I.

Sveti večer je. Začelo se je ravno mračiti, a
sneg, ki je ležal po zapuščenih trških ulicah, se je
še vedno svetlikal ter nekoliko odganjal nastopajočo
temo. Hkrati pa je začelo vnovič snežiti, izprva
nekam redko in drobno, a vedno gosteje in v večjih
kosmičih. Po vzduhu je plulo neko rezko vršenje,
ki je bilo slišati, kakor šum perotnic, ki ga provzroča
jata mimoletečih sov. Semtertja je od daleč z gore
priplul na uho votli zvok kmetiške pištole ali puške
ter se razlegal po dolini. Po hišah so zablestele
luči, mečoč svoje žarke v ta metež, a ura v zvoniku
je udarila pet ...

Zdravnik dr. Lemut je prav tačas počasi prisopihal
od nekega oddaljenega bolnika po stopnicah
v svoje stanovanje. Na vratih ga je sprejela ženka
z veselim vzklikom, in za njo se je pririla trojica
otrok, ki so radostno pozdravljali svojega očeta.

»Hvalo Bogu, da si le doma! To bode veselje
nocoj!« je dejala doktorica ter pomagala slačiti možu
vrhno suknjo.

Kmalu nato so se zaprla vrata za vsemi.
Doktor je stopil v svojo sobo, po kateri se je
razširjala mehka toplota od visoke glinaste peči,
a zrak je bil nasičen z vonjem po pečenih jabolkih.

»Precej dolga in huda pot je bila to. Voziti
sem se mogel samo dopod hriba, a potem je bilo
treba trdo stopati do vrha. No, samo da je prestano!«
je govoril doktor ženi ter stopal nekoliko časa po
sobi gori in doli.

»Hvalo Bogu, da si le doma!« je ponovila
zopet ona ter še dostavila: »Le malo potrpi, takoj
bode pripravljena večerja, da se okrepčaš.«

In odšla je iz sobe. Otroci pa so ostali pri
očetu.

Doktor je hitro preobul čevlje ter si nateknil
na noge gorke suknene domače solne. Kako se je
takoj čutil okrepčanega, kako zadovoljnega sredi
svoje družinice, sredi svojih otrok!

Sedel je v naslanjač ter takoj vzel mlajšega
dečka in malo hčerko, vsakega na eno koleno ter
ju začel gibati, da sta odskakovala. Starejši pa je
držal sestrico zadaj pod pazduho ter jo privzdigoval
še više. Vesel smeh se je razlegal po sobi, a ne
samo drobni smeh otročji, pač pa tudi debelejši
smeh očetov, ki se je v tem hipu pomladil sredi
svoje dece.

»Papa, ali bode kmalu prišel Ježušček?« vpraša
starejši deček.

»Prav kmalu, ako bodete pridni!«

Veselo so tlesknili vsi trije otroci z rokami
ter se ozrli proti vratom bližnje sobe, v kateri so
vedeli, da bodo nocoj obdarovani.

Nedolgo potem se je v oni sobi bleščalo božično
drevesce v najsijajnejsem blišču. Rdeče, modre
in bele svečice so bile razpostavljene po koncih
zelenih vejic ter razsvitljale pozlačena jabolka, rumene
pomaranče, posrebrene orehe, lešnike in drugo
različno sadje. A med vsem tem so se vili od vrha
navzdol dolgi in tanki, zlati angelski lasci, ki so se
svetlikali, da je kar migljalo pred očmi. Visoko na
višku drevesca je plaval krilat angel v svetlo-belem
oblačilu ...

Okoli drevesca so skakali otroci, vsak s svojo
škatlo, ki jim jo je prinesel Ježušček ter se divili
obilim darovom, ki so jih dobili. Oče in mati sta

jih opazovala z radostjo v srcih in vročimi željami,
da bi pač njih življenje bilo tudi v prihodnje vedro
in jasno, brez posebnih nesreč, brez bučnih dogodkov.
Postavila sta se v duhu za dolgo vrsto let
nazaj, v ono dobo, ko sta bila še sama otroka, ko
sta še sama občutila na ta večer vso nedolžno srečo,
ki zdaj preveva njiju ljubljence.

Tedaj se je pa hipoma oglasil zvonec v veži.
Doktor in njegova žena sta se pomenljivo pogledala,
kakor bi hotela reči: »Torej tudi nocoj!«
Vtem je že javila dekla, da je zunaj mož, ki
želi gospoda doktorja.

Ta je stopil v vežo, izprašal došleca ter se
kmalu nato zopet vrnil v sobo.

»Takoj moram v hribe, dve uri hoda odtod,«
je dejal ženi, ki je pri teh besedah prebledela.

»Za božjo voljo, ne hodi, ako ni posebne sile!
Morda lahko počaka do jutri!«

Soprog jo pogleda ter reče rahlo jo zavrnivši:
»Ljuba moja, — dolžnost je dolžnost! In poleg tega
je tudi sila!«

Čez nekoliko trenutkov je bil že opravljen.
Tičal je v gorki suknji, kapo je imel čez ušesa, a
na nogah visoke čevlje. V rokah je držal mali
kovčeg s potrebnimi zdravniškimi rečmi. Sklonil se
je, prijel vsakega otroka po vrsti, privzdignil ga ter
poljubil na belo čelce. Nato je podal ženi roko ter
molče odšel iz sobe ...

* * *

Zunaj je snežilo vedno gosteje in gosteje.
Zdravnik je stopal mimo razsvetljenih trških hiš
vun v viharno noč. Ničesar ni izpregovoril, njegove
misli so bile še vedno doma v prijazni sobi sredi
ljubljene družine. Težko mu je bilo pri srcu in
razmišljal je, kako težaven je pač stan zdravniški.
Vsako minuto, bodisi podnevi ali ponoči, mora biti
pripravljen, da priskoči na pomoč bolniku. Kolikrat
se sam podaja v nevarnost, da reši drugega; kolikrat
je res tudi sam žrtva svojega poklica! Ali ako
pomisli, kolikrat se mu posreči, da reši življenje

človeško, življenje, ki je neobhodno potrebno svojcem,
koristno občini, okolici ali morda vsemu narodu, ko
pomisli nadalje hvaležnosti, s katero ga obsipljejo
oni, ki jim je otel ljubljenega očeta ali mater, ki
ji je smrti iztrgal k srcu prirastlo dete, tedaj je
obilo odškodovan na svojem trudu, tedaj šele
občuti sladkost, ki jo napravlja tudi — neizprosna
dolžnost!

Tako razmišljujoč je doktor polagoma pozabil
na dom ter tudi ni toliko občutil, da stopa po sila
težavni poti. Že davno so se bile poskrile zadnje
trške hiše in čez plan se je razlegal glas velikega
zvona, vabečega k polnočnici. Sneg pa je bil vedno
večji, in mož, stopajoč pred zdravnikom, je delal
gaz le s težavo. Čez četrt ure sta dospela pod hrib.
Tam se je nehala pravzaprav vsaka pot, in ozkega
kolovoza, ki se je vil navzgor, ni bilo razločevati
vsled prevelikega snega. Tam so pa tudi že čakali
trije drugi ljudje, ki so imeli pomagati pri gažnji,
ker se je bilo bati, da bi bil samo eden premalo.
Šlo je počasi navzgor. Svetlo je bilo še dokaj,
posebno ker je bila mesečna noč, dasi ni mogel
mesec prodreti oblakov, iz katerih se je vedno
vzdržneje usipal novi sneg.

Pred doktorjem so stopali vsi štirje vodniki,
po dva in dva skupaj. Bredli so sneg že čez kolena.
a poteptali so ga sproti toliko, da se je dalo že za
silo stopati za njimi.

Doktor si je prižgal smotko ter vlekel iz nje
dimove oblačke. Govoril je s spremljajočimi ga
možmi le malo, a toliko bolj je poslušal njihove
dovtipe, ki so jih raztresali skoro pri vsakem koraku.
Pot se je vila izprva navzgor med gostim
grmovjem, ki je pa iz snega molelo samo še vrhno
svoje vejevje. Zdaj pa zdaj se je stresel posamezen
grm, kakor bi ga zazeblo, in sneg je zdrknil raz
njega. Semtertja je zaškrtal na tanki vejici zaostal
uvel list, a iz gošče se je oglasil zdajpazdaj zategel
žvižg male sove.

Prišli so bili na malo planjavo. Na sredi, kakih
sto korakov pred njimi, so stali trije hrasti, drug

blizu drugega. Bili so videti oddaleč kakor trije
velikani z razprostrtimi, visoko proti nebu segajočimi
rokami. Njih rogovilasto vejevje je črtalo debele,
pošastne sence v belem snegu.

Tam na drugem koncu planjave je bilo videti,
kakor bi nekaj švignilo čez sneg ob parobju gošče,
a to tako naglo, da ni bilo razločiti, kaj je. Od daleč
pa je temnela gosta meja, ki se je razprostirala
proti vrhu, a na desnici in levici se spuščala v globok
jarek. Nekje v tem jarku je zalajal lisjak, a ta glas
je bil tako tožen, nekam mrtvaški, da so se doktorju
zježili lasje.

Čez vso prirodo pa je bilo razlito nekaj svečanega,
nekaj skrivnostnega ...

Dasi je bila pot dolga, vendar ni doktor čutil
skoro nobene utrujenosti, tako je vplivala nanj ta
čudovita okolica.

Polagoma je prenehalo snežiti, od severa je
priplula ostra sapa in semtertja se je pod nebom
že pretrgal oblak, izpod katerega se je zasvetila
modra krpa. In v tej krpi je zableščala zvezda za
zvezdo.

Hodili so že nad dobro uro, ko se je pot
nagnila navzdol, a odtod čez pol ure spet vkreber.
Ko so prišli na vrh, je ležala pred njimi v mesečnem
svitu mala vas z nizkimi, kmetiškimi hišami in
podolgovatimi gospodarskimi poslopji. Na njivah,
nekoliko oddaljenih, so prezebali leseni kozelci.

Vodnik, ki je bil prišel po doktorja, je dejal:
»To je Bukvica, zdaj smo doma! ...«

Sredi vasi je stala nekoliko večja hiša, krita
z opeko in od zunaj lično pobeljena. Pred njo je
ograjeno dvorišče z vodnjakom, a na desnici hlevi
za živino. V kotu je na verigi lajal velik pes ter
se zaletal proti prišlecem.

»Tukaj je Hrustova hiša, vstopimo!« je dejal
zopet prvi vodnik, tolažeč psa.

V istem hipu so se odpehnila vezna vrata, in
vsi so izginili v hiši ...

II.

Zdravnik je stopal po precej strmih stopnicah
navzgor v prvo nadstropje. Hrustovka, priletna, že
nekoliko sključena žena, mu je svetila. Po stopnicah
mu je pripovedovala to, kar je doktor že večinoma
vedel od vodnika.

»Ojej, jej, kaj človeka vse doseže na svetu!
Kdo bi si bil mislil kaj takega! Ti moj ljubi Jezus,
res si ni človek varen svojega življenja niti eno
minuto. Ako je v postelji, ga lehko zasači potres;
ako je na polju, trešči vanj; ako je na poti, se mu
izpodrsne, da telebi z glavo ob kamen; ako je v
kleti, ga zaduši okuženi zrak! Kdo bi si bil mislil,
kdo bi si bil mislil! Popoldne vam gre ubogi človek
po lestvi pod streho, da bi otresel doli nekoliko
snega, ker ga je Bog dal toliko. In sam Bog vedi,
kako je to bilo, ali mu je bilo namenjeno, — zgornji
klin se stre, joj, in on je na tleh in se ne more
več pobrati! Nesli smo ga v hišo in od tistikrat
vedno toži o groznih bolečinah v prsih. Poslali smo
po duhovnika, a ta je svetoval, da pokličemo tudi
Vas, gospod doktor! Lepo Vas prosim, pomagajte,
ako je še mogoče! — Jezus, Marija!«

Tako je tožila Hrustovka, doktor pa je dejal:
»Hočemo videti!«

Stopila sta v izbo. Doktorju je nasproti udaril
neki zadehel zrak, ki je bil toliko čutnejši,
ker je prihajal iz preveč zakurjene sobe. Hkrati so
mu stale na čelu potne kaplje, ki si jih je hitel brisati
z belim žepnim robcem.

