I.

Odlašal sem to reč od dne do dne, toda naposled se
mi je zdelo, da je prišel čas, in napisal sem svojo
prošnjo. Moji kolege so je čakali z veliko nestrpnostjo;
ali meni se ni mudilo nikamor ...

Davkar je prihajal v pisarno zelo pozno; ob desetih,
časih šele ob pol enajstih. Kadar je stopil v sobo, se je
ozrl najprvo po meni; njegov obraz se je nekako čudno
nasmehljal in oči so mu zamežikale, kakor da bi hotel
opomniti: »Ali te še ni vrag vzel?« On bi pravzaprav ne
imel nikake koristi od tega, toda najbrž ga je vznemirjala
moja mrtvaška zunanjost; ni prijetno, če ima človek
neprestano mrtveca poleg sebe. Vedel sem natanko, da
ga je grizla v dušo moja čudovita odpornost. In to me je
veselilo. »Kako vam je danes, gospod kontrolor? Zdi se
mi, da vam ni posebno dobro.« Ej, dušica, ne tolaži se!
»Hvala, gospod davkar; počutim se imenitno; moj obraz
je mršav samo iz navade.«

Drugače pa je bil dobra duša; človek starikav, s sklonjenim
hrbtom in osivelo brado. Igral je na citre zaljubljene
pesmi in sploh je trdil, da je jako muzikalen. Poleg
tega se je brigal za politiko. Njegovi nazori so bili odvisni od slučajnega razpoloženja; kadar je bil slabe volje, je
zagovarjal konservativna načela in takrat je bil njegov
obraz resen in dostojanstven; toda časih je hotel napraviti
uslugo temu ali onemu in kazal se je liberalnega, a
obenem je zatrepetalo v njegovih očeh nekaj prešernega
in buršikoznega ... Mene se je ženiral; pogledal mi ni
nikoli naravnost v obraz. V pisarni se je dolgočasil do
smrti; zehalo se mu je neprestano in ob tem so mu uhajali
iz grla žalostni, zategnjeni vzdihi. Dela se je pritaknil
malokdaj; opravljal ga je večidel sam praktikant, kajti
tudi adjunkt je lenaril.

Ta človek — adjunkt namreč — me je sovražil iz dna
srca. Kadar se mu je zdelo, da ga ne vidim, se je obrnil
oprezno proti meni ter me gledal s pazljivimi, svetlimi
očmi. Jaz sem se mu zasmejal naravnost v lice; to ga je
spravilo v zadrego; namršil je obrvi ter se sklonil nad
svoje papirje. Poznal sem na njegovih očeh, če je bil moj
obraz bolj upadel nego navadno, če so bili moji koraki
bolj trudni, če je bil moj glas bolj votel in mrtvaški. Kadar
mi je dal roko ob prihodu ali ob slovesu, se je vsesal
v ohlapne gube na

mojih licih in v moje koščene, mrzle
roke ... Njegova postava je bila krepka; v polnem
rdečem obrazu je bilo nekoliko surovosti in njegov pogled
je bil temen in nestalen. Hodil je s hitrimi, dolgimi
koraki in privzdigal je ramena nenavadno visoko; to mu
je ostalo od ponižne hoje po pisarnah izza časov, ko je
bil še praktikant. Prej sva izhajala kolikor toliko, a zadnji
dve leti je bila vsa njegova skrb in žalost v mojem
telesnem propadanju. Pazil je name kakor najvestnejši
zdravnik; kolikor dalje se je stvar vlekla, tem večja je bila
njegova pozornost, poostrena z nervozno nestrpnostjo.
Čakal je namreč na moje mesto.

Naposled sem se bil torej odločil, da napišem svojo
prošnjo. Nekoliko težko mi je bilo, kajti privadil sem se
bil črkam kakor Gogoljev Akakij Akakjevič. Privadil sem
se bil tudi tem stenam in sovražnim obrazom okrog
sebe. Dalo se je lepo sloneti ob mizi in misliti, medtem
ko je v prsih trkala smrt.

Tisti dan je bilo veliko veselje v pisarni. Za trenutek so
mi zamrzeli ti lopovi, ko sem jih videl, kako globoko so
se oddahnili. Zamrzela mi je tudi pisarna, kajti od tedaj
pa do zadnjega dne se mi je zdela posebno praznična in
svetla, kakor da so padali od teh zadovoljnih obrazov
svetli žarki na stene ... Čutil sem obenem, da sem v
tistem hipu, ko sem oddal prošnjo, izrekel obsodbo nad
samim seboj. Šel sem domov s povešeno glavo in s trudnimi,
drsajočimi koraki. Iz oken pisarne se je obračalo za
mano troje neobritih glav in na cesti so postajali ter gledali
moj suhi hrbet.

II.

To je bil res usoden korak. Stopil sem z eno nogo in
zdaj pojde samo navzdol. Zdi se mi, kakor da bi bil
prostovoljno odprl vrata smrti. Kar je viselo na meni življenja,
je začelo odpadati tako hitro, da niti opazil nisem
vsake posamezne izgube ... Človek pogleda nekega
jutra na vrt in vidi, da je drevje čisto golo; in vendar je
padal počasi list za listom, tiho in neopazno. Tako se bo
zgodilo meni; vsaka kapljica krvi bo izginila počasi, tiho
in neopazno, a nekega jutra bodo prišli, in moje oči bodo
steklene ...

Oblekel sem črno obleko ter si zavezal črno kravato.
Moj obraz se je zdel vsled tega tako bled in upadel, da
bi se kdo drug ženiral med ljudi s tako neprimerno zunanjostjo.
In vrhu tega so izgubile moje oči že davno
vsako barvo; punčice so bile popolnoma bledo sive, da
so se komaj razločevale ... Ko sem si zavezaval kravato,
so se mi roke tresle. Odpravljal sem se v čitalnično
dvorano, praznovat

odhodnico gospodične Helene
Tršanove. Ravno ko sem zapiral vrata, sem se spomnil,
da mi je prišla Helena na misel v tistem trenutku, ko
sem pisal svojo prošnjo. In ob tem spominu me je zazeblo
od temena do nog.

Šel sem sam, moja žena je ostala doma. To je storila
zato, ker ni hotela moje družbe; ona se tega morda ni
zavedala, ali meni je bilo jasno ...

Preden sem prestopil prag dvorane, me je obšel tisti
grenki čut, ki obide prosilca, preden potrka na vrata. Podoben
je bil tudi bojazni človeka, ki si je v svesti umazane
krivde in sluti, da je njegov greh izdan. Ko sem vstopil,
so se nekateri ozrli po meni, in zapazil sem takoj tisti
pritajeni, vprašujoči smehljaj: »Ali si tudi ti še na svetu?
Doklej še misliš vznemirjati žive ljudi?« In za trenutek
se mi je zazdelo, da bi jih prosil oproščenja.

Helena je sedela na gorenjem koncu mize. Dala mi je
roko, a medtem je gledala drugam; pozabila je, da stojim
pred njo, še preden sem izpustil njeno desnico. Sedel
sem poleg zaspanega dacarja, ki me je pogledal od
strani ter se potem ves čas ni več brigal zame. Ravno
sebi nasproti sem opazil široki obraz adjunktov; ko me
je ugledal, je pokimal z glavo ter iztegnil roko čez mizo;
nato pa se je najbrž nečesa domislil — prijel je za kozarec
kakor v zadregi ter se obrnil k svojemu sosedu, učitelju
Breskvi.

Pil sem mnogo; praznil sem čašo za čašo, in okrog
mene je pričela plavati motna, meglena svetloba; zdelo
se mi je, da gledam vse obraze skozi zakajeno steklo. Ali
bilo mi je prijetno; najrajši bi bil zatisnil oči, zibal se na
svojem stolu ter sanjal lepe sanje. Govorili so vse navzkriž,
toda jaz jih nisem poslušal in ne razumel. Videl
sem, da so vstajali govorniki in zamahovali z rokami;
kadar so dvignili kozarce v visoko iztegnjenih rokah, je
nastal hrup po dvorani, in čaše so zvenele in vino se je
razlivalo. Tudi jaz sem časih vstal — in tudi ob moj kozarec
je trčil pomotoma ta ali oni. Drugače pa me to vse
skupaj ni čisto nič brigalo.

Spominjam se nekega čudnega hrepenenja iz tedanjih
časov; tisti večer me je ovladalo popolnoma ...

