I.
Za vozom.

Francka ni zaspala dolgo v noč. Vse je bilo že tiho, nič
se ni zgenilo v temi in skoro jo je bilo strah. Samo
poredkoma je segel rezek glas iz noči — zaukal je fant na
vasi, zapel je pesem, šel je zmerom dalje po klancu navzdol
in pesem je umolknila, potopila se je v noč. Zalajal
je pes pri štacunarju — začul je bil bogvekaj, šuštenje
kostanja v bližini, praskanje miši v prodajalnici, fantovo
pesem iz daljave, in vzdignil je glavo ter zavil z zategnjenim,
cvilečim glasom, zacvilil še enkrat že v poluspanju
in legel na plahto in zadremal ...

Odeta je bila Francka samo z rjuho, pa ji je bilo vroče
in pot ji je tekel od čela dol po licih in je močil blazino.
V sobi je bilo tema in vzduh je bil težak in vroč; zdelo se
ji je, da bi se izhladilo, če bi odgrnila zeleno zagrinjalo
pred oknom in bi zasijala mehka svetloba ponočnega
neba. Iz teme je prihajalo enakomerno, trudno sopenje
matere in sestre, ki sta spali na postelji in tiktakanje
velike stenske ure se je časih hipoma oglasilo, udušilo z
brenčečim zvokom vse druge glasove ter se nato zopet
izgubilo, kakor da bi se bila ura ustavila.

Zadremala je že skoro, ali zgodilo se ji je, kakor da bi
polagoma drsala navzdol, kakor da bi se skrinja

nagibala,
nagibala ... in prestrašila se je in se je prebudila. Prihajale
so ji na misel vesele in čudne reči, motalo se je
okoli skrinje vse polno lepih spominov in vse polno
lepega pričakovanja — kakor živi obrazi, smehljajoči,
ljudje prijazni in nedeljsko oblečeni.

Poslušala je, kako sta sopli naporno mati in sestra in
nekaj ji je zatrepetalo v srcu, čutila je, da ljubi premalo
mater in sestro in da je to greh. Spali sta mirno, lepo
božje spanje, oči zatisnjene, ustnice malo odprte, lica
vroča — in ko bi bila luč, bi Francka vstala in bi stopila
po prstih k postelji in bi se sklonila nad njima in solze bi
ji prišle v oči.

Solze so ji prišle v oči in zazdihnila je globoko ... Časih,
kadar jo je mati tepla in kadar je zakričala nad njo,
ker je bila trudna in je sedla na skrinjo, bi zavpila in zajokala
od žalosti. Udarila bi sestro, ker je bila rdeča in
sita in je posedala ves dan in je tožila Francko pri materi.
Udarila bi jo in bi jo pehnila, da bi se zadela z glavo ob
prag ... Ali zdaj, v tej tihi noči bi vstala in bi stopila k
postelji in bi prosila odpuščanja mater in sestro. Ljubeznive
in vesele besede, izrečene bogvekdaj, so ji prišle
na misel; materin obraz, ves prijazen in mehak, kakor je
bil bogvekdaj, je stopil zdaj prednjo in Francki se je srce
stisnilo od ljubezni.

Drugače je zvečer jokala na tihem in je zaspala v ihtenju.
Posebno v nedeljo, ker jo je bilo sram, da je imela
staro obleko, narejeno iz materinega krila, zamazano,
zakrpano, tako da so se ji smejali. Šla je k zgodnji maši,
hitro je hodila, s povešeno glavo, v roki velik molitvenik,
ki je bil tudi že ves obdrgnjen. Mati in Nežka pa sta šli
dopoldne k veliki maši na Breg, v lepo farno cerkev uro
daleč od vasi. In Nežka je imela rdečerožasto krilo in
novo ruto na glavi in v roki molitvenik z belimi koščenimi
platnicami. Molitvenik je bil Franckin, dobila ga je
bila od gospoda, ker je znala moliti, ali Nežka ga je jemala
k maši. Nežka je bila majhna in debela in rdeča in
je zmerom jokala, in mati ji je dajala sladkih reči; poznalo
se ji je okoli ustnic, kadar je prišla opoldne od maše, ko je bila Francka že vsa trudna in zamazana od
pospravljanja in od kuhe. In še tiste stare obleke ni smela
imeti ves

dan; precej se je preoblekla, ko je prišla od
maše in je hodila raztrgana okoli; Nežka pa je posedala
gosposko v rdečerožastem krilu in je šla lehko na
cesto, na vas k sosedom; če je rekla mati: „Preobleci se
no, Nežka!“ se še zmenila ni in če je Francka nato zaklicala:
„Kaj pa so rekli mati?“ se je materi zamerilo:
„Kdo pa je tebe kaj prašal?“ — Tako je bilo življenje žalostno
in če se je Francka jokala, ni rekla mati: „Nikar ne
jokaj, Francka!“ — Francka bi se takoj zasmejala — temveč jezno je pogledala in je zavpila, da se je Francka
stresla: „Zakaj pa se cmeriš? Poglej no ihto!“

Hipoma se je domislila tistega dne, ko je jokala do
pozne noči, tako da so jo oči bolele in da jo je rezalo v
grlu. Mati je bila prišla s poti, ves dan je bila zdoma. In
nedelja je bila, lepo je bilo zunaj, še malo svetlo — prijazno
večerno sonce je sijalo tam daleč na hribu — in
Francka in Nežka sta sedeli pred hišo in sta čakali mater.
Mater je prišla, culo je nosila pod pazduho, čevlji so
bili vsi oprašeni. Dela je culo na mizo in miza je bila precej
vsa bela in nedeljska. Francka in Nežka sta gledali,
Francki je utripalo srce; šla je v kuhinjo, da bi prinesla
večerjo in rene so ji padale iz rok, ko je napravljala. Mati
je bila odvezala culo — na mizi je ležala svetla rdeča židana
ruta in Francki so se vsesale vanjo nemirne in poželjive
oči. „Na, Nežka!“ in mati je dala Nežki židano
ruto, svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela, če jo je človek
vzel v roko in ki je bila tako gladka in težka. „Na,
Francka, to je pa tvoje!“ in Francki je dala mati zelen
barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v
delavnik vsi ljudje na svetu. Francko je stisnilo v grlu in
roke so se ji tresle, ko je nesla skledo na mizo. Tudi piškotov je mati prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti,
jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in
se je stresla in je zajokala naglas in je jokala do pozne
noči.

Domislila se je tistega dne in že se je bolečina polagoma
dvigala iz prsi in glas, pol dolg zdih in pol ihtenje, se
je že skoro vil iz grla. Ali kakor da se je hipoma zasvetilo,
kakor da se je veselo zasmejalo v

bližini, prav ob njeni
postelji, ter jo pogladilo po licih s prijazno roko. Vse
prelepo pričakovanje čisto novega življenja, velike neznane
sreče se je vrnilo v njeno srce, in solze, ki so jo
bile komaj zaskelele v očeh, so se pomešale s sladkimi
solzami hvaležnosti in upanja. Zazdihnila je, obrnila se
je v postelji ter se odela do ust, da bi mislila prijetno o
lepoti prihodnjega dne, ki je bil že tako blizu — morda
še samo šest ur, šest ali sedem, in če zatisne oči in zaspi,
bodo minile te ure kakor da bi trenil; zbudila se bo in
sonce bo sijalo in sedla bo gosposko na voz in — hí-i! —
po široki beli cesti, mimo hiš, mimo travnikov ... hí-i! ...
in hiše lete mimo, ljudje stoje na pragu ... že zvone tam
od daleč zvonovi ... že se dobro sliši tisti veliki zvon, ki
buči, kakor da bi grmelo za gorami ... hí-i! ... po klancu
navzgor, na romarsko Goro ... mimo romaric in romarjev,
ki imajo vse zaprašene nedeljske obleke in pojo z
žalostnim glasom ... in tam na Gori ... tam velika cerkev,
trikrat večja nego farna cerkev sv. Pavla na Bregu ... tam
beli šatori ... tam same medene reči, sam pšenični kruh,
same potice ... in rdeči trakovi ... tam židane rute, svetle
rdeče židane rute ... hí-i! ...

Francka je zaspala in v spanju je časih zaihtela, časih
se je zasmejala; v sanjah se je smejala veselo in glasno,
ali v zadehli sobi, v mirni noči je bil njen smeh podoben
stokanju bolnega človeka. Njeno telo, suho telesce je
bilo skrčeno, da so bila kolena čisto blizu obraza ...
Prišel je bil zvečer mimo hiše sosed Kovač, kmet, ki je
imel hišo in voz in konje, in ko je tako govoril z materjo,
je dejal: „Saj se lehko pelje z nami; deset nas bo, pa
se lehko še en otrok obesi na voz.“ To je bilo na binkoštne
nedelje večer in v ponedeljek, na praznik, so romali
ljudje trumoma na Goro; veliki kmečki vozovi, natlačeno
polni, so drdrali navsezgodaj, ko se je komaj danilo,
po vasi navzdol. Francka še ni bila nikoli na Gori, ali letos
se je napravljala; vse leto je mislila na to čudovito
pot: tukaj je bilo vse umazano in temno in žalosti polno.
Gora pa se je svetila tam v nebeški lepoti. Nove obleke
ni imela za Binkošti;

tisto lansko je popravila in očedila,
tako da je bila skoro lepa, posebno od daleč. In mislila
je, da pojde peš — če bi bila Gora na onem koncu sveta,
bi se Francka napravila navsezgodaj ter bi romala.
No, zdaj je prišel Kovač tako mimo in je rekel, kakor da
bi nič ne bilo: „Saj se obesi lehko na voz!“ In Kovač je
imel lep voz in lepe konje — drdralo je po cesti, švignilo
mimo in izginilo, komaj da so se čuli veseli glasovi z
voza ... Vse bo švigalo mimo kakor v sanjah, vas, kozolci
za vasjo, dolge lehe — in potem nov svet, novo življenje,
romarska Gora in svetlo sonce in velika maša ...

Odprla je oči, zravnala se zaspano, ali hipoma se je
domislila in je skočila s postelje. Mati je bila odgrnila
okno in v izbo je sijala medla svetloba. Na vzhodu se je
belilo; sonce še ni izšlo, ali mlečna belina je žoltela in
robovi dolgih ozkih oblakov so se zlatili. Vas pa je bila
še vsa v senci, dasi je ležala precej visoko na obronku
nizkega holma, ki se je dvigal iz doline; hribovje na
vzhodni strani doline je bilo višje in tako se je svetilo
komaj jabolko na zvoniku podružnice.

Na vasi je bilo že vse živo. Ljudje so hodili mimo po
grapavem, razvoženem klancu, časih trumoma, moški
in ženske, vsi nedeljsko oblečeni, veseli in glasni. Tudi
posamez so prihajali mimo, celó stare ženice, ki so hodile
z drobnimi urnimi koraki kakor kokoši. Skoro vsi so
nosili s sabo majhne cule navadno na palici preko rame,
tako da so bingljale na hrbtu.

Francka je slišala vesele glasove s ceste, težke korake
in hreščanje kamenja na klancu; že je ropotal od daleč
prvi voz in Francka se je zdrznila in je pogledala iz hiše,
še ne počesana in bosa; voz ni bil Kovačev. Mati je kuhala
zajtrk sama; stopala je po kuhinji v umazanem
spodnjem krilu, predevala lonce in godrnjala; naposled
je mleko prekipelo, ko je bila stopila na prag, da bi pogledala
po klancu dol; mati je bila vsa jezna in je govorila takó naglas, da se je Nežka v hiši prebudila in je začela
jokati, kakor vsako jutro. Francka je hitela v kuhinjo,
da bi videla, kaj se je pripetilo, nató je šla v hišo, da
bi tolažila Nežko, ali Nežka je jokala še bolj, ko je videla,
da se napravlja Francka

na božjo pot. Nebo se je že
rdečilo, zmerom više je segala jutranja svetloba, sončni
žarki so se že igrali na strehi županove hiše. Francka je
bila vsa nemirna, srce ji je utripalo od sreče in obenem
od straha, da bi zamudila voz. Obuvala se je in zavezavala
je čižme tako dolgo kakor nikoli, ker je hitela in se
trakovi niso hoteli vbadati. Lica so ji gorela in dihala je
hitro. Tudi Nežka se je polagoma vzdignila v postelji;
sedela je v sami srajci in je ihtela še zmerom; od potú, ki
ji je bil lil ponoči po obrazu, so se ji lica svetila in iz oči
je kanila časih debela solza. Brisala se je z roko po obrazu
in je zmerjala Francko. Mati je prinesla na mizo tri
majhne sajaste lonce; zadišalo je iz kuhinje po prekipelem
mleku, ki se je bilo razlilo po ognjišču in ta duh se
je mešal prijetno z duhom še vrele kave. Mati je nalivala
v velike sklenice; sebi je nalila kave iz posebnega lonca,
sedla je na skrinjo ter drobila bel kruh v sklenico, ki jo
je tiščala med koleni. Kadar je nesla žlico v usta, je pogledala
na Francko. Nežka je zajtrkavala v postelji in si
je polila s kavo ves obraz.

„Če misliš, pojdi!“ je rekla mati, ko je Francka hitela,
da bi popila vročo kavo. Počesala se je bila že in umila
in samo jopo je bilo še treba obleči. Od daleč se je nekaj
oglasilo, drdralo je po klancu navzdol, zmerom bliže in
zmerom glasneje. Francka je nagnila sklenico in par
kapelj rumene kave ji je padlo na srajco. Voz je bil prišel
izza ogla, že je bil skoro pred hišo. Francka ni pogledala
na klanec, toda vedela je, da prihaja Kovačev voz.
Oblačila si je jopo, ali podloga se je bila razparala in
roka ni mogla skozi rokav. Francka je zajokala.

„Torej hiti, otrok neumni! Ne vekaj!“ Mati je sedela še
zmerom na skrinji, sklenico med koleni, in je gledala,
kako se je Francka oblačila. Nežka je sedela na robu postelje,
poihtevala je in nosila v usta velike kose v kavi
namočenega kruha.

Voz je šel počasi mimo hiše, voznik se je nagnil malo
v stran in je zaklical s surovim glasom: „Kje pa ste? Ne
bomo čakali!“ Francka je tekala po izbi, Bog vedi kaj je
iskala. V robec je zavila velik kos kruha, molitvenik s
koščenimi platnicami je držala v roki, tudi

ruto je že
imela na glavi, nerodno zavezano in preveliko zanjo,
tako da se je glava nekako skrila v njej. Mati je položila
desetico na mizo in je dejala: „Pametno rabi denar in ne
zapravljaj!“ Francka je spravila desetico in sredi nemira
in hlastanja jo je izpreletelo sladko: samo o Veliki noči
in o Božiču je imela v roki bakren krajcar in je hodila z
njim celo dolgo uro med šatori pred cerkvijo. Ko se je še
ozrla med vratmi na mater in sestro, je bil njen pogled
poln hvaležnosti in ljubezni.

Voz se je pomikal počasi mimo, nekdo je zaklical:
„No, vozi!“ in zdrdral je po klancu navzdol. Francka se
je prestrašila, da ji je zamrgolelo po obrazu, a nato je
pritisnila kruh in molitvenik tesno k sebi, sklonila glavo
ter tekla za vozom po hreščečem kamenju. Ženska se je
okrenila na vozu: „Kaj pa tečeš? Saj bomo čakali pri malinu!“

Francka se je spoteknila ob velik kamen, kmalu bi
bila padla in postala je ter se oddehnila. Mislila je že, da
ji uide voz izpred oči, po klancu, po dolini, za hrib, in
strah ji je bil stisnil srce. Ruta se ji je bila nagnila za vrat,
v lica ji je bilo vroče in pod pazduho je čutila mokroto.

„Pri malinu bomo čakali,“ je slišala z voza in šla je počasneje
z drobnimi koraki, sklonjenim životom; na hoji
se ji je poznalo, da je nastopila romarsko pot. Gledala je
za vozom in če je za hip izginil za oglom, je pospešila
korake.

Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba, nebo je
bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so se svetile v
nedeljski beloti. V dolini spodaj pa so še ležale sence in
vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale
v rosi. Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino
in tudi Francka je hitela. Tam daleč na desni, v kotu
doline, je stal ob vodi malin, skrit za visokim drevjem.
Lepa bela cesta je držala do njega v ravni črti; voz je že
zavil nanjo; ker je bila pot gladka in trda, se je pomikal
še hitreje in Francka se je spustila v tek.

V dolini je bilo hladno in tiho; temnozelena voda potoka
je bila mirna kakor ribnik; samo od daleč se je začulo
časih zamolklo šuštenje; tam je tekel potok preko
belega kamenja, ob razritem bregu, napravil si je spodaj
okroglo, globoko kotanjo, iz katere se je odtekal trudno
in pokojno v dolino. Ob poti se je dvigal

tupatam visok
jagned; vršički so se časih nalahko zazibali v vetru in
listje je trepetalo enakomerno.

Ko je Francka opazila, kako je bila razdalja med njo in
vozom zmerom večja, jo je obšel iznova strah, da bi pozabili
nanjo in bi jo pustili zadaj. Noge so ji bile že težke
in dihala je hitro in naporno; na levi nogi jo je žulil čevelj
in peklo jo je, kakor da bi stopala po žerjavici. Malin
ni bil več daleč; koncu ceste se je videla gruča dreves,
voda je šumela glasneje. Francka je videla, kako je zavil
voz počasi na levo, slišala je, kako je ropotal zamolklo
preko mosta ter se ustavil na oni strani, kjer se je svetil
novopobeljen zid. Tekla je in merila z očmi pot, ki je bila
pred njo zmerom enako dolga; zdelo se ji je, da premika
noge kakor v sanjah in se ne more geniti z mesta.

Grlo se ji je začelo stiskati in jokala je, — toda brez solza,
tiho in skoro mirno, kakor da bi tekel zraven nje nekdo
drugi in bi zamolklo in pritajeno jokal, ona pa da bi
samo poslušala. Dvoje ljudi je prišlo iz malina, mož in
ženska; kobacala sta se počasi in nerodno na voz, drugi
so vstajali in premikali deske, ki so bile položene preko
rdeče pobarvanih lestvic. Naposled je skočil na voz
tudi voznik, zavihtel bič, zaklical je in konja sta potegnila.
Nihče se ni ozrl; govorili so med sabo in so se smejali
in se niso spomnili nje.

Francka je zakričala; krik je prišel sam in nenadno iz
prsi, nezavedno. Skočila je preko ceste na drugo stran,
kakor da bi bilo tam bliže. Sklonila se je še bolj, odprla
je usta in je tekla. Čižmi so se ji bili odvezali in so peketali
kakor cokle. Že je prišla do mostu, do malina. Tam
pa se je cesta spet dvignila in spet je bila grapava in kamenita;
vili so se navzgor še bolj strmi klanci nego na
drugi strani. Hrib je bil poraščen z redkim bukovjem;
gladkokožne krevljaste veje so segale časih preko ceste.
Konja sta bila krepka in spočita in voz je drdral zmerom
enako, dasi je šlo navzgor. Po posebno strmih ovinkih
sta stopala konja korakoma in grivasti glavi sta kimali.
Kadar je Francka opazila, da se pomika voz nalahko,
je skočila, kakor da bi jih hotela dohiteti z enim samim
korakom; toda život se je vzpenjal naprej,

noge pa
so ostajale zadaj in so bile težke in nerodne. Časih se ji
je zdelo, da se je nekdo ozrl in pred motnimi očmi je
nekdo pokimal in je zamahnil z roko in voz se je ustavil.
Ali kakor je tekla, je tekel tudi voz; ni se bil ustavil in
nihče ni bil zamahnil z roko.

Francka je začela klicati, toda glas je bil šibak in hripav
in ker je voz ropotal, je pač niso mogli slišati. Noge
so se premikale zmerom počasneje in koraki so bili
zmerom manjši. Časih se ji je celo zdelo, da se pomika
nazaj, da ji uhaja pot izpod nog, kakor da bi hodila po
vodi s tokom in bi valovi pod njenimi nogami hiteli pred
njo v daljavo.

„Čakajte! Čakajte!“

Kamenje jo je oviralo in tako je poskakovala s te strani
ceste na drugo, ali pot je bila povsod razrita in posuta z
velikim ostrim kamenjem in voz je bil zmerom enako
daleč. Kadar je zavil za drevje, jo je izpreletel mraz in
obšlo jo je, da ga ne ugleda nikoli več in da izgine po
hribu navzdol za zmerom. Domislila se je, da bi presekala
ovinke in da bi tekla naravnost skozi gozd po bližnjicah.
Skočila je preko jarka, na travo. Ali komaj je tekla
deset korakov, jo je zgrabil strah, da bi izgrešila pot
in da bi se izgubila; vrnila se je na cesto in dolga robida
jo je oprasnila po licu. Ko je skočila, je stopila na trakove
desnega čižma in trakovi so se odtrgali. Francka je
postala, zajokala je naglas in je tekla dalje.

Dospeli so že vrh hriba; tam je držala pot po grebenu
v dolgi črti, ki se je samo tupatam nekoliko nagnila ali se
zbočila, kakor da bi se hotela ogniti skupini starih dreves.
Časih se je zasvetilo skozi listje in se je videlo daleč
po ravnini, ki se je lesketala v soncu. Najprej je prišel
voz po klancu gor; konja sta bila že malo trudna; stopala
sta trdo, da se je trl pesek pod kopiti in nagibala sta glavi
skoro do tal. Romarji so bili veseli in kričeči ženski glasovi
so odmevali po gozdu. Za vozom je prišla Francka,
sopla je daleč zadaj; z voza se je videla majhna in drobna,
kakor da bi se pomikala po cesti smešno narejena,
vsa zaprašena in posvaljkana punca iz cunj. Tudi njen
glas je bil tako tenak in slab — kakor da bi jo nekdo v
svojo zabavo

stiskal za prsi in bi cvilila. Tako je teklo za
vozom, teklo venomer in jokalo s tistim tánkim, cvilečim
glasom. Obrnila se je na vozu debela in nerodna
ženska, da bi se popravila na sedežu in ko se je obrnila,
je pogledala dol po cesti in je opazila Francko.

„Poglejte no, še zmerom teče za nami tisti otrok,
Drmaškina Francka! ... Hé, dekle, kaj si znorela?“

Francka se je pognala naprej; slišala je, da jo kličejo in
da jim je hudo, ker so bili pozabili nanjo. Pognala se je
naprej in je tekla hitro in lahko; vsa utrujenost jo je minila
in solze so se posušile, kakor da bi jo bil kdo obrisal
po licih s hladnim robcem.

Tudi drugi so se obrnili in so gledali; voznik je gnal.
„Glej, pa res še zmerom teče ... dekle neumno!“

Žirovec, ki je bil vesel človek, je zaklical:
„Sliš, dekle, kaj pa hodiš: stopi gor! ... Teče kakor pes
za vozom; stavim, če bi jo z bičem podil nazaj, da bi spet
prišla za nami!“

Druga romarica, suha in gubasta ženska s košaro v
naročju, se je usmilila in je zavpila: „Tak ne bodi neumno,
dekle, pa ne teci; kako je neumno!“
Pogledala je jezno in je pljunila z voza.

Pogovori so utihnili; vsi, romarji in romarice, so gledali
nazaj na tisto smešno in zaprašeno punco iz cunj, ki
se je pomikala za vozom. Voznik je gnal.

Francki se je bilo izprva zazdelo, da se voz ustavlja, da
stopajo konji samo še korakoma in da bodo precej zavili
malo v stran ter čakali nanjo. Skakala je lahko in veselo
preko kamenja, preko blatnih luž, ki so bile ostale izza
poslednjega dežja v senci košatih bukev. Ali kmalu je
zapazila, da ni razdalja med njo in med vozom še nič
manjša in postala je, da bi videla natanko: voz je hitel
kakor prej in voznik je sedel sključen spredaj, v levici je
držal vajeti, v desnici bič.

„Čakajte! Čakajte!“

Zakaj ne čakajo, ko so jo videli in so klicali, da naj stopi
gor? Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je bilo
v hrbet, kakor da bi ji pihal hladan veter za vrat in po
telesu dol.

„Nečejo čakati!“ jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo
je kakor s trdimi rokami. Vidijo in nečejo čakati; sedé na
vozu in gledajo, kako teče za njimi in vpije in joka; pa se
smejejo; prijetno sedé, roke uprte ob kolena, glavo malo
sklonjeno in se smejejo na tihem, kakor tisti žid v cerkvi,
ki sedi ob strani in gleda, kako bičajo Jezusa.

Skočila je čez mlako, levi čižem se je sezul in je odletel
v stran, spoteknila se je in je padla. Vstala je hitro,
komaj da se je bila doteknila tal in je tekla z eno obuto,
drugo boso nogo. V boso nogo ji je bilo hladno in je tekla
laže, zato si je sezula še drugi čižem. Toda kmalu je
čutila ostri pesek in s prsti se je zadevala ob kamenje
tako, da so krvaveli. Žalostna je bila, da bi sedla v travo
in umrla. Nič več ni bilo nemirnega strahu in nemirnega
upanja — samo velika žalost, ko bi se človek skril
kam v temo in bi ne potožil nikomur.

„Nikoli jih ne doidem!“ si je mislila in zazdelo se ji je,
da bi jih ne došla nikoli, če bi tekla za njimi do konca
sveta in do konca življenja. Ta misel je bila žalostna, ali
tako mirna, da se je spominjala na vse druge reči, kakor
da bi sedela v kuhinji ali da bi ležala na postelji, ne pa da
bi tekla z okrvavelimi nogami za vozom, ki je daleč kakor
sonce na nebu. Tako se je spomnila na tisti večer in
na svetlo židano ruto, ki je bila razgrnjena po mizi in ki
je tako sladko zašumela, če se je človek doteknil z roko.
Zazdelo se ji je, da ne doide nikoli voza in nikoli židane
rute in da bo zmerom vse tako pusto in žalostno. Če bi
tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela
voza ne židane rute, ne maslenega kruha ... vse veselje
pred njo in ona zadaj z okrvavelimi nogami.

Bolelo jo je že telo in zibalo se ji je pred očmi. Mislila
je, da bi kar postala in sedla ter se odpočila, ali ko je tako
mislila, je tekla venomer in je tiščala k prsim čižme in
kruh in molitvenik ...

Kovačev hlapec, plečat in rdeč fant, se je obrnil k vozniku:
„No, pa malo počakaj ... naj se obesi gor otrok ...
Kako ti teče!“

Konja sta stopala polagoma, voznik se je malo okrenil
in je gledal nazaj.

„Zdaj teci! Dolgo ne bomo čakali!“

Francka je tekla hitro, ali njeni koraki so bili že tako
drobni, da ni hodila hitreje od konj, ki sta stopala široko
in trdo.

„Teci! Teci!“ so klicali z voza in v Francki sami je klicalo
z glasom polnim strahu in bolečine: „Teci, Francka,
teci, teci!“ Noge so ji omahovale ter se nerodno opletale,
zanašalo jo je na to in na ono stran ceste.

„No viš, zdaj pa ne teče! ... Hé, če misliš!“

Francka je sklanjala glavo globoko, kakor truden
konj; usta so bila odprta in sopla je naglas, hripavo; oči
so gledale, ali videle niso ničesar razen voza, ki se je zibal,
kakor da bi se tla majala pod njim.

„Hí-i!“

Planila je, skočila, zadela se je že voza, vzdignila je
roke ter se naslonila s komolci, da bi se pognala gor ...

Voz se je stresel, švignil je izpred oči, udarila se je s
čelom ob rob ter je padla na tla.

Ležala je na kolenih in na obrazu kakor da bi molila;
kruh je ležal na pesku, molitvenik je držala v iztegnjeni
roki.

Hlapec je skočil z voza in se je sklonil čez Francko.
„Vstani! Ali si se hudo udarila?“

Prijel jo je za rame z debelimi, težkimi rokami in jo
vzdignil nalahko. Na njegovem širokem obrazu je bilo
nekaj mehkega, skoro otroškega. Vzel jo je v naročje,
nato je pobral še kruh in čižme in jo je nesel na voz.
Francka je odprla oči, pogledala mu je v obraz in tako
sladko ji je bilo, da mu je dela roko okoli vratu. Posadil
jo je poleg sebe, zaklical vozniku: „Poženi!“ in voz je
zadrdral po ravni cesti med košatim bukovjem ...

Zmerom bolj se je svetilo izza listja; sonce je že prodiralo
globoko v gozd, velike svetle lise so se lesketale
med sencami na poti in na mahu; časih je stopilo drevje
v stran in za trenotek, ko je šinil voz mimo, se je videlo
dol po ravnini, kjer so se razprostirali zeleni travniki.
Pot se je že nagibala, spustila se je naposled v klanec in
kamenje je hreščalo ter se trlo pod zavrtimi kolesi.

Francka je gledala po ravnini z velikimi, veselimi
očmi. Zatrepetala je časih in zaihtela, kakor po dolgem
jokanju. Nad čelom, kjer se je bila udarila ob voz, se je
prikazala siva buška. Gole noge so bile vse oprašene, na
prstih se je mešal prah s krvjo. Ruta je ležala okoli vrata
in lasje so bili razmršeni. Ali kakor je gledala Francka
dol v dolino, se ji je obraz čisto izpremenil, gorel je v
zdravi, krepki rdečici, ustnice so bile napete, temno rdeče,
kakor pomalane s papirjem, ki je cikorija zavita vanj,
oči so sijale mirno v senci dolgih trepalnic in časih so
zamežikale od svetlobe, ki je lila z neba zmerom žarneje
po vsej božji zemlji.

Kakor da bi bila umrla, ko je ležala na kolenih in na
obrazu in ni več slišala in ne videla ničesar in kakor da
bi se vozila zdaj proti svetim nebesom nebeškemu veselju
nasproti ...

Romarska Gora se je vzdignila od daleč. Zazvonilo je
tam gori z zamolklim zvokom in zazvonilo je tudi naokoli
po drugih cerkvah, po vseh holmih in hribih, vmes
se je slišal lepi glas velikega zvona farne cerkve sv. Pavla.
Ves zrak je bil poln prelepe pesmi, ki je zazvenela
časih glasno in mogočno, da so se dvigali glasovi prav
gor do sonca in je potem polagoma ugašala, tako da je
bila podobna samo še trepetajočemu zdihu.

Voz je dospel na ravnino, na široko, gladko veliko
cesto. Ob cesti je stala tupatam hiša — vrata zaklenjena,
okna zabita: vse je bilo na Gori. Dohajali so romarji in
romarice, prehiteli so bili velik voz, ki je bil ves natlačen,
da sta ga komaj vlekla kljusasta konja. Romarji, ki so hodili
peš, so zavili kmalu na drugo pot, ki je držala preko
močvirja in se je vzpenjala potem strmo na hrib; in pomikala
se je navzgor dolga vrsta, podobna vrsti črnih
mravelj.

Na vozu si je bila Francka spet obula čižme. Ob žakljevini,
ki je ležala na dnu voza, si je obrisala prah. Popravila
si je tudi lase in si je prevezala ruto. Časih je posegla
v žep, da bi videla, če ni izgubila desetice. Vsa žalost
je bila že daleč zadaj, izginila je tako čisto in brez
sledu, kakor so izginile sence, ki so ležale še malo prej
po vsej dolini in jih zdaj nikjer več ni bilo.

Samo telo se
je še stresalo — kakor se stresa listje v rosi, kadar zasveti
zora.

Počasi je vlekel voz po ovinkih. Došel jih je sredi hriba
lahek koleselj; sedel je v njem župnik od sv. Pavla.
Moški so se odkrili, ženske so pozdravile z zategnjenim
glasom, s kakršnim odgovarjajo pri litanijah. Koleselj je
švignil mimo in se je kmalu skril za drevje. Od zgoraj je
prihajal šum, ki je bil zmerom glasnejši, kakor da bi se
bližali slapu. Ves skrivnosten in prazniški je bil ta šum
— Francki je bilo, da stopa s sklonjenim životom in pobožno
povešenimi očmi v veliko cerkev, kjer buče orgle
in je zrak poln dišečega kadila. Izza drevja se je vzdigalo
visoko sivo zidovje. V stolpu je zvonilo k deveti
maši, ali zvonjenje se je slišalo v bližini nerazločno, kakor
da bi prihajalo iz zemlje.

Pred veliko hišo, gostilnico, se je voz ustavil, ženske
so stopale počasi dol, ker so jim bile noge odrevenele in
hlapec je zavlekel prazen voz na dvorišče. Francka je
stala in ni vedela, kam bi se obrnila; od velikega šuma —
kakor ob nedeljah pred cerkvijo — in od kričanja ljudi,
ki so prihajali v gručah mimo, se ji je vrtilo v glavi; šla je
za vozom. Hlapec se je ozrl nanjo in se je zasmejal.

„Le pojdi, te bomo že čakali. Po kosilu pojdemo.“

In ko je šla, je še zaklical:
„Nič se ne boj, te bomo že poiskali!“

Šla je med ljudmi po klancu in je prišla na velik prostor,
ki se je razprostiral pred cerkvijo. Cerkev je bila stara
in velika, sivo zidovje je kipelo skoro do neba, tako da
so bili kostanji, ki so rasli ob zidu, čisto pritlikavi. Velika
vrata so bila na stežaj odprta; široke kamenite stopnice
so držale do vrat in ljudje so hodili venomer gor in
dol. Iz cerkve se je slišal zvonek glas — pridiga je bila.
Od oltarja se je svetilo od prižganih sveč in od zlata in
srebra, tako da so oči zamežikale, če so pogledale gor.
Pred cerkvijo je bilo brez števila belih šatorov in tam so
bile naprodaj lepe in drage reči. Francka je tiščala desetico
v roki in je hodila v gneči — bilo ji je kakor v sanjah.
Pred vsakim šatorom so se trli ljudje in Francka se je
komaj prerila, da bi gledala. Prodajavke so kričale venomer,
vse so

bile debele in rdeče. Ženske so se prepirale,
ogledavale svete podobe, svetinje, molke, križce, sveče,
in blago za obleke, predpasnike, nogavice, rute ... Vse je
govorilo vprek, glasovi so se križali, spajali, so se dvigali
in so pojemali, tako da je bilo vse en sam ne razločen
šum. Francko je nosilo, kakor da bi plavala. Zdaj jo je
zaneslo čisto blizu cerkve, tja k šatorom, kjer so prodajali
sveče, svetinje in molke za pobožne romarice; potem
jo je neslo počasi nazaj proti šatorom, kjer so bile nakopičene
medene slaščice. Tiščala je desetico v roki, ali
zdaj ji še ni prišlo na misel, da bi kupovala; gledala je
samo in tako ji je bilo, kakor da bi okušala od vsake lepe
stvari, ki so jo oči ugledale in kakor da bi bilo vse to pripravljeno
zanjo.

Tok jo je nesel spet navzgor, proti cerkvi in opazila je,
da stopa že po stopnicah. Od vseh strani so vreli ljudje
zvonilo je k deseti maši, ki jo je daroval župnik od sv.
Pavla. Med vratmi so se gnetli, niso mogli naprej; nekateri
so še prihajali od devete maše in tako se je časih ves
tok pomeknil prav do stopnic, nazaj, potem pa se je pognal
siloma spet do vrat. Ljudje so molčali in so rili s komolci.
Velika gneča je bila pred kropilnim kamnom. Trikrat
se je bila prerila Francka do njega in trikrat jo je
zaneslo v stran; iztegala je roko, da bi pomočila prste v
blagoslovljeno vodo ter se prekrižala; toda ni se mogla
geniti in doteknila se je samo ust z mokrim palcem; do
čela ni mogla seči, ker so ji tiščali roko k životu.

Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru,
oblak dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja.
Francka je stala sredi cerkve, ob klopeh. Polagoma se
je spustila na kolena, sklonila je glavo in je odprla molitvenik.
Obšlo jo je nekaj neizmerno lepega in sladkega
in zajokala bi od sreče. Brala je počasi, od črke do
črke, lepe mašne molitve; ustnice so se premikale, oči so
bile rosne in lica so gorela. Iz znanih skrivnostnih besed,
ki jih človek bere in ki begajo medtem njegove misli po
tujih krajih, med grehi prejšnjega življenja, med upi prihodnosti,
je vstajala globoka sladkost in je polnila srce
do vrha, vstajalo je iz njih cingljanje zvončkov pred

oltarjem, mogočno petje orgel in duh kadila, ki je plaval
nad glavami in je legal na vse pobožno ljudstvo, kakor
blagoslovljen pajčolan. Francka si je komaj še upala
izgovarjati besede, ki so stale tam napisane z velikimi
črnimi črkami in so ji gledale v obraz, mirno in skrivnostno,
kakor Mati božja z oltarja; drobno telesce se je
nagibalo zmerom niže, glava se je sklonila in solze so ji
kapale na molitvenik. Vsi grehi so ji prišli na misel, ki jih
je storila, mati ji je prišla na misel in Nežka, in vsi, ki je
zdaj mislila nanje, so se ji zasmilili in čutila je, da je bila
grešila nad njimi, da jim je storila mnogo hudega. Klečala
je kakor v oblaku; oči so komaj videle od svetlih solza
in nog ni čutila. Zazdelo se ji je celo časih, da se premika,
da se vzdiga in da plava kleče — kakor v sanjah,
kadar je mislila, da širi roke in da leti stoje preko rumenega
pšeničnega polja, tako da se noge niti ne dotikajo
klasja — in vse, cerkev, oltar, Mati božja na oltarju, vse
je plavalo mirno in počasi navzgor, v megli dišečega kadila,
izza katere so trepetale luči neštevilnih sveč.

Tako se je ob tej uri, polni ljubezni in hvaležnosti, ločila
njena duša od telesa, ki se je treslo majhno, trudno
in ubogo na trdem kamnu ...

Po maši je hodila Francka mimo šatorov; hodila je
počasi, oči so ji bile zastrte, če se je kdo zadel obnjo in
jo potisnil v stran, ni čutila. Kupila je svetinjo in piškotov
za Nežko; ostali so ji trije krajcarji in zavezala jih je
v robec. Pred cerkvijo se je polagoma praznilo, ljudje so
bili odšli v gostilnico, ali pa so sedeli na travi in so kosili;
nekateri so se bili že vrnili domov in globoko dol na
klancu so se pomikale pisane gruče proti dolini. Francka
je šla na dvorišče, vzela je kruh z voza in je šla na ono
stran dvorišča za gostilnico, od koder se je videlo daleč
dol po ravnini. Vse se je tam bleščalo, srebrn prah je
pregrinjal vso daljavo; pod hribom, ki se je komaj razločeval
iz prahu, se je svetilo nekaj belega — Ljubljana.

Francka je gledala kakor začarana in srce ji je tolklo od
sladkega nemira. Ljubljana čudovito lepa in čudovito
daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama. In ko je gledala
natanko, je razločila polagoma bleščeče stolpe, bela poslopja,
ki so pač velika

in stoje tam, kakor cerkev poleg
cerkve. Daljna je Ljubljana, nogam nedosežna; Francka
si je želela tja, ali želela je tako mirno in veselo, kakor si
je želela časih v deveto deželo, kjer je vse iz cukra in pogače,
in kakor si je želela v nebesa, kjer so angeli.
Ob tej uri je bila njena duša kakor studenec in nič
bridkosti ni bilo v njej.

Hlapec je prišel iz gostilnice in jo poklical; dal ji je kozarec
vina in pečenke, v papirju zavite.

„Viš, kakšna buška se ti je naredila!“ je rekel in se je
doteknil njenega čela z debelimi prsti. „Pij in jej, ne pojdemo
še kmalu.“

Vrnil se je v gostilnico, Francka pa bi bila rada, da bi
še ostal. Izpila je vino in vesela je bila; zaželela si je, da
bi pripovedovala in da bi se smejala. Pol pečenke je zavila
v papir in jo spravila za mater in za Nežko.

Ženske so se bile zamudile dolgo in bilo je že pozno,
ko so se napravljali na voz. Sonce je bilo daleč na zahodu
in vsa pot je bila v senci. Šele v dolini se je spet zasvetilo,
ali kolikor bolj so se bližali hribovju na drugi
strani, tem hitreje jim je prihajal mrak naproti in že sredi
doline so se srečali z dolgimi sencami, ki so lile navzdol,
zagrinjale polje in travnike ter segale počasi na nasprotni
strani po holmih in hribih navzgor. Francka je
pogledala nazaj — tam se je dvigala romarska Gora, že
do polovice v senci, in po vseh potih in cestah so se
vračali romarji, križem so drdrali vozovi in od daleč se
je videlo, kakor da bi stali zmerom na istem mestu in bi
se nič ne premikali.

Prišli so v gozd, v hladno senco, drevje je tiho šuštelo
naokoli. Konja sta vlekla počasi, voznik ni priganjal.
Ženske so govorile zelo naglas, moški so se smejali; vsi
obrazi so bili rdeči in veseli. Francki je bilo prijetno, zaspala
bi. Sedela je poleg hlapca na prvi deski za voznikom;
njena glava je slonela ob njegovi roki, v naročju je
imela molitvenik in piškote in pečenko in še kos kruha,
ki ji je bil ostal. Ni se genila — zmerom bi sedela tako,
vozila bi se do konca sveta, v hladni senci, mimo drevja,
ki je nalahko šumelo. Slišala je samo še nerazločen
šum, videla je samo sence, ki so se pomikale mimo, a
zdelo se ji je, da voz

stoji, da gre drevje mimo. Bili so že
na dolgem grebenu, vozili so že spet navzdol, zašumelo
je močneje nedaleč pred njimi in voz je stal pred malinom.
Francka se je zdrznila, odprla je oči in nekaj težkega
ji je kanilo na srce, grenák spomin na nekaj žalostnega,
nejasnega, že polupozabljenega.

Tema je bilo skoro, ko so dospeli na vas. Vsak hip je
voz postajal in ljudje so stopali z njega. Tudi Francka je
stopila dol blizu hiše; noge so ji bile trde, neokretne; šla
je počasi — bilo ji je, kakor da bi bil to čisto tuj kraj, ki
ga je videla samo nekoč v sanjah.

Mati je stala na pragu.
„No, da si le prišla!“

Francka je dela na mizo pečenko in kruh in piškote;
mati in Nežka sta jedli. Odvezala je robec in je dala
materi tri krajcarje in mati jih je spravila. Hotela je pripovedovati
— ali nekaj ji je branilo; pogledala je Nežko
in mater in ni pripovedovala.

„Kaj pa imaš na čelu?“ je prašala mati.

„Udarila sem se, ko sem tekla za vozom.“

„Potolci se, neroda!“

V Francki se je zgenilo nekaj grenkega, ali umolknilo
je takoj.

Napravila se je precej spat, odela se je preko oči in je
zaspala.

Ko je zatisnila trepalnice, je stopil k njej Kovačev hlapec,
lepo oblečen in čisto drugačen; in tudi ona je bila
lepo oblečena in na glavi je imela venec kakor ob prvem
obhajilu. Hlapec je bil močan in velik in jo je vzel v naročje
in jo je nesel daleč, zmerom dalje in zmerom navzgor
— romarska Gora in Ljubljana, vse je bilo pod njima
v senci, pred njima pa je bila nebeška luč. In spodaj
pod romarsko Goro je drdral po klancu voz in za vozom
je tekel ubog otrok, uboga Francka, v zaprašenem, zakrpanem
krilu, noge okrvavele, oči vse solzne; jokala je
in vpila, ali voz je drdral in smejali so se. Tako je tekla
dolgo, dolgo, do konca sveta, do konca življenja, dokler
ni padla na obraz in na kolena.

Francka v beli obleki in z vencem na glavi je gledala
navzdol in tudi hlapec je gledal in njegov obraz je bil
usmiljenja poln.

II.
Fanny.

Ko je imela Francka štirinajst let, je šla služit.
Prej drobna in majhna, da se je bala vetra, če je šla
po hribu, je zrasla čez noč in sloko telo se je polagoma
izlivalo v nežne ženske oblike. Obraz je bil bel, kakor da
bi nikoli ne bil gorel v soncu; ustnice so bile rdeče, velike,
malo odprte, da so se kazali močni zobje, oči so gledale
jasno in toplo pod močnimi obrvmi. Taka je bila
Francka, ko je imela štirinajst let in je šla služit.

Samotno in tiho je bilo v Leševju; morda se je zdelo
Francki tako samotno in tiho, ker je bila hiša pusta, kakor
velik grob. Vas je bila majhna — komaj deset hiš —
ali najbolj gosposka daleč naokoli. Bila je prva izmed
vasi, raztresenih pod tistim hribovjem, ki se je dvigalo iz
velike ravnine skoro v polukrogu in je skipelo časih naravnost
v strmo goro, časih pa se znižalo v valovito lazovje,
v prostrane zelene ravnice, v zaseke in peščene
drage, iz katerih so vreli spomladi urni studenci. Izpod
hribovja, kolikor daleč je segalo na obeh straneh, so izvirale
vodé, ki so se družile daleč tam na ravnini v mirno
reko.

Precej onkraj mosta, par korakov od kapelice, ki so jo
bili ravnokar prezidali in na novo poslikali, je stalo veliko,
lepo poslopje, ograjeno na dveh straneh z visokim
zidom. Zid se je vlekel prav ob cesti kakšnih trideset korakov
in potem ob grapavem kolovozu gor po holmu,
ob prostranem sadnem vrtu. Tako je stalo poslopje kakor
trdnjava, belo, svetlo in ponosno; s strogim očesom
so gledala visoka gosposka okna naokoli in časih je stopil
gospodar na rdeče pobarvani balkon

in je kadil iz
dolge pipe ter gledal dol. Stal je dolgo in se smehljal, —
kamor je pogledal, je bilo vse njegovo.

Na južno stran proti holmu gor ni mogel videti z balkona,
in tam je stala zelo dolga, stara in siva pritlična
hiša; komaj deset korakov od zidú in od gospodarskega
poslopja, je strmela v mlado bogastvo predse s temnimi
očmi, čemerna in zlobna. To je bila hiša vdove Mariševke,
poslopje na oni strani pa je bilo Slokarjevo, ki je bil
debel in vesel človek in je bogatel čudovito: letelo mu je
od vseh strani, lilo mu je z neba, vrelo mu je iz zemlje.
In tako je predel mrežo kakor pajek in je bil omrežil že
vse po obližju; koče, ki so visele na holmu, ob klancih,
so bile njegove in kar je bilo gostačev in kočarjev, so bili
vsi njegovi delavci — na žagi, na polju, v gozdu, in preko
sto ljudi iz cele fare mu je delalo v opekarnici. On
sam je stal na balkonu in se je smehljal, zvečer pa je popival
v glasni družbi.

Francka je služila pri Mariševki. Vdova je bila stara in
suha, na obrazu in na rokah je bila koža vsa zgrbljena,
oči so gledale jezno in nezaupljivo. Hodila je v copatah,
tako da se nikoli ni oglasil njen korak: vse je bilo tiho in
prikazala se je nenadoma, da je človeku zastala kri, ko jo
je ugledal. Tudi govorila ni naglas, ali njeno šepetanje se
je glasilo daleč, bilo je podobno sikanju. Hrup ji je bil
tako zoprn, da je zbolela in da je ležala časih ves dan z
obvezano glavo, če je nenadoma zabučalo ali zašumelo
v bližini. Kadar je grmelo, je ležala v postelji, odeta čez
glavo in je stokala, kakor da bi jo tolkli s pestjo po obrazu.
In kakor nenaden šum, tako ji je bila zoprna nenadna
svetloba okna so bila zmerom zagrnjena in vse sobe
so bile v polumraku, celo okence v hlevu je bilo z desko
zabito, dasi ni prišla Mariševka nikoli v hlev. Oblečena
je bila zmerom črno in pobožna je bila; ob nedeljah se
je oblekla v črno žido, glavo je zavila v črno čipkasto
ruto in tako se je peljala v starem vozu z veliko streho od
zelenega platna k veliki maši v trg, ki je bil pol ure od
Leševja — če je stal človek pred kapelico ob mostu, je
videl bele hiše, ki so se svetile onkraj travnikov.

