I.

Sredi XVI. stoletja se je jela širiti po
slovenskih krajih nova, Lutrova vera. Radostno
so jo pozdravili vsi, katerim je bila
poprej katoliška odveč, ki so se šteli zaradi
tega za kaj imenitnejšega in boljšega in zrli
z ošabnim milovanjem na verno, „nerazsodno“
maso. Sprejeli so jo iz prepričanja
tesnosrčni poštenjaki, ki so po napačnem
sklepanju zaradi nevrednih vernikov zavrgli
pravo vero; kakor toži dandanes preprost
človek, da so zakoni slabi, ko bi moral
tožiti, da se ne izpolnjujejo ali izpolnjujejo
nemarno. Med temi je bilo mnogo duhovnikov,
ki so zakrivili z odpadom veliko
pohujšanja, a našli takoj mogočnih zaščitnikov.
Zakaj, naj je bil tak odpadnik kakršen
koli, kakor hitro je odpadel in začel
napadati in sramotiti vero in cerkev, ki ga
je bila vzgojila v svojem naročju: začeli so
ga braniti, podpirati, hvaliti najvplivnejši
posvetni veljaki; slava njegova se je razlegla
v besedi in v pismu in zveni po mnogih
ušesih še dandanes.

A največ zaslombe je dobila nova vera
po gradovih, kjer so se bili pridružili imenovanim
vzrokom še drugi, važni nagibi.
Plemeniti grajščaki so bili s potratnim življenjem
ali po vojnih nezgodah izgubili večinoma
svoje imetje; še več davkov in tlake
se ni dalo iztisniti iz podložnih kmetov; a
sosedje in tudi varihi so bili premožnim
cerkvam in samostanom, katere jim je nova
vera ponujala ko lahek in dober plen.

Habsburški knezi, poglavarji slovenskih
dežel, so se pač ustavljali novotarjenju; a
rok niso imeli prostih: od severa jih je pritiskalo
uporno protestantovsko gibanje, od
juga grozni turški meč, ki je zmagoval po
ogrskih, hrvaških in slovenskih pokrajinah.
Tako je pretilo od jedne strani protestantovstvo,
od druge mohamedanstvo vzeti slovenskemu
ljudstvu, kar je človeku najdražje,
vero, svobodo in blagostanje.

A dokler so mogli zvesti branitelji katoliške
cerkve in njenih pravic na dvoru nadvojvode
Karola v Gradcu prosto zagovarjati
katoličane, preprečila se je še marsikaka
protestantovska nakana; ko pa je leta 1566.
zasedel Herbart Turjačan, strasten luteranec,
sedež deželnega glavarja na Kranjskem, obrnile
so se stvari za katoličane kaj na slabo.
Hitro so si porazdelili protestantje vse važnejše
in dobro plačane deželne službe, in
odrivaje one, ki niso bili njih nazorov, potegnili
za seboj, kar je bilo slavohlepnih in
dobičkaželjnih mož. Ako so se ganili katoličanje
branit svojih pravic, napadali so jih
protestantje in črnili v Gradcu in na Dunaju,
da kalé mir. In zgodilo se je čudo.
Dasi je bila velika večina prebivalstva, zlasti
preprosto ljudstvo, zvesto veri svojih očetov,
vendar so vzbudili protestantje z brezobzirnim
postopanjem, z vplivom, ki so jim ga dajale
deželne službe, polastivši se ročno nove
tiskarske umetnosti, ki je širila knjige in
spise po njih volji in v njihovem duhu,
videz in mnenje, da je poluteranjena vsa
dežela. Čul se je iz nje samo lutrski glas,
in poročila deželnega glavarja so bila vsa
navdahnjena lutrskih nazorov. Po mestih, v
Ljubljani, v Novem mestu, si niso upali več
katoličani z javno službo božjo „izzivati“
mogočnih protestantov.

Med splošnim odpadom plemstva so se
vendar zvesto držali stare vere na Dolenjskem
hrabri Lenkoviči.

Ta hrvaška rodbina se je bila proslavila
v turških vojskah in si pridobila veliko
imetje. Lenkovičev last je bila Mehovo, Podbrežje,
Otočec, Pogance, Mirna, Ruprč vrh; in
v to ponosno in blago rodbino so se upirale
tedaj koprneče oči zavednih katoličanov.

