I.

Mesec sečan! Kako si poln življenja! Ženini
si izbirajo neveste, mladina raja in se smeja, možje
modrujejo za pečjo in ob zeleni mizi, solnčni žarki
se igrajo s steklom v oknih in snežena plast se
lesketa v tisočerih biserih.

Na naslanjaču je sedela gospodična Milena.
Žarki zimskega solnca so poigravali na orientalski
preprogi, zagrinjajoči njene noge, in na njenih licih
je okenski zastor slikal tresoče se senčne podobe.
Podvojena senca!

Vso zimo je gospodična prebila v sobi in v
postelji. Počasna tuberkuloza ji je grizla nit življenja.
Kaka razlika! Lansko leto še vsa polna življenja:
na vseh veselicah iskana plesavka, v vsaki
družbi dobro došla razveseljevavka, a zdaj osamela
bolnica, zroča smrti v obraz.

Bila je edinka davčnega kontrolorja. Mati ji
je umrla v zgodnji mladosti. Vzgajala seje v raznih
penzionatih, a naposled je bivala pri svojem upokojenem
očetu. Ta jo je ljubil kot svojo edinko, ljubil
slepo, — zato pa se je Mileni ukoreninila marsikaka
strast, ki je pospešila lepemu, a šibkemu telesu
dosledno hiranje. Pokojna mati je prinesla kot hči
bogatega trgovca v hišo lepe novce. Priženil je

kontrolor tudi dvonadstropno hišo in ni mu bilo
treba ščediti. Milena se je bogastva dobro zavedala.
Toda zdaj je mlado življenje uničeno. Le up,
ta neugnani sel, je še ostal. Up, da utegne ozdraveti,
je bil odslej njen edini tolažnik.

Močneje je solnce posijalo izza oblakov. Visoka
dva oleandra sta srkala vase dnevno svetlobo in
peresa pelargonij na oknih so se pražila ob trepetih
solčnih žarkov.

— Gospodična Milena! Dr. Maser se je zglasil.
Te besede je govorila hišna, kukaje izza zavese
prednje sobe.

— Naj vstopi!

In vstopil je dr. Maser, okr. zdravnik. Majhna,
širokopleča postava se je priklonila pred gospodično
Mileno. Drobne oči so plašno, a zavestno švigale
po sobi in ustnice so zatrepetale s sarkastičnim
nasmehom.

— Kako se počutite, gospodična?

Milena ni marala zanj, toda potrebovala ga je.
Čutila je poudarek njegovega pozdrava, zato odgovori
hladno: Vi zdravite ljudi, ozdravite še mene!

— Predvsem je potrebno, da mi zaupate.

Milena ga pogleda s trudnim, toda pomenljivim
očesom. Doktorjeve oči pa so trenile in niso mogle
vzdržati pogleda bolničinega.

— Kolikor bode potreba, že, gospod doktor!

— Pokažite mi jezik!

Bleda Milenina lica so se pordečila, ko je
zdravnik zahteval jezičjo žrtev, in ustnice so se ji
trenotno nasmehnile.

— Izvolite mi podati desnico! ukaže spet
zdravnik.

S tresočo roko je doktor pritiskal na žilico in
gledal na žepno uro.

Nato pritisne uho na Milenin hrbet in posluša
...

— Lojza! zavpije gospodična.

— Nič se ne bojte, miljena Milena! Vse mora
biti. Saj sem Vam rekel, da mi zaupajte! tolaži
zdravnik bolnico.

Hišna Lojza se prikaže izza zavese. Doktor
pa hitro pristavi: Lojza, pojte semkaj, da Vam povem,
kako morate ravnati z gospodično!

In dr. Maser razlaga in naroča v ljubljanski
slovenščini, kaka zdravila in v kaki meri in v kakem
času naj daje svoji gospodični.

— In kdaj pridete spet, gospod doktor?

— Pojutršnjim, gospodična, ako me poprej ne
pokličete. Klanjam se!

In dr. Maser odide.

— Tako se bojim tega človeka, a sama
ne vem, zakaj pravzaprav. Zato sem te poklicala,
Lojza !

