Prvo poglavje.
Tončkov Anton.

Mati ljuba, kako je bilo soparno popoldne! Solnce je kar palilo
rumeno žitno polje, kjer so se
v žgoči vročini kuhale ženjice,
in bohotne senožeti, kjer so pri mrvi vzdihovale
grabečice. In težki zrak kar dihati
ni dal.

Bilo je vse tako tiho. Obmolknile so
celo drobne ptice, sicer tako brbljave smejačice.
In še sapice so menda zadremale na
mehkih rožnatih blazinah. Le zvonovi pri
Sv. Antonu so se oglašali in pritrkavali k
nedelji. Pa kravji zvonci so žvenkljali tam
v steljnicah.

Živini se ni dosti ljubilo muliti travo v
senčnati dolini med nizko steljo ali smukati
in obirati zelenje v Ustniku. Voli so se bodli
pod deviškimi smrekami, junci so se drgnili
ob lišajeve maklene, in krave so zevale pod
orjaškimi bukvami, ki so stezale silne rame
ošabno proti nebu in se posmehovale belokožim
brezam na oni strani pota. Svobodno
so plesale mušice nad leskovim ponižnim
grmovjem. In vrh klanca je vitka topol svobodno
šepetala in se pomenkovala s starim
hrastom. Kdo bi vedel, o čem? Morda o
ponosnih jelenih, ki so hodili nekdaj tja k
skalbi vodo pit. Ali o plahih srnah, ki so
se nekdaj pasle v njih senci. Ali pa o divjem
možu, ki je njega dni hrustal tam v dolinici
lesnike ...

„Ná, malha, ná, rdečka, sivka, ná!
Kaj pa ti, grdin, stičeš okoli telice? Se bo
pa spet Poljanka ujedala, zakaj se nič ne

najé! Kako se bo zlodej najedel, če se nič
ne pritakne! ... Pasja vera, ta presneta vročina
pa tudi ni pravdanska. Je prav kakor
v apnenici, tako peče. In vse od mene teče,
kakor bi me bil kdo iz luže potegnil. Kaj
neki misli to solnce, da tako smodi? Za
zimo bi si prihranilo malo ognja, za zimo!
Pa bo tako medlo in slabo pozimi, da bi
je človek najrajši doli bacnilzneba! Poleti
bi se vsaka šema postavljala in bahala ...
Nič prida ta vročina! Bog bodi varih! naj
ogenj nastane v tej suši, saj vse gre. Ali
naj se pa kaj skuha gori, kakšna toča ...“

Tako je pretrgano govoril mož, stoječ
ves potan pri ognju ob kolniku. Na ogenj
je bil nametal vej in druge suhljadi. Potlej
je pa s prekljo drezal v plamen in popravljal
gorivo. Zraven se je pa hudoval
nad vročino in nad živino.

Bil je že prileten, vsaj na videz, čokat,
kakor pokušnik, kocinastega in bradavičastega
obraza z majhnimi, sivimi očmi. Na
glavi mu je čepel ogoljen klobuk z navzdol
visečimi kraji, zaprašen in zakajen, kakor
so že take stare, štule, ki se morajo največkrat
bratiti z umazanimi cunjami. Robata,
malokaj še presna prtena srajca mu je morala
biti dober bran proti bodečemu trnu
in grmu. Tudi njegove zgrbančene hlače
so bile iz najbolj debelega hodnika, seveda
počrnjene. Obut je bil pa v ohlapne škarpe.

Rog, ki je visel na veji bližnjega drevesa,
je pričal, da je mož pastir, čednik.

„Maroga, maroga, kam pa tebe hudnik
nese?“ je zavpil mož jezno, ko je videl, da
jo je maroga potegnila v goščo. „Maroga,
ná, ná! O ti čorba! Je pa že spet tisti šent
od muhe prišel! Tristo kosmatih! Za gobami
bo šla. Blaž, pojdi jo zavrnit! Blaž,
Blaž Buščajev!“

Toda Buščajev Blaž je menda preslišal
te besede. Klobuk črez glavo, je mirno
dalje ležal pod bližnjim drevesom.

„Čakaj, negodne nemarni! Jaz ti bom
pokazal, kaj se pravi zdaj, spati. Vranč črni,
potuhnjeni! Potajil se je, saj vem, ko žaba.“

Mož je zdirjal proti fantu z namahnjeno
prekljo. Ta je pa skočil zdaj ko ris pokoncu
in se hotel zagnati v nasprotno stran.

Pa nesreča je hotela, da se je izpodteknil ob
korenino in pal. In predno se je mogel pobrati,
je že padala po njem črednikovapreklja.

„Boš ubogal, kaj, ti ličan ličanasti? Pa
mene ne boš ubogal! Ali me ne poznaš
še, kaj? Jaz sem Tončkov Anton iz Bukovice,
ki je smrt užugal, pa takega paglavca
ne bo, kakor si ti! Ali misliš, da so te dali
vaščani zato meni za pomočnika, da boš
spal?“

„Bom že Brigiti povedal!“ je izvil iz
sebe fant, ki se je ihteč in stokajoč krčevito
zvijal po tleh.

Vkljub temu, da je bil Blaž precej zabit
— bil je že sedemnajst let star, pa komaj
komaj so mu toliko vlili v glavo, da so ga
to leto pustili gospod k svetemu obhajilu —
je moral vendar vedeti, kakšno olje najbolj
pomaga proti Antonovemu leskovemu olju.

Ko je Črednik slišal ime „Brigita“, ga je
sicer še enkrat prav krepko sunil in dejal:

„Povej, komur hočeš, nesnaga grda!“ —
potlej je pa precej odnehal in fantu bas
narobe zapretil: „Brigiti pa Bog varuj povedati!“

Blaž jo je ubral za marogo. Anton je
pa poravnal živo žerjavico, vsul vanjo krompirja,
sedel na mahovit kamen in se potopil
v neke misli. V kakšne, kdo bi vedel! V
posebno globoke pač ne. Tončkov Anton
sicer ni bil brez pameti. O ne! Marsikaterikrat
je bil prav izvirno dovtipen, marsikatero
je znal zabrusiti. Ali vendar so bili
vsi vaški samosrajčniki prepričani, da Antonu
malo manjka, in da mu smejo zato
nagajati. In vsa nagajiva dekleta so bila prepričana,
da ga morajo dražiti, kdaj se bo
vendar oženil, ker se je zmeraj ženil ...

Pokanje v žerjavici ga je zbudilo. Obrnil
je krompir, popihal malo s klobukom in ga
zakril. Pogledal je po živini. Blaž je bil z
marogo že pri čredi.

„Veš kaj, Blaž?“ je nagovoril sopastirja
zdaj že bolj prijazno. „Živino zaženi v Pavletovo
stajo! Danes se tako nobeno živinče
nič ne pritakne. Vsaj nikamor ne bo mogla
iti. Pa leso zapri!“

Fant je rad ubogal. Hitro je seganjal
čredo v ograjeno, pokošeno senožet. In
ko jo je segnal in zaslišal klic: „Blaž, alo,
krompir!“ — je bil precej pri Antonu.

„Zdaj je vsa živina vkup?“

„Vsa“, je odgovoril Blaž in se spravil
nad krompir.

„Kaj se meniš, ko tisti brencelj pride, jo
mora živinče potegniti, če bi bilo iz lesa ...
Veš, kaj sem prav kar premišljeval? Od
sestre se mi je sanjalo po noči. Bogve, kaj
to pomeni. Trideset let je že, kar je nisem
videl.“

„Saj bo toliko, da“, je pripomnil Blaž,
ves zamišljen v okusni krompir.

„Reva, kaj ti veš? Kje si bil ti pred tridesetimi
leti?“

„Kje?“

„Bogve, kje. Nikjer. Ampak to ti rečem,
da je prava ptica, ta moja sestra. Tako daleč
je odletela, da nihče ne ve kam.“

„Tudi vi ne?“

„Tudi ne. Zato sem pa jezen nanjo, da
me bo jeza zaradi nje pod zemljo spravila.
Kadar se domislim, moram zakleti — Bog
mi odpusti ta greh!“

„Česa se pa domislite?“

„Zlodej — če morem dobro reči — nje!
Nje se domislim, kako je bogata, jaz pa
stradam. Saj ti še ne veš: Ko je bila še
mlada, je šla naša Maruška v Trst služit k
neki bogati gospe. Rada jo je imela gospa.
Maruški je bilo kakor v nebesih. Pa misliš,
da se je mene kaj spomnila? Šobka mi je
bila prinesla enkrat nekaj drobiža od nje.
Pa bi ga bil najrajši nazaj v Trst zarinil, če
ne bi bilo predaleč. Potlej sem bil enkrat
pa še tako neumen, da sem jo šel v Trst
iskat.“

„Kaj, v Trstu ste bili?“ je vprašal neverjetno
Blaž, dasi je to že vedel, saj je
Anton to menda že stokrat pravil ljudem.

„Seveda sem bil. S tisto Šobko sem šel,
saj jo poznaš, stara je ko zemlja in grda,
da se je hudobec z vsemi štirimi brani v
pekel. Jajca je peljala v Trst. Pa sem šel
ž njo. Pa se bom do sodnjega dne kesal,
da sem šel ž njo. Kaj bi se ne? Celo pot
sem jej moral riniti voziček. Vranč babji je
samo za ojesce držal in jezik iztegoval nad
menoj: — Rini no, rini, čemu pa greš!
— Kako bom rinil! Tako sem bil lačen, da
so mi pajki preli po želodcu. Ona coklja
se je pa tako mašila s kruhom, da se je
hotela zadaviti ...

Nazadnje sva vendar pritolkla v Trst.

Šla sva v ono ulico, kjer je Maruška poprej
stanovala. Pa so nama povedali, da ni nobene
Kranjice več tam.

— Pa je prav le-tu stanovala, ko sem
bila pred petimi leti pri njej — mi je rekla
Šobka. — Kaj hočeva zdaj? Išči jo! Jaz
moram na trg. Tja pa tja pojdi pa vprašaj. —
Jaz sem res šel po ulicah in kogar sem
srečal, sem ga vprašal: — Ali veste, kje je
Maruška s Kranjskega?

Pa so mi kar naprej kazali. — Presneti
Lahoni, sem dejal, kakšni ljudje pa ste,
da drug drugega ne poznate! Pridite v Bukovico
pa vprašajte po Tončkovem Antonu.
Vsak otrok vam bo povedal in pokazal —“

„No, ali ste jo navsezadnje našli?“ je
vprašal Blaž, kateremu se je menda zdelo,
da Antonove povesti še ne bo tako hitro
konec.

„Potrpi“, ga zavrne Anton, „da povem
vse po vrsti! — Popraševal sem in popraševal.
Najti jo moram, Maruško, sem dejal,
če vse tržaške krtine obrnem. In sem tekal
po ulicah. Truden sem bil že ko mučenik,
da sem se komaj pokoncu držal. Noge so
me skelele po podplatih, seveda, cel božji
dan dirjati po kamenju, ni karsibodi. Lačen
in žejen sem bil pa tako, da se mi je kajr
tema delala pred očmi.

Nazadnje sem pricapljal do nekega zidu,
iz katerega je tekla voda. Poln kabelj vode
je stal zraven na klopi. Malo v stran se je
pogovarjala debela deklina, najbrže kakšna
dekla, z dolgim betičnikom, ki jo je lovil
za roko. Ne bodi nemaren, sem si rekel —
pa sem se nagnil nad kabelj, privzdignil
malo klobuk in pil.

— O, ti grdoba grda, ti! — sem zaslišal
od zadaj. Tista deklina me je bila
spazila.

— Tresk babji, sem dejal, piti bi mi pa
vsaj dala, saj se morje še ni posušilo! —
Toda ona punčara je pa kar meninič
tebinič zgrabila kabelj in vodo vame bušknila
...

— Boga zahvali do komolca, potlač grda,
da si ženska! sem zavpil. — Če bi bila
moški, bi ti jaz že drugače pokazal, kaj se
pravi poštenega Kranjca politi z vodo. Kaj
misliš, da nisem bil še pri krstu, kajli, grdoba
lahónska!

Tako sem bil moker ko miš. — E, pojdi
se solit, ti Maruška! Jaz te ne bom več
iskal, kakor hudobec duše. Kar domov
grem. — Tako sem rekel pa šel proti trgu,
kjer je morala biti Šobka.

Pa sem zašel v ulico na osem pramen.
Vroče mi je prihajalo. Kam bi se obrnil?
Sto sreč, da je prišel neki košar. Pa sem
se prijel za njegov koš in sem tako srečno
prišel na trg k Šobki.

Drugo jutro sva odrinila domov. Trst
se mi je pa tačas tako zameril, da bi ne bil
prav nič žalosten, če bi ga kdaj odneslo
morje. Domov sem prišel tako sestradan,
da sam sebe nisem poznal, ko sem se pogledal
v ogledalu. Štirinajst dni je bilo treba,
da sem se spet malo obredil — —“ Anton
se je pri teh besedah prijel za podbradek,
menda da bi se prepričal, če ni morda še
zdaj sestradan in suh.

„Kam je neki odletela sestra, kakor ste
prej rekli?“ je vprašal Blaž.

„Kaj vem, kam! Bes jo poberi, če je še
ni! Ko bi bila kaj vredna, ne bi bilo treba
zdajle meni živine pasti pa procek plesti.
Bogve, kod se potepa, če se še ni spravila
s sveta. — Glej, Blaž, da je ne bi šel pokropit,
ko bi na odru ležala! No, da. Toliko
straje sva užila z materjo po očetovi
smrti. Ona se je pa v denarjih valjala. Nič
nisva imela — —“

„Hišo ste imeli, ne?“

„Kdo jo bo dal! Pri Tončkovih smo bili
na stanovanju, v stranski sobici, v tisti luknji.
No, pa je že še bilo, dokler so še bili mati
zdravi. Toda potem, ko so se enkrat nekaj
prehladih, zboleli pa umrli — —“

Debele solze so pritekle Antonu po
obrazu.

„Veš, Blaž“, je nadaljeval črez nekaj časa,
„svojo mater Mico imej rad, čeprav ni dosti
prida! Blagor se ti, da jo še imaš! Ti ne
veš, kako je hudo, če nima človek nič svojih
ljudi. Le pogledi mene! Žive duše nimam,
ki bi mi kaj postregla, če bi zbolel. Misliš,
da bi mi Tončkovi kaj postregli? S koprivami
ne, ti pravim — čeprav smo v sorodu.“

„Pa se oženite! Zmeraj se ženite, pa se
nikoli ne domenite.“

Blaž je zadel na pravo struno. Antonu
se je lice od veselja razširilo.

„Tu imaš pa prav. Oženiti se bom pa
moral. Drugega mi ne kaže. Saj imam že
izbrano. Pa nočem tega nikomur praviti.
Veš, katero bom vzel? Lorenčevo Brigito!“

„Če vas bo marala. Ako ji jaz povem,
kako ste neusmiljeni, kako ste mene tepli,
vas bo z burkljami napodila, kadar boste
prišli snubit.“

„No, saj tega ji ne boš povedal? Kaj ne,
da ne? Bog varuj! Ná, tu-le imaš še krompirja!
Saj jaz nisem neusmiljen. Samo kadar
me tista jezica prime, takrat se ne znam
premagati ... Veš, mislil sem vzeti tisto
Gregčevo Uršo. Pa je tako čenčasto ženišče,
da ni nič ž njo. Samo reži se pa zobe kaže.
Kaj mi hoče tako! — Ampak Brigita, ta je
pa kakor ustvarjena zame. Če je prav rejenka,
je pa zato tako čedno dekletce, da
malo takih. Malo mlada je še, pa se bo že
popravila. In ker nima Lorenka nič svojih
otrok, bo Lorenčeva hišica gotovo enkrat
Brigitina. Vidiš, fant, kako sem jaz pameten,
ko se za Brigito poganjam. Bom vsaj do
svoje hišice prišel ... Pasja vera, kaj pa to
pomeni? Ni zagrmelo?“

Anton je vstal in pogledal kvišku.

„Seveda je! Vidiš tam-le oni črni oblak?
In tam-le tudi eden. Tam pa zopet eden.
Blaž, danes pa prej poženiva živino domov!
Nič ni verjeti tem malopridnim čarovnicam, da
ne bi izkuhale kakšne toče ali hude ure ...“

Anton je zatrobil v rog. Blaž je pa naredil
pri pepelu križček, da ne bi prišle ponoči
kurit in plesat čarovnice.

Drugo poglavje.
Huda ura.

Živino sta pognala proti domu. Ravno
sta zapirala leso Pavletove staje.
Tu se zagleda Blaž na bližnji klanec in
pokaže tja tudi Antonu. Iz gošče sta se bili
prikazali na kolnik dve postavi, moški in
ženska. Moža sta Blaž in Anton takoj spoznala.

Bil je Ribniški Jurij, dobro znan daleč
na okrog, ker je svoj čas, kakor je sam rad
pripovedoval, zalagal vso ribniško dolino z
mizami in omarami; na stara leta je pa prišel
v Bukovico, ker se je bil doma spri s sinom.
Tam pri Juretovih je mizaril, in vsak otrok
je vedel zanj. — Ampak kdo bi bila ženska,
ki je prihajala z Jurijem? Domačinka ne —
je bila preveč tuje napravljena ... Bila je
kakor kaka gospa. Antonu in Blažu se je
pojavila radovednost na obrazu ...

Tedaj pa je že od daleč zaklical Jurij,
ki je bil ugledal črednika: „Anton, hoj
Anton! Veseli se, če ti pravim, veseli! Kaj
gledaš to gospo, kakor Ribničan nov pisker?
Ali je ne poznaš? Boš videl, če jo poznaš
ali ne!“ V tem je urneje stopil, in ženska
poleg njega.

Anton pa se je oprl na leso in lovil z
roko veliko bradavico na podbradku, kakor
bi bil v zadregi.

„Kako bom jaz poznal, koga ti vodiš
za seboj!“ se je odrezal Juriju, ko je le-ta
z neznano gospo dospel do njega in do
Blaža.

„Ha, ha, ha!“ se je zarezal Jurij. „Ta je
pa lepa! Kaj takega pa še ne! Svoje sestre
ne pozna več, Maruške ne poznaš, Anton —“
Anton je ostrmel. „Nak! ... Jurij, kaj
govoriš! Jurij, ti imaš mene za norca! Kako
neki ... Nak, to že ni Maruška ...“

„Pa sem, Anton, res sem — tvoja sestra.
Daj mi roko!“ je izpregovorila dobrovoljno
neznanka in nudila Antonu roko.

Anton pa ni mogel verjeti.

„Lej ga, nevernega Tomaža!“ je zavpil
Jurij. „Daj roko Maruški, Anton, in veseli
se! Kaj boš tako gledal! In ti, Blaž, kaj
zijaš na vsa usta! To je Antonova sestra,
da boš vedel, ki je prišla iz Amerike, bogata
in učena, da tebe lahko precej proda.
Prepetovo bodi! Ali veš, kje je Amerika,
hlapček moj? Vidiš, to je taka dežela, kjer
žive sami volkodlaki pa dihurji, ki namesto
jajec ljudi žro. Prav pod nami je. Kadar
imamo mi dan, imajo tam noč. Zdaj petelin
tam k dnevu poje.“

Blaž si je težko kaj zapomnil učenega
pripovedovanja Jurijevega, ker je nepremično
gledal gosposko žensko, ki naj bi bila sestra
Antonova, ona Maruška, o kateri mu je
Anton ravnokar pravil.

Zdela se mu je čudna. Bila je visoke
postave. Obraz je kazal starost morda štiridesetih
let. Med vranočrnimi njenimi lasmi
se je pa svetila že mnoga belkasta nit, priča,
da je ženska prestala tudi že kaj hudega.
V očeh se je svetil nekak ogenj strasti. Lica so
ji bila zagorela. Okrog ustnic pa ji je igralo
nekaj takega kakor zasmeh vsemu svetu.

„Tako si res ti? Prej bi pričakoval smrti“,
je dejal Anton in okorno pomolil sestri roko.

„Dolgo te ni bilo ... Trideset let... Celo
večnost ... Pa da si le prišla ... Veš, ob vse
sem, ob očeta, ob mater ... „ In Anton si
je začel brisati solze.

Zagrmelo je na daljnem jugu, kakor bi
pala velika gol na skalo in med padcem
pomečkala nežna drevesa.

„Pokrižajmo se in pojdimo!“ je izpregovoril
Jurij. „Če ne, se bomo močili. Kako
se temni! Zdaj zdaj bo tu dež. Oblačice
gredo po severu.“

„Saj res, kar pojdimo!“ je dejal Anton.
„Blaž, danes sam ženi živino domov! Mi
gremo po stezi.“

„Ná, fant, ná!“ Blažu so se razširile oči.
Antonova sestra mu je stisnila svetlo šestico
v roko. Razširile so se pa oči tudi Antonu,
ko je to videl. In precej je naredil sklep:
Pri denarjih mora biti. In postal je spet
dobre volje.

Blaž jo je ubral za živino. Anton, Maruška
in Jurij so jo pa udarili po stezi.

Huda sapa je pihala nad mračnimi drevesi.
Vršički so pokali in stokali. Veje so
se vile in upogibale.

„Kje si pa bila toliko časa?“ je vprašal
Anton svojo sestro. „Ali si bila res tudi v
Ameriki?“

„Tudi“, je odgovorila Maruška. „Pa ti
bom že drugikrat več povedala. Omožena
sem bila z nekim trgovcem. Letos mi je
umrl. In tako sem se namenila domov.“

„Kje sta pa z Jurijem vkup prišla?“

„Kje?“ se je oglasil Jurij. „V trgu sem
bil po opravkih. Nazaj gredé sem pa došel
to gospo. Pridružila se mi je, in začela sva
se pogovarjati. Vprašala je po tebi. No, pa
sem izvedel, da je tvoja sestra.“

Zabliskalo se je prav nad njimi. Jurij je
naredil velik križ. Maruška toliko da ni pala.
Anton je pa vpil: „Nič bati! Imamo vsaj
luč. Živio! Vsa dolina naj izve, da je prišla
moja sestra domov. Živio!“

„Ali si nor, ali kaj-li?“ ga je sunil Jurij.
„K hudi uri se pripravlja, ljudje jokajo, ti
pa ukaš!“

„Nič nor, vesel sem!“ je odgovoril Anton
in še enkrat zaukal. In še dalje bi bil ukal,
da mu ni Maruška velela, naj bo tiho.

Stopili so na piano. Med košatim drevjem
se je doli pred njimi belila vas, in se rumenilo
žitno polje. Jata ptic je otožno kričala
in letela Čez krajino. Nad njo so se pa zbirali
gromadasti oblaki.

„Ga vidiš, stisnjenca, kako cijazi drva?“
je zaklical Anton in pokazal na planjavo, po
kateri je korakal zgrbljen možiček s palico
v roki, z debelim vlakom na rami. „O, da
bi ga tristo tisoč hudnikov vzelo! Toliko
denarja ima, pa se muči. Veš, Maruška, to
je Srdin. Toliko ima na posojilu, da še sam
ne ve, koliko. Koliko ima pa doma plesnivega
denarja zakopanega! Ko bi človek
mogel do njega! Saj ne bi bilo nič greh...“

„Kajpak ko greh“, se je oglasil Jurij.
„Vsaka tatvina je greh.“

Pri Svetem Antonu je zazvonilo k óblaku.
Naše znance je pripeljala steza v laze, obsenčene
z visokimi hrasti, ki so krehali in
hreščali vsled silne sape kakor nadušljiv
starec, ki ga lomi kašelj. Vijača je vrtila po
zraku po cele zvalke sena, ki jih je vzela
grabečicam in nakladavcem. — Hiteti so
morali. V penečih oblakih je vrelo in šumelo
ko v razbeljeni peči. Otožno milo je
pel zvon pri Svetem Antonu. In že so začele
padati mrzle, debele kaplje.

„Pod ono skalo bomo morali vedriti,
ne bo drugače“, je vpil Anton in kazal na
črnikasto pečino, ki je moléla iz klanca nad
njive. „Tam bomo pod streho.“

Prišli so kmalu do nje. Z vso silo je
buščil Anton v votlino. Videlo se pa že ni
dosti.

„Kateri zlomek pa je le-tu?“ je zakričal,
ko je zadel ob živo bitje.

„Vstran!“ se je zadri ženski glas. „Teslo
nerodno, kaj se vrivaš? Saj vidiš, da ni nič
več prostora. Tukaj smo Pavletovi.“

„Tiho, Juretovka, brazdana, klekarica!
Ali te bom vun vrgel!“ je vpil Anton in s
komolcema delal prostor. „Pa tudi ti, Zefa
Pavletova, se tja bolj dej! Ali pa vun pojdi,
na dež! Te bo vsaj malo opral. Saj si tako
črna ko čelešnik. Mislite, da bo moja sestra
na plohi stala?“

„No, no, saj bomo vsi lahko!“ ga je
mirila Maruška.

Prostora je bilo pod skalo res za vse
dosti, čeprav je bila ona jezična ženica, Juretovka,
sama precej široka.

Tiho je bilo nekaj trenutkov pod pečino.
No, saj je zunaj zadosti bučala nevihta. Velikanski
voden curek je visel iz nasičenih
oblakov na zemljo, kakor bi ga bil precedil
kdo črez ogromno cedilo. Vse je bilo zavito
v megleno, vodeno temo. Blisk za
bliskom se je vžigal, grom za gromom je
potresal nebeški strop. Med gromenjem pa
so se slišali posamezni človeški glasovi, in
zvonci bežeče živine.

Nekaj trenutkov so molčali gostje pod
skalo. Pa le nekaj trenutkov. Juretovka se
ni mogla premagovati.

Kazala je Maruško in tiho vprašala Jurija:
„Kdo pa je ta ženska?“

„Antonova sestra. Iz Amerike je prišla“,
je takisto tiho odgovoril Jurij.

„Maruška?“ se je začudila Juretovka na
glas.

„Maruška, da, če hočeš vedeti!“ je zakričal
Anton. „Ali imaš kaj zoper njo? Misliš,
da bo tebe vprašala, ali sme priti domov?“

„Tako bodi no tiho!“ je sunila Maruška
brata. „Saj ti nihče nič neče!“

„Pa res, kaj bi zmeraj iztegoval svoj
jezik!“ je v razžaljenem glasu dejala Juretovka.

„Za božjo sveto voljo, kakšno je nocoj!“
je vzdihnil Jurij. „Ali bo sodnji dan, kaj-li?“

„O ne, sodnja noč!“ je dejal Anton in
se zakrohotal.

V tem trenutku je strašno zagrmelo in
treščilo tako blizu nekam, da so vsi zamižali
in se zgenili.

„Molimo, molimo!“ je zaječal Jurij.

„Ogenj!“ je zavpila Juretovka. „Na bregu!
Lorenčev skedenj gori. Ježeš, če se še naša
hiša vname! Ljudje božji, pojdimo gasit!“

In ženica je skočila izpod skale in zdirjala
proti vasi in klicala: „Sveti Florijan, bodi
nam bran! Sveti Florijan, bodi nam bran!“

Ostali vedrivci so preplašeno gledali.

„Bog bodi varih, če se še Lorenčeva
hiša vname!“ je zatulil Anton. „Bogve, morda
je Brigita prav v hiši ...“

„Katera Brigita?“ je vprašala Maruška.

„I, Brigita, Lorenčeva rejenka! Kako ti
hočem drugače povedati?“

„Hitimo še mi! Morda moremo kaj pomagati“,
je dejala Maruška in hitela za Juretovko.

Tudi Pavletova Zefa jo je potegnila
za njo.

„Kam greš? Bog, da si pod streho!
Maruška! Maruška! Kaj tebi mar, če Lorenčeva
koča zgori?“

Anton je kričal zaman. Maruške že nikjer
ni bilo.

„Buzarada, jaz moram tudi rešiti svojo
ropotijo“, je dejal Jurij in stopil izpod skale.

„Kaj pa ti, Anton? Kaj stojiš tu ko začaran?
Gasit pojdi! Kaj gledaš? Luža ti bo zgorela;
kje boš potlej živino pojil!“ In Jurij jo je
odkuril.

Kaj je hotel Anton? Nekaj časa je še
premišljal. Potem je pa potegnil klobuk bolj
na čelo in še on odšel proti vasi. — Ampak
tekel jaz ne bom, je dejal — saj pravijo,
da tako nič ne pomaga gasiti, kar strela
zažge. In za hitro hojo jaz sploh nisem.

Črez kamenje in kotanje ga je vodila
pot. Anton se je hudoval pri pasji veri nad
vremenom. Pa ni nič pomagalo. Z neba je
lilo kakor iz lijaka. Pred njim se je vse
križem bliskalo, nad njim grmelo, za njim
pa treskalo, da je bilo strahota.

„Ubogi človek“, je vzdihoval Anton in
večkrat postal, „ki ima kakšno sestro! Za
samo preglavico mu je. Mar bi bil jaz
zdajle v zatišju! Kaj se mi je treba po kamenju
prevračati! Naj se prehladim — za
vrat mi že voda teče — je precej bolezen,
kašelj pa smrt! Ampak sestra je sestra.
Moram iti za njo. Saj se lahko izgubi, ker
že dolgo ni bila v tem kraju. Videti je pri
denarjih. Bog je vseeno dober, ki mi jo je
poslal ... Samo to je spak. Maruška je zdaj
za trdno že na pogorišču. In denar ima ves
pri sebi. Kje pak? Tam bo vse črno ljudi.
Lahko jo kdo okrade ... Anton Tončkov,
tega pa ti ne smeš pustiti! Teci, kar moreš!“

In je tekel, kar je mogel.

Bila je že noč, ko je prišel do vasi. In
prav tema bi bilo, da ni razsvetljevala noči
goreča Lorenčeva koča. Pa tudi ta ni dolgo
gorela. Kmalu se je sesula, seveda, saj je
bila lesena, stara, vsa trhlena. In ogenj se
ni razširil, ker ni bilo vetra več, in je še
vedno curkoma lilo, in ker je koča stala na
bregu, vendar nekaj korakov od vasi.

„Hvala Bogu!“ je dejal Anton, ko je to
opazil. „Ampak kaj imajo tam pred Lipetovo
hišo? Vse črno ljudi. In vpitje in jok ...“

Možiček je malo postal in gledal. „Boljše
je od zadaj stati. V gruči in temi sem že
marsikak sunek dobil.“

Res se je vse trlo pred Lipetovo hišo,
ki je stala zdolaj pod Lorenčevo. Vse je
križem vpilo.

„Jurij, Jurij!“ je klical Anton Ribničana,
ki je ravno zapuščal gručo in odhajal domov.
„Kaj se je pa vendar zgodilo?“

„Spominjaj se štirih poslednjih reči in
vekomaj ne boš grešil!“ je odgovoril nekdanji
zalagavec cele ribniške doline resno.

„Lorenka je mrtva. V Lipetovi hiši leži.
Pojdi pa poglej! Jaz si moram iti večerjo
kuhat.“

Anton je stopil v gručo. Juretovka je
pravkar stopila iz Lipetove hiše in vpila:
„Vse zaman, vse zaman! Drgnile smo jo,
vse poizkušale. Vse ne pomaga nič. Lorenka
je mrtva. Bog ji daj večni mir in
pokoj.“

„Kako je pa vendar to prišlo?“ so vprašale
nekatere ženske, ki so tudi šele zdaj
prihitele zraven.

„I, kako? Tako: Lorenka je bila sama
doma, ko je treščilo v skedenj. Brigita je
bila šla k izpovedi.“

„Lorenčeva teta so bili pa danes teden,
sem jih videla v nedeljo pri sv. obhajilu“, se
je oglasila Povzinova Urška, mlada deklica.

„No, je že prav!“ je povzela Juretovka.
„Lorenka je ali od strahu umrla, ali jo je
pa tisti puh zadušil. Brigita je ravno prišla
domov, planila v hišo, klicala mater, pa ni
bilo nič odgovora. Ogenj je od póda že prodiral
v hišo. Slišalo se je že prasketanje ...“

„Odkod pa ti to tako natanko veš?“ je
vprašal nagajiv mož iz gruče.

„Dedec, pa ti pripoveduj, če bolje veš!
Pa da boš vedel: Stoparjev Janko mi je
pravil, ki je videl! Brigita je hotela Lorenko
vzdigniti. Pa je ni mogla. Seveda, kako je
pa šibka, Lorenka pa debela in težka. Že
se je podiral strop. Še malo, pa bi bilo tudi
po Brigiti. Onesvestila se je in pala. Pa je
priletel Stoparjev Janko ...“

„Kje je pa bil?“ je vprašal isti nagajivec.

„Kaj jaz vem, kje! Mimo je prišel. Pa
je skočil v hišo, zgrabil Brigito in jo nesel
vun, zopet planil nazaj, pa prinesel Lorenko
vun. Komaj je prestopil prag, pa se je sesula
koča. No da, potlej sem pa jaz priletela
iz laza, pa sva z Jankotom ...“

„Lažeš!“ se je oglasila Buščajka. „Jaz
sem bila pri pogorišču prej kakor ti. Jaz
sem pomagala, da smo prenesli Lorenko
v Lipetovo hišo.“

„Pusti me no, da vse povem! Saj pravim,
človek mora biti zmešan; če ga ni zmešal
ogenj, so ga pa ti ljudje. Za božjo sveto voljo,
kakšni so dandanes ljudje! Kako sem letela
iz laza! Kako sem drgnila Lorenko! Zdaj
imam pa to za zahvalo, da mi pravijo, da
lažem. Oh, srečna Lorenka, ki se je odtegnila
takim ljudem!“ In Juretovka je odjokala
nazaj v vežo.

„Babe nore!“ je zavpil Tončkov Anton.
„Kaj se pa spet kregate? Ubogi angeli, ki
vas bodo v red devali sodnji dan tam v
dolini Jozaiat! Jaz pa le to pravim: Bog se
usmili Lorenkine duše! Kaj se režite? Povejte
mi rajši, potlači babje, kje je Brigita in
kje je moja sestra?“

„Katera sestra?“ je hkrati vprašalo več
radovednih glasov.

„Moja, naša Maruška! Torej, kje je Brigita,
kje je Maruška?“

„Brigito so nesli k Poljakovim“, je govorila
Žerinka bolj sosedam ko Antonu.

„Poljakovka jo je vzela, je njena birmanska
botra. No, pa dekliču se ni nič posebnega
zgodilo. Samo omedlela je menda. A o
kateri Maruški govori ta prismojeni Anton?“

„O kateri Maruški?“ se je oglasila Juretovka.
Spet je bila na pragu. Obraz se ji
je veselja svetil. „O kateri Maruški, vprašate?
O svoji sestri govori Anton, ki je danes
prišla domov. Jaz to vem, ki sem z njo
govorila. Pa naj zdaj kdo reče, da lažem!
Anton! Maruška je šla k Poljakovim. Le
pojdiva tudi midva tja!“ ...

„Tista Maruška da je prišla spet v naš
kraj!“ je povzela stara Žerinka, ko sta odšla
Anton in Juretovka.

„ Tista menda, da. Saj jo gotovo še
pomniš. In Anton je dostikrat o nji pravil“,
je pripomnila Samka. Jaz sem dejala, kdo
je tista tuja ženska, ki sem jo prej videla
pri ognju!“

„Nesrečo je prinesla“, je pristavila Tomažinka.

Tretje poglavje.
Pri mrliču.

Mlado solnce se je pripeljalo v
vsem svojem kraljevskem veličanstvu
nad praznično krajino.

Pomilovalno se je ozrlo na žitno
je ležalo zbito kakor potolčena
vojna, in na pomendrano in poležano travo
po vrtovih in na lisaste stene bukoviških
hiš, ki jih je prejšnji dan prala silovita ploha.

Pa je poslalo brzo pomoč. Belorumeni njegovi
žarki so že prispeli do žolte pšenice,
ljubeznivo začeli božati zrelo klasje in mu
stresati z ram sitne vodene kapljice. In ko
so ga postavili na noge, so pohiteli tudi na
poležano livado. Izprva je bilo sicer tu vse
njihovo prizadevanje brezuspešno; trava je
bila tako zbita k tlom, kakor bi bili mlatiči
vso noč mlatili po nji; le semtertja se je
postavila kakšna cvetka pokoncu. Solnce se
je menda ujezilo: nakrat ga je zakrila bela
oblačica. Pa se je vendar hitro potolažilo,
pahnilo oblaček za obzorje in se s podvojeno
močjo spravilo nad steptano travo in
onemogle cvetice in jih hitro vzdigovalo.

Na vrteh je zbudilo tudi drobne ptice, ki
so veselo začele čivkati na okleščenih vejah
vrtnih dreves in se pozdravljati kot zveste
prijateljice, ki jih je bila nevihta ločila, pa
jih je krasno jutro zopet pripeljalo drugo
drugi v naročaj. Svoje milostne žarke je
poslalo kraljevo solnce tudi do pegastih
sten bukoviških hiš in jih naglo sušilo in
obnavljalo. Kmalu se je nižava in planjava
kopala v blaženem solnčnem sijaju. Naredil
se je lep Gospodov dan. Vsa priroda je
dihala sveže, pomlajeno življenje.

Ko bi le tudi človeška srca znalo kraljevo
solnce osvežiti in pomladiti! A te moči
ni imelo.

Ko so ob sedmih zjutraj pri sv. Antonu
zapeli zvonovi smrtno pesem nesrečni Lorenki,
so se orosile marsikomu oči. Žalostno
petje zvonov je vsem pretresljivo segalo
do srca, zlasti globoko in rezko pa v srce
Lorenčevi Brigiti.

Šele danes je prav čutila nesrečo, ki jo
je bila zadela prejšnji večer. Sicer se je

pri Poljakovih, kamor so jo bili spravili iz
požara, hitro osvestila, pa vsled utrujenja
je kmalu spet zaspala in je spala, celo noč.

Po krepkem spanju se je pa danes tem bolj
bridko zavedala svoje nesreče. Gorke solze
je plakala za Lorenko, ki jo je ljubila kakor
pravo mater. Tolažila jo je Poljakovka, ki
je bila njena birmanska botra, tešila jo je
Poljakova Manica, s katero sta bili največji
prijateljici že od mladih let, tolažil jo je tudi
mali Poljakov Andrejček. Pa Brigita se kar
ni dala potolažiti za izgubo svoje druge
matere.

„Ko so bili tako dobri zame!“ je govorila
vsa objokana deklica. „Kakor bi bili
moja prava mati! Pa so morali umreti tako
strašne smrti! Pa kakor bi bili slutili, da
bodo nanagloma umrli. Predsnočnjim sva
dolgo sedeli pred hišo. Jaz sem jih izpraševala,
ali nemara vendar kaj vedó za moje
stariše. Pa so rekli, da nič. Samo za moje
ime so izvedeli, ko so me dobili iz Trsta
za rejenko. Po dragoceni svetinjici pa, ki
sem jo imela na vratu, in pa po tem, da je
prva leta vedno prihajal iz Trsta denar za
me, so sklepali, da so morali biti moja mati
premožni. Potlej so mi pa rekli: — Kaj boš
popraševala po stariših, ali te nimam jaz
zadosti rada? Rada sem te imela in te bom,
dokler bom živa. — Komaj so to izgovorili,
pa je tam v gozdu skoviknila sova. Na izbi
je pa zapela kokoš. Pa je bilo spet vse
tiho. Le skozi drevje je šel lahek šum, pa
netopir je naglo prhutal mimo koče. Polaščala
se je naju obeh neka groza. Kar se
je na daljnem nebu utrnila zvezda. Padala
je, padala, pa je ni bilo ... Mati so zadrgetali,
kakor bi jim bil voden curek stekel preko
hrbta, prebledeli in dejali: — Zvezda se je
utrnila. Bogve, čigava je? Nekdo bo umrl.
Kaj, ko bi bila moja! Bog nas varuj nesreče!
— Šli sva počivat. Na, pa je prišla
koj drugi dan nesreča ravno nad našo hišo,
ravno nad njih!“ — Tako je govorila deklica
in bridko jokala.

„Le ni treba si preveč k srcu jemati te
nesreče!“ jo je tolažila Poljakovka. „Kaj
hočemo? Vsi bomo morali enkrat iti. Odšlo
ne bo nikomur. Človek je kakor rosa na
veji: kapne, pa je ni. Bodimo prepričani, da
kar Bog stori, vse prav stori ...“

„Če tudi se nam prav ne zdi“, se je
oglasil Andrejček. „Da, Brigita, le veruj, da
je res. Saj so nam zadnjič gospod tako
pravili v šoli.“

„Brigita, le potolažena bodi!“ jo je tešila
Manica. „Saj boš lahko pri nas. Bova vsaj
zmerom skupaj.“

„Zmerom bo pri nas Brigita!“ se je
oglasil deček Andrejček. „Ni res, mati?“

„Kje pak! Pri nas bo. Saj jo imamo vsi
radi“, je potrdila mati. „Saj je bil oče snoči
precej zadovoljen. Pomagala bo kaj pri delu,
kadar bo mogla, ali naj bo pa šivala, kakor
je pri Lorenčevih.“

„Jaz te bom tako rad imel, Brigita“, je
nadaljeval deček. „Kar mi bodo oče kupili
na semnju, vse bom dal tebi ...“

Brigita je bila hvaležno ginjena, ko je
slišala take besede. Sedaj je vedela bolj
nego kdaj poprej, da jo imajo Poljakovi
radi, da so dobri, usmiljeni ž njo, zapuščeno
rejenko. In dobri, usmiljeni so bili ž njo
tudi drugi vaščani. Zmerom je kdo prišel k
Poljakovim vprašat Brigito, kako ji je, in jo
tolažit. Vsem se je smilila. In kako bi se
Bukovičanom ne smilila Brigita, o katere
izredni lepoti in srčni dobroti je šel sloves
po celi dolini.

Bukovičanje so bili sploh dobri ljudje,
tudi pošteni in miroljubni. Vsaj izvečine.
Odločeni od sveta, s svetom niso imeli
dosti opraviti. Dobro uro hoda so bili oddaljeni
od župne cerkve, od trga in sodišča
pa celi dve uri. V cerkev so radi hodili. V
sodnijo pa nič kaj ne. Pa tudi ni bil izlepa
kdo klican pred sodišče, kvečjemu, če je
Srdin koga tožil za dolg, ali če je bil ta
ali oni pozvan, naj plača davke. Pri sodnikih
so bili v dobrem glasu, da se ne
tožarijo radi. Samo enkrat je bila velika
nevarnost za njihovo dobro ime. Tisti Žerin
— pa ne ta, ki zdaj mešetari, ampak še
stari — se ga je bil namreč pri Strahovih
nekega dne preveč nalezel. Prav tisto popoldne
mu je pa prinesel rdečekapec, davčni

izterjevavec, plačilni nalog. Ker ga ni dobil
doma, je šel k Strahovim za njim. Žerin se
je delal prijaznega. Mero za mero je klical
na mizo. Moža v cesarski službi je bila hoja
v vročini zdelala. Rad si je dal natakati
kozarec. Pila sta, pila in se prijateljski menila.
Ko je pa Žerin zapazil, da ga ima
rdečekapec že pod kapo, je naenkrat stopil
k vratom in jih od znotraj zaklenil, potlej
pa planil nad sopivca in začel udrihati po
njem z njegovo palico. Kaj je hotel rdečekapec?
Sama sta bila v sobici. Branil se je.

Pa Žerin ga je imel kmalu na tleh in si ga
je prav pošteno privoščil. — Jaz te bom
izučil, je govoril Žerin in krepko mahal po
davčnem služabniku —: ali se spodobi za
poštenim človekom nositi plačilni nalog v
gostilno! Oni je vpil, Žerin pa tudi. Strahovka
je priletela pred vrata. Žerin jih je
hitel odpirat. Rdečekapec je pa v tem trenutku,
ko se je videl sproščenega, razjarjen
planil nad Žerina. Ko je Strahovka stopila
v sobico, je lahko še videla, kako je mahnil
po Žerinu. Lahko si mislite, kaj je nastalo
iz tega dogodka. Tožba. Davčni izterjevavec
je tožil Žerina. Žerin je pa zvračal vso
krivdo na njega, češ da se je izterjevavec
napil njegovega vina, potlej se pa začel
kregati in tepsti. Glavna priča, Strahovka, je
s prisego lahko potrdila, da je res Žerin
klical na mizo vino, in ko je slišala v sobici
krik, da je prišla noter in videla, kako je
izterjevavec mahnil po Žerinu. Pijana pa da
sta bila oba, a izterjevavec bolj ko Žerin.

No, Žerin je potem nekaj malega ‚dobil‘,
izterjevavec pa tudi ni odšel s pohvalo. —

Torej takrat je bil v Bukovici skaljen javni
mir, in se je bilo bati, da ne izgubé Bukovičanje
svojega dobrega glasu. Pa ona stvar
se je kmalu pozabila. In od Bukovičanov
je šel daleč naokrog slóves, da so miroljubni
in dobri ljudje. Ribniški Jurij bi rekel
o njih: — Cel teden so se pri delu mudili,
v nedeljo so pa Boga častili.