Skopa je bila Mariševka in zato je vzela Francko, da je
imela poceni deklo, hišno in natakarico; samo za

hlapca
je ni mogla imeti, ker je bila še prešibka. Hlapec je bil
mlad fant, dolg, polugluh in bebast, ki je delal neprestano
in se je zmerom smejal; Mariševka mu ni dajala
nič denarja, on pa jo je spoštoval in se je je bal. Za delo
na polju je jemala ženske, siromašne gostače iz Virja in
jim je plačevala po desetico na dan; zdihovale so, ali prišle so vendar vsako leto in celo prosile so. Mariševka je
bila dobrotnica in ko ji je nekoč kajžar, ki mu je žugala
s tožbo, ker ji je bil sin njegov ukradel puhlo repo z lehe,
očital skopost in umazanost, je vila roke in se je jokala
od resnične žalosti.

Tudi gostilnico je imela Mariševka, človeka pa ni bilo
nikoli nobenega. Le ob nedeljah se je kdo izgubil v to
veliko pusto sobo, toda ni ostal dolgo; dišalo je, Bog vedi
zakaj, po plesnobi, časih celo po mrličih. Gost je bil tih
in plah, oziral se je postrani in je plačal in je šel. Tako ni
bilo napósled nikogar več. Kozarci pa so bili vsak dan
pomiti, očejene so bile žlice in vilice, vsak dan je Francka
pometala in brisala in pomivala. Tako je velela Mariševka in stopala je po copatah in je gledala, da se je zgodilo
vse po njenih zapovedih. No, Francka je lehko pometala
in brisala — zmerom je bilo vse, kakor pokrito s
prahom, s pajčino prepreženo. Celo muham ni bil zrak
pogodi: nikoli ni zabrenčalo na oknu, na steni.

Časih je prišla mati iz domače vasi, ki je bila daleč on
kraj hribov. Prišla je in Francka je prinesla kruha in kozarec
vina in potem sta sedeli z Mariševko v veliki mračni
sobi in sta šepetali, Bog vedi kaj, cele dolge ure. Mati
je bila babica in je bila nesla Mariševki edinega otroka
h krstu — sin je bil in je umrl za ošpicami, ko je bil komaj
tri leta. Zdaj je imela mati malo zaslužka; druga
babica je bila v trgu, mlajša, bolj debela in zgovornejša
in ljudje so jo rajši klicali. Mati je gledala časih od daleč
za njo in njen pogled je bil srep in hudoben.

Tako sta sedeli z Mariševko in obe sta bili zlovoljni in
resni — dvoje koščenih rumenih obrazov, dvoje šilastih
nosov, ustnice tanke, oči majhne, srepo motreče, kakor
da bi gledale same zlobne sovražnike vsenaokoli. Če bi
sedeli tako opolnoči in bi človek odprl duri in

pogledal
po sobi, bi mu oledenela kri od strahu. Kadar je mati šla,
je vzela s sabo Franckin denar in jo je opominjala, naj
dela in naj bo gospé hvaležna. Francki pa je bilo laže, ko
je videla skozi okno, kako je stopala mati nekoliko sključena,
zavita v dolgo temno ruto, po grapavem kolovozu
navzdol.

Nekoč je prišel človek — oblečen v dolg kožuh, visoko
kučmo na glavi — in je hotel govoriti z Mariševko.
Iskali so jo, ni je bilo. Francka je lezla po temnih lesenih
stopnicah na podstrešje. Kakor v grobu je bilo tam —
tiho, zadehlo, vzduh je bil poln trohnobe. Skozi okroglo
okence je sijal pramen svetlobe; nekaj se je tam zgenilo
— Mariševka je stala ob oknu. Strašen je bil njen
obraz — podoben tistim zavrženim angelom v cerkvi, ki
so padali pred svetlim mečem svetega Mihaela dol v
brezdanje peklo: neskončna bolečina na njih spačenih
obrazih je bila ostudna, zoprnemu zasmehu enaka. Mariševka je gledala na ponosno poslopje, ki se je dvigalo
tam za dolgim zidom, sredi prostranega vrta v pomladanski
lepoti, in zato je bil njen obraz spačen in je bila
bolečina na njem tolika, da je bila podobna ostudnemu
zasmehu. Ko jo je Francka ugledala, je zakričala, omahnila
ter pobegnila po stopnicah. Mariševka je prišla dol
in njen obraz je bil miren in mrzel in oči so gledale strogo
in lokavo kakor zmerom.

Tako je bila Francka uklenjena v zakleti hiši. Služila je
že leto dni — tiho je stopalo življenje dalje, ni motilo
spanja bolni Mariševki. In v tej samoti se je Francka izpremenila.
Delala je naporno od zgodnje zore do večera,
ko je sopla že zunaj globoka noč, — a samo roke so
bile malo raskave, rdeče in težke. Obraz pa je bil zmerom
bolj nežen, zamolklo bel — kakor senca je legla
nanj skrivnostna samota zaklete hiše. In oči so bile velike,
mirne; komaj zavedne, žalostne, koprneče sanje so
gledale iz njih. Stopala je nalahko z nekoliko upognjenim
životom; doma je hodila tako, da bi ne vznemirjala
Mariševke in noge so se privadile. Tudi njen glas je bil
mehak, miren, skoro pretih. Že je bila v vsem gibanju
malo podobna tistim sencam, ki so prihajale na večer, se
plazile po dvorišču, po veži, po sobah in ki se jih je
Francka bala, ker ni vedela, odkod prihajajo.

Vsa hiša je bila polna velikega hrepenenja, ki je bilo
grenki zavisti enako. To je bilo hrepenenje umirajočega
po življenju. Zmerom niže in teže je legala smrt na zakleto
hišo in na ljudi, ki so v njej zdihovali in hrepeneli.
Komaj se je še kdaj izgubil vanjo tuj človek, ogibali so
se je kakor pokopališča. Bil je časih praznik, ko ni bilo v
gostilnico ves dan žive duše; Francko je bilo strah, ko je
sedela dolge ure sama v prostrani polumračni sobi. Sonce
ni sijalo nikoli niti na streho; zadaj so rasli visoki stari
orehi, spredaj je bilo poslopje in od visokega zidovja so
legale sence — od veselega življenja so legale sence še
daleč preko strehe po dvorišču, do polja.

Zgodilo se je, da je gledala tudi Francka skozi okno na
belo poslopje nasproti. Majhno je vzdignila težko zagrinjalo
spodaj, sklonila se je in je gledala — dolgo, brez
misli, kakor pričarana; obrvi so se strnile, ustnice so se
stisnile, a srce je bilo nemirno, želelo si je bogvekam.
Hrepenenje, ki je gledalo iz vsega razpokanega in oluščenega zidovja, iz temnega pohištva in ki je šepetalo in
stokalo celo iz starih ubogih orehov za hišo, je leglo
Francki na srce in sama ni vedela, odkod grenkoba in
kam koprnenje.

Prišla je že druga pomlad, šla je mimo, kakor da bi je
nikoli ne bilo, prišlo je poletje in večeri so bili topli.
Francka je šla zvečer po holmu gor — šla je, kakor da
bi jo kdo vodil za roko — mimo žive meje po ilovnati
stezi in potem navzdol, proti vodi. Ob ozki, zeleni vodi,
ki se je vila tam tako skrita, globoka in mirna, da je bilo
človeka groza, je držala peščena pot. Dolinica je bila
majhna, podolgastemu kotlu podobna, ki se je odpiral
samo na eni strani. Zadaj so kipele navpične sive stene,
grmovje je raslo v razpoklinah. Nad izvirkom je stala na
skali lesena kapelica in rdeči plašč Matere božje se je
videl od daleč. Nebo je bilo zlato in rožasto in sinje; toplo
in mehko je bilo človeku, če je pogledal gor. V dolinici
pa je bilo že vse v somraku, drevje je bilo od daleč že
čisto črno, voda je ležala tam skrita in temna, kakor hudobna
kača, samo peščena pot se je svetila in pa pozlačena
svetilka,

ki je stala pred kipom Matere božje v
kapelici; tja je segal trak svetlobe od zahoda, poslalo ga
je bilo sonce posebej v znamenje vdanosti.

Francka je šla po peščeni poti, kamor jo je vodila nevidna
roka. Prišel ji je naproti velik in lep človek, gosposko
oblečen. Šel ji je naproti, proti večerni svetlobi, in
zato je bil njegov obraz čudovito lep — kakor nebo, ki se
je lesketalo tam gori, tako da je srce hrepenelo gor in je
bilo žalostno, ker ni moglo, kamor so mogle oči.
Ustavil se je pred Francko in tudi ona je stala pred
njim, roke sklenjene, povešene, glavo upognjeno.

„Kdo si? Čegava si?“
Bilo ji je, da bi padla na kolena, da bi zbežala in da bi
se vrnila.

„Kakšen fin obrazek — odkod si dobila ta obrazek?
Tod okoli ni takih obrazov ...“

Prijel jo je za roko.
„Ali tako raskave roke! Kadar boš stala pred mano,
skrij roke!“

Francka je skrila roke in on se je zasmejal.

Povedala mu je, kako ji je ime, in da stanuje v zakleti
hiši. Sklonil se je nekoliko in ji je pogledal pazljivo v
obraz.

„Vidiš, Francka, zato sem gledal časih celo dolgo uro
proti zakleti hiši. Ali nisi stala ti takrat zad za zagrnjenim
oknom in ali nisi gledala skozi ozko špranjo ...?“
Francka je strepetala.

„Nisem te videl, ali vedel sem dobro, da je še utripalo
v tisti veliki raki in da se je časih nekaj zgenilo tam v
temi, kakor bi bil ostal notri pozabljen sončni žarek in
bi si želel ven ...“

Sedla sta na klop, ki je bila ob poti. Noč je bila legla in
zdaj se je slišalo zamolklo šumenje vode: kača se je zdramila,
ko je legla noč, in se je premikala počasi. Visoko so
strmele črne skale in nebo je bilo neizmerno daleč.
Pritisnil jo je nalahko k sebi, tako da se je dotikalo njeno
vroče lice njegove rame. Njegov glas je bil mehak,
prihajal je kakor iz noči, in je bil tako skrivnosten in

miren, kakor glas te lepe noči — šumenje vode, šuštenje
listja.

Umetnik je bil in je videl stvari, ki jih ni bilo in je bil
sam vesel, da jih je videl in vesel je bil svojega mehkega
glasu, ki je prihajal iz noči in ga je poslušal, kakor da
bi mu pripovedovala noč sama svoje lepe stare pravljice.
Otrok, ki se je tresel poleg njega in mu je gledal v
obraz z velikimi očmi, je bil sam samo del te noči in iz
teh pravljic rojen, ki jih je pripovedoval on sam in ki jih
je noč pripovedovala njemu.

„Ko sem prišel v to samoto, kjer komaj še diha življenje,
sem vedel, da si tukaj, Francka. Moje srce je bilo
bolno in potrto in prišel sem, ker sem vedel, da si tukaj.
Ko sem pogledal na zakleto hišo, sem začutil, da je kraljična
v njej in da čaka name. Vsak večer, kadar sem se
izprehajal tod, sem čakal nate in sem bil žalosten, ker te
ni bilo. Kod si hodila tako dolgo, kaj nisi mislila name?“

Francka je začutila, da je mislila zmerom nanj.

„Tudi začudil sem se, ko sem te ugledal, Francka. Kakó
da nimaš na glavi širokega belega klobuka, kakor ga
imajo zaljubljene ovčarice na starih slikah in v španskih
romanih? ... Poznal sem v Parizu žensko, ki je bila tako
oblečena; tebi je bila podobna in jaz sem jo ljubil, kakor
ljubim tebe. Živela sva v veliki stari hiši, zadaj je bil prostran
vrt, ki ni nikdar stopila vanj tuja noga — tam sva
se izprehajala ob mesečini, visoka trava je rasla na ozkih
stezah, divje razraščeni rožni grmi so nama zapirali pot
in časih se je ranila ob trnju njena majhna bela roka,
tako da je padla kaplja rdeče krvi na njeno belo krilo.
Prišel sem nekoč, pa je bila vsa hiša mrtva in tiha; okna
so bila zagrnjena, tako da sem taval od sobe do sobe z
razprostrtimi rokami. Klical sem jo po vseh sobah — in
vsa tista lepa imena, ki sem jih bil iznašel ob večerih, ko
sva se izprehajala po vrtu, so odmevala zdaj samotno,
kakor da bi mi odgovarjala od daleč. Šel sem na vrt in,
pomisli, Francka, mojo žalost: vse rože so zvenele; vsi
grmi so se posušili, rumeno listje je ležalo zgrbljeno po
tleh; in ko sem se sklonil, sem ugledal med rumenim listjem
drobno telesce slavca, ki nama je prepeval, kadar
sva se izprehajala;

ležal je na hrbtu, kljun malo odprt in
perje namršeno, umazano. Takrat sem pokleknil in sem
zajokal: umrla je in vse je umrlo z njo.“

„No, glej, Francka, ni me ostavila brez slovesa in brez
ljubezni, zakaj njeno srce je bilo tako blago in usmiljeno.
Kadar mi je težko od življenja in je večer tako lep
kakor nocoj, se vrne k meni in se poljubujeva kakor prej.
Njena slika visi v moji sobi. Širok bel klobuk, pisana jopica,
belo krilo. Tvoje oči še niso videle te slike, oskrunile
bi jo; v tistem trenotku, ko bi se pokazala ljudem, bi
ne bila več moja; človeške oči so tatinske in lakomne. In
kadar mi je težko in je večer, stopi dol in sede k meni in
mi oklene roko okoli vratu, tako kakor sedajle ti, Francka
... Toda ne prihaja samo v mojo sobo — zmerom je
blizu mene, da me tolaži, kadar leže senca na mojo
dušo. Izprehajam se po gozdu, komaj se še malo sveti
izza črnih debel, sence prihajajo izza grmov, iz duplin,
črne roke pobirajo poželjivo zlate cekine, ki jih je bilo
sonce raztrosilo po gozdu. In grem in mislim nanjo in
ona, glej, že hodi poleg mene in čutim njeno roko, ki se
je oklenila moje ... Tako me tolaži, stoji pred durmi mojega
srca, da bi se ne vtihotapile žalostne misli vanj, gladi
me po čelu in po laseh z blago, usmiljeno roko, kadar
gledam v obraz svojemu pregrešnemu življenju in me je
strah ...“

Njegove oči so gledale sanjavo, zamišljeno kakor poletna
noč. Govoril je in njegova desnica se je igrala z
mehkimi lasmi in je pogladila časih po gladkem, hladnem
čelu, ki se je skrivalo ob njegovi rami.

„Kako ji je ime?“ ga je vprašala Francka, on pa se je
začudil in skoro bi se bil zasmejal.

„Fanny — ti me vprašaš, kako ti je ime? Fanny, ti moja
lepa, dobra Fanny — zakaj me še nisi prašala, kod da
sem hodil tako dolgo in zakaj tako dolgo nisem mislil
nate? Nezvest sem ti bil, Fanny — ali jaz poznam tvoje
usmiljeno srce in zato vem, da ne boš obrnila obraza od
mene, ker sem te bil zatajil. Ti si navajena moje nezvestobe
in oprostiš mi vselej tako ljubeznivo kakor mati, ki
oprosti sinu, še preden jo je bil razžalil ... Ali se spominjaš,
ko me v Parizu teden

dni ni bilo k tebi, ker sem klečal
pred nogami lepe Španjolke in je bil vžgal črni ogenj
njenih oči vso čistost in lepoto moje duše? Ko sem se
potem vrnil k tebi, ves bolan in do smrti žalosten in sem
stopal po temnih stopnicah, po ozkih mostovžih, kakor
sramežljiv berač, kakor plašljiv hudodelec in sem se bližal
na kolenih durim tvoje sobe — kako si se ti sklonila
k meni, kako si mi grela s poljubi mrzli obraz in kako je
zapel tisti večer slavec, ki je bil zbolel, ko sem te ostavil
in ni pel sedem noči! Ubogi slavec — ali se spominjaš
kdaj nanj, Fanny?“

Zapel je v gošči slavec z mehkim, globokim glasom.
Oba sta strepetala — njima na čast je pel slavec, kakor
da bi šele popje poganjalo in da bi si še ne bil poiskal
družice.

„Zdaj sem te našel, Fanny, in zdaj ostanem pri tebi.
Vsaj teden dni, Fanny — in kadar te spet ostavim ter pozabim
nate, ne bodi žalostna in oprosti mi, kakor si mi
vselej oprostila ...“

Vzdignil ji je obraz in jo je poljubil na ustnice. Vstala
sta in sta se izprehajala kakor brat in sestra, roko v roki.
Zamahovala sta z rokami in sta se smejala — smeh je bil
mehak, malo plašen, malo pritajen, izgubil se je v šepetanju
listja nad njima. Nebo je bilo že temnosinje, nagosto
posuto z belimi zvezdami; na vzhodu se je pričelo
beliti, svetlikati — mesec je vstajal iz ravnine in je prihajal
hitro in veselo, kakor da bi nosila črna roka veliko
belo svetilko po hribu navzgor ...

Čudne sanje so bile, tako polne neznanega, neizmernega
blaženstva, da se je Francka smejala natihoma, vsa
drgetajoča v postelji, kakor v vročici, in da je hipoma
zaihtela, globoko iz prsi in si zakrila z rokami obraz. Sanje
so bile — zjutraj jih ni bilo nikjer in Francka je stopala
spet tiho in oprezno, z upognjenim životom, da bi
ne vznemirila Mariševke, ki je ležala oblečena na postelji
in stokala, ker se ji je zdelo, da buči zunaj kakor vihar
in da drdra mimo neprestano vrsta težkih vóz: biči pokajo,
vozniki kriče in kopita bijejo ob kamen, kakor da
bi bíla ob čelo ... Ali zunaj je bil gorak poleten dan in
sredi vroče tišine se ni zgenil niti list.

Komaj so se bližale od daleč prve večerne sence, so se
dramile sanje, so že odpirale velike skrivnostne oči.
Francka je begala po hiši, po hlevu in po dvorišču, da bi
opravila vse do mraka, doteknila se je komaj večerje in
je gledala skozi špranjo pri zagrnjenem oknu, kako je
prihajal mrak. Počasi je prihajal in Francka se je časih
prestrašila, da ne pride nikoli več in da ostane tam gori,
prav na vrhu nove strehe, za vse večne čase tista rezka,
neusmiljena sončna svetloba. Spominjala se je prejšnjega
večera samo iz daljne daljave — ves topli, lepi večer,
njegove besede, njegov obraz, njegovi poljubi, njegova
bela roka, ki jo je božala po čelu in po licih, šumenje
vode tam spodaj in šuštenje listja in slavčevo petje, vse
se je spojilo v spominu v nekaj nejasnega, neizrekljivo
sladkega, vse je bilo kakor ene same velike oči in ena
sama čudovita pesem. Tako je pričakovala vsakega večera
z novim hrepenenjem, pričakovala je novega veselja,
čisto neznane sreče, ki je ni okusila nikoli prej. In vselej
se je začudila lepoti noči, začudila se je, da je prišel, strepetala
je vselej iznova, kadar jo je ogovoril in ji je položil
roko okoli vratu. Njegov glas je bil vselej tako mehak,
kakor ni slišala enakega nikoli in sladko jo je izpreletelo
vselej, kadar se je oglasil slavec, ki je zapel nenadoma
njima na čast. Kakor da bi vsega tega še nikoli ne bila
okusila — uboga Francka, zakopana v grobnici — in zazdelo
se ji je sredi blaženstva, da je tista uboga Francka
še zmerom tam doli v zakleti hiši in da gleda, suha,
sključena in vsa žalostna, s koprnečimi očmi skozi špranjo
pri oknu, na lepi božji svet tam zunaj ...

Večeri so bili dolgi; komaj je ugasnila luč na zahodu,
že se je belilo na vzhodu, je prihajala mehka svetloba
kakor skozi velik rožnobarven senčnik velike svetilke,
prižgane globoko doli za poslednjimi gorami. Sence so
bile nemirne, plašne — priplazile so se bile komaj in že
so ugledale luč in so odhajale strahoma in naskrivoma,
tako da se je komaj zgenilo na rosni travi, v rosnem listju.
Noči so bile, da je bil človek sam kakor polnočna
senca, da je stopil v drug svet — v svet sanjavih pravljic,
da se je smejal in jokal in ni

vedel zakaj, da je zdihoval
in ni razumel tihe bolečine, da je hrepenel in ni vedel,
po čem. Pogledal je na nebo in nebo se je nižalo, srce se
je širilo in se je dvigalo in vsa lepota neba se je izlila vanj
— da, vsa lepota neba je bila v njem. in vse skrivnostno
polnočno življenje je bilo v njem, v njem je bila poletna
noč, on jo je bil ustvaril in je užival svoje stvarstvo ...
Tako je živela Francka ob teh večerih kakor gospodična
iz lepih viteških časov in njen vitez se je priklanjal do
pasu in je deklamiral zaljubljene pesmi. Toda noči so
bile zmerom bolj hladne in sence zmerom bolj temne —
prišle so in so ležale, vse črne, nezaupne in zlobne, dolgo
v jutro, in še ko so se že poskrile, so gledale iz skritih
kotov, izza grmov in izza duplin ter so čakale, da bi iztegnile
dolge roke. Ko je zapazil prvi rumeni list na tleh
— list, ki se je bil zdramil prezgodaj in se je zdaj prezgodaj
utrudil — je prišla tiha bojazen v njegovo srce. Pogledal
je Francki v vesele oči in bojazen je izginila; pogledal
je na njene raskave in rdeče roke in bojazen je
legla spet težko na dno srca in razumel jo je ...

V nedeljo, ko so zvonili v farni cerkvi svetega Pavla
popoldanski zvonovi in je bila vas tiha in prazna, je prestopila
Francka prag gosposke hiše; držala sta se za roko
in tako sta stopila skozi nizka rdeča vrata na vrt, šla sta
po vrtu, mimo rožnih grmov, mimo zelenih in dišečih
gred, po beli peščeni poti proti poslopju po kamenitih
stopnicah na teraso in skozi steklena vrata v veliko sobo,
ki je bila polna rož in zelenja, pokrita s preprogami,
majhna mizica in pleteni stoli na sredi in ob stenah, na
mizicah rože v visokih vazah — vse čudežno, da se je
Francka tresla od veselja. Šla sta dalje, po lepih svetlih
mostovžih, skozi lepe svetle sobe, ki je bila vsaka lepša
od druge, kakor tisti kraljevič, ki je hodil po zakletem
gradu in je bila prva soba od srebra, druga od suhega
zlata, tretja od samih dragih kamnov. Ko sta prišla do
konca in se je ozrla Francka naokoli, je videla na stenah
same slike in pol strehe je bilo od stekla, tako da je bila
soba vsa v luči. Nato je oblekla kratko belo krilo z velikimi
pisanimi rožami in pisano ozko jopico s širokimi
belimi rokavi;

na glavo je dela velik in širok slamnik, z
rožami na zapognjenih krajcih in z dvema modrima trakoma,
ki sta ji padala na rame. Tako je sedla in on jo je
slikal. Sedela je do mraka in mu je gledala ves čas v
obraz, v lepe rjave oči, ki so jo božale z mehkimi pogledi.
Koder temnih las mu je ležal na čelu, ki je bilo tako
mirno in čisto, kakor iz belega kamna. Njegove ustnice
so bile vzbočene, ali komaj kapljica krvi je bila v njih,
tako da se skoro niso razločevale od obraza. Kadar se je
ozrl nanjo z velikimi in resnimi očmi, je Francka strepetala
— zajokala bi od vdanosti in pokleknila bi predenj
in če bi jo sunil stran, bi drsala po kolenih k njemu in bi
mu poljubila roko od vdanosti in hvaležnosti ...

Dovršil je obraz in je stopil predenj — ni ga spoznal;
tuj obraz je gledal nanj z očmi vdanega in plašnega
otroka. Prestrašil se je in se je ozrl na Francko — ugledal
je raskavo roko, ki je ležala mirno na kolenu, zvesta
in dobra roka, ali tako raskava in neokretna. To ni bila
Fanny — Fanny je imela roko drobno in belo, če se je
doteknila z njo njegovega obraza, mu je bilo, kakor da
ga je pobožal lahen topel veter. Stal je pred njo in njegove
oči so bile nemirne.

„Ti nisi Fanny!“

Čul je svoj glas in se je stresel. Stopil je k njej in se je
sklonil k prestrašenemu obrazu in se je zasmejal.

„Ne jezi se nad mano, Fanny; glej, zunaj že skoro prihaja
jesen in jeseni je moje pregrešno srce najbolj nemirno
... Ne jezi se nad mano, Fanny, in oprosti me, kadar
te razžalim.“

Francka je čutila gorkoto njegovega lica in ni razumela
njegovih besed, slišala je samo njegov glas, ki je bil
tako mehak in blag, da jo je božal kakor z ljubeznivo
roko. Mračilo se je, slike na stenah so se potapljale v
sence in iz senc so stopali beli ženski obrazi, ki so gledali
nanju z velikimi temnimi očmi. Francko je bilo skoro
strah te tihe neznane družbe in tako sta se vračala skozi
velike mračne sobe po dolgih mostovžih in po terasi
dol na vrt. Težak vonj se je vzdigal iz tisočerih kelihov,
legal jima je na prsi, na srce, in obema je bilo tako sladko,
tako nerazumljivo trudno in

otožno; sedla sta na
klop, čisto tesno — telo ob telo in sta zatisnila oči. Zdramila sta se šele, ko so pozno na večer zaškripala vrata in
so se začuli na pesku koraki, ki so prihajali bliže in so
polagoma utihnili v daljavi ...

Slika je ostala nedovršena — samo bel, neizmerno
nežen obrazek je gledal iz nje z očmi vdanega in plašnega otroka; rok ni bilo. —

Vihar je prišel popoldne; na vrtu, v gozdu je stokalo
in vzdihovalo, veje so se lomile. In ko se je na večer zvedrilo,
so bila razmočena tla vsenaokoli pokrita z listjem;
pod orehom na dvorišču ie ležalo par ubitih vrabcev.
Tako je nastopila jesen.

Francka je šla zvečer po klancu navzgor; kamenita in
mestoma ilovnata steza je bila spolzka; kamenje je bilo
gladko, umito, v ilovico so se vdirale noge. Tla so bila
pokrita z oklestjem, z nezrelimi orehi, z mokrim listjem.
Od drevja so padale debele kaplje — padale so tako trdo
z lista na list, kakor da bi tolkli vodebi ob debla. Prišla je
v dolino — tam je bilo hladno in vlažno. Voda je bila narasla,
segala je visoko do brega in umazani rumeni valovi
so pljuskali skoro v visoko travo med vrbami. Klopi
so bile črne in mokre, pesek na poti je bil razbit, razmetan
na kupe. Francki je bilo mraz in bala se je — samotno
je bilo tod in strahovi so gledali nanjo ter so čakali
noči, da bi prišli bližje.

Zmerom dalje je šla, počasi in plašno, kakor da bi se
plazila po temnem mostovžu v gluhi noči. Čisto blizu so
že strmele pečine v neizmerno višino, v kotu je stala kapelica
Matere božje in pozlačena svetilka se je lesketala
motno, kakor vešča v mraku.

Zapihal je veter, drevje se je treslo, pripogibalo, mrzle
kaplje so padale Francki na obraz, na roke in zadrgetala
je.

Vrnila se je po poti, koder sta se zmerom izprehajala;
postala je časih in je poslušala — voda je šumela, drevje
se je stresalo, samota vsenaokoli. Sedla je na klop, kjer
sta zmerom sedela; klop je bila mokra in kapalo je neprestano
dol. Stisnila je roke med kolena in je sedela
sključena; v lica ji je bilo mraz, velika žalost ji je legla na
srce. Zašuštelo je časih nad njo, kaplje so se ji usule na
lase in iz oči so padale solze na kolena.

„Kod hodiš tako dolgo?“ je prosila s plašnim in tihim
glasom, da bi ga ne razžalila in poslušala je, če ji ni odgovoril:
„Oprosti, Fanny, če sem te bil razžalil.“ — Samo
voda je pljuskala ob breg.

„Kaj sem ti storila, da stojiš od daleč in gledaš, kako
te pričakujem? Vsa vdana sem ti, glej, in prosim te oproščenja za greh, ki ga nisem storila! Oprosti mi, da te ljubim
in pridi!“

Ustnice so se premikale, ali besede, njej sami komaj
razumljive, so ostale v srcu. Zazdelo se ji je, da so se
oglasili koraki na pesku in skoro je že čutila gorkoto
roke, ki ji je legala ljubeznivo in nalahko okoli vratu. —

Nič se ni zgenilo na poti, samo nad njo je zašuštelo in
mrzle kaplje so se ji usule na lase in na goli vrat.

„Pridi!“ je zaklicala in vedela je komaj, koga je klicala.
Legla je noč in lepota prejšnjih večerov je ugašala,
svetlikala se je iz daljave nerazločno, kakor večerno
nebo izza drevja. Život je bil sklonjen, utrujen in noge so
hodile neokretno, ko se je vračala. To je bila Francka, ki
je sedela ob oknu zaklete hiše in gledala skozi špranjo
na drugi svet, v srcu težko in nerazumljivo koprnenje.
Stal je ob oknu in je gledal skozi špranjo in poslušal.

„Kod hodiš tako dolgo?“

Glas je bil mehak in plašen, ali slišal ga je razločno iz
šumenja kostanjev, ki so rasli ob zidu v ravni vrsti in so
segali skoro do okna z dolgimi vejami. Razumel je njene
besede tako natanko, kakor bi mu jih pripovedovala
na uho, proseče in tiho, da bi ga ne razžalila.

„Kaj sem ti storila? Vsa vdana sem ti, glej, in prosim
te oproščenja, da te ljubim ...“

Poslušal je in se je tresel kakor morivec, ki je bil udaril
premalo in gledajo vanj proseče oči in ga prosijo milosti.

„Pozabi, Fanny, in oprosti mi, kakor si mi vselej
oprostila. Vrnem se k tebi, Fanny, čez mesec dni, čez
leto dni, ti dobra Fanny, ti moja tolažnica ...“

„Pridi!“

Vzkrik je zatrepetal do njega; zaprl je oči in pritisnil
roke na čelo; potem je bilo tiho in zazdihnil je. Šel je z
lahkimi koraki skozi razsvetljene sobe in v ateljeju je
obrnil k steni nedovršeno sliko. Nato se je zasmejal in je
hitel po stopnicah vozu naproti, ki je bil pridrdral na
dvorišče. Z voza je stopila dama, ogrnjena v dolg plašč.
Njeno telo je bilo kipeče, telo mlade žene, oči so gledale
toplo, razposajeno.

„Kaj si počel v tej samoti? Ali ti ni bilo nič dolgčas?“

„Vdal sem se bil sentimentalnosti — kakor zmerom
ob poletnih večerih.“

„Ali si srečal Fanny?“

Dama se je zasmejala naglas.

„Srečal sem jo in lepša je bila nego kdaj prej. Samo
rok ni imela lepih, raskave so bile in rdeče.“ ...

Francka je bila trudna in vsa premočena, ko je prišla
domov. Lasje so se sprijemali na čelu in na vratu, v život
ji je bilo mraz in zobje so šklepetali. Slekla se je in je legla.
Ali komaj je zatisnila oči, jo je obšel velik strah in
vzdignila se je v postelji. Nekaj se je zlobno zasmejalo
čisto blizu, prišlo je k njej in jo je pehnilo surovo. Opravila
se je hitro in je odprla duri. Stopala je v temi oprezno
in tiho po veži, potem po lesenih vegastih stopnicah
na podstrešje. Tam je bila noč; razprostrla je roke, hodila
je varno, zadela se je in je nekaj prevrnila. Trepetala
je kakor v mrzlici, ko se je bližala malemu okroglemu
oknu, iz katerega je prihajala bleda svetloba. Vzpela se
je in je gledala.

Videla je visoko, razsvetljeno, nezagrnjeno okno in
skozi okno veliko, gosposko opravljeno sobo. Tla so bila
s temnimi preprogami pogrnjena, luč je prihajala od
zgoraj — pač od svetilke, ki je visela na stropu in ki je
Francka ni videla — in jasna, belorožasta svetloba je lila
na mehke žametne stole, na široko zofo, na mizo, kjer so
bile rože in na preproge. Nato je prišla ozka senca, šinila
je naglo po preprogi ter se vzdignila na steni. Lepa dama
je bila, gosposko oblečena; krilo je bilo belo in dolgo, a
rokavi so bili zelo široki in kratki, tako da so se videle do
komolcev lekti, ki so bile okrogle in še bolj bele nego
krilo ali čipke ob vratu.

Na prsih je imela veliko rožo,
kakršne Francka še ni videla, na zapesti se je svetila zlata
zapestnica. Obraza se je Francka prestrašila; lep je bil,
kakor mu ni enakega na svetu, oči so se lesketale čudno,
da bi se Francka zgrudila, če bi se sovražno ozrle nanjo
in, kadar se je zasmejala, se je Francka stresla. Lasje so
bili črni in so padali ob čelu čez ušesa. Dama je prišla,
stopila je k mizici, kjer so bile rože, sklonila se je k rožam,
a nato se je okrenila in se je tiho nasmehnila. Prišel
je on.

Francka se je vzpela na prste, pritisnila je obraz ob
raskavi zid in je strmela z velikimi očmi; roke je bila
skrčila in prsti so se zasadili v steno; lica so ji splahnela
hipoma in so bila sivobleda.

Stopil je k njej in jo poljubil in nato sta sedla na zofo,
čisto blizu drug k drugemu in pritiskal jo je k sebi. Govorila
sta in sta se smejala, od srca, tako da je Francka slišala zvonke glasove. Vsesala se je v njuna obraza in razdalja
se je ožila, razsvetljena soba je prihajala bliže in
tako sta sedela čisto pred njo, poljubavala sta se čisto
pred njo, da bi ju dosegla, če bi iztegnila roko. O njej sta
govorila, veselo in razposajeno, gledala sta k njej gor in
sta se smejala.

„Imel sem tukaj dekleta, ki sem se izprehajal z njo ob
vodi, vsak večer — topli večeri so bili in luna je sijala.
Dekle je bilo neumno, vse umazano in raztrgano —“

„Kaj sem ti storila?“ je prosila Francka, ali on se je
smejal in je pripovedoval dalje.

„Vsa raztrgana je bila, bose — kakšne velike blatne
noge! — in roke je imela vse rdeče in raskave. Prišel sem
dol k vodi — tam je tiho in prijetno, draga — in komaj
sem jo ugledal, že mi je ovila roko okoli vratu —“

„Oprosti, da sem te ljubila!“ je prosila Francka.

„In nekoč je šla z mano, kakor pokoren psiček je capljala
za mano — da bi jo ti videla, o draga, smejala bi se
do solz — in našemil sem jo po svoji razposajeni volji in
tako je sedela tam cele dolge ure in je gledala name tako
neumno zaljubljeno — o, da bi

jo videla, draga! Jaz pa
sem se igral z njo in zdaj sem jo sunil stran —“

Francko je zabolelo, kakor da bi jo bil udaril s pestjo
v obraz in po životu in stokala je; ustnice so bile odprte,
brezbarvne.

Ali kmalu sta utihnila, le časih sta še zašepetala, nasmehnila
se nalahko in gledala sta si v oči ... Takrat pa
je Francka vzkriknila in kri ji je oledenela: strašen je bil
njegov obraz, oduren, zloben, motne oči so gledale kakor
oči morivca, ko se je sklonil k dami in, ko je potem
vstal, stopil na sredo sobe ter vzdignil roko k svetilki, ki
je visela od stropa ... Francka je vzkriknila — naravnost
k njej se je bil ozrl skozi okno — omahnila je ter hotela
bežati. Ali pred njo so se zasvetile iz teme zelene oči,
koščena roka se je iztegnila proti njej in jo je udarila po
obrazu.

„Ne vpij, ne vpij, daj mi miru ... Kako bijejo in kriče,
po glavi me bijejo ... o! Dajte mi miru!“

Francka je hitela po stopnicah dol, v svojo izbo, prižgala
je luč, obula si je čevlje in si ogrnila ruto, v culo je
spravila obleko. Roke so se ji tresle, da so ji padale stvari
na tla, v njenih licih ni bilo niti kapljice krvi in ječala je
poluglasno. Prekrižala se je pred vrati in potem je bežala
po klancu. Noč je bila hladna, oblaki so se podili po
nebu in samo za hip je zasijala časih mesečina, kakor da
bi se bilo zablisnilo.

Cesta je bila blatna, vsečez z lužami pokrita. Ko je šla
čez most, jo je prestrašilo zamolklo bobnenje spodaj in
prekrižala se je vdrugič pred znamenjem sredi mostu.
Zavila je s ceste in hitela po ilovnatih spolzkih stezah
preko travnikov; čevlji so se ji vdirali skoro do gležnjev
v razmočeno prst; vzdignilo se je nenadoma nekaj velikega,
črnega — samoten kozolec, prazen in polurazpal,
je stal sredi travnika. Hladen veter je pihal, oblaki so leteli
naglo, vstajali so na vzhodu, razpadali kakor preperelo
sivo platno ter se spajali sredi neba v velike bežeče
plasti.

Francka je preskočila jarek in je prišla na veliko cesto.
Hodila je laže, ker je bila cesta zmita in na sredi čisto
trda in gladka, samo mestoma posuta s kamenjem.
Temnilo se je zmerom bolj, oblaki so prepregli

že vse
nebo in so se polagoma umirili — plavali so počasi, premikal
se je enakomerno ves veliki sivi oblak in le tupatam
je sijala izza ozke špranje medla svetloba. Pričele so
padati posamezne kaplje, zašumelo je nalahko v drevju
ob cesti, že je prišlo z neba v tenkih, poševnih curkih.
Francka je hodila proti dežju in prijetno ji je bilo, ko ji
je umivalo vroči obraz. Časih je potegnil veter, usulo se
je močneje in celi korec vode ji je pljusknil v lica. Stopala
je hitro; kadar se je cesta nagnila, se je spustila v
tek ...

V tistem trenotku, ko se je bil ozrl nanjo z ostudnim
in zlobnim pogledom, se je vsekalo v njeno srce z železnimi
nohtovi in ni več izpustilo. Ni bila žalost, nič lepega,
ne sladkega ni bilo v tej bolečini — neizmeren strah
je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni
mogla ne kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila
roke in pričakovala ... Čutila je, da ostane samo eno —
bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se
kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in toplo ...

Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo zmerom bolj
globoko, rilo je z nohtovi po gorkem mesu, po gorki krvi
in Francka se je tresla od groze in od bolečine, bežala je
in je komaj čutila utrujenost. Pot je bila dolga, zmerom
navzdol in navkreber, brez konca. Iz teme je stopalo
samo črno drevje, ki je šumelo in vztrepe tavalo v dežju.
Časih samotna koča — zatulil je pes in umolknil — potem
gostilnica za voznike, luč je gledala skozi okno z
dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo dež je
trkal na steklo, od kapa je lilo in v jarku, ki ga je bila izglobila
podkapnica pred hišo, je žuborela voda.

Že je ostavila Francka veliko cesto in je nastopila
strmo, vijugasto pot po hribu, skozi gozd. Od obeh strani
se je strnilo gosto temno drevje, debele kaplje so padale
dol. Zaukal je nekdo na klancu s hripavim in surovim
glasom, Francko je izpreletelo do mozga. Hodila je
teže, trudna je bila; vročina je izginila in tresel jo je
mraz; v čevlje ji je bila stopila voda in je brizgala prav do
gležnjev.

Ukanje pijanca se je bližalo; vračal se je iz vaške gostilnice
in je morda izgrešil pot. Francka je šla prav

ob
robu, pod drevjem, da bi je ne zapazil; gledala je kakor
pričarana, kako je prihajal proti njej, omahoval po klancu,
spotikal se in ukal. Ne bi jo bil ugledal v temi, ali
spotaknil se je v tistem trenotku, omahnil in je stal tik
pred njo, tako da je čutila vročo, smrdečo sapo iz njegovih
ust. Iztegnil je roko, zasmejal se je naglas; ko se je
sklonil, da bi jo objel, je padel na kolena. Francka je bežala
v silni grozi, hotela je vpiti, ali glas ni mogel iz grla.
Težki koraki so omahovali za njo po kamenju, gnusen
glas jo je klical jecljaje in preklinjaje, in hipoma se ji je
zazdelo, da kolne tik pred njo; obrnila se je in se je opotekla,
ali tam dol je prihajalo, črno, omahovaje, in
Francka je tekla navkreber. Zakričalo ji je še enkrat od
daleč, udarilo je zamolklo ob tla in nato je utihnilo. Spet
je slišala, kako so zdrkovale težke kaplje od lista. do lista
in kako je šuštelo in šepetalo v gozdu — kakor da bi šele
ravnokar pričelo deževati. Postala je; žile so ji tolkle v
sencih, vroča bolečina ji je rezala po glavi, po životu pa
je drgetala in bilo ji je, kakor da stoji do kolen v snežnici
... Stala je dolgo, trudna je bila in sedla bi.

Domislila se je hipoma, da je to tista pot, koder je že
hodila nekoč. Ali takrat je tekla navzdol ... ali je tekla
navkreber ... zmedle so se ji misli in glava jo je bolela, z
gorkim nožem je rezalo od senca do senca. Stisnila je
čelo v dlani in se je spomnila in je zajokala. Stopala je
hitro dalje, ali kakor je stopala, so se vračale motne,
težke misli, prihajale so ji naproti in so jo prijemale za
roko ...

Hitro domov, k materi. Tam je mirna in topla izba,
kava se že kadi v sajastih črnih loncih na mizi, mati sedi
na skrinji in bere iz velikega molitvenika, ki je pisan po
starem. Nežka sedi za mizo, gleda postrani k materi in
liže s prstom smetano od mleka ...

Zdrznila se je in je vzkriknila — pijan glas je kričal za
njo, bližali so se težki koraki tako hitro, da jim ni mogoče
uteči, že je poleg nje, grabi jo za roko ... Francka je
zastokala in je postala — tiho je bilo, črna veja je segala
dol, skoro do njenega obraza. Zavzdihnila je, domislila
se je nečesa lepega; jasnega večera, bele peščene
poti, ki se je svetila v mesečini; slavec je zapel

za grmom,
njej na čast je zapel in njemu. Ona je imela širok bel
slamnik, z rdečimi rožami okrašen; belo pisano krilo,
ozko jopico, ki so bile cvetice uvezene vanjo, stebelca so
bila od zlata. Sedela je v gosposki sobi in je gledala njemu
v oči — on pa se je ozrl nanjo in njegov obraz je bil
ves hudoben in oduren, kakor obraz morivca ... Že so se
bližali njegovi težki koraki, kričalo je zadaj in preklinjalo
... „Teci, Francka, teci, teci!“ — Zmedle so se ji misli,
tekla je omahovaje. „Teci, Francka, teci!“ — Voz je
drdral pred njo in na vozu so sedeli romarji in romarice
in so se smejali, niso hoteli čakati nanjo ... Prišla je na
hrib, tam je bila pot gladka in ravna in Francka je tekla
hitreje. Čula je razločno, kako je drdralo pred njo, razločevala
je celo peketanje kopit, slišala je, kako je hreščal
pesek pod kolesi in veseli smeh romaric je prihajal prav
do nje ... Gledala je z velikimi, izbuljenimi očmi in ugledala
jih je pred sabo, že jih je videla natanko. Vsi obrazi
so bili široki, neusmiljeni, smejali so se in so jo oponašali, kako je tekla vsa zasopla, sključena, z odprtimi
ustmi, kakor pes, kadar teče za vozom. „Hej, Francka,
pridi no, sedi no gor, da se popelješ z nami na sveto romarsko
Goro!“ — Pot se je spet globoko nagnila, vila se
je navzdol, proti malinu. Francka je sopla težko, dasi je
šlo navzdol, ni mogla več dalje. Obšla jo je grenka žalost,
legla je nanjo kakor noč — nikoli ne doide voza,
nikoli ne pride na sveto romarsko Goro; in če bi hodila
do konca sveta, vse dolgo življenje — nikoli! — Postala
je spet in v tistem trenotku je vse utihnilo, nikjer ni bilo
voza, ne romarjev nikjer. Tam v senci, čisto v temi, je stal
malin in voda je šumela. Deževati je nehalo, izza oblakov
je zasijala mesečina. Ko je hotela dalje, so bile noge
kakor od železa; hodila je počasi, trudoma in dihala je iz
dna prsi, slišala je sama svoje bolno hropenje. Zdelo se
ji je, da je glava silno velika, da se maje od leve na desno.

Misli, prej vroče in razbegane, so legle utrujene. „Kako
daleč je še?“ je mislila, izpregovorila je besede naglas in
jih je ponavljala z neokretnim jezikom ... Tam je že klanec,
tam na levi je hiša, je topla izba ... Potrkala je na
okno, oprla se je ob zid in je potrkala še enkrat,

da je
okno zažvenketalo. Kolena so se tresla, bližala so se počasi
tlom in glava je klonila ...

Francka je legla; odprla je komaj oči, ko je mati kričala
tik pred njenim obrazom; hotela je odgovoriti, ali ustnice
se niso premikale, težke so bile in zatekle.

Ležala je v postelji dva meseca in ko je ozdravila, je bil
njen obraz ves miren in resen, nič otroškega ni bilo več
na njem.

III.
Kako se je Francka omožila.

Časih se je zazdelo Francki, da je doživela pred davnim
časom nekaj neizmerno lepega — bogvekdaj je
bilo in bogvekaj. Zamislila se je in srce ji je zakoprnelo
...

Služila je v trgu pri načelniku železniške postaje. Čemeren
človek je bil, starikav, majhen, in bal se je svoje
žene, ki je bila večja in močnejša od njega. Imela sta troje
otrok, debelih, rdečih, zelo razvajenih. Kadar je kateri
zajokal iz dolgega časa, je prišla gospa in je kričala nad
Francko, ki je poslušala mirno in se ni ozrla. Ali ko je
bila sama, ji je bilo težko; stala je ob oknu in gledala po
dolini, po belem trgu, ki se je svetil tam v beli prazniški
svetlobi in sanje so prihajale, nerazumljive, sladke, nemirne,
spomini na nekaj polupozabljenega, hrepenenje
po nečem neznanem.

Bilo ji je takrat dvajset let; prej je bila dekla v domači
vasi — kmet je prišel nekoč pijan domov in jo je pretepel,
ker se je branila, da bi jo objel; nato je šla šivat k
šivilji v trgu — šivilja je zbolela in umrla in Francka je šla
služit, ker je mati zapovedala. Roke, ki so bile že bolj
bele in mehke, so bile spet razpokane, grbave in neokretne. Vsak mesec je prišla mati in Francka ji je dala
denar; obleke si ni kupovala sama, vse je kupila mati in
blago je bilo starinsko, kakor se nosijo stare ženske v
hribih. Denar je spravila mati v robec in se vrnila peš
domov — tri ure hoda je bi!o. Francka je gledala dolgo
za njo in grenkoba, ki je je bilo vse srce polno, se je dvigala
proti grlu. Ko je bila mati že daleč gori na poti, ki se

je vila proti gozdu, bi zaklicala Francka in zaprosila:
„Mati!“ — Ali mati se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila
s poti v gozd in se je skrila njenim očem. Časih je Francka
čakala, pogledala je naskrivoma in strahoma v njen
obraz — da bi se mati nasmehnila in da bi jo pobožala
po licu, ali da bi rekla samo ljubeznivo besedo, čisto
mirno, prijateljsko: „Kako se ti godi, Francka? Ali ti je
dobro tukaj?“ Toda ni se nasmejala in gledala je Francko
z osornimi očmi: „Ali mi ne prikrivaš nekaj? Ali
nimaš nič več? Nikar mi ne prikrivaj, poznam te!“ Tako
da je bilo Francko strah, da je povešala oči in bi najrajša
zajokala. Samo takrat se je nasmehnila mati ljubeznivo,
ko je govorila z gospo; in tudi gospa je bila ljubezniva,
sedeli sta dolgo in sta se razgovarjali šepetaje in Francka
je prinesla materi vina in pogače; mati je vedela vse, kar
se je godilo po svetu in vsi so jo imeli radi ...

