I.

Čudak sem.
Nastanil sem se kot zdravnik
v samotnem gorskem kotu, kjer še nikdar
zdravnika niso imeli. Znanci in tovariši
so se mi smejali, ko sem odhajal,
— In so rekli:

»Je pač to ena izmed njegovih kapric. Čudak
je bil in bo ... No, vzdrži itak ne. Svoj idealizem
si ohladi in pride in poreče: Bedak sem bil ...«
In tako dalje. —

Čudak sem, to vem. A navzlic temu sem tukaj
ob vznožju Blegoša. Zaprt pred svetom! Prost in
neodvisen! O takem življenju — to veš — sem
sanjaril še kot dijak. Sedaj ga imam. In moram
reči, da sem srečen kot nihče na vsem svetu ...
Pa celo preprosti ljudje se mi čudijo in ne morejo
verjeti.

»Dr. Lovro — ali je mogoče?«

»Kakopak.«

»Ej, ne verjamem. Za par tednov ste prišli na
oddih. Neko jutro Vas bo vzelo in mi bomo kot
smo bili ...«

»Nikakor. Jaz ostanem.«

»In pozimi?«

»Ostanem!«

In se jim od srca smejem — tem dobrim ljudem,
ki majejo z glavo in pravijo: »Zapustil nas
bo, ko se ga bomo najbolj privadili.«

Jaz pa jim zatrjujem: »Ko bo tulila burja in
zanašala sneg izpod Blegoša: takrat bom najbolj
vesel in bom čutil, da sem človek, prost in neodvisen ...
Prost in neodvisen, kot je prosta
burja izpod vašega Blegoša.«

Ne umejo popolnoma, kaj se pravi: prost in
neodvisen — a vendar verjamejo čezdalje bolj in
gredo in pravijo:

»Dr. Lovro ostane med nami — in celo pozimi ...«

Kako te ljubim, ljudstvo moje, naturno še in
nepokvarjeno!

Pa kako je prišlo do tega? Kako da sem si
izbral ta divji gorski kot ob vznožju Blegoša? —
Poslušaj!

Kot doktorand sem bil obiskal v teh krajih
znanca in prijatelja. Bil je župnik v samotni fari
onstran Blegoša. Sedaj ga ni več; umrl je pred
dvema letoma. No in takrat, ko sem bival pri
njem, smo bili napravili izlet na Blegoš in se vračali
popoldne skoz Kopačnico. Mlinar Lojze iz
Kopačnice je imel naročeno, da zapreže in nas
popelje do velike ceste in okrog Blegoša nazaj
domov.

Mlinarjeva hiša v Kopačnici —.

Pa saj ti kraj ni znan. Kako naj ti ga opišem?
Mimo mlina teče voda in šumi in izpira že itak
izprane skale ob bregovih. Tik vode se vije cesta,
ozka sicer, a bela kot mleko in izprana in trda
kot so trde in izprane blegoške čeri. Ob obeh
straneh se ločijo gorska rebra, ki se jim grebeni
in pašnati vrhovi kopljejo v solncu, ko je tu spodaj

že zdavnaj senca zagrnila dolino ... In Mlinarjeva
hiša! Na oknu cvete nagelj in reseda, Za
nageljnom pa mlad obraz z očmi jasnimi in čistimi
kot je čista in jasna voda doli v potokovi strugi ...
To je Lucija, sestra mlinarja Lojzeta — šivilja.

»Kako dehti nagelj! In kako se je reseda lepo
razcvela!« sem rekel, ko sem bil stopil mimo okna.

»Proti solncu jih obračam. In letos je solnca
mnogo ...« je rekla Lucija in zardela.

»Glejte, tu imam tudi belagonijo in rožmarin.«

Sklonila se je izza šivalnega stroja in vzela
z drugega okna belagonijo in rožmarin,

Res, tudi belagonija in rožmarin sta bila v
polnem razcvetu. Vendar, nagelj mi je ugajal
najbolj. In — kdo bo vedel — morda sem ga
utrgal sam, morda mi ga je utrgala ona: še preden
je imel brat Lojze napreženo, sem držal v
roki tri vršiče, ki so se bili razcveli izmed vseh
najlepše ...

»Hvala. A kako naj povrnem, ker — ker
grem in me več ne bo?« sem se opravičeval.
Težko, silno težko mi je bilo pri srcu.

»Morebiti pa še pridete,« je rekla in postavljala
nazaj belagonijo in rožmarin.

»In tedaj« — je dodala — »tedaj morebiti poženejo
iz tehle vršičev novi popki in novi cvetovi
...«

Sklanjala se je nad belagonijo in — kdo bo
vedel, če ni imela solznih oči ... Lucija Mlinarjeva
—.

»Kako je vendar lepo tu pri vas,« sem dejal
Lojzetu, ko sva sedela spredaj na vozu. Močna
postava se mu je sklanjala nad jermenje, ki je ž
njim komaj krotil iskro žival.

»Lepo —? Ej, ne verjamem.«

In dvoje oči, skoro podobnih onim za nageljnom
in resedo, me je pogledalo neverjetno. Iz
lepega, nekoliko bledega obraza je sijala duša,
odkrita in pametna, in je hotela reči:

»Kdor trdi, da je pri nas lepo, ta se ali šali,
ali pa ima oči ustvarjene drugače ko drugi ljudje.
Vsakdo pravi, da je kraj pust in dolgočasen.«

»Lepo! V resnici lepo!« sem mu zatrjeval. In
ves navdušen sem začel opisovati stvari, ki jih
ljudje tukaj imajo, pa ceniti ne vedo. Idilični mir,
tihota, zrak, voda, šumenje vihre po vrhovih, mogočnost
gora in čeri ...

Družba na vozu se mi je smejala. In prijatelj
župnik je pripomnil:

»Fantast in idealist.«

Nekdo drugi pa je pristavil:

»Čudak.«

Toda, kaj meni za to! Oko mi je objemalo
kot v slovo gore in grebene, ki so žareli v popoldanskem
solncu. Ah, in tista lisa neba nad
nami se je širila boljinbolj — znamenje, da bomo
kmalu na veliki cesti ...

»Veste kaj —?« sem poudaril in se obrnil
na vozu.

»No?«

»Jaz pridem in se nastanim v tem kraju.«

Župnik je ustavil nasmeh in dovtip in me pogledal
začudeno. Tudi drugi so obmolknili. Šele
čez hip so se zavedeli in vprašali:

»Kaj? Kako? Eh?«

»Poglejte!« in kazal sem na hrib, ki se je
moral dvigati tik nad Mlinarjevo hišo. Na pobočju
je stala bela hišica, obrnjena proti solncu.

»Pridem in se nastanim v onile hišici.«

Drugi so se zasmejali in so potem zaobrnili
pogovor na druge stvari. Samo Lojze se je okrenil
proti meni in pojasnil:

»To je hišica tete Jere.«

In izvedel sem, da je teta Jera res teta Lojzetova
in Lucijina, da je stara samica in bogata
ter da ima nad vse rada Lojzeta in Lucijo, a Lucijo
še rajša ...

Ko smo stopali z voza, je pripomnil Lojze:

»Ko bi res mislili, gospod, in prišli —. Saj
najbrž ne mislite ... Pa ko bi prišli, rečem Vam,
da bi bili ljudje veseli nad vso mero ... Za posebno
čast in prijaznost bi imeli to! In jaz, ako
bi bilo treba, bi zapregel in peljal, kadar bi hoteli.
In če bi bilo tudi pozimi in v goro — vseeno!
Ko so ono leto umirali ljudje za kozami —
oj kako bi bili potrebovali zdravnika, pa ga ni
bilo ... Pa kaj govorim — saj itak ne pridete!«

Ej Lojze, tedaj nisi verjel niti ti, niti drugi.
A danes! Glej — moje sanje so resnica. Nastanil
sem se in sedaj sem tu. Stanujem v hišici na
holmu. Teta Jera joka samega veselja in pravi:
»Sedaj bom živela. In ako zbolim, bom imela
zdravnika izmed vseh najbliže!« Doli ob cesti
pa stoji hiša in na oknu nagelj in reseda in belagonija
in rožmarin ...

Ali sem čudak, ali nisem?

Sam sebi se čudim in se povprašujem: »Ali
bo to tudi ostalo?«

Pa naj ostane ali ne: dovolj mi je, da sem
tu! Čudak sicer, a srečen in zadovoljen kot nihče
na svetu.

II.

Prva dolžnost me je klicala k Tinetu —. Pa
saj ti ni znano, kdo je bil Tine. Poslušaj! Bilo
je takoj drugi dan; niti se nisem bil dobro ustanovil.
Prihiti Lojze zjutraj navsezgodaj, zasopel
ves v strahu.

»Nesreča! Pomislite, dr. Lovro! Tineta je prerezalo
... Kosa! — Tine je peljal s travnika in
kosa je ležala poleg njega na vozu. Pelje pod drevesom,
veja zgrabi koso, kosa njemu čez roko in
prsi ... Desna roka mu visi kakor mrtva in preko
prsi zija rana ... Dr. Lovro, rešite ga — naš prijatelj
je!«

Tedaj pa teta Jera: »Jedet! Tineta? Kosa?«

Obraz, podolgast in naguban, ji je izražal
strah in presenečenje. Suhe roke je sklepala na
prsih in lovila sapo.

»In jaz sem mu bila krstna botra in vedno
me je imel v spoštovanju ... Dr. Lovro, rešite ga!«

In jaz —? Prvič: novinec! Drugič: tak slučaj!
Tretjič: malo ali nič zdravniških potrebščin ...
Ustrašil sem se malo manj nego teta Jera. Na
tako hiter slučaj nisem bil pripravljen.

