I. Prijatelja.

V atriju ¹ svojega očeta na trikliniju ² je
sedel Polijon, naslonjen na bogato tkano blazinico.
Črne oči so mu nepremično tičale
na lepo izklesanih penatih ³, ki so bili postavljeni
krog čveteroogelnega impluvija. ⁴ Na mozaičnih tleh je pomladno solnce kopalo
svoje žarke, rineče se skozi ploščevinasta
okna. Globoko zamišljen je moral biti
mladenič z gladko obritim obrazom, dasi so
mu čutnice na licih in rokah kazale izredno
živahnega Rimljana.

„Flavij!“ zakliče z visokim, zategnjenim
glasom, ne trenivši z očmi.

Odpro se duri v kotu atrija, in prikaže
se deček močnih pleč, mišičastih rok in
okroglega obraza s svetlimi lasmi, globoko
se priklanjajoč.

„Pokliči mi Kalvencija!“

Suženj odide po ozkem vestibulu ⁵ na plano. Bil je German z imenom „Adnamat“;
a ker Rimljan ni mogel lahko klicati njegovega
imena, rekel mu je radi njegovih rumenkastih
las kar „Flavius“.

Polijon je še vedno upiral svoje oči na
domače bogove, kakor bi hotel izprositi od
njih kako željo. Bil je tribun kohorte pri
8. legiji, ki je bila l. 16. po Kr. z 9. in 15.
utaborjena ob mestu Emoni v Panoniji. Oče
njegov Junij Blez je bil poveljnik (legat)
tem trem legijam. Imel je v Emoni svojo
palačo, kjer je tudi sin prebival, kadar ga
niso vojni opravki gnali v tabor. Polijon
se je porodil v Akvileji, tu mu je bil tudi
oče doma. V zgodnji mladosti se je preselil
z očetom v Panonijo, kamor ga je cesar
Avgust poklical za poveljnika. V Emoni se
je naučil brati, pisati, boriti se; privajal se
je vojaškemu življenju. S 17. letom je stopil
v legijo, in hrepeneč po časti in slavi je šel

s Kvintilijem Varom na vojsko zoper Germane.
Rimljanom je bila takrat vojna usoda
nemila in v teutoburških gozdih je padlo
40.000 rimskih vojakov. Nekaj jih je bilo
odvedenih v sužnost, nekaj malega pa jih je
odneslo pete. In med temi srečnimi je bil
tudi Polijon, ki je na pol mrtev pribežal k
očetu v Emono. Privedel je s sabo dečka Adnamata,
ki ga je zarobil s svojimi tovariši
na potu. Polijon je bil poprej preprost vojak,
a po tej vojski zoper Germane ga je cesar
Avgust imenoval tribuna kohorti 8. legije.
„Ave, Polijon!“ pozdravi zamišljenca mladenič
17. let, rdečih lic, visokega čela in
svetlih las, ponosne hoje, zavit v belo togo.

„Sreča ti mila, ljubi moj Kalvencij! Nimam
več obstanka doma. Prav, da si prišel tako
brzo.“

In tribun se je oklenil tako krčevito
mladega vojaka, da je temu toga zletela z
rame. Pokazali sta se dve mišičasti roki,
polne prsi je zakrivala volnena tunika, nogi
sta tičali v visokih čevljih, in ob pasu mu
je visel širok meč.

„Lep dan, kaj ne? Jupiter pluvius nama
ne bo kazil pota. Hajdi, greva v Nauport!“

„In kaj te tako žene, dragi Polijon, danes
v tako daljo? Glej, jaz sem že prašen od
pota, ki sem ga danes prehodil. Tu sem ti
prinesel spominik z našega kastela.“
In poda mu šopek vijolic in trobentic.

„Pri Jupitru, da si bil danes na svojem
domu? In o tem času cveto gori že cvetice?
Ne verjel bi, ko bi jih ne držal v roki. Ah,
kako prijeten je vijolični duh! Sama Venera
bi si ga poželela. Rad bi pa vendar jedenkrat
videl, kje prebiva tvoj oče dobrega
spomina.“

„Vabim te, Polijon, da se potrudiš z
mano. Lepi dnevi so sedaj za take izprehode,
ko polegamo po taboru in pasemo lenobo,
da se nam mišice stiskajo, noge zastajajo,
telo omehkuži, orožje pa rjavi v
orožnici.“

„O, le počakaj, Kalvencij! Ti še nisi orožja
sukal v vojski in se nisi pehal za bojno
slavo. Jaz sem se pa in zato vem tudi počitek
ceniti. Menda saj nisi toliko sebičen,
da želiš svojemu očetu več zaslužka, ker
sedaj še ‚collegium fabrorum‘ ⁶ nima naročil,
da bi vojsko preskrbljeval z novim orožjem.“

Tribun se je pikro zasmejal, a vojaku
se je čelo zresnilo in bridka poteza je zastala
na njegovih ustnicah.

„Tribun si, gospod si, in jaz tvoj sluga,
a ne natolcuj mi čednostij mojega roditelja!“

„No, no, pri mojih in tvojih Larih ⁷, nisem
mislil tako hudo, kakor ti govoriš. Res si
moj vojak, moj podanik v taboru, a doma
si moj prijatelj. Saj veš, da te ljubim.“

Kalvenciju je dobro dela beseda Polijona,
ki ga je prijateljski objel.

„Torej kaj namerjaš, dragi Polijon? Da
bi šla v Nauport?“

„Tako je, pri Bacchu! Davno že nisem
pokusil črnega pucinskega vina, ki se je
tako prilegal cesarici Liviji. In v Emoni ga
ni dobiti. Le Ticijana Nauportska, moja rojakinja,
ima vedno pristno kapljico.“

Kalvencij se je nasmehnil, tribun ga je
udaril zlahkoma po licu, ogrnil togo, pa sta
izginila v dolgem vestibulu.

Premerila sta kakih sto korakov in že
sta bila na obrežju reke.

„Hej, Plunko, prikaži se!“ zakliče tribun
pred malo kočo, zidano iz ilovice in pokrito
s slamo.

Takoj pomoli čolnar skozi špranjo svojo
glavo.

„Eha, statio ad Nonam!“ zamrmra in prikaže
se pred vrati sedemdesetleten starec,
sključen, koščenih lic in gibčne hoje. Vesel
obraz je kazal, da bo vozil danes za dobro
plačilo.

„Vstopita!“

In že se je zibal po vodi čoln z visokima
kljunoma.

„Plunko, počivaj, ker si star!“

In mladeniča mu vzameta vesli iz rok,
odloživši togi. Hitro so pluli mimo starikavih
jelš, visokih jelk in stoletnih hrastov.
Solnčni žarki so se igrali nad valovi, voda
je šumela in prožne kapljice so škropile po
licih. Mlada izprehajalca nista bila vajena

toliko sukati veslo kakor meč. Starec se je
poredno nasmihal, ko je mladeničema znoj
porosil gladka čela.

„Kako pa ste takrat veslali, Plunko, ko
vas je lepa kraljica Kleopatra začarala?“
popraša starca mladi tribun, ki je vedel, da
pride starec hipoma v ogenj, ako se mu
spomni bitka pri Akciju.

„E, kako? Neptun nas je zavrgel, ker
smo Baka bolj častili kakor njega. Vulkan
naj me požre in Minerva naj mi zmeša možgane,
ako ni tako! V Akarnaniji pri Akciju
smo zadeli drug na drugega. Po jedni strani
se je zibalo mogočno brodovje Oktavijanovo,
po drugi pa Antonijevo. Jaz sem služil takrat
Antonija — da bi ga bil že poprej
Neptun prebodel s svojim trizobom! Na
obrežju so stali pešci in konjiki. Egiptovska
kraljica Kleopatra, ki je triumviru Antoniju
zmešala pamet, ni videla še nikoli pomorske
bitke. Zato je prosila svojega zaveznika Antonija,
naj bi se njej na ljubo odločil za bitko
na morju. Slepi triumvir ji je izpolnil željo.
A ko se je bitka vnela, zbežala je bojazljiva
kraljica na svoji ladiji domov. Zatelebani
vojskovodja pa jo je tudi pobral za kraljico,
ne da bi se menil več za svoje vojake.
Še smo se borili nekaj časa brez vojskovodja,
a kaj so ovce brez pastirja? Najpametnejše
je bilo, da smo se udali in svoje
buče prihranili za boljše čase.“

„Jupiter fulminans naj prekolje glavo
Antoniju!“ zaklel je tribun.

„In Ork ⁸ posadi Kleopatro na dno zemlje“,
doda vojak.

„A kakšna je bila vendar ta kraljica, da
je Antonija tako pokopala?“ popraša zopet
Kalvencij v pretrganih glasih, ker je že težko
dihal od veslanja.

„Eha, to vama je bil obraz, to, sama
Venera! In ta postava! Le jedenkrat sem bil
tako srečen, da sem jo videl od blizu. Tako
zapeljivo je pogledala Antonija, da sem bil
še jaz ves zmočen pri veslanju!“

„Kako daleč pa si jo videl, Plunko?“
zapraša ga tribun, ki je slutil, da hoče stari
mornar lagati.

„E-a, saj bi mi še sedaj Minerva kmalu
spomin posušila, ako se le spominjam te
čarobne kraljice. Le dobro me poslušajta!
V krasni zlati ladiji se je vozila po morju.
Vesla so bila srebrna in jadra škrlatasta.
Bila je opravljena ko boginja Venera. Sedela
je na svilenih blazinah v prelepem šotoru,
ki je bil ves z zlatimi nitkami obrobljen
in pretkan. Dečki oblečeni kakor mali
bogovi so ji hladili zrak z dragocenimi
pahljačami, mlade device so ji dvorile ter
zažigale vonjastega kadila, mlade žene pa
so kakor morske božiče sedele pri veslih
in krmilu. Piščalke so piskale iz ladije in
harpe so zvenele tako milo-vabljivo, da se
mi je vrtelo v glavi, ko sem krmaril.“

„Poprej si dejal, da si bil pri veslanju,
a sedaj praviš, da si krmaril.“

„E, to si objesten! Saj to je bilo ob
drugi priliki! To je bilo takrat, ko je mogočni
Antonij pustolovil po Mali Aziji in
pozval kraljico Kleopatro na odgovor v cilicijsko
mesto Tarz, češ, da je Kasiju poslala
svoje brodovje na pomoč“, odgovori pomišljaje
čolnar tribunu.

„Sam Mart ⁹ te privzdigni, da pojdeš nama
na pomoč!“ reče Polijon in vrže veslo starcu,
ki bi bil še rad kaj povedal o bitki pri
Filipih.

Mladeniča sta bila utrujena. Ogrnila sta
si togi in legla na risovo kožo, ki je pokrivala
zgornji del čolna.

Starec je molčal, mladeniča sta se zamislila.
Polijon je zrl na julijske planine in
ugibal, kdaj ga njegov šareč ponese tje čez
gore v solnčno Italijo, Kalvencij pa je prerešetaval
starčeve zgodbe in nevoljno stiskal
pesti sedaj zaradi triumvira Antonija, sedaj
zaradi kraljice Kleopatre. Plunkova povest
ga je močno ganila.

„Kaj stiskaš roko, prijatelj?“

„Pri Jupitru, kaj bi je ne, ako ima domovina
tako omehkužene babjeke za svoje vodnike,
kakor je bil Antonij!“

„Pomagaj si, če si moreš! Ženska je ženska!
Malo pravic ji je dal rimski zakonodaja
vec, a zato je niso zavrgli bogovi. Junona

ji je zaščitnica“, pogovarjal je tribun
flegmatično svojega spremljevavca.

„A Junona ščiti ženo pri ognjišču, na
Martovem polju pa ženske nimajo nič opraviti.“

„Le počakaj, ljubi moj Kalvenček! Mlad
si še. Tudi jaz nisem več kakor osem let
starejši od tebe, pa izkusil sem mnogo. Živel
sem mlada leta veselo, užival vse sladkosti
mladega človeka, pijančeval in lazil za ženskimi,
privoščil si vse, kar si more izmisliti
rimska glava; vsa Emona je bila tako
rekoč moja, in zato vem, kaj je življenje!
A tudi mraz in vročina, stradanje in zaničevanje,
dolge pohode in druge vojaške težave
sem prenašal moško; bil sem se z Germani
v teutoburških gozdih na življenje in
smrt, in sama Fortuna ¹⁰ me je varovala, da
sem se rešil in srečno dospel k svojemu
očetu. Torej delaj in uživaj!“

Kalvencij je gledal pomilovaje svojega
tovariša, ki sta mu Bak in Venera narisala
svoje poteze po licih in očeh.

„Ne bom te pregovoril, Polijon! Strast
te je dobila podse in dasi ponosen vojak,
ji vendar ne moreš kljubovati. Prešibak si
v krepostih. Meni pa vendar-le privošči, da
se upiram strasti; nečem, da bi gospodovala
meni. Oster si v taboru do vojakov, a slaboten
si do sebe. Vem dobro, da me ti ceniš
ravno radi teh lastnostij, katerih ti nimaš.
Ali ni tako, ljubi moj Polijon?“

„Res je, ali vedi: Quod licet Jovi, non
licet bovi. ¹¹ Kadar se ti prerineš do tribuna
ali celo do konzula, tedaj boš sodil drugače
in zakrival svoje slabosti, katerih ne boš
rad videl pri svojih podanikih. Človek se
predela in prestroji po razmerah; nevidna,
neupogljiva sila ga vleče, da ne more drugače.“
„In jaz ti pokažem, da more“, zakliče
Kalvencij živahno in skoči po koncu, da se
je čoln zamajal.

„Pustiva te puste pogovore bogovom,
prijatelj!“ obrne tribun besedo, počasi vstajaje. „Povej mi rajši, kako bi se moja želja
uresničila, da bi zopet jedenkrat gledal
solnčno Italijo? Oh, ve, julijske planine, zakaj
odmikate mojim očem zelene livade in bogate
vinograde? Zakaj mi ne privoščite milega
podnebja, vonjastega cvetja in okusnega
sadeža? Mrzlo stojite in štrlite proti
meni, ki sem prikovan na to pusto, močvirnato
zemljo. Odpri se, lepa Italija, in pokaži
mi svoj solnčni obraz, svoje modro nebo in
svoj rajski vrt! O, da bi ugledal vsaj vzorno
palačo svojega očeta v ponosni Akvileji, da
bi zrl slikane stene, ki sem jih gledal nezaveden
dojenček! Da bi le dvignil bogato
okrašeno orijentalsko žarnico, dvignil prilepljeni
pokrovec in pogledal vanjo, kjer
počiva pepel moje matere! O, da bi dvignil
žarnico, okrašeno s feniškimi podobami, ter
pogledal pepel svoje ljube sestrice Avite!“

„Diis Manibus sacrum!“ ¹² zamrmra starec,
ki je počasi, a še vedno vztrajno napogibal
svoji vesli. Mlademu tribunu pa je
utrnila solza in prenehal je s svojo deklamacijo.

Kalvencij ga je poslušal le na pol. Njegov
duh je bil med tem v taboru pri Emoni.
Čul je nekaj pri tovariših, kar sicer njega
ni posebno vznemirjalo; a sedaj se mu je
zdelo, da se da tribunovo hrepenenje po Italiji
združiti z nekim dogodkom, o katerem
je slišal. In zato je precej samozavestno zaklical
Polijonu:

„Prijatelj, predno solnce desetkrat zaide,
boš ti na poti v Italijo.“

Tribunu se je obraz nategnil, kakor da
bi ne veroval. Kmalu pa se je natančneje
ozrl na prijateljeve odločne besede. Zdelo
se mu je, da je v njih resnica. Kalvencij se
mu je zdel liki skriven duh, ki ga vodi. S
pomirjenim glasom je odgovoril:

„Fortuna naj me podpira! In ti, moj prijatelj.,
moja duša, moje srce, moje vse, ti
me boš spremil. Tako mi Jupiter!“

In objel ga je kakor mati svoje dete.