Svoje dobro in usmiljeno srce so pokazali
Bukovičanje ob žalostni smrti stare
Lorenke. Pomilovali so njo in njeno rejenko,
Brigito. In ne samo z besedo, tudi z dejanjem
so razodevali svoje sočutnost. Ko je
bil nekdo nasvetoval, naj se prenese truplo
Lorenkino v mrtvašnico, ker ji je koča pogorela,
bližnjih sorodnikov pa ni imela, ki
bi skrbeli za njen oder in pogreb —, kaj
je rekel Lipetov Jakob?

„Tega pa ne! V mrtvašnico je pa ne
pustim prenesti. V mojo hišo ste mi jo prinesli,
ko ste mislili, da se bo dala še oživiti.
V moji hiši naj počiva njeno truplo na odru.
Moja soseda je bila, in sicer dobra soseda.
Sosedom pa moramo tudi po smrti izkazovati
ljubezen.“

Tako je govoril Lipetov Jakob in po teh
besedah tudi ravnal. Kajpada tudi v Bukovici
ni manjkalo hudomušnih ljudi, ki so
trdili, da ima Lipetov Jakob samo zato zdaj
tako odprte roke in odkrito srce, da bi se
ljudem prikupil; sicer da je že ‚mož‘ v vasi,
pa bi rad postal še več — župan. Lipetov
Jakob pa se ni zmenil za tako besedičenje
ali ga pa sploh ni slišal in je napravil Lorenki
v svoji hiši oder in oskrbel sveče in
naličje in kar je treba. Celo tobaka in žganja
in kruha so dobili na mizi možakarji, ki so
prišli Lorenko v nedeljo zvečer kropit.

In prihajali so Lorenko kropit možje in
žene, stari in mladi že podnevi. Zlasti pa
so se zbirali v Lipetovi hiši na večer, da
po stari navadi malo dalje čujejo pri mrliču.
Prišli so, pokropili mrliča, malo pomolili,
potlej pa sedli, moški okrog mize na eni
strani odra, na drugi strani pa ženske po
stolčkih in po klopeh okrog peči.

Tudi Brigita je prišla s Poljakovo Manico
in tudi Maruška. Ženske so bile hitro
v živahnem, dasi izprva bolj tihem razgovoru.
Hvalile so rajne Lorenke lepe čednosti
in se zgražale nad njeno strašno smrtjo;
pomilovale in tolažile so Brigito, pa ji tudi
srečo voščile, da še ona ni našla smrti v
ognju. Potlej so se pa pečale samo z Maruško.
To je bilo izpraševanja, kje je živela
in kako se ji je godilo! Stare ženice so jo
še iz mladosti pomnile, druge so jo zdaj
hotele natančno spoznati, zato so bile tem
bolj radovedne. Že črez dan je bilo o Maruški
toliko govorjenja v vasi, posebno ko

se je raznesel glas, da je prišla iz trga za
njo k Strahovim, kjer se je bila začasno nastanila,
tako težka skrinja, da so jo trije
možje komaj deli z voza ... Zato je zdaj
vse tiščalo v Maruško ... Toda o sebi Maruška
ni hotela dosti govoriti. Povedala je
samo, da je bila izprva v službi pri neki
bogati gospe v Trstu, potlej pa da se je
omožila z nekim trgovcem, šla v Ameriko,
in ker ji je mož umrl, da se je napotila v
svoj rojstni kraj, preživet še ostale dneve
življenja. Sicer je bila pa prav prijazna in
je mnogo pripovedovala o tujih mestih in
deželah. In pripovedovala je tako lepo in
mikavno, da so jo ženske poslušale z odprtimi
usti. In ko so jo ženske vprašale, kje
se misli za stalno nastaniti, je rekla, da bo
kje v vasi dobila stanovanje.

V tem so moški zapalili pipe in tudi
začeli razgovor. Modrovali so o letini in
živini, seveda tudi o čudoviti moči oblakov,
iz katerih pride grom in strela, ki napravi
tako škodo kakor jo je snoči naredila v
Bukovici. Njih pogovor pa ni tekel tako
živahno kakor pri ženskih. Seveda, možakarji
so bili prepričani, da morajo biti, zlasti
še ob taki priliki, bolj resni in modri, nego
so klepetave ženske. Pa tudi nobenega takega
ni bilo vmes, da bi znal ali hotel bolj
vesele razdirati. Tončkov Anton je bil videti
sicer jako dobre volje. Ali najprvo se je
hotel najesti. Tisti beli kruh, ki je bil na
mizi, mu je tako dišal. Zato je hitel, kar se
je dalo in junaško rezal od hlebca kos za
kosom in pustil druge govoriti. Šele ko se
je njegovemu sosedu Tomažinu zdelo, da
je vendar več snel, nego se spodobi, in ga
vprašal, ali je kaj vesel sestrinega prihoda
— se je razvezal Antonu jezik.

„Vprašaš! Kaj bi ne bil vesel!“ je odgovoril
Anton. „Ti, Tomažin, praviš večkrat:
— Žena je dar božji. Jaz pa pravim: — Žena
je zlodej, saj hoče imeti moža zmerom doma
privezanega, kakor hudobec dušo v peklu.
Ali ne veš, kako hodi tvoja za teboj, kamor
greš? Še sèm bo kmalu póte prišla. Ampak
dobra sestra, kakor je moja Maruška, to ti
je pa dar božji! Misliš, da me je pustila iti
danes past? — S krojačem Edvardom pojdi
v štacuno, mi je rekla — pa naj ti izbere
za novo obleko, da ne boš tak okrog
hodil! Vidiš, to je lepa beseda! Šober pa
Blaž sta gnala živino, midva z Edvardom
sva šla pa v štacuno in kupila za novo
obleko. Še ta teden mi jo bo naredil. V
nedeljo bom že tak prišel k maši, da bo
vse v me zijalo. Pasja vera, zdaj smo na
konju! Odslej bom imel vsak dan z veliko
žlico. Še s Srdinom ne menjam zdaj, s tem
zlodejevim stisnjencem ... On naj le jé v
oblicah krompir! ... Glej, pa ravno prihaja.
Pa misliš, da je prišel kropit? Samo kadit!“

Res je prišel Srdin, pokropil mrliča, pokleknil
in molil. Bil je zgrbljen možiček,
suh, bolj slabo opravljen. Dokler je molil,
je bil Anton tiho. Ko je pa Srdin počasi
prisedel k mizi in natlačil tobaka v pipo,
se je precej zadri Anton v njega:

„Ti, Srdin bogatin, po pravici povej, ali
si prišel kropit ali kadit?“

Možakarji so kašljali. Srdin se je pa
delal, kakor da ni slišal Antona, ali se mu
pa ni zdelo vredno ozirati se na njegove
besede. Obrnil se je k Lipetovemu Jakobu
in dejal:

„Torej spet nesreča v vasi! Pa imaš
nadlego v hiši! Jaz pa škodo! Mi smo res
siromaki.“

„Kakšno škodo imaš?“ je zavpil Anton.
„Ali nisi zastonj dobil tobaka? Saj zato si
prišel sem, ker je tobak zastonj, ti zlodejevi
stisnjenec!“

„Ti pa kar molči!“ je odgovoril Srdin
počasi in zaničljivo. „S teboj jaz že ne
govorim! Jaz govorim samo s pametnimi
ljudmi.“ In k Jakobu obrnjen je dejal: „Saj
ti pravim, Jakob, če bo tako, bom ob vse
prišel. Lorenka mi je spet nekaj odnesla.
Posodil sem ji bil. Kdaj bom zdaj dobil
vrnjeno? Menda kadar bo vrabec proso
nazaj prinesel! Pa saj bo namesto nje morala
vrniti tista rejenka, Brigita. Bogve, kje
bo zdaj?“

„Kaj hočeš Brigiti?“ je spet zavpil Tončkov
Anton. „Brigita je nocoj tu-le, kje bo pa zanaprej,
tebi nič mar!“

Vse je utihnilo. Tudi ženske so nehale
regljati, ko so slišale, da je pri mizi govorjenje
o Brigiti.

„Eh, je pa ravno prav, da sem jo tukaj
dobil!“ je rekel Srdin. Obrnil se je proti
ženskam in dejal počasi pa važno: „Ti, Brigita!
Lorenki sem bil posodil deset goldinarjev.
Saj boš menda ti toliko poštena, da
mi boš pa ti vrnila, ker mi ona ni. Veš, jaz
sem revež, jih potrebujem! Le kmalu jih
prinesi!“

Brigito je oblila rdečica. Sram jo je bilo,
da se ni vedela kam dejati.

„Ti, grdi dedec ti, da jo zdaj in tukaj
terja! Da ga sram ni!“ je na glas dejala
Poljakova Manica. — Tudi drugim se ni
prav zdelo sirovo terjanje Srdinovo. — „Bo
že vrnila! Zdaj nima nič. Saj ji je vse pogorelo,
še obleka“, so pomirjevalno dejali
nekateri. Nekateri so pa kar molčali, zlasti
tisti, ki so bili sami dolžni Srdinu. Za hip
je nastal mučen molk.

Kar je stopila Maruška pred Srdina, odprla
mošnjiček in vprašala: „Koliko ste rekli,
da vam je bila dolžna rajna Lorenka? Deset,
kaj ne? Namesto nje vam jih vračam jaz.
Tukaj jih imate!“

Srdin je začudeno pogledal Maruško,
vendar rad vzel in spravil denar.

Glasen vzklik čudenja se je izvil nekaterim
ženicam iz prsi.

„Kako je usmiljena Maruška!“ je šepetala
Povzinka.

„Denarja mora imeti ko črepinj!“ je pristavila
Juretovka.

„No, pa še bolje tako!“ je dejal Srdin zategnjeno
in se odpravil domov. „Lahko noč!“

„Nič ‚lahko noč‘! — Težko noč imej ti!“
je vpil za njim Tončkov Anton. „Lákotnik,
požeruh, oderuh, zelenec! S samo hudobo
si v zvezi! Te bo že enkrat drla! Pa da gre
še iz moje sestre denar iztiskat, ta stisnjenec,
rokomavh, volkodlak ...“

Taki prizori se vendar ne spodobijo za
tako priliko, je mislil Lipetov Jakob. Zato
je miril Antona: „Anton, bodi no pameten!
Saj poznaš Srdina. Tvoja sestra gotovo ne
bo zato obubožala. Rajši povej, kaj si takrat
delal, ko so ti oče umrli. Tako govorjenje
se nocoj spodobi. Sestra tega še ne
ve. Ná, pa prej malo pij!“

Anton je izpil kozarček pa dejal: „Saj
je res neumno od mene, da se kregam s
takim človekom in si kratim zdravje. Seveda
Maruška ne ve še, kako je bilo ob očetovi
smrti!“ — Še en kozarček je izpil. Ljudje so
se med tem pomirili. Potlej je pa začel:

„To je bilo tako. Polna hiša je bilo
ljudi. Klečali so, molili pa smrti čakali. Tisti
stari Povzin je bral na neke bukvice. Očala
so mu zmerom doli silila. Menda je hudobo
rotil. Pravijo, da sama hudoba pride pred
smrtjo človeka izkušat in pokušat, kakšen
je. Marjančeva teta so držali voščeno svečo
s Svetih Višarij. Zunaj je Strgarjev pes venomer
rentačil. Jaz sem pa sedel zunaj na
ognjišču pa kuril s trskami, da bi odpodil
smrt. Pravijo, da se smrt boji svetlobe. Pa
ni nič pomagalo. Na izbi je nekaj zaropotalo,
kakor bi pala kaka deska. In Marjančna
teta so izpregovorili: — Sklenil je. Bog mu
daj večni mir in pokoj! — Tako je bilo,
pa nič drugače. Smrt je kakor krt: ne dá
se odpoditi.“

„Anton, kakšna pa je vendar smrt?“ je
povzel Tomažin. „Ti si jo videl, si včasih
pravil.“

„Videl, videl. Visoka je ko hrast in strašna
ko pošast. Seveda sem jo jaz že videl. Pa
sem jo takrat znal tudi odpoditi.“

„Saj je nisi videl!“ mu je pomagal Anžetov
Tonček.

„Kdo pravi, da ne? Ležal sem v skednju
na slami. Prav dobro se je ležalo. Kakor
na pernici. No, da, že sem bil zadremal.
Spal pa še nisem. Misli so se mi premetavale
po glavi, kakor se premetava ovsena slama
na vetru. Naenkrat zaslišim neki šum zunaj
pred vratmi, prav kakor bi polh praskal v
pasti. — Škrt, škrt, škrt! je reklo. Pa se odpró
vrata na stežaj. Zagledal sem visoko prikazen.
Bila je večja ko še tako velik človek.
V desnici je imela koso, v levici pa škarje.“

„Narobe! V levici koso, v desnici škarje!
Tako si pravil enkrat“, mu je presekal besede
Tomažin.

„Ali je bilo enkrat! Kje je že zdaj tisti
‚enkrat‘! Pa je imela, kakor sem rekel, v
desnici koso, v levici škarje. Jaz sem potegnil
odejo črez oči. Pa lasje so se mi
ježili. Mislil sem, zdaj zdaj bo po meni.
Postal sem mrzel ko led. Pa sem se ohrabril
in rekel: — Če si od Boga, zini; če si pa
od črnega, pa izgini! Pa je prikazen izpregovorila
počasi pa zategnjeno: — Anton,
hlapčon, hajdi k sodbi pred božji tron!
Prekrižal sem se dvakrat, trikrat. — Kaj bo
pa zdaj? sem rekel sam pri sebi. Kako bom
stopil pred božji tron, ko imam toliko grehov
na vesti ko Poljakova hruška sladic!“ ...

„Kako pa to, Anton, ali ne greš nikoli
k izpovedi?“ ga je vprašal Tomažin.

„Seveda grem, to se pravi, enkrat sem
šel. V soboto popoldne ob štirih sem bil
že pri cerkvenem stolpu. Cerkovniku sem
pomagal zvoniti. Pa so prišli gospod memo
in so rekli: — Anton, kaj pa ti delaš tu-le?
— Izpovedi čakam, sem rekel. — Tukaj je
ne boš pričakal, so rekli in šli v cerkev.
Jaz sem pa rekel: Če je ne bom pričakal,
je pa tudi čakal ne bom, in sem šel naravnost
domov.

Torej strah me je bilo takrat. Mislil sem:
Hudoba me zatrdno že z vilami čaka. Preudarjal
sem na vse strani, kako bi se odtegnil
smrti. Dobra misel mi je šinila v
glavo: Saj ni, da bi morala smrt ravno mene
vzeti! Da ne bo hodila zastonj, naj pa vzame
kakega otroka ali kogarkoli drugega! Dejal
sem torej pogumno: — V hiši je Jurman,
Jera pa otroci! — Škrt, škrt, škrt! je reklo.
Smrt je odšla. Kmalu sem zaslišal v hiši
jok. Umrl je Jerin otrok. Ali nisem izumljiv,
kaj? Kdo je še smrt tako odpodil? Kadar
bo spet prišla, jo bom pa kako drugače.
Umreti še ne maram. Celo sedaj ne, ko je
prišla domov Maruška! Pa Brigite tudi ne
pustim, za ves svet ne. — Brigita, kaj se
boš jokala!“ se je obrnil Anton k deklici,
ki je tam pri peči žalostno sedela in ihtela.

„Saj je vse v en kup: žalosten biti ali pa
vesel. Pa je boljše biti vesel, vsaj ni treba
solz brisati.“

„Tu imaš pa prav!“ so se smejali možje.

Tako je Anton kratkočasil zbrano družbo.

Tedaj pa se začuje po vasi ropot in drdranje.
Pred hišo zunaj obstane voz.

„Kdo se je neki pripeljal?“ je vprašalo
hkrati več glasov.

„Stoparjev Janko!“ je dejal Lipetov Jakob,
ki je bil pogledal skozi okno.

„Glejte si no! Še on je prišel pokropit.
To je pa lepo!“ so govorile ženske.

„Ravno prav, da pride. Jaz imam ž njim
tako nekaj govoriti“, je rekel Tončkov Anton
važno.

Vseh oči so se obrnile k vratom, ko jih
je odprl Stoparjev Janko. Kakor bi ga še
nihče ne bil nikoli videl! Vendar kaj čuda!
Cel dan se je v Bukovici toliko govorilo o
Jankotu, ki je z nevarnostjo lastnega življenja
rešil iz ognja truplo kočarice Lorenke
in ubogo rejenko! Pa je bilo tudi veselje
pogledati Jankota. Bil je lep mladenič, visok,
raven, prikupljiv, gosposko oblečen.

Želel je druščini dober večer, pokropil
in opravil običajno molitev. Ženske so ga
kajpak natančno opazovale in nekaj šepetale.

„Ali boste malo sedli?“ je vprašal hišni
gospodar mladeniča, ko je opravil molitev,
in mu je ponudil stol.

„Hvala! Moram domov!“ je odgovoril
Janko. „V trgu sem imel popoldne nekaj
opravka, pa sem si nazaj grede rekel: Pokropit
moram pa vendar še iti.“

„To je lepo. Kaj ne, kako se hitro zgodi
nesreča? Kdo bi bil kaj takega pričakoval?
No, to je dobro, da ste vi mimo prišli, da
ste vsaj Brigito rešili. Škoda bi bilo mladega
dekleta.“

„Ali je Brigita zdaj dobra?“ je vprašal
Janko. Pa je gotovo že vedel, da je dobra,
zdrava ...

„O, dobra. Saj je tam-le med ženskami.
Le poglejte! Samo vam se mora zahvaliti,
da je še živa.“

Janko se je ozrl na žensko stran. Bister
opazovavec je lahko videl, da je malo zardel,
ko je zagledal Brigito. Brigita je pa
oči povesila.

„Ti, Janko Stoparjev!“ se je oglasil zdaj
Tončkov Anton. „Počakaj malo, te bom

nekaj vprašal! Jaz te bom vprašal, ti boš
pa po pravici povedal kakor pri izpovedi.
Ko si včeraj skočil v gorečo Lorenčevo
hišo, kaj si mislil?“

Vsi so se morali zasmejati Antonovemu
odločnemu vprašanju. Samo Brigita se ni.
Naglo se je obrnila k Poljakovi Manici in
dejala tiho: „Manica, pojdiva domov!“ Manica
jo je ubogala. Vstali sta hitro in tiho
odšli. „Brigiti menda ni dobro!“ je rekla
Povzinka.

Tončkov Anton je pa Jankotu dejal še bolj
odločno: „Odgovori, Janko, kaj si mislil?“

„Rešiti, kar bi se dalo“, je odgovoril
Janko. Sicer se je smejal, pa se je vendar
videlo, kakor bi bil malo v zadregi.

„Kaj rešiti? Kar leži ali kar živi?“

„Najprej kar živi, ker je to imenitnejše.“

„Že prav! Pa bi se bilo vendar spodobilo
najprej Lorenko vun nesti, če je prav
že mrtva ležala. Ti si pa najprej Brigito vun
prinesel, pravijo. Zakaj? Ali ti je Brigita kako
bolj pri srcu? — to te vprašam. Odgovori!“

„Anton, ali si neumen ali kaj!“ se je
oglasil jezno Lipetov Jakob. „Kaj čenčaš
take čenče!“

„Anton je nocoj dobre volje. Lahko noč!“
je dejal Janko in odšel. S smehom je odšel ...
Pa si vendar lahko opazil, da se mu je pri
zadnjih besedah glas nekoliko tresel, in da
so ga bile Antonove besede sploh spravile
v zadrego.

„Lahko noč, Janko!“ je klical Lipetov
Jakob za odhajajočim mladeničem. Antona
je pa pokaral, češ: „Kaj pa tako govoriš,
kar ni v peto ni v šesto? Saj moraš vendar
malo modrosti imeti.“

„Vprašati se vse sme“, je odvrnil Anton.
„To ni v nobeni božjizapovedi prepovedano.“

Besedičil bi najbrže še dalje o tej stvari,
ali zbal se je sestre Maruške, ki mu je z
ostrim pogledom odločno velela, naj molči.
Zato je rekel: „Da pa ne boste mislili, da
znam samo v govorjenju biti moder, hočem
biti moder tudi v molčanju. Pa naj drugi
zdaj govoré in pokažejo svojo modrost, jaz
sem jo že.“

Anton je odslej trdovratno molčal.

Možje pa so se začeli meniti, ali bo
jutri vreme, in kako bodo jutri kosili in sušili.
Ženske, seve, so še dalje govorile o Jankotu.

„Ti, kaj pa, ko bi res kaj bilo na tem,
kar je rekel Anton?“ je dejala Samka svoji
sosedi Blažonki.

„Ne bodi no še ti sanjasta!“ jo je zavrnila
Blažonka. „Bogatega Stoparja edini
sin bo kaj imel z ubogo rejenko!“

„Eh, kdo ve?“

„Beži, beži!“

„Kaj pa bo ta Janko?“ je vprašala Maruška.

„Za kmeta se uči!“ je dejala poredna
Gregčeva Urša.

„Nikar Urše ne poslušaj!“ je izpregovorila
Lipetovka. „Kaj Urša ve, kaj je to!
Veš, Maruška, to je tako: Janko je bil že
v šolah, da bi se izučil za doktorja. Pa je
umrl Stoparjev prvi sin, ki je bil odločen
za dom. Zato je Stopar vzel Jankota iz šol
domov. Ker je pa Stopar že prileten, in gospodinje
manjka pri hiši — Stoparica je
umrla že pred desetimi leti — hoče v kratkem
Jankotu izročiti gospodarstvo. Zato ga je
lansko jesen poslal gori na Dunaj v neko
šolo, kjer se učé višjega poljedelstva, kakor
mi je pravil naš Jakob, ki take stvari ve.
Zdaj je prišel Janko domov na počitnice.
Pa bo menda še jeseni šel za nekaj časa
nazaj. Potlej se bo pa moral oženiti, kajpak.“

„Pa bo bogato in gosposko izbral, ne
rejenke!“ je pristavila Blažonka.

„Rejenka gori, rejenka doli, če mu je pri
srcu, bo ravno njo vzel“, je trdila Samka.

„Prav imaš, Samka!“ se je oglasila Juretovka.
„In jaz še to povem, da sem že dvakrat
videla Jankota, kako se je pogovarjal
pred Lorenčevo hišo z Brigito. In mislite,
da je šel snoči po Lorenko v ogenj? Kaj
še! Če bi naša hiša gorela in če bi prav
vedel, da sem jaz notri, ki sem muše malo
v sorodu, mislite, da bi šel zame v ogenj?“

„Zate še v vodo nihče ne!“ ... je rekla
Buščajka.

Kdove, kako dolgo bi se še pregovarjale
ženske, da niso moški vstali, in da ni
Tomažin zaklical: „Aló, ženske, domov!
Jutri bo treba zgodaj vstati.“

Četrto poglavje.
Na Oplotarjevem domu.

Četrtinko ure od Bukovice je stalo na
lepem kraju na rebri Oplotarjevo domovanje.

Bilo je ponedeljek popoldne.

Oplotarjeva Franca je krevsala
s ključem v roki od hiše
proti kašči. Bila je sključena
starica ko gabrova grča. „Čiba
koklja, na, na!“ je klicala kokljo,
ki je iskala na dvoru črvičkov
in druge gomazni za
neprestano čivkajoče svoje otročiče.
„Picke majčkine, ste
lačne, kaj ne? Ve bi zmerom
jedle kakor kobilice. Le počakajte
malo, kmalu dobite zobati,
le z menoj pojdite!“ Starica
se je zibala naprej, nagovarjala
piščeta in jim metala
drobtine iz žepa. Gladna družinica
je šla rada za njo. Ko
je prikorakala starica do kašče,
je šla noter in kmalu prinesla
vun pšena in ga vsula na tla.

Živalce so se hotele kar stepsti
zanj. „Mi greš vstran ali ne!“
je zapretila starka s ključem
petelinu, ki se je že pridrvil
med piščeta, da so se vsa zbegana
razpršila. Pa že se je
koklja našopirila in se srdito
zaletela vanj. Kokot je moral
bežati. Svoj poraz in beg je
pa seveda po stari navadi zatajil.

Na dvoru se je povzpel
na kup, privzdignil in mogočno
potresel rdečkasti svoj greben
in z vzvišenim kikeriki oznanjal
svetu svojo novo ‚zmago‘...

„Dober dan, teta! Kaj pa
delate?“

Franca se je ozrla in se kar ustrašila bolj
gosposko oblečene, neznane ji ženske, ki
je stala pred njo z zavitkom v roki, kakor
bi pala z neba. Nezaupno jo je gledala.

Obiskovavka se je pa prijazno smehljala:
„Ali me ne poznate več? Jaz sem Maruška.
Saj ste me včasih prav dobro poznali.“

„Glej, glej! Tako Maruška si ti, Antonova
sestra! Zdaj se spomnim, da je naša
Tona pripovedovala, da si domov prišla.
Seveda sva bili včasih dobro znani. Tako
kaj boš pa povedala? Sem slišala, da se ti

je dobro godilo.“ Prva prestrašenost in nezaupnost
je izginila s staričinega obraza.

„Ne zamerite, da vas motim! Sem rekla,
moram pogledat, ali ste se živi in zdravi?
Glejte, teta, če ne boste zamerili, to ruto
sem vam prinesla!“ Maruška je odgrnila
zavitek. Starka je zagledala lepo novo ruto,
ki se je lesketala na solncu kakor sama svila.

„Joj, joj!“ se je čudila starka. „To ruto si
meni prinesla? Kako se sveti! Kako je lepa! Ali
mora biti draga! Kaj ti bom pa jaz dala?“

„Kolikrat ste mi že kaj dali v prejšnjih
letih! Le pomerite si ruto!“ — Maruška ji
je sama dela ruto na sivo glavo. „Saj sem
rekla, tako se vam poda! Za deset let ste
precej mlajši. Prav kakor nalašč je za vas.
Čakajte, zdaj jo bova pa zopet zavili, pa jo
boste shranili. Tako!“

„Da se vendar še kak človek
spomni mene, revice!“ je rekla
Franca in si obrisala solze, ki so
ji kapale iz oči od samega ginjenja.

„Nikarte no! Prava reč je to!
Kolikrat ste mi vi kaj dali, ko sem
bila mlada. In saj smo tudi v sorodu
malo. Moje rajne matere
oče so bili mali brat vaše matere.“

„I, seveda smo si v sorodu.
Pa mene se še noben sorodnik
ni spomnil. No, ti bodem že vedela
hvaležnost. Pojdi, si bodeš
ogledala malo naš dom.“

„Ali ste sami doma?“

„Sama. Brat Primož je šel s
Tono po mrvo v laz, ker v soboto
nismo mogli vsega domov
spraviti zaradi hude ure. Dela je
pri nas zmerom črez glavo. Ko
bi le jaz za kaj bila! Ali nisem
za nič več. Starost bridkost! Vse
moje vrstnice so že šle počivat.
Samo jaz, stara reva, še kolovratim
po zemlji.“

„Prav ste stari! Saj se niste
skoraj nič izpremenili, odkar vas
nisem videla. Tako še greste ko
ptica. Za delo ste pa še taki, mi
je pravil moj brat — kaj hočem,
malo neumen je, pa ima dobro
srce —, da se dveh ne ustrašite.“

„Je pravil? Glej, glej!“ Franci
se je samo smejalo. „Eh, veš,
človek se spridi z delom. Ali
moram biti za vse sama! Tako trpim ko
kamen na cesti. Ha, ko sem bila mlada,
misliš, da mi je kaj bilo mernik žita na
glavi v malin nesti! Tako sem šla ko prazna
pa pela sem celo pot ko zvon. Zdaj je

seveda drugače. Tako štorkljam ... Veš, pa
vseeno še dosti storim, ne da bi se bahala!
Samo hodim težko. V cerkev že celo leto
ne morem.“

„Oh, kako imate lep vrt!“ je vzkliknila
Maruška, ko sta prišli do ovočnjaka.

„Kaj ne, da?“ je veselo dejala Franca.

„To poglej, koliko je drevja! Koliko bi bilo
to sadja, če bi bili ljudje taki, kakor se
spodobi! Ali so tako snedeni in požrešni
ti vaški fantiči, da hočejo vse zeleno doli
sneti. Ponočnjaki se spravijo skrivoma gori,
in spridom oberó ali otepó. Seveda človek
ne more cele noči prečuti in stražiti.“

„Da morejo tako tatinski biti ti ljudjé!“

„Veš, to niso ljudje, to so volčje. Pa
pojdiva dalje! Glej, kako se prihuljeni maček
gosti z mišjo! Pes pa dremlje. Dobra žival
je, že dolgo ga imamo pri hiši. Star je, pa
vendar še vestno opravlja svojo službo.“

„Ta lipa mora biti pa tudi že stara!“ je
dejala Maruška, ko sta prišli do košate lipe,
ki je stala pod hišnim oknom na vogalu in
malokaj do tal pripogibala ogromne svoje veje.

„Stara, stara!“ je potrdila Franca. „Kakor
pravijo, gleda zdaj že peti Oplotarjev rod.
Glej, kakšna senca!“

„To se meni prav lepo zdi, teta, ker
trta ovija hišno steno. Iz vasi se tako lepo
vidi, ko zelenje prepleta belino.“

„Saj je lepo, je. Vidiš, tam na oni strani
imamo pa hlev, pôd in kozolec. Pa pojdiva
v hišo! Nemara bi se ti poljubilo malo
kislega mleka? Tako je ko sir. Pa črnega
kruha ti bom nadrobila noter.“

Šli sta v hišo. Franca je velela Maruški
sesti za mizo v kotu, sama je šla pa po
mleko. Maruška ni sedla, postopila je k
oknu, odkoder se je tako lepo videla zdolaj
vas in zadaj polje, in se je zamislila.

Dasi je bil Oplotarjev dom že starinski
in precej zanemarjen, je moral biti vsakomur
všeč že radi svoje lege.

„Ah, kako lep je vaš dom!“ je vzkliknila
Maruška, ko je prišla Franca nazaj z latvico
mleka in s kruhom. „Kakor kak gradiček
gleda z višine na nizka selišča v dolini. To
je domačija, da!“

„Domačija je lepa!“ ji je segla v besedo
starica. „Ali kaj, ko je nima kdo obdelovati!
Tri četrtine posestva moramo dajati v najem.
Kdo pa naj dela? Hlapcev in dekel nočemo.
Veš, kaj so tuji ljudje! Rajši najamemo,
kadar je velika sila. Samo pastirčka imamo,
tiste široke Mice fanta, saj si jo menda poznala.
Pa Tona je pri nas, hči moje sestre,
ki je umrla omožena tam doli na Dolenjskem
pri štajerski meji.“

„Ona bo tudi podedovala za vami,
kajpak?“

„O tej stvari se še nismo nič menili.
Kajpak, nekaj bo že dobila, če bo pridna.
Bomo že videli. Drugega bližnjega sorodnika
tako nimamo.“

„Tako se vaš brat Primož ni hotel oženiti?“

„Nak. Je rajši tako ostal. Jaz pa — saj
veš, kako sem bila nesrečna. Oh!“ ... Starica
je začela jokati. „Oh, kako je bilo hudo!
Pa ravno ti si zabranila, da ni bilo še hujše,
da me ni Primož ubil. O, nisem ti tega pozabila
in ti nikoli ne bom! Samo ti si me
takrat rešila.“ In vnovič so debele solze drle
po staričinem licu.

Maruška si je izprva natezala spomin,
kaj misli Franca. No, kmalu se je spomnila.
To je bilo takrat, ko je bila še doma. Takrat
je Oplotarjeva Franca začela naenkrat
„noreti“. Če star človek nori, hudo nori,
pravijo. Franca je bila takrat že postarna.
Pa je začela noreti, noreti za nekim Samcem.
Tako dolgo, da jo je dohitela nesreča in
sramota! ... Seveda doma pri Oplotarjevih
je bila vsled tega strašna reč. Ubiti so hoteli
grešnico. Nekega jutra je bila prišla Maruška
ravno po mleko k Oplotarjevim. Pa
je zaslišala v skednju grozen vik in vpitje.

Pohiti v skedenj in kaj zagleda? Frančin
brat, Primož, je bil ravno zagrabil cepec in
nameril sestri preko glave ... Tedaj je pa
priskočila Maruška, in kakor je bila še mlada,
se je zaletela v Primoža od strani, da je
padel, in mu je cepec odletel iz rok. Maruška
ga je hitro pobrala in začela vpiti na
pomaganje. Primož je zbežal — — — No,
potlej, ko je Franci otrok umrl, potlej se je

pač počasi pomiril on in vsa Oplotarjeva
hiša ...

„Eh, kaj hoče tisto!“ je dejala Maruška
in zamahnila z roko. „Da je le zdaj vse
dobro! Zdaj vas ima Primož gotovo rad.“

„O, tisto pa!“ je odgovorila Franca in
si otirala solze.

„Torej je mir pri hiši. Kako je veselo,
če je mir pri hiši! In kako je tudi to prijetno,
da je vaša hiša bolj na samoči! Tu
je prav rajsko mirno življenje. Ko bi človek
mogel dobiti tako mirno stanovanje!“

„Kje si se pa res ustanovila?“

„Saj pravim, tako je hudo! Pri Strahovih
sem bila dva dni, v tisti sobici zgoraj. Seveda
pri Tončkovih ne morem biti, je preveč
otrok. Pa je tudi pri Strahovih sitno. Gostilna
je gostilna. Spodaj pijanci razbijajo
celo noč. Veste, teta, jaz bi pa rada takole
v kakšem kotičku živela v miru. Ko bi
mogla dobiti tak prostorček! Saj ga ne bi
hotela zastonj. Hvala Bogu, saj nisem prišla
prazna domov! Ali v vasi ni nič takega!“

„Glej, glej! Pri nas imamo zgoraj tako
lepo sobico prav prazno. Prav zate bi bila.“

„Mislim, da; nikjer bi ne bilo bolje!
Saj sitnosti ne bi delala nobene. Pomagala
bi vam kaj pri domu, če bi me potrebovali,
pa lepo bi živela. Veste, teta, vse sem že
poizkusila, vsega se naveličala. Kaj je ta
svet? Nič. Vse je puhlo kakor pena. Za
večnost se je treba pripravljati, za večnost.
Ljudje so vse preveč posvetni ...“

„Jaz tudi tako pravim. Oh, dušica, ti
moraš pri nas biti. Bova vkupaj molili in
lepo živeli. Precej bodem s Primožem govorila.
Glej ga, saj je ravno zdaj pripeljal
mrvo. Precej ga pokličem.“ Franca je odprla
okno in zaklicala: „Primož, ko boš izpregel,
sem pridi!“ ...

„Oh, teta, če Primoža za to pridobite,
vam bom vekomaj hvaležna.“

„Saj moram tudi jaz tebi biti. Nič se
ne boj!“

Primož je bil póstaren mož puste zunanjosti.
Bos, mršav, zamazan je prišel v hišo.

„Dober dan vam Bog daj!“ ga je pozdravila
Maruška.

Primož je nekaj zamrmral.

„Glej, Maruška nas je prišla obiskat, saj
veš, Tončkovega Antona sestra“, je dejala
Franca.

„Tako?“ je izpregovoril Primož in nezaupno
premeril Maruško večkrat od nog
do glave.

„Saj veš, malo smo si v sorodu. Tako
dragoceno ruto mi je prinesla.“

„Prav je, no!“

„Stanovati nima kje. Jaz pravim, da bi
lahko pri nas.“

„Pri nas? Kaj ti na misel pride!“

„Gori v sobici je prostor.“

„Kdaj so še Oplotarjevi dajali hišo v
najem?“

„Veš, Primož, ali je dobra ženska, taka
ko duša.“

„Pri nas ne bo. Škoda misliti!“

„Ali bom plačala, kolikor boste hoteli!“
se je oglasila Maruška.

„Pri nas smo najrajši sami.“

„To je pa vendar čudno“, se je nejevoljno
obrnila Franca do Primoža, „da se
denarja braniš. Kaj ti pa prazna sobica
nese? Saj ne bo nobene nadlege delala.
Kuhala si bo sama.“

„Meni se pa to čudno zdi, zakaj bi morala
biti ravno pri nas.“

„Ker drugod ni pripravnega prostora
zame!“ je dejala Maruška. „Dam za sobo,
kolikor zahtevate. Sicer pa seveda ne morem
siliti.“

Denar je moral biti nazadnje tudi Primoževega
srca vladar. Zakaj končno se je
vdal in dejal: „No, pa naj bo!“ Pozabil pa
ni vprašati: „Koliko boš pa dala?“ ...

Maruška si je zadovoljno mencala roke,
ko je stopala nazaj proti vasi. V živem ognju
so se ji svetile oči.

Pred Strahovo hišo jo je čakala Brigita.
Na licu so se ji še poznali sledovi solza,
ki jih je točila dopoldne ob pogrebu.

„Kaj pa ti tukaj delaš, Brigita?“ jo je
vprašala Maruška nekam prisrčno prijazno.

„Zahvalit sem se prišla, da ste šli zjutraj
za pogrebom Lorenčeve matere pa da ste
bili tako dobri, da ste snoči vi dali pri Lipetovih

za žganje in kruh in tobak. Nisem
prej vedela, Lipetovi so mi danes povedali.
Bog vam plačaj! Tistih deset goldinarjev pa,
ki ste jih dali Srdinu, vam bom že vrnila,
kakor hitro zaslužim.“

„Kaj hoče to? Ne bode ti jih treba vračati.
Zato le brez skrbi bodi! In meni se ni
treba nič zahvaljevati. Zahvali se rajši onemu,
ki ti je življenje otel. Ali si se že zahvalila
Jankotu?“ ...

„Ne še!“ je odgovorila deklica tiho in
zardela in povesila oči.

„Ali greš malo z menoj gori v sobico?“

„Ne morem, moram domov!“

„No, saj se bova še dostikrat videli.
Brigita, poslušaj me, nič ne bodi žalostna!
Vse se bo dobro izšlo, vse, vse, le veruj mi!“

Nekam strastno je govorila Maruška te
besede. V še bolj živem ognju so se ji
svetile oči.

Peto poglavje.
Stara pesem.

In res sta se večkrat videli Maruška
in Brigita.

Sicer je Maruška koj drugi dan
potem, ko se je bila pogodila z
Oplotarjevim Primožem za stanovanje, dala
od Strahovih prenesti svoje stvari v svoj
novi stan na reber. Ljudje so se kar čudili,
ko so videli to preseljevanje k Oplotarjevim.
Nekaterim ni šlo v glavo, kako da more
Maruška, ki je bila vendar videti živahna, iti
k Oplotarjevemu Primožu in Franci, ki sta
tako odljudna in kar ‚gozdna‘. Drugi so se
pa bolj čudili temu, da sta Oplotarjeva
dva, ki sta bila tako pusta in nezaupna do
ljudi, sprejela Maruško pod streho. Bilo je
dovolj vsakovrstne govorice. Vsi vaščani pa
so bili edini v misli, da bo Maruški pri Oplotarjevih
dolgčas.

In zdelo se jim je res kmalu, da so prav
imeli, ko so tako mislili. Vsak dan je prihajala
Maruška v vas, včasih po dvakrat, po
trikrat. Prišla je ali v štacuno kaj kupit ali pa
kako staro znanko obiskat ali k Tončkovim
do brata Antona. Največkrat so jo pa vaščani
videli iti k Poljakovim šivat.

Pri Poljakovih je bila podnevi navadno
Brigita sama doma. Domači so bili večinoma
zunaj pri delu. Brigito je le semtertja vzela
Manica s seboj na polje za druščino in razvedrilo.
Silili je niso k poljskemu delu, ne
samo zato ne, ker se jim je za težko delo
zdela prenežna, ampak zlasti zato, ker so
sami lahko vse obdelali, saj niso imeli ravno
preveč zemljišča. Na delo so šli torej navadno
sami, Brigito so pa pustili doma, da
je šivala. In šivala je Brigita pridno, dan za

dnem. No, saj je tudi dobro znala. Rajna
Lorenka jo je bila dala zgodaj izučiti. In
šivanja je imela dosti. Že prej so ji ženske
rade nosile delat obleko, še bolj pa zdaj,
ker so smatrale za svojo dolžnost, da ji
dajo kaj zaslužiti, ker je pri onem požaru
vse izgubila. O dolgemčasu ni mogla tožiti.

Navadno vsak dan je prišla k njej Maruška.
Ali se je samo oglasila ali je pa tudi ona
prinesla šivanje s seboj, in sta potem skupno
šivali pod Poljakovo lipo.

Ljudje so se izprva čudili, da Maruška
tako rada zahaja v Brigitino družbo. No,
pa so rekli: Maruški je dolgčas pri Oplotarjevih;
nekoga mora imeti, da se ž njim razgovori; ali se hoče mar z Oplotarjevo Franco,
ki je pusta ko sodnji dan! Brigita pa tudi
potrebuje razgovora in razvedrila!

Tončkov Anton je seveda po svoje tolmačil
to stvar ljudem. „Pravite, zakaj ima
moja sestra tako rada Brigito? Zakaj? Vse
zavoljo mene! Vidite: sestra mene ljubi
kakor samo sebe. Jaz ljubim Brigito kakor
samega sebe. Torej more sestra ljubiti Brigito
kakor samo sebe!“

Pa tudi Brigiti sami se je čudno zdelo,
zakaj je Maruška tako prijazna ž njo. Ali se
ji smili, ker je zapuščena reva, ker je sirota,
ali kaj? Maruška ji ni bila nič posebno po
godu, vsaj privlačne sile ni imela do njenega
srca. Nekaj jo je kar odbijalo od nje.

Pa če se je vprašala, kaj? — ni vedela odgovora.
Nasprotno si je morala reči, da
Maruška zasluži, da jo ima rada že iz hvaležnosti.
Saj ji je bila dobra, še preveč!

Zmerom ji je kaj prinesla. Kako se je začudila
Brigita, ko je nekega dne, kmalu po
Lorenkini smrti, prišel iz mesta šivalni stroj
prav na njen naslov.

„Kako je pa ta stroj prišel name? To
mora biti pomota!“ je dejala Brigita. Maruška
se je smehljala.

„Pa ne, da bi ga bili vi naročili?“

„In če sem ga jaz?“ je dejala Maruška
in se smejala.

„Zakaj pa ne na svoj naslov?“

„Zato ne, ljuba Brigita, ker sem ga naročila
zate!“

„To se pravi, meni sta ga kupili? Jaz
ga ne sprejmem.“

„Zakaj ne?“

„Ker ga nimam s čim plačati. Zastonj ga
pa nečem.“

„Saj ga vendar potrebuješ.“

„Potrebovala bi ga že. In si ga bom
tudi kupila, ko si bom toliko zaslužila.“ —
In Brigita ni pa ni hotela sprejeti stroja.
Samo na ta način ga ji je Maruška vsilila,
da je rekla, da ji ga da na upanje, da ga
bo že plačala, kadar bo mogla. Za ‚obresti‘
si je pa Maruška izgovorila, da bo smela
priti nanj šivat, kadar bo kaj takega imela.
In prišla je torej večkrat, malone vsako popoldne.
Brigita, kakor rečeno, ni mogla tožiti,
da je brez druščine. In vendar je bila zadnji
čas tako nekamo resna, tako zamišljena. Res,
da tudi prej pri Lorenčevih ni bila bogve
kako živa, poskočna, razposajeno vesela
celo ne. Bila je čudno dekle. V prvih letih
že je bila Lorenki včasih kar neumljiva.
Tiha, molčeča in skoraj preresna za otroško
dóbo. Lorenka jo je večkrat dramila, naj bo
vendar malo bolj vesela. — „Saj ne pravim,
da moraš biti jezična ali prešerna, zijalasta,
lahkoživa in razposajena. Ali malo življenja
in veselja mora kazati mlad človek!“ — Pa
ni dosti opravila. Dočim so Brigitine vrstnice
uživale brezskrbno otroško življenje
ter se smejale in igrale, je ona iskala najrajši
samote. Najrajši je sedela tam za hišo
in sanjala. In tudi potem, ko je odraščala
in se je razvijala v krasno mladenko, ko
so se marsikaterega mladeniča oči začele
obračati za njo, ko so ji na uho dohajale
laskave besede o njeni lepoti, ko so jo
dekleta vabila v svojo družbo ob zimskih
večerih ali o poletnih nedeljskih popoldnevih
na mehke vrtove, kamor tako rada
hodi tiha ljubezen — tudi tedaj se Brigita
v svojem vedenju ni dosti izpremenila. Najrajši
je še vedno imela samoto. In v samoti
je v prostem času čitala, čitala mnogo, tako
da ji je gospod župnik, pri katerem je dobivala
knjig na posodo, komaj sproti ustrezal.

No, taka čudakinja ni bila, da bi se docela
odtegovala druščini svojih vrstnic in tovarišic;

šla je včasih v njihov krog. Ali razposajena
ni bila ž njimi nikoli. Fantje so
pač občudovali njeno lepoto, njeno živahno
in lahno kretanje, njeno sveže, milo lice in
zlasti njene globoke, črne oči. Toda nobeden
ni smel niti najmanjše nespodobne
besedice reči vpričo nje, in kdor je morda
tupatam mislil, da se bo z ubogo rejenko
pač smel malo pošaliti, ta je moral kmalu
izvedeti, da se je bridko varal. Brigita je
takega tako ostro zavrnila, da se ni upal
izlepa več blizu. Fantje je zato tudi niso
kaj marali. Njihov užaljeni ponos je dejal:
— Pustimo Brigito, saj nismo za njo! Mi
smo prekmečki; zanjo, ki se je rodila v
Trstu — gotovo v kaki palači — zanjo je
kvečjemu kak grof ali baron! — Brigito je
tako govorjenje sicer bolelo. A zopet je baš
tako govorjenje in pa zavest, da je rejenka,
brez roditeljev, brez domovja, budila in
netila v nji čimdalje bolj oni pravi dekliški
ponos, ki dostikrat obvaruje padca. Tako
govorjenje fantov in ta zavest sta pa tudi
bolj in bolj krepila njeno nagnjenje k samoti.