Tedaj mi je šinila v glavo misel na dr. Oblaka.
Mimogrede sem se mu bil predstavil v mestu. On
ti je starina, originalen, zadosti vešč, toda naveličan.
Stopil sem bil v sobo — to je bilo šele
včeraj — in se mu predstavil, rekoč:

»Dr. Lovro, ki odhajam pod Blegoš — v samoto.«

»Prav!« je zavpil. Govoril je le kričaje. »Prav!
Mi boste olajšali delo. Hribi in daljava — ... Eh, debeli
smo! In staramo se in za pokoj se pripravljamo!«

Potem me je prijel za rame in me odrinil,
da me pogleda od daleč,

»Eh. Vi ste trlica!« je vpil. »Za blegoške grape
kakor nalašč. A čudak ste, pravijo, ker greste ...
Ne rečem. Ko bi bil človek še mlad — zakaj
ne! Ampak! Eh. Vina!«

Ko sva sedela ob kupici, mi je prišlo na misel,
da bi ga znal še potrebovati — moža. In sem ga
naprosil:

»— ko bi prišel težji slučaj ... Zlasti izprva,
dokler še nimam prakse ... Ali bi smel poslati —?«

»Pošljite! Pridem!« je vpil in trkal na zdravje.

»In pa inštrumenti in —«

»Posodim! Vse posodim!«

Tedaj pač nisem mislil, da bom potreboval
njegove pomoči tako kmalu. Pa sem jo.

In še tisto uro — takoj potem je zapregel
Lojze in hajd v mesto do dr. Oblaka.

Pastir, ki sem ga našel nekje pod hribom,
mi je pokazal pot do Tineta. Kovčeg, nekaj obvez,
lapis, bata, svila: to je bilo vse, kar sem imel
pri sebi.

Izba, kjer je ležal Tine, je bila mala, a snažna.
Stara žena, menda teta, je stala ob postelji. Nekaj
sosed se je potihem rinilo skoz vrata in si
brisalo solze. Jernač — nekak vaški zdravnik —
se je trudil, da dvigne bolnika in mu poda kozarec
z vodo. Tine je zatezal obraz ob vsakem
požirku.

»Boli —?«

Prikimal je in omahnil na zglavje. Čez malo
časa pa je odprl oči in rekel komaj slišno:

»Ne zamerite, dr. Lovro ... Da smo Vas klicali
... Hudo je bilo ...«

Bil je čeden fant, krepkih mišic, pravilnih
potez. Preko čela mu je visel šop valovitih las,
mokrih od potu. Mišice krog ust so drhtele ...

Stvar je bila resna. Kajpak! Rana preko prsi
se je vlekla do dvajset centimetrov v dolgost. In
roka? Žila dovodnica nad komolcem je morala
biti načeta, ako ne presekana. In kite? Koliko
jih je presekanih, koliko ne: to se bo videlo, ko
se rana izčisti. Ali bo fant prestal, ali podlegel?
Ali bo desna roka sploh še za rabo? — Vprašanja,
ki so bila za sedaj najbolj važna, a žal,
skrita v bodočnost ...

Izpral sem rano in videl, da ni le dolga,
ampak tudi globoka, segala je malone do reber ...
Kri, ki se je bila mestoma strdila, je drla iznova ...
Jernač je bledel strahu; ženske so jokale naglas.
A fant je trpel kot junak. Le zdajpazdaj je zaškrtalo
v zobeh in mišica na obrazu se je nategnila ...

»Škoda, da nisem sporočil dr. Oblaku, naj
pride tudi sam —« sem pomislil. »Ako ne pride
in bi imele nastopiti komplikacije te ali one vrste:
potem pošljem ponj na vsak način. Za sedaj poizkusim.«

»Naš prijatelj je ...«

In gorka misel mi je šla preko srca:

»Poizkusim vse — že zaradi nje — zaradi —«

Ne! Nikakih stranskih ozirov! V službi sem
kot zdravnik! In kot zdravnik imam storiti vse,
kar morem!

Posrečilo se mi je, da sem ustavil kri in obvezal
rano. Potem —. Žila? Pravilno! — Toplota?
Normalno! — Za enkrat nič posebnega. Oddahnil
sem se; in Jernač poleg mene tudi.

V dveh urah se je vrnil Lojze. Pripeljal je
orodja, obvez in zdravil. Dobra duša je dr. Oblak.
Priložil je pisemce s tole vsebino:

»V steklenki prilagam »fluidum extractum«.
Sam sem ga krstil tako. Sam ga izdelujem. Dozdaj
se mi je pri svežih ranah še vselej obnesel.
Rabite ga šele čez par dni, ko se boste prepričali,
da se ni priteknilo vnetje in da se ni zvišala
toplota. Le v tem slučaju! Ker to je jodova
spojina, pri bolnikih z vročino in vnetjem bi učinkovala
smrtonosno. Za slučaj, da bi nastopilo kaj
posebnega, me kličite!«

Lej ga! Dr. Oblak in pa njegov »fluidum extractum«.
Bo pač nedolžen ta »fluidum«. Ampak
original je ta dr. Oblak kot zdravnik.

Postavil sem steklenko na polico in se lotil
bolnika. Žila je bila še vedno kot poprej. Tudi
vročina se ni zvišala v teh par urah. In zopet
je trpel, a trpel kot junak, da smo se mu čudili,
Ko sem mu šival rano, je pač trenil ob vbodih, a
glasu ni bilo iz prsi ... Lojze in Jernač sta mi
bila v pomoč.

»Kako je?«

»Bolje. Toda, dr. Lovro, nekaj bi rekel —«

Pol v dvomu, pol v strahu je gledal sedaj
mene, sedaj Lojzeta.

»No?«

»Dr. Lovro, jaz nimam denarja ...«

Težko in s premagovanjem je spravil besedo
iz sebe. In kakor da ga je sram, je zaprl oči in
pega rdečice mu je stopila na sicer bleda lica.

»Kdo te vpraša za denar!« sem se mu nasmehnil
in mu pogladil lase raz potno čelo. Ta
lepi, močni fant je bil kakor otrok! Človek ga
je moral rad imeti.

»Ampak vseeno,« je ugovarjal, »to je Vaša
služba, dr. Lovro. A jaz nimam ničesar. Glejte,
teta boleha in opravi komaj doma. Jaz hodim v
dnino in zaslužim. A sedaj sem bil pri vojakih
in —, Lojze, ti veš, da nimam ...«

»Pusti tisto,« mu je prigovarjal Lojze.

Po poti domov sem izvedel vse podrobno,
Fant je priden in pošten kot le kdo. Hodil je v
dnino večinoma k Mlinarju. Pri Mlinarjevih ni
očeta že osem let. Lojze mora biti v mlinu; a
posestvo je veliko. In tako so se privadili Tineta
in ga imajo kakor za domačega. Že kot otroci so
bili vedno skupaj: Lojze, Lucija in Tine. In ko je
nekoč Lucija — bila je stara tedaj osem let —
padla v vodo, je skočil Tine za njo in jo potegnil
na suho tik nad kolesom ... Od tedaj je bil Tine
več pri Mlinarjevih nego doma ...

Tako torej. Zato pa: »Naš prijatelj je!« Ampak —.

Miruj, srce, in ne povprašuj! Dolžnost kliče,
in storiti je treba, kar se storiti da!

III.

Čezdalje bolj mi ugajajo ljudje in kraji. Nisem
se motil. Pravtako je, kot sem včasih sanjaril kot
dijak. Tedaj sem navadno porinil knjigo od sebe
in se zagledal v daljavo. In prisanjal sem pred
dušo slovenske grape in griče in gorovja, razorana
po rebrih. Nisem si predstavljal kakih turistovsko-lepih
skalnatih vrhov, ker skala je
mrtva. Mislil sem na gore, porasle z gozdi, sočne
in zelene. Ko spomladi bukva ozeleni in smreka
dobi živahnejšo barvo; ko trava in mah poženeta;
ko ptič žvrgoli po vejah in se vrana prepeljava z
gore v goro ... Med gozdi, kot za izpremembo,
zeleni travnik in rodi polje ... Na polju kmet-orač;
po travnikih kosci in grabljice; po pašah
pastirji ... To — se mi zdi — je slovenska domovina
in slovensko ljudstvo!

In to imam! Sedaj sem v sredi tega, kar je
bilo v tistih letih najljubši predmet mojih sanj,

Čudak —? Naj bom! Kaj mi mari!

To jutro sem ležal pred kočo, roke pod glavo,
gledajoč v oblake, in sanjaril. Pomladni vetrovi
so veli izpod Blegoša; vrt in njivica in log in
gora: vse se je oblačilo v zeleno. Teta Jera je
cedila po hiši in rožljala s posrebrenimi noži in
vilicami in brisala porcelanaste skodelice. — Za
dr. Lovrota, ki je prišel in napravil čast vsemu
okraju ...

»Slišite, teta Jera!«

V hiši je zaropotalo in hitro kakor mladenka
je stala na pragu, zardela sreče in ponosa in —
glej jo! — z belim predpasnikom ...

»Teta Jera, Vaš Tine mora ozdraviti, pa naj
bo, kar hoče! Jaz, dr. Lovro, ga Vam ozdravim.
Kaj pravite na to?«

»Hvala Bogu, dr. Lovro! Sreča za nas, da Vas
imamo! Da bi le tudi ostali.«

»Ostanem, kakopak! Ampak, teta Jera, povejte
mi, čigavi so travniki in polja in doli okrog
Mlinarjeve hiše. Poglejte: na levi in desni tja do
pod hriba ... Vidite?«

»Vidim.«

»Čigavo je vse to?«

»I — Mlinarjevo! Pravzaprav: Mlinaričino;
ker ona je sedaj gospodar. Čigavo bo pozneje, ne
vem. Če se oženi Lojze, bo njegovo. A Lojze ne
mara; je najrajši sam.«

»In Lucija —?«

»Lucija ostane, kakor je. Kakopa! Samo, ko
bi se primerilo, da se oženi Lojze in pride mlada
k hiši in bi se ne razumeli — potem jaz vzamem
Lucijo k sebi. Tako je, teta sem ji; in drugih
nimam.«

Otrla si je solzo s predpasnikom in zrla tja
dol na rožmarinova okna, sanjajoča v solncu.

»Morda pa se Lucija omoži —?« sem preudarjal.

