I. „TOLMINSKA POTRPEŽLJIVOST.“

Vroč julijski dan je kuhal tolminsko dolino;
omotična soparica je kipela iz polj
in travnikov in legala koprenasto ob
pobočja gora. Po par tednih južnega
vremena je vendar enkrat sinilo lepo jutro. Ali
že zgodaj je kazalo, da vreme ne bo zanesljivo,
in čim više se je pelo solnce, tem izraziteje so
se gostile sopare med Škrbinskim sedlom in Krnskim
pogorjem in so proti poldnevu zakrile s temnimi
oblaki ves Kot. Čudovito tiho je bilo vsevprek
od Kozlovega roba pa do Bučenice in Senice.
Komaj za par hipov je zarezalo v tišino vikanje
uharice vrhu Mohorjevega laza. Od drobnih ptic
preganjana je nočna vlačugarica utonila nekje za
goro v goščavi, vikanje je zanemelo. Leno, enoglasno
je šumela Soča, ko da šumi „bela voda“
nekje pod peskom in je trudna in upehana.

Ob vznožju Bučenice, nekako na sredi med
Sočo in vasjo Modrejce, je sedel ob uljnjaku star
človek, oblečen v oglodane hlače iz bukovega
blaga in srajco iz domače preje, gologlav in siv
ko ovca. Gladkoobrito lice je bilo bolnorumeno;
pod odpeto srajco so se prikazovale široke, toda
neizmerno koščene prsi. V zapestju je imel starec
srajco skrbno zapeto z domačimi, iz preje sukanimi
gumbi. Pegaste in žuljave roke so mu počivale
na kolenih, mož je z nagnjeno glavo užival pripekajoče
solnce. Če pa je zdajpazdaj dvignil glavo,
se je prav gotovo vselej ozrl na panje. Izraz tope
žalosti mu je ležal na obrazu, morda zato, ker je
vedno nanovo videl komaj eno celo vrsto roječih
panjev, dočim je bilo jalovih troje vrst. Tako je
bilo videti, kakor da mož z nepopisno ljubeznijo
boža z vsakim pogledom roječe panje in se nato
mimo jalovih zamisli nekam v žalostno daljo,
kdove kam.
Zabrenčalo mu je ob ušesu, dvignil je glavo
in zamrmral:

„Modrejanka!“
In strmel je za žuželko, ali bo res sedla pred
panj, okrašen z nerodno naslikanimi vislicami, o
katerih so rekli Modrejani, da so jih napravili
samo zase in svoje otroke, ne pa za tujce.
Mož je zadovoljen prikimal in se dobrohotno
zagledal na panje. Ob modrejanskem je rojil modrejčanski,
označen z nekakim drevesom, ki naj bi
bila lipa pred Kraguljevo hišo na Modrejcih. Z
lipe je viselo troje svetopisemsko velikih grozdov
cividinca, domače trte, ki je rodila Kragulju letnih
dvajset bokalov vina. Tolminski panj je predočeval
novo cerkev Matere božje na Ilovici. Nesrečni
umetnik je bil naslikal vrata previsoko,
tako da so morale uboge žuželke lezti pod pragom
v svetišče. Mostarski panj je imel za zaščitnico
sv. Lucijo. Dvoje luknjic, kateri so bile žuželke
skrbno zadelale s strdjo, je naturalistično
označevalo martirij rimljanske device. Tudi Zalaščani
so imeli svoj panj in sliko rdečepikaste
postrvi, očividno zato, ker jim je tolminski grof
ob vsaki priliki očital, da mu polove in snedo vse
postrvi iz Tolminke. Kamenski panj je karakteriziral
umetnik z rumenim kolesom, ki naj bi predstavljalo
oni šestdeset funtov težki sir, ki so ga
Kamenci plačevali tolminskemu gospodu kot najemnino
za planino Zaslap. Poleg jalovih panjev,
ljubinjskega, podmelškega, volčanskega, kozarškega,
loškega in idrijskega, ki so bili vsi več
ali manj spretno označeni, je rojil samo še panj,
zaznamenovan z imenom Križanega, posvečen
šestdesetletni ženi sedemdesetletnega gospodarja
Gašparja Kragulja, ki je zdaj bolehen slonel ob
uljnjaku in se solnčil in se žalosten zamišljal
kdove kam.
Tedaj se je nekdo nenadoma dotaknil starčevega
ramena in pozdravil:

„Lepo rojijo, lepo!“
Starec je okrenil počasi glavo in motril moža,
ki je stal za njim. Srednje velik človek je bil,
pol mestno, pol kmetiško oblečen. Širokokrajen
klobuk je držal v roki, dolgi in svetli lasje so mu
padali v potnih kosmih na vrat. Podolgasto obličje
je bilo čudno nežno in skoro mladeniško, dasi je
par gub pričalo, da mož ni tako mlad. Njegova
upognjena postava in vzbočeni hrbet, kakor pri
težaku, sta kazala, da bo bliže štiridesetemu,
nego tridesetemu letu. Mož očividno ni bil kmet,
kajti nežne roke so bile v zapestju razmeroma
zelo šibke. Živahnost kretenj in ravnost kolen ter
glas, ki je bil nekako tuj in mehak v primeri z
govorico domačinov, vse to je dajalo osebnosti
čuden izraz nečesa zagonetnega.
Gašpar Kragulj se je trudil, da bi prišleca
prepoznal, in je odzdravil:

„Rojijo, kolikor še morejo, čebelice.“

Tujec je sedel na panj ob Kragulju, izvlekel
kos tolminskega sira in nož, ostrgal skorjo in
začel prirezovati košček za koščkom, dočim je
starec še vedno gibal z ustnicami in premišljeval,
kdo da je.

„Kaj me ne poznate?“ je vzkliknil tujec; ob
ustnice mu je leglo dvoje ostrih gub, ko se je
nasmehnil.

„Peter Duša!“ je dejal tedaj starec in se je
hitro, nekam skrbno odmaknil. Čudovito je bilo,
kako se je starcu hipoma obraz zresnil, kako
mu je leglo plaho vprašanje na vse ostro, štirivoglato
lice.

„Postarali ste se,“ je začel Duša.

„Postaral,“ je jeknil starec z glasom, ki je
zvenelo iz njega nekaj rahle nezaupnosti. Postrani
je pogledal Dušo in pristavil: „Noge me ne nesejo
več.“

„Potrpeti je treba!“ je odvrnil Duša tako,
kakor da misli vse nekaj drugega. Skoro jezno
je dejal starec:

„Jaz sem zadosti dolgo potrpel, bom že še
tačas.“

„O, še preveč ste potrpeli, oče,“ je dejal zdaj
toplo in rahlo očitajoče Duša; „drugi ne bi toliko.“
Starec se je očividno umiril, molčal je in kimal
z glavo. Potem pa je dejal, kakor da govori
sam s seboj:

„O svetem Mohorju lani sem znesel petnajst
bremen sena. Je rekla Krivčevka: Sedeminsedemdeset
sem jih učakala, osemdeset jih ne bom. Ti
jih pa boš, Gašpar, je rekla; pa sem rekel, če je
ravno taka, zakaj da jih ne bi. Pa jih ne bom, ne!“

„Žalost in skrbi nesejo človeka,“ je dejal Duša.
Starec je kimal z glavo in govoril sam zase:

„V rokah sem že še, v noge ne morem nič
več.“ In uverjeno je pripomnil: „Kako pa bom
kaj prida, če nič v meni ne ostane?“

„Ali ste se pretegnili?“

„Galjoti so hodili po meni,“ je odvrnil mirno,
brez jeze starec in se zagledal v panje. Za spoznanje
pomilovanja je bilo v Dušinem obrazu, ko
je dejal:

„Sem slišal nekaj, da so Vas ob vso živino
pripravili; ali ste se jim kaj hudo upirali?“

„Ali sem Golja, da se bom upiral?“ je odvrnil
živahno Kragulj. „Ali se je treba upirati,
kadar se polakomijo, pa vzamejo, kakor morejo?
Nič se nisem upiral. Saj Bog ve, kako je.“ V žalostno
obličje je prišlo starcu nekaj rahle rdečice;
z roko je zamahnil in dejal: „Glej, iz hleva naravnost
v mesnico so jo gnali, živino!“

„Tako delajo vselej, kadar človek roboto zamudi.“

„Ali sem jo zamudil?“ je vzkliknil Kragulj.

„Kaj je niste?“

„Do dveh robot v Bilje imajo pravico,“ je
govoril starec, „obe sem opravil. Pa je hotel
Grandent, da opravim še eno. Kako naj jo opravim,
če me ni doma? Med sem tovoril v Trbiž,
še vedel nisem za povelje.“

„Pa Vam je zato živino vzel? Ali se niste
pritožili grofu?“

„Tako me je vprašal, kaj mislim o roboti v
Bilje. Ljudje godrnjajo, mu pravim, kako so na
izgubi, pa da to meni nič mar ni, ki sem pošteno
opravil svoje poti; za tretjo me Grandent ne sme
siliti in mi jemati živine. Prebledel je dedec, se
k Lahu obrnil, in da sem opravil. Za petdeset
cekinov me je kaznoval in še kamenje sem moral
voziti za apnenico.“
Tedaj je skočil Duša kvišku in vzkliknil:

„Prav se Vam godi, oče! Zakaj ste taki, da
vse potrpite? Naj Vas le grofje in galjoti, še kožo
naj Vam potegnejo z glave, trdo, tolminsko. Zdaj
veste!“

„Kakor sova vekaš,“ je dejal mirno Kragulj.

„Star sem in vem toliko kakor ti, ki okrog hodiš
in ljudi hujskaš.“

„Ali hujskam, če dopovedujem ljudem, da so
neumni, če se ne zmenijo kakor en mož, da bi šli
nad Tolmin? Saj mož mi ni žal — naj vas pestijo!
— le otroci in žene se mi smilijo, da stradajo.“

„Bog se jih usmili, ali jim jaz jemljem?“

„Zakaj pa ste obljubili, da se ne boste puntali?“
je vprašal zbadljivo Duša. Starec je sklonil
glavo, par solz mu je zdrknilo po licih in čudovito
mehko je govoril:

„Bog mi bo dal mirno zadnjo uro, da sem
tisto obljubil.“ In kakor prej je začel govoriti
skoro sam zase: „V Tolminu smo bili. Komisarji
so nas klicali. Doma mi je ležala Tončka; Anca
je jokala, da me otrok ne pričaka. Pa sem le
šel v Tolmin. V tisti žalosti sem mislil vso pot,
katerega da bom, ali grofa ali oskrbnika. Izpraševali
so nas pred komisijo, in kar smo rekli, ni
bilo prav, grof pa je vse prav dobil. Na sto goldinarjev
so me, druge še na več in še zaprli so
nekatere.“
Starec je za hip prenehal. Koščene prsi so
mu rahlo valovile. Nekako mukoma je govoril:

„Sem že naprej stopil, pa kar mislil sem, da
bo zdaj enega konec, toda Bog mi je dal tako
žalost zaradi Tončke, da sem obstal. Grof me je
vprašal, kaj da hočem. Sem rekel, da bi rad domov
šel in da plačam tudi. Sam Bog je dal, da
ni branil. Tončko sem našel živo doma, kri in gnoj
je pljuvala, v vratu se ji je bilo odprlo. Kar vun

sem šel in sem obljubil, da se ne bom puntal.“
Iztegnil je roko proti Soči in pripomnil komaj
slišno: „Tja dol sem vrgel v vodo tisti nož.
Lovrenc ga je hotel pobrati iz vode, pa mu nisem
pustil. Potem ga je prod zasul ali odplavila povodenj.“

„Ali ga niste več videli?“ je vprašal skoro
skrivnostno Duša.

„Ne!“ je jeknil starec in strmel znova z odprtimi
ustmi nekam predse.

„Ali Vam je slabo?“ je vzkliknil Duša. Starec
se je stresel, ko da se je vrnil v življenje, se
zganil in dejal:

„Nekaj me stisne tu notri in mi ne da sopsti.“
In uprl je vprašujoče svoj pogled v Dušo, kakor
bi hotel reči:
„Pravijo, da znaš bolnikom pomagati; glej no,
pomagaj, daj mi kakih rož.“ Duša je obrnil oči
vstran, kakor bi ga bil razumel. Starec je jeknil:

„Žlica mleka ostane komaj v meni.“
Duša je nemo prikimal in vprašal čez hip
nekam hitro:

„Kaj pa Lovrenc?“

„Tlako dela na Dobravah,“ je odvrnil kratko
starec. Iz glasu mu je zvenela prvotna nezaupljivost
in očividno sredi misli je rekel na glas:
„Da bi le svojeglav ne bil! Tako pa se bojim
zanj. Učil sem ga pameti, pa kaj vem, kako je
zdaj na svetu. Mladi so drugačni, skoz zid hočejo,
kakor bi ne bili ljudje in v rokah božjih.“ Tedaj
se je zavedel, da je Duša ob njem, in je dejal:
„Okrog se potepaš, ali nimaš nobenega dela?“

„Moje delo je tako, da ga Vi, oče, ne razumete,“
je odvrnil Duša in vstal, kakor da pojde.

„Pravijo, da ne moliš in da si hudiču zapisan,“
je blebetal starec. Duša se je zasmejal.
Starec se je razjezil:

„Smeješ se, pa to je res, da je še vselej kaka
nesreča, kadar te vidim. Saj mi ni mar, kod hodiš,
ampak Lovrenca pusti pri miru!“
Tisti hip je zazvonilo poldne pri Sv. Mavru.

„Oče,“ je dejal Duša, „zdaj se bom prekrižal
in molil, da ne porečete: s hudičem je v zvezi.“
In v resnici je molil. Isti hip je votlo zagrmelo
za Bučenico. Ko je Duša odmolil in se ozrl na
Kragulja, je ležal na rumenem licu izraz miru in
sreče. Starec je napol sanjal.

„Oče,“ je vzkliknil Duša, „zdaj pojdem, pa
tudi Vi se podvizajte, da Vas ne ujame ploha.“
Starec je nekaj zamrmral in Duša je krenil
brez nadaljnjega pozdrava proti Soči, da jo pod
Prapetnom prebrede. In ko jo je bredel, je mrmral:

„Zdi se mi, da je Lovrenc vendarle pobral
nož iz vode.“ In bolestno posmehljiv izraz je zavil
že na sebi tajnostno njegovo lice v še izrazitejšo
tajno. Pri studencu, ki tudi najsitejšega ulakoti,
se je Duša napil vode in se vzpel po bregu proti
Dobravam, kjer je hitelo do tristo rok, da spravi
seno v kupe, preden se ulije ploha.
Stari Kragulj pa je obsedel ob uljnjaku. Telo
mu je čudno zlezlo samo vase. Topo je strmel
predse in se ni ganil. Komaj vidno so mu drhtele
ustnice, kakor rosa mu je stopalo na čelo. Tako
je sedel mož, o katerem so rekli, da je tolminsko
potrpljenje, nem in negiben. Bog ve, kaj je mislil,
ali je sploh mislil, ali pa je daša visela v rahli
omotici nad vsem, kar je doživel v svojih sedemdesetih
letih. Izraz čudne sreče mu je šel čez lice.

Morda je gledal tisto srečno uro, ko se je oženil
in ga je vzela Testenova Anca, ista, ki je lazil
za njo mladi Mohor Kacafura. Menila se je ona za
tolminskega babjaka in galjota! Poštena je bila.
Čudovito so se starcu razširile oči, vzdih,
dolg in globok je pretresel vse telo. Votlo je zagrmelo.
Tedaj je stresla starca njegova Anca,
njegova šestdesetletna. Glava mu je padla na
rame. Žena je odskočila in divje kriknila:

„Jezus, zdaj mi je še umrl!“
Tisti hip se je usula ploha in je padlo ledenega
zrnja za palec. Bilo je mnogo čebelic, ki jih
je zalotilo sredi pota in se niso vrnile v uljnjak ...

*

Nad Dobravami, par sežnjev pod ljubinjskim
poljem, je široka, za moža visoka duplina, dandanes
pribežališče ciganov, v tistem neurju zavetje
Mohorju Kacafuri, tolminskih gospodov biriču,
ki je užival pri tlačanih glas „domačega“
biriča ali galjota. Mohor Kacafura je bil rejen
človek, nemaren po postavi in obleki, še nemarnejši
v besedah in pogovorih z ženskami. Ta robatost
Mohorjeva je bila v pregovoru, kakor je
tudi njegova zunanjost nehote služila za primero.
Že tidve okoliščini dokazujeta, da tlačani niso
videli v Mohorju strogo uradnega človeka, nego
osebnost kot tako, da so bili v gotovem zmislu
Mohorju celo prijazni, bodisi da je opravljal svoj
galjotski posel mileje od drugih, bodisi da je bil
njihov rojak, rojen Tolminec, in tako jim že po
naravi bližji od drugih biričev, katerih nihče se
ni mogel ponašati s toliko tipičnimi posebnostmi,
kakor že imensko tipični Mohor Kacafura. Tolminci
so kleli, Mohor je klel izvirneje. Tolminci
so rekli, da naj vzame hudič grofe in galjote.
Mohor je menil, da se to lahko zgodi, ampak da
mora prej vzeti isti hudič Tolmince z otroki in
ušmi vred — kakor se je izrazil — in da se bo to
tudi zgodilo in da bi se že bilo zgodilo, če bi v

peklu ne bili v zadregi, kam naj posebe spravijo
tolminske jezike. Da je treba tolminske jezike
spraviti posebe, in zakaj da jih je treba, to je
suponiral Mohor za znano, kakor so Tolminci
svojega „novega človeka“ prav dobro razumeli
in so odgovarjali, da vsi tolminski jeziki ne zaležejo
za Mohorjevega. Mohor je menil, da se s
Tolminci ne bo pravdal, in Tolminci so rekli, da
se tudi oni ne bodo pravdali z Mohorjem, nego
z grofom. Z jeziki? je hotel vedeti Mohor. Da
bo že videl, kako in s čim, so rekli.

„Tristo vragov!“ je vzkliknil Mohor, skrit v
duplini pred dežjem in bliskom, domislivši se
originalne debate. „To je grožnja. To je punt,
gospod Mohor Kacafura!“
Ko je Mohor samega sebe tako nagovoril, je
z roko pogladil nemarne brke, tolsto lice in brado,
zamižal in se udobno naslonil ob steno, da je
zašumelo seno, ki je ležal na njem. Zunaj je
usekal blisk sredi Dobrav v samoten gaber, da
se je par nanj obešenih kos zvenčeč razletelo v
sosednji kup sena, ki se je v hipu zadimil.

„Gospod Bog! Kolneš, Mohor Kacafura!“ se
je zdrznil birič, si z navajenostjo otroških let potegnil
križ čez lice, stisnil noge tesneje k sebi
in zamižal. Ko je par hipov tako mižal, ga je
obšla nova bojazen. Segel je v seno po ploščato
medeno čutarico, jo nagnil, hlastno pil in jo nato
z vso silo vrgel iz dupline. Tako se je umiril, da
ni zdaj niti gumba na njem, ki bi mogel privleči
blisk v duplino. Potem je gospod Mohor zazdehal,
znova zamižal in si dejal, da bo zdaj naprej mislil
odtam, kjer je zaključil, da je na Tolminskem
punt.

„Mohor Kacafura, ti praviš, da je. Jaz pa
te vprašam, ali ne bi mogel biti? Mogel bi. Mohor
Kacafura, mogel bi biti! Saj ljudje niso živina.
Živina niso, to je ena. Zato se puntajo, to je
druga. Stoj! Če se še ne, se bodo, to je tretja,
gospod Mohor Kača-fu-ra! In četrto je, četr-to — “
V nekako omotično meglo so lezle Mohorju
misli; še je ponavljal, da bi bilo treba jasnosti k
četrti točki, toda odgovor se mu je vselej izlizal
kot jegulja med prsti; končno je Mohor zadremal
z občutkom rahle nevolje, da je nekaj, kar
ga vznemirja.
Odprl je oči. Pred duplino je stal mož, suh
ko kost in koža, oblečen v platneno srajco, skrbno
zapeto v zapestju in razvlečeno na prsih. In
Mohor Kacafura je slišal:

„Mohor, potep!“
Mohor si je položil desnico ob bok in se
vzravnal.
„Mohor, potep!“
Mohor je široko odprl oči, nato pomežiknil
in odprl usta.
„Mohor, potep!“ je zavpil oni pred duplino
v tretje.
Tedaj je kriknil tudi Mohor:

„Kaj, tudi ti se že puntaš, ti čebelar, ti zlodjevo
potrpljenje tolminsko, ti — “
Rezek smeh je vzdramil biriča in je videl,
da je sanjal, in je videl, da ni sanjal, kajti pred
duplino je stal človek, ki se je smejal:

„Glej, kako nemirno spiš, galjot! Nimaš mirne
vesti.“
Mohorju je pošla dobra volja. Skočil je
kvišku:

„Duša, ali te še ni vzel zlodej?“
Peter Duša se je zasmejal:

„Galjot, ne vem, če ne bo prej koga drugega.“
Silen tresk je preglušil Petrovo besedo. Čisto
blizu je siknila strela. Mohor je odskočil v duplino.
Peter Duša pa je izginil; Mohor je videl,
da odhaja čez Dobrave, in je slišal njegov smeh.

„Hudiču je zapisan, zato se ne boji ne strele,
ne ognja!“ je mrmral Mohor in pristavil čez hip:
„S takimi je najbolje, če v miru živiš, gospod
Mohor!“ In Mohor je sklenil, da se bo vedel v
prihodnje proti Duši prijazneje.
Peter Duša pa je prišel ves premočen do
senjaka, kamor so se bili zatekli tlačani, kosci
in grabice. Dobrave so kosili Vrsneci, Poljubinci,
Modrejčani in Lomnjani. Grabile so jih Modrejanke,
Idrijčanke, Čiginjke in Volčanke. Vsako
drugo leto so jih grabili Doljani. Radi slabega
vremena je bil tisto leto pritegnil koscem grofov
oskrbnik Grandente tudi Doljane, ki so mrmrali,
da morajo oni kositi planine. V Tolminu so jih
potolažili, da bodo planine kosili Zatolminci. Ti
pa so rekli, da gre njim samo spravljanje planinskega
sena in da jim grof itak že dve leti dolguje
po osem soldov od vlak sena in da imajo
vrhu tega še težke robote s kamenjem za grofovo
apnenico. V Tolminu so bili mnenja, da se
Doljani upirajo in da se Zatolminci puntajo in da
naj si sami pripišejo posledice. Očividno z ozirom
na te posledice so prišli Doljani kosit Dobrave
in se prerekat z Mohorjem, kolikor se jim je
sploh še ljubilo.

Peter Duša je stopil v senjak tako nenadoma,
da je nekaj žensk zavreščalo. On se je nasmehnil
in vprašal kosce in grabice, ali je to red,
da vedre brez nadzorstva biričev, na kar je rekla
Kraljeva Tina, ki je bila grenka ko pelin, da
Mohor že ve, čemu ne vedri rad ž njo pod eno
streho.

Peter je menil, da se popolnoma strinja ž
njo; naj le pove Mohorju, da bo pomnil dušo,
ki je zlodej še ni vzel. Potem je ogovoril Doljane,
češ, ali ni red lepa reč? Doljani so bili
mnenja, da je red lepa reč, zlasti če je vse lepo
napisano v bukvah, kako, kje in kdo ima robotati
na Dobravah, Tako se je zanihal pogovor
na Dobrave in, Dobrave so povzročile prepir med
Doljani in Poljubinci, ker so Doljani očitali Poljubincem,
da so vseh teh zmed krivi oni, ki so
se dali upijaniti grofu in so mu v pijanosti prodali
Dobrave, Poljubinci so odvrnili, da to vse
nič res ni, da so si take čenče izmislili Modrejani,
ki so zavistni in škodoželjni, tako da še
svojih vislic niso hoteli posoditi. S to trditvijo so
se zapletli v hud prepir z navzočo, ko pelin
grenko Modrejanko, kateri niso bili kos.
Peter Duša se je medtem smeje preril skozi
kosce v temoten kot, izvlekel izpod obleke kos
sira, potegnil svojega soseda, resnega in molčečega
moža, za rokav in dejal:

„Ali bi mi posodil svoj nož, Lovrenc?“
Sosed je izvlekel nož. Duša je ogledoval
ostrino in rezilo in pripomnil:
„Kaj ga hraniš v vodi, da ga razjeda rja?“
Sosed je skomizgnil z ramama. Peter je zalagal
grižljaj za grižljajem v usta. Sosedu je ponudil,
pa ni maral. Potem je dejal Peter nekam
skrivnostno in zbadljivo:

„Skoro bi rekel, da je tisti, ki je ležal v Soči.“
Lovrenc se je nekam osuplo ozrl na Petra.

„Pa ni ne tisti,“ se je očividno igral z moževo
potrpežljivostjo Peter, „tistega je povodenj
odnesla ali pa prod zasul.“ Ostro je pogledal sosedu
v obraz in vzkliknil:

„Glej, tisti nož, mislim, ki ga je tvoj stari
pognal v Sočo!“

„Molči!“ je zarenčal mrki sosed. Peter Duša
je utihnil. Zunaj je prenehalo liti, vedrilo se je.
Nekdo je odprl vrata, v senjak je dahnilo sveže
in prijetno. Tlačani, kosci in grabice so se iztisnili
iz zatohlosti na piano. Peter je pridržal Lovrenca
Kragulja in mu dejal tiho:

„Ali kaj misliš, kdaj bo konec potrpljenja?“

„Čakamo!“ je jeknil Lovrenc.

„Čakajte!“ je velel Duša in pristavil: „Šime
Golja je mnenja, da še ni čas.“

„Ni ne,“ je dejal Lovrenc, „pritožili se bomo
še enkrat.“

„Le dajte se!“ je odvrnil Duša in se porogljivo
zasmejal. Lovrenc se je skoro jezno ozrl
nanj. Umel ga je.

II. ZAMAKNJENA.

Ura je
bila deseta zvečer. Pri Kragulju
na Modrejcih je bilo v kuhinji, hiši in
v izbi vse polno domačinov, ki so bili prišli kropit pokojnega Gašparja.
Bilo je med ljudmi mnogo takih, ki so prišli cele ure
daleč od Loga, Idrije, Slapa in Grape, od Rutov
in iz Volčanskih hribov, iz Zalaškega in od Ravni.
Pokojni je bil svoje čase znana oseba. Njim vsem
je bila tudi znana vrsta krivic, ki jih je bil prizadel
grofov oskrbnik Grandente Gašparju zadnje
čase, in večalimanj so vsi bili uverjeni, da je
tudi Gašparjeva smrt posledica nasilstev tolminske
gospode.
Možje so sedeli v kuhinji ob ognjišču. Bilo
je izrazitih lic med njimi. Tu je bil Anže Rink,
krojač in rutar od Sv. Lucije, obligatni „oglednik
mrličev“, droban in neznaten, toda živahen, šaljiv
in zgovoren. Osem otrok da mu doma strada, je
povedal že v tretje, in v četrto je dostavil, da
je deveti na poti, na kar je menil Valentin Munih,
krčmar na Stopcu, mož brez brk in brade, brez
obrvi in beloplavih las, ki je bil brez otrok, da
to še ni zlo; ampak desetnika da ni treba, če je
že eden na Tolminskem, Peter Duša. Gašpar
Bizalj iz Kozaršč je menil, da to gotovo ni res,
da bi bil Duša desetnik; da on že ve, da ni. To
je bil tisti Bizalj, ki je bil prejšnji dan plačal v
Tolminu kazen petindvajsetih goldinarjev, češ,
da je sekal preklje v prepovedancu na Kolovratu,
dasi se je mož priverjal, da ne bi šel v
Kolovrat po preklje, in če bi jih bilo nasekanih
cele kupe, in sicer zato ne, ker jih ima bliže na
Bučenici.

„Molimo!“ je tedaj zamrmral Simon Lužnik
iz Bače. Mož je zadnje čase silno pil, in kadar
ga je pijača omotila, je venomer ponavljal, da
bo nabrusil nož in da pojde v Tolmin. Vsi so
vedeli, zakaj pije in grozi z nožem, kajti znano
jim je bilo, da mu je edino hčer, pol otroka še,
pokvaril neki galjot in da zdaj dekle hira in da
je še sramota za dekle in hišo.

„Molimo!“ je zamrmral. Nocoj ni bil pijan
in je čul, da so bile začele moliti ženske v izbi
ob mrliču.
Molili so dober četrt ure. Nekam težko, trdo,
nerazločno so izgovarjali besede, prvo poudarili
in zadnjo zavlekli. Edini Anže je molil glasno in
razločno, najbrže bolj iz navade kot polobligatna
osebnost, nego iz notranje potrebe.
Prenehali so z molitvijo in vzdihnili skoro
vsi obenem. Nato so molčali. Tedaj se je oglasil
nenadoma in z vsakdanjim glasom Ivan Živec iz
Poljubinja ter začel pripovedovati, da je zarubil
grof Kavčičevki na Ljubinju, vdovi po Gašparju,
ki je ob Svečnici umrl v tolminski ječi, hišo in
živino, ker sirota ne zmore globe za pokojnim.
Da je nekaj slišal in da je neki sila denarja,
je menil Bizalj, na kar je Živec povedal, da dvestopetdeset
cekinov, in kje da naj jih vzame
sirota.

„Bolna je in otroci so majhni. Stara pomaga,
kar more. Pred tednom je prodala kozo, da bi
mladi malo vina kupila, da bi k moči prišla. Pa
je hitro ovohal vse galjot in poslal Mohorja z
biričema, naj jo, revše staro, v Tolmin priženejo.
Samo zinil sem eno, naj imajo usmiljenje z otroki,
ki sem nekaj v žlahti po materi, pa so me klicali
v Tolmin, da sem biričem branil zapreti jo.“

„Ali so jo potem zaprli?“ je vprašal mrko
Lužnik. Živec je vzdihnil. Bil je bolehen, pravil
je, da ima kostenico.

„Saj veste, kako naredijo ž njimi, z ženami
na Dvoru.“
Temen molk je legel nad može. Živec je pripomnil:

„Vsaj ženske naj bi se jim smilile in pa
otroci! Glejte, Matku so fanta skoro ubili. Je
žlota pobral zeleno hruško na grofovem.“

„Vrag jih vzemi!“ je ušlo Anžetu, ki je ljubil
svojih devet otrok, vštevši onega, ki je bil šele
na poti.
Tedaj je vstopil domačin Lovrenc Kragulj.
V Volčah je bil pri fajmoštru zaradi pogreba.
Takoj za njim je vstopil visok mož s širokokrajnim
klobukom na glavi, pod katerim se je
zdelo še mlado obličje precej starejše.
Lovrenc je pozdravil može s svojim navadnim,
mirnim glasom. Mladi mož pa si je potegnil klobuk
šele ob mrtvaškem odru z glave. Z desnico je
segel po oljično vejico, pokropil mrtvega in nato
pokleknil na eno koleno. Sprva je molil z očmi,
uprtimi v mrliča; nato pa je povesil glavo, ker
je opazil, da ga ženske in dekleta radovedno
ogledujejo. Njegovo lice je bilo čudovito pravilno

in vendar ni bilo lepo. Nekaj kakor krutost je
ležalo v ostrih črtah in krog rahlo upognjenega
nosu. Samo za spoznanje je bila spodnja ustnica
debelejša od zgornje. Bila je v nekakem nesoglasju
z ostrostjo lica in mirno resnostjo čela,
ki je bilo iznad nosa med očmi prerezano z dvema
gubicama. Skoro magična sila je dihala iz tega
bledega obličja, da so dekleta onemela, strmela
vanj, ki je klečal ob odru. Čisto tiho je bilo v
izbi, komaj rahlo je prasketala dogorevajoča sveča
ob odru. Tedaj je izpregovorila stara Kraguljeva
teta, pol slepa Gašparjeva sestra, na peči:

„Tončka, kje si vendar?“

„Tu,“ se je oglasila deklica ob peči. „Kaj
bi radi, teta?“

„Glej, oči ima odprte, zatisnite mu jih
vendar!“
Kraguljeva Tončka je stopila še s par tovarišicami
k odru, potem pa se je vrnila k peči,
prijela starko za suho, pegavo roko in dejala
polglasno:

„To se Vam je le tako zdelo, teta. Zaprte ima.“
Starka jo je komaj umela, kajti zagledala se
je bila nekam pod strop s široko odprtimi očmi,
rahlo se tresoča in gibaje z brezzobimi ustnicami.

„Teta,“ je rekla Tončka, „ali pojdete spat?“
Tedaj je starka sunkoma iztegnila desnico
in kazala nekam v svojo prikazen. Vsi v izbi so
bili prepričani, da kaže na mladega moža, ki je
klečal ob odru.

„Glejte ga!“ je začela starka skoro jokaje
govoriti. „Sedeminsedemdesetkrat so ga udarili
z devetindevetdesetimi jermeni, sedemkrat čez
oči, sedemkrat čez lice. Ljudje božji, ali se vam
ne smili? Saj je ves krvav od nog do glave,
sama kri, šesttavžentšeststošestinšestdeset kapljic
krvi — “
In kakor da vidi v resnici in da hoče videti
še ostreje, si je starka položila levico nad oči in
zastokala:
„Jaz ga ne morem gledati, meni se preveč
smili. Moj Bog, koliko je to! Šesttavžentšeststošestinšestdeset.“
In starka je krčevito zajokala,
si zakrila obraz in drgetala, kakor bi bila mrzlična.
Nekaj žensk jo je priskočilo tolažit.
Tedaj se je mladi mož dvignil. Za hip je preletel
z očmi vso izbo; za hip je obvisel njegov
pogled na ženi rajnega, ki je pristopila in se mu
jokaje zahvaljevala, da je prišel kropit; za hip
je šinilo nekaj miline čez njegovo obličje, ko se
mu je domača hči Tončka zagledala vprašujoče
v obraz. Potem pa je naglo stopil k peči, prijel
staro teto za roko, jo pritisnil naglo na ustnice,
del klobuk na glavo in izginil iz izbe.
Prav tisti hip je bilo čuti iz kuhinje Anžetov
glas:

„Še gledat in poslušat jo bomo hodili, ki
vidi in ve, česar mi ne vemo.“
Ob odru in v kuhinji je bilo nemo, kakor v
pričakovanju. In Anže je pristavil:
„Svetnica je že na svetu, ki je toliko pretrpela.“
Tedaj je stopil oni mladi mož v kuhinjo.
Anže, ki je sedel na ognjišču, mu je videl od
spodaj gor pod klobuk v obraz. Plamen na ognjišču
je ostro rezal v tem obrazu senco od luči. Tedaj
je Anže planil kvišku in odskočil za par korakov.

„Jezus Nazarenski! Eden je od mrtvih prišel
kropit!“
Čudovit je bil vtis njegovih preplašenih besed.
Trudni obrazi mož so se nekako bolestno razživeli,
ženske v izbi so zastokale in trepetale. Bilo
je, kot da v sobi šklepeče z zobmi.
Mladi mož pa je dejal z rahlo ginjenostjo:

„Anže Rink, od mrtvih se nihče ne vrača.
Jaz še nisem umrl.“

„Anže je tepec,“ je pripomnil Lovrenc.
Iz izbe se je na vratih zgrnila gruča žensk.

„Zdaj grem, Lovrenc,“ je pristavil mladi mož
mirno in skoro negotovo.
Obrnil se je proti vratom. Lovrenc je stopil
za njim in ga je ustavil. Mladi mož se je okrenil
in dejal:

„Nič ji ne pravite, da sem bil tu.“

„Če misliš — “ je odgovoril Lovrenc. Toda
mladi mož je bil že zunaj in je naglo izginil.
Tedaj se je okrenil Lovrenc in dejal polglasno:

„Umrl še ni, ne. Pa ni dobro, da bi vsi vedeli,
da ni. Taka je ta reč, Anže.“
Sestra Tončka ga je potegnila za rokav:

„Kdo je bil?“

„Tvoje žlahte je in moje,“ je odvrnil brat.

„Janez?“

„Gradnik,“ se je oddahnil Anže.
Tisti hip so vsi vedeli, kdo je bil. Samo stara
Kraguljeva teta, ona, ki ji je bil roko poljubil,
ni vedela. In vendar ga je gledala neprestano in
govorila o njem, kakor o Mesiji, ki pride odrešit
zatirane in tlačene ...
Preden so se proti polnoči razšli ljudje, ki
so bili prišli kropit, je Lovrenc pogostil može in
žene in dekleta z domačo medico. Sodček ukuhanega
medu iz boljših časov je bil prihranil rajni
Gašpar za to priliko. Žene so si šivale mrtvaške
srajce cela leta pred smrtjo, moški so mislili v
teh težkih časih na kropilce in pogrebce. Bilo je
tudi vedro cividinca pri hiši, toda Lovrenc ga je
odmenil za pogrebni dan.

Bila je lepa, skoro hladna mlajeva noč. Težka
rosa je bila padla. Padla je v tolažbo na lepše
vreme. Žito je bilo sicer skoro zgnilo, sadje je bilo
odpadlo. Vsaj travo bo spraviti v lepem domov.

„Če nas s tlako ne bodo preveč gonili!“ je
vzdihnil kmet in manj optimistično je dostavil
drugi:

„Le nikar se ne boj, da nas ne bodo.“
In v temen molk je vzdihnilo sredi gluhe
noči. Bil je vzdih zemlje po zraku, odpočitku in
svobodi. Voda v potoku se je mogla odpočiti,
ptica v grmu, zajec pod skalnim robidjem, samo
ljudstvo, ki je živelo ob „beli vodi“, se ni smelo,
se ni moglo. Ni imelo pokoja in niti nasititi se
ni moglo.
Morda je Anže Rink podobno mislil, ko je
odprl doma na Mostu vrata v hišo in je zašepetalo
iz treh kotov:

„Ata, ali ste prinesli kaj kruha!“ In je Anže
nato odgovoril:

„Ponoči se spi!“
Potem je mož odložil hleb kruha na mizo,
poiskal golido, položil vanjo ježa, pokril posodo,
stopil v prvi kot in zašepetal:

„Le spite, jutri bomo jedli meso!“
Potem je stopil Anže v drugi kot in prikimal:

„Meso!“
In ker je družina v tretjem kotu očividno
doumela lepo skrivnost, je zaključil Anže:
„In zdaj bomo spali, otročiči, eno urico ali
dve, do belega dne.“ In sam s seboj zadovoljen
se je stisnil skozi nizka vrata v sosednjo sobo,
kjer mu je spala žena z dveletnim in z onim, o
katerem je sodil Anže, da je na poti.

„Da le desetnik ni,“ se je zahvalil Anže že
v polsnu in potem je spal pokojno.
To dobro je imel Anže. Spati je mogel in
pokojno.

„Jaz mislim, kako bom v grobu lepo spal.
Sapo potegnem vase in se iztegnem in spim in
lepo se mi zdi, da še živim.“
Anže je imel čudovito mirno vest. Blagoslov
otrok!
Šele ko je udarila ena, se je odtrgala zadnja
senca iz teme pri Kragulju: mlad fant, Vidučev
Tone iz Prapetnega. Bil je ženin Kraguljeve
Tončke, pa niso v Tolminu nič kaj hoteli hiteti
s poročnim dovoljenjem. Pač pa je Mohor Kacafura
posredoval, da bi dekle prišlo služit v Tolmin
k Locatelliju, „ki je skoro tako bogat ko grof
in povrhu vesel gospod in prijazen.“
Tone je dejal, da če prijazni gospod hoče
dekle, da mu jih lahko njegova žlahta, grofov
oskrbnik Grandente odstopi pet, ki znajo gosposko
kuhati in govoriti in še marsikaj.
Gospod Mohor je bil mnenja, da bi si Tončka
v Tolminu balo zaslužila, pa tudi gosposka prijaznost
da bi ne škodila njenim otrokom, če bi
jih Tone kaj zredil.
Tone ni nato nič odgovoril. Samo ozrl se je
na galjota tako čudno temno, da je Mohor utihnil
in se vrnil v Tolmin, potem ko je pri sebi ugotovil,
da če hoče Grandente sinic, naj jim sam
nastavlja; da Mohorjeva koža ni lim, ki bi se
nanjo usedali udarci tolminskih fantov. —
Čudovita besnost je obšla mladeniča sredi
tihe noči, sredi modrejčanskega polja. Temna
slika je rastla nekje v duši, in kadar je stopala
na površje, je jezila mladeniču lase in mu gnala
kri v glavo. Skoro opletaje je dospel k Soči in
jo prebredel, ker je bila zadnja povodenj odnesla
brv. Onstran pod Prapetnom je obstal pri čudovitem
viru, čigar voda ulakoti. Zajel je vode v
perišče, umil si oči in obraz. In ko je tako upokojil
gnev krvi, je stopil z vajeno nogo navkreber
na prapetniške njive.
Obstal je in se ozrl. Z Modrejc sem se je
svetlikalo od Kragulja drobno okno. Fant je razširil
roke in skoro zatulil bolesti, slasti in mladosti:

„Tončka!“
In zopet ga je obšlo gnevno čuvstvo, da je
zaškripal z zobmi in zasikal: „Šel bi in ga zaklal,
galjota, če ji ne bo dal miru.“
Tiha je bila noč in je spala.
Sredi noči je stal človek in mu ni bilo za
počitek.
Krivi so bili oni v Tolminu. Ali morda klic
krvi?
V spavajoči naravi glas nemirne krvi ...
Krvi, ki ji kratijo blagoslov miru ob otrocih. —

III. BRATA.

Nedeljskega popoldne je bilo, okrog petih,
ko je sedel na Pečinah v svoji hiši ob orehovi
mizi kmet Andrej Laharnar. Pred njim na mizi
je ležala debela knjiga. Kmet je glasno bral, slovkoval
in ponavljal slednji stavek. Tako-le je čital:

„Tedaj ſo ſe vkup sbrali vſi Israelſki Stariſhi,
inu ſo prihſli v’ Ramat k’ Samuelu, inu ſo rekli
k’ njemu: Pole, ti ſi ſtar poſtal, inu tvoji Synovi
nehodio po tvoih potih: *Satu poſtavi eniga Krajla
zhes nas, de nas ſodi, kakor vſi Ajdje imajo.“

Mož je za hip dvignil glavo in se ozrl skozi
okno in se zagledal onstran preko idrijske doline
in zamrmral:

„Hentaj, Občnar že zopet pestuje!“
Čudovito je bilo videti kmetov obraz. Kakor
neka notranja veselost, nekako zanosno in pokojno
zadovoljstvo je ležalo v njem. Samo zdajpazdaj
je zadrhtelo nad obritimi ustnicami kakor
neljuba misel. Oči so bile mirne, ali nekam bodeče,
visoko čelo, prehajajoče v plešo, se je
nekam trudoma grbančilo. Mož se je za dober
čas zagledal skozi okno, nato se je sunkoma prebudil
iz topošti in nadaljeval:

„Inu Samuel je vſe Beſſede GOSPODINE
timu folku povedal, kateri je od njega eniga
Krajla proſsil: Letu bo tiga Krajla Prauda, kateri
bo zhes vas goſpodoval: Vashe Synuve bo on
jemal k’ ſvoim Kullam, inu lesdizom, kateri pred
njegovimi Kulli bodo tekali, inu h’ Kapitanom,
kateri bodo njegove Nyve orali, inu k’ Shenzom,
v’ njegovo shetou, inu de bodo Arnoſhe, inu kar
k’ njegovim Kullam ſliſhi, delali. Vaſhe Hzhere
pak bo on jemal, de bodo Apotekarice, Kuharice,
inu Kruha pekine. Vaſhe ner bulſhe Nyve
inu Vinograde inu Oliſke Verte, bo on jemal inu
ſvoim Hlapzom dajal. On bo tudi od vaſhe Sejtve
inu Vinogradov deſſetino jemal, inu ſvoim Kamrarjem
inu Hlapzom dajal. Inu Vaſhe Hlapze inu
Dekle, inu vaſhe ner lepſhe Hlapzhizhe, inu vaſhe
Olſe, bo on jemal, inu shyvmi ſvoje della opraulal.
Inu od vaſhe zhrede bo on deſſetino jemal, inu
vy bote morali njegovi Hlapzi biti — “

Ta hip so zunaj zaškripala vrata, težek korak
se je oglasil, in že je nekdo pritisnil na kljuko.
Andrej je okrenil glavo in zaprl knjigo. Izraz
rahle nevolje, da ga motijo, mu je šinil čez obraz,
toda le za hip. Ko je ugledal znano, skrbipolno
lice svojega brata Štefana, so mu sinile oči v
gorki vdanosti.

„Glej, ti si!“ je rekel in prikimal z glavo.

„Kaj, se ti je kobila popravila?“
Štefan Laharnar je molče sedel na drugi
konec mize in dejal:

„Še vprašaš, Andrej!“

„Kaj, ti je poginila!“ je vzkliknil Andrej in
se obrnil s celim telesom proti bratu. Štefan ni
odgovoril. Kroteč v sebi nevoljo je molčal nekaj
hipov, nato pa je rahlo udaril ob mizo in dejal
skoro nežno kakor otrok:

„To mi povej, ali ni to greh? Celo uro pustijo
razgreto živinče na dežju! Pa zakaj? Ker
galjotu po pravici poveš, da nimaš robotati. Za
eno besedo, za pravico.“ In nekako proseče, kot
da pričakuje od brata sočutne pritrditve, je prenehal
prenehal
in uprl oči v njegovo mirno lice. Toda brat
se je bil čudno žalosten zagledal v rumenkasto
usnje knjige, ki je bila vanje vtisnjena kronana
podoba cesarja Maksimilijana I.

„Ti samo bukve bereš,“ je nadaljeval Štefan
očitajoče, „z Bandelom se še zbesediš, o galjotih
v Tolminu pa ne zineš nobene. Glej no,
vsaj svetuj mi, ali naj grem v Tolmin h grofu,
da mi škodo povrnejo. Kaj misliš, da jo bodo?“
Tedaj je dvignil Andrej nekam sunkoma
glavo in rekel trdo in nevoljno:

„Ali boš z jezo
konja oživil, da si tak kot mlad fant!“

„Vsi ne moremo biti kot ti,“ je odvrnil Štefan.

„Ti laže trpiš, sam si in brez družine. Ti
gledaš svoje bukve in ti mine čas. Pa bi zdajle
gledal moje bukve doma! Ona in otroci jočejo
že celo popoldne. Sem rekel, nedelja gor, nedelja
dol, ob mraku bom mrcino kar na vlake
naložil in pod Laz zapeljal. Pa naj še mene Šentviški
s prižnice vrže, da sem ajd, kakor ti.“

„Bandel je večji ajd kot jaz in ti,“ je oživel
Andrej. „Jaz že vem, kakšen ajd je. Tako uči,
da je sedma zapoved: odrajtuj davke. Pa to ni
zapisano. Zato tako uči, ker ima brata davkarja.
Potep, Boga slepari in vas, ki ga poslušate.“
Obraz je možu zardel. Potrkal je z desnim
palcem na knjigo in nadaljeval:

„Bukve berem, zato pa vem! Tebi je galjot
konja končal, mene je pri pšenici udaril, da mi
je ni ostalo niti za seme. Pravdaj se z močnim,
če moreš in če misliš, da bo pomagalo. Jaz pravim,
da ne bo.“

„Andrej,“ je vzkliknil brat, „to mi reci, kako
da nam Bog ne pomaga? Takšne krivice, pa
kakor da ga ni!“

„Neumno govoriš,“ je odvrnil Andrej. „Ali
je Bog napravil desetino? In opravke in davke?
Mari ni povedal Samuelu, kako da bo, ko so hoteli
imeti ljudje kralja? Zdaj imamo kralja in
desetino in smo sužnji. Sužnji pa nimajo pravice.“

„Ali so v Tolminu kralji?“ je zategnil Štefan,
„ali je že vsak galjot?“
Andrej je za hip pomislil in nato dejal:

„Tako je, kakor sem rekel. Naš kralj je cesar
na Dunaju, tolminski pa so njegovi kamrarji in
hlapci in teh hlapcev hlapci smo mi!“

„Glej, potem nas vendarle hlapci zatirajo!“
je vzkliknil Štefan, Andrej se je razvnel:

„Pa bi bili prej na to mislili, da bo kralj
hlapce postavil in da bodo hlapci vas zatirali.“

„Andrej,“ je dejal Štefan, „lepo te prosim,
tako govoriš, da bi ti otroci ubežali. Ali se kmetje
s cesarjem pravdamo? Jaz že vem! Cesar je človek

kot mi in ima srce. Samo galjoti ga nimajo in pa
taki potepi, kakršen je Šentviškega brat. Zdaj
veš!“
Andrej je odvrnil nekako vdano mirno in
tožeče:

„Pa se pravdajte! Saj se že sto let. Če bo
kaj pomagalo!“
Štefanu je privrela nevolja do vrhunca in je
vzkliknil:

„Tebe nisem gospodar. Ti si brez srca. Seveda,
če bi bil ti v Lužnikovi koži in bi gledal
hčer, kako so mu jo pokvarili, da bo vse življenje
sirota, in da bi ti enkrat pomislil, kako so Kavčiču
na Poljubinju naredili, pa starega Kragulja
po krivici ob vse pripravili, še ob življenje, pa
Martina Muniha pobili, pa tistega mladega fanta
iz Grape, tistega Gradnika, ki se jim skriva, pa
kako nas potepi še cesarju tožijo, da se puntamo
in ne opravljamo svojih pisanih opravkov, pa
kako tepejo ženske in sedemletne otroke — “
Zopet je zagorel Andreju obraz in je prekinil
brata:

„Vse vem!“ In čudno slovesno je čez hip
dejal, z desnico se dotaknivši knjige pred seboj:

„En levit je bil. So mu ženo končali. Pa jo je
razsekal na štiri dele in okoli poslal. Pa so vstali
in so pomorili skoro ves Benjaminov rod. Za eno
ženo so jih.“

„Glej,“ je zavpil Štefan, „to je prav tako,
kakor če bi se mi vsi vzdignili za Lužnikovo.“

„Le vzdignite se,“ se je vznevoljil Andrej.

„Kdo se bo vzdignil za tvoje otroke, kadar vas
razženejo? Kdo se je vzdignil za Munihovo ženo
in Goljevega sina?
Štefan je vstal.

„Danes ni opravka s teboj,“ je dejal.
Andrej je tudi vstal. Nekako nemiren je bil.
Čutil je, da je napačno omenil zgodbo o levitu.
Dvignil je svoje blagohotno oko v brata in pripomnil:

„Zaradi konja, sem rekel. Brez živali ne
moreš. Nekaj goldinarjev lahko utrpim. Ali veš
kje za kako mrho?“

„Vedel bi že,“ je dejal Štefan. „Zlataper na
Idriji mi ponuja.“

„Kupi!“ je odvrnil kratko Andrej, „V Tolmin
pa ne hodi!“

„Vse naj človek pretrpi molče, po tvoje?“
je menil že v tretje Štefan. Andrej ga je prijel
za roko in potegnil nazaj k mizi ter dejal:

„Misli na otroke! Kadar bo čas, boš že videl.
Enkrat bo prišlo zares. Pa vse to je v božjih
rokah. In kadar pride, ne sili med prve! Zaradi
otrok, glej, in žene!“
Štefan je začuden strmel bratu v oči, in ko
je opazil v njih nekaj mehkega, vlažnega, je sedel
za mizo, Andrej pa je postavil na mizo hleb
kruha in bokal vina in brata sta se zatopila v
miren pogovor o gospodarstvu, o novi, strožji prepovedi
glede novine, o zadnji Andrejevi globi,
ker je kljub strožji prepovedi sekal novino, dasi
je iztrebil iz senožeti samo nekaj kamenja, obraslega
z leskovjem in robido. Potem sta se pomenila,
kako v Tolminu pobirajo letos desetino
od žita v blagu; nato sta prešla na domačega
župnika Bandela in njegovega brata dacarja v
Gorici, kako grozi, da pride rubit vse Tolmince,
ker ne plačujejo davka od mesa, in da je prosil
celo za vojake, ki naj ustrahujejo deželo.
Tisti hip je dvignil Andrej glavo. Vrata so
bila zaškripala. Na vratih je stal Peter Duša in
je pozdravil. V čudni zadregi se je ozrl Andrej
na brata. S hitro kretnjo je namignil Petru, naj
ne govori takoj. Peter ga je umel in dejal:

„Glej ga no, Štefana! Tu sedi, doma pa žena
in otroci v skrbeh, kam da je šel. Bi vsaj povedal,
da greš na Pečine.“

„Kaj nisem povedal?“ je vzkliknil Štefan in
vstal.

