I. Knežji sel.

V srcu starodavnega Gorotana leži med
gorami precej veliko jezero, ena največjih
naravnih lepot te dežele. Sive skale, temne
smreke in bele hiše se zrcalijo v njegovi
temno-modri gladini, ki je ponajveč skrivnostno-mirna
in tiha. — Koncem osmega
stoletja se je razprostiralo ob vzhodnem
bregu jezera veliko slovensko selo. Kakor
vse naselbine naših pradedov, je ležalo tudi
to selo na kraju, ki je bil od vseh strani
po naravi zavarovan. Na severni strani ga
je čuvalo veliko močvirje, skozi katero je
le dobro vešč domačin našel varno stezo;
zadaj so ga zaslanjale dokaj visoke, porasle
gore, pred njim pa se je širilo prostrano
jezero. Le proti jugu je bila pokrajina odprta.
Toda tudi tu je močan nasip branil prihod
sovražnemu tujcu.

Ker so gore zapirale jutranjemu solncu
pot k vzhodnemu jezerskemu bregu, so rekali
kraju Osoje (odsojen kraj). Odtod se je
tudi jezero, ki je bilo večji del dneva v senci,
kakor da je zavito v teman plašč, imenovalo
osojsko jezero. — Hiše v selu so bile
precej raztresene, a druga drugi skoraj popolnoma
enake. Vse so bile zidane iz kamna;
imele so visoka slemena in slamnate strehe.
Le na severnem koncu jezera je stal ob
vznožju gore nekoliko večji zidan dvorec z
gospodarskimi poslopji in s prostornim dvoriščem,
ki je bilo zagrajeno z močnimi nasipi.
Ob času sovražnega napada so „na
Gradišču“ vsi seljani iskali varnega zavetja.
Sedaj pa je tam bival in gospodaril
župan velike zadruge, velmož med gorotanskimi
Sloveni — Stojmir.

Pomladnega večera je bilo, ko je prijezdil
po cesti od juga v hitrem diru oborožen
vojščak. Pred županjim dvorom se
ustavi in skoči s konja. Ko pogleda okoli
sebe po človeku, kateremu bi izročil vajeti,
se prikaže pri durih ženska postarnega obraza,
a častitljive zunanjosti. Oblečena je bila v
dolgo, temno haljino, prepasano s srebrno
okovanim jermenom. Videlo se ji je, da gospodinji
v hiši.

„Pozdravljena mi, Branka, hči Motižirova“,
jo nagovori tujec.

Nekoliko osupla pogleda žena prišleca,
potem pa odgovori:

„Ne morem se odzvati tvojemu prijaznemu
pozdravu, kajti neznano mi je tvoje ime.
Toda bodi kdorkoli! Beseda izpričuje, da si
Sloven. Radegost te je privedel pod naš
krov. Dobrodošel v naši družini! — Preden
te vprašam, česa želiš, pridi in uživaj z nami,
kar so nam podelili dobri bogovi!“

Nato ukaže hlapcu, da odpelje konja v
hlev, sama pa gré pred gostom v hišo. Ta
nasloni svoje kopje ob podboje velikih duri
in stopi v vežo. Tu je stalo prostorno ognjišče,
na katerem je tlela žrjavica. Tujec se ozre
proti oglu veže, ki je bil durim nasproti, in
ko zagleda le-tam nekaj okorno izrezljanih
podob, stopi korak naprej, se globoko prikloni
in mrmra nerazločne besede. Potem
zajame iz posode tam zraven perišče žita in
ga vrže v ogenj.

Starki se razjasni obraz ob tem pogledu
in prijazno reče:

„Hvala ti, da si počastil dede našega
rodu ob prihodu! Vidim, da imaš v čislih
očetne navade in da te še ni prevarila nova
vera, katero so prinesli Nemci v našo deželo.“

„Jaz se držim starih bogov“, odgovori
ponosno tujec. „Toda preden dalje govoriva,
naj ti povem, kdo sem in kje je moj dom.
Moje ime je Žitomisel, in na Spodnjem Podravju
leži selo, kateremu županujem.“

„Otec Motižir je imel pobratima iz onega
kraja“, zavrne starka.

„Moj ded Božan je bil tisti, kateremu je
postal brat po krvi. Skupaj sta se bojevala
za kneza Ketimara zoper Nemce, ki so s
krstom prinesli robstvo našemu ljudstvu. —
Motižirovo ime se vedno s častjo izreka v
naši zadrugi. Zato mi je srčna radost, da so
mi bogovi naklonili milost, pozdraviti njegovo
plemenito hčer.“

Rekši poda ženi desnico in se spoštljivo
prikloni. Branka ga pelje v izbo ter položi
predenj po slovenski šegi kruha in soli.

„Tvojemu sinu Stojmiru velja moje sporočilo“,
začne čez nekaj časa tuji gost, „žal,
da ne prinašam vesele vesti.“

„Stojmir je na lovu“, odgovori Branka.
„A kmalu se mora vrniti domov, kajti solnce
je že zatonilo. — Zakaj imenuješ vest neveselo?
Ali bode mar zopet vojska s Franki?
Ali se poraja upor zoper Inga, ki jim hlapčuje?“
vpraša hlastno in oči se ji zaiskré.

Žitomisel resno odmaje z glavo in reče:

„Dan osvete nad nemškimi tlačitelji še
ni prišel. In kdaj napoči, to vé le Svetovit
vsevišnji, pred katerim je odprta temna bodočnost.
Toda z dveh strani nam preti poguba — — —“

V tem trenotku se vrata odpró, in v sobo
stopi mlad mož visoke rasti in krepke postave.
Beli, lahkozardeli obraz, katerega so
obrobljali dolgi, plavi lasje, mehka, mlada
brada, je imel nekaj nežnega na sebi. Tudi
iz temnorjavih oči je sijala mehkoba, a hkrati
ponos in odločnost. Z rame sta mu visela
lok in tul s pušicami, a v roki je držal troje
kratkih kopij. Nekoliko razvnet od lova in
hitre hoje, je bil videti kakor poosebljena
moč in mladost. Akoravno je bil Stojmir še
mladenič, vendar je že načeloval veliki zadrugi.
Slava njegovih prednikov in osebne
vrline so mu pridobile to častno mesto. Vstopivši
postavi kopja v kót in pozdravi mater.

„Gosta so nam privedli mili bogovi“, povzame
ta besedo s ponosom in z ljubeznijo
zroč na sina. „Žitomisel iz Podravja je prišel
z važnimi novicami.“

„Ljub mi je vsak Sloven pod mojo streho“,
odgovori Stojmir, poda gostu roko in sede
na klop ob steni.

„Na višje povelje sem prišel danes k
tebi“, začne Žitomisel. „Knez Ingo me je
poslal, da obiščem vse župane, starešine in
velmože po Gorenjem Gorotanu in jim sporočim,
naj zberó svoje vojnike in se pripravijo
na boj zoper Obre.“

„Ti Pesoglavci so zopet v deželi?“

„Pripravlja se velika vojna. Nikdar še
ni bil njih naval tako silen, kakor sedaj.
Kakor roji kobilic se usipljejo obrske trume
ob Dunavu, Muri in Dravi navzgor. In kamor
zadenejo kopita njihovih konj, ne raste več
trava. Moré in davijo ti ko ljuti besi. Starci
in otroci padajo pod njihovimi meči, naše
deve in žene pa vlačijo v sužnost in sramoto.
— V moje selo so že pribežali preplašeni
beguni. Spodnje Podravje je polno pribeglega
ljudstva, ki je došlo z revno deco in z bolestniki
na vozeh, goneč s seboj živino, edino
imetje, ki jim je še ostalo. Ti pripovedujejo
strašne reči o moriji in požigu v spodnjih
krajih.“

„Obri so strahopetni volkovi“, pripomni
Stojmir. „Oboroženih mož se bojé, a nad
onemoglimi starčki in ženskami se znašajo.
Ali se bode zbrala dovolj velika vojska,
da se roparska druhal zapodi nazaj čez
mejo?“

„Knez Ingo je že poslal povelje vsem
Slovenom po Gorotanu, da se pripravijo za
krvavi boj. Krščani in mi, častivci starih
bogov, moramo skupno odvrniti nevarnost.
Na Posavju zbira Ljudevit svoja krdela, ob
Soči Vojnimir. Ob prvem ščipu naj se zberó
vse vojne trume na prostranem polju ob
gorotanskem gradu, kjer stoluje Ingo. Koliko
mož lahko postaviš iz svoje zadruge med
bojne vrste?“

„Tristo strelcev in petdeset oboroženih
konjenikov pojde lahko v boj“, odgovori
Stojmir. „Spravili bi jih še več na noge, a
drugi morajo varovati dom.“

„Ta vojska utegne biti odločilna za nas.
Upati je, da bodemo potem za dolgo rešeni
obrških napadov. Na Ingovem dvoru sem
čul, da bode zaeno z nami velika frankovska
vojna prodirala ob Dunavu in zajela Obre
s severa.“

„Ni mi povšeči zavezništvo s Franki“,
pravi resno Stojmir. „Še vedno smo bili
Sloveni pri tem na škodi. Toda, žal, ne moremo
dosti izbirati. Frank in Ober, oba sta
nam sovražna, ki se vedno globlje zajedata
v naše meso. Treba se je zavezati z enim,
da potolčemo druzega. A upam, da pride dan
plačila tudi za Franke, kakor gotovo biva
nad oblaki Perun, ki meče svoje strele ob
nevihti!“

„Zdaj, ko je izvršeno knežje sporočilo,
bodi dovolj vajinih resnih pogovorov“, povzame
mati Branka. „Žitomisel niti ne misli
na krepilo, katerega mora biti zelo potreben.
Kajti večer je že, in pot je bila utrudljiva.
Tudi tebi, Stojmir, bode po napornem lovu
teknila večerja. Pri kupici sladke medice se
bode lažje govorilo.“

Rekši hiti v hram in prinese prekajenega
mesa, sira in lesen vrč, napolnjen z medico.
Ker se je že zmračilo, zažge v kotu na
visokem stojalu smolnato plamenico. Junaka
krepko sežeta po slastni večerji.

„Veliko novega si videl in slišal na
knežjem dvoru“, začne črez nekaj časa
Stojmir; „mi pa živimo tu v gorski samoti,
ločeni od sveta, in le redko zvemo, kaj se
godi po širnem svetu. Še frankovski kupci,
ki s svojo robo in z novicami krošnjarijo
po deželi, se ogibljejo našega sela, ker vedó,
da mi niso povšeči niti njihove sladke besede,
niti goljufivo blago.“

„Živahno gibanje je sedaj v gorotanskem
gradu“, odgovori Žitomisel. „Več nemških
grofov je tam in duhovnikov iz Solnograda.
Že dolgo časa se je šepetalo in govorilo o
velikih prekucijah na Bavarskem. A vendar
je vse presunila vest, da je frankovski kralj
Karol odstavil bavarskega vojvoda.“

„Kaj, Tesel odstavljen?“ zakličeta hkrati
mati in sin.

„Vteknili so ga v samostan, kjer bivajo
tisti ostriženi črnorizci, kakršnih je že
mnogo prišlo tudi v našo deželo. In še hujše
bi se mu bilo zgodilo, da ni poglavar vseh
krščanov, ki biva v Rimu, prosil zanj. Dolgo
se je vedel lokavo in netil po Bavarskem
upor zoper Karola. Dolžili so ga celó, da
se je zavezal s Pesoglavci in da je on pouzročil
sedanji napad. Na knežjem zboru v
Ingelheimu se je jokaje vrgel pred Karola
na kolena in prosil, naj mu vsaj življenje
pusté, ako mu že vzamejo vojvodstvo. Tudi
soproga Luitberga in vsi otroci so morali v
pregnanstvo.

„Še živé pravični bogovi v nebesih!“
vzklikne Stojmir. „Tesla je zadela kazen za
krivice, ki jih je storil našemu rodu. Z mečem
v roki nam je prišel oznanovat novo vero
in nas vklepat v verige robstva. Maščevani
so sedaj nad njim potoki krvi, ki so bili
preliti v Gorotanu. Naj bi se enako godilo
vsem protivnikom našim!“

Strastno je govoril mladi junak, in tišina
je nastala po njegovih besedah v sobi. Spomin
na nekdanje bridke rane je oživel v duhu
v vseh treh, in divje hrepenenje po maščevanju
jim je napolnilo srca.

„O Karolu pripovedujejo čudne reči“,
začne po daljšem odmoru zopet Stojmir.

„Vsi poveličujejo njegovo bojno slavo“,
odgovori Žitomisel; „v neštevilnih vojskah
je baje že izkazal svoje junaštvo. Telesna
moč mu je pa tolika, da oboroženega vojaka
drži na eni roki. Novi veri je goreč privrženec.“

„Nam bode sedaj tlačitelj, kakor je bil
Tesel.“

„Dokler tudi njega ne zadene enaka
usoda“, poseže vmes Branka. — „Toda glejta,
plamenica je že skoraj dogorela. Pozno je
že, in Žitomisel ima jutri še dolgo pot. Počitka
je potreben, odkazati mu hočem ležišče.“

„K svobodinu Braslavu na Krko me jutri
povede pot, in zarana mi bode odjezditi“,
odgovori sel. „Zato se ne branim tvoje ponudbe;
spanje mi bode sladko po današnjem
trudu. — Ako nam boginja Živa ohrani moč
in zdravje, potem se snidemo o prihodnjem
ščipu na knežjem dvoru“, reče odhajaje in
seže Stojmiru v roko. „Za sedaj naj ti dobre
Vile pričarajo prijeten sen pred duha!“

„Jutri te spremim skozi močvirje, da ne
izgrešiš poti in te ne potegnejo zli duhovi
v brezdanjo globino. Braslavu sporoči pozdrav!

Brat je moje matere in vrl Sloven.
Želim ti sladkega počitka pod našim krovom!“

Ko je mati Branka odšla z gostom, ostal
je Stojmir sam v sobi. Zamišljeno je zrl
pred-se. Knežje povelje ga je tiralo proč iz
domače hiše, iz onega sveta, v katerem je
doslej bival in deloval. Novo življenje se
mu je odpiralo, polno bojev in truda, muk
in trpljenja, življenje, drugačno, kakor ga
je preživel v domači hiši med svojci. A
vendar se mu je zdelo, kakor da ga neki
glas kliče na širše pozorišče, kakor da ima
ondi izvršiti važno nalogo. — — —

Kmalu se vrne Branka v sobo in prisede
k sinu, ki je slonel na klopi.

„Stojmir, vest, ki jo je prinesel knežji
sel, te je iznenadila. Prvič v življenju ti bode
treba iti daleč od doma, na vojsko. A čaka
te ondi venec slave. Rod naš je na dobrem
glasu med Sloveni, in sloves naših prednikov
je pri njih v veliki časti. To dedščino svojih
očetov moraš pomnožiti tudi ti z junaškimi
čini. Sedaj je prilika, da si pridobiš slavno
ime. — Za vojno z Obri bode kmalu prišla
druga, še osodnejša in pomenljivejša. Ta
bode veljala Frankom!“

„Neugodne so razmere za uspešen odpor
proti njim“, odvrne sin zamišljeno.

„Pristaši stare vere Slovenov so boječi
in razkropljeni. Manjka jim vodnika. Tvoja
naloga bode, da jih zbiraš okoli sebe in pripraviš
za veliko delo. Zato moraš na knežji
dvor in v vojsko. Spomni se svojega očeta
Slavomira, ki se je z Vrelom boril zoper
Valjhuna za vero in prava Slovenov. Obležal
je na krvavem polju kakor ded Motižir in
neštevilni drugi iz naše zadruge. Njih stopinje
ti kažejo pot, po kateri ti je hoditi!“

Slovesno je govorila starka, in roka, ki
jo je dvignila kakor v prisego, se je tresla
od razburjenosti.

„Ognjene so tvoje besede, mati“, odvrne
Stojmir, in globoko mi segajo v dušo.
Veruj, da mi ne izginejo iz nje. A danes mi
je duh truden; potreben sem pokoja, ki ga
privoščim tudi tebi.

Spoštljivo poda Stojmir materi roko in
poišče svoje ležišče. — Branka pa stopi k
ognjišču darovat bogovom večerno žrtev.
Ko se je dvigal dim proti stropu, razpne
roki in moli k Svetovitu četveroobraznemu,
k Perunu in k boginji Živi. Bila je molitev za
maščevanje, ki je kipela proti nebu.

II. V Ingovem gradu.

Krasen dan se je smejal zemlji, ko se je
pomikala truma vojnikov po stari rimski
cesti, ki je vodila mimo Beljaka in vrbskega
jezera proti gospesvetskemu polju. Narava
je bila odeta v sveže zelenje in cvetje, kakor
da se je napravila v svate. Zlati solnčni soj
je ležal nad pokrajino, in pomladni vzduh
poln vonja in krepilne svežosti je napolnjeval
dol in goro.

Kaj čuda, ako se je radost in neka zmagoslavna
zavest polastila tudi slovenskih bojevnikov?
Zdelo se jim je, kakor da gredó
na ples ali na veselo svatovščino, in ne v
krvavo bitko z divjimi Obri. — Bilo jih je
lepa četa pešcev in konjenikov, z Osoj, s
Krke in z Gorenjega Podravja. Nekateri izmed
njih so bili že osiveli vojniki, ki niso šli
prvič na vojsko zoper obrske roparje. Ti so
pripovedovali, kako strašno je videti to divje,
napol nago ljudstvo spačenih obrazov, ki
se kakor poletna nevihta pridrevi v boj na
svojih malih, gibčnih konjičih, katero se pa
strahopetno spusti zopet v beg, ako ne premaga
ob prvem navalu. — Pravili so o
zmagoslavnih bitkah pod knezom Borutom
in Gorazdom in proslavljali njiju junaštvo.
Vesela, zmagoslavna zavest je navdajala
moštvo.

Trumi na čelu sta jezdila dva moža, katerima
se je videlo na bojni opravi in na
vsem obnašanju, da zapovedujeta ostalim
vojnikom. Mlajši je bil Stojmir. Njegovega
tršatega, bolj postarnega spremljevavca pa je
značil koščeni obraz in hud, prešinljiv pogled.
Lasje, ki so se mu sipali izpod čelade, so
bili že močno osiveli, in brazgotine na obrazu
so pričale, da se je udeležil že mnogih bitk.
Bil je Braslav s Krke, Stojmiru ujec po rodu.
Izkušen in hraber vojnik je bil goreč častivec
starih bogov in zaklet sovražnik Frankov.

Ker ni imel svojih otrok, je bil Stojmiru
naklonjen z očetovsko ljubeznijo. Upal je,
da bode mladi junak, ki je bil vzgojen v
poganski veri in v starih običajih slovenskih,
kdaj močna zaslomba proti tujemu navalu
in da bode on izvršil veliko delo osvobojenja
Slovenov iz jarma frankovske oblasti in
iz nove vsiljene jim vere.

Zadovoljno se je ozrl včasih na mladeniča,
ki je jezdil kraj njega in spretno sukal
iskrega konjiča.

„Le brzdaj ga“, reče stričniku, „predolgo
je stal brez dela pri jaslih, zato sedaj prha
in rezgeta. Lepa žival! V svetem gaju, kjer
Triglavu redé čredo izbranih konj, bi ne
našel lahko enakega. A divjost se mu bode
že še unesla na dolgem potu do obrske
zemlje.“

„Ali imamo še daleč do knežjega gradu?“
vpraša Stojmir.

„Tam spredaj na levi že vidiš Blatograd.
Od tam imamo le še nekaj ur do Ingovega
doma. — V Blatogradu gospodari Vitoglav.
Iskren Sloven je in neprijatelj Frankom.
Čeprav je tu v bližini solnograških črnorizcev,
se jim vendar še ni dal preslepiti.
A kar te bode morda še bolj zanimalo, mlado
hčer ima, ki slovi daleč okoli po svoji lepoti
in pridnosti. In Vitoglav je ponosen na svojo
Kraso! Mnogo snubačev je že imela, a doslej
je še vse odbila. Ta bi bila za-te, Stojmir,
in če ti bode povšeči, rad ti jo pomagam
snubiti. Tebi je oče ne bode odrekel.“

„Sedaj ni čas misliti na ženitev, ko gremo
na vojsko“, odvrne mladenič.

„Zakaj ne?“ pravi veselo Braslav. „Najprej
krvavi ples, a potem vesela svatovščina!
Vse lepo po vrsti. Čas je že, da pripelješ
ženko na Osoje. Boginja Lada ti bodi mila
pri izberi!“

Okoli poldne je dospel oddelek slovenske
vojske na skupno zbirališče pred knežji grad.

Ingova stolica je stala na gospesvetskem
polju, v naravnem središču cele dežele. „Gorotanski
grad“, civitas carantana, jo imenujejo
stare listine, ker je bila že od nekdaj najznamenitejša
trdnjava cele dežele in sedež
slovenskih knezov. Bilo je zelo obsežno
gradišče, zgrajeno po staroslovenski šegi in
zavarovano na vseh straneh z rovi in nasipi.
Na vzhodni strani pa je še deroča Glina
branila prihod sovražniku. — Knežji dvor
je stal v sredi gradišča na malo vzvišenem
kraju ob vznožju precej visoke gore, katero
imenujejo viri Gorotanski hrib, „mons carantanus“.
V prejšnjih časih se tudi dom vojvodov
ni bistveno razlikoval od hiš priprostih
Slovenov. Toda odkar se je frankovski vpliv
po deželi vedno bolj razširjal, so si tudi
slovenski knezi sezidali po nemškem vzoru
grad v četverokot s prostornim dvoriščem
in s polkrožnimi stolpi na oglih. Gradivo za
stavbo jim je nudilo velikansko grobišče
onstran Gline, ki se je raztezalo več ur v
daljavo, in kjer so stale razvaline slovečega
rimskega mesta Virunum.

Zanimiv okvir so tvorili stolici slovenskega
kneza ti napol podrti tempeljni, samotno
stoječi vitki stebri in razpalo zidovje
rimskih palač in kopališč. Bile so neme, a
vendar glasno govoreče priče minulega časa,
na čigar razvalinah se je porodila nova doba.

Poleg knežjega dvora je bilo v notranjem
ograjenem prostoru še več drugih hiš, kjer
so prebivali rokodelci in drugi stalni naseljenci.
To predgradje je služilo v vojnih
časih za tabor raznim četam, ki so se tu
zbirale, in je nudilo varno zavetje ljudstvu,
ki je z vsem svojim blagom in imetjem
semkaj pribežalo.

Še neke stavbe moramo omeniti na tem
znamenitem pozorišču, preproste sicer, a
vendar pomenljive, ker zastopa poleg rimstva
in poganskega slovenstva tretji mogočni činitelj
— krščanstvo. Od knežjega gradu
proti jugovzhodu se je dvigala precej prostorna,
toda lesena cerkev, posvečena Gospé Sveti.
Bila je najstarejša in dolgo časa
edina krščanska cerkev v Gorotanu. Takrat
je imel tu svojo stolico škof Teodorik, katerega
je pri apostolskem delovanju podpiralo
nekaj solnograških duhovnikov. A navzlic
dolgoletnemu trudu se je čreda Kristusova
le počasi množila. Zlasti plemstvo slovensko
se je izvečine trdovratno ustavljalo zveličalnemu
nauku svetega evangelija.

Ko sta dospela Stojmir in Braslav s
svojimi četami v gorotansko gradišče, se
jima je odprl živahen prizor. Zagledala sta
pred sabo dolge vrste šotorov, narejenih za
silo iz kož ali platna. Pod njimi so ležali
vojaki ali pa so klepali in brusili svoje
meče, kopja in sekire. Vmes so plapolali
veliki ognji, ob katerih so čepele gruče
ljudi, ki so pekli koštrune ali pa cele junce
na dolgih ražnjih. Poleg so stali vozovi, natvorjeni
z raznim živežem za ljudi in živali,
z orodjem, polnimi mehovi in kožami. Nekateri
so bili pokriti z odejami iz bičja in
lubja. Izpod njih se je čulo kričanje otrok
ali javkanje žen in ranjencev. Bili so beguni,
ki so pribežali iz spodnjih krajev v Ingov
grad. Vmes je mukala in se pojala živina,
razgetali konji in bili s kopiti ob tla. Povsod
je bil videti nered in slišati divje vpitje.

Takoj ob prihodu sta vzbudila naša znanca
pozornost v taboru. Braslav je bil osebno
znan skoraj z vsemi slovenskimi starejšinami
in velmožmi in je bil na dobrem glasu pri
poganih. Stojmira sicer po licu niso poznali,
a ker je bil sin slavnega očeta in že v mladih
letih župan velike zadruge, je šel tudi o njem
sloves po vsej deželi. Hrupno so pozdravljali
prišleca. Po širokem potu med množico
jahajoč je gledal Braslav pazno okoli, kje
bi našel ugoden prostor za taborišče. Kar
mu pride nasproti majhen, čokat mož in ga
nagovori:

„Pozdravljen mi, Braslav, v knežjem
gradišču! Mislil sem že, da te je Morana
položila v hladno zemljo. Pa vidim, da se
bodeva zopet skupaj vojskovala pod Perunovo
zaščito.“

„Hvala ti za pozdrav, Stebor! A svetuj
mi, kam naj se obrnem s svojimi ljudmi, da
najdem ugoden prostor za taborišče. Kajti
nas je veliko. Tu poleg mene je še stričnik
Stojmir z Osojci in Podravci.“

„Ob reki na desni strani bodete dobili
prostora“, odgovori Stebor, kazaje v daljavo.
„Tam je trave dovolj za živino, in vode vam
v Glini tudi ne bode zmanjkalo. Onstran
reke pa nikar ne hodite! Tam taboré krščani in
frankovski vitezi, a tostran so sami našinci.“

Braslav in Stojmir peljeta svoje čete na
odkazano mesto. Bil je peščen, s travo porastel
kraj ob reki. Preko nje je stala v
bližini gospesvetska cerkev, okoli katere so
bili zopet gosto nasejani šotori in ognji.

Vojaki so takoj začeli prirejati taborišče.
Zabijali so kole v tla, da bi preko njih raztegnili
kože in platno za šotore, in nabirali
so suhega trsja za ognje. Konje so privezali
k drevesom na dolgih konopcih, da so
mogli muliti travo po okolici.

Kmalu so prišli starejšine in velmožje iz
drugih zadrug, da pozdravijo novodošlece.
Poleg našega znanca Žitomisla so bili tu še
Rastislav iz Krajine, Vitigoj od Savinje, Svetopolk
iz Pomurja in drugih več. Večina so
bili starejši možje, ki so se bojevali že v
mnogih bitkah. Le eden med njimi je bil
mladenič skoraj Stojmirove starosti, rdečega
lica in krepke postave. Vedel se je ponosno
in malone prezirljivo do drugih, a imel je
velik vpliv pri krajinskih županih. Bil
je to Ljudevit, knez na Posavju.

Braslav je s ponosom predstavljal velmožem
Stojmira, kateremu so ti stiskali roko
in hvalili vrline njegovega očeta. Pogovor
se je sukal o vojski.

„Koliko časa bomo ležali tu v taboru?“
vpraša Braslav.

„Jutrišnji dan je še odmenjen počitku“,
odgovori knežji zaupnik Žitomisel. „Hkrati
se bode vršil v Ingovem gradu vojni posvet.
Tretji dan odrinemo.“

„Meni je prav“, odvrne Braslav, „kajti
dolgočasno življenje v taboru ni po moji
volji. In najmanj bi rad dolgo ostal v tej
okolici, kjer sedaj bivamo. Preveč tuj duh
vlada tod.“

Zvečer se je v taboru razvil še slikovitejši
prizor kakor podnevi. Vsa pokrajina
se je topila v rdečem svitu ognjev. Bajno so
se črtali na tem ozadju temni obrisi knežjega
gradu in gospesvetske cerkve. Pesmi in veselo
vriskanje je odmevalo v tiho noč.

Drugi dan je hodil Stojmir po taboru in
si ogledoval živahno gibanje. Tu in tam je
postal pri znancih in se posvetoval ž njimi
o vojnih zadevah. Kar se prikaže na poti,

ki je vodila iz grada proti cerkvi, velik
sprevod. Tuji vitezi v železnih oklepih in
čeladah, slovenski župani in velmožje, med
njimi Ingo sam v dragoceni bojni opravi in
mnogo druzega ljudstva ...

Stojmir pristopi k Žitomislu in ga vpraša,
kaj pomenja ta nastop.

„Bode li knez s svojim spremstvom pregledoval
vojsko?“

„Motiš se“, odgovori Žitomisel. „Krščani
gredó v cerkev, da si naklonijo milost svojega
boga v prihodnjem boju.“

Ingov nastop je vzbudil pozornost v taboru.
Vojaki so drli skupaj ter radovedno

gledali ta prizor. Stojmir je stal z Žitomislom
kraj reke pri svojem oddelku, in poslednji
mu je razkazoval Ingovo spremstvo.

„Oni vitezi v železni opravi, ki gredó v
prvi vrsti, so Franki.“

„Ingu so žalibog skoraj stalni spremljevavci“,
pripomni Stojmir.

„Za njimi gredó nekateri slovenski župani,
ki so prisegli na novo vero in se dali
krstiti. Visokodorasli mož, ki stopa ob Ingovi
strani, je knez Přibislav iz bistriške doline.
Odkar je Tesel ustanovil samostan v Indiji
(Innichen), je postal goreč privrženec nemških
duhovnikov. Na drugi strani spremlja
kneza nemški grof Gerold. Posestvo ima v
Brežah. Pripeljal je s seboj četo nemških naseljencev
in nekaj vitezov.“

Stojmiru se čelo zmrači, in oko se mu
zasveti divjega srda:

„Ti tuji vrinjenci nas bodo pregnali iz
rodne zemlje! Kakor klop se zajedajo v
naše meso!“

Sredi spremstva je ponosno stopal knez
Ingo. Bil je mož orjaške postave. Skoraj za
celo glavo je presegal svoje spremljevavce.
Oblečen je bil po frankovski šegi v železno
bojno opravo, katero je pokrival širok, rdeč
plašč, viseč mu preko ramen. Sam goreč
kristjan, se je trudil, da bi vse Slovene pridobil
za Kristovo vero. Bil je na glasu
pravičnega vladarja, ki pušča slehernemu
svobodo vesti in ne vsiljuje nove vere z
mečem, kakor so to delali njegovi predniki.
— Vendar je pa imel to slabost, da se je
dal preveč voditi Frankom in je pospeševal
nemški živelj med Sloveni.

