mudi k
možem, ki sestavljajo vojsko cesarju. Mogočno
jih pomeri od nog do glave, skopobesedno pove,
da ni zadovoljna: po njenem bi Joža in Tone
doma ostala. Že jih vidi, kako se izgovarjajo,
brišejo v spisih in prosijo, naj ne zameri.

Toda skala na srcu se noče geniti, vrisk
vlaka pred mestom jo presune ko meč; komaj
dihaje se izrine na prosto in blodi po ulicah kakor
v sivi megli.

V mestu je trg, z okroglim kremenom potlakan,
na trgu kamen, na kamenu bronast mož;
hiša za možem je blatnorjava, tri vrste oken ima
in črnega orla nad vrati. Okna gledajo pusto in
resno kakor odprti grobovi, v veži je zrak zatohel
in gost ko testo; Kastelka ne čuti, da je
sključila hrbet. Ko gre po stopnicah, ne utegne
gledati vojakov, ki tekajo gorindol mimo nje.
Kolena se ji šibe, gospa ne misli zakaj; srce ji
buta in zastaja, ona ne ve od česa. Narednik jo
vodi po temnem hodniku, maje z glavo in govori,
ali vdova ne ve, kaj ji pravi. Pred vrati na koncu
se ustavita; reži se narednik, potem pritisne na
kljuko in porine Kastelko naprej.

Pri mizah sede oficirji, oficirji hodijo po sobi.
Eden ima srebrn ovratnik, drugi zlatega, vsi jo
prebadajo s hudimi očmi; soparno je in polno
cigaretnega dima. Kastelka se postavi mogočno,
kakor je bila sklenila, toda pri sebi čuti, da nekaj
ni prav; meri jih od nog do glave, ali zdi se,
da jih ne plaši; ko zine, da bi povedala svojo
pritožbo, so usta suha in vroča, jezik je vse besede
pozabil in grlo ne da glasu.

»Sakrament!« pravi gospa v svojem srcu,
»kateri vrag me je zajahal?«

In napne svojo železno voljo ter začne ponosno:

»Dober dan, gospodje! Jaz sem Kastelka s
Kastelčevega ...«

Nekdo se hahlja; nekdo nekaj gode; stari
gospod z zlatim ovratnikom prižvenkeče naravnost
k vdovi, zasadi ji oko v oko, potrka s kazalcem
na njeno brošo in zaropoče po nemško,
z glasom ostrim kakor sablja. Gospa ga komaj
sliši, le komaj razloči besede:

»Deutsch reden!«

Še mislila ni na to. Doma se nemški jezik ne
oglaša, odkar je bil poslednji valpet tam. Svoje
žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kvečjemu

kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v
ušesu. Za gada gre; dejala bi na primer:

»Bitte schön, mein Sohn ...«

Toda kako se pravi »dva sina«? Ni je pomoči ...
In če bi bila! Groza ji plapola v očeh,
soba pleše, pod se ji maje pod nogami — toda
rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega,
še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik
tajila! Vzravna se in bliskne s pogledom:

»Sinove marate, matere nočete razumeti, ko
prosi po svoje za svojo kri!«

Tako bi jim rekla; prav na koncu jezika so
jezne besede. Nekaj se kreše v glavi, hitreje, čimdalje
hitreje — gorje, če se Kastelka raztogoti!
Toda zlatovratnik je mignil, pristopil je mlad gospod
v prav takšni suknji kakor Joževa:

»Gaj pi rati, kosbá?«

Zdaj pojde; Kastelka govori, poročnik tolmači,
srditi starec posluša in grbanči obraz. Nekaj
mu drgeče za usti — mari je dobila pravdo?
Stari se muza, vsi se muzajo; tudi vdova se drži
na smeh, zdajzdaj se začne prilizovati ...

Ali zlatovratnik buši v grohot, maha gospodom,
vzklika po nemško; glas se mu seče, solze

mu zalivajo trde oči, za trebuh se stiska, udriha
se po kolenih. Za njim se grohočejo vsi, da cingljajo
šipe v oknih, bijejo se po kolenih in se
drže za trebuhe. Stari se ustavi pred njo ter jo
modro gleda, kakor da je povedala strašno vesel
dovtip; nato začne mahati z roko pred njenim
nosom in govoriti, govoriti, ves čas boreč se s
smehom.

Poročnik prevaja, kakor more: vojna je vojna,
cesarjev klic velja vsem brez izjeme; da je Kastelka
s Kastelčevega, radi verjamejo, in da sta
sina dobra fanta, je prav lepo, ali to nikogar nič
ne briga. Sam cesar ima žlahto pri vojakih, pa
ji ne brani v boj. Opravila ne bo ničesar, ne tu
ne drugod; gospod polkovnik se ne utegnejo
meniti ž njo in ji lepo svetujejo, naj gre mirno
domov ter se Bogu pritoži, ako ni zadovoljna.
Po vsem svetu je zdaj tako, da morajo fantje
na vojno.

Dve debeli solzi sta se utrnili gospe; nekaj
težkega jo tišči, nekaj strašnega davi. Nič več se
ne spomni, kdo je, le to ve, da gadov ne da.
Zdaj ve samo še poklekniti, prositi z vzdignjenimi
rokami; saj ne verjame, da ne bi mogli pomagati!
Že skleplje roke, že sloči kolena; toda

nekdo za njenim hrbtom jo rahlo obrne za rame
in jo prijazno tišči na hodnik ...

Zunaj pripeka rezko popoldansko solnce. V
blišču se vdova zave: ni je pomoči, vrag se je
lotil gadjega gnezda, prav nji na kljub je našuntal
krvavi ples. Obraz se ji koplje v pekočih
curkih, sramu ali žalosti, kdo pove? Kastelka ne
vidi, kod hodi, ne ve, kdaj se pelje in kam; črna
pest mesi po njenem drobovju, išče srca in ga
ruje iž nje.

V.

Toda zvečer, ko pekeče voz v temi na dvorišče,
je tista ko zmerom: če so ljudje od
svinca, bodo vsaj krogle človeške. Le nekaj leži
mehko preko ust in oči, od boli, prestane za
mlade in njihovo gnezdo.

V veži je luč; razdejana izba je spet urejena.
Za mizo čakata Joža in Tone, Janez v sredi med
njima; pičle pol ure je časa, da se poslove.

»Saj sem vam pridigal, mati!« Joži ni prav,
da je šla, v duhu že sliši zbadljivke. »Ves regiment
bo kazal s prstom za mano; ali je treba?
Kdor mora, mora.«

»Tvoja mati se je bala za sina,« ga zavrne
vdova z glasom, kakor bi kamenje padalo nanj.
»Mari te je sram?«

In gad povesi glavo.

»Ne, mati, odpustite! Ni me, ne bo me; ravnali
ste prav, kakor zmerom.«

Kaj ne bi popuščal v teh zadnjih trenotkih!

Vsi štirje molče; potem pravi Tone:

»Če se ne vrnem, mati, so moje knjige Janezove;
kar hranite zame v gotovem denarju,
razdelite po svojem preudarku med brata in v
dobre namene.«

»In moje takisto,« povzame Joža. »Saj veste
sami najbolje ...«

Kastelka se jezi:

»Molčita o testamentih! Ob miru se vrneta
zdrava, vse drugo naj vaju ne briga.«

Že sta prepričana. Oči jima tle živeje, drzen
smehljaj igra okoli ust; niti osmešenje ni omajalo
vere v sinovih. Janez naliva kozarce:

»Da trčimo na srečno svidenje! Žalostno je
slovo brez vinske zdravice; in čas hiti.«

Čase pojo, toda njih glas je moten, in vino
je grenko nocoj. Kastelka nazdravlja:

»Da bi bili skupaj čez leto dni!«

»Da bi bili skupaj ...«

Mati zvrne kozarec v dušku; in ko ga postavi
nazaj, se razkrhne z žalostnim klenkom na
dvoje.

»Močno roko imate,« se smeje Tone. »Krepko
boste vladali domu, ko naju ne bo.«

»Pri Galjotovih sta bila?« se spomni Kastelka.

»Bila sva.« Joža se grize v ustnice.

Ljubosumna zloba šine iz vdove:

»Nu, vidiš, dekle te ne sramoti, ko hodi mati
prosjačit zate. Starke smo avše, zato imate mlade
rajši.«

Toda skesano povzame:

»Naj Jela ne joče, vojna bo kmalu pri kraju.«

In Tone pokima:

»Kmalu; Bog, da sva zraven. Za veliko gre.«

»Dolgčas bo gledati zdaleč,« se meni Benjamin.
»Kdor to zamudi, je zamudil za zmerom;
še tokrat bo zemlja krvava, potem nikoli več.«

»Kako misliš, prerok?« se smeje mati prisiljeno.

»Tako, da je zadnjikrat. Nemara bom tudi
jaz še na vrsti; ves dan hodi slutnja ko senca
z menoj.«

»Slutnje so bedarije!« roji Kastelka. »Kdor
sluti, izkupi; modra glava se z ognjem ne igra.«

Tedaj se zganejo vsi štirje: ura pri fari bije
deset. Gadje vstajajo.

»Čas je, mati,« de Joža. »Zdravi bodite in
mislite name. Bog vas živi!«

Glas se mu trese, mehkoba ga je obšla. Ali
matere ne poljubi: na ustnicah hrani dišavo Jelinih
las.

»Zbogom, mati!« pristopi Tone. »Da se vidimo,
da trčimo še na Kastelčevem!«

»Zdrava bodita, gada!« Trdo jima stiska
roke. »Ko vaju vidim spet, se ne bom več branila
umreti. Vrnita se, kakor odhajata; hudo je
počivati v tuji zemlji.«

Sablji zvenita čez prag. Gada vesta, da je
čas; težko bi jima bilo s Kastelkino solzo v srcu.
Toda vse ni pri kraju: Janez ju spremlja na postajo.

»Tam zajočemo vsi trije,« premišlja Joža.
»Pa njemu je dobro; z Zino bosta sedela zvečer
in čebljala, ko naju morda že več ne bo. Uboga
Jela, z glavo je bila ob mizo ...«

Že na vozu se spomni, plane doli in v hišo:

»Mati, besedo!«

Kastelka se zravna izza okna. Čemu se vrača
otrok? Jokala je; malo, prav malo sme tudi ona ...

»Kaj bi rad? Si pozabil kaj?«

»Da, mati.« Joža sede tesno k nji. »Da bo
mir pri duši: kadar se vrnem, napravite svatbo
brez čakanja, kaj?«

Vdova mu gleda globoko v oči.

»Ne, ne,« se nasmehne sin ter zardi pod lase.
»Le tako ... Težko je; dekle se mi smili.«

»Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več

zmagovati. »Kar hočeš, stori; ti boš gospodar.
Le vrni se, Joža, pridi zdrav ...«

Bogve zakaj se spomni na lepem, kako je
majhnega po nedolžnem tepla s palico, ko je bil
Tone kriv; kakor zdajle ga vidi ječati v kotu, in
sama ječi, srce se ji zvija kesanja. Ves čas jo bo
grizel črv za tisti dan!

»Odpusti, zlati moj!« hrope za njegovim vratom.
»Če sem bila krivična, trda s teboj, pozabi ...
Nikoli vas nisem božala, ne tebe ne
bratov, in vendar je bilo vse moje življenje ljubezen
do vas! Vrni se, Joža; vsak dan in sleherno
noč te čaka mati — čaka te zemlja, ki
sem jo zate pripravila, tebi hranila ...«

Gadje solze ji kapljajo v roko. To je trenotje
brez imena; kar živi, ni bilo enakega, nikoli več
se ne vrne. In gospa ne ve, kaj dela.

Izpozabi se, oberoč stisne Jožo za glavo,
vzdigne jo k sebi, poljubi ga v sredo čela, prav
med oči.

Tako čudo se ji zazdi to dejanje, da strahoma
sune fanta od sebe ...

Vrata so se zaprla, odbrenketala je sablja
po produ; sivca prhata, voz drdra, in gadje vriskajo,
da bi žalost zaspala.

Stoj, Joža, stoj! Bela postava teče z Galjotovega,
še enkrat te hoče videti; ozri se, minuto
počakaj, le eno še ... Ne slišiš, Jela te kliče! O
da jo vidiš, kako lovi vriske iz dalje ter išče med
njimi tvoj glas ... Zakaj ne počakaš? Svoje vroče
srce bi vrgla tvojim konjem pod kopita! Ne dojde
jih. Burja vije za tabo; ne burja, tvoje dekle
sloni pod jablano in joče ...

Joža ne sliši; ali vrisk zamre na gadjih ustnicah
in roka se skrči ob srcu, kjer čuva pramen
njenih črnih las.

VI.

Komaj dnevi so minili, toda železen prst je
črtal na severu in jugu, na vzhodu in zahodu;
rdeča meja loči dvoje svetov.

Kastelka stoji z Janezom na griču za hišo;
sive oči ji merijo obzorje, misel ves daljnji svet.
Solze je zdavnaj obrisala, moči povezala v trden
snop; čelo ji sili naprej, roke se gibljejo široko,
drzna guba deli obrvi: vdova čuti nevidnega sovražnika
in si ne da skočiti za vrat. Četrt stoletja
ni šlo za življenje in smrt; zdaj stoji drugače
nego takrat. Ona že ve, da je Bog in zlodej ne
zmoreta, ne, nikoli! Volja sega na drugi konec
sveta, in mati veruje vanjo, saj ni le njena volja:
to je duša zemlje, katero je ona vzdramila.

»Takšen pokoj naokoli,« govori Janez kakor
iz sanj. »Čudna je misel, da streljajo tam s kanoni.«

»Dobro se čuje,« pravi Kastelka; ona ne laže!

»Streljanje, mati? Zdi se vam! Komaj vročino
slišim peti.«

»Sam Bog ne pomni takega: na gosto, kakor
pesek z voza. Ti mladič, ne slišiš, ali mati
čuje, in zemlja.«

»Zemlja?« Gad se odmakne, da bi ji bolje
videl v obraz.

»Zemlja,« ponavlja vdova, mirno, kot bi knjigo
brala. »Po zemlji prihaja. Misli si, da te zbode
trn v peto: mari ne čutiš povsod, v glavi in v
srcu? In to je hujše od trnja; misliš, da nje ne
boli?«

»Koga?«

»Zemlje ... Sinoči mi je bilo, kakor bi govorila
pod menoj in mi tožila. Kastelka, pravi,
sam hudič jih je dal; premisli, kaj delajo! Vso
kožo mi slečejo, ves drob izdero ... In mrliče
spuščajo vame: vse belo mrtvih je v meni. Strah
me je, pravi, kadar spite ljudje ...«

»To vam je odleglo, ko ste se zbudili!«

»Zakaj? Saj jih slišim, podnevi, ponoči ...
Toda vse krogle lete mimo Jože in Toneta. Ne
upajo si; ne smejo.«

»Kdo jim ne da?«

»Zemlja; ona ju varuje.«

Široko strmi Janez materi v obraz; ali se ji
meša?

Vdova gleda bistreje ko kdaj.

»Enkrat se mi je v sanjah vrag prikazal.
Pomni, mi pravi, dobro zapomni, Kastelka: Bog
se ne bo ravsal zate z menoj! Pozabila si ga,
zapisala si dušo zemlji, da ti služi; paradiž si
prodala prsti za svoje bogastvo in svoje otroke.
Na zadnjo uro se vidiva, stara! In meni se je
zdelo, da odgovarjam: Pridi, zlodej, kar pridi!
Samo da ohranim gade in grunt, drugo mi je
deveta briga; kar držim, ne izpustim, če me tudi
vzameš po smrti.«

»Nu, mati, braniti svoje ni greh, zasluga je!«
meni Janez, ali sveta groza mu lije v kosti.

»Braniti svoje ni greh, toda greh je misliti
na več. Zemlja je pokazala, da me hoče imeti
zase — kadar sem se obrnila k drugemu, je bilo
zlo. Še vas gadov sem se bala dotekniti, prav
do zadnjega me je bilo strah.«

»Tudi tako ste bili dobri za nas; kar smo,
ste vi dali!«

»Zdaj pravim: motiš se, za to ne more biti
kazni. Tudi ona ima rada žito, ki raste iž nje,
in vendar ji sonce ne neha sijati.«

»Ne, mati, za to je ni kazni; zemlja hoče, da
bodi srečno, kar diha na nji.«

»Kosček zasluge prinese vsak na oni svet,«
ugiblje vdova. »Za moje grehe ste vi lehko boljši
ljudje; in Bog mi všteje, da bi bili drugače cigani.
Malokdo si zasluži nebesa brez kruha in
strehe: naša se je majala komaj par let, pa moram
zato preklinjati do groba. In zdaj povej, Benjamin,
kam hočeš jeseni?«

»Nikamor, mati, dokler se ne zvedri. V burji
je dobro sedeti na svojem.«

»Doma ostaneš?«

»Pri vas.« Toplo ji pogleda v lice. »Tehtal
se bom, delal, pazil v svet in poslušal zemljo, kaj
pripoveduje.«

»Poslušaj; ali potem ji gospodari, da jo boš
prav razumel.«

Komaj skrije zmagoslaven smehljaj; gruda je
mogočna ljuba, in kdor jo enkrat objame, ga več
ne izpusti.

»Posli!« ga stavi opoldne pred družino.
»Dokler se Joža ne vrne, je on zraven mene vaš
gospodar. Kar zapove, je moja volja, kar obljubi,
moj dolg; njegova beseda je moja!«

Srečno gleda Janez in rdi kakor mladi kralj,
ki prvikrat čuti krono na čelu.

Mati sliši topove na meji, le volka ne, ki tuli blizu.

Ne vojna, poslednji dan je tu; ves svet zdaj
skleplje račune. Ni je ljubezni, ki bi ne upala,
ni ga sovraštva, ki ne bi dvigalo noža ta čas.
Kdo je suženj, pa ne čaka svobode? Kateri trinog
ne kuje novih spon? Sleherni pohlep izteza
roko; čuj in straži, zemlja dedov, strni se tesno,
poldrugi naš milijon! Prihajač in Judež hočeta
dopolniti desetstoletno delo, pečat je urezan tvojemu
poginu. Zdaj govori sila, in tvoja je majhna;
greh vlada svetu, in ti si bil pravičen; v uho
sodnika siče laž — kar močni rad verjame, je
resnica!

Jud-premogar se brati z jaro sodrgo; trški
pisači, štacunarji in pitani oštirji s tirolskimi klobuki
stikajo glave in šušljajo, poglede zamaknjene
v sliko te lepe zemlje: daleč drže bele ceste, ob
cestah se ziblje drevje, na drevju mrtvaško sadje
— najboljši rodú, ki se ni dal ubiti ... Osirotela
čreda moli gamzov šop; nežna deca joka v tuji
šoli, poje po taktu lehrerjeve palice pesem zmage
nad svetinjo svojih mater.

Tako se menijo, ko teče zanje naša dobra
kri. Maščevanje piše črna pisma; ne pomniš nič
sovražnikov, Kastelka? Komu si tresla pest? Koga
vzame satan prvega? Petindvajset let je zdaj temu;

ali Petschnig ni pozabil. Herr Petschnig udari
gada, ko tebi nič ne more; on kaznuje otroke
in otrok otroke, kakor Gospod, bog vojskinih
trum. Čez štirinajst dni bo sam verjel; pogladi
si trebuh in se napihne, zaslugo razmazano po
vsem obličju.

Od poldne do poldne je bil Janez gospodar;
k obedu prirožljata dva žandarja s komisarjem.
Vdovi pade žlica iz rok; gad jih gleda, čudo
kako mirno:

»Koga iščete?«

»Janeza Kastelca!« ropoče stražmešter; danes
mu štrle brki naravnost pod oči.

»Mene hočejo,« se Benjamin obrne k stari.
»Ne strašite se, za Boga, ne govorite; molčite,
mati, mislite na grunt, na vse ... Vi veste, da
nimam skrivnega na vesti. Ali je zmota ali obrekovanje ... Kastelka, drži se; dovolj, da enega
zadene!«

Težka roka mu pade na ramo:

»V imenu zakona!«

»Čemu!« pobara Janez z rezkim glasom.

»Prehitro zveste,« se sovražno zmrdne komisar.
»Skromni bodite, mladi mož! Vklenite ga,
in pri najmanjšem poizkusu ...«

Dve mrzli železni sponi mu stisneta zapestja;
drugi orožnik pomenljivo nagne puško z ostrim
bajonetom.

Kastelka sloni na mizi, oprta na stisnjene
pesti. Začenja se Kalvarija, na vsakogar pada veliki
križ; da je ne sliši zemlja vpiti v tej minuti!
Ali veriga zarožlja med sinovimi rokami; glas se
začuje kakor vihra v hojah; vdovine oči so strašne,
zalivajo se s krvjo, in mizna plošča poka med njenimi
prsti.

»Mati,« krikne Janez bled, »ne delajte mu
veselja, kdor je kriv! Naj ne vidijo solze v vaših
očeh, naj ne slišijo vašega joka; s častjo in slavo
se vrnem, mati ...«

»Hm,« gode stražmešter, »to ni gotovo!«

Janez ga ne pogleda. Toda Kastelka se je
vzravnala:

»Dveh je zadnja beseda, pravice in Kastelcev«
oznanja kakor s prižnice.