— Posebno na dobrem glasu res ni ta Vaš
doktor, toda ne bojte se, gospodična! Bolan človek
je vsak bolj bojazljiv.

— Dokler sem bila toliko pri moči, da sem se
vozila v Ljubljano, je bilo že še. Mestni zdravniki
so tako vljudni in postrežljivi. A zdaj ne morem
več iz sobe, in vsa zdravila tako nič ne pomagajo.
Poklicala sem ga, tega brtavsa, da ne poreko ljudje,
da si še zdravnika ne privoščim.

— Kakšen okus je morala imeti res njegova
soproga, da si ga je natvezla na glavo. Ko je bil
samec, so se dekleta bala, hoditi k njemu po zdravila;
a tudi zdaj še ni dosti bolje, kakor čujem.

— Skrbi me, ker Žan toliko občuje ž njim.
Docela ga prestroji po svoje. Že sem mu rekla nekaterikrat,
naj ne zahaja v njegovo družbo. Toda
Žan ga zagovarja, kakor bi bil njegov oče.

— Medicinca sta oba, zato se ne smete čuditi,
gospodična, da se ujemata.

— Ah, tak medicinec! Da bi Žan imel biti tak,
kakor dr. Maser, takoj razderem zaroko.

— Roke se Vam tresejo, gospodična, in kri
Vam sili v glavo. Nikar se ne razburite, ker to
Vam je na kvar. Poklicala bodem papana.
Lojza izgine iz sobe, Milena pa nasloni glavo
na naslanjač. Ali kašelj jo je pohitel — — —

II.

Ko dr. Maser stopi na prag, mu prihiti naproti
mladenič suhega obraza in slokega života, črne
brkice so sedele ponosno pod tankim nosom in desno
svtran visokega čela je zakrivala črnolasa preča.
Črne oči so zapeljivo zrle izpod obrvi in mala usta
so se skoro zlobno posmehovala.

— Zdravi, gospod doktor! nagovori mladenič
zdravnika in salutira s palčico ob klobuku.

— Zdravi i Vi, gospod Gaber! Kaj že spet
zalezujete svojo golobičico?

— Ali ste bili Vi, gospod doktor, drugačni v
mojih letih?

— O, bil sem, bil, in še precej! Ako bodete le
zdihovali v ljubezni potegih ter sanjarili o srednjeveških
vitezih, ki se potikajo pod okni svojih dulcinej,
ne bodete nikoli srečni.

— A kako naj ukrenem? Poučite me, gospod
doktor!

— Zavedajte se pred vsem, nadaljuje dr. Maser,
idoč proti domu, svojemu spremljevavcu, zavedajte
se, da ste medicinec, da ste materialist, da se klanjate
Darvinovi teoriji. Zato nikar ne čakajte milostnih
pogledov gospodične Milene, ampak posezite »in
medias res«. Stopite pred njo in recite: Gospodična,
jaz ne morem več čakati. Dolžniki me pritiskajo,
moje študije bodo letos pri kraju, oče in mati sta
mi pomrla, sam, tako sam ne morem več plavati
po revi življenja. Odločite se, ljubezen ni sebična,
podajte mi roko, da se združiva na veke.

Mladenič molči. Dr. Maser pa nadaljuje: Kar
hitro se odločite, drugače je Vaša namera prekrižana.
Milena ne bode več dolgo tlačila trave, in kaj Vam
pomaga, ako gre brez zakona na oni svet? Bodite
torej praktični in glejte, da se bogato prvikrat
oženite! Zagotavljam Vas, da se oženite tudi
drugič.

Žan Gaber molči. Dušni razpor se ga polašča
in ideal pa materija se bojujeta v njegovem srcu.
čutil je, da ga vleče nase mnogo bolj Milenina

hiša in denar kakor ljubezen do nje. Toda hotel
je hinavčiti in zato odgovori: Ali, gospod doktor,
tako umazan pa vendar ne maram biti. Ljubim jo
že dve leti in poslušal bodem Vaš nasvet, toda
ne Vaših razlogov. Ljubezen naj naju zedini, ne
denar!

— Haha, torej naj vaju zveze ljubezen! se
nasmeja dr. Maser s pikrim nasmehom.