»Kdo ve? Na svetu je vse mogoče. Vendar
— ne verjamem.«

»A če se Lucija omoži na dom, potem — teta
Jera — jaz kupim od Vas hišico in vrt in njivo
in ostanem tukaj za vedno ... In Vi, teta Jera,

mi boste gospodinjili, da bo veselje ... Kaj pravite
na to?«

»Dr. Lovro, Vi se šalite.«

»A če se ne šalim —?«

»Na svetu je vse mogoče,« je rekla teta Jera
dvoumno. Da je pri dr. Lovretu mogoče tudi to,
kar pri drugih ni: to je ženica vedela; zato se ni
čudila ponepotrebnem.

Spodaj v mlinu pa je ropotalo tako veselo
kakor za stavo. Stope so tolkle, da so se ločili
posamezni udarci gor v grič. Celo šumenje vode,
ki je padala v kolesa, se je razločilo. Hiša, bela
in velika — največja v okolici — se je ozirala
za solncem; par zelenih oken je prijazno gledalo
navzgor ...

In spomnil sem se, da pravzaprav moram v
dolino. Nekaj platnenih obvez bo treba za Tineta ...
In pri Mlinarjevih se sploh še nisem oglasil ...
Spodobi se, da grem.

In šel sem. —

Lojzeta sem dobil pred mlinom. Moko je nakladal
na voz, da jo razpelje po dolini. Kako me
je bil fant vesel.

»Glejte,« mi je razlagal, »z vozom grem po
dolini; poberem, kar imajo za v mlin; ali pa oddam,
kar je bilo semleto. To je moje veselje.«

Potem mi je razkazal mlin in razložil vsako
malenkost važno in natančno.

»Vidite, mlin je na tri tečaje. Pšenico meljem
na bel kamen, ali pa na zmesen, kakor kdo želi.
Tu je beli kamen, tam zmesni — in tam oni je
za pšeno. Razentega so še stope; šest jih je.
Glejte, voda pada na kolesa iz treh korit. In poslušajte,
ali ne teko kolesa gladko, kot namazana?
Boste naleteli po drugih mlinih, da bo ropotalo
in stresalo. Zakaj? Zato, ker zobje v vzgonih
ne segajo gladko drug v drugega!«

»In to? Lojze, kaj je to?«

Iz mlina je bila napeljana pod stropom žica,
ki je vodila skoz vežo v družinsko sobo. Prav
tedaj je stresalo žico in zvonec se je oglašal.

»To —?« se je smejal Lojze — »to je znamenje,
da bo lijak kmalu prazen in da bo treba
nasuti vdrugo. Zaklopka se sproži in zvonec
kliče ... Če spim ponoči, me zbudi; če sem zunaj
na polju, pa slišim in pridem ... Veste, dr. Lovro:
moje veselje je mlin!«

»Ali ni dolgčas v mlinu?«

»Dolgčas —? V mlinu —? Ko vse brni in
ropoče —? Ah, kako hitro mine teden ...«

»Kaj pa ob nedeljah?«

»Ob nedeljah ne meljem. Po maši grem v gore,
ležem v senco in gledam v dolino. Vse je tiho,
kot da je svet izumrl ... V vejah šumi ... Orel
in kanja se vijeta v zraku ... Ali ni to lepo,
dr. Lovro?«

»Popolnoma kakor jaz! Jaz mislim ravnotako!«
sem mu pritrjeval. V odgovor mi je bil
pogled, vlažen in prisrčen. Zdi se mi, da sva v
tem trenotku postala prijatelja ...

»Čakajte,« — in oko mu je oživelo — »ko
Tine ozdravi, pojdemo skupno na Blegoš, vzamemo
kruha in krompirja in mesa in koruze in
ostanemo gori ves dan ... Dobro, da ste pri nas,
dr. Lovro! Da bi le ostali.«

Ko sva stopila mimo okna, je ropotal šivalni
stroj in obstal v tistem trenotku.

»Veš, Lucija, z dr. Lovretom sva ene misli ...
Kakor hitro ozdravi Tine, pojdemo v Blegoš —,«

Pravil ji je vse to z otroškim veseljem. Sodim,
da se imata rada bolj kot se navadno bratje
in sestre radi imajo.

»Pozdravljeni, dr. Lovro —«

In podala mi je roko mimo nageljnov in resed
— kot staremu znancu ...

»Ali nisem pravila, da še pridete in da bosta
belagonija in rožmarin pognala popke in vršiče?
Poglejte!«

Res: belagonija in rožmarin sta bila v polnem
cvetu. Hotel sem poprositi —, toda v naslednjem
hipu ji je šla preko čela bolestna poteza.

»Dr. Lovro, kako je s Tinetom?«

»S Tinetom —? Za sedaj ni nevarnosti, toda —.«

Govoril sem važno in s poudarkom. In — ne
vem, zakaj — veselilo me je, ko se je dvoje preplašenih
oči ozrlo in obstalo na meni s strahom
in pričakovanjem ...

»Ako pritisne vnetje in ako se izkaže, da
kite ne pridejo več do prožnosti —«

»Potem —?«

Zmajal sem z ramami.

»Smrt —?«

»Ne ravno. Ampak —. Pomislite! Kite presekane:
s tem je odvzeta tista moč, ki roko vodi
v gibih in sklepih, Ako ta moč otrpne ...«

»Potem ostane roka mrtva za vse življenje —?«

»Tako je.«

Mislil sem, da ji bo že itak bledi obraz pobledel
še bolj. Toda nekaj kakor življenje ji je
zaplalo v lica ... Da, moja izjava ji je bila v veselje
in uteho! Poslušala jo je, kot se posluša najbolj
vesela novica. Bog te razumi, dekle! Ali si
srca tako trdega — ne, — to pri Luciji ni mogoče!
Ali pa so medsebojne razmere tako posebne,
da silijo k tako čudnemu obnašanju ...

Pogledal sem Lojzeta. Tudi na njem nisem
našel tistega presenečenja, ki sem ga pričakoval.

Obraz mu je bil sicer bled, a tako hladen in
miren ...

In že mi je silila na jezik trpka beseda —
kar ti vrže dekle šivanje iz rok, si zakrije obraz
in zaplaka, da mi je šlo skoz mozeg in kosti:

»Dr. Lovro! Ne sodite napačno! Ko bi Vi
vedeli!«

Ko bi vedel —?

No, da! Jaz res ne vem ničesar! Bog nas
razumi!

IV.

To dekle mi je uganka. Kako pametno in razumno
ti govori! Jasno in trezno sodbo ima o vsem;
tako da se čudiš in povprašuješ, odkod ta preprosta
jasnost in gotovost.

Včeraj sem lovil ribe po potoku. To je moja
zabava že od nekdaj. Lovim. Nazadnje se ustavim
ob mlinu.

Lucija je sedela pri oknu in šivala kakor ponavadi.
Sploh je nisem videl še nikdar drugače,
nego pri šivalnem stroju ob oknu. In pogovor je
nanesel na to, da ima ona v Želini prijateljico
Katarino, ki je jetična in ki baje ne bo več dolgo.

»Najboljši prijateljici sva si bili. V šolo sva
hodili skupaj in pasli sva skupaj. In že tedaj je
bila revica vsa nesrečna ... Polna različnih želja
— otroških seveda — a vendar ... Vsako željo
je morala pokopati. In čim bolj je po čem hrepenela,
tem bolj gotovo je bilo, da tistega ne bo
dosegla ... Dr. Lovro, ali ni čudno, da se nekaterim
ljudem skoro nobena želja ne izpolni v življenju?«

Čudno — do kakšnih misli pride to dekle!

»Lucija, ti mnogo bereš —?« sem povprašal.

»Da, zlasti ob nedeljah. Tudi ob delavnikih
zvečer, kadar ni dela preveč. Včasih pozno v
noč ...«

»Torej so okna v mlinu tako dolgo razsvetljena
ob večerih! Reci, Lucija: snoči si brala do
enajstih. Ali ni tako?«

Zardela je in prikimala. Dvoje začudenih oči
je hotelo vprašati: »Torej se briga dr. Lovro celo
za razsvetljena okna?« Bil sem v zadregi. Trudil
sem se, da obrnem pogovor v drug tir.

»Katarina torej ... Hm —. Želje ... Hrepenenje
... Kako naj si to mislim?«

»Na primer, poslušajte. Imela je bratranca,
ki je bil doma iz Osolnice in dijak. Enkrat je
prišel sem na počitnice. Oblečen je bil po mestno
in vedel se je gladko in gosposko ... Kako je
bila ponosna nanj! In ko je odšel, se je izmislila,
da mora tudi ona v mesto — v šolo ...«

»Ali je šla?«

»Ne. Je niso pustili. Sicer doma niso revni
in bi jo bili lahko vzdržali. Ampak ne! Oče ni
hotel. In Katarina je morala potrpeti ... Tedaj
sva hodili v ponavljavno šolo. In vselej, kadar
sva prišli vrh hriba nad Brdjo, je obstala in se
zagledala tja v Osolnico. ‚Glej, Lucija‘ je rekla,
tam je Osolnica in doli spodaj je mesto. Ko
bodo drugič počitnice, tedaj pride Stanislav iznova
... In tedaj bo večji in še bolj gosposki ...«

»Pa je prišel —?«

»Nikdar več. Morda jo je pozabil; morda se
mu je zdelo predaleč ... Potem se je tolažila,
češ: mašnik bo. In ko bo vabil na novo mašo,
tedaj pride gotovo ...«

»In —?«

»Študiral je, a šel je na Dunaj. Tam je zbolel
in prišel domov, da je umrl ... No in sedaj bo
umrla tudi ona ... Pa kaj sem hotela vprašati?
Dr. Lovro, povejte mi, ali se jetika ozdravi, ali
ne? Jaz mislim, da je to nemogoče.«

»Zakaj?«

»Pljuča so nagnita, pravijo. Ali se ne širi gniloba
vedno dalje. Pomislite: jabolko, ki začne gniti.«

»Vse res. Toda razpad se da tudi ustaviti ...
Imel sem tovariša, ki je pri njem bolezen tako
daleč, da smo mu šteli dneve in ure. Ozdravel je
— in sedaj je zdrav in krepak.«

Sklonila je glavo in premišljevala.