Slekel je suknjo, odložil klobuk in palico ter
pristopil k postelji, na kateri je ležal ponesrečenec.
Ta je stokal in težko dihal. Njegov obraz je
bil mrtvaško-bled, a oči so mu zrle nekam preplašeno
izpod gostih, sivkastih obrvi. Z globokimi gubami
razorano čelo je bilo obdano od kratkih, črnih, s
sivimi pomešanih las, ki so bili videti na sencih,
kakor bi bili tja prilepljeni.

Postelja je bila jako čedna. Izpod rdeče, skoro
nove odeje so se videle čiste, snežnobele rjuhe od

domačega debelega platna, in pod glavo je imel
bolnik čistoprevlečene, mehke blazine. Ob postelji
je stala mala mizica, pogrnjena z belim, doma nakvačkanim
prtičem. Na njej je bilo večje razpelo
od malca, a na vsaki strani srebrn svečnik s komaj
načeto, dolgo svečo. Poleg tega je ležala debela
molitvena knjiga in na njej molek s svetlečimi,
jagodami. Tla pved posteljo je celo pokrivala temno
obšita lisjakova koža z gosto, rjavo dlako.

Tudi druga oprava v sobi je bila čedna in je
kazala imovitega gospodarja.

Doktor je potipal in preiskal bolnika zelo natančno.
Semtertja ga je kaj vprašal, toda s kratkimi,
določnim vprašanji ter prikimal.

Nato je privzdignil glavo ter pogledal v strop,
kakorvbi nekaj razmišljal.

Čez nekoliko časa mu je dal nekoliko kapljic
iz male stekleničice, ki jo je bil prinesel s sabo.
Kmalu nato je bolnik nekoliko zadremal.

Tedaj je pa dejal doktor ženi poluglasno: »Težko
bode kaj iz njega, na drobu je pokvarjen.«

Žena se je stresnila in zdihnila.

»Ako ima še kaj spraviti v red, naj stori kmalu!«
je poudarjal doktor takoj nato ter sedel na ponujeni
mu stol.

Hrustovka pa je tarnala na tihem: »Jejmine,
jejmine, kdo bi si bil kaj takega mislil! Dragi gospod,
povem Vam, ako umre, bode pri nas vse narobe.
Moj Bog, moj sin ...«

Dalje ni mogla. Bolnik se je v tistem hipu
prebudil ter preplašeno pogledal okoli sebe. Ko je
zagledal ženo in zdravnika, se je zavedel in govoril
s slabim glasom in v presledkih: »čutim, ... da
gre ... z mano ... h koncu ... Pokliči ...
otroke ... gori! ... Pa tudi ... Škrjanec in ...
Malik naj ... prideta! ...«

Doktor se je hotel odstraniti, toda Hrustovka
mu je pošepetala: »Prosim ostanite še nekoliko
časa, morda bode Vaša navzočnost marsikaj predrugačila.«

Nehoté je obsedel.

Kmalu nató se je soba oživila z novimi obrazi.
V njo sta stopila najprej s Hrustovko Škrjanec in
Malik, soseda Hrastova, ki sta spodaj čakala doktorja,
da bi pozvedela, kako in kaj. Hrust je živel z njima
v lepem miru in kadar sta česa potrebovala, jima
je rad pomagal, ker ju je cenil kot poštenjaka. Za
njima sta prišli dve Hrustovi hčeri, ena osemnajstletna,
druga dvajsetletna, a nazadnje njegov sin
Jakob.

Škrjanec in Malik sta stopila k postelji ter
vprašala skoro hkrati: »Kaj želiš od naju, sosed?
Ali ti ni nič bolje?«

Hrust se je izkušal nasmehniti ter je odgovoril:
»Kmalu ... bode ... bolje, ... toda ...
sedita!«

Nekoliko časa je nastala tišina. Vsi so posedli,
kamor je slučajno naneslo.

»Torej hišo in sploh vse posestvo dobi moj
sin Jakob, ako izpolni mojo zadnjo željo, da ...«

Hrust je govoril počasi, z rezkim, ostrim glasom
ter se je oddihal skoro pri vsaki besedi.

»Vaša želja mi je znana, a se ne more nikdar
izpolniti, oče!« se oglasi Jakob takoj odurno ter se
zravna kvišku. »Le dajte hišo in vse, komur hočete,
moj delež mi tako ne izostane.«

Vsi so se spogledali, Malik je celo nekaj zagodrnjal,
a Jakob je takoj dostavil: »Da tako je!«

»Za božjo voljo, Jakob!« je viknila mati. »Pomisli,
da govoriš morda zadnjič s svojim očetom!«

V tem hipu se je oglasil vnovič bolnik: »Ti
torej nočeš? Zapomni si, da je bil tvoj oče vedno
poštenjak! In kot poštenjak ti na zadnjo uro naklada
dolžnost, ki bi jo ti moral izpolniti že sam
ob sebi! Vprašam te zadnjič: ali hočeš?«

Njegov glas se je tresel od razburjenosti in
užaljenosti.

»Ne govorite preveč in ne razburjajte se, sicer
Vam bode škodilo. Govorili ste že itak preveč,« je
dejal v tem hipu zdravnik bolniku. »Vam pa,
mladi fant, svetujem, da drugače ravnate s svojim
očetom, posebno ob tako resnem času!«

»Kaj Vam to mari?« odgovori Jakob ter pogleda
v tla.

Škrjancu se je nehoté pri teh besedah skrčila
pest in grdo je pogledal Jakoba. Toda v tem trenutku
je zdihnil bolnik poluglasno: »Slabo mi je!«

Doktor skoči k postelji, Hrustovka prime razpelo,
da bi ga umirajočemu potisnila med prste.

A bilo je prepozno. Hrust je bil izdihnil zadnjikrat.
Na njegovem obrazu se je grozno črtala ravnokar
prestana duševna bolest in čeljusti so bile trdo
stisnjene ...

»Sin ga je umoril!« je siknil Škrjanec.
Vse je popadla neka groza, in zašibila so se
jim kolena. Hrustovka je pokleknila k postelji ter
zaplakala. Za njo so pokleknili tudi drugi. Samo
Jakob je stal sredi sobe. Srpo je zrl na posteljo in
na mrtvega očeta, a v srcu se mu ni ganilo nobeno
sočutje.

Tedaj je pa hipoma začutil, da se ga je oklenila
trda roka. Kakor otroku so se mu upognila
kolena in nehoté je moral poklekniti. Doktor ga je
bil potisnil k tlom, rekoč: »Tako! — Ali dobro si
zapomni to uro!« —

III.

Doli v rebri so imeli Hrustovi obsežen vinograd.
Razprostiral se je skoro gori do vasi in je
imel najlepšo prisojno lego. Vonjem so pridelovali
najboljše vino v vsej okolici. Človeku se je res razveselilo
srce v prsih, ko je pozno poleti gledal te
zdrave trte, ki so se spenjale po visokih drogih.
Izpod zelenega, širokega listja se je svetlikalo belo
in črnojagodno grozdje, večinoma samo v velikih,
dolgih grozdih. In še na jesen je bilo listje teh trt
zeleno kakor pomladi, prav kakor bi se bilo porodilo
pred nekoliko dnevi.

Hrustovo največje veselje je bilo, ko je delal
v tem vinogradu. Skrbno je dan za dnevom stopical
od trte do trte ter jo negoval kakor je vedel in
znal. Vedel je za vsako jagodo, vedel za vsak
grozdič, v koliko da je že dozorel. In težko, da se

je zmotil za nekoliko litrov, ko je pred trgatvijo
ocenil bodoči pridelek. Vedno ga je bilo toliko,
kolikor ga je označil.

Tudi njegov sin Jakob je bil ponosen na ta
vinograd. Ni mu bilo treba šele velevati, ko je bilo
delati v njem. Še preden je napočil zor, je stopal
navadno tja doli, vesel in žvižgajoč.

Da, tistikrat so bile še vesele razmere pri Hrustovih!
Stari je imel sina rad, ta je delal za hišo,
krega in prepira ni bilo nikdar med njima. Sreča
je bila doma v Hrustovi družini in dnevi so ji potekali
v delu in zadovoljnosti. In premoženje se je
množilo! ...

Nekega poletnega popoldne pred dvema letoma
je Jakob delal v vinogradu prav v prvi vrsti ob
poti, ki se je vila iz vasi. Solnce je pripekalo, da
so mu silile potne kaplje v dolgih curkih čez
obličje ter da si je moral večkrat potegniti z žepno
ruto čez ogoreli obraz. Ali to ga ni nikakor oviralo
v delu, marveč še prav vesel je bil te vročine.
Kolikorkrat se je sklonil kvišku, tolikrat mu je
pogled splaval po lepih nasadih, ki so se širili pod
njim in ustna so se mu zaokrožila v nasmeh, ki je
kazal srčno zadovoljnost. Na bližnjem topolu vrh
poti se je oglašal debeloglavi škržat, in njegov
glas se je čul, kakor bi se drgnili dve suhi
vejici neprestano in neizmerno hitro druga ob
drugo ...

Jakob se je zravnal kvišku, da bi si pretegnil
nekoliko utrujene ude. Zamahnil je z rokami okoli
sebe ter jih napósled dvignil visoko nad glavo.
Toda v tem hipu jih je spet spustil ob truplu
navzdol, njegove oči so se izbulile ter zrle nepremično
čez ograjo. Ob poti je stala stara, košata
jablan, a pod njo v senci je sedela mladenka poleg
pletenice, iz katere so ob straneh silile nekatere
zelenobojne steklenice s kratkimi vratovi. A Jakoba
ni zanimala niti lepa pletenica, niti niso njegovih
oči vabile zapeljive steklenice, pač pa je pogled
njegov tičal neprestano na nenavadno lepem obrazu
dekličinem.

Deklica je morala imeti kakih osemnajst let.
Njen obraz je bil rdečeličen in okrogel, a njena
polt mehka in žametasta. Izpod nizkega belega
čela je zrlo dvoje črnih, kakor oglje žarečih oči z
velikimi svilenimi trepalnicami. Izpod zelenkaste
rute so silili gosti, črni, modro se izpreminjajoči
lasje. Oblečena je bila v navadno kmetiško obleko,
kakršno nosijo dekleta ob nedeljah. Vsa njena postava
je bila nekam gosposka in prikupljiva. Male,
drobne roke je držala na sključenih kolenih, a bile
so videti rjave in utrujene od dela.

Listje na jablani je zašumelo v lahni popoldanski
sapici ter svetlikajoč se strepetavalo, in
senca njegova je plesala po dekličini obleki ter
migljala, kakor bi bila živa.