Stojmir ni baš prijazno zrl na slovenskega
vojvodo. Zdelo se mu je, da je on
povzročitelj sužnosti Slovencev in vsega zla
v deželi ... Tu mu nenadoma obstane pogled
na mladostni prikazni deklice, ki je šla za
Ingom v spremstvu nekega tujega viteza.
Bila je videti stara komaj šestnajst let, a
vendar toliko razvita, da se je zdela vzor
ženske lepote. Pravilno črtani okrogli obraz
so obrobljali črni gosti lasje, ki so se spuščali
v naravnih kodrih na tilnik in ramena.
Dolga bela haljina, prepasana z zlatim pasom,
je še bolj povzdigovala njeno vitko postavo,
in iz širokih, ohlapnih rokavov se je svitala
belina njenih rok, katere so krasile
zlate zapestnice. Tudi lase je prepletal vrhu
belega čela zlat obroček. Vrhu bele spodnje
obleke je nosila barvast plašč. — Vitez kraj
nje se je uljudno priklanjal in ji govoril
sladke besede. Toda deklica je stopala poleg
njega v lahkovidni zadregi, s povešenimi
očmi, in sramežljivo rdečico ji je bilo poznati
na licih.

„Kdo je ona zorna deva?“ zašepeče
Stojmir hlastno svojemu tovarišu.

„Milena, Ingova hči“, odvrne Žitomisel z
lahnim nasmehom, „in njen spremljevavec
je frankovski grof Erik, kraljevi poslanec.
Vedno se dobrika okoli knežne.“

Ingovo spremstvo je šlo naravnost v cerkev,
vojaštvo krščanskih slovenskih knezov
in Frankov pa se je zbralo v gostih trumah
okoli nje. Pogani so z raznimi opombami
spremljali bogoslužje krščanov.

„Tam v hramu se bodo zavarovali zoper
puščice sovražnikov“, reče star vojak.

„Neki duhovnik v zlato vezeni halji jim
zagovarja ščite in meče in dela razna znamenja
nad njimi, da so neranljivi“, pripomni
drugi.

„A naš Perun, ki ima strele v oblasti,
je vendar močnejši, nego krščanski Bog!“
poseže vmes tretji. „In meč mi je tudi zagovorila
žena-veščica.“

Stojmir je stal ob bregu in mrklo gledal
črez reko. Del njegovega naroda se je zbiral
tam okoli drugih žrtvenikov, nego so jih postavljali
pradedje, poslušal je druge nauke, kot
jih je nekdaj pravila babica svojemu vnuku.
Ali naj je res ta nauk krščanski vzvišena
blagovest? Ta nauk, ki je povzročil že toliko
krvolitja in toliko gorja v Gorotanu, ki je
Slovene malone izročil tujemu robstvu? ...

Vojaki so začeli peti bojno pesem na
čast Perunu in njegovi zmagi nad zmajem.
Vedno višje in glasneje je orila po taboru
popevka kakor vkljub krščanom, ki so na
oni strani reke iskali drugega varstva. Tedaj
se pa z visokega lesenega odra poleg cerkve
začuje glas, kakršnega še Stojmir nikdar ni

čul v svojem življenju. Počasi in slovesno
so doneli udarci po planjavi, kakor da kdo
bije ob bronast ščit. Je li bil to pozdrav
krščanskega Boga? In vedno glasneje je
donel skrivnostni glas, kakor da hoče predoneti
bojne pesmi, ki so orile v taboru
poganov. Množice okoli cerkve pa so se
vrgle na kolena, sklonile glave in skesano
se trkale na prsi ...

Zamišljen je stal Stojmir ob bregu. Zdelo
se mu je, da reka, ki je valila mimo njega
kalne valove, loči dva nezdružljiva svetova,
in da je živa podoba prepada, ki je tedaj
nastal v narodu Slovenov.

III. Zmaga in pir.

Slovenska vojska je prodirala ob Dravi
navzdol proti Panoniji. — Kmalu so bila
vidna znamenja sovražnega napada. Cela
sela so bila opustošena in razdejana. Začrnela
pogorišča so označevala sled obrskih
roparjev. Tuintam se je iz pogorišč še
vzdigoval dim in je dehtela vročina. Kraj
pogorišč so ležala okrvavljena trupla mož,
žen in otrok. — Preplašene trume begunov
so se zatekale k vojski in pripovedovale o
strašnih morijah, ki se po deželi godé. —
Vojščaki so bili razsrjeni nad divjaško grozovitostjo
in so plamteli bojaželjnosti. Toda
sovražnik jim ni hotel priti nasproti. Včasih
so se prikazali v daljavi jezdeci, sedaj
na levi, sedaj na desni, sedaj v manjšem,
sedaj v večjem številu. Po bliskovo so pridirjali,
izstrelili puščice, pa zopet odhiteli ...
Vojaki so morali biti po dnevi in po noči
pripravljeni, da odbijajo napade. A kadar
so hoteli sprejeti Obre s puščicami in kopji,
vrgli so se le ti po dolgem konjem na hrbet
in kakor blisk izginili s prizorišča.

Vedno vznemirjanje in zavratni napadi
so vznevoljili slovenske vojnike. Jezilo jih
je, da niso mogli sovražniku do živega.

„Takega vojskovanja se mora vsakdo
naveličati“, pripomni Stojmir svojemu ujcu,
ko sta se vračala nekega dne na čelu konjenikov
od brezuspešnega zasledovanja k
vojski nazaj; „zdi se mi, kakor bi odganjali
roje nadležnih brenceljev.“

„Takšen je njihov način vojskovanja“,
odgovori Braslav. „Poznam jih že izdavna.
A ne boj se, sinko, priložnost, da izkažeš
svoje junaštvo, ti ne bode odšla. Te čete,
ki nas napadajo, so le obrske prednje straže
in ogleduhi. A doli v dravski nižavi bodemo
zadeli ob njih bojno moč. Tamkaj nas gotovo
čaka Tudun, knez obrski s svojimi
četami. Na planjavi se rajši voskujejo, kakor
v goratih krajih, ker se tam njihova konjica
lažje razprostré.“

Besede starega bojevnika so se uresničile.
Na prostranem Ptujskem polju je bila
zbrana vojska Obrov. Utaborila se je na
kraju, ki je bil zavarovan deloma po reki
Dravi, deloma po njenih pritokih in močvirjih.

V takem taboru bi se Obri lahko branili
celo leto. Toda njihov namen je bil prodirati
proti Gorotanu in Friulski marki. Zato
je Tudun takoj ob prihodu slovenske vojske
peljal svoje čete iz tabora in jih razvrstil.
— Knez Ingo, ki je bil že precej vajen načina
obrskega vojskovanja, je razdelil slovensko
pehoto v posamezne trume, ki so
stale blizu skupaj in bile toliko krepke, da so
mogle vzdržavati prvi naval. V sprednjih
vrstah so bili strelci, za njimi kopjeniki. Konjeništvo,
kateremu je deloma načeloval Stojmir,
deloma frankovski vitezi, je stalo ob
strani in je imelo nalogo udariti na dano povelje
na sovražnika, ga zasledovati in razkropiti.
— Kakor se ob poletni nevihti pridrevi nad
poljem oblak-hudournik, preteč grozo in
razdejanje, tako so prihrule obrske trume.
Zemlja se je tresla pod udarci konjskih
kopit. Oblak prahu je vstal z ravnine in se
valil z napadovavci dalje. Urnebesen krik
zaženo Obri, ko planejo nad vojsko Slovenov.
Roj puščic jih sprejme. Prvi padejo
ranjeni na tla, ali obležé mrtvi pod
konji. Preko njihovih trupel drevé trume
z neukrotno silo naprej. Cel gozd sulic jim
štrli nasproti. Obri padajo prebodeni in posekani,
a nove trume naskakujejo. Že so
prve slovenske vrste poražene; oddelki se
morajo umikati silovitemu napadu, in bati
se je, da jih sovražna vihra popolnoma ne
razžene.

V tem odločilnem trenutku poseže vmes
slovenska in frankovska konjica. Težko so
že krotili vojaki bojaželjnost, videč pred
seboj divjo morijo. Na dano povelje se zakade
z vso ljutostjo na sovražnika. Silovito
trčijo sovražne moči druga ob drugo. Ker
je bilo Obrov ogromna množica, so slovenski
oddelki kar izginili v sovražnem morju. A
njihovo kopje in meč sta kruto gospodarila.
Ko Obri vidijo, da ne porazijo slovenskih
vrst na prvi hip, upade jim pogum. Kmalu
začno bežati posamezni jezdeci, potem deseterice,
potem stotine. Vsa divja truma se
razkropi v nerednem divjem begu — slovenski
konjeniki pa drevé za njimi — — —

Stari viri pripovedujejo, da so bili Obri
v tej bitki do cela poraženi. Nešteta množica
jih je obležala na bojišču, drugi so
našli smrt v močvirju in valovih deroče
Drave. Od tedaj se Pesoglavci niso več
upali ropati in pustošiti po Gorotanu, po
Bavarskem in Friulski marki. Tako so naši
pradedje že v tedanjih časih s svojo krvjo
ščitili zapadno kulturo pred barbarskimi
navali! —

Tudi izgube Slovencev so bile znatne.
Veliko njihovih mrtvih trupel je pokrivalo
prostrano ravnino ob Dravi. Krščani in pogani
so tu ležali drug poleg drugega v
smrtnem spanju ...

Stojmir se je ves čas boril ob strani
svojega ujca. Braslav je srdito sekal in mahal
okoli sebe — kakor razjarjen lev. Tudi
Stojmira se je bila polastila divja besnost,
a vendar je ohranil še toliko trezen razum,
da je svojemu oddelku dajal povelja. Kjer
je bila največja nevarnost, tja je velel svojim.

Ko so se zvečer konjeniki vračali v tabor,
je bil Braslav kar pijan veselja.

„Ha, to je bil dan!“ je klical razvnet.
„Takih ne pomnim dosti v življenju. Le enkrat
je bila zmaga še sijajnejša. Tedaj, ko
smo po Ketimarovi smrti podili Bavarce iz
dežele. Sam Perun nam je danes pomagal!
— Vrlo si se obnašal, moj sinko Stojmir!
Velik delež imaš na današnji zmagi. Priznam
celo, da imaš več pameti v glavi nego je
pokrivajo moji sivi lasje. Toda kaj ti je?
Bled si v obraz in po tvojem jopiču zaznavam
krvave srage!“

„Ej, nič hudega ni, ujec“, zavrne Stojmir,
„neki Ober mi je hotel sulico poriniti
med rebra, a izpodrsnilo mu je na oklepu
in zadel me je v desno ramo. Mala praska,
druzega nič!“

„V taboru si moraš rano obvezati“, odgovori
Braslav skrbeče. „Tam so stare žene,
ki so vešče zdravljenju in poznajo moč vsakovrstnih
zelišč.“ Rana pa je bila globlja
in nevarnejša, nego je Stojmir mislil. Izgubil
je bil vsled nje dokaj krvi in oslabel tako,
da nekaj dni ni mogel na konja. Prisiljen
je bil poslužiti se voza, na katerem so se
vozili ranjenci. Vendar, ko se je skupna
vojska bližala domačim krajem, postavil se
je Stojmir zopet na čelo svojim Osojcem,
ki so navdušeni pozdravljali svojega junaškega
voditelja.

Veliko je bilo veselje nad zmago po vsem
Gorotanu. Imena junakov, ki so se proslavili
v boju, so šla od ust do ust. Med njimi
se je imenovalo na prvem mestu ime mladega
Stojmira. Knez Ingo je napravil v proslavo
zmage na svojem gradu veselo gostijo,
h kateri je povabil vse poveljnike, ki so se
udeležili vojske. Čete, kolikor jih je ostalo
skupaj, so v taboru praznovale veseli dan.

V knežji dvorani se je zbralo obilo povabljenih
gostov. Frankovski vitezi in nemški
duhovniki v črnih haljah so se gibali med
preprostimi slovenskimi župani. A opazovati
je bilo tudi tu dvoje strank. Pogani so se zbirali
okoli Braslava in Stojmira, dočim so krščanski
knezi z duhovniki in frankovskimi vitezi
vred tvorili svojo posebno skupino. Knez
Ingo je goste pri mizi tako razvrstil, da
so bili krščani okoli njega na gorenjem
koncu mize, pogani pa na spodnjem. Poleg
Inga je sedel na desnici škof Teodorik, na
levici kraljevi poslanec grof Erik. Kraj
škofa je bila videti rejena postava nadprezbiterja
Reginbalda in bledi obraz dijakona
Majorana. Oba sta prišla iz Solnograda v
Gorotan in sta bila redna spremljevavca
škofova. Za njimi so se vrstili drugi duhovniki,
vitezi in župani.

Preziranje nekrščanskih poveljnikov, izmed
katerih ni nikdo dobil častnega mesta,
je vzbudilo med temi veliko ogorčenje. Čulo
se je mrmranje in rožljanje z meči.

„Kaj smo mi manj vredni ljudje, kakor
ti ostriženi menihi in frankovski petolizci,
ki so si dali vliti vode na glavo?“ hudoval
se je Braslav. „Ali nismo bili v boju med
prvimi in ali nismo več storili za pridobljeno
zmago, kakor oni?“

„Bolje za nas, da smo tu skupaj, kakor
da bi sedeli gori med tujci“, ga pogovarja
Žitomisel.

„Ako bi sedel pri tistih črnorizcih,
Braslav“, se oglasi debeli Pero iz Poljan,
„bi se ti razlil žolč. Vsa pojedina ti je potem
pokvarjena!“

Tudi Stojmira je peklo preziranje. Mrko
je gledal na Ingovo okrožje. Ponosno so se
vedli frankovski vitezi. Govorili so večjidelj
s knezom in z nemškimi duhovniki; le redkokdaj
je ta ali oni privoščil besedo kakemu
slovenskemu županu. Z vsem svojim vedenjem
so kazali, da se imajo za ljudi višje vrste, kakor
so podjarmljeni Sloveni. — Po frankovski
šegi napravljeni služabniki so donašali jedi
na mizo. Kar je v tedanjih časih zamogla
nuditi kuhinjska umetnost, z vsem je postregel
Ingo svojim gostom. Izbrane jedi, kakršnih
ni poznala slovenska preprostost, so prihajale
na mizo: vinska juha, začinjena z raznimi
dišavami, raznovrstno prirejena divjačina
in perutnina. Poleg jedil so stali pred
gosti veliki vrči medice in vina.

„Vnet prijatelj sem slovenskim navadam“,
reče Pero, obirajoč kos mastne pečenke, „in
rad živim preprosto kakor so naši predniki.
A v kuhi moramo vendar Frankom priznati
prednost. Kaj tacega ne znajo narediti naše
slovenske žene.“

„Nespametno govoriš“, ga zavrne nevoljen
Braslav. „Ti utegneš iz same sladkosnedenosti
postati njihov privrženec!“

„Motiš se, Braslav“, odgovori Pero ravnodušno.
„Jaz hvalim samo frankovske jedi.
Njim samim pa želim, da bi jim vse te dobre
stvari v želodcu obležale in da bi se jim v
strup izpremenilo rujno vino, s katerim jedi
zalivajo. Tako bi bili mi na mah rešeni
tlačiteljev.“ Glasen smeh je sledil tem besedam.
Vino je razgrelo duhove in poživilo
govorico. Tedaj pa vstane knez Ingo in napije
zbranim gostom rekoč: „Čislani vitezi,
starejšine in velmožje! Veseli pir vas je
zbral danes na mojem dvoru, da skupaj
praznujemo pomenljivi dogodek, ko smo
v trdem boju iznova zavrnili starega sovraga
od naših mej. S slogo smo dosegli
zmago nad njim. Bodi nam sloga sveta tudi
v bodoče. Ona nas bode privedla do še
sijajnejših uspehov. Pogoj sloge pa je edinost
v veri in mišljenju. Zato napijam, da
bi nas ta edinost kmalu objela!“ ...

Knezove besede so vzbudile na krščanski
strani glasno odobravanje. Pogani pa so
nemo zrli predse. Škodoželjno so se nasmihali
Franki, videč njih potrtost.

Grof Gerold se sklone h kraljevemu
poslancu in mu reče polglasno: „Glej jih,
kako so poparjeni, kakor psi, ki so občutili
palico!“

„To tudi zaslužijo“, odvrne Erik. —
„Preveč časti je zanje, da jedó z nami pri
eni mizi ...“

Žitomisel, ki je sedel blizu njih in bil
nekoliko vešč frankovskega jezika, je razumel
nekaj besedi. — „Franki nas psujejo!“
zakriči in velikanski vrišč nastane v spodnjem
koncu dvorane.

„Gorje vam, Franki!“ zavpije Braslav.
„S krvjo nam bodete plačali psovke!“ — „Po
njih!“ zahrume drugi in zgrabijo za orožje.

„Pax vobis! Pax!“ začuje se glas škofa
Teodorika. „Ne prepirajte se pod to miroljubno
streho!“ Toda šele Ingovemu posredovanju
se je posrečilo narediti mir. A tišina,
ki je zavladala po dvorani, je bila mučna.
Kakor meči so se križali sovražni pogledi.
— Tu se obrne duhovnik Reginbald k Ingu
in reče:

„Presvitli knez! Z bogatimi jedmi in z
žlahtnim vinom si nas razveselil. Vinum laetificat
cor hominis! Toda še bolj razveseljuje
naša srca mila pesem in sladkodoneča godba.
Ta bode pomirila tudi srca bojevitim junakom
pri naši mizi. Zato te prosimo, naj

knežna Milena pride med nas, da nam zapoje
veselo pesem in jo spremlja na strunah
z veščo roko.“

Reginbaldovemu predlogu je sledilo odobravanje.

„Dobro, dobro! Knežna naj pride!“

„Pesmi hočemo danes poslušati, ne prepirljivih
besedi.“

Tudi frankovski vitezi so tleskali v roke
in prosili kneza, naj ustreže želji. Ingo je
bil vesel, da se na tak način reši iz mučnega
položaja. Ukaže poklicati knežno.

Rdeča kakor višnja stopi Milena v spremstvu
starejše družice med goste. Viharni pozdravi
jo sprejmó. Grof Gerold vstane, ji
gre nasproti in jo dvorljivo povede na časten
sedež kraj sebe.

„Tvojih pesmi se nam je zahotelo, visokorodna
knežna“, reče zaupljivo. „Občna je
bila želja, da nas razveseliš s svojo navzočnostjo
in svojim zvonkim glasom.“

„Ne vem, če bodo moje neumetne pesmi
dopadle velmožni gospodi“, odgovori skromno
Milena. „Toda rada pripomorem po svoji
moči k slavju junakov.“

Nato vzame družici harfo in ubere strune.
Globoka tišina je zavladala po dvorani.

Stojmir, ki je sedel na spodnjem koncu
mize, knežni nasproti, je bil vsled njene prikazni
kar očaran. Že prvo srečanje v vojnem
taboru ni ostalo brez vtisa nanj. Toda
danes se mu je zdela še milejša. Ko mu je
sedela nasproti v dolgi beli obleki, prepasana
z zlatim pasom in harfo v roki, ko je
tako zrl v njen beli obraz, na katerem se
je kakor jutranja zarja prikazovala lahna
rdečica, je menil, da vidi pred seboj eno
izmed tistih tajinskih bitij, ki prebivajo po
gozdih, po logih in ob vodah, ki poleti ob
mesečini obhajajo svoj divni raj in samotnega
popotnika očarajo z mamečim petjem,
katerim se pa ne sme približati grešni človek.
In spomnil se je pripovedi svoje matere,
da take vile stojé človeku že ob zibeli
in da vladajo njegovo življenje —

Tihi akordi so zazveneli po dvorani. Iz
početka nekoliko plaho, a vedno bolj pogumno
in vzneseno je pela knežna Milena.
O davnih junakih se je glasila pesem, o boju
za domovino in srečni smrti onih, ki padejo
za njo ...

Junake je prevzela globoka ginjenost.
Oči so se iskrile navdušenja in mišice na
obrazih so drhtele od notranjega ognja.
Stojmir kar oči ni odtegnil od knežne.
Zatopil se je vanjo in pozabil svoje rane,
svojih tovarišev, pozabil na ves svet ...

Ko utihnejo zadnji glasovi, nastane za
hip zopet grobna tišina. Potem pa izbruhne
vihar navdušenja in pohvale. Stojmir ves iz
sebe vstane s sedeža in hiti h knežni.

„Dražestna vila“, reče razvnet in ji poljubi
roko, „ako se ti sme približati in te
nagovoriti smrtni človek, sprejmi zahvalo
iz mojih ust.“

Smehljaje se je pogledala Milena razvnetega
mladeniča in vidno so ji ugajale
njegove besede.

Srpo je zrl ta prizor grof Erik. Že v
bitki mu je Stojmir, kateri je modro poveljeval
konjici in se hrabro boril, vzbujal
zavist. Misel, da se more podjarmljeni Sloven
meriti s plemenitim Frankom v bojni
slavi, mu je bila neznosna. Še bolj ga je razjezilo,
da se predrzne sedaj vrivati se med
gospodo in dvoriti knežni. Zato se obrne
k nji in reče pikro:

„Umiti si moraš roke, žlahtna knežna,
kajti z garjevcem si prišla v dotiko.“

„Kaj ima opraviti ta sin slovenske sužnje
med nami?“ pristavi grof Gerold.

Stojmir ni razumel frankovskih besedi,
ki jih je govoril Erik. A spoznal je po
glasu in iz posmehovanja Frankov ter zadrege
knežne Milene, da mu je nemški grof
vrgel ostudno zasramovanje v obraz. Vrhu
tega se je bil pa Gerold pri svoji nelepi
opazki namenoma poslužil slovenskega jezika,
kateremu je bil vsled dolgoletnega bivanja v
Gorotanu nekoliko vešč. Tako je Stojmir
znal, pri čem da je.

Zavest, da je onečaščen pred knezom,
pred Mileno in vso družbo, navdal ga z
divjim srdom. Vsa kri mu vzkipi in s klicem:
„Tu imaš plačilo, oholi Frank!“ udari
Erika s pestjo v obraz.

Strašen vrišč nastane po dvorani. Franki
izderó meče, slovenski poveljniki prihité
branit svojega tovariša.

„Gorje, kraljevega poslanca se je dotaknil!“
kliče Reginbald.

„Ne prelivajte krvi!“ pogovarja škof
Teodorik. „Moje je maščevanje, pravi Gospod!“
Ingo se postavi med prepiravce in
zapové mir. — Tresoč se po celem telesu
je stal Stojmir sredi gruče z mečem v roki,
pripravljen s krvjo in življenjem braniti
svojo čast. Toda naenkrat obledi, meč mu
pade iz desnice, kri se mu vlije preko rame
in rok in brez moči se zgrudi na tla.

V nezavesti mu bije na uho še vrišč in
šumenje. Kakor v sanjah se mu zdi, da
vidi nad seboj sklonjen obraz Milenin, ki
mu hladi vroče čelo. Potem ga objame
temna noč ...

IV. Menih Ozor.

V mali sobici knežjega gradu je ležal
Stojmir na postelji, pripravljeni iz mehkih
kož. V bitki dobljena rana, ki se mu je iznova
odprla, obilna izguba krvi, prestani napori
in zlasti dogodki usodnega večera so mu
do cela izpodkopali zdravje. Lotila se ga je
huda vročica. Kakor žgoč ogenj je vrela kri
po žilah, in mrak nezavesti mu je temnil
duha.

Bledlo se mu je. V sanjah so se mu prikazovale
strašne podobe ...

Zdelo se mu je, da se bojuje z grdimi
pošastimi spačenih obrazov, ki so rastle iz
zemlje in silile vanj. Mahal je okoli sebe,
bodel, sekal; toda ob vsakem udarcu in bodljaju
so se prikazni pomnožile, vzrastle so
do nadčloveške velikosti, se mu režale v
obraz in ga pritiskale k tlom ...

V takih trenutkih je ječal, se premetaval
po ležišču, in potne srage so mu lile po
obrazu.

Pa zopet je gledal prijetnejše podobe.
Prikazala se se knežna Milena kot rešiteljica.
Plavala je kakor vila po zraku v beli
haljini, ljubeznivo gledala nanj in ga vabila
za seboj. Na mah so ob njeni prikazni izginili
sovražni besi. In Stojmir se je čutil lahkega,
prostega, da bi poletel za njo tja v
zračne višave ...

Večkrat se je v sanjah boril s črnim
vitezom. Videl ga je v družbi knežne, katero
je on reševal iz njegovih rok. Toda črni vitez
je dvignil deklico k sebi na konja in oddirjal
po ravnini ...

Tedaj je bolnik silil kvišku, stegal roke
in zopet padal nazaj.

Smrtne sile so bojevale hud boj z mladim
življenjem — — —

Ingo je ukazal Stojmiru skrbno streči.
Poklical je vešče menihe, ki so umeli zdravljenje,
da bi pomirili razvneto kri in izlečili
rano.

Tudi knežna, kateri se je bil mladi junak
prikupil s svojo hrabrostjo in odločnim nastopom,
je prišla tu pa tam v bolnikovo sobo.

Prinesla je navadno hladilne in krepilne
pijače ter je tiho šepetaje vprašala, kako mu
je, potem pa zopet odšla s sočutnim pogledom
na bolnika.

Knezu je dogodek, ki se je pripetil v
njegovem gradu, provzročil velike skrbi.
Razžaljenje kraljevega poslanca je bilo po
frankovskem pravu hudodelstvo, ki se je
kaznovalo z zaplenjenjem imetja in pregnanstvom,
ali celo s smrtno kaznijo. Zlasti v
tedanjih burnih časih je Karol strogo kaznoval
vsak uporen pojav pri podjarmljenih
narodih. — Ingo je vedel, da bodo frankovski
grofi, katerih je bilo že več naseljenih v
Gorotanu, porabili to priliko, da zadadó slovenskim
plemičem hud udarec, da očrnijo
narod pri kralju, češ: puntarski je, morajo
se mu vzeti svoboščine, treba ga je ukrotiti
s strogostjo. Na drugi strani pa je znal v
deželi za močno pogansko stranko z mnogoštevilnim
plemstvom, katera je držala s Stojmirom
in bila pripravljena braniti mu čast,
imetje in življenje. Ob najmanjšem povodu bi
ta stranka lahko uprizorila krvav upor zoper
krščene Franke, in zopet bi se ponovili strašni
dnevi, kakršni so bili za Ketimara in Valjhuna ...

Dolgo časa je viselo Stojmirovo življenje
na niti. A slednjič premaga njegova zdrava

narava. Vročina pojenja in zavest se mu zopet
povrne.

Ko prvič v bolezni jasno izpregleda, vidi
kraj sebe postarnega moža v črni halji, ki
ga je držal za roko in pozorno gledal nanj ...

„Kje sem?“ vpraša Stojmir hlastno.

„Pri dobrih ljudeh“, odgovori neznanec.

Stojmiru se je zdelo, da mora biti mož
poleg njega eden tistih duhovnikov, ki so
prišli z Nemškega učit novo vero. Toda
čudil se je, da govori v njegovi materinščini.

„In kdo si ti, ki mi strežeš?“ vpraša
dalje.

„Nevreden služabnik Kristusov sem“, odgovori
ponižno menih. „Toda ne vznemirjaj
se preveč z govorjenjem, moj sin, da se ti
ne povrne huda vročica, ki te je toliko časa
mučila.“

Skrbno, kakor oče svojemu otroku, rahlja
starec bolniku vzglavje in mu polaga hladilne
ovoje na vroče čelo. Stojmir zatisne
oči ...

Pred duha mu stopijo dogodki zadnjih
dni: pirovanje pri knezu, Milena, prepir z
nemškim grofom. Kaj se je zgodilo z njim?

Kje so tovariši, kje ujec Braslav? ...
Kaj namerjajo ti frankovski duhovniki? ...
Ali mu strežejo zato, da ga tem gotovejše
izroče sodbi? Ali se hočejo maščevati nad
poganom? ...

In zopet se ozre po svojem strežniku, ki
je pripravljal zdravila ali pa sedel tik njegovega
ležišča.

Na tem ostročrtanem, vdrtem obrazu,
kateremu je dolga brada dajala še poseben
znak častitljivosti, ni bilo brati sovraštva in
osvete.

Iz sivih oči, ki so se zdaj pa zdaj ozrle
vanj, je sijalo toliko ljubeznivosti in miline,
da so nehote vzbujale zaupanje. Tudi se je
zdelo Stojmiru po govorici, po potezah na
obrazu in vsem obnašanju, da mož ni nemškega
rodu.

„Ti nisi Frank“, ga nagovori iznova, ko
mu je le-ta ponujal zdravil.

„Sloven sem po rodu in kristjan po milosti
božji“, odgovori starec.

„Toda zakaj nosiš črno haljo, kakor oni
ostriženci, ki so prišli z Nemškega k nam?“

„Zato, ker je tudi mene poklical Gospod
med svoje služabnike. Iz vsakega naroda mu
je ljub tisti, ki mu služi. Pred njim ni razlike
rodov in oseb.“

Stojmir obmolkne. Besede, ki jih je govoril
menih, so mu bile popolnoma nove.
Doslej je vedno mislil, da krščanstvo daje
Nemcem pravico zatirati Slovene. V imenu
nove vere so nastopali, kadar so zahtevali
desetino, si jemali najboljša zemljišča, vsiljevali
tuje naseljence, teptali prava in navade
očetne. In ta krščanski duhovnik govori,
da so pred njegovim Bogom vsi narodi enakopravni!

Ko bi mu tako govoril kak Nemec, bi
rezko zavrnil njegove besede, češ da so
hinavske.

Toda duhovnik, ki mu je oznanoval ta
nauk, je bil Sloven! ... Novo presenečenje!
Doslej je čul le o nemških duhovnikih, ki
so prihajali iz Solnograda, iz Indije, ali iz
one velike naselbine ob Dunavu, katero je
ustanovil parski Tesel. Zato so mu mrzéli
ti nemški črnorizci in se mu studile njih
sladke besede ... Sedaj je prvič videl slovenskega
duhovnika.

Toda ali ni bilo že mnogo zaslepljencev
med Sloveni, ki so se dali pregovoriti tujcem,
ki so zapustili vero očetov in sprejeli novi
nauk? Koliko slabši so bili taki odpadniki
od Frankov! Ali se ni po njih širila, kakor
pogubna kuga, krščanska vera po Gorotanu?
Ali niso pomagali ti Sloveni izdajati svoj rod
tujemu jarmu? ...