Sicer je bila prijazna z vsemi ljudmi,
zlasti z otroki in bolniki, katere je rada obiskovala.
V vas pa, če je že šla kam, je šla
najrajši k Poljakovim, k svoji botri in k Manici,
kjer je bila popolnoma domača. Z Manico
se je najrajši pogovarjala, ž njo se je vsaj
včasih prostodušno smejala.

Od Lorenkine smrti sèm je bila Brigita
še bolj tiha in vedno nekam zamišljena.
Poljakova Manica se je trudila na vso moč,
zlasti o lepih poletnih večerih, ko sta sedeli
na klopi pred hišo, da bi jo spravila v dobro
voljo. Pa kmalu je spoznala, da Brigita ni
več tista ko poprej. Prizadevala se je tudi
Maruška, da bi jo kdaj razvedrila; pripovedovala
ji je mikavne stvari iz tujih krajev,
kar je vedela in znala — pa se je večkrat
prepričala, da je Brigita s svojimi mislimi
vse kje drugje kakor v krajih, ki jih ona
popisuje. Izprva je mislila, kakor Manica,
da Brigita pač žaluje za Lorenko, katero je
tako zelo spoštovala, katero je ljubila kakor
rodno mater. Ko so bili ponedeljek po tisti
usodni soboti dvignili nosači v Lipetovi hiši
nesrečne Lorenke telesne ostanke, da jih
poneso na božjo njivo, in so se na poti po
stari navadi ustavili s krsto pred vaško kapelico
nakoncu vasi, in je vse pokleknilo,
in je Lipetov Jakob v imenu rajnice prosil
vaščane-pogrebnike, naj ji odpuste, če je
katerega kaj razžalila: navstal je nepopisno
pretresljiv prizor. S klicem: „Mati, mati!“ je
planila iz klečeče in moleče množice Brigita,
se vrgla na krsto, se je krčevito oklenila in
jo med vzdihi in ihtenjem močila s solzami,
češ: „Mati! zakaj me zapuščate samo?!“ ...

Vsem navzočim so kapale solze pri tem
ginljivem prizoru in vseh ustna so šepetala:

„Kako rada je imela Lorenko, da, prav
kakor lastno mater!“ In tudi pozneje je Brigita
tako lepo kazala ljubezen do pokojnice;
če je le mogla, je pohitela v mraku
na Lorenkin grob in ga zaljšala s cveticami
in molila na njem.

Lahko sta torej mislili Manica in Maruška,
da vedno otožna in zamišljena Brigita žaluje
pač še zmerom po Lorenki. Pa v tej
veri, da je žalovanje po Lorenki edini vzrok
Brigitine molčečnosti, nista dolgo ostali.

Maruška je kmalu izvedela še nekaj druzega...

Neko popoldne je spet prišla k Poljakovim
s šivanjem v roki, in sta z Brigito
sedeli pod lipo. Kar naenkrat je stal pred
njima Stoparjev Janko s smodko v ustih in
s palčico v roki.

„Dober dan!“ je pozdravil. „Vedve pa
lepo v senci!“

„Bog daj dober dan! V senci pač, toda
otožni in zamišljeni!“ je odgovorila Maruška.

Poznala je Jankota nekoliko bolj, odkar se
je bila nekoč oglasila pri Stoparjevih.

Brigita je pa samo kratko odzdravila in
začela hitro vtikati novo nit v šivanko. Pa
bila je tako nekamo vznemirjena ali nerodna,
da se je precej časa mučila, preden jo je
vteknila. To jo je moralo jeziti. Vsa kri ji
je šla v glavo.

Janko se je očividno veselil Brigitine
vznemirjenosti in zadrege. Smejé se je dejal:

„Čemu sta otožni, čemu? To ni dobro.
Otožnost je smrt duše. Pazita, pazita!“

„Jaz že pazim“, odvrne Maruška še
vedno smeječ se. „A ta-le Brigita neče!
Vedno je otožna in žalostna. Ne vem, kaj
bo z njo?“

„No, menda se bode pa že poboljšala!
Saj se žalost dá tudi pregnati Ali
smem malo sesti? V lazu sem bil, imamo
kosce in grabečice. Skoraj sem se že malo
utrudil.“

„Oh, le sedite!“ je dejala Maruška in
mu odkazala drugo še prazno klopico pri
mizi. Janko je sedel — ravno nasproti Brigiti.

„Brigita še vedno žaluje vsled izgube
Lorenčeve matere, kajne?“ je vprašal mladenič.

Vprašal je Maruško, a gledal Brigito.

„Še vedno“, je odgovorila Maruška. „Meni
se že kar čudno vidi, da ne more pozabiti
Lorenke, ki vendar ni bila njena prava mati.“

„So me pa zato rajši imeli kot moja
rodna mati“, je dejala zdaj Brigita, in oči
so ji zaplamtele.

„Ali misliš, da te tvoja prava mati niso
imeli radi?“ jo je zavrnila Maruška.

„Mislim, da ne. Kakšni so morali biti
moja mati, da so me od sebe dali, mene,
svojo hčer! Ali niso imeli nič srca? Saj še
nespametna žival ljubi svoj zarod. Če bi
bili še tako revni, bi me bili morali obdržati
pri sebi! Kako je to hudo, biti pri tujih
ljudeh! Saj ne rečem nič Lorenčevi rajni
materi. Oh, ne; bili so tako dobri, še predobri.
Edino oni so me iz srca radi imeli.
Pa vendar — kolikrat mi je prišlo na misel:
zakaj vendar so me moja mati dali od sebe?
Nikdar jih nisem poznala ... In vendar, kaj
je ljubeznivejšega, kakor če ima otrok dobro
mater!“ ...

„Morda pa svoji materi delaš krivico,
morda so te proti svoji volji, primorani dali
od sebe“, ji je segla v besedo Maruška.

„Morda jim res krivico delam“, je odgovorila
Brigita, in solze so ji stopile v oči.

„Oh, kolikrat sem si spet dejala: — Zakaj
tako misliš o svoji materi? Ali ni to greh?
Morda jih že krije črna zemlja. Ali jih pa
morda tare nadloga, stiska, beda. Nemara
leže bolni in zapuščeni vzdihujejo po meni,
svoji hčeri ...“

„Brigita! ali bi rada imela svojo pravo
mater?“ jo je vprašala Maruška. „Ali bi jih
ljubila iz dna svoje duše?“

„O, da, iz dna svoje duše! Samo če bi
bili dobri.“

V tem trenutku je na vrtu zakričala kokoš.
Vsi so se ozrli tjakaj. Kragulj je uprav kar
priletel, zgrabil picko in odfrčal z njo v
zračne višave. Skočili so kvišku, da bi zabranili
rop; pa je bilo že prekasno.

„Poglejte!“ je dejal Janko. „Morda nese
ta ropar plen svojemu mladiču. Ljubi ga.
Ali jaz bi se zahvalil za tako ljubezen.“

„Jaz tudi“, je dejala Brigita.

„Zakaj?“ je vprašala Maruška. „Mladič
mu mora biti hvaležen in že zato ga mora
rad imeti. Za rop ni odgovoren mladi, nego
stari.“

„To ni prava ljubezen“, je odvrnil Janko.
„Ljubezen takega samopašneža, ki razdeva
življenje drugih, da bi osrečil svojca, ni
prava ljubezen. Prava ljubezen je ogenj iz
nebes, ki blagonosno, krotko plapola, in
gori s čistim plamenom le za srečo bližnjega.
Ona ljubezen je pa ogenj iz pekla,
ki s snedenim plamenom vse pokončuje za
sebični svoj namen. Toda sebična ljubezen
nikdar ne more prav osrečevati. Taka ljubezen
tudi ne zasluži zopet ljubezni.“

Maruška ga je v čudu pogledala. To je
cel modrijan, ta Janko! Tudi Brigita je povzdignila
oči k njemu, a tako prijazno, tako
milo, kakor bi hotela reči: — Prav iz srca
si mi govoril! ...

Janko je prišel potem še večkrat k šiviljama
pod lipo. Zdaj je imel ta, zdaj oni
izgovor, zakaj da je prišel mimo in se moral
oglasiti. Da je sam rad prihajal, se je videlo.
Maruška je tudi rada videla, da je delal
druščino. In Brigita? No ... Maruška je
kmalu opazila dovolj: Brigiti se je poznalo
na obrazu, kako je bila vesela njegovega
prihoda ... Kadar je prišel, je najprvo gledala
v tla, pa se kmalu zažarila v lice in je
gledala potem z radostno sijajočimi očmi v
lepega mladeniča in z očividno slastjo je
pila besede iz njegovih ust...

A dolgo niso trajali ti sestanki.

Neko popoldne je bilo. Pri Pavletovih
so v podu pokali mlatiči. Tončkov Anton
je pa tisti čas ležal na Pavletovem vrtu s
pipo v ustih in je tako modroval:

„Ali je lepo na svetu! Jaz muhe lovim,
ko drugi lovijo čas, in v senci ležim, ko se
mlado in staro pali na solncu. Pa saj sem
se tudi jaz nekaterekrati žgal! Pasja vera,
nekaterekrati sem bil tak, da sem se samemu
sebi smilil! Le naj svet poizkusi, kaj je hudo;
iz globočine srca mu privoščim ... Meni se
pa res dobro godi, odkar je Maruška doma
— to je po pravici reči. V takem nisem še
bil. Dobro je imeti dobro sestro. Bog ji
daj zdravje na svetu in na zemlji, meni pa
milost, da se ne preobjem. Prav nevarno
je res, da se ne bi preobjel. Iz Maruškinih
rok mi pada mana, kakor njega dni Izraelcem
v puščavi. Ni mi treba več rose otepati po
grmovju. Treba je zdaj meni pasti! Le naj
Šober pase z Blažem! Mene sestra živi, ne
vaška živina. Za to dobroto se ti pa do
komolca zahvalim, moj ljubi Bog. Pa še
nekaj bi te prosil, če ne boš zameril, moj
Bog: vdaj Brigiti tako misel, da bo mene
vzela, ne pa ...“

Anton ni mogel končati stavka. Pavletov!
mlatiči, pravi ptiči, Buščajev Štefan,
Zrnčev Jože in Janezov Tonček — so bili
ravno spet z enim nasadom gotovi in povabljeni
k mali južini, pa so se hoteli prej
malo ponorčevati iz Antona.

„Negode nemarni, kaj kradeš dan Bogu!“
je zaslišal Anton naenkrat nad sabo. Ustrašil
se je, da mu je pipa padla iz rok. Hotel je
vstati, pa je bilo že prekasno. Buščajev je
že vihtel nad njim cepec in mu ni pustil
bežati.

„Za božjo sveto voljo, ali me misliš ubiti,
Buščaj?“ je ječal Anton.

„Udri! Ubij zlomka, lenivca!“ so vpili
izpred skednja drugi mlatiči.

„Tako dajte si kaj dopovedati!“ je kričal
Anton v eni sapi in poizkušal vstati; pa mu
ni pustil Buščajev, ki je venomer sukal nad
njim bridki cepec.

„Udri, udri potepina, postavača!“ so zopet
zavpili izpred skednja. In Buščajev Štefan
je udaril zdaj na to, zdaj na ono stran Antonovo
po travi.

„Lepo te prosim, grdo te gledam!“ je
vpil Anton z jokajočim glasom. „Oh, oh,
na duši ti bom pustil svojo smrt. Joj, joj!
Ali se bo Brigita jokala! Prizanesi mi vsaj
zavoljo nje, ki je tako lepa pa tako mlada,
in pa zaradi moje sestre Maruške. Kaj bo
reva sama počela v Bukovici med takimi
razbojniki, kakor ste vi! Buščaj, za en mehur
tobaka ti bom dal pa molil bom zate —“

„Le zase moli, mrcina malopridna! Vedi:
preden bom do pet naštel, boš že letel v
žrelo peklensko! Kaj si naredil oni dan z
mojim bratom Blažem na paši? Modre kače
ima še zdaj po hrbtu!“

„Pomagajte, pomagajte!“ je prosil Anton
in se zvijal kakor slepec po travi. „Vsaj ti
se me usmili, Tone Pavletov, saj imaš tistega
patrona v nebesih, kakor jaz!“

„No, Štefan, pa ga izpusti za enkrat!“
je rekel gospodar Buščajevemu. „Boš pa
povresla delal, Anton, kajne, pa skopati boš
pomagal?“

„Bom, bom. Kar hočete, rad storim, samo
življenje mi pustite!“ je dejal Anton in veselo
poskočil, ko je Buščajev nehal mahati
s cepcem.

„No, le sèm pojdi Anton, boš najprej,
malo prigriznil!“ ga je povabil gospodar k
mizici, na katero je bila domača hči Zefa
ravnokar prinesla malo južine, napotvičenega
kruha in pelinovca.

„Le jejte, ste sami zadosti ješči! Mislite,
da sem tako lakoten in grd?“ je odklonil
Anton vabilo in sedel na škopnik in se oddihal
od prebitega strahu. —

„Bog blagoslovi!“ je zaželel mlatičem
Jurij, ki je prišel mimo s svedrom v roki.

„Bog plačaj!“ je odvrnil Pavlè. „Odkod
pa ti, Jurij?“

„Od Oplotarjevih. V tisti sobici, kjer se
je nastanila Antonova sestra, nekaj delam.
Pa moram po večji sveder iti; je tako trd
les.“

„Saj se vam menda tako ne mudi; pokusite
naš kruh, če se vam ljubi!“ je dejala
Zefa in ponudila kos.

„Eh, nekaj trenutkov sem ali tja! Saj je
še Bog sedmi dan počival“, je odgovoril
Jurij in sprejel kruh. „Kako pa kaj plaje
pšenica, kako?“ —

„Nisem še nič izvejal, pa dosti prida ne
kaže“, je rekel Pavle.

„Težka je pač, težka“, je pristavila Zefa
in potežkala pergišče pšenice.

„Tako si bo dala Maruška vse novo napraviti
v svojem stanovanju pri Oplotarjevih?“
je vprašal Buščajev Štefan.

„Vse! Saj si lahko. Denarja mora dosti
imeti. Snoči v mraku je iz skrinje nekaj
jemala, pa se je iz gorenjega predalčka tako
posvetil srebrn denar, da skoraj ne bi bilo
treba nič luči delati.“

„Blagor Antonu, ki ima tako sestro!“ je
vzkliknil Buščajev. „Anton, zdaj bi bil pa
jaz rad v tvoji koži!“

„Jaz pa v tvoji! Vidiš, kako se ti dobro
godi, kako lep kruh imaš pred seboj!“ je
rekel Anton, ki je napotvičeni kruh na mizici
kar z očmi jedel in z ustmi cmokal.

„Pa ga še ti vzemi. Zakaj si se pa prej
branil?“ je dejala Zefa in mu dala kos. „Na,
čeprav si mi oni dan rekel, da sem črna
ko čelešnik; bel kruh pa le znam dobro
speči.“

„Pa je res čudno, zakaj se danes tako
braniš kruha“, je dejal Pavlè. „Saj včasih si
rad jedel kruh. Ko si v trg nosil pletenice
na prodaj, pravijo, si vse za kruh dal, kar
si spečal.“

„Zlodej, kaj sem pa hotel? Tu kruh, tam
kruh, ob vsakem vogalu! Ali sem mogel
tako mimo iti?“

„No, zdaj ti ne bo treba kruha stradati,
Anton“, je povzel Buščajev, „ko imaš Maruško.“

„Zdaj se bodeš gotovo kmalu oženil?“
je nagajala Zefa.

„Oženil? Kakor bode! Pa ko bi imel
takega vranča dobiti, kakor je tista Gregčeva
Urša, ki se mi zmerom ponuja, sem pa spet
rajši tako. Ampak to pa rečem: srečna tista,
ki bo mene dobila! Vsak dan bo lahko bel
močnik jela!“

„Če ga bo imela!“ se je zasmejala Zefa.

„Katero pa kaj misliš osrečiti?“ je vprašal
Buščajev.

„Brigito bom vzel“, zavrne Anton. „Zdaj
je sirota, moram se je vsaj jaz usmiliti. No,
pa jo imam tudi rad, kaj bi rekel, rajši ko
sestro svojo ...“

„Brigita da bo katerikrat tvoja!“ se je
oglasil Zrnečev. „Kaj ne veš, da ima že
svojega? Če boš ti še kaj hodil za njo, jo
boš enkrat pošteno izkupil.“

„Saj nič ne hodim za njo, samo mislim
nanjo. Katerega pa ima? Kdo je tisti spak,
ki mi jo misli prevzeti?“

„Si ti kakšen fant, Anton, da še ne veš,
kdo hodi za tvojim dekletom?“ se je oglasil
še Janezov. „Primojzunaj, ko bi jaz imel
takega deklica, še pogledati bi je nihče ne
smel, nikar pa pri nji vasovati pri belem
dnevu ...“

„Kdo pa je tisti, kaj? Rad bi ga poznal.
Pa ne tisti Janko?“

„Kdo pak! Saj je vsako popoldne pri
nji pod Poljakovo lipo. Saj pravim, ko bi
ti kaj fanta bil, bi mu že pokazal, kaj se
pravi pri belem dnevu v vas hoditi! Ali ti
nisi za nič! Pa bo takega Brigita vzela, tako
revše, kakor si ti, ki se ne znaš nič postaviti
!“

„Joj, joj! Tako mislite, da res hodi za
njo tisti Janko?“ je vprašal Anton in se
prijel za glavo. „Nemara pa samo tako govori
z Brigito, tja vendan, kakor na primer
jaz s to-le Zefo?“

„Oho, se jako motiš!“ ga je Janezov
dražil naprej. „Enkrat, dvakrat govoriti z
dekličem, ni še nič hudega. Ali dan na dan
prihajati v vas ... to mora tudi slepcu odpreti
oči. Samo ti si tako trčen, da nič ne
vidiš.“

„Joj, joj, kar slabo mi prihaja! Ali smem
malo piti?“

„Sicer nisi vreden, da bi pil s fanti, ker
nisi za nič fant, pa naj bo, le pij, ná!“ je
rekel Buščajev in mu ponudil kupico.

„Fantje, nehajte, nehajte!“ je dejal Jurij,
se zahvalil za málico in šel po svojem
opravku.

Fantje pa niso nehali dražiti Antona.

„No, kaj boš zdaj naredil?“ ga je vprašal
Zrnec.

„Kaj hočem narediti? Nič. Ali veš ti kaj
boljšega?“

„Jaz bi na tvojem mestu že pokazal temu
Jankotu, da bi mu za vselej prešlo veselje
za Brigito hoditi!“

„Kako?“

„I, kosti se mu enkrat prav pošteno premikastijo
in rebra preštejejo. Ná, pij še, da
boš bolj pogumen!“

„Ali se še nikoli nisem tepel!“

„Seveda, ker nisi za nič. Tepež pa mora
biti za vsakega deklica, to je stara navada.“

„No, če se le nečeš tepsti, Anton, ti dam
jaz pa drug svet“, je rekel Buščajev. „Ti
pojdi lepo k staremu Stoparju pa ga prosi,
naj svojemu sinu prepove k Brigiti v vas
hoditi. To bo še najboljše.“

„Misliš?“

„Seveda.“

„Tako bom pa šel“, je rekel Anton in
zdirjal izpred poda.

„Kam greš?“ je vpil za njim Pavle. „Ali
ne boš povresel delal?“

„Čo-o-o!“ je kričal Anton in drvil proti
Tončkovim.

„Ali ste poredni!“ je karala Zefa fante.
„Da mu greste tako nagajat! Meni se pa
smili tak človek. Bogve, kaj bo zdaj naredil!“

„Mislite, da bo šel res k Stoparju!“ je
rekel Janezov. „Sicer ne bi bilo nič napak,
če bi šel. Jaz bi privoščil Jankotu, da bi
stari nad njim malo zrojil. Zakaj bi res tako
prosto hodil v našo vas do naših deklet?
Toda Anton ne bo šel k staremu. Zaril se
bo v seno pa bo tulil in jokal.“

„Mi dajmo pa naprej udariti!“ je dejal
Zrnečev.

Iz poda se je kmalu zopet čulo enakomerno
pika poka, pika pok ...

Anton se pa ni zaril v seno, kakor
je sodil Janezov. Razburjen je bil. In tisti
pelinovec mu je še bolj razdražil živce. Piti
sploh ni smel dosti, pijača mu je šla precej
v glavo. Ko je pridirjal k Tončkovim, je
sedel pod hruško, si podprl glavo z rokama
in premišljal, kaj bi naredil. — Najbolje
je, da tako naredim, kakor mi je svetoval
Buščaj, je rekel naposled, zgrabil v
podu procko in grablje, ki jih je bil sam
naredil, in se napotil k Stoparjevim, kakor
bi šel te stvari tja prodajat.

Stoparjeva domačija je bila gotovo najlepša
v celi dolini. Stala je na samoči, pa
prav na priliki, pri cesti, ob potoku. Stoparji
so imeli izprva samo preprosto hišico
z mlinom in žago. A so znali dobro gospodariti.

Iz prvotne majhne hišice se je vzdignilo
lepo dvenadstropno poslopje, in njive
in travniki in gozdi daleč naokoli so sčasoma
postali Stoparjeva last. Otvorili so v
hiši tudi gostilno in nastanil se je v nji
županijski urad. Že Jankotov ded je bil
župan. In nasledoval ga je v tej časti tudi
njegov oče. Sicer ni bil bogve kako umen
mož, eno stvar je pa dobro znal — nositi
glavo pokoncu. In če tudi ni imel kdovekaj
v glavi, je imel pa dosti pod palcem. In ta,
povsod pač še najmočnejši razlog, je bil
menda merodajen tudi za može njegove
soseske, da so ga opetovano izvolili za svojega
župana. Oče župan so se pa tudi zavedali
svoje časti, moči in veljave. Radi so
se trkali ob prsi in dejali: — Boga zahvalite,
da imate mene za župana, ki vsaj lahko kaj
storim za vas, ker pri gospodih vse premorem!
Drugemu bi pokazali hrbet, meni
pa smehljaj in prijazno lice! ... Gospodje
iz trga so bili pa ž njim zares prijazni. Prihajali
so kaj radi, zlasti ob nedeljah popoldne,
k Stoparjevemu očetu županu in so
pridno pokušali njegovo vino in perutnino
in pečenino. Seveda so ga tudi pošteno
‚vlekli‘. Pa Stopar tega ni zapazil. Se dobro
se mu je zdelo. Dasi pa je bil v vseh stvareh
mož starega kopita in se je trdovratno držal
starih izročil, to je pa uvidel, da bi na
ugledu dosti pridobil, če bi se mogel postaviti
z učenimi sinovi. Zato je poslal oba
sina v mesto v šole. Starejšega je kmalu,
po dokončanih ljudskih šolah vzel domov,
ker ni kazal posebne nadarjenosti, in ker
ga je bil odločil za dom. Drugi, Janko, se
je pa naprej šolal. — Doktor mora biti,

jezični doktor, ki še ni izšel iz te doline! —
je govoril Stopar, — da bodo pozni rodovi
morali reči: Stoparjeva hiša je dala prvega
doktorja v naši župniji! — Ali Stopar je
obračal, Bog je pa obrnil. Starejši sin mu
je nagloma umrl. In Stopar je moral Jankota
odpoklicati iz mesta domov, ker tega vendar
ni hotel, da bi posestvo prešlo v tuje roke.
Če se pa že ni mogel pred sosesko postaviti
z učenim sinom doktorjem, je pa vsaj
to hotel, da se bo njegov sin kmetovavec
razločeval od drugih kmetov. Zato ga je
prejšnjo jesen poslal na višjo poljedelsko
šolo na Dunaj. Še eno leto naj bo Janko
študiral, potlej mu bo pa izbral nevesto,
seveda bogato, in izročil posestvo. Tako je
računal oče župan.

Stopar je šel ravno po dvorišču proti
skednju, ko jo je primahal Tončkov Anton
s procko in z grabljami in s svojo skrito
prošnjo v srcu po stezi.

„Oče Stoparjev, kupite, kupite ti stvarci,
prav po ceni jih dam“, je nagovoril Anton
župana.

„Hlapca vprašaj, če kaj potrebuje!“ mu
je odgovoril Stopar in hotel iti dalje.

„No, je že prav“, je odvrnil Anton in
nadaljeval bolj tiho: „Eno prošnjo imam do
vas. Oče Stoparjev, recite, recite Jankotu,
naj ne hodi za Brigito; njo sem jaz izbral,
vaš si lahko drugo izbere, ker je bogat,
Brigito naj pa meni pusti!“

„Kaj pa spet čenčaš?“ je dejal Stopar.
„O kateri Brigiti se meniš?“

„I, o tisti Lorenčevi rejenki, saj jo poznate.
Pa vaš Janko hodi za njo, verjemite,
oče Stoparjev!“

„Naš Janko za rejenko! Sanjalo neumno!
Te pa že spet luna trka“, je odgovoril Stopar
in šel dalje svojo pot.

„Res, res! Saj vsa vas vé“, je dejal
Anton in hotel za njim.

„Jaz ti pravim, da mi beži izpred nog!
Ali hočeš, da zašcujem vate psa?“ je zarohnel
Stopar jezno.

„Tistega pa ne!“ je rekel Anton, in ker
je poznal Stoparjevo jeznoritost, jo je naglo
ubral po stezi nazaj ...

Stopar ni dalje premišljal Antonovih besedi,
zdele so se mu preneumne. Žvižgaje
je šel mimo poda dalje proti vrtni lopi;
tam je sedel in zapalil smodko.

Komaj jo je prižgal, zagleda Juretovko,
ki je hitela proti njemu. Stopar in Juretovka
sta si bila malo v sorodu. Vendar se
nista prav mogla. Juretovki se je zdel Stopar
previsok, njemu je bila pa ona prenizka.

„Kaj bi pa ti rada?“ je vprašal Stopar,
nič kaj prijazno.

„En mernik koruze mi boš dal. Niti
prgišča moke nimam več v predalu.“

„Dal! Kako dal? Pa ne spet za božje
plačilo?“

„Lahko bi mi ga dal tudi za božje plačilo.
Saj smo v sorodu. Seveda, to si ti že
pozabil, že zdavna, kajpak. Pa nič se ne
boj, ne bom te prosila, da mi jo daj zastonj.
Denarja sicer nimam zdaj, a dala ti ga bom,
kakor hitro ga dobim. Saj bo fant zaslužil
pri mlatvi ...“

„Da, da, tisti tvoj fant ... Seveda, kdaj
bi si bil že lahko toliko zaslužil, pa menda
vse požene, ko cele noči okoli rogovili!
Daj ga daj malo v roke vzeti in bolje strahovati!“

„Veš kaj?“ mu je zabrusila nazaj Juretovka.
„Mojega fanta pa kar pri miru pusti.
Saj imaš svojega, pa ga v roke vzemi! Je
bolj potreben strahovanja, ko naš.“

„Kaj praviš? Moj Janko da je potreben
strahovanja?“

„Tvoj Janko, tvoj zlati Janko! Še mene
je sram ...“

„Kaj pa ti veš od našega?“ je zavpil
Stopar, drgetajoč togote po vsem telesu.

„Kar vsa vas vé. Po cele popoldneve
presedi pri tisti rejenki. Lepo nevesto boš
dobil k hiši ...“

„Lažeš!“ je zakričal Stopar. Imel jih je
še na jeziku, pa je umolknil, ker je videl
Jankota prihajati po stezi.

„Pojdi v mlin, in naj ti dá hlapec vrečo
naše moke!“ je dejal Juretovki. Ta je hitro
odšla, ker ni hotela, da bi jo videl Janko.
Vesel je prikorakal mladenič in ni se malo
začudil, ko mu je oče nenavadno osorno velel:

„Pojdi z menoj v mojo sobo, se imava
nekaj pogovoriti ...“

Juretovka je kmalu dobila moke zdolaj
v mlinu. Pa ni šla precej domov. Stopila
je pod okno in poslušala ...

Brigita in Maruška sta ravno odložili
šivanje, ker se je že mrak delal, ko je prišla
Juretovka z vrečo na glavi mimo, vsa razbeljena.

„Si pa moke dobila?“ jo je ogovorila
Maruška. „To si morala hitro iti, ker ti je
tako vroče!“ —

„Da, pri Stoparju sem jo dobila. Hitro
sem pa šla, hitro. Saj mi drugače ni dalo.
Tako sem pa brusila pete! Pa da sem le
prišla spet domov! Tukaj je vsaj mir. Tam
je pa tak kreg in prepir, da je človeka strah
in groza ...“

„Kje?“

„I, pri Stoparjevih.“

„Kaj pa je vendar?“

„Eh, jeziki vse narede. Saj sem dejala,
da ti moram povedati, zato sem prišla mimo.
Daj no, Maruška, malo prijeti Antona, da
ne bo kvasil takih stvari ...“

„Kaj pa je vendar? Povej!“

„I, neumnost, sama neumnost! Anton je
staremu Stoparju natvezel, da hodi Janko
za Brigito. Ali ni to neumno? Zdaj pa stari
vpije, razbija in kolne, da se vse trese.“

Juretovka je hitela dalje. Maruška je pogledala
Brigito: ta je bila bleda kol zid...

Šesto poglavje.
Dvojno slovo.

Zaspano se je držalo suho jutro brez
rose — Trikrat je solnce srečno predrlo
temne oblake, ki so leno čuvali
visoko obnebje; a ko je četrtič
poizkusilo razriniti debele oblačne plasti, so
se le-te spojile v gromadasto goro in ga
šiloma zakrile pod črni svoj plašč. Mokri
jug je pihal in klatil z dreves poedine že
suhe liste. Vse je tako kazalo, da bo težko
kaj z vremenom, da se bo napravilo rajši
k dežju, in morda prav kmalu.

Pri Poljakovih je bila samo Brigita doma;
vsi drugi so šli kopat krompir. Oprala je
pražnjino in jo vkljub dež napovedujočim
znamenjem nesla v kablju na vrt sušit; razpela
je od drevesa do drevesa vrv in obešala
nanjo perilo.

„Nemara pa le ne bo dežja“, je govorila
sama s seboj, „saj bo zdajzdaj jesen tu in
jeseni je tako rado vsak dan oblačno! Če
pa le pride dež, perilo lahko prej spravim,
dotlej se pa le malo posuši.“ — Ko je pa
obesila perilo, je sedla pred skedenj na
stolček in gledala pred-se tako nekam izmučena
in utrujena.

Na vrtu so kokoši pridno zobale in
kavsale suho travo. Mastito je stopical petelin
sredi svojih izvoljenih jarčic, ki so
obirale pleve in zono v revnih prosenih
bilkah. Pa sapa jim je jemala bilko za bilko
ter jo v vrtincu odnašala strani. Jarčicam
naposled ni ostalo drugega nego belo koruzno
ličkanje, pograbljeno sredi vrta na
kup. Začele so torej le-to razkopavati in
razbrskavati s svojimi nožicami in kljuni,
hitro, kakor bi se bale, da bi jim še te
zabave in še tega užitka prehitro ne vzela
sovražna sapa. Le-ta je res vila močneje in

močneje; kakor prosene bilke je jemala tudi
posamna peresa iz kupa ličkanja in se z
njimi igrala in plesala po zraku. Vsled njene
vijače so tudi z vrtnega drevja bolj in bolj
odletavali napol posušeni, oveneli in orumeneli
listi, odletavali na tla ali frčali po
zraku tja na pot in tja na njive, kjer je tuintam
že rumenelo strnišče; nekateri pa so
zletavali naravnost Brigiti v naročje — kot
oznanovavci jeseni.

Bridka otožnost se je polastila deklice,
ko je gledala ta jesenski prizor.

Še malo, in več ne bodo odmevali po
zraku srebrno-zvonki zbori krilatih ptičic;
severni hlad jih bo pregnal iz sedanjega
domovja daleč daleč tja preko morja na
topli jug. In več ne bodo dehtele krasnobojne
cvetice s prijetnim svojim vonjem;
zamorila jih bode kruta slana. In več ne
bode vela topla sapica z mehko milino, z
rajskim razkošjem; bril in žvižgal bode
mrzli sever. In več se ne bode zibalo valovito
žitno polje z zlatim krasom; na pustem
strnišču se bode majal le kak osamel storž,
zibalo le kako slabotno stebelce. In več ne
bode cvetel dol in zelenela plan; prazna
nižava bode rumenela, gola višava rjavela.
In več ne bode pršilo žarko solnce zlatih
in močnih trakov s sijajnega neba črez veseli
svet; medli njegovi žarki še jesenskih meglic
ne bodo mogli razpršiti iz dolin. Še malo,
in zima bo zasula krajino s svojo belino in
v grob bode zakopala in v led ukovala vse
življenje v prirodi. Tedaj bode zavladala
vse naokrog — dušeča tišina ...

Zelena pomlad se sicer zopet povrne v
krajino s cvetjem in z zelenjem, z upanjem
in življenjem. Zopet bodo pritralaličile drobne
ptice pevke. Zopet bode vse cvetelo in
dehtelo in pelo in živelo ... Ali kako bode
že tačas ž njo? Zima bode zavladala tudi v
njenem srcu. Toda pomladi za njo ne bode
več. Burja bode odbrila vse njene upe ...
Pa saj jih je že! ...

Od večera, kar je Juretovka prinesla od
Stoparjevih ono poročilo, so bolj in bolj
bledeli in veneli vsi cvetovi v gredici njenih
srčnih nad. Ravno je bila začela sanjati lepe
sanje. Vkljub smrti Lorenčeve matere ji je
bilo zadnje poletne dni tako nekam mehko,
prijetno in toplo pri srcu. Saj je prihajal
skoraj slednji popoldan pod Poljakovo lipo
— Janko. Kako so bili lepi oni popoldnevi
pod šumečim listjem košate lipe! Kako so
hitro minevali! Seveda, Janko je znal tako
lepo pripovedovati in jo med pripovedavanjem
tako ljubeznivo pogledavati s svojimi
lepimi očmi ... Ah, kako rada ga je
poslušala, kako radostno mu je zrla v obraz!
Ah, rada je imela tega Jankota, rada kakor
še nikoli nobenega človeka! Rada ga je
imela sicer že poprej, ko je včasih prišel
mimo Lorenčeve koče in jo prijazno ogovoril
in se tuintam tudi kaj malega ustavil
pri nji. In kako bi ga ne imela! Saj je
bil povse drugačen kakor drugi mladeniči.
Nikoli nedostojen v govorjenju ali razposajen
v vedenju, vedno tako pameten in
zraven tako prijazen! ... Toda zlasti rada
ga je imela od onega večera, ko je strela
udarila in zažgala Lorenčevo kočo. Zatrdno
bi bila ona takrat našla smrt v plamenu, da
ni prihitel Janko in je rešil. Noben drug ni
planil v ogenj po njo, dasi bi bil nemara
lahko. Janko pa, Janko, sin bogatega Stoparja,
je skočil v ogenj po njo, ubogo
rejenko! Pa bi mu ne bila hvaležna! In
kolikokrat je potlej prišel k nji pod Poljakovo
lipo! Kako bi ji bilo sicer pusto in
žalostno po smrti Lorenčeve matere! Tako
je pa on prihajal skoraj sleherni dan in jo
kratkočasil in ji podil iz srca žalost in jo
zanašal v neki nji doslej neznan svet veselja,
sreče, upov ...

A komaj so se prav razcveteli cvetovi
njenega upanja, že so jeli bledeti in veneti...

Kaj je povedala oni večer Juretovka?

— Da je pri Stoparjevih tak kreg in prepir,
da je človeka strah in groza ... Da stari
Stopar vpije, razbija in kolne, da se vse
trese — Zakaj? Ker je hodil Janko pod
Poljakovo lipo zaradi nje, uboge rejenke!...

Ah, že tisti večer se je iztreznila, se je
zbudila iz onih lepih sanj, ki jih je bila
ravnokar začela sanjati. Zagledala je velik
prepad med sinom bogatega Stoparja in

— siroto rejenko. Že tisti večer je videla
bledeti vse svetle zvezde na nebu svojega
upanja, veneti in bledeti vse cvetove svoje
pomladi.

In od onega večera so z vsakim dnem
bolj bledeli in veneli ti cvetovi. Tolažila se
se je sicer prvi, tolažila drugi, tolažila tretji
dan, da se je nemara Juretovka oni večer
zlagala ali vsaj pridejala dobro polovico
svojih izmišljotin. Nemara pa pri Stoparjevih
ni bilo tako hudo; morda je Janko
kaj bolan, a gotovo zopet pride in, kakor
blagodejno solnce, razpodi slano z venečih
cvetov njenih nad. Toda on ni prišel od
takrat več ...

Seve! Bogatega Stoparja edini sin se je
tudi iztreznil in spoznal globoki prepad med
seboj in rejenko — in pustil jo je v zasmeh
ljudem. Da, v zasmeh! Kako so zadnjo nedeljo
ženice stikale glave, in fantje pokašljevali,
ko je šla mimo njih v cerkev! Sram
jo je bilo, da je poželela lastovičje perutnice,
da bi poletela daleč daleč vstran iz
tega kraja, cd teh ljudi in daleč vstran iz
bližine Stoparjevega sina, ki ji je prej izkazoval
tako prijaznost, a jo zdaj, ko je
prišla ljudem v zobe, prepustil ljudskemu
roganju.

Ta Janko! Zakaj je pa prej tako rad prihajal
k nji tja pod lipo, zakaj se je pa prej
menil z ubogo rejenko? Ali samo za šalo?
Gotovo! Saj se premožnejši človek vedno
rad šali z ubožcem ...

Le zakaj je bila ona tako nespametna,
da je sploh katerikrat govorila ž njim! Kaj
ji je bilo, da se je dala tako ujeti! Kaj ima
zdaj od tega? To, da se ji ljudje posmehujejo,
in on morda še najbolj! — —

Bridke solze jeze in žalosti so se udrle
ob tem razmišljevanju deklici po licih. Zakrila
si je obraz z rokama in krčevito plakala
Nič ni slišala, da je petelin zagodrnjal,
da so se kokoši splašile in se razletele, ko
je po stezici sem naglih korakov prišel
Janko in stopil pred njo in jo opazoval.
Še-le, ko jo je prijel za roko, je pogledala;
a ko je zagledala njega, se je zdrznila in
hitro izvila svojo roko iz njegove.

„Brigita!“ je izpregovoril mladenič ljubeznivo
in jo gorko pogledal.

„Kaj hočete?“ je vprašala Brigita nekam
osorno, trpko. Sram jo je bilo, da jo je
dobil pri joku.

„Po slovo sem prišel.“

„H komu?“

„K tebi, Brigita!“

„Od mene ste se že itak poslovili!“

„Kdaj? Kaj ti pa je, Brigita?“

„Kdaj, vprašate? Saj sami veste, kdaj.
In kaj mi je, tudi lahko veste — Pa kaj bi
govorila dalje! Po slovo, pravite, ste prišli,
torej z Bogom!“

In Brigita je vstala in hotela oditi.

„Brigita!“ je vzkliknil mladenič. „Kaj ti
je vendar danes? Ostani, počakaj, da ti
povem ...“

„Sem vas že tako prevečkrat poslušala!“

„Brigita, prosim te, poslušaj me vendar!
Še danes se odpeljem na Dunaj. In preden
grem, sem se vendar moral oglasiti pri tebi,
da ti povem, kar sem ti že dolgo mislil
povedati, o čemer sem dolgo razmišljal,
zdaj pa za trdno sklenil ...“

„No, in kaj bi bilo to?“

„Brigita! Ne bom ti razkladal na dolgo
in široko. Rad te imam. Ljubim te, odkar
te poznam. Še kot otroka sem te imel tako
rad, ti ne veš! Ugajala si mi, ker si bila
vedno tako tiha, mirna, tako otožnoresna,
vendar prijazna. In taka si ostala tudi potem,
ko si odraščala in zrastla v dekle, kakršno
si zdaj. Že prej sem večkrat rekel sam pri
sebi: Taka-le bo morala biti moja nevesta.
A zadnji čas, odkar sem še bolj spoznaval
tebe in opazoval zraven druga dekleta, sem
si moral dejati, da take, kakor si ti, ne dobim
nikjer, in sem sklenil, da boš ti moja in
nobena druga ... Res je bilo, kar so potem
jeziki govorili. Samo zaradi tebe sem planil
v gorečo Lorenčevo kočo ... In ko sem to
poletje prihajal k Poljakovim, sem res prihajal
samo zaradi tebe, kar so potem ljudje
povedali tudi mojemu očetu. No, izvedeli
bi tako prej ali poznej! Zakaj za trdno sem
sklenil, da moraš ti biti moja, da druge
nečem, in to sem mislil povedati o svojem

času tudi očetu. No, drugi ljudje so bili
tako dobri pa so to namesto mene opravili.
Sam sem pa potrdil očetu to, kar so slišali.
Hudi so bili, sicer ne tako, kakor si morda ti
cula, vendar nezadovoljni z mojim sklepom.
Prosili so me, zaklinjali so me, naj se premislim.
Jaz sem te dni, odkar me ni bilo k
tebi, premišljeval, mnogo premišljeval, a se
nisem premislil, marveč še bolj utrdil v
sklepu, da boš ti moja — sevé, če hočeš.
Zato sem prišel zdaj sèm in te vprašam:
Brigita, ali hočeš postati moja? Črez zimo
bom še na Dunaju, potem se vrnem in
vkljub vsemu nasprotovanju vzamem tebe,
druge nobene. Reci, prosim te, reci, da
hočeš!“ ...

Dve svetli solzi sta zablestili v Brigitinih
očeh. Videlo se je, da je nekako omahovala,
kaj bi rekla. Črez nekaj časa pa je
odločno dejala: „Ne!“

„Ne? Zakaj ne?“

„Ker nečem delati razpora v vaši hiši“,
je takisto odločno nadaljevala Brigita. „Vi
ste bogati, jaz sirota; to ne gre skupaj. Vi
se boste lahko bogato oženili in ustregli
očetu. Bog vam daj srečo!“

„Brigita! Ah, vsaj ti me ne žalosti in ne
razdiraj mojih upov, mojih sanj! Ali me res
nimaš nič rada? In jaz sem vedno mislil,
da me imaš! Reci, da me imaš in da boš
moja!“

Deklica ni odgovorila, samo zaplakala je
in plakala tako bridko ... Naposled je vendar
mogla reči: „Saj veste, da vaš oče nikoli
ne bodo pustili! — Ljudje prihajajo po
stezi, vidite? Pojdite in pozabite nesrečno
Brigito ...“

Res so prihajali po stezi sem ljudje. „Na
svidenje! Brigita!“ je dejal Janko, „na veselo
svidenje spomtadi!“ Pogledal je še enkrat
deklico, ji stisnil roko pa hitro odšel.
Brigita se je sesedla in jokala ...

Tam zadaj za plotom pa je vse to videla
in čula Maruška ... Skrivaj se je priplazila,
ko je bila po naključju zagledala tam mlado
dvojico. Radovednost ji ni dala drugače. In
ko je odšel Janko domov, je odšla tudi ona
— k Oplotarjevim. Stopala je po rebri navzgor
in mrmrala: „Dote ji je treba, dote!
Ah, ti ljuba moja Brigita!“

* * *

Dopoldne se je držalo vreme. Marsikdo
je že začel upati, da se bodo oblaki razšli,
in se bo naredil še lep dan. Toda oblaki
se le niso hoteli razvleči. Jug je jel sopihati
s čimdalje večjo silo. Kisalo se je vreme,
kisalo, dokler se ni izkisalo. Lahek dež je
začel škropiti na zemljo, obkroženo z uprav
jesenskimi meglami.

Poljakovi so se bili namenili tudi popoldne
iti kopat krompir. Pa kmalu, že pri
kosilu so morali opustiti to misel. Ko je
začel pršiti dežek, je dejal Poljak: „Popoldne
bomo že morali pustiti krompir v miru.
Samo dež bi ga napral, kar bi ga izkopali.
Tak pa ni za v klet, precej začrni. V zemlji
pa krompirju ni nič. Saj lahko kaj drugega
storimo popoldne. Okoli zeljnika je treba
populiti in sneti fižolišče.“

Pa tudi tega dela se niso lotili, ker je
čimdalje bolj deževalo. Poljak je nato mislil,
da bi šli podrgnit gnoj po dvoru; to bi se
vkljub dežju dalo napraviti, in tudi to bi
bilo potrebno, ker gnoj se bo kmalu potreboval,
saj bo zdajzdaj tu čas, da bo treba
sejati ozimino. Obveljala pa je naposled
materina, naj izbirajo pšenico za seme.

