I.

Klanec je bil strm, razjeden od dežja. Tu in tam je
molelo robato kamenje izpod peska. Na desni se
je razraščalo robidovje in vzpenjalo po rebri prav
do cestnega jarka. V ozadju se je razprostiral smrekov
gozd. Leskovo in bukovo grmičje ga je obdajalo. Vrhovi
visokih jelk in smrek so se lahno zibali v vetru. Na levi pa
se je svet počasi zniževal do potoka; vrbje in topoli so rastli
na obeh straneh, kakor bi ga hoteli čuvati in varovali.

Po razoranih kolesnicah nerodne poti je odskakoval
priličen koleselj. Zavrto kolo je škripalo. Oje je udarjalo
koščeno, lisičjerjavo kobilo, ki je počasi stopala nizdolu
in stresala glavo.

„Nepripraven je ta klanec in neroden ko bukova grča,“
je dejal hlapec in se ozrl nazaj. Tu sta sedela gospodar
Zalar in njegova žena.

On je bil zagorelega, širokega in kozavega obraza.
Pod širokim nosom je imel močne, rjavordečkaste brke.
Star je bil kakih petintrideset let. Ona pa je imela na
mladem obrazu nekaj prikupljivega, dobrodušnega. Videlo se
ji je, da je gotovo kakih deset let mlajša od svojega moža.

„Kaj si rekel, Matija?“ je vprašal gospodar in se
nagnil naprej. Med drdranjem voza je bil preslišal hlapčeve besede.

„Grd klanec je, sem rekel,“ je ponovil hlapec in
švignil kobilo s težkim bičem po hrbtu.

„O, kajpak, da je,“ je potrdil hlapcu in rekel ženi:

„Mati naju gotovo pričakujejo.“

„Ne vem. V nedeljo bi bili naju prej, ko je bilo žegnanje.“

„No, da. A saj veš, nisem utegnil.“

„Čudno se mi zdi, da si se pripravil danes. Navadno
sem te morala vedno siliti.“

„Človek se tako nerad odpravi od doma. Ne maram, da bi ljudje kaj ugibali, čemu hodim na tvoj dom.“

„Kaj naj bi ugibali?“

„I, no, saj veš: France tako ali tako ne bo za domačijo. Potem bi pa lahko jeziki govorili, da hodim jaz radi
tega gori, da bi dobil.“

„Zakaj bi ne bil Francè dober?“

„Kaj jaz vem.“

Nekam trdo ji je odgovoril in ona ni hotela popraševati.

Klanec se je počasi zravnal v gladko cesto. Matija je
odvil zavoro in kobilica je zdirjala, da je odletoval pesek
od koles. Pot se je vila črez kamenit mostiček. Starikavo,
napol strohnelo razpelo je stalo ob robu. Le nekaj svežih
poljskih cvetek je viselo ob nogah Kristusovih.

Na oni strani se je širila ravan.

Sredi nje je stala veliká enonadstropna hiša. Gosto
sadno drevje jo je obdajalo od stráni in le zgornji del z
zelenobarvanimi okni se je belil izmed zelenja češpelj, ki
so silile z vejami pod slamnato streho.

Za hišo je bilo veliko dvorišče.

V ospredju je stal nekoliko v stran od vrat vodnjak s koritom. Njemu nasproti pa pasja lopa, kamor je
bil privezan velik sivoprogast sultán.

„Pa smo domá,“ je dejal gospodar. „Počasi vozi,
Matija!“

Koleselj je zavil s ceste na ozko, globoko razorano
pot. Lesen, tu in tam polomljen plot se je vlekel ob obeh
straneh.

Sultan, ki je leno ležal pred lopo, je dvignil dolge
uhlje, planil po koncu in hripavo zalajal.

Polahno je priropotal koleselj na dvorišče.

„E — è,“ je zavpil Matija in skočil na tla.

V istem trenutku je pridrevil iz veže dolgodlak, lisast
psiček in za njim visokonog lovski pes, ki sta zalajala
nad prišleci.

Ravno tedaj se je na pragu pokazala hišna gospodinja,
vdova Matjaževka, starikava, a vendar še precej krepka
žena v temnomodri jopi, rdečkastem, zamazanem krilu z
naočniki na nosu.

„Alo Pinč, Parizelj, tiho!“ je zavpila nad psoma in

zamahnila s predpasnikom. Psa sta vtaknila repke med
noge in jo ubrala proti hlevu. Matjaževka pa se je obrnila
proti prišlecema in rekla smeje se:

„No, vendar zopet enkrat! Moj Bog, tu vaju mora
človek prositi!“

Hitela je h koleslju, s katerega sta onadva med tem
poskakala. Podala je obema roko in z vidnim zadovoljstvom so ji počivale oči na hčeri.

„Kako se vam že godi, mati?“ je vprašala Rezika.

„Dolg čas mi je še vedno po tebi. Sicer pa, hvala
Bogu, dobro.“

„Pojdite no, kaj bi to govorili,“ je med smehom ugovarjala hči. „Po enem letu, in vam je še dolg čas.“

„I, no, le verjami, le. Kar ne morem se privaditi.
Kaj pa dete, ali je zdravo?“

„O da! In kako velika je že!“

On pa je pristavil smeje:

„In kako kriči, ha-ha-ha. Ko bi jo vi slišali! Mene
že kar ušesa bolé — ha-ha.“

„Boš se že privadil, že! Potem ti bo pa dolg čas, če
ne bo vedno otročjega krika okrog tebe. Pojdita no notri!
Zunaj ne bodeta stala.“ Tako ju je povabila Matjaževka in
peljala potem v zakajeno vežo.

„Kar tu-le sedita! V sobi je vroče in polno muh.
Žejna sta, kaj ne?“

Odhitela je naročat hlapcu Matiju, naj dà kobili ovsa,
in nato je šla v klet. Črez nekaj čaša je prišla nazaj; v
desnici je držala krožnik z lepo narezano kračo in kruhom,
v levici pa liter sadjevca.

„Pijta in zataknita! To-le nam je še ostalo od
žegnanja. Samo za pokušnjo! — Zakaj vaju ni bilo v
nedeljo? — Prav za trdno sem vaju pričakovala.“

Sedla je k mizi in natočila sadjevca v kozarca.