— Misli so proste, gospod doktor! Toda jaz
ostanem pri čisti ljubezni. Tako dobrega otroka,
kakor je Milena, jaz ne bi mogel voditi za nos.
Tako pokvarjen nisem.

— Je že dobro, gospod Gaber! Jaz Vam zagotavljam
svojo podporo — vkljub Vašemu idealu — haha! Saj se poznamo. Toda pazite, da Vas spet
črna suknja ne podere na tla. Gospod Fronc
je homeopat in dober hišni prijatelj rajne Milenine
matere. Na smrtni postelji je težko premagati klerikalnega
zmaja. Torej bodite pripravljeni na vse!

— Vi ste prehud pesimist, gospod doktor! odvrne
mladenič, toda zdravnik je že izginil za pragom
svoje hiše.

Žan Gaber, medicinec četrtega leta, je bil sin
profesorja Gabra, ki je umrl za legarjem z ženo vred
v enem tednu. Žan je bil takrat osmošolec,
njegova sestra Ida pa je izvršila pripravnico ter je
postala učiteljica. Ta je podpirala svojega brata,
kolikor ga je mogla. Toda Žan se je kljub raznim
podporam zadolžil, in ti dolgovi so ga pekli — a
pekli zato, ker ni nikoder več dobil na posodo.
Tudi Milena mu je doposlala zadnje leto precej
denarja — a Žan je bil slab gospodar, in še tolika,
vsota mu ni nič teknila. Zato je čutil, da bode
moral ostaviti Dunaj, ako se mu nenadoma ne odpre
nov vir dohodkov. In dr. Maserja beseda je padla
na rodovitna tla. Žan je sklenil na vsak način
vprašati Mileninega očeta za roko in srce njegove
hčere. Vedel je, da Mileno hitreje pregovori in
zato se je sklenil najprvo zglasiti pri svoji zaročenki.

— Danes ali nikoli! To uro bode moja usoda
odločena, je govoril Žan Gaber sam pri sebi, ko je
popravljal doma svojo toaleto.

Stanoval je pri svoji sestri, ki je bila v službi
na Grebencu. Ida je imela vsak čas priti iz šole in
zato jo je počakal, da ji razodene svoje namere.

— Oh, ljubi Žan, kakor te ljubim, tako se
bojim, da ne bode nič iz tega. Pomisli: bolnica je,
in spraviš jo lehko s takim nastopom v smrtno
nevarnost.

— Ti ne poznaš sveta, ljuba Idica! Nič ne
skrbi! Jaz že vem, kako je treba govoriti pri
taki reči.

— Gospod Fronc prihaja zadnje čase večkrat
v hišo in gotovo ji odsvetuje.

— E, kaj! Jaz ji že opišem gospoda Fronca, da
ga bo kmalu sita.

— Žan, ne prenagli se! Gospoda Fronca naša
trška gospoda spoštuje. Tudi gospod kontrolor je
njegov prijatelj.

— Zato ravno je treba, da prekrižamo to prijateljstvo
in da mu vzamemo vpliv, ki ga ima pri
trški gospvodi vsled svojih »kugljic«. — — Toda
hitimo! Čas je drag.

In Žan se zavije v zimsko suknjo in se ozre
še enkrat v ogledalo. Potem pa hiti na piano. Led
je hreščal pod nogami in legak veter je zibal ivje
po zraku. Gori v stanovanju pa je učiteljica Ida
slonela na divanu in zdihovala:

— Ah, bojim se za svojega brata. Tako čuden
je in nič več si ne da svetovati. Bog me tolaži!

III.

V gostilni »Pri zajčji nogi« sta sedela tisto
popoldne dva gosta pri elipsasti marmornati mizi.
V kotu je sedel širokopleči zdravnik in držeč za
vrček iztegal svojo glavo čez mizo. Njemu nasproti
pa je sedel medicinec Žan Gaber in zamišljeno, pa
poslušno zrl v svojega sopivca. Skrivnostno in
zaupno sta se pogovarjala in dasi ju je krčmar
Lipec parkrat motil s svojimi vprašanji, mu nista

odgovarjala. Bil je sicer veren pristaš svojih gostov
in tudi prijatelj, toda zaupali mu vendar vsega
niso. Prekmečki se jim je zdel, dasi se je pačil po
mestno in obleka njegova je kazala gosposkega
človeka.

