I.

V Dolgem selu je bilo „ukazano“. In
tistega večera potem so vreli Seljani k vaškemu
„možu“ v posvete. Takrat je bil vaški
„mož“ Rohnè, ki je imel prostorno hišo sredi
vasi. Shajali so se z obeh koncev vasi posamez,
po dva ali več, možje in žene, tiste,
ki so bile vdove, pa so imele domačije. V
vaškem zboru ima že od nekdaj svojo besedo
vsak gospodar, pa naj je moški ali
ženska, fant ali dekle, samo da ima svojo
hišno številko, od katere plačuje davek, odrajtuje
biro in prispeva za skupne vaške
potrebe v denarju ali s tlako.

In kakor povsod in vselej so bile tudi
nocoj ženske prve.

„Ali si že odpravljena?“ je vprašala
Sivka sosedo Brenkljo na veznem pragu in
si je še opasovala pisan predpasnik.

„Majhno še počakaj, da si ruto premenim
... Saje sem ometala, pa se človek ne
more varovati ... Saj se menda ne mudi
tako?“ ...

„Le brž se daj, da ne bodeva stali! Človek
se že podnevi dovolj nastoji.“

„To bo precej!“

In Sivka si je še sama malo ogledala
predpasnik, zategnila vogale pri ruti in potegnila
parkrat z roko po prsih, da so se
poravnale gube, pa je prišla iz hiše Brenklja,
zavezujoč si ruto.

„Lej, lej, pa kako si si lepo izbrala“ ...

„Saj tudi ti tistega predpasnika ne nosiš
vsak dan.“

Nato sta krenili po vasi.

Kmalu prisopiha za njima Lovrečka in
že od daleč vpije:

„Kaj pa bode zopet danes? Kakšnega
treska bodo pa uganili? ... Ali kaj vesta?“

„Jaz nič ne vem“, ji odgovori Sivka.
„Kajžarico, ki je ukazovala, sem vprašala,
kaj bo, pa ni nič vedela.“

„Si bodo dedci pa že kaj neumnega izmislili,
kakor že večkrat!“ vpije Lovrečka.

„Sedemkrat je bilo že ‚ukazano‘, kar nisem
šla blizu, pa nikoli ni bilo prav; danes mi
pa kar nekaj pravi, da moram iti zraven.“

„Saj bi bila neumna, ko bi bila doma!
Saj imamo pravico!“ ji pritrdi Brenklja.
Sle so tako hitro, da so došle Mihlaža
in Trznarja, ki sta se pogovarjala:

„Kaj neki bo? ... Pota so vsa popravljena,
,fronki‘ pobrani in pastirja smo že
zadnjič ugenili.“

„Jaz nič ne vem, ker nisem utegnil podnevi
stopiti k Rohnetu. Videl sem ga pa z
njive, da je šel od fare še predpoldnem. Je
bil pa že pri županu, pa sta kaj ugenila, da
bodo zopet stroški!“ pripoveduje Trznar.

„Druzega itak ne vesta kakor: ‚Daj pa
delaj!‘ — Jaz pravim, da smo neumni, ker
ne premenimo“ ...

„Saj tudi jaz tako mislim, pa nečem povedati,
da bi mi kdo ne. očital, da se jaz
štulim za ‚moža‘ ali celo za župana.“

„Vsak je lahko, ti ali jaz ali kdo drugi.
Vsi imamo enake pravice. Zakaj bi še kdo
drugi ne bil župan ali ‚mož‘? Mi smo neumni,
ker vedno enako volimo.“

„I, kako pa volimo! ... Vsak se boji zamere
ali pa očitanja, pa pravi: ‚Ti naj bodo,
ki so že —‘ pa je vse v kraju!“

„Tako je, tako!“

Od nasprotnega konca vasi, kjer so imeli
kočarji svoje kočice in vrtičke, je pa Kepec
peljal svoje sosede na vas. Pravic ti reveži
itak niso imeli mnogo, kadar je pa bilo
„ukazano“ in je Kepec razglasil med sosedi:
,Drevi gremo‘ —, tedaj se je vzdignil ves
Kozji rep (tako se imenuje najskrajnejši del
Dolgega sela) kot en mož, da porabi „pravico“.

„Bomo videli, če bo res tako, je vpil
Kepec. „Pota popravljamo, vozimo pa ne,
ker nimamo voz. ‚Fronke‘ dajemo, koz pa

ne smemo pasti. Pastirja bodemo plačevali,
čeprav ne pase našega blaga. Bomo videli,
če bo res tako!“

„Bomo videli!“ se zagroze sosedje.

„Jaz ne vem, kaj si bodo še izmislili!
Rohnè pa Lazar pa Hren, pa še kdo drugi
tam sredi vasi staknejo glave, pa se pogovore,
pa pravijo: ‚Tako bo!‘ — Pa mora tako
biti. Pa bomo videli!“

„Bomo že videli!“

„Možje, jaz bom govoril!“ ...

„I, kdo pak!“

„Take bom povedal Rohnetu in drugim
bahačem, da jih bode kar privzdigovalo.
Enkrat mora vendar biti konec! Danes moramo
izvedeti, kje je naša pravica. Vse samo
Rohnè pa Lazar pa Hren in taki-le — mi
pa nič! ... Ali je to pravica? No, bomo
videli, če je to res pravica!“

„O, bomo že videli ... Kepec, le prav
besedo zastavi, mi ti bomo že pomagali“ ...

„Nocoj, ali pa nikoli!“

Tako so se shajali tistega večera seljani.
Vsak je imel kaj na srcu, kar ga je težilo,
kar je moral odložiti, da bode imel mir.

Rohnè je sedel pri mizi na vogalu in
sprejemal vaščane. Botre in prijatelje je
spuščal za mizo, ženske so se gnetle okrog
peči, Kepčeva tovarišija se je zbirala v kotu,
kjer je bilo najbolj tema in kjer se je lahko
kakšna spésnila, da Rohnè ni vedel, kdo jo
je potočil in so se bolj brez skrbi na račun
vaških mogočnežev smejali. Nekateri pa, ki
so bili v srcu na Kepčevi strani, pa so se
bali zamere pri Rohnetu ali katerem drugem,
ki je imel voli in je spomladi za „božji lon“
in dobro plačilo preoral njivico — so se
ustavljali za vratmi, kjer se je lahko gredoč
smuknilo v temno vežo, kadar so si segli
kmetje in kočarji v lase ...

Na ogromni peči je pa bila ob takih
prilikah zložna galerija. Tudi nocoj se je
stegoval po peči neki stari stric, Rohnetovi
otroci so ležali na trebuhih, si podpirali
umazane glave in živo gledali po ljudeh.
Stara Rohnečka, ki je imela roko zmerom z
molkom ovito, se je tiščala v zapečku, v
drugi zapeček se je bila obesila pa Lovrečka.

Mlada Rohnečka je pa hodila po hiši s
podvitimi rokami, motrila situacijo in govorila
z ženskami.

Možje so pokali tobak, da je bila v
kratkem vsa hiša polna dima in se je komaj
videla svetilnica, ki je brlela pod stropom,
in so si ženske tiščale usta z robci, in je
pokašljevala stara Rohnečka:

„Oh, Bog se me usmili!“

Nihče pa ni smel odpreti okna in vrat,
da bi prepih odvajal dim in težki vzduh in
bi ne bilo nevarnosti, zadušiti se.

„Sapa škodi materi!“ je zarohnel ob neki
priliki Rohnè na Kepca, ki je hotel odpreti
okno, da ne bi omedlel. — —

Kravajca dolgo ni bilo; naposled je vendar
prištramal.

„Sedaj smo pa že vsi“, pravi precej
Rohnečka in pogleda moža.

„Matci!“ jih pozdravi Kravajec, ki ga je
imel nekoliko pod kapo, in se zateče v Kepčevo
tovarišijo, ki ga pa ni bila vesela,
ampak so ga kar odrivali.

„Vi ste matci!“ jim zabrusi Kravajec in
se obrne k mizi, kjer se mu pa tudi ni nihče
umeknil, in je zato za vpil: „Vsi ste matci!“

Zaletel se je k peči, kjer so mu pa ženske
kmalu zamašile usta.

Rohnè se odhrka, pa začne:

„Hm, saj sem jaz vedel! ... Saj so moj
stari oče rekli, da bo tako. In vaš oče, boter,
so tudi rekli tako.“

Boter Lazar pritrdi:

„Seveda so rekli.“

„Da iz tega Barbiča nikoli nič prida ne
bo ... Pa res nič ni bilo, sedaj ga imamo
pa vsi na glavi ... Ali je to treba? ... Da
vam povem, kako je bilo, kaj so rekli moj
rajni oče, ki so že umrli, Bog jim daj dobro.
Rajni stari oče so rekli: — fant, le zapomni
si: Barbič ne bo imel na starost kaj jesti. —
Pa res nima. Stari oče so rekli: — Človek,
ki tako dela, kakor ta Barbič, ki ima vsako
leto nov klobuk, ki ima čevlje na škrips,
ki iz same baharije tobak v nos tlači, pa
gre vsako nedeljo z drugo punco po vasi,
ni nič prida, pa tudi nikdar ne bo in se mu
bo še slabo godilo. In vidite možje, moj

stari oče so prav imeli, ker so bili moder
mož ... Sedaj imamo pa mi Barbiča na glavi.
Kam so ga pripravili čevlji na ‚škrips‘, pa
te nesrečne punce! Berač je, pa še manj
nego berač. Ali ni res tako?“ ...

„Prav tako je!“

„Vidite, pa tega bi ne bilo nič treba, ko
bi bil imel Barbič pamet in bi bil v mladih
letih, kakor sem bil jaz in kakor ste bili
vi, boter, in drugi pošteni možje!“

„I, kako pak!“

„Ta Barbič pa zmerom — udri za babnami!
dokler so ga mogle noge nositi. Nikoli
ni bil nič vreden, pa tudi sedaj ni!“

„Ali nam nimaš nič druzega povedati?“
ga ustavi Lovrečka. „Ali samo po revežih
udrihaš?“

„Molči, baba! ... Saj mu nisi nič v rodu“,
jo ustavi Lazar.

Selček pa sune Kepca in reče:

„Sedaj je ura! ... Sedaj povej, kar jim
gre, onim le mogočnežem.“

Kepec osrčen odrine nekaj sosedov in
stopi korak naprej.

„Ali smo zato sem prišli, da nas bodeš
zasramoval? ... Čeprav smo reveži, pravico
imamo pa le!“

„Pravica je naša!“ zagrmé Kozjerepci.

„Vi pa samo — udri po revežih! ako le
skupaj pridemo“, togoti se dalje Kepec. „Kaj
hočete Barbiču, vas jaz vprašam?“

„Kaj boš ti izpraševal, krota!“ se oglasi
Rohnečka in stopi predenj.

„Molči ti, ki nič ne veš!“ ga ustavi Lazar.

„Jaz pravim, da naj bo mir, dokler jaz
govorim!“ se raztogoti Rohnè in udari po
mizi, da je luč pod stropom zatrepetala.

„Ali smo prišli pomoževat ali smo prišli
posanjat, kakor misli ta Kepec?“

„Ti zgaga, ti! ... Ti seriga, ti serižna! ...
Kar molči!“ vpijejo vsevprek botri.

„Matec, kaj pa govoriš, kadar te boter
nič ne vprašajo?“ zapodi se vanj Krajevec
in ga pahne nazaj v kot.

„To je pravica?“ sikne Kepec premagan.
Rohnè pa nadaljuje:

„Tako-le je: Človek še ne sme povedati
resnice. Komaj zinem, pa se zapode vame,
kakor sršeni. Kadar pa nima kaj jesti, pa le
moram skrbeti zanj, kakor sedaj za Barbiča.“

„Oh, bogvé, koliko si jih že napasel“,
oglasi se neka zborovavka pri peči, kar pa
ni motilo Rohneta, ki jo je samo ostro pogledal.

„S tem Barbičem je ravno tako ... Ko je
bil mlad, mu ni smel nihče nobene reči,
precej se je zapodil v človeka, sedaj naj ga
pa redimo“ ...

„Nikoli! ... I — jov! ... I — kajpak! ...
Še tega se manjka!“

„Čakajte no, da vam povem ... Delati
ne more več, in občina ga mora sedaj rediti.“

„Pa naj bi bil varčeval!“

„Župan me je povabil in mi naročil: Povej,
povej ljudem, da pojde sedaj Barbič od hiše
do hiše, pa naj mu dadó ljudje jesti. Kmetje
naj ga imajo po tri dni, bajtarji pa po en
dan. Zato je bilo nocoj ‚ukazano‘, da sem
vam to povedal. Ali ste zadovoljni?“

„Kaj? — Mi ga bomo sedaj pasli?“ se
upró kmetje.

„Tako, to je pravici!“ se zažene zopet
na sredo hiše Kepec. „Jaz ga bom redil en
dan, Lazar, ki premore vsaj desetkrat toliko
kakor jaz, in gotovo več kakor ves Kozji
rep, ga bo redil pa tri dni? Ali je to pravica?“

„Bomo videli, če bo res taka pravica!“
mu pomagajo tovariši.

„Ravno taka!“ jih zavrne Rohnè.

Lazar pa vzame pipo iz ust in se oglasi:

„Iz tega, kar sta ugenila župan in pa vi,
boter, ne bo enkrat nič. Pa prav nič, tako
vam povem. Kajžarji naj svoje ljudi sami
redé! Lepa je ta! Kmetje naj jih redimo pa
jim dajemo s tem potuho, tem lenuhom, ki
bodo potlej še rajši postavali kakor sedaj,
ko bodo vedeli, da jih bomo na starost mi
redili. Ali pride kdo delat, ko ga prosim?“

„Saj ni noben tako neumen, da bi hodil
k tebi, ki ne daš delavcem druzega kakor
prosenega močnika in krompirja v oblicah“,
ga zavrne Kepec. „Mar grem rajši drugam
delat, kjer dobim kaj napotvičenega pa še
kaj druzega, pa mi nihče žlic ne šteje, kadar
sedim pri skledi“ ...

„O, kako ti še pojde v viher krompir v
oblicah in pa proseni močnik! Kar sapa se
bo delala, snedež snedeni!“ mu vrne Lazar.
— „Kmetje, jaz pravim, tri dni bo za nas
preveč. Jaz pravim, ne podajmo se! ... Ako
se danes podamo, nam bodo drugič še več
naložili“ ...

„Tako, to je pravica!“ vpije Kepec. „Jaz,
ki imam eno samo kozo in pa ogrado, ki
ima malo preko sedem komolcev v premeri,
jaz naj živim berača en dan, kmet, ki ima
vsega dovolj, pa tri dni ... To je pravica!“

„Tako, to je pravica!“

„Vi nas boste učili, kaj je pravica, sirote
kozjerepske!“ se zadere Hren. — „Bomo
videli, kdo nam bode ukazoval ... Mi naredimo,
kakor mi hočemo, mi kmetje, ki kaj
premoremo! ...“

„Ali me nimamo nobene pravice?“ poskoči
od peči Brenklja. „Kaj smo pa me?“

„Kdo pa tebe kaj vpraša?“

„Zato pa sama zinem ... Bom videla, ako
nas boste vprašali ali ne?“

„Poglej, poglej, kako so nocoj prešerni!
Kadar je pa treba kaj skladati, takrat smo
pa dobre!“ ji pomaga Lovrečka.

„Takrat smo pa take punce, da je kaj“,
pritrdi Sivka. „Rohnè ne vé, kako bi bil
prijazen, kako bi se smehljal, kadar vsipljemo
na mizo tiste groše za ‚fronke‘ ali kaj
druzega.“

„Kmetje vas imajo zmerom za norca, pa
vendar ž njimi vlečete“, jim očita Kepec, na
kar nastane vrišč.

„Tiho!“

„Mož“ udari po mizi in takrat ugasne
tudi luč, kateri je bilo zmanjkalo zraka.
Ta hip so porabili nekateri nezadovoljneži
in so smuknili v vežo.

„Jâzes! ... Kako je bilo notri vroče!“
pravi Anžek tovarišu Mihcu. „Jaz nisem
mogel več prebiti“ ...

„Jaz pa tudi ne ... Mene precej ušesa
bolé, kadar tako zavpijejo. Kako ti pa ta
Kepec golči!“

„Ali ima prav!“

„Kaj pa pomaga ves krik, ko pa gruntarji
naredé, kar hočejo. Kaj bi se človek
zamerjeval brez potrebe ... Potlej je pa vselej
jeza.“

„O, ko bi se ne bal, bi jaz tudi ne
molčal — —“

Ko je nad glavami zborovavcev zopet
zamigljala luč, so opazili Kozjerepci, da je
njihova moč po številu oslabljena. To jih je
prepričalo, da bodo slabo opravili s svojo
pravico, zato nadaljuje Kepec:

„Vi možje! Vi gruntarji! ... Še eno bodem
povedal. Eno pošteno, ako si jo hočete vzeti
k srcu. Jaz pravim, bodite pravični! Pravični
kakor nova vaga. Jaz nič ne rečem
in se ne branim dati Barbiču, kolikor morem
in kar mu gre, in tudi moji sosedje enako
pravijo; ampak rečem vam, možje, gruntarji,
bodite tudi vi pravični in recite, kar je prav!
Vsak gruntar bode živil Barbiča vsaj tri dni
— nas eden pa po en dan, ako ga bode
mogel. Če hočete biti pa prav pravični in
če hočete Bogu dopasti, kar je za vsacega
človeka dobro, pa recite: — Po premoženju
ga bomo redili.“

„Po premoženju, po premoženju! ... To
bo prav!“ zatulijo Kozjerepci.

„Kakor sklenete“, pravi Rohnè.

„Po premoženju!“ zaregljajo ženske ob peči.

Takrat pa planejo pokoncu Lazar, Hren
in še nekateri, in Lazar zavpije:

„Ti nam bodo merili pravico, ti nam
bodo ugibali? Koliko pa jih je? Kaj?“ ...

„Samo toliko le!“ ga zavrne Kepec in
stopi predenj. „Pa pravica se mora zgoditi!
Po premoženju se bode Barbič redil, pa
amen!“

„Mi se jim pa res ne damo, da bi nas
taki-le strahovali, ki ne premorejo nič“, se
razsrdi Mihlaž in se pomakne k Lazarju.

„Sedaj pa nalašč ne! ... Samo dva dni bo
Barbič kmetov, en dan pa bajtarjev. Taka
je pravica v Dolgem selu! ... Kepec in njegovi
nam je ne bodo merili.“

„To si pa moško povedal! ... Ta je bila
prava“, so mu pritrjevali kmetje.

„Vidite jih?“ se obrne Kepec k svojim.

„Še kri bi nam izpili, ako bi mogli, pa bi
rekli: — To je pravica. To je vražja pravica,
pravim jaz!“

„Vražja pravica!“ pritrdijo tovariši

„Ravno taka je, pa mir besedi! ... Dva
dni mi, en dan pa vi!“ zavpije Lazar.

„Tako je, pa mir besedi!“ pritrdi ‚mož‘
in loputne po mizi.

„Saj sem jaz vedela“, pravi Rohnečka in
se obrne na peti k ženskam.

„Ti pa nimaš nič govoriti“, jo vseka
Lovrečka.

„Več kot ti!“

Rohnečka pogleda moža.

„Alo ... Hahaha! ... Ženska nam gospodari!“
zavpijejo Kozjerepci ...

„Še-le sedaj veste, da nosi ona hlače“,
se posmehujejo ženske ob peči. „Me smo
pa to že davno vedele. Zato je tako!“

„Kaj pa ni prav?“ se zatogoti Rohnečka,
in kri ji udari v glavo.

„Ali jo vidite? ... Ali sedaj veste? ...
Ta gospodari kmetom“, se zakrohotajo Kozjerepci.

Na te besede je vse vstalo in se vpijoč
gnetlo na sredo hiše ... Morda bi se bili
udarili. — Takrat pa stara Rohnečka smukne
iz zapečka na klop in se zravna pa zavpije:

„Tone! .... Ugasni luč, dovolj dolgo je
zastonj gorela ... Tak vrišč je, da še zbrano
moliti ne morem ... Kar domov pojdite!“

Sin se stegne in ugasne luč, kar je zamašilo
vsem usta, da so se gnetli k vratom,
kjer so se pomešali kočarji in gruntarji in
šli složno iz hiše.

Kepec je pravil svoji četi: „Ali jim nisem
povedal? ... To smo jih! ... Pravica je pa
le naša.“

„To so jih slišali!“

Gruntarji so se pa pogovarjali: „To smo
jih dali! ... Ti nam ne bodo gospodarili!
Nobeden ne premore druzega, kakor dolg
jezik, pa se le košatijo“ ...

„O, to jih še bomo, da bodo videli, kaj
je pravica!“

II.

„Od hiše do hiše, praviš?“ ... povzame
Barbič, ko mu Rohnè naznani, kaj so ukrenili
možje. „Pa prositi ponižno in pomivati
sklede? To se pravi: Berači, ako hočeš živeti!“

„I, kajpak, ako nočeš delati.“

„Nočem? ... Mar po pravici reci — ne
morem, ker sem opešal.“

„Pa bi bil takrat, ko si bil mlad in krepak!
In varčeval bi bil!“

„Ali nisem delal? ... Kdo vas ima dve
vojni svetinji, kakor jaz?“

„Kaj ti pa koristijo? ... Glej jih, pa
boš videl, če jih boš sit!“

„Ali se nisem boril za domovino in za
papeža?“

„E, veš kaj? ... Tako bi bili tudi brez
tebe opravili. Laško smo itak izgubili, in
papež tudi nima več Rima ... Tiste svetinje
so tako, tako! ... Menda jih niso imeli dati
drugam, so jih pa tebi dali ...“

„Tako misliš ti, Rohnè, da jaz nisem nič
storil?“ ga zavrne Barbič užaljen, in solze
mu žalijo oči.

Stari invalid je bil kakor strt, ko je
slišal tak očiten dvom o svoji vojni časti,
ko je začutil žgoči zasmeh tistim svetinjam,
ki so bile vse njegovo premoženje, ves njegov
ponos.

„Tiste svetinje so tako, tako“ ... Te besede
so mu zvenele po ušesih in ga rezale
v srce in pekle v duši. Srce mu je hotelo
razkleniti prsi. Ko je prenašal trpljenje, ko
ga je trla beda, so bile njegove oči suhe, a
sedaj ... Otiral si jih je, da bi ne pokazal
solz, da bi se Rohnè ne veselil njegove bolečine.

Naredi se trdnega in reče: „Ti, moje
svetinje pusti v miru!“

„Kaj meni mari tvoje svetinje! ... Kakor
sem rekel: sklenjeno je, da greš od hiše do
hiše. Gruntar te ima dva dni, bajtar en dan“ ...

„Ako pa ne grem?“ ...

„Kakor hočeš! ... Ako se ti bolje zdi, se
pa kar stegni!“ ...

Po teh ne baš prijaznih besedah odide
Rohnè, in Barbič je bil sam s svojimi tožnimi
mislimi. Žalost in togota sta mu napolnjevala
dušo, in ko bi bil mogel, ko bi
bil še tako krepak kakor je bil nekdaj, stri
bi bil njega, ki se je rogal njegovemu vojaškemu
ponosu, napovedal bi bil vojsko
vsem tistim, ki dvomijo o njegovi vojni časti.
In kako je bil žalosten! ... Tista kroglja, ki

ga je bila podrla na Laškem, ga ni tako
pekla, ga ni tako bolela, kakor zasmehljive
besede Rohnetove ... Takrat si ni želel smrti,
ker se je bal tuje zemlje, ker je hrepenel
po domovini; a sedaj, ko bi tisti hip stopila
predenj božja dekla, ne bi se več pomišljal,
ampak rad bi šel ž njo.

Z rokami si je tiščal prsi, da je krotil
razburjeno srce.

„Boril sem se za domovino ... Najboljše
moči mi je vzelo vojaško življenje ... Moja
kri je pojila sovražno zemljo ... In za vse
to samo zasmehovanje! Kaj morem jaz zato,
če smo izgubili laško zemljo? Ali nismo
zmagali? Zmagali smo tako, da smo dobili
cesarsko pohvalo ... Oj, to zasmehovanje! To
boli! Ah, da ga nisem počil po čeljustih!“ ...