Jakob pa je stal že precej dolgo nepremično
in niti mislil ni, da bi se zopet poprijel dela. V
glavi se mu je porodila tačas samo ena misel in
ta je bila, kako bi deklico ogovoril. Moj Bog, kolikrat
je že kaj takega storil, ne da bi morda šele razmišljal,
kaj naj reče! Kadar je slučajno srečal mladenko,
nikdar ni bil v zadregi za prvo besedo. A
danes je bilo to vse drugače! Nič pravega mu ni
hotelo na um. In to, kar mu je bilo na koncu jezika,
je hitro pogoltnil. Vse, kar je hotel ziniti, se mu je
videlo neumno. Prvič v svojem življenju se je danes
bal, da bi njegove besede ne razžalile deklice, ki
jo je zdaj videl prvič.

Tedaj mu je pa prišel na pomoč gol, nenavaden
slučaj.

Po poti doli od vasi se je pridrvil velik pes,
za katerim se je rožljaje vlekla veriga. Jakob je
takoj spoznal domačega Sultana. Stresel se je, zakaj
poznal je njegovo ljutost. Niti časa ni imel, da bi
razmišljal, kako se je zgodilo, da se je pes odtrgal
ter divjal okoli. Kakor bi trenil, se je dvignil čez
ograjo in v tem hipu je bil na poti. V dveh skokih
je stal poleg deklice, ki je hkrati prestrašena viknila
ter izkušala vstati. Ali noge so se ji zašibile in neka
težka, nevidna roka jo je tiščala k tlom.

V tem trenutku je bil blizu njiju že tudi pes.
Kakor bi ga bil kdo nenadoma udaril po glavi, je
obstal in začel renčati in začel kazati močne in
ostre svoje zobe. Tedaj se je pa tudi že premeknil
ter iztegnil vrat predse.

Deklica si je zastrla obraz z rokami ter v
strahu pričakovala, kaj bode.

Tedaj je pa Jakob izpregovoril samo besedo:
»Sultan!«

Pes je kakor iznenaden privzdignil glavo ter
zganil z ušesi. Takoj na to je začel migati s košatim
repom ter se vlačiti po trebuhu vedno bliže
in bliže, cvileč ter privzdigujoč prednje noge, kakor
bi hotel Jakobu pogladiti čevlje. Jakob pa se je
sklonil, ga potapljal z desnico po glavi, a levica je
že držala verigo. Sultan se je razveselil ter skočil
kvišku, z glavo sileč Jakobu skoro do prsi.

»Tako, zdaj je dobro in vsaka nevarnost pri
kraju«, je dejal Jakob obrnivši se k deklici. »Kako
je bilo to dobro, da sem bil v bližini!«

Privezal je psa k deblu ter pristopil k deklici.
Ta se je v tem času otresla strahu ter hvaležno
pogledala Jakoba. On pa je prisedel k njej in, čudno,
jezik, ki se ni dal še pred nekoliko časom nikakor
omajati, se je gibal zdaj prav spretno in vztrajno.
V kratkem je Jakob vedel, kdo je mladenka, odkod
je, kje je bila in vse drugo, kar je treba vedeti
mladeniču, ki se zanima za kako dekle. Sedela sta
drug blizu druzega že čez pol ure, a sama nista
vedela, kdaj in kako jima je preteklo toliko časa.
Ali naposled se je bilo treba vendar ločiti.

Deklica je vstala, Jakob ji je pomagal zadeti pletenico
na glavo ter šel ž njo še do konca vinograda,
ko je stopala po poti navzdol. V ovinku ji je podal
svojo žuljavo desnico ter rekel: »O priliki pa že
pogledam tja doli k vam. Morda že to soboto proti
večeru!«

»No, pa pridi!« mu je odgovorila ona ter se
nasmehnila, da je bilo videti dve vrsti drobnih
belih zob.

Ko sta se že razstala in bila nekoliko korakov
drug od drugega, sta se hkrati obrnila, da bi pogledala
drug za drugim. Jakob se je zasmejal ter
gledal za njo, dokler je bilo še videti njeno krilo,
a ona je zardela ter hitela naglo nazdol ...

Jakob je zopet dospel počasi v vinograd. Prijel
je za delo, da bi še dokončal preostanek v prvi
vrsti. Ali komaj je odščipnil nekoliko predolgih poganjkov,
že se mu ni ljubilo več. Nikakor mu ni
hotelo izpod rok. Bilo mu je, kakor bi se mu žile
napolnile z neko težko tvarino, ki nikakor ni hotela
krožiti po njih. Glava pa mu je bila polna dozdaj
nepoznanih misli in načrtov. Obrnil se je ter stopal
proti osredku. Tam je rastla mehka trava, a med
njo gruče pisanih poljskih cvetic. Na koncu nekoliko
više je sameval star gaber ter delal prijetno senco,
ki so čestokrat delavci v njej použivali svoje skromna
kosilo. Pod ta gaber se je danes zleknil Jakob. Legel
je na hrbet, podvil si roke pod glavo ter zrl kvišku
v sinji nebesni svod. Po zraku so plesale mušice,
tam daleč na zahodu je plul majhen siv oblaček
ter se krčil in krčil, dokler ni izginil popolnoma
kakor dim. Doli v jarku se je oglašala penica, a po
travi mimo njega se je svečano premikal dolg izprevod
mravljincev, ki ga je spremljala s svoja
brenčečo godbo čebela, ki je stikala za strdjo od
cvetice do cvetico. Nedaleč od tam se je slišal šepet
vodice, ki je po malem jarčku skrivnostno in rahla
polzela od kamena do kamena niže, vedno niže.
No, Jakoba vse to živahno življenje okoli in
okoli ni brigalo prav nič. Imel je opraviti preveč
sam s sabo. Njegove misli so bile še vedno pri njej,
ki se je danes sešel prvikrat z njo. In te misli so
bile tako žive in tako določne, da so jih njegova
ustna nehoté ponavljala poluglasno.

»Lej, lej,« si je dejal, »Pavlina ji je ime. Takih
imen je pač malo v naših krajih. Toda priznati je
treba, da se prav lepo glasi: Pavlinica, Pavlinka in
tudi Pavla! In tam doli stanuje v mlinu pri Repiču
in šele teden dni je tam doli. Kako je že pravila?
Doma je z Gorenjskega, a oče in mati, ki je bila

sestra Repičeva, sta ji nedavno umrla in ji nista
zapustila drugega, kakor pridne roke in obilico lepih
naukov, ki seveda tudi nekaj veljajo. Stric Repič
pa jo je vzel k sebi ter bode skrbel zanjo prav po
očetovsko, saj tako nima nič otrok; a vrhutega je
premožen, prav premožen. No, in danes, ko je prvič
prišla v Bukvico, da nakupi, kar treba, danes sem
jo videl slučajno tudi jaz in upam, upam, da jo
bodem odslej videl še večkrat! Kako je že rekla?

»No, pa pridi!« Saj bodem tudi prišel, na to se lehko
zanašaš!«

Jakob je govoril še dolgo in še več, a večinoma
je ponavljal to, kar je mislil prvikrat. Pred
dušnimi očmi pa mu je stala vedno in še vedno
jasneje podoba Pavlinina ...

Sultan je bil vtem zaždel pod jablano, s
prvima nogama, iztegnjenima predse. Na njiju je bil
položil debelo, rjavonoso glavo ter semtertja zaspano
odprl rdeče oči.

Solnce je že bilo zašlo, ko ga je Jakob odvezal
ter zamišljen stopal ž njim proti domu ...

* * *

Tam doli v jarku se dan za dnevom in noč
za nočjo vrte visoka, širokolopatasta mlinska kolesa.
Razdrobljene vodne kapljice se prše na vse strani
ter izpreminjajo raznovrstne barve v jutranjih in
večernih solnčnih žarkih, ki silijo na kolesa skozi
ozkolistnato vejevje starih vrb, rastočih ob desnem
bregu bistrega potoka. Le redkokdaj potihne šum
v mlinu, največkrat samo ob nedeljah in praznikih.
Mlin sam na sebi je majhno prizidano poslopje, ki
se naslanja na čedno, v pritličje in eno nadstropje
zidano kmetiško hišo. Ta že po svoji vnanjosti
kaže imovitega gospodarja, in tak je bil v resnici
Repič, ki je tukaj gospodaril že dolgo vrsto let.
In proti temu mlinu se je prvo soboto po
svojem sestanku s Pavlino odpravil Jakob. Pozno
zvečer je že bilo, ko je stopal navzdol po poti med
visokim grmovjem. Ko je bil že dospel do majhne
planjavice nad mlinom, se je prikazal izza gore

mesec ter razlil svojo svetlobo po vsej okolici. In
v tej svetlobi se je zablestel prav blizu beli mlin,
pojavila so se temna, vrteča kolesa ter zasvetlikala
se je srebrna voda.

Jakob je stopil oprezno še nekoliko korakov
dalje. Stal je kmalu v ozadju poslopja. A v tem
hipu so zahreščale stopinje v pesku, in preden se je
mogel skriti, je zagledal pred sabo Pavlino. Njen
beli predpasnik je bil nekoliko privihan, menda od
škafa, ki ga je nosila na strani, a na glavi ni imela
ničesar.

»Ali si ti, Pavlinka?« je dejal Jakob tiho. »Nič
se ne ustraši, jaz sem, Jakob!«

Pristopil je bliže nje ter ji podal roko.

»Toda greš gotovo po vode; ali smem s tabo?«
je vprašal dalje.

Deklica, ki se je bila prej res ustrašila, se je
kmalu pomirila in rekla: »Zakaj ne, saj je blizu!«
Skupno sta stopala do bližnjega studenca. Hodila
sta tako blizu drug poleg drugega, da sta se skoro
dotikala. A Jakob je moral delati veliko manjše
korake kakor navadno, ako je hotel da sta hodila
vštrično. Toda to mu je bilo nekako ljubo, saj je
bilo prvikrat, da je nekaj storil zaradi nje. Ko sta
bila pri studencu, je vzel Jakob Pavlini škaf iz rok,
prijel korec ter nalil vanj vodo. A ko ga je hotela
ona zadeti na glavo, jo je prijel za roke ter ji začel
govoriti to in ono, največkrat pa ji je ponavljal, da
je doma iz dobre in premožne hiše, da je edini sin,
ki bode podedoval lepo premoženje in kako bi bilo
prav, ako bi bila ona kdaj njegova žena. In ko ji
je tako govoril, je bil njegov glas tako mehak in
izrazit, da je nehoté rahlo odmeval v njenem srcu,
in polt na njegovih rokah, s katerimi je stiskal
njene, se ji ni videla več tako žuljava in hrapava
kakor prej; hipoma je bila voljna in prožna kakor
gosposka.

In tako sta stala žev nekoliko časa, ne da bi
mislila na razstanek. Šele ko so se začuli od
mlina sem glasovi, je ona hitro pograbila vodo
ter odšla.

»Jutri se zopet vidiva,« je dejal Jakob, stisnil ji
še zadnjič roko ter odšel po rebri navzgor.
V njegovem srcu se je naselila neka dozdaj
nepoznana radost. Ko je bil nekako sredi poti do
doma, se ni mogel več zdržati. Srce mu je prekipelo
in zaukal je na glas, da je odmevalo v tiho mesečno
noč. Ko je dospel domov, ni mogel spati, ampak
je stopil med fante na vas. In zapeli so ono:

* * *

Tak je bil začetek ljubezni Jakobove in Pavlinine.
Odslej je bil Jakob ob vsaki priliki pri mlinu.
In z vsakim dnevom in obiskom je rastlo njegovo
nagnjenje do deklice. Oba sta bila srečna in sta si
prerokovala najlepšo bodočnost. Repič je bil kmalu
opazil to razmerje med svojo varovanko in Jakobom,
a rekel ni ničesar, saj je poznal Jakoba, da je pošten
in priden. O priliki pa je vendar stopil tja gori
v Bukvico k Hrustu ter napeljal in zasukal govorico
na to stvar. In zvedel je, da bi Hrust ne imel nič
proti taki zvezi. Zadovoljen je odšel ...

