Izgubljena duša

Meško, Ksaver

1900

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

In jaz iščem svojo dušo ...

Ah, ta duša, ta moja revna dušica — izgubil
sem jo. In zdaj plakam za svojo dušo — plakam s
plačem velikim in mogočnim in bolestnim, ker vem,
da sem izgubil najdražje, da sem izgubil najdragocenejši
zaklad.

In jaz iščem svojo dušo — najti jo moram,
najti jo hočem. V nočeh brez svetlobe in brez
počitka in ob dneh, polnih težkih skrbi in velikega
trpljenja, jo iščem — brez nehanja in pokoja jo
iščem ...

Ah, kako drhtim, kako hrepenim za svojo dušo,
za svojo izgubljeno dušo! —

Nela, komtesa Nela, kje imate mojo dušo? Kaj
ste storili z njo — zakaj ste mi jo vzeli ... zakaj
ste mi jo umorili ... mojo mehko dušo ...?

* * *

Ah, ti spomini! ...

Kako lepo, kako mirno je teklo tedaj življenje
moje! In moja duša je bila pokojna, moja duša je
snivala sanje tihega zadovoljstva ... Vse, kar jo

je kdaj poprej vznemirjalo, jo vzburkavalo in valovilo
— vse to sem polagoma odslovil iz nje, ali pa
tudi izgnal in zatrl s silo. Umil sem jo s hrepenenjem
po višjih smotrih, očistil sem jo v ognju trpljenja in
samozatajevanja ...

In nisem se več oziral nazaj na svoje prešlo
življenje. Nisem se dal omamiti slikam in podobam,
ki so vstajale še tuintam pred mojim duhom, ki so
me spet vabile — vabile nazaj v svoj objem, v svoje
mehko naročje ...

Vedel sem, da bi mi njih objem le spet vznemiril
mojo dušo, da bi jo omadeževal, jo potegnil v blato.
In jaz sem mislil le eno, hrepenel le po enem:
— da ohranim svojo dušo čisto in svetlo ... svetlo
in krasno liki dragocen biser, bleščeč diamant ...

A tedaj sem srečal Vas, komtesa Nela — Vi
dražestno, Vi vilinskobajno dete ... In pogledal
sem Vam v oči — in moja duša je vztrepetala, je
vzdrhtela, se je vzburkala.

In nekaj je dehnilo na diamant — postal je
moten!

In jaz nisem mogel več izbrisati te motne
koprene, ki je v tem pogledu legla na sveto čistost
moje duše, ki je nalahno ovila dragoceni biser ...

* * *

Saj se spominjate, komtesa Nela: — lep decembrski
dan je bil, ob polidveh popoldne ... Stopal
sem sam samcat in pogrezajoč se v svoje misli in
sanjarije po trgu. In tedaj ste mi prišli naproti Vi
s svojim bratcem. Brat se je ustavil ob oknu knjigarne,
Vi pa ste ga poklicali: »Komm, Rudi!«

Ah, ta glas — zvonjenje bajnih srebrnih zvončkov!
... In čemu ste pač izpregovorili ravno tedaj!

In jaz sem Vas pogledal. In začudil sem se,
da nosite pajčelan. Petnajstletno dete s tako otroškim
obrazkom — in pajčelan! In čemu ste imeli baš
tedaj ta pajčelan? ... Ah, komtesa Nela, navzlic
svojim petnajstim letim, navzlic svoji otroški brezskrbnosti
vendar dobro veste, kaj Vas dela interesantno
...

In izza tega dehtečega pajčelana se je uprlo
vame dvoje velikih oči — nedolžnih in bleščečih,
in čarnih, kakor so poezijo dihajoče noči orientalske,
in globokih, kakor je globok prepad, ki zija med
nama, ki je zijal med nama že tedaj, ko sva se
srečala prvokrat ...

In, kaj so mi govorile te oči? O, o tem bi lehko
vso večnost govorila moja duša, tako neizmerno je
bilo morje čustev, ki so govorila vtem pogledu ...
A moja duša ne more govoriti — jaz duše nimam
več ... moja duša je izgubljena ... moja uboga duša ...