Lotili so se tega dela. Včasih je bilo za
Poljakovega Andrejčka pri delu prav prijetno
in veselo. Beseda je dala besedo, in
prav kratkočasno je bilo izbiranje. Ali danes
ni bilo nič kratkočasno. Vse je molčalo, vse
je bilo nekam napičeno. Manica je sicer poizkušala
započeti veselo govorico, pa zaman.

Brigita ni bila danes za zabavo in smeh, še
govoriti se ji ni ljubilo. „Kaj ji je neki?“
se je popraševal deček, ko je opazil, da je
celo z delom večkrat prestala in se nekam
zamislila ali pa zardela, če se je srečala z
očmi radovedno jo motreče Manice.

„Kaj ti je, Brigita, da imaš tako rdeče
oči?“ je slednjič vprašal deklico. Toda Brigita,
sicer vedno prijazna ž njim, ni hotela nič
odgovoriti. Začela je le še bolj hitro jemati
pšenico s kupčka sredi mize in jo ločevati

od grašice in kokolja. — Andrejček je zato
veselo pozdravil Tončkovega Antona, ko je
žvižgajoč prišel v hišo in prisedel k mizi,
in še veseleje Maruško, ki je prišla kmalu
za Antonom. Mislil si je: Zdaj bode gotovo
živahneje. Pa se je varal. Tončkov
Anton je bil sicer izprva zgovoren; ko je
pa v sobo prišla sestra Maruška, je hitro
obmolknil —; bil je nevoljen in jezen sam
nase, kadar jo je zagledal, odkar mu je očitala,
da je grd človek, ker je šel oni dan
staremu Stoparju tožit Jankota in — Brigito.
Maruška pa tudi ni bila videti dobre
volje.

— To je vendar čudno, si je mislil Andrejček,
da je danes vse tako pusto; to
vendar ne gre! — Iz rdečih laskov, ki so
viseli izza koruznega ličkanja pri peči, je
šel splest kitasti venec in ga je neopazen
položil od zadaj na Brigitino glavo. Mater
je pa poprosil:

„Mati! povejte nam še enkrat, kar ste že
onidan pravili: kaj se je našemu gospodu
nekoč tako strašnega primerilo!“

„Prav ljubi se mi zdaj to praviti!“ je
odgovorila mati. „Saj si oni dan slišal!“

„Ali sem že pozabil! Veste, o tistem
razbojniku, kako je že bilo tisto?“

„Ti si tudi pravi, da! Tako je bilo: Naš
gospod so bili poprej tam daleč nekje na
Kočevskem za kapelana. Neko noč je prišel
k njim neznan človek in prosil, naj gredo
izpovedat nekega umirajočega človeka. Cerkovnika
sem že iskal na domu, je dejal, pa
ga ni doma; pa to nič ne de, naj kar sami
gredó z njim, da bodo le izpovedali umirajočega,
ker zdajzdaj bo umrl. Gospodu se
je malo čudno zdelo, pa vendar se niso
obotavljali. Prekrižali so se in šli za možem.
Dolgo sta hodila. Naposled sta prišla do
temnega gozda. Na parobku gozda pa je
rekel tujec: — Čakajte, da vam oči zavežem!
— Gospod so se branili. Pa tujec
je dejal: — Če vam nič ni mar duša tistega,
ki bo črez eno uro že mrtev, pa pojdite
nazaj! Dajte si zavezati oči zaradi moje varnosti.
Obljubim vam, da vas zopet pripeljem
nazaj, ko ga izpoveste. — Gospod so se
dali pregovoriti. Z zavezanimi očmi so šli
za tujcem. Po dolgem hodu sta prišla do
nekega gorovja, in sedaj je zopet izpregovoril:
— Tu je človek, ki potrebuje izpovedi.
— Gospod niso nikogar videli, slišali
so pa dobro, kako je nekdo ječal na tleh.
Tujec vodnik se je odstranil, gospod so pa
izpovedali na tleh ležečega moža. Po izpovedi
je zopet pristopil oni tujec in rekel
gospodu: — No, ali bo izveličan? — Bo,
če se je skesano izpovedal, so odgovorili
gospod. — Pok! so zaslišali gospod; puška
je počila, izpovedanec je zastokal. Tujec je
pa brž prijel gospoda za roko in jih vlekel
skozi goščo iz gozda. Ko sta prišla na piano,
je odvezal tujec gospodu oči in rekel: —
Pojdite domov, a gorje vam, če pred štiriindvajsetimi
urami zinete le besedico o tem,
kar ste nocoj videli in slišali. — Izgubil se
je v gozd nazaj; gospod so pa odšli domov.
Tako so se prestrašili takrat, da se še zdaj
stresejo, kadar se spomnijo groznega dogodka
...“

„Oh, oh!“ je zavpil Andrejček, ko je
mati končala. „Kaj pravite, kdo je bil oni
tujec?“

„Razbojnik — morivec!“ je odgovoril
Tončkov Anton, ki mu ni dalo več molčati.

„Razbojnik, morivec!“ je povzel deček.
„Tak gre na dno pekla, ne?“

„Kam pak!“

„Ali so še zdaj taki razbojniki?“ je vprašal
Andrejček.

„Malopridno seme se nikoli ne opusti“,
je poudaril Tončkov Anton, ki pa sebe ni
imel za táko.

„Kako se pa spoznajo?“

„Včasih prav nič“, se je oglasila Manica.
„Na videz so ovce, v resnici pa volčje.“

„Mar tako reci“, se je oglasil Anton in
se zarezal: „Na videz lisice, v resnici volcjé,
ker stara je resnica, da je volk včasih lisica.“

„Bogve, ali je v naši vasi kdo tak?“ je
vprašal z nekim strahom deček.

„Vse je mogoče, dokler kokoš kokoče“,
je odvrnil Anton in se spet zarezal.

„Mati!“ je dejal deček, „razbojnik mora
biti gotovo prav hudo grd?“

„Kakor je; lahko je na zunaj tudi lep.“

„Mene poslušaj, pa ga boš precej spoznal“,
se je spet oglasil Anton. „On ima
take oči, kakor maček, kadar pred mišjo
luknjo preži.“

„Kakšne ima pa maček takrat?“

„Sive in žive!“

„Sive in žive!“ je ponovil deček. „Take
imajo teta Maruška. Pa teta Maruška menda
vendar niso razbojnica, morivka ...“

Maruška se je z drugimi navzočimi prisiljeno
zasmejala, vendar hudo zardela in
grdo pogledala dečka. Deček se je kar
ustrašil, zlasti še, ker so ga tudi mati ostro
pogledali, češ: „Kakšne neumnosti že ti
čenčaš, otrok!“

Tedajci se nanagloma odpró vrata, na
pragu se prikaže Juretovka in zavpije v hišo:

„Ali je Maruška le-tu? — Maruška, pojdi
hitro domov k Oplotarjevim! Primož je
padel v skednju z odra in si vso glavo
razbil ...“

„Jâzes! Ni mogoče!“ je vzkliknila Maruška
prestrašeno in planila pokoncu; oči
so ji pa spet zablestele v onem čudnem
svitu.

„Kar je res, je tudi mogoče“, je nadaljevala
Juretovka. „Pojdi hitro gori! Pa še ti
stopi gori, Poljak, da boš kaj pomagal!
Franca sama se ne ve kam dejati. Hitita!
Primož nikoli ne more ostati do večera. Jaz
grem cerkovniku k Svetemu Antonu povedat,
naj gre po gospoda ...“ In ženica
je odhitela kot blisk.

Novica je vse presenetila. Osupli so se
spogledali.

„Mislite, da je res tako hudo, kakor pripoveduje
ta klepetava babura?“ je izpregovoril
Tončkov Anton. „Nemara si je vse
na lepem izmislila!“

„Hitimo in poglejmo!“ je dejala Maruška.

„Nesreča nikoli ne počiva. Primož je pa tudi
zadosti neroden!“ In hitela je s Poljakom
k Oplotarjevim — —

Topot si Juretovka ni bila nič izmislila.
Bilo je vse resnica. Oplotarjeva Franca je
jokala in stokala, da se je razlegalo daleč
po rebri.

Primož je pa milo zdihoval na postelji.

„Sto sreč, da sta prišla! Sam Bog je
vaju prinesel!“ je zaklicala Franca Maruški
in Poljaku, ko sta stopila v hišo. „Pomagajta,
lepo vaju prosim, kakor se sam Bog
prosi! Joj, joj! Primož, ali te hudo boli?“

Poljak in Maruška sta stopila k postelji.

„Uj-uj-uj!“ je zdihoval ranjenec in se
grabil za obezano, strašno krvavečo glavo.
Milo je pogledal prišleca; iz oči se mu je
brala prošnja, naj mu pomagata, če moreta.

„Ali je šel kdo po zdravnika?“ je vprašal
Poljak, ko je odvil nekoliko ruto, s katero
je bil obezan Primož, in zapazil globoko
rano.

„Tona je šla k Strahu naročit, naj gre
ponj v trg“, je odvrnila Franca. „Ne vem,
zakaj jo tako dolgo ni nazaj? Joj, joj! Kaj
sem se pregrešila, da mi je Bog poslal še
to nesrečo?“

„Tarnanje samo ne pomaga nič!“ je
dejal Poljak.

„Kaj pa hočem? Povej! Vso glavo sem
že izgubila.“

„Saj je še nikoli imela nisi!“ je dejal
Poljak tiho, na glas pa: „S poti pojdi! Bolnika
samo strašiš s svojim vpitjem! Rajši
moli, kaj drugega boljšega ti tako ne moreš
storiti!“

„Saj res, prav praviš, moliti je treba“,
je povzela Franca in jela moliti za ponesrečenega
brata, v tem ko sta Poljak in Maruška
rezala od starih platnenih rjuh koščke,
jih namakala v vodi in polagala bolniku na
rano. S sklenjenimi rokami se je obrnila k
stenskim starinskim podobam svetnikov in
svetnic. Svetemu Antonu, oziroma njegovi
cerkvi, je obljubila dva funta masla od krave
sivke, in ko je Primož le še vzdihoval, je
primeknila in obljubila še pet svinjskih krač.
Nadalje se je zaobljubila, da pojde vkljub
svoji starosti in trhlim kostem na božjo pot
k Mariji Pomagaj, če bode bratu bolje. Naposled
je pokleknila pred razpelo in jokaje
in stokaje prosila božje pomoči.

Primožu ni bilo bolje. Šiloma je hotel
trgati mokre obkladke z ranjene glave, tako
da mu je Poljak vedno moral braniti.

Maruška je začela pogrinjati mizo in pripravljati
vse, kar treba, kadar pridejo z
Bogom.

Zdaj je prišla domov tudi Tona in povedala,
da Strahovih konj ni doma, da je
morala iti k Stržanu; Stržanov hlapec seje
že odpeljal v trg po zdravnika. Pripovedovala
je Poljaku in Maruški tudi, kako se je
zgodila nesreča. Primož je bil še zjutraj iz
kozelca naložil suhe detelje na voz in jo
peljal pred skedenj. Po kosilu je hotel deteljo
spraviti na oder. Kobacal je po lestvi
gori, da bi ovsene otepe premetal v kot in
naredil prostor za deteljo. Ko je bil na
zgornjem klinu lestve, se je ta prelomil.

Primož je štrbunknil doli in zadel z glavo
ob podložek. Zavpil je in obležal. Žive
duše ni bilo blizu. Še-le črez dober čas je
prišla ona, Tona, v skedenj, ker se ji je že
čudno zdelo, kaj dela ujec Primož toliko
časa. Pa je videla, kaj se je zgodilo. Poklicala
je Juretovko, ki je prišla ravno takrat
mimo — nesla je steljo iz gozda —, da sta
prenesli Primoža v hišo na posteljo ...

Pred hišo je požvenkljal zvonček. Gospod
so prišli s sveto popotnico. Truma
vaščanov jih je spremljala, moleč in pevajoč
„Sveto“.

Gospod so šli v hišo izpovedat bolnika.
Dolgo so ga izpovedovali, menda ker je
težko govoril. V veži so ljudje molili rožni
venec. Molili so, molili, nekateri pa tudi
šepetali. Izpoved in molitev se je nekaterim
že zdela predolga. Nepotrpežljiv je bil zlasti
Tončkov Anton. Nekaj časa je molil z drugimi,
potlej je pa naenkrat obmolknil in
začel motriti Juretovko. Hud je bil nanjo,
odkar je izvedel, da ga je ona raznesla po
vasi, ker je šel k staremu Stoparju tožit Jankota
in Brigito. Nepotrpežljiva je bila pa
tudi Juretovka. Tudi nji se je zdelo, da je
molitve že zadosti. Začela je s sosedo šepetati.
Tončkov Anton je komaj čakal prilike,
da jo enkrat izplača in osramoti pred ljudmi.
S sveto jezo se zadere nad njo: „Nesramna
brezbožnica, ali boš držala jezik za zobmi
ali ne? V hiši se vrši sveto opravilo, Bog
je notri, ti pa delaš nemir!“ — Juretovko
je bilo seveda sram. V jezi mu je hotela
nekaj odgovoriti. Toda Anton je stopil k
nji,— ji pokazal s prstom vrata in ji z mogočnim
glasom velel: „Hodi vun, klepetec!
Pri tej priči! Ali ne greš? Brž!“ In ko se
je ženica obotavljala, jo je Anton trdo prijel
za ramo in jo s silo hotel iztirati vun. —
Juretovka se je branila z vsemi štirimi in
začela vpiti. Stari ljudje so mirili. Otroci so
se začeli smejati. Sto sreč, da so gospod v
sobi pozvonili z zvončkom v znamenje, da
je izpoved končana, in da ljudje lahko pridejo
v hišo.

„Pojdimo noter, zdaj bo obhajilo!“ je
dejal cerkovnik. — In so šli.

Potem ko so gospod Primoža obhajali,
ga deli v sveto olje in še malo potolažili
njega in Franco, so se za gospodom polagoma
razšli tudi ljudje. Samo par žensk in
par možakarjev je še ostalo.

Maruška je poklicala Poljaka gori v svojo
sobico, češ da mora ž njim govoriti o neki
stvari.

„Testament mora narediti Primož!“ mu
je rekla naglo, ko je prišel gori.

„Treba ga bo opomniti na to, da“, je
odgovoril Poljak.

„Ti ga boš spisal.“

„No, saj ga ne bo težko spisati. Franci
bo zapustil in Toni; drugega bližnjega sorodstva
tako nima. Pa če tebi in Antonu kaj
malega da, ki sta mu tudi malo v rodu ...“

„Ravno zaradi te stvari sem te poklicala
sem. Toni se ne sme nič zapisati. Vse naj
se zapiše Franci!“

„Do tega se ne bo dal pripraviti Primož.
On ve, da Franci malo manjka, in da ni za
gospodarstvo. Ravno to poletje mi je enkrat
pravil, da ga skrbi, kaj bo, če bo nanagloma
moral umreti. In rekel mi je že takrat, da
me misli enkrat gori poklicati, da bi mu
spisal oporoko, in da bo za glavno dedično
vsekako postavil Tono, ker Franca ni za to.“

„To se ne sme zgoditi! Poslušaj me!
Tebe ima Primož rad. Ti boš zdaj lepo
stopil doli k njemu — druge ljudi bomo
zapodili iz sobe —, pa ga boš pregovoril,
da naj postavi za glavno in edino dedično

sestro Franco. Če bo ugovarjal, mu pa reci,
da je dosti boljše tako. Tona je mlada,
se vé, nemara bi precej začela zaničevati
Franco; nemara bi se omožila s kakim
pijancem in zapravljivcem, ki bo hitro
pognal, kar so si Primož in stari pridobili s krvavimi žulji. In če ne bo hotel
verjeti kaj tacega o Toni, mu reci, da,
žalibog, veš in mu moraš v tem resnem
trenutku odkrito povedati, da ima Tona —
to je tudi res, to jaz vem — skrivno znanje
kaj z Buščajevim Štefanom, onim zapravljivcem!
Naj torej tako naredi oporoko, da je njgova
glavna in edina dedična sestra Franca,
kateri pa naroča in priporoča, naj prepusti
Oplotarji ob svojem času domovanje Toni, pa le
ako bo pridna in vredna takega daru ...“

„Težko se bo to naredilo“, je po precejšnjem
premisleku dejal Poljak. „In zakaj ti
želiš, da se tako naredi oporoka, te vprašam?“

„To je moja stvar, to se pravi, poštena
stvar, edino poštena pot, da preprečimo,
da ne bo že jutri tod gospodaril Buščaj. In
ali bi ne bilo bolje tudi zate, ko bi namesto
Buščaja vsaj nekaj časa ti imel in smel
kaj govoriti na lepem Oplotarjevem domovanju,
ko vendar veš, da te Franca čisla,
in ko veš, da vašo hišo tudi jaz čislam in
ji kaj dobrega privoščim. — Sicer pa — ali
bo mar taka oporoka krivična? Saj dobi
Tona dom, če bo pridna; to naj se zapiše
v oporoko! Nekaj časa je pa vendar treba,
da se to oholo dekle poizkusi. Skratka:
Pojdi hitro doli k Primožu in ga pregovori,
da napravi tako oporoko! Ne boš se kesal ...“

In Poljak je šel. Precej dolgo je bil sam
s Primožem v sobi. Potlej je pa poklical še
dva vaščana, ki sta bila ostala pri Oplotarjevih,
in je vpričo njiju napisal Primoževo
oporoko in jo prebral na glas. V oporoki
je bilo pa tako rečeno, da je Primoževa
glavna in edina dedična sestra Franca, kateri
se naroča in priporoča, da ob svojem času
prepusti domovanje Toni, pa le ako bo
pridna ... Primož je pritrdil z glavo in podal
roko vsem trem možem ...

Že kasno v noč se je pripeljal iz trga
zdravnik. Pa ranjencu ni mogel več pomagati.
Že se mu je hudo bledlo ...

Dež je praskal po oknih. Noč je gledala
s temnimi očmi v Oplotarjevo hišo, kjer se
je poslavljal med bolestnimi vzdihi od tega
sveta gospodar Primož. Revež ni vedel in
še slutiti ni mogel, zakaj se je moral poslavljati
tako nepričakovano in nenadno ...

Sedmo poglavje.
Na osmini.

Osmino po rajnem Oplotarjevem
Primožu so obhajali Bukovičanje
pri Strahu, edini gostilni v vasi,
kamor so se bili zbrali po črni
sveti maši. — Osmina ne sme priti iz navade,
je rekla Oplotarjeva Franca. Samo
tega ni marala, da bi se na osmino nadrevili
vaščanje gori v njeni hiši: možakarji-kadivci
samo popljujejo hišo. Zato se je v njenem
imenu dogovorila Maruška s Strahom, da
je on poskrbel za vse potrebno.

Strahova gostilna je bila kaj ljubo zavetišče
bukoviških vinskih bratcev. Strah
sicer ni slovel okoli kot bogve kako prijazen
in privabljiv gostilničar. Bil je mož
dolg, da bi lahko zvezde klatil z neba, če
bi bilo na tisto; a vkljub dolgosti je bil
prav kratke pameti pa pust kot večnost.
Včasih je pač kresal iskre, a ne dovtipnosti
in pristne šaljivosti, ampak iskre čudovite
smešnosti in preprostosti. Tudi ni točil kdo-ve kako dobrega vina; na tihem povedano:
marsikateri pivec je prav pošteno godrnjal
in zabavljal črez njegovo kislico in ga dolžil,
da vino vedno ženi z vodo. Toda vaščanje
so pač zahajali v njegovo gostilno, ker
druge v vasi ni bilo. Za silo je pa tudi bila
njegova mešanica.

Sedeli so torej tistega dne bukoviški
možakarji za dolgo mizo pri Strahovih.
Želodec jim je tešil kruh trojne vrste, grlo
jim je pa močilo vino. Zunaj je mršalo,
dež se je silil; zato na polju ni bilo nič,
pa so možakarji brez skrbi sedeli pri kruhu
in vinu, o katerem si danes nihče ni upal
trditi, da je krščeno — ker je bilo zastonj
— in so razdirali pametne in nespametne,
kakor je že naneslo.

Najprej so si seveda razbrali vsak svojo
sodbo o rajnem Primožu.

„Nič napačen človek ni bil Oplotarjev
Primož“, je dejal Lipetov Jakob, ki je kot

vaški ‚mož‘ mislil, da mora prvi kaj reči.

„Bog mu daj večni mir in pokoj!“

„In večna luč mu naj sveti!“ so pristavili
drugi možje, trčili s kupicami in pili.

„Jaz nič ne rečem“, se je oglasil Tončkov
Anton, držeč celo četrt hlebca v rokah; „samo
to pravim, da je bil Oplotarjev Primož preveč
sam svoj — kakor jazbec, in preveč
boječ — kakor martinček. Ko bi bil imel
on mojo naturo ...“

„Pa tvojo pamet, kaj ne?“ je smeje dodal
Poljak.

„No da — pa mojo pamet, potlej bi se
lahko ...“

„Kaj? S teboj bi se menda lahko meril?“

„Da, potlej bi se lahko meril z menoj ...
Potlej bi bil cel mož.“

„Tisto pa, tisto!“ so se smejali možje.

„Bogve, kako bo odzdaj zanaprej pri
Oplotarjevih?“ je izpregovoril Povzin. „Kakor
sem slišal, oporoka tako pravi, da bo Franca
gospodarica na Oplotarjevem domu. Malo
čudna je ta oporoka.“

„Zakaj čudna?“ je vprašal Poljak.

„I, že star pregovor pravi: — Kadar
baba gospodari, volk mesari!“ je nekamo
jezno odgovoril namesto Povzina Buščajev
Štefan. Dasi Štefan še ni bil samostojen gospodar,
je vendar prišel na osmino, kamor
so po stari navadi prihajali samo možje.

Rekel mu seveda zato ni nihče nič. Željan
je pač pijače, so si mislili možje, ko so ga
zagledali v svoji sredi.

„Doli bo šlo zdaj pri Oplotarjevih, doli!“
je modroval Štefan dalje. „Saj vsi poznate
Franco! Ta je ravno toliko za gospodarstvo
kakor ...“

„Kakor Buščajev Štefan!“ se je krohotaje
oglasil Tončkov Anton. „Samo toliko
je razlike med Štefanom in Franco, da bi
Štefan Oplotarjev dom v enem dnevu zapil,
Franco bo pa kakega lepega dne kdo osleparil
zanj. Kaj ne, možje, da tudi vi tako
mislite?“

„Kaj pa spet čenčaš?“ se je oglasila Maruška,
ki se je ravnokar prikazala pri vratih,
držeč pod pazduho Oplotarjevo Franco.

Prišli sta pogledat, kako se obhaja osmina.
Najprej sta se bili ustavili pri gospodinji v
kuhinji. Ker so bila pa hišna vrata napol
odprta, je Maruška lahko razločno slišala,
kaj je dejal Buščaj, in kaj mu je odgovoril
Anton.

„Dobro, dobro, da sta prišli!“ ju je
hitelo pozdravljat omizje, ko sta stopili v
sobo. Hitro so naredili za nju prostor pri
mizi. Franca in Maruška sta sedli. Gostilničar
je prinesel še dva kozarca.

„Kaj si pa spet čenčal?“ se je jezno
obrnila Maruška k Antonu. „Nikar ne kvasi
zmeraj takih neumnosti! Da bo kdo teto
Franco osleparil za Oplotarjev dom! No,
rada bi ga poznala! Hvala Bogu, teta Franca
niso še padli na glavo!“

„Ne, ne, hvala Bogu!“ je pristavila starica
in hvaležno pogledala Maruško.

„Zato je pa neumno govoriti, da jih bo
kdo osleparil“, je nadaljevala Maruška.

„Seveda je neumno“, se je popravljal
Anton, „ali kaj sem hotel pa odgovoriti
temu Štefanu, ki je rekel, da Franca ni za
gospodarstvo!“

„No, no!“ je zaničljivo, pa na glas dejala
Maruška. „Buščajevemu Štefanu se seveda
ne more zdeti prav, da je oporoka tako
narejena. On bi kajpada rajši videl, ko bi
se oporoka glasila malo drugače!“

„Kako bi se pa morala glasiti, da bi bila
meni prav, kaj? Recite no, ki se delate tako
vsevedno!“ je vprašal Štefan zbadljivo, očividno
vznemirjen. In ko mu Maruška ni
hotela ničesar odgovoriti, je jezno dejal:
„Kaj meni mar Primoževa oporoka!“ In je
vstal od mize in odšel iz sobe naglih korakov.
Začudeno so se vsi spogledali, zakaj se
je Buščajev tako vznemiril in tako nanagloma
odšel. Še so se začudeno gledali,
ko se je pri vratih zaslišal glas Ribniškega
Jurija:

„Bog daj dober dan vsem poštenim in
pravičnim ljudem!“

„Kaj praviš?“ se je zadri Tončkov Anton.
„Poštenim in pravičnim! Kaj mar nismo vsi
pošteni, kar nas je tukaj? — Komaj je odšel
eden sitnež in zabavljivec, glej, že pride

drugi! Kaj si pa prišel sem, ti neumni Ribničan;
kdo te je klical?“

„V gostilno sme vsak človek, če ima le
kaj denarja“, je odgovoril Jurij in sedel k
posebni mizici v kotu. — „Strah, polič vina!
Žejen sem, prišel sem iz Ribnice.“

„K nam prisedi, Jurij, k nam!“ ga je
povabil Poljak. In tudi drugi so ga povabili,
naj pride k njihovi mizi. Radi so ga imeli
Bukovičani, ker so z njim uganjali burke —
ali pa on z njimi, kakor je ravno naneslo.

„Čigavo vino pa pijete?“ je vprašal Jurij
s svojega sedeža pri posebni mizici.

„I, Strahovo!“ mu je odgovorilo več
glasov.

„Kdo je pa plačnik?“

„Jaz bom plačala“, se je oglasila Franca.
„Osmino imamo po rajnem Primožu. Le k
naši mizi prisedi, Jurij, pa pij na njegovo
zdravje!“

„Prismoda neumna, na Primoževo zdravje
ne pomaga nič več piti; Primož je že v
krtovi deželi“ — jo je zavrnil Anton.

„Da, da“, se je odzval Jurij, „v krtovi
deželi je zdaj Primož. Pa je nemara tudi
šel v to deželo kakor krt ...“

„Kako, kaj misliš?“ je vprašal Poljak.

„I, jaz pravim, da je nemara šel s tega
sveta kakor krt.“

„Kakor krt? Kako pa gre krt?“

„Buzarada, ti ga z motiko pošlješ na
oni svet, ne?“ je odgovoril Jurij in izpil
kozarec na dušek.

„Da bi bil Primož tako poslan s tega
sveta! Beži, beži! Kaj pa govoriš?“ ga je
zavrnil Tomažin.

„Pa res!“ se je oglasila Maruška. „To
je že vendar preveč, tu tako govoriti, kakor
da bi bili stric Primož šli s tega sveta po
sili! Primož so padli z lestve in se pobili.
Ali mar Jurij kaj drugega ve? Seve“, je
dostavila s pikrim naglasom, „Ribničani so
izumljivi in iznadljivi ljudje! Nemara bodo
tudi to iznašli, da so stric Primož umrli prisiljene
smrti.“

„Ribničani ničesar ne iznajdejo, česar ni
že prej bilo“, je odgovoril Jurij in pomembno
pogledal Maruško.

„Kaj pa hočeš pravzaprav povedati?“ je
nevoljno vprašal Poljak.

„Nič!“ je odvrnil Jurij in spet izpil kozarec
vina.

„Norčevati se hoče iz nas, drugega nič,
ta Čuk!“ je zavpil Anton in planil pokoncu.

„Vun z njim! Da bi se ta neumna ribniška
duša norčevala iz nas! Povej mi, kaj pravzaprav
hočeš! Ali veš, s kom imaš opraviti?“

„S takim, ki ni pri pravi pameti, jaz nič
ne govorim“, je odgovoril Jurij.

„Kdo ni pri pravi pameti?“ je zavpil
Anton. „Kdo je pa bolj neumen kakor ti?
Saj je. tako znano, da bolj neumnih ljudi
na svetu ni, kakor ste vi, Ribničani. Vse,
kar leze ino grede, o neumnosti vaši praviti
vede. Ni res, boter Anžičkov: Ribničani
so sami Jurčki?“

„Tega res ne vem“, je odgovoril stari
Anžiček. „Nemara si se zmotil; pri ciganih
so sami Jurčki.“

„Jaz imenujem Jurčka vsakoga, kdor je
neumen; in Ribničan je neumen, da kar
vpije od neumnosti“, je odvrnil Anton in
kihnil. „Vidite, božja resnica!“

Cela miza se je zasmejala.

Jurij pa je zakričal: „Kaj?“ — in pene
so mu stopile na razpokane ustnice. „Vi se
boste norčevali iz Ribničanov, vi, ki nimate
toliko pameti v glavi kakor Ribničan za
nohtom!“

„Z glavo se boš postavljal!“ se je krohotal
Anton dalje. „Glava Ribničanov je iz
lončevine!“

„Buzarada in tristo muh! Človek, nikar
me ne jezi, Če ne, se bom spozabil in ...“

„Kaj — in?“ se je oglasil Zalar. „Menda
vendar ne boš začel kleti?“

„Ne bodi še ti neumen, Zalar!“ je vpil
Jurij ves srdit. „Kdaj si še slišal Ribničana
kleti, kdaj kozo hrskati?“

„Kadar ne mekeče!“ je smeje odgovoril
Zalar.

„O tem pa kar molči, Jurij!“ je začel
ubogemu Ribničanu nagajati še Stržan. „Da
Ribničan ne kolne, praviš? Ravno včeraj
sem slišal nekoga s krošnjo na vasi, ki se
je pridušal, mati ljuba, da me je bilo kar

strah in groza. Še Turek ne kolne tako
grdo!“

„Stoj, dušapreteta! Nemara si slišal kakega
lonceveza. Ta ljud tako rentači in preklinja,
kakor bi se ne bal ni Boga ni svetnikov.“

„Oho! Pravi pravcati Ribničan je bil z
dušo in s telesom: neka suhonja, živa ribniška
prikazen. In tudi jezik ga je razodeval.“

„Res je bil Ribničan“, se je oglasil Zrnec.

„Seveda je bil, jaz sem ga tudi videl in
slišal“, je pristavil Drobnič.

„Jaz tudi“, je trdil Rekar. „Tako je pa
klel, da so se kar iskre kresale ...“

„Gospod Bog vas je menda udaril s
šibo po kosmatih ušesih, da ste narobe
slišali in mislili, da je klel, ko je molil.“

„Molil da, hudičevo molitev!“ se je zasmejal
Anton in za njim drugi vaščani-nagajivci.

„Tako ste ga pa vi prav dražili, kakor
zdaj-le mene, da se je v sveti jezi spozabil!
Pa če se je tudi malo zarekel in zavlekel
na napačno stran, kaj je treba stvar devati
na veliki boben in raznašati? Ribničan je
svetu storil toliko dobrega, da bi morali vsi
moliti za njega. Pomislite samo, vi možje,
ki vam glava ni natlačena s prazno slamo
kakor temu Tončkovemu Antonu, vas, ki
kaj razumete, prosim, da me poslušate!
Vidite, ljudje bi čisto nič ne mogli, če bi ne
bilo Ribničanov; brez loncev ne bi mogli
kuhati, brez skled in žlic ne jesti!“

„Stoj, Jurij!“ se je oglasil Zalar. „Saj ni
treba, da bi kuhali ljudje ravno v loncih
in jedli in pili ravno iz vaših skled. O starih
Pesoglavcih na primer sem slišal, da so
jedli in pili iz človeških črepinj ...“

„No da, iz črepinj! Zato so bili pa
Pesoglavci. Saj to je, zaradi česar morate
biti Ribničanom hvaležni. Povzdignili so
ljudi iz prahu neumne živine. Ko bi ne bilo
naših očetov, bi bili ljudje še zdaj kakor
Pesoglavci. Na to se bo Bog ozrl in nam
spregledal kake napake.“

„Ta je pa spet lepa!“ se je zasmejal
Zalar in z njim drugi pivci.

„Ribničan je Ribničan; vedno hoče biti
nedolžen kakor Lahov koš!“ se je zarezal
Anton.

Jurij je zopet zrastel. „Tako nikari me
ne jezi, ti duša črednikova! Sicer pa ti ni
zameriti, kaj pa ti veš, saj nisi še nikjer
drugje bil kakor v grmovju pri živini! Govori,
kar hočeš. Ti bi rad pikal kakor osa,
pa pikaš kakor bučela: vse odleti nate nazaj!“

„Možje“, se je oglasil Poljak, „petelini
se kavsajo za nič; možje pa govore in vrše
možato.“

„Prepetovo bodi, saj prav to jaz hočem;
pa mi ti bukoviški zlomki ne dajo miru!
Kaj bi se vedno ustili črez Ribničane!“

„Zakaj so pa tako neumni!“ je dejal
Anton.

„Seveda, Bukovičani so pa sami modrijani!“
se je obregnil Jurij zaničljivo. Nato
je pa malo pomislil in vprašal:

„No vi, ki ste tako pametni kakor Salomon,
pa mi povejte, kaj dela Bog v nebesih?“

Tu je bilo treba pa premisliti. Možički
so se praskali za ušesi. Še nikoli niso o
tem natančneje premišljevali. Na leči še nikoli
niso gospod odgovorili na tako vprašanje
in tudi pri izpraševanju za velikonočno
izpoved ga niso še nikomur postavili.

„No, odgovorite mi, vi bukoviški modrijani:
kaj dela Bog v nebesih?“ jih je iznova
vprašal Jurij in se jim posmehoval. Zmagonosno
je gledal po pivcih, ki jih je ugnal
v kozji rog, kakor gleda zmagovavec po
krvavi bitki na strtega sovraga.

Pa se je oglasil Tončkov Anton in dejal:
„Jaz vem. Bog v nebesih sedi in premišlja
ter se kesa, da je ustvaril Ribničana!“

Smeh je zadonel po sobi po teh Antonovih
besedah. Toda Jurij se ni dal ostrašiti
in zbegati; trdovratno je zahteval, naj mu
odgovoré iz svetega pisma ali iz katekizma
na vprašanje. S smešenjem in neslanimi
dovtipi si hoče samo nevednež priboriti
zmago in uničiti nasprotnika. To so spoznali
tudi bukoviški možje, zato so iznova
začeli ugibati. Ugibati je lahko, ugeniti pa
včasih težko.

„No, zdaj se smejajte!“ jih je dražil Jurij,
ko so vsi obmolknili. „Ali res nihče ne ve?
Še rajni oče so mi pravili, da psi, ki zelo
lajajo, malo grizejo. Prav so imeli. No, ker
nihče izmed vas ne ve povedati, kaj dela
Bog v nebesih, vam pa jaz, Ribniški Jurij,
povem: Bog pravične plačuje, hudobne
pa kaznuje! Ali se niste tako
učili v katekizmu?“

Vsi so ostrmeli nad tako preprosto rešitvijo
onega navidezno nerazrešljivega vprašanja,
in mož za možem so se prijemali za
glavo, češ, kako smo nespametni, to bi bili
tudi mi lahko odgovorili! Vsem se je videlo
na obrazu, da jih je sram, da se tega ni
bil nihče domislil.

Gostilničarju Strahu se je zdaj porodila
majhna misel v glavi. Koliko bi pridobil na
veljavi pri ljudeh, če bi zdaj on zastavil
Juriju tako vprašanje, na katero bi ne mogel
odgovoriti. Mislil je in mislil, kaj bi ga
vprašal, da za trdno ne bo znal odgovora.
Toda nič takega mu ni prišlo na misel:
Jurij je bil pač preveč premeten in moder!
In pa saj je bilo že dovolj prerekanja, zadosti
dolgo so že sedeli pri mizi.

„Možje, treba se bo vzdigniti!“ je dejal
Lipetov Jakob in vstal. In vstati so morali
tudi drugi. Izpili so, kar so še imeli v kozarcih,
in odhajali.

„Bog plačaj, Franca!“ so klicali Oplotarici
pri odhodu.

„Bog plačaj tudi vam!“ sta odgovarjali
Franca in Maruška in se tudi odpravili proti
domu. Samo Jurij je ostal še v gostilni pri
svoji mizici.

Preden se je pred gostilno Poljak poslovil
od France in Maruške, mu je le-ta
zašepetala na uho: „Pojdi nazaj v gostilno
in izkušaj oprezno izvedeti od Jurija, kam
je meril z onimi svojimi besedami o krtu.
Potem mi pa pridi gori povedat!“

Poljak se je res vrnil v gostilno, prisedel
k Juriju in ga previdno začel izpraševati,
kaj je imel v mislih, ko je govoril o nekaki
krtovi smrti. Pa dasi sta si bila z Jurijem
prav prijatelja, je ta vendar ostal trd in ni
hotel ničesar povedati.

No, ko sta še eno celo uro pila, in ko
mu je Poljak dal roko in možko besedo,
da bo za enkrat ostalo vse med njima, je
začel Jurij tiho:

„Vedi, da je sama Maruška kriva nagle
smrti Oplotarjevega Primoža. Bolj in bolj
sem prepričan o tem. Poslušaj! Danes teden
zarana sem se bil odpravil v reber, če bi
mogel dobiti malo drenovine in srobota. V
grajskem sem dobil bufarico šib. Nazaj grede
sem pa tako opešal — prejšnji večer nisem
skoro nič jedel — da se mi je kar tema
delala pred očmi. Ko sem prišel do Oplotarjevega
skednja, sem zaslišal notri kokotanje
kokoši. — Sam moj patron ti je vdal,
o ljuba putka, tako misel, da si ravno zdaj
znesla jajček; prav prilegel se bo mojemu
želodčku! — sem dejal in stopil v skedenj.
Malo prosene slame je bilo v kotu, in v
slami sem zagledal jajce. Hitro sem je izpil,
potlej sem pa malo legel, saj se mi ni tako
nikamor mudilo. Pa ko sem ležal nekaj trenutkov,
sem zaslišal oprezne korake. Brž
sem se zaril v slamo, da me ne bi nihče
videl. Oči sem pa imel zunaj kakor miš.
Kar pride v skedenj Maruška. Malo je postala,
potlej pa stopila po lestvi na oder.

Že malokaj na vrhu lestve je vzela en klin
vun in vteknila noter drugega. Potem je pa
spet šla po lestvi doli in se tiho odpravila
iz skednja. — Menda je bil klin trhljen, pa
ga je zamenjala z novim! sem si mislil —
Ker sem bil v vednem strahu, da ne bi še
kdo drug Oplotarjevih prišel, in nisem hotel,
da bi me dobili v skednju, sem kmalu vstal
in se tiho izmuzal vun in šel proti domu.

Ko se je pa popoldne razneslo, da je Oplotarjev
Primož padel z lestve in se smrtno
nevarno pobil, mi je precej šinila v glavo
misel: Kaj, ko bi bil padel ravno z onega
klina, ki ga je dopoldne vložila Maruška ...

In ko se je potem dognalo, da je padel s
popolnoma trhljenega klina pri vrhu lestve,
ki se je zlomil pod njegovo težo, sem dalje
premišljeval o tej stvari in zdaj se mi zdi
več kot gotovo, da je Maruška nalašč vložila
trhljen klin in je potemtakem ona kriva
Primoževe smrti.“

„Za božjo voljo, kaj poveš!“ se je začudil
Poljak. „To je grozno! To ne more
biti res. Jurij, ali se ti ni samo sanjalo?“

„Saj ti pravim, da sem čul“, mu je odgovoril
Jurij.

„In kaj misliš zdaj storiti?“

„Sam ne vem, kaj bi storil. Ali bi stvar
naznanil oblasti ali kaj?“

„Ali si že komu kaj povedal o tej stvari?“

„Živi duši še nisem črhnil besedice kakor
zdajle tebi.“

„Prav si storil. Pa tudi nikomur ni treba
praviti. Stvar je silno neverjetna. Kdo ti bo
verjel, da si videl Maruško v skednju, ko
sam praviš, da se ti je od slabosti temnilo
pred očmi? Sanjalo se ti je — poreče vsakdo.“

„Pa sem jo le videl — —“

„Oh, kdo ti bo to verjel? In ali te ne
bode sram povedati, da si ukradel jajce
kakor dihur? To bo smeha, kakršnega še
ne pomnimo.“

„Buzarada, na to pa še nisem mislil.“

„Da, da, tako bode. No, pa če te je
prav sram ko volka, ti bodo vsi rekli, da
si videl le v sanjah, kar misliš, da si videl
v resnici. Poslušaj me, Jurij! Pusti vso stvar,
kakor je. Primoža nobena pravica ne bo
priklicala z onega sveta nazaj. Tebi je vseeno,
dobička ti stvar ne prinese nobenega;
le pota bi imel in sitnosti. In vnebovpijoči
greh bi bil, če bi Maruško ovadil, pa če je
nedolžna. Prepusti stvar meni! Jaz jo bom
dalje raziskoval. Prenagliti se ne smeva. Daj
mi roko, da ne boš nikomur nič pravil o
stvari. Zanjo smeva vedeti za enkrat samo
midva.“

„No, te bom pa poslušal. Tu imaš roko:
jaz bom molčal ko zid.“

Osmo poglavje.
Maščevanje.

Maruška se je zdrznila, ko ji je
Poljak povedal, kaj mu je pravil
Jurij. Pa le za hip. Ogorčena je
planila pokoncu: „Kaj? Kaj takega
mi podtika Jurij! Za Boga svetega, to
je grozno, kaj si vse ljudje izmislijo! Jaz
da bi bila spravila s sveta Primoža, svojega
sorodnika in dobrotnika! Ne, to je pa že
preveč! Povej Juriju, da ga grem precej
tožit, če le še eno sámo besedico zine o
tej stvari.“

„Nič se ne boj! Roko mi je dal, da ne
bo nikomur več tega pravil!“

„Meni se ni treba nič bati, ker imam
čiste roke, gotovo čistejše kot Jurij. Ha, ha,
ha. Človek bi se najrajši smejal, ko kaj takega
sliši, če se ne bi moral zgražati nad
hudobijo ljudi. Jaz sem kriva, da je Primož
umrl, ko sem ravno jaz hotela preprečiti
nesrečo! Vedi, da sem bila tisti dan jaz res
v skednju. Prejšnji dan sem bila slučajno
zapazila, da je v sredi lestve en klin že jako
trhel. Šla sem namreč po lestvi na oder
pogledat, če so kokoši tam znesle kaj jajec,
ker nekatere hodijo tudi na oder nest. Ker
sem se bala nesreče, sem drugi dan dopoldne
šla v skedenj, odstranila trhli klin
in namesto njega vteknila novega. Takrat
me je menda videl Ribničan, pa je potlej
stvar tako zlobno zavil. Seveda, ko bi bila
jaz bolj natanko pogledala, bi bila lahko
zapazila, da je tudi zgornji klin jako slab.
Pa sem se premalo pobrigala. In tako se
je zgodilo, da se }e klin ulomil pod težo
Primoževega telesa, in odtod nesreča. Le
pojdi z menoj v skedenj, da boš videl, da
je tako!“

„Saj ti verjamem.“

„Nič, pojdi z menoj in prepričaj se na
svoje oči!“ In potegnila je Poljaka za seboj
v skedenj.

In Poljak je moral res potrditi, da je en
klin v sredi lestve skoraj popolnoma nov,
a gorenji so bili bolj slabi in najslabši še

vrhnji, ki se je bil ulomil, in katerega drobci
so še ležali na tleh.

„Vidiš“, je govorila Maruška zmagovalno,
„ta močni klin sredi lestve sem jaz takrat
vdela; Jurij je pa narobe videl in brž slabo
mislil. Povej mu, naj molči, če hoče sam
sebi dobro ...“

„Presneti Jurij res, da mu taka stvar
pride na misel!“ se je hudoval zdaj Poljak.

„In človeka bi res kmalu pripravil, da bi
mu verjel.“

„Ha, ha, ha, ali si tudi ti že verjel in
me obsodil za zločinko?“ se je smejala
Maruška.

„Verjel ravno ne“, se je izgovarjal Poljak,
„čudno se mi je pa le zdelo ...“

„Taki ste. Kar na lepem človeka obdolžite
in obsodite. Pojdi zdaj z menoj v
hišo na kozarček slivovke — —“

Ko je Poljak odhajal od Oplotarjevih,
je bil popolnoma prepričan, da je Maruška
čisto nedolžna. In Jurij je kar ostrmel, ko
mu je Poljak stvar razložil, in se je prestrašil
svojih prejšnjih slabih misli in svojega
sumničenja.

„No, kaj je rekel Jurij?“ je vprašala Poljaka
Maruška, ko je prišla drugi dan k
njemu.

„Prestrašil se je in sram ga je“, je odgovoril
Poljak.

„Saj ga je lahko. Le naj se varuje Jurij
in naj v prihodnje bolj pazi na svoje misli
in besede!“ — —

Maruška ni po Primoževi smrti več tako
pogosto zahajala k Poljakovim kakor poprej.
Zato je pa Poljak začel zahajati k Oplotarjevim.
Če se je le mogel odtrgati od doma
in od dela, je šel na reber. Franca in Maruška
sta ga vedno vabili in vselej prijazno
sprejeli. Kadar ni bilo za nobeno delo, so
sedeli on, Franca in Maruška, lepo v hiši
pri Oplotarjevih in pili vino ali slivovko in
se pogovarjali o tem in onem. Tona jih je
sicer po strani gledala, ali kaj je hotela, ko
ni imela skoraj nič besede pri hiši!

