Življenja večerna molitev

Meško, Ksaver

1900

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18

Ne vem, ali je resnica, ali pa je le domnevanje
moje osamelosti in dušne otožnosti moje — a dozdeva
se mi, da mi je prisojena in določena tukaj
kratka pot, in da se mojega življenja dan nagiba
k večeru ...

— Zunaj ugaša dan. Mrak se zgrinja nad
krajino. Vse tone v njem, kakor v čarobnem morju,
v morju miru in smrti in teme.

Tudi v mojo sobico silijo valovi tega temotnega
oceana. In tiho je in pusto in prazno v tej sobici
in žalostno, kakor bi ravnokar odnesli iz nje mrliča ...
In hladno je in mrzlo krog mene. No, ni čuda:
zunaj je jesen. Listje sliv, breskev in bezga v vrtu
in stare lipe tam za vrtom je porumenelo. S tihim
plačem odpada. Suho vejevje pa zdiše, kakor bi mu
kdo sesal iz žil življenja kri. —

Češplja pod mojim oknom, ki je pred dvema
letoma še rodila, ne rodi več. Letos je zelenelo le
še troje vršičkov — a tudi ti niso dali sadu. Tudi
ti so se posušili — v deblu ni več življenskega
soka, nekaj je podjedlo korenine, da so umrle in
strohnele. Mogoče, da danes ali jutri suho drevo
posekajo.

Tudi ob mozgu mojega življenja gloje neki
črv, ki mi izpodjeda življenja korenine. In moje moči
pešajo in ginejo, mojih duševnih sil vir se suši ...
mojega življenja dan se nagiblje na večer.

A preden ležem k večnemu miru in pokoju,
si še enkrat izprašam vest — kakor pred vsakim
večerom — in še enkrat uberem svoje duše harfo,
še enkrat zabrenkam ob njene strune, da Ti v
tihih, vdanih zvokih zapojem večerne molitve visoki
spev.

In ta molitev moja naj bo velik confiteor mojega
življenja, naj bode mogočni slavospev Tvoji dobroti
in usmiljenju Tvojemu, naj bo pristen, veren izliv
mojega srca, naj bo jasen odsev zadnjih pojemajočih
žarkov duše moje ...

* * *

Solza —? Čemu? — Ali po življenju? Zavoljo
njegove kratkosti? —

Ah, ne — to je le solza, posvečena trpljenju in
bridkostim življenja. — To je le neznatna kapljica,
ki je kanila v ono neizmerno, brezbrežno morje
solza, ki jih človeštvo plaka nad zmotami svojimi.
To je danj duše moje življenja pisanim, zapletenim
stezam, ki sem hodil po njih, ne da bi cesto
vedel, kam me vodijo. — To je biser, poklonjen v
dar vsem živim, izplakan iz duše moje v bridkosti
in žalosti zaradi vseh onih, ki še tekajo po življenja
potih in ne vedo, kam hitijo ...

Svoje smrti pa ne objokujem ...

* * *

Življenja steze ... te neznane, te temotne
steze!

Ko bi v odločilnih trenutkih našega življenja
priplaval z nebes krilatec božji ter bi nam za hip
odgrnil temno zaveso in nam dovolil le en pogled
v prihodnost — kako bi se pač tedaj razvijala našega
življenja drama ...

Ah, mladosti moje topli, solnčnojasni dnevi —
ko bi mi kdo pokazal v vas mojega življenja zapletene
in prekrižane in nevarne poti, ali bi mu pač
verjel tedaj? Ko bi mi pokazal kdo v vas moj
Getsemani, ki sem se napotil proti njemu s prvim
slovesom od vasice domače; ko bi mi pokazal kdo

kelih gorja, ki mi je bil pripravljen — ali bi morda
ne ustavil koraka, ali bi ne ostal v rodni vasici,
ali bi ne živel rajši življenja mirnega in tihega pod
krovom svojih očetov in dedov ...?

A jaz sem odšel v življenje — in v življenju
sem umrl! Romal sem k učenosti zaželjenemu,
hvaljenemu viru — — in kaj sem našel? Zastrupljene
studence ...

* * *

Ko sem tistega septembrskega jutra — spominjam
se še, da je bilo megleno in da je naletaval
droben dež — ko sem torej tistega jutra devetleten
fantič prvokrat ostavljal rodni dom, domačo vas ter
odhajal v tujino — zakaj se tedaj nisem ustavil na
poti, zakaj nisem okrenil svojega koraka, zakaj se
nisem vrnil k mamici, ji položil glave v naročje ter
jo plakaje poprosil:

»Ne v svet, ne v tujino! — Naj pri tebi ostanem,
mamica — v tvojem varstvu, v tvoji ljubezni ...
A jaz sem šel ...