Srd, ki ga je gojil že iz detinskih let
zoper privržence Frankov, se je iznova
vzbudil v srcu, ko je videl poleg sebe moža
slovenskega rodu in vendar oznanovavca vere
krščanske.

Trd, skoraj sovražen pogled iz njegovih
oči zadene meniha.

Mučna je bila Stojmiru zavest, da je izročen
skrbi krščanskih duhovnikov, katere
je vedno smrtno sovražil. Zdelo se mu je
poniževalno, da je moral iz rok starega meniha
sprejemati jedi in zdravila. Toda čutil
je svojo onemoglost in se molčé prepustil
usodi.

Menih pa se ni dal motiti v svoji službi.
Vedno je stregel bolniku z enako skrbjo,
pripravljal zdravila, prevezaval rano in pokladal
nanjo mazila. Po noči in po dnevi
je bdel ob njegovem ležišču in si privoščil
komaj nekaj ur potrebnega počitka.

Stojmira je ta požrtvovalna ljubezen nazadnje
vendar-le ganila. Neumljivo mu je
bilo, zakaj se menih toliko trudi zanj, ki
mu je bil tuj in celo sovražen.

„Kako, da se žrtvuješ zame, ki sem nasprotnik
vam in vaši veri?“ vpraša po dolgem
molku neki večer svojega zdravnika.

„Zato, ker se ravnam po nauku in zgledu
našega božjega Zveličarja, ki nam je velel
ljubiti vse ljudi, zlasti pa revne in nadložne“,
odvrne menih.

„A mene je učila mati, da sem dolžan
ljubiti svoj rod in svojo domovino, sovražiti
pa naše nasprotnike, Franke. Tako velé
nesmrtni bogovi v nebesih. Kako naj bi
ljubil tiste, ki nam zlo želé in gorje provzročajo?“

Starec se pomilovalno nasmehne.

„Poznam tvojo vročo kri, moj sin. Tudi
meni je nekdaj gorelo srce v maščevanju in
sovraštvu. V gorečnosti za sveto pravdo našo
sem teptal božje milosti. Toda, kakor nekdaj
svojemu izvoljenemu apostolu, mi je Bog v
trenutku, ko sem iz slepega sovraštva najbolj
divjal zoper njegovo sveto voljo, odprl
vir boljšega spoznanja.“

Stojmiru so vzbudile redovnikove besede
veliko radovednost.

„Kaj te je privedlo tako daleč, da si
zapustil vero očetov in se vdal novemu
nauku?“ vpraša pozorno meniha.

„Neprijetni so mi spomini na pretekle
dni“, vzdihne starec, „kajti mnogo je v njih
žalostnega, mnogo, kar bi najrajši izročil
pozabljenosti. Toda tebi utegne koristiti zgodba
mojega življenja — naj ti jo povem!“

Starec prisede k ležišču Stojmirovemu
in začne po kratkem presledku:

„Pravil sem ti že, da sem rodom Sloven.
Ozor je moje ime, ali bolje rečeno: bilo je,
kajti sedaj nosim ime svetega Ruperta. Na
Gorenjem Podravju leži selo, kjer mi je tekla
zibel. Moj otec je bil čislan mož v zadrugi.
Tudi jaz sem bil izbran, dasiravno še mlad
po letih, za župana. — Bili so takrat viharni
časi. V Gorotanu sta kneževala Gorazd in
za njim Ketimar. Za njunega vladanja so
prišli prvi duhovniki z Nemškega v našo
deželo. Tu v bližini knežjega gradu je ustanovil
škof Modest svojo stolico. Pa tudi na
Gorenjem Podravju, v mojem obližju so se
prikazali neutrudljivi oznanovavci svetega
evangelija. Po dva ali trije skupaj so prišli
med nas bosih nog, oblečeni v črno, razkavo
haljo in prepasani z jermenom ali vrvico.
Sekiro so imeli v roki in vrečo na rami.
Kjerkoli so obstali sredi goščave, je zapela
sekira, so padali močni hrasti in vitke
smreke. Sredi goličave so postavili svoje
bojno znamenje, velik lesen križ, poleg njega
borno, leseno kočo. In prišli so ljudje od
vseh krajev k njim, poslušali so njihov nauk
o enem Bogu, ki je v nebesih in njegovem
Sinu, ki je umrl iz ljubezni do nas. Verovali
so in se dali krstiti. Kmalu so si postavili
tuji menihi tudi leseno cerkvico in v njej
opravljali službo božjo. V Liburniji se je na
mestu, kjer je pred več stoletji stala rimska
naselbina, dvignila lepa, zidana cerkev svetega
Petra, prvaka apostolov. Krščanstvo se
je razširjalo po vsej okolici. — Jaz sem
trdovratno zapiral srce zveličanskemu evangeliju.
Zbiral sem okoli sebe privržence stare
vere in jih ščuval zoper krščanske blagovestnike.
Videl sem v njih le nemške poslanike,
ki so nas hoteli izročiti tujemu robstvu.
Kakor v moji pokrajini, je krščanstvo
tudi drugod zadelo na odpor. Dolgo je tlela
iskra pod žrjavico in skrivaj se je netilo
sovraštvo proti nemškim duhovnikom. Po
Ketimarovi smrti pa je izbruhnil upor“ — —

Menih umolkne za nekaj trenutkov, kakor
da ga je premagala ginjenost; potem pa nadaljuje:
„In napočil je dan, ki je menda še
sedaj vsem v živem spominu, dan groze in
osvete. Zaplapolali so kresovi po naših gorah.
Sloveni po vseh krajih so se zbrali zoper
Nemce in zoper vero, katero so ti prinesli
v deželo. Za vero in pravdo očetov!
nam je bilo geslo. Gorele so cerkve in samostani,
skrunili so se žrtveniki ... Neoboroženi
krščanski duhovniki so padali pod našimi
meči ... Brat je divjal zoper brata,
in kri je tekla v potokih ... Mnogo sel je
bilo razdejanih, vsi sveti hramovi v razvalinah,
nobenega krščanskega duhovnika ni
bilo več v deželi“ ...

„Spominjam se dogodkov“, reče Stojmir
razvnet, „čeprav sem bil tedaj še otrok,
vtisnili so se mi neizbrisno v spomin. Bili
so strašni dnevi, a bili so dnevi plačila za
neštete krivice, ki so nam jih storili naši
tlačitelji.“

„Tudi jaz sem v tej veri divjal zoper
vse, kar je bilo krščanskega. Toda zoper
Boga se bodeš boril zaman! Podleči moraš
prej ali slej!

Za naša grozodejstva je le prekmalu prišel
dan plačila. Tesel je pridrl z vojsko v deželo.
Pod Vrelovim vodstvom smo mu šli
nasproti, a bili smo popolnoma poraženi.“

„Moj otec je tedaj našel častno smrt na
bojnem polju“, pripomni Stojmir.

„Veliko odličnih mož je padlo. Mene je
ranila puščica sovražnikov. Ranjenega so
me odpeljali Teslovi vojaki kot ujetnika na
Bavarsko in me izročili v dar samostanu
Svetega Odrešenika na otoku Kiemskega
jezera. — Gotovo si že slišal o tej znameniti
naselbini krščanskih redovnikov. Kneza
Gorazd in Ketimar sta tam prejela pouk v
krščanski veri in veliko število najboljših

sinov naše domovine je obiskavalo tamošnjo
znamenito šolo. Prišel sem tja kot rob, a
sprejeli so me za svojega sina. Še je živel
stari, častitljivi oče Lupo, ki je nekdaj našim
knezom razlagal zveličanske resnice in jim
kumoval pri svetem krstu. Tudi meni je
postal duhovni oče.

Učil me je brati pismena in razlagal mi
je modrost svetih knjig. Kakor tema pred
solčnimi žarki, so bežali iz moje duše dvomi
in predsodki. Z besedo učiteljevo je sodelovala
božja milost. Postal sem kristjan in
duhovnik.

Po volji svojih predstojnikov sem se vrnil
v Gorotan, da širim med rojaki pravo vero
in tako poravnam, kar sem zagrešil v zaslepljenosti.“

Menih umolkne in ponižno sklone glavo,
kakor da mu spomin na nekdanje dogodke
vzbuja srčno kesanje.

Stojmir je pozorno poslušal njegovo pripovest.
Preproste, a prepričevalne besede so
napravile nanj globok vtis. Moral si je priznati,
da mož, ki je sedel poleg njega, ni
izdal vere svojih pradedov iz dobičkarije ali
iz prilizljivosti pred mogočnimi Franki. Toda
spomin na krivice, ki so jih morali Sloveni
trpeti od Frankov, ga je preveč pekel v
duši, da bi mogel trezno razmišljati. Zato
odvrne trdo: „Ne poznam nauka krščanov,
o katerem mi govoriš. A to vem, da roka,
ki nam je že prizadela toliko gorja, nam ne
bode trosila dobrot. Le zaslepljenec more
pričakovati od Frankov spasa za naše ljudstvo.“

„Prenagla je tvoja sodba“, povzame menih
živo. „Drugo je božja milost, in drugo so
človeška dela. Ali ne more tudi umazana
roka sejati semena, ki požene dobre kali in
vzraste v polno klasje? Bog se poslužuje
čudnih sredstev, da doseže svoj namen.“

„A Franki nam ne bodo nikdar blagovestniki!“
odgovori Stojmir. „Ti nenasitni
lakomniki gledajo samo na to, da bi nam
ugrabili kar največ zemlje in nas spravili
pod svoj jarem!“

„Nekaj resnice je v tvojih besedah“,
vzdihne Ozor ... „Marsikako krivico in silovitost
olepšavajo nekateri s krščanstvom. In
tisti, ki se pred svetom kažejo za njega
oznanovavce in bojevnike, zasledujejo često
lastne sebične namene. A nje bode zadela
božja sodba, kakor resnično živi Gospod!“

Ostro je govoril starec in kakor v prisego
dvignil roko.

Stojmir je bil presenečen, ko je slišal,
da je krščanski duhovnik obsojal nasilno in
krivično postopanje frankovsko. Spoštovanje,
ki se mu je bilo vzbudilo do njega, se je še
poglobilo.

S pomočjo veščega in skrbnega zdravnika-meniha
se je Stojmiru zdravje od
dne do dne boljšalo. Pa tudi vez prijateljstva
in medsebojnega zaupanja, ki se je
zasnovala med bolnikom in zdravnikom, se
je vedno bolj utrjevala.

Rad je poslušal Stojmir, ležeč na bolniški
postelji, modre besede izkušenega starca.
Ta pa je porabil ugodno priliko, da je sejal
seme lepih naukov v njegovo plemenito srce.
V prijateljskih pogovorih mu je razkrival
vzvišene resnice krščanstva in dolžnosti, ki
jih nalaga za življenje.

Stojmir je večjidel ob tem pouku nemo
zrl pred se. Marsikaj se mu je zdelo temno
in skrivnostno v teh naukih, marsikaj, kar
je žalilo njegov ponos, kar se mu je zdelo
nemogoče izvrševati v življenju. Dvomi in
predsodki so se borili z resnico ...

Toda čeprav se ni mogel njegov duh še
vzpeti do višav, kamor mu je kazal razsvetljeni
učitelj, vendar je spoznal, da v
nauku krščanske vere ni krivice in nasilstva,
da je ta nauk čist in svetal, kakor
žarek božje luči. Rekel si je, da bi morali
ljudje, ki po tem nauku živé, biti drugačni,
kakor so po večini oni, ki so prišli v deželo.
Mož, ki se je v nesebični ljubezni
žrtvoval zanj, ta je bil pač vreden učenec
svojega mojstra. Toda drugi ...

In ko se je nekoliko oziral po družbi
krščanov, kolikor jo je dotlej poznal, mu stopi
pred duha zorna podoba device, s katero
se je bil seznanil oni usodni večer, katero
je od tedaj nosil v svojem srcu ... Tedaj,
ko je prvič videl knežno Mileno, se ni

zavedal, da je kristjana. A sedaj se mu je
zdelo, kakor da so v njej poosebljeni tisti
nauki, o katerih mu je govoril menih. Na
njej ni videl madeža; vse mu je bilo svetlo,
plemenito, vzvišeno ... Čeprav knežna iz
sramežljivosti ni prišla več v bolnikovo sobo,
odkar se mu je obrnilo na bolje, je vendar
Stojmir skoraj vedno živel v mislih nanjo.
Vsa njegova duša je sanjala o njej ... A
kaj, ko se je obenem tako živo zavedal,
da ga loči od nje nedogleden prepad ...
Kdo ve, ali premosti ta prepad bodočnost?

V. Frankovske spletke.

Grof Erik je ostal po knežji gostiji, katera
se je tako nesrečno završila, še nekaj časa
v Gorotanu. Z vojno zoper Obre je bil namen
svojega poslanstva dosegel. A hotel je nekoliko
spoznati splošne razmere v deželi, da
bi mogel o njih poročati kralju.

Karolov oče, Pipin, je bil, osvojivši si
Gorotan, Slovencem pustil ono stopinjo neodvisnosti
in samouprave, katero so imeli pod
bavarskim gospodstvom. Zato kraljevi poslanci
v Gorotanu niso izvrševali svoje oblasti
v tolikem obsegu, kakor po drugih frankovskih
pokrajinah. Vendar je bila že njihova
prisotnost pri najvažnejših podjetjih
slovenskim vojvodom trpko znamenje izgubljene
svobode.

Ingo je bil sprejel grofa Erika z vso
častjo, ki gre kraljevemu poslancu. Tembolj
ga je bolelo, da se je pripetil na njegovem
dvoru opisani, neljubi dogodek.

Veljava knezova in treznost krščanskih
županov sta tisti večer zabranili krvavo
klanje. A kakor goreča iskra je razvnela vest
o drznem nastopu frankovskega grofa vse
duhove po Gorotanu. Bati se je bilo upora.

Erik se je izprva prestrašil, ko je spoznal
opasni položaj, katerega je bil sam zakrivil.
Videl je, da gre njemu in vsem drugim Frankom
za življenje, ako bi se Sloveni združeni
uprli. Niti Ingov ugled niti njegova oblast
bi ga ne mogla obvarovati pred divjo jezo
razljučenega naroda. Prve dni se celo ni
upal izza varnega grajskega ozidja. Nagovarjal
je kneza, naj pošlje na Bavarsko po nemške
čete, naj v gradu pripravi vse potrebno,
da odbije napad; zvračal je nanj odgovornost
za varstvo svoje osebe, prosil je in rotil ...

Toda ko nekaj tednov ni bilo oboroženih
trum pred knežji grad, se je povrnila Franku
zopet prejšnja samozavest. Nastopal je oblastno
in prezirljivo, kakor prej; tožil, da se v tej
poganski deželi ne spoštuje kraljeva oblast,
zahteval zadoščenja za žaljeno dostojanstvo
in žugal s krvavo vojsko.

Ingo je moral molčé prenašati očitanja
ošabnega grofa, če je hotel odvrniti hujšo
nesrečo. Drugi dvorniki pa so glasno obsojali
Erikovo obnašanje in so izgovarjali mladega
Stojmira. Erik je kmalu zapazil, da se
razen njegovih rojakov vsi mrzlo in nezaupno
vedejo do njega. Dasi je to žalilo njegov
ponos, je vendar v svesti si svoje veljave
zaničljivo preziral takovo nasprotstvo.

Z Geroldom in nekaterimi hlapci je hodil
na lov po okolici ali pa je obiskaval bližnje
nemške grajščake.

„Dolgočasno je postalo v tem gnezdu“,
reče nekega večera svojemu spremljevavcu,
ko sta se vračala z lova proti knežjemu
gradu. „Zato sem se pripravil za odhod.
Ingo že komaj čaka, da se poslovim. Jutri
mu storim to uslugo. Hahaha! A prej izpregovorim
ž njim še resno besedo!“

„Tako, ti misliš oditi? — A povrneš se
menda vendar dotlej, ko postavimo onega
poganskega predrzneža, ki te je pri gostiji
napadel, pred sodbo?“ odgovori Gerold.
„Ingo mora po zakonu napovedati javen sodni
zbor. Vem, da bode izkušal zadevo zavleči
iz strahu in prijenljivosti do poganske svojati.“

„Ingo je naš vazal“, reče Erik zaničljivo.
„Kraljevega ukaza se ne bode upal prezirati.
Zato pohitim takoj v Rezno, kjer se mudi
kralj Karol, in mu tako črno opišem upornost
teh slovenskih robov, da jih bode brez
dvoma ostro kaznoval.“

„Priložnost se ti ponuja, da si prisvojiš
lepo posestvo. Osoje so diven kraj. Ker po
zakonu vse premoženje zločinca pripade kralju,

lahko dobiš ti od njega posestvo v fevd.
Karol ti prošnje gotovo ne bode odbil.“

„Ne tajim, da se ne bi rad naselil v tej lepi
deželi, ki bi bila še lepša, da ni v njej toliko
poganske golazni. In da ti odkrito govorim, še nekaj
drugega me vleče v Gorotan. Ingova hči je
krasno dekle, to si brez dvoma tudi ti opazil;
mene je njena lepota tako očarala, da je ne
bodem tako skoraj pozabil. Na kraljevem
dvoru ji ne dobiš vrstnice. Iz dna svoje duše
sicer zaničujem slovensko sodrgo, a priznati
moram, da slovenske devojke tekmujejo z
najlepšimi nemškimi krasoticami. In Milena
je cvet slovenskih deklet.“

„Čestitam, čestitam že naprej“, dé Gerold
smejé se. „Ti si prebrisana glava! Pridobiti
si hočeš kar namah lepo posestvo, povrhu
pa še imenitno in ljubko ženo. Pri moji vitežki
časti, lepi uspehi v tako kratkem
času!“

„O uspehih še ne smemo govoriti“, odvrne
Erik. „Zadnji čas se vede knežna hladno do
mene. Prej je rada poslušala moje dvorljive
besede, in zdelo se mi je, da sem ji že popolnoma
omečil srce. Odkar sem se pa pri
zmagoslavni gostiji spri s tistim mlečnozobim
fantičem, se me plaho ogiblje.“

„Ej, ženska boječnost! ... Dobro znamenje
zate! A ne obotavljaj se preveč in ne hodi
okoli knežne, kakor maček okoli vrele
kaše. Le pogumno naprej! Poznam nekoliko
žensko naravo. Z bojazljivostjo ne opraviš
pri njih ničesar, a vitežka odločnost napravi
nanje velik vtis. Tako me je učila izkušnja.“
Grof Gerold si je podjetno sukal dolge brke
in začel praviti o svojih nekdanjih zmagah,
ki jih je pridobil na dvoru pri raznih gospeh
in gospicah ...

Slednjič pristavi odvažno:

„Knez bode vesel, da dobi tebe za svojega
zeta. Velika čast je za slovenskega vazala,
ako dá svojo hčer plemenitemu Franku
za ženo.“

„Vem, da mi Ingo izpolni sleherno željo.
Tudi te se mi ne bode upal odreči. Tega
kmečkega kneza imam popolnoma v rokah.
Sicer je pa prevelika veledušnost našega
kralja Karola, da pusti podjarmljenim Slovenom
lastne vojvode. Zato je to ljudstvo
tako uporno in neubogljivo. Trebalo bi jih
ukrotiti z železno pestjo, kakor Saksonce.
— Upam, da jim Ingo zadnji knežuje. Karolu
popišem živo njegovo neodločnost in nebrižnost
za razširjanje krščanske vere. S tem ga
najprej spravim v nemilost. Ali ni sramota,
da še vedno trpi malikovanje v deželi in ne
upogne trdovratnosti poganskih županov?“

„Škof Teodorik je na Ingovi strani“?
poseže vmes Gerold. „Ta je s knezom istega
mnenja, in nam vedno pridiguje, da moramo
pridobivati nevernike s prizanesljivostjo in
z ljubeznijo, ne pa jim z mečem vsiljevati
krščanstva.“

„Hm! Prazne besede! To sirovo ljudstvo
naj je sprejemljivo za plemenito ravnanje
in prepričevalni pouk! Treba je, da okusi
bič, potem bode krotko. Ali ne bi dosegli
prej svojega namena, ako bi namesto slovenskega
kneza kak frankovski plemič gospodoval
v teh pokrajinah?“

„Recimo ti“, smeje se Gerold.

„Morda. Zakaj ne? Jaz bi gotovo namah
zlomil upornost teh kmečkih županov in odpravil
zadnje sledove poganstva iz dežele.
Tudi škof bi se menda ne protivil mojemu načinu
pokrščevanja, ker bi se mu hitreje množila
bogata desetina, in bi lep del zemljišč,
ki so sedaj v posesti nevernikov, prišel v
cerkveno last. Takih uspehov bi se gotovo
veselil. Ha, ha!“

„Velike naklepe imaš. Želim ti, da jih
srečno izvršiš“, reče Gerold. „Sedaj je prilika,
da zadamo slovenskim plemičem smrtni
udarec. Bodi ti sreča mila!“

Franka izpodbodeta konja, ki se spustita
v naglem diru proti knežjemu dvorcu.

Drugi dan se je poslavljal grof Erik.

Pred odhodom je hotel še na samem
govoriti s knežno Mileno, da bi ji razodel
svoja srčna čuvstva zanjo. Gerold, ki je
pritrjeval njegovim visokoletečim načrtom,
mu je še zlasti dal novega poguma. Že si
je naslikal v domišliji, kako bode on kot
frankovski mejni grof poveljeval v Gorotanu,
kako bode stoloval tu v Gorotanskem
gradu, in ob njegovi strani lepa Milena, hči
zadnjega slovenskega kneza ... Toda naklonjenost
mlade knežne si je bilo treba šele
pridobiti. Erik si je bil svest zmage in baš
ob slovesu se mu je zdela najugodnejša priložnost,
da izpregovori z deklico odkrito
besedo.

Milena je hodila navadno zjutraj v cerkev
k maši. V prejšnjih dneh se ji je rad pridružil
Erik in jo z vitežko dvorljivostjo
spremljal k svetemu opravilu. A zadnji čas
se je znala knežna ogniti njegovemu spremstvu.
Tudi danes je bila odšla sama po navadni
poti. Grof jo je opazil; sklenil je počakati
jo na povratku.

Kakor bi se hotel izprehajati v svežem
jutru, je šel Erik preko grajskega dvorišča
po neki stranski stezi, ki je vodila črez
travnike. Ko zagleda v daljavi vitko postavo
Milenino, krene po ovinku proti glavni poti
in stopi nakrat izza grmičevja prednjo.

Knežna se stresne, ko zagleda viteza pred
seboj.

„Dobro jutro, visokorodna knežna“ reče
Erik sladko. „Sem li tako oduren, da sem
s svojim prihodom prestrašil gospico Mileno?“

„O ne ... to ne“, odgovori Milena v zadregi,
katere je bil grof Erik vidno vesel.
„Toda prišel si — takó nenadoma, gospod.
In prav nič nisem mislila ...“

„Torej sem tako tuj gospici Mileni, da
nikdar ne misli name“, reče grof očitajoče.
„A moje misli so često pri njej. Zato se tudi
danes, pred svojim odhodom, nisem mogel
zdržati, da te ne bi, žlahtna knežna, poslednjikrat
spremljal na potu, po katerem sva
tolikrat skupaj hodila.“

Erik se je ozrl na deklico, da bi videl,
kako bode sprejela njegove besede. Toda
Milena je povesila oči in vrtela mali molitvenik,
katerega je držala v rokah.

„Težka mi bode ločitev od tega kraja“,
nadaljuje potem grof Erik, „a najtežja zato,
ker moram zapustiti tebe, žlahtna gospica.“

„Gospod, mene bodeš lahko pogrešal v
sijajni družbi, ki te čaka na kraljevem dvoru“,
odvrne smehljaje se Milena.

„Nikdar te ne pozabim, visokorodna knežna!
Tvoja lepota zatemni vse frankovske dvorne
gospodične. Neizbrisna mi ostane v srcu
tvoja zorna podoba. Spremljala me bode po
vseh potih mojega življenja. V spominu nate
bodem iskal tolažbe in veselja v bridkih
urah ...“

Mileno je oblila rdečica ob teh njegovih
besedah. Gledala je okoli sebe, ali ne prihaja
kdo, da jo reši iz mučnega položaja;
toda nikogar ni bilo v tem trenutku blizu;
hotela je zavrniti zoprno laskanje, a beseda
ji je zastala v grlu ...

Erik je smatral njeno zadrego za ugodno
znamenje in je govoril še z večjo vnemo.

Prišla sta medtem v pogovoru pred knežji
grad.

Milena je hotela nekaj izpregovoriti v
slovo, da ne razžali gosta in se hkrati reši
nadležne družbe. Toda grof ji ni pustil v
besedo.

„Šel bodem od tod“, je jecljal, „a moje
srce ostane — ostane — pri tebi, žlahtna
knežna. Vsak njegov utrip bode odslej posvečen
tebi! Ti bodeš v njem kraljevala.
Edino, kar me pri tej ločitvi tolaži, je upanje,
da bode trajala le nekaj časa. Kmalu se
zopet vrnem, in potem mi bode v tvoji bližini
vedno sijalo solnce neskaljene sreče.“

Razburjen prime Erik knežno za roko
in ji začne poljubljati drobne, bele prste ...

Mileno pa navdá nepopisen srd in stud
nad vsiljivim Frankom. Iztrga se mu iz rok,
zakrije si obraz in brez slovesa, vsa iz sebe,
odhiti po hodniku ...

Začuden je gledal grof nekaj časa za njo.
Potem pa se zlobno nasmehne in obrnivši
se po vojaško sikne med zobmi: „Le potrpi,
golobica, kmalu te ukrotim!“

— — — — — — — — — — — — —

Ingo je sprejel Erika resno in dostojno.

Prosil je poslanca, da sporoči kralju Karolu
neomejeno spoštovanje in vdanost vsega
naroda v Gorotanu, ki bode tudi v bodočnosti
ostala neomahljiva.

Grof se je zavedal, da ima v tem trenutku
kneza v oblasti. Razsrjen, ker je pri knežni
tako slabo opravil, je hotel izrabiti položaj,
da pokaže Ingu svojo moč.

Mirno in ponosno posluša knezovo izjavo,
potem pa odgovori:

„Veseli me, da bodem mogel poročati
svojemu najmilostnejšemu gospodu in kralju
o zmagonosni bitki, katero so nemški vitezi
zaeno s pomožnimi slovenskimi četami izvojevali
proti Obrom. Vesela vest bode vzradostila
njegovo srce. Toda globoko ga mora
užaliti, da se njegov poslanec v tej deželi
tako malo spoštuje ...“

Ingo je opazil, da grof peščici Nemcev
prisvaja glavno zaslugo pri dobljeni zmagi,
a molčé je prezrl to predrznost. Tembolj pa
ga je bolelo, ker je Frank odkrito izjavil,
da bode ves narod pri kralju očrnil.

„Zavedam se, da je bila žaljena v tvoji
osebi čast kraljevega poslanca, plemeniti grof.
Toda razpor je bil zgolj oseben. V hipni
strasti in vsled hude žalitve se je izvršil
nepremišljeni čin. Najmanj je pa hotel nesrečni

mladenič sramotiti tvoje dostojanstvo, plemeniti
grof.“

Erik se zlobno nasmehne in odgovori:
„Tvoja knežja milost torej zagovarja upornost
in sramotenje kraljevega poslanca?!“

„Bog vsegavedni, ki biva v nebesih, mi
bodi priča, da je ne zagovarjam! Toda, kar
se je zgodilo deloma iz nevednosti, deloma
iz prenagljenosti, tega ne gre smatrati za
premišljen upor. Nevešči so še nekateri naših
ljudi v zakonih, kateri vežejo druge narode.“

„Kaj ni mar Gorotan krščanska dežela?“
povzame trdo grof Erik. „Ali vlada tu še
vedno poganska surovost? Ali tako malo
veljajo zakoni omike in krščanstva, da se
sme brez kazni v blato teptati kraljeva
oblast?“

Kneza je Erikovo očitanje zadelo v živo.
Najbolj ga je bolelo, če je kdo dvomil o
njegovem krščanskem mišljenju.

„Moj Bog, moj Bog!“ je klical užaljen.
„Ali ne storim vsega, da bi privedel svoj
narod v Kristusovo cerkev? Ali se ne razširja
krščanstvo vedno bolj po deželi? In
če jih je še nekaj, ki se upirajo zveličanskemu
nauku sv. evangelja, ali jih bodem
mar s silo mogel pridobiti?“

Erik vnemarno zmaje z ramami in odgovori:

„Kako upaš doseči boljših uspehov, milostni
knez, o tem meni ne gre sodba. A
toliko vem, da s potuho ne bodeš zatrl upornosti
poganov.“

„Kaj naj torej storim?“

„V imenu kralja Karola zahtevam zadoščenja
za svojo žaljeno čast“, reče Erik z
povzdignjenim glasom. „Ako bi bil tu navzoč
kot navaden vitez, in bi bil moj nasprotnik
plemiškega rodu, pozval bi ga z mečem v
roki na dvoboj. Ker pa sem prišel kot kraljevi
poslanec, zahtevam, da se hudodelec
po zakonu kaznuje v javni sodbi z vso strogostjo!“

Nekaj trenutkov je nastala globoka tišina,
potem pa zakliče Ingo razvnet:

„Storil bodem, kar zahtevaš od mene!
Toda, ako pride do bratomornega boja in
prelivanja krvi, pade naj krivda na tvojo
vest! Bog v nebesih bode sodil tvoje ravnanje!“

„Ozir na vzvišeno osebo kralja, katerega
zastopam, zahteva, da se potegnem za svojo
čast“, reče hladno grof Erik. „Žal mi je, da
moram žaliti tvoje srce, ko izvršujem svojo
dolžnost. Upam, da se zopet snideva v prijetnejšem
položaju.“

Ko je poslanec odšel, zgrudil se je Ingo
na stol in si zakril obraz z rokami ...

Na dvorišču je grof glasno dajal povelja.

Čuli so se pozdravi odhajajočih Frankov
in ropot konjskih kopit. Knez pa je nepremakljivo
sedel. Mučne skrbi so mu težile
srce ...

Kar se odpró duri, in v sobo stopi knežna
Milena. Plašno se ozre okoli sebe, hiti k
očetu, ga prime za roko in sočutno vpraša:
„Kaj ti je, oče moj?“

„Ne vprašuj me, otrok, ker mi ne moreš
pomagati“, reče Ingo zamišljen.