In stari invalid se je zagnal proti vratom
in je hotel planiti za njim, da bi si ohladil
jezo, a opotekel se je in moral se je nasloniti
k zidu, da ni pal ...

Zamahnil je onemogel s pestmi:

„Ha! ... Kaj si pa ti storil, in vi drugi
v vasi? ... Ko sem jaz stradal v taboru, ste
vi sedeli pri polnih skledah; ko smo mi
stražili v temnih nočeh in nismo smeli zatisniti
trudnih oči, ste vi spali brez skrbi;
ko sem bil jaz sredi dežja težkih svinčenih
krogelj in me je peklo vroče laško solnce
in me je podrla sovražnikova kroglja, ste vi
sedeli v senci in se kratkočasili ... In sedaj
se rogaš mojim svetinjam!?“ ...

Zgrudil se je in težko sopel. A ko se je
nekoliko oddehnil, je zopet nadaljeval sam
pri sebi:

„In potem, ko so mi dali pri vojakih
slovo, nisem šel domov, na vas, kjer bi bil
lahko s prekrižanimi rokami posedal, kadil
tobak in mislil na fantovske norčije —; šel
sem med papeževe vojake ... Za papeža sem
se jaz bojeval, takrat, ko ste vi mirno gledali
drug drugega in kresali kosmate, da je
bilo dovolj smeha in nič dolgega časa ...
In vse moje delo ni vredno nič? ... Ljudje
se posmehujejo s krvjo zasluženim vojnim
svetinjam, vojna čast jim je neumna beseda
in toliko, kakor zadnjemu beraču, bodo dajali
meni in žlice mi bodo šteli“ ...

In vse tiste solze, ki so se mu nabrale
v teku let, so privrele sedaj na dan in močile
lica starega, onemoglega vojaka, ki ni imel
več toliko moči, da bi si služil kruh, in
katerega pošilja sedaj občina od hiše do
hiše ...

„O, ko bi ne bilo po smrti nič, ko bi
se stopilo v večnost, kakor se stopi v temno
klet, kamor ne sine najmanjši žarek luči ...
ko bi bilo s tem korakom vsega konec,
kako lahko bi se prestopilo! A tako? ...
Človek mora vztrajati in prenašati, kar mu
je odkazala Previdnost. Vztrajati do konca ...
Ko me je zadela smrtonosna kroglja, je bilo
moje življenje na niti, a ni bila božja volja,
da bi umrl ... Njegova volja je torej, da
prenašam sedaj zasmehovanje, ponižanje. O,
Bog že ve, da sem bil mlad, da sem bil neumen,
nor, grešnik“ ...

In stari invalid si je osušil mokra lica,
zmencal oči, in vračala se je mirnost, hladnokrvnost
kakor bi šel nasproti novim, neizogibnim
bojem, katerim je vedel, da se ne
more izogniti, v katerih ga čakajo zmage
ali pa porazi ... Zbudila se je kljubovalnost.

„Nalašč jih bodem nosil, — svoje vojne
svetinje! ... O saj vem! ... Zavist vam narekuje
zasramovalne besede in pači obraz v
zasmeh ... A jaz, sam jaz sem tak v vasi,
da sta me odlikovala cesar in papež ...
Samo jaz sem tak, Anton Barbič!“ ...

In stari invalid je bil zopet stari Barbič,
ki se ni bal nikogar, ki se ni hotel poniževati
pred nikomer, Barbič — sam svoj gospod!
Ta zavest ga je okrepila. Izpod postelje
je privlekel zabojček in vzel zavitek, iz katerega
je vsul poleg nekaterih spominskih
tujih novcev in svetinjic tudi dve vojni svetinji
... Že dolgo ni imel pripetih na junaških
prsih, teh vojnih svetinj, ker se mu je zdelo,
da bi jih onečaščal, ako bi jih nosil prepogostokrat.
Nosil jih je le o slovesnih prilikah:
kadar je bil v kraju vojaški nabor
in so prišli častniki, kadar so imeli vojaki
vaje ... Takrat se je pokazal Barbič s svetinjami
in po žilah se mu je pretakala kri
burneje, saj se mu je zdelo, da ima vse vojaštvo
uprte oči na njegove prsi, in da vsi

hrepené doseči toliko odlikovanje, kot krasi
njega.

A sedaj sta že dolgo ležali v zabojčku
njegovi svetinji in počivali. Zato se mu je
zdelo, da je zatemnel njiju lesk, da so trakovi
izgubili svežo barvo ...

A on je bil vojak in je znal zlikati gumbe,
da se je lahko ogledal v njih službujoči
častnik, a solnčni žarki so kar odskakovali
na gladko zlikani sabljici. Nikdar ni bil
kaznovan zaradi zanemarjene puške, zanikarjenih
črevljev ali gumbov. O, vojak Barbič
se je znal postaviti, on se je znal ubrisati,
da ga ni bilo pred nikomer sram! ...

Zato so se morale svetiti tudi te svetinje,
na katerih se je lesketala čast in junaštvo
njegovo ... O, le naj jih bodejo v oči te
njegove rojake! ... S tem se bode najhujše
maščeval za zlobno posmehovanje in zaničevanje
...

Sedel je, poiskal suknjeno zaplato in
mehkega pepela in jih začel drgniti. In kolikor
bolj so se svetile svetinje, tem zadovoljnejši
in veselejši je postajal njegov obraz.

Zdelo se mu je, da se vrača mladost, in
njegov duh se je vzdignil iz tesnega prostora
in je zrl v preteklost. Zibal se je nekaj
časa ob najprijetnejših trenutkih vojaškega
življenja, ob slovesnih hipih pred začeto
bitko, ob hrupnem veselju po dobljeni zmagi,
dasi je imel krogljo v rami, in ob tisti slovesni
priliki, ko je bila zmagoviti armadi
prebrana cesarska zahvala. In kakor je takrat
vsakemu vojaku, tako je tudi sedaj zakopitljalo
srce staremu invalidu ob spominu
na cesarjeve besede: „Moji sinovi!“ ... s
katerimi se je začenjalo pismo ...

Čutil je zopet vse, kakor tedaj ... Solze
veselja so mu priigrale v oči, in ponos ga
je prevzel in povzdignil nad druge vaščane,
kateri še nikdar niso bili deležni cesarskih
besedi: „Moji sinovi!“

In čimbolj so se svetile svetinje, tembolj
je ginevala žalost in togota, ki je razjedala
njegovo srce vsled zapuščenosti, ponižanja
in zasmehovanja ... Odpustil je Rohnetu in
vsem, saj je bil vzvišen nad njimi. Kaj vedo
ti ljudje, kaj je vojaška čast! ... Zlikane
svetinje si je položil na prsi, pobesil glavo,
da jih je mogel videti, in se zadovoljno nasmehnil
... Odbežal je zadnji sled srda.

Potem si je pa osnažil trakove z mehko
ščetjo, in zdelo se mu je, da postajajo barve
bolj žive, tako kakor bi bile ravnokar sveže.

„Torej od hiše do hiše! ... Tako so ukrenili
naši modri možje. To je modrost! ... Po
tej poti jih hodi že toliko, in tudi jaz bi bil
lahko našel to pot brez njih ... Pa ali je
treba biti ljudem v nadlego? ... O, saj sem
se lahko preživil sam. Za vasjo sem tolkel
kamenje, klepal dan na dan, in pod menoj
je rastel kup razdrobljenega kamena, da je
bilo veselje. Jeseni je pa prišel cestar, pozabavljal,
da je kameneni drobiž predebel, in
je kupil ves kup, in potlej so merili in merili,
a jaz sem hodil štet napeljane kupe ob cesti
in se smejal, ker je bilo več metrov, kakor
sem mislil. In potlej sem bil denarja vselej
vesel in sem se preživel ž njim pošteno ...
A ti ljudje so mi zavidali denar, privoščili
mi niso nekdaj požirka pijače in naposled
mi niso privoščili niti kamenja, iz katerega
sem tolkel denar in pijačo. Začeli so mi zavidati,
godrnjali so, da kamen ni moj, in naposled
zagnali hrup, da mi je moral župan
prepovedati lomiti kamenje in ga tolči. „Kaj
bodem pa jedel?“ sem ga vprašal. A modri
oče mi je odgovoril: — Kar se ti ljubi! ...
Saj menda ni kamen najboljši ... Ali mu
nisem takrat povedal, da drugače živeti ne
morem? ... Vse sem mu razložil, a on je
samo zmajeval z ramami in godrnjal: — Kaj
meni mar! ... In ko je bilo tudi meni dovolj
in ga nisem mogel prepričati, da je najbolje
tako, ako jaz tolčem kamenje, sem si mislil:
meni tudi nič mar; me boste že živili, saj
poznam postavo ... Sedaj pa imajo tisto kamenje
in — mene ... Bodo že videli ... Ah,
kako sem bil usopil tega župana, ki mi je
hotel očitati norosti ... Kaj komu mar moje
preteklo življenje? ... Še celo moj general mi
ni ničesar očital, pa mi bo tak kaj oponašal,
kakor je naš župan!“ ...

Ko si je stari vojak pripravil svetinje, si
je osnažil obleko, se umil in si navihal še
brke, da so mu stale pod nosom kakor dva

rožička. V tem se mu je začel oglašati želodec.
O, ko bi bilo treba ukrotiti nadležnega
spremljevavca, stisnil bi bil pas čvrsteje,
pa bi bilo dobro — kolikokrat je tako naredil
v vojski, ko ni bilo časa kuhati menaže
in so vozovi ostali zadaj — a sedaj ni bilo
treba, saj ga je moral živiti kmet dva dni
in kočar en dan.

„Pa naj me imajo, ker me hočejo!“

Pripne si svetinje, odpre okno in se
ogleda v slabem zrcalu, ki ga je delalo
steklo na zamazani steni. Pogladi si še enkrat
skrbno brke in popravi klobuk na plešasti
glavi, potem pa hajd! s palico na vas ...

Toda tu se je spomnil, da je bil pozabil
vprašati „moža“, pri kom naj začne svoje
obiskovanje. A on je bil vajen na red. Zato
je mahnil po vasi do „moža“, da dobi povelje.
Solnce mu je sijalo na prsi in se igralo
na svetlih svetinjah, ko je šel po vasi, pokonci
seveda, kolikor so mu dopuščala leta
in mu je pomagala palica.

In njegove oči so plavale na desno in
levo, da bi videl, kak vtisk so napravljale
njegove svetinje. In ko so tako z njegovih
svetlih svetinj odskakovali zajčki v hiše,
ozirali so se ljudje za njim, a se potem
čudili: „O-ho! ... Kaj pa je to? ... Lejte ga,
lejte, kako se še postavi!“

In Barbiču so bile povšeči take besede,
da se je čutil srečnega in lahkega.

Tudi otroci na vasi so strmeli. Hej, kdo
se je sicer bal starega Barbiča? Valjali so
se pred njim, zaletavali pod kolena, hodili
pred njim po rokah, kozolčkali se, da se je
moral vedno boriti ž njimi z jezikom in s
palico ... A danes? ... Hehej! ... Otroci so
strmeli in se umikali spoštljivo, gledajoč v
tista zlata koleščka na njegovih prsih.

„Striček! Kaj pa imate? ... Jej, pokažite
vendar, striček!“

A striček se je smehljal otrokom, ki so
se pehali ob straneh.

„Vidite, kogar ima rad cesar ali papež,
pa dobi tako svetinjo!“

„Ali ima vas rad cesar?“

„O, pa še kako! ... Bolj kakor vse vas!“

In otroci so še bolj spoštljivo zrli starega
invalida, katerega ima sam cesar rad.

Nasproti mu pride Kovačeva Liza. Ko ga
uzre, osupne in obstane, upre roke v bok in
gleda pazljivo Barbiča. In videla je svetle
svetinje in trde rožičke pod nosom. In to je
dražilo njen smeh. Ko pa pride Barbič vštric
nje in jo pogleda po vojaško, češ, kje je še
tak pod solncem, prasne preširno dekle v
zaničljiv smeh in ploskne z rokami:

„He-he-he! ... Glejte ga, starega, kako se
postavlja!“ ...

Dekle se reži za njim, a ko vidi prihajati
Barbiču nasproti svojo znanko, ji zavpije:

„Marta, ogni se! Varuj se, da ti vol oči ne
iztakne!“ — A invalid si pogladi rožičke in
gre svojo pot, kakor zmagujoč vojak.

Rohnè je klepal koso v jablanovi senci,
ko prikoraka Barbič v paradi. In kakor nekdaj
v službi pred poveljujočim častnikom,
tako se je postavil po vojaško pred „moža“
in ga vprašal: „Kje naj začnem?“

Rohnè ga pogleda, in smeh mu šine preko
obraza, ko se mu zasvetijo vojne svetinje.

„Kam pa, stari, tako ubrisan?“

„Od hiše do hiše ... kakor si mi ukazal“ ...

„Tako? Tako? ... Pa s temi svetinjami? ...
Hahaha!“ ...

„Tako! ... Povej mi, kje naj začnem!“

„Kjer hočeš. Najbolje je pač po vrsti“ ...

„Kakor ukažeš.“

„Začni pri Lazarju! Ta ima prvo številko.“

„Dobro!“

In stari invalid se zasuče in gre. Rohnè
pa zre za njim, in neko sočutje se mu zbudi,
da si misli: Malo prida je sicer bil, pa je
vendar nekaj vreden. Ko bi bil le še malo
pameti imel, pa bi imel še kaj druzega poleg
svetinj!“

„Pa bi ga bil pri nas ustavil!“ se oglasi
ona na pragu.

„Da bi ga ti gledala?“

„Malo že. Vsak nima takih svetinj kakor
Barbič. In danes je tako snažen.“

„Le počakaj, še sita ga boš!“

In klepec je zopet zapel tisto dolgočasno
pesem, ki pa vendar tako prijetno zveni po vasi.

III.

„Tako, danes bodem pri vas!“

S temi besedami se oglasi Barbič nekako
o polpoldne Lazarici, ki se je nosila z velikimi,
črnimi lonci pred pečjo.

In Barbič je pozneje pripovedoval:

— Pogledala me je, in ko me je videla v
paradi, je potegnila s predpasnikom po prižastem
obrazu in si popravila ruto, da se ji
niso usipali lasje po čelu ... Zasmejala se
mi je — ej veste, nekdaj, ko je bila še mlada
in ni imela tega Lazarja, je imela zame eno
oko in pol — kakor staremu znancu. „Prav,
prav, mi boš kaj povedal“, je rekla in mi
primeknila stol. Jaz sem kmalu spoznal, da
žena ne vé, po kaj sem prišel ... Povedal
sem ji, da bom njen gost dva dni ... Prestrašila
se je tega in mi očitala, zakaj nisem
prej prišel in se jezila na moža, da ji kaj
tacega ni povedal ... Potolažil sem jo, da
sem z vsem zadovoljen. Ej, kako je bila
vesela zaradi tega in se radovedno ozirala
na moje prsi, kjer sta tako lepo blesteli
moji svetinji ... In zmenila sva se to in ono.
Rekel sem ji potem, da je srečna, ker ima
Lazarja. Nasmehnila se je nekako tako, da
se mi je vsiljevalo mnenje, da pa morda le
ni srečna ... Nekako žal mi je bilo zánjo ...

Opoldne je prišel domov Lazar. Na rami
je prinesel motiko, pod pazduho mlade koruze.
Bil je bos, srajco na prsih je imel
odpeto, rokave zavihane in po rjavi koži
mu je lil pot, da se je svetil, kakor star
baker. Širok slamnik mu je senčil itak resni
in temni obraz.

Motiko je postavil v kot, svežo koruzo
je razgrnil v senci. Nato je pogledal v hlev.
Otroci, ki so prišli ž njim, so se brž lotili
dela. Poznalo se jim je, da so vajeni delati,
da imajo ostrega očeta. In potem je prišel
Lazar v vežo. Že pred hišo se je odkril in
si brisal potno glavo. Ko me je ugledal, je
osupnil in videlo se mu je, da bi me rad
vprašal, česa iščem — a spomnil še je morda,
po kaj sem prišel in je molčal. Obraz pa
mu je postal še bolj teman.

Sedel je na tnalo, na katerem se je sekala
zelenjava, in hladil se je pihljajoč si
s slamnikom sapo.

„Zakaj mi nisi povedal, koga dobimo
danes k mizi?“ mu spočitne ona. „Skuhala
sem kakor po navadi.“

On se je pa zasmejal porogljivo in me
zaničljivo pogledal.

„Mar sem vedel, da bode zadela našo
hišo taka čast, da bode Barbič najprvo stopil
pod našo streho?“ ...

„Zakaj pa imaš prvo številko? ... Sem mar
jaz kriv?“ ga zavrnem jaz.

On se je pa ugriznil v ustnice in nekaj
zamomljal. Zdelo se mi je, da je malo zaklel.
Jaz se nisem zmenil zato, ampak mislil
sem si: Možje ste, mora biti že prav tako,
kakor ste ugenili — pa sem gledal njegovo
hčer, ki se je bila precej pripravila pomagati
materi. Bila je hči taka, kakor mati nekdaj,
dokler je ni preobrazilo trpljenje. Vse mi je
bilo všeč na nji: zagorela lica, ponosni nosek,
temni lasje, ki so se svetili kakor svila,
polni život, ki je pa bil vendar vitek in
gibčen. Tudi ona je gledala moje svetinje,
na katere sem pa v tistem trenutku jaz
skoraj pozabil. Gledala je moje ponosno navihane
brke, in meni se je zdelo, da ji ugajam,
zakaj oči so se ji zadovoljno smejale in
vedno zopet uhajale proti meni.

Ta ga bode lahko dobila, sem si mislil,
in dejal Lazarju: „Dekle je pa kakor zarja.“

Zadel sem bil pravo struno, ki je prijetno
zvenela in božala očetov ponos. Gube
na njegovem obrazu so se pogladile in turobni
mrak je zbežal z njegovega obraza.

Spoznal sem takoj, da sem dobil prave
vojke v roke in sklenil sem, da jih ne izpustim
iz rok, dokler bom živel vsled županove
modrosti ob Lazarjevi milosti.

„Punca ni nič boljša, kakor druge“, je
odvrnil oče navidez malomarno.

„Ej, je pa gorša! ... Jaz to vem, ki sem
videl že dosti sveta in dosti deklet“

„Si bil cvet!“ me je zavrnil on. Dekle
me je pa tako hvaležno pogledalo, da bi se
bil skoraj zjokal od veselja. Vsa zardela je
pograbila skledo na ognjišču in jo nesla na
mizo pod zeleno jablano.

„Pa kar tako očito se dekline ne hvalijo“,
se oglasi ona. A tudi njen veseli glas
je pričal, da ji je bila hvala všeč ...

Potem smo šli za njo, za skledo pod
jablano. Ko smo pomolili in je bilo treba
zajeti, je meni manjkalo žlice. Zato sem obsedel
in gledal v skledo.

„Viš ga, kako se drži! ... Ali ni zate?“
zarezi Lazar. Tudi ona me sili: „Zajmi vendar!“

„Ko bi imel žlico“, sem opomnil skromno.

„Kaj, še žlico! ...“ zagrmi Lazar. „Tako
ni uganjeno. Dva dni te moram prehraniti,
a o žlici ni bilo nobenega pomenka.“

„Brez žlice vendar ne bodem jedel.“

„Kaj meni mar! Bi jo bil pa s seboj prinesel.“

Tako brž ga je bila premagala umazanost
in sirovost. A ona je tarnala: „Jeh! ...
Jeh! ... Tone, kaj si boš mislil“ ... In je
pogledala hčer, ki je napravljala na mizo in
pozabila, da bodem tudi jaz sedel k mizi.

Zardela je do las, položila žlico in zdirjala
v kuhinjo. Lazar je pa še vedno godrnjal,
da ga je morala ona krotiti, češ: „Nikar ne
golči, ne, kaj si bode kdo mislil.“

„Naj misli, kar hoče ... Jesti mu moram
dati, žlice pa ne. Nihče me ne more prisiliti“
...

Meni je bilo seveda težko, da bi bil najrajši
izginil. Mislil sem si: — Oh, če bode
zmeraj tako! — Ko si nisem vedel drugače
pomagati, sem mu pa zagrozil: „Oh, ko bi
to-le vedel moj general!“

„No, kaj bi bilo potlej?“ me zavrne prezirljivo
in oblastno ...

„Kaj? Bi že videli, kaj! Preteknil bi te!“
sem mu dejal resno in ga srdit pogledal.

On je pa kar poskočil in vpil:

„Kaj? Mene preteknil, mene, tvoj general?
Koliko ga pa je, koliko?“ ...

Kar pihal je váme, ki si nisem znal pomagati.

„Ni ga dosti več — je že umrl“, sem
mu dejal, in takrat je prinesla hčerka žlico

„Nisem mogla najti druge nego leseno.“

A predno jo je položila predme, se je
premislila, obrisala svojo in jo dala meni,
sama je pa zajela z leseno.

Ta ljubeznjivost me je kar očarala, da
sem vzkliknil:

„Oh, ko bi vedel za to punco moj general!“

„I, kaj neki bi bilo?“ poizveduje Lazar
radoveden, jaz se pa odrežem: „Kar snubil
bi jo! ... Gotovo bi jo snubil moj general.“

„Če bi mu jo hotel dati“, se ponese
Lazar... „Saj to pa še rečem: Toliko bode
že moral biti tisti, ki jo bode hotel imeti,
kot je kakšen general.“

Udaril sem se na prsi in pogledal kvišku,
občudujoč velikansko misel Lazarjevo in sem
rekel:

„O, saj v Dolgem selu je dosti generalov.“

Lazarica je menda čutila, da sem njega
malo potegnil, pa se ji je zasmilil in je hotela
govorico zasukati: „Ali se nimata o čem
drugem razgovarjati?“

Toda on se ni dal ustaviti in je pripovedoval,
kakšen bode moral biti tisti, ki bode
dobil njegovo hčer. Jaz sem mu kimal, a v
resnici sem se mu smejal. Hči se mi je pa
smilila. Vsa rdeča je bila, in solze so ji
igrale v očeh. Zdelo se mi je, da jo je sram
in da je name jezna, ker kimam njenemu
očetu. Zato sem molčal in še hitreje zajemal,
da nadomestim zamujeno ...

Ko smo se nosili z drugo jedjo — Lazar
je še vedno govoril, kakšen bo njegov zet
— pride mimo po stezi tropa koscev. Zadnji
— Gornikov — se ustavi in pozdravi: „Bog
blagoslovi!“

Pogledal sem ga in videl, da ga prav
nič ne skrbi, kaj imamo v skledi, pač pa

da bi fant rad videl Ančkine oči, katere je
pa ona sramežljivo povešala ... Samo enkrat
ga je pogledala, pa tako iskreno, da je bilo
meni takoj jasno, kaj je med njima ...

„Danes je pa vroče“, je izpregovoril potem
Gornikov, samo zato, da je mogel še nekaj
hipov gledati Ančko.

„To ste pa iskali sence!“ je odvrnil
Lazar.

„Kaj? ... Kadar smo na dnini, se sami
ženemo, da nas ni treba priganjati“, pravi
fant ponosno.

„Hahaha ... Saj se poznamo! ... Kar vas
je v Kozjem repu, ste pridni samo pri
skledi ...“

„Kaj?“ ... je vzkipel fant in hotel zavrniti
zasmeh, a videč proseče Ančkine oči, se
je premislil in šel. Ko se je oddaljil nekaj
korakov, je pa zaukal, da se je razlegalo po
vasi. V ta krepki glas je vlil ves srd, ki
ga je provzročilo kmetovo zasmehovanje, pa
tudi vse veselje, da je videl Ančko. Kadar
je človek vesel in srečen, mu hoče raznesti
prsi in dati mora duška svojim čutilom ...

Lazar se je pa pobahal:

„Ali ste videli, kako je molčal, ko sem
mu očital lenobo ... O, ti Kozjerepci! Kadar
je treba govoriti ali zajemati iz sklede, jih
ne užene nihče v kozji rog, pri delu niso
pa nikdar prvi.“

Jaz sem mu ugovarjal in zagovarjal Kozjerepce,
da so dobri delavci, kadar hočejo, a
Lazar je pihal jezen okrog sebe in ni našel
nobene dobre lastnosti na mojih rojakih.
Čimbolj sem mu ugovarjal, v tem večjem
ognju je bil in naposled je potegnila tudi
hči z očetom ...