Samo da bi ji enkrat, samo enkrat v življenju poljubil to
drobno, belo roko, da bi se dotaknil z ustnicami teh tenkih
prstkov! Časih sem se vzbudil ponoči, in ko sem se
spomnil te drobne roke, teh tenkih prstkov, sem grizel
v rjuho od bolečine ...

Postalo mi je težko. Megla se je zgostila okrog mene
in legla mi je na dušo. Naslonil sem se s komolci na
mizo; dihanje mi je

bilo naporno in mučno; v obrazu
sem čutil veliko vročino, in ustnice so mi bile vse ožgane.
Večidel so bili že vsi pijani in zato ni zapazil nihče
ničesar čudnega na meni ...

Smejejo se okoli mene, kakor da bi trajal ta smeh na
večne čase, kakor da bi nikdar ne bilo konca te vesele
noči! Tudi jaz bi se rad tako smejal ... Ali morda je vse
to neumnost, morda so vse to samo sanje moj hrbet je
sklonjen, ker mislim, da stoji smrt za menoj. Ali ni to
neupravičen strah, ki izvira samo iz bolne domišljije? Za
menoj ni morda ničesar. Tresem se od bedaste bojazni
kakor otrok v temi, — a vse je tiho, in strahu ni od nikoder.
Zaradi povsem neosnovanega domnevanja si kratim
uživanje in obračam glavo od sonca. Zaradi povsem
neosnovanega domnevanja ... če upa v življenje surovi
obraz adjunktov, zakaj bi ne upal jaz? ... Tako je torej
vse skupaj neumnost in domišljija, in pričel bom življenje
od začetka ... Ah, samo da bi ne bilo domišljije;
jasno je, da me je uničila samo domišljija. Tudi moj
obraz bi ne bil več bled ...

Vstal sem izza mize, ali prijeti sem se moral trdno za
stolico, kajti zavrtelo se je vse okoli mene in noge so se
mi tresle. Ko sem se obrnil, sem ugledal zrcalo ravno
pred seboj; moj obraz je bil strahovito spačen; v tenkih
ustnicah ni bilo niti kapljice krvi, in oči so bile globoko
udrte. A na ustnicah in v očeh je ležal tako čuden izraz,
da sem se zagnusil sam sebi; izraz pohotnega starca, ki
se vkljub svoji onemoglosti še ni nasitil življenja.

Sedel sem zopet za mizo. Iz dna prsi se mi je začelo
dvigati in segalo je višje, stisnilo mi grlo in zalilo oči s
solzami. To je bila tako grenka otožnost, kakor je dotlej
nisem poznal; vse v meni je tisti trenutek trepetalo od
smrtnega straha ... Nekdo blizu mene je govoril prav
tedaj z visokim, nekoliko vinjenim glasom.

»Šele to uro, ko se poslavljamo od vas, gospodična ... šele to uro čutimo vsi žalostni in potrti, kaj izgubljamo
ob tem slovesu ... Šele to uro, ko gledamo poslednjikrat
vaše lepe, vedno vesele oči, čutimo vso praznoto,
ki bo ostala v naših srcih po vašem odhodu ...
Zunaj je jesen in list za listom pada z drevja ... vse, kar
je lepega in cvetočega, nas ostavlja, a nam ostane zima
in — smrt ...«

Ob tej besedi se je zdrznil govornik sam; prišla mu je
menda na jezik povsem nepričakovano. Nekateri so se
ozrli začudeni nanj, a nekdo je vzkliknil na koncu mize
s pol osornim, pol prestrašenim glasom: »Molči, sova! ... Odkod ti pride smrt?«

Kako je končal, ne vem natanko. Pil sem medtem
mnogo in vsega, kar se je zgodilo pozneje, se spominjam
samo še nejasno. In zoprno mi je, če se spominjam
tistega večera.

Helena ni odgovorila na zadnjo napitnico; toda ko je
utihnilo žvenketanje kozarcev, sem vstal jaz — čemu, to
sam Bog vedi. Ali bilo mi je neizrečeno tesno pri srcu.
Tisti čas sem se zavedal z vso bridkostjo nečesa, kar mi
ni prišlo na misel ne prej ne pozneje ... Nikdar v svojem
življenju nisem imel človeka, ki bi me ljubil tako,
kakor si predstavljam ljubezen jaz. Nikogar ni bilo, ki bi
mogel priti k njemu v težkih urah, da bi mu pokazal
svoje ranjeno srce in svoje objokane oči. Kakor zver sem
se skrival, kadar mi je kapala kri iz bolečih ran ...
In tisti čas sem vstal, poln sentimentalne zaupnosti.
»Gospoda, tudi jaz ... tudi jaz ... jaz sem list, ki pade
jutri z drevesa ... «

Ali ko sem stal in še preden sem dokončal stavek, se
je hipoma razdelila megla pred menoj, in ugledal sem
omizje ... dolgo omizje samih surovih, polpijanih
obrazov. Sami surovi, polpijani obrazi vse naokoli, po
vsej dvorani; in začudene, razžaljene in prezirljive oči so
gledale name od vseh strani. Zdelo se mi je, da padajo
ti pogledi na obraz kakor zaušnice, da se mi plazijo po
koščenih rokah navzgor, po obleki, na vrat in na lica,
same gnusne gosenice ...

Stal sem kakor na sramotnem kamnu — v zasmeh in
zgražanje poštenim ljudem ... Ostal naj bi bil doma za
zaklenjenimi vrati — gobavec, ki se ga ogibljejo od daleč.
V trenutku, preden sem sedel, mi je prišlo do grla,
da bi zakričal, da bi jih vprašal, kaj sem jim storil. Molčali
so vsi okoli mene, ali jaz sem slišal besede, polne
zaničevanja in sovraštva; vpilo je po dvorani s hripavimi
glasovi, da bi jih ne mogel prekričati ... To je bil
divji, blazni strah pred smrtjo; da bi se ne ženirali drug
drugega, bi me bili pobili s pestmi na tla ... Telo mi je
docela obnemoglo in udje so mi bili kakor iz mehkega
voska; sedel sem in gledal s široko odprtimi očmi, a
videl nisem ničesar.

Na odru so se oglasili glasovi klavirja; padli so v tišino,
kakor da bi zažvenketalo srebro na tleh.
»Denite mize v stran ... «

Nastal je hrup in šum; družba je vstajala in dvignil
sem se tudi jaz. Helena je stala na odru poleg klavirja in
šel sem tja. Pred očmi se mi je lesketalo; stiskal sem pesti
ter se grizel v ustnice, da sem stopal z ravnimi koraki.

Ko sem stal pred njo, sem se hotel nasmehljati, toda
moja lica so bila čisto trda kakor iz usnja. Z dlanjo sem
se oprl ob klavir ter se poklonil.

Opazil sem v tistem hipu njeno pritajeno kretnjo;
hotela se je umakniti, a bil sem že preblizu. Nagnil sem
se tako globoko k njej, da sem čutil vročino njenih lic;
moj obraz je moral biti strašen, zakaj njene oči so se širile
od bojazni.

»Jaz sem tisti, gospodična Helena, ki vas je ljubil bolj
nego svoje življenje ... to sem vam povedal zato, da bi
me ta beseda ne tiščala v grlu, kadar umrjem ... «

Moje telo se je skrivilo, pol od razburjenja, pol od slabosti,
in kolena so mi omahovala. Prijel sem njeno roko
ter se je dotaknil z ustnicami; obenem sem čutil, kako
me je vleklo polagoma k tlom ...

Težka roka me je stresla za ramo.
»He he, gospod kontrolor!«

Ugledal sem pred seboj obraz adjunktov in nikdar še
se mi niso zdele njegove oči tako grozne. Oči jastrebove,
ki si iščejo mrhovine ... Izpreletelo me je hladno, in
slabost me je minila v istem trenutku. Ozrl sem se po
Heleni, ali okrog nje je stalo polno ljudi ... Nihče me
ni opazil, ko sem odšel s sklonjenim životom in tresočimi
nogami.

III.

Dva dni sem ostal doma, in tačas se je v meni mnogo
spremenilo.

Ležal sem blizu okna in poslušal sem ves dan in vso
noč, kako je padalo listje. Slišal sem to monotono, žalostno
šuštenje celo v spanju ... In legel je na mojo
dušo krasen mir.