„Ali te je razžalil oni nesramni Frank?“
začne zopet Milena z drhtečim glasom.

„Grof Erik je prišel k meni po slovo in
je ravnokar odjezdil s svojim spremstvom.
— A videti je, da tebi vitez ni pri srcu“,
pristavi Ingo s trpkim nasmehom.

„Ne morem ga trpeti, tega sladkoustneža!
Zoprn mi je v dno srca. Jaz ... jaz ga sovražim ...“

Knežna se je tresla od razburjenosti in
oči so se ji iskrile od nevolje. Ingo potegne
deklico k sebi in reče prijazno:

„Pomiri se, dete moje! Upam, da ti grof
ne bode več prišel na pot. Tudi jaz nimam
vzroka žalovati za njim. A bojim se, da
utegne njegov odhod biti usoden za nas.
Frank se bode maščeval nad Stojmirom in
nad nami.“

Milena prebledi od strahu. Plašno pogleda
očeta.

„A kaj hoče storiti?“, jekne zamolklo.

„Stojmir bode ostro sojen. Tej kazni ne
uide. A morda pride še kaj hujšega nad nas
vse. Posledice utegnejo biti strašne, in ne
vem, kako bi jih odvrnil. — Šel bodem k
škofu Teodoriku, ki je razsvetljen mož in
vpliven pri kralju. Ta mi bode najbolje svetoval,

kaj naj storim v tem mučnem položaju.“

Nemo je poslušala deklica očeta. Ko je
pa izgovoril, se ga oklene okoli vratu, nasloni
glavo na prsi, in solze se ji uderó po
belem licu ...

VI. Na kresni večer.

Kresni mesec!

Bajni in skrivnosti polni čas, ko se tajne
sile gibljejo v naravi in se čuda stvarstva
razkrivajo strmečim očem! Dih božji veje
preko pomlajene zemlje, ki je odeta v bujno
zelenje in cvetje ...

V tem času so obhajali poganski Sloveni
svoj kresni praznik.

Ko je vseoživljajoče solnce doseglo vrhunec
svojega teka, in je bila narava najbujnejše
razvita, praznovali so zmago solnčnega
junaka nad zimskim zmajem. V proslavo
zmagonosnega Svetovita so plapolali
kresovi po gorah in hribih, drevila se goreča
kolesa po gorskih rebrih in brežinah, in
mlado ljudstvo je radostno vriskaje z gorečimi
plamenicami v rokah tekalo po zelenih
travnikih. S petjem, zelenim nakitjem in veselim
rajanjem so častili radodarno božanstvo,
ki je obsipalo zemljo s tolikim čarom.

Bilo je popoldne pred kresnim večerom.
— Na Osojah se je staro in mlado pripravljalo
na praznik. Vendar letos ni bilo slišati
tistega veselega petja in vriskanja, ki se je
druga leta razlegalo preko jezera in odmevalo
v gorskih robeh. Tiho je šel vsakdo
za svojimi opravili. In čeprav je tuintam
brezskrbna mladina dala odduška svoji radosti
z glasnimi klici, vendar je bilo poznati,
da vlada na tem kraju tiha žalost.

Samoten je stal županji dvorec koncem
vasi. Kjer se je sicer ob tem prazniku gnetlo
ljudi, tam sta danes le zvesta hišna služabnika
vršila svoj posel, da ohranita čestito
navado očetov. Stari Volkonja, ki je služil
prostovoljno že dolgo vrst pri hiši, in mlada
Ljutica, katero je bila mati Branka po smrti
starišev vzela v rodbino, sta kitila dom s
cvetlicami in svežim zelenjem.

„Šopek praproti mi podaj“, reče Volkonja
na lestvi stojé deklici; „zatakniti jo moram
na vogale pri strehi in na vrh slemena, da
nas obvaruje pogubonosne strele ... Praprot
je Perunovo zelišče. Kadar prihaja razljučeni
bog v poletni nevihti, sipajoč iz črnih oblakov
grozo in razdejanje, prizanese hiši, na kateri
ugleda sebi posvečeni cvet.“

„Je li res, da se praprot razcvete samo
v kresni noči, oče Volkonja?“ vpraša deklica.

„Razcvete se in dozori hkrati. Tako mi
je pravila babica. Blagor človeku, komur se
posreči, da je tisti trenutek v gozdu. Ako
dobi le nekaj zrn praprotnega semena, se
mu odpró vsa čuda kresne noči. Ded Marin,
ki je pred več leti umrl v vasi, je baje slišal
v ti noči govoriti živino v hlevu, ker mu je
ponevedoma nekaj praprotnega semena ostalo
za jopičem, ko je ležal v gozdu.“

„Ali pojdete iskat nocoj zakladov, oče Volkonja?“
reče Ljutica šaljivo. „O kresu pridejo
baje iz zemlje solnčit se, in po noči
plešejo nad njimi modrikaste luči.“

„Ej, ne norčuj se z menoj, deklina! Preokorne
so moje kosti za taka nevarna podjetja.
A svojo glavo zastavim, da bodeš ti še
danes zvečer čepela v vrbovju na bregu in
gledala v jezero, da uzreš v njem obraz svojega
prihodnjega ženina! Le glej, da ti ne
izpodleti in da ne štrbunkneš v vodo, kakor
se je lani pripetilo stari devici Radonji!“

Deklica je zardela, starec pa se je dobrovoljno
zasmejal in hitel z lestvo okoli hiše.

„Nad vrata moram še pribiti oni veliki
venec iz rumenih kresnic, ki so posvečene
Svetovitu, da brani vhod čarovnicam in zlim
duhovom. — Ne pozabi tudi v hlevu postlati
živini s kresnimi cveticami, da se bode rajši
debelila, in da nam krave dadó več mleka.“

„A treba je zelišča nabirati še le po noči,
ko pade rosa nanje. Tedaj imajo več zdravilne
moči“, zavrne Ljutica.

„Zdravilna je danes vsaka zel“, odgovori
starec, „ker ji kresno solnce daje čudotvorno
moč, da odvrača bese in hudobne čare od hiše.
— Ej, to je bilo življenje o kresu v prejšnjih
letih, ko je Stojmirov otec županoval na

Osojah!“ vzdihne potlej Volkonja po kratkem
premolku. „Tedaj sem bil še mlad. In žgali
smo kresove, rajali okoli njih in vriskali,
da se je razlegalo v dol in goro. Mladost
je pač razposajena norost. A danes je tu v
županovem dvorcu kakor da bi imeli mrliča
v hiši.“

„Kako naj se veselimo, ko je zadela gospodarja
tolika nesreča?“ pripomni deklica.

„Kaj? — Dovolj je nemega žalovanja!“
razhudil se je Volkonja. „Ali bi ne bilo
boljše, da se zbere vse ljudstvo, ki časti še
stare bogove, in s silo oprosti ujetnika Stojmira?
Ali ne bode mati Branka že skoraj
od same žalosti izhirala? — Toda upam, da
kmalu napoči dan plačila za Franke in njihove
privržence! Svetovit, čigar praznik danes
obhajamo, nas bode združil.“

„Čula sem o velikem kresu in o daritvah,
ki se imajo danes po noči vršiti na Trebišču
onkraj jezera.“

„Pst! — Tiho govori, dekle!“ reče starec
zamolklo. „O tem kresovanju ne sme nihče
vedeti, kdor ni povabljen. Zato brzdaj svoj
jezik, da ne izve skrivnosti kak krščan.
Važne stvari se bodo odločevale nocojšnjo
noč. Le moli k Perunu, da nam pomaga pri
delu in skoraj vrne našega gospodarja. A
glej, solnce je že zašlo za gore, in goste
sence legajo po jezeru. Pripraviti moram še
lipovega lubja in brinovega lesa za grmado.“

Volkonja je odšel s sekiro v les, deklica
pa je hitela nastiljat hišo in hlev s kresnim
cvetjem.

— — — — — — — — — — — — —.

Na jugozapadni strani jezera, kjer sprejema
njegov odtok od severne strani nekaj
gorskih hudournikov, se je dvigal nizek,
deloma obrastel grič z malo ravnico na vrhu.
Ker se je raz njega videlo preko vsega jezera,
globoko doli po dravski dolini in po stranskih
gorskih soteskah, so si izvolili Sloveni
ta kraj za svoje bogoslužje. Na njem so se
vršile skupne daritve in svečani shodi. Zato
okolica še sedaj nosi ime Trebnje (t. j. kraj
za darovanje).

Na kresni večer so se na Malem Strmcu
zbirali ljudje od vseh strani. Urno so drčali
čolni, polni mož in mladeničev, po gladki
jezerski površini; drugi udeležniki so prihajali
z Gorenjega in Dolenjega Podravja, s Krke
in iz Ziljske doline. Skrivnostnotiho, le tuintam
v zamolklem, polglasnem pogovoru so se
pomikale trume ljudi proti hribu, kjer je —
kakor velik kažipot — plapolal orjaški kres
proti nebu.

Na ravnici vrhu hriba je rastla košata
lipa, Slovenom sveto drevo. Pod njo je bil
postavljen velik lesen kip boga Svetovita,
z žarnim vencem na glavi opleten z zelenjem
in cvetjem. Blizu lipe je bil iz kamenja
zgrajen žrtvenik, na katerem je gorelo nekaj
polen.

Mlada, rejena junica, privezana za drevo
z dolgim konopcem, je poleg njega brezskrbno
mulila travo in se zvedavo ozirala
po prišelcih. V gostih vrstah so obdajale
množice daritveni prostor in s spoštljivim
molčanjem pričakovale začetek svetega dejanja.
V svitu ognja si videl krepke mladeniče
in može oborožene s kijem in ščitom
ter sive starce, ki so ob palici prišli k svetkovanju
na goro. Tik žrtvenika je stala
visoka ženska, zagrnjena v temen plašč, ki
je nemo zrla v ogenj pred seboj. Bila je
Stojmirova mati, Branka, za sinove odsotnosti
načelnica osojske zadruge. Plamen ji
je razžarjal bledi, upali obraz, na katerem
sta tuga in skrb začrtala marsikatero brazdo.
Stari Volkonja je netil ogenj, nalagal suhega
lipovega lubja in brinjevih vej in mrmral
skrivnostne besede. Več županov, starejšin
in drugih odličnih mož je stalo v notranjem
krogu in se šepetaje pogovarjalo med seboj.
Vso ravnico so napolnjevale trume udeležnikov.
Za njimi pa so stale, kot neme priče
nočne daritve, vitke temne smreke in nad
vsem prizorom se je razpenjal zvezdnati
nebesni obok, na katerem je še trepetal oni
tajni polusvit, ki označuje jasne kresne noči.
Iz množice stopi stari Braslav in se približa
žrtveniku. Ker je bil izmed županov
najstarejši in najuglednejši, je imel opravljati
pri daritvi službo svečenika.

„Je li ugoden čas in prostor, da se izvrši
sveta daritev?“ vpraša okoli stoječe.

„Kraj in čas je določil Svetovit“, odgovoré
navzoči.

Starec se obrne proti množici in reče
slovesno:

„K svetemu dejanju ste se zbrali na posvečenem
prostoru. Zato stopite čistih rok
in pobožnega srca pred žrtvenik nesmrtnih
bogov!

Kdor pa je sovražen veri naših očetov,
kdor snuje izdajstvo in lokavost v svojem
srcu, naj se loči iz tega kroga!“

Globoka tišina je zavladala med množico.
Braslav je nadaljeval:

„Svetovitovo slavje obhajamo danes. Svarogov
velmožni sin, ki se sleherni dan v
zlatem vozu prepeljava po nebesnem oboku,
praznuje svojo zmago nad zimskim zmajem.
Zato naj kipi njemu v čast hvalna molitev,
naša pesem mu ôri, in dim svete daritve se
dvigaj do njega! Čeprav nam je Svetovit v
tem trenutku zakril bliščeči svoj obraz, pa
nam je vpričo brat njegov, bledi Mesec, in
vpričo so nam njegove sestre, srebrne Zvezde.“

Nato vzame Braslav velik, dvorezen nož,
katerega mu je podal Volkonja, in pristopi
k junici.

Dva moža primeta žival za roge in ji
skloneta glavo nazaj. V hipu zasadi svečenik
brušeni nož v napeti vrat, curek krvi se
vlije po zemlji, žival se zvija, bije z nogami
in se slednjič mrtva zgrudi na tla. Dočim
sta moža trebila iz nje drobovje, začne navzoče
ljudstvo z obrazom obrnjeno proti ovenčanemu
kipu moliti obredne molitve in prepevati
svete pesmi.

Ko je bila žrtev pripravljena, dvigne jo
stari svečenik, in položi na ogenj. Potem
razpne roke in moli:

„Svetovit četveroobrazni, ki baješ po vsem
svetu, ki vse vidiš in vse čuješ, ki nam
dovajaš beli dan in ustvarjaš mladoletje:
sprejmi daritev svojih vernih častivcev! Razlij
obilnost svojih dobrot nad naše dvore in
vso domovino Slovenov! Reši nas, bedne
siromake, iz rok sovragov naših!“

Kakor okamenela je stala množica med
svečenikovo molitvijo. Slovesno so donele
besede skozi nočno tišino ...

Le ogenj je prasketal in lizal tolsto
žrtev ...

Ostro se je črtala vitka postava starega
Braslava v njegovem rdečem svitu. Stoječ
kraj žrtvenika s kvišku povzdignjenimi in
razprostrtimi rokami se je zdel nadnaravne
velikosti. S svetim strahom je ljudstvo gledalo
nanj in ko je utihnil on, začuje se kakor
polglasen odmev med ljudstvom:

„Svetovit četveroobrazni, reši nas, bedne
siromake, iz rok sovragov naših!“

Po molitvi gre Braslav počasi, s sklonjeno
glavo okoli žrtvenika in vrže pest posušenega
cvetja v ogenj, tiho govoreč neznane
besede. Za njim se razvrsté velmožje in drugo
ljudstvo, vsak nesoč nekaj rumenih cvetlic,
da jih žrtvuje Svetovitovemu spominu. Med
petjem in molitvami se je vil sprevod okoli
žrtvenika, in često je bilo slišati odpevko:
„Reši nas, bedne siromake, iz rok sovragov
naših!“

Po končanem sv. opravilu stopi Braslav
zopet k žrtveniku. Počasi in s stresočim glasom
začne govoriti:

„Po navadi očetov smo opravili kresno
daritev, da si naklonimo pomoč nesmrtnih
bogov; zakaj hudo leži nad nami njihova
jeza. Kakor so bili nekdaj mili našim pradedom
in jim dali zmago nad sovražniki,
tako so sedaj razsrjeni odvrnili od nas svoj
obraz in nas prepustili oblasti sovragov ...“

Vzdihi in bolestni klici se začujejo iz
množice. Starčki in žene stegajo roke proti
nebu, kakor bi hoteli potolažiti nemile bogove.

„V rokah bogov je naša usoda“, nadaljuje
Braslav, „in kakšno nam podelé v bodočnosti,
je smrtnim ljudem neznano. A vendar
smemo upati, da nam bodo naklonjeni, kajti
bojujemo se za njihova prava in za vero,
ki smo jo podedovali od pradedov. Zadosti
dolgo že teptajo oholi tujci v prah naše svetinje,
zadosti dolgo kratijo čast in veljavo
nesmrtnim bogovom in izzivajo njihovo jezo.
Napočiti mora kmalu dan plačila! In tisti,
ki prihajajo v strašnem viharju, ki pošiljajo
grom in blisk, jih bodo zmleli v svojem srdu!“

Strastno je govoril starec. Oči so se mu
iskrile maščevanja, divje je stiskal pest in

pretil z dvignjeno roko. Od razburjenosti
preneha nekaj trenutkov; potem povzame
znova:

„Sila je prikipela do vrha. Tujci nas stiskajo
od vseh strani in skoraj nas bodo pregnali
iz rodne zemlje. Zopet so nam prizadeli
hud udarec. Mladi Stojmir, ki je v zadnji
vojski zoper Obre pokazal svoje junaštvo,
je v oblasti Frankov. Držé ga ujetega in
tožiti ga hočejo na življenje in smrt.“

Pri teh besedah izbruhne vihar jeze in
nevolje. Sliši se vpitje in rotenje. Možje
bijejo ob ščite in rožljajo z meči, drugi kličejo:
„Smrt Frankom!“ — „Vzdignimo se
nadnje!“ Še le črez nekaj časa je postalo
toliko tiho, da je mogel Braslav zopet govoriti:

„Udarec, ki ga Franki namerjajo, ne bode
zadel le mladega junaka in njegove matere,
ki žaluje za sinom, temuč nas vse. Enaka
usoda čaka vse častivce starih bogov, vse
zveste Slovene. Zato je treba krepkega odpora
zoper tuje nasilstvo. Obsodba Stojmirova
bodi nam znamenje za splošen upor.
Tedaj naj se dvignejo v Gorotanu vsi, ki
goré za vero očetov in svobodo domovine.
Kakor blisk iz jasnega bode zadela sovrage
naše maščevalna roka, in dobri bogovi, ki
so sedaj milostno zrli na našo daritev, bodo
z nami.“

Burni klici so sledili ognjenim besedam
starega bojevnika. Možje so dvignili ščite
in kopja in prisegali maščevanje. Župani so
stiskali Braslavu roko in obljubljali svojo
pomoč. Drugi so se gnetli okoli Branke, jo
milovali, klicali vse bese in črte nad Franke
in krščane. Iskra je bila vržena med ljudstvo.
Divjega srda in maščevanja so gorela srca
vseh, in zopet je imela vihrati bratomorna
vojska po Gorotanu.

Vršil se je posvet, kako zasnovati zaroto
po vseh krajih dežele. Tajno so se
imele vršiti vse priprave. Zanesljivi možje
naj bi raznesli vest od sela do sela, od
hrama do hrama in pripravili privržence
starih bogov na usodni dan. Za vero in
pravdo očetov!
Kakor v dnevih Valjhunovih
se je imelo glasiti bojno geslo. Ob
določenem dnevu naj bi se nenadoma izvršil
napad na frankovske gradove in krščanske
cerkve. Vsem Frankom so zaprisegli smrt,
krščanskim Slovenom pa, ki bi hoteli zopet
se povrniti k veri očetov in se udeležiti
maščevalne vojske, so sklenili prizanesti.
Knez Ingo, razširjevavec nove vere in prijatelj
Frankov, bodi odstavljen. Na čelo slovenski
vojski pa naj bi stopil junak, katerega
je hotela vničiti frankovska zavist —
mladi Stojmir.

Pozno v noč so še taborili pogani na
malem hribu in snovali krvave naklepe.
Mlado jutro se je že svitalo na vzhodu, ko
so se začele razhajati množice, nesoč s seboj
ogorke svetega ognja, da z njim podnetijo
plamen na domačem ognjišču.

Braslav je ostal sam z Branko na pozorišču.

„S teboj pojdem na Osoje“, reče sestri,
„da tam praznujem kresni dan in ti delam
družbo v samoti.“

„Kakor hladilna kaplja mi je bil današnji
večer“, vzdihne Branka. „Morda po stiski,
ki so jo nam poslali bogovi, napočijo za
nas lepši dnevi. Toda kakor nož mi reže v
srce zavest, da je Stojmir v rokah tistih
krščanskih menihov, ki so že preslepili toliko
naših ljudi.“

Braslav vnemarno zmaje z ramo.

„In nisi li pravil, da je bila vzrok razporu
na kneževem gostovanju Ingova hči?“

Starka stopi pri teh besedah k Braslavu,
ga prime trdo za roko in mu prestrašena
zre v obraz.

„Nisi li pravil, da se je zaradi nje sprl
s Frankom?“ ponavlja s tresočim glasom.

„Ne muči se z nepotrebnimi skrbmi“, pogovarja
jo Braslav. „Hipno navdušenje —
druzega nič. Saj veš, da vino in ženske celo
starcu včasih zmedejo glavo. Toda Stojmira
poznam dovolj in vem, da se ne bode vdal
mamljivi vabi, naj se mu že približuje v
meniški halji ali pa v ženskem krilu. Krivična
obsodba ga bode vnela za vojsko. Dnevi
krvave osvete napočijo kmalu v Gorotanu.“

„Znamenja so slaba“, zamrmra Branka
odhajaje.

„Povodnik se je baje sinoči oglašal v
tolmunu pred našim dvorom, in sova je
skovikala na lipi.“

Prazno in zapuščeno je ostalo žrtvišče.
Le jutranji vetrovi so pihljali preko
goličave in šumeli med vejevjem košate lipe.
Solnce je izšlo izza gore in obsijalo kameniti
žrtvenik, s krvjo oškropljena tla in črne
ogorke kresne grmade ...

VII. Pregnan!

V jeseni, ko je bila spravljena žetev in
je listje na drevesu že začelo rumeneti, se
je vršil na prostranem polju poleg Gorotanskega
gradu deželni zbor.

Za tedanje javno življenje so bili ti shodi
velikega pomena. Vse važnejše zadeve, tičoče
se deželne uprave ali pravosodja, so se na
njih reševale. Tu so se vršili posveti, kako
zavrniti napade sovražnikov, tu so se sklepale
kupne in darilne pogodbe, menjavala
zemljišča, določevala desetina, tu razsojale
važne pravde. Vsak prost deželan se je smel
shodov udeležiti in si na njih iskati pravice,
če se mu je bila kratila.

Udeležba je bila to leto še mnogo živahnejša
kakor sicer. Nemški vitezi so prišli z
obilnim spremstvom; tudi krščanskih Slovenov
je bilo navzočih večje število, poganov
pa zelo malo. Izmed županov, ki so veljali
za privržence stare vere, se je udeležil zbora
le Žitomisel z nekaterimi preprostimi možmi.

A med navzočimi Sloveni je vladala neka
pritajena bolest in skrb, neka napetost, podobna
tišini pred izbruhom hudega viharja.
V malih gručah so stali skupaj velmožje
temnega čela in resnih lic in se poluglasno
pogovarjali.

Krožile so vznemirljive vesti. Govorilo
se je, da je kralj Karol razsrjen na kneza;
da namerava dati Gorotanu mejnega grofa,
Ingu pa vzeti oblast; da se že zbira ob bavarski
meji večja vojna ... Drugi so pravili,
da so se frankovske posadke v deželi pomnožile,
in da se baje v kratkem več nemških
plemičev naseli v Gorotanu ... Čule
so se pa tudi vesti o skrivnih pripravah za
upor. Po selih je ljudstvo opuščalo poljska
dela, pripravljalo kopja in loke, brusilo sekire,
popravljalo nasipe. Tuintam so že vzplapolavali
kresovi po holmih, kakor da oznanujejo
krvavo vojno ... Mučna zavest negotovosti
in slutnja prihodnjih strašnih dni sta
trla duhove. Ošabno, kakor da so gospodarji
v deželi, so se kretali Franki na zborovalnem
prostoru, oblastno so dajali povelja in se
prezirljivo obnašali do domačinov. Vsi nemški
plemiči, kolikor jih je bilo naseljenih v
Gorotanu, so bili navzoči. Spremljale so jih
močne čete oboroženih mož, ki so bile videti
pripravljene za boj. Na čelu Frankom sta
bila grofa Erik in Gerold.

Po slovenski navadi so se vršili shodi
pod starodavno lipo, ki je rastla na planjavi
poleg knežjega gradu. Ograjen prostor je bil
odločen za duhovščino, plemstvo in župane,
ki so imeli na zborovanju odločilen glas.
Zunaj ograje pa se je zbiralo prosto ljudstvo,
poslušalo posvetovanja ali tudi prijavljalo
svoje pravde pred zbor.

Leno in brez zanimanja so se vlekle
obravnave o raznih deželnih zadevah. Vsa
pozornost je bila obrnjena na sodbo, ki je
tedaj razburjala duhove po Gorotanu in skoraj
zanetila plamen krvavega upora.

Bilo je megleno jesensko jutro, ko so se
zbrali po knezovi napovedi udeleženci zbora
na določenem prostoru, da sodijo župana
Stojmira zaradi razžaljenja kraljevega poslanca.

Resnega obraza je sedel Ingo na vzvišenem
mestu ob deblu košate lipe, z rokami
oprt na kamenito mizo, na kateri je ležal
dolg, dvorezen meč, znamenje sodne oblasti.

V spremstvu nekaterih duhovnikov je bil
navzoč škof Teodorik. Odkazan mu je bil
časten prostor kraj kneza. Njemu nasproti
so sedeli nemški vitezi. Za njimi so se vrstili
slovenski župani in starejšine.

Sredi zbirališča, nekoliko nižje od drugih,
je bila pripravljena lesena klop za obtoženca.

Stojmir je prišel v družbi Žitomisla in
njegovih tovarišev.

Oči vseh v okrožju zbranih so se uprle
vanj, ko se je prikazal med zborovalci. Vsled
bolezni, katero je prebolel, je bil bled in
upalega lica. A samozavestno je stopil na
odkazano mu mesto in stojé je z mirnim
pogledom obšel krog svojih sodnikov in mnogoštevilne
množice. Strupeno so ga gledali
frankovski vitezi. Gerold izpregovori kraljevemu
poslancu nekaj zaničljivih besed na
uho, na kar se ta porogljivo nasmehne.

„Od onih vitezov mladenič nima upati
milosti“, šepne Reginbald škofu. Teodorik
molčé prikima z glavo in se pomilovalno
ozre na Stojmira.

Vse postane pozorno, ko se dvigne Ingo
in začne počasi z resnim glasom:

„Po navadi očetov smo se zbrali na javnem
shodu, da zaslišimo in sodimo župana Stojmira
z Osoj, ki je obtožen, da je razžalil
kraljevega poslanca in se tako zadolžil z
upornostjo zoper kralja. V imenu naroda moramo
nad njim izreči obsodbo. — Tožitelj
naj nam obrazloži krivdo, vi okoli pa ne
motite z vpitjem miru in tihote, ki pristoja
važni obravnavi.“

Grof Erik stopi oblastno h knezu, zarožlja
z mečem parkrat sovražno, pogleda
Stojmira in prične s kričečim glasom svojo
obtožbo: „Hudodelstvo, katero je učinil obtoženec,
je bilo očitno; zgodilo se je vpričo
mnogoštevilne družbe. Zato ne gre tu šele
soditi o njegovi krivdi, temuč treba je izreči
le ostro kazen. — V kraljevem imenu sem
bival med vami in kot poslanec zastopal njegovo
posvečeno osebo. Tedaj se je osmelil
drzni pogan dvigniti svojo roko in me zavratno
napasti. Z mečem bi me bil prebodel,
da me niso varovali drugi vitezi. Zato dolžim
Stojmira z Osoj kršenja javnega miru in
očitnega upora. V kraljevem imenu zahtevam
od vas, da izrečete kazen nad tem hudodelcem,
daste meni zadoščenje za žaljeno čast
kralju Karolu pa izpričate vdanost in zvestobo,
katere od vas pričakuje!“

Samozavestno je govoril Frank in se izzivajoče
oziral sedaj na kneza, sedaj na župane.
Ko je končal, so mu nemški vitezi
glasno pritrjevali.

„Vrv za vrat veleizdajici!“ zakliče debeli
grof Kadaloh. In kakor v zboru so zaklicali
Franki: „Na vešala ž njim!“

Iz množice se je čulo zamolklo mrmranje
in klici: „Nedolžen je!“ — „Drugi so krivi!“ —
Slovenski župani so nemo gledali predse.
Grožnje, ki so zvenele iz Erikovih besedi, so
dovolj jasno pričale, kaj jih čaka, ako bi se
hoteli potegovati za Stojmira. Vendar vstane
Pribislav iz Bistrice in reče: „Vsak hudodelec
ima pravico, da se zagovarja, preden
je sojen. Zato za tožiteljem čujmo tudi obtoženca!“

„Zagovarjati se ima pravico!“ oglasi se
nekdo iz množice.

„Čujmo sedaj njega!“ klicali so drugi.

Frankom je bilo neljubo, da se Stojmiru
podeli prosta beseda; a ko je Ingo razsodil,
da je treba tudi obtoženca zaslišati, je vse
obmolknilo.

Stojmir je ves čas, ko je grof Erik razkladal
svojo tožbo, nepremično zrl v svojega
protivnika. Sramota in jeza sta mu z rdečico
zalivali obraz, ko je slišal njegove hinavske
besede. A izprevidel je tudi iz nastopa, iz
groženj frankovskih vitezov, da ima strastne
sovražnike zoper sebe. Vedel je, da tu ne
bodo obveljali boljši razlogi, in da je izgubljen.
Vendar se na knežji poziv dvigne s svojega
sedeža, se ponosno vzravna, stopi korak
naprej in z zvonkim glasom začne svoj zagovor:

„Knez, župani, starejšine in možje gorotanski!
Pod milim nebom in pri belem dnevu
se ima po navadi Slovenov vršiti sodba, da
spričo svetle luči ne upa lokavost iz svojega
temnega brloga, da se pokaže zvita laž
v pravi podobi. Tudi moj tožitelj veruje, da
je nad nami bog, ki vse vidi in vse čuje, a
vendar se je drznil govoriti lažnjive besede.
Dolži me, da sem ga sramotil in napadel
pred odlično družbo. A žalil je prej on mene,
osramotil on mene in moj rod! Meni je le
pristojala sveta pravica osvete. „Prijatelju povračuj
dobro z dobrim, a sovražniku zlobnost
s pestjo in z mečem“, me je učila mati ...

Zakon sem kršil? Najvišji zakon je tisti,
ki nam veleva braniti svojo čast in čast svojega
rodu. Ta zakon so mi zapisali nesmrtni
bogovi v srce, in prejel sem ga kot dragoceno
sporočilo od svojih prednikov. A po
vaših frankovskih zakonih se ne sme žaliti
kraljevi poslanec! Kaj so tisti reki, ki jih
črtate z umetnimi pismeni na pergamen, ki
jih vsiljujete tudi nam? Zanjke so, v katere
izkušate ujeti nas, neuke ljudi, zanjke, kakor
jih nastavlja lovec v gozdu, da zajame neskrbno
žival. Spoštuj bogove, ljubi
domovino in delaj pravico!
V tem reku so združeni vsi naši zakoni in vse
dolžnosti. Po tem reku sem ravnal in zato
sem zavrnil sramotivca, ko me je napadel.
Bogovi v nebesih so mi priča, da nisem
mogel drugače! Lažnik in lokavi zlodejec
se boj srda svetih bogov!“ — —

Stoj mir je govoril z veliko vnemo. Lice
mu je žarelo, in oči so sipale bliske črta
in nevolje ...