»Pravijo, da ima kdo kal bolezni že od rojstva
... Ko bi kdo od rojstva imel bolezen —
kajne, dr. Lovro: taka bolezen se prežene vse
teže? Ali pa se sploh ne prežene?«

»Vsekako je to težji slučaj. A kar splošno
trditi, da se ne prežene — tega bi si ne upal ...
Toda Lucija, kaj ti je? Ti jokaš?«

V resnici! Naslonila se je na stroj in je jokala.

»Lucija!«

V hipu je stresla z glavo. A sledu, ki ga je
napravila solza, ni mogla utajiti ...

Čudno dekle!

»To sem hotela povedati o Katarini; zato, da
vidite, kako jo preganja nesreča skozinskoz ...
Pred leti jo je bil zasnubil sosedov. Delaven in
varčen fant je bil — toda iz bajte! In oče Katarinin
je zopet rekel: Ne. Od tedaj je začela hirati
in bledeti. Mati je jokala in prosila, sosedje
so prigovarjali. Nič! Potem se je ponesrečil oče
in umrl nanagloma. Sedaj bi ne bilo ovire; a sedaj
je bilo prepozno. Katarina je tedaj že ležala ...
Ali ni to milo, dr. Lovro?«

Ozrla se je. In ko je videla, da sem imel tudi
jaz solzo v očeh, je dostavila:

»Sedaj leži pol leta in želi umreti. A niti ta
želja se ji ne izpolni ...«

In zopet ji je solza silila v oko. Meni tudi.
In sklenil sem in povedal, da jutri ali pojutranjem
obiščem Katarino.

»Ah, dr. Lovro, storite to!«

Tako, prijatelj! Vesel sem in srečen, da bivam
med tem ljudstvom. In kakor vidiš, ljudstvo se
me oklepa in mi zaupa ... Da, ne le zdravnik —
tudi dobrotnik in svetovalec hočem biti temu ljudstvu,
Prijatelj, jaz sem srečen!

Ne! Jaz sem nesrečen!

Tisto noč nisem zaspal do belega dne. Mlinarjeva
okna sicer niso bila razsvetljena; a mesec
je obseval dolino tako jasno kakor še nikdar.
Slonel sem ob oknu in bojeval čuden boj. Dva
človeka sta se borila v meni. Eden, izobraženec,
ki je študiral in je poklican, da bodi preprostemu
ljudstvu voditelj in učitelj. Drugi naraven, ki bi
se najrajši postavil z ljudstvom v eno vrsto, pozabil
na vse in se pokmetil ... Prešernov verz o
Vrbi »srečni vasi domači« mi zveni po ušesih!
Vstajam in hodim gor in dol po izbi ... Naslanjam
se na okno in jokam in tugujem ... Ali
sem otrok, ali pa sem postal popolnoma drug človek,
ki samega sebe več ne razume ...

Prijatelj — svečenik si! Zato: čemu bi se ti prikrival!
Glej, že mi iznova stopa pred dušo tista
blazna misel, ki sem jo podil od sebe vse te dni.
A ni se dala odpoditi. Zopet je tu! Tu jo imaš!
Poslušaj! Vzel bi to dekle, izobrazil bi jo in si
ustanovil dom tu v samoti in se zaklenil pred
vsem svetom — — —

Blazna misel, A obenem s to mislijo vstaja
druga, ki ni nič manj posebna:

Tine —.

Glej! Dr. Lovro in pa njegov pacient sta si
stopila nasproti kakor dva protivnika, ki sta si
na poti drug drugemu, Lucija — kdo bo dvomil
— je odmenjena Tinetu. Sedaj pa pride dr. Lovro
in stopi vmes ... Smešno! A resnično!

In še nekaj!

Dr. Lovro je tisti, ki drži v rokah usodo
svojega nasprotnika. Ali mar ni res tako? Ha,
dr. Lovro: borilec in zmagalec obenem!

Kaj se ti zdi?

Prijatelj! Svečenik si in vajen gledati v človeško
dušo! Zmote človeških src ležijo dannadan
kakor razgaljene pred tvojim pogledom ... Morda
me boš pomiloval ... Morda pa vzlikneš ogorčen:

»Varuj nas Bog! On blazni!«

V.

Blaznim! Zdi se mi, da res. — Poslušaj dalje!

Drugo jutro mi je bila glava težka in telo
utrujeno. Vstal sem, umil se, oblekel — vse kakor
v sanjah. Hotel sem vun, pa se mi ni ljubilo. Hodil
sem po sobi gor in dol, naslanjal se na okno in
dihal sveži jutranji zrak. Tudi to me ni umirilo.
Iznova sem begal po sobi, hud sam nase in na
ves svet. Kako ne! Glej: miru in zadovoljnosti
sem prišel iskat v samoto; pa našla sta me nemir
in razburjenost ...

Ta blazna misel! To trpko spoznanje! Sram
me je — a ne pomaga nič. Tako je: postavljen
sem pred odločitev, da ali bežim iz kraja, kjer
postajam ljudem zavora na poti do sreče, ali pa,
da zatrem z vso odločnostjo tisto, kar se je neredno
dvignilo v srcu ...

Iz kraja —? Moj Bog, kako naj se ločim od
gora in dolin, ki se jih niti nagledal nisem? Kako
naj zapustim ljudi, ki so me ravno vzljubili?

Torej: zatreti! Odpovedati se, zatajiti se, premagati
se ... Da, tako sem sklenil! To je misel,
vredna moža! Tako hočem! Tako naj bo!

In lepa, vzvišena čuvstva so mi vstajala v
duši ... Srce je obetalo, da se pomiri ... Pamet
je rekla, da hoče pozabiti na vse, kar je bilo ...
Volja pa mora biti trdna in pokorna ...

Tako naj bo! Kot zdravnik storim svojo dolžnost,
In potem — potem naj se zgodi, kakor je odločeno!
Dr. Lovro ni prišel med ljudstvo, da bi
sejal nesrečo in nemir ... Dr. Lovro se bo veselil
sreče drugih, akotudi je sam ne bo deležen ...

Vstal sem in se odpravil k Tinetu. Včeraj že
bi bil moral iti, a zamotil sem se bil in odložil
do danes. Danes pa se mora preobvezati rana,
da se vidi, če morda ni nastopilo kaj posebnega.
Če se morda rana ne gnoji? Če ni narastla vročina
ali se pritaknil žig ali nastopilo vnetje?

Ko sem stopal po vrhu brda in hitel k svojemu
Tinetu, zdel sem se — resnično! — zdel sem
se samemu sebi junak! Junak, ki je ravnokar zavrnil
izkušnjavo in se na voljo drugim odpovedal
samemu sebi ... Kako lep je svet, ko ga človek
gleda v tako idealno-lepem razpoloženju! Kako
lahka je stopinja! Kako veselo srce!

»Torej, Tine, kako je?«

»Dr. Lovro, upam, da dobro. Bolečine so ponehale
in spal sem vso noč.«

Gledal me je vdano in hvaležno. Dvoje solz
je govorilo, kar mu beseda ni mogla izraziti. Skoz
teh dvoje solz pa je sevala duša, mirna in odkrita,
ki ne pozna zahrbtne misli in ki ji je izkušnjava
nepoznana ... Srečen človek! Odvzel
sem ovoj, — rana je bila čista, zdravljenje v najlepšem
tiru. Kitam se je vračala prožnost; toplota
normalna; vnetja nikjer ...

»Tine, kmalu bo dobro! Nekaj dni še mirno
in na gorkem in — potem boš zopet kot si bil ...«

Mislil sem, da sem mu povedal novico, ki ga
bo navdala z veseljem. Pa mu je šla preko čela
poteza, težka in tužna, da sem ga pogledal začudeno
...

»Ah, dr. Lovro, ko bi Vi vedeli ...«

Že zopet taisto: Ko bi Vi vedeli! Bog vas
razumi! Posebna vrsta ljudi je to!

»Te mar ne veseli, da ozdraviš?« sem ga
vprašal z očitanjem.

»Pač. Ampak —. Dr. Lovro, ali bo zdrava tudi
roka?«

»I, seveda!«

»A ljudje trdijo — in jaz sem bil prepričan,
da ostane roka trda in nerabna za vse življenje ...«

»To ni res! Da ti pokažem! Pomajaj s prsti!
Tako. Glej: to je znamenje, da kite dobivajo svojo
moč ... Fant, vesel bodi in zaukaj!«

»Ne morem, dr. Lovro ... Tako sem preudaril
in premislil, da, četudi ozdravim, roka mora ostati
mrtva in gluha —«

»Fant, ali noriš?«

In zopet mu je šla tužna poteza po obrazu.

»Čudno se Vam zdi moje govorjenje, vem.
Toda verjemite, ko bi smelo biti po mojem —
roka bi mi ostala mrtva in topa ...«

»Roka mrtva in topa?! Desna roka! Ali se
ti meša?«

Nasmehnil se je in stegnil levico, močno in
žilavo, da so mišice zatrepetale:

»Glejte, ostala bi mi še tale. Tudi ta je močna;
tudi ž njo bi se preživil ...«

Potem pa je dostavil:

»To bi hotel; a zdi se mi, da je taka želja
grešna ... In zato nočem več misliti tako ...
Dr. Lovro, prosim Vas, zdravite me, kakor gre in
kakor mora biti.«

Veš, da padam pri teh ljudeh iz začudenja v
začudenje! Moj Bog, ali mar sanjarimo vsi skupaj,
ali pa sem sam postal sanjač ...

Obvezal sem ga iznova in odhitel domov
čudno truden in potrt. Doma sem se zaklenil v
svojo sobo in legel na posteljo. In ko je teta Jera
trkala v tretje, sem se oglasil čmerno in zadirčno:

»Ne večerjam nocoj! Ne potrebujem ničesar!«

Ravno preden sem imel zaspati, sem se spomnil,
da sem ta dan zamudil — Katarino. Ves dan mi
ni bila prišla na misel ... Toda jutri — da, jutri
moram obiskati Katarino!

VI.

Tako je, kakor sem domneval. Tine in Lucija
sta odločena drug za drugega. Zlobnost in krivica
bi bila, ko bi kdo segal vmes in hotel preprečiti
to, kar je odločila takorekoč narava.

Danes, ta dan sem izvedel vse.

