Sen poletne noči

Meško, Ksaver

1901

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13

Okroginokrog je sanjala tiha noč. Nebo je bilo posejano z zvezdami; a vzduh je bil zgoščen in oko jih je razločevalo le nejasno. In vendar noč ni bila temna: bila je ena izmed naših belih noči.

Kamor si prisluhnil, povsod tajen mir, tih sen. Travniki so spavali pokojno in globoko — le komaj vidna meglica se je kuhala tam sredi njih. Nemara je bilo tam močvirnato. A tudi ta meglica — se je dozdevala zaspana in zadremana.

Vse tiho kroginkrog — pred menoj pa se je vila bela cesta ...

Dolgo že ni deževalo. Prahu je bilo obilno, bil je bel kot pšenična moka. Kakor daleč je zrlo oko — bela proga, vijoča se med zelenimi travniki: kakor bi kdo z mogočno roko na veliko zeleno tablo potegnil belo črto.

In tja na levo se je vila ena pot — istotako bela in ravna. Šla je v mesto. A obrisi mesta so se v belkasti nočni tmini izgubljali. Le nekaj kaotičnega je videlo oko tam na levi. Kdor ne bi vedel, da leži tam mesto, bi se vdal krivemu domnevanju, da gleda le pepelnate megle, ki se zgrinjajo nizko nad zemljo ter z vso prirodo sanjajo svoj nepojmljivi sen.

In tja na desno se je odcepljala ena. Prerezavala je njive in vzdigovala se je nalahno in zložno proti gozdovom, stoječim ob znožju gorovja in po gorovju. In tudi ta je bila bela — kakor bi zemljemerec raztegnil dolg bel trak črez njive ...

Jaz pa sem stopal po srednji poti. Stopal sem sam in v tihi noči. Nemara bi bilo to samo ob sebi

čudno: čemu da namreč blodim v samotnih nočeh po teh potih. A v naših odnošajih to ni nič čudnega: mi vsi — mi izgubljeni ljudje namreč — hodimo v tihih nočeh po takih belih potih. V sanjajoči noči nas nihče ne vidi. V teh poznih urah se nihče ne obregne ob nas, nam nihče ne more dati občutiti, da smo izgubljeni ljudje. Take noči so naše — naša domena, naše kraljestvo, bogastvo naše.

V teh nočeh, ko smo sami s seboj, ko je le otožna noč naša spremljevavka, visoko nebo naš čuvaj, in ko nas kroginkrog objema večno molčeča priroda kakor zapečaten grob, v katerega brez skrbi polagamo naših duš skrivnosti — v teh nočeh se pojavlja vsa naša veličina, v teh nočeh naše duše vstajajo, v teh nočeh se naša sicer mrtva srca zbujajo in misli naše vzplamte kakor jutranjega solnca vserazsvetljajoči žarki. V teh nočeh dvigamo iz globin naših src blesteče zaklade, in z oživljajočim „fiat“ svoje stvarjajoče sile dajemo življenje sanjam naših duš.

A vse to slišijo in vidijo le te bele noči. Z njimi vse to obledi, vse ugasne, vse umre.

Res, mi smo egoisti. Mi smo skopi z bogastvom svojih duš. Mi smo ljubosumni na otroke svojih stvarjajočih sil. Mi jih zamorimo sami v sebi in jih ne damo svetu. Čemu tudi? Kaj nam da svet v zameno za nje? In kako pravico ima, zahtevati jih od nas — od nas izgubljenih ljudi? — —

— In polagoma sem stopal svojo pot. Že se je vila na hrib. Ob straneh so stali jagnedi in ive. Dozdevalo se je, da je vsako drevo in drevesce oblito z neko srebrno belkasto gloriolo ...

Postalo je hladneje, in vzduh se je čistil. Zvezde so sevale jasneje. Nebo se je modrilo v čudoviti modrini globokih oči nedolžnih petletnih devojčic.