„Morda si, pa te niso slišali,“ je dejal neprisiljeno
Peter. Štefan se je kratko poslovil. Z
Zlatoperjem naj se zgovori radi konja, mu je naročil
Andrej in ga odpravil. Potem je vrata skrbno
zaklenil in pripomnil:

„Ne zna se krotiti. Ni treba, da bi že zdaj
vse vedel.“

„Tudi zanj pride čas,“ je pripomnil hladno
Duša. Moža sta nekaj hipov molčala, potem sta
začela govoriti tiho in tajno, —
Štefan Laharnar pa se je spustil po griču
navzdol na Roče. Mračilo se je že; v mehko,
hladno modrino je pokopana ležala dolina in polje
ob bregeh Idrijce in Soče v onem kotlu, kjer se
reki stečeta v eno in rijeta potem čudovito ozko
strugo do Podsel. Laharnar je lomil deloma kar
po sredi gošče navzdol in je prišel na senožeti
in polja ali rute nad vasjo Ročami, baš ko je zazvonilo
večer na Idriji. Snel je široki klobuk.
Hotel je moliti, a ni mogel. Samo kakor čudna
milina je obšlo njegovo srce. Čudovito je zagorela
zarja, od leve in desne je brnelo ostro petje
murnov, glas zvona je valovil in odmeval preko
doline, kakor da zvoni daleč in visoko onstran
Idrijce v gozdovih pod pečjo, ki so pravili o njej,
da je tam luknja, ki pelje v pekel.
Misel na bajno pečino je zbudila v Štefanu
misel na otroke. Že stokrat so vprašali, kdo da
zvoni tam gori.

„Izgubljena duša,“ je odgovarjal. „In kako
dolgo bo zvonila?“ so hoteli vedeti. — „Še sto
let,“ je odgovarjal. — „Ali je sto toliko?“ je
dvignila mala Terezica roko s tremi prsti. Tako
jo je videl Štefan ta hip in spomnil se je Lužnikove
in drugih.
In namesto da bi se prekrižal, je zaklel. —
Tako je rastla tiste čase v tisoč srcih iz bolesti
ljubezni temna strast, jeza in strah za ljubljene
in je vzkipela ob vsakem novem nasilju
dvakrat močnejša in je izpreminjala po naravi
plašne, pasivne in dobrohotne ljudi v srčne, drzne
obupance.

Baski Lužnik, ki je pil in se pijan pridušal,
da nabrusi nož in da pojde v Tolmin, ni bil edini,
ki je mislil takisto. Bili so, ki so brusili sekire,
kose, krivače in rončelice, bili so, ki so zjutraj
vstajali in niso vedeli, ali ne bodo zvečer legli
spat s krvavimi rokami; bili so — in teh je bilo
vendar še več — ki so v jutro molili, naj jim
Bog prizanese, da ne bi morali ubijati tistega
dne.
Toda celo ti so molili mlačno in niso verjeli
v moč molitve, sluteč, da enkrat napoči tisto
jutro in tisti večer ...
Tako je mislil tudi Štefan in je bil nemiren,
zadirljiv in togoten.
Ko je dospel domov, je izvedel, da niso ne
žena, ne otroci povpraševali po njem ...

IV. OTROCI.

Gregor Kobal, krčmar Podseli, je bil že
drugo leto vdovec. Bil je trd človek.
Solza ni mogel videti. Rajna je bila
mehkega srca in ji ni bilo dobro pri
njem. Zapustila mu je sina Vrbančka in hčerko
Mičco. Sina je oče ljubil. Grofovski v Tolminu
so mu ga bili povozili in mu zmeli nogo. Z
zobmi je škripal otrok od bolečine, toda jokal
ni. Zato je očetu prirastel k srcu in Mičca je
vsak dan tožila stari materi, zakaj da ni ona
hroma, da bi oče potem tudi njo bolj maral.
Kobal je dajal voznikom priprego tostran in onstran
klanca in točil grofovo vino tistim, ki so
vozili mimo in se tu ustavljali, da odpočijejo ali
da dajo zbošenega konja podkovat Kobalovemu
sosedu kovaču Jurju Šavliju.
Deževnega in mrzlega večera — planine je
bilo pobelilo — se je ustavil Podseli tršast in nizek
voznik, čigar kletev je bila čudno ostra in tako
nemarna, da je kovač vkovačnicizamrmral, preden
je ugledal voznika:

„Birič je, ki ne plačuje dela, ali pa Locatellijev
hlapec. Ali pa je Grahovski Golja,“ je
zaključil in stopil iz kovačnice.
Bil je Grahovski Golja, prekupec z živino
in voznik. Bil je sirov človek, bahač in nasilnež,
tihotapec in slepar, pijanec in pretepač, strah
kmetov in biričev. Pravili so, da je lastno ženo
zadavil.
Obroč na sprednjem kolesu mu je bil počil.
Zato je klel kovače in železo. Šavli je menil, da
bo v eni uri kolo zopet gotovo, na kar je Golja
odgovoril, da plača kakor cesar, samo delo naj
bo trdno in ne kakor z vrvjo privezano.
Andrej Golja je odracal v Kobalovo krčmo.
Notri je sedel Kobal s trgovcem iz Podmelca,
Antonom Božičem. Trideset goldinarjev je dolgoval
tolminskemu Locatelliju. Locatelli je hotel po sili
v enem tednu denar. Božič se je bil napravil v
Gorico k neki svoji teti, ki so govorili o njej,
da ima denar. Pa je bila reč taka, da Božič sam
ni vedel, ali tista teta še živi. Da bi mu bil domači
župnik Murovec prav rad posodil, pa da
sirota sam nič nima, je menil Božič, ki je bil
tudi cerkovnik. Kobal je potrdil, da je povsod
trda za denar. Tedaj je vstopil Andrej.

„Tega vprašaj, ti ne bo treba v Gorico hoditi,“
je dejal Kobal. Božič je zmajal neverno z
glavo:

„Ima, pa ne da.“
Andrej Golja se je hrupno usadil sredi sobe,
zamežikal in vzkliknil:

„O jej, kdo bo nocoj v Melcih avemarijo
zvonil, ko se ti, Tone, klatiš po svetu?“

„Jo bo že moja Cilka,“ je odvrnil Božič.

„Tvoja Cilka je dekle, da malo takšnih,“ je
pristavil Golja nekam dobrotljivo in sedel k mizi
ter velel krčmarju:
„Bokal vina postavi na mizo, da bo kaj pijače
in da kaj zaslužiš, Kobal.“
In ko je odhajal, je še zavpil za njim:

„Ampak to si zapomni, Kafol si ti in ne
Kobal, Kafol.“ Zasmejal se je, ker je vedel, da
Kobal ne sliši rad imena Kafol. Nato je položil
desnico Božiču na rame:
„Tvoja Cilka, hahaha! Glej, tebi bi ne prisodil
take hčere. Prodaš jo lahko grofovskim za lep
denar.“

„Saj treba mi ga je, prav res!“ je menil Božič.
Golja je vrgel pest goldinarjev na mizo in se
krohotal:

„Poglej, še grof ga ne vrže tako.“ In prekanjeno
se krohotaje je govoril:
„To vse lahko zapijeva nocoj in še eno tako
pest, pa se mi ne bo poznalo.“

„Glej,“ se je ojunačil Božič, „trideset goldinarjev
mi posodi, kaj bi zapijal.“

„Ne posojam!“ je dejal rezko Golja, da je
Božiča zabolelo v srce in je jecljal:

„Saj sem menil le za šalo.“
Kobal je postavil na mizo vina. Golja je
spravil denar in pil. Nato je porinil posodo pred
Božiča:

„Posojam ne, za vino pa plačam. Pri moji
duši, da ga ne popiješ, kolikor ga plačam. Pij!“
Božič je pil. Še nekaj rahlega upanja, da bi
mu Golja vendarle posodil, da mu ga je morda
sam Bog poslal, je čutil in se je delal čim prijaznejšega.
Menil je, da ga hoče Golja menda
upijaniti. Da ga tudi bo, je odgovoril Golja in
pozval Kafola, naj prinese še en bokal, ter se je
krohotal. Božič je pil previdno in menil, da mora

v Gorico in po kaj. Golja se je pridušil, da ga ne
pusti v Gorico, temuč da ga vzame na vozu s
seboj v Podmelec. Božič je vstal, da pojde.

„Sedi!“ je velel Golja resno in se obrnil h
Kobalu, češ, zakaj da sili Božič v Gorico, na kar
je Kobal odvrnil, da anti Golja sam ve in se iz
vseh le norčuje.
Golja se je pridušil, da se ne norčuje. Ampak,
da on ne posoja, da ni Locatelli, ki živi od oderuštva.
Ali da zdaj vesta, Kobal in Božič, kaj
je Golja?
Segel je v žep in naštel trideset goldinarjev
na mizo ter jih potisnil pred Božiča.

„Posodiš?“ je vzkliknil Božič radosten.

„Posojam ne!“ je menil dosledno Golja in
se porogal: „Dam ti, ker jih je ravno trideset,
prav toliko, kolikor so Judje dali Judežu za
Kristusa.“
Božiča je čudno spreletelo.

„Spravi!“ je velel rezko Golja in iztegnil roko
po denarju. Tedaj se je Božič podvizal spraviti
denar. Golja je naročil tretji bokal. Prisedel je
celo Kobal in vse šumnejši je bil Goljev smeh.
Pil je in priganjal Božiča, naj pije. Temu je bilo
čudno bridko pri srcu in je čakal, da izreče Golja
besedo, naj se nikar ne nadeja, da bi on, Golja,
denar kar tako tratil. Zato je že v tretje vprašal
Andreja, kdaj mu bo moral vrniti.
Golja je zaklel, da še ni srečal tč ko sitnega
človeka. Božič se je razgrel, da je res siten, pa
da Bog ve, kako je Andreju hvaležen. Skoro
solze so mu prišle v oči. In pil je potolažen in je
vljudno poslušal Goljo, ko je kvantal. In zopet
je pil in rahlo omoten je mislil, da mu ni treba
v Gorico in da se bo zdaj za vedno odkrižal
Locatellija. Glasno se je smejal Goljevi kvanti o
volčanskem župniku.
Vstopil je kovač Šavli in prisedel. Dva groša
da zasluži. Golja mu je dal tri in je porinil vino
predenj. Krčmar je zataknil tresko ob vratih v
vir, sedel na peč, kamor je bil legel mali Vrbanček,
dočim je Mičca za ognjiščem tožila stari materi,
da Vrbanček sme biti v izbi, ona pa ne.
Vrbanček je ležal na peči in gledal v strop.
Oče mu je segel z roko čez lice. Ali ga noga
boli, ga je vprašal.
Samo malo da ga trga, je menil otrok in se
vzpel pokoncu. Bil je droben, slaboten in bled.
Oče mu je šel z raskavo roko čez kodre.

„Kdo je oni, ki daje za vino?“ je vprašal otrok.

„Voznik,“ je odvrnil Kobal.
Otrok je prikimal in dejal:

„Jaz bom tudi voznik.“

„Zakaj?“ je vprašal oče.

„Zato, ker imajo vozniki denar in pa ker se
nikogar ne bojijo, še biričev ne.“
V resnici je tisti hip pravil Golja, kako da
je troje Bandelovih biričev v Gorici stepel, ko
so mu hoteli vzeti blago, češ, da živino tihotapi
in da davka na meso ne plačuje.

„Vi, oče, se pa biričev bojite!“ je dejal nenadoma
otrok
Kobal se je zdrznil in pogledal začudeno na
otroka:

„Kako to govoriš? Da se jih bojim?“

„Mislil sem,“ je odvrnil otrok, ko je slišal,
da je očetov glas nekam nevoljen. Oče je nem
gledal v sinovo obličje, ki je rahlo zadrhtelo bolečine,
Kakor smeh je zablodil otroku ob ustnicah
in je dejal: „Malo že boli.“

„Hudo te boli,“ je dejal oče,

„Tisti birič je videl, da sem padel, pa je
vendar pognal konje,“ je rekel Vrbanček.
Kobal se je sklonil k otrokovemu ušesu:

„Vrbanček, ne boj se! Tistega biriča bom
jaz tako, da ga bo petkrat bolj bolelo kot tebe.“
In tedaj se mož ni mogel dalje premagovati
ob otroku in je stopil k pivcem.

„Oženi se, oženi, moj ljubi Andrej,“ je jecal
že vinjeni Božič, „oženi se, mene poslušaj!“

„Kaj pa, če bi se!“ se je smejal Golja.

„Zakaj ne?“ je dejal Šavli.

„Saj se tudi bom. Sem že izbral,“ je rekel
Golja.

„Da si?“ je bil Božič ves vesel.

„Ugani jo, Tone, ki bo najbolj prava zam.“
je govoril Golja. „Domača je, prav dobro jo
poznaš.“
Božič je ugibal zastonj.
Golja se je smejal:

„Glej, Tone! Pa sem te vendarle upijanil.
Poznaš jo, prav dobro jo poznaš in je ne moreš
uganiti.“

„Ne morem,“ je sklanjal vinjeni Božič glavo
na mizo. Golja se je smejal, češ, da mu pove.

„Povej!“ je hotel Božič.
Toda Golja je rekel, da zdaj pojdeta. In je
plačal vino, spravil Božiča na voz in pognal.
Božič je dremal. Tedaj ga je sunil Golja pod
rebro: „

Kaj res ne uganeš?“

„Kaj?“ je vprašal Božič. Čez hip pa se je
nekoliko zavedel: „Ti me vlečeš, moj ljubi Andrej.
Ti se ne misliš ženiti. Če se pa zares misliš,
jo povej.“

„Povem ti jo,“ je odgovoril Golja, pridržal
konje in rekel nekam grozeče in zasmehljivo:
„Tvojo Cilko sem si izbral.“

„Mojo Cilko?“ se je vzdramil Božič dodobra
s plahim, presenečenim glasom.

„Kaj, si se ustrašil?“ je vprašal Golja.

„Zakaj?“ je vprašal Božič.

„Morda ti pa nisem zet povšeč?“ se je rogal
Golja in švignil po konjih.
Anton Božič je nem sedel ob Golji in se
boril s samim seboj, da bi odgnal pijanost iz
glave. Pol dremaje, pol bede mu je rila čudna
misel po glavi:

„Svojo prvo ženo je zadavil. Ti pa si mu
prodal svojo hčer, kakor Judež Kristusa za trideset
srebrnikov.“
Goljev voz je bilo še vedno čuti po cesti od
Ušnika navzdol. Kovač Šavli se je odpravljal
spat in je mrmral, da ne bi storil zlega, kdor bi
Goljo ubil. Gregor Kobal je spravil Vrbančka spat,
dočim je Mičco stara mati že preje odvedla. Kobal
je baš potisnil zapah pri vratih, ko je od zunaj
udaril nekdo z močjo obnje in vzkliknil:

„Odprite!“

„Kdo je?“ je vprašal Kobal.

„Odpri, Gregor!“ je dejal človek zunaj. Zapah
je zarožljal. Pred Kobalom je stal premočen in
nemaren bradač, podoben potepu in nasilnemu
beraču, in je bil očividno zelo truden, kajti z
ustmi je lovil sapo in glas mu je bil hripav.

„Martin!“ je vzkliknil Kobal in se za korak
umaknil.
Bradati mož je vstopil, od trudnosti omahnil
na klop v veži in nekaj hipov burno dihal. Potem
je dejal:

„Vidiš, tak sem. Ali si me spoznal?“

„Komaj,“ je odvrnil Kobal, „postaral si se.“

„Šest let je dolgo,“ je odgovoril Martin in se
ozrl po posodi. Kobal je postavil predenj vina.
Martin je pil sunkoma. Ko je odložil posodo, je
bil očividno krepkejši in je dejal:

„Ob šestih sem bil še v Gorici; kaj je zdaj,
deseta?“

„Še ni,“ je dejal Kobal, „Pa da se ti tako mudi!“

„Saj sem zbežal,“ je dejal Martin in na obličje
mu je legel otroško samozavesten smehljaj. „Ali
bodo jutri iskali Muniha. Pa Muniha ne bo! Naj
le sami okope grebejo pa zidajo.“

„Prav si naredil,“ je dejal Kobal nekam zamišljeno,
„dolgo si trpel.“

„Šest let in pol, pa tistega pol še štejem ne.
Ležal sem. Tako so me zdelali galjoti.“
Kobal je prikimal:

„Videl sem, ko so te na konju mimo gnali.“
Martin Munih se je zamislil. Potem je vprašal
hipno:

„Ti si prvi človek s Tolminskega, ki ga vidim.
Ali je kaj novega na Selih?“

„Kaj bo novega? Jaz ne vem nič,“ je povesil
Gregor oči.

„Ali je še bajta?“

„Menda je,“ je pogledal Gregor kvišku. Martin
je nekaj hipov molčal, kot da čaka na vest, ki
mu gori v duši. Toda Gregor ni zinil. Tedaj je
dejal Martin čudno hripavo:

„Umrla je, Tinca!“

„Od žalosti,“ je jeknil Gregor in pogledal
odkrito Martinu v obraz. Dolgo sta molčala, dokler
ni pripomnil Gregor:

„Pa le nisi vedel. Zato si hitel tako.“
Martin se je čudno stresel.

„Kdaj?“ je bruhnilo iz njega.

„Bo že pet let, Martin, o svetem Jerneju.“

„In otrok?“ je hripavo iztisnil iz grla Martin.

„Da, vidiš. Glej no, tri tedne za otrokom je
umrla. Prav k otroku so jo zagrebli.“
Martin Munih si je pokril obraz z rokami.
Ko ga je zopet dvignil, se je Gregor začudil. Bilo
je, kot da so se sive niti v črni bradi v hipu
podeseterile in da so oči še bolj utonile v obrazu.
Mož se je dvignil.

„Nimam, da bi plačal, saj počakaš,“ je dejal.

„O, Martin, za plačilo se meniš!“

„Nič ne de,“ je odgovoril nekam zmedeno
Martin. „Zdaj vsaj vem. Na Sela grem, saj bajta
še stoji.“

„O stoji, bajta stoji!“ je dejal Kobal in je
stal nekam okoren pred Martinom ter se šele
zganil, ko so se za njim zaprla vrata. Potem je
stopil iz hiše in se ozrl za odhajajočim. Čul je
njegove trde stopinje in zdajpazdaj čudne glasove,
kakor bi kdo tulil.

„Joče,“ je zamrmral Gregor. In bilo mu je,
da bi tudi on zatulil, ko se je domislil zdrobljene
Vrbančkove noge.

Martin Munih pa se je priboril po rebru na
Sela do zapuščene bajte nad lazom. Segel je v
luknjo pod lesenim pragom, otipal zarjavelo kljuko
in odprl bajto. Skozi malo okno je padalo nekaj
rahle svetlobe v temo. Zunaj je bil sever razredčil
oblake, sinil je mesec. V somraku je Martin
otipal mizo, peč, podobo Križanega na steni. Sam
je bil izrezljal telo Trpinovo in mu ovil glavo s
trnjem; ob trnju si je ranil prst. Potem je otipal
slepo okno in odprl trhla vratca. V oknu je otipal
svileno ruto in v ruti suh, davno utrgan šopek
rožmarina. In glej, rožmarin je še imel svoj duh.
Martin je zaškripal z zobmi. Rožmarin ni izgubil
duha, toda ona, ki mu ga je bila utrgala na poročni
dan, kje je bila? Daleč, mrtva davno.

Martin je iskal dalje. Otipal je posteljo, otipal
veliko domačo skrinjo z risarijami. Ni bila zaprta.

Odprl jo je. Bila je prazna. Samo na dnu, prav
na dnu je otipal pleteno otroško jopico. Kakor
toplota se je držalo te jopice, in ko je Martin
pritisnil obleko na ustnice, se mu je zdelo, da
se še ni razbežal vonj mleka iz nje.
Izmučen se je Martin zgrudil na skrinjo. Buleč
predse je vzdihal in izgovarjal neštetokrat imena
njih, ki so zdaj morda kot sence tožno sedeli po
kotih in jim ni bilo dano, da se pokažejo bolnim
pogledom samotnega človeka, samotnega in obupajočega ...

Zunaj se je danilo. Oster petelinji glas je rezal
od Loga gori, v sunkih je bilo čuti veter, ki se
je lovil v gozdu nad vasjo in dolino.

Martin se je zganil. Omahovaje je pocenil in
segel pod skrinjo. In je otipal sekiro. Bila je brušena
in z mokrotno rjo pokrita.

Kakorkoli. Martin si je pritisnil železo na čelo
in na ustnice in mrmral:

„Ti si zdaj moja ljubezen!“

Pri Sv. Luciji na Mostu je zazvonilo jutro ...
Martin si je del otroško jopico in žensko ruto
v nedrije, porinil sekiro nazaj pod skrinjo in stopil
v jutro.

Onstran bajte je bila lesena koliba. Iz kolibe
je stopil isti čas Peter Duša in je zaklical:

„Na Sela si vendarle še znal! Pa zdaj ne veš
kam, Martin? Te jaz popeljem.“

Segel je možu v roko in siknil:

„Če nisi kakor Kristus galjotom vsega odpustil?“

„Nisem!“ je jeknil Martin.

Nato sta krenila proti mostu čez Kozmerice.

V. PRITOŽBE TOLMINCEV.

Tolminski gospod, grof Anton Jakob Coronini,
tisto poletje ni prišel v Tolmin,
nego se je šele prve dni jeseni vrnil
iz Gradca v Gorico. V Gradcu se je
mudil cele tedne zaradi večne pravde s čedadskim
kapitljem in je končno moral celo na
Dunaj, kjer je mislil zadevo v dvorni pisarni pospešiti
v svoj prid. Vrnil se je truden in ozlovoljen,
ker je moral čuti, da nepostavno zabranjuje
sklepanje cerkvenih računov in se vtika v
kapitljevo sodstvo nad duhovniki. Prvi dan je
počival v Gorici od poti. Naslednji dan je sporočil
v Tolmin oskrbniku, naj pripravi stanovanje, ker
pride v Tolmin. Sel še ni bil prestopil mestnih
vrat, ko se je priglasil pri grofu njegov sodnik
Karel Locatelli v zelo nujni in resni zadevi.
Grof je sprejel sodnika nekam nevoljen; bilo
je lahko uganiti, da ne prihaja brez posebnega
vzroka. Ko je sodnik vstopil, je molče podal
grofu zganjen list. Grof je nekaj hipov gledal v
list, nato je dejal sodniku:

„Berite!“
Sodnik se je priklonil, vzel list in čital:

„Presvetli, Velemožni, Nepremagljivi Rimski
Cesar, Kralj ogrski in češki, Nadvojvoda avstrijski
i. t. d. Premilostni Cesar, Kralj, Deželni knez,
Gospod, Gospod i. t. d.“

„Pritožba!“ je siknil grof in trenil nervozno
z očesom.

„Da!“ je jeknil sodnik in je nadaljeval:
„Da si usojamo Vašemu Veličanstvu v najgloblji
ponižnosti predložiti to naše najnevrednejše
pismo, k temu nas silita največja potreba
in pa periculum in mora. Kajti, ko je bila po
najvišji milosti odposlana na naše v Gradcu in
na Dunaju vložene pritožbe proti našemu gospodu
grofu Antonu Jakobu Coroniniju in njegovim
uradnikom v Tolmin komisija, pred katero
smo se rade volje zglasili mi vsi ubogi cesarski
podaniki in smo tudi vsa povelja gospodov
komisarjev poslušali, kar morejo gospodje komisarji
sami potrditi, tedaj smo upali, da bo naša
pravda kmalu končana in da bomo rešeni naših
velikih nadlog. Toda žalibog moramo zdaj slišati
s težkim srcem in solznimi očmi, da smo mi
ubogi in popolnoma osiroteli ljudje rebelles — “
Sodnik je prenehal in pripomnil: „V odloku
vladne pisarne glede plačevanja davka na meso!“
Grof je prikimal z glavo in sodnik je nadaljeval:
„Očita se nam to pač samo zaradi obrekovanj
in lažnivih poročil, katere pošiljajo naš grof
in njegovi consortes iz hudobne zavisti, ker naš
gospod grof ve, da mi iščemo apud sacram majestatem
caesaream tanquam thronum justitiae
edino le našo pravico, da nam bo mogoče ohraniti
stare predpravice, katere nam je za našo zvestobo
podaril rimski cesar Maksimilijan piae memoriae
in katere so nam potrdili vsi njegovi nasledniki
in šele pred petimi leti tudi Vaše cesarsko
Veličanstvo, in da nas ne bo katerasibodi
predpostavljena nam gosposka, bodisi duhovska,
bodisi posvetna, od leta do leta proti vsaki pravici
in človeški pameti in ljubezni do Boga in
bližnjega čim dalje, tem huje tlačila, mučila in
preganjala.“

„Kanalje!“ je siknil grof.

„Pride še lepše!“ je menil sodnik. Bil je skoro
navdušen, ko je čital. Čudno posmehljiva mu je
bila beseda. Deloma je izgovarjal sičnike šumeče
kakor Lahi. Zdajpazdaj je z nemirnim pogledom
oplazil grofa. Znamenita je bila razlika med gospodom
in slugo. Dočim je bil grof kljub svoji
zdolgočasenosti in trudnosti nervozen, srdit, odkrit
v svojih kretnjah, je bil sodnik kljub svoji dokaj
zalitejši osebnosti podoben gibčnemu in zavratnemu,
računajočemu in vsako kretnjo opazujočemu
akrobatu. Tudi njegovo obličje je bilo sirovo,
nesorazmerno, hinavsko, prežeče. Grof se ni oziral
nanj, nego je motril sliko na stenskem gobelinu.
Sodnik je vzdihnil in čital:

„Še danes moramo namreč prenašati, trpeti
in izvrševati vsa ona dela in bremena, opravke
in rabote, glede katerih so nam bile milostno podarjene
omenjene predpravice.“

„Katere?“ je vprašal grof.

„Izmišljotine,“ je zamahnil sodnik malomarno
z roko, „neumnost! Davek na sol, pravica do
ene četrtine od desetine — “

„Vem!“ je dejal grof. Sodnik je čital:

„Gospod grof in consortes nas dolže upora
v točkah, kakor sledijo: Da je namreč Ivan Živec

branil odpeljati neko žensko v zapor. To je od
konca do kraja vse zlagano, kar lahko potrdijo
ne samo trije tedaj pričujoči možje, nego tudi
grofov birič Mohor Kacafura in Živec sam.“

„Čitajte,“ je velel grof, ko je sodnik prenehal.

„Toženi smo, da se nismo ob priliki, ko so
se pokazale nekatere francoske ladje v reških in
tržaških vodah, takoj zbrali, nego se upirali. To
je neresnično, kajti, ko nam je gospod kapitan
Feliks Caesar poslal povelje, naj se za vsak slučaj
preskrbimo s sabljami in puškami ter s prikuho
in kruhom, smo to immediate per proprio nostro
storili in na drugo povelje, izdano v Gorici dne
18. aprila, devetnajstega nato postavili v Gorico
moštvo in nas je vsak dan stal prostak 12, korporal
30 kr.; tako da nas je ta pohod stal okroglo
500 gl. brez smodnika, svinca in drugega, česar je
treba deželski kompaniji. Vkljub temu, da leži naš
kraj daleč od Gorice, je zahtevano moštvo že v
enem dnevu in eni noči dospelo tja, kar more
resnici na ljubo potrditi celo mesto Gorica. Taki
veliki izdatki nas zadenejo vsakikrat, ko se vrši
exercitium ali pregledovanje čet, kar se je letos
že dvakrat zgodilo. Vse te stroške moramo pokriti
iz lastnih sredstev in še doživeti, mi revni
in nesrečni ljudje, da se našim nasprotnikom
verjame.

Item nas toži naš grof, da se upiramo pri
rabotah, dočim je baš nasprotno res. Kajti ne
izvršujemo samo hišnih rabot v Tolminu, kakor
tudi vse potrebne rabote v Bilje in Rubije in
Gorico, kolikor more mož ali konj nositi, ali če
je potrebno, voziti — kar smo dozdaj vedno vse
delali —, nego smo napravili šele pred Veliko
nočjo rabot extra territorium s šestdesetimi konji,
kar nas je stalo brez oskrbe konj in mož 60 gl.,
dasi nismo po postavi primorani k tem težavnim
rabotam extra territorium. Pri zadnji komisiji je
gospod grof trdil, da plačuje vse rabote extra
territorium, kar je pa le v toliko res, da res nekaj
plačuje, in sicer za tovornega konja v Gorico 20 kr.,
dočim mora podložnik, katerega zadene taka rabota
in nima sam konja, postaviti na cesto moža
s konjem in z vso oskrbo, če ne more iti sam,
in za posojenega konja plačati 1 beneški zlat. Če
pa kdo ne more takoj napraviti omenjene rabote,
bodisi da nima konja, ali da je radi nesreče zadržan,
ali da tudi za denar ne najde namestnika,
tedaj tega ultra fas et justitiam kaznujejo in se ne
ozirajo na opravičilo, kakor se je to zgodilo Matiju
Jugu iz Sel, ki mu je bil konj vsled dolge poti
ohromel in ni mogel na naglo povelje niti proti
odškodnini dobiti drugega. Dasi je mož nekoliko
po določenem času prišel s konjem, je bil brez
zaslišanja radi kratke zamude obsojen na 25 gl.
kazni.

Tako je tudi, ko ni mogel rajni Gašpar Kragulj,
ki je peljal svoj med na prodaj v Trbiž, povelja
opraviti, oskrbnik našega gospoda grofa imenovanemu
Gašparju Kragulju ob njegovi vrnitvi
iz Trbiža sine omni alio procedere vzel štiri vole
in jih dal immediate odpeljati v klavnico. Ko pa
se je omenjeni Kragulj pri gospodu grofu pritožil
in se opravičil, češ, da za raboto ni vedel in tudi
delavne živine ni doma imel, da bi bil raboto
opravil, ga je grof povrhu še kaznoval z globo
50 gl. in mu tudi naložil, naj zvozi kamenja za
veliko apnenico. Ker pa je ubogi mož že šest
volov izgubil in sam ni imel nobene delavne živine
več, je moral voziti z izposojenimi konji in
voli na lastne stroške, kar bodo potrdili juramento
vivi testes in quantitate.“
Grof se je nemirno zganil, toda rekel ni nič.

„Item je pustil omenjeni grof rajnega Gašparja
Kavčiča tako dolgo v ječi, da je ondi umrl. Nato
je gospod grof uboge sirote in varovance radi
umrlega očeta kaznoval z globo 250 beneških
zlatov, kar tudi lahko s prisego dokažemo, in še
veliko drugih kazni, s katerimi nas je brez pravega
vzroka kaznovala naša gosposka.
Tako je na primer zadnja komisija med
drugim zaukazala Martinu Munihu iz Sel, naj gre
prostovoljno v zapor v Gorico. Ni se takoj priglasil,
kakor drugi, deloma ker je hotel svoje domače
zadeve urediti, deloma ker ni imel denarja za
na pot in se je zato odpravil h krčmarju na Stopec,
da bi tam dobil na posodo. Ko pa se je pri omenjenem
krčmarju poslovil in hotel poslušno oditi
naravnost v Gorico, so ga, stopivšega iz krčme,
pobili skriti biriči in grajski vojaki za prvim
grmom in ga — Muniha — s sunki in pretepavanjem
tako zdelali, da je dobil na telesu šestnajst
smrtnih poškodb. Ko pa so vprašali biriče in vojake,
zakaj da tako grozovito trpinčijo ubogega
moža, so odgovorili, da jim je njih milostni gospod
grof tako ukazal. Nato so tako ranjenega moža
privezali na konja in ga odpeljali v Gorico v ječo.
Ker pa se je naš gospod grof bal, da bi tako
grozovito na njegovo povelje zdelani in ranjeni
mož prekmalu umrl, mu je poslal zdravnike. Nemogoče
je, da bi tako zdelanega ozdravili. Ta
velika krivica se je zgodila ubogemu možu contra
omne mandatum gospodov komisarjev.
Item smo toženi, da ne plačujemo novih
naklad. Tudi temu odločno ugovarjamo in smo
pripravljeni juramento izkazati, da smo vse naklade
vedno radovoljno plačevali, in sicer vedno
več, kakor je naložila zapoved gospodov komisarjev,

o čemer se lahko izkažemo s kanclijskimi
pobotnicami in je tudi iz priloženih razvidno,
da so se nam contra ordinem nakladala nova
bremena. Za te pobotnice je moral vsakdo, že za
najmanjši listič, plačati 16 soldov, t. j. 10 kr., dasi
iz pobotnice v tem oziru ni nič razvidno quantum
et quid. Da pa razni uradniki ratione novae impostae
večinoma več zahtevajo od nas, kakor jim
gre, je razvidno tudi iz naslednjega: Po zadnji
komisiji je bil poslan od gospodov komisarjev
županu iz Lader plačilni nalog in ta je tudi takoj
po sprejemu naloga prinesel denar v pisarno, kolikor
so zahtevali. Ker pa ni hotel plačati toliko,
kolikor so zahtevali pisarniški uradniki, ampak
se držal tega, kar je bilo zapisano v plačilnem
nalogu, niso hoteli denarja vzeti, in šele ko je
prišel tretjič, so mu z veliko nevoljo denar iztrgali.
Tako smo si nakopali s pravično stvarjo
in pravilnim izpolnjevanjem dolžnosti največje sovraštvo
in jezo naših predpostavljenih. In zadnji
čas nas hoče že vsakdo rubiti, da nam tega na
noben način ni mogoče natanko popisati.
Dasiravno so v omenjeni komisiji naš gospod
grof in gospodje komisarji sami na podlagi izvlečka
ex urbario gospoda grofa določili, koliko
mora vsak podanik plačevati in kakšna tlaka
se sme komu nalagati, ravnajo vendar razni sodni
sluge in biriči proti tem določilom in niso zadovoljni,
če jim damo toliko, kolikor kaže izpisek,
nego hočejo toliko imeti, kolikor se jim zljubi,
kakor to že nekaj let delajo, ne da bi mi vedeli,
cur vel quomodo so to začeli. Poleg tega pripovedujejo
biriči, da se bodo oni izpiski zavrgli,
kar s prisego lahko potrdijo: Andrej Kavčič, Vrban
Kozorog, Sebastjan Kavčič, kakor tudi cela občina
Ljubinj to priseči hoče. Vrhutega nas grofovi
uradniki in biriči contra debitum et justitiam
pogosto rubijo, in če se hočemo mi stantibus his
pri gospodu grofu pritožiti v dobrem mnenju, da
nam bo on pomagal, nas on grdo sprejme in ne
usliši, nego pravi, da ga prav nič ne briga, kako
da je bilo pred petimi leti. Tudi to lahko juramento
potrdijo Pavel Trojar, Anton Melinc, Ivan
Bajt, Vrban Klobučar in še mnogo drugih.“
Tu je grof skočil.

„Ali še ni konca?“

„Še zaključek preostaja,“ je dejal sodnik.
„Tako smo mi kmetje, podaniki tolminske
gosposke skoro vsi od naše predpostavljene gosposke
že tako izžeti in osiroteli, da v bodoče
nele ne bomo mogli plačevati niti davkov, ki gredo
Vaši Cesarski Visokosti, nego bomo morali prijeti
za trdo beraško palico in vsi skupaj zapustiti
zemljo, kakor se je že mnogim zgodilo.“
Grof je še vedno strmel predse. Tedaj je
sodnik končal:
„Zato prosimo Vaše Rimsko Cesarsko Veličanstvo
za božjo in pet krvavih Kristusovih ran
voljo, naj bi Vaše Veličanstvo hotelo vpoštevati
naš žalostni položaj in ne verjelo našim nasprotnikom.“
Tedaj je grof prvikrat pogledal sodniku v
obraz:

„Kaj je resnica?“
Sodnik se niti za hip ni zmedel, nego je
odvrnil:

„Resnica je, da je ta pritožba lažnivo
zasukavanje in zlobno obrekovanje. Ali bi sicer
jaz nosil take obtožnice pred velemožnega gospoda
grofa?“

„Jaz Vam zaupam,“ je odgovoril grof. „Ali
smem tudi drugim, oskrbniku Grandenteju, bom
videl.“

„Smete!“ je dejal Locatelli.
Grof ga je odslovil in pripomnil:

„Saj veste, kaj je Vaša dolžnost!“

„Vem,“ je dejal Locatelli; „dal bom preiskati,
kdo so rebelles.“
Grof mu je prikimal.

*

Sodnik Locatelli je komaj stopil skozi vrata,
ko ga je pozval grof nazaj in mu dejal nekam
nevoljno:

„Ali odhajate takoj?“
Sodnik se je poklonil in odvrnil:

„Stvar je nujna, Vaše blagorodje!“

„Da!“ je odvrnil grof še vedno razdražen.

„Toda, jaz mislim, da bi lahko vedel, kako in kdo
Vam je prinesel to — pismo,“ je dejal in pokazal
na list, ki ga je bil prej vzel iz sodnikovih rok.
„Sploh,“ je vzkliknil, „meni ni vse jasno, kaj se
na Tolminskem godi! To veste, da ljubim red!“
Sodnik se je ponižno priklonil:

„Gospod grof so me odslovili z opazko, ali
vem, kaj mi je storiti. Gospod grof so utrujeni,
zato si nisem upal, nadlegovati jih z natančnimi
podatki. Če gospod grof želijo, jim takoj ustrežem.“

„Prosim!“ je dejal grof in sedel ter mignil
tudi sodniku, naj sede.
Sodnik je začel grofu dokazovati, da so vse
točke v kmetski pritožbi neosnovane. Grof ga je
prekinil:

„Tega mi ne pravite. Za red ste Vi odgovorni
in dajali boste račun, kadar bom sam zahteval.
Odkod Vam je prišla v roke pritožba, to hočem
vedeti!“
Sodnik se je vljudno in hinavsko napravil
sila majhnega in dejal:

„Imam človeka, ki mi prinaša vesti o gibanju
kmetov.“

„Kdo je ta človek?“

„Isti je, ki je pritožbo pisal.“

„Tako?“ se je začudil grof.

„Da,“ je dejal Locatelli. „Ime Vašemu blagorodju
ne bo neznano. Jakob de Facis.“
Grof si je segel z desnico preko čela. Sodnik
mu je pomagal:

„Tolminski advokat je, obenem je zdravnik
in se poteguje za službo pri Velmožnem — “

„Vem!“ je odrezal grof.

„Stvar je taka, da de Facisu kmetje zaupajo.
Tako služi na dve strani.“

„Nevaren človek!“ je dejal grof. Sodnik je
pripomnil:

„Nevaren in tudi nepošten. Vaše blagorodje
se spominja, da ga nisem priporočil. Pijanec je,
mojega nečaka, Vašega blagorodja oskrbnika, Luigija,
mi zavaja.“
Grof se je udobrovoljil:

„Kakšne intrige so zopet to? Vi ga ne marate
in on Vam dela!“ Sodnik se je poklonil:

„V službi za velmožnega gospoda žrtvujem
rad lastne interese in se izpostavljam celo nevarnosti — “

„Prav, prav!“ je presekal grof, se dvignil in
podal Locatelliju roko, katero je sodnik poljubil.
Grof je bil prijazen:

„In kako boste zdaj uredili stvar?“

„Glede pritožbe? Nič lažjega.“ Sodnik je nato
grofu v juridični mešanici besed obrazložil, da bo
prijel nekaj nezadovoljnežev in jih zaprl ter prisilil,
da javno prekličejo pred zbranimi zastopniki
vasi žalitve proti grofu in gosposki, in da se grofu
sploh ni treba meniti za zadevo. Določeni dan,
kadar bi preklicevali, bi se drznil povabiti grofa,
da pride v Tolmin.
Grof mu je stisnil v drugo desnico in menil,
da to ne bo škodilo trdovratnim, k uporom nagnjenim
ljudem.

„Ah,“ je vzkliknil Locatelli. „Vaše blagorodje
bodi uverjeno, da je križ ž njimi.“ Nato je menil,
da je sicer le nekaj glav, katere bi bilo treba
ukrotiti, da jih pozna in da ne bo miroval, dokler
jih ne ukroti. Segel je pod jopič, izvlekel zamazan
listič in ga ponudil grofu. Ta je strmel v drobni
list in vzkliknil:

„Giovanni Gradnik! Kdo je to?“

„Ah,“ je vzkliknil Locatelli, „oprostite, Vaše
blagorodje, tega ni več. Ta je umrl.“

„In je bil upornik?“

„Da!“ je sunkoma izustil Locatelli, „bil je
morilec in požigalec. Ubili so ga Vašega blagorodja
srditi biriči, ko se je branil.“

„Jaz vsega tega nič ne vem!“ se je zavzel
grof. „Ali mi niste poslali relacije?“

„Sem!“ je odvrnil Locatelli. „Vaše blagorodje
jo je gotovo založilo.“

„To ni mogoče, jaz ljubim red,“ je dejal odločno
grof. Sodnik je obljubil, da pošlje prepis.

„Prosim!“ je dejal grof in se dvignil ter sodnika
v drugo odpustil. Toda poklical ga je še
enkrat nazaj in mu sporočil za oskrbnika, naj
vpošlje v treh dneh račun upravljanja tolminskih
zemljišč in vsoto šest tisoč goldinarjev.

VI. ČEBELE IN TROTI.

Martin Munih in Peter Duša sta šla čez Brice
na Stopec, baš ko je vzšlo solnce. Do tu sta molčala.
Tu pa je izpregovoril Munih:

„Ali te pustijo galjoti, da tako romaš po Tolminskem?“
Peter Duša se je zasmejal:

„Ali nisem desetnik?“

„Saj si edini sin, brez matere in očeta, in ne
deseti!“ je odvrnil Munih. Duši se je zresnilo lice
in je rekel:
„Kdor ima devet otrok in še desetega, ga bo
redil. Kadar pa je med desetimi ženami ena, ki
nima moža in ima otroka — tisti je desetnik.“

„Glej,“ je odvrnil Martin, „tega še nisem
vedel. Pa čemu ne primes za rokodelstvo in
romaš brez doma?“
Peter Duša je stegnil roke proti solncu:

„Proklete so, ubijale bi, delati se jim ne da.
Tistemu, ki mi je bil oče, sem se rodil v nadlego,
tisti, ki me je rodila, v sramoto. Ali ne vidiš, da
sem zaznamovan?“

„Kje?“ se je začuden ozrl Martin Duši v
obraz. Toda temu se je vse obličje razvleklo v
smeh in je vzkliknil:

„Galjoti in vi kmetje, vsi ste enako neumni.“
Tisti hip sta vstopila na Stopcu v krčmo
Martinovega sorodnika Valentina. Za ognjiščem
je sedel in se z ženo prepiral s svojim ženskim
glasom, prav tak, kakršen je bil pred šestimi leti:
brez brk, brez obrvi in mlečnoplavih las.

„Čebele, pa Bog pomagaj!“ je pozdravil Duša.

„Troti, troti!“ je jeknil Valentin in se nagnil
mimo kadečega se ognja, da bi videl vstopivšega.
Žena Valentinova pa je kriknila in se sesedla ob

ognjišču. Nenadni pogled na Martina jo je ustrašil,
saj šest let ni čula o njem drugega, nego da je
dobil šestnajst smrtnih ran.
Valentin je zarajal od veselja:

„Jej, Martin, kako mi prav prideš!“
In skočil je z ognjišča, zavpil na ženo, naj
ne nori pri belem solncu vpričo živih ljudi, popadel
Martina za roko in ga povlekel iz kuhinje
na desno v pivsko izbo. Duša je šel za njima,
dočim je žena zdihovaje oddrsala ven, da si opomore
od strahu. Notri v izbi je sedel v kotu za
mizo samcat pivec, pijan, s stisnjeno pestjo na
mizi in je venomer govoril sam s seboj:

„Nož bom nabrusil pa pojdem! Boš videl,
galjot, kdo je Lužnik, kadar bo nož nabrusil.“

„Hčer so mu tolminski skvarili, zato pije!“
je dejal s svojim ženskim glasom Valentin, stopil
k oknu in postavil vrč vina na mizo. Duša je lezel
za peč in legel. Valentin je potisnil Martina za
mizo in prisedel ter brez vsake radovednosti, odkod
in kako, ponovil:

„Tako prav si mi prišel, Martin!“ In z nekako
dvomečim glasom je vprašal: „Ali pa si še kaj
v noge?“

„Sem,“ je govoril Martin resnico. „Kaj pa — “

„Vse zveš! Toda drevi, ob desetih, ko pojde
ona spat. Prej ne!“
Tedaj se je oglasil Duša za pečjo:

„Poglej, ali nisem vedel in te prav pripeljal?
Pa nočeš verjeti, da sem desetnik.“ —

*

Valentin je otrnil tresko in sedel k Martinu,
ki je bil v zapečku, dočim je Duša neusmiljeno
smrčal.

„Po cele tedne ne spi, zato pa spi, kadar
začne,“ je bil razložil Valentin Martinu. In Martin
je menil, da je Valentin presneto znan z Dušo.
„Povedal ti bom, kaj da je, zdaj ko vem,
kako je s teboj,“ je govoril tiho Valentin. „Pred
osmimi leti smo se hoteli vzdigniti nad Tolmin.“

„Vem,“ je dejal Munih.

„Zato, ker so hoteli imeti celo desetino,
galjoti.“

„Vem.“

„Potem so še sol obdačili.“

„Vem.“

„In od ognjišča so sold zahtevali.“

„Vem.“

„Potem smo se pritožili, pa so komisarji prišli
in so nas strahovali. Saj so tebe skoro ubili.“

„Čemu vse to pripoveduješ, saj vem!“ je odvrnil
Martin.

„To veš! Pa tega ne veš, da Simona Golje
niso ujeli.“

„Ne, tega nisem vedel.“

„Vidiš, tisti večer, ko so tebe pobijali, je
prišel tod mimo. Čez Podmelec so ga šli lovit, pa
je bežal po Grapi in lezel čez Senico, ker so v
Bači prežali nanj.“
Za hip je umolknil in nato skrivnostno nadaljeval:
„Opolnoči je potrkal. Tak je bil, da se je
komaj na nogah držal. Piti sem mu dal, da je
malo k sebi prišel. Pa je rekel, naj tresko ugasnem.
V temi sva sedela, pa je rekel, da beži čez
Volče na Benečansko. Za malo loja me je prosil,
da si bo noge mazal, da ga ne bi žulilo. Vprašal
sem ga, če bi rad sira na pot. Skoro zajokal je,
da Bog ve, če bo mogel vrniti. Z dobro besedo
sem ga le potolažil. Glej, pa me je nato prijel
za roko in priseči sem mu moral.“

„Zakaj?“

„Kaj ne veš, da so ga zato tako lovili, ker
ima tisto cesarsko pisanje, kaj da so tolminske
pravice. Zato sem mu prisegel. Tisto pismo mi
je dal, da ga skrijem, dokler ne pride ponj. Bal
se je, da bi ga ne ujeli.“

„In ga niso?“

„Ne.“

„Pa pismo?“

„Ima ga! V najhujši zimi je prišel ponj, ko
niso več pazili nanj, in sem mu ga dal. Pa še
takrat je prišel ko berač, ki dela pokoro, na pol
obraza obrit.“
Martin je prijel Valentina za roko.

„Na pol obraza? Videl sem ga, pa ga nisem
poznal. Ko smo okope kopali, je šel mimo in me
je spoznal in rekel, naj bežim. Lej, in potem sem
res bežal.“
Valentin je kimal z glavo:

„Sin se mu šola, zato hodi v Gorico, da bi
ga vsaj od daleč videl.“

„In pravice?“

„Tisto pisanje? I, glej! Prepisati je dal na
Laškem in zdaj jih berejo vsi, ki znajo: Laharnar
na Pečinah, Defacis v Tolminu, pa tudi drugi
imamo prepise. Tudi jaz!“
Valentin je zlezel s peči, odmaknil prag in
vzel iz lončene posode orumenel list iz množice
še drugih orumenelih listov.

„Beri!“ je dejal Martin.

„Latinsko je,“ je odvrnil Valentin, brati ne
morem, povem, kaj je zapisano.“ In s prstom
kazaje na list, je govoril:

„Glej, tu stoji zapisan cesar Maksimilijan in
tu smo mi, Tolminci. In tu stoji, da ne plačujemo
davka od soli, in tu, da nam gre četrtina desetine,
in tu. kako da nam mora pustiti gosposka

naše navade v cerkvi in občini in pravico soditi
v berlin, pa da smo prosti vseh davkov, ki niso
tu notri zapisani, za vse večne čase!“
Z nepopisno spoštljivostjo sta moža opazovala
zamazane, krivenčaste pismenke. Valentin je
menil:

„Veš da jih bode v Tolminu tako pismo. Zato
se je Simon bal.“

„Kaj je pa drugo?“ je vprašal Martin in pokazal
na ostale liste.
Valentin se je pomaknil tik k Martinu in
šepetal:

„Zdaj zveš, zakaj sem te vesel. Ali prisežeš?“

„Kako naj prisežem?“

„Povedal bom molitev. Potem boš vedel!“
je dejal Valentin, se prekrižal in rekel z monotonim
glasom:
„Prisežem pri svetih Kristusovih ranah in pri
zveličanju svoje grešne duše, da bom do svoje
smrti varoval svoje pravice, od cesarja Maksimilijana
mi podeljene, da bom rajši strašne smrti
umrl in da me sme vsakdo ubiti, če bi kdaj tiste
ovajal in gosposki izdajal, ki bi se za te svoje
pravice vzdignili zoper gosposko in tudi zoper
krivične komisarje in dacarje. Jezus, Marija, Jožef,
bodite mi v pomoč!“
Valentin si je zopet prekrižal čelo.

„Prisežem!“ je dejal Martin.
Valentin je dejal:

„Naš pozdrav je zdaj: čebele, trosti. Saj si
slišal?“

„Sem!“ je odvrnil Martin.
Tedaj je razgrnil Valentin še ostali papir in
dejal:

„Tu so tisti, ki so prisegli!“

„Malo!“ je dejal Martin.

„Vsak dan nas je več. Vsaka krivica v Tolminu,
pa je eden več.“ In razgrnil je drugi list:

„Tu jih je več. Ti plačujejo puntarski groš.“

„In tam?“ se je dotaknil Martin tretjega lista.

„Tu so tisti, ki tudi groša še ne plačujejo.
Plašljivci so ali pa skopuhi, kot šentviški Lapajne,
in zavistneži. Pa jih je vsak dan manj. Za punt
niso; da naj cesarju tožimo, so hoteli. Pa so se
še drugi potlej vdali. In so res napisali. Za štirinajst
dni pojdejo štirje na Dunaj.“

„Hudirja pojdejo,“ je tedaj vzkliknil Duša in
se dvignil, „če pa že grof ve za tisto tožbo.“
Valentin je prepaden odskočil. Duša se je
zasmejal:

„In če ve! Ali je to kaj slabega? Zdaj bodo
v Tolminu tistim, ki bi se samo s pritožbami radi
pravdali, tako zagodli, da bodo za vedno ozdravljeni.“

„Ježeš, ti deš, da bo to celo dobro?“ se je
začudil še enkrat Valentin.
Duša je pokazal s prstom na orumenele liste
in dejal:

„Tako povem, da ne bodo trije meseci minili,
pa boš lahko tisti papir proč vrgel, kjer jih imaš
zdaj največ zapisanih.“
Tedaj je dejal Martin nekam ostro:

„Kako pa ti veš, da grof ve za pritožbo?“
Duša se je glasno zakrohotal in vzkliknil:

„Ali mari nisem desetnik?“
Valentin se je nemirno zganil in zašepetal:

„Za božje ime, ne vpij, zbudiš mi ženo in
ostrašiš.“

„Čebele!“ je dejal Duša in zopet legel.

„Troti!“ sta odvrnila Martin in Valentin Munih.

* * *

Sodnik Locatelli je dan za dnem zaslišaval
ljudi zaradi pritožbe. Klican je bil Ivan Bajt,
Doljan in miren človek; še mački bi ne bil stopil
na rep. Pa je dejal sodnik:

„Puntaš se, Bajt!“

„Bog mene vari!“ se je ustrašil Doljan.

