Detela, Fran: Žrtev razmer. (1912) [Wikivir]

Davčni praktikant Ivan Muren je bil prestavljen, ko je dovršil izpit, z Dolenjskega na Gorenjsko in prideljen davčnemu uradu na kmetih. Plača mu s tem seveda še ni bila zagotovljena, pač pa že nakazanih dvainštirideset vinarjev prispevka na mesec za pisarniške potrebščine.

Ta važni dogodek se v javnosti ni prezrl. Po vseh krajih, koder prebiva slovenski rod, se je raznesla vesela novica, da je prestavljen gospod Ivan Muren in kateremu davčnemu uradu je prideljen kot praktikant. Nekatere novine so to vest naznanile enostavno, brez pristavka, kakor smrt kakšnega navadnega rojaka; druge so pristavile čestitko, kakor kadar se poroči kak pristaš stranke z dražestno pristašinjo; manjši in toliko rodoljubnejši listi so omenjali, da se Slovenci vendarle gibljemo in da ni prazna beseda, da gre Slovan na dan; kar je bilo pa radikalnih, so pisali, da beležijo to novico sicer z zadovoljstvom, da pa visoka vlada ne sme misliti, da je s to pridelitvijo dala Slovencem bog ve kakšno koncesijo; Slovenci obdrže samo svoje posestno stanje; zakaj tudi prejšnji davčni praktikanti na tem mestu, ki so vlekli iste plače, so bili Slovenci.

Tudi drugod se je kazalo zanimanje. Prijatelji, ki so poznali razmere, so vzeli vest molče na znanje; tako predrzen ali hudoben ni bil nihče, da bi bil Ivanu čestital; od doma pa, kjer niso poznali razmer, so mu izrazili nujno željo, da bo zdaj, ko je dobil službo, vendar že pomagal domačim in tako povrnil nekoliko, kar so bili storili zanj. In trije poslanci, ki so sedeli tisti večer v gostilnici, so omenili malomarno in kakor mimogrede vsak svojemu omizju, da so spravili spet enega h kruhu.

Ivan Muren pa je premišljeval poln skrbi, kje bi dobil denarja na posodo, da bi prebil še tiste mesece, dokler ne dobi nekaj plače, in kje bi dobil poroka za novo posojilo, potem pa, ali bi se šel in komu bi se šel predstavljat.

Predstavil se je bil seveda že prejšnje leto parkrat in s pobitim srcem se je spominjal, koliko je slišal tu dobrih naukov, tam resnih navodil, drugod pa tudi nevoljnega spraševanja, čemu je sploh prišel. Kakor da bi bilo predstavljanje zanj užitek in zabava! Ampak, tako je; enemu se zameriš, če se mu predstaviš, češ, kaj nadleguje, drugemu, če se ne predstaviš, češ, ne ve, kaj se spodobi, in marsikomu v vsakem primeru; če

prideš, ti pravi: „Čemu? Saj ni bilo treba!“ ; če te ni, si misli: „Aha, smo ponosni; bo treba pristriči perutnice.“ Kako pametno je zapisano na marsikaterih uradnih vratih: Ne trkaj! ali: Ne pljuj na tla! Zakaj se ne bi pripisalo še: Ne predstavljaj se!

„Kaj se hoče!“ je vzdihnil Muren, ko si je krtačil črno suknjo in jo ogledoval proti luči: „Nekoliko prehudo že res odbija sončno svetlobo,“ si je dejal, „toda vsi tudi nimajo boljših; pameten človek pa sploh ne gleda na obleko. Vrhu tega se ne hodi s hrbtom naprej in da bi kdo za menoj gledal, se ni bati.“ Oh, kako prijetno bi bilo na svetu, ko bi ne bilo treba drugega kakor izpolnjevati svoje dolžnosti! Toda dolžan ni samo, ker veleva mu stan, pravi Gregorčič; kar more, to mož je storiti dolžan. V to zadnjo vrsto spada predstavljanje. Seveda, je kimal Muren, če ne bi hodili drugi, bi tudi njemu ne bilo treba. A kaj, ko hodijo vsi, vsi brez izjeme!

Kjer se pa vse klanja, je ravna hoja naravnost žaljiva; kjer se vse prilizuje in ponižuje, je odkrita beseda izziv.
Tako je nastopil Ivan Muren težko pot, se klanjal in zahvaljeval in priporočal, kolikor je bil prepričan, da se klanjajo in priporočajo in zahvaljujejo vsi drugi. Kjer se mu je reklo, da je novo predstavljanje odveč, naj bi rajši takoj odšel na svoje mesto, se je v zadregi smehljal in prosil odpuščanja, za svojo ponižnost tako rekoč; kjer se mu je namignilo, da naj se izkaže z vestnostjo in pridnostjo vrednega izkazanega zaupanja, je vdano kimal; kjer se mu je naročalo, da se mora vsakič, kakor v uradu tako tudi izven urada, vesti lojalno in rodoljubno, je slovesno povzdignil oči in pomolil tri prste desne roke od sebe. Posebno pozorno pa je poslušal, ko mu je opisoval nadzornik, kako prijetno življenje ga čaka v novem kraju; davkar Bramor je sicer jako natančen in marljiv uradnik, ki živi samo svojemu poklicu, ne prosi nikdar nobenega dopusta, ne misli še nič na pokoj, dasi že služi čez štirideset let; izven urada pa je duša, ljubezniv, prijazen, pravi oče svojim tovarišem; življenje tam je v pravem pomenu besede patriarhalno.

„Vsaj nekaj!“ si je mislil Muren, ko si je domov gredoč slačil nadležne rokavice. Doma se je preoblekel in skrbno zravnal črno obleko v neprijetni zavesti, da jo bo žalibog še potreboval in še rabil. Da bi mu postala pretesna, tega se ni bal; ampak zaklad je bil to, ki ga rad molj sne; zato jo je potresel z naftalinom. Ko je zlagal in spravljal skupaj tisto malo svoje prtljage, je dobil pismo, kjer mu je njegova nekdanja gospodinja obetala posojilce za nekaj mescev.

Ivan Muren je bil srečen, kakor le more biti srečen praktikant, ki vleče dvainštirideset vinarjev na mesec.
Zadovoljen je konstatiral, da se je predstavljanje naravnost imenitno obneslo. Kakšno smolo pa je imel ta in oni tovariš! Enemu je bila spodrsnila noga na gladkih tleh pred načelnikom; drugi, ki ni prav vedel, ali se drži cilinder v desni ali v levi roki, ga je predeval skrajno nedostojno iz roke v roko; tretji je na nemški ogovor po motoma odgovoril iz zadrege, nehote in skoraj nevede slovensko, kar ga bo najbrž vse večne čase oviralo v napredovanju.

Njemu se ni bilo, hvala Bogu, pripetilo nič takega; po pravici si je torej obetal sijajno bodočnost; zakaj v uradovanju samem ni treba tolikanj sreče, kolikor marljivosti in vestnosti. Te pa je imel Ivan Muren zadosti.

Zdaj pa je začel računati, koliko bo smel potrošiti na dan, da bo shajal s posojilom, kdaj si privoščiti kakšno smotko in sklepal je, da ne prekorači proračuna, in naj bi ga napadle še take skušnjave in naj bi koračile preko svojih proračunov poleg države in dežele tudi vse občine tega sveta. V glavo mu je padel imeniten pripomoček.

Kaj, ko bi nastopil kot abstinent, ki načelno ne pije alkoholnih pijač? Ali bi se osmešil, ko ima pa toliko imenitnih mož pred seboj in za seboj? Ali ni znak plemenitega moža, da se ravna vedno in povsod po načelih?