Od prvega sestanka pri studencu je poteklo
skoro leto dni. Tedaj se je pa Repiču zazdelo, da
je Pavlina že nekoliko dni nenavadno zamišljena
in redkobesedna. Vsako delo, ki ga je prej vedno
opravljala tako veselo in urno, ji je skoro začelo
zastajati in semtertja jo je Repič celo presenetil,
ko si je skrivoma potegnila z ruto preko oči. Tudi
njena zdrava barva na licih je izginila in pojavila
se je na njih rumenkasta bledica in lica so se
vidno podaljšala. Okoli oči pa so nastali veliki, črni
kolobarji.

»Kaj je neki to?« je dejal Repič nekega večera
svoji ženi. »Punca je bolna in treba bode koga
vprašati, da nam svetuje, s čim naj jo zdravimo.
Saj menda vendar ni kriv tega Jakob? Res že
nekoliko časa prihaja k nam bolj poredkoma in
zadnji teden ga menda celo ni bilo; toda to menda

ne bode. Da bi le mogel govoriti z njo, ali kolikorkrat
se pripravim, da bi jo vprašal, vselej me
zapusti beseda. Prav kakor neka nevidna moč mi
brani izpregovoriti!«

»Bog ve, kaj bode iz tega?« odgovori Repička
ter zdihne.

Nekoliko časa nastane tihota. Repička si da
opraviti pri postelji, odgrinjajoč odejo. A njene oči
se skrivoma večkrat obrnejo k možu, ki sedi pri
mizi ter si zamišljen podpira glavo. Videti je bilo,
da bi še nekaj rada izpregovorila, toda si ne upa.
V zadregi nekolikrat zakašlja, a naposled se vendar
ujunači in pravi: »Vidiš, to je tako, hm, to je tako!
To se pravi, punca ni pravzaprav bolna, to vidimo
me ženske bolje. Zato je nikar ničesar ne vprašuj!
Bolje je, da je ne vprašaš, sicer bi jo spravil v
zadrego. In pa ... saj to ni nič hudega, se reče ... nič
hudega, ako ... ako ... no, ako jo Jakob — vzame!
Sicer pa ...«

Žena ni utegnila vsega izpregovoriti, Repič je
takoj uganil, kako stoje stvari. Hlastno je vstal,
nekako tako pogledal ženo, kakor bi jo hotel z
očmi prebosti. Usta so se mu odprla, da bi še nekaj
rekel, a iz njih se je izvil samo nerazločen glas.
Tedaj je pa stopil korak dalje in molče je hodil po
sobi gori in doli. Šele čez kake pol ure je privzdignil
glavo, ki jo je imel dozdaj uprto vedno v tla,
pogledal ženo, ki je sedela na stolu poleg postelje
ter rekel z nizkim, votlim glasom: »Pojdiva spat,
čas je že! ...«

* * *

Dan je potekal za dnevom, prvi podoben drugemu,
v vednem delu in neprestani skrbi. Pavlina
je bledela vedno bolj, sledovi solza so črtali neizbrisne
brazde v njena mlada lica. Cele noči je
prečula v postelji, časih celo pri oknu, neprenehoma
zroča v temno noč. A ko je zjutraj zarja ordečila
nebo nad bližnjimi hribi, ko je solnce zvedavo pomolilo
zlati svoj obraz izza njih, tedaj je stopicala
s težko glavo in tresočimi koleni iz svoje sobice po

vsakdanjih svojih opravilih. In vsako delo je opravljala
tako, da se je videlo, da njena duša ni pri
njem, pa so njene misli daleč, daleč proč.
Jakoba pa ni bilo več blizu. Zastonj si je
ubijala glavo, kako in čemu da jo zanemarja, ko ji
je vendar še pred nedavnim časom izpolnjeval vsako
najmanjšo željo, ki se je bila komaj porodila v njeni
duši. Prvi teden, da, ves mesec ga je vsak večer
pričakovala na navadnem shajališču, nestrpno zroča
navzgor po poti. Ako je v bližini zdrgetal list, ki
ga je bil zganil rahel vetrič; ako je zaškrtal drobni
pesek pod nogo podlasice, ki je smuknila čez pot:
vselej ji je srce začelo hitreje biti in noga se ji je
nehoté premeknila njemu nasproti. Toda vselej
zaman, — njega ni bilo in ni hotelo biti! Sčasom
ji je izginilo vsako upanje, da bi se še kdaj sešla.
A vendar je še hodila tja gori k studencu, toda
samo iz navade, samo zato, da je bila lehko sama
in nemotena. Ni ji več utripalo srce v pričakovanju
in strahu, nastal je v njem mir, toda oni grozni,
mrtvaški mir, ki veje nad grobovi. Semtertja jo je
sicer še obšla misel, da bi stopila sama tja gori na
vas, da bi poiskala Jakoba ter ga vprašala po
vzroku njegovega vedenja, večkrat mu je hotela
celo pisati, a vedno se je v njej zbudil hkrati tudi
prirojeni ponos in ukrenila ni ničesar. In živela je
v neki omotici, v neki nezavednosti ...

Jeseni pa, ko so se jablane šibile pod zlatorumenim
svojim sadom; ko so vozovi škripali pod
težo poljskih pridelkov, ki so se vozili z njiv: se je
oglasil pri Repičevih v mlinu otroški jok. In tekla
je zibelka, ki so jo zibali zaporedoma: Pavlina,
Repič in mati Repička, kakor je imel kdo čas. V
zibelki pa se je zvijal mali Mihec, ki je navadno prekričal
cele popoldneve ...

IV.

Repiču se je tudi čudno videlo, da ni Jakoba
več na izpregled. časih, ko je bil dobre volje, je
izkušal kaj pozvedeti od Pavline. Toda ta je odgovarjala
vedno le redkobesedno, ali pa je celo molčala,

tako da ni vedel, pri čem da je. Ob takih prilikah
se mu je pa vselej zmračilo tudi čelo in njegova
žena je morala slišati marsikaj, kar ji ni bilo ljubo.
Toda tudi sam sebi je očital, da je premalo pazil
na punco ter toliko verjel Jakobovemu poštenemu
obrazu. No, kolikor toliko se je pa potolažil, ko se
je spomnil Hrusta, ki se je bil izrazil, da bi ne imel
nič proti tej ženitvi. In Repič je vedel, da je Hrust
mož stare korenine, ki še nikdar ni snedel svoje
besede. Vendar je vzlic temu razmišljal, kaj misli
Hrust sedaj, ko se je to dogodilo, ako sploh kaj ve
o tem. Treba je bilo tedaj, da bi sam zopet stopil
tja gori do njega. Toda odlašal je dan za dnem;
vedno je še skrivaj mislil, da se utegne še zglasiti
Jakob. Ko je pa videl, da čaka zastonj, se je odločil
neki večer na poset ...

Hladni večeri so že bili, in nad gorami je
proti noči polegala siva megla, od katere se je širil
vlažen, neprijeten zrak. Ljudje so že radi posedali
po končanem delu za ognjišči ali v zakurjenih
sobah, kjer je semterja tudi zapel kolovrat. Nastala
je ona doba, ko je treba žgati luč tudi v kmetiških
hišah.

Hrust je sedel v sobi pri tleh zraven kuhinje.
Noge je bil iztegnil po klopi poleg peči, a hrbet je
naslonil na malo blazino, ki mu jo je donesla žena.
V ustih je imel pipo ter tako napol ležeč, napol
sedeč, puhal goste oblake dima proti stropu. Videti
mu je bilo zadovoljstvo na obrazu. In to zadovoljstvo
so provzročale misli, ki so ravnokar vstajale v njegovih
možganih. Pretehtaval je svoje dozdanje
življenje in videl je, da je bilo, odkar se je zavedal,
pa do danes vedno posvečeno resnemu delu in trudu.

A videl je tudi, da to delo in ta trud nista bila
zastonj, marveč sta mu prinesla blagostanje, poleg
katerega se bode lehko odpočil na stare dni. Prav
tako je bil srečen v svoji družini, imel je pridno
ženo, dobre in delavne otroke, ki mu bodo nekdaj
zatisnili oči k večnemu počitku, česa je hotel še več?
V sobi je bil sam. Na mizi je brlela petrolejka
a na steni je tiktakala velika starinska ura v dolgem,

do tal segajočem lesenem oboju. Iz kuhinje pa se
je čulo govorjenje žene in obeh hčera, ki so si dale
opraviti še z različnimi nujnimi opravili in posli.
Tedaj je pa stopil v hišo Repič. Mati in hčeri
so se spogledale in nobeni ni bilo prav lehko pri
srcu. Vedele so, čemu se je zglasil, a vedele so tudi,
da oče nima ne duha ne sluha o tem, kar se bode
zdaj vršilo. Vendar so gosta sprejele prijazno, in
Hrustovka ga je na vprašanje po očetu odvedla v
sobo. A takoj je zopet izginila vun ter z neko
hlastno naglico nadaljevala svoje delo ...

Ko je stopil Repič pred Hrusta, se je ta nekoliko
sklonil kvišku ter odzdravil na njegov »dober
večer«. Takoj pa je dejal nekam začuden: »I, kaj
pa je tebe prineslo, Repič?«

»Hm, kar malce takole sem prišel ... tako ... Mu
je odgovoril Repič v nekaki zadregi.

»Glej, glej, kar tako si prišel! No, mene veseli
... toda sedi, pa pokramljajva kaj! No, kaj je
pa pri vas novega?«

Repič se je popraskal za ušesi ter strmel nekoliko
časa v Hrusta.

»Glej ga no, saj res še ničesar ne ve!« si je
mislil na tihem. In to mu je bilo jako neljubo. Sam
ni vedel, kako bi zdaj začel, kako bi Hrustu povedal
novico.

»Novega? Hm ... nič ... no, se reče, nekaj
pa vendarle!« je težko iztisnil iz grla Repič.
»No, kaj delaš tako skrivnostno! Kaj je tisto
nekaj, nekaj?«

»Eh, skoraj si ne upam povedati, Hrust!«

»Kaj boš tisto, kar povej, kar povej, name se
lehko zanašaš!«

Repič se je nagnil k Hrustu ter mu naglo in
hlastno nekaj zašepetal na uho. Takoj nato se je
oddehnil, kakor bi bil prevalil velik hlod ter zdihnil.
Hrust pa je skočil kvišku, kakor bi ga bil
pičil gad ter strmel v Repiča. Njegove oči so se
izbulilev in prijel se je za glavo.

»Človek, ali veš, kaj govoriš! Ali je to resnica?«
je zavpil, da se je razlegalo po hiši. »Ah, saj mora

biti resnica! Že nekaj časa sem zapažam v hiši, da
morajo imeti neko skrivnost pred mano. In zdaj mi
je znana ta skrivnost!«

Stopil je nekoliko korakov po sobi gori in doli.
A kmalu se je ustavil pred Repičem ter dejal:

»Dobro, tako je tedaj! ... Kaj pa ti praviš k temu,
ali si me prišel zasmehovat?«

Repič ni vedel, kaj bi odgovoril. Hrust pa je
stisnil roke na hrbet, se nagnil nekoliko proti njemu
ter dejal: »Ti ne veš, kako so me zadele tvoje nesrečne
besede! Vidiš, ravnokar, malo preden si ti
prišel, sem sanjal o svoji sreči. Ponosen sem bil
nase in na svojo družino, ponosen na svojega sina,
a zdaj ... no ... zdaj, saj veš, kako mi more biti
pri srcu!«

Zopet je stopil po sobi ter mrmrajoč korakal
gori in doli. Repič je vstal ter se mu približal.
Položil je roko na njegovo ramo ter dejal: »Potolažite
se, res je hudo in verjemite mi, da je bilo in
je še hudo tudi meni, prav tako kakor Vam! Toda
kar je, to je! Midva nisva temu kriva, a najina
dolžnost je, da delava vsak po svoji moči in vesti,
da se to zlo vsaj popravi, ker se ne da odpraviti!«
Hrust nekoliko časa molči ter premišljuje. Potem
pa reče resno in počasi: »Dobro, prav imaš! Kjer
je kdo grešil, tam naj dela pokoro!«

To rekši je stopil k vratom ter jih odprl.