Skoro bi bila vesela gada. Kakor bor stoji,
pogled mu plapola, verigo nosi kakor žezlo, obraz
mu sije od ponosa. To ni obraz človeka, zemlja
je, ki odseva zarjo mučenikov! Ali vdova gleda
v duhu ječe in vešala ter moli sama pri sebi:

»Še to pot pomagaj, ti tam, ki mi stojiš
ob strani; Bog ali satan, vzemi mojo dušo v
odkup!«

Gospodje opravljajo hišno preiskavo; ves
dom pretikajo od vrha do tal, vse kašče, shrambe
in podstrešja. V fantovski sobi je plen bogat.

»Zastava? Za puntarje, že vemo. Z risanico
je hodil Joža na srnjaka? Mhm, to se razume;
petnajst nabojev — tetete, čimdalje lepše! Pa zemljevid
slovenske zemlje, ki bi jo radi odcepili!«

To so reči, ki jih plačujejo s konopcem; ali
Janez ne trene z očmi. Smehlja se: le kdo je
iztuhtal vse tako neumno? Še usta ni da bi odprl,
sodniki se bodo zvijali od smeha!

Par knjig zatlačita žandarja v svoji torbi;
ozri se, Benjamin, poslednjikrat! Jo slišiš, zemljo,
kaj ti poje v solčnem blesku? Orehe, kaj šume,
zeleno trato, kaj pripoveduje?
Kremen, ostani trd!

»Bog z vami, mati; vrnem se — vesel odhajam!«

»Vidim, gad; korajžo! Zdržim, dočakam te ...
Voz je zaprežen.«

»Voz — zame? Izprezi, Lipe, konja v hlev!
Vsi naj me vidijo; Kastelci ne povešamo oči.«

Vdova stoji na pragu, trka s palico, gleda
za njimi; črno ljudstva se je zbralo pokraj ceste,
da bi videli gada v železju. Gredo: Janez naprej,
žandarja zadaj, komisar v vas, kjer ga čaka voznik.
Veriga tiho žvenkeče. Povsod šepet, ženske ihte,
nihče se ne smeje; ko stopa mimo, se Galjot
odkrije, za njim vsi. Na Kastelcih ni madeža, čast
komur čast!

Ob vodnjaku zaječi: Zina je planila k njemu,
obraz belejši od snega.

»Stran, v imenu zakona!« jo goni stražmešter.

»Suni! Poljubim ga vendarle!« Na usta, in
niže, na vklenjene roke. »Svete so; ali me blagosloviš
ž njimi, kadar prideš?«

Ženske jo prestrežejo ko mrtvo.

»Do svidenja, vi ljubi moji!« klikne Janez.

»Bog s teboj!«

Ali zdaj — tega ne pozabi vsa dolina: traptraptrap
koleselj izza vogala, v koleslju Petschnig,
trški župan; volk je tu, da izpije čašo zmagoslavja.
Koga si s stolom, stara, koga si gnala:
marš? Nizko se skloni sovražnik z voza:

»Verräter, Hund! Na cesti bi ga potolkli, izdajavca ...
Ná — fej!«

In mastno pljune Janezu v lice.

Gad se zdrzne, krikne, trga; oba žandarja ga
komaj držita, kri mu lije izza nohtov. Zdajci odneha;
kakor plamen mu leti pogled po ljudeh:

»Judežev pljunek na mojem obrazu! Kje si,
da ga ubiješ namesto mene?«

Toda levinja je gledala s praga. Že leti, že
je snela vile pred hlevom, pet mož jih komaj
izdere njenim pestem; vdova hruje naprej, razbija
množico vsaksebi, kreči nohtove, kaže zobe
ko gol nož izza pasa. Že je tam, leze v koleselj;
Petschnig tuli, rjaveč se vzpenja, Kastelko strgajo
nazaj. Dvajset rok jo drži, vsa vas visi na nji
kakor roj na veji. Zadavi ga, čeprav mu ne dado
pregrizniti grla. Hu, grozotni glas, ko da se para
zemlja na celem:

»Stekli pes, krvoses, zemljegolt! Glejte, ljudje,
Iškarijota: v zibelki ga je mislil okrasti za očin
dom, in sem ga pregnala; zdaj se maščuje, toži
po krivem, pogublja nedolžno kri! Poznam te,
vampasti Judež, ti si ga zaznamoval! Si odkril
svoj obraz in zapisal, kdo si, krivoprisežnik, zavratni
morilec? Čuj, volk, in vsi poslušajte: izdajavec
pogine od svojega dela! Meniš, da moram
roko položiti nate? Haha! Na drugem koncu
sveta te ubije materina kletev: ne zaspim, ne jem,

ne pijem, dokler živiš ... Preklet! Preklet! Preklet!«

Množico stresa mraz. Žandarja z gadom hitita
svojo pot, Judež Iškarijot zeleni groze, bije
konja, drevi, ni ga več; in vdova kleči sredi ljudstva,
joče k nebu, tuli k zemlji, moli k Bogu in
satanu za maščevanje.

Drugič zahaja solnce. V tujem mestu ženó
Janeza po razjarjenih ulicah; psovke frče kakor
divji sršeni, pljunki oblivajo glavo in prsi, kri
čelo in lice jetnikovo. Toda Janez stopa ponosno:
ž njim gredo duše pradedov, ki so jih vlekli pod
Brežicami na kol, pred njim obraz zlatolaske, in
njiju oči si pripovedujejo, kako človek smehljaje
trpi.

Le mati ga ne spremlja. Doma sedi na prazni
sinovi postelji ter gleda srepo čez gore; še Galjotove
Zinke ne vidi na pručici ob svojem znožju,
ne sliši je, ko tiho joče v njeno krilo. Kastelka
ne je, ne pije, ne spi, ona moli svojo strašno
molitev.

Sosed Jelen potrka, z grozo v vseh črtah
obličja:

»Petschnig je mrtev, gospa Kastelčeva! Pred
dvema urama ga je zadela kap.«

»Mrtev?« Vdovino lice oživlja v temni zarji.
»Kaj je povedal pred smrtjo?«

»Govoriti ni mogel več; še svetega olja ni
učakal.«

In sosed hiti, kot bi se bal.
Kastelkina misel ubija; poslej jo bo stražil
trepet, črni psi bodo vili okrog hiše v viharnih
jesenskih nočeh. Le Zina se je ne boji; in vdova
se sklanja k nji, zamišljeno mrmraje:

»Zinka je dobra, dobra ... Laske bi ji pobožala
v njegovem imenu, roko bi ji položila na
glavo; pa nemara je bolje, da ne ... Pojdi, mala,
pojdi; trudna sem nocoj.«

In veli odgrniti posteljo ter prinesti belega
kruha in vina.

Visoke zvezde gledajo z enim očesom na
bojne poljane, z drugim v Kastelkino sobo, kjer
leži mati med snežnimi rjuhami; še v spanju je
kletev na njenih ustnicah, in roke se ji krčijo na
praznem životu, kjer je nosila svoje gade.

Gospa sanja: črni vrani so ji razkopali srce;
brez njega ne more živeti ne umreti. Zdaj prhutajo
nad njeno glavo, krvave kose v krempljih,
in krakajo s hudobnimi glasovi:

»Kaj daš, da jih vrnemo: zemljo ali gade —
povej!«

In Kastelka ne da tega niti onega, ne more
živeti ne umreti, še vpiti ne more, da bi povedala
svoje gorje.

VII.

Dnevi so se razlezli v tedne, da nihče ne ve
kako. Že se je tigra opila krvi; v zadnjo
kočo sega njen glas, v najbolj zaklenjeni hram,
in strašne tožbe ji trepečejo izpod rdečih krempljev
po vsem širokem svetu.

Vojna? Dve polovici zemlje, ena večja, druga
manjša, sta se spopadli kakor dve besni želvi
velikanki. Čeljust melje čeljust, šapa lomi šapo,
oklep rožlja na oklepu, želva trga želvi drob iz
života; vsaka hoče požreti drugo, da zraste od
njenega mesa. Toda nista si kos, nobena ne
zmore sovražnice. Pazi, mala želva, vsak hip bo
po tebi, velika je sedemkrat jačja! Toda mala
zver je huda in urna; krvavi, ali grize in trga, da
svet ni videl tega. Živ krst ne ve, kakšen bo
konec borbe ...

V mesto so pripeljali prve ranjence. Njih
povesti gredo od ust do ust in rasto kakor
plazovi.

Niti staro srebroglavo solnce ne pomni grozot,
enakih tem, ki mora zdaj sijati nanje.

»Da, da,« zdihujejo sivci pri Galjotu, »svet
se levi, in vsaka nova koža je slabša od stare.
Tak v to smo zabredli z vsemi ongá, izumi!«

»Če pomisliš, kako je bilo pred sto leti ...«

»Takrat so lepo marširali semintja; smolo
je moral človek imeti, da se je zleknil v travo.«

»In komaj si dobro zaduhal smodnik, je bila
parada pri kraju.«

»Kajpak! V štirinajstih dneh je bilo vse
opravljeno; amen, spet smo si dobri, Bog daj
srečo, ljubi sosed, pa nič ne zameri.«

»Takrat je bilo skoraj veselje, kakor pretep
na žegnanju; dandanes gredo milijoni drug zoper
drugega, in kar z mašinami se pobijajo.«

»To, to! In s kakšnimi hudičevimi! Kanoni
pokajo hitreje od pušek v naših časih, puške jezikajo kakor babe, in zraven tiste mrtvaške raglje:
komur zapoje, zbogom oča in mati. Eh, marsikaterega
ne bo nazaj!«

»Jaz pravim, da so se nalašč zmenili, ker je
preveč ljudstva na svetu ...«

Očanci kašljajo, sučejo kupice in zamišljeno
kimajo v mizo. Navadna mokra pivska miza je,
toda zanje polna slik; v mlakah vina vidijo polja,
nastlana z mrtvimi ko senožeti z mrvo: drug pri

drugem in na drugem, vsi rdeči in beli. Sleherni
se boji zagledati med njimi sina.

Vsak dan je več novic. Rus je navalil s
strašno silo, kozakov je kakor kobilic v Egiptu;
Rus je vražji, nobena vojska mu ni kos.

»Pa čudni dedci so ti Rusi! Namesto, da bi
ti odrezali glavo, če te ujamejo na samem, te
lepo pozdravijo, nasitijo in napojé, in še pokramljajo
s teboj: nu, hodi zbogom, doma pozdravi
pa oglasi se kaj.«

»V boju jim, pravijo, ni para. Gredo, kar naprej
gredo, bolj ko pokaš nanje, huje pritiskajo. Naši
že kar ne vedo kaj storiti, da bi jih pregnali.«

»V Galiciji je vroče te dni. Zdaj ali nikoli,
so rekli generali.«

»Hudo je, hudo.«

Nikjer ne vidiš človeka, da bi se smejal.

Jela hodi bleda in mrtva, z Joževimi kartami
na golih prsih. Še vedno ližejo zublji noči, ko
sta se objela v senci kapelice. Nebo in zemljo
bi prodala, da se vrne k nji, v pekel bi šla, da
ga vidi le uro prej. Z okrutnim veseljem posluša
druge, ko tarnajo za svojci. Že hlipa v vasi prva
vdova, vpije mati za edincem, ki je pal; toda
Jela šepeče:

»Naj vsi poginejo, samo da ostane moj ljubi
živ.«

Galjot jo vidi, kako trpi. Marsikdaj bi tolažil,
ali stori se mu, kakor bi hotel prijeti z roko za
skrito belino dekliškega telesa. On čuti, da stoka
v tem srcu ženska, poznajoča svoje globine; oba
bi gledala v tla, če bi govoril. Večkrat se ozre
nanjo s strani; obrite ustnice se mu zganejo,
zakaj oče je oče. Toda mahoma strese glavo in
umolkne, preden je zinil.

»Da bi vsaj rajnica živela,« vzdihne sam pri
sebi. »Križ je imeti odrasle hčere v hiši in ženo
pod zemljo.«

Kadar se Jela sredi noči prevrže na postelji
ter sune odejo s sebe in se dobro sliši, kako
grebe s prsti v razgaljeno grud, vstane Zinka
tiho v svojem koncu sobe; v sami srajčki pride
bliže in sede k sestri.

»Ne premišljaj, Jela, ljuba moja. Spančkaj,
da hitreje mine čas.«

In brodi z nežnimi prstki po njenih razpuščenih
laseh.

»Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo
iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo:
»Kaj veš ti, kako je človeku spati — s tem!«

Zaihtela je: mala se nasmehne v mraku.

»Jokaj, Jelica, tako ti odleže.«

»In ti, ne jočeš nikoli?«

»Da, včasih; ne zmerom, kakor ti.«

»Otrok! Ti ne veš ničesar. Ti tega ne poznaš.
Ali te nič ne skrbi? Si res prepričana, da ostane
živ in zdrav? Pustili jih bodo stradati, dokler ne
pomro; ali pa si umislijo lepega dne in jih postrele.
Kdo ve, kaj se lahko zgodi v teh časih,«
dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako
dobro de, če sta dva skupaj nesrečna.

»Ne dam se ti oplašiti, ne! Ali bi mu pomagalo?
Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti,
si ponavljam samo: tega ne sme biti, ne sme ...
Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo,
kar je med nama.«

»Eh, žal je njim lepote sveta!«

»Ne sme se zgoditi, ne sme! Janez se vrne,
in vse bo še lepše, nego je bilo. To si mislim,
kadar me napadejo črne skrbi, to hočem toliko
časa, tako vroče in napeto, da se mi zvrti v
glavi ter čutim, kakor bi šla moja volja v gostem
toku naravnost do njega.«

»Brezžični brzojav!« se nasmehne Jela po
sili.

»Le norčuj se, sirota. Videla boš, z voljo in
vero izmolim gada iz vsega.«

»Nu, da ... Saj ni storil ničesar. Oproste
ga in pošljo domov.«

»In vojna bo kmalu končana, Joža se vrne
k moji črni muci, kaj? Svatovanje bo na Galjotovem
in na Kastelčevem, Jelica vzame Jožo,
Zina zapleše z Janezom — kaj?«

Mala je hvaležno zlezla k sestri ter popravila
odejo. Dekleti se držita s toplimi rokami
okoli vratov; Zinka poljublja Jeli solze z obraza
in začne v tem polagoma misliti nanj, kako leži
v ječi, nemara na golih tleh, mogoče v železju,
in zdajci sama zajoče. Tako ihtita druga v drugo;
nazadnje se strnejo slike temnic in bojišč v nekaj
zmedeno mehkega in fantastično pisanega,
kar miglja čez oči liki turška žida ter šumi in
boža, tiho in rahlo, dokler ne zatisne trepalnic.
Joža piše domov: zdrav je, nič mu ne manjka,
ognja se je privadil, mati naj ne skrbi. Kastelka
se je medtem pomirila; fantovska soba je zaklenjena,
ključ leži globoko v njeni pisalni mizi.
Puščoba v domu in v vasi ji ni več tuja, vsem
strahovom gleda v oči. Že je zmožna misliti s
hladnim srcem, da hodi Joža nekje po daljnji

zemlji in je kroginkrog vse živo letečega svinca.
Mrzlo in besno je njeno zaupanje v srečo; Kastelka
noče zdihovati, noče ljubiti in tožiti, zakaj
»skrb in strah rodita slutnjo, ki je prva dekla
hudičeva: komaj se ozreš po nesreči, že te ima
za vrat«. Tone še čaka, da ga pošljo na bojišče;
tem manj je vzroka cmeriti se. Petschnigova smrt
jo navdaja še vedno z mračnim zadovoljstvom
in utešenjem, polnim mogotne zavesti; prepričana
je, da je ona kaznovala Iškarjota s svojim
prekletstvom in maščevalno voljo. Zdaj vidi spet,
da ni navadna ženska; nekdo se je naselil v nji,
ki je močnejši od vseh. Kar hoče ona, je volja
zemlje, in zemlja je bog nad bogovi; kakor veruje
njiva v svoj rjavi sok in blagoslov žita, ki
ga rodi, tako veruje mati v desnico, ki jo drži
čez doline in hribe nad svojimi gadi: nobena
krogla je ne prebije, noben sodnik je ne presodi.

Dan potem, ko so odgnali Janeza, se je
peljala v mesto k odvetniku, prijaznemu staremu
gospodu, ki jo dobro pozna in visoko ceni. Sprejel
jo je z veliko častjo in obljubil ogorčen, da
stori vse, kar je dandanes mogoče.

»Ali čas je težak, in zakon velja samo še za

tiste, ki ga teptajo z nogami,« je dodal nazadnje.
»Zaupajmo v zmago pravice.«

Z lažjim srcem se je vrnila domov.

Ljudje jo gledajo strahoma, odkar je Petschniga
»zagovorila«; po vseh udarcih nesreče se
jim zdi silnejša, bolj divje trmasta ko kdaj poprej.
Sive oči se ji bliskajo, kakor bi tleli v njih
novi naklepi; sosedje že čakajo, kdaj iznenadi
dolino s podobnim čudežem kakor pred petindvajsetimi
leti. Mogoče; onidan, ko je po stari
navadi postala sredi brvi, ni stresla pesti, ali
zlobno je pokimala trgu ter zamrmrala:

»Zdaj vem, kdo bo prvi hudičev, svojat ti
za hrastjem! Enkrat ste si že lomili zobe ob Kastelki;
četrtsto let je bilo treba, da vam je zrastel
nov greben! Zdaj, ste si dejali, je prišel naš
čas — kaj ne? Prvi ste se lotili vi mene; dobro,
Kastelka sprejme boj v imenu svojem in svojih
gadov. Tisti dan, ko bo vojna končana, si skočimo
v lase, krščenduš! S trebuhom za kruhom
mi pojdete iz doline, beraško palico v roki, preden
doglodajo črvi moje kosti!«

Prvič se je branila, topot napade sama; dolina
je ž njo, to se ve. Kolikor v gnezdu sršenov,

toliko je v glavi načrtov, in jajček, ki kdaj
maščuje gadje pleme, je že znešen.

Take so njene srdite sanje; zraven ukreplje
še marsikaj. Kakor vedno v važnih trenotkih, se
je tudi v teh dnevih izkušnje obilno spomnila
bratov-svetnikov, ki stražita, »da se ne tujči zalega«;
pa tudi župniku je poslala za maše: »dvakrat
zadrgnjeno dvakrat drži«. Košati mož je
toplo pohvalil vdovo, srečavši jo drugi dan.

»Da bi le tudi sami prišli k maši, gospa,«
je povedal nazadnje davno željo, vesel primernega
trenotka. »Zatecite se k Bogu, da vzame žalost
od vas! Tolažba svetih zakramentov vam bo
krepčilo v teh urah bridkosti.«

Ali Kastelka se je ponosno uprla s palico
v tla.

»Gospod župnik, jaz hodim po bližnjicah in
se z Bogom sama pomenim, kar treba. Če sta
res tako prijatelja ž njim, vprašajte ga vendar,
kdo mu je bližji: mati, ki so ji vzeli otroke, ali
samec, ki nima za kom jokati — ako bi hotel,
se pravi!«

To rekši ga je prepustila mislim, ki so mu
zavrele v glavi. Pogledal je za njo, ozrl se k
zvoniku ter povesil glavo v otožnem spoznanju,

da so ženske besede včasih modrejše od vseh
cerkvenih knjig. Ni ji zameril; on ve, da ne dreza
v tuje zadeve in mu ne pridi zvestih ovac.

Res so trenotja, ko niti Kastelka ne more
premagati čudne, brezmiselne tesnobe. To se
razleze v srcu kakor strupena megla po brezdnu,
ki zeva vse globlje in širje in je nazadnje tako
črno in votlo, da se boji pogledati vanj. Pred
takimi hipi beži gospa, ker se boji za svojo
moč; ali ona ne krene v cerkev, po njivah se
napoti, k svoji zemlji se zateče, k zdravnici in
tolažnici. Čuvstvo, ki jo prikleplje k nji, je bolj
živo ko kdaj, in zadnji dogodki so ji razodeli še
očitneje, da tli v prsti njen lastni ogenj in je
prav to njena sila. Kadar stopa med razgoni, se
ji zdi, da trepečejo pokraj nje kakor mišice živega telesa.

»Obe imava eno dušo v sebi,« ugiblje takrat,
»pa bodi dobra ali slaba, božja ali hudičeva
— najina je! To je tisto, kar lomi zapreke, ubija
sovražnike in varuje moje otroke. Tako močno
je, tako svetlo in krasno, mogoče Bog sam ali
misel njegova? In če ni Bog, je nekaj enako
svetega, da, še močnejšega od njega. Nič se ne
boj, ki ne hodiš k maši in zanemarjaš izpoved:

ako je v zemlji Bog, si živela tik ob njegovem
srcu, ako je drugo, se bo teplo zate ž njim na
sodnji dan.«

In kdo ne bi ljubil večne zapeljivke? Loke
in polja so kakor zelene pesmi, razgovor šum je
gost ko nikoli, nebo nad zemeljskim paradižem
še ni bilo tako čisto kakor sedaj. To čuti vse,
kar se giblje na zemlji; odkar se je začelo veliko
umiranje, nima njena lepota in slast življenja nobenih
meja. Kakor slepci ob čudodelnem studencu
strme ljudje v blagoslovljeni svet in šepečejo v
svojih srcih:

»Ah, kako dobro je biti rojenemu!«

Vesoljna mati se lišpa in lije žar hlepenja v
kri svojih otrok, da bi se zarastla brezbrežna
košnja smrti z novo brstjo. Zato so dekleta polna
medlečih sanj in stokajo žene v premočena
zglavja.