Ko pridem to jutro k Tinetu — hotel sem ga
obiskati mimogrede na poti do Katarine — zapazim
na fantu važno izpremembo. Na licih rdeča
pega; v očesu blesk; vedenje nemirno; pogled
nestalen ... Kaj bo iz tega? Odvežem rano —
glej: vnetje. Žila bije nenavadno hitro; vročina
je nastopila 20 nad normalom. In to v zadnjih dvanajstih
urah!

»Tine!« vzkliknem nehote — »kaj si delal?
Kaj je s teboj?«

»Slabo. Slabeje nego včeraj.«

»To vidim. In zakaj?«

Oko, motno in blodno, mu je iskalo izhoda,
Bilo je, kot da ima slabo vest in da se mi ne
upa pogledati naravnost oči.

»Tine, ti nisi miren. Nekaj te teži in razburja.
Reci mi: nocoj nisi spal mnogo?«

»Dr. Lovro — niti eno uro ...«

»In zakaj?«

»Zakaj? Ko bi mogel povedati, kakor čutim.
Vem, da bi me Vi razumeli hitro. A o tem je težko
govoriti. Mori me in peče. A nimam človeka, ki
bi mu povedal, da bi mi potem svetoval, kaj je
prav in kaj ni prav ... Dr. Lovro, Vi ste gospod,
a vendar tako preprost in domač: Vam bi zaupal ...«

In zaupal in povedal mi je vse. Sedaj vem;
sedaj sem na jasnem.

Tine in Lucija — zdi se — čutita in slutita
eno. Toda beseda se še ni izpregovorila med njima.
Fant bi z veseljem prestal vso bolezen in vse bolečine
— ko bi le vedel, da jo dobi ... Toda,
povedati ji to: Kdo bi si upal? Včasih se je že
bil namenil, da izpregovori; po Lojzetu je hotel
to storiti. A vselej se je premislil in odnehal.
Kako pač? Pri Mlinarjevih so bogati; on je ubog.
Zdrave roke ima, moč, pridnost, pogum — vse to
ima! A vse to — zdi se mu — je premalo. Ubog
je — in kako bi revež dvigal oči po bogastvu?
Včasih mu je prišlo prepričanje, da bo Lucija bolj
gledala na srce, nego na denar. V takih trenotkih
je dajal na tehtnico svojo moč in svoje zdravje
— in tehtnica je pokazala njemu v prilog. Upal
je, odločil se je, da izpregovori — toda v odločilnem
trenotku je upadel pogum ... In tako je
živel v upih in v dvomih vsa dolga leta ... Sedaj
pa, ko se mu je primerila nesreča, mu je zablestelo
kakor rešitev ... Ko bi bil ob roko — in
kako mogoče, celo verjetno je, da bo — ko bi se
izkazalo, da tudi zdravja in moči ni več: potem
bi morala izginiti vsaka nada; zakaj prepad med
njim in pa med njo bi nastal tako velik, da bi
moral biti predrznež in bedak, ako bi potem še

gojil kako upanje ... Hudo bi bilo — sam ne ve,
kako bi prenesel ta udarec — a neke vrste rešitev
bi vendarle bila. Potolažil bi se nazadnje,
vdal se in pozabil ... In ako bi pozabiti ne mogel,
bi šel iz kraja, kamorkoli že, tako da bi nazadnje
vendarle pozabil in srce bi se umirilo ...

»Tako sem tedaj zaželel, da bi se v resnici
zgodilo, kakor mi prerokujejo ljudje: Kite naj se
mi potrdijo in roka naj ohromi ... A vem, ta
želja je grešna! Zato sedaj preganjam tako misel.
Preganjam jo, pa je pregnati ne morem ...«

Med solzami je iztisnil iz sebe zadnje besede.
Okrog ust mu je trepetalo, in prsi so valovile.

To veš, da me je pretreslo do srca. Šiloma
sem pridržal solzo. Premagati sem se moral z
vso silo, da mu nisem tudi jaz odkril vsega, kar
se je godilo v moji duši zadnje dni. Sililo me je,
da mu izpovem vse in ga zatrdim, da je on —
preprost fant — velikan nasproti meni ...

Toda položaj je bil resen. Bolnika je bilo
treba umiriti; zakaj nobenega dvoma ni bilo, da
je bila dušna razburjenost povod k nenormalno
hitremu obtoku krvi; to pa je povzročilo vročino
in vnetje.

Zato sem se prizadejal, da ga potolažim, kakor
morem.

»Tine, pomisli! Poslušaj me! Recimo, roka ti
ohromi zavselej. Ali misliš, da ti bo to tudi srce
umirilo? Motiš se! Ko boš videl, ali čul, da se je
Lucija omožila in vzela drugega ... Pomisli, ali
ne bo potem tvoja nesreča dvojna?«

»Ne, dr. Lovro! Ko bi se zgodilo to ob zdravi
roki — da! Tako pa bi se vdal in si mislil: Saj
drugače biti ni moglo.«

Nastal je molk. Le potok, ki je žuborel pod
oknom, je motil tišino. In pa sapa, ki je sunkoma
prodirala iz bolnikovih prsi, je spominjala, da se na
tem ozkem prostoru med štirimi lesenimi stenami
odigrava nekaj, kar je podobno tragiki življenja ...

Toda proč s sentimentalnostjo! Izguba časa
bi se utegnila maščevati.

Kaj naj storim? Česar sem se bal, to je nastopilo.
Temperatura narašča izdatno. Naj nastopi
še malo prehlajenje in —

Ne, to se ne sme zgoditi — sedaj že celo ne!
Sedaj, ko cenim to mlado življenje bolj kot sem
ga ... Sedaj že celo poizkusim do skrajnosti vse,
kar znam in morem ...

Moj sklep je bil gotov: dr. Oblak mora priti,
da poizkusiva s skupno močjo, kar bi moja neizkušenost
sama ne premogla.

»Tine, jaz ti ne prikrivam: položaj je nevarnejši
kot je bil ... A dolžnost je, da storimo, kar
moremo. Razumeš: dolžnost je!«

»Dolžnost je —« je ponovil. Oko mu je blodilo
nekje gori pod stropom, kjer so v vrsti visele
na steklo slikane podobe svetnikov s Križanim v
sredi ... Oko je blodilo — kot da išče nekaj, pa
najti ne more ...

»Tine, dolžnost je! In zato moramo poklicati
dr. Oblaka. Razumeš?«

Bolnik je pritrdil z glavo. Potem je zatisnil
oči. Bil je videti utrujen.

Pokličem teto. Razložim ji, kako ravnati z
bolnikom. Sam pa hitim naravnost k Mlinarju.

Pri Mlinarjevih napišem pismo na dr. Oblaka.
Lojze je medtem napregel — in čez pol ure je že
drdral voz po kameniti cesti proti mestu.

Ko sem na to ves razburjen hitel nazaj k
bolniku, vem samo to, da me je vso pot spremljevalo
dvoje objokanih oči, ki so me prosile vdano
in vneto: »Dr. Lovro, rešite ga!« In teh dvoje oči
— lepih in umnih, v svoji obupanosti tem lepših
— me ni hotelo zapustiti niti potem, ko sem sedel
ob Tinetovi bolniški postelji. Iz mraka napol zastrte
sobe so se ozirale name te oči in prosile
vedno bolj prisrčno: »Dr. Lovro, rešite ga!«

Ha! Tedaj pa se je zarezal tudi demon iz
ozadja! Demon ljubosumni! In —. Prijatelj, sram
me je, a res je bilo: moje oči so obstale na polici,
kjer je stala steklenica z napisom: »fluidum
extractum« ...

»Ne! Nikdar ne!«

Planil sem pokonci, da se je nemirno zganil
bolnik; segel sem na polico, odprl okno in —
steklenica s »fluidum extractum« je ležala razbita
v potokovi strugi — —

Potem pa je tudi demon odnehal in le še
dvoje iskrenih oči je sijalo iz daljave ...

Ostal sem pri bolniku ves čas. Vsake pol ure
sem meril vročino in menjaval obkladke. Vsake
pol ure sem stopal pred hišo, če že morda ne prihaja
voz z dr. Oblakom. No naposled — mračilo
se je že — pridrdra voz izza ovinka. Bil je Lojze
— toda sam! Dr. Oblaka ni bilo ...

»Zdravila so tukaj, a dr. Oblak pride le, ako
se bolezen ne izboljša. Sam leži bolan vsled prehlajenja.
Tu je pismo.«

Dr. Oblak. Opravičuje se, češ danes nemogoče.
Prilaga uspavalne praške in »monico sap«. Upa,
da bolniku odleže. Njemu — dr. Lovrotu — zaupa
popolnoma. Na vsak način naj voznik jutri zopet
pride, da poroča o bolezni in, ako treba, vzame
drugih zdravil. On — dr. Oblak — pride, kakor
hitro mogoče ...

Tako! Vsa skrb in vsa odgovornost je bila
torej naložena na moje rame! In jaz — novinec,
brez praktičnih izkušenj ... In bolnik — bolnik

posebne vrste, ki mora ozdraveti na vsak način
...

Verjemi, tedaj so tudi moje oči iskale v kotu
za mizo nekaj, na kar bi se uprle z zaupanjem in
uteho ... In iz kota dol se je oziral obraz, začrtan
sicer z okornimi potezami, a ne brez duha ...
Neuka roka je bila znala vdahniti tudi v te poteze
nekaj tistega, kar sicer nič ne govori, a vendar
mnogo pove ...

In res — moj trud ni bil zastonj! Praški so
storili svoje in kmalu na to je spanec legel na
bolnikove oči. Razburjenost je ponehala in dihanje
je postalo enakomerno.

Ko sem se tisti večer odpravljal spat — začudo
miren in potolažen — sem se spomnil, da
sem tudi ta dan bil zamudil Katarino ... Pa ni
me pekla vest; zakaj drugače biti ni moglo. Jutri
pa na vsak način mora priti na vrsto — Katarina.

VII.

Drugo jutro, ko se je komaj zasvitalo, je že
trkalo na vrata.

»Kdo je?«

Bila je teta Jera.