»Pokličite mi Jakoba!« je dejal nekam odurno.
»Pride naj precej semkaj!«

Naglo je skočila starejša hči na dvorišče in
odtod v hleve, kjer je prej pokladal Jakob živini.
Toda zdaj ga ni bilo več tam. Klicala je glasno
njegovo ime, stopila nato k sosedu, kamor je časih
zahajal Jakob, a nikjer ga ni bilo.

Ko se je vračala, je srečala Lukačevega Franceta
ter vprašala: »Ali si videl kaj našega Jakoba?«

»Haha, ti iščeš Jakoba? Ali ne veš kje je?
Haha, ali ne veš kam zahaja, ko Vi že spite? No,
le potrpi, boš že zvedela!«

Smejaje se je stopal dalje ter konci hiše zaukal
na glas.

Manica pa je hitela domov in tresla se je kakor
šiba na vodi ...

»Torej, ni ga!« je dejal Hrust s stisnjenimi
zobmi. »Dobro, bo že prišel!«

Kmalu nato se je Repič poslovil ter sam s sabo
nezadovoljen koračil proti domu.

Hrust pa je bil tako razdražen in jezen, da so
besede njegove težko kakor kladivo na nakovalo
padale na navzočno družino. Pozno v noč je že
bilo, ko se je odpravil Hrust, da bi pogledal, ali
Jakob že spi.

Vrnil se je v spalnico še nezadovoljnejši —
Jakoba ni bil našel!

V.

Do sosednje, nekoliko večje vasi Zagradca, je
bilo od Bukvice pol ure hoda. Pred letom dni je
bila tam na javni dražbi prodana večja hiša, ki jo
je kupil neki tujec, ki se je tamkaj takoj naselil s
svojo ženo. V tej hiši je otvoril malo prodajalnico,
a zraven je imel tudi gostilno. To je bila edina
prodajalnica in gostilnica v tej vasi; ni čuda torej,
ako je bila dobro obiskovana. No, tujec, rekali so
mu Prato, je imel dobro namazan jezik in vsakemu,
ki se je zglasil, je vedel toliko pripovedovati, vedel
ga je tako zase pridobiti, da se gotovo nikdar več
ni ognil njegove hiše, ako ga je le pot mimo vodila.
Prato je bil Lah in ker je po laški navadi zategaval,
so ga ljudje poslušali radi že spričo tega, da so se
smejali njegovi čudni govorici. Toda Prato je bil
tačas že bolan. Njegov ozki, izsesani obraz se je z
vsakim dnevom še bolj sušil in polt na ušesih in
rokah mu je bila vedno prozornejša. Zraven je pa
tako nekako čudno in suho kašljal, da so si že
začeli nekateri pošepetavati, češ, dolgo ne bode trave
tlačil. In večinoma ga je vsak pomiloval.

Prato je imel še mlado, jako lepo ženico. Bila
je sicer nekoliko majhnega stasa, a živahna in poskočna
kakor veverica. Na licih so ji cvetle rdeče
rože in njena polt je bila prožna in žametasta,
Nosila se je vedno napol gosposko, in vse na njej

je bilo čedno ter se je lepo prilegalo njenim okroglim,
polnim udom. Tudi ona je bila zgovorna in pri
vsaki besedi se je smejala, da so se kazali drobni,
beli zobje. Okoli svojega moža se je vedno rada
sukala; ob vsaki priliki in nepriliki, zlasti pa kadar
je bilo navzočnih mnogo ljudi, se mu je laskala z
besedami in ga hvalila. Zraven ga je gledala tako
ljubeznivo izpod rumenih obrvi, da je moral vsak
čutiti, kako se imata rada in kako sta srečna. Zato
so ljudje pomilovali tudi njo, ko so videli, kako ji
soprog hira od dne do dne. Otrok nista imela.

Umevno je, da je bilo ljudstvo zelo razočarano,
ko se je nekega dne razneslo po vasi, da je ta
zakon srečen prav tako, kakor je srečnih mnogo
drugih, ki imajo za zajutrek kreg in prepir, za kosilo
kletvino, a za večerjo batine!

Vaški fantje so raznesli, kako so neki večer
že pozno slišali pri Pratu ropot in skakanje, kakor
bi se dva tepla ter lovila okoli miz in stolov. A
vmes je bilo čuti zmerjanje in vpitje moškega in
ženske. Posebno pa je vpil ženski glas ter privoščil
možu, naj bi ga bilo kmalu konec! Padale pa so
besede vvse vprek, laške in slovenske, slovenske in
laške! Šele čez dolgo so se zaprle z ropotom neke
duri, a potem je vse utihnilo. Gotovo je bil eden
njiju zbežal v drugo sobo ter se zaklenil.

Ljudje so si drugo jutro šepetali na ušesa
marsikaj, a kdor je imel količkaj opraviti v prodajalnici,
je hitel tja, da bi videl kake sledove snočnega
nastopa. A vsakdo se je vrnil ter si moral
obstati, da ne ve, pri čem da je. V prodàjalnici je
bilo vse kakor po navadi. Mož in žena sta govorila
med seboj prijazno, skoro presrčno, ter se
pogledovala, kakor bi ne bilo med njima nikdar žal
besedice!

V tej zadregi so se zatekli k Pratovi dekli ter
jo izpraševali. Ali ta je trdila, da ne sliši in ne vidi
nikdar ničesar slabega čez dan, a ponoči da spi,
kakor bi jo kdo ubil. Fantje so pa še vedno trdili
svojo. Tako sta v vasi nastala hipoma dva tabora,
eden, ki je verjel ter se rogal Pratu in njegovi ženi,

a drugi, ki ju je pomiloval, posebno tudi zato, ker
sta bila zdaj toliko obrekovana! ...

Pred nekoliko meseci pa je Prato legel v posteljo,
iz katere ni več vstal. V štirinajstih dneh
ga je bilo stisnilo in odnesli so ga tja doli med
štiri zidove. Žena njegova je jokala ter se ni dala
potolažiti. Vedno je bila rdeča okoli oči ter si jih
brisala z belim predpasnikom ...

Predpustom pa so napravili fantje v njeni
krčmi ples. Harmonika je cvilila po taktu, fantje so
poudarjali s petami ter vrtili dekleta v divjem kolobarju.
Tedaj so pa tudi vdovi Pratovi izginili
sledovi solza, in vesel smehljaj ji je neprenehoma
krožil okoli ust. In bila je zopet živa in gibčna in
kadar jo je kdo vprašal, naj pleše ž njim, se je
privila k njemu, položila bele svoje roke v njegove
in zavrtela se je ž njim kakor vrtavka. A kadar ji
je kdo po plesu ponudil pijače, je prijela kupico,
ga žareče pogledala ter izpraznila kupico navadno
do dna.

Ko je bilo tisti večer dospelo veselje do
vrhunca, so se zglasili v krčmi tudi nekateri fantje
iz Bukvice. Med njimi je bil Jakob Hrustov.
Jakob ni hotel plesati. Sedel je za mizo, opazoval
ples ter pil še z nekaterimi drugi. Zraven pa
je nehoté tudi mislil na Pavlino ter se vpraševal,
kje da je zdaj, kaj dela, ali misli kaj nanj in še
mnogo drugega, po čemer se vprašujejo zaljubljeni
ljudje. Tedaj je pa zapazil, da ga vdova Pratova
vedno in vedno pogleduje. Kadar je privzdignil
oči, vselej so se srečale z njenimi in njen pogled
ni bil navaden in vsakdanji, pač pa gorak, žgoč.
Nehoté je vselej povesil svoje oči, a nehoté jih je
moral tudi takoj zopet povzdigniti. Nekako čudno
mu je postajalo pri srcu, neki strah se ga je polotil.
In pomislil je na Pavlino. Greh se mu je videlo, ko
bi še nadalje zrl v te zapeljive oči, greh nasproti
Pavlini. Najbolje je, da bi vstal ter odšel, si je
mislil ter res segel v žep po denar, da bi plačal.
Ko je hotel poklicati natakarico, tedaj je pa zagledal
one vdovine oči tako blizu sebe, da se je

nehoté stresel. Vdova je stala pred njim ter v tem
hipu ga vprašala s sladkim svojim glasom, čemu
nič ne pleše. Njeno lice je bilo žareče od obilega
plesa, a njen topli dih ga je žgal v obraz.

Kakor v neki omotici, nevedé in nehoté, je
Jakob potlačil svoj denar v žep, prijel vdovo okoli
pasu ter se zavrtel ž njo po sobi. In plesal je, da
so mu stale potne kaplje na čelu ter se počasi
pocejale po licih v debelih curkih. Vdova pa mu
je strastno stiskala njegove roke, in njena glava je
skoro slonela na njegovih prsih.

Ko je Jakob po prvem plesu sedel zopet na
svojem prostoru, je zvrnil naglo kozarec vina vase
in takoj nato še enega. Vse se mu je vrtelo v
možganih in skoro ni vedel, kje mu stoji glava.
Tam iz nasprotnega konca mize pa so še vedno
bile uprte vanj oči vdovine ...

Bilo je že proti jutru. Petelini so se oglašali
po svislih in vrhove golega drevja je zibal oster
sever, ko je stopal Jakob proti domu. Za prvim
plesom je prišel drugi in tako je bil preplesal vso
noč. Ko je bila med plesom odšla vdova nekoliko
iz sobe v temno vežo, tedaj je bil celo stopil Jakob
za njo in sam ni vedel kdaj, že jo je bil poljubil
na mehka ustna. Nikakor se mu ni branila, a od
tedaj je moral misliti vedno nanjo, in ako se mu je
vsilila v spomin podoba Pavlinina, vselej je stresel
z glavo, kakor bi se s tem stresljajem mogel otresti
tudi Pavline in vseh lepih spominov njene ljubezni.

Zdaj pa je stopal zamišljen proti domu in ni se mu
ljubilo poslušati robatih šal svojih tovarišev, ki so
bili precej vinski. Po glavi mu je šumelo in vrelo,
a neki notranji glas mu je pravil, da je bil nocoj
zopet na razpotju svojega življenja. Toda je li krenil
na pravo, ali na nesrečno pot, to je imela pokazati
šele bodočnost. Ko je došel domov, se je zaril v
seno, kar je storil menda ob tako nenavadnem času
prvič v svojem življenju ...

Jakob je bil vdovi obljubil, da v kratkem
zopet pride k njej v gostilno. Toda takoj drugi dan
si je dejal: »Ne, nikdar več ne pojdem tja!« Neki

večer se je odpravil, da obišče Pavlino. Že nekoliko
dni ni bil pri njej in dejal si je, da ne ravna prav,
ako je več ne obišče. Kakor po navadi je stopal
navzdol, a danes s trdnim sklepom v srcu, da je
ne zapusti nikdar, saj mu je žrtvovala vse! V takih
mislih je dospel na križpot. Ena pot je vodila
navzdol k mlinu, a druga v Zagradec. In tedaj se
ga je lotila izkušnjava. V tem hipu so mu zažarele
pred očmi vdovine oči, zaslišal je njen mehki, vabeči
glas, začutil njeno sapo na svojem obrazu in
— izginila je podoba Pavlinina. Njegova noga, ki
se je že premeknila navzdol proti mlinu, se je hipoma
ustavila, obrnil se je in — krenil na desno
proti Zagradcu. Pavlina ga je čakala zaman ...