Nič ni treba ne strahu ne kesanja. Vse pride tako mirno
in polagoma in mine tako mirno in polagoma —
čemu bi se vznemirjal? Roke položim v naročje in gledam,
kako beži čas mimo mene. Ali mi ni boljše, kakor
da bi se pehal za njim ter plakal za vsako uro posebej in
si delal skrbi zaradi prihodnjih, ki jih morda nikdar ne
bo? ... Listje je padalo, padalo, in nekatere veje so bile
že čisto gole in črne.

Pozno popoldne sem gledal skozi okno, in srce se mi
je nenadno razširilo v sladko otožnem hrepenenju. Izza
gore je sijalo jesensko sonce, in kolikor je bilo še listja na
drevju, je trepetalo in se zvijalo v njegovih žarkih. Zrak
je bil miren in topel.

Odpravil sem se z doma, tesno zavit v suknjo in robec
okrog vratu. Ker nisem hotel skozi trg, mimo hiš in ljudi, sem šel počasi

ob vrtu in po poljskih stezah do gozda ... Čudovita, sanjajoča tišina naokoli; na nebu je
plavalo par belih oblakov in v isti smeri se je plazilo po
polju dvoje dolgih senc. Sonce se je skrilo za kratek hip;
toda na zahodu je plamtelo visoko, skoro do srede neba.
Ni še ugasnila svetloba, ko sem stopil v gozd, na šumeča,
mehka tla, vsa pokrita z rumenim listjem. Mali jeseni
so stali tod skoro v ravnih vrstah; svetla, tenka debla so
bila na strani, obrnjeni proti zahodu, vsa kakor prevlečena
z žarečim zlatom.

Sama mehka oranžna barva, kamor sem se ozrl; svetlo
oranžno listje nad menoj in na tleh in izza debel se je
bleščalo svetlo nebo ... Ta svetloba me je upijanila,
moji pogledi so plavali pol onemogli od radosti po teh
mehkih barvah; oranžna luč mi je lila na obraz, roke so
zamahovale otročje prešerno, kakor da bi plavale z razkošjem po teh jasnih valovih. Visoko vzravnan, glavo
pokonci, s široko odprtimi očmi in smehljajočimi se
ustnicami sem šel dalje, brez smotra, brez misli, brez
določnih sanj ... Čutil sem samo nekaj tako neizmerno
sladkega, nadzemskega ... moje ustnice so se dotikale
drobnih prstkov Heleninih; njen obraz, obrobljen
od zlatih las, se je smehljal nad menoj. Dušilo me je od
blaženosti; naslonil sem se na drevo ter gledal okrog s
pijanimi očmi; pred mano je trepetalo rumeno zlato,
pred mano in pod mano in nad menoj; zlato je rosilo z
neba in kapalo je name; čutil sem gorke kaplje na obrazu
in na rokah ...

Sence so prihajale in luč je pojemala in bledela. Sonce
je bilo že davno zatonilo; listje je temnelo, in zdelo se
mi je, da je padalo tem gosteje in glasneje, kolikor bolj
se je bližala noč. Tenka debla jesenov so se približevala
drugo drugemu; bilo mi je, kakor da se gneto okrog
mene; zastavljala so mi pot, in steze ni bilo več nikjer.
Toda ni me bilo strah gozda; izpreletavalo me je toplo in
prijetno kakor po kopeli ali kakor po sestanku z ljubico.
Ko sem stopil na plano, je bilo vse pod menoj že v globokem
mraku; na vzhodu so se svetile prve zvezde —
tiste jesenske zvezde, ki ne čakajo zadnjih sončnih žarkov.
V dolini je bilo temno. Tam so stali visoki črni hrasti.
Pot je bila posuta s peskom, in moji koraki so se slišali,
kakor da bi mi prihajal od daleč kdo naproti. Hotel sem
naravnost domov, toda ob vrtu sem se premislil. Spomnil
sem se svoje sobe in zazdela se mi je ozka in dolgočasna.
Šel sem do bližnje gostilne ter poslušal pri oknu;
notri ni bilo menda nikogar; okna so bila slabo razsvetljena
in čuti ni bilo nobenega glasu ... Tisti čas so zašumeli koraki blizu mene

— in prav mimo mene, da bi
ju lahko dosegel z roko, sta šla hitro in tiho adjunkt in
moja žena.

V prsih sem začutil tedaj nekaj ostudnega, kar me ni
več ostavilo do zadnjih dni. Moji koraki so bili od tistega
hipa trudni in drsajoči kakor prej; zaželel sem si počitka
in odpravil sem se proti domu.

IV.

Odtlej sem se plazil po sobah in po vrtu kakor senca.
Nič me ni več veselilo in nič žalostilo. Obstal
sem pred rožnim grmom, dotaknil se veje narahlo in
zadnji listi so se usuli na tla ... Noge so mi bile lene in
težke; vlačil sem jih za seboj, kakor da bi imel čevlje od
svinca. Časih sem šel v lopo in žena mi je prinesla blazinico,
da sem se naslonil udobno na stol. Lopa je stala
na oglu vrta; odtod se je videlo daleč po dolini, do gozda.
Gledal sem, kako je stresal veter že napol golo drevje,
in od neke otožne utrujenosti, ki se je niti dobro nisem
zavedal, so mi padale trepalnice na oči. Toda slišal
sem vse natanko okoli sebe; poslušalo je tako rekoč vse
moje telo, kajti čutil sem na vseh svojih živcih vsak najmanjši šum. Kolikor bližje je prihajal popolni propad,
toliko rahlejši in finejši so bili moji čuti. Stvari, na katere
prej nisem pazil, so se mi zdele zdaj važne in pomembne.
Med ljudi me ni bilo več; tudi k meni ni hodil skoro
nihče. Obsel me je stud, kadar sem ugledal pred sabo
kak tuj obraz. In zdaj so mi bili tuji vsi obrazi — na vseh
je bil tisti gnusni izraz prisiljenega sočutja, radovednosti
in pritajene škodoželjnosti ... V njih smehljajih je ležal
tisti samozadovoljni vzdih: »Ne boš več dolgo ... hvala
Bogu, da nisem na tvojem mestu.« In kadar so mi dajali
roko, se je skrivala v njih očeh zoprna zavest, da dajejo
roko okostniku, ki bo gnil čez par dni pod zemljo. Silili
so se s težavo, da bi nabrali gube svojih lic v žalosten
izraz, da bi stopali tiho, resno in umerjeno, kakor se
spodobi v hiši bolnikovi, in da bi ne izpregovorili ničesar,
kar bi me moglo spominjati smrti ali kar bi me žalilo
na kakršenkoli način. Tako so bili kakor vklenjeni —
kakor skriti za krinko in omotani v rjuhe. Toda časih se
je prikazal izza krinke naraven smeh, noga je stopila
trdo in roka se je za hip osvobodila izza rjuhe ... In jaz
sem se krasno zabaval ob nastali zadregi in ob imenitnem
prizoru, kako urno je ugasnil nepoklicani smeh in
kako spretno je smuknila roka pod rjuho nazaj. Vse to
je bilo neizrečeno grdo in umazano. V mojem srcu pa je

rasla polagoma neka cinična grenkota, in kadar sem
začul korake na stopnicah, sem se umaknil na vrt ali pa
sem se zaklenil v sobo.

Svojo ženo sem občudoval zaradi njenega velikega
samozatajevanja. Bilo mi je nerazumljivo, odkod je vzela
toliko moči. Utrujenost jo je obšla samo časih za kratko
sekundo. Šinilo je čez njen obraz komaj opazno; toda
v senci, ki je zakrila takrat njene oči, in v hipni potezi, ki
je spačila takrat njene ustnice, je ležala vsa pritajevana
zloba, ležal je ves gnus, ki ga je čutila do mojega propalega
telesa. To se je zgodilo časih, kadar mi je popravljala
vzglavje; moje trepalnice so bile zatisnjene, ali izza
vejic sem jo videl čisto dobro. Njena lica so bila mirna,
ustnice nekoliko odprte kakor navadno; toda hipoma so
se obrvi namršile, obraz se je podaljšal, in zobje so se
zagrizli v trepetajoče ustnice. To je prišlo in minilo, kakor
da bi trenil.