Ostrmel sem, ko je dejala: „Ta Gornikov
je pa ravno tak, kakor so drugi!“

Izkušal sem ujeti njene oči, da bi videl,
zakaj govori tako; pa je gledala samo v
skledo ali pa na mizo in pritrjevala očetu,
ki je klestil po Gornikovem.

Premišljeval sem, zakaj vendar dekle tako
govori o fantu, o katerem sem jaz prvi hip
razsodil, da ji je pri srcu ... Ali sem se jaz
motil? Ali se hoče dekle s tem potajiti? Ali
pa hoče s pritrjevanjem potolažiti očeta, da
bi ne kipel, da bi ne govoril še dalje slabega
o njenem izvoljencu? Tega nisem mogel
premotriti in ves ta dogodek mi je ostal
kakor zanimiva, pa težko razvozljana uganka,
ki mi ni hotela iti iz glave.

Jaz se menda nisem motil ... Tiste žareče
oči tu in tam ... Tisto veselje na licu,
ko se je oglasil Gornikov ... Ne, ne ...
Ta Ančka in ta Gornikov — sem si mislil
— nekaj je!

Že sem hotel spesniti eno in jo potočiti
pred Lazarja, pa se mi je zdelo, da me
dekle prosi in zato sem obmolčal.

Cela dva dneva sem bil pri Lazarju na
hrani. Slabo se mi ravno ni godilo, prijetno
pa tudi ni bilo. — Lazar, saj ga poznate,
kako je stisnjen — me je gledal od strani;
samo takrat se je nekoliko premagal, kadar
sem ga kaj pohvalil ... No ona bi mi bila
rada kaj postregla, ko bi bila mogla in smela
— pa se je bala njega, ki mi je obgodrnjal
vsak grižljaj.

Zadnji večer je pa ona vendar smuknila
za menoj in mi zavalila velik kos kruha,
proseč me:

„Tone, na spravi! ... Pa nikar nič ne
reci, kako slabo smo ti postregli. Tone, saj
veš!“ ...

„Mica! ... Nič se me ne boj! ... Saj me
poznaš!“

Tako sem jo potolažil.

Pri dekliču sem se bil pa že prej poslovil.
Popoldne sem sedel pred skednjem v
senci in sem ravno prav premišljeval, ali je
kaj ljubezni med Ančko in Gornikovim, ali
ne, ko prinese mimo procko plevela.

Zapazila me je in potočila procko po
travi, da se je plevel razsul, potlej pa stopila
k meni v senco.

„Strašno je vroče“, je vzdihnila, potegnila
ruto z glave ter sedla.

Govorila sva to in ono. In ko sva se
dalje časa pogovarjala in sem bil govor prav
napeljal, sem pa dejal: „Ančka, jaz pa poznam
tistega.“

„Katerega?“ je vprašala osupnjena in
rdečica jo je oblila.

„Hehehe, tistega, ki ga imaš rada!“

Pri teh besedah poskoči prestrašena in
pravi v zadregi: „Jaz imam katerega rada,
jaz?“

„Ti, ti, Ančka, ti! ... Gornikov je tvoj!“
sem ji dejal in se smejal. Izpustil je pa nisem
iz oči, ker sem jo hotel pogruntati. Pa na
mojo vero, da sem jo!

„Uh!“ ... je zavrisnila in zbežala. Pa se
je vendar še ozrla in mi dejala: „O, štramec
stari!“ ...

Jaz sem ji pa samo zažugal s prstom in
si mislil: „Imaš ga! ... Prav gotovo ga
imaš!“

Sedaj me pa samo skrbi, kaj bode dejal
Lazar, kadar izve.

IV.

— Ej, bolje je, da gre človek od hiše do
hiše in je skoraj vsak dan pri drugih ...
Tako nekaj vidi pa dosti izve ... Samemu
je pa dolgčas. Od hiše do hiše sem nosil
sedaj vedno svojo žlico s seboj, da bi ne
prišel še kje v zadrego in bi mi zopet kdo
ne oponašal posojene žlice ... Pa Lazar je
menda samo eden na svetu ... Ko sem pri
Rožanu omenil, da imam žlico s seboj, mi
je dejal:

„Kaj? ... Ako ti dam jesti, dam ti tudi
žlico.“

„O, s tako žlico, ki je nisem jaz pomila,
ne boš brbal po naši skledi!“ je rekla ona.

„Kaj misliš, da je jaz ne pomijem?“

„Ti jo pa znaš! Kaj si ženska?“

„Ali nisem bil vojak?“

„Bodi! ... Tisto-le pod nosom bi bil pa
tudi strani vrgel!“

„To-le?“ ... sem se začudil in potegnil
brke.

„Tisto, tisto! ... Uh, kako se meni gabi.“

„Zato, ker tvoj nima tacega, kajne?“

„Pa meniš, da bi ne mogel imeti“, vzraste
Rožan.

„Veš, prav precej bi ti jih populila“, ga
poseka ona.

Jaz sem se zasmejal, a on jo je pogledal
srdit.

„Ako bi le hotel ... Mar bi tebe vprašal?“
se zagrozi.

Ona se je pa samo nasmehnila, češ: —
Bi ti že pokazala! — da sem se ji moral
tudi jaz nasmehniti.

„Ko bi ti ne imel brk, bi bil nekaj vreden.“

„Ho-ho — Rožanka, ti se motiš ... Jaz
si upam dekletu bolj dopasti z lepimi brkami
kakor s polnim žepom denarja.“

„I-jov! ... Ti si neumen.“

„Jaz? ... Jaz ti tako rečem: Ko bi bil
jaz tako mlad kakor nisem in bi imel take
brke kakor jih imam, pa prazne žepe kakor
zmeraj, pa bi še Lazarjevo Ančko dobil“ ...

„O, za pet ran!“ vzklikne ona, vrže žlico
na mizo in tleskne z rokami. „Ta bi te pa
marala!“

„Ko bi bil dovolj bogat“, dostavi on.

„Tako bi me rada imela, kakor tistega,
ki ga ima sedaj rada ... Tudi tisti nima
kdove koliko več v žepu kakor jaz, brke
pod nosom pa še manjše.“

„Lazarjeva Ančka ima kakšnega rada?
Ta, ki je bogata in sem jaz njena teta? Pa
praviš, da ima tacega, ki ne premore ničesar.“

„Tacega! ... Tacega! Nič denarja, samo
brke in pa zal je.“

„Kaj bo pa Lazar dejal?“

„Jaz bi rad vedel ... Fant je od fare ...
Pa saj ga Lazar pozna“ ...

„Pa meni nič ne pove?“

„Saj še sam ne vé“ ...

„Kateri pa je tisti, kateri?“

Skoraj bi bil izbleknil ime Gornikovega,
pa sem se vendar še o pravem času spomnil,
da je treba molčati. Bogvé, v kakšno zadrego
bi spravil Ančko in Gornikovega, če
bi bil to na dan zvlekel, kar onadva še
skrivata. Rekel sem samo:

„Iz naše vasi je.“

„V Dolgem selu da bi bil tak, ki bi bil
za Lazarjevo dober? ... V Dolgem selu, kjer
noben fant nič prida ni?“ je zaregljala ona.

„Veš kaj, naše fante pa ne boš tako v
nič devala, vsi so pri enem koritu zrasli,
fantje in dekleta naše vasi.“

„To pa že rečem: Noben iz naše vasi je
ne bo dobil, tak pa celo ne, ki ne premore
ničesar!“

„To pa ni naša stvar!“

„Naša! Naša! ... Tak, ki nima nič, da
bi jo dobil, tak? Čigav pa je? ...

Jaz sem molčal, on je pa rekel:

„To si se pa lepo izmislil ti, Barbič. Tak
kalfoktor si še, kakršen si bil.“

Pomežiknil sem jima in si mislil svoje.
Gornikova koča je zadnja v Kozjem repu,
že tam daleč, kjer se Dolgo selo začne
vzpenjati v breg, da se izpred koče lahko
gleda preko vasi. Vrtič s kamnito ograjo ni
velik, pa je lepo obdelan. V gredi pod okni
se vzpenja po zidu vinska trta, sicer pa
rastejo in cvetó na nji raznobojni maki,
krške rože, primožki, potonike, georgine in
podobne cvetice, ki se ponašajo z velikim,
očitnim cvetjem, ki ni toliko za nos, kakor
pa za oči. V nasprotnem koncu vrta je pa
majhen zelnik, ob katerem je nasajen fižol
na koleh. Gospodarskega poslopja ni druzega
na vrtu. Staja za dve kravici je naslonjena
h koči zadaj, skonca je pa nekaka
lopa, ki je shramba za voziček, koše pa tudi
za listje. Več se pa tudi ne potrebuje, ker
velikih njiv ni pri koči, samo nekaj majhnih
ograd je, kjer se prideluje malo krompirja
in repe, včasih tudi pest ječmena, in se med
kamenjem nakosi nekaj trave, ako je suša
ne pokonča. H koči pa spada tudi pravica
do skupne paše in do drv v gozdu. Zato so
pa morali Gornikovi še vselej vzeti kako
njivico v najem, da so več pridelali, in pa
na dnino so hodili h kmetom. Ker Gorniki
niso bili zapravljivi, a Gornica pa prav gospodarna,
zato so lahko shajali in imeli po
dve kravici v staji in, če je bila letina, da
je rastlo korenje, so zredili tudi kakega
ščetinca. Tako so nekaj priredili, nekaj pridelali,
drugo so pa prislužili — pa so se
preživili skromno seveda, pa vendar zadovoljno
... In Gornikov Anton ni bil prav
nič manj ponosen in vesel nego sin prvega
kmeta v vasi.

Aj, Gornikov Anton je bil res fant, tako
možki, da ga ni premotilo vsako krilce, da
ga ni zapeljalo zvonko smejanje šegavih
deklet, ki so se ozirale za njim in so hrepenele
po njem. Anton je bil lepe, primerne
postave. Zagoreli obraz je bil čeden, pod
nosom so rastle brke, katere se je navadil
vihati pri vojakih, iz oči mu je pa odsevala
resnost in razum. O, kadar je pa kaj vzkipelo
po njem, takrat so mu oči zažarele,
takrat se je lesketala v njih strastna duša,
pa neupogljiva, vse osvajajoča.

Vaška dekleta so sicer med seboj govorila,
kako mrzel je Gornikov Anton ...

Kadar dekleta sreča, ne ve, ali bi jih pogledal
ali bi se obrnil v stran. Tako je trd,
da se človeku smili ...

V resnici so se pa smilile same sebi, ker
se ta trdi Anton niti toliko ni brigal za nje,
da bi se jim vsaj nasmehaval ali jih ogovarjal.
Tudi Lazarjeva Ančka je bila nekako
huda in nevoljna, ker se ta Gornikov ni
toliko smukal okrog nje — hčere bogatega
kmeta — kakor so se drugi fantje iz vasi,
katerih pa kar nič marala ni in jih je imela
za norca.

„Tak štor!“ je godrnjala Ančka potihem,
kadar je bil Gornikov pri njih na dnini, pa
se je vendar sukala najrajši okrog njega,
posebno, kadar je začel „ta štor“ govoriti.
In tako se je nekoč zgodilo, da se je „štor“
zmajal, da je začel po njem kipeti krvavi
sok, in se je Ančka vsa ogrela zanj. Dopoldne
so kosili travo, popoldne so pa dekleta
grabile seno, in fantje so pa odnašali.
Ančka je imela posebno piko na Gornikovega
— morda se je hotela maščevati —
pa je vedno le njega klicala za odnašanje.

„Anton, pojdi, boš odnesel!“

Gornikov je pa komaj čakal tacega vabila
in je vselej vzradoščen pridirjal do
njenega kupa in ga odnesel. In ko ga je
zopet poklicala k nagrabljenemu kupu, je
prihitel, pa se ni takoj sklonil, ampak je
uprl roke v bok in je z žarečimi očmi pa
z razburjenim srcem v prsih gledal Ančko,
ki se je zgibala za grabljami. Njena lica so
rdela od vročine in dela ... V tistem hipu
je Anton pozabil na delo, in to se je menda
čudno zdelo Ančki, pa se je ozrla za njim ...
In njegove žareče oči so jo razburile in
zmešale.

„Kaj me pa tako gledaš?“ ga je vprašala
nekako osorno in uprla oči vanj.

Anton se je stresnil ob tem trdem vprašanju
in sram ga je bilo, da je prebledel,
pa je vendar odgovoril nekako očitaje: „Ali
te ne smem?“

Sedaj je bila Ančka pa še v večji zadregi.
Kar si je tolikrat želela, se je sedaj
zgodilo: Anton se ji je približal. Pa ji je
vendar prišlo to tako naglo in nepričakovano,
da ni vedela, kaj bi počela. Vse je v
nji vpilo: „Glej me, glej me, kolikor hočeš!“
Vsa njena duša je vriskala od sreče — pa
se vendar ni hotela kar tako izdati. Ozrla
se je, če sta sama, in mu rekla: „Saj bi se
bil že prej lahko kdaj va-me ozrl, pa si
tak! ... Glej me, kakor hočeš.“

Nato je stegnila zopet grablje za senom,
ker se ji je zdelo, da ne more več gledati
Antona, da bi ne videl, kako vroče ji je v
glavo, kako ji utriplje srce, kako je razburjena.
Razburjen je bil pa tudi Anton, pa vendar
še toliko odločen, da se je hotel prepričati,
kaj misli ona, h kateri ga vleče srce. Zato
jo je vprašal:

„Ančka, ali me imaš kaj rada?“

Zgenila se je vsa preplašena.

„To me sedaj vprašaš, to, pa tukaj-le
pri ljudeh, kjer ima lahko vsak grm ušesa?
Anton, ti si neumen“ ...

„Ančka“ ...

„Molči, ako ne, te česnem z grabljami.
Drugič ti bom to povedala.“

Gornikov se je zadovoljno nasmehnil,
njegova duša je zavriskala, pa se je vrgel
na pripravljeni kup sena in ga nesel, kakor
bi se igral.

Ej, kako je bil Anton naenkrat močan in
lahek ...

In drugič mu je pa res povedala, da ga
ima tako rada, kakor nobenega več na svetu,
on je pa tudi imel samo njo rad, po tem,
kar ji je tedaj razodel. To sta pa skrivala
sama in sama vedela, dokler ju ni pogruntal
Barbič ...

Barbič je naposled po številkah prišel
do Gornikovih v Kozji rep.

Že dolgo časa je imel nekaj na srcu. Z
Gornikovim Antonom bi bil rad govoril. S
tem Antonom, ki je premogel majhno več
kakor nič, pa se je vendar razumel s hčerjo
prvega kmeta v vasi, bahaškega in prevzetnega
kmeta, ki je poznal samo sebe in denar,
revežev pa ni mogel trpeti. Barbič je bil
že precej star in razumen, zato ga je zelo
skrbelo, kaj vendar bo sčasoma iz te ljubezni.
Barbič se ni nadejal nič dobrega, ko
je bil Lazar taka grča, ki se ne omehča, če
bi jo tri zime namakal.

Lazarjeva hči pa Gornikov Anton! —

To Barbiču ni šlo skupaj, naj je še tako
primerjal in zlagal ... O, seveda, ko bi Lazarja
ne bilo, potem bi šla ta dva skupaj
tako lahko in lepo, kakor si človek le misliti
more .... Ali tako? ... Barbič ni vedel
svetovati, pomagati pa še manj. Sklenil je
pa bil: Fantu se mora dopovedati ...

Pri Gornikovih so Barbiča gostoljubno
sprejeli. Gornica je napravila jedi, kakor bi
imela mlatiča ali kosca. „E, revež je, naj se
enkrat dobro naje“, je dejala mati in omesila
štruklje. „Saj ne bo še vsega konec, ako
enkrat kaj boljšega zajamemo!“

„E, kaj konec! ... Bom šel pa zaslužit!
Le postrezite mu, da ne bo rekel, da je bil
pri nas najslabše postrežen“, ji je pritrdil
sin.

In tako se je zdelo Barbiču, da je prišel
v gosti. Prijazni so bili ž njim, kakor bi bil
povabljen, ne pa kar tako jim vržen na
glavo, kakor je bil v resnici revnim in bogatim.
Staremu invalidu se je kar smejalo,
ko se je nosil z velikim štrukljem. „O, ko
bi bil imel tacega pri Kustoci! Človek bi se
še poredil, ko bi večkrat prišel naokoli do
vas. Taki-le štruklji! Že dolgo jih nisem
videl“, je pravil Barbič.

„O, kaj boš tako govoril in se norčeval!
Bog ve, kako ti drugod strežejo!“

„Ti misliš, pa nič ne veš ... Sicer pa ni
nihče dolžan meni streči, da mi le jesti dá ...
Jaz sem z vsem zadovoljen, seveda, kjer je
boljše, sem pa še bolj. Pri kmetu je dobro,
pri revežu je boljše ... Jaz bolj cenim Kozji
rep nego vse drugo selo.“

„Nikar! Nikar!“ ...

„O, jaz sem izkusil, le verjemi mi! ...
Prevzetnost in skopost je doma pri bogatem
kmetu. Saj vama lahko povem ... Pri Lazarju
bi me bili kmalu vun vrgli, ker nisem
imel svoje žlice.“

„Beži, beži!“ se je začudila ona, a Anton
ga je debelo pogledal.
Barbič se je zasmejal in rekel: „Da, le
glej me, pa tudi tebe bodo vun vrgli.“
Anton je zardel in pogledal mater.

„I, kaj ga bodo vun metali, saj ne bo ni
česar iskal tam“ ...

Pri teh besedah je pogledal Anton Barbiča,
in na očeh se mu je brala prošnja pa tudi
grožnja, tako da je Barbič pogoltnil tiste
besede, ki jih je imel že na jeziku in je dejal:

„Ženske so že, ženske Lazarje ve; saj njo
že od prej poznam, in Ančka mi je tudi všeč.
Toda on, Lazar, ta je pa tak, da ne vem,
kaj bi dejal; revežev ne more trpeti.“

In potem je povedal celo zgodbo o žlici.

Anton je gledal Barbiča kakor osa, da
bi se zaletel vanj, kadar bi bila najlepša
prilika, in je ugibal, ali Barbič ve, da sta si
z Ančko tako, ali pa je zinil tjavendan, samo
da ni molčal.

„Mene vun vrgli, mene?“

Tako se je grozil potihoma in samo
čakal, da bi z Barbičem govoril. Skrbelo ga
je, kako bi začel, da bi ne povedal morda
več, kakor Barbič ve. Začel pa je sam Barbič,
ko je ležal v senci pod jablano in je prišel
k njemu Anton.

„Anton, ti si pa tak, kakor šestnajstletno
dekle, ko se vpričo nje zmenijo, za katerim
obrača oči ... Jaz ti bom dejal — Tonček.“

„Reci, kakor se ti zdi, samo ne natolcuj
ne, kadar nič ne veš!“

„Hehehe ... Tonček, ali veš, koliko sem
star?“

„Me nič ne briga.“

„I, seveda, saj imaš dovolj drugih skrbi.
Pa vedi, da sem že toliko star, da take
ptičke, kakor si ti, poznam. In slep bi moral
biti, da bi ne vedel, kaj ti je kri pisala na
obrazu. Ves rdeč si bil, ko sem omenil Lazarjeve
in povedal, da te bodo vun vrgli,
kader prideš snubit ...“

„To si dejal?“

„I, rekel nisem, pa ti si to čutil ... Hehehe
... Za Ančko smrkaš!“ ...

„Jaz, jaz?“ ... je poskočil Anton, in vsa
kri mu je pritekla v obraz. Jeza ga je obšla,
da ni mogel gladko odgovoriti in je samo
jecal, a naposled je vendar-le spravil iz sebe:

„Kaj pa to komu mari? To ni nikomur nič
mari, pa tudi ti molči, če hočeš živeti!“

Jezno je gledal Barbiča in se tresel,
stiskal pesti in škrtal z zobmi ... O, to ni
bil več Tonček ...

Barbič je resen nadaljeval:

„Ali pa bo mogoče vedno molčati? ...
Jaz sem vaju pogruntal, ko sta molčala, in
pogruntali vaju bodo tudi drugi. Potlej bo
pa vrag!“ ....

„In če je res vrag“ ...

„Ko bi bil samo vrag, naj bi bilo ...
Toda tudi punce ne bo.“

„Bom videl.“

„Boš videl ... Fant, ubogaj me, pa to
punco pusti! Ta ni za te, prebogata je, drugih
se loti!“

„Nikoli!“

Fant se je zleknil vznak po travi in si
z rokami zakril oči.

„Anton, umiri se in dobro premisli“, mu
je velel starec in potem pripovedoval o Lazarju
in hčeri ... Povedal mu je, kdaj je
spoznal, da je ljubezen med njima in potem
mu je pa razodel tudi svoje spoznanje, da
Lazar nikdar ne bo dal hčere takemu nemaniču,
— njegova koča in ograda ni nič
— kakor je Gornikov Anton. Povedal mu
je, kako misli Lazar: da bode moral biti
njegov zet vsaj toliko, kakor kakšen general.
Prosil ga je, naj odneha, sedaj ko je
še vsa stvar tajna in bi ne bilo nobenega
govorjenja, nobene jeze in preklinjevanja, pa
tudi nobenega posmehovanja. Da bi svojim
besedam dal večjo veljavo, ga je spomnil,
da sta si v rodu po očetu, menda že v petem
kolenu, in da mu vest ne da miru, da mora
odvrniti to sramoto od svojega sorodnika.

Anton ga je še precej mirno poslušal,
samo včasih je udaril z nogo po tleh, kakor
bi hotel nekaj streti. In ko je čakal Barbič
odgovora, je Anton vstal in dejal:

„Jaz nisem vedel, da sva si midva v
rodu. Prav je, da ste mi to povedali, vsaj
vem, kaj vam odgovorim, ker drugače ne
vem, kako bi se še menila ... Lejte, tam
gori na zadnji veji jabolko prav na koncu ...
Vidite, jaz sem tak, da hočem ravno to doseči,
kar želim. Ako bi si zaželel ono-le
jabolko, počakal bi ga, da bi samo palo doli
ali bi ga pa sklatil; in če bi ga ne mogel,
mislite, da bi ga ne dobil?“ ...

„Hehehe ... Ni gotovo!“

„Gotovo! ... Drevo bi podrl, da bi dobil
jabolko ... Sedaj veste!“

„Hm! ... Ali fant, če bi pa drevo nate
padlo?“

„Čeprav! ... Jaz nisem izmed tistih, ki
pred vsakim plotom postojé in premišljajo,
ali bi ga prelezli ali preskočili; jaz ga tudi
poderem, ako je treba ... Tako, sedaj veste,
da bo Ančka moja!“

Obrnil se je in šel v stran, a Barbič je
dejal:

„Mene pa to res skrbi.“

„Mene pa prav nič ne, pa tudi vas ni
treba. Pa tega ne pravite nikomur, prav nikomur,
da si ne bodo ljudje po nepotrebnem
belili glav.“

Po teh besedah je Anton šel proč. Zaželel si je samote, da sam premisli o tem, kar mu je povedal starec.

Barbič je pa dejal sam pri sebi:

„O, ta ti je stanoviten! ... Jaz nisem bil tak, pa tudi zanj bi bilo morda bolje, da bi ne bil. Hudo sta se zagledala, ta dva“ ...

V.

Po južini je obsedel Rohnè v senci za
kamenito mizo pod košato jablano, da bi se
malo ohladil in oddehnil, zakaj vroče je
bilo, da je človeku znoj oči zalival. Pripovedoval
je materi, kaj so delali dopoldne
in poslušal njena navodila za popoldne, katerih
pa navadno ni izvrševal.

Otroci so bili zleteli od sklede na vas,
da se malo povaljajo po prahu ali pa zlasajo
z drugimi. Ko je žena pomila sklede
in pometla po kuhinji, je prišla tudi ona v
senco. Potegnila si je ruto z glave, prepletala
si kite pa pripovedovala, kaj ji je povedala
soseda, ko je bila prišla moke iskat
na posodo.

Takrat je šinila po vasi Rožanka. Stara
Rohnečka je pogledala za njo, ugibajoč, kam
se ji tako mudi ...

