II.

Zastonj je Potokarjeva Reza pričakovala Ožbeta. Pretekli so dnevi, pretekli tedni: ni ga bilo od nikoder, noben ga ni videl in noben jej ni mogel nič povedati o njem. Bilo jej je le to očitno in jasno, da je Ožbe iz proste volje popustil jo; ali zakaj in kar natihoma: to jej je bila čudna vganjka, s ktero si je belila in belila glavo. Mislila je to in to, pa spominjala se ni najmanje stvari, s ktero bi bila iz oči v oči žalila ga ali pregrešila se zoper njega.

Frknat je posehmal toliko bolj pogostoma zahajal k Potokarju v vas. Zagotavljal je Rezi, češ, da Ožbeta ni bilo veliko prida človeka, da je bil tiha voda, ki je samo zató tolikanj stregel

ranjkemu očetu, da bi bil mlin popolno dobil v svoje roke. „Bog vé,“ dejal jej je prilizljivo, „kakošnje homatije bi bil potlej delal s teboj. Zdaj pa, ko je videl, da ni prišlo do prepisa in ker je vedel, da, če prav bi se bila vzela, imela bi ti več, kakor on govoriti pri hiši, ker je tvoja, spravil se je s poti. Reza, le meni verjemi: za mlin, za hišo mu je bilo — za te še nikoli nič maral ni!“ — črnil ga je.

In Reza mu je pritegnila. — Tako se človek, ki nima čiste vesti, opravičuje, s čimur je, da le zaduši svoje zadolženje.

Frknat je bil precej premožnih starišev sin. Ali njegovo obnašanje ni bilo potem, da bi se posnemalo. Med tednom je bil že še: delal je, ker ni imel priložnosti, da bi se bil pečal s čim druzim. Ali ob nedeljah in praznicih je pogostoma zanemarjal službo božjo in pozno se vračal domú. Vselej je kolikor toliko denarja zvijačno izvil starišem iz rok, pa zapravil ga in potlej večkrat pijan prirazgrajal potoma domii. Ravno tako je bilo marsikomu znano, da rad postopa po noči in moti pokoj. Vendar, pri vsem tem je znal pregovoriti lehkomišljeno Rezo. „Ljudje, ki grajajo mene, lažejo se in obrekujejo,“ dejal jej je. „In če — tudi sem bil kterikrat morda res kaj neroden: saj veš Reza, da to smo mladi fantje vsi. Le čaki, ko sem enkrat tvoj mož, potlej bo vse drugač.“

Dekle je tudi takim besedam verjela. Denar, kterega se je nadejala po Frknatu, ta jo je najbolj slepil. Kmalu ni imela nobenega ugovora več zoper njegovo nadlegovanje in — pozabila je Ožbeta.

Na jesen potem sta Frknat in Reza obhajala ženitovanje.

Ne dolgo in pokazal se je sad od mladih nog razvajenega človeka. Kacega dobro pol leta je Frknat vedno živel v dobri zastopnosti se svojo ženo. Ali polagoma jima je zdaj to, zdaj to prišlo navskriž, česar se človek nikjer v družbenem življenji ne more ogibati. In Frknat, ne da bi bil voljno prenašal to, kakor se spodobi, da zakonska drug z drugim trpita in prezirata nepovšečne malenkosti, ne; on je takrat vselej padel nazaj v svoje stare razvade. Šel je, češ, da bi v pijanosti svojo jezo udušil, zapravljat, in pozno v noč ali še le druzega dne se je vračal. Potlej pa je bilo zmirom veliko prepira doma in navadno tudi razboja kaj, v tem, ko sta si oponašala, kar je drugi slabega vedel od druzega.

To in tako je trpelo zmirom naprej, da, še vedno na huje se je obračalo. Slabi nasledki tega niso zaostajali. Potokar, ki je zanemarjal svoje rokodelstvo in čegar surovost so tamošnji poznali, ni bil več čislani mlinar, kakor za ranjcega očeta. In tako je mlinarstvo njegovo, ker se povzdigalo ni, pešati jelo.

V štirih letih je Frknat vse poraztrosil in zapravil, kar je bil prinesel k Potokarju. Posehmal je jel s tem, kar je mlinarija še nesla, pasti strast svojo. Zdaj pa je videzno šlo rakovo pot.