— No, zdajle govori, priprl sem vrata, reče
dr. Maser.

— Sprejela me je po navadi. Govorila sva o
bolezni. Jaz sem jo tolažil. Ali odgovorila mi je
tako odločno, da ne ozdravi več, da se ji nisem
upal odločno ugovarjati. Ko pa preideva na najino
zaroko, sem začel napeljevati vodo na svoj malin.
Pravil sem ji, kako težko mi je, nadaljevati svoje
študije, kako se mi smili sestra, kako mučno je
živeti v negotovosti — — — Drugi semester se
prične, a jaz ne morem od tebe, Milena!

— In ti me ne pozabiš, ako jaz umrjem?

— Tudi ko bi, golobičica moja, prisegam pri
ljubezni svoje matere, da ostanem tako. Idealna je
najina ljubezen, naj sega ta ideal onkraj groba.
Solza se je zalesketala na njenih trepalnicah,
in podala mi je molče roko. Njene oči pa so obvisele
na mojih ...

Pretresel me je njen pogled in moja beseda.
Skoro sem si želel, da bodi moja prisega istinita.

— Beži no, idealist! Haha! se zagrohoče
zdravnik, da je krčmar odprl vrata. Prinesi še eno
merico, Lipec!

— In potlej? sili zdravnik mladeniča nadaljevati.

— In ti zagotavljaš, da boš podpiral mojega
očeta v starosti? me popraša nadalje Milena.
Milena pritisne na hišni brzojav in Lojza se
pokaže pri vratih.

— Ali je že papa doma?

— Ravnokar je prišel.

— Pokliči ga!

V sobo stopi gospod kontrolor. Brez ovinkov
ga Milena vpelje v najin pogovor. Vedel sem, da ji
oče ne odreče ničesar.

— Papa, ali dovoliš, da se midva poročiva?

— Zadnjo željo, da bi ti odrekel, Milena?

Žan zagotavlja, da te sprejme kot svojega
očeta.

— Lepo je to od tebe, predragi mi Žan!

In potem smo še mnogokaj govorili. Le nekaj
mi je zagrenilo ta veseli trenutek.

— No, in to je? popraša hitro zdravnik.

— Saj veste, da se glavnega vprašanja še
nisem doteknil.

— No, in testament?

— Dejala mi je, da je že vse oskrbljeno. Še
gospoda Fronca ima nekaj poprašati.

— In to ti je povedala? Hm, ne vem, kako bo.
Ti klerikalci morajo imeti povsod svoj nos. Pa si
rekel na to?

— Molčal sem. Zadovoljen sem bil že toliko,
da ji nisem upal kaliti njenega veselja. Dobra duša
je vendarle!

— E, kaj dobra duša! Zdaj je na tem, da
Fronca pridobiš ali pa vsaj notarja, ki bode najbrž
testament delal. No, z notarjem bodem že jaz
govoril.

— S »kugljičarjem« pa si jaz ne upam nič
narediti.

— Jaz pa še manj. No, upajmo! Začetek je
dobro zastavljen.

Lipec prinese pivo.

— Pa si dolgo nosil, Lipec! reče zdravnik.

— Sem ga šele nastavljal.

— Ali sinjevaški gospod kaj pride k tebi, Lipec?

— A, govspod Fronc se ustavlja z vozom največ
v župnišču. Časih je rad zahajal, a zdaj me imajo
duhovni gospodje za liberalca.

— Ha, torej si liberalec? Prav je, da si! Saj
ti klerikalci ne dajo nič izkupiti. Ali to pa vendar
veš, kdaj kaj pride na Grebenec?

— Oni teden sem ga videl iti mimo. Pravili
so, da ga je kontrolorjeva poklicala.

— Ali domači gospodje ne zahajajo nič k Mileni?

— Ni mi znano. Najbrž pa jo bode gospod
Fronc z vsem »uglihal«, ker sta s kontrolorjem
posebna prijatelja.

— Ali kontrolor nič ne zahaja k tebi?