Maruška je bila videti zaradi tega, kar
je bil o Primoževi smrti povedal Jurij Poljaku,
popolnoma brez skrbi. V resnici in
v srcu pa vendarle ni bilo docela tako, kar
je tudi kmalu dala na dan.

Burja je žvižgala v gluho poznojesensko
noč, in sneg je naletaval.

Pri Oplotarjevih je samo v gorenji sobici
še brlela svetilka. Pri peči sta stala Maruška
in brat Anton.

„Ali si ti moj brat?“ je vprašala Antona
Maruška in mu podala kozarček slivovke.

„Menda sem“, se je zasmejal Anton.

„Če si ti moj brat, me moraš tudi rad
imeti.“

„Saj te imam, bolj ko vse ženske na
svetu razen Brigite.“

„Saj me imaš tudi lahko. Več dobrega
sem ti že storila ...“

„Kakor vesoljni svet.“

„In še več ti bom —“

„Prav imaš. Sveti Anton ti bo povrnil.“

„Pa tudi ti mi moraš, Anton! Meni na
ljubo moraš nocoj nekaj storiti.

„Zakaj ne? Kar reci, pa bo!“

„Čakaj, to ne gre tako hitro. Sem se
bolj dej! Tako. Zdaj pa poslušaj. — Saj
znaš udariti, ne?“

„Udariti pa, kakor mačka mijavkati!“

„Dobro. Veš, na Ribničana Jurija sem
jaz strašno huda. Ne vprašaj, zakaj —“

„Zato, ker je zabit Ribničan! Saj sem jaz
tudi hud na njega, ker mi je rekel takrat
pri Strahovih, da sem neumen.“

„No, dobro. Nocoj pije Jurij s Poljakom
pri Strahovih. Pojdi ti pod Tomažev skedenj,
pa ga tam počakaj, da bo šel domov. Ko
pride do tebe, ga udari s polenom, potlej
pa zbeži. Kaj odkimuješ?“

„Iz te moke ne bo kruha! Glej, ko ne
udarim nobenega človeka iz hudobnega namena
za ves svet ne! To je greh, smrten
greh!“

„Ali to pa ni greh, da on hoče mene
pri ljudeh spraviti ob dobro ime?“

„Saj nič ne pravi črezte. Jaz nisem še
nič slišal!“

„Sem pa jaz. Strašne stvari pripoveduje ...
In — ali ne veš še tega, da gleda za Brigito?“

„Naj gleda!“

„Ali jo misli tudi vzeti! Ali je to tebi
vseeno?“

„Jurij — Brigito! Menda vendar ne?“

„Govori tiho! Res jo misli vzeti in jo
misli tudi dobiti.“

„Saj je vdovec!“

„Zato jo pa lahho vzame. Denarja ima
pa tudi precej. Zdaj pa pomisli, ali bi ne
bilo škoda Brigite?“

„Seveda. Da bi jo dobil tak grdin, kakor
je Jurij, to ne gre pa ne gre, tega ne smemo
pustiti. Jaz bi znorel, če bi vzela njega.
Svetuj mi, kako naj to zabranimo.“

„Saj sem ti že povedala. Pa kaj pomaga,
ko si tak bojazljivec! Ná, pij, da boš dobil
kaj poguma!“ — In mu je iznova natočila
kozarček. Potem pa je nadaljevala: „Še enkrat
ti povem: Jurij misli vzeti Brigito precej
po Božiču. Deklica je škoda. Mar jo boš
dobil ti! Zato me pa poslušaj pa nabij Jurija
nocoj, da bo ležal nekaj tednov in dal Brigiti
odlog. Brigito bomo med tem časom
pa že pregovorili, da ne bo marala za tako
krevljo. Ako hočeš sam sebi dobro, stori,
kar ti pravim.“

„Jaz si že hočem dobro, ali tega storiti,
kar ti praviš, tega jaz ne morem. Pa stoj,
saj ni, da bi ga moral ravno jaz pretepsti.
Saj lahko dobiš za ta posel katerega drugega.
Oni črni Buščaj je kakor nalašč zato.
Tisti Lazar zna tudi dobro udariti. Jerašnji
Marka ti udari za četrtinko žganja. Se ceneje
dobiš Pavliščevega Janeza ...“

„Nehaj, nehaj! Misliš, da jaz ne vem, da
bi katerega drugega lahko dobila? No, jaz
sem se zanašala nate, zato ker se pravzaprav
to samo tebe tiče. Pa če nečeš, vseeno.
Samo to ti povem, da Brigita nikoli
ne bo tvoja, Če tega ne storiš, kar ti jaz
svetujem. In to ti še povem, da me je naravnost
sram, da imam za brata takega
bojazljivca!“

„Sv. Anton, svetuj mi, kaj mi je storiti!“
je vzdihnil Anton in si pulil kocine iz bradovic.

„Kaj pa, če se bo branil?“ je vprašal
bojazljivo.

„Saj bo pijan. Denar ima in Poljaku sem
tudi dala nekaj denarja, in dokler ne zapravita
vsega in se ne opijanita, ne pojdeta
iz gostilne.“

„In če se izve?“

„Kdo bo vedel zato! Nate še nihče mislil
ne bo, tudi ne more, saj se še nikoli nisi z
nikomur tepel. Ti lepo udari, potlej pa zbeži
domov v hlev, kjer navadno spiš. Živa duša
ne bo vedela, kdaj si prišel domov. Ná, pij
še, da se boš ogrel, da te ne bo zeblo!“

„No, bom pa storil, kar mi svetuješ“,
je dejal Anton, izpil in kmalu nato tiho
odšel — —

* * *

Okna Strahove gostilne so žvenketala;
bučna burja jih je obsipala z votlim svojim
pišem in z mrzlimi snežinkami. No, v sobi
zbranih vinskih bratcev zato ni zeblo, saj
jih je grela zakurjena peč in — vino. Sedeli
so pa tisti večer pri eni mizi Poljak,
Jurij in Žerin, pri drugi pa vaški fantje.
Vsem je bilo videti, da so ga že precej pili.
„Strah, kdo ti je velel prinesti novo mero
na mizo?“ je zavpil Žerin, ko je gostilničar
postavil na mizo nov liter. Žerin ga je sicer
prav rad pil, a bal se je, da ne bi tega
litra moral plačati on; ker sta ga bila Poljak
in Jurij že prej poklicala dva litra, je bil
zdaj on na vrsti.

„Kaj pa bode prazna steklenica?“ je odvrnil
Strah. „Misliš, da sem jo zato kupil,
da bo prazna stala v omarici? Ta liter je
tvoj. Vsak en liter ga vsaj boste, ne?“

„Meni nič mar; jaz ne bom plačal“, je
odgovoril Žerin in se delal, kakor bi hotel
vstati in oditi. „Nazaj nesi!“

„Veste kaj, jaz še nikoli nisem slišal, da
bi bili nesli mrliča s pokopališča“, se je
oglasil Jurij. „Strah, le pusti vino na mizi!
Plačnik sem nocoj jaz. Poljak mi je cel dan
pregledoval pisma, s katerimi bom lahko
tožil svojega sina za kot in pa tistega bogatega
Plešo za neko njivo. Zato sem ga
nocoj pripeljal v gostilno.“

„Moška je ta!“ je dejal Žerin vesel in
izpraznil kupico. „Pa če si nocoj ti plačnik,

Jurij, zakaj se pa držiš kakor kokoš v vodi?
Pij pa nam še kaj povej!“

„Kaj ti hočem povedati, ljuba duša?“ je
odgovoril Jurij, ki se mu je tudi že videlo,
da ga ima malo pod kapo. „Zdaj sem se
šele malo ogrel. Buzarada, tako me je pa
zeblo, ko sem šel semkaj, da so mi hoteli
kremplji odpasti; in ta šentana burja bi mi
bila kmalu kučmo odnesla. Tema je bila pa
tudi taka, da še svojih nog nisem videl:
tam ob vogal sem bil zadel pa sem jo položil
na tla, da bi se bil kmalu ves zrušil.
Veste, pa človeka še bolj zebe, Če je ves dan
tako, kakor sem jaz danes. Kaj me gledaš,
Žerin? Še nič gorkega nisem užil danes.“

„Kako je to, da ne? Saj imaš kaj!“

„Tega je pa kriva tista preklicana Maruška,
veš! Le poslušaj me! Juretovkinega
fanta sem poslal v mraku k Oplotarjevim s
piskrcem, da bi dobil malo mleka. Saj veš,
star človek ne more prebiti ob suhem kruhu.
Res imam doma dosti koštrunčkovega mesa,
pa vendar včasih rad zajamem žgancev, z
mlekom politih. Najrajši pa še jem mlečno
kašo. Mlečna kaša je pa že taka jed, da bi
si jo vsak dan trikrat privoščil, ko bi bil
cesar. Kaj se boste smejali; kar je res, je
res! Juretovka mi je rekla, da mi bo shuhala
kašo, samo mleka naj kje dobim. Eh,
sem rekel, pri Oplotarjevih molzeta dve
kravi, in Franca mi je že poleti rekla, ko
sem mizaril gori, da lahko pridem včasih
po mleka. Zato sem poslal Juretovkinega
fanta gori s piskrčkom — tako je bil majhen
ko naprstek. Pa ti je ravno tisti zlomek od
Maruške stal pred pečjo, ko je prišel gori
fant. — Kajpak, je zavpila grda potlač, pošast
ribniška ga ima za kaj kupiti! Rajši bi
ga izlila v pominjak, kakor Juriju dala — —
Veste, da me je lahko jeza trla, ko je prišel
fant prazen domov in mi je to povedal!
Cel dan sem se jezil na svojega malopridnega
sina, s katerim se moram tožiti zaradi
kota. Zvečer me je pa še ta preklicana Maruška
razjezila. Zato sem sklenil, da se nocoj
moram napiti na vso jezo.“

„Prav imaš“, ga je pohvalil Žerin. „Zakaj
pak je Bog ustvaril vino!“

„Vi, Jurij“, se je oglasil Buščajev Štefan
od druge mize, pri kateri so sedeli fantje,
„zakaj je pa fantek vprašal Maruško za
mleko? Saj Maruška nima nič govoriti pri
Oplotarjevih!“

„Hlapček božji“, je odgovoril Jurij, „ali
si ti sam tujec v Jeruzalemu? To že cela
vas ve, da ima na Oplotarjevem domu prvo
besedo Maruška, drugo — ta-le Poljak, tretjo
Franca ...“

„Tona pa nobene“, je pristavil Žerin.

„In vendar bi morala prvo imeti!“ je
dejal jezno Buščajev. „Ali je to kakšna pravica,
da tuji in pritepeni lakotniki gospodarijo
gori?“

„Kdo je lakotnik?“ je zavpil Poljak, ki
se je čutil zadetega.

„Kdor hodi k Oplotarjevim jest pa pit“,
je odvrnil zbadljivo Buščajev.

Poljak se je vgriznil v ustnik in dejal
pikro: „No, Štefan, najboljše je, da si tiho.
Saj vemo, da govori iz tebe sama nevoščljivost in jeza, ker ti in tvoja Tona ne gospodarita
gori. Pa kaj se hoče? Malo morata
že še počakati, preden dobita vidva
vajeti v roke.“

„Kako oblastno govori!“ je rekel Buščajev,
obrnjen k svojim tovarišem. „Pa ga
bo že minilo. Mu bo že odklenkalo enkrat,
in še kmalu!“

Poljak mu seveda ni molčal. Beseda je
dala besedo. Dodobra bi se bila sprla ali
pa še stepla, da ni miril Strah, in da fantje
niso bili toliko pametni, da so vstali in tudi
Štefana pregovorili, da je šel z njimi iz gostilne.
Tudi Žerin je kmalu potem odšel, ker
ga je bila prišla žena klicat in mu toliko
časa ni dala miru, da je šel z njo. V gostilni
sta spet ostala Poljak in Jurij sama.

„Pij, Jurij, ali boš pa tako tepen ko
ajdov snop!“ je zagrmel razdraženi Poljak
nad ubogim mizarjem, ki se mu je hotelo
dremati, in se mu je vino že ustavljalo. „Pij,
stvar ribniška! Ti, Strah, pa še eno mero
prinesi!“

„Lepo te prosim, Poljak, kaj ti pa je
nocoj?“ je prestrašeno zavpil Jurij. „Saj veš,

da rad pijem. Ná, da ne boš rekel, da nečem!“

In je izpil kozarec do dna. „Ampak
to ti povem: če mi še enkrat rečeš ‚stvar
ribniška‘, ti bom jaz rekel — mrcina!“

„Reci, kar hočeš, da boš le pil tu pri
meni, da ne bom sam pri tem dolgočasnem
Strahu.“

In moža sta pila dalje.

„Veš, kaj mi je oni dan prišlo na misel?“
je dejal Jurij v teku pogovora.

„Gotovo kaj neumnega.“

„O ne, nekaj, kar je čisto lahko mogoče.
Le poslušaj!“ — Jurij je primeknil stol bliže
k Poljaku in tiho dejal: „Veš, o oni lestvi
sem premišljeval, s katere je padel rajni
Primož. Ti si mi zadnjič rekel, da je bila
Maruška vteknila v ono lestvo nov klin,
takrat ko sem jo jaz videl v Oplotarjevem
skednju. Torej ona nikakor ni kriva Primoževe
smrti. Meni pa zmerom nekaj pravi,
da sem prav videl takrat. Maruška je nov
klin lahko kasneje vteknila, da bi odvalila
od sebe sum ...“

„Saj pravim, da imaš same neumne misli.
Toliko časa boš mislil, da te bo Maruška
spravila v ječo.“

„Saj svojih misli drugemu ne pripovedujem
ko tebi. Bom pa še pred teboj tiho!“ ...

„Snoči smo dolgo čuli“, je pomenljivo
rekel Strah, ko se mu je že zehalo in se
mu je zdelo škoda olja v svetilki.

„Prav ste imeli!“ je dejal Poljak. „Le
čujte zmerom in molite, da vas strah ne
vzame! Strah, ali se nič ne bojiš, da bi te
strah ne vzel? Presneto bi bil srečen, ko bi
te enkrat pobral, ker bi imel kaj snesti!“

Strah je mrmral: „Gorje človeku, ki mora
biti pijancem sluga!“

Nazadnje sta Poljak in Jurij vendar plačala
in vstala in odšla, oba dobro vinjena.

„O tristo medvedov!“ je zavpil Jurij, ko
sta bila že na Strahovem vrtu. „Mošnjiček
z denarjem sem pozabil pri Strahu. Jaz
moram iti ponj.“ In opotekal se je nazaj.

„Pojdi, kamor hočeš!“ je kričal Poljak.
„Misliš, da ne vem kam brez tebe? Prihodnjič
pa še glavo tam pusti!“

* * *

Pri Poljakovih so dolgo čuli in čakali
očeta. Mati in hišna hči Manica sta predli,
Brigita je šivala, Andrejček se je pa pri peči
igral z mucko. Molk je vladal v sobi. Mati
menda ni marala izdati, kako ji je hudo, da
moža ni tako dolgo domov; zato je molčala
in hitro predla. Tudi Manica je bila pogreznjena
v svoje misli. Bučno je sicer
drdral kolovrat, a pogled dekličin je pričal,
da s svojim duhom ni pri kodelji in vretenu,
marveč vse kje drugje — najbrže daleč
proč od rodne hiše, tam v hrvaških hrastovih
Šumah, kjer se močni bivol znoji pod
težo debelih klad, in tolsti ščetinar hrusta
želod, in gladni volk vznemirja kolibe kranjskih
fantov, ki so šli na zimo tjakaj delat,
in med katerimi je bil tudi Somrak, Maničin
izvoljenec. Molčala je tudi Brigita, a črez
njen obraz je bil razlit svit prisrčnega veselja; vesela je bila pač zato, ker je popoldne
dobila z Dunaja ljubeznivo pisemce
od Jankota. Andrejček se je nekaj časa še
igral z mucko, potem je pa zaspal.

„Le pojdimo spat, bogve kdaj bodo
prišli domov oče!“ je izpregovorila naposled
mati, ki je zaman ob vsakem šumu odzunaj
napenjala ušesa in gledala proti vratom, ali
ne pride že skoraj domov njen mož. Odmolile
so in se odpravile k počitku.

A Poljakovka ni mogla zatisniti očesa.
Ura na steni je že davno odbila dvanajst,
a moža še ni bilo.

Zdaj se je zaslišalo pod oknom govorjenje.
Govoril je nekdo sam s seboj.

„To je Jurij!“ je rekla Poljakovka, prepoznavši
glasove, ki so motili nočno tihoto.

„Kdo bi mislil, da je tudi on tako sanjast,
da kolovrati ponoči okoli! Mar bi revež spal
in si odpočil stare kosti!“

Vežna vrata so se odpehnila.

„Kaj išče reva pijana tod?“ je dejala
Poljakovka ter vstala in šla prižigat luč.

„Hop, hop, posvetite!“ se je čulo v veži.
„Jaz sem Jurij iz Ribnice, pošten človek;
nikomur ničesar nečem, samo odpre naj mi,
kdor je v hiši, ker prav nič ne vidim ...
Ježeš!“ V veži je zdajci silno zahreščalo;
Jurij je telebnil na tla.

Poljakovka je s prižgano svetilko prišla v
vežo in zagledala Jurija ležati na tleh poleg
omare.

„Kaj pa kolovratite tod?“ je zaklicala
malo jezno. „Pametni bi bili, pametni!“

„Kdo kolovrati?“ je odgovoril Jurij. „Ali
ne vidiš, da ležim? O, vsi svetniki pomagajte!“
Začel je vstajati, in res se mu je
kmalu posrečilo, da se je postavil na noge.

„O ti prepetova omara!“ je govoril in si
tipal ude. „Dva dni ne bom za nič; še jesti
ne bom mogel.“

„Kaj pa iščete pri nas?“ je vprašala Poljakovka,
tresoča se od mraza kakor šiba
na vodi; seveda bila je le malo oblečena,
in burja je pihala skozi odprta vrata.

„Pa res, kaj stopicate zdaj okoli?“ je
nevoljno vzkliknila Manica, ki se je tudi, z
Brigito vred, prikazala na pragu stranske
sobice.

„Kaj si rekla, grlica grleča?“ je rekel
Jurij, držeč se za omaro. „Moli, moli, da bi
ti oče ne umrli!“

„Kaj pravite?“ je prestrašeno dejala deklica
in pogledala mater. „Kje so naš oče?“

„Saj pravim, jokaj pa moli! Revica boš
in sirota. Jokaj! Ko so moj oče umirali,
sem tako tulil, da se je razlegalo po vsi
ribniški dolini. Veš, tvoj oče leže mrtvi pred
Tomaževim skednjem.“

„Ali se vam meša?“ je prestrašeno zavpila
mati; toliko, da ji ni padla svetilka
iz rok.

„Meni se bo mešalo! Jaz sem Jurij iz
Ribnice, pa se mi bo mešalo!“

„Povejte hitro, kje so naš oče!“ je razburjeno
vprašala Manica.

„Saj sem rekel, da moli zanje. S preklano
butico leže pred Tomaževim skednjem
... Potipal sem ga, napol mrtev je že.
Pojdite po njega! Jaz ne morem nič več.
In le-tu zebe, jaz grem v hišo.“

„Manica, Brigita, hitro! — Pojdimo po
očeta!“ je zavpila mati. In zdirjale so vse
tri proti Tomaževemu skednju.

Jurij je šel pa v hišo in zlezel na peč.
Andrejček se je zbudil in začel klicati:
„Mati, mati!“

„Le tiho bodi!“ ga je tolažil Jurij. „Saj
sem jaz pri tebi. Če samo ‚krvavo stegno‘
pride, se ti ni treba nič bati. Prepetovo bodi,
za kosmate noge ga bom prijel in razčesnil
na dvoje ... O blažena pečica! Ravno zame
si ustvarjena ...“

„Mati, mati!“ je klical deček.

„O sveta Ribnica!“ je še dejal Jurij in
zaspal — —

Poljakove ženske pa so res našle gospodarja
pred Tomaževim skednjem ležečega
v krvi. S pomočjo dveh moških, ki so ju
sklicale v sosednji hiši, so spravile nezavestnega
ranjenca domov. Na glavi mu je
zijala rana, kri se je bila že strdila. Ženske
so prečule do dne pri postelji bolnikovi,
ga močile in zraven vzdihovale. Potolažil
jih je zdravnik, po katerega je bil šel Stržan;
s svetlo bučko je preiskoval rano in potlej
dejal, da ni nevarna, samo varujejo naj, da
se ne prehladi in ne prisadi — —

Ali kdo bi ga bil udaril, to so premišljevale
zdaj ženske in drugi vaščani.

Jurij je smrčal na peči do belega dne.
Ko so ga vprašali, ali kaj ve, kdo bi bil
udaril Poljaka, je rekel, da sta bila odšla iz
Strahove gostilne oba skupaj, na Strahovem
vrtu se je pa on spomnil, da je pozabil v
gostilni mošnjiček z denarji. Šel je nazaj
ponj, Poljak je šel pa sam naprej. Ko je
prišel Jurij do Tomaževega skednja, je zagledal
tam Poljaka ležati v krvi. Ker ga ni
mogel sam vzdigniti, je šel k Poljakovim
ženske sklicat. To je vedel Jurij povedati.
Za človeka pa, ki je udaril Poljaka, je dejal
Jurij, da toliko ve, kakor za tiste grehe, ki
jih ni nikoli storil in se jih torej tudi nikoli
izpovedal ne bode. Sicer ga pa tako boli
glava, da mu hoče počiti ...

Maruška je seveda vedela, kdo je udaril
Poljaka. In jezna je bila, da se je tako zgodilo.
Kar strla bi bila Antona! ...

„Kam si pa gledal, da si šel udarit Poljaka?“
se je zadrla nad bratom, ko je dopoldne
prišla k njemu v hlev, kjer je ležal.
Anton je že vedel, da je pomotoma udaril
Poljaka; prišel mu je povedat Tončkov fantek
navsezgodaj, kaj se je zgodilo s poslednjim.

„V temo sem gledal! Drugače veš, da
bi ga ne bil!“ je odgovoril. „Ali sem ga
hudo?“

„Saj menda veš, kako si udaril!“

„Hm, udaril sem, kar se je dalo. Kaj bi
ne! Sit sem bil že čakanja in jezen, da bi
vraga razčelesnil. Zeblo me je ko psa, pa
sem moral Čakati s polenom v roki celo
večnost, preden se je privlekla pijana pošast.
Jaz nisem nič pogledal, samo udaril
sem, ko je postava prišvedrala do mene,
potlej sem pa zbežal. Ná, danes sem pa
moral izvedeti, da sem udaril Poljaka ...
Kdo bi bil mislil, da bo Poljak šel domov
mimo Tomaževega skednja! Saj je njegova
hiša na drugem koncu vasi!“

„Res, Poljak je tudi sam kriv, ker je šel
po oni stezi, ki drži k Juretovim. Pa je bil
že pijan, da ni več vedel, kod se gre domov,
ali je pa hotel z Jurijem še kaj govoriti. Pa
zdaj se ne da nič izpremeniti. Kar je, je.
Meni se samo Poljak smili.“

„Saj se meni tudi! Joj, joj, kaj sem naredil!
Kolikokrat sem dobil pri Poljakovih
jesti! Lepa moja sestra, kaj sem naredil!“
In Anton je začel krčevito jokati.

„Nikar ne vpij!“ ga je mirila Maruška.
„Bo kdo slišal, potlej te pa zapró.“

„Zakaj si mi to svetovala?“ je vzdihoval
Anton dalje. „In zakaj sem te poslušal?
Svoj živdan še nisem nikomur storil nič
zalega, zdaj sem pa šel Poljaka udarit kot
razbojnik, morivec ... Vest me peče, kakor
bi zglavnik gorel v meni. Joj, joj, joj!“

„Tako bodi no tiho! Če se količkaj izve,
naju zapró na leta, tebe in mene. Kaj bo
potem z Brigito? Molči, saj nihče ne misli
nate. Buščajevega Štefana sodijo, ker se je
snoči kregal s Poljakom. Torej le drži jezik
za zobmi, pa bo vse dobro. Saj Poljak bo
kmalu zdrav.“

„Saj te bom poslušal. Molčal bom kakor
grob.“

„Pa vstani, kaj pa ležiš?“

„Ne morem, mrazi me. Spotiti se moram
dobro. Le pojdi pa pozdravi Brigito!“

Deveto poglavje.
Ujeta ptičica.

Slabe volje se je vrnila Maruška iz
vasi in je ostala take volje cel
dan. Oplotarjeva Franca jo je s
solzami v očeh izpraševala, kako
je Poljaku in kaj misli ona, kaj mislijo ljudje,
kdo bi ga bil udaril. Pa Maruški se kar nič
ni ljubilo odgovarjati na dolgo in široko.
Rekla je le, da Poljakova rana ni nevarna;
udaril ga je pa najbrže Buščajev Štefan, vsaj
ljudje so ga tako obsodili, ker se je bil
prejšnji večer pri Strahu hudo skregal ž
njim. In komaj se je naredil mrak, je odšla
Maruška v svojo gorenjo sobico in se zaprla.
Toda ni šla takoj spat. Zunaj je snežilo
in burja je plesala svoj divji ples. Maruška
je sedla k zakurjeni pečici, položila
roke v naročaj in se zamislila. Kakšne misli
so se ji podile po glavi? Gotovo se je kesala
in obenem sramovala, da je šla svojega
ubogega brata pregovorit, da je s polenom
čakal Jurija, pa je namesto njega udaril in
poškodoval njenega prijatelja Poljaka, in ji
je tako grdo izpodletela osveta. Ali je pa
snovala in kovala nove načrte in naklepe?

Dolgo je že sedela globoko zamišljena.
Kar je začula, kako burja lopotá ob zunanje
okence — gotovo je bilo premalo zaprto.
Vstala je in je šla zapirat. Prišedši k oknu
je pa slišala, kakor bi bil nekdo pod oknom
stoječ ravno potrkal na okno spodnje, družinske
sobe, kjer je spala Tona. Napela je
ušesa. Trkanje se je ponovilo, in kmalu se
je odprlo okno, in se začulo šepetanje.
— Buščajev Štefan je prišel klicat Tono! je
rekla Maruška sama pri sebi. — Ravno prav,
da sem ga začutila. Enkrat ju moram slišati,
kaj se pogovarjata. In tiho je odprla okence,
pomolila glavo nekoliko vun in prisluškovala.

„Kaj te je pa prineslo sèm v takem vremenu
in ob takem času?“ je tiho vprašala
Tona.

„Prišel sem nalašč zdaj, da me nihče ne
vidi. Saj vse spi pri vas, ne?“ je odgovoril

moški glas, ki ga je Maruška takoj spoznala,
da je Buščajev.

„Seveda vsi spé. Pa kaj si vendar prišel?
Hitro povej, mene zebe!“

„Ali si slišala o Poljaku?“

„Seveda sem. Pa res, dobro, da si me
spomnil; zakaj si se pa snoči ž njim kregal
pri Strahu, da zdaj tebe dolžé, da si ga
potolkel?“

„Naj me dolžé, dokazati mi nihče ne
more. Jaz pa lahko dokažem, da pred Tomaževim
skednjem še bil nisem, ker smo
šli od Straha vsi fantički skupaj in smo bili
potem skupaj do jutra.“

„Kje ste bili?“

„V Gatini pri Čardarju.“

„In ti si gotovo vse zapravil, kar sem ti
dala v nedeljo?“

„Prav vse. Zato sem prišel nocoj sèm;
nekaj mi moraš zopet dati. Suh sem ko
poper. Suša pa tudi pozimi ni dobra.“

„Pojdi, pojdi, s teboj ni nič.“

„Zakaj?“

„Ker vse zapraviš.“

„Dušica, ne bodi jezna, saj sem snoči
pravzaprav samo zaradi tebe zapravljal. Hud
sem bil na Poljaka. Saj veš, zakaj. Ker je
on s to preklicano Maruško napravil rajnega
Primoža, da v oporoki ni precej vsega
tebi zapustil. No da, pa sem na vso jezo
potem pil. Zdaj pa reci, ali nisem pravzaprav
samo zaradi tebe pil? Ravno zato, ker
te imam preveč rad, sem se razjezil nad
Poljakom.“

„Beži, beži! Ko bi me imel kaj rad, ne
bi tako hitro pognal vsakega novčiča, ki ti
ba dam. Jaz ti ne morem zmerom dajati,
saj veš, da mi teta ne da nič plačila, ker
pravi: Saj bo enkrat tako vse tvoje. Kvečjemu
dobim kak krajcar za maslo ali za jajca.
Torej ne nadleguj me, ko veš, da nimam!“

„Ima pa Franca in še koliko!“

„A ima Franca, ne jaz.“

„Pa ji vzemi! To tako ni nič greh, saj
bo enkrat tako vse tvoje, ali pravzaprav saj
je že tvoje.“

„Še tega se manjka, da bi kradla zaradi
tebe! Pa tudi ko bi hotela kaj vzeti, ne
morem, ker ima teta vse zaklenjeno. In kaj
bi bilo, ko bi izvedela? Zapodi me!“

„Ti, veš kaj, če se že nečeš dotekniti
tetinega denarja, se pa Maruškinega. Dosti
denarja mora imeti ta ženska! Saj vem, kaj
je poleti enkrat pravil Jurij. Ko je gori v
njeni sobici mizaril, in ko je Maruška enkrat
v mraku odprla skrinjo in iz nje nekaj
jemala, se je iz gorenjega predalčka tako
posvetil denar, da skoraj ne bi bilo treba
luči delati, je dejal Jurij. Izkušaj ti enkrat
priti do tistega predala. Kaj se bo poznalo,
če izgine iz njega nekaj tolarjev in
petič!“

„Kaj ti pride na misel! Ali misliš, da je
Maruška tako preprosta, da odprto pušča
svojo sobo in skrinjo?“

„Saj ti pravim, da poizkušaj enkrat priti
v njeno sobo, kadar je ne bo doma. Saj
gre vsak dan zdoma v vas k Poljakovim ali
kam drugam. Ti lepo pazi, nemara katerikrat
pozabi zakleniti sobico; takrat pa noter!“

„Ne, ne, tatica nečem biti!“

„Kakor hočeš. Pa mi na kak drug način
preskrbi nekaj denarja. Malo drobiža moram
vendar imeti v žepu. Vsi fantje me imajo
že za tvojega ženina. Ali te ni nič sram, da
se ta tvoj ženin ne more nič postaviti v
gostilni?“

„Zakaj pa vse zapraviš tako hitro! Oh,
da sem se morala ravno nate obesiti!“

„A tako? Pa z Bogom! Pa si izberi drugega
fanta. Kaj mi pove! Z Bogom!“

„Ne, ne! Saj nisem mislila tako hudo.
Samo to pravim, da ni treba tako zapravljati,
ker veš, da Oplotarjev dom še ni v
mojih rokah. Čakaj, Štefan, nekaj drobiža
mislim, da imam še.“ Šla je od okna, menda
k omari in prinesla nazaj nekaj žvenka in
ga stisnila Štefanu v roke: „Na, pa moraš
varovati; ni treba vsega naenkrat pognati.
Ali zdaj pa res nimam več, verjemi mi.“

„Saj ti verjamem, zato ti pa pravim, da
si dobi, ko si lahko. Kakor sem ti rekel:
Poizkusi enkrat priti v Maruškino sobo pa
kupček denarja malo preredi.“

„Bom videla. Z Bogom! Lahko noč!“

„Lahko noč, dušica!“ ...

Okno se je zopet zaprlo. Možka postava
je izginila v temo.

Tudi Maruška je zaprla okno. Potem se
je pa skoraj na glas zasmejala: — Glej, glej,
včasih je pa res dobro dolgo čuti; zanimive
stvari se izvedó. Takó, takó! Okradla bi me
rada ... Dobro, da vem. Kolikrat sem si že
ubijala glavo in premišljevala, kako bi na
lep način spravila s poti to Tono! Ná, zdaj
mi bo pa sama pokazala vrata, skozi katera
jo lahko pahnem. Čakaj, Tona, boš videla,
kako te bom jaz lepo ujela. Ujela, potem
ti pa vrat zadrgnila. — —

* * *

Naslednje popoldne se je Maruška, kakor
skoraj vsak dan poprej, odpravila z doma.
Rekla je, da gre obiskat Poljaka in brata
Antona.

Tona je gledala nekaj časa za njo. In
ko je videla, kako Maruška naglo stopa po
bregu navzdol, jo je napadla in premagala
izkušnjava, kakršno ji je bil prejšnji večer
vdihnil Buščajev Štefan. Ko se je še prepričala,
da Franca v hiši dremlje v zapečku,
je smuknila po stopnicah gori naravnost
proti Maruškini sobi. In glej — v vratih
sobice je bil ključ! Samo enkrat ga je zabrnila,
pa je bila v sobici. Stopila je k skrinji
— tudi skrinja je bila nezaklenjena. Hitro jo
je odprla. In glej, iz gorenjega predalčka
so se ji res zapeljivo zasvetili tolarji, petice
in šestice; pa tudi bankovci so bili vmes.

Veselje jo je obšlo, pa tudi nekaka groza.

Kaj bi bilo, ko bi zdaj kdo stopil v sobico
in bi jo našel pri odprti tuji skrinji! Pa kdo
hoče priti? Maruška je šla v vas, teta Franca
spi, pastirček je v hlevu ... Svobodno lahko
vzame malo denarja, nihče je ne bo videl ...
Seveda preveč ne sme, da se ne bo precej
poznalo ... Samo nekaj malega hoče vzeti
danes, saj bo lahko še drugipot kaj ...
Sicer je to greh, pa kaj, ko drugače ne
more priti do denarja! Saj potem, ko enkrat
dobi Oplotarjev dom, lahko z obrestmi vse
povrne ...

Še je štrlela Tona v denar in premišljevala,
koliko bi vzela — kar se naglo odpró
vrata in, o groza — Maruška stopi v sobo!
A kakor bi se bila sama prestrašila, obstane
pri vratih in začudeno gleda Tono. Le-ta pa
je že skočila pokoncu, izpustila tolar, ki ga
je že držala, iz rok, da se je žvenketaje
zatočil po tleh, prebledela, pa naglo spet
zardela in osramočeno gledala v tla.

„Kaj pa ti delaš tukaj?“ je izpregovorila
Maruška trdo. „Kaj imaš opaviti v moji sobi?“

V trenutku ni vedela Tona kaj reči. „Pogledat
sem mislila, kako imate v sobi“, je
naposled spravila preko ustnic.

„Kako imam v sobi, si že prej vedela,
saj si bila že dostikrat notri“, jo je zavrnila
Maruška. „A zakaj si vlomila v sobo, ko
mene ni bilo doma, in kaj iščeš v moji
skrinji?“

„Pogledat sem mislila, koliko da imate
obleke“, je pristavila Tona še vedno boječe
in se pomikala proti vratom.

„Tudi mojo obleko si že vso videla.
Mar povej po pravici — krasti si mi hotela
denar!“

„Ne, tega si pa ne pustim reči! Kdaj
sem še kradla?“ je dejala Tona pogumno
in kakor razžaljena.

„Ali si že kradla, ne vem, da si pa zdajle
mislila pri meni, vem“, je rekla Maruška
odločno. „Nič ti ne pomaga tajiti. In da
boš vedela, odkod to vem, ti povem, da
sem snoči slišala ves pogovor med teboj
in Buščajevim Štefanom. Snoči res da nisem
mogla verjeti, da se boš tako daleč
izpozabila, da boš poslušala Štefanov hudobni
nasvet. Ali zdaj, ko sem te zalotila,
vidim ...“

„Oh, lepo vas prosim, odpustite mi in
nikar me ne izdajte!“ jo je s sklenjenimi
rokami zaprosila Tona, ki je prebledela ko
stena. „Saj nisem še nikomur ničesar vzela
in nikdar več se ne bom dala premotiti in
pregovoriti k tatvini. Prizanesite mi!“

„Veš, kaj bi lahko zdaj naredila s teboj?
Če te ovadim ...“

„Lepo vas prosim, kakor se sam Bog
prosi, nikar tega ne storite; nikar me ne
ovadite, nikar tega nikomur ne povejte!
Hvaležna vam bom celo svoje življenje.“

„Pa naj bo! Prizanesem ti. A glej, da
ne boš več poizkušala kaj tacega! Obljubim
ti, da bom o tej stvari molčala, če se ne
bo o tebi nič več takega slišalo.“

Objokana, osramočena je šla Tona iz
sobe. Maruška se je pa zlobno smejala za
njo in govorila sama zase: —Kako sem te
lepo ujela, ptičica drobna! Nekaj dni, morda
celo nekaj tednov ti bom še dala dihati,
potlej ti bom pa zadrgnila vrat tako naglo,
tako umetno, da se bo čudila vsa vas. Ha,
če nekega lepega dne pogreši Franca kaj
svojega denarja, kdo bo obdolžen tatvine,
kdo kriv, če ne — ti! — —

* * *

Nekaj dni in tednov je res minilo, in
Maruška ni niti z najmanjšo besedico nikomur
omenila o oni nameravani tatvini. Tona
se je sicer izprva vkljub Maruškini obljubi,
da bo molčala, vedno bala, da je ne bi izdala.
A Maruška se je vedla do nje, kakor
bi ne bilo nikdar nič prišlo med njima navskriž.
Tako je začela Tona polagoma lažje
dihati in se je naposled popolnoma umirila
zaradi one stvari. Tem hujši je bil zato
udarec, ki je nekega dne kot strela z jasnega
neba priletel nad njo.

Poljak je kmalu okreval. Rana res ni
bila tako nevarna, kakor so izprva nekateri
mislili. Postrežbo je pa tudi imel lepo.
Stregli so mu domači, postregli sta mu
dostikrat pa tudi Maruška in Franca s tem,
da sta mu kupili juhe ali poslali kak kozarec
dobrega vina. Oplotarjeva Franca
je Poljaka sicer že prej rada imela, no od
onega večera, ko je bil ranjen, pa še posebno,
ker jo je Maruška znala prepričati,
da ga je udaril kak vaščan iz same nevoščljivosti,
ker je hodil k Oplotarjevim. To se
je sploh lahkoverni Franci zdelo tem verjetnejše,
ker se ni moglo izvedeti na noben
način, kdo bi bil pobil Poljaka. Buščajevega
Štefana so bili sicer prijeli, a ta je hitro dokazal,
da je nedolžen, saj je bil tisto noč
vedno vkup s fantički pri Čardarju. Tončkov
Anton je pa tudi znal molčati. Molčal je tem
lažje, ker je bil bolan; tresla ga je mrzlica,
in nikamor ni mogel iz hiše ... Tako je
bila Franca lahko preverjena, da je Poljaka
res oplazil kateri vaščanov samo zato, ker
je hodil po Primoževi smrti k nji malo kaj
pogospodarit. — Bom že pokazala tem vaškim
razbojnikom, da se ne dam od njih strahovati,
je dejala in nalašč poslala Poljaku
večkrat kaj za poboljšek. Ko je bil pa iz
nevarnosti, ga je precej povabila, naj pride
k nji gori na reber. Poljak je drage volje
sprejel povabilo.

Prišel je gori, ali kako se je začudil, ko
je zagledal Franco vso objokano, Maruško
pa svečano-resno.

„Kaj pa je? Kaj se je pa zgodilo?“ je
bilo prvo njegovo vprašanje.

„Bom že povedala. Najprvo sedi in malo
zaužij!“ je dejala Franca in ga povabila k
mizi, na katero je Maruška prinesla pečenja,
kruha in vina. „Le pij in prigrizni, saj
vem, da si potreben zdaj, ko si prestal bolezen.“

„Pa kaj pomeni ta objokani obraz?“ je
vprašal Poljak, ko je sedel k mizi. „Ali se
je zgodila kaka nesreča pri hiši?“

„Okradena sem!“ je zatarnala Franca z
jokajočim glasom.

„Okradena! Kdaj?“

„Zadnje dni enkrat, natanko ne vem,
kdaj. Danes sem prišla na sled. Zjutraj sem
šla v stransko sobico, da bi iz skrinje vzela
nekaj denarja. Pa sem precej zapazila, da je
moral nekdo notri stikati, ker je bilo vse
razmetano. In ko sem pogledala v mošnjicek,
ki sem ga imela skritega pod obleko, sem
se ustrašila, da sem se hotela zgruditi —
malokaj ves denar je bil pobran iz njega.“

„To je pa hudo. Pa — ali se ti kaj dozdeva,
kdo bi bil vzel?“

„Ne dozdeva se mi samo, ampak vem,
kdo je vzel. In to me še bolj žalosti. Tatu
imamo v hiši.“

„V hiši? Ni mogoče, saj ni nobenega
takega v hiši.“

„Tona!“

„Tona — tatica!“

„Da. Veš da, kdo bi si mislil, ona me
je okradla!“

„Ali pa dobro veš? Ali si se prepričala?
Tone jaz ne bi obsodil za tako slabo.“

„Maruška mi je povedala, saj drugače
bi je tudi jaz nikdar ne bila imela za tako.
Pomisli: Maruška je enkrat ponoči slišala
pogovor med Tono in tistim črnim Buščajem,
ki za njo hodi, kakor sem šele zdaj
izvedela. Buščajev grdin je enkrat svetoval
Toni, naj okrade mene in Maruško. Maruško
je že hotela enkrat; ta jo je zalotila
v svoji sobici pri skrinji; pa se ji je smilila
in je ni hotela ovaditi. Na, zdaj je pa mene
okradla. Povej, Maruška, Poljaku, kako je
bilo, da bo vedel.“

In Maruška je povedala vso ono stvar
in nazadnje pristavila: „Takrat, ko sem jo
dobila v svoji sobi, sem ji obljubila, da
bom molčala, če so bo poboljšala. In sem
res molčala dozdaj. Zdaj pa nisem mogla
več tiho biti, ko so mi teta Franca povedali,
da so okradeni. Preverjena sem, da
nihče drug ni vzel, ko Tona.“

„Ali sta jo že kaj vprašali?“

„Še nič. Kaj pomaga vpraševati; tajila bo
kakor vsak tat!“ je dejala Maruška.

„Pa bi njeno skrinjo preiskali!“

„To si pameten! Bogve, kje je že denar!
Kdor zna izmakniti, zna tudi skriti“ — je
zavrnila Maruška in nadaljevala s posebnim
poudarkom: „Oh, kako je hudo prebivati s
tatinskim človekom pod eno streho! Človek
si še življenja ni v svesti; tatvina in umor
sta si v sorodu kakor ključavnica in ključ.“

„Prav ima Maruška; človek si še življenja
ne bo v svesti, če bo še dalje bivala
tatica pod našo streho. Od hiše se mora
pobrati!“

„Seveda, malo hudo je pokazati ji vrata,
ker smo si v rodu“, je pristavila Maruška.

„Ali zasluži pa to, ker tako grdo, s tatvino
povračuje svoji največji dobrotnici, teti
Franci!“

„Prav bo pa vendarle, če jo malo izprašamo“,
je izpregovoril Poljak. „Če je res
vzela, naj vsaj prizna in denar nazaj da.
Ravno nese iz vodnjaka vodo. Pokliči jo,
Franca, pokliči, naj pride malo sèm.“

Franca je odprla okno in poklicala Tono.

„Nate teta, izpijte kozarec vina, v žalosti
in jezi ga je človek potreben in dobro
stori!“ je ponudila Maruška starici.

„Tako misliš, da mi bo dobro storilo?
No, ga pa bom“, je dejala Franca in pila.

„Bog daj dobro!“ je pozdravila Tona
vstopivši v sobo nič hudega sluteč.

„Tona, stopi bliže!“ ji je velela Franca
strogo.

„Kaj bi pa radi?“ je vprašala deklina in
stopila bliže.

„Kam si dejala denar? Povej po pravici!“

„Kateri denar?“

„Ki si ga meni vzela!“

„Vam da sem jaz vzela denar!“

„Glej, glej, kako se dela nevedno! Misliš,
da ne vem? Jaz sem imela v stranski
sobici v skrinji pod obleko precej denarja,
zdaj sem ga pa dosti pogrešila. Vzela si ga
ti. Povej, kam si ga dejala?“

„Za pet ran božjih, jaz da sem ga vzela!
Teta, ali se vam meša?“ je zavpila Tona
ogorčena.

„Daj denar nazaj!“ je zakričala Franca.

„Za božjo voljo, teta, kaj vam pa je?
Vašega denarja se še doteknila nisem.“

„Jaz pravim: denar nazaj! Ali se pa pri
ti priči poberi iz hiše!“ je kričala starica.

„Naj se vderem v zemljo, naj nikdar ne
vidim nebeškega solnca, če sem vam jaz
vzela denar!“ se je zarotila Tona.