Kmalu nato je nastal na vasi krik. Rohnečka
je napela ušesa, nato pa dejala možu:

„Ali slišiš?“

„Kaj pa je?“ jo vpraša stara.

„Nekje se kregajo“, pove sinaha in posluša;
a stara zajavka: „O, Bog nas varuj! ...
Bog nam daj ljubi mir!“ ter se prekriža in
moli.

„Pri Lazarjevih je kreg, jaz dobro slišim“,
pravi ona čez nekaj časa.

„Da se jim le ljubi ob tej vročini!“ ...

„Ali slišiš, kako Lazar vpije o, to
živinče! — In nekdo pa joka — O, križ
božji! ... Ona je tako pohlevna ženska. Le
kaj neki imajo, ker tudi Rožanka vpije?“

Rohnečka je vstala in si dela ruto na
glavo.

„Kaj greš menda pomagat?“ jo vpraša
on in se nasmehne.

„Gotovo jih pretepa Lazar ... O, nesrečna
Mica! ...“

„Kaj bo nesrečna! ... Je pa že jezik preveč
iztegovala, da ji ga mora sedaj uravnavati.
Take ste!“ ...

„Meni ne moreš nič reči ... Poglejmo,
kam pa Lazar tako praši?“ ...

Rohnè se je ozrl in videl Lazarja, ki je
mahal po vasi, kakor bi ga kdo podil. Oziral
se je v Rohnetovo hišo, da se je začelo Rohnetu
nekaj dozdevati in je dejal:

„Pa ne, ko bi ga sedaj k nam neslo? ...
Veš, če si ti kakšno besedo prenesla!“

„Jaz nič ne vem“ ...

Rohnečka je sedla nazaj, ker se je tudi
nji zdelo, da gre Lazar k njim, pa je ugibala,
kaj bi bilo.

In Lazar je res zavil k Rohnetovim.

„Kako zabodêno gleda!“ zamrmra ona.

Lazar ni mogel precej izpregovoriti; stal
je pred Rohnetom in ga gledal, kakor bi ga
hotel pretekniti. Potem se je nekaj utrgalo
v njem, stisnil je pest in zagrozil Rohnetu:

„Veš! To si ti naredil! ... Ti, pa nihče
drugi! Ti si“ ...

„I, boter, kaj pa je?“ ...

„Boter gori, boter doli, te sramote ti ne
odpustim! ... Ti si mi tega človeka v hišo
vrgel! Ti si me dal ljudem v zobe“ ...

„Kaj pa kanižiš? ... Kaj pa ti je naš naredil?“
se postavi Rohnečka, ko vidi, daje
sama nedolžna.

„Jaz ga bom ubil!“ ...

Grozeče je iztisnil te besede, a Rohnè se
je odmeknil prastrašen.

„Jâzes! ... Zmešan je! ... Zmešan je!“ je
zavpila Rohnečka, in stara je pritrdila: „Skoči
brž po blagoslovljene vode, dagapanamo!“

„Nisem še nor, ampak ubil ga pa bom!
Barbiča bom ubil“ ...

„I, zakaj pa, boter? I, zakaj? ... Kaj je
vam naredil?“ so izpraševali vsi trije, ko so
videli, da niso v nevarnosti.

„In ti si mi ga v hišo vrgel!... Ti si
tega kriv!... In tega ti jaz ne odpustim ...
Nikoli, pa boter gori ali doli ... Pa proč mi
ga spravi, da ga ne bom videl več tega ...“

„I, kaj pa je naredil? ... Ali je vam kaj
ukral? Sédite nu!“ ...

„Vse po meni poka, da bi kar zdrobil
vse, kar mi pride v roke ... Ko bi mi sedajle
prišel pod roke ta Barbič, jaz bi mu
že pokazal! ... Vi ne veste, kaj mi je naredil!“

„I, kaj vendar?“

„Dejal je, da bo naša Ančka Gornikovega
vzela, da bo Gornikov iz Kozjega repa
naš zet ... Gornikov — pa naš!“

„To je rekel?“ ...

„To, to! Sedaj se pa vsa vas smeje! ...
O, ti zlomek stari, da si je to izmislil ...
Pomnil me bo! ... ‚Ukaži‘! Precej ‚ukaži‘, da
pridejo zvečer ljudje vkup ... O, jaz ga bom
že sestradal!“

„Zakaj bi ‚ukazoval‘?“

„Moraš! ... Zadnjič smo ugenili, da pojde
Barbič od hiše do hiše, danes bo pa druga.
Danes bomo to odpravili ... Barbič me ne
bo sramotil okrog“ ...

„Boter, pa veste, da je Barbič naredil te
besede? Kaj bi bilo res kaj hudega, če bi
bilo v teh besedah kaj resnice?“ ...

„Uh! Uh! ...“ zapiha Lazar in si seže v
lase. „Pa ti to praviš, ti, boter! ... Ali ste
se res zmenili?“

„Kaj se bomo zmenkovali! ... Mi bi še
tega vedeli ne bili, ko bi nam ne prišli sami
povedat“ ...

„Pa, ako vsa vas govori? ... In se
smeje? In za menoj gleda?... Pa pravijo,
da ne morem boljšega dobiti, kakor je Gornikov? ... O, prokleti...“ Grozil se je in
žugal s pestmi.

„Jaz nisem prav nič slišal... Molčite,
saj ni treba praviti, ako je kaj resnice —
Ako pa nič ni —?“

„Prav nič! ... Jaz bi vse zdrobil, ko bi
je bilo kaj. Pa punca je rekla, da ni. Saj
sem ji pa tudi dal po grbi, da je kar zaječala,
ko ni vedela precej, kaj sem jo vprašal ... Barbiča moram pa tudi dobiti. Ta me
bo pomnil, kdaj me je obrekel! ... ‚Ukaži‘,
tako ti rečem! ... Joh, Gornikov — moj zet!
Sramota! Sramota! Moj zet — iz Kozjega
repa!“ ...

Takrat je prišla Rožanka, ki se je gredoč
domov ustavila, videč Lazarja pri Rohnetovih ...

„Viš, to-le je rekel Barbič, da se naša
punca in Gornikov imata“ ... je dejal Lazar.

„Le po lažniku! ... Le po obrekljivcu,
ako ste možje!“, je izpregovorila Rožanka
v ognju.

„To ni bilo nič hudega!“ meni Rohnè.

„Tebi ne, je pa Lazarju pa nam, ki smo
v rodu, ako nas kdo tako obreče.“

„Jaz se v take reči ne bom mešal“, reče
Rohnè nevoljen in vstane. „Meni niso nič
mari! Boter, mene kar v miru pustite“ ...

„Ne boš ‚ukazal‘?“ ...

„Ne bom!“

„Tako, ti me boš pustil na cedilu, mene,
kmeta, pa boš pustil, da nas bodo imeli
ljudje v zobeh! ... Ali si ti mož?“

„Ako nisem za vas, si pa preberite ...
Kar smo sklenili, ostane. Barbič gre od hiše
do hiše, ako imata pa vidva kaj, se pa sama
domenita.“

„Vidiš, Miha, sedaj imaš to pa za plačilo,
ker si se tako potegoval zanj, da ste
ga naredili za ‚moža‘,“ je rekla Rožanka.

„Kar sam si naredi pravico. Jaz bi Barbiča
kar razčesnila“ ...

„Saj ga bom tudi jaz!“

Lazar je videl, da ne opravi ničesar, pa
je togoten odšel domov, in Rožanka jo je
pa tudi pobrala, toda gredoč je godrnjala:

„Lej, človek božji, pa si pomagaj, ako te
obreko ... Ubogi Miha, od sramote mora
skoprneti! Saj še mene kar nekaj stresa“ ...

Ta dan je bil pri Lazarjevih žalosten dan.
Lazarica je zdihovala in pripovedovala, da
kaj tacega ne pomni. Celo takrat ni bilo
tako hude, ko je bila svinja mlade požrla.
Ko je bil oče vse od kraja pretepel, kolikor
jih je bilo pri hiši, tedaj stoprav je bil zopet
človeški, da je zopet mirno dihal in govoril.

Kaj tacega pa, kakor danes, pa še ne! Oče
je rentačil in se grozil Barbiču, da je bila

Lazarica vsa prestrašena in je potihem molila
in pošiljala iskrene vzdihe do svoje patrone:

„O sv. Marija, ti nas varuj nesreče! ... Samo
danes naj Barbič ne pride blizu, pa bo že
kako!“

Na Rožanko pa je bila jezna: „Oh, koliko
zdražeb je ta ženska že naredila v naši
hiši!“

Ančka je bila dopoldne zelo dobre volje,
ker je že precej zjutraj govorila z Antonom.
Obirala je okrog zelnika fižol in pela, pa je
prišel mimo njen Anton. Tako je bila zamišljena
v delo in zamaknjena v petje, da
ga ni čutila prej, dokler ji ni zatisnil oči.
Prestrašila se je seveda, da je nabrani fižol
kar raztresla; pa v tistem hipu je spoznala
njega in dejala:

„O, grdoba, kako si me prestrašil! Izpusti
me, da te bom videla.“

„Ali si kaj mislila name?“ je vprašal
Anton in ji pogledal v oči, potem ji je pa
pomagal pobrati raztreseni fižol.

„Ti me tako vprašaš? ... Ti gotovo nič
ne misliš name.“

„Jaz ne? ... Še kadar spim.“

„Beži, beži! ... Ko se spi, se nič ne
misli“ ...

„Se pa sanja... Nocoj se mi je sanjalo
o tebi.“

„Beži no.“

„In o meni.“

„Pa kaj? ... Sedaj sem kar radovedna.“

„Dobro! ... Ti si se jokala in tarnala:
,Nič ne bo! Nič ne bo!‘ — da sem bil tudi
jaz ves obupan in sem si mislil že nekaj
narediti. Takrat pa pride k nama, kakor bi
bil iz neba pal ... kaj misliš, kdo? ...

„I, kaj me tako staraš?“

„Barbič! Pa je dejal: — Kaj obupujeta, še
vse bo dobro, samo sv. Antonu se priporočita.
— Nato si ti precej pokleknila in molila,
jaz pa nisem mogel upogniti kolen, da bi tudi
molil in Barbič se mi je zato posmehoval,
da me je kar jezilo. Ko sem se v sanjah
tako mučil, da sem bil ves znoj en, sem se
pa zbudil.“

„Pa si molil potlej?“

„I, kajpak ... Sedel sem pa molil, da sem
zopet zadremal.“

„U-jej! .... Zadremal. Pri taki reči, pa
tako malo gorečnosti!“

„Bom pa še enkrat.“

„Jaz bom tudi molila. Da si mi le povedal.“

„Potlej bo pa kmalu.“

„O, Bog ve, kdaj pride tisti čas!“ ...

„Bog ve, res!“

To so bile take misli, ki so pregnale
veselost.

„O, ko bi bili naš oče taki, kakršni so
mati!“ je vzdihnila Ančka.

„Mati so že, mati. Z njimi bi se že govorilo.
Toda oče nas, Kozjerepcev, ne morejo
videti, zato ker ne premoremo toliko. Pa
revnejši tudi živé“ ...

„Meni pa ni nič do bogastva“ ...

„Ko bi te tako rad ne imel, pa bi rekel:
— Že ne sme tako biti, da bi bila moja —
pa bi te pustil“ ...

„O, jaz pa ne! Jaz bi šla pa za teboj“ ...

„Tako, taka si ti!“ ...

„Sv. Anton bo pomagal ... Le pogumen
bodi!“ ...

Ančka je že večkrat premišljevala, kaj
bo iz njene ljubezni, in dostikrat ji je bilo
tesno okrog srca, da bi bila najrajši jokala ...
Antonovih sanj je pa bila kaj vesela, da si
je mislila:

„Stara mati so vedno dejali: Sanje vselej
nekaj pomenijo — in Antonove sanje so
bile dobre in te gotovo dobro pomenijo ...
O, k sv. Antonu bom pa tudi jaz molila, in
obiskala ga bom v cerkvi ... Saj se še iz
daljnih krajev potrudijo nesrečni ljudje k
njemu, pa bo tudi nama pomagal.“

Ta zavest jo je bila privzdignila, da je
bila vsa srečna. Celo dopoldne se je zibala
v svoji namišljeni sreči. Med jedjo je celo
ugibala, kakšna jed Gornikov Anton najrajši
je, in si je mislila: „Tako mu bom kuhala,
kar bo najrajši imel.“

In kdo ve, kakšne misli bi bile še takrat
prišle v njeno glavico, da ni baš tedaj pridirjala
k Lazarjevim teta Rožanka ... Ravno
so bili odložili žlice in pomolili, ko je stopila
na vrt in šla k mizi.

Teta Rožanka je bila sestra gospodarjeva
pa je hotela imeti še precej oblasti pri
Lazarjevih. Tudi sedaj se je podprla z rokama
in je spustila oči po vseh — pa začela
migati.

„Tako, taki ste! Taki! ... Po vsi vasi
prej raztrobite, meni pa nič ne poveste ...
Ali sem jaz zadnja v vasi, ker sem nevestina
teta?“ ...

Lazar jo je pogledal in zavrnil:

„I kaj pa zopet otresaš in sanjaš o neki
ženitvi, o kateri mi nič ne vemo!“ ...

„O jejhasta! ... Tako, taki ste! ... Saj
je prav, da vas je sram, saj vas mora biti
sram, da dobite tako žlahto tam v Kozjem
repu“ ...

Ančka je zardela, ko je začutila, kam
meri teta Rožanka. Ta je pa opazila tisto
izdajalsko rdečico in je zmagovalno zavpila:

„Vidite jo, kako je rdeča! ... Še punce
je sram, vas pa nič“ ...

Lazarica pogleda hčer, in Rožanka pa
pravi: „Si boš pa zopet kaj izmislila, kar
ni res!“

Rožanka je poskočila, kakor bi jo bil
kdo vščipnil.

„Tako, jaz se izmišljam, ako povem to,
kar vsa vas ve, da bo Gornikov vaš zet!“

„Gornikov — moj zet?“ poskoči Lazar.

„Kdo je to dejal?“

Takrat je šinila Ančka v hišo in mati
za njo.

„Vsa vas tako pravi, pa mora biti že
res, in moje oči me tudi ne varajo. Sama
sem opazila, da se nekaj snuje, pa bodisi
da s tvojo vednostjo ali pa brez tebe. To
pa rečem: Sramota je za vašo hišo in za
celo žlahto, ako ne dobimo boljšega zeta,
kakor je Gornikov Anton.“

„Jaz nič ne vem o tem. In pri moji veri,
da ni nič res!“ ...

„Nekaj je. Meni je Barbič prvi povedal,
pa je menda tudi drugod, ker sedaj vsi vedó,
in sama sem opazila, da si Ančka in Gornikov
pomežikujeta.“

„Pa to je vse zlagano.“

„Če ti ničesar ne veš, pa dekle vé, ona
ima gotovo Gornikovega“ ...

„Moja punca? ... Naša Ančka da bi imela
Gornikovega? — — — Nikoli! — Ančka!
Ančka!“ ...

Dekleta pa ni bilo pridišati iz hiše, zato
je Lazar razkačen skočil v hišo, za njim pa
Rožanka. Ančka je stala v veži, ko je prihrumel
oče na njo.

„Punca! ... Ali imaš res Gornikovega?“

Ančka je prebledela in molčala. Rožanka
je pa tlesknila z rokami in dejala:

„Viš, da je res! Ali ti nisem pravila?“ ...

To je tako podkurilo Lazarja, da je skočil
poleg nje in ji dal s pestjo po hrbtu, da se
je Ančka kar pregenila in zaječala.

„Nehaj, jo boš ubil!“ zavpije mati in zajoka.

„Viš, tako je, kakor sem rekla“, se oglasi
zopet Rožanka.

Lazar pa zamahne drugič in zavpije: „Ali
je res?“

Ančka je odskočila in se tresla strahu
ob zidu in gledala proseče očeta.

„Ali ne boš precej povedala?“ ...

„Oče — ni res!“ je dehnila Ančka in si
zakrila obraz.

Lazar se je pa obrnil k Rožanki in dejal:

„No! Sedaj si sama slišala!“

Rožankin obraz se je potegnil, potem je
pa rekla:

„Ljudje bodo pa vendar govorili, ker
verjamejo. In od te sramote me bo konec.
Ali ti nič več náse ne držiš?“

„Samo eden naj še kaj tacega zine, pa
ga stisnem za vrat ... Kdo je to raznesel?“

„I, meni je povedal ta nadloga, ta Barbič,
ki lazi od hiše do hiše in pošte prenaša.
Drugod je pa menda tudi ta.“

„Tako, ta?“ se je zagrozil Lazar, in takrat
se mu je bil porodil tisti sklep, ki ga
je prignal k Rohnetu.

VI.

Ančka je videla besnečega očeta, srce ji
je upadlo, in zatajila je svojega Antona.
To jo je špeklo pri srcu: „Oh, kaj sem
storila!“

Solze so se ji udrle, ne zato, ker jo je
oče udaril, pač pa zaradi kesanja. Ej, to so

bile grenke solze! Zbežala je iz veže in poiskala
samotnega kotička na vrtu, da premisli,
kaj se je ravnokar zgodilo, da presodi
velikost svojega pregreška, katerega ji je
vest očitala, češ: „Lej, kakšna si! ... Zjutraj
si mu še obetala, da pojdeš ž njim do konca
sveta, ako bode treba, opoldne si ga pa že
zatajila ... Takšna si! ... In Gornikov Anton
misli, da ima bog ve kako zvesto izvoljenko,
ki hoče živeti ž njim v veselju, pa tudi v
trpljenju in žalosti, ako treba! ... Viš, kako
se Anton moti, kako ga ti varaš! ... Ob prvi
priliki si ga zatajila, ko se borba še niti
začela ni ... Ali mu moreš pogledati še v
oči, v one zveste oči? ... Ali ga nisi grdo
nalagala, ko si mu tolikrat zatrjevala, da
ga ljubiš? ... O, taka minljiva ljubezen, ki
zgine ob prvi priliki, kakor rosa, ki se posuši
ob prvih solnčnih žarkih! ... Sramuj se!“ ...
Ančka je bila vsa potrta.

„Ti si lažnjivka! ... Hinavka! Ne pojdi
mu več pred oči! ... Naznani mu, daje ljubezen
proč, da naj si poišče vrednejše, boljše
neveste, ki ga ne bo nikdar zatajila!“ ...

Ej, ko bi Ančka tako rada ne imela tega
Antona, za katerim je hrepenelo toliko deklet,
katerih pa on ni maral, katerim se je posmehoval,
ker si je izbral ravno njo, da je tako
srečna — ej, ko bi tega ne bilo, potem bi
že rekla: „Najina ljubezen je proč!“

Ali pa more to sedaj narediti?

Ne! Ne! Ne! ...

Vse v njej se je upiralo, in vest je nategnila
druge strune, ki so ugodneje zvenele:

„Skesaj se! ... Padi pred njim na kolena,
povej mu vse, prosi ga odpuščanja — in ti
bo odpustil ... O, odpustiti ti mora, ako te
ljubi, in Anton te ljubi, gotovo te ljubi, saj
drugače bi se ne bil sklonil do tebe in te
izbral med vsemi drugimi dekleti — —“

Ta glas jo je božal, jo tolažil in ji vlival
novega poguma.

Srčnost se ji je vrnila in mislila je: „E
kaj, k očetu grem, pa jim povem, da sem
se prej malo zlagala, da je res Gornikov
Anton moj ljubi. In če bodo hudi, kaj mi
pa morejo? ... Ali mi morejo prepovedati
vzeti tistega, kogar jaz hočem?“ ...

Toda tu je pa zopet videla razkačenega
očeta, pa ji je upálo srce, in solze so se ji
prikazale.

Ne volja je vstala v njenem srcu na Barbiča,
ki je spravil njeno skrito ljubezen na
dan.

„Le zakaj gre to pravit? ... Kaj njemu
to mari? ... Kaj pa on vé?“ ...

A drug glas jo je zavračal: „Kaj si mislila,
da bode to vedno skrito? Enkrat je moralo
postati očitno“ ...

„Ko bi le oče ne bili tako hudi! ... K
materi grem, pa jim povem, pa naj mati pogovore
očeta.“

„Kaj ne, da bodo še mati tepeni zaradi
tebe?“

Tako se je bojevala v skritem kotičku
dolgo časa brez odločitve. Naposled se ji
je pa vendar zdelo, da je zadela pravo, ko
je sklenila: „Antonu vse povem, kaj se je
zgodilo; prosim ga, naj mi odpusti, in kakor
bo velel, tako bom naredila, da bo videl, da
ga imam rada ... Pa k sv. Antonu bom molila,
da bode pomagal.“

Ta sklep jo je potolažil, da se je obrisala
in šla v hišo.

Mati je bila žalostna in nevoljna.

„Ko bi te svakinje ne bilo, koliko bi bilo
manj prepira pri nas! On je že tako nagel,
dostikrat ga pa še ona nahujska. Kaj je bilo
treba danes prepira? Da si tako izmisli!“

„Ančka, ali te je zelo zabolelo?“ vpraša
mati hčer sočutno.

„Nič!“

„Pa so te tako udarili, da si se kar zgenila.“

„Malo maram. Kaj tacega se že prebije.“

„Da si gredo teta tako izmislit in tebe
in Gornikovega tako skupaj spravljat! Kako
so mogli vendar Gornikovega soditi? Je že
res: Kjer baba ne zmore, pa hudobec pripomore,
da je potem prepir in preklin je vanje
in se dela greh brez potrebe. No, kar tako
na celem raznašati, da imaš ti Gornikovega
— to je vendar preveč“ — —

„Mati, ali jaz imam Gornikovega Antona
res rada“ — izpove hčer pogumno.

„Ančka!“ zavrisne mati prestrašena in
se vsa strese. „Ančka! Prej si pa rekla, da
ni res!“

„Pa je res! Gornikov Anton bo moj!“

„Ančka! Oče! Oče! Ančka, kaj bo?“

Mati je sklenila roki v obupu.

„Naj bo, kar hoče, jaz ga imam rada!“

„Jej! ... Jej! ... Jej! ... Ančka! Môlči!
Môlči! Saj poznaš očeta!“

„O, poznam! Dokler je čas, bom molčala,
kadar pa pride ura, bom pa povedala.“

„Pa te bodo tepli!“

„Naj me!“

„Ančka! O ti nesrečno dekle!“

Lazarica je bila pa sedaj res v skrbeh
in vsa osupnjena. Mislila je, da je Rožanka
vso stvar iz trte izvila. A glejte, nič ni bilo
izvitega — ampak vse resnično .... Ančka
je imela Gornikovega Antona iz Kozjega
repa ... Joj! Lazarica ni vedela, kaj bi naredila,
samo vzdihovala in tarnala je: „Kaj bo?
Kaj bo? O, Bog se usmili! Kaj bo dejal on,
ko izve da je res?“

Lazarica bi se ne bila nič protivila hčeri;
naj bi vzela tistega, kogar ima rada, Gornikovega
Antona; toda vest ji je rekla, da ne
sme delati proti volji moževi, ki pa ni imel
veselja dati hčer tacemu nemaniču. Tudi si
ni upala moža pregovarjati, ker se ni nadejala
uspeha. Zato je svarila hčer: „Ančka,
ubogaj mene in očeta pa Antona pusti!“

„Aha! Potlej bi ga pa druga dobila! Anton
je moj!“

„Ako ti pa oče ne puste vzeti ga?“

„O, saj ne bo zmeraj tako. Bodo že drugačne
volje.“

„Nikoli! Nikoli ga ne boš vzela!“

„Bom videla! Pustim ga pa tudi ne! Še
danes bom vse povedala očetu.“

„Ančka! Nikar še! Nikar še danes! Bo
že kako!“ je dejala mati prestrašena, ker se
je bala moževe naglosti.

Do večera je vedela vsa vas, kaj je bilo
opoldne pri Lazarjevih ... Rožanka je pravila
na vsa usta, da ni nič res, da bi imela
Lazarjeva Ančka Gornikovega, da si je to
samo Barbič izmislil. Grozila je Barbiču, da
mu bo Lazar uro navil, da bo vedel poštene
ljudi obrekovati.