»Kaj —? Ali je Tine —?«

Planil sem pokonci. Moja prva misel je bil
Tine. Ko bi se mu bilo poslabšalo ponoči in bi
bil nastopil akuten prisad, ali se pojavil delirij ...

Pa ne, Tinetu je bilo dobro. Ampak Katarina!
Pastir iz Žetine je bil tukaj in je prosil, da naj
grem takoj. Ponoči so jo baje prevideli, potem je
bila zelo slaba. Malo poprej, preden je odšel od
doma, ji je odleglo, a prosila je, da naj vseeno
pridem.

»Pojdem takoj! Hiti domov in povej, da takoj
pridem!«

Pa še vedno je stal v veži, vrtel klobuk v
roki in jecljal:

»Ko bi, dr. Lovro, vzeli s seboj polajšavo ...
Pravi, da bo umrla ... Pa so rekli ljudje, da
imate polajšavo ... Ko bi —.«

»Dobro! Teci naprej in povej, da prinesem
vse, kar treba.«

Hotel sem namreč spotoma pogledati Tineta.

»Pa bi, dr. Lovro, lahko zašli ... Zato so
rekli, da naj počakam ... Do Volč gre pot po
grapi, potem se zavije proti Krnicam. Tam je
ovinek in —«

»Dobro, dobro! Najdem sam! Le hiti!«

Na razpotju pa se je obrnil še enkrat in razlagal:
»Je rekla, da se je bala, ali bi poslala
ali ne ... Pa Lucija iz Mlina ji je pisala, da ste
prijazni in —«

Kaj bi bil še povedal, ne vem. Jaz sem hitel
v stran — do Tineta.

No, Tinetu je bilo dobro! Teta mi je pripovedovala
vsa vesela:

»Tako mirno je spal vso noč, kot še nikdar.
O, dr. Lovro, Vi ste naš dobrotnik. Kako naj Vam
povrnemo?«

Zmajal sem z roko in se poslovil.

»Dobrotnik —«

Peklo me je kot očitanje. Tak »dobrotnik«,
ki ima v sebi toliko egoista, da se mora boriti
ž njim za žive in mrtve, da ne podleže ... Ironija!

V Žetini me je sprejela mati Katarinina.

»O, dr. Lovro, da ste le prišli! Ponoči je bila
slaba in je komaj obstala. Sedaj ji je odleglo; a
to je le mimogrede ... Tudi ona ve, da je mimogrede ...
Pa v tolažbo ji bo!«

Brisala si je oči in me gledala vdano in hvaležno.

Tudi v teh solzah se je blestela beseda »dobrotnik«
...

Stopil sem v sobo, kjer je ležala bolnica.
Skoz okna je sijal jutranji polmrak. Okrog vogla
so peli ptiči. Po hribih na okrog je zvonilo.

»Kako je?«

Na odeji je ležalo dvoje rok, bledih kot marmor,
prozorno svetlih ob robeh, Tudi obraz je bil
kakor iz marmorja. Na močno upadlih licih sta
se javili dve rdeči pegi; ob kosteh je sevalo nekaj
prosojnega; znamenje, da bolezen hiti k cilju ...

»Dr. Lovro —«

Glas ji je bil slaboten, a je zvenelo v njem
nekaj kakor veselje. Veselje menda, da se ji bo
vendarle enkrat spolnila želja, ki je zdaj še edina,
ki jo goji ...

Zasmilila se mi je. To življenje, komaj razcvelo
in razvito, že nosi na sebi znak smrti ...
Videl sem, da bodo zdravila, ki jih dam, res kvečjemu
le — polajšava ...

»Je slabo? Jeli?«

Izmed posinjelih ustnic se je zablestela ozka
vrsta zob, lepih, a silno bledih ...

»Slabo —« je odgovorila tiho.

Žila je bila neredno. Tudi dihanje je bilo le
še v sunkih; vsak dih je povzročal bolečino,

»Peče tudi?«

»Da. Tu v grlu.«

Kajpada! Bolezen v zadnjem stadiju!

»Ponoči so bili tukaj gospod in so mi svetovali,
naj pošljem po Vas. Tudi sicer bi bila poslala ...
a bala sem se ... in sem mislila —«

Polotil se je je kašelj. Čez dolgo se je oddahnila
in rekla:

»Sedaj mi je bolje.«

Pa zopet je morala počivati. Govorjenje jo
je utrudilo.

»Pri koncu je z menoj, to sama vem ... Nič
me ni treba tolažiti ... Pripravljena sem ... Le,
ko bi mi dali, da bi laže trpela —, ker hudo je
— hudo, dr. Lovro.«

Oči so se ji zalile s solzami. Roka se je hotela
dvigniti, da bi jih otrla; pa je bila preslaba ...
Vzel sem j z torbe zdravila dr. Oblaka in odbral
potrebno.

»Lucija mi je pisala, da je govorila z Vami
in da ste tako dobri in prijazni —«

»Ne trudi se, Katarina! Govorica te razburja.«

»Ne, sedaj mi je bolje ... Sedaj mi je dobro ...«

Hvaležen pogled iz oči, ki se takorekoč že
poslavljajo od sveta! No, to je nam zdravnikom
najslajše plačilo za trud ...

»Sta pač prijateljici z Lucijo?«

»O pač! A kdaj je že nisem videla! Odkar
sem bila zadnjikrat v fari — in tega je tri mesece.«

»Ali te Lucija ne obišče?« Pogledala me je
vprašujoče:

»Ne. Ona ne more.«

»Res. Daleč je; in Lucija ima dela veliko ...
Toda ob nedeljah bi vendarle prišla,« sem ugovarjal.
— Zopet me je pogledala začudeno.

»Tudi ob nedeljah ne more ... Ali Vam ni
povedala?«

»Ne —.«

»Ah, seveda! Zdelo se mi je, da ne. — Ne
more. — A izvedeti morate, dr. Lovro ... Jaz
Vam povem — jaz Vam povem ...«

Menil sem, da se ji blede. V očesu nisem
opazil nikakega znaka blodnje ali nerazsodnosti;
ampak to čudno, nerazumljivo govorjenje ...

»Dr. Lovro, jaz Vam povem: ona je hroma ...
Ozdravite jo!«

»Hroma?«

To vem, da sem se ustrašil lastnega glasu;
tako čudno je zazvenela ta beseda! Nekaj mrzlega
mi je šlo po udih; pred očmi se mi je hotelo
stemniti. Sedel sem na stol in trdo sem si položil
roko na kolena, ker sicer bi se ne bil vzdržal niti
na stolu ...

»Hroma —? Lucija —? To ni mogoče!«

»Da. Hodi sicer; a s težavo ... Ko sva hodili
v šolo, je zaostajala za drugimi in jokala ... Le
jaz sem jo čakala ... Pozneje se je prehladila in
sedaj je še huje ... Dr. Oblak jo je zdravil, pa je
opustil ... Je bolezen od rojstva ...«

Torej —! Sedaj mi je bilo jasno marsikaj!

»Pa ona je vedno upala, da se tudi taka bolezen
ozdravi. ‚V bolnišnico pojdem‘ — je rekla
— ‚tam so zdravniki vsake vrste‘ ... A zavzela
se ni nikdar, da bi šla. — Sedaj pa ste prišli Vi,
dr. Lovro, in jaz sem mislila ... Ne more povedati
— vem ... Toda, Dr. Lovro, prosim Vas —.«

Kaj sem govoril potem, kako se poslovil,
kako našel pot domov: to mi je popolnoma neznano.
To vem, da me je pričakovala teta Jera
na pragu, ko sem prišel in se prijela za glavo,
ko me je zagledala.

»Jedet, dr. Lovro, kako ste bledi!«

Tedaj pa sem pristopil k ženi in jo stresel
za ramo kakor blazen:

»Jera! In tega mi ne poveste! In tega mi ne
poveste!«

»Moj Bog! Dr. Lovro, kaj Vam je?«

Z nepopisno grozo mi je zrla v oči. Strah in
presenečenje sta ji čudno spačila postarno lice.
V resnici je morala misliti, da blaznim.

»Tega mi ne poveste! O Luciji mi ne poveste!
Lucija je —. Lucija je — —«

Beseda »hroma« mi ni šla z jezika. Ta pojem
je bil tako grozen in nenavaden, da mi je duša
bežala pred njim; kako li, da bi ga mogel izraziti
v besedi!

A Jera je menda razumela, kaj mislim. Hipoma
so se ji ublažile poteze strahu in bila je
zopet teta Jera, ko je izpregovorila:

»Jedet, dr. Lovro! Ne povem —? Ali sem
mogla povedati? Moj Bog, ali sem prišla do besede?
Ko ste bili zadnje dni tako čudni in zamišljeni!
— Dr. Lovro, Vi ste bolni! Tako je!
Dr. Lovro, Vi ste bolni!«

Pol s silo, pol s prigovarjanjem me je pripravila
do tega, da sem legel v posteljo in ostal
doma; ker sicer bi bil hitel kakor blazen naravnost
do Lucije in ji povedal —. Kaj povedal? Saj
ji pravzaprav nič povedati nisem imel! Pač! Povedal
bi ji bil, da je to, kar sem čul, padlo kakor
mrtvaški prt in zagrnilo ... Ne! Padlo je kakor,
slana in je zamorilo ...Tudi ne! Leglo je kakor
mora na moje srce in ga umorilo ...

VIII.

Drugi dan sem se pomiril toliko, da sem si
smel upati k Luciji. Da moram do nje, da se razgovorim
ž njo: to je bilo vendar več ko gotovo.
Kako bi mogel nositi zaklenjeno v srcu to grozno
muko, ki me je razjedala in z vso silo hotela
na dan?

In šel sem.

In prav je bilo, da sem šel. Sedaj vem vse.
Poprej sem pač slutil nekaj — tako iz daljave.
A sedaj vem vse, in stvar stoji pred menoj jasno
kakor na dlani. —

Lucija je šivala ob oknu, kakor ponavadi.
Stopil sem v sobo, sesedel se na stol in jo pogledal.
Čudna tuga mi je prevzela srce. Ta pravilni
obraz, te čiste oči, ta lepa duša — a vendar ...
O narava, ali si kruta, ali pa se le igraš s človeškimi
srci!