Preteklo je pet let, kar je bila Reza zaročena. Med tem časom je ona veliko žalostnih pa malo veselih dni vživala. Velikrat so jej bile na mislih očetove besede, ko so umirali, velikrat se je spominala Ožbeta. Žal jej je bilo, hudo žal, da ni ranjcega ubogala. Kesala se je bridko, da je kedaj temu surovemu človeku privoščila prijazno besedo in pač vroče solze je na tihoma pretakala, toda — bilo je prepozno. Zdaj je verovala, da bi z Ožbetom vse drugač srečno živela in nezvestoba, ktere si ni mogla vtajiti, niti ne, da se ž njo proti Ožbetu pregrešila, čeravno se jej je zdelo, da on tega ni vedel, nezvestoba — ta jo je močno pekla pri srcu, pekla noč in dan.

V teh malih letih jej je Bog dal tudi troje otrok. S temi so prišle, se vé da, tudi veče potrebe v hišo. Ali jelo je primanjkovati vsega. Prihajale so stiske in zadrege: žegen božji ni več počival nad hišo, gorje je bilo veče vsaki dan.

V družini pa, v kterikoli je pomanjkovanja in ubožanja mož kriv ali žena, tam ste pač težki stvari mir in zakonska ljubezen. In res posehmal tudi Reza ni nič več imela nobene prijazne besede za Frknata, ta pa za njo ne. Bil je veden kreg in prepir med njima. Kar trpeti se nista mogla.

Frknat je odsehmal po cele dni po krčmah posejal; za dom, za ženo, za otroke: za vse to ni imel nobene vesti, nobene skrbi. Če mu je kdo očital, da napačno ravna, smejal se mu je, ali če ga je svaril in obračal na pravo pot, sprl se je ž njim. Vendar tako malopridno življenje ga ni moglo dolgo trpeti. Še dve leti in tičal je čez glavo v dolgeh. Že mu nobeden ni hotel več upati ali posojevati. Nasprotno pak so jeli tirjalci pritiskati za njim. „Babo mi vzemite, ali pa otroke, druzega nimam,“ rekal jim je brezvestno in nič si ni storil iz tega. Sploh je čedalje bolj postajal neko odljuden in divji in ljudje niso radi imeli opraviti ž njim. —

Necega večera je povaljan in pijan prilomastil domu. „Hoj baba!“ kričal je že na pragu „kje imaš tiste srebrne petice — od očeta? Vem, da jih imaš nekje še nekoliko. Alo, sem z njimi! Sem, če ne — baba — —“ zadeval se je in bele pene so mu vrele iz ust, da ga je bilo groza pogledati.

„Spravi se iz hiše, nesramni pijanec, grd požeruh ti!“ zmirja ga Reza. „Še to bi mi rad zapravil, ko si že drugo vse. Dolg plačaj, dolg, ki si ga naredil! Danes so že trije tirjat prišli. Kako ga boš plačal?! Ne dam ti — nikoli ti jih dala ne bom! Le spravi se! Od koder si prišel, tje pa pojdi. Da te nikoli več ne bom videla pri naš!“

Kaj — prokleta baba! — ti si boš nad menoj jezik brusila, ti boš mene pojala od hiše, ti! —“ rekoč zgrabi toporišče za vratmi pa jo zviškoma udari preko glave, da se uboga žena hipoma zvrne na tla. Nobenega glasu več ni od nje.

Frknatu divji smeh skremži obraz. „Na! tu imaš, česar si iskala!“ pravi in gleda jo tako tam. Ali kmalu ga boječnost

obide in trezneja misel mu šine v glavo. Kaj, ko bi bil ženo ubil? Vkloni se, seže pod njo, da bi jo vzdignil. V lužo gorke krvi pomoči roko.

Brž jo spusti nazaj doli. „Pa pojémlji, le pojémlji!“ rekši obriše krvavi rokav ob njeno krilo pa hlastno stopi čez prag ven.

Ne dolgo potem pride hlapec proti hiši. Že od daleč zasliši rezen otroški jok in prihitel v vežo vidi v sredi tam, kako nedolžna otroka, vsa krvava, objemata mater, vlečeta za roke, prizdigujeta glavo in kličeta jo. „Za božjo voljo! kaj je to? — kaj je bilo?“ poprašuje prestrašen in hiti vzdigovati jo. Čez delj se je jela zavedati in še le, ko jej je bil na postelj pomogel, in z mokrim platnom omil jej strjeno kri z obraza, prišla je toliko k moči, da mu je se slabim glasom dopovedala, kaj da se je bilo zgodilo.