VIII.

Hladna septembrova noč stoji sredi zemlje,
sloka in nežna kakor kraljičina v bajki,
opasana z rimsko cesto, zvezdni plašč razgrnjen
od obzorja do obzorja. Še na teh žalostnih tujih
poljanah, ki jih para jarek za jarkom in krogla
za kroglo, cveto pod njenim lesketom mehki, domači
spomini. Jezera krvi je popila črna zemljica,
tisočem je postlala v sebi, tisoči leže bledi med
travo in gledajo kvišku s širokimi očmi, ne videč
prečudnega sijanja; povsod se poznajo koščene
stopinje smrti, še tihi veter diši po nji ter ponavlja
njeno pesem — in vendar je marsikomu
sladko pri srcu.

Poročnik Kastelec sloni v svojem jarku in
čuje. Blizu njega šepečeta dva vojaka o domu
in svojcih; šepet in dihanje se sliši z desne in
leve. Spredaj in zadaj butajo topovi, v daljavah
bobni njih zamolkli glas; puške se redko splaše
tam kje, zalajajo in utihnejo kakor psi-stražarji.
Zdi se, da hoče bitka zaspati; opoldne je začela

pešati, zvečer se niso genili v tem koncu ne eni
ne drugi.

Joži je prav, da se more nemoteno vdajati
svojim mislim.

Mislim? Kar zveni v njem nocoj, dosega višave
in globine, ki jih misel komaj vidi. Že včasih
se je oglašalo, kadar je sam v svoji študentovski
sobici ali v skritem kotičku parka poslušal
rahlo melodijo gosli, jedva še resnične akorde
klavirja, ki so plavali k njemu bogve odkod.
Človek se zamakne vase in čuti v sebi drhtenje
najglobljih skrivnosti bitja, ne da bi bil modrejši
kakor vsak dan. Karkoli si in imaš, misel, čuvstvo,
spomini, predmeti vnanjega življenja, cilji
hlepenj in jutrišnji načrti, vse pleše po čarodejnih
ritmih, kakor bi se igral veter z listjem zrelih rož.
Nekaj silnega in temnega te odnaša v kraje, kamor
je hladnemu umu predolga pot; uganka ljubezni
in uganka smrti se objameta nad teboj,
se strneta preko tebe, se poljubljata v tvojem
lastnem srcu.

Joža ju čuti prav zdajle. Tako sladko mu je,
tako žalostno; vsa ljubezen je kakor mrtvaška
maša, vse umiranje kroginkrog kakor visoka pesem
ljubezni. V žarkem hrepenenju po nevesti,

v češčenju do matere, v tegobi, s katero kliče
daljnja rodna gruda svojega otroka, v slehernem
utripu žil posluša gad žuborenje globokih valov,
ki nosijo njega in vsakogar po strugah večnosti.
Valovi se svetijo in šume brezimno pesem; oni
so zemlja in nebo, so luč in mrak, so čas in
prostor in sila, in so več od tega, brezdanje
globlji, brezbrežno širji: morje, ki ga nikoli nihče
ne izmeri!

»Odkod nocoj ta sanjarija?« se vpraša Joža,
ko ga za hip iztrezni oddaljeno streljanje. »Nekdaj
me je prijemalo samo, če sem poslušal godbo ...«

In mahoma se mu zazdi, da sliši godca, ki
stoji razkoračen nad poljanami ter vleče z lokom
po strunah ogromnih črnih gosli. Ne, ne; bilo je
petje železnega ptiča, ki je letel visoko nad glavami
v to čudno noč. Poročnik strese ramena in
si potegne z roko po očeh; na vojni se noče
zamišljati. Privadil se je divjega življenja kakor
vsi, ki spe in bede okrog njega; brez radosti je
odrinil, ali zdaj hvalijo njegovo hrabrost. Kri pradedov
se oglaša v Kastelkinem sinu, divji sok,
ki je pljuskal ob zidove Carigrada in prepljavljal
beneške ravni; neizrabljena moč se je opila borbe
ter spoznala v nji svoj drzni obraz.

»Vražje pleme smo!« govori poročnik sam
pri sebi. »Doma ovčice, na tujem levi; tu bi vzeli
pekel z naskokom, tam hodijo po naših glavah,
kakor se komu zljubi. Železni polki — da, da ...
Vse to junaštvo je sad ponižnosti in krotkosti,
v katero smo zakopali svoj talent. Natura je v
svojih globinah sita hinavščine, in kadar nas pode
v bajonete, vriska, da sme besneti.«

»Premalo Kastelk se nam rodi,« pomisli čez
minuto.

Z mehko tesnobo ga prešine dojem zadnjega
slovesa: prvikrat je videl solze v teh jeklenih očeh.
In tisti poljub, kako neroden je bil, kako sramežljiv
in nevešč! Nikoli ga ni poljubljala — na
dolgo pot v kraljestvo smrti mu ga je vendar
dala s seboj; za svetinjo je spravil njegov spomin.
Kako dobra je vendarle; za vse ga je prosila
odpuščanja! Mari je bila res kdaj krivična in
trda? Sinova misel roma k materi ter jo kleče
zahvaljuje za luč in srečo življenja. In nehote
vzdigne gad roko na čelo, kakor bi hotel potipati,
ali še nosi dragoceni biser, katerega mu je pripela.

Neverjetno mirna je noč; zdajle se zdi, da
je vse zaspalo. Brez butanja v daljavi bi človek

pozabil, kje je. Joži prihaja dolgčas; če bi se
vsaj odločilo, naprej ali nazaj! Skoraj pred nosom
je ruski jarek, dalje zadaj gozdič; na desni in
levi se majčkeno vzdiga ravnina, komaj dovolj,
da ne vidiš nikamor. Dobro, da je ponoči; tako
se človek manj jezi. In tudi razgled po zvezdah
je lep: glej tam Veliki voz ... Bogve ali sedi
tudi na ruski strani poročnik ter vprašuje zvezde,
zakaj je moral na vojno, ko je vendar Veliki voz
povsod enak — če ni doma sploh najlepši? Kaj
mislijo Rusi pravzaprav, da ne pridejo bliže?
Ojačenj čakajo? Brez skrbi pogleda čez, Rus je
len in slabo meri ...

Joža vstane, iztegne glavo. Ničesar ne vidi;
polje se koplje v temi, gozdičeva senca na obzorju
je črna kot oglje. Rahel veter z one strani
češlja travo in prinaša duh po nezakopanih mrličih.
Vseeno je grdo, ako dobro premisliš; in muhe,
in ptiči, ki prilete in kljuvajo oči. Poročnik se
spomni senice, majhne, trebušate seničice, katero
je videl predvčerajšnjim zobati strnjeno kri ...
Iz ruskega jarka gomaze pridušeni glasovi; ljudje
so tam kakor tu. Joža gleda v noč in nastavlja
uho, sam ne vedoč zakaj.

»Gospod lajtnant!« ga nekdo potegne za

bluzo. »Gospod lajtnant, nikarite ... Koren jo
je izkupil prav tako: pol ure nobenega strela,
komaj pa je on pomolil glavo — naravnost v
odprta usta; še zapreti jih ni utegnil.«

Joža se ozre. Njegov sluga je, Mrkunov iz
Podskale, uro daleč od njih. Siromak se neznansko
boji za gospoda; najrajši bi ga skril in v boju
sam komandiral.

»Prismoda! Pusti me.«

»Gospod lajtnant, za pet ran božjih!«

Mrkunov Peter se ne da odgnati. Vsi ruski
šrapneli ga skrbe manj kakor Joževa drznost: on
se nastavlja o belem dnevu, ne le nocoj. In Peter
vleče z obema rokama, da bi podvojil moč svarila.
Toda Joža se mahoma ujezi:

»Peter, zdaj pa čisto zares. Izgubi se mi,
drugače te oplazim s sabljo!«

In jo izdere napol iz nožnice.

To je druga beseda, ki gre Petraču do živega:
domačin mu ne bo razbijal glave. Bliskoma
izgine, odkoder se je vzel.

»Pa bodi,« godrnja sam pri sebi, »pa zijaj,
hudič; boš že videl, kako boli pisker od svinca!
Samo da je ne bi izteknil, o mati božja s svetih
Višarij!« trepeče v isti sapi.

Takrat šine mahoma bel curek v nebo; zvezde
temnijo, ravan se razgrinja v hipni svetlobi. Še
eden, še tretji! Rusi spuščajo rakete. Puška
bevskne tu in tam; vse skoči pokoncu, streljanje
zavre na obeh straneh, jarka igrata v ostrih
bliskih repetirk. In spet se uleže hrup; še nekaj
minut jezikajo streli, potem odžvižga zadnja krogla
preko glav, bogve kam po dolini.

Joža se ni genil z mesta; mirno je nesel
kukalo k očem, prislonil se in gledal, kakor da
ni na svetu zanimivejšega in manj nevarnega
prizora. Čudno, kaj vidi tam, še zdaj, ko je
spet tema?

»Tič pa je, tič,« kima Peter pohvalno. »Jaz
si ne bi upal, nak, jaz že ne!«

IX.

Gad Benjamin je pozabil vojno in vse, kar je
bilo. Trije oficirji z zlatimi ovratniki so
stopili na vse zgodaj v celico ter mu izročili
pisanje, da je njegova nedolžnost izpričana in
sme iti, kamor mu drago. Toliko da ni zavrisnil
med temnimi stenami; lahkih nog je planil na
ulico, dirjal na postajo, sedel v prvi vlak ter se
odpeljal proti jugu. Kraji so švigali mimo, da
sam ni vedel kdaj; že mu leži potujčena zemlja
za hrbtom, že prha železni konj k sinjim grebenom
hribovja, ki čuva rodno vas. V dolini je;
radostno zategel žvižg, in vlak stoji na domači
postaji. Solnce velike ceste pozdravlja mladega
potnika, trava in žito se smeje kraj poti ko sama
živa nedelja; tiste njive tamle so že Kastelčeva
last. Srce mu zastaja od veselega nemira, ko jo
ubira proti Galjotovim. Jagneda pred gostilno mu
kimata zdaleč, rasteta pred njim vse više in više
ter šelestita čimdalje glasneje in skrivnostneje:

»Pozdravljen, Janez! Zina te vidi skozi okno,
zdajzdaj prileti naproti ... Nihče ne ve, kako je

plakala za tabo, le midva sva jo gledala pri lini,
ko se je skrivala pod streho in ihtela.«

Zdi se mu, da je vsa leta le sanjal ta kraj:
tako živo kriče barve predmetov, tako zgovorno
se razodeva obris in telesnost oblik. Radost je
postoterila potniku čute; sto korakov pred hišo
sliši razgovor pivcev, šteje drobne Zinkine korake
po stopnicah. Dekle ga je zagledalo na cesti;
zdaj teče, komaj lovi sapo, tišči si roko na srce,
omedleva in vendar hiti naproti. Kaj ji poreče v
pozdrav? Ali ne bi pokleknil pred njo, za vse,
za poljub, ki ga je pritisnila takrat na ustnice
vklenjenega, krvavi sodbi izročenega jetnika? ...
Le čudo, koliko časa je ni; saj jo vendar sliši
teči nizdolu; to je večnost, kakor bi držale stopnice
iz nebes na dno pekla. In kako dolga je
zdajci pot do hiše! Janez se dviza, dviza, s čela
mu lije znoj, v grlu siga dih, moči mu pešajo,
toda cesta se daljša, kakor bi vlekel pšenično
testo ...

Zdaj je tam, in Zina plane na prag, vsa bela
ko mati božja v kapelici; njene oči so polne
širokega strmenja in biserne sreče. Smehlja se,
cel zastor solza se ji usuje po licih, roke se ji
širijo, in Janez priskoči, da bi prestregel na ustnice

njen pozdrav — takrat pa ga tuja pest udari
v prsi, hudoben obraz se nagne vmes, in pljunek
zadene Janeza v lice, kakor tisti dan:

»Verräter, Hund!«

»Petschnig!« krikne fant in sune roko v žep:
Bog ne daj, če nima noža pri sebi ... Toda
noža ni, Petschnig se je vgreznil v tla, in Zinka
je izginila; slika gostilne pod jagnedi se je razprhnila
na golem zidu jetniške celice, veseli poletni
dan je utonil v slabotni električni luči, ki
sveti pod stropom od mraka do zore.

Jetnik je sanjal!

Zunaj rožljajo ključi. Nevidno tektekne linica
na okovanih vratih, in spet utihne vse. Paznik
se malokdaj spotika nad nočnimi kriki; vajen jih
je. Vsi, kar jih čaka tu pravice, spe težko in
kriče v snu. Včasih, ko leži Janez vznak in ne
more zapreti oči, ga obide, kakor bi stene te
mrkle hiše drhtele od gorja, ki se valja med
njimi; tihota noči tu ni tihota, marveč snop stoterno
zamirajočega ječanja. Muka bruha spečim
iz sanj: vsaj ona hoče biti svobodna v kraljestvu
okov!

Janez je stisnil pesti na srce, ko se je prebudil:
prostost — dom — Zina — in Petschnigov

pljunek ter mrzla resničnost med golimi
stenami! Ali kar je premišljal v teh dolgih nočeh,
kipi v srcu više od vse bolečine.

»Da, da, pravica je,« šepeče strastno v svojo
samoto, »resnica je in pravica je, ki se izpolni
sama od sebe, če bi tudi poslednji njen vernik
poginil. Naj se ne zlomi tisoč let zvestobe, Kastelkin
sin: v tebi izkušajo grudo iz naše zemlje,
kapljo iz reke krvi, eno iz petnajststotisoč duš;
naj se izkaže pravičnejšo od njihovih kjučev,
trjo od sodnikov, ošabnejšo od sile! Živ ali mrtev
boš poveličan v prihodnjem stoletju: da niso
Krista križali, bi bil ostal ubogi Jud, ki je bil.«

On čuti utrip zmage v svojih žilah in vero
dedov v svoji duši. Zgodovina, ki snuje bogve
kje tam zunaj, diha noter v ta zaklenjeni grob.

»Težka kladiva padajo; toda mi smo trji od
jekla. Kujte, kovači! Kladivo poka od lastnih
udarcev; vi menite, da kujete smrt, pa kujete brst
in življenje. Kaj za to, če se odkrhne drobec in
izgine? Zdaj gre za vse, ne za enega, ne za sto.
Janez bodi trd; da se ne vpogne petnajststotisoč
bratov in sestra, izmed katerih si bil izbran!«

Mati mu raste pred očmi, ponosno križemrok,
kako gleda po gruntu, polna divje odločnosti. On

ve, da ji ne klone glava, kljub vsemu ne; vesoljnemu
narodu bi jo pokazal v teh časih ognjene
izkušnje!

»Kastelci in stara pravda! Čuj sina, mati, in
spavaj mirno; ne prošnje, ne vzdiha ne bo iz
mojih ust, v mojem srcu ne senčice plahosti.
Povej to svojemu gruntu, stara, malemu in velikemu,
ki je vseh skupna last ...«

Oslabelo telo mu igra v drgetu zanosa.

»Ali ti nisem rekel, Zina, tisti večer: kar je
v naju, ne umre? Če bi prav tisočkrat strohnel
v tej jami, bom vendar pri tebi, zakaj gad je
zemlja, naša večna zemlja, ki spoznala svoj zakon
in božji ukaz; kjerkoli boš hodila, me boš gledala
z očmi, čutila pod nogami ... In zemlja
se bo krčila in sama kričala, če tudi zadnjega
iztrebijo ž nje, in nihče ne bo stal na nji, kdor
ne priseže na staro pravdo!«

Znoj mu rosi čelo in sence; truden je. Komaj,
komaj odpira trepalnice. Ječa se polni z drobnim,
tihim zvenenjem, ki poje ujetemu gadu uspavanko.
Iz stene raste nekaj, pomika se bliže, stoji
pri postelji, sklanja se k njemu. Obraz je, včasih
kamenit in ošaben, včasih mlad, mil in ljubeč.
Mati? Zina? Oboje se zliva v eno; močan angel

razgrinja perot nad jetnikom: on svojega gada
ne da ... Čuj šepet — strah, kako votel in
mrzel:

»Daj sina, ljubega, zemljo — daj gada, meni
je zapisan! Hočem ga imeti — daj!«

Toda angel odgovarja:

»Vprašuješ me, ker ga sama ne moreš vzeti ...
Gad ne pogine, gad je moj: odkar so ga bili in
opljuvali, tebi zapisali in živega pokopali, ni več
Janez, ampak Pravica-Resnica, ki ne umre, dokler
ga jaz ne zapustim ... Vera-Upanje-Ljubezen
drži Pravico-Resnico; iztrgaj jo, Smrt, če si nama
kos!«

Zli glas molči.

In Janez diha mirno. Potok šumi po dolini.
Škrjanci pojo nad njivami. Nedeljski zvonovi se
ubirajo iz devetih fara, in jutranji plamen skače
s Sevškega hriba k vitkim borovcem Konjske
rebri.

X.

Kastelka se je nenadoma zbudila ter sedla v
postelji. Zaropotalo je, padlo, počilo — kdo
ve? Pa ne da bi bili tatovi v hiši? Zdaj ima
sodrga več poguma, ko je malo moških doma;
dva hlapca so ji pobrali, tretji pojde vsak čas ...
Toda tema je v sobi, le komaj se rišeta štirikotnika
oken; zunaj tih, droban, strupeno enoličen
dež. Vdova seže tipaje po užigalice, da posveti.
Ničesar ni videti, ničesar čuti: še nekam tiše se
zdi kot po navadi.

»Budalo,« se ozmerja sama. »Kaj skačeš,
hudiča, ko je vse tiho? Lezi, stara, in spi!«

Toda reči je lehko, storiti težje. Najprej se
spomni Toneta, ki je pisal danes, da odhaja zdaj
na bojišče; v Srbijo, pravi. In komaj prežene
misel nanj, jo zmoti Janez; beži, skrb, saj pravijo
vsi, da je zadeva jasna ko beli dan in se ni bati
ničesar! Kajpak, tretji je Joža na vrsti, ali njega
se oklati z obema rokama:

»Tak vsaj ti me pusti pri miru! Ali naj res
ne zatisnem oči zaradi te ljube gadje zalege?

Odkar je vojna in Janez zaprt, ne poznam več
pravega spanja ... Tak beži; ne, ne in ne;
Kastelke ni doma, pa mir besedi!«

To rekši se obrne v steno, zatakne ušesa in
šteje: ena, dve tri, štiri, do petinosemdeset. Zaspala
je.

Glasno reže njeno dihanje tišino; zdajpazdaj
zasmrči, kar se drugače redko dogaja. Roke nimajo
miru na odeji, telo se premetava, kakor bi
uhajalo težkemu bremenu; srajca zdrkne z ramen,
mogočne prsi štrle nage v mrak. Toda vdova
hoče spati in spi do jutra.

Bleda, sivkasta zarja gleda skozi okno. Kastelka
si mane oči; udje so kakor od svinca,
nič se ji noče vstati. Bude jo? Kdo stoji zunaj?
Jera ni; ta bi stopila noter in stresla gospo za
ramena, saj je že osmo leto pri hiši.

»Trk, trk! — Trk, trk!« sitnjari sitnost pred vrati.

»V uho me piši, kdor si!« de vdova srdito
in se odene čez glavo. »Ni hudič, da se ne bi
naveličal.«

Toda zgodnji prišlec je trdovraten; on hoče
h Kastelki, ne da se odgnati.

»Trk, trk, trk!« ponavlja čimdalje glasneje,
da ropoče kljuka in rožlja ključ v ključavnici.

»Ali bo mir, krščenduš!« zarohni gospa, vsa
pripravljena, da skoči ven ter osebno vrže nadlego
po stopnicah.

Sedaj zasliši Jožev glas, tako čuden in daljnji,
kakor bi stal tisoč milj od nje:

»Zakaj me ne spustite k sebi, mati? Ali me
ne poznate več? Joža sem, vaš Joža, najstarejši
gad ...«

Tako žalostno govori, kakor bi mu bili zobe
izruvali in izžgali strup.

»Jezus!« vzklikne Kastelka; da bi zaklela, se
niti ne spomni. »Ti, Joža? Počakaj, precej ti
odklenem!«

»Ni treba, mati; nič ne vstajajte, saj pridem
tako ...«

Že je v sobi, ne da bi bil vrata odprl; vstopil
je kar skozi celo.

Tako bled in reven je v svoji blatni vojaški
suknji, da se mati pozabi začuditi. Počasi, kakor
bi komaj prestavljal noge, je prišel k njeni postelji
ter zdrknil na kolena.