Njegovih nagibov ne bo videl nihče, čislal ga bo vsak tem bolj, ker bo vedel, da mu lepega načela ni vsilil zdravnik zaradi vodenice ali kakšne bolezni na jetrih.

Čemu naj bi on bogatil gostilničarje? Muren si je mel roke od veselja, kako bo preslepil ljudi, ki bodo mislili, da on res ne mara za pijačo. Iz nuje bo postala vrlina, zasluženje in zaslužek.

Pri zadnjem kosilu v Ljubljani si je še za plačilo moškega sklepa in za nagrado bodočih žrtev spregledal načelo; tem trdneje se ga je hotel držati vnaprej. Popoldne se je odpeljal, poln trdnih sklepov in lepih nad in dobro poučen od znancev, kje bo dobil stanovanje po zmerni ceni brez ozira na udobnost, kje hrano, primerno po eni strani telesnim potrebam, po drugi gmotnim razmeram.
Zvečer se je pripeljal na svoj novi kraj in dobil stanovanje za tako ceno, ki njegovega proračuna še ni dosegla; preostajalo je še nekaj malega za druge potrebe. Ta prijetna okolnost je bila prva skušnjava, ki je začela majati njegovo načelo. Ivan je že premišljeval, če ne bi kazalo izločiti ali prekiniti načela za nedelje in praznike.

„Po razmerah,“ je sklenil, „po razmerah,“ in se napotil v priporočeno krčmo, kjer bi dobival hrano proti plačevanju v mesečnih obrokih.

„Novi gospod praktikant?“ ga je nagovorila žena krčmarja Rojca in mu svetlo pogledala v oči.
„Da, Ivan Muren,“ je odzdravil Ivan nekoliko v zadregi, ker ga je nadlegovala misel, kako bo osupnila prijazna ženska, ko ji pove, da načeloma ne pije.

„Vaš gospod prednik,“ je nadaljevala krčmarica in popravljala prt po mizi, „je tudi pri nas kosil in večerjal.

Ivan pa je gubančil čelo in mrščil obrvi, ker mu ta zaupnost ni ugajala. Zdelo se mu je, da se ženska vtika v njegove zasebne zadeve. Ali je mar izključeno, da bi davčni praktikant imel kaj premoženja? Ali ga pa ima ali nima, to je njegova zasebna zadeva, ki nikogar drugega nič ne briga. Ko bi ne bil napravil tako trdnega sklepa ali z drugimi besedami, ko bi ne šlo za načela, bi si naročil nalašč četrtino najboljšega vina. Kaj briga to žensko, ali on pije ali ne? On sme in more storiti, kar hoče, ne da bi koga vprašal. Stvar pa ni bila tako malenkostna. Recimo, da si dá on prvi večer prinesti pijače, ali se ne bo pričakovalo, da si je naroči tudi pozneje? Ali ne postane ta korak odločilen za vse podobne primere? Podoben primer pa bi bilo vsako kosilo, vsaka večerja, in čim več podobnih primerov bi se ravnalo po prvem slabem zgledu, tem težji bi bil preobrat in poboljšanje; pozna abstinenca pa budi še sum zdravniškega ukaza. Ivan je že hotel poklicati krčmarico in ji reči moško besedo, da on sploh ne pije. Toda spomnil se je, da se je treba načel mirno in odločno držati, ne pa jih o priliki in nepriliki poudarjati ali celo izzivati z njimi. Načela vendar niso turški boben. Tudi se mu je zdelo, da vprašanje še ni pereče.

Spet se mu je zjasnilo čelo in nekako hvaležen se je nasmehnil krčmarici, ki mu je prinesla večerjo.

„Ne zaradi tega,“ je dejala krčmarica in sedla njemu nasproti; „ampak nocoj imajo gospodje z davkarije svoj večer, fronkarski večer. Čudno, da jih še ni. Nekako ob tem času pridejo navadno, gospod davkar, gospod kontrolor in gospod adjunkt. Vi boste tudi morali prisesti in piti z njimi.“

„O, to nič ne dé. Predstavim vas jaz. Gospod davkar je tako dobrodušen človek, da vam ne bo nič zameril.

On je kakor dobrovoljen oče med svojimi otroki. Gospodje s sodnije hodijo vsak svojo pot; malokdaj vidite dva skupaj. Davkarija pa nastopa skupno; kamor gre eden, to je gospod davkar, tja gredo vsi drugi. — No, mi o volku, volk iz lesa. So že tukaj.“
Vrata so se odprla na stežaj in slovesno so vstopili trije gospodje; najprej visok, močan mož okroglega, rdečega obraza s sivimi brki in veliko plešo, ki jo je od ušesa do ušesa obrobljal venec belih las; to je bil davkar Bramor.

Priletnega kontrolorja in mladega adjunkta je bilo pol manj videti poleg načelnika, in Murnu, ki je igral šah, se je zdel davkar kakor stolp v igri, tako mogočen in okoren, kontrolor kakor tekač in adjunkt, ki se je veselo oziral na vse strani, kakor živahni konjič; on sam je bil seveda kmet, ki rine počasi naprej v vednem strahu, da ga vrže iz vrste kak častnik ali izpodrine drug kmet. Ivan Muren je bil spoštljivo vstal, ko so prihajali gospodje, in je stal ves čas s prtičem v roki in dvomom v srcu, ali naj se predstavi kar tukaj v krčmi, po domače, ali naj se potaji. Katera zamera bo manjša? Preden se je še odločil, ga je prijela krčmarica za tisto roko, ki je imel še prosto, in ga predstavila staremu gospodu.

„O, o, tako, tako?“ je dejal gospod davkar, se obrnil na pol in premeril Murna z drobnimi sivimi očmi od vrha do tal in mu podal roko. „Lepo. A, gospod Muren, a? Prav, prav. Muren, muren, pridi ven, bom belega kruhka dal, vinčka dal‘, smo bezali včasih murne iz lukenj. Kaj, gospod Muren?“ Muren se je opravičeval, da se predstavlja v takem času, na takem kraju in v taki obleki. „In s prtičem v roki, kaj, gospod Muren? Kakor kak natakar,“ se je smejal debelo davkar.

Muren je zardel in dejal prtič iz rok in jecljal, da ni vedel, da pridejo gospodje semkaj; takoj drugega dne pa pride in se predstavi v salonski obleki.

„Ni treba, gospod praktikant, ni treba!“ ga je miril davkar. „Saj smo domači. Bolje se ne morete predstaviti, kot vas je predstavila Rojčeva gospa. Zdaj pa k nam za mizo!“

„Meni četrtinko!“ je dejal Muren v svesti si, da ravna sicer proti svojim načelom, toda prepričan, da deluje tukaj takšna sila, da se ji mora ukloniti še tako slovesna obljuba. Načelniku se vendar ne more zameriti takoj prvi večer! Sreča, da se ni še postavil sam od začetka, proti krčmarici, na svoje načelno stališče! Koliko teže bi se zdaj umaknil! Celo osmešil bi se.

„Vidi se vam,“ je nadaljeval davkar, „da prihajate iz Ljubljane; tam imate pač dvorane po trideset miz; vsaka miza svojega pivca, vsak pivec svojo četrtinko; in drugega ne slišite kakor: „Še eno četrtinko!“ ali pa: „Plačati!“

Pri nas pa je drugače. Če ima pivnica dve mizi, sedajo gostje toliko časa za eno, dokler ni zasedena, potem pride na vrsto druga.

„Res prijetno in po domače,“ si je mislil Muren, prepričan, da bo plačal tisti, ki je klical na mizo. Za take primere se mu je zdelo, da ga sploh ne more vezati obljuba.