Ko je bil Barbič izvedel, da mu Rožanka
grozi zato, ker je raznesel Lazarjevo Ančko,
je prisopihal k Rožanki in jo vprašal: „Kaj
pa ti govoriš, da sem jaz raznesel Lazarjevo
punco?“

„He? Kaj je nisi ti? Kaj nisi? O, nič ne
boš utajil! Ti bo že Lazar pokazal!“

„Kaj sem pa rekel?“ ...

„Kaj si rekel? Kaj vem? Ali mar nisi
vsega meni povedal?“

Ko jo je pa Barbič potem trdo prijemal,
naj pove, kdaj je nji kaj rekel, pa Rožanka
kmalu ni vedela, kje je vso stvar izvedela.
Dejala je: „Jaz res ne vem, kdo mi je povedal,
pa si moral že ti biti, ki greš tako
po vasi.“

Selska dekleta so tisti dan kar poskakovale,
dirjale semintja in se vpraševale: „Ali
že veš? — Ali si že slišala? —Joj! —Joj!
— Kdo bi si bil mislil! — Zatajila ga je!“

Pa so si pripovedovale na dolgo in široko,
kako je bilo pri Lazarjevih opoldne, in v
mraku so se kar zgrinjale na luži. Nekatere
so prinesle plevela in korenja, da ga opero;
druge so prišle izpirat umazano obleko, in
še druge pa samo noge umivat. Pa so si
imele toliko povedati, kakor bi se že sedem
tednov ne bile videle. Pripovedovale so si
na glas pa tudi samo na uho, tleskale z
rokami, trkale se po prsih in se smejale,
kakor bi bile „sekirce našle“.

„Jejhata!... Jejhata! .... Kdo bi si bil
mislil ... Toliko časa ga je motila, nazadnje
ga pa zataji!“ je vzklikala Kozačeva Marta.

„E, saj menda še nič ni bilo med njima!“
je oporekala Jernačeva. „Ančka bi ga bila
menda že rada, pa je Gornikov preošaben,
ker misli na kako kraljičino.“

„O, ti pa nič ne veš! ... Prav nič ne veš,
Jernačka! O, ta dva sta se imela, imela“,
ugovarjajo vse vprek.— „I, kaj pa veste?“

„Vse vemo. O, vemo, zakaj Gornikov ni
imel dobre besede za druge; v to Ančko je
bil tako zaverovan. Sedaj pa ima, hihihi ...
O, sedaj bomo pa še dobre, samo če bomo
hotele biti!“

„Jaz pa še sedaj ne verjamem.“

„Pa meni verjemi, ki sem njena prijateljica“,
reče Trznarjeva Katka. „Jaz vse
vem, čeprav mi ni nič povedala; pogruntala
sem jo ... Ob nedeljah sva hodili skupaj v
cerkev, pa sem bila sklenila, da jo zasledim,
ker mi je vedno pravila, da nima nobenega.
A to verjemi, kdor more, jaz ji nisem, pa
sem prav imela ... Ko sva hodili tako v
cerkev, ni pogledala nobenega, samo tam na
trgu, ako je videla stati Gornikovega, je
vselej malo zardela. Za nobenim drugim ji
niso uhajale oči kakor za njim. Pa to ni kar
samo ob sebi.“

Tako so se pomenkovale dekleta na luži
in so ugibale, če Gornikov vč, da ga je
zatajila in kaj bo sedaj ... Kozačeva Marta,
ki je bila blizu Gornikovih doma in se je
včasih že nastavljala temu Antonu, je bila
kar vesela. Škodoželjno srce ji je vpilo:

„Prav mu je! ... Prav mu je!“

In kar ni se mogla zdržati, da bi ga ne
zbodla, ko ga je gredoč domov srečala. Hotela
ga je videti premaganega, da bi ga zasmehovala
in bi se maščevala nad njim. Ustavi
ga in vpraša:

„Ali že veš?“

„Kaj pa je novega?“

Marta se nasmehne: „Me pa že vse vemo,
da te je dekle zatajila ...“

Antona razburijo te besede in smeh ga
speče, da se zatogoti: „Kaj česnaš?“

Marta se brž umakne, pa še enkrat reče
za njim: „Pa je res! Sedaj se pa na glavo
postavi, ker te Ančka ne mara več.“

Smejoč se je šla naprej. Anton pa je bil
ves razburjen in vrivalo se mu je vprašanje:

„Kaj pa to pomeni?“

In takrat se mu je zdelo, da gledajo vsi
ljudje za njim in se mu vsa dekleta posmehujejo.
Vroče mu je prihajalo.

Lazarjeva Ančka pa ni mogla zaspati
tistega večera. Srce ji je bilo nemirno in
različne misli so jo razburjale.

Odprla je okno in se naslonila, podpirajoč
si razgreto glavo z rokami. Nočni hlad
jo je božal po vročem čelu, ko je gledala
zamišljeno tja v čarobno noč razsvetljeno
od zvezd in od mehkih luninih žarkov. Nji
pa ni bilo mehko okrog srca in težke misli
so jo mučile ... Poizkušala je moliti, pa ni
mogla končati navadne molitve, zakaj mislila
je na to, kar se je zgodilo, mislila na Antona.

„Oh, kaj bo rekel? Kaj bo mislil, ko
bode izvedel?“

Tedaj je smuknila senca po tleh, in pod
okno je stopil Anton. Ni imel navade ponočevati,
a nocoj je moral izvedeti, kaj je
ono govorjenje. — Ančka je prestrašena odskočila.
Zazeblo jo je, da se je stresla, ko
je začula njegov klic:

„Ančka!“

Zdelo se ji je, kakor bi se ji grozil ...

„Odpusti!“ ... vzklikne dekle iz dna trepetajoče
duše, in solze se ji vlijó po licu.

Anton ni vedel, kaj bi dejal, ko jo je
videl tako strto ...

„I kaj pa je vendar bilo?“

„Odpusti! ... Odpusti!“...

Samo to je ihtela. Šele potem, ko se je
poleglo razburjenje, in je Anton le prosil,
naj mu pove, kaj se je zgodilo, je začela
praviti vse od kraja ... Pa kako je težko
pravila! Vse njeno pripovedovanje je zvenelo
kakor iskrena prošnja za odpuščanje in kakor
obeti večne zvestobe ...

Anton je bil žalosten in vesel. Spomnil
se je Barbiča, ki mu je dejal, da bodo težave.
Res, že so bile tu ...

„Kaj pa poslej — ali me boš še kdaj
zatajila?“ je vprašal Anton deklico.

„Nikdar več!“

„Pa če te oče zavržejo, tepó ali spode
od hiše?“

„Tvoja bom!“

„Moja v sreči ali nesreči! Če se tudi
upira ves svet!“

Pa je šel in na vasi je zaukal, kakor bi
hotel vsem oznaniti, kaj se godi v njegovi
duši, kakor bi izzival ves svet. „Juhuhu!“

Tisti, ki so ga čuli in poznali, so pa
mislili tako in tako ...

VII.

Zaspal pa tisto noč ni Gornikov Anton.
Njegova duša je trepetala, kri mu je
vrela po žilah. Srce mu je bilo nemirno, in
neznan strah je silil v njegove, sicer neustrašene
prsi, da je roko pritiskal na srce,
kakor bi mu hotel vtisniti poguma.

„Kaj pa se je zgodilo?“

Na to vprašanje si je odgovarjal toliko
časa, da mu je bilo vse jasno, da je dejal:

„Torej sedaj vedó vsi, da je Ančka moja;
in dekleta se mi posmehujejo, a Lazar, njen
oče, je besnel!“

To ga je peklo in grizlo.

„Zakaj je besnel, zakaj?“ ...

To ni šlo Antonu v glavo. Pač mu je
pravil nekaj tacega že Barbič, toda Anton
tega ni mogel verjeti. Kako bi verjel nekaj,
kar ne more biti ... He! Zakaj bi on ne
smel imeti rad Lazarjeve Ančke, in ona ne
njega? Ali ni pošten fant? Ali se ne more
oženiti, ako se le hoče?“ ...

Tako se mu je zdelo vse naravno, gladko,
pa je bilo vendar drugače ...

Ančka mu je bila vse povedala, pa mu
tudi obljubila, da mu ostane zvesta. In ta
obljuba je dajala Antonu moč in mu budila
najboljše upanje.

„Kdo nama pa kaj more, ako se hočeva
vzeti? ... Tistega bi jaz rad poznal, ki bi
nama mogel ubraniti!“

Silil se je biti pogumen. A to je bil pogum
fanta, ki je ravnokar poklical celo vas
„na korajžo“, pa se boji, da bi ne bil tepen,
skriti se pa tudi noče da bi se mu ne posmehovali ...

„E, kaj! Zasnubim jo, pa vzamem jo, pa
bo mir. Stari se bo potolažil, dekleta bodo
pa tudi obmolknila; če bo pa katera hotela
še kaj imeti, jo ubrišem po ustih, da se ji
ne skremžijo nikdar več na smeh!“ ...

Ta misel ga je potolažila toliko, da je
zamižal, a mirno vendar ni spal in dolgo
tudi ne. Solnčni žarki so se nekoliko poigrali
nad njim, pali mu na oči in ga poklicali:

„Vstani!“

Anton je vstal, pa je bil truden, glava je
bila težka od skrbi.

Delo mu ni šlo od rok tisto jutro. Zamišljen
je postajal celo dopoldne ali posedal
za vogali, podpirajoč si glavo, da so začele
materi, ki je to opazila, vstajati skrbi. Mislila
je, da se ga loteva bolezen, ko ga je
videla, kako je na tnalu zagnal sekiro z
nevoljo od sebe, kako se je zgrudil na steber
in si podprl glavo. In ko je slišala še težki
vzdihljaj, ki se mu je izvil, seje prestrašila
pa je planila k njemu z vzklikom:

„Anton, ljubi moj sin, kaj pa ti je?“

Sklenila je roke in obupana zrla vanj,
čakajoč odgovora.

„Nič mi ni!“

Toda ta beseda matere ni potolažila, saj
se je na sinovem obrazu bralo nekaj druzega.
Zdelo se je materi, da odseva na njem
težka bolest, ki se pripravlja streti njega,
ki ga ima ona najrajši na svetu, ki ji je
najdražji, edina podpora na stara leta.

„Mari po pravici povej!“ je vzkliknila in
ga prijela za roko pa še bolj motrila njegov
obraz, da bi brez odgovora spoznala njegovo
bolest. „Anton, kaj te boli?“ ....

Težek smehljaj zbeži preko sinovega
obraza, pa ji odgovori:

„Mati, prav zdrav sem. Nobene bolezni
ne čutim. Prav brez skrbi ste lahko zaradi
tega ... Človek pa tudi ne more biti zmerom
vesel in dobre volje.“

„Torej te skrbi more?“

Anton prikima.

„I, kakšne pa morejo biti tiste skrbi, ki
so te tako potrle?“ nadaljuje mati nekoliko

brezskrbnejše, ko je izprevidela, da ni nevarnosti.

„Pa le kakšne so tiste skrbi, ki
jih tako skrivaš pred menoj? Ali jih tvoja
mati ne sme poznati?“

„Potlej jih boste pa še vi imeli.“

„Malo več ali manj, to se meni nič ne
pozna. Le zaupaj mi!“ ...

Anton je pomislil, kako bi se znebil
svojih skrbi, potem je pa dejal:

„Oženil se bom!“

Zardel je pri tem, mati se je pa nasmehnila
in rekla:

„Ali to te tako skrbi? ... To? Oženi se,
ako se hočeš! Ali te nisem že davno silila?“

„Seveda ste me!“

„No, viš! Pa te menda skrbi, kaj bom
jaz rekla ... Vesela bom, kadar jo boš pripeljal“
...

Starka je sedla sinu nasproti, zakaj bala
se je menda, da bi ji noge ne odpovedale
prej, preden bi se s sinom zmenila do konca
o ženitvi.

„Sedaj mi pa le povej, kako se boš ženil.“

„Ko bi jaz vedel!“

„Ti bom pa jaz povedala; samo povej
mi, kaj ti dela take skrbi, da se ti kar
glava krivi od njih, iz oči ti pa gleda obup,
kakor grešniku na smrtni postelji.“

Sin se je zasmejal. Materine besede so
mu olajšale srce, da je začel pripovedovati
in razkrivati materi svoje srčne težave in
tožiti o ovirah, ki mu žugajo. Mati je prikimavala
sinu, se veselila ž njim pa tudi
delila ž njim strah, ki ga je izražal.

„Prav je, moj sin, prav! Le oženi se, ako
te veseli.“

„Pa če mi je Lazar ne da?“

„I, kaj potlej? Prava reč! ... Naj jo pa
ima pa naj jo sam gleda! ... Ali je samo ta
dekle na svetu?“

Anton preplašen pogleda mater, in kri
mu udari v lice. Hipoma vstane ter reče
trdo:

„Zame samo ta! Ali mi je tudi vi ne
privoščite?“

„Kaj kipiš! Ali ti jo branim? Jaz sem
samo tako rekla, če bi tam ne bilo nič, da
si pač lahko drugje izbereš“ ...

„Tako vi mislite! Jaz pa pravim, da mora
biti Ančka moja!“

Anton udari z nogo ob tla, in oči se mu
grozeče zabliskajo.

„Poizkusi! Meni bi bilo tudi prav! Samo
tako žalosten ne bodi sedaj, kakor vinski
brat pri skledi vode, da še jaz ne bom žalostna.“

„Kaj pa hočem?“

„Sedi, da se do dobra domeniva, to je
važna reč.“

Sin uboga mater pa sede, posluša, ugovarja
in odgovarja ter zopet vprašuje. Saj
se je bilo toliko pomeniti, toliko poskrbeti ...

Sklenila sta mati in sin, da pojde Anton
snubit k Lazarju, in sicer precej, ko je tako.

Čim prej, tem bolje.

Ej, pa tudi ta sklep še ni bil hladilen
balzam za Antona!

„Kaj bo pa Lazar dejal?“

To je bilo tisto strašno vprašanje, ki je
povzročalo Antonu vse skrbi. „Da bi vsaj
vedel, kako bo!“

Pa ni bilo drugače, kakor stopiti je moral
doli k Lazarju, vprašat za Ančko, seveda
šele potem, ko mu je poslala Ančka pošto:

„Pridi!“

O, kako je bilo težko pripraviti se, kako
trnjeva je bila ta pot! Rajši bi bil preplezal
gore cele dežele, nego šel k Lazarju po tem
opravku, ko ni vedel, kako bo.

Anton ni imel nobenega strica, nobenega
svaka, ki bi ga spremljal k snubitvi, ki bi
mu pomagal snubiti ... Navada je pa taka,
da ženin ne pride sam. Zato je Anton iskal
tovariša med sosedi. O, precej je vsak obljubil,
da pojde ž njim. Ko je pa povedal,
kam jo je umeril, je slehrnemu upadel pogum,
pa se je izgovoril, rekoč: „Jaz ne
utegnem, dobi druzega!“ ...

Tudi Kepca se je lotil Anton.

„Drevi pojdeš z menoj! Boš zame govoril“
...

„O, če je treba precej! Besede ne zna
nihče tako zastaviti, kakor jaz ... Veš, ne
da bi se hvalil, pravega si se lotil! Kam bo
pa treba iti?“

„Snubit.“

„Snubit? ... Nu, tako ti rečem, če bo
treba kaj pogovarjati in pregovarjati, ni nobenega
boljšega od mene, in če se dekle še
tako brani, jaz jo bom izpeljal. Boš ti videl,
kako znam govoriti ... Punca bo naša! ....
Za katero se pa oblizuješ? ...“

„Boš že videl.“

„I, nu! Kar povedi, saj ne pojdem precej
na vas izkokodakat, ako je treba molčati!“

„Potlej pa ne pojdeš z menoj.“

„Jej! Kako mi malo zaupaš. Ali nisem
vaš ‚vojvoda‘? Ni je take dalje, da bi se je
jaz ustrašil, kadar je treba iti snubit ... S
takim fantom, kakor si ti, pa bi celo šel,
ne vem kam. Saj bi me ne bilo treba biti
sram, pokazati te“ — —

Anton se je pa vendar še obotavljal.

„Lej ga, lej, kako mi malo zaupaš! Pa
bi si bil druzega izbral, če nisem jaz dovolj
dober ‚mož‘.“

„Ne bo treba iti daleč. Še iz vasi ne —
samo do Lazarja.“

Kepec ga je pogledal debelo, kakor bi
se mu bil kos ustavil v grlu, potem je pa
s težavo spravil iz sebe glas:

„Dič!“ ... Drugo je samo goltal, da ga
Anton ni umel in je upal, da je dobil pravega.

„Saj bova kmalu opravila“, je opomnil
Anton, da bi spravil Kepca v dobro voljo.
Toda ni šlo.

„Dič! ... Boš letel skozi zaprta vrata!
Jaz te ne grem gledat“ ...

„Ali se res bojiš?“

„Jaz koga bojim? Ga ni tacega! Ampak
k Lazarju pa že ne grem — se že od nekdaj
ne moreva videti.“

„Pojdem pa sam!“

Anton je bil razburjen in je šel v stran.

„Pa ravno k Lazarju!“ je momljal za
njim Kepec. „K Lazarju?... Ti jo bo že dal!“

Ko se je naredila tema, in je bila vas že
prazna, tedaj je pa šel Anton sam snubit.
Ej, težka je bila ta pot, a potrebna. Zbiral
je misli in iskal primerne besede, s katero
bi nagovoril očeta in mater. Postajal je malodušen,
a ljubezen je zmagovala, in na ves
strah, na vse pomisleke se je tolažil z mislijo:

„Ona me ima rada. Nihče nama ne ubrani
vzeti se!“

Srce pa mu je hotelo razbiti prsi.

Čimbolj se je bližal hiši, tembolj počasi
je stopal, in gotovo je hvalil Boga, da je
Dolgo selo zares dolgo.

Naposled je pa vsake poti konec, in tudi
Anton je prišel do Lazarjeve hiše. K vsej
sreči so ravno molili rožni venec, in Anton
je imel čas počakati, umiriti se in zbrati misli.
Nekaj časa je poslušal glasove, ki so
prihajali iz hiše, nato se je pa odkril in začel
moliti z onimi v hiši.

Ni hotel precej po končani molitvi vlomiti
v hišo, ampak je še nekoliko počakal.

Otožnost se ga je polaščala, ko je mislil,
kako so sicer ljudje veseli snubača, kako
se pripravljajo nanj, a zanj niti ne vedo, da
pride, in če bi vedeli, bog zna, kako bi se
pripravili nanj! ...

„Ona vé!“ se oglasi neki glas in mu
vrne ves pogum in zbudi kjubovalnost. Trdo
stopa do veže in v hišo s pozdravom: „Dober
večer!“

Stari je še klečal na stolu in slonel na
mizi tiščeč glavo med rokami. Ko začuti
prišleca, vzdigne glavo in se ozre v vrata,
pa gleda debelo Antona, ki je obstal pri
vratih nekako zbegan, ker mu nihče ni odzdravil.

Tudi Ančka je molče sklenila roke,
zardela in povzdignila za hip oči, potem pa
pogledala mater, ki se je prestrašena ozrla
v hčer. Ančkine oči so izražale iskreno
prošnjo, ki je pa v materinem srcu zbujala
grozen strah, da ni vedela, kam bi se obrnila;
začela je slačiti male otroke, jih prekrižavati
in moliti ž njimi, Ančka pa je odgrinjala
posteljce.

Lazar je odmolil in zopet pogledal Antona,
pa ga vprašal osorno: „Kaj pa ti štramaš
tako ponoči? Ali greš kam zdomi, ker si
tako prazničen?“

„K vam sem prišel, oče,“ pové Anton s
težavo in naredi nekaj korakov po hiši.

„K nam?“

Lazarju se je poznalo na glasu, da se
čudi, pa je gledal Antona, ki ni vedel, kam
bi se dejal in kam bi pogledal.

Ozrl se je v Ančko, in ko so se ujele
njune oči, je dobil zopet nekaj poguma, da
je izpregovoril:

„Snubit sem prišel.“

„K nam?“ vpraša Lazar in v naglasu se
je poznalo, da narašča njegova jeza.

„K vam! Ančko mi dajte!“

„Križ božji!“ vzklikne Lazar in se zakrohota,
a ta krohot je bil krohot togote.

Lazarica in Ančka sta pa premetavali
otroke in obleko, in mati je hrkala in hrkala,
da bi vsega ne slišala.

„Svojo hčer mi dajte!“

„Tebi?“ bruhne Lazar in stopi predenj.

„Tebi?“

Glas je izražal zaničevanje, kakršno goji
bahaški kmet do revnega soseda.

„Ti si se zmotil, Gornik! Ti nisi prišel
v pravo hišo! Gotovo se ti je zmešalo!“ nadaljuje
Lazar.

„Tako je! Hčer mi dajte! Ančko“ ...

„Tebi? ... Tebi? ... Ali blazniš? Kdo si
pa ti? ... Ali ti diši denar?“

Lazar je bil iz sebe in je kar sikal v
Antona, ki je gledal vanj.

„Denarja nisem prišel iskat, ampak Ančko
mi dajte!“

„Takemu beraču?“

„Pošteno služim in nikogar še nisem
nadlegoval, pa tudi po vašem denarju ne
vprašam. Streho imam, a z rokami bom zaslužil
drugo, kar bova potrebovala.

„Huj! Glejte ga! Kaj pa pravita vedve?“

Mati je globoko vzdihnila, Ančka je pa
vsa solzna pogledala Antona.

„Prej ne grem od vas, dokler mi je ne
obljubite“ ...

„Hahaha!“ se je zakrohotal Lazar po sili.

„Pa si jo vprašal, ali te dekle mara?“

Anton se je ozrl vanjo, in Ančka ga je
razumela ter izpregovorila: „Oče, rada ga
imam“ ...

Mati, ki je pri prvem hčerkinem glasu
planila k nji, da bi ji zamašila usta, ni mogla
več preprečiti njenih besedi.

Oče je pa ostrmel in zapičil oči zdaj v
hčer, zdaj v ženo pa v Antona, in ko se je
zbrala vsa jeza, je pokazal vrata in zarohnel:

„Poberi se!“

„Ali mi jo daste izlepa?“ se je zagrozil

Anton in pogledal Lazarju v oči.

„Kaj?“

Lazarja je začelo lomiti po rokah in je
šel snubaču naproti z razprostrtimi rokami.
Zdelo se je, kakor bi se zdajpazdaj zgrabila,
in Ančka se je zbala za Antona, pa je
planila med nju, kričeč:

„Anton, beži, beži!“

Tudi Lazarica se je vmešala, pa se je
začelo vpitje in pehanje semintja. Za nekaj
časa je pa Lazar hodeč po hiši gori in doli
sopihal kakor bi bil gore premikal in goltal,
Lazarica je pa tarnala in močila hčeri glavo
z vodo. Snubača ni bilo nikjer ...

Drugi dan je vprašal Kepec še vedno
praznično oblečenega Gornika:

„Kako si letel, hahaha?“

Gornik se je nevoljno obrnil in šel v
stran, a Kepec je kimal za njim:

„Sedaj vidiš, kako se zajemlje iz bogatinove
sklede.“

VIII.

Drugi dan je imel Barbič slab dan, to se
pravi, slabo kosilo pri Dolenji Urši. Kaše
mu je bila skuhala na svežem mleku ter je
polno skledo postavila predenj, a sama je
smuknila k sosedi, kjer je bil danes cel dan
ženski zbor. Barbiču je precej nekaj neprijetno
dišalo, da je začel vihati nos; pa ker
se mu je bela kaša tako prijetno režala, je
udaril po nji, toda ... brr ... ni je mogel
jesti — bila je preveč osmojena. Nehal je,
pa zopet začel, ker se mu je kaše škoda
zdelo in je bil lačen — pa vse zastonj, kar
upirala se mu je ...

„Táko-le dá!“ je godrnjal nevoljen. „Saj
bi se je še mačka branila!“

Ko je pa prišla Urša v hišo, da bi jo pohvalil,
kako je dobro napravila, je zagodrnjal:

„I, kaj si pa delala, da si tako prismodila?
Kdo bo to jedel?

„O, kako si pa izbirčen!“

„Ná, pa pokusi, pa se bom tri dni postil,
če jo ti vso sneš“ ...

Urša vzame žlico in začne jesti.

„Joj! Joj! Pa res! ... Kaj si boš mislil ...
Ljubi moj, nikar ne zameri! Jaz nisem imela
časa stati pred pečjo, pa se mi je to naredilo.
Ti ne veš, kaj se je zgodilo, ti ne veš“ ...