In vse ono gorje in ona neizrazljiva žalost, ki
mi je tedaj stiskala srce, ki mi je pod njo omedlevala
duša — ali je bila to nemara že slutnja o
življenja velikih prevarah, ali je duša moja nemara
že tedaj čutila, da je na poti k drevesu spoznanja
dobrega in slabega, in da ji to spoznanje nekoč za
vedno zapre pot v sveti mladostni êden ...?

Bog ve — a zakaj se nisem vrnil in zaplakal
pri mamici:

»Mamica — ne pošiljaj me v pogubo ...!«

* * *

In razpel sem jadra — in mojega življenja
ladjica je splavala po širokem morju ...

A tedaj je bilo morje še gladko in mirno. In
z moje ladjice se je še videlo zeleno obrežje, posejano
s cvetkami pisanimi in dehtečimi — s cvetkami
življenja vesele pomladi ... In vse so me
pozdravljale, vse so se mi smehljale, vse so mi
klicale: »Srečo — srečo!«

In jadral sem za srečo ...

In tudi nebo se je smehljalo nad menoj kakor
oko ljubeče deve ... In solnce božje je sijalo tako
krasno na moje poti ... in morje se mi je smehljalo
ter mi šumljalo pozdrave ... in me vabilo ...
vabilo ...

In jaz sem verjel ...

* * *

Jadra moja so bila razpeta in ladja moja je
hitelavsvojo pot po gladki in mirni širini morski.
Čeri in skal pa ni bilo videti nikjer ... in
nikjer nikakega oblačka ... in vetra nasprostnega
in nevarnega ni bilo čutiti od nikoder ...

In jadral sem po življenja velikem oceanu.
In ko so me v tihih nočeh prašale zvezde nebesne:

»Kam?« — sem jim odgovarjal brezskrbno: »Za
srečo!«

Polagoma pa mi je dobro znano in drago obrežje
izginjalo izpred oči, izpred duha ... Vsepovsodi,
vse kroginkrog le širna, pusta ravan ... In nekoč
se je v daljavi, na jasnem obzorju dvignil sivkast
oblaček, in neka mrzla sapica je zavela nad mojo
ladjo ... in nekak čuden mrak se je zgrnil ob
meni ... In moji duši je postajalo tesno. In zazdelo
se mi je, da so plitvo pod površjem morskim nevarne
in ostre čeri, ki preže na ladjico mojo, ki
poželjivo iztegajo po njej svoje sive, koščene roke,
da jo potegnejo v hladne globine, v kristalni
grob ...

In nekaka velika otožnost je padla tedaj v srce
moje. V duši moji se je budilo ‚spoznanje‘, začel
sem umevati svet in življenje ...

In tedaj sem zahrepenel s hrepenenjem velikim
in vročim po zapuščenem mirnem pristanu,
po obali, posejani s pisanimi in debtečimi cvetkami
— po tihi rodni vasici in po mladosti, odbegli in,
minuli ...

* * *

Spominjam se nekega popoldne in nekega
večera.

Bilo je to pred šestim gimnazijskim razredom.
Bil je zadnji dan počitnic, in drugi dan sem moral
zapustiti dom.

Zadnji dan! In dan jasen, solnčen in topel ...
Popoldne sem še nekaj pospravljal. Proti večeru
pa sem šel v gozd nekaj sto korakov strani
od vasice.

V lesu sem sedel pod star hrast. Na debelem
deblu košatega gabra, ravno nasproti meni, je viselo
primitivno, približno meter visoko razpelo. Bog ve,
kdo ga je kdaj pribil na drevo. A moralo je biti že
zelo staro, ker je bilo že povsem obledelo. Tako je
bilo vobče že vedno, odkar sem ga pomnil ...

Solnce se je nagibalo k pokoju. Blesteči žarki
so se poševno usipali med vejevjem in zelenjem v
tihi gozd. In s škrlatasto rdečino so oblivali stara
in mlada debla ...

Mislim, da se godi vsakemu enako — a vsaj
meni je bil vsakokrat ob ločitvi in slovesu rodni
kraj neizrecno drag in ljub. Vselej sem se težko
ločil od njega. A tako težko mi slovo najbrž ni bilo
še nikdar.