„Srdit pogan!“ zašepeče Kadaloh grofu
Geroldu.

„Trdovraten upornež!“ sikne ta jezno za
zobmi.

Pozorno je gledal Stojmira škof Teodorik.
In ko je končal svoj zagovor, se sklone nadprezbiter
Reginbald k škofu, češ: „Odkritosrčno
je govoril mladenič. A menim, da mu
te besede ne bodo v korist!“

„Pomilujem ga“, odgovori Teodorik. „Zdi
se mi, da ima čisto, nepokvarjeno srce, ki
bi bilo dovzetno za nauk sv. evangelja. Žal,
da še tava v temi nevere!“

„Storite kaj za njegovo rešitev, milostni
oče!“

„Morda se mi posreči. Očetu Rupertu
sem obljubil,“ odvrne škof.

Množica je Stojmirovemu govoru hrupno
pritrjevala.

„Resnico govori!“ je klical Žitomisel.
„Pripravljen sem pričati zanj!“

Bled od jeze pa je poslušal Erik besede
svojega nasprotnika. Ko je zapazil, da so
napravile na zborovalce mogočen vtis, in
da ljudstvo govorniku ploska, srdit vstane
in zakliče:

„Novo zasramovanje se mi drzne obtoženec
vpričo vsega zbora vreči v obraz!
Zakone tepta in ščuje zoper kraljevo oblast!
Ali je treba še dokazov za njegovo krivdo?
Ali sme tak rovar živeti med narodom, ki
je vdan svojemu kralju?“ — —

Erikove besede so izzvale med Franki
velik vrišč.

Ingo je spoznal, da si je Stojmir s svojimi
odkritimi besedami nakopal le še večjo
jezo sovražnikov. Hotel ga je pripraviti, da
bi priznal prenagljeno dejanje in prosil odpuščanja.
Zato mu reče:

„Zagovor je obtožencu dovoljen. A marsikatero
besedo si izgovoril, Stojmir, ki jo
moram zavrniti. Dejanje tvoje je bilo očito
in kaznivo. A manj se krivda prišteva obtožencu,
ki jo priznava“ — —

„Vest mi ničesar ne očita“, odgovori
ponosno Stojmir, „zato tudi ne morem priznati,
da sem kriv. Znam, da tukaj ne bodem
našel pravice. Pravo je dar bogov, a kjer
sodi kruta sila, ondi mora pravica podleči!“

„Zopet psuje!“ zakliče Erik.

„Kaznujte s smrtjo uporneža!“ je hreščal
Kadaloh.

Grof Gerold pa plane kvišku in zakriči:
„Dosti je teh puntarskih govorov! Knez,
tvoja dolžnost je, da varuješ v deželi kraljevo
dostojanstvo in po strogem zakonu
kaznuješ tiste, ki je sramoté!“

„Sodba! Na vešala ž njim!“ se je razlegal
divji krik Frankov.

„Zadosti je besedi! Čujmo sodbo!“ je
ponovilo sto glasov.

Ingo vstane. Vse utihne, ko začne govoriti:

„Napad na kraljevega poslanca je po
zakonu zločin, ki se mora kaznovati s pregnanstvom.
Ker madež upornosti in nezvestobe
ne sme ostati na našem ljudstvu, zato
v njegovem imenu proglašam sodbo nad
teboj, Stojmir, župan na Osojah. — Po strogem
zakonu zapade kralju tvoje premoženje, hiša
in dvor, gozdi, polja in travniki in vse, kar
je na njih. Ti sam moraš zapustiti deželo,
preden solnce tretjič zaide za goro. Poslej
si brez prava in varstva v njej. Nikdo ti

ne sme dati prenočišča in zavetja, niti jedi,
niti pijače pod smrtno kaznijo. Tako veleva
zakon! Le kraljeva milost ti lahko olajša
kazen.“

Z drhtečim glasom je govoril Ingo sodbo.
Erik je zmagonosno gledal po zborovalcih
in se parkrat škodoželjno ozrl na Stojmira.
Iz množice pa se je čulo zamolklo mrmranje.

Stojmir je ob napovedi razsodbe nekoliko
prebledel. Ko je Ingo končal, reče s
trpkim nasmehom:

„Malo hvale ti vem, knez Ingo, da si
mi pustil revno življenje, a mojim sovražnikom
bi bolj ugodil, da si izrekel nad menoj
smrtno kazen ... Izgnanemu biti iz domovine,
zavrženemu biti od lastnega naroda, je
hujše kakor smrt! Tebi, knez, odpuščam,
kar si zagrešil nad menoj. Bogove pa kličem
na pričo, da maščujejo storjeno krivico in
v njihove roke izročam svojo usodo!“

Že je hotel knez razpustiti zbor, ko se
dvigne s sedeža škof Teodorik in dá znamenje,
da ga je volja govoriti.

Vse obstane, in med splošno tišino reče
Teodorik:

„Človeška pravica je zahtevala svojo
žrtev. A sodba ljudi je često pomanjkljiva.
Eden je, ki bode sodil vse ljudi, sodil nezmotljivo
in pravično. In njegovi sodbi ne
more nihče uiti. — Tudi jaz si danes nočem
prisvajati sodne oblasti, temuč po opominu
Gospodovem izkazovati le usmiljenje. Zato izjavljam,
da je obsojeni Stojmir, župan na
Osojah, odslej pod varstvom in zaščito cerkve
gospesvetske. Vsakdo vedi, da mu ne
sme storiti nič žalega na zdravju ali življenju,
in nihče ga ne sme sodnijsko zasledovati.
Sicer greši zoper Boga in njegove svetnike
in pade nanj krivda, da je kršil cerkvene
pravice!“

Slovesno in s poudarkom je govoril škof.
Slovenski župani so z glasnim odobravanjem
sprejeli njegovo izjavo. Franki pa so stali
osupli, kakor da jih je zadela strela z jasnega
neba. Temno je gledal grof Erik predse
in si grizel ustnice. Videl je, kako se mu
izvija žrtev iz zanjk, katere ji je bil premeteno
nastavil. Stojmir je bil v cerkvenem
varstvu rešen njegovega zasledovanja, in iz
škofovih besedi je bilo spoznati, da se hoče
isti zanj potegovati tudi pri kralju. Visoki
naklepi Erikovi so se začeli rušiti ... A
dasi je grofa vila jeza, ker mu je škof iztrgal
žrtev, se vendar ni upal ugovarjati,
ker je vedel, da ima škof velik ugled pri
ljudstvu in pri kralju.

Stojmir je stal po obsodbi sredi zbora,
gluh in nem za vse, kar se je godilo okoli
njega. Slišal je škofove besede in čul pritrjevanje
množice, a ni vedel, kaj to pomeni.
Ko so se zborovalci razhajali, stopi Teodorik
k njemu, mu položi roko na ramo ter ljubeznivo
reče: „Ujetnik Kristusov in njegove
svete matere si odslej! Zato pojdi z menoj,
moj sin!“

Omamljen in kakor v nezavesti je šel
Stojmir za starčkom. Nemo je poslušal
očetovsko-tolažilne besede škofove. V njegovi
duši pa je vrelo in kipelo, kakor da
ljuti besi obhajajo v njej svoj divji ples ...

Še le tedaj, ko je prišel s svojim spremnikom
v obširno zidano poslopje, ko je videl
okoli sebe gole stene ozke celice in na
steni velik lesen križ, še le tedaj se je zavedel,
kje da je in kaj se je ž njim zgodilo
... Škof ga je pustil samega ...

Ječé se je zgrudil Stojmir na stol. Vsa bolest,
katero je pretrpel ob tej strašni sodbi, se
mu znova oživi. Obup in sovraštvo, srd in
maščevanje so divjali v njem ...

Za nekaj časa dvigne glavo. Pred seboj
zagleda znani obraz svojega zdravnika in
prijatelja, meniha Ozorja. Iz njegovih oči
je sijalo toliko ljubezni in miline, toliko
srčnega sočutja, da so se mu v srcu topile
divje strasti, kakor sneg v toplih žarkih
pomladnega solnca.

„Zakaj si mi otel življenje?“ je ihtel
razdvojen. „Zakaj nisem rajši odšel k svojim
dedom v nav, nego sem doživel to sramoto?“

„Skrbel sem za tvoje življenje, Stojmir,
ker sem hotel rešiti izgubljeno ovčico in jo
pripeljati v hlev Gospodov“, odgovori Ozor
z mehkim glasom.

„A moje življenje mora biti odslej posvečeno
le krvavi osveti!“ vzklikne divje

mladenič. „Potoki krvi morajo oprati krivico,
ki se mi je zgodila!“

„Glej Tega tu! Bil je zavržen od svojega
naroda, a ga ni preklinjal“, reče resno menili
kažoč na sveto razpelo. „Po nedolžnem je
bil obsojen, a je prosil odpuščanja za svoje
preganjavce!“

In Stojmir se je plaho ozrl na križ.
Zveličar, s krvjo zalit in s trnjevo krono
na glavi, je milo gledal nanj ...

VIII. V zavetju.

Tik gospesvetske cerkve se je dvigalo
obsežno, napol zidano, napol leseno poslopje
enolične zunanjosti — samostan in hkrati
stolica škofa Teodorika. Oznanovavci svete
vere v Gorotanu so bili namreč menihi, ki
so živeli po strogih redovnih pravilih svetega
Benedikta. Teodorik, katerega je dičilo škofovsko
dostojanstvo, je bil predstojnik mali
redovni družini.

Čeravno se je zdelo samostansko poslopje
na zunaj skromno in neznatno, je bilo vendar
za tedanje javno življenje v Gorotanu velike
važnosti. Bilo je vir novega duševnega
življenja in ognjišče krščanske prosvete v
deželi. Iz njega so se razširjali zveličanski
nauki svetega evangelja pa tudi prvi žarki
višje narodne omike.

Živeč po navodilu svetega ustanovitelja
od dela svojih rok, niso sejali gospesvetski
redovniki le semena svetih naukov v srca
ljudi, temuč so v potu svojega obraza tudi
obdelavali zemljo, trebili gozde, izsuševali
močvirja, orali ledine in pretvarjali divje
pustinje v rodovitne naselbine. Z lastnim
zgledom so privajali bojeviti narod umnemu
poljedelstvu in s tem polagali temelj pravi
omiki. Znanost in umetnost sta našli v
tedanjih divjih časih le za tihim samostanskim
zidom varno pribežališče. In ker
je v dobi občnega prevrata in krutega nasilstva
imela le cerkev vpliv in ugled pri
prostem narodu, zato so bili samostani in
cerkvene naselbine pravi stebri družabnega
reda, branišča in zavetišča preganjane pravice.

Kaj čuda potemtakem, da so tudi svetni
vladarji znali ceniti zasluge cerkve za omiko
ljudstva in jo podpirali pri njenem ljudomilem
delovanju? Obdarovali so cerkve in
samostane z razsežnimi posestvi, oprostili
jih davkov in druzih bremen ter jim podelili
raznih svoboščin in pravic, med drugimi
sodno oblast in pravico zavetišča (ius
asyli). Tudi cerkev v Gorotanu je prejela
velike privilegije od svojega zaščitnika, kralja
Karola, da je mogla tem lažje izvrševati
svojo vzvišeno nalogo.

Iz malih početkov, katere je bil sredi
osmega stoletja zastavil škof Modest, se je
tekom petdesetih let razvilo v Gorotanu
živahno krščansko življenje. Toda ti uspehi
so bili pridobljemi z mnogim trudom in
znojem, z obilo mučeniško krvjo, ki je
morala namakati vinograd Gospodov. Še je
bilo krščanstvo v Gorotanu kakor nežno
stebelce, katero lahko izruje prva sovražna
vihra, še se je del ljudstva z mnogoštevilnim
plemstvom na čelu trdovratno upiral svetemu
evangelju. — Škof Teodorik je prevzel na
svoje rame važno nalogo, da dokonča veliko
delo pokristjanjenja gorotanskih Slovenov.
Poslala sta ga v Gorotan kralj Karol in
solnograški nadškof Arnon z naročilom, naj
ne išče pri svojem apostolskem delovanju
časne koristi, temuč naj skrbi le za dušni
blagor izročenega mu naroda. Gorečemu
škofu ni bilo treba takega opomina. Dobro
je vedel, kaj je bil vzrok silnemu odporu,
ob katerega je zadelo krščanstvo pri gorotanskih
Slovenih. Bil je prepričan, da vzvišeni
nauk svetega evangelja, ako si hoče osvojiti
srca, ne sme služiti nizkotnim, sebičnim namenom,
in da se ljudstvu za nadnaravna
dobra, ki se mu ponujajo, ne smejo jemati
najdražji svetni zakladi: svoboda in narodnost.

Prišedši v Gorotan je izkušal mirnim
potem pouka in prepričevanja razširjati sveto
krščansko vero. Vzdržal se je vsakega nasilstva
in pustil tudi poganom njihovo bogoslužje,
akoravno bi je bil lahko s Karolovo
pomočjo kruto zatrl. Skrbel je, da bi vzgojil
iz naroda duhovščino, ki bi bila vešča
slovenskemu jeziku in bi bolje poznala

značaj ljudstva, nego so ga poznali oni, ki
so prihajali iz tujine misijonarit v deželo.
Pri pastirskem delovanju je škofa Teodorika
najizdatnejše podpiral knez Ingo, ki je imel
velik ugled pri prostem narodu. S složnim
delovanjem obeh oblastnikov se je krščanstvo
vedno veseleje razširjalo po Gorotanu.

Za drugačnimi cilji pa so se péhali
nemški plemiči, ki so se naseljevali v vedno
večjem številu po lepi deželi. Že s prvimi
oznanovavci svete vere so došli v Gorotan
tudi nemški naselniki in so z nasilnim postopanjem
povzročili, da se je zavedno in svobodoljubno
slovensko ljudstvo uprlo novemu
nauku. Krvave domače vojske pod Borutovimi
nasledniki in roparski napadi Obrov
so izpremenili marsikatero obljudeno pokrajino
v puščavo. Te puščave so začeli
obdelovati Bavarci in Franki. Zlasti je kralj
Karol pospeševal nemški živelj v deželi,
ker je bil prepričan, da je ta med svobodoljubnim
narodom najboljša opora njegovemu
gospodstvu. Zato se je za njegovega vladanja
vedno bolj množilo število nemških
plemičev, ki so se vedli nasproti slovenskemu
ljudstvu kot kruti gospodarji in so dostikrat
s svojim nastopom zakrivili krvav upor.
Znali so s silo in zvijačo izpodriniti domačine
in se polastiti najlepših krajev v
deželi. — Tako se je tuji živelj vedno bolj
zajedal v meso in kri slovenskega naroda
in žugal razdejati njegovo samostojnost.

Teodorik je že dolgo poznal sebične
namene frankovskih plemičev, čeprav so jih
le-ti često zakrivali s krinko gorečnosti za
krščansko vero. Stojmirova obsodba mu je
iznova razkrila njihove naklepe. Videl je
v duhu vse strašne posledice takega početja.
Upor poganov ... zbesnele strasti ... divjanje
zoper cerkev ... krvolitje ... poguba duš ...

Ali ni bila njegova pastirska dolžnost,
da prepreči to nevarnost, da kot apostol miru
posreduje med nasprotniki in se kot varih
pravice poteguje za preganjano nedolžnost?

V svesti si svojega božjega poslanstva je
dvignil na shodu svoj glas vpričo vsega
naroda in sprejel obsojenega pregnanca v
svoje zavetje ...

Stojmira je polagoma minila razburjenost
in osuplost, ki se ga je bila polastila po
krivični obsodbi. Imel je le eno željo in
eno misel: vrniti se na svoj dom in si z
orožjem v roki poiskati pravice.

Žitomisel in njegovi tovariši so ga natanko
poučili o pripravah za upor, ki so
se vršile po vsem Gorotanu. Vedel je, da
ima za seboj mnogoštevilno plemstvo in
velik del ljudstva, da bode njegova obsodba
dala povod odločilnemu boju med Franki
in Sloveni, med staro vero očetov in novim
krščanstvom. Zato je hrepenenje po krvavi
osveti prevzelo vse njegovo mišljenje, zato
ga je gnalo domov med svojce domačine,
kjer naj bi se pričela maščevalna vojska ...

V samostanskem zavetju se je Stojmir
gibal svobodno. Nihče mu ni branil, ako je
hotel zapustiti poslopje. Ker je bil v cerkvenem
varstvu, se mu celo ni bilo bati
zasledovanja Frankov in je smel prosto
hoditi po deželi. Lahko bi bil pobegnil v
domače kraje in od tamkaj nenadoma udaril
na Franke. A naravni čut hvaležnosti in
ponos sta mu branila, da bi skrivaj zapustil
kraj, kjer je našel zavetje v hudi stiski, da
bi zavratno napadel nje, ki so mu delili
dobrote. Odkrito je hotel ravnati, tembolj,
ker je bil prepričan, da ima zase pravico
osvete.

Pod večer druzega dne stopi Stojmir v
celico svojega očetovskega prijatelja, meniha
Ozorja.

„Zavetje ste ponudili pregnancu“, reče z
rezkim glasom. „Ne pozabim vam te dobrote.
A najboljše varstvo mi je dom in moje
zvesto ljudstvo. Tam je zame pravo mesto,
zato moram oditi.“ — Temnega obraza, a
ponosno vzravnan in miren je stal mladenič
pred menihom. Molčé je poslušal Ozor njegov
govor.

„Zavetišče, katero ti je cerkev ponudila,
ni ječa“, odgovori menih. „Prosta ti je pot,
da obrneš svoj korak, kamor te je volja.
A kaj potem?“ vpraša s poudarkom in upre
pogled vanj.

Stojmir povesi oči in reče nekako v
zadregi:

„Zgodilo se bode, kar se mora zgoditi, in
kar so sklenili nesmrtni bogovi v nebesih.“

Menih nekaj trenutkov nič ne odgovori,
temuč pogleda parkrat mladeniču pozorno
v oči, kakor da mu hoče prodreti na dno
srca. Naposled izpregovori z resnim glasom:

„Stojmir, tebe žene slepa strast! V brezmejnem
srdu hočeš sedaj divjati, kakor
ljuta vihra, ki pokonča in stare vse, kar
zaseže. Z drzno trmoglavostjo hočeš izzivati
Boga in ljudi! ... Le pojdi na svoj dom, le
zaneti plamen upora v Gorotanu! Zberi
okoli sebe vse, ki še trdovratno zametujejo
milost sv. evangelja, obnovi krvave morije,
kakršne so bile za Valjhunovih dni! ... Zaman
bode tvoja vojska proti nebeškim silam!
Sebe in svoj narod strmoglaviš v prepad“ ...

Starcu je naraščal glas, kakor gorski
hudournik. Stojmir pa je osupel poslušal
njegove besede. Zdelo se mu je, kakor da
menih zna za vse njegove misli in naklepe.

„Strmoglaviš ga v prepad, kakor gotovo
živi Bog v nebesih!“ ponovi slovesno Ozor.
„Še niso zaceljene rane, ki jih je vsekala
ljudstvu domača vojna; še niso posušene
solze po ubitih in pomorjenih; premnoge
pokrajine ležé opustošene, in nikogar ni, da
bi jih obdeloval. Ti pa hočeš zopet rvati
pa lastnem drobovju! ... Ako tudi zmagaš
v obupnem boju, prelil bodeš vendarle morje
krvi in opustošil deželo huje nego obrska
drhal ... A tvoj boj je brezuspešen, brezupen;
ti dreviš v lastno pogubo“ ...

„Krivica vpije po maščevanju!“ odgovori
mrko Stojmir. „In morda jaz izvršim voljo
bogov, ki hočejo kaznovati krivičnike“ ...

„A kdo je postavil tebe za rablja in maščevavca
krivic?“ povzame menih živo. „Zgodila
se ti je krivica. Zakaj ne pustiš Bogu
sodbe in kazni? Nočem zagovarjati zatiranja,
niti braniti hudobnežev, toda ti hočeš zaradi
krivice, ki se je tebi zgodila, ves narod
pahniti v pogubo! — Stojmir, sovraštvo in
jeza sta zakrknila tvoje srce“, nadaljuje menih
z očetovsko milim glasom. „Zato pehaš
od sebe rešilno roko, katero ti Bog ponuja.
Vsakemu človeku napoči trenutek, ko se ima
odločiti, ali sprejme milost, ki mu jo Bog
ponuja, ali ne. Če jo prevzetno zavrne, izgubi
jo morda za vselej. In kakor je to pri posameznikih,
tako je v življenju celih narodov.
Tudi narodu Slovenov je napočil dan božjega
obiskovanja, ko se ima odločiti za Kristusa
ali zoper Njega. Gorjé mu, če ne spozna te
milosti, če zavrne nebeško dobroto! Božja
kazen ga doleti, kakor je doletela judovsko
ljudstvo, ki je zavrglo svojega Odrešenika!“

Nastal je molk. Zunaj je vršal jesenski
veter, in večerni mrak se je razgrinjal nad
pokrajino. Bledi prameni mesečne svetlobe
so se vsipali skozi okno.

Ozor stopi k odprtini, odkoder se je videlo
preko širne planjave, in reče:

„Glej tam na polju podrtine starodavnega
rimskega mesta! Pred leti je bilo mogočno
in je slovelo daleč naokoli. Ponosen
rod je bival v njem, rod hraber v vojski in
slaven po svojih delih, rod, kateremu se je
klanjal širni svet. V svoji prevzetnosti se
je vzdignil z mečem zoper Boga in njegovo
sveto cerkev, divjal je zoper njo skoraj tristo
let. A kje je danes rimski narod in njegova
slava ...? V podstrešju onih templjev gnezdi
skovir, in med razvalinami se plazi ostudna
kača, ljudstvo pa se ogiblje strašnega kraja,
ker se zli duhovi ob nočni uri oglašajo na
njem ... Tako se svetni mogotci zaman vzdigujejo
zoper Boga in njegovega Maziljenca.
On, ki je v nebesih, se jim smeje ... Kadar
pa pride dan sodbe, tedaj jih zmelje v svojem
srdu ...“

Kakor udarci s kijem so zadevale grozeče
besede mladeniča. S svetim strahom je gledal
meniha, in zdel se mu je kakor prerok, ki
mu razkriva reči, prikrite smrtnim ljudem.

Ozor pa je nadaljeval:

„Tudi narod Slovenov bode kmalu podoben
tej groblji, ako se ustavlja volji božji
in zamudi ugodni čas milosti. V sveti cerkvi
pa bi našel varno zavetje in obrambo proti
svojim nasprotnikom. Kakor tebi, Stojmir,
tako nudi cerkev vsem narodom pribežališče,
jih neguje in vzgaja, vodi do višje stopinje
omike, jih časno in večno osrečuje. Zato grešiš
zoper sebe in svoj rod, ako zametuješ dobroto
božjo ...“

Ozor je obmolknil. Stojmir ni vedel odgovoriti
besede; nemo je zrl v tla.

„A vendar ne morem ostati tukaj med
vami“, reče naposled. „Srce me vleče domov
med svojce, četudi se imam kot preganjana
žival skrivati po gozdih ...“

„Prost si in lahko storiš, kar hočeš“,
odvrne menih. „Toda glej, da ne izide prekletstvo
iz tvojega dejanja!“

Molčé odide Stojmir, a v njegovi duši je
vršalo kakor ob nevihti. Prišedši v svojo
sobo, se nasloni na okno. V bledi mesečini
so se v daljavi svitale razvaline virunske,
ki so bile s svojimi gostimi sencami videti
kakor začarano mesto. Na vzhodu so se dvigali
izza malih hribov vrhovi osojskih gorâ.

Stojmir se ni zmenil za čarobno sliko
pred seboj. Njemu je šumela glava, pokalo
srce, in bolest mu je razrivala dušo. Bojeval
je najtežji boj v življenju. Prirojeni ponos,
sovraštvo, zavest storjene mu krivice — pa
razum in vest, čut hvaležnosti in božja milost
... vse to se je borilo v njem.

Tam za gorami na domačih tleh ga je
čakala oborožena četa zvestih Osojcev. Treba
je bilo samo, da se jim postavi na čelo, da
zatrobi v bojni rog, in iz vseh sel, iz vseh
dolin gorotanskih bi drli Sloveni pod njegov
prapor in se zgrnili v mogočno trumo, ki bi
krvavo maščevala dolgoletne krivice ... Toda
domača vojna — najhujša vojna. Prelita kri
rodnih bratov bi se držala njegovih rok ...
Kakor sovražna zmija dviga upor strašno
glavo in požira svoje lastne otroke ... A kaj!
Ali mu ni tako storiti velevala njegova čast?
Niso li tako delali njegovi pradedje, ki so
žrtvovali svoje življenje za vero očetov, v
svobodo domovine? Ni li že dolgo zaželjen ta
boj, ki bode veljal osvobojenju vsega naroda?

Podobe bodočnosti so se mu začele razgrinjati
pred duhom, podobe, obdane z rajsko
svetlobo slave in mogočnosti, ki so že izza
detinskih let spale v njegovem srcu ... Videl
je domovino rešeno iz sramotnih verig robstva,
videl je rod Slovenov združen pod enim
knezom, slavnim in mogočnim, kakor je bil
Samo ... Ali ni to vzvišen cilj, vreden znoja,
truda in boja ...?

Stojmir je čutil v sebi moč in navdušenje,
da izvrši to veliko delo. Zdelo se mu
je, da je on poklican, postaviti se na čelo
svojemu narodu. Ljudstvo ga pričakuje, bogovi
gledajo nanj ... Preko potokov krvi in
nagromadenih trupel vodi pot do njegovega
vzora ...

Toda kakšen bode konec temu boju ...?
Kakor svarilen glas mu doné na uho preroške
besede: „V prepad strmoglaviš
sebe in svoj narod ...“ Franki prideró
s pomnoženimi silami v deželo, v krvi zatró
upor, narodu vzemó še tiste pravice, kar jih
ima, in ga uklonejo v še hujši jarem robstva ...
On bode pa moral umreti z bridko zavestjo,
da je tiral svoj narod v pogubo ...

Mladenič je zaječal od duševne bolesti,
sklonil glavo na prsi in si zaželel, da bi
ležal mrtev tam na bojnem polju, kakor njegovi
pradedje, da bi mogel vsaj s svojo
smrtjo pridobiti narodu sreče in svobode ...
A nima li poleg Frankov še druzega nasprotnika,
še silnejšega in nepremagljivejšega —
krščanstvo? ... S kakšno močjo si ta nova
vera uklanja duhove in pridobiva srca! Zakaj
je ne more izrvati nobena vihra, zakaj zmagoslavno
prodira po svetu, stari žrtveniki pa
se rušijo v prah? V čem je njena nepremagljiva
moč? Revni menihi so, ki jo oznanujejo,
in njihovo edino orožje sta molitev in
evangeljski nauk, a vendar zmagujejo nad
oboroženimi četami, nad srci ljudi, nad vero
pradedov ... Kje je moč starih bogov? Ali
še bivajo gori nad oblaki? Ali se kaj menijo
za svet in za svoje častivce ...?

Zoper nebeške sile se hoče spustiti v
boj ... Podlegel bode, kakor Vrel, Droh, otec,
ded in mnogo drugih ...

Toda dolžnost ... klic naroda ... mati ...
ujec Braslav ...

Strah in obup mu udarita v obraz, srce
se mu krči, in vse peklenske sile zadivjajo
po njem.

Nobenega žarka upanja ni zanj več v
domovini ... Ali ni bolje živeti v tujini,
kjer Slovenov še ne obtežujejo verige robstva,
kjer sta še v čislih vera in navada
očetna, kjer sije še zlato solnce svobode ...?

Ura je minevala za uro. Stojmir pa je
slonel ob oknu in gledal v jasno noč ...

Polnočni zvon se je oglasil z lin gospesvetske
cerkve in vabil menihe k jutranjicam.
Iz cerkve se začuje glasna molitev in ubrano
petje. Sredi redovnikov v cerkvenem koru je
klečal stari Ozor, iskreno proseč pokoja in
razsvetljenja mlademu, zdvojenemu srcu.

— — — — — — — — — — — — —

Drugo jutro je stal Stojmir bledega lica
in upalih, zardelih oči pred škofom Teodorikom.

„Z besedo se ti zahvaljujem za tvojo dobroto,
ker ti je z dejanjem ne morem povrniti“,
reče zamolklo. „A pusti me, da grem
svojo pot!“

Škof je sočutno gledal mladeniča, kateremu
se je na obrazu brala duševna bolest.

„A kje hočeš iskati zavetja?“ ga vpraša
prijazno.

„Pregnan sem iz domovine“, odgovori
trdo Stojmir. „Zunaj nje si poiščem miren
kot Tam, kjer krivica ne vlada, kjer ljudje
še živé svobodno ...“ Glas se mu je tresel
od razburjenja in komaj je zadrževal solze.

„Zakaj bežiš pred Bogom, ki te išče, moj
sin?“ reče škof očetovsko-svareče. „Bog te
je privedel semkaj, on bode tudi v prihodnje
skrbel zate. Izgubil si hišo in dvor, On ti
oboje lahko povrne. — Cerkev te je vzela v
svoje varstvo in se bode potegovala za tvojo
pravico. Zato ne obupaj nad nebom in nad
seboj samim!“

Presenečen je obstal Stojmir pri besedah
škofovih. Teodorik pa mu položi roko na
ramo in reče s poudarkom:

„Ne hodi v tujino, Stojmir! V domovini
je tvoje mesto. Tu imaš izvršiti veliko delo
duševnega osvobojenja svojega naroda. —
Le pojdi k očetu Rupertu! Poučil te bode,
da Bog z nesrečo obiskuje tistega, kogar
ljubi, in da vse obrača v našo korist!“

IX. Pred viharjem.

Poleg nasipa, ki je na južni strani zaslanjal
osojsko selo, je taborila jesenskega
dne vojna straža. Napol dorasel mladenič,
skoraj otroško-nežnega lica, je stal na poti,
oprt ob kopje, in se oziral zdaj po cesti proti
jugu, zdaj preko temnomodre jezerske gladine.
Kraj njega je čepel ob kupu žrjavice
starec razkavega, poraslega obraza in sivih
las, katere mu je pokrivala kučma iz polšje
kožuhovine, okrašena z vranjim peresom.
Razpihaval je ugašeno oglje, da zaneti ogenj
za večerjo. Kajti dan se je že nagibal, in
solnce je bilo zašlo za gorsko sleme. Dva
druga moža sta leno ležala na tleh in gledala
v nebo nad seboj. Vsi štirje vojaki so
bili v popolni bojni opravi. Imeli so kratke,
usnjene jopiče; za pasom se je svetil ročnik
kratkega meča in bojne sekire. Troje dolgih
kopij s svetlobrušenimi ostmi je slonelo na
bližnjem grmu.