— E, malokdaj. Popoldne pride časih na kozarec
piva, zvečer pa nikoli. Lipec se je premeteno
nasmehaval. Dasi so ga imeli njegovi pivci v drugi
sobi časih za norca, vendar zabit ni bil in je predobro
poznal slabosti svojih gostov.

Pivca sta plačala in odšla. Zdravnik je šel po
svojih opravkih, Žan Gaber pa je zamišljeno korakal
proti domu.

Ravno je mislil zaviti v stransko ulico, koder
je stanoval, kar pridreče sani mimo njega. Postane,
pogleda — gospod Fronc je smuknil mimo njega s
svojo »žametasto« kobilico.

— Ali gre v župnišče ali gre k Mileni? S tem
vprašanjem ga gre zasledovat. —

Gospod Fronc je izstopil pred kontrolorjevo hišo.

IV.

Urno poskoči sinjevaški gospod raz sani in
izgine v veži. Bil je tenak možak bledega obraza,
zadovoljnega pogleda. Dasi je že Abrahama videl,
ne prisodil bi mu na prvi pogled niti štirideset let.
Bil je ekspozit v Sinji vasi, ki je bila eno uro oddaljena
od trga Grebenca. Že več kakor deset let
je pasel sinjevaške duše. V trgu je bil že star
znanec. Poprej namreč je služboval kot kaplan na
Grebencu. Bil je izobražen, prikupljive zunanjosti
in modre govorice. Ali župniške izkušnje ni šel
nikoli delat. Dasi so mu stanovski tovariši prigovarjali,
naj gre in prosi za kako faro, niso ga pregovorili.
Marsikakemu človeku zagreni kak neprijeten
dogodek ure življenja. In tako se je tudi gospodu
Froncu usela v srce neka beseda višjega predstojnika,
da je ni pozabil, in posledica te nepozabljivosti
je bila, da se ni odločil za župniško izkušnjo.
Ljudje pa so ga povsod ljubili, koder je služboval.
Zlasti rad je pomagal bolnikom in koder je on
bival, tam je imel okrajni zdravnik malo opraviti.
Bil je homeopat in kot takega so ga ljudje poznali
daleč na okoli. Za politiko se ni brigal dosti nikoli,
in zato so ga cenili tudi politični nasprotniki. Le

dr. Maser in nekaj mladih tržanov tudi njega niso
marali. Zdravnik je bil odločen nasprotnik vsakega
duhovnika in zato tudi gospoda Fronca ni vpošteval.
Vrhutega je tičalo v njegovem srcu nekaj zavisti,
ker je sinjevaški gospod dajal zdravila. Rad se je
pošalil v družbi, da vse Froncove »kugljice« sne na
tešče. Sinjevaški gospod pa je vkljub temu dostikrat
kontroliral okrajnega zdravnika in ker je res na
zdravila precej razumel, ni bilo lehko dr. Maserju
potlačiti vpliv in ugled gospoda ekspozita.
V Sinji vasi so bili že dolgo časa brez domačega
duhovnika. Zato so z veseljem sprejeli
voljo gospoda Fronca, da je pripravljen, preseliti
se v Sinjo vas. Brž so šli prosit knezoškofa, da
jim dekretira grebenskega kaplana. In prošnja je
bila uslišana. —

Ko stopi gospod Fronc v prednjo sobo, ga je
že pričakoval gospod kontrolor. Z obrazom, ki je
kazal zagrenelo veselje, ga sprejme in mu ponudi
stol. Kontrolor je bil mož šestdesetih let z osivelo
brado in prikupljivo zunanjostjo, črne oči so gledale
motno v ravnodušni obraz duhovnikov in, posedši
ga na stol, začne:

— Prav je, da ste prišli, gospod Fronc! Poklicali
bi bili trških gospodov katerega, toda Vas smo
bolj vajeni. Milena je izrazila željo, da bi rada spet
z Vami govorila.