Barbič je bil radoveden.

„Poslušala sem pa sem bila gredoč na
kašo pozabila ... Ako hočeš, in ako res ne
moreš spraviti te kaše doli, ti bom pa par
jajc čez ponev vrgla, da ne boš govoril
okrog, da si šel lačen od moje hiše ...“

„Dolžna si me napasti, potem pa kakor
veš. Nu, kaj pa te je tako zmotilo?“

„Ti, pomisli, bom videla, kaj boš dejal:
Gornikov Anton je snubil Lazarjevo Ančko.“

„A—a—a!“

„Res! Ni korajžen, da jo gre snubit?“

„Pa bo?“

„Kaj si neumen? ... Nič ne bo ... Kje pa
to more kaj biti!“

„Kaj pa je Lazar dejal?“

„I, kaj! Iz hiše ga je vrgel, punco pa
pobil, da še sedaj leži v nezavesti.“

„Jej! ... Jej!“...

„Tako je! ... Sedaj pa ne vedó, ali bi šli
po gospoda ali po padarja.“

„Mari naj gredo po Gornika — pa bo
precej ozdravela!“

„Ti si neumen!“

„Mari si ti, pa Lazar, pa vsi taki!“

„Se ti pozna, da si iz Kozjega repa.“

„Kaj so tam kaj slabši ljudje, kakor ste
tukaj na sredi, kâli?“

„Nič prida niste!“

„Ti oklešček ti, babji! ... Molči, pa rajši
premisli, kdo je slabši. Ali ni Gornik več
vreden, kakor vsi drugi fantje v vasi?“

„I-jov!“

„Zakaj se je pa Lazarjeva ravno za njim
pehala?“

„Tako se je!“

„Misliš, da mu ni pomigala, naj jo pride
snubit?“

„Tako mu je! ... Beži, beži! .. Sanjalo
staro!“

„Sanjalo? Včasih mi pa nisi tako rekla“ ...

„M ... m ... m! Dedec!“

„Ti, Urša, saj si menda že pametna! Zakaj
bi pa Lazar ne dal Gorniku hčere?“

„Saj ni neumen! Pa sram ga je menda
tudi! Kaj bodo pa ljudje rekli?“

„Kaj pa sedaj pravijo? Ali je to lepo? ...
Lazar je bahač. In ako bi bila dekle taka,
kakor je stari, bi jaz Gorniku svetoval, naj
jo pusti. Tako pa ne. — Naj se vzameta!“

„Kaj ti kaj zamoreš, reva?“

„Jaz? Boš videla!“

Barbič jezen vstane pa se odpravi, ker
je bil na jed čisto pozabil. Urša se pa tudi
ni hotela več spomniti obljube ... Barbiča
je bilo to razburilo, kar mu je bila Urša
povedala. Gornika je imel rad, Lazarju pa
je bil gorak in ga je veselilo, kljubovati
mu ... Krenil je v Kozji rep.

„Pa jo pusti, Anton!“ je prigovarjala Gornica
sinu. „I, kaj se pa siliš tja, kjer te ne
marajo? Pameten bodi!“

Anton se pa ni dal pregovoriti. Vse je
vrelo po njem, in misel za mislijo se mu je
porajala, ljubezen in srd sta ga razburjala.
Ej, kako bi ga! ... Hvalil je pa Boga, da
mu je dal mirnost. Ko je Lazar zbesnel in
se vrgel nanj, takrat je Antonu zavrela kri
in ga silila k uporu; toda obenem mu je tudi
šinila v glavo misel, da je nasprotnik —
Ančkin oče.

„Ali te bo potem še ljubila, ako prizadeneš
očetu kaj hudega?“

Kri se mu je umirila, in kakor neobčutljiva
stvar se je pustil sukati Lazarju, ki ga
je potem igraje spehal vun.

O, saj bi ga ne bil! Ali če je pa Lazar
Ančkin oče ...

Premišljal je, kaj bi storil, a za materin
svet ni maral.

Barbič se je prismejal h Gorniku. Po
pozdravu je sedel kakor domačin in je gledal
sedaj njo, sedaj Antona, ki sta bila oba v
zadregi.

„No, si opravil?“ je vprašal Barbič čez
nekaj časa s takim glasom, da se je poznalo,
da ve vso stvar.

Zato mu ni nihče odgovoril.

„Ali ti nisem pravil, hehehe? ... Fant,
sedaj pa imaš!“

„Ničesar nimam“ ... je vzkipel Anton.

„Saj vem, da ne, hehehe ... Pa tudi nič
imel ne boš, če ti je Lazarjeva Ančka vse.“

„Bom videl!“ se je zagrozil Anton.

„Jaz ga tudi prosim, naj si jo izbije iz
glave. Pa je samoglav“, je rekla mati.

„Pa take hruške klati, katerih ne doseže,
hehehe“ ...

Anton ga je jezno pogledal in se zatogotil:

„Starec, ali sem te klical in iskal tvoje
pomoči?“

„Nič se ne jezi, pa ostaniva še prijatelja!
Nisem prišel dražit te. I, kako je pa vendar
bilo?“

Nesrečniku je dobro, ako si more olajšati
srce. Tudi Anton si ga je.

„Kaj boš pa sedaj naredil?“ ga je vprašal
Barbič, ko je izvedel, kako je bilo.

Anton pa tega sam ni vedel, samo to je
trdil: „Moja bo, pa moja bo, pa nobenega
druzega“ ...

„Da bi ti jo izlepa dal, ne smeš upati;
ti Lazarja premalo poznaš.“

„Jaz mu tudi tako pravim, pa me ne
uboga in mi ne verjame“, je pritrjevala mati
vsa solzna.

Anton pa je bil hud, ker ni vedel, kako
bi se izmotal; mati in Barbič mu nista nič
tacega svetovala, kar bi se zdelo njemu pametno.
Grozil se je Lazarju, ako mu ne bo
dal hčere izlepa.

Mati je tarnala:

„Moj Bog, še v nesrečo nas spravi zaradi
te ženske!“

Barbič pa je dejal čez nekaj časa skrivnostno:

„Jaz pa vem, kako bi jo Lazarju vpihal
in punco dobil“ ...

Gornica ga je sumljivo pogledala, toda
Anton se ga je oklenil, kakor se oklene
utopljenec bilke.

„Vi veste, vi? Pomagajte mi!“

„Pa si ti fant za to?“

„Jaz ne? ... Jaz? ...

„Pa dekle mora tudi biti!“

„Moja Ančka? ... Ta me ljubi!“ ...

„Pa jo poizkusi!“

Anton ga je pogledal, kakor bi hotel
ugeniti Barbičeve misli. Ta se je pa nasmehnil
in dejal: „Pobegni ž njo!“

Mati in sin sta ostrmela, in ona je dejala:

„O, to pa ne! To pa ne!... Po poštenem
potu se vzemita ali pa nič!“

„Ako pa ni drugače mogoče?“

„O, meni je vse eno“, je vzkliknil Anton.

„Nič ni nepoštenega ... Poslušajte, kako
si mislim jaz to stvar. Lazarja poznam. On
ima velik srd do revnih ljudi. Revnejšega
kakor je sam ne pogleda lepo in ne izpregovori
ž njim prijazne besede. Za svojo hčer
bo iskal bogatega ženina, in ljubezen ne bo
čisto nič odločevala. Kaj je tacemu človeku
ljubezen, zlasti ako se njega ne tiče! On bi
skoprnel jeze in sramote, ako bi imel zeta v
Kozjem repu, kjer vsi nismo za enega trdnega
kmeta. T vejo snubitev veš, kako je
sprejel, in sedaj pravijo, da kar besni. Hči
in žena morata dosti pretrpeti ... Da bi jo
dobil izlepa, ne moreš misliti, izsiliti je tudi
ne moreš, a njegove smrti čakati seveda ne
kaže, ker taka grča nekaj prenese in lahko
vsi drugi prej umrjemo kakor on. Ako se
imata res rada, da drug brez druzega živeti
ne moreta, pobegnita zdomi v Ameriko pa
se tam poročita ... Potem vaju pa tudi Lazar
ne bo mogel razdreti. Nu, ali ti je všeč moj
svet?“ ...

Antonov obraz se zjasni kakor nebo po
viharju, mati pa tolče z rokami in odmajuje:

„Oh, Anton, samo tega ne, samo tega ne!...
Kaj bom počela jaz brez tebe?“...

„Saj bo nazaj prišel, stara!... Nekaj časa
boš že potrpela.“...

„Jaz pojdem!“ je rekel Anton odločno in
se hvaležno nasmehnil Barbiču.

Mati je zajokala in očitala Barbiču, da
zapeljuje sina.

„Kaj, stara? ... Jaz zapeljujem? ... Ali
je to kak greh, ako pomagam dvema do
sreče?“

„Oče te bo klel zato!“ ...

„Hahaha! On kolne še za bolj prazen
nič ... Tudi jesti mi da s kletvico ... O, to
bom že prestal.“

„Zapeljivec! ... Sin, ne poslušaj ga!“ ...

„Jaz pojdem, nihče mi ne ubrani!“ je ponovil
Anton materi.

„Ako se bo pa dekle branilo, hehehe?“ ...

Anton je osupnil; a kmalu je bil zopet
pogumnejši, saj mu je nekaj dejalo, da je
Ančkina ljubezen močnejša kakor strah pred
očetom in široko morje ...

Naposled se je vdala tudi mati Gornica,
zlasti ko ji je sin obljubil, da se vrne kmalu
domov ...

Vse to je ostalo tiho, in Gornikov Anton
se je skrbno pripravljal na pot v Ameriko.
Izprva je bil res nekaj v dvomih, ker ni
vedel, kaj bo rekla Ančka; ko mu je pa
obljubila, da gre ž njim, kamor hoče, je bil
vesel. Ker ni mogel dobiti dovolj denarja,
da bi izginila oba kmalu, sta sklenila, da
pojde najprvo on, in ko bo zaslužil prvi
denar, ji pošlje karto, da pojde za njim.
Podgorski Škodek mu je posodil denar
za pot, in Gornikov Anton se je poslovil od
matere, Barbiča in drugih znancev in je odpotoval
z lahkim srcem, saj mu je Ančka
dejala ob slovesu: „Anton, samo tvoja sem
in s teboj grem, kamor hočeš“ ...

* * *

Lazar je pa dejal: „Ali ste ga videli?...
V Ameriko mora, ker nima doma dovolj
kruha! Pa je hotel mojo hčer? ... Kaj si vse
ne spomnijo dandanašnji, ti potepuhi!... Moj
denar mu je dišal, pa ne moje dekle ... Jaz
poznam Kozjerepce! ... Punca, Boga zahvali,
da se nisi ujela.“

Ančka je molčala, v nedeljo potem je pa
šla k sv. Antonu in mu zaupala svoje težave.

IX.

Kmalu potem so sedeli Seljani pri Rohnetu
in so kakor po navadi z vriščem in
prepirom prerešetali tisto stvar, zaradi katere
je bilo ‚ukazano‘. Potlej so pa malo povasovali,
ker je bil že dolg večer, tako-le kasno
v jeseni.

Od volov in prešičev se je zasukal razgovor
na fante in dekleta in na svatbe, katere
so se pripravljale za predpust. Ko je
bilo pa že vsem besede zmanjkalo in so nenadoma
vsi obmolknili, da je nastal tisti
trenutek, o katerem pravijo: „Sedaj marširajo
oficirji v nebesa“ — se je obrnil sam
Rohnè k Lazarju in izpregovoril: „Boter,
takrat ste bili pa eno pametno naredili, ko
ste snubača vrgli iz hiše!“

Pohvaljenemu Lazarju so se zaiskrile oči
od veselja in je odvrnil: „Kaj ne da!“

„Jaz bi ga bil tudi!“ je menil Hren. „Tacega
človeka, ki ničesar ne premore!“

„Ali kaj sem pa hotel druzega, kakor
vun ga vreči?“ je povzel zopet Lazar, ko
so bili vsi napeli ušesa. „Jaz sem še klečal
pri mizi po rožnem vencu, ko se vrata široko
odpró in stopi v hišo trdo in po koncu,
kakor bi bilo vse njegovo, ta Gornikov.
Hitro sem še tisto odmolil, kar sem se bil
odmenil, potlej sem ga pa vprašal bolj prijazno,
kakor je bilo treba, po kaj je prišel.
Nekaj časa je mencal in nekaj premetaval
po ustih, potem je pa spesnil: „Punco mi
dajte!“ ... To vem, da sem ga prav debelo
pogledal in potlej sem se zasmejal. „Ali
noriš ali kali?“ Pa kako vam je bil hud! ...
O, nič drugače kakor: „Punco mi dajte, pa
punco mi dajte, jaz sem jo prišel snubit ...“

Jaz sem ga nekaj časa pogovarjal, naj bo
pameten, potlej pa, ko sem videl, da se je
začelo tudi dekletu mešati, sem ga pa prijel
in vrgel vun ...

„Hahaha!“ so se zasmejali vaščani. „Prav
si naredil!“

„I, kaj je pa Ančka rekla?“ je vprašal
Rohnè. „Je bila kaj huda nanj?“

„Ja! Nanj ja! ... Name! ... V me se je
zapodila. Jaz do tedaj nisem vedel, da so
naše ženske tako neumne, sedaj pa vem, da
so ravno take, kakor druge ... Ako ji možki
le pomežikne, pa hoče iti za njim, pa vpije:
Moj bo, pa moj bo, pa moj! ... Naj prvo sem
njega vun, punco, ki je hotela za njim, pa
nazaj“ — —

„Tako je hotela za njim?“

„I, kako pak ... Zato je tako vrelo po
meni. Ko sem videl, da se mi hoče zet iz
Kozjega repa zares obesiti na vrat, sem pa
trdo na noge stopil!“ ...

„I, tako se mora tako, trdo nastopati! ...
To je bila možka!“ je pritrdil Hren.

Nekdo drugi se je pa oglasil: „Ali kako
pa vam ti-le Kozjerepci govoré! ... Toliko
časa ti piha in piha, da te omami; posebno
lahko verjame pa táko neizkušeno dekle.“ ...

„Ali nisem dejal?“ se je obrnil Kepec k
svojim tovarišem in jih pomenljivo pogledal.
Nekateri so pokašljali v znamenje, da
soglašajo ž njim.

To pa ni nič zmotilo Lazarja, ki je začel:

„Vidite možje, saj ste pametni, pa vas vprašam:
Ali more priti iz Kozjega repa kaj pametnega,
kaj dobrega? ... Ni mogoče! Lejte,
cel ljubi božji dan se vlačijo ti ljudje po
sencah in postavajo, ker nimajo dela, in po
zimi se iztegujejo po peči, pa jih ugibljejo,
neumne seveda, se učijo lepo besede postavljati
in potlej, ko vidijo, da sladke besede
vlečejo, začnó misliti pa na ženitev, ti postavači.“

„Dič! ... Kaj si pa ti?“ se je razkoračil
Kepec. „Ko bi Kozjega repa ne bilo, pa bi
ti proso v plevelu minilo, travo bi ti pa

volk požgal. Možje iz našega konca! S temi
ljudmi iz vasi ni nič. Ene poštene nam ne
priznajo! ... Poleti, ko bodo lazili okoli nas
in iskali delavcev, jim hrbet pokažimo, pa
rajši kose oponašajmo: Fiv! ... fiv! ... Sedaj
pa domov! O, Kozji rep bo še dober!“ ...

„Hvala Bogu, da je tako hitro minilo!“
se je oddehnil Rohnè, ko se je bila hiša izpraznila.

„So bile že začele, te zgage kozjerepske!“

„Ali znajo kaj druzega?“ je vprašal Hren.

„Kmalu nam bi bili ves pogovor razdrli“,
je godrnjal Rohnè. „Vidite boter, kako
ste bili takrat hudi na Barbiča! ... Pa stvari
le ni bil tako iz trte iz vil, kakor ste vi dejali
in kakor se je potlej pokazalo.“

„Sam Bog, da se mi je takrat umikal!
Jaz ne vem, kaj bi bil ž njim storil ... Oba
bi bila nesrečna.“

„Vidite? ... Naglica ni nikoli kaj prida.
Sedaj se je pa vse prav naredilo. Kaj pa
punca pravi?“

„Prav nič ne porajta ... Kakor bi ga
nikdar ne bilo, še žugne ne o njem, dasi
včasih besedo tako zasučem, da bi lahko
kaj rekla.“

„Je pa že pametna!“ ...

„Saj pravim ... To je bilo samo tako!...
Preslepil jo je bil in pregovoril, pa mu je
verjela. Ali sedaj, ko sem ji to neumnost
izbil, in jo je on potegnil v novi svet, da se
ji več ne nastavlja, je pa dobro.“

„Pa jo boste omožili?“

„O, da le pride tak, ki bode všeč meni,
pa pojde ž njim! ... Kajpak! Doma ne bo!“

Lazarjeva Ančka je pa tudi vedela, da
ne bo dolgo doma. On je šel naprej, a ona
pojde za njim, ko bo tisti čas prišel ... O,
za njim je hrepenelo njeno srce, za njim, za
Antonom. Sedaj je šele prav čutila, kaj ji
je Anton. Mislila je vedno nanj, in strahu
koprnela zanj. Pa to je skrivala, ker ni smel
nihče vedeti, kaj je v njenem srcu, kaj se
snuje v njeni duši ... O, kako je težko pričakovala
prvega njegovega sporočila!

Nekaj tednov potem, ko je bil odšel
Anton, pride Barbič k Lazarjevim, dasi je
imel še dve hiši obrati v Kozjem repu.

„O, nič se me ne ustrašite, ne bom še
ostal pri vas“, se je izgovarjal Barbič. Samo
pogledat sem prišel, ako ste še kaj hudi
name po tistih besedah, saj veste“ ...

Ančka je zardela, a stari ga je zavrnil:

„E, kar molči o tistem, kdo pa še kaj
vé. Kar je bilo, je minilo. Kar brez skrbi
pridi!“

„Pa bom prišel čez nekaj dni, ko bom
,skozi‘. Bom že prinesel žlico.“

„Če je prav ne!“ je dejal Lazar, ki je
čutil, da ga je hotel Barbič malo zbosti. „Pa
kaj povedi!“

„Bi že kaj, pa bi ti menda ne bil vesel!“

Barbič je obračal oči za Ančko, da je
naposled ona to zapazila in ji je kri nemirno
zaigrala. Slutila je, da ima Barbič
nekaj posebnega zánjo, nekaj od — njega.
Zmenila sta se bila pred odhodom, da bo
Anton pisal Barbiču, kar bo imel nji povedati,
ker bi se sicer lahko pripetilo, da
bi pismo zanjo prišlo v očetove roke, kajti
na kmetiških poštah niso tako natančni in
molčeči, kakor žele ljudje, ki prejemajo in
oddajajo ljubezenska pisma. In kaj bi bilo,
ko bi oče ovohal, da prejema Ančka pisma
iz Amerike! Na to ni smela Ančka misliti ...

Sedaj je bila pa v strahu, da bi Barbič
kaj ne izbleknil vpričo očeta. Jezna je bila
nanj, zakaj je ni poiskal kje na samem ...

Pogledala ga je ostro in šinila vun. Starec
pa ni mogel kar planiti za njo, ker to bi
zbudilo sumnjo; zato se je razgovarjal še
dalje z Lazarjem o letini in vremenu.

Ančka pa ni potrpela zunaj, ampak je
zopet pritekla v hišo. Le-tu je kaj premaknila
pa zopet kaj odnesla in ko je še enkrat
jezno pogledala Barbiča, je zdirjala zopet
vun. Barbič je pa le sedel in se pogovarjal ...

Ančka bi mu bila kar obraz razpraskala od
togote, pa si ni mogla pomagati, ampak je
samo smukala iz hiše in v hišo, da si je
Barbič mislil: „Kako ti je nepočakljiva, o ti
nepokoj ti!“ ...

Ko se je pa nekaj dalje pomudila zunaj,
naenkrat privpije v hišo: „Oče, oče, pojte
no v hlev! Vsa živina je sproščena v hlevu
pa bôde se, da je strah!“

Lazar jo po tem strašnem sporočilu udere
iz hiše in za njim mati. Ančka pa hitro skoči
k Barbiču:

„Kaj je? ... kaj je?“ ...

Barbič se ji je nasmejal, ko jo je pogruntal.

„Ptica si! Jaz bi se ne bil tako izmislil“ ...

„Kaj je?“

„Na, pa beri! ... To-le je bilo v pismu
z naročilom, da izročim tebi ... Je pa gotovo
tisoč pozdravov notri. Pokaži!“ ...

„Vam? ... Ne utegnem, ker moram iti
pomagat“ ...

„Ančka, ako mu boš kaj pisala, pa napiši;
ko pridem k vam na hrano, mi boš pa
dala, da mu pošljem. Veš, Anton je nekaj
vreden!“

„Kaj vi veste!“

Skočila je v hlev za očetom in materjo,
a Barbič je krevsal od Lazarja, smehljal se
in modroval: „Ej, pa ti je zvita stvar kot kozji
rog, ta Ančka! Kako ti je starega izvabila
iz hiše!“

Lazar se je jezil in ugibal, kdo bi bil
njegovo živino sprostil, in je dolžil ženo in
hčer. Pa sta ga prepričali, da jih je sam pozabil
privezati, ko jih je prignal od korita,
in stari je njima moral verjeti ali je pa mislil,
da mu je bilo ‚narejeno.‘

No Ančka se je kmalu izgubila. Skrila
se je in brala Antonovo pismo ... Tresla se
je od razburjenosti, smejala in jokala obenem
od veselja. Prebrala je večkrat zaporedoma
kakor bi hotela ugeuiti njegove
misli in občutke, ki jih je imel, ko je pismo
pisal. Vse si je hotela vtisniti v spomin in
srce ... Pismo je bilo pa tudi zelo važno,
zakaj Anton jo je vprašal prav resno, ali še
misli nanj in ali je še voljna priti za njim,
kakor je bila obljubila ob slovesu? ... Vrhutega
ji je pisal, da ima dober zaslužek, da
lahko preživi ž njim sebe in njo in še lahko
dosti prihrani, zakaj v Ameriki je toliko
denarja, da si Seljani še misliti ne morejo.

To so bile seveda važne reči, in Ančka
je morala dobro premisliti, preden mu je odgovorila
... Ljubezen in dolžnost sta se zopet
borili kakor že večkrat poprej, a zmagalo
je srce. Pisala mu je dolgo pismo, v katerem
mu je obljubila, da pride za njim, kadar
hoče, samo pošlje naj ji potrebni vozni list.

Obenem pa je izrazila željo, da se, kadar
bosta prihranila kaj več denarja, vrneta nazaj
k materi in očetu, ki jima bota tedaj gotovo
odpustila, zlasti ko bodeta videla, da Anton
in Ančka nista prišla praznih rok. „Jaz
imam očeta in mater prav rada, a Tebe še
rajši in vsak dan priporočam Tebe in sebe
sv. Antonu, katerega tudi Ti ne pozabi, saj
je Tvoj patron!“ ...

Ko je to napisala, je kmalu končala pismo
in je čakala Barbiča, da mu ga izroči.

Barbič je zopet prišel k Lazarju za dva
dni. Ljudje so se ga bili že navadili, da ga
že ni nihče vprašal, po kaj je prišel, in ko
so prinesli skledo na mizo, tudi Barbič ni
čakal, da bi ga vabili, ampak kar pomeknil
se je k mizi kakor kdo domačih in še mari
mu ni bilo, če ga je kdo grdo gledal. O,
potem šele, ko je čutil, da ga v kaki hiši
težko vidijo, potem se je šele širokoperil,
da jim je bil res v nadlego. Nobenega dela
se ni priteknil; sicer je pa rad delal po svoji
všeči in po svojih močeh.

„Pravico imam iti od hiše do hiše“, je
dejal včasih, ko je pripovedoval, kje ga
težko vidijo. „In te pravice mi nihče ne
vzame. — Samo smrt mi bo zastavila to
pot“ ...