Gosti gozdovi so se tedaj zasvetili; bili
so na kraju zarastle gošče. Tam izza leskovega
grma pa je zletela tolpa jerebic, ki

so hitro zopet izginile še niže v goščavo.
Kalvencij je sklepal, da je to letanje jerebic
dobro znamenje in emonski auspex ¹³ ga je
pozneje poučil, da mu je sreča ugodna in
da se dovrši namerjeni načrt.

Svet se je vedno bolj odpiral na obe
strani, pokazalo se je šesterokotno zidovje
starega Nauporta, in predno sta mladeniča
pričakovala, že je ponosno zaklical stari
čolnar:

„Statio ad Nonam.“

II. Nauportska nimfa.

„Predno solnce zaide, odrineva nazaj“,
reče Polijon čolnarju in odide s svojim prijateljem
po obrežju. Tu je bilo priklenjenih
vse polno različnih ladij in čolnov. Čolnarji
so se trli ob malih kolibah, v katerih
so trgovci prodajali vsakovrstna jedila in
pijače, kupci so se gnetli okrog blaga, in
malo naprej so cestni popotniki menjavali
svoje konje in prekladali blago.

Naša dva znanca sta stopala urno, zavita
v beli togi, zakaj solnce ni grelo preveč
močno. Molče sta korakala čez most skozi
vrata srednje visokega zidovja, ozirajoč se
na desno in na levo. Kar postaneta pred veličastnim
templom, ki se je dvigal na vzvišenem
kraju in je bil posvečen vodni boginji
Aequorei, katero so v Nauportu imeli
v posebni časti. Sezidati ga je dal na občinske
stroške prejšnji in sedanji načelnik
trga, magister loči, osvobojeni Mark Fulgin
Filogen.

„Vstopiva v tempel in počastiva boginjo,
da nama bo tudi pri vrnitvi naklonjena!“ reče
Kalvencij svojemu tovarišu, ki mu je sledil.
Veličastna hodba z dvema vrstama žlebanih
stebrov domačega marmorja ju je sprejela
pod svojo streho. Dorski stebri so nosili
masivno ogredje, katero so z bogatim
frizom vezali grebenasti triglifi; vmes na
metopah pa so bili vdelani raznoteri relievi.

Nad venčnim zidcem je kipelo trikotno pročelje,
na katerem so stali kipi Aequoree,
Cerere in Merkurija.

Vstopila sta v tempel. Steber za stebrom
se je vrstil proti koncu, kjer je stal žrtvenik
Aequoree, zaščitnice Nauporta. Mladeniča sta
obstala in čudeč se zrla po veličastnih prostorih.

„Oh, Junone hči! Poglej, prijatelj, na
desno!“ vzklikne tribun in stopi nehote proti
desni. Kalvencij se ozre in zagleda devico,
ki je stopala počasnim korakom iz svetišča,
zagrnjena v dolgo, vijoličasto togo.

„Sama Minerva ji je udahnila življenje
in Venera posodila svoje obličje“, vzdihne
Polijon, dvigajoč svoje roke.

„Ne govori, v svetišču sva!“ pokara ga
tovariš, ko je skrivnostna devica zašumela
mimo njega. Ujela sta se z očmi, in Kalvencij
je čutil njen pogled v svojem razgretem
srcu.

Še predno se je zavedel, Polijona ni bilo
več v templu. Iskal ga je za stebrovjem, ni
ga bilo. Odšel je iz templa in zagledal tovariša
na mramornatih stopnicah, zročega v nasprotno
palačo.

„Eh, Ork naj me pozoblje, če ni to magistrova
hči!“

„Morska nimfa ni tako lepa“, izpozabi
se Kalvencij in pritrdi svojemu prijatelju,
zroč na odprta okna magistrove palače. A
hipoma se spomni svojega moštva, rdečica
ga polije in brzo pristavi:

„Bodiva modra, Polijon! Čas je drag in
solnce nama danes ne pripušča, da bi se
lovila za nauportsko nimfo.“

„Kaj, ko bi jaz nesel pozdrav magistru
od svojega očeta?“

„Tak nalagan pozdrav bi tudi jaz lahko
nesel od svojega očeta. Pojdi rajši brzo pozdravit
Ticijano, na katero si tako hitro pozabil!“

„Pustež panonski! Ti pač ne veš, kaj je
ženska!“ kričal je Polijon vedno glasneje.
A tudi Kalvencij ni tiho govoril, da se je
lahko slišalo tje gori v palačo.

„Ali nisi več žejen?“ obrne vojak besedo.

„Vinum pucinum — tisto pa! Žejen sem
kakor kanja. Odidiva!“

Polijon obrne oči pod noge, stopajoč po
stopnicah navzdol, Kalvencij pa je še pogledal

v okna palače, stoječ na vrhu stopnic.
In evo ti nimfe nauportske! Prikazala se je
pri oknu, ki je imelo tedaj navadno okrižje,
in ljubeznivo se nasmehnivša priklanjala
svojo drobno glavico.

Hipoma je izginila, in ko se je Polijon
pod spodnjo stopnico ozrl na Kalvencija in
potem na palačo, videl je le prijatelja, ki je
kakor zamaknjen še stal na vrhni stopnici
in zrl v okno magistrove palače.

„O ti licemerec panonski! Dela se kakor
bi bila ženska njemu deveta skrb, a sedaj
stoji tam gori kakor kip in zija v prazna
okna! Daj se udelati tje gori v timpanon
poleg Neptuna in gledal boš na veke prazna
okna magistrove palače!“

„Prijatelj, odpusti! Sram me je, da me
mora učiti moštva moj ljubi Polijon, ki ima
o tem vse drugačne nazore.“

Polijonu je dobro dela Kalvencijeva beseda,
mladi vojak pa je zakril s tem lože
svojo zadrego, ki ni bila majhna. Rdeč kakor
rak je dal govoriti tovarišu in šele čez
nekaj časa, ko sta bila že blizu doma Polijonove
rojakinje, pogrelo ga je ne samo
na licih ampak tudi v srcu, češ, da se je
tako nepremišljeno dal ujeti v tovariševe
zanjke.

A devičin pogled je bil močnejši kakor
dobri sklepi.

Na zgornjem koncu Nauporta je stala
hiša trgovca Klavdija Alpina, ki se je bil
naselil s svojo ženo Ticijano pred nekaj leti
v tem kraju. Bil je Akvilejec in tržil s kožami,
žena pa je točila italijanska vina. Bila
je dobro znana gostilna, stoječa na severozapadnem
bregu, prav ob veliki cesti; tu
sem so potniki radi zahajali. Pri Ticijani se
je dobila dobra postrežba, zlasti izvrstna
pijača. Tudi vojaki so se radi mudili v
njenih prostorih, ker je bilo vino po ceni,
Ticijana dobra zabavavka in prostega časa
vedno dovolj. Premetena Akvilejka je vedela
več skrivnostij starega Nauporta kakor vsi
drugi skupaj. Znala je molčati in umela je
govoriti. Mož ni bil dosti doma, ker je hodil
po kupčiji. Žena pa je bila lepa ženska —
vsaj v svoji mladosti. Otrok nista imela.

„Ave, matrona Ticijana, ki ji ni para v
Nauportu!“ pozdravi Polijon svojo rojakinjo.

„In ne v Emoni“, dostavi poredno gospodinja.

„In ne v Akvileji“, zasmeje se tribun.

„Kje te je vozila Aequorea, slavni tribun,
da te niso zapazile tako dolgo moje oči?“

„In kaj te je Merkur tako daleč zanesel,
golobica moja, da te iščem zaman, ko je
treba piti sladko kapljico in poslušati prijetno
pesemco?“

„Torej posodico Pucinca, Polijon?“

„Tako je, pri Baku! In mojemu tovarišu
taisto toliko.“

„O, Kalvencij, hrabri Emonec! Skoro ga
ne bi poznala.“

Ticijana ga je pobožala po licih, da je
mladenič zardel.

„E-a, hrabri Emonec, dokler ne vidi ženskega
obličja“, dostavi tribun zbadljivo.

Kalvencij je bil kakor na trnju in ni
vedel, kaj bi odgovoril. Sram ga je bilo, in
zdelo se mu je, da mu Ticijana bere z
obraza njegove misli in njegovo zbeganost.
Spoznal je, kako vse drugače je misel in
dejanje in da mu treba še dosti vaje, predno
bo mogel svoje moštvo pokazati ne samo
v taboru in doma, ampak tudi v ženski
družbi.

Ticijana je dobro opazila mladeničevo zadrego
in ne hote ga dražiti odšla po naročeno
vino. Bila je plečata, visoka žena petintridesetih
let, podolgastega obraza, črnih
očij in grškega nosa.

„Ti pač veš moje želje, s sladko vinsko
trto venčana Akvilejka“, reče Polijon vrnivši
se ženi, brisajoč si ustnice z dlanjo. Bil je
slasten njegov prvi požirek.

„Kaj bi jih ne vedela, in moje želje
so tudi tvoje želje, divni Polijon! Rada bi,
da tudi jaz poletim s tabo čez julijske planine.“

„Moj prijatelj pravi, da se nama izpolnijo
želje v desetih dneh.“

„A, Minerva naj ti posveti, dični Kalvencij!
In kako to?“

„Skrivnost je še, Ticijana!“

„In meni skrivaš to skrivnost?“

Ticijana ga je pogledala tako milo-zapeljivo,
da je Kalvencij obrnil oči v tla in
trdni sklep ponavljal v srcu: Ne boš me!

„Niti Polijon je ne ve, moj prijatelj. Pri
Jupitru, da je tako!“

Vsi trije so molčali. Le Kalvencij je na
prisego potegnil iz svojega vrča, kakor da
bi hotel s pozirkom vina zakriti svojo zadrego.

„Pripravi se, da nama pomagaš, če bo
potreba, Ticijana! Toliko ti povem, da se
nekaj kuha v emonskem taboru, in tudi Nauportu
ne utegne biti prizaneseno. Torej bodi
pripravljena na vse, draga Ticijana!“

Žena ga je pogledala hvaležno-zaupno.
A ta njen pogled je bil hinavski, ker je
gostilničarica vedela več kakor Kalvencij.
Njen namen je bil, da mladeniča pridobi
zase.

„A-a, Mart ti raztegni goltanec! Kaj govoriš,
Kalvencij? Ti si moj vojak in zakrivaš
tako važne dogodke meni, ki sem tribun osme legije?“ raztogoti se Polijon in
vstane po koncu.

„Počasi, amice! Modrost je prva čednost
vojakova.“

„Kaj boš ti mene učil, mene, tribuna, ki
sem ...“

„Počasi, po tihem, ljubi Polijon! Saj veš,
da sem ti udan do groba, in o zvestobi moji
ne moreš sumiti. Še rečem: nekaj se kuha
in ta kuha bo tebi naklonila pot v Italijo“,
reče vojak hladno in vstane.

Polijon sede, zamišljeno zroč predse. Ni
dvomil o prijateljevi zvestobi, a zvedavost
ga je hudo trla.

„Ali namerjajo upor?“ popraša licemersko
gostilničarica.

„Bodi pripravljena, Ticijana! Več ti ne
morem povedati, kakor sem povedal. A pustimo
ta pogovor in povej mi rajša, lepa
žena, kdo je ona deklica, ki se skriva liki
nimfa med stebrovi nauportskega templa?“
zasuče Kalvencij pogovor.

„E, kaj tudi tebe mika žensko bitje, nedolžni
Kalvencij?“ ponorčuje se brž Polijon.
Ticijani je bila Kalvencijeva beseda povšeči,
ker ni rada govorila o skrivnostih,
ki jih je cula iz ust vojakov, bivajočih v
Nauportu. Zato hitro odgovori:
„Junona ti pomozi! Dober okus imaš,
mladi Kalvencij! Zal, da je zate jabolko previsoko
in ne boš mogel doseči in odtrgati
ga. Magister loči, Mark Fulgin Filogen,
skrbno varuje svojo tičico, in njemu pač ne
bi prišlo na um, da bi svoj zaklad izročil
preprostemu vojaku.“

Kalvencij je bil užaljen po teh besedah
in ni si mogel razlagati, da je Ticijana hipoma
obrnila svojo ost proti njemu. Zapazil
je dobro, da sta se s Polijonom pri teh besedah
spogledala. Zopet je imel mnogo misliti,
in ko je Polijon zaklicali „O Kalvencij,
Kalvencij!“ ni mogel več zakriti svoje zadrege.

„Plačajva in odidiva, solnce je že blizu
zatona“, reče in vstane.

„Zdrava Ticijana!
Nune est bibendum, nune pede libero
pulsanda tellus“,
je pel Polijon polglasno in navajal pesem,
kolikor mu je dal ne predobri spomin.

„Pa greva, corpus Bacchi! Kokoši gredó
spat s solncem“, je zbadal prijatelj prijatelja.

„Preskrbi vse!“ zašepeče še Polijon Ticijani
na uho ter odide počasi za tovarišem,
ki je brez pozdrava odkorakal iz hiše.

Ticijana je zrla zasmehljivo za njima.

Mrak se je delal, ko sta naša dva znanca
drug za drugim korakala po trgu.

Ko pa sta se bližala magistrovi palači,
je Kalvencij vedno bolj zastajal.

„Pojdi ti naprej, ker si tribun!“

„To bi ti bilo že prej lahko prišlo na
um, Kalvencij!“

„Res je, torej naj obžalovaje napako popravim.“

In stopi za tribuna.

„Jaz ti pa kot tribun velim, da pojdi
naprej in poglej na obrežje, če je Plunko že
pri čolnu?“

Nevoljen je stopil zopet Kalvencij pred
Polijona in počasno korakajoč škilil na okna
magistrove palače, ali mu bo tudi sedaj sreča
mila.

A ni mu bila. Pač pa je videl, kako se
je Polijon ustavil pred pragom palače in poprašal
gologlavega sužnja: „Ali je magister
loči doma?“

Ni ga bilo.

Nevoljen je tudi tribun odhitel za vojakom.

Plunko je že držal za vesli in potnika
sta vstopila.

Mesec je sijal na vodno površino, veter
je razpihaval valove, vejevje ob bregu je
šumelo, Polijon in Kalvencij pa sta obtičala
v Morfejevem naročju.

III. Hujskač.

Vojaki VIII., IX. in XV. legije so taborili
pri Emoni. Že dolgo ni bilo nobene vojske,
zato so živeli brez dela, veselo in razkošno.
Poveljnik Junij Blez je dovolil veteranom
marsikatero prostost; tistih trdih ukazov, ki
so jih bili vajeni v vojnih časih, ni bilo čuti
iz ust predstojnikov. Naposled pa so se
vendar-le naveličali neprestanega brezdelja
in postopanja in izmislili so si marsikaj,
česar bi si drugače ne bili. Četudi so bili v
obče poveljniki mehki, vendar so nekateri
stotniki hoteli v legijah ohraniti staro disciplino
in bili tudi ostri za potrebo. Ti pa
vojakom niso bili priljubljeni. Osobito stotnik
Aufidij Ruf jim je bil trn v peti, ker
se je bil pospel do svoje časti iz preprostega
vojaka in je natančno gledal na red in
vojaško pokorščino. Tisti čas se je mudil
stotnik v Nauportu, kjer je nadziral kohorte,
popravljajoče cesto iz Emone v Nauport.