Leta 1569. je bil umrl Ivan Lenkovič,
vrhovni vojni poveljnik štajerske, koroške
in kranjske dežele. Naslednik mu je bil Jurij
Lenkovič, junaškega očeta junaški sin, pogumen
branitelj vere in domovine in strah
groznim Turkom. Na strmem hribu vrh Gorjancev
mu je stal trdni Mehovski grad, ki
je branil prehod čez Gorjance in zvesto
pazil, kaj da se godi ob turški meji. Odtodi
je pošiljal Lenkovič oglednike po gorjanskih
potih in prelazih zasledovat, kakšni
ljudje da hodijo v deželo in iz dežele; tje
so mu naznanjali dan na dan vsako sumno
gibanje med Turki; tam je stala ob gradu
grmada vedno pripravljena, da se zažge v
znamenje, da je Turek v deželi. Saj si prebivavec
po Dolenjskem tedaj poleg vseh
drugih težav nikdar ni bil svest življenja in
imenja; večen je bil strah, da pridere Turek
in pograbi in požge, kar so bile s težkim
trudom pridobile pridne roke, da pobije ali
odpelje v grozno sužnost, kar bi mu prišlo
živega v roke. Tudi kadar ni bilo nujne
nevarnosti, so razburjale ljudi izmišljene
novice, katere so raznašali popotniki in trgovci,
ljudje pa tem zvesteje poslušali in
tem rajši verjeli, čim groznejše in neverjetnejše
so bile.

Kdo bi torej zameril novomeškima mestnima
svetovavcema Ravnikarju in Krivcu,
ki sta se ustavljala takim neosnovanim govoricam,
ko sta lepega septemberskega večera
leta 1575. sedela pred Matijevo krčmo v
Gotni vasi. Nista sicer priromala iz mestnega
ozidja čez Težko vodo semkaj na
vznožje prijaznega gričevja pred Gorjanskim
pogorjem zaradi krasnega dne, ali da se
naužijeta svežega zraka; za take malenkosti
so se malo menili v tistih časih: a dobrega
vina glas je šel že tedaj v deveto vas.

„Kaj bodete govorili!“ je dejal torej svetovavec
Krivec trgovcem, ki so na potu v
mesto pred Matijevo krčmo ustavili dolgo
vrsto natovorjenih konj. „Poguma nimate,
poguma! Turek je človek kakor nas kdo, in
poldrug palec železa med rebra ali svinca
v bučo, pa obleži.“ In začel je pripovedovati,
kolikrat so se Turkov hrabro ubranili
Novomeščanje, dasi jih je bilo ko listja in
trave.

„Čujte, mož!“ ustavil je svetovavca popotnik
s kratkim mečem ob boku in veliko
gorjačo v rokah.

„Mestni svetovavec, prosim“, popravljal
je Krivec.

„Za visokim ozidjem smo vsi svetovavci“,
poudarjal je oni, „in čim dalje je
nevarnost, tem bliže dober svet. Če bi pa
vi z nami hodili čez Gorjance na Hrvaško,
bi vam zastajala beseda v grlu, kadar bi
začuli rezgetanje turških konj.“

„Ej, popotni mož, saj sem jih videl in
slišal. Povej, svetovavec Ravnikar: ali jih
nisem streljal, Turkov, ko so plavali s konji
čez Krko? Kakor ponirki so se potapljali;
a nobeden ni več pogledal iz vode, kogar
sem zadel. Povej, Ravnikar, če ni res!“

„In pa kako res!“ pritrdil je prijatelj.
„Kaj ne, to je bilo na veliki šmarni dan
pred tridesetimi leti, ko sem bil jaz z drogom
podrl tri janičarje, ki so pod bregom lezli
na ozidje. Spominjam se, kakor bi bilo
danes.“

„Moža svetovavca“, opomnil je popotnik,
„naši tovorni konji tudi lepo zvoné, in mi
pojemo, kadar se bližamo Novemu mestu;
kadar pa gremo po hrvaških šumah, snamemo
konjem zvonce in kragulje in korakamo
tiho svojo pot.“

„Poguma manjka, kakor sem dejal“, razlagal
je svetovavec.