Postal sem, da odpočijem. — Na teh naših potih je počitek prijeten. Posebno če se vije pot v hribe in v gorovje. Nas izgubljene ljudi pošiljajo vse v gorovje. Naravno. Pravijo, da časih naš duh dobi polet, da se časih vname in krese iskre. In v gorah tega na srečo nihče ne opazi. In ni nevarnosti, da bi se kdo vnel ob iskrah našega duha ...

Počival sem precej dolgo ... Oko se mi je zagledalo na prehojeno pot. Belila se je daleč tja doli po hribu, tja med njivami in travniki. Tam v ravnini pa se je ožila, temnila — in dalje se je razprostiral le siv kaos ...

Ah, dolge in težavne poti hodimo proti svojim domom — mi izgubljeni ljudje ...

A treba je iti. Hrib je strm, dom še daleč, in zvezde nebesne kažejo že malone na polnoč.

* * *

Marsikdo se utrudi, ko se peha po strmih potih k tempeljnu slave. A to je smešno. Mi — izgubljeni ljudje namreč — se utrujamo le, ko hodimo k svojim domom.

A domovi naši nam niso dragi in ljubi. Mi smo tujci v njih. Duše naše so nestalne. Ne dajo se vkovati v verige, ne prikleniti na kos zemlje. Naše duše ljubijo prostost — in naša srca so nekdaj ljubila človeštvo. A ta ljubezen — ali se niso trudili z vsemi močmi, da jo zatro v nas, da nam jo umore? In zato nas tudi puste korakati v bledih nočeh po dolgih samotnih potih.

Potujemo radi, a miru se bojimo. In bele noči ljubimo, a sobe naših domov so nam tesne.

In zato se mi ni ljubilo, da bi šel k počitku. Zavil sem v vrt za hišo. Na gredicah so dehtele teje in rože s skoro bohotnim vonjem. Nekoliko sem postal na gredicah, se sklonil k dvema, trem tejam ter slastno srkal v se njih prijetni vonj. Potem pa sem sedel v lopico.

Tukaj na hribu je vlekel lahen veter. Zelenje, ki je ovijalo lopico, je drhtelo in šumelo. Na oknu v zvoniku je zdajinzdaj zaškripala veternica. Pred župniščem je šumljal studenec. Spodaj v vasi je nekolikokrat zalajal pes, a kmalu spet utihnil. Pod vasjo, ob straneh in povsod kroginkrog, kakor daleč je segal pogled, so se črnili gozdovi, veličastni v svojem skrivnostnem miru.

Tam dalje je štrlelo v nebo golo gorovje. V mraku se je dozdevalo še više in mogočneje kakor podnevi. Nekaj bolnega mi jo zavelo v srce pri pogledu na te velikane ... „Kako so mogočni, mirni in samozavestni

— jaz pa sem nemiren popotnik in tako majhen in malenkosten, in tako sam, zapuščen ...“

Med zelenjem lopinim je potegnil veter v močnem sunku. Zazeblo me je. Zapel sem sukno in manteleto sem ogrnil tesneje ter si ga privil črez vrat in brado. Tako mi je bilo malone prijetno ...

— In spominjal sem se spet nocojšnje poti ... Da, treba je še malo posedeti ter pomisliti, čemu da človek živi, čemu da živi tako ločen od sveta, zakaj da prihaja na dom po teh strmih in težavnih stezah tako pozno v sanjavih poletnih nočeh. Vsekakor treba pomisliti ...

Časih so mi take misli neprijetne in težke. Mučijo me in v duši mi zbujajo nevoljo. Zato se jih otresam. A nocoj — ali se je nocoj res treba pogrezniti globoko v nje ...? — Ah, kako zaspano meže angeli božji visoko tam gori nad menoj. In obok nebesni — ali se ne zožuje, ali se ne niža, ali mi ni že tako blizu, da se poveža na mene? — Kaj se dogaja z menoj — ali sem utrujen ali pa me opaja težki vonj tej in rož ...?

* * *

Oči so me ščemele in težak spanec je še visel na njih, ko sem se prebudil in ozrl na uro. Kazala je na eno popolnoči.