„Pa te le briga, kako da je bilo pred petimi
leti in kako zdaj tvoja predpostavljena gosposka
misli!“
Bajt je komaj umel, kaj bi sodnik rad. Še bolj
se je zbegal, ko je nekaj kriknilo nanj:

„Furbo, furbo!“
Bajt se je ozrl za glasom in je videl zeleno
papigo v kletki in je dejal, videč, da tudi sodnik
motri ptico:

„Lepega ptiča imajo, gospod sodnik.“
Gospod sodnik se je vpričo takega omalovaževanja
zavedel svojega dostojanstva in zavpil:

„Bajt, ti si puntar. Cesarju si tožil gospoda
grofa.“

„Ježeš!“ se je ustrašil Bajt in pogledal zdaj
papigo zdaj sodnika in mrmral, da on prav nikogar
še nikoli ni tožil.
Kako, da ni tožil, je hotel vedeti sodnik.
On da prav dobro ve, da je tožil.
Papiga je siknila novo psovko, ki je Bajt ni
umel in ki ga je zato tem bolj razburila.
Sodnik pa si je začel meti roke in je govoril
skrajno prijazno, skoro očetovski:
Recimo, je menil, če bi se bila Doljanom
zgodila krivica, ker so morali letos izredno opravljati
Dobrave, ali recimo, da bi se jim bila zgodila
kakršnakoli krivica, ali ni on, grofov sodnik, zato
v Tolminu, da skrbi za red? Ali je to kak red,
pritoževati se cesarju? To je punt, to je kaznivo
dejanje. On da sicer ve, da Bajt ni tako hudo

mislil, da pa on kot grofov služabnik nikakor ne
more opravičiti Bajta, ki naj zato nikakor ne godrnja
vpričo zelo, zelo nizke kazni, ki mu jo nalaga
ne on, kot sodnik in prijatelj kmetov, nego
postava.

„Ali bo globa težka?“ je hotel vedeti Bajt.

„Trideset goldinarjev,“ je dejal sodnik. Morda
bo visoki gospod znižal še to kazen v slučaju,
da se Bajt na določeni dan priglasi pred grofom
in svoj prestopek obžaluje.
Papiga je zahreščala za Bajtom, sovražno in
zlokobno. Bajt je obljubil, da bo obžaloval svoj
prestopek. Solze so mu stopile v oči pri misli na
globo. Tih in prepaden je odšel.
Doli na cesti se mu je vrnila zavest in nekaj
uporne volje.

„Trideset goldinarjev,“ je mrmral, „zato, ker
iščemo svoje pravice, kakor bi se pritožiti ne
smeli.“
Tedaj ga je zanikaren človek potegnil za
rokav in dejal:

„Pravica to ni, da se vam še pritoževati ne
pustijo.“

„Ni ne!“ je zmajal Bajt, „pa oni s tičem gori
drugače pravi.“

„Ali ne poznaš galjota?“
Bajt se je ozrl nekam plaho na zanemarjenega
človeka in je dejal tiho:

„Tako lepo ste napisali vse, kako, da iz vsega
nič ne bo?“

„Bo, kar bo,“ je dejal zanemarjeni človek in
je povlekel kmeta s seboj v zanemarjeno krčmo
svojega brata. Bil je to Jakob de Facis.

*

Nezaslišano je bilo, koliko so tisti čas na
Tolminskem globili. Sodnik je kisloresno ponovil
že v stotič, da to zahteva postava. Pri tej besedi
se je možu vselej lice zmračilo. Šesttisoč goldinarjev
v treh dneh, je bil rekel grof in sodnik
je to vestno sporočil svojemu nečaku, mlademu,
krasnemu lahkoživcu, oskrbniku Luigiju Grandente.
S svojimi črnimi očmi in bledimi lici je strmel
Grandente v strica in ni rekel nič, na kar se je
sodnik silno razhudil, teptal z nogami in besnel.
Nečak je mirno in molče prenesel stričevo razjarjenost.
Potem je moral sesti za mizo in računiti.

In ko je seštel zapravljeni grofovski denar,
je bilo jasno, da nedostaje od denarja do zahtevane
vsote baš petstotriinštirideset goldinarjev.
Sodnik je zaklel. Ni vinarja premalo ali preveč
ni zahteval grof. Bil je v gospodarskih rečeh
zelo natančen in vesten. Nato se je sodnik še
enkrat razhudil nad nečakom in ga nemilostno
odslovil. Tretji dan je poslal Grandenteja z zahtevano
vsoto v Gorico. On sam pa je globil na
račun nečaku posojenega denarja.
Očividno je bil mož vsaj do svojega sorodnika
usmiljenega srca.

* * *

Na Stopcu je nekega večera dejal Valentin
Munih svojemu sorodniku Martinu:

„Hoje bo dovolj to zimo, Martin.“

„Naj!“ je dejal mračno Martin.

„Doljani vsi, Vrsnjani vsi, Ljubinjci vsi, Bačarji
in Graparji vsi, Modrejani in Modrejčani vsi,
vsi Idrijčanje, Ponikvarji, Pečinarji. Na Šentviški
gori vsi razen Valentina Lapajneta, ki ga ni škoda,
skopuha.“
In prav tedaj je vstopil imenovanec in je
dejal Valentinu Munihu, krčmarju:

„Puntarski groš sem prinesel.“

„O, vraga! Celo ti?“ je vzkliknil krčmar.
Lapajne je odprl duri in odšel, potem ko je plačal,
v noč. Bila je temna in mrzla.

VII. ZASPANI TONIN.

Mohor Kacafura je sedel ob mraku v pritlični sobi ob vhodu v grofovo
kanclijsko poslopje in gledal skozi okno preko
mize in praznega vrča na mizi. Mračilo
se je hitro, kajti bila je že pozna jesen. Mohor
Kacafura je zvečer rad tako posedel in se zagledal
skozi okno. Na klopi ob njem je ležal
rejeni birič Tonin in spal. Birič Tonin je neskončno
mnogo spal, kadar je legel. Mohor Kacafura
je dobro vedel, da Tonin zelo trdo spi; pa
ne meneč se za to, je pletel nekak dvogovor med
spečim in svojo lastno osebo. Tako je rekel:

„Glej, moj ljubi Tonin, to pravzaprav nobena
služba ni, če spiš. Spal bi vsak hudič, moj ljubi
Tonin!“
Tonin je prijazno posvarilo nevljudno preslišal,
zato je Mohor nadaljeval:
„Kadar je človek v službi, ni, da bi spal. Le

zapomni si, Tonin, še v pogubo ti bo spanje,
in ti bo!“
Tonin se je udobno obrnil na trdi klopi.
„I nu, pa spi!“ je vzdihnil Mohor, „ampak
eden ne spi, Mohor Kacafura ne spi in čuje.“
Prikimal si je z glavo in govoril:

„Zato ker čuješ,
gospod Mohor, zato imaš tak nos, da puntarje
vohaš. Kdaj sem že vedel, da se puntajo, in
Locatelli je šele zdaj doznal, kaj so Tolminci.“
Kacafura je prikimal in tako priznal, da se
strinja z gospodom Mohorjem. Dobrodušno robato
in zehaje je dostavil:

„Ali kolnejo, zlodji, ko jih tako globimo! Naj
le kolnejo; jaz pravim, dokler kolnejo, ni sile,
da le molijo ne.“ In po premolku je odgovoril
Kacafura samemu sebi: „Kaj, da že molijo, praviš,
gospod Mohor? Vrag jih vzemi, če molijo.“
Kacafura je zopet zazehal in mrmral: „Tonin,
zdaj že vidim, da je spanec nalezljiv.“
In Mohor Kacafura se je naslonil na steno,
zaprl oči, prekrižal roke nad trebuhom in mrmral
dremaje:

„Čuda ne bi bilo, če bi molili. Saj jih slačimo
in ne globimo.“

* * *

„Zdaj bosta pa dva vdovca pod eno streho.“
S temi besedami je stopil prekupec Andrej
Golja v hišo Valentina Lapajneta na Šentviški gori,
po domače imenovanega tudi „zadnja nadloga“,
kakor ga je bil prekrstil domači fajmošter Bandel,
ki je smatral pot navkreber k cerkvi za prvo
in pot navzdol k Valentinu za zadnjo nadlogo,
poleg mnogih drugih, o katerih ni govoril.
Valentin Lapajne je sedel za mizo in nekaj
prebiral s kupa žita pred seboj, v kolikor mu
je še bilo mogoče vpričo zgoščujočega se mraku.
Lapajne je bil skopuh ter koščen in ostrorezan.
Z odrevenelimi prsti je mel, da so pokali ko
dračje. Neizmerno rad je prebiral s kupa, mislil
je pri tem na groše. Obličje je bilo možu neprijazno,
mrmral je polglasno čez galjote, Tonin mu
je bil prišel pred uro v hišo in je zdaj spal za
pečjo.
Valentin Lapajne je dvignil glavo ob nenadnem
pozdravu, zamežikal in dejal nevoljno:

„Ali drže vsem pijancem nocoj poti k meni?“

„Ali sem pijan?“ je grozil Golja. „Misliš, da
sem ko ti, ki se požganka natepeš pa pod sod
ležeš!“

„Je ne dobiš kaplje pri meni!“ bi se bil pridušil
Lapajne.

„Požganek boš tudi tajil, ki vsa hiša po
njem diši?“

„Tamle, galjotu, sem ga skuhal, da bi ga
zlepa iz hiše spravil,“ je govoril Lapajne. „Pa mi
ga je mrcina pod mizo zmetal in opljuval.“
Valentin se je dvignil in dejal prijazneje:

„Ven mi ga nesi, Andrej, ki se galjotov ne
bojiš.“
Golja se je zakrohotal:

„Mari sem z Grahovega sem gor prilezel,
da bom biriče v Tolmin nosil?“
Golja je sedel za mizo. Valentinu je za hip
šinila groza v ude, če ni morda Andrej domenjen
z biričem, da ga oropata. Tedaj je dejal Golja:
„Vola prodajaš, zdaj veš, zakaj sem prišel!“
Valentin se je ob tej vesti pomiril, skomizgnil
z ramo in dejal:

„Ne vem, ali bi, ali ne bi! Kdo te je napravil?“

„Naj me napravi, kdor če.“ je odgovoril Andrej,
„ti govori naravnost. Saj ga moraš prodati!“

„Zakaj, da bi ga moral?“

„Ali ti ni ohromel, da je komaj za mesnico?“

„Ohromel,“ se je smejal suhotno Valentin,
„ali je to kaka marnja? Še spoznal ga ne boš,
tako rahlo šepa!“

„Kaj ljudi slepariš, nadloga?“ je kriknil Andrej
in udaril ob mizo.

„Saj ne rečem, za vožnjo ni,“ je pridržaval
Andrej Goljo. Res je dejal Andrej manj jezno:

„Pa bi vsaj luč prižgal, da se bova videla!“

„Saj se slišiva tudi v temi,“ je menil Valentin.
Vendar se je dvignil in šel prižigat k ognju v
peči malo oljenko in jo nato zataknil v špranjo
ob vratih. Duh kostenčevega, doma pridelanega
olja je udaril Golji v nos. Nevoljen je stresel
glavo in segel pod jopič po bučasto čutaro ter
jo nagnil, Z žejnimi očmi se je zagledal Valentin
vanj in pripomnil:

„Pa si se delal, ko da si še tešč.“
Golja je ponudil čutaro Valentinu:

„Na,“ je dejal, „in pametno govori. Nisem
ga še videl, pa ti ponudim zanj štirideset goldinarjev.“
Valentin je pil in mislil:

„Štirideset si rekel, dal boš petdeset!“ Vrnil
je čutaro čez mizo in zmajal z glavo: „Ne pojde,
Andrej! Šeststo funtov ga je, pa mi ponujaš
štirideset.“

„Petsto ga je!“ je odvrnil Golija, se nagnil
po oljenko, jo položil na mizo in dostavil:
„Ali veš, koliko dobiš od mesarjev zanj?
Štirideset goldinarjev dobiš, pa devet goldinarjev
boš daca plačal, po novi meri od funta sold.“

„Ali pa tudi ne!“ je odvrnil Valentin. „Saj
nisi sam, ki hodi ponoči, ko naš fajmošter spe.“

„Le veseli se Grošlja!“ je dejal pikro Golja;
„povem ti, da ima Grošelj kranjske živine dovolj,
ki je funt po dva solda.“

„Pa pojdi še ti na Kranjsko ponjo!“
Kljubtemu se je Valentin istočasno dvignil
z Goljo, ki je bil prijel oljenko. Šla sta ogledovat
živino in sta pustila pijanega biriča samega v
temi. Zdrknil je bil s klopi ob peči na tla, ne da
bi se prebudil.

„Petinštirideset sva rekla,“ je menil Golja,
ko sta se vrnila iz hleva.

„Petdeset sem rekel,“ je popravil Valentin.

„Kaj spi?“ je pokazal Golja na biriča.

„Drva nacepiš na njem!“ ga je pomiril Valentin.
Golja je udaril ob mizo:

„Torej tak si, da ni groša ne pustiš?“

„Ne groša. Kar je žival vredna! Petdeset.“
Golja se je dvignil in nato oblastno sedel,
tako, da je odrinil Valentina pred okno. On sam
je gledal nekam mimo Valentinove glave skozi
okno. Molčala sta oba. Hipoma pa je izvlekel
Golja denar in vrgel petdeset goldinarjev na mizo
pred Valentina.

„Le štej,“ je zavpil, „niso obrezani, pa na
duši naj ti gore!“

„Kako govoriš!“ se je ustrašil Valentin in
začel šteti.

„Nakrmil mi boš žival, da mi na poti ne pogine!“
je govoril Golja, dočim je Valentin prenehal
s štetjem in zavohal v zrak:

„Diši, kakor bi se nekaj smodilo.“

„Tvoj požganek diši in pa olje kostenčevo!“
je odvrnil Golja.

„Naj diši,“ se je umiril Valentin, segel po
umazano cunjo, pobral vanjo denar in ga potisnil
v predal v mizi.

„Roko daj, da bo kupčija v redu!“ je dejal
Golja in vstal.

„O, saj je tudi brez tega sklenjena!“

„Nakrmit grem žival,“ je rekel Golja, vzel
oljenico in odpri vrata.

„Pa nakrmi!“ je odvrnil Valentin in obsedel
v temi. In je hitro segel v mizni predal po denar,
da ga v temi položi na skrivnejše mesto. Toda
tisti hip je kriknil zunaj Golja na ves glas:

„Valentin, za božje ime, hlev ti gori!
Valentin se je ozrl skozi okno, in glej, čez ves
prostor med hišo in hlevom je bil razlit svit ognja.

„Kupčija ne velja!“ je vpil zunaj Golja.

„Velja!“ je zaklical Valentin, vrgel denar v
miznico in planil iz hiše in proti hlevu. Tedaj je
Golja skočil skozi odprta vrata v sobo, odprl
naglo predalček, upihnil oljenko, pograbil biriča,
si ga vrgel na rame ter izginil iz hiše in robantil:

„Zlodjeva nadloga! Kje ima vodo? Naj mu
zgori, pa naj mu!“
V temi pred njim se je izvila izza stene
temna senca.

„Tomaž, si ti?“ je zašepetal Golja.

„Jaz,“ je odvrnila senca.
Golja mu je vrgel biriča v roke in siknil:

„Vleči mrcino, kolikor daleč moreš, pa počakaj,
da pridem z volom.“

„In denar?“ je vprašal Tomaž, Goljev hlapec.

„Ni treba,“ je dejal Golja, „je šlo drugače!“

„Andrej, hiti, vode!“ je vpil od hleva sem
Valentin. Golja je skočil h kapnici, zajel v vedro
vode in planil k hlevu, kjer je Valentin z divjo
ljutostjo razmetaval kup tlečega sena. Moža sta
hitela gasit in mirit živino, šepastega vola, molzno
kravo in par ovac, ko je zapel z griča zvon.

„Plat bijejo!“ je sopel Valentin.

„Naj,“ je dejal Golja. „Kar vola odpeljem, pa
se izgovoriš, da so ti ga ukradli in ti zažgali!“

„To si pametno rekel!“ je vzkliknil Lapajne.
Par hipov pozneje je vlekel Golja kupljenega
vola proti Grahovemu, dočim se je od Lapajneta
sem razlegalo glasno vpitje Valentinovo, ki je
tarnal, da so mu vola ukradli in skoro hlev zažgali.
Golja je še slišal, da je nekdo pripomnil,
če ne bo dacarjev brat, domači fajmošter, tudi
ukradenega vola popisal, kakor vso prodano živino
od Želinja do Kobarida. Potem je vse utihnilo.
Pred Goljo na stezi je stal Tomaž s spečim
Toninom. Pot se je spuščala v dolino.

„Pod breg ga vleciva do prvega senjaka,“ je
dejal Golja, „da mrcina ne bo zopet v vas lezel.“

„Kaj je pa naredil, da ga vlačiva ko meh
moke?“ je vprašal hlapec.

„Nadlogo je okradel!“ se je zasmejal Golja. —
Valentin je stopil tisti čas v izbo. V temi so
hreščali njegovi prsti, ko si je mel zadovoljno
roke. Šel je in vzel iz peči tresko ter stopil v
izbo. Celo nič se ni začudil, ko je zagledal ugaslo
oljenico na mizi. Prižgal jo je in tresko varno
pohodil. Tedaj je videl, da biriča ni več za pečjo,
in se je pošalil:

„Vola so mi ukradli in tolminsko pijano kravo
mi je tudi nekdo odnesel.“
Sam s seboj zadovoljen, si je pomel roke,
sedel k mizi, odprl mizni predal in segel vanj.

„No,“ je zakrakal, „ali sem tako globoko
potisnil?“
In segel je globlje v miznico. Obraz mu je
spreletela bojazen. Z obema rokama je potegnil
predalček in nagnil nadenj glavo, da so mu kodri
zacvrčali nad oljenico. Ves žolt v obraz, še bolj
koničast ko kdaj prej, je bulil v praznino. Hipoma

pa se je stresel ko mrzličen, ošinil z brezmejno
strastjo kot ob peči in zahropel:

„Galjot zlodjev! Pijanega se je delal in me
je okradel!“
In zopet se je stresel. Iz suhega oprsja se mu
je izvilo rjovenju podobno stokanje. Oljenka je
ugašala in polnila sobo z odurnim vzduhom po
kostenčevem olju.
Tako se je zgodilo, da je Lapajne plačal puntarski
groš ...

* * *

Ob mraku se je napravil kmet Bizalj, tisti,
ki je v prepovedancu na Kolovratu preklje sekal,
mimo tolminske oblastnije domov in je videl za
oknom ob vratih jezno lice Mohorja Kacafure.
Mohor Kacafura je bil bridko slabe volje, bodisi,
ker ga je zaradi slabega vremena v nogi trgalo,
bodisi zato, ker je bil že pred uro poslal Tonina
po vino v krčmo in se Tonin očividno ni mislil
vrniti. Mohor Kacafura je poslal drugega biriča
po Tonina. Ta se je vrnil sam, češ, da o Toninu
ni ne duha, ne sluha, in da je najbrž šel v Volče
do Matka.
Mohor je menil, da mu je vseeno, kam je šel,
a za denar, ki mu ga je odnesel, da mu ne ostane
dolžan. Previdnejši od prej, je poslal zdaj domačo
služkinjo, staro, izkušnjave preganjajočo
ženo, po vino. Tako je čakal zdaj ob vrču dvakrat
plačanega vina, bi se li ne vrnila izgubljena
garjevica v osebi zaspanega in žejnega Tonina.
Bizalj mu je bil v hoji nekam podoben. Prevarjen
na prvi hip, je Mohor zavpil nad njim:

„Kozarščan zlodjev, ali ne znaš iz Tolmina
domov? Si spet sedel pri de Facisu.“

„Sem za svoje!“ je dejal Bizalj.
„Za de Facisa imate denar, za davek se pa
puntate,“ je učil očetovski Mohor. „Prav ima
Bandel, če vam bo rubil.“

„Kradel!“ je jeknil Bizalj.

„Ga pojdete tožit k cesarju, kakor našega
gospoda?“ je vprašal strupeno Mohor.

„Ne pojdemo!“ je menil Bizalj.
Mohor se je nekoliko udobrovoljil:

„Zato pa tembolj kolnete, sem slišal, vi
Tolminci!“

„O ne, zdaj molimo!“

„Saj lahko! Še svetnico imate na Modrejcih,
ki vse naprej ve, da bo biriča hudič zadušil in
da bodo grofa uši snedle.“
Bizalj ni rekel nobene in je šel. Mohor pa
se je udaril pred čelo:
„Kadar Tolminec moli, misli na vraga!“ —
Mohor si je prikimal z glavo in dejal: „Ampak,
gospod Mohor, zdaj vidiš — očitno se puntajo
in grozijo!“
Mohor je krepko potegnil iz vrča. — Ko se
je zgostil mrak, mu je prinesla stara služkinja
večerjo. Da biriči kvartajo nekje v Tolminu, je
izvedel, in da Tonina še ni.
„Če kvartajo,“ je dejal Mohor, „jih do jutra
ne bo domov. Toninu pa vrata zapri. Naj spi
potep, kjer hoče; mi je denar zapil!“
Kmalu so zunaj zaškripala vrata. Kacafura
se je spravil v posteljo, potem ko se je uveril,
da noč ne bo pregorka in da bo Toninu trda
predla pred vrati na klopi, ko se vrne.
„Da bi se le vrnil!“ je mrmral in se skromno
nadejal, da je morda omogočil Toninu žaltavo
noč. Tako je zaspal. Pozno ponoči se je zbudil
in zaslišal zunaj nekak šum.
„Aha,“ se je pretegnil Mohor, „si zunaj, Tonin?
Sladko spi, Tonin!“ Z velikim zadoščenjem
je dognal, da ga tudi v nogi ne trga več. Objestno
lepo mu je bilo na gorkem in v polsnu je šel
daven spomin mimo njegovih sanj in je mrmral:
„Troppo onorevole per un Tulminotto, troppo
onorevole, signorina Mariutta!“ —

Prebudil se je s prvim dnem, otipal nogo in
videl, da je dobra. Zlezel je v gorke suknjate
čevlje in stopil k oknu. Za dobro ped pod oknom
na kameniti klopi je ležal Tonin. Mohor je okno
oprezno odprl in segel Toninu za ušesa:

„Tak si torej, moj ljubi Tonin!“
Toninu je glava težko padla na klop, telo je
zdrknilo s klopi na tla, kakor mrtvo.
„Sveta Mati božja, ali si zmrznil?“ je kriknil
Mohor in hitel iz sobe, kričeč: „Spi, mrcina pijana,
ko klada spi!“
Odprl je vrata in skočil k ležečemu:
„Tonin!“
Šele zdaj je opazil izbuljene, steklene Toninove
oči v modrem obrazu. In je videl pod odpeto
srajco na vratu rdečesive lise.
Mohor je odskočil in kriknil:
„Hudič ga je zadušil!“
Nekaj ženic se je od kdove kod zbralo okoli
mrliča. Šle so menda k maši. Med njimi je bil
suh, tresoč se človek, Valentin Lapajne. In Valentin
je vprašal:

„Ljube ženice, kaj pa je?“

„Hudič ga je zadušil,“ je ponovila ena za
Mohorjem, druga se je prekrižala in dostavila:

„Kraguljeva teta je vedela!“ ...

VIII. NOVA MERA.

Bili so časi slave in junaštev,
bili so časi praznih blagajn in konfuznih
financ, bremen, davkov, bila je doba
dvojne mere. Eden sam je bil plačnik in še ta
je bil obubožan in nesamostojen — tlačan. Na
Dunaju je bila Bančna direkcija in je diktirala
davke. V deželi je bil podglavar s stanovskimi
odborniki in se je branil davkov, tratil denar za
deputacije in hočeš nočeš končno podpisoval po
zastopniku diktirane pogoje in zahteve. Vedno
zopet ista tožba, da je dežela uboga in da je
ljudstvo izmozgano. Stanovi ne lažejo. Ljudstvo
je res izmozgano. Stanovi poznajo svoje tlačane.
Stanovi imajo srce za tlačane, čemu bi sicer poročali
na Dunaj, saj so oni sami davkov prosti.
Stanovi bi radi obvarovali deželo novega davka.
Na Dunaju so neizprosni, zakupna vsota je podpisana,
dežela plačaj v štirih letnih obrokih 5000
goldinarjev. Stanovi razpišejo pobiranje novega
davka od mesa in vina, stanovi imenujejo iz
svoje srede davkarja in se pogodijo ž njim. Toliko
in toliko imajo plačati oni vsako četrtletje Banki,
toliko in toliko ima izročiti stanovski davkar
stanovskemu odboru. Stanovski odbor zamudi
obrok, zamudi drugega, plača prvega in drugega
samo deloma. Banka opominja k plačilu, stanovski
odbor se opravičuje, da dogovorjenih obrokov ne
more plačevati v polni meri, ker na Tolminskem
ni mogoče pobirati davka. Dežela je gorata in
nepristopna eksekucijam. Tudi morejo skriti Tolminci
živino pred rubitelji, na prodaj pa jo gonijo
nemoteno čez mejo, ne da bi plačali krajcar od
funta.

To o Tolmincih je res. Laž pa je, da stanovi
samo radi Tolmincev ostajajo Banki dolžni. Po
Vipavskem, po Krasu in po Brdih pobrani davek
daleč presega vsoto, ki jo je naložila Banka deželi.
Stanovi so točni. Banki, kar ji gre, deželi
prebitek in vsoto, ki krije nepokrite davke Tolmincev.
Banka naj potrpi, Tolminci ne plačujejo.
Banka naj izposluje odloke in prisili Tolmince k
redu in pokorščini. Kaj brigajo Tolminci Banko!
Ona hoče dogovorjeni denar. Radi denarja vendar
izposluje odlok, izposluje drugega, očita stanovom,
da so nemarni in da celo sami ščujejo Tolmince.
Od l. 1706. do 1711. vedno ena in ista pesem:

Tolminci ne plačujejo davka od mesa in vina,
dolgujejo celo 30.000 goldinarjev vojnega davka,
prisiliti in ustrahovati jih ni mogoče.
Banka je naveličana brezuspešnega opominjanja
pri sklepanju pogodbe za zakup naslednjih
treh let izroči davek dacarju Jakobu Bandelu, ki
ponudi 300 gld. več kakor stanovi. Stanovi so
mnenja: ena sitnost manj. Stanovi so tudi mnenja,
da je sklenil Bandel slabo kupčijo. Edini grof
Jeronim Thurn med njimi se smeje v pest. Privošči
stanovom, ker pozna Bandela. Privošči jim
Bandela, ker sovraži od prvega do zadnjega vse
stanovske člane, ki so mu pred leti iztrgali pravico
do pobiranja vinskega davka.

* * *

Služba deželnega podglavarja Leopolda Adama
Strassolda je lepa, ugledna in častna služba. Ali
včasih je služba neprijetna; sitnosti so. Podglavar
Adam Strassoldo je ljubitelj tulipanov in jih vešče
goji. Ta zabava mu prija, ne prijajo mu pa uradne
in službene sitnosti. Kakor nalašč so sitnosti od
dne do dne številnejše. In kdo je kriv vseh teh
sitnosti? Kdo drugi, ko davek, Tolminci, mesarji,
Bandel in nezadovoljni stanovi. Tolminci še vedno
ne plačujejo, Bandel pobira davke in ne propada,
celo bogati. Lahko bogati. S svojimi in Thurnovimi
biriči rubi tržno živino, se pravda z mesarji,
razburja mesarje, da so zdaj tik pred božičnimi
prazniki zaprli mesnice, češ, da oni ne bodo plačevali
krajcarja od nove vage, od nemškega funta,
ki je lažji od laškega. Podglavar je v tisoč neprilikah.
Meščani so poslali deputacijo, naj mesarji
mesnice odpro, stanovski člani javno zabavljajo
na odbor, ki da je kriv, da je dobil Bandel, „ta
brezvestni krvoses, ta pijavka“, davek v zakup.
Gospod glavar hoče nastopiti odločno in napraviti
red. To ne gre, da bi v mestu stavkali
mesarji, tudi ne gre, da bi stanovski člani zabavljali.
Še manj gre, da bi en sam človek pobunii
vso deželo. Treba se je pokazati moža.
Adam Strassoldo je bil sitnosti sit, je sklenil
sklicati stanovsko sejo, za naslednji dan pa je
pozval vse mestne mesarje k sebi in davkarja
Bandela še izrecno in posebej.

* * *

V veži deželne hiše so stali mestni mesarji
drug drugemu podobni, sitni obrazi, nevoljni, toda
lepo rejeni in rdeči. Najmočnejši med njimi, orjak,
je stal za glavo višji med drugimi in zdaj pa zdaj
ošvrknil s pogledom drobnega, sušičasto rumenega
tovariša, ki se je stiskal med široka pleča
drugih.
Nekaj pritajenemu glasu začudenja in srditosti
podobnega se je izvilo mesarjem iz grl. V
vežo je stopil Jakob Bandel. Samo rahel, zaničljiv
nasmeh mu je igral ob prerazvitem spodnjem
delu glave. Pokimal je z glavo nekomu med mesarji.
Orjak mesar je okorno nezaupen strmel na
davkarja, ki je znova pokimal dobrohotno slabotnemu
Birsi in dejal:

„Lepe reči delate, vi mesarji. Sem slišal, da
je grof Thurn prisegel, da vam mesnice poruši,
kakor hitro ne dobi mesa!“ Bandel se je bil
približal Birsi in govoril glasno dovolj, da so
ga mogli čuti tudi drugi. Orjak med njimi je
viknil:

„Birsa, k nam boš stopil. Prav nič te ne bo
begal.“ In obrnivši se k Bandelu, je dejal: „Mi
se grofa Thurna prav nič ne bojimo!“

„Kadar pojde vse mesto nad vas, bomo o tem
govorili dalje!“ je odvrnil Bandel. In imenitno se
mu je posrečilo zbegati može. Tisti hip je prišel
sluga in velel, naj vstopijo.
Okorni so vstopili v sijajno podglavarjevo
uradno pisarno. Portreti visokih deželskih uradnikov,
prednikov, so gledali nanje v svojih tradicionalnih
gestah s knjigami v roki ali pa z levico
oprijemaje se rapirskih ročajev. Edini Bandel se
je čutil varnega na parketu, pregrnjenem z dolgo
preprogo.
Mesarji se še niso bili zavedli, ko so opazili
podglavarja, ki jim je bil prišel iz sosednje sobe
nasproti, in so začuli njegov glas, oster in uradno
strog:

„To ste torej vi, ki se puntate!“
Mesarji so se nerodno poklonili. Birsa je
skušal svojo neznatno osebico napraviti še neznatnejšo
in je morda baš zato vzbudil podglavarjevo
pazljivost, ki je uprl vanj pogled in
vprašal:

„Vi tam! Kako je Vam ime?“
Ko Birsa sam ni takoj odgovoril, je dejal
sosed, orjak, potisnivši Birso predse:

„Birsa je, gospod!“

„Tako!“ je ošinil zdaj podglavar orjaka za
njegovo nevljudnost. „Vi, govorite kadar boste
vprašani!“ Ko je pa videl, da je orjak kaj malo
sprejemljiv za take nauke, je dejal: „Poklical
sem vas, ker vam moram povedati, da nimate
zapirati mesnic. Zdaj lahko greste!“
Osupli so strmeli mesarji v uradnika. Da
pojde to tako brzo, si niso domišljali. Niso se
še bili zavedli, ko se je preril skozi nje Bandel,
se poklonil podglavarju in dejal:

„Vaša milost, gospod podglavar, oprostite mi,
da se oglašam nepozvan.“

„Kaj hočete Vi?“ je hlinil podglavar objektivnost,
češ, da ne pozna Bandela.

„V interesu moje osebe je, svetli gospod podglavar,
da poslušate pritožbe teh gospodov,“ je
dvoril Bandel.

„Ali ste Vi Bandel?“

„Sem, Vaša milost!“ Podglavar se je obrnil
k mesarjem:

„Dobro torej! Govorite, čemu ste zaprli mesnice?
Toda jasno in razločno, nimam časa.“

„Ali res ne vedo, gospod?“ se je naivno
začudil orjak. Strassoldu je lice nervozno drhtelo
in razdražen je kriknil:

„Vi, odgovorite na to, kar Vas prašam!“
Orjak je nekaj hipov molčal in dejal nato z
glasom, ki naj bi bil ponižen, ki je pa v njem
drhtelo mnogo robate vročekrvnosti.

„Mi mesarji tudi nismo, da bi nas vsakdo
odiral. Moj oče ni nikoli plačeval davka na meso.
Tudi jaz in ti-le ga niso. Pa ko se je reklo, da
ga moramo, smo ga plačevali, Gospod Pollini je
delal velike dobičke. Petindvajset goldinarjev je
plačeval gosposki, pa je od nas skupil trikrat
toliko. Tudi štirikrat toliko je skupil, Bog ve, da
se ne lažem.“

„To mene vse nič ne zanima!“ je zamahnil
Strassoldo z roko, dasi ga je naivna izpoved
orjakova o Pollinijevi pogodbi zelo zanimala in
je že mož ugibal, ob kateri priliki da se izkaže
pred stanovi, češ, kako poceni so odstopili zakup
na mesni davek v mestu zakupcu.

„Ker niso od stanu,“ je dobrohotno dejal
orjak; „zato pa nas mesarje tem bolj zanima.
Ne rečem nič o Polliniju, tudi o gospodu Formentiniju
ne. Pa je tako, da je gospod Bandel
že tak, da ž njim ni govora. Naj le pove, ali mu
nismo dve leti in dvoje mesecev pošteno plačevali
od funta krajcar? Pa je hotel še več. Novo
mero je izmislil, pa da je samo njegova mera
prava. Smo rekli, da ni! Stara vera, stara vaga,
dacar ali cesar! Tožil je, pa ni dalo sodišče prav.“

„Stojte!“ je viknil Strassoldo, kajti orjak se
je bil razgrel in je začel skoro vpiti. Ostro je
premeril Strassoldo mesarje in orjaka in vprašal:
„Vi mesarji trdite, da je uvedel dacar Bandel
novo, krivično mero?“

„Prav tako je,“ je odgovoril orjak.

„Jaz vprašam vas vse!“ je dejal Strassoldo.
Šum pritrjevanja je zavalovil iz skupine. Nekateri
so samo z glavo prikimali.

„Mi držimo vsi skupaj, kar eden reče, misli
tudi drugi,“ je pripomnil orjak kaj nepolitično.

„To je vse lepo, da držite skupaj,“ je dejal
Strassoldo; „pa jaz vas vprašam, ali morete, dokazati,
da je mera krivična?“
Očividno je bil orjak velik parlamentarec. Z
rokami si je segel na desno in levo stran, izvlekel
dvoje tež in jih ponudil podglavarju:

„Naj jih le potežkajo, bodo videli. To je
pravi funt, ta pa ni, in če je, je za Nemce in
Korošce. Naj le primejo.“
Podglavar je omahnil za korak nazaj, ne
vedoč, ali bi se zgražal nad nedostojnostjo moža,
ali se mu smejal, ker mu prisoja, da bi z rokama
prijel za to dvoje umazanih, rjavozelenih železnih
kep.

„Spravite,“ je velel in se obrnil k Bandelu:
„Kaj pravite vi na to, kar ste čuli?“

„Vaša milost,“ je dejal Bandel, „gospodje
mesarji govorijo pač tako, kakor sami stvar razumejo.
Resnica je sicer, da sem jaz nadomestil
laški funt z nemškim. Pa to se je zgodilo potem,
ko sem zvedel od učenega advokata, žalibog prepozno,
da je v pogodbi mišljen nemški funt, ki
je v deželi splošno rabljiv, kar more potrditi vsa
Tolminska in tudi nekateri tukajšnjih mesarjev.“
Osupli so strmeli mesarji v davkarja, ki je
govoril tako, da so mu mogli komaj sproti slediti.
Morda je samo orjak umel smisel Bandelovih
besed, kajti viknil je:

„Naj mu nikar ne verjamejo, gospod, nobenega
ni med nami, ki bi mogel trditi, da je nemški
funt v rabi!“
Bandel ni odgovoril takoj, čakal je, da bi mu
podglavar velel. Ko je videl, da je Strassoldo z
glavo prikimal, je dejal:

„Vaša milost, sklicujem se na tukaj navzočega
mesarja Birso, ki bo moral priznati, da je
že dve leti rabil nemški funt!“
Osuplost je vzela orjaku besedo. Samo svojo
trdo roko je položil Birsi na rame. Tedaj je velel
Strassoldo:

„Vi, izpustite Birso!“ In nato je zapičil svoj
pogled v Birso in vprašal: „Ali je res, kar ste čuli?
Tresoč se na vsem telesu je Birsa jecal, da
je menda že tako, če pravi Bandel, da pa on še
ne loči dobro mere.

„Čemu ste potem tukaj?“ je zavpil podglavar
jezno.
Orjak je izkušal posredovati, ali bil je dokaj
pohlevnejši:

„Gospod, na Birso naj nikari ne dajo nič, saj
kolje le kozliče!“

„Vaša milost, to ni res,“ se je odzval Bandel
in Birsa je že vnaprej zmajeval z glavo. Podglavar
je stopil k orjaku. Do vratu mu je segal

in je bil vendar mož, kakor gre. Rahlo ironično
in prijazno zasmehljivo je dejal:

„Vi, močni mož, eno Vam povem, pojdite
lepo domov, odprite mesnico in ne pravdajte se,
dokler ne veste, kaj je prav. Sicer bom dal poizvedovati
in preiskovati, ali niste morda vsi kupovali
kakor ta-le,“ je pokazal na Birso.
Mesarji so molčali; ko jih je videl v zadregi,
je velel podglavar:
„Če se boste ustavljali odpreti mesnice, pošljem
nad vas biriče in predložim zbornici, naj
vas ali izžene, ali vam vzame pravico mesnic.“
Strassoldo je pretiraval, ker si v hipu ni bil na
jasnem, kaj in kako naj bi v takem slučaju ukrenil.
Sicer je dosegel svoj namen. Poparjeni so
stali pet minut pozneje mesarji pred deželno hišo.
Tedaj je orjak vzrojil:

„Birsa je vsega kriv!“ Stegnil je roke po
nesrečniku, ki je odskočil in zavpil:

„Samemu sebi sem najbolj škodil. Usmilite
se me, devet otrok imam!“
Orjak je imel samo enega in je zato ljubil
vse, boječ se vražjeverno za svojega. Spustil je
Birso in dejal:

„Boga zahvali, da imaš otroke, tepec!“
Podglavar je odslavljal Bandela, ki je bil
razgrnil račune in papirje pred njim:

„Samo predrznosti ne, moj ljubi. Cosa per
forza non vale scorza! Razumete?“

„Razumem, Vaša milost!“

„Stanovi tožijo, jaz sem odgovoren za red v
deželi! Nočem več slišati tožba!“
Bandel se je poklonil, podglavar je zamahnil
z roko, da ga odpušča. Za odhajajočim je še velel:
„Torej, ne zabite, cosa per forza non vale!“
In Bandel se je zopet poklonil ter šel. Pred
vrati se je nasmehnil in mrmral:

„Ti znaš svoj pregovor, jaz svojega. Tudi moj
je dober: Chi dorme, non piglia pesci, signor
luogotenente!“
Zavil je s Travnika proti Studencu, kjer mu
je stala hiša. Na vogalu ulice je zadel v človeka,
ki je prihajal iz nasprotne smeri.
Moža sta odletela narazen in vzkliknila, ko
sta spoznala drug drugega:

„Furbo!“

„Berechino!“
Bil je Bandelov znanec, tolminski sodnik
Locatelli.

* * *

Použila sta vsak po par nežnih golobčkov
in popila nanje troje steklenic težkega furlanskega
vina. Bandelova gospa ju je pustila pri
četrti sama. Sedela sta si iz oči v oči. Niti kretnja,
niti ena poteza v obrazu jima ni bila skupna,
in vendar sta si nekako sličila.
Bandel je bil kljub svoji tršatosti koščen in
mršav. Nizko čelo mu je ginilo globoko med oči.
Odurno je bilo njegovo krepko, naprej sileče
ozobje. Ob ustnicah se je črtala poteza nekake
bolezni, lakoti podobno drhtenje. Locatelli je sodil
Bandela:

„Kako mu hrustajo koščice pod zobmi. Kaj
bi počel, če bi ne imel vsak dan par golobčkov?“
Istočasno je motril Bandel tolstega gosta in
mislil:
„Kako čudno mesnate ustnice ima. Nič ne
grize, samo srka, kakor bi pil mozeg iz kosti!“
Obnašanje Bandelovo je bilo okorno, robato,
namenoma nefino, Locatelli je bil graciozen. Kako
je vino pil!

„Pij, ti samo pokušaš,“ je menil Bandel.

„Težko je,“ je menil Locatelli; ti lahko piješ,
ki si suh.“
Bandel se je krohotal:

„Kaj, še vedno se bojiš apopleksije?“

„Težkih vin ne ljubim,“ je odvrnil sodnik in
vzdihnil, dočim mu je Bandel znova nalil. „Spim
slabo!“
Bandel je zamahnil z roko:

„Sediš preveč!“
Locatelli je srknil vina, se oddahnil in dejal:

„Bolan sem. Včasih kar odrevenim in me
vrže ponoči pokoncu. Še snoči me je. Stopil sem
k oknu. Luna je sijala na vrt za hišo. In doli na
klopi je sedela v pikastem ogrinjalu.“
Bandel je osupel strmel gostu v obraz. Gost
se je nasmehnil:

„Morda se mi je samo zdelo, toda videl sem
jo. Stisnjeno samo vase — “
Bandel se je zasmejal:

„Zdaj vidim, da si
res bolan. Mrtve vidiš. Tvoja bolezen je tu notri!“
Pokazal je na čelo.

„Morda se vrača — “ Glas, ki je bil navidezno
miren, je drhtel.
Bandel se je krohotal:

„Zdaj samo še to povej, da si videl tudi
tistega fanta, ki je tedaj utonil, kako mu je že
bilo ime?“
Locatelliju so drhtele ustnice:

„Gradnika? Videl ga je Mohor Kacafura.“

„Zlodja je videl, pijanec,“ je vzkliknil Bandel.“
Preden sta se prijatelja razšla, je naročil
Bandel, kakor da se je pravkar domislil, sodniku,
naj mu sestavi pregled, koliko in kakšne živine

da se je poklalo po Tolminskem v dobi zadnjih
dveh let.

„Samo zaradi gospodov v deželni hiši,“ je
menil, „ki so sitni.“
Locatelli je bil pravkar hvaležno sprejel
dvoje veder lahkega vipavca kot dar med prijatelji
in ni mogel, da bi ne obljubil. Mrmral je,
da bi se rad poslovil od gospe.

„Ni treba,“ ga je rinil skozi vrata Bandel,
„še mislila ne bo nate. Saj je niti doma ni. Je
gotovo pri jezuitih, kjer pridiguje Sadar; zaljubljena
je vanj.“ In dostavil je še: „Slednji teden
ima druge muhe.“
Locatelli se je poslovil, našel na Kornu hlapca
s konjem in ga oštel, ker si je bil naročil dvoje
meric vina namesto ene.
V mestu je vse opravil dopoldne. Odhajal je
takoj. Hlapca je poslal k Bandelu po vino in mu
velel, naj jaha za njim, da ga bo čakal v Solkanu
pri davkarici Marjuti Bašin.
Kljub svoji rejenosti se je vzpel ročno na
konja. Vso pot do Solkana je mislil na Bandela
in je škodoželjno mrmral:

„Bahaš, Bandel, bi rad
z Locatelliji pajdašil. Ampak Locatellijev ne boš
dotekel, so bili že gospodje, ko si bil ti še hlapec. — “

„Hlapec tolminskih Locatellijev!“ je ponovil.
Kdaj je bilo to? Ali v času žene v pikastem
ogrinjalu, ki jo je videl v halucinacijah sodnik
preteklo noč, ali ob času tistega mrtvega fanta,
ki ga je videl pijanec Mohor Kacafura? —
Komaj je Locatelli odšel, je Bandel pozval
hlapca in mu velel peljati mogočen sod vina v
hišo grofa Thurna, onega istega, ki se je pred
leti pravdal s stanovi, in dal zastražiti deželno
hišo, da niso mogli stanovi k seji. Uro pozneje
se je Bandel odpravil sam v posete h grofu. Grof
Thurn je dremal v naslonjaču. Bil je vinjen.
Zdravil je z vinom protin. Sluga je uvedel Bandela
kakor po navadi na lastno roko, tem brezskrbneje,
ker je bil Bandelov hlapec pripeljal vino.

„Blagorodje,“ je dejal grofu, „dacar, Bandel
je poslal hlapca s sodom vina.“

„Starega?“ je vprašal grof.

„Desetleten starogorec!“

„Dobro!“
Sluga se je poklonil in dejal:

„Dacar Bandel bi rad govoril z blagorodjem.“
Grof se je vznevoljil:

„Zdaj sem pijan, naj pride
jutri!“
Sluga se je naklonil znova in dejal:

„Dvajset veder je vina. Ali bi, blagorodje,
vendar blagovolili — dacar čaka pred vrati.“

„Ali ne slišiš,“ je vpil grof, „zdaj sem pijan!“
Sluga se je oddaljil. Na vratih pa je zopet obstal:

„Morda blagovoli blagorodje, da jaz uredim
zadevo. Dacar bi rad deset hlapcev.“

„Kaj?“ je zategnil grof, „čemu mu bodo moji
bravi?“

„Tolmince pojde rubit!“
Thurn se je začel smejati. To priliko je porabil
sluga in odprl Bandelu pred vrati. Grof ni
bil prav nič nevoljen, ko ga je ugledal. Smejal
se je še glasneje in vpil:

„Čujte, Tolmince pojde
rubit!“
Hipoma pa se je nehal smejati, videč odločno
in resno Bandelovo lice, in je dejal:
„Torej zares? In mojih bravov rabiš? Ali
plačaš?“

„Plačam!“
Grof se je zamislil in dejal čez hip nestrpno:

„Pridi jutri, danes sem pijan!“ In je pristavil:
„Tolminci so hudiči.“

„Thurnovim hlapcem niso kos!“ je odvrnil
Bandel. Odhajaje je rekel: „S funtom ni šlo, pojde
tako!“
Bandel si je mel roke. Par veder vipavca in
dvajset veder starogorca za Tolmince! In vrhutega
je bilo vino zarubljeno blago. —

IX. STANOVI.

Ob štirih popoldne bil naznanil podglavar
Strassoldo stanovsko sejo. Točno
ob štirih sta bila v zbornici deželne hiše
samo dva zastopnika, odbornik Ignacij
Cristoforutti, duhovnik in zastopnik šempaske
cerkve, in Ivan Pavel pl. Radetić. Drugi gospodje
so začeli prihajati šele ob mraku. Deželni sluge
so bili nažgali troje lestencev in prinesli na odborniško
mizo mogočne sklade papirja in šop rezanih
gosjih peres. Iz predsobe je bilo čuti glasen
pogovor prihajajočih. Tedaj so vstopili istočasno
trije odborniki: Anton baron Orzon, droban človek,
zavit do nosu, ki mu je v ogromni veličini
gledal čez stisnjene brezzobe ustnice, Ivan Krstitelj
Delmestri, izredno skrbno oblečen, dvorljiv
in vsiljiv, spreten mešetar, ki se ga je svojčas na
Dunaju vse balo od direktorja bančne deputacije
pa do zadnjega sluge. Tretji je bil skromni in
nerodni Anton grof Attems. Segli so po vrsti
Cristoforuttiju v roko. Radetiču, ki je bil sedel v
zadnji sedež na levi, je edini Attems pokimal v
pozdrav.

Tedaj je prišel skozi vrata v ozadju podglavar.
Z dostojanstveno malomarnostjo in hlinjeno
gibčnostjo se je vzpel na svoje mesto in z
glavo kimaje pozdravil nekaj znancev v zbornici.
Tu so bili zasedli po vrsti desno stran sedežev
uglednejši plemiči, dočim so sedeli na levi pretežno
mlajši člani iz nižjih plemiških rodbin. Duhovskih
zastopnikov ni bilo navzočih, izostali so
tudi knezi, kakor navadno. Za praznimi knežjimi
sedeži je sedel prvi na sredi grof Jakob Anton
Coronini, tolminski gospod in najpremožnejši med
plemstvom, odkar je bil združil v svoji roki posestva
po stricih in umrlem bratu. Zadnje čase je
pridružil svojemu imenu še ime svojega slavnega
prednika Ludovika, junaka pri Lutzenu. Ob njegovi
strani je bil rejeni in dobrodušni grof Julij
Cezar Colloredo, ki se je potil poleti in pozimi in
ki je slovel kot najspretnejši lovec in strelec. Ob
njem sta se vrstila grofa Filip in Nikolaj Strassoldo,
podglavarjeva sorodnika. Nikolaj je bil mlad junak,
trdega lica in vroče krvi, neutolažljiv duelant,
sicer pa slab družabnik dam. Oboževal je edino
svojo sestro, ki je pozneje postala žrtev nekega
plemiškega nasilneža. Nikolaj je lastnoročno maščeval
čast sestre in umrl zato kot zločinec pod
rabljevim mečem. Bil je živo nasprotje brata
Filipa, poznejšega komisarja v deželnih katastralnih
zadevah, človeka mirne nravi in hladnega
razuma. Za njima v drugi vrsti je sedel neznatni
Klavdij Delmestri, zanemarjen človek in redno
zaspan. Tu sta sedela brata Peter in Jakob Mels
iz rodu Colloredo. Stari Jakob je bil skoro gluh
in se je pri vsaki priliki vse preglasno posluževal
Petrovega komentiranja. Za njima, med dvema
praznima sedežema, je sedel grof Josip Thurn,
čigar oče je bil eden petnajsterih sinov Ivana Filipa,
ki je bil pridobil po Hofferjih devinski grad. Mirni
Josip je bil navidez živo nasprotje nasilnega Jeronima
iz nesrečne furlanske rodovine. Zadnji na
desni je bil grof Josip Dornberg, čigar grb je bila
zlata vaza z alojo. Duhoviti Rabatta, čigar žena
je bila iz rodbine Dornbergov, je dejal o priliki,
da je zlata vaza odveč. Dornbergi so bili namreč
zelo obubožali. Da bi utegnila pomeniti usodo
Dornbergov tudi aloja, tega Rabatta ni vedel, ker
ni slutil, da dočaka dvoje članov rodbine nadstoletno
starost, in sicer Ivan Ignacij, ki je umrl l. 1779.
stoindve leti star, in neomožena Ana, ki je umrla
po svojih dveh tudi neomoženih in skoro stoletnih
sestrah leta 1774. v stotretjem letu svoje deviške
mladosti.

Levo stran sedežev so zasedli številni nižji
plemiči, najprej brata Ludovik in Ferdinand Formentini.
Poslednji je slovel kot vesten gospodar.
Ludovika so poslali stanovi leta 1708. kot zastopnika
na Dunaj v zadevi ustanovitve goriške nadškofije.
Razen Radetićev, ki sta sedela poleg
njiju, sta bila to edina priletna moža na levici.
Radetići so bili potomci bosenskega kralja Radivoja
in junaka Petra Radeca, čigar nečak Mihael
je rešil pri Kaniži Lenkoviču življenje in je pozneje
umrl zavratno umorjen v Benetkah. Mihael in Ivan
Pavel sta bila njegova vnuka. Tudi njiju oče je
umrl zavratno umorjen v Biljah. Mlajši člani zbornice
so bili na levi: Radetićev sin Ivan, Ferdinand
pl. Neuhaus, Andrej pl. Edling, Anton pl. Grabeč,
Lovrenc de Grazia, Jakob Anton Morelli in Franc
pl. Suardo.
Stanovske seje, ki so se vršile brez notranjega
reda, so ustvarile v zbornici dve stranki, od katerih
je levica videla v desnici mogotce, vlade
željne privilegirance, dočim je desnica videla v
levici neotesanost mladih pustolovcev, željnih deželnih
služb.