Vsako uro je pribučalo od daleč in prišel je mimo
vlak; časih se je kateri ustavil in ljudje so prihajali, govorili
so na peronu ter odhajali skozi vežo. Vselej je prihitela Francka k oknu, posebno takrat, kadar so prihajali
tisti vlaki, ki se niso ustavljali. Skozi mala okenca so
gledali neznani ljudje, časih je opazila Francka čudovit
klobuk na glavi gosposke ženske, bilo ji je, kakor da je
zadišalo sladko in opojno od teh lepih tujih ljudi, ki so
nosili s sabo vonj daljnih krajev, kjer je sreča in veselje
in bogastvo. Šinilo je mimo, tudi sladki vonj je mahoma
izginil — vse je bilo pusto naokoli, ob tiru golo kamenje,
grmičevje in žalostne samotne smreke. Še je bobnelo
zamolklo od daleč, utihnilo je. Načelnik se je vračal v
vežo sključen, z neprijaznim obrazom, zmerjal je spodaj
nekega in nato je stopal s težkimi koraki po stopnicah.
Železniška postaja je bila precej visoko nad trgom,
prilepljena na hrib, ob katerem se je vila železnica kakor
železen pas. Spodaj je bila ozka dolina, ki se je polagoma
širila; goli, dolgočasni holmi so se dvigali iz nje —
kamenje, osat, komaj tupatam je dremalo drevo, ki ga
veter še ni bil izrval. Okolica trga pa je bila zelena in prijazna
— lepi drevoredi, travniki, polje in sredi vrtov in
drevoredov dve vrsti belih hiš; le ob klancih

je stalo par
siromašnih, s slamo kritih koč, ki so gledale dol z mrkim
pogledom, kakor zapodene iz gosposke družbe.

Francka je šla samo ob nedeljah po lepi cesti, kjer so
stale ob obeh straneh bele enonadstropne hiše — sodnija,
šola, pošta, sama mirna, ponosna poslopja. Gledala
je v tla in hodila hitro; če ji je kdo pogledal v obraz, je
zardela. In prišel je časih mimo gospod z naočniki, postal
je in se ozrl na njo in se je nasmehnil. Kmečki fantje
so šli mimo in, ker so se bili že malo napili, so se smejali
naglas in časih je kdo zaklical za njo. Vitka je bila in
majhna, obraz je bil bel in prenežen, čisto gosposki,
tako da so se ji posmehovali; tudi oči so bile pretihe,
preveč plašne, velike. Strah jo je bilo ljudi, srce ji je tolklo,
kadar je stopala med njimi; ni se ozirala, ali čutila je
vsak pogled, kakor da bi se dotikali z rokami njenega
lica. Bala se je, ali ko je bila doma, si je zaželela ljudi in
veselega šuma in tistih pogledov, ki so se dotikali njenih
lic. Videla je skozi okno, kako so na večer pohajali fantje
po cesti, postajali pred hišami ter se razgovarjali z dekleti.
Dekleta so bila vsa nedeljsko oblečena, bleščeče rute
na glavi, šumeča krila od pisanega blaga, celo uhane v
ušesih in nekatere so imele lase počesane malo na čelo,
kar je bilo zelo lepo. Mračilo se je doli in fantje so se izprehajali
z dekleti, veseli smeh je prihajal prav gor do
samotne postaje, kjer je stala Francka ob oknu in tiščala
vroče čelo v dlani ... Otroci so spali, gospod je bil v kleti
in je pil, gospa je bila v trgu pri gospe notarki. Temno
je bilo po sobah, komaj še se je razločevalo pohištvo.
Tudi zunaj je bila že noč — jasna jesenska noč, vse nebo
je bilo z zvezdami posuto. Tam doli so se še zmerom
svetile bele hiše, zmerom še se je zdelo Francki, da sliši
veselo razgovarjanje fantov in deklet, ki stoje pred hišami in se izprehajajo po lepi cesti, skozi trg in tam po tihem
drevoredu, kjer šume nalahko temni kostanji ...

Razgovarjajo se in se smejejo veselo in se sklanjajo drug
k drugemu, roka lega okrog pasu in glas je tišji, besede
so ljubeznivejše, mehke, presrčne ... Tudi Francka bi se
izprehajala ... tam mimo belih hiš, v toplem, šepetajočem
mraku, tam

po drevoredu, kjer se zibljejo nalahko
temni kostanji. In položil bi ji roko okrog pasu —

Francka je trepetala, gledala je dol z zastrtimi očmi in bi
se sklonil čisto blizu k njenemu obrazu: „Francka! ...“
Naglas je zaklicalo iz njenih sanj in Francka se je
zdramila.

„Francka!“ je zaprosilo pod oknom s pritajenim glasom
in Francka je strepetala, prestrašila se je, kakor da
bi zjutraj, še v polusnu, odprla oči in ugledala pred sabo
tuj obraz. Stopila je od okna in je stala za zagrinjalom,
trepetajoča, toda luči ni prižgala in tudi okna ni zaprla.

„Francka!“ je zaklicalo glasneje; nekdo je stal ob plotu,
v senci in gledal proti oknu. „Pridi dol, Francka!“

Strah jo je bilo, zaprla bi okno, prižgala bi luč — toda
roke se niso zgenile, pač pa se je sklonila, da bi pogledala
skozi okno, proti plotu, kjer je stal v senci in klical s
pritajenim glasom ... Prišlo je po pesku, zašumelo je
krilo gospe načelnice. Francka je prižgala luč in je šla v
kuhinjo. Ko je pogledala naskrivoma skozi okno, ni bilo
v senci nikogar več in srce jo je zabolelo. Svetilka je dremala na ognjišču, postelja je bila napravljena, ali
Francka je stala ob oknu in čelo se je dotikalo mrzlega
stekla ...

Večeri so bili zmerom lepši, čudovita jesen se je razgrnila
nad pokrajino; noči so bile jasne in tople, prikazal
se je časih bel oblaček na nebu, zibal se je in tresel v
vetru ter se potopil v čisto sinjino.

Francki je bilo težko in sladko; spala je nemirno; blago
dišeč vzduh se je vzdigal zunaj iz vrta, iz doline, iz
pokošenih travnikov in je plaval v sobo; iz vse tople noči
je klicalo pritajeno, proseče — iz doline je klicalo, iz vrta,
tam od plota, kjer se je širila senca visokega kostanja ...

„Francka!“ ... Časih je vstala, stopila je k oknu, da bi odgovorila;
že je prijela za kljuko, da bi odprla duri, toda
na stopnicah se je vrnila, od strahu so se ji tresle noge ...
Kakor da bi ji bilo šinilo mimo oči, hitro kakor da bi trenil,
toda tako jasno, da bi prijela z roko: ostudno spačen
obraz, ki se je sklanjal

k lepi dami ter se je v tistem hipu
ozrl nanjo s hudobnim pogledom, tako da ji je oledenela
kri ... Šinilo je mimo, toda strah je ostal in noge so se ji
tresle ...

* * *

„Zakaj te ni bilo tako dolgo, Francka? Vsak večer sem te
čakal po celo uro in sem videl dobro, kako si stala ob
oknu, skrita za zagrinjalom.“

Držal jo je za roko in se je smejal. Tudi Francka se je
smejala. Malo hladno je že bilo zunaj, tla so bila posuta
z rumenim listjem in mesec je sijal jasno skozi polugolo
vejevje. Okna postaje so bila temna, samo spodaj
se je svetilo, kjer je pisal uradnik in petrolejka v veži je
dremala zaspano.

„Bala sem se te,“ je odgovorila Francka in oba sta se
zasmejala.

On je bil mlad, droben fant, komaj malo večji od
Francke; imel je kakih šestindvajset let; brki so bili premočni
za suhljati obraz, rjave, svetle oči so gledale veselo,
čelo je bilo visoko in ploščato, kadar se je smejal, je
dobil ves obraz nekaj prešernega, skoro zaničljivega.
Govoril je lepo, z mehkim glasom, v izbranih besedah.
Bral je knjige in časopise, bil je celo v odboru bralnega
društva, ob različnih veselicah je govoril slavnostne
govore in skrbel je zelo, da se je njegovo vedenje razločevalo
od vedenja drugih fantov ter se približevalo občevanju
gosposke družbe. Bil je krojač v trgu in je šival
časih tudi za gospodo. Spoznala ga je, ko jo je nekoč pozdravil
— odkril se je in Francka je zardela. Kadar je bila
v cerkvi pri veliki maši, je slišala s kora njegov glas — ni
se ozrla, ali vedela je, da je tisti mehki, toplo zveneči glas
njegov.

Nikoli ni slišala tako lepih besed, božale so jo kakor z
ljubečo roko. Kadar je bila pri njem, se je prikazala nežna rdečica na njenih licih, oči so sijale, molčala je in poslušala. On jo je gledal s koprnečim pogledom, debele
ustnice so se mu tresle in časih se mu je zmedlo, besede
so se mu izgubile. Prišel je nekoč iz gostilnice, dišal
je še malo po vinu. Bil je predrznejši, govoril je neprestano,
objel jo je in je iskal njenih ustnic. Francko je pretreslo,
hipoma jo je spet obšla

bojazen in ubežala bi. V
tistem trenotku je šinilo mimo njenega spomina nekaj
že pozabljenega, strašnega: bežala je po blatnem klancu,
skozi gozd, debele kaplje so padale z drevja in tam,
glej, iz teme, je skočilo proti njej, smrdeča sapa ji je puhnila
v obraz, težka roka jo je zgrabila za ramo ... Zakričala
bi — toda že je šinilo mimo, samo strah je še ostal in
noge so se ji tresle.

„Kakšna si, Francka? Zakaj se mi umikaš, Francka?
Kaj sem ti storil? No, glej, ne bodi huda, rad te imam,
kakor nikogar na svetu, nič ti ne storim hudega.“

Prijel jo je nalahko za roko in je stal pred njo. Ko je bil
ugledal njen prestrašeni obraz, se mu je v prsih nekaj
stisnilo, zasmilila se mu je in ljubil jo je resnično. Slonela
sta ob plotu, čisto v senci, časih je zašuštelo nad njima
in par velih listov je padlo nanja. Govoril je skoro šepetaje,
kakor da bi se bal, da bi je ne razžalil z glasno besedo.
Zdela se mu je zelo majhna, otroška, sočutja vredna,
vsa drugačna kakor dekleta, ki je govoril z njimi v
trgu; nikoli ni zatrepetala prešernost na njenih ustnicah,
nikoli ni bilo nezaupnosti v njenih očeh — ni ji prišlo na
misel, da bi mogle biti njegove besede zlagane in zato se
mu je smilila in žal mu je bilo, če je izpregovoril besedo,
ki je ni čutil v srcu.

„Boš videla, Francka, kako lepo življenje si bova napravila,
kadar boš ženka moja. Dela imamo veliko, nič
skrbi ne bova imela. In lepo te bom oblekel, da ne boš
hodila kakor kakšna dekla ... Veš, Francka, in tukaj ne
bova ostala; predolgočasno je tukaj in ljudje so taki. V
Ljubljano pojdeva, boš videla, tam bo vse drugače. Kdor
ima kaj korajže, gre stran, tukaj ni nič. Ali še dalje,
Francka, morda v Ameriko, tam je življenje vse drugačno,
ljudje so drugačni, tam so vsi gospodje, vsak je gospod,
kdor kaj zna in premore — ne bi me gledali zaničljivo,
ker sem krojač, kakor tukajle kakšen pisarček, ki
nima toliko v glavi, kakor jaz v mezincu ... Vse bo drugače,
kadar boš moja žena, Francka ... Klobuk boš nosila
in ...“

Kakor je govoril, so mu prihajale sproti najlepše sanje,
sam se je opajal z njimi, vesel jih je bil in verjel je nanje.
Velik, svetel svet se je odpiral pred njim in

bilo mu je,
kakor da mu ga je odprla plašna otroška Francka, ki je
stala poleg njega in poslušala z velikimi, zamišljenimi
očmi. Tudi njej se je odpiral velik in čudovit svet — čisto
novo življenje se je razgrnilo pred njo in lica so ji gorela, srce se je širilo od sladkosti ... Ko sta se poslovila,
jo je poljubil na ustnice in Francka se ni umeknila.
Šel je proti dolini in hipoma se je domislil svojih besed.
Postal je in gledal proti postaji; spodaj je dremalo
okno, kjer je pisal uradnik, a kmalu se je zasvetilo tudi,
pri oknu se je prikazala svetloba, medlela je in izginila
ter se prikazala pri drugem oknu; Francka je bila prižgala
svetilko ter jo nesla iz sobe v kuhinjo.

Obšlo ga je kakor sočutje, vesel je bil svojih besed in
zamahnil je z roko v pozdrav ...

Francka se je razpravljala počasi. Vse, kar je govoril,
se je vračalo, slišala je še zmerom njegov šepetajoči glas,
kakor da bi stal zraven nje, objemal jo okoli pasu ter pripovedoval
... „Francka, lepo življenje si bova napravila,
kadar bo moja ženka ... Klobuk boš nosila, Francka, in
stran pojdeva odtod, ker so ljudje tako dolgočasni, v
Ljubljano pojdeva ... tam je življenje lepo, vse drugačno
nego tukaj ...“ Sklonil se je k njej in jo je poljubil na ustnice;
njegove ustnice so bile vroče in ko je začutila brke
na licih, jo je izpreletelo po životu od blaženosti ...

Vroče ji je bilo, žile so ji bile v sencih, da jih je skoro
slišala. Odprla je okno, hladen zrak ji je dihnil v obraz,
na lica, in je napolnil vso sobo. V dolini so migljale posamezne
luči, časih je katera ugasnila, svetlikalo se je
samo še tu, tam, bila je pozna ura in vse je ugasnilo,
utihnilo. Nebo pa je bilo zmerom jasnejše, mesec je plaval na sredi v velikem svetlem kolobarju in zvezde so se
topile v njegovi srebrni svetlobi.

* * *

Minila je zima in nato je prišel čas poln nemira in skrbi.
Francka je šla iz službe in se je nastanila pri šivilji, da bi
šivala poročno obleko. Vse polno žensk je bilo zmerom
tam, od jutra do noči so stale naokoli in so se razgovarjale,
izpraševale so Francko in so

pripovedovale o ženinu.
Koliko da je že imel deklet, namigavale so skoro, da
je imel že otroka: Francki je bilo vroče v obraz, verjela ni
ničesar, ali grenko ji je bilo v dno srca. In da je pijanec,
da zapije vse, kar zasluži, da se potepa cele noči po gostilnicah
in uganja reči, ki jih človek povedati ne more.

In da ni pri krojačevih vse tako, kakor bi si kdo mislil;
oblači se fant po gosposko, doma pa jedo močnik in
krompir, posebno odkar stari nič več ne dela, ker je napol
oslepil in so mu tudi noge odpovedale. Časih so
imeli tri pomočnike, potem dva, zdaj pa imajo samo še
enega in pa učenca, ki nič ne dela in je pri njih samo
zato, da seka drva in da hodi po tobak. Ženska, ki jim
kuha, je kakor zlodej in že zdaj opravlja Francko po
vsem trgu, od hiše do hiše hodi in opravlja ... Francka je
sedela globoko sključena, tako ji je bilo, kakor da bi jo
zbadali z iglami od vseh strani. Nihče ni rekel besede
naravnost — namigavale so, govorile so tako, da je bilo
treba razumeti nasprotno in Francka je razumela. Če so
dejale: „Pameten fant je, no,“ — se je to glasilo: „Lump
je, da mu ni enakega v devetih farah!“ — Francka je skrivala
svoje misli in se je bala, da bi ne izpregovorila zaupne
besede: planili bi takoj skozi odprte duri njenega
srca in bi tam vse omazali, oskrunili ... Govorila je z njim
poredkoma, nikoli nista bila sama in Francka si je želela,
da bi samo uro, samo kratko minuto slonela tako tesno
drug ob drugem in šepetala zaupno, presrčno, kakor
tam pod kostanjem, ko je padalo nanja velo listje. Tudi
on ni bil več tako vesel; nekaj nemirnega je bilo na njegovem
obrazu, časih je strnil obrvi in je gledal zamišljeno. Govorila sta o čem navadnem, samo da sta govorila,
in potem je mahoma prekinil razgovor ter je preskočil
na čisto drugo stvar, ki je bila prav tako navadna
in brezpomembna. Oba sta čutila na obrazu tuje poglede
in čeprav ni bilo nikogar v sobi, jima je bilo, kakor da
nista sama ... Dnevi so se vlekli počasi — žalostni deževni
dnevi; nebo je bilo pusto, sivo, rjave luže so prepregale
vso cesto. Prišla je pogostokrat mati in se je razgovarjala
s Francko; tudi ona je bila zvedela grde reči o
njem in jih je očitala Francki z osornim glasom, kakor
da

bi jih bila ona storila; pripovedovala je neprestano in
Francki je bilo tesno, da bi zavpila. „Zakaj tako govorite,
mati?“ je zajokala. — „Bolje je, da veš prej — da boš
vedela, kako si si postlala.“ In pripovedovala je dalje,
kako da je imel dekleta v trgu in tudi zunaj po vaseh,
zato ker zna sladko govoriti in se gosposko oblači.

„Ni res, mati!“ je zakričala Francka in srce se ji je paralo.

„Če ti bolje veš, toliko bolje zate ... Pa naj le nikar ne
misli, da je kakšno terno zadel. Dvesto goldinarjev dam,
niti solda več in še teh ne dobi v roko. Ne bo jih zapil
prvi mesec ... poznam ga, kakšen je. Spravil bi denar in
bi posedal po gostilnicah, dokler bi ne imel luknje v žepu
... poznam ga! In tudi ti bi mu pomagala, tudi ti si
taka!“

Zvečer je Francka molila, da bi bilo vse pri kraju, da
bi čas prišel. Shujšala je in obraz je bil še bolj droben in
bel nego prej, čisto prozoren, tako da so bile oči nenaravno
velike in svetle.

Čas je prišel in vršila se je svatba; v treh koleseljnih so
se peljali v cerkev; ljudje so se posmehovali, ker je bilo
vse tako tiho in ponižno, skoro siromašno. Francka je
imela obleko iz rumenega atlasa, trakovi so bili svetlozeleni.
Ko je stopila v voz, se je spoteknila in skoro bi
bila padla; pozabila je privzdigniti krilo in oškropila se
je z blatom. Mati je stala med durmi in je zakričala nad
njo: „Še hoditi ne zna, neroda!“ Dan je bil dolgočasen,
od jutra je deževalo in, ko so se vračali iz cerkve, je pričelo
spet nalahko pršiti.

Francko je bolela glava; izginila je vsa radost, vse veselo
pričakovanje je izginilo in nič ni bilo drugega vsenaokoli,
nego pust deževen dan in pusto, pusto življenje
... Nagnila je glavo in solze so ji kapale po licih. Ženin se
je ozrl nanjo in se je nasmehnil. „Kakšen otrok!“ si je
mislil na tihem in spet se mu je zasmilila. „Ker se joka
vsaka nevesta, pa se joka še ona.“

Praznovali so svatbo v zakajeni gostilnici. Zrak je bil
vroč in težak, kričali so, peli in popivali vso noč; tudi
ženin se je upijanil in je plesal neprestano

z vsemi ženskami.
Pozno ponoči je šla Francka iz zadehle sobe in je
stopila na prag. Ko ji je zapihal v lice mrzel zrak, je
omahnila in zgrudila bi se bila, da se ni prijela za duri z
obema rokama ... Znotraj so peli s pijanimi glasovi,
slišala je tudi glas svojega moža — hreščeč je bil in hripav,
komaj ga je spoznala. Peli so razposajeno kvanto,
kruljav starec je godel na harmoniko. In Francki se je
zazdelo mahoma vse tako umazano, grdo, žalostno, da
bi sedla v kot pri durih in bi zaspala in bi se ne zbudila
nikoli več.

* * *

Komaj se je Francka, mlada žena, ogledala po hiši, se je
zgodilo nekaj strašnega, tako da se je njen mladi mož,
krojač Tone Mihov, popolnoma izpremenil.

Tisti dan, ko se je vršila svatba, je prišel v trg krojač iz
mesta, mlad človek, ki je nosil svetle karirane hlače in
suknjo s škrici. Nastanil se je nasproti sodnije, prezidal
je kar vso hišo in nato je odprl prodajalnico z narejenimi
oblekami. Ljudje, ki so hodili ob nedeljah v cerkev, so
morali mimo; čudili so se in so kupavali. In kmetje, ki so
prihajali k notarju in v sodnijo, so poizvedovali po cenah
in so gledali, ko jim je ponujal krojač celo obleko za
pet goldinarjev. „Prokleti Mihov, lehko se nosi gosposko;
hotel je pet goldinarjev samo za delo!“

Mihov se izprva ni vznemirjal veliko; stvar se mu je
zdela tako neumna, nenaravna, da se ni bal nič hudega.
Jasno je bilo zanj, da je sleparija vse skupaj in da bo izginil
pritepenec čez noč, kakor je bil čez noč prišel. Ni
verjel, da bi se mu usedel kdo na limanice; blago je bilo
slabo, obleke so bile skrpane tako nahitro, da je bilo treba
samo malo nategniti, in šivi so se parali. Kmetje niso
neumni, ogibali se bodo sleparja na devet sežnjev. Toda
niso se ga ogibali in slepar ni izgini!. Še razširil je prodajalnico
in najel si je še dvoje delavcev — bogve odkod;
prišla sta lačna in razcapana in šivala sta mu pač napol
zastonj. Prej je delal samo za kmete in hlapce, zdaj je
prodajal tudi boljše blago in ni se ukanil: vse je hodilo k
njemu, učitelj si je naročil svetlo poletno obleko pri
njem, sodnik si je dal

napraviti karirane hlače. Krojač
sam je stal na pragu, kadil je dišeče smodke in se je
smehljal vljudno ljudem, ki so prihajali mimo, tako da
jih je zavajal že njegov sladki obraz.

Mihov je čakal — nič ni bilo, nihče se ni pritoževal.
Ostali so mu samo nekateri stari ljudje, ki so bili navajeni
nanj in niso hoteli menjavati. Vse drugo je šlo —
izgubili so se kmetje, izgubili so se uradniki, ki so se
oblačili gosposko in niso radi drago plačevali; otroške
obleke ni napravil Mihov nobene več — prišle so Binkošti, prišla je birma in nikogar ni bilo; Mihov je stal na
pragu, bled, glavo sklonjeno — in ogibali so se ga na devet
sežnjev. Časih se je kdo nasmehnil, če se je ozrl postrani
nanj: „A, Mihov, kaj praviš? Lehko si se nosil gosposko
za naš denar. Lepo si nas molzel, prokleti Mihov,
prav se ti godi!“

Mihov je čutil, da se mu je dogodila velika krivica. Ali
je dovoljeno, da pride mahoma tuj človek in vzame domačim
poštenim ljudem kruh izpred ust? Mislil je, da bi
morali to prepovedati, da bi morali pritepenca izgnati,
pognati ga, odkoder je prišel in povrhu še zapreti. Tako
bi bili lehko uničeni vsi, če bi bilo sleparstvo dovoljeno.
Toda niso se genili, sodnik si je bil celo naročil karirane
hlače.

In bolelo ga je najbolj, grizlo ga je kakor s kleščami, da
ga je bil pritepenec prehitel. Sam bi bil moral storiti
tako, napraviti bi bil moral prodajalnico — šlo bi, posojilnica
bi mu bila dala denarja. Že se mu je zdelo, da je
bil to v resnici nameraval in da mu je slepar misel ukradel,
izpred nosa ukradel, ko jo je baš nameraval izvršiti.
Prepričan je bil naposled popolnoma, da je ukanjen,
osleparjen, in premišljeval je, če ni bil izdal kdaj svoje
misli hudobnemu človeku, ki mu je bil zaviden in se je
zmenil z onim za dobro plačilo. Zmedle so se mu misli
od grenkobe in sovraštva in zabavljal je po gostilnicah.

„Molči, Mihov, da te ne bo tožil!“ so mu svetovali prijatelji,
a natihoma so se nasmihali, ščuvali so ga celo naskrivoma,
ker bi jim bilo prijetno, če bi prišlo do hrupnega
razpora. Novi krojač pa je bil vesel človek, redil se
je, obraz se mu je širil in polnil, debelel je polagoma in
nosil

je troje prstanov; za zabavljanje se ni menil, smejal
se je in poznalo se mu je celo, da mu je Mihova zavist
pogodi. In ta smeh veselega in rejenega človeka je
bil Mihovu strašen, ostuden. Tresel se je, kadar je pogledal
v široki, svetli obraz, in pest se mu je krčila, da bi
udaril, udaril z vso silo, tako da bi se raztopila svetla
mast in da bi izginil smehljaj z debelih ustnic.

To so bili vroči dnevi julija in avgusta, suh prah je
ležal v zraku, nebo je bilo belosinje, kakor od vročega
jekla. Ob tem času so napravili v trgu vsako leto veselico
s petjem, šaljivo igro, deklamacijami in slavnostnim
govorom. Slavnostni govori so bili Mihova stvar; pisal
jih je notar, načelnik bralnega društva, in Mihov je govoril
z visokim, donečim glasom in z lepimi kretnjami
tiste dolge zavite stavke, polne nerazumljivih besed;
sam se je navduševal sredi govora, sladko mu je bilo, ko
je videl pred sabo vse polno rdečih, potnih obrazov, ki
so strmeli vanj; migljalo je pred njim, čutil se je srečnega,
vzvišenega nad vse na svetu in besede, gladko
naučene, so le tako kapale z ustnic, sam jih ni več razumel
in osvestil se je šele, kadar je izpregovoril zadnji stavek
in ni prišlo nič več dalje; stal je še nekaj časa, poten,
ves zardel, potem je stopil korak nazaj, priklonil se je
nalahko in se je nasmehnil v čisto otroški zadregi, spodaj
pa so kričali in ploskali. „Lepo si govoril, Mihov!“

Mihov si je brisal čelo in srce mu je tolklo od blaženosti.
„No, da, mislim, da se mi je posrečilo ...“

Veselica je bila koncem avgusta, pripravljali so se že
zgodaj v juliju. Mihov je čakal in naposled je šel k notarju.

„No, kaj pa vi, Mihov?“ ga je prašal notar.

Mihov se je nasmehnil vljudno.
„Zaradi govora, gospod notar ... pojemo že štirinajst
dni in za govor je treba tudi par tednov. Ne gre tako hitro,
kakor bi si človek mislil ...“

Notar je bil v zadregi in Mihov je to opazil.

„Ni ga še napisal!“ si je mislil in hitel je, da bi se opravičil.

„Tako se ne mudi, lehko še čakam teden dni ... samo
zato, da sem omenil ...“

Notar se je zazibal na stolu in je odgovarjal počasi in
obzirno.

„Glejte, Mihov, saj ste zmerom lepo govorili ... ne
zaradi tega, da bi vam kaj očitali ... ampak krojač je bil
tako siten, nismo se ga mogli odkrižati ...“

Mihova je oblila temna rdečica; ustnice so se mu gibale,
toda izpregovoril ni.

„No ... in pristopil je k društvu in je plačal precej deset
goldinarjev za note ... ne moremo mu odreči ...“

Morda se je zdelo notarju, da se izgovarja preponižno;
sram ga je bilo in zato je nadaljeval z drugačnim glasom,
skoro osorno.

„Pa tudi lep glas ima in dober pevec je in priljuden
človek je, vesel, ne tako čemeren ...“

Ozrl se je postrani na Mihova, Mihov pa se je v tistem
hipu domislil, da tudi on prej ni bil čemeren.

„Sploh pa to ni nič, da bi govoril zmerom isti človek
... ljudje se privadijo in jih stvar ne zanima več, niti ne
poslušajo in govor se tako izgubi. Potolažite se, saj boste
tako peli ...“

Mihov se je nerodno poklonil, zinil ni besedice in je
šel. Kakor otroku mu je bilo — za plot bi stopil in bi se
zjokal ... Ali nato ga je obšel silen, besen srd; okrenil se
je že, da bi hitel k notarju nazaj, skočil predenj in kričal
tam, tolkel s pestjo po mizi in, če bi notar odgovarjal
tako zaničljivo in prešerno, kakor je govoril, bi planil
nanj in bi davil, davil ...

Tako ga je krojač pritisnil ob steno, pritisnil na prsi,
da ni več dihati mogel; vse mu je ugrabil; prišel je v kariranih
hlačah in v suknji s škrici in mu je vzel kruh in
čast in življenje ... Od srda in žalosti se mu je zibalo pred
očmi; ko je prišel domov, je legel na posteljo, premetaval
se je vso noč in ni zatisnil očesa. Časih se je vzdignil,
stisnil je pest; v polusanjah se mu je zazdelo, da stoji
pred njim na cesti, vse polno ljudi naokoli, in krojač se
trese, bled je in prosi ... toda on, Mihov, ne sliši nič —
bije, bije v obraz in kri curlja po licih dol, na ovratnik, na
suknjo ... Toda glej, kri je izginila mahoma in tolsti
obraz se je smehljal veselo, zaničljivo in vsi naokoli so se
grohotali ... Zazdelo se

mu je potem, da ležita na cesti,
v prahu, roke se vijo, grabijo in že je stisnil Mihov za
vrat, kakor s kleščami je stisnil debeli potni vrat in oči
buljijo vanj z velikim vodenim pogledom ... toda hipoma
mu je roka zdrsnila ob potni koži, krojač je planil,
pokleknil mu na prsi in spet se je smejal veselo in zaničljivo
njegov tolsti obraz ...

Prišla je nedelja, lepa avgustova nedelja; vročina je
bila že malo ponehala, veter je pihal in beli oblaki so se
igrali na nebu. Večer je bil topel in prijazen, cesta je bila
polna ljudi.

Mihov je stanoval nad trgom in gledal je skozi okno
po trgu dol; strašneje mu je bilo, kolikor bolj se je bližal
mrak. „Zdaj bodo pričeli,“ si je mislil in žile na čelu so
se mu napenjale, polnile so se s krvjo, vročo kakor ogenj
in oči so se mu zalile, zastrla jih je težka motna mrena.
Zazvonilo je sedem; dolgo je zvonilo, z lepodonečim
prazniškim zvokom in Mihov je zastokal, kladivo je bílo
po njegovih prsih, po njegovem čelu ...

Vzdignil se je počasi, sram ga je bilo in kakor tat, z
opreznimi očmi, s sključenim životom, je stopil na cesto.
Šel je po poljski stezi, da bi ga ljudje ne srečavali. Domislil
se je, kako je hodil na veselico prej; postal je sredi
polja in zakričal bi od sramu in od bolečine. Nato si
je očital, hotel se je strezniti siloma: „Ne bodi otročji,
Mihov! Ostani doma in ne brigaj se zanje; če mislijo, da
bodo sami opravili, naj opravijo, druge skrbi imaš!“ —
Toda šel je dalje, slišal ni sam svojih besed — kakor da
bi mu prigovarjal človek, ki ni vredno, da bi se oziral
nanj ... „Kam pa, Mihov?“ ga je prašala ženska, ki je stala
ob plotu za hišo. Mihov se je prestrašil, kakor da bi ga
bil kdo zasačil pri sramotni stvari. Odgovoril je v zadregi
in je šel hitro dalje. „Na veselico, Mihov?“ ga je prašal
kmet, ki je stal ob stezi in gledal po polju, kjer se je nalahko
zibalo rumeno žito. „Na veselico!“ je odgovoril
Mihov, ne da bi se ozrl. Zdelo se mu je, da gledajo za
njim in se posmehujejo. Vse so vedeli — na hrbtu je imel
z velikimi črkami zapisane vse svoje misli in hodil je
med ljudmi kakor hudodelec, ki ga ženejo žandarji uklenjenega
po cesti.

Že se je mračilo, vrtovi za hišami so bili v senci. Tam
je stalo lepo enonadstropno poslopje — spodaj gostilnica,
zgoraj bralno društvo. Okna so bila že svetla, za zagrinjali
so se premikale črne sence. Pred hišo in okoli
vrta je bilo polno ljudi, otroci so se podili, ženske praznično
opravljene, so stale v gručah na cesti.

Mihov si ni upal blizu, ali slišal je tako natanko, kakor
da bi stal pod oknom. Prišlo je po stezi dvoje ljudi in
Mihov se je umeknil, šel je v umazano krčmo, ki je bila
skoro prazna; le par pijanih fantov je sedelo za veliko, z
vinom polito mizo; krčmar je stal na pragu in je gledal
s sovražnim pogledom na belo poslopje, ki je stalo tam
ponosno in vse razsvetljeno. Mihovu je bilo, kakor da je
bil prišel med zavržence in izgnance in laže mu je bilo
pri srcu. Sedel je k oknu in je malo odgrnil zagrinjalo.
Cesta se je polagoma praznila; prišla je bila gospoda
in veselica se je pričela. Mihov je čutil natanko tisti trenotek,
ko je stopil govornik na oder ter se sladko priklonil.

„Slavna gospoda! ...“

Besedo za besedo je slišal Mihov in premikal je ustnice,
tudi sam se je nalahko priklonil, lica so mu zardela
in ugledal je pred sabo veliko množico, ki je strmela vanj
in poslušala. Toda oglasil se je poleg njega nekdo drugi,
govoril je glasneje, lepše, zvočneje in ga je skoro že prekričal.
Mihov je čutil veliko krivico, ki so mu jo storili, in
ozrl se je po ljudeh z zaupljivim pričakovanjem: mislil
je, da bodo spoznali krivico, pognali pritepenca z odra
ter poslušali njega, Mihova, ki je bil pravi slavnostni govornik.
Toda ljudje so bili neusmiljeni, niso se ozrli vanj,
ko je lovil poglede in prosil z motnimi očmi. In pritepenec
je govoril z blagodonečim glasom dolge in lepo zložene
stavke, ki so se topili na jeziku kakor med. Mihov
se je tresel, mrzle kaplje so mu lezle po čelu dol, hotel je
govoriti, toda jezik je bil trd in neokreten. Nekateri so ga
opazili, ko je stal na odru v zadregi, neroden in osramočen
in sredi vrišča in ploskanja so kazali nanj in so se
smejali. „Kaj pa ta tukaj? Ali pojdeš dol, ki te nihče klical
ni! Glejte ga, kako stoji, kolena se mu tresejo! Kaj pa

jeca? Klado ima v ustih!“ Smejali so se hrupno in neusmiljeno,
ali polagoma so se razsrdili, ker je Mihov še
zmerom stal kakor vkovan, roke povešene, glavo sklonjeno.
„Dol! Dol!“ je kričalo po dvorani, ljudje so vstajali,
pesti so se dvigale in že so ga zgrabile železne roke
pod pazduho, za laket, za vrat, potegnili so ga dol, pol
onesveščenega, in: „Udari! Bij!“ je kričalo po dvorani ...
Mihov se je stresel, pogledal je po cesti z motnim
očesom; od daleč je prihajal šum — ploskali so govorniku.
Zazdihnil je, sedel za mizo ter skril glavo v dlani.

Popil je bil že tri četrti kislega vina, ki je dišalo zoprno
po špiritu, in glava mu je bila težka, po razbeljenem čelu
mu je tekel mrzel pot. Pil je naglo, kozarec za kozarcem,
in misli so se mu medle, motale so se mu po možganih
v čudnih, nejasnih oblikah, menjavale so se hitro pred
neizmernim črnim ozadjem — neizmerno črno žalostjo.
Prišel je v krčmo čevljar, pijanec; omahoval je že in ko
je sedel k Mihovu ter se naslonil z rokami na mizo, je
prevrnil kozarec.

„Kaj pa ti, Mihov, nisi šel na veselico?“

Mihov se je ozrl vanj z zaspanim, lenim pogledom.
„Nisem šel.“

Čevljar se je nasmehnil in je pomežiknil.
„No, Mihov, lepo te je potisnil krojač. Kruh ti je vzel
in še čast povrhu. Saj drugače si bil zmerom zraven.“

„Vse mi je vzel,“ je govoril Mihov zase. „Kruh mi je
vzel in še čast povrhu.“

Čevljar se je zagledal v polni kozarec in obraz se mu
je zresnil.
„Glej, Mihov, tako pojdemo vsi. Tudi mene že čaka
danes ali jutri pride, vem, da me čaka ...“

Mahoma je udaril po mizi, da je zažvenketalo.
„Ampak jaz ne bom taka šlapa, kakor si ti, Mihov! Jaz
bi ga zadavil sredi ceste — da, zadavil ga bom sredi ceste,
vpričo ljudi, pa naj me ženejo!“

„Tudi jaz bi ga zadavil,“ je govoril Mihov počasi in
zamišljen. „Pa človek kar omahne, roke se mu povesijo
— ne morem ga zadaviti.“

Oba sta bila pijana, strmela sta s topimi, okrvavljenimi
očmi. Čevljar je izpregovoril z resnim glasom, gledal
je predse in čelo se mu je nagubančilo.

„Jaz sem mislil dolgo časa, kaj da boš napravil. Čakal
sem, ti pa se nisi genil; držal si, ko te je tepel ... Jaz bom
napravil drugače ...“

Nekaj hudobnega je zasijalo v njegovih očeh, obraz
pijanca je dobil hipoma nekaj moškega in odločnega.
Mihov je odgrnil zagrinjalo popolnoma, iz noči se je
bleščalo dvoje vrst razsvetljenih oken, časih se je prikazal
kdo ob oknu, na pragu, čul se je žvenket kozarcev,
razločevalo se je celo, če je kdo vzkliknil, če se je omizje
zagrohotalo. Mihov se je zdrznil — spoznal je iz nejasnega
šuma krojačev glas in slišal je svoje ime.

Čevljar se je ozrl nanj in se je nasmehnil.
„Ali si ga slišal?“

Kakor slučajno je iztegnil roko po mizi in se je doteknil
noža, ki je ležal na prtu. Mihova je izpreletelo, kri mu
je izginila iz lic in vstal je naglo.

„Grem samo malo pogledat ... rad bi ga videl ...“

„Le pojdi in dobro opravi!“ je odgovoril čevljar; mirno
je gledal za njim.

Mihovu so se opletale noge; ko je stopil na prag in je
začutil hladni nočni zrak, bi se bil skoro prevrnil. Šel je
počasi, omahovaje, preko trga in naravnost proti hiši, ki
je stala pred njim velika, ponosna, vsa razsvetljena. Govoril
je sam s sabo: „Nisi čakal zastonj, prijatelj dragi ...“

Toda mislil ni ničesar, odločnost je bila samo zunanja,
vročina je izginila iz težke, utrujene glave in oči so gledale
motno, zaspano.

Stopil je na prag — žarka svetloba ga je zaskelela v
oči.

„E, kam pa ti, Mihov, saj si pijan!“ se mu je zasmejal
v obraz debel štacunar, ki je bil prišel iz gostilnice in si
je brisal potno čelo.

Mihov ni odgovoril, ozrl se je komaj nanj in je šel
dalje, omahovaje, sključen, napol že v spanju in mučnih,
nerazločnih sanjah. Prišel je v prvo sobo, iskal je s topimi,
poluzatisnjenimi očmi in ga ni našel: tam

so sedeli
sami kmetje, razgovarjali so se hrupno, nekateri so kartali,
zapazil ga ni nihče. V drugi sobi, rdeče poslikani in
elegantno opravljeni, je bila zbrana gospoda. Mihov je
postal na pragu, pred rdečim zastorom. Komaj je premeril
omizje s pisanim pogledom, je ugledal ob oknu
tolsti, potni krojačev obraz. Ali v tistem trenotku, ko so
se vsi ozrli nanj, ga je obšlo nekaj čudnega. Odkril se je
dostojno, priklonil se in se nasmehljal.

„Gospoda!“ je izpregovoril z visokim, hreščečim,
jecljajočim glasom.

Hrupen smeh mu je bušnil naproti, krojač je prijel kozarec
in se je sklonil preko mize.

„Pijan si, Mihov, — na pij, to je boljša kapljica!“ Mihov
se je nekoliko osvestil, šinilo mu je preko misli,
čemu je prišel in kaj ima storiti. Stopil je k mizi, prijel je
kozarec ter ga zalučil krojaču v obraz; zamahnil je tako
krepko, da je padel z vsem životom na mizo ter si omočil
roke in obleko z vinom. Krojač je stal za mizo trepetajoč
in prepaden; obledel je in smeh mu je izginil z ustnic.
Vino se mu je razlilo po vsem obrazu, po ovratniku
in kravati, kozarec ga je bil zadel nad čelom in tenák
curek krvi mu je curljal po levem licu. Družba je planila,
nekateri so stopili h krojaču, zdravnik mu je močil rano.
Mihovu se je zdelo, da so ga tepli in suvali, ko so ga
potisnili na cesto, toda čutil ni ničesar. V tistem hipu, ko
je videl pred sabo obledeli krojačev obraz in kri, ki je
curljala po licu dol in kapala na ramo, se je iztreznil popolnoma.
Šel je domov s hitrimi koraki, skoro tekel je in
pot se mu je zdela zelo dolga ...

Doma se je še svetilo okno, Francka je sedela za mizo.
Njene oči so bile rdeče obrobljene, jokala je dolgo. Ko so
se duri odprle in ga je ugledala na pragu, bledega, sključenega,
lica nagubana, od bolečine spačena, in oči plašne, kakor proseče milosti in sočutja, je vstala hitro in
stopila k njemu.

„Goljufal sem te, Francka, oprosti mi ... Bog ti daj srečo
... jaz ne morem več ...“

Izpustil je njeno roko in je hotel oditi.

„Kam misliš, Tone?“

„Pusti me, Francka ... oprosti mi!“

Jecljal je, obšla ga je slabost po vsem životu in držal se
je za duri, da bi se ne zgrudil.

Francka ga je prijela trdo za roko, zaklenila je duri,
vzela mu je klobuk z glave in ga je povedla k postelji kakor
otroka ...

Ob tem večeru se je izpremenilo življenje med njima
— ob tistem trenotku, ko se je zdelo njej sami, da pelje
k postelji slabotnega, plašnega, pomoči potrebnega
otroka. Začutila je, da ji je leglo na ramena strahovito,
težko breme, ki ji je potisnilo život skoro do tal, začutila
se je mater in varuha in ta čut je bil sladak in strašán
obenem.

Mihov je legel in je zaspal takoj, Francka je klečala
vso noč ob postelji, čelo naslonjeno na sklenjene roke.

* * *

Stanovanje Mihovih je bilo lepo opravljeno in prostorno:
velika soba, ki je bila obenem delavnica; na steni,
durim nasproti visoko ogledalo v pozlačenem okvirju,
svete podobe na stenah, v kotu ogromna peč iz zelene
lončevine, blizu peči dvoje visoko postlanih, belo pogrnjenih
postelj, na oknih cvetice. V izbi, ki je bila nižja
od sobe in je imela samo eno okno, je ležal Mihov oče,
poluslep starec, ki že dve leti ni več stopil na noge. Zadnje
čase je bil čemeren in siten, stokal je neprestano in
če je zaklical in ni bilo nikogar v izbo, je ihtel in jokal,
kakor nadložen otrok. „Pozabili ste name, ker vas ne
morem več rediti; zakopljite me živega, da bo konec!“

Francka je imela veliko opravila z njim in on jo je ljubil.
Zaupal je naposled vanjo kakor v mater, čisto po otroško. Zdelo se mu je naravno, da mu je izpolnila vsako
željo — čudno željo bolnika — in silen udarec je bil zanj,
ko mu nekoč ni prinesla vina, ker ni bilo solda pri hiši;
jokal je, da so mu tekle solze po obrazu in Francka je
stala ob postelji vsa zbegana. Zmerom bolj je bil slab,
treba ga je bilo prenašati s postelje in na posteljo in
Francki, dasi jo je bilo sram tega čuta, so se gnusili mrtvi
udje, pokriti z ohlapno, sivo kožo. Tudi pitati ga je bilo
treba,

ker so se mu roke tresle in juha se mu je razlivala
po bradi in po srajci.

Mihov je zaslužil še toliko, da so živeli, toda stari, dasi
poluslep in otročji, je čutil, kako je šlo navzdol, kako se
je vršilo polagoma nekaj strašnega, in mrtve bele oči so
se časih široko odpirale, nema groza je bila v njih. „Samo
da si tukaj, Francka ... ostani v izbi, Francka!“

Ali Francka sama se je bala življenja. Komaj je stopila
vanj, že tisti večer, ko je stala v poročni obleki in s poročnim
vencem na glavi v veži in se je držala krčevito za
duri, da bi se ne zgrudila od slabosti in nerazumljivega
strahu, so minile vse sanje in vse pričakovanje je izginilo
— kakor da bi ji bil kdo v tistem hipu naglas razodel vso
žalostno prihodnost. Kakor da bi bile same sanje, tako
so minili tisti dnevi, ko sta stala pod kostanjem ob jasni
jesenski noči in sta govorila s šepetajočim, ljubeznivim,
upanja in zaupanja polnim glasom o življenju, ki
čaka nanju in je blizu. Kakor sanje ... Tisto noč, ko je
prišel domov ves trepetajoč in bled, je vzela na rame
težko breme, ali tako težko je bilo in strašno, da je omahovala.
Težko je bilo, ker so se v tistem trenutku, ko ga
je vzela na rame, poslovile za zmerom vse lepe sanje,
zadnji ostanki otroškega upanja, ki so bili še ostali v srcu
globoko skriti. Prišlo je življenje, temno je bilo, brez veselja
in polno skrbi. Njen obraz je bil resen, na čelu se je
prikazala majhna gubica.

Tonetu so prisodili teden dni zapora. Vrnil se je domov
čemeren, od tistega večera se je bil postaral. Ljudje
so govorili o stvari po trgu in izneverilo se mu je še
več prijateljev — pogledal je začuden, kadar je prišel kdo
naročit obleko ali prinesel popravit. Odslovil je bil delavca
in učenca in časih je sam sedel brez dela po ves
dan. Prej je bil naročen na nemške časopise s slikami,
toda ni imel časa, da bi bil bral. Zdaj je zbiral posamezne
številke, sestavljal jih v letnike ter bral dolge romane,
ki so se vlekli od prve do zadnje številke. Časih se je na
večer malo razvedril in je pripovedoval Francki povesti
o nemških baronih in kontesah, o razbojnikih, o grofu
Monte Kristu, o Rinaldiniju,

in ugibala sta, če se je vse
to res kdaj godilo ali nikoli ... Toda mahoma je utihnil in
obrvi so se mu spet povesile: izpregledal je nenadno in
zazdelo se mu je smešno in ostudno, da sedita kakor
otroka in si pripovedujeta storije, ko že gleda skozi okno
uboštvo z belimi očmi in režečimi ustmi ...

Gledalo je skozi okno, ali prihajalo je zmerom bliže,
naslanjalo se je s komolcema, vzpenjalo se in je prihajalo,
vsa soba je bila že polna mrzle sape, v izbi je stokal
oče in strah ga je bilo. Mihov je planil izza mize, kakor
da bi ga poklicalo s surovim glasom, begal je po sobi z
nagubanim čelom in mislil je čudne misli, zatopil se je
popolnoma v sanje, ki so bile tako jasne, da je časih čisto
pozabil na resnico in se je strahoma začudil, ko se je ozrl
s treznim pogledom po sobi. Sanjal je o veliki dediščini,
o tisočih, da celo o milijonih in razsipal je denar na vse
kraje, dajal je vsem, ki so hoteli, berači so prihajali k
njemu in ko so šli od njega, so si kupavali hiše. On sam
je imel palačo v mestu, vrtove, gozde, Francka se je vozila
v kočiji, s štirimi pari iskrih belcev, v ušesih, na rokah,
okoli vrata vse polno zlatine in dragih kamenov ...

Sanje so bile zmerom drugačne, zmerom si je izmislil
kaj novega, ponavljal ni nikoli in tako je užival v sanjah
zmerom iznova in zmerom rajši se je zatapljal vanje.
Živel je že življenje vseh grofov, kraljev, bogatašev, razbojnikov,
ki jih je poznal iz nemških romanov. Sredi
branja je časih postal ter se zamislil: on bi delal drugače,
živel bi drugače. In popravljal je romantično delo nemškega pisatelja, šele njegova vroča domišljija — domišljija slabotnega, plašnega človeka brez energije — je dala
romanu pravo romantično življenje.

Kolikor bolj se je izgubljal v sanje, tem strašneje mu
je bilo življenje in kadar se je nenadoma predramil, je bil
obup tako velik, da bi mahoma končal vse, razbil si glavo
ob steni. Le redkokdaj se je ozrl z jasnim pogledom
naokoli in se je tolažil: „Mlad sem, grem lehko kamorkoli
— svet je velik; kjer jih živi toliko, bom tudi jaz in bo
živela moja družina. Samo bojazljivec in brezsrčnež si
razbija glavo ob zidu!“ Ali to je šlo mimo, zasijalo je
samo in je ugasnilo. Kadar je pogledal

na Francko skrivaj,
ko ga ni videla in je bil njen obraz skoro spačen od
skrbi in žalosti, se je odvrnil strahoma in sanje so se vrnile
od vseh strani s silno močjo.

Nikoli ni več videl, da bi se Francka veselo in zaupljivo
nasmehnila. Njen smeh je bil zdaj drugačen, hipen,
ustnice so zatrepetale tako, da je bil smehljaj skoro podoben
pritajenemu, siloma pridržanemu joku ...

Toda bližalo se je nekaj novega, čudovitega. Oči so
sijale Francki v čudni, nerazumljivi svetlobi, izpreminjal
se je ves izraz njenega obraza. Nemirna je bila, pričakovala
je neizmerno velikega, slovesnega dogodka, da preobrazi
popolnoma vse življenje, in v pričakovanju je bilo
polno strahu in polno neskončne sladkosti ... Na Sveti
večer, ko so peli zunaj božične pesmi in se je svetila farna
cerkev v stoterih lučih, na Sveti večer, ko je Bog blagoslovil
svet in vse ubogo človeštvo, tako da je izginila
vsa žalost in so izginile vse skrbi, na Sveti večer je prišla
sreča, Bog je blagoslovil hišo in izginila je vsa žalost,
kakor da bi je nikoli ne bilo ...

Ko je zakričalo na postelji novorojeno dete, se je
Francka nasmehnila presrčno in veselo, kakor se je
smehljala nekdaj. Zatisnila je oči, ali smehljaj je ostal na
ustnicah in ni izginil ... Odprla se je prihodnost, vsa lepa
in radosti polna, polna sladkih skrbi in sladkih žalosti.
Breme, ki je bilo leglo na njene rame tako težko in strašno, je bilo zdaj lehko, da bi ga nosila na dlani.

Mihov je stal ob postelji in ji je božal roko, ki je ležala
mirno na odeji. Vse sanje njegove so se izpolnile.

IV.
Izgnanci.

Mihovi so se preselili na klanec, tja kjer so gledale
umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom
dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo,
ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so
se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil — lica so
plahnela, oči so se vdirale, gledale so iz globokih jam
nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo
poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika
družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb,
nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako,
tudi obrazi so si bili podobni in, kar so govorili, je bilo
zmerom isto — ena sama strašna skrb v tisočerih besedah
... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo
in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so
sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom
— vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni
in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi;
na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje,
poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto
z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu
pokopališču.

Večji del pohištva so Mihovi prodali; najeli so si na
klancu veliko izbo v pritličju — hiš z nadstropji tam ni
bilo — in ko so postavili vanjo postelje, omaro in mizo,
je bila izba še zmerom prazna, gole sive stene so gledale
dolgočasno in Francki je bilo, kakor da hodi po tujem
stanovanju. Kot, kjer je stala očetova postelja, so predelili
z belim platnenim zagrinjalom od ostale izbe in za
zagrinjalom je stokalo in zdihovalo neprestano.

Očetu
se je zdelo, da ga peljejo živega na pokopališče, in jokal
se je vso pot, ko se je tresel in zibal na visokem vozu
med blazinami in cunjami. Otroci — trije so bili — pa so
kričali in so se smejali; neizmerno jih je veselilo, da se
selijo na klanec, kjer so prostrani lazi in odkoder se vidi
po vsej dolini.

Francka se je bila postarala; oči so ji upadle, usahnile,
lica so bila ozka, lasje so ji siveli. Vsak dan ji je iztisnil
par kapelj krvi — iz svoje krvi je dajala otrokom kruha
in, če bi prišel iz krvi bel kruh, bi si bila odprla žilo. Dnevi
so prihajali drug za drugim, čisto enaki, vsi strašni.
Mihov ni prašal nikoli, odkod je prišel zjutraj kruh na
mizo, odkod je prišlo kosilo — toda na mizi je bil lep
rumen hleb in opoldne se je kadilo prijetno iz sklede.
Zvečer je sedel za mizo, zaprl je knjigo in je gledal osorno
predse; kadar so se odprle duri in je prišla Francka v
izbo, se je ozrl nanjo z dolgim pogledom, izpregovoril ni
besede, oprl je komolec na mizo in je gledal skozi okno.
Francka je stopila k njemu.

„Na, Tone, če hočeš par soldov ...“

Mihov se je zdrznil.

„Saj ne potrebujem ... kaj imaš za kruh?“

„Bo že!“ je odgovorila Francka in tesno ji je bilo, ko je
položila krajcarje na mizo. Mihov je spravil denar, v zadregi
je bil in je govoril hitro, opravičil bi se rad, a mudilo
se mu je v krčmo.

„Saj bo kmalu drugače, Francka, le malo potrpi ...
tako ne more več dolgo ... bom že dobil kakšno delo ...“

Zdaj je pil žganje, ker ni imel denarja za vino. V žganjarnici
mu je bilo lehko, tam je govoril kakor je hotel,
ni čul zdihovanja, ni videl žene in skrbi so dobile vse
drugačno, skoro prijetno lice. Čevljar, Mihov sosed in
prijatelj, je sedel neprestano, od zgodnjega jutra, v umazani,
zakajeni izbi, kjer je dišalo po špiritu in po slabem
siru; nihče ni vedel, odkod je dobival denar — vsi, ki so
zahajali sem, so bili berači, ali popivali so časih do pozne
noči. Tudi pisar je zahajal sem, bled, suh človek; na
koščenem telesu je visela ogoljena črna obleka s škrici,
še zdaj je nosil črn, trd klobuk, čist ovratnik, dasi že
malo razcefran, in kravato, ki se ji je

poznalo, da je oprana.
In tudi o njem niso vedeli, od česa je živel — kar je
dobival od pisem in prošenj, ki jih je pisal kmetom, bi
bilo komaj dovolj za zjutranjo kavo. Imel je veliko knjižnico — stare nemške romane, vezane letnike časopisov
s podobami, celo velika zgodovinska dela — in prodal ni
nikoli niti ene knjige, ponosen je bil nanje in zapisnik, ki
so bile vse natanko popisane v njem in s številkami zaznamovane,
je prepisaval neprestano — dobil je kakor
nalašč neznatno pomoto, zato da je mogel prepisavati.
Imel je tudi dvoje letnikov „Glasnika“ in v enem izmed
njih je bilo troje njegovih pesmi natisnjenih, podpisanih
z njegovim celim imenom. Takrat je bil še mlad in je
pisal pri advokatu v Ljubljani; ali advokat ga je spodil in
zato se je klatil po svetu, slaboten in plašljiv izgubljenec,
ki je bil zmerom močan dovolj, da je snoval načrte, ali
nikoli tako močan, da bi jih izvršil. Govoril je z mehkim,
sladkim glasom, nikoli ni zinil nedostojne besede in
vedel je celo veliko. Bil je edini v tej družbi, ki je imel
solidne in trezne nazore; če bi bil politik, bi bil konservativec
in najvdanejši državljan; cesarjeva podoba je
visela v njegovi izbi. Mihov ga je spoštoval, ali omahljivec,
kakor je bil, je verjel njemu in tudi čevljarju, ki je
trdil, da so vse postave pisane samo zategadelj, da se
siromaki ne morejo geniti in da bogataši, ki so vsi rojeni
lumpi in hudodelci, tem laže grabijo. Kadar je bil pijan,
je razlagal čudne misli; priporočal je, naj bi spustili
s hriba velikansko skalo, da bi se valila dol ter strla ves
trg, kakor se stare ostuden ščurek s peto ... Ista usoda ga
je bila zadela, kakor Mihova — prišel je čevljar, dobil je
od nekod delavcev in je odprl prodajalnico. Domači čevljar
je samo še krpal; toda ni se veliko grizel — šel je
nekoč in je iz prijaznosti zabodel pritepencu nož v hrbet;
udaril je premalo, rana se je kmalu zacelila, toda
zaprli so ga za tri leta; ko se je vrnil domov, se je preselil
na klanec.

Čevljar se je bil vdal popolnoma — v njegovih besedah
ni bilo nič osebnega sovraštva; kadar je govoril, da
bi bilo dobro, če bi bogataše in druge take ljudi „malo
pomorili in poobesili“ in če bi izpremenili postave na
tak način, da bi imeli siromaki kruha, so bile to le

misli,
ki se je bilo prijetno ukvarjati z njimi. Nase ni mislil;
vedel je dobro, da ne bo nikoli drugače in zato ga tudi
skrbi niso mučile: „Naj gre stvar svojo pot; dokler mi
žganje tekne, mi ne bo hudega!“ Časih je prišla v žganjarnico
njegova žena, velika, suha ženska z jetičnimi
očmi; stala je med vratmi in je prosila in zmerjala, naposled
je sedla k njemu in je pila z njim.

Tudi pisar je bil vdan v svoje življenje, toda ne, da bi
obupal, temveč ker je bil prepričan, da je vse na svetu
pametno in dobro napravljeno. Bral je časopise in je
zmajeval z glavo, kadar so poročali o velikih štrajkih, o
uporih, o hudodelstvih anarhistov. Sovražil je nezadovoljneže
in revolucionarje in bal se jih je. Gospodo je
spoštoval; odkril se je, kadar je šel mimo čisto neznan
človek, ki je bil samo po obleki podoben uradniku. Da
so nekateri bogati in drugi ubožni, se mu je zdelo čisto
naravno in naravno se mu je tudi zdelo, da je bil on sam
med siromaki; bilo je pač tako usojeno. Želel si je mnogokrat,
da bi bil bogat, da bi se vozil v kočiji in bi milostno
pokimaval z glavo, ko bi stali siromaki ob cesti ter se
ponižno odkrivali. Kadar si je zaželel kaj takega, se mu
je obraz nenadoma izpremenil, gledal je dostojanstveno,
skoro osorno in držal se je pokonci; bil je popolnoma
podoben uradniku, ki se zaveda svojega stanu in
hrepeni po visoki službi. Toda ta želja je bila povsem
nedolžna, nič upanja in nič zavisti ni bilo v njej, samo
igral se je z njo, kadar je bil dobre volje, kakor se igra
otrok z lesenim konjem. Prav tako se je igral doma časih
s svojimi otroki, hodil je po vseh štirih in sin je jahal
na njem ter ga vlekel za dolge lase.

V tej družbi se je čutil Mihov domačega; sam ni govoril
veliko, poslušal je in sanjal. Bil je edini med njimi, ki
se niti za hip ni mogel otresti skrbi. Ni mislil naravnost
nanje, toda čakale so zadaj, črne in velike, in zavedal se
je ves čas, da čakajo in da pride kmalu spet ura, ko ga
primejo za vrat.

Ni se mogel otresti skrbi in tudi sanj ne, ki so prihajale,
kadar je bil truden, polupijan od špirita in si je želel
smrti. Takrat so prihajale in vdajal se jim je ves vesel
in srečen. Njegova domišljija je bila toliko

plodnejša,
kolikor več je rodila. V sanje se je preselilo pravo življenje njegovo, vso svojo moč in ves svoj razum je porabil
tam, tako da mu ni ostalo ničesar več, kadar se je predramil
in so mu roke omahnile in je hodil sključen, z
omahujočimi, lenimi koraki, kakor jetičen bolnik. Nič
več ni razumel, kaj se je godilo okoli njega; kadar so se
mu polagoma oči odpirale in so sanje bežale, se je prestrašil in je bežal za njimi. Ni maral več gledati, ker je
vedel, kaj bi ugledal, če bi si pomel oči in bi pogledal
trezno. Ali ne uboštva, ne skrbi se ni bal bežal je pred
sramom, silnim, grdim, tako da bi se zgrudil pod njim,
če bi se mu vdal. Zavedal se ga je, toda branil se je, opijal
se je s špiritom in s sanjami, da bi ne mislil nanj. Kljub
temu je vedel, da pride čas, ko ne bo rešitve več, nikjer
več poti, da bi pobegnil in strah ga je bilo ...

Jesen se je nagnila, okna so žvenketala v vetru in v
veliki izbi je bilo mraz kakor na cesti. Otroci so imeli
ozeble obraze in si niso več upali na cesto. Takrat se je
zgodilo, da se je Francka zjutraj prebudila in ni vedela
nikamor. Sedela je na postelji, ko se je komaj še danilo
in je mislila; mislila je mukoma, preprosila je tako ves
trg, od hiše do hiše je prosila, toda povsod so jo pognali
od praga. Dolžna je bila povsod, pri vseh štacunarjih, pri
peku, pri vseh sosedinjah, in vedela je, da ne bo poplačala
dolgov nikoli. Strašni so bili ti dolgovi; hodila je po
cesti s povešenimi očmi, s hitrimi koraki, da bi kdo ne
zaklical za njo: „Mihovka, kdaj pa bo kaj?“ In slišala je
natanko, kako so govorili zadaj: „To je, kakor da bi kradla;
človek je neumen, če upa takim ljudem — vzame na
upanje, pa je ni nič več blizu!“ — „Ljudje božji,“ je odgovarjala
Francka natihoma, „tri otroke imam doma, tri
otroke, ki vam nikoli nič storili niso in ki so lačni ... lačni
... lačni!“ — Zdrznila se je na postelji danilo se je že,
medla svetloba je prihajala v izbo. Tam so ležali, na tleh,
vsi trije pod eno odejo, stisnjeni drug k drugemu, na
obrazih komaj malo rdečice, usteca odprta ... Francka je
zaječala naglas, mož se je skoro predramil, obrnil se je
na postelji in je zamahnil z roko; nato je potegnil odejo
više, zazdihnil je in je spet zaspal.

Francka je vstala, oblekla se je in je šla k čevljarju. Izposodila
si je kruha, kave in cukra in se je vrnila oprezno,
da bi se nihče ne predramil. Nato si je obula škornje
in si je ogrnila gorko zimsko ruto; zbudila je nalahko
moža, ki se je ozrl nanjo začuden, z motnimi, zlovoljnimi
očmi. „Skuhaj kavo, Tone, in kruh je na mizi; do poldne
že pridem ...“ Še nekaj je hotela reči, morda je čakala,
da bi odgovoril, in stala je pred durmi. On se je
obrnil na postelji, molčal je in poizkušal, da bi dohitel
lepe sanje, ki so se izgubljale ...

Francka se je napravila na težko pot. Stopila je komaj
prvi korak in noge so bile že trudne od bremena, ki ji je
ležalo na srcu. Hodila je hitro po zmrzli cesti, po klancu
navkreber; na drugi strani se je kmalu pričel gozd,
nizko redko drevje je bilo že čisto golo, tupatam je še
visel rumen list in se je tresel v vetru. Zemlja je bila valovita,
dvigal se je holm nad holmom, nekateri do polovice
goli, drugi poraščeni s smrečjem in bukovjem. Dolgočasna
pokrajina je bila, ustvarjena za siromake in zavržence.
Ob rebrih so visele samotne koče; od daleč je
zvonilo v stolpu siromašne podružnice, zvenelo je žalostno,
zdihujoče. Francka se je prekrižala in je molila
naglas; daleč naokoli ni bilo človeka.

Napotila se je bila k materi; tri ure je bilo hoda in
kolikor bolj se je bližala domači vasi, toliko bolj jo je bilo
strah; postala je časih in ni mogla dalje, toda prijelo jo
je trdo in neusmiljeno za roko ter jo suvalo ... „Otroci so
lačni, lačni! ...“

Tri leta je že bilo, odkar je bila zadnjikrat pri materi.
Takrat se je porodil tretji otrok in Francka je vstala par
dni po porodu ter se napravila na dolgo pot ... Zdaj se je
spominjala tiste poti in tistih časov in spet je postala ter
je zaječala naglas ... Zima je bila takrat, Francka je gazila
po globokem, nerazvoženem snegu. Doma so čakali nanjo;
hodila je po samotni poti, toda neprestano jih je
videla pred sabo, moža in otroke, kako so gledali nanjo
z vprašujočimi, lačnimi očmi. Zeblo jo je, pričelo je spet
naletavati, veter je pihal in plasti snega so padale z drevja.
Prišla je k materi trudna in bolna, odprla je duri in je
sedla takoj na skrinjo, ne da bi pozdravila; naslonila se
je

ob zid in pred očmi se ji je zmeglilo. Mati je sedela za
mizo in je pila kavo, komaj ozrla se je na Francko. Ko je
izpila kavo, je vprašala: „Po kaj si spet prišla?“ Francka
se je osvestila, ko je začula materin osorni glas in premišljevala je, kako bi prosila. „Mati, otrok je šele teden
dni — za Francko smo jo krstili ...“ Mati je molčala in
Francka je nadaljevala tiše, počasi, gledala je predse na
tla. „Še za kruh nimamo ... niti krajcarja ni pri hiši ...“

Mati je opomnila hladno: „Zakaj pa ne dela?“ — „Saj
veste, da nima dela že ves čas ... odkar je bila poroka.“

— „Kakor si si postlala; povedala sem ti že takrat. Sama
glej!“ Mati je vstala in je nesla počasi lonce v kuhinjo;
vrnila se je šele čez dolgo in je stopila v sobo, kakor da
bi nikogar ne bilo. Sedla je k peči, poiskala si je naočnike
in je vzela pratiko v roke, da bi brala. Francki se je
mudilo, videla je, kako se je premikal hitro veliki kazalec
na stenski uri, toda bala se je izpregovoriti. Lačna je
bila, zaželela bi si sklenico kave; mati se ni genila. „Še za
kruh nimamo, niti krajcarja ni pri hiši,“ je ponovila čez
nekaj časa s prosečim glasom in dostavila je še tiše:
„Mati ... posodite mi en goldinar ...“ V tistem hipu je
vrgla mati pratiko na mizo in je snela naočnike. Francka
se je sklonila — pričakovala je grdih besed, ki so padale
nanjo kakor silni udarci, tako da je stokala pod njimi
in ni mogla odgovoriti, ne prositi usmiljenja. Toda zdaj
je prišlo nekaj drugega, strašnega — mati je očitala
Francki naglas, da nima očeta. Francka ni razumela —
kakor s pestjo jo je udarilo na čelo — „ti, ki nimaš očeta!
„ — in drugih besed ni slišala več. Tresla se je in je
strmela na mater z velikimi, prestrašenimi očmi. „Kaj
ste storili, mati?“ Mati je umolknila. Šla je k postelji, izvlekla
je izpod blazine nogavico in je vrgla goldinar na
tla, ne da bi se ozrla na Francko. Goldinar se je zakotalil
po tleh, vrtil se je okoli mize ter se je izgubil naposled
pod skrinjo. Francka je pokleknila in je iskala dolgo;
goldinar je ležal čisto zadaj v prahu. Ko se je poslovila,
je sedela mati spet ob peči, pratiko v rokah, naočnike na
nosu ... Francka je prišla domov, položila je goldinar na
mizo, a nato je omahnila in legla na posteljo

... Tri leta
ni šla več k materi in mislila je, da ne pojde nikoli več; na
dnu srca je glodala grenka bolečina.

Zdaj se je spominjala tistega dne — tam na rebri se je
že svetil zvonik domače cerkve, videla je streho rojstne
hiše, za hip jo je izpreletelo nekaj sladkega — toda takoj
je spet zagrizla bolečina z ostrimi zobmi. Počasi je šla po
klancu, utrujenosti ni čutila, ali noge so se branile, niso
hotele dalje in postajale so za vsakim desetim korakom.
Ko je šla mimo okna, se je sklonila, bala se je, da bi je
mati ne ugledala. Pred pragom je stala, iztegnjena roka
se je bala prijeti za kljuko. Pritisnila je počasi, strahoma,
Francka je stopila v izbo tiho, s sklonjenim životom kakor tatica. Iz velike, sive rute, ki je segala skoro do nog,
je gledal ozek, bled obraz z globoko vdrtimi lici.

Postala je in se je prestrašila, ko je ugledala mater.
Mati je sedela na postelji, v dve gubé sključena, obraz
zarit v dlani. Ko so duri zaškripale, je vzdignila glavo —
obraz je bil nekako osivel, ves razoran je bil, oči so ležale
v jamah pod močnimi obrvmi. In glas je bil mehak, trepetajoč:
„Ali si prišla, Francka? Mislila sem, da te ne bo nikoli
več.“

V Francki se je vzdignilo nekaj silnega, česar ni čutila
prej nikoli. Prijela je mater za roko in ni mogla govoriti.
Ko je mati zajokala, je zajokala tudi Francka, ali
nekaj neizmerno sladkega je bilo v tej bolečini ... Mati se
je domislila — pogledala je s čudno otroškim, objokanim
in skoro plašnim obrazom.

„Saj ti dam, Francka, če hočeš en goldinar ... imam še
nekaj ...“

Francka bi izkopala goldinar z rokami iz tal, če bi ležal
seženj globoko, da bi ne bilo treba prositi matere.

„Če še nisi zajtrkovala, Francka, pa ti skuham kavo.“

„Nisem lačna, mati.“

„Pot je dolga in mraz je že.“

Mati je šla kuhat kavo in Francka je šla z njo v kuhinjo.
Sedeli sta na pragu in mati je pripovedovala.

Prišla je bila Nežka iz Trsta — tam je služila. Prišla je
vsa gosposka, rdeča in debela in je bila v vasi teden dni,
dokler ji ni bilo dolgčas. Razposajeno se je vedla, smejala
se je grohotom in ni hodila v cerkev, pač pa je nagajala
fantom, tako da se jim je zagnusila in so pljuvali,
kadar je šla mimo. „Zdaj pa pojdem, mati,“ je dejala,
„dajte mi denarja!“ Mati je segla pod blazino in je rekla:
„Pet goldinarjev ti dam ... pa pridna bodi in Boga ne
pozabi!“ „Pet goldinarjev — kaj ste nori, mati? Vse mi
dajte!“ „Vse mi dajte!“ je dejala in se zasmejala naglas.
Tudi mati se je zasmejala in je naštela pet svetlih goldinarjev
in jih je položila na mizo. Nežka se ni več smejala
— zardela je do las in je pomedla goldinarje z mize, da
so se trkljali po tleh. „Ne delajte se norca, mati, kaj mislite,
da ne vem, koliko imate?“ Stopila je k materi in ji je
hotela iztrgati nogavico iz roke. „Pusti!“ je vpila mati.
„Izpusti!“ Nežka ni izpustila — sunila je mater v stran,
da se je opotekla po sobi in je padla na skrinjo. Nato je
spravila denar v kovčég in je šla; še ozrla se ni, še zbogom
ni rekla.

„Še ozrla se ni name in še zbogom ni rekla!“ je zajokala
mati na pragu in je skrila obraz v predpasnik. Tako
otroški je bil ta nanagloma ostareli, od žalosti čisto spačeni
obraz. Francka je vedela, da se ni jokala mati po
denarju, temveč da se je jokala, ker se Nežka še ozrla ni
in ker še zbogom ni rekla. Francki se je mati zasmilila in
nikoli je ni tako ljubila, kakor to uro ... Tako strašen je
bil udarec, da se je mati globoko sklonila pod njim, da
je bila vsa plašna in otroška in je iskala opore.
Pili sta kavo na pragu in sta se razgovarjali.

Ko se je Francka napravila na pot z goldinarjem, skrbno
zavitim v robec, ji je bilo lehko in prijetno. Mati je
stala na pragu in je gledala za njo dolgo — Francka se je
okrenila samo enkrat, ali vedela je ves čas, da stoji mati
na pragu in sladko ji je bilo, da bi se zasmejala. Domislila
se je dóma, otrok, ki čakajo nanjo lačni in pospešila
je korake — toda glej, skrbi ni bilo nikjer več, vse je bilo
dobro in prijetno in goldinar je bil skrbno zavit v robcu
... Došel jo je

kmet z vozom, ustavil je konje in vzel pipo
iz ust. „Kam pa, soseda?“ — „Na Goličevje.“ — „Prisedite!
„ — Francka se ni nič začudila, da je bil kmet tako
prijazen — vse na svetu je bilo zdaj dobro in prijetno ...

Prišla je domov, kupila je mesa in je skuhala juho. Sedeli
so za mizo, mož in otroci in so jedli in so bili veseli.
Francka je nalila juhe v sklenico, odgrnila je zastor in
je stopila k postelji, kjer je ležal oče. „Juhe sem vam prinesla,
oče!“ No, oče se ni genil, čudno so gledale bele
oči izza poluodprtih trepalnic in obraz je bil siv, miren.
Francko je izpreletelo, vzkriknila je in juha se je razlila
po odeji. Mihov je skočil izza mize, da je prevrnil stol in
otroci so se prestrašili ... Oče je umrl mirno, kakor da bi
bil zaspal, nobenega glasu ni bilo, nobenega zdiha ... Ko
so ga pokopali, so zapeli pevci lepo pesem na grobu.
Tudi Mihov je pel, ni velike žalosti ni čutil in sram ga je
bilo tega pregrešnega miru. Samo ko je prišel domov in
je bila postelja prazna, se mu je srce za trenotek stisnilo,
potem pa mu je bilo laže, skoro vesel je bil in ni vedel
zakaj.

Pokopali so očeta vbogajme, celo šopke so si pogrebci
sami kupili in cerkovnik je zvonil zastonj. Tako je bila na
klancu navada; mizar sam je bil siromak in dober človek;
dajal je vbogajme celo mrličem.

„Kaj bomo zdaj?“ je prašala Francka.

Mihov se je začudil.
„Kaj pa smo doslej?“

Popolnoma se je bil pogreznil v dremajočo, leno pijanost;
pijan je bil, tudi če ves dan ni pokusil žganja in
zmerom bolj redke so bile trezne ure. In ob treznih urah
se je dremajoča lenoba izpremenila v utrujenost — slonel
je s komolci na mizi, težke misli so mu klonile tilnik
zmerom niže. Ali dolgo ni mislil — misli so se polagoma
izpreminjale v sanje, obraz je bil še zmerom resen in
teman, skrbi pa so izginile in samo na čelu so ostavile
sled, globoko gubo ...

Zima je prihajala, že so bile zjutraj rože na oknih.
Nato je mraz malo ponehal in pričel je naletavati sneg.
Mati je prišla s hriba dol; odprla je duri in je stopila v
sobo sključena, stara, v veliko ruto zavita.

„K tebi sem prišla, ker tebe ni k meni,“ je rekla in sedla
za mizo.

Francka se je začudila, vesela je bila in nerodno ji je
bilo obenem. Fanta sta bila v šoli, mala Francka se je
igrala na tleh in se je skrila v kot, ko je ugledala tujo žensko.
Mihov je sedel za mizo ob oknu, ozrl se je postrani
in obšlo ga je upanje, da dobi denarja za žganje. Popravil
je bil učitelju zimsko suknjo, toda učitelj ni plačal.
Mati je dala denarja in Francka je šla kuhat, Mihov pa
se je napravil v žganjarnico ...

Dan je minil veselo; mati se je bala dolgega pota,
trudna je bila in je ostala čez noč pri Mihovih. Mož se je
vrnil pozno, opotekal se je, ko se je slačil in spal je stoje,
še preden je legel na posteljo. Mati in Francka pa nista
spali dolgo v noč, razgovarjali sta se in kolikor bolj je
bilo vse temno in tiho, toliko bolj jima je bilo mehko in
blago pri srcu in govorili sta, kakor govore ljudje samo
ponoči in kadar ni nič zla v njih dušah.

Mati je povedala, da Francka nima očeta — komaj je
prišla na svet, je šel in ga ni bilo nikoli več, ni se zmenil
ne zanjo, ne za otroka. V Ljubljani je to bilo, in potem se
je mati poročila z dobrim, malo bolehnim človekom, ki
je kmalu umrl, par let potem, ko so se preselili na Leševje. Mati je preklinjala njega, ki jo je ostavil samo, preklinjala
ga je in ga je ljubila, kakor nikogar drugega na
svetu. Ljudje so ji povedali, da se je poročil in takrat je
ugasnila ljubezen — mislila je dolgo časa, kako bi se pritihotapila
k njemu in bi ga porezala z nožem po obrazu,
zato da bi ga ne marala nobena več ... Sovražila je tudi
Francko, otroka, ki je bil ves plah in zbegan, ker nikoli
ni poznal ljubezni in ker ni bilo nikogar, ki bi ga kdaj
pobožal. In senca tega sovraštva se je zgrnila čez vse življenje
njeno zato je bila njena pot tako trnjeva in bolečine
polna; zapisano je bilo ob njenem rojstvu, da bo hodila
in da ne pride nikoli ... Francka se je stresla, ko je
slišala te besede; sama je vedela, da hodi po strašni poti,
da koprni in omahuje in da ne pride nikoli, da nikoli ne
bo konca. Zasvetilo se je za trenotek in videla je pred

sabo vse svoje življenje, videla je preteklost in prihodnost.
Videla je, kako teče, majhna in slabotna za vozom,
ki se ji umika neprestano; ona teče, z okrvavelimi nogami
— toda nikoli ne doteče voza ... Ozrla se je po otrocih,
ki so spali na tleh in izpreletel jo je silen strah —
skočila bi dol in bi stopila prednje, da bi jih branila,
majhne in slabotne, kakor so bili; tam se je bližalo nekaj
velikega, črnega — prihodnost. Tako ji je gledalo v lice
prokletstvo življenja, križev pot brez konca; prestrašila
se je in se je sklonila, toda zgrudila se ni; majhna in slabotna
se je branila s trudnimi rokami, noge so omahovale,
toda stopale so dalje; ob tej uri je videla jasno veliki
križ, toda vzela ga je na rame ... Zaspala je, ko je bilo
že proti jutru in zdramila se je kmalu. Mati se je odpravila peš domov in Francka jo je spremila do vrh klanca.
Zmrzovalo je, sneg je bil pokrit s tanko ledeno skorjo, ki
je hreščala in se lomila pod nogami.

Ko se je poslovila od matere, se je napotila Francka v
trg. Šla je h gospé, pri kateri je časih šivala perilo; ali gospa,
bogata in skopa ženska, ni imela nič dela, dejala je,
da naj pride pred prazniki. Francka se ni vrnila naravnost
na klanec, šla je po trgu dalje, po lepi cesti, mimo
lepih hiš. Ko je šla mimo šole, se ji je zazdelo, da sliši
sina, ki govori s tankim glasom. Postala je malo in sladko
ji je bilo pri srcu. Nato je prišla do hiše, kjer je prodajal
krojač narejeno obleko; šla je po drugi strani ceste
in je gledala v tla. Krojač je stal na pragu pred zaprtimi
vratmi; imel je suknjo s kožuhovim ovratnikom in
na glavi črno kožuhovko. Zelo se je bil že zredil, njegov
debeli obraz je bil vesel in zadovoljen, nos je bil malo
rdeč od mraza in od vina.

„Dober dan, Mihovka, kako pa vi?“ je zaklical preko
ceste.

„Slabo!“ je odgovorila Francka in je hotela dalje; sram
jo je bilo zakrpane sive rute in raztrganih čižmov.

„Kaj dela vaš mož?“ je prašal krojač z resnim glasom
in tudi obraz se mu ni več smehljal.
„Spi.“

„Recite mu, da naj pride delat k meni, če hoče ... naj
pride prašat danes ali jutri. Dela lehko doma in plačam
dobro ... naj pride prašat!“

Francka se je začudila, pogledala mu je naravnost v
obraz in je videla, da se ni več hudomušno smehljal.

„Ne vem, če pride, porečem mu.“

Hitela je domov, ali ko je stopila v izbo, si ni upala
izpregovoriti. Mihov je sedel za mizo in je bral. Oči so
mu bile poslednji čas oslabele, motne so bile in rdeče
obrobljene; zato je nosil naočnike in kadar je tako sedel,
sključen, suh, z velikimi naočniki v črnem okvirju, je bil
popolnoma podoben očetu; delala se mu je tudi že
pleša, in čelo, vse polno gub, kakor da bi bilo z nožem
razrezano, je bilo zelo visoko.

„Tone!“

Ozrl se je in ni mu bilo prav, da ga je motila.

„Zdajle sem bila doli, v trgu, pri Majerici ... nič dela
nima ...“

„Zakaj mi to pripoveduje?“ si je mislil in je bral dalje.
„Če ga ona nima, jaz ga tudi nimam.“

Francka je hodila v zadregi iz izbe v kuhinjo. „Ne pojde!
„ si je mislila natihem in v tej misli je bilo mnogo
srda nanj. „Zakaj bi ne šel? Vsi bi imeli kruha, vsa skrb
bi bila pri kraju ... Kar je bilo, je bilo, tako je pač moralo
biti. Zdaj je drugačno življenje, je treba drugače misliti
...“

Po kosilu je izpregovorila. Mihov je sedel za malo
mizo pri oknu in si je hotel natekniti naočnike, da bi
bral. Francka je stopila k njemu in mu je položila roko
na ramo.

„Tone, dopoldne, ko sem šla skozi trg, me je ogovoril
krojač ...“

Mihov se je pričel tresti in je položil naočnike na
mizo.

„Kaj imaš govoriti z njim? Kaj ima govoriti s tabo?“

„Pomisli, Tone, tako ne more več dalje ... otroci ne
smejo stradati, zdaj ko hodijo v šolo ...“

Mihovemu je bilo neznosno, pobegnil bi in grenak
gnev se mu je dvigal v prsih.

„Kaj mi očitaš? Ali sem jaz kriv? Prinesi mi dela, pa
bom delal.“

„Krojač je dejal, da bi ti dal dela, da pojdi prašat ...“

Mihov je prebledel od jeze in ni mogel takoj odgovoriti.
Tresel se je in je jecljal, naposled je pričel kričati, da
se je Francka strahoma umeknila.

„K njemu delat? In ti si rekla, da pridem, o, da že pridem
... ti, ki nimaš sramu v sebi, ki nimaš časti ... O, ti
si se mu poklonila, lumpu: ‚Pride precej; še danes, še to
uro, in vam poljubi roko, ker ste tako usmiljeni, tako
prijazni ...‘ In on se je smehljal, lump, lump, lump! ...“

Hodil je razburjen po sobi, sključen, s spačenim obrazom,
potem je vzel klobuk in je šel in ga ni bilo do noči.

Ko se je vrnil, je bil pijan, pil je na upanje; kredita je imel
v žganjarnici do pet desetic.

Ko se je razpravljal, je gledal po sobi s krvavimi očmi
in pričel govoriti s hripavim glasom in težkim, jecajočim
jezikom. Govoril je pozno v noč, še ko je ležal, že v polusanjah.
Francka mu je odgovarjala plašno, naposled pa
je umolknila.

„Oropal me je, okradel, in zdaj bi mi dajal vbogajme;
cajgaste hlače naj bi mu šival, po dvajset soldov ... ki
sem šival za gospodo, ko je bil on še berač ... lump! Ti
nimaš časti; ko bi imela kaj sramu v sebi, bi mu pljunila
v obraz ... Še dobro se ti je zdelo, ko te je ogovoril, tak
debel gospod ... lump ... Jaz mu bom pisal ... o, jaz sem
mu že pisal, da je zame, kakor črv na cesti ... da naj nikar
ne misli, da morda stradam in da česa potrebujem
od njega. Prav nič ne potrebujem, še sam bo stradal,
prej nego jaz ... lump!...“

V pijanosti, v polusanjah se mu je zdelo resnično, da
mu je že pisal in vesel je bil, da mu je pisal tako imenitno
pismo.

„Jaz nisem stradal nikoli in tudi ne bom ... preživim
se pošteno ... pošteno preživim svojo družino —“
Jezilo ga je, da mu Francka ni odgovarjala, da mu ni
pritrdila.

„Ali vas preživim pošteno ali ne?“

„Pošteno,“ je odgovorila Francka.

„Zdaj gre malo nerodno, ampak bo kmalu vse drugače.
Življenje se zmerom izpreminja in če je danes slabo,
bo jutri bolje ... Jaz imam svoje misli, ti ne veš kakšne. Še imenitno se nam bo godilo ... ali veš, da so Hrastarju
zarubili hišo? Kupčija z lesom je kakor loterija ... in
tako so mu zarubili hišo. Lepa hiša, lep vrt, šest tisoč
goldinarjev ... jaz mislim, da bi jo kupil ... Tukaj mislijo
ljudje, da je to kakšen denar, šest tisoč goldinarjev ... nič
ni to ... bral sem, da je v Ameriki neki človek, ki ima tisoč
mili-jo-nov ...“

Izgovarjal je besedo „milijonov“ počasi, z resnim in
spoštljivim glasom, zaspal je in je ponavljal še v sanjah:
„Tisoč mi-li-jo-nov ...“

Zjutraj je bil malo bolan, pljuval je neprestano, obšla
ga je žalost in brezupnost. Njegove misli že dolgo niso
bile več jasne, a zdaj se je popolnoma mešala resnica z
domišljijo in ni mogel več razločevati natanko. Domislil
se je prejšnjega dne in spet ga je obšel srd. Obenem pa
je začutil neko nezaupnost do svoje žene in prvikrat se
je ozrl nanjo postrani s sovražnim pogledom. Rodila se
je v njem misel, ki je rasla in ki se je izpremenila naposled
v trdno prepričanje. „Ona je kriva!“ si je mislil in se
je ozrl nanjo s sovražnim pogledom. Nakopal si je bil
breme, ki je bilo pretežko, da bi ga nosil in se je zategadelj
zgrudil pod njim, zgrudil se v to smradljivo jamo
stradanja in siromaštva in umazanih skrbi. Tega vsega
prej ni bilo. Prej je živel med gospodo, odbornik je bil
bralnega društva in je govoril slavnostne govore in je pil
vino. Toda prišla je ona — in minilo je vse, kakor da bi
odrezal. Naprtila se je nanj, naprtila mu je kopo otrok —
„Na, redi jih!“ — Tako se je pričelo to življenje, ona je
prinesla v hišo glad in siromaštvo, veselje pa je šlo. Kako
bi ne šlo, ko gleda zmerom, kakor da bi jo tiščali za vrat,
ne zasmeje se nikoli, hodi po izbi kakor senca ... In zdaj
mu hoče vzeti še čast, stoji pred njim z objokanimi očmi
in ga podi, da bi pokleknil pred noge lumpu, ki ga je bil
okradel ...

Kolikor dalj je mislil, s tem večjim zadovoljstvom se je
pogrezal v srd in v grenka očitanja; sladko mu je bilo, da
je mogel sovražiti in očitati.

Postal je sredi izbe in se je ozrl nanjo.
„Kakšen obraz pa delaš? Kdo pa ti je kaj storil? Ali si
mi nevoščljiva za tisto žganje?“

Francka se je prestrašila tega nenadnega hudobnega
vprašanja, nikoli ji še ni bil tako govoril in tudi obraz
njegov ni bil še nikoli tako zloben.

„Nič mi nisi storil, ali zakaj bi se smejala?“

Nadaljeval je z rezkim glasom, tako da jo je zbadalo
v srce kakor z nožem, ker ni vedela, kaj se je zgodilo in
kaj mu je storila, da se jezi nad njo. Odgovarjala mu ni
več, toda solze so jo zabolele v očeh.

„Le nikar ne misli, da sem tvoj hlapec, če vzamem
kdaj kak sold od tebe ... Tudi jaz zaslužim časih kaj —
kam pa tisto? Kje pa so tisti trije goldinarji, ki jih je poslal
učitelj oni teden? Kje pa so?“

Stopil je prednjo, roke na prsih prekrižane.

„Enega si vzel ti,“ je odgovorila Francka, „z dvema pa
smo živeli teden dni.“

„Torej ste le živeli teden dni z mojim denarjem, torej
me le ne redite zastonj, á? In za tisti goldinar ti je pač
žal, ki sem ga bil vzel. Ampak jaz ne bom sedel ves dan
za pečjo, nisem otrok ... Ti bi rada, da bi se zapisal tistemu
lumpu, da bi mu delal tlako za osemdeset soldov
na dan. Ampak jaz tega ne storim, nikoli, nikoli ne, če
vsi pocepate!“

Kričal je in je zamahoval z roko, hodil je s trdimi koraki
po izbi, postal je časih pred Francko, željan odgovora,
in je nadaljeval svojo pot. Ko se je utrudil, se mu je
srd polagoma izpremenil v otroško in jokavo žalost.
Zdihoval je naglas in očital, da ga vsi prezirajo in sovražijo,
da je predober in preusmiljen človek in da si je
zategadelj nakopal to prokleto ... prokleto življenje.

„Ko bi tebe ne bilo, ko bi otrok ne bilo, ne bi jaz danes
stradal ... o, dobil bi pač nevesto, ki mi bi prinesla v
hišo kaj drugega nego staro perilo ...“

Francko so udarile te besede, zajokala je in je šla iz
izbe. Dečka, ki sta bila prišla iz šole, sta šla za materjo v
kuhinjo, mož pa se je napotil v žganjarnico.

Mihov se je komaj zavedal, zakaj se mu je porodila
tako hipoma globoka mržnja do žene. Tisti dan,

ko ga je
prosila, da naj gre delat „k tistemu lumpu“, ga je nenadoma
in siloma zbudila iz sanj, iz lene pijanosti, ki je bil
že čisto zadovoljen v njej. „Delat, Mihov!“ je zaklicala.
„Otroke imaš doma in ženo, ti pa postopaš, bereš romane,
zapravljaš na žganje zadnje krajcarje ... Delat, Mihov,
otroci stradajo, tvoji otroci so! Delat, Mihov, žena
berači zate in ti zapijaš priberačene solde! Delat, Mihov,
ponižaj se pred lumpom, ki te je okradel!“

Mihov je vedel na dnu srca, da ima žena prav, in zato
jo je sovražil. Slišal je neprestano njene besede, ki jih je
bila izpregovorila z očmi: „Ponižaj se, zaradi otrok se
ponižaj!“ in odgovarjal je naglas, odgovarjal je mislim,
ki se mu je zdelo, da gledajo iz njenih oči, sam sebi je
odgovarjal in opravičeval se je razburjen in ves trepetajoč,
kadar je zašepetalo v njem: „Prav ima, ponižaj se;
žena berači zate in tvoji otroci stradajo!“

Doma ni mogel živeti več, odprl je knjigo, nateknil
naočnike, ali brati ni mogel. Kadar je stopila žena v izbo,
se je zdrznil in bilo mu je, da mu očita molče, da gleda
nanj z očitajočim pogledom, in zalučil je knjigo v kot.

„Nikar me ne glej tako!“ je zakričal. „Ali misliš, da mi
je prijetno — rajši bi delal, nego bral!“

V sanje, v roman so segala očitanja, so segale skrbi in
sredi lepih misli ga je prijelo za prsi, ga je streslo:
„Mihov, žena berači zate!“

In ozrl se je hudobno na ženo, ki je sedela molče za
mizo in krpala otrokom obleko.

„Tudi jaz sem te redil, sem delal zate! Pa bi si bila
vzela koga drugega, če si mislila nositi klobuk!“

Francki je bilo življenje strašnejše nego prej, ko je
mož sedel mirno za mizo in bral ter odhajal v žganjarnico
tiho, skoro sramežljivo: izgovoril ni prej nikoli žale
besede, govorila sta malo, ali govorila sta prijateljsko in
časih je pripovedoval povesti kakor otrok. Zdaj se je izpremenil
— bil je osoren in zloben, a Francka se ni zavedala
greha. Ni se mu upala pogledati v obraz, da bi ga
njen pogled ne razžalil, in stiskala je zobe, da bi ji ne
prihajale solze v oči, zato ker ni maral solza.

Plašljiva je
bila in nemirna in spominjala se je davne mladosti in
zaklete hiše, kjer je služila zlobno staro žensko in je stopala
po prstih, sključena in boječe po temni veži, po velikih
sobah, kamor ni pogledalo nikoli sonce ...

Mihov se je udomačil v žganjarnici; kadar ni imel denarja,
je sedel po cele ure pri eni sami čašici. Izba, nizka,
temna in umazana, je bila prijetno zakurjena; družba
je sedela za okroglo mizo blizu peči; sami prijatelji so
bili, ki so poznali natanko drug drugega, dasi si po mislih
in značajih niso bili veliko podobni. Govorili so nekako
zaničljivo o dogodkih v trgu, pri gospodi in pri ljudeh,
ki so imeli vsak dan hleb kruha na mizi. Le pisar ni
zinil nespoštljive besede, zmajeval je z glavo ter ugovarjal
z dostojnimi in mirnimi besedami, kadar so drugi zabavljali.
Skoro vsako leto je prišel v družbo nov človek;
izpočetka se je čutil malo nedomačega in se ni znal dobro
udeleževati razgovorov; še se je razburjal, še je preklinjal
in tožil; toda sčasoma se je privadil družbe in žganja,
umiril se je, če ni imel žene, je hodil umazan in raztrgan
in opil se je vsak večer kakor drugi. Vrata so se
zaprla za njim, vrglo ga je življenje preko praga, obležal
je in ni več mislil, kako bi nazaj.

Mihov se je umiril samo na zunanje, v srcu pa mu je
glodalo, glava mu je bila polna mučnih misli. Tudi njega
je bilo vrglo življenje preko praga; preslab je bil, da bi
vstal in stopal in se vračal, čeprav bi padel desetkrat na
kolena toda toliko slab ni bil, da bi si ne želel nazaj, da
bi ne gledal s koprnečimi očmi skozi ključavnico v drugi
svet, kjer so ljudje srečni in pijo vino in se vozijo v kočijah
in trosijo bogastvo okoli sebe. Ko je imel osemnajst
let, je šel na pot in zdaj se je spominjal nejasno, kakor
lepih sanj, krasote in bogastva velikih mest in bilo mu je,
kakor da je takrat sam užival tisto krasoto in kakor da je
bilo vse tisto bogastvo tudi njegovo. Zdaj je legla na njegove sanje črna senca, velika skrb, ali zato so bile lepše
ob tistih kratkih urah, ko se jim je vdal popolnoma.
Od večera, ko je pričel sovražiti svojo ženo in ko je
začutil, da se je obenem boji; odkar ga je bilo sram,

kadar
je prišel domov pijan in so se skrili otroci pred njim
ter gledali nanj iz kota z velikimi, radovednimi in plašnimi očmi; odkar je vedel, da nima več doma, se je zbudila
v njem misel, pol resna, pol sanjarska, ki ga ni ostavila
več, tako da se je zaljubil vanjo in je ni razodel nikomur.
Bežal bi, ostavil ženo in otroke ter bežal; odkar
ni imel doma, se je zbudil popotnik v njem, tisti popotnik,
ki živi v vseh slabičih, v vseh sanjarskih in v vseh
nesrečnih ljudeh. Sam — o, čisto sam, čisto lehak in svoboden
tam zunaj v prostranem svetu — samo roke bi
iztegnil in bi zagrabil bogastva polne pesti ... Mislil je
časih, kadar je bil doma, bolj trezno o potovanju. Premišljeval je, na katero stran bi jo krenil in kako bi tam
pričel novo življenje. „E, dela dobim povsod!“ je odgovoril
sam in komaj je odgovoril, so mu izfrfotale sanje
gor v meglene višave ...

Minila je zima, sneg je kopnel na hribu in po klancu
se je odtakala snežnica v dolino. Mihov je bil bolan od
koprnenja. Zbudil se je nekoč pozno ponoči in je videl
ženo, ki je sedela za mizo in šivala.

„Kaj delaš, Francka? Ali ni že pozno?“

„Ena je; za Majerico šivam, jutri ponesem tja.“

Mihov je malo pomolčal, nato se je vzpel na postelji.
„Francka!“

Ozrla se je za hip proti postelji in je šivala dalje. Oči
so gledale motno; trudna je bila, misli so bile čisto tope;
spala je napol in je šivala, komaj je slišala njegov glas.

„Francka, jaz pojdem stran!“

Izgovoril je te besede s čudnim glasom, pol proseče,
pol sovražno. Zdrznila se je in se je zdramila, roke so
omahnile v naročje.

„Stran pojdem, Francka! Kdo bi živel tako? Jaz ne
morem — stran pojdem, ali pa se obesim. Ti delaš zame,
glej, zato da pijem žganje, in otroci stradajo in se me
boje, zato ker nisem več njih oče ... Jaz ne morem tako,
Francka, stran pojdem.“

Čakal je odgovora, ali Francka ni odgovorila.

„Svet je velik, dobim dela povsod. Pošiljal ti bom na
mesec, Francka ... tam zunaj je zaslužek ves drugačen.
In kadar se dobro ustanovim, pridete za mano,

ti in
otroci ... Tukaj poginemo vsi skupaj, Francka; greh je
tukaj živeti, kakor da bi videl človek smrt in bi ne bežal
...“

„Če misliš, da bo tako prav, pojdi!“ je odgovorila
Francka z globokim, tihim glasom. Mihov je zaspal
kmalu v lepih sanjah, Francka je jokala dolgo v noč. Preden
se je napravila v posteljo, je vzela svetilko in je posvetila
na njegov obraz. Stala je ob postelji in solze so
kapale na odejo. Spominjala se je tistih večerov, ko sta
stala pod kostanjem in sta govorila o lepi prihodnosti, ki
je pred njima. Zdaj je bil njegov obraz starikav, ves razoran
in čelo je bilo gubasto; samo ustnice so se komaj
vidno smehljale pod redkimi brki.

„Stran pojde in ga ne bo nikoli več!“ jo je izpreletelo.
Ni mu branila — videla je v njegovih očeh silno koprnenje
in strah, da bi mu ne rekla: „Otroke imaš tukaj —
kaj bo z otroki?“ Ni mu branila, ali zakrvavelo ji je srce:
„Stran pojde in ga ne bo nikoli več!“ ... Zabolelo jo je
globoko sočutje, zasmilil se ji je in bala se je zanj. „Kaj
bo z njim tam zunaj, ko je tako neroden in plah in ko se
ne zna okreniti, siromak? ... Suvali ga bodo, pehali ga
bodo stran in tako se bo izgubil in bo umrl sam in brez
človeka, ki bi ga tolažil. Ob poti bo umrl in ljudje bodo
hodili mimo in ga bodo suvali ...“

Stala je ob postelji, svetilko v roki in solze so ji kapale
na odejo.

Zjutraj, preden je šel v žganjarnico, mu je rekla:
„Ostani, Tone, saj ni tako hudo, saj ti ni treba skrbeti
... Jaz bom delala, dokler ne dobiš dela ... ne bomo
stradali ...“

Prestrašil se je — že mu je stopala na pot: „Ne hodi!“
— in odgovoril je osorno:
„Ti boš delala? Jaz ne maram, da bi kdo delal zame.
Nisem še tako star in slaboten ... Pojdem, Francka, za
nas vse bo bolje, tudi zate in za otroke. Pojdem!“

Francka mu ni več branila — gledala je, kako se je tresel
od nemira in koprnenja; bala se je zanj in ljubezen se
je dramila v srcu ...

Šla je k materi po denarja za popotovanje in Mihov se
je poslavljal v žganjarnici dolgo vrsto dni. To so bili slovesni
dnevi; vsa družba se je bila polastila Mihovih načrtov
in upov in pretresovali so jih z veliko resnobo.

Zadnji večer je plačeval Mihov in genljivo prijateljstvo
je vladalo v družbi. Vsi tisti, ki so bili že popolnoma vdani
in ki so se čutili domače v siromaštvu, so občudovali
Mihovega, ali nihče ga ni zavidal in nikomur ni prišlo na
misel, da bi si zaželel z njim. Neobriti, ozki, upali obrazi
so se sklanjali čez mizo in so gledali resno in zamišljeno; razgovor je bil izpočetka tih in miren, nekaj prazničnega
je ležalo v zraku. Pisar je imel črno kravato, ki
jo je nosil samo ob nedeljah — prej je imel za take prilike
lepo rdečo kravato, ki pa jo je bil spravil v skrinjo,
odkar so pričeli nositi rdeče kravate socialistični usnjarji
in opekarji v trgu. Čutil se je to uro kakor očeta Mihovega
in mu je dajal dobre nauke, kako naj živi po svetu,
da ne zabrede v slabo družbo — zakaj tam zunaj je delavski
svet podivjal in ni več pokoren gospodarjem in
gosposki. Odtod vsa revščina, ker si žele ljudje življenja,
ki jim ni usojeno. „Pokažite mi nezadovoljnega človeka,
ki je kaj dosegel.“

Čevljar je ugovarjal, da so ljudje baš zato nezadovoljni,
ker nič dosegli niso in ker hočejo doseči.

„Niso zato nezadovoljni!“ je oporekal pisar. „Njih nezadovoljnost
je sama nevoščljivost, je torej greh. Ne gledajo
na svojo revščino, na bogastvo drugih gledajo. Če
bi bili tudi drugi siromaki, bi jim bilo prav in bi ne bili
več nezadovoljni ... Človek mora živeti, kakor mu je usojeno
— ptica v zraku, riba v vodi, narobe ne more biti.
Samo z vdanostjo in ponižnostjo se da kaj doseči, pokoriti
se je treba gospodarjem, gosposki je treba služiti.“

„Kaj pa ste vi dosegli z vdanostjo in ponižnostjo?“ ga
je prašal čevljar.

Pisar mu je odgovoril mirno: „Kaj ste vi dosegli, prijatelj,
ko ste šli in ste zabodli človeku nož v hrbet?“

Čevljar se je zasmejal: „To sem dosegel, da mi je danes
lehko pri srcu, toliko laže, ker je še danes

falot bled
in slaboten in se skrije, kadar grem mimo. In to sem dosegel,
da sem jaz gospod, vi pa ste hlapec. Če gre mimo
sodnik, se ozre name in se jezi, ker se mu ne odkrijem,
vas pa še ne pogleda ne, ko se mu priklonite do tal!“

Pisar je zardel: „Kako, da me ne pogleda?“

„Zato ne, ker ste hlapec: kolikor bolj je hlapec hlapčevski,
toliko bolj gosposki je gospod.“

„Zakaj pa ne greste dol med socialiste?“ ga je prašal
kmet, ki je bil prišel v družbo šele pred kratkim, ko mu
je poginila krava in so mu kmalu nato zarubili bajto.

„Predolgočasni ljudje so,“ je odgovoril čevljar. „Nosijo
rdeče kravate, to je vsa njih revolucija. Govoril sem
z enim izmed njih — bojazljivci vsi skupaj, tiholazci.
Molek bi jim dal v roke in bi jih poslal k šmarnicam.“

Mihov je poklical ženo; prišla je, toda ni ostala dolgo;
malo strah jo je bilo te družbe, videla je, da je Mihov že
pijan, ali ni se mu upala reči, da bi šel domov. Šla je in
Mihov je ostal. Ko je bila pijanost vseobča, so se srca
tajala in Mihovemu so se orosile oči. „Morda se ne vidimo
nikoli več, prijatelji!“ je govoril. „Ali pozabil ne
bom na vas, kadar mi pojde dobro in bodem imel vsega
dovolj ... Tudi zate bom skrbel,“ se je nagnil k čevljarju
čez mizo in je trčil z njim, da se je razlilo žganje,
„tudi zate bom skrbel in dobim ti dobro službo, da prideš
za mano ...“

Ginjen je bil tudi čevljar, ali gledal je resno. „Nič ne
skrbi zame, prijatelj ... Da bi se ti godilo najboljše! Ampak
kadar boš ležal v jarku in boš umiral brez prijatelja,
takrat se spomni, da ti nisem svetoval na pot.“
Mihov se je nasmehnil, toda zadele so ga čudno čevljarjeve
besede; pozabil je nanje kmalu, ali spomnil se je
nanje spet po dolgem času in takrat je spoznal, da je bil
čevljarjev obraz resen in da se ni šalil.

Ko se je poslavljal na cesti, se je opotekal, čevljar ga je
držal pod pazduho in ga je spremil do veže. Mihov je bil
ves mehak, sladka otožnost ga je bila prevzela vsega;
iskal je prijateljeve roke in je govoril z neokretnim jezikom,
komaj razumljivo.

„Jaz imam otroke doma, prijatelj, troje majhnih, nedolžnih
otrok ... ne pozabi nanje, prijatelj ... izročam ti
jih ... Bog vedi, kaj se lehko zgodi z mano ... vse je v božjih
rokah ...“

Jokal se je pred durmi, a čevljar ga je tolažil.
„Pojdi spat, jutri zgodaj moraš na pot ... Kaj naj se ti
zgodi? Da pogineš, kvečjemu ... Ne skrbi za otroke; dobro
jim pojde, če se niso vrgli po očetu ... Spat, prijatelj!“

Zjutraj se je Mihov napravljal z doma. Bil je ves nemiren
in razburjen, glava ga je bolela. Pospravil je obleko,
kolikor je je imel, perilo in svoje šivalne priprave, a kovčég
ni bil natlačen in tudi ne zelo težak. Nato je hodil po
sobi, mudilo se mu je, šel bi že rad. Žena je kuhala zajtrk,
otroci so se predramili in so gledali začudeni. Po zajtrku
se je Mihov poslovil od otrok; opravil je hitro, samo
starejši osemletni fant je zajokal in je tekel za očetom in
materjo po klancu, dokler ga nista spodila nazaj.
Lepo je bilo zunaj, sonce je že vzhajalo in strehe so se
svetile v trgu. Francka je nosila kovčég; govorila sta spotoma
malo. Njegov obraz je bil zamišljen, gledal je nemirno
ob poslednji uri se mu je zdramila v srcu tiha bojazen; zdaj, ko je izvršil, o čemer je sanjal tako sladko, se
je prestrašil in obšlo ga je, da bi se vrnil. Francka se je
bala, da bi ne zajokala, zato si ni upala izpregovoriti.
Tako sta stopala molče po klancu, nato po ozki stezi ob
holmu proti železnični postaji, ki se je svetila od daleč.

Zgodaj je še bilo, ko sta dospela; sedla sta na klop pod
košati kostanj, ki je bil že skoro ves v cvetju.

„Ali moraš, Tone?“

„Moram!“ je odgovoril Mihov tako tiho, da bi vstal in
se vrnil z njo, če bi ga bila prijela za roko.

Kostanj je zašumel in velik dišeč cvet je padel mednja
na klop; oba sta čutila, kako je bilo nekdaj, in nista mogla
govoriti.

Zazvonilo je, v daljavi je zažvižgal vlak. Mihov se je
zdrznil in je vstal. Peron je bil skoro prazen, par ljudi je
čakalo voza, ki je že prihajal tam izza ovinka.

„Pa zbogom, Tone!“ je zaječala Francka in mu je dala
roko.

On je gledal topo, obraz mu je bil ves siv in upal.

„Zbogom, Francka!“ je odgovoril in je hotel dostaviti:
„Za otroke skrbi!“ toda zgrabilo ga je za grlo, ozrl se
je komaj nanjo, šel je proti vozu in opotekel se je ob kovčégu,
ki se mu je bil zadel ob koleno ... Zažvižgalo je in
voz se je pričel pomikati dalje.

Francka je tekla po peronu, do žive ograje in ob ograji
po nasutem kamenju. Bled obraz je pogledal skozi okno,
vlak se je skril za ovinkom, samo še siv oblak se je valil
nad tirom, vzpenjal se ter se izgubljal ... Francka je postala
ob ograji, zakrila si je obraz v predpasnik in je zajokala.
Tako je šel in se je izgubil in ni ga videla nikoli več.

V.
Vzbrstela je mladika.

Zgodilo se je veliko — fant s klanca je šel študirat. To
se pravi, na posušenem drevesu je pognala mladika;
ljudje so gledali, ko je brstelo popje in so strmeli in
pričakovali čudežnih reči ... Ves klanec je bil obsojen na
žalostno smrt — toda fantu se ni hotelo umreti in gledal
je, kako bi ušel. Prišlo je upanje na klanec, nekaj je zadrgetalo,
kakor da bi zapihal spomladanski veter preko
snežene poljane ...

Francka je bila šla h krojaču in dal ji je dela. Mati se
je preselila k njim na klanec; ležala je za zastorjem, oslabela
je zelo in je vstala samo časih, kadar je zunaj lepo
sijalo sonce. Od bolezni je bila čemerna in osorna, kakor
prej je zdihovalo in stokalo za zastorom in kakor
prej je prelagala Francka s postelje in na posteljo izsesane
ude, pokrite z ohlapno sivo kožo.

Kadar je šivala pozno ponoči in je bilo vse tiho, je legla
roka utrujena v naročje, oči so strmele v steno in zamislila
se je. Zamislila se je kakor otrok in sanje so bile
prav tako otroške in nedolžne kakor pred davnim časom
... Mihov ni pisal, odkar se je poslovil. Že ob tistem
trenotku, ko je videla njegov bledi, prestrašeni obraz, ki
je pogledal skozi okno železničnega voza, je začutila, da
odhaja za zmerom, da odhaja in da ga ne bo nikoli več.

To je bil tisti silni strah, ki jo je obšel. „Odhaja in se bo
izgubil in bo umrl sam, brez tolažbe in brez človeka, ki
bi ga ljubil.“ Šla bi z njim, da bi delala zanj in težko ji je
bilo, kadar si je mislila, da sedi zvečer za mizo in ne
more nikamor; beračila bi po cesti, da bi mu prinesla
denarja za žganje ... Toda iz samih teh težkih misli so se
porajale čudne

sanje — roka je legla utrujena v naročje,
oči so strmele v steno in sanjala je kakor otrok ... Vesel
je tam zunaj v velikem svetu in dobro se mu godi, vino
pije in kadi smodke in jé pečenko in beli kruh. Nosi se,
kakor se je nosil prej, ko sta stala zvečer pod kostanjem
in sta govorila o prihodnosti; ves se je pomladil; govori,
kakor je prej govoril, naglas, moško, z razposajenim
smehom. In tako se povrne, morda že kmalu, morda že
čez mesec dni, na spomlad morda. Ne piše nič in smeje
se prav na tihem od radosti, če pomisli, kako bo iznenadil
ves klanec, kako bodo gledali nanj, na gospoda, ki
se je pripeljal v koleseljnu s kolodvora in je oblečen kakor
komaj sodnik. In potem pojdejo s klanca, se vrnejo
zmagoslavno v trg, kjer so bele hiše in kjer sije sonce
praznično prazničnim ljudem ... Takrat šele se prične
življenje, ki ga doslej ni bilo — dolgo umiranje je bilo
doslej, mučno in strašno umiranje, ko se človek brani,
sope težko in pada na kolena, pa se ubraniti ne more;
smrt ima trdo in neusmiljeno roko, zgrabi za vrat in ne
izpusti več, potiska zmerom niže, človek se sklanja in se
zvija na tleh in stoka in zatiska oči ... No, smrt je izpustila,
sonce je zasijalo v izbo in človek vstane ves mlad in
lep, kakor da bi se šele rodil. Vse je prišlo mahoma; ob
zadnji uri, ko je že hotelo izdihniti življenje in je stiskala
smrt neusmiljeno za vrat, se je izlil na hišo božji blagoslov
... Življenje od poročnega dne pa do tiste slovesne
ure so bile samo grde sanje — in tako bodo vsi odprli oči
in nikjer ne bo več grdih sanj, poročni venec bo še svež,
kakor da bi ga bila šele odložila — ena sama noč je bila
vmes, dolga in težka noč, zdaj pa je zasijalo jutro in vse
je minilo. Nikoli niso bili na klancu, nikoli niso stradali
in beračili, niso hodili razcapani po stranpotih kakor izgnanci
in zavrženci — vse to so bile same grde sanje ...

Počivala je in oči so strmele v steno; toda na postelji,
kjer so ležali otroci, se je zgenilo, je zastokalo in Francka
se je zdrznila. Roka je spet vbadala, glava se je sklonila
globoko in lepe misli so izginile, sram jo je bilo, da se jim
je vdala, in žal ji je bilo, da so tako hitro minile in da so
bile samo sanje ...

Otroci so rasli, mala Francka je že hodila v šolo, Tone
je imel trinajst let in je šival. Suh je bil, obraz mu je bil
nekako starikav, čisto je bil podoben očetu. Ko mu je
bilo sedem let, so ga bolele oči in bali so se, da bi ne
oslepel; še zdaj je bil krmežljav in ni mogel gledati pri
luči; govoril je malo in je bil sam zase; nikoli ni tožil in
če bi ne bilo kosila na mizi, bi ne rekel ničesar. Nekaj
mesecev potem, ko je odpotoval oče, se je odpravil tudi
Tone v oddaljen trg h krojaču, ki je bil znanec očetov.

Zjutraj navsezgodaj, ko se je komaj danilo, je odšel na
pot in mati ga je spremila uro daleč. Tiho sta hodila;
kadar se je Francka ozrla nanj, ki je bil suh in slaboten
in je hodil s sklonjenim životom, oči uprte v tla, jo je
stisnilo v prsih in prijela ga je za roko. „Ali ti je hudo,
Tone?“

„Kaj mi bo hudo, mati? Saj so oče tudi šli!“

Kakor da bi se mu hotelo zajokati, so se mu ustnice
napele, toda samo strepetale so nalahko in oči so ostale
suhe. Spomnil se je morda, kako je zaklical na pragu in
tekel po klancu navzdol za očetom, ki je odhajal za zmerom,
— oče pa se je obrnil in ga zapodil nazaj. Materi se
je sin zasmilil, tako je bil slaboten in prav tak je bil njegov
obraz, oči so bile prav tako rdeče in krmežljave, kakor
takrat, ko ga je še nosila v naročju. In vzela bi ga spet
v naročje in bi ga nesla nazaj v domačo izbo in bi ga pitala
in bi ga božala po obrazu.

„Ali bi se vrnil, Tone?“ ga je prašala. „Pojdeš drugo
leto, premlad si še!“

On je stopal dalje, suh, sključen, obraz mu je bil resen
in miren. „Čemu bi se vračal, ko sem že na poti? Saj so
oče tudi šli.“

„Ali boš kaj pisal, Tone?“

„Kaj bi pisal? Če bo treba, bom že pisal. Dajte mi culo,
da bom sam nosil.“

„Čakaj, Tone, da prideva do vrha.“

Umolknila sta oba; pot je bila pusta, vila se je po kamenitem
holmu, samotno in žalostno je bilo vsenaokoli,
na nebu je gorelo sonce in kamenje je bilo vse razpaljeno.
Prišla sta na vrh in sta se ločila. Ko je šel Tone že par
korakov dalje, je pohitela mati za njim

in mu je dala še
desetico, da bi si kupil sredi pota kruha in slanine. Pogledala
mu je še enkrat v obraz — suh je bil in siromašen
in oči so gledale mirno in vdano izza golih rdečih trepalnic.

Tudi on je pogledal materi v obraz in komaj so se
mu ustnice zgenile. Obrnil se je in je šel počasi svojo pot
dalje, po holmu navzdol, po kameniti, razriti cesti; ni se
več ozrl, ko je mati stala in gledala za njim ... Šel je, kakor
je šel njegov oče; tudi on je vzel s sabo kos njenega
gorkega, vse krvavečega in trepetajočega srca. Šel je
vdan in ubog, glavo globoko sklonjeno, culo pod pazduho;
od daleč se je videlo kakor da se ne premika, da stoji
zmerom na istem mestu, doli v grapi, sredi razpaljenega
kamenja, in ko je čez nekaj časa izginil za holmom, se
je zdelo, kakor da se je bil pogreznil v kamenje — in vsenaokoli
samota, grozna, zadehla poletna samota ...

To je bilo ob tistem času, ko je Lojze dovršil šolo. Lojze
je imel komaj enajst let; debel je bil, toda široka lica
so bila brez barve. Oči je imel materine — velike, začudene
in plahe. Jokal je neprestano, lačen je bil in je
tožil; jedel je več nego Tone in potem je gledal po mizi
s poželjivimi očmi. Tisto leto, ko je stopil v šolo, je nenadoma
zbolel in mati ga je obljubila Bogu. Držal se je
je za krilo; kadar je prišel iz šole, je stal v kuhinji in je
pripovedoval — toda časih je pripovedoval čudne reči,
ki jih mati ni verjela; ni legal, govoril je čisto nedolžno,
a iz besede, ki jo je slišal slučajno, iz povesti, ki jo je bral
v berilu, so se mu spletale same nove dogodbe in pripovedoval
jih je, ker je sam verjel, da jih je bral in slišal
in da so se resnično dogodile ... Ko je bil oče še doma, je
poklical časih Lojzeta in mu je zapovedal, da naj bere
naglas nemški roman. Lojze je izpočetka jokal — strašno
mu je bilo, ko je bral počasi neznane besede, ki so tako
čudno zvenele in so vendarle nekaj pomenile; tupatam
je naletel na znano besedo, postal je in je premišljeval in
že je stopalo polagoma življenje iz mrtvih črk, svetlikalo
se je iz črnega ozadja, začelo se je premikati, govoriti
je začelo, toda še nejasno, jecajoče, komaj polurazumljivo.
Čudne stvari so bile to, čudni ljudje, čudno življenje.
Vse je bilo drugače nego doma, vse lepše in večje,
kakor da

bi bili tam zunaj ljudje za klaftro večji nego na
klancu. Lojze je verjel, da so tam zunaj taki ljudje in nikoli
mu ni prišlo na misel, da bi ne bilo res, kar je zapisano
v knjigi. Govorili so v čudnem jeziku, človek je
komaj razumel — če je razumel besedo, je bilo vendar še
nekaj zadaj, poseben pomen, ki ga je bilo težko razločiti
... In to čudno, novo življenje mu je kmalu na stežaj odprlo
vrata — izgubil se je v njem in sanjal neprestano.

Sanjal je kakor oče — sedel je za mizo z resnim, skoro
temnim obrazom in misli njegove so hodile bogvekod
— po velikih mestih, mimo visokih belih hiš, po prostranih
vrtovih, kjer so se svetili zadaj ponosni gradovi, po
črnih gozdih so hodile med razbojniki in plemenitimi
vitezi, ki so ropali bogate in site ljudi, zato da so dajali
siromakom, hodile so med čarovniki, med pritlikavci in
velikani, po čudovitem svetu, kjer ni bilo lakote, ne žalosti,
ne skrbi in kjer je bilo celo lepo, kadar je človek
trpel in umrl ...

Ob zvršetku šole je bila velika slovesnost in ob slovesnosti
se je določila usoda Lojzetova. Najboljši učenec je
bil, starega in izkušenega se je čutil med drugimi, ki so
bili veseli in razposajeni otroci. Tako so mu izročili veliko
pesem, da bi jo govoril ob slovesnosti. Učil se je
tako, da je jezik že sam izgovarjal gladke besede, ne da
bi bilo treba misliti zraven. Časih pa mu je hipoma pošlo, zardel je in se je prestrašil. Mati je poslušala in stvar
se ji je zdela zelo važna in velika, tako da je bila vznemirjena
tudi sama. Držala je list v roki, Lojze je stal sredi
sobe in je deklamiral — čudovito je govoril, celo z roko
je zamahnil časih, tako da so prišle materi solze v oči. Še
zadnji večer, preden je napočil svečani dan, sta poizkušala pri luči. Mati je hotela šivati, toda roka je skoraj
zmerom počivala — lepe okrogle besede so zvenele po
sobi in če je šel kdo mimo okna, je postal ter poslušal:
„Kako ti govori, fant! Kdo bi si mislil, da je s klanca — po
gosposko govori!“ — Govoril je kakor oče, isti visokodoneči
glas je bil, pravtako so mu lica rdela in pravtako se
je tresel od razburjenosti. Spal je vso noč nemirno, premetaval
se je in je govoril v sanjah; mati je vstala časih
in ga je odela in mu je obrisala čelo, ki je bilo

vse potno.

Ob štirih zjutraj, ko se je že danilo, se je že zdramil in je
skočil s postelje ter posegel še neoblečen po listu, ki je
bila napisana pesem na njem. Stal je v srajci in tako je bil
zelo majhen in otroški; oči so gledale še zaspano in lasje
so bili vsi razmršeni.

„Poslušajte mati, če pojde!“

Mati je vzela list v roke in je sedla na posteljo. Vse je
šlo gladko prav do konca, mati se je smehljala, vsa izba
je bila polna tankega, lepo donečega glasu in okroglih,
visokih besed, ki so se vrstile tako prijetno kakor koralde
na verižici.

Zgodaj je še bilo, ko se je odpravil z doma, nedeljsko
oblečen, lepo počesan. Mati je stala na pragu in srce ji
je utripalo, ko je gledala za njim, ki je stopal po klancu
dol kakor mlad gospod.

Lojzetu je bilo, kakor da je vsa svečanost samo zaradi
njega, zdelo se mu je, da gledajo vsi nanj z občudovanjem
in ljubeznijo, vesel je bil in komaj se je upal
ozreti. Ob sedmih je bila velika maša, potem so šli v šolo
in nato so se vrnili k cerkvi, kjer je bil velik in lep prostor.
Tam šele je bila prava svečanost, vsa gospoda iz
trga je bila zbrana, gospe v svetlih oblekah, in kolikor
daleč se je videlo naokoli, po nizkem zelenem holmu, so
stali ljudje, so se smejali in govorili, tako da je šumelo
kakor na semnju. Za cerkvijo so bili jerbasi, polni češenj
in maslenih štrukljev, sodčke piva so pripeljali iz gostilnice,
točili so, še preden se je vse pričelo in Lojze je videl,
kako je debeli notar nagnil kozarec, izpil ga na dušek ter si brisal penaste brke.

Učenci so se vrstili počasi mimo velikih vrat, kjer je
stala gospoda — župnik, župan, sodnik, vsi dostojanstveniki
in bogataši iz trga in župnik je delil darila. Najprej
so prišli otroci iz prvega razreda; nekateri so bili
bosi in so šli v zadnji vrsti; tudi na obrazih se jim je poznalo,
da so s klanca. Počasi se je pomikala procesija,
Lojze je bil ves nestrpen, vroče mu je bilo in gledal je tja,
kjer se je sklanjal stari, debeli župnik, jemal z velikega
kupa rdeče, z zlatom obrezane knjige ter dajal učencem,
ki so mu poljubljali roko. Zadnja vrsta tretjega razreda
je šla hitro dalje, gospodje so se ozirali nanjo z mračnimi
pogledi, otroci so gledali v tla, bosi

so bili, suhi in
lačni in so mislili na češnje in na polne jerbase, ki so stali
za cerkvijo. Nato pa je prišel zadnji razred in Lojze je bil
v prvi vrsti, med samimi gosposkimi tovariši; sodnikov
sin, ki je šel na njegovi desni strani, je imel celo žametno
jopico, hlače do kolen in židane nogavice.

Procesija se je ustavila. Župnik je vzel v roko lepo
knjigo, večja je bila od drugih, vezana v rdeče platno, z
zlatimi črkami je bil napisan naslov in židan trak je visel
ven. „To je Mihov, Lojze Mihov!“ se je nasmehnil
učitelj in je pokimal Lojzetu; vsi so se ozrli nanj s prijaznimi
pogledi. Župnik se je sklonil k njemu, dal mu je
knjigo in Lojze mu je poljubil roko. „Kaj boš pa zdaj,
Lojze, ko si dovršil šolo?“ ga je prašal župnik.

Lojze se je začudil in ni mogel odgovoriti; nikoli ni bil
pomislil, kaj bo potem. „V Ljubljano pojde!“ je odgovoril
učitelj namesto njega; Lojzeta je izpreletelo, zazibalo
se je pred njim.

„Kaj pa!“ je dejal župnik. „Škoda bi bilo takega fanta!“ in vsi so pokimali ... Nato so šli dalje, prišla so dekleta,
a Lojze je stopal med tovariši kakor v sanjah —
pohitel bi domov in bi povedal materi; žal mu je bilo, da
ni bilo matere zraven, da bi slišala. Ko je bilo vse razdeljeno
in je bila dolga procesija pri kraju, je stopil župnik
na stopnico pred velikimi vratmi in je govoril; v dolgih
vrstah so stali pred njim učenci in učenke; Lojze je bil
kakor pijan in ni nič razumel, čeprav se mu je zdelo, da
gleda župnik samo nanj in da samo zanj govori. Potem
je govoril še učitelj in nato bi moral deklamirati Lojze;
toda premajhen je bil in ko je stopil na nizko stopnico,
ga ni videl zadaj nihče; zato ga je župnik vzdignil ter ga
postavil na zid, ki je bil okoli cerkve. Lojze se je izpočetka
malo tresel — a potem je zazvenel njegov tanki glas
svečano in veselo daleč naokoli; rdeč je bil v lica, oči so
se mu svetile; pazil je natanko na besede, toda iz ozadja
mu je šepetalo: „V Ljubljano!“ Videl je pred sabo
obraze župnika, učitelja, vso veliko gospodo, ki ga je občudovala
in ljubila; in po holmu dol, skoro do trga, je
bilo vse črno ljudi, in vsi so gledali nanj, občudovali so
ga in so ga ljubili. Tam je bil trg, praznično so se

svetile
bele hiše in tam od daleč se je dvigal klanec, klanec siromakov;
spoznal je domačo hišo in zdelo se mu je, da
stoji mati na pragu in gleda proti cerkvi, naravnost nanj,
in gleda nanj in ga sliši in se smehlja, in vidi, kako ga
občudujejo in ljubijo in se smehlja. Tako je zvenel njegov
lepi tanki glas, da je plaval čez trg in prav do klanca
— in tam je stala mati in je poslušala ... V čudnem
ognju so mu gorela lica; ko je dovršil, mu je bilo, kakor
da se je zdramil; kakor v sanjah je slišal, kako so ploskali
in vzklikali. Učitelj ga je postavil na tla in bradati, prijazni
obrazi so se sklanjali k njemu. Sodnik je odprl denarnico
in mu je dal srebrn goldinar. „Na jesen, kadar se
odpraviš v Ljubljano, le pridi k meni!“

Stopila je k njemu gospa sodnica, in gospa notarka je
stala zraven, in županja, debela štacunarka. „Kaj pa dela
tvoja mati?“ ga je prašala sodnica.

„Šivajo!“ je odgovoril Lojze.

„Reci ji, da naj pride k meni!“

„Bomo že vse napravili,“ je dejal župan štacunar.

„Naj se oglasi mati pri meni!“ je dejal ...

Vse to je bilo tako čudovito, prišlo je tako nenadoma,
da bi se Lojze smejal in jokal obenem. Ni mogel odgovarjati,
vse se je zibalo pred njim. Ko so delili češnje in
štruklje, je komaj okusil; potem so napravili velik prostor
in pričele so se igre; otroci so se podili in so kričali,
Lojze pa je hitel domov, po bližnjicah čez polje, mimo
trga in po klancu gor. Tekel je skoro in ves zasopljen je
bil. V rokah je nosil robec, ki je bil spravil vanj češnje in
štruklje, pod pazduho je tiščal rdečo, z zlatom obrezano
knjigo, zavito v mehak papir.

„Mati, v Ljubljano pojdem!“ je zaklical, ko je stopil v
izbo.

Mati se je prestrašila, snela je naočnike in je vstala.

„V Ljubljano pojdem, so dejali gospodje. Vse bodo
sami napravili; rekli so, da se oglasite pri njih. Že jeseni
pojdem.“ —

Tako se je zgodilo, da je vzbrstela mladika na preperelem
drevesu. Na klancu siromakov in izgnancev se je
zbudilo upanje, vse je bilo vznemirjeno, izba pri

Mihovih je bila zmerom polna, najpogosteje je prihajal
pisar. Slovesen je bil in govoril je mnogo, čudne reči iz
mesta, iz šole, prav kakor človek, ki je veliko vedel in
veliko izkusil. Tudi čevljar je prihajal, toda ni verjel veliko,
dejal je, da ni zaupati ljudem tam doli; da ga bodo
spravili v mesto ter potem pozabili nanj in ga pustili tam
v gnoju, v siromaštvu. Boljše bi bilo, da bi ostal doma in
da bi ne hodil iz življenja, ki se je v njem rodil in ki ga je
navajen. Taki iz svojega pravega življenja izrvani ljudje
so še veliko nesrečnejši, kadar se vrnejo vanj, potem ko
so bili okusili sladkost sveta. In vrnejo se vsi ... Čevljarja
niso poslušali, pijan je bil zmerom in govoril je kakor
razbojnik, nič mu ni bilo verjeti. Tudi v cerkev ni hodil
nikoli in nedelja mu je bila samo toliko, da je popil malo
več žganja nego ob delavnikih. Pisar pa je bil pameten
in izkušen človek; pripovedoval je o mestnih ljudeh,
kakor da bi bil znanec in prijatelj vseh; nič mu ni bilo
skritega na svetu in o vsaki stvari je znal govoriti, da se
je človek čudil.

Francka je bila veliko zdoma, posebno na jesen, ko se
je bližal čas. Vsi so bili prijazni, dasi so govorili z njo
kakor z deklo in čakala je časih po celo dolgo uro v temni
predsobi, preden je prišla gospa in jo je ogovorila.
Župan ji je dal deset goldinarjev, župnik ji je izročil pismo
na gospoda v mestu, ki bo preskrbel Lojzetu kosilo;
dobila je pri sodniku za Lojzeta stare obleke, ki jo je bilo
treba popraviti, prenarediti in zakrpati; — veliko je bilo
dela in skrbi, toda skrbi so bile sladke. Kadar je šivala
ponoči, tudi Lojze ni spal in razgovarjala sta se tiho, da
bi se ne predramila mati, ki je sopla težko za zastorom,
in mala Francka, ki je ležala na skrinji in se je premetavala.
Nekaj sladkega, skoro skrivnostnega je zbližalo
mater in sina; velikih upov polne sanje so bile tako enake,
da jih nista skrivala drug drugemu in da se jih nista
sramovala. Komaj še se je poznala razlika med otrokom
in materjo, celo obraza sta si bila čisto podobna, oči so
sanjale enako in so gledale skozi sivo steno daleč v svet,
ki se je razprostiral tam velik in krasen. Srečali so se pogledi
in spoznala sta oba, da mislita na očeta

in oba sta
spoznala, kako je bila ta misel težka in žalostna. „Da bi
bili zdaj doma!“ — Molčala sta, toda kmalu in hkrati sta
se obraza zjasnila in spet so se srečali pogledi. Francka
je izpregovorila: „Morda se bosta srečala v mestu, nenadoma
na ulicah!“ — Morda se bosta srečala v mestu,
oba srečna in vesela; hodil bo Lojze, morda na večer, po
ulicah, kjer stoje ob obeh straneh visoka poslopja in lepe
cerkve vsenaokoli — in tedaj mu položi nekdo roko na
ramo: „Lojze, kaj pa ti tukaj delaš?“

Oče stoji pred njim, gosposko oblečen, in se čudi in je
ves vesel.

„Študiram, oče!“ bo odgovoril Lojze. „Gospodje so
me dali v šolo, vse se je doma izpremenilo, ljudje so blagi
in prijazni in nič več ni siromakov na klancu.“

In spomnila sta se na Toneta. „Da bi bil doma, Tone,
ubogi Tone, ki je šel, kakor da bi ga bili obsodili na
smrt.“

„Saj pride tudi lehko v Ljubljano ... pozneje ... k očetu
morda, če je tam ... o, ki je prav gotovo tam — kje pa
bi bil drugje? In vsi bodo skupaj, lepo bodo živeli, vse
skrbi bodo pri kraju ...“

Dvoje otrok je sanjalo in božji mir je bil v izbi. Za zagrinjalom
je soplo težko in na skrinji se je premetavala
mala Francka.

Na predvečer slovesa je bila velika gostba pri Mihovih.
Pisar in čevljar sta kupila žganje, pol klanca je bilo
zbranega v prostorni izbi. Francka je napravila bogato
večerjo, jedli so svinjino in bel kruh, dišalo je tako prijetno,
da se je celo mati na postelji vzdignila, odgrnili so
zagrinjalo, zato da je videla vso veselo družbo; v naročju
je imela krožnik in je jedla brez vilic, ker se ji je roka
tresla.

Čevljar se je kmalu opil in se je prepiral s pisarjem, ki
je sedel zelo modro in slovesno za mizo ter si je privezal
bel robec okoli vratu, da bi si med jedjo obleke ne
omazal.

„Ljudje so dobri, samo razumeti jih je treba!“ je trdil
pisar. „No, kdo pa jih je prosil, da bi se pobrinili za fanta?
Sami so se spomnili — odprli so roko, ne da bi jih bil
kdo nadlegoval, ne da bi kaj imeli od tega ...

Seveda, če
gre človek nadnje kakor berač na cesti, kakor razbojnik
— potem ni nič, so trdi ... Samo nadlegovati ne gospode!“

„Je že prav!“ je odgovarjal čevljar. „Ampak tudi oni
naj ne nadlegujejo nas siromakov. Zakaj pa so bogati?
Zato, ker nas nadlegujejo! Nas vse, ki smo tukaj, so nadlegovali
tako dolgo, dokler nas niso slekli čisto do nagega
ter nas spodili na klanec. Mene so še zaprli vrhu
tega.“

Družba se je zasmejala. Niso spoštovali čevljarja, ker
je govoril, da bi človeku vstajali lasje, toda poslušali so
ga radi.

„In kaj so napravili zdaj imenitnega?“ je nadaljeval.
„Ali mislite, da so se pobrigali za fanta iz same dobrote,
da jih je gnalo srce? Za kratek čas so se pobrigali zanj,
v zabavo so jim taka dobra dela, ki jih ne stanejo veliko.
Kadar se naveličajo zabave, bodo pri kraju vsa dobra
dela! To se pravi, da se delajo norca iz nas siromakov in
jaz bi ne vzel od njih niti prevrtanega krajcarja.“

Lojzetu je bilo hudo, da je čevljar tako govoril in tudi
Francka je bila nezadovoljna.

„Če bi mi ne dali nič drugega, kakor enkrat dobro besedo,“ je dejala, „pa bi jim bila hvaležna zanjo.“

„Seveda,“ se je nasmehnil čevljar. „Vedo, da ste taki,
zato se delajo norca in nosijo glavo še bolj pokonci. Kadar
ne bo nikogar več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali
več ne bodo.“

„Nevoščljivost govori iz vas!“ mu je očital pisar.

„Nevoščljivost, kaj pa drugega; samo škoda, da niso
vsi ljudje nevoščljivi; drugače bi bilo na svetu.“ —

Lojze je pil žganje, omamilo ga je kmalu in napolnile
so mu glavo velike in sladke misli. Rad bi bil z materjo
sam, da bi se razgovarjala — o Ljubljani, o lepih hišah,
ki so tam, o lepem življenju, ki čaka v prihodnosti. In še
dalje so šle njegove misli, zmerom više so se vzpenjale,
že je dovršil vse šole, že je bil imeniten in velik, vsi so
živeli pri njem, mati, oče in Tone in Francka; vsega je
bilo zmerom dovolj na mizi, pečenke, vina, oče je sedel
ves dan za mizo in je kadil in bral romane, mati je hodila
po gosposkih izbah in

je pospravljala, zato da ji ni
bilo dolgčas; zvečer pa je bila luč na mizi in sedeli so vsi
skupaj in so se razgovarjali — večen Božič je bil, večna
Velika noč. In prišel je časih čevljar v vas — dali so mu
vina in so ga pogostili prijazno; zmajeval je z glavo in ni
mogel izpregovoriti grde besede. Prišel je pisar, poklonil
se je že pri durih; branil se je malo, toda nato je sedel
za mizo in si je privezal okoli vratu bel robec in se je
smehljal, kakor da bi mu svetila luč v oči. Vsi so prišli —
ves klanec je prišel, vse lačno, zakrpano in zbegano
uboštvo, in on jih je pogostil vse, velika pojedina je bila
in šele pozno v noč so se vračali na klanec v desetih
kočijah, peli so po poti in vriskali, vino jim je bilo stopilo
v glavo in izginilo je nenadoma vse siromaštvo, vsa grda
grenkoba je izginila iz src; klanec siromakov, ki je gledal
prej dol na trg temno in zavistno, je odprl tope oči in je
gledal dol jasno in veselo, kakor brat na brata ...

Razšla se je družba, ko je bilo že pozno in so v trgu
ugasnile že skoro vse luči. Glasil se je potem zunaj še
dolgo glas čevljarjev, ki je prepeval po klancu. V izbi je
dišalo močno po žganju in zrak je bil poln tobakovega
dima. Francka je odprla okno; mesec je sijal.

Lojze je vstal in zazibalo se je pred njim. „Glej, pijan
sem!“ si je mislil in zasmejal se je; zdelo se mu je čudno
in smešno, da je bil pijan, nič mu ni bilo neprijetno in
samo zibalo se je, kamor je pogledal: zibala se je nalahko
miza, kakor da bi bil kdo spodaj in bi jo dvigal s
hrbtom, zibala so se vrata, zibala so se okna in tla so se
časih malo zamajala. Sedel je na posteljo. Mati je stopila
k njemu in ga je pogladila po laseh. „Spat pojdi, Lojze!
Kaj ne veš, kakšen dan bo jutri?“ — Lojzeta je izpreletelo,
takoj se je iztreznil in oči so pogledale bistro.

Ko se je razpravil in je ležal že dolgo časa, se je vzdignil
na komolcih in je pogledal proti materini postelji.

Mati je klečala na tleh, čisto je bila sključena v dve gubé
in Lojze je slišal, kako je šepetala. Na mizi je bila luč globoko
privita, tako da je bil mrak v izbi.

„Mati!“ je zaklical Lojze nalahko in je iztegnil roko.

Mati je dvignila glavo počasi in se je ozrla k

Lojzetu;
njen obraz je bil čudno mlad, ves bel in brez gub, ustnice
so se smehljale mirno.

„Jaz ne morem spati.“

„Moli naglas!“

Pokleknil je v postelji in molila sta poluglasno. Za zastorom
je sopla mati, mala Francka je ležala na tleh in se
je smehljala s poluodprtimi ustnicami. Zunaj je bil lep
večer, mir božji je plaval nad vso pokrajino. —

Ko se je danilo, sta se mati in Lojze že odpravljala.
Stara mati se je zbudila in je kašljala za zagrinjalom,
mala Francka je sedela v sami srajci na tleh in se je jokala.
Šla je na prag za bratom in za materjo, ki sta bila
oba nedeljsko oblečena in sta imela velike cule v rokah.

„Notri pojdi, Francka!“ je zaklical Lojze, ko je bil že na
klancu. Toda Francka je tekla za njima in je jokala na
glas. Mati se je razjezila: „Domov, Francka!“ — Toda
Francka je tekla in se je spoteknila in je padla. Ko je vstala,
si ni upala več dalje, jokala je in gledala za njima, ki
sta hitela po klancu.

Na kolodvoru je bilo vse prazno in tudi voz je bil prazen,
ki sta sedla vanj; drugi vozovi so bili polni italijanskih delavcev, rjavi obrazi so gledali skozi mala okenca.
Sedla sta k oknu in sta gledala, kako je hitela pokrajina
mimo, pusta pokrajina, samo kamenje in sam osat. Toda
kmalu se je izpreminjalo, že so se prikazovali zeleni
travniki, polje se je svetilo tam v dolini, sonce je sijalo na
bele hiše, ki so se videle majhne in lične, kakor otroške
igračice, narejene iz belega papirja. Vlak je časih malo
postal, izprevodniki so vzklikali z visokim glasom, zaropotalo
je, streslo se in spet je šlo dalje, zdaj že po lepi
ravnini, že naravnost proti Ljubljani. Lojzetu je utripalo
srce, da ga je slišal; — gledal je s pozornim očesom in
zdelo se mu je, da že vidi, kako se tam od daleč sveti
nekaj bisernega, čudovitega — pač zlati stolp ljubljanske
cerkve. Gledal je in bleščalo se je venomer, migljalo je iz
megle, razločevalo se je zmerom bolj, ali potem je nenadoma
spet izginilo, prav pred očmi se je dvignil črn
holm, kakor da bi bil šele v tem hipu zrastel iz zemlje ...
Toda glej, visoko poslopje, in že spet drugo, in že drugo
ob drugem; tam vitek stolp tvornice, tam prostran vrt
s pisanimi steklenimi

kroglami, ki so se lesketale v soncu
... Visoko poslopje je ostalo zadaj, odprl se je malo svet,
odprla se je nenadoma dolga in široka cesta s hišami na
obeh straneh in v ozadju se je vzdignilo dvoje visokih
rdečih stolpov z nečim zlatim, bleščečim na vrhu ... Zažvižgalo
je, zaropotal je vlak in se ustavil. Lojze in mati
sta stopila z voza na prostrani peron ljubljanskega kolodvora. Ljudi je bilo tam vse polno, večidel so bili gosposko
oblečeni in nekateri so govorili po nemško. Dolga
cesta je držala s kolodvora v mesto in krenila sta
naravnost po njej. „Bova že prišla do kakšne cerkve,“ je
rekla mati.

Prišla sta do cerkve, visoke stopnice so vodile do velikih
vrat. Temno je bilo v cerkvi in slovesno, tako da sta
si komaj upala dalje. Stare ženske so sedele v klopeh,
nekatere so molile poluglasno in so zdihovale; na stranskem
oltarju so gorele sveče; star duhovnik, sključen in
plešast, je daroval mašo, ministrant je stopal tiho po
preprogi, v dolgi vrsti so klečale ženske pred oltarjem ...
Ko sta šla iz cerkve, je vrgla mati krajcar v pušico. Prekrižala
sta se z blagoslovljeno vodo in sta nastopila pota
po mestu. Vse polno ljudi je bilo povsod, vozovi so ropotali
mimo, večni semenj.

Do večera sta vse opravila; vpisali so Lojzeta v šolo,
pri gospodu sta bila, ki je obljubil, da bo dajal Lojzetu
marke za kosilo in tudi stanovanje sta našla v Florijanskih
ulicah, nasproti majhne cerkve, ki je bila podobna
samotni podružnici na notranjskem holmu. V hišo se je
šlo po široki veži in preko dvorišča, po stopnicah in potem
po dolgem mostovžu, ki je visel ob zidu vseokoli
dvorišča in se je stresal, če je človek trdo stopal.

Gospodinja je bila póstarna, velika in debela ženska;
otrok ni imela, pravila je, da ji je mož umrl in solze so ji
prišle v oči, tako da se je Francki zelo zasmilila. Stanovanje
je bilo prostorno, — dvoje velikih, lepo opremljenih
izb z mnogoštevilnimi posteljami, ki so se vrstile
ob steni kakor v bolnišnici. Pet študentov je že prišlo,
Lojze je bil šesti in gospa je pričakovala še dveh. Nekateri
so stanovali že prejšnje leto, večji so bili in razposajeni.
Gospa je položila Lojzetu roko na ramo,

tudi pogladila
ga je malo po laseh, izpraševala ga je prijazno in se
je ljubeznivo smehljala. Zadaj pri oknu so se fantje rvali
in smejali — obrnila se je živahno in obraz se ji je čisto
izpremenil, osoren je bil in neusmiljen. „Lumpje, ali boste
mirni!“ — Lojze se je prestrašil njenega obraza, mati
ga ni videla.

„Izročim ga vam, prijazni bodite z njim, ker ni hudoben,
in glejte nanj!“

Tako se je mati poslovila in Lojze jo je spremljal po
dolgih ulicah proti kolodvoru. Kakor da bi se bilo sonce
omračilo, kakor da bi bila legla megla na mesto in
zakrila vso lepoto, tako težko je bilo obema pri srcu.
Mati je držala Lojzeta za roko in hodila sta počasi, nič
nista govorila ...

Ko se je poslovil Lojze od matere, je hodil po mestu
do večera, pohajkoval je od ulic do ulic, ogledaval je hiše
in prodajalniške izložbe, kjer je bilo toliko lepih reči, ki
jih ni videl še nikoli. V veži je prodajala ženska piškote
in bonbone, kupil je piškotov in je jedel. Srečaval je
mnogo otrok, ki so hodili z materami ali v družbi veselih
tovarišev in ki so bili najbrž tudi prišli od daleč kakor
on. Minevalo je tisto sladko veselje, ki ga je bilo srce
polno, ko se je napravljal od doma in ko se je vozil proti
Ljubljani. Sam je bil in bal se je; tuji ljudje povsod, ulice
vsekrižem, brez konca, velike hiše, ki so gledale neprijazno,
kakor da bi se hotele zgruditi nanj.