Polijon in Kalvencij sta še spala v čolnu,
ko Plunko zategne čoln h kraju. Vzbudi ju
in jima reče:

„Še nekaj vama imam povedati, mladeniča!“

Polijon stegne roko v žep, in starec je
nadaljeval:

„Čul sem sinoči nekaj, kar bi vaju zanimalo.
Po noči sem vozil v Nauport igravca
Pecenija; v Nauportu sem čul že sinoči in
potem še danes, kako Pecenij hujska vojake
k uporu. Tiste kohorte, ki so šle te dni
ceste in mostove popravljat, so se že zmenile,
da napadejo stotnika Aufidija Rufa, ki
ga ne morejo trpeti, ker jih tako trdo drži.
Toliko vem, a prosim vaju, da bi ne pravila
nikomur o moji osebi. Sicer sem star
in dosti škode bi ne bilo, ko bi me kdo porinil
v vodo: a živim vendar-le še rad, ker
sem zdrav in ker bi rad dočakal svojega
sina, ki pride drugo jesen domov iz Dalmacije.
Saj že služi osemnajst let cesarja, in
dve leti nista tako daleč.

„In ti govoriš resnico, Plunko?“ popraša
ga Polijon s tresočim glasom.

„Pri Jupitru, da je tako! Ničesa nisem
pridejal, ničesa odvzel.“

„Kalvencij, da si mi zdrav! Jaz moram
rešiti Rufa. Žal, da nama ni starec poprej
tega povedal. Zjutraj se zglasi pri meni!
Plunko, primi vesli in odrini od kraja.“

„Truden sem, gospod.“

„Pomorem ti jaz.“

Polijon prime za vesli, starec počasi stopi
v čoln, migaje z glavo in mrmraje: „Sam kriv!“

Plunko in Polijon sta veslala zopet proti
Nauportu.

Kalvencij pa je zrl nemo za njima. Rad
bi se bil pridružil svojemu tovarišu, pa večja
sila ga je vlekla v tabor.

„Kdo ve“, si je mislil, „kaj se utegne že
zgoditi v taboru. Plunko je povedal, da v
Nauportu že vre. Tem hujše mora biti v
Emoni. Potreben sem bolj tu kakor tam.“

Te misli so odločile, da je ostal na
obrežju. Nekaj časa se je še oziral za čolnom,
ki je izginjal v temoti. Potem se je tesneje
zavil v svojo togo in stopal počasi proti
taboru.

„Merkur naj te spremlja!“ je mrmral,
držeč za mečevo nožnico.

Ko se je približal ogromnemu okopju, za
katerim so taborili vojaki, je čul vedno
močneje glasove:

„Ha, dajmo jih! ... Po njih! Ne bodo
nas trli in drli! ... Vsakemu svoje ...
Mart jim razkolji črepinje! Furije naj zadavijo
Rufa!“

Severni veter je privzdigaval plahte na
šotorih, koli so se ječaje upogibali, mesec je

pa svetil mirno in razsvetljeval divno noč.

Sedaj se je polegel krik v šotorih, sedaj je
zopet zazvenel z vso silo, da se je razlegalo
po okolici.

V taboru je bilo vse živo. Črna tolpa
vojakov se je gnetla okrog debelega tnala,
na katerem je stal visok in tanek človek,
mahajoč z rokami in migajoč z glavo na
vse strani. Strašno hudo se je držal, in glas
mu je bil že hripav od močnega vpitja:

„In vi, častitljivi veterani, ki ste osiveli
z mečem v roki, ki ste zapustili svoje ljube
in drage, ki ste prelivali svojo srčno kri, a
ne ‚pro aris et focis‘, pač pa za nikdar
nasitljivi trebuh rimskega imperatorja; vi
skromni vojaki, ki ustavljate nevoljo, da ne
bi bruhnila in pogazila v blato tiste, ki pijo
vašo kri in se debele o vaših žuljih! Vi
pogovarjate upa polne mladeniče, da ne bi
storili tega, kar ste vi zamudili? Vi jih hočete
prisiliti, da tudi oni služijo dvajset let
svojega cesarja in nazadnje milostno dobe
za nagrado močvirje in gole gore? Omehkužene
pretorijanske kohorte služijo le šestnajst
let, in kaka je ta služba! Po mestih
pohajajo, pijančujejo in device onečaščujejo,
a za to dobe trikrat tako veliko plačo kakor
vi. In vi, v vojski ostareli vojaki, ki ste
tega imena vredni, vi se klatite okrog celih
dvajset let, dokler vam naposled ne odkažejo
kake zapuščene ledine, kjer le volkovi
in risje prebivajo, ali kakega močvirja, kakršno
je tukaj med Emono in Nauportom.
Vi se potite in delate kakor črna živina,
zastavljate v vojski tisočkrat svoje življenje,
prenašate mraz in vročino, dolgočasite se v
nepristopnih krajih, uživate borno hrano, a
za to — kako vas nagrajajo? Kaj nam je
dal Junij Blez, naš skrbni oče, kakor ga
kdo hinavski imenuje? Obetal nam je pri
Martu in vseh bogovih, da bodemo odslej
tudi mi služili vojake le šestnajst let, da se
nam zboljša plača, da dobimo tudi mi po
32 asov na dan kakor pretorijanci, ne pa
deset asov, s katerimi si še jedil ne moremo
zabeliti, nikar da bi si privoščili kako
merico pijače! Ali nam je že izpolnil kako
obljubo naš ‚skrbni oče‘? Ali nismo res
norci, ki se damo tako za nos voditi? Ork
naj me požre in Neptun naj mi prekolje z
vilami glavo, če ni tako! Zato le srčnost,
častitljivi veterani! Ne udajmo se in zaprisezimo
si, da na odjenjamo, dokler se nam
ne izpolnijo slovesne obljube. Rotim vas, da
naj se nihče ne umakne, nihče naj ne upogne
nadalje tilnika rimskemu orlu! Ne udajmo
se! Fortuna nos adjuvet!“

Silen vrišč je nastal po taboru; stiskali
so pesti, rožljali z meči, ropotali s sulicami,
obraze napenjali: gorje bi mu bilo, kdor bi
bil ta trenutek oporekal zgovornemu Peceniju,
ki je bil nekdaj gledališki igravec v
Rimu, sedaj pa je v armadi nabiral vencev
slave in dobička.

„Pecenij je naš, on ima srce za vojakasiromaka,
on pozna naše želje“, culo se je
po taboru.

Kalvencij je stal doslej na kraju tabora
za tistimi, ki so mirili razburjene duhove in
niso bili Pecenijeve misli. Pač mu je jezik
migal, žile so se mu napenjale in roke so
se mu gibale, a premagal se je, prepričan,
da nič ne opravi v tej razburjenosti. Potihoma
se je splazil iz tabora in korakal počasi
proti Plunkovi hišici. Tu je hotel počakati
čolnarja. Stisnil se je v kot, kjer je
bil kup suhega bičevja, da bi se ubranil
nočnemu hladu, in se je vtopil v svoje misli.

V taboru je vrišč ponehaval. Vojaki so
polegli spat, le nekateri so še kovali skrivne
naklepe. Med temi je bil Pecenij, ki jim je
skrivnostno narekaval, kako se morajo vesti
ob uporu.

„Oborožite se! A orožja ne dvigajte
razven v skrajnji sili! Kadar pridejo zjutraj
zaspani stotniki v tabor, stopite prednje in
razorožite jih. Ob tem imate priliko — seveda,
če ste pogumni — vse povedati v
obraz, kar je kateri komu hudega storil.
Dražite jih, norčujte se iz njih, zasramujte
jih, le poškodovati ne nikogar!“

Tako je Pecenij poučeval svoje ožje somišljenike.
Ko pa so vojaki pospali, izginil
je Pecenij iz tabora in stopal urnih korakov
ódo Plunkove koče.

„E, stari, oglasi se!“

„Česa želiš, Pecenij?“ oglasi se Kalvencij
iz kota.

„Kdo se oglaša? To ni tvoj glas, Plunko!“

„Kaj ti je tako zmedlo glavo, da ne poznaš
sina Tita Kalvencija?“

„Pri Jupitru, da te nisem poznal. A kaj
čepiš tu? Ali te je luna očarala? Kje je
Plunko?“

„Ni ga doma; odpluti je moral.“

„A kaj tebe nosi tukaj?“

„Glava mi je bila polna, in sem se šel
hladit semkaj na obrežje.“

„Pri bogovih! Ti si torej pijance val! Mi
pa se ubijamo za žive in mrtve, in ne utegnemo
počivati. O ti omehkuženi, sanjavi mladenič,
ti popivaš in pohajaš, ko nam gre
za čast in moč naše Panonije? Sram te
bodi, da tako malo ceniš sebe in svoje tovariše!
O saj vem, tisti sušicasti tribun, ki
sliši na ime Polijona, tisto ošabno dete našega
‚skrbnega očeta‘, ki še ne ve, da se ga
mleko drži krog ust, tisti ti je zmedel pamet.
Ali res misliš, da te Polijon napravi za stotnika?
Le prilizuj se mu in obiraj kosti, ki
padajo raz njegovo mizo, jaz bi jih ne! Žal,
da se da tak dečak, sin slavnega Panonca
Tita Kalvencija, tako voditi slabotnemu Rimljanu.
Hajdi, Kalvencij, za mano! Fortuna
nos adjuvet!“

Predno je Kalvencij odgovoril, že je stal
gibčni Pecenij v privezanem čolnu, potegnivši
za sabo molčečega mladeniča. Ta je
namreč ravnodušno poslušal igravčeve zabavljice,
premislil v tem dobro svoj položaj,
in ko ga je Pecenij potegnil za sabo, je bil
njegov sklep odločen. Ni se branil, temveč
molče je stopil v čoln.

Pecenij je potegnil trikrat za vrv in izroval
količek, h kateremu je bil čoln privezan.

„Ali znaš veslati?“

„Panonec mora znati vsej tudi požreti
pikre besede nasprotnikove“, odgovori Kalvencij
in prime za vesli.

„Kadar se naveličaš, pa povej! Pa kaj si
rekel? Da sem jaz tvoj nasprotnik?“

„Ali morda ti tako pozdravljaš prijatelja,
kakor si ti mene pri Plunkovi hiši?“

Kalvencij ni maral dosti govoriti. Zato
je nalašč nekoliko razdražil igravca, vedoč,
da ima zopet priliko precej časa poslušati
ga, dokler se ne izgovori.

„Kaj? Kako pač moreš biti tako nespameten?
Ali meniš, da si še zmerom nežno
dete svoje matere, ki te je objemčkala? Ali
te tvoj divni Polijon ni še toliko naučil, ker
se tako rad baha s svojim porazom v tevtoburških
gozdih, da mora biti vojak trd, odločen,
v besedah neizbirčen, v pogledu osoren,
da že z očmi prebode svojega nasprotnika?“

„Že zopet me imenuješ nasprotnika!“
„E, žaba napihnjena, ali meniš, da te bom
častil kakor rimskega imperatorja?“

„Posluh, Pecenij!“

„He, stari Plunko je, ki se pelje domov.
Gotovo je zaslužil zopet lepe denarce. Le
čakaj starec, še se boš obrnil proti Nauportu!“

„Stoj, posluh! Ni sam starec!“

„Kaj praviš? Kdo je ž njim?“

Kalvencij zasuče veslo in čoln se obrne
proti čolnu. Vedno bliže sta bila, a Plunkovega
glasu ni bilo čuti.

„Smrt in peklo, sam Polijon je! Prečesnem
mu glavo, da mu odleti na breg, truplo pa
naj ribe požro.“

In Pecenij potegne svoj meč.

Kalvencij skoči po koncu in ga prime
za roko.

Nasprotni čoln pridrči mimo, in predno
se je Polijon zavedel, že je udaril Pecenij
po njem; otresel se je bil Kalvencijeve roke.
Polijon je zaječal in zaklical:

„Kalvencij!“

„Oh, moj Polijon!“ In Kalvencij je skočil
čez rob čolna k prijatelju.

A Pecenij je bliskoma odrinil svoj čoln
proti bregu in kmalu začel kričati z obrežja:

„Naj sprhnejo vajine kosti na solncu,
rimski bahač in panonski mehkužnež! Vidva
sta mi mislila pot prestriči, a prestrigel sem
vama jaz nit vajinih načrtov! Ha, ha, ha!“

Prijatelja bi jo bila udarila za njim, a
Polijon je imel krvavečo rano na levi rami.

Treba jo je bilo izprati in čim najprej zavezati.

Zato so veslali proti Plunkovi koči,
kamor so dospeli kmalu in kjer je Plunko
obvezal Polijonovo nenevarno rano. Za Pecenija
se vojaka nista menila, ker sta vedela,
da bi ga zastonj iskala.

Odšla sta domov. Tribun je klel sovražnega
človeka in mu pretil, Kalvencij pa je
premišljal bodočnost.

Lune ni bilo več na nebu, ko je poklical
tribun sužnja Flavija in poslal po svojega
očeta Junija Bleza. Kmalu je prišel oče iz
svoje spalnice in z resnim obrazom vprašal
sina, kje je bil celo noč. Bil je mož petdesetih
let, suhega života, ki je kazal, da
vojaški poveljnik ni prav trdnega zdravja.

„Kaj vendar napravljaš svojemu bolehnemu
očetu take skrbi, moj sin?“

„Oprosti, ljubi oče! Vse ti povem. Nisva
bila na slabih potih. Ne zabava, ampak potreba
naju je gnala, da sva žrtvovala noč,
ker nama je bil dan prekratek“, odgovori
Polijon in Kalvencij urno in odločno pritrdi,
da je tako. Nato sta oba razložila poveljniku
vse, kar se jima je pripetilo in kar
sta opazila in slišala.

Junij Blez je sedel na triklinij, zavit v
ponočno haljo. Silno se je vznemiril.

„Kaj sem dočakal na starost za svoje
zasluge in dobrote, ki sem jih izkazoval
tistim, ki me sedaj zasramujejo in mi celo odpovedujejo
pokorščino? Bogovi naj se maščujejo
nad sovražniki našimi!“

„Ali smem ostati pri svojem prijatelju?“
vpraša Kalvencij.

„Odidi, Kalvencij in počij! Poskrbim že
jaz za Polijona. Flavij mu bo kmalu izcelil
rano. Tudi pošljem pozneje po ranocelnika.“

Kalvencij je odšel. Polijona pa sta oče
in Flavij spravila v posteljo, kjer mu je
suženj pregledal in preobezal rano. Ni bilo
nobene nevarnosti. Vendar je bil strah prevzel
mehkega sina, da je bil bled; tudi ga
je napadala mrzlica. Ko je zadremal, je
kmalu začel z rokama mahati okoli sebe in
izgovarjal grozeče besede. Ko je bil svetel
dan, se je pomiril. Poveljnik pa je premišljal,
kako bi nastopil proti vojakom v taboru.

IV. Legat.

Poveljnik Junij Blez je korakal proti poldnevu
s svojim sinom v vojaški tabor. Svitel
šlem se mu je lesketal na glavi, bronast oklep
se je oprijemal prsij, in roka mu je držala
za ročaj širokega meča. Ves drug je bil
danes vrhovni poveljnik kakor ob prihodu
sinovem; iz črnih očij je seval ogenj srda.

Tudi sin ni zaostajal za poveljnikom;
dragocena vojaška obleka se mu je podala
še bolje kakor očetu. Rana ga je še bolela,
a bližajoča se nevihta mu je pregnala bolečine.