Podglavar Strassoldo se je zastonj trudil, da
bi zlomil to delitev zbornice, kjer je bilo vrhutega
še vse polno nasprotstev med posameznimi člani.
V dobi svojega službovanja se je bil prepričal, da
je laže izhajati z desnico. Zdaj je premišljal, s
katero frazo bi v uvodnih besedah vrnil levici,
kjer so nekateri javno smešili počenjanje deželnega
odbora v zadevi mesnega davka. Iskal je sarkastične
besede, ali ker je ni našel, je prevzel njegovo
besedo patos užaljenca. Začel je s tem, da
so zelo resni časi in da je treba vseh moči in resne
volje, da zbornica izvrši nalogo, ki jo ji vsiljuje
tek razmer. Menil je nato, da nikakor ni spodobno,
če nekateri člani zbornice javno blatijo in zasmehujejo
izvršujoči deželni odbor. To počenjanje je
zahrbtno, nečastno in nevarno.
Mladi na levi so postajali nemirni. Vročekrvni
Nikolaj, podglavarjev sorodnik, na desni je razjarjen
iskal žrtev na levici.
Tedaj je označil podglavar namen seje. Čas
je, da vsa zbornica vzame v pretres zadevo zakupa
od mesnega in vinskega davka. Žalibog je
prešel ta zakup pred dvema letoma v roke nevarnega,
brezvestnega človeka, ki škodi deželi in
ugledu zbornice pri bančni direkciji. Ve sicer, da
so med člani zbornice taki, ki se Bandelovega počenjanja
vesele.

Zopet se je levica vznemirila, dočim je podglavar
nadaljeval, da morejo tako delati pač samo
ljudje brez vse razsodnosti, ki ne pomislijo, da je
odbor zgolj izvršujoči del zbornice in da tako torej
sami sebe sramote. Kdor ima odboru ali njemu,
kot podglavarju, kaj očitati — tu je čas, da pove.
Besede so vplivale. Dvorana je bila tiha, edini
Mels je interpeliral svojega brata in okradel govornika
za efekt. Nekam nervozno je zato nadaljeval,
da prehaja s tem k zadevi sami: zadeva
sama je gospodom znana. Tiče se zakupa na
davek od mesa in vina. Gospodom so razmere
znane. Ves svoj ugled je moral porabiti prejšnji
dan, da je upokojil puntajoče se mesto in mesarje.
Tudi po deželi vre. Nadeja se, da bo zbornica pri
tem resnem vprašanju pokazala, da zna vršiti svojo
nalogo. Nadeja se, da bo zbornica nalogi kos in
da tako enkrat za vedno utihnejo obžalovanja
vredni, grajajoči glasovi izven seje. Naproša odbornika
Delmestrija, kot veščaka, da poroča o
stvari.
Že iz načina, kako se je Delmestri dvignil in
brskal v papirjih pred seboj, je spoznala zbornica,
da se je pripravil. Ivan Pavel Radetić se ni mogel
znebiti vtisa, da gre za inscenirano igro. Mož je
bil najresnejši v zbornici. Tudi se še ni zgodilo,
da bi bil govoril,
Delmestri je začel govoriti, hitro, gladko, na
pamet. Bil je dolgo vrsto let zastopnik stanov pri
bančni deputaciji, zato da so mu znane razmere
med deželo in banko. Preden pa govori o tem
razmerju, naj gospodje dovolijo, da prečita odlomek
iz nekega rekurza proti prepovedi izvoza
živil za dobe glavarja Friderika grofa Lanthierija.
Bral je s poudarkom:

„Goričani, katerim prodajamo svoje živinske
pridelke, zahtevajo od nas, naj bi samo njim dajali
svoje blago, in vendar nismo mi nikoli zahtevali,
da bi oni samo nam svoje vino prodajali. Prepoved
kupčevati zunaj dežele pomeni za nas toliko, kakor
ukaz, da moramo svoje pridelke tisti kup prodajati,
kakor ga bodo Goričani določevali, in da
ne smemo več slanine in masla pridelovati, kakor
ga bodo Goričani mogli porabiti.“
Vpraša gospode, ali se jim ta rekurz ne zdi
značilen za neko vrsto ljudstva v deželi? Ali ne
morejo uganiti, kdo da so, ki tako rekurirajo.

„Neumni niso, naj bodo kdorkoli,“ je dejal
Coronini.

„Tolminci so,“ se je poklonil smehljaje Delmestri
gospodu Tolmincev, ki je prišel v veliko
zadrego, dočim se je levica krohotoma zasmejala.

„Da, Tolminci,“ je ponovil, „to so tisto zakrknjeno
in svojeglavno ljudstvo, ki že od l. 1532.
prizadeva deželi nešteto sitnosti. Tedaj so se
uprli turškemu davku in se sklicevali na nekake
predpravice. Od leta 1542. se puntajo proti ureditvi
davčne knjige in se zopet sklicujejo na predpravice.
Potem se upirajo kolkovnemu davku. Potem
se puntajo proti vojnemu krajcarju, davku od
ognjišč, soli in dolgujejo danes, v letu štirinajstem,
trideset tisoč goldinarjev davka. Sklicujejo se seveda
zopet na predpravice. In na predpravice se
zopet sklicujejo od leta 1706.. odkar smo sprejeli
davek na meso in vino.“
Za hip je ponehal in dejal nato nekam šaljivorezko:
„Ampak dežela bo propadla pri teh večnih
predpravicah.“
Ozrl se je po zbornici; očividno je iskal na
obrazih, kolik je vtis zadnjih besed. In ker najbrže
ni opazil nobenega vtisa, je dejal:
„Te besede sem rabil na Dunaju pri direktorju
bančne deputacije in mu dokazal jasno in pravilno,
da stanovi ne morejo prevzeti odgovornosti
za novi davek. Žalibog so bili in so na Dunaju
drugega mnenja. Pri tistih pogajanjih se mi je
očitalo kot stanovskemu odborniku, da stanovi
sami šuntamo Tolmince — “
Nekaj klicev je prekinilo njegove besede.
„Nadalje se mi je očitalo, da ognjiščni davek
ni pravilno odmerjen — “

Isti medklici.

„Gospoda,“ je vzkliknil govornik, „očitalo se
mi je tudi, da stanovi ne le niso mogli izterjati
istega davka, temuč da so imeli v sedmih letih
celo 9060 goldinarjev 25 krajcarjev prebitka.“

„In Vi ste dovolili, da so Vam vse to očitali?“
je kriknil vročekrvni Nikolaj Strassoldo. Delmestri
se mu je vljudno poklonil in dejal:

„Odgovoril sem na taka očitanja, kakor sem
vedel najbolje. Ali naj tisti šuntajo, ki moledujejo
z Dunaja odlok za odlokom, da bi prisilili ljudstvo
k plačevanju?“

„Dobro!“ je kimal Coronini.

„Nadalje sem predložil načrt, kako da je davek
razdeljen. Gospoda so se prepričali, da je
pravilno.“

„Tretji očitek,“ je dejal dalje, ko ni nihče
reagiral pri drugem, „tretji očitek sem zavrnil
igraje, ko sem mimogrede pripomnil, da gre samo
za proračunjeni prebitek.“

„Tako?“ je zategnil nekdo v zbornici, Delmestri
se je zmedel in pristavil hitro:

„Tako se mi je poročalo na Dunaj.“

„Tu, v tej zbornici se je svojčas govorilo o
dejanskem prebitku,“ je govoril tisti nekdo iz
zbornice. Delmestri se je proseče ozrl na podglavarja,
ki se je dvignil, šepetal z odbornikom
Orzonom in dejal nato, da se on sicer stvari ne
spominja več tako dobro, da pa ima vtis, da je
bil oni prebitek res samo proračunjen. Prosi govornika,
naj ostaja pri stvari: gre za mesni davek
od leta 1707. in ne za ognjiščni davek.
Zbornica se je nekako oddahnila, oni osamljeni
glas je onemel.
Delmestri je prešel k podrobnemu referatu.
Stanovi so po izjalovljenih pogajanjih sprejeli in
dali v podzakup prvo Polliniju, nato Formentiniju.
Radi Tolmincev so zastajali s plačilom, tako da
znaša zaostanek leta 1709. 8700 goldinarjev od
mesnega in 1250 goldinarjev od vinskega davka.
To vsoto dolguje dežela banki in je do danes ni
mogla plačati, niti izterjati. V prvi vrsti so tega
krivi Tolminci, v drugi vrsti banka sama, ki je
bila sprva gluha za proteste stanov in leta 1709.
dala še zakup na davek Bandelu, ki zdaj deželo
zatira in dere. Banka tudi ni ničesar odredila, s
čimer bi mogli stanovi prisiliti Tolmince do plačevanja.
Čas je, da banka izpregleda. Tako ne
sme naprej. Banka vzemi takoj zakup Bandelu in
ga vrni stanovom. Banka odpusti stanovom zaostale
vsote, odpravi sploh davek na meso in
vino, ali pa odredi potrebno, da bodo mogli stanovi
izterjevati davek po Tolminskem. Ker pa je
ljudstvo sploh ogorčeno na nove davke, naj se
označi zahtevana vsota z imenom vojne kontribucije,
katero bi mogla pobirati na Tolminskem nato
tolminska gosposka.

Pri zadnjih izvajanjih se je Delmestri ozrl na
Coroninija, ki je bil tolminski gospod.
Coronini je milostno prikimal. Podglavar mu
je pomignil, na kar je šel grof iz zbornice k podglavarjevemu
sedežu. Oba sta nato dalje časa
šepetaje pretresala Delmestrijev načrt.
Delmestri je medtem zaključil svoja izvajanja
in je bil gotov, da bo zbornica njegov predlog glede
imena „vojna kontribucija“ sprejela.
Žalibog da se je zmotil. Komaj je bil namreč
sedel, je planil na levici Ferdinand Formentini in
vprašal, kaj da razume Delmestri pod besedo
„vojna kontribucija“. On, Formentini, da razume
pod vojno kontribucijo vojni davek.

„Izredni, izredni!“ je viknil Delmestri.

„Izredni ali ne, vojni davek je,“ je govoril
Formentini. „Gospod referent hoče,“ je nadaljeval
sarkastično, obrnjen k desnici, „da se uvede vojni
davek namesto davka na meso. Gospoda, to pomeni,
da bomo v bodoče mi stanovi vojni davek
plačevali, dočim smo mesnega davka prosti.“
Šele zdaj je doumela zbornica Formentinijevo
razburjenje. Mladi na levi so se krohotali. Delmestri
je vpil in si bled grizel ustnice. Toda tudi
ko se je smeh polegel in je hotel govoriti, mu ni
šel govor, ker se na to ni pripravil. Izgovarjal je
pač številko za številko, tako, kakor je bil vajen
obsipati s številkami gospodo na Dunaju, toda ni
se mu posrečilo, da bi izpodbil Formentinijevo
tolmačenje. Utrujen in besen je sedel. Podglavar
je pozval zborujoče, naj bodo mirni.
Zbornica se še ni bila umirila, ko je bilo čuti
miren, sonoren glas iz ozadja. Kakor na mig se je
ozrl odbor in zbor tja dol, kjer je sedel v zadnji
vrsti Ivan Pavel Radetić. Zdaj je stal visokozravnan
in dejal:

„Gospodje, prosim besede!“
Ni se še zgodilo, da bi Radetić govoril, zato
je hipoma prevzelo vso zbornico zanimanje. Celo
Delmestri se je oddahnil in pogledal kvišku. Radetić
je govoril:
„Gospodje, ako iščemo vzroka deželne mizerije,
tedaj jih iščimo resno. Vzroki zla naših financ
niso Tolminci, ni bančna deputacija in ni Bandel.
Bančna direkcija ima svoje pravno stališče. Tolminci
se sklicujejo na svoje pravice in Bandel se
poslužuje samo v izdatnejši strogosti načina pri
izterjevanju, kakršnega so se posluževali naši davkarji
Pollini in Formentini. Res je, Tolminci se
branijo vsakih novih davkov. Ne branijo se jih,
ker so po naravi uporno, cesarju neposlušno ljudstvo,

kakor jih naš odbor toži na Dunaju, branijo
se jih, ker ne razumejo razmer in so mnenja, da
jih nekatere bivše predpravice ščitijo vseh novih
davkov. Leta 1532. so se tudi, kakor je že odbornik
Delmestri povedal, upirali davku. Tedaj jih
je prepričal o potrebi davka glavar Attems s preprosto
opazko, da gre za splošne davke, cesarske
davke, ki so jih dolžni plačevati privilegiranci in
neprivilegiranci. Prepričan sem, da Tolminci davka
na meso ne razumejo.“
Bilo je nekaj čudovitega v besedah in govoru
Ivana Pavla Radetića. Komaj par polglasnih opazk
je bilo čuti v zbornici, dočim je bila večina mirna
in pazljiva.
„Par bridkih besed moram povedati,“ je nadaljeval
Radetić mehko in slovesno. „Dolgo vrsto
let gledam molče, kako se v tej deželi gospodari.
Tudi zdaj ne bi govoril. Toda vidim v duhu vihar,
ki se zbira nad nami vsemi, vidim začetek konca.“
Ponehal je za hip. Zroč topo preko zborujočih,
je bil, kakor da v resnici vidi, česar ne vidi nihče
in ne sluti nihče.
„Gospodje,“ je vzkliknil, „periculum in mora!
Dežela je obupana. Ljudstvo je izgubilo zaupanje
do svoje gosposke. Ljudstvo čuti in vidi samo bremena
in nasilje davkarjev. Bandela ne poznam.
Morda je lopov, morda komedijant. Vem, da vidi
ljudstvo v Bandelu pijavko in ne loči več davkarjev
od plemičev, niti od uradnika in odbornika
in glavarja. Pri ljudstvu smo mi vsi samo še
pijavk.“
Zopet je prenehal, grobna tišina je bila v zbornici.
„Tu sedimo,“ je nadaljeval, „blagor dežele
nam je poverjen v varstvo. Ali smo skrbeli za
blagor dežele? Niti Bandela nismo gospodarji. Že
dve leti trpimo njegovo počenjanje in mu nasprotno,
kakor bi ne smeli, odtegujemo podporo
dežele pri pobiranju davka. Bančni direkciji kažemo
svojo nemoč in igramo žalostno vlogo malovrednih
upraviteljev. Z izgovori prihajamo, dasi
smo se zavezali v pogodbi točno plačevati obroke,
še več, gospodarimo slabo, ker imamo dejanske
prebitke in jih tajimo in tožimo ljudstvo, dočim
sami ne plačujemo vojnega davka.“
Tu je kriknilo nekaj zadetih. Kakor val je
vzrastel Radetiću glas;
„Če lažem, naj se mi prepove govoriti. Če
pa ne lažem, bom govoril do konca.“ In res je
mogel dogovoriti:
„Finance v deželi so slabe. Proč zato z deželnimi
darovi. Razsipnost je, deželni denar pri
dobrih časih naklanjati godovnikom, birmancem,
ženinom in tujcem-gostom, brezvestnost je delati
to zdaj.“
Hipno se je umiril in pripomnil uradno:
„Izdelal sem načrt, podoben Delmestrijevemu.
Uvedi se splošna kontribucija v znesku 12.000 goldinarjev.
Izterjaj se v plačilo davkarjev 12.720 goldinarjev.
Podrobni načrt izročam v roke gospoda
podglavarja.“
Hip topega molka je ležal nad zbornico. Bilo
je, kakor da sta levica in desnica okameneli. Hipoma
pa je planil mladi Nikolaj Strassoldo kvišku
in vzkliknil:

„Izdajalec, kmetom nas prodaja!“
Namah so zborujoči osiveli. Bilo je slišati
hripave, jezne glasove. Mladi Radetić je skočil
k Nikolaju Strassoldo in vpil:

„Vi, obžalujte, moj stric ni izdajica. Vi, jaz
hočem odgovora.“

„Dobite ga!“
Gluhi Mels je začuden mahal z rokama, nič
manj presenečen, nego zanemarjeni Klavdij Delmestri,
ki se je pravkar prebudil. Coronini, Colloredo
in nekateri drugi so se opravičevali pri podglavarju
in odhajali. Ob Ivanu Radetiću se je postavilo
nekaj mladih z levice, očividno zato, ker
so mislili, da desnica navali nanj. To se ni zgodilo,
pač pa je z desnice odhajal član za članom.
Edini Delmestri, ki je prej tako žalostno pogorel,
je zdaj ves srečen šepetal Cristoforuttiju:

„Eden torej, eden je bil, ki je za moj predlog!“
Radetić je izročil pisan načrt podglavarju.
Tedaj ga je potrepal Coronini po ramenu:

„Govorili ste o pravicah Tolmincev. Ali ste
mislili s tem povedati, da imajo Tolminci pravico
do ene četrtine od desetine, katero pobiram?“

„Nikakor, gospod grof,“ je odvrnil oni mirno,
„o tej predpravici čujem zdaj prvikrat!“
Coronini mu je molče obrnil hrbet. —
Seja je bila pri kraju. Davkar Simonetti, ki
je prišel brez vsakih računov k seji, je nekam veselo
pobral svoje papirje in odšel. Šel je naravnost
v palačo grofa Rabatte, ki se je bil pri podglavarju
opravičil z boleznijo.
Simonetti ga je našel z Vergilom v roki in
mu je popisal sejo. Tedaj se je Rabatta razvnel.
Začel je hoditi po sobi gorindoli. Plemič, ki je
duševno nadkriljeval svoje vrstnike, je zavidal
Coroninije, Strassolde in Collorede, zavidal celo
poljudnost Radetićev. Odslovil je Simonettija in se
zamislil. Naenkrat se je udaril po čelu in vzkliknil:

„Che idea! Seveda! Spravim jih. Coroninije,
Strassolde, Radetiće in vse druge.“
Tedaj je prišel sluga in naznanil, da so začeli
prihajati povabljeni gosti, člani akademije „cvetočega
lovora“, ki ji je predsedoval pesnik in arbiter
elegantiae Rabatta.

X. DAVKI IN OPRAVKI.

Silvestrov večer leta 1712. je bilo ob sedmih
zvečer, ko je sedel Anže Rink, mostarski krojač
pri svojem sosedu in prijatelju Fortunatu Helerju,
mostarskem čevljarju in starem prijatelju. Ne da
bi bila Anže in Fortunat kakorkoli duševno soglašala.
Baš zato, ker nista soglašala, sta bila
prijatelja. Anže je bil krojač, Fortunat čevljar;
Anže ni maral mnogo dela, Fortunat je delal od
zore do noči in še v noč. Anže je bil zgovoren,
Fortunat molčeč ko grob; Anže je imel družino,
Fortunat je imel neko teto, ki je bila še bolj molčeča
ko nečak, še bolj pridna — vsaj pletla je
venomer in napletla bi bila celo hišo nogavic,
jopic in povojev; pa ker ni imela volne, je dopletla
in zopet razdrla ter pričela delo od začetka.
Anže je sedel na levi strani peči, teta na
desni, v sredi se je mučil ob dremotni oljenici
Fortunat, da zakrpa že trikrat krpani škorenj.

„Koliko ste že napletli nogavic?“ je vprašal
Anže.

„Tritisočsedemintrideset parov!“ je odgovorila
teta nevoljna, da jo moti.

„Lepo število, koliko bi to izdalo desetine!“
je občudoval Anže imaginarno bogastvo pletice.
Teta in Fortunat sta molčala. Tedaj je dejal Anže:

„Pa bomo srečno prestali zopet eno leto,
če Bog da, ga bomo!?“

„Bomo!“ je jeknil Fortunat, teta niti prikimala
ni: očividno ji je bilo žal, da je prej odprla
usta.

„Nazaj mislim,“ je začel Anže vsekakor širje
zasnovan govor vpričo hvaležnega poslušalstva,
„nazaj mislim, pa sam sebi se smilim, če se vprašam,
kako živimo mi podaniki!“
In ker je razumel molk kot izpodbudo, je
vzkliknil kaj veselo:
„Cerkev ima svoj koledar, gospoda ima svojega,
mi kmetje pa svojega.“
Zopet je počakal, ali bo kdo oporekal, in
ker se ni nihče oglasil, je dejal:

„Še en požirek mi ga boš dal, Fortunat. Saj
človeku jezik priraste, če sam govori!“
Fortunat je res zlezel s peči in prinesel odnekod
v škrbastem vrču kislega cividinca. Anže
je nagnil in pil.

„Čisti, zato pa je dober!“ je dejal, da bi
človek mislil, kdo ve, kako si je z nezmernostjo
zapackal želodec. Fortunat je prikimal in zopet
sedel, Anže pa je dejal:

„Poslušajta me, bosta slišala, kakšen koledar
je za nas kmete. Dve plati ima. Ena je daj, druga
delaj.“
Kot vesten govornik je prenehal za hip, da
se poslušalstvo duševno zbere, nato je nadaljeval:
„Za svete Tri kralje boš dal desetino, za
Svečnico boš plačal letino, o sv. Juriju boš zopet
plačal od kokoši in jajec in prekelj, ali pa boš
dal jurjevico. O sv. Marku boš dal gosposki pra
šiča in plačal lovščino, o sv. Filipu in Jakobu
boš plačal naselnino, in če si pek, še petak za
prodani kruh. O sv. Petru in Pavlu boš dal poklon
in o sv. Marjeti jagnje, o sv. Jakobu boš
plačal ali dal kokoši in sir, za sv. Ano boš prinesel
gospodu rib in na Veliki Šmaren petelinčkov;
o sv. Mihelu boš nesel ogorščino in o sv. Martinu
žita za seme, turščico in ajdo in enega prašiča;
o sv. Katarini boš prinesel orehov in medu in o
sv. Andreju boš plačal molžano; o sv. Miklavžu
boš nesel davek za sol in za ognjišče, in če prineseš
prepozno, boš plačal za svete Tri kralje
trojno. Za Božič pa boš daroval drv in masla in
jajec, in če jih ne boš imel, jih boš kupil, in če
jih ne boš kupil in ne poneseš nič, porečejo, da
se puntaš. Ali zdaj veste, kaj se to pravi: daj!“

„Vem!“ je dejal Fortunat, teta pa ni rekla nič.

„Pa še nisem vsega naštel,“ je dejal Anže
zelo dobre volje, vesel ali svojega dobrega spomina
ali velikega števila tega, česar še ni omenil.
„Tako boš dal, če umrješ, najboljši rep iz
hleva, in če se oženiš, boš dal biriču cekin in
oskrbniku tri in sodniku pet in grofu boš plačal
novo naselnino. Potem boš dal še desetino v
Čedad in postavno mero fajmoštru in cerkvi. In
potem bo rekel Bandel: Zdaj pa plačaj davek na
meso in vino.“
Anže si je pomel roke in segel po vrču. Ko
si je namočil jezik, je dejal še boljše volje:
„Zdaj bom pa povedal, kaj boš delal. O svetem
Juriju boš dal plug in boš oral tri dni po
pisanih pravicah, in štiri, ker ti tako oskrbnik
ukaže. In branal boš in sejal in kopal, zato dobiš
po pisanih pravicah hleb kruha in vrč vina, če
ti ga bo oskrbnik dal. O sv. Filipu boš dal dve
plevici in o sv. Marjeti pošlješ žet in povezovat.
Sam pa pojdeš kosit in seno spravljat, kolikor
moreš peljati enkrat z dvema konjema. Ko zvoziš
seno in pšenico, pojdeš o Velikem Šmarnu orat
dva dni z dvema konjema, če jih imaš, in če jih
nimaš, boš kopal en dan. In gnoja boš pripeljal
iz svojega hleva. Šest jih ga bo vozilo en dan,
šest ga bo nakladalo šest dni, šest bo pomagalo
šest dni in trinajst ga bo en dan nosilo v zelnik. —
Potem boš kosil travo. Zatolminci in Doljani bodo
kosili senožeti in planine; za košnjo boš dobil šestdeset
funtov težak hleb sira, ki ga bodo dali Kamenci
od planine. Potem boš ob sv. Mihaelu ajdo

žel in omlatil in v Tolmin zvozil. In o sv. Martinu
boš spravljal repo in zelje in oral za ozimino.
O sv. Andreju boš drva sekal in vozil, in če je
potreba, tudi plavil. In v Bilje boš tovoril in iz
Rubij boš vozil grofovo vino. Če ne boš imel konja,
ga boš najel, in če prideš prepozno, boš plačal
kazen, in če je ne plačaš, ti vzame oskrbnik vola
ali kravo. Kaj mislita, ali je to vse?“

„Še ni!“ je jeknil Fortunat.

„O, vem, da ni! Vozil boš kamenje in žgal
apno in poti boš popravljal in sol in olje in železo
boš vozil in še otrobi za pse. Pa zidal boš in domače
ženske boš poslal o Veliki noči in Binkoštih
in Božiču prat, šivat, pometat in peč. In kadar
pride grof na lov, mu boš divjačino naganjal. In
če bo slabo vreme poleti, boš še v nedeljo rabotal
in še mašo boš zamudil. Ali bo za silo dovolj?“

„Dovolj,“ je jeknila zdaj Fortunatova teta in
začela dopleteno nogavico zopet plesti od kraja.

„Veste, teta,“ je dejal Anže, „če izvedo v
Tolminu, koliko napletete, bo treba odrajtati
mnogo nogavic.“
Ta globokoumna opazka je udobrovoljila celo
Fortunata. Zasmejal se je. Anže pa je nagnil vrč
in posrkal še zadnjo kapljo cividinca.
„Zdaj pa pojdem,“ je rekel, „osem otrok
imam, od vsakega plačam sold, pa jih le rad imam
in mi je hudo, če jih ne vidim pol ure.“
Anže je lezel s peči. Tedaj je dejal Fortunat
skrivnostno:

„Ali se mislite res puntati?“

„Kaj sem zato govoril, da še to vprašaš?
Seveda se bomo, ali se ti ne boš?“

„Ne vem,“ je odvrnil Fortunat dvoumno.

„Šema je,“ je mrmral Anže odhajaje, „čemu
sem le toliko govoril!“

XI. PAJEK IN VOLK.

V Kanalu, ob mostu čez Sočo, na desni strani
pod cesto, je stala v vrsti z drugimi poslopji nizka
in nemarno umazana hiša z zabrisanim grbom v
pročelju, nič manj revnejša lepote od drugih, nič
manj bogata golazni in mišjadi, kot ves kanalski
trg, last grofov Rabatta. Vogel pri hiši, ki je gledal
na most, je imel na obe strani po eno okence, izza
katerih je noč in dan mežikalo dvoje drobnih, dremotnih
oči. Te oči so vselej čudovito zažarele,
kadar je zaškripal onstran ali tostran Soče voz.
Tedaj se je zgodilo, da se je tisto bitje za oknoma
skrivnostno potuhnilo. Stoprv, kadar je hotel
voznik z vozom preko mostu, je šinilo pri nizkih
vratcih na plan in po par stopnicah na cesto, tako
hitro, tako nenadno, da so se konji plašili. Tisto
trebušno in grbasto človeče, upognjenega telesa,
nizkih nog, ploščatega, neizrazitega lica, je krililo
z neprimerno dolgimi rokami predse, moleč osuplemu
vozniku moder listič pod nos in mrmraje
brez poudarka, neprenehoma:

„Pet grošev, pet grošev pa dva krajcarja, krajcarja.
Plačaj, plačaj, plačaj.“
In mož se je venomer zvijal in krilil predse
z rokama, z neizraznim svojim licem podoben
ogromnemu pajku, ki preži v duplini in se zdajpazdaj
hipoma, neslišno spusti na dan in se zopet
vrne v špiljo.

Ta pajek v človeški podobi je bil Andrej
Karnel, kanalski davkar, ki je pobiral davek od
vina in mesa. Ni ga bilo tedaj po vsej soški dolini
človeka, ki bi ga bili ljudje bolj sovražili, bodisi,
da je bila že njegova zunanjost vse prej nego prikupljiva,
bodisi zato, ker so krožile govorice o
njem, da je oropal in ubil nekega duhovnika z
Laškega, in da je okradel cerkev Marije Snežnice
nad Avčami. Vsekako si ljudje niso mogli razložiti,
kako je to človeče v dobrem letu postalo
mitničar in davkar, dočim so ga prej poznali ljudje
kot nosača svetogorskega brata o bernji. Že tedaj
je rekel Štefan Maraž, voznik in prekupec iz Ajbe,
bratu Ciprijanu, da li nimajo na Sv. Gori človeka,
ki bi bil vsaj malo bolj Bogu podoben. Štefan
Maraž ne bi bil morda nikoli rekel teh besed, ako
bi bil slutil, da bo to grdo človeče, pred katerim
so psi cvileč bežali v kraj, dobro leto pozneje strah
in groza konj in voznikov. Iz strahu so mu ljudje
plačevali davek brez ugovora, češ, da vsaj opravka
ne bo ž njim. Karnel je znal premeteno izkoriščati
to ljudsko slabost.
Tolminski krčmarji, katerim je vino domači
gospod Coronini te gnil, so se postavili sprva možu
po robu, češ, da naj plača davek Coronini. Mož
pa je vedel bolje, da Coronini ne plačuje davka od
vina, in je menil, da naj sami uredijo s Coroninijem.
In ko so se ustavljali, je davkar zažvižgal in
odnekod, iz podzemske kleti, se je vzpel človek,
nič manj grd od gospodarja, samo s to razliko, da
je bil orjak in očividno nevaren človek, kar je
dokazal že o prvem nastopu Klementu Melincu
iz Tolmina, dvignivši ga čez most in režeč se pošastno,
dočim je pajek predel z brezizraznim
licem:

„Plačaj, plačaj, plačaj!“

„Plačam!“ je viknil Malinec in bled ko smrt
odštel do vinarja davek. Nato so dejali krčmarji
oskrbniku v Tolminu, da, če hoče grof, da bodo
točili njegovo vino, naj ga jim sam tegne iz Rubij.
Oskrbnik je rekel, da je prav. Pa ni bilo zopet
krčmarjem prav, ker jim je oskrbnik vino računil

draže, dasi so morali kmetje za 20 krajcarjev
tovoriti v roboti. Tedaj so rekli krčmarji, da bodo
zopet sami hodili po vino. In ko so bili onstran
Kanala in so ustavili pri Maražu, je vprašal Maraž
vselej:

„Kaj, ali še prede v Kanalu?“

„Prede! Konj se mi je splašil, ko je klical:
Plačaj, plačaj, plačaj!“

„Da ga ni, ki bi ga česnil, da bi konec storil!“
je vzkliknil Maraž.

„Saj nima duše, brez skrbi bi ga!“
Maraž Kamela ni sovražil brez vzroka. V
petih mesecih mu je namreč trikrat zaplenil vino,
katero je tihotapil iz Brd, Maraž je šel sprva nad
davkarja.

„Ni slabo vino,“ se je rogal Kamel Maražu
ob polnem vrču, „po čem si ga plačal?“

„Moje vino piješ, potep!“ je viknil Maraž.

„Tiho bodi, Štefan,“ je dejal, „Kanalci imajo
ušesa. Naj izve gosposka, da tihotapiš, krčmo in
tebe zaprejo!“
In ko je Maraž uvidel, da Karnelu ni kos, se
je obrnil; in tedaj je zaklical Karnel za njim:

„Ali je pa to Bogu podobno, da kradeš cesarju?“
Od jeze se tresoč se je vrnil Maraž in krenil
še isti večer z oslom v Brda, kajti ni kaplje je ni
bilo v kleti. In zdaj je imel več sreče. Srečno je
pritovoril do pred hišnih vrat in vstopil in zaklel,
kajti v obraz se mu je porogal gnusno zlobni Karnelov
hlapec, se dvignil in odvedel osla s tovorom.
Še vtretje je poizkušal Maraž prekaniti davkarja.
S praznim vozom je šel v Plave in vso pot
je pripovedoval, da gre po kakih trideset škopnikov
slame. Ni vrag, da ti ne bi bil kos, je mislil
vso pot na Kamela.
Lepo počasi je vozaril in prišel na kanalski
most. Rahel smeh mu je zakrožil ob ustnicah, da
je viknil:

„Hej, davkarji, ali ne bo nič davka!“
Komaj je zinil, že mu je bilo žal, kajti opazil
je, da je Karnel nemirno planil iz zasede ob okencih,
zažvižgal in se hipoma vsadil predenj ob voz.
Isti hip se je izmotal iz podzemske kleti orjaški
hlapec.

„Plačaj, plačaj, plačaj!“ je predel pajek.

„Slamo?“ se je rogal sicer še vedno, ali ne
več tako objestno, Maraž.

„Vino, vino, vino!“ je mežikal Karnel, ko da
ga slepi še tisto malo svetlobe na nebu ob mraku.
Karnel je šinil z bičem in ni odgovoril. Nihče
mu ni zastavil poti. Ko pa je bil že onstran mostu,
je začutil, da ga je zgrabilo dvoje rok in ga treščilo
ob tla, da je za hip izgubil zavest. Ko se je za
zavedel,
je zagledal na vozu Karnelovega hlapca,
pošastno se režečega in z lahkoto privzdigujočega
sod, ki je bil poln sladke rebulje. Onstran mostu
pa se je oglasil Karnel:

„Štefan Maraž, zdaj vedo vsi, da tihotapiš in
kradeš cesarju. Dac se ti je smilil, zdaj boš dal
vino in sode in hišo, in še zaprli te bodo. Le
odpelji svoj sod, zadnji je!“
Maraž je prispel domov in našel pri sebi dva
Tolminca, Kobala iz Podsel in kovača Šavlija.

„Zlodjev Bric,“ ga je pozdravil Šavli, „ali imaš
kaj vina ali nič?“

„Zadnji sod!“ je dejal Maraž, drhteč od jeze
in bridkosti. In nastavil je sod in izpil prvi dva
vrča. In nato je zaklel in udaril ob mizo.
„Hentaj, ti si lep krčmar,“ se je začudil Kobal;
Maraž pa je rekel:

„Žene nimam, sestra bo že živela kako. Kadar
jih zagledam, da gredo pome, zažgem vse, pa v
Kanal pojdem, pa ga zakoljem.“

„Pa ne Kamela?“ je vprašal Šavli.
Maraž se je pridušil. Kobal mu je položil roko
na ramo in se zasmejal:

„Štefan, od srca mi govoriš. Zato ti pa povem:
šema si, če greš sam nadenj. Saj pojdemo vsi!“

„Kateri vsi?“

„Če si pa tak-le tepec,“ je menil Šavli, „pa
bodi!“
In se je nagnil k Maražu in mu pošepetal:

„Spuntali se bomo!“

„Ni mogoče!“ se je začudil Maraž,
Kobal je resno prikimal.

* * *

V Čepovanu je pri Matiji Podgorniku za
ognjiščem sedel siromašno in letno oblečen postaren
mož in s kisloginjenim licem pripovedoval
postavni gospodinji, kakšen revež da je. Žena je
narezovala korenje v veliki kotel za prašiče. Mož
je tožil:

„Lejte, mati! Jaz Vam ne morem popisati,
kakšna revščina je pri nas. Ni moke, ni kruha, pa
obele še toliko ne, da bi mišim nastavil.“

„Kaj pa jeste potemtakem?“ je vpraševala
žena, ne preveč ginjena.

„Lejte, mati,“ je nadaljeval mož, „ženo imam
in troje otrok. Pa ni bilo v hiši ni praška moke.
Saj morajo konec vzeti, sem rekel, pa sem po
snegu šel na Tolminsko. Bog jim vrni, prav dobri
ljudje so. Komaj sem nesel. So mi naložili repe
in sira. Pa smo živeli dva tedna. Zdaj pa zopet,
kamor pogledaš, sama lakota. Saj jih nisem mogel
več gledati. Bo že Bog dal, sem rekel. Naj bo,
kar bo. Če ni repe, tudi korenja se ne branim.“

„Kaj boš na plečih korenje vlačil v Brda?“
je rekla žena.

„Kakšno koretico (voziček) bi dobil do Gorice,
ker so grde poti,“ je tožil mož, „pa če ni, v
božjem imenu, se počiva, pa nese, pa zopet počiva.“

„He,“ je odvrnila žena, „če si kaj prida nabral,
bi ti naš s konjem potegnil do Solkana drugi teden.
Ta teden ne more več, je včeraj šel v Gorico!“
In žena je pogledala skozi okno, kjer se je že
mračilo, in dejala:
„Nič ne vem, kje se oščaja, da ga še ni!“

„Slabe poti!“ je pripomnil mož.
Žena ni rekla nič, privzdignila je z eno samo
roko kotel nad ognjišče in ga obesila na verigo,
visečo izpod oboka. Rahlo je zardela v obraz,
segla po polena in viknila:

„Ta naš fant, same norčije so ga. Sem mu
rekla, naj mi nakolje drv, pa je vse bob ob steno.“

„Otročiči so otročiči,“ je tolažil mož.
Žena je odhitela iz kuhinje; zunaj se je čul
njen glas, ko je klicala sina. Nato je zopet vstopila
in rekla:

„Preveč pogoltni ste vi, Brici, samo vino vas
je, za repo in korenje se še zmenite ne. In živine
tudi ne redite.“

„Ne govorite tega, mati,“ je tožil mož, „sirote
smo. Malo vina je vse, kar nam je Bog dal, pa nam
še to popijejo biriči pa davkarji.“

„Ali so tudi pri vas davkarji?“ se je začudila
in dostavila: „Saj ste sami berači, kaj hočejo
od vas?“

„Noben vrag ni hujši od davkarjev,“ je dejal
mož, „Vi, mati, si tega niti misliti ne morete,
kakšni so. Samo o Zaletelu iz Biljane bi Vam lahko
celo noč pravil. Pa ta še ni najhujši, je še hujši
števerjanski Taljanut, pa tisti judovski Adam Res
iz Dolenje, kjer sem jaz doma. Čujte, mati, Vam
bom povedal, kako je napravil Zaletel Andreju
Šturmu iz Krasne. Si je izmislil, da je Šturm prikril
dva soda vina, pa ga je šel tožit v Gorico, pa kar
z biriči mu je šel v klet. Ko se je pa Andrej branil
in udaril biriča, so ga gnali v Gorico. Tisti birič
je potem zvečer ob devetih Šturmu vse trte porezal.
Andrejev brat Miha ga je videl. Zdaj pa
veste.“
Žena ga ni več poslušala. Zagledala se je
skozi okno in dejala:

„Kaj je naš znorel? Se mi zdi, da ima prazen
voz.“ In za hip je dejala:
„Bogve, da je prazen. Ta je pa lepa!“
Planila je iz kuhinje in čuti jo je bilo, ko je
viknila:
„Matija, zdaj mi povej, ali si znorel, da si
prazen prišel?“ In čez hip je kričala:
„Ježeš, kaj pa ti je? Ali si pijan? Ves krvav
si in strgan!“
In ko mož ni takoj odgovoril, ga je s krepko
roko potegnila v vežo in kuhinjo in dejala že dokaj
manj prijazno:
„Zdaj pa je že čas, da poveš!“

„Mica,“ je rekel mož skromno in nežno, „saj
ne boš verjela!“

„Kaj, da ne bom verjela?“ je vprašala in vsadila
roke ob bok pred možem, ki je bil omahnil
na ognjišče. Bil je mož dobrodušen in skrajno
miroljuben in očividno pod vplivom ženine možate
osebnosti. V tistem položaju je bil v resnici celo
smešen, kajti jopič mu je bil razparan in po obrazu
je bil mož potolčen in opraskan in tudi na levi roki
je moral biti ranjen, kajti obvezal si jo je bil in
obveza je bila krvava.
„Pretepal si se!“
Zmajal je z glavo.
„Ali si zvrnil?“
Zopet je zmajal z glavo. Tedaj je ženo popadla
jeza, da je viknila:
„Ali si jezik tudi izgubil, ti!“

„Oh, mati,“ se je vmešal mož za ognjiščem,
„mogoče so ga tatovi ob cesti!“ Tedaj se je Podgornik
dvignil in dejal:

„Bandel me je!“

„Kdo?“ je viknila žena.

„Blago so mi hoteli vzeti, pa konja izpreči,
pa so me. Štirje so bili, jaz in Golja pa dva, pa so
naju.“

„Kateri Golja, tisti pretepač?“ je vprašala
žena.

„Z nožem jih je hotel, pa so naju. Sredi
Gorice.“
Ženi je bilo lice zardelo, pa je viknila:

„In kje sta blago pustila?“

„Vzeli so ga. Saj so še konja hoteli!“

„Tako? Davkarji?“

„Davkarji!“ je ponovil Matija.

„Bog daj dober večer!“ je tedaj vstopil tuj
človek in, videč ženo osuplo, moža razbitega in
trudnega, dejal:
„Martin Munih sem iz volčanske fare, s Podgornikom
bi rad govoril!“

„Tam ga vidiš,“ je odvrnila žena, „le poglej
ga. Župan je, pa se je dal od davkarjev. Le poglej
ga, ali je to mož?“
Tedaj je šinil Podgornik kvišku in viknil:

„Tiho bodi, Mica, če so me! Saj so tudi druge
že, pa jim bo še žal, presneto jim bo žal!“

„Tako je!“ je dejal Munih, „sem pa prav prišel.
Se bomo pogovorili, kakor se tiče. Bog pomagaj,
da se bomo!“

In mož je zlezel za ognjišče in začel sezuvati
škornje, da jih osuši ob ognju, in potem je dejal:

„K Občinarju sem bil namenjen, pa sem, šema,
čez Trebušo zašel, pa čez Kobilico lezel. Pa mi
ni žal, da sem bil v Tribuši, ne!“ —

Pozno v noč se je zleknil Munih za peč. Rano
zjutraj je krenil proti Gorici. Snežilo je in vihar
je vlekel ostro in strupeno. Munih je bil izpil,
preden je odšel, vrč vina, ki ga je bila postavila
Podgornikova zvečer na mizo, da ne pojde tešč.
Rahlo omoten je stopal mož skozi sneg in mrmral:

„Proti Gorici piha! Naj le, naj! Z nami je
vihar. Od Lokva doli je bilo čuti zgodnje jutro
in Munih si je dejal:
„Če ne bi vlekel veter, še s Svete Gore bi
slišal zvon!“ In snel je kučmo in se prekrižal. In
ko je domolil, je zamrmral:
„Ali ne molimo? Pa pravi idrijski fajmošter,
da nismo kristjani! Ali je to kakšen fajmošter?
Za biriča naj gresta on in šentviški!“
In uspešno je korakal. Iz meglenega jutra je
sinila pred njim v nižini z rdečo opeko krita cerkev
v Grgarju. Tedaj je zaigral možu ob ustih
smeh. Dejal si je:
„Skrbelo me je za Podgornika. Pa je šlo tako
dobro. Je le dobro, da je žena gospodar!“

XII. KARNEVAL.

Anton grof Rabatta je bil napel tisti predpust
leta 1713. vse svoje sile, da zbere pri sebi čim
več domačega plemstva. Da bi napravil obligatni
pustni večer tem lepši in privlačnejši, ni štedil ni
denarja, ni časa. Dočim je grof hitel, da dopiše prav
za to priliko zasnovano igro „Tulminenses“ in jo
preda izbranim gojencem jezuitske gimnazije, da
se je nauče, je grofica napravila dan za dnem do
pet in še več obiskov v mestu in izven mesta. Grof
Rabatta je bil tedaj redka izjema med goriškim
plemstvom. Darovit in priden je obvladal precejšnje
znanje. Na Francoskem in po Italiji, kjer
se je mudil v presledkih in smotreno vse opazoval,
se je bil spoznal s finim ukusom francoskega življa.
Z lahkoto se je učil jezikov, igraje je pesnil in
zasnoval pred nekaj leti nekako akademijo „Zeleni
lovor“ in pod to devizo začel zbirati pri sebi
goriško plemstvo. Prožni Rabatta je znal pridobiti
plemstvo brez razlike zase, upogniti si z duševno
prepotenco ponosne Collorede, Coroninije in
Strassolde, privezati pa tudi nase nižje stanove
nič manj nego cerkvene dostojanstvenike. Klanjajoč
se njegovi višji izobrazbi in nesebični požrtvovalnosti,
s katero je zbiral in prijateljsko
družil plemstvo, so brez razlike vsi goriški stanovi
bili mnenja, da je Rabatta edini plemič v Gorici,
ki je neambicijozen, zgolj za čast stanu vnet, in
niso ni oddaleč slutili, da morda snuje ta navidezno
mladeniško navdušeni učenec francoskega dvora,
v resnici pa hladnorazumni egoist, načrt, kako bi
dosegel v deželi najvišje uradno dostojanstvo. En
sam je bil doumel Rabatto, bil je to tedanji kapitan
Ivan Gašpar grof Kobencelj. Oseminštiridesetletnemu
se je rodil sin Ivan Karel Filip, tisti, o katerem
je zapisal Montesquieu: Quand il y aura
des ministres comme lui, on pourra esperer que
le gout des lettres se ranimera dans les Etats
d’ Autriche. Ivan Gašpar grof Kobencelj je bil
tudi edini, kateremu se je bližal Rabatta na poseben
način, z nepojmljivo ponižnostjo in dvorljivostjo,
izvzemši morda še kneza Porzia, ki se je
vsako leto mudil nekaj zimskih mesecev v Gorici.

Posebno zadoščenje je čutil Rabatta ta večer,
ker je bil knez Porzia sprejel vabilo in bil celo
med prvimi, ki so prišli. Neznaten mož po osebi,
sicer pa takoj na prvi pogled mož resne volje in
globoke naobrazbe. Kmalu o mraku so začeli prihajati
gostje. Bili so to grofje Coroninii, Strassoldi,
Colloredi, Attemsi, Delmestri in Formentini, grof
Franc Anton Lanthieri s soprogo Silvijo della
Torre, ki mu je bila prinesla za doto Vipavo, in
njegov brat, general Ivan Friderik, ki se je mudil
radi slabotnega zdravja v Gorici. Dalje je bil
navzoč Jakob grof Edling, gospod na Vogerskem,
oče Rudolfa, poznejšega nadškofa, ki je zastopal
l. 1728. pri sprejemu cesarja Karola VI. deželnega
maršala. Prišel je bil Ivan Ignac Dornberg s tremi
groficami: Klaro, Terezo in Ano Dornberg, od katerih
je zadnja in najmlajša še upala, da se omoži,
dočim sta starejši iskali družbe pri pobožnem in
dobrohotnem gospodu Francu Antonu de Grazia
in ga cesto do solz ganile s svojimi pripovestmi,
n. pr. o zloglasnem plemiču, ki je končno prišel v
samostan in umrl kot svetnik. Družbo jim je delal
Sertorij Delmestre, zadnji goriški naddijakon, ki je
slovel, da piše najčistejšo latinščino in pridiguje
neskončno učeno. Sicer pa ni nihče bral njegove
latinščine in je vsakdo prespal njegove govore.
Med drugimi odličniki je bil poselil Rabatto tudi
šentferjanski Karel Tacco, ki je imel v akademiji
ime „Mercator“, očividno radi meščanske grde navade,
da se je ukvarjal z raznimi podjetji in l. 1724.
res otvoril prvo usnjarsko tvornico v Gorici. Navzoč
je bil nadporočnik Arardi, ki se je baš tedaj
potegoval za vzprejem med stanove. Kakor vselej,
je bil prišel med zadnjimi devinski gospod Thurn,
dočim je podgrajski Petazzi zamudil igro Tulminenses.

Mož je imel pozneje priliko spoznati
upornike in persona in vse bolj naravno, nego

Rabattove osebe, ki so se košatile v italijanskem
enajstercu in klasičnem latinskem šestomeru. Posebnost
večera je bila, da je presenetil Rabatta
goste s kratko igro pred obedom. V širni dvorani,
sicer prenizki in prenapolnjeni baročne navlake, je
gorelo devetero lestencev. Mehki sedeži so bili
razvrščeni v dveh vrstah. Gospodar-gostitelj in
grofica sta sprejemala goste in jih liki gledališki
sluge spremljala do odkazanih jim sedežev pred
okusno improviziranim odrom. Domači sluge so
nosili gostom mrzlih krepčil in pijač. Oder je bil
okrašen z grbom akademije in z grbi stanovskih
rodbin. Bili so do najmanjše pičice skrbno narisani,
da ne bi bil ta ali oni užaljen. Grbi so dali
povod pogovorom o junaških prednikih. Tolminski
gospod je imel priliko povedati o slavnem Ludoviku
brez levice, podglavar Strassoldo o Bonamaru,
poslaniku Karla Velikega v Bizancu. Zlasti
je bila zlata vaza z alojo predmet namigavanjem,
ker so gostje poznali gostiteljev dovtip, tičoč se
Dornbergov. Mlajši člani plemiških rodbin so dvorili
damam, zlasti vdovama, mladi grofici Pallfy,
ki so ji bili par tednov po poroki ubili soproga
Novella, in grofici della Torre, vdovi po zastrupljenem
Luciju. Tem se je pridružil baron Tacco,
ki je tudi v tej zadevi kazal svoje materialistično
plebejsko naziranje, da je vdova za devet deklet.
Samo Nikolaj Strassoldo je stanovitno dvoril svoji
lastni sestri, tako da ju je nazval v bibliji podkovani
knez Porzia Amnona in Tamaro. K sreči ni Nikolaj
poznal starega testamenta, ker bi bil sicer brez
dvoma pozval kneza, kakor je mladega Radetića,
ki je doma zdravil presekano lice radi svoje parlamentarne
gorečnosti pri zadnji stanovski seji. Navzoč
je bil tudi Mihael Radetić, ki je sedel v
sredi med zaspanim Delmestrijem in polgluhim
Melsom, čigar brat je ležal bolan doma.
Težki baržunasti zastor se je razdel, v gledalce
je zazijala baročna dvorana s stebrovjem in
okrašenim dvoglavim orlom. Pred grbom je klečala
baročna dama, se dvignila in začela deklamovati.
Gostje so prepoznali grofico Rabatta, ki je
bila prej nenadno ostavila dvorano. Zdaj je prednašala
z vznesenim glasom klasičen opis Goriške.
Očividno je predstavljala kot alegorija deželo
samo. Dosledno je rabila za latinski g italijanski
ž:

Tu nenadoma zmoti deklamujočo alegorijo „zvesto
hčerko N. V. nekak šum v ozadju. Na oder plane
livriran sluga in pove alegorični hčerki N. V., da
je zunaj tolpa ljudi, ki razgrajajo in pravijo, da
so prišli po svojo pravico; dal da je takoj vrata
zapreti in da čaka nadaljnjih ukazov. Kdo da so,
hoče vedeti v dveh heksametrih alegorija. Neposlušni
in uporni Tolminci so, poroča sluga,
„kanalje z gora“. Obširna refleksija alegorije,
prednašana z nekako tožečo mimiko ostane gostom
tajna. Ne razumejo izbrane stilistike. Stoprv
zdaj pravi alegorija italijanski:

„Če pravijo, da iščejo pravice, kdo jim sme
zapirati vrata?“
Sluga jo roti, da bi bilo nevarno početje, odpirati
jim vrata. Alegorija se razvname in deklamira:
„O slepote človeške! Nikdar, nikdar ne bo
dežela zapirala vrat njim, ki prihajajo po pravico.
Slepi človek! Ali ne vidiš, koliko junakov, koliko
branilcev mi stoji ob strani, ki me bodo branili do
zadnje kaplje krvi? Ni se mi bati nasilja, dokler
živijo —
Tu je začela alegorija dolgotrajno naštevanje
plemiških rodbin, poslužuje se deloma akademijskih
imen, deloma deviz na grbih kot znakov in
stilističnih fines. Ko je doštela gospode, se je domislila
še dam:
„Pa, oh, kaj govorim o junakih in, bedna,
pozabljam mater junakov, hčera vitezov in družic
Katonov.“ In zopet je sledilo do dvajset ostroumnih
epitetov.
„V prah bodo padli uporniki,“ je zaključila,
„poljubljali bodo rob obleke deželnih hčera in rož.“
Zdaj se sluga ne obotavlja več in gre. Podglavar
dvomi, da li ne predstavlja njega. Na oder
prilomasti pet mož z vihrajočimi plašči in naravnimi
tolminskimi klobuki. Eden med njimi je
mišljen v vlogi obligatnega skaramuca; z gestami
kaže, da bi rad jedel in bi zato rad nekoga natepel.
Pri tem izgovarja venomer, bridko furlanski
naglašujoč:

„Hudič, hudič! Mi smo puntarji!“
Uporniki sicer ne padejo v prah in ne poljubljajo
roba obleke, vendar pa se lepo umirijo in
razvrstijo na odru. Alegorija jim stopi naproti,
Kdo so, kaj hočejo? Pravico! pravijo.