— Gospod kontrolor, upanje za ozdravitev Vam
jaz težko dam. Ranocelstvo je v tem veku res čudovito
napredovalo, da zdravniki kar čudeže delajo,
toda pri notranjih delih je diagnozo težko spoznati.
Gospodična boleha za tuberkulozo. In ta je skoro
neozdravljiva, zlasti če je bolezen že tako daleč
kakor pri gospodični Mileni. Novejše čase so učeni
zdravniki sicer našli pravi vzrok tej bolezni. Na
pljučih se namreč napravijo male glivice in te se
strahovito hitro množe, dokler ne končajo vsega
organizma. Toda specifičnega zdravila zoper bistvo
jetike še niso pogodili.

— Gospod Fronc, kakor se Vam zdi bolj prav,
pa ukrenite! Toda danes ima Milena druge želje.

Sama ne misli več na ozdravljenje. Pač pa se hoče
popolnoma spraviti z Bogom in svetom.

— Pametno to, gospod kontrolor!

— In še več. Danes je obljubila svojemu zaročencu
roko in srce ter želi, da se poroči, preden
umrje — — —

Kontrolor je pomenljivo pogledal duhovnega
gospoda. Ta pa povesi glavo in molči. Napósled pa
prekine molk in vpraša:

— In želi Milena poroke?

— Saj Vam bode sama povedala. Kar vstopite!
Mračno je bilo v sobi. Le pred kipom Matere
božje na postavcu je brlela rdeča luč.

— Dober večer, gospodična! Ali motim?

— Ah, nikakor ne, gospod Fronc! Zlasti danes
sem že ves popoldan mislila na Vas. Ali ste mi
prinesli kaj zdravil?

In se ironično nasmehne. A takoj dostavi: Nič
več ne maram za zdravila. Dovolj sem jih že použila.
Božja volja se zgodi! Rada bi le še, da se
docela odpovem svetu ter živim le za oni svet.

— Prav tako, gospodična!

— Ali nekaj Vam imam povedati. Vam se bode
zdelo morda nespametno, toda kaj hočem? On želi
in zadnje želje mu ne odrečem.

— In ta bi bila?

— Ah, tako težko povem. Zdela se Vam bode
lehkomišljena.

Ekspozit vidi težko izpoved bolničino in zato
ji pomaga:

— Vi se želite poročiti?

Bolnica prikima. Precej časa sta molčala oba
Naposled izpregovori duhovnik:

— Ali želita oba poroke?

Poudarjal je besedico »oba«.

— Menda že, odgovori bolnica smehljajoč.

— Gospodična, to je resna stvar!

Ah, kako bi ne bila resna poroka na
smrtni postelji! Toda, kako naj naredim oporoko?
To je vprašanje, ki me muči. Svetujte!

— Ali zapišete vse svoje imetje zaročencu?

Težko se odločim. Zaprisegel je, da ne
vzame nikoli nobene druge, ako jaz umrjem. Ali ni
to ljubezen in žrtev?

Ekspozit prikima, a ne reče besede.

— In ko bi v pismo postavili, da je dedič
vsega mojega imetja, ako se ne poroči. Kaj menite?

— S tem ni nič, gospodična! Vi dvomite torej
sami o njegovi idealni ljubezni? Od Vas bi bila
prevelika žrtev to. Naredite tako: svojega očeta
naredite za glavnega dediča; on Vam bode izpolnil
gotovo vse želje, še bolj kakor Vaš ženin.

— Moja misel je, duhovni gospod, da polovico
svojega imetja volim za dobrodelne namene, zlasti
za trško bolnico. Drugo polovico pa naj dobode moj
papa ali moj ženin.

— Najbolj pametno je, da volite drugo polovico
očetu. Ta bode že vedel, kaj ukreniti nadalje.
Milena se zamisli. Naposled izpregovori:

— In Žanu ničesar?

— Pač! Dokler ne izdela svojih študij, naj mu
oče da vsako leto šeststo goldinarjev. Potem bode
pa že živel.

— Modra je ta! V tem sva zgovorjena. Še jutri
pokličem notarja, Ali zdaj bi Vas pa še prosila, da
potolažite mojo dušo.

In duhovnigospod potegne štolo iz žepa — —
Medicinec Žan Gaber pa je še hodil pred hišo
gori in doli ter premišljal svojo bodočnost.
Pač ni slutil, da je tako blizu svojemu idealu.