»Joža!« Kastelka iztegne roke. »Joža, kaj je s
teboj? Odkod prihajaš? Mari si bolan, moj Joža?«

»Oddaleč, mati; vi ne veste, kako dolga je
pot. Bolan sem.«

»Kaj ti je, otrok? Govori!« siga vdova. Strah
jo prijemlje od hipa do hipa, leze iz uda v ud:
sin je bel ko sredica, in kaplje krvi ni v njegovem
obrazu, in mraz mu diše od lic.

Joža tišči roko na čelo:

»Boli me ... Tako hudo boli, oh, mama!«

Od nežnega imena se stari še težje stisne
srce; in hkrati jo je groza, sama se vprašuje
zakaj.

»Glava me boli ... Oh, tako strašno me
boli glava — tu, prav tu, kjer ste me poljubili ...«

In stoka ter kaže s prstom na sredo čela.

»Joža,« ječi Kastelka, »pa ne zato? ... Reci,
otrok, imej usmiljenje: ne zato, ker sem te poljubila?«

»Zato,« mrmra Joža. »Samo zato.«

In kot je prišel skozi celo, si seže v glavo
ter vzame iž nje krvavordečo rožo; s tihim smehljajem
jo položi materi na srce.

»Jezus!« zarjove vdova z nečloveškim glasom.
»Tak vsaj povej, ali si živ, ali mrtev!«

Sin se bridko nasmehne, pokima in nič ne
pove, kako. Izginil je kakor upihnjen.

Svetlo solnčno jutro sije v sobo, vrabci čivkajo
v žlebu, Jera ropoče v kuhinji. Tista zarja

poprej je bila kalna in siva. Sanjala je ... Toda
ko si oddahne, polegne vase tujo vonjavo, kakor
po sladkih, temnokrvavih gavtrožah. S tresočimi
rokami razmeče posteljo; rože ni. Kastelka je
sanjala.

»To ima zdaj človek od vsega,« rentači, ko
se umiva. »Krščenduš, take sanje ... Hoho, moj
gad! Prav nič ga ne boli glava, zdrav je kakor
riba v vodi; njegova krogla še ni ulita in tudi
ne bo. Mogoče pride zvečer pisanje.«

Pisanje pride, ali vdovi ne odleže. Danzadnem
lete v hišo Joževe karte, prešerni, lehkomiselni
pozdravi fanta na vojni; toda mati jih
bere le s pol očesa. Mrkla in srepogleda hodi
okrog, komaj ji leze beseda z jezika, misli se ji
zapletajo, kadar sploh kaj misli. Nekaj ogromnega
jo tišči še huje nego takrat, ko so naznanili
vojno. Duša leži stlačena pod bremenom na dnu
srca in se ne more geniti; bogve če sploh še
diha. In kar je najbolj čudno: vdova dobro ve,
da so jo zastrupile sanje o gadu, pa si vendar
ne upa misliti nanje. Pozabiti jih hoče: ni res,
ni jih bilo. Kjerkoli jo napade spomin, začne preklinjati,
da si vse tišči ušesa. Toda moreča slika
jo drži kakor past; čim obupneje se izvija, temu

bolj jo davi, tem ostreje dehti roža z bledega
čela. Kastelka ne spi, ne je, ne pije, ne odgovarja
ljudem. Kakor nora bega okrog, in zares
se ji meša v glavi; le pomisliti noče, odkod in
zakaj.

Z bojišča dolgo ni poročil o strašni burji,
ki divja pri Levovu. Generali molče, toda ljudstva
vedo, da se koljeta dva na življenje in smrt. In
zdajci — glas kakor blisk po deželi:

»Naši se umikajo daleč nazaj!«

Tedaj se Kastelka osrči:

»Nemara je ujet,« razsodi sama pri sebi.
»Rekla sem, da ostane živ.«

In leže izmučena sredi belega dne ter spi
do drugega večera.

XI.

Po krčmah cvete vojskovodstvo. Kaj zdaj? se
vprašujejo vsi. Ta prerokuje mir; ženske
mu kimajo, Galjotova Jela vriska natihem. Drugi
pravi, da Prus maršira na pomoč. In tretji, da so
besede odveč: sam Bog ve, kaj se izkuha.

Druga za drugo kapljajo novice o veliki
bitki. Močvirje se dela od same krvi; ujetih je
mnogo, del vojske je razpršil naval; vse bi bilo
izgubljeno, da se ni oslavil regiment, kjer služi
mladina iz naše vasi s Kastelkinim Jožo. To se
pravi, da marsikaterega ni več ...

V nedeljo po maši sedi Galjot pri Kastelki.
Soseda je spočita, pomirjena še ni; pogled ji
venomer uhaja k vratom, dasi nima koga pričakovati.
Galjot opaža s skrbjo, da so njene oči
krvave in črno obrobljene.

»To ni dobro, Mana. Preveč si razjedaš
srce ... In tudi lepo ni: vsaj meni bi potožila.
Meniš, da mi bo lehko pri duši, ako bi tebi —
česar Bog ne daj?«

Vdova ga meri topleje; žalost hčera je tudi
njemu razgrebla obraz.

»Saj ne mislim nanje!« pravi zamolklo, kakor
bi jo bilo sram.

»Tega mi ne pravi!« mahne sosed z roko.
»Skrivati znaš dobro, vem; in da ne utegneš,
vem tudi. Ali kadar ti gre kupčija po glavi, in
hmelj, in stelja, in krma — kaj vem, kaj še! —
je srce pri njih, da sama ne veš. Vsi zvonovi
pojo, katera je najboljša mati pod solncem.«

»Nu, slaba vsaj nisem bila. Kar sem storila
je zanje storjeno,« de ona resnobno. »Joža in
Jela imata s čim gospodariti.«

»Jela je sirota; še zdaj žaluje kakor prvi
dan. Nič več je ne morem gledati v tisto objokano
lice; pa tudi ona — kakor me ne bi poznala.«

»Vročo kri ima tvoja večja,« pove Kastelka
njegovo skrito misel. »Kadar se vrne Joža, ne
čakamo več; sama izprevidim, zadnja ura bije.
Boga zahvali, da je gad poštene reje.«

»Tvoje, Mana, lehko se postaviš. Zaupam
mu kakor tebi.«

»Ne varaš se; tudi on si zaupa. Toda mladost
je norost in ljubezen je pijanost. Ko pride,

sedem v zapeček; Jela, mislim, se me pač neha
bati.«

Droban smehljaj je razjasnil vdovi obraz ter
se odbil na sosedovem licu.

»Jela ...« Galjotu se zdajci utrga beseda.

»Jela!« je kriknil nekdo na dvorišču, kakor
da ga je slišal in ponavlja za njim. Toda glas
je groze poln, kot bi zavpil: gori!

»Galjotova Jela?« vrešče babščeta v prestrašenem
zboru. »Krišč nebeški!«

»Zdajle so jo potegnili iz vode ... Toliko
da je še živa!«

»In nazaj, praviš, nazaj je hotela skočiti?«

»Trije jo komaj drže: kriči, kolne, lase si
puli.«

»Jezus in mati božja!« Galjot beži brez klobuka;
zobje mu šklepečejo gredoč.

Kastelka sedi in se komaj pregiblje. Tisti
tam doli pripoveduje še več: nekdo je prišel h
Galjotovim ...

»Kdo?« vpije Polona, »kdo je prišel?«

»Mrkunov Peter, iz Galicije!«

»Iz Galicije? Mari se ti sanja?«

»Avša budalasta! Prav iz Galicije; umikal
se je.«

In je v krčmi nekaj povedal; Jela je šla mimo
vrat, slišala in stekla naravnost v jez. Če bi ne
bil hodil mlinar tam blizu ...

»Pa kaj je povedal? ... Jezus! Kaj praviš?«

Zdaj se menijo tiho, čimdalje tiše. In kolikor
tiše govore, tolike bolj si vdova zatiska ušesa.
Toda bučeč glas se dviga, vstaja odnekod, prihaja
bliže in tuli grozo brez imena. Vdova rije
z glavo v mizo, grebe s prsti v sence, stoka in
preklinja, da ne bi slišala.

»Stran od mene, hudič! ... Saj ne blaznim,
krščenduš ... O, prekleta moja glava! Blede se
mi ... Kaj je to, tristo satanov? Ali so vsi znoreli,
ali je konec sveta?«

Babe na dvorišču so zagnale jok, Micon
debelo, Katra milo, Polona le vpije:

»Aaa! Joj, Bog pomagaj ... Aaa!«

»Saj tamle prihaja Mrkunov; sam gre gori!«
vikne dedec, ki je prinesel vest.

Peter je tukaj; vse utihne okoli njega.

»Kje so gospa, ljudje krščanski?«

Menda mu kažejo na okno. Toda okno se
odpre, in sama bela smrt se skloni doli; ni smrt,
Kastelka je.

»Gori pojdi,« mu reče z glasom, kakor bi

grob izpregovoril. »Vi drugi ostanite, kjer ste;
da se mi nihče ne prikaže!«

Peter stoji pred gospo, gospa sedi v naslanjaču;
trdo bi ga rada merila, toda ne more. Njene
oči so kalne in zbegane, komaj da je še pamet
v pogledu; in ko izpregovori, drhte ustna in glas.

»Nu, Peter, počemu stojiš kakor lipov bog
in molčiš? Zini besedo, povej, kaj prinašaš!«

Peter stoji v pomečkani suknji in suče kapo
v rokah; ne upa se ji ozreti v lice.

»Si bil ves čas pri Joži, kaj?« Gospa ve, da
je služil sinu. »In zdaj si ga pustil samega? To
ni lepo.«

»Vroče je bilo,« menca Peter. »Umikal sem
se ...«

»To vidim, to vidim,« kima gospa hudobno.
»In Joža je tam?«

»Je tam.« Peter se trese, bledi in zardeva po
vrsti. »Saj zato sem prišel.«

»Kako se ima?« ga ustavi ona, da ne bi
govoril. »Je zdrav, kaj ne? Pozdrave pošilja?
Lepo, lepo. Tonač ni šel v Galicijo, na Srbsko
so ga poslali.«

»Ni zdrav!« se osrči Mrkunov. »Ne da se
reči, da bi bil.«

»Nu da, napori, seveda, napori! Spanje pod
milim nebom, saj vemo ...«

»Napori ne ravno —« povzame Petrač.

»Prehladil se je, hočeš reči! Da, da, prehlajenje;
kašljal je vsako jesen, čeprav je krepak
kakor gora. In v bitki je bil, v tej veliki, ko ste
bežali?«

»Se pravi, ni bil ...«

»Bog bodi zahvaljen!« si oddahne Kastelka
natihem. »In jaz norim od golih hudičevih sanj ...
Nu, sedi tamle in kaj povej!« ga vabi na glas.

Peter sede ter ji odločno pogleda v oči:
enkrat mora na dan, naj bo potem, kar hoče.

»V tej bitki ni bil, zakaj on, bi rekel ...
Eh, gospa, kar lepo naravnost vam povem — se
pravi ... I nu, prav nocoj bo štirnajst dni od
onega večera. Mi tu, Rusi tam, tik pred nosom,
veste? In vse mirno; bolho bi slišal lesti. Živ
krst si ni mislil ... Nihče ne strelja, ne naš ne
njihov; vaš mladi gospod sedé in tuhtajo nekaj
— gotovo so bili v mislih pri vas, sem dejal
potem, kakor bi — nu da! Naenkrat pa jih
dolgčas obide; vstanejo, vzdignejo glavo in gledajo
tja na Rusa skozi svoj rešpetlin. ‚Gospod
lajtnant,‘ jim pravim, ‚za pet ran božjih, nikarite!‘

Oni pa so bili hudi, kar s sabljo so me nagnali,
glavo so mi hoteli odsekati, zakaj pravico imajo,
tam zunaj. Kaj sem hotel, siromak? Pustim jih
in gledam; oni Rusa, jaz njih. Tedaj pa Rus posveti
z raketo, ker je bilo pretema in človek ni
videl streljati; ali mislite, da so se gospod umeknili?
Kaj še! Rakete lete kvišku, puške pokajo,
svinec leti, kakor bi muhe rojile — oni pa stoje,
gledajo in se nastavljajo. Nu, kmalu je streljanje
minilo; Rus miruje, mi se ne ganemo. ‚Bog bodi
zahvaljen in mamka božja s svetih Višarij,‘ pravim
pri sebi, ‚zadnji čas je bil!‘ In stopim h gospodu,
češ, zdaj vas nič več ne pustim, če gre tudi
glava na kose! Toda oni se ne zmenijo zame ...
‚Gospod lajtnant,‘ pravim, ‚gospod lajtnant, slišite?‘
Oni ne slišijo, molče, ne ganejo se ...«

Petrač obtiči; kalno gleda gospo in čudno
požira.

»Nu, nu!« priganja ona.

»In se ne ganejo. Mene kar nekaj popade.
‚Če bi vsaj izpregovorili,‘ si pravim, ‚vsaj zadrli
bi se nad menoj!‘ In stopim še bliže, pocukam
jih za rokav. In takrat — takrat ...«

Peter se zdajci udari z obema pestema po glavi,
z obrazom po kolenih, in zatuli v svojo mastno kapo.

»Takrat?« krikne vdova ter plane pokoncu.
»Kaj takrat? Govori, baba, ne cmeri se! Takrat?«
ga trese za rame.

»Takrat ...« Peter vzdigne zaripli obraz in
se davi z besedo: »Ta — ta ...« Ne gre mu iz
ust; zdajci strese glavo in pokaže s palcem na
čelo.

»Jezus!« zatuli Kastelka. »Ranjen, praviš,
ranjen?«

Peter kima, da ne, in tuli še huje.

»Mrtev?« hrope gospa. »Mrtev? Moj Joža
mrtev?«

In Peter pokima ... Vstane, še vedno kimaje,
ter plane iz sobe.

Hiša se trese od njenega glasu, tako groznega,
da padajo krščenice na kolena in drsajo
v kot, ne vedoč, kam bi se skrile. Kastelka leži
z životom čez mizo, grize trdi les, bruha pene
in lomi ploščo z rokami, rjove brez solze v očeh;
to ni jok, ni tožba v besedah — to je, kakor bi
krvavele skale in šume in globine zemlje ter klele
Boga s svojim blaznim bučanjem.

In zdajci zavlada po vasi vrišč in jok; otroci
beže v kamre, ženske se križajo na hišnem pragu,
dedci zijajo izpred hlevov in skednjev ter čutijo,

da se jim treso kolena: v divjem teku nese Kastelka
svoje tuljenje med hišami, steklenooka furija
z razmršeno grivo, obleko na prsih raztrgano,
prsi krvave od nohtov. V desni palico, stiska
levico v pest in grozi nebu in zemlji v nerazumljivem
jeziku obupa. Jera, Polona in Jernejec jo
love, meneč, da teče v vodo; toda ona jih oklesti
s palico, da ne morejo z mesta. Nihče se ne upa
približati; brez palice dirja naprej po travnikih
in njivah; čez drn in strn jo ubira, lučaje štrene
izpuljenih las kakor seme prekletstva.

Nazadnje izgine v ajdi. Valja se vznak ter
grize bilje in prst kakor stekla volkulja. Dolgo
v dan se razlega njeno rjovenje; poldan se ne
sliši z zvonika, ljudje ne jedo, komaj če kdo šepeče.
Potem se glas prelije v jok, in jok te neukrotljivke
je še strašnejši. Kakor v krču ji kopljejo
trde roke po životu, kjer drgeče usehla maternica
in kliče svoj mrtvi plod.

Večerne sence rasto, Konjska reber je odeta
v škrlatno glorijo; češčenamarija drhti od hriba
do hriba. Vdovin glas se je utrnil v tihem ihtenju.

Kalno pogleda kvišku. Vsa vas je zbrana
okoli. Nobeno oko ni suho, nobeno srce hladno.
Galjotova Zina kleči zraven nje ter ji odeva razgaljene

prsi z ruto. Oče razganja množico: treba
je spraviti revo odtod.

»Mana,« se sklone k nji, »vstani, mrači se;
tako ne moreš ostati.«

Ali Kastelka sede sama od sebe.

»Ljudje božji,« pravi z izjokanim glasom,
»čujte, kaj vam povem! Enega otroka so mi ubili:
v čelo ga je zadelo, prav kamor sem ga poljubila
v slovo ... Joža je mrtev, dva še imam;
Tonč je na Srbskem, Janez zaprt. Dobra fanta
sta, sami veste; vsa dolina boljših ne premore.
Toda jaz ju zdaj preklinjam, tu pred vami vsemi;
mati kolne svojo lastno kri, da je njen blagoslov
ne zadavi!«

To rekši, vstane, zategne ruto okrog ramen
ter krene domov, glavo pokoncu, oko mrko in
ponosno, kakor bi hotela pokazati, da pozna tudi
zoper najhujše gorje le eno: boj in upor.

»Vse je v božjih rokah!« je zamrmrala stara
ženica za njenim hrbtom, križaje se z vozlatimi
prsti.

Vdova se ne ozre; le njen smeh se začuje,
tako mrzel in divji, da zebe sosede v kosti.

XII.

Sveti dan je. V peči pokajo bukova drva, toda
Kastelkina soba je kljub toploti pusta, kakor
da so pravkar odnesli mrliča in pospravili oder.
Popoldanska luč medli na pohištvu in tleh. Iz
kota poganja temna goščava mraku; zdi se, da
vidiš rast njegovih vej in jih slišiš šumeti.

Kastelka sloni pri svoji pisalni mizi, ki so
jo izpremenili ti meseci v oltar genljivega malikovanja.
Kamorkoli pogledaš, vidiš Jožev obraz.
Njegova fotografija v otroškem krilcu, Joža petošolec
z vihrajočo ovratnico, Joža v Pragi med
veselimi tovariši, Joža z lovsko puško na rami,
Joža v oficirski uniformi, Joža na bojišču, malo
dni pred smrtjo — sam Joža je razpostavljen v
lesenih, kovinastih in papirnatih okvirčkih. Pod
steklenim zvoncem leži pramen prvih las, ki mu
jih je ostrigla, in stena je cel muzej njegovih
spominkov: cvetlice s Triglava, rogovile dveh
srnjakov, našopana mokosevka, orglice, na katere
je deček igral. Z bojišča so poslali materi njegovo

listnico in uro; zdaj tika na novem črnem stojalcu,
navita vsak dan o prvem jutranjem svitu,
in bo tikala, dokler Kastelka živi.

Pred temi relikvijami obuja edino človeško
ljubezen, ki je ni pregnala iz svojega srca. Mrtvega
sme ljubiti, ko ga zemeljsko gorje ne doseže ...
Vseh milih besed se je zdaj naučila,
vsa nežna imena zdaj ve, brez skoposti deli njegovi
senci poljube; o, kako mehko sloni Joža
na vdovinih prsih! Kar svet stoji, ni videl bolj
zaljubljene matere, bolj oboževanega sina. Po
cele ure in dni sta sama, in kadar jo kličejo
stran, šepeče njegovi sliki:

»Potrpi, Joža, otrok moj zlati, da skočim
pogledat za posli: Katra je lonec razbila, Jernač
je z vozom prišel; vse je narobe, nihče si ne
ve pomagati, če stara odnese pete. Samo trenotek,
in spet bom pri tebi, moj gad!«

Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal
kamenito Kastelko.

In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega
k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla
usta zmožna mehke besede in je v teh brezdušnih
očeh prostora za nežno luč.

Pred vrati stoji Zina, otresa čevlje in trka.

Stara molči, ona ne kliče nikogar več. In Zina
vstopi sama kakor vedno.

Svež duh po mrazu napolni zrak, ko se izmota
iz tolste volnene rute. Izpremenila se je
Zinka v teh mesecih, omedila se v žalosti kakor
hruška v jesenskem solncu; višja je in polnejša,
obraz cvete v ljubki bledosti, višnjeve očke gledajo,
kakor bi vedele vse skrivnosti.

»Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji
čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja
nanj.

»Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne
glave. »Bog daj, pa sédi.«

»Važne novice imam za vas,« hiti dekle,
»Vesele in žalostne hkrati.«

»Zame ni več novic na tem svetu. Ako je
zate potreba, govori; če ne, rajša molči.«

Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno
sporočilo ima, da je ves dan jokala nad njim.

»Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi.
Če hočeš, odpri in beri, pa zase.«

List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne
more krotiti:

»Vaš Tone piše, mati! Ranjen je ...«

»Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar
povzame: »Kam je ranjen? V glavo?«

»V prsi je bil ustreljen ... Rešili so ga;
rana se celi, čeprav je slab.«

»Nu da, ta je šel brez poljuba!«

V gospejinem glasu drhti bogokleten posmeh;
z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali
vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in
zdajci pograbita staro jeza in strah.

»Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre
ali okreva, živi ali pogine — meni nič mar.«

»Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da
bi pogledal domov, kadar vstane ... In zakaj
da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni?
Tak najde vrata zaprta, ko pride?«

»Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse,
kar je. Vrata v svojo sobo pa menda še pozna.«

»Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari
tudi on ne najde matere?«

Zina skleplje roke.