„Ko ni bilo časa. Jaz sem imel polno dela z računi
in trgovino — i ona pa sama ni hotela iti.“

„Tako, tako!“

Psa sta se pripodila skoz duri v vežo. Previdno sta
se bližala Matjaževki, mahala z repkoma ter se začela naposled vzpenjati po krilu. Znova ju je zapodila od sebe,
na kar sta šla oprezat na drugo stran mize, k mladima.
Postavila sta se pred Zalarja, ga motrila z očmi in po
malem cvileč zalajala.

„Ali veš, kaj piješ?“ je vprašala Matjaževka, ko je
bil Janez položil kozarec na mizo.

„I, kaj drugega kot vino. In dobro vino.“

„Hi-hi-hi. Vidiš, da nič ne poznaš,“ se je zasmejala
mlada žena. „Sadjevec je. Napravili smo ga še tedaj, ko
sem bila domá.“

„Lejte si no! Kde bi si mislil! Tako čisto — kot zlato.“

„Pa ga nič ne piješ! Zakaj sem ga prinesla? Jejta
vendar!“

„O, saj jeva.“

„A tako po malem, kakor bi se bala.“

Molk je zavladal nekoliko časa. Le tu in tam ga je
premotil cvileč glas Pinča in Parizlja.

„No, Rezika, ali si že pogledala naše prašičke? In
pa onega telička od liske?“

„Ne!“

„Poglej, poglej! Boš videla,“ ji je prigovarjala mati.

Rezika je vstala in odšla.

Ko je izginila hči skoz vráta, je potegnila Matjaževka
kakor v zadregi z roko prek nagubanega čela, pogledala
zeta in vprašala bolj tiho:

„No, kako si si premislil?“

Njene sive oči so ga zrle radovedno, zvedavo. On
je podprl glavo z rokama in dejal počasi:

„Vsekako bi prevzel.“

Matjaževki se je obraz rasjasnil.

„Tako je prav! Posestvo je sedaj še v dobrem stanju
In mene rešiš velike skrbi. Ne veš, Janez, koliko sem
pretrpela ta časi. Francè je vedno slabši. Včasi presedi
po celo uro in strmi pred se. Meni se zdi, da ni vse prav
tu notri,“ in pri tem je s prstom pokazala na čelo. „Vrh
tega se ne zmeni za nobeno stvar. Že prime tu in tam za
delo — a kmet mora dandanes trdo delati, če hoče izhajati. Ali ni res tako?“

„Res, res. Človek se muči in trudi, pa le nič ni.“

„No, vidiš! Francè pa noče. Samo okrog bi pohajal,
ali pa sedel prav zamišljen domá. In to sedaj že dolgo.
Res je bil tudi že prej slaboten in bolehen; da mu bo pa
tudi na pamet udarilo, nisem mislila. Zato Francetu ne
morem dati posestva. Kaj bi počel z njim? V kratkih
letih bi je zanemaril in s tem uničil. — Doto mu izplačaš,
pa je. Skrbi me le to, da bi varuh ne delal zaprek. Res,

v izporočilu je izgovorjeno, da naj ga dam po previdnosti,
komur se mi zdi, da bo bolje, vendar: Smole je zvit!“

„Saj sem o tem tudi že jaz razmišljal. Najbolje bo:
drugega varuha vzemite!“

„Ne, ne! — Tega nočem. Saj lahko še počakamo.
Govorila bom enkrat sama z njim. Če bo kaj, ti bom že
dala vedeti, kdaj bo pri notarju odpis.“

Govorila je hitro in bolj tiho, da ne bi slišal Francè,
ki je sedel v hiši. Med tem je prišla hči iz hleva.

„Prašiči so pa letos še bolj rejeni kakor lansko leto.
S čim jih neki krmite?“

„Saj se ne manjka piče. Marijana, nova dekla, se
prav razume na to.“

Janez pa, ki mu ni ravno ugajal pogovor, je vprašal:

„Kje pa je Francè, da se nič ne pokaže.“

„Menda za pečjo.“

„Za počjo? Ha-ha. — Po letu za pečjo, ha-ha.“

Mati je odprla duri v gospodarsko sobo in poklicala
Franceta, ki je ležal na klopi in spal.

„Francè, hej Francè! Lenoba, zmeraj bi spal. Ven
pojdi, Rezika je prišla.“

„Kdo?“ je vprašal France in zaspano pogledal.

„Rezika z Janezom.“ Proti onima pa je rekla bolj
tiho: „Tak-le je. Kar praznoval bi zmeraj.“

„Saj tako sinoči ni dosti spal. Ali niste do dveh
po polnoči meli proso? Vsaj hlapec je tako rekel,“ ga je
izgovarjala sestra.

Rezika je ljubila brata Franceta. Dostikrat ga je zagovarjala, še ko je bila domá. Opažala je, da ga mati
kar ne more, da ga ne ljubi.

„Ti ga pa tudi zmeraj zagovarjaš!“ je dejala mati in
ustnice so se ji nevoljno zategnile.

Rezika je molčala.

Počasi je prišel iz sobe bled mladenič, črnih očij in
nabranega čela. Imel je dolge lase, ki so se na sencih
sprijemali. Srajca pod vratom je bila odpeta in roke je
tiščal v žepih. Malomarno je pogledal Janeza, Reziki pa
je pomolil roko in dejal počasi:

„Ali si prišla?“

„France, pojdi pit,“ ga je silil Janez.

France je stopil k mizi, nekoliko čaša premišljal, ali
bi pil ali ne, nato se je ozrl na mater in komaj vidno
srebnil iz kozarca.

„Kaj se ponujaš? Kar zvrni ga, saj nima kosti!“ ga
je silil Janez.

„Ne bom. Nisem žejen!“

„Pojdi no! — Pa se posili!“

A Francè je že odhajal skoz vrata na prosto.

„Vidiš ga, kakšen je,“ je dejala Matjaževka in pomenljivo pogledala zeta.

„Hm. S takim seveda nič ni,“ je odgovoril ta.

II.

France je stopal črez dvorišče mimo hleva in se
ustavil za skednjem pri skladanici drv.

Premišljal je, čemu je prišel Janez danes gori. Ta
prihod se mu je zdel nenavaden, čuden in sumljiv, zlasti
odkar ga je varuh zadnjič opomnil, naj se varuje Janeza
in naj pazi, če se bo domá kaj zgodilo. — No in če se,
kaj mu mari! — Otresel se je teh mislij, naslonil se na
skladanico, prekrižal roke na prsih in se zamislil.