Utrujen je bil, ko se je vrnil domov; izpraševal je in
komaj je našel hišo; zdela se mu je čisto drugačna, bolj
majhna in bolj umazana, in ne spoznal bi je, ko bi ne
videl cerkve podružnice nasproti.

„Kod si pa hodil? Ali boš tako začel? — Ne reče nič in
gre in ga ni do noči! Lep študent bo iz tebe!“

Tako ga je gospodinja pozdravila in se je okrenila in
je šla v kuhinjo. Rdeča je bila in debela, govorila je s kričečim
glasom in Lojze se je stresel, kadar je stopila nenadoma
v izbo.

Preden so šli spat, so molili rožni venec; Lojze je bil
truden, dremalo se mu je, ko je klečal pred

stolom in se
naslanjal s komolci nanj. Počasi je klonila glava na roke,
na oči so legale težke trepalnice.

„Ali boš molil?“ je zakričalo sredi molitve.

Lojze se je zdrznil in je zapazil strahoma, da je v tuji
izbi.

Pri mizi je klečala gospodinja, zato da je videla po vsej
sobi; naokoli ob postelji in pred stoli so klečali študentje
in so molili z zaspanim pojočim glasom. Večji študent,
ki je bil že bolj domač, je skrival med komolci knjigo in
je bral — mrmral je vmes nerazumljive besede, zato da
je slišala gospodinja njegov glas. Lojze ga je opazil, zagledal
se je vanj in ko je gledal, se mu je nenadoma spet
zmedlo, umolknil je in zdelo se mu je, da kleči doma z
materjo, da sta ravnokar odmolila večerno molitev in da
molita zdaj še natihem, tiste molitve, ki jih moli človek
samo s srcem in jih ne sme slišati človeško uho. Dovršil
je, vstati je mislil — ko se je zgenil, se je vse zamajalo in
ugledal je tujo izbo, tuje ljudi. Vsi so bili neprijazni, surovi,
hudobni.

„Kam sem zašel, o Bog?“ si je mislil Lojze in groza ga
je izpreletela. — „Kam sem zašel? Kje so mati, zakaj so
me ostavili tako samega?“ Solze so mu pričele kapati na
roke.

„Kaj pa se cmeriš ti tam?“ je zakričalo rezko iz zaspane
molitve. Glave so se vzdignile, vsi so se ozrli radovedno
na Lojzeta. Slaboten in čemeren fant, ki je bil tudi
prišel šele prejšnji dan, je zajokal, ko je videl, da joka
Lojze.

Molitev je bila pri kraju in napravljali so se spat. Lojze
je legel, odel se je do ust in je zatisnil oči. Gospodinja
je ugasnila luč.

Ali v temi, v tišini mu je legla teža s trepalnic, je izginila
utrujenost in zavedel se je jasno, kam je bil prišel,
da je sam, daleč od doma in da je neizmerna razdalja
med njim in med materjo, da je za hribi, na koncu sveta
tista tiha izba, kjer je tako prijetno spal. Stisnilo ga je
za grlo, zaihtel je.

„Tiho!“ se je oglasilo iz teme.

Lojze je tiščal odejo k ustim, da bi se ihtenje ne slišalo.
V tišini, v mučnem polusnu, v rezki žalosti, ki

je grizla v
srcu, so se mu misli čudno zmedle, niso več razločevale
resnice od sanj ... Spominjal se je očeta — šel je v tuji
svet, med tuje ljudi, ki so hudobni in neusmiljeni; Bog
vedi, kaj so mu naredili, Bog vedi, kje spi zdaj, sam in
žalosten, v temni tuji izbi, kjer čakajo strahovi pred oknom,
pred durmi, čakajo in plezajo gor, iztegajo roke,
prihajajo bliže ... Zdrznil se je, strepetal je — to je bil on
sam, ni bil oče ... strahovi čakajo in plezajo gor, prihajajo
k njemu, iztegajo roke ... Zakričal je, zdramil se je.

„Tiho!“

Čelo mu je bilo potno; spet je pritisnil odejo k ustim,
da bi se ne slišalo ihtenje.

Spominjal se je brata; tako je bil bolehen in slaboten
in krmežljav, pa je šel v tuji svet med tuje ljudi, ki so hudobni
in neusmiljeni. Kaj so napravili z njim, Bog vedi —
še braniti se ni mogel, vdan in slaboten, kakor je; poslušal je mirno, ko so kričali nad njim, sklonil se je in je
zaprl oči in ni zinil besede, ko so ga bíli s pestjo ... Strepetal
je, to ni bil brat, on sam je to in hudobni ljudje,
veliki, debeli in rdeči, kriče nad njim in ga bijejo s pestjo
... Zakričal je in se je zdramil.

Nekaj je zaškripalo, stopilo je na tla in je prišlo k po
stelji; Lojze si ni upal dihati, zazeblo ga je od strahu.

„Ali boš tiho, ti? Pojdeš spat na mostovž! Kaj misliš,
da si sam?“

Smrdeča sapa mu je dihnila v obraz, zgrabila ga je
trda roka in ga je stresla za ramo, da je zaječal.
Izpustilo ga je, postelja je spet zaškripala in vse je bilo
tiho.

Obšla ga je brezupnost, kakor je ni čutil nikoli.
Vsi so šli v svet, tudi njega so spodili, in svet je hudo
ben, vsi bodo poginili žalostno v njem. Razkropili so jih,
pognali so jih narazen, zato da ne bi videli drug drugega
in da si ne bi pomagali ... Samo Francka je še doma,
ali tudi Francka pojde, in potem pojde mati, uboga, plaha
in stara, vsa sključena pojde, opirala se

bo ob palici
in pojde po klancu gor, tja, kjer čakajo nanjo hudobne
in trde roke ...

„Mati!“

Nič se ni zgenilo; zrak je bil ves zadehel, na posteljah
so sopli tovariši, gospodinja je smrčala.

Zaspal je sredi velike bolečine, leglo mu je na misli kakor
kamen in je tiščalo vso noč ...

VI.
Študent Lojze.

Francka se je domislila tistega dneva, ko se je poslovila
na kolodvoru od Lojzeta. Vlak je hitel dalje, s
čudovito brzino, kakor da bi strahoma bežal iz zakletega
kraja, travniki so švigali mimo, polje, holmi, že je bila
pokrajina pusta in samotna, že se je zdelo Francki, da
vidi tam od daleč, v večerni senci, klanec siromakov,
kjer hodi smrt in lakota od hiše do hiše in trka na duri,
pritiska na kljuko, stopa v izbe, kjer leže na tleh razcapani
in suhi ljudje in pričakujejo konca s pogledi, ki so
prestrašeni in željni obenem. Bežal je vlak — v neizmerni
daljavi je bilo mesto in v mestu, v neznani hiši, med
neznanimi ljudmi je bil otrok, sam in plah, brez človeka,
ki bi ga ljubil ... Morda jo je obšel takrat resnično tisti
globoki strah, morda ji je ležal samo na srcu kakor nerazumljiva
senca in se je zdaj domislila nanj in ga je razumela
... Natanko je zdaj slišala, kaj se je glasilo tisto
noč iz daljave, kaj je ječalo iz teme, ko se je ponoči prebudila
in je strahoma poslušala. Zastokalo je iz teme,
poklicalo jo je s plašnim in prosečim glasom. „Zakaj ste
me spodili, mati? Zakaj ste me ostavili samega v neznani
hiši, med neznanimi ljudmi?“ In zakričalo je, zaklicalo
je pritajeno, kakor pod odejo, z glasom polnim groze:
„Mati!“ —

Tako je bilo takrat in je bilo še zmerom, ječalo in prosilo
je še zmerom iz daljave ...

Francki so oslabele oči, od solza in od dela; nosila je
naočnike, a tudi z naočniki je videla malo in ni mogla
več veliko šivati; pri luči jo je skelelo, kakor da bi ji žgali
oči z vročim železom. Zaslužila je samo še dvajset

krajcarjev
na dan; ker je šivala slabo, ji ni dajal krojač naposled
nič dela več; poleti se je udinjala pri kmetu in je delala
na polju, pozimi je krpala siromakom s klanca, ali to
delo je bilo večidel zastonj; časih je krpala perilo ljudem
iz trga, toda tudi to je bilo zmerom bolj redko, ljudje so
si menda pričeli krpati sami. Počasi se je vršilo vse to,
komaj se je zavedala sama, kako je šlo počasi navzdol, v
golo, surovo beraštvo, ali poznalo se je na obrazu in na
životu, ki je bil ves sključen, kakor da bi ji bilo šestdeset
let.

Za zagrinjalom je umirala mati, umirala je leto dni.
Ležala je tiho in nekoč je umrla, ko ni bilo nikogar v izbi
in je bil zunaj blaten, deževen dan. Francka je zagrnila
okna s temnimi rutami, prišle so sosede in so napravile
oder. Nihče ni jokal, pusto, tiho in žalostno je bilo v
mrtvaški izbi, pusto in žalostno kakor zunaj. Za pogrebom
je šlo par žensk z velikimi, raztrganimi dežniki;
hitro so stopali pogrebci po klancu dol, mudilo se jim je,
da bi prišli iz dežja, v cerkev. Zvonilo je z malim zvonom;
komaj se je slišalo, samo časih je zastokalo nenavadno,
kakor da bi bílo plat zvona na malem ubitem
zvoncu.

Ko se je Francka vrnila od pogreba in je pospravljala
materino posteljo, je našla v nogavici goldinar. Zadnji je
bil in mati ga je skrivala skrbno; imela ga je pod zglavjem
in je časih tipala s tresočo roko, če se ni izgubil.

Gorak je bil in ves obdrgnjen, tako da se ni več poznala
cesarjeva podoba.

Trudna je bila in bolna; sedela je za mizo; mala
Francka, ki je hodila v šolo že drugo leto, je stala pred
njo s kosom belega kruha v roki. Na okna so trkale deževne
kaplje, izba je bila prazna in tiha.

„Zdaj sva sami, Francka!“

In Francka je položila kruh na mizo in je zajokala,
sama ni vedela zakaj.

Zvečer je prišel čevljar, prinesel je hlebec kruha, mesa
in steklenico žganja.

„Mihovka, če nas niste vabili, se pa povabimo sami.
Še nikoli nisem doživel pogreba, da ne bi pil; to je zraven
glavna stvar. Mrlič v grob, pogrebec v krčmo, tako
se spodobi.“

Malo pijan je že bil, tudi postaral se je že, košate obrvi
so mu osivele.

Prišli so pogrebci, siromaki s klanca. Ob zadnjem
času jih je mnogo pomrlo, ali v njih izbe so se preselili
drugi tako je šlo neprestano: iz trga na klanec, s klanca
v grob. Pred letom dni je nehala delati opekarnica v
dolini in kajžarji, ki so živeli od nje, so bili berači. Prej so
delali samo poleti in ob lepem vremenu, toda zima je že
kako prešla, ob suhem kruhu, ob koruznem močniku.
Zdaj ni bilo več ne suhega kruha, ne koruznega močnika.

Mnogo se jih je izselilo na tuje, nekateri, bolj slabotni
in bolj obupani, večidel pijanci, so se preselili na klanec
in so čakali konca.

„No, Mihovka,“ je dejal čevljar, ko so pili in jedli.

„Kako pa je s študentom?“

Francka se je ozrla nanj, kakor da bi ga prosila usmiljenja.
Čevljar ni čakal odgovora.

„Ali pojde še naprej, ali se vrne domov?“

V Francki se je vzdignilo, velika moč se je izlila v njeno
drobno telo.

„Pojde! Pojde! ... Če vsi pozabijo nanj, pa bom hodila
od hiše do hiše! Samo še eno leto, je dejal, potem pa
da bode skrbel sam zase. Učil bo druge, glejte, zato ker
je priden in pameten ...“

Čevljar je stresel z glavo.

„Kaj tako govorite? Saj sem vedel — kako pojde s
klanca študirat? Drugi ljudje bodo skrbeli zanj — lepo bi
bilo! Kaj takega se ni zgodilo še nikoli. Ljudje skrbe zase,
prav imajo. Ni njih dolžnost, da bi se brigali za druge.
Kdor sedi na gorkem, naj hvali Boga, pa naj se ne briga
za tiste, ki so zunaj in pozebajo ... Pozabili bodo nanj,
sem dejal, in res so pozabili nanj, še sam nisem mislil, da
bodo pozabili tako hitro ... Mihovka, kdor nima sam
krepkih plečet, naj se ne zanaša na druge in naj si ne
naprti bremena, ki ga nositi ne more ... Fant se bo izgubil,
še prej, nego bi se bil izgubil na klancu ... Tako nam
je vsem prisojeno, tako se bo zgodilo.“

Pisar, ki je bil prišel pogledat in je sedel na postelji, se
je razjezil.

„Greh je tako govorjenje. Če mislite, da je tako, ohranite
zase! Ali bi bili veseli, če bi vam jaz rekel, da boste
poginili pijani v jarku? In mogoče je, da se tako zgodi.“

Čevljar se ni razsrdil in je odgovoril mirno: „Nič bi ne
bil vesel in tudi žalosten ne, če bi mi povedali kaj takega.
Kar je človeku prisojeno.“

Tesno je bilo vsem in pisar je molčal. Tudi on se je bil
zelo postaral, v dve gubi je bil sključen, dolgi, špičasti
obraz je bil ves preprežen z drobnimi gubicami. Brigal
se je jako za Lojzeta, ker se je ukvarjal s tihim upanjem,
da bi dal šolat tudi svojega sina; samo bolelo ga je, da se
mu je sin tako slabo učil, dasi ga je poučaval doma ter
mu pripovedoval o prelepem življenju v mestu, da bi
mu zbudil hrepenenje po šoli; sin pa je poslušal razmišljen in je sanjal rajši o gozdu, o vevericah, ki je plezal za
njimi po hrapavih smrekovih deblih, o razbojnikih, o
vojakih in Indijancih, ki jih je videl naslikane na očetovih
knjigah. Očetu je bilo težko in zavidal je Mihovko, ki
je imela drugačnega sina.

„Kako, — zdaj je v tretji šoli?“

„V tretji!“ je odgovorila Mihovka in nekoliko ponosa
se je zasvetilo na obrazu. Ob istem hipu pa se je spomnila
nanj, kakor ga je videla poslednjikrat, pred tremi
meseci, ko se je vračal v mesto z božičnih počitnic; ponos
je izginil in bolečina se je zarezala v srce.

„V tretji šoli!“ je ponavljal pisar. „No, še pet let, pa bo
že v lemenatu. Kako mine pet let, človek bi si ne mislil!
Glejte, koliko je tega, odkar je šel Mihov v svet? ... Šest
let bo že, in zdi se človeku, kakor da bi bilo danes. Ali nič
ne piše?“

„Nič ne!“ je odgovorila Francka.

Pisar se je zamislil. Tako je šel Mihov v svet in nič ne
piše, morda se mu godi dobro, morda je na vse pozabil.
Otresel se je morda, kakor da bi nikoli ne bil živel na
klancu; kakor da bi bil rojen šele tisto uro, ko je sedel v
železniški voz ter se odpeljal ven v veliki svet. Kakor tiho
obžalovanje je obšlo pisarja — ven v veliki svet! Zdaj je
prepozno, zdaj se že odpira grob pred nogami, zaklenjene
so mu že vse duri, da bi pobegnil ... Obžalovanje
je bilo tiho, hipno, komaj je

motilo vdanost, ki je bila
legla že zdavnaj v srce in ki mu je bila podarila mir,
kakršnega ni užival nihče na klancu.

„Naj bi bil ostal na klancu!“ se je oglasil čevljar. „Nič
ne piše — seveda ne piše! Kaj vam bo pisal za denar? Nič
ne piše, zato ker ga je sram. Ko bi vam imel pisati kaj
dobrega, bi se bil oglasil že zdavnaj. Tako pa molči in ...
no, mene ne briga, kaj počne, ampak na klancu naj bi bil
ostal. Vsak večer je imel svoje žganje, pa naj bi bil s tem
zadovoljen. Umrl bi v miru, tako pa se je šel na stara leta
vlačit po svetu, ko mu ni bilo treba ... Pijte, Mihovka, in
ne bodite žalostni zaradi tega! Še se gode čudeži na svetu.“

Izgovoril je zadnje besede samo iz sočutja, ko je videl
njen prepadli obraz.

„In Tone se tudi nič ne oglasi?“ je prašal pisar.

„Tudi nič!“

Umolknili so za trenotek vsi — rane so bile povsod,
kamor se je beseda doteknila. Pisar je poizkušal spraviti
razgovor na druge stvari, toda v družbi ni bilo veselja,
vsi so gledali zamišljeno — sosed je poznal bolečino sosedovo
in molčali so. Le čevljar je izpregovoril časih bolj
razposajeno, toda njegova razposajenost je bila grenka
in strupena. Tudi žganja je bilo premalo in ko so sedeli
nekaj časa pred prazno steklenico, se je vzdignil pisar in
se je molče poslovil, drugi so odhajali za njim. Pri durih
se je čevljar okrenil in je dejal Francki z mirnim, malo
osornim glasom:
„Če jutri ne boste imeli kruha, le pridite k moji ženi!“

Zaprl je duri in je šel.

Komaj so utihnili zunaj poslednji koraki, komaj je legla
na njeno srce težka samota, so prišle z veliko silo vse
tiste misli, polne groze in bolečine, ki so čez dan časih
malo zadremale, ali ki so kljuvale v polusnu neprestano
in so kljuvale celo, kadar je šumelo naokoli od smeha in
veselega govorjenja in kadar je govorila naglas, da bi jih
udušila. Neprestano so kljuvale, so trkale na srce s koščeno roko in se niso usmilile nikoli, niso zaspale. Kadar
pa je prišla samota, so se oglasile s kričečimi glasovi, so
se je oklenile od vseh strani in

niso izpustile. Bolj glasna
je bila samota, nego šum ljudi, bolj strašni so bili obrazi,
ki so gledali nanjo, nego bi bili obrazi hudobnih
ljudi, ki bi jih lehko prijela, lehko prosila, ki bi lehko pokleknila
prednje in bi se morda usmilili; težje so bile
pesti, ki so jo bile v obraz in na prsi in jih ni videla, se ni
mogla umekniti, ni mogla prositi. „Usmilite se, ljudje
božji, kaj sem vam storila, da me bijete? Usmilite se,
ljudje božji, kaj so vam storili moji otroci, ki so tako slabi
in plahi, da se ne morejo braniti, da še prositi ne morejo?“

Noči so bile dolge in komaj za uro, proti jutru, so
omahnile težke misli od utrujenosti ter zadremale; v sanjah so se vračale čudno pretvorjene, vse oblike neizmerno
povečane. Zgodilo se je redkokdaj, da je zasijalo
upanje mednje, ali tudi upanje je bilo v sanjah čudno
spačeno, nenaravno je bilo in otroško, sence grdih
skrbi so se še poznale na njem ...

Napočilo je jutro, jutro siromakov, mrko in megleno.
Francka je vstala trudna od sanj, spomnila se je v istem
hipu trnjeve poti, ki čaka nanjo in mraz jo je izpreletel.
V izbi je bilo zadehlo, dišalo je še po mrliču, po svečah
in po žganju. Na mizi je ležal kos kruha, ki ga je bil prinesel
čevljar, tudi kave je bilo v omari in Francka je šla
kuhat zajtrk. Ozrla se je iz veže po klancu — vse je bilo
še tiho, blatna voda je tekla po grapavem jarku v dolino
in je žuborela nalahko. Nikjer še niso zaškripala vrata —
klanec je spal težko in zadehlo spanje pijanega berača,
ki so ga bili pognali preko praga v deževno noč in je legel
v jarek.

Skuhala je zajtrk; ko so zaropotali lonci na mizi in je
zadišalo po kavi, se je zbudila mala Francka. Pomela si
je oči in je prašala še v poluspanju: „Kdaj pa pride Lojze?“

„Poleti pride, kadar bo šola pri kraju.“

„Mati, meni se je sanjalo, da je bil doma. Prinesel mi
je piškotov in lepo je bil oblečen.“

„Vstani, Francka, sedem bo ura, v šolo moraš.“

Francka je sedela na postelji, zamislila se je v sanje, ki
so bile tako lepe in so tako hitro minile. Vse je bilo drugače.
O Božiču je bilo, kolači so bili na mizi, vrata so se
odprla in prišel je Lojze, gosposko oblečen,

pod pazduho
velik zavoj in v zavoju same piškote in bonbone.

„Zakaj pa ne gremo še mi v Ljubljano, mati, če je tam
tako lepo?“

„Ni lepo v Ljubljani, Francka, ljudje so tam hudobni.“

Francka je pogledala začudeno; zdelo se ji je neverjetno,
da bi bili hudobni ljudje v Ljubljani, kjer so velike
hiše in lepe cerkve in kjer je vsega bogastva dovolj.
Zazvonilo je v farni cerkvi, Francka je skočila s postelje
in se je oblekla hitro. Ko je popila kavo, se je napravila
v šolo; bose noge so gazile po vodi in blatu, poskakovala
je po klancu navzdol čez luže in jarke, pričelo je
spet pršiti iz megle in dež ji je močil lase.

Mati je ostala sama, sedla je, da bi krpala. Toda srce
ji je tolklo od težkega pričakovanja, čas je hitel čudovito,
bala se je in mudilo se ji je. Ko je bila v stolpu deseta
ura, je vstala, ogrnila si je zimsko ruto in pokrižala se
je pred durmi.

Na klancu je srečala čevljarjevo ženo, ki je nesla kruh
in kavo iz štacune.

„Kam, Mihovka?“

„Po opravkih v trg,“ je odgovorila Francka. „Po težkih
opravkih ... sam Bog se usmili!“

In je šla hitro dalje.

Prišla je mimo hiše, kjer je stanoval pisar. Gledal je
skozi okno in jo je pozdravil.

„Kam tako zgodaj, Mihovka?“

„Dol v trg, k ljudem ... težka pota.“

Pisar je razumel.

„Stopite malo sem, Mihovka ... Ko boste govorili z
njimi, ne bodite preveč sitni ... to jih razjezi, poznam jih!
... Povejte čisto nakratko, tako je in tako. Nič tarnati, nič
nadlegovati ... in ne glejte na vsako besedo; če vam poreče
kdo kaj žalega, mislite si, da niste slišali ... No, veliko
sreče!“

Francka ga je komaj poslušala; pogledala je dol na trg
— neprijazne so bile tiste bele hiše, neprijazne, bahate
in za zmerom zaprte siromakom, bile so kakor ljudje, ki
so stanovali v njih ...

Tako se je pričela trnjeva pot, ne prva, ne poslednja,
ena izmed stoterih, polna ponižanja in strahu in razočaranja.
Odprla je velika vrata in se je prestrašila, ker so zaškripala. Čakala je v temni veži, nikogar ni bilo. Naposled
je prišla dekla po stopnicah iz zgornjega stanovanja,
postala je in se je ozrla hladno na Mihovko.

„Kaj pa vi čakate?“

„Ali so gospod župan doma?“

Zavrelo je malo v Francki.

„Kaj me tako gledaš?“ si je mislila. „Ali sem prišla
tebe kaj prosit?“

„Doma so gospod, zajtrkujejo!“ je odgovorila dekla
malomarno in je šla.

Francka je začula zvenčanje vilic iz bližnje izbe, ki so
vodile vanjo iz veže steklene, zeleno pregrnjene duri.
Čakala je; zvenčanje je utihnilo, premeknil se je stol in
župan je odprl duri, stopil je v vežo. Velik in močan človek
je bil, neobriti obraz se je svetil kakor s salom namazan.

„Kaj pa vi, Mihovka?“

„Prišla sem vas prosit za sina, ki študira,“ je odgovorila
Francka in sama se je začudila svojemu krepkemu,
čisto neberaškemu glasu.

Župan se je razjezil.

„Da, seveda, to pojde kar tako dalje, mislite. Jaz bom
kar dajal, dajal, pa vzemi, kjer hočeš ... Kaj pa dela vaš
sin? Saj se nič ne uči!“

Francka je bila vesela, da je župan govoril, da ni šel
kar molče mimo, kakor je storil že mnogokrat — ni se
ozrl, napravil je, kakor da bi je ne bilo v veži.

„Uči se, priden je!“ je odgovorila hitro. „Samo ... večerje
nima, stanovanja ne more plačati in tudi obleke
nima, raztrgan hodi.“

„Lepa mati!“ se je nasmehnil župan porogljivo. — Pogledala
mu je v obraz in videla je, da je rekel nalašč, zato
da bi jo razžalil.

„Nimam nič!“ je govorila počasi in tiho. „Ko bi mu
mogla pomagati, bi si odsekala roko. Nimam, da bi mu
kupila enkrat kos kruha za večerjo ...“

„Kaj pa dela stari?“

„Šel je in ga ni več, tudi ne piše nič.“

„Prebrisano jo je ukrenil. Tako bi napravil tudi jaz
lepo v svet, otroke pa tujim ljudem na rame ... Ampak
ukanil se je, tako ne pojde več dalje. Nekaj da človek,
nazadnje pa mu je le preveč.“

Francko je izpreletelo — obrne se in pojde ter jo ustavi
v veži. Stopila je bliže in je govorila hitreje.

„Saj ste obljubili, gospod župan ... takrat, ko je šel v
šolo ... jaz sama bi nikoli ne bila na to mislila ... zanašala
sem se ... In če jutri ne bo denarja, ga sunejo na cesto ...
vsega bo konec ... kakor Boga vas prosim ...“

Nekoliko je pomislil, nato je posegel po denarnici in
ji je dal petak, lepo zvit, še čisto nov.

Hotela se je zahvaliti, ali obrnil se je takoj in je šel k
durim, ki so peljale v štacuno.

„Tako brž mi ne pridite več blizu!“ je zaklical za njo,
ko je bila že pri vratih in sladka hvaležnost, ki se je bila
vzdignila v njenem srcu, je izginila v tistem hipu. Ko ji
je bil pomolil petak, je zrastel pred njo, visok in plemenit človek in tudi njegov obraz se je bil izpremenil, čutila
se je grešnico, ker je mislila prej, da je surov in osoren.
Zdaj, ko je odhajal v štacuno s težkimi koraki, je bil
spet prav tako surov, debel in grozen, da se je bal človek
predenj in da je strepetal, če so se ozrle nanj njegove
srepe sive oči.

To je bilo pet goldinarjev, ali dolg je bil velik, še pet jih
je bilo treba, najmanj še, brez vsega drugega. In raztrgan
hodi po Ljubljani in lačen je, ker nima večerje hodi po
mestu, gleda morda po izložbah, kjer so kolači in klobase
in lačen je in si misli: „Kaj dela mati, da nič ne skrbi
zame, da mi ne dá kruha, kos lepega belega kruha ...“

Dalje, Francka!

Šla je počasi po stopnicah, kjer so stanovali sodnikovi.
Postala je, ko je prišla do velikih belih vrat, ki so bila
zmerom zaklenjena in je bilo treba pozvoniti. Roka se je
vzdignila do črnega gumba, ni si upala pritisniti, omahnila
je. Znotraj se je slišal rezek glas, prepirali so se;
Francka se je že hotela vrniti, strah jo

je bil obšel. Toda
zašepetalo ji je na uho, da, zakričalo je od daleč: „Lačen
je; hodi po ulicah in gleda v izložbe in lačen je ...“

Pritisnila je na gumb, zazvonilo je s tankim zvokom.
Komaj je odprla dekla in je Francka vstopila, je že prišla
gospa po mostovžu. Suha je bila, siva v lica, nosila je naočnike
in spodnja ustnica je bila velika in napeta.

Preden je Francka izpregovorila, je zakričala gospa:
„Kaj pa vi? Po kaj pa ste spet prišli? Še vas sem čakala!“

„Zaradi sina, ki študira ...“

„Naj gre krave past! Berači naj ostanejo doma! Na
tuje stroške je lehko študirati. Kdor ne more, naj pusti.
Take gospôde bi imeli lehko dovolj ... danes ta, jutri oni
... ves klanec bi si naprtili ... Naj gre krave past! Zbogom!“

Gospa je bila že daleč na mostovžu, stopila je v izbo
in je zaloputnila duri za sabo. Francka je stala mirno,
lica so ji gorela od sramu in žalosti.

Prišla je dekla, póstarna ženska, in se je smehljala pol
dobrodušno, pol škodoželjno.

„Da bi bili prišli pol ure, uro prej, pa bi bilo vse dobro
... Hišna jo je razjezila in zdaj je kakor zlodej. Še mačka
je sunila v vežo, ki ga ima rajša nego moža.“

„Samo pol ure!“ si je mislila Francka, ko je odhajala
po stopnicah. „In zaradi te pol ure ... je on lačen in ne
dobi kruha. Zaradi hišne, ki je morda razbila krožnik ...
Kaj je naredil hišni, da ne dobi kruha zaradi nje? ... In
kakšen obraz, da bi se človek prekrižal in pobegnil strahoma.
Kakor levi razbojnik! ...“

Stala je na cesti in je premišljevala. Ali on čaka in je
lačen, a ona le stoji, kakor da bi se ji nikamor ne mudilo,
in premišljuje.

Dalje, Francka!

K župniku. Župnik, star, čemeren in malobeseden, se
je ozrl postrani, poslušal je komaj, dal ji je srebrn goldinar
in se je vrnil v izbo; komaj da je mimogrede pokimal
z glavo.

Nikogar ni bilo, ki bi se bil nasmehnil prijazno, rekel
ji: „No, pa malo sedite, Mihovka, in pripovedujte!“ in ki
bi poslušal s sočutjem, kako se mu godi tam v mestu,
kako ga gonijo iz hiše in kako je lačen in raztrgan. Nikjer
ga ni bilo, ki bi ji rekel: „Nate, pa popijte kozarec
vina in ne skrbite preveč, bo že kako; leta minejo, da
človek sam ne ve, kdaj in tako bo končano vse trpljenje;
še z veseljem se boste potem spominjali nanj.“ — Ni ga
bilo, hodila je med samimi tujci in grdo so gledali nanjo,
s težkimi zapahi so bila zaklenjena srca, niti špranja se
ni odprla.

Prišla je mimo krojačeve hiše; krojač je odprl duri,
stopil je na cesto in jo je pozdravil. Kakor beračica je
stala pred njim, obraz ponižen, život upognjen.

„No, kam, Mihovka?“

Ni se nasmehnil, debeli obraz je ostal resen. Prašal je
samo iz navade in ni mu bilo prijetno, da je stala pred
njim kakor beračica ter gledala nanj z očmi, ki so naglas
prosile.

Stopila je bliže, obšlo jo je upanje.

„Po sitnih potih, krojač, po takih potih, da bi jih ni
komur ne želela. Sina so mi dali v šolo, glejte, in zdaj ne
more več dalje, spodili ga bodo iz Ljubljane.“
Krojač se je začudil, resnično sočutje mu je pogledalo
iz oči.

„No ... zakaj bi ga podili ... kaj pa je napravil?“

„Stanovanja ne more plačati, lačen je in raztrgan.“

Krojač je pomislil.

„Glejte, ko bi bil vaš stari ostal doma, saj bi imel pri
meni dela dovolj ... Kaj pa boste vi sami? Saj še hlač ne
morete pošteno zbíti ... No, koliko pa je dolžan?“

„Deset goldinarjev; pet jih je dal župan ...“

Tresla se je od pričakovanja, — glej, že je segel v notranji
žep, izpustil je spet in se je vrnil v prodajalnico.

„Počakajte malo!“

Ko je prišel iz prodajalnice, ji je naštel v roko pet svetlih
goldinarjev.

„Kadar bo fant doma, naj pride pomerit obleko k meni
... Zbogom, Mihovka!“

Pokimal je z glavo in je zaprl duri za sabo.

Francka je hitela na klanec, v žepu so cingljali goldinarji,
z veselo godbo so spremljali njene vesele misli
...

Odprla je duri in je stala okamenela.

Za mizo je sedel Lojze, obraz zabuhel in rdeč od vetra,
čevlje blatne, obleko do vratu oškropljeno.

Ko je stopila mati v izbo, se ni ozrl in ni pozdravil.

„Zakaj si prišel, Lojze?“

Oči so se srečale in so se orosile.

„Saj imam denarja, Lojze, jutri se vrneva v mesto.“

Lojze je gledal v tla.

„Mati, rajši bi ostal doma ... ne morem več tam živeti,
kakor v peklu je tam ... Rajši bi ostal doma, saj ni vse
nič, saj ne bo nikoli nič ...“

Njegov mladi, še otroški obraz se je hipoma postaral,
gledal je resno in temno, govoril je mirno, ne da bi zazdihnil,
zajokal.

Mati se je prestrašila, stopila je k njemu.
„Lojze, ne govori tako, jutri pojdeva. Vse bo spet dobro,
samo žalosten ne bodi, glej! Koliko let pa je še? Kakor
da bi trenil, bodo minila. Potrpi — saj zdaj imava
denarja in prihodnji mesec bo že kako, bom že kako poskrbela
prej, da ne bo treba gledati zadnji dan ... Ali si
lačen, Lojze?“

Mati je hitela kuhat kosilo, Lojze se je sezul, ker mu je
bilo mokro v čevljih in je šel k peči. Ko je začutil gorkoto
v životu, ga je obšlo polagoma mirno, sladko čustvo;
lepo in prijetno je doma za pečjo, kjer ni nikogar, da bi
se ga človek bal, kjer ni treba gledati, da bi ne stopil pretrdo,
da bi se nerodno ne okrenil in bi že zakričalo: „Ti,
fant, vedi se spodobno — in plačaj rajši!“ Ni bilo treba
gledati v tla, da bi ne srečal hudobnih oči, ki strme neprestano vanj: „Plačaj, berač, ali pa pojdi!“ — Brez skrbi
lehko odpre duri in gre na cesto, ne da bi kdo zakričal za
njim z osornim glasom: „Najboljše bo, če se ne prikažeš
več; do jutri bom čakala, dalj ne, ne uro dalj!“ — in ni jih
bilo v tej gorki, domači izbi, ki bi se mu

postrani posmehovali,
ker ne plača in ker je raztrgan in lačen ... Tam
zunaj je klanec, prijazen in lep, kakor nobena cesta v
mestu, in tam so sosednje hiše, nizke, s slamo krite in
prijazni ljudje stanujejo v njih, ki ne reko žale besede
beraču in ga povabijo k skledi koruznega močnika, če
odpre duri in prosi vbogajme ... Oglasil se je zvon farne
cerkve, zazvonilo je morda mrliču, toda tako sladki so
bili glasovi te znane, domače pesmi, da je Lojzetu srce
trepetalo; izginila je žalost, minile so vse skrbi.
Sedel je za pečjo, glava mu je klonila in zadremal je.
Ko je prišla mati v izbo, je hodila po prstih, da bi ga ne
zdramila ...

Po kosilu je šel pomerit Lojze obleko h krojaču; popoldan
je minil hitro, prihajale so izpraševat sosede,
tudi pisar je prišel in ves je bil poparjen in žalosten.

„Kar tako pognati človeka!“ — Toda kmalu se je potolažil.
„To ni nič hudega, mnogim se godi tako. Malo
trpeti je treba, preden človek kaj doseže. Kdor se boji
vsakega vetrčka, ne doseže nikoli nič. Kaj pa se je zgodilo?
Majhen izprehod je napravil, malo izprehajat se je
šel, domov pogledat. To je vse ... No, bo že bolje ... Da
bi bil le moj sin drugačen! Nič bi se ne bal takih skrbi,
samo da bi mogel v šolo z njim ... pa je že prepozno.
Veseli bodite, Mihovka, da je tako!“

Zmračilo se je, Lojze se je napravil kmalu spat; truden
je bil in zaspal je, ko je komaj legel.

Ni še sijalo sonce, ko ga je mati zjutraj zbudila; rad bi
bil še ležal, tako toplo je bilo v domači postelji in sanjalo
se je tako prijetno.

„Pet bo, Lojze, morava na pot; vstani!“

Oblekel se je in je zajtrkoval; ko sta sedela z materjo
za mizo, je prišel čevljar in je prinesel Lojzetove čevlje,
ki jih je bil krpal ponoči.

„Koliko pa sem dolžna?“ je prašala mati.

Čevljar ni nič odgovoril, izvlekel je iz žepa desetico in
jo je položil pred Lojzeta na mizo.

„Da boš imel kaj za pot!“ je dejal in je šel.

Francka je še spala, ali prebudila se je, ko sta odhajala
mati in brat.

„V peči imaš kavo in kosila boš pri čevljarjevih; sem
že naročila ... Daj, da šole ne zamudiš!“

„Prinesite mi kaj, mati!“

Šla je za njima do praga in je gledala, ko sta šla po
klancu, s trdimi, enakomernimi koraki, kakor ljudje, ki
se napravljajo na dolgo pot. Ko sta izginila, se ji je Lojze
nenadoma zasmilil, Bog vedi zakaj, žal ji je bilo, da
je šla po kavo v kuhinjo in je sedla za mizo, jo je bilo
strah samote in zajokala je.

Mati in Lojze sta se napravila peš v Ljubljano, ker je
bila vožnja predraga in bi ostalo premalo za stanarino,
za večerjo še celo nič.

Proti gori je bilo nebo jasno in samo daleč na obzorju
so počivali sivi oblaki; ali ko se je dvigalo sonce, je
prepregla kmalu megla vse nebo, vlažno je bilo in neprijazno.
Pot je bila vsa mehka in razmočena, da so se pogrezali
čevlji v blato. Neprestano sta hodila s te strani
ceste na drugo in spet nazaj, ali povsod je bilo enako in
naposled sta se privadila. Trg je bil kmalu za njima in
samota se je razprostrla naokoli.

„Ali se spominjate, mati,“ se je nasmelhnil Lojze, „kako sva se vozila prvikrat v Ljubljano? Takrat je bil lep
dan ...“

Tudi mati se je nasmehnila, kakor se nasmehne človek,
če se domisli nečesa, kar se mu zdi otročje in neumno,
ali česar si vendar želi nazaj.

Ko se je spomnil Lojze tiste prve lepe vožnje — kakor
da bi se bil vozil v deveto deželo, kjer je vse od cukra in
medu — so mu prihajala na misel poznejša pota in vsa
so bila žalostna, grenko je bilo misliti nanje. Ko se je
vračal prvikrat domov — o Božiču je bilo — je bila cesta
zmrzla in mraz je rezal v lica, tako da je prišel domov
ves ozebel in da je ležal bolan vse praznike. Bolan je
ležal, kolača ni bilo, mati je kupila kos potice v gostilnici
in vse je bilo potrto, komaj govoriti so si upali, ker jim
je ležalo na srcu kakor môra. In vendar ga je bilo strah,
ko se je poslavljal od doma ter se vračal v mesto. Tam v
mestu je bila gospodinja, velika, debela ženska s hudobnimi
očmi in hudobnim glasom, ki ga je sprejela molče
in je čakala, kdaj bo

položil denarje na mizo. Denarja ni
prinesel s sabo, šel je tiho k svoji polici in je vzel knjigo
v roko; bal se je, čutil je, da stoji gospodinja v kuhinji
blizu duri in da gleda nanj. Naposled je prišla v izbo.
Lojze se ni ozrl. „No, kaj pa je, Lojze?“ je prašala. Lojze
je zardel, gledal je v knjigo. „Mati so dejali, da malo potrpite,
da bodo poslali še ta teden.“ Gospodinja ni odgovorila
nič, vrnila se je v kuhinjo. Toda zvečer je nenadoma
stopila predenj in je izpregovorila s tako hladnim
glasom, da ga je bolj zabolelo, kakor če bi bila kričala
nad njim — kričala bi in bi nehala. „Veš, ti, Lojze, beračije
ne maram. Če ne morete plačati o pravem času,
pa pojdi! Nisem navajena, da bi čakala na tiste krajcarje,
red mora biti. Le piši materi, da, če ne bo denarja v
soboto do šestih zvečer, ne boš več spal pri nas.“ Tako
je govorila vpričo drugih, ki so sedeli okoli mize ter jedli
potice, ki so jih bili prinesli od doma. Ko je umolknila ter
je odšla v kuhinjo, je odrezal tovariš, ki je bil prišel na
stanovanje ob istem času kakor on, velik kos potice ter
jo porinil po mizi. „Na, jej, Lojze!“ Tudi drugi so se
spomnili nanj in Lojze je imel bogato večerjo ... Tako je
bilo prvikrat, ali pozneje so se mu odtujili. Neprestano
mesec za mesecem, leto za letom je ponavljala gospodinja
iste besede, zmerom bolj so bile hudobne in zmerom
bolj grde. Polagoma so se tudi tovariši navadili
misliti, da je berač, da stanuje zastonj in da mu človek
lehko reče karkoli, kakor beraču, ki pride prosit pred
duri in sede potem na stopnice s skledico med koleni. Ni
bil več njihov tovariš, gledali so nanj s pol pomilovalnimi,
pol zaničljivimi očmi. Če mu je kdo kaj daroval, mu
je daroval kakor siromaku, ne kakor tovarišu: porinil je
kos kruha po mizi in se ni ozrl nanj, ni zinil prijazne
besede, Lojze pa je slišal dobro: „Na, ker tako gledaš,
berač!“ — Izba mu je bila tuja v prvem trenutku in bila
mu je tuja zmerom bolj. Prihajal je strahoma, komaj si
je upal odpreti duri in odhajal je naglo, kakor da bi bežal,
oddehnil se je zunaj in laže mu je bilo, skoro je pozabil
na vse, na lakoto, na stanovanje, kadar je hodil po
ulicah in ni bilo nikogar, ki bi ga zmerjal in suval. Kolikor
bliže je prihajal čas, ko se je bilo treba vrniti na stanovanje,
toliko bolj

tesno mu je bilo, hodil je počasi, život
se mu je sključil, oči so gledale boječe in nezaupno.

Doma si ni upal govoriti naglas, si ni upal niti stola premekniti
in sčasoma je bilo vse njegovo vedenje nekako
tihotapsko, gledal je postrani in se skrival v kotu, kakor
da bi imel hudodelstvo na vesti. In v samo dušo njegovo
je leglo naposled nekaj nezaupljivega, skritega in samosvojega;
plašljivost zbeganega in tankočutnega otroka,
ki mu pade žala beseda na srce kakor udarec s pestjo, se
je izpreminjala polagoma v neodkritosrčnost; beraštvo,
ki ga je bilo polno vse njegovo življenje in ki so mu ga
očitali neprestano, se mu je izlilo polagoma v naturo in,
kadar je govoril s tovarišem, ki je bil oblečen boljše od
njega, se mu je život nehote skrivil in obraz mu je bil
ponižen in hlapčevski ... Tistih misli, ki jih je bilo srce
polno, ko je potoval prvikrat v Ljubljano, ni bilo nikjer
več, nikoli več niso posijale izza sence suženjskega življenja,
ki ga je napravilo prezgodaj starega in čemernega.
Toda namesto njih so prišle drugačne misli, neumne
in sanjarske, misli bolnega in nesrečnega človeka, ki
išče opore s trepetajočo roko in jo najde šele v svetu, ki
si ga je bil sam ustvaril in o katerem vé dobro, da si ga
je bil ustvaril sam. Prej je sanjal lepo v ravni črti — šolo
bi dovršil, gospod bi bil in bi vzel mater k sebi in očeta
in vso družino; prijetno življenje bi bilo, brez skrbi, a
polno ljubezni in tihega veselja. Zdaj pa so se sanje čudno
razrasle, segale so bogvekam, nikjer jim ni bilo konca.
Tihega veselja zdaj ni bilo več njegova sreča je bila
šumna, bleščeča; spominjal se je nejasno očetovih romanov
in je živel v njih, bilo mu je, kakor da je bil nekoč
že okusil tisto čudovito življenje v zakletih gradovih,
kjer je vse od zlata in dragih kamnov, v velikih mestih,
kjer so poslopja, da je ljubljansko gledališče koliba v primeri
z njimi in kjer se vozi cesar z desetimi pari v pozlačeni
kočiji po neizmerno široki cesti ... Okusil je bil že
to življenje in tudi v prihodnosti čaka nanj. Zgodilo se
bo nekaj nepričakovanega, čudovitega, in v tistem hipu
se bo vse izpremenilo, bo vsega uboštva konec, in celo
spomin na grdo preteklost bo ugasnil ... Kadar je bral o
velikem vojskovodju, je bil sam tisti vojskovodja in še

vse bolj imeniten; če je bral o slavnem umetniku, je bil
on tudi tisti umetnik in imel je vreče denarja in ga je razsipal
kakor pleve. Pevec je bil in slikar in podobar in godec
— kakor je kje izteknil kakšno povest, kakšen življenjepis,
kakšno kratko opombo; iz ene same besede, iz
enega samega imena je zraslo košato drevo najpredrznejših sanj in je raslo do nebes, od obzorja do obzorja je
razprostiralo svoje veje ... Tako se je godilo za ponižnim,
plašnim, zmerom zamišljenim obrazom. Časih ga je učitelj
poklical, toda Lojze se ni genil, gledal je v steno s
topimi očmi ... „Mihov! Ti si se jako izpremenil, polenil
si se in če pojde stvar tako dalje, ne bo iz tebe nikoli nič!
...“ Lojze se je bil resnično polenil. Šel je časih v šolo,
sanjal je vso pot, in ko je prišel do poslopja, ki so gledala
iz njega tako neprijazna in pusta okna, mu je bilo žal
lepih sanj in krenil jo je po stranskih potih v drevored in
v gozd, da je bil čisto sam svoj in se je igral s sanjami,
kakor se mu je zdelo. Kadar je bil sam, je zamahoval z
roko in govoril naglas; tudi med ljudmi na ulicah se je
časih nenadoma poluglasno zasmejal, prestrašil se je
svojega glasu, sram ga je bilo in hitel je dalje, da bi se ne
ozirali po njem: „Kaj je znorel fant? ...“ Napravil si je bil
drugo življenje, ker je bilo resnično življenje tako umazano,
polno skrbi in groze ...

„Kam si se zamislil, Lojze?“ ga je prašala mati.
Izpočetka sta hodila vštric, ali kmalu je pričel stopati
hitreje in komaj ga je mogla dohajati. Glavo je imel sklonjeno,
ustnice so se premikale. Mislil si je popolnoma
jasno, kako bi bilo, če bi zadel veliko srečko v loteriji in
bi se pripeljal na klanec k materi v gosposki kočiji in z
dvema paroma konj. Mislil je, in že mu je bila resnica.
Mati je stala na pragu, zraven je bil čevljar, pogovarjala
sta se o njem in mati je bila vsa žalostna, ker je premiš
ljevala, kako je lačen in raztrgan. „Kdo pa se pelje
tam v kočiji z dvema paroma konj? Nikoli še ni bilo take
kočije na klancu, kar jaz pomnim — deset let!“ — Mati
pa ga je spoznala v tistem hipu. „Jezus Marija! — Lojze
je v kočiji!“ — On skoči hitro dol, še preden so se konji
ustavili. „Mati, vse je pri kraju! Le brž s klanca, le hitro
mati! V

mestu, tam imam veliko in lepo hišo — le brž
mati!“ — In prijel jo je pod pazduho in šli so vsi, bežali
so s klanca, s klanca izgnanih, izgubljenih, prokletih ljudi
... dol v prekrasno življenje ...

Zdrznil se je, pogledal je naokoli in zdramile so se mu
oči, materin glas jih je bil zbudil ... Žalostna pokrajina,
kolikor daleč je segel pogled; blatna cesta, sivo nebo
samota in žalost vsenaokoli.

„Zdaj še nisva na polu poti, — kako se vleče cesta,
kadar je blato ... Zadnjič sem hodila domov, pa je bila
pot za polovico krajša.“

„Ali si truden, Lojze?“

„Nič nisem truden.“

Truden je bil in težko je hodil; pot se mu je zdela brez
konca; še od prejšnjega dne, ko je bil premeril isto pot
iz mesta, so mu bile noge ožuljene in skelele so ga.
„Ali ste vi kaj trudni, mati?“

„O, nisem trudna — kaj pa bi bilo, ko bi bila trudna že
zdaj.“

Tudi ona je bila trudna in, če se je ozrla po poti, ki se
je vila v neizmerno daljavo, jo je obšel strah in stopila je
hitreje, kakor da bi hotela preskočiti z enim samim korakom
dolgo dolino, ki se je vlekla od holma do holma.
Toda samo život se je nagnil, noge pa so stopale trudno
in enakomerno kakor prej.