Hlapec je ves zavzet majal z glavo; smilila se mu je mučena žena. —

Preteklo je nekaj dni. Po tistem strašnem večeru nikdo ni več videl Potokarja. Nekteri so trdili, da brž kot ne ne, je šel, pa sam na-se položil roko, ker tako nekako je pred tem in tem govoril in zdel se je vsakemu poslednji čas semkaj ves obupan in nekako zmešan v pameti.

Zdaj hiša ni imela nobenega pravega gospodarja. Zaporedoma so se jeli oglašati, kdor je imel kaj tirjati pri Potokarji. Reza ni imela, da bi s čim poplačala dolgove. Tako je domačija prišla na boben. Njej je komaj nekaj orodja ostalo, drugo vse so si verniki razdelili med seboj. Nov gospodar je prišel na Potokarjev mlin. Kam z Rezo, siroto, zdaj?

Ožbetova mala bajtica v bližnji vasi, ta je bila prazna, brez gostačev. Tje noter so jej vsi kazali, rekoč: „Saj je on popred v vaši hiši vžival dobrote, pa ti zdaj v njegovem imej prenočišče!“ Reza, zapuščena, ubožana in brez pomoči, vedela si pač ni boljega sveta. Še za hvalo je vzela to in preselila se se svojimi tremi otroci v Ožbetovo zapuščino.

Osem let je bilo poteklo potem. V tem času je Reza trpela veliko veliko revščine in sólz, bridkih sólz pretočila. Ves njen zaslužek je bil to, da so jej iz obližja nekteri predivo dajali v prejo; sicer ni imela od nikoder nič, razun, kar so jej dobri ljudje ubogajme darili. Morala pak je skrbeti za sebe in za troje otrok. Velikrat je bilo, da sama ni imela kaj jesti, niti ne, da bi vsaj suho skorjo pomolila otrokom, ki so upili, da so lačni. Sila revno je bila opravljena in otroci so razcepani prežali okoli sosednjih domov.

Bilo je jesenskega popoldne, solnce se je nagibalo za gore. Po poti proti bajti, kjer je Reza, nekdanja Potokarica, gostovala prihajal je počasen človek z leseno nogo v vojaški obleki. Bil je srednje velik, lic zagorelih, kolikor mu jih ni gosta in obilna rujavkasta brada zakrivala.

Zdaj je bil še dober lučaj od hiše. Pod bližnjim drevesom, vštric pota, je sedel strgan deček, star kacih devet let in kislo kremžil obraz jabelku, ktero je grizel.

„Fantič!“ nagovorí ga hrom človek, ko se mu je približal, da ga deček ni videl popred, „povej mi, kdo stanuje v ti hišici-le“, — pokaže na bajto.

Deček se ozre. Ali, ko vidi čudnega, bradatega moža, leseno nogo, vrže molče jabelko od sebe pa steče naravnost v bajto.

Malo del je siv starček pasel dve kravi. Ko vojak pride do tega popraša: „Mož, dejte, povejte mi, kdo stanuje tu notri?“

„Tu notri — Potokarica iz malna, kar se jej je mož izgubil. Pa sama nima nič, sama ubogaj me prosi. Prenočiti tudi ne bodete mogli pri njej,“ razklada pastir, misleč, da človek z leseno nogo pač druzega ne bo iskal, kot usmiljenih ljudi, ki bi mu mogli česa dati.

„Že prav, hvala“, pravi in napoti se naravnost v bajto.

„Dober večer!“ vošči, ko pritolče noter z leseno nogo.

„Bog daj! — Revež, jaz vam ne morem nič dati, sama sem reva uboga!“ pravi mu in gleda ga žalostno. Najmlaji otrok jej kuka izza hrbta, nekoliko stareji se k peči tišči.

„Nič ne dé,“ meni vojak „vsak pomagati ne more! Jaz bi vas samo rad nekaj poprašal. — Ali ste vi Potokarica iz malna?“

„Kaj je? Ah — sem, jaz!“ odgovori žena bridko.

„Tak prav. Čakite, vam imam nekaj sporočiti. Pa nikarte, da bi se vstrašili — preveč. Je žalostna reč,“ rekši korači proč od vrat in se vsede k mizi na klop.