„Zaman napenjaš oči, Cvetko!“ reče starec
mladeniču na straži. „Danes ne pričakamo
nikogar, ne prijatelja, ne sovražnika.“

„A možje iz Vitoglavje zadruge so obljubili,
da pridejo še nocoj“, odgovori mladenič.
„Tudi Ziljanov še ni.“

„In jih tudi ne bo, pravim ti“, povzame
zopet starec. „Ej, to obotavljanje in omahovanje
naših ljudi! To nas bode pogubilo.
Kadar se je treba odločiti, tedaj si pomišljajo
in oprezajo na desno in levo ... Ali ni
že to sramotno, da niso slovesno ugovarjali
Stojmirovi obsodbi? Tresli so se pred Franki,
kakor čreda ovac pred grabežljivim volkom!
Nič dobrega si ne obetam od te vojne ...“

„Ti si črnogledec, Pilh!“ se oglasi vojak
kraj starca. „Da se le začne krvavi ples,
potem se bodo že vneli duhovi Slovenov,
kakor se razpali iskra, kadar zaveje svež
veter preko nje.“

„Nočem ti jemati poguma, Budin!“ odvrne
starec. „A mnogo let imam že na hrbtu
in učil sem se paziti na znamenja, ki napovedujejo
usodo našo. Na Trebišču je bilo
že mnogo večerov slišati vpitje in žvenketanje
orožja, da je odmevalo po gorah in
dolinah. Dobre vile se bojujejo zoper zle
duhove. In vselej napoveduje njih boj krvavo
morijo in nesrečo. — Tudi v Črtovem jarku
uganja Čatež zopet svoje burke. Pastir Kaznè
ga je videl pred tremi dnevi. Napol človek,
napol kozel — se je prikazal vrhu pečin in
valil skale v dolino. Ko ga je začel zagovarjati,
je izginil z divjim krohotom v hosti ...
Po letu sem imel mnogo upanja, da se naše
podjetje srečno izvrši. Navdušenje za maščevalno
vojsko je bilo splošno. Takrat so nam
pomagali dobri bogovi. A sedaj so zle moči
preobvladale na zemlji, zato ljudem upada
pogum, zato se kaže nesloga, ki je staro
prekletstvo Slovenov“ — —

„Čemu krakaš, kakor črni vran?“ dé
nevoljno širokopleč vojak, dvignivši se napol
s svojega ležišča. „Bolj kakor vsem znamenjem
zaupam svoji pesti in brušeni sekiri
tu ob moji strani, ki bode Frankom črtala
na hrbet umetnejša pismena, nego jih slikajo
nemški črnorizci na tanke kožice!“ — —

„In končno mora biti zmaga vendarle
naša!“ poseže vmes mladi stražar. „Dôba
svobode in slave nam napoči po teh žalostnih
dneh. Ali ne veli tako dedov sporočilo?“

„Stara pravljica veli, da se bodo naši
deželi zopet obnovili stari časi, to je res“,
reče Pilh, zamišljeno zroč v razpaljeni ogenj.
„A kdaj nam napoči ta dôba, vedó le bogovi
v nebesih! — Tam doli pod triglavskimi
pečinami spava junak Samo trdno spanje in
čaka, da pride njegova ura. Devetkrat mu
mora dolga brada oplesti mizo, pri kateri
sedi s svojimi starejšinami — potem je blizu
dôba našega osvobojenja. Zadnji večer o
polnoči bode pred skalo, kjer spava kralj,
ozelenela mlada lipa v znamenje, da je prišla
odločilna ura ... Tedaj bode Samo vstal iz
smrtnega spanja ... na veje mlade lipe bode
obesil svoj ščit in sklical črno vojsko ...
Vse sovražnike bode pregnal iz dežele, in
zopet bode spoštovana vera naših očetov.
Na gorotanskem polju bode Samo slovesno
vmeščen za kneza zedinjenim Slovenom ...
In ponovili se bodo zlati časi, ko so ljudje
še svobodno živeli ..., ko je veljal še en
zakon in en običaj v deželi ... ko so še
dobre vile pomagale ljudem polje obdelovati
in hiše staviti ..., ko še ni bilo toliko gorjá
in suženjstva na svetu, kakor sedaj ... Tako
velí starodavna govorica — —“

„Morda pa sedaj napoči tista ura!“ pravi
Cvetko razvnet in se krepkeje oklene kopja.
„Če se le pri nas dvigne vse ljudstvo in
prime za orožje, potem se bodo tudi drugod
uprli Sloveni tujemu robstvu. In gotovo nam
bode v tem boju tudi Samo prišel na pomoč!“

„Preveč brezbožni so postali ljudje v
naših dneh“, je mrmral Pilh. „Premalo spoštujejo
vero in navade očetov, da bi nam
bogovi naklonili toliko srečo.“

„Jaz pa mislim, da se bode vse ljudstvo
oklenilo Stojmira, ako pogumno začne boj“,
oglasi se Budin. „Na dobrem glasu je njegov
rod med Sloveni, in tudi on sam si je že
pridobil velik sloves. A čudno je, da se še
ni vrnil domov, ko vendar vé, kako težko
ga pričakujemo.“

„Morda ga Franki pridržujejo“, méni Pilh.
„Braslav bode čakal še dva dni na Osojah.
Ako se Stojmir v tem času ne povrne, bodemo
morali iti pred knežji grad in ga s
silo osvoboditi.“ — Tu se stražnik vzravna
pokoncu, in dene roko nad oči, kakor bi
nekaj opazoval v temotni daljavi.

„Jezdec dirja proti nam“, zakliče črez
nekaj trenutkov.

Tovariši skočijo kvišku in zgrabijo za
kopja.

„Videti je, da nima spremstva. Sam podí
konja“, reče Pilh, pozorno zroč v daljavo.

„Prijatelj mora biti! Frank bi se ne upal
v našo pest“, pripomni Budin.

„Ali pa je kak ogleduh“ — dostavi tretji
vojak.

Vtem je jezdec že pridirjal blizu njih.
Poznati mu je bilo, da ima dolgo pot za
seboj. Konj je hropel in se penil od hitrega
teka, a vojak ga je vzpodbadal še vedno k
večji hitrosti. Ko zagleda stražo, mahoma
ustavi konja in skoči s sedla.

Vojaki mu nastavijo sulice, in Budin zakliče:

„Stoj! Povej, kdo si, in govori geslo, če
si naš!“

Prišelc prime konja za uzdo in mirno
reče:

„Povesite kopja, bratje, kajti Sloven sem
in za pravdo očetov se bojujem.“

Namah vsi klonejo z orožjem. Pilh pa
iznenaden vzklikne: „Pri strelah Perunovih
— Žitomisel! Tvoj glas je, tvoja postava!“

V hipu obkrožijo vojaki prišelca, ga pozdravljajo
in mu stiskajo roko.

„Kako da prihajaš sam?“ vpraša Pilh.
„Kje so tvoji možje?“

„Kje je Stojmir?“ kliče Cvetko.

„Preveč vprašanj mi stavite, tovariši, da
bi mogel nanje odgovoriti v eni sapi“, odgovori
Žitomisel resno. „Kmalu izveste vse.
A meni se mudi dalje. Je-li Braslav že na
Osojah?“

Včeraj je došel s svojimi ljudmi. Tudi
Osojci so že pripravljeni za boj. Iz drugih
zadrug pa še pričakujemo mož.

Žitomisel resno zmaje z glavo.

„Le skrbno stražite“, reče s poudarkom.
„Kmalu utegnete zagledati sovrage ...“

Nato zopet zajaše konja in odhiti po cesti
proti selu. — — — — — — — —

Na Osojah je bilo živahno gibanje. Braslavji
ljudje so taborili pod milim nebom.
V malih gručah so sedeli okoli ognjev in
pekli meso. Ženske so jim donašale v velikih
vrčih hladilnega ola, sladke medice ali
penečega mleka. Možje in mladeniči so stali
pred hišami, oboroženi s kopji, meči in sekirami,
ali pa so krili strehe z mokrimi kožami,
da bi bile varne pred ognjem ob sovražnem
napadu. Drugi so delali pregraje iz
posekanih debel okoli hiše in jih zasipali s
prstjo. Ljudje iz okolice so poganjali po
poti črede ovac, govedo in konje, da zavarujejo
to svoje imetje za varnim nasipom.
Žene in otroci so hiteli na varno, obloženi
z raznim hišnim orodjem. Vpitje ljudi in
mukanje živine se je razlegalo po selu.

Največja gnječa je bila okoli županjega
dvorca. Trume vojnikov so stale pred ograjo.
Kakor mlada brezova debelca so se svetili v
večernem mraku belo-oglajeni ročniki dolgih
kopij in njihove brušene osti. Za nasipom
so čepele ženske z velikimi culami in tešile
kričeče otroke. Sredi dvorišča je gorel velik
ogenj. Ob njem so stali lonci polni mesa
za stradajoče. Na ražnju so vrteli tolstega
ovna.

Žitomisel je izročil vajeti staremu Volkonju
in hitel v hišo. — — —

V veliki izbi je sedel Braslav resnega,
nagubanega čela in mrklih oči. S komolcem
se je opiral na belo javorjevo mizo in nemo
strmel v tla. Njemu nasproti je slonela
Branka. Skrb in žalost zadnjih dni sta ji
sklonili vitko postavo in strli pogumnega
duha. Solza ji ni zalivala očesa in vzdihov
ni bilo slišati iz njenih ust, no v topi žalosti
je trudno zrla predse, kakor da čuti
nad seboj udarec krute usode, katerega ne
more zavrniti niti se mu izogniti.

Mučen molk je vladal med bratom in
sestro. Le šum in vpitje ljudi se je slišalo
iz sela.

„Solnce že drugič tone za goro, in nikake
vesti še ni od Stojmira“, prekine Braslav
tišino.

Branka nič ne odgovori; le glava se ji
še globlje skloni, in telo ji zadrhti.

„Sel mi je prinesel vest, da nemški grof
ob Krki prodira s svojimi četami proti našemu
selu“, nadaljuje Braslav. „Tudi ob Dravi

so se prikazale frankovske trume. Jastrebi
se zbirajo, da zasadé svoje kremplje v preganjano
žival. Ha, ha! ... Mi pa čakamo in
oprezamo, dočim nas obkoljuje sovražnik ...“

Starec se trpko nasmehne in stisne pest
kakor v onemoglem srdu.

V tistem hipu se vrata odpró, in Žitomisel
stopi hitrih korakov v sobo.

Braslav in Branka planeta ob njegovem
prihodu hkrati kvišku in vpreta oči vanj,
vprašujoč, kakor da mu hočeta z obraza
brati vesti, ki jih prinaša.

„Kje je moj sin?“ jekne Branka s tresočim
glasom.

Žitomisel na to vprašanje nič ne odgovori.
Molčé si sname z glave čelado in otare
znoj z razbeljenega čela.

„Kako da prihajaš sam?“ vpraša nezaupno
Braslav, kakor da sluti žalostne vesti.

„Bogovi nas hočejo menda pogubiti“, odgovori
Žitomisel zlovoljen; „zato sledi prekletstvo
našim stopinjam.“

Zopet je nastal molk za nekaj trenutkov.

„Sporočil sem vam že po možu-odposlancu,
da so na zboru obsodili Stojmira radi upornosti
in kršenja javnega miru“, začne počasi
Žitomisel. „Knez je izrekel nad njim kazen
pregnanstva. Franki pa mu hočejo vzeti hišo
in dvor in si prisvojiti osojsko zadrugo“ —

„Nenasitni volkovi si bodo polomili zobe
ob tej trdi kosti!“ sikne Braslav.

„Krivična obsodba je povzročila občno
razburjenje. Ljudstvo je na zboru glasno
mrmralo. Iskra je bila vržena med narod, in
malo je manjkalo, da ni že na sodišču prišlo
do boja. Ko bi se bil Stojmir tedaj postavil
na čelo razsrjenim množicam, šle bi bile za
njim kamorkoli ... Tedaj pa je posegel vmes
poglavar krščanskih duhovnikov. Rekel je,
da sprejme Stojmira v svoje zavetje, in res
ga je odpeljal s seboj v samostan. — Tri
dni sem se potikal okoli poslopja in čakal,
da pride med nas, kakor je bilo dogovorjeno.
A ni ga bilo blizu. Snoči sem prodrl k njemu
v tesno izbico in ga poživljal, naj gre z nami.
A govoril je, kakor da mu je duh omračen,
kakor da so ga omamile zle čare. Rekel je,
da je prost ... da bi lahko šel z menoj ...
da noče krvave vojske. Govoril je o tebi,
Braslav, in o materi Branki, katero ti priporoča.
Rekel je, da je zaman vsak boj ...
da hoče iti iz dežele ali pa si poiskati častne
smrti v vojski s Pesoglavci. Čul sem tudi
nekaj o posredovanju škofa Teodorika ...
Toda zbegana mu je bila govorica in nerazumljive
so bile njegove besede. To
ni bil več oni junaški Stojmir, kakršnega
sem gledal pri sodbi ... Strte so peruti mladega
sokola ... Gotovo so mu začarali oni
črnorizci, o katerih govoré, da znajo za večje
skrivnosti, kakor naše vešče žene. Poizkušal
bi bil še vdrugič priti do njega in
ga pregovoriti, da se vrne in zgrabi za orožje
— a mudilo se mi je na Osoje, da me ne bi
prehiteli Franki.“

Prestrašena sta poslušala Branka in Braslav
grozno vest.

Materi je vsaka beseda rezala v srce.
Nerazumljivo ji je bilo ravnanje sinovo.
Slutila je, da bode morda nesrečen ta boj,
kateri se je imel pričeti. A udarec, ki jo
je v tem hipu zadel, je bil nepričakovan,
uničevalen ... Ob uri stiske je prepustil
Stojmir njo, svojo mater in svoje domače
oblasti sovražnikov ... Zdelo se ji je, da tu
deluje neka skrivna, nevidna moč, kateri se
ne more ustavljati, katera razdira in uničuje
vse njene naklepe, katera jo hoče ločiti od
sina in jo tirati v pogubo ...

Tudi Braslavu je bilo ob usodnem sporočilu,
kakor da ga je zadela strela z jasnega
neba. Tisti, ki je imel biti voditelj v
vojski, on, kateremu je ves narod hotel maščevati
krivico, on, Stojmir, se je izneveril
svoji nalogi? ...

Osupnila ga je zlasti vest, da Stojmir ni
hotel priti domov na Osoje, ko je moral
vendar vedeti, da jih hočejo ugrabiti Franki
in da je vse pripravljeno za odpor.

„Praviš, da noče braniti rodnih tal pred
grabežljivimi Franki?“ jekne starec hripavo.

„Rekel je, da bi se brezuspešno prelivala
kri“, odgovori Žitomisel.

„Pri Perunu in vseh bogovih, ki bivajo v
nebesih!“ vzklikne Braslav in se zgrabi za
glavo — „Ali je to beseda moževska? Prelivati

noče krvi? Meča noče vihteti ..., ko mu tujec
jemlje, kar ima najdražjega na svetu? ...
Braniti noče svojcev, s katerimi je združen
po prisegi in po krvi? ... Hahaha!“

Divje se je zakrohotal starec, planil pokoncu
in z velikimi koraki hodil po sobi.

Naenkrat se ustavi pred Žitomislom, mu
pogleda srepo v obraz in vpraša trdo:

„Je-li istina vse, kar si pravil, ali pa tiči
morda za tvojo povestjo kaka frankovska
prevara?“

Sel zmaje z ramo, povesi oči in reče:

„Tudi meni je nerazumljivo njegovo ravnanje — —“

Braslav začne zopet meriti sobo z dolgimi
koraki.

„Haha!“ se zakrohoče iznova. „Ob odločilni
uri je vrgel meč od sebe ... Ko je
napočil dan maščevanja, je on izdal svoj rod
in vero očetov! Kakor tisočerim drugim, so
izsesali njemu mozg iz kosti in mu upognili
ponosni tilnik ... Haha! Plahega golobica si
vzgojila, Branka, in ne čilega sokola! Golobica,
ki se grli za varnim ozidjem, ki se
boji, da mu orli ne oskubejo nežnega perja ...
Ali mu je ženska zmotila duha? ... Toda na
čelu močnih čet bi lahko šel pred grad in
si po navadi pradedov s silo ugrabil nevesto,
in naj si je knežje rodovine ... Ali pa so ga
prevarili tuji menihi, katerih usta se cedé
sladkih besedi, ki pa mehkužijo srca naših
ljudi, da niso več zmožni junaškega dejanja?
Haha! A meni je roka še močna dovolj, da
vihti bojno sekiro, in dokler morem gibati
ž njo, se bodem bojeval proti sovragom
našim — —“

Starec se zgrudi na klop in nekaj trenutkov
nemo strmi v tla.

Nastala je tišina. Gosta tema se je bila naredila
v izbi. Le ognji, ki so plapolali na dvorišču,
so napolnjevali prostor z medlim svitom.

„Jutri bodo Franki že tu, da ugrabijo
kos slovenske zemlje“, povzame za nekaj
časa Braslav. Zamolklo se je glasila njegova
beseda. „In njega ni, ki bi moral braniti
rodni dom ... Maloštevilne so čete Osojcev
in mojih ljudi. Vendar hočem s tem majhnim
krdelom braniti rodna tla do zadnje kaplje
krvi! Toda čuj, Žitomisel! Ne pravi
nikomur, da Stojmir ni hotel iti z nami v
boj! Ne kliči mi danes več v spomin njegovega
imena! Jutri napoči za nas dan osvete,
če tudi podležemo. Sporoči ljudem, naj so
pripravljeni na sprejem Frankov ter naj
skrbno stražijo. In da si pridobimo naklonjenost
bogov, opravimo skupaj svečano
večerno daritev.“

Žitomisel je molčé odšel, da izvrši povelje.

Braslav pa se še obrne k sestri in reče:

„Ti pa moli k bogovom, da otmó pogube
nas in sina tvojega ...“

Ponosno, kakor da hoče izzvati nebo in
zemljo na odločilni boj, odide med svoje
ljudi, pustivši Branko samo, ki je čepela na
klopi, nema in brez življenja, kakor mrtva
podoba bede, žalosti in skrbi ...

Zvečer so se zbrali vsi vojščaki na dvorišču
pred županjo hišo, da opravijo daritev
v čast Perunu, bojnemu bogu, da prisežejo
pokorščino in zvestobo do smrti svojemu
voditelju. Bojne pesmi so donele v tiho noč.

Na nebu je veter gonil temne oblake, ki
so zastirali mesečino in bili videti kakor
velike glave, kakor konji, jezdeci in orjaške
pošasti. Iz jezera se je vzdigovala jesenska
megla in se valila kvišku proti goram. Na
malem holmu nad selom je gorel velik kres,
znamenje stiske in vojne, ki je z rdečim
svitom barval pokrajino, kakor napovedujoč
usodo krvavega dne ...

X. Za pravdo očetov!

Grof Erik je hitel, da spravi Osoje kar
najprej pod svojo oblast. Preskrbel si je bil
od Karola pisem, s katerimi je nastopil kot
izvrševavec obsodbe, ki je zadela Stojmira.
In tem rajši se je lotil tega podjetja, ker je
bil gotov, da bode lepo Stojmirovo posestvo
pripadlo njemu. A treba si je bilo plen še
izvojevati. Grof je dobro vedel, da bode
zadel ob hud odpor pri svobodoljubnem
ljudstvu, ki je sovražilo frankovski jarem.
Nabiral je torej čete po okolici, da bi šel z
vojsko na Osoje in s kar največjim številom
vojščakov prestrašil prebivalce. A slovenski
župani so se branili pomagati tujcu pri roparskem
napadu na slovensko zemljo. Tudi
so izkušali zavleči vso zadevo, da bi mogel
med tem škof Teodorik posredovati pri kralju
Karolu in tako Stojmiru ohraniti dom, deželo
pa obvarovati domače vojske. Eriku so
bili v pomoč le nemški plemiči s svojimi
robovi in hlapci.

Tretji dan po Stojmirovi obsodbi so se
vzdignile frankovske čete proti Osojam. Poveljevali
so jim Gerold iz Brez, Kadaloh in
Gizulf, grofa v Ziljski dolini in — Erik.
Sklenili so bili prodirati ob Dravi navzgor,
da zajamejo selo z juga, ker je na severu
veliko močvirje zabranjevalo dohod.

Erik je jezdil vedno nekoliko naprej pred
drugimi četami in je svoje tovariše vzpodbujal
k hitrosti, kakor da ne more pričakati
trenutka, ko mu pade zaželjeni plen v roke.

„Za Boga, ti si kakor vihra!“ se je jezil
Kadaloh, kateremu podjetje ni bilo nič kaj
po volji. „Še prehitro bodeš spoznal, kako
zna udariti slovenska pest. To ljudstvo je
po naravi pohlevno, a kadar se razljuti, gorjé
mu, kdor ima z njim opraviti! Hud boj nas
čaka. Jaz bi vsekako rajši sedel v svojem
gradu za varnim ozidjem, nego se pretepal
s kmeti po teh jarkih ...“ Grof je potegnil
z roko preko tolstega obraza, na katerem
mu je stal znoj v gostih kapljah. Potem je
vzpodbodel konja, da ne zaostane za tovariši.

„Ej, dovolj nas je, da uženemo pest slovenskih
težakov!“ reče Erik oziraje se na
svoje mogočne čete. „Sicer pa prihajamo v
kraljevem imenu, da vzamemo v last zemljišče,
ki je zdaj kraljevo. Kraljevemu ukazu
se ne bodo upali ustavljati.“

„Hm, toliko se bodo brigali zanj, kolikor
jaz za prazno čutaro“, odvrne Kadaloh. „Kaj
ti je pomagalo dostojanstvo kraljevega poslanca,
ko te je tisti mlečnozobi fantè udaril
po zobeh? ... To je sirov ljud, ki vé še
premalo spoštovati plemiško kri. Najbolje
bode, če se mirno pogovoriš z njimi; sicer
se nam utegne huda goditi.“

Erik je temno pogledal blebetavega grofa
in zamrmral nekaj predse. Vselej ga je zbodlo,
kadar se je spomnil sramotenja, ki ga je
doletelo na kneževi gostiji.

„Osoje so že vredne, da nekaj tvegamo
zanje“, poseže vmes Gerold. „Škoda, da bi
tak lep kos zemlje ostal v posesti slovenskih
tlačanov!“

Kadaloh se pa ni dal pogovoriti. Vedno
bolj vznemirjen je bil, čim bolj so se približevali
Osojam.

„Zamotana zadeva to!“ je mrmral predse.
„In mi si utegnemo prste opeči, ko hodimo
zate po kostanj v žrjavico. Škof je zoper
obsodbo uložil priziv. Zato bi je še ne smeli
izvršiti. Karol jo morda še razveljavi ali pa
krivcu kazen odpusti. Tem črnosuknježem
itak vse dovoli. Potem smo zaman prelivali
kri in vrhutega nas navsezadnje kralj še na
odgovor pozove.“

Erik se zlobno nasmehne.

„Škof naj se le poteguje za to uporno
svojat!“ odgovori zaničljivo. „Kadar si osvojim
posest s svojim mečem, mi je nihče več

ne iztrga iz rok. In da smem tudi silo rabiti,
to mi je kralj dovolil. Zato le pogumno
naprej, da nas drugi ne prehité!“

Trume so krenile od Drave proti severovzhodu.
Osojske gore so se prikazale v daljavi,
in kmalu je pred njimi ležala temnomodra
jezerska gladina v svitu medlega
jesenskega solnca. Kraj nje pa se je na
desnem bregu raztezalo selo, pokojno in tiho,
kakor da ne more nič motiti njega rajskega
miru. — — —

Braslav se je bil dobro pripravil za boj.
Ko se je izvedelo, da prihajajo sovražniki od
juga, so hiteli njegovi ljudje zapirat dohod na
oni strani. Utrdili so nasip z močnimi kolmi,
naložili obnje posekanih debel in izkopali
globok jarek, katerega je napolnila jezerska
voda. Ženskam je zaukazal Braslav biti pripravljenim,
da gasé ogenj, ako bi ga sovražniki
zanetili, in da strežejo možem v
boju.

Komaj je solnce razgnalo gosto meglo,
ki je zjutraj ležala nad pokrajino, ko se zasvetijo
v daljavi sulice in ščiti frankovskih
čet. Žitomisel, ki je poveljeval straži na
okopu, naznani prihod sovražnikov. Braslav
dá svojim ljudem še poslednja navodila, določi,
kako naj se menjujejo oddelki pri obrambi,
in hiti na okop, da sprejme sovražnike.

Ko so se Franki približali selu in zagledali
utrjene nasipe in množico vojščakov,
pripravljenih za boj, so za nekaj časa postali
in se posvetovali, kako urediti napad.

„Brr, kakov kraj za boj je to?“ ... je
godrnjal Kadaloh. „Tam gora, tu voda. Kar
v zagato moraš riniti po cesti naprej in nesti
svojo butico onim-le pod sekiro, ali pa se
potopiš v vodi, kakor mlad maček! Erik,
reci tem kmetom, naj se zlepa podadó in
obljubi jim, da hočeš milostno ravnati z
njimi. Morda bode dobra beseda izdala.“

Erik se je nasmehnil bojazljivosti debelega
grofa, a je vendar hotel v kraljevem
imenu pozvati Osojce, naj se vdajo, predno
zapové svojim trumam naskočiti nasip.

Gerold prevzame posel posredovavca in
se približa nasipu. Za streljaj pred njim obstane;
s kričečim, osornim glasom naznani
obsodbo in opominja seljane, naj se ne ustavljajo
kraljevemu ukazu.

Glasno zasmehovanje in divji krik mu je
bil v odgovor. Nekaj puščic je priletelo izza
nasipa in padlo blizo njega na tla.

„Naše zemlje se vam je zahotelo, volkovi
nenasitni!“ je klical Budin. „A mi vam preženemo
samogoltnost!“

„Vašo mrhovino damo glodat ribam v
jezeru!“ so vpili drugi ...

Gerold je grozeče zamahnil z mečem,
jezno siknil nekaj psovk in se vrnil k svoji
trumi.

Kmalu potem so zadonele bojne troblje
in dale znamenje za napad. Franki zaženó
krik, in cel oblak puščic in kopij se vsuje
na slovenske vojščake. Nekateri oddelki so
prodirali proti okopu, nesoč kamenje in
svežnje suhljadi, da z njimi napolnijo jarek.
Toda vešči strelci izza nasipa so podrli vsakoga,
ki se je drznil priti blizu. Kjer je bil
boj najhujši, tam se je slišal zapovedujoči
glas Braslavov, ki je, ne meneč se za nevarnost,
stal na nasipu in s tako silo metal
kopja v napadavce, da je marsikateremu
Franku razklal ščit in njega samega poslal
v kraljestvo Morane. Vedno bolj so se redčile
vrste napadavcev. Izmučeni, ranjeni in
razbiti so se morali umekniti sili braniteljev,
da iznova zberó in uredé svoje trume. Prvi
sovražni napad je bil hrabro odbit.

Nastal je kratek odmor, in tišina je zavladala
na bojišču. Sloveni so imeli le majhne
izgube. Nekaj mož je bilo ranjenih in Braslavu
je puščica oprasnila lice, a sovražnikov
je ležalo mnogo tam zunaj v smrtnem spanju.

Franki so se pripravljali za nov naskok.
Sekali so debla v gozdu nad jezerom, jih
vlačili na pot in jih obdelovali s sekiro in
kladivom. Drugi so pripravljali dolge drogove
in ovijali puščice in kopja s predivom.

Ko je solnce stalo nad glavami, oglasé
se iznova bojne troblje, in dvigne se urnebesni
krik bojevavcev. Silnejši kot prvikrat
je bil napad Frankov. Zavarovani za velikimi
ščiti so šli proti okopu z debli in dolgimi
drogovi, da razdenejo leseno ograjo, ki je
ščitila branivce, dočim so drugi metali kamenje

in svežnje v jarek. Tramovi so treskali
ob kole, železni kavlji na drogovih so
trgali debla z nasipa in jih valili v jarek.
Franki so padali pod kopji in puščicami
Slovenov, ki so z vso hrabrostjo branili
nasip; — a vedno nove trume so stopale
na mesto padlih. Za bojevniki je stal Erik
in vzpodbujal svoje čete k hrabrosti.

Tuintam je nastala vrzel na nasipu. A
takoj so stopili Sloveni na odprto mesto in
tesno drug poleg druzega stoječ, s svojimi ščiti
in telesi zagradili sovražniku pot.

Slednjič se je posrečilo nekaterim sovražnikom
premostiti jarek in splezati na
okop. Prišlo je do krvavega spopada. Namesto
puščic in kopij sta gospodarila meč in
bojna sekira. Ščit je tolkel ob ščit, oklep ob
oklep, mož se je bil z možem za življenje in
smrt. Slovene je vnemala zavest, da bojujejo
odločilni boj za svojo svobodo, da jim ne preostaje
druzega nego zmaga ali smrt. Zato so
se bojevali ljuto kakor levi, kadar branijo
svoje mladiče. Ranjeni, okrvavljeni, sesekani
so padali celi oddelki sovražnikov pod njihovimi
meči. Kri je rdečila vodo v rovu, da
je bila videti kakor krvav potok. Razdrapana
trupla so drčala z nasipa in se grmadila v
njem, kakor svežnji. Preko njih pa so drle
nove trume v boj.

Sloveni so se zlahka ustavljali Frankom
na ozkem prostoru, dasiravno si je tudi med
njimi Perun izbral mnogo žrtev. Ko je bil
prvi oddelek utrujen, je stopil drug na njegovo
mesto in se boril naprej. Že je bilo
videti, da se ljuti naval Frankov razbije ob
neomahljivem junaštvu braniteljev.