„Z orožjem v roci, iščete pravice?“
Uporniki odložijo gorjače, edini humorist prikriva
svojo. Alegorija stopi k njemu in ga lahko
udari v lice. Igralčeva mimika izvabi gledalcem
dokaj neprisiljenega smeha. Dobri gospod Anton
de Grazia se oddahne. Moža je bila že dozdaj
stvar genila do solz. Sledi kratka pavza. Zaspani
Delmestre se prebudi, polgluhi Mels interpelira
soseda Radetića:

„Kaj je rekla?“

Mož povzroči nekaj smeha, da je nemogoče
slišati, kaj pravi „zvesta hčerka N. V.“ Tolmincem.
Tedaj stopi iz srede upornikov očividno vodja, z
mečem ob strani. Avtor je bil pač pozabil na meč
pri splošnem razoroženju. Vodja izvaja, da je sin
gora, kjer izvira „goriška Tibera“, kjer se pasejo
dvorogi junci, kjer se pozno razbego snegovi
in „vrača pašnikom trava“, redeunt gramina campis.
Zdelo se je, da je gojenec pozabil besedilo,
ki se ga je bil naučil, kajti čudovito mu je drhtel
glas, ko je govoril:

„Tako lepa je moja očetnjava, da je ni barve,
da jo naslikam, in je ni besede, da jo opišem. Njena
jutra so kot lice dekleta, njen poldan je kot bratov
poljub, in prijeten kot nevestina beseda, njeni
večeri so kot pogledi matere in njene noči so kot
bolest romarja v tujini. Ona nam je mati hraniteljica,
njeni studenci so zdravje, njena polja bogata
medu. Ne daje nam vina, da se upijanimo, ali
daje kruha, da se nasitimo.“
Glas se je razgrel igralcu:
„Pa so prišli in so nam vzeli kruh!“

„Benissime!“ je vzkliknil Rabatta in je brez
nevolje priznal, da je igralec na lastno roko razpletel
tradicionalni marinizem v celo vrsto zvočnejših
in živejših verzov. A tedaj je tudi igralcu
izgorel patos in monotono je dodeklamiral pritožbo,
da je kmet kakor živina in naj mu „zvesta
hči“ pomore.
Ginljivo je bilo videti zatem, kako je „zvesta
hči N. V.“ vse sveto obljubila, privila od vodje pa
do prej kaznovanega objestneža vse k sebi in jih
kot deco peljala pred dvoglavi grb in jih v izbrani
latinščini poučila, kako da imajo ostati zvesti in
pokorni podložniki. Tako je govorila, da je celo
objestnega skaramuca genila, ki je zastonj nastavljal
še drugo lice, naj ga udari, in se nato sam
udaril in s tem izvabil nov smeh, novo vzbujenje
Klavdija Delmestrija in novo interpelacijo Jakoba
Melsa. V splošnem smehu je nato prišel livrirani
sluga in odvedel Tolmince, dočim je „zvesta hči
N. V.“ dostojno zaključila igro s poklonom slavnim
potomcem slavnih dedov in nevenljivi lepoti svojih
hčera, rož, žena in mater. Od vseh strani je obsulo
grofa Rabatto priznanje, nič manj laskavo so
se dame divile grofici Rabatta. Ko pa so se gostje
dvignili, da odidejo v sosednjo dvorano k večerji,
je vprašal podglavar Rabatto, kaj je predstavljal
livrirani sluga.

„Ali se Vam nič ne zdi, kdo da bi bil?“ je
odgovoril Rabatta. Videč podglavarja rahlo nervoznega,
je dejal:
„Ali ne mislite, da je povsem podoben direkciji Bančne deputacije?“
Tedaj je podglavarju odleglo in prijateljski je
stisnil gostitelju roko. Istočasno mu je namignil
knez Porzia, da bi rad poznal predstavitelja vodje
upornikov.
„Ekscelenca,“ je vzkliknil Rabatta, „to je moj
secretarius, Štefan Golja.“ Par hipov pozneje je
stal mlad in preplašen fant pred knezom.

„Odkod ste?“

„S Tolminskega, prejasni!“

„Ali imate starše?“

„Imam očeta. Nesrečen človek je.“

„Kako da je nesrečen?“

„Bil je upornik in je bežal.“
Knez Porzia je stisnil dijaku zlat v roko in
dejal:

„Esto fortis et diligens!“
In ga je odslovil.

* * *

Vse to se je zgodilo v isti uri, ko je stopil
star človek po dolgih letih zopet čez mejo svoje
tolminske domačije. Nad Volčami je stal in zastrmel
doli v temno globel, skrivnostnotiho, kakor
mrtvo. Kakor v pravljici je ležala pred njim globel
v neprodirnem mraku, s svojimi spavajočimi vasmi,
kočami, rovtarijami, s svojimi sinovi in hčerami,
tlačani in sirotami, kmeti in rutarji, polovičarji in
košani. Izpod Kozlovega roba je svetlikalo nekaj
medlih lučic.

„Tam so tlačitelji in biriči, gnezdo
galjotov,“ je pomislil mož, „in še so močni.“ In
zopet se je zagledal v spavajočo globel tlačanov.
Kljub temu ni obrnil koraka, nego se spustil v
nižino. Vedel je, da vstajajo tisti, ki so spali, in
čakajo, da udari plat zvona. In za hip je obstal,
da li res že ne bije plat zvona. Ne! Ura še ni
prišla. A blizu je. Zamolklo so utonili njegovi
trdi koraki, ko je spel navzdol proti Volčam.
Bil pa je to oče Štefana Golje, sivi tolminski
upornik Šimon Golja ... In obrit po vsem obrazu ...

XIII. LESKOVI KRIŽI.

Pečinarji in Ponikvarji so bili vstali že ob
treh, da pridejo pravočasno v Tolmin. V Bači pri
Lužniku so se pomudili nekaj hipov. V hiši so imeli
mrliča, šestnajstletno nezakonsko mater in mrtvorojeno
dete. Pokropili so in potolažili Lužnika:

„Zahvali Boga, da je sirota umrla!“
Mož je bil trezen in je jokal kakor otrok.

„Ali ne greš z nami v Tolmin?“ so ga vprašali.
Odmajal je z glavo.

„Pojdi,“ so rekli, „saj je le za šalo.“ On pa ni
šel. Morda zato ne, ker je bilo vse le za šalo. Tudi
nekateri drugi niso šli, četudi so bili klicani. Ni

šel Andrej Laharnar, ni šel Lovrenc Kragulj. Andrej
ni maral, Lovrenc ni mogel, ker je ležal za pljučnico
bolan. Mati je poslala Tončko, da bi kaj narobe
ne bilo.
Šla je proti Tolminu. Mrzlo jutro ji je grelo
lica. Dotekla je gruče Mostarjev, Bačarjev, Graparjev
in Modrejanov. Tutam se je posameznik
podvizal, da je dotekel druge. Kadarkoli jih je
dotekel, je pozdravil:

„Čebele!“
In gruča se je gruči nasmejala:

„Čebele?“

„Čebele, kajpada, kmalu bodo rojile!“ Tolminci
so šli pred gospodo, da jim bo sodila pravdo,
ker so tožili cesarju; pa so se smejali in bili dobre
volje.
Pred Tolminom so dotekli Mohorja Kacafuro,
ki se je vračal s sprehoda; slabe volje je bil, s
sprehodi je lečil leno prebavljanje in tešč. Oni pa
so bili dobre volje in so mu klicali:

„Gospod Mohor, kaj pravite, kako bo neki to
leto s čebelami?“

„Kaaj,“ se je začudil, „čebele? Zlodej naj
vzame čebele!“

„Take pridne živalce, kako da Vam niso po
srcu, gospod Mohor?“ Mohor Kacafura je bil
uverjen, da ga zasmehujejo in je odvrnil:

„Če bi bil Mohor kozel, kakor ste vi, potem
bi se trkal z vami.“
In vstopil se je ob cesto in jih bridko psoval:
„Ali vam bodo natresli soli danes na sodniji. Sol,
sol, kozlički! Glejte, koliko vas je. Še koze bi
bili s seboj pripeljali, da bi vas bilo več. Soli bo
dovolj.“

„Čebele ne sedajo na sol,“ je dejal nekdo iz
gruče.

„O, vem, da ne,“ je dejal Mohor, „tem rajši
gredo za njo kozli.“ In vesel svoje ekstemporirane
dovtipnosti, je stal ob cesti in bil dobre volje,
kakor oni. Ko je ugledal za moškimi Tončko, je
vzkliknil:

„Eno kozo ste pa vendarle vzeli seboj. Zakaj
pa ste vzeli samo eno?“

„Čebele imajo samo eno kraljico,“ so odgovorili.
Mohor Kacafura ni rekel nobene. Stopil je k
Tončki in jo pozdravil:

„Bova pa skupaj šla par korakov, ti, Kraguljeva.“
Tončko je skrbelo radi bolnega brata in si
je mislila:

„Sam Bog mi je poslal Mohorja, priporočila
se mu bom, da ne bodo hudi v Tolminu, ker Lovrenc
ne more priti.“
In je rekla:

„Vi ste vedno dobre volje, gospod Mohor!“
Gospod Mohor je preslišal, ker je mislil:

„Tolminec je ko ovnov rog. Kadar reče
‚križ‘, misli ‚mož‘. Ampak gospod Mohor, ali nisi
tudi ti Tolminec?“ In je nagovoril Tončko:
„Ti, Kraguljeva, na čebele se razumeš, kaj?“

„Malo!“ je odvrnila, „rajni oče so jih redili,
pa bo zdaj vse propadlo. Lovrenc ni kaj rejca.“
In pristavila je, če bodo v Tolminu kaj hudi, ker
ne bo Lovrenca? Bolan je.
Mohor je zopet preslišal in mrmral:

„Čebele!“ Postal je sredi ceste. Dekle je hip
čakalo ob njem; ko pa se ni ganil, je šla počasi
svojo pot. Tedaj se je vzdramil in viknil za njo:

„Zakaj pa greš v Tolmin? Zaradi oklicev?“
Zardela je in rekla, da je post in da gre v
Tolmin namesto brata. Meril je njeno gibko in
jedro mladost in lice mu je preletela nevolja, ko
se je domislil, da je bila njena mati, ki ga svojčas
ni marala. Ker pa ni bil človek, ki ne bi mogel
pozabiti, je dejal skoro dobrohotno in mehko:

„Radi ga nimajo tvojega brata v Tolminu. To
ti povem naprej! Prišel naj bi bil, kaj jih draži.
Ali pa bi bila vsaj ti prijazna. Saj ga poznaš,
Grandenta!“
Zardela je, ker je vedela, kam namiguje Mohor.
On je pristavil robato:
„Pa se še drugič hodite kopat, Modrejčanke,
da vas bo oprezoval.“

„Sram naj ga bo!“ je vzkliknila. Bila je bleda
ko stena in vsa se je tresla. Še Mohorju se je
zdela lepa, in sam pri sebi je mislil:

„Smo bili mladi, gospod Mohor, ampak taki,
ko ta Grandente, fej, gospod Mohor! Naj mu, naj
razpraskajo malo obraz Tolminke. Saj ta mu ga
še bo, če ji ne bo dal miru.“

Ozrl se je po Tončki, pa je ni bilo več ob njem;
on pa je že stal pred Defacisovo gostilno sredi
kmetov, ki so se tukaj zbirali.

„Čebele,“ je viknil in pomežiknil.

„Kaj?“ se je začudil najbližji. Mohor Kacafura
se je ozrl nanj in videl, da je Peter Duša.

„Čebele,“ je ponovil trdoglavi Mohor. Toda
Peter se ni zbegal, nego viknil:

„Možje, meni se zdi, Mohor Kacafura je pijan.“

„Čebele!“ je viknil v tretje Mohor in meril
obraze. In je videl, da se je zmotil. Široki, dobrovoljni
obrazi so se mu smejali in do petdeset glasov
se mu je rogalo:

„Čebele, čebele!“
Gospoda Mohorja je postalo sram in se je lepo
izgubil.

* * *

Pri mizi na dvorišču, pred gosposko hišo pod
balkonom, je sedel resno in negibno tolminski gospod
Jakob Anton Coronini in motril drenjajoče se
kmete na dvorišču. Poleg njega je sedel sodnik
Locatelli. Ob mizi so stali biriči in oskrbnik
Grandente. Sodnik Locatelli je čital tožbo Tolmincev
na cesarja. Tupatam je sunil sosed soseda.
Bili so, ki so bledeli, kaj da bo. Mlad visok človek
med tlačani pa se je smešil ves čas, tako da so
se začeli po njegovem zgledu smešiti vsi oni, ki so
ga videli. Prav ob njem je stala Kraguljeva Tončka.
Z druge strani dvorišča ji je dajal znamenja Vidučev
Tone. Pa kakor da ga ni videla. Morda ga
tudi res ni videla. Nenadoma se je bila zavedela
ob možu, ki se je smešil. Rahla groza jo je stresla
in so ji drhtele ustnice:

„Jezus, kako je predrzen! Če ga spoznajo.“
Niti pogledati se ga ni upala. On se je dotaknil
njenega ramena in vprašal:

„Kaj ni Lovrenca?“

„Je bolan!“

„Pa si prišla ti?“

„Da!“

„Čemu!“
Gledal je preko glav proti sodniku, ki je grajal
uporno in grdo ravnanje kmetov, hudobno natolcevanje
podložnikov, hvalil potrpežljivost gospoda,
ki da je prišel, da zasliši sam tiste, ki imajo tožiti;
naj stopijo naprej in tožijo, češ, kje, kdaj in kakšne
krivice se jim godijo?

„Kdor toži, naj stopi naprej,“ je zaklical
oskrbnik.

„Kdor toži, naj stopi naprej,“ je zaklicalo pet
biričev na vseh koncih dvorišča.
Nihče se ni oglasil.
Sodnik je glasno vprašal, ali ne toži Janez
Živec.

„Ne toži,“ je jeknilo v ospredju.
Ali ne toži ladrijski župan.

„Ne toži,“ je bil odgovor.
Sodnik Locatelli se je spogledal z Grandentejem,
se nasmehnil in zrl nato prezirljivo po ljudeh.
Tisti hip sta si pogledala z oči v oči sodnik in
mladi smešeči se mož ob Tončki.

„Ali si me spoznal?“ je zamrmralo ob Tončki.
Dvignila je oči in se ozrla plaho nanj.

„Lovrenc Kragulj toži!“ je rekel z nekako
izpremenjenim glasom sodnik.

„Ne toži!“ je viknila Tončka po zgledu ladrijskega
župana.

„Lovrenc Kragulj naj pove, ali toži,“ je drhtel
sodniku glas. „Kdo odgovarja za Lovrenca Kragulja?“

„Jaz,“ je klicala Tončka.

„Tisti, ki govori za Kragulja, naj pride bliže,“
je rekel sodnik in gledal nepremično na njenega
soseda.

„Jezus, kaj bo!“ je zaječalo dekle.

„Pojdi,“ je velel mladi mož, „pa ne povej jim,
kdo sem.“
Ozrla se je nanj in prikimala; ljudje so ji napravili
pot. Vidučev Tone je onstran klical njeno
ime. Pa ga ni slišala. Stala je pred sodnikom
in povedala, da je brat bolan. Čutila je na sebi
žgoče poglede Grandentejeve. Videla je bledo lice,
zasenčeno od svetlih, temnih las, stisnjene ustnice
in ostre črte ob ustnicah.

„Tvoj brat toži!“ je dejal sodnik.

„Ne toži.“

„Ampak cesarju je tožil, ali ni?“

„Jaz ne vem, gospod — “

„Počakaš,“ je velel sodnik in pomignil biriču,
ki jo je prijel za roko in povlekel za mizo in potisnil
skozi vrata.

„Kaj hočete?“ je vprašala.

„Počakaš,“ je odvrnil birič, „te bo zaslišal
grof.“ In zopet jo je prijel za roko in jo vedel
iz veže v neko sobo z zamreženim oknom. Okno
je bilo odprto in je slišala poznan glas:

„Dekle izpustite, povedala je, kakor je prav!“
Kaj se je godilo zunaj, ni videla Tončka, slišala
pa je kakor nekako prerivanje med ljudmi,
rezke besede biričev, nato zopet mir, nato glas
sodnikov, nato nerazumljive besede nekje z višine.
Potem je mislila nanj, ki je rekel, naj jim ne pove
njegovega imena.

„Ne bom, ne bom,“ je šepetala sama vase in
skrb ji je šla v srce. „Ali ga lovijo, ali so ga ujeli?
Tako je predrzen! Nekdo je bil zaklical prej, naj
jo izpuste. Poznala je ta glas. Ni bil njegov. Bil
je glas Vidučevega Toneta.

„A, Tone,“ je dejala, „skrbi ga.“
Samo za hip se je mudila v mislih pri Tonetu.
Znova ji je stal pred duhom, oni drugi, oni smeli,
oni isti, ki ga je videla prvikrat ob mrtvaškem
odru očetovem, ki je mislil Anže Rink o njem, da
je prišel od mrtvih kropit.
Tedaj so zaškripala vrata. Sodnik z oskrbnikom
je stopil v sobo in vprašal:

„Antonija Kragulj, kako je ime tistemu človeku,
ki je stal prej ob tebi!“

„Ne vem!“ je rekla odločno.

„Ali ga poznaš?“

„Ne poznam ga!“

„Poznaš ga, pa ga nočeš imenovati!“
Ni odgovorila.

„Gosposki se ustavljaš,“ je siknil Grandente
in ji položil desnico na rame.

Odskočila je in se vsa tresla. Oprezoval jo
je, ko se je kopala. Sram naj ga bo!
Suho se je smejal.

„Ali ga res ne poveš?“ je vprašal zopet sodnik.

„Ne povem ga!“ Kri ji je lila v lice, čutila je,
da se ji maje zemlja pod nogami. Locatelli jo je
gledal pomilovalno in sovražno.

„Bomo videli!“ je dejal in se oddaljil.
Nekaj trenutkov pozneje sta vstopila v sobo
dva biriča in jo vlekla seboj.

„Kam, kam?“ je ihtela.

„H grofu!“ sta rekla. Odleglo ji je in je šla
radovoljno in tiho po temnem hodniku, po stopnicah
navzdol. Pred nekimi vrati je stal človek z
živalskim obrazom in odpiral vrata. Biriča sta jo
pahnila skozi vrata. Temno in hladno ji je dahnilo
v lice, za njo je zarožljal zapah.
Zajokala je presunljivo in se opotekla. Vse
ob njej je bila tema, tema ...

* * *

Vzdramilo jo je rožljanje zapaha in žar luči,
ki je padel v temo. Planila je kvišku in videla
človeka z živalskim obrazom, dva biriča in Grandenteja.
Za njim je stal sodnik in vpraševal:

„Antonija Kragulj, v imenu gospoda grofa,
gospoda Tolminske, čigar podložnica si, ti zapovem,
da takoj imenuješ tistega, ki si govorila
ž njim.“

„Nikoli ga ne povem!“ je zakričala. Tisti hip
sta segla biriča po njej. Videla je človeka, čigar
obraz je bil podoben živalskemu. In vendar se ji
je zdelo, da so njegove oči sočutne. Tedaj je slišala
Grandentejev glas:

„Antonija Kragulj, za nepokorščino boš kaznovana
s palico!“

„Ubijte me!“ je kriknila in bila krog sebe in
grizla. Biriča sta jo vrgla na klop in trgala obleko
z nje. Ječala je, izgorela se ji je moč. Zaprla je
oči, da ne bi videla njega, ki jo je motril s palečimi
pogledi. Pognala se je kvišku, pljunila:
„Sram, sram te bodi!“

„Udari!“ je siknil in stisnil ustnice. Pljunila
mu je bila na prsi, na baržunasti jopič, njemu, ki
je baje mrlo v Gorici trideset plemiških src zanj.
Palica je švistnila, je švistnila v drugo, v tretje.
Ubogi Vidučev Tone. Nevesto ti tepejo, pa radi
nekoga drugega jo tepejo.
Nepopisno je zakričala. Birič je dvignil palico.

„Stoj!“ mu je segel tovariš v roko, „mrtve
ne tepem!“
Grandente in sodnik sta se spogledala in
odšla.
Bila je noč svetla, svetla. Polni mesec je ležal
bled na Gradnikovih rokah in na obrazu mlade
ženske, ki mu je ležala na rokah, ob treh zjutraj,
na sredi poti iz Tolmina proti mostu ob studencu,
ki izlačni. Ni bilo brvi, da prenese nezavestno na
modrejčansko stran. In noč je bila mrzla, mrzla,
in pod Tolminom je bil pobral polzmrzlo siroto.
Polzmrzlo, tepeno, mrzlično, morda blazno.
V svitu lune so ji zadrhtele ustnice:

„Domov, domov!“

„Da, domov,“ je dejal in zabredel preko vode.
Do pasu mu je šla in iskal je plitvin. Samo breme
je privzdignil čisto na prsi, skoro ob lice, da so
šle njegove ustnice mimo njenih.
In se je zganila in zasmejala v blaznosti, morda
v sreči:

„Jaz, jaz tebe nikoli ne izdam!“
On pa je ginjen nagnil glavo in ji poljubil bledo
čelo. Kakor otrok mu je dremala mirno v naročju.
Ubogi Vidučev Tone, če bi bil to vedel, ženin
njen!

* * *

Zjutraj ob štirih so se dvignili na Modrejcih
pri Kragulju možje zamišljeni izza mize in Širne
Golja, stari tolminski upornik, je bral zadnja dva
odstavka iz puntarske postave:

„Od šestnajstega do šestdesetega leta se puntajo
vsi moški in plačajo puntarski groš. Kdor ne
plača, naj mu zgori hiša; kdor bo izdajal, bo sojen
od desetih mož iz desetih fara v smrt. Na svojo
roko pa ne sme prelivati krvi, da ne bo sojen v
smrt.“
Glas mu je bil zamolkel, kakor vedežu.

„Ali je prav tako, možje?“

„Prav,“ je dejal Lovrenc Kragulj, ležeč za
pečjo. Do mize doli je bilo slišati, kako mu piska
pljučnica v prsih.
Golja je rekel:

„Ko smo se zadnjič puntali, so bili iz mojega
rodu, ki so izdajali. Sodili so ga. Vem, kdo so
bili. Prav so naredili. Jaz molim zanj, da bi imel
v zemlji mir!“
Grobna tišina in groza je bila v sobi. Na peči
se je zgenila stara Kraguljeva teta, pokazala na
okno in vzkliknila:

„Zdaj je prišel. Z leskovim križem vas je prišel
odrešit. Zato, ker so ga tepli z leskovo palico.
Z leskovim križem!“

„Ali sanja?“ je mrmral Šime Golja.

„Vidi! Zamaknjena!“ je šepetal Anže Rink in
si prekrižal čelo.

„Moj sin vas bo odrešil!“ je klicala ženica.
Tisti hip je zunaj udarilo ob vrata.

„Odprite! Čebele!“

S Tončko v naročju je prestopil prag Janez
Gradnik. Obleka se mu je lomila do pasu, rahlo
je ječalo dekle v njegovem naročju. Teta na peči
je razširila roke in govorila kakor izpremenjena:

„Rodila sem ga. Ubili so ga. Zdaj je vstal in
je prišel odrešit brate in sestre. Tepli so ga z
leskovko, on jih bo tepel s križem.“
Fantu je zadrhtel glas:

„Da, mati, vstal sem. In eno sestro, eno ubogo
sestro sem rešil, da ni zmrznila na Dobravah.“
Bilo je, kakor da se trga možem ob mizi srce
pod raševino.
Tončka je blodila:

„Ne izdam ga, ne izdam ga!“
Šime Golja je začel govoriti:

„Začeli smo pravdo za pisane pravice, za storjene
krivice, za kazni in palice proti galjotom in
pijavkam. Kakor so oni nas tepli, tako bomo
mi nje.“

„Kdaj začnemo?“ je vprašal sopihajoč Lovrenc
Kragulj.
Golja je pokazal na Gradnika.

„Kmalu,“ je dejal Gradnik, „jutri vzame križ
dvanajststo mož. Tristo jih ostane; kadar ga vzamejo
vsi, bomo začeli.“

„Bog je govoril!“ se je prekrižal Anže Rink.

* * *

Od vasi do vasi je šumelo in šlo v tisoč različnih
vesteh. Šepetajoč so govorili ljudje o njem,
ki naj pomore tlačanom. Kjer ga niso poznali, so
govorili o njem, da je orjak, ki bi lahko sam premagal
vso gospodo. Vsaka njegova beseda je resnica.
Strašno krivico mu je storila gospoda, zato
je prišel in bo plačal gospodi, ki ga je obsodila
v smrt in ga je sveti Miha rešil. Tudi tepli so ga!
Pa je Bog razodel Kraguljevi teti, da je povedala,
kako da bo premagal gospodo.

„Z leskovo palico
so ga, on jih bo z leskovim križem.“
Od hiše do hiše so hodili skrivni sli in čudnotuji
berači. Če je bil birič blizu, so berači molčali,
če pa je bilo varno, se je oglasil berač in dejal:

„Oče pa dva sina. To so trije križi!“
In molče je vzel oče križ in sina sta se sporazumela
s pogledi.
Soseda je rekla sosedi:

„Kaj vem, vsi naši moški nosijo križe pod
srajco.“

„In naši tudi!“ je odvrnila soseda.

* * *

Idrijski župnik in njegov gost šentviškogorski
sta sedela v gorki sobi in v sredi med njima pri
mizi je sedela neznatna in revna stara Zlatoperka
in krčevito stiskala roke:

„Kaj poveste torej, mati?“ je vprašal idrijski.

„Oh, gospod, kaj naj povem. Nič ne vem.
Skrbi me, spati ne morem. Lovrenc me skrbi,
priden in pobožen je bil prej, zdaj pa nič več.
Ponoči odhaja, in tudi to vem: v Bačo hodi, nekaj
imajo tam.“

„Kam hodi v Bačo?“ je vprašal idrijski.

„Ali mi pove, da bi vedela? Ne pove.“ In
ženica je udarila v jok in prosila: „Oh, gospod, naj
mi pomagajo. Naj molijo zanj, njihova molitev bo
pomagala.“ Drgetajoč je izvlekla goldinar in ga
boječe položila na mizo.

„Bom molil,“ je dejal župnik. „Vi pa pazite
na Lovrenca, in če bi kaj videli pri njem — “

„Saj sem videla,“ je jeknila. „Videla sem,
leskov križ nosi pod srajco.“
Duhovnika sta se spogledala. Ko sta bila par
hipov pozneje sama, je dejal Bandel, šentviškogorski
župnik:

„S Svete Gore brat je bil pri meni, pa je
pravil, da mu v slednji hiši dajejo blagoslavljat
leskovih križev. In ko jim je to storil, je nabral
trikrat toliko kot sicer.“

„In ti ne razumeš, kaj to pomeni?“

„Vraže so. Ona z Modrejc je zbegala ljudi.“
je odvrnil Bandel.

„Ali pa jih je tvoj brat!“ je dejal rahlo zbadljivo
idrijski gospod.

„Kako to, domine amice?“

„Tako!“ je odvrnil idrijski, „meni se zdi, da
ne ti, ne tvoj brat ne vesta, kaj so Tolminci.“
Bandel se je porogljivo nasmehnil:

„Ukrotil sem Laharnarja, pa da ne poznam
Tolmincev! Meniš, da sem kot ti, boječ in neodločen!“

„To ni vprašanje,“ je odvrnil idrijski. „Vprašanje
je, kdo izmed naju je boljši duhovni pastir.
Kolikor vidim, ne ljubijo ljudje ne tebe, ne mene.
In te vprašam, li nisi nikoli mislil, kako da ljudje
zaupajo podmelškemu Murovcu, tebi in meni
pa ne.“
Bandel je nevoljno zamahnil z-roko.

„Jaz imam vsaj eno staro ženico še, ki mi
zaupa,“ je dejal mehkeje idrijski, „ti še ene stare
ženice nimaš več.“

„Meni se zdi,“ je vzkipel Bandel, „da bi mi ti
rad očital nekaj in se ne upaš odkrito in naravnost.“

„Očital bi ti,“ je odvrnil idrijski, „kar sebi
očitam.“ Nežnomehak, tožeč mu je postal glas:
„Ne bodi hud. Ali naj se mi učitelji med seboj
grizemo! Ali ni bolje, da si povemo, kar mislimo?
In tako mislim jaz, da se bo nekaj zgodilo in da
bo tedaj Bog od mene zahteval račun, da li nisem

kriv lenobe v svoji službi, da li nisem zanemaril
črede, ki mi jo je izročil v varstvo, da jo čuvam
dušnih in telesnih nevarnosti.“

„Ali si ti vselej tako mehak, kadar vino piješ?“
je vprašal zbadljivo Bandel in se dvignil.

„Ne bodi hud!“ je prosil idrijski odhajajočega.
S hladnim pozdravom sta se ločila. Dve uri pozneje
je nenadoma odišli potrkal zopet pri idrijskem.
Čudeč se, ga je sprejel sobrat.

„Prenočim pri tebi!“ je dejal Bandel. Pri večerji
pa je rekel:
„Jutri grem v Tolmin, naj mi dajo biričev.
Ali veš, kaj so mi naredili? Pohištvo so mi zanesli
iz fare. Pa da poneso tudi mene, so rekli, če
mislim priti nazaj.“

„Je-li mogoče?“ se je začudil idrijski.

„Zato pojdem v Tolmin!“ je odvrnil Bandel.

„Nikar,“ je svaril idrijski.

„Ti po svoje, jaz po svoje,“ je odvrnil Bandel.

„Ali naj prenašam nasilstvo in krivico?“
Idrijski ni odgovoril. Toda čudno žalosten je
bil postal in mislil je sam pri sebi:
„Kristus je tudi krivico prenašal!“
To se je bilo zgodilo v petek po prazniku
sv. Jožefa, ki je bil padel tistega leta na nedeljo,
in isti večer je imel podmelški gospod Murovec
pri sebi zbranih nekaj svojih župljanov in jim je
rekel:

„Ljudje, pamet imejte! Takole berem pod stosedemindvajseto
točko, da je določena za upor
grozna kazen.“ Ozrl se je sivolasi gospod po
možeh in dejal:

„S tem, kdor bi v deželi ali državi, oblasti ali
kraju namenoma in hudobno pregovarjal ljudi k
uporu, in bi se mu to dokazalo, ta naj bo kaznovan
po velikosti in razmerju svojega dejanja s tem,
da se mu odseče glava, ali da se ga kaznuj s šibo,
ali da se ga izženi iz dežele ali kraja oblasti in
sodnijskega okrožja, iz mesta in trga in vasi, kjer
je prigovarjal k uporu.“

„Ali ste slišali?“

„Smo!“ se je odzval med molčečimi Anton
Božič. „Te pravice ne veljajo za biriče, ne bodo
niti za nas. Če za biriče ni kazni, jih za nas tudi
ni treba. Mi si bomo sami sodili!“

„He,“ je viknil župnik. „Kdo je, ki govori?
Si to ti, Tone Božič? Molči, da ne boš dogovoril
sebe in drugih v pekel.“

„Gospod,“ je dejal Božič, „poklicali ste nas,
prišli smo, ker vemo, da z nami držite in nam ne
boste škodovali. Poslušati Vas pa ne moremo, če
bi Vas tudi hoteli. Hiše nam bi požgali drugi, Knežani
in Grahovljani.“

„Možje, imejte pamet,“ je viknil Murovec.

„Saj jo imamo!“ so rekli. Tedaj je popadla
sivolasega gospoda sveta jeza in je viknil:

„Ven, mi greste, vi tepci, vi nori kmetavzi.
V mesnico greste. Srečno pot! To vam jaz povem,
da boste vedeli, tepci nori!“
V zadregi so se prerivali iz sobe. Zadnji med
njimi je bil Tone Božič. Ostal je, in ko je bil sam
z gospodom, se je sklonil in mu poljubil roko:

„Gospod,“ je prosil, „ne bodite hudi. Vsi vedo,
kako ste nam tolikrat hoteli pomagati. Že zato
bi Vas radi ubogali, če bi mogli in smeli. Pa ne
smemo! Smo prisegli, pogubljeni bi bili.“

„Hudiču ste prisegli, zato vas je udaril s slepoto!“
je vikal Murovec in pristavil tiše:
„Pa da greš ti in se zvežeš s tistim grdim
Goljo, ki je ženo ubil, pa še hčer mu ponujaš. —
Tone, to mi reci, ali nisi res znorel, ali nisi?“ In
ko ni odgovoril Božič, je viknil župnik: „In to je
moj ključar! O, le čakaj! Si boš zaslužil že ključe,
pa ne cerkvenih in tudi onih za vice ne. One
peklenske že. Zdaj veš! Pojdi!“
Božič se je obotavljal:

„Prosil bi Vas nekaj, pa si zdaj ne upam več!“
Župnik ga je meril z ogorčenim licem in solznim
očesom in vprašal:

„Kaj bi rad? Povej in potem pojdi!“

„Gospod,“ je dejal Božič, „omenili so mi hčer.
Pa to ni res, da jo ponujam Golji. Tako je, da ne
vem, kam. Posodil mi je in mu ne morem vrniti.
Pa sem mislil, gospodu bom povedal, preden grem.
Če bi se mi kaj pripetilo, tako jih prosim, gospod,
naj naredijo, da je ne dobi Andrej.“

„To bom naredil!“ je dejal župnik in vprašal:
„Kako se pa mislite puntati?“

„V Gorico gremo po pravico in kadar jo dobimo,
se vrnemo.“

„In če je ne dobite?“

„Dobimo jo, zato gremo vsi!“
Duhovnik se je za trenutek zamislil in dejal
nato očitujoče:

„Z ubijanjem ste začeli!“

„Tonina ni ubil punt, ga je lastna tatvina!“ je
odvrnil Božič.

„Kdo ga je?“ se je začudil Murovec.

„Govori se, da ga je Lapajne.
Mož je odšel.
Župnik je dejal:

„Prav imajo kmetje. Saj živina
tudi niso!“

XIV. ŠE ENKRAT PAJEK IN VOLK.

Južnovlažne suščeve noči je dremal Andrej
Karnel v svoji mitnici za dvojnima
okencema in zdajpazdaj posluhnil in pomežikal
v temi s svojimi zaspanimi očmi.
In zopet se mu je zdelo, da čuje nekak čuden šum
s ceste. In čim dalje, tem jasneje je slišal zamolklo
mukanje in vmes glas kravjega zvonca.
Andrej Karnel si je zastavil vprašanje, kdo da
bi zdaj po par kopnih dneh gonil živino v planine.
Potem je zopet začel razmišljati, kdaj da je v
Gorici ali kje drugje živinski semenj. Izračunil je,
da ga v bližnjih dneh ne bo nikjer. In tedaj je že
dvomil, da je res slišal mukanje in glas zvoncev.
Ali že v sredi med dvomom je slišal zopet
razločno in jasno. In tedaj je pajk šinil iz svojega
kota in odprl varno vrata na cesto. Najprej se je
ozrl po zatvornici. Ležala je čez cesto. Isti hip je
slišal popolnoma razločno od Ročinja sem doli
mnogotero mukanje živine in glasove gonjačev.
Nekaj hipov zatem se je zajezil ves most do zatvornice
z živino, prerivajočo se, mukajočo in tulečo.
Tedaj je videl Karnel v svitu par bakelj vrsto do
ušes oboroženih ljudi in je slišal z one strani sem
preko živine:

„Andrej Karnel, odpri!“
Zatvornica se je dvignila, val živine se je
razlil v cesto sredi Kanala.

„Čigava je živina?“ je vprašal Karnel.

„Bandelova!“ je bilo čuti. Hip pozneje je obsulo
davkarja do dvajset mož in eden je viknil:

„Kaj spiš? Me ne poznaš?“

„Bandel!“ je mrmral Karnel in dejal iz navade:

„Plačaj!“
Bandel se je zasmejal:

„Ali ti nisem ponujal Tolminskega? Pa si se
ga zbal. Ti in Locatelli, plašljiva sta oba. Je
Bandel že drugačen mož!“

„Ali je živina zarubljena?“

„Moja je!“ je odvrnil Bandelč. „Pozno je, iz
hiše me ne boš vrgel za eno noč. Kapljo vina mi
boš tudi privoščil.“

„Vstopi!“ je dejal Karnel hladno. Bandel je
viknil poganjičem in biričem:

„V Plavih počivajte do petih. Bokal vina naj
izpijeta po dva. Martin naj da živini sena in v hlev
naj jo spravi.“
Pol ure zatem je bilo zopet vse tiho nad spavajočim
trgom. V mitnici je sinila luč in Bandel
je sedel za mizo in jedel in pil, dočim je Karnel
čudovito zadivljen vanj strmel.

„Pa si se upal nad Tolmince?“ je vprašal čez
nekaj časa Karnel.

„Šel sem!“ je dejal Bandel. „Pa pojdem še.
Zdaj sem bil na kobariški strani. Čez teden pojdem
v Bačo, v ponedeljek na Podmelec in Grahovo,
v sredo na Pečine in Slap.“

„Kako to počneš?“ se je čudil Karnel.

„Kako?“ se je smejal Bandel in izvlekel zamazan
papir:
„Tu jih imam, ki so mi dolžni. Drago me je
stal ta papir. Zato pa vem za slednji funt mesa,
ki se je prodal. Locatelli zna take reči. Da bi le
plah ne bil! Šema, koliko bi bil zaslužil v teh
dveh letih!“

„In kako narediš, da ti plačajo?“

„Kako? Biriče pred hišo, biriče pred hlev, pa
v hišo stopim, za mizo sedem, po gospodarja pošljem,
‚Toliko in toliko si prodal, toliko plačaš
davka.‘ „Sem mislil, da bodo kaj tajili; pa nič,
samo plačati nočejo. Nič ne de, zato jemljem
živino.“
Čudovito se je predramil Karnel. Bandel pa
je računil:
„Štirideset glav mi ne uide v ponedeljek ni
v sredo. Nimajo denarja, da bi plačali. Jaz sem
jih dovolj dolgo čakal.“

„Kaj imaš še mnogo terjati?“

„Pod šeststo ne dam samo idrijske doline!“ je
odgovoril Bandel. Karnel je molčal. Bandel je
menil:
„Veliko izgubim za biriče in tudi živina poje
veliko. Če bi imel pripravnega človeka, ki bi plačal
vnaprej, hudič vzemi vse, dal bi mu vse za
sedemsto in še biriče bi mu posodil. Ne maram
teh potov po hribih.“

„Šeststo dam jaz!“ je zinil Karnel.

„Ti?“ se je navidezno začudil Bandel, „saj
nimaš. Za zadnje mesece mi nisi še vinarja
plačal.“

„Poslal bi bil po denar! Saj sva sklenila, da
bom plačeval v Kanalu.“

„Tisti groši, kar te stane pot do Gorice, se
ti smilijo,“ se je rogal Bandel. Karnel se zato ni
zmenil; potegnil je odnekod usnjat mehur in ga
vrgel na mizo, da se je srebrn denar raztresel
po njej:

„Toliko ti gre za podzakup! In če daš za šeststo
in biriče za par dni, plačam takoj.“

„Misliš, da si me upijanil,“ je branil svojo
korist Bandel. Karnel je začel mižati, ko da se
mu dremlje, Bandel je spravil denar:

„Petdeset navrzi!“
Karnel je hlinil neskončno zaspanost.

„Daj trideset!“
Karnel se je leno pretegnil in zdehal:

„Šeststo, pa tisti papir dobim po vrhu!“

„Potep, snedeni!“
Pet minut sta molčala, Bandel je bil vino
popil in je viknil:

„Nemara bi zahteval, da ti tudi vino plačam!“

„Vino dam povrhu!“

„Vrag te ne vzemi! Daj šeststo!“
Bandel je spravil denar, vstal in prijel palico.
Da li ne bo šel spat? je vpraševal Karnel; Bandel
pa je odgovoril, da ne. Nato mu je Karnel odprl
vrata in dejal:

„Ko jih dotečeš, naj se kar vrnejo biriči!“

„Vrnem jih!“ je dejal Bandel in izginil v noč.
Onstran Kanala je obstal, se ozrl in se rogal:
„Karnel, Karnel, misliš, da si ti mene, pa sem
jaz tebe. V prvo je šlo, v drugo ne pojde več in
če ti da Thurn še deset biričev.“ — V Plaveh je
sicer Thurnove biriče poslal nazaj v Kanal, sam
pa je hitel s posojenim konjem v Gorico k Thurnu,
ker so ga skrbeli grofovi hajduki.

XV. PLAT ZVONA.

V nedeljo dne 26. marca ob šestih zjutraj je
stopil tolminski kaplan Toramiti na prižnico. Pet
minut pozneje je vstopil v zakristijo Mohor Kacafura
in sedel v spovednico za gluhe. Mohor Kacafura
si je bil prisedel pravico na izvirno klop, kjer
je mogel nemoteno zadremati, ne da bi dajal pohujšanje;
prekrižal se je in mrmral, ker je bila
zakristija polna moških:

„Za kmete je cerkev, za gospodo je zakristija!“
Kmetje so si mežikali. Mohor se je polglasno
jezil dalje:
„Le jezite me v cerkvi, saj je še Bog v nebesih,
da vas bo potipal za tuje grehe!“
Nato je vzdihnil in začel poslušati pridigo o
čudežnem nasičenju v puščavi. Mimogrede se je
spomnil Tonina in začel moliti zanj očenaš. Ker
se je obenem trudil, da posluša pridigo, je v molitvi
obtičal, začenjal vedno znova prvi očenaš,
zaprl oči in končno obtičal pri prošnji, „odpusti
nam naše dolge“ — in zadremal. Tedaj se mu je
zdelo, da čuje:

„In zakaj ob treh?“

„Kraguljeva je povedala, da začnimo ob treh,
ko je Bog umiral!“
Hip pozneje:

„In kje bo začelo?“

„Sveti Danijel bo izpregovoril prvi, za njim
sveti Urh, sveti Maver, sveta Lucija in sveti Miha.“
Mohor Kacafura je pomolil glavo iz spovednice:

„Pa bi mi še to povedala, kmeta neumna, kaj
da imajo govoriti svetniki!“
Dvoje mož je osupnilo, tretji se je nagnil h
Kacafuri:

„Sanjalo se Vam je, gospod Mohor!“

„Pred svojim pragom pometaj!“ se je vznevoljil
Mohor in bil prepričan, da se mu je res
sanjalo. Zato se je samemu sebi muzal in se čudil
svojim izvirnim sanjam in mrmrajoč je dremal
dalje:
„Sveti Danijel, sveta Lucija, sveti Miha, prosite
za nas!“ —
Tedaj je prišel v zakristijo zasopljen človek
in se nagnil k prvemu možu ob vratih in mu pošepetal
na uho:

„Povej, da pojde nocoj Karnel rubit živino!“
Glave so se začele gibati, nagibati druga k
drugi.

„Podseli mu zapremo pot! Kdor more, naj
gre!“
Zasopljeni človek je stopil iz zakristije, ne da
bi zaprl vrata. —
Tedaj se je Mohor Kacafura prebudil. Sveži
jutranji zrak, ki je vel skozi vrata, ga je vzdramil.
Mohor se je ozrl iz svojega kotiča. In videl je, da
je zakristija prazna.

„Aha,“ je bil Mohor vesel, „glej, Mohor,
ugled pa imaš pri kmetih, ugled!“

* * *

Pred oltarjem je pozvanjalo k povzdigovanju.
Na kolenih so klečali ljudje. Starček je krotil kašelj,
stara ženica je molila skoro na glas. Ob krstnem
kamnu je slonel Vidučev Tone in stal, edini
med petstoglavo množico. Ali je molil, vneto in
verno? Ali je mislil temno misel in pozabil trenutek
in kraj in Odrešenika v belem kruhu? Tone
je mislil. Mislil je na bolno Tončko na Modrejcih.
Do petih je bil pri Kragulju. Ob šestih zvečer so
rekli, da umira, o polnoči so ji svečo prižgali, ob
štirih zjutraj je še živela, pa da ne učaka dneva.
Ob petih se je odtrgal iz hiše in šel v Tolmin.
Sredi Dobrav ga je streslo, slišal je njen glas:

„Tone!“
Zaječal je in otipal ostrino noža. Bil je uverjen,
da je umrla. Na tolminskem mostu je slonel
človek in gledal v Tolminko. Ko je prišel Tone
mimo, se je človek ozrl. Tone je videl, da je njegov
mutasti brat. Mutec je stegnil roko in zarisal
s prstom črto proti Volčam.

„Grandente?“
Mutec je kimal in dajal znamenja.

„V Gorico? V mraku se vrne? Nocoj!“
Mutec je zopet prikimal. Tonetu je lice prešla
divja bolest:

„Umrla je!“
Mutec je majal pomilovalno z glavo. V cerkvi
na Ilovici je zvonilo. Brata sta šla nema po Tolminu
v cerkev.
In zdaj je pozvanjalo pred oltarjem in Vidučev
Tone ni molil. Nekdo mu je položil roko v bok in
rekel:

„Ali si ajd, da stojiš?“
Tone je zdrknil na kolena, si trkal na prsi in
ječal:

„Tončka, Tončka, Tončka!“

* * *

V gostilni pri Lovrencu Matku v Volčah so
se gnetli ljudje, pili in govorili polglasno; Matko je
točil v veži. Na koncu veže, na vratih v kuhinjo,
je slonel Peter Duša in se odpravljal. In vendar ni
še šel. V kuhinji je stal Janez Gradnik in za ognjiščem
se je zibala v bujno razvitih bokih Matkova
hči Tina. Kadar je Peter Duša pogledal nanjo, se
mu je obraz čudno raznežil, žalost mu je legla
nanj, žalost in vdanost. Janez se je smejal:

„Ne veš, Tina, kakšen je Peter sicer. Ni ga
bolj veselega človeka. Ampak ti si mu morala
ureči! Če te vidi, je mračen.“

„Grem!“ je dejal Peter. Tina se je obrnila k
njemu in ga prijela za roko. Sočutno in živahno
je vprašala:

„Čemu bi bil hud, Peter?“
V starikavo lice mu je stopila kri; odtegnil
ji je roko, da se je ustrašila.

„Peter, saj si res hud!“
In obrnila se je k Gradniku in tožila kakor
začudeno dete:
„Zares je hud!“
Tedaj se je Peter zdrznil, stopil k njej in Janezu
ter velel živahno:

„Tako kradem te lepe urice pred puntom sebi
in vama. Seveda sem hud, pa ne na vaju.“
Smejal se je veselo in gledal na Tino. Njene
oči so venomer begale pred njegovim pogledom.
Bila je nizka in razvita. Samo drobni, okrogli
obraz je bil otroški, zalit od nežne polti in žive
rdečice. Opojna žarkost je plula iz polnih lehti
in vratu, a lica in oči so dihala pokoj otroka. Bilo
je človeku v njeni bližini, da gleda obraz angela
in vdihuje atmosfero blodnice.

„Poljubita se!“ se je zasmejal Janez. Plašno
se je ozrla nanj. Peter se je obrnil hipno, s trdim
obrazom.

„Peter,“ je vzkliknil Janez, „zdaj si res hud!“

„Tjavendan govoriš,“ je odvrnil Duša in šel.
Nemo sta gledala na vrata, kjer je bil izginil,
Tina in Janez.

„Kaj si storil!“ je ječala plaho. Janez je stopil
k ognjišču in dejal:

„Vidva sta oba otroka.“ Strmel je v ogenj
pred seboj. Ona je stala negibno in oči so se ji

polnile s solzami. Ko je dvignil oko in videl solze
v njenih očeh, je stopil naglo k njej in dejal mehko
in dobro:

„Polh moj mili, ti je hudo?“
Položila mu je glavo na prsi in ihtela.

„Zakaj ihtiš?“ je vprašal. „Ali se bojiš zame?“

„Nocoj pojdete!“ je šepetala.

„Da,“ je rekel. „Pa niti leskovega križa
nimam.“
Obraz ji je preletel izraz sreče, vstran se je
obrnila in izvlekla iz nedrij leskov križec in mu
ga dala.
Oči so mu zagorele, krepko ji je položil roko
ob telo:

„Še svoj križec mi daš. Ti bi vse dala, Tina!“

„Tebi vse!“ je šepetala z vlažnimi očmi. In
čez hip je vprašala:
„Jutri zvečer se boste zbrali v Solkanu?“

„Da,“ je odvrnil, „ali ti bo dolgčas?“ Ona mu
je zopet skrila glavo na prsih in šepetala:

„Močno te ljubim. Ampak Petra ne žali! Peter
je zvest človek, jaz ga imam rada. Peter je
kakor moj brat.“ Nato je šepetala:
„Če boste v Solkanu, pridem za teboj!“

* * *

Peter Duša je šel mrk in zamišljen svojo pot
proti Tolminu, ki se je črtal pred njim, oblit od
bleščečega dne pod temnim Kozlovim robom.
Peter je mislil na Gradnika. Ni bila nevolja, kar
je mrmral:

„Eno skrivnost sem nosil v srcu, pa mu še
ta ni ostala skrita.“ Čez hip pa se je hripavo zasmejal:
„Ali si ti za ljubezen, Peter! Za strica boš
pri hiši in boš pestoval Tini! Za strica pač!“ In
mehko je dostavil:
„Ti bom za strica, Tina, če bo Janezu prav.“
Na mostu je srečala Petra gruča Tolmincev.
Tolminski mesar Melinc med njimi je vzkliknil:

„Ali se ne bojiš biričev, ki te oprezujejo v
Tolminu? Pojdi z nami, nad Kamela!“

„Imam v Tolminu svoj obračun,“ se je smejal
Peter, „pa tega si tudi ne dam vzeti, da bi kdo
drugi udaril plat zvona pri svetem Danijelu.“

„Dobro opravi!“

„Srečno pot!“
Peter Duša ni krenil naravnost po cesti v
Tolmin; zavil je ob Soči nizdol k cerkvi sv. Danijela.
Stopil je na malo pokopališče. V najskrajnejši
kot je šel, na neposvečeno zemljo. Tam je
snel klobuk in se zagledal v grob pred seboj.

„Še poznal te ne bom na sodnji dan, mati,“ je
mrmral. „Bi te odkopal, pa si že davno pepel.“
Čez hip je vprašal:
„Ti ni lahko, kaj, mati, v neposvečeni zemlji?“
In še trpkeje je pripomnil:
„In tudi maš nočejo brati zate v Tolminu!
Takšna si bila, mati!“ Obraz se mu je spačil od
bolesti. Koračil je upognjen, kakor pod težkim
bremenom s pokopališča proti strugi Tolminke.
Nad prepadom je obstal in meril globino.
„Tu doli si šla svojo zadnjo pot. Zakaj me
nisi vzela s seboj!“ Spustil se je z vajeno nogo po
pečini nizdol. Ni bilo prvikrat, da je hodil to pot,
sin nezakonske matere, ki jo je bil rajni tolminski
sodnik privezal h križu in je bila njena zadnja pot
izpod križa pod skale.
Rdečesiv, komaj prebujen modras se je zvil
Petru ob nogi. Z naglo kretnjo je segel Peter po
golazni, jo stisnil za drobni vrat in si prinesel žival
tik pred usta. Zagledal se je v čeljustnato glavo in
v presekane oči in je dejal:
„Strup nosiš, da si življenje braniš. Zato te
ubijamo. Pa so, ki so tudi ubijali in otrov razlivali
in jih ne smemo ubiti, kakor bom jaz tebe.“
Že je segel po kamen, da razbije modrasu
glavo, kar je zagledal Locatellijevega biriča, ki ga
je oprezoval onstran vode, ribe loveč.
„Temu je treba pokazati, da sem coprnik!“ je
mrmral, izvlekel prazno čutaro, potisnil golazen
vanjo, zamašil posodo z mahom in jo spravil za
srajco. Nato se je pognal preko skal na drugo stran
vode, da se je birič plaho umaknil.
„Ali me ne boš lovil?“ se je krohotal Duša;
šel je svojo pot navzgor. Odtod je šel v Tolmin in
vstopil v gostilno pri Defacisu. Gostilničar je stregel
kmetom, ki jih je bila polna hiša. Peter ga je
vprašal po njegovem bratu.

„Doma je,“ je rekel krčmar, „trezen pa ni
več.“ Namignil je Petru k vratom ob levi. Peter je
vstopil. V dremotnem, zatohlem in plesnjivem somraku
je sedel za mizo ob prstenem vrču starikav,
rahlo grbav in silno zanemarjen človek. Jakob
Defacis, bivši tolminski sodnik, zdaj zakotni
pisar in padar povrhu, ki je pisal kmetom pritožbe,
zdravil živino, uravnaval moškim ude in drl otrokom
in ženam zobe, če je bil slučajno trezen.
Peter ga je slišal govoriti s samim seboj, a
tako, kakor da govori z nekom, ki mu odgovarja.