Pristopil pa je dolg, suh človek z divjo
brado v duhovski obleki in pozdravil: „Mir
vam bodi!“

„Et cum spiritu tuo“, odgovoril je Krivec,
ki se ga je bil že nekoliko nalezel, in sunil
s komolcem Ravnikarja: „Ali ga poznaš?“

„Kaj bi ga ne!“ zagodrnjal je ta.

„Ali hočete kaj jesti ali piti?“ vprašal je
krčmar.

„Ne skrbite za to, kaj bodete jedli in
pili“, propovedoval je mož, in popotniki so
začeli šepetati: „Vlahovič je, Gregor Vlahovič
iz Metlike, lutrski predikant.“

„Kdo pa ste, gospod?“ vprašal je zopet
krčmar.

„Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot
Gospodovo! Oznanjevavec čistega evangelija.“

„Greste k nam, v mesto?“ vprašal je
Ravnikar.

„V Novo mesto, kakor prerok Jona, pokoro
oznanjat.“

„Baš prav“, opomnil je krčmar, ne posebno
vesel takega gosta. „Tukaj sta dva
mestna svetovavca; kar začnite!“

„Sem sedite, gospod Vlahovič!“ vpil je
Krivec. „Nama bodete kaj povedali o novi
veri. Ali imate gospo s seboj? Kaj je novega
po Metliškem? Ali trta lepo kaže? Ali
sili Turek iz dežele?“

Pomilovalno je gledal Vlahovič puhlega
človeka, ki poprašuje po takih ničemurnostih.

„Jutri bo doletela vaše mesto velika čast“,
izpregovoril je naposled in zabodel ostre
oči v dobrovoljne svetovavčeve.

„No, no, no, gospod Vlahovič“, vihal je
Krivec nos; „Vi menite, ker pride naš deželni
glavar, Herbart Turjačan. A takih častij
je naše mesto vajeno. Mi smo sprejeli pod
svoje strehe že drugačne veljake.“

„Takega še ne!“ razvnemal se je predikant.
„To je pravi Izraelec brez krivice in
goljufije; to je Jozve, ki popelje izvoljeno
ljudstvo v obljubljeno deželo, kjer se cedi
mleko in med.“

„Tega jaz ne vem“, kimal je Ravnikar,
„in se za mleko in med ne brigam, ker je
jedno za ženske in drugo za otroke. Ampak
če vi mislite, da je glavarjev prihod za naše
mesto kakšna neznanska čast, katere mi
tako rekoč vredni nismo, se motite. Če pride,
prav; če ne, pa ostane naše mesto še vedno
to, kar je, in ne izgubi nobene časti.“

„Jutri nastopim jaz na trgu ko oznanjevavec
pravega in čistega evangelija.“

„To mene jako veseli.“

„Kdor je od Boga, posluša rad božjo
besedo.“

„In pa zabavljanje, če ne leti nanj, posluša
sleherni človek rad“, pritrdil je Ravnikar.
„Vaš rojak Tuškanič je bil lansko
leto v teh krajih, in se je vse trlo krog
njega. Vsa čast vam, gospod Vlahovič; a v
zabavljanju ne vem če ste mu kos. Naši
korarji so zbežali vsi, ko je odprl svoja
usta. Prsi ima kakor vinski sod, in glas mu
bobni kakor grom. Kadar je odmolil: Čast
bodi Bogu! so onstran Krke rekli: Amen.
Torej jutri se pa vi izkažite, gospod Vlahovič,
in če vam smem kaj svetovati: opominjevanje
in svarjenje kar ob kratkem, ker
tega je človek hitro sit; zabavljajte pa, kar
se dá! Saj veste, kakšen je svet: pod kožo
smo vsi krvavi; kdor pa zabavlja, tega
imamo za boljšega.“

Zmračilo se je bilo in popotniki so se
odpravljali proti mestu.