Kar se pojavi nova nevarnost. Erik je bil
poslal oddelek strelcev nekoliko v goro, od
koder je bilo s puščicami lahko doseči najbližje
hiše Osojcev. Dočim je boj na okopu
najhujše divjal, začele so švigati preko oblegancev
puščice z gorečim predivom in se
zasajati v tramovje, v duri, v slamnate strehe
selških hiš. Mali plamenčki so vzplapolavali
tuintam, in kmalu je začel ogenj lizati kole
in tramove. Možje so z dolgimi drogovi
tolkli po puščicah, ženske ulivale vodo na
goreče dele hiš. A sovražniki so metali vedno
nove plamenice v vas. Kmalu je ogenj objel
cela obstrešja in rdeči zubelj je bruhnil na
več mestih hkrati na dan. Visoko proti nebu
so se dvigali prasketajoči plameni, in temni,
sajasti oblaki dima so se valili med hišami
ter dušili ljudi. Slišalo se je divje vpitje
mož, javkanje otrok in žen. Živina se je
trgala od staje ter je zbegana, s tulečim divjanjem
med množico večala nered in grozo.

Franki so s podvojeno silo obnovili naskok,
videč zmešnjavo v vrstah nasprotnikov.
Odpor Slovenov na okopu je bil sedaj brezuspešen,
ko so najhujšega sovražnika imeli
za hrbtom. Vničevalni sili ognja tudi največje
junaštvo ni bilo kos. Braslav je ukazal
svojim ljudem, naj se počasi umičejo nazaj
proti Gradišču, kjer je bilo še mogoče ustavljati
se sovražniku.

Sam je z najkrepkejšimi možmi, boreč
se v prvih vrstah, ščitil svoje ljudi in vzdrževal
nasilje sovražnikov.

Korak za korakom, stopinjo za stopinjo
so si morali Franki izvojevati z velikimi
žrtvami. Goreče tramovje se je rušilo in
padalo s hiš, in veter je zanašal cele oblake
isker in utrinkov med bojevavce. Toda sredi
ognja in dima so se bojevali Sloveni, očrneli
in osmojeni, oškropljeni s krvjo, razpaljenih
lic. Vsaka ped zemlje je bila zaznamovana
s krvjo in nagrmadenimi trupli sovražnikov.

Ves boj se je zavlekel proti Gradišču.
Le Kadaloh je ostal z malo četo ob nasipu,
češ da bode stražil dohod in zadrževal begune,
čeprav se je vse ljudstvo umeknilo za
utrdbe županjega dvorca.

„Norec, kdor brez potrebe nosi svojo
kožo naprodaj!“ je modroval grof, oddehnivši
si od boja, gnječe in strahu. „Tukaj
se odpočijem, Erik pa naj se sam vojskuje
s temi steklimi psi. Poznal sem že prej trmoglavost
slovenskih kmetov, a da se bodo
ustavljali s toliko besnostjo, ne bi bil mislil.
No, zakurili smo jim kres, da ga bodo
pomnili! ... Le škoda lepega sela, ki bode
zgorelo, in naših ljudi, ki so morali žalostno
poginiti — — Tu sem menda varen pred
temi divjaki. A onim tam gori bode še huda
predla. V jezero naj jih poženó, te slovenske

uporneže, ali pa naj jih opražijo v ognju,
kakor jance! Potem bode vsaj enkrat mir
pred njimi“ — — —

Ob Gradišču je boj za nekaj časa prenehal.
Franki so imeli nove, močne utrdbe
pred seboj, katerih ni bilo mogoče podreti
v hipu. Tudi jih je osvojitev sela stala truda
in krvi dovolj. Treba je bilo razbite trume
urediti in se pripraviti za nov naskok.

Braslav je med tem v Gradišču pregledoval
vrste svojih borilcev. Znatno se je
skrčilo število mož, ki so bili sposobni za
boj. Veliko ranjencev je ležalo na dvorišču,
v hiši in na skednju. Branka jim je z nekaterimi
ženami obvezovala rane, tešila bolečine
in jih krepčala s hladilno pijačo. Posadke
se je lotevala malodušnost. Vse žrtve,
vse junaštvo je bilo zaman vzpričo premoči
Frankov.

„Do večera se več ne vzdržimo!“ reče
Braslav sestri. „Brez dvoma bodo izkušali
Franki izvabiti nas z ognjem iz brloga. Pa
tudi premalo je naših ljudi, da bi se mogli
dolgo ustavljati.“

„Morda nam pride iz bližnjih zadrug kdo
na pomoč“ — odvrne Branka, čeprav sama
ni dosti upala, da se izpolnijo njene besede.

Braslav se trpko nasmehne.

„Premagancu noče nihče biti tovariš!“
odgovori trdo. „Prej so omahovali — sedaj
nas bodo zatajili. Ne preostaja nam druzega,
nego vdati se ali — umreti“ ...

Branka ničesar ne odgovori.

„Jaz bi ne pomišljal, kaj mi je voliti!“
povzame Braslav za nekaj trenutkov. „Prisegel
sem, da se Frankom ne vdam, in da
od njih ne sprejmem nikake milosti! Branil
bi dom, dokler se ne bi mrtev zgrudil pod
njega razvalinami. Toda smilijo se mi žene
in otroci, ki so tu v zavetju, smilijo se mi
nedolžne žrtve, da bi jih potegnil za seboj v
pogubo ... Tudi mnogi mojih bojevnikov s
tužnim strahom in z bridko skrbjo mislijo na
svojce. In ta strah jim bode oslabil moči in
uklonil ponos, da bodo beračili milosti pri
sovražnikih — —“

„Mene živega ne dobé v pest!“ reče potem
hripavo, in oko se mu divje zasveti. „Sam
pojdem v smrt! A prej si poiščem med trumami
tistega oholega grofa, ki je kriv vse
naše bede. Maščevati moram nad njim krivico,
maščevati jo moram namesto onega, ki
se je izneveril svoji dolžnosti ... Morda sem
zadnji, ki grem v smrt za stare bogove in
pravdo očetov ... Mlajši zarod se bode
uklonil novi veri in tujemu jarmu. Ako preživiš
današnji dan, Branka, in če se sestaneš
s svojim sinom — reci mu, da sem storil,
kakor mi je velelo dedov sporočilo ...“

Glas trobelj in bojni krik se zasliši pred
nasipi. Franki so iznova naskočili tabor. Z
divjostjo, ki jo zbuja obup, so se branili
Sloveni. Ženske so stale poleg mož in jim
podajale kamenje, da so ga valili na sovražnike
... Braslav je ukazal Žitomislu, naj vodi
obrambo. Sam pa je zbral nekaj mož pri
velikih durih ob pregraji. Polglasno je dajal
povelja. Bili so najpogumnejši možje in najzvestejši
spremljevavci njegovi, med njimi
Budin in stari Pilh. Resno in mirno se je pripravljala
mala četa za zadnji — usodni boj ...

Poslovivši se kratko od sestre, stopi
Braslav na čelo tej trumi in ukaže otvoriti
duri. Kakor vihar, plane s svojimi ljudmi
nad iznenadene Franke. Prvega, ki se mu je
drznil stopiti nasproti, predere s kopjem, da
se zgrudi mrtev na tla. Kraj njega so bíli
in sekali njegovi tovariši. Prestrašeni so se
izogibali Franki silovitemu napadu — —

A kmalu so majhno trumo obkolile množice
sovražnikov od vseh strani. Mož za
možem je padal, vsi predrti in prestreljeni.
Le Braslav je prodiral naprej in si delal
gaz med sovražnimi trumami, visoko vihteč
svojo bojno sekiro. Čelado mu je neki vojščak
zbil z glave, in dolgi, sivi lasje so se mu
vsuli črez čelo in tilnik. Gologlav se je bíl
naprej in stopal črez trupla sovražnikov,
iščoč si vedno novih žrtev. Puščice in kopja
so letele vanj in mu sekale globoke rane,
a otresal se jih je, kakor lev, in se z vso
silo vrgel na trumo, med katero je stal Erik.

Grof prebledi, ko zagleda orjaškega starca
pred seboj, okrvavljenih rok, z izrazom steklosti
v očeh. Prestrašen dvigne ščit, da se
zavaruje z njim.

Braslav pa divje krikne in z vso silo
zamahne sekiro nad Erikovo glavo. Toda
ostrina izpodrsne na gladkem, jeklenem ščitu
in zadene le v ramo. Erik omahne ... Še
predno pa je utegnil Braslav vnovič zavihteti
roko za smrtonosni udarec, priskoči mladi
Gizulf in mu s težkim frankovskim mečem
razkolje glavo ...

Brez jeka in krika je padel stari junak ...

Franki so z glasnim vriščem pozdravili
njegov padec, a tudi v njihovih vrstah je
nastal nered. Ranjenega Erika so nesli tovariši
iz bojne gnječe. Izgubivši svojega poveljnika,
so Franki izgubili tudi pogum. Sloveni pa
so z vso močjo pritisnili nanje. Gerold je
izprevidel, da se do večera ne polasti utrjenega
tabora. Ker je padlo tisti dan že itak
dovolj žrtev, noče še dalje prelivati krvi in
zapové svojim četam, naj opusté obleganje ...

Počasi so Franki odhajali, zapustivši za
seboj začrnelo grobljo in kupe mrtvecev ...
Večer se je naredil ... Prebivalci osojski so
hiteli v vas, da vidijo, koliko imetja jim je
še ostalo po ognju in razdejanju. Mir je zavladal
po bojišču ...

Tedaj pa je prihitel iz županjega dvorca
stari Volkonja in pazno iskal med padlimi
vojščaki — Braslavovo truplo. Ob nagromadenih
telesih Frankov ugleda slednjič mrtvega
junaka ...

Ležal je vznak poleg svojih žrtev in izbuljene
oči so nemo zrle proti nebu, kakor
bi hotele izzivati na boj nebeške sile. Noga
je bila skrčena za skok, in roka se je krčevito
oklepala bojne sekire. Dasiravno mrtev,
je bil še vedno podoba junaške moči in trdovratne
upornosti — — —

Ihté se skloni Volkonja nad mrtvo truplo,
mu tiplje rano, jo zagovarja s skrivnostnimi
prislovicami, kliče vse bogove in dobre vile
na pomoč ... Toda zaman. Nem in mrzel je
ležal Braslav na tleh. Le iz zevajoče rane
na čelu je curljala rdeča kri preko sivih las
in velega lica ...

Obupen se zgrudi starec kraj mrtveca, in
zdi se mu vzpričo reve in nesreče strašnega
dne, kakor da se pogreza svet in maje nebo,
ki je nad njim ...

XI. Mati in sin.

V tem, ko se je na Osojah vršila krvava
žaloigra, si je prizadeval škof Teodorik, da
bi preprečil splošni upor in dobil žaljeni
pravici zadoščenja. Takoj po Stojmirovi obsodbi
je pisal kralju Karolu obširno pismo,
v katerem mu je poročal o uspehih svojega
misijonskega delovanja v Gorotanu, mu pojasnil
razmere v deželi, in prosil za obsojenega
slovenskega plemenitnika.

Škof je spomnil velike skrbi, katero je kralj
vedno kazal za pokristjanjenje slovenskega
ljudstva, in ki je bila povod, da je njega,
dasi nevrednega, poslal med to novopridobljeno
krščansko čredo. Trud zadnjih let ni
bil brezuspešen. Veliko lepega sadu obeta
vinograd Gospodov. A marsikaj zadržuje
popolno zmago svetega evangelja. Ljudstvo
je dovzetno za dobre nauke, po svoji naravi
mirno in delavno. A z vso vnemo gori za
svojo domovino, drži se z ljubeznijo svojega
jezika in navad pradedov. Zato ne ravnajo
prav oni kristjani, ki žalijo najsvetejša narodova
čuvstva, ki ga z nasilstvom in grabežljivostjo
odtujujejo cerkvi božji in — kralju.

Nato je škof obrazložil preporno zadevo
med Stojmirom in grofom Erikom, in poudarjal,
da je slovenski plemenitnik ravnal
v hipnem razburjenju, da se ni zavedal svojega
čina, da ga je Erik sam izzval, ker je
neprevidno govoril. Narod je na javnem
shodu krivca obsodil in mu naložil kazen,
kakor jo zahteva stroga postava. Kralj pa
naj ž njim ravna po svojem usmiljenju.

Omenjal je v pismu, da se slovanski plemenitniki
najtrdovratnejše upirajo zveličanskemu
nauku svetega evangelja in da se bodo
vsled preostre obsodbe še bolj utrdili v svoji
upornosti. Utegnejo se celo ponoviti krvavi
boji, ki so za Valjhunove dôbe skoraj opustošili
deželo. Milost kraljeva pa bi jih prepričala,
da Bog noče njih pogube, temuč da
se izpreobrnejo in živé. O Stojmiru, ki je
sedaj v samostanskem zavetju, ima veliko
upanja, da postane kristjan. Brez dvoma bode
njegovo izpreobrnenje vplivalo tudi na druge
pogane. Zato naj mu blagovoli kralj odpustiti

kazen pregnanstva in vrniti dvor, premoženje
in pravice, ki jih je izgubil v deželi. S takim
milostnim ravnanjem bode ljudstvo še bolj
utrdil v zvestobi do svoje osebe in veliko pripomogel
k razširjevanju božjega kraljestva
med gorotanskimi Sloveni. Bog, ki vodi naklepe
in srca ljudi, naj ga razsvetli s svojo
milostjo in naj mu dá storiti to, kar bode
v večjo čast božjo in zveličanje neumrjočih
duš. —

Posebno poslanstvo, kateremu je načeloval
nadpresbiter Reginbald, je šlo s pismom
v Rezno h kralju. Spremljale so ga želje in
goreče molitve škofa Teodorika, kneza in —
knežne Milene.

Prošnja ni bila brezuspešna. Kar je bilo
v pismu le kratko omenjeno, je Reginbald
kralju ustno še natančneje pojasnil. Opisal
mu je ves položaj v deželi, pa tudi karal
nasilstvo frankovskih plemičev, ki so krivi,
da se ljudstvo upira zveličanski veri.

Kralj Karol, ki je ves gorel za razširjenje
svete cerkve, je rad storil vse, kar bi
pospeševalo izpreobrnenje Slovenov. V posebnem
pismu je pohvalil Teodorikovo prizadevanje,
mu dal novih pravic, zagotovil
njega in kneza Inga svoje naklonjenosti in
razveljavil obsodbo. Določil je, naj daje obtoženec
le škofu desetino pridelkov, grofa
Erika pa je pozval na svoj dvor.

Poslanci so hiteli z veselim poročilom
domov. Prehodili so na povratku dolgo pot
iz Bavarske v polovico krajšem času, nego
tedaj, ko so potovali z doma v Rezno. Kraljevi
odlok je zbudil v Gorotanu občno zadovoljnost;
ljudstvo je slavilo kraljevo pravičnost,
Franki so bili poparjeni ...

Stojmir je bival med tem v tihem, samostanskem
zavetju. Stari Ozor je nadaljeval
delo, katero je bila započela božja milost.
Razlagal je Stojmiru krščanske resnice in
ga učil molitev v domačem jeziku. Opozarjal
ga je tudi na vzvišeni poklic, za katerega ga
je namenila božja previdnost: da bode, sam
kristjan, vodil svoje rojake iz teme nevere
k luči pravega spoznanja.

„Velik ugled imaš pri ljudstvu v Gorotanu“,
je dejal svojemu učencu; „glej, da ga
uporabiš ljudstvu v korist s tem, da ga privedeš
na pot zveličanja. — Dobil bodeš nazaj
svoj dom in svoje pravice. A potem ne pozabi,
kje si našel pomoči ob dnevu stiske.
Obilna je žetev, ki nas čaka med Sloveni,
a malo je delavcev. In zlasti je malo domačinov,
ki bi se trudili za razširjanje svete
vere. Narodu manjka duhovnikov iz njegove
sredine, ki bi poznali njegovega duha in ga
poučevali v milem, domačem jeziku. Ako
bode narod v svojem jeziku čul oznanovati
božja veličja, se bode njegovo plemenito srce
nehoté odprlo zveličanski veri, tema zmot
bode bežala in sveta resnica praznovala
zmagoslavje. Zato ti polagam na srce, kot
svojo oporoko, da skrbiš za vzgojo slovenskega
duhovenstva. Z njim bodeš dal narodu
tudi najzanesljivejšo oporo za bodočnost.“

Stojmir je bil v srcu že popolnoma
kristjan. Ljubezen, katero so mu izkazali
menihi v najusodnejših urah življenja, ga je
prepričala bolj nego vsak nauk, da je njihova
vera božjega izvora in da ima v sebi
moč, ki bode premagala ves svet. Sedaj, ko
so padli predsodki, je tudi izprevidel, kolike
dobrote bi lahko zajemalo slovensko ljudstvo
iz bogate zakladnice krščanstva. In modre
besede starega meniha so mu vžgale novo
luč spoznanja, kaj mu je storiti, da privede
svoje ljudstvo k pravi sreči in svobodi.

Dasiravno je bil tudi v krščanskih resnicah
že dovolj poučen, je vendar še odlašal
s sv. krstom.

„Pregnanec sem in brezpraven v deželi!“
je dejal svojemu učitelju. „Hudobni jeziki bi
utegnili govoriti, da sem si hotel s krstom
pridobiti nazaj domovje. Kadar bodem zopet
prost in neodvisen, si izvolim, kar spoznam
za pravo in dobro.“

Poleg teh ozirov je bila na poti tudi še
misel na mater in na domače. Vedel je Stojmir,
kako so vsi polni predsodkov in besnega
sovraštva do nove vere. Zato jih je hotel
prej poučiti o nagibih svojega ravnanja,
preden stori odločilni korak.

Ko mu je po dolgotrajnih mučnih dvomih,
po nestrpnem pričakovanju, po mnogi žalosti
in obupu došla rešilna vest, da je prost kazni,

ko je imel v rokah kraljevo pismo, ki mu
je vračalo čast in posest, tedaj je bila prva
misel Stojmirova — misel na dom, ki ga je
od njega nemila usoda ločila že pred tolikim
časom in kjer se mu je svitala sedaj lepša
bodočnost — — —

Nekaj dni po krvavi bitki na Osojah je
jezdil proti domu po isti poti, koder so prej
prodirale frankovske čete.

Skrb za svojce, negotovost, temne slutnje
so mu vznemirjale srce. Slišal je med potjo
od ljudi, kako so Franki napadli selo, čul
je o trdovratnem uporu, o veliki bitki. Nestrpnost
ga je gnala z vso silo naprej, da
je podil konja, kolikor so dopuščale moči.

Domače gore so vstajale pred njim in ga
pozdravljale kot starega znanca. Tu je bil
potok, tamkaj temni gozd, tamkaj zopet znani
jarek. Vse kakor nekdaj.

A grobna tišina je ležala nad okolico,
katere ni motil noben glas. Niti človeka,
niti živali ni bilo videti. Le jesenski veter
je bril preko orumenelih brd in se igral z
redkimi, suhimi listi na golih vejah. Jezero
je ležalo tiho in nepremično, kakor da hrani
pod svojo temno-modro gladino veliko skrivnost
... Mrtvaška tihota je z neznansko težo
morila duha ...

Stojmir si je želel zagledati živo bitje,
hrepenel je srečati domačina, in iz njegovih
ust slišati vest, bodisi srečno ali nesrečno.
Toda nikjer ni bilo videti žive duše.

Iznova spodbode konja, ki je hropel pod
njim, kakor da se mora zdajpazdaj zgruditi.
Drevil je preko gozda, preko močvirja, preko
jarkov. Veter mu je žvižgal po ušesih vsled
naglega dirjanja, in pokrivalo mu je bilo
odletelo z glave — a on je hitel nevdržno
naprej ... Tamkaj je gorski ovinek! ... In
za njim je že videti selo ... Le hip še, in
pogled odpre ... Kar se izvije Stojmiru zadušen
krik iz prsi. Hiše, skednji, staje — vse
je izginilo ...

Podrto, črno pogorišče stoji na mestu,
kjer se je dvigalo ponosno selo ...

Stojmiru se je srce krčilo bolesti, a s tem
večjo nestrpnostjo ga je gnalo na kraj nesreče.
Kaj je z materjo? kaj z drugimi ljudmi?

Prišedšemu v bližino je šele stopila pred
oči vsa groza razdejanja.

Tla ob nasipu so bila razrita in razkopana,
mlake zakrkle krvi so bile videti
na mnogih krajih. Ob cesti je ležalo osmojeno
tramovje, mrtvi trupi živali, zlomljeno
orožje in razbiti kosovi raznih predmetov.

Stojmir se je oziral po ljudeh, a selo je
bilo kakor izumrlo.

Le tuintam se je prikazala med hišami
človeška postava bledega obraza in plašnega
pogleda, ki je pa takoj izginila, uzrši tujega
jezdeca.

Šele na opetovane klice in prigovarjanje
Stojmirovo se je upal blizu neki vojščak.
Zagnal je glasen krik spoznavši svojega
župana.

Iz pogorelih hiš je priteklo nekaj žen,
ki so tarnale in vile roke. Kmalu je Stojmira
obsula mala truma mož, žen in otrok,
ki so ga ihté pozdravljali, mu s solzami
močili roke in pripovedovali o svoji nesreči.
Toda iz njihovih besedi je izvedel le toliko,
da je Erik z veliko trumo napadel selo, da
je padel Braslav in z njim mnogo Osojcev,
da se drugi prestrašeni skrivajo po gozdih,
ker se bojé novega napada.

Stojmir jih je potolažil z nekaterimi besedami,
češ da so sedaj varni pred sovražniki,
in je hitel naprej ...

Županji dvorec je bil med vsemi poslopji
še najbolje ohranjen. A sledovi hudega boja
so se poznali tudi okoli njega. Nasipi so
bili deloma podrti, in tla so rdela od prelite
krvi. V bližini je gorel ogenj, ob katerem
je čepelo nekaj sključenih postav. Na upalih,
vdrtih obrazih se je zrcalila vsa reva in
stiska, ki je zadela nesrečno ljudstvo.

Iz hiše je pritekel Volkonja objokanih
oči Stojmiru naproti. Niti besede ni mogel
spraviti iz sebe zvesti starec, ko je ugledal
svojega gospodarja. Le za prsi se je grabil,
stegal roke proti nebu, kazal zopet proti
hiši in glasno ječal.

Stojmir skoči s konja, vrže Volkonju
vajeti in hiti v hišo ...

V veliki izbi je ležala Branka na nizkem
ležišču. Sovražna puščica jo je bila zadela

v desno stran pod ramo, ko je ob nasipu
obvezovala ranjence. A bolj nego rana, sta
jo vrgli na bolniško posteljo skrb in tuga
zadnjih dni. Dolgo je že glodala tiha žalost
ob níti njenega življenja. Strašni dogodki
usodnega boja so jo docela potrli. Bledega
obraza in vdrtih oči je ležala na postelji,
kakor mrlič. Le prsi so se počasi dvigale,
in zadušen vzdih je semtertja pričal, da je
še življenje v njej. Nekaj žensk je stalo
okoli postelje; varile so zdravilna zelišča in
zagovarjale bolezen s skrivnostnimi reki.
Tiho šepetaje so se pogovarjale, da smrtni
boj ne more več dolgo trajati, da starka ne
bode dočakala, po čemer tako željno hrepeni ...

V tistem hipu vstopi Stojmir. Za trenutek
obstoji pri durih, kakor da bi se hotel spoznati
med ljudmi in si v zavest priklicati,
kaj se tu godi. A ko zapazi na ležišču znani
obraz, ko vidi vase uprte one mile materine
oči, polne ljubezni in hrepenenja ... tedaj
plane naprej, se z glasnim krikom: „Mati!“
zgrudi ob bolnici na tla ter se je oklene
okoli vratu ...

Vse, kar sta dve srci pretrpeli v dolgem
času od zadnjega slovesa, vse bôli in nesreče,
vse muke in dvomi, vsi dušni boji ...
vse je v tem hipu prikipelo na dan in se
izražalo v nemem objemu. Jezik je molčal,
a duša je govorila duši ...

Žene so se umeknile iz sobe. Stojmir pa
je klečal ob materinem ležišču, solze so mu
lile po obrazu in kapale materi na bledo
lice ...

„Vedela sem, da prideš“, začne tiho bolnica
po dolgem molku. „Vedela sem in te
pričakovala, zato nisem mogla, nisem hotela
umreti — — A dolgo te ni bilo, moj sin!
Huda nesreča nas je zadela, in tebe ni bilo —“

Branka upre oči v sina, in v tem pogledu
je bilo brati tiho očitanje. Stojmir je čutil,
kaj je mati hotela reči in kakor v opravičenje
je odgovoril:

„Šele tu sem videl, koliko gorja so vam
povzročili Franki. Mudil sem se, ker sem
se hotel vrniti kot prost gospodar ali pa
nikoli! ... Boj bi bil zaman, da ni pravica
zmagala. Glej, mati! Prost sem in zopet je
moja vsa posest. Kralj sam mi jo je vrnil.
Nihče te ne bode več preganjal in srečno
bodeva živela poslej, kakor sva nekdaj.“

Branki šine žarek veselja preko obraza,
a kmalu nato trudno odvrne:

„Z menoj je pri kraju ... Druzega nisem
želela, nego da te še enkrat vidim v življenju
... A veselim se s teboj in lažje umrjem,
ko te vidim srečnega — — —“

Stojmir je moral nato pripovedovati vso
svojo dolgo povest od takrat, odkar je bil
zapustil domačo hišo. In govoril je materi
odkrito, brez pridržka. Pripovedoval ji je o
spletkah Frankov, o knezu in Mileni, o svoji
obsodbi, o ljubezni, ki jo je našel pri tujih
menihih, o zdravniku in učitelju Ozorju, o
škofovi pomoči, o svojih dušnih borbah in
božji milosti, katero je izkusil na prečuden
način. Branka je med njegovo povestjo ležala
tiho z zaprtimi očmi. Da so tisti, katere je
imela za smrtne sovražnike, njenemu sinu
izkazali toliko dobrot, je tudi njo v srce
ganilo ... Toda zmote in predsodki so bili
preveč vkoreninjeni v njej, da bi jih bila
mogla takoj premagati in se povzpeti do
spoznanja resnice.

Strah in skrb sta se izražala v besedah
in v pogledu, ko vpraša sina: „Ali si morda
tudi ti postal — — kristjan?“

Stojmir zmaje z glavo.

„Nisem še prejel krsta“, odgovori resno.
„A to vem, da tedaj, ko so me zapustili
ljudje, ko mi celo moji stari bogovi niso
hoteli priti na pomoč, tedaj me je rešila —
ljubezen krščanska. Trdno pa tudi zaupam,
da bode hudobije naših sovražnikov kaznoval
edini resnični in pravični Bog v nebesih,
tisti, ki maščuje vsako krivico do četrtega
rodu.“

Bolnica se stresne. Kakor bogokletje so
ji zvenele ostre besede, s katerimi je obsodil
sin onemoglost bogov. Vendar je prav v tem
trenutku nesreče in zapuščenosti uvidela njihovo
resničnost ...

„Praviš, da krščanski Bog ne odobruje
nasilstva in krivičnosti naših sovražnikov?“

„Ne? mati! On je varih revnih in zatiranih!“

„In Franke bode tudi kaznoval?“

„Pred njim smo vsi enaki! Slehernemu
plačuje po njegovih delih.“

„In tebe — praviš — je On privedel
nazaj? ... On rešil smrti in zalezovanja sovražnikov?
On ti je vrnil dom? Ah ...“

Solze stopijo starki v oči. Žarek božje
milosti je zadel njeno dušo ...

Stojmir se sklone k materi in ji začne
v odgovor na vsa ta vprašanja praviti o Bogu
v nebesih, ki je dober oče vsem ljudem, o
njegovem Sinu, ki je iz ljubezni do nas prelil
svojo kri, o življenju in plačilu po smrti ...
Toda bolnici so ginile moči. Razburjenje
ob zopetnem sestanku s sinom in vse, kar
je slišala od njega, je pospešilo smrtni boj.
Pot ji je stopil na čelo in oči so ji osteklele.

„Ah!“ je vzdihnila hropeč — „moj sin,
lepa je ta vera ...“

„Lepa, mati, in zveličanska tudi záte, če
jo sprejmeš v svoje srce ... Mati, ali ljubiš
v resnici svojega sina? In če ga ljubiš, ali
nočeš biti nekoč ž njim na večno srečna pri
troedinem, pravem Bogu, v katerega verujejo
krščani, verujem jaz? ...“

„Sin moj“, odgovori težko bolnica —
„da, srečna, s teboj večno srečna ... Kjer ti,
hočem biti tudi jaz — — Tvoj Bog — je
moj Bog. — — Ah! Upam, da tudi mene —
ne bode zavrgel — ker sem toliko — toliko
trpela — —“

Stojmiru je od veselja zaplalo v prsih
srcé. Opazil pa je, da se bliža materi smrtna
ura. Hitel je torej iz sobe in zajel s posodo
bistre vode iz jezera.

Prišedšega nazaj, zadene že gasneči pogled
materin.

„Mati“, zapraša tiho in se sklone nadnjo
— „ali veruješ, kar nam govori vera krščanska?“ ...

„Verujem“ — jekne Branka.

„Ali hočeš, da te v smrti prerodi krst k
boljšemu življenju?“

„Ho — čem“ —

In sin vlije materi na razbeljeno glavo
vode življenja, govoreč svete besede — —
— — — — — — — — — —

Nezavest je objela Branki duha. A še v
omotici ji je igral veder smehljaj na obrazu,
in nebeški mir je bil razlit na njem ...

Neizprosna smrt je ugrabila svojo žrtev.
A pri vsej bridkosti, katero mu je zbudila
izguba matere, pri vsej nesreči, katero je
občutil sredi razdejanega domovja, pri vsej
revi in bedi, ki ga je zadela, se je zdelo
Stojmiru, kakor bi nevidni, dobri duhovi
plavali po sobi troseč upanje in tolažbo —

XII. Novo življenje.

Po tožni jeseni in mrzli, sneženi zimi je
prišla zopet pomlad v deželo.

Tudi na Osojah je zbudila novo življenje.
Jezero je zdrobilo ledene okove, ki so je
oklepale v dolgih zimskih mesecih, in se je
zopet iskrilo in svetlikalo v solnčnih žarkih.
Hudourniki so drli z gora in se v šumečih
slapovih izlivali vanje. Mlado brezovje se je
odevalo s prvim nežnim zelenjem, in med
temnimi smrekami po gorah je skrivnostno
vršalo, kakor da je tudi nje zadel dih oživljajoče
pomladi.

Čas je izlečil rane, katere je bila vsekala
človeška zlobnost. Selo ob bregu se je
prenovljeno dvignilo iz razvalin. Bele hiše
z visokimi slemeni so se zopet zrcalile v
jezerski gladini. Ponekod je ljudstvo še marljivo
delalo, obtesavalo tramove za ostrešja,
popravljalo staje in skednje. Županji dvorec
je stal koncem vasi še lepši in ponosnejši
kakor nekdaj.