Pri Lazarjevih se je čutil sedaj zelo domačega.
Z Ančko sta se itak prav dobro
razumela, gospodinja je bila pohlevna in je
rada postregla, gospodar se je bil pa tudi
že vdal ‚usodi‘, da je potrpel in pogoltnil
kako pikro besedo, ki mu je prišla nenadoma
na jezik. Samo to je vselej zabičal
ženi, kadar je prišel Barbič v goste: „Veš,
ta ni povabljen, nikar se ne bahaj kakor ob
žegnanju, ko nimaš nič od tega. Nič se ne
boj zamere pri takem revežu!“

Ona je pa vendar ob takih prilikah malo
več zabele dela v ponev, in ako je bel močnik
zasukala, ni kanila prav nič vode v moko,
ampak je rabila samo jajca.

„Saj ne bo on nič poznal!“ Tako je
varala moža in tolažila svojo vest.

Barbič je imel po navadi v hiši, kjer je
bil, prvo besedo, vsaj pri skledi. Pripovedoval
je reči iz svojega življenja, resnične
in izmišljene, ali je pa malo obiral tega in
onega iz vasi. Ljubil je šalo in smeh pa
tudi dražil je rad koga. Na Lazarja je imel
posebno piko. Zbadal ga je zaradi njegove
prevzetnosti, baharije in zaničevanja revežev,
posmehoval se je njegovi razdražljivosti in
kmetiškim baharijam ... Tudi topot se ni
mogel Barbič premagati. Opoldne pri jedi,
ko mu je tekel jeziček, je pogledal od strani
svojo sosedo Ančko in potem je pa zavil
pogovor: „Ta Gornikov ti je pa ptič“ ...

Nihče mu ni odgovoril, samo Ančka je
zardela in mu stopila na nogo, in Lazar ga
je jezno pogledal. To pa ni motilo Barbiča,
ampak je nadaljeval: „Tako je že bogat, da
bi v vasi z nobenim ne menjal.“

„Ta bogat? ... Ta, ki je iz Kozjega repa?“
je vzrastel Lazar.

„Ta! ta! Srečo je naredil ... Bogatega
zeta bi bil imel.“

„Zeta iz Kozjega repa?“

„Pa bi bil vendar bogat zet, zal zet ...“

Ančka mu je tako stopila na nogo, da
jo je moral umekniti in je zastokal: „jej,
kako me je začelo trgati po nogi!“

„Saj bi te moralo tudi po jeziku,“ je
pristavila Lazarica, kateri se je smilila hči.

„Kaj misliš, da je zato ne bo dobil, ker
je iz Kozjega repa?“ se je zagnal na videz
jezen Barbič v Lazarja.

„Prida nič, tako ti rečem ... Kdor kaj
nase drži, ne bo dal otroka v Kozji rep ...“

„Kdo ga bo pa vprašal? Tako bo dobil,
kakršno bo sam hotel. Jaz ga poznam in
vem, kako je ta stvar ...“

Ančka je vstala in šla iz hiše. Mati je
videla solze v njenih očeh pa je zagodrnjala:

„Take reči bi se sama pogovarjala, ne pa
vpričo dekline!“

„Naj bo že, kakor hoče, jaz samo še
eno rečem. Morda je bilo pa ravno prav, da
si ga takrat iz hiše vrgel ..., ker drugače
Bog vé, kako bi bilo — sedaj bo pa že
dosegel, kar je hotel.“

„Kako ti misliš?“

„Kakor hočem. Jaz mislim záse, ti pa
záse, kakor se ti zdi najbolje.“

„Govorita o čem drugem, da ne bo prepira
in nepotrebnih besedi“, je dejala ona
in začela sama govoriti. —

Po južini, ko je odnesla mati sklede z
mize, in je Lazar odšel v hlev pogledat k
živini, ter se je Barbič pomeknil k peči
ružit koruzo, je pritekla v hišo Ančka solzna
in togotna:

„Izdajavec!“ je siknila Barbiču v obraz in
vsa se je tresla.

Barbič se je pa zasmejal in jo pogledal.

„O, jaz mu bom že pisala, kakšnega prijatelja
ima Anton in komu je zaupal mene!“

Všeč mu je bila v tej razburjenosti pa
se ji je smejal.

„Pa piši no, ako veš kam! ... Nič se ne
boj, punca! Barbič vé, kaj sme povedati ...
Ali si mu kaj napisala?“ ...

„Sem.“

„Je pa dolgo pisemce ... Kaj si mu pisala?“

„To vam nič mari ... Tu-le je pismo,
pa mu ga pošljite.“

„Kaj naj mu pa jaz pišem?“

„Kar se vam zdi ... Samo to vas prosim,
da vpričo mene in očeta ali matere ne govorite
o tej stvari. To ni šala!“

„O ti, ti! ... Pravo si je izbral ... To
mu bom pisal“ ...

Potem ni Barbič pri Lazarjevih ničesar
več žugnil, kar bi količkaj cikalo na razmerje
med Gornikovim Antonom in Lazarjevo
Ančko.

X.

Nekako o svečnici je dobil Barbič pismo
iz Amerike in v pismu vožnji listek do Pueble
Co., posebej pa še nekaj denarja.

Barbič je pokazal listek in denar Gornici
in ji prebral pismo ... Gornica se pa kar
ni mogla sprijazniti z mislijo, da bi se njen
sin poročil z Ančko proti volji njenih starišev.
Nevesta ji je bila všeč, ali misel, da bo Lazar
preklinjal njenega sina namesto da bi ga blagoslavljal,
jo je strašila. Zato je večkrat očitala
Barbiču, zakaj je to svetoval Antonu ...

Nič kaj ni bila vesela, ko ji je pokazal
denar in prebral pismo; dejala je:

„To bo prineslo nesrečo, veš, pa ti boš
kriv te nesreče.“

„O, kako si pa natančna!“

„Vsak greh se maščuje, tudi ta se bo.
In bojim se, da bi moj sin ne trpel ...“

„Zato trpel? Kako si neumna!“ ...

„Zato ... Proti volji njenih starišev se
bosta vzela, in to je greh ...“

„Pojdi, pojdi! Ko bi jaz ne vedel, kaj
je vzrok nasprotovanja Lazarjevega, bi že
rekel, da imaš prav. Tako pa, ker vem, da
vodi Lazarja samo njegov kmetiški napuh,
sovraštvo do revežev in zaničevanje do Kozjerepcev
— ni nikakršen greh, ako se vzameta
proti njegovi volji.“

„Kaj veš ti!“

„Ta greh jaz prevzamem, in če ne bom
imel večjega, bom lahko izhajal pred večnim
Sodnikom.“

„Ko bi se grehi kar prekladali z rame
na ramo, bi že bilo ... Greh se bo pa še le
prav delal. Lazar je nagel človek, in ko bo
izvedel, kaj se je zgodilo, bo besnel in preklinjal
hčer in zeta, in v njegovem srcu bo pognalo
sovraštvo, ki ga ne bo nikdar izrvati...“

„Morda je nekaj tega res ... V prvem
hipu bo pač malo jezice, in morda bo Lazar
tudi robantil — ali čas bode vse pogladil.
Lazar se bo vdal in pozabil in še ljubil bo
svojega zeta, ako se bo kdaj vrnil iz Amerike
kot bogat mož.“

„Ko bi bilo res tako!“

„Boš videla, da bo. Jaz morda tega ne
bom učakal, ker sem star; ti si krepkejša,
ti morda doživiš ... Jaz ne vem, zakaj sem
se vteknil v to stvar. Res imam rad tvojega
sina, ker je možki in stanoviten, všeč mi je
tudi Ančka, vrgla se je bolj po materi, ali
Lazar mi ni prav nič všeč. Njegov napuh,
nasprotovanje in trmoglavost me dražijo. In
morda me je ravno to, da bi njemu kljuboval,
privedlo tako daleč, da sem svetoval
Antonu to pot do zmage“ ...

„Tako! Ti si malopridnež!“

„Reci, kar hočeš! ... Lazarja bo pa to le
jezilo — — —“

Ančka je s čudnimi občutki vzela karto
in denar, ki ga ji je prinesel Barbič.

„Tako, sedaj ga boš dobila!“ ji je dejal
Barbič. „Zvest fant je ta Anton, le rada ga
imej! Kdaj pojdeš?“

Ančki se je utrnila solza, v prsih ji je
postalo tesno, da je vzdihnila: „Oh, da bi
vsaj tega ne bilo treba!“

„O-ho!“

„Kaj veste vi, kaj se pravi, pustiti dom
in stariše, pa iti za njim ... Pa tudi to bi se
premagalo lahko, ko bi vsaj stariši zadovoljni
bili. Tako pa — —“

Ančka si je zakrila oči.

„Tako pa ti nisi pravo dekle ... Anton
se je preveč zanesel nate!“

To očitanje jo je zbodlo.

„Ali veste vi, kaj so stariši? ... Pustite
me!“ ...

„Prava ljubezen vse premaga“, je zamrmral
starec in je odšel godrnjaje. Barbič ni
vedel, kaj se godi v Ančkini duši, niti slutil
ni, koliko duševnih borb je že pretrpela.
Drugače bi je ne bil sodil napačno.

Za Antonom jo je vleklo srce. Njena
ljubezen je bila močna in stanovitna. Ljubila
je čvrstega, ponosnega mladeniča, spoštovala
je njegovo možatost, odločnost in
razum. Zavest, da nobeden ni tak, kakor
njen Anton, da je za njim že marsikatera
obračala oči, da je koprnelo že marsikatero
srce brez uspeha po njem, da si je on izvolil
le njo — jo je podžigala in utrjevala.

Toda prišli so dvomi in pomisleki, ko se
je oglašala ljubezen do starišev, ko jo je razum
opominjal dolžnosti do njih, ko ji je četrta
božja zapoved vedno bila v spominu: Spoštuj
očeta in mater ...

„Ali jih ne ljubim? ... Ali jih ne spoštujem?“
S temi klici obupane duše je hotela
potlačiti opomine božje zapovedi.

O, kako ji je bilo hudo, ko ji je vest
vedno očitala: „Le delaj tako! ... Le žali
stariše, ki so ti dali življenje! Kakšen otrok
si ti, ki ne ubogaš starišev?“

V tacih trenutkih je omagovala in iskala
opore, ob katero bi se naslonila, in z nekim
zadovoljstvom je poslušala drug glas, ki ji

je dejal: „Tvoja ljubezen je prava; saj ga
ljubiš s čistim srcem in nesebično. Ne bogastvo,
ne stan te ni omamil, pač pa te vleče
k njemu le njegova vrlost in poštenost. Ne
bojiš se revščine poleg njega, ne bojiš se z
ljubeznijo v srcu nobene nadloge ...“

Očetovo oviranje se ji je zdelo nasilstvo,
ko si je mislila: „Oče mislijo samo na denar
in si ne morejo misliti sreče in zadovoljnosti
brez bogastva. Ali je to sreča, to vedno
pehanje za denarjem, ko človek čuti neko
neutešljivo lakoto po bogastvu, ko druzega
ne misli, nego kaj si bo pridobil ... Ko srce
ničesar ne občuti, in le mrzli razum mirno
računa z mrzlim denarjem? Ali je življenje
poleg tacega moža prijetno? ... Tacega življenja
ne maram ... O, oče, oče, zakaj ste
taki! Zakaj mislite, da je sreča vaše hčere
odvisna od bogastva!“

Ančka je trpela pod težo teh bojev ...
Vedno razburjenje, noči brez spanja, strah
pred očetom in koprnjenje za Antonom, vse
to je puščalo sledove na njenem prej tako
cvetočem obrazu. Nemirno so lesketale njene
oči, rdečica na licih se je umeknila bledici, in
čelo se ji je gubalo; taka je že bila, kakor
bi jo napadala huda bolezen.

Njena ljubezen pa je zmagovala dušne
dvome in glas vesti, da je sklenila: „Sedaj
pojdem za njim. Sv. Anton nama pomaga!“ ...

„E, ljubezen, to je huda reč“, je modroval
Barbič, ko mu je povedala, da ne bo odlašala
nič več. „Mlad človek ima več srca
nego pameti. Pravzaprav je pa Ančka tudi
pametna. Jaz bi tudi tako naredil. Kaj bo
njen stari potem počel? Kdo vé, kako bo
sprejel zeta iz Kozjega repa?“

Anton je bil Barbiču pisal, naj vse oskrbi,
da pojde Ančka na pot in naj je spremi vsaj
do agenta. Za boljšo in lažjo skrb mu je
poslal nekaj denarja in mu obljubil še več,
ako pojde vse po sreči. In zato je Barbič
poskrbel ...

Z Ančko sta se večkrat posvetovala in
ugibala, kako bi se umeknila, da bi prezgodaj
ne opazili njenega bega.

„Ko bi ti mogla s kakim izgovorom v
Ljubljano kaj kupovat!“

To misel je bil nekoč izrazil Barbič, in
ta misel je bila Ančki všeč, da se je pečala
ž njo.

Lazarica je pitala kopune za prodaj. Vsako
leto je šla pustne dni ž njimi v Ljubljano,
ker se tedaj najlažje in najdražje prodado.
Tudi to leto je bilo nekaj kopunov odločenih
za Ljubljano, in mati in hči sta jih pitali.

Ko je nekoč Ančka krmila kopune, ji kar
nenadoma pride misel: „Lej, ti bi lahko kopune
nesla na prodaj!“ ... Ta misel je ni
več zapustila, ker je rodila takoj drugo misel:

„Takrat pa lahko uideš ...“

To je povedala Barbiču, ki se je kar
razveselil in je precej pisal v Ameriko, kdaj
pojde Ančka na pot. Tudi v Ljubljano je
šel takoj k agentu, da je poizvedel, kako
bo potovala z vožnjim listom, ki je bil prišel
iz Amerike.

„Nič se ni treba bati,“ ga je pomiril agent.
„Ko pride v moje roke, jo bom že spravil
na pravo pot. Nič hudega se ji ne bo zgodilo.“

Lazarica je nameravala sama prasniti o
pustu s kopuni v Ljubljano, ker se je zanašala,
da sama najboljše in najbrže proda;
rada je tudi slišala moževo pohvalo, ako je
dobro prodala. Ko je pa nekoč Ančka krmila
kopune, in jih je prišla mati gledat, pravi
Ančka: „Mati, dejte, bom šla letos jaz v
Ljubljano prodajat kopune!“

„Ti? ... Ko bi jih še prodati ne znala.“

„Pustite me no! Bom že prodala kako,
nekaj mi boste vi povedali, kako naj se
lotim, nekaj se bom pa od drugih naučila,
saj nisem tako neumna. Ljubljano bi pa tudi
rada videla“ ...

Takrat ji mati še ni obljubila; a ker je
bila Ančka stanovitna in je mater vedno
nadlegovala, ji je naposled pritrdila: „No,
boš pa šla ... Bom vsaj videla, kako boš
prodala“ ...

Kopuni so bili kaj težki. Lazarica jih je
jemala v roke in ujčkala, presojevala vrednost
in naročala hčerki: „Ta bo toliko ...
Ta je še težji in boš morala več dobiti
zanj ... Lej, ta je manjši in zdi se mi lažji,
ga boš lahko nekaj ceneje pustila, ako ne
bo nobena hotela toliko zanj dati, kot za

onega. Za vse boš lahko približno nekako
toliko dobila ...“

„Ali pa še več, mati.“

„Bodo oče pa še bolj veseli, pa jih boš
lahko pregovorila, da boš imela spomladi
kaj novega.“

„E, jaz jih bom že v miru pustila ...
Naj imajo tiste groše! ... Naš oče mislijo,
da brez denarja ni sreče ...“

„Si še zmerom huda nanje?“ ...

„E, kaj bom huda ... Oče po svoje, jaz
pa po svoje. Hudo mi je pa le ...“

„Lej! ... Lej! ... Tako ga imaš še vedno
rada!“ ...

„Rada! ... Kar je zrastlo v srcu, se ne
da iztrebiti ... V očetovem srcu je pognala
ljubezen do denarja, je zrastla mržnja do
revežev, v mojem srcu je pa zrastla ljubezen
do Antona ...“

Mati je globoko vzdihnila in dejala:

„Sedaj je vsa ljubezen zastonj!“...

Ančka bi bila razkrila materi vso spletko,
pa se ni zanesla dovolj. Bala se je, da bi ne
povedala mati očetu. Samo to je rekla: „Boste
videli, da bo Anton moj!“ ...

„O, ti svojeglavka ti! Pa bi bila tepena,
ko bi te oče slišali!“ ...

„To se že pretrpi!“ ...

„Jaz ti nič hudega ne rečem. Jaz bi bila
tudi z Antonom zadovoljna. Ker pa iz tega
ne more nič biti, zato se izpametuj in si ga
izbriši iz glave, pa se ozri za drugim, ki bo
všeč očetu ...“

„Izbrala sem si ga po svojem srcu in si
nobenega druzega več izbirala ne bom.“

„Svojeglavka! ... Pa dej, da bo solnce
zvečer vzhajalo.“

„Bomo videli!“

„Ješ! ... Ješ! ... Kakšen je ta otrok! Stari
pa trd, tako trd!“ je vzdihovala Lazarica.

Že prejšni dan je bila šla Ančka v cerkev
pripravit se za dolgo in neznano pot in je
obiskala svoje prijateljice. Ker je imela
solzne oči, so jo izpraševale, kaj ji je, in ko
je šla od njih, so se čudile in ugibale, kaj
bi ji bilo ... In tudi materi ni odšla njena
žalost. Vprašala jo je skrbna: „Ančka, ali
si bolna?“

„Nič mi ni“, je zavrnila hčerka in se ji
umeknila, da bi je ne premagala žalost vpričo
matere.

„Ančka, ako si bolna, pojdem pa jaz s
kopuni na trg.“

O, sedaj se je pa naredila Ančka trdno,
ker je videla, da, ako bode žalostna, niti v
Ljubljano ne bo smela, češ, da je bolna. In
Barbič bi jo v Ljubljani zastonj pričakoval.

„Kar je, je“, je rekla sama pri sebi in se
odpravljala na pot. Težko je premagovala
žalostne občutke, ki so vstajali v njenem
srcu, pa jih je morala ...

Mati ji je odnašala kurnik na postajo.

Preden je Ančka šla, se je ozirala po hiši,
kakor bi si jo hotela vtisniti v spomin, božala
je že nekaj dni mlajše sestrice in bratce,
a preden je stopila iz hiše, je dejala : „Z
Bogom, oče!“ ... Pomočila je prste v kropilnik
in se prekrižala.

„Pa dobro prodaj!“ je zavpil oče za njo.

Ančka si je obrisala oči in šla za materjo.

Mati ji je gredoč še naročala, kako naj
prodaja, kam naj gre ponujat, ako ne bo
kupca na trgu. Zabičavala ji je, naj pazi na
denar, da ga ne izgubi ali ga ji kdo ne izmakne,
zakaj v mestu so vsakovrstni ljudje,
tudi malopridnih je dosti vmes.

„Pa molite zame, mati!“ je izpregovorila
Ančka, preden je stopila v voz. „Dajte mi
roko!“ Komaj se je premagovala, da ni glasno
zajokala.

„E, saj ne greš tako daleč!“

Ančka se je pa stisnila v vagonu v kot,
zakrila si oči in jokala do Ljubljane ...

Zdelo se ji je hudo, ker je na tak način
šla od doma, od matere in očeta.

Na ljubljanski postaji jo je sprejel Barbič,
ki se je bil pripeljal s prejšnjim vlakom.

„Ančka, vse gre po sreči. Kopune bova
kar k ‚Slonu‘ nesla, ker sem že izvedel, da
jih kupijo; pri agentu je pa tudi družba, s
katero boš potovala“ ...

„Oh, kaj delam, Barbič! Tako mi je
hudo ... Ko pridete domov, recite vsem, da
jih prosim odpuščanja!“

Vzdignila sta kurnik s kopuni in šla k
,Slonu‘.

XI.

„I, kje je pa punca ostala?“ je dejal
Lazar zvečer, ko Ančke le ni bilo, dasi je
vlak že davno zapiskal na postaji.
Čakali so še precej časa, potem so šli
pa v velikih skrbeh spat.

„Gotovo ni prodala pa čaka“, jo je izgovarjala
mati, katera je pa bila tudi vsa v
skrbeh. „Prodati ni znala, sedaj pa čaka. Ti
reva, ti!“

„Kaj jo pa zaganjaš v Ljubljano, ko veš,
da ne zna še prodajati. Bogvé, kako bo prodala?
Ti bi bila več iztržila.“

Ančke pa tudi drugi dan ni bilo domov.
Zjutraj so se tolažili, da bode prišla popoldne,
popoldne so pa mislili, da pride zvečer gotovo,
in mati jo je šla zvečer čakat. Vlak
je priropotal, nekaj jih je izstopilo iz vozov,
Ančke pa ni bilo nikjer, in tudi nihče ni
vedel zanjo ...

„Kje je ostala naša Ančka?“

To vprašanje je mučilo mater. Nekaj jo
je presunilo. Čudne slutnje so vstajale, in
domišljija ji je pravila to in ono ... Težko
je šla domov. „Le kaj bo dejal on!“ Obetala
si je, da dekleta nikoli več nikamor ne izpusti.
Oh, kako jo je skrbelo!

Mož je gledal srdit, da se je Lazarica
kar tresla in jokala. Spomnila se je, da ji
je dejala hčerka: „Pa molite zame!“ ... To
se ji je šele sedaj čudno zdelo in začela je
ugibati, kaj je hotela Ančka s temi besedami.
Pa ni mogla ugeniti; molila je pa celo noč
iskreno, ker ni mogla zaspati. Povedala ni
možu nič, kako se je obnašala Ančka pred
odhodom, ker se je bala njegovega očitanja.
Dozdevalo se ji je, da je Ančka nameravala
nekaj, ker je zadnje dni nekako čudno govorila
in se obnašala nenavadno.

Zjutraj je pa dejala možu: „Jaz jo grem
iskat!“

„Pa mi jo dôbi!“ je rekel on. „Pustila si
jo samo, ko veš, da ni še vajena ničesar in
še nikjer ni bila. Sedaj jo pa išči!“ ...

Na videz je bil Lazar miren, a v resnici
so ga mučile hude skrbi. „Kje je? Kje je?...
Kam je šla?“ ... O, on je ljubil hčer, bil je
ponosen nanjo in dostikrat je mislil: „Dobiti
ji moram dobrega, premožnega moža, da se
ji ne bo godilo slabo...“

Po Dolgem selu je pa zašumelo, da Lazarjeve
Ančke ni iz Ljubljane, da se je najbrže
izgubila. In to je zašumelo na uho tudi Gornici
tam v Kozjem repu, pa je vzdihnila:

„Oh, kaj bo pa sedaj!“ ... Ona je že vedela,
da jo je Barbič srečno odvedel iz Ljubljane
in je sedaj molila, da bi se vse prav izvršilo.
Ko bi Lazar ne bil tako visoko od nje, bi
mu bila šla povedat, da naj ne skrbi, da je
šla hči za ženinom; tako je pa le Barbiča
priganjala, naj vendar on razglasi, kam je
šla, da ne bodo tavali Lazarjevi v temi in v
strašnih skrbeh.

„O, naj le še malo počakajo! Dekle mora
biti na morju ali vsaj pri morju, prej ne
povem.“

Ko so ga ljudje izpraševali, ako on kaj
ve, kje je Lazarjeva hči, se je obnašal skrivnostno,
oči so se mu živo lesketale, da se
je začelo nekaterim dozdevati, da ve on več
nego drugi.

„Ti veš! ... Barbič, ti veš!“ — Tako so
ga napadali.

„Jaz vem? Ali je moja hči? ... Ali sem
jaz njen ženin? ... Hehehe ... Iščite jo, komur
je kaj mari!“ se je jezil Barbič pa smejal
zraven.

Dekleta so tekala od hiše do hiše, izpraševala
se in ugibala, izpraševala fante, pa
nihče ni nič vedel. Drugekrati so vedeli
vsako najmanjšo stvarco, sedaj pa čisto nič.
To je bilo vendar preveč!

Lazarica je prišla iz Ljubljane vsa brez
glave, obupana in objokana. Doma jo je mož
natepel — in potlej se je pa sam odpravil
iskat dekleta. Pa tudi on, ki je drugekrati
vse vedel, vse prav opravil in dognal, je
prišel domov še bolj obupan, kakor žena,
zakaj za Ančko ni bilo ne tiru ne sledu ...