V.

Sinjevaški gospod je sporočil trškemu župniku,
da se mislita poročiti medicinec Žan Gaber in kontrolorjeva
hči Milena. Kontrolor sam je nesel sporočilno
in priporočilno pismo do župnika. Ta je obljubil
stvar podpirati in pospešiti. Naročil je, naj pride
ženin k izpraševanju, nevesto pa hoče doma
obiskati.

V nedeljo sta bila klicana vse trikrat in v
ponedeljek se je vršila v kontrolorjevi hiši lepa in
ganljiva slovesnost.

Soba je bila okičena s cvetlicami. Lojza je
pripravila na postavcu okusen altarček. Dva svečnika
sta svetila ob razpelu in trški župnik je stal pred
postavcem s poročno knjigo v roki.

Nevesta je sedela v naslanjaču, oblečena v belo
obleko. Srebrn venec se je lesketal v zlatih laseh, in
mir se je bral na bledih licih, na vdrtih očeh in
izsušenih ustnicah. Poleg nje je stal mladi ženin z
belo masno, črnim frakom in belimi rokavicami.
Nemirno se je prestopal in nepričakovano čakal
končnega govora.

Ob steni sta stala dr. Maser in sinjevaški ekspozit.
Prvi je vihal svoje brke in gledal v tla, drugi
pa je s sklenjenimi rokami zrl na sv. razpelo.
V ozadju pa so stali kontrolor, Ida in Lojza.
Kratke so bile besede župnikove, a krepke in
ganljive. Stari kontrolor je brisal solze iz oči, Lojza
je držala robec nad obrazom, župniku se je tresel
glas, dr. Maser je stresal z glavo, gospod Fronc pa
je nepremično zrl v razpelo. Le Ida je zrla vesela
v poročenca.

Milena se je držala na smeh in držala ženina
za roko. Ta je poslušal plašno, gledal strmeč, a
krepko stiskal nevestino roko.

S počasnim glasom popraša ženina, če hoče
Mileno za svojo pravo soprogo. Ravno tako nevesto.
Oba sta odgovorila: Hočem.

Še jima je položil štolo okrog sklenjenih rok,
poškropil z blagoslovljeno vodo in nateknil zlata
prstana.

Poroka je bila končana.

* * *

Štirinajst dni pozneje pa je gospodično Mileno
poljubil smrtni angel. Spet je bila zbrana taista
družba okrog mrtvaške postelje. Župnik je pritiskal
sv. razpelo na bolnične ustnice, sinjevaški gospod
je počasi izgovarjal molitve za umirajoče, klečoč
pred razpelom, kontrolor je držal za roko levico,
bolničin mož desnico, dr. Maser je gledal na uro,
Lojza in Ida pa sta klečali ob koncu posteljnjaka.

Še en zdihljaj, sapa zastane, bolnica premine.

»Na svidenje!« so ponavljali zadnjo besedo gospodične
Milene — — — Žolti kanarec na oknu pa je
žvrgolel svojo pesem — — —

Osem dni potem je bila oporoka razglašena.
Dr. Maser je hitro letel do doktorja Decembra. Rotil
gaje, naj oporoko ovrže. Toda dr. December, ki je videl
že toliko sirot jokati, ki je znal razvozlati še tako
zatrjeno pravdo, ki je pognal že toliko posestnikov
iz hiše, dr. December mu ni znal dati sveta.
Oporoka je bila izvršena. Trški župan je v
živih barvah slikal revežem blago in rodoljubno
srce rajne kontrolorjeve hčere, ljudje pa so privoščili
Žanu Gabru njegovo kariero in govorili: »Dobro
ga je izplačala!«

Le dr. Maser je v gostilni »Pri zajčji nogi«
zabavljal čez klerikalce in proklinjal »kugljice«
sinjevaškega gospoda.

Idealni ženin je šel nadaljevat svoje študije in
Ida je šla ž njim. Nikoli več ju ni bilo na Grebenec.
Gospod Fronc pa še zdravi dušne in telesne
rane ter posluša žoltega kanarčka, spomin gospe
Milene, kdaj tudi njemu zapoje pesem »Na svidenje!«