„Poberi se od hiše, tatica!“ je sikala
Franca. „Misliš, da sva z rajnim Primožem
zato varčevala, da boš ti zdaj kradla in dajala
tistemu črnemu Buščaju!“

Zdaj je pa tudi Toni vzkipela kri. „Dobro,
pa grem!“ je zavpila. „Ali bom že
našla pot nazaj! Še je pravica na svetu, in
oporoka še ni obveljavljena. Vidva sta pa
priči“, se je obrnila k Poljaku in Maruški,
„da so mi rekli tatica! Vidimo se pred
sodnijo!“

„Oho, Tona, le počasi!“ se je oglasila
Maruška, ki je doslej s Poljakom vred molčala.
„Ali si že pozabila, kje sem te jaz enkrat
dobila, v moji sobici pri odprti skrinji,
ko si ravno denar jemala iz nje! Le poizkusi
kaj proti teti, potlej bom jaz govorila!“

„Še grozi mi, vranč črni!“ je zakričala
spet Franca. „Poberi se iz hiše, še danes!
Čuješ, še danes!“

Bleda ko smrt je odšla Tona iz sobe.

„Pijte še, teta, pijte, vi ste razburjeni!“
je silila starico priliznjena Maruška in ji natočila
nov kozarec vina. „Nate, le dobro
potegnite!“

In Franca je pila, potlej začela pa naenkrat
jokati.

„Kaj boš jokala za deklino“, jo je tolažil
Poljak. „Bog, da si jo odpodila! Bo vsaj
mir pri hiši!“

„Inako se mi je storilo, ko je vendar
moje sestre hči!“ je solzeč se odgovorila
Franca. „Kako bi ji bilo lahko prijetno pri
nas, ko bi bila pridna! Zdaj mora pa tako
od hiše.“

„Pa naj bi bila poštena!“ je rekla Maruška.
„S tatico pa in ponočevavko ni treba
imeti nič usmiljenja. Bo vsaj pomnila!“

„Pa za denarjem mi je hudo“, je vzdihnila
Franca. „Toliko lepih križavcev je šlo,
pa toliko starih petič!“

„Denar bomo že nazaj iztožili, kaj ne,
Poljak?“ je dejala Maruška in namežiknila
Poljaku.

„Da, denar bomo izkušali nazaj dobiti,
če drugače ne, s tožbo“, je pritegnil za Maruško
Poljak.

„Hvala bodi Bogu, da imam vaju!“ je
rekla z ginjenim glasom Franca. „Edino
vidva me imata rada.“

„Tisto pa, tisto!“ je hitela zatrjevat Maruška.

„Tako pa trčimo skupaj na prijateljstvo!“
je dejala starica in s tresočo roko vzdignila
kupico.

In trčili so in pili.

Tona je pa zunaj skupaj spravljala svoje
stvari. Še tisti dan je zapustila hišo in se v
vasi pri Povzinu pogodila za deklo.

Deseto poglavje.
Sumljiva pota.

Hud mraz je pritiskal. Poljakov maček
se je bil zjutraj po ‚kosilu‘ izmuzal iz hiše
na vežni prag. Dolgčas mu je bilo postalo
v sobi, ker so bili vsi, kar jih je bilo notri,
mati, hišna hči Manica, Brigita in Andrejček,
nekam pobiti, žalostni in molčeči. Prišel je
pa na prag tudi iz radovednosti, pogledat
namreč, ali bo kaj kmalu božji svet ogrelo
toplo pomladansko solnce in ga odelo v
bujno zelenje, ter ali bodo kaj kmalu zapihljale
mile sapice in zrahljale njemu in razsvetlile
mršavo dlako in se bo z družico
zopet svobodno šetal zunaj v prirodi. Toda
kaj! Komaj je revež-maček pomolil glavo
izza zametenih vrat, pa ga je poljubila mrzla
burja. Zamijavkal je neizrečeno žalostno in
brž smuknil nazaj v hišo. Splazil se je na
peč in pihal in žvižgal melodijo one pesmi:
Nesrečna zima mrazi me, ki dolgo proč ne
spravi se...

„Je mrzlo zunaj, kaj ne, revežek ubogi?“
je dejal sočutno Andrejček in splezal k
mačku na peč. „Kaj hočemo, počasi gre,
počasi; zima kima, pravijo naša mati. Potrpeti
moraš, saj moram jaz tudi. Dolgčas
ti je sicer tu v sobi, pa saj je meni tudi,
čeprav je danes četrtek in nimamo šole. Vidiš,
kako se držijo naši klavrno; mati in Manica
sta komaj pomili po kosilu, pa sta se spravili
h kolovratu in predeta in molčita; Brigita,
vidiš, pa šiva in se ji tudi ne ljubi govoriti.
Veš, pa je samo zato vse klavrno in
žalostno, ker očeta ni domov že od snoči.
Tam gori pri Oplotarjevih so menda še zdaj.
Kaj bi ne bili mati žalostni! Če so pa mati
žalostni, je vse v hiši žalostno ...“

Kar je deček tako prijateljsko zaupno
pripovedoval mačku, je bilo res. Poljaka še
od prejšnjega večera ni bilo domov od Oplotarjevih.
Vedel se je zadnji čas sploh jako čudno.
Odkar je Tona primorana šla z rebri, je
bil Poljak malokaj vsak dan gori. Prejšnje
zime je doma tkal. Slul je po celi dolini

kot dober tkavec. Letos pa še statev ni hotel
postaviti v hišo. Izgovarjal se je, da ne sme,
češ, da ga po zadnji bolezni vedno boli
glava. Nekaj resnice je bilo sicer lahko v
njegovih izgovorih. Ali če ga je že res bolela
glava, bi jo moral varovati tudi drugače,
ne samo z brezdeljem. Skoraj vsako popoldne
jo je zavil k Oplotarjevim. Kaj so
delali gori on, Franca in Maruška, se sicer
v vasi ni moglo nikoli natančneje izvedeti.
Pili so pa, to je vedel povedati Strah, h
kateremu je prihajala Maruška cesto po vino
in sicer z veliko čutaro. Da je bilo gori
dosti pijače, je pričal tudi Poljak sam, ki je
navadno prihajal domov precej omamljen
in je bil potem doma čemeren, nasajen, napičen,
da mu ni smel nihče nič reči. Ženo
je to vedenje kajpada hudo bolelo, zlasti
odkar so začeli tudi drugi ljudje vedno glasneje
vpraševati, kaj ima iskati Poljak na
Oplotarjevem domu, in kako je to, da sta
si z Maruško tako zaupna prijatelja. Nekateri
jeziki so že začeli govoriti o pohujšanju
... Opominjala je žena moža in svarila,
ali vse ni nič pomagalo. Kaj takega
kakor danes, da bi bil izostal črez noč, pa
še nikoli ni naredil. Kako bi ne bila žena
žalostna! Ravno je potočila solzo in jo hitro
skrivaj obrisala, tedaj je pa — vendar enkrat!
— prikolovratil Poljak v hišo z zabuhlim
licem, z opotekajočimi nogami.

„Si se pa dolgo zamudil?“ ga je vprašala
žena, ko je sedel na klop pri peči in
si pokril lice z rokami.

„Dolgo, praviš? Morda mi je bilo še
prekratko!“ je odgovoril mož pikro.

„Ali si bil pri Oplotarjevih celo noč?“

„Kaj ti mar!“ je odvrnil osorno. „Je
prav kakor čmrlj; v vsako stvar se hoče
vtekniti!“

Inako se je storilo ljubeči ženi pri tem
zoprnem odgovoru, da so ji stopile solze
v oči. „Bog se usmili, toliko pravice imam
menda vendar še do tebe, da te smem vprašati,
kje si bil, če te celo noč ni bilo domov!
Kakor bi bila kaj hudega rekla! Saj sem te
vendar lepo vprašala. Ta nesrečni strup od
pijače te bo vsega zmešal ...“

„Bolj zmešan nikoli ne bom, če bi živel
še do sodnjega dne, kakor sem bil takrat,
ko sem si tebe nakopal na glavo!“ je dejal
mož sirovo.

Zabodljaj z ostrim nožem gotovo ne bi
mogel bolj raniti srca dobre žene, kakor so
jo krute te besede moževe. Obrnila se je
vstran in bridko zajokala.

Andrejček je zdaj prilezel s peči in se
oklenil očetovih nog: „Oče, dajte, vam bom
črevlje sezul; boste šli malo leč!“

Očetu se je zvedrilo mračno čelo. Dečka
je imel rad. Pobožal ga je po volnih laskih
in mu smehljaje gledal v nedolžne oči. —
Kmalu pa se mu je zopet pomračil obraz.

„Ali ste že kaj kosili, oče?“ je izpregovorila
zdaj Manica.

„Človek ne živi samo od jedi, ampak
tudi od grenkih skrbi, kako bo preživil
otroke“, je odvrnil oče tako resno, da je
deklico moral lomiti smeh.

„Mi imamo skrbi, mi, oče! Precej, ko ste
včeraj popoldne odšli, je prinesel birič plačilno
povelje. Srdin toži za dolg!“

„No in kaj bo zdaj?“

„Plačati bo treba, če ne, bo dal zarubiti.“

„No, pa si že preskrbela denar, ti, ki
tako skrbiš za dom?“

„Kje hočem jaz dobiti denar!“

„Zato pa molči in ne govori o skrbeh.
Skrbi imam jaz, samo jaz.“

„No, pa ga vi preskrbite!“

„Saj sem ga že, če hočeš vedeti!“

„Denar si dobil? Res? Na posodo?“ se
je oglasila zdaj spet žena.

„Sem ga, da! Saj ti bi ga ne bila nikoli!“

„In kje si ga dobil? Pri Oplotarjevih?“

„Dovolj, da sem ga dobil. Da, da, taki
ste; človek se trudi in trudi, da reši dom;
še spanca si ne privošči; ko pa domov
pride, se pa vsi zaženo vanj kot ose!“

„No, saj je prav, če si dobil denar. Hvala
bodi Bogu, tako me je skrbelo! Ali ti je
Franca posodila? ... Povej no! ... Maruška
menda ne!“

„In če mi ga je Maruška, kaj imaš kaj
zoper to, kaj li?“

„Oh, pusti no to žensko pri miru! Meni
se zdi tako nevarna ... Saj bi menda vendar
še lahko kje drugje dobil na pósodo ...“

„Zlomkovi ljudje
taki!“ je planil mož
pokoncu. „Denar mi
je posodila, da vas ne
preženo iz hiše, zdaj
se pa še ujedate nad
njo! Z vami ni več
govoriti. Kdo vas bo
poslušal!“ ...

Vstal je, malo se
opotekel, potlej pa odšel
naglo iz hiše, to
se pravi naglo, kolikor
so mu dopuščale noge,
ki so tudi čutile preobilno
pijačo.

„Kam pa hočeš iti?
Lepo te prosim, bodi
doma!“ je vpila žena
za njim.

On pa je drevil
iz hiše — proti Strahovim.

„Bog se usmili, koliko
nam prizadene ta
človek!“ je vzdihnila
žena.

Nekaj časa so vsi
molčali, potem se je pa
oglasil deček: „Mati,
ali smo dosti dolžni
Srdinu?“

„Dosti!“ je odgovorila
mati. „Saj pravim,
človeku se mora
inako storiti, ko se domisli
tega. Kdaj so
bili prej Poljakovi zadolženi?
Vsega, vsega
smo imeli zadosti.
Pa je začel oče pijančevati
in igrati, in vse
je šlo hitro rakovo pot. Njive so se začele
krčiti, gozdi drobiti in iz hleva je izginjal
rep za repom, kakor bi se bila kuga priklatila
noter. Potlej, ko nam ni drugega
ostalo kakor hiša in nekaj pedi zemljišča,
se je oče izpametoval. V zadnjih letih smo
si spet malo opomogli, da se nam ni godilo
slabo. Samo Srdinu je še dolg, ki nas
pa dovolj tare in mene noč in dan skrbi!“

„Mati, kje je pa dobil Srdin toliko denarja?“
je vprašala Manica.

„E, naj ga je dobil kjerkoli! Saj je le
vkljub svojemu premoženju največji siromak;
zmerom strada in trpi ko živina. Tak
stisnjenec je, da mu ni vrste. Ubogi človek,
ki mu pride v roke! Obresti zahteva tako
visoke, da se Bogu usmili. Kolikrat sem
že dejala: da bi se tega skopuha enkrat
rešili, bi človek še mogel mirno zaspati!“

„No, saj zdaj ga bodo plačali oče, saj
so rekli, da so dobili na posodo pri Maruški.“

„Ah, pri tisti čudni ženski!“ ... je vzdihnila
Poljakovka.

Potem so pa vsi molčali, zamišljeni vsak
v svoje delo in v svoje misli — — —
Poljak je prišel domov šele kasno v noč,
seveda dobro vinjen. Hotel je iti na peč,
pa je obsedel v zapečku, noge postavljajoč
na stolček, ki je bil na klopi.

„Kam siliš, boš padel!“ mu je zaklicala
žena.

Pa on se ni zmenil za njene besede.

„Moj Bog! naj se stolček malo premakne,
bo padel, da si bo vso glavo razbil!“ je
vzdihnila žena in vstala, da bi mu pomagala
na posteljo. Pa ravno ko je prišla do peči,
so njegove težke noge sprožile stolček.

Poljak se je z rokami srečno ujel za drog,
ki je bili pritrjen k peči, a stolček je zadel
ženo, da je omahnila in padla in se tako
udarila ob klop in ob posteljno nogo in ob
tla, da je zavpila na glas in se onesvestila.

Zaslišavši v hiši ropot sta prihiteli iz
stranske sobice Manica in Brigita. S težavo
sta spravile očeta na posteljo. Mater sta pa
začeli dramiti z vodo.

Enajsto poglavje.
Spletke.

Teta, kaj mi je povedala Juretovka
v veži prej, ko ste vi dremali!“
je dejala Maruška, ko je neko
popoldne stopila v hišo in je
videla? da se je Oplotarjeva Franca ravnokar
prebudila iz popoldanskega spanja, pomislite:
ta nehvaležna Tona vas je šla tožit
za plačilo!“

„Za kakšno plačilo?“ se je začudila starica
mencaje si oči.

„Pravi, da je tri leta delala pri vas kot
dekla, pa ji niste dali niti novca.“

„Tri leta delala! Res, da je delala, zato
je pa tudi jedla pri nas, in oblačili smo jo.
Kakšno plačilo hoče zdaj, volk požrešni!
Kdo se je kaj menil o plačilu takrat, ko smo
jo sprejeli k hiši?“

„Obetali ste ji pa le, trdi, da ji boste
poplačali ves trud, da naj bo le pridna, saj
ne bo zastonj ...“

„To je lahko mogoče, da sem ji katerikrat
rekla tako. Saj res ne bi bila zastonj
delala, ko bi bila kaj vredna; vsa Oplotarjeva
domačija bi bila enkrat lahko njena.
Kaj se je pa tako izpridila! Zakaj se je začela
vlačiti za tistim Buščajem? Zakaj je zagoni
čela krasti? Le naj bo brez skrbi: niti vinarja
ne bo dobila od mene, čeprav me toži; za
kako posebno plačilo se nikoli nismo pogodili
in ji ga nihče ni dolžan dati!“

„Jaz tudi mislim, da ne bo nič dosegla.
Ali neka druga stvar je, ki me pa prav skrbi.
Veste, ona vas je šla tožit tudi zaradi razžaljenja časti.“

„Kakšne časti? Saj je nič nima!“

„Nate, pomagajte si: pravi, da jo ima!
Toži vas, ker ste ji rekli tatica.“

„Saj je res!“ je jezno zavpila starica.
„Mi vemo, da je, pa ji vendar ne smemo
tako reči. Vi ji lahko pravite, da je kradla,
toda tatica ji ne smete reči. Tako pravijo
postave.“

„Čudne so te postave; zakaj bi ji ne
smela reči tatica, če je kradla!“

„Ne sme se, pa je. Postava je taka.“

„Kaj bo pa zdaj?“ je boječe vprašala
Franca.

„Kaznovani boste. V denarjih ali pa z
zaporom.“

„V denarjih ali pa z zaporom!“ je prestrašeno
ponovila starica.

„Ne bode drugače!“

„Jaz zaprta!“ je vzkliknila starka trepetaje.
„Še nikoli nisem videla ječe odznotraj,
zdaj na stara leta naj bi me pa vteknili
noter! Tega vendar nisem zaslužila! In take
kazni tudi nikoli ne bi mogla prestati! Oh,
kar groza me je, če se spomnim, kako bi
bilo v ječi za pažefn v tistem vzduhu in
smradu in temi ... Umorilo bi me precej
prvi dan!“

„Prav to menda hoče Tona“, je kakor
v sveti jezi vzkliknila Maruška. „S poti bi
vas rada spravila, da bi se potem hitro
polastila vašega denarja in ga zapravila in
požrla s tistim Buščajem.“

„Prav praviš, s poti bi me rada spravila,
nesramna deklina! Ali me ne bo! Kaj ne,
da me ne bo, da mi boš ti pomagala?“ je
proseče in s solzami v očeh govorila starica.

„Seveda vam bom; kaj vas hočem v
stiski pustiti samo! Bomo že pokazali nesramnici!
Samsonu je dal Bog moč proti
nesramnim nevernikom; tudi nam ne bo
kratil pomoči proti tej grdi deklini, ki se ne
briga niti za četrto niti za šesto in sedmo
božjo zapoved.“

„Pa kaj naj vendar narediva?“

„Tožbo moramo narediti proti Toni.“

„Ali jaz ne morem hoditi v trg in tudi
nisem navajena tožariti se.“

„Saj imamo Poljaka na svoji strani. Njemu
boste dali pooblastilo, pa bo naredil tožbo
v vašem imenu. In če drugače ne bomo
mogli zmagati, bomo pa doktorja najeli iz
mesta.“

„Doktorja! Ali sem slišala, da doktor
požre dosti denarja.“

„Ni sile, ne. Kako zna pa govoriti!“

„Zna?“

„Da se kar bliska! On bo naredil, da
bo Tona zaprta, ne pa vi. Ali ne bo to
dobro?“

„Dobro, dobro. Naj sedi nesramnica,
zgnije naj v ječi!“

„Drugega res ne zasluži kakor ječo. In
noter jo moramo spraviti, čeprav stane nekoliko
denarja. Nemara pa doktorja še treba
ne bo, saj je Poljak bistroumen in izveden
mož.“

„Izveden pa je, izveden, to vem. Samo
če se bo hotel potruditi zame!“

„Skrbite? V ogenj gre za vas.“

„Misliš? Da bi vsaj kaj sem prišel danes!
Pa se nekaj dni sèm kar ogiblje naše hiše.“

„Vzrok, da ne pride, je pač slabo vreme,
in pa žena mu je vedno nekaj bolna, odkar
je zadnjič tako nesrečno padla. Prišel pa bo
gori kmalu, saj mora priti k meni po denar.“

„Po kakšen denar?“

„Eh, nekaj mu bom posodila, da bo
plačal Srdina, ki ga toži.“

„Tako, meni pa ni nič spomnil. Saj bi
mu jaz lahko posodila.“

„Saj mu jaz tudi lahko. Pa glejte, če se
o volku menite, volk pride“, je smejé dejala
Maruška in se obrnila proti vratom, ki
jih je bil ravno odprl Poljak.

„Dobro, da si prišel; sam Bog te je prinesel!“
mu je zaklicala Franca.

„Kaj pa je spet? Ali se je spet kaj naredilo
pri vas?“ je vprašal Poljak.

„Veš, da“, je zatarnala starica, „Tona me
je šla tožit za plačilo in za razžaljenje časti.“

„Eh, da!“

„Res, res; Maruški je ravno prej prišla
povedat Juretovka.“

„Tako?“ je vprašal Poljak, kakor da bi
še ne verjel.

„Čudno, da nisi ti še nič slišal“, se; je
oglasila Maruška. „Tona je res šla tožit teto
Franco za plačilo, češ da je tri leta delala
kot dekla pri njej, pa ni dobila nič plačila
vkljub temu, da sta ji obetala rajni ujec
Primož in teta Franca, da ne bo delala zastonj.
Zatožila je pa teto Franco tudi zaradi
razžaljenja časti, ker jo je imenovala tatico.“

„Tako, tako“, je dejal Poljak in majal z
glavo. „To je pa huda obtožba. Kdo je
neki naučil Tono, naj toži?“

„I, ljudje, vaščani so jo nahujskali“, je
dejala Maruška ogorčeno, „saj bi teto Franco
najrajše snedli.“

„Da, da, najrajše bi me snedli ti vaški
volcjé“, je vnovič zatarnala starica. „Pomagaj
mi, Poljak, če si moj prijatelj!“

„Pomagaj! — Tu je težko pomagati“, je
odgovoril Poljak. „Stvar je jako težavna;

tatica se ji res ni smelo reči. Sicer pa —
veš, Franca, jaz bi ti že pomagal, vse bi
storil zate, ko bi se ti za mojim hrbtom ne
dogovarjala z drugimi! To ravno sem ti
prišel povedat. Kar na tihem, na skrivaj,
brez moje vednosti si prodala njivo plačnico
Lekcu, seveda napol zastonj: Blažček
bi bil dal sto goldinarjev več.“

„Oho! kaj slišim!“ je zaklicala Maruška.
„Seve, če pa tako delate na svojo roko, pa
delajte! Pa naj vam tisti pomagajo, katerim
bolj zaupate. Čemu pa potem naju kličete
na pomoč — ni res, Poljak? Če hočete
denar razmetavati, pa ga razmetujte!“

Franca je prebledela. „Saj vama zaupam,
najbolj zaupam“, je dejala ihté. „Kaj hočem
zdaj? Lekec je bil prišel k meni, ko si bil
ti, Poljak, bolan. Na, pa me pregovoril in
preslepil za njivo. Usmilita se me zdaj, saj
vama ne bom ničesar več prikrivala.“

„Franca“, je nadaljeval Poljak z užaljenim
glasom, „jaz ti odkritosrčno povem:
če se bolj zaneseš na koga drugega, oprimi
se njega; jaz se ti nečem vsiljevati.“

„Jaz tudi ne!“ je kljubovalno pristavila
Maruška.

„Ne, ne“, je zaječala starica, „saj sem
vama že rekla, da sta vidva edina moja zaupnika.
Ne zapustita me, pomagajta mi! Vsa
vas mi je sovražna, vem, čeprav nisem naredila
nikomur nič zalega. Zdaj se pa še
vidva odvračata od mene. Ali res nimam
niti enega človeka, ki bi me imel rad in
mi pomagal v stiski?“ In začela je krčevito
jokati.

„No, kaj boš jokala!“ jo je zdaj začel
tolažiti Poljak. „Saj veš, da te imam rad,
Maruška pa tudi, in sva pripravljena vse
storiti zate. Samo zaupati nama moraš. Drugim
ljudem pa čisto nič ne zaupaj, saj veš,
da bi ti najrajši sneli kožo. Pomagala ti
bodeva. Zdaj ni še nič izgubljenega. ‚Mlačnica‘
bo Blažčkova, če jo že hočeš prodati
na vsak način.“

„Ali sva se z Lekcem že pogodila za
njo!“ se je oglasila Franca komaj slišno.

„Kaj za to! Doktorju prepustimo vso
stvar; on jo bo že izvil in izsukal, saj to
je njegov posel. On bo dokazal, da je hotel
Lekec oslepariti tebe, staro revo, ki ne razumeš
kmetijstva. Obenem pa moramo doktorja
najeti za zagovornika v Tonini tožbi.
Pokazati mora tudi nji, kar ji gre. Se bo tak
vranč norčeval iz tebe!“

„Pa res“, se je oglasila Franca že bolj
veselo, „najprej me je šla nesramnica okrast,
za plačilo pa, da je nisem dala zapreti, me
gre pa tožit. Čakaj, otepalo se ti bo!“

„Pa še kako!“ je pristavila Maruška.

„Precej jutri pojdem v mesto k doktorju“,
je nadaljeval Poljak.

„Seveda, malo denarja ti morajo teta
dati“, je dejala Maruška. „Doktor ne izpregovori
nobene besedice zastonj.“

„To je res, nekaj denarja bo šlo“, je
potrdil Poljak. „Pa saj ta denar ne bo izgubljen; bomo pa njivo potem dražje prodali
in Tone se otresemo.“

„Koliko hočeš?“ je vprašala Franca.

„Daj dvajset goldinarjev!“

„Malo dosti je!“

„Saj pravim, da denar ne bo zavržen.“

„In doktor hoče najprej videti denar,
potem je šele voljan govoriti“, je pristavila
Maruška.

„Vidva že vesta“, je dejala starica in
krevsala v stransko sobico po denar.

„Jaz sem ti tudi pripravila za Srdina
denar, ki sem ti ga obljubila“, je rekla Poljaku
Maruška. „Pojdi potem z menoj gori.“

„Dobro, zato sem pravzaprav prišel.“

„Ná, tu-le imaš denar“, je dejala Poljaku
Franca, ko je prikrevsala nazaj. „Tako pojdeš
precej jutri v mesto?“

„Precej, je najbolje.“

„Le dobro opravi!“

„Ne skrbi! Tvoja sreča je kakor moja
sreča.“

Še ju je Franca nekaj časa izpraševala
o tej stvari, kako se bode izvedla. Poljak
in Maruška sta ji zatrjevala, da se bo vse
dobro izšlo. Starica je z vidnim veseljem
poslušala, potem pa začela dremati.

Poljak in Maruška sta jo pustila samo in
sta šla v gorenjo sobico.

* * *

„S Franco narediva midva, kar hočeva“,
je smejé rekel Poljak, ko sta bila sama z
Maruško.

„Tebe res vse uboga“, je pritrdila Maruška.

„Tebe pa tudi.“

„Na, tu imaš denar!“ je dejala Maruška,
ko je odprla skrinjo in prinesla iz predala
šop bankovcev. „Toliko ga je, za kolikor
si me prosil.“

„Hvala ti, da si mi preložila! Vrnem ti,
kakor hitro mi bo mogoče“, je rekel Poljak,
preštel še sam denar in ga spravil.

„Morda ti ga ne bo treba vračati“, je
nadaljevala Maruška in ga nagajivo smejé
pogledala.

„Kako to misliš?“ je čudeč se vprašal
Poljak.

„Sedi, pa ti povem. Seveda mora za
enkrat ostati vse med nama. Poslušaj! Sam
si ravno prej rekel, da narediva midva s
Franco lahko, kar hočeva. Dobro, pa narediva
nekaj! Sreča je slepa, pravi pregovor,
in res je slepa, drugače ne bi bila oblagodarila
s takim premoženjem neumne Oplotarjeve
France — moram ji tako reči, čeprav
mi je malo v rodu! Pa če je sreča slepa,
ni treba, da smo tudi mi slepi, ki imamo
malo več pameti in ki bi znali denar uživati.
Največji zaslepljennec je tisti, ki peha srečo
od sebe. Ali ni res tako?“

„Res — ali kaj naj torej narediva s
Franco? Lepi Oplotarjev dom je njen, in
vzeti ji ga nihče ne more in ne sme, in naj
je stokrat bolj pameten kakor ona!“

„Vzeti ga ji seveda nihče ne more s
silo.“

„Z zvijačo ga ji pa tudi ne more in ne
sme.“

„Ne sme? Zakaj ne?“

„To bi bila goljufija.“

„Hm, kaj je goljufija kaj tako strašno
hudega in nenavadnega? Na svetu drug
drugega slepé, če le morejo. Dandanes je že
tako: poštenjak je največji siromak! Sicer
pa, saj ni treba ravno goljufije. Naredi se
lahko drugače.“

„Kako?“

„Kakor veš, je rajni Primož naredil tako
oporoko, naj Franca zapusti vso domačijo
Toni, če bo pridna. Tona pa, kakor tudi
veš, ni kaj prida. Zato pa tudi Franca ni
več vezana na Primoževo oporoko in lahko
dá domačijo komu drugemu.“

„Komu naj jo da?“

„Meni!“ je dejala Maruška odločno.

„Tebi!“ se je začudil Poljak.

„Kaj se čudiš! Razen Tone nima Franca
nobenega bližnjega sorodnika. V najbližjem
sorodstvu sem ji potem jaz, čeprav je to
sorodstvo v resnici precej oddaljeno. Torej
prav lahko meni dá domačijo.“

Poljak je gledal to žensko z začudenimi,
široko odprtimi očmi. Potem je pa rekel:
„Lahko ti jo da; samo to je vprašanje, in
pa veliko vprašanje, ali ti jo bo hotela dati!“

„Pri tej stvari mi pa ti lahko pomagaš;
zato sem ti namignila prej, da ti tega posojila
morda ne bo treba vračati; zakaj če
mi pomagaš, ti odpustim ves dolg.“

„Kako naj ti pomagam? Ti me spravljaš
v vedno večjo zadrego.“

„Kaj bi se delal tako maloumnega! Kako
mi lahko pomagaš, vendar sam dobro veš.
Franca te ima rada, kakor nobenega drugega
vaščana ne. Sučeš jo lahko z mezincem,
kakor hočeš. Pregovori jo torej, naj meni
prepusti domačijo, če hoče dobro meni in
sebi.“

„To zahtevaš od mene?“ je dejal Poljak
z zategnjenim glasom.

„Da, to, in to prav lahko storiš.“

„Prav lahko, praviš? Ne vem. Franca
sicer ni bogve kako bistroumna, ali kar
tako se pa tudi ne bo odpovedala gospodarstvu.“

„Zato jo je pa treba znati pregovoriti.
Poslušaj! Ti o priliki stopi k Franci pa ji
začni pripovedovati, kako jo vaščani sovražijo
in da so se takorekoč zakleli, da ji
bodo nagajali, kar se da, in da jo bodo
peharili in ob vse pripravili. Potem ji začni
govoriti na srce, kako se ti smili, da mora
na stara leta uživati namesto miru toliko neprilik.
Potlej napelji vodo pa na moj mlin!
Nekaj besedi vendar lahko izpregovoriš za

me, saj sem tudi jaz zdaj preurila in postregla
tebi v denarni zadregi. Dopovej ji,
da najbolje stori, če gospodarstvo prepusti
meni, češ ker sem bolj odločna in se me
bodo zato ljudje bolj bali. Seveda ji moraš
reči, da ostane vkljub temu, da meni izroči
domačijo, prava gospodarica samo ona, jaz
da bom le nekaka oskrbnica in bom za njo
skrbela kakor za svojo mater, da bo potlej
imela naravnost nebeško brezskrbno življenje.
Na ta način prav lahko pregovoriš
Franco, da dá prepisati domačijo náme ...
No, kaj kimaš z glavo?“

„Ker iz vsega tega ne bo nič. Franco
bi res že kako pregovorili, če ne bi bilo
— Tone.“

„Nji vendar ne more zapustiti domačije!
Kako pravi Primožev testament? Če bo
pridna ... Ona je pa — tatica!“

„Nič tisto! Čeprav je okradla Franco —
kar pa morda še ni tako gotovo — vendar
Franca Tone ne bo hotela kar tako zavreči.
Kri ni voda. Preveč je imela rada Primoža,
da se ne bi ravnala po njegovi zadnji volji.
In tudi Tono ima v srcu še vedno rada.
Ne, Maruška, v teh razmerah, v katerih smo
zdaj, si jaz s takim nasvetom ne upam stopiti
pred Franco. Le če bi se Tona še kako
hujše pregrešila, potem bi bilo morda mogoče
Franco pripraviti tako daleč, kakor ti
misliš.“

Maruška je pazljivo poslušala Poljakove
besede, in ko je nehal, je dejala: „Torej iz
tega ne bo nič?“

„Nič“, je odgovoril Poljak in vstal. „Le
če bi se Toni, kakor sem dejal, moglo kaj
hujšega dokazati, potem bi jo Franca nemara
zavrgla.“

Maruška je nekaj časa premišljevala, potem
pa, kakor bi ji nekaj veselega šinilo v
glavo, rekla: „Pa pustimo to stvar! Toda naj
to govorjenje ostane med nama, veš!“

„Molčati znam. Z Bogom, jaz grem hitro
plačat Srdina.“

„Čakaj, grem s teboj v vas. Pogledati
moram, kako je tvoji ženi.“

„Pa pojdi še k Srdinu z menoj; boš vsaj
za pričo, da sem mu plačal.“

„Dobro, pa grem, saj še nikoli nisem
bila v njegovem brlogu.“ In oči so se ji
spet zasvetile v skrivnostnem ognju — —

Dvanajsto poglavje.
Zavozlaj.

„Prav mu je, stisnjencu! Jaz mu privoščim.“

„Jaz tudi, iz globočine srca.“

„Dobil je zelenec stari, kar mu je šlo!“

„Krivično blago nima teka.“

„Gorje je bilo človeku, ki je prišel Srdinu
v kremplje; na, zdaj je pa sam prišel drugemu,
še hujšemu v roke.“

„Grabil in kopal je pod-se zaman.“

„Kar je nagrabil v dolgih letih, mu je
odnesel tat v eni noči ...“

„Po njega samega bo pa enkrat peklenšček
prišel z vilami, ker je v svojem življenju
poznal samo grablje.“

„Ptič je pa bil, ki ga je znal tako potipati!“

„Presneto je dober mojster bil, ki je
njega tako krasti učil.“

„Prav nič greha nima ...“

„Še dobro delo je storil, kdor mu je odnesel; zdaj vsaj ne bo mogel dedec odirati
ljudi.“

„Kdaj je pa zapazil Srdin, da je okraden?“

„Snoči, ko je prišel domov.“

„Ali mu je hudo!“

„Celo noč je tulil in si pulil lase in še
danes tako joka in stoka, da ga bo konec.“

Tako in enako gostobesedno govorjenje
se je slišalo prvo postno nedeljo pred mašo
pred cerkvijo. V gručah so stali ljudje in se
živahno pogovarjali o najnovejšem dogodku,
o tatvini pri Srdinu v Bukovici. Še ko je
cerkovnik že pozvonil vkup, so se nekateri
obotavljali in se nekaj časa ustavljali pred
cerkvenimi vratmi. Tako je vse zanimala velika

novica. In izvečine vsi so Srdinu privoščili
nesrečo.

Srdin je pa medtem obupaval na svojem
domu. Bil je ves prepaden, zmršen, divji in
obupan.

Pričakoval je orožnikov iz trga, katere
je bil dal obvestiti že na vse zgodaj. Nestrpno
jih je čakal. Že skoraj neštetokrat je
pogledal skozi okno, ali bodo kaj kmalu
tu. In ko jih le ni bilo še nikjer videti, je
začel hoditi po sobi gori in doli. Vzdignil
je zdajpazdaj palico, kakor bi jo hotel zavihteli
nad onim, ki ga je okradel za toliko
denarja. Če mu je pa pogled ušel na odprto
skrinjo, iz katere mu je bil vzet denar,
se je stresnil po celem životu, iz očesa mu
je prilezla grenka solza za lepimi bankovci
in tolarji, ki jih je bil privarčeval in priskoparil,
a ki mu jih je zdaj odnesla tatinska
roka. Iz ust so mu uhajale kletvine ...

Naposled sta vendar prišla dva orožnika.
Najprej sta seveda izprašala gospodarja, kdaj
je šel zdoma in kdaj se je vrnil, v kakšnem
stanju je zapustil dom in v kakšnem ga je
našel. Povedal je, da je šel v petek zdoma;
šel je v sosednjo župnijo v hribe iztirjavat
dolgove. Zadnji čas je sploh iztirjaval pri
vseh dolžnikih dolgove, ker ni hotel več
imeti preglavice s kmeti — dolžniki; sklenil
je, da bo rajši dal ves svoj denar v mestno
hranilnico, da bi potem živel v večjem miru,
da se mu ne bo treba več tožariti. Zato se
je napotil v petek tudi v sosednjo župnijo.

Sicer si ne bi bil upal nastopiti tako daljne
poti, pa ker je vreme kazalo izvenredno
lepo, je vendar odrinil. Skrinjo je pustil zaklenjeno,
ključe od nje vzel s seboj, svoji
ženi je pa naročil, naj pazi in čuva doma.
Popoldne se je pa vreme izprevrglo, začelo
je snežiti in je snežilo potem vso noč in
vso soboto. Domov je prišel šele v soboto
zvečer in ko je hotel spraviti nekaj izterjanega
denarja v skrinjo, je zapazil, da je
moral le-to nekdo v njegovi odsotnosti odpreti:
skrinja ni bila več zaklenjena, ključavnica
je bila potrta. V strašnem strahu je
privzdignil pokrov, pogledal v skrinjo in
videl, da je bil iz nje vzet ves denar, samo
nekaj popirjev je še ležalo notri. Vprašal je
ženo, toda ona ni bila nič zapazila. Podnevi
ni bilo nobenega človeka k hiši, ponoči
je pa kakor po navadi zaprla vežna
vrata in spala v stranski sobici, kakor sicer
vedno — a ni ničesar slišala in ničesar čutila
ali zapazila izvenrednega, tudi drugi dan
ne. Na vprašanje, koliko mu je ukradenega,
je odgovoril nekako v zadregi, da natanko
ne ve, imel je pa v skrinji precej tisočakov,
pa da naj nikar tega ne izvedo ljudje.

Orožnika ste nato izpraševala Srdinovo
gluho ženo, ki je izpovedala ravno to, kar
je prej pravil Srdin. Pregledala sta potem
skrinjo in našla, da jo je moral tat odpreti
s silo, da je namreč privzdignil pokrov s
sekirico ali z drugim orodjem. Orožnika sta
se začudila, da je imel Srdin denar tako
slabo shranjen, da je kar čuda, da mu ni
bil že prej ukraden. Ali Srdin je njima zatrjeval,
da je skrinjo imel vedno zaprto in
da je vsako noč — spal na nji ..., in da se
sploh poštenih Bukovičanov ni nikdar bal,
da bi ga okradli; tudi je bil vedno doma
ali on ali njegova žena.

Zdaj sta začela orožnika pa pregledavati,
kako je prišel tat v hišo. Skozi vežna vrata
ne, ker jih je našla Srdinka zjutraj zaklenjena
odznotraj, kakor jih je pustila prejšnji
večer. Kmalu sta našla, da je prišel najbrže
na ta način noter, da je po lestvi šel pod
streho in od tam doli v vežo in hišo.

Na vrsto je seveda zdaj prišlo vprašanje,
koga bi sumil Srdin. Toda ta ni mogel imenovati
nikogar. Sicer ve, da ima dosti sovražnikov,
ali tatvine si ne upa obdolžiti
nikogar ...

Kakor je ob takih prilikah že navadno,
se je nabralo pri Srdinu v hiši polagoma
dosti ljudi, starih in mladih.

Orožnika sta popraševala, ali se je morda
klatil zadnje dni v teh krajih kak potepuh,
sploh kak sumljiv človek. Pa ljudje so rekli,
da niso videli nobenega sumljivega tujca
zadnje dni v vasi.

„Ali se je to leto izvršila kaka druga tatvina
v tem kraju?“ je vprašal naposled eden
izmed orožnikov.

„Nam ni nič znano; toda morda vi veste
o kateri? Nemara imate v svoji sredi katerega
človeka, ki se je že izpozabil v tem
oziru?“

„Ne, tatu nimamo nobenega v vasi“, je
odgovoril stari Anžiček. „To se pravi, pravega
tatu ne. O neki osebi se je pač zadnjič
enkrat slišalo, toda ... „ Tu je možu zastala
beseda, kakor bi se bil v hipu spomnil,
da ne sme dalje govoriti in morda po krivem
dolžiti dotične osebe, ki jo je imel v
mislih.

„Kaj se je slišalo?“ je vprašal strogo
orožnik.

„Eh, da je nekaj vzela svoji sorodnici“,
je odgovoril Anžiček. „Pa menda ni res, ker
je šla tista oseba tožit ono svojo sorodnico
za razžaljenje časti, ko jo je imenovala
tatico.“

„Kdo je ta oseba? Le na dan z imenom!“

„Neka Tona, ki zdaj služi pri Povzinovih.“

„Kateri sorodnici je vzela?“

„Pri Oplotarjevih je bila prej. Sorodnica
je Oplotarjeve France.“

„No, in jo je okradla?“

„Franca pravi, da jo je, pa jo je lahko
kdo drugi.“

„Pa zakaj je ni Franca ovadila?“

„Najbrže je še sama dvomila o tem, zato
je ni ovadila, samo zapodila jo je od hiše.
Zdaj je šla Tona pa sama tožit Franco, ker
jo je nazvala tatico. Torej mora biti že nedolžna.“

„Tako, tako“, je rekel orožnik in nekaj
časa premišljal. „Kje je, pravite, zdaj tista
Tona?“ je vprašal potem naglo.

„Pri meni služi, je pošteno dekle“, se je
oglasil Povzin.

„Peljite naju v svojo hišo!“ je ukazal
Povzinu orožnik.

Povzin in vsi drugi so se spogledali.

„Menda vendar ne mislite“, je zavpil Tonin
gospodar, „da je moja dekla okradla Srdina?“

Orožnik se je nasmehnil in dejal: „Hm,
če je bila pri Oplotarjevih dolgih rok, ne
verjamem, da bi se ji bili že skrčili.“

„No, kaj se obotavljate?“ je velel potem
strogo drugi mož postave.

Hočeš nočeš je Povzin moral orožnikoma
kazati pot proti svoji hiši. Za orožniki
so se pa seveda vsuli poleg Srdina tudi vsi
drugi, ki so se bili nabrali pri njem.

Tona je bila ravno prišla od maše in je
začudeno pogledala orožnika in kar stresnila
se je, ko sta jo s strogim glasom vprašala,
ali ni ona okradla Srdina; in ko je zanikala,
in sta ji takisto strogo velela, naj odpre
svojo skrinjo in sploh pokaže, kar ima, je z
opotekajočimi nogami šla odpirat skrinjo, ali
se kmalu ojunačila in dejala: „Saj ne bosta
ničesar našla. Kdo vaju je pa speljal na led?“

Orožnika sta začela premetavati obleko
po skrinji in glej — kar naenkrat sta izvlekla
šop bankovcev. Glasen vzklik začudenja
se je izvil vsem navzočim iz prsi.

Tona sama je začudeno pogledala denar in
zakričala: „Jaz ga nisem vzela in ne dejala
v skrinjo.“

„Srdin, ali je to vaš denar?“ je vprašal
orožnik in mu pokazal šop.

„Seveda je, Poljak mi ga je oni dan prinesel
vrnit“, je dejal mož veselo.

Zaman se je Tona rotila in prisegala, da
je nedolžna, da ni nič vedela za ta denar,
da ga ni ona dejala v skrinjo. Orožnika sta
jo prijela v „imenu postave“.

Trinajsto poglavje.
Na vrhuncu.

Izza nesrečne smrti svojega brata Primoža
Oplotarjeva Franca gotovo ni
nikoli tako hudo jokala, kakor tisto
nedeljo, ko je izvedela, da so orožniki
prijeli Tono zaradi tatvine. Kajpada ta
njen jok ni bil tolikanj jok žalosti, temuč
sramote in srda. Tona je sicer stanovitno
tajila tatvino in se rotila, da ni pa da ni
kriva. Ali vse ni nič pomagalo, tudi to ne,
da je pozvala orožnika, naj vse preiščeta, da
se bosta sama prepričala, da ni ona tatica,
ker ne bosta ničesar več našla, ko je vendar
Srdinu dosti, dosti več ukradenega, kakor
kar sta našla pri njej; tisti šop bankovcev
da je pravi tat zato položil v njeno skrinjo,
da bi od sebe odvalil sum. Orožnika sicer
res nista nikakega denarja več našla, ali
vkljub temu sta jo odpeljala v zapor, češ,
saj je denar lahko kam drugam skrila.

„Uj sramote, vašo Tono so vzeli orožniki!“
S to novico je še predpoldnem prihitela
Juretovka k Franci in je v živih barvah
popisala ves dogodek. Franca izprva kar ni
mogla verjeti. Ko je pa vse slišala, se je
prijela za glavo in začela jokati in vpiti:
„Nesrečna ženska, da se gre tako daleč izpozabit!“

„Da je sram ni, da gre tako sramoto
naredit Oplotarjevi hiši!“ se je kakor v
sveti jezi oglasila Maruška. „Kdaj se je še
slišalo, da bi bili katerega Oplotarjevih vzeli
orožniki?“

„Nikoli ne!“ je zatarnala starica.

„Malopridnica taka!“ je nadaljevala Maruška.
„Namesto da bi vam delala na starost
veselje in čast, dela pa sramoto. Zatrdno
je vkup z Buščajem izvršila tatvino. Seveda
tega ne smemo govoriti na glas; nas tudi
ne briga dalje, za svoj denar naj se pobriga
Srdin, da ga dobi nazaj. Ali skoraj
gotovo sta skupaj delala. Pa kako je prišlo
hitro na dan! Kako je res kazen božja grešniku
hitro za petami! Tedaj, ko sem jo jaz
zalotila v svoji sobi pri tatvini, sem ji prizanesla
in jo lepo prosila, naj nikoli več
ne poizkuša kaj takega. Tudi vi, teta, ste ji
prizanesli in je niste naznanili sodniji. Človek
bi mislil, da se bo vendar izmodrovala. Ná,
pa gre táko naredit! Seveda je mislila, da
ne bo prišlo na dan. Ali Bog le nekaj časa
prizanaša. Zdaj je pa osramočena za celo
svoje življenje. In žal, da njena sramota
pade kolikor toliko tudi na vse sorodstvo,
dasi ni le-to nič krivo. Seveda ne, saj je ni

nihče učil krasti. Vi, teta, ste jo učili samo
lepe stvari ...“

„Tatvine nikoli ne!“ je potrdila starica
še vedno z jokom. Svoj živdan nisem premaknila
tuje stvarce. Odkar je bila Tona
pri nas, sem skrbela zanjo in jo učila kakor
prava mati.“

„Zato je pa od nje tem grše, da vam
namesto veselja napravlja tako sramoto.
Edino to je še dobro, no, da ni izvršila te
tatvine, ko je bila še pri nas. Moj Bog,
kakšno zgledovanje bi bilo, ko bi jo orožniki
prijeli pri nas! In pa tudi zato je boljše,
da je niso dobili pri nas, ker bi lahko letel
na nas sum, da smo morda mi tudi kaj
krivi ž njo vred. Hvala Bogu, da je šla od
nas! Ampak to pa rečem in bom zmerom
rekla: Grda deklina je to, ki ne zasluži nobenega
usmiljenja!“ ...