Odslej je bil Jakob skoro vsak dan pri Pratovki.
Prihajal je v hišo od zadaj in prav tako odhajal,
da ga ni dolgo nihče opazil. Pratovka ga je
pa v kratkem času tako omamila, tako zvabila v
svoje mreže, da si ni vedel pomagati. V začetku
se je semtertja še izkušal iztrgati, še mu je večkrat
vstajala podoba Pavlinina pred oči, še je časih stopil
tja doli k mlinu, a kmalu je opustil tudi to in živel
je odslej samo Pratovki.

Ljudje so naposled vendar to opazili ter majali
z glavami. Že dolgo niso imeli Pratovke več tako
v čislih kakor prej. V njeni hiši se je dogajalo
marsikaj, kar se je balo belega dneva. Tudi pri
Hrustovih so razen starega vedeli vsi, kje je Jakob
zamrežen. Mati mu je to večkrat na skrivnem očitala,
izkušala ga pripraviti na pravo pot, a njen
glas je prav tako, kakor prijazni opomini njegovih
sester, ostal glas vpijočega v puščavi!

Tudi oni večer, ko se je zglasil Repič pri
Hrustu, je bil izginil Jakob v Zagradec.
In prav tisti večer sta dolgo dolgo v noč sedela
vdova in Jakob v majhni skriti sobici pri
napol zatisnjeni svetilki ter se domenila, da se
vzameta, naj velja, kar hoče.

* * *

Drugo jutro je vstal Hrust na vse zgodaj,
čemerno je stopil pred hišo ter povzdignil oko
proti nebu, da bi videl, kakšno vreme se napoveduje.
No, nebo je bilo jasno, a doli po jarkih in dolinah
se je kuhala gosta, mlečnobela megla, iz katere so
semtertja moleli drevesni vrhovi kakor jadreniki
na ladjah. Po gnojišču je brskal trop vrabcev, a na
zidu je stala ter se priklanjala rdečegrla tašica,
privzdigajoč svoj kratki sivkasti repek. Iz daljave
se je oglašal zvon in po zraku je krožil roj drobnih,
črnih mešic.

Hrust je stopil v hlev, pogledal po živini, a
ko se je vrnil od tam, je zagledal Jakoba, ki je bil
ravnokar stopil na dvorišče. Oče je pogledal sina
od vrha do tal, potem pa dejal rezko in kratko:

»Ali si dobro spal?«

»Dobro, oče!«

Stari se je ustavil pred sinom, mu pogledal v
oko ter dejal, bistro ga opazujoč: »Tile črni kolobarji
pod tvojimi očmi in rdeči robovi okoli vehic
ne pričajo o tvojih besedah! To vse kaže samo,
da nisi nič, ali pa da prav malo spal! Kje si ponočeval?
«

Jakobu je šinila kri v lica in povesil je svoje
oči. Še nikdar ni stari dozdaj tako govoril z njim.
Izprva ni vedel, kaj bi odgovoril, tako je bil osupel.
Ali kmalu se je ojačil. V njegovem srcu se je
zbudila neka trma in je odprl usta ter se glasno
zasmejal.

»Kaj Vam to mari, naj spim, kjer hočem.
Dosti sem star, da vem, kaj delam,« je dejal
skoro na to.

Staremu sov se napele žile na obrazu in skrčila
se mu je pest. Že je hotel sina udariti, a o pravem
času se je premislil.

»Dobro, recimo, da mi to nič ni mari,« je
rekel s hripavim glasom. »Ali nekaj drugega mi
je mari! Stopi z manoj v hišo, tam se domeniva!«

Stopil je naprej, a Jakob je nehoté šel za njim.
Ko sta dospela v sobo, zapre oče vrata ter pravi:

»Snoči je bil Repič pri meni! Kaj sta imela s Pavlino?«

Jakob molči.

»Kaj sta imela s Pavlino, te vprašam vnovič!«
zavpije Hrust.

»Ako je bil Repič tukaj, tedaj Vam je gotovo
tudi povedal, kaj sva imela,« odgovori Jakob jezno.

»In kaj misliš zdaj storiti, ko se je to zgodilo?«

»Nič!«

»Nič? Prav nič?«

»Prav nič!«

»Čakaj fant, jaz ti povem, kaj bodeš storil! —
Takoj danes pojdeš tja doli v mlin in takoj danes
bodeš — snubil Pavlino! Edino ta pot je prava in
poštena, edino po njej se da še popraviti vsaj nekoliko
tega, kar si zakrivil! — Si slišal?«

»Jaz ne pojdem nikamor in je tudi nikdar ne
vzamem! Zakaj pa je bila tako neumna!« je odgovoril
Jakob ter se obrnil, da bi odšel.

Hrust je stopil za njim. Njegova roka je padla
težko na sinovo ramo in njegov glas je bil trd
kakor železo ko je dejal: »Čakaj!«

Jakob se je nehoté ustavil. Stari pa je nadaljeval:
»Glej, hiša Hrustova je bila dozdaj poštena.
Vse, kar si je pridobila, si je pridobila v potu
obraza in s krvavimi žulji. Najmanjša stvarca se
nas ni po krivici prijela. Pokonci lehko nosimo
glavo, vsakemu lehko pogledamo v obraz. A ti ...
ti ... ti si zdaj — kradel! čast in poštenje si
kradel! Ali nočeš te časti in tega poštenja povrniti,
vsaj kolikor je mogoče povrniti?! Ali hočeš, da
bode zdaj, zdaj po tolikočasnem obstanku naša
hiša umazana, da bode umazano naše in tvoje ime?
Povej! ...«

Jakob je skomizgnil z ramami pa dejal: »Žal
mi je, oče, ali jaz ne morem!«

Ne da bi čakal daljnje očetove pridige, se je
obrnil ter odšel. Ves dan se je ogibal očeta, a ivečer
ga zopet ni bilo nikjer ...

* * *

Odslej se je pri Hrustu vse izpremenilo. Sin
se je ogibal očeta, a kadar sta skupaj trčila, vselej
je nastal kreg in prepir. Sin se ni hotel vdati, a
stari je ostal pri svojem sklepu. Najhujši nastop pa
je nastal tedaj, ko je stari po naključju zvedel, kam
Jakob zdaj zahaja. To je bil ogenj v strehi! Hrust
je zagrabil poleno ter letel za sinom, ki mu je
komaj ušel. Hrustovka in sestre so jokale, a sosedje
so se zgledavali. In hiša Hrustova je prišla že zdaj,
v slabo ime ...

Dnevi so potekali. Za jesenjo je nastopila zima,
a zima je prinesla božični večer in z njim tudi prinesla
nesrečo v hišo. Na Sveti dan pa je ležal na
mrtvaškem odru stari Hrust, ki se je moral ločiti
z bridko zavestjo, da njegov sin ni na pravi poti,
da so njegovo hišo napolnili dnevi žalosti in nesreče
...

VI.

Po Hrustovi smrti je začel gospodariti v hiši
Jakob. Ker je bil Hrust umrl brez testamenta, je bil
prisojen njegovim trem otrokom vsakemu enak delež,
a Jakob je bil priznan za pravega gospodarja. Sestri
njegovi sta ostali v hiši, a njun delež se je vknjižil
na posestvo. Smrt marsikaj izpremeni, tako je predrugačila
tudi življenje v Hrustovi hiši. Resnega
moškega glasu starega Hrusta ni bilo več slišati,
kakor v prejšnjih časih, ko se ni opravilo v hiši
nobeno delo, kjer ne bi bil zraven Hrust sam. Jakob
se ni toliko brigal za delavce in posle. Le semtertja
je pogledal, kaj delajo ali jim sam odkazal kako
opravilo, sicer jih pa puščal, da so se trudili kolikor
se je ... njim samim ljubilo. Da je navzlic temu
šlo še vse nekam redno in prav, se je bilo zahvaliti
stari Hrustovki, ki je pazila s svojim bistrim očesom,
kolikor je vedela in znala. Sestri Jakobovi pa sta
že začeli skrbeti vsaka zase; saj sta vedeli, da ne
bodeta s svojima dotama vedno pri hiši.

Razen tega je pa bilo od smrtnega dne Hrastovega
dalje med posameznimi udi družine vse
nekam napeto. Jakob se ni nobenemu upal prav

pogledati v oči ter se je ogibal sester in matere,
kolikor je mogel. Prve dni sicer ni zahajal nikamor.
Zgodaj zvečer je legal spat in zjutraj je zgodaj
vstajal. A že čez dober teden je nekega večera izginil
in se vrnil šele proti jutru. Od tega dne je
redno odhajal vsak večer po večerji, včasih še prej,
ter se vračal navadno zelo pozno. Čez dan je pa
bil skoro vedno čemeren in govoril je malo.
Domači so dobro vedeli, kam Jakob zahaja.

Toda nihče se mu ni upal o tem namigniti. Dobro
so poznali njegovo trmo in da bi bila vsaka beseda
zastonj. Mati si je sicer večkrat dejala, da je njena
dolžnost izpregovoriti. Toda vselej, ko je nanesla
prilika, da bi lehko kaj omenila, ji je zastal jezik,
in beseda ji ni hotela iz grla. Ljudje pa so že skrbeli
za to, da so Hrustovi zvedeli vse, kar se je godilo
v Zagradcu pri Pratovki. In kmalu so bili popolnoma
prepričani, da je Pratovka kriva vsemu ter
da se bode Jakoba držala z vsemi svojimi silami.
Hrustovki je bilo od dne do dne huje pri srcu. Ali
molčala je še vedno, toda zatekla se je k molitvi.
Nešteti njeni zdihljaji so sleherni dan puhteli proti
nebu in mnogo maš se je bralo za »dober namen«.

Toda vse je bilo zastonj. Ni še preteklo dolgo, ko
so ljudje prinesli Hrustovki novico, da se bode
Jakob skoro poročil. Pratovka da se že hvali s
tem okoli.

Tedaj je pa Hrustovka sklenila, da mora govoriti
s sinom, naj velja, kar hoče.

In res, neko noč, ko je bila že davno odbila
polnoči, in je Jakob ravnokar bil prišel domov, so
zaškripala tudi vrata sobe, kjer je spala Hrustovka.
V njih se je pojavila ona sama, držeča v roki
ostanek goreče sveče. Njena desnica se je tresoč
dvignila, skrčila ter potem počasi napravila križ
na nagubančenem čelu, na ustih in prsih. Nato je
stopila Hrustovka lehko po mostovžu na nasprotni
konec. Pred zadnjimi vrati je postala, kakor bi še
nekaj razmišljala, a skoro nato je potrkala rahlo na
duri ter dejala poluglasno: »Jakob, ne ustraši se,
jaz sem!«

Nato je odprla sobo ter stopila v sinovo sobo.

Jakob je že ležal v postelji znak na hrbtu.
Roke je držal pod glavo ter zrl kvišku v strop.
Odeja mu je bila zdrsnila napol doli čez stranico,
da so bile prsi razodete. Toda to mu je delo dobro,
to ga je hladilo, zakaj na njegovem obrazu je bilo
videti, da je razgret in razburjen. Vsa kri mu je
silila kvišku v glavo, da je bila videti zabrekla in
zabuhla.