In tedaj sem z drhtečo dušo stopal mimo Vas.
Moj korak se je zastavljal, moja noga je izgubljala
pot — moje srce je koprnelo za Vami ... a moja
duša se je ustavljala, branila ... a moja duša je
tako mehka ... in čez nekaj hipov se ozrem ...
in tudi Vi se ozrete ... Čemu ste se pač ozrli baš
tedaj, komtesa Nela — čemu?

In okrenil sem se, da Vas vidim, da grem za
Vami, da se naslajam na Vašem vitkem stasu, da
uživam Vašo bližino, duh nežnosti in čar poezije,
ki ga širite vsepovsodi, kamor stopi Vaša noga, kjer
zveni Vaša govorica, kjer žare Vaše oči ... te
čudovite oči ...

In stopali ste čez trg. In zdaj in zdaj je Vaš
pogled po strani švignil na me. In ti pogledi so me
z neodoljivo, nepremagljivo močjo vabili, ti pogledi
so me silili za Vašimi stopinjami. Nevidne vezi so
se predle med Vami in menoj. In te vezi so se
oklepale moje duše, so jo vso ovijale — ozko,
tesno ... ože, tesneje ... vedno tesneje ...

In moja duša je omagovala ... A hipoma se
je spet dvignila v veličastnem ponosu. Z nadčloveško,
gigantsko močjo se je borila sama s seboj. In v
istem hipu sem se nameraval že okreniti, se vrniti,
bežati nekam v stranske ulice, nekam iz mesta,
nekam daleč ... daleč od Vas, komtesa Nela, daleč
iz Vaše magične bližine ...

In tedaj ste se ustavili z bratcem ob oglu
neke ulice. In brala sta gledališko naznanilo — a
gotovo ste ga znali že na pamet ...

In jaz se nisem vrnil, jaz nisem bežal — ne,
jaz sem se Vam še bolj približal. In spet so se
uprle v me Vaše še otročje oči ... in tako sladko
in tako vabeče in prijazno ste se mi nasmehljali,
in Vaši diamantni zobje so se zaiskrili ... in jaz
sem vedel, da me ljubite ... a moja duša je zaplakala,
ker je vedela, da Vas ne sme ljubiti in
ker je vendar omagala ... ta moja nesrečna duša ...

* * *

In jaz sem šel za Vami ...

In one vezi, ki jih je nevidna roka predla in
razpregala med nama, so oklepale tudi Vašo dušo ...
Pri domu niste šli v stanovanje, kakor bi se bali,
da se pretrgajo one skrivnostne vezi, da se izgubiva
ter se nikdar več ne najdeva in ne snideva. Ostali
ste spodaj pri durih, da sva se videla.

In najini srci sta tedaj govorili ... od daleč
sta bili drugo drugemu nasproti ter govorili s seboj
s čudovito govorico.

Brat Rudi Vam je prinesel redikilo dol k vratom
— bila je krasna, a ne secesionistična, kar je pričalo
o Vašem finem aristokratskem okusu. In šli
ste v šolo. In jaz sem stopal za Vami ...

In tam ob šolskih vratih ste spet stali povsem
do učne ure. Jaz pa sem promeniral ob vrtu sosednje
palače.

In najini duši sta si iskali druga druge in
našli sta se, objeli sta se, potopili se druga v drugo.
In tiho sta si šepetali skrivno govorico. In ta šepet
je naraščal v visoko pesem skrivne ljubezni ...

A komtesa Nela — moja duša tedaj ni bila
srečna in vesela. Vem, komtesa, koliko je vredna
Vaša ljubezen, koliko se jih bo potegovalo in se jih
morda že bori in poteguje zaman za njo. Jaz pa sem
jo užival — a moja duša je bila ob tej ljubezni
bolna, otožna in žalostna ...

* * *

In potem sva se srečavala često — predpoldne,
o poldnevih, večerih.