Že nekaj tednov sem mu je po glavi blodila dekla
Marjanica. Ugajala mu je. Začel je misliti, da bi jo lahko
vzel za ženo, brž ko bo polnoleten in mu bo mati izročila
posestvo. Dve leti mu še manjkata, no toliko čaša lahko
počaka. Bal se je, da bi ne bila mati huda, če bi to zvedela; zato je skrival svojo namero. Le kadar je bil sam,
se je popolnoma prepuščal mislim svoje domišljije, ki mu
je z bujnimi barvami risala veselo, prijazno bodočnost. Že
prej molčeč in tih, je postajal zadnje tedne še bolj zamišljen.
To je bilo tudi, kar je Matjaževko, ki si je domnevala, da
ni povsem pri čisti pameti, še bolj potrjevalo v njenih
mislih. Zato je bila izporočila zetu Zalarju, naj pride ob
priliki gori, da se domenita o »stvari«.

Francè se je zibal v prijetnih mislih. V tem je prišla
dekla Marjanica po drv in ga premotila.

„Oj, Francè, kaj si sanjal?“

Njemu je obraz zasijal radosti, ko jo je zagledal.

„O tebi!“

„Pojdi no, ali nimaš drugega dela?“

„Kakor vidiš, ne. Sicer pa —,“ umolknil je in zardel.

„No, kaj imaš na srcu? Zakaj si obstal?“ mu je
nagajala, ko je videla njegovo zadrego.

„Sicer pa, jaz najrajši sanjam o tebi! In ti?“

„Jaz rajši spim, kot bi sanjala. In če bi, ne vem, ali
bi o tebi —.“

„Ali res?“

Francè je izgubil pri teh besedah vso ono radost, ki
mu je še prej sijala z lica. Bil je potrt.

„Seveda! Zakaj naj bi ravno o tebi? Jaz lahko o
drugih sanjam,“ ga je dražila.

„Pa daj!“ je rekel trpko.

„Saj tudi!“ je odvrnila Marjanica in smeje odhajala
z drvi v naročju po dvorišču.

Francè je gledal za njo in neko neprijetno čuvstvo
se mu je nehoté vsiljevalo, neka bojazen, da Marjanica ne
bo nikoli njegova žena.

Slonel je še nekaj časa in nekam potrt je šel v hlev.
V hišo ni hotel, ni maral.

Samo stari hlapec Jernejec je bil v hlevu in pokladal
živini.

„Da bi te — —“ je zagodrnjal, ko je zagledal Franceta.
„Kaj laziš okoli? Notri bi bil, notri! — Zalar se smuče
okoli matere, da bi te okanil, ti pa hodiš okoli. Veš, Francè,
ko bi bil jaz na tvojem mestu, prijel bi poleno in mu ga
treščil v glavo.“

„Zakaj me bo okanil?“

„Ljuba duša neumna,“ — Jernejec je bil že nad trideset let pri hiši za hlapca — „zakaj pa misliš, da je
prišel danes gori? Za posestvo bi te rad okanil, kar tako
bolj na tihem.“

„Kako? Saj je posestvo moje.“

„Materino, pa ne tvoje. Mati ga izroči, komur hoče,
tako je testament. Do kosti te bosta slekla, mati in Zalar.
No, za Reziko ravno ne rečem; a onadva — —“

„Zakaj bi ga pa meni ne dali?“

„Mater vprašaj!“ je odgovoril Jernejec in začel snažiti
jasli ter potresati otrobe.

Francè se je zamislil in stal precej časa.

„Mater bom vprašal, pa bo,« je rekel skoz zobe in
širokih korakov stopal v vežo.

Pri mizi sta še vedno sedela Zalar, žena in mati
Matjaževka. Pogovor se je sukal o vsakdanjostih. Mati
še ni hotela hčeri povedati, kaj misli narediti, ker je vedela,
da bi ona ugovarjala.

Francè je stopil pred mater. Oči so mu čudno žarele,
bled je bil in ustne so mu trepetale, ko je vprašal:

„Komu bodete dali posestvo?“

Mati in Zalar sta se pogledala. Zet je v zadregi vihal
brke in gledal na mizo pred seboj.

„Pravijo, da je bo tá-le dobil,“ je dejal France in
pokazal na Zalarja, ki se je zdrznil pri teh besedah.

„Pojdi no! Kdo ti je neki to natvezel?“

Potem je bilo na enkrat po veži vse tiho. Francè je
gledal sedaj mater, sedaj Zalarja, in tudi onadva sta molčala.

Ko je izprevidel, da ne dobi odgovora, je odšel trdih
korakov v hišo, ne da bi se ozrl.

Molk je pretrgala Rezika.

„Zakaj pa tako govori? Saj bo vendar njegovo, ne?“

Mati ji ni odgovorila, ampak pomežiknila je zetu in
rekla, kakor bi ne bila slišala hčerinega vprašanja:

„Pojdi no pogledat naš novi mlatilni stroj!“

Odšli so iz veže, psička pa sta se drevila za gospodinjo in jo grabila za krilo.

III.

Pred petnajstimi leti je bil umri gospodar Matjaž.

Vdova ni preveč žalovala za njim. Bil je že nekaj
let sem bolehen in nadležen. V obče sta sicer dobro izhajala, a da je bilo tako, se mora pripisovati le Matjaževi
mirnosti, tihosti. Ni ji ugovarjal. Govoril je malo, le po
potrebi. Zamišljen je hodil in prepuščal iz večine vso skrb
za gospodarstvo ženi. Zato ni gospodarstvo práv nič trpelo
vsied njegove smrti.

In ona je rada gospodarila.

Za varuha svojima otrokoma je imenoval Matjaž soseda Smoléta, ženi pa je prepustil na voljo, naj izroči posestvo, kakor izprevidi — drugemu pa naj izplača doto.

Z vso marljivostjo se je oprijela gospodarstva. Hotela
je še bolj povzdigniti Matjaževo, zraven pa ji je po potrebi
pomagal varuh Smolè. Sosednji hiši sta bili v prav dobrem
sporazumljenju med seboj.

A ni bilo dolgo tako.

Kmalu se je vrinilo med soseda nekaj, kar ju je odslej
naprej ločilo.

Smolè, ki je bil že nekaj let sem vdovec, je zasnubil
Matjaževko kmalu po smrti njenega moža.