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj!«

»Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj
vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj
dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih
rok ...«

»Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni
mati.«

»Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V
vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztolmačim?
Boji se, da ste umrli, mi pa mu skrivamo.«

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,«
ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v
naročje, če mu ne privoščiš sreče in življenja.
Sama premisli; kakor želiš, tako ukreni. Jaz ne
ganem s prstom, ne s srcem, ne z mislijo. Če
bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni.
Zame ga ni, ti pa kakor hočeš. Le pripelji ga.«

»Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem
hotela povedati ... Ali veste, mati, da ga je sodišče
oprostilo? Resnica in pravica se je izkazala!
In so ga vendar —«

»Zaprli?« potegne vdova ravnodušno.

»Ne ... Velike tabore imajo, kakor za vojne
jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in
ostane ujet do konca vojne, češ, pravica je dokazana,
sum pa ostane.«

Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem
hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin.
Toda premaga se.

»Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes
lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole
hudobije.«

»Iz česa drugega? Janez je nedolžen!«

»Jaz tudi mislim, da je; ali včasih tehta crkel
Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu,
kaj je njim do resnice in pravice! In kaj briga
mene vse to?«

»Kaj vas briga, mati?« Zinka stiska peščice
na prsi; v očeh ji plameni ogorčenje.

»Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša
poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše,
nemara prav o tem.«

»In ga niste sami odprli?«

»Počemu? Vseeno mi je ... Že tretji dan
leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?«

Zina bere, kima in vzdihne.

»Zina!« povzame gospa. »Kako veš vse to?«

»Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite
zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!«

Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda
stara se ogne vade.

»Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo
ne v mojem imenu, ne meni na ljubo.«

»Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v

taborih jim ni dobro ... Morda potrebuje denarja?«

»Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času
iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega,
vsak to ve. In kar je stvari, obleke in drugega,
lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem
ničesar.«

»Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko
brezsrčnosti, in je vendar ljubezen ...«

»Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato
si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada?
Zaradi mene starke pač ne bi hodila gori, kaj?
Hahaha! Joj, to se motiš! Toliko mi je zanj in
zate, kakor za lanjski sneg, ali slišiš? Kakor za
kamen na cesti — še manj: kamen mi je napoti,
zate mi je vseeno, če si ali če te ni.«

Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi
svojo mehko dlan na koščeno gospejino ramo:

»Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z
vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde
so, ali meni pričajo, da se bojite zame, ker me
imate radi; in tega mi je treba, tega želim ves
čas ... Vidite, tako so me zmedle vaše črne
misli, da večkrat sama trepečem zanj! In zato
ne odneham, dokler ne bom vašemu srcu draga,

kakor vam je sin ljub in drag, čeprav ste ga
zatajili; ako me spodite, pokleknem pred vašim
pragom ter bom klečala in prosila, da hrastova
vrata preprosim, da kamnati prag omečim ...
Zakaj? Ves svet ga je zapustil, ali jaz ga ne
zapustim; njegovo življenje je moja luč. Ako je
res, kar pravite, da rodi vaša ljubezen pogubo,
potem hočem biti deležna te strašne ljubezni:
Zina ostane ž njim v življenju in smrti.«

Še preden se stara osvesti, jo drži z obema
rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase,
zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in
ležnive ustnice, ki skrivajo ubog človeški drget.

»Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe pogubljaš
in njega ...«

Tega se prestraši Zina, in mati se izvije
njenim rokam.

»Budalo!« najde zdaj pravo besedo. »Kje si
pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje
mladosti in hvali Boga, da živiš!«

Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev,
se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega
krila.

Molče sedite še pozno v mrak, gospa v naslanjaču,
Zina zraven na pručici. Dve veliki solzi

visite Kastelki na vejicah; hvala Bogu, da ju mala
ne vidi.

»Kje so zdaj njene misli?« ugiblje dekle.
»Pri njem? O Bog, če bi vedela.«

Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki:
nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko
srce. Toda Zinka ne črhne in grize ustnice;
upati hoče, dvomiti še v zadnji uri ne.

»Vera-Upanje-Ljubezen!« ponavlja sama pri
sebi, neslišno gibaje ustnice. Ona je rekla Janezu
to čarodejno besedo; zvesto jo hoče hraniti v
duši ter ostati močna, da njemu ne uplahne duh.
In vest jo skoraj peče za hipe, kadar jo premaga
mrtvaški zrak te hiše, da upogne svojo lepo mlado
zaverovanost in svojih smelih sedemnajst let pred
Kastelkinimi strahovi.

Ali hkrati je zadovoljna s seboj:

»Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla;
zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša
moškim glave! Kako je v njenem srcu, Bog
vedi ... Ona pravi, da hoče užiti mladost, zdaj
nalašč; življenje se punta v nji zoper smrt. Jaz
ne bi mogla tako: kdor ima svoje lepo in visoko,
naj mu sledi kamorkoli, kamorkoli, tudi onkraj
grobov ...«

V Kastelkini sobi je črna tema kakor v zadnji
postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara
volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva
srce s svojim mrzlim šepetom:

»Tone pride ... Tone pride ... Tone
pride ...«

XIII.

Ali Toneta ni. Sneg je skopnel, trobentice so
odcvele, njive so posejane, črešnje stoje na
bregeh kakor beli oblaki, v hribu se razpreza
mlado zelenje izmed borovcev in smrek, ne da
bi se gad prikazal domov. Zina mu piše, on piše
nji; tako se zve na Kastelčevem, kaj počenja in
kako se mu godi.

Izkazalo se je, da je bila rana težja, nego je
prvič sporočil; ko je Zinka na Sveti dan odpirala
njegovo pismo, zdravniki še niso vedeli, ali
ostane živ. Celitev se je vlekla dolge mesece;
nazadnje je zmagalo žilavo pleme, in Toneta so
poslali v zdravilišče, da okreva dodobra. Lehko
bi bil prišel domov; ali zdi se, da ga je odvračala
Zina, ki se je bala zlih posledic v težkem
ozračju na Kastelčevem. Kesneje so ga dali vežbat
novince; njegova pisma so po malem usehnila,
dekle ga ne omenja, in vdova je vesela, da
molči o njem.

Brezskrbnejša postaja, odkar meni, da je pozabila
sinova. Komaj ju še vidi z duhom; njiju

megleni postavi bledite na daljnjem obzorju ter
se raztapljate v brezizrazen dim, ki hlapi na vse
strani in kmalu ne bo več obujal spominov. Takrat
si oddahne gospa; neha ji biti pri srcu kakor
gobavcu, ki se ne upa dotekniti ničesar razen
lastnih gnojnih ran.

In kakor bi se hotela prepričati, da nima več
svoje duše na svetu, živi samo še gruntu, misli
zgolj nanj, čuti le njegovo žejo in glad. Bliža se
čas, ko ne bo več umela človeške besede; vsaj nji
se dozdeva tako. V tej vdanosti je nekaj slastno
hotljivega kakor v objemih grešne žene, ki je
enkrat za vselej zavrgla kes in vest, zadavila
spomin na moža in otroke ter se oklenila ljubimca
z vsemi nenasitnimi udi. Toda kakor se
zdrzne prešuštnica sredi noči ter otrpne v temni
tegobi, pozna tudi vdova trenotja, ko je niti mastna
gruda ne veseli in se zgibljejo njene ustnice
v brezupnem: čemu?

Ali ti dvomi jo motijo malokdaj in minejo
naglo: težko je letos gledati polja in misliti še
na kaj razen njih; zdi se, da je zemlja odprla
skrivnostne shrambe ter se nakitila z lišpom, ki
ga ni nosila tisoč let. V rjavi prsti, v resnih črtah
njiv, v vsaki mladi travici, v deviškosvetlem zelenju

drevesnih vej, v šumenju gozdov in potočkov,
v trepetanju čistega zraka in bleščanju oblačkov
visoko v njegovi globini je toliko hrepenenja,
kakor da svet umira in sanja v zadnji uri
še enkrat ves svoj sijaj. Morda se bliža še hujši
čas in hoče okrutna Vsemati poslednjič razodeti
blagor življenja? Na milijone jih je zapisanih
smrti; naj se nagledajo zemlje božje, naj se zaljubijo
vanjo, da jim bo težje slovo ...

Opojno je dihati zdaj; človek hodi kakor v
neprestani pijanosti. Vsa živa in mrtva okolica je
polna močnih sil, ki te prešinjajo s svojimi valovi,
kolikorkrat se jih dotakneš. Kaj je obsedlo
ljudi, da umirajo v taki pomladi? Nikoli, nikoli
ni bilo tako dobro živeti na svetu!

»To postorim, ono opravim,« našteva Kastelka
v mislih. »Medtem bo vojna končana, in
starka leže sanjat pod zeleno rušo, umakne se
mladim ljudem. Da bi vsaj umrla pozimi, ali da
bi zavesili okno, kadar se bom spravljala odtod:
hudo je odhajati, če vidiš pred nosom najlepši
paradiž — in tam, kaj je tam, pa vendar ne veš.
Prvič je negotovo, kam posade Kastelko, v nebesa
ali pekel; nekoliko je zaslužila oboje. In
drugič pa — kdo ve, ali je sploh še kaj razen

te zapeljive zemlje. Umreš in padeš v temo, kjer
sebe ne vidiš, v tihoto, kjer svojega glasu ne
slišiš, v pokoj, kjer zase ne veš.«

Vdovi se toži po takem miru; toda njeno
srce ima v zemlji milijon korenin.

»Ali ne bi bilo lepše, da se vzdrami svet iz
krvavih sanj in se združimo vsi, kar nas je ostalo
v tem zemeljskem raju? Poznam ženo, ki bi imela
takrat spet dvoje sinov.«

Toda kdo pravi, da potem ne bo več napoti
njuni sreči? Mnogo je storila v svojem življenju,
in več je dobrega nego slabega vmes; toda vse
priča, da se je zato prodala nekomu, ki sedi zdaj
razkoračen za mizo in trka: plačaj račun!

»Zemljo ali gade!« je šepetal izprva; zdaj je
usmiljenejši pa dostavlja skrivnostno: »Ali sebe,
Kastelka ...«

In tako bo; kakorkoli obrača, najboljše je
da plača s seboj, zakaj ogoljufati se kupec ne
da. Ne, ne, ona nima otrok; ta grunt ima, nič
drugega, prav nič. Njemu postreže, nato se zlekne
počivat; trudna je — tako je sklenjeno in zapečateno,
tako bodi. Če bi vsaj ne imela toliko
posla, preden zatisne oči!

Danes na primer se vrača s Sevškega hriba;

na vse zgodaj je krenila gori, da vidi, ali so posekali
tiste smreke. Meseci minejo, preden se les
osuši, potem bomo žagali, tesali in popravljali
pode v kašči in na skednjih. To mora videti na
lastne oči; dokler ni vse urejeno, sam Bog ne
daj. Še umreti ne utegne!

In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje
reči, kadar stopa med njivami?

»To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag
toče ne pošlje, ali pa suše, recimo ... Kaj neki
store na vojni, kadar pridejo do take zrele, zlate
njive: ali je mogoče, da planejo vanjo in jo pomandrajo?
Bogokletstvo ... In ljudje leže mrtvi,
na kupe, na tisoče; vse to zakopljejo tam, iž njiv
narede grobove ... Mari ne bi bilo lepše, da bi
zravnali tla in bi rastel kruh na rdeče pognojeni
zemlji? Tako bi se jim vsaj dramila vest, ko bi
ga jedli.«

Zagleda se v duhu, kako seje pšenico na
Joževi gomili: visoko, visoko raste, od krvi je
klasje ko storži in zrnje ko lešnik debelo; zaliva
jo, vsako bilko posebej, in trga klas na klas; iz
klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke
peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti
njega zopet v sebi kakor v davnih, davnih dneh ...

»Moj Joža!« Čaka jo doma; komaj dobro
jutro mu je voščila v naglici.

Skoraj srečna stopi v hišo, dišeč po rosni
travi. Smehljaje gledajo dekle gospo: take je ne
pomnijo, kar je bil Mrkunov pri nji.

XIV.

Toda pred vrati izbe začuti gosta; voha ga
kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara
žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se
ji zmrači.

Nihče ne zna vstopiti kakor ona: komaj je
položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni
se zmotila, za mizo sedi človek.

Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan
— opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v
obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo
hkrati ...

»Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči,
dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni.
»Tone!« ponavlja zamolklo ter si zakrije obraz.

»Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi
rokami. »Ali me niste spoznali? Mati! ...
Kaj vam je?«

»Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije
na mestu.

»Stran od mene; pusti me ... Stran!« tepta
Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v

njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in
palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari
ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da
se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?«
kriči v besnem obupu.

»Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno
in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal
bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila,
mati; nu, dajte že gadu roko.«

»Stran! Veš, kaj je ubilo brata?«

Sin jo široko pogleda.

»En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je
skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se
izpozabila in ga poljubila na čelo. In tja, prav
tja ga je zadela krogla; sam mi je povedal v
sanjah, in Mrkunov je potrdil, ko je bil pri nas.
Beži od mene, da ne pogineš še ti!« mrmra vsa
iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka trepeče
v njenem glasu.

»Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti,
to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem,
da mislite zares. Prepolno srce vas vodi
v zablodo, dobrota in močni um vas delata brezsrčnejšo
od brezsrčnežev in nespametnejšo od
neumnih.«

»Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da
sem te preklela?«

Gad se kratko, skoraj veselo zasmeje.

»Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili
ste me.«

»Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla
sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš?
Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim
v vodo, da te rešim? Če imaš kaj usmiljenja,
pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko;
ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj,
ni je več; od matere živé sinovi, od Kastelke
umirajo.«

Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo;
ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v
glavo, stoji na vekomaj, če sama ne izvrže. In
razume jo, stokrat globlje nego ona sebe: to je
ljubezen, ki je molčala od rojstva, v uri nevarnosti
pa se drami in blede; ljubezen, ki svet ni
videl enake. Vse njeno delo, karkoli je mislila in
čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen
do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje!
Kolne, ker blagoslavlja; podi, ker ljubi ... Le
taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše
od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi

fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž
njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana
v solnčnih žarkih!

Vendar mu je tesno: da le omeniš senco,
že pade nate odkod.

Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje
prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova
za pečjo ga ne vidi, ne sliši; sive oči strme kdove
kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj.
Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje
pravi trpko in zlovoljno:

»Kaj si imava povedati, če niste več moja
mati?«

In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni
ji šteje v greh.

»Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi
kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je
zmerom pripravljena, za jed ukaži, kar hočeš, in
daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me
pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.«

Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta
h Galjotu je bela in suha, zdi se, da poje gredoč
pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma
za njim.

Galjot razprostira na pragu roke:

»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje
v teh žalostnih časih!«

In Zina gleda svetlo ter mu stiska desnico,
misleč na Janeza, ki je njegove krvi.

V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med
kmete:

»Da vidim naše dobre ljudi.«

Vest o njegovem prihodu je naglo zletela
po vasi; gostilna se polni z grčami, britimi in
brkato sršečimi kakor jelševe korenike ob vodi,
če jih ivje zapade; z vseh strani mu rasto naproti
desnice liki okleščeni gabri.

Že teče beseda; Galjot in Zina le gledata.
Tone o bojih, kmetje o stiskah; eden omeni Janeza,
drugi našteva krivice, ki vpijo do neba:
društva razpuščena, dobri ljudje po nedolžnem
v ječi, obrekovanje in laž strahujeta deželo, poštenje
se skriva ko divja zver.

»Če premisli človek, da teče naša kri kakor njihova!«
škrtajo sivci. »Mari ni vseh mati rodila?«

»Naj teče!« Gad trka po mizi. »Naj se polnijo
ječe, naj besne ovaduhi; tem preje bo lonec
krivice poln. Ljudje ravnajo kakor slepci in norci;
kar se zdaj godi po svetu, ostane v svarilo, očitnejše
od slave in hrabrosti. Vsi vedo, kaj delajo;

vest pa lehko utihne, ugasniti ne more. Ko mine
krvavi čas, se zruši krivica sama vase: zakon
sveta je močnejši od ljudi. In vse, kar mi odveč
trpimo, bo prihranjeno potomcem, solze in rane
današnjega rodu so v odkup za jutrišnjo srečo.

»In vi tam zunaj,« vzklikne Zina s svetlimi
očmi, »vi ne trpite in ne krvavite zato, da se
vrnete tlačani.«

»Da, da,« kima stari Jelen, »kdor to preživi,
doma ne bo več trepetal, kadar se kdo zadere
nad njim po nemško. Česa naj se boji, kdor je
to izkusil? Ti ljudje bodo železo, pa naše lastno,
ne njihovo.«

»Verjemite, ljudje krščanski,« se oglaša Galjot,
»po tem divjanju pobegne nasilje samo pred
seboj; naša pravica pride, ne da bi morali prijeti
za puško.«

»Vest človeštva povzdigne svoj glas tako
strašno in mogočno, da se nihče ne bo upal upirati.
Kri milijonov ne teče zaman,« potrjuje Tone
resnobno.

»In vsak kraj bo ponosen na tiste, ki so zaradi
pravice preganjanje trpeli,« prerokujejo starci.

»Slavolok postavimo Janezu, kadar se vrne domov!
— Z muziko mu pojdemo naproti. — Z

Zinko-nevesto!« ugane Kurent in ji mežikne skozi
kozarec.

»Da bi le živ ostal!« vzdihne dekle tesnobno.
»Veš, Tone, kako ravnajo ž njimi?«

»Gad ne pogine, pretrdo pleme smo. Še
svinec nas komaj podere; mene glejte!«

Ali zdaj mislijo vsi na Jožo; Galjotov pogled
je rosan, gadovo čelo je mračno. Nihče ne
reče zakaj, le kozarci se vzdignejo ter zazvene
v spomin.

»In Jela?« vzklikne Tone, kakor da so slišali
drug drugega misel. »Kje je in kaj pravi?
Hudo žaluje sirota?«

»Tu stoji in posluša,« se obrne Galjot. »Nisi
je videl, ko je prišla.«

Kdove zakaj oblije gada rdečica, ko ji seže
v mehko roko. Jela je bleda, pogled na gosta je
odprl vse njene rane; beli zobje se ji vgrezajo
v ustnico. Dozorela je, vsak košček telesa je
žena; noben cvet ne diši omamneje, kakor dehti
Jela sama po sebi.

»Kdaj se mi spet nasmeješ, Jela?« govori
Tone otožno in kakor v sanjah. »Tako svetal je
bil včasih tvoj smeh ... Ah, mi ubogi ljudje, mi
siromaki!«

Tedaj se vzdrami in strašno zardi; na vojni
je nehal sovražiti ženske, ali dvoriti še zmerom
ne zna. Jela, videč ga tako nerodnega, se zdajci
zvonko zasmeje in njen obraz je ves ko nekdaj.
Gadu poskoči srce od pijane misli.

»Pa mati?« ga vzdrami Galjotov glas.

»Mati?« Tone se udari po čelu. »Molčimo,
Galjot; naj me zemlja pogoltne, če je kdo nesrečnejši
od naše stare.«

Poldne je odzvonilo pri fari; drug za drugim
vstajajo starci, stiskajo gadu roko ter ga vabijo,
naj se oglasi. Tone pa, ko se dotika trdih
desnic, čuti iznova, da nikjer ni bolje, kakor med
njimi; s hrepenenjem misli, kako bo hodil enkrat
star samec na počitnice ter poslušal vsak
dan modrovanje teh sivih, razumnih glav.

Nato sedi v lepi sobi med Jelo in Zino, Galjotu
nasproti; kosilo je pospravljeno, iz dolgo
hranjene zelenke lije dišeča starina v kozarce.
Tone je oživel, stara plahost pred ženskami ga
je minila, vinski ogenj mu greje kri. Zgovoren
postaja, vse svoje načrte gradi pred sosedi. Galjot
je vesel, da ga vidi židane volje kljub sencam,
ki mu ogrinjajo dom.

»Bog te živi, mladi sosed!« nazdravlja stari

z očetovsko iskro v očeh. »In bodi naš gost vsak
dan, dokler ostaneš med nami; tam gori si doma,
ali tukaj tudi, kolikor hočeš in kadar hočeš, Tone!«

Toda gad se kratko zasmeje:

»Na zdravje vas vseh in vseh poštenih ljudi!
Ali kupica je zadnja — nu da, vsaj ena izmed
zadnjih, ki jih praznim pri vas: ostati tu in dóma
ne videti — kdo bi mogel na mojem mestu?
Materi ni pomoči; gorje vsega sveta ji leži na
srcu kot križ na Kriščevih ramah. Karkoli storim,
karkoli porečem — ona ne sliši, ne vidi; ona trpi
za grehe sveta, in bo, dokler ni vse pri kraju.
Mari naj stražim mrtvaščnico, ko nič ne pomaga?
Joža ne obudim, stare ne ozdravim ... Zdaj so
časi, ko človek ne ve, koliko dni mu je dano
živeti. In kogar jutri zadene, ali bo manj mrtev,
če se danes čemeri? Radost je naša predpravica,
dokler ne pride tema. Bog vas živi, Galjot, in
vaju — in vaju, prelepi sosedi: drevi se peljemo
v svet. Saj moram itak kmalu na mesto: veste,
da je vojna z Lahom gotova reč?«

»Tak vendar?« vzklikne Galjot. »To sem
mislil!«

»Moj polk bo zraven; tam kje pri Gorici padejo
v naše roke.«

Oči se mu bliskajo, lice mu je zardelo.