Megla se je bila vzdignila, sivi oblaki so viseli na nebu
in pršilo je.

„Ali imate denar za ves dolg?“ je prašal Lojze in poznalo
se mu je, da je skrival to vprašanje že dolgo, že od
prejšnjega večera, pa si ni upal izpregovoriti, ker se je
bal, da bi mati ne odgovorila: „Saj bo dovolj polovica;
naj potrpi, Bog se usmili!“

„Vse imam, Lojze, nič ne skrbi!“

Lojze je stopil hitreje in bolj veselo.

„Če bi imeli denarja, mati, bi šel stran od tam ... samo
da bi šel stran od tam, pa bi bilo vse dobro.“

„Še malo potrpi, Lojze, se bo že izpremenilo ...“

Spet mu je leglo na srce grenko in trudno in obraz je
dobil tisti starikavi in prezgodaj resni izraz, ki ga je poznala
Francka na moževem obrazu.

„Jaz mislim, mati, da se nikoli ne bo izpremenilo.“

„Le potrpi malo ... ne smeš tako govoriti, greh je ... Če
misliš, da se nikoli ne bo izpremenilo, pa se res ne bo
izpremenilo; ne smeš tako misliti ...“

Oba sta bila že do vrha oškropljena od blata; mati je
malo postala, da bi se oddehnila, toda bala se je, da bi
Lojze ne videl njene utrujenosti in stopila je hitro. Toda
Lojze je videl in tudi njega so zabolele noge, sedel bi,
odpočil bi si malo.

„Ali ste trudni, mati?“

„Saj bova že kmalu na polu poti, le hitro stopiva ...“

„Če ste trudni, mati, sedite malo na kanton!“

V enakih ozkih presledkih so stali na obeh straneh
velike ceste kantonski kamni, ki so počivali na njih siromašni popotniki, kadar je bila cesta blatna in trava razmočena.

Mati in Lojze sta si sedla nasproti in sta morala govoriti
glasneje, da sta se razumela.

„Ali je Tone kaj pisal?“

„Nič ni pisal. Šel je stran od tam, ne vem, kje je.“

„Pa oče?“

„Nič.“

Sedela sta komaj minuto in sta nadaljevala pot; noge
so bile še bolj težke in neokretne nego prej, bile so kakor
lesene in se niso hotele pregibati v kolenu. Hodila
sta zdaj že po ravnini, ki se je razprostirala prav do Ljubljane.
Na levi so se še zmerom vzdigali nizki holmi, ki so
stopali polagoma zmerom bolj v stran ter se izgubljali v
daljavo. Skoro na vsakem je bila majhna bela cerkev; ko
je zvonilo sedem, se je Lojze odkril in molila sta naglas;
v samoti se je glasila molitev čudno in žalostno, kakor
dolgočasno romarsko petje.

Sredi pota je stala ob cesti gostilnica, kjer so se ustavljali
vozniki. Nobenega voza ni bilo pred njo; gostilničar,
póstaren človek s prijaznim obrazom, iz katerega so
mežikale dobrodušne oči, je stal na pragu; vstal je bil
šele najbrž in je šel pogledat po vremenu.

„Stopiva notri, Lojze, kaplja slivovca te bo pogrela.“
Gostilničar je pozdravljal že od daleč.

„Kam pa? V Ljubljano?“

„V Ljubljano! Dajte nama osminko slivovca.“

„Fant je vaš sin, seveda?“

„Moj sin; študent!“

„A, študent, glejte!“

Postavil je na mizo žganje in pol hleba belega kruha.

„Pa se dobro uči?“

„Dobro ... da bi bilo samo učenje!“

„Skrbi ima človek, seveda! ... Študiranje stane, stane!“

Prišla je v izbo gostilničarjeva hči, trinajstletno dekletce;
velike rjave oči so gledale bistro in veselo, drobni
obraz je bil zelo nežen in skoro prebel, kakor da bi
bila vzgojena v težkem mestnem vzduhu. Lojze se je
ozrl nanjo in bilo ga je sram, da je bil tako siromašno
oblečen — sam ni vedel zakaj.

„Prinesi no — pot je še dolga — prinesi no, Ančka,
malo mesa, malo gnjati!“

„Sva že zajtrkovala, ko sva šla od doma ... kavo ...“

„Zaradi študenta, naj jé fant, ko je mlad, bo bolje študiral
... Veste, tudi jaz sem imel študenta —“ V njegovem
sladkem smehljaju se je prikazalo hipoma nekaj
grenkega, toda šlo je hitro mimo. „— pa mi je umrl fant, ubožec. Tih je bil in priden ...
no! Kadar pride vaš fant mimo, naj se le oglasi pri meni.
O Božiču, kadar gredo na počitnice, jih je zmerom polno
pri meni, do noči ostanejo in zelo veselo je ... Tako,
Ančka! Le jej, fant, s praznim želodcem se ne da študirati!“

Francka in Lojze sta jedla, dokler ni bil krožnik prazen,
gostilničar je stal poleg in je govoril. Prijetno mu je
bilo, če je videl človeka v izbi; zdaj ko je bila železnica,
je prihajalo mimo malo vóz in hiša je stala na samoti,
tako da se je izgubilo vanjo samo ob nedeljah par kmetov
iz bližnjih vasi. Premožen kmet je bil in daleč naokoli
je bila zemlja njegova. Po smrti žene in sina mu je
bilo zelo dolgčas in žalost ga je napravila nekoliko
otročjega.

Ko sta odhajala, se je Lojze ozrl; na pragu je stala gostilničarjeva
hči in nekaj se mu je zgenilo v

srcu; hodil je
laže in misli so mu bile bolj vesele; bilo mu je, kakor da
bi bil doživel nekaj zelo lepega.

Cesta je držala skoro v ravni črti po ravnini; ni se moglo
videti do konca, do ovinka; drevje, ki je raslo ob cesti
v dolgih presledkih, se je v daljavi stikalo; in tam v
megli, zelo daleč, se je vzdigalo nekaj sivega; Lojze je
spoznal ljubljanski grad, zdelo se mu je celo, da vidi na
grebenu dolgo vrsto mladih dreves. Toda kmalu se je
spet vse zavilo v meglo, ki se je valila ob obzorju in spet
samota povsod, prostrani travniki, mali gozdiči, nerodovitno
močvirje. Ko sta bila stopila iz krčme, sta bila vesela
in zdelo se jima je, da bo zdaj pot kmalu pri kraju;
cesta pa se je vlekla neizmerno, če sta se ozrla nazaj, je
bila krčma še čisto v bližini, kakor da bi bila storila šele
par korakov; a noge so bile že trudne, od sedenja še bolj
neokretne in trde.

„Saj ne bo nikoli konca!“ je zdihnila mati.

„Morda pride kakšen voz,“ je odgovoril Lojze in se je
ozrl nazaj.

Prihajal je od daleč kmečki voz, dva konja sta bila
vprežena in vozil je hitro, tako da je škropilo na obe
strani prav do jarka.

„Morda naju vzamejo gor,“ je dejal Lojze. „Že večkrat
so me vzeli ... voz je prazen, seveda naju vzame.“

Kmet je sedel sam spredaj in je gonil neprestano; zadaj
so ležale vreče in so poskakovale, ko se je voz tresel
in zibal.

„Ali bi naju ne vzeli gor?“ je zakričal Lojze.

Stala sta ob cesti in oškropilo ju je po obleki in po
obrazu; voz je švignil mimo, komaj sta ga še videla. Stopala
sta molče dalje in šele čez dolgo je izpregovoril Lojze.

„Bova pa hodila, saj ni več daleč.“

Mati je molčala — zelo daleč je še bilo, a utrujenost je
legla že na ves život in noge so se premikale kakor zamrle,
ni jih čutila. Tudi glava je bila težka in brez misli,
oči so gledale zaspano. Hodila sta vštric, sključena,
oškropljena od blata in nista izpregovorila skoro besede,
dokler nista prišla do ljubljanske mitnice ... V samoti
in tišini so se vrnile Lojzetu sanje,

ki se je bil prej nenadoma predramil iz njih ... Peljal se je domov v kočiji,
z dvema paroma konj; po veliki cesti se je vozil, zato da
bi videl vse tiste kraje, ki je hodil časih mimo ves ubog
in lačen; ustavil je voz pred krčmo sredi pota in krčmarjeva
hči je stala na pragu ter je gledala nanj z začudenjem
in radostjo, ko je bil tako gosposko oblečen ...

„Mitnica se že vidi od daleč!“ je izpregovorila mati in
Lojze se je zbudil. Zbudil se je in spet je bil na blatni
cesti, glava je bila takoj spet polna grenkih misli — tam
je mesto in tam je spet tisto strašno življenje; tuja izba,
kjer ne sme trdo stopiti, ne naglas izpregovoriti in kjer
gledajo nanj srepe, hudobne oči.

„Kmalu bova tam,“ je odgovoril malomarno.

Pri mitnici si je obrisal ob travi čevlje, da bi ne hodil
v mesto ves blaten. Kmalu sta prišla z velike ceste na
tlak, na mestne ulice. Vozovi so ropotali mimo, hiše so
stale zmerom bolj gosto na obeh straneh in zmerom
bolj gosposke so bile. Prej se je zdela Lojzetu pot brezkončna,
ali zdaj je bila čudovito kratka, ulice so se vrstile
za ulicami, kakor da bi švigale mimo; že je bil tam leseni
most, že je zavila pot navzgor proti stanovanju. Hodila
sta zmerom bolj počasi, kolikor bliže sta prihajala.
Pred hišnimi vratmi sta postala. „Gor morava!“ je rekla
mati in šla sta počasi po veži, po stopnicah, po mostovžu.
Ko sta bila pred durmi, je prijela mati za kljuko,
ozrla se je na Lojzeta in je odprla, počasi in oprezno,
kakor prihaja tat v prazno izbo in se ozira s pozornimi
in plašnimi očmi, noge še na pragu, samo život sklonjen,
tako da bi lehko brž zaprl duri in izginil, če bi zašumelo
v kotu. Gospodinja je bila v kuhinji, pogledala je in ni
pozdravila. „Dober dan, gospa!“ je rekla Francka še
med durmi, „prinesla sem vam, kar smo vam dolžni. Ne
jezite se nikar, da ste morali malo čakati.“ — Gospodinja
je napravljala testo za štruklje in se ni ozrla, ko je govorila.

„Veste, ljuba žena, jaz ne maram takih sitnosti. Če
ne more plačati ob pravem času, pa naj si prebere; dobim
študentov, kolikor jih hočem, on pa ne bo kmalu
našel gospodinje, ki bi imela toliko potrpljenja.“ — Mati
je izvlekla denar in ga je naštela na mizo; gospodinja je
pogledala postrani,

preštela je z enim samim pogledom
in se je spet obrnila k svojemu opravilu. „Pa tudi fant ni
več tak, kakor je bil; potuhnjen je in laže. Zadnjič, v nedeljo,
je dejal, da pojde k litanijam, pa so ga videli zunaj
v gozdu. Boste videli, da ne bo nič iz njega!“

„Ali si res lagal?“ je prašala mati strahoma.

„Res!“ je odgovoril Lojze. Opazil je, kako mu je švignil
preko obraza srep pogled, toda zdaj je bila mati poleg
in ni se bal. Gospodinja ni rekla materi „Sedite!“ in
tako je nekaj časa stala v zadregi, naposled pa se je poslovila
nakratko in Lojze jo je spremil.

„Zakaj si lagal?“ ga je prašala mati.

„Če bi rekel, da pojdem v gozd, bi me ne pustila z doma,
jaz pa ne morem biti doma ... ne morem biti doma!“ je ponovil glasneje, skoro je zakričal in mati je
umolknila.

Kmalu po kosilu se je napravila spet na dolgo pot;
strah jo je bilo brezkončne poti in odlašala je od minute
do minute, preden je vstala. Tudi Lojze se je bal slovesa;
dokler je bila mati v mestu, se je čutil varnega in se
ni bal ljudi. Pred šolo sta se poslovila in ko se je ozrla
mati izza ogla še enkrat, je videla, da tudi Lojze še stoji
pred vratmi in gleda za njo. Obema je bilo težko, kakor
da se je nekaj pretrgalo med njima in da sta zdaj neizmerno
daleč drug od drugega, oba sama in zapuščena ...

Proti mraku je pričelo deževati, obenem se je vzdignil
veter in cele plasti dežja so ji lile v obraz. Pot je bila
podobna časih rumenemu, blatnemu jezeru, voda je segala
preko členkov, lila je od zgoraj v čevlje in noge so
stopale kakor bose po mrzli vodi.

Sredi dežja in vetra, v neprijazni samoti, kjer ni bilo
človeka od nikoder, se je je polastila velika brezupnost.
Temnilo se je, lilo je zmerom bolj, veter ji je odvezaval
ruto in jo je suval s ceste proti jarku. Hodila je kakor
pijana, ko bi noge omahnile samo za trenotek, bi se
zgrudila brez volje in brez strahu, vdana v grozno usodo.
Brez koristi je, če se človek upira, življenje gre dalje
svojo pot in se ne da izpremeniti.

VII.
Vračajo se izgnanci.

Francka, sestra študenta Lojzeta, je sedela za mizo na
robu stola, pripravljena na pot. Na klopi ob peči je
ležala velika cula; v njej je bilo Franckino perilo in njena
nedeljska obleka. Ruto je imela že na glavi, pila je še
kavo, ki je bila vroča, da bi si skoro ustnice opekla. Takrat
je imela Francka štirinajst let in napravljala se je v
službo. Majhna je bila in tanka, toda obraz je bil okrogel,
samo malo bled, in tudi ustnice niso bile zelo rdeče.
Oči, ki so bile drugače jasne, so bile zdaj objokane in so
gledale motno.

Poleg matere je sedela za mizo suha, starikava ženska
s koščenim obrazom, na katerem je visela ohlapno siva,
zelo gubasta koža. Ko je jedla, se ji je poznalo, da nima
zob, spodnja ustnica se je vzdigala skoro do špičastega
nosu. Prišla je, da bi vzela Francko s sabo ter jo spremila
v službo, v malo mestece, oddaljeno od trga tri — štiri
ure; pripravila ji je službo pri gosposkih ljudeh, pri notarju,
ki je potreboval deklo in pestrno. Francka se je
poslavljala in težko ji je bilo slovo, ob poslednjem trenotku
se je prestrašila sveta zunaj in ženske, ki jo je jemala
s sabo, kakor da bi jo prodajala, in ljudi se je prestrašila, ki se je napravljala v njih službo. Gosposki so
bili — trdi in neusmiljeni.

Francki nasproti je slonela mati s komolci na mizi.
Obraz se je bil zelo postaral, gubav je bil in na licih globoko
vdrt; gledala je mežikujoč, na dva sežnja ni več
razločevala ljudi in če je gledala dalj časa, so se ji oči solzile.
Ženska je silila na pot in Francka je vstala.

„Če moraš iti, pa pojdi!“ je dejala mati; stopila je bliže,
da bi videla natanko Franckin obraz.

Takoj je položila Francka culo na klop in je odgovorila
hitro.

„Ostanem, mati!“

„Ne ... ne ... ne!“ je hitela ženska in je zgrabila culo.

„Zdaj smo se zmenili, zdaj je, kar je. Stara si že zadosti,
kaj bi se držala materi za krilo ... Nikar se tako ne poslavljajta,
kakor da bi se videli zadnjikrat. Saj pride časih
domov, kakšno nedeljo ...“

„Pa zbogom, Francka!“

Kakor mimogrede se je doteknila mati z roko Franckinega
lica in v tistem hipu je Francka zajokala. Ženska jo
je prijela za roko in jo je vlekla proti durim.

„Kaj še ne bo konca? Kakšna reč je to! ... Ob desetih
morava biti tam ... No, zbogom, Mihovka!“

Šli sta in mati je šla z njima do praga. Ni jokala, oči so
se solzile kakor zmerom in obraz se je zdel čisto miren.

Gledala je dol — tam po klancu, v megli, ki je bila neprestano
pred njenimi očmi, se je zibalo dvoje senc —
ena izmed njiju je bila majhna in tanka, zibala se je,
megla se je gostila, senci sta izginili.

Vrnila se je v izbo, sedla je na klop in se je prijela za
glavo.

„Vsi so šli, moji otroci, in samo so me ostavili ... Po
svetu so šli, zavrženi, izgubljeni!“

Velik črn molek je visel ob peči, vzela ga je v roko in
ustnice so se premikale kakor v molitvi; toda misli so
bile tope in težke, plazile so se po zemlji in se niso mogle
vzdigniti.

* * *

„Kaj boš redila otroka, ko nimaš sama kaj jesti! Stara je
zadosti, naj gre služit!“

„Kaj bi stradal otrok doma, ko je zunaj kruha zadosti!
Greh bi bil — in saj je že čisto bolehna!“ —

„Če jo boš imela neprestano pod krilom, se ne bo naučila
nikoli nič — kaj bo svoj živ dan pri materi?“

Sosede so govorile, Francka je šla služit in mati je
ostala sama. Ostala je sama v veliki prazni izbi,

kjer je
bila na steni samo še zamazana siva podoba, v kotu polomljena
postelja, pri oknu miza in dvoje stolov, ob peči
klop. Omare, skrinje in stole so polomili in sežgali pozimi, ko je bilo mraz in je pihal veter skozi velike špranje
pri oknu.

Noge so ji časih otekale, tako da ni mogla hoditi; če je
šla delat na polje, je dobila samo kosilo in desetico na
dan, bila je samo drugim v napoto in jemali so jo iz usmiljenja.
Krpati ni mogla več, ker ni videla šivanke in ker
so jo bolele oči, če je gledala skozi naočnike dalj časa ...
Prišlo je bilo v izbo čisto surovo, golo, ostudno beraštvo
in je sedlo za mizo, tako da je bil v izbi neprestano mraz
in strah.

Pogostoma je prišel pogledat čevljar in je prinesel
kruha, ki ga je položil na mizo, kakor da bi ga bilo sram
usmiljenja. Star je bil že, ni se več bril in poraščen je bil
po vsem obrazu s sivo, ščetinasto brado. Mihovka se ga
je bala, ker je govoril, kakor da bi rezal besede iz srca,
tako strašne so bile in tako dobro jih je poznala v svojem
srcu. Časih ni govoril nič, pogledal je komaj v izbo in je
šel; ali kadar je bil pijan, je sédel za mizo in je sedel pozno
v mrak, dokler se ni vrnil v krčmo. Umrla mu je bila
žena za jetiko in to ga je zelo potrlo; spomnil se je šele
po njeni smrti, da jo je imel rad.

Tudi pisar se je zelo postaral; suh je bil kakor trska, v
sivem obrazu ni bilo več kaplje krvi. Sin mu je bil šel na
popotovanje, hodil je bogvekod in se ni oglasil. Če je
prišel na klanec pismonoša, je stal pisar na pragu in gledal,
če ne zavije morda k njemu; pismonoša je stopal
počasi navkreber, pisarju se je že zdelo, da gre naravnost
proti njemu — toda pokimal je nalahko z glavo in
je šel mimo.

Ljudje so se starali, so se izpremenili, klanec sam pa
se ni nič izpremenil. Komaj je umrl siromak, je prišel
drugi v prazno izbo in zdelo se je, da je čisto podoben
umrlemu. Isti sesušeni obraz in iste vdane in temne oči.
Tudi siromašne koče se niso izpremenile; razpadale so
tako počasi, da je bilo opaziti komaj v desetih letih malo
izpremembo; ometa ni bilo več na nobeni; na slami, kolikor
je ni bil izrval in razmetal jesenski vihar, je rasel
mah; okna so bila tupatam zadelana s papirjem ...

Spodaj
v trgu pa se je izpreminjalo življenje; nove hiše so
vstajale, prihajali so novi ljudje, zmerom bolj veselo in
glasno je bilo; ali kolikor bolj se je trg širil, tembolj je bil
klanec poln. Prej so bile nekatere izbe čisto prazne; nihče
ni stanoval v njih in veter je pihal skozi razbita okna.
Zdaj so gostovali celo pod streho — sami ljudje, ki jih je
bilo vrglo življenje preko praga. Trg se je širil in klanec
se je polnil — kolikor večja je bila kuhinja, toliko več je
bilo pomij.

* * *

Pisar je upal.

„Kdo ve, saj ni nikjer zapisano, da bi se morali izgubiti.
Pride morda danes ali jutri in mi bo v oporo na stara
leta. Pričakujem ga.“

Pričakoval je sina neprestano; kadar so se oglasili pod
oknom koraki, kadar so zaškripale duri, se je zdrznil.

„Svet je velik, zakaj bi ravno on ne našel prostora, da
bi varno sedel. Ne piše mi, čaka, zato da me razveseli
nenadoma ... Boste videli, kako se povrne ...!“

In videl ga je pred sabo, velikega, črno oblečenega,
zlata verižica na telovniku: „Dober dan, oče; ste pač mislili,
da ne pridem!“

Tako ni bilo minute, da bi ne mislil nanj, govoril in
sanjal je o njem.

Čevljar ni nič sanjal in nič upal. Hči mu je šla služit h
kmetu, sina je bil dal k čevljarju v trg, tistemu, ki ga je bil
izgnal na klanec. Ostal je sam in ni mu bilo dolgčas; podnevi
je krpal, zvečer je sedel v krčmi.

„Jaz nisem dal otrok tako daleč,“ je dejal, „zato da
bodo našli precej spet na klanec.“

Ali kadar je šel mimo hiše, kjer je samotarila Mihovka,
ga je potegnilo nekaj čudnega proti durim. Ni bilo
upanje, ali morda je bila nezavedna želja, da bi se ne
izpolnilo njegovo žalostno prorokovanje: „Vsi se bodo
izgubili, vrnili se bodo na klanec in bodo na klancu poginili,
kakor jim je bilo usojeno od začetka!“ — Molčal
je in je čakal, da bi Mihovka izpregovorila, toda videl je
na njenem obrazu, da se nič ni izpremenilo, in skoro
hudobno veselje se mu je zgenilo v srcu, posebno če je
bil pijan.

„Nič ne pišejo? Seveda nič ne pišejo! ... Kako bi pisali,
ko jim je slabše nego nam. Mi živimo takole mirno in
stradamo vsaj doma, v svoji izbi, kjer nas živ človek ne
vidi, da bi se nam posmehoval. Ampak stradati med
tujimi ljudmi, to je vse kaj drugega; stradanje še ni najhujše — potikati se okoli, prositi ljudi, ki te gonijo preko
praga — to je hudo, Mihovka! Naj bi bili ostali na
klancu; kaj jih je gnalo ven!“

In Francki sami je zastokalo v srcu: „Zakaj so šli?
Zmerom manjše je bilo njeno upanje, sama mu ni ve
verjela in le igrala se je časih z lepimi mislimi, ki je vedela,
da so otročje in da se nikoli ne bodo izpolnile ...
Šla je bila v Ljubljano pred letom dni, jeseni. Prišla je
na stanovanje, Lojzeta ni bilo.

„Kje je Lojze?“

„Ni ga več pri nas — ne bom imela ljudi zastonj na
stanovanju.“

Francka je omahnila.

„Kam je šel?“

„Jaz ne vem; nisem šla za njim.“

„Kdaj je šel?“

„Mesec dni bo že; kaj vam ni pisal?“

„Ni pisal!“ je odgovorila Francka in je sedla na stol v
kuhinji.

„Tudi v šolo ni več hodil zadnje čase,“ je govorila gospodinja
dalje. „Čisto se je zanemaril, izgubil. Raztrgan
je hodil okoli kakor lump, do kolena je imel hlače razklane
... Saj so mu pripravili nekoga, da bi ga učil; tako
bi bil zaslužil dva goldinarja na mesec, pa ga je pustil; še
štirinajst dni ni hodil tja.“

Francki je legalo nekaj silnega na rame; klonila je glavo
in ni slišala nič več, a gospodinja je pripovedovala
dalje.

„Pa tudi tako bi ga ne imela več na stanovanju. Nepošten je bil — prišla sem nekoč v kuhinjo in sem ga
videla, ko si je odrezal kos kruha; še zganil se ni, spravil
je kruh prav počasi za suknjo in je šel na cesto ... Izgubil
se bo, nikoli ne bo nič iz njega. Tudi na Boga je
pozabil in zdaj se mu tako godi. Zvečer ni maral več moliti;
ko so drugi pokleknili, se

je lepo razpravil in je legel.
V cerkev ni šel nikoli, doma je ležal v nedeljo ves dan in
še obul se ni. Seveda je imel take čevlje, da bi ljudje gledali
za njim; ampak v cerkev bi bil šel vendar lehko, ker
Bog ne gleda na čevlje ...“

Ko je gospodinja še govorila, je Francka počasi vstala
in je šla proti durim.

„Ali mi ne morete nič povedati, kod bi ga iskala?“

„Pravijo, da je bil pri gledališču zadnje čase; kje stanuje,
ne vem ... Če bi bil drugačen, bi morda imela še
malo potrpljenja z njim, tako pa mi je pohujšal še druge
in zato sem mu kar rekla — —“

Francka je odprla duri in je šla. Ulice so se križale, tuje
hiše, tuji ljudje. Prašala ni nikogar po Lojzetu, ali gledali
so za njo, ko se je opotekala in se je zadevala ob ljudi.
Potem je ni bilo nikoli več v mesto.

„Izgubil se je, kakor mu je bilo usojeno od začetka ...“

* * *

Francka je bila sama, ali izba je bila polna spominov,
šepetalo ji je na uho, govorilo je naglas, stopalo je s sten,
vzdigavalo se je iz tal in se je motalo okoli nje. Nasmehnila
se je časih, kadar je govorilo ljubeznivo in jo je tolažilo
... Takrat je videla za mizo moža, ki je bil še mlad
in vesel, ne tako čemeren in sključen, kakor je bil ob slovesu.
Vrnil se je in je prinesel novo življenje. Tudi ona
sama se je izpremenila, ker se je bil izpremenil on; hodila
je lehko, oči so bile bistre, kakor da bi ji bilo dvajset
let in bi bila šele to uro odložila poročni venec. Šele
to uro je bila odložila poročni venec — ena sama noč je
bila vmes in strašne sanje je sanjala tisto noč. Kakor da
bi živela dolgo življenje, polno groze in trpljenja; mož je
šel in se je izgubil in je umrl med tujimi ljudmi; imela je
troje otrok, troje lepih in ljubeznivih otrok in vsi so šli in
so se izgubili in so umrli med tujimi ljudmi. Do krvi je
delala, vse noči je premolila, roke so bile slabotne; toda
prišla je vanje silna moč in s silno močjo je branila svoje
otroke, jih je držala za roko, da jih ne bi iztrgali iz njenih
rok, ne pognali jih v svet — ali

šli so drug za drugim,
tekla je za njimi, ko so šli po klancu, za njimi je tekla po
neizmerni samotni pokrajini, toda ni jih več došla, izginili
so, megla je bila pred očmi in noge so omahovale,
opotekale so se, zgrudila se je in čelo se je za delo ob
kamen na cesti ... To so bile samo strašne sanje, ena
sama noč je bila in minila je ... Zdaj pa se je vrnil mož —
ali glej, vrnili so se tudi otroci, Tone je prišel in prišla je
Francka in tudi Lojze je prišel, gosposki je bil in smejal
se je, ko se ni prej smejal nikoli ... Rožljale so med prsti
jagode velikega črnega molka, ali s sten je govorilo dalje,
veselo se je razgovarjalo in je pripovedovalo o lepem
življenju, ki je tam zunaj: „Tako ste skrbeli za nas, mati,
dajali ste nam jesti, ko si sami niste privoščili kruha; beračili
ste za nas, ko ne bi zase izpregovorili besede; oblačili
ste nas, ko ste se sami tresli od mraza; zdaj, mati, pa
bomo mi vas redili in oblačili in vsega boste imeli dovolj
...“ Branila se je smehljaje, tako so jo obsipali z ljubeznijo
in hvaležnostjo ...

Samo igrala se je z lepimi mislimi, ni jim verjela; ali
vendar jih je klicala in se je bala, da se ne bi izgubile;
razgrnile so svetel pajčolan pred grozo, ki je bila zadaj
in je strmela vanjo neprestano z votlimi očmi ... In kadar
se je pajčolan vzdignil, se je stresla in je zastokala,
prihajali so strahovi in so napolnili vso samoto.

Kam je šel tvoj mož, ki te je ljubil in ki si ga ljubila tudi
ti? Nisi ga držala za roko, izpustila si ga, ker si ga ljubila
premalo, ker je bila tvoja ljubezen preslaba, da bi ga
prijela s krepkimi rokami in ga priklenila. Šel je kakor
popotnik brez doma in se je izgubil in je umrl med tujimi
ljudmi; nikogar ni bilo, ki bi mu rekel ljubeznivo besedo
ob zadnji uri in ki bi mu zatisnil oči.

Kam je šel tvoj sin? Ali se spominjaš, kako sta šla po
klancu gor, po samotni poti, in je gledal v tla in ni izpregovoril
besede od velike žalosti, ki mu je ležala na srcu.
Šel je, kakor na smrt obsojen, in je šel za očetom — izgubil
se je in je umrl med tujimi ljudmi.

Kje je tvoja hči, ki je bila še tako majhna in slaba, ko
si jo spodila z doma med tuje ljudi, kjer se bo izgubila in
umrla na telesu in na duši?

Kje je tvoj sin, ki je šel na pot s tako velikim upanjem
in se je izgubil v svetu, kakor košček papirja v vetru? Kje
so vsi, ki so te ljubili in ki si jih ljubila? — Šli so in jih ne
bo nikoli več ...

Črne jagode so rožljale med prsti, ustnice so se premikale
v molitvi — toda misli so se plazile težke in trudne
po zemlji, niso se odprla nebesa, da bi posijal svetel
žarek mednje.

„Izgubili so se, umrli so; zastonj so bile vse solze, zastonj
si oslepela, zastonj se ti tresejo roke prezgodaj ...“

* * *

V dolgočasnem jesenskem dežju je prihajal počasi visoko
naložen voz po veliki cesti proti trgu. Vrhu vreč in
zabojev se je tresel razcapan človek, poskočil je, kadar
je zadelo kolo ob kamen. Kljusasta konja sta stopala
dremaje, tudi voznik je dremal in kadar je pokimal z glavo,
se mu je usula s klobuka voda na kolena. Šlo je polagoma
proti trgu in ko se je ustavil voz pred štacuno, je
splezal na cesto tudi razcapani popotnik. Ozrl se ni nikamor,
z drsajočimi, trudnimi koraki je stopal dalje, premočen,
život upognjen, v roki majhno culo. Ko je prišel
mimo krojača, ga je krojač pozdravil izpred praga:

„He, Tone! Mihov!“

Ni se ozrl, kakor da bi ga ne bil slišal in je šel dalje,
proti klancu. Izpremenil se skoro ni, odkar se je bil poslovil
od matere. Prav tako suh je bil, prav tako sključen,
čemeren in krmežljav. Redke kocine so mu poganjale na
bradi in pod nosom, lica so bila vdrta, jetična. Ko je šel
po klancu, se je oddehnil za vsakim drugim korakom,
postajal in je gledal navzgor.

Čevljar se je bil napravil v krčmo, ko ga je srečal.

„Mihov! Ali je oče, ali je sin?“

Popotnik je hotel dalje.

„Postani, človek! Ali ne poznaš svojih sosedov?“

Stopil je k njemu in ga je prijel za ramo. Tone se je
ozrl nanj in je zamežikal z razbeljenimi, rdeče obrobljenimi
očmi, kakor da bi bil pogledal v luč.

„Sin je, ampak če bi te ne pogledal od blizu, bi se
zmotil. Kaj te je prignalo na klanec nazaj?“

„Ali so oče že doma?“

„Tvoj oče? Ni ga še doma, pa mislim, da pride tako,
kakor si ti prišel ... Stopi malo z mano, fant!“
„Moram domov.“

„Se nič ne mudi, prideš še tako prezgodaj in toliko ga
ne bova spila, da bi vrat ne našla.“

Porinil ga je pred sabo v krčmo.

„Četrtinko ga prinesi! ... Zdaj lepo pij in pripoveduj!“
Tone je molčal in je gledal predse na mizo. Čevljar je
pil.

„Torej pij! Trezen boš in molčal boš, kadar boš v grobu;
zdaj pa govori in pij!“

Tone je izpil na dušek.

„No, kako je v svetu, á?“ je prašal čevljar z malo porogljivim
glasom.

„Jaz sem mislil, da so oče doma,“ je odgovoril Tone
zamišljen. „Zadnjič, ponoči, dva meseca je že od tega,
sem bil pri oknu in oče so šli mimo in so me poklicali.
Svetlo je bilo, videl sem jih natanko.“

„Sanjalo se ti je, fant!“

„Nič se mi ni sanjalo. Stal sem pri oknu in so šli mimo
in so me poklicali.“

Pomolčala sta; čevljar je točil.

„Kje pa si bil takrat?“

„Ne vem, v Zalesju sem bil menda — ali pa tudi ne ...“

„Kako ... vraga! To boš vendar vedel, kje si bil! Kod pa
si vse hodil?“

„Po svetu, koder so me gnali.“

„Kaj nisi imel nič dela?“

„Ne vidim.“

Čevljar je malo pomislil.

„No, seveda, če ne vidiš ... Zakaj pa si potem šel odtod?“

„Kaj bi doma?“

„Kaj bi doma! Čemu pa si se zdaj vrnil?“

„Saj se nisem vrnil! Prišel sem mimo in pojdem dalje.“

Čevljar se je čudil zmerom bolj, gledal je po strani na
jetični obraz, ki se je sklanjal preko mize in nekoliko sočutja
je bilo v njegovem pogledu.

„Kam pojdeš?“

„Kamorkoli! Kakor sem hodil doslej.“

Čevljar se je jezno nasmehnil.

„Dokler ne ostaneš v kakšnem jarku, ne?“

„Dokler ne ostanem v kakšnem jarku!“

Ostala sta do mraka v krčmi, potem pa se je Tone
vzdignil.

Hiša je bila kakor takrat, ko se je poslovil. Stopil je v
vežo in je odprl duri. Mati je sedela ob peči, vzdignila je
glavo in je strmela nanj. Tone je položil culo na klop in
je sedel za mizo.

„Kako pa vi, mati? Prišel sem mimo in sem stopil v
hišo, da pogledam malo k vam.“

Govoril je počasi in nato je zakašljal globoko iz prsi.
Mati je stopila k njemu, sklonila se mu je čisto blizu
k obrazu, da ga je videla natanko in zajokala je.

„Čemu pa jokate, mati?“ se je začudil Tone.

„Kaj so ti storili zunaj, da si tako ubog in bolan?“

„Nič mi niso storili ... Ali ni bilo očeta domov, mati?“

„Ni ga bilo.“

„Ko sem stal pri oknu, ponoči je bilo pred dvema mesecema,
so šli mimo in so me poklicali.“

Mater je izpreletelo.

„Jaz sem ga slišala — dva meseca je že od tega in svetlo
je bilo zunaj. Tudi tod mimo je prišel in je poklical v
hišo; ko sem stopila k oknu, ni bilo nikogar več — tam
po klancu je šla njegova senca in se je izgubila za pisarjevo
hišo ...“

„Umrli so!“ je dejal Tone mirno in je naslonil komolce
na mizo.

„Kaj dela Lojze?“

„Nič več ne študira, izgubil se je.“

Tone se ni zganil.

Zmračilo se je v izbi, sedela sta v temi in videlo se je
samo dvoje bledih obrazov. Tone je vstal.

„Jaz pojdem ležat, mati — jutri moram dalje.“

Mati ga je prijela za roko tako trdo, da ga je zabolelo.
„Kam pojdeš? Kam moraš?“

„Dalje! Prišel sem vas pogledat in zdaj sem vas videl.“

„Nikamor ne pojdeš, Tone, otrok moj!“ je govorila
mati mehko in ljubeznivo. „Pri meni ostaneš zdaj. Čakaj,
da ti skuham večerjo, ko si lačen ... in luč prižgem,
da bova videla ... in potem pojdeva spat ...“

Skuhala je kavo, prinesla je kruha na mizo in po večerji
mu je pomagala, da se je slekel; spravila ga je spat
kakor otroka in odela ga je sama. Zaspal je kmalu in je
sopel naglas in mukoma. Čelo je bilo nagubano, obrvi so
se mršile, na licih se je prikazala senca bolne rdečice,
ustnice so bile suhe, razpokane in vroče; težka, smrdeča
sapa mu je prihajala iz ust ...

Komaj se je zjutraj danilo, se je zbudil in se je hotel
hitro napraviti.

„Kam, Tone?“ je zaklicala mati, prestrašila se je in je
skočila s postelje.

„Moram!“ je odgovoril Tone, hotel je pobrati hlače, ki
so bile na tleh, opotekel se je in se je zgrudil, s komolcem
je sunil ob duri.

„Tone!“ je zakričala in je pokleknila k njemu.

Pogledal jo je z vodenimi, mirnimi očmi, ustnice so
bile krvave, roka, ki se je opiral z njo, je bila v krvavi luži.
Glava mu je klonila, mati mu je položila roko okoli vratu
in se je okrvavila na prsih.

Umrl je Tone še tisto noč.

* * *

Čisto so se izgubile lepe misli, ki je bilo morda še malo
upanja v njih, in sama groza je bila v izbi.

Zunaj pa se je bližala zima, že so se stresala okna v
vetru, ki je pihal od severa. Na klancu so se bali zime;
kurili so s pohištvom in z ukradenimi poleni, toda mraz
je prihajal skozi razpokane duri, skozi razbita

okna in
led se je delal na vlažnih stenah. Stokanje in zdihovanje
vetra se je spajalo z ječanjem bolnikov, ki so ležali v
mrzlih izbah, odeti z žakljevino in starimi cunjami. Kdor
je imel solde za žganje, je presedel ves dan v krčmi, ponoči
pa je spal globoko spanje pijanca in ni čutil mraza.

* * *

„Izgubili se bodo in se bodo vrnili na klanec in bodo
poginili na klancu, zato ker jim je bilo usojeno tako od
začetka!“ je dejal čevljar.

Mati je čakala nanje in čakale so nanje gole stene, ki
se je delal led na njih, da jih sprejmo v poslednje zavetje,
izgnance, ki prihajajo umirat.

Zunaj je bila zima, okna so se stresala v vetru, ki je
prihajal od severa.

Oglasilo se je zunaj, potrkalo je na duri, prišla je
Francka; počasi kakor tat se je vračala v domačo izbo.
Imela je na glavi klobuk, izpran in razcefran; tudi obleka
je bila gosposka, toda zamazana in posvaljkana, čevlji
so bili raztrgani, na rokah je imela rokavice, toda prsti so
gledali skoznje. Večja je bila, a še bolj drobna nego ob
slovesu. Obraz je bil bel, prozoren, oči so gledale plaho,
dvoje globokih strug so bile zarezale solze pod njimi.
Mati je šla kuhat kavo.

„Samo da si se vrnila, Francka, vse bo dobro zdaj.“

Francka je pila kavo in je odgovorila počasi in mirno.

„Nisem se vrnila, mati; prišla sem samo mimo in tako
sem pogledala domov, kaj delate. Jutri pojdem v Ljubljano.
„

Mati jo je prijela za roko.

„Nikamor ne pojdi, Francka, ostani pri meni ... strašno je zunaj v svetu ... in mraz je in zima.“

„Moram, mati!“ je odgovorila Francka in je gledala
na mizo. „Kaj bi pri vas? Moram v službo.“

Ozrla se je naokoli, po mrzli, prazni izbi, na mater, ki
je bila že vsa sključena, obraz preprežen s stoterimi gubami in gubicami, oči poluslepe, tihe in boječe — in

ustnice
so se ji nategnile v jok kakor otroku, toda glasu ni
bilo iz grla.

„Kod si hodila tako dolgo, Francka?“

„V Gorici sem bila in potem v Trstu, zdaj pojdem v
Ljubljano. Nisem vam pisala, zato ker je bilo žalostno
življenje. Prišla sem zdaj, ker sem mislila, da so oče doma
... Ko sem bila v kuhinji in sem jokala, so prišli zadaj
in so se me doteknili na rami in so me natihoma poklicali
... Pred dvema mesecema je bilo in mesec je sijal v
kuhinjo ...“

Mati se je sklanjala blizu k njej, da bi ji videla dobro
v obraz, in bilo ji je, kakor da je videla ta obraz nekje
drugje, v davni preteklosti. Šinilo je mimo vse življenje
in ugledala je ta obraz na razpetem platnu. Samo obraz
je bil in nekoliko života, rok ni bilo. Na glavi širok bel
slamnik, z rožami okrašen; lepo pisana jopica, z zlatom
tkana; oči velike, radovedne, otroške in plašen smehljaj
na ustnicah. Kdaj se ji je to sanjalo, kje je to bilo? Nekaj
jo je zabolelo v srcu, pozabljena in nerazumljiva rana je
malo zaskelela, kakor da bi se je bil kdo prav nalahko
doteknil s prstom; zaskelelo je samo za trenutek — sanje
so hušknile mimo in so izginile, preden jih je razumela.
V svetilki ni bilo olja in tako sta sedeli brez luči. Iz hiše
nasproti je padel skozi okno žarek svetlobe, naravnost
na Franckin obraz, ki je bil v tej svetlobi še bolj droben
in bled; na ušesih so se lesketali veliki uhani od stekla.

„Kaj so ti storili zunaj, Francka, da si prišla domov
tako bolna?“

Francka je pripovedovala dolgo v noč, ko sta ležali že
na postelji, in materi se je zdelo, da se vrača davna preteklost,
podoba za podobo, tako jasno vse in resnično,
kakor se je vršilo v tistih polupozabljenih časih, ki so se
bili že izpremenili v nejasne sanje.

Okna so se stresala v vetru, mesec je sijal zunaj; čevljar
se je vračal iz krčme in je prepeval.

* * *

Pozdravil jo je veselo in prijazno, kakor da bi jo bil poznal
že oddavna. Na večer je bilo, spomladi v samotni
ulici, kjer je stalo na obeh straneh mlado, oprašeno
drevje. Postala je in se je prestrašila, srce pa ji je zatrepetalo
od čudne radosti. Imela je takrat petnajst let in
njen obraz je bil še ves otroški. Stala je pred njim in je
gledala v tla, lica so ji gorela. On se je zasmejal in jo je
pobožal.

„Kako ti je ime?“

„Francka.“

„Seveda, kako bi ti bilo drugače ime. Zakaj te ni bilo
tako dolgo sem, Fanny? Čakal sem te, vedel sem, da prideš tod — pa večer za večerom in ni te bilo. Težko sem
te čakal, Fanny!“

Smehljal se je in njegove smehljajoče oči so sijale čudno
— sočutje je bilo v njih in ljubezen in vesela prešernost.
Mlad je bil in lep, gosposko je bil oblečen, imel je lepo
zavihane brke in malo razmršene lase, ki so gledali izpod
belega slamnika ter se vili po čelu v lepih kodrih.

„Tam zadaj je klop, Fanny, nobenega človeka ni tam
in temno je; pojdi z mano, sediva malo tja!“

Prijel jo je za roko in šla sta in sta sedla na klop. Tam
je bilo drevje bolj košato, kostanji so že cveteli in če je
zapihal veter, so padali na klop dišeči cvetovi.
Ko sta sedela, ji je položil desnico okoli vratu, z levico
ji je vzdignil obraz in jo je poljubil na ustnice, tako da
jo je vso izpreletelo, ko je začutila na licih njegove brke.

„Glej, Fanny, čakal sem te in vedel sem natanko, da
prideš, samo čudno se mi je zdelo, da te tako dolgo ni
bilo ... Ali tvoje srce je polno usmiljenja in zato si prišla.
Vedela si, da mi je spet težko pri srcu in da potrebujem
tvoje ljubeznive tolažbe in kakor si prihajala zmerom ob
takih časih, tako sem čakal nate tudi zdaj ... Kaj si počela
tako dolgo, kod si hodila?“

Zasmejal se je in ni čakal odgovora in jo je poljubil.
„Moje življenje, Fanny, je bilo ves ta čas tako divje in
neumno, da me je sram in da sem ves truden;

zadnji čas
je bil, da si prišla, že ves bolan sem bil in klical sem te
neprestano ... Glej, tako pridejo tiste ure, ko je človek
greha in življenja sit in si zaželi malo samote, malo tihe
in nedolžne ljubezni in tako drobnega, otroškega, plahega
obrazka, kakor je tvoj, Fanny! Tako si odpočije
trudno srce in se pripravlja na nove grehe, zato da se
potem spet vrača, kadar je trudno in bolno ...“

Smejal se je in jo poljubljal.

„Kako si otroška in lepa in neumna, o Fanny, kakor
zmerom! Zdi se mi zdajle, da bi se nikoli ne naveličal
tvojega obraza in tvojih oči ... Ali prideš jutri, Fanny? Ali
prideš vsak večer?“

Francka je prihajala vsak večer. Kostanji so šumeli in
dišeči cvetovi so padali nanju.

„Nekoč, Fanny, sem bil na Dunaju in zabredel sem
čisto v predmestje, tja kjer je zrak poln prahu in fabriškega dima. Tam so lepa dekleta, Francka, blede obraze
imajo in velike bolne oči. Tam sem te srečal v mraku in
prav tako fina in drobna si bila kakor zdaj in prav take
oči si imela, morda si bila še mlajša. Nesla si v roki veliko
škatlo — to ni bilo lepo — in stopala si hitro, ne da
bi me videla, da bi te ne bil nagovoril. Ali nagovoril sem
te, ker sem te bil takoj spoznal. Tudi ti si me spoznala in
si se mi nasmehljala. Prijetno sva živela takrat — vsak
večer po dolgih predmestnih ulicah, jaz in ti, stopila sva
v to vežo, v ono vežo in sva se poljubljala. Časih je šel
kdo mimo — ali se spominjaš? — in naju je čudno pogledal:
‚Kaj pa ta človek hodi s takim otrokom?‘ Midva
pa sva se smejala in sva stopila v vežo ... Ali se spominjaš,
kako si bila potem pri meni v ateljeju? Dal sem ti bil
na glavo velik bel slamnik, z rožami okrašen, oblekla si
si pisano bluzo, z zlatom tkano, kratko belo krilo si imela
in majhne, fine čižmice. Tako sem te slikal, ti pa si gledala
zamišljeno z velikimi očmi, naravnost name si gledala
in jaz sem videl ljubezen, ki je bila v tvojem srcu ...
Ali se spominjaš?“

Francka se je spominjala — vse to je bila resnica. Imela
je na glavi širok bel slamnik, oblečena je bila v pisano
bluzo, beli rokavi so segali komaj do komolcev.

Govoril
je z mehkim, ljubeznivim glasom in vse je bila resnica ...
Šla je z njim, po neznanih krajih, po neznanih ulicah,
prišla sta v veliko hišo, zmerom po stopnicah navzgor in
v veliko izbo, kjer je bil skoro ves strop od stekla. Tam ji
je dal na glavo širok bel slamnik, oblekla si je pisano
bluzo in belo krilo, ki je segalo samo do kolen; on je sedel
in jo je slikal. Ko je slikal, je izpregovoril hipoma.

„Kako raskave roke imaš, Fanny!“

Skrila je roke in sram jo je bilo ...

Prišel je mrak, sence so prihajale — in takrat je strepetala
Francka, po životu jo je izpreletel mraz.

Sklonil je bil glavo, gledal je nanjo s temnimi in hudobnimi
očmi in obraz mu je bil ves spačen. Vstal je,
prihajal je bliže, Francka bi zakričala, ali držalo jo je za
grlo, oči so se širile od groze.

Ostal je sredi izbe.

„Zbogom, Francka ... idi!“

Francka je šla, noge so se ji tresle, ko je hitela po stop
nicah ... Doma ni zaspala, premetavala se je vso noč in
je jokala; ko se je bližal mrak, je šla k njemu in on jo je
čakal ...