Njegov namen se je dosegal tukaj tudi brez nje, in kar lahko dosežeš brez truda, za to se je nespametno pehati.

O, prav je bilo, da se Ivan še ni zagovoril; res, to vprašanje še ni bilo pereče; ta večer ga pa sploh ni bilo več.

Ali naj bi bil z neumestno abstinenco koj prvi dan razžalil vso družbo z načelnikom vred? Lepo bi se bil vpeljal.

Muren se je zdel sam sebi pameten človek, ki jemlje razmere v poštev in ne sili z glavo skozi zid. Samo malenkostni ljudje se vlečejo za načela tudi tam, kjer treba ni.

Medtem ko je Muren zadovoljen razmišljal svoj dobro uspeli nastop, so se tovariši že glasno zabavali. Govorili so o politiki, slovstvu, vremenu, letini, gledališču in davčnih zadevah.

„Pijte, pijte, gospod Muren!“ je silil davkar. „To je na kmetih gledališče, to koncert, to cirkus in kinematograf in kar imajo še duševnih užitkov po mestih. Tukaj nimamo drugega, pa tudi živimo.“

Muren pa je malo pil, zakaj pijače ni bil vajen in nespodobno se mu je zdelo, da bi prišel prvo jutro z mačkom v davčni urad. Zavest, da pije na tuj račun, mu tudi ni bila — kakor je toliko drugim — povod, da bi se vdal nezmernosti, marveč plemenit nagib zdržnosti. Načelnik bo to menda vendar tudi zapazil in vzel v poštev.

Jezilo pa je Murna, zakaj ga pogleduje adjunkt po strani, zakaj se mu muza. Ta človek pripisuje moji zmernosti podle nagibe, si je dejal in spet gubančil čelo. Očitno gledati v srce se zdi prizadetemu vedno brezobzirno.

Še sam sebi človek nerad noter pogleda; rajši se da preverjati od drugih, da ima res svoje vrline, in si misli, da drugi že vedo; zato se mu tudi zdi laskanje nekaka ljubezniva odkritosrčnost, in s to odkritosrčnostjo je tako kakor z radodarnostjo pri dobrodelnih prireditvah: ne stavijo se ji nobene meje. Kdor pa se smeje našim žalnim oblekam, kdor se muza izbruhom našega narodnega rodoljuba, ta kaže ravno takšno pomanjkanje družabne oblike, kakor kdor nas sumljivo pogleda in zmigne z rameni, če se mu mi laskamo.
Tako se je zdel Murnu gospod adjunkt neotesan, in ga je hotel vprašati, zakaj se mu smeje, ko ga je prehitel adjunkt z vprašanjem, zakaj ne pije. Ivan ni nič odgovoril, ampak stisnil usta in zaničljivo pogledal, češ da se on ne bo nalival s podarjenim vinom kakor kdo drug.

„Jaz tudi na svoj račun ne pijem več,“ je zavrnil Ivan nedostojno podtikanje in si mislil, da ga sodi ta človek pač po sebi, on pa, hvala Bogu, ve, kaj se spodobi.

„Ne bodite otročji, gospod Muren,“ se je nasmehnil zaupljivo adjunkt, „in ne mislite, da pijete na tuj račun!
Kakor skupaj pijemo, tako skupaj plačamo. Gospod davkar bo vse lepo porazdelil. Na vsakega pride, ker smo štirje, petindvajset procentov, in naj pije kdo, kolikor hoče.

Hitite, da ne zaidete v preveliko škodo! Davkar in kontrolor gotovo pijeta že na vaš račun, morda že tudi na mojega. Torej na vaše zdravje!“

Ivan je prebledel in jeza mu je napolnila srce. Nejevoljen je trčil z adjunktom. Rekel ni nič, mislil si je pa, da je to lopovščina, prostaško izsiljevanje. Grdo je pogledal davkarja in kontrolorja. Zdelo se mu je, da se kosata, kdo bo več popil, kdo njega bolj oškodoval. Da jih le sram ni! Toda kaj se sramujejo takšni ljudje! Oh, zakaj se ni sam držal svojega načela! Kakšen sad bi mu bil rodil, ne samo ta večer, ampak ves čas do prve plače!

‚Oj, ti prekleta zadruga!‘ si je dejal Muren v skesanem srcu. Sprehajala ga je jeza in žalost, kazati je pa moral vesel obraz. Sam varčuje, prenaša žejo in lakoto in daje s svojo zmernostjo tuji nezmernosti potuho. Prijetna in priporočljiva abstinenca! Grozno se je smilil sam sebi, dasiravno si je moral priznati, da trpi po pravici. Pravi značaj se zdržuje iz nravnih ozirov in plačilo mu je nravna korist in zraven še zdravje in gmotni dobiček; zdržnost iz zdravstvenih razlogov se plačuje z zdravjem in s prihranki; kogar pa vodijo zgolj gmotni oziri, ta se zanaša na šibko oporo in če se mu ta izpodmakne, ga zadene trojna škoda.
„Pijte, pijte!“ je prigovarjal adjunkt. Muren pa je premišljeval, kaj naj bi počel. Videl je, kako

Tako se godi povsod smešnim idealistom, ki se na tihem jeze in premišljujejo in gledajo, dočim drugi pijejo. Seveda se je Murnu to početje zdelo umazano, toda pametnejše od njegovega gledanja. Ali naj se mu res smejejo ti umazanci? Ali naj si res norca delajo iz njega, ki bo samo plačeval? Ne, in še enkrat ne! Nagibe zdržnosti je bila že prej izpodbila sila razmer; zdaj so se vzdignili nagibi nevzdržnosti. Muren je zgrabil za kupico, pogledal zlobno in škodoželjno po tovariših in zvrnil na dušek nalito pijačo in pomolil pomenljivo prazni kozarec ustrežljivemu adjunktu.

„Gospod praktikant se kvalificira,“ je dejal kontrolor in tudi izpraznil svojo čašo.

„Ali mislita ta dva, da sem jaz njun norec?“ si je dejal Muren in spet izpil. Jeza in žalost sta mu bili navdihnili nespametno misel, da bi se kosal z davkarjem ali s kontrolorjem.

„Soparno je,“ je dejal davkar, ki si je brisal pot z mokrega čela in žarečih lic.

„Saj pa tudi pijeta, kakor bi se kosala med seboj,“ je dejal zaupljivo adjunktu Muren poln trpkega poguma.

Dasi pijeta oba precej enakomerno, se davkar poti in hrope, kakor da bi mlatil, lice mu žari kakor krušna peč in jezik se mu zapleta, da mu gredo besede vse križem. Kontrolorju se pa nič ne pozna; obraz in pleša, oboje je suho. Take sode so polnile Danaide.“
„Res čudno,“ je dejal Muren in moško pil v svesti si, da pije za svoj denar, da že celo druge napaja.
„Davkar je namreč Gorenjec, kontrolor pa Dolenjec.

Umejete?“ je razlagal adjunkt. „Dolenjcu je dolenjec rojak in prijatelj in oba dobrovoljna se ne spreta zlepa.
Gorenjec je pa ogaben in rad zabavlja. ‚Koliko te pa je?‘ haha, in preden se je dolenjec pred njim prav zavedel, ga zvrne. Dolenjcu, to se umeje, tako bahaštvo ni všeč.

Kar na tihem seže bahaču v lase in borba se začne. Gorenjec kriči in razsaja, dolenjec mu pa na tihem izpodbija noge in izpodnaša jezik, in čim dalje se bojujeta, tem odločilneje zmaguje dolenjec. Poslušajte malo! Gospod davkar se že bojuje brez upa zmage seveda. Kdo ga še umeje?“

Gospodu Murnu so te besede zelo ugajale. On je namreč tudi samo še na pol razumel, kaj davkar govori, ampak iz spoštljivosti si je bil mislil, da je morda on sam preveč pil.