»Greš rad?« ga pogleda Jela.

»Kako ne! Vse te dni sem premišljal ...
Res, grenko je odhajati v nov pokolj; ljudi, za
katere se živa duša ne trese, je malo pod solncem.
Njih matere bodo jokale grenko, kakor jokajo
naše. Ali vseeno! Tu gre za nekaj drugega;
za nas, predvsem za nas! Za tisočletno pravico
do solnca, ki nam jo tajé že tisoč let; za pravdo,
katero smo jim tesali v butice, preden je svet
poznal Avstrijo in njene meje. Pljuvali so na nas,
odkar smo sosedje; in danes, ko bije usodna
ura v življenju narodov, so nam sklenili iztrgati
našo ubogo zemljo, da raztrosijo po nji svoja
kukavičja jajca in potujčijo, kar je našega od
vekov! Nihče, oča Galjot, nihče, kar jih zdaj vojuje,
ni umazal pravice in svobode bolj kakor
Italija, ko jo piše na svojo zastavo. Da bi tudi
noben lump ne bil bolj razočaran!«

»Bog daj, Tone!« Kozarec v sosedovi roki
drhti. »Da nam ostane večji grunt, kakor pravi
Kastelka!«

»Da nam ostane in zraste za tisto, kar je našega
pod laškim žezlom!« Gad je planil kvišku;
nosnice mu burno igrajo. »Zdaj gre za nas! Kri,

ki jo bo plavila Soča, bo prelita za nas, kakor
pred tisočletjem; ta Kalvarija bo v naše lastno
zveličanje, kakor so ječe in sodbe in vse, kar
trpite doma. V nobenem boju me ni dozdaj zapustila
misel: da bi ostal živ! Da bi še gledal
solnce, dihal zrak in živel življenje vas srečnih,
ki ste doma ... Tam doli mi bo vseeno. Če z
vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste
prsti, da ostane naša — naj teče! Naj teče toliko
naše krvi, kolikor je treba, da za vekomaj zapečati
našo dediščino, našo last: naj živi naša dobra,
častitljiva, nedotekljiva slovenska zemlja!«

Izpije in trešči kozarec ob tla. Tedaj ga
prime Zina za obedve ušesi, potegne njegovo
glavo k sebi ter ga krepko poljubi na usta.

»Zaslužil je,« se smeje Galjot. »In ti, Jela,
kaj praviš?«

Ali Tone je ves vojak na pohodu; on jemlje
sam in nič ne vprašuje ... To je močnejše od
vseh vin sveta; eh, Bog, hudo je trohneti v Galiciji,
kdor je imel dekle s takimi usti!

»In vam, oča Galjot,« pravi gad, ko je naglo
pripasal sabljo, »po moško: pošteno roko. Hvala
za vse, kar ste nam storili, za nazaj in naprej.
Pa prošnjo imam: ne zapustite matere, ne pozabite

brata. Če se vrnem, vam bom hvaležen
do groba, in če nikoli več — še v smrtni uri se
vas bom spominjal.«

Sestri pospremita gosta domov, da skoči k
stari na kratko besedo; potem se odpeljejo vsi
trije na postajo. Jela je oblečena, ker je bila dopoldne
v trgu; Zinka se zgoraj napravlja, očeta
je hlapec poklical. Tone in Jela stojita sama in
se gledata. Oba molčita, le govor oči je glasan;
njene diše po sladkosti kakor dve zvrhani čaši
medice. Gadov pogled se kali; nekaj hlepi v njem,
hoče in se ne more odločiti. Zdajci pa jo zgrabi
okrog pasu ter jo stisne k sebi:

»Še enkrat, Jela ... Enkrat samkrat še!«

Njena glava mu leži na rami, usta cveto
navzgor kakor škrlaten tulipan z globoko čašo.
Tone pije, pije; pijan je, da se maje svet okoli
njega, in vendar ne more ugasiti žeje.

»Jela, kadar se vrnem, te vzamem namesto
Jože, slišiš? Hočeš, Jela?«

Dekle se mu izvije; v prešernem smehu zablisne
z zobmi:

»Kaj bi s teboj, ki sanjaš o junaški smrti?
Kaj hočemo ženske z žrtvami in mučeniki, povej!
Zdaj ne skočim več v vodo; živeti hočem, živeti,

pozabiti, veseliti se ... Smeha in sreče nam dajte,
vi čudni apostoli — malo je živim do vaših
grobov!«

In gad je mahoma trezen.

»Prav imaš, Jela,« mrmra s povešeno glavo.
»Vsak po svoje, prav imaš.«

Kratek sen se je razsul; toda ni mu žal, da
ga je sanjal.

V pomladnjem solncu vriska Kastelčevina s
sveže pobeljenimi zidovi, rdečimi strehami in zelenimi
okni; kdo bi si mislil, da sedi v tej bogati
hiši žalostna žena, ki še besede ne najde,
da bi jo rekla otroku v pozdrav in slovo ...

Tone je našel Kastelko pred njenim oltarjem;
glavo upira v dlani, komolce v mizo in strmi
v fotografije. Bog ve, ali se giblje kaj v tej sivi
glavi, ali je vse mrtvo in tiho kakor v ubogi prestreljeni
Joževi lobanji?

»Odhajam, mati. Zbogom, zdravi ostanite!«

Vdova molči; ne ozre se, oči ne obrne.

»Zbogom, mati! Čez nekaj dni sem na laški
fronti; nihče ne ve, kaj me čaka ... Ne daste
roke?«

Stara ne sliši; trepalnice se ji spuščajo globlje
na oči, kakor bi jo trudnost morila.

»Tak zdravi. Ne mislite name, če vam je laglje
tako; vseeno, vseeno bom zmerom pri vas!«

»Z mojo voljo nikdar. Beži, beži, beži!« krikne
Kastelka s tolikanj izmučenim glasom, da ga
zazebe v srce.

»Zbogom ...«

Koleselj drdra po cesarski cesti, Jernač poka
z bičem, Tone se smeje Galjotovi Jeli, ona siplje
iskre z očmi; le Zina je spet otožna in čudno
strmi tjavendan.

Prav si povedala, Jela: sreče in smeha nam
dajte, dokler dihamo! Bežite, sence, počivajte,
mrtvi — lepota svetá je živih, dokler žive ...

XV.

Soča teče krvava že delj ko leto dni. Kadar je
mirno vreme, odmeva čez hribe grom topov.
In kadar piha veter s tiste strani, se grozé vaščani
na poljih: lasal je mrliče, božal črviva lica,
poljubljal steklene oči; dišati bi moral po smrti,
pa dehti po življenju. Baje tudi ptičke pojo tam
doli. Drobčkane ptičke sede na mrtvih in žvrgole ...
Nebo in zemlja ne čutita umiranja, le
srca ljudi zastajajo, sluteč rdečega zmaja, ki leze
bliže in bliže.

O, ve naše suhe skale na jugu, ve lačne,
žejne! Gorje materam, ki so rodile za vas! Odkar
se kolje na vaših brdih tisočletna lakomnost
s tisočletnim gnevom, je ni hiše v vasi, ki ne bi
vedela vaše cene ...

Kastelčev Tone je ves čas tam doli; parkrat
je bil ranjen, dvakrat odlikovan, že zdavnaj je
nadporočnik. Njegovim pismom se nič ne pozna
zamišljeni filozof z naočniki, tihi fant, ki je blodil
s knjigo v roki po gozdih. Trda bojevniška

roka jih piše kratko in skopo. Zdrav je, godi se
mu dobro; dokler stoji Lah nasproti, ne pride
domov.

Kastelka živi svoje novo življenje; privadila
se je tišine in molka. Morda je mirna v svojem
srcu, še nekaj sreče ji je nemara dodeljene. Toda
nihče je več ne sliši kleti, in to pomeni, da ni
zdravja v nji; čeprav se ji bliska oko, čeprav se
smehlja, kadar hodi po polju! Zdi se, kot bi nekaj
razkrajalo njeno divjo moč in jo pretapljalo
v zmedenost. Včasih mrmra gredoč, sama ne razume,
kaj; ljudje govore vanjo, ona pa kima in
jih ne sliši, gleda jim v obraze in nazadnje ne
ve, kdo je bil.

Joža jo spremlja povsod. Cel razgovor teče
med njima; zdaj se oglaša mati, zdaj sin.

»Gad,« modruje gospa, ko stopa v žago in
gleda oddaleč Galjotova jagneda, »Boga zahvali,
da si ubit, moj gad; Jela ni bila zate.«

»Tudi jaz sem že dejal,« potrjuje sin nekje
zraven. »Zato mi je laglje spati.«

»Sramoto bi nakopala na tvojo glavo in ves
naš dom. Komaj si legel, se je smejala. In zdaj,
ko gredo vojske tod skozi in imamo zmerom soldate
v vasi, je ne srečaš drugače ko z oficirji.«

»Da, da, še prej sem jo videl na izprehodu
z dvema Ogroma.«

»Vsak ve, da jih rada gleda; in koliko je
drugega, česar vsak ne ve!«

»Jaz vem, mati! Jela ni več, kar je bila. Njena
vroča kri — pravzaprav je vredna usmiljenja.
Brez te nesrečne vojne bi bila moja žena in nihče
ne bi kazal s prstom za njo. Meni bi ostala zvesta;
rada me je imela — kaj bi pravil! Hudo je,
mati; vse kar je prav. Oni večer sem jo videl
pod hruško na vrtu ...«

»In pod jablano, in pod češpljo, pod brajdo
in jelšo in gabrom, in ne le enkrat vsak večer!
Boga zahvali. Kakor le stari pete odnese, je ž
njimi; vsa vas je priča. Galjot jo tepe in suje,
pa nič ne pomaga; prav ima, da jo klesti, jaz
bi jo tudi. Boga zahvali, da je nisi vzel, preden
si šel na vojno; v sramoto bi ti bila. Še Ogra
bi pestoval nemara, če bi se vrnil živ. Soldaškim
kurbam ni mesta pod našo streho, gad.«

»Prav pravite, mati,« se uklanja sin. »Vi ste
mi svetovali zmerom najboljše; tako zelo radi
ste me imeli!«

Mehkoba obdaja vdovo; oči se ji rose in večkrat
seže pokraj sebe, kakor bi ga hotela stisniti za roko.

»Zina je drugačno dekle,« povzame čez minuto.
»Kakor noč in dan! Še vedeti noče, da je
kdo razen ‚njega‘ na svetu; nanj misli, o njem
govori, o njem sanja podnevi in ponoči. Si jo
videl, kako je bleda, sirota? Če bi se zgodilo
in bi umrl v jetništvu, stavim, da izdihne še tisti
dan. Na kolenih naj hvali Boga, da jo ima!«

»Da, Zina je čisto srce,« pritrjuje gad. »Zina
je suho zlato, dekle brez para na svetu. Žal mi
je, da si je nisem izbral.«

»Da bi zdaj žalosti umrla? In kdo bi hodil
k meni, hudobnež ti? Zinka je tista, ki jo še
trpim zraven sebe; in kadar ne pride ob uri, mi
ni obstanka. Pa vendar me boli srce, ko je pri
meni. Poljubila bi jo, in si ne upam; božala bi
jo, pa me je strah; ‚dobro dete‘ bi ji rekla, in
se mi smili. Hudo je, gad, če bi človek rad ljubil,
in ne sme, ter bi rad sovražil, pa ne more.«

»Hudo je, mati!«

»Glej moje drage njive tam!« iztegne stara
desnico nad poljem. »Letošnje žetve je bilo malo
prida v dolini, ali pri nas je obrodilo da nikoli
tega; in kruh je zdaj potreben, ne? Gladu vendar
ne smemo pomreti, če se oni vojskujejo,
mislim! Že se začenja lakota; v velikih mestih,

sem brala oni teden, kradejo pse in jih koljejo
v jed. Še to bomo videli, da zapuste Boga, ki
ne ve pomoči, ter bodo molili pšenični klas ...«

»Zdaj je kmet prvi na svetu,« pobira Joža.
»Ves svet se bo klanjal pred plugom kakor pred
kraljevsko krono.«

»Dandanes vidijo, da je naša zemlja enako
imenitna kakor bogve katera slavna dežela,« se
košati vdova, »kaj? In naš žuljavi rod ni manj
plemenit od mogočnih na zemlji; naša pšenica je
dobra pšenica, le naša pravica jim ni pravica, hm?«

Toda Joža je truden, nič več je ne sliši.
Mati utihne; njen rjavi obraz se zmrači.

Tako leze v dolino že tretja vojna jesen.
Leno se miče življenje, kakor pramen vode po
usehli strugi; nekdanjost je davno izbrisana, v
sivo ime vojne se izteka sleherna želja in skrb,
vsako delo pod solncem je že naprej vkovano v
njen temni pomen. Že slišiš dete, kako vprašuje:

»Mama, kako je to, če je mir?«

In drugo hoče vedeti:

»Ali pri nas nimamo ata kakor pri sosedovih?«

Milijoni bitij ne razumejo pravljice:

»Takrat ni bilo vojne. Jedli smo do sitega.
In oče je bil doma.«

Dnevi so kakor močvirje, v katero se naglo
pogreza vse. Ljudi je izginilo toliko, da komaj
kdo koga pogreša. Najmlajšega gada so vsi pozabili;
le oče Galjot in Zina skrbita zanj, govorita
o njem vse dolge večere. Janez piše; pisma
hodijo po mesec, po dva in po šest; zunaj so
rdeča od pečatov, znotraj črna od črtanih mest.
Kadar prejme Zinka tak list in bere, da mu je
dobro, ne dvomi, da laže gad radi nje.

»Ni je bolezni za mojega ljubega,« moli natihem,
»ni je moči zoper mojo ljubezen; moj
moj dobri, moj svetli se vrne!«

Ali križ neizmerne Golgate je zabit s svojo
strašno težo v globine njenega srca.

XVI.

Janez nejeverno odpira oči. Laški krik zaliva
prostor kakor val iz kloake; noži mraza režejo
skozi špranje lesenih sten, baračni smrad
pritiska na pljuča. Prsi bole, možgani plavajo
kakor v redkem blatu, v živcih in mišicah se
nekaj ruši, pa se vendar ne more podreti do tal.

Ostalih devetnajst mož njegove sobe — vsa
baraka je razdeljena v štiri po dvajset ljudi —
je že na nogah. Oblečena in polunaga se drenja
pisana družba z vojaškimi menažkami v rokah
okrog vedra, v katerem so prinesli črnih pomij:
to je kava, vsakdanji zajtrk jetnikov. Nihče je ne
pije brez kletvic, toda iz nekakšne dolžnosti se
ujedajo zanjo vsi signorji, vpijo za vsako kapljico
več ali manj, bijo z rokami po umazani mizi ter
psujejo drug drugega z odurnimi besedami in
grezniškimi izrazi, katerih je Dantejev jezik bogat
ko pekel hudičev; to se ponavlja danzadnem,
vselej zaradi pol žličke pomij. Lahov je v sobi
večina, kakor v baraki in v taboru sploh: težakov,
delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov,

zdravnikov in odvetnikov; tudi slavni zločinci so
vmes, in eden je baje lastnik javne hiše.

Vpitje prihaja čimdalje hujše, signori razgrajajo
s slastjo in umetniškim užitkom, v blagodejni
zavesti, da so manjšini v nadlego. Zdaj se oglašajo
tudi poljski Judje v drugem koncu sobe;
Izrael protestira, latinstvo brani svoje predpravice;
pan Twardowski, v jutranji zamaknjenosti nad
žepnim zrcalcem, gode nekaj o pasji krvi; bátjuška,
star unijatski pop iz vzhodnje Galicije,
dreveni z menažko pred strniščastimi ustnicami,
zavija oči ter ponavlja svoj osupli: »Tak šo?
Tak šo?« Ni ga, ki bi razgnal peklenski semenj;
hvala Bogu, ruski študent Onisimov se vrne iz
umivalnice; grdo pogleda oratorje, nato skoči
mednje ter jih opsuje po materi. Signori ga ne
razumejo, toda utihnejo, kakor bi odrezal: kadar
se »porco russo« ujezi, tepe brez dolžnega spoštovanja
do žlahtne latinske pasme. Icek, Mordoh
in Mojše zaženo psalm škodoželjnosti, ki
traja, dokler se ne skavsajo med seboj. To so
poglavja iz jetniške duše; kdor noče zblazneti,
mora gristi bližnjega in pljuvati v njegove rane
gnoj mržnje, sumničenj in škodoželjnosti, ki se
cedi iz lastnih razmesarjenih prs.

Bolni gad se je oblekel ter stopil na dvorišče.
Prebivavci črne vasi ne poznajo miru; nekaj
jih goni iz kota v kot taborišča, nihče pa ne
ve razodeti, kaj hoče in kam se mu tako mudi.
Janez je spoznal, da jih biča želja samote. Udarce
s puškinim kopitom, psovke in lakoto, dvajset
stopinj zime v nezakurjeni baraki, vse je izkusil
v teh strašnih letih, ali nič, niti muka domotožja,
ni bilo tako neznosnega kakor večna družba ljudi.
Tri leta bo kmalu tukaj, in ni minute preživel
sam; podnevi in ponoči, v najskritejših krajih,
čutiš drugega zraven sebe. Janez včasih ječi v
pesti; kakor brezumen bega okrog, iščoč mesta,
da bi se zamislil vase. Toda povsod ga obdaja
blejanje zaprte črede, vsa zatišja med podlimi
človeškimi stajami so polna ljudi, ki takisto iščejo
samote in so prav tako drug drugemu napoti.
So trenotja, ko bi jih mogel hladnokrvno moriti,
da ni tako bolan in slab; zakaj ni je strupenejše
strasti od mržnje do tovariša v nesreči, ki zaliva
s svojo navzočnostjo sleherni kotiček lastne človekove
duše.

Prvi teden aprila je minil, in zemlja se je
odtajala komaj na vrhu. Kraj leži nekaj v stran
od Dunaja; dve uri je vozil živinski vlak s transportom

— kam, Janez še danes ne ve. On sovraži
to zemljo robstva, kjer stoji toliko jetniških
vasi in gine toliko človeških bitij, oskrunjenih v
svobodi, svoji najnedotekljivejši lasti; ne ozira
se, kje je sever, kje jug, niti ne vprašuje, kje za
obzorjem tonejo gore, za katerimi zeleni domovina;
jetnik mrje od koprnenja po domačih hribih,
in vendar ne pozna vetra, ki veje od njih.

Kamor seže oko, povsod sami griči, pusti
kakor preobjedeni vampi, valjajoči se v lenem
solncu; nikjer v mozolčasti panorami ne vabi oči
temnejša lisa gozda, obraščena struga reke ali
količkaj smelejša vzboklina tal; njive leže kakor
ravnila, in vmes kaka cesta v enako oduren kraj.
Vse je uravnano in izrabljeno, črta veselja ne
reže nikjer te zelenorjave pustinje. Kakršna zemlja,
takšni ljudje: sito se majejo mimo, kakor bi
vsako uro sedeli pri obedu; na obrazih se menjava
lokavost s topim zadovoljstvom, v pogledih
ni duše, v govoru ni melodije; njih pesmi, ki se
slišijo v nedeljo zvečer iz vasi, so podobne
tuljenju.

Tabor se zdi jetniku danes žalostnejši nego
prvi dan. Pol ducata barak čepi razkropljenih po
blatni brežini kakor jata onemoglih kavk; njih

okna se gledajo iz katranastih sten liki skaljene
oči mrličev. Kroginkrog tabora je plot od visokih
lesenih drogov, tako gosto nabitih, da
mora prav do njih, kdor hoče videti cesto. Le
čisto v gornjem koncu, pri skladišču, je višji
kraj, s katerega se odgrinja očem brezupna slika
nezaplankane okolice; tisto mesto je edino, kamor
Janez nikoli ne stopi. Ob vsaki strani plotovega
štirikotnika se izprehaja noč in dan straža z nabito
puško; izlet v svobodo stane glavo.

Tako je zaprtih štiristo ljudi obojega spola
in vseh starosti. So matere, ki imajo otroke s
seboj, da jim ne poginejo zapuščenčki na cesti;
je deca, spočeta in povita v tem kraju izobčenih,
kjer se ljubezen nima kod skrivati pa hrope
zvečer na vseh stezah v spotiko nogam, med
pljunki in odpadki, sama izpljunek najzadnjega
ponižanja. Štiristo ljudi jetnikov od začetka vojne:
to bo kmalu tisoč let pokopanega življenja. Čudež
bi bil, če bi sredi tisočletja gorja in gneva še
rastla zelena travica, poganjala živa brst. Izprva
je bilo v taboru nekaj grmičja, pa so ga Lahi
poruvali; tudi trata je bila, pa so jo pomandrali
jetniki na svojem begu drug pred drugim in pred
seboj. Zdaj je zemlja gola kakor lobanja gnilega

trupla, s katere so črvi znesli kožo in lase; nekdaj
rumena, je zdaj vsa temnosivkasta, počrnela od
mrklih duš, ki so jo klele, in obupa, ki jo je
teptal; ob deževju se razmoči v hudobno testo,
ki požira stopala do gležnjev ter se obeša na
podplate v kepah, težkih kakor usoda.