„Prav praviš, nobenega usmiljenja ne
zasluži in pri meni ga tudi nikoli več ne
najde.“

„Bog te potolaži, Franca, drugi te ne
more, taka je nesreča in sramota, ki te je
zadela!“ je odhajaje dejala Juretovka, na
kar je starica zopet začela krčevito jokati
in se jeziti nad Tono ...

* * *

„Zelezo je razbeljeno; zdaj se bo dalo
dobro kovati — Franca je strašno huda na
Tono. Zdaj se bo lahko dala pregovoriti
za tisto, kar sem ti rekla oni dan“, je dejala
neko popoldne Maruška Poljaku, ko ga je
prišla obiskat na njegov dom in ga poklicala
vstran. „Stopi danes gori in začni nagovarjati
starko, naj meni izroči domačijo!
Govori ji, kakor sem ti rekla zadnjič!“

„Veš, prav težko ji rečem kaj takega“,
je odmajevalno odgovoril Poljak.

„Težko, praviš? Ali moreš na lažji način
zaslužiti tako lepo svoto denarja? Saj veš,
kaj sem ti rekla: Onega denarja, ki sem ti
ga posodila, ti ne bo treba vračati, če mi to
storiš. Kaj bi se pomišljal? Kar stopi gori
in se loti starke. Seveda lepo, umetno, zvito.
Pa kaj ti bom pravila, kako govori, saj si
sam zadosti bistroumen. Kar pojdi; jaz pridem
kasneje gori. Moram še k bratu Antonu
malo pogledat, je revež še vedno bolan.“

In Poljak je res šel k Oplotarjevim in
umetno začel napeljavati vodo na Maruškin
mlin.

„Ti, kdaj je pa Povzin posodil rajnemu
Primožu dvesto goldinarjev?“ je vprašal
Franco naglo, ko je stopil v sobo in sedel.
Franca ga je debelo pogledala. „Povzin,
da je katerikrat kaj posodil našemu Primožu?
Ali se mu meša? Kdaj so Oplotarjevi iskali
denarja na posodo?“

Jaz sem se tudi začudil, ko sem to
slišal. Ali Povzin trdovratno zatrjuje, da je
res posodil Primožu. In ker se ti nič ne
zmeniš, da bi poravnala dolg, ti pojde jutri
naredit tožbo. To je rekel meni danes, naj
ti grem povedat, ker sam je tako mogočen,
da noče priti do tebe, da bi te stvari
opomnil.“

„Ti volk požrešni, ti! To je laž, gola
laž in sleparija! Če bi bil res posodil Primožu,
zakaj pa njega ni nikoli terjal in zakaj
se ni oglasil precej po Primoževi smrti?“

„Pravi, da poprej ni potreboval denarja
in je mislil, da se boš pač ti sama spomnila,
kaj je tvoja dolžnost. Po Veliki noči pa hoče
omožiti hčer in potrebuje denarja za njeno
doto.“

„To nikoli pa nikoli ne more biti res!
Moj brat nikoli ni bil v sili. In če bi bil
res vzel kaj na posodo, bi mi bil to gotovo
povedal. Pa ni vzel. Jaz ne morem in
ne morem verjeti. Ubogi brat, še v grobu
ga ne pusté v miru in v dobrem imenu!“

Starica je začela bridko jokati.

„Kaj hoče brat? On je že prestal zemsko
trpljenje in nevoščljivost hudobnih Bukovičanov.
Tebe pa še čaka. Tako se mi zdi,
kakor bi se bili vsi vaščanje zarotili, da ti
bodo nagajali in ti grenili vse ure tvojega
življenja.“

„Ko bi bila mlajša, jaz bi jim že pokazala.
Ali kaj, ko sem stara revica! Z menoj, mislijo,
bodo lahko pometali, kakor se jim bo
ljubilo. Da bi bila vsaj ta Tona pridna!
Precej bi prepisala domačijo na njo.“

„S Tono ni nič. Oporoka Primoževa naravnost
pravi, da ji izrôči posestvo le, če
bo pridna. O tatici, ki sedi v zaporu, pa
veš, da se ne more reči, da je pridna. Boga
zahvalimo, da je Primož naredil tako oporoko.
Menda ga ie sam Bog razsvetlil, da
je dal tako zapisati. Res se človeku zdi,
kakor da je v duhu naprej videl in slutil,
kakšna bo Tona.“

„Oh, zakaj je moral umreti? Kaj hočem
zdaj početi jaz, stara revica?“ In nov potok
solz je privrel starki po obrazu.
Poljak jo je nekaj časa tiho opazoval,
potem pa izpregovoril sočutno: „Franca, jaz
bi ti nekaj svetoval.“

„Svetuj mi, kaj mi je storiti, lepo te
prosim! Svetuj mi kaj pametnega!“

„Dobro, jaz ti hočem nekaj svetovati.
Seveda ta moj svet ti lahko sprejmeš ali pa
zavržeš. Malo čuden in nepričakovan se ti
bo zdel, pa saj pravim, da ga lahko sprejmeš
ali zavržeš. Torej poslušaj:

Reva si bila celo življenje. Trpeti si morala
kot kamen na cesti. Dobrega si prav
malo užila. Zdaj bi ti bilo lahko boljše.
Lahko bi imela prav lep večer svojega življenja.
Ali kaj, ko so ljudje tako hudobni!
Ubogo starico bi nekateri vaščanje najrajši
tz kože deli. Nagajajo ti že zdaj in ti bodo
še bolj nagajali. Poleg tega pa vaša kmetija
sama človeku dela dosti skrbi in preglavic.
Gospodarstvo na taki kmetiji je težavna
stvar, za katero je najboljši mlad, odločen,
pogumen človek, sicer gre lahko vse na
drobne kose. Ko bi ti, Franca, imela kakšnega
človeka, da bi za te gospodaril, —
tako da se tebi ne bi bilo treba za nobeno
stvar brigati, ampak bi popolnoma v miru
živela in lepo molila ter se pripravljala za
večnost, — ali ne bi bilo to lepo življenje?
In jaz vem za takega človeka, ki bi namesto
tebe gospodaril in zate skrbel, kakor morda
še lasten sin ali lastna hči ne ...“

„Kdo bi bil to?“ je vprašala Franca, ki
je poslušala njegove besede z napeto pozornostjo.

„Maruška!“ je dejal Poljak odločno. —
„Nihče drugi kot Maruška!“

„Maruška?“ je ponovila starica z naglasom,
ki je pričal, da je pričakovala drugega
imena. — — „Ne razumem te prav“, je nadaljevala
po nekolikem premišljevanju. „Saj
Maruška tako skrbi za me.“

„Jaz mislim drugače. Ti na Maruško prepiši
domačijo! Le čakaj, da ti povem! S
Tono ni nič, ker se je tako izpridila. Nji
ne moreš izročiti domačije. To bi bilo proti
volji tvojega rajnega brata. Komu jo boš
torej pustila? Drugega bližnjega sorodnika
nimaš, tujcu je pa spet ne boš dala. Izroči
jo Maruški. Ona je pogumna in bo dobro
znala vaškim nasprotnikom kazati zobe. V
sorodu ti je tudi nekoliko, tako da se ne
bo mogel nihče izpodtikati nad tem, če nji
izročiš dom. Kako te ima rada, kako se je
še doslej potegovala za te, pa tudi veš.
Seveda, če nanjo prepišeš, ne smeš misliti,
da potlej ne bo nič več tvojega. Pred svetom
bo pač veljala za gospodarja, v resnici
bo pa vse tvoje. To mora prej slovesno
obljubiti, da bo skrbela za te kot za mater
in da te bo vedno spoštovala in ubogala.
No, zdaj pa reci: ali ne bi imela ti potem
lepega življenja?“

Franca je zadovoljno prikimala z glavo:
„Seveda bi bilo. Kaj pa misliš, ali bi ona
hotela prevzeti domačijo na ta način?“

„Prav rada gotovo ne. Gospodarstvo je
težko breme. In denarja ima ona že tako
dosti, da se ji ni treba ubijati s tujimi stvarmi.
Sicer jo pa jaz lahko vprašam in ti potlej
povem.“

„Torej le vprašaj jo!“

„Ti si stvar pa tudi še dobro premisli!“ ...
Maruška se je na videz dolgo branila.

Slednjič so se pa vendar domenili in se vsi
trije nekega jutra na tihem odpeljali v trg,
kjer je dala Franca pred notarjem prepisati
posestvo na Maruško, sebi pa je izgovorila
samo kot.

In vesela, skoraj ukaje se je starica pripeljala
s svojima spremljevavcema iz trga.

Ljudje se seveda niso mogli dovolj načuditi,
ko so izvedeli, kaj so naredili v trgu.

Nekateri so se smejali in norčevali, drugi
so se pa jezili in hudovali.

„Do dobra so ji zmešali glavo.“

„Franca je gotovo prišla ob pamet.“

„Seveda, drugače ne bi samovoljno postala
gostija na svojem domu.“

„Če je tako neumna, pa naj bo, pa naj
živi kot jež pri lisici.“

„Kaj bo pa zdaj s Tono?“

„Bog večni ve, kaj bo še prišlo iz tega.“

„Ta Maruška ni pravdanska ženska!“

Tako so govorile vaške ženice drugo
jutro, ko so čakale s kablji vode studenčnice,
ki je pod bregom za vasjo iz osrčja
zemlje počasi tekla v izdolbljeno skalbo.

„Ni pravdanska ženska ta Maruška ne!“
se je oglasila Juretovka, ki je ravnokar prišla
s svojem kabljem in slišala zadnje besede. „Ni
pravdanska, pravim, veste, s kom je v zvezi?“

„S kom?“ so vprašale jezične in radovedne
ženice.

„Menda vendar ne s hudobcem?“ je
strahoma vprašala Samka.

„Ne bodite no sanjaste!“ se je oglasila
Tomažinka. „S kakšnim hudobcem je v
zvezi? Oplotarjevi Franci se je znala prikupiti,
pa je!“

„Pa bi se bila ti prikupila, če znaš!“ je
povzela Juretovka. „Ona je Franci ‚naredila‘,
če hočeš kaj vedeti. Anžičkovi stari so rekli
snoči: Ona je bolj prevejana, kakor njena
mati Eva, ki je zapeljala Adama. Jaz pa
pravim: Ona je Franci ‚naredila‘, ona je čarovnica.
Strah in groza, kaj mi je pravil
Oplotarjev pastirček, ki sem mu jaz teta,
kakor veste. Včeraj zjutraj je bilo, tako pred
tretjo uro je moralo biti, ko ga je zbudil
iz spanja — kakor veste, spi on v hlevu —
neki šum iz hiše. Kar skozi ušesa je šlo.
Vstal je in šel pogledat, kaj bi to bilo. Seveda
v hišo ni mogel iti, ker so bila vezna
vrata zaprta. Pogledal pa je skozi ključavnico
v vežo. In kaj je videl? Na ognjišču
je sedela Maruška z razpletenimi kitami in
nekaj cvrla v ponvici. ‚Vš, vš, vš!‘ je reklo.
Zraven ognjišča je pa na stolčku sedela
Franca. In ko je bila tista stvar v ponvici
scvrta, jo je tlačila Maruška Franci v usta.
Pastirčka je izpreletela groza ...“

„Zakaj pa ni križa storil? Križ se stori,
pa hudobec zbeži“, ji je skočila v besedo
Buščajka.

„Le pojdi! Misliš, da človek kaj more
tačas, ko hudoba razgrne mrežo okoli?
Glas je pa vendar dal od sebe. Takrat je
pa čarovnica skočila pokonci, iztegnila tenki
vrat — tako je bil dolg, da se je dotikal
stropa. Pastirček je zbežal nazaj v hlev in
se zaril pod odejo. Še je slišal, kako je
čarovnica zaškrtala z zobmi kakor peklenšček,
pa zatulila kakor divja zver. Pa je
zapel zvon, pri Sv. Antonu je pozvonilo k
dnevu, in takoj je bilo zopet vse tiho ...“

„Strah in groza!“ je zašepetalo nekaj
glasov.

„Prismode neumne!“ se je porogljivo
oglasila Tomažinka. „Maruška je kuhala ali
cvrla Franci zajutrek, preden sta se odpravili
v trg. To je menda videl pastirček, drugega
nič. Ha, ha, ha, Juretovka povsod vidi čarovnice.“

„Menda zato, ker je sama čarovnica“, je
poredno dejala Buščajka. Seveda ji Juretovka
ni ostala dolžna odgovora. Majhno
je manjkalo, da se niso steple preproste
bukoviške ženice.

Maruška se je pa pri Oplotarjevih smejala
in govorila: „Zdaj sem na vrhuncu. Čakaj,
Brigita, tudi ti boš zdaj kmalu na vrhu zaželjene
svoje sreče!“

Štirinajsto poglavje.
Upanje.

Pri oknu stranske sobice je slonela Brigita
in gledala v prijazno popoldne.

Razgaljeno nebo je bilo čisto kot ribje
oko. Solnce se je veselo vozilo po nebu,
žarki zlatokipečega njegovega voza so kakor
v tekmi trli in drobili ledene okove matere
zemlje. — Dobrodejna zapadnja sapica je
mehko vela in z ljubkim svojim dihom

topila sneg. — Kuretina se je šetala po
dvoru. Koder je dremal na pragu. Mucka
se je solnčila na vogalu.

V ostrešju je urna kapnica glasno žuboreč
bežala po žlebičku v vodnjak.

Po poti je curljala čista vodica snežnica
in izpodjedala mrvico za mrvico še ne raztopljene
snežne plasti.

Videč, da je vesoljni svet prešinil duh
sproščenja, si je tudi vrtno drevje začelo
otresati neljubo snežno težo.

Toplejše in toplejše je dihala sapa. Jačje
in jačje so se vsipali na zemljo solnčni trakovi
in dosezali očividne uspehe. Hitreje
in hitreje se je tajala ledena skorja, ki je
obdajala zemljo. In začeli so se že kazati
poedini rjavi kopni koščki zemlje.

Vsa priroda je vstajala in se premlajala
ter se tega premlajanja radovala s sladkim
nasmehom.

Deklica se pa ni smehljala. Otožno, kakor
v jeseni v venečo prirodo, je gledala zdaj
v prerajajoče se stvarstvo.

Da, zopet se vrača zelena pomlad.

Še malo, pa bo vse v cvetju in zelenju
in v življenju in v veselju.

Zlatopolto solnce se bo vozilo kakor
mlad junak zmagovavec po sijajnem nebu
in bo sipalo žarke svojega bleska na svet,
in povsod bo divna svetloba in gorkota in
toplota. In zdaj zdaj bo nakičena vsa žemljica
z zastavami zmagoslavja, z nadobudnim
zelenjem in cvetjem. Zrak se bo tresel od
krepkih ptičjih spevov in po njem se bodo
točile pesemce veselih Zemljanov.

Toda njena pesem se ne bo glasila in
točila po zraku. Ona ni vesela, kakor so
premnogi drugi zemljani. Nji ni pomlad prinesla
nič nad — prav kakor si je govorila
in napovedovala v jeseni.

Pač je Janko Brigiti večkrat med zimo
pisal, pisal prav ljubezniva pisemca. Prepričala
se je lahko iz njih, da misli resno
na njo, da bi jo rad povedel pred oltar.
Globoko, presrčno, iskreno ljubezen je dihala
vsaka vrstica njegovih pisem. Rada ga
ima tudi, rada tako zelo, tako močno, kakor
še ni imela nobenega človeka na svetu. Oj,
kako bi bila srečna na njegovi strani, srečna
neizrazno, neizmerno!

Ali kaj, ko je Jankov oče tak! On ne
bo nikdar pustil, da bi prišla v njegovo
hišo za nevesto — uboga rejenka ... Zato
se pa ona tudi noče siliti Jankotu; ne, na
noben način noče postati njegova proti volji
očetovi. Janko naj le vzame drugo, bogato,
ona bo pa tako ostala, sama samcata, kakor
je bila dozdaj. Vendar ne bo nikomur tožila
svojega gorja in svojih srčnih bolečin.

Mirno bo prenašala zapuščenost in osamelost,
dokler ne pride po njo s svojo koso
božja dekla, bela smrt, ter jo presadi v novo,
večno, zatrdno srečnejše življenje ...

V tem svojem premišljevanju in sanjarjenju
Brigita ni opazila, da so se bila vrata
tiho odprla, da je vstopila Maruška, sedla
na stolček in jo opazovala.

„Brigita, kaj si tako otožna?“ jo je vprašala
naposled sočutno.

Deklica se je ozrla in očividno nevoljno
odvrnila: „Prenehala sem malo s šivanjem
in gledala vun v lepo popoldne.“ Hitro je
vzela šivanje zopet v roke.

„Dan je v resnici lep, a kakor se ti bere
na obrazu, ga ti nisi vesela. Povej mi, Brigita,
zakaj si vedno še tako žalostna, tiha,
otožna? Glej, vse se veseli, vse upa, vse
pričakuje novega življenja in cvetja in sadov
in veselja in uživanja!“

„In česa naj bi jaz pričakovala, kakšnega
cvetja, kakšnega sadu, kakšnega uživanja?
Kaj pa je moje upanje? Moje upanje je
drobna slamica na razburkanih morskih valovih.
Nespameten bi bil mornar, ki bi se
je hotel okleniti, anti češ da ga bo rešila.
Prav tako bi bila jaz nespametna, ako bi
upala nekaj, kar mi je nedosežno. Ljudje
upajo v srečo. Prav. Zame pa, vem, nikjer
ne cvete sreča.“

„Brigita, Brigita, kako si ti vendar čudna!
Tako mlado dekle — pa take brezupne
misli! Živeti brez upanja — ali se pravi to
živeti? Ne, življenje brez upanja ni življenje.
Izpôdi si vendar enkrat iz glave take žalostne
misli! Glej, kakor je pusta s snegom
zasuta dolina, dokler je solnce ne izpremeni

v zeleno, cvetočo livado. Tako je pusto, enolično,
žalostno življenje, dokler ga ne obsije
solnce sreče in veselja. Le proč z otožnostjo
in žalostjo, Brigita! Tudi tebi bo vzšlo solnce
sreče.“

„Odkod neki?“ je vprašala Brigita s prisiljenim
smehom.

V tem trenutku je zalajal pes. Maruška
in Brigita sta se hkrati ozrli skozi okno. In
koga sta zagledali iti po stezi sèm? —
Jankota!

„Vidiš, tu prihaja tvoje solnce!“ je poredno
dejala Maruška in prišlecu zaklicala
skozi okno: „Dobro došli, gospod Janko!
Kar v to sobico stopite!“

„Pomislite, gospod Janko“, je precej
začela Maruška govoriti, ko je Janko vstopil,
pozdravil in sedel —: „ta-le naša Brigita je
še vedno tako otožna, kakor je bila lani
ono popoldne, ko ste prvikrat prišli k nama
pod lipo!“

„Torej je otožnost njena neozdravljiva
bolezen, mislite? Za vse bolezni je dobiti
zdravnika, dobiti se mora kje tudi za Brigitino! Pa saj ga Brigita že pozna, kaj ne,
Brigita?“ je govoril mladenič in jo nagajivo
pogledal.

Brigita je povzdignila k njem od veselja
iskreče se oči, pa jih je sramežljivo hitro
zopet povesila.

Janko je začel pripovedovati, da je prišel
za nekaj dni na velikonočne počitnice obiskat
očeta, ki so nekaj bolehni, poleti pa
da pride za stalno domov.

„In veste, kaj sva se z očetom ravno
prej pogovarjala?“ je končal mladenič pripovedovanje.
„Oče so rekli, da se moram
poleti oženiti. In jaz sem rekel, da sem popolnoma
zadovoljen, da imam nevesto že
izbrano.“

„Katero pa imate, če smem vprašati?“
mu je ponagajala Maruška. „Kako Dunajčanko,
kaj?“

„Moja nevesta je Brigita“, je odgovoril
Janko odločno in obenem veselo. „To sem
povedal tudi očetu.“

„In kaj so rekli?“

„Lahko si mislite! Kakor lani! Da ne
dovolijo pa ne dovolijo, da bi njo vzel. A
povedal sem jim odločno, da moja ne bo
nobena druga kakor Brigita. Kaj ne, Brigita,
ti boš moja ženka?“

„Proti očetovi volji nikdar“, je odgovorila
Brigita odločno in se obrnila vstran, da bi
zakrila solze veselja in žalosti.

Mladenič jo je pogledal žalostno, potem
pa kljubovalno pristavil: „Če mi oče še
tako branijo, boš ti moja!“

„Nikdar proti očetovi volji!“ je tiho zaihtela
Brigita.

Maruška ju je nekaj časa gledala z vidnim
dopadajenjem, potem pa je izpregovorila:
„Gospod Janko, pridite kmalu z
Dunaja. Ko pridete nazaj, bo vaš oče sam
prišel z vami snubit Brigito. To vama obema
pravim jaz. Le še kaj se pomenita in vesela
bodita!“ In Maruška je odhitela vun.

Petnajsto poglavje.
Zmaga.

Bil je krasen dan, kakršnega more
roditi samo cvetoči majnik. Vsa
priroda je pela veličastno pesem
mladosti, pesem svobode in ljubezni.
Pele in žvrgolele so jo ptice v gaju,
pele in dehtele so jo cvetice na livadi, peli
in šumeli so jo v rahli sapici se tresoči
listki zelenih dreves. Vse, vse je prepevalo
to veličastno, večno lepo himno mladosti ...

„Kos ubira ženitvansko pesem, čakaj,
Brigita, tudi ti jo boš kmalu pela!“ Tako
je govorila Maruška stopajoč po stezi, ki
je vodila od Bukovice preko lazov proti
Stoparjevemu domu. Bila je praznično oblečena
in veselega obraza. Z nekim prisrčnim
veseljem je poslušala kosovo petje, ki je
zvenelo iz zelenega bukovja, in z vidnim
zadovoljstvom je ogledavala Stoparjev dom,
ki se ji je belil nasproti. In nadaljevala je
tiho sama s seboj: „Da Brigita, kmalu ...
In naselila se boš na tem lepem Stoparjevem
domu kot gospodinja in boš živela
s svojim Jankotom lepo življenje. Zavidala
ti bodo vsa bukoviška dekleta, pa ne samo
bukoviška, dekleta cele doline in vsega
okrožja ti bodo zavidala tvojo srečo. In ko
boš uživala to srečo, bom srečna tudi jaz,
vsaj vtoliko, da si bom lahko rekla, da sem
osrečila tebe — čeprav z nepoštenimi sredstvi.
Pa kaj bi sedaj govorili o tem! Ti moraš
biti srečna, torej brez strahu naprej po poti,
ki pripelje tebe do sreče! Da, da, zlata moja
Brigita! Drugo me sedaj ne briga, tudi to
ne, če bi imela zaradi tebe postati jaz nesrečna.
Pa saj ne bodem. Oplotarjev dom
je moj; nihče mi ga ne more vzeti. Na
kakšen način sem si ga znala pridobiti, kaj
komu mar! In na kakšen način sem si pridobila
denar, s katerim bom sedaj očarala
starega stisnjenca, Stoparja, tudi nikomur nič

mar. To se pravi, mar je pač Toni, ali kaj
mi more storiti? Ona sedi v ječi in naj še
tako taji, da ni okradla Srdina, ji nič ne
pomaga; ne verjamejo ji. Meni pa živ krst
ne more ničesar dokazati. Toliko pretkano
sem že znala delati. Ha, ha, ha! In kar sem
začela, hočem tudi izvesti, da, hočem!“ Odločno
je rekla te zadnje besede in pospešila
svoje korake proti županovi hiši.

Župan Stopar se je začudil in skoraj
malo prestrašil, ko mu je Maruška po pozdravu
s svečanim glasom dejala, da bi rada
z njim govorila na samem o neki silno važni
stvari.

Peljal jo je v gornjo čumnato, počasi
stopajoč po stopnicah in premišljujoč, kaj
mu ima neki povedati ta ženska.

„Vi, gospod župan“, je začela Maruška
počasi in važno, ko sta prišla gori, „vi gotovo
veste, da se vaš gospod sin Janko in
ona Brigita ...“

„Ali je to tista važna stvar, o kateri ste
rekli, da bi radi govorili z menoj na samem?“
jo je prekinil župan, hitro govoreč, jezno
sopeč. V tako lep nasmehljaj so se mu bile
že nabrale ustnice, ko je slišal besedo ‚gospod
župan‘, ali ko je začul ime Brigitino,
ga je kar nekaj zbodlo in je razjarjen planil
kvišku. „Ne hodite mi še vi s takimi čenčarijami
v hišo, sit sem jih že!“ je nadaljeval
z jezno razžaljenim glasom. „Če mi nimate
drugega povedati, lahko kar greste!“

„Potrpite malo, gospod župan!“ je nadaljevala
Maruška mirno. „Jaz vas popolnoma
razumem in vam prav dam, da nočete
privoliti, da bi vaš sin, učen sin bogatega
župana, jemal ubogo rejenko. To ne
gre.“ Maruška je besedico ‚ubogo‘ posebno
poudarila.

„Seveda ne gre“, je že bolj mirno povzel
župan. „Vidim, da ste pametna ženska.
Jaz ne vem, kaj je našemu fantu, da si je
vtepel v glavo to neumnost.“

„Brigita je sicer dobro dekle, čedno,
pošteno, pridno ...“

„Saj nič ne pravim; res ne vem nič hudega
o nji. To pa lahko uvidi vsak pameten
človek, da ona ni za našo hišo. Moj Bog,
brez beliča naj pride k Stoparju nevesta!
Nikdar ne bom dopustil tega, dokler bom
gibal z mezincem. Saj mora dandanes že v
vsako, tudi najmanjšo kočo prinesti nevesta
lepo doto, k Stoparju pa naj bi prišla taka,
da bi ji moral ženin kupiti še poročno
obleko! Nikdar ne bom privolil.“

„Še enkrat vam pravim, da sem tu popolnoma
vaših misli. Tista, ki hoče k vam
priti za nevesto, mora imeti žvenka in cvenka,
da se bo njegov glas slišal po celi dolini
in daleč naokrog.“

„Tako je. Prav imate. Iz srca mi govorite.
Že zaradi lepšega mora našega Jankota nevesta
prinesti k hiši lepo doto.“

„Naj bo že nevesta drugače taka ali
taka, kaj ne, če je sicer Jankotu po volji?“

„I, to je njegova stvar, kakšno hoče
vzeti on. Jaz samo toliko pravim: beračice
ne!“

„Torej je vam, gospod župan, pred vsem
na tem ležeče, da dobite k hiši bogato nevesto?“

„Saj pravim: beračice ne maram, in naj
jo ima Janko še tako rad.“

„Kaj pa, če bi imela ona Brigita lepo
doto, lepšo, kakor jo ima sploh katera v
naši dolini?“

„Kje bo vzela sirota doto! Še za poročno
obleko nima. Le naj zato pusti našega
Jankota pri miru in naj si izbije iz
glave vse nepotrebne misli in upe, da bo
katerikrat gospodarila na Stoparjevem domu.“

„Oho, prosim: kako morete tako zaničljivo
reči, naj pusti vašega Jankota pri miru?
Ali se je mar ona njemu nastavljala? Nikdar.
On je silil vanjo. Jaz sem bila lansko leto
vedno priča, kadar je prišel k nji k Poljakovim.
Ona ga nikdar ni vabila, niti s pogledom
ne. Pač pa je on tiščal za njo.“

„Zato sem pa ravno hud na njega“, je
vzrojil župan, „da se gre on, župana Stoparja
sin, tako daleč izpozabit in iztiče za
ubogo rejenko, ko bi vendar moral vedeti,
da jih lahko na vsak prst dobi deset bogatih.“

„No, on si je izbral njo. Zakaj ravno
njo, ne vemo. Pač tako pride. Rad jo pa

ima, neizrečeno rad, to vem jaz, in veste
tudi vi. Edina zapreka, da se ne moreta
vzeti, ste vi. Vi pa zato nasprotujete, češ
da je ubožica, da nima nič dote. Zdaj vas
pa jaz še enkrat vprašam: Kaj pa, ko bi vi
vedeli, da ima Brigita lepo doto, tako lepo,
kakršne nima nobena v dolini, ali bi se je
potem še branili k hiši?“

„Saj pravim: kje bo dobila sirota doto?“

Zdajci je pa Maruška izvlekla iz ročnega
koška drobno knjižico in jo ponudila županu
z besedami: „Poglejte, prosim.“

„To je hranilna knjižica“, je rekel Stopar
ogledavši si jo odzunaj.

„Da, da, pa prosim, poglejte, čigava je
in koliko denarja je vloženega nanjo.“

Stopar je pogledal v knjižico in gledal
vanjo debelo, neverjetno. Precej časa je
minilo, preden je izpregovoril: „Kdo bi si
mislil! Torej pet tisoč ima Brigita v hranilnici?“

„Kakor vidite zapisano, da“, je potrdila
Maruška junaško.

„Kdo ji je neki dal toliko denarja, kje
ga je neki dobila? Denar je vložen, kakor
je tu zapisano, šele prejšnji teden. Menda
ga vendar ni dobila na kakšen nepošten
način?“

„Ne bodite smešni, gospod župan! Če
že hočete vedeti, kje ga je dobila, vam
povem jaz — pa prosim, naj ostane to med
nama —: jaz sem vložila to vsoto na njeno
ime in jo s tem za vselej podarila Brigiti.“

„Vi ste vložili za njo to vsoto? Zakaj?“

„Zakaj, prašate? Dovolj vam bodi, če
vam povem, da se mi revica smili. Vaš
Janko jo ima rad, in ona ga ima rada. Vi
nasprotujete njuni zvezi, češ da nočete neveste
brez dote. Da odstranim to edino
zapreko njuni sreči, sem prejšnji teden v
mestu naložila to vsoto za Brigito. Naj se
vzameta, ko se imata rada! Meni — hvala
bodi Bogu! — zavoljo tega daru ne bo
treba stradati ...“

„Slišal sem pač res, da ste prav dosti
podedovali po neki gospe. Zdaj je pa še
Oplotarjeva domačija vaša. Potemtakem vam
seveda ne bo treba stradati zavoljo tega
denarja. Pa vendar se mi čudno zdi, da
meninič tebinič daste toliko denarja vam
čisto ptuji osebi.“

„Ptuji? Hm. Pustimo to za zdaj; morda
boste kasneje več izvedeli. Ali, kakor rečeno,
sem že dejala: smilita se mi oba,
Janko in Brigita. Zdaj se bosta vsaj lahko
vzela. Zdaj boste vsaj dovolili, ne? Kaj odkimujete?
No, če vam je še ta Brigitina dota
premajhna, vam pa še to povem, da bom
dala tudi polovico Oplotarjeve domačije
prepisati na Brigito. Še pred poroko lahko
naredimo pred notarjem tozadevno pismo.
No, ali ste zadovoljni zdaj z Brigitino doto?“

Stopar je gledal pred-se, gledal dolgo
in se delal, kakor da stvar resno premišlja.
Sklep je bil v njegovi duši že storjen: da
se nikakor ne bo branil neveste s tako doto.
Vendar je hotel pokazati Maruški, da smatra
stvar vredno dolgega premisleka. Tako je
torej dolgo gledal pred-se. Naposled je
vendar dejal: „Na ta način bi šlo.“

„Ali boste torej pisali Jankotu, naj gleda,
da hitro konča nauke in pride domov?“

„Bom. Bolehen sem, zato je tudi meni
prav, da kmalu pride in mi pomaga gospodariti.“

„In ko bo prišel domov, ali prideta vidva
k Poljakovim snubit Brigito?“

„Prideva.“

„Dobro. Pa dotlej ostani vse to med
nama. Nočem, da bi ljudje kaj vedeli o vsem
tem, preden se zgodi. Velja?“

„Tu imate roko!“

Zmagoslavno-ponosno se je vračala Maruška
v Bukovico. Veselja ji je žarelo lice,
in stopala je tako pokoncu, kakor zatrdno
še nikdar v življenju.

Prišedši v vas je zavila k Poljakovim.
Tiho je stopila v stransko sobico. Notri ni
bilo nikogar. A ker vrata niso bila zaklenjena,
je sklepala, da Brigita ne more biti
daleč zdoma. Hotela jo je počakati, zato je
po domače sedla k mizi. Kar je zapazila
na nji razgrnjeno pismo. Bilo je ravnokar
spisano. Na prvi pogled je vedela, da je
to Brigitina pisava, vedela pa tudi takoj,
komu je pisala — Jankotu. Radovedna, kaj

mu piše, je vzela pisanje v roke in je prečitala.
Glasilo se je tako-le:

Blagi gospod Janko!

To pismo je zadnje, ki Vam ga pišem.
Hvala Vam bodi za vso naklonjenost in
ljubeznivost, ki ste mi jo izkazovali v
zadnjem letu. Odkrito moram reči, da so
bili trenutki, ki sem jih preživela v Vaši
družbi, najlepši, najdivnejši v mojem življenju.
Oh, kako pusto je bilo moje življenje
do lanskega leta: otožno, žalostno,
brez vsakega solnčnega žarka — bilo je
pač življenje uboge rejenke, tujke, sirote!
Kakor strupena slana je vedno ležala na
moji duši zavest, da sem brez roditeljev,
brez doma, res prava tujka med ljudmi,
v katerih sredi sem živela.

A lani so mi nepričakovano zasijali
jasnejši, solnčni dnevi. Prišli ste Vi ...
Prisrčno ste me pozdravili, mene — tujko.
Čudila sem se tolikemu odlikovanju. Cenila
sem Vas že prej, in zato me je tem
bolj osrečevalo vsako svidenje z Vami.
Kaj bi tajila: začela sem Vas ljubiti, ljubiti
tako, kakor še nikoli nobenega človeka.
In srečna sem bila v tej tihi svoji
ljubezni, neizmerno srečna, kadar ste me
počastili in odlikovali s svojim obiskom
tam pod šumečo Poljakovo lipo. Le zavest,
da je vsa ta moja sreča nezaslužena,
takorekoč nekaka milostinja, ta bridka zavest
mi je branila kazati tudi na zunaj
ono ljubezen, tako vročo, tako iskreno,
kakor sem jo gojila v globini svoje duše.
Ko sem pa še izvedela, kako so se razjarili
Vaš oče, ko so čuli, da Vi zahajate
k nam, sem se morala zbuditi iz svojih
lepih sanj in sem spoznala velikanski
prepad med Vami in med menoj. Vi ste me
sicer še nadalje odlikovali in obsipali z
dokazi svoje naklonjenosti. Hvaležna sem
Vam bila za nje. Toda še naprej jih ne
morem več sprejemati — proti volji Vašega
očeta. Osrečite drugo, ki bo po
volji Vašemu očetu. Nikdar Vam ne bom
zaradi tega kaj očitala. Ne, Vi mi ostanete
vedno to, kar ste mi sedaj: nekaj tako
plemenitega, da se mora umakniti vsaka
pozemska ljubav ob spominu na Vas. Zato
Vas bom pa tudi vedno ljubila z ono
edino pravo ljubeznijo, ki išče sreče samo
v sreči ljubljenega bitja in ki edina ostane
— večna. Z Bogom!

Brigita.

„Glej, glej, kako zna lepo pisati!“ se je
zasmejala Maruška, ko je prečitala pisemce.
In vnovič je pričela čitati in se je zraven
prisrčno smejala.

„Kdo vam je pa dal dovoljenje brati
moja pisma?“ je jezno izpregovorila Brigita,
ki je bila med tem stopila v sobico in videla,
kaj dela Maruška. Rdečica jo je oblila in
brž je skočila k Maruški in ji iztrgala pismo
iz rok.

„Oprosti, pismo je bilo razgrnjeno na
mizi, pa me je radovednost premagala, da
sem je začela brati“

„Da se mi potem smejate.“

„Saj se lahko.“

„Zakaj?“

„Ker se znaš tako lepo odpovedati Jankotu,
da te mora vsled te odpovedi imeti
še stokrat rajši kot te je imel prej.“

„Naj me ima, njegova vendar ne bom
nikoli“, je dejala deklica jezno in trmoglavo.

„Pa bi bila vendar rada enkrat njegova.
Kaj bi tajila, česar ne moreš prikriti!“

„Nikar me ne dražite, lepo vas prosim.“

„Ali veš, kaj sem vama rekla zadnjič v
tej sobici?“

„Vem.“

„In misliš, da sem govorila samo v šali?“

„Vaše odločne besede, ki ste jih govorili
tistikrat, ko je bil Janko tu, so mi v resnici
dale nekaj upanja. Ali ko sem jih kasneje
premišljevala, sem bolj in bolj postajala nezaupna
vánje.“

„Zakaj?“

„Ker sem spoznala, da se ne morejo
uresničiti.“

„Brigita, poslušaj me! Ko sem vama
zadnjič rekla tiste besede, sem jih govorila
odločno, v trdni nadi, da se bodo uresničile.
Danes jih pa ponavljam še odločnejše.

Brigita, bodi vesela pa ne piši odpovednih
pisem Jankotu. Piši mu rajši, naj kmalu,
kmalu pride z Dunaja, da te prideta z očetom
hitro snubit, kakor mu bo pisal še danes
— njegov oče.“

„Oče da mu bo to pisal?“ se je začudila
deklica.

„Da.“

„Ni mogoče. Kdo bi mu mogel tako
omehčati srce?“

„Kdo? Jaz, če hočeš vedeti! Jaz sem ga
omehčala, jaz sem ga zmagala. Pa molči o
tem kot grob. Nihče ne sme tega izvedeti.
Ti le pripravljaj hitro balo. Kmalu pride
dan snubitve, dan tvoje zaželjene sreče, dan
mojega zmagoslavja.“

Šestnajsto poglavje.
Snubači.

In res je kmalu prišel ta dan.

Bilo je lepo julijevo popoldne. V stranski
sobici Poljakove hiše je sedela Brigita s
šivanjem v rokah pri oknu. Večkrat je prenehala
z delom in pogledala vun skozi okno
tja proti mizici pod košato lipo. In kadar
je pogledala vun, ji je zdrknila solza po
obrazu. Spomnila se je, kako je bilo lani
pod to lipo včasih prijetno. Sedela je pri
mizici s šivanjem v rokah, poleg nje navadno
tudi Maruška. Listi so šumeli tiho,
rahlo, nežno pesemco; zdelo se ji je, da
šumé in pojó nji na čast, da šumé in pojó
njeno pesem, pesem o mladosti, o svobodi,
o ljubezni. In z listi je natihem pela tudi ona
tisto lepo pesem. Pa ko jo je potiho pela,
je naenkrat po stezi sem prišel Janko in
prisedel k njima in so se začeli pogovarjati
in smejati. Oj, to so bili lepi dnevi! A letos
je — in bo vse drugače.

Mislila je pač po onih Maruškinih besedah,
da bo letos še srečnejša, da bo letos
že Jankotova žena. Aj, kako je bila oveseljena
po onih njenih besedah, ki jih je povedala
meseca majnika! Kaj je rekla Maruška? Da
bo oče sam pisal Jankotu, naj hitro dovrši
svoje nauke in se vrne domov in ko pride
domov, pojdeta snubit Brigito. Maruški sicer
ona ni posebno zaupala nikdar, a to je
vedela, da jo ima rada, hudo rada. Zakaj
jo ima rada, si sama ni mogla raztolmačiti.
In ker je zadnjič izpregovorila še bolj odločno
in samozavestno one besede, da jo
bo namreč sam Jankotov oče prišel snubit
s sinom, kako bi mogla misliti, da je govorila
te besede v šali! Ah, verovala je
takrat v njene besede in upala, upala vse
najboljše in že zidala zlate gradove za bodočnost.
A kmalu je v svojo veliko, neizmerno
žalost spoznala, da je zidala te
gradove v oblake.

Po onih Maruškinih besedah je mislila
in pričakovala, da ji bo Janko hitro pisal,
pisal lepo pisemce, kako da so mu oče
pisali, da so zadovoljni z nevesto, ki si jo
je izbral — z Brigito, naj le kmalu pride
domov, da jo gresta zasnubit, ker so sami
bolehni in bi mu radi hitro izročili posestvo;
on, Janko, pa kako da je te novice neizmerno
vesel in komaj, komaj čaka, da dokonča
nauke in poleti k nji, k svoji izvoljenki.
Take vesele misli je mislila, take
sladke upe gojila. Ali se je kruto varala.

Prej ji je Janko tako rad in tako pogosto
dopisaval. Od majnika sèm, in sicer ravno
od onega časa sèm, ko ji je Maruška s tako
gotovostjo zatrjevala, da je omečila srce
Jankotovemu očetu, pa ni dobila od Jankota
nobenega pisma več. Čakala je in čakala,
a ga ni dočakala. Niti enega pozdrava ji ni
več sporočil od takrat. Je pač kaj hud na
njo ali jo je pa že pozabil. No, naj le bo
hud in naj le misli morda na drugo — saj
je ona kolikor toliko vedno slutila pa bo
zato tolikanj lažje nosila svoje gorje. Samo
to jo jezi in žalosti, ker ne ve, zakaj je
Janko hud na njo, zakaj je kar naenkrat
obmolknil. Rada bi ga bila vprašala o tem
v pismu — večkrat jo je naganjala k temu
izkušnjava —, ali zmagal je vedno njen

ponos: čemu bi se mu ponujala! Rada bi
bila večkrat vprašala tudi Maruško, naj ji
pove kaj več o oni trditvi, da jo pride z
Jankotom snubit sam oče — pa ji zopet
tega ni dopuščal ponos. Ker ji Maruška
sama ni hotela nikoli nič vzeti v misel one
stvari, je pa sama tudi ni marala vprašati o
nji. Samo to se ji je zdelo čudno, zakaj se
ji Maruška vedno tako poredno smeje. Res,
kadar je prišla k Poljakovim v vas in je njo
zagledala, se ji je tako poredno, pomembno
nasmehnila, zlasti poredno in nagajivo še,
če jo je zalotila samo, otožno in zamišljeno.
Nekaj mora imeti, nekaj mora prikrivati ta
ženska!

Res, nekaj ji mora prikrivati, nekaj mora
z njo nameravati, z nečem jo hoče — tako
se ji vse zdi — presenetiti. Kako poredno
se ji je smejala zlasti danes dopoldne, ko je
od nekod prišla v praznični obleki. Videla
je, da je tam pri skednju na tihem nekaj
pripovedovala Poljaku, njegovi ženi in hčeri
Manici. In pri kosilu so jo potem vsi tako
poredno gledali. Nihče ji ni nič pravega
odgovoril, ko je vprašala, iz kakšnega vzroka
jo danes tako čudno, tako skrivnostno pogledujejo;
rekli so ji le, da ji ni treba biti
tako žalostni, naj bo rajši vesela, kakor so
veseli oni sami.

Nekoliko jezna je odšla v stransko sobico
in sedla k šivanju. Pa ji ne gre prav
izpod rok danes. Tako nekako zbegana je
in tako otožna. In neka temna slutnja, da
pride danes nekaj posebnega, taka slutnja
ji je legla na dušo. V tej slutnji jo je potrjevalo
tudi to, da so Poljakovi danes po
kosilu vsi ostali doma. Manica je začela
pometati po hiši in umivati in snažiti klopi
in mize; mati se je vkljub temu, da jo je
še vedno nekoliko bolela noga, odkar se
je bila v oni zimski noči tako pobila, urno
in pridno sukala v kuhinji pred pečjo. Nekaj
morajo imeti, na nekaj se pripravljajo, to je
gotovo. No pa, če ji nečejo povedati, če
ji tako tajijo — pa naj tajé! Briga se ona
za njih početje, saj se za ves svet nič več ne
briga! Ona živi le svojim žalostnim mislim
in bridkim spominom ...

„Brigita, tudi ti se danes praznično obleci!“
S tem opominom je sanjajočo deklico predramila
Manica, ki je bila med njeno zamišljenostjo
stopila v sobico, odprla omaro
in jemala iz nje obleko.

„Čemu naj bi se preoblekla, saj je delavnik
in bo kmalu noč!“ je začudeno odvrnila
Brigita.

„Morda dobimo nocoj goste“, je dejala
Manica in se nagajivo nasmejala.

„Katere goste? Povej mi vendar, kaj
imate danes, koga pričakujete? Saj mi vendar
lahko poveš, saj si moja prijateljica!“

„Katere goste, vprašaš? Jih boš že sama
videla. Glej, eden že prihaja!“ je odgovorila
Manica in pokazala s prstom skozi okno.
Prihajala je Maruška v nedeljski obleki.