Hrustovka je stopila k mizi, položila nanjo
svečo ter se potem ozrla po sinu. Ta se ni zganil.
Kakor prej je zrl v strop, kakor bi ne bilo nikogar
pri njem.

Ona pa je pristopila k postelji, prijela odejo
ter jo privila kvišku in pogladila. Nato se je nagnila
nad sina, kakor v nekdanjih časih, ko je mirno
snival v zibeli. Njeno oko je ljubeče obviselo na
njegovem obrazu, in roka se je iztegnila, da bi ga
prekrižala.

A tedaj je on izpregovoril osorno: »Kaj hočete
tukaj ob tem času?«

»S taboj moram govoriti, sin moj!« je dejala
rahlo starka ter sedla na stol zraven postelje. »Glej,
dolgo že odlašam, morebiti predolgo, da ne govorim
s tabo, kakor bi bila moja dolžnost.«

»Še danes bi bili to lehko opustili,« je zagodrnjal
Jakob.

»Ne, zadnji čas je, Jakob! Glej, kako smo bili
v naši hiši srečni še pred nedavnim časom! Kako
nam je šlo vse po sreči. In kar je bilo najdragocenejše,
je bilo to, da sva imela s tvojim pokojnim
očetom sina, ki nama je bil v čast in veselje. In ta
sin si bil ti, Jakob! Le spomni se na one čase, ali
ni bilo tistikrat lepo? Ali nisi bil srečen, ko si
videl, kako te ima rad oče, kako te ljubimo vsi?
Zakaj bi ne bilo lehko še zdaj tako? Res je, očeta
ni več; a verjemi mi, da naju zdaj vidi, da gleda
na naju in da te bo z onega sveta blagoslovila
njegova roka, ako ... ako ... izpolniš njegovo
zadnjo željo. Jakob, sin moj, poslušaj besede svoje
matere, ki te je rodila, ki te je vzgojila v skrbeh

in strahu za tvoje telesno zdravje, poslušaj jo v tem
hipu, ko skrbi tudi za tvoje duševno zdravje, ko te
hoče rešiti pretečega pogina! Poslušaj me, — izpolni
zadnjo željo očetovo!«

Jakob je dozdaj še vedno mirno ležal. Niti
žilica se ni ganila na njegovem obrazu. Tedaj je
pa mati vstala, se nagnila vnovič čezenj ter rekla
počasi in rahlo: »Jakob, Pavlina tam doli v mlinu,
pravijo, da boleha, zelo boleha. Pravijo, da boleha
zavoljo tebe!«

Te besede so čudno vplivale na Jakoba. Poteze
na njegovem obrazu so se ublažile in njegovo oko
se je hipoma zasolzilo.

»Da je bolna, pravite?« je dejal nekam sočutno.

»Da, bolna, zelo bolna, in samo na tebi je, da
jo ozdraviš!«

Starka je začela upati. Vidno se je razveselila.
Toda v tem hipu je bil že Jakobov obraz trd
kot prej. Le mimogredé ga je bil zadel žarek spomina
na nekdanje dni, nehotoma, šiloma, a že je
odplul in zapustil še hujšo, še strašnejšo temo.

»Kaj mi mari!« je dejal zopet osorno. »Jaz
moram gledati, kje in kako meni bolje kaže, zato
me ne izkušajte več pregovarjati! Kar sem si namenil,
to bom storil!«

Mati si je zakrila obraz ter zaplakala. Spustila
se je pred posteljo na kolena ter ihtela.
Ali pred Jakobovimi očmi je stal v tem hipu
drug obraz, obraz, ki je polnil vse njegovo bitje
in ta obraz mu je govoril: »Ne vdaj se, nikar se
ne vdaj!«

In ta obraz je tudi zmagal. Materine solze
niso imele nasproti njemu nikake moči. Pred njim
se je razpršil v prah spomin na očeta, izginil zadnji
sled nekdanje ljubezni do Pavline ...

* * *

Čez mesec dni so v župni cerkvi oklicali Jakoba
in Pratovko prvikrat. Isti popoldan je stopal
Jakob takoj po kosilu proti Zagradcu, kjer se je
ustavil nekako do večera. Ko se je vračal proti

domu, je nehoté obstal na razpotju. Višja pot je
vodila po rebri navzgor v Bukvico, a spodnja okoli
griča proti Repičevemu mlinu in odtod zopet gori
v Bukvico. Ta pot je bila veliko daljša.

Jakob je privzdignil klobuk, da bi si ohladil
vroče čelo. A tedaj mu je šinila v glavo misel, da
bi šel po spodnji poti, saj je večer lep in časa tudi
obilo. Neka čudna moč ga je gnala tja okoli in
dasi je nekolikrat zmajal z glavo, češ, da jo krene
po gornji poti, vendar mu je noga nehoté stopila
na spodnjo, in šel je dalje proti mlinu.

Bil je lep pomladni večer. Skoro sleherni grm
v jarku je imel svojega slavca, ki je sladko-otožno
svojo pesem žvrgolel, da se je človeško srce moralo
topiti v teh prečudnih glasovih. Tudi Jakobu je bilo
tako nekako mehko in gorko pri srcu. Po zelenečem
drevju je pihala rahla sapica, po vzduhu je plul
prijeten vonj po smrečju, ki je rastlo nekoliko više,
a v jarku je žuborela nagajiva vodica. Vse se je
spajalo kakor nalašč v omamljivo celoto ter vplivalo
na Jakoba, kakor vpliva na živce sladko-opojna
pijača.

In tedaj se muje zopet natihoma prikradla v
spomin — Pavlina. Čudno! Vedel je, da je več ne
ljubi, da mu je že davno tuja, a vendar ga je nekaj
vleklo, vleklo z vso neodoljivo silo, da bi jo nocoj
še videl, samo še enkrat videl v svojem življenju!
Nehoté je pospešil korake ... da, ... mora jo
videti!

In videl jo je, res jo je videl! ...

Ko je zavil okoli griča, odkoder se že vidi
Repičev mlin, je zaslišal hipoma blizu sebe glasove.
Od nasprotne strani je prihajalo po poti, ki vodi
semkaj od reke, nekoliko mož. Nekaj so nosili v
svoji sredi na nosilnicah, ki so jih bili napravili iz
jelšjih vej.

In prišli so do Jakoba.

Tedaj so se pa vsi ozrli vanj ter ga gledali s
preplašenimi, izbuljenimi očmi. A nekdo je izpregovoril:
»Le dobro si jo oglej!«

In Jakob je pogledal na nosilnico in prebledel.
Tam je ležala — Pavlina, ki si je bila sama končala
življenje v valovih.

Kakor bi ga kdo podil, je planil kvišku v breg
ter izginil za grmovjem ...

A videl jo je, res jo je videl! ...

VII.

Nekaj dni po tem dogodku je Jakob hodil
semtertja kakor brez glave. Ni se mu ljubilo niti
delati, niti jesti, niti piti. Navadno je hodil po hlevu
okoli živine, časih pogladil lepo rejeno žival po
tolstih bedrih, semtertja tudi prinesel pest soli, da
jo je lizala sivka ali rjavka z dolgim svojim jezikom
iz njegove roke. Najčešče pa je prečepal kje v
kakem kotu ter si podpiral glavo z rokami. Strmel
je v tla, a časih se tudi zganil, plašno se ozrl okoli
sebe, kakor bi mu kdo stal za hrbtom. Iz vsakega
kota pa ga je žalostno gledala podoba Pavlinina.
V vsaki senci, ki je hušknila mimo njega, v vsakem
najmanjšem šumu, ki ga je provzročil odpadel list,
je videl njo, samo njo, ki je sedaj že počivala v
hladnem, hladnem grobu ... Mraz ga je stresel,
kadar je nenadoma zaškrtnila stopinja za njegovim
hrbtom in srce mu je utripalo, ko je mrak polegal
na trudno zemljo ...

In tedaj je začel razmišljati, ali bi ne pustil
svoje sedanje zaročenke, ali bi ne bilo bolje, ko bi
ostal samec.

Hrustovka je videla, kaj se godi v Jakobovi
duši. Smilil se ji je, a zraven se ji je naselila v
srcu neka nada, da bi morda sedaj še bil čas, ko
bi se dalo kovati vroče železo, da bi pustil vsaj
Pratovko. Ako se ne da več popraviti ona nesreča,
naj bi se vendar preprečilo vsaj najhujše zlo, ki je
po njenem prepričanju obstalo v tem, da pride v
hišo taka ničvredna ženska, kakor so opisovali
ljudje Pratovko.

In neki dan, ko se ji je videl Jakob najbolj
žalosten, torej za posamezne vtiske najbolj sprejemljiv,
ga je izkušala vnovič pregovoriti.

Ali to je bil ogenj v streho. Jakobov značaj
je bil tak, da se ni dal nikomur pogovarjati. Ako
bi ga bila Hrustovka prepustila samemu sebi, da bi
bil sam razmišljal, da bi sam storil po svoji volji,
mogoče, da bi se bil premislil, mogoče, da bi se
vsa ženitev razdrla. A materini opomini so zbudili
v njegovem srcu samo odpor. Komaj je slišal prve
besede iz ust materinih, že je vstal, nemirno prekoračil
vežo ter izginil iz hiše.

In tisti dan je zopet prvikrat stopal v Zagradec,
in tisti dan je bila odločena tudi njegova usoda ...
Ni se brigal za besedičenje ljudi, ni se brigal
za ves svet, a tri tedne potem je bila v Zagradcu
poroka, in vzela sta se Jakob in Pratovka ...

* * *

Jakob se je nastanil s svojo ženo na Bukvici.
V Zagradcu je oddal gostilnico in prodajalnico pod
račun, da bi se toliko laže brigal za kmetijo. In res
se je poprijel gospodarstva z vso odločnostjo in vse
je kazalo, da bode šlo lepo in po sreči. Kar je imel
ženo, se je ves predrugačil; iz prejšnjega lahkomiselneža,
kakršen je začel biti, odkar se je bil
spoznal s Pratovko, je postal zopet nekdanji resni
in delavni Jakob, postal je misleč mož ...

VIII.

Trideset let je minilo od tistikrat. Moj Bog, že
trideset ur je mnogo, ako človek težko česa čaka;
cela večnost je že trideset dni, a kaj šele trideset
tednov ali mesecev! In kaj se vse človeku prigodi
v tridesetih letih! A, ko je teh trideset let
minilo, kako kratka se nam vidijo, prav kakor bi
nas od prvih dni te dolge dobe ločila ena sama,
kratka noč! ...

Zunaj je bila zopet zima. Sneg je zopet pobelil
griče in brda in, ker je pihala ostra burja, je zmrzovalo
in škripalo pod nogami. A notri za gorkimi pečmi
je bilo udobno in prijetno, in ob dolgih večerih so
se v toplih sobah prebirale knjige, pripovedovale pripovedke
o zakletih devicah in viteških gradovih, o

roparjih, o palčkih in velikanih. In pokazala se je
zraven marsikatera moška in pametna, a tudi šaljiva
in zbadljiva beseda ...

Na Sveti dan popoldne je sedela v trgu v gostilni
»Pri trti« večja družba gospodov. Mala soba
v ozadju je bila natlačeno polna, in družba je bila
precej glasna.

Že proti večeru pa je v to družbo prišel tudi
dr. Lemut. On je še vedno dohtaril v trgu, in ljudstvo
ga je imelo rado. Ni je bilo hiše ne v trgu, ne
daleč na okoli, kjer bi že ne bil pomagal, kjer bi
že ne bil izkazal kake dobrote. A mož se je precej
postaral. Na glavi so mu bili lasje že precej redki,
a še ti beli, kratko pristriženi. Tudi brada mu je
bila osivela, in bil je videti kakor bel golob. Toda
njegovo oko je bilo še vedno živahno, izraz na njegovem
obrazu še svež in mladosten. Videlo se je,
da v njem prebiva še čil, neobrabljen duh.