Šumno je bilo v taboru. Vojaki so se
pripravljali za navadni kratki obed; videlo
se je, da svojega vrhovnega poveljnika niso
pričakovali. Straže so hitro dale znamenja,
urno so se postavile v vrsto, zastave so se
pripognile, in stotniki so obstopili poveljnika.
Junij Blez je zavestno pogledal na vse
strani, potem pa izpregovoril:

„Vojaki rimski! Kaj sem čul! Ali se mi
sanja, ali je res? Vi da ste položili svoj vojaški
ponos pod noge zavrženega človeka?
Ali vam je res beseda malovrednega igravca
več kakor ukaz vašega poveljnika, cesarjevega
namestnika? Vi ste vrgli ob tla čast
rimskega orla in stopili za postopačem, kateremu
samemu ne diši delo, in zato bi rad
tudi vas pahnil v nesrečo! O, moji veterani,
moja čast, moj ponos! Vi vsaj niste potegnili
z malovredno druhaljo in pozabili prisege!
Kaj sem doživel na stara leta! Sina bi mi
bil kmalu ubil oni izdajavec, ki je stegnil
meč nad tribunom. Evo vam njegove roke,
ki ima rano od za vratnega napada!“

In legat pokaže na svojega sina. Osuplost
se je brala na obrazih vojakov. Hipoma so
se začuli glasovi zgražanja in obžalovanja:

„Smrt ubijavcu! Izdajica je! Nas je varal,
sina cesarskega namestnika pa je hotel umoriti.
Ubijmo ga!“

Poveljnik pa je nadaljeval, kažoč na Kalvencija:

„Vojaki rimski! Glejte mladeniča, ki je
mlad po letih, a star po modrosti! Njemu
se imam zahvaliti za sinovo in morda tudi

svoje življenje. Izkazal se je vrednega mojega
in sinovega zaupanja. Zato sem sklenil,
da mu podarim jednega izmed najlepših konj
in ga postavim za pribočnika ‚magistru
equitum‘ ¹⁴ naše konjiče. Pecenij pa je izdajica;
kdor mi pripelje živega ali prinese mrtvega,
dobi za nagrado jednoletno plačo in
mojo prijaznost.“

Tišina je nastala po taboru. Izmed gruče
pa stopi pred poveljnika mladenič plavih
las. Rdečica mu je zalivala lica, in sramežljivo
se poklanjajoč je izpregovoril:

„Slavni legat našega imperatorja Tiberija!
Fortuna mi je odprla vrata in me privedla
k nezasluženi milosti. Zahvaljujem se
za nepričakovano čast in obetam, da se bom
izkazoval vrednega take slave. Vendar dovoli,
visoki poveljnik, da ti razložim vzroke
nezadovoljnosti v našem taboru!“

„Kalvencij, govori!“

„Naš poveljnik je obljubil veteranom
naših panonskih legij, da dobodo 32 asov
na dan in da bodo služili le šestnajst let,
kakor pretorijanci. Ker pa ni toliko časa
nobenega sporočila o tem, dasi se vleče ta
obljuba že dve leti, naj ne zameri slavni
legat, da se vojakom zdi predolgo čakati
obljubljene dobrote; želja se je izpremenila
v nevoljo. Zato vem, da govorim iz srca vseh
pričujočih vojakov, ako zakličem: Čast slavnemu
poveljniku Juniju Blezu, hvala našemu
skrbnemu očetu: a obljuba dela dolg, in ta
dolg žele vojaki imeti poravnan.“

„Tako je, tako je! Živio Kalvencij!“ razlegalo
se je po taboru.

Poveljnik je nadaljeval s tresočim glasom:
„Čast vašemu zaupanju do mene, častitljivi
veterani! Slava tvoji odkritosrčnosti,
ljubi Kalvencij! Odgovarjam pa, da se dolgovi
poravnajo in obljuba izpolni. Kaj dvomite
o moji besedi? Ali sem vam še kdaj
besedo prelomil? Vedite, da je božji imperator
August umrl in njegov naslednik, naš
cesar Tiberij, ki je kot konzul pokazal srce
za pokrajine, tudi za Panonijo, ne more
vsega hipoma dopolniti. Prepričani bodite,
da Tiberij presega Augusta v ljubezni do
pokrajin. Slava Tiberiju!“

„Slava Tiberiju!“ se je ponavljalo po
taboru, „a mi hočemo dejanj“, pristavljali
so posamezni. „Dosti časa že čakamo. Stotniki
nas tlačijo in stiskajo kakor sužnje.
Mi hočemo takoj zagotovila.“

„In kakšno bodi to zagotovilo?“ popraša
legat, ki se je nekoliko prestrašil vojaške
trdovratnosti.

„Govori naj Kalvencij!“ začujejo se glasovi.

„Slavni legat! Vojaki žele, da ti pošlješ
svojega sina takoj v Rim do cesarja“, izpregovori
Kalvencij.

„Svojega sina, ki je ranjen?“

„Takoj, ko ozdravi.“

„Rana ni huda, moj dobri oče! Pojdem
urno, ako mi dovoliš“, oglasi se Polijon, ki
se je razveselil te novice. Spomnil se je besede
prijateljeve: „V desetih dneh boš na
potu v Italijo“, in njegovo oko se je ujelo
z očesom Kalvencijevim.

„Torej tudi ti, moj sin? Tudi ti soglašaš
z uporniki?“ izpregovori tise poveljnik,
obrnivši se proti sinu. Sin je molčal. Oče
je dostavil:

„Ako ni drugače, pa naj gre taborski
načelnik Aufldij Ruf!“

„Ne maramo ga. Ne zaupamo mu. Mi se
zanesemo le nate in na tvojega sina.“

„Pa bodi!“ izreče poveljnik po kratkem
molku, „Merkur naj te spremlja, moj sin!“

„Slava legatu, slava tribunu!“ razlegalo
se je po taboru.

„Oče, naj me spremlja Kalvencij v Italijo!“

„Pa ne, moj sin! Kalvencij mi bode na
strani, dokler se mi ti ne povrneš“, reče
poveljnik odločno, zapuščajoč tabor.

Drugi dan se je Polijon odpravil na pot
s svojim spremstvom. Spremljal ga je tudi
suženj Flavij.

V. Odhod.

Emonski lečnik Lepeticij je dobro obezal
rano tribunu Polijonu. Nič ni čutil mladi
mož bolečin, ko je sedal na dvokolesnico,
v katero sta bila uprežena dva iskra belca.
Vendar jahati si še ni upal, zato je sedel v
vojni voz, okičen z medvedjimi kožami in
okovan z bliščečimi okovi. Ko Polijon prime
za vajeti, že je bil zbran okrog njega oddelek
konjikov; Flavij je izpustil belca in
zasedel svojega konja. Konji so rezgetali,
oprava je žvenketala, zlati pasovi in srebrne
opreme so se svetile v solnčni svetlobi, poveljnik
je še poljubil na čelo svojega sina,
ki je trenutek potem odrinil proti blaženi
Italiji.

„Monumentum ad Pyrum!“ zakliče prijahavši
Kalvencij na iskrem jutrovcu in se
vljudno pokloni svojemu poveljniku.
Julij Blez je uganil željo Kalvencijevo in
dovolil, da spremi sina do vrha Julijskih
planin. „Bodi, a dalje ne!“

Bliskoma se je spustila mala četa izpred
palače legatove, in kmalu ni bilo videti v
daljavi drugega kakor veliko črno piko
sredi širnega polja.

Cesta se je vila ob bregovju nizkih holmov,
ki so bili zarastli z bukvami in hrasti.
Sneg je še ležal po senčnih melinah, in
blato je škropilo izpod konjskih kopit. Po
drugi plati pa je gosta voda napajala rsate
senožeti, in grmovje vsake vrste je štrlelo
kvišku. Jata močvirnih ptic je zafrfotala iz
bičja, dolgopeti zajec je zbežal v hrib, doli
iz gošče pa so prihajali zamolkli glasovi
lisice.

Vojna četa se je molče premikala po
cesti. Čim bliže so bili Nauportu, tem počasneje
so korakali konji, tem redkejši so
bili glasovi iz ust popotnikov.

Živahen je bil sicer Nauport, a danes je
bilo tukaj vse tiho. Ljudij ni bilo na cesti;
celo v pristanišču, kjer sicer noč in dan ni
bilo miru, je bilo danes mirno.

Popotniki so se ustavili pred magistrovo
palačo.

„Idite in počakajte me pri Ticijani! Jaz
imam pri magistru opravek“, reče Polijon
in skoči z voza.

Hitro izgine v palači.

Magister loči, Marko Fulgin Filogen, je
sedel na mehkem trikliniju, njegova hči Oklacija
Ekspektata pa je slonela ob steni.

„Nevarni časi se nam bližajo, moje dete!
Treba bo zapreti vrata.“

„Pojdiva rajša v tempel!“ Tam bova
varna pred sovražnikom, dobri oče.“

Magister je omolknil in poslušal. Oklacija
pa zakliče:

„Nekdo gre!“

Hipoma se odgrne zavesa, in suženj zakliče:

„Tribun iz Emone, Polijon, sin poveljnika
Julija Bleza, prosi za besedo.“

Magister skoči po koncu. Bil je visok
mož, srednje dobe, podolgastega obraza, črnih
očij, resnega vedenja. Na licih se mu je poznalo,
da je bil svoje dni trpin, in nervozne
poteze so zna čile burno življenje.

„Oče, jaz se kar tresem, če le slišim
ime Polijonovo. Ne vem, kako da se tako
bojim tega človeka.“

In res je dekle prebledelo. A v bledobi
je bilo še lepše. Z zlatom obrobljeni konec
plapolajoče toge je švignil za durmi postranske
izbe, ko je vstopil tribun. Oči so
mu zastale na tej prikazni.

„Častiti magister! Oznanjam ti veselo
novico, da so domači bogovi preprečili vstajo,
in jaz sem na potu v Rim, da izmoledujem
veteranom obljubljene ase.“

„Pozdravljen, slavni tribun! Ravnokar
me je težila skrb, da bo treba biti žrtev surovih
vojakov.“

„Nič tega, modri magister! Sporočam ti
ob jednem pozdrav svojega očeta, in te poprašam,
ali bi mi dovolil pogledati senco
tvojega srčnega zaklada.“

„Boji se te, slavni tribun; a upam, da le
vojaškega tribuna, ne pa znanca Polijona.“

„Narobe“, vzdihne Oklacija za škrlatasto
zaveso, posluškajoč razgovor.

„Ah, divna nauportska nimfa, ne vidim vojaškega
obraza, a čutim tvojo bližino. Bogovi
naj te nosijo na svojih rokah, Junona ti
ohrani večno lepi cvet tvojih rožnatih ustnic!
Ne prosim te roke, ne prosim tvojega spremstva,
ne prosim tvoje milosti, vsega tega jaz
nisem vreden. Še več! Ne upam se te klicati,
ne zahtevam te videti, le samo oglasi
se, da si tu, le besedico zini, da mi voščiš
dobro, da pridem srečno iz Italije!“

Tiho je bilo v atriju. Le sveža drva na
impluviju so pokala.

„Oklacija, vošči srečno pot lepemu tribunu!“
preseka magister tišino.

„Voščim srečno pot“, oglasi se mehki
glas za zaveso.

„Hvala ti, devica nauportska, skrivnostni
utrinek moje sreče! Odslej je moje geslo:
‚Voščim srečno pot!‘“

„Bog s teboj in sreča ti bodi mila, dragi
moj tribune!“ pozdravi magister Polijona, ki
je priklanjaje se izginil v hodišču.

Flavij je podal vajeti, in kmalu potem
sta se ustavila pred domom Ticijaninim. Vojaki
so nevoljno sukali svoje konje, in Kalvencij
je hitel tribunu praviti, da je hiša zaprta
in da ni nikogar doma.

„Čudno to! Pa nič ne dene. Odidimo!“

In četa je odjezdila skozi trška vrata
proti Longatiku.

Stari hrasti, debele jelke in krive bukve
so stale ob cesti; kjer se je dalo videti v
večjo daljavo, videl se je gozd, visoko in
gosto zarastel, kakor daleč je segalo oko.

Solnce je toplo sijalo in topilo zadnji sneg
po kotlinah. Polijon je v tej samoti, kjer je
bila napravila rimska oblast lepo cesto, pripovedoval
svojemu tovarišu, kaka sreča ga
je doletela v magistrovi palači. Kalvencij je
pazljivo poslušal. Spoznavši pa, da je tovariševa
domišljija zelo kipeča, a resnicoljubnost
jako majhna, ni se menil več toliko
za njegove besede, temveč rajši premišljeval,
zakaj ni bilo Ticijane doma. Čim bolj je
pretehtaval razmere, tem bolj zmedene so
se mu zdele. Menil je, da bi vedela Ticijana
marsikaj povedati, a slutil je tudi, da
se je skrila ravno zato, ker je bila v homatije
kolikor toliko zapletena.

Po mnogih ovinkih, v katerih se je vila
pot vedno više, so dospeli na prostrano in
dolgo ravan s hišami ob cesti in malo vojaško
postajo. Bil je to „Longaticum“, zares
„dolgo selišče“. Na mnogih mestih je trava
pokrivala tla. Ko so se kratko pomudili pri
vojaškem poveljniku, odrinili so urno naprej.
Zajel jih je veliki in temni gozd, ki stoji
še dandanes in je znan pod imenom Hrušica.
Hitro je potnikom minul čas, in ko je
solnčna toplota pojemala, zagledali so potniki
pred seboj „monumentum ad Pyrum“
na odprti višavi sredi gozda.

„Evo, dva jezdeca!“ zakliče jeden izmed
spremljevavcev. Hitro požene konje. Kmalu so
bili skupaj. A bil je le jeden jezdec. Na malem
pa močnem konju je sedela postavna ženska
črnih očij in grškega nosa. Bila je Ticijana.
Jako se je zavzel Polijon, ko jo je spoznal.

„Kam potuješ, Ticijana?“ popraša jo
Polijon.

„Spremila sem svojega moža, ki je odšel
v Akvilejo po kupčiji. Sedaj pa zrem še tje
gori na planine, zrem za svojim dragim
družetom.“

Četudi je bilo to dosti čudno in nenavadno,
vendar ji je Polijon verjel, zakaj
ženska je bila prava amazonka.

„Mi pa smo te iskali na domu, da nam
bi še jedenkrat postregla, predno odidemo
v blaženo Italijo.“

„E, žal mi je, da se je tako zgodilo“,
potoži Ticijana, zroč na cesto. Kalvencij jo
je gledal tako srpo v oči, da je povesila
črne trepalnice. Tudi lahno rdečico je opazil
na njenih licih.

Kar zašumi nekaj pod cesto. Tiči Janino
oko je obtičalo v gosti gošči.

„To je peket konjskih kopit!“ vzklikne
jeden izmed spremljevavcev.

„Želim vam torej srečno pot, dragi Polijon.
Pozdravite mi sorodnike! Ako hitro odjezdite,
doidete mojega moža, ki bo vesel
vašega spremstva“, hitela je zgovorna Akvilejka
in obrnila konja proti Longatiku. Po
vnetih pozdravih tribunovih je udarila s šibico
po konjiču in izginila za ovinkom.

Polijon je zamišljeno zrl za njo v svojem
vozu, Kalvencij pa je zagledal ne daleč pod
cesto jezdeca, ki se je tri skozi grmovje na
cesto. Hipoma vzklikne:

„To je prevara! Srečno hodi, predragi
Polijon, in kmalu se vrni! A ne pozabi povedati
Tiberiju Augustu, da naj pošlje iz
Rima semkaj pretorijancev, zakaj vstaja še
ni zadušena. Stavil bi svojo glavo, da me
moje bistro oko ne vara in da oni jezdec
ni nihče drugi kakor igravec Pecenij, katerega
nam podzemski bogovi vedno gonijo
pred oči. Ticijana nas je varala. Torej hiti,
ljubi Polijon. Fortuna naj te spremlja!“

Kalvencij je izpodbodel svojega konja in
se vrnil, Polijon pa je s spremstvom nadaljeval
svojo pot proti vrhu, kjer je bila
rimska vojaška posadka.

Kalvencij je skokoma dirjal za ubeglim
jezdecem, a ni ga bilo mogoče doiti. Ko se
je cesta videla v večjo daljavo, spoznal je,
da sta dva jezdeca skupaj, a ker se je delal
že mrak, ni mogel natanko razločiti ju. Le
sklepal je, da sta Ticijana in Pecenij. V
Longatiku se je ustavil, da se je odpočil
in nakrmil konja, nato je že vtemoti, kolikor
je mogel, hitel proti Nauportu.