Ostra sapa je sprejela Janeza na pragu. Po
teh krtinah se vlačugajo vsi vetrovi sveta; mrzli
kakor bajoneti straž, so vendar izžgali iz njegovih
prsi zdravje, moč in skoraj vse želje in misli.
Zgolj ponos in mučeniška vera še stojita v njem,
belo okostje, ki ga vežeta domotožje in ljubezen
z nestrohnljivimi kitami; toda meso življenja je
odpadlo. Gad čuti, da mu stoji nekdo za pleči
ter kreči grabežljivo roko. Ali to ve: preden se
stisnejo kremplji okrog njegovega grla, bo vse
končano; ležal bo v domači zemlji, in zmagoslavje
pravice mu bo zvonilo k pogrebu.

Mraz in lakota ga ne bi bila zmogla, da ni
tega strašnega podnebja, dežele brez gozdov in
gora, s suhim ozračjem, ki ne diši po ničemer.
Že prvo leto je začutil njegov strup, kakor vsi
ubogi sinovi juga. Bolečine v prsih, krehanje,
pešanje telesnih sil, vpadla lica in nazadnje postelja
v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja

— takšna je usoda, ki čaka vsakogar in žanje
s čimdalje širšim razmahom. Že mrjó, ki jih je
zgrabilo pozneje od njega; pogledi vseh se mu
čudijo, da on živi. Čez leto dni bo umiral ves
tabor ... Ne, on ne, on noče trohneti v brezsrčni
tuji zemlji!

Divji veter ga zanaša po lesenem hodniku
pred barako; vsak hip se mora loviti, da ne pade.
Še enkrat hoče prebrati Zinkino pismo: na božični
večer mu je pisala, sinoči je prišlo. Če bi
sirota le vedela, kako mu je! Toda Janez ji
zmerom sporoča, da se mu dobro godi. On noče,
da bi obupavala zaradi njega, noče, da bi dragi
ljudje prosili zanj: enkrat se odklenejo vrata sama
od sebe. Ob nedeljah smejo sorodniki obiskovati
jetnike; svidenja se vrše na stražnici, vojaki pazijo
zraven ter se odurno rogajo med seboj. Bog
ne daj, da bi moral Janez tako govoriti s svojim
človekom; Bog ne daj, da bi Zina pogledala v ta
svet gnusobe! Rajši nikoli več: gad je sporočil,
da ni dovoljeno priti k njemu.

Poveljnik taborišča je orožniški stražmešter.
Tik za malo barako, v kateri stoluje, raste divji
kostanj; pod njim obdaja nekaj bezgovih stebel
prazen prostorček s surovo zbito klopjo. Tja se

je napotil Janez, ker upa, da v takem vetru nihče
ne sedi na prostem. Ni se varal: klopica je
prazna; tesneje se zavije v svoj ogoljeni plašč,
izvleče pismo in bere pobožneje ko mašne bukve,
zauživaje besedo za besedo, kakor bi hotel posrebati
že zdavnaj izpuhtelo vonjavo doma iz
mehkih dekličinih rok.

Ubogo Zinkino pisemce! Na štiri majhne
strani je morala spraviti vse, kar mu ima povedati,
zakaj cenzorji mečejo predolga pisma v
koš; in tisto, česar ji prekipeva srce, svojo hrabro,
jasno ljubezen, je morala čisto zamolčati, ker bi
ji drugače vrnili pismo z opazko: »pišite kratki
in stvarno!« Saj tudi ne gre, da bi jo razgaljala
zlobi uradnih oči ... Toda Janez bere izmed
vrstic vso njeno skrb in bol; kako genljivo ga
izprašuje, ali je v resnici zdrav in se ne hvali
samo, da bi njo tolažil? Nato mu rahlo potoži
o materi, kako čudna je še zmerom, ves čas od
Joževe smrti. »Samo ne misli, dragi, da te je
pozabila; ona si le domišlja, da mora žrtvovati
skrivnostni usodi ljubezen do tebe in brata;
brezsrčnost te žrtve pa je zgolj vnanji obraz
najvišje, najnesebičnejše ljubezni.« Opominja ga,
naj vztraja v veri: »Glej, ljubi, kadar premišljam

svoje upanje, se mi zdi, da se mora gorje ukloniti
njegovi moči; in v tem upanju ne morem
ločiti tebe od vsega drugega. Zaupaj v zmago
pravice, zaupaj v svojo vrnitev, ne dvomi o trenotku
veselja, ki ga čutim včasih tako blizu, da
slišim tvoje korake pred našimi vrati ...« Nazadnje
mu pravi še nekaj; tisto pa je cenzor
debelo pokril s kitajskim črnilom.

»Trenotek veselja!« mrmra jetnik. »Sveti mi,
lučka, dokler ne pride.«

Koprneča mehkoba mu je narasla v prsih,
kakor da je zdajci začutil ob sebi dišavo njenih
las. Kradoma poljublja papir, na katerem je slonela
draga ročica; nato ga zamišljeno zloži in
spravi. Ali se je mahoma zjasnilo vreme? Janez
je svež in pokrepčan; ljubeče misli pode obledelo
kri hitreje po njegovih žilah, in upanje se oglaša
z drznim fantovskim vriskom. Kljub vsemu, kljub
vsemu!

»Živeti, ostati na tem svetu, ki mu vsi zločini
ljudi ne morejo vzeti dobrote!« vzklikne
sam v sebi ter plane kvišku liki pripognjena jelka.
»Ah, kako bo še lepo!«

Takrat pa se zdrzne in nastavi uho proti
žandarjevi kolibi, iz katere se je začulo nerazločno

kričanje in teptanje z nogami. Komaj pogleda,
že se odpro vrata, in star možiček —
gotovo je prišel k vsegamogočnemu s kako pritožbo
— zleti kakor bomba na sredo dvorišča;
za njim se vidi izprožena žandarjeva noga v
angleških mehurkah in gizdalinskih žoltih golenicah.

»Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni
glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere
in v obupu krevlja proti svoji baraki. »Še
pritožuje se mi, svojat!«

In zdaj sledi prizor, ki ga je težko pozabiti.

V kolibi zazvoni telefon. Mož pravice izgine,
vrata lopnejo za njim; dolgo časa je vse tiho.
Na dvorišču se je zbrala gneča gledavcev, ki
stiskajo pesti in preklinjajo, ta zamolklo, ta glasno.
Iz barake se razlega po taboru sivčkov jok in
zgovorna pripoved o žalitvi; ogorčena družba
rine tja, da si olajša srce. Janez stoji nepremično
in škrta z zobmi.

Tedaj pa se vrata drugič odpro; mogočnik
skoči ven ter zakliče z glasom vsiljivega postreščka:

»Stojte, gospoda, prijetno sporočilo imam!«

Njegov obriti plavolasi obraz z ogabno mlečno
kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil

v goloba. Z očetovskim smehljajem nadaljuje:
»Pojutrišnjem se pripelje komisija z nalogo, da
po ukazu njegovega Veličanstva preišče vse
posamezne slučaje ... Velika večina vas bo izpuščenih;
vse dame in gospodje, ki imajo čisto
vest, se potemtakem lehko pripravijo na odhod.
Izvolite razglasiti veselo novico po barakah.«

»Prej lumpje, zdaj gospoda, maledetto!«
zakriči srditež iz množice. »V petih minutah se
mu je obesil nos ... Počakaj, še drugih litanij
se naučiš!«

Ali gospod komandant ne sliši; njegova
zastavica se je obrnila po vetru. Še priklonil se
je, in njegov pogled je meden, kot bi izbiral
žrtev, da jo poljubi. Jetniki so v očeh tega nasilneža
mahoma spet ljudje; svet se mu ruši
izpod nog. Radovedno se ozira, kdaj izbruhne
obče navdušenje, in ko ne dočaka ničesar, izgine
v kolibo, da niti ne veš, kako ga je zmanjkalo.

Janez gleda, posluša in komaj razume; čudi
se, da ni ne vriska, ne smeha, ne poskakovanja.
Le mrmranje se je razneslo po vsem taborišču;
tam zgoraj nekje je viknil osamljen paglavec
»evviva!« ter mahoma utihnil. Sam po sebi čuti,
kaj je: tako zelo so se nesrečneži odvadili prostosti,

tako popolnoma je umrla zanje, da jih je
skoraj strah njene bližine. So tudi ljudje, katerim
je dolgo jetništvo izmolzlo poslednji vinar in
zadnjo kapljo moči; prvi napor za košček kruha
jim mora podreti. Njim pomeni svoboda lakotno
smrt ob veliki cesti. In tistim, katerih se ni posrečilo
ugonobiti — kdo jim je porok, da obljubljena
komisija ni zgolj ena neštetih, ki prihajajo
vsa ta leta ob nedeljah z Dunaja, kar
tako, da se gospodje izprepeljejo z avtomobilom
ter zaslužijo mastne dijete s tem, da se trebuhájo
za stražmeštrom po barakah: »Ja, ja! Ja ja!«? Še
upanje se tu izpreminja v muko; »vesela vest«
prinaša jetnikom dva dni brezupnega koprnenja
in jalovih sanj ...

Trpke volje se vrača Janez v barako.

»In vendar,« si oporeka natihem, »in vendar
napoči dan, ko bo vest resnična; zakaj ne bi bil
današnji?«

Globok nemir se mu dviga v srcu; napol
je bol, napol veselje, in vse druge misli ugašajo
pred to skrbjo brez imena.

Dva dni potem je Janez prost in ž njim
večina jetnikov. Vrata ostroga so se odprla;
velika, strašna svoboda izkoreninjenih je zaklicala

s ceste svoj rod. Gad izprva ni mogel verjeti;
široko je gledal, bled kakor zid, ter majal z glavo.
Nato je šel počasi k svoji postelji, zakopal obraz
v počrnelo blazino in se razjokal bogve zakaj.
Storilo se mu je, kakor bi spričo njegovega
osvobojenja izginjala vsa ta brezbrežna, krvava
vojna in vsa zgodovina človeštva ter bi ves svet
ne pomenil drugega kakor njegovo prostost.

Na svojo bolezen ni pomislil; ko pa je
natlačil potno košaro, v kateri mu je poslala
Zinka najpotrebnejše stvari, začuti mahoma, da
ni več tisti, ki jo je nosil do semkaj. Roke in
kolena se mu treso od prvega poizkusa. Toda
Janez se tiho nasmehne, vzame ključek in odklene:
kdo hoče kaj? Léti, uborna gadova last, razsuj
se na vse vetrove; náte, vzemite, in ti, ki si
zadnji prišel, dobiš košaro ... Doma je vsega
dovolj!

In gad odhaja s tem, kar ima na sebi; le
palico nosi v desnici, v levici pa v ruto zavezan
vogal jetniškega kruha, s peskom soljenega, s
trskami in kamenjem zamešenega, da vidita Zinka
in mati ...

XVII.

Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo
diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se
majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo
zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci
se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili
mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe
liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja.
Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika
Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je
pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko
se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora.

Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši
radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju
in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja.
Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi
vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro,
kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta.
Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi;
nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi
se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je

danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj
se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do
nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara?
Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi
ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!«
zdihuje dobra Polona sama pri sebi.

Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota
je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi,
tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz
je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod
zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni
dobro v tem pokoju.

Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše
v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni,
grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če
bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo
in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji
ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz,
naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se
preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju.

»Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj,
ko bo najviše úlil, da se rešim pekla?« mrmra
vdova z mrzlo brezupnostjo.

Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz
sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko

kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni
je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh
in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale,
opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj
počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne
Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«,
ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere
nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je
položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na
pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi
skozi odprta vrata.

»Dober dan Bog daj, soseda!«

Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo
pogleda prišleca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu
se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so
rdeče in čudno vprašujoče.

»Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen
si ... Kaj te je pobôlo?«

»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.
»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo
človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu ...
Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ...
Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam
ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil
v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« povzame

čez nekaj časa. »Takšna komisija hod
zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča.
Sam cesar je ukazal storiti konec svinjariji.«

Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo.
Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in
spet primakne:

»Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič
ne piše?«

»Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina
njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko
njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!«

Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu
nikakor noče stati prav. Nato vzdihne:

»Tudi nam ne piše ... Da bi le ne bilo
hudega; skrbi me tvoj gad!«

Vdova ne zine.

»Slišal sem, da je bil vražji boj te dni ...
Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi
izgubami. Ubogi fantje!«

»In?« zategne stara porogljivo.

»Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem
stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše ...«

»In?«

»Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč
sem slišal.«

»Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in
mrtvo kakor iz jame.

»To se pravi ...«

»Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem,
kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Zahvaljen
bodi za dobri namen!«

Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj
zastoka.

»Ná, beri,« pravi vdova tiho in mu porine
pisanje, ki leži na mizi.

Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh
in v glasu:

»Od polka! ... Tudi mi smo dobili sporočilo;
tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil ...
Da naj te pripravimo, ako je še časa ... In da
je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega
sveta ... Granata ga je ubila na mestu; ni se
mučil; pokopali so ga Lahi.«

»Vse vem; tu notri stoji,« potrka stara na
pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi
po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala,
že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.«

»Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na
ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega

ohrani ... Tolažil te ne bom; kaj so besede materinemu
srcu!«

»Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji
drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in
raste, pa ne more na dan.

»Umrl je za nas vse,« povzame sosed.

»Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni
tam, na drugi strani, pravijo ‚za nas‘! Kdo smo
mi in kdo oni? Zaradi tega ‚mi in vi, za nas in za
vas‘ bodo svet iztrebili! ... Za nas! Predvsem
zame, kaj? Za mater, hahaha!«

Posinela je od strašnega, krčevitega smeha.

»To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila
in ubila! ... O Bog, o Bog, ali slišiš matere,
kako te kolnejo širom sveta?« Tako škriplje in
stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse
more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na
vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh! ... Dovolj,
dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si
glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in
konec!«

»Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj
hočeš storiti, za Kriščevo voljo?«

»Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ
sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj

hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem,
molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako
modro ustvaril ... Rodila in ubila — zahvaljen
bodi, o Gospod!«

»Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to
misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril
pri nas ... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na
Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala,
nesel jo je s seboj —«

»Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova
v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel,
da sme živeti ... Jaz sem se bala zanj, to je
tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me,
pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!«
se zgrabi za grlo.

Nato se mahoma sklone h Galjotu.

»Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom,
»povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete
reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne
ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!«

Sosed obupno mahne z rokami.

»Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko
tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma ... Ali
jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te
vprašam, kje?«

»Dveh? ... Nu da.« Galjot se grize v spodnjo
ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov,
uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ...
Mana, misli na Janeza; njega še imaš.«

»Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega!
Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in
vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je
prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj? Tak
kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brezsolznim
siganjem.

Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal,
da mu poči. Za nekaj časa povzame:

»Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako
moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama
— hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana,
prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem
hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara izbuljila
oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico,
takorekoč ... Janez je prost.«

Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma;
še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi.

»Janez je tukaj ...«

Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade,
ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovini,
da hiša bobni.

»Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne
volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem;
tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za
poslednjo brst njenega krila ... In zdajci sklene
roke proti njemu:

»Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri
sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej,
da ne morem, ne smem!«

»Saj je pri meni ... Pri nas leži; streže mu
Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!«

Kastelkine oči so dva prepada groze.

»Leži? ...«
»Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila
zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se
mu je udrla kri ... Uboga Zina, ki je bila ravno
pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak
hip mora priti zdravnik ... Mana, gad prosi
domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?«

»Ne!«

»To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega.
In vendar ...«

»Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne
pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?«

Galjot vstaja.

»Kar je v človeških močeh, se zgodi.«

»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš,
kako mi je?« hrope vdova lomeč roke.

In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo
objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča:
gavran nesreče se izpreletava med orehi in jagnedi
ter kraka mrtvaško pesem ...

Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče
nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter
bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi
lasje ji leže razmršeni po hrastovi plošči. Bliža
se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne
vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina
jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet.

»Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja
z mano!«

»Mati, Janez bo umrl ...« govori sirota,
komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od
tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da
je preslab. Najhujšega se je bati.«

»O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da
mora umreti?«

»Janez hoče umreti doma ... Povej materi,
mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me
ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel
v svoji smrtni uri!«

»Naj me kolne; dokler živi, je upanje ...
Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj,
dokler ni mene zraven.«

Toda Zina maje z glavo.

»Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več
— oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka;
Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila
sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite?
Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo
— že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni
treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi
iz hiše, če moreš!«

Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber;
utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina
se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke
na krilu.

»Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre,
boš kriva z menoj!«

»Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle
zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta.

Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz,
ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije.
To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom
bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up
Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je

zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe
na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza
pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala
kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter
poslušala soseda, kako si ruje lase in terja:

»Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih
otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!«

In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu
roko na ramo:

»Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi
se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem
te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in
manj nesreče se jih drži ... Ne, jaz ne; sama pojdi!«

Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi;
nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne,
ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu.
Ravno za Benjamina je še prostora ... Vseeno,
je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko
se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska
oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo
posteljo, v postelji gada, ki umira.

»Joža in Tone!« mrmra iztezaje roke k njunim
slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva,
ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti
— kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?«

Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še
ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa
ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati
sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža
se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor
oblak, ki ga jaše nevihta. Nekaj strašnega leze
nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve
kam — še malo, in vse bo končano ... Vseeno
je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti!

In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane
izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne,
sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit
bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v
sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje
za sekundo krajše ... Dolgo stoji gospa in ne
sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov
revni, slabotni glas, ki ječi:

»Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!«

O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in
tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala?
Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori
za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji
otrok in noče umreti ...

Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne
noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo

ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno
— o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi?
Ni ga odgovora, ni je rešitve!

Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga
satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila,
ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne!

Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži
po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred
župniščem ... Okno v gornji sobi je svetlo,
župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne
štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsegamogočnemu
svoje krivde ... Izpokori se, v prah
se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse
stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde
na Golgato, samo da reši otroka!

Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat:
ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog
ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona
bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad
umre medtem! Kje je svèt? Kje pomoč? Ječé
izgine v noči.

Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži
jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni
potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v
svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila

njene sreče; tiho leži, v brazdah in debréh je
rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki
sanja ljubimcu naproti:

»Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s
svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni
me upijani! Glej, kako sem se nališpala,
da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala
grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...«

O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno
tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami,
kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped:

»Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala,
za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega
čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil
nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela
beraško palico v roko in malho čez rame ter
prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge
črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata
in spoštovana, moja volja ne bi segala v
sedem fará, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi
— tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od
tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu
se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da
ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lokave

nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje
namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!«

Ali sredi svojih kletev umolkne namah in
pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je
usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje
jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih
glasov preklicuje svoj čar. Vdova razume ta govor
zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce
— in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu:
rešilna misel je porojena ...

Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte
od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti.
Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do
srebrnih zvezd!

XVIII.

Polnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje
udarce z zvonika; vse je pripravljeno za
nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s
koščkom mila na njenem krilu, skrbno zavita v
papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega
življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca
ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena
jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo
zeleno vejo na tleh.

Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista
mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo
sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je
trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki
na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler
ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je
kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat
in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile;
kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj
grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj
smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje ...

Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih
zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro
opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar
tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu,
ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene
želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da
še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je
vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene
žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo
po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala
svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane,
koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom
dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastelčevega
te pozdravlja v svoji zadnji uri ... Zbogom
ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela
zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje
te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim
grobom na velikem prazniku stare pravde, težko
pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni
borbi obnovljene!

Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli
ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla.
Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju;
hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji
krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo,

ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli
več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi
pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji ...
Toda mari ve, s čim ga pogubi? Ali
ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja,
ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin
ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel
enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu
v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam?

Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske
ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z
neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi
na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če
dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko,
da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj?
V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem
stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico
semintja, dokler ne drči kakor gladka belouška;
nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč
se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od
tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri
vratih:

»Kastelka!«

Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po
brajdi.

»Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da
vrag koga ne prinese o nepravem času.«

»Kastelka!« ponovi glas od vrat.

Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko
z vratu in drsa zaklepat.

»Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz.

Gospa se splaši ter pogleda.

Popoten človek stoji pri durih; ta hip je
moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se
svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču
do peta, z brado razčesano na dvoje, pokritega
s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo
gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli
njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka
v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo
na palici, pa ne reče ničesar.

»Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne
veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora
biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi
prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?«

»Nocoj ti je vendar vseeno,« de tujec z otožnim
nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.«

»Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako
krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo
govoriti. »Kaj bi rad?«

Mož sede za peč, kjer je ona sedela.

»Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se,
truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da
se pomeniva.«

»Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in
se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda
prisede.

»Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter
položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Kastelki
v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel,
se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne mudi.

»Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil k
tebi.«

»Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in
dih ji zastane.

»Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv in
stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s
prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne
kakor dva bajarja v luninem svitu.

Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa
reči.

»Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jetništvu
so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da
ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo
zaradi tebe in tvoje ljubezni.«

Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz.

»Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar
veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!«

In jadrno stori križ nad njim.