Prišel je in rekel kar naravnost:

„Mica, ti poznaš mene in jaz tebe,“ je dejal in pomežiknil, kakor je imel navado. „Soseda sva. Otroke
imava nedorastle, posestva veliko — vzemiva se, pa bo.“

Njo pa je ta snubitev osupnila. Nikdar ni razmišljala,
da bi se po moževi smrti še enkrat možila. Odgovorila
mu je kratko, skoro nekam jezno:

„Veš, Lovrenc, vsak za svoje skrbiva in tako bo
najbolje.“

Smolè je odšel užaljen.

„Le čakaj, prevzetna si — a to se ti bo vračalo,“ je
godrnjal, ko je šel po poti, ki je peljala do njegovega doma.

In od tedaj je bilo, kakor bi bil odrezal. Občevali so
le toliko, kolikor so morali, in še tisto neznansko hladno.

Odslej je bila Matjaževka bolj sama sebi prepuščena.
No, Bog ve kako težilo je to ni; vsaj na posestvu se ni opažalo.

Otroka sta z leti doraščala.

Mala Rezika — materina ljubljenka — se je razvila v
močno, zdravo, rdečelično dekle, polno živahnosti in veselja.

Francè pa je bil slabotnega telesa, že po očetu tih,
samosvoj. Ni maral druščine, tudi za Reziko se ni menil;
tičal je iz večine vedno domá, ali pa je hodil po gozdu.
Včasi po cele popoldneve, in še le zvečer je prihajal domov.

Matjaževka mu je branila, ga kaznovala. A zdelo se
je, kakor bi bil brezčuten. Drugič je zopet šel ...

Mati ga ni ljubila. Preveč je bil rajnemu podoben —
rajnika pa je bila vzela le po želji starišev — in preveč je
bil trmoglav. Včasi se ji je zdelo, kakor bi ne bil pri pravi
pameti. To misel je gojila Matjaževka zmeraj bolj. Bolj
ko je sovražila to njegovo mirnost in tihost, bolj si je
domnevala, da je neumen.

Tolažila se je s tem, da se bo to sčasoma izboljšalo,
zato je omožila Reziko.

Hči je vedno ubogala mater — zato tudi sedaj. Vzela
je Zalarja ne iz ljubezni, ampak zato, ker je tako hotela mati.

Zalar je bil lesni trgovec. Nekoliko gosposki opravljen,
se je zdel na zunanjost dober in pripraven človek. — A
ljudje, ki so ga bolje poznali, so dejali, da je zvit, pohlepen,
zapravljivec. Ni mu zaupati. Matjaževka ni verjela, ni
hotela verjeti takim govoricam. — »Ej, ljudje so nevoščljivi
in zlobni, zato tako govoré,« si je mislila in še bolj silila
hčer, naj ga vzame.

Govorilo se je tudi, da je bogat. No, na videz je bilo
res nekaj. V resnici pa tudi ni bilo tako. Ves dobiček, ki
mu ga je lesna trgovina donašala, je iz večine zapravil
na potovanjih, na kupčiji.

Rezikina dota — trije tisočaki — ga je bila za nekaj

časa podprla — a ne dolgo. Prejšnji dolgovi so pobrali
vse — njima ni ostalo nič več kakor novi dolgovi. O
vsem tem ni Rezika nič vedela. A tudi njena mati ne.
Toliko je bil že pretkan in zvit, da si je vedel pomagati
tu in tam v zadregi — a komaj plačani dolgovi so vlekli
nove dolgove za seboj.

Kakor nalašč je dobil od Matjaževke pismo, v ka-terem je izrazila željo, dati premoženje iz rok, in sicer njemu,
ker se ji zdi, posebno zadnji čas, da Francè nikakor ne bo
za gospodarja. In Zalarju je prišlo kakor nalašč. Kaj rad
je pritrdil njenemu predlogu.

Matjaževko so vedno mučile te misli. Vznemirjale so
jo in begale. Tam nekje v zadnjem kotičku njenega srca
se je vselej, kadar je razmišljala o tem, nekaj oglašalo,
nekaj neprijetnega, nekaj očitajočega. Čisto malo, komaj
čutno — saj je bila mržnja do sina večja. In ta mržnja
je dusila očitajočo vest — in jo tudi udušila.

Sklenila je dati posestvo Zalarju, sebi dosmrtni kot
in sinu dva tisočaka dote.

A kaj bo rekel varuh?

Njega se je Matjaževka bala. Vedno je odlašala in
zavlačevala, končno pa je vendar šla.

Smole je sedel v hiši in prebiral pratiko. Ko je zagledal Matjaževko, je bil prijel za njo, češ, da ne bo rekla,
da kar tako sedi —.

„Dober dan, sosed!“ ga je pozdravila.

„Ne vem, če bo dober, ko si ti prišla!“ ji je odvrnil
in se muzal. „Čakaj, to ti bom dal,“ si je mislil, „saj
vem, po kaj si prišla.“

„Pojdi no, pojdi, saj nisem stara baba. Te prinašajo
nesrečo v hišo!“

Sedla je na klop pri zidu.

„Malo manjka, da nisi!“

„Pustiva to! — Nisem prišla za to sem, da bi mi ti
pripovedoval, da sem stara!“

„Jaz sem pa le mislil —.“

„Česa pa že ti nisi vsega mislil?“

„Oho —! Tako? —.“

„Klin s klinom!“

„No, po kaj si pa prišla?“

„Gospodariti sem se naveličala. Posestvo bi rada
izročila — a Francè ni za gospodarja. Ne prime se dela
in pa — —“ Matjaževka je umolknila.

„No, kaj še,“ je vpraševal Smolè in zvito mežikal z
očmi. Nekaj lisičjega je bilo v tem izrazu njegovega obraza.

„In pa — težko rečem to o svojem sinu — in pa nekoliko neumen je.“

„Tako?“ je vprašal Smole; „kdo pa je rekel to, da
je Francè neumen?“

„Vsak, kdor ga le natančneje pozna! Zato bi prepisala posestvo na zeta.“

„Zdelo se mi je, da v tem grmu tiči zajec. Ta zet ti
je kaj na srce prirastel. A iz te moke ne bo kruha, da veš!“

„Zakaj ne?“

„Hčeri si dala doto!“ se je obregnil nad njo. „Sinu
pa daj posestvo in hišo! Dokler imam jaz kaj govoriti,
bo tako! Ako ti ne dopade, pa čakaj, da bo Francè
polnoleten.“

Veselilo ga je, da ji more sedaj vračati hudo za hudo.
Ni mu bilo v resnici ravno na tem, ali gospodari ta ali oni.
Najbolj ga je gnalo to, da ji je mogel vrniti!