„Saevit lotra in omnes? Nullo modo. Non est
scriptum ita. Dicit Picinellius: lupus! Lupus saevit
in omnes!“
Peter je poklical:

„Gospod Jakob!“
Pijani se je ozrl z motnimi očmi na Petra in
se smejal:

„Zori, zori setev!“

Ozrl se je prekanjeno na Petra, potisnil vrč
predenj in vprašal:

„Ali si obiskal mater?“

„Da!“ je odvrnil Peter in sedel.

„In zdaj pojdeš obiskat brata?“ Pijani se je
krohotoma smejal.

„Da,“ se je zasmejal Duša, kakorkoli mu je
bilo trpko v duši, „obiščem ga, pa en dar mi je
mati naklonila, da mu ponesem za žabe in slepce,
ki mi jih je metal v klet, kamor me je njegov oče
zapiral.“

„Hohoho,“ se je lomil v smehu Jakob, „za
šalo vse, kajpada, za šalo, danes, ko začenjamo
obračun jaz in ti in vsi drugi. Kaj mu poneseš?“

„Smrt bi mu nesel, za tisto krivico njegovega
očeta, pa je ne bom. Naj mu jo drugi!“ Jakob je
kimal z glavo:

„Umor med sorodniki. Grda reč! Videl sem
Panizzolija, ko je umiral. Šest tavžent ljudi ga je
gledalo, pa niti enemu se ni smilil.“

„Koga je ubil?“

„Mater!“
Peter se je stresel:

„Mater je umoril? Komu
se bo smilil?“ Nato se je razgrel:
„Če bi moral jaz, bi ubijal zaradi matere.“

„Ti ne boš ubijal!“ se je pomilovalno smejal
Defacis, „ne ti, ne jaz. Ampak ubijali bodo.“ —
Peter je ostal do čez poldne v krčmi. Tedaj
se je dvignil in šel. Šel je naravnost po cesti in
obstal pred hišo tolminskega sodnika Locatellija.
Za hip se je pomišljal pred vrati. Nato je vstopil
v temoten mostovž in se vzpel po stopnicah na
desni. Pred njim se je pojavilo drobno človeče s
krožniki v roki in klicalo:

„Via, via, gospod sodnik so pri kosilu.“
Peter je sunil strežnika vstran, da je posoda.
zveneč odletela in se je strežnik zakotalil po stopnicah.
Nato je Peter sunkoma odprl vrata in videl
za jedilno mizo tolsto lice sodnikovo. Sodnik je
bil prinesel kupo vina na ustnice in srkal kakor
pijavka, ko je osupnil:

„Furbo, che maniera maledetta — “

„Ali me ne povabiš, da prisedem?“ se je rogal
Peter. „Tudi vina mi ne ponudiš, dasi sva brata
po očetu.“
Sodnik je skočil pokonci, da se je stol za njim
prevrgel. Peter je segel v nedrije in udaril s čutaro
ob mizo, da je odletel zamašek.

„Dober tek,“ je velel, „pa še od mojega pij.“
Peter je stopil k vratom. Tedaj se je iztegnil proti
Locatelliju iz čutare prebujeni modras. Peter se
je zasmejal, videč, kako je sodnik ves prebledel
in hitro odskočil, dočim se je modras zvil z mize
na tla.

„Dober tek,“ je ponovil Duša, „prinesel sem
obresti za slepce in žabe, ti moj ljubeznivi brat!
Oprosti, drugič jih prinesem več in ponoči; kaj
treba, da vedo ljudje, da sva si v žlahti.“
Sodniku je bilo lice zariplo od jeze. Iskal je
z očmi golazen. Peter je mislil, da jo bo pobral in
mu jo vrgel v obraz. S hitro kretnjo je odprl vrata,
zaprl s ključem, izvlekel ključ, sunil strežnika pred
vrati in stal na cesti. Zavihtel je roko in ključ je
letel visoko čez nizko hišo, bogvedi kam.
Nad njim se je odprlo okno. Sodnik je viknil:

„Držite ga!“
V naslednjem hipu se je sodnik sesedel ob
oknu, jecajoči glasovi so se mu trgali iz grla, kakor
da so mu pravkar odščipnili jezik.
Zadela ga je bila kap.

* * *

Pol ure za tem je izpregovoril Sv. Danijel.
Mohor Kacafura je odprl okno in zaklel:

„Zlodjev je kmet, še v cerkvi se laže!“
Nato se je polastil Mohorja silen strah, da so
mu začele noge v kolenih klečati in je begal po
svoji sobi. Nato je začel mašiti v veliko ruto perilo,
škornje, pas in vse, kar mu je prišlo pod roke.
Venomer je vikal:
„Punt! Punt! Zdaj ga imamo. Svet je znorel.
Kaj sem naredil Tolmincem? Da ne privoščijo
miru staremu človeku! Ali sem jih zatiral, ali sem
jih ovajal gospodi? Ali sem grof, tujec, Grandente?
Ali nisem pošten Tolminec? In če sem
birič, ali ne zaslužim kosa kruha, da ga v miru
použijem?“
Od Ilovice doli, kjer je stala nova tolminska
cerkev, je bilo čuti glasove razburjenih kmetov,
katerim so bili nekateri tržani zaprli pot v stolp.
Nekaj strelov je bilo čuti, toda tržani se niso dali
oplašiti, češ, naj kmetje bijejo plat zvona drugod,
gospoda ne bodo vprašali, kdo ni kriv, ampak kje
je zvonilo. Tržani so se nadejali pomoči biričev.
Kmetje so se vdali in krenili proti Volčam. Mohor
jih je videl iz svoje sobe, kako so šli strnjeni v
tesno vrsto Ljubinjci, Poljubinjci, Zalaščani in
Zatolminci. Niso vzravnavali nog v kolenu, vajeni
poti v hribe. Nosili so gorjače v rokah in težke
železne trentarske palice, drugi so šli s sekirami in
kosami, z vilami in motikami.
Mohorja je mineval prvi strah, pa je govoril
za oknom:

„Kje ste pa žlice pustili za naša široka usta?“
Kmalu za tem je izvedel od stare ženice, ki
mu je stregla, da so porušili mitnico med Tolminom
in Volčami in da so vrgli dvoglavega orla v
Sočo.

„Čemu ga neki obeša grof na svojo mitnico,
če nima pravice?“ je skoro kmete opravičevaje
dejal Mohor. V naslednjih hipih je zaključil Mohor,
da to ne bo šala. Zdaj so šli mimo Tolmina, ker
se vsaj malo boje biričev, pa se lahko še vrnejo.
Zato je dokaj manj kmetoljubno vzkliknil:
„Hudič naj jih vzame, če te, ko se vrnejo, še
v Tolminu najdejo, gospod Mohor.“
Nato je začel Mohor Kacafura pripravljati
vse potrebno za beg.

* * *

Ob minuti in uri se je dvignila vsa tolminska
stran. Podmelčani so se bili posamič ukradli v
Klavže, da bi tako ušli prežečemu župniku Murovcu;
tam so se zbrali in jo udarili po Grapi. Pa
župnik jim je pri prvem ovinku zastopil pot.

„Možje, nazaj boste šli!“

„Naj nas ne ustavljajo, gospod,“ so rekli.

„Znoreli ste, nazaj!“

„Pravica bo zmagala!“
Župnik se je razgrel:

„Kaj ne, s sirom boste mlatili po gospodi in
s tepkami boste ometavali grad? Kar sesul se
vam bo.“
Božič je stopil naprej:

„Gospod, saj vidijo, kako je. Naj se umaknejo!
Naj nam prihranijo ta greh, da se ga nam ne
bo treba sramovati.“

„Kaj?“ je kriknil Murovec, „vi bi še svojega
fajmostra pretepli, ki vam brani v Gorico?“

„Vsakega, ki nam bo pot zapiral,“ so rekli
poparjeni in brez pozdrava šli.
On pa je šel počasi, počasi svojo pot nazaj v
breg. Čutil je morda prvikrat, kako star je. Solze
so mu bile v očeh in bridkorobato je govoril:

„Tolminske glave! Skale bi lomil z njimi. Trideset
let že trpim z njimi. Pa mi to napravijo! Pa
naj človeka veseli, biti tolminski fajmošter!“
Mehko je dostavil:
„Ljubi Bog, ali so zaslužili, da jih tako kaznuješ?“

* * *

V strmem bregu nad Tolminko, med Tolminom
in Zadlazom, sta jemala slovo Janov Luka in
Melinčeva Katrica. Tako je bilo, da se jima je nekam
hudo mudilo za poroko. Po veliki noči bi se
vzela. Pa je prišlo vmes, da je Luka prijel za
leskov križec. Prejšnjega večera je bil iz Zatolmina
prišel povedat Katrici v Zadlaz, da pojdejo,
kakor danes.

„Jezus, Marija!“ je zastokala in kakor stena
prebledela. Nobene ni rekla, še „z Bogom“ ne.
Pa mu ni dalo miru, in na tešče je prišel takoj po
maši in jo tolažil in jo res preprosil, da ga je do
pol poti v Tolmin spremila.

„Materi povej!“ je dejal.
Zmajala je z glavo. Ko ji je segel v roko in
rekel, da naj se vrne, je dejala skoro trdo:

„Čakaj, do škrbine te spremim!“
In tam je obstala in pokazala doli v globoko
strugo in je rekla:
„Luka, zame je samo ta pot, če se ne vrneš!“

„Ježeš!“ je vzkliknil, „Katrica, na Sveto goro
se obljubim po golih kolenih, če se vrnem!“

„Zaobljubi se!“
Z rahlim upom se je deklica vrnila, in čim
bliže je bila domači hiši, tem bolj vneto je prosila:

„Pet let ti darujem, Mati božja, samo ne daj,
ne daj, da umrjem pod škrbino.“
Na Čiginju je bilo. Mimo po cesti so šli Vrsnjani,
Doljani in Kamnjani. Volčani in Čiginjci so
bili že v Ušniku. Stara Koščerica je držala z obema
rokama stisnjeno sinovo desnico in stokala:

„Vrban, Vrban, nikoli več te ne bom videla!“

„Z Bogom, mati,“ je silil sin. „Ne dotečem
jih.“

„Poslušaj me!“ je ihtela ženica. „Na kanalski
cerkvi je sveti Krištof, Nanj se ozri in priporoči
se mu.“

„Bom, mati!“

„Sveti Krištof te bo varoval, da te ne zadene
smrt!“

„Upam, mati!“

„Pa v Solkanu, pravijo, na prvi hiši je tudi,
Ne pozabi pogledati nanj!“

„Ne bom, mati!“

„In vendar se ne vrneš!“ je zaihtela žena.
Tedaj se je sin odtrgal od matere. Dolgo je gledala
za njim v mraku. Ko ji je izginil izpred oči,
se je prijela za desno stran in se zgrudila z bolnim
klicem na prag:

„Vrbanček!“
Pri Sv. Luciji na Mostu v sredi svojih osmero
otrok in preplašene žene je stal Anže Rink in hlinil
silno dobro voljo:

„Kaj, otročiči! Zlasat gremo malo davkarje v
Gorico in gospodo pouhljat.“ Otroci so to očividno
radi slišali.

„Kaj pa, če bodo oni vas?“ je dejala žena,
„kaj naj potem jaz začnem sama z otroki?“

„Neumno govoriš vpričo otrok,“ je zopet hlinil
silno zaupanje v svojo stvar Anže, „glejte,

otročiči, dozdaj ste ovsenega kruha stradali, odzdaj
boste pšeničnega zobali!“

„Hohoho,“ so se veselili otroci, dočim je žena
velela:

„Ali pa še močnika iz črne vode ne bodo
imeli.“

„Kaj močnik! Meso vsak dan in klobase!“ je
mežikal Anže otrokom in se pri tem neizrečeno
trudil, da prikrije svoje solze.

„Hohoho, meso!“ je viknilo najmlajše dete.
Tedaj je Anžetu upadel pogum in divje je
viknil:

„Če pa se ne vidimo več, Bog vas varuj! Zdaj
gremo po kruh, meso in klobase.“
In planil je iz hiše. Za njim je zajokala žena
in za ženo najstarejša deca. Samo najmlajše je
krililo z rokami in se napol divilo, napol izpraševalo,
bedno neuko dete:

„Klobase!?“

* * *

Ko je stopil Anže na cesto, so šli Bačarji
mimo.

„Ali že tudi greste?“ je pozdravil.

„Gremo, gremo!“ je dejal Mrak. Anže se je
ozrl nanj in dejal:

„Pa kaj, saj nisi bolan, Lovrenc?“

„Pil sem,“ je jecal Mrak in se opotekal.

„Boji se, pa pije, da bi se poguma napil,“ se
je oglasil Lužnik.

„Ga bo že minil strah, ko bo videl, koliko nas
je!“ je tolažil Anže. Toda Lužnik, tisti, ki je rekel,
da bo nož nabrusil, je dejal:

„Že, že. Pa kaj, ko imajo oni kanione!“

„Jezus, Marija!“ je zastokal Mrak.

„Kaj kanoni!“ je dejal Anže, „pojdem in jih
zamašim, pa naj streljajo potem, če morejo!“

„Anže, ti si moj prijatelj!“ je jecal Mrak,
„bokal vina ti plačam, kjer hočeš, in če se bojš
mene držal.“

„Zakaj pa ne,“ je odvrnil Anže, zvest svojemu
prepričanju in značaju.

* * *

Kakih sto korakov nad Slapom sta bila za
drugimi zaostala Andrej in Štefan Laharnar. Od
Idrije gori je bilo čuti še vedno plat zvona, dočim
je bil zvon na Šentviški gori že davno utihnil. In
tedaj sta brata zastrmela predse. Andreju je bilo
lice jasno, Štefanu mrko, kakor vedno, in zlasti
odkar mu je bila umrla žena. In tedaj je dejal
Štefan:

„Andrej, le to mi povej, ali je upor greh
ali ni?“
Andrej se je zdrznil:

„Kaj le vedeti hočeš!“

„Kaj bukve pravijo, to bi rad vedel,“ je odvrnil
Štefan; „zbiramo se kakor tatje, v strahu.
Pa se le za pravico!“
Andrej je dejal:

„Sem bral, da ne potegni z druhaljo za krivico,
in sem bral, da se potegni za pravico.“

„Vidiš, mi gremo proti krivici!“

„Vem,“ je dejal Andrej, „dvojno mero imajo
in dvojno vago in dvojni mernik, večji in manjši.“
In je vzdihnil: „Zato stoji zapisano, da gorje deželi,
katere poglavarji že zjutraj pojedajo.“

„Vidiš,“ je navdušeno vzkliknil Štefan. Andrej
je dejal:

„Zjutraj sem vstal, pa sem rekel, da
bom odprl bukve, pa, kar mi povedo.“

„In so ti prav povedale?“
Kakor da bere, je govoril slovesno in počasi
Andrej:

„Satu poſluſhajte vy Krajli inu merkajte;
vuzhite ſe vy Rihtarji na Semli. Vsamite ſi k’
uſheſſam vy, kir zhes nyh velika goſpodujete,
kateri ſe povsdigujete zhes ſolke. Sakaj vam je
Goſpuſtvu danu od Goſpuda, inu oblaſt od tiga
nar viſhiga, kateri bo vpraſhal, koku vy rounate
inu bo ispraſhoval, kaj vy ſtavite. Sakaj vy ſte
njegoviga Krajleſtva Slushabniki. Ali vy nikar
prou ne ſodite, inu nedershite praude, inu ne
ſturhite tega, kar je Goſpud poſtavii. On bo cillu
grosovitu inu v’ kratkim nad vas prishal, inu pojde
ona cillu oſtra ſodba zhes vblastnike. Sakaj ti
ponishani lo miloſti vrejdni, ampak ty mogozhi
bodo mozhnu ſhtrajfani.“

„Andrej,“ je viknil zdajci Štefan, „zdaj se ne
bojim nič več. Sojeno je tako nam in njim.“

„Idiva!“ je rekel Andrej in se zamislil.

* * *

S Stopca doli čez polje sta stopala Valentin
in Martin Munih. Prvi je bil nekam slabe volje,
ker se je bil še tik pred odhodom spri z ženo, ki ga
ni pustila, da bi šel.

„Ne pojdeš, ne,“ je viknila in zaprla vrata.
„Da te ubijejo! Naj le gredo drugi. Ti imaš doma
opravke. Kmetje naj grejo. Ali si ti kmet?“

„Glej, Martin, taka-le je!“ je prosil Valentin
za posredovanje. In res je dejal Martin:

„Saj se ne bomo vojskovali, da bi ga ubili!“

„Molči, ti grdi puntar. Ti si vsega kriv. Ali ti
je bilo treba priti nazaj? Konec bi bil vzel v ječ?,
ki te niso zastonj zaprli.“ Žena je udarila v jok.

„Daj no mir,“ je dejal mož, „saj vidiš, da morava
iti. Ali naj mi hišo zažgo!“

„Zverine!“ je viknila žena.

„Dva dni in eno noč boš že prestala,“ je dejal
zopet Valentin, „pa reci eni ali drugi, naj pride
za te dni na Stopec, da te ne bo strah.“

„Ostani!“ je ihtela žena.

„Vrag me — če pa sem prisegel!“ je dejal odločno
Valentin, odrinil ženo in šel.

„Hudirja,“ je dejal zdaj, ko sta bila zavila z
brega na Most, „kadar se naša tako postavlja,
prav gotovo mi je potem žal, da je nisem ubogal.“
In za hip je vprašal:
„Ti si pa čudno vesel!“

„Sem!“ je odvrnil Martin, In za hip je dostavil:
„Kaj vem, kako je to, pa kar nič se je nisem
mogel spomniti, kakšna da je bila moja rajna. In
nocoj sem jo videl.“

„Kakšno si jo videl?“

„Svojo rajnko,“ je odgovoril Martin, „prav
tako sem jo videl, ko na poročni dan. Se mi je
sanjalo, da je prišla. Za pečjo da sem ležal pri Kobalu,
pa da je prišla, pa legla k meni. Da je prišla
z otrokom, je rekla, pa je zakašljala, kakor je
imela navado. Sem jo mislil vprašati, kako da je
prišla, pa si me ti zbudil.“
Valentin ni rekel nič.
„In zdaj jo vidim, če le oči zaprem!“ je dejal
Martin in tiha blaženost mu je za hip ublažila trdo,
brazgotinasto lice ...

* * *

Okoli desetih zvečer se je dvignilo par temnih
oseb s ceste Podseli in se stisnilo tostran in onstran
ob zid Kobalove krčme in Šavlijeve kovačnice.
V senci pred kovačnico je šumelo pritajenega
šepetanja in se drenjalo temnih postav.

„Jašejo,“ je šepetalo. Tisti hip je bilo čuti tudi
že jasno skozi ostro ozračje odmevanje kopit. Pred
hišami na ovinku sta začrneli na beli cesti postavi
dveh jezdecev. Iz senc ob hišah se je utrgalo tostran
in onstran sovinemu skovikanju podobno
znamenje, tako da sta se konja pred naselbino
plašila.
V hipu je vzrastlo črno ob jezdecih, vsa cesta
je začrnela sumljivih bitij.

„Stoj!“
„Cosa vuole?“
Nato plašen klic:

„Dio santo, bežite, gospod!“ Eden jezdecev
zasuče konja in dirja kot blazen nazaj proti Gorici.
Tedaj se odpro vrata Kobalove krčme, rdeč svit
pade čez cesto, čez jezdeca.
Nekaj osuplih glasov;

„To ni Karnel, to je tolminski — “ Tedaj sune
nekdo ljudi narazen, mlad človek popade konja za
nozdrvi in vikne presunljivo:

„Galjot, ali me poznaš? Povej, kaj si počel s
Tončko! Svinja!“
Jezdec se zasmeje:

„Naredi mi pot!“
Skozi temo sikne ogenj iz pištole fantu med
oči in obsvetli ostro in za hip spačeno lice tolminskega
oskrbnika Grandenteja. Ljudje viknejo, konj
se vzpne preko ljudi. Že je izven gneče, cesto pod
seboj. Zmagoslaven vzklik se izvije jezdecu iz grla.
Ljudje ne vedo, ali konj tako hrza. Tedaj sune ob
konju nova senca, nekaj svetlega šine ob konjevem
kolku navzgor, bolesten krik zareže v noč, konj
zdirja divji proti Ušniku. Na cesti sinejo luči. Pred
kovačnico leži Vidučev Tone s krvavim in osmojenim
obrazom, roke grebejo v cesto. Koncem
hiše se vije nekaj groznega na tleh: človek z gnojnimi
vilami v hrbtu. Ob strani stoji mutasti brat
Vidučevega.
Notri v Kobalovi krčmi je bil prinesel petinšestdesetletni
stari Viduč bokal k ustom in se
pošalil:

„Oženil se bom. Sine bom imel, da jih bo več
za punt!“
Tedaj mu povedo, da mu umira Tone.
Mož prebledi, omahne na cesto in ječi:
„Zdaj bom rodil sine, zdaj!“ Kakor pijan gleda
okoli, vidi mrtvega na tleh, sliši in razume vse.
Prime se za sivo glavo. Težka je, težka. Mož ne
joče, samo hrska mu pri srcu, kakor v gori o
potresu:
„Rodil sem ga, da je umrl, da je pogubljen!“

* * *

Ob treh, ko se je oglasil zvon svetega Mavra,
je začela stara Kraguljeva teta v blodnji prepevati
in je pela eno celo uro. Ob petih je tako oslabela,
da so ji prižgali svečo. Ob osmih je začela umirati
težko smrt. Tedaj je zlezlo bolno okostje iz svoje
postelje in se sesedlo z vnetimi očmi v bledem,
suhem obrazu, ob postelji umirajoče. Tončka je
prijela teto za roko in govorila:

„Teta, ali boste, umrli?“

„Vidim, vidim,“ je vzrastla bolnica z upadlimi
prsi. Vse telo ji je drgetalo čudovite mrzlice, da
se je tresla postelja, pod in slika na steni.

„Koliko krvi, krvi, krvi, o moj Bog!“
Slika na steni drhti manj in manj, tiha in pokojna
leži bolnica, Tončka ji gleda v voščeno lice.
Umrla je. Svetega Mavra zvon poje venomer.
Otroci bijejo plat, možje in fantje so že odšli.
Tončka gleda v voščeno lice. Ni umrla. Ustnice
drhte, kakor rdečica je zaplulo v voščeni
obraz. Teta odpre oči. Teta govori z vsakdanjim,
komaj rahlo vznemirjenim glasom:

„Angel me je prijel, pa sva prišla do mostu,
ki je ozek kakor britev. Je rekel: čez moraš! O
moj Bog, sem rekla, ali je to smrt? To je pot k
sodbi, je rekel. Potem sem nazaj pogledala in sem
videla vse, v temi, v krvi, lačne, žejne, krvave ...“

Bolnica je začela drgetati, slika na steni se je
začela tresti.

„Lačen bo; kdo ga bo nasitil?“

„Jaz, teta!“

„Smrtni pot ga bo oblival; kdo mu ga bo
obrisal?“

„Jaz, teta!“

„Od vseh bo zapuščen; kdo ga ne bo izdal?“

„Jaz, teta!“

Tončka čuti: „Svojega sina vidi lačnega, izdanega.“
Tončka misli in obeta: „Nikoli ga ne
izdam!“

Svetega Mavra zvon je utihnil. Noč je pregnala
deco s pokopališča. Noč je čudno, čudno
dolga. Sredi noči se je utrgala teti na Modrejcih
izmučena duša iz telesa.

Tončka je sklenila roke in molila:

„Za njeno dušo, za dušo njegove matere.“
In pristavila je:

„In tudi zanj!“

Samo za tistega nesrečnega fanta z razstreljenim
obrazom Pod seli ni molila ...

XVI. V Gorico.

Podseli je šla napeta vrv od Šavlijeve kovačnice čez cesto h Kobalovi gostilni. Kadar so prišli ljudje mimo, so obstali in kropili. Mnogi so ostali v hiši, da dočakajo pogreb. Drugi so šli posamič ali v malih skupinah proti Solkanu, kjer se je imela zbrati vsa kmečka vojska. V ponedeljek zjutraj je pripeljal kmet iz Ušnika — hiši so pravili „pri hudiču“ — mrtvega oskrbnika v Tolmin. Isti čas so nesli kmetje mrtvega Vidučevega fanta k pogrebu v Volče. Bila je dolga in čudna vrsta pogrebcev. Ko je Mohor Kacafura slišal, da se kmetje vračajo, je bežal na Most in čez Idrijo ter prišel do smrti upehan na Vrata, kjer je prenočil v senjaku, z nadejo, da bo

prihodnji dan pribežal čez Čepovan v Gorico. Isto noč so hodili podobno pot Thurnovi bravi proti Gorici, bežeč čez Vrhpolje in Brda. V Ročinju jim je bil prejšnji večer pribežal naproti Grandentijev birič in jih vrnil. Karnel jih je bil vnaprej plačal in napojil. Zastavil jim je pot. Smejali so se mu in ga potisnili ob stran. V Kanalu jim je navalil sod vina na cesto, da bi bdeli in čakali. Bravi so pili in razsajali do polnoči. Po polnoči so utihnili, pospali pred hišo. Ko pa je pogledal Karnel ob štirih zjutraj skozi okno, ali so še tu, je videl samo enega ležati na klopi pred hišo. In ta edini je bil njegov orjaški hlapec.

V Solkanu se stekata soška in čepovanska cesta. Od treh zjutraj je bilo na eni in drugi cesti zgodnjih potnikov. Pred Solkanom pod cerkvijo sv. Roka so se ustavljali. Ko je sinilo jutro, je bilo ljudstva ob cerkvi tristo mož. Solkanci so odprli krčme, ki so jih zgodnji ljudje mahoma zasedli. V Solkan je prišel rano zjutraj kromberški mesar Janez Pavšič in je slišal od ljudi, da so prišli delat obračun z Bandelom.

Pavšič je rekel:

„Kdo gre z mano? Sod vina dam, da ste prišli obračunit!“ Trideset jih je bilo pripravljenih.

Okrog devetih so zapeketala kopita od Dolge njive. Oni, ki so taborili ob Sv. Roku nad cesto, so zagledali samotnega jezdeca, ki je podil proti Solkanu. Zastavili so mu pot.

„Kam?“

„V Gorico!“

„V Gorico ne greš! Birič si!“

„Nisem birič, kanalskega fajmoštra hlapec sem. Po padarja grem!“

„Če ne lažeš!“

Jezdec je pognal konja. Bili so Čepovanci in ga niso poznali.

„Drži ga,“ je zavpil tedaj nekdo iz gostilne.

„Po padarja gre!“ so rekli tisti, ki so jezdeca izpustili.

„Vraga gre po padarja,“ je viknil oni v gostilni, „tolminskega grofa birič! Vam bodo kmalu iz Gorice padarja poslali, vi, tepci! Moj stric, pa taki-le, ki še biriča ne ločijo, to bo vojska, kaj deš, moj ljubi Lapajne?“

„Ti si že pijan, Andrej,“ je odvrnil mož Andreju Golji in mu boječesovražno pogledal v obraz.

„Ti me boš varoval!“ se je rogal Golja, „ljubi moj Valentin, ki vedno pri meni sediš, dasi prav nič ne želim tvoje družbe. Zdaj veš!“

„Vem,“ je jeknil Lapajne. Pa se vendar ni ločil od Andreja. Je že vedel, zakaj ne.

Dogodek z biričem je vznemiril ljudi po gostilnah. Drug za drugim so vstali in se pridružili onim na pokopališču. V nekakem nestrpnem čakanju so posedli po grobeh in nizkem zidu. Nekateri so zlezli v stolp in opazovali ravan onstran Solkana proti Gorici. Okrog poldneva se jih je polastila vesela brezskrbnost. Prva večja gruča ljudi je bila zavila od Dolge njive, kakih dvajset mož. Vsa pozornost se je obrnila na to stran.

Tedaj je zazvonilo poldne v Gorici, Šempetru, Šent Mavru, da so se pomešali vsi ti glasovi v nekako čudno žalostno donenje, ki je legalo vseprek ravni in tal, ki so gnala prve pomladne rože. V tem hipu molitve se je morda eno ali drugo kmečko srce začudilo lepoti pomladnega dne, svetlobi že občutno vročega solnca, žareči vrsti cvetočih mandljevih dreves po ravnini, ki se je prelivala preko sivorjave črte mesta Gorice in rdeče strehe stolpov na jezuitski cerkvi in gradu nad Gorico v jutranje modro furlansko nižino. V Gorici je že bilo odzvonilo, ko se je oglasil zvon s Svete gore. Temni bronasti glas je padel v nižino. Ko da jim je ta glas domač, so se ozrli ljudje proti cerkvi Matere božje vrhu kraških goličastih bregov. In še enkrat so se odkrili in toplo jim je postalo pri srcu, ko da se začenja tu gori vrhu goličastih bregov njihova domovina, dočim jim je vsa ta lepa ravan pod nogami tuja, mrzla, sovražna.

Tedaj je nekdo zavpil v stolpu nad njimi: „Iz Gorice gredo!“

Tristo rok je zasenčilo oči, tristo grl je jeknilo:

„Gredo, gredo.“

Čudovito nemirno gibanje se je polastilo množice. Nekatere je prevzela groza, dočim so drugi, za spoznanje resnejši, govorili čudovito nežno in postali čudovito zaupni, se obrnili do soseda, in ko jih ta ni poslušal, do drugega in tretjega. Eni so hlinili mirnost, drugi bojevitost, eni silili naprej, drugi dvigali orožje:

„Ali jo vidite!“ je vihtel mlad fant gorjačo, „tistega, ki ga dosežem, ne bodo več zobje boleli.“

Nekateri so se smejali, drugi so se navduševali: „Jim damo vetra, kaj!“

Nekateri so šli tistim naproti, ki so prihajali po dolini. Mahali so jim s klobuki in kričali:

„Hitite možje, da nas bo več. Iz Gorice gredo na nas!“ In res so hiteli in so zasopli prišli k zbranim, baš ko so tisti, ki so prihajali iz Gorice, obstali onstran pred Solkanom.

„He, Martin Munih, kmalu bi bil zamudil!“ je zavpil Andrej Golja.

„Kje so?“ je vprašal Munih.

Martin je del roko nad oči in zavpil:

„Petnajst konj vidim pa dvakrat toliko pešcev! Ali mislite, da nas užugajo?“

„Naj poskusijo!“ so rekli. Martin je strmel v daljo: „Zdaj so obstali in s konj skačejo,“ je govoril; „rad bi le vedel, kaj bo zdaj!“ Hip pozneje se je obrnil k ljudem: „Če nas mislijo užugati, jih ne bomo tukaj čakali. Kaj deste, možje? Zunaj ob zid se postavimo, potem naj le pridejo!“

„Kako pa!“ so odvrnili mlajši, ki so očividno imeli isto misel, bodisi ker je bil kraj tak, bodisi ker so poznali trohico taktike iz sejmarskih pretepov, kjer je bil oni „dober“, kdor se je držal zida. V svojih širokih klobukih, ki so jih delali kaj mrke, so se razgnetli pred pokopališčem v tesno gručo. Nekateri, zlasti tisti, ki so imeli puške, so poskakali na široki zid. V istem hipu je bilo čuti po cesti med hišami peketanje. Samcat jezdec je zavil izza vogla zadnje hiše, pridržal konja in se vzpel iz sedla. Bil je droben človek z okornimi naočniki in špansko brado. Oblečen je bil v črno svileno obleko, na glavi je imel nekak baret, ob strani mu je tolkel lahek rapir s pozlačenim ročajem.

„Bog pomagaj, kakšen Goljat!“ je viknil grohotoma Golja. Jezdec je z drobnimi koraki premeril rahlo se dvigajočo brežino; vajeti je vrgel dvanajstletnemu fantu, ki je bil prikukal izza hiš in se zleknil v mlado travo ob cesti.

„Kaj bo neki zdaj?“ je vprašal nekdo med kmeti.

Tedaj je zavpil mož z ostrim in tujim naglasom:

„V veliko našo žalost smo zvedeli, da ste se vi, Tolminci, spuntali in prišli oboroženi v Solkan ter da nameravate napasti mirne in cesarju vdane prebivalce mesta Gorice.“

„Nad Bandela smo prišli!“ so vpili eni. Drugi so klicali: „Mir! Naj govori!“

Mož z baretom, tedanji mestni sodnik Brunetti, si je nemirno popravil naočnike in nadaljeval strogo uradno:

„Po povelju visokega gospoda, glavarjevega namestnika, visokorodnega gospoda, gospoda Ivana Adama grofa Strassoldo, prihajam jaz, Ahil Brunetti, mestni sodnik mesta Gorice, da vas zaslišim, kaj je dalo povod vašemu nepostavnemu, zavratnemu in izdajskemu zbiranju, in da vas opozorim, da se mirno razidete, kakor je tako zaukazal visokorodni gospod, gospod Ivan Adam Strassoldo, grof, namestnik glavarjev in zastopnik N. V.“ Za hip je prestal, se ozrl proti konju in vprašal: „Kaj odgovorite na povelje in vprašanje visokega gospoda grofa, glavarjevega namestnika?“

Množica je zašumela. Martin Munih je viknil:

„Razšli se ne bomo! Za odgovor se pa kar nič ne mudi. Boste že zvedeli, kadar bomo vsi skupaj. Kaj pravite, možje, ali je tako ali ni?“

„Dobro!“ je odgovorila večina.

„Pomislite,“ je dejal zopet uradno Brunetti, „da pomeni to očiten upor proti povelju gospoda glavarjevega namestnika.“

„Nič ne pomeni!“ je klical Martin. „Mi moramo čakati drugih, pa še vi počakajte. Tisti gospod, gospod nas nič ne briga, saj ga še poznamo ne! Ali je tako, možje, ali ni?“

„Je, tako je!“

„Šteje nas!“ je zaklical tedaj Andrej Golja, „daj mu, daj, Martin, eno preko tiste pokrovke na glavi.“

Bučen smeh se je razlegel.

„Vi,“ je viknil Brunetti, „Vi zasmehujete mene, ki me je poslal gospod, gospod —“

„Ali nas kaj briga njegov gospod, gospod?“ se je obrnil Munih k možem.

„Figo nas briga!“ so vpili robato.

Sodnik se je oddaljil, zajahal konja in oddirjal.

„Dobro smo ga,“ so se smejali ljudje.

Razne kosmate šale so krožile med uporniki. Ni minilo deset minut, ko je zavpil Andrej Golja:

„Za norca nas imajo, glejte, že zopet prihaja tisti s pokrovko.“ V resnici je Brunetti zopet razjahal in zaklical, da naj se na povelje podglavarja razidejo. Bil je rahlo razburjen, ker ga ljudje niso niti poslušali; bil je namreč sam vase zaljubljen in je menil, da bo že njegov prvi nastop kmete oplašil. Ostra beseda mu je ušla, množica se je nemirno zganila. Ob strani se mu je smejala solkanska dečad. Prijel je za ročaj sablje:

„Vi se torej upirate! Nočete se raziti?“

Z debelo šalo je odgovoril Golja, naj hiti v grm, da ne bo prepozno za njegove svilene hlače. Dečad je od veselja zavriskala. Sodnik se je vzpel na konja, bled jeze in užaljenosti, in odjahal. Kmalu nato je dečad zavrisnila in se razbegla. Po cesti je bilo čuti votlo peketanje nekaj konj. Resnost se je polastila kmetov. Izza hiš je zavilo troje jezdecev.

„Hudič,“ je zaklel Golja, „ali ga poznate?“

„Tolminski je!“ so mrmrali kmetje.

Res je bil Jakob Anton grof Coronini v spremstvu Ivana Pavla Radetiča in podglavarjevega kancelista Morellija. Grof je pognal konja v breg tik pred kmete, dočim sta spremljevalca obstala v majhni razdalji. Kmetje se niso niti ganili. Grof je osupnil, kajti opazil je, da je komaj deset ljudi snelo klobuke pred njim.

„Ali me poznate? Ali veste, kdo sem? Zapovedujem vam, da se razidete!“

Molk.

„Martin, govôri!“ je zaklical nekdo med kmeti.

Martin Munih se je dotaknil širokokrajnega klobuka, toda snel ga ni.

„Saj smo že povedali, da se ne razidemo. Ali smo komu na potu? Ali smo na prepovedanem svetu?“

„Kdor govori z menoj, ta naj se odkrije!“ je zavpil grof. Martin se je stisnil med druge in dejal:

„Kdor se hoče odkriti, naj govori ž njim. Jaz ne bom.“

„Martin, prav imaš!“ je zaklical Golja.

„Nima ne prav!“

„Pa naj tisti govori, ki misli, da nimam prav!“ je vzkliknil Martin.

„He, Lapajne, pa govori ti, le govori!“ Nekaj mož je porinilo Valentina pred grofa.

„Kdo ste Vi?“ je vprašal grof.

„Tisto je vseeno, kdo sem!“ je odvrnil Lapajne; „so rekli, da z Martinom ne govorijo, naj pa mene vprašajo!“

„Zakaj ste tu, Vi in Vaši tovariši?“

„Zato, ker imamo obračun z davkarji!“

„Tako? Ali je Tonin bil davkar?“

Lapajne se je zmedel. Jasno je bilo čuti Goljev glas:

„Zdaj govôri, Valentin, govôri!“

Kri je šinila Nadlogi v suho lice, poln strahu je strmel v grofa, ki je namenoma zasukal konja, da je kmet odskočil.

Valentin je dejal:

„Naj pa drugi povedo, ali smo prišli nad Bandela, ali ne!“

Grof je gledal preko njega po množici:

„Vi veste, da je vsako zbiranje prepovedano pod smrtno kaznijo, izgnanstvom in izgubo imetja!“

Kmetje so molčali.

„Kot vaš gospod bi vam mogel zapovedati, da se razidete, in kaznovati bi vas moral. Toda ne kot vaš gospod, temuč kot odposlanec visokega gospoda namestnika glavarjevega vam to velevam.“

Kmetje so še vedno molčali.

„Tudi je gospod namestnik glavarjev pripravljen poslušati vaše pritožbe zoper davkarja Bandela. Izberite izmed sebe župane, — ker čujem, da so med vami, — in ti naj gredo pred namestnika, da jih zasliši. Drugi pa se vrnite domov!“

Zasuknil je konja in odjahal k spremljevalcema. Med kmeti je zašumelo.

Nekaj minut potem je prijezdil grof zopet bliže. Svest si zmage je dejal:

„Sklepam, da boste hvaležni izredni milosti gospoda namestnika!“ Iskal je Valentina, in ko ga ni našel, se je ozrl na Martina. Toda ta je molčal.

„Primož, ti si župan, govôri!“ je zavpil nekdo.

Izmed kmetov je stopil slok, siv mož in se vojaško postavil pred grofa. Bil je Primož, ki je svojčas služil in je še imel nekaj vojaških navad.

„No, kaj?“ je vprašal Coronini.

„Gospod grof,“ je dejal Primož, „tisto o županih ni mogoče, ker sva dozdaj samo dva tukaj.“

„Tako!“ je zavpil grof; „torej nepokorni do skrajnosti!“ Srdito je obrnil konja in odjahal s spremljevalcema.

„Zdaj bo zares!“ je dejal Martin, „možje, držimo se!“

In res so se začuli v vasi trdi koraki vojakov pešcev in peketanje konj. Hip pozneje so se prikazali vojaki mušketirji ob voglu hiš, za njimi dvanajst dragoncev s kapitanskim poročnikom Arardijem na čelu in v ozadju namestnik glavarjev grof Strassoldo s spremljevalci.

„Stoj!“ je velel rezko Arardi. Ko ukovani so obstali mušketirji in černidi; dragonci so zadržali konje. Groza je stresla kmete, ko so videli, kako mirno in tiho se gibljejo vojaki, kako so se razvrstili, pustivši cesto odprto podglavarju in spremstvu. Vrban Koščer je stal na zidu, pa ga je streslo čudovito mrzlo. Z nepojmljivo silo ga je gnalo, da je moral venomer strmeti bradatemu, visokemu mušketirju v obraz. Nepojmljiva jeza ga je prevzela na tega človeka. Tedaj je Strassoldo prikimal spremstvu in spodbodel konja. Obstal je z Radetičem pred kmeti in dejal italijansko, da kot podglavar ukazuje, naj se razidejo. Radetič je prevedel njegove besede.

„Ne!“ so odgovorili kmetje.

Zopet je tolmačil Radetič, da bo dal grof podglavar vojakom povelje, da jih razpode.

„Naj poskusijo!“ so viknili kmetje.

„Čakajte, hudiči,“ je slišal Vrban Koščer Andreja Goljo, ki je bil skočil z zidu, položil puško nanj in meril. Vrban Koščer se je tisti hip domislil, da je pozabil pogledati v Kanalu na sliko sv. Krištofa. Z očmi je je iskal zdaj na prvi solkanski hiši in je ni našel. Vzdramil ga je ostri Arardijev klic:

„Puške, kvišku!“

Vrban je opazil, da stoji podglavar že zadaj v spremstvu, dočim je klical Radetič vštric ob mušketirjih:

„Možje, v zadnjič, spametujte se!“

Oster pok je odgovoril, Radetić je krenil z glavo v stran. Krogla mu je šla mimo glave in udarila v streho.

„Ogenj!“ je velel tedaj ostro Arardi.

Ostro prasketanje mušket se je odbilo ob zidovih hiš, je zasikalo kmetom preko glav, da so se široki krajci, ko od vetra zagnani, pripognili. Isti hip se je izvilo iz teh ljudi ko temna grožnja. Nekaj petelinov je zakresalo ob kremenje. Cela gruča, tesno stisnjena, ko zvezana, se je zazibala, da se vrže na vojake. Toda vojaki so se v hipu razdelili. Oster žvenket sabelj je prerezal tišino, slovesno je bilo čuti Radetiča:

„Reiter, vorwärts!“

Kmetom se je stemnilo pred očmi. Groza in tesnost jih je obšla. Prednji so omahnili v zadnje. Krik, hrzanje in topot konj, vmes kletev Golje: „Hudiči, udarite, kaj gledate!“, nekaj zamolklih udarcev in potem eno samo čuvstvo, da je tu ves odpor zastonj; prerivanje, beg, hreščanje rjavih vrat na pokopališče, stiska, molitev, kletev in beg gor, dol, sem, tja in venomer v ušesih slovesno mirne Radetičeve besede:

„Reiter, vorwärts!“

Majhna gruča kmetov, potisnjena na pokopališče, se še brani z golimi pestmi proti mušketam, blazno ljuti Martin vpije: „Hudiči, živega me ne boste!“ In hipoma umolkne in telebi, od muškete omoten, dvema černidoma v roke — zadnji, ki se je branil.

Na cerkvenem zidu, tam, kjer je stal in streljal Golja, pa leži Vrban Koščer, edinec sive matere, tisti, ki se je v Kanalu pozabil ozreti na sv. Krištofa. Iz rane pod ušesom mu curlja droben curek krvi. Bradat mušketir stoji onstran zidu in strmi v bledo obličje, ko da se ne more domisliti, kje je videl to lice znano in neznano. Morda v sanjah, morda nikoli.

* * *

Nekako ob istem času, ko se je vračal Strassoldo s svojimi vojaki in s kakimi petindvajseterimi zajetimi uporniki — povečini onimi, ki so bili odšli zjutraj v Kromberg in prišli napol pijani naravnost vojakom v roke — je stopalo do devetsto in še več kmetov v močnih gručah od Ajbe proti Kanalu. Šli so počasi, mnogi od njih so bili že trudni, bodisi od neprespane noči, bodisi od poti za pogrebom od Podsel v Volče in zopet nazaj. Kakih petdeset mož je stalo že tik pred Kanalom. Očividno so bili tu obstali, da se posvetujejo, kajti eden je stal v sredi in dajal drugim navodila. Bil je Štefan Maraž. Hipoma so se ljudje zganili in skoro skokoma prešli čez most in obstopili Karnelovo hišo.

Maraž je zaklical:

„Hej, Karnel, ali spiš? Račun smo prišli delat!“

Kmetom se je zazdelo, da je sinilo za oknom ob voglu dvoje dremotnih oči, brezmejno srditih, stisnjenih ko pri kači, kadar hoče pičiti.

„Je doma, je!“ je zaklical Melinc iz Tolmina, ki je bil prvi okusil moč Karnelovega hlapca. In prav kakor da ga je spoznal po glasu, se je isti trenutek izvil odnekod izpod zemlje isti močni hlapec ter je skočil na cesto pred kmete.

Maraž je nehote odstopil in vzkliknil:

„Blaž Dragar, ta-le je, primi ga!“

„Kateri?“ je vprašal orjaški človek bebastega obličja.

„Primi ga, Blaž!“ je vpil Maraž, „pet bokalov vina je vreden!“

„O, je, je,“ se je neumno nasmejal Blaž in stopil pred hlapca. Slovesen mir je zavladal v četi, nemo čuvstvo groze in občudovanja teh dvoje orjaških ljudi je prevzelo kmete. Onadva pa sta si stala enako močna nasproti, topih obličij, z neumnim smehom na ustih. Še nikoli se nista videla. Zdaj pa sta se merila, ne v jezi, kvečjemu v topi zavisti, kakor da je eden izmed njiju odveč.

„Ali se bova?“ je dejal smešnovljudno Blaž. Nasprotnik ni odgovoril, nego se okretno vrgel na Blaža in ga v hipu položil na tla.

„Ježeš, Blaž, stavo boš izgubil,“ je klical Maraž. Dragar je planil kvišku, bil je dokaj manj vljuden. S slepo besnostjo je popadel hlapca. Začela sta se, tesno objeta, rvati in prerivati. Hlapec je držal Dragarja z roko okrog vratu in mu skušal ukloniti glavo, dočim je Dragar divje stiskal hlapca čez prsi. Škripala sta z zobmi in hropla. Dragar je bil močnejši, toda nerodnejši. Tedaj sta se boreča zaletela v kmete, da so odleteli in se umaknili. Hlapec je priril Dragarja tik do mostu, ga stisnil ob ograjo in napel vse sile, da mu izpodbije ravnotežje.

„Blaž, drži se!“ je bodril Maraž in skočil k borcema. Že je bil zamahnil, da udari po hlapcu, ko je ta ugriznil Dragarja v rame; bilo je videti, da bo Blaž odletel čez most. Toda bolečina, ki ga je prevzela, ga je razljutila brezmejno; zastokal je, stisnil hlapca čez prsi, da se je stegnil, ko da lovi sapo, in so mu roke odnehale. V naslednjem hipu ga je treščil Dragar na most in mu pokleknil na prsi.

Šum priznanja se je izvil iz kmečkih grl, dvajset rok se je stegnilo po hlapcu in ga povezalo ter zavleklo pod cesto na klop.

V naslednjem trenutku so padli težki udarci na Karnelova vrata. Divja besnost — nerazumljiva — se je polastila ljudi.

„Vun s Karnelom!“ so vpili, „vun z morilcem, tatom!“

„Posvečenega duhovnika je ubil!“

„Cerkev Matere božje je okradel!“

„Saj nima duše!“

Množica okoli hiše je naraščala; pridružili so se kmetom domačini, ki so sprva le od daleč gledali. Eden izmed njih je potrkal mlademu fantu na ramo:

„Je doma, je!“ Fant je prikimal,

„Pa odkod vas je toliko?“ je vprašal Kanalec.

Fant ga ni slišal in je ril v ospredje, Kanalec je potrkal starejšemu moškemu na rame in prikimal z glavo:

„Presneto je hud, Maraž!“

„Saj je lahko,“

„Seveda je lahko,“ je dejal Kanalec, „pa tudi vi ste lahko hudi, vam je šel z biriči rubit. Pa ste ga nagnali, sem slišal.“

Kmet je kimal z glavo: „So ga, ko je hotel v drugo. Pri nas je pograbil, kar je dobil.“

„Kaj slišim?“ Kanalec je molčal in premišljal. Nato je vprašal: „Vi ste z one strani proti Kobaridu?“

„Pa ne vsi,“ je priznal Vrsnjan.

„Pa da vam je Karnel živino odgnal?“

„Jo bo plačal, potep!“

„He,“ je zavrnil tedaj Kanalec, „v soboto je šel z biriči, pa so rekli, da je prišel le do Podsel, Kako vam je neki živino odgnal? Čez Laško?“

Vrsnjan ni odgovoril. Klic nepopisne mržnje se je razlegel med ljudmi. Iz neke špranje pod streho je gledalo dvoje stisnjenih oči v gnusnem obrazu, rumenobledem, izpremenjenem od groze, blazne bojazni in divjega srda. Čepeč na podu na vseh štirih je gledal Karnel počenjanje kmetov in hropel od strahu ko pes ali stekla zver in grebel z nohti v trhlo jelovino.

„Glejte ga, pod streho je,“ je kazal Maraž.

„Kje, kje?“ so vpili ljudje.

„Tam, tam!“ so vzklikali drugi in kazali z roko na špranjo, za katero je čepel zloben, gnusno-grd, kakor velik, strupen pajek,

„Vi, mož, meni se zdi, da ne greste na pravega!“ je zopet potrepal Kanalec Vrsnjana.

„Aha!“ je odvrnil ta in prikimal.

V tistem hipu so zahreščala vrata; v ljudi je zazijala tema, iz nje je dihnil mraz. Groza je obšla upornike. Ne eden se ni ganil, da vstopi. Sovraštvo ljudi do Kamela ni bilo manjše od tajne groze pred njim. Sovražili so dacarja ko okuženo in strupeno žival in se ga bali, kakor sovraži dete krastačo in se je boji.

„Posvečenega duhovnika je ubil, nima duše!“ je zopet klical nekdo.

„Naprej!“ so potisnili oni v ozadju. Par ljudi je omahnilo skozi vrata. Sprejela jih je mrzla in temna, luknji podobna soba. Bila je skoro prazna. V kotu je stala koritu podobna postelja, ob postelji vegasta miza in dvoje stolov. Na mizi je ležal vrč; vino se je bilo razlilo in tvorilo na črnoumazanih tleh mlakužo.

„Tu sem, možje,“ je sunil Maraž v mala vrata v steni, da so odletela na znotraj, in je skočil v še temnejšo, še vlažnejšo, kuhinji podobno luknjo. Drug za drugim so se možje spotikali ob pragu, eni so celo telebnili v niže ležečo kuhinjo na ilovnata tla.

Nekako v sredi prostora je stala navadna lesena lestev, ki je molela v četverokotno odprtino v stropu.

„Tam gori je,“ so vpili eni, dočim se je Maraž že vzpenjal po lestvi. Hip pozneje je divje zatulil, lestev se je stresla, po njej je zdrknil Maraž, se valjal po tleh in kričal:

„Ubijte ga, psa, ubijte ga! Nos mi je odgriznil!“

Tuleč od bolečin je planil iz teme na plano, da so oni, ki so stali še zunaj, odskočili, kajti bil je grozen, s strašno rano v obrazu, zalit s krvjo po bradi in ustnicah. Dvajset korakov vstran je bilo leseno korito, ki je vanj lila voda po kljukasto dvignjeni leseni cevi. Skočil je k vodi in vrgel obraz v korito. In ko ga je dvignil, se je zopet pognal med kmete in klical:

„Zažgimo, naj zgori, živ naj zgori!“

„Jezus, ne zažigati!“ so jeknili domačini, ko je nekaj kmetov prislonilo lestev na streho. Kje so jo bili dobili v naglici, morda niti sami niso vedeli. Bila pa ni tista, ki so jo videli v hiši. Par mož se je vzpelo na streho, Maraž je popadel zadnjega, ga vrgel z lestve in se sam vzpel nanjo. Nato je začela leteti opeka s strehe, da so se oni, ki so ostali spodaj, komaj še umaknili. Izpod opeke je pogledalo strešno ogrodje, nekaj mož je izginilo v podstrešje.

„Meni ga pustite,“ je klical Maraž.

Grobna tišina je zavladala ob hiši.

„Kje si, pes? Boš še grizel?“ je vpil Maraž, ki je od bolečin in besnosti pol slep begal v somraku pod streho. Potem se je hripavo zasmejal in skočil v temo k zidu pod slemenom.