Pogledala me je začudeno. Moral sem biti
pač bled in razburjen.

Dolgo časa je obstala s pogledom na meni.
Potem pa je prišlo v njene oči nekaj kakor spoznanje
... Nekaj kakor senca je padlo čez pogled
in rdečica je stopila v lica.

»Dr. Lovro, Vi ste bili pri Katarini?«

»Da, bil sem.«

In še je trepetalo v pogledu. Oko je zablestelo,
a se takoj zopet skalilo. Solza je prišla od nekod
in se razlila čezinčez.

»Dr. Lovro, Vi veste vse!«

»Jaz vem vse!«

Sklonila je glavo na mizo in zaihtela natihem.

»Lucija, jaz te pomilujem čez vse mere ...
Verjemi mi —! Ah — jaz sam ne vem, kaj
hočem ... Meni je neznosno pri srcu!«

Vstal sem in razburjen stopil po sobi gor in
dol. Obstal sem zopet — hotel govoriti — ni mi
dalo ... Kaj sem mislil? Bog ve! Čul sem njen
sunkajoči jok ... vodo, ki je šumela zunaj pod
oknom ... stope, ki so ropotale v mlinu ... Bilo
mi je, kot da stojim pred nekom, ki me kliče na
pomoč, pa mu pomagati ne morem ...

Naposled je dvignila glavo in otresla solze.

»Povejte mi, dr. Lovro —. Saj itak vem, kako
je z menoj ... A, da vendar enkrat vržem od sebe
vse upanje: povejte mi in recite, da je zastonj
vsak trud ... Ko bom to slišala iz Vaših ust,
potem bom zagotovljena in mirna ...«

Ozrla se je vame. Nikdar ne pozabim tega
pogleda, ki je čakal na besedo, ki naj odloči za
vso bodočnost ... In kar je najhuje: na dnu tega
pogleda — zdi se mi — je trepetalo upanje, da
morda dr. Lovro izreče ugodnejšo sodbo nego
drugi ...

Toda dr. Lovro je moral govoriti resnico in
govoriti kakor drugi!

»Lucija, pusti upanje! Zastonj je!«

Ali sem bil krut, kali? Vendar, zdi se mi,
da sem izrekel sodbo po vesti in resnici.

»Zastonj je —« je ponovila za menoj. Še
enkrat so se ji zalile oči, a obrisala jih je odločneje
nego prej. Posegla je po delu in rekla:

»Sedaj bom mirna!«

Mirna —? Ko bi ne bil vedel, da se vara!
Videl sem, kako se ji je tresla roka; kako ji je
drhtela vsaka mišica na obrazu; kako je dihala
sunkoma; kako je le s silo zadrževala tok solza ...
In taka naj bi bila mirna?!

In res — naenkrat je vrgla delo od sebe in
se naslonila na stroj:

»O jaz nesrečna! O jaz nesrečnica!«

»Lucija —!«

Skušal sem jo pomiriti, a kako? Navajal sem
slučaje iz življenja, ki so trpki in težki, a se
vendarle preneso. Omenjal sem bolnike, priklenjene
na bolniško postelj vse življenje ... jetične,
ki vise z vsako žilico na življenju, a jih življenje
vendarle počasi, a vztrajno peha od sebe ... ponesrečence,
ki jim nesrečni slučaj v enem hipu
zruši v prah vse lepe sanje, ki so jih z veseljem
in samozavestjo gradili leta in leta ...

In kaj meniš, mi je odgovorila na vse moje
razloge?

»Dr. Lovro, Vi me ne razumete, ni to moja
nesreča. Je nesreča, a ni najhujša. Nekaj drugega
je —«

»Tine!« sem rekel odločno in se ustavil pred njo.

»Da, Tine. — je rekla in rdečica ji je stopila
na obraz.

»Lucija —« sem povzel naglo. Vesel sem bil,
da bom mogel povedati vsaj nekaj tolažilnega —

»Lucija, tu moja roka! Tine bo ozdravel in kar
je namenjeno med vama, to naj se zgodi.«

Toda, meniš, da sem jo razveselil s to novico?
Kaj še! Povesila je glavo in rekla otožno:

»Tine bo ozdravel — a jaz ostanem kakor
sem bila ... In med menoj in med Tinetom bo
ostala še naprej tista visoka meja, ki čeznjo ni
mogoče —«

»Lucija, ne —!« sem jo prekinil. Toda ni me
pustila do besede.

»Dr. Lovro, pomislite, da mi je prišla v slabih
trenotkih želja, naj bi tudi Tinetu pustila bolezen
sledove za vse življenje ... Zavoljo sebe sem to
želela ... Ali ni to grozno, dr. Lovro?«

»Lucija!« sem zavpil, do skrajnosti razburjen,
— »to ni res! Ti tega nisi želela! To je bila pač
misel, ki ti je prišla, a želela tega nisi! Ti se
varaš!«

In zopet sem hodil — dirjal po sobi gor in
dol ... Kaj naj počnem? Kaj naj rečem? Vse mi
je bilo jasno; vse sem vedel. A kako naj vpeljem
zadevo? Moj Bog, ali je resnica, ali sanjam? Ali
naj govorim in ji povem vse — ali pa naj grem,
se umirim in zopet pridem?

In to si pač moraš misliti, kako je gledalo
dekle, ko —. Na! Kako naj povem? Misli si:
resni in premišljeni dr. Lovro vstaja; hlasta po
sapi; lovi besede; obeta, da bo vse, vse dobro;
svojo besedo zastavlja, da hoče urediti vse — in
naposled beži iz hiše, hiti čez drn in strn naravnost

Moja pot je šla naravnost k Tinetu.

Ah, ti ljudje! Preprosti in naravni; sramežljivi
in zaprti drug proti drugemu! Skrivajo svoja čuvstva,
se boje z besedo na dan — pri tem pa po
lastni krivdi umirajo tuge in bolesti ... Ali meniš,
da nista vedela oba in še Lojze povrhu, kako je?
In vendar je bilo treba, da pride šele dr. Lovro
in da on izproži besedo ... Smešno!

In to — prijatelj! — je sedaj moj namen in
moja naloga, da ta dva človeka pripeljem skupaj
in ju napravim srečna za vse življenje ... Ko to
izvršim, potem — potem.

Že jih vidim, kako se mi muzajo moji znanci
in sošolci! Že jih slišim, kako govore in se ponašajo,
češ, ali nismo rekli: »Naveliča se in se
vrne in poreče — Toda bodi jim! Ako se res
zgodi, da zapustim ta kraj in se vrnem med svet ...
Bodi jim! Porekli bodo: »Čudak je bil in ostane!«
Toda mene bo tolažila zavest, da moje bivanje
v blegoških hribih ni bilo igra slučaja, ampak da
je dr. Lovro bil tisti, ki je strnil pota dveh src,
ki bi drugače morda na veke ne bila pripeljana
skupaj ...

Toda nekaj je, kar me peče! Prijatelj — sram
me je! Sram me je, ker se čutim tako majhnega
vpričo teh preprostih ljudi. Majhni so v učenosti,
a veliki v odpovedi! Ali mar ni tako? Vežejo se
za vse življenje, pa ne gledajo na zunanjost, ker
neka višja, neka lepša misel je, ki jih spaja med
seboj. Ta misel je tako močna v njihovih srcih,
da spričo nje smatrajo telesno hibo za postransko
stvar, ki ni zmožna, da bi jih ovirala na potu
do medsebojne sreče ... In do te lepe misli se
dr. Lovro navzlic svoji izobrazbi povzpeti ne
more ... O prijatelj — majhen sem in sram me je!

IX.

Stvar je v tiru. Stavim, da poreko: »Dr. Lovro
ju je spravil skupaj.« A da sta pravzaprav že
zdavnaj bila spravljena, ter da je bil dr. Lovro le
bolj zunanji vzrok, da sta se našla: tega ljudje ne
bodo vedeli. To bodi zaupano temle listom, ki jih
sproti spisujem in nakladam drug na drugega. —

Tinetova bolezen ponehuje kar vidoma. Že
prihaja iz hiše; že stopa kri v bledo lice in oko
se blesti v čudno veselem žaru ... Zavidam ga
skoraj. Včasih se mi hoče vzdigniti v srcu — pa
se zasmejem samemu sebi in pozabim ...

Še vedno sem tu in opravljam posel zdravnika.
Ljudje me kličejo, mi zaupajo, me hvalijo.
Tudi jaz ljubim te ljudi, kot sem jih ljubil.

Vendar, nekaj je stopilo vmes in napravilo
mejo med menoj in med ljudstvom. Med ljudmi,
ki me ljubijo in me smatrajo kot domačina, se
zdim samemu sebi — tujec ... Ljubezen in vdanost,
ki mi jo ljudstvo kaže ob vsaki priliki, me vznemirja;
spoznam, da je nisem vreden. To ljudstvo
mi je živo očitanje, pekoča vest ... Tako mi je,
kot da nosim žgoči znak na čelu, ki vpije, da
ljudske ljubezni nisem vreden. Tesno in negotovo
mi je pri srcu, kadar moram iti med ljudi in občevati
ž njimi; zato ne prihajam mednje, razen
kolikor zahteva moj poklic. Najdražja mi je postala
sobica na solnčnem koncu Jerine hiše in
pa gozd, ki se vleče po brdu v višavo. Pa celo
gozd in gora nimata zame več tiste privlačnosti
kakor nekdaj. Čutim, da sem se izdatno izpremenil
v zadnjih dneh, in le čudim se samemu sebi in se
povprašujem, kaj da pravzaprav hočem in kaj da
še čakam. Šel bi in bil bi, kot so drugi moje
vrste ... Ko bi le vedel, da bom drugje srečnejši?!
— Ne, zdaj še ne morem odtod! Počakam, da se
zadeva izpelje do konca: da vidim dvoje srečnih
ljudi, sklenjenih v nerazdružno zvezo za vse življenje
... Potem — potem naj se zgodi, kakor je
namenjeno!

Včeraj sem bil v gozdu. Krasen dan je bil.
Ptiči so peli po vejah, žuželke so brnele po zraku,
pajek je predel, mravlja se je trudila, kaplja je
žarela na veji ... Človek bi moral biti top in gluh,
da bi ne bil vesel takega poletnega jutra. A jaz
sem bil otožen in pobit —.

Tedaj je zazvonilo v Žetini.

V trenotku mi je prišla na misel Katarina.
Torej vendar! Glejte si: našla je, po čemer je hrepenela;
izpolnila se ji je želja — vsaj zadnja ...

Ko bi se le meni tudi —!

A kaj pravzaprav želim? Ne! Umreti si ne
želim, ampak srčnega miru in tihe zadovoljnosti
si želim ... Da bi utešil svoje čudno srce in bil
zopet vesel sebe, ljudi in življenja: tega si želim!
Ah, ali se še kdaj vrnejo prejšnji časi?

Vrnil sem se domov, sedel za mizo in odprl
knjigo. Študiral bi bil, toda okno je bilo odprto
in spodaj v dolini je brnelo mlinsko kolo; zgoraj
v gori pa so zvonovi peli svojo mrliško pesem ...
Nemogoče!

Tedaj potrka na vrata in vstopi — nihče
drugi, nego dr. Oblak.

»Prihajam z novico ... Toda —. Prijatelj, Vi
ste bled in zamišljen ... Ali ste —? Dovolite, da
sedem!«

Debeli mož je sedel, da je zaječal stol pod
njim. Z višnjevo ruto si je obrisal potno čelo, napihoval
ustnice in puhal sapo, da se mu je širil
že itak obilni podbradek.

»Vročina! Vražja vročina! In ti hribi — fej!
Da ste šli in si izbrali to ezdrelonsko planjavo ...
Ne rečem: razgled je lep ... Ampak preden človek
prileze na vrh ...«

»S čim naj postrežem, dr. Oblak?«

»A —! S čim naj streže samotar? Pač? Malo
vode z limonado. Hej, Jera!«

Teta Jera je morala biti že pripravljena. Takoj
je odprla vrata in stala pred dr. Oblakom z zardelim
licem in z — belim predpasnikom ...

»Kaj naj prinesem, gospod?«

»Vode z limonado!«

In odhitela je kakor mlada.

»Slišite!« — (in debela desnica dr. Oblakova
je padla na mojo ramo) — »ugenite novico! Dovoljen
mi je pokoj! Prijatelj, kaj pravite nato?«

»Čestitam —. Pravzaprav — zdi se mi, da
odhajate prezgodaj. Trdni ste še in sposobni.«

»Trden in sposoben, haha! Ne rečem! Toda
naveličan! Prijatelj, ko obhodite blegoške strmine
po dolgem in počez tolikokrat, kot sem jih jaz —
potem — potem — no, kaj bi tisto! To sem hotel
reči: Vi morate biti moj naslednik; za hribe ste
kakor nihče drugi! Ne ugovarjajte! To je kot bi
bilo pribito! Priporočeni ste — to je dovolj! Čestitam!
Moji inštrumenti in vsa ropotija so Vam
na razpolago!«

Hotel sem ugovarjati, a ni me pustil do besede.

»Še nekaj!« — (in zopet sem čutil težo njegove
desnice) — Čez mesec dni grem v toplice.
In tačas me nadomestujete v mestu kot naslednik
in spe ... Velja —?«

»Toda, dr. Oblak —«

»Nič!« — je kričal — »velja?«

»Velja. Ampak kraj tukaj se mi je priljubil ...«

»Priljubil, haha! O tem priča bledo lice in
povešena glava ... Sicer pa ostane Blegoš še
vedno v Vašem področju ... Na — kaj sem hotel
reči? Eh, da! Vi trubadur, ali kako bi Vam rekel!
Vi begate dekletom glave in sklepate mlada
srca ... Vse vem! He! Kje so časi! — Bravo, Jera!
Limonada, to je nekaj!«

Pil je v globokih požirkih in se hrupno oddihal.

»Vsa vas govori. Vsa dolina je polna hvale.
»Dr. Lovro! Dr. Lovro!« Ko bi ne bil star, bi Vas
zavidal. Na! — Ampak, Jera, kaj prinašate na
mizo? To je vino? Glej, v buteljki ga je hranila ...
Ej, Jera, Jera —!«

Zapretil ji je s kazalcem, Jeri pa je žarelo lice
veselja in ponosa.

»Za Vas je, gospod. Vedela sem, da enkrat
vendarle pridete k nam in ozdravite dr. Lovrota.«

»Ozdravim, haha!« se je smejal široko in natakal
— »ozdravim! A zato ga Vam tudi vzamem ...
Stojte! Na svatbo še pridem — na Tinetovo!
In tedaj, — Jera, zapleševa tisto hitro,
kako se ji že reče ... Lej jo — sram jo je in
beži kot da je dvajsetletna ... Na! Bravo! Vino
ni slabo!«

X.

Tine in Lucija sta torej mož in žena. Kar je
že zdavnaj po naravi bilo drug za drugega, to je
zvezala in blagoslovila še Cerkev. In prav je tako!

Na svatbo so bili povabljeni le najbližnji. Jaz
sem sedel nasproti ženinu in nevesti, dr. Oblak
poleg mene.

Ljubko in milo mi je bilo — a obenem otožno
do tuge ... Bilo mi je kot otroku, ki proži roko
proti mesecu. Mesec je lep in svetal, a tako neznansko
daleč in vekomaj nedosežen ...

Kako so se svetile svatom oči veselja in ponosa!
Dva doktorja v njihovi sredi! Oba preprosta
in prijazna kot domača med domačimi. Kako je
žarelo lice nevesti Luciji! Kako ljubeče-miren je
bil pogled Tinetov! Teta Jera, ki je sedela poleg
mene, je ponovila že vdrugič: »Hišo Vam dam
zastonj, dr. Lovro, samo da ostanete!« A jaz?
Vsakdo je vedel, da imam drugo jutro odriniti z

dr. Oblakom. In to je bilo edino, kar je motilo
veselo razpoloženje.

Spominjam se, da je vstal dr. Oblak in napil
ženinu in nevesti. Nisem poslušal, kaj je govoril;
bil sem kakor v omotici. Videl sem kakor v sanjah,
kako so se med govorom izpreminjale poteze
na obrazih poslušalcev: zdaj v resno, zdaj
v šaljivo — kakor je pač govoril dr. Oblak. Ko
pa je sedel in končal, so se kakor na povelje
obrnile oči vseh vame. Moral me je bil pač omeniti
v svojem govoru; a Bog ve, da ne vem za to.
Dolgo je trajalo, da sem se zavedel. In ko me je
dregnil dr. Oblak, češ: »Vstanite in govorite!« —
kaj sem hotel: Vstal sem in govoril — —

Dovoli, prijatelj, da prekinem in ti pokličem
v spomin neke dogodke iz dijaških let.

Ali se spominjaš naše abiturijentske veselice?
Ali veš, kako je tedaj v obmiznih govorih izbruhnilo
na dan tisto dvojno mišljenje, ki sta ga skoz
vso gimnazijo zastopali dve nasprotni si struji?
Eni so bili pesimisti; drugi smo bili optimisti.
Enim so rekli tudi materialisti, drugim idealisti,

In tedaj ob veselici se je bil dvignil »pesimist«
ter je govoril:

»Med ljudstvo pojdemo. A pravilo naj nam
bo: Ljudem ne zaupaj izlepa. Glej v prvi vrsti
nase, da si zagotoviš brezskrben obstanek. Fabula
o našem ‚dobrem‘ ljudstvu naj ostane fabula ...«

Tako materijalist.

Pa si se dvignil ti kot zagovornik optimistične
struje in si ga zavrnil:

»Da takozvano ljudstvo ni vse dobro, to je
gotovo. Da je med ljudmi mnogo takih, ki jim je
zaupati le z opreznostjo — kdo bi tajil? Toda,
tovariši, ne sodimo enostransko! Ne pozabimo, da
se dobe zlasti med preprostim ljudstvom srca in
značaji, ki jih — hočeš-nočeš — moraš spoštovati,
Preprosti so in neučeni, a vendar so veliki! Tako
so veliki, da se mi, ki se štejemo izobražene, moramo
sramovati vpričo njih ...«

Tako ti.

Ali se spominjaš, kakšno pritrjevanje so takrat
izzvale tvoje besede? Da si takrat izrekel
veliko resnico, to — prijatelj! — vem jaz danes
bolje, nego sem vedel tedaj ...

No in ta dogodek iz dijaških let — ali je bilo
pametno, ali ne? — sem povedal svatom tistikrat
v svojem govoru. Ali so me razumeli, ali ne —
ne vem. Kako so nepremično zrli vame in v pazljivosti
vztrajali do konca. Le dr. Oblak je mrmral
v brado, češ:

»Neumnost! Kdo Vas razume?«

Pa to me ni oplašilo. Videl sem namreč —
in tega ne bom pozabil nikoli —, kako se je med
mojim govorom orosilo oko nevesti Luciji in kako
si je potem, ko smo trčili, z robcem zakrila oči
in natihem ihtela. Zdi se mi, da če drugi ne —
ona me je razumela. In to mi je dovolj!

Drugo jutro pa sem odhajal. Lojze in Tine
sta zapregla molče. Sklanjala sta se globoko dol
nad jermene, ker jutro je bilo megleno in rosa
je silila v oči ... Na oknu sta dehtela nagelj in
reseda. Reseda je ostala ponižna kot je bila, nagelj
pa je bil pognal v tem času novih cvetov.
Preden sem stopil na voz, se je pojavila od nekod
roka in utrgala tri najlepše. Hranim jih še danes.

* * *

In tako, prijatelj, naj roma sedaj teh desetero
listov do tebe, ker zate sem jih pisal. Pisal sem
dogodke sproti, kakor sem jih doživljal, zato so
listi pisani malo hlastno in raztrgano ... Pošljem
ti jih, ker si me sam prosil zanje. Potem pa, ko
bodo listi oddani, naj mi bo, kot da sem v izpovedi
izpral iz dogodkov vse tisto, kar je zame
manj lepo in manj častno. Ostanejo naj samo lepi
in očiščeni spomini.