In vsakokrat, ko sva se srečala, ste se mi
nasmejali z onim božanskim smehljajem, ki je iz
njega dehtela vsa sreča prve, skrivne ljubezni ...

A ob teh smehljajih je moja duša plakala, ker je
čutila, da jo ti smehljaji omamljajo, zastrupljajo, morijo.

A Vi, komtesa, tega niste umeli. Vi ste stopali
vedno enako brezskrbno svojo pot in enako samozavestno,
prava aristokratka v vsaki, tudi najmanjši
kretnji. In stopali ste tako ponosno, ker ste vedeli,
kako Vas jaz ljubim, da Vas ljubim z vsem žarom
svoje duše. In to Vam je laskalo, ker je bila to —
prepovedana ljubezen!

In zato je bil moj korak nestalen, ko sem šel
za Vami. In moje srce je drhtelo v meni od neznanske
bolesti in sramu in zavesti moje krivde —
moja duša pa, ki je od dne do dne postajala bolj
kalna, je ihtela in plakala ... Ah, bila je bolna ...
bolna ...

* * *

In potem je prišel oni veliki večer, ko sva se
prvič sestala, ko sem se prvič doteknil Vaše majhne,
mehke roke, ki se je tako brez vse moči vdala moji ...
V veži Vašega doma je bilo — saj se spominjate,
komtesa Nela! Nad mestom je ležal že mrak. V
veži še ni gorela luč in v njej je bilo še mračneje
kakor zunaj na ulicah ...

In tedaj ste me tamkaj čakali — saj še pomnite,
komtesa Nela!

Le nekaj trenutkov sva govorila — tiho ...
naglo ... drhteče — a vsaka beseda je bila za naju
kakor godba srebrnih harf ... vsaka beseda je
bila proniknjena s poezijo skrivne ljubezni ... vsak
napol izgovorjeni stavek nama je odpiral neizkončno
neizmernost dosedaj še neznanih, bajnih svetov ...

In najine oči, ki so se v temi iskale, so blestele
v čudovitem žaru, ker v njih se je lesketala in
zrcalila vsa najina ljubezen, ki je plamtela že visoko
in mogočno ...

Po stopnicah je nekdo prihajal.

»Moj Bog — idite!«

»Nela!«

»Ne — ne! ... Idite! ...«

»Nela!! ...«

Vaša roka, ki ste jo še ravnokar hoteli oprostiti
iz moje, se je za trenutek krčevito oklenila
drhteče moje ... Omahnili ste proti meni ... in
kaj je bilo to ... resnica ... sanje ... prikazen ...
ali sem se varal ... ali sem zblaznel ...? Vaši
mehki zlati lasje so naglo, za en hip pobožali moje
lice ... in Vaše ustnice so se naglo kakor misel
doteknile mojih ...

»Moj Bog ...!«

Oni nevidni nekdo je stopal že po zadnjih
stopnicah.

In Vi ste trepetaje izginili v temi ... jaz pa
sem taval vun v mrak, v noč.

Kaj je bilo tedaj z menoj — kaj se je godilo
v meni ...?

Vsak drug bi v istem hipu trepetal v neodoljivi blaženosti, vsakemu drugemu bi ogrevalo isti
trenutek srce sreče oživljajoče solnce, vsak bi po
takem dogodku nosil v svoji duši jasen velik dan ...
in z njim bi vriskajo šel vunkaj v noč — v mojem
srcu pa je bila črnejša noč kakor ona, ki je padala
zunaj na mesto ... in moja duša, moja revna duša ...?

Ah, komtesa Nela — jaz tedaj nisem več imel
duše. Mojo dušo je umoril Vaš poljub ... da, da,
moja duša je bila tedaj izgubljena, mrtva ... ta
uboga duša ...

* * *

In dolgo v noč sem blodil po mestu — po tihih,
zapuščenih ulicah in po okolici pod mirno sanjajočimi
kostanji, tam zunaj ob jezeru, nad katerim so
plesale bele vile ter mi pokimavale, iztegale roke
proti meni, me vabile ... vabile ...