Ko je prišel do hiše Ticijanine, pogledal
je skozi okno in butnil z nogo v vrata. Hiša
je bila zaprta. Zvita Akvilejka, ako je bila
doma, se ni marala oglasiti. Pred palačo
magistrovo se je ustavil. Straža je stala pred
vrati in takoj oznanila prišleca magistru. Ta
je bil še po koncu. Sprejel ga je z največjo
radostjo. Tudi Oklacija je prišla k očetu.

„Pozdravljen, častiti magister! Dolžnost
me veže in ljubezen me priganja, da se
zglasim pri tebi in sporočim, kar sem videl
in slišal. Tisti nemirni Pecenij je spremljal
gostilničarko Ticijano proti ‚monumentu‘.
Došli smo ga. Ko je pa Pecenij zapazil nas,
izginil je v gošči in jezdil nazaj proti Nauportu.
Dobro sem ga poznal. Ticijana pa
nas je prevalila s svojo lokavostjo in nas
nalagala, da je spremila svojega moža. Pozneje
se je zopet sešla s Pecenijem in izginila
sta pred menoj. Hiša njena pa je zaprta.
Trdno sem uverjen, da hodita okrog
sama, da hujskata. Kdo ve, kakšnega dobička
se nadejata!“

„Bogovi naj nam bodo mili!“ vzdihne
Oklacija.

„Ne boj se, moje dete! Ta mladenič je
naš rešitelj. Sedaj mi je vse znano. Pecenij
in Ticijana sta zbežala. Res, dobička se nadejata.
Zarana je bila Ticijana tu in me
prosila, da naj jo počakam za obresti od
dvajset tisoč denarjev, katere mi dolguje že
dve leti. Obljubila je, da mi prinese do
konca meseca obresti in četrtino glavnice.
Ravno danes — dejala je — odide moj mož
po denarje, ki jih ima dobiti za kože v
Akvileji. Spremljala ga bom tudi jaz do
Longatika; tam dobodem sama v roke nekaj
denarjev in jih prinesem jutri za zaostale
obresti. Drugo prinese mož iz Akvileje. In
izročila mi je ključ od hiše. Sedaj vem, da
je tudi mene varala ta sleparica!“ konča
razburjeni magister.

„Ta je zrela, da jo sodimo po vojaško“,
pristavi urno Kalvencij. „A zatrdim ti pri
Jupitru, užaljeni dobrotnik, da se bom maščeval
nad Pecenijem, ki je udaril po roki
mojega prijatelja, in da se bom maščeval
nad Ticijano, ki je varala svojega dobrotnika.
Tako mi Jupiter!“

„Hvala ti, rešilni sel naše hiše, vrli Kalvencij!
Bogovi naj blagoslovijo tvoj trud!“
de Oklacija, položivša levico na mladeničevo
ramo.

Srečen je bil Kalvencij.

„Moram oditi. Pogledam še v tabor, ako
vedó morda tamkaj kaj več o Peceniju, in
potem hitro za njim. Živ ali mrtev mora
biti v mojih rokah, ako le še pravični bogovi

zmagujejo. Ti pa, dični magister, čuvaj
skrbno svoj zaklad, zakaj vojak v službi je
brezobziren, in dobro zaklepaj palačo! Pecenij
je hujskal v Emoni, hujskal je tudi v
nauportskem taboru; najbrže tudi tu uspešno
deluje njegova hudobna roka.“

„Srečen pot vošči Oklacija Kalvenciju!“
reče deva in, izgine v postranski sobi.

„Hvala ti, hvala, božanska deva!“ odgovori
vojak in, poslovivši se, plane po cesti
do tabora.

Črna tema; ga je objemala, meseca ni
bilo na nebo, in zvezde so se skrivale za
sivobojnimi oblaki.

VI. Upor.

Blizu Nauporta, kjer se dandanes izteka
iz Podlipe prihajajoči potok v Ljubljanico,
gradili so rimski vojaki nov most na rimski
cesti. Tamkaj so bili tudi utaborjeni. Taborski
načelnik Avfidijen Ruf jim je zapovedoval
in vodil delo.

Kalvencij je privezal konja v bližnji
hosti za drevo in se počasi prikradel do
prve straže.

„Ali je načelnik v taboru?“ popraša
stražnika, ki je zaspano sedel na velikem
kamnu, držeč v roki dolgo sulico.

„Ni ga, odšel je v trg.“

„Povej mu, da ga legat Julij Blez pričakuje
jutri v Emoni.“

„Ne skrbi, pride gotovo“, zatrdi stražnik,
pikro se nasmehnivši.

Kalvencij ni videl v temi pikrega nasmeha
vojakovega. Kmalu zopet zajaše konja
in se vrne proti Nauportu.

Tam na obrežju je čul zamolklo govorico.
Približa se in spozna po glasu starega
Plunka. Iz čolna pa stopi Avfidijeri Ruf.

„Ti si tu, Kalvencij? Legat je že popraševal
po tebi.“

„Cenjeni načelnik, jaz pa poprašujem po
tebi. Ravnokar sem naročil taborskemu stražniku,
da se zglasiš jutri pri legatu.“

„Ne skrbi zame, Kalvencij! Legatu sem
že podal svoje poročilo. Ni se nam bati
upora. Moja krepka roka ustrahuje vse.“

„Vendar se ne zanašaj preveč na svojo
roko, čislani Rufe! Časi so resni, Pecenij
iztika po Nauportu, da ujame kaj za svojo
mrežo.“

„Pecenij? Moji vojaki ne marajo za takega
pritepenca.“

„Ko sem spremljal danes Polijona do
‚monumenta‘, videli smo Pecenija in Ticijano,
ki sta bila na poti iz Nauporta. A ta
pot gotovo ni poštena.“

„Sreča zanju, da sta šla. Drugače bi Pecenij
že iztegnil svoje pete, in Ticijano bi
jastrebi kljuvali na kolu. Kalvencij, ti si še
mlad, a zapomni si: Vojak mora biti drzen,
odločen in hiter.“

In Ruf bliskoma zleti na konju s svojim
sužnjem proti taboru.
Kalvencij pa je zamišljen zrl za njim
v noč.

„Ali stopiš v čoln, Kalvencij?“ izpregogovori
stari čolnar.

„Ne, Plunko, a pridi jutri večer semkaj!
Najbrže me popelješ v Emono. Ako ne, trud
ti vsejedno povrnem. Samo svetilko mi posodi.
Saj imaš dve.“

In Kalvencij vzame svetilko in zajaše
konja. Hitel je skozi Nauport na tisto mesto,
kjer se je pot križala. Prišla mu je bila
hipoma bistra misel. Želja, da bi se maščeval
nad Pecenijem, ga je vnemala. Z lučjo je iskal
sledu Pecenijevega in Ticijaninega konja. Ni
iskal zastonj. Našel je dvojni sled na jedno
stran; sledova dveh konj v blatu sta bila prav
očitna. Iz tega je spoznal, kam sta se odtegnila
ubežnika. Zvita glava Pecenijeva in premetena
Akvilejka sta si izvolila pot, ki je
držala naravnost v hribe do Kalvencijevega
rojstvenega doma. Mislila sta si: semkaj
naju pač nihče ne bo sledil. A motila sta
se. Kalvencijev vztrajni, dasi utrujeni konj
je še čilo nosil svojega gospodarja, ubežnikova
konja pa sta bila docela opešala.

Ustavila sta se torej na pašniku Tita Kalvencija,
in Pecenij je s Ticijano sedel pod
košat hrast, zavijajoč se v toplo togo. Tukaj
sta hotela počiti, živali nekoliko napasti in
potem ukreniti o nadaljnjih korakih. Tema
je polagoma izginjala, na vzhodu se je svetilo

in napovedovalo jutro. Obema je silil
spanec na oči, a hlad jima je branil zadremati.

Zdanilo se je polagoma.

„Čuj, Pecenij! Konja dvigata glavi“, reče
hipoma ženska vstajaje.
Pecenij še ni mogel prav zavedeti se,
kaj je, kar pridirja izza drevja Kalvencij,
pasoča konja zarezgetata in poskočita strani,
Kalvencij pa skoči raz konja z golim mečem.

„Udaj se!“ zakriči.

„Ne boš dobil od legata darila. Tako mi
Ork!“

In vročekrvni Pecenij se zakadi v napadnika
s svojim mečem. A ni bil srečen.

Predno je mogel zamahniti, že se je zabodlo
ostro Kalvencijevo orožje v njegove prsi.

Kri je bruhnila iz nesrečnega igravca,
ki se je zvrnil po tleh, hropeč in besneč:

„Duša požrešna, častilakomni Panonec,
cesarski petolizec! Peklo naj te pogoltne v
svoje žrelo in razdene tvoj rod! ... Ticijana,
pomozi! ... Nečeš mi pomoči? Hinavka!
... O, o, o!“

Akvilejka je zrla hladno in zaničljivo v
smrtnem boju ležečega tovariša. Ko je videla,
da je izdihnil, je pogledala poželjivo
mladega vojaka, ki je stal nepremično na
svojem mestu. Hinavski se oklene njegovih
nog, vzdihujoč:

„Moj Kalvencij, moj rešitelj!“

Vojak jo je sunil z nogo od sebe:
„Hinavka! Poznam te do dna. Izdajica si
domovine, malopridno ženišče, sleparica!
Sedaj pa je konec tvojim spletkam. Pokliči
svoja konja!“

In Ticijana pokliče pokorni živalci. Kalvencij
zveze konjiča in priveze oba k svojemu
konju.

„Dvigni truplo in zadeni je na ramo!“

Ticijana je molče poskusila storiti povelje.

A ni ji šlo.

„Ne morem, Kalvencij, ne velevaj mi
tega!“

„Torej poberi mu denarje izza pasu in
daj jih meni!“

„Če ti smem svetovati, slavni Kalvencij,
deniva truplo na konja.“

„Bodi! Posadiva truplo na konja!“

Ko je Ticijana dvigala truplo na konja
in ji je Kalvencij pomagal, poljubila ga je
ona strastno na ustnice. Truplo pade na tla,
a Kalvencij udari žensko s tako silo po
obrazu, da je omahnila. Rekla ni nič, pa kri
je zavrela v njej. Dvignila se je in brez besede
sta spravila in privezala mrliča na jednega
konja. Kalvencij je zasedel svojega in
velel, naj na svojega sede tudi Ticijana. Ta
pa je hipoma dregnila s svojim nožem Kalvencijevo
žival tako naglo in silno pod vrat,
da se je visoko in divje vspela, zadela ob
debelo korenino in se zvrnila po tleh s
svojim jezdecem pod seboj.

Ko se je Kalvencij po tem padcu zavedel,
že ni bilo nikogar na pašniku. Le
mrtvo truplo Pecenijevo je ležalo na tleh v
krvi in prsti, a brez denarjev.

Tožen položaj! Kalvencij je bil potolčen,
s tuniko si je brisal krvave srage na svojih
licih. Leva noga ga je bolela v kolenu in
po glavi mu je grozno šumelo. Pogledal je
okrog sebe in videl očetove pašnike, videl
veliko zidovje in lesene koče, slišal mukajočo
goved in razbijajoča kladiva svojih
bratov-kovačev.

„Kaj je z menoj? Ali naj grem domov
in tako? Kje je moj konj? Kaj je ž njim?“
Tu začuje ne daleč od sebe v gošči neko
hreščanje. Težko se je vlekel tje, odkoder
se mu je zdelo, da je prišel šum, in kmalu
je našel v grmovju svojega jutrovca, dar
cesarskega legata. Lepa žival je ležala na
tleh, zvijaje se in stezaje, iz rane pa ji je
vrela kri curkoma.

„Oh, moj prijatelj, moj kostanjevček,
moj srčni sokol!“ In božal ga je po čelu,
objemal krog vratu, kakor prijatelj objema
prijatelja.

Žar jutranjega solnca je zatisnil zvesti
živalci iskre oči. Kalvencij pa je v solzah
in z veliko težavo počasi odšel proti rojstvenemu
domu.

Trobentice so se vrstile na zeleni travi,
pisane marjetice so se kazale pod košatim
drevjem in vitki jetrnik se je šopiril s svojo
višnjevkasto suknjico, a Kalvencij jih ni zapazil.

Zroč v tla je korakal počasi po strmini

na gradišče, ki še sedaj hrani (gori nad Žažarjem)
svoje temeljno zidovje in raztopljeno
rudo — ostanke rimskih časov. Šele vedno
bdeči pes „custos“ ga je zdramil, ko mu je
priskakal nasproti, prijazno migaje z repom.

Tudi udomačeni lisjak je zalajal, a poznal
ni domačina Kalvencija. Oče Tit je takoj
prihitel z napetim lokom na lisjakov glas
iz hiše, da izpusti otrovljeno puščico na sovražno
žival, ki se je — kakor je mislil —
bližala poslopju.

„Ti, moj sin? Odkod in kam? Kaj ti je?
Krvave lise zrem na tvojih licih, in leva
noga se ti ne udaja? Kalvencij, govori!“

In Kalvencij je po kratkem, iskrenem
pozdravu povedal svoje zgodbe.

V tem pa so že prihiteli bratje iz kovačnice,
pritekla je mati z dvema hčerama,
pristopili so sužnji iz hlevov in strme poslušali
prišleca.

„Ostani doma, moj sin, in ne bori se s
temi klateži“, reče pristopivša mati in poljubi
sina na lice.

„Vojak sem, Mart je moj zaščitnik, ljuba
mati: ne morem odstopiti. Čast moram rešiti.
Polijon je moj prijatelj in Oklacija, magistrova
jedinka, je moja izvoljenka. Čaka
nas še burna bodočnost. Upor še ni zadušen,
cesarskemu legatu moram biti na strani.“

„Čast ti bodi, moj sin!“ pohvali ga oče.

„Le nadaljuj svoje delo, in venec zmage ti
ne odide. Suženj ti privede mojega konja in
jaz te spremim v Nauport.“

Kalvencij se je doma malo počil, oče mu
je pregledal, izmil in z leki namazal njegove
neznatne rane, ki so bile bolj otekline
vsled udarca in pritiska; proti poldnevu pa
sta se oba poslovila od doma, vsak sedeč
na svojem močnem panonskem konju.

„Ne pozabite pokopati mojega jutrovca in
varno spravite truplo Pecenijevo!“ zakliče
še Kalvencij, in kmalu sta izginila v gozdu.

„Glej dim nad trgom! Kaj vidim? Groza!
Nauport gori.“

„Res je, oče! To je požar. Že vem:
Vojaki so se že uprli. Gorje Rufu, ki je
tako lahkoveren! Izpodbodiva konja! Morda
še kaj preprečiva.“

„Morda pa ni tako hudo, moj sin!“

„Ne varam se, tako mi Jupiter! In Oklacija,
ki jo tako ljubim? Ona bodi žrtev poživinjene
druhali? Ne, ne!“

In pognala sta konja navzdol, da je kamenje
in rušnja letela kvišku.

„Nemara ne veš, Kalvencij, da Polijon,
legatov sin, snubi magistrovo hčer?“ nadaljeval
je oče pogovor, ko sta konja sopihala
navzgor.

„E, Polijon je moj prijatelj in on ne
misli resno o ženskih“, odgovori sin strastno.

„Le pazi, da strast ne utopi tvojega
moštva.“

In zopet sta pognala svoja konja.

Solnce je pogledavalo skozi oblake, južen
veter je zibal golo vejevje, nad Nauportom
pa se je vspenjal zgoščeni dim proti oblakom.

Tleča gorišča, ožgani tramovi, zrušeno zidovje
se je kazalo prišlecem. Okrog srca
jima je legla bridka tesnoba; Kalvencij je
le predobro slutil dogodke tega dneva.