„Saj vendar vidiš, kakšen je!“

„Tak ali tak — jaz sem njegov varuh, pa je.“ Moško
je udaril s pestjo po mizi, da je pratika kar poskočila.

„Kakor se ti zdi! Bo pa gosposka odločila!“

„Rad bi vedel, kako brez mene?“

„Misliš, da res ne?“

„Sevéda!“

„Bomo videli!“

Matjaževka je zaloputnila vráta za seboj, da so šipe
v oknu zašklepetale.

Smolétu pa je igral vesel smeh krog usten, ko je
listal po pratiki in godrnjal:

„Ha, to sem ji dal. Cel zlodej je ta babnica! Hvala
Bogu, da je nisem vzel. Res, to je gad — gad —.“

IV.

Drugo nedeljo potem, ko sta se Zalarja odpeljala, je
šla Matjaževka pozno od krščanskega nauka domov. Šla
je po stezi konec njiv, da bi pogledala ajdo. Rdeče obrobljen molitvenik je stiskala pod pazduho, rjavo progasto,
katunasto krilo je pridrževala z levico.

Oster, jedek duh po strdi se je dvigal iz ajde in se
širil na okoli.

Tam, kjer so se končavale njive, je tekel potok v senci
nizko košatih vrb in trepetajočih topolov.

Po stezi ob potoku so korakali fantje po dva in dva
in žvižgali. Ko so prišli mimo Matjaževke, je dejal Lukov
Janez doli iz vaši:

„Dolgo ste molili, Matjaževka, dolgo!“

„Ej, tako po potrebi.“

„Gotovo ste potem dosti potrebovali,“ je pristavil
Komarjev Tone in se zasmejal.

„Eden več, drugi manj. Sicer bi pa tudi tebi ne škodilo nekoliko več, Tone!“ je odgovorila Matjaževka rezko.

„Mislite?“

„No — da. To pa sam najbolje veš!“

Tone je bil jezen, da mu že však očita tisto njegovo
razmerje z domačo deklo, in sram ga je bilo.

Že jo je hotel vprašati, kaj ji to mari, ko je rekel
Lukov Janez Matjaževki:

„Vašega smo silili, naj bi šel z nami, pa ni hotel.“

„I, sevéda — saj ni tako za nikamor,“ je dejala Matjaževka in utrgala dolgo bilko, ki ji je prišla ravno pod roko.

„Tisto pa tisto!“ se je rogal Komarjev. „Prav ste povedali! Taka mevža bi še jaz ne hotel biti, kakor je vaš.
Tebi nič, meni nič, fant pusti, da mu mati jemlje posestvo.“

„Kaj?“ — hripav in oduren je bil glas, ki se ji je
iztrgal iz prsij. Neprijetno jo je dirnilo to očitanje.

„Ha — ha — ha.“

Fantje so med smehom odhajali naprej. Komarjev
Tone pa je zapel z visokim, hreščečim glasom:

Matjaževka je še vedno stala na onem mestu. Kar
umeti ni mogla, zakaj jo je to očitanje tako zadelo, tako
v živo — v srce.

Nalašč, še nalašč bo to naredila. Kaj briga to ljudi!
Saj naredi s svojim posestvom lahko, kar hoče. Nikomur
nič mari! Dà, nikomur! — In vendar, kaj je na tem? Saj
mora vsakdo uvideti, da sin ni za to? Čemu ji to očitajo?
— Francè ni za to, pa je. In če drugi ne uvidijo, pa ona.

Misel za mislijo se ji je podila po glavi. In te misli
so jo težile, vznemirjale.

Sklonila se je ter utrgala pest ajde, da bi se otresla teh
težkih mislij. Pomela je ajdo na dlani in zmajala z glavo:

„Slabo kaže,“ je zamrmrala in zavila ob njivi na pot,
ki pelje skoz bukov gozdič.

Na obeh straneh kolovoza so stale sive, gladkodeble
bukve. Med njimi vitke, debele smreke in jelke in tu in
tam leskovo grmovje. Po nekod je rila iz zemlje gosta
praprot, ne daleč od nje živordeči naprstec ali pa rumeni
njegov bratec, sicer pa so bila tla enakomerno rjava, posejana z bukovim perjem in žirovimi lupinami, ki so padale
z drevja, kadar je zavel vetrič skoz gozd.

Tik poti je žuborel izpod rdečeilnate meline studenček
in žuborel med bičjem, ki se je vleklo ob njem črez pot.
Studenec se je onkraj poti izgubljal v nizkem, bohotnem
grmičju.

Kovinskomodri, urni kačji pastirji so letali nad studencem, sedali na ločje in odletavali prek poti.

Matjaževki je ta tišina dobro dela. Ugajal ji je ta
tihi mir, ki so ga dramili le njeni koraki. Želela si je
mirú; da bi bilo vedno tako mirno okoli nje, kakor je
danes tukajl In da bi bilo kmalu! — Mogoče potem, ko
ne bo gospodarila? Sedaj — sedaj je nemogoče. — Dan
za dnem vedno nove skrbi. Ej, to gospodarstvo! To jo
je potrlo — to jo bo uničilo. Čutila je, da se je naveličala
gospodariti — šele zdaj ji je bilo to prav jasno, in zato
bo odložila to trdo breme, ki jo pritiska k zemlji, vedno
bliže h grobu! — Čemu naj bi se še nadalje mučila, čemu
vznemirjala! Sedaj v starosti? — Saj ima mlade moči,
tem lahko oddà to neznosno breme. — A komu naj bi dala?
Francetu? — On ni zmožen, on ni zdrav, ni pri pravi pameti in tako slaboten. To njegovo čudno obnašanje! Ni,
ni zdrav ni zmožen, da bi gospodaril, zato bo najbolje, če da, kakor je že ukrenila, vse Zalarju; ta bo dober
gospodar. On naj izplača Francetu doto. Francè ne bo
trpel pri tem, saj bo imel doto! Pri tem ostane, naj
velja, kar hoče.

Matjaževka se je pokušala pregovoriti, opravičiti. A
tam v dnu srca se ji je oglasilo ono neprijetno čuvstvo,
oni zbadajoči glas: Francetu nič ni, on je zdrav! — Čemu
mu jemlješ posestvo, ki je mora dobiti edino le on?

In njej se je zdelo, kakor bi stal Francè pred njo in
jo gledal, očitajoč, vprašujoč:

„Komu bodete dali posestvo!“

Med tem je dospela na plano iz gozda. Malo od poti
je stalo v senci gostih dreves Smoletovo domovanje in
ne daleč odtod, nekoliko bolj na bregu za drevesnimi
vrhovi, se je vzdigoval dimnik Matjaževe hiše.

Ob poti, poleg stare, krivenčaste, z mahom porastle
hruške drobnice je stal uljnjak in na klopici ob strani je
sedel Smole. S komolci se je naslanjal na kolena in puhal
dim iz vivčka. Ko je prišla Matjaževka mimo, jo je vprašal:

„Kako, ali še le od nauka?“

„Kajpak! Tam-le na polju sem se precej zamudila.
Ali ti pa čebele paseš? Kako kaj kaže?“

„Bo že, bo. Ajdova paša zdaj prijenjuje, no pa so si
jo med mašama dobro okoristile. Nekaj panjev je prav
dobrih. Sicer pa — no, kaj si sklenila narediti?“

„Kaj? — Saj sem ti zadnjič povedala.“

„A bo šlo brez mene?“

„Če hočeš biti pameten, lahko gre?“

„Kako to misliš?“

Matjaževka je prav dobro poznala Smoleta. Še bolj
pa njegov pohlep po denarju. Zato je bila zadnjič sklenila,
da poskusi na ta način.

„In no, kako? — Tisto veš, da ob priliki nisem praznih
rok in da ne stiskam.“

„Aha —! No, koliko bi pa dala?“

„Reči moško besedo!“

„Sto! Ne več, ne manj. Velja?“

„Preveč.“

„Kakor hočeš! Jaz ne odneham.“

„Pa bodi! Na dan izročitve ti jih izplača.“

„Sicer pa ti glej! Če je tebi prav, meni je tudi.“

Vstal je in se pogladil z rokama po križu. Nato pa
sta počasi odhajala po stezi v senci sadnega drevja.

Po vrtu je ležalo v travi tu in tam odpadlo jabolko,
hruška, sivorumenkasto perje, sem ter tja je poganjal bledovijoličast podlesek.

„Mica! Nekaj bi ti svetoval,“ je povzel črez nekoliko
časa Smole.

„Kaj takega?“ je vprašala Matjaževka in uprla svoje
sive oči vanj.

„Če si pametna, gospodari, dokler si še trdna. Posestvo
oddaš, kadar hočeš. Sicer pa — —“ — kaj rad je poudarjal Smole
ti besedici — „sicer pa pridejo leta, pride pamet, mogoče
tudi Francetu. Vendar, kakor hočeš.“

„Moj Bog, kako si čuden! Saj veš, da bi rada. Ali
glej: jaz opazujem Franceta že od mladih let. Tih, boječ,
zamišljen je bil že takrat in takšen je tudi ostal.“

„Meni se Francè ne zdi napačen!“

„Napačen — napačen! Saj bi tudi ne bil, ko bi bil
tak, kakoršna je Rezika. Tako poslušna in ob enem tako
živa, spretna. Ej, vse drugačna je nego on! Taka sem
bila jaz pred štiridesetimi leti. Človek ima kar veselje
nad njo.“

„Kakor veš, no. — Saj pravim, meni je za fanta. Kaj
pa on pravi?“

„Kaj hoče reči? Ali nisem jaz mati njegova? In ko
bi mi kaj rekel, bi me celo veselilo. A ker vedno molči,
to, to me grize in razjeda. — Naredi vedno le po svoje,
naj mu rečem kaj ali ne. Ni, pa ni pri pravi pameti!“

Matjaževka se je razvnela. Iz nje je govorilo sovraštvo do sina, do molčečega sina.

Dospela sta polagoma do Matjaževega.

Smole se je hotel posloviti. A ona mu ni pustila.

„Tu počakaj, da se preoblečem, potem bom prinesla
malo malice,“ rekši je odšla v hišo.

Smole je sedel na klopico ob hišni steni v senco pod
češplje.

Nato pa je, kakor bi se česa domislil, pogledal skoz
okno in zapažil Franceta, ki je ležal ob peči znak, z rokama pod glavo.

Potrkal je s prsti na šipo. Francè se je vzpel po
koncu in malomarno pogledal varuha, ki se je nagnil skoz
okno in rekel s pridušenim glasom:

„Francè, to te bodo. Skoro se mi smiliš —.“

„Kako me bodo?“ je vprašal Francè.

„Ali ne veš, ne? Mati bo izročila posestvo Zalarju.
Sicer pa — jaz sem ji branil. Kaj se hočem vtikati v
tuje stvari! Svojih imam dovolj.“

„Jaz tega ne verjamem!“

„Kakor hočeš!“

V tem je prišla Matjaževka po stopnicah doli in prinesla čašico hruškovca in kos kruha.

„Ná, pa pokusi našega!“

Dočim je on zalagal, je poklicala sina:

„Francè! Francè!“

Prišel je. Naslonil se je na podboj pri vratih. Bil je bolj
bled in mračen nego navadno. Vprašaje je gledal mater.

„Zakaj si vedno domá?“

„Kam pa naj grem? Ali ne smem biti niti domá?“

„Kam, kam? — V druščino bi šel kakor drugi! Ná,
tu imaš denar, pojdi nekoliko v vas!“

Mati mu je dala goldinar. Francè ga je prijel in spravil.
A vendar je še vedno slonel ob vratih.

„Pojdi no vendar!“

Francè se je obrnil in šel, a ne proti vasi, ampak
zavil je po poti v gozd.

„Moj Bog! Ali vidiš? In človek naj misli, da je
zdrav? Nikoli! Ni mogoče!“

„Mica, ti si kriva, da je fant tak!“

„Jaz? — Kako?“

„Ker ga že od nekdaj ne moreš! Preveč je rajnkemu
podoben. In zato ga nisi mogla in ga ne moreš videti!
In sin to vé, je to vedel in čutil že od nekdaj! Le verjami
meni. Sicer pa, Bog plačaj za malico!“

Smole je vstal in odhajal.

Matjaževka je stala na onem mestu. Smoletove besede so jo zadele v živo. Čutila je, da ima sosed prav,
da je res tako, in vendar: ona mržnja, ki je bila v njej že
od nekdaj, ona mržnja do sina ji je govorila: „Ne, ne!
Francè ni zdrav! On ne bo gospodar.“

Polmrak je zavijal okolico v tiho, molčeče ogrinjalo.

Matjaževka je slonela na zidu. Njene oči so zrie pred
se. In izraz njenega obraza je govoril, da se bije hud boj
v njenem srcu..

Mrak je prihajal, tihi, nežni večerni mrak in božal vso
okolico s svojimi rahlimi prsteci ...

„Ne, Francetu, ne!“

Tudi v njeno dušo je prihajal mrak, a ta mrak je bil
temen, neprodiren.

V.

Francè je šel proti gozdu.

Zamišljen je bil, nekako potrt, poražen. Sedaj mu je
tudi Jernejec že rekel, da mu mati jemlje posestvo. Kako
to? — Saj jo je zadnjič vprašal. Mati se mu je smejala,
češ, kako, da pride do teh mislij. No, in potolažil se je
bil. Sedaj pa zopet Smole. Ali je res? — Zakaj mu
jemlje posestvo, zakaj? — Ali ne dela? — Dela, že dela,
vendar večinoma ne. A zakaj naj dela? — Saj mu ni sile.
In pa gnati se ne more, se ne sme, ko ni zdrav. Dà, dà,
že skoro celo leto čuti v sebi to kal, to mučno trudnost,
to čudno zbadanje. A še nikoli ni tega povedal. — Boji
se. — Materi naj napravlja nove skrbi — ha, še zmeni se
ne zanj! In naposled, ko bi tudi povedal, saj mu nič ne

pomaga. Še bolj bi ga pomilovali kot sedaj! In naposled
tudi ni nevarno. Saj je že mnogo boljši, odkar hodi v
gozd. Ni sile —.

Vendar pa, ali je res to, da hoče mati izročiti posestvo
Zalarju? — Mogoče; ko bi ne bilo, bi ne imel ne ta, ne
Jernejec vzroka, pripovedovati mu tega. Torej nekaj je le
na tem.

A zakaj mu jemlje posestvo, zakaj?

Misel za mislijo mu je begala po glavi, brez skupnosti
in zveze, in na čelu so se mu prikazale svetle potne
kapljice.

To čuti, da ga mati ne ljubi. — Oj, to mu je največ,
največ! Vse bi dal, vse, ko bi bili ti njeni pogledi bolj
gorki, bolj materinski, in ne tako hladni, kakor led mrzli,
brez srca ...

Kolikokrat jo je opazoval še tedaj, ko je bila Rezika
domá, s koliko radostjo so počivale materine oči na njej.
Vsak gibljaj, vsako besedico in kretnjo je spremljal ljubeznipoln pogled.

A on jih ni čutil. Nikoli ne! Vedno, vedno tako
osamljen brez ljubezni. — Oče ga je ljubil, dà, ali ni
kazal te ljubezni. Bilo pa mu je to dovolj, več ni zahteval.
— Da bi le pri materi bilo kaj takega — ali nikdar, nikdar!

In vendar zakaj? Kaj je zakrivil? — Ali ni vedno
izkušal sprva ustreči vsaki njeni želji, da bi dobil samo en
pogled, ki bi mu govoril o ljubezni — a tudi tega ni bilo.

Zakaj?

Ni si vedel odgovora.

Z roko je obrisal potne kapljice raz čelo in otresal z
glavo, kakor bi se hotel otresti mislij, ki so se mu vsiljevale.

In sedaj mu hoče vzeti še posestvo!

No in če ga — ali mu je kaj na tem? se je vprašal.

O da, ta domača zemlja, ta domači prag, ti travniki,
ta polja, saj mu je vse drago, kakor bi mu prirastlo k srcu,
kakor bi bilo del njegovega srca. In to mu hoče vzeti mati!

Ali naj pusti?

Kako pa naj zabrani? Saj je testament narejen tako.
Nič, nič ji ne more braniti. — A on si je bil tako lepo
naslikal bodočnost. On in Marjanica —. In iz vsega ne
bo nič.

In vendar kako rad bi — —. No, a hoče jo vprašati
danes, zakaj mu jemlje posestvo, kaj je zakrivil. Prav
gotovo!

Pri tem sklepu je obstal.

Mrak se je širil po gozdni tišini, tiho, tiho, kakor bi
se kradel med drevjem in grmovjem.

Vse tiho ... Niti šuštenje listja in smrekovih vrhov
se ni čulo v tej gozdni tišini. Zdaj in zdaj se je oglasil
čivkajoč glasek, ki je prestrašen obmolknil, kakor bi se
zbal te samote, tega mirú.

Francè je korakal po gozdu. Ni čutil, da so ga
prijemale trnjeve veje, praskale mu kožo na rokah; ni
opazil, da mu je nizka veja, ki je molela nad potjo, izbila
klobuk z glave. — Hitel je in mislil, a njegove misli niso
bile tako mirne, tako nežne, kakor tihi gozd v samotnem
večeru.

Po njem se je podilo vprašanje: zakaj mu jemlje posestvo? Kaj je zakrivil?

Obrnil se je in krenil domov. V njem je bil docela
dozorel sklep, da vpraša mater po vzroku. Odprl je duri.
Tema je bila v sobi, komaj vidno so se razločevala okna.
Pri peči je sedela mati. Francè je prižgal luč in sedel za mizo.
Nato pa je vprašal:

„Ali je res?“

Matjaževka se je zdrznila in pogledala v stran.

„Kaj je res? — Po čem vprašuješ?“

„Zakaj dajete posestvo onému?“

„Komu?“

„Zalarju!“

„Ali ga ne smem? Dam ga, komur hočem!“ Njen
glas se je tresel od razburjenosti.

„In zakaj meni ne?“

Francè je govoril na videz mirno. V resnici pa mu
je vstajala jeza vedno bolj, vedno bolj.

„Kaj hočeš z njim? Ti nisi za gospodarstvo, pa je.““

„In zakaj ne? — To hočem vedeti!“ je govoril trdo,
čvrsto. In to je Matjaževko še bolj jezilo.

„Glej ga no! Ker jaz nočem, veš.“

„In zakaj ne?“ — Francè je hotel dognati do kraja.
Vstajal je od mize, oči so mu žarele, lice gorelo.

„Ker nisi sposoben — ker si neumen!“

Po teh besedah je mati z ropotom zaprla vrata in odhitela v zgornjico. Zaklenila je za seboj. Bala se je sina.
Tak Francè še ni bil, odkar ga pozna.

„Kaj?“

Hripav, raskav glas se mu je utrgal iz prsij. Počasi,
pretrgoma je ponavljal te besede, kakor bi jih ne mogel
pojmiti.

„Ker — si — neumen.“

Sesedel se je na klop. Ni vedel, kaj se godi okoli njega.
Neka slabost se ga je prijela, a to samo za nekaj hipov.
Nato pa je planil po koncu, prevrgel stol in zdirjal na plano.

Drugo jutro ni bilo sledu o njem. Nihče ni vedel,
kam je šel, kam je izginil.

VI.

Štiri leta so minila po teh dogodkih.

Okoli Matjaževega domovanja je bilo zamrlo življenje.
Nič več ni bilo one navadne živahnosti, katera se opaža
na velikih kmetskih posestvih.

Nekam tiho je bilo. V hlevu, ki je bil prej poln najlepše živine, sta mukali dve suhi kravici.

Že četrto leto je gospodaril Zalar. Kako? — O tem
so pričali prazni gozdovi, od hlodov razvlečene, razorane
senožeti in njive.

Takoj, ko je bil prevzel Matjaževo, so se oglašali
upniki, drug za drugim, dan za dnevom. Nihče ni vedel,
da je toliko dolgoval, niti žena ne.

Ni mu ostajalo drugega: lotil se je gozdov. Ko je
začelo snežiti, nekaj dnij potem je poslal v gozd celo kopo
delavcev.

Glasovi lačnih sekir so peli po prej navadno tihem
gozdu žalostno pesem. Smreka za smreko, jelka za jelko
je padala z glasnim truščem na tla.

Matjaževka je ostrmela. Nepričakovano ji je bilo to.
Ona, ki je bila tako ponosna na svoje nedotaknjene gozde,
si kar ni mogla misliti, da bi bilo to res.

In vendar je bilo res. Zamolkli udarci sekir, ki so
se čuli iz gozda, so pričali o tem.

Bolelo jo je, da se je tako varala v zetu; grizlo jo je
in nevolja se je je lotevala. Dala je duška tej nevolji
in očitala zetu, kaj dela. A oni, prej tako tihi Zalar — se
je sedaj pokazal. Kričal je in razbijal, češ, da je on gospodar, da je bilo joj.

Zaprla se je v zgornjico.

In tedaj, ko je bila tako na samem, tedaj se ji je
začel pridruževati gost, neprijeten gost. Njena vest, oni
glas, ki ga ni hotela prej poslušati, oni glas jo je obiskoval,

vznemirjal. Vedno bolj, vedno glasneje ji je očital: Prav
je ... Kazen je! Zakaj si dala posestvo zetu in hčeri —
in izpodrinila sina? In to samo zato, ker ga nisi mogla
videti. Uničila si siná! Kje je? — Že tako dolgo in ni
sledu o njem! — Zakaj? — Kaj je zakrivil? Vsega,
vsega je kriva samo ona — —

Dan za dnem jo je vznemirjala vest. Kar ni imela
mirú. Zdelo se ji je, da tega ne bo mogla prenesti. In
pri tem je trpela. Trpela je duševno in telesno. Vidno se
je starala. A ni bilo samo to. Ni bila samo ona nesrečna,
bila je tudi hči Rezika. Zalar je izsekaval gozde, prodajal,
pil in — igral.

In to dan za dnem, skoro brez prestanka.

In vso to bedo je gledala, vso to žalost, in vse to
je zakrivila ona.

In lasje so se srebrili, gube so se večale, solze so ji
polzele po razoranem licu.

Krivica, ki jo je naredila sinu, se je maščevala nad njo.

A da bi bilo samo to!

Toda ni bilo ...

Zima je prišla, že četrta, odkar ni vedel nihče o Francetu.
Kakor bi se bil vdrl v tla. Najmanjšega sledu ni bilo. Pozvedovali so na vse mogoče načine za njim. Francè je bil izginil.

Zima je bila prišla, taká kakor vsako leto, z mrazom
in debelim snegom, ki je pokril vso pokrajino. Bila je ta
pokrajina kakor tiha, bela duša, polna mirú.

Svinčeno sivo nebo je ležalo nad Matjaževo hišo, nebo,
ki je dan za dnem sipalo drobne, goste snežinke. Rjavo-
sivkast dim se je vlačil nad raztrganim hišnim slemenom
in se plazil, vláčil, komaj gibal nad hišo.

Osamljen krokar je priletel, sedel na staro tepko, zakrokal, enkrat, dvakrat, in odletel.

V hiši sta bili samo mati in hči. Rezika je plakala
in tolažila ob enem najmanjše dete.

„Moj Bog, moj Bog! Zakaj je to prišlo? Kaj sem zakrivila, da me tepeš, da me kaznuješ?“ je tarnala mlada žena.

„Hči — hči! Molči in trpi! Ne kregaj se z Bogom. On
že ve, kaj dela.“

„A zakaj ravno mene? Saj so drugi zakrivili več
nego jaz —.“

„Dà, dà. — Lahko mi očitaš, lahko. O dà, jaz sem
zakrivila dosti gorja. — Težko breme me teži — a ne
dolgo. Mogoče kmalu — kmalu — —“

Počasi je govorila stara Matjaževka, glas se ji je tresel.
Zunaj pred vežnimi vráti pa so se začule stopinje.

V sobo je stopil občinski sluga. Bilo je pismo od
nekega okrajnega glavarstva z Ogrskega.

„Pa nikar se ne ustrašite! Ni ravno vesela novica.
Od Franceta je —,“ je dejal sluga in odšel.

„Kaj je rekel?“

Starka je vstala. Obraz ji je bledel. „Od Franceta
je —. Da, sedaj prihaja, že čutim —.“

Rezika je pismo odprla in čitala.

„Moj Bog, še to — še to!“

„Kaj pa je? — Govori vendar! Povej!“

„Francè je umri v bolniščnici za jetiko.“

Mati se je trudno sesedla na klop. Roki sta se ji
krčevito stegnili, čuden glas ji je prihajal iz grla; kap jo
je zadela.

Štiri dni pozneje je umrla.

Položili so jo poleg rajnkega moža.

Pomlad je prihajala v deželo in z njo Zalarici novo
upanje, da se vsa stvar zasuče na bolje; Zalar je namreč
ženi za trdno obljubil, da neha zdaj pijančevati in igrati.

Vendar še Rezika nekoliko dvomi — a tudi ta dvom
ji izgine. Zalar se drži trdno pa ne svoje obljube.