A jaz nisem mogel in ne smel k njim, jaz sem
se moral vrniti k Vam. In res sem prišel pod Vaše
okno ...

Vi ste igrali neko melanholično, koprnečo, nekako
plakajočo pieso ... bila je menda Chopinova.

In pomišljal sem, ali ne plaka moja duša pod Vašimi
majhnimi prstki ... a saj Vi niste tako neusmiljena
... A nemara je bila to mrtvaška pesem moji
duši ...?

Dolgo sem stal pod oknom in poslušal ...

Potem pa sem odhitel. In spet sem brez miru in
brez počitka taval po mestu. Iskal sem svojo dušo ...
z veliko nedopovedljivo bolestjo sem plakal po njej ...
po svoji izgubljeni duši.

* * *

A nekaj me je vabilo k Vam nazaj. One nevidne
in močne vezi, ki jih je usoda spredla med
nama, so me spet prisilile in privedle k Vašemu
domu.

Na polnoč je že šlo ... in Vaš dom je bil že
v temi.

Ustavil sem se na sredi ulice ter uprl motni
pogled tja gor v okno Vaše spalnice, kjer ste snivali
tiho in mirno ...

»Komtesa Nela ... kje imate mojo dušo ...
mojo nesrečno dušo?! ...«

* * *

Komtesa Nela, Vi ste mi vzeli mojo dušo. In
jaz Vas vendar nisem mogel sovražiti — ne, jaz
sem Vas ljubil, ljubil z ljubeznijo veliko in neizčrpno
... Da to je bila v resnici velika ljubezen
mojega življenja ...

* * *

Pred menoj leže Vaša pisma — polna koprnenja
in polna ljubezni in polna vdanosti. Vsa Vaša
duša diše iz teh pisem. In vidi se, da Vašo dušo
ta ljubav osrečuje ...

»... In drhte čakam, da Vas spet vidim,
da se spet srečava, — snideva ...«

I jaz čakam drhte, a vem, da bi moral bežati
pred Vami.

»... Ah, ta srečanja! Trenutki kake sreče so
to! ... Sneg pada, in ljudje se zavijajo tesno v kožuhe
in stopajo naglo, da pridejo v toplo sobo ... Nama
pa je tako ugodno, volno, toplo, ko se srečava — v
najinih srcih je pomlad, ko se strnejo najini pogledi,
ko se potopi duša v dušo ... In dež lije, in ulice
so prazne — midva pa se ne meniva za nevihto.
In najini srci sta toliko srečni, ko se pozdraviva pod
majhnimi dežniki ...«

Srečni?! Ne, ne verujem, komtesa Nela! Vsaj
moje ni! ... Res, tudi jaz hrepenim po teh trenutkih,
tudi jaz jih čakam iztežka, jih iščem ... a
osrečijo me ne!

Navdajajo in polnijo mi srce z grenko bridkostjo
— in vendar si jih želim ... ah, kaka uganka je
to v tem bornem življenju človeškem! —

».... Ta ljubezen je edina sreča mojega življenja.
Ona me dviga me oživlja ...«

Ah, ta ljubezen je zadela smrtno rano moji
duši ...

»... In najine ljubezni plamen ne ugasne! ...«
Žalibog, da gori že premočno, da bi ga bilo
mogoče udušiti ...

»... In vse bi rajša izgubila in ves svet
bi rajša žrtvovala, kakor pa se odpovedala tej ljubezni
...«

Ves svet bi dal za svojo izgubljeno dušo! —

».... Vso sladkost, ki je o njej poprej moja
duša le sanjala, o kateri mi je srce časih pretresla
le neka daljna, temna slutnja — vso to sladkost je
našla moja duša v tej ljubezni ... In zato drhti
moje srce v sreči in v blaženstvu ... In moja duša
in moje srce je Vaše — Jaz koprnim po Vas ...
jaz Vas ljubim, ljubim ...«

Komtesa Nela, tudi moje srce drhti in koprni
po Vas. In vem, da ste moja, da me ljubite. A
vendar jaz sem otožen, žalosten, do smrti žalosten
...