„Oh ne, kaj se bom strašila? Žalostno, — saj je za-me vse žalostno!“

„Devet let bo tega,“ začne pripovedovati „kar sem — ne vem kje, tam blizo Francozkega, pomagal v vojski. Tri dni smo se bili, v eno mer v ognji, četrti še le je bilo toliko miru, da smo utegnili pokopavati mrliče. Že smo jih bili zagrebli na sto in sto kar zadenem jaz ob človeka, živega še med druzimi kupoma mrtvimi tam. Imel je obe roke odbite in zdrobljeno desno nogo. Potem kakor je tožil svoje trpljenje, spoznal sem koj, da je Kranjec. Smilil se mi je, nesel sem ga — dva sta mi pomagala — z bojišča, pod drevo, ne daleč proč. Žejalo ga je: prinesel sem mu vode iz potoka, ki je mimo tekel. Hotel sem mu še dalje streči, pa je dejal, ko se je bil toliko okrepčal, da je mogel govoriti. „Dovolj je! Nikar se ne trudi! za me ni več pomoči: moja ura je bila. Bog, ki je pravičen, udaril me je, ker sem veliko grešil. Morda mi na smrtno uro odpusti. Molil bom in to ga bom prosil. — Le eno željo imam še, predno umrjem,“ rekel je in potlej dejal meni: „Če ti Bog da, da bi še kterikrat prišel v domači kraj, poišči blizo Kamnika tam žensko, ki se jej pravi Potokarica iz malna. Reci, samo to jej reči: Tvoj Frknat te prosi za odpuščanje!“

Pri teh besedah žena zažene glasen jok. „To je bil moj mož — vse mu odpustim!“ pravi in zakrije si obraz. „Kaj se je zgodilo ž njim?“

„Dve ure pozneje, ali kaj, je — umrl, ko je veliko trpljenja prestal. Jaz sam sem ga pokopal in lesen križ postavil na njegov grob.“

Žena bridko vzdiha in joka, vtolažili se dolgo ne more.

„Ali je rekel še kaj, — ali druzega nič ne veste od njega?“

„Nič. To je vse, kar sem povedal in kakor sem rekel,“ odgovori vojak.

„Oh ti Frknat moj! Tak umrl si — Bog ve, kje si umrl! Pa, naj bi ti le usmiljeni Bog odpustil tako, kakor ti iz srca odpuščam jaz!“

„Lejte si — tak je vaš mož bil tisti človek?“ pravi čez nekaj nekako čudno vojak.

„Ah, pač da, prav moj mož! Sam si je kriv, da je mogel umreti. Prizadel mi je veliko gorje; pa naj mu ne bo oponošeno: odpustim mu vse, če prav sem zavoljo njega nesrečna vse žive dni.“ —

Vojak nekako zamišljen delj časa gleda ženo, ki ihti, in otroka, ki sta tudi jela jokati se, potlej pa praša: „Ali so to vaši otroci?“

Oh moji siroti ste, pač, in še eno dekle, ki pri sosedu služi za pastarico. Moji ubogi otroci in pa njega, ki je že v večnosti zdaj,“ pravi se solznimi očmi in ljubo pritisne mala dva k sebi.

Vojak se spet nekoliko trenutkov vtopi v sé. Potem pravi: „Res, to mora kaj bridko biti, ko mož umrje. — Gotovo, da vam hudo gre. Če se vam ne zamerim — meni, ki sem kmalu po tistem tudi v vojski ponesrečil, da zdaj delati ne morem, dobri ljudje toliko dado, da mi ostaja: nate tu, če vam je pomagano kaj,“ rekoč seže v žep in položi pet srebrnih denarjev na mizo.

„Oj nikarte, dobri mož! vi ste usmiljenja vredni sami!“ brani se žena.

„Pač res; pa hvala Bogu! skazujejo ga mi radi ljudje. Le vzemite!“ rekši vstane in korači proti vratom.

„Tak vsaj: od kod ste in pa kdo, da bom vedela, komu naj se zahvaljujem in za koga da naj bom molila,“ sili žena, ko ne ve, kaj bi iz hvaležnosti.