Vse razdejano ... Od tabora sem so se
pa culi zamolkli, zadirajoči glasovi.

Jezdeca sta prisopihala pred magistrovo
palačo. Nekaj vojakov je stalo na cesti in
kričalo. Drugi so metali kamenje v palačo.

Dva pa sta butala z železnim drogom v hrastova
vrata, da je bobnelo naokrog.

„Denarje, skopuh!“ kričali so vojaki.

„Ti nas pomagaš zatirati! Ti grabiš denar,
a nam ga ne daš! Ti si naš sovražnik!“ zadirali
so se drugi.

„Kaj razbijate, moji bratje!“ oglasi se
Kalvencij z močnim, a tresočim se glasom.

„Ali vam je načelnik storil kaj zalega? Ako
vam ni po godu vaš zatiravec, kakor pravite, obrnite se do njega! Nedolžne, miroljubne
ljudi pa pustite v miru! Ali vam ni
magister Filogen vselej postregel? Ali veste,
kolikokrat ste se najedli in napili na njegove
stroške? In v zahvalo ga sedaj hočete
pobiti? Bodite pametni in poprimite tam,
kjer je treba res poprijeti!“

„Kdo je ta, da nam tako govori?“ popraševali
so se osupli vojaki. „Ali je naš?“

„Vaš sem, vaš“, poprime zopet Kalvencij
besedo. „Jaz sem tisti, ki sem se pri legatu

potegnil za vašo plačo. Jaz sem tisti, ki sem
dosegel, da je legat poslal svojega sina v
Rim do cesarja, da vam uredi plače in skrajša
število vojaških let.“

„O, Kalvencij, da, ta je naš. Poslušajmo ga!“

„Pojdite torej svojo pot, in jaz vam ukažem
v imenu magistrovem, da odprete zaprta
vrata gostilničarke Ticijane in ji popijete
vse vino, kar ga premore njena klet!“

Vesel krik se je razlegal po trgu; vojaki
so z divjim hruščem drvili proti hiši
Akvilejkini, kjer so planili ne samo po vinu,
ampak po vsem, kar je bilo kaj vrednega.

Med tem sta bila Tit Kalvencij in njegov
sin že v magistrovi palači. Našla sta po
dolgem iskanju in klicanju očeta in hčer
skrita, upadlega obraza in tresoča se. Oklacija
se je zganila, magister pa je podal prišlecema
roko.

„Hvala ti neskončna, Kalvencij, najin
rešitelj! Strah je bil velik, a hvala Martu,
ki ti je naklonil zmago! Ali ste ukrotili
upornike? Ali si je Avfidijen Ruf rešil življenje?
Ali je sam legat tu?“

„Ne morem vama tega zatrditi. Jaz sem
preganjal Pecenija in Ticijano. Vse mi je bilo
novo, kar sem videl in slišal v Nauportu.“

„Torej nisi bil tu? Ali nisi bil v Emoni?“

„Ne, niti tu, niti v Emoni. Dohitel sem
oba in porinil meč v Pecenijevo izdajsko
srce. Ticijana pa je srečno odšla za hip in
odnesla tudi vse tvoje denarje.“

„Oj, kako sem ti hvaležna, Kalvencij!“
seže v besedo Oklacija, „da si naju le rešil.
Pa ali smo že varni? Ali so vojaki pomirjeni?“

„Ne bojta se, vojaki vama ne store ničesar
več. Treba bo skrbeti, da se do cela
pogasi ogenj in odvrne vsaka nevarnost.“

„O, tu je bilo grozno“, začne magister
z zgovorno besedo. „Vojaki so odpovedali
pokorščino, ker so se razvadili in jim ni
dišalo težaško delo pri cestah in mostovih.
Ko je tisto noč Pecenij prišel iz Emone v
Nauport dogovoril se je s svojo znanko Ticijano,
ki je dajala potuho vojakom. Pripravil
je vojake, da se upro in se znosijo nad Avfidijenom
Rufom, češ da jih zatira. Lagal je,
da je v Emoni že vse po koncu, in da naj
hite, ako nečejo zamuditi ugodnega trenutka
In ko je Julij Blez v emonskem taboru napravil
mir in poslal svojega sina v Rim do
cesarja, bilo je v Nauportu že vse dogovorjeno
za upor. Ko so danes zjutraj zapeli
petelini, objel je velik strah trške in okoliške
prebivavce. Zastavonoše so porinili
svoje zastave med razjarjene vojake, in ti
so jih raztrgali na drobne kosce. Rimski
orli so leteli raz most v vodo, kletev za
kletvijo je kipela iz ust upornikov. Prav
kakor roj kobilic so se spustili po trgu in
okolici in pustošili vse, kar jim je prišlo v
roke. Na več krajih so zapalili ali sami, ali
pa se je ogenj vnel med ropanjem. Ljudje
so bežali in kričali, goved je mukala, psi
tulili. Nekaj stotnikov se je skrilo, drugi pa,
ki so se upirali, čutili so vso surovost razjarjene
druhali. Norčevali so se iz njih, zasmehovali,
očitali jim strahopetstvo in strogost,
zvezali so jih in potapljali v vodo, suvali
v obraz, potezali za lase, izpodbijali
noge in jim jemali stotniško opravo. Ko pa
so dovršili svoje delo, ostal jim je le še
Avfidijen Ruf, ki je bil pri bežal v naš tempel.
A razdivjanim vojakom tudi svetišče ni bilo
sveto. Kamenitim kipom so odbijali glave,
Rufa pa so zgrabili, zvezali in posadili na
njegov voz, ki je čakal blizu svetišča. Njegovi
sužnji so ga morali voziti gori in doli
po trgu, vojaki pa so šli pred njim in za
njim in ga zasmehovali. Ko so se naveličali
vožnje, potegnili so ga raz voz in mu naložili
na hrbet velik kamen, ki ga je moral
nesti v tabor. ‚Le nesi, poveljnik! Sedaj
vidiš, kako je prijetno tlačaniti!‘ tako so ga
dražili. ‚Seveda, zapovedovati je ložje‘, zasmehovali
so ga drugi. Kako se je godilo
nadalje, ne morem povedati. Jaz sem imel
pred svojo hišo nekaj zvestih vojakov, ki
so dobro stražili; tudi so me imeli vedno
vojaki radi, ker sem jim rad kaj storil, zato
so pustili mojo hišo pri miru. A naposled
— — oh, nehvaležneži!“

„Pomilujem vaju“, reče sočutno Kalvencij,
„pa tudi trdno obetam, da bo kmalu konec

tega divjanja. — A jaz moram čim najprej
v Emono, da povem legatu vse, kar se godi
tukaj. Ako dobodem čoln, odrinem takoj,
ko poskrbim za vajino varnost.“

„In kdaj prideš zopet, ljubi Kalvencij?“
reče Oklacija in ga pogleda s solznim očesom.

„Čim najhitreje bom mogel, premila
hčerka častitljivega očeta! Vojaška dolžnost
me veže prva, srce pa puščam v vaši palači.
In kadar se povrnem, ali smem upati,
da dobim zaklad, ki me vedno semkaj vleče,
ki je moja sreča? Ali dobim Oklacijo za
ženo?“

Magister je osuplo gledal mladeniča; nastal
je molk.

„Moj dragi oče, kaj praviš?“ vpraša tiho
deva.

„Slavni legat je moj prvi prijatelj in
njegov sin ima prednost v tvojem srcu.“

„Prednost ima v tvojem srcu, ljubi oče,
a v mojem ga ima ta-le vrli mladenič, ki je
tudi moj rešitelj. Bodimo mu hvaležni, oče!
Hvaležnost rodi ljubezen.“

„Ljubezen pa hvaležnost, ljuba hčerka!
A kaj deješ ti, Tit?“

Molčeči Tit, oče Kalvencijev, zahrka in
reče:

„Očetov razum je zato, da zapoveduje,
očetovo srce pa zato, da ljubi. Jaz ne bi
mogel sinu zavirati sreče, in tako mislim,
da je tudi ti ne boš svoji hčeri. Ako je šel
Polijon v Rim, kdo ve, ali se še vrne ali
ne, in ako se vrne, kdo ve, ali bo še hotel
vzeti hčer, ali ne. Pustiva otrokoma svobodo
in srečo!“

„Hm, ako vzorni legat ne bo delal zadržkov,
tedaj tudi moji pomisleki odpadejo“,
pristavi važno magister.

Na mladih licih je zažarela rdečica, stara
dva pa sta si segla v roko.

Stari Tit je kmalu nato odjahal domov,
Kalvencij pa je hitel po svojih nujnih poslih
v Nauportu. Ko je bilo vse urejeno in tudi
preskrbljeno za varnost magistrove hiše, odpeljal
se je z dvema vojakoma v čolnu proti
Emoni, čim najhitreje je mogel.

VII. Na begu.

Ticijana je podila konja skozi goščo na
stezo, ki je vodila okrog hribov na rimsko
cesto.

Ko se je čutila varno, je odpočila na
gozdni tratini, nakrmila živinčeti, zaužila
ostanke svojega brašna in počakala večera.

Predno je odrinila, je vzela iz torbe, ki
je visela njenemu konju ob boku, nekaj cunj
in jih navezala konjema na kopita. S tem je
hotela zvita ženska zbrisati sled za seboj.
Zajaše svojega rjavca in v dobri uri se približa
Nauportu, kolikor mogoče izogibaje se
velike ceste.

Večerna tihota se je bila vlegla po trgu
in okolici. Nemirni dnevni dogodki so ljudi
zgodaj odpravili z ulic. Ticijana priveze
konja izven trga med grmovjem, sama pa
oprezno krene v Nauport. Ni ji bilo treba
buditi straže pri glavnem dohodu, ker nobene
ni bilo. Hitro je smuknila mimo nekaterih
hiš ter kmalu vstopila v svojo hišo, ki je
bila spredaj in zadaj do stežaja odprta. Vse
tiho, le lahen jug ji je potiskal v nos vinske
duhove. Ticijana ukreše ogenj, zapali trsko
in zazre na klopi spečega sužnja. Sune ga
v bok, da zviškoma plane po koncu.

„O matrona, dobra matrona!“ zakliče
suženj, maneč si oči.

„Hitro se napravi, da pojdeš z mano.
Dober kuhar si, da te prekosi le še magistrova
Eubula. Zato ti preskrbim svobodo,
in v Akvileji boš užival lepo prosto življenje.“

„Hvala ti, cenjena matrona.“

„Le hitro se obrni, Lason!“

In matrona izgine v stranskih sobah, pobere
iz prikrite skrinje vse dragocenosti,
kar se je dalo hitro v malo prtljago spraviti
in odnesti.

„Lason, ti nesi to, jaz bom nesla to.“
In Ticijana s sužnjem se je vračala po
isti poti do svojih konj. Tamkaj je navezala
vse konjema na hrbet in zajahala proti Longatiku.

Počasi sta korakala konja po cesti. Ticijana
pa se je obrnila k sopotniku.

„Povej mi, Lason, kako se je pravzaprav
godilo danes in včeraj v Nauportu?“

In suženj ji je popisal na drobno vse
dogodke. Pravil je, kako so vojaki pustošili
Nauport, kako so za norca imeli taborskega
poveljnika, kako se je prikazal Kalvencij
in razgnal vojake pred magistrovo palačo.

Lason ni imel nobenega opravila, zato je
lazil ves dan okrog in vse dogodke natanko
opazoval. Bil je dobro poučen v vseh stvareh,
le tega ni povedal, kako je vojakom
klet odpiral in vino točil. Pač pa je zatrjeval,
da se je branil klet odpreti in da so
ga zvezali, pobrali mu ključe in na pol
mrtvega pustili.

„In kdo je ukazal vojakom ulomiti v
mojo klet?“

„Tisti Kalvencij. Eubula mi je pravila,
da se ženi pri magistrovi hčeri.“

„Odkod pa ve to?“

„Oklacija ji je sama pravila. Tisti legatov
sin, Polijon, sicer lazi za njo, a za
tega Oklacija ne mara. Oče pa ji hoče usiliti
Polijona, ker je tribun in bogatejši od
Kalvencija.“

Tako je Ticijana počasi iz sužnjevih ust
zvedela vse novice in skrivnosti, ki so jo
zanimale. Ko sta pa prišla že visoko v planine,
de ženska:

„Lason, kreniva nekoliko v gozd, meni
je malo slabo.“

In popotnika razjašeta konja in sedeta v
listje. Lason je skrbno popraševal, ali hoče
iz posodice mrzle vode?

„Ne, Lason, sedi semkaj!“

In Lason sede poleg Akvilejke. Ta pa
nasloni levico in glavo na ramo njegovo.

Lason je sedel nepremično, misleč da
podpira oslabelo ženo in svojo gospodinjo,
a Ticijana je tedaj izmaknila z desnico izza
pasu dolg nož, ki se je v nočnem svitu
zabliskal za sužnjevim hrbtom. Suženj ga
ni videl. Ticijana dvigne desnico, levica ji
pade z rame, glava ji skoči po konci, in
predno je Lason umel, kaj hoče ženska, je
zasadila Ticijana jeklo v tilnik sužnjev.

Uboga žrtev ženske premetenosti zarjove,
zarohni, zaječi, potem se zvrne na obraz. Iz
tilnika je kri vrela na tla, da je bilo kmalu
truplo kakor v luži.

Ubožec! Prestal je hitro težo življenja.
Slikal si je v duhu svojo osvoboditev in
lepo bodočnost, a sedaj ga je poslala gospodarica
na oni svet.

Zlobna Akvilejka je flegmatično brisala
krvavi nož v listju in govorila:

„Lep dar sem pripravila divjim zverinam.
Zato naj me ne motijo na potu. Ti
pa, Lason, si moral umreti. Ko bi živel, bi
bil priča mojih dejanj. A za to te ne potrebujem.“

Ticijana zajaše in odhiti na cesto. Izpodbode
konja in kmalu je na vrhu planine.

Tamkaj krene v stran, da bi se ognila rimske
postaje „monumentum ad Pirum.“

Dostikrat sta se konja izpodtaknila na
strmih kamenitih grebenih, a jahalka se za
to ni menila. Liki divji lovec je bežala po
skalnatih tleh in mahovnatih melinah, dokler
ni krenila na cesto.

Rjaveč zašepa na sprednjo nogo. Cunja
se je še držala noge in se zamotala ob
trnjevo robido, da si je konj skoro izvil nogo.

Hipoma skoči jahalka na drugega konja.
In spet sta hitela konja po cesti, zakaj
poganjala ju je neugnana Akvilejka.

Napočilo je jutro, lepa dolina se je razprostrla
pred jahalko. Zelene trte, razcvetla
drevesa so jo pozdravljala in sinje nebo se
ji je zasmejalo.

Jata divjih golobov vzleti iz bližnjega
gozda. Ticijana je jahala počasi.

„Tu blizu je gotovo voda, kamor hodijo
golobje vodo pit. Konja sta žejna. Poglejmo!“

In Ticijana krene po stezi v gozd. Res
se ni motila. Ne daleč od pota se je zbirala
deževnica v plitvi kotlini. Črni potapnik se
je zmuznil v vodo, potegnivši s sabo malega
polža, in rumeno obrobljeni kolovrt se je
sukal sredi motne mlake.

A Ticijana ni opazovala teh drobnih
živalc. Tam za votlo bukvo je nekaj zašumelo.
Zdelo se ji je človeško bitje. Hitro
seže po nož, posluhne in zavpije:

„Pokaži se, kdor si tam za drevesom!“

„Povej, kdo si, drugače zavihtim!“

In izza debele bukve se pokaže sulica.