„No, ta je naš vsakdanji gost; zaradi
nje se pač ne bom preoblačila“, je malomarno
rekla Brigita.

„Pa še nekoga drugega pričakujemo.“

„Koga? Tako povej!“

„Boš že videla. Le preobleci se, ti pravim.“

„Pa se ne bom, če mi nečeš vsega povedati.“

„Kakor hočeš, pa naj te bo sram potlej!“

Naredil se je mrak. Poljakovka je nocoj
prej skuhala večerjo kakor sicer. Pri večerji
je bila Brigita zopet v zadregi. Vsi so se
skoraj razposajeno smejali in delali dovtipe,
njo pa tako poredno pogledavali, da jo je
že kar jezilo. Ravno je hotela vstati od
mize in iti v stransko sobico, kar se je zaslišalo
po cesti sèm drdranje voza. Poljakovi
so se z Maruško vred pomenljivo spogledali
in napeto poslušali. Drdranje se je
bolj in bolj bližalo. Voz je bil že v vasi.
In obstal je ravno pred Poljakovo hišo.
Vsi so vstali pokoncu.

Brigiti je silno vtripalo srce. Neka misel
ji je šinila v glavo. Vstala je, da bi zbežala
v stransko sobico. A bilo je že prekasno.
Gosta sta že stopila črez prag. Bila sta oče
župan in njegov sin Janko.

Kakor bi zapuhtela vanjo živa žerjavica,
je Brigita zardela, ko ju je zagledala, in je
obstala, kakor bi jo bil ognjeviti pogled
ljubljenega mladeniča pribil k tlom.

„Le sedite, sedite nazaj!“ je velel Stopar.
„Tudi ti, Brigita, sedi; prav zato sva prišla,
da se nekaj pogovoriva s teboj.“

Manica je hitro pospravila po mizi. Sedli
so. A Brigita bi bila najrajši zbežala. Ali
Janko jo je rahlo prijel za roko in jo posadil
poleg sebe. In kako je bilo potem —
kaj bi vam pravil na dolgo in široko! Oče
župan so začeli modro pripovedovati, da
so slišali, da se Janko in Brigita kar nič ne
moreta videti in da se že celo leto kregata.
To pa ni lepo, to ni krščansko. Spraviti se
morata in odslej živeti v ljubezni. Zato je
Janko prišel nocoj, da ponudi Brigiti roko
v spravo. In da bo ta sprava tem popolnejša
in trdnejša, je on, oče župan, take
misli, naj si podasta roki v zakonsko zvezo.
On to zvezo srčno pozdravlja in blagoslavlja.

Brigita je nepremično gledala predse.
Ni vedela, ali je to sèn, kar se godi okrog
nje, ali je resnica; ali naj verjame, kar govori
župan, ali naj ima vse za samo šalo.
Ko je pa dvignila pogled in se zagledala v
Jankotove oči, tako blesteče, tako žareče,
kakor bi jo prosile, naj reče, da je zadovoljna;
ko je videla župana in videla, kako
se ji ljubeznivo smeje, je stisnila Jankotu
roko, potem pa naslonila svojo glavo na
njegove rame, in iz oči sta ji privreli dve
svetli solzici radostnici ...

In kaj je bilo potlej? Mati je prinesla na
mizo, kar je bila popoldne spekla in scvrla.
Stopar je iz torbe izvlekel čutaro vina in jo
postavil na mizo. In so začeli piti in se gostiti.
Brigita je vsa srečna sedela poleg Jankota,
gledala ga in poslušala. Zdaj je tudi
izvedela, zakaj ji on v zadnjem času ni
nič pisal. To je bilo vse Maruškino delo;
ona ga je v pismu pregovorila, naj ji navlašč
nič ne piše, da bo potem toliko bolj
presenečena.

Še so se dogovorili, naj se gre Brigita
dva meseca učit v mesto kuhat, medtem
časom se pa vse pripravi za poroko in
ženitovanje, potem so se pa razšli, vsi veseli,
vsi zadovoljni. Zadovoljna je bila gotovo
najbolj Maruška, ki je stopajoč po
rebri gori govorila: „To je bil najlepši dan
v mojem življenju, to je bil dan mojega —
zmagoslavja.“

Sedemnajsto poglavje.
Pri mrliški sveči.

Kakor završé vršički dreves, in zašumi
ves gozd, kadar pred hudo
uro zapiše hladna sapa, tako je
zašumelo in završalo po Bukovici
in po celi dolini, ko se je raznesla novica,
kakšni snubači so prišli k Poljakovim in zasnubili
Brigito.

Ženice, stare in mlade, pa ne samo ženice,
tudi možje so vkupaj stikali glave in
se radovedno popraševali, kdo neki je pregovoril
Stoparja, da je dovolil svojemu sinu,
da vzame Brigito. Prej še slišati ni hotel
ničesar o tej zvezi in besno je vzrojil, če
ga je kdo spomnil razmerja med njegovim
sinom in Brigito. Ná, zdaj se je pa naenkrat
tako predrugačil, da je šel sam s sinom
snubit Brigito! Kdo neki ga je pripravil
tako daleč? Ugibali so ljudje, ugibali, a
zaman! Izvedeti niso mogli ničesar. Stopar
se je samo smehljal, če ga je kdo vprašal
o tej stvari, povedati pa ni hotel nobene
besede. Janko in Poljak, ki sta edina še
vedela, kdo je znal tako omečiti Stoparja,
sta pa tudi molčala. Hotela je tako Maruška,
češ naj ugibljejo ljudje in naj se jezé, ko
si ne bodo znali razložiti dogodka. Celo
Brigiti niso hoteli izdati cele skrivnosti, s
katero je Maruška omehčala Stoparjevo srce.
Ko bo vsa stvar izvršena, naj jo izve, prej
ne — je velela Maruška.

Izvečine so ljudje privoščili Brigiti tako
bogatega ženina in ji čestitali. Kajpada nekateri
so ji bili tudi nevošljivi, zlasti premožnejša
dekleta, ki so sama gojila nade,
da bodo prišla na Stoparjev dom. Ta dekleta
so bila pač lahko žalostna, ko so izvedela
novico. Toda najbolj žalosten je bil
pa te novice — Tončkov Anton.

Dolgo ga je tresla mrzlica. Naposled je
vendar okreval in kmalu postal zopet prejšnji
veseli, zabavno-smešni Anton. Ko je pa
slišal, da je Stoparjev Janko zasnubil Brigito
in da je že vse dogovorjeno, je od
žalosti zajokal, da se je razlegalo daleč naokrog,
šel v skedenj, se zaril v seno in
tam prebil dva dni in dve noči brez jedi
in brez pijače. Lakota ga je črez dva dni
prisilila, da je prišel zopet na dan. Ali žalost
ni več izginila z njegovega obraza. Hodil
je okrog ves potrt in pobit. Vsa prejšnja
veselost ga je minila. Vedno mu je šlo
na jok ...

Poletje je hitro sopihalo nad krajino.
Bukovici ni razen Brigitine zaroke prineslo
nič novega, nikakih posebnih izprememb.
Pač —: Ribniškega Jurija nekaj časa Bukovica
ni imela časti imeti v svoji sredi. Tako
dolgo se je tožaril s svojim sinom zaradi
kota in s tistim bogatim Plešo zaradi neke
njive in ju dolžil krive prisege, da sta ga
spravila v ječo. Za tri mesece je moral dati
slovo Bukovici in zlati prostosti. Sicer je
pa bilo vse po starem. — Tona je bila še
vedno v preiskovalnem zaporu. — Oplotarjeva
Franca je imela lepo življenje: Maruška
ji je stregla kakor svoji materi, in za
nobeno delo ji ni bilo treba prijeti. Prav
nič se ni kesala, da je izročila domačijo
Maruški. — Lepo življenje je imel tudi Poljak:
Maruška je res znala biti hvaležna za
uslugo, katero ji je bil izkazal s tem, da je
pregovoril Oplotarjevo Franco, da je dala
domačijo prepisati nanjo: pijače mu nikoli
ni nedostajalo. — Drugi Bukovičanje so pa
živeli navadno kmetiško življenje: pridno so
delali od zore do mraka, dobro vedoč, da
se poleti ne smejo dosti zmeniti za znoj in
trud, sicer v zimi glad bo hud ...

Že je prišla v krajino jesen, lepa jesen
z obrazi jasnimi, s sadovi krasnimi. Brigita
se je že vrnila iz mesta, kamor se je bila
šla učit kuhe. Pri Stoparjih so se vršile
velike priprave za poroko in ženitovanje.
Vedno bahati Stopar je hotel svetu pokazati
svoje bogastvo zlasti zdaj, o priliki poroke
svojega edinega sina. Ljudje so kar strmeli,
ko so gledali te priprave. A ko so strmeli
ob pripravah za ženitovanje pri Stoparjevih,
so se pa na drugi strani pomenljivo spogledavali
in poredno muzali, ko so videli
malenkostno, skromno pripravljanje pri Poljakovih:

„Brigita bo morala balo peljati k Stoparjevim ponoči.“

„Saj jo bo lahko v ruti zavito nesla, je
ne bo treba voziti.“

„Še nesti ne bo imela kaj, saj nima ničesar.“

Tako so govorili ljudje, zlasti glasno oni,
ki so Brigiti zavidali bogatega ženina.

Ali kako so strmeli, kako so bili osramočeni,
ko je nekega dne prišel iz mesta
pred Poljakovo hišo težak voz s krasno
hišno opravo!

„No, ali vidite zdaj Brigitino balo?“ je
ponosno govorila Maruška ljudem, ki so
se zvečer kar trli okoli voza. „Ali se boste
zdaj še norčevali? Kdaj se je še iz Bukovice
peljala taka bala? Še nikoli!“

In Bukovičanje so ji morali pritrditi in
so osramočeni odšli.

Vse je bilo že pripravljeno za poroko
in ženitovanje. Pred notarjem so bila že
narejena pisma, in tudi na oklicu sta že
bila Janko in Brigita.

* * *

Bilo je v soboto pred onim ponedeljkom,
ki je bil določen za poroko.

Na Oplotarjevem vrtu je Maruška pobirala
na drogu razobešeno, že suho perilo.

Kar je zalajal pred hišo pes.

Maruška se je ozrla. Po stezi, ki je peljala
iz gozda, se je bližal vrtu beraško-slabo
opravljen, bolehen, star mož bledega,
izjedenega obraza. Ne zmeneč se za lajanje
psa — saj je videl, da je priklenjen — je
počasi stopal proti vrtu in se ustavil pri
plotu ter pomenljivo gledal Maruško.

„Kaj hočete?“ ga je vprašala Maruška z
malo trepetajočim glasom.

„Starega znanca ni treba vikati“, je odvrnil
mož pikro. „Glej, glej, tako sem te
vendar našel, preden umrjem!“

Maruška ga je premerila, prebledela in
rekla tiho: „Kaj, ti si?“

„Jaz, da! Ali si se me ustrašila? Ni čuda,
saj se me imaš za kaj! Kakor vidim, se ti
godi dobro. Slišal sem že v sosednji župniji
o neki bogati Maruški, ki gospodari na
Oplotarjevem domu, pa sem si mislil: Kaj,
ko bi bila to moja stara znanka iz Trsta.
In res se nisem varal.“

„In kaj bi rad od mene? Po kaj si prišel?“
je govorila Maruška razburjeno, hlastno.

„Saj pravim, obiskat sem prišel staro
znanko in ji obnovit spomine na nekdanje,

že davno minule dni. Sicer si lahko mislim,
da ti le-ti spomini ne bodo posebno dragi.
Ali vendar ti jih hočem obnoviti, in morda
bo tudi kazalo jih razglasiti!“

„Kaj? Razglasiti!“ je divje zakričala Maruška.

„I, zakaj pa ne?“ je porogljivo nadaljeval
tujec. „Škoda bi jih bilo, če bi se porazgubili,
res, škoda, ker so v resnici lepi.
Čakaj, da ti jih obnovim. Pri stari, plemeniti
gospe je služila neka Maruška ...“

„Nehaj, jaz te ne maram puslušati!“ je
zavpila Maruška tresoč se od jeze po vseh
udih.

„Ne maraš? Kakor hočeš! Bodo pa drugi
rajši poslušali! Z Bogom!“ je dejal s škodoželjnim
smehom tujec in se obrnil ter jo
nameril proti vasi.

Maruška je divje gledala za njim še
vedno drgetajoč po vsem telesu. Kar ji je
hipoma šinila neka misel v glavo. Pogledala
je okrog sebe: nobenega človeka ni bilo
nikjer. Skočila je k hiši, odvezala psa in ga
zaščula v tujca: „Čuvaj, drži ga!“

Pes je bil mlad, močan — Maruška ga
je bila pred nedavnim časom kupila, da bi
ji čuval dom, ker s starim Oplotarjevim
psom ni bila več zadovoljna.

Čuvaj si ni pustil dvakrat reči.

Skokoma se je zagnal v tujca, ga podrl
na tla in ga začel grizti. Zaman se je branil
tujec, da bi se mu iztrgal iz neljubega objema;
bil je preslaboten. Maruška pa je še
naprej vzpodbujala čuvaja: „Drži ga, drži
ga!“ —

Tujec je milo vzdihoval, Maruška se je
pa satansko smejala. Bogve, kaj bi se bilo
zgodilo z ubogim možem; skoraj gotovo
bi ga bil pes raztrgal, da ni prišel v istem
času po stezi iz gozda sèm Ribniški Jurij.

Vračal se je ravno iz trga iz zapora.
Rentačenje in cviljenje psa ter bolestno
zdihovanje človeškega bitja ga je napotilo,
da je prav zelo pospešil korake. Maruška
se je hitro skrila za skedenj, ko je začutila,
da nekdo prihaja.

Jurija je kar groza obšla, ko je zagledal
strašni prizor. Hitro je šel pomagat ubogemu
možu. Pa šele po dolgem trudu se
mu je posrečilo, da je z gorjačo zapodil
psa vstran in tako oprostil tujca. Pomagal
mu je, da se je postavil na noge. Ali te ga
niso mogle držati, tako je bil zdelan. Krepko
ga je moral držati pod pazduho, sicer bi
bil oni koj padel nazaj na tla.

„Kaj ni pri Oplotarjevih nobenega človeka
doma, da bi vam bil prišel pomagat?“
je vprašal Jurij sočutno zroč na ranjenega
tujca.

„Pomagat da mi bi kdo prišel!“ je odvrnil
tujec. „Saj je sama zaščula psa v me.“

„Kdo?“ se je začudil Jurij.

„Ona, Maruška!“

„Maruška? Ni mogoče. Pa zakaj bi bila
to storila?“

„Vam bom že kasneje povedal, zdaj ne
morem skoro govoriti od strahu in slabosti.
Prosim vas, dobri mož, peljite me v vas.“

„Dobro, popeljem vas v svojo hišo.“

In krenila sta proti vasi.

Ko sta odšla, se je Maruška spet prikazala
izza skednja. Bila je še bolj razburjena.
Z divje bliskajočimi se očmi je gledala
za odhajajočima možema, stiskaje pesti.

Prokleti Ribničan! — ji je šlo po glavi —
da je moral ravno zdaj priti! Pes bi bil zatrdno
tako obklal Tržačana, da ne bi več
vstal. Nihče bi meni ne mogel reči, da
sem jaz zaščula čuvaja vanj, saj me ni nihče
videl, da sem ga jaz odvezala. Če bi našli
tu za plotom moža vsega obklanega, bi jaz
rekla, da mene popoldne ni bilo doma.
Franca je dremala v hiši, med tem časom
se je pa pes sprostil in tako obdelal tujca.
Tega bi spravili potem v hišo, jaz nobenega
človeka ne bi pustila do njega, in tako bi
pri nas umrl vsled ran, in nihče bi ne izvedel,
kdo je on ...

Ah, da je moral priti v te kraje ta Tržačan
ravno zdaj! Kaj ga je neki prineslo
semkaj? Mislila sem, da je že zdavna mrtev.
Ná, pa je prišel, prišel nepričakovano, kakor
bi bil padel z neba! Kaj bo zdaj? Izdal me
bo, povedal bo Juriju, povedal drugim Bukovičanom,
da sem tatica, ki je blagi gospe,
svoji največji dobrotnici, vse pobrala, vse

pokradla in potem izginila brez sledu. Ali
se bom mogla zagovarjati, ali bom mogla
ljudi prepričati, da ni res, kar pripoveduje
Tržačan? Težko. Svet le prerad verjame
take stvari. Sitnosti s sodnijo se nič ne
bojim, tam se bom že znala zagovarjati. Ali
kaj bodo rekli ljudje? Ah, kaj si bo mislila
o meni Brigita, če to izve! S studom bo
obrnila svoj pogled od mene in prezirala
me bo, zaničevala me bo, kakor se zaničuje
vsaka tatica. Kako ji bom mogla povedati,
kaj sem ji jaz? Ali mi bo mogla beseda iz
ust, kaj sem ji jaz? Ne, nikdar! In vendar
sem tako željno pričakovala trenutka, da bi
se ji razodela! Oh, to je grozno! Kaj mi
je storiti?

Nespametno sem naredila, da sem zaščula
psa v Tržačana. Mar bi ga bila rajši
sprejela lepo, prijazno in ga kako pridobila
zase in ga pregovorila, da bi molčal! Toda
kar je storjeno, je storjeno. Vprašanje je le,
kaj naj storim zdaj. Za njima grem, za Ribničanom
in Tržačanom. Izvedeti moram, ali
bo in kaj bo Tržačan povedal Ribničanu.
Potem bom že vedela, kaj naj ukrenem, da
se operem: ali naj na laž postavim njegove
besede ali naredim kaj drugega. Ha, ha, ha,
že vem, kaj bo najboljše. Čuvaj ga ni mogel
oklati do smrti, ona stvarca ga pa bo! Dobro,
da je človek preskrbljen. Ha, ha, ha! —

Tako ji je vrelo po glavi vsevprek. Šla
se je hitro v sobo preobleč, potem je pa
oprezno stopila za možema proti vasi.

* * *

Ljudje so bili izvečine vsi na polju. Dospevši
v vas je Maruška obstala pod oknom
stranske sobe Juretove hiše, kjer je po navadi
stanoval Ribniški Jurij.

Okence je bilo odprto. Slišal se je iz
sobice vsak glas. Ozrla se je previdno krog
sebe, ali jo kdo vidi. Žive duše ni bilo
blizu. Skrila se je za jablan pod okencem
in prisluškovala.

„Tako, zdaj mi povejte, kaj veste o tej
Maruški in zakaj je zaščula psa v vas“, je
ravno izpregovoril Jurij.

„Počakajte, da pridem malo k sebi!“ je
odgovoril s slabotnim glasom tujec ležeč
na klopi na Jurijevem ležišču.

Tiho je bilo nekaj časa v sobici. Potem
se je pa zaslišal tujčev slabotni glas:

„Čutim, da bom umrl. Pot skozi gozd
me je bil zdelal hudo, potlej me je pa
zdelaval pes, kakor ste videli, da sem ostal
še majhno živ.

In ker bom morda le še nekaj ur na
svetu, smatram za svojo dolžnost, da vam,
dobri mož, povem, kar vem o Maruški.

V Trstu je služila pri neki bogati gospe-vdovi.
Mož te gospe je bil prej trgovec,
in jaz sem že od mladih nog služil v njegovi
trgovini. Ostal sem pri gospe tudi
potem, ko je on umrl, in je gospa opustila
trgovino in se naselila v neki hiši kot zasebnica.
Otrok gospa ni imela, in tako sva
bila z Maruško pri nji sama.

Gospa je imela Maruško silno rada. Ljubila
jo je skoraj kakor svojo lastno hčer.
Lepo smo živeli natihem pa v zadovoljnosti.

Dokler je bila Maruška še mlada, je bila
res prav pridna. Ko se je pa razvila v cvetoče
dekle, sem opazil jaz kakor tudi gospa,
da je le preveč živa in da je za njo velika
nevarnost, da se ne bi zgubila — v mestu,
kakršen je Trst.

Pazila sva z gospo na njo, pazil sem še
posebno jaz, ki sem bolj zahajal vun iz
hiše, kakor gospa, ki je navadno vedno
tičala v sobi in kaj brala ali molila.

Kmalu sem strahoma opazil, da se je
Maruška seznanila z nekim trgovskim pomočnikom.
Strahoma, pravim, ker sem poznal
fanta kot ničvredneža. Če bi bila kaka
poštena zveza, da! Tako se mi je pa smilila,
smilila zelo.

Opomnil sem jo in posvaril enkrat, dvakrat,
večkrat. Ali vse ni nič pomagalo. Povedal
sem gospe, posvarila jo je tudi ona.
Pa tudi njene besede niso nič izdale. Maruška
je pogosteje in pogosteje izostajala
z doma, in ko jo je neki večer gospa dolgo
čakala in jo potem, ko je prišla kasno domov,
ostro prijela, ji je Maruška odpovedala

službo, še tisti večer pobrala svoje stvari
in šla od hiše.

Kmalu smo slišali, da se je omožila z
onim človekom. Ali zakon ni bil srečen.
Vedno sta se kregala. Mož je bil pijanec
in igravec, ki je hitro zapravil, kar je imela
ona prihranjenega denarja, pa tudi sproti
pognal vsak novčič, ki ga je sam zaslužil.

Stiska in lakota je prisilila Maruško, da
je zopet začela prihajati k nam, da je dobila
od gospe kako miloščino. Ker je znala
sladko govoriti, se je kmalu zopet prikupila
gospe in prihajala je skoraj sleharni dan
k njej.

Jaz sem šel tisto leto na jesen domov
k pogrebu svoje matere. Štirinajst dni sem
ostal doma, potem se pa zopet vrnil v Trst.
Ali kakšno izpremembo sem našel le-tu!
Gospa vsa objokana in potrta do skrajnosti.
Vprašal sem jo, kaj se je vendar zgodilo,
pa mi je povedala grozne stvari.

Neko popoldne — je pripovedovala —
je bila sama doma in je zadremala. Kar jo
je prebudilo iz spanja neko ropotanje. Pogledala
je in videla, kako Maruška odpira
njeno omaro. Strahoma, zgražajoč se, jo je
vprašala, kaj vendar dela. Toda v tistem
hipu je Maruška planila k njej, jo privezala
na posteljo, ji zamašila usta. Potem je odprla
vse omare in predale, pobrala hranilne knjižice,
zlatnino, dragocenosti, sploh vse, kar
je imelo kaj vrednosti in se je dalo odnesti,
ter je odšla, potem ko je še sobna vrata
zaklenila za seboj.

Gospe se je sicer po dolgem trudu posrečilo,
da se je sprostila. Ali vun ni mogla.
Strah in žalost sta jo bila pa tudi tako zmučila,
da je kar nazaj padla na posteljo. Šele
drugi dan je mogla priklicati ljudi. Ti so
seveda koj spoznali, kaj se je bilo zgodilo.
Toda ko so gospo vprašali, kdo je tat —
morala ga je vendar videti — ni hotela povedati
imena, tako je rada imela Maruško.
Samo meni ga je povedala, ko sem prišel
nazaj. Jaz sem jo silil, naj vendar ne bo
tako čudna, naj jo vendar ovadi. Ali ona ni
hotela. No, silil je pa tudi jaz nisem dolgo,
ker sem poizvedel, da Maruške ni več v
Trstu: zapustila je moža, otroka — dekletce
— oddala v bolnišnico, pa izginila brez
sledu, — najbrže v Ameriko.

Z gospo sva nekaj časa lahko izhajala,
ali dolgo ne. Zbolela je hudo, zdravnik in
zdravila so bila draga, in ker denarja ni
bilo, sva morala prodajati in zastavljati še
tiste stvari, kar jih ni pokradla Maruška.

Dolgo je bolehala gospa. Naposled se
je je Bog vendar usmilil in jo vzel k sebi
— ravno ob času, ko sem nesel zastavit
zadnjo dragocenost, ki jo je še imela.

Jaz sem po njeni smrti dobil malo službico
v trgovini, ki je bila prej last moje
gospodinje in njenega moža. Ali dolgo
nisem bil za delo. Zbolel sem, bil dolgo
časa v bolnici in ko sem prišel iz nje, mi
ni drugega kazalo, nego prijeti beraško
palico.

Kot berač sem danes prišel v ta kraj in
našel Maruško. Ustrašila se me je, zato je
zaščula psa v me, da bi se me iznebila. Le
vam se imam zahvaliti, da sem še živ. Dolgo
pa — čutim — ne bom. Tako mi je slabo,
tako me duší. Ali imate požirek vode?“

„Čisto nič je ni v kablju, sem že prej
pogledal“, je odgovoril Jurij, „Toda, saj si
lahko drugače pomagamo: po malo vina
grem k Strahovim, sem tudi sam žejen in
potreben pokrepčila. Ampak strah in groza,
kar ste mi povedali o Maruški! Zdaj se pa
tudi v moji glavi marsikaj svita. Da je ona
spravila Oplotarjevega Primoža s sveta, sem
sumil že prej. Kdo ve, morda je tudi Srdina
okradla ona, in ne Tona. Hm, hm, hm!
Toda vam mora biti hudo slabo, kar potne
kaplje vam stojé na obrazu.“

„Slabo, slabo“, je vzdihnil tujec.

„Po gospoda bo treba iti, če vam ne
bo nič odleglo. Pa morda vas bo vino
vendar malo pokrepčalo. Potrpite malo, jaz
bom precej nazaj od Strahovih. Pa saj gre
po vino lahko Anton, ki ga vidim ravno
prihajati po stezi. Anton, Anton, sem pojdi!“
je zaklical Jurij skozi okno.

Maruška je bila že zdavno izginila za
vogalom, ko je prišel njen brat, Tončkov
Anton, do Juretove hiše.

Anton se je izprva ustavljal ustreči Jurijevi
prošnji, ker Jurija sploh ni maral. No,
ko je videl bolnega tujca, je drage volje vzel
denar od Jurija in šel po vino.

Ko se je vračal z vinom od Strahovih,
ga je pa prestregla Maruška.

„Kaj neseš?“

„Vino.“

„Komu?“

„Nekemu bolnemu tujcu ga je kupil
Jurij.“

„Daj steklenico meni pa hitro pojdi v
prodajalnico in kupi meni sladkorja. Potem
pridi pa k Poljakovim, tam te bom pričakovala.“

„Ali Juriju, to je, onemu tujcu, se mudi.“

„Meni pa še bolj. Ali ti je Ribničan več
kakor jaz? Saj boš gredoč opravil, pa mu
potem zaneseš vino. Ná, tu imaš denar!“

Anton se ji ni mogel ustavljati. Dal ji je
steklenico in ji šel v prodajalnico po sladkor.

Maruški so se zabliskale oči v nekem
groznem, satanskem svitu, ko je s steklenico
v roki stopala proti Poljakovi hiši.

Pri Poljakovih so bila sicer vrata odprta,
a v hiši ni bilo nikogar: na vrtu so
tresli jabolka.

„Ravno prav!“ je dejala Maruška, stopila
v sobo, izvlekla iz nedrija tenak zavitek,
vsula iz njega prašek v steklenico vina,
potem jo postavila na mizo in šla na vrt
škodoželjno se smejoč in šepetajoč: „To
vama bo zaprlo usta za vedno, le čakajta,
ti Ribničan in ti Tržačan!“

Komaj je pa odšla, je skozi druga vrata
stopila v hišo Brigita. Prihajala je iz župne
cerkve, kamor je bila šla k izpovedi, obenem
pa se je precej časa mudila tudi na
grobu rajne Lorenke. Trudna je prišla nazaj,
in tako ji je bilo slabo, da se je koj po vstopu
v hišo sesedla na klop pri mizi.

„Bogve, čigavo je to vino“, je izpregovorila,
ko je zagledala steklenico. Pa čigavo
hoče biti kakor Poljakovo! En požirek
ga bom izpila, morda mi bo malo odleglo.“

In vzela je steklenico v roke in pila.

„Nehaj!“ je divje zavpila Maruška, ki se
je črez nekoliko časa vrnila v sobo. Kakor
besna je planila k nji, ji iztrgala steklenico
iz rok in jo vrgla skozi okno. Toda bilo je
prekasno — — —

* * *

Huda ura se je proti mraku zbrala nad
krajino. Mračni vihar je zajahal gromadaste
oblake. Pokal je z gromovitim bičem, da
so se vkreševale ognjene iskre in švigale
nad temno zemljo kakor kače. To je šla v
skok viharna ježa! Bučno je šumelo v žrelu
strelobljuvnih oblakov. Grom je drdral po
daljnem nebu. In vsul se je na zemljo
strašen naliv s točo.

Pri Poljakovih pa se je Brigita borila s
smrtjo. Polna hiša je bilo ljudi. In vse je
jokalo, vse pomilovalo deklico. Nihče ni
mogel najti vzroka njeni nenadni oslabelosti.
Samo ena ga je poznala — Maruška.
In ta je vpila kakor divja, se tolkla po glavi
in si rvala lase ...

Še tisti večer je umrla Brigita, preden je
prišel zdravnik iz trga ...

Po noči se je zvedrilo. Naredila se je
lepa noč ...

Tihi mesec je sočutno gledal v Poljakovo
hišo in obseval mlado truplo nesrečne
Brigite, anti češ: spavaj sladko, milijon zlatih
lučic ti gorí na nebu ...

Za mizo je sedel Janko in nepremično
gledal mrtvo svojo nevesto. Bilo je že proti
jutru. Vsi drugi so bili že pospali, sam je
čul. Veše so se podile okrog mrliške sveče.
Po njegovi glavi pa so se podile brezupne
misli ...

Kar so se odprla vrata. Vstopila je visoka
ženska s kovčegom v roki. Bila je
Maruška. Približala se je mrliču, poljubila
strastno njeno lice ter bolestno zašepetala:
„Brigita, zlata moja Brigita, odpusti mi!“ In
je odšla v tiho jutro in izginila iz kraja brez
sledu — — —

Osemnajsto poglavje.
Razvozlaj.

Deset let je minilo od one žalostne
noči, v kateri je umrla Brigita. —
Marsikaj se je dogodilo, marsikaj
izpremenilo v tem času.

Ona noč je bila zares usodna noč —
usodna za premnoge, v prvi vrsti seve za
Brigito, ki je morala v cvetoči mladosti na
pragu sreče svoje zapustiti svet.

„Vzrok njene nenadne smrti je zastrupljenje“,
je dejal zdravnik iz trga.

„Zastrupljenje!“ so s čudom vzklikavali
Bukovičanje. „Kdo jo je pa zastrupil? Sama
se navlašč ni, saj je bila kot Jankotova nevesta
vsa srečna; in bila je tudi preveč
pridna in pobožna, da bi bila mogla kaj
takega navlašč narediti. Drugi je pa tudi
nihče ni zastrupil. Kdo neki? Saj ni imela
nobenega sovražnika.“

„Nemara je pa kaj strupenega jedla ali
pila“, so se oglašali drugi.

Toda Poljakovka je odgovarjala z mirno
vestjo, da je Brigita vedno jedla vkup s
Poljakovo družino, in če jed ni škodila Poljakovim,
tudi Brigiti ni mogla. Piti je pa
tudi niso videli drugega kot vodo. Da je
nesrečna deklica pila iz steklenice, ki jo je
bil Tončkov Anton kupil pri Strahovih za
Jurija in njegovega gosta, tega ni vedel
nihče razen Maruške. Toda Maruška je bila
previdna in prekanjena ...

Ugibali so ljudje, ugibali, ali niso mogli
ugeniti, kako bi se bila zastrupila Brigita.

Da jo je zastrupila Maruška, ni prišlo
nikomur na misel. Kako neki, saj so vsi
vedeli, kako jo je imela rada.

Kajpada se je cela vas silno začudila,
ko so pogrešili Maruško. Brigito so položili
na mrtvaški oder; od vseh strani so jo prihajali
ljudje kropit — a Maruške ni bilo na
izpregled. Čudno se je to zdelo Poljakovim,
čudno tudi drugim vaščanom. Prej je bila
skoraj sleherni dan pri Poljakovih — kaj
mora neki to biti, da je zdaj ni, da ne pride
niti kropit deklice, ki jo je ves čas tako rada
imela!

Poljak je stopil popoldne k Oplotarjevim
poizvedet, ali ni morda Maruška bolna.
A Maruške ni bilo na Rebri. Oplotarjeva
Franca ga je začudeno pogledala, ko je
vprašal po nji.

„Jaz je danes še nisem nič videla“, je
odgovorila. „Mislila sem, da je ves čas pri
vas, in prav nič se mi ni zdelo čudno, da
je ni doma, ker sem slišala, kaj se je zgodilo
tam doli. Za sveti križ božji! Torej je
ni pri vas Maruške?“

„Res ne; snoči je bila, a danes je še
nihče ni videl v naši hiši.“

„To je pa čudno. Kam je neki šla?“

„Res čudno, kam je izginila. Pa bo že
prišla: morda je šla v trg po kakšnem
opravku.“

A Maruške le ni bilo od nikoder. Pač
so lahko strmeli ljudje — —

Pa še bolj so strmeli, še bolj so se čudili,
ko je začel Ribniški Jurij pripovedovati,
kaj mu je pravil tujec Tržačan, katerega je
bil včeraj vzel pod streho, in ki je ponoči,
previden s svetimi zakramenti, pri njem zatisnil
oči. In ko jim je za nameček začel
razodevati in utemeljevati še svojo sumnjo
o nenadni smrti Oplotarjevega Primoža in o
tatvini pri Srdinu, ni bilo čudenju in strmenju
ne konca ne kraja.

„Kaj? Tako da je Maruška — tatica!“

„Kdo bi si bil kaj takega mislil o nji!“

„Eh, morda pa ni vse tako, kakor pripoveduje
Jurij. Kdo bo vsakemu beraču in
potepinu vse verjel!“

„No, zakaj je pa pobegnila, če ne zato,
ker ima slabo vest?“

„Ne bodite čudni: saj ni pobegnila; v
trg je šla ali v mesto po kakšnem opravilu
ali ji je pa po Brigiti tako hudo, da se je
nalašč umaknila z doma, da je ne gleda
mrtve“, je zagovarjal Maruško Poljak. „Počakajmo
malo, bo že prišla nazaj. Saj so
še vse njene stvari pri Oplotarjevih.“

Toda Maruške le ni bilo od nikoder ...

Brigito so pokopali med žalostnim zvonenjem
zvonov. Toda tudi k pogrebu ni
bilo Maruške. Vse, vse je plakalo za nesrečno
deklico. Takega joka še ni bilo slišati
na našem pokopališču, so si pravili
stari ljudje. Nje pa — Maruške —, ki je
prej tako očitno kazala svojo veliko ljubezen
do Brigite, nje ni bilo ... Kakor bi se bila
v zemljo vdrla, je izginila.

„To je vendar čudno, kam in zakaj je
izginila iz tega kraja“, so govorili ljudje.

„Čudno.“

„Menda vsaj ni nič res, kar je pripovedoval
Jurij. Oni tujec mu je vso stvar le
natvezel.“

„In če bi bilo prav res, kar je povedal
o nji — saj bi lahko utajila, ko je oni Tržačan
že umrl! Čemu pustiti tako lepo domačijo,
kakor je Oplotarjeva!“

„Nekaj posebnega je moralo priti vmes.“

„Zares, nekaj posebnega.“

„Pa kaj bi to bilo?“

Na to pa nihče ni mogel odgovoriti.

Pač, nekdo bi bil mogel vsaj nekaj odgovoriti,
pa ni hotel.

Stoparjevemu Jankotu se je polagoma
zasvitalo, zakaj je Maruška izginila iz kraja
brez sledu. Takrat, ko je čul pri mrtvi svoji
nevesti, je pač videl, da je proti jutru prišla
Maruška v sobo, in slišal, kaj je govorila,
poljubivši Brigito —: a takrat se ni dosti
zmenil za njeno čudno vedenje in njene
besede, s katerimi se je poslovila od nje;
bil je pač preveč poražen in zatopljen v
svoje žalostne misli. Ali ko Maruške ni bilo
od nikoder, ko je slišal, kaj pripoveduje o
nji Ribniški Jurij, se mu je začelo svitati v
glavi: premišljal je njeno takratno vedenje,
zlasti njene besede: „Brigita, zlata moja Brigita,
odpusti mi!“ pa je prišel do zaključka,
katerega se je sam ustrašil, in je koj sklenil,
da ga ne razodene nikomur — iz ljubezni
do ljubljene svoje neveste Brigite. Hodil je
okoli skrajno žalosten, potrt, da se je vsem
smilil. Mnogo je razmišljal, a govoril malo;
o vzroku Brigitine nenadne smrti celo nič.

Za Jurijevo pripovedovanje in sumničenje
so izvedeli kmalu tudi orožniki. Poizvedavali
so po Maruški, iskali so jo, toda
zaman — ni duha ni sluha ni bilo po nji.

In prav zato, ker je izginila iz kraja tako
nenadno, brez sledu, in nihče ni mogel izvedeti
njenega bivališča, so se začele širiti
med ljudstvom najraznovrstnejše govorice.

„Anton, kje je tvoja sestra? Vsaj ti moraš
vedeti za njo“, so vpraševali ljudje Tončkovega
Antona. A tudi on ničesar ni vedel o
nji. Pa se tudi ni dosti zmenil za to, kje je
in kako se ji godi. Že od Brigitine zaroke
z Jankotom sèm pobit in potrt, je bil zdaj
po Brigitini smrti kar popolnoma iz sebe.

„Bog je tako naredil, da je umrla, ker
ni bila namenjena Jankotu, ampak meni“,

je govoril in njeno smrt bridko objokoval.
Zahajal je vsako popoldne na njen grob
in ga je krasil z jesenskimi cveticami, kolikor
jih je mogel nabrati po gredicah.

Jesenski popoldnevi in večeri so postajali
bolj in bolj mrzli. In zgodilo se je,
da se je Anton neko popoldne mudil na
Brigitinem grobu prav do mraka in se tako
prehladil, da drugo jutro ni mogei s svojega
ležišča. Prijela se ga je pljučnica.

Otepal se je je in otresal, pa se je ni
mogel otresti. Od dne do dne je postajal
slabši. Zabavno-smešen je pa bil do zadnjega
trenutka.

„Umrl bom, oh umrl; kako bo to hudo!“
je potožil Poljaku, ki ga je prišel nekega
dne obiskat, ko je izvedel, da mu je prav
slabo. In pri teh besedah se je Anton bridko
razjokal.

Po izsušenem njegovem licu, ki je bilo
že bledo in belo kot apno, po razpokanih
njegovih ustnicah, ki so bile že vse črne,
po višnjevi progi, ki je stala pod vdrtimi
njegovimi očmi, je spoznal Poljak, da Anton
res ne bo več dolgo, sploh nikoli več tlačil
trave.

„Eh, kaj se boš bal smrti! Saj jo znaš
odpoditi!“ mu je odgovoril Poljak. „Ná,
ta-le čaj izpij, ki ti ga je naša Manica napravila,
pa boš spet k sebi prišel.“

„Saj sem zmerom pri sebi, kaj boš to
govoril!“ je dejal Anton in potegnil iz steklenice.
„Ampak dober pa je ta čaj. Povej
Manici, da ji želim prav dobrega ženina.
Ko bi mi Tončkovi stregli s takim čajem,
bi morda res še ozdravel.“

„Saj ti postrežejo, kolikor morejo, ne?“

„Zlodeja bodo postregli! Davi mi je
Strahova Rezika prinesla malo juhe, pa mi
jo je zlomek od malega našega fanta precej
snedel. Hudník naj vzame to moje lačno
sorodstvo!“

„Ali ne smeš kleti, Anton!“ se je oglasila
Juretovka, ki je bila medtem prišla v
sobo.

„Kajpak hočem!“ je odvrnil Anton.

„K smrti se pripravi! Glej, Strugarica je
tudi umrla danes.“

„Naj umrje vranč, saj se mi je šent od
te grdobe zmerom ponujal! Pa kako sem
hotel marati zanjo, če mi je bila v srcu
Brigita! Saj sem vendar kristjan, ne Turek!“

„Če si kristjan, zakaj se pa ne daš izpovedati?“
ga je prijela Juretovka. „Včeraj
so te gospod prišli obiskat; lahko bi se
jim bil izpovedal, saj sem videla, da so
imeli štolo v žepu; pa nisi hotel nič slišati
o izpovedi.“

„Saj nimam nič grehov, vsem sem odpustil,
kar so mi žalega naredili.“

„Pa si sam kaj hudega naredil! Ali
ne veš, da še pravični sedemkrat na dan
greši? Umrl boš, torej se vendar spravi z
Bogom!“

„Kaj misliš, da nisem spravljen, ti brazdana,
klekarica, čarovnica?“ ...

„Ne smeš tako govoriti, Anton!“ ga je
pokaral Poljak. „Ne spodobi se dajati take
priimke.“

„Kaj pa vranč babji tako neumno govori!
Pred menoj se mora vedeti, kaj se
govori. Jaz nisem kako neumno ženišče.“

„Saj nič neumnega ni rekla. Ona le pravi,
da morajo priti k tebi gospod. In to tudi
jaz pravim. Vsak Bukovičan se dá prevideti.“

„No, se bom pa še jaz, da ne bom delal
Bukovici sramote. Le pojdite po gospoda!
Pa morajo priti belo oblečeni, ne kakor
včeraj, in cerkovnik mora priti z njimi, da
bo zvonil z zvončkom, da bodo ljudje vedeli,
da Tončkov Anton umira kot kristjan ...“

Šli so mu po gospoda.

Še tisti večer potem je umrl. Prejemši
svete zakramente je dolgo ležal mirno, gledal
nepremično v strop ter sam s seboj potiho
nekaj govoril. Potem je pa kar naenkrat
široko odprl oči, kakor bi bil kaj posebnega
zagledal, se nasmehnil, vzkliknil: „Brigita!“,
planil kvišku in razprostrl roke, pa omahnil
nazaj na posteljo in izdihnil.

Oplotarjeva Franca mu je oskrbeia dostojen
pogreb.

„Kdo pak hoče?“ je dejala Poljaku, ki
ji je prišel naznanit Antonovo smrt in ji
rekel, naj dá nekaj denarja za pogreb. „Zdaj
ko Maruške ni, moram jaz dati, kajpak. O

ti nesrečna Maruška, kam si pobegnila, zakaj
si me pustila samo! Kaj praviš, Poljak, ali
se povrne še kdaj ali nikoli?“

„Zatrdno se povrne, če ne, bi bila že
kako sporočila, kaj misli storiti z domačijo.“

„Pa res, kaj hočemo zdaj z domačijo?“

„Nič, ti si gospodarica, dokler ni one
nazaj.“

„Ali kako naj gospodarim sama, stara
revica?“

„Ti bom že jaz pomagal.“

„Boš?“

„Seveda bom, kolikor bom mogel.“

„Vsak dan moraš priti semkaj gori.“

„Saj bom.“

In res je prihajal malokaj vsak dan. Gospodaril
je pa največ na ta način, da je pošiljal
deklo ali pastirčka k Strahovim po vino
ali po žganje — seveda na Oplotaričin račun.
Pa sta s Franco lepo pila. Starica se je
kmalu tako privadila pijači, da jo je morala
imeti vsak dan.

Toda tako gospodarjenje ni trajalo posebno
dolgo. Na spomlad je prišla Tona iz
ječe. Dobila je bila le nekaj mesecev, ker
je odločno in stanovitno tajila, da ni ona
okradla Srdina in da ne ve pa ne, kako je
tisti denar prišel v njeno skrinjo; drugega
pa pri nji niso našli. In prva stvar, katere
se je lotila Tona, ko je prišla iz ječe, je
bila ta, da je vložila tožbo proti Maruški in
Poljaku, češ, da sta izrabila starost, slaboumnost
in topost Oplotarjeve France, jo
privadila pijači, ter jo preslepila, da je izročila
domačijo Maruški.

Začela se je pravda. Dolgo je trajala.
Malokaj vse bukoviške može je Tona tirala
pred sodišče za priče, da je Franca res
slaboumna, in kako sta jo vrhutega Maruška
in Poljak privajala k pijači, da sta jo potem
lažje preslepila. Naposled se je pravda končala
z zmago Tonino. Maruška je izgubila
Oplotarjevo domačijo in bila vrhutega obsojena
na več mesecev ječe — seveda obsojena
v odsotnosti. Pa tudi Poljak je bil
dobil tri mesece.

„To ima za plačilo, da se je pečal z
Maruško!“ je bolestno vzkliknila Poljakovka.
„Kolikrat sem ga lepo prosila, naj ne hodi
gori k Oplotarjevim, pa ni vse nič pomagalo!“

A tudi nji ni nič pomagalo vzdihovanje.
Poljak je moral iti presedet kazen.

Medtem ko je bil v ječi, je umrla Oplotarjeva
Franca. Od jeze, da je pravdo dobila
Tona, na katero je bila zdaj še bolj huda,
ker jo je razglasila za slaboumno, in v žalosti,
da mora njen prijatelj Poljak sedeti v
ječi, je začela še bolj strastno piti. Ko se
je nekega dne opila, je padla tako nesrečno
po stopnjicah, da je drugi dan potem umrla.
In Oplotarleva domačija je postala last Tone
— edine sorodnice.