»S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni
mož. »Če bi vedela, odkdaj sem ga vajen ...«

»Tak kako moreš znati?«

»Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te
izkušal.«

»Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ...
In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?«

»To je dolga povest ... Moja mati je bila
visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali,
je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še
jaz ne vem, s kom bi potegnil ... So, ki pravijo,
da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu
stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se
zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno,
kaj ne, gospa?«

»Je, tujec ... Kdo si, te vprašam?«

»Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da
sem mnogo starejši ... Prva žena je bila moja
mati, prva ljubezen moje rojstvo.«

»Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec?
Kdo si?«

»Dobrota sem ... Že skoraj dva tisoč let
mi pravijo Jezus.«

Stara odskoči.

»Jezus? ... Ah, beži, kdo naj ti verjame!
Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti
Peter po zemlji.«

Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve
znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v
solncu. Noge pokaže, svoje trudne noge v opankah;
med jermeni sijeta rani, kakor bi bili zapeti z
dvema rubinoma. Nazadnje odgrne plašč in srajco:
na golih prsih mu zeva kot tulipan, blešči se ko
jutranja zarja. Vsa soba, glej, je svetla od rešnjih
pečatov in polna dišave po sladkih gavtrožah in
zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor
Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož.

Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo,
strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame
kolena:

»Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod
mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja
duša! Zakaj delj ko petindvajset let nisem šla k
maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega
služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem
ubogala ...«

»Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani.
Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak
— nu, kaj bi delal zdražbo! Jaz, Kastelka, ne
pomnim, kolikokrat si bila v cerkvi; vsi žalostni
in potrti so me vredni, in ti si prva med njimi.
Ali nisi bila zmerom pri meni? Kaj nisem bil
vedno s teboj? O, ljuba moja, ti nisi čutila v
svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ...
Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in
kar si zdajala za male otroke —«

»Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka.
»Mari si z nami?«

»Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so
me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične
oblastnike? ... Prišel sem, da te izkušam, Kastelka;
še s ceste sem videl skozi steno, kako si
mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle
visela ... Tak sin ti umira, gospa?«

»Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Najmlajši
gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.«

»In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara
Jezus.

»Hočem, ker ni drugače.«

»Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad
ostane?«

»Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me,
Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni,
le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj
je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da
pošlješ smrt nad razbojnike.«

»Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno.
»Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš,
premisli dobro?«

»Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem
od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!«
plane gospa ter iztegne roke. »Ti rečeš besedo,
in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga
ne ozdraviš!«

In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim
ter mu zastavlja pot; toda kolikorkrat ga prime,
se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi,
ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke
in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso;
vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri,
ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih.

»Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta
izdihnila Joža in Tone?«

»Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.«

»Kje si bil, Gospod?«

»Zraven sem bil.«

»In si pustil! ... O Dobrota, o Jezus!« Slep
srd jo popade. »In pravijo, da si poln ljubezni ...«

»Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne
vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se
ne jezi name; sedi. Vidiš, ljuba moja, vsak ima
prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je
sam kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga
poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam
moči do njega.«

»Potem tudi zdaj ne moreš pomoči?«

»Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni
lažjega od tega.«

»Moreš, Gospod?« zavrisne mati.

»Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo
vero v moje roke.«

»Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa
goreče.

»V veri je odrešenje ... Čuj me tedaj in
vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase.
Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi;
še Bog ga ne more, zakaj tudi v smrtonosnem
zrnju je on sam. In prevzetna je bila tvoja ljubezen,
jezna, polna grenkobe; eno si ljubila,
drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence,
Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji

je bilo obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage;
zato se je skalila v uri nesreče in zdvomila
nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati, so
zrasle v grenkobi srca ... Zanko pa si zaman
vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resnično
ti povem, da nisi nikomur napoti!«

»O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!«
ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zdaj je
ozdravljena moja duša ...«

»Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja
on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu;
takšna je moja cena.«

»Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!«

»Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne
sme sovražiti.«

»Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel,
le gada mi reši!«

»Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom,
kakor sem jaz odpustil svojim. Glej,
Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem
zatisnil njegove oči.«

»Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi
držiš?«

»Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so
moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor

ti, Kastelka. Ali tudi skesani grešnik je moj in
deležen moje ljubezni: Judež tvojega sinu se je
izpreobrnil v svoji smrtni uri. Usta niso mogla
več govoriti, srce pa se je kesalo in klicalo k
meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj
Iškarijotu.«

Toda žena se je splašila.

»Nemara si zoper našo pravico, Gospod?
Potem ne glej name, ne glej na sina; potem
ostanem in zdržim sama do poslednjega diha,
čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil,
Gospod, če nisi za našo pravico!«

Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda
smehljaje.

»Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz
sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž
njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne
sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni;
mrzi krivico, ki jo delajo — duše so moja last.«

»Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in
skoraj nič več ne upa.

»Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj
je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v
njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se
braniš?«

»Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede
so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovoliš stati?
Pa z nami, praviš, da si?«

»Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z
vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo,
kaj delajo.«

Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca
in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi,
davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter
položi njeno sivo glavo na svoje prsi.

»Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa
moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da
ozdravim tvojo dušo ter ji pokažem pot. Ne boj
se ljubiti, ne ljudi ne zemlje. Tudi v nji sem jaz,
kakor povsodi. Zelo jo ljubiš, zares, in marsikdaj
si žive prikrajšala, da si nji bolj služila; toda
koliko ljudi si nasitila ž njo! In na skrivnem si
vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico
zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano
v mojem srcu ... Ti pa, uboga mati, si mislila,
da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas
davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš,
da je ljubezni zmerom premalo na svetu? Davila
si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj
si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti

sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje?
Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš
ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem
jaz preživel telo razpetega Nazarenca ... Ne boj
se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.«

»Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno déte!«
kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil
neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti,
ne veš, kaj si vzel od mene!«

Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši
od matere same.

»Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad
ne umre, ne boj se.«

Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih s
solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke
roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli:

»Ne kleči, mati; poglej!«

Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza
v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel
smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na
Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče ...

»In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho
in tiše, kakor bi plaval izpred nje. »Preden sem
krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter
videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem

naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje
poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa
svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene
srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva ...«

Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava,
plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet
rdečih plamenčkov pred temnimi vrati. Zdajci
ugasnejo tudi oni, kroginkrog se zgrinja polnočni
mrak, Kastelka sedi sama za pečjo in ne ve, kaj
je bilo, resnica ali sanje. Toda srčna lehkota ne
mine, črv obupa ne gloje več, in beseda tolažbe
zveni v tišini, kot bi jo venomer nekdo ponavljal.
Gospa ne pomišlja; v pijanosti svojega odrešenja
leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne
vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi.

Do pičice je vse podobno, kakor je kazal
gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri
spečem, in ko zagleda Kastelko, se razlije njen
zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi
lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj
ni krvi; toda zdi se, da ne umira.

»Gad se izliže!« zapoje v starki.

Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter
otrpne, šepetaje:

»Moja velika ljubezen ga bo rešila ...«

Na tihih solzah plava zadnja senca iž njene
duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blaženstvu,
da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove
ude, beže ure kakor minute. Prva zarja se
je spopadla z medlo svetlobo oljne čuvajke; takrat
začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje
kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter
jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih:

»Mama — mama!«

Toda ne da mu govoriti.

»Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne
govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan;
ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali,
da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho ... Potem
bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za
vsa ta leta, za vse življenje nazaj!«

Vsako besedo poudarja poljub na njegovo
koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko
vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu.

Janez uboga in ne govori. Le njegove oči
pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju
Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in
noče umreti doma.

»Živeti, živeti!« kličejo te oči. »Pomagaj,
mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in

svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen
na tej ljubljeni zemlji ...«

»Živel boš, gad ne boj se!« mrmra Kastelka
v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil
tvoje zdravje.«

Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru
je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov
ne gre, dokler plava temni angel nad hišo; s
težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se revišče
spočije.

Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo
Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter
jo prekriža, odene in poljubi na čelo!

Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se
dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se
bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci drevé
visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim
gnezdom.

Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost,
z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in
prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo
zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu
rodu ter raste iž nje človek kakor žitni
klas, in so kruh in gruda in človek enako polni
Gospoda?

XIX.

Visoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi veselimi
okni, ki je Kastelkina last. Do lani je
imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta
živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti;
potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila
k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela,
pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot.
Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva,
je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni
domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo
ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega
kot za čevljarjevih dni; zato pa cveto v
izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom
in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako
žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster
kneftra še v sanjah ni mislil enakih.

Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je
prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj
dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo
v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pretipal

in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim
delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz;
ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico.

»Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer
je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me
je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S
solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno
jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.«

Vdova je norela od radosti, ko je slišala
potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila
zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja,
kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar
bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago.

Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil
ščipalnik in bele ščetinice ob pleši:

»To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v
mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda,
krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je
toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna
sredstva v svoji oblasti.«

V kratkih besedah je razložil svoje nasvete;
Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil
zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro
po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko
naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Polona

in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica,
ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti,
je bila do večera izpremenjena v prijazen dom
z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah;
še lonec s klinčki je mahal zeleno in rdeče s
police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo nosilnico;
kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo
solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je
skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in
Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je
krenila za njima v hrib.

Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še
zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot;
noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če
leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina,
ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja
o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata
preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na
odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, primeta
gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu
gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat
od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera.
Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz
sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda
v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči,

da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se
vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj
in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna
obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade,
moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak
dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne
bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti,
da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja,
kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je
v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče
vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar
ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj
in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol
z zlatimi prsi ...

Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati
ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati.
Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej
tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela,
kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena
zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno
pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi,
zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da
je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti,
ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je
videla spet na nogah.

»Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat.
»Imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči
na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube
Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in
moja zlata zemljica ti bo vdana, kakor je bila
meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!«

In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji:
Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim
zamahom roke.

On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo
vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega
dekleta in komaj pozna v njem svojo
mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki
včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi
oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih
davnih dneh!

»Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno
za dvajset let,« ji govori sin pogosto.
»In kako da nič več ne kolnete, kaj?«

»Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč
sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno
tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za
ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi.
Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ničemurnosti
sem se odrekla za zmerom; zdaj je

čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka,
sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako
vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj
mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.«

In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje
trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve.
Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo
cvetela brež nje in orala, kjer ona prestane; tako
majhna bo cena za toliko blagra!

Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje
med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si
povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v
hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna
zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji
ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili,
če bi morali govoriti!

Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna
po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in
škripanje z zobmi ...

»Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez
pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. »Kljub
vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo,
kako!«

Prestano trpljenje kopni in bledi kakor
gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom redkejša

trenotja mu dramijo v spominu sive obraze
izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti
preko čela, in strastno se obrne k Zini:

»Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal:
brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši,
ni dobrote, ni plemenitosti ... Zapisano je, da
blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe;
in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani?
Toda strašno je: brez doma, brez svobode ...
Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v
takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega
dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne
vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar
nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo
takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje,
kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in
čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva.
O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!«

Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli
dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši;
komaj vrnjene moči potrebujejo solnca. Ves obraz
mu zasije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča
od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in
poboža mater po trudnem temenu:

»Naspite se, mati, varuška je prišla!«

Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale,
poljubi gada na čelo in stava molče na
ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako
jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč
za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo
še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara
železna Kastelka ...

Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi,
ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno
dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel
vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od
Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo
uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati
oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake
meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen
in toplo zavit v volneno ruto na svojem
ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino
kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici
rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili
na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička
o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih;
zmerom jo je sladko poslušati, najbolj
pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima
vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi,
kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj

verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga
polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo
koprnenj.

»Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj
bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?«

»Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos,
ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko
in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.«

»On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je
predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj
vidim plesati.«

»Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se
zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho,
zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ...

»Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe;
vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor
bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim
glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih
na fantova usta.

In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi
goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za
končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še!

Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta
s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic

po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve,
da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda
jaše na rdečem konju s solncem vštric ter vihti
upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja
ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v
vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor
in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta
uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti.

XX.

Mnogo sreče je prinesel zadnji mesec našim
ljudem; toda ostala je temna senca, ki
mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca,
čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej
senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o
nji gre od konca do konca doline.

Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči
prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci
ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil
Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto
in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal
v smrt; ali njegova kroglja je ubila tudi njo.
Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan
požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo
je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel,
jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni
iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po
moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z
nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal,
je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in
očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove

palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz
zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt ... Škodoželjna
slava njenih objemov je šla od ust do
ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Kastelka
je gledala v stran, če sta se kje srečali.

Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji
edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni
vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in
prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje,
zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo
iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti.

Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo,
češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja.
Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega;
le po krajih, kjer je domneval njene sestanke,
se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril
besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel
ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že
obupal!

Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez
strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta
ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v
mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z
baterijo v vasi na odpočitku, v mirnih časih pa
je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je

bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere
za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj
Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z
bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja
so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in
danes je sirota sama priznala resnico.

Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno
uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je
molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo
besedo.

»Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč,
da hči ne more začeti.

Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila
si oči ter udarila s čelom ob mizo.

Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo
poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«.

»Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril
stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel;
Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim
blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš
tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega
jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma
pod mojo streho. To pomni in stori po svoji
glavi!«

»Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša
od belega prta, in sklepa roke. »Moram ga vzeti,
moram! Oh, dajte, da vam povem ...«

»Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas?
Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?«
In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo prepasani
život.

Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu
starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok.

»Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate
name ... O, saj mi ni zanj, ne mislite!
Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega ...
Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!«
Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo
umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni
več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto
na sebi?« Krčevito ihtenje jo zvija na tleh.

»Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi
Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo
besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da
si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku;
tega ne poreče, zdaj ne!

»In vas, oče — kako vas osramotim! Za
vse dobrote, za vso ljubezen ...«

»Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno.

»Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na
mojo pošteno glavo!«

Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada
je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini,
kljub vsej nesreči! Malikovala ga je,
kakor oče njo ... In ga je obsula z blatom!
Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal
Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda
on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi
za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo
čaka — nato se pobere in opoteče k vratom.

Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel
mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se
pogrezne bogve kam.

»Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si
hotela?«

Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče
besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne:
mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem
jezu pod skalo.

In oče razume!

»Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša
zamolklo.

Dekle odkima z glavo:

»Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito.

»Zakaj potem? Ker te je sram?«

Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti.
Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka
se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti,
oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se
zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva
brezmejne žalosti in kesanja. To, to je
glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor
spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more
živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja ...

In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot
svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu siloma
uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z
raskavim glasom:

»Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok! ...
In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogubiti
s seboj? ... Ne vprašaš rajša očeta, ali ti
more verjeti, da ne bo nikoli več tako?«

»Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?«
vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto
pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na
kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso
solze obupa, marveč odrešenja.

»Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na
cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob

nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker
ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako
globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto,
ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik
ne more — premisli! Pozneje, da ... Sama veš,
kedaj ... Imej usmiljenje z očetom in stori, da
ti enkrat odpusti!«

»O, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila
sem se ... Nikoli več! Saj nisem bila
pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z
menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je
gnalo ...«

»Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se
mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka
je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v
zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež!
Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da
bi te izgubil in ugonobil ... Ti pa ne misli na
sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti zanaprej;
pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila
Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še
zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara
se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In
če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se
na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!«

Jela ga drži za oba kraja suknje in mu
tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti.
Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti,
ljubezni ... In resno zmaje z glavo:

»Ne, oče, ne bom se možila ... Ali imam
po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do
svojega življenja?«

Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki
ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže:

»Vem, kaj misliš ... Otrok bo naš: kjer
mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne
bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor
tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!«

To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi
skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde
solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga
je laglje prenašati v odpuščanju in upanju boljših
dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno
kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri
z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi:

»Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba
biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak
je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in
zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel
pobrati kamen zoper bližnjega ...«

XXI.

Prvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru.
Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med
Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je
Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje
solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič
povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi.
Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter
ponovila vse, kar je tujec govoril.

»Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju.
»Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar
je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni
se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.«

»Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame.
»Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem
vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.«

»Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih
ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!«

»Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me
je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom
prazne ... Kar čutim, kako se napenja kladevce,
da udari mojo uro. In čemu je ne bi? Mali grunt

je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem
še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila
ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj
spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili,
tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz
srca ... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih
časov!« doda hrepeneče.

»Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin,
stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse
hribe piha veter svobode; koliko boljše je že
kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki
pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake
in stopi med nas.«

In res se menda raduje vse naokoli nečesa
posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v
pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina
in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični
zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju
je nekaj svetlo hrepenečega. Polja in sela
počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se
zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na
zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor
obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da
nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti aleluje,
ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se

vtaplja med čredo vasi kakor velika ovca med
jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrobnosti
v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se
dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve
barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile
daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka,
gad in dolina!

»Poslušaj, Zinka!« vzklikne Janez nenadoma.
»Kdo je pravil, da hrani godec novo
harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu.

Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko,
čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se
vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka.
Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, in
kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno slišijo
njeni glasovi.

»Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj
mu ne gre izpod prstov. Čujta!«

Res ubira godec nevajen napev; tipke se
puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar
noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spodrsne,
pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno,
kakor bi jo bil obsedel slovesen
duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo nateza
mehove.

»Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga
je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!«

»Nekaj se je zgodilo,« pravi Janez pomembno.
»Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!«

Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala
Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot
bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata
in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot
klobuk, in toliko da ne poskakuje.

»Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova
naproti. »Pa niso sklenili miru?«

»Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več!«
Sosedov obraz je rdeč od razigranosti.

»Potem je nekaj o stari pravdi ...« šepne
Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!«

Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati
blagovestje.

»Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo.
Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred
Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo
biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo
za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca,
dokler nam je ne dado ...«

En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko
novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala!

Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega
natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori
o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja,
kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri.
Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od
veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode
častitljivo bojno pesem.

Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo
politike na globoko in široko, tem bolj pa
jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad
vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero
stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov
in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi
milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem
in združenih z brati! Kralj Matjaž žvenkeče na
plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice
fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma ...

Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče;
ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo:

»Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala
vanj, nama vzhaja!«

Janez prvi podre molčanje.

»Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu
sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na
to! Ti Zina veš, ti edina ... Ves čas trpljenja

sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi
moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna
volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje
se na desno, ne na levo; pokazati svojo
karto in postaviti nanjo vse, kar je ... Kdor ne
tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina,
ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina.
Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni
ničesar! ... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred
sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi,
ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!«

»Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in
položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.«

»In naše muke niso bile zaman,« se oglaša
Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.«

»In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se
muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga,
kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu!
Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.«

»Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa
kakor v snu, in besede nočnega gosta se dramijo
v njenem spominu. »Narod govori z usti
poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili
zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali
pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali

njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in
Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu;
in kadar me več ne bo, vsadita pred domom
zeleno lipo v spomin današnjega dne in v opomnjo
stare Kastelke ...«

Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje
tiše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana
postava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal
okoli nje.

»To je moje znamenje,« povzame z usihajočim
glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano,
Janez ... in drži jo ... svojo zemljo ...«

V tem se je oprijela sinovega komolca in
padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo
na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o
bolečini.

»Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne
pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?«

Toda stara omahne po klopi, ne da bi se
lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z
resnim obrazom.

»Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo,
fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim
ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo.

Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom.

Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog
njega v mrklem, brezumnem plesu.

»Mati umira ... K nji moram, k nji!« si
vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu.
Kolena se mu šibé, v ušesih buči preteča godba.
Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne;
le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira,
ubilo jo je veselje ...«

Galjot ga prestreže na izbinem pragu:

»Drži se, fant, hudo je ... Se pravi ...«

Gad ne posluša in skoči naprej.

»Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje.

»Korajžo, Kastelec, bodi mož.«

Toda Kastelcev ni treba učiti moštva.

Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami
in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo,
preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil
ničesar.

Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot
stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje
v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku
ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s
svojim plenom ...

Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva,
toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz

prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu —
ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj
visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče
ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši
je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati
ne diha več. On razume njen testament:

»Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila
solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem
zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča;
v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame,
mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem
tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me,
ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala
tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba ...
Počivaj v miru, Kastelka s Kastelčevega!«

S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo,
zapečati onemela usta z rahlim poljubom in
nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne,
je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja.

Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit
žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša
gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta
mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako
malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju
popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar

spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe,
poslednja misel je otrpnila v radostnem
smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi
in sanja, da je nedelja.

Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in
strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih
prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno
bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah
globlje od zemlje same in višje od neba; nobena
beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne
kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje
rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja.

Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina
glava le še skrivnostna lisa v mraku, se
Janez vzdigne ter objame dekle čez pas.

»Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo
kmalu priti.«

Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel
reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka
besed.

Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji
rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže
in niže, zvezde v njem se blešče ko žeblji od
blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja
nad vsemi rečmi.

»Tako dobro mi dé, ker si z mano!« šepeče
moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe
imam še na svetu.«

»In njo, in njo!« odgovarja senca device.
»Ljubezen, katero je dala življenju, ne more
umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni
travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in
delih je tvoja mati pri naju!«

Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe
hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje
šume in pela črno mašo Kastelkini duši.

»Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar.
»Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela
gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom
in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!«