O, to je bilo joka v hiši! Celo on se je
brisal ... Glave pa še vendar ni izgubil,
zakaj na pepelnično sredo je šel povedat v
župnišče, da se mu je izgubila hči, da naj
oznanijo na prižnici, da pride povedat, kdor
jo je videl ali našel vsaj sled za njo. Pišejo

naj pa gospod župnik tudi drugim gospodom,
da to oznanijo.

„Dobiti jo moram, naj velja, kar hoče!
Za par volov mi ni nič, kadar je tako“ ...

Župnik je pomiloval in tolažil, kar je
mogel, potrtega Lazarja. Vsa stvar se mu je
čudna zdela. Premišljeval je in ugibal, kam
bi se bilo dekle vteknilo — a nič pravega
mu ni moglo priti na um. Slednjič pa kakor
bi mu bilo nekaj šinilo v glavo ...

„Kaj pa, Lazar, ali si nista bila z onegavim
Antonom nekaj tako?“ je vprašal
Lazarja.

Lazar je mencal in mencal na to vprašanje
— nazadnje je moral pa le priznati,
kar je vedel.

„Ej!“ se je nasmehnil gospod župnik,
pomel si roke in privzdignil kazalec, kakor
bi hotel reči: „Jo že imam!“

Lazar je pa odločno odmajal z glavo:

„To pa že ne, to! ... Naša punca je prepametna,
ona ve, da jaz ne pustim kaj
tacega!“

„E! ... e! Bomo videli, kaj bo ... Bom
pa oznanil!“ ...

„Pa še drugam pišite!“

„Danes je sreda. Do petka bom počakal
s pisanjem, morda se ta čas najde, ako ne,
pridite povedat, bom pa potem pisal.“

„Je že prav, gospod ... Ampak tistega
ne smete misliti, da bi še kaj imela z onim,
celo sedaj ne, ko je on že v Ameriki!“ ...

„E! ... e! ... Saj je tudi tja pot ...“

Lazar se je vrnil domov brez tolažbe.

Otresal je z glavo, ko se mu je vrivala misel,
da je šla morda Ančka res za Antonom ...

Zdelo se mu je nemogoče. „Kako neki, brez
denarja, brez obleke, brez slovesa in kar
tako“ ...

Še bolj je bil zmešan.

Drugi dan potlej je bil v Dolgem selu
mali „pust“.

Seljani so se gostili s tistim, kar jim je
bilo ostalo na pustni dan. Kakšen krof se
je še dobil, malo druzega pečenja, kakšne
kosti se niso bile ob pustnem dnevu dovolj
obrale, pa še kaj tacega je ostalo, kar ni
bilo za druge dni.

Rohnè je glodajoč kračo dejal nepovabljenemu
gostu Barbiču: „Post je dolg, treba
se je podpreti.“

„E, slabi časi, slabi časi so nastopili,“
je vzdihnil Barbič: „Bo pa samo mleko tja
do velike noči!“

„Bog ve, kje je Lazarjeva punca pustovala?“
je izpregovorila Rohnečka. „Doma
so imeli žalosten pust ... Meni se smilijo.“

„Jaz vem!“ je dejal Barbič čez nekaj
časa, ko je premislil.

„Ti veš? ... Tako povedi! ... Zakaj pa
molčiš?“

Kar tako so ga napadli. Toda to Barbiča
ni čisto nič vznemirilo; z roko se je obrisal
okoli ust, pogladil muštace na desno in na
levo in jim odgovoril: „Boste že izvedeli“ ...

Več pa ni hotel povedati, in ko mu je
Rohnè zagrozil, da gre k Lazarju povedat, da
Barbič ve, mu je dejal: „Ni treba, saj mu
grem sam. Kaj bo še dalje skrbel, ko ni
treba, ko ni punci nič hudega.“

Potlej se je pa Barbič nabrisal. Obril se
je, pripel obe svetinji, zvihal brke, pa je
šel k Lazarju.

Lazar je v veži cepil trske; z levico je
opiral na stebru hrastov ocepek, z desnico
je pa vihtel žatlaho pa mahal, da so se trske
po vsej veži razletavale.

Barbič je obstal na vratih, se naslonil
na oboj in gledal Lazarja, kako silno vihti
žatlaho, kako mu polže po čelu znojne
kaplje ... Ko ga je Barbič pozdravil, je
samo globoko vzdihnil in ga pogledal proseče
... Barbič se je v sreu smejal in neko
zadovoljstvo ga je obšlo. Zdelo se mu je
dobro, ko si je domišljal, da je ravno on
ponižal tega Lazarja in je pripomogel, da
bo hči tacega bahača vzela človeka iz revne
hiše, katerega je on preziral ... Nekaj časa
je stregel Barbič tako na pragu svoji škodoželjnosti,
potem je pa dejal: „Pa malo prenehaj,
Lazar, ti bom nekaj povedal“ ...

„Ako veš kaj prida, le povej, drugače
pa kar pojdi, žalosti je tako dovolj pri nas“ ...

„Precej ti bo odleglo ... Nobene skrbi
več ne boš imel.“

„Ti kaj veš?“ ...

„Lej, to-le je denar za kopirne!“ ...

Barbič seže v žep in mu ponudi pripravljeni
denar.

Lazar ga je debelo pogledal.

„Kaj me boš gledal? — Ná, denar in ga
preštej ... Videl boš, da sva dobro prodala.“

„Kje je pa dekle?“ se je izvilo Lazarju
iz prsi. To je bil bolesten krik obupanega
očeta.

Barbič se je nasmehnil, stopil bliže in
vsul denar na steber, pa dejal: „Očetovega
denarja ni hotela nesti s seboj, ko je šla za
njim“ ...

„Za kom?“ je vprašal hlastno Lazar.

„Za njim! ... Za Gornikovim Antonom
v Ameriko“ ...

Lazarju sta padla žatlaha in ocepek iz
rok, prijel se je za glavo pa je zaječal obupan:

„Ješ! ... Ješ! ... Ješ!“ ...

Nato je stopila v vežo mati, in ko je
videla moža vsega strtega, je vprašala: „Kaj
pa je? ... Kaj pa je?“ ...

Mož jo je pogledal z žalostnimi očmi in
vzkliknil, kakor bi bilo vse izgubljeno: „Šla
je! ... Šla je! ... Ančka je šla za njim.“

„V Ameriko je šla“, je pristavil Barbič.

„Pa ga je res rada imela“ ...

Oče in mati sta jokala in gledala brez
tolažbe, a Barbič ju je gledal in se v srcu
smejal, češ: „E, naposled bo pa vender zet
iz Kozjega repa dober“ ...

Ko se je Barbiču zdelo dovolj joku, je
pa dejal:

„Zakaj tulita brez potrebe tako? ...
Obrišita si solze in se veselita hčerine sreče!“
Lazar je poskočil in zavpil: „Sreča? ...
Pasja sreča je to! ... O, sramota! Moj zet
bo iz Kozjega repa... Le kdo mi je to naredil?“
...

Barbič se je hotel pobahati s svojo zmago,
pa je dejal z zadovoljnim smehom:

„Jaz sem jo spravil za njim ... Meni se
zahvalita!“

„Ti? — Ti?“

„Jaz, jaz! ... Ljudem, ki se imajo radi,
se mora pomagati, da pridejo vkup!“ ...

Lazarja je obšla besnost, ko je spoznal
človeka, ki mu je to naredil.

„Torej ti?!“ je zakričal in se vrgel na
Barbiča, ki se je zvrnil takoj vznak, ko se
je zaletel vanj Lazar. Na napad Barbič ni
bil pripravljen, a bi se tudi ustavljati ne bil
mogel močnemu dedcu — pa je padel z glavo
na prag tako nesrečno in silovito, da je imel
takoj dovolj.

„Tako ti si tista hudoba, ki mi je to
naredil!“ je vpil Lazar inl ga obdeloval s
pestmi in suval z nogami. „O, ti duša ti! ...
Ti pes!“ ...

Barbič je pa samo hropel, in kri se mu
je mešala med slino.

„Jêzes, ubil si ga!“ je vzkliknila Lazarica,
zagrabila moža in ga vlekla proč. „Pusti
ga! ... Pusti ga!“ ...

On se pa ni zmenil zanjo, kar otresel
se je je, pa tolkel in suval Barbiča naprej,
sikajoč grožnje in psovke. Šele Rohnè in
drugi, ki so prihiteli vsled krika, so ukrotili
besnega Lazarja.

„Pomagajte!“ je vpila Lazarica obupana.
„Pomagajte!“

Eni so držali Lazarja in ga mirili, drugi
so pa ogledovali Barbiča.

„Umrl nam bo!“ je dejal Hren. „Nesimo
ga v hišo!“

Možje so ga prijeli, nesli v hišo in položili
na klop k peči. Rohnečka je zvila
staro Lazarjevo kamižolo in mu jo porinila
pod glavo.

„Vun ga vrzite, vun iz moje hiše!“ je
kričal Lazar ves besen, ko je videl, da so
ga prinesli v hišo. „Ta mi je to naredil! ...
Ta mi je zapeljal otroka. Proklet! ... Proklet!“

„Nikar ga ne kolni! ... Umrl bo! ... Bo
že dobil kar je zaslužil“, ga je pogovarjal
Rohnè.

„Naj se stegne! Čak, da mu pomagam!“ ....

Komaj so ga udržali, da ni iznova planil
nanj, in potem so ga peljali v kamrico, kjer
so ga stražili ...

Barbiča so močile ženske z vodo. Ko se
je zavedel, je izpregovoril komaj razločno:

„Slabo mi je ... Menda bom umrl“ ...

Ženske so za vpile: „Brž po gospoda!“

Nekdo je skočil k mežnarju, ena ženska
je umivala Barbiča, druga je pometala.

„Kaj bo? ... Kaj bo?“ ... je tarnala Lazarica
in prosila: „Pomagajte mi!“ Vsa je
bila brez glave.

Prinesli so križ in sveče in pogrnili mizo.
Rohnečka je stopila k Barbiču in mu povedala:
„Gospod bodo prišli, pripravi se!“

Eni so posedli po klopeh, drugi so se
razšli po vasi, da raznesč, kaj se je zgodilo.
V začetku ni nihče vedel, kaj je pravzaprav,
polagoma so pa že prišli stvari do dna nekaj
iz Lazarjevih besedi, nekaj pa iz njenih ...

„O, ti punca, ti! ... Kako je korajžna!“
so dejale ženske.

Lazar je bil pa neutolažljiv. Žalost in jeza
sta ga razburjali, da so ga le s težavo krotili.
Šele, ko je zapel zvonček v veži, je umolknil,
pokleknil k mizi, si podprl glavo in vzdihoval
...

Barbič se je dolgo izpovedoval ... Po
prejemu svete popotnice pa pride gospod
župnik k Lazarju in pravi: „Oče, bolnik vas
želi videti!“ ...

„Pa jaz njega ne ... Iz hiše naj ga vržejo!“ ...

„On umira!“ ...

„Naj! ... Prej naj bi bil, prej ... Preden
mi je to storil!“

„Prosi vas odpuščanja!“

„Nikoli, nikoli! ... Odpustim mu pa ne!“

Župnik je napel druge strune in govoril
Lazarju na srce. Omečil ga je, da se je vdal
in šel ž njim v hišo. Lazar se je tresel, ko
je stopil k peči. Nekaj časa se gledata z
Barbičem, kakor bi ne vedela, kaj bi rekla,
potem pa zbere Barbič vse moči in reče, da
so ga vsi slišali, ki so bili v hiši:

„Odpusti!“

Lazar se je stresnil, solze so se mu udrle
in je vzkliknil: „O, da si mi to naredil!“

Barbič ga je gledal proseče, da se je
vsem smilil in so začeli nagovarjati Lazarja:

„Kar se je zgodilo, se je! ... Odpusti mu,
ko te prosi!“

„Dajte mu roko in pokažite, da ste kristjan!“
...

Lazar se je še nekaj časa obotavljal,
potem je pa le prijel Barbičevo desnico in
dejal: „Jaz ti odpustim, za nesrečo moje
hčere boš pa le ti odgovoren.“

„Bo že Bog prav naredil,“ je dostavil
župnik, da se je vsem olajšalo srce, in se
je po obrazu umirajočega razlil žar veselja.
Župnik in Lazar sta pa šla v kamrico,
ker sta se imela še precej pogovoriti.
Nekaj ur potem je Barbič umrl in v
Lazarjevi hiši so napravili zanj skromen
oder ...

Vsa vas je pa razpravljala o tem, kar se
je bilo zgodilo.

XII.

Za tisti večer je bilo zopet ‚ukazano‘.
Nihče ni vprašal ukazovavke, kaj bo; po
večerji so kar vsi prišli iz Sela in iz Repa.
Sedeli in stali so na starih sedežih in pričakovali,
kaj bo, gledajoč se nezaupno, kakor
vselej, ko se ni vedelo, kaj pride. Kepec je
vlekel na uho, kaj razpravljajo ob mizi, z
roko je pa dajal znamenje tovarišiji, naj
molči.

„Kaj boš vlekel na ušesa!“ je zavpil za
njim Joštek, kateremu je bilo zmanjkalo potrpežljivosti.

„Tja stopi pa reci, da tako se
psa ubije, kakor je Lazar Barbiča...“

Po teh besedah je hipoma vse umoknilo.
Za nekaj trenutkov pa se oglasi nekdo iz
gneče blizu vrat:

„Saj ga ni ubil!“

„Kaj ga ni? ... Ali ga ni s sekiro? ....
Zakaj je pa mrtev?“ so zrasli Kozjerepci
in se srdili.

„O, pamet! ... Pamet! ... Saj ste možje!“ ...
je pogovarjal Rohnè.

„Matci, kaj ječite, ko ni treba ... Jaz sem
ga videl Barbiča, prav celo glavo še ima!“
se je oglasil Kravajec.

„Pa ga je vendar ubil! Lazar ga je ubil! ...
V luknjo ž njim!“

„Veseli bodite, da ni več Barbiča, matci! ...
Ga vsaj pasti ne bo več treba!“ je prevpil
Kravajec druge.

„Možje, to ni vredno besede!“ je dejal
Rohnè.

„Lejte, lejte, to ni besede vredno, ako
kmet ubije reveža!“ je zažgolela Sivka ob
peči. „Pa naj bi bil eden od nas Lazarjevemu
petelinu na prste stopil! To bi bil dir! Precej

bi bila komisija na vasi, pa bi nikoli ne bilo
dosti plačevanja ... Nas eden seveda ni
vreden toliko, kolikor kmetov petelin ...“

Po teh besedah je nastala mučna tihota,
katero je izpridil Rohnè, ko je zavrnil Sivko:

„Baba je baba. Govori, da le zija. Mari bi
bila molčala, ako nisi vedela kaj bolj pametnega
povedati!“

Ženske ob peči so poskočile, Kozjerepci
so pa zagnali vrišč: „Prav je povedala! To
je bila enkrat poštena beseda! Prav tako je!“

„Ječite za prazen nič!“ je vpil Kravajec.
„Bog, da je Barbič s poti.“

Tu je hrum še naraščal. Prepirali so se
semintja, vpili drug na druzega, in precej časa
je poteklo, preden je mogel ‚mož‘ govoriti.

„Zlepa se pomenimo! Nikar ne bodite
precej v ognju! Nikar ne obdolžujte po krivici
Lazarja! ... Barbič je sam pal. Vznak je
pal pa udaril z glavo ob prag pa je imel
zadosti, ker je bil star“ ...

„Tako je!“ so potrdili nekateri.

„E, boter, saj se poznamo!“ ga je zavrnil
vojvoda Kepec; trditi pa vendar ni
hotel nihče, da ga je res ubil, ker ni bil
nihče zraven.

Prvi hip se je bilo razneslo po vasi, da
je Barbiča ubil Lazar, in v Repu so bili povedali,
da s sekiro. Zato so bili Kozjerepci
tako razjarjeni, ker se jim je zdelo, da hočejo
kmetje nekaj prikriti.

„Kaj pa hočeš?“ se je postavil Kravajec
pred Kepca.

„Kdo pa tebe kaj vpraša?“

Kepec ga je pahnil od sebe, in Joštek
mu je prigovarjal:

„Daj ga daj, da te bo pomnil; kar v
trebuh ga daj, tega, ki ne ve, ali je kmet
ali je nas eden!“

„Matci!“ ...

„Torej mrliča imamo“, je začel potem
Rohnè. „Bog se usmili njegove duše! Treba
ga bo pokopati. Svojih nima nikogar, pa
tudi denarja nima nič. Mi moramo skrbeti
za pogreb in dati — —“

„Mi ne damo nič!“ je zagrmelo v kotu.

„Ali sem morda jaz dolžan kaj dati?“
se je zagnal Rohnè.

„Mi tudi nič!“ je odmevalo v kotu.

„Kdopak bo dal?“ je vpil Rohnè. „Ker
smo mu morali dajati jesti, ga moramo tudi
spraviti.“

„Le spravi ga, ako hočeš!“
Rohnè se je s težavo premagoval.

„Treba je nekaj denarja za sveče, za naličje,
pogrebnike in pa še kakšen vinar drugače
odleti. Denar mora biti.“

„Hahaha!“ ...

„Po dva groša bo zadosti!“

„Od nas že ne boš nobenega dobil“, ga
je zavrnil Kepec in vprašal svoje: „Kaj ne,
da ne, fantje?“

„Ne, ne!“ ...

„Jaz tako pravim: Kmetje naj ga pokopljejo
sami ali naj ga pa imajo! Nas ne
more nihče prisiliti. V moji hiši ni mrliča,
v vaši ga tudi ni! ... Nam ni na poti ... Pa
še eno rečem: Drugekrati botri tako skupaj
drže, naj pa še sedaj. Sami spravite Barbiča!“

„Kdor ga je ubil, tisti naj ga pokoplje!“
je zavpil Joštek.

„Prav si povedal“, ga je pohvalil Kepec
in se še obrnil k svojim: „Fantje, za nocoj
smo tukaj odpravili. Le pojdimo!“

Z vikom in krikom so se vsi mali ljudje
vsuli za Kepcem.

„Pa smo jih zopet enkrat, te kmete! E,
pravica je naša!“ so si dajali duška Kozjerepci
pred hišo.

Kmetje so se v hiši pa kar spogledovali.
Nobeden ni vedel, kako bi začel. Naposled
pa vendar vzdihne Rohnè: „To so preglavice!“

„Pa kakšne!“

„Za nič druzega nam niso, kakor za
nadlogo. O, kako bi bili mi srečni, ko bi
Kozjega repa ne bilo!“

Možje so prikimali, in Hren se je oglasil:

„Zakaj pa mislite, da so se tako kratili dati
tista dva groša? ... Zato, ker jih nobeden
ne premore ... Vse od kraja bi bil lahko na
glavo postavil, pa bi se ne bilo nič potočilo
po tleh.“

„Hahaha!“

To je potolažilo može, da so zborovali
mirno naprej.

„I, kakopak! ... Botra ne smemo pustiti
tako.“

To geslo jih je vodilo nadalje. Potem,
ko so se bili domenili o pogrebu in vsem
drugem, so se pa še zmenili o živih, o Ančki
in Gorniku. Ej, to je bilo še govorjenja tisti
večer pri Rohnetu! Vsi so bili enih misli,
ko je dejal Rohnè: „Ta dva sta jo pa izvila,
ta dva!“

Kozjerepci so bili zaradi zmage kar iz
sebe od veselja. Ko so se pomikali v svoj
konec, so pa vrezali po vasi tisto dolgo pesem,
pri kateri je lahko Joštek dal občutiti svoj
bas, pri kateri je začetek in konec enak
in je po sredi ravno taka, in ki se glasi:

Tako so pripeli v Kozji rep, kjer so bile
brž vse ženske pokonci in so ugibale, kaj
se je zgodilo. Všeč jim je bilo petje, pa so
si pripovedovale veselo: „Ej, znajo pa, naši!
Slišite, kako delajo?“

Pred Kepčevo domačijo se vstopijo v
krogljico, da odpojo do konca.

„Možje! ... Kar v našo hišo pojte. Nocoj
jaz tako ne morem spati od veselja ... Baba
je popoldne prinesla za pet vinarjev petroleja,
pa naj pogori v čast božjo!“

Tako jih je povabil ‚vojvoda‘ v svojo
hišo, in so res šli, ker to je že tako v
Kozjem repu, da kadar je treba, držé skupaj.
Še iz drugih hiš so pritisnili skupaj, potlej
je bilo pa veselje.

„To smo jih! ... Nocoj smo jih pa! ...
Hren je kar grčal ... Še babe so se bile
postavile!“

Vse vprek so se bahali pa krohotali, da
se je hiša tresla.

„Ali nisem dejal, da bo zmaga naša?“
je povzel Kepec. „Pa je tudi. Ali kaj šele
bo! Nevesto dobimo iz Sela. V Kozjem repu
bo imel Lazar zeta! ... Jaz tako rečem:
Zmaga je naša — pa še vi recite tako!“

„Zmaga je naša!“

Tako so se dolgo zabavali pri Kepcu;
ves Kozji rep je bil v veselju. Samo tam v
zadnji hiši, kjer je samovala Gornica, je bila
žalost. Barbičeva nesreča jo je potrla. Jokala
in tarnala je: „To je kazen božja! ... Jej,
jej, kaj šele bo?“ ...

Bala se je za sina in zato je iskreno
molila takrat ...

V soboto zjutraj potem so pa Barbiča
pokopali na svetokrižkem pokopališču. Spremili
so ga Seljani skoraj vsi od kraja, zakaj
čas so imeli in pa nekako dolžnost, ker je
bil kakor domač v vsaki hiši. Morda so se
tudi nekoliko bali, da bi ne hodil nazaj,
ker je kmetica Liza rekla svoji prijateljici:

„Saj sedaj ga menda ne bo nazaj, ko smo
ga tako lepo spravili.“

„Menda vsaj ne! ... Saj nam je že dovolj
prizadejal.“

„Bo treba pa še za mašo dati!“

---------

In sedaj počiva Barbič na svetokrižkem
pokopališču, tam kjer spé mirno drug poleg
druzega, Kozjerepci in Seljani. Gornikov
Anton in Lazarjeva Ančka sta pa mož in
žena in že tri leta doma.

Ančka je bila srečno prispela v Pueblo
Co. in našla svojega ljubega Antona. Kmalu
je pozabila žalost in strah in ga vzela. Nekaj
let sta ostala v Ameriki, ko je pa prislužil
Anton toliko, da je kupil na Ravnem polju
od gospodarja, ki je bil zbežal pred dolgovi
v Ameriko, Mlakarjevo domačijo, in mu
je še nekaj ostalo, je prišel z ženo in otroci
domov ...

Lazar dolgo časa ni hotel nič vedeti o
zetu in s hčerjo, ki ga je hodila vabit in
prosit, naj pride pogledat, kako sta si uredila,
ter kaj pogospodarit, je bil oduren. Naposled
pa, ko je slišal dosti hvale o svojem zetu,
se je pa le napravil in šel pogledat.

Stopil je najprej v hlev, in ko je videl,
kako je poln lepe živine, se mu je otajalo
srce, pa je podal zetu, ki mu je prišel naproti,
roko, in je dejal: „Si prišel vendar domov?“
...

Ančka je jokala od veselja, skakala lehkonoga
okrog moža in očeta, razkazovala
otroke in drugo blago, in stregla, kolikor
je mogla, da je bilo očetu prav všeč.

In od tedaj je Lazar dober; kadar mu
kdo spomni zeta, se mu zjasni obraz, pa
se pohvali:

„No, naš Anton je nekaj vreden!“

Tudi Barbiču je odpustil prav iz srca in
nekoč je vprašal zeta in hčer: „Ali sta za
Barbiča kaj molila?“

Mož in žena sta se spogledala in smejala
... Gornica pa ni hotela iz Kozjega repa,
naj jo je sin še tako silil, da bi prišla k
njemu. Vesela je bila sinove sreče in molila je zanj in za sinaho pa tudi za Barbiča ...

Kozjerepci pa so zamerili, ker ni hotel Gornikov Anton več v njihovo selo. Klepec je večkrat godrnjal: „Dič! Prej smo bili pa dobri ... Hudimar se je opasel, pa mu je greben zrasel!“ ...

Pa to nič ne škodi; na to jezo ga Gornikov Anton ob nedeljah brez skrbi izpije kak kozarec. —