„Ali se vzdigneva?“ vprašal je Ravnikar
Krivca, „da nama ne zapró mestnih vrat?“

„Brez skrbi!“ dejal je tovariš. „Meni odpró,
če pridem o polnoči. Ali se morda bojiš?
Kakšen starejšina pa si? — Da, da“, obrnil
se je zopet proti Vlahoviču, „zabavljati znate,
Metličanje, in ljudi begati: ampak bojevati
se ne znate. Vsakih deset let vam požgó
Turki mesto. Sramota! Če bi bili vi za kaj,
ne bi hodili Turki čez Gorjance.“

V tem trenutju vzplamti na Mehovskem
gradu grmada in usuje iskre in plamen pod
zardelo nebo; kmalu potem se pokažejo kresovi
na daljnjih visokih gorah. Na mah je
umolknil pogovor, obrazi so pobledeli, in
tovariši se spogledali; potem pa se je vzdignil
hrup in vrvenje in vpitje od vseh stranij:
„Turki, Turki so v deželi!“ Gostje so
vstajali, plačevali, poslavljali se, nihče hitrejše
nego mestna svetovavca, ki nista
utegnila niti računa poravnati, ampak vpila
Matiji, da naj zapiše, in drla proti mestu.

„Počasi, počasi, junaka!“ klicali so trgovci;
„idemo skupaj.“

Vlahovič pa se je obrnil proti Mehovskemu
gradu in mrmral: „Kazen božja, pravična
kazen božja. Bog maščuje svoje proroke.“

Čez Krko v tistih časih ni še peljal
most v Novo mesto, ampak brod je vozil
do dolenjih mestnih vrat. Proti brodu pa so
hiteli od vseh stranij ljudje in živina, da se
skrijejo za mestnim ozidjem; zakaj samo
utrjena mesta in gradovi so bila zavetišča
v vojnem času.

„Pustite naju naprej! Midva sva mestna
svetovavca“, kričal je Ravnikar in odrival
ljudi; a ustavljali so se mu, češ da je vsak
sebi najbližji. V hudih stiskah sta stopicala
med množico in ozirala se proti Gorjancem,
in kadar se je prikazala nova tolpa bežečih
ljudij, se jima je izvil vzdih: So že tu! in
vsak vzklik je množil zmešnjavo in gnečo.
Komaj pa sta bila prišla na vrsto in so drožili
brodniki ladjo po Krki, se jima je povrnil
prejšnji pogum: vzdignila sta glave in
mirila prestrašene sopotnike, da ni nobene
nevarnosti, da se ne more prikazati noben
Turek pred štirimi ali petimi urami.

Po mestnih ulicah je bilo vse živo ljudij,
zakaj Novo mesto je bilo tedaj važno tržišče
za vso Dolenjsko, za sosednjo Štajersko in
Hrvaško in za južne ogerske dežele; tu se
je zbiralo tudi vojaštvo namenjeno na mejo;
tedaj pa je pribežalo še toliko preplašenih
sosedov.

„Naši ljudje izgubé takoj glave“, jezil se
je po pravici Krivec, videč to zmešnjavo.
„Seveda, marsikdo še videl ni živega Turka,
in poguma manjka.“ Hitela sta na mestno
ozidje, po hodnikih, po stolpih, do ljubljanskih
vrat gledat, če so stražniki na svojih
mestih, če je vse pripravljeno. Opominjala sta,
naj strogo pazijo na vse, kar se godi, in se
spominjajo hrabrih svojih očetov, ki so vsekdar
uspešno branili mestno čast in varnost.
Mestnemu sodniku Gričarju, ki je že
nadziral priprave za brambo, sta pripovedovala,
da sta bila daleč gori proti Gorjancem,
in da ni še take nevarnosti. In res
je ni bilo. Ozidje je bilo visoko in trdno,
in v mestu je čakalo premnogo vojakov
poveljnika, glavarja Herbarta, da odide nad
Turka. A previdnost ne škodi. Pripravljale
so se puške in topovi, donašalo in dovažalo
strelivo in poskušalo orožje. Utrdbe so bile
polne ljudi, ki so govorili le o Turkih.
Nekateri so plaho gledali kresove in strmeli
v temno noč, kje da se pokaže kak
janičar; večino pa je bila prignala radovednost,
in ti so brili norce s Turki in kristijani.
Brod je vozil celo noč, in vojaški poveljnik
je pošiljal brze jezdece čez Krko
proti Gorjancem pozvedovat, kje da je sovražnik.
Gradovi blizu mesta, kamor se je
bilo zateklo mnogo okoličanov, so skrbno
zatvorili vrata, in grajščak na grabnu, ki je
hodil po lestvi v svoje poslopje, je zgodaj
potegnil lestvo za seboj skozi vrata, narejena
v prvem nadstropju, in razvrstil hlapce
ob oknih in linah. Malo je bilo spanja tisto
noč. Komur ga nista pregnala strah in skrb,
preganjala mu ga je razburjenost.