„Domá — ne vem — nikjer ni več na zemlji stanovitnega prostora za mé; pa upam, da onkraj v večnosti najdem najbolji dom. Saj tu ga pač mi ni treba. Da le dobim, da na noč naslonim glavo pod kacim ostrešjem, pa sem hvaležen.“

„Lejte pri nas bi ostali. Otep vam prinesem v hišo,“ nagovarja ga žena.

„Bog vam povrni dobro srce. Pa vidim, da bi vam delal tesnobo. Bom drugje poiskal; saj vem, da so sosedje tudi gostoljubni. — Bog vas obvari!“ reče vojak in stopi ven.

Posehmal se je vojak z leseno nogo držal navadno v tem kraji. Če je k večemu za dva ali tri tedne prešel, potlej pa se je spet vrnil nazaj. Ljudje so ga radi preskrbovali s potrebno obleko in živežem, pa zvesto poslušali ga, ko jim je pripovedoval o hudih vojskah sploh, posebno genljivo o nesrečnem koncu Potokaričinega moža in zgodbo svoje lesene noge. Ravno tako je sam najraje poslušal, kaj so mu dragi pravili o nekdanji mlinarici: o njenem poprejšnjem blagru, o zdanji revščini in to, kako da je bilo tako daleč prišlo ž njo.

Tako se je nepoznani vojak popolno udomačil v tem kraji. Čez leto in dan je že vsak otrok poznal „leseno nogo“; tako so mu sploh vsi rekali. Ali noben ni vedel, kdo da je in od kod, ker le o tem ni nikoli najmanje besedice zinil, da-si ravno so ga popraševali po tem. Zató so si sem ter tje kaj ugibali o njem.

Najbolj pak je nekdanja Potokarica iz mlina prevdarjala in mislila o tem hromovem človeku. Kar je bil namreč prišel v vas, nikoli več ni skrajne revščine trpela. Kjer-li je srečal kterega njenih otrok, stisnil mu je kak denar v roke in sama je zdaj pa zdaj po skrivnih potih prejemala dokaj pomoči — tudi od njega, vsaj tako je sodila. Mislila je veliko in rada na-nj sama ni vedela zakaj.

Tako je preteklo petnajst let. „Lesena noga“ se je jela počasi premikati od hiše do hiše, prehajala ni nič več iz tamošnjega kraja. Starost in gotovo bridke skušnje po svetu so jo potlačile k tlem.

Bil je večer vernih duš dan. Potokarica iz malna se je bila ravno vrnila s pokopališča, kjer je svojih ranjcih starišev in moža dušo v pobožni molitvi priporočevala Bogu. Nocoj se jej je preteklo življenje preživo vračalo v spomin. Jela je zelo obžalovati in na tihem objokovati svojo lehkomišljeno mladost; vzlasti se je hudo kesala tega, česar se je bila z nezvestobo nekdaj pregrešila zoper blagega Ožbeta, ker zdelo se jej je, da najbolj zavoljo tega jo je Bog tako bridko obiskal.

Takrat odprè hlastno vrata stara ženica in zagledavsi jo tako tam veli jej: „Reza, hitro — napravi se, če nisi. Pri Potokarji „lesena noga“ umira! Po sili hoče še govoriti s teboj. Ne vem — Bog vé, kaj je.“

Neka čudna čut prešine ženo. Urno je pripravljena pa hiti doli.

Ko vstopi v hišo, nagrbi se nekako veselo čelo umirajočega. Njegove steklene oči, v kterih se je že smrtna solza bliščala, pogledajo jasneje in prijazneje.

„Reza Reza!“ imenuje jo zaporedoma dvakrat pa prav se slabim glasom, in skuša podati jej desno.

„Večni Bog! — Ožbe — ti si!! Odpusti mi, odpusti!“ V tem trenotji ga je poznala po glasu, stisnila njegovo mrzlo desno v svojo, obesila se čéz-nj in „odpusti mi Ožbe!“ prosila ga.

Bolniku je očitna zadovoljnost prevzela obraz. Videti mu je bilo na očesu, da nima najmanjega sovraštva do nje; ali govoriti ni mogel več. Otrpnil mu je jezik, duša je zapuščala telo. —

Njegova zapuščina je bila majhna skrinjica. Ko so odprli jo, našli so preko sto goldinarjev denarja v srebru, zraven popirnat listek. Na tem je bilo v dveh vrsticah zapisano, čegava naj bo zapuščina — Rezina, nekedanje Potokarice.