V sobi je bilo neprijetno tiho in mirno. Polnil jo je težak vzduh, ki mi je legal na prsi in mi težil glavo, da nisem mogel najti jasnih misli in jih razrediti.

Sveča na mizici je dogorela. Ugašala je. Dva, trikrat je iz zobčastega svečnika še visoko vzplamtela in na dnu svečnika je tlel le še stenj, po sobi pa se je razširjal neprijeten vonj ... Kmalu je tudi stenj obledel.

A temno v sobi ni. Zunaj je jasna poletna noč. Bleda mesečina lije liki srebrn veletok pri visokih oknih v sobo ter jo polni s sanjavo svetlobo in, kakor se mi dozdeva, z mlačno toploto. Skozi okna vidim velike kose azurnega neba. Vse se blešči kakor bi bilo posejano s kresečimi se biseri. Tako nisem videl zvezd goreti in blesteti še nikdar. Čudim se tej krasoti. A začudenje se mi preraja v veliko in žarko hrepenenje. Zazdi se mi, da se moram dvigniti ter poleteti tja gor k njim.

Poizkusim vstati — a glava mi brez moči omahne nazaj na blazinice.

Ah res, skoro bi pozabil, da sem bolan ... Spominjam se, kako sem v omotici čutil, da ob postelji stoji zdravnik ter prisluškava utripanje srca. Videl ga nisem: veka so mi bila težka in trda kakor železo — nisem jih mogel odklopiti. Nekje — ali tik postelje ali kje tam ob oknu, ne morem povedati — so govorili tihi, šepetajoči glasovi. A razumel nisem ničesar. V glavi mi je šumelo in vrvelo, kakor bi besnel v njem ocean. Le nekako nestalno in nejasno mi je v ta kaos za hipe šinila misel, da govore nemara o moji smrti. A te misli nisem mogel obdržati nad vseobčno zmešnjavo — potopila se mi je v kaos, jaz pa sem se pogreznil v nezavest. Kako dolgo mi je senčila duha, ne vem ...

A če se zelo ne motim, sem se sedaj prebudil. Mislim pa, da se ne motim, ker oko mi razločuje uro, svečo, okna in nebo v vsemiru tam zunaj.

Ob postelji ni nikogar in kakor se dozdeva, nikogar brž tudi v sobici. Pač — pri peči sedi stara ženica. A sključila se je in glavo naslanja ob peč. — V polumraku spoznavam poteze lica: znana žena je, ki v celi okolici streže bolnikom. Poklicali so jo tudi k meni, da se drugim ni treba truditi ... Z nekako bridkostjo me navdaja to dejstvo, če se spominjam, koliko sem storil jaz za te in one. A sedaj jih ni nikjer — le staro ženico so mi najeli ...

Starka dremlje. Gotovo jo prečula že več noči ob moji postelji — kako dolgo sem že bolan, se ne morem domisliti — in sedaj jo je pri čuvanju premagal spanec. Nemara pa počiva z dovoljenjem zdravnikovim, ker se mi je bolezen obrnila na bolje in ni več kake nevarnosti ...

Ali je nevarnost res minila? Bolečin ta hip ne čutim, le globoko utrujenost in svinčenotežko zaspanost — in še nekaj. Dozdeva se mi, da nekdo stoji ob postelji, dasi v resnici ne vidim nikogar. In bližina tega nevidnega in neznanega bitja me navdaja s čutilom, kakršnega še nisem okusil nikoli v življenju. A ne morem določiti, ali je to blazna groza ali pa tako velika

in neizrekljiva radost, da mi srce otrpeva in zastaja od nje ...

Zunaj je moral luno ravnokar zakriti oblak, zakaj soba se je hipoma stemnila. Mogoče tudi, da je čudni neznanec ravnokar vstopil v sobo in jo stemnil.

Sedaj ga zrem v polumraku. Nemara še prej ni bil tukaj, in oni čut, ki se me je polastil, je le naznanjal njegov prihod.