»Hej, doktor, le brž semkaj!« je zakljical nekdo.
»Komaj smo čakali, da se oglasiš. Kako je bilo snoči?«

»Ljubi moj, preveč vprašanj naenkrat! Počakaj
vendar, da sedem in si poplaknem grlo,« je odgovoril
doktor počasi, ko je slačil debelo svojo suknjo
ter jo obešal na kljuko.

Nato je sedel za mizo na stol, ki mu ga je
takoj nekdo pripravil. Pogladil sije z desnico kratko
brado, pogledal najprej po zbrani družbi, a takoj
nato proti stropu ter se potem odkašljal.

»Torej?« se oglasi zopet prvi glas.

»Torej? — No, čujte torej!« odgovori doktor.
»Kar sem na svetu, a temu je že dolgo, dolgo, nad
šestdeset let, vedno sem bil prepričan, da pride za
vsakim grehom pokora. Trdno sem bil uverjen, da
se vse maščuje, maščuje že tukaj na tem svetu. A
snoči je bila ta moja vera še bolj podkrepljena, potrjena
po groznem slučaju, ki je strdil kri v mojih
žilah. Toda, poslušajte!«

Doktor je izpil pol čase vina ter se nekoliko
zamislil. Skoro nato pa je nadaljeval: »Vsi, kolikor vas
nocoj tukaj sedi, vsi prav gotovo poznate Hrustovo
hišo v Bukvici. Najpremožnejša je v vsej okolici

tudi še dandanes, kakor je bila v prejšnjem času.
Snoči je bilo ravno trideset let, ko sem moral ponoči
iz srede svoje družine v velikem snegu na pot
proti Bukvici. Stari Hrust, oče sedanjega gospodarja,
Se je bil pobil; padel je bil od nekod in vsled težkih
poškodeb še tisto noč umrl. Ko sem bil oni večer
dospel v Hrustovo hišo, je bil bolnik še popolnoma
pri zavesti ter je hotel napraviti oporoko. Pri tej priliki
je opozoril sina, naj vzame deklico, ki jo je prej
ljubil, a jo je zdaj zavoljo druge zapustil. A sin ni
hotel o tem ničesar slišati. Postal je sirov in s svojim
vedenjem pospešil smrt očetovo. Stari Hrust je umrl,
ne da bi odnesel s seboj sinovo obljubo, da hoče »pokoro
delati tam, kjer je napravil greh«, kakor je
stari sam dejal. In ko so vsi drugi pokleknili okoli
postelje, ki je na njej ležal mrtvec, je stal samo sin
kvišku, in nobena žilica se ni ganila na njegovem
obrazu. Tedaj sem ga pa jaz potegnil k tlom ter
mu dejal: »Dobro si zapomni to uro!«

Pozneje, ko je bil Jakob sam gospodar, niti
mislil ni več na ta dogodek. Vse prošnje materine,
da, celo smrt prve njegove izvoljenke, ki je bila
skočila vsled žalosti v vodo, ga niso ganile; storil je,
kar je bil sklenil in se poročil s svojo sedanjo ženo.
In navzlic vsem besedam ljudi, da ne bode ta
zakon srečen, nasproti vsakemu domnevanju, se je
v teku let izkazalo prav nasprotno. V Hrustovo hišo
se je naselila sreča za stalno. Kamor je ganil, kamor
je krenil, kar je počel, vse mu je izteklo prav. Godilo
se je prav tako, kakor se govori: »Ako je vrgel
krajcar v zrak, je pobral petak!«

Z ženo sta se razumela izvrstno. Prav to se je
videlo ljudem najčudneje. Vedeli so, kako se ona
prej nikakor ni mogla razumeti s prvim svojim možem;
šepetali so si celo, da je ona bila kriva njegove prezgodnje
smrti. In zdaj je bilo narobe! Njej in možu
se je videlo na obrazu, da se razumeta, da se imata
rada. Celo hlapci in dekle, ki sicer tako radi vse
ovohajo in razkrijejo, tu niso mogli najti ničesar, kar
bi bili mogli raznašati. Nehoté so ljudje sčasoma pozabili
vsega ter začeli spoštovati Jakoba in njegovo ženo.

Dokler je bila Hrustovka še živa, ni se
imela ničesar pritožiti. Mlada je ni gledala od strani,
pač pa ji je dopuščala, da je smela delati po svoji
volji in previdnosti. To je starki tako ugajalo, da se
je že semtertja pokesala, zakaj je Jakobu branila
take žene. Ko je zatisnila oči, je bila trdno prepričana,
da bi njen sin ne mogel dobiti boljše žene.

Sestri Jakobovi sta se dobro omožili, in nista
se imeli pritožiti, zakaj Jakob jima je izplačal delež
do zadnjega vinarja ter dodal še nekoliko iz svojega.
Malo je hiš, kjer bi se tako godilo, kakor se
je pri Hrustovih.

Ali navzlic temu je bilo časih Jakobu tesno
pri srcu. V nočeh, ko ni mogel spati, se mu je časih
vendar videlo, da ni njegova sreča popolna, da visi
nad njim še nekaj, kar mu bode zagrenilo življenje.
V takih nočeh se je premetal po postelji in vstajala
mu je pred očmi podoba pokojnega očeta in podoba
Pavlinina. In tedaj je bil prepričan, da ga v tem
življenju gotovo zadene kaj nenavadnega, kaj groznega
...

In res ga je zadelo to!«

Doktor je zopet izpil pol kozarca vina ter se
nekoliko oddehnil. Vsi so ga verno poslušali ter
pričakovali, kaj jim bode še povedal
Čez nekoliko hipov je nadaljeval: »Snoči,
torej čez trideset let, prav na isti večer, sem moral
zopet na Bukvico. Ves dan mi je nekaj pravilo, da
bodem moral še nocoj od doma, in nisem se varal.
Proti deseti uri so me klicali k — Hrustu. Osupnil
sem, in verujte mi, ako vam rečem, da sem takoj
vedel, da si bode nocojšnji dogodek v zvezi z onim
dogodkom pred tridesetimi leti. In nisem se varal.

»Kaj se je pa zgodilo?« vprašam nestrpno moža,
ki me je prišel klicat.

»Gospodar na Hrustovini umira. Nekdo ga je
nocoj pobil s kolom, ali kali. In pravijo, da je bil ta
nekdo — njegov sin France!« mi odgovori mož.

Mraz me je stresel pri teh besedah. A naglo sem
se odpravil ter odšel proti Bukvici. Počasi sem
dospel gori in tudi v Jakobovo hišo.

In prav na tistem kraju kakor pred tridesetimi
leti in v tisti sobi, kakor oče njegov, je danes ležal
gospodar Jakob. Ko sem vstopil, se je ravno nekoliko
zavedel. Molče mi je pomignil v pozdrav. Pristopil
sem k njemu, ga preiskal, obvezal, a takoj sem vedel,
da je tukaj vsa pomoč zastonj.

To je tudi bolnik takoj uganil. S slabim glasom
je izpregovoril: »Dobro vem, da ne bodem dolgo, in
verujte mi, prav nič mi ni žal. Dal sem Vas poklicati
ne toliko zaradi tega, ker sem potreboval zdravniške
pomoči, kakor zaradi tega, da Vam razodenem
svoje srce.«

Ko sem svetoval, naj neha govoriti, ker se
preveč muči, je odkimal z glavo ter rekel: »Prosim,
pustite me, kmalu hočem dokončati! — Ali se še
spominjate na nocoj trideset let? Tudi tistikrat ste
bili tukaj, in zato Vam nočem ponavljati tega, kar
Vam je že znano. Vaše besede: »Dobro si zapomni
to uro!« so se uresničile. Bili so časi, ko sem mislil,
da je vse pozabljeno, ko me je sreča obsipala z vsemi
svojimi darovi; a bili so semterja tudi časi, ko bi
bil rad videl, da bi me zadelo kaj bridkega. Vse bi
bil vzel kot pokoro za nepokornost in upornost, ki
sem jo oni večer in tudi že prej kazal proti svojemu
očetu. A nič ni hotelo priti! Šele za zdaj se je prihranilo
vse skupaj! In povem Vam, da vse nesreče
na svetu niso nič proti biču, ki ga spletajo staršem
lastni otroci. Tak bič je spletel meni tudi moj sin.«

Govorjenje mu je delo težko, in moral se je
dolgo oddihati, preden je mogel nadaljevati.

Potem je pa govoril: »Moj sin France je imel
znanje z neko deklino iz vasi. Ta deklina ni nič
vredna, in jaz sem bil proti temu, da bi to znanje
nadaljeval. Vidite torej — isti slučaj, kakor pri
mojem pokojnem očetu in meni! Tukaj moram takoj
omeniti, da je bil France kot edini sin po svoji materi
silno razvajen in vajen, da se mu je izpolnila
vsaka želja. Zraven je pa tako nesrečnega značaja,
da se hitro silno raztogoti in v takem stanju ne ve,
kaj dela. Ker mu jaz na vse prigovarjanje nisem
dovolil nadaljevati te zveze, je prišlo med nama do

burnih nastopov. A nocoj sva prišla zopet k temu
predmetu. Ker sem mu enkrat za vselej prepovedal,
da ne sme misliti več nanjo, gaje premagala jeza toliko,
da je zgrabil poleno ter me udaril po tilniku.«

Bolnik se je moral zopet oddehniti in je nekoliko
časa zaprl oči. Omedlel je ter se šele čez dolgo zavedel.

»Toda ne mislite, da sem ga preklel; ne, naredi
naj, kar hoče, — kakor je kazen zadela mene,
tako bode nekdaj i njega. A jaz sem šele zdaj
spoznal svojo pregreho, ki sem jo storil nad svojim
očetom,« je nadaljeval nesrečnež s slabim glasom.

»In pokoro, ki mi jo je Bog naložil, to grozno pokoro
prenašam potrpežljivo in upam, da mi Bog ž
njo izbriše greh, ki je tako dolgo gorel na moji vesti«.

Doktor je umolknil ter gledal zopet po družbi.
Na obrazih večine gospodov je bila videti neka
resnoba, in gotovo je bil v tem trenutku vsak prepričan
o doktorjevih besedah, da se mnogokaj maščuje
že na tem svetu.

»Ostal sem še dolgo časa pri Hrustu,« je nadaljeval
doktor, »a proti jutru je omedlel ter se nič
več zavedel. Okoli njega je bila žena, v sobi so bili
hlapci in dekle, a onega, ki je bil v prvi vrsti poklican,
da bi mu zatisnil oči, onega, ki je pretrgal s
kruto roko nit njegovega življenja, onega ni bilo zraven.
Bog ve, kam je odšel po svetu s slabo svojo vestjo! ...
Okoli šeste ure danes zjutraj se je Jakob zbudil iz
omledevice, pogledal po okoli stoječih ter dejal
glasno in razločno: »Odpuščam mu! ...« Takoj na
to je začel smrtni boj. Vsem, ki so bili okoli njega,
so stale solze v očeh ...«

Doktor je umolknil.

A umolknili so iz večine vsi drugi gosti, ki
so poslušali njegovo povest. Edini mladič, ki je bil
med njimi, nekega trgovca sin, si je vihal komaj
vidne črne brčice pod nosom ter se porogljivo nasmihal.
Nato se je nagnil k svojemu sosedu ter dejal poluglasno:

»Vraga, vidi se, da se doktor stara!«