Imel nisem z njo čisto nikakega usmiljenja, četudi
sem vedel, da je živela zadnji dve leti poleg mene v
strašnih mukah. Ko sva se poročila, sem bil še lep človek.
Jaz sem si jo izbral iz samega poželenja. Poželenja
vredna ženska je bila še takrat, ko mi je popravljala umirajočemu
blazino pod vzglavjem. Iz te mesene ljubezni
in iz tisoč slučajev, malenkostnih in neumnih, kakor se
to godi navadno, se je rodil zakon, in živela sva dosti
prijetno. Otrok nama je umrl, ko je še komaj izpregovoril,
in takrat sva oba zelo jokala. Ko sva šla iz cerkve, sem
jo ljubil tako čisto, kakor nikoli ne prej ne pozneje. Nato
sva ostala sama, in bolezen, ki je spala v meni že dolgo
časa, se je pričela imenitno razvijati. Omršavel sem čez
noč in kosti na obrazu so mi izstopile; tudi lasje so mi
pričeli siveti in odpadati ... V moji ženi pa se je vršilo
nekaj, kar sem jako dobro razumel. Oddaljevala se je od
mene kakor brod od brega ... Ko sem ležal na postelji, obraz siv in upal, nos tenek, čelo svetlo in potno, a
roke velike, z ohlapno nagubano kožo, da so bile podobne
plavutam, takrat sem bil zanjo samo še nekaj tujega,
strašnega, kar ji sreblje iz srca vso radost in vse življenje
in jo ima prikovano poleg sebe kakor sužnja. Prikovana
je bila k tej postelji brez usmiljenja, niti s prstom
ni mogla ganiti. Ali zapazil sem kmalu na njenih pogledih,
kadar je mislila, da je ne vidim, zapazil sem na različnih,
prav neznatnih okolnostih, kod so hodile njene
sanje. Zadnje čase je slutila, da so ležali moji pogledi na
njenem obrazu, dasi je bilo troje sten med nama, in da
sem bil zalotil njene misli na skritih potih; vedel sem, da
je živela vsled tega po cele ure v smrtnem strahu in da
je trepetala pred menoj, kadar se je čutila grešnico.

Šel
sem časih mimo nje, in ko sem se ozrl nanjo je sklonila
glavo, kakor da bi pričakovala udarca. Tisti večer, ko se
je izprehajala z adjunktom, so se ji tresle noge, ko sem
stopil v sobo. Ali jaz ji nisem pogledal v oči, in njena glava
s plašnimi, velikimi očmi in prebledelim obrazom se
je obračala za mano čisto mehanično.

Mučil sem jo odtlej z radostjo; to je bila ostudnost, ki
mi je legla na srce tisti večer ...

Nenadno je pričel pihati gorek veter; prej je bilo več
dni nebo jasno in hladno, a jutra so bila jako mrzla. Listje
se je igralo po zraku, kakor da bi frfotale ptice med
drevjem. Še ena, še dve noči, in vejevje bo čisto golo. Od
juga so prihajali oblaki, a tedaj so bili še ozki in beli; prišli so malo višje, razkropili se po nebu ter izginili.
Zvečer sva sedela z ženo na verandi. Jaz sem bil skrbno
zavit in ogrnjen, pod hrbet in pod glavo pa mi je bila
položila žena mehke blazine. Bilo mi je prijetno in toplo;
okrog glave mi je pihljalo ter se igralo z mojimi lasmi.
Prav na vrhu visoke platane se je držal še en sam širok
in svetlo rumen list; čakal sem, kdaj ga veter odnese,
toda ni ga odnesel tisti večer. Polagoma se je temnilo, in
na obrazu svoje žene sem opazil, da jo je pričel obhajati
nedoločen strah. Pogledal sem ji natanko v lice in v
prsih mi je postalo zoprno. Naslonil sem se s komolci na
mizo, tako da sem se ji približal, in ona je počasi odmikala
glavo, ne da bi se ozrla stran.

»Zakaj se me bojiš, Ana?«

Njena desna roka je ležala na mizi in tresla se je vidno;
njene ustnice so se odpirale, toda odgovorila ni.

»Nič se me ne boj; privadi se tega. To traja lahko še
bogve koliko časa. Poznal sem jetične ljudi, ki so ležali
na postelji po deset let; izpovedali so se in napravili testament,
toda zjutraj so se izprehajali po cesti. To je vražja
bolezen.«

»Jaz ti ne želim smrti ... «

»To je lepo od tebe. Zakaj povem ti, če bi mi želela kaj
takega, bi živel nalašč, da bi mi zrasla brada do kolen ... daj mi vode! ... Ne polivaj, ljubica — tvoja roka se
jako trese ... Hvaležen bi ti moral biti, zakaj prestala
boš še mnogo, draga moja. Zdaj je tvoje življenje sladko;
to je šele začetek. Toda jutri ali pojutrišnjem ležem,
in nato bodo tekla leta ... leto za letom ... po-ča-si ... sekunda leto in leto večnost ... «

Nikdar še nisem videl v enem samem pogledu toliko
groze kakor tisti čas. Ni se zganila, in zdelo se mi je, da
niti dihala ni. Njene oči so bile uprte name kakor pričarane.

»Ali si že stregla kdaj jetičnemu bolniku? Jaz sem danes
lep človek; toda človek, ki umira, je strašnejši od
mrtveca. In jetični ljudje umirajo neprestano. Ti boš
prekrižala moje čelo in moje ustnice, toda odprl bom oči
in zasmejal se ti bom v lice. Takrat ne bo od mene več
drugega nego dolge, ostre kosti. Koža bo ležala na njih
kakor umazana rjuha. Lahko bi mi jo slekla, toda kosti
bi živele naprej. Dolge, sive kosti z udrtimi jamami namesto
oči in z režečimi usti brez ustnic ... In to bo trajalo! ... Sam okostnik bo ležal pod odejo, ali ti boš stala
poleg postelje, da ti bodo lica ohlapela. Ti boš stala poleg
postelje, in čas bo tekel dalje; soba bo temnela, in
strop in stene, vse bo pokrito s pajčevinami. Vse bo zadahlo
in bo dišalo po mrtvecih — toda okostnik bo ležal
na postelji in se ti bo smejal v obraz ... «

Dušila me je lastna zloba. Kolikor dalje sem govoril,
toliko niže sem se naslanjal na mizo in prste sem držal
razpete ravno pred njo ... Ona je bila kakor okamnela;
gledala me je pazno, z velikim pogledom, a njena
roka se ni več tresla ... Medtem je bila prišla temna
noč, in videl sem samo še njene bele prste, njena lica in
motne obrise njenega života. Veranda in vrt, vse se je
potopilo v črno senco; listje, ležeče na tleh, je šumelo v
vetru, in v daljavi je stokal gozd ...

Ko mi je prinesla žena drugo jutro kavo v sobo, je bil
njen obraz ves prepadel kakor po noči, prečuti v trpljenju.

V.

Ležal sem že dolgo, morda več nego štirinajst dni. V
tej tihi sobi, v dolgih, samotnih urah so se polagoma
umirile moje misli. Možgani so postali leni in neokretni;
slika, ki mi je šinila prej kakor blisk mimo duševnih oči, se je gradila zdaj počasi, kos za kosom. Časih
nisem mislil ničesar; gledal sem mirno in kakor brez
zavesti v kako točko na stropu. Sanje, ki so mi prihajale,
so bile jako neumne, toda vznemirjale me niso. Videl
sem različne, popolnoma neznane ljudi s čudnimi obrazi
in v smešnih oblekah; hodil sem po tujih krajih; veliko,
eksotično drevje je raslo ob prepadih ... Ali te sanje
niso ostavile nikakega sledu; prišle so polagoma in kakor
trudoma, a komaj so stopile jasneje izza megle, so se
zopet izgubile.

Tako je bilo v začetku; pozneje me je pričelo boleti
telo ob desni strani, na kateri sem navadno ležal. Srbelo
me je zelo neprijetno, in to ščegetanje je prehajalo
sčasoma v tisto srbečo bolečino,

ki ubija možgane in napravlja
človeka neznosnega. Ob ledjih in pod desno
ramo so se prikazovale rane; nekoč sem se dvignil v postelji,
vzel v roko svečo ter se ogledal, ali od studa mi je
prišlo slabo; s trudom sem postavil svečo na njeno mesto
nazaj in nato sem padel na vzglavje ...