Gospod davkar pa je tudi polagoma začutil, da mu misli nekam uhajajo in da se besede težko ge love za njimi. Predlagal je torej, da naj zapojo svojo staro, lepo jugoslovansko pesem, in zapel je sam počasi in ganljivo:

Bračo, pijmo vince,

Voda nek stoji!

Nek ju pije žaba,

ka va njoj živi!

„Počasi, počasi!“ je prenehal davkar. „To je vse prehitro. Ta pesem se mora peti počasi, slovesno in turobno. Torej še enkrat!“

„Ker je na moč lirična in čustvena,“ je razlagal kontrolor, „polna ubranosti in razpoloženja.“

„Ali je gospodom ta pesem res tako všeč?“ se je čudila gostilničarka. „Koliko je lepših domačih! Zapojte rajši kakšno okroglo! Meni se zdi, kakor da bi peli bilje. Tako dolgočasna, mrtvaška je ta pesem.“

„Vam se tako zdi, gospa,“ jo je zavračal adjunkt, „ker nimate tako finega umetniškega čuta kakor naš gospod davkar.“

„Najkrasnejša pesem,“ je dejal davkar, „kar sem jih kdaj pel ali slišal peti. In jaz sem bil v mladih letih pevec, dober pevec. Imeli smo v Novem mestu tak kvartet, da nismo šli nikoli pred polnočjo spat. Imenitna pesem.“

„In značilna,“ je pristavil adjunkt; „iz nje odseva vsa tužna zgodovina jugoslovanska.“

Tega modrovanja Muren že ni več razumel. Kakor v poltemi so se gibale osebe pred njim in kakor nekako pogrebno zvonjenje iz dalje mu je donelo petje na trudna ušesa. Nič ni slišal, kako ganljivo se je rotil davkar, da nima noben načelnik tako rad svojih uradnikov kakor on in da naj se nič ne boje; ne bo jih še pustil in ne pojde še v pokoj; ali naj jih mar prepusti kakšnemu krutemu šefu? Solze so se mu udrle po mastnem licu in okoli vratu je objel kontrolorja, ko se je domislil žalostne usode tovarišev, če bi jih on zapustil. Pretresljiv je bil prizor in davkarjevo pritajeno ihtenje

bi se bilo dalo primerjati ubrani elegiji s pomišljaji in pikami v vsaki vrstici.

Toda kontrolor se je samo smejal, adjunkt samo gledal, kako gori staremu gospodu obraz, kako bulijo oči, kako trepeče roka.
Kako je Muren prišel v svojo posteljo, tega se je samo temno spominjal, ko se je prebudil drugega dne s težko glavo. Ura je bila že pol desetih, in on bi moral biti ob devetih v pisarni, in prvi dan se mu je primerila taka nezgoda.
Sreča je bila, da se mu ni bilo treba še oblačiti. Tudi zajtrkovati ni utegnil. Malo se je pogladil in drl razburjen v davkarijo.

„Ti predrta reč ti!“ si je ponavljal spotoma in se oziral, če ne bi zagledal kakega davčnega ali vsaj sodnega uradnika, ki bi se mudil še zunaj urada. Nikogar ni bilo videti.

Tolažila ga je samo misel, kako očetovsko dober je njegov načelnik, ki mu gotovo ne bo zameril majhne zamude, zlasti ker je pravzaprav niti sam ni zakrivil. Saj so ga prisilili gospodje, da je prisedel; silili so ga, da je pil; poteptali so njegovo načelo, pogazili njegove vzore, zadržali so ga, ko je hotel oditi. Vsaj zdelo se mu je, da se spominja, kako je vstajal in odhajal; posadila sta ga spet za mizo davkar z besedo, adjunkt celo s silo. No, lepa bi bila ta, če bi se štela zdaj zamuda njemu v greh.
Takšne krivičnosti niti kak krut in brezsrčen predstojnik ne bi mogel zagrešiti, nikar takšna duša.

Ti razlogi so Murna toliko osrčili, da je razmerno pogumen stopil v pisarno. Da bi prikril zadrego, je hotel prav po domače voščiti uradnikom dobro jutro; toda na prvi pogled mu je zastala sapa. Sredi sobe je stal stari davkar z uro v rokah in prežal.

„Gospod praktikant,“ je dejal ostro, „konstatiram, da ste prišli prvi dan, prvi dan petdeset minut, skoraj celo uro prepozno.
Poglejte, prosim, da se prepričate!“

„Le prepričajte se!“ je silil davkar. „Nočem, da bi se pozneje izgovarjali, da sem vam storil kakšno krivico.“

„Ker gre prehitro. Moja gre po železnični, tako da se lahko zanesete, da ste zamudili petdeset minut. Pojdite malo z menoj!“
Šla sta — davkar naprej, Muren za njim — skozi prvo sobo, kjer je adjunkt sočutno pozdravil žalostnega praktikanta, skozi drugo, kjer mu je kontrolor sočutno pokimal, v tretjo, davkarjevo.

„Poglejte, gospod praktikant, moje sive lase,“ je začel slovesno davkar, „mojo častljivo glavo!“

Muren je uprl oči v zabuhli obraz, v bleščečo se plešo in zagledal nad ušesi šope belih las.

„Nad štirideset let že služim,“ je nadaljeval davkar, „državo, in še nikdar nisem prišel za minuto prepozno v urad. Poglejte gospoda kontrolorja, postarnega moža, ki prihaja o pravem času na svoje delo. Videli ste tudi gospoda adjunkta, kako pridno že uraduje. Vi pa, neskušen mladenič, ki se morate najlažjega dela šele naučiti, se ne sramujete pred skušenimi, starimi gospodi, svojimi predstojniki in učitelji, ko prepuščate nam delo, sami pa počivate.“

„Nobene besede, gospod praktikant! Moja dolžnost je govoriti, vaša poslušati. Rečem vam samo toliko: naj bo to vaš prvi in zadnji prestopek. Zakaj premislite! Kaj bi bilo, če bi bil danes prišel pregledovat na urad gospod nadzornik, kak finančni ali celo dvorni svetnik! Kaj bi si mislil o vas? Da zanemarjate službo. Kaj o meni? Da sem šleva, ki nima moči, da bi svoje uradnike držal v strahu, da ne držim uradne prisege. Nakopal bi si disciplinsko preiskavo, morda celo upokojitev, premislite, upokojitev zaradi vas, mladega praktikanta, jaz, sivolasi uradnik, ki sem služil čez štirideset let brez vsake graje, brez sence najmanjšega prestopka, ki skrbim kakor dobri oče za svoje ljudi. Kako očetovsko sem vas sprejel snoči! Posadil sem vas med uradnike, ki že dolgo vrsto let zvesto opravljajo svojo naporno službo; in danes, ko vam še done po ušesih prijazne besede lepega večera, mi napravite to sramoto. Kolika nehvaležnost! Res je, da nisem še užil mnogo zahvale, mnogo priznanja za svoje delo in svojo dobroto, toda če mi tako vračajo stari, skušeni možje, prenašam to z ravnodušnostjo; kar pa počenja dandanes mladina, to presega vse meje.“

Muren je povzdignil oči in glas, da bi se opravičil; toda gospod davkar ga je spet ustavil.