„Jaz sem hči boginje Cerere.“

„Jaz pa sin boga Neptuna.“

„Jaz sem pa mislila, da si Amor.“

„Tudi tega sem vajen, če je srce za to.
Zdi se mi pa, da sem te videl že včasih v
Nauportu. Najbrže imaš ti malo z bogovi
opraviti. A čemu vlačiš s sabo konja, ki je
šepast?“

„Za tebe ga hranim.“

In izza bukve stopi suženj Flavij, držeč
sulico ob rami.

„O, Flavij! Ne boj se, nič zalega ti ne
storim. A kaj delaš tu? Kje je tvoj gospod
Polijon?“

„Tožilo se mi je po domu, in ušel sem
svojemu gospodu, ko smo popotovali v Rim.“

Ticijana stopi s konja in poda sužnju
roko:

„Nič se ne boj, Flavij! Konja naj se napijeta
in oddahneta, midva pa sediva in se
dogovoriva!“

„Pa čemu laziš ti, lepa gospa, po teh
potih?“ popraša jo suženj nezaupno, sedši
ji nasproti.

„Na potu sem v Akvilejo, kjer sem doma.“

„Blagor tebi, ki potuješ na svoj dom! Jaz
pa tavam po svetu in ne vem, ali bom še
kdaj videl domovino. Polijon me je pobral
na poti, ko je bežal iz naših gozdov. Ne
morem reči, da bi se mi preslabo godilo v
Emoni, a neukrotna sila me je nagnila, da
sem jo popihal od svojega gospoda. Morda

sem ravnal nespametno, ker sedaj res ne
vem nikamor. Ne vem ne poti, ne smeri,
nimam denarja, ne tovariša. In resno sem
mislil, sedeč ob tej mlaki, da naj si končam
življenje.“

„Le srčnost, mladenič! Jaz hočem biti
tvoja zagovornica. Ti veš, da je Polijon moj
rojak in da moja beseda mnogo doseže pri
njem. Pojdi z mano, in če se ne srečamo na
potu, izvestno naletimo na tribuna v Akvileji,
in jaz bom govorila za te.“

Suženj se zamisli. Ticijana pa je dobro
napeljala vodo na svoj mlin. Pač ji ni bilo
do Flavija več kakor do svojega sužnja, ki
ga je bila umorila, a ravno s Flavijem
je hotela zopet priti v milost pri tribunu
Polijonu.

„Pa odriniva! Spremljal te bom. Le prosim
te še, daj mi sedaj jesti: lačen sem.“

Ticijana poda sužnju iz svoje zaloge
nekaj jestvin in veselo zajaše konja, Flavij
pa drugega. Kmalu sta bila na cesti. Flavijev
rjaveč je le še malo šepal in precej
hitro sta jahala. Premetena ženska je znala
dobro zabavati potrtega mladeniča plavih las
in čednih lic. Hitro jima je mineval čas,
zelene brajde in pisani travniki so ostajali
za njima. Pomlad je trosila svoje cvetje po
livadah in tičje žvrgolenje je spremljalo naša
popotnika. Suženj je pozabil spominov iz
otročjih let, Ticijana mu je pregnala domotožje,
in Flavij je brez premisleka krenil za
Ticijano po cesti v Akvilejo.

VIII. V Akvileji.

Na severni strani trdnjave ob cesti je
stala hiša starišev trgovca Klodija Alpina.

Prodal je bil vse kože in nakupil obilo južnega
sadja, vina, olja, medene posode in
vsakršnega lepotičja. S to robo obložen se
je hotel v kratkem vrniti k svoji ženi v
Nauport.

Bilo je lepega pomladanskega večera, ko
je sedel pred svojo hišo in premišljal, kako
odrine na pot. Kar se približata na konjih
dva popotna človeka; bila sta Ticijana in
Flavij.

„Moj Klodij!“ vzklikne ženska, skoči s
konja in se oklene trgovčevega vratu.

Ta skoro ni verjel svojim očem. In vendar
je pred njim stala njegova žena. Osupel jo
je gledal in šele čez nekaj časa jo poprašal:

„Kaj pa se je vendar zgodilo, da si prišla
sem?“

„Oh, vojaki so se uprli in tudi meni niso
prizanesli. Razdejali in vzeli so mi vse, še
sama sem komaj živa odnesla pete.“

„In kdo je ta mladi suženj?“

„Pridružil se mi je po poti. Pojdimo v hišo
in povem ti vse. Ali so tvoji stariši zdravi?“

„Toliko počakaj, da vaju napovem.“

In Klodij izgine v vratih. Kmalu privede
na cesto vse domače in vprašanja in čudenja
ni bilo ne konca ne kraja.

Ticijana je kakor vselej tudi sedaj spretno
igrala ulogo tajne kovarice, Flavij pa ji je
zvesto pritrjeval.

Minula je noč. Ko je dopoldne pomladansko
solnce sipalo svoje žarke na morje,
bila je Ticijana opravljena v lično obleko.

Zapustila je hišo in dihala prijetni obmorski
zrak. Šla je mimo veličastnih palač akvilejskega
mesta, ki so se lesketale v pisanih
barvah. Počasi je prišla do morja in se ozirala
okrog. Kamor je pogledala, povsodi spomini
iz mladih let: ljubke vile, prostorni
vrtovi z bujno zelenjavo, akacije, oljke, trte,
vse je rastlo bujno in obilno. — Ko se je
nagledala tega, se je vrnila v mesto in korakala
naravnost proti Kapitolu. Slišala je bila sinoči,
da prebiva sedaj cesar Tiberij v Akvileji.

In tribunu Polijonu ni bilo treba iti v
Rim, opravil je svoj posel v Akvileji. Sedaj
pa živi v svojem rojstvenem mestu veselo
življenje.

„In moram ga dobiti v pest, ako stoji
tudi pred Tiberijem samim.“

Visok German z debelim nosom in dolgo
sulico ji zastavi pot.

„Ali je slavni tribun Polijon, sin Junija
Bleza, panonskega legata, na Kapitolu, zvesti
čuvaj?“

In dasi ga je Ticijana pogledala s prijaznim
očesom, vojak ni trenil z očmi,
ampak je mrzko odgovoril:

„Jaz čuvam Augusta, ne pa panonskega
tepca.“

In ni ji več odgovoril na nobeno vprašanje.

Silno je tlelo v Ticijaninem srcu, vendar
si je prihranila psovke in zabavljice za drugo
priliko. Obrnila se je in krenila domov. Žalost
ji je objela srce; vojakov odgovor jo
je vznemiril, ker ni bila vajena takih besed.

Ko je zamišljeno korakala mimo hiš, je
začula glas:

„Oho, Ticijana! Kdo pa je tebe zanesel
semkaj? Sedaj pa imamo tičico, ki je znala
tako peti, da je vse premotila!“

„In kdo si ti, človek?“

„Ako ne poznaš ti mene, poznam jaz tebe,
dasi ne sediš na konju kakor panonska nevesta.
Ali ne veš, kdo je spremljal Pecenija
iz Nauporta?“

Ticijana zardi in trdo vpraša:

„Kje je Polijon?“

„Kmalu se ti pokaže, nauportska tičica!
Šel je ravno v cesarsko palačo in kmalu
pride, ker nima važnih opravkov. Počakajva
tukaj!“

Toliko da je Ticijana dobro pomislila
svoj položaj, že se prikaže Polijon tam na
cesti iz cesarske palače sem. Vojak se mu
je režal že od daleč in potem mu zakričal
na več korakov:

„Nauportska Ticijana je tu.“

Bilo je nepričakovano svidenje. Polijon
ni maral mnogo govoriti na cesti in je naročil
Ticijani, da naj pride čim najprej na
njegov dom.

Prišla je še predpoldnem, in suženj jo je
oglasil. Ko stopi tribun proti Ticijani, pade
pred njim zvita ženska na kolena:

„Kaj delaš tu? Čemu si prišla sem?“

„Samo to te prosim, mogočni tribun, da
mi daš govoriti.“

„Pekel naj te požre, izdajica domovine!
Hinavka, ki delaš nečast svojim rojakom!“

„Še te prosim, Polijon, daj mi izgovoriti!“

„Vstani in povej!“

Ticijana se vzravna po koncu. Burno so
se ji dvigale prsi in vzneseno je začela govoriti:

„Torej jaz sem izdajica domovine? In
vendar sem bila jaz žrtev upornih vojakov.
Ko si ti odhajal, slavni tribun, bilo je že
vse dogovorjeno. Drugo jutro potem je bil
ves Nauport v plamenu, in mojo hišo so
oropali razdivjani vojaki. Komaj sem odnesla
zdravo kožo in ubežala z velikim naporom
v Akvilejo. In ali veš, kdo je dal mojo hišo
vojakom v roke? Tisti priliznjeni prijatelj
slavnega tribuna, Panonec Kalvencij!“

Tribun je sedel na triklinij, Ticijana pa
je nadaljevala:

„Srečen si, ljubi rojak, da si odšel o
pravem času. Drugače bi bil tudi ti žrtev
hinavskega prijatelja. Avridijena Rufa so vojaki
vlačili sem in tje kakor psa, in ni ga
bilo, ki bi bil sporočil visokemu legatu v
Emono, kaj se godi v Nauportu. Kalvencij
pa je sedel v palači nauportskega magistra
in ljubkoval z ošabno Oklacijo.“

„Kaj? Lažeš! To ni res, to ni mogoče,
tako mi Jupiter!“ zakriči tribun in skoči po
koncu.

„In ti dvomiš o mojih besedah?“ je nadaljevala
mirneje Ticijana. „Ti ne zaupaš moji
zvestobi? Ali hočeš, da ti jo pokažem v
dejanju? In zato ti rečem, da je šla moja
udanost do tebe tako daleč, da sem ti privedla
v tvoje naročje ubeglega Flavija.“

„Ali sanjam jaz, ali sanjaš ti, Ticijana?“

„Še danes boš videl Flavija, dokaz moje
trditve.“

„Ah, Ticijana, jaz sem ti delal krivico!
Ako je res, kar praviš, potem sem ti dolžan
iskreno zahvalo.“

„Tisto pa te prosim, ljubi Polijon, Flavija
nikar ne kaznuj! Siromaku se je zmedlo
v glavi, in saj veš, ako midva ljubiva Akvilejo,
kako ne bi on ljubil svoje očetove
koče!“

„Bodi! A dogodki iz Nauporta mi ne
gredo iz glave. Da bi Kalvencij varal svojega
prijatelja?“

„Moj Lason mi je povedal vse tajnosti, in
njemu jih je izdala Eubula, magistrova sužnja.“

„Še danes moram priti pred cesarja.“

„In če greš, slavni tribun, pokori nekoliko
tistega Germana, ki straži Kapitol. Ko

sem ga vprašala za te, rekel ti je panonski
tepec.“

„A, a? E, e — cesarjev je!“
Ticijana je odšla, Flavij je došel, Polijon
pa je takoj popoldne cesarju Tiberiju naznanil
nujnost svojega odhoda. Cesar ga
je odslovil in obljubil, da pošlje pretorijancev in celo svojega sina Druza v Panonijo,
ako se upor ne zatre.

Polijon je odpotoval, trgovec Klodij Alpin
pa ne. Izvolil si je Norik za svojo bodočo
trgovino. Ticijana je ostala še v Akvileji.

IX. Ob milost.

Kalvencij je sporočil legatu, kar je bil
storil in kar je videl in slišal v Nauportu.
Junij Blez je bil sicer vesel, da je s poti
spravljen Pecenij, vendar je bil tudi nevoljen
zaradi upora in je nemirno hodil po mozajičnem
tlaku gori in doli. Premišljal je, kako
bi brzo zatrl vstajo. Jezil se je celo nad
Kalvencijem, ker mu ni takoj sporočil burnih
dogodkov, temveč rajši letal po hribih. Odslovil
je Kalvencija z naročilom, da jutri
odrinejo vse tri legije v Nauport.

Zarana so bile že vse tri legije v vrsti
pred taborom, ko pride poveljnik Junij Blez
in naznani, da hoče sam voditi četo v Nauport.
Kalvencija pa je poslal z nekaj vojniki naprej,
da prouči položaj ter pravočasno poroči o
nepričakovanih potrebah.

Suho vreme je bilo, in prah se je kadil
za dolgo vrsto vojakov. Počasi so se pomikali
proti Nauportu, in že je bilo solnce
sredi neba, ko trobentači zatrobijo naskok
na tabor.

A ni bilo treba krvi prelivati. Uporniki
so se udali, zakaj ni jim kazalo ustavljati
se vojski. Tudi so se že nekoliko iztreznili
od zmage prejšnjega dne in spoznali, da jih
je Pecenij varal.

Vojaki so obkolili tabor, legat pa je
stopil s svojim spremstvom med šotore.

Uporniki polože orožje na tla in izpuste
tabornika Avfidijena Rufa.

„Pijana, neumna druhal! Ali tako poslušate
glas svojega zapovednika? Ali ste sedaj
zboljšali svoje stanje, ker ste nedolžne ljudi
pripravili ob stanovanje in živež? Ali je
taka čast rimskega orla? Vi posnemate
igravca-goljufa; vzornega vojaka, kakor je
Ruf, pa zaničujete. O da bi vas pamet srečala!
Ali ste vredni, da vas zemlja še nosi
na svojem hrbtu? Več vam ne pristoji kakor
glavo pod meč“, končal je legat.

„Grešili so, visoki gospod, krivico so
storili meni, da je ni mogoče poravnati.
Vendar prosim zanje, da jim prizaneseš. Niso
storili tega iz svoje volje, izpeljal jih je na
led hudobni Pecenij“, izpregovori Ruf.

„Škodo bodete poravnali Nauportčanom
sami. Jaz pa vam prizanesem; le tisti, ki so
druge v upor nagovarjali, morajo v ječo.
Največji upornik pa je že prejel svoje plačilo.“

In Kalvencij jim pove, kaj se je zgodilo
s Pecenijem.

Strah je navdal trde vojake.

„Sit nobis venia!“ zakličejo skesani.
Po še nekaterih ukazih in opominih za
pusti poveljnik nauportski tabor. Dve legiji
sta se vrnili takoj, osma legija pa je ostala,
čakaje legata, ki se je sam šel prepričat
o škodi in naposled obiskal magistra Filogena.

Kalvencij ga je napovedal.

Dolga dvorana je kazala rimsko bogastvo.
Kar je premogla razkošnost rimske kuhinje,
vse to se je zibalo na mramornati mizi.

Cesarski legat Junij Blez je sedel na zlato
obrobljenem sedežu. In prijel je za čašo kipečega
falernca in napil gostoljubju hišnega
gospodarja.

„O da bi že dospel moj ljubi Polijon in
okušal vsak dan slast magistrove hiše! In
ti, ljuba Oklacija, šteješ ure, ki te ločijo od
svojega ljubljenca?“

„Štejem ure, ki me ločijo od mojega
ljubljenca. Ta ljubljenec šeta danes po
nauportskih livadah in čaka milosti cesarskega
legata“, odgovori Oklacija legatu

„Tvoj ljubljenec šeta po Nauportu? Ne
po Akvileji?“

Molk nastane, in magister ga prekine:

„Visoki legat! Oklacija se brani podariti
srce tvojemu sinu.“

„In kdo ji je na poti, ljubi prijatelj?“

„Prijatelj“, ponovi magistrova hči.

„Prijatelj Kalvencij?“

Molk.

„Pokličite Kalvencija!“ zakliče legat.
Nekaj trenutkov pozneje vstopi mladi
vojak. Gorelo mu je lice, in zamolklo je poprašal:

„Kaj ukazuješ, gospod?“

„Ukažem, da nemudoma daš slovo vojaški
suknji. Poberite mu vojaške znake in
naj gre na očetov dom železo varit.“

Kalvencij odide, Oklacija se zgrudi.

„Ženska je mehka stvarca. Iskra je, ki
se vname, zaplapola, zagori in hipoma zopet
ugasne. Počasoma se unese in strežne, in
tedaj bomo zopet stari prijatelji. Zdrav bodi,
magister!“

In legat hitro odide.

Tam za cesto ob bregu reke je potem
stopal Kalvencij. Glava mu je visela navzdol,
temne poteze pod očmi in krčevito stisnjene
ustnice so pričale silno srčno bolest. Roke
so mu visele ob boku, noge so mu opletale
po rsatih tleh. Brez slovesa, brez nagrade,
katero je bil zaslužil, brez spremstva, brez
časti ga je odslovil mogočni legat In zakaj?
Ali mu je storil kako krivico? Ali se ni
imel zahvaliti le njemu, da se je vstaja tako
mirno polegla? In kdo je tako ljubeznivo
skrbel za njegovega sina kakor on? Ali ni
tvegal zanj svojega življenja? Ali je možna
pri velikih gospodih taka nehvaležnost? In
vendar! Zakaj se vtikaš, Kalvencij, v reči,
ki so zate nedosežne? Kdo je že slišal, da
bi navaden vojak snubil hčer magistrovo,
za katero se poteza sam tribun, sin legatov?
A kaj moreš ti za to, ako te ona ljubi? Kaj
tebi za to, ako ona za Polijona ne mara?

Take misli so rojile po glavi pregnanemu
vojaku. Pot ga je vodila mimo logov, mimo
zelenih travnikov, mimo šumečih potokov;
a on je bil gluh za vso naravo. Ni duhal
dišečih cvetic, ni srkal svežega gozdnega
zraka, ni poslušal tičjega petja, vse je bilo
zanj mrtvo, pusto, dolgočasno.

„Trpka usoda! Kam me ženeš? S svojo
kruto roko mi črtaš pot, ki ji ne uidem.
Ali ni govoril prav Polijon, ki se je tako
rad skliceval na pesnika Horaca? Kolikokrat
so mu bile na ustih besede, ki jih izreka
srečni pesnik o Fortuni:

Te semper anteit saeva Necessitas,
clavos trabales et cuneos manu
gestans ahena, nec severus
uncus abest liquidumque plumbum.

Pa čakajmo! Usoda je neizprosna, a zdi
se mi vendar, da pravica mora naposled obveljati.
Mora priti dan maščevanja, dan,
ko se izkaže sveta pravica, pravica, ki bo
vzela mene iz te nesreče.“

In s podvojeno silo je hitel čez drn in
strn v hribe. Sedaj ga je oplazila veja, sedaj
se je spotaknil nad grmovo korenino, sedaj
je zadel ob kamen, a hitel je le naprej
naprej ...

Že je mesec zasijal izza oblakov, drobno
sejane zvezde so migljale na oboku, prijetne
sapice so pihale čez dol in plan. Kalvencij
se ni ustavil.

Truden je sopihal po bregovih, lakota
ga je morila, žeja ga je mučila, mrzel pot
mu je stopal na čelo, noge so se jele opotekati,
roke omahavati, glava ponižavati, svet
se je sukal krog njega, visoka gora je rastla
pred njim, stopinje so bile stopinjice, visoko
rsje se je opletalo njegovih nog, jelke in
bukve so se majale pred njim in za njim,
moči so pojemale, žile so zastajale, volja se
je upognila, spotaknil se je, padel in obležal
v mahovju ...

X. Iznenajen.

Že je v Panoniji žito šlo v klasje, ko
se je tribun Polijon vrnil s svojim spremstvom
v Emono. Legat ga je sprejel z veseljem;
mnogo sta si imela povedati oče
in sin.

„Žal, da mi nisi prihranil Kalvencija. O
kako mi polje kri, da bi se zmaščeval nad
prijateljem, ki me je varal! Menil sem, da
me vara Ticijana, a varal me je Kalvencij“,
de Polijon.

„In vendar Ticijana ni več vredna. Osleparila
je magistra za več tisoč denarjev“,
odvrne Junij Blez.

„A Oklacija, kaj pa pravi ona?“

„Pozvedi sam! Odšel sem mrzel iz magistrove
hiše.“

„Še danes mora biti v moji oblasti. Ta
modrost panonska se mora kaznovati. Pa
ta Kalvencij — kam je vendar izginil?“

„Ni znano. Najbrže doma železo kuje in
premišljuje, kaj je cesarski namestnik.“

„Flavij!“ zakliče Polijon skozi stranska
vrata.

Suženj se prikaže.

„Ali verjameš vse, kar ti je Ticijana
pravila? Povem ti, da te osvobodim in Eubulo,
sužnjo magistrovo ti dam za ženo,
ako poveš resnico? Ako pa ne, tedaj te
čaka natezalnica. Tako mi Jupiter!“

Flaviju se hipoma razjasni in zopet otemni
obraz. Pogleda v tla, pogleda kvišku in reče:

„Moj gospod! Svoboda mi je nad vse.
Zato prisežem pri vseh bogovih tvojih in
naših, da je Ticijana tebe varala in da je
Kalvencij nedolžen.“

„Ti lažeš, pes germanski! Ali ni Kalvencij
snubil magistrove hčere?“ zadere se
legat nad sužnjem.

„Visoki gospod, ne lažem. Kalvencij je
res snubil Oklacijo, ker ga je sama želela.
Upora pa ni provzročil, temveč ga je pomiril,
vse legije ga spoštujejo radi njegovih
lepih lastnostij. Zato je njegovo slovo napravilo
velik nemir med vojaki. Zato vstaja
še ni zadušena, kakor sem zvedel danes iz
Plunkovih ust. Ticijana je res sleparica, zapeljivka,
ki je varala tebe, moj gospod, in
tudi mene bi bila ubila, kakor je svojega
Lasona, da se nisem potuhnil in ž njo vlekel,
dokler sem moral. To je gola resnica.“

Oče in sin sta bila jako osupla, nobeden
ni črhnil besede. Polijon je le mignil sužnju,
da naj odide, potem pa se je poslovil in
udaril naravnost proti Plunko vi koči.

„Vroče je, vroče, ljubi moj tribun! Kdo
bi sedaj veslal?“ pozdravi ga stari čolnar.

„Saj tebe ni škoda, ker si star, Plunko!
Kdo bi se menil zate?“

„Res je, a moj sin še ni prišel iz Dalmacije.
Še poldrugo leto bo služil vojake.“

„Nič se ne boj, Plunko! Jaz sem bil pri
cesarju Tiberiju, ki mi je obljubil, da vojaki
ne bodo več dvajset, ampak le šestnajst let
služili cesarja.“

„O blagi Polijon! Usoda ti bodi mila,
koder boš hodil. Sedi, da odrineva!“

Staremu čolnarju je tekel znoj po licih
in vratu. Solnce je grelo, in Polijon si je
škropil glavo z vodo, da se je hladil.

„Čuj! Neptun potresa vodo!“ zakliče skrivnostno
čolnar.

Polijon se ozre okrog, pogleda v vodo
in vidi dolgo temno stvar, gibajočo se v
valovih.

Som se je zadel ob čoln in ga potresel,
da je Plunko mislil o Neptunu.

In zopet se potrese čoln, da so valovi
zapluskali čez robove.

„Aequorea nama ni mila“, vzdihne čolnar.
Polijon je molčal, gledal plaho, a ni videl
ničesar.

Čoln se je zibal dalje, dalje, gozdovi so
ponehavali, solnčni žarki so omahovali, senca
dreves se je pretrgavala, migljala sem in tje,
in izginila.

„Kaj neki vedno šumi tam v hrastičevju?“
popraša tribun.

„Neptun potresa in maje vodo in drevje“,
odgovori čolnar.

„Meni se pa zdi, da se Dijana podi za
divjo zverjo.“

„Ničesar ne vidim. Tudi Neptun in Dijana
ne razlivata svoje jeze oba ob jednem.“

„Ti že veš, Plunko, ki si izkušen na vodi
in na suhem.“

„Tisto pa, tribun! Izkusil sem pa jaz
obilno. Bil sem v bitki pri Akciju.“

„Pst, tiho! Nekaj sem videl. Junona mi prizanesi:
videl sem človeške postave!“

Zopet vse tiho. Čoln je hitro plul po
vodni površini, videl se je Nauport; Plunko
je pripovedoval z večjo srčnostjo stare dogodke,
kar zahrešči od brega sem, in visoka
topol pade čez vodo.

Završi, zašumi, pluskne, vodni žarki se
razkrope na višino in širino, čoln se ustavi;

Plunko omahne v čoln, Polijon skoči po
koncu.

Sedaj se prikaže več vojakov iz goščave
ob bregu; v rokah so držali loke in puščice.
Tribunu je upadel pogum, z brega pa se je
začul glas:

„Aha, sedaj te imamo! Ti si šel v Rim
k cesarju dobrikat se in nas tožit. Zato smo
te ustavili, da te malo izprašamo. Kaj je z
nami? Kaj si opravil?“

Tribunu se je zmračilo pred očmi, in
zmedeno je odgovarjal:

„Vse vam povem, karkoli hočete. Saj
zato grem v Nauport, da vam pojasnim cesarjevo
voljo. Zakaj me tako skrivaj napadate?“

„Le tiho, in hitro povej, kar imaš! Zakaj
povemo ti, da je danes že jedna stotniška
glava odletela po tleh, ker se je ustavljala
naši pravični zahtevi.“

„Hitro vam povem vse. Le za tega starca
me skrbi, ker se je nezavesten zgrudil v
čoln.“

„Torej priveslaj čoln h kraju.“
Polijon pokorno prime za vesli in porine
čoln do obrežja. Stopi iz čolna; strelci stopijo
iz gozda, dva potegneta Plunka iz čolna
in ga omočita z vodo, drugi pa obkolijo
tribuna.

Bili so strelci iz nauportskega tabora.
Zvedeli so, da se je Polijon vrnil od cesarja
in culi, da jih je cesarju tožil, ne pa zanje
govoril. Zato so se zopet uprli in ubili izmed
stotnikov nekoga, ki se jim je ustavljal.
Aufidijen Ruf pa je ubežal v Emono. Vedeli
so pa tudi, da se Polijon kmalu zglasi pri
magistru, zato so prežali nanj na cesti in
ob vodi.

„Torej kaj je povedal cesar Tiberij?“

„Obljubil je, da kmalu pošlje svojega
sina Druza v Panonijo in da izpolni veteranom
vse želje.“

„Druz — z veliko vojsko, da nas pobije,
ker si nas tožil? Sedaj nam pa še povej,
zakaj je tvoj oče odpodil Kalvencija?“
Polijon osupne.

„Zameril se mu je, ker mu ni bil pokoren“,
odgovori naposled.

„In prav je, da mu ni pokoren. On je
jedini, ki ima kaj srca za nas. Zato ste hoteli
tudi njega spraviti s poti. A niste ga,
ne; Kalvencij živi, tebe Polijon, pa čaka jama,
katero si drugim kopal. Dovolj je krivic,
dovolj ste nas varali. Zato poskusi sedaj,
kako zadenejo naše puščice!“

Vojaki nategnejo loke, mehkužni Polijon
se od strahu zgrudi na tla. Plunko zastoka,
začuje se zaničljiv posmeh: „To je junak,
ki rajši lazi za ženskimi, kakor da bi se
potrudil za svoje vojake! Ni vreden, da živi;
ustrelimo ga!“

„Stojte, prijatelji!“ začuje se glas iz grmovja.

Prikaže se mladenič v preprosti obleki,
z mečem ob strani. Tetiva na lokih se umaknejo,
Polijon se ozre proti grmu in spozna
— Kalvencija.

„Nikar ne prelivajte nedolžne krvi, ljubi
moji vojaki! Nikar se ne prenaglite! To ni
prava pot do namena. In vedite, da je Polijon
moj prijatelj; zato vas prosim, ne storite
mu nič zalega!“

„Oh, Kalvencij, moj rešitelj!“ vzklikne
Polijon. „Kako si prišel sem?“

„Hotel sem v Emono, da pozvem resnico.
V Nauportu sem zvedel, da straži j o vojaki ob
reki. Ko sem šel ob bregu, sem začul šum
in vpitje. Zato sem prišel sem.“

„Da, Kalvencij, zaradi tebe odnehamo. A
hočemo poroštva, da se nam krivice poravnajo.“

Oba, Polijon in Kalvencij, jim obljubita,
da hočeta storiti vse, kar se bo dalo, da
ustrežeta zahtevam.

Nato je odrinila mala četa s Polijonom
in Kalvencijem v Nauport.

XI. Mesečni mrak.

Jesen je zgodaj nastopala tisto leto. Dež
je lil neprestano in hudi viharji so bučali
po Panoniji. Reke so preplavile polja, in
drevje je izgubilo zgodaj svoje listje.

Cesar Tiberij pa se ni menil za to, ko
je poslal svojega sina Druza v Panonijo, da
zatre upor, ki se je vedno ponavljal. Precejšna

vojska je šla čez julijske Alpe. Dve
izbrani pretorijanski kohorti sta bili ž njo.
Celo svojo germansko telesno stražo je dal
cesar jim za spremstvo in ž njo vred Elija
Sejana, načelnika pretorijancev.

Mrzli, pusti jesenski dnevi so se vrstili.
Uporniki v emonskem in nauportskem taboru
pa le niso odnehali od svojih zahtev,
temveč se upirali tudi cesarjevemu sinu. Izkušal
jih je z lepa pregovoriti in pridobiti.
Zvesti ostali stotniki so uporabili vso svojo
zgovornost, da bi vojake omečili in potolažili.
Dva glavna upornika je dal Druz obglaviti,
in nekaj so jih legijonci sami izročili
v zapor. A trajnih uspehov le ni bilo.

Nekega večera pa je obletela vse vojake
velika groza. Svetli mesec na nebu je jel
hipoma bledeti, dokler ni popolnoma obledel.
Bil je popoln mesečni mrak, ki so ga imeli
rimski vojaki za napoved strašne groze. Preplašeni
so se spogledovali.

Ta prirodni dogodek je imel tako moč
do vojakov, da jih je minula vsa upornost
in trmoglavost.

Najprej se je udala VIII. legija, ki se je
na prigovarjanje Kalvencijevo umaknila v
zimsko taborišče in prisegla zvestobo cesarju
Tiberiju. Zato je Druz postavil Kalvencija
na mesto umorjenega stotnika pri
VIII. legiji in mu poveril popravo mostov
in ceste pri Nauportu, a Aufidijen Ruf je postal tribun VIII. legije in se je naselil v
Emoni.

Ko je bil mir utrjen, se je cesarjev sin
Druz vrnil s svojim spremstvom v Rim in
vzel s sabo Polijona, uvrstivši ga v pretorijansko
kohorto.

Flavij je zadobil obljubljeno svobodo in
vzel v najem s svojo ženo Eubulo Ticijanino
gostilno.

In Oklacija? Ko je prišla za temi dogodki
zopet pomlad, praznovala se je poroka
mlade dvojice. Bila sta navzoča oba
očeta, in malobesedni Tit, oče Kalvencijev, je
izpregovoril nekaj besedij o bodoči sreči
poročencev: „Bogovi naj vama dodele stalnejšo
srečo, nego sta jo uživala doslej. Nihče
ne ve, kaj mu zakriva bodočnost v svojem
naročju. Burno je vojaško življenje, smrt
gre za njim kakor senca; mnogokrat gre
smrt tudi pred njim. Vesel sem, ker vidim,
da rimski vojaki ne vihte samo meča, ampak
tudi delajo s sekiro, motiko in lopato. Bodita
vama torej naklonjena Mart in Cerera.“

Dobro leto potem ju je nebo blagoslovilo
in jima dalo sinčka, ki je pa umrl v nežni
mladosti. Žalovala sta za njim in mu postavila
mal spominik. Morda je ta spominik
isti, kakor se je našel blizu Nauporta in
ima ta-le nadpis:

Titus Calventius, Titi filius, centurio VIII. legionis,
et Oclatia, libertini Lucii, Exspectata, Tito
dil. filio posuerunt.