Na žalost se v teh dneh nisem mogel izogibati različnih
zoprnih posetov. Tako so se sklanjale nadme debele
glave ter me izpraševale po zdravju. Vsak obraz je grd
in oduren, če ga pogleda človek od blizu; ali ti sladko
sočutni obrazi so bili še posebno odurni. Nekatere ustnice
so bile razpokane in polne, druge tenke, brez barve,
z ohlapno kožico. Tudi čeljusti nisem mogel gledati,
ki so se nekaterim kazale ob govorjenju; na tem svetlem,
mokrem mesu je bilo nekaj živalskega. Kdor je imel
slabe živce, se je hitro dvignil ter obrnil v stran; časih pa
se je znal kdo zatajevati in hlinil je po celih deset minut
svetniško skrbljivost in sočutje. Najzoprnejše na svetu je
ta svetniški izraz — gnusno sladek kakor pokvarjen
med. Izmed vseh najdalj je vztrajal dacar; pol ure sem
moral gledati nad sabo njegovo redko brado, njegove
rdeče, zaspane oči in črne zobe pod razgrizenimi ustnicami.
Obšlo me je veselje, da bi mu zasadil nohte v lica;
toda kakor da je slutil mojo razjarjenost, je ostal na svojem
mestu ter se smehljal.

Večidel sem pošiljal posetnike k svoji ženi v sosednjo
sobo, in ona jih je gostila s čajem.

Tam so se godile v tem času zanimive reči. Slišal sem
komaj posamezne glasove, zakaj govorili so tiho ter stopali
po prstih. Časih je zažvenketala čaša, postavljena na
krožnik, ali se je premaknil stol. Besede nisem razumel
nobene, toda vedel sem vkljub temu, kaj se je godilo.
Kdor me je pogledal zadnjikrat ter prestopil potem prag
mojih vrat je prešteval po tihem moje dneve ter se poklonil
spoštljivo moji ženi. Ona je bila blago na prodaj
— okostnik jo je tiščal nase samo še z zadnjim naporom
svojih suhih rok. Stopali so okrog nje s sključenim hrbtom
in smehljajočimi se ustnicami, cenili njeno lepoto
ter ugibali o njenem premoženju. Starikavi elegantni
komisar Grivar je bil nekoliko naiven in neprostovoljno
odkrit; oziral se je s skrbnim pogledom po pohištvu, stopil
časih k oknu ter gledal z namršenimi obrvmi na vrt
in na polje. Očividno je bil zadovoljen s posestvom, kanalja.
To so bili nesrečni ljudje. Pazili so drug na drugega,
zavidni in ljubosumni. Kolikor več jim je bilo treba hinavstva,
umazanosti in zlobe, toliko bolj so bili njih
obrazi sočutja in obzirnosti polni.

Kar je bilo najčudovitejše: na vsem tem niso videli najbrž ničesar gnusnega;
kvečjemu če jih je pretvarjanje utrudilo, da so imeli ponoči
težke sanje.

Kolikor bolj je šlo z mano navzdol, tem pogosteje so
prihajali k meni in toliko bolj so se mi zdeli smrdljivi.
Notar, dacar, komisar, učitelj Breskva in adjunkt so bili
pri meni skoro vsak večer. Drug drugemu so bili napoti,
kakor da bi vsak zase zavzemal vso sobo ... Pozno
je že bilo, a v sosednji sobi sem slišal še zmerom njih
glasove. To je šepetalo, kašljalo in drsalo neprestano,
vmes je zazvenel kak kozarec ali se je začula glasnejša
beseda.

Ravno tisti večer mi je bilo posebno slabo. Da bi bili
moji prsti dovolj močni in da bi stal kdo poleg postelje,
storil bi mu kaj zlega. Zakopal sem nohte v srajco na
prsih in dihal sem zelo težko; v velikih presledkih in z
naporom se je izvijala sapa iz pljuč ... In poleg tega me
je obšla misel, da bi tudi jaz lahko svobodno hodil po
sobi, da bi lahko odprl vrata ter se šel izprehajat na vrt.
Izprehajal bi se po vrtu ob jasnem večeru, drevje bi se
priklanjalo nad menoj, in jaz bi sanjal ... o čisto drugem
življenju, o tistem, ki je polno same radosti in ljubezni.
Nič več bi si ne vklepal rok, šel bi tja, kjer je ona,
in sedel bi k njenim nogam, položil glavo v njeno naročje
ter poljubljal njene bele prstke ...

Kri me je zapekla v licih, a ko sem se nekoliko dvignil,
me je zabolelo vse telo ... Potipal sem se od prsi do
kolen ter zatisnil oči ... O Bog, zdaj je to vse končano,
minilo je za zmerom ... Niti toliko ni več krvi v tem
telesu, da bi jo izpil na en sam dušek ...

In v sosednji sobi je šepetalo dalje. Sredi mojih misli
me je pričelo srditi in vznemirjati to šepetanje. Bilo mi
je, kakor bi mi brenčale ose okoli obraza; zamahujem z
obema rokama, a že so spet pred mojimi očmi, za vratom in v laseh ... Naposled so zaropotali stoli in slišali
so se odhajajoči koraki. Vrata so se zaprla. Nato je hodil
nekdo nekaj časa po sobi in žvenketale so žličice in
čaše; to so bili koraki moje žene ... A nenadoma so se
vrata zopet odprla, nekdo je vstopil in potem je bilo vse
tiho. Ta tišina se mi je zdela jako čudna; trajala je nekaj
minut, ki so se vlekle neizmerno dolgo. Dvignil sem nekoliko
glavo ter poslušal naporno, toda šele po dolgem
času sem pričel razločevati šum šepetajočega govorjenja.
Premaknil se je stol in nekdo je stopal po prstih in
jako oprezno proti mojim durim; del je roko na kljuko,
da je nalahko zaškripala, a nato so se vrata odprla in
moja žena je pogledala v sobo. V tistem hipu

sem zatisnil
oči, a izza trepalnic sem jo videl, kako je stala nekaj
časa z ostrim pogledom in pripognjeno glavo poleg postelje
in kako je odšla tiho in plašno, glavo okrenjeno
proti meni.

Govorila sta potem nekoliko glasneje, ona in adjunkt;
nalivala mu je tudi čaja, in slišal sem celo njegovo srebanje.
Takrat pa me je obšel zli duh kakor oni večer na verandi.
Bilo mi je neznosno; vse v meni je začelo trepetati
od žalosti, sovraštva in zlobe ... Sedela sta poleg mene,
poleg moje postelje sta se poljubljala ter gledala, kdaj se
zatisnejo moje oči. Tipala sta me po telesu ter ugibala,
koliko časa še se bo pretakala ta kaplja krvi po izsušenih
žilah; z ušesi na mojih prsih sta poslušala, kdaj bodo izgrgrala
moja pljuča ... Toda moja pljuča niso hotela
izgrgrati. Tedaj sta se naslonila name s komolci — dvoje
zveri je gledalo name z režečimi usti; tiščala sta me na
prsi z vso silo, da bi mi iztisnila zadnji izdih; toda jaz
sem živel, ne da bi dihal in ne da bi se mogel ganiti ...
Sapa, ki mi je prihajala iz grla, mi je palila ustnice;
vrgel sem odejo raz sebe, in prikazale so se kosti, odete
s sivo kožo. Srajca je bila na prsih odpeta in videlo se je
vsako posamezno rebro kakor pri sestradanem konju.

Uprl sem se z dlanmi na blazino ter se pomikal počasi
navzgor, tako da sem naposled sedel na postelji. To me
je utrudilo in začutil sem na čelu potne kaplje. Po kratkem
počitku sem se pričel obračati na desno; noge so
zdrsnile z rjuhe ter se dotaknile mrzlih tal. Nato sem se
uprl z eno roko ob nočno mizo, a z drugo ob posteljnjak,
ali noge so se mi tresle tako močno, da nisem mogel
storiti niti koraka. Spustil sem se počasi na kolena ter
drsal z veliko muko proti durim. Trepetal sem od mraza
po vsem telesu, ali ta mraz mi je dal obenem toliko
moči, da sem se izkušal zopet dvigniti. Dvakrat se je zavrtelo
vse okoli mene in plamen sveče je rastel — tisoč
plamenov se je zasvetilo po sobi. Iskal sem opore in že
sem se nagibal z vsem telesom, da bi padel na obraz,
toda hipoma je ugasnila ta čudovita svetloba, sveča je
gorela zaspano in mirno na nočni mizici, in slabost me
je minila. Oddahnil sem se globoko, ves polit s potnimi
kapljami; tudi mraz me je obšel znova, in po hrbtu me
je spreletavalo, kakor da bi me kdo škropil z mrzlo vodo.
Ves ta čas sem bil v velikem strahu, da bi v sosednji sobi
ne slišali kakega šuma. Vse je zastalo v meni, ko sem se
bil prijel za stol in se je nekoliko premaknil.