„Jazbec prokleti, zdaj —“

Stegnil je roko, da pograbi Karnela. Toda reke so mu omahnile. Nepopisno spačeno lice s topostjo mrliča se je zibalo pred njim. Maraž si je segel preko oči; šele sedaj je videl, da se ne

ziblje samo rahlo na stran nagnjeno obličje, nego da visijo tudi dolge roke in telo in noge.

„O, hudič,“ je viknil za njim Melinc, „zdaj se je pa sam obesil!“

* * *

Solnce je utonilo za Vrhpoljem. Mimo Desklâ je šla kmečka vojska, tiha, čudno trudna in resna. Ni se jim ljubilo govoriti, ko da se sosed sramuje soseda. Čuvstvo neuspeha, nekak očitek je legel vsem na srce. Bojazen in dvom sta napolnjevala razboritejše, dočim so se nerazsodnejši čutili skoro krive. Nekaterim je šlo celo na jok in sami niso vedeli, zakaj, ali radi otrok, ki so jih pustili doma, radi žen in sestra, ali radi njih samih, ki gredo delat obračun z davkarji.

„Ali je to kak obračun?“ je zaklical Šime Golja divjakom v Kanalu in Andrej Laharnar je pljunil. V najbolj besnih se je dvignil odpor proti tema dvema, dočim so drugi nejasno čutili, da Golja in Laharnar bolje vesta. V tej uri, ko so vsi čutili, da ne bi smelo biti ni drobca užaljenosti, trme in kljubovalnosti v njih, so vedeli, da se drug drugega boje, da drug drugemu gledajo na prste. Celo Lovrenc Kragulj se je zastonj trudil, da bi odgovoril prijazno Kobalu. Na srcu mu je ležala misel:

„Pravzaprav, ta Kobal! Na strani stoji in gleda. Če nam izpodleti, se bo izmuzal, nas pa bodo prijeli!“

Ko se je bilo zvečerilo in so bili kmetje tik pred Plavmi, se je ljudem malo olajšalo srce.

„Hudi že smemo biti, samo tako tjavendan ne!“ je nagovoril Melinc Štefana Laharnarja.

„Kako pa,“ je odvrnil ta dobrosrčno.

Tedaj jim je prišla nasproti gruča ljudi.

„Možje,“ je zaklical eden med temi, „le oščajajte se!“

„Kaj pa je?“

„Kaj?“ je govoril isti, „z vojaki smo se. Pa so naši bežali! Zdaj veste.“ In zgodilo se je kakor čudež. Namesto da bi se ljudje prestrašili, so se celo zveselili te novice.

Ugasnila je senca iz Kanala ... Za vedno?

XVII. Zmagovalci in osvetniki.

V gostih gručah se je utaborilo v noči od sedemindvajsetega na osemindvajsetega sušca ob cerkvi sv. Roka nad Solkanom do štiritisoč kmetov. Sedeli in ležali so okoli ognjev, kajti noč je bila hladna. Zvečer so se bile prikazale zvezde, toda pokrila jih je rahla megla in od Vipave doli je zavijala burja. Ognji so se dimili, ker so žgali sirov les, nalomljen nad bregom v pobočju Skalnice in Sv. Katarine. Ko je postajal mraz proti jutru občutnejši, so se zavlekli nekateri doli na cesto ob Soči vse do studenca, kjer napajajo vozniki konje.

Ves prizor je bil sličen onemu, ki ga nudi na božjih poteh prenočujoče ljudstvo. Nema resnost je ležala ljudem na obrazih, vsem je bilo mraz in neprijetno. Sledovi boja in krvi, prelite pretekli dan, so se še poznali. Ljudje, ki so sicer komaj kdaj mislili, ali so lačni in žejni in ali jim je mraz, so sedaj živo čutili, kako so trudni in brez volje; in vendar niti najtrudnejši niso mogli zaspati in so nestrpno šteli zamolkle udarce polnočnih ur ter čakali željno jutra in dneva. Sedeli so po vaseh zbrani ob ognjih Knežani, Podmelčani, Ljubinjci, Zatolminci in Zalaščani, Vrsnjani in Doljani, Kamnjani in Kobaridci, Ponikvarji in Pečinarji, Mostarji, Modrejčani, Modrejani, Ložani, Kozarščani in Volčani, Čiginjci in Rutarji, Selani in Lomnjani in ljudje iz Kozmeric in Drebočnika. Sami zase so sedeli in taborili Bačarji, Idrijčani, Trebušani, Čepovanci, Lokvarji in Grgarci, dočim so se Lokovčani in Kalani pomešali med Kanalce, Brice in Kromberžane. Vsi ti ljudje so imeli vsak svojo posebnost, so zavijali v govoru vsak po svoje, imeli vsak svojo pamet, svoj prav. Družila jih je zgolj zavest, da imajo vsi eno pravdo proti enemu skupnemu nasprotniku, ki so ga videli v negotovih obrisih zdaj v osebi Bandela, zdaj grofov, zdaj barona Tacco, zdaj davkarjev Taljanuta, Zaletela ali Resa in celo v osebi Solkanke Marjute Bašin.

Nekateri so se zavedali osebne pravde in storjenih jim krivic, drugi, zlasti Tolminci iz okolice Tolmina, so čutili, da ne gre njihov punt proti eni osebi, nego proti razmeram, eni sami veliki krivici, ki postaja od leta do leta vse večja in hujša. Umevno je, da so videli in čutili v Gorici ono gnezdo, kjer se jim rodi slednje zlo. Čepovanci s Podgornikom na čelu so si predstavljali obračun tako, kakor ga je bil uprizoril Maraž v Kanalu. Ti so istovetili kmečko pravdo s povračilom tlačiteljem. Toda eni in drugi so bili trdno uverjeni o svojem pravu in prepričani, da je pot, ki so jo nastopili, najnaravnejša samoobramba; v praski prejšnjega dne so videli novo krivico, storjeno jim od gospode. Ta reč jih je potrjevala v načrtu. Dokler ne bodo močnejši od gospode, dokler ne ustrahujejo Gorice m grofov, ne bo boljše. Kakor hitro bi se razšli, bi padli po njih, jih polovili in kaznovali ko upornike. To so vedeli vsi in čut hvaležnosti, da drug drugemu služijo s svojo številnostjo, je preveval

slednjega moža. Vstala je sicer misel: Ljubi Bog, ali bomo vedno mogli biti tako združeni in močni? Ali je to mogoče? In kaj potem, če se razidemo? Kaj potem —?

Prav kakor da je videl te misli, se je tedaj dvignil od nekod Šimon Golja z Andrejem Laharnarjem in Kraguljem.

„Možje,“ je zaklical sredi ognjev, „polnoč je minila. Danes bo, kar bo. Jaz mislim, zgovorili se bomo, kako in kaj, da bo vsak vedel. Ne bo šala danes!“

„Ne bo, ne!“

„Zato je potreba, da se porazgovorimo. Mislim, da ne bo narobe, če se sprva pogovorimo tako, da vsaka vas izbere svojega moža. Ti se pogovoriio, potem pa govori, kdorkoli bi bolje vedel.“

„Red mora biti, prav je tako!“

„Župani naj stopijo skupaj!“

„Župani in tisti, ki so nas vkup spravili!“

Četrt ure pozneje se je stisnilo v mogočno gručo do petdeset županov in uglednejših mož. Ob cerkvenem zidu so se strnili v mogočen polkrog, do čim jih je ostalo ljudstvo obkolilo. Čuti je bilo le prasketanje ognjev in šum vetra, ki se je zaletaval ob cerkveni stolp, in glas Šimona Golje, ki je govoril:

„Možje! Sam Bog mi je dal učakati to uro. Nisem se je nadejal. Pa je le dal Bog, da je prišla. Glejte, možje, ena vojska smo. Jutri bomo videli, če nam Bog da srečo, ali je še pravica na svetu. Danes nas čaka težka reč. Vojska smo, pa se ne sinemo bojevati. Nismo prišli, da bi podirali, prišli smo, da zahtevamo svojo pravico in da nam jo dajo, smo prišli. Možje, mi nismo puntarji, mi smo pravdarji. Pravdati se za svoj prav, to sme vsakdo. Ali ne mislite tako?“

„Kako ne bi mislili tako!“

„Danes pojdemo nad Gorico, pojdemo, da bodo videli gospoda, koliko nas je. Smo vzeli orožje, ne da bi jih preganjali. Mi se nočemo puntati in delati krivice, mi hočemo le, da napravijo red in povrnejo, kar so nam po krivici vzeli blaga in pravic. Zato smo prisegli!“

„Streljali so na nas včeraj!“ je vzkliknil z rahlim gnevom Lovrenc Kragulj.

Golji se je razgrel glas: „Danes ne bodo streljali. Danes bodo poslušali našo tožbo. Zato, da jo bodo morali poslušati, smo tu.“ Za hip je utihnil, potem se je razvnel: „Pa nismo zato tu, da bi iskal vsak izmed nas maščevanja za krivico, ki mu jo je storil Bandel ali grof ali Karnel v Kanalu. Naš obračun ni za vsakega izmed nas, je za vse skupaj. Tega ne bodo smeli reči, da smo s silo delali krivico. Če bomo mi hoteli vojsko, danes bomo močnejši. Pa Bog ve, ali bomo vedno?“

„Golja gre na otročjo pamet!“ je pripomnil nekdo.

Golja se je stresel. Poznal je ta glas. In vendar ni mogel misliti, da bi bil to res glas tistega, ki je vanj še nedavno toliko zaupal. Še enkrat se je razgrel:

„Možje, kar ste v Kanalu počeli, ni bilo prav. To mislim jaz, to misli Andrej Laharnar, to mislijo še drugi. Pa le stoji zapisano: ‚Deveta je, da kdor bi na svojo roko ubijal in prelival kri, ali tudi drugače krivično delal, naj ga sodi desetero mož iz desetih vasi‘.“

Pri zadnjih besedah je Golji glas pešal, kot da mož sam več ne veruje v besede, ki jih govori; izgovoril jih je komaj slišno. Grobna tišina je zavladala med možmi; stari Golja je nekam čudno bledel in omahoval.

„Kaj ti je, Šime?“ je vprašal Andrej Laharnar.

„Je že bolje,“ je odvrnil Golja.

„Ali boš še govoril?“

„Ne bom, daj ti, Andrej, povej jim!“ Golja se je naslonil ob zid in uprl oko preko zborujočih. Tedaj se je srečal z Gradnikovimi očmi in se je začudil, da Janez ni povesil pogleda. Ljudi se je polastila negotovost.

„Slišite,“ je klical Andrej Laharnar, „zdaj je čas, da si zaupamo, kako mislimo. Golja je povedal, kako misli on, in jaz povem, da mislim kakor on. On in jaz sva delala, da smo se združili; prva sva bila. Zato se spodobi, da smeva eno reči, če je treba. Reda je treba. Midva sva začela, midva bova odgovorna, če se bo kaj zgodilo, kar ne bo opravičeno pred Bogom. Naš punt ne sme biti maščevanje. Bogu prepustimo maščevanje.“

„In obračun z Bandelom tudi!“ je zdaj vzkliknil Gradnik glasno.

Kakor razjarjen lev, velik in močen je stopil naprej. Med starimi in mirnejšimi možmi župani jih je bilo dokaj, ki so se ozrli z nezaupanjem nanj. Ko da to čuti, je vzdignil oči in premeril ljudi, ki so se bili bliže potisnili ob polkrog županov, in je vzkliknil:

„Golja in Laharnar sta pozabila, da vemo vsi to, kar sta nam povedala. Če delamo krivico, bo padla na nas. Za nas pa je zdaj gotovo, da so jo nam gospoda delali in bo zato padla nanje!“

„Andrej,“ je zašepetal Štefan Laharnar bratu, „saj prav govori!“

„Možje,“ je govoril Gradnik, „ko so me v Tolminu s šibami, sem rekel: mene so, meni so naredili

krivico. Možje, ko so včeraj Koščerjevega ustrelili in naše zaprli, sem rekel: na nas so streljali, nas so zaprli! Tam je njegova kri in tam leži Vrban. Ali je bil naš, ali ni bil? — Možje,“ je nadaljeval, „danes bomo obračunili s tistimi, ki so nam krivico delali, ki nas sovražijo, in ne s tistimi, ki bodo danes kakor Vrban prelili svojo kri. Kako bomo obračunili, tega ne vem ne jaz, ne Golja. V Kanalu je obračunil Bog, ali bo tudi danes, on ve. Jaz vem eno, možje: Zdaj bi vzel nož in šel nad Bandela in bi vam rekel, pojdite domov, sam ga grem zaklat. Ob glavo bom, nič ne de, vam bo pomagano. In to sem mislil. Pa je Golja sam rekel, da moramo biti vsi; ali vsi nedolžni ali vsi krivi. Gotovo je, da moramo zmagati in priti do svojih pravic. In kadar pridemo do teh naših pravic, tedaj bomo sodili med seboj morilce, tatove in sleparje!“

„To hočemo!“ je zavpila tisočglava množica. Gradnik je nadaljeval:

„Imamo župane, pa ne da vzamejo vso odgovornost nase; najzadnji in najmlajši je enako odgovoren kot Golja ali Laharnar. Če morajo biti eni od nas na čelo postavljeni, naj bodo radi reda in ne zato, da bi bili v resnici močnejši od kateregakoli drugega. Po svoji pameti volite tiste, katerim zaupate.“

Gradnik se je ozrl na Lovrenca Kragulja, Goljo in Kobala in je nadaljeval:

„Ali se puntamo prvič? Ali se niso Kragulji in Golje in Kobali že puntali? In za pravico so se.

Pa niso imeli prav, ker niso znali. Tudi jaz pravim, ne vsak zase, kakor dozdaj, nego vsi za enega, kakor eden za vse. Zato je treba, da drug drugemu zaupamo.“ Zamahnil je z roko nad Gorico: „Tu doli je glava krivic. Zoper njo smo se vzdignili v vojski. Danes bo morda trepetala, jutri bo že mislila, kako nam vrne. Zato pokažimo, da se ne bojimo. Če bodo videli, da smo vsi ko en mož, se bodo vdali. In če se ne vdajo, možje, potem naj govori moč!“

„Moč naj govori!“ je ponovil Kragulj.

„Kakor bratje v eni družini gremo, gremo po pravice za sinove in hčere. Brat pa ne sodi brata, brat ga ljubi!“

Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Simon Golja je pristopil h Gradniku, ga objel in poljubil:

„Brat, odpusti!“

Šum nepopisne radosti se je dvignil iz množice. Eni so jokali, drugi so se objemali, tretji so tulili od radosti in ginjenja.

Andrej Laharnar je dejal v tem šumu Gradniku:

„Če bi imel hčer, bi jo dal tebi!“

„Kako,“ je vzkliknil Gradnik, „saj imam Matkovo Tino.“

Pri tem se je domislil njenih besed in je pogledal proti Plavem, postal žalosten in zamrmral zamišljeno:

„Ne bo prišla!“

Ob zgodnji jutranji uri je prišel mestni sodnik
Brunetti k podglavarju s poročilom, da se je utaborilo
v Solkanu nad štiritisoč kmetov. Podglavar
se je najprej ustrašil, nato pa se je začel smejati
na ves glas osuplemu sodniku v obraz.

„Imenitno, gospod sodnik, imenitno.“
Brunetti se je začel, še huje zmeden, tudi sam
smejati. Tedaj je pripomnil podglavar:
„Odkdaj ste šaljivec, gospod sodnik?“
Brunetti se je prestal smejati. Pomislil je, ali
ni podglavar znorel.

„Ma non capisco, signor luogotenente ... “

„Prosim, prosim,“ se je smejal podglavar še
vedno, „dovtipa torej ni konec!“

„Ampak, gospod podglavar, Tolminci — “
Podglavarju je začela šala presedati in je
dejal:

„Ne, gospod sodnik. Vi pač niste šaljivec. Saj
vidite, da se ne dam vleči za nos!“

„Dio santo!“ je vzkliknil tedaj sodnik, „kdo
govori o šali. V Solkanu je štiritisoč Tolmincev.
To ni šala!“
Podglavar se je nehote prijel sedeža, kajti
noge so mu začele klecati v kolenih. V hipu pa
se je udaril ob čelo in vzkliknil:

„Vi ste vendarle dober šaljivec!“ Tisti hip so
se vrata odprla in sluga je naznanil Ferdinanda
Formentinija. Komaj je bil sluga zunaj, je vstopil
Formentini in vzkliknil, zagledavši Brunettija:

„Gospod podglavar že ve?“
Sedaj je bilo podglavarju jasno, Brunettijeva
novica ni šala. Hripavo je vprašal:

„Ali je gotovo, da jih je toliko?“
Formentini je začel obširno poročati. Podglavar
je Brunettija hladno odslovil. Sramoval se
ga je. Nato pa je nemiren poslušal Formentinija in
vprašal:

„Kaj storiti? Kaj svetujete?“

„Gospod podglavar,“ je odvrnil Formentini,
„svetoval bi, da pošljemo še enkrat odposlance.“

„Odposlance! Kdo zna govoriti ž njimi, kdo
jim dopove, naj se razidejo?“

„Gospod podglavar,“ je odvrnil samozavestno
Formentini, „dajte mi še enega spremljevalca. Rad
sprejmem prevažni posel!“

„Vi greste?“ se je zveselil podglavar in mu
stisnil roko. „Toda koga naj pošljem z Vami,
koga?“

„Morda bi poslali Radetića!“

„Radetića?“ Podglavar je zategnil rahlo zaničljivo.
Toda koj nato je zamahnil z roko:
„Dobro, naj gre Radetić.“ Dal ga je pozvati.
Radetić je prišel in dejal:

„Grem, toda s tristo vojaki bi bil bolj gotov
uspeha.“
Podglavar je odvrnil:

„Če bi imel tristo vojakov, bi Vas ne klical.“
Radetić se je poklonil. Podglavar je velel Formentiniju:

„Obljubite vse!“
Ko sta odhajala, je rekel Radetić Formentiniju:

„Bojim se, da vse obljube ne bodo nič izdale!“

„Vi, maloverni!“ je odvrnil užaljeno Formentini.
Radetiću so se ustnice rahlo skrivile v nasmeh,
rekel ni nič.
Deset minut pozneje sta gonila konje proti
Solkanu. V cerkvi pri svetem Antonu je bila osma
ura, ko sta šla skozi mestna vrata. Jahala sta naravnost
v kmečko vojsko, ki se je bila zgrnila od
Solkana po cesti proti mestu. Nekaj bežečih černidov
jima je prišlo naproti. Klicali so jezdecema
neumljive besede.
Radetić je zaničljivo mrmral:

„Glej, kako se
jim mudi branit mesto!“
Tisti hip so padle prve gruče kmetov jezdecema
na pot in jima zadržale konje.
Radetiću je švistnilo jeklo iz nožnice:
„Odposlancema pot!“
Nekdo še vedno ni izpustil konja. Radetić ga
je udaril s plosko sablje po hrbtu, da se je od bolečin
skrivil in odskiočil. Toda tisti hip se je dvignil
cel gozd orožja proti jezdecema, kos, vil, trentarskih
palic in gorjač. Nepopisen hrup se je izvil iz
množice.

„Vergine santa!“ je vzkliknil Formentini, bled
ko stena. Radetič je stisnil konja, da se je vzpel.
Zakričal je divje:

„Prostor odposlancu! Kje so vaši vodje?“
Kretal je tako hitro in spretno s konjem, da
se je množica ob njem razgnetla in kakor začudena
strmela v to igro živali in človeka, kjer se je zdelo,
da sta jezdec in konj eno in isto bitje in da je to
bitje nekaj čudovitega.

„Kaj si pojac, da plešeš?“ je vzkliknil Lovrenc
Kragulj med množico. „Primite ga, ljudje!“
Dvoje orjakov je skočilo naprej. Radetić ju je
zopet oplazil s plosko sabljo, da sta pod silo udarca
telebnila na tla.

„Saj ni človek, hudič je!“ so klicali kmetje.
Radetić se je ozrl po Formentiniju in se mu
nasmejal in prikimal.

„Ubijte ga, za norca nas ima!“ je kričal zopet
Lovrenc in ril naprej.
Peklenski šum se je razlegel.
Sredi tega šuma je bilo čuti hipoma dvoje
glasov hitro zaporedoma.

„Mir!“ je viknil Radetić.

„Mir!“ je ponovil Gradnik.
Radetić se je ozrl za glasom. Ljudstvo je utihnilo
na mah. Gradnik se je preril pred odposlanca
in vprašal:

„Vi ste odposlanci? Kaj hočete?“
Radetić je malomarno zatikal meč v nožnico.
Ne ena kretnja ni ušla Gradniku, ki se je čutil
užaljenega, in je pripomnil:

„Zdaj res ne vem, ali sta izgubila iz strahu
glas, ali pa sta pozabila, čemu so jih poslali.“
Nekdo se je glasno zasmejal. Ko od gada pičen
je zaigral Radetić s konjem v ono smer.
„Merite, možje, če ne da miru!“ je velel Gradnik.
Do petdeset cevi je zazevalo v hipu v Radetiča,
ki je že stal na tleh ob Gradniku.

„Ukazal si, naj merijo na podglavarjevega odposlanca.
Smrt si zaslužil za to predrznost, kmet!
Na mestu bi te moral kaznovati.“

„Poskusi,“ je odvrnil mirno Gradnik.

„Pod puškami odposlanik ne govori,“ je rekel
Radetić in segal z nogo v streme. Brez povelja so
ljudje povesili puške. Tedaj je Radetić pomignil
Formentiniju. Toda ta je bil še vedno toliko presenečen,
da je komaj čez nekaj hipov mogel govoriti.

„Gospod podglavar goriški, grof Ivan Adam
Strassoldo, opominja po meni in tovarišu še enkrat
svoje podanike, da odnehajo od svojega upora. V
dokaz svoje naklonjenosti jim sporoča, naj izbero
izmed sebe trideset mož in jih pošljejo z nama, da
z gospodom podglavarjem pregledajo vse Bandelove
račune in predložijo svoje pritožbe. Gospod
podgalavar hoče vse tožbe mirno zaslišali. Odposlancem
se ne bo skrivil ni las!“

„Saj že imate petindvajset naših ujetih,“ je
rekel Gradnik. „Vprašajte jih.“
Formentini se je ozrl proseče na Radetiča, ki
je odgovoril:

„Možje, ne dajte se zapeljati od teh, ki vas
šuntajo!“

„Ali vas kdo šunta, bratje?“ je bilo čuti
Grudnikov glas. Prezirljivo je motril Radetića,
ki se ni niti najmanj zbegal, temuč je dejal še
glasneje:
„Poslušajte glas pameti, ljudje! Kar vam podglavar
ponuja, je vse, kar morete doseči. S silo ne
opravite nič. Podglavar ima vojake.“
Gradnik se je zasmejal:

„Če bi jih imel, poslal
bi jih bil nad nas.“

„Branili bomo mesto do zadnjega!“ je klical
Radetić. Mož je bil ta hip sam prepričan o tem.

„Branite ga, če bo čas!“ je odvrnil Gradnik.
Radetić je sedal na konja. Formentini je še enkrat
vprašal:

„Ali torej ne pošljete svojih mož?“

„Pošljemo jih,“ je odvrnil Gradnik, „pa šele
tedaj, ko bomo vsi na Kornu.“
Radetić je obrnil konja. Gradnik je poveljeval:

„Nad Gorico, možje!“
Podglavarjeva odposlanika sta pustila kmečko
vojsko za seboj. Pred mestnimi vrati je Radetić
obstal in rekel:

„To ni druhail, to je vojska.“

„Če bi imeli poveljnika,“ je odvrnil Fortnentini
zaničljivo, pozabivši, da se je pravkar pokazal
bojazljivca.

„Imajo ga. Vitez bi bil, pa bo umrl pod rabljem!“
In Radetič je vzpodbodel konja, spomnivši se,
da je še tešč.

„Tolminci gredo!“
Krik strahu in razburjenja je preletel v hipu
vse mesto. Trgovci, krčmarji, peki in mesarji, ki
so bili pravkar odprli svoje prodajadnice, so še dvomili,
ali naj zapro, dočim so hišni gospodarji hiteli
zapirat vezna vrata. Z ulic je bilo čuti vznemirjajoče
glasove, da bodo kmetje porušili mesto, zažigali
in ropali, da so že pred mestnimi vrati. Mirnejši
so bili mnenja, da kmetje dobro vedo, s kom
imajo opraviti. Med temi zadnjimi je bilo par mesarjev,
oni orjak seveda tudi. Gruča mestnih pohajačev,
željnih neredov, in nekaj resnejših meščanov
se je zbralo pred njegovo mesnico na Kornu,
ko je smeje odgnal žene, češ, da danes ne prodaja.
Tisti hip sta gnala mimo na spenjenima konjema
Radetič in Formentini, od mestnih vrat nad Kornoim
se je razlegal šum.

„So že tu!“ je zavpil orjak. Nekaj bežečih
stražnikov je privihralo na Koren. Isti čas so se
pojavili kmetje od Svetega Antona doli, kjer so bili
vdrli v mesto. Klici strahu, hitro zapiranje vrat.
Posamezni, na ulicah se mudeči meščanje so bežali.
Gruča okrog orjaškega mesarja je izginila,
ostal je sam z veselim obličjem, videč divje oboroženo
kmečko vojsko. Od nekod je privihrala razmršena
žena, umazana in v zakrpani obleki, in je
presunljivo klicala.

V oknih je bilo opaziti nemirne obraze meščanov;
V par hipih so napolnili kmetje ves obširni
prostor na Kornu in vendar so bili tesno stisnjeni.
V svojih domačih rjavih oblekah iz bukovega sukna
in s svojimi mogočnimi klobuki so bili podobni
divjakom, in dasi so meščan je poznali to nošo, te
klobuke in te ljudi, so osupnili vpričo njihovega
števila, raznoličnosti obrazov in orožja. Vendar je
bilo opaziti na vseh teh ljudeh, oboroženih z grozovitim
orožjem, nekako negotovost in zadrego.
Začudeni so se ogledovali, govorili polglasno, kimali
drug drugemu z glavo. Ko so se še prerivali,
se je postavil mednje orjaški mesar in položil nekomu
roko na rame:

„Me poznaš?“

„Kako te ne bi poznal, Zorut,“ je vzkliknil
kromberški mesar Pavšič. „Kaj praviš?“

„Kaj pravim? Prav imate!“

„Ali slišite, kmetje, meščani z nami držijo!“ je
zaklical Pavšič.

„Le dajte Bandelu!“ je rekel orjak, ki so mu
kmetje stiskali roko. Nekako veselo razpoloženje
se je polastilo bližnjih in se prelilo tudi na druge.
Čule so se ošabne grožnje pijavkam, drugi so izkušali
z znaki prijaznosti udobrovoljiti plahe obraze
v oknih. Ta trenutek je izrabil pek in je zopet
odprl prodajalno. Tuintam se je odprlo okno.
Tedaj je privihral na Koren sodnik Jakob
Brunetti.

„Jaz vas peljem pred gospoda podglavarja,“
je klical s tujim naglasom, „jaz vas popeljem. Kje
so vaši župani?“
Nekateri so se mu smejali, prepoznali so odposlanika
od prejšnjega dne. Drugi so klicali, dai
naj bo mir.

„Župani vkup!“ je velel Kobal.

„Župani vkup!“ so klicali ljudje. Nastalo je
prerivanje. Sedemdeset županov se je oglasilo.

„Zdaj pojdemo,“ je dejal Laharnar Andrej,
„ali je prav tako?“

„Prav!“ je dejal Gradnik.

„Župani naj govorijo!“ je dejal Laharnar.
Odgovorili so, da jim je prav.

„Dobro opravite, postavite se!“ so klicali ljudje.

„Ali naj gremo z orožjem?“ je vprašal Podgornik.

„Ni treba!“ je dejal Andrej Laharnar. „Saj nas
vojska varuje.“ Možje so predali svojim tovarišem
orožje in krenili z Brunettijem proti Travniku.

„Ali Gradnik ne gre ž njimi?“ so kričali iz
množice.

„Ne,“ je vzkliknil Gradnik, „jaz ostanem z
vami. Saj je županov in podžupanov dovolj.“
In ozrl se je nad seboj v okno. Mlado dekle
je slonelo gori in gledalo naravnost nanj. Pokimal
je z glavo in pozdravil laški:

„Dobro jutro, gospa!“

„Nisem gospa, sem gospodična,“ je odvrnila
meščanka in se zasmejala. Tudi Gradnik se je nasmejal.
Ona je vprašala:

„Ali si oženjen?“

„Nisem.“

„Če bi bil, bi te žena ne bila pustila v Gorico.“

„O, tu jih je mnogo, ki imajo žene in so prišli.“

„Ali se ne bojijo, da jih obsodijo na smrt?“ je
vprašala.
Neprijazno jo je pogledal in odvrnil:

„Ali smo
roparji, da bi nas sodili?“

„Podobni ste jim,“ se je smejala, da se je moral
nehote tudi on.

„Pusti babo,“ ga je prijel za rame Matko, „ali
ne vidiš, da se norčuje iz nas!“
Osuplo je pogledal Gradnik Tininega očeta in
ni odgovoril. Na okno pa ni pogledali več. Okno
gori se je zaprlo nekam jezno. Tedaj je Gradnik
polglasno rekel Matku:

„Saj se ni norčevala, ne.“

„In če se ni,“ je odgovoril Matko, „ne spodobi
se zate, Janez, zdaj ne več.“
In pomenljivo je kimal z glavo. Fant ni povesil
pogleda. Matko se je nagnil k njemu in zašepetal:

„Nocoj je bila pri tebi, zdaj veš, zakaj se ne
spodobi več.“

„Vem, “ je odgovoril nevoljno Gradnik in se
nemo zagledal v Anžeta Rinka, ki je bil zbral ob
sebi gručo mlajših in starejših, pripovedujoč jim o
nepopisnih prizorih, ki da jih je doživel, ločivši se
doma od svojih otrok. Tako je vzbudil mož v poslušalcih
dokaj ginjenja, spomnivši jih na njih lastne
domače. Nato je spretno prešel na lastno osebo,
izjavil, da se niti od daleč ne bi bal, če bi šlo vojakov
ko listja nadenj.

„Kaj pa, če bi me zadeli? Mrtev bi bil, ne
lačen, ne žejen, otroci bi se mi tudi ne smilili več
in mi ne grenili slednjega grižljaja, ki mislim, da
ga sirotam lačnim odjedam!“
Anže Rink je imel pri spodbudnem govoru
pred očmi jasen smoter v obliki zlatega grozda,
kjer je goriški krčmar točil nič manj zlato kapljico
vipavca ali vsaj rebule, ne sicer take, kot rifolium,
gotovo pa sladkejšo od tolminskega čividinca.
In kakor nalašč je bil orjak Zorut velik prijatelj
otrok in se je hipoma zaičutil zelo sorodnega
droibnemu Anžetu, mu segel pod roko in ga dvignil
in peljal v krčmo, kjer je visel Anžetov smoter.
In ko sta šla, je vprašal orjak:

„Kaj, imaš veliko otrok?“

„Osem jih je in deveti je na poti. Pomisli, preden
jih nasitim.“

„Jaz imam enega, pa skoro nič ne je!“ je tožil
orjak.

„Hm,“ je dejal Anže, „tudi to se dogaja. Pa bi
ti znal pomagati. Vem za zdravilo.“ Orjak ga je
potegnil še krepkeje za seboj.
Malo vstran so stali Lovrenc Kragulj, Valentin
Munih in Gregor Kobal.
Valentin je rekel:

„Le to bi rad vedel, kako jim je pri srcu, odkar
so jih zaprli. Da bi jim vsaj kako mogli pokazati,
da smo tu. Pa saj morajo misliti, da pridemo.“

„Martin se je držal pošteno, pravijo,“ je pripomnil
Kobal.

„Še hujši je bil Golja,“ je dostavil Kragulj.

„Za Nadlogo ne bi bil verjel, da ne bo bežal,“
je dejal Valentin.

„Ali bi bil verjel, da bomo Gorico strahovali,
pa jo le,“ je odvrnil Kobal.

„In Tolmin še bomo,“ je pripomnil Kragulj.
Tedaj je stegnil Valentin z roko proti sedanji
Gosposki ulici.

„Ali ni tamle Duša?“

„Seveda je.“
Bil je Duša, ki je prihajal iz mesta. Ko je ugledal
množico, je obstal, kaikor da išče nekoga.
Gradnik mu je zamahnil s klobukom. Duša se je
preril do njega.

„Kod si hodil?“ so izpraševali kmetje.

„Jetnike sem šel obiskat,“ je dejal Duša.

„Ali si jih videl?“ so izpraševali.

„Videl jih nisem, ali iz kleti sem slišal Goljo,
pa Martina z zobmi škripaiti, ker so mu v Solkanu
pleče zdrobili.“

„Martin ima posebno srečo,“ se je kruto pošalil
Valentin Munih.

„In kaj pravi Lapajne?“

„Lapajne toži,“ je odvrnil Duša, „da jih imajo
zaprte, pa jim jesti ne dajo.“
Tedaj se je preril do Gradnika in pomežikal.
Med ljudmi je završalo. Iz Gosposke ulice so prihajali
Andrej in Štefan Laharnar, Matija Podgornik,
čepovanski, Matej Jarec, laldrijski župan. Za
njimi so šli podmelški Božič, idrijski Zlatoper, volčanski
Ternovšček, mostarski Matevžič in cela
vrsta drugih županov, podžupanov in nekaj vaških
biričev, ki imajo pravico čez berlin.

„Dihur je ušel!“ je rekel Duša Gradniku, „pa
ne boj se, smrad gre za njim tudi pod zemljo. Najdeš
ga.“
Gradnik je prikimal, Andrej Laharnar je poročal
o uspehu pogajanj pri podglavarju.
V splošnem molku se je zasmejal Gradnik:

„Kaj ste na zaprte pozabili?“

„Nismo,“ je odvrnil Andrej, „zahtevali smo, da
jih izpuste, pa je rekel podglavar, da tega pod prisego
ne more storiti. Ustavljali so se njemu, ki je
na mestu cesarja.“

„Ste slišali,“ zavpije Gradnik, „tako nas hočejo
voditi za nos podglavar in drugi. Možje, jaz
pravim, naše nam dajo nazaj ali pa jih sami poiščemo.“

„Župani nič ne vedo, Gradnik ve bolje,“ so se
čuli posamezni glasovi. Šime Golja, se je preril k
Andreju Laharnarju.

„Andrej, kaj ste delali, da so vas tako ociganili?“
Andrej je odgovoril:

„Povem ti potem, če ne moreš uganiti.“ In
pristavil je: „Prav ima Gradnik.“

„Naprej!“ je klicala množica. „Na Travnik!“
Mogočen val se je zazibal in se s šumom ulil
v ozko ulico. Laharnar je dejal Golji:

„Sedemdeset jih je bilo, pa so se tresli vpričo
gospode. Ali naj s takimi delam? Možje, sem rekel,
ne gremo, dokler jih ne izpusti, pa so rekli, da
gredo. Ali naj se ž njimi prepiram pred gospodo?“

„Vajeni niso!“ je odvrnil Golja žalostno.

„Gradnik bo naredil kaj ž njimi, midva nič,“
je dejal Laharnar, „nič, ker misliva na vest.“

* * *

S Travnika, gori na Grad je bilo čuti zamolklo
šumenje grozeče kmečke vojske. Podglavarju se je
zdelo, da se stresa steklo v oknih. Bil je bled in
skrajno razburjen. Ob oknu je slonel, in kamor se
je ozrl, povsod je mrgolelo širokih klobukov. Pet
minut je že strmel podglavar dol na mesto, dočim
je sodnik Brunetti stal ob vratih in čakal. Hipoma
so se vrata odprla. Brunetti se je spoštljivo umaknil.
V sobo je planilo nekaj plemičev z odbornikoma
Orzonom in Delmestrijem na čelu.

„Vaša milost, gospod podglavar, ali naj se jetniki
izpuste?“ je ponovil v četrto Brunetti.

„Ne uničite mesta, gospod grof,“ je prosil
Orzon.

„Grozijo, da zažgejo,“ je pripomnil Delmestri.
Votli udarci so zagrmeli od spodaj. Kakor od kače
pičen je planil podglavar.

„Kanalje, v deželno hišo hočejo!“

„Ni pomoči, izpustite ujete!“ je skoraj prosil
Delmestri in pomignil deputaciji, naj se umakne.

„Gospod podglavar,“ je dejal Delmestri, „oni
gredo po jetnike.“

Podglavar je omahnil v sedež:

„Ali jim morem zabraniti?“ Dvignil je oči,
katere je bil iz sramu povesil, in je videl, da je
ostal sam.

*

Nepopisni hipi navdušenja in zmage na Travniku,
ki so sledili najtemnejši uri v življenju grofa
Ivana Adaimai, so ostali vsem tem ljudem v neizbrisnem
spominu do smrti in še daleč preko njih,
v spominu sinov in vnukov. In oni, ki jim je bilo
namenjeno, da so čez leto in dan na tem istem
mestu umirali sramotne smrti, so se v tisti zadnji
minuti spomnili ginjeni te svoje prve zmage.
V ljudeh je prevladalo čuvstvo, da je zdaj z
oprostitvijo jetnikov vse izvršeno; ljudje so pozabili,
da je ta uspeh čisto postranski.
Todai že v naslednjih hipih se je vzbudilo v
srcih čuvstvo neprijetnosti. Kaj sedaj? Kam sedaj?
Domov, kjer čaka beda nanje?

„Ne, še nismo opravili!“

„Opravili smo!“ je menil Andrej.

„Misliš?“ se je čudno rezko vzdramil Gradnik.

„Davek bo odpravljen, zarubljeno blago dobimo
nazaj, nobena kazen nas ne zadene. Ljudje
so dolžni, da poslušajo podglavarja.“

„Če bodo hoteli,“ je dejal resno Gradnik in
pokazal na Andreja Goljo in Martina Muniha, ki
stal, komaj prosta, zbrala krog sebe kakih petsto
ljudi.

„Kaj mislijo?“ je vprašal Andrej.

„Ali so Karnelu prizanesli? je odvrnil Gradnik.

„Tega ne smejo!“

„Ali jih je kdo gospodar?“

„Ti!“
Gradnik se je stresel. Val množice ju je potegnil
s seboj mimo jezuitskega samostana proti
Studencu.

„Ti si jih gospodar, pa nočeš,“ je menil odločno
Andrej, „ker ti imaš tudi svoj obračun z Bandelom.“

„In če ga imam,“ je odvrnil Gradnik, „zadnji
bom šel ponj.“

„Saj že greš.“

„Ne grem ponj; Bandel je pobegnil!“ Tisti hip
ju je ljudstvo razdelilo ...
Uro pozneje je bila Bandelova hiša kup podrtin.
Njegovega vina pijani so uporniki vriskali
proti Brdom obračunat z Zaletelom, Taljanutom in
baronom Tacco ...
Mohor Kacafura je štel na poti od Čepovana
proti Solkanu na desno roko one kmete, o katerih
je mislil, da so mu dobri, in na levo je štel one,
katerim se je bil zameril. Naštel je na levo toliko,
da je zaključil:

„Hudiči, dovolj jih je, da bi me bili iz kože
dejali!“
Tako si je dokazal, da mu ni ostajalo drugega,
nego bežati in se odreči biriški službi, dasi ga je
skrbela bodočnost. Pred njim je sinila v jutranjem
solncu cerkev na Sveti gori. Prav goreče je vzdihnil:
„Sveta Mati, ti mi daj pravo pamet in pot.
Birič sem, tega mi ne štej v zlo. Po materi sem
Tolminec in klel Te tudi nisem nikoli.“
Tako je polagal Mohor v levo skodelico svoje
birištvo in v desno svoje tolminstvo s skromno
opazko, da vsaj Matere božje ni klel. Potem se je
domislil Grandentijeve smrti in ga je streslo. Potem
si je predočil Locatellijev položaj in modroval: „Da
bi živel ni, da bi umrl ni. Toliko je pa že še, da bo
trpel, če ga kmetje na raženj zavale, kakor so ajdje
svetega Lovrenca.“
Še malo privoščil je sodniku. Nad Solkanom
je zašel skoraj med upornike. Šele popoldne si je
upal v Solkan. Komaj pa je zavil mimo druge hiše,
je začutil temen udarec po glavi in skoro izgubil
zavest. Nad njim v oknu se je razlegel preplašen
klic,
Gospod Mohor je začuden odprl oči. Debela
ženska je lomila roke nad njim.
„Signorai Mariutta!“ je vzkliknil Mohor. Par
hipov pozneje je sedel z debelo bunko na glavi za
obloženo mizo, negovan od gostoliubne Mariutte,
vdove po dacarju Bašinu, in se opijal s čudovitostjo
slučaja v življenju, ki je napravil, da sedi on,
Mohor Kacafura, ubegli birič brez strehe, za mizo
Mariutte, svoje davno pozabljene znanke, in da je
ta znanka vdova, in da je ta vdova še prav čedna,
in da je on tej čedni vdovi prav tako pri srcu, ko
pred dvajsetimi, morda tridesetimi leti.
Pil je pridno, saj mu je venomer nalivala. Ko
je odšla po novo posodo, je pokimal in si zavihal
brke in tlesnil z jezikom:

„Zato, ker nisem Matere božje klel, mi je dala
to srečo, in to bunko na glavo za birištvo. Ampak,
očedil se boš zdaj malo, gospod Mohor. Baba je
baba, je rekel moj oče, najboljša je slaba!“
Mariutta se je vrnila in poizvedovala, če je
Mohor še sam.

„Zvest in sam!“
Zardela je, morda zato, ker se ko vdova ni
mogla ponašati z zvestobo. Začela se je opravičevati.
„Nič ne de,“ jo je potolažil, „tudi vdova je
dobra, in da niste vdova Kacafura, je še boljše.“
Ona je rekla, da je gospod Mohor zelo dober.

Mohor ji je poljubil roko.

O čudovitost slučajev v življenju: ob smrti
idila ...

XVIII. Čudna Velika noč.

Župnik Murovec je sedel v svoji sobi za mizo
pri svitu motne oljenice. Na desni mu je ležala
knjiga, na levi zganjen, do polovice popisan list
papirja. V velikem tintniku je tičalo troje gosjih
peres. Okno proti cerkvi je bilo odprto. Čudovito
tiha in nežna noč Velikega petka je snivala zunaj.
Zdajpazdaj je čul župnik glas stopinj, škripanje cerkvenih
vrat, zašepetano besedo, vzdih.
In tedaj je čital polglasno:

„Bonum est viro, cum portaverit jugum ab
adolescentia sua, sedebit solitarius et tacebit, quia
levabit super se. Ponet os suum in pulvere, si
forte sit spes.“
In župnik se je nemirno zganil in ponovil zamišljen:
„Si forte sit spes!“
Nema žalost mu je ležala na licu. Nekako nestrpno
je odmaknil knjigo in segel po list papirja.
Tiho je bral pisano, in ko je prebral, je položil list
predse, vzel pero in začel pisati, od tam, kjer je
bil dopisal. Besedo za besedo je izgovoril, ko je
pisal:
„Potem pa so se vzdignili, štiristo in več in
so šli in so do tal porušili Bandelovo hišo. Destruxerant,
sed non occiderunt. Niso pretili krvi,
kar jim Bog štej v zasluženje.“
In za hip je dvignil župnik glavo. Nekaj rahlega
veselja je bilo na njegovem starem zdravo-dobrohotnem
licu. Očividno je bil zadovoljen ali
z vsebino ali obliko zapisanega.
„Potem pa so rekli eni,“ je pisal dalje, „vstanimo
in se vzdignimo nad pijavke. In so se vzdignili
in so šli iz Gorice in so šli v Števerjan (in vicum
St. Floriani) in so razdejali hišo barona Tacco, destruxerunt,
sed non occiderunt!“
In kronist je zopet počival.
„Je bil in vico dacar,“ je pisal dalje, „in mu je
bilo ime Peter Taljanut in je bil človek trdega srca
in samopašen. In so rekli: Porušimo mu hišo! In
je prišel in jih prosil, naj ne porušijo hiše in tudi
ključarja sta prosila, naj ne porušijo hiše. In niso
porušili hiše. Dacar pa je plačal sto cekinov cerkvi
Sti Floriani. In so bili to kmetje iz Kromberga in
Grgarja in Lokva. Nec destruxerant, nec occiderant.“

Tu je župnik odložil pero in se vzravnal in
stopil k oknu. In je slišal prihajajoče in odhajajoče
in cerkvena vrata so se škripaje odpirala in zapirala.
Skozi malo okence jih je videl klečati v
svitu oljenic ob ralzpelu. Padali so v prah pred
Križanim in so mu poljubljali krvave rane. In je
videl, da niso same ženske.
Tedaj si je segel Murovec preko oči in vzkliknil:

„Ne pozabi jih v usmiljenju!“
In zopet je sedel za mizo in potegnil knjigo k
sebi in je bral:
„Ego quidem plantavi te vineam meam speciosissimam
et tu facta es mihi nitnis amara!“
„Nimis amara,“ je ponovil, segel po pero in
pisal:
„In so se dvignili ljudje iz Čepovatna in Grgarja
in bližnjih vasi in so prišli na Tiho nedeljo
v Solkan, da bi porušili hišo vdove Bašin. Bilo pa
jih je štiristo in več. In so jim poslali gospoda in
stanovi naproti venerabilem aic doctum ex S. J.
dominum Sodar in dvoje očetov iz reda S. Francisci
in pet meščanov. In so prišli in so rekli, naj
ne porušijo hiše. In niso porušili. Nec destruxerant,
nec occiderant.“
Tu se je župnik Murovec razgrel in je vzkliknil:
„Bi jo kmalu bili, če gre Mohor Kacafura s
sabljo nanje, potep!“
Nato je pisal dalje:
„Vstal pa je v mestu in po deželi velik strah,
In so se zbrali gospoda in stanovi in so se posvetovali,
kako bi kmete ustrahovali in ukrotili. In
so sklenili, da pokličejo vojake. In jih je prišlo petintrideset
vojakov in stodvainšestdeset černidov iz
Gradiške. Ko so pa našli mesto; varno in nobenih
kmetov, so se vojaki vrnili. Kajti dvignili so se
meščani in so rekli ... “

„In so rekli,“ je pomakal župnik pero v tintnik:
„Ali bomo mi reveži tuje vojake redili in prenočevali?
In je bilo sklenjeno, da se vojaki vrnejo iz
Gorice v Gradiško. Gospoda in stanovi pa so se
sešli in so rekli: Velika je predrznost kmetov. Vohune
pošiljajo v mesto in nam branijo odnesti podrtije
Bandelove hiše. In drugi so rekli: Porušili
so mitnico v Kanalu. In vstal je davkar Roglovič
in je rekel: Branijo se plačevati vsakteri davek.
Stanovi pa so poslali Kormincem, naj branijo hišo
Taccovo in Thurnovo. In so odgovorili Korminci:
Ne bomo branili ne hiše Taccove, ne hiše Thurnove.
Gospoda in stanovi pa so sklenili in so rekli:
Kaj naj storimo, če pridejo kmetje in bodo hoteli
vdreti v mesto? Oborožili bomo plemiče in njih
hlapce in meščane in dijalke. In na dano znamenje
z dvojnim strelom iz mortalet bomo branili mest.
Tako so sklenili. Visoki gospod podglavar pa je
poslal vsem županom po vsej deželi opomin, naj

gredo k ljudstvu in ga posvare. Skrivaj pa je poslal
in velel poizvedovati, kdo da so, ki ljudstvo šuntajo
in k uporu pripravljajo.“
In župnik se je moral hudo razburiti, zakaj
brezmiselno je pisal iz knjige pred seboj:
„Parvuli petierunt panem et non erat, qui frangeret
eis.“ In razgrel se je in udaril z roko ob mizo
in vzkliknil: „Kruha bi jim poslali, kruha, da bodo
mirni!“
In še ljuteje je vzkliknil čez hip: „Pa bodo
vojake nanje poslali!“

*

Sedemnajstega aprila na velikonočni ponedeljek
zvečer je sedelo pri Matku v Volčah polna
soba pivcev, kmetov. Pili so na upanje, kajti beda
je bila velika. Klavrna! Velika noč! Otroci so doma
povpraševali po piruhih in gubanici in so s solzami
obirali ovsen kruh. Marsikatera mati se je razjezila,
da še ovsenega kruha ne bo. Očetov, mož in
odraščenih sinov pa sploh ni bilo ves dan domov.
Čudovita praznota je bila v moških srcih, nekak
strah, neka nestrpnost. Šele v družbi, v gostilnah
so se oddahnili, pozabili na bedo doma, pozabili
na lastno lakoto in pili, nekateri celo iz zavesti,
da so prešli prazniki in da niso opravili izpovedi.
V temi razpoloženju so postajali celo mirni možje
v družbi nestrpni, zbadljivi, nezaupni. Drug drugemu
so hvalisali svoja junaštva, lagali in pretiravali,
dočim so zopet drugi s preračunjeno hudobno
namero sikali, da so izdajalci med njimi. Kdo da
je, naj ga povedo, so vzklikali tedaj poslušalci, bili
ob mizo, da je treba, izdajalcem hiše požgati, nje
same pa obesiti, da je tako zapisal Šime Golja in
da je prav zapisal.
Tako je sedel ta večer pri Matku tudi Gašpar
Bizalj. Bil je edini, ki je še sproti plačeval. In ker
je plačal nekaj za druge, je imel glavno besedo
in je že v peto godel od tistih prekelj, ki da jih
ni in ni bil nasekal na Kolovratu.

„Kolikrat boš še povedal o prekljah?“ je dejal
Matko.

„Kolikorkrat hočem. Ti imaš nositi na mizo
in molčati!“ je odvrnil vinjeni Gašpar.

„V svoji hiši že katero lahko rečem,“ je menil
Matko. Toda kmetje so držali z Gašparjem. Tedaj
se je Matko razgrel:

„Pijani ste. Delat bi šli, da vas ne bo lakota
končala in da boste imeli s čim plačati, kar zapijete!
Tudi kaplje ne dam več.“

„Dal jo boš!“ je vzkliknil Bizalj. Matko se je
obrnil proti vratom.
„Judež si, saj vem!“ je rekel Gašpar. Tedaj
se je Matko hipoma obrnil in skočil h Gašparju:

„Kdo je Judež?“

„Čemu si pa zacvilil!“
Matku je lice zagorelo. Z levico je stisnil Gašparja
za vrat, z desnico pa stegnil po vrč.
Kmetje so planili kvišku.

„Nazaj besedo!“ je klical Matko. Bil je ko vsi
drugi. Kakor je sovražil izdajalce in jih sumničil,
tako je sovražil očitek, da bi bil on sam izdajalec.

„Pa reci, da si plačal groš!“ je siknil Bizalj.
Par kmetov je zgrabilo Matka, preden je zamahnil.
Divje pehanje se je začelo.
Hipoma je viknil nekdo v šum. Možje so se
razgnetli in ozrli na vrata, kjer je stal Gradnik.
Pomiril jih je resno in odšel v kuhinjo k Tini in
mrmral:

„Dobro mu pa ne bo, kdor bo res izdajal.“

*

Pa je bil v Modreju Miha Gregor. Tak revež
je bil, da je pač včasih kaj slišal o cekinih in goldinarjih,
imel pa svoj živ dan ni nobenega. Pa to
ni bilo narobe. Narobe je bilo, dal je mož venomer
govoril o cekinih in goldinarjih, kakor bi jih res
kaj imel doma. V resnici je mel, sirota, sedem grošev
in je vil in vil, da bo že dal tisti kvatrni groš
in ni nič dal. Pri Defacisu v Tolminu so ga prijeli
mesar Melinc in drugi. Nekaj je pil, nekaj se pa
vdati ni hotel in je mlel:

„Kaj pa je to troje grošev ali deset?“ In kaj
zaničljivo si je pihnil čez odprto dlan. „Ne rečem,
pest cekinov že človek pogreši, pest cekinov.“

„Zato boš dal groš!“ je odvrnil Melinc, ki je
z Modrejani še trše govoril, nego je že bila njegova
navada.

„Dal, dal,“ je modroval tjavendan Gregor, „že
da človek, če ve zakaj. To je vprašanje, če se že
vprašat, naj se vpraša, zakaj.“

„Kaj ne boš dal?“ je menda prav doumel
Melinc.

„Cesarju, kar je cesarjevega,“ se je lahkomiselno
iz vil iz zadrege Gregor.