Vse to krog mene: — staro razpelo tam gori
na gabru, vsa že davno mi znana drevesa, polje
pod menoj, vas ob beli cesti in potok ob vasi in
tam doli pod selom enozvočno ropotajoči mlin —
vse to se mi je tedaj dozdevalo nekako nerazdružljivo
tesno spojeno z menoj, z mojim srcem, z mojo
dušo, z življenjem mojim.

In ko sem tako gledal ta tihi, idilični kotiček
zemlje, mi je nekaj mogočno obtežilo dušo; iz srca
se mi je nekaj dvigalo in mi sililo gor v grlo ...
in zadušeno sem zaplakal. Ves žalosten in potrt sem
se vrgel na obraz na neme, brezčutne zemlje mahovite
grudi ...

Tedaj se nisem povsem zavedal vzroka svoje
boli. A temno sem ga čutil že tedaj in pozneje sem
jasno spoznal, zakaj sem tedaj tako krčevito
plakal. S temi solzami sem objokoval samega sebe,

ker sem čutil, da nisem več oni, ki je nekdaj posedal
v tem tihem logu. Plakal sem ob pogledu na
veliki prepad, ki je zijal med mladeničem, ležečim
sedaj tukaj v gozdnem miru, in med mojim nekdanjim
»jaz« — jokal sem, ker mi je v nedogledni
megleni daljavi izginjala detinska preprostost in z
njo sreča moja ... objokoval sem svojo lastno
minljivost, svojo izgubljeno neskrbnost, vdano otroško
vernost ...

Ko sem dvignil glavo, je že ugasnil rdeči soj
krog mene. Vse je bilo tiho, ovito v globoko mistično
senco, ki se je že objemala in poljubljala s
sanjajočim mrakom ...

Tudi v moji duši je bilo hladno in mračno.
Drugi dan sem odhajal ... In dozdevalo se
mi je, da zapuščam êden, v katerega se nikdar
več ne vrnem — vsaj isti ne!

* * *

In spet so mi dajali piti iz vira učenosti in
modrosti. In zastrupili so me s strupom svojih besedi
in svojih src — s strupom spoznanja.
In mojega Boga so mi s smelo roko ukrali iz
duše, iztrgali so mi ga iz srca ... Tako dolgo so
s svojim skepticizmom in s svojim cinizmom tresli
ob glavnem stebru mojega življenja in sreče moje,
da so ga podrli, porušili.

In z njim se je podrlo vse ... In nekega dne
sem stal, kakor Jeremija prerok na podrtiji jeruzalemski,
na razvalinah svojega življenja in svoje
sreče ...

In z grozo sem si priznal: »Živim — pa sem
vendar mrtev!«

»Da — mrtev!« — Kakor strašna obsodba večnega
sodnika mi je zvenela in grmela ta beseda
v duši.

In v strahu in trepetu so moje misli bežale
izpred obličja Tvojega, kakor prokleti, nikdar mirujoči
Kajn ...

In vendar — duša moja je hrepenela nazaj k
Tebi. Duša moja je čutila svojo praznoto in svojo

osamelost. In plakala je po Tebi ... resničneje:
plakala je po nečem izgubljenem, o čemer pa ni prav
vedela, kaj da je ...

No, jaz nisem mogel več najti poti do tega
izgubljenega ‚nekaj‘, ker jambori moji so bili potrti,
jadra moja so bila strgana ... in brez vodilnega
kompasa sem brezciljno brodil in blodil po
življenja vzburkanem nepoznanem oceanu ...

Ah, mamica moja — zakaj se nisem obrnil na
oni prvi poti v življenje, zakaj se nisem vrnil k
tebi ter te plakaje poprosil:

»Ne pošiljaj življenja mojega ladjice v brezbrežno
morje, da se ne potrgajo jadra, ne potro
jambori ... in jaz se potopim ...«

* * *

Moj Bog — jaz sem Te izgubil! ... Kakor
izgubljeni sin sem Te zapustil ter sem odšel v tujino
— na neznane poti, na steze zmot, na steze temne
in nevarne, v kraje tuje in mrzle ... v kraje, kjer
sem z velikim hrepenenjem koprnel po svetli in topli
in lepi domačiji mladostnih mojih dni in ogrevajoče
me — vernosti ...

Izgubil sem solnce svojega življenja. In ali
more cveteti roža brez oživljajočih žarkov solnčnih?
— Ali more brsteti gozd brez njih ... ali more
roditi iz osrčja svojega brez njih zemlja kak najmanjši
sad?

In tako sem bil tudi jaz mrtev, ker me ni več
obsijalo življenja solnce. In moja dela so bila dela
teme, dela noči, dela — smrti ...

Ah, jaz sem Te zanikal, ker Te nisem mogel
najti. Žalil sem Te, ker Te nisem spoznaval.
A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor
potnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku,
po brsteči oazi ... čimbolj sem se oddaljeval od
Tebe, tembolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo
srce moje tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

* * *

Da, zanikal sem Te — in hrepenel sem po Tebi ...
Spominjam se neke epizode izza onih dni.
Bila nas je večja družba. Polagoma se je govorica
naša zasukala na verska vprašanja. Mnogo
se je besedičilo, marsikaj se je zasmehovalo, kar
mi je bilo nekdaj drago, ljubo in sveto.
Jaz pa sem molčal. V meni ni živel več oni
Bog, ki so se mu rogali ti ljudje. A vendar je ta njihov
cinični sarkazem, te zaničljive in vendar tako plitve
glose, rezal nekako v moje srce, v mojo dušo, v vse
bistvo moje.

Res, jaz nisem imel Boga. A jaz sem ga iskal,
hrepenel sem k njemu, plakal sem po njem ... In
nisem mogel umeti, kako se morejo ti ljudje s
tako podlim in plitvim cinizmom rogati Onemu, ki
sem jaz tako koprnel po njem, ki se mi je dozdeval
— odkar sem ga izgubil — le tem večji, tem krasnejši,
tembolj vreden vsega našega mišljenja in vse
naše ljubezni ...

In tedaj me je nenadoma prašala neka gospodična,
kako jaz sodim o tej stvari ...

Nekako neprijetno me je dirnilo to prašanje.

»Čemu prašate mene?«

Pogledal sem ji v črne oči. Nekaj nerazjasnivega,
neumljivega je trepetalo v njih ... Ali je
tudi ona dvomila? Ali je tudi ta nežna deva že
izgubila svojega Boga?

Ali tudi ona koprni s tako vročim hrepenenjem
po njem kakor jaz? Ali ga tudi ona išče z obupano
dušo in z drhtečim srcem ...?

Zrl sem ji v oči — in nekaj mehkega, nekaj
toplega je zavelo v moje srce in v dušo mojo.
In že sem nameraval odpreti usta v slavospev
Onemu, ki sem ga izgubil in s hrepenenjem iskal ...
a v istem trenutku sem se še enkrat ozrl na družbo
krog sebe. In povsod sem videl zaničljivo se
smehljajoče obraze modernih skeptikov in ateistov.
In tedaj sem se zbal teh plitvih ljudi. Sram
me je postalo besedi, ki sem jih kanil govoriti z
z vsem plamtečim ognjem svoje koprneče duše ...
Duša moja je postala hladna, mrzla.

In iz nizkega strahu pred ljudmi sem odgovoril
ledeno in trdno:

»Boga ni!« —

Vse je molčalo. — Bilo je, kakor bi se družba
vendarle zavzela nad apodiktično trditvijo mojo, izgovorjeno
s takim prepričanjem.

V meni pa je zavpil neki velik glas:

»Lažeš!«

Nikomur nisem mogel pogledati v oči. Le gospodično,
ki mi je zastavila ono prašanje in ki mi
je bila tiste dni veliko bližja kakor vsa ta šumna
družba krog mene, sem za trenutek pomotril od
strani ... Videl sem, da so ji ustnice trepetale.
Oči so se ji razširile. Z nekim strahom in z nekako
veliko bolestjo so zrle v me.

Jaz pa sem sklonil glavo in sam sebi sem govoril
v svoji duši strašno obsodbo:

»Iškariot!« ...

In polagoma mi je nekaj kakor velikanska
skala legalo na srce in na dušo. Nisem mogel več
strpeti v družbi. In šel sem iz sobe.

In tam zunaj v tihi, skrivnostni zvezdnati
noči sem naslonil bolno glavo ob ograjo nekega vrta.
In zagledal sem se tja gori v nebo. In dolgo
sem nepremično zrl tja gori v azur svoda nebesnega,
v ta velikanski tempelj vsevečnega zidarja. Z nekim
napol nezavestnim pričakovanjem sem vpiral svoje
oči in pogled svoje duše tja gori v vsemira večne
sfere, kakor bi pričakoval, da se odpre nebo ter
pohiti angelj Gospodov sem dol k meni ter me v
moji smrtni bolesti okrepča z kelihom nebeške
tolažbe, s čašo čistega spoznanja večnih skrivnosti ...
Krog mene pa je kakor v sladkem snu mirno
dihala priroda božja; in pomladna noč je tiho plula
nad menoj in krog mene ...

Hipoma pa se nisem mogel več premagovati.
In v tihi noči sem zaihtel in zaplakal kakor Peter
apostelj, ko je zatajil svojega učenika ...

Po čem sem pač plakal? Po njem, ki sem ga
zatajil in ki sem ga iskal in ki sem hrepenel po njem ...

* * *

In spet se spominjam drugega dogodka ...

V pozni jeseni je bilo. — Zunaj je bila temna
noč. Naletaval je gost, droben dež in tiho šumljaje
je padal na strehe hiš.

Stal sem pri odprtem oknu v tretjem nadstropju.
Spodaj se je nerazločno črnilo dvorišča črno kamenje.
Bilo je globoko pod oknom in s temno nočjo
se je zlivalo v nejasen kaos ...

Moje srce je bilo žalostno in dušo mojo je že
objemala obupa mračna noč. Svet, človeštvo, življenje
in trpljenje — vsega tega mi je bilo že dovolj, vse
to sem si želel že daleč za seboj, vsega tega bi se
rad že rešil, otresel ...

In tako osamelega sem se čutil, tako zapuščenega
in tako slabega. Kakor lahen zamašek v širnem
morju ...

Ničesar nisem imel, ob kar bi se oprl. Iskal
sem nekaj pozitivnega, nekaj stalnega in močnega,
ob kar bi se naslonil, da bi se mogel boriti z življenjem
... A ničesar ... Zavrgel sem najmočnejšo
oporo in sedaj je nisem mogel več najti ...
Da, iskal sem svojega Boga — z obupom in
groznim strahom sem ga iskal. Vedel sem, da se
mi noga spodrsne, ako ga kmalu ne najdem, in da
zdrsnem v prepad ter se raztreščim ... A vendar
ga nisem mogel najti.

In tedaj sem rekel duši svoji: »Če ga ni mogoče
najti, čemu pa ga iščeš ...!«

In tedaj je dozoreval v mislih mojih velik sklep.
In sloneč ob oknu sam zrl tja dol na dvorišče.
Vse temno spodaj. Le zdajinzdaj je nekaj zalesketalo:
— motni odsev vode, ki se je zbirala in zlivala
med kamenjem ...

Ob strehe pa je polutiho, enozvočno in uspavajoče
škrebetal dež ...

In vse me je nekako čudno omamljalo —
ta tihi dež, ta neprodirna noč. In zevajoča globina
pod menoj me je vabila, klicala. Zazdelo se mi je,
da se odpira pod menoj neko veliko mehko naročje,
da me sprejme vase liki trudno dete.

Nekaj nepoznanega mi je lezlo v ude — neka
zaspanost, neka topla opojnost, vroča ekstaza. V
glavi mi je šumelo, srce se ni več prav zavedalo
svojega življenja, dušo pa mi je polnilo neko veliko
pričakovanje, neko globoko neodoljivo hrepenenje.

»Nemara pa najdem potem ono, po čemer sedaj
zaman hrepenim, kar sedaj zaman iščem.«

In nagibal sem se bolj in bolj čez okno. Dihal
nisem več — nisem si upal, nisem mogel. Roka mi
je trepetala na mokrem, mrzlem zidu, težko kakor
iz železa je ležala na vlažnem kamenju ... še trenutek
— in potem — —

V istem hipu pa je nevidna roka razgrnila
pred mojo dušo gosto noč. In pred mene je splavala
neka slika, ki sem jo videl že pred leti in ki sem
malone že popolnoma pozabil na njo.

Na potovanju po sosednji Hrvaški sem nekoč
prišel v neko staro vaško cerkvico. In v njej je
visela na stranskem oltarju čudna slika. Vso sliko
je tvorilo pravzaprav le gosto trnje. Pred trnjem je
stal mlad popotnik, za trnjem pa Spasitelj. Oko njegovo
je vabeče zrlo v trnje, in z milega obraza so
mu lili svetli žarki ter v čudovitih barvah razsvetljevali
goščavo povsem do nasprotne strani.

Mladi popotnik je svoje poglede s toplim hrepenenjem
vpiral v trnje. Desnica njegova se je že
iztegovala, da razgrne vejevje, in noga se mu je že
ugibavala, da vstopi v bodečo goščavo ter pojde —
za Njim ...

In pod podobo je bilo zapisano z velikimi,
skrbno izvedenimi črkami:

»Iščite me in našli me bodete!«

Spomin na to sliko, ki je tako nenadno in
tako čudovito slučajno oživela pred menoj, me je
mogočno pretresel. In zazdelo se mi je, da je nekaj
onih oživljajočih žarkov iz obličja Sinu človekovega
posijalo tudi v mojo dušo ...

In polagoma sem se dvignil raz okno — nekako
iztežka, kakor bi me nevidne, a mogočne

roke vlekle tja dol v globino ... Oddehnil sem
se, kakor bi se prebudil iz smrtnega spanja ...
Stopil sem za korak nazaj. A nehote — kakor
prisiljen od nevidne, skrivnostne moči — sem se
še enkrat sklonil nad okno ter se ozrl v globino, v
mračni temi zevajočo pred menoj ...

Zadrhtel sem, kakor list v jesenskem pišu ...

»Moj Bog — to uro si mi bil blizu!«

* * *

In spet sem Te iskal ...

Neutrudljivo in brez nehanja in vsepovsodi
sem Te iskal. Iskal sem Te pri svitu solnčnega
dneva in v temnih nočeh sem Te iskal ... Iskal
sem Te v šumnih družbah in v tihi samoti sem Te
iskal ... Iskal sem Te v očeh nedolžnih dev, v
njihovih srcih in v dušah njihovih sem Te iskal ...
Iskal sem Te v dremotnem mraku šuštečih lesov
in v nemem, vnebokipečem gorovju sem Te iskal ...
S plakajočo dušo sem hodil na božja pota, da bi
tam našel Tvoj sled, v cerkvá mističnih kapelicah
sem preklečal ure in ure, čakajoč, da začutim Tvojo
sladko bližino, Tvoj oživljajoči dih ... V tihih samostanskih
oratorijih sem Te iskal in v celico sem
se zaprl, da bi Te našel ...

Dneve, tedne, mesece in leta sem Te iskal z
vso dušo, z vsem srcem sem hrepenel po Tebi. In
vendar — nisem Te mogel najti ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh
slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš duši moji.
Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira — sem
mislil — nemara zasledim v tišini prirodni Tvojo
bližino ... In kolikokrat sem bedel v nočeh viharnih
ter prisluškaval, ali spoznam nemara v bobnečem
gromu glas Tvoje vsemogočnosti, ali zapazim nemara
v gorečem blisku odsvit Tvojega večnega
veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti — a moja
duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti
s Teboj!

In čestokrat sem v onih tihih, sanjajočih in
onih viharnih, gromovitih nočeh plakal po Tebi —
s srcem bolnim in poraženim in obupnim, kakor je
plakal s plačem velikim Janez Bogoslovec, ko je
videl, da nihče ne more odpreti sedmeropečatne
knjige apokaliptiške ...

In tudi pred menoj je ležala skrivnostna knjiga.
In tudi jaz nisem bil vreden, da bi jo odprl ...

* * *

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji
glas: »Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične
in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega,
tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z
ognjem svete, najčistejše ljubezni ne očistiš svojega
srca vsake pege. Ne najdeš Ga, dokler ne sežgeš
v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi,
ki te še priklepajo na nižine sveta. Ne najdeš Ga,
dokler popolnoma ne otreseš s svojih nog prahu,
ki priča, da še stopaš po zemlji. Ne najdeš Ga,
dokler povsem ne odmrješ svetu in — samemu
sebi ...«

In tedaj sem šel — in z močno, železno roko
sem iztrebil iz svojih misli vso ljubav do sveta in
do samega sebe. In v srcu svojem sem sežgal vso
ljuljiko in dušo svojo sem umil s pekočimi solzami
očiščujočega kesa — le visokogoreči plamen ljubezni
in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati
v njej.

In potem sem stopil pred Tvoj oltar — in iz
očiščene duše moje se je dvignila pred prestol Tvoj
najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša
himna mojega življenja:

»RESURREXI ...«

* * *

Da, jaz sem bil mrtev in sem spet oživel ...
In sedaj, ko se mojega življenja dan nagiba k
večeru, Te iskreno zahvaljujem, da me nisi za časa
moje dušne smrti izbrisal iz knjige življenja, ampak

si mi milostno dal učakati veliki praznik mojega
vstajenja in dušnega prerojenja.

In v zahvalo za ta preporod, za to slovesno,
veliko vstajenje k novemu življenju, k novim ciljem,
v zahvalo za novo, jasno plamtečo luč, ki si jo prižgal
moji duši, tavajoči v temi zmot in dvomov, v
zahvalo, da si odprl pred dušo mojo apokaliptiško
knjigo ter si mi dal spoznati lepoto in dobroto
Tvojo: — v zahvalo za vse to Ti zapojem mojega
življenja večerni psalm ...

Dvignem torej roke in dušo k Tebi ter molim
svojo večerno molitev.

Pred vsem molim za domovino svojo. Z vsem
srcem in z vso dušo Te prosim, daj, da potihne med
brati vihar sovraštva, naj neha vserazjedajoči boj!
Daj, da zašije na našo domovino solnce sloge, ogrevajoča
luč bratoljubja! Naj bi bili vsi eno — ena
duša in eno srce. Daj, da postane domovina slovenska
svetel tempelj bratovske ljubezni; daj, da bo
dragoceno svetišče ljubezni do Tebe, naj bode velik
dom Tvojemu velikemu imenu ...

Molim za roditelje svoje. Za nje molim, ki so
prebedeli toliko noči ob moji zibelki, ob moji bolniški
postelji. Molim za nje, ki so me vzgajali s solzami,
ki so me živili z žulji svojih delavnih rok. Za nje
molim, ki so pošiljali toliko vročih molitva pred
prestol Tvoj za mojo srečo in za dušo mojo.

Bodi jim ti povračevavec in njih veliko plačilo! —
In za Lenico molim. Tudi nje ne žabi! Ohrani
jo čisto, ohrani jo sveto, kakor sem jo jaz spoznal
čisto in sveto ob najinem prvem srečanju. Za njo
molim, ker je dušo mojo ogrevala čistost njene
krasne duše, ker je življenju mojemu bila jasen in
blesteč zgled njenega življenja svetost in neizkaljena
neomadežanost.

Prosim Te, ohrani jo sveto, ohrani jo čisto! —
In še — še za nekoga bi molil. Prosim Te tudi
za — komteso Nelo!

Naj bi nje ne omenjal? Ah, Ti mi odpustiš,
ker veš, koliko sem trpel zavoljo nje.

Ti veš, kako sem drhteč v nemi boli dan na
dan stopal pred obličje Tvoje, kako sem iztegal v
tihem obupu roke svoje proti Tvojemu svetemu
Sionu, proseč Te, da mi pomagaš ugasiti strast do
nje, da mi rešiš mojo dušo.

Globoko v srcu je gorela ta velika ljubezen,
gorela je z mogočnim plamenom, in jaz sem trepetal
v vekovečnem strahu, da nemara kdo opazi ta veliki
plamen.

In z nesrečnim, obupnim srcem sem taval po
življenja stezi, a na ustnih sem moral imeti srečen
nasmeh, da niso videli mojega zdvojenega srca in
nesrečne ljubezni moje.

In že semv klonil pod težo te velike strasti do
komtese Nele. Že sem se malone zgrudil pod bremenom
te skrivnosti in tega greha in že sem govoril
duši svoji: »Glej, tvoja druga smrt!«

A Ti si me dvignil, še preden sem padel. In
Ti si mi dal moč, da sem mogel zatajiti hrepenenje
srca, da sem mogel ugasiti v njem razjedajoči plamen
te skrivne ljubezni ...

Res, še sedaj čutim tuintam v samoti svojega
tihega življenja, v tišini dolgih večernih ur, v nočeh,
prebedetih v mislih, spominih, kesu in hrepenenju
nemirne duše — še sedaj čutim v takih plazečih
urah, v teh temnih nočeh, da naju oklepajo še neke
nevidne vezi.

A te vezi naju nikdar več ne združijo. Tako
sva si že oddaljena, kakor bi živela v dveh različnih
svetovih. In tudi ko se tuintam srečava, se srečujeva,
kakor dva mrtveca. Le oči najine se zaiskre
za hip živeje — ker se dve mrtvi srci nekako temno
in nerazločno spominjata nekega velikega dogodka,
neke velike ljubezni v nekdanjem, minulem, davnem
— davnem življenju ...

In zato si upam pred obličjem Tvojim omeniti
tudi komtese Nele. In z molitvijo zbrano in vročo
in kipečo Te prosim: Rosi v blagoslovljeni meri
Tvojo srečo na vse njeno življenje! —

In za vse one molim, ki so mi storili kdaj kaj
dobrega, ki so me ogrevali z ljubeznijo svojih src

in svojih duš. In za vse one molim, ki so s svojimi
plemenitimi deli osramotili kdaj moja slaba dela ter
tako povzročili, da sem zahrepenel po boljših, po
vzvišenejših ...

Molim za vse stiskane, za vse teptane in zaničevane.
Hudo je stiskanemu in teptanemu. Gorje mu,
če nima močne duše in ne ve, kje naj išče pomoči
in rešitve! Zato pa jim bodi Ti spas in njih nepremagljiva
moč ...