„Kaj? Vi se še izgovarjate?“ je dejal. „Najboljša pokora je poboljšanje. Glejte, da se kaj takšnega ne prigodi nikdar več, da me ne prisilite poročati na višje mesto, kjer ne bijejo tako očetovska srca! Tako — zdaj greva h gospodu adjunktu, ki vas bo vpeljal v službovanje. Glejte, da boste delali čast svojemu načelniku, da se skažete vrednega njegove dobrote!“

Davkar je peljal Murna vsega skrušenega v prvo sobo in ga predstavil adjunktu z naročilom, da naj potrpi z njim; mladi ljudje pridejo dandanes iz šol malo sposobni za resno delo; gospod Muren pa kaže vsaj dobro voljo.

Opominjal je še Murna, da naj se zvesto ravna po navodilih izkušenega uradnika, če hoče postati kdaj njegov vredni tovariš.
Muren se je tiho priklonil in sedel za svoj pult. Adjunkt mu je prinesel nekaj dela in ga vprašal, če ga je hudo krtačil gospod oče. Muren je zmignil z rameni in se sklonil na delo. Želodec prazen, srce polno in glava težka, in človek naj obdrži ravnovesje. Muren bi bil ihtel od jeze, ko bi bil sam; a pokazati, kako si žene k srcu nezasluženo ponižanje, tega ni privoščil tuji škodoželjnosti.
Kako dobrodušen je prišel v novi kraj! Živeti je hotel sam zase in za svojo službo. Skromne gmotne razmere so ga naravnost silile, da bi dajal drugim dober zgled.

Družba pa ga je potegnila v svoj vrtinec, ga zavedla, mu polomila lepa načela, in za njene grehe mora on delati pokoro. In on naj hodi še v to družbo!

Spet je sklepal Muren, da ne bo pil, vendar ne več tako trdno kakor prvič, zakaj spoznal je bil, kako malo se more zanesti nase, in bal se je, da se razmere spet tako zasučejo. Tako je pisal z vdano jezo in premišljeval svojo žalostno usodo, dokler ni udarila dvanajst.

Kontrolor je naznanil obema, koliko so zapili na fronkarskem večeru in koliko pride na vsakega. Muren, ki je vzel poročilo z ogorčenim stokom na znanje, je spoznal, da mu je nova finančna operacija neizogibno potrebna.

„Glejte, gospod adjunkt,“ je dejal trpko, „če bi me ne bili vi snoči silili, da naj še ostanem, bi davi jaz ne bil zaležal.“

„Morda res,“ je menil adjunkt. „A jaz sem vam hotel samo dobro. Da bi samo plačevali, pili pa ne, to se mi je zdelo krivično. Popolnoma pa se niste mogli odtegniti družbi, ker bi se bili preveč zamerili našemu očetu. Ali hočete vi sami kazati, da ga ljubite ravno tako goreče kakor midva?“

Muren je sumljivo pogledal adjunkta, ker ni takoj razumel, kaj misli. Omenil je, koliko lepega je slišal o prijateljskem občevanju davčnih uradnikov in kako se ima jo radi med seboj; videl je tudi, kako je gospoda kontrolorja davkar objemal, njega pa je grozovito zdelal.

„Kako bi vas šele bil, ko bi se mu ne bili snoči prikupili,“ je dejal adjunkt. „Vi pa res hitro spoznate človeka; enkrat vas pošteno ošteje, pa veste, pri čem ste.“

„Tak oče! Hvala lepa!“ se je jezil Muren tem huje, ker sta se onadva smejala.

„Jaz se mu ne bom lizal, jaz ne,“ se je razvnemal Muren; „tudi njegovih večerov se ne udeležim več.“
Kontrolor se je krohotal, adjunkt pa je miril razjarjenega praktikanta, češ da mu ne bo treba dolgo prenašati teh sitnosti, da ni on edini, ki ne mara za davkarja; toda tega nadleguje ta muha, da hoče povsod kazati, kako radi ga imajo uradniki; za to dokazovanje se mož pošteno poti in trudi in je to slepljenje nevarno samo njegovemu zdravju in življenju. „Ker sem vas pa jaz res nekoliko zapeljal, vam hočem tudi pomagati iz prve stiske.

Brez zamere! Vendar mislim, da denarne razmere davčnih praktikantov niso nobena uradna tajnost.“

Ta uslužnost je Murna nekoliko pomirila; posebnega spoštovanja do njega ali celo do kontrolorja pa ni mogla zbuditi; zato se je poslovil hladneje, nego bi se smelo pričakovati spričo njegovega gmotnega položaja. „To sta junaka!“ je zdihnil sam pri sebi. „Davkarja ne marata, in vendar se mu ližeta. Naj bo! Če si tudi razbijem glavo, pil ne bom z njimi.“

Inako se mu je storilo, ko je premišljal, kako osamljen je s svojim pogumom, s svojo možatostjo. In koliko težja je ta hrabrost zanj, mladega praktikanta! Onadva, ki se nimata ničesar bati, ki jima načelnik ne more do živega, se skrivata za njegov hrbet; on pa nastavlja prsi strupenim napadom. Da, napadom.

Nad njim bo davkar stresel jezo; zakaj on edini ne bo hlinil ljubezni in vdanosti; on edini bo hodil trnovo pot prepričanja. On bo trpel zase in za onadva. Da se le ne sramujeta svoje strahopetnosti! Tako prepuščajo v bitki strašljivci junakom boj, zase pa zahtevajo slavo zmage; junaki padajo, strašljivci se slave in vesele.

Prav hudo je delo Murnu to junaštvo; zlasti ker mu je gledalo mehko srce nevarnosti smelega početja skozi povečevalnik. „V božjem imenu!“ si je dejal žalosten.

„Vem, da me bodo razglasili za neposlušnega, upornega uradnika, da me bodo črnili na vse strani, morda mi celo odjedli službo,“ — solze so mu silile v oči — „toda jaz ne odneham. Čast in ponos mi branita, da bi se še udeležil teh fronkarskih večerov.“ Spet se ga je lotila jeza na davkarja, ki prireja takšne večere. Kdo mu je dal to pravico? Ali sega uradna oblast že tudi v gostilnice, v zasebno življenje? Ali ni to kratenje osebne svobode, zloraba uradne oblasti? Hud je bil pa tudi na priliznjenega kontrolorja

in na potuhnjenega adjunkta, ki jima ne brani čast in ponos, da se tako zametavata.

Plemenit zavetnik svobode in hkrati mučenec svojega prepričanja se je zdel Muren sam sebi. Zavest in nada, da se vzdigne njegov ugled med uradniki, mu je sicer dvigala glavo, toda bridka misel, da bo trpel in kaj vse trpel za svojo hrabrost, mu jo je spet sklanjala. „Pogum velja!“ je dejal in vdano pristavil: „Kar je, to je.“

Ostal pa je precej časa mož beseda. Ves teden ni pokusil ne vina ne piva in je bil zadovoljen s svojo hrabrostjo.
Vendar je s strahom v srcu pričakoval fronkarskega večera. Zakaj te dni mu ni bilo treba premagovati posebnih skušnjav. Piti ga ni silil nihče, in gostilničarka in gostje so njegovo zmernost razlagali preprosto in naravno, nič laskavo. Glavna poskušnja je bila na fronkarski večer, in takrat bo treba pokazati neupogljivo voljo, takrat neustrašen pogum. In Ivan ga bo pokazal, s težkim srcem pokazal, s srcem, ki se ne boji boja, samo njegovih posledic. In tak pogum se mu je zdel pogumnejši in zaslužnejši. Če se spusti v boj človek, ki se sploh ničesar ne boji, ali je to kaj posebnega? Večji junak je, kdor s hladnim razumom in krepko voljo premaga tesnobna čustva strahu.