Stal sem poleg vrat, naslonjen na steno. Dva koraka
od mene je visela ob zidu nočna suknja. Plazil sem se
oprezno do nje, snel

jo s kljuke ter si jo ogrnil. Izkušal
sem, da bi si prevezal trakove, toda prsti so bili tako neokretni
in tresli so se tako, da se mi ni posrečilo. Suknja
mi je segala skoro do tal, a spredaj so se videle suhe
noge do nad kolen, in tudi srajce si nisem mogel zapeti
na prsih. Sklonil sem se do ključavnice ter pogledal v
sobo ... Golobček in golobica! ... Sedela sta precej
daleč drug od drugega, a med njima na mizi je stala svetilka;
privila sta jo menda sama navzdol, kajti gorela je
slabo. Desnici, iztegnjeni čez mizo, sta se držali za roko,
a govorila v tem trenutku nista. On je gledal temno, ustnice
stisnjene, obrvi namršene; obraza svoje žene nisem
videl; naslanjala je glavo ob levico ... Sedela sta dolgo
časa molče in mirno, toda hipoma sta se dvignila oba
hkrati, tiho in počasi, nagibala sta se vedno nižje čez
mizo, dokler se niso ustnic dotaknile ustnice ... Takrat
sem odprl vrata.

Oba sta strmela vame stoje, prebledela in okamnela.
Jaz sem ju gledal mirno, in ustnice so se mi zategovale
v zlobnem nasmehu. Z razprtimi rokami sem napravil
troje korakov do mize; tla so se mi zibala pod nogami,
in miza in stoli, vse se je čudovito majalo pred menoj.
Padel sem na stol z rokami in vsem gornjim životom;
miza se je stresla, in svetilka je zažvenketala. Sedel sem
s težavo, a nato sem položil komolca na mizo.

»Nalij mi čaja!«

Moja žena je trepetala in gledala me je kakor blazna,
s čisto upadlim obrazom, odprtimi ustnicami in velikimi,
topimi očmi. Ko sem izpregovoril, je segla po kozarec
z vodo, toda kozarec je padel na mizo in voda se je
razlila ... Ozrl sem se za adjunktom, ali ni ga bilo nikjer
in vrata so bila na stežaj odprta. Zavrtelo se mi je
pred očmi in videl sem samo še svojo ženo, ležečo na
stolu s povešenimi rokami, glavo nagnjeno globoko na
prsi ...

Pozno ponoči me je prenesla v naročju na mojo posteljo.

VI.

Potem nisem več vstal. Tudi moje telo je postalo bolj
neobčutljivo in leno; vznemirjal se nisem več zaradi
vsake neznatnosti. In tudi dolgčas mi ni bilo. Dnevi so
bili topli kakor malokdaj v poznem oktobru: moja postelja
je stala blizu okna; žena mi je nekoliko vzvišala
vzglavje in gledal sem na vrt in proti gozdu. Samo še
prav malo listov je bilo na vejah: časih se je kateri odtrgal,
zazibal se nekoliko po zraku ter padel na zemljo.
Platane na vrtu so bile že skoro čisto prazne, gozdno
bukovje pa je bilo še precej

košato, kolikor se je videlo
od okna. V daljavi sem opazil celo drevje, ki niti še orumenelo
ni, a bilo je tako daleč, da ga nisem mogel natanko
razločiti. Ob obzorju, skoraj v megli, se je raztegala
dolga proga temnih jelk ... Vse to sem videl nekako
motno in zamazano kakor skozi mokro steklo.

Žena je bila neprestano poleg mene. Očital ji nisem
ničesar, toda v tem času je omršavela od trpljenja. Pričarana
je bila na moje oči; koder je hodila, je čutila moj
pogled na svojem obrazu. Ni se mogla oddaljiti od postelje
za sto korakov, kajti moje roke so jo vlekle nazaj ...

Dasi je bilo zvečer precej hladno, nisem hotel, da bi
bilo okno zaprto. Skozi okno je padalo nekoliko svetlobe
na vrt, na peščeno pot, ki je vodila mimo lope. In tod sta
se izprehajala z roko v roki, in njena glava je bila obrnjena
proti oknu. Gledala je celo nazaj, kadar sta se
okrenila in stopala proti lopi. Časih sta izginila za trenutek
— vedel sem dobro, da samo za trenutek; prišla sta
takoj spet na stezo, kjer je trepetala luč od okna, in ona
se je ozirala navzgor ... Vrnila se je v sobo, sključena,
roke na prsih, in sedla je k postelji. Svetloba je padala na
njen obraz, prepaden in spačen od bolesti.

»Kod si hodila?«

»Izprehajala sem se pod tvojim oknom!«

Jaz je nisem pogledal, toda videl sem natanko vsako
njeno kretnjo in vsako senco, ki je hušknila čez njene
oči. Govorila je tiho in vdano; ni ji prišlo na misel niti za
hip, da bi zinila kako neresnico. Trepetajoč od strahu,
od srama in od trpljenja mi je ponavljala od besede do
besede, vse po vrsti, kakor se je zgodilo; zakrivala mi ni
niti svojih neizgovorjenih misli. V tem zamolklem, monotonem
glasu ni bilo ničesar razen otročje, polblazne
bojazni. Tudi na njenih ustnicah je ležalo nekaj otroško
plašnega.

»Izprehajala sem se z njim pod tvojim oknom. Jaz
sem bila zelo žalostna zaradi tebe.«

Nagnila je glavo nižje in njene obrvi so se skrčile.

»Zaradi tebe sem bila žalostna in obljubila sem mu,
da ti natresem v vodo strupa, če bi živel do tretje nedelje. «

»In kaj je rekel on?«

»On je molčal ... Tožila sem mu, da me je strah tebe,
ker nisi več podoben človeku ... Da me režejo tvoji
prsti tako globoko v meso ... tako globoko ... Da mi
sesajo tvoje ustnice kri iz srca, in da so popile tvoje oči
vso mojo dušo ... «

»In kaj je rekel on?«

»On je molčal ... Tožila sem mu, da se te bojim, ker
si strašnejši od smrti same. Ti si pri meni, koder hodim;
zvezal si mi roke in misli, da sem samo še sužnja tvoje
postelje. Trikrat že mi je prišla zla misel, ko si spal in
sem stala pri tebi. Povedala sem mu, da so se mi takrat
skrčili prsti v klešče ... eno samo kratko minuto, in ti
bi ne dihal več. Toda moja roka je bila kakor odrevenela;
nekaj nevidnega jo je objelo tesno z vso močjo. Tvoje
oči so bile zaprte, toda jaz sem vedela, da si me gledal,
da si videl natanko moj obraz in moje skrčene
prste ... «

»Jaz sem te videl, ljubica ... In kaj je rekel on?«

»On je molčal in nato me je poljubil. Obadva sva čutila
takrat vso tisto neizmerno radost, ki nama pride z
roko v roki s tvojo smrtjo. Sedela sva že za svatovsko
mizo v sladkem objemu in pričakovala sva najlepše
noči ... «

Sklonila se je še nižje k meni, in spoznal sem vso njeno
veliko bolest. Sredi življenja ni bila drugega nego ud
mojega umirajočega telesa.

Prihodnji večer sta bila oba v moji sobi. Hotela sta se
skriti mojim očem, ali njune noge so ju vodile v mojo
bližino, njuna obraza sta se obračala k meni, in kadar
sta se poljubila, stopila sta v najsvetlejšo luč. Z blazno
strastjo sta pila kelih svoje grenke ljubezni; ustne so srebale
dalje, četudi so bile skrčene in ožgane od bolečine.
Ozirala sta se name z velikimi pogledi, ali jaz sem se
smehljal. Čutil sem dobro, kako sta iskala ta smehljaj,
kako sta hrepenela po njem in po svojem trpljenju. Dokler
so moje oči videle in dokler so moji možgani mislili,
so bili ti trenutki zame nekaj nebeškega.