Proti jutru so dohajala poročila, da je
Turek udaril na Metliko, a da ga je odbilo
mesto, in da se vrača čez mejo. Vesela novica
in svetli dan sta pomirila in osrčila
ljudi, da so začeli ostavljati pribežališča.

Od ljubljanske strani pa so prihajali
konjeniki, kranjski plemenitaši, oblečeni in
oboroženi kaj raznovrstno. Največ jih je
imelo oklepe iz losove kože in kape s perjanicami
ali sleme s šopi; v rokah so nosili
jedni kopja, drugi karabinke ali bate, in
dolgi meči so jim viseli ob straneh. Vsak
plemič je imel jednega, dva ali tudi več
hlapcev na konjih ali peš. Na trgu so poskakali
s konj, oddali jih hlapcem in porazgubili
se po mestu ali zasedli mize
pod širokimi na stebrih slonečimi lopami,
s kakršnimi so se ponašale hiše po novomeškem
trgu. Tu se je prodajalo in kupovalo,
ali pa tudi jedlo in pilo; in vztrajni
pivci so bili hrabri junaki, ki so se živahno
zabavali s pripovedovanjem svojih dogodkov
in junaških činov in pili na svoje zdravje.
Drugi so hodili oblastno po trgu gori in
doli, drugi razkoračeni stali v gručah in
smelo ogledovali mimo hodeče ljudi ali preudarjali,
kateremu častniku bi se ponudili v
službo.

Vedne vojske so bile namreč vzgojile
prav mnogo vojakov po poklicu, ki so si
bili izbrali ta stan ali iz poguma, ali zaradi
dobička ali iz strahu pred delom. Na zimo,
ali če se je bilo nadejati miru, so se odpuščali;
ob vojnah so jih zopet nabirali častniki,
in kakor dandanes posli gospodarje,
tako so si prebirali tedaj vojaki službe.
Opravo, orožje, konja si je moral poskrbeti
vsak sam; a dobro oborožen junak z iskrim

konjem je služil več nego slabo opravljen
pešec.

„He, Jernej!“ potegnil je za pas mimo
idočega vojaka tovariš, ki je sedel za mizo.
„Sedi sem in pij in ne poslušaj teh čenč!“
mahnil je z roko proti mestni hiši, pred
katero je visoko na zaboju stal in kričal
na ves glas lutrski predikant Gregor Vlahovič.
„Ali imaš že službo?“

„Ne še“, dejal je prišlec in sedel. „Čakam
Turjačana. Če mi kaj primakne, vstopim pri
njem. Kaj pa ti? Lenkoviča si pustil.“

„Kaj pa! Tam je pasje življenje: vedna
straža in hoja in boj. Počitka in plena nič.“

„A imenitni so Lenkovičevi.“

„Imenitnost ne redi človeka.“

„Vidiš tam-le onega veselega plešastega
mladeniča, ki trka z nekdaj trebanjskim,
sedaj lutrskim župnikom? Ta je sedaj moj
gospodar. Priporočil mi ga je moj tovariš
tukaj, Janez Strniša. Ali se poznata?“ Vojaka
sta si segla v roko.

„Imeniten gospod, vsega priporočila vreden“,
segel je Janez v pogovor in nagnil
vrč z vinom. „Vojskovanje namreč, ljuba
moja tovariša, je umetnost, velika umetnost,
ki ima dva dela; razumeta, dva dela. — Ta
far pred mestno hišo tako vpije, da človek
samega sebe ne sliši. — Torej dva dela:
jedno je vzvišeno vojskovanje ali strategija,
drugo nizko, navadno, prostaško bojevanje, ki
se imenuje taktika. Strateg ima svoje visoke
načrte in naklepe in vse naprej premišljeno,
kako bo vodil vojsko; taktikar se pa za to ne
briga: on zgrabi sovražnika, kjer ga dobi.“

„Lenkovič je tak vražji taktikar“, opomnil
je Jernej.

„Naš gospod tam pa, dasi še mlad, je
izboren strateg. Na primer: Mi ležimo v
trdnjavi, pijemo in kvartamo. Naenkrat poči
strel. Sovražnik je tu, Turek prirožlja, kakih
dvesto ali tristo konj. Taktikar bi ga zgrabil;
mi pa imamo svoj naklep: hitro pod orožje
in na konje!“

„In za Turkom“, pristavil je Jernej.

„Kaj še! Turek na desno gori, mi pa na
levo doli. Turek požiga in ropa po naših
krajih, mi pa po njegovih.“

„Torej se dobó tudi med Turki takih
strategov?“

„Tudi. Kakor sporazumljeni se ogibljemo
drug drugega, in obojim se dobro godi. To
je služba prijetna in nese; vojak se zredi in
postara.“

„Vojskovanje je res umetnost“, premišljeval
je Jernej.

„Dober poveljnik, to je poglavitno. Jaz
že služim petindvajset let in sem imel že
cel ducat poveljnikov, a takega še ne. Pankrac
Dolski je bil tudi duša. Če so udarili
Turki v deželo, on je ostal miren. Pustimo
jih, je dejal, sedaj so suhi in lačni, in lačnemu
volku se treba ogniti. Čez par dni
bodo drugačni. A ko so se vračali vsi obloženi
kakor tovorni konji in gnali pred seboj
živino in ljudi, takrat smo jim zaskočili pot
in jim olajšali bremena. Kar so bili naropali,
vse je bilo naše; samo ljudi smo izpustili.
Če bi jih bili pa poprej napadli, kaj
bi bili dobili? Krvave glave. Zatorej, tovariša,
živel dober poveljnik, živela vojska!
Da bi je ne bilo še konec!“

Mladenič, na čigar zdravje se je pilo, se
je pri drugi mizi s tremi plemenitaši in
z odpadlim župnikom trebanjskim, Vajkslerjem,
tudi dobro zabaval.

„Gospod Vajksler“, potrkal je župnika
po rami, „vi pa ne greste tako prepovedovat
kakor tam Vlahovič? Nič se ne brigate
za razširjanje čistega evangelija?“

„Zase sem ga že razširil“, smehljal se
je mož, „drugi naj ga pa zase.“

„Čemu ste se tedaj poluteranili?“

„Čemu pa vi?“

„Jaz?“ smejal se je mladenič. „Sprl sem
se bil z župnikom. Cerkev se nam je hotela
podreti, in župnik je zahteval, da jo popravimo,
in pritisnil name, ki sem cerkvi varuh.
Kmetje pa godrnjajo vselej, kadar je treba
popravljati kaj cerkvenega, in tudi jaz nisem
imel preveč drobiža. He, kaj, sem dejal, kdor
je protestant, temu ni treba popravljati cerkve;
jaz sem protestant. „Bomo pa še mi, pa še
mi, če ne bo plačevanja“, so začeli vpiti
kmetje. Vse je bilo po koncu. Drli smo v
župnišče in zapodili župnika in gostili se,

dokler je bilo kaj. Deželnemu glavarju sem
se močno prikupil. A kazen ni izostala. V
par dneh mi je že poslal lutrskega predikanta.
Pomagam pa si z zvijačo. „Kaj, gospod
predikant“, se včasih zavzamem, „vi hlepite tudi
po posvetnem mamonu kakor papisti?!“ in za
nekaj časa odjenja. Dela itak nima nič; po
letu bi mi lahko pasel krave. Jaz živim kakor
tič. Če me gospod pogleda katerikrat po
strani, navedem mu samega Martina Lutra:
„Kdor ne ljubi petja, bab in vina, ostane žive
dni neumna živina.“ Martin Luter, to je svetnik,
kakor se spodobi. Trčimo, gospod župnik
ali predikant! — Torej jaz sem povedal,
kako da sem se izpreobrnil; zakaj pa ste
se vi, gospod Vajksler?“

„Oženil se bo“, dodal je sosed.

„Če bi bil dvajset let mlajši, da“, vzdihnil
je Vajksler; „sedaj je prepozno.“

„Zakaj? Moški ni nikdar prestar. Nič se
ne bojte; saj sem jaz vaš sosed“, krohotal
se je tovariš.

Vajksler pa je razlagal, da je zakonski
stan mnogo popolnejši od samskega, ker
zakonski stan je ustanovil sam Bog, ko je
dal Evo Adamu; samskega pa so si izmislili
ljudje.

„Potemtakem“, smejal se je oni, „je dal
tudi Turkom Mohamed s svojimi, ne vem že
koliko, ženami mnogo lepši vzgled nego nam
naš Zveličar. Pijmo, gospod Vajksler! Božja
milost nas je pripeljala vse v luteranstvo,
kaj ne da?“

Tako se je zabavala gospoda. Krog dolge
mize nekoliko naprej pa je sedelo kakih
osemnajst vojakov, ki so se pogovarjali v
laškem jeziku. Zagoreli obrazi, črne oči in
kodravi lasje so kazali južni rod; njih poveljnik
pa je bil plavolas mladenič, čigar
modre oči so strmo zrle po trgu. Ker so v
tistih časih često prihajali tujci v mesto, se
nihče ni zmenil za te Lahe, kakor so tudi
ti govorili le med seboj. Na mah pa se je
vzbudila splošna pozornost.

Na trgu pred mestno hišo je nastal hrup,
ker sta nastopila proti Gregorju Vlahoviču
dva katoliška duhovnika: frančiškanski gvardijan,
pater Ivan, in oglejskega patrijarha,
pod čigar cerkveno oblast je spadalo Novo
mesto, generalni vikar, mladi in pogumni
Polidor Montagnana. Ugovarjala sta živo predikantovim
besedam in svarila ljudstvo pred
zapeljivcem.

Množica, ki je poslušala poprej deloma
iz prepričanja, deloma iz radovednosti, se je
razdelila takoj na dve stranki; jedna je pritrjevala
katoliškima duhovnikoma, druga lutrskemu;
jedni so obdali ona dva, drugi tega.
Pričeli so vpiti in zmerjati se, in same od
sebe so desnice prijemale za meče. Pritekel
je mirit mestni sodnik Gričar, ki je miril po
svoje, očitajoč katoliškima duhovnikoma, da
napravljata prepir in izzivljeta in ne pustita
prosto govoriti.

Sodnikov nastop je osrčil Vlahoviča in
njegove pristaše, ki so bili v veliki večini
in čutili za seboj mnogo vojaštva. Vlahovič
je začel vpiti na menihe in samostane, da
jih ni ustanovil ne Kristus, ne apostoli, ampak
sam satan, da zbirajo bogastvo v potratno
življenje, in ščuval je ljudi, naj ne trpé take
sramote v svoji sredi. Vikar in gvardijan
sta zavračala divjega govornika, hrup je
rastel, zabliskali so se meči na obeh straneh,
in razburjeni ljudje so začeli pobirati kamenje
in ruvati kole pri šotorih. Tolpa postopačev
pa je drla proti samostanu, pobijala
šipe, razbijala po vratih in izkušala vlomiti.
A tedaj se začuje topot konjskih kopit in
žvenket orožja, in razlegne se krik: „Bežite,
bežite! Lenkovič“, in pridirjal je mlad vitez
z deseterimi hlapci od dolenjih mestnih vrat
po ulici, ki pelje s trga k samostanu. Z
divjim tuljenjem se je valila tolpa nazaj na
trg, ko je slišala ime Lenkovičevo in zagledala
mladeniča, ki mu je gorela jeza iz očij
in obraza. Dirjajoč ob cerkvi in samostanu
gori in doli so pometli hitro jezdeci vso cesto
in oddirjali na trg.