Sledovi nesreče in razdejanja so bili izbrisani.
In vsa pokrajina je zopet kazala
tisto podobo sreče in tihega miru kakor
nekdaj.

Na Trebišču pa, na holmcu, kjer so se
Osojci zbirali k svečanim daritvam in pod
košato lipo častili bogove, se je sedaj ponosno
dvigal velik, lesen križ,
iztesan iz
mogočnih debel, viden daleč po okolici.
Menihi od Gospe Svete so postavili zmagovalno
krščansko znamenje na mestu nekdanjega
žrtvišča — — —

Nekega pomladnega jutra je bilo videti
selo kakor izumrlo. Le kak starček je sedel
na klopi pred hišo in se grel ob solnčnih
žarkih, in nekaj otrok se je igralo ob potu.

Okoli županjega dvorca je hodil skrbni
Volkonja, nadzoroval družino, opominjal,
svaril in vzpodbujal na delo.

„Nikdar še nisem videl vasi tako zapuščene,
kakor danes“, reče Cvetku, ki je na
dvorišču pripravljal klajo za živino. „Niti o
kresu niti k jesenskim daritvam niso šli
ljudje v tolikem številu na Trebišče. Danes
pa je vse drlo poslušat svetega moža.“

„Saj nikdo ne zna tako govoriti, kakor
oče Ozor“, odgovori mladenič. „Slovenska
beseda mu teče gladko, kakor biserna studenčnica.
Pozna se mu, da je Sloven in naše
gore list. Zato ga tudi naši ljudje tako radi
poslušajo.“

„Pravijo, da ume tudi raznovrstne čarovnije“,
poseže vmes Ljutica, ki je šla s kovanim
vedrom po vodo k jezeru in obstala
pri možeh. „Ljudi zna zagovarjati in živino
in druge stvari. Kogar hoče, za vedno zavaruje
proti napadom zlih besov, ali ga pa
tudi lahko izroči njihovi oblasti.“

„Ej, kako bi mogel komu storiti kaj
hudega, ko je tako dober, da mu ga
ni dobiti enakega“, reče Volkonja mehko.
„Nemškim duhovnikom nisem hotel verjeti,
a besede tega moža so mi takoj prvič segle
v srce, ko sem ga slišal. In kakor govori,
tako dela.“

„A na čudežne skrivnosti se vendar bolj
razume, nego naše vešče žene“, ponovi trdovratno
Ljutica. „Saj je on znal zagovoriti
bolezen našega Stojmira, ko je ležal na smrt
bolan v knežjem gradu.“

„Marsikaj zna, to je res“, odgovori Cvetko.
„Tudi umetna pismena ume brati, kakor
nemški menihi. Toda na čarovnije ne dá nič,
to je zadnjič sam povedal. Rekel je, da niti
Perun, niti Svetovit, niti Morana ne morejo
škodovati ali koristiti. Vse ljudstvo se je
zgrozilo, ko je prišel prvič k nam in je zavihtel
sekiro nad posvečeno Svetovitovo
soho in jo razsekal na drobne kosce. Pričakovali
smo, da z jasnega neba trešči strela
vanj ali da se zemlja odpre in ga pogoltne.

Toda nič hudega se mu ni zgodilo. In ko
smo stali tam vsi osupnjeni, je začel živo
opisovati onemoglost naših bogov in zaslepljenost
tistih, ki jim služijo. Še tisti dan je
nekaj naših ljudi kipe hišnih bogov potopilo
v jezeru.“

„Kdo bi bil mislil, da se utegne naše
ljudstvo tako hitro pokristjaniti!“ reče Volkonja
zmajevaje z glavo. „A kar je res, je
res. Naši bogovi nam niso nič pomagali. Ko
bi se ne bil poglavar krščanskih duhovnikov
za nas potegoval, vsi bi bili postali žrtev
frankovske grabežljivosti.“

„Prihodnji teden, pravijo, da bode velika
slovesnost pri Gospe Sveti“, dostavi Cvetko.
„Tedaj bode svečano krščenih mnogo županov
in velmož. In knez sam jim bode neki
kumoval, obljubil je to našemu županu Stojmiru,
katerega visoko čisla.“

„A še bolj ga čisla njegova mlada hči
Milena“, reče starec smehljaje. „Še v teku
tega leta utegnemo dobiti mlado novo gospodinjo
na Osoje. Za krstom bodemo kmalu
praznovali tudi svatovščino, ako me ne vara
moja stara pamet. Stojmir ne hodi zaman
zadnji čas tako pogosto v knežji grad. Hehe!“

„Ej, še se nam obetajo veseli časi!“
pripomni Ljutica lahkoživo. „Toda o knežni
Mileni govoré, da je zelo vneta in pobožna
krščanka. In če pride na Osoje, se bodete
tudi vi, oče Volkonja, morali naučiti lepo
sklepati roke in klečé moliti, kakor molijo
krščani.“ Deklica se nasmehne in šegavo
pogleda starca po strani.

„Ej, malo znaš brzdati svoj jezik, deklina!“
zavrne jo ta nekoliko vznevoljen. „Kakor
bode prav, tako bodem storil. Drugemu rodu
že služim pri hiši in vem, kaj je moja dolžnost.
Ti bi pa bolje storila, da se urno obrneš
in pripraviš, kar je potrebno, da dostojno
sprejmemo častitega moža in druge goste, ki
pridejo ž njim s Trebišča.“ — — —

Na holmu onstran jezera je bila tisti čas
zbrana velika množica naroda. Možje in žene,
starčki in otroci so stali v gostih trumah
na mali ravnini. Tudi mnogo županov je
bilo navzočih, med njimi nekaj takih, ki so
bili že kristjani, kakor Pribislav z Bistrice.
Pa tudi drugi, ki so doslej veljali za odločne
privržence stare vere, so prišli z obilnim
spremstvom. Vsem na čelu je bil Stojmir s
svojimi Osojci.

Bil je tisti dan pomladni praznik Slovenov,
posvečen spominu mlade Vesne. Kakor
vsako leto otorej so se zbrali ljudje iz okolice
na svetem kraju. A danes ni gorel ogenj na
kamenitem žrtveniku, niti se ni pražila na
njem tolsta junica bogovom v prijeten duh.
Razdejan je bil žrtvenik, posekana starodavna
sveta lipa, in na njenem mestu se je
dvigal mogočen križ. Pod križem pa je stal
sivolas redovnik; v siromašni halji, bosonog
in gologlav je oznanoval nauk Tistega, ki
je odrešil vse ljudi.

Začel je govoriti o slavnostih, katere so
hodili praznovat na goro v čast mlade Vesne
in Svetovita in Radegosta. A ničevi so vsi
maliki, prazne pravljice so njih boji. Le Eden
je, ki vse stvarstvo oživlja, ki daje rast, iz
čigar dobrotnih rok prejemamo vse, dobro
in hudo: Bog — stvaritelj vesoljstva. In le
Eden je, ki je pravi zmagovavec peklenskega
zmaja, kateremu je stri glavo: edinorojeni
sin božji, naš Zveličar.

In sveti mož je začel množici govoriti o
njegovi ljubezni, ki oklepa vse ljudi, vse
narode, o njegovem življenju, bridkem trpljenju,
strašni smrti in častitem vstajenju.
Kdor vanj veruje in se dá krstiti v njegovo
ime, tisti bode rešen oblasti zlih duhov, kdor
pa časti malike, se sam vklepa v peklenske
spone. Tudi krščani praznujejo sedaj spomladi
zmagoslavje božjega Zveličarja nad smrtjo
in hudobnim zmajem. To zmagoslavje bode
še popolnejše, ako tudi Sloveni, ki še ječé
v temi nevere in sužnosti hudobnega duha,
zapusté svoje zmote in se po svetem krstu
prerodé k novemu duhovnemu življenju ...

Mogočno se je razlegal glas vnetega govornika
in segal globoko v srce. Med množico
pa je zavladala sveta tišina. Oči vseh so bile
uprte v nenavadnega moža; poslušali so ga,
da si niso upali dihati niti ganiti se. Poslušali
so ga željno tudi najtrdovratnejši
pogani. Kajti nikdar še niso čuli tako prepričevalnega

govora o božjih stvareh iz človeških
ust.

Njegova govorica jim je zvenela tako
domače. Vse se jim je zdelo jasno, razumljivo,
svetlo kakor solnce ...

Ko je Ozor končal svoj govor, ni zaoril
urnebesni klic, in se niso dvignili ščiti in
kopja v maščevalno prisego; nastala je nekaj
trenutkov tišina in globoka ginjenost je bila
brati na vseh obrazih. A ko je menih iznova
ljudstvo pozval, se li hoče odreči malikovanju
in vsem delom hudobnega duha, li
hoče priseči zvestobo svojemu Zveličarju,
tedaj je zaorilo iz sto in sto grl: „Hočemo!“
Kakor grom je odmeval navdušeni klic v
gorskem skalovju.

Ozor je končno blagoslovil vso množico
in se potem v spremstvu Stojmira in drugih
velmož napotil na Osoje.

Množica se je vsula za njim. Silili so k
njemu, skušali se dotekniti njegovih rok ali
njegove halje. Matere so mu prinašale svoje
otroke, da jih blagoslovi. Drugi so stali ob
strani in z nekim strahom gledali nanj. Ozor
pa je hodil sredi med ljudstvom in obličje
mu je žarelo od notranje radosti, ker je Bog
tako obilno blagoslovil njegovo delo. Smehljaje
je ogovarjal svoje vernike, poslušal
njihove prošnje in za vsacega imel koristen
nauk in tolažilno besedo.

V slovesnem izprevodu je ljudstvo spremilo
starčka v županji dvorec, kjer je užival
nekaj dni gostoljubnost svojega varovanca
Stojmira, in imel važne posvete z župani in
drugimi možmi. — — —

Skoraj v hipu se je izvršil v narodu
čudoviti prevrat, ki je krščanstvu pridobil
popolno zmago.

Odkar je kralj Stojmiru vrnil čast in
imetje, je bila nevarnost splošnega upora odstranjena.
Sloveni, med seboj nesložni in že
mnogokrat poraženi od frankovske premoči,
se itak niso upali začeti usodnega boja, razen
v skrajni sili. V obupnosti so spočeli sklep,
upreti se neznosnemu nasilstvu, akoravno
jim je pravil sam trezni razum, da jih bode
sovražna sila pogazila kakor črviče v prahu.
Škofovo posredovanje je mahoma izpremenilo
razmere. Krivica in zlobnost sta bili ponižani,
cerkev pa se je pokazala mogočno zavetnico
revežev in zatirancev. Kaj čuda, ako je med
pogani ginilo sovraštvo do krščanske vere,
ako so se začela tajati ledena srca in rušiti
predsodki, ki so mnogim zakrivali spoznanje
resnice. Zatiranemu ljudstvu se je zdaj krščanstvo
pokazalo v drugačni luči, in oklenilo
se ga je, kakor se potapljajoči nesrečnik
oklene rešilne ladje. Ljudomilo ravnanje
škofa Teodorika je slavilo zmago ...

Z največjo vnemo je deloval za izpreobrnenje
svojih rojakov Stojmir. Podpiral
ga je njegov učitelj in prijatelj, menih Ozor,
čigar apostolskemu delovanju se je sedaj
odprlo širno polje. Vneti mož je hodil od
sela do sela in z mogočno besedo oznanoval
evangeljski nauk. Povsod je njegovo seme
padlo na rodovitna tla. Čreda Kristusova se
je vedno bolj množila. Tudi slovensko plemstvo,
ki se je doslej najtrdovratnejše upiralo
krščanski veri, se je skoraj do cela uklonilo
zmagovalnemu križu. Po stari krščanski navadi
so imeli biti ob vigiliji velikonočnega
praznika krščeni najodličnejši možje, med
njimi Stojmir.

Velika noč, praznik zmagoslavja!

Odkar je bila pred pol stoletjem v Gorotanu
ustanovljena prva krščanska občina,
je tudi ondi praznovala cerkev ta praznik z
vsem sijajem, v zavesti, da je to dan zmage,
katero si je priborila resnica nad lažjo, luč
nad temo, božja vsemogočnost nad peklenskimi
silami. In iz te zavesti je zajemala
upanje, da navzlic vsem oviram in borbam
tudi za njo napoči dan zmage nad poganstvom ...

Vsako leto je prihajalo plemstvo, nemško
in slovensko, od blizu in daleč, da obhaja
v škofijski stolici najimenitnejši praznik
krščanski. Množice ljudstva pa so ob teh
dnevih kar oblegale hišo božjo in v gostih
trumah taborile na prostornem polju. Toda
še sijajnejša družba se je zbrala letos v
neznatni, leseni cerkvi in še silnejši je bil
naval prostega naroda kakor sicer.

Škof Teodorik je izvrševal sveti obred.
Odeti v snežnobele halje, so stali katehumeni

pred oltarjem z gorečimi svečami v rokah.
Bila jih je mogočna truma iz vseh krajev
Gorotana. Poleg Stojmira je stal v prvi vrsti
njegov zvesti tovariš v nesreči, ki mu je
sledil tudi na poti izpreobrnenja, dobri Žitomisel.
Tudi mnogo sobojevnikov Stojmirovih
iz zadnje vojske je nagnil njegov ugled, da so
se odločili prejeti sveti krst, kakor Pero iz
Poljan, Stebor, Svetopolk in Rastislav. Mnogi
izmed njih so bili že starčki osivelih las,
drugi krepki možje, ponosne postave in bojevitih
src.

Ob strani je stal knez Ingo v dragoceni
knežji opravi. Kumoval je svojim velmožem
pri svetem krstu. Za knezom se je
vrstilo slovensko krščansko plemstvo v praznični,
a preprosti obleki, dočim je nemško
viteštvo blestelo v zlatem in srebrnem nakitu.
Zadaj se je gnetlo ljudstvo, glava ob
glavi, z radovednostjo in spoštljivim strahom
zasledujoč sveto dejanje.

Mlad duhovnik je odpel velikonočni slavospev,
in oznanil svetu vstajenje Zveličarjevo.

Tedaj stopi Teodorik v škofovski opravi
pred oltar in v slovenskem jeziku nagovori
navzoče:

„Vsem vernim velja velikonočni pozdrav,
ki smo ga ravnokar čuli, vsem budi veselje
in pogum. A najbolj velja ta pozdrav
vam, ki bodete s Kristusom vred vstali k
novemu življenju, prerojeni v vodi in svetem
Duhu, vam, ki ste naša dika, naš ponos, sad
našega truga in naša slava ...“

Glas je drhtel škofu od ginjenosti in beseda
mu je zastajala v grlu. A govoril je
pretresljivo dalje o veliki milosti, ki jo bodo
novokrščenci prejeli, o svečani obljubi, s
katero se bodo zavezali svojemu nebeškemu
Gospodarju.

Stojmir je bil ves čas svetega opravila
kakor omamljen. Tajinstveni cerkveni obredi
in pretresljive škofove besede so z vso silo
vplivale nanj. Ni se zmenil ne za tovariše,
ne za odlično družbo, ki ga je obdajala, ne
za ves svet. Duša se mu je topila v radosti
in srce mu je utripalo neizrekljive sreče ...

Njega pa je gledalo v tisti uri dvoje
bitij, ki sta z njim čutili in se radovali ...

V cerkvenem koru je stal sredi redovnih
bratov starček Ozor in se s solznimi očmi
oziral na Stojmira in na trumo, ki je stala
okoli njega. Ustnice so se neprenehoma premikale
v tihi zahvalni molitvi, duh pa mu
je često splaval nazaj v preteklost ... Spomnil
se je lastnih blodenj in bojev, spomnil, kako
prečudno je vodila božja previdnost njegovega
varovanca skozi bridkosti in nesreče,
skozi mnogotere izkušnje ... In pregledal je
v duhu krvave boje, katere je moralo izvojevati
v Gorotanu mlado krščanstvo, videl
trnjevo pot in trudapolno delo oznanovavcev
svetega evangelja, ki so v znoju in solzah
sejali seme skoraj pol stoletja ... Toda kvišku
je vodila pot, kvišku iz zmot, reve in nadlog
na jasne višave resnice, radosti in zmage ...
Zato je njegova duša prepevala slavnostne
himne in s pravičnim Simeonom je šepetal:
„Sedaj odpusti, o Gospod, svojega služabnika
v miru ...“

Na ženski strani pa je klečala v spremstvu
nekaterih družic knežna Milena. Lici
sta ji žareli sreče in veselja. Tudi ona je
imela svoj delež pri današnjem slavnostnem
dogodku. Dasiravno ni mogla javno nastopiti
in se potegovati za Stojmira, je vendar na
tihem po svojih močeh zanj mnogo storila.
Z njim je čutila bolečine, ki jih je pretrpel
na bolniški postelji, čutila krivico, ki mu jo
je bila povzročila zlobna zavist, medlela je
ž njim, ko je bil obsojen in pregnan — in
se veselila njegove zmage. In njeno orožje
v tem boju je bila iskrena molitev in neomahljivo
zaupanje. Bridke izkušnje so še
bolj utrdile nežne vezi, ki so jo družile z
plemenitim mladeničem že izza prvega srečanja —
kakor ogenj utrdi in očisti dragoceno
zlato. Prihodnost je ležala pred njo
polna svetlobe in sreče. In zdelo se ji je,
kakor da ima to zmagoslavje velikonočnega
dne tudi njo spremljati skozi življenje ...

Po škofovem nagovoru se je vršil krstni
obred.

V tem ko se je posvečevala v stranski
kapeli krstna voda, so molili katehumeni
glasno v slovenskem jeziku veroizpoved in
svečano obljubo. Potem so stopali v dolgi

vrsti mož za možem v baptisterij, kjer jim
je škof vlil na glavo zveličanske vode ...

Ko je po končanem opravilu Teodorik
zopet stopil k oltarju in zapel alelujo, tedaj
je velikonočni pozdrav donel kakor zmagonosni
klic, kakor hvalni slavospev, ki je
izražal, kar je v tistem hipu napolnjevalo
srca zbrane množice ... In kakor da bi hoteli
veselo vest oznaniti širnemu svetu, so
se oglasili v stolpu vbrani zvonovi in klicali
mogočen pozdrav novokrščencem ...

Novo življenje, novo življenje!

Knez Ingo je v proslavo veselega dogodka
drugi dan napravil malo gostijo. In
zopet se je zbrala v gradu odlična družba,
kakor ob usodepolnem pirovanju prejšnjega
leta. Le frankovski plemiči se niso odzvali
kneževemu vabilu. Nikak neljub dogodek ni
letos kalil prijateljske sloge in svetega miru.
Brez vrišča in šuma se je vršilo gostovanje,
podobno ljubezenskim gostijam prvih kristjanov,
kjer je nadzemeljska sreča obilno
nadomeščala svetno razkošje.

Prostemu narodu se je spomin na te dogodke
globoko vtisnil v dušo. Ljudska domišljija
jih je po svoje preobrazila in okrasila.
In še sedaj so nam v pravljici o Ingovem
piru, ponižanju poganskih županov, njih krstu
in o častnem gostovanju ob zlatih posodah
ohranjeni temni sledovi znamenitih dogodkov,
ki so se vršili v sivi starodavnosti.

Po letu pa se je izpolnilo prerokovanje
starega Volkonje. Knežna Milena se je o
kresu preselila kot zakonska družica k Stojmiru
na Osoje ter prinesla v zapuščeni županji
dvorec novo življenje. In zopet so gorele
kresne grmade po osojskih gorah, a ne v
čast starim bogovom, temveč v vesel pozdrav
mladi, srečni dvojici — — —

* * *

Knez Ingo je preživel te dogodke le za
malo let. Njegovo poslanstvo je bilo izvršeno,
in Bog ga je poklical po zasluženo plačilo.
Toda spomin njegov je bil blagoslovljen med
narodom. Za Ingovega kneževanja se je završil
dolgoletni boj med poganstvom in
krščanstvom s popolno zmago križa. Slovenski
narod je vstopil v krog omikanih
narodov in iz barbarstva krenil na pot mirnega
kulturnega razvoja. A poleg tega je
znal Ingo tudi čuvati narodno samostojnost.
Zasluga njegovega previdnega ravnanja je,
da je Karol še pustil Slovenom lastne kneze,
da jim ni s silo zatrl domače ustave in
vsilil tujih grofov. Stari vzor slovenskega
vojvoda, ki je izšel iz ljudstva, ki mogočno
in pravično vlada, je v Ingu iznova oživel.
Pravljica celo pripisuje njemu starodavni
obred slovesnega umeščevanja slovenskih
knezov. To znači dovolj jasno, da je bil
Ingo izmed najslavnejših slovanskih knezov,
kar jih je vladalo na vojvodskem prestolu.

Za njim sta kneževala gorotanskim Slovenom
Pribislav in Žmiteh. Oba sta bila
miroljubna moža in vneta kristjana. Toda le
kratka dôba jima je bila prisojena in za
malo let po Ingovi smrti je vojvodski prestol
zopet osirotel.

Napočili so takrat za Gorotan zopet hudi
časi. Obri, nekaj let prej od Karolovega sina
Pipina do cela poraženi, so se začeli iznova
gibati. V Dolenji Panoniji, med Savo in Dravo,
pa se je pripravljala huda nevihta. Ljudevit
je zbiral okoli sebe pristaše starega poganstva
in netil upor zoper Franke. V takih
razmerah je trebalo na čelu naroda bojevitega
moža, ki bi mogočno zavrnil napade
ropaželjnih Obrov, a tudi vnetega kristjana,
ki bi ščitil sveto vero proti poganskemu
nasilstvu. Pozornost vseh se je sedaj obrnila
na Stojmira ... Glas naroda, želja škofa
Teodorika in volja cesarja Karola so ga
dvignili na prestol. Vsi so pričakovali od
njega, da bode vladal v duhu svojega prednika
Inga, da bode obnovil sijaj in slavo
nekdanjih slovenskih knezov.

Njegovo vmeščenje se je vršilo na gospesvetskem
polju z velikansko slovesnostjo in
ob navzočnosti nebrojne množice naroda.

Vidov dan je bil odločen za to znamenito
slavje.

Že nekaj dni poprej so začele dohajati
trume iz vseh krajev širnega Gorotana.

Prebivalstvo v Gradišču se je podesetilo in po
širni ravnini so se belile dolge vrste šatorov.
Župani so dohajali v bojni opravi z mogočnim
spremstvom. Nekateri so prijahali s
svojimi oddelki na leporejenih konjih in
vihteli mnogobarvene zastavice. A prišlo je
tudi mnogo preprostega, neoboroženega ljudstva,
mnogo ženstva in otrok, ki se je hotelo
udeležiti redkega narodnega praznika.
Frankovski kupci so v
lesenih kolibah razpostavili
na ogled tujo robo: meče, nože,
žensko nakitje ali fino tkanino in jo zamenjavali
za ustrojene živalske kože in za
domače platno. Vinogradniki iz južnih krajev,
od Kolpe, Soče in s Spodnjega Posavja so
pripeljali vozove, visoko obložene z mehovi,
polnimi vina. Drugi so v senci dreves točili
sladko medico iz velikih ilovnatih vrčev.

Vsaka zadruga je imela svoje lastno taborišče,
vsaka se je razločevala od druge
po narodni noši, po govorici, po šegah in
običajih.

Ko so bile na večer pred praznikom
zbrane vse trume udeležencev, tedaj se je v
topli poletni noči razvil slikovit prizor narodnega
življenja ...

Vsa ravan je bila posejana z velikimi ognji
in v njih svitu so se rdečili šotori, cerkev,
poslopja, gore in vsa okolica.

Ob Glini je taborila četa Krajincev od
Kolpe, ki so bili oblečeni v belo prtenino.
Možje so nosili srajco iz domačega platna,
prepasano s širokim, rjavim jermenom in
torbo ob strani, ženske pa so imele bele
jopiče in krila, okrašena z vdelanimi cveticami.
Vrtili so janjca na ražnju. Ob drevesu
je stal star mož — slepec, udarjal na strune
in s tožnim glasom pel o knezu Samu, vojvodu
Ingu in drugih slavnih možeh ...

Na drugi strani potoka je mladina plesala
„kolo“. Mladeniči in dekleta so se držali za
roke in se ob vriskanju in petju vrtili okoli
ognja. Nekateri so celo skakali preko plamena;
te je pozdravljal in hvalil glasen vrišč ...

Med šatori in ognji so hodili v malih
oddelkih godci z dudljami, piščali, rogovi in
delali strašen hrup. Za njimi se je prerivala
mladež obojega spola in s petjem spremljala
nevbrano godbo.

Najbolj živo je bilo ob šatorih, kjer se
je točilo vino in medica. Vinski duhovi so
mnogim razgreli glave. Hrup in krik je
vedno bolj naraščal. Mladeniči so poskakavali
od tâl, metali kučme v zrak in se med
seboj prerivali. Možje so kričé hvalili svoja
posestva in živino in se glasno prepirali.
Tuintam se je vnel celo tepež, katerega so
starejšine pomirili. Pozno v noč, ali bolje, v
zgodnjo jutro je trajalo to šumno gibanje in
vrvenje ...

Drugi dan dopoldne pa se je vršil zgodovinsko
znameniti čin, ko je narod sam
izročil svojemu izvoljencu vladarsko oblast.

Pred knežjim gradom, kjer je stal starodavni
kamen, so se zbrali udeleženci. V notranjem
krogu so stali župani in starejšine,
škof z duhovščino, in drugi odlični možje.
Okoli njih se je gnetlo prosto ljudstvo,
veselo razvneto in nestrpno pričakujoč dogodkov,
ki so se imeli izvršiti.

Vitoglav iz Blatograda, ki je bil najstarejši
med župani, sede na kamen in nepremično
pričakuje kneza.

Kmalu se začujejo iz dalje radostni pozdravi,
ki se vedno bolj množe in širijo,
dokler vsa množica ne izbruhne v viharne
klice, razlegajoče se kakor grom po širni
planjavi ...

Stojmir je prihajal s svojim spremstvom.
Jahal je na belem žrebcu, in dvanajst županov
z zastavicami okoli njega. A ni ga
krasil škrlat in zlato nakitje. Slovenski knez
je prihajal v kmetiški obleki iz sive volne v
znamenje, da je preprost sin narodov, prav kot
oni, ki so ga pozdravljali za svojega vladarja.

Med vedno se ponavljajočimi klici dospè
Stojmir s spremljevavci do knežjega kamna,
kjer jih je čakalo starejšinstvo.

Vsi stopijo raz konje. Med množico pa
nastane hipoma nema tišina.

Tedaj se Vitoglav, na kamnu sedeč, napol
obrne proti prišelcem in vpraša:

„Kdo je tisti, ki prihaja s spremstvom?“

„Stojmir, sin Slavomira, župan na Osojah
in sedaj knez v deželi“, odgovoré župani
soglasno.

„Je-li prostega rodu?“

„Slavnega očeta sin je, prost in vreden
vojvodstva.“

„Je-li pravičen sodnik, ki bode branil
pravdo vdov in sirot, in pospeševal blagor
dežele?“

„Vedno je bil pravičen in bode!“ odgovoré
vsi v zboru.

„Ali ima pravo, krščansko vero?“ vpraša
iznova Vitoglav, „in je-li pripravljen braniti
jo s svojo krvjo?“

„Branil bode vero in domovino!“

„In po kateri pravici hoče zasesti vojvodski
prestol?“

„Po volji naroda.“

Vitoglav si izgovori po stari šegi še
nekaj darov in svoboščin zase in za svoje
potomce in novemu knezu ponovi željo, naj
bode pravičen sodnik in moder vladar. Stojmir
slovesno obljubi.

Nato stopi predenj drug župan, nudeč
mu na dlani košček kruha s soljo in vode
v kmetiškem klobuku. Stojmir pokusi kruh
in izpije požirek vode v znamenje zmernosti
in zdržnosti.

Potem stopi na knežji kamen, izdere meč
in zamahne ž njim na vse štiri dele sveta.
Starejšinstvo in ljudstvo pa zaori gromoviti
krik:

„Dolgo živi knez!“

„Na mnoga leta!“

„Živel! Slava!“

Raz stolp gospesvetske cerkve so se
oglasili zvonovi. Knez se napoti z vsemi
župani in starejšinami v cerkev. Množice se
mu spoštljivo umikajo, a ponavljajo še
vedno radostne klice in pozdrave. Nekateri
mahajo z zastavami, drugi se želé dotekniti
vojvodovih rok in obleke. Ženske mu sipljejo
cvetja na pot. Le počasi je dospel
slavnostni sprevod v božji hram.

Škof Teodorik je služil slovesno mašo in
blagoslovil kneza. Naposled je zadonela
zahvalnica: „Te Deum laudamus“. Zvonovi

so slovesno zvonili, in z njihovimi glasovi
so kipele proti nebu iskrene molitve in
goreče želje nebrojnega naroda, ki je obdajal
hišo božjo.

Pri svečanem obedu, ki se je po končani
božji službi vršil v knežjem gradu, je nosil
Stojmir že dragoceno vojvodsko opravo.
Najimenitnejši župani so mu stregli. Ob
njegovi strani je sedela kneginja Milena.
Ona, hči slavnega kneza Inga, je bila Stojmiru
kakor poroštvo srečnega in slavnega
vladanja. — — —

Popoldne je bil na gospesvetskem polju
javen deželni zbor. Sedeč na starem kamenitem
vojvodskem stolu je Stojmir sprejemal
pritožbe naroda, razsojal pravde, delil svoboščine
in darove. Med mnogimi drugimi
veledušnimi darili je bila tudi znamenita
cerkvena ustanova. Stojmir in Milena sta
položila na oltar Gospe Svete darilno listino,
v kateri sta odstopila imenovani cerkvi del
svojega posestva na Osojah, z namenom, da
se ondi sezida cerkev Marije Device in
ustanovi samostan, ki bode imel nalogo
vzgajati misijonarje za slovenske pokrajine.

Oporoka očeta Ozorja je bila izvršena.

Stojmir je kneževal srečno in slavno,
toda le kratek čas. V bojih z Obri je našel
junaško smrt. Za njim je vladal še nekaj
let Edgar. Vstaja panonskega Ljudevita pa
je naredila konec slovenski samostalnosti,
in na svobodne slovenske kneze spominja
dandanes samo še vojvodski prestol sredi
gospesvetskega polja.