Vidim ga, a ne morem spoznati, kak da je in kdo da je. Le temne konture se črtajo v mraku, konture velikega moža z upognjeno glavo, v dolgi, črni halji. Obraz njegov je istotako nejasen in zabrisan; a zdi se mi, kakor bi mu bilo vtisnjeno nekaj strašnega.

Čutim, da mi v žilah zastaja kri; srce mi triplje polagoma, kakor bi zamrzovalo ... Visoka postava neznančeva se sklanja, nejasni, pepelnati obraz njegov se nagiba k meni, nad posteljo se zgrinja dvoje velikih, črnih peruti.

Hladan dih mi veje naproti, in peruti mi legajo z grozno težo na prsi. Z neizrekljivo grozo mu zrem v oči — temne so in kakor prevlečene z debelo mreno.

Prsi mi stiska neizmeren strah in težko breme, kakor bi ležal v železni stiskalnici ... Lice neznančevo se dotika mojega. Tiho me poljubi — poljub njegov je leden in trd.

Peruti se vležejo povsem name ... Še kratek hip drhtim v nikdar še prežiti grozi — hipoma pa se začutim povsem prostega in lahkega.

„Ali si ti — Azrael?“

Angel nemo pokima.

„Pozdravljen!“

Jasno mi je, da sem umrl. — Azrael razpne peruti in lahko in prosto se dvignem z njim v višino.

Hipoma pa opazim, da angela ni več ob meni. Sam samcat stojim ob znožju visoke gore. Ta gora je povsem gola — brez vsake travce in brez vsakega drevesca. In dviga se tako neizmerno visoko, da oko nikjer ne dozre vrhov.

„Spet gora! Ali naj vedno lazim po hribih in gorah!“

Trpka nevolja se me polasti. Pomišljam, ali bi ne bilo bolje, da kam sedem, ali pa kam krenem po kaki drugi, zložnejši stezi.

A nikjer ni nikake druge poti. Bela megla se vali in valovi po vsemiru, a nikjer ni ničesar, na kar bi stopil.

„Pojdi!“

Ob meni stoji mlad mož velike in vitke postave. Valoviti, snežnobeli plašč mu sega do tal. Obraz njegov je resen; a v tej resnobi je več miline kakor strogosti. Nekaj vzvišenega, nadnaravnega odseva s tega mladostnega lica, da se mu nehote globoko in spoštljivo poklonim.

„Pojdi za menoj!“

Glas njegov je mehak; zveni kakor bi pela srebrna struna. A navzlic tej milini se čutim ob njem majhnega, neznatnega in grešnega in le boječe prašam:

„Ali na goro?“

„Na goro!“

„A tudi v življenju sem vedno moral hoditi po gorovju.“

Neznancu se lice za hip zatemni. Ne da bi kaj odgovoril, krene navkreber. In mene sili neka nevidna moč, da grem za njim.

Tujec stopa lahko. Dozdeva se mi, da se niti ne dotika tal. A jaz še brž nikdar nisem hodil tako težko. Že po kakih desetih korakih mi debele potne kapljice polzejo črez čelo in lice.

Ojunačim se ter poprosim:

„Prijatelj, bodi toli dober ter stopaj malo bolj počasi, sicer te ne dohajam.“

Pogleda me z izrazom tihega odkritosrčnega sočutja ter meri korake. To mi pomnoži pogum.

„Ali smem prašati, prijatelj, odkod da prihajaš in kdo da si?“

„O priliki zveš vse.“

„Pa bodi: o priliki ... A jaz nimam vzroka, da bi hodil incognito po gorah. Jaz sem ta in ta: izgrešil sem svoj poklic, ter na svojo veliko nesrečo in žalost postal pisatelj — hočem reči: v življenju sem bil pisatelj — zdi se mi namreč, da sem že umrl.“

„Dozdeva se ti prav: umrl si.“

„No, nič za to. Po življenju mi ni žal.“

„Modro govoriš.“

„A priznavam, da sem se varal tudi o tem življenju. Takih gora, tukaj nisem pričakoval.“

„Ne mrmraj! Gospod je določil tako: v življenju si z nevoljo hodil na hribe, in v kazen za to moraš po smrti na to goro, preden smeš stopiti pred njegovo obličje.“

„Pred obličje Gospoda Boga?“

„Gospoda Boga!“

„In si ti kaj znan z njim?“

„Jaz sem angel njegov. Gospod me je poslal, da te pripeljem k sodbi.“

„K sodbi? — A res, saj sem umrl!“

Neizmerno težko in tesno mi postane. Ne čutim se še povsem pripravljenega, da stopim pred obličje Gospodovo. Polasti se me bridek, odkritosrčen kes, da se nisem skrbneje pripravil za ta veliki trenutek.

„A kaj misliš, ali bo sodba Gospodova ostra?“

„To ve le Gospod — on je sodnik.“

„Da bi me le popolnoma ne zavrgel.“

Iz globočine žalostne duše se mi izvije težak vzdih. Povesim glavo ter nemo stopam za voditeljem. Tako me je prevzel kes nad minulim, slabo prežitim življenjem, da niti govoriti nisem mogel.

Dolgo sva stopala, kar zapazim, da sva dospela na veliko planjavo.

Od začudenja obstojim ... Vsa krajina je oblita s srebrno mesečino. A ta mesečina se tako lesketa, da mi jemlje vid. Poloti se me nekak velik strah, ker čutim, da sva v bližini Gospodovi.

Angel me prime za roko ter me kakor majhno dete pelje črez planjavo. Nisva stopala še dolgo, kar zagledam pred nama visoko palačo, podobno grškemu templju. Vsa se lesketa in blesti, kakor bi bilo izklesano iz ogromnih demantov.

Ob vratih stoji star mož. Dolga brada mu sega črez pas. Ne da bi naju kaj prašal, nemo pokima, naj vstopiva. Angel se nalahko dotakne velikih vrat, ki se tiho in naglo odpro na stežaj.

V tempeljnu se valovi čudovita svetloba, kakor bi gorelo v njem sto solnc. A takoj opazim, da to morje svetlobe lije le od velikega križa na steni vratom naprotni.

Angel se zgrudi na tla, se jih trikrat dotakne s čelom ter jih trikrat poljubi. Ves omamljen in prestrašen padem tudi jaz na obraz ter poljubim tla.

Ko se spet dvigneva, zagledam ob križu veličastnega moža v valoviti beli obleki. Obraz njegov je miren in resen. Pogled s presunljivim izrazom vpira v me.

„To je Gospod“ — pomislim ter se globoko poklonim. Ne upam povzdigniti glave ter se mu ozreti v oči; čutim, da me še vedno motri s svojim globokim, presunljivim pogledom.

Zdajci izpregovori; govorica njegova je mogočna kakor bi šumeli morski valovi.

„Zrem tvoje življenje in reči moram: nisi bil zvest služabnik.“

Čutim, da govori resnico, in mrzla groza se me oprijemlje s svojimi trdimi rokami.

„Usmiljenje, Gospod!“ zaječim ves obupan.

„Usmiljenje? — Kaj moreš navesti v opravičenje?“

„Malo, Gospod! Često sem Te žalil — a dosti sem trpel za to in bridko se kesal.“

„Trpljenje tvoje in tvoj kes sta zapisana. A vse to bo še malo.“

„Usmili se me, ne zavrzi me!“

„Sedaj me prosiš usmiljenja, a v življenju si me zanikal.“

„A obenem sem Te iskal z žarkim hrepenenjem.“

„Tudi to je zapisano ... A bolj kakor mene si ljubil svet.“

„Dokler nisem spoznal njegove ničnosti.“

„In za minljivo lepoto ti srce tudi ni bilo mrzlo.“

„V krasoti človeka in v veličanstvu prirode sem občudoval Tebe, izvor vse lopote.“

Gospod me pogleda z ostrim, nezadovoljnim pogledom. Moj spremljevavec, ki je še stal ob meni, pokašlja in iz oči mu berem tiho očitanje. In res čutim, da nisem govoril povsem resnice.