In za vse one molim, ki so me kdaj žalili,
obrekovali in poniževali. Prijatelje jih imenujem.
Zakaj poskrbeli so, da me ni premagal napuh duha
in napuh misli. Hvala jim, ker oni so storili, da se
moja duša ni zadovoljila z vsakdanjega, brezpomenbnega
življenja plitvimi strugami, ampak se je razmišljajoč
pogrezala v žitja skrivnostne globine. Nje
moram zahvaliti, da je moja duša cesto v zapuščenosti
svoji govorila sama s seboj, da je preiskovala
samo sebe, da se je tožila, sodila in se tako spoznavala
in spoznala.

Torej tudi za svoje neprijatelje molim k Tebi,
moj Bog! — —

In naposled molim sam zase ...

Pred vsem Te prosim ljubezni! Oživljaj jo v
meni, da mi nemara ne ugasne, še preden dogori
mojega življenja brleča lučica! Daj, da vedno polni
in vedno giblje dušo mojo ljubezen do rodne zemlje,
ljubezen do teptane domovine moje, velika ljubezen
do naroda, ki sem izšel iz njega! Daj, da bodo vse
besede moje svetel odsev vseobsežne ljubezni do
trpečega človeštva! In vsa dela moja naj ogreva
in ožarja visokoplamteči ogenj ljubezni do Tebe —
daj, da bode vse ono kratko življenje, ki si mi ga
še prisodil, kakor velik evangelij visoke tople ljubezni,
ogrevajoče in dvigajoče k novim željam, k novim
ciljem vse one, ki me srečavajo na življenja potih! —

Daj, da bo v dneh, ki jih še preživim, duša
moja čista kakor solnca sveti, neomadeževani žarki!
Daj, da bode srce moje mehko kakor sanjajoče
lune bledi svit, nedolžno kakor trinajstletne deve
deviški smehljaj!

Daj, da bodo hrepenenje moje in želje moje
vedno čiste kakor brušen biser v kroni kraljevi!
Daj, da bodo vse misli moje svetel oltar Tvojemu
imenu, dragocena posoda Tvoje slave ...

Dodeli mi milostno, da stopim vsak dan pred
Tvoj oltar, pred veličastvo Tvoje s psalmom zahvalnim,
s psalmom slavečim Tvojo dobroto in
usmiljenje Tvoje ...

Daj, da bode resnica moja vedno kakor resnica
svetopisemska, brez vse prevare in dvoumnosti ...
Daj, da bodo vsa dela moja dišeč venec najkrasnejših
cvetlic, ki ga spletam Tvojemu imenu!

Daj, da bode molitev moja vsekdar dišeče
kadilo, nad katerim bo imelo dopadenje Tvoje veličastvo
...

Daj, da bodo besede moje, ki jih zapustim
mojemu narodu, kakor besede knjige molitvene, v
kateri ni nič nečistega in nesvetega! Daj, da bode
v njih našel vsak, ki se bo kdaj zamislil v nje,
najkrasnejšo molitev, ki mu bo blažila srce v sreči,
ki mu bo tolažila dušo v dneh bede in dneh obupa,
ki mu bo dvigala vse misli in vse želje in vse
bistvo njegovo k Tebi še ob uri poslednji, ob ločitve
uri, ko se tudi njemu nagne na večer življenja
kratki dan ...

Mojega življenja dan se že nagiba k večeru ...
No, mene ne straši smrtni mrak. Pač pa me zanima
velika, neprodirna skrivnost smrti. Kaj pač človek
čuti tedaj, kaj misli, kaj gleda? Ali se mu odgrinjajo
tedaj življenja in večnosti globoke uganke, velika
čuda — ali jih nemara tedaj umeva? —

In ko se zgrne nad menoj veliki smrtni mrak,
izročim svoje telo materi črni zemlji. Iz praha sem
in v prah se vrnem! —

Le to Te še prosim: daj mi milost, da si odpočijem
od življenja težke hoje v slovenski zemlji. In
daj, da mi kaka ljubeča roka zasadi na grobu žalujoče
ciprese, da šume v tihih nočeh nad gomilo mojo,
nad prahom mojim. In dve liliji mi naj zasade na
grob in z modrookimi potočnicami ga naj okrase

— ker lilije in potočnice so bile vedno tako drage
mojemu srcu! —

Svojo dušo pa izročam oni veliki trenutek Tebi!
Daj mi po Svojem velikem usmiljenju, da mi
po oni prehodni noči iz tega v drugo, novo življenje
zašije lepši, veliki dan — dan brez večera
in brez mraka in brez noči, dan razzarjen z vekovečnim
plamenom večne ljubezni — veliki dan pri
Tebi in v Tebi!