».... Dozdevate se mi vedno nekako otožni,
zamišljeni. In vedno ste tako resni. Nikdar se ne
smehljate ...«

Ne, komtesa Nela, smejati se jaz ne morem.
Temu sem se že odvadil. Kako se naj smejem, ko
pa plakam za svojo dušo — za svojo nesrečno, izgubljeno
dušo ...

»... Vse moje misli prepleta poezija najine
ljubezni ... Vaša podoba me spremlja povsod. In
jaz sem vsa srečna, ker vem, da me ljubite ...«

In jaz sem nemiren, nesrečen, ker bi Vas ne
smel ljubiti. —

»... Zunaj je pomlad. Tako lepe pomladi še
ne pomnim. Dozdeva se mi, da vsa probujajoča se
priroda poje visoko pesem najine mlade ljubezni ...
Ali ne pozvanjajo zvončki tej ljubezni, ali vijolice
ne dehte njej ... ali zlato solnce ne sije tej ljubavi,
da jo ogreva, da jo goji ... ? Ah, ta pomlad najine
ljubezni, ta pomlad v mojem srcu, v moji duši — kako krasna je! ...«

Komtesa Nela — v mojem srcu je zima ...

»... Zunaj gre na večer, ko to pišem. V vrtu
pod mojim oknom cveto breskve. In teje duhte, in
reseda napaja vse ozračje s svojim sitim vonjem ...
Solnce se nagiba k zahodu ... kmalu se pogrezne
za gore, dan ugasne, in noč razprostre svoja pepelnata
svinčena krila čez mesto ... In ko postane
zunaj vse tiho, vse mirno, sanjarim tem živeje o
najini ljubezni ... V mojem srcu je tudi v temni
noči jasen dan, ker mu sije najine ljubezni zlato
solnce ... In to ne bo nikdar zašlo, nikdar otemnelo
...«

V mojem srcu pa je noč, temna noč ...

V vseh teh pismih živi, diše, govori, se smeje
od blaženstva in drhti od koprnenja lepa, otročja
Vaša duša ...

A kje je moja duša, komtesa Nela, kje je? ...

* * *

Ah, kje je moja duša — moja izgubljena duša?
Kje naj jo iščem? ...

Ali ste mi jo skrili v solnca svitle žarke, ali
v lune trepetajočo bledobo? Ali ste mi jo zaklenili

v gorovja globoko osrčje, ali ste jo prikovali na
Kavkaza raztrgano skalovje ... Vi ste tako dobra
— tega niste storili ... Ali jo najdem v svetovja
skrivnostni, neprodorni neizmernosti — ali naj jo
iščem v črne noči tihem dihanju, ali pa jo najdem
v večernem mraku, ali nemara v zori jutranji? —

Ali je nemara duša moja biser, lesketajoč se na
travi ob solnca vzhodu, ali pa je dragulj v školjki
na morja obali? ...

Ali ste jo skrili v Svoje iskreče se oči — ali
pa jo naj iščem v Vašem smehljaju? ... Nemara
jo najdem v zefira tihem šepetu? Ne? Morda pa v
viharja vseuničujočem gnevu? ...

Ali ste jo nemara pogreznila v morja skrivnostne
globočine? ...

Nemara pa živi v orlu, ki se smelo dviga k
solnca gorečem oblu? ...

Ali ste jo prognali kam v puščavo ... ali pa
sameva nemara ob svetem Gangu? ... Ali pa plaka
v skrivnostnem, drhtečem zdihu sfinge egiptske? ...
Ali ste jo nemara pokopali v piramid tisočletne grobove
... nemara pa jo imate ujeto v Vašem srčecu ...?
Kje je moja duša, kje je, kje jo naj iščem ...?

Komtesa Nela — vrnite mi mojo dušo — vrnite
mi jo, mojo nesrečno, mojo ubogo dušo! ...