Ta čustva je Ivan premagoval ves teden in bi jih bil usodnega dne najbrž tudi premagal, da se niso spet spremenile razmere. Zlobno naključje je naneslo, da je prišel iz Ljubljane nadzornik. Ta je celo dopoldne pregledoval knjige in račune, in ker nikjer ni našel nobenih pogreškov, je bil prav slabe volje kakor vsak, kdor išče, pa ne najde. Ko pa se mu je naposled posrečilo v ročni blagajni najti par preluknjanih kronic, se mu je zjasnilo čelo in s komaj prikrito radostjo je grajal ta nedostatek. Z njim vred se je veselil tudi kontrolor; zakaj iz srca rad je privoščil nadzorniku veselje, da je le nakopalo zadrego davkarju, ki je spreminjal barvo in se opravičeval, da bo prav lahko oddal te kronice, kakor jih je dobil, da se spravi kak semanji dan tak denar brez težav med kmete.

Čudno, da nadzornik s tako enostavno rešitvijo ni bil zadovoljen! „Dlakocepna natančnost!“ si je mislil davkar, ki ga je kmalu pomirila pohvala, da deluje tako vestno in marljivo na davčnem področju na veselje in zadovoljnost davčne uprave in davkoplačevavcev; tak vzoren uradnik, ki služi že nad štirideset let in še ne misli na pokoj, naj bo zgled drugim, da se bodo strogo držali uradnih ur, ne prihajali prepozno — nadzornikov pogled je zadel Murna — ne odhajali prezgodaj — to je bil enkrat zagrešil kontrolor, ker je mislil, da je davkar že tudi odšel — ne si samovoljno podaljševati dopustov — adjunkt se je bil z zadnjega dopusta vrnil tri ure prepozno — vsi pa so lahko ponosni na predstojnika, ki tako očetovsko skrbi za svoje tovariše.

Davkar se je s solzami v očeh zahvalil za dobrohotno oceno svojega skromnega dela in zatrjeval, da se hočejo vsi vestno držati dragocenih navodil in poučnih svetov; gospod nadzornik pa naj jim blagovoli ohraniti tudi zanaprej blagohotno naklonjenost.
Gospod nadzornik je vsakemu podal roko in izrekel nato, da se snidejo zvečer pri Rojcu. „Oh,“ je zdihnil Muren, ko je šel s kontrolorjem in adjunktom iz pisarne, „enkrat sem prišel za par minut prepozno in dvakrat sem že dobil ukor.“

„Nič se ne jezite!“ se je smejal adjunkt. „Saj sva dobila tudi midva vsak svoje.“

„To bi bila budalost, demonstracija proti nadzorniku,“ je dejal kontrolor, in Muren je pobesil oči, ušesa in nos.

„Takšni so,“ si je dejal ogorčen, „ti možje. Nobenega ponosa ne poznajo. V starih časih se je vojak moral zahvaliti, če je bil tepen; dandanes se zahvaljujejo uradniki.“

Zakaj če bi bila demonstracija, bi bila tudi budalost. Budaliti pa on ni hotel. Spoznal je, da bi bilo res čudno, če bi on edini tako rekoč rekel, da noče sedeti za isto mizo z nadzornikom, za eno mizo z davkarjem.
To bi bilo ne samo čudno, tudi nespodobno bi bilo in kvarno za njegovo bodočnost. Sploh pa, ali naj se res bojuje on sam, najmanjši med junaki? „To bi ne bila hrabrost, to bi bila predrznost.

Kontrolor jo je imenoval budalost. Pameten človek to: morebiti me ima rad. A v žerjavico tudi zanj ne bom segal po kostanj.“
Ivan je bil sicer hud, da drugi niso pogumnejši od njega, sklenil pa je, da tudi on ne bo neumnejši od drugih, ampak da se fronkarskega večera udeleži nadzorniku na čast. Sam pred seboj se je prav lahko opravičil. Razmere so bile namreč spet drugačne, ne takšne, za kakršne je veljal njegov sklep, in potem, kakor se sklicujejo politiki, kadar menjavajo svoje nazore, radi na Bismarcka, kakor je vinskim bratom v uniformah izgovor in opravičilo Aleksander Veliki, tako se je skliceval Muren na kontrolorja in adjunkta.
„Le po domače, gospod svetnik, le po domače!“ je davkar zvečer pri Rojcu vnemal nadzornika.

„Jaz sem tako uravnan, da ga v uradu ni natančnejšega človeka od mene; v krčmi pa duša. Drugega razvedrila pa nimamo na kmetih.“

Tako so gospodje polagoma otajali nadzornika, da je že poskušal z njimi peti lepo pesem o žabi in vodi, „ka v njoj živi“, videl pa je zdaj, kar je bil prej že slišal, da ni urada, ki bi se veselil tako kolegialnega življenja kakor ta ljubka družinica.
„Čestitam uradnikom, ki imajo takšnega načelnika,“ je dejal in napil davkarju. Ta je objel kontrolorja: „Moja desna roka!“ in solza se mu je utrnila iz očesa. Kontrolor se je krohotal, adjunkt se je muzal, Muren pa si je grizel ustnico in se zgražal nad sužnjo hinavščino. A kaj mu je pomagalo, da se je čutil vzvišenega nad te ljudi, ko je pa vedel, da bo moral z njimi vred plačevati!
Najljubšog gosta dva dana dosta, pravi pregovor; kako hitro se naveličajo šele nadzornika uradniki! Vsi štirje so se šli drugega jutra poslavljat in prepričevat, če se bo res odpeljal.

Ivan Muren pa je rahlo in po strani spet oponesel kontrolorju in adjunktu, kako imenitno bi bili s skupno odsotnostjo na nadzornikovem večeru osvetlili tisto vzajemno ljubezen, s katero se toliko in tako po krivici baha davkar; en sam se seveda ne more upreti in žrtvovati, zlasti najmanjši med njimi ne.

Kontrolor je zmignil z rameni: „Če vam ni prav, gospod praktikant, ne hodite v družbo! Vaša odsotnost vam je na razpolago, moja pa ne. Jaz nisem nič oškodovan, če pijem z davkarjem skupaj,“ je dejal in šel.

„Seveda ne,“ si je mislil Ivan, „ker piješ za dva.“ Bridko mu je bilo pri srcu kakor junaku, ki kliče v boj tovariše, ki že gledajo, kod bi bežali. Osupnil je pa tudi, da ga je bil kontrolor tako osorno zavrnil. Saj ga vendar ni hotel žaliti, samo osrčiti ga je hotel, spomniti moške časti. Idealen človek je vedno osamljen.

„Zakaj pa se klanjate vi, gospod adjunkt, vi, ki mu tega ni treba?“ se je Muren razvnel v svoji žalosti.

„Jaz?“ se je zasmejal adjunkt. „Jaz sem stavil z notarjem, da bo našega davkarja še letos zadela kap. Bojuje se z dvema Dolenjcema, ki mu oba jamo kopljeta. Izgubljen je, utopljen je, se bojim, pravi Prešeren. Da ga ne bi zadela kap pod tem naporom, je izključeno.“
„In mi ga tako ljubimo, da komaj čakamo tega konca?“ je dejal Ivan trpko. „Ali bi ne bilo lepše, če bi skušali to nesrečo preprečiti, če bi davkarju naravnost povedali, kam peljejo ti fronkarski večeri?“
„Ali mislite, da bi si dal kaj dopovedati,“ se je smejal adjunkt, „on, tako star, tako trmast, tako nezmotljiv?“
„Jaz vendar ne mislim več priti,“ je dejal Ivan.