Slika je ostala nedovršena, rok ni bilo. Samo obraz je
gledal iz platna, bel in fin obrazek, oči velike, plašne,
padala je nanje lahna senca od širokega slamnika ...
Večeri so bili že dolgi in topli in vsak večer je hitela
Francka v samotne ulice, kjer so šumeli kostanji, in čakala
je nanj in ni ga bilo. Oči so gledale strahoma po ulicah
dol, skozi temo; bližali so se koraki in so šli mimo;
prišel je samoten par, šepetalo je in se je izgubilo. Tiha,
jasna južna noč je dihala naokoli, nebo je bilo polno
zvezd ... Francka se je vračala, noge so ji bile težke in so
se opotekale ... Na oglu je postala, gledala je nazaj po
ulici. „Morda še pride, zamudil se je ... pride in kaj poreče,
ko ne bo nikogar?“ Prestrašila se je in se je vrnila.
Ali zdaj jo je bilo strah samote. Sence so se premikale
pred njo, za njo; slišala je šepetanje, prav blizu je slišala
korake na pesku, ali ko se je ozrla, ni bilo nikogar. „Pridi!
Kaj sem ti storila, da odlašaš?“ — Nekdo se je zasmejal
od daleč,

prihajalo je bliže, Francka je trepetala in se
je skrila za kostanj, pijanec se je vračal iz krčme, opotekal
se je in je govoril sam s seboj.

„Kaj sem ti storila? Pridi!“

V tistih dolgih večerih so ji lica upadla in oči so bile
vse objokane ...

O mraku je bilo in prišel je mimo po cesti, ki je bila
vsa polna ljudi. Šel je z lepo damo in smejala sta se in sta
govorila veselo. Francka je stala čisto blizu na pragu in
skoro se je je doteknil s komolcem. Hotela ga je poklicati,
ali samo hripav glas je prišel iz grla. Ozrl se je, pogledal
ji je naravnost v obraz, tako mirno, kakor da bi je
nikoli ne bil videl. Šla sta dalje in sta se smejala in razgovarjala,
izgubila sta se med ljudmi ...

Srečala ga je vdrugič, ko je šel po cesti sam. Šel je hitro
in je gledal v tla, njegov obraz se je bil izpremenil, iz
oči je sijal hudoben ogenj.

Francka je tekla za njim, prijela ga je za roko.
„Zakaj te ni bilo ... čakala sem te tako dolgo, vsak
večer ...“

Postal je in je pogledal nanjo. Stala je pred njim majhna
in siromašna, obraz suh, objokan.
„Kdo si? Ne poznam te!“
Okrenil se je in je šel mirno dalje ...

Francka je čakala in ga je iskala. Vedela je, da se ne
more vse tako strašno končati; samo šali se z njeno otroško ljubeznijo, toda vrne se in takrat se bosta smejala in
poljubovala kakor prej. Ali čemu odlaša tako dolgo, ko
so večeri tako lepi in topli? ...

Šla je k njemu, ateljé je bil zaklenjen. Stari, čemerni
hišnik ji je povedal, da je gospod odpotoval in da se ne
vrne več. Tisti dan je Francka odpovedala službo in se je
napotila v Trst, da bi ga poiskala. Naravnost v Trst se je
napotila, kakor da bi ji bil kdo pokazal s prstom ravno
cesto: „Tja pojdi, Francka, saj se še poznajo v prahu njegove
stopinje.“ — V Trstu je hodila dva dni lačna in
trudna po ulicah, nato je dobila službo. Vedela je, da je
blizu — bilo ji je, kakor da sliši iz mestnega šuma njegov
glas, časih je celo hušknilo mimo kakor njegov obraz,
njegove oči ... „Ne izpustim ga, kadar pride mimo,“ si je
mislila.

„Primem ga za roko in pojdem z njim. Prosila ga
bom tako dolgo, da se bo usmilil, da se bo zasmejal in
rekel: ‚Saj je bila vse samo šala — kako si neumna,
Francka, čemu si se jokala?‘ — In potem se bodo vrnili
tisti lepi večeri, vse tisto lepo življenje se bo vrnilo!“ —
Srečala ga je tretji dan, o mraku, na poti, ki se vije iz
mesta po holmu. In prijela ga je za roko in ga ni izpustila.
Nasmehnil se je in njegov nasmeh je bil oduren;
Francka se je tresla, ali držala ga je za roko in je prosila
z očmi usmiljenja.

„Glej, Francka, čemu hodiš za mano? To je bilo spomladi,
ali zdaj je že pozno poletje in skoro pride jesen in
zima. Ne zameri mi, Francka, in pozabi name do spomladi.
Spomladi se vrnem.“

Nasmejal se je z nasmehom, ki je bil sočuten in porogljiv.
„Spomladi se vrnem, Francka, ko bom spet malo truden.
Ali do tedaj ne misli name, Francka, in zbogom!“

Šel je dalje po poti, ki se vije iz mesta po holmu in
Francka je stala in je gledala za njim. Sama ni vedela,
kako je izpustila njegovo roko, zakaj ni tekla za njim in
ga ni klicala; stala je vkovana, kakor da bi jo bil pričaral.
Šele ko se je izgubil za ovinkom, so se premeknile tudi
njene noge in vrnila se je v mesto počasi in tako trudna,
kakor da bi bila prehodila ves dan in vso noč ...

Na jesen je začutila, da je mesto prazno; nič več ni
slišala iz mestnega šuma njegovega glasu, če se je ozirala
po obrazih, so bili vsi tuji in nikoli ni hušknilo mimo
kakor njegov obraz, njegove oči. Napravila se je na pot.
Po dolgem romanju je prišla pozno na jesen v trg, ki
je bil tri ure hoda od doma. Dobila je službo pri gostilničarju
in ostala je tam do zime. Vedela je, da je blizu, in
iskala ga je. Šla je preko mosta v samoten kraj, kjer so
bile visoke skale vsenaokrog. V ozki dolini je tekla pod
vrbami tiha zelena voda, blizu brega, sredi vrtov se je
dvigalo belo poslopje z visokim zidom naokoli, tako da
je bilo trdnjavi podobno. Nasproti

je stala nizka, dolga,
polurazpala hiša, vsa okna so bila zaprta in tesno zagrnjena, vrata so bila zaklenjena. Prišla je zvečer, tresla se
je od strahu in od veselega pričakovanja, čutila je, da je
blizu.

Prišel je mimo razcapan človek, s topim, vse poraščenim
obrazom. Pogledal jo je zelo pazljivo in je stopil
prednjo.

„Kaj pa ti tod, Francka?“

Stopila je korak nazaj in je hotela mimo.

„No, nič se me ne boj, saj sva stara znanca, kaj me ne
poznaš več?“

Govoril je jecaje, s tenkim glasom in mežikal je z
očmi.

„Saj sva služila skupaj, celo leto, še dalj, koliko pa je
že tega? Dolgo je že tega, dvajset, trideset let! Ti se nisi
nič izpremenila, jaz pa sem se postaral ... Ali veš, da je
gospa umrla?“

Francka ga je gledala začudeno.

„Da, umrla je,“ je zazdihnil. „Dobra gospa je bila, za
vse življenje me je preskrbela v testamentu, po en goldinar
dobivam na mesec pri notarju ... Zdaj bo že kmalu
prvega ... Ampak hiša mora ostati kakor je, je rekla, in
jaz pazim, da ostane vse tako, kakor je bilo ... Pa zbogom,
Francka!“

Mračilo se je, v farni cerkvi je zvonilo angelsko češčenje. Francka je šla počasi po samotni, s peskom posuti
stezi, pod vrbami je časih tiho zažuborelo, drevje je
bilo že golo, veje so bile črne in mokre. Zadaj v dolini,
pod skalami, je bilo temno in strašno, Francka si ni upala
dalje in vrnila se je.

Na poslopju so se okna že svetila, v beli svetlobi, za
zagrinjalom, so se premikale sence; Francka je slišala
govorjenje in smeh in spoznala je tudi njegov glas.
Voz je zaropotal na dvorišču, tekla je ob zidu proti
velikim vratom, ki jih je hlapec odpiral in ki so hreščala
v rjastih tečajih. Tam je stala gosposka kočija in konja
sta bila že vprežena.

Na hišnem pragu se je prikazala lepa dama, ki jo je
bila srečala Francka v mestu z njim; ogrnjena je bila v
plašč, ki je segal do tal, privzdignila ga je malo, tako da
so se videli drobni sivo rumeni čeveljčki

in je šla proti
kočiji. Za njo je prišel on na prag in se je razgovarjal naglas
in smeje s postarnim gospodom, ki mu je bil čisto
podoben in ki je imel prav tako kakor on žameten telovnik
in na glavi širok klobuk. Stisnila sta si roke, pohitel
je za njo in skočil v kočijo. Voznik je vozil počasi po dvorišču, proti vratom, kjer je stala Francka.

Ko je prišla kočija mimo, se je ozrl skozi okence in se
je nasmejal z odurnim nasmehom.

„Na spomlad, Francka! Zbogom!“ je zaklical, ko mu
je pogledala v obraz s prestrašenimi in prosečimi očmi.
Tudi dama se je ozrla skozi okence, pokimala je
Francki in se je zasmejala.

Voznik je zamahnil z bičem, kočija je švignila mimo
in je izginila za zidom. Ko je tekla Francka za njo, je videla
samo še, kako je hušknila preko mosta ter se izgubila
za drevjem ...

* * *

„Zdaj pojdem v Ljubljano!“ je dejala Francka že v poluspanju;
toplo in prijetno ji je bilo pod odejo. Zunaj se je
bilo nebo razvedrilo in mesec je sijal na posteljo. Trepalnice
so ji lezle na oči, misli so se že motale kakor v sanjah,
govorila je zmerom bolj tiho, jecaje, nerazumljivo
in, ko je utihnila, je dihala mirno in enakomerno, izza
poluodprtih, smehljajočih ustnic so se svetili beli zobje
...

Ali mati je poslušala dalje in govorilo je v izbi dalje,
čisto jasno in razumljivo. Videla je vse štacije križevega
pota, ki se bo završil na klancu, kakor je zapisano.

„Izgubili se bodo in se bodo vrnili, zato ker jim je usojeno,
da poginejo na klancu.“

Vrnila se bo bleda, sesušena, sključena, zavita v posvaljkane
gosposke cunje, razcefran klobuk na glavi ...

Izba bo čisto prazna, dišalo bo po mrličih, po ugašenih
lojevih svečah. Od vlažnih sten bo kapalo in kaplje bodo
zmrzovale; veter bo pihal skozi razbita okna, razpokane
duri se bodo stresale. In pred durmi bo stala ona in
bo pritiskala počasi na kljuko in si ne bo upala

vstopiti.
Počasi ... počasi se bodo odpirale duri, pogledal bo v
izbo plašen, čisto izmučen, droben obraz in oči bodo
iskale ... Duri bodo ostale odprte, drobno telo bo sedelo
na klopi, glava bo klonila proti kolenom, oči se bodo zatiskale
počasi in se bodo zatisnile za zmerom; ustnice se
bodo še premikale, še bodo šepetale: „Pridi, zakaj odlašaš tako dolgo? Davno je že minila pomlad; pridi!“

Šepetale bodo in bodo umolknile za zmerom ... Na stenah
se bodo svetile ledene kaplje, veter bo pihal iz veže
in skozi razbita okna ...

„Ostani, Francka, ne hodi!“ je zaklicala mati v spanju
in prebudili sta se obedve. Pričelo se je že daniti in
Francka je vstala.

„Ali pojdeš, Francka?“ je prašala mati in njen tihi glas
je prosil: „Ostani pri meni, otrok, ne hodi!“

„Moram, mati! Bom že dobila kakšno službo v Ljubljani,
„ je odgovorila Francka mirno in se ni ozrla.

Napravila se je in je stala sredi izbe. Bala se je pogledati
materi v obraz, stiskalo jo je v prsih.

„Zbogom, mati!“

Dala ji je roko in šli sta proti durim.

„Če se več ne vidiva, Francka —“ je zastokala mati in
jo je držala krepko za roko.

„Zakaj bi se ne videli več?“

Stala je s sklonjeno glavo in v srcu ji je odgovorilo razločno:
„Nikoli več!“

Šla je po klancu, tupatam so zaškripale duri, prihajali
so ljudje na prag in so gledali za njo. Čevljar je pogledal
skozi okno in jo je spoznal in je zaklical: „Francka!“

Ni se ozrla in je stopala hitro, oči uprte v tla.

„Francka, da se kmalu spet vidimo!“

Njegov glas je bil čuden, zloben in sočuten obenem,
okrenila je glavo in je videla koščen, z razmršeno brado
poraščen obraz pijanca; oči so ležale pod košatimi obrvmi
v globokih jamah.

Zapomnila si je ta obraz natanko, zakaj videla ga je
pozneje, po davnem času, ko se je sklanjal nad njo in je
bil poln usmiljenja ...

Izpreletelo jo je nekaj nerazumljivega in hitela je
navzdol proti trgu, proti kolodvoru. Slišala je, da jo je
klical zadaj trepetajoč glas, ki se je izgubljal v vetru.

„Francka, ostani!“

Mati se je vračala v izbo in opirala se je z rokama ob
steno, da je prišla do klopi, ker so se ji zibala tla pod
nogami in se je strop majal in udiral ...

VIII.
Klanec siromakov.

Hladen marec je bil; dež, ki je škropil v dolgih tenkih
curkih, je bil mrzel kakor snežnica; če je ponehalo
za uro, je zapihal leden veter; sneg se je tajal počasi
in ponoči je zmrzavalo, tako da so bili pokriti travniki
zjutraj z ledeno skorjo, tako trdo, da so odskakovale in
se pršile deževne kaplje, kakor da bi bíle ob steklo.
Lojze Mihov je romal po cesti iz Ljubljane. Roke je
imel zakopane v hlačnih žepih, ovratnik kratke suknje je
bil zavihal visoko do ušes in skrival je vanj kocinasto
brado. Drugače pa ga vreme ni zelo zanimalo; žvižgal je
poluglasno, ni se mu zdelo potrebno, da bi se ogibal luž,
ki so prepregale cesto; z levo nogo je malo poskakoval,
ker ga je žulil čevelj na peti; menda je bil prodrl žebelj
skozi podplat.

Pridrdral je mimo kmečki voz in ga je oškropil.
„Kanalja, če me ne vzameš gor, pa me vsaj pri miru
pusti!“ je zakričal za njim.

Ozrl se je časih naokoli in spominjal se je študentovskih
časov, ko je hodil po teh krajih z velikim upanjem
in z veliko žalostjo v srcu. Spomini niso bili posebno
otožni in smehljal se je. Domislil se je, kako je romal
nekoč z materjo proti Ljubljani in kako je mislil vso pot
o neki čudni prihodnosti, ki je bila takrat zelo blizu —
bogastvo, gosposka kočija, dvoje parov konj, vse življenje
tako sladko, kakor večen sveti večer ... Domislil se je
in še bolj veselo mu je bilo pri srcu, tako da je stresal z
glavo in se smejal poluglasno.

Prišlo mu je nasproti dvoje žandarmov v dolgih plaščih, puške na ramah. Stopala sta krepko in naravnost,
tako da se jima je moral umekniti v stran. Gledala sta ga
s sumnjivimi pogledi in čeprav se ni ozrl, je opazil na
korakih, da sta gledala za njim. Smehljal se je in si je
mislil:
„Če se zdajle ozrem, stopita k meni in me poprašata
z moškim glasom: ‚Kdo si?‘ In jaz bi jima odgovoril —
no, kaj bi jima odgovoril? ‚Lojze Mihov!‘ — Hvala Bogu,
ime mi je še ostalo! Imena človek nikoli ne izgubi —
bodi si še tako siromašen, ime ima vendarle. Tako je na
svetu vse pravično in dobro urejeno.“

Zvedrilo se je malo, sonce je zasijalo na luže, zalesketalo
se je na travnikih, pokritih s kopnečim snegom. Lojze
je zamežikal, dobro mu je dela sončna svetloba in odvihal
si je ovratnik, dasi je bilo mraz in so bili sončni
žarki hladni kakor v januarju. Na zahodu je bilo nebo že
čisto jasno, svetla sinjina se je širila zmerom bolj, segala
je zmerom više in oblaki so se pomikali počasi za
vzhodne in južne gore. Komaj za ped visoko je že stalo
sonce nad holmi in tako je bilo hladno in bledo, da so
oči lehko gledale vanj. Lojze je gledal naravnost v sonce
in se je smehljal kakor otrok.

„Glej no, še nikoli te nisem videl; ampak danes si se
sleklo pred mano, ti gosposko veličastvo, in jaz te gledam,
sram te bodi!“

Zasmejal se je, nato je zažvižgal veselo koračnico in je
stopal v taktu dalje, po cesti, ki se je že sušila, ko je komaj
dež ponehal in se je ozrlo sonce nanjo z zaspanim,
še trudnim očesom.

Ravnina se je ožila, z desne so se bližali holmi in so
zagrinjali dolino z dolgimi sencami. Lojze je ugledal od
daleč samotno krčmo in se je spominjal z veseljem ljubeznivega
in gostoljubnega krčmarja; pospešil je korake
in ko je prišel do krčme, se je nameril naravnost vanjo.
V veži ga je srečal krčmar in se je razveselil.

„Kje pa sem te videl, čakaj no? ... A, ti si tisti študent,
že vem. Kar noter, kar noter!“

Porinil ga je skozi duri in Lojze je ugledal družbo za
mizo, dvoje mladih gospodov in lepo hči krčmarjevo,

ki
se je ozrla nanj z velikimi očmi — tiste oči so bile kakor
takrat in Lojzeta je minila razposajenost, zabolelo ga je
v srcu in čutil se je plahega in nerodnega.

„Študent je, Ančka, prinesi mu vina in kruha!“

Gospod z drobno bradico in z naočniki se je ozrl nanj,
gledal ga je pazljivo dalj časa.

„Kaj niste vi Mihov?“

„Seveda sem Mihov, Lojze Mihov!“

„O, glej, tak sedi no sem — jaz sem Krivec, Jože Krivec
...“

Ponudil mu je roko, Lojze ga je gledal začuden. „Nobenega
Krivca ne poznam ...“

Nato pa se je mahoma zagrohotal in se je zavrtil na
peti.

„Ah, Krivček, Krivček ... Kakšen pa si? Čemu pa imaš
naočnike? In brado nosi Krivček! ... Kaj pa delaš tod?“

„Kaj bi delal tod?“ je odgovoril Krivec bolj mirno in
hladno in je premeril z dolgim pogledom Lojzetovo zanemarjeno
in zakrpano obleko. „Učitelj sem pri vas, že
dve leti.“

Lojze je prisedel k mizi, drugi gospod, suh in kakor
zelo sestradan, je bil davčni praktikant iz trga. Iz dolgega
obraza so gledale velike, toda prazne in tope oči.

„Kaj pa ti, Lojze? Kaj pa ti počneš?“

„Nič ne počnem. Upiral sem se dolgo, pa ni bilo nič
in če je brez upiranja isti vrag, čemu bi se človek po nepotrebnem
mučil?“

„A tako!“ je odgovoril učitelj malomarno in se je ozrl
še enkrat pazljivo in radovedno na Lojzetov obraz. In ta
obraz ni bil čisto nič podoben veselim besedam Lojzetovim;
smejal se je, kakor se režé lobanje; lica so bila
sama ohlapna koža, nos je bil oster in svetel, kakor mrličev, oči so ležale v globokih jamah; redke kocine, ki so
poganjale pod nosom in na bradi, so dajale obrazu celo
nekaj odurnega, pijanskega. Roke je imel na mizi — koščene roke so bile in koža se je grbila na njih kakor pri
starcih. Ko mu je bil dal roko, je čutil učitelj potne in
spolzke dlani.

„Kam si se zdaj namenil?“

„Domov; mater grem pogledat, če še živi. Nisem je
videl že pet let in ona misli, da se vrnem v kočiji, z dvema
paroma konj ...“

Izpraznil je kozarec in rdečica mu je stopila v lica, čuden
ogenj se je vžigal v očeh.

„Ali se še spominjaš, Krivček, na naše ljubljanske
čase? Ali se spominjaš, kako smo krokali? — O, Krivček,
zapoj še enkrat s tankim glaskom svojim, da te slišim,
preden umrjem!“

„Kje so zdaj ljubljanske beznice!“ je odgovarjal učitelj
resno. „Druge skrbi imamo zdaj, dragi moj!“

Lojze je bil vesel, smejal bi se in prepeval bi.

„Kdaj pa si izginil iz Ljubljane?“ ga je prašal učitelj.

„Ne vem, izginil sem nekoč, ko nisem imel ne kosila,
ne stanovanja ... Ali veš, zakaj sem šel od gledališča?
Zato, ker mi je na odru želodec krulil —“

Učitelj je stresel nevoljno z glavo, praktikant se je nasmehnil.

„Pomisli, na Dunaju sem bil in sem se hotel vpisati —
kam, misliš? Naravnost v akademijo! Saj sem bil dober
risar.“

„Vraga, zakaj pa se nisi vpisal?“

„Kako? Raztrgan sem bil, pa si še noter nisem upal ...
Nato sem grabil sneg, zaslužil sem goldinar na dan, ali
to je bilo samo tri dni, dalj nisem mogel ...“

„Zakaj ne?“

„Zato, ker ni več snežilo.“

„Kako pa si prišel v domovino?“

„Na državne stroške, pet dni sem se vozil — ali prijetna
vožnja je bila, nobenih skrbi ni imel človek ... Večno
mi bodo ostali v spominu tisti dnevi: jéš, pa ne prašaš,
odkod je prišlo; spiš, in te nihče ne goni preko praga —
kakor tičica pod nebom ... Nato sem bil spet celo leto v
Ljubljani.“

„Kaj te niso pripeljali domov?“

„Izgubili so me spotoma, kakor prazno vrečo ... Ali
potem, bratec, ti je bilo življenje! ... Misli si, da sem kradel
jabolka za vodó — to je velika umetnost in več potrpljenja
in vaje je treba zanjo, kakor na priliko za šolmaštrovanje. Potem sem prišel k advokatu.“

„Čemu nisi ostal pri njem?“

„Po prvi plači, ki mi jo je bil dal, sem se od veselja
tako napil, da me dva dni ni bilo v pisarno ... potem si pa
nisem več upal tja ... To je bila zadnja nit, ki sem jo pretrgal; takrat se je nehalo vse ... In zdaj sem čisto svoboden.
„

„Ni bilo lepo življenje,“ je opomnil učitelj.

„Ni bilo lepo, ampak tako je moralo biti, čudil bi se,
če bi se kdaj nenadoma izpremenilo. Nikoli še nisem
videl, da bi rodil osat žlahtne sadove; raste samo zategadelj,
da ga populijo osli.“

Učitelj je naročil vina, gostilničar je prinesel Lojzetu
gnjati in belega kruha. Ko je ugledal rdeče, prijetno dišeče
meso, so se mu zasvetile oči; jedel je molče in hitro,
z levico je držal krožnik, kakor da bi se bal zanj.

„Kako je zdaj v trgu? Kaj počnete?“ je vprašal, ko si je
obrisal ustnice.

Krivec je napravil zelo resen obraz in si je pomeknil
naočnike bliže k očem.

„Jaz, prijatelj, sem se lotil resno svojega poklica, kakor
sem nameraval, ko sem bil še v šoli ...“

„Torej misliš še zmerom reševati svoj narod?“ se je
nasmehnil Lojze.

„Naroda ne, ampak vsaj čisto majhen del njegov, saj
je to tudi nekaj ... In ti niti ne veš, kakšno je naše ljudstvo.
Če si videl ljudi pijane v krčmi, so se ti zastudili —
poluberači in popolni berači, ki pijo in preklinjajo in
propadajo kakor živina; kar jih je boljših, beže v Ameriko,
na Nemško, v Bosno, a pijani berači, ki so prelahkomiselni
in preleni, da bi si pomagali, ostanejo doma

... Tako si morda videl ljudstvo in tako si ga sodil. Jaz pa
sem ga spoznal in ni ga boljšega na svetu. Zdaj imamo
v trgu bralno društvo. —“

„Saj je bilo že prej. —“

„Za gospodo, ko človek ni smel vanj, če je dišal po
govedi. Zdaj pa smo sami, sami kmečki fantje in delavci;
napravili smo si lepo knjižnico, beremo časopise,
prepevamo in tudi krokamo; to so čisto drugačni kroki,
zato ker so ljudje drugačni. Pomisli, da so se izpremenili
nekateri celo v obraz, odkar so v društvu!“

„Na ta način jih misliš reševati?“ je vprašal Lojze.

„Zakaj ne na ta način? Uboštvo je veliko, toda inteligenten
človek si ve pomagati, duševni siromaki pa so
dvakrat ubogi — skrijejo se in pričakujejo konca ... Ali to
je vendarle samo začetek. Zbuditi je treba ljudi; kadar se
bodo predramili in bodo izpregledali, si bodo že pomagali
sami. Navadili se bodo na družbo, videli bodo, da
vsak sam ne opravi nič, da se mora naslanjati drug na
drugega ... To so nam že prej pokazali socialistični usnjarji,
ki so se združili in ki niso več hlapci svojih gospodarjev.
Poglej jih v nedeljo, pa jim boš poznal samo na
rokah in na črnih nohtih, da so delavci. Doslej so jih
fantje sovražili, ker so jim bili pregosposki, zdaj jih ne
sovražijo več ...“

„Genljiva idila!“ je opomnil Lojze.

„Ni še, ali jaz bi rad, da bi bila.“

„Če si kaj posebnega domišljaš na svoje delovanje, se
motiš. Kaj pa je novega na tvojih načrtih? Stare fraze in
drugega nič.“

„Seveda so stare fraze,“ je odgovoril učitelj mirno.

„Kaj sem rekel, da mislim kaj novega? Da hočem delati
kakšne eksperimente? Čisto po starem mislim delati, po
šabloni in tudi tistih starih fraz, ki vem da so stare, me
ni čisto nič sram. Ko bi delal vsak po novem, kaj pa bi
bilo? Lepo po ravni znani cesti, tako mislim, da pridemo
najdalj. Glavno je, da je človek resen in misli pošteno.“

„Ukvarjaš se popolnoma zastonj!“ je odgovoril Lojze.
„Tak sanjač si, kakor si bil v Ljubljani, ko si sam imel
komaj jesti, pa si študiral, kako bi pomagal drugim. Tako
si pozabil, da si sam berač. Ali zastonj je študirati, pomagati
se ne da ... Povedal sem ti, kako sem živel. No,
kaj misliš, da v meni ni bilo nikoli nič moči, nikoli nič
energije, nič želje, da bi živel in pomagal sebi in drugim?
Vsega tega je bilo dovolj in jaz sem se mučil in upiral.
Rezultat? Ožuljene noge in od stradanja pokvarjeni želodec
... Ne da se pomagati, vse je obsojeno na žalostno
smrt!“

Učitelj ga je pogledal začuden, skoro je bil razžaljen.

„Ti gledaš sebe povsod, prijatelj. Ti si obsojen na žalostno
smrt!“

Lojze je odgovarjal mirno, kakor da bi ne bilo nič trpkega
v učiteljevih besedah.

„Sebe gledam povsod, seveda! Kdo gleda drugače?
Jaz sem rojen na klancu, na klancu siromakov in pečat
mi je bil vtisnjen na čelo že ob rojstvu, pečat berača, ki
je obsojen na žalostno smrt. Zato, glej, je bilo zastonj
vse moje upanje — če bi se doteknil zlata, bi se izpremenilo
v oglje, kakor v tisti pravljici ...“

„Fatalist! Ne verjamem ti, da bi se bil upiral. Če veš,
da si obsojen, ne moreš imeti ne volje, ne moči — in
sploh je bilo smešno, da si se upiral, če si vedel, da si
obsojen.“

„Nisem fatalist, stvar je drugačna. Zgodilo se je morda
čisto slučajno, da sem spoznal svojo usodo ... in koliko
jih je, ki je ne poznajo, ki ne vedo, da so obsojeni;
nosijo na čelu pečat, ki jim je bil vtisnjen ob rojstvu, in
upajo in se mučijo do konca. Če pade človek desetkrat
pod križem, vstane spet in se opoteka dalje. Jaz pa sem
spoznal, da ni vredno vstajati več in da je bolje obležati
na mestu.“

„Če misliš, da je tako bolje, ti ne morem ugovarjati.
Zame je bolje, da se trudim; če me razočara življenje
danes, me razveseli morda jutri ... Ako misliš, da bi bilo
tvoje delo brezuspešno, bi bilo seveda neumno, da bi
delal.“

Razgovor je bil učitelju neprijeten, poklical je krčmar
jevo hčer, ki je nesla kozarce skozi izbo.

„Gospodična Ana, zakaj ste nas ostavili? Prisedite
malo!“

„Ali me ne poznate?“ se je nasmehnil Lojze.

Pogledala mu je pazljivo v obraz, zardela je in oči so
se ji razširile od začudenja. Lojze je vstal in ji je ponudil
roko.

„Tako pač niste mislili, da se bova srečala po tako dolgem
času ...“

In obema so se misli srečale, nekaj lepega se je zasvetilo
iz preteklosti. Ona, poluotrok, on mlad študent, sta
sedela v izbi sama, sonce je sijalo zunaj. Sklonil se je k
njej, jecal je nerazumljive besede in vroče ustnice so se
doteknile ustnic, oba trepetajoča, zardela v lica, plašna
kakor grešnika. Sedela sta roko v roki,

molče in nista si
upala pogledati v oči ... To je zasijalo v življenje kakor
žarek sonca, ki ga za trenotek odkrijejo oblaki; zasijalo
in je izginilo.

Zdaj je stal pred njo suh, bolan, raztrgan; obraz se mu
je izpremenil, poraščen je bil, v licih so bile globoke
jame, zoprne zareze so bile ob ustnicah ... Srečale so se
jima misli, Ani se je stisnilo srce od žalosti, Lojze pa se
je naglo iztreznil.

„Kod ste hodili tako dolgo?“

„Po svetu; zdaj se vračam domov; morda se vidiva še
kdaj.“

„Kaj se poznata?“ je vprašal učitelj; rdečica mu je bila
stopila v lice.

„Od prej se poznava,“ je odgovoril Lojze. „Takrat je
bila gospodična še otrok in gospodje iz trga še niso zahajali
sem.“

Pili so dolgo, toda razgovor ni bil zelo živahen. Zunaj
se je popolnoma razvedrilo, sonce pa je bilo že davno
zašlo, vsa dolina je bila že v globoki senci.

Lojzetu je bilo vroče in omamilo ga je vino, ki ga ni bil
navajen; ko je vstal izza mize, se je skoro opotekel. Ana
mu je dala roko v slovo, ali bala se ga je in vesela je bila,
ko je šel. Njemu pa je bilo srce mehko od obilega vina in
od spominov. Obraz mu je bil še bolj upal, oči so bile
rdeče obrobljene, hotel je povedati v slovo nekaj lepega
in ljubeznivega, toda jezik mu je bil težak in spotikal
se mu je.

„Jaz grem zdaj umret, Ana!“ je dejal, ko je držal njeno
roko; smehljati se je mislil prešerno, a smehljaj je bil
top in oduren. „Umret grem, Ana ... in kadar ...“

Misli so se mu zmedle, učitelj je prišel mimo in se je
zadel obenj, tako da se je Lojze opotekel v veži.

Vračali so se skupaj proti trgu, hoda je bilo skoraj dve
uri in stopali so hitro. Cesta se je bila že čisto posušila;
na nebu so se vžigale zvezde, ali mesec še ni bil vzšel in
temno je bilo. Lojzetu je obraz gorel od vročine, v život
pa mu je bilo mraz in veter je pihal skozi tenko suknjo.

Izpočetka je hodil malo težko in slabo mu je bilo, potem
pa se je polagoma iztreznil in zaželel si je veselega razgovora.

„Vsi so obsojeni, vsi, prijatelj! Nič ne govori! Jaz sem
bil daleč po svetu in sem videl naše ljudi: vsi hlapci, vsi
siromaki s klanca! Poglej njih zgodovino — tisoč let
hlapčevstva! Tisoč let strašnega truda in nič niso dosegli
...“

Učitelj ni odgovarjal, Lojzetu je bilo to zoprno in
umolknil je.

Zvezde so svetile zmerom jasneje, na vzhodu se je belilo,
vstajal je mesec in pričelo se je lesketati srebrno na
snegu, ki je pokrival vso dolino. Noč je bila tako lepa, da
je bilo Lojzetu mehko pri srcu. Hotel je zapeti fantovsko
pesem, ali glas mu je bil tako hripav in surov sredi tišine,
da se ga je sam prestrašil. Tovariša sta hodila molče mimo
njega.

„Kdaj pa sta se seznanila z Ano?“ ga je vprašal učitelj,
ko so bili že blizu trga.

„Ej, kdaj! Ne bodi ljubosumen, kaj ne vidiš, kakšen
sem? Na mrliča ljubosumen, tepec!“

Prišli so na greben nizkega holma in so se bližali klancu.
Tam je bilo vse temno, v trgu pa so še gorele luči.
Učitelj je pokazal na eno izmed zadnjih hiš v trgu, ki
je stala malo više od drugih, od ceste v stran.

„Glej, tamle stanujem, kjer se svetlika od okna do
okna; gospodinja hodi z lučjo po izbah; zdaj je v moji
sobi, pogrinja najbrž mizo in pripravlja večerjo, zato ker
ve, da pridem domov.“

Lojzetu se je nekaj zgenilo v srcu — prijazne sobe, prijazna
gospodinja, belo pogrnjena miza in gorka večerja
na mizi — mir v srcu in naokoli.

„Kaj misliš zdaj početi v trgu, ali ostaneš tukaj?“ je
vprašal učitelj.

„Sam ne vem. Dejal sem, da sem prišel samo umret,
in morda se tako zgodi.“

Poslovili so se in Lojze je stopal počasi proti klancu. V
tistem hipu, ko je ostal sam, se je izgubil zadnji ostanek
umetne razposajenosti, spomnil se je, da je blizu doma
in obšel ga je strah. Stal je na cesti, pod sabo je videl trg,
od daleč so se še glasili koraki tovarišev, ki sta hitela
navzdol. Izpreletelo ga je, da bi se vrnil, kamorkoli, brez
smotra v noč. Brez smotra, kakor se je vračal domov.
Vstal je bil nekoč in se je

napotil proti domu, kakor da
bi ga bilo prijelo za roko, ali zdaj, ko je bil blizu, je zagledal
pred sabo vso preteklost, je zagledal samega sebe,
kakor je bil v resnici.

Obsojen? Kdo ga je bil obsodil?

Zgrudil bi se in bi zajokal naglas — sam se je bil ob
sodil v tistem trenotku, ko se je domislil prvikrat, da je
obsojen in so mu omahnile roke in mu je omahnilo srce.

Spomnil se je potov, ko sta hodila z materjo v Ljubljano
in ni se smejal.

Čemu je bilo treba, da je ugasnilo tisto otroško upanje?
Otroško je bilo, ali bilo je obenem čisti studenec, ki
je zajemal iz njega moči za trpljenje, za dolgo pričakovanje.
Takrat se ni videl; ni videl svojega bolnega obraza,
ne razcapane obleke, ni čutil, da je lačen ... In ko se
je bil obsodil, se je spoznal — videl si je na obrazu, na
udrtih očeh, na splahnelih licih, da so mu dnevi šteti,
videl je svoje uboštvo na raztrgani obleki, čutil je, da je
lačen; in da ne bo vse to nikoli minulo, zato ker je tako
zapisano, da bo umrl sam, lačen in sredi ostudnega beraštva.

Kako se je to zgodilo? Kdaj se je to pričelo?
Pogledal je daleč nazaj, odleglo mu je; kesanje se je
spreminjalo v mirno žalost. Odgovoril si je s tistimi besedami,
kakor je bil odgovoril učitelju.

„Nikoli še ni rodil osat žlahtnega sadu; raste samo zategadelj,
da ga populijo osli.“

Gledal je na klanec, na kopo hiš, ki so se tiščale skupaj,
kakor čreda prestrašenih ovac. Ena sama medla luč
se je svetlikala iz teme. Gledal je in kakor da bi videl skozi
slamnate strehe, skozi razpala zidovja. Nizke, zadehle
izbe; vlažne stene, samo nad posteljo sveta podoba,
morda glava Kristusova, s trnjevo krono in krvavimi
kapljami na čelu; pohištva ni, ljudje spe na tleh, na cunjah in s cunjami so odeti. Obrazi suhi, potni; mož sope
na glas, napil se je bil žganja in leži z razgaljenimi prsmi,
smrdeča sapa polni težki vzduh; otroci imajo starikave
obraze, komaj so prišli iz zibke, pa se jim čelo guba,
lezejo obrvi na oči, lica upadajo; žena ne spi, legla je,
ali ko je bil zaspal mož, je vstala in sedi na

klopi ob peči,
kolena privzdignjena skoro do obraza, glavo oprto v
dlani ... Hiša za hišo, vse izbe so enake. Zrak je samega
beraštva poln, beraštvo v pogledih, v besedah, v srcu,
beraštvo in ponižnost, nezaupnost, beraštvo brez konca.
Komaj utriplje mlado srce, že srka beraštvo, trpljenje
in skrbi iz materinih prsi ... srka nemoč, vdanost in ponižnost;
vdanost v hlapčevstvu, nemoč za življenje ...

Raste — in hodi z upognjenim životom, oči uprte v tla,
rojen hlapec. Lahko je vesel in razposajen, lahko si pridobi
bogastva — v svojem srcu ostane hlapec, v vsem
svojem nehanju. Na klancu je bil rojen in nihče mu ne
izbriše tega pečata.

Gledal je in klanec se je čudovito širil pred njegovimi
očmi — od vzhoda do zahoda se je razprostiral, od juga
do severa, holmi so se razmeknili. Klanec siromakov je
bila vsa prostrana pokrajina pred njim, po vsej prostrani
pokrajini so hodili ponižno sključeni, vdani siromaki, ki
jim je bilo siromaštvo v srcu in ki so bili v srcu siromaki,
če so se veselo smejali in če so imeli rdeče obraze in

pošteno obleko. Neizmeren klanec siromakov je bil
pred njim in narod hlapcev je stanoval na klancu.

„Obsojeni na smrt — ves trud, prijatelj, je brezuspešen in zato neumen; preobleci jih na zunanje, v srcu so
hlapci in obsojeni na smrt! ...“

* * *

Truden je bil, noge so se mu tresle, bližal se je počasi in
strahoma. Nekje so zaškripale duri, iz hiše se je oglasil
vik in surov prepir — mož se je bil vrnil pijan iz krčme.
Prišel je do domače hiše; okna so bila slabo razsvetljena.
Stopil je k zidu, da bi videl v izbo, toda okna so
bila zagrnjena s temnimi cunjami in luč je bila odvita,
svetila je dremaje.

Nerazumljiva bojazen ga je obšla, stopal je po prstih
po temni veži, iskal je kljuke in odprl je duri oprezno.
V izbi je bilo več ljudi in govorili so šepetaje. Vsi so
bili obrnjeni od njega in opazili so ga šele, ko je zaprl
duri za sabo in stopil prednje.

„Jaz sem, ljudje božji!“

Iz postelje se je vzdignila glava.
„Lojze!“

Mati se je oprla siloma na obe roke in se je sklonila v
postelji. Lojze je stopil k njej, približal se je njenemu
obrazu, tako da je začutil vročino njenih lic, in silna bolečina
mu je rezala v srcu.

„Kod si hodil toliko časa, Lojze ... kako sem te čakala!
„

Slišal jo je komaj, skoro ni bilo glasu iz prsi in samo
ustnice so se gibale. Gledala mu je nepremično v obraz
in smehljala se je.

„Vedela sem dobro, da prideš, pa mi niso hoteli verjeti
... Sedi tukajle k postelji, Lojze ...“

V izbi so bili čevljar in njegova žena, pisar in dvoje
žensk. Poleg postelje na mizi so stale različne steklenice,
v eni je bilo drago vino, ki ga je bil prinesel čevljar;
nihče ni vedel, kje je dobil denarja zanj.

„Zdaj ima sina!“ je dejal čevljar. „Zdaj gremo lehko
spat!“

Oči je imel zaspane in zdehalo se mu je — čul je bil
prejšnjo noč z ženo do jutra.

Gostje so se vzdignili in so se poslovili, mati se ni ozrla
nanje, oči so bile uprte v Lojzeta, ki je stal ob postelji ves
bled.

Ko so se zaprle duri, je sedel k postelji, prijel je materino
roko in se je naslonil s čelom nanjo. Mati je vzdignila
levico, hotela je pogladiti sinu razmršene lase, ali
roka je bila preslaba in je omahnila na odejo.

„Tako dolgo te ni bilo, Lojze!“

„Kaj je z drugimi, mati?“

„Vsi so umrli.“

Lojze se je spet naslonil na materino roko, ki je bila
mrzla in potna.

Mati je obrnila glavo tako, da mu je videla natanko v
obraz, njeni pogledi so drsali po njegovih suhih rokah,
po obleki, po ovratniku.

„Vzdigni se malo, Lojze, skloni se k meni, da te vidim.
„

Sklonil se je in bilo mu je mraz, ko je čutil čisto blizu
na obrazu dvoje svetlih, velikih, vprašujočih oči

— kakor
dvoje nožev so mu segali pogledi globoko v misli, v srce.
Ko je vzdignil glavo, se je obrnila mati od njega in oči so
se zatisnile.

Strah ga je bilo in doteknil se je z dlanjo njenega čela.
„Mati!“

Pogledala je, ali pogled je bil poln trpljenja in usmiljenja.
„Kod si hodil, da si prišel tako bolan, da si prišel umret?
„

Skril je obraz v odejo in je zajokal, kakor pred mnogimi
leti, ko je skril glavo v materino naročje, kadar mu
je bilo pusto in težko ...

Ko ga je ugledala pred sabo, v motni megli, ki je bila
pred njenimi očmi, je videla njegovo življenje in življenje
svojih otrok in svoje življenje ...

Mrak je bil v sobi, luč je gorela slabo in materi se je
zdelo, da ugaša.

„Privij svetilko, Lojze, prilij olja!“

Lojze je stopil k mizi in je privil svetilko, da se je razlila
po izbi bela svetloba.

„Ali si napravil luč?“

„Saj je svetlo, mati!“

Ni mu odgovorila, zdelo se ji je, da je v izbi mrak in
neprijeten ji je bil sivi pajčolan, ki ji je visel neprestano
pred očmi in ki ga ni bilo mogoče odgrniti ... Mrak je bil
v izbi, pusta tišina je bila; komaj je čula mati sinovo dihanje,
ali zdelo se ji je, da prihaja od daleč, od duri ...

V vročici so se ji misli čudno kolebale, vstajale so in so
se nenadoma pogrezale, prišle so in so hušknile mimo
kakor da bi nosila svetilko po izbi in bi švigale sence od
stene do stene, po tleh, po stropu ... Iztegnila je roko,
hotela se je vzdigniti v postelji.

„Počakajte, ljudje božji!“

Toda niso čakali — voz je drdral dalje, voznik je gonil
in se je smejal. Tekla je za vozom, čevlji so se ji bili odvezali,
sezula se je in je tekla bosa, noge so krvavele, kri
se je mešala s prahom.

„Čakajte!“

Kakor za šalo je voznik malo ustavil, romarice, ki so
bile na vozu, so se hudobno smejale: „No, teci, teci, teci
zdaj!“

In Francka je tekla, poskakovala je z ranjenimi nogami,
že je prišla do voza, prijela se je z obema rokama —
toda voz je sunil, švignil je dalje in Francka je padla,
udarila se je s čelom ob kamen in je obležala ...

Lojze je brisal materi z robcem potno čelo; izza poluodprtih
trepalnic so gledale bele oči, bolna rdečica je
gorela na razbeljenih licih, ustnice so se premikale.
„Mati!“ je šepetal in tresel se je od strahu in bolečine.

„Pridi, kaj sem ti storila, da ne prideš?“ je prosila
Francka in je čakala na samotni poti ob mrzli jeseni, ko
je kapalo z golih črnih vej na razpletene lase.
Ali ni ga bilo, čakala je do noči in ni ga bilo ...

Zakričala je od groze — tam iz svetle izbe je pogledal
hudodelski obraz, ustnice so se nasmehnile odurno, oči
so se svetile, kakor da bi stal z nožem pred njo; in na zofi
je sedela lepa dama, gosposko opravljena; z ramen ji je
bil zdrsnil dolg plašč ... Tako ji je bil iztrgal srce iz prsi
in je pozabil nanjo.

Odprla je oči in Lojze se je nagnil k njenim ustnicam.
„Daj mi vode, Lojze!“

Nalil je vode, steklenica se mu je tresla v roki ... Omočila
je ustnice, ki so bile suhe in razpokane, ožgane od
vroče sape ...

„Deni mi to stran, Lojze!“

Tipala je z roko po prsih, ustnice so se bolestno nategnile,
čelo se je nagubalo ...

Velik kamen je ležal na odeji, na njenih prsih, in komaj
je dihala pod njegovo silno težo; nato se je izpremenil
kamen v široko skledo, ki se je kadilo iz nje, dim je
plaval proti stropu in je napolnil kmalu vso izbo, ležala
je mirno, da bi se skleda ne prevrnila in neprijetno ji je
bilo, ko niti z roko ni smela geniti ...

Lojze jo je gladil po licih, po čelu, nekaj vročega ji je
padlo na trepalnico in je zdrknilo počasi proti ustnicam.
Malo se je zasvetilo iz teme, pogledala je in

spoznala
Lojzetov obraz, ki se je sklanjal čežnjo, ves razoran od
bolečine ... Ali Lojzetova glava se je zibala ... zibala in je
izginila ...

Tudi on je umrl, vsi so umrli. Izgubili so se in so se
vrnili in so umrli žalostno ... Vsi drug za drugim so odhajali,
vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali
so se bolni in ubogi, legli so in so umrli. Kri je izpilo iz
njenih rok, luč je izsesalo iz njenih oči, srce ji je razsekalo,
da je bilo ena sama velika rana — in glej, vrnili so
se bolni in ubogi in so umrli žalostno. Solze so se razlile
brez koristi, kakor dežnica ...

„Čakajte, ljudje božji, usmilite se!“

Ali voz je šel dalje in je izginil v gozdu — vse je iz ginilo
in solze so se razlivale brez koristi, kakor dežnica ...
Padla je in se je udarila s čelom ob kamen in je obležala
na kolenih, glavo na tleh, kakor da bi molila globoko
sklonjena ...

Lojze je bil objel njeno glavo z obema rokama, naslonil
se je na blazino in je zaspal.

* * *

Tako se je dopolnilo življenje polno bridkosti in polno
solza, razlitih brez koristi ...

Izba je bila zdaj polna ljudi, napravljali so oder. Lojze
je bil kakor uklenjen, hodil je upognjen, s trudnimi,
drsajočimi koraki; skoro ves dan je stal ob postelji in je
gledal na sesušeni, bledi obraz, ki je bil zdaj tako miren,
kakor da bi nikoli ne bil doživel nič žalega. Roke so bile
sklenjene in so držale bakreno razpelo; okoli prstov se
je vil velik črn molek ...

Zmračilo se je, Lojze je stopil na prag in sveži zrak mu
je zapihal prijetno v lica.

„Brez koristi!“ je izpregovoril naglas, kakor da je bil
videl poslednji vzklik v materinih očeh.

Klanec siromakov je ležal pred njim, ubožne hiše,
uboštvo v hišah.

„Na smrt obsojeni! Vse trpljenje je brez koristi, življenje
brez koristi! ...“

V trgu so se prižigale luči, zasvetilo se je tu, tam, noč
je prihajala in vžigalo se je že tudi na nebu.

„Obsojeni na smrt!“ —

Tam doli se je zasvetilo, majhna, rdeča luč je trepetala,
rasla je in plapolajoča rdeča iskra se je izpremenila v
mirno, jasno belo svetlobo.

To je bilo učiteljevo okno. Lojze je strepetal in gledal
je nepremično v mirno belo svetlobo, ki je sijala iz
noči ...