„In po slavi si hrepenel.“

„Ti veš vse, o Gospod, veš tudi, da le v mladosti. Ko sem si je nekoliko priboril, mi je bila le v gorje.“

Gospod pomišlja.

„Da, v gorje in nesrečo! Zaradi nje so me poslali v hribe.“

„Pusti gore in hribe! — — In pil si rad.“

„Le iz gneva, da sem se moral pehati po gorah, odtujen in odtrgan od sveta in življenja kakor vel list od rodnega drevesa.“

„Ko bi bil med svetom in v gneči življenja, bi mi služil še slabeje.“

„Uvidevam. Zato se kesam, da sem mrmral nad samoto in nad hribovjem.“

„Ta kes ti štejem v zasluženje.“

„Hvala, Gospod ... In oni kes, ki sem se ž njim ločil od sveta ...?“

„Spoznal si ničevost njegovo ter obžaloval, da si ga ljubil. A ostro sem te moral pokoriti, preden sem te pripeljal do spoznanja.“

„Tudi za to Te zahvaljujem, Gospod!“

„A koliko še imaš drugih pregreh na vesti! — Sicer pa bodemo videli.“

Namigne angelu ob levi.

„Odpri knjigo njegovega življenja!“

Angel odgrne za seboj dragocen zastor ter vzame izza njega veliko knjigo. Tiho jo položi na mizo, stoječo ob blesteči steni, ter jo odpre.

In v istem hipu, ko se razgrne knjiga, se razgrne pred menoj vse moje življenje. Vse gledam, vsega se spominjam — od detinstva do smrti: vsake misli, vsake želje, vseh besed, vseh dejanj. Slednja minuta mi je jasna; vsak korak, ki sem ga kdaj storil, se mi zdajci oživi v spominu.

„Pretehtajte ga!“

Angel na desni vzame izza drugega zastora veliko tehtnico. Dvigne jo visoko v zrak, tovariš pa jemlje iz knjige list za listom ter jih polaga na tehnico. Listi pa so dvojni: svetli in temni. Vidim, da so na njih zapisana moja dobra in slaba dela.

V trepetu in v grozi čakam, kam se nagne pretežje. Nekaj časa pada skledica z belimi listi, ker je teh več: na teh je zapisana moja mladost. A kmalu teh zmanjkuje, temni pa se množe. Ah, sedaj sta skledici v ravnotežju ... že se svetli listi dvigajo — više, vedno više ...

Angel ob moji strani me gleda žalostno in obupano. Obraz Gospodov pa se vedno bolj temni. Resnost njegova me navdaja s strahom in grozo — a vendar še nekje v meni tli iskrica upa ... Angel položi zadnji list na tehnico — teman je in gosto popisan — skledica s slabimi deli se dotika malone tal.

„Tehtan si in našel sem te prelahkega.“

Glas Gospodov se mi dozdeva kakor grom, in gnev, ki mu seva iz očesa, kakor vihar, ki me kakor lahko in ničvredno plevo odnese odtod.

Od groze otrpnem. A vendar iščem nečesar, ob kar bi se še oprijel, na kar bi se še oprl v strašni nevarnosti, da me Gospod na vekomaj pahne izpred svojega obličja.

„Gospod, Vsevečni, Najpravičnejši“ — kriknem v groznem obupu — „kako pa, da ni na tehtnici vse one velike ljubezni, s katero sem ljubil vse človeštvo, ves svet ...? In kje je ono veliko usmiljenje, s katerim sem vsem odpuščal ...?“

Sam sebi se začudim ob teh besedah in zadrhtim v strahu, da se Vsemogočni razsrdi nad mojo smelostjo. A Gospod molči in razmišlja.