„Kakor vam drago. Zamerili se boste davkarju, ki hoče veljati za posebno priljubljenega. Pomislite pa tudi, da je njegov sin kontrolor v Radovljici in postane najbrž njegov naslednik. Stari se boji, da sin še ni dozorel za to mesto, zato se še ni umaknil. Mislim pa, da ga bo upokojila smrt. Vi se pa ne boste prikupili sinu, če se zamerite očetu, in tudi ne vem, zakaj bi mu grenili zadnje tedne njegovega življenja.“

Murnova načela so se spet majala. Ali naj se bojuje z očetom in sinom, žali sedanjega in bodočega načelnika?
Ali ni pokazal že dosti moškega poguma? Ali se ni že dosti zameril na vse strani? V primeri z onima dvema, ki se najbrž niti na tihem ne jezita, niti skrivaj ne zabavljata, je on pravi junak.

Premoči pa podleže tudi najhrabrejši borec. On je storil svojo dolžnost, in več se ne sme zahtevati. Prevelika bi žrtev tudi ne bila, če bi davkar res kmalu umrl. Kaj pa, če se adjunkt moti, če stavo zgubi? Tako usoda preganja ubogega praktikanta. —
Morda ga pa kap vendarle zadene. Za ta primer bi pač ne bilo lepo, če bi ga on jezil še zadnje dni. Celo sovražniku na smrtni postelji seže vsak poštenjak v roke, in človek je človek, četudi je davkar.

Ti preudarki so v zbeganem srcu udušili zadnji odpor in novo človekoljubje je premagalo stara načela.
Davkar pa si je izmislil za prihodnji večer nekaj novega, česar tovariši niso odobravali in kar se tudi obneslo ni. Pripeljal je s seboj svojo gospo, bodisi da je čutil, da sam nikakor ni kos kontrolorju, ali pa je mislil, da ga je nadzornikov večer prikrajšal, ker se je moral kolikor toliko zdrževati, da si je obdržal jezik gibek za napitnico in pomenek.

Gospa je prišla in zasedla prvo mesto in gospodje so hlinili izredno veselje in lagali, kako se čutijo počaščene.
Gospa sicer ni mnogo pila, vendar je premaknila ravnotežje toliko, da se je kontrolorju zdaj zdelo, da je prikrajšan, tem bolj, ker je davkar drugega dne določil, da se spodobi, da zapitek plačajo samo gospodje, češ da so dame v vseh boljših družbah proste.
„To se umeje,“ je dejal kontrolor in plačal svoj del.

„Hlapčevska duša!“ si je dejal spet Muren; bil je namreč — kakor sploh mladina naših dni — prenagel v svojih sodbah in s svojimi neskušenimi

Kontrolor pa je dobro vedel, kaj bo storil. Na prihodnji večer je pripeljal s seboj svojo soprogo in dve odrasli hčeri.
Davkarju je zastajala sapa, ko je izražal iskreno radost, da so počastili družbo tako odlični gostje, in gledal, kako pisano odzdravlja njegova gospa.

„Spet je kontrolor na vrhu,“ je šepnil adjunkt Murnu. „Dolenjec bo zmagal.“

Eno gospodično je zabaval adjunkt, drugo Muren, in ti štirje so se imeli mnogo bolje ko milostljivi dve gospe, ki se nista marali prikupiti druga drugi. Omejevali sta svojo vljudnost, da je je ostalo samo še za silo, in strogo varovali vsaka svoj in svojega gospoda ugled.

Gospa davkarjeva jo je začudeno pogledala. „Kaj je tako grozno, ljuba moja?“ je vprašala.

„Da, res,“ je pritrdila davkarjeva gospa, „hudo za tiste, ki morajo gledati na vsak krajcar. Nam, hvala Bogu, ni treba.“

„In kakšen križ je z deklami, ker je vse tako razvajeno! Jaz imam letos že tretjo.“

„Rada verjamem, gospa. Vsak ne zna ravnati s takšnimi dekleti. Jaz imam svojo že pet let.“

„Oh, jaz bi jih imela še dalje, če bi jim hotela gledati skozi prste. Toda pri nas mora biti red. V moji hiši ne gospodinjijo dekle, ampak jaz, ki jih plačujem.“

Tako je šlo naprej, da sta se davkar in kontrolor nemirno presedala in napeljevala pogovor na važnejše dogodke.
Ves večer nista imela nobenega pravega užitka v vednih skrbeh, da se gospe zdaj zdaj sporečeta. Tudi lepe pesmi o vodi in žabi niso mogli zapeti, tako da se je nabralo dosti tehtnih razlogov za naredbo gospoda davkarja, da naj se zanaprej udeležujejo prijateljskih večerov samo gospodje.

Muren ni rekel nobene besede več, hud na ves svet, na oblastnega davkarja, ki sili uradnike, da ga ljubijo, da bi ga zadela kap, mu še na misel ne pride, na kontrolorja in adjunkta, ki njega plašita z nepotrebno skrbjo za bodočnost in ga slepita z goljufivimi nadami in tolažbami, in nase, ki nima toliko moške samozavesti, da bi se drugim uprl in šel svojo pot. Toda kako se bo upiral zdaj, ko je prepozno! Od začetka bi se bil moral upreti, in zdaj bi bila prva zamera pozabljena. Zadnja zamera pa je najhujša, in te se je treba varovati. V neznosni nevolji je sklepal Ivan, da bo prosil premeščenja, ako se razmere kmalu ne spremene. Za zdaj se je seveda še vdal.

Gospe in gospodičen so se bili odkrižali in nemoteno so se zabavali gospodje, peli in pili.

„Če ga nocoj ne zadene kap, ne verjamem nobenemu zdravniku več,“ je dejal adjunkt, ko je bila davkarja že tako prevzela ginjenost, da se je samo še bedasto smejal ali pa s solzami v očeh objemal kontrolorja.

Ko so pa drugega jutra davčni uradniki hiteli v pisarne, jih je že srečala žalostna novica, da je davkarja res zadela kap; da sicer še giblje, a da ima zdravnik malo upanja, da bi mu ohranil življenje. Ta novica je bila uradnim uram na kvar. Namesto v pisarno so se gospodje obrnili proti davkarjevemu stanovanju, kjer so z žalostnimi obrazi spraševali gospo, kako je dragemu predstojniku, in z veselimi srci zvedeli, da je pri kraju.

Posebna radost je navdala Murna zaradi tega, ker se je bil toliko premagal, da se je udeležil še zadnjega skupnega večera in osladil predstojniku zadnje ure življenja.

Z načeli se res ni prenagliti, si je dejal; pravilno je pač, da se ravnajo razmere po načelih, semtertja se pa morajo tudi načela po razmerah. Drugega dne dopoldne, ko so uradniki ugibali, koliko časa bo gospod davkar še živel, in je adjunkt zastavljal svojo glavo ali tudi deset goldinarjev, da ne preživi dveh dni, je prišel v pisarno davkarjev sin, kontrolor, ki so ga bili poklicali k smrtni postelji. Zbral je uradnike in jim naznanil, da mu je umrl oče. Drug za drugim so gospodje izražali sožalje sinu svojega načelnika in morda bodočemu načelniku, ki jih je tolažil, da lahko ume njih žalost in rad verjame sočutnim besedam, zakaj tako dobrega šefa najbrž ne dobe nikdar več.

„Gospod praktikant Muren,“ se je obrnil k Ivanu. „Vi mi boste pa pomagali pri ureditvi pogreba.“

„Prav rad,“ je dejal Ivan, vesel in ponosen na ta znak zaupanja. „Če bi se ne bil udeležil zadnjega skupnega večera,“ si je mislil, „pa bi me danes gospod sin ne odlikoval s svojim zaupanjem. Abstinenca tudi ni zmeraj dobra.“

Ko je bil obletel Ivan z važno gorečnostjo v pogrebnih zadevah vso vas, je z davkarjevim sinom sestavljal naznanilo o smrti.