VII.

Ali moje oči niso videle in moji možgani niso mislili
več dolgo.

Že pred davnim, davnim časom so prihajali k meni
ponoči ljudje z nejasnimi obrisi — meglene postave, ki
so se zibale ob stenah kakor sence. Razločeval sem jih
samo za hip, in takoj je spet padlo zagrinjalo pred mojim
pogledom. To se je zgodilo posebno v mojih žalostnih
dneh, kadar me je obšel tisti globoki, neznosni dolgčas,
ki izpremeni v neumne neznatnosti vse, kar je srcu
najljubše in najveličastnejše. V duši je vse prazno in
pusto in ničesar zanimivega, ničesar veselega ni več na
svetu. Vse je brezbarvno in nevredno, da bi se človek
vznemirjal in navduševal. Ničevnost ... in

sredi te
ničevnosti jaz sam, ničeven del ničevnosti ... Ta čut mi
je ležal na prsih kakor môra, in kadar sem se ga osvobodil,
so se mi oči zalile s solzami od silne otožnosti. V takih
urah sem čutil fino in natanko; moje oči so videle
stvari, ki so mi bile skrite v delovnih dneh, in moja ušesa
so slišala zvoke, ki jih je drugače prevpilo glasno cestno
življenje ... Takrat sem zaslutil tista bitja ... takrat so
stopala iz senc s tihimi koraki, premikala so se brez
šuma po sredi sobe in časih se je odgrnila dolga črna
halja, da sem videl za trenutek razločne konture ...
Zdaj se spominjam nekega večera, malo preden sem
legel za zmerom. Izprehajal sem se pozno zunaj kraj
gozda in bil sem precej utrujen in brez posebnega vzroka
otožen in potrt. Pot je vodila po grapavem klancu
navzdol; ob straneh je raslo staro drevje z razpokanimi
debli in polposušenimi vejami. Prišel sem v ozko dolino,
in tam je bila že črna noč. Samo na eni strani je bila
dolina odprta, drugod pa so se dvigale visoke stene, s
hrastovjem in robidovjem porasle. Na sredi je ležal podolgovat
ribnik in čezenj je bila položena lesena brv.

Postal sem sredi brvi ter se naslonil s komolci na oporo.
Stal sem dolgo časa; naokoli se ni dalo razločevati več
nič; vse je bilo zagrnjeno v tiho temo. In ko sem stal, mi
je postalo pri srcu bolno in sladko obenem ... Da bi
zatisnil oči, da bi malo, samo malo premaknil nogo ter
zdrsnil navzdol ... valovi bi se razdelili in potem bi ne
bilo ničesar več. Pljusknilo bi nalahko, komaj bi zatrepetal
rahel šum skozi temo. Nič bi se ne zgodilo izrednega;
ne bilo bi nikakega trpljenja, ne plakanja in ne vzdihovanja;
noč bi samevala okoli mene pusto in žalostno
kakor prej ... Komolca sta se pomikala počasi od opore,
noge so se mi krčile — a bilo mi je tako čudno prazno
in lahko pri duši ... Takrat pa se je nekdo dotaknil
moje leve rame, nekdo drug desne, nekdo je stal pred
menoj, nekdo ob moji strani, nekdo mi je dihal gorko
sapo na vrat. Zdrznil sem se ter se ozrl okrog sebe; zdelo
se mi je, da so se tresle sence okoli mene, da so stopale
iz noči, hodile mimo mene ter se me dotikale. Ko sem
odhajal s hitrimi koraki, so bežale pred menoj ter mi
prihajale naproti. To so bila črna debla dreves ... to so
bile sence ... to so bila bitja, ki so poleg mene neprestano,
četudi jih ne vidijo moje oči

Moje oči so bile preveč telesne. S svojim surovim pogledom
so uničile same tista prozorna telesa ... Nekaj
tednov po smrti moje matere sem sedel proti mraku za
mizo ter pisal. Bil sem čisto miren in moji možgani so
delovali popolnoma

redno; misel se je porajala iz misli
korektno in gladko; pisal sem svoji ljubici, nekemu dekletu,
ki se je pol leta pozneje poročilo z mojim prijateljem.
Sredi stavka pa mi je zdrknilo pero iz roke in nekaj
bolnega je legalo počasi na moje srce. Okrenil sem
glavo; in tam poleg vrat je stala moja mati ... stala je
poleg vrat živa in lepa kakor nckdaj, s svojim otožno ljubeznivim
smehljajem, s svojimi jasnimi očmi. Padel sem
na kolena ter ji iztegnil roke naproti; vse njene in vse
moje solze so me zapekle na srcu; od ljubezni, od vsega
prestanega in zopet vzbujenega trpljenja, od tisoč
silnih čustev nisem vedel, kako se mi je zgodilo ...
Utegnil sem roke, a soba je bila prazna in tiha ... In
nato sem položil glavo na mizo in jokal kakor se nikoli
v svojem življenju. Da bi ji bil poljubil somo roko ... da
bi poljubil samo rob njenega krila ... Prišla je k meni,
in jaz sem jo videl in ji nisem poljubil roke ...

Tudi tega dogodka sem se spominjal zdaj zelo jasno,
zakaj videl sem med sencami tudi njeno senco. Dvakrat
že se je bila dvignila iz ozadja, ali kakor sem pogledal tja,
je izginila. Spoznati nisem mogel drugega nikogar;
hušknilo je mimo mojih oči, stopalo hitro in oprezno
preko sobe, dvignilo se proti stropu in plavalo za trenutek
nad menoj; a to je bilo nekaj temnega in meglenega,
brez določnih obrisov ... Kolikor jasnejše so bile te postave,
tem bolj se je izgubljalo v meglo vse, kar je bilo
telesnega okrog mene. Moji gosti me niso več zanimali,
tudi njih obrazov nisem mogel več razločevati natanko;
ni se mi ljubilo napenjati oči zaradi teh stvari, ki niso
imele zame več nikakega pomena. Čutil sem, kako so se
polagoma trgale vezi med menoj in med telesnostjo.
Oblike so se razblinjale, okoli mene so bile samo še
motne sence.

VIII.

Časih sem se vzdramil za kratke minute, in takrat mi
je bilo pusto in težko. Okno ni bilo več odprto; skozi
steklo se je videlo dolgočasno, megleno nebo, a z vrta
so se dvigale gole, črne veje. Prihajali so k moji postelji
ljudje, ki jih prej nisem nikoli videl ali pa sem bil čisto
pozabil nanje. Prišel je moj brat, in skoro ga nisem več
poznal. Imel je gosto brado in na obrazu se mu je videlo,
da mu je poleg mene sitno in neprijetno. Hotel mi je
reči nekaj ljubeznivega, toda najbrž se ni mogel domisliti
ničesar. Gledal me je tiho, a z roko mi je gladil lase raz
čelo. Prišla je tudi mati moje žene. Hodilo me je gledat
vse polno sorodnikov in polpozabljenih prijateljev, in
večidel so se jezili, da sem dihal tako mirno, kakor da

bi
se mi še ne hotelo umreti. Nekateri so prišli črno oblečeni
in s črno kravato pod vratom, a to jih je pozneje ženiralo.
S hlinjenim sočutjem so stiskali roko moji ženi,
plazili se tiho in obzirno okrog moje postelje ter govorili
s šepetajočim glasom in jako resnim obrazom. Ker se
nisem brigal veliko zanje, jim nisem odgovarjal; zato je
ta ali oni zmajal z glavo, vzdihnil ter se poslovil z resignirano
žalostjo v očeh.

Tudi moja žena jim ni bila prijazna in ta množica tujih
obrazov jo je vznemirjala. Vživela se je tako v svoje
nenaravno razmerje z menoj, v to čudovito stanje, polno
tihe groze, da ji je bil zoprn ta zunanji svet, ki jo je
prišel motit s svojim brezobzirnim sočutjem. Stregla mi
je z isto resno, mehanično skrbljivosijo kakor prej; kadar
pa se je sklonila z obrazom čezme, sem opazil na
njenih strnjenih obrvih in na stisnjenih ustnicah napeto
pričakovanje. Videl sem, kako si je želela, da bi bila
sama z menoj — da bi sedela ob moji postelji cele dolge
ure, poslušala moje naporno dihanje ter opazovala s
trepetajočo, bolestno radostjo, kako postajajo moje oči
brezizrazne in steklene, in kako se razliva polagoma čez
moje čelo svetla mrtvaška bledota. Videl sem časih tudi
adjunkta; sedel je za mizo, glavo uprto ob dlan, ter gledal
name s temnim, zamišljenim obrazom. Na njegovih
polnih licih in pod očmi so se pričele prikazovati poteze
bolne utrujenosti ... Oba sta hodila po sobi z lenimi,
drsajočimi koraki, rame privzdignjene in glavo sklonjeno,
kakor da bi ju tiščalo k tlom težko breme.