„In uhajaču, kar mu gre!“ je odvrnil temno
Melinc in kmalu odšel. Gregor pa je še posedel,
meneč, da je zdaj odrešen sitneža. In prav gorostasno
je zopet razsipal v besedah s cekini, dokler
ga ni domačin sosed Kafol pokaral:

„Uboga cerkvena miš ti!“
Vtemni noči sta nekaj hipov pozneje koračila
moža domov. Sredi Dobrav sta bila in Gregor je
kljub temi in eventualnim roparjem ob cesti cingljal
v besednih podobah s cekini in goldinarji. Tedaj
se je posvetilo pred njima.

„Ogenj,“ je vzkliknil Kafol.

„Jezus, Marija, radi groša!“ je zastokal Gregor
in zajokal. Pred njima, sama zase izven vasi
sredi sadnega drevja ob Soči je gorela Gregorjeva
bajta in razsvetljevala velik del Bučenice in Senice ...

*

Andrej Golja je bil prišel na velikonočni ponedeljek
zgodaj zjutraj k Antonu Božiču v Podmelec
ali Melca in se hudo razjezil:

„Ti,“ je rekel Božiču, „ti mi hčer skrivaš,
potep. Denar si vzel, dekleta pa ne misliš dati.“

„Ali bi se bil v postu oženil?“ je miril Božič.

„Da mi jo skrivaš,“ je vzkliknil Golja, „sem
rekel. Da mi nevesto skrivaš, če nisi gluh.“

„Nisem gluh,“ je odvrnil Božič. „V cerkev
pojdi, pa jo boš videl.“

„Vedno je v cerkvi,“ je rohnel divjak. Vendar
se je vsaj toliko utolažil, da je sedel in si dal prinesti
pijače. In tudi jesti je hotel, meso jesti. Božič
mu je ponudil kos ržene pogače. Je surovina božji
kruh po tleh treščil, da je neko vaško otroče od
strahu zajokalo in hitelo domov pravit, da je „mož“
pri Božiču Sv. Duha po tleh vrgel.
Andrej Golja je pil, in čim bolj je pil, tem huje
se je pridušal, da se je naveličal čakati. In se vendar
ni naveličal, dokler ni dočakal Cilke. Vstopila
je in prebledela in najrajša bi bila zbežala; pa ji
je oče pomignil, naj bo dobra ž njim. In s silo se
je krotila in hlinila veliko ali veselo zadrego, čeprav
ji je bilo hudo.
Pijani Golja je rahlo udaril ob mizo in dejal:

„Cilka, moj dom bova šla pogledat.“
Prikimala je.
„Kar zdaj pojdeva na Grahovo. Mesa boš jedla
in pila boš, boš vsaj vedela, kaj je Velika noč.“
Branila se je.

„Pa pojdi,“ je drhtel Božiču glas. „Cilka, pa
da boš do večera nazaj!“

„Ne grem!“ je jeknila.

„Kaj?“ Žile na čelu so Golji nabrekle. „Kaj?“
je zategnil. „Tako hčer imaš, Tone. Očeta ne sluša.
Bomo videli, ali bo moža!“

„Saj pojde,“ je dejal Božič, „pametna je dovolj.
Bo že vedela, kaj narediti, če ti ne boš!“
Golja je kimal z glavo in se pomirjen smejal.
Ob dveh sta šla, ob treh sta bila na Grahovem.
Hiše Goljeve ni marala videti, da jo pa pelje h
„Gradniku“ v gostilno, je privolila. Celo nekaj vina
je okusila. Krčma je bila polna kmetov.
Smeh in šala in opojni smradljivi vzduh sta jo
prevzemala. V strastni neslišni molitvi so ji drhtele ustnice.
Golja je hotel biti nesramen. Udarila
ga je v obraz. Zelo začudeno jo je pogledal, toda
kmetje so ji dali prav.

„Saj še ni tvoja žena, Andrej!“
Zasmejal se je in vzkliknil:

„Vrnem ji, kadar bo.“
Nema groza jo je spreletela. Vedela je, kako
je počel s svojo prvo ženo.

„Zadušil me bo, kakor je Terezo,“ je mislila
in ni je bilo stvari na svetu, ki bi jo bolj sovražila
in se je obenem tako bala, ko tega divjega, brezvestnega
nasilneža.
Sedel je med kmeti neki tujec. Radoveden je
bil. Pa le o puntarjih ga je gnala radovednost.

„Hentaj, si ti radoveden,“ se je ujezil končno
mlad mož in pogledal nekam po strani tujca.
Da ne misli nič vedeti in da že ve, je menil
tujec.

„Odkod pa si?“
Od Železnikov da je, žebljar da je, je odvrnil.
Nekaj časa je bil mir, pa je postal zopet radoveden,
češ, da bo Golja gotovo eden glavnih.

„Seveda je,“ je odvrnil star zaupljiv možic in
začel dokaj vljudneje pripovedovati o groših in
leskovih križih, pa da se bodo presneto urezali,
če mislijo gospoda, da bo že mir.
In tedaj se je zgodilo, da je slučajno postalo
hipoma vse tiho med pivci in so se čule samo starčeve
besede. Golja je vprašal:

„Kdo je tisti tam?“

„Žebljar iz Železnikov je,“ je dejal prvi kmet.

„Žebljar si?“ je vprašal Golja.
Da je, je menil tujec, pa da gre na Goriško po
tropine.
Golja se je čudno mirno dvignil izza mize in
stopil k tujcu.
„Prijatelj, le meni veruj, ti nisi Železnikar.“
Tujec je izkušal zakleti nekam po kranjsko, pa
je vendarle prebledel.
„Ti bom jaz povedal, odkod si. Od Mirna si,
ali pa iz Sovodenj; ali zdaj veš?“
Tujec se je izkušal smejati in ugovarjati in je
res izdal svojo vaško govorico.
Golja se je ozrl po ljudeh in dejal:
„Potep sem od nog do glave, tak tepec pa ne
kot vi! Ali ga ne vohate, da je ovaduh!“

„Ovaduh?!“
Dobrodušni, od vina razvneti obrazi so v hipu
potemneli. V široka lica je legla neskončna trdost
in krutost. Ropotaje so se dvignili.
„Ovaduh?!“
Golja, je položil tujcu roko na rame.

„Reci, če moreš, da nisi!“

Da ima šest otrok doma in bolno ženo, je jecal
mož in trepetal ves bled.
„Ali zdaj veste?“ se je obrnil Golja k ljudem.
Že so prvi zamahnili s pestmi, drugi so prijemali
za vrče, vlekli krivače izza, pasov.

„Na drevo ž njim!“ je vzkliknil nekdo.

„Skozi palice naj gre!“ je klical drugi.

„Čemu?“ je dejal kruto in mirno Golja. „Saj
je Bača blizu.“

„V Bačo z ovaduhom!“ so klicali.

„Ne morite,“ je hotela zaklicati Cilka, ali neslišno
so ji drhtele besede na ustnicah. Tujec je
šinil kvišku, zasikal z nožem in planil iz sobe.
V hipu so bili vsi za njim, preklinjajoč in kričeč.
Cilka je skočila k oknu in je še videla, kako
je Golja dotekel beguna in ga z močnim sunkom
v hrbet vrgel po tleh. In potem je videla, kako je
do trideset in več rok seglo po nesrečni žrtvi in
jo pehalo proti strmemu bregu nad Bačo.
In potem je zatisnila oči in si z rokama zamašila
ušesa, da ne bi videla in slišala njegove smrti.
Potem je skočila na cesto in začela bežati proti
domu. In čim bolj je bežala, tem jasneje je videla
tujca. In gledala ga je zvečer in vso noč na baškem
produ. Ležal je vznak in iz ust in iz rane nad temenom
mu je curljal droben studenček krvi. In
krilil je z rokama in se dvigal in se ni mogel dvigniti
in venomer je stokal:

„Pet otrok, šest otrok in bolno ženo!“
Proti jutru je Cilki odleglo. Vstala je in šla v
kuhinjo in vzela skrivaj kuhinjski nož in je čakala.
Andreja Golje ni bilo.

*

„Tončka pojdi!“ je dejal brat Lovrenc trdo
svoji sestri. In Tončka se je mukoma dvignila s peči
in se opotekla proti vratom. Ni pogledala Gradnika.
Martin Munih je dejal rezko, polglasno:

„Z eno nogo je že v grobu.“
To je bilo zvečer na velikonočni torek, ko je
semanji dan pri sv. Luciji na Mostu. Resnih obrazov
so sedeli možje za orehovo mizo. Molčali so
še nekaj hipov potem, ko je bila Tončka odšla.
Tedaj je potisnil Lovrenc Kragulj velik poln vrč
pred može na mizo.

„Ali je zlodjeva?“ je vprašal Andrej Laharnar.

„Je!“ je odvrnil Lovrenc. „Vipavci ga pijo,
zakaj ga ne bi Tolminci?“
Andrej je zmajal z glavo. Martin Munih pa je
dvignil vrč žganja in pil. In ko je odložil je dejal:

„Hudičeva voda je, pa greje in je za rane.“
Andrej je nestrpno pogledal na Gradnika, ki
je ves zamišljen strmel na vrata za Tončko.

„Janez!“

„Duša naj pove, kar ve,“ je rekel Gradnik, ko
se je vzdramil.
Peter Duša je sedel ob peči.

„Povem, kar vem,“ je dejal in vstal. „Tako je,
da je vsa dežela pokoncu, Rihemberžani in Kraševci.
Huda sila bo kmetov. Samo vkup ne držijo
vsi. Brici zase, Rihemberžani zase, Kraševci zase.“

„Kako to, zase?“ je vprašal Andrej Lahalmar.

„Tako,“ je odvrnil Duša. „Vipavci pravijo, da
pojdejo na svoje grofe, na Lanthierija in Dornberga.
Kraševci na Thurna in Petača. Mnogo je omahljivcev
med njimi, pa kakor pravdarji so, vsak hodi
svojo pot.“

„Kakor pri nas,“ je pripomnil polglasno Kobal.

„Ne,“ je odvrnil Duša. „Zakaj pa se boje v
Gorici najbolj nas in Bricev?“

„Saj smo jim pest pokazali, naj jo še Vipavci
in Kraševci tako,“ je dejal Munih.

„Nočejo!“ je dejal Šime Golja.

„Kaj torej hočejo?“ je vprašal Štefan Laharnar.

„Pravijo, da pošljejo v Gorico nekaj mož,“ je
odvrnil zopet Duša, „da naj jim dajo ven stara
pisma.“

„Če jih dajo!“ je pripomnil Martin Munih.

„Kaj to govorimo,“ je dejal zdaj Kobal, „naj
dajo ali ne, kaj nas briga? Za svoja pisma naj sami
gledajo! Jaz vprašam, kdaj pojdemo vsi skupaj?“
Lovrenc Kragulj je prikimal z glavo:

„Z jezika
si mi vzel besedo.“
Andrej Laharnar je srepo strmel predse in
mrmral:

„Vse se punta, pa vsak za svoje!“

„Mi smo za svoje že opravili,“ je pripomnil
Šime Golja.

„Zakaj potem še vlečemo z Vipavci?“ je odvrnil
Andrej Laharnar.

„Prav res!“ je pritrdil Štefan.

„Zakaj?“ se je tedaj nekako zlobno začudil
Gradnik. „Da tega ne veš, Andrej!“
Andrej se je ozrl na Gradnika. Ta je nadaljeval.
„In tudi to se mi čudno zdi, da Šimon Golja
tega ne ve ali morda, vedeti noče.“

„Bog ve, da ne vem!“ je dejal Golja. Laharnar
je uprl svoj pogled v vrč žganja na mizi.

„Možje,“ se je razgrel Gradnik, „v naših predpravicah
stoji tudi to, da se imajo pustiti Tolmincem
stare navade in šege. Po stari navadi in pravdi
pa nam gre oblast, soditi po lastni pameti in vesti.
Kdo pa nam sodi zdaj? Gospoda! In kako sodi?
Da se puntamo. Zato pravim: Davek smo odpravili,
za desetinsko četrt smo zmagali, za sodno
oblast pa še nismo. Naj nas ukrote. Sodili nam

bodo, kakor se bo njim zdelo. In tega ne smemo
pustiti. In v tem smo vsi edini Kraševci, Vipavci
in Tolminci.“

„Mlad je, pa ve vse,“ je mrmral Golja. Andrej
Laharnar pa je dejal:

„Če bi zmagali!“

„Ali že nismo?“ je odvrnil Gradnik.

„Taka zmaga! Bomo videli, kaj bo, če pride
vojaštvo!“

„Vojaštva ne bo,“ je odvrnil Gradnik. Laharnar
se je začudil.

„Duša, povej!“ je pokimal Gradnik.
Duša je z rahlim nasmehom stopil k mizi in
dejal:

„Tako je ta reč. V Gorici so sklenili, da naj
vojaštvo ne hodi.“

„To so sklenili?“ se je začudil Kobal.

„Kako so mogli to skleniti, če niso znoreli?“
je dejal Martin Munih.

„Zato,“ je triumfiral Duša, „ker mislijo, da nobenega
upora ni več in da se vi med seboj prepirate.
Pa tudi se boje stroškov, če bi poklicali vojake“.

„To ni mogoče,“ se je tedaj razgrel Andrej
Laharnar, „kako morejo to misliti, da smo sprti?“

„To nič ni,“ je odvrnil Gradnik. Možje so
radovedno strmeli. Tedaj je rekel Duša:

„Jakob Defacis se dela, da je ovaduh, pa jim
je to natvezel.“

„Kdor je to zmislil, je zlata vreden,“ je vstal
Andrej.
Duša je pokazal na Gradnika.
Mirni Andrej Laharnar je udaril ob mizo in
vzkliknil:

„Bukve berem, puntati se pa še ne znam.
Šeme ste, če boste še kdaj kaj dali name.“

„Le sam sebe v nič ne devaj, Andrej,“ je dejal
Golja. Kobal pa je sunil Martina Muniha pod pazduho
in pripomnil:

„Zdaj vidiš! Ali ga je kdo gospodar?“

„Bom videl!“ je odvrnil Munih, ki ga je žganje
omotilo, in je povesil glavo.
Neka čudna ginjenost se je tedaj polastila Štefana
Laharnarja in nevede, zakaj mora povedati,
je rekel:

„Možje, vesel sem in skrbi me. Pa le-to naredimo,
prijatelji si ostanemo, in če bi šlo še slabše,
prijatelji do smrti in zvesti.“

„Zvesti!“ so jeknili možje in si segli v desnice.
Mnogi so imeli solzne oči in so dolgo molčali, preden
so nadaljevali posvetovanje.
To vse pa se je zgodilo na velikonočni torek,
en dan po sklepu stanovske seje, da ni treba vojaštva ...
In pravi upor je komaj zorel! ... Si forte sit
spes!

XIX. Mesec maj.

Vsa dežela je bila v cvetju, vsaka dolina je
dehtela. Vipava je bila kakor raj in Brda kakor
obljubljena dežela. Zemlja je rodila kot vsako leto,
gnala travo in cvetje. Ljudje pa so jo čudovito
zanemarjali, kakor da je ne poznajo več, črne,
rdeče in ilaste žemljice matere. Ne vsi. Z vnemo
in upom v boljšo jesen od preteklih, so drugi orali
in kopali, obrezovali trto in cepili. In njihov znoj
je rodil blagoslov. Bogato se je košatil črniš ob
dišečki, galovina in grganja sta bili razsipni. Najlepše
je obetal zelen. O trta, koliko lepih imen
poznaš! Fig belic je bilo toliko, da se bo figovje
upogibalo, in breskve so bile kot rože v svojem
cvetu: koščenice, kosmačke in urhovke; češnje ranice
so dozorevale, oblaki čebel so šumeli ob jablanah
po rdečecvetnih dunajkah in pestrobelih mohorovkah
in drobnem cvetju samosevke. Belozelenkasto
so se obetale hruške krivorepke, mehnice,
rusice; vahtnice so pravkar popje odpirale.
Orehi so se kadili. Droban je, droban, pa je bogat
in sladek kot med — oreh-kostenec.

Koncem vinogradov so poganjali bujni grmi
pelina. Oh, pelin! Od pelina ni bilo treba dajati
desetine, ne daca. Zato je rastel tako košato. Naj
raste, so rekli vinogradniki, bo letos več vina, kot
pelina. Pa so se zmotili. Jeseni ni bilo vina; in
pelina, o Bog, vsa dežela je tonila v njem ...
Zadnje dni v aprilu je začelo in prvi teden v
maju je bilo kakor v vojski. Pohod Tolmincev v
Gorico je bil pobunil deželo, vzdignili so se Vipavci
in Kraševci in Brici, vzdignili so se ob Primorju
podgrajski in devinski podložniki in daleč čez mejo

na Pivko je šel upor in onstran od Tolmina se je
raznetil čez Nemško Idrijo do Žirov. Vstali so
Rihemberžani, podložniki grofov Lanthierijev, in
so poslali odposlance v Gorico do podglavarja. Pridružili
so se jim Kobencljevi podložniki od Štanjela
s svojimi tožbami. Prišlo je šestdeset Podgrajčanov
in so govorili „škandalozno“ pred podglavarjem.
Rabattini Kanalci so prešli v upor in grozili in naskočili
cesarsko mitnico. Čepovanci so se uprli in
puntali proti gozdnemu uradu. Po Brdih so vrele
vasi: Kožbana, Krasno, Gradina, Šmartno in Biljana.
In vsi ti ljudje niso več tožili samo davkarjev,
tožili so svoje gospode, zahtevali urbarije, grozili
z naskoki na gradove; Rihemberžani so rekli,
da se nočejo več prerekati, ampak vojskovati. Tudi
da ne pripoznavajo več goriškega sodnika, oni si
hočejo sami soditi po stari navadi in pravici.
Sedemstopetdeset županij s svojimi župani se
je zvezalo v punt, ki je visel kot ogromen oblak
nad središčem dežele, nad Gorico, in ki je jezno
grozil plemičem in njihovemu gospodarstvu. Ne
tožijo zaman stanovi, da je plemstvo brez sredstev,
da mitnice počivajo. Ljudje nočejo več robotati,
nočejo desetine, nočejo davkov, skratka, „ubogi in
revni ljudje“ hočejo biti prosti in v vse čase ne
več podaniki ...

*

V sredo tretjega maja sta šla dva moška od
Solkana proti Plavem. Eden je bil star, drugi mlad;
stari je bil po obleki tolminski kmet, mlajši je bil
oblečen po okusu meščanskih fantov. Kljub modni
obleki pa je izdajalo njegovo okorno kretanje sina
kmetskih staršev. In to je bil. Po poklicu pa je bil
dijak jezuitskega gimnazija v Gorici.
Molče sta korakala skozi Solkan. Ko jima je
izginila vas za ovinkom, sta počela korakati počasneje
in starejši je dejal:

„Zdrav si?“ Iz teh besed je zvenela vsa žarkost
očetovske ljubezni, kmečkega človeka, ki spoštuje
v sinu znanje in se pred sinom nehote sramuje
svoje robate neukosti.

„Sem,“ je odvrnil mlajši rezervirano. In moža
sta zopet šla molče. Potem je začel sin kakor razmišljen:
„V Biljani so predvčerajšnjim naskočili Zaletelovo
hišo. Trije so ustreljeni, dvajset jih je ranjenih.“
In nekam nevoljno je pristavil: „Kaj pa
hočejo? Otroke so hoteli metati skozi okno, kakor
bi bili otroci kaj krivi.“

„Na Tolminskem jih ne bomo,“ je odvrnil stari.

„Kdove,“ je jeknil mlajši, „vojska ne pozna
usmiljenja.“
Zopet sta potnika utihnila. Samotna je ležala
pred njima in za njima cesta. In tedaj se je mladi
zopet razvnel in dejal rahlo očitajoče:
„Kaj hočejo še, da ne mirujejo! Ali je vse to
komu podobno? Ali je sodni dan?“

„Pravico hočemo,“ je odvrnil stari, „in če je
sodni dan, naj bo, sojeni bodo tisti, ki so krivi.“

„Ali gospoda?“

„Ali niso krivi?“

„Vi jih ne morete soditi. Tisti, ki se pravda,
ni obenem sodnik, lepa pravda bi bila to.“
Starejši je nekaj časa korakal nem in zamišljen,
Nato je obstal:

„Tako govoriš, kakor te učijo.“

„Ni res,“ je dejal mladi, „govorim, kakor je
res. Kmetje ste cesarjevi podaniki in gospodje so
cesarjevi podaniki. Pravdo vam bo sodil cesar. Če
pa jo boste sami, vam bo cesar zameril in bo branil
gospodo.“

„Saj se ne puntamo prvič, ali nam je sodil
kdaj?“

„Sodili so njegovi komisarji.“

„Komisarji?“ je vzkliknil starejši. „Komisarji
so sodili vselej tako, da smo mi kmetje hudobni
in uporni in da delamo gospodi krivico.“

„Saj jo tudi delate, oče,“ je rekel mladi; „davka
ne plačujete in davek je cesarjev.“

„To ni res!“ je vzkliknil stari. „Študiran si, pa
ne veš toliko, da nam je zapisal cesar vse davke,
davka na vino in na meso in na sol pa ni zapisal.
Zmislili so si ga gospodje. Ali pa ga je njim naredil,
pa hočejo, da bi ga jim kmetje plačevali.“
Mlajši ni odgovoril, stari se je zagledal v cesto
pred seboj.

„Ali veste, da poizvedujejo za glavnimi?“ je
vprašal tedaj nenadoma mlajši.

„Naj,“ je odvrnil stari, „zato se pa ne vdamo,
da bi nas potem polovili.“
Kakor da ni slišal zadnjih besed, je dejal mladi:

„Včeraj me je vprašal grof, če sem kaj v žlahti
nekemu Šimnu Golji; sem rekel, da ga ne poznam.
Pa je rekel: Zahvalite, da ni Vaš oče, kajti ne dam
groša za njegovo glavo. Zdaj veste oče, kaj Vas
čaka.“
Šimon Golja je vzkliknil neskončno žalostno:

„Štefan, zdaj vem, da nimaš več srca za svoje
ljudi. Celo očeta si zatajil. Pa te vprašam, Štefan,
če mi ne boš zameril. Ti si učen, jaz neumen kmet.
Te vprašam, kaj če bi tisti tvoj grof, ki te oblači,
vprašal svojčas, kdo da je tisti, ki stoji pred rabljem,
in bi bil jaz tisti, te vprašam, ali bi mogel
reči, da ga ne poznaš?“

„Ne!“

„Toda, da sem tvoj oče, tudi ne bi rekel?“

„Rekel bi,“ je odvrnil mirno fant. Za hip sta
se spogledala oče in sin. In stari je videl, da ima
mladi vse oči solzne in da je bled in slab in starikav,
kakor človek, ki mu grize bol na srcu in ne
najde miru ponoči v spanju.
In tedaj se je očetu srce odprlo in stena med
sinom in očetom je padla. Šimon Golja je prijel
sina za roko in vzkliknil:

„Saj vem, Štefan, kako je, pa ne bodi hud.
Vem, da si moja kri, vem, da se boš tudi ti puntal,
pa ne kakor oče. Puntal se boš za pravico, pa ti
ne boš umiral pod rabljem — “

„Oče, kaj govorite!“ ga je prekinil sin.
Starcu so se tresle ustnice.

„Puntal se boš,
ker križev ne bo konec. Za nas ne! Čakaj,“ je
rekel nato, „naprej ne moreš z menoj, če hočeš
do mraku nazaj. Zato me poslušaj, kai ti zdaj
povem.“
Mož je za hip umolknil, kakor da išče pripravne
besede. Nato je prijel z obema rokama
sinovo desnico in dejal:
„Nič se ne bojim smrti. Bojim se Boga. Če
bodo nedolžno kri prelivali in bo padla na mojo
vest.“

„Saj je ne boste prelivali Vi,“ je skušal sin
utolažiti očeta. Ta pa je kimal z glavo in govoril:

„Zaradi tujih grehov bom težko umiral.“
Sin ni odvrnil nič. Tedaj je oče prosil z ihtečim
glasom:
„Štefan, ali boš mašnik?“

„Bom!“ je dejal sin. In tako sta se razšla ...

*

Ko je stopil tretjo povelikonočno nedeljo tolminski
kaplan in poznejši naddijakon Andrej Foramiti
v cerkev na Ilovici, je mimogrede opazil, da
je v cerkvi nenavadno mnogo ljudi iz okolice. Dasi
je mladi kaplan poznal Surija in Kornelija a Lapide
ter pridno prebiral Bellovacenzijeve „Specula“
in se tako v dobrem tolminskem zraku pripravljal
na častni in strogi doktorski izpit, je vendar
zdaj prišel v zadrego, čemu neki bi bila baš
tretja povelikonočna nedelja za kmete tako važna,
da bi prišli v Tolmin k maši, kakor o priliki cerkvenega
godu. Še vedno v tej negotovosti je stopil
na prižnico in prečital evangelij. Tuj je bil kaplanov
glas, enoličen:

„Videl pa je Jezus, da ga hočejo vprašati, in
jim je rekel: Izprašujete se med seboj, čemu da sem
rekel, čez malo časa in me ne boste videli in zopet
čez malo časa in me boste videli. Resnično, resnično
vam povem, jokali boste in tarnali, svet pa
se bo veselil, vi pa boste žalostni, toda vaša žalost
se bo obrnila v veselje ...“
Pridigar je odložil knjigo in začel svoj govor:
„Žalostni ste in tarnate. Zakaj ste žalostni?
Ali vam je kdo umrl? Nihče vam ni umrl. Ali vas
je nesreča zadela na polju, pri živini, v trgovini?
Ni vas zadela. Ali vas pa še ne zadene lahko? Ali
vas ne zadene lahko šiba potresa, kuge, lakote in
vojske? Kaj pravim, vojske! Saj že imate vojsko.“
Južna kri in govorniška spretnost je razgrela
duhovnika. Kakor kladivo so padale njegove besede
med poslušalce, teple so, bile so naiavnost
v vest in dušo.
„Kristus vas je zapustil. Zapustil? Izgnali ste
ga sami. Kaj počenjate? Facti fuerunt rebelles!
Uporniki ste postali. Božje služabnike, duhovnike
preganjate. Ne preganjate? Lažeš, Idrijčan, lažeš
Nemškorutar, lažeš Cerkljan, lažeš Šentviškogorčan!
In tudi proti meni že govorite in šuntate tržane.
Tu sem! Kaj sem vam storil? Ali sem učil
krivo, če sem učil, da odrajtujte Bogu, kar je božjega,
in cesarju, kar je cesarjevega? Res je. Zapreti
sem ukazal na Idriji cerkev na velikonočni
ponedeljek. Clausa erit rebellibus. Zaprta bo
upornikom, Kristus vas je zapustil.“
Tu je zaključil, odmolil in šel. In ko je vzel
nase plašč in se ozrl na razpelo, je zamrmral:
„Nimis dixi!“

In res je rekel preveč in žal mu je bilo pozneje
in še na smrtni postelji mu je bilo žal in je molil,
naj mu Bog odpusti tedanjo ničemurnost, da je
hotel pokazati ljudem, da se jih ne boji.
Ni minila ura po maši, ko se je dvignil v spodnjem
delu trga šum in vik. Bled je prihitel cerkovnik
h kaplanu in ga začel na kolenih prositi, naj se
skrije ali pa naj beži, da je do tristo kmetov zbranih
pred gosposko hišo in da zahtevajo urbarije od
grofovega kanclerja in da grozijo trgu, da ga požgo,
če se jih le eden dotakne, in da so med njimi, ki
šuntajo proti kaplanu.

„Zakaj, zakaj?“ je vprašal razburjeni Foramiti.

„Zato, pravijo, ker z grofom držite, in zato,
pravijo, ker niste pravi duhovnik.“

„Moja vest je čista!“ je dejal duhovnik in
sedel navidez miren. Toda še huje ga je začel rotiti
cerkovnik. Šum ljudstva je naraščal.

„Ne bojim se,“ je vzkliknil duhovnik. Obličje
mu je zagorelo ogorčenja. Hipoma je planil kvišku
in dejal:

„Pripravi konja!“

Kot na vojaški ukaz je cerkovnik izginil.
Četrt ure pozneje je jahal kaplan proti Kobaridu.
Cerkovniku, ki ga je spremljal, je dejal:

„Zdaj se vrni in jim povej, da ne bežim, nego
da grem v Čedad do naddijakona. Mene ne poslušajo,
bodo njega, kadar jim vse cerkve zapre.“ In
kmalu potem je vzkliknil sam zase: „Nimis dixi!“
Vzpodbodel je konja, cerkovnik pa se je vrnil
in bil priča, ko so kmetje prisilili grofovega biriča,
da je moral takoj na konja in v Gorico po stara
pisma. Med kmeti sta delala red Kragulj in Kobal.
Martin Munih pa je stal na drugi strani in ščuval
ljudi:

„Dokazano je, grofovski so pobirali več denarja
od nas, kakor pa je bilo pisano. Možje, tak
revež je grof, da mu še njegov davek morate vi
plačevati.“

„Ali je to res?“ so vpili ljudje.

„Defacis naj pove, ali je res ali ni. Saj ga zato
plačujemo, da nam pove.“

„Martin, molči!“ je klical Kragulj. „Pisma počakamo,
potem bomo govorili.“

„Ti in Kobal počakajta, mi ne bomo. Možje,
jaz pravim, naš denar nazaj!“

„Martin ima pravzaprav tudi prav,“ je posredoval
Kobal.

„Slišite, možje, Gregor je tudi tega mnenja.
Glejte, možje, sina so mu grofovski skončali, pa ko
je prišel tožit, so lagali, da nobeden nič ne ve. Tako
tudi zdaj lažejo, da ni pisem v Tolminu. Odprli
bodo, mi hočemo vedeti, ali so tu ali niso.“

„Martin, ali te je zlodej obsedel?“ je kriknil
Kragulj.

„Mene ni,“ je odvrnil Martin, „ti pa si tak,
kakor tvoj oče. Možje, gotovo je napravil, kakor
oče, obljubo, da se ne bo puntal.“
Kragulj se je obrnil in krenil drugam. Treznejši
so se obrnili za njim, dočim je večina ostala
ob Martinu. Tedaj mu je nekdo položil roko na
rame in dejal:

„Martin, zapri, zapri oči!“
In Martin je res zaprl oči. In hipoma se mu
je lice spremenilo. Izraz milobe in bolesti in strahu
se mu je zrcalil iz brazgotin.
„Je ne vidiš, kaj?“

„Ne vidim je!“ je jeknil čudno žalostno in boječe
Martin.

„Vidiš, zato nimaš prav,“ je dejal Gradnik in
se je obrnil k ljudem, naj se razidejo.
Pol ure pozneje je bilo v Tolminu mirno. Edino
pri Antonu Defacisu je bilo natlačeno polno kmetov,
ki so čakali pisem iz Gorice.
Tisti čas je priletel Locatellijev strežnik v
kaplanijo, češ, da se mudi s previdenjem. Locatellija
je bil zadel v drugo mrtvoud. Umrl je brez duhovnika.
Tudi to je Foramiti še na smrtni postelji objokaval.

*

Osmega maja v ponedeljek ob sedmih sta se
imela poročiti Janov Luka in Melinčeva Katrica.
Ko so prišli svatje v Tolmin, niso našli kaplana.
Nevesta je prebledela, Luka je stisnil pest.

„To je nalašč napravil.“
Ogorčenje in bolest se je polastilo gostov. Nevesta
je potegnila ženina za cerkev in zastokala:

„Luka, Bog me je zapustil. Moja smrt bo pod
škrbino.“

„Tiho bodi, Katrica! Počakajmo!“
Tako je rekel, v srcu pa je mislil, da tu ni
čakati. Če je kaplan šel, je šel zato, da ne poroči
njega in Katrice. Kdo naj ju zdaj poroči?
Osramočeni, jezni in nemi so krenili svati po
Tolminu. Ko so bili pred Defacisovo gostilno, je
Katrica kriknila in stegnila roko predse in šepetala:

„Gospod gredo.“
Nepopisna radost je zvenela iž njenih besed.
Po cesti gori od mosta so na palico se opiraje
počasi stopali gospod Murovec, in kaj čudno pogledali,
ko so jih svatje ustavili, rekoč:

„Gospod, zdaj pa kar z nami v cerkev. Tolminskega
ni.“

„Seveda,“ se je ujezil Murovec, „sem mari
ciganski fajmošter? Jaz poročam svoje, Tolminec
naj pa svoje.“

„Gospod, nam se mudi,“ je rekla Katrica in
povesila oči. Bila je že rahlo pegava.

„Tako?“ je povlekel Murovec. „Čigava pa si
ti, čigava?“

„Melinčeva!“

„In kdo je tvoj ženin?“

„Jaz,“ je dejal Luka.

„Potep!“ je zavpil Murovec in še vedno nevoljen
je velel: „Pojdite! Ali naj na cesti poročam?“
In ju je poročil.
Dva dni zatem v Podmelcu. Župnik Murovec
je hotel baš oditi spat, ko je nekdo plaho potrkal.
Župnik je šel odpirat.

„Kaj pa ti, Božičeva? Ali je očetu slabo?“

„Ne,“ je zadrhtela deklica, „prosila bi Vas
nekaj.“

„Kar prosi!“
Dekle so polile solze in pretrgano in sramežljivo
je povedala, da Andrej Golja zdaj po vsej sili
zahteva, da naj jo oče da oklicati ž njim, in da je
oče obljubil in da zdaj ona tega ne prenese, da rajši
Andreja ubije ali pa sama v Bačo skoči, če ji župnik
ne pomore.

„Tako, tako?“ je vzkliknil gospod in začel
hoditi po sobi gorindoli ter potem obstal pred dekletom:
„V Bačo bi skakala? Ali si žaba? In z
dušo v pekel?“

„Gospod!“
Zasmilila se mu je in ni je več ošteval. Prijazno
je rekel:

„Prosila si, zato ti bom pomagal.“
Sedel je in napisal droben list in ga zvil in ga
dal dekletu.
„Zdaj pojdi domov in jutri ob treh vstani in
pojdi v Gorico. Tam povprašaj po nunah. Ti bodo
že pokazali ljudje, kam. Pozvoni pa po sestri Klementini
vprašaj in ji daj list. Ali veš zdaj?“

„Vem.“

„Pa niti očetu ne povej, kam greš. Mu bom
jaz povedal.“
Rahlo je potisnil dekle skozi vrata in zaprl z
zapahom. Potem je vzel svečo in šel spat. In ko
je legel, se je zasmejal:
„Zdaj naj se ženi, potep, če se more!“
Zopet se je župnik zasmejal in vzkliknil:
„Na stara leta še lepe doživim. Eno poročim,
da ne bi skakala pod škrbino, pride druga, naj je
ne poročim, da ne skoči v Bačo.“
„Deo gratias!“ je zaključil župnik svojo večerno
molitev in mrmral že napol dremajoč:
„Kakor telički ali pa otroci!“ ...

Tisto soboto za tem je župnik Murovec zvečer
zopet segel po svoji kroniki, razgrnil list in pisal:

„V tem mesecu maju, Gospodovega leta sedemnajststotrinajstega
so se vzdignili podložniki cele
dežele proti svojim gospodom in spravili v nevarnost
vso deželo tam in genere quam in particularibus.
Prvi so se vzdignili podložniki barona Karla
Lanthierija in so hoteli imeti urbarije in so grozili,
da razdenejo grad. Item so se vzdignili homines de
Carso, šesttisoč po številu. Ti so napadli devinski
grad. Gospod della Torre pa je dal nanje streljati.
Eni so padli, drugi so pobegnili, videči, da ne zmorejo
gradu. To je tisti grad, arx famosa ad mare,
kjer gori ob viharju in nevihti palica vrh slemena,
in sem jaz sam videl ta čudni ogenj, ki gori in ne
vžge.
Item so napadli podložniki grofa Petazzija
grad Schwarzenegg ali Podgrad. Grofa in sina so
hoteli umoriti, pa ju je Bog čudovito rešil ex manu
rebellantium in sta bežala v Trst, kjer živita v
revščini in bedi. Kmetje pa so opustošili grad, izpili
vino in počenjali nerodnosti in se vedli ošabno in
sirovo.
Item so v Dornbergu pregnali gospodo in
gospa grofica je morala bežati v Gradiško. Fuit
gravata, per mille angustias fugam cepit ad Gradiscam.
Rebelles autem deflorabant ancillam illae,
nomine Theresia, quod videlicet haud verum sit.
Uporniki so nasade napadli in trto rezali. Item so
v Biljani rebelles rezali trto ... “
Tisti hip je od zunaj zadonel na župnikovo
uho zamolkel prepir, in na vrata so padli težki
udarci. Župnik je skočil k oknu in viknil:

„Kdo ne da miru?“

„Boš kmalu videl, hudič,“ je zaklelo zunaj.

„Kdo je?“ je vprašal župnik še osorneje.
Tedaj mu je letel mimo ušesa kamen in padel
na mizo v tintnik, da je tinta oškropila mizo in
papir.
„Andrej Golja, potep, ti si vrgel kamen. Saj
vem, čemu si ga. Pa si zapomni: Prej bo črna
zemlja pokrivala Murovca, nego bo tebe oklical.“

„Hudič, odpri, da te zakoljem!“ je rohnel
Golja, ves divji od pijače.

„Andrej, v imenu Jezusa Kristusa, pojdi domov
in se naspi!“ je dejal Murovec. Še ni dogovoril,
ko je priletel nov kamen v okno in zadel duhovnika
v čelo.
„Jezus!“ je zastokal starec in se opotekel od
okna. Par vaščanov se je tedaj osmelilo in popadlo
pijanca.
Nastal je divji boj in pretep. Deset jih je divjaka
komaj krotilo. Vrgli so ga na tla in z lastnim
pasom so ga povezali. Ko so ga videli povezanega
in penečega se od jeze, jih je obšlo vse ono sovraštvo,
ki so ga iz strahu skrivali pred njim.

„Obesiti!“ je vpil eden. In že so se stegnile
roke po njem. Tedaj se je pokazal Murovec na
oknu in vzkliknil:

„Ne obešajte ga. Zaprite ga v berlin. Sojen
naj bo.“

„Sojen naj bo!“ so rekli in so odšli s povezanim,
in po poti so se dogovarjali, da ga bodo sodili
sami po stari navadi in pravici, kakor so rekli.
Zaprli so Goljo v berlin ali vaško ječo in odšli
domov, potem ko so postavili fanta za stražo.
Zjutraj so našli istega fanta polmrtvega v mlakuži
krvi. Golje ni bilo nikjer.

„Tomaž, njegov hlapec, ga je rešil,“ so rekli
ljudje in groza jih je stresla. Vsako noč je stražilo
deset mož vas, da ne pride in ne zažge. Pa Golje
ni bilo.
Dan pozneje so stanovi postavili Gorico pod
varstvo gradiščanskega vojaštva in osmero kanonov,
kajti zelo vznemirljive vesti so prihajale od

vseh strani in se je bilo bati dan za dnem, da pridero
združeni Vipavci, Kraševci in Tolminci nad
Gorico. Zato je dal podglavar povelje, da odrine
vse plemstvo oboroženo v Gorico. Oborožili so
celo dijake in meščane. Toda ti zadnji so bili dokaj
nezanesljivi, zlasti zato, ker ni bila nobena
skrivnost več, da so stanovi naprosili vlado za
vojaško pomoč in vposlali tozadevno dvoje deželnih
map kot prilogi. Mapi je izdelal Jožef Božič
in prejel za svoje delo 60 gld. avstr. vred.
Pod varstvom gradiščanskega vojaštva je prišla
tudi grofica Dornberg, Rabattova soproga, v
Gorico. Čudovito ginljivo je bilo za vse plemstvo,
ko so videli, kako je visoka dama stopila iz nosilnice
in padla z veselim krikom možu v roke. Kljub
slabosti in visoki nosečnosti je dama še isti večer
zbrala pri sebi v salonu sijajno družbo plemstva.
V deseto je že povedala vse svoje težave in govorila
sploh tako, kakor da je le čudežno ušla. O
kmetih je govorila kakor o zvereh in se čudila, kje
so slavni vitezi, ki bi „kanaljo“ z bičem razgnali.
Vpričo kraljice večera so žene jokale in možje
prijemali za ročaje mečev. Bili so večinoma taki,
ki bi par dni prej za ves svet ne bili zapustili Gorice.
Edini med njimi, ki je to storil, je bil Jožef
della Torre, devinski gospod, česar mu pa niso
šteli v junaštvo, kajti vedeli so, da je devinski
grad trdnejši od Gorice.

Kljub gradiščanskemu vojaštvu in številnemu
oboroženemu plemstvu, ki je odkritosrčno pozabilo
vse medsebojne prepire in se bratilo med seboj,
je ležala še cele tedne nad mestom preteča nevihta.
Bili so to dnevi, ko so vsi ti ljudje, nevajeni
pokorščine in discipline, iščoči vsak svojo lastno
korist, hiteči od pustolovstva do zabave, čutili
prvikrat morda, kaj je življenje; da je življenje boj
in ne samo oholo preziranje vsega, kar ne nudi
veselja, časti, poklonov in bogastva. Vsi ti ljudje,
stisnjeni tesno drug ob drugega, so prvikrat čutili
zdaj nekaj več, kakor samo stanovsko vez, so si
medseboj odpuščali, so bili res prijatelji drug drugemu brez razlike stopnje v plemstvu.
Celo beseda
„ubogi revni ljudje“, ki je tolikrat šla mimo ust v
sejah, je dobila sedaj nekam pravi pomen. Bili so,
ki so skušali kljub stanovskim predsodkom mirno
motriti položaj podložnikov. In so v resnici dognali,
da je ljudstvo preobloženo in da je v skrajnosti
seglo po samoobrambi. In vendar so obenem
isti, ki so to mislili, pričakovali rešitve zgolj od
vojaške intervencije in so nestrpno čakali tozadevnih
dekretov. Deloma se je to zgodilo dvajsetega
maja, ko je izšel v Laksenburgu dekret dvornega
vojnega sveta, s katerim se je ukazalo vojski
osemsto mož iz saladske županije na Ogrskem pod
poveljstvom podpolkovnika pl. Panowitza, naj odkoraka
takoj na mesto upora.

Isti dan naznanja deželni vojni komisar kranjski,
Juri Bogomir Liechtenberg, grofu Strassoldu,
da zapusti prihodnji dan Senj in Karlovec šeststo
graničarjev Hrvatov in da pridejo v Ajdovščino
prve dni junija. Za komisarja pri spremstvu graničarjev
sta izvoljena grof Jožef Attems in baron
Karol Jožef pl. Neuhaus. Dolžnosti njiju so: zadovoljiti
častnike, odkazati živila, skrbeti za stanovanja
vojaštvu, poročati o vojaškem gibanju in gledati
na čast dežele, dočim imajo podložniki dajati
vojakom „Dach und Fach“, vozove za proviant in
prtljago.
Kakor hitro se je zvedelo, da pride poleg
Hrvatov še osemsto nemških vojakov, je plemstvo
začelo obenem z meščani zahtevati, da naj Hrvatje
ne hodijo. Ta želja, gotovo zelo upravičena, dokazuje
prvotno zmedenost stanov, ki bi se bili v
sili zadovoljili celo s Hrvati. Spričo proslulega
prostaštva graničarjev na Štajerskem leta 1635. in
drugod, je umevno, da so sedaj stanovi smatrali
Hrvate za nepotrebne.

XX. Predzadnje poglavje.

Čudovito se je bil postaral Andrej Laharnar.
Njegovo obličje, ki je sicer odsevalo zdrave dobrodušnosti,
je bilo postalo rumenkasto in mirne oči
so bile kakor izgubljene in plahe. Ponoči se je
zbujal od čudnih slik in strašečih ga misli in potem
se je zastonj mučil, da bi zopet zaspal. In tako je
vstajal neredkokrat o polnoči, ob eni, ob dveh, se
oblekel in šel v polje ali gozd. Za hip se mu je
duša tedaj upokojila. Nove, neznane mu svetove,
glasove, barve mu je nudila tista tajna nočna doba
od polnoči do treh, ko je že zapel prvi kos in je
utihnil slavec in je prvi solnčni pramen šel daleč
nad obzorjem v vsemir mimo sence, dočim je
ozračje na vzhodu rahlo bledelo, ko da bledi sunkoma,
vse jače, kakor bolečina, ki prihaja počasi
in vedno jasneje.
Ena misel je v teh urah, ko je snival dnevu
naproti, večkrat zablodila skozi njegovo glavo.
Kadar ga je lepota noči in prve zarje za hip raznežila,
ga je obšlo čuvstvo praznote.

„To vse nič
ni. Zemlja gre svojo pot, samo meni, ki zdaj bolj
rano vstajam, je vse to novo, nova rosa, novo
cvetje, nov svit jutranjice, prvi klic kosa in petelina
iz senčne globeli.“
In s trpkostjo je mislil:
„Kako je to čudno, čudno na svetu. Pride zima,
pride pomlad, poletje in zima, dan na noč in noč
na dan. Gibanje, in je vendar vse mrtvo, ne misli,
ne čuti, ne dvomi, ne spi in ne čuje, ne trpi.“
To vsakdanjost v naravi je zaslutil Andrej in
s trpkostjo je moral primerjati svoje življenje z
življenjem zemlje. In je čutil, da to solnce in to
jutro ne moreta iz te vsakdanjosti ven, in je čutil,
da ne more ni človek iz vsakdanjosti. In kaj je ta
vsakdanjost? Življenje!

„Ali je to življenje? Petdeset let živiš, delaš,
trpiš, sovražiš, upaš, in vse, čemu? Ali moreš iz
vsakdanjosti ven? Ali more solnce in zarja in noč?“
In je videl:
„Ni vredno živeti!“
Nevoljen se je dvignil. Bilo je nekaj v njem,
kar mu ni dalo obstati. Od vasi se je čul glas jokajočega
dojenčka.
„Kako da ga ne sliši, Mica,“ je mrmral nevoljno,
„a trdo spi, žena!“
In tisti hip je vstala v njem misel:
„Živeti je vredno.“ Prikimal je z glavo: „Kaj
vem jaz, kaj se pravi živeti, ker nimam otrok.“
Nekega dne zjutraj je odprl Andrej bukve in
je bral:
„Preklet bodi, kir ſturi, de en Slejpiz sahaja
na poti. Inu vus folk ima rezhi: Amen!“
Tedaj mu je zarezal po ušesih dojenčev jok.
In naraščal je v neizmernost, kakor jok tisočev.
In možu se je zdelo, da vidi njih tisoče jokajočih
pred seboj. Lačni so in nagi, drobna telesca, bleda,
neokretna. Toda obličja so jim kakor starcem.
To je vedno tako, kadar dojenček joče.
„Kje so matere?“ je ležal možu očitek na ustnicah,
in ga ni izrekel. Zganil se je notranjega
nemira:
„Hudič mi vsaja te misli,“ je mrmral in listal
po bukvah; in je bral:
„Gospod bo tebe pred tvojmi Sovrashniki pobil.
Po enim poti boſh vunkaj ſhal, k’ nym, inu po
edem potih boſh pred nymi beshal.“
Pokril si je za hip oči z roko. Ko je roko odmaknil,
je čital:
„Tvoj Voli bo pred tvojma ozhima saklan, ali
ti ne boſh od njega jedil — Ta ſad tvoje Deshele,
inu vſe tvoje perdelanje bo en folk ſnejdil, kateriga
ti nesnaſh!“

„Hrvatje!“ je jeknil mož, in misel, da li ni
morda blazen, mu je zarezala v možgane. Obupno
je položil roko na bukve:
„Prej si drugače povedala, zakaj govoriš zdaj
tako? Ali si prej lagala, ali se lažeš zdaj!“
Mož je planil kvišku:

„Lagati ne more! Jaz ji verujem!“ In umiril
se je in bral tiho, sam v sebi. In zopet je videl
dojenčkov tisoč: drobna telesca, bleda, lačna,
upadlih postav. Roke niso zalite v zapestju. In je
videl matere. Izsušene prsi so zgrinjale nad dojence,
uboge matere, lačne mož, lačne kruha, lačne
miru, lačne smrti, trudne ljubezni in usmiljenja do
dojencev.
„Ali jih ne bodo dušile v zmedi?“ je mrmral
in kakor upor je kriknilo v njem:
„Če jim to narediš, glej, potem vem, kaj si,
Galjot si, kakor so Tolminski in Bandeli!“
Nenadoma je tedaj vprašal nekdo:

„Kdo je galjot, Andrej?“
Andrej je pogledal kvišku in videl svojega
brata Štefana ob vratih. Čudno resen je bil,
„Hrvatje so na Vipavskem,“ je dejal Štefan,
ne dočakavši odgovora.
Andrej je segel v mizo in mu stisnil v roko
usnjat mehur.

„Na, beži z otroki čez mejo!“

„Kaj?“ se je začudil Štefan. „Ali sem prisegel
ali nisem?“

„Zaradi otrok, Štefan!“

„Niti zaradi otrok.“

„Štefan,“ je še vedno prosil brat, „ubogaj me!
Lovili nas bodo in prijeli bodo glave. Če so po
Hrvate poslali, ali misliš, da ne vedo, da je treba
glave poloviti, in ti in jaz se bova skrila.“

„Skrivali se ne bomo,“ je odvrnil brat, „se
bomo branili.“

„Do zadnjega torej?“

„Do zadnjega, Andrej.“
Tisti hip so se odprla vrata. Vstopil je Martin
Munih in je vzkliknil:

„Glej, zdaj vaju pa vkup najdem!“

„Kaj je?“ je vprašal Štefan.
Martin ni rekel nič. Počasi in neokretno je
potegnil križ čez čelo, usta in prsi.
In ko sta Laharnarja to videla, sta enako potegnila
z roko križ čez čelo, usta in prsi.

„Zadnje znamenje!“ je vzdihnil Munih in prikimal
z glavo; potem je še pristavil grozeče:
„Če pa srečata Andreja Goljo, ne dajta, da
gre mimo. Udarita ga za smrt!“

„Zakaj?“ je vprašal Štefan.

„Izdal nas je,“ je odgovoril Munih in prijemaje
za kljuko pri vratih, je dejal:
„Jutri ob enajstih zvečer v cerkvi sv. Mavra.“
Brata sta še dolgo strmela v vrata, kjer je
izginil Martin; in Andrej je mrmral med zobmi:

„Križ je naredil, zdaj vem, da bodo sirote.“
In jezno je zavpil nad bratom: „Ali ti nisem pravil,
ne sili med prve, pa ti delaš vse po svoji glavi,
Zdaj veš, kaj te čaka. Ali rabelj, ali hrvaška
sablja.“

„Ali pa zmaga,“ je odvrnil mirno Štefan.

„Zmaga,“ se je hripavo zasmejal Andrej. „Petsto
jih ne bo naredilo križa.“

„Tritisoč!“ je odvrnil Štefan.

„Če jih bo petsto, jih bo mnogo,“ je odvrnil
Andrej, „in če bi bili vsi samci, kakor jaz, ali
trmasti ko ti, zmagali bi. Pa niso!“

„Kakor je sojeno,“ je skomizgnil z ramami
Štefan.

*

Valentin Lapajne je sedel v somraku za gorko
pečjo.
Moža je neskončno zeblo zadnje čase, zato
si je kuril. V temo strmeč predse je zdel na peči.
Iz rumenega obraza s koničastim nosom je gledalo
dvoje stisnjenih, nemirnoplahih in bodečih oči.
Zunaj je vel najprijetnejši poznopomladni večer,
topil na nebu v daljni zarji prve zvezde, pel svojo
tisočero večerno molitev vse prek holmov in planote.
Planota s Pečinami, Ponikvami in Šentviško
goro je še rahlo sevala v zadnjem dnevu; idrijsko,
baško in soško dolino je že ovijal modrikasti mrak.
Neskončno visoko nad nočjo, senco, somrakom in
zadnjo zarjo so goreli v ozadju vrhovi planin Krn,
Škrbina, Kuk. Kdovekje je lezlo solnce v morje,
veliko ko bojno polje in rdeče ko topljeno železo,
ki se že ohlaja.
Večerni zvon je brnel od cerkve. Valentin si
je potegnil z roko čez čelo križ. Molil pa ni. Ko
je zvon utihnil, je potegnil še enkrat križ in
mrmral:

„Da bodo mir imele vse verne duše, en očenaš ... “
„In Tonin, da bo mir imel! Očenaš ... “
Tedaj je rahlo zapelo na okno, in pritajen glas
je rekel: