I.

V prvem letu svojega vojaškega službovanja sem bil
nastanjen v kavalerijski vojašnici v Mariboru kot
novinec 4. škadrona, 10. dragonskega polka, ki se je tedaj
nabiral iz vseh slovenskih pokrajin od Adrije pa do
Drave. Ni ravno prijetno zameniti šolsko klop s konjskim
sedlom; no za lepimi dnevi pridejo navadno tudi
grdi, in ves čas svojega življenja še nihče ni sedel v senci.
Blede in učene šolske tovariše sem zamenil z zagorelimi
kmetskimi fanti z omejenim duševnim obzorjem pa
dobrim srcem. V našem polku je bila takorekoč zedinjena
vsa Slovenija, in imel sem priložnost spoznavati
mlade kmetske ljudi iz vseh kotov domovine. Z menoj
je bival v eni sobi tužni Čič poleg veselega Štajerca, narodivšega
se v vinorodnih Slovenskih goricah; Belo krajino
je dostojno zastopal suhi in visoki Juri Glad, ki se je
vsem priljubil zbog svojega zvonkega belokranjskega
narečja; temnih žirovskih hribov me je spominjal okorni
in pohlevni krojač Kopač, rodovitnih krških krajev pa
možati in samozavestni Metelko z Rake; brhke gorenjske
fante izpod Kamniških planin je predstavljal Tone
Damjan, mladenič lepo odprtih, jedrnatih oči in vitek
kakor gorenjska jelka. Sprva se je marsikak tovariš zadel
ob moje prejšnje dijakovanje, češ, iz dijaka ne more biti
dobrega vojaka, pa sčasoma so mi postali vsi prijazni,
ker so spoznali, da je tudi dijak še porabna stvar na svetu.
Svojo porabljivost sem jim pokazal s tem, da sem
onim, ki sami niso umeli pisati — in takih je bilo v tistih
starih časih še premnogo — pisaril pisma domačinom in
znancem ter prebiral došle odgovore. V pisanju pisem
sem postal, kakor so trdili tovariši, velik mojster. Sicer ni
bila moja domišljija široka, ne globoka — moj Bog, kakšna
more biti domišljija človeka, ki dobiva po šest krajcarjev
na dan in guli od zore do mraka vojaškega konja!
— no moji tovariši so bili ž njo zadovoljni in marsikdo
si je globoko oddahnil, ko sem mu prebral »še enkrat«
plod svojega uma, list, namenjen ljubim domačim ljudem.
Sestavljal sem pisma vseh vrst: zaljubljena, prosilna,
terjalna, vojaško bedo slikajoča. Seveda mi taka pisma
niso šla od srca, ampak moja borna domišljija je jemala
z vsake tuje mize, kjer je bilo kaj dobiti. Največkrat
sem se zatekel

po izraze k pesniku in prav po slavčje
sem žgolel; včasi sem se obrnil tudi k propovedniku za
pomoč in božje oblasti sem vpletal v list; če je bilo treba
izpipati ljubim domačim ljudem izdatno podporo,
me je navdihnila solzljivost izraelskih prorokov in slikal
sem stiske vojaškega stanu z besedami, katere bi bil
Dante, da je zanje vedel, postavil nad sama peklenska
vrata. In ko je bil list končan, je nastopila zame slavna
doba, ker navadno me je potegnil osrečeni tovariš za
rokav ter me peljal na ogel k branjevki.

Neko nedeljo popoldne je stopal Damjan s papirjem
v roki in ves razdražen k mizi, kličoč mi: »Ti, hej, tu sem
ti prinesel papirja. Sedi sem in napiši mi pismo. Pravijo,
da ti umeš bolje sukati pero kot tisti šestega škadrona.«
Tisti šestega škadrona je bil moj vrstnik na gimnaziji, pri
dragoncih pa moj tekmec v pisarskem poslu. Počasi sem
poiskal pero in tinto, privihal rokava ter važno sedel za
mizo. V razmahu, s katerim je vrgel Damjan list papirja
pred mene, je bila videti velika razburjenost in ozlobljenost
se je brala na vsem njegovem sila rudečem licu.

»Kam boš pisal?« sem vprašal ter samozavestno razprostrl
papir pred sebe.

»Pisal boš ti, a ne jaz, ker jaz sem se naučil brati, drugi
so se naučili pa pisati,« je dejal nevljudno tovariš. Damjan
je imel pravico govoriti z menoj trdo, ker je bil dve
leti starejši in je služil cesarja že zadnje leto. Njega je
kmalu kaka stvar razburila. Razdražen ni mogel mirno
govoriti, ampak govoreč je metal glavo nekako na stran,
kakor bi hotel hlastniti po čem.

»No dobro. — Komu naj pišem?« Pomočil sem pero. »Torej?«

»Pisal boš staremu človeku, ki z moje strani sliši na
ime oče, pa tega imena ni zaslužil.«

Pogledal sem na Damjana, kakor bi hotel reči: Čudno
se izražaš, prijatelj. In napisal sem nadpis: Dragi oče!

»Kaj si napisal?« je vprašal hlastno, strmo zroč na
papir, kakor bi štel tistih par črk.

»Saj praviš, da si se naučil brati. Beri torej!«

»Kar sem se naučil jaz, naj tebe nič ne briga. Premlad
si še, da bi tako govoril z menoj. Kaj stoji tam?«

»Navadni ogovor: Dragi oče! Tvojemu očetu bova
pisala, ne?«

»Da, bova, a pisala bova tako, da mu bodo lasje vstajali
pokonci. Dragega očeta le izbriši, kakor sem ga jaz
izbrisal iz spomina. Tistega pri meni nič več ni, nič več
ga ni!«

O kako trdo je umel govoriti Damjan! Sama gorenjska
togota! Ugodil sem njegovemu ukazu ter prečrtal nadpis.

»Nu torej, kako in kaj naj pišem?«

Damjan se je razjaril in zavpil: »Študent si, pa ne veš
kaj pisati. V šoli se nisi ničesar naučil, pri četi si pa tudi
eden najslabših. Ti si neumnejši, nego je tvoja kobila. Osel!«

Zadnja beseda mi je zvenela po možganih kakor jek
po gori. Osel? osel? sem ponavljal v mislih, kar nič mi ni
ugajal ta nadevek. Ko bi mi kaj takega zasolil kak višji,
n. pr. moj korporal, ki že pozna človeka, razmere in stvarstvo,
in je poleg sedel, ko je Bog svet ustvarjal, in ve, kaj
govori, to bi se človek obliznil, ali sodba Damjanova me
je pekla. Na široko sem znan, da spravljam najlepša pisma
na papir, pa glej, tu pride človek, ki ne nosi nobene
zvezde pod brado, ki me še nikdar ni peljal na ogel, in
mi vpričo tovarišev zarobi takšen nadevek! Nepotrpežljivo
sem oprl glavo na levico, dvakrat pomočil pero,
malce se zamislil in naposled sem se zatekel k najnavadnejši frazi.
Zapisal sem: Primem pero v svojo desno
roko in ga pomočim v to črno tinto. — Damjan je pazno
gledal na črke, bistro se valeče iz peresa. Končavši frazo,
sem se pogruzil v kratek odmor: počitka je bilo treba
in pa čakanja, da pride razburjeni tovariš v pravi tir
ter razsveti kakšen kot moje domišljije ...

»Kaj si napisal?« je vprašal. Prečital sem mu kratki
uvod.

»Dobro!« je pritaknil. »Zdaj boš pisal pa tako, kakor
bom jaz hotel.«

»O velerad. Le narekuj!«

»Čakaj! Beseda besedo prinese, pes pa kost — pravijo.«

To so trudi in napori s takim človekom! »I govori že,
v kakšnih razmerah živiš s svojim očetom, sicer ne morem
nadaljevati.«

»Ž njim nočem biti v nikakšnih razmerah več,« se je
razburil tovariš ter s pestjo udaril po mizi, »no, on živi
v razmeri z neko mlado deklo in jo hoče vzeti za ženo.
To mi je pisala sestra, ki je že omožena. Starec je deset
let vdovec, vseh sedem križev nosi na hrbtu, hčer ima že
omoženo in zdaj se spomni še na ženitev. Kdo je kdaj
slišal kaj podobnega! Ta sramota!« Damjan je obračal
glavo na desno in na levo ter svetlo gledal po sobi, kakor
bi iskal točke, na katero bi obesil svojo zlost. Tovariši
so pritajeno hihikali po koteh, jaz sem vzdihnil brez sočutja,
mašinalno.

»Pusti očetu veselje,« se je oglasil Glad, ki je blizu
mize drgnil stremena. »Bodi vesel, da je še korenjak, ki mika žensko.«

»Babo mika njegovo lepo posestvo pa njegov denar,
a ne on. Polakomnila se je navihanka. Pa jaz mu izbijem
iz glave budale misli! Torej piši, zdaj veš, kaj mu hočem
povedati.«

Grizljaje peresno držalo sem se nagnil nad papir.
Takšnega lista doslej še nisem pisal. V vse sem bil vlil
ponarejene, sladke čute, samo ljubezen in hrepenenje,
in zdaj naj na surov način oštejem in okregam starega
človeka, očeta odraslih otrok, in to v imenu togotnega
sina.

Ko je Damjan videl, da me je zapustila moja učenost,
mi je prišel naposled sam na pomoč ter rekel: »Preberi
še enkrat, kar si zapisal!« In zanosno sem čital: »Primem
pero v svojo desno roko in ga pomočim v to črno tinto.«

»Zdaj piši pa tako,« je vpil Damjan: »Čez hribe in
doline, čez to ravno polje in čez te zelene travnike je priletel
k meni črni vran — črni vran je priletel — tako piši!
— ter mi prinesel lepo novico, da se hoče stari čuk poročiti
z mlado sovo.«

»A prekleti Damjan!« se je začudil Glad, ko je zaslišal
te slikovite izraze. Majal sem z glavo, obotavljaje se.

»Le piši, kakor ti pravim, osel!« je besnel Damjan, katerega
je obodrilo Gladovo občudovanje.

»Napisano je,« sem rekel enostavno in nevljudno. »Kaj pa zdaj pride?«

»Še tako postavi tja: Kadar pridem domov, in kmalu
se to zgodi, takrat ne bom jemal v roke peresa, ampak
bridko sabljo zagrabim in izbijem Vam ž njo iz Vaše stare
glave zaljubljene muhe, pasja vera Vi!«

Debelo sem pogledal na tovariša.

»Le kar tako piši — hudič!« je zarohnel Damjan. Posmejal
sem se mu v obraz. Nadevek hudič me ni tako
nemilo dirnil kakor poprejšnji osli. Domišljav človek
hudiča laže pogoltne nego osla.

»Tako pa ne, Damjan!« je posvaril Metelko, ki je poleg
na slamnici preobračal in likal sedlo. »Oče je le oče.
Tako nikar ne piši!«

Metelko je bil enake starosti z Damjanom, in njegova
beseda je tudi mene pobudila, da sem se drznil ugovarjati
hudemu tovarišu. »Izpustiva rajše bridko sabljo — sem rekel — ž njo očetu ne smeš žugati, ker zanj je ne
nosiš, ampak ti mu mirno povej, kar moraš. Opomni ga
zlepa, da je star, da ima otroke, zate naj skrbi in pa zveličanje
svoje duše naj se pobrine. Tudi lahko pristaviva,
da za vse to ne bo mogel skrbeti, ako si nakoplje na glavo
žensko,

ki ga bo noč in dan jezila in psovala.« Iz kotov
so pogledavali name tovariši, hvaleč mojo bogomilo
modrost, ki misli na zveličanje duše, ker o tem se je
preredko govorilo v naši sobi.

»I bogme, škoda zate, da ne postaneš pop, ti bi znal
propovedati!« mi je zaklical Glad, ki je gledal name kakor
na višje bitje, menda zato, ker sem njegovo belokranjščino večkrat javno pohvalil.

»In na sodni dan naj pomislijo!« je kliknil Kopač, ki je
nekje tam za krajem, sloneč na slamnici, žulil pipo.
Molče smo pogledali Kopača kakor na stvar silno oddaljeno
od nas.

»Zlepa več dosežeš nego zgrda,« je poučeval Metelko.
»Če boš očetu precej skraja tako surovo in robato
ugovarjal, obrne se globoko užaljen od vas in še bolj bo
hrepenel po tuji ženski, ko bo videl, da so mu vsi domači
ljudje uporni. Morda vam on kar kljubuje, ker mu izkazujete
premalo spoštovanja, ker ga hočete na tak surov
način poučiti, ker modrujete ž njim.«

»Kjer se mnogo modruje, tam se mnogo kljubuje,
pravijo,« sem povzel jaz, krijoč se za Metelka. »Prav govori tovariš Metelko,
njega poslušaj, Damjan! Očetu piši
previdno, kadar pa prideš domov, očitaš mu lahko s
trdimi besedami njegovo zmoto. Kar je povedano, to se
kmalu pozabi in razprši v nič, ali kar je napisano, to velja
in ostane.« Zadnje besede sem naglasil in vrhu tega sem
plosko roko položil na papir.

»Očeta ne zavrzi, ž njim se gotovo še snideš, če ne
tukaj, pa na onem svetu!« je javknil kakor z drugega
sveta Kopač, pogreznjen v slamnico.

»Pameten bodi, Damjan! Z mirno besedo se vse doseže,« je svetoval Metelko.

»Kaj — pameti imam jaz tako odveč!« je kričal Damjan.
»Pameti še lahko tebi, Metelko, in vsem vam nekaj
posodim.« Razen Kopača so se vsi tovariši Damjanovi
pameti glasno posmejali; nekateri je še s posebno izjavo
pritrdil, da ga ni pod soncem junaka nad Damjana.
To je našemu tovarišu toliko ugajalo, da se je sam posmejal.
In v splošnem smehu se mu je posvetilo lice in
njegova navadna veselost se je jela zopet vračati. Takšen
je bil naš Damjan!

»Piši torej, kakor misliš! Ali to ti naročim: dobro začrkaj,
privij ga mojega starca!«

Po kratkem premisleku sem pišoč čital na glas: »Ta
novica me je močno užalostila, ker hudo je otroku, ako
se mora sramovati za svojega očeta. Vi pa morda sramu
nič ne poznate, ne vidite, da postajajo ljudje in s prstom
kažejo za Vami, rekoč: Glejte sivega

moža, ki je do starosti
živel pametno, na starost je pa noreti začel. Zdaj
Vam z lepo, mirno besedo očitam Vašo zmoto, črez nekaj
tednov pridem pa domov in takrat Vam bom v oči
povedal svojo misel in s trpkimi besedami, v gromu in
blisku Vam bom govoril, ako ne jenjate od svoje nakane
in ne pustite tiste ženske. Bližate se že dobi sivih las,
ki uhajajo z glave, in zdaj si hočete nakopati na glavo
mlado žensko, ki Vas ne išče zato, da bi Vam prinesla
srečo in mirno življenje, ampak da bi se polastila Vašega
premoženja. Oče ste, pa tako zanemarjate svoje otroke,
za katere boste odgovor dajali pred sodnjim stolom. Star
oče obrača oči za ničemurnostjo, a obrnil naj bi jih k
Bogu. Za posvetno skrbite, a treba je, da poskrbite zdaj
za ono, kar Vam je najbliže: za zveličanje svoje duše.
Pot, na katero ste stopili, je pot zmote, ki ne pelje v nebeško kraljestvo.«

Tu se mi je odtrgala nit domišljije. Strmo sem zrl v
poslednji dve besedi, pa nikakor nisem zmogel dalje.
Segel sem si z roko v lase, s koncem peresnega držala
sem pobezal med ustnice, pogledal v kot pod stropom,
kjer je pajek, ta žival obširne domišljije, predel svojo
umetelno mrežo, pa ničesar primernega se nisem mogel
domisliti. Zdajci je dvignil Kopač glavo iznad slamnice,
glasovito svetujoč: »Pri povzdigovanju naj bi prosili
Boga za pravo pamet.« Zaškripalo je pero in čital sem:
»Satan Vas je zmotil in ujel v svoje zanke. Da mu uidete,
priporočite se tolažniku sv. Duhu, da bi Vas razvetlil,
in pri povzdigovanju molite in prosite Boga, da bi
Vam podelil pravo pamet. Ako pa še s tako pomočjo ne
pojde, prišel Vam bo s svojo pametjo na pomoč Vaš sin
Tone Damjan. Zbogom!«

Dovršivši zaključno frazo, sem moral list še enkrat
prečitati. Damjan se je sklonil ob mizo, gledal v pisanje
ter pritrkaval z glavo. Vse to mu je tako ugajalo, da je
hotel še kaj pristaviti. »Še to pripiši, da se bratu in sestri
lepo zahvalim za denar, ki sta mi ga poslala. To bo
nekako očitanje očetu, ki mi nič ne pošlje.« In pripisal
sem: »Bratu in sestri se lepo zahvalim za novce, ki sta mi
jih poslala. Kmalu naj se zopet spomnita stare resnice,
da je lepa zahvala navadno tudi nova prošnja.«

Ko sem zravnal list me je hvalil Damjan, rekoč: »Kar
je res, je res: tvoja flora je mršava kakor sedmero naglavnih
grehov, a pišeš lepo, drugače kakor oni šestega
škadrona; tisti praska po papirju, kakor bi škrtal z ostrogo.«

Proti večeru sva nesla pismo v mesto. Honorar ni izostal.
Oj, kako lukulski sem živel tisti blagoslovljeni večer!
Tovariš me je

peljal na ogel k branjevki in tam sem
se spravil za gladko mizo. Kaj sem tam jedel, kaj pil, tega
ne povem. Le to priznam, da sem naposled vzkliknil:
Bog daj obilo mecenov slovenskim pisarjem! —

Nekaj dni po oni lukulski večerji je prišlo nenadoma
povelje, da se naj naš polk odpravi na Kranjsko
k vojaškim vajam. Nepopisna radost je zavladala v
polku. Težko smo čakali pohoda. V jutru odhoda nas je
trobenta budila nenavadno zgodaj. Tovariš Glad, ki je
sicer to budilko vsako jutro krepko okregal in preklel, da
ga tako zgodaj kliče h konju, jo je tisto jutro naravnost
pohvalil, ker ga zove na pohod na Kranjsko. Komaj se je
dobro dan naredil, že smo zasedli konje in se uvrstili po
četah in škadronih v divizijone in polk. Po kratki molitvi,
katero so ob veselo utripajočih srcih svečano govorile
trobente, smo nastopili pot. Bilo je jasno, dokaj hladno
jutro velikega srpana. Nekaj dni že ni deževalo in nebo
tudi ni kazalo na kako neugodno vremensko izpremembo.
Ni mogoče povedati, kako veselje nas je prešinilo, ko
smo imeli za hrbtom tesne vojašnice in nas je od vseh
strani objelo široko, svobodno polje, katerega dehteči
zrak je poživil nas in naše konje. Vsi smo čutili, da je
nastopila za nas nova doba, dasi nekateri od pohoda
niso mogli pričakovati bogve česa, ker njih rojstni kraj
ni ležal na naši potni črti in se tudi niso nadejali, da bi
se sešli s svojimi znanci, prijatelji in sorodniki. Vendar
pa je vsakdo slutil marsikaj ugodnega pred seboj. Zdelo
se nam je prijetno, videti vsak dan nov kos slovenske
zemlje, vsak dan se nastaniti v drugi vasi, vedno pri drugih
ljudeh, večinoma kmetih, iz katerih smo vsi vzrasli
in ki so nam najbližji po mišljenju in trpljenju. Neki
pisatelj je rekel, da je prava sreča na konjskih hrbtih
doma. Tisti mož je bil menda idealist, in lahko bi mu po
Goethejevem odvrnili, da je mnogo trditev, ki imajo vse
znake istinitosti v sebi, a resnična in pravična je tudi
nasprotna trditev. Mi dotlej še nismo čutili sreče na
konjski živali. Pozimi, ko smo jezdarili po ozkih jahalnicah
kraj vojašnice in je bič opletaval po jahačih in konjih,
smo komaj čakali trenutka, da smo zlezli raz sedlo;
spomladi, ko se je začela ježa v širšem okviru zunaj
vojašnice na takozvani Teznji, ni bilo nič boljše; tudi
poleti, ko smo se na vajah na polju in po goricah kraj
Drave dosti svobodneje gibali, se še nismo dokaj sprijaznili
s konjskim hrbtiščem, no tiste dni, ko smo se na
sedlu pomikali proti osrčju domovine, je res prava sreča
polnila naša srca.

Ni malenkost dragonski polk na pohodu. Dasi nosijo
včasi posamezniki tega velikega telesa v prsih črva, ki
neznansko gloje in

kljuje, in je mnogo melanholije razlite
po obrazih zagorelih jahačev, celoti ne morete odrekati
onega, kar se imenuje slava in junaštvo. Le poglejte tak polk,
kako se ponosno nese po beli, uglajeni
cesti! Nekaj časa se korakoma pomika dalje. Nad njim
se dviga širok stolp prahu navpično k nebu. Čilo in gibko
stopicajo konji, bojko stresajo z glavami, kakor bi se
ponašali s svojo slavo, nestrpno grizljajo brzda. Nalahno
brenka sablja ob ostroge in stremena; tu se smejejo
in pogovarjajo tovariši, tam se krepka pesem razlega po
vrstah. Zdajci zatrobijo trobači »pozor« in »v dir«. Nemir
se polasti že pri prvem zvoku konjske drhali, in kakor
bi prilil nove moči v njih žile, spusti se devetsto konj
v bodri dir. Hrska žival z nozdrvmi, odpihuje vsiljivi
cestni prah, poigrava se z uzdami in vajeti, razpušča grive
in repe po vetru. Utihnile so vojaške pesmi, prah in
dir zapirata sapo. Rožljajo sablje in čutare in karabinke,
ropotajo kotliči in skodele in na daleč je slišno peketanje
konjskih kopit. Podoben visečemu stolpu leti oblak prahu
nad dirjajočim polkom in pod oblakom se liki zlato
svetlikajo čelade, kakor srebro se iskré sablje ob bedrih
in podkve pod kopiti. Kraj vasi se polk ustavi. Kakor bi
se z neba spustila ogromna jata žerjavov, tako nenadno
je pridirjal. Od povsod iz vasi hiti staro in mlado, od zamazanega
čednika pa do spoštovanega učitelja in častitega
župnika, vse hiti gledat novo čudo, mlade jahače, ki
so ravnokar zrožljali s konj ter se v dolgih vrstah razpoložili
po trati. Imajo se vaščani čemu čuditi in kaj gledati.
Eden hvali opravo, drugi konje, tretji lepi red po vrstah,
četrti izraža svoje pomilovanje ob pogledu na tako silno
zaprašene može; prvi se spominja davnih časov, ko
je sam jezdaril po Laškem in Ogrskem, drugemu postane
žal, da ga takrat niso odbrali h konjenikom, kjer je
vse drugačno življenje kot pri pešcih; nekateri se spomni
vojske, ki v kratkem času lahko pomori vso to slavo in
ves ta cvet, drugi se skrbno ozira na svoje češplje, jablane
in hruške, ne bo li kake etake na zoreče sadje. No
polk po kratkem odmoru zasede konje in odrine dalje.
Mladi vaščani še niso dosti napasli radoglednosti, zato
še dolgo zrejo za bojko se zibajočimi četami; z mladim
svetom vred tudi ženske še nekaj časa gledajo za jahači,
naposled pa se prebude iz neke sentimentalne zamišljenosti in s
krikom: Hvala Bogu, to smo se nagledale! — vrše v svoje kuhinje
pripravljat kosilo ali pa na njive plet
in okopavat korenje. Gospodarjem, ki so se bali za sadje,
seno in za vse, kar ni pribitega in priklenjenega, je
odleglo pri srcu in na povratku v vas hvalijo Boga, da se
vojaška nadloga ni nastanila v vasi, ampak je odjahala
dalje tja, kamor solnce

zahaja; drugi, manj previdni in
skopi, so ob pojavu vojaške sile pozabili na ves svoj imetek
in zdaj ugibljejo, kako je to, da ima cesar toliko ljudi
in konj in koliko ga more vse to veljati. Župnik in učitelj,
ki sta bolj od daleč gledala na polk, zavijeta v polje
in dolgo modrujeta o tem, kako je v prastarih časih edino
konj nesel siloviti narod nad slabejšega, kako mu je
pozneje pomagala ladja, dandanes pomaga obojim železnica
in v prihodnjih časih bo človeški um vpregel še
zrakoplov, in da se nikdar več ne povrnejo srečni in mirni
časi tihe Arkadije in da Kristov nauk o človekoljubnosti
ni padel na rodovitna tla. In pri vsakem koraku se
jima vriva vprašanje: Čemu vse to?

Pet dni je trajal naš pohod in vseh pet dni nas je navdajalo
isto plemenito navdušenje in hrepenenje, ki je
nekako zresnilo naše misli. Vsak dan smo jezdili skozi
kraje, kjer je bil doma ta ali oni tovariš. Tisti nam je seveda
razodel in razkazal vse posebnosti in znamenitosti
svojega kraja; dvigal je desnico, razprostiral kazalec: ta
vas se imenuje tako, ta hrib pa tako; tu rodi dobro vino
in tu zemlja še za oves ni prida; tamkaj na hribu so pred
leti ob hudi uri prestrelili oblak in iznad oblakov je padla
na zemljo čarovnica, ki je imela poln predpasnik toče,
a pod hribom leži vas, v kateri vaščana ne smeš vprašati,
koliko je ura, ker bi precej mislil, da mu oponašaš borno
vaško cerkev, ki nima ure v zvoniku; pa še dalje v hribih
je cerkvica svete Radegunde, kjer je dvakrat na leto
shod pravzaprav bolj za mlade ljudi, ki se tam shajajo in
seznanjajo in domov grede prepeljavajo po gozdih; in
pri sveti Radegundi je slišal nekoč propoved, v kateri je
prosil duhovnik svoje mlade ovčice, naj pazijo na božji
poti na svoje poštenje, da jih ne pojde s hriba doli več,
kot jih je prišlo gori. In kar je oni veselega in žarečega
lica pravil o svojem rodnem kraju, to je šlo od ust do ust,
hipoma se je razširilo po vrstah našega škadrona. Prigodilo
se je, da so takega srečnega človeka kje za krajem
ceste pred vasjo čakali starši z vso rodbino, kateri so se
pridružili tudi drugi vaščani; no siromak ni mogel ž njimi
govoriti; dvignil se je na stremenik, namignil z glavo,
pozdravil z roko in se nasmejal — to je bil ves njegov
pomenek z domačimi. Polk se je kakor poprej pomikal
dalje.

Z Damjanom sva jahala v eni vrsti. Bil je tiste dni zgovoren
in vesel kakor vselej. Le kadar ga je kdo z uščipom
spomnil ženeželjnega očeta, njegovega bogastva in bodoče
mačehe, se je razdražil, hlastal z glavo in njegov
Aga se je jel kriviti pod njim.

Naposled se je naš škadron ustavil sredi slovenske
vasi Črešnjevka. Objavili so nam, da v tisti vasi ostanemo
več časa; ker se bodo v okolici vršile naše vaje, naj
strogo pazimo, da ne zatrosimo ognja, in naj kmetom ne
delamo pretiranih zahtev. Razposlali so nas po hišnih
številkah. Z Damjanom sva bila nastanjena pri kmetu na
kraju vasi. Pri hiši se je reklo pri Čajžu. Pa hiša ni dom
konjenikov, njih dom je konjušna. Postavila sva konja v
staje. Pred hlevnim pragom se je precej pojavilo troje
moških bitij: prileten človek, otrok in mladenič. Priletni
človek je kazal silno boječ in skrben obraz, ki je hotel
zdaj zdaj vzklikniti: Ljudje božji, usmilite se me siromaka! — pa se
ni domogel do tolike hrabrosti. Zato je
brhki in krepki mladenič kazal veliko samozavest. Roke
uprte ob bok, je nekako drzno in uporno gledal na vojaško silo,
kakor bi hotel reči: Do takega junaštva se tudi
sam še lahko popnem. Otrok se je tiščal priletnega človeka
in njegove žive in smele oči so kaj radovedno švigale
po novih gostih; vse se jim je zdelo zanimanja vredno,
na vsak najin korak in gibljaj so pazile. To so bili Čajževi
ljudje: oče in sina. Ko so ti Čajževi ljudje zaslišali, da
govoriva z Damjanom slovenski, so se ohrabrili ter stopili
črez prag v konjušno.

»Dober dan!« sem jih pozdravil.

»Bog ga daj, vsem dobrim ljudem ga Bog daj!« je hitel
odzdravljati gospodar.

»A to sva, dobra človeka sva!« je zavpil Damjan, odpasal
sabljo ter jo vrgel s tako silo v kot, da se je zaprašilo tam,
kamor je padla. Čajž je s strahom pogledal za
sabljo in potem na dobra človeka.

»V vašo hišo so naju poslali in nadejam se, da bomo
prijatelji,« sem rekel, da bi vzbudil ugodno mnenje pri
gospodarju. »Ali imate dobre vode za piti?«

»Vodo imamo, dobro, hladno vodo imamo. Teci, teci,
Vorka, prinesi je korec gospodoma, s travnika prinesi
čvrste vodice, naj se napijeta gospoda!« Vorka, mlajši
sin Čajžev, je precej odšel, vesel, da ga je doletel tak imeniten
posel. »Ta uličnica, ki teče tod po ulicah kraj mojega poslopja,
bo dobra za konja, za piti hodimo pa na
studenec na travnik. Pri nas bomo vama postregli, s čimer
moremo, le sena za konja vama ne morem dati, ker
ga skoraj vsako pomlad sam kupujem. Moje seno tudi ni
za vojaške konje; odkar je na travniku volčec izpodrinil
bilje in deteljo, imam pusto seno.«

»Sena dobivava dosti; naši konji so ovsa siti,« je rekel
nevljudno Damjan ter dregnil v bok svojega lepega rjavca,
ki je na tak sunek poskočil z zadnjim delom života.

»No, no, no,« je viknil Čajž in odskočil. »Napasena
konja imata. To je prav. Saj jaz ne morem postreči taki
razvajeni živali, še s slamo ne. S slamo je pa tako, cesarska
prijatelja — letos je ni. Po zimi nam je pozeblo
tako, da nimamo ne žita, ne slame. Z listjem sem podstlal
konjem, kakor je pač pri nas navada.«

»Tudi tako je dobro, oče,« sem dejal. »Ali za štiri pesti
slame pa vendar imate, da ž njo odrgneva konja.«

»To pa. Idi, Šimen, in prinesi dva — tri otepe slame
prinesi, da bosta imela gospoda na čem ležati.« Šimen,
starejši Čajžev sin, se je leno obrnil in, razmišljeno gledaje
po vrtu, je počasno korakal okoli ogla po otepe.

»Po vsej svoji moči vama bomo postregli in kot prijatelji
bomo živeli skupaj. Kaj pa zaradi kuhe? Nekateri
vojaki so izbirčni. Opoldne imata meso, lepo meso, od
kite meso je prinesla od mesarja, no večerja — kaj bo z
večerjo?«

»Večerja ... hm ... večerja ... take potrate že nisem navajen,« sem dejal s težkim srcem in nerade so se besede
valile izmed zob. Damjan me ni pogledal po božje.

»Tudi dobro, prijatelja naša,« je pohitel gospodar. »Saj večerja ni dolžnost,
ali vendar ... vprašam. Ako se
človek opoldne naje mesa, res mu ni treba bogve kake
večerje. Meso je krepčilno in tečno.«

»Čim manj ga je, tem tečneje mora biti,« je pristavil
neprijazno Damjan ter vrgel zaprašeno sedlo v kot k
sablji. Čajž je zopet obupno pogledal na Damjana.

»Nekaj bi vaju prosil, cesarska prijatelja, pa mi ne zamerita.
Za svinjakom imam tri jablane, na katerih so začela
jabolka ravno dozorevati. Lepo rdečkasto postaja
sadje res, pa zavoljo tega še ni zrelo, o ne, ne. Če človek
ugrizne v tako jabolko, se mu nakremži obraz in čeljusti
mu gredo narazen. Vsako leto dam tista jabolka nekemu
gospodu v Ljubljano; tja pred kvartnim tednom mu jih
ponesem. Zato bi vaju prosil, da bi branila svojim tovarišem,
ko bi kdo hotel klatiti.« Že sem hotel ščititi vojaško čast
in povedati Čajžu, naj si vsako nelepo misel o
slovenskem vojaku izbije iz glave, pa premagal sem se.
»Ne bojte se, oče! Ko bi vi imeli zlata jabolka za svinjakom,
mi jih ne bomo klatili,« sem rekel, in nelepa misel
se mi je vsiljevala o Čajževem očetu in njegovi postrežbi.

»Saj bi se ne bal zanja, ko bi bila zrela. Nezrelo sadje
pa ni. Še zboli človek od njega. Ampak precej tu gori
za uljnjakom stoji stara hruška, brdovka ji pravimo, take
dobre medene hrušice rodi in še jih bo precej gori; če
tam sklatita katero, pa ne porečem ničesar.«

»Tudi hruške bova pustila na miru.«

»Oj dobra prijatelja sta mi prišla na kvartir, hvala
bodi nebeškemu očetu! To se precej vidi, kaj je poštena
domača slovenska kri. Ampak tri leta je tega, kar smo
imeli na kvartirju tri ogrske huzarje. To je rod tatinski.
Kakor bi spustil žive vrage okoli oglov, drugače ne morem
povedati, tako so delali. Saj človek rad da, kar more
utrpeti. O rad dam! Tisti trije razbojniki so mi pripeljali
vsako popoldne svoje konje v moj vrtič in jih privezali
k češpljam ter jih tam krtačili in gulili. Zdaj pa vprašam,
ali je vrt zato, da šlapa in tepta po njem konjska podkev?
Gledam tiste ljudi in si mislim: vso deteljico mi pomendrajo,
sadje mi otresejo in drevje mi omajejo. Pa sem se
približal ograji pa lepo sem jih prosil, naj mi ne delajo
škode, da se lahko krtači v konjušni ali pa pod napuščem.
A kaj — nič ni pomagalo, kakor bi bil tnalu govoril.
Nekaj so žlobodrali in čenčali name, ubogali pa niso.
Vse sadje so mi otresli in travo pomendrali.«

»In drugo pomlad sta se nam posušili dve češplji,« se
je oglasil za Čajževim hrbtom Šimen, ki je prinesel tri
otepe slame in jih vrgel na tla.

»Da, tudi drevje se nam je posušilo,« je potrdil gospodar.

»Midva ne bova krtačila na vašem vrtiču,« je odgovoril
suho Damjan. Šla sva vsak po dve povesmi slame.

»O tistih treh vrečah ste pravili?« je vprašal Šimen.

»Res, tri nove vreče so mi tudi ukradli.«

»Hoj,« sem se začudil, »kako je bilo pa tisto?«

»Rajnica moja je imela pleve za posteljo v njih spravljene
tu-le pod napuščem. Kar so jih huzarji ovohali in
odnesli v hlev. Imeli so jih ponoči za vzglavje. No — sem
si mislil — taka visoka glava rada na visokem počiva —
in nič nisem rekel. Tisto jutro pa, ko so huzarji na vse
zgodaj odjahali, vidim tiste pleve po vsem hlevu raztresene,
vreč pa nikjer. Bežim proti cesti, kjer so se bili
huzarji postavili v vrste, kričim in tantigujem, pa predno
sem bil pritekel na cesto, je zdirjala neznanska drhal
in več je nisem videl. Moja rajnica je dva dni jokala po
plevah in vrečah.«

Z Damjanom sva s slamo enomerno gulila zapotena
konjska hrbta, tiho se smejoč ubogemu gospodarju in
navihanim huzarjem.

Povrnil se je Vorka s svežo vodo, ves zasopel. Njegov
čvrsti obraz je gorel od veselja, katero mu je pričinila
zavest, da postreže možem, ki so prišli na konjih. Z
Damjanom sva se šla napit na prag. Takrat se je pojavilo novo
bitje pred konjušno. Ko je naju poživila in okrepila sveža
voda, sva dvigala oči v novo bitje in razžarila so se nama
lica in zasadila se je dobrovoljnost v srca.

»Stric, prišla sem vprašat, ali bomo mi prej južinali, ali
bosta prej« — je vprašalo tisto novo bitje v ženski obleki
ter površno pogledala na naju.

»Ali je oboje že pripravljeno, Marica?«

»Oboje.«

»Kaj kuhaš možema v juhi?« je vprašal Čajž po strani
in po tihem.

»Ješpren.«

»Ješpren? Kam pa misliš, Marica? Ješpren je trda jed,
ni za cesarski želodec. In ječmen nam letos ni obrodil.«

»Bo pa drugo leto,« je odgovorila Marica z glasom
vsemogočnega gospodarja in vsevedne Sibile.

»Krompir kuhaj, ki se nam je obnesel. Moža sta ga
vajena in nista nič izbirčna ter vesta o čem se živi na
kmetih. Nista prišla iz dežele madžarske.« Čajž se je
obrnil k nama. »Tistim huzarjem sem bil dal zvečer skuhati
krompirja v oblicah. Kaj menita, da so jedli? Nič.
Eden je zgrabil skledo in jo vrgel za mojo rajnico.
Takšen živinski rod je bil to!«

»Kradli so pa le krompir in ga pekli,« je pripomnil
Šimen.

»O tisto pa: kradli so krompir in koruzo so kradli in
pekli, pa plot so mi podrli ter ga požgali. Bog nam ne
pošlji več takih nerodnih ljudi k hiši!«

»No, Aga, sin vražji!« je klel Damjan na svojega rjavca,
ki je bil zelo nemiren, kadar mu je švigalo povesmo
preko križa

»Ni v najmanjši stvari se ne boste mogli pritožiti
črez naju,« sem zatrjeval Čajžu, ki je sivo zrl na rohnečega
Damjana. »Svoje predpise poznava in kar ni najinega,
to pustiva na miru. Ni se vam treba bati za nobeno
stvar, saj sva domača človeka. Kar se vam je nekoč
pripetilo s huzarji, iz tega ne smete sklepov delati na vse
vojaštvo.«

»Za Marico skled ne bova metala,« je pristavil Damjan,
smejé se preko svojega konja deklici, ki je vsa orudela
z jasnimi, čudečimi se očmi gledala na mojega tovariša
kakor v zahvalo za njegovo preračunjeno opazko.

»I no, Marica, bomo pa domačini prej jedli,« je rekel po
kratkem premisleku gospodar. »Cesarska prijatelja
vem, da ne gresta od konj, dokler ju nista opravila in
napasla. Pri njih je tako, da gre žival pred človekom, in
to je prav. Od njih se učite! Le idimo, da pridemo prej k
delu!«

Čajževi ljudje so se odpravili v hišo. Pravijo, da pred
imenitne dogodke pada njih senca. Odhajaje je Marica
prav globoko pogledala na Damjana. Ta pogled se mi je
zdel tako važen, da ga nisem mogel prezreti.

»Na najboljšega gospodarja menda nisva naletela,«
sem govoril tovarišu. »Ves čas bo gledal za nama, če mu
kaj ne pofuliva. Skraja se je kazal boječega, a kmalu se
je osokolil in razgovoril, pa vedno je namikal na kradež,
kakor da so naju poslali sem, da ga oskubeva do golega.
Si slišal?«

»Slišal. Todi so ljudje revni in nimajo bogvekaj dati
vojaku. Tudi brez njih dobrot prebijeva.«

»To je res.«

»Nu, dobro je, če je. Bo pa morda Marica na najini
strani,« je tolažil Damjan sebe in mene.

»Ali kaj poznaš ljudi todi?«

»Nič. Moj dom je že za nama v drugi dolini in tukajšnjih
vasi še po imenu vseh ne poznam. Tako sodim, da
imam odtod kake štiri ure do doma.«

»Ne pojdeš nič domov?«

»Nič. — No, Aga-zgaga, da bi te sto vragov!« Damjan
ni rad slišal, če se je govorilo o njegovem domu, dasi je
sam vedno sanjaril o njem.

Pri Čajžu sva se hitro udomačila. Precej prvo popoldne
sva se seznanila z njegovim poslopjem, vrtom in
njivami. Vorka, ki je gnal krave na pašo, je nama vse razkazal.
Videla sva tisto hruško, katere medeno sadje je
nama Čajž dovolil klatiti. »Lahko je bilo lisjaku pokazati
svojo radodarnost,« sem rekel Damjanu, ko sem zvedel,
da stoji drevo na sosedovi zemlji, in nisem videl niti ene
hruške na njem. Smejala sva se in mu želela huzarjev.
Sicer sva se pa hitro privadila Čajža, ker je naju v njegovi
hiši objelo ono kmetsko in pastirsko življenje, v katerem
sva se v otroških letih gibala in kamor so stremile najine
želje. Čim huje je pritiskal službeni jarem, tem bolj so
uhajale misli nazaj v čase prve mladosti. Zdaj sva zopet
videla poleg sebe tisto idilično življenje, ki je po svojih
ciljih popolno nasprotje vojaškemu življenju. Malo sva
imela prostih

ur, in to samo včasi proti večeru, pa tiste
sva živela, kakor bi bila doma pri svojih ljudeh. Hodila
sva na njive, travnike in v gozde k delavcem. Če je bilo
blizu tja, sva šla oba, če je bilo daleč, je moral ostati eden
doma pri konjih, drugi je šel sam. Čajž je sicer pazil, in
to prav po nepotrebnem, na svoje stvari, dejal vse svoje
premično blago za ključalnice in zapahe, štel svoje
sadje, po strani gledal v najine sklede, če se ne dela potrata
z živili, no vseeno sva se v njegovi hiši počutila
dobro. Četudi se je razgrinjalo na široko pred nama
kmetsko življenje, sva čutila vendar tudi pezo svoje
službe. Damjan je dal nekak dušek temu čutu. Navadno
je, da začno vojaki, katerim teko že poslednji meseci
njih službe, šteti dneve, ki jih še ločijo od domačih krajev.
Ponosni so na to, da so že stari vojaki in da se mora
čas njih službovanja že meriti po dnevih. Da bi bila ta
prijetna okolnost njim samim vedno pred očmi in javna
in jasna mladim tovarišem, napišejo število dni, katere
morajo še služiti, na kak javen kraj, tako da je vsakemu
vidno. Zato se vidi o poletnih mesecih v vojaških
prebivališčih tu in tam na steni ali vratih oglati in okorni
napis: Še toliko in toliko dni! Vsak dan se številka popravi,
to je zniža za enotko. Nekateremu se zdi nazorneje
načrkati si primerno število čark. S kakim zadostnim ponosom
zbriše potem vsak dan po čarki! To je pač znamenje,
da se je še malo priljubila takozvana »ljudska
vojska« narodu samemu. Takšnih čark si je načrtal tudi
Damjan na hlevna vrata. Kadar sva prijezdila vsa prašna
in zapotena z vaje domov, je vzdihnil gledaje na vrata:
»Še devetintrideset dni! Še osemintrideset dni!« Po takem vzdihu mu je bilo
laže pri srcu.

Da ni Marice, postala bi morda osorna s Čajžem, ne
mogla bi strpeti njegove neizgubečnosti. Marica je bila
edina ženska v hiši in gospodinja. Čajž, njen stric in varuh,
je bil, dasi nerad, pod njenim vplivom. Kar je ona
rekla in storila, to je navadno obveljalo. Včasi varuh ni
bil povsem zadovoljen ž njeno mislijo glede gospodinjstva,
zmajeval je z glavo, imenoval jo trmasto, ali to ni
upognilo njene volje, ki je šla svojo ravno pot. Prijatelja
nista bila; on je nekako nerad izvrševal njeno voljo, nerad
se pokoril njeni oblastnosti, in tudi ona se je kazala,
da nerada biva pri njem. Vendar kakega očitega sovraštva med
njima nisem videl. No, kakšno dekle je bilo
to! Treba jo je bilo videti pri delu. Zdelo se mi je, da se
ona poprime najraje moških del, kjer lahko pokaže svojo
silo in prevago. Nekoč jo je videl neki podčastnik
našega polka, Tržačan, ki je na daleč v okolici delal svoje
študije o kmetskih ljudeh, posebno pa

o ženskih, kako
vodi brano na njivi. Pri tem delu so se odlikovali njeni
udje s tako gibčnostjo, s tako bistroto se je nesla za brano
in tako zlahka in spretno jo je pritegovala in odnašala,
da Tržačan ni mogel odmakniti očesa od nje. In
rekel je tisti Tržačan, da le mestne gospodične umejo
tako harmonično poigravati z životom, in sicer tiste, ki
so se temu priučile na lawntenis-igrišču. Tržačan je
morda preveč videl in pretiraval, pa jaz postavim njegovo
sodbo semkaj, ker je prišla iz ust visoko postavljenega
človeka, dasi je neumestno prispodabljati težka
dela kmetskih deklet praznim zabavam mestnih gospodičen.
Pa tudi njena srčna dobrota se je lepo izkazala
pred nama. Naj je Čajž še tako pisano gledal na najine
obede, ki so bili tečni in obilni, naj je vzdihoval ob najinih
večerjah, ki so bile vseskozi času in stanu primerne,
vsi pojavi gospodarjeve skoposti niso motili deklice pri
njeni srčni postrežnosti. Vkljub temu pa ji skraja nisva
izkazovala prevelike prijaznosti: jaz sem bil še neizkušen,
v službi potrt, sentimentalen človek, torej nesposoben,
da bi gostolel pred žensko, Damjan pa je bil pogosto
razdražen in če ne hud, pa vsaj čemeren in malomaren.
Kmalu pa se je pripetilo nekaj, kar je mene navdušilo,
Damjana pa do kraja pogrelo za deklico. lmela sva
takrat priložnost počuditi se Maričini neustrašljivosti.

Bilo je neko popoldne kmalu po najinem prihodu v
vas, da sva morala iti k sprejemu konjske krme, ki se
nam je pripeljala z bližnje postaje. Za najine odsotnosti
si je bil snel Damjanov rjavec uzdo in ušel iz hleva. Povaljal
se je po trati, potem je dirjal okoli Čajževih poslopij,
hrzal, priskakoval in bil z zadnjima nogama. Ko so
ga Čajževi ljudje videli hruti okolo oglov, so se razpostavili
ob prosu za hišo in ob zelniku na koncu hiše ter
mahali z rokami in ga odganjali, da bi jim ne delal škode
po setvi. To mahanje je žival še bolj razburilo; podila je
svinje in kure, pasoč se po trati in nevedoč, kak demon
se žene za njimi, in kazala svojo elementarno silo in
divjaško naturo. Igralo se je takrat sosedovo otroče sredi
odprte vrzeli, ki je držala s Čajževega vrta k sosednji hiši.
Ker rjavec nikjer ni našel odprte poti v širno polje, je
dirjal proti vrzeli. Marica je šla ravno s škafom perila z
ulic. Na prvi pogled je spoznala, da je položaj nevaren
za otroka, vsaj po njenem mnenju. (Konjeniki vedo, da
plemenita konjska žival z veliko opreznostjo vihra prek
človeških teles in se jih nikdar, če se more ogniti, ne dotakne
s kopitom.) Da bi zaprla pot rjavcu, je skočila,
spustivši škaf na tla, k vrzeli v tistem hipu, ko je bil konj
že pri vhodu. Kakor levinja se je vrgla na razjarjeno, sopečo
žival, z eno roko je zgrabila za

grivo, z drugo za
nozdrvi. Preplašeni konj, hoteč se oprostiti železnih
pesti, je skočil v stran, a tu je trdo zadel ob ograjo. Pogreznil
se je v sprednji nogi ter obstal kakor omamljen
pod silnimi rokami. Tega prizora sva bila priča z Damjanom,
ker sva se ravno tisti trenutek vračala po ulicah gori,
obložena s senom in ovsom. Vrgla sva krmo na tla.
Damjan je skočil h konju, jaz v konjušno po uzdo. Za
hip je bila ognjevita žival, ki je nemirno kopala s prednjima
nogama, v naši popolni oblasti.

»Tebi je Bog dal v svoji prvi misli moško silo in odločnost,
a ne vem, zakaj te je potem izprevrgel v žensko,« sem rekel srčni deklici, nadevaje rjavcu uzdo.

»Kaj takega še nisem videl,« je dejal Damjan, »k mojemu
konju še v stajo ne gre rad vsak vojak.«

»O kaj ste mislili, da sem tako boječa,« je govorila
deklica, smejé se in popravljaje ruto na glavi.

»Tega nisem mislil. Hvaležen sem ti, da si ga udržala.
Imel bi sitnosti, ko bi bil ušel. Ne bila bi ga zmagala, da
ni butnil ob ograjo in se omamil. Kdor je to videl, tega
ne bo pozabil zlepa. Hvalo ti vem.« Živ izraz priznanja
in hvaležnosti je sijal v njegovih očeh.

»To ni bilo kaj posebnega.«

»Enkrat mi je že ušel, in šele drugi dan so ga ujeli
kmetje štiri ure daleč od Maribora. To je takšen potepin,
grdin, cigan, hudič. Hoha, Aga, na-na-na, haaa!«

»Lepo se vam poda, kadar sedite na konju, zato sem
vam ga pa ujela, da vam ne bo treba peš hoditi. Uhaja
vam pa zato, ker mu preveč kolnete,« je menila Marica
in šla po svoje perilo.

Obkrožili so naju Čajževi moški. Gospodar je zmajeval
z glavo, kakor bi se v mislih čudil takšni neustrašenosti,
Šimen je pokazal svojo pogumnost ter šel po
vratu potrepat rjavca, ki se je od razburjenosti tresel po
vsem životu, Vorka je preobrnil kozolec, vesel, da je bil
priča take gonje, potem se je skobalil na ograjo, da bi
bolje videl, ako bi se zgodilo še kaj.

O tem dogodku sva se z Damjanom večkrat pogovarjala.
Konec teh pomenkov je bila trditev, da deklice, podobne
Marici, ni daleč naokoli. Posebno je to trdil Damjan.
On je celo svojemu rjavcu govoril o tem. Nasul mu
je v žleb ovsa in sedel k njemu v žleb. Aga je imel navado,
da je pri zobanju z gobcem otepaval po strani in po
nepotrebnem trosil v stajo, zato je bilo treba paziti nanj.
Konj hrza in zoblje, Damjan sedi pri njem v žlebu. In
tako govori

moj tovariš svojemu konjskemu tovarišu:
»Ti si mi pravi junak, cigan ti vražji. Ženska te strahuje.
Kako boš prodrl sovražni karé, celo vrsto bajonetov, ako
si daš zapreti pot in puliti grivo slabotnemu dekletu. Kaj
bo, kadar bodo bliskale brušene sablje pred tem tvojim
zlatorjavim čopom in žvižgale krogle okrog tvojega gospodarja,
če izgubiš pogum pred žensko pestjo. Vidiš,
kakšna je tvoja konjska pamet, ti umazanec ciganski!
Pred Čajževo punco se pogrezneš v kolenih. Tebe, ki
letiš kakor ptica pod nebom, ujamejo bele ženske roke.
Sokola je užugala golobica. Oj ti vrag rjavi, neumni! Fej!
Veliko zgago si mi naredil. S teboj se več ne morem ponašati, Aga-zgaga! Fej te bodi!«

In Damjana samega je ujela Čajževa punca. Od tistega
dne se je začel prav zanimati zanjo. Pri kosilih je postal
zgovoren, pri večerjah dovtipen. Hitro je bil spazil
ves dnevni red Maričinih poslov. Vedel je, kdaj je deklica
v kuhinji, kdaj ponese krmo živini, kdaj pojde mlest,
prat, po vodo ali po drva. Če je le mogel, je izpregovoril
par besed ž njo. Ona se ga ni ogibala. Okolnost, da
so postali njiju medsebojni odnošaji skoraj namah nekako
trdni, njiju medsebojno vedenje domače, prijateljsko,
ta okoliščina mi je pričala, da je med njima že nekaj
dogovorjenega, dognanega in jasnega, a nič nisem
videl in vedel kdaj, katero uro in pri kateri priložnosti se
je njiju razmerje tako zelo zbližalo. Nisem si upal vprašati o tem Damjana.
On bi se bil gotovo nevoljen obregnil
na tovariša, ki je šele začel služiti cesarja, pa se že
drzne prodreti v skrivnosti moža, ki ima le nekaj nad
trideset čark na vratih konjušne. Zapazil sem, da hodi
Marica pogosto na ulice umivat si nogi, da se je začela
tudi v delavnik bolje in skrbneje oblačiti. Ko sva sedala
zgodaj zjutraj na dvorišču na konja, je bila gotovo ona
kje blizu, da dobi najin pozdrav; ko sva se vračala od vaj
domov, je šla navadno s škafom mimo naju po vode.
Rada je videla Damjana na konju. On je bil res gibčen in
spreten jahač, nič zvezanega in neokretnega ni bilo na
njem, in kadar je bilo treba, je šel njegov rjavec iskro
pred njim, kažoč sebe in svojega gospodarja v prikupljivi
podobi. Marica je kar strmela vanj.

Samo enkrat, bilo je nekega večera, sem slišal med
njima daljši pogovor. Z Damjanom sva čistila svojo
opravo pred hlevom, Marica je stala na ulicah v vodi in
si umivala nogi.

»Dan se nagiba k večeru in kmalu ga bo konec, hvala
Bogu! Lahko ga za vselej zbrišem iz števila svojih
težkih dni,« je rekel Damjan, prislonil očiščeno sabljo
ob zid ter šel izbrisat čarko z vrat.

»Večkrat sem že gledala tiste vaše čarke na vratih. Kaj
pomenijo?« je vprašala Marica z ulic, igraje z nogama
v vodi.

»Te pomenijo nekaj dobrega, dekle. Petintrideset jih
je še in te pravijo, da moram še petintrideset dni služiti.
Vsak dan zbrišem eno. Tu na vratih imam svojo pratiko.«

»A jaz sem mislila, Bog ve kakšno učenost pomeni tisto.«

»Učenost ni, ampak račun je to, na katerega sem že
dolgo čakal. V petintridesetih dneh bo do kraja zbrisan
ta dolgi račun.«

»Kam pojdete potem?«

»Kam pojdem? Na Kranjsko pojdem orat zemljo, kakor
so to delali moji predniki; in četudi bom moral trdo
delati, vedel bom vsaj, zakaj se ubijam. Tudi sem pridem.«

»V Črešnjevek pridete? Le glejte, da ne pozabite!«

»Da, to veš, da pridem, in ko bi bile ne vem kakšne
gore na poti. Črez sam Triglav bi prišel.«

»Pri nas najdete morda dosti novega, ako boste dalje
odlašali s svojim prihodom. Stric se hočejo oženiti.«

»Ali res?«

»No.« Marica je s širokim pogledom obvela Damjana,
kakor bi se te smejoče oči pasle ob vtisku, ki ga napravi
njena novica na prijatelja. »Torej morate priti kmalu
k nam, ako hočete najti vse pri starem.«

»Ti si že dolgo v tej hiši?«

»Tri leta, odkar so umrli oče in se je brat oženil na
dom. Doma nisem hotela ostati, ker je prišla tuja ženska
v hišo.«

»Oh te tuje ženske, te so vsakemu križ v njegovi rodni
hiši, naj bodo že mačehe ali svakinje. Tako vedno slišim
praviti.«

»Nova gospodinja je bila tako dobra z menoj, tako
mehka, dobra in sladka, da je nisem mogla prestati.
Vedno mi je razkazovala svoje škapulirje, božje podobice
in naštevala odpustke, katerih je deležna, in vedno
me je vabila na božja pota in mi hvalila samski stan in
večno devištvo, menda zato, da bi ji ostala pri hiši za
deklo in da bi še svojo doto pustila na domu. Ta ženska
se je tako zavzela za mojo časno in večno srečo, da mi je
celo prigovarjala, naj ne nosim ob velikih praznikih
peče. Taka potrata v noši je smešna in pregrešna, pa
draga in od samega vraga — tako me je učila ta mila Jerica.
Jaz sem se kmalu naveličala njene preračunjene
dobrote in sem rajša potegnila k stricu, ko je umrla njih
žena, za brezplačno deklo in gospodinjo. Tu si nihče ne
upa uganjati z menoj sitnosti s škapulirji, podobicami in
odpustki in ob praznikih oblečem to, kar

imam. Pa tudi
iz stričeve hiše se mi bo kmalu seliti. Nove gospodinje
tukaj nočem čakati.«

»Kam se obrneš potem?«

»Ne vem še kam. Svet je širok. K bratu ne grem, kamor
bi lahko šla. Drugim ljudem ne maram služiti. Gledala
bom, da postanem sama gospodinja. Doto imam.«

Taka beseda je ugajala Damjanu. Stopil je na kraj ulic.
»Jaz pridem precej sem, ko se iznebim te službe,« je
dejal tiho.

»Ali domov ne pojdete?«

»Tudi tja pojdem, k sestri pojdem.«

»Staršev nimate več?«

»Očeta še imam. In kakor tvoj stric, tako bi se tudi
moj oče še radi oženili. Pisano mater bi nam radi pripeljali
v hišo, a otroci je ne maramo in se bomo temu ustavljali, kolikor bomo mogli.
No ko bi se morali podati očetu, potem tudi jaz ne ostanem več v domači
hiši.«

»Takšen čvrst fant bi se pa vendar ne smel bati pisane
matere. Jaz bi se svoje svakinje prav nič ne bala, ko bi
bila tudi huda,« je rekla Marica in drgnila nogo ob nogo,
dasi na njih ni bilo najmanjše nesnage.

»Pa le nisi hotela ostati doma. Jaz se pisane matere ne
bojim toliko, da bi bežal pred njo, ali meni ni potreba
ostati doma in gledati, kako mačeha napeljava vodo na
svoj mlin. Hvala Bogu, toliko dobim iz doma, da si lahko
poiščem svoj kot in vzamem svojo gospodinjo,« se je
pohvalil Damjan. Marici je srečen smehljaj letel po obrazu.
S priučeno sramežljivostjo je pogledala na svojo
drobno nožico, ki je, kakor bi namenoma zdaj pobrbala
po blatu, potem se zopet okopala v bistri vodi.

»Vaš odgovor razodeva, da niste daleč odtod doma.
Od kod ste?« je vprašala, dvignivši razžarjeni obraz k
Damjanu.

»Daleč ni do mojega doma. Kake štiri ure bode. Iz
Črnega dola sem.«

»Iz Črnega dola?« je ponovila deklica, čudeč se.

»Kaj veš, kje je naš Črni dol?«

»Tam še nisem bila, slišala sem pa že dosti o tistem
kraju.« Tu se je Damjan razprostrl o Črnem dolu in,
hvaleč tisti kraj in njega prebivalce, se je skoraj zasolzil.

»Kje so si vaš oče izbrali svojo nevesto?« je prekinila
deklica njegov hvalospev.

»Sestra mi je pisala, da daleč nekje od doma, ali kje,
tega ni povedala. Moj oče so konjski prekupec in kupčujejo
daleč okoli. Vse gorenjske, dolenjske in tudi hrvaške kraje obhodijo.
In na eni taki poti so naleteli nekje
na žensko, katero hočejo pripeljati na dom. Tako piše
sestra.«

»Je li mlada tista ženska?«

»Sestra piše, da je mlada. Dekla menda.«

Nastal je premolk. Damjan je pobral šibico, s katero
je začel bíti ob škorenj, kar je kazalo, da ga obhaja razdraženost.
Marica ga je jela pazno motriti. Njeni nogi
so zastale v vodi, njeni roki sta tesno tiščali tanko krilce
h kolenom; vsa je bila podobna nepremičnemu, vzornemu
kipu. Strmé v mladeniča je vprašala s tihim glasom:
»Vi ste podobni svojemu očetu?«

»Ljudje pravijo da, ali jaz tega ne vidim. Jaz ne poznam
samega sebe.«

»V našo vas hodi mož iz Črnega dola. Spominjam se,
da je pravil tisti mož nekoč pri nas, ko je žrebeta kupoval,
da ima sina pri vojakih, pri takšnih, kakor so zdaj tu.
Črž mu pravijo, in vi ste mu nekoliko podobni.«

»No, to so moj oče, konjski prekupec. Mi smo Črževi
iz Črnega dola. Doma mi pravijo Čržev Tone, pri vojakih
me kličejo za Toneta Damjana.«

»Slišala sem, da se tisti mož, torej vaš oče, ženi pri
mladi deklici v naši vasi.«

»Kaj hudiča - tukaj se ženijo, v Črešnjevku? A to bi
rad poznal, tisto Uršo, ki se jim hoče obesiti na vrat. No,
to mi moraš pokazati, Marica.« In čudoma se je prijel
Damjan za glavo, snel kapo ter jo vrgel v mejo. Marica
je z veliko zadovoljnostjo gledala na to kratko ostriženo
glavo s krepkimi moškimi potezami, gladkim čelom,
lepim nosom in švigajočimi očmi.

»V kratkem boste spoznali tisto Uršo. Potrpite še en
dan ali pa dva!«

»No, to sem res radoveden. Ko so sestri dali doto, so
ji obljubili, da še eno doto dobi, kadar se bodo odpovedali
gospodarstvu. Dolgo bo sestra čakala druge dote.
Dva Črževa sina sva pri domu, ki ne marava, da bi nama
mačeha rezala kruh. In tako pravi Čržev Tone, ki nosi v
svoji glavi pameti za pet drugih: Če se hočejo oče v drugič
oženiti ... no ... se ve ... oni so gospodar ... in če stvar
po pameti premislim, mi jim res tega ne bomo mogli
ubraniti. Ali zakoni so tudi za otroke in po teh zakonih
bomo zahtevali

svoje deleže iz našega lepega grunta. Z
bratom sva se dosti natrpela na gruntu in sva pomagala,
da smo ga lepo povzdignili, zato menda po pravici
zahtevava plačila in da ne bo najina druga mati, ki je
morda mlajša od mene, žela vseh sadov najinih trudov.
Kakor pravim ... nič ne rečem ... ako imajo oče res še
tako mladostne skomine, naj se oženijo, ali od tistega
dne, ko pripeljejo svojo izvoljenko, ne bo v domači, v
Črževi hiši prostora zame in za njih šavro-mavro.«

Marica se je burno posmejala. »Slišite, ne sodite preostro
mlade deklice, katere še ne poznate. Morda ona ne
bo samo žela vaših sadov, morda vas ne bo sovražila, saj
vse mačehe niso hude in grabežljive. Prorokujem vam,
da vas bo tista rada imela in vam urezala vselej večji kos
kruha nego vašemu očetu.« Samo zaljubljeno nagajivost je bilo brati na njenem
licu ter globoko paznost, kakšen učinek delajo njene besede
na mladeniča, in v njenem glasu, ki se je lil zvonko
in odločno, se je javljala neka slabo brzdana razburjenost.
In ravno tako odločno je bil njen lepi in smeli
pogled uprt v prijatelja.

Damjan je pobral kapo. »To, kar si zdaj rekla, se ne bo
zgodilo ne danes, ne jutri. Meni mačeha nikdar ne bo
rezala kruha. Čržev Tone si s svojim deležem sam zasnuje
svoje gospodarstvo.«

»O, to se lahko zgodi, da bo vas imela tista deklica
rada. Jaz poznam ženske. Le dobro si zapomnite, kar
Vam pravim, in ne mislite tako hudo o njej, vi strašljivec!« Rekši je skočila z ulic in stekla mimo mene proti
hiši. Ves njen obraz je gorel in se tresel od smeha in razburjenosti.

II.

Neko opoldne je moral Damjan na enodnevno
stražo v sosednjo vas Groblje, kjer je stalo polkovno
poveljništvo. Ostal sem sam doma pri obeh konjih.
Popoldne je prišel na prag moje konjušne Vorka. On je
večkrat na dan pogledal, kaj delata ta njegova prečudna
prijatelja, ki nosita čelado in ostroge, sabljo in karabinko
in vendar govorita tako, da ju lahko razume vsak
božji človek.

»Kaj danes nič ne paseš?« sem vprašal dečka.

»Ne, danes moram na njivah pomagati okopavati,« je
odgovoril slone ob durnih podbojih.

»Saj ti še ne moreš delati. Premajhen si še.«

»O — okopavam lahko. Oče pravijo, da majhen človek
tudi lahko dela; delo je pri tleh.«

»To je res, ljubi Vorka. Naše delo ni na soncu, ne na
luni. Ali so oče tudi na njivah?«

»Oče so pa v Čelešnikovi gostilni.«

»O — v gostilni? In ti moraš okopavati!«

»O — naš oče nikoli ne gredo v gostilno, razen kadar
pridejo iz Črnega dola Čržev stric in se pri njih lahko
zastonj napijejo.«

»Čržev stric?« sem odjeknil dečku.

»Čržev stric so prišli žrebičke kupovat. Pri Čelešniku
imajo dva na prodaj in našega tudi pridejo pogledat.«

»Ali so tisti mož res tvoj stric?«

»Oče so mi naročili, naj jim pravim Čržev stric. Pa
Marici ne smete nič praviti, da so tukaj.«

»Zakaj ne?«

»Skrila bi se jim.«

»Kaj se jim skriva?«

»Vselej, kadar pridejo, se jim skrije. Ko so bili zadnjič
tukaj, je zbežala na hrib k Bobnarju in ves dan je ni bilo
domov. Oče in Šimen, oba sta šla po njo in sta jo komaj
spravila domov, ko so bili Čržev stric že odšli. In rekla je
takrat, da bo vselej ušla, kadar

pridejo Čržev stric, in da
se rajša potepa noč in dan z volkovi po gozdih, kakor da
bi živela pod eno streho s Črževim stricem.«

Hoho — sem dejal sam v sebi — to so čudne reči! — in na mah so bežale predstave: Čržev oče, Marica in
Čržev Tone ena k drugi, zavrtele se in zamotale ter pričinile
sklepe, ko so se strnili v neugodno sodbo, da se iz
teh čudnih stvari še kakšna žaloigra lahko izcimi. V tistih
časih sem čital samo žaloigre. Če je bilo le količkaj
časa, pa sem se vtopil v te vrste poezije. Celo v staji kraj
svoje Flore sem skrivaj privlekel drobni zvezek Šekspirjeve
tragedije izza bluze. Pridno zoblje sentimentalna
žival in pripihava, a jaz sesam lulo in čitam prizor ali pa
dva in po večkrat ponavljam one prizore, v katerih se
vrše sama srce pretresujoča dejanja. To neprestano čitanje
mi je rodilo sodbo, da se v človeškem življenju vse
nenormalne razmere završe s tragičnim koncem.

Pazno sem gledal Vorko, no deček se mi je zdel premlad,
da bi govoril ž njim dalje o razmerju, ki me je jelo
živo zanimati. »In kakšen so Čržev stric?« sem vprašal
po dolgem premolku.

»Videti so hudi. Tako udarijo ob mizo, da zapoka v
njej in se potrese po hiši. Meni pa vselej prinesejo štruce,
kadar pridejo. Pa jaz jih zato še ne maram in ne bi
rad, da bi se zavoljo njih morala Marica skrivati.«

Deček je umolknil. Zagledal se je bil v ogromne škornje,
ki so stali pred njim na stolu, ter začel s prstom tipkati
po ostrožnih kolescih, da so se vrtela kakor vretenca
in brenčala s tankim, kovinskim zvenkom. Zdajci se je
pojavila Marica za Vorko. Rad sem videl deklico, torej
sem ji stopil naproti na prag.

»Idi, Vorka, v hiši na mizi je narezana malica za plevice,
nesi jo na njivo in največji kos, tisti krajec, daj Bobnarici,
da bo imela kaj domov nesti, najmanjši pa Jeretinovi
Jerički. Pa ne pozabi! Le brž teci in pridi precej
nazaj, pojdeš k Čelešniku; tam so Čržev stric, ki imajo
štruco zate.«

»Kdo pravi, da so Čržev stric pri Čelešniku?« se je prihulil
deček.

»Čelešnikova Katra mi je poslala pošto. Le idi!«

»Jaz ne ponesem malice. Ti bi v tem času zbežala in
se skrila.«

»Nič se ne boj, Vorka, danes se ne skrijem. Tako se ne
bomo več igrali. Zvečer pridejo Čržev stric knam, jaz jih
počakam, in ti nam boš nosil vino in štruco od Čelešnika. Le posluhni me in nesi malico.«

»Ali se res ne skriješ?«

»Zares ne. Le brž idi! Plevice so že lačne.«

Vorka se je nekaj obotavljal, pomel ob durih, pogledal
s prosečo bojaznijo v očeh na Marico, naposled se je
menda domislil, da bode najbolje, če naglo opravi posel
in se hitro povrne. Zdirjal je proti hiši.
»Če se boš skrila, počakaj me, jaz pojdem s teboj,« je
vpil od hišnega ogla. Deklica je z roko mahnila proti
njemu.

»Ali vaš tovariš zvečer ne more priti sem domov?« me
je vprašala, stopivši bliže.

»Ne. Do jutri opoldne nikakor ne sme s straže.«

Deklica je nekoliko pomolčala. »Še bolje tako. Ko bi
bil tukaj, nerodno bi mu bilo in neprijetno govoriti s
svojim očetom. Bolje je, da se danes še ne vidita. Nekaj
bi vas rada prosila: pridite zvečer v našo izbo. Rada bi,
da ste vi priča, kako in kaj se pomenim z očetom vašega
tovariša, rada bi, da bi vi vse slišali in jutri spričali svojemu
tovarišu.«

»Jeli, Marica, ta Čržev stric, kakor ga imenuje Vorka,
ta Tonetov oče te hoče vzeti za ženo.«

»Da.«

»In ti nočeš biti očetova, ti hočeš biti sinova. A?«

»Očetova ne bom nikoli, sinova pa, kakor bo Bog
hotel. S Črževim Tonetom sta tovariša v trpljenju, med
vama ni laži, vi mu poveste, tako da ne bo imel nobenega
dvoma več o meni.«

»Ali ti on ne verjame, da nočeš biti očetova?«

»Verjame. Ali tako razdražen je, kakor bi dvomil o
meni.«

»Menim, da ga bom o tvoji dobroti lahko prepričal.
Ali povej mi, kako je to, da te hočejo omožiti s Čržem?«

»Stric imajo v sosednji vasi nevesto in ta jim je dala
vedeti, da prej ne pride v hišo, dokler se iz nje ne spravim
jaz. Zato bi me radi omožili in vsakemu bi me radi
dali, naj me mara že Črž ali cigan ali volk. Marsikoga so
mi že nasvetovali, naposled pa tega Črža. Ž njim imajo
svojo konjsko kupčijo, pri kateri sta se menda zmenila
zame, pa brez mene. Jaz sem se izprva temu smejala, da
me ta dva štejeta nekako med konje, pozneje pa, ko se
je govorica raznesla po vasi, sem vselej uhajala iz hiše,
kadar je prišel Črž.«

»Slaba bo za Šimna in Vorko, če dobita pisano mater.«

»Jaz že zaradi teh dveh nisem hotela iz hiše, ker smo
prijatelji. Šimen je trdovraten in samosvoj človek, ki ne
ostane več dolgo v domači hiši, le za Vorko mi je žal, ki
je še otrok. Dobro se jima ne bo godilo pri ženski, katero
jima stric pripeljejo na dom. Ona je skopa nad strica.
No jaz dalje ne morem ostati pri Čajževih. Naj

si urede
svoje stvari po svoje, kakor si uravnam jaz svoje; stricu
pa ne bom delala več napote.« Pogledala je Damjanove
čarke na vratih, kakor bi bila v njih zapisana njena usoda.

»Marica, nadejam se, da se boš še to zimo omožila
tako, kakor sama želiš. In če se to zgodi in nas povabiš,
prijahali bomo Damjanovi tovariši k tvoji poroki.«

»Na konjih?« je vprašala dvomeče.

»I kako pa? Na konjih, če nam bodo dovolili. Takšna
hrabra deklica mora imeti hrabre svate.«

Smejala se mi je s prisrčnim, srečnim in iskrenim
smehom. Njene oči so zaupno in hvaležno pogledale v
moje, a precej so zablodile po vrtu in nekaj malega skrbi
se je usadilo vanje. »Vi se šalite z menoj in jaz stojim
tukaj, kakor bi ne imela nobenega dela. Ko bi me stric
videl! Torej ne pozabite priti zvečer!«

»Nikakor ne pozabim,« sem klical za njo, ker je že
hitela proti hiši.

Ko sem bil opravil svoj posel v konjušni in sem imel
baš nekoliko prostega časa na razpolago, me je gnala
radovednost k Čelešniku. Videti sem hotel Damjanovega očeta.
Ker nisem imel božjega v žepu, da bi mogel
stopiti v gostilno, sem pokukal na dvorišče. Tam sta gulila
Glad in Kopač, nastanjena pri Čelešniku, svoja konja.
Stopil sem k njima. Tudi ona sta bila radovedna, kakšen
je Damjanov oče. Nisem se mudil dolgo in iz Čelešnikove
gostilne so stopili trije možje. Prvi je šel Čelešnik,
rejen, trebušast, na videz ravnodušen človek, z majhno
zeleno kapico na ogromni glavi. Gledal je zamišljeno v
tla, oziroma na konce svoje obutve, kakor bi bil tam napisan
ves obzor njegovega gospodarstva. Drugi je bil
moj gospodar Čajž, čigar neznatna, suha postava se je
kakor senca pomikala za debelim krčmarjem. In tretji
možak ... o tretjem možaku sem precej uganil, da to ne
more biti nihče drug kakor Damjanov oče, tako je bil po
postavi, hoji, velikosti in korenjaštvu podoben Damjanu
sinu. Mladostno jasne in mehke niso bile več črte
njegovega lica, marveč so kazale človeka možate misli in
velike duševne sile, pričale so pa že tudi o trudih in naporih
za življenje. Med tem ko sta njegova tovariša trudno,
lové in krivé se stopila raz visoki hišni prag na dvorišče,
se je razodevala v Črževem koraku primerna
gibčnost in velika samozavest. Visoko je dvignil glavo,
njegove jasne, široko odprte oči so švignile črez dvorišče
in v tistem hipu je tiho pritrknila glava, ker že je bil storjen
sklep, da si je lepo poslopje postavil krčmar Čelešnik. In prav z nekim mladostnim
razmahom

in gestom si je bíl s tanko, v grmu urezano palico po gležnju, ko se je
kmetska trojica ustavila pred nami vojaško trojico.

»Lepe konje imate, možje cesarski, rejene, gladke in
svetle. Proti našim kmetskim param je to gosposka žival.
Da, rednost, rednost, rednost, te tri čednosti ljubi tudi
žival, a pri nas ljudje ne umejo, nočejo ali pa tudi ne morejo
redno opravljati živine. To je naša napaka.« Tako je
govoril Črž ter trepal po glavi Gladovega Hektorja, ki
vsled starosti že ni bil posebno dovzeten za nežnosti in
je tožno povesil glavo, kakor bi mu bilo žal, da kmetska
žival nima rednosti. Menda da bi ga obodrila, je začela
Kopačeva Mama kopati s sprednjima nogama in stresati
glavo, ko jo je konjski prekupec pogladil po križu.

»Odkod ste primarširali, možje?« nas je vprašal Črž,
ko se je seznanil s konji.

»Iz Maribora, če veste, kje je to mesto,« je odgovoril
Glad, ki je čepel pri Hektorjevih nogah in mu z mastjo
črnil kopita.

»Kako bi ne vedel za Maribor; to ni tako daleč. Jaz
grem večkrat v Krapino, Varaždin ali pa noter v Čakovec
po konje. In ti kraji so v stran od Maribora, tako bolj
noter na desno.« Črž je z dvignjeno desnico grebel od
sebe, kažoč, kje so omenjeni kraji.

»Koliko dni ste marširali iz Maribora?« je vprašal,
zroč name.

»Marširali smo pet dni,« sem odgovoril.

Črž se je posmejal. »A jaz sem prišel, ne po železnici,
ampak jahal sem in tudi peš sem hodil, v poltretjem
dnevu iz Varaždina pa do Črnega dola. In to je daljši pot
nego iz Maribora.«

»Potemtakem ste mučili žival in to ni v redu,« sem
dejal z lahnim uščipom.

»Da, mučil sem žival pa tudi sebe. Baš letos na
Veliko Gospojnico zvečer sem prignal dva konja iz
Varaždina domov. Ves zlomljen in iztrkan sem bil na
poti. Tisti dan sem bil na cesti od štirih zjutraj pa do
desete ure zvečer; le toliko sem počival, da sem krmil.«

»In v cerkvi niste bili nič na takšen praznik?« je
vprašal Kopač, ki je mil rep svoji Mami.

»S konji se ne hodi v cerkev, prijatelj božji,« je odgovoril
Črž ter zvesto pogledal na Kopača. »Ali kraj cerkve
sem pa vendar postal in ob zid sem se prislonil med
svetim opravilom in konjička sta stala poleg mene. In to
zadostuje za popotnega človeka. Moja naglica je bila v
redu; da sem gonil počasi, potreboval bi bil štiri

dni in
poldrugi dan bi bil zamudil pri delu. Čas je poleti zlato
— za kmeta. V drugih stanovih pa ni treba hiteti; tam se
vse lepo zlagoma dela — kolikor se dela.« Na to nisem
vedel ničesar odgovoriti. Opazil sem precej, kako samozavestno
in celo pravilno govori ta Črž. Kako pazno je
njegovo vešče oko motrilo našo konjsko žival! In kako
gibčen je bil v svojem vedenju!

Obrnil se je h krčmarju, rekoč: »Zdaj pa pokaži, Čelešnik, kaka žival diše in sope v tvojem hlevu!« Možaki
so šli v hlev, jaz za njimi. Čelešnik je imel snažne, zračne
obokane hleve. Čržu je sijalo veselje na obrazu, ko se
je ogledoval. Tudi Čajž je kimal z glavo. Prav zadi v kotu
je stalo dvoje žrebet, ki sta nas pozdravili s tresočim rezgetanjem
in nemirnim stopicanjem. Eno je bilo vranje,
drugo rjave dlake. Črž je stopil pred stajo in motril od
blizu. Vranček, precej suho, medlo žrebe, mu ni nič ugajal.
Pri rjavčku se je dlje pomudil. Stopil je k njemu v
stajo in ga pregledal in pregladil od strani in od spredaj.
Naposled je rekel: »Prosim, Čelešnik, na dvorišče mi ga
pelji!« Krčmar mu je velerad ustregel. Zaklopotala so trda
kopita po suhem hlevnem tlaku in šli smo na dvorišče.
Res, lepa žival je trepetala pred nami, polna življenja,
plašljivosti in razposajenosti, s plemenito, živahno glavo
na precej dolgem vratu, z nekoliko zakrivljenim
smrčkom, udatimi prsmi, ravnim križem in suhimi nogami,
skratka vse v proporciji. Črž je šel nekolikokrat
okoli žrebeta in kazal se je zadovoljnega. Komaj slišno
je požvižgaval. Tudi Čelešnik je zadovoljno gledal svojo
žival. Čajž je menil, da takega žrebeta še nikoli videl
ni, in dvakrat je rekel Čržu: »Vidiš, kaj ti nisem pravil,
a?« — »Prepelji mi ga po dvorišču in pobeži malo v dir —
prosim!« je velel Črž. Čelešnik se je važno spustil v lahen
dir. Smešno je bilo videti, kako neokretno, težko, po račje se
je gugal debeli krčmar za čilo živaljo, ki ga je vlekla
za seboj. Pa zdajci je začel gruliti Črž: »Ej, ej, ej!« in
odmajevati z glavo. Začuden sem pogledal nanj. Mislil
sem, da se posmehava krčmarjevi okornosti, ker žrebe
je bežalo bojko in svobodno, in da ni na uzdi, bi bilo
splavalo in se razprostrlo kakor ptica v zraku; no ko se
je Čelešnik vračal k nam zasopihan in zapoten, mu je
odmajal konjski prekupec s kazalcem desnice ter mu
klical skoro v obupu: »Ni, ni, ni! Ej, ni v vsaki luknji raka, ni, ni!«

»Nu, kaj mi ga boš zgrajal?« je vprašal preplašeni
Čelešnik, otiraje si z dlanjo čelo.

»Ne morem drugače, prijatelj, ne morem. Res, ni v
vsaki luknji raka, ne! Ni ga para k mojemu rjavčku, dasi
ga iščem po Kranjski,

Štajerski in Hrvaški! Škoda, škoda,
da ne morem narediti kupčije! Tvoj rjavček ima hibo.«

»I kakšno?« se je zavzel Čelešnik.

»Kreše se v zadnjih nogah.« Tej trditvi se je Čelešnik
smejal in je krepko ugovarjal. Skliceval se je na celo vrsto
možakov, poznavalcev konjskega plemena, ki na
žrebetu niti najmanjše hibe niso našli. No, ko je na Črževo
prošnjo vzel Čajž rjavčka za uzdo in ga v bistrem diru
prepeljal po dvorišču in je Črž opozoril Čelešnika, naj
dobro pazi, kako uhajajo žrebetu zadnji nogi v pregibih
na notranjo stran, komaj vidno sicer, a vendar uhajajo:
takrat je krčmar jenjal ugovarjati in z menoj vred je
moral pritrditi, da ume Črževo oko bistro pogledati na
žival in da mu ne uide niti najmanjša hiba, ki je skrita
neveščemu človeku. Polastila se ga je velika maloduš-
nost, ko je slišal, da zgubi rjavček v kupčiji zaradi te neznatne
hibe najmanj trideset goldinarjev v ceni. Mračno
je gledal nanj, zvesto poslušal umnega in zgovornega
Črža in nevoljno, skoraj sirovo je odrival žrebetov
smrček, ki je veninven hotel ohlapniti gospodarja za
rokav, kakor bi ga hotel prositi, naj mu ne zameri. Možaki
so se spustili v pomenek o konjskih semnjih, a jaz
sem se tiho zmuznil od njih družbe. Hotel sem doma
počakati Damjanovega očeta.

Že sem bil ogulil in ogladil
oba konja, postregel jima na vse mogoče načine in
visoko je že stalo sonce v gori, ko je tenko zarezgetalo
žrebe na dvoru pred Čajževo hišo. Na tak glas sem hitel
iz konjušne. Na dvorišču je stal Šimen ter držal na povodcu
Čajževo žrebe, čilo, no precej resasto in zavaljeno
živalco temne, zamazane in snetive dlake. Črž je stal
nekako razvaljeno pred njo in jo gledal od vrha do tal.
Čajž je sicer vedel, da danes nima kupca pred seboj,
vendar pa je z nepopisnim zanimanjem in globoko vernostjo,
kakor duša v najvišjega sodnika, zrl prijatelju v
obraz, čigar črte so se nekoliko zasenčile, kar ni obetalo
ugodne sodbe. »V teh krajih ne poznate konj; vse, kar
ima to ime, se vam zdi lepo in dobro. Pa ni tako.« Črž je
šel okoli žrebeta, Čajž skrušeno za njim, pričakujoč
končnega razsodka. »Zvezan je preveč, v prsih je zvezan
in taki v kupčiji ne gredo v denar. Drvarček je in drvar
bo,« je razsodila naposled avtoriteta v konjskih stvareh.
Ko pa je Črž videl, da je prijatelj malodušno sklonil glavo,
je ublažil svoj razsodek, rekoč: »Porabna bo žival za v hribe, kosti je močnih. Težak
voz bo dobro vlekel v breg. Ali mojemu rjavčku ga ni
para pri vas. Oh, ko bi ti mojega rjavčka videl! Ej, ni v
teh krajih pravih žrebet, ni v vsaki luknji raka, o ni ga
raka v vsaki luknji!«

Na poslednje besede je zahihikal mlad, tekljajoč glas
za nami. Obrnili smo se in zagledali Marico, ki se je bila
vzpela ob hlevnih vratih ter brisala črto iz Damjanove
pratike. »Hoj, punca, kaj pa mažeš tam na vratih? Davno
te že nisem videl!« je zaklical oživljeno Črž. Žarelo
mu je lice in oči so se mu iskrile.

»Glejte, Čržev oče, sonce zahaja za goro in dan pojemlje
in kmalu ga bo konec. Zato sem zbrisala ta dan iz
pratike vašega sina,« je odgovorila deklica. Tudi njej je
gorelo lice.

»Kaj praviš o mojem sinu?«

»Vaš sin Tone je pri nas na kvartirju. S tem možem sta
tovariša.« Marica je pokazala name.

»Oj!« se je začudil Čajž ter se upognil, tako zelo ga je
prevzela ta novica.

»Tone Damjan stanuje pri tebi?« je vprašal Črž in njegove
velike oči so letele na Čajža.

»Glej, prijatelj, da tega nisem vedel. Nič se ni izdal,«
je hitel Čajž gledaje name.

»Tone Damjan, po domače Čržev Tone iz Črnega
dola, je moj tovariš in tu notri ima svojega konja.«

»No, kje je ta moj sin? Se li skriva pred menoj? Vzroka
ima dosti za to,« je rekel konjski prekupec osorno.

»On stoji na straži v Globočjem in do jutri opoldne ga
ne bo domov,« sem pojasnil.

»On me ni iskal, jaz ga pa tudi ne bom.«

»Kaj ti ni nič pisal, da pride na Kranjsko?« je vprašal
Čajž.

»Pisal mi je, ali kaj in kako — e, prijatelj, to bi se ti
čudil, ko bi vedel, kako se je moj sin naučil pri vojakih
pisati. Vsakega jezičnega dohtarja in tudi fajmoštra že
prekosi.« Te besede so nekoliko zadele ob mojo vest ter
prignale priliv gorke krvi na moje lice. Občutljiv človek
je ta Damjanov oče in s takim se ni šaliti — sem dejal
sam v sebi. Da bi prikril svojo zmedenost, sem jel gladiti
Čajževo žrebe po grivi.

Črž se je obrnil k Marici ter vprašal: »A kaj je tisto tam
na vratih?«

»To je vašega sina račun, ki pomeni nekaj dobrega,«
je odgovorila deklica. »Vaš Tone ima v teh čarkah napisano,
koliko dni mora še služiti pri vojakih. Vsak dan
zbriše po eno čarko, a danes sem jo zbrisala jaz, ker njega
ni doma. Hudo službo ima, zato že komaj čaka, da bi
se je iznebil. Glejte, še dvaintrideset dni mora čakati. Ali
vam je zdaj jasna njegova pratika?«

»No pokaj ti brišeš tiste krevljice?«

»Ker njega ni doma.«

»Pa bi to stvar tudi njegov tovariš lahko opravil.«

»Vaš Tone je pa meni naročil. Tovariš bi pozabil.«

»Ti si torej znana z mojim sinom?«

»Prav dobro, saj mu kuham.«

»In zmenjena si ž njim?«

»Tudi. Do kraja sva se zmenila.« Črž je visoko dvignil
glavo. Njegovo oko je blodilo po vsej dolžini hleva pod
pristrešjem, kakor bi štelo tam vse pajčevine, ki so bile
razpete med zidom in streho. Komaj vidna senca je legla
na njegovo lice in ta je pričala, da boli in skeli človeka,
ako ljubljeno dekle prizna, da je zmenjeno z drugim.

Neprijeten molk je pretrgal Čajž, rekoč: »Prijatelja sta
tvoj sin pa Marica. Takšni mladi ljudje hitro pridejo
vkup, da se posmejejo, ponore in poigrajo.« Konjski prekupec
ga ni poslušal. Globoka čemernost se ga je polastila.
To je opazila Marica in koketno ga je vprašala: »Ali
pridete zvečer k nam k večerji? Vabim vas.«

»Pridem, če ne boš bežala pred menoj,« je odgovoril
Črž s premagovanjem zadosti mehko.

»Ne bom. Če boste zopet dali za vino, bom pila z vami
na vaše in vašega sina zdravje. Nadejam se, da se
bova ločila kot prijatelja.«

»Dobro, dobro.« Črž se je obrnil. Videlo se mu je, da
mu nedobra misel kljuje v glavi. Resnega obraza je stopil
k meni v konjušno.

Pogostil sem očeta svojega tovariša po slovanskem
običaju s hlebom in soljo; slučajno je stalo oboje na klopi
ob zidu. Gost je pokusil in pohvalil, kakor se spodobi.
Potem je pregledal konja. K Agu je hotel stopiti v stajo,
pa hudomušna žival očeta svojega gospodarja ni hotela
spoznati: po nekaterih sumljivih in nemirnih gibljajih
in podvigih soditi, bi ga bila prav rada udarila. »No,
no, ne repenči se, bratec, srboriti! Tudi takih sem že
dosti videl,« je prigovarjal Črž.

»Nikar ne hodite k njemu v stajo!« sem posvaril gosta.
»Vselej je tako nemiren, kadar nima svojega gospodarja
doma.« Črž je šel za ograjo k Agovi glavi. Z neznansko
spretnostjo in gibčnostjo je zgrabil konja za gobec
in mu pogledal na zobe. Aga se je vil, vzpenjal in bíl,
kakor bi ga bilo sram, da mu gleda kmet v čeljusti, no,
moral se je vdati silnim Črževim pestem. Užaljenega se
je kazal

še potem, ko ga je Črž, dognavši njegovo starost,
potrepal po križu. »Živahen konjič si in mlad in gosposkega
rodu, človek bi se lahko ponašal s teboj,« tako je
govoril konju. Pogled na bistro žival mu je pregnal prejšnje nedobre
misli. Tudi k moji Flori je stopil v stajo. In
glej — ta žival preklavrnih lastnosti mu je kar sama pomolila
gobec, da ji je pogledal na zobe in jaz sem se
— ne prvikrat, odkar je naju spojila usoda — sramoval
za njo spričo tolike pohlevnosti in usluge. Čajž je začel
hvaliti Čržu njegovega sina, rekoč: »Ali da bi ti videl, prijatelj, svojega sina na tem konju
sedeti! Kakor kakšen vojvoda, takšen vojščak je.«

Črž je mahnil z roko. »Spridil se je pri vojakih, ves
spridil. Poprej ni bil takšen.« Zamišljen je ogledoval
opravo, ki je ležala na stolu in v kotu.

»Kolikor ga jaz poznam, ga moram hvaliti. lzprva sem
se ga res bal, če je robantil — takšen hrust! No, dober
človek je. Takih poštenih vojakov še ni bilo pri nas. Vse
imam na stežaj odprto in nobena stvar mi ne izgine.« Čajžu so vedno
nezgubeče misli plavale po glavi.

»Kaj, še okradli naj bi te? Saj je dosti, da jih imaš pod
streho in ti delajo napoto.« Črž je z lahnim smehljajem
pogledal name, kakor bi hotel osladiti svojo pikro besedo.

»O še zelo so me okradli, pa ti ne, drugi. Huzarje smo
imeli na kvartirju pred tremi leti. Takrat je na mojih
travnikih še lepa mrvica rasla, zdaj pa sama
mahovina poganja in volčec. Za dober voz najlepše mrvice sem
imel takrat spravljene na gumnu. Sem dejal: ta naj bo
pa za kobilo, kadar se spomladi ožrebi. Vso sem bil dejal
takorekoč pod ključe in zapahe, da bi je huzarski nos
ne ovohal. In vsak dan sem pogledal na ključavnico in
zapahe, ali še drže. Vse je bilo lepo v redu in mislil sem
si: mrvica se uleže in pozimi jo bo moj Šimen nosil kobili.
Pa kaj — že zdavnaj so bili odmarširali huzarji, ko
odprem gumno in vidim, da mrvice ni več.«

»Hahaha! Kam je pa šla mrvica pri zabitih in zaklenjenih
vratih?« je vprašal Črž.

»Oj prijatelj, gledal sem in gledal in solze so se mi
ulile. Za krajem so bili tisti razbojniki odtrgali dve deski
iz stene in tam skozi so hodili ponoči, ko je vse drugo
spalo, po krmo, in ko so imeli, kar so hoteli, so pa desko
lepo nazaj naravnali, tako da nisem mogel opaziti tatvine.«

Čajž je dvigal klobuk, se praskal po glavi ter pljuval
proti Agu, ki je postal zopet nemiren, češ, kaj morem jaz
za to, če so huzarski

konji pozobali tisto tečno mrvico,
ki bi se bila tako dobro prilegla tvoji kobili.
Črž se je, odhajaje iz konjušne, na vsa usta smejal.
Zrl sem za orjaškim možakom, ker se mi je močno priljubil.
Prijatelj ga je povabil k uljnjaku pogledat čebele.

Legla je mehka noč na zemljo in v hiši mojega gospodarja
je zableščala luč. Ko se mi je zdelo, da so Čajževi
že povečerjali, sem stopil k njim v hišo. Za mizo sta sedela
za polprazno steklenico vina prijatelja Čajž in Črž.
V orka je ležal vrh peči na trebuhu, gledal v sobo in se
mi ljubo nasmehnil. Iz kuhinje se je slišalo rožljanje žlic
in skled, znamenje, da se tam suče Marica. Vinska prijatelja
sta me poklicala pit. Ko sem bil izpraznil kupo vina,
sem sedel na mesto skromnih ljudi, za duri k peči. Pogledal
sem na Črža; bil je videti razgret, morda od vina,
morda od kake skrivne strasti. Temni lasje so mu v bujnih
gladkih zaliscih padali na čelo, oživljeno lice je gorelo
v moški samozavesti. Nisem se čutil domačega v
hiši, ker se nisem čutil čistega pred Čržem. Oni namig,
ki ga je naredil dve uri prej pred konjušno o pismu svojega
sina, mi ves tisti večer ni dal miru. Spomnil sem se
na nekatere odstavke onega lista in peklo me je nekaj ob
taki pripomnji. Človek stoji sicer vedno ob pragu večnosti
in napačno ni, ako tistemu svojemu sobratu, ki je
preveč navezan na ta svet in zaradi tega dela krivico
svojemu bližnjiku ali zanemarja zakone bratoljubnosti,
kadar priložnost tako nanese, pripomnimo minljivost
posvetnih stvari, da mu vzdramimo vest in ga navedemo
k dobrim delom. Ali tisti večer se mi je zazdelo, da
sem ravnal prav otročje lahkomiselno takrat, ko sem
pod Damjanovim vplivom pisal njegovemu očetu list z
vsebino, ki bi se ne spodobila niti kakšnemu odrevenelemu,
izmozganemu, na robu groba stoječemu bebcu,
kaj šele krepkemu Čržu, ki ima še vse pravice do uživanja
življenja. Trpko čuvstvo, ki se nas polasti po prenagljenem
in nepremišljenem delu, nekaj sličnega sramu in
kesu se je vložilo v mojo glavo. To čuvstvo je bilo tem
težje, ker sem se, odkar sem zvedel za Črževe nakane in
želje glede Marice, vedno bal, da se bo tu odigrala
kakšna že bodi žaloigra, v katero sem še sam nekoliko
posegel, ko sem z onim neumestnim listom razdražil
očeta, ki je prišel sedaj v tako nasprotje s svojim sinom.

Črž je začel praviti o Črnem dolu: kakšni silni ljudje so
doma v tistem kraju, kako so tam v starih časih trli in bíli
sovražnike, kako je v tisti dolini neka baba z loparjem
ubila devet Turkov, in da tisti siloviti ljudje še dandanes
bivajo v Črnem dolu, a žal nimajo priložnosti pokazati
svojega junaštva drugje kot v neštetih ponočnih

pretepih.
To je dalo mojemu gospodarju povod, da se je vznesel
in jel povzdigovati svoj kraj, ki zasluži glede junaštva
prvo mesto na Kranjskem. Mene ta reč ni dosti zanimala,
ker so mi bile te turške razmere pri nas že prej dovolj
znane, zato se nisem mešal v pogovor. Ko je pa naposled
Črž iz vsega pogovora posnel trditev, da velja pri
naših ljudeh samo trda pest, in da je cesar, četudi se taka
sila ne da zagovarjati, lahko vesel svojih Slovencev, po
katerih se pretaka tako junaška kri, je ta trditev vzbudila
moje zanimanje, ker je hotela izvabiti moje mnenje. In
hoteč okrepiti Čržev ponos glede slovenske hrabrosti,
sem izpregovoril, rekoč:
»Oprostite, da tudi jaz povem svoje! Umestno in vse
hvale vredno bi bilo to junaštvo, ko bi se ne obračalo
proti lastnim bratom. Ko bi se Slovenci takrat hrabro
branili, ko bodo sovražniki hoteli vdreti v našo zemljo.—«

»Bogme, da se bomo branili!« je z gromovitim glasom
pretrgal moje besede Črž ter udaril s tako silo ob mizo,
da se je v peči nekaj podrlo in je Vorka s smehom skočil
s svojega ležišča. »Vse sovražnike bomo potrli, to se pravi,
če boste vojaki spustili katere k nam doli. Saj se že
zdaj ob košnji na travniku pogovarjamo, kako bomo zavihali
kose navzgor, kadar se bo godila prevelika sila
nam in naši domovini!«

O kako je govoril Črž! Nič ubitega, zaspanega in potrtega
ni bilo zaznati na njegovem obrazu. Živahno so
mu tekle besede in nekako nervozno je odpihaval in tresel
z glavo. To je bilo vsekakor znamenje razdraženosti,
no, iz svetlih potez njegovega lica, neprestano igrajočih
v nekem zadržanem, notranjem smehu, je bilo poznati,
da se mož hujšega dela, nego je v resnici. Pa tudi to sem
opazil, da ume Damjanov oče govoriti o predmetu z neko
lahko nasmešljivostjo in zastreti svojo misel v plašč
ironije, tako da vedno še kaka postranska misel teče
poleg prve, za neukega poslušalca poglavitne misli. Bog
ve, kako se bo ta človek, ki se je — kakor pravi nekdo v
Don Carlosu — v eni želji srečal s svojim sinom, vedel
proti Marici! Ta misel mi je blodila po glavi, ko je nekdo
na vasi glasno zaukal. Kakor grom je letel jek po gori.
Čajž je dvignil glavo ter rekel: »To je moj Šimen. Vso noč
bo rogovilil, jutri pa ne bo mogel vstati in ves kilav bo
pri delu.«

»Mladost norost!« je viknil Črž in pil. Potem je, sklonivši se k prijatelju, po tihem pristavil: »Oj ljubi moj Čajžek,
saj tudi mi svoje dni nismo bili nič boljši. Tega mladim
ljudem ne zamerim.«

»Ko bi se vsaj ne pobijali in ko bi pri delu ne dremali,« je menil gospodar.

»Da, to se tudi meni za malo zdi, ako vidim, da človek
pri največjem delu dremlje. Pa me poslušaj, kako sem
jaz naredil letos o kresu nekemu Špintovemu Janezu, ki
je pri meni kosil.«

»No pripoveduj!«

»Kosec je Špintov Janez dober, kosa mu pod travo kar
brenči in nihče ga ne more dohajati. Janez je pridno
delal od treh zjutraj pa do opoldneva. Ali ko se je bil
opoldne najedel, ga je premagala dremota. — Jaz sem bil
tisto opoldne malo poležal. v senci za plotom. Prejšnji
dan sem bil prišel s Hrvaškega, pa sem si mislil: Kot gospodar
si lahko privoščiš kratek odpočitek, saj posli in
najemniki sami ograbijo travnik. Ko tako ležim v senci,
prigrabijo moji ljudje mimo. Gledam in vidim, kako
Špintov mežika z očmi in dremlje. Ej — pravim — Janez,
težke so ti postale grablje in kosa ti je tako frčala po travi.
— Res je, oče, premaguje me — pravi Janez. Oj ko bi
mogel tudi jaz tako kakor vi poležati urico ali pa dve v
senci. Za vsako uro bi vam plačal desetico. Res me grabi
spanec. - Naj velja tvoja! Lezi, Janez, in počij, ker si
potreben! sem rekel. Legel je Janez, ali vstati ni mogel.
Ko je pretekla ura, smo ga klicali — nič, po dveh urah
zopet — Janez je globoko vzdihnil in se obrnil. Zdaj mi
povej, kakšen delavec je to, ki podnevi leže spat?«

»Da ni sram takšnega človeka!« se je zgrozil Čajž ter
pljunil pod mizo.

»No, sem si mislil, poleži! Vso noč si kolovratil po
dolini, počitek ti dobro dé. Še z vejami sem mu pokril
glavo, da bi ga sonce ne peklo, muhe ne jedle in bi slajše
spal. In res, šele zvečer se je prebudil, ko smo bili na
travniku že vse spravili v red. Drugi dan se je ponavljalo
isto in tretji zopet: Špintov je vsako popoldne spal pet
ur za plotom in mi smo se mu smejali.«

»Takšen človek bo za plotom od lakote poginil,« je
razsodil Čajž.

»Le počasi, prijatelj! Dan plačila je napočil. Tretji dan
je bila košnja končana in kosce sem odslovil. Pri nas plačujemo
koscem po osem grošev na dan; vsakemu sem
torej odštel štiriindvajset grošev. Špintovemu sem pa
takole rekel: Glej, Janez, tudi midva bova poračunala.
Na tri dni si bil najet, torej dobiš od mene štiriindvajset
grošev, a tri popoldneve si spal po pet ur za plotom, od
ure računjeno po desetici, kakor sva se pobotala pred
pričami, to dela skupaj trideset grošev in ta znesek dobim jaz od tebe. Plačaj mi torej šest grošev, pasva po
božjem in človeškem redu bot. Janez se je praskal za
ušesi in s potepeno glavo odšel. A dobro mi je kosil tri
jutra in tri dopoldneve.

Čajž se je smejal prijatelju ter hvalil njegovo modrost.
Nekaj časa sta možaka še rešetala razposajeno, neubogljivo
mladino, potem sta se pogovorila o konjski kupčiji.
Zvedel sem, da je Črž vkljub hibi kupil Čelešnikovo
žrebe in da tista hiba žrebetu nič ne škoduje, ker je tisto
kresanje v nogah malenkostno in žrebe jo bo shodilo.
»Takšna hiba, če jo morem najti, meni precej prinese
par desetakov,« je govoril Črž prijatelju na uho, ker
okna so bila odprta.

Čajž se je čudil toliki premetenosti. Tudi jaz sem se ji
čudil in sem razsodil sam pri sebi, da pri teh zdravih in
praktičnih ljudeh ne bo nič žaloigre, in da je bilo z moje
strani skoraj odveč, pisati takemu modremu in navihanemu
človeku, naj se pri povzdigovanju priporoča svetemu
Duhu za pravo pamet.

Vstopila je Marica. Črž se je mogočno vzravnal za
mizo. Prsi so se mu napele, kakor bi se bile okrepile z
novo notranjo silo. Ker je bila steklenica prazna, je poklical
Vorko in ga poslal po vina. »Pojdi sem, Marica,
sedi k nama in pij!« je velel deklici.

»Hvala vam, oče! Pila bom na vaše zdravje, sedla bom
pa k peči, da si osušim jopo.« Napila je Čržu, ki ji je
hladno odzdravil. Potem je sedla blizu mene na klop,
naslonila se ob peč in skrižala roke pod prsmi. Njene oči
so se svetile in izzivajoč, uporen smehljaj je bil razlit na
njenem svežem obrazu.

»Zdaj ni otrok v hiši, torej se o tem lahko pogovoriva,
o čemer moram govoriti s teboj.« V Črževih besedah ni
bilo nič prikupljivega in laskajočega, skoraj trdo in osorno
so se glasile. Iz nekaterih tonov njegovega glasu je
bilo spoznati, da le s težavo prikriva notranjo razburjenost.

»Govorite, o čemer hočete! O vsem vam bom vedela
dati odgovor.«

»Torej povej mi, zakaj danes nisi bežala pred menoj?«

»Ker se vas nič več ne bojim.«

»Zakaj si se me poprej bala?«

»Tega sama prav ne vem. Imeli ste neke namere name
in teh sem se menda bala. Sama otročja plašljivost ali pa
nagajivost me je podila od vas. Preotročja sem še bila.«

»Pa zdaj nisi otročja.«

»Zdaj ne več.«

Črž je nekoliko pomolčal. Potem je rekel: »To je naredil
moj sin. Ta ume čarati. Kaj?« Marica je povesila oči.

»Jaz nisem gluh in besedo precej razumem,« je dejal, dromljaje po mizi. »Ko si mazala po hlevnih vratih in
si govorila o Tonetu, sem precej vedel, kje zvoni.«

»Vaš Tone mi je obljubil zakon in jaz mu verjamem.
Oče, jaz bi zbrisala še nocoj vso tisto Tonetovo pratiko,
ko bi kaj pomagalo, ker težko že čakam, da bi bil vaš sin
že prost vojaščine in bi se zgodilo ono, kar nama je Bog
namenil. To sem vam hotela povedati nocoj, da boste
vedeli, pri čem ste.«

Črž se je posmejal. Videlo se je, da si dela silo pri smehu,
da ga davi ta smeh. Kako bi tudi ne! Otemnel je njegov
moški ugled, osmešil se je v Čajževi hiši, ko je hodil
za mlado deklico, pomračilo se je njegovo dostojanstvo,
njegova čast, kako bi ne legel mrak na dušo! Pa umel se
je tudi krotiti, toliko krotiti, da bi ne prekipela nevolja in
izpričala burje v duši. Obrnil se je k Čajžu, rekoč: »Ali si
slišal, prijatelj? Bog jima je namenil, česar sta zaželela,
in Bog je stopil na njiju stran.«

»Prišla je muha k medu,« je ravnodušno odgovoril
Čajž.

»In ko bi imel jaz, ki sem Tonetov oče, kakšno drugačno
misel, nasprotno voljo ali željo? Kaj meniš, dekle,
da bi Bog ne hotel stopiti na mojo stran?«

»Vselej sem slišala praviti, da stoji Bog, kadar se sklepajo
zakoni, na tisti strani, kjer se je našlo dvoje src v
pravi ljubezni.«

»To je lepo, to je prav!« je govoril s težko ironijo
Damjanov oče.

»Kaj bi vi počeli z menoj, ko bi vam uhajala? Kakšen
zakon bi bil to?«

»Dekle, o tem zdaj že ni govora, da nisi hotela z menoj.
To je padlo docela iz mojega računa. Res potrebujem
gospodinje na svojem domu, pa to dobim tudi
drugod lahko. Hudo bi bilo, ko bi takoj ne odjenjal, hudo
zate, ki si stopila med sina in očeta, hudo za nas vse. Pa
kaj ti praviš o tem, Čajž? Glej, v tvoji hiši se snuje poroka
in ti o tem ničesar ne veš!«

»Jaz le to pravim, da imam križ z vojaki. Vse mi raznesejo.
Tvoj sin mi vzame kar celega človeka, mojo Marico.
Oh, škoda zanjo!« Pritajena radost je igrala na Čajževem
suhljatem obrazu.

Črž je stresal z glavo, kakor bi se jezil, da ne more najti
pravih besed, ki bi rešile njegovo dostojanstvo in ga
izkopale iz neprijetnega položaja. Čutil je, kako je zablodila
njegova čast pred javnostjo v veliko zagato. In tak
madež skeli in peče moža, ki velja daleč okoli za pametnega
in premetenega. Samo enkrat je poslušal glas svojega
srca in ne pameti, in že se je tako zelo pomračilo
njegovo moštvo. »Našla je roka svoj rokav!« je rekel naposled
z odločnostjo, ki premaga vsak notranji boj. Njegov
glas je bil oster in

izrazovit in zaničevanje je zvenelo
v njem. In hladno so pogledale njegove oči iz razgretega
obraza na Čajža, ki se je potuhnil v neke tajne misli.

Nastal je premolk. Vsi smo čutili neprijetnost položaja. Z
vso pozornostjo sem gledal na Damjanovega očeta. Bil
sem priča njegove odločne odpovedi, ker sem pričakoval
nenavadnih, srce pretresujočih podvigov. Tudi takšen mi je prijal možak.
Naj se igrajo drugi ljudje, ki imajo
čas za to, s strastmi, naj se spuščajo v skrajnosti, kolikor
hočejo, zanj je bil boj za življenje naloga življenja
in v tem boju skrajnosti niso na mestu. V trenotkih, ki je
naša pozornost z vso silo obrnjena na kak predmet, se
telo nehote spusti v kakšno malenkostno delovanje. Na lahno
sem jel pritrkavati z ostrogami. Poleg mene je v
razpoki čvrčal ščurek svojo večerno pesem. In oboje —
zvenčanje ostrog in čvrčanje živalce — je prijetno zvenelo
v mučni molk.

Povrnil se je Vorka z vinom. »Čelešnikov oče so rekli,« — je zalepetal deček, a precej je omolknil, ko je videl
domače ljudi pogreznjene v nenavadno molčanje.

»No, kaj so rekli Čelešnikov oče?« je pomagal Čajž,
vesel, da se pogovor obrne v drugačen tir.

»So rekli, naj dajo Čržev stric močno za vino, ker so
tako poceni kupili žrebička.«

»A, neumnost!« je zarenčal prekupec, in Vorka, videč
razburkani stričev obraz, je preplašen zlezel na peč. In
k meni obrnjen je govoril Črž: »Recite mojemu sinu, naj
pride k meni, da mu povem, koliko je njegovega. Naj se
oženi, kjer hoče, in naj se udomači kjerkoli, samo v
Črnem dolu ne. Najlaže izbriševa spomin na to naključje,
ako bova daleč narazen.« Oprl je roko ob okno ter
naslonil nanjo glavo. Bilo mu je zelo vroče. In nadaljeval
je: »Naredil bom red v svoji hiši. Otroci so mi zrasli
nad glavo, svoje pravo hočejo imeti. In tako so se oklenili
svojih dozdevnih pravic, da menijo, da jaz že nikakih
pravic več nimam. Ali kmalu se bodo prepričali, kdo
gospodari na Črževini. Povedal jim bom, kaj je njih in
kaj ostane moje do moje zadnje ure. Skopariti nočem,
vsakemu dam svoje, da si kupim mir v svoji hiši. Tudi
Tone dobi več nego zasluži.«

»Ne zameri, prijatelj!« je govoril Čajž, pomežikujoč
Marici. «Ti si sodnik svojih otrok; jaz jih ne poznam,
razen tega, ki stanuje pri meni. Za tega se pa moram potegniti,
ker se mi ne zdi slab človek. In korenjak je to,
kakor bi bil od brona ulit.«

»Ti tega zagovarjaš?« je vzkliknil Črž ter se sklonil nazaj
k mizi. »Ti ne veš, kako se on vede proti meni. Menil
sem nekaj časa, da pride vsa nagajivost od moje
omožene hčere, da ta dela vso zdražbo in da bo Tone na
moji strani, kadar pride domov. Ali tudi Tone ni nič boljši za svojega očeta. Čakaj, pokažem ti nekaj, da boš
videl, kako me ta sin spoštuje in kake slasti imam od
njega.« Izrekši je privlekel izza telovnika debelo in zamazano
listnico. »Ni mi pisal, kakor bi bil vsak oče pričakoval,
da pride v domače kraje, naj ga poiščem, marveč mi je namazal takih budalosti, da nisem mogel verjeti,
da pride pismo od mojega sina.« Z nervozno naglostjo
je poiskal iz mnogih papirjev že oguljen list ter
ga vrgel pred Čajža na mizo. »Na, prijatelj, preberi, kaj
stoji tam pisano! Pismo je od sina, katerega ti zagovarjaš.«

Meni ta preobrat stvari ni obetal prida. Zdaj pride pa
urica za tvoje grehe, in ako te ti dobri ljudje spoznajo,
začeli te bodo tipati po svoji šegi in nič ti ne bo pomagala
vzvišenost tvojega poklica in svetost tvoje pisane suknje!
Tako sem dejal sam pri sebi in sem želel proč od
peči ven pod milo nebo.

Čajž je dolgo vrtel list v rokah, otipaval ga od vseh
strani, naposled ga je porinil po mizi, rekoč: »Ne zmorem,
prijatelj, nikakor ne morem zmagati. Naočniki so
se mi potrli in brez teh mi uhajajo črke iz ene vrste v
drugo, tako da bi nastala vsled tega takšna kolobocija,
da bi si vrag mašil ušesa, ko bi jo moral poslušati. Preberi
nam sam, prijatelj!«

»Takih budalosti ne maram brati,« je menil Črž ter surovo
odrinil list. »Prebri nam ti, deklina!«

»Naj nam prebere Tonetov tovariš! Meni se ne poljubi,« je rekla deklica, in jaz sem z mešanim čuvstvom pogledal
nanjo.

»Ali umete čitati?« me je vprašal Damjanov oče, moleč
mi pismo črez mizo.

»Kolikor toliko umem,« sem odgovoril s klavrnim srcem.
Mari bi bil rekel, da tudi jaz nisem podkovan v taki
umetnosti! Obotavljaje se sem stopil k mizi, vzel pismo
ter se sklonil k leščerbi. Slabo je brlela luč, a meni ni
obetala lepega večera. Posiljen in bridek nasmeh me je
poščegetal, ko sem razgrnil list in zagledal svojo krevljasto
pisavo, črez katero je bila že tuintam razlita maščoba kmetskega obeda. Tu imaš žaloigro, kakršne nisi
pričakoval — tako sem vzdihnil sam pri sebi. Bes lopi v
tebe, tovariš Damjan, in v tvoj kisli honorar!

»Berite!« je kliknil Črž.

Precej časa sem nemo strmel v list in premišljeval,
kako bi se izkopal iz zadrege. Preletel sem bil z očmi vso
vsebino, pa nič primernega si nisem domislil. Črž se je
pomaknil v kot za mizo, da bi mimo luči bolje videl
name. Izobrazil je na licu poteze nasmešljive radovednosti
in živo me je opazoval. Gorela so mi lica pod njegovim
pogledom. »Kako se bere tisto pisemce, prijatelj
iz Maribora?« je vprašal naposled.

»Pisemce je dosti gladko,« sem odgovoril z nedolžnim
nasmehom.

»Gladko? Kako?«

»Slog je gladek, kakor pravijo.«

»Vrag naj ogloje takšne nerazumljive besede! Vi se
vedete pri tej stvari kakor pes pri vreli kaši, ko je ne
more načeti. Berite torej na glas, da bomo tudi mi vedeli
soditi po pravu!«

Polastila se me je hudomušna misel, da bi tuintam v
listu kaj pridejal ali premenil in s tem vsebino ublažil.
Takšna namera se mi pri analfabetih ni zdela pregrešna.
In začel sem z zanosom: Dragi oče! Primem pero —

»Oho!« je zavpil Črž ter udaril ob mizo. »Ne zamerite,
mož cesarski, vi ste menda brljavi. Meni je pismo trikrat
prebral naš organist in tisto se ni tako začelo. Dragega
očeta v vsem pismu ni najti.«

Postalo mi je vroče v glavi, zapustila me je prisotnost
duha, občutil sem nedostatek domišljije, ki mi ni dal
izvršiti umišljene nakane. »Oprostite mi, Čržev oče!« sem se opravičeval. »Včasi
res slabo vidim, ker moje oči so otemnele od konjskega
prahu. To pismo je tako pomasljeno, da bi lahko drkal
po njem ali pa škorenj namazal ž njim. Kar plavajo mi
črke po maščobi in se sestavljajo v besede, kakršnih vaš
orglar morda ni videl.«

»Hehe, prazne marnje! Vi ste bili študent, to se vam
na licu vidi, ali z menoj ne boste brili norcev. Stopite
bliže k luči in berite le ono, kar stoji ondukaj začrkano!«
Na tak ukaz se je bilo treba vdati usodi in moral sem
prečitati izrodek svoje domišljije, ki se mi je nocoj zdel
v takšni meri žalek, v kakršni se mi je zdel opravičen in
celo vzvišen takrat, ko sem ga pisal. Nizko sem se sklonil k leščerbi in sem čital, da
bi ublažil pikrost besed, kolikor
mogoče z mehkim, oslajenim naglasom, no rožic
ni bilo mogoče nasaditi tja, kjer je prej oralo ostrupljeno
pero. Med čitanjem se mi je neprestano vrivala misel,
da moram drago plačati za honorarje, katere sem
užival v Mariboru na oglu. Ko sem bil

pri kraju, sem
vrgel list pred Damjanovega očeta. Sedel sem nazaj k
peči ter pomaknil kapo na oči kakor kraljevič Marko, ko
je zaslutil svoj konec. Precej se je razpletla kritika.

»Si li slišal, Čajž, kako ume pisati moj sin?« je vprašal
Črž svojega prijatelja, katerega je med čitanjem dvakrat
dregnil v bok.

»Grdo te je oščipal, oj grdo.«

»Vidiš, tako je pisal sin, katerega ti hvališ.«

»Saj Tone ne ume pisati,« se je potegnila Marica za
svojega prijatelja. »To pismo mu je sestavil kdo, ki ne
pozna ne vas, ne Tonetovega srca. Pošalil se je tisti z
vami.«

»Najel si je obrekovalca, kakršen je on sam,« je trdo
odgovoril Črž, a deklice ni pogledal. »Z vsemi nadlogami
obloženega me je narisal, starega in pohabljenega in
plešastega. Že pamet se mi menda meša, pravi. Hahaha!
Pa jaz, kolikor se poznam, še nisem takšen.«

»O prijatelj, ti si še v najlepši dobi, ti si kos še vsakemu
mladeniču,« je rekel Čajž.

»Otroci pa žele, da bi bil res takšen in da bi čimprej
dobili v roke tisto, kar sem jaz ustvaril in povzdignil. Ali
to se ne bo zgodilo tako brž, tisto je tako prazno, kakor
je ničevo vse, kar stoji v tem pismu. Radi bi moji otroci,
da bi jaz sedel že za pečjo kot zakotni starec, in oni da
bi mi ukazovali in pometali z menoj. A jaz jim bom zagodel
tisto, česar se tako boje: nov rod si bom zasadil na
Črževino, rod, ki bo laže čakal mojih starih let.«

»Ti si korenjak, ti bi lahko na kolenih prelomil tistega,
ki te je tako omazal in naj bo še takšen orjak,« je pohvalil
Čajž.

Damjanovemu očetu je bila ta hvala pogodu in je zavpil:
»Bogme, da bi ga lahko prelomil, ko bi ga hotel!« In
pokukal je mimo leščerbe name, kakor da hoče pozvedeti,
kako učinkuje vse to name. Meni je bilo tesno pri
srcu. Pa kaj bi ne bilo, ko se tako oblastno ščeperi pred
menoj človek silne nature, orjak, ki včasi misli o tem,
kako bo koso zavihal navzgor in udaril na sovražnika!
Ne bi se ga bal, ko bi sedel na svoji zvesti Flori in bi sabljo
držal v roki in bi lahko zdirjal po širokem polju, a
tukaj v tesni sobi, kako se bom branil brez orožja in brez
konja!

»Jaz tako pravim, da tvoj sin pri tem ni nič kriv. Tiste
nesramnosti mu je zložil in napisal kakšen konjederec
in podpihovalec, ki se je hotel izkazati, pa na pravega ni
zadel.« Tako pikro se je izrazil moj gospodar. Osato sem
gledal izpod kape v nedoločno smer. No — sem si mislil —
na osla in hudiča ste pozabili.

Ta je lepa! V tem ko tukaj
udrihajo po meni, stoji tisti, ki mi je z oslom in hudičem
izsilil ono pismo in je kriv teh batin, lepo mirno na straži,
gleda v krasno slovensko noč in sanja o svoji ljubi. In
mene siromaka tipajo z ježevimi rokavicami! To je življenje!
Pa kritika Čajža, tega bledega in suhega skopuha,
ki se je kakor klop poprijel vsake tuje misli in jo razpredel
po svoje, me ni tako hudo zadela kakor sodba samobitnega
in premetenega Črža, ki je vselej vedel, kaj govori
in kako daleč sme iti.

»Nesramno ti je natvezel tisti šušmar. Bog daj norcem
pamet!« je pridejal Čajž. »Tisti zoprnik je ni imel v svoji
glavi.«

»Ne, takrat, ko je to pisal, je imel slamo v glavi,« je z
nasmehljivo besedo pokritikoval o predmetu konjski
prekupec.

Marica pa je pomenljivo zalepetala kraj peči: »Ni v
vsaki luknji raka, oče!« In zopet sem se z mešanim čuvstvom
ozrl nanjo.

Črž pa se je obrnil k meni ter rekel: »Povejte nam naposled
tudi vi, prijatelj iz Maribora, svojo sodbo! Kako
vam ugaja to pisanje, katerega skraja niste mogli razluščiti?« Vljudno je vprl svetle oči name, kakor bi mi
čestital k dobremu zdravju. Iz prejšnjega razjarjenega
človeka se je polagoma prelevil v mirnega nasmešljivca.

»Bere se kakor kakšna propoved. To pa veste, propovedi
včasi pretiravajo v graji naših slabosti, ker bi sicer
omahovali na poti k poboljšanju.«

»To je res. Pa povejte mi, ali vam je šlo branje od srca?«

»Kar ni iz srca vzeto, ne gre k srcu.«

»Midva se razumeva, prijatelj, kaj?«

»Že mogoče.«

Črž se mi je široko posmejal. »Glejte, jaz ne poznam
samo konja, tudi v druge stvari umem do dna pogledati.
In mnogo slabega vidim in se učim marsikaj spregledati.
Tudi lahko uganem, kako je nastalo to pismo. Moj
sin je potožil svojemu prijatelju svoje gorje in dva dobra
tovariša sta mu svetovala, naj se priporočim svetemu
Duhu za pravo pamet. Da, to večkrat delam. Zato se pa
tudi lahko pohvalim, da mi je lastni razum kralj v glavi.
Moj sin živi pa s tujim razumom in s tem je navadno
težko izhajati.«

»Oj, težko, težko!« sem vzdihnil pridavljeno. »In vendar
živimo vsi kolikor toliko s tujo pametjo.« Več pa nisem
rekel. Razsodil sem pa sam pri sebi o Damjanovem
očetu, da je ves takšen kakor sin: hud je, a kmalu je tudi
dober. Takšni so ljudje, katerih duševnost je zložena iz
same občutnosti in same samoljubnosti. In spustil se je
Črž v samohvalo: kako njemu ne ostane nič prikritega,
da

hodeč po svetu le opazuje in opazuje, kaj se godi ter
premišljuje in vsemu pride do kraja. Tudi pikre besede
so še padle name. Pa o teh rečeh je sedaj tako prijetno
molčati, kakor je bilo takrat neprijetno jih poslušati.
Čajž je sedel že ves skrčen za mizo. Včasih je sivo pogledal
name. Morda se je tudi njemu zdanilo v glavi in
nemara so ga pekli prejšnji izrazi: konjederec, zoprnik
in drugi. Marica pa se mi je večkrat dobrosrčno posmejala
in celo z nogo me je skrivaj sunila v moj škorenj.

Bilo je že pozno v noč. Možaka sta si poslednjikrat
pripila, Marica si je pripletala lase in Vorka je sladko
spal vrh peči, ko sem se tiho poslovil. Zunaj je bila hladna
noč poznega poletja. Prijetno je udaril vame sveži
zrak. Po dolini se je razlegala fantovska pesem:

izzivajoča morda na krvavo bitko. Iznad gore se mi je
poredno smejala polna luna.

Prva svetloba jutranje zore se je lila drugo jutro skozi
line in odprta vrata v konjušno, ko se je oglasil Črž pri
meni. Baš sem robanteč umival nemirnemu Agu kopita
in podkve. Tiho je stal nekaj trenutkov pred stajo,
gledal na moje delo ter bíl s palico ob stegno. Zazrl sem
mu v obraz: zdel se mi je prepaden, bled in truden. Žaloigra
se je razigrala v njem — sem si mislil. Bilo je jasno,
da je imel tudi ta korenjak svoje notranje bolečine. Dasi
je kazal neko tiho dostojnost, njegovo razdrto lice je pričalo, da je tudi on plačal za zmago glave nad srcem.
Ozrl se je na mojo postelj, otep slame, razgrnjen v kotu,
ter rekel: »Na rožicah tudi vam ni postlano, prijatelj.« —
»Ne, oče, mi konjeniki spimo na slami,« sem mu odgovoril
s špartanskim ponosom. Ta odgovor ga je menda
razvedril. »Vsi smo ustvarjeni za trpljenje,« je rekel.
Z usmevom na licu me je zapustil in jaz sem v tem usmevu
videl sočutje. Hvaležen sem pogledal za njim.
Pred hlevom je postal in nekaj pomislil. Brž je segel v
žep, izvlekel list, povrnil se na prag ter mi molil pismo,
rekoč: »To dajte mojemu sinu nazaj! Čemu to nosim s
seboj? Kar je na papirju, naj ostane na papirju, če ni
vredno, da se vtisne v srce. Vso noč sem premišljeval,
kako naj delam, da ne bo pohujšanja in slabega glasu o
naši hiši. Še bova prijatelja s Tonetom, kadar bom sam
zopet oženjen.« Poslednje besede je naglasil in meni so
se zdele zelo značilne. Hitro je odšel proti Čelešniku.

Četrt ure pozneje sem napajal konja na ulicah. Nad
menoj po poti, ki je peljala kraj Čajževega zelnika v hrib,
je gnal Črž iskro žrebe.

»Četudi ni v vsaki luknji raka, lepo živalco ste pa le
kupili v Črešnjevku!« sem kliknil v breg.

»Prazen nočem iti domov,« je odgovoril zamišljeno. »Obvaruj mi jo sveti Štefan vsake nezgode!«

»Bog vam daj srečo ž njo in na vseh vaših potih!«

Črž mi je prikimal. Gledal sem za njim in vedno večji
se mi je zdel v tanki megli. —

Damjan je bil prišel tisto popoldne s straže poprej,
nego sem se jaz povrnil z vaje, zato je bil od Marice že
vse zvedel o posetu svojega očeta. Pa tudi jaz sem mu
govoril o očetu ter mu našteval vse vrline, ki sem jih bil
opazil na njem. Ali tu sem zopet slabo naletel. Sinu je
sicer ugajala moja hvala, slaveča očetov gospodarski talent,
ko pa sem govoril o očetovem korenjaštvu in možatosti
in o njegovi premetenosti, se je obregnil vame s
svojo staro trditvijo, da se očetu ni treba ženiti, kadar se
mu otroci že može in ženijo.
Ko sem mu pred očmi na drobne kosce raztrgal oni
list ter mu očital, da sva se s tistim pismom predaleč zaletela,
je menil trdovratnež ravnodušno, da ne škoduje
očetu odraslih otrok, ki gleda za mladim dekletom, ako
pride v posmeh lastnim otrokom in drugim ljudem.
Hotel sem se dotakniti tudi očetovega razmerja z Marico,
da ne bi imel tovariš nobenega dvoma več o njej,
kakor se je dan poprej izrazila deklica, pa Damjan o tem
niti slišati ni hotel: odvezal je Aga ter ga gnal v mejo
past, da bi se izognil moji vsiljivi zgovornosti. Misel, da
je oče s čuvstvom ljubezni gledal na žensko, katero si je
izbral on, sin, je imela tudi zanj nekaj nelepega in nepristojnega,
kar mu je neprestano zapiralo pogled k
očetu.

Prihodnjo nedeljo je šel Damjan domov. Marica ga je
spravila na to pot in tudi jaz sem mu prigovarjal, izpolnjujoč
očetovo naročilo. Čajž je dal zapreči svojega konja
in Šimen ga je moral peljati v Črni dol. Šimen je pravil
potem, da sta se prav suho pozdravila oče in sin, da
je oče peljal sina v kamro na pomenek, in ko je bil ta
končan, je izjavil svojim otrokom, da jim bo zapisal primerne
dote, a oženil se bo še na vsak način, ker se še ni
naveličal gospodariti. Potem se je precej odpravil na pot
na Štajersko. Brat in sestra sta sama gostila Toneta do
večera. In sestra je gostolela, da imajo oče svoje misli
tudi še pri neki drugi nevesti na Štajerskem, tam nekje
blizu Celja.

Naše vaje so se približale koncu in treba se je bilo
ločiti od Črešnjevka. Nekega jutra je stal naš škadron
pred vasjo v vrstah, pripravljen na povratni pohod v
Maribor. Čakal je na polk, ki bi naj prišel iz Grobelj. Zamolklo
so donele trobente vojaško molitev ob svečanem
molku naših src. Spominjale so nas cele naše galeje:
mariborskih vojašnic, jahalnic, Teznje, jesenskih megel
in pozimskih mrazov. Vaščani se niso dosti zmenili
za naš odhod. Najrajši bi bili z ajdovico kadili za nami,
dasi smo se ločili domači ljudje. Le tuintam je s praga,
dvorišča ali njive pogledal zaspan obraz na nas, želeč
nam srečno pot. Niti večni občudovalci vojaškega stanu,
niti otroci se zaradi prezgodnje ure niso zbrali, da bi z
velikimi in globokimi očmi zadnjikrat strmeli v stvar, ki je
pol človeka, pol konja. Prijezdil je polk in naš škadron se
je zlil vanj. Zadonela je trobenta signal »v dir«, in polk
se je spustil v lahen popotni dir. Na koncu vasi sem pogledal
k Čajževemu domovju: na oglu konjušne je stala
Marica ter z robcem mahala proti cesti; tik nje je stal
Vorka z rokami, zataknjenima za pas. Damjan je v pozdrav
namignil z roko in tudi jaz sem pozdravljal.

V tistem hipu pa se je odtrgal od cestne ograje gospodar
Čajž. Dober človek je pa le, da se pride še na cesto
poslovit od nas — sem si mislil, videč ga, kako se vali
črez cestni jarek. Bil je ves mršav, zasopel in obupan.
Niti potrebne toalete ni napravil, tako zelo se mu je mudilo.
Razoglav in golorok je prisopihal, z nezapeto srajco
in razgaljenimi prsmi. Lasje so mu vihrali v vetru kakor
na slikah Kajnu, bežečemu pred božjim prekletstvom.
Kratek trenutek je postal, gledaje v dragonske vrste. Ko
pa je zagledal znane mu ljudi našega škadrona, se je
spustil v dir poleg čet in je dirjaje z velikim naporom klical
v naše vrste: »Možje, možje cesarski ... repe ste podstrigli
to noč mojim konjem ... repe ... dajte repe nazaj ...
bom tožil!« Tako je jadikoval kraj naših vrst, žalka podoba
poleg devetsto mladih jahačev. Pa dolgo ni tekel za
nami. Jedva končavši obupni klik, se je spotaknil ob
pricestni kilometrski kamen, padel ter se povalil v jarek,
po katerem se je odtekala uličnica. Hrumno je vršala
mimo siromaka čila vojska. Pogledal sem na jahača, dirjajočega
na krilu vrste pred menoj, na primorskega Laha
krtačarja, vsemu polku dobro znanega ljubitelja konjskih
repov. Pa Lah niti z brkom ni mignil. Čudna vest!

Dospeli smo v Maribor. Hitro so potekali dnevi onim,
ki so služili že poslednji mesec. Damjan je dobil tiste dni
dve nežni pismi od Marice in jaz sem obakrat pisal odgovor.
Kako sladko sem

žgolel! Samo soglasje in ujemanje
sem zlival med dve duši, meni že nekoliko znani, in
Damjanu ni bilo treba priganjati moje domišljije z
oslom in hudičem. Žel sem pohvalo in honorarje. Čim
manj je bilo čark na vratih naše sobe, tem mirnejši je postajal
Damjan, čim bolj se je bližal svojemu prvotnemu
kmetskemu stanu, tem prijaznejši je bil z mladimi
tovariši, ki še niso imeli svoje pratike na vratih. Njegova
togota in razdraženost je večkrat zabavala njegove
tovariše, a škodovala nam ni, zato smo ga vsi radi imeli
in s težkim srcem smo se nekega večera v začetku oktobra
poslavljali ž njim na mariborskem kolodvoru.

Prihodnji predpust sem dobil od Damjana list. Pisal
mu ga je najbrž kakšen cerkovnik ali godec. Tako se je
glasil Damjanov list: »Preljubi moji tovariši! Jaz, Tone
Damjan, Vam dajem na znanje, da sem se zmenil z Marico
Čajževo, da bova na tem svetu skupno orala ledino,
kakor to zahtevajo božji in človeški zakoni. Poroka bo
tisti dan po Svečnici, na dan svetega Blaža, v Črešnjevku.
Druga poroka, ona mojega očeta, se bo vršila tudi na
tisti dan v Črnem dolu. Jaz in moja nevesta Vas vabiva
v svate. Osedlajte svoje brze konjiče, zajahajte in prijahajte
k nam v Črešnjevek na gostovanje vsi, ki ste pošteni in dobre volje! Če so pa ohromeli Vaši konjiči, pripeljite
se na vozeh ali po železnici, pridite vsi, ki ste moji
stari, dobri tovariši, da nas bo velika in vesela tovarišija,
mi, sveti Jožef, Jezus in Marija. Zdaj Vas pa lepo pozdravlja
Vaš stari tovariš in prijatelj Tone Damjan
Čržev.«

Mi seveda nismo mogli jahati v svate, ali dolgo smo se
spominjali tovariša.