„Vi imate jako spretno pero,“ ga je pohvalil kontrolor in Ivan je sramežljivo pripomnil, da je pač že zagrešil par sestavkov, da se pa o spretnosti ne more govoriti; o tem odločujejo literarne svojati. Hvala takšnega veščaka pa mu je dobro dela.

„Saj boste tako dobri, in napisali za novine nekaj vrstic blagemu pokojniku v spomin,“ je nadaljeval davkarjev sin. „Omenili boste, kdaj in kje je bil rojen, kod je služboval, da je bil član veteranskega društva, pevec, v mladih letih tudi gasivec, sploh za občo blaginjo vnet mož, odlikovan z vojaško in s civilno spominsko kolajno in s svetinjo za štiridesetletno službovanje. Te kolajne boste nosili vi, gospod praktikant, jelite da, na blazini pred krsto. — Posebno pa poudarite, kako priljubljen je bil rajnik povsod pri občinstvu, pri predstojnikih, zlasti pa pri podrejenih uradnikih, za katere je prav po očetovsko skrbel. To napišete lahko v eni uri. Kar v to sobico stopite in sedite za mizo! Preden odpošljete dopis novinam, ga boste pokazali meni.“

Ivan je molče prikimal in težko požrl sline v novi nevolji. „Še zdaj mi ne da miru pokojnik,“ se je jezil sam pri sebi. „Prej sem se moral hliniti, zdaj moram lagati, vse zaradi tega človeka. Pa kaj hočem! Menda bo vendar kmalu konec te muke.“

„Ah, še nekaj, gospod praktikant!“ je vstopil davkarjev sin. „Kako je z venci?“

„Jaz nič ne vem,“ je dejal počasi Ivan in pristavil, ko je zapazil nevoljo na kontrolorjevem obrazu, da bi pač naročili vsi trije uradniki skupaj lep venec s pomenljivim napisom.

„To ne gre,“ je odkimal gospod. „Priljubljenost dragega pokojnika se mora bolj poudariti. Po številu vencev cenijo ljubezen in spoštovanje žalujoči ostali. Tudi mu je oče še v zadnji uri naročal, da se že naprej zahvaljuje za vence, ki mu jih bodo poklonili njegovi uradniki, za vence, ne za venec; zakaj do zadnjega diha mu je bilo mnogo na tem, da bi ljudje zvedeli, kako radi so ga vsi imeli. Če hočete, naročim jaz venec tudi za vas.“

„Onima dvema gospodoma pa sporočite, prosim, to zadnjo rajnikovo željo, ki jima bo gotovo sveta. Na vaše trakove bom dal zapisati: ‚Nepozabnemu načelniku‘, onadva gospoda pa lahko dasta napisati: ‚Ljubeznivemu predstojniku‘ — ‚Najboljšemu davkarju‘ — ‚iz srca hvaležni‘ — ‚neutolažni‘ — ‚globoko užaljeni‘ ali kaj podobnega.

Muren je tekel nad kontrolorja in adjunkta, da bi jima razodel zadnjo davkarjevo željo. Edina tolažba v jezi in bridkosti mu je bilo upanje, da se bosta tadva tudi jezila in tudi plačevala.

Pa tudi te tolažbe nista privoščila ubogemu tovarišu praktikantu. Kontrolor je rekel, da on žaluje samo v srcu; zunanje žalovanje pa se mu zdi hinavsko; adjunkt je pa menil, da bi za skupen fronkarski venec že dal svoj prispevek, sam zase pa ne da nič, zlasti ker mu notar še ni izplačal stave.

Ivan se je ogorčen obrnil in šel. „Takšen je svet,“ si je mislil. „Prej sta se hlinila in slinila, zdaj pa obračata hrbet. Jaz pa prej nisem maral zanj, zdaj sem se ga pa vendar spomnil. Praktikant bo dal venec, dva uradnika pa ne. Imenitno! In adjunkt je dobil celo stavo. Umazano. Le počakajta! Vidva me še ne poznata.“

Šel je pisat nekrolog, osmrtnico, takšno, da bi morala razkačiti kontrolorja in adjunkta. Začel je z besedami, da grobovi tulijo. „To bosta tulila,“ si je dejal in kopičil na blagega pokojnika vrline za vrlinami, da se stari davkar kmalu ni več videl iz njih. Kar sta onadva zamerjala staremu gospodu, nad čimer sta se jezila, to je proslavljal kot največjega priznanja vredne kreposti.
Sinu je osmrtnica ugajala. Tu in tam je kak pridevnik pomaknil s prve na tretjo stopnjo; sploh pa je pohvalil Murna in mu naročil, da naj se takoj loti popisovanja, kako se je vršil pogreb, češ da so si ti opisi vsi podobni; omeni naj prekrasne vence z ganljivimi napisi, nepregledno vrsto pogrebcev, da ta kraj sploh še ni videl takega pogreba, kakor tudi najbrž nikdar več ne bo imel tako priljubljenega davkarja.

„Ali še ni dosti“ je stokal Ivan, ko je bil sam. „Tako je, če se človek poda. Za tnalo se naredi, pa bodo drva sekali na tebi. O ti preljuba služba! Navsezadnje naj pa še sin ne postane očetov naslednik!“

Onemogla jeza je Ivanu navdajala srce, ko je opisoval pogreb, še preden se je izvršil. Parkrat mu je padlo v glavo, da bi raztrgal spis na drobne kose in ga vrgel pokojnikovemu sinu pod noge, češ da mu nima on nič ukazovati.

Ali so bile namreč te prošnje, ta naročila kaj drugega kot ukazi? Ali misli ta človek, da so davkarske službe dedne, da je že kar sin stopil na očetovo mesto? Naj ta sam proslavlja svojega očeta, če hoče;

drug nima nihče nobenega povoda. In kako je pisal, kako lagal! Od smeha bo pokal davkar v grobu, adjunkt in kontrolor pa v pisarni od jeze.

Uporne misli so nekaj časa Murnu pretresale srce, vendar jih je srečno premagal z upanjem, da je za zdaj rešen, da se mu morda pozneje poplača trud in da se bosta onadva menda vendar tudi jezila, ko bosta brala njegov spominski slavospev.

Vsi sorodniki, prijatelji in znanci, ki so se bili udeležili pogreba, so strmeli, ko so brali, kako veličasten je bil sprevod, koliko vencev, koliko spremljevavcev, kako ganljivo so se poslavljali od nepozabnega načelnika uradniki, kako so jokali preprosti ljudje, ki so se spominjali, kako so v stiskah in težavah hodili k blagemu pokojniku, kako odhajali vedno olajšani; za te zasluge pa se dobri rajnik gotovo že v nebesih veseli z drugimi poštenimi davkarji.

V resnici so nosili dva venca: enega sta bila poklonila vdova in sin, drugega Muren. Za krsto je stopal z materjo sin, ki se je oziral po sprevodu in se jezil, da ni več ljudi, in pazil, da se adjunkt in kontrolor nista prehitro zgubila.
„Sodni uradniki,“ je godrnjal materi, „bi bili tudi lahko zbrali vsaj za en venec. Udeležbo markira samo eden.
Gostilničarja Rojca pa še za pogrebom ni. Barabe!“

Pred krsto pa je Muren žalosten in obupan slovesno nosil na blazini tri spominske kolajne rajnega davkarja.
Zdelo se mu je, kakor bi ga stari davkar, ki so ga nosili za njim, še vedno preganjal. Njegov sin pa morda še njegov naslednik ne bo.

Detela, Fran. Datum: 2015-11-07
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.

Kazalo po straneh