„Ljubezen in usmiljenje, praviš?“

„Da! Vso svojo dušo sem napolnil z njima, ker pisano je: Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu.“

„Da, tako sem velel zapisati.“

„In zato sem upal milostne sodbe ... Spet je namreč pisano: „Odpuščajte in se vam bo odpustilo.“

„Tako sem govoril; in besede moje so resnične.“

„In dalje je pisano: „Pred vsem pa imejte ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije obilnost grehov.“ In zavoljo svoje ljubezni sem upal usmiljenja.“

„Sodba moja ne bo krivična.“

In Gospod namigne angelu.

„Tudi vse to mora biti zapisano. Poišči!“

Angel odide za zastor; črez nekaj časa se vrne s krasno vezanim foliantom. Obraz njegov se sveti bolj kakor poprej, in zazdi se mi, da odseva z njega zadovoljnost in radost.

„Tukaj je še foliant, ki ga poprej nisem videl.“

„Pretehtaj!“

Angel odpre knjigo. Listi se lesketajo kakor suho zlato. Dvigne prvega. Z velikimi gorečimi črkami je pisano po vsem listu: „Ljubezen in usmiljenje.“

Obraz Vsemogočnega se razjasni. Mehka očetovska miloba ga prešine. Angel dviga list za listom ter jih polaga na tehtnico. Škledici se zibljeta, in ona z belimi listi pada.

Nekaj gorkega me prešinja, neka sladka radost mi napolnjuje dušo. Hoče se mi, da zaplakam. Angel položi zadnje liste na desno skledico, ki se poveša globoko k tlom.

Ozrem se v Gospoda. Obraz njegov je izpremenjen. Sveti se kakor solnce in dozdeva se mi, da odseva iz njega le žarka ljubezen in neskončno usmiljenje.

In zdajci izpregovori. In govor njegov je mil in božajoč in kakor lahni šepet one sapice, v kateri je šel Jehova mimo Izaija preroka, ko je stal pred skalno votlino na sveti gori Horeb.

„Da, jaz sem ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v meni. Ker si veliko ljubil in veliko odpuščal, bodi tudi tebi odpuščeno.“

In Gospod se milostljivo nasmehlja; zadovoljno in srečno se smehljajo tudi angeli.

Jaz pa se zgrudim pred Večnega ter zaplakam.

— — — — — — — — — — — —

„Kaj je bilo to? — Ah, čudovite sanje sem sanjal ... Le žal, da so bile samo sanje ...“

V istem hipu sem se prebudil. Prestrašen in kakor omamljen se ozrem krog sebe. A Gospoda in angelov ni nikjer. Nad zemljo in nad menoj se v čisti modrini pne nebo — veličasten tempelj. Zvezde gore jasno in mirno kakor bi dremale in sanjale ...

„Kaj je bilo to? — Le sen? Bil je čudovit in žal, da je bil le — sen.“

Pogladil sem si čelo, ki mi je še šumelo za njim od ravno prošlih sanj. Obraz mi je bil vlažen kakor od solza. Tudi lasje so mi bili rosni — najbrž je veterc otresel raz vejevje biserne solze tihe noči, hladno roso.

Nad glavo se mi je vrtela v vratolomnih krogih svetla mušica. Nočni hlad mi je zlezel skozi tanko oblačilo k telesu, da sem od mrazu podrhtaval.

„Treba bo iti v sobo.“

Vstal sem ter stopil iz lopice. Spodaj v dolini so se kuhale megle. Videle so se kakor beli hribi med črnimi gozdovi. Kipele so iz dolin ter se dvigale više in više, kakor bi hotele oklopiti moj dom ter ga odtrgati in ločiti od sveta in življenja tam zunaj, tam onstran hribov ...

Da, daleč sem od sveta in življenja. Sam samcat hodim po odljudnih gorah. A vendar čutim cesto in čutim tudi nocoj, da nisem najrevnejši, ne najnesrečnejši izmed pestrih milijonov, dokler mi še planiti v srcu velik plamen žarke ljubezni do vesoljnega človeštva, dokler še v vseobsežnem usmiljenju vsem vse odpuščam ...