Ti dnevi se mi niso zdeli dolgi; trajali so dva meseca
ali dalj in bili so drug drugemu čisto podobni. Nikoli se
ni zgodilo kaj posebnega, kar bi me moglo vznemiriti ...
Znočilo se je nenavadno hitro; zdelo se mi je, kakor
da so poobesili črne prte po stenah, a luči niso hoteli
prižgati. In v tem mraku se je gnetlo okrog postelje vse
polno ljudi; videl sem mnogo rok in obrazov, toda spoznati
nisem mogel nikogar. Takrat mi je bilo za sekundo
zelo neprijetno in težko; čutil sem se neokretnega in
onemoglega; zaželel sem si svetlobe, hotel sem okreniti
glavo, da bi videl svoje goste in da bi govoril z njimi;
prišlo mi je tudi na misel, da bi se vzdignil s postelje ter
šel pogledat k oknu. Zakaj tam zunaj je najbrž še sijalo
sonce — večerno jesensko sonce s svojo mehko, božajočo
toploto; obrnil bi obraz proti soncu, da bi mi sijalo
na lica; razgalil bi si prsi, da bi me božalo po njih; razprostrl
bi roke, in če bi stisnil pesti, bi ostali v njih sami
zlati sončni žarki ... Ali zaprli so me v sobo, položili so
me na posteljo in

mi zagrnili okno s črnim zagrinjalom.
Čez posteljo segajo temne roke, da bi me odele vsega s
težkimi prti; roke se bližajo mojemu vratu, legajo na
moja usta, zatiskajo mi oči ... Zasadili so se mi nohtovi
v prsi, stiskali so mi grlo s surovo silo, z vso močjo so
objele železne roke vse moje telo ...

Ali sredi neznosnega strahu in trpljenja mi je osvajalo
dušo polagoma nekaj lahkega in neizmerno svobodnega.
Moje oči so se pričele odpirati in obenem je padalo
dušeče breme z mojega telesa ... Vse tiste nepoznane
in komaj vidne sence, ki so prihajale k meni v temnih
mrakovih, so se mi bližale jasne in vesele. Vrata so bila
zaprta, ali prišle so skozi zaprta vrata. Okno je bilo zagrnjeno, ali prišle so skozi zagrnjeno okno, in zagrinjalo
se ni zganilo ... Vse je bilo široko odprto, sonce je
zasijalo v sobo z vsemi svojimi žarki ... Moje oči jih
niso videle, ali moja duša jih je poznala že davno. To
niso bile več sence, polnočne, skrivnostne. Stopile so k
meni z belimi rokami, z nebeškim smehljajem na ustnicah ... Jaz ne morem ležati na postelji, pod težko odejo,
zakopan v blazine. Vstal bom mlad, poln moči in življenja ... in skozi zaprta vrata, skozi zagrnjeno okno
pojdem na vrt z lahkimi koraki ... lahak in svoboden
se dvignem nad gozdove, se dvignem k soncu, in pod
mojimi očmi se bodo igrali svetli svetovi ...

In takrat sem vstal, poln moči in življenja, in moja
zmagovalna duša se je dvignila nad svelove ...

IX.

Moje truplo je za časa bolezni strahovito shujšalo,
tako da ni ostalo drugega kakor par ostrih kosti.
Ženske, ki so ga slačile in umivale, so se obračale v stran
od gnusa; premetavale so moje mrzle ude po postelji
kakor umazane cunje, brez vsakega spoštovanja. Nato
so oblekle truplo v čisto perilo ter ga položile na oder.
Oči se niso dale popolnoma zatisniti; posebno desna
trepalnica je silila neprestano navzgor in videla se je
topo zroča bela krogla. Tudi usta niso bila čisto zaprta;
zobje so se bili zasekali tako globoko v spodnjo ustnico,
da se niso dali dvigniti, čeprav je poskušala neka ženska,
da bi jih z nožem potisnila na pravo mesto. To je bila
zelo zlobna ženska; ko je vzela v roko nož, jo je obšel
živinski čut; segala je z ostrino do grla ter rezala z ostudnim
razkošjem po oledenelem mesu ...

Prvo uro se je tresla moja žena tako silno po vsem
telesu, da je morala sesti na stol. Ponudili so ji kozarec
vode, toda zavrnila

ga je tako odločno, da je padel na tla.
Adjunkt se je ozrl nanjo, toda ostal je pri oknu in ni izpregovoril
besede. Tisti čas se je polastilo obeh nekaj
strašnega; stud nad samim seboj, strah in kesanje — a
vse to tako ostudno, podlo in nizko ... Da bi jima bili
dali v tistem trenutku čašo strupa, izpila bi ga na ves
dušek ... To je minilo, ko sta videla, kako so premetavale
ženske umazano truplo. Moja žena se je spomnila,
da je že pozno na večer, in šla je pripravljat večerjo. Adjunkt
je ostal še par hipov; nato je vzel klobuk ter se napravil
v gostilnico, odkoder se je vrnil opolnoči pijan
domov. Večina sorodnikov se je odpeljala še tisto noč;
nekateri so čakali pogreba.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Na licih se jima je poznalo prestalo trpljenje, ali njune
oči so sijale. V sobi je bilo gorko in prijetno; na mizi je
gorela svetilka, in iz kamina se je bleščala rdeča žerjavica.
Sladka tišina zimskega večera je ležala v zraku. Adjunkt
in njegova ljubica nista govorila, ker se jima je
zdelo nepotrebno. Samo njune ustnice so se smehljale
— a v tem smehljaju je trepetala še lahna senca prebolele
groze. Kadar se je moja žena vzdignila ter nalivala
čaja v prazni čaši, se je videla v njenih kretnjah neka resnoba
in plašljivost, kakor je v prejšnjih davnih časih nisem
nikoli opazil na njej. Vsa radost njenega smehljaja
je bila samo skorja, ki odpade lahko vsak trenutek in
odkrije neozdravljivo duševno bolest. Gledala je z jasnim
pogledom v njegove oči, toda hipoma je padla senca
na njena lica; ugledala je posteljo in na postelji sesušeno, odurno telo. Sredi svoje samotne sreče je vstala, odprla vrata ter prišla v mojo sobo; sedla je k postelji
ter strmela na prazne blazine z bolestno spačenim obrazom ...

»Samo še par mesecev, ljubica moja ...«

»Samo še par mesecev ...«

Takrat so se odprle njune oči in kri jima je oledenela
v licih.

Jaz sem odprl vrata in stal sem na pragu v razgaljeni
nočni suknji. Spredaj so se videle suhe noge do nad kolen,
in prsi so bile razkrite. Na mojem obrazu, osivelem
in usahlem, je ležal zloben smehljaj. Kakor takrat, pred
mnogimi dnevi, sem prišel do mize z omahujočimi nogami
in padel sem na stol z obrazom in z vsem životom ... V tem času je pretekla komaj sekunda ...

»Pojdi, moj dragi ... in kadar se boš spominjal name ... meni je tako žalostno pri srcu ...«
Adjunkt je stal pri vratih; njegov obraz je bil čisto
bled.

»Zdaj je vse končano. Ne pridi nikoli več, ali spominjaj
se name ...«

Ni ji dal roke in ni je poljubil; ko je zaprl vrata za seboj,
je padla sredi sobe na kolena, in njeno čelo se je dotaknilo
mrzlih tal ...

* * *

Sam. Bog vedi, kako je z menoj.

Prebral sem rokopis do konca in reči moram, da se mi
zdi stvar nekoliko čudna. Kolena se mi tresejo, in nerazumljiv
strah je legel na moje srce ... Šele ko sem položil
papirje na mizo, sem začutil, da je stal ves čas nekdo
za menoj ter mi gledal preko rame; ko sem se ozrl,
ni bilo v sobi nikogar.