Tu je trajal vrišč še naprej; a silovitemu
Vlahoviču ni več ugovarjal gvardijan Ivan;
zabodli so ga bili v gneči in umirajočega
so komaj branili katoličani. Vedno ljuteje
so napadali nasprotniki, in tudi tebi, hrabri
vikar Polidor, so bile štete minute, da ni
pridirjal Jurij Lenkovič in razgnal za trenutje

osuplih napadovavcev. A le za trenutje;
komaj so bili odnesli gvardijana in rešili
vikarja, pričel se je iznova boj. Videč tako
malo četico pred seboj, so se hitro osvestili
protestantje, in hrabril jih je Vlahovič, kričeč
na Lenkoviča: „Približal se je Faraon, in
Izraelovi sinovi so trepetali. Mojzes pa je
rekel ljudstvu: Ne bojte se in glejte velika
dela božja, katera bo danes storil!“

Lenkovič se ni brigal za kričavega preroka,
dokler mu niso zastavili pota Vlahovičevi
pristaši in je zgrabil jeden njegovega
konja za brzdo. Tedaj pa se mu je zaiskrilo
oko, in na mah so odleteli pod mečem trije
prsti predrznemu napadovavcu, da se mu je
stemnilo pred očmi in so bledega odvedli iz
gneče. Komaj pa so bili Lenkovičevi izdrli
orožje, bliskalo se je na nasprotni strani že
kakih petdeset mečev, in oboroženci so se
stekali od vseh stranij z vikom in krikom,
največ iz veselja do rabuke in rvanja. Neoboroženi
ljudje so bežali, hiše so se zapirale
in tolika zmešnjava je nastala, da so
celo Vlahoviču, baš ko je kričal, kako je
gospod prevrnil kolesa Faraonovih vozov,
izpodnesli zaboje. Zahreščale so deske in
mož je bil na tleh, kjer se nihče več ni zmenil
zanj, dasi je pridigoval svoj pot naprej.

Lenkovičevi so prišli v stisko, ker so
se od treh stranij dvigala proti njim dolga
kopja. A mladi častnik, ki je sedel tako zamišljen
med svojimi Lahi, je bil tudi skočil
po koncu in ž njim tovariši. Zasedli so konje,
privezane za ranto ob hiši; podkve so zaškrtnile,
konji se vspenjali, in skokoma se
je postavil častnik poleg Lenkoviča, pozdravil
ga in vzpodbujal, naj udari. Laški njegovi
spremljevavci so se bili že sprijeli z nasprotniki,
in med žvižganjem in žvenketanjem
orožja, med vpitjem in kletvijo so se rdečila
tla pod nogami, in par vojakov so kmalu
odnesli z bojišča. Pa o pravem času je zapela
trobenta, in vrsta oklopljenih konjenikov
je prihajala na trg. „Deželni glavar, Turjačan“,
šlo je od ust do ust. Nasprotniki so
potiskali počasi in neradi meče v nožnice
in razhajali se s kopji vsak na svojo stran;
mestni sodnik je zbiral svetovavce, da se
pokloni glavarju; mladi častnik, ki je bil
priskočil Lenkoviču na pomoč, se je, zagledavši
Turjačana, zopet umaknil za svojo
mizo; Lenkovič pa je obstal na trgu in pričakoval
glavarja.

Gregor Vlahovič je bil že zopet na zabojih.
Blagoslavljajoč je razprostiral roke
proti glavarju in vpil: „In zopet govori
prerok Izaija: Izšla bo mladika iz Jeseta,
in vzdignil se bo vladat vsem narodom, in
nanj bodo upali narodje.“

Glavar pa je zrl mračno predse, ustavil
konja pred sodnikom in vprašal, kaj da pomenja
ta nered in to vrvenje. Sodnik je razlagal,
da ne pusté katoličani pri miru evangelijskega
pridigarja.

„Jaz lahko rečem“, vpil je Vlahovič, „z
apostolom Pavlom v listu do Korinčanov:
Več težav sem prestal, več ječ, več udarcev,
več smrtnih stisk; petkrat sem dobil po
štirideset udarcev, trikrat so me tepli s šibami,
jedenkrat kamenali, trikrat se je razbila
moja barka, in jeden dan in jedno noč
sem bil v globočini morja.“

„Ni tako, presvetli gospod deželni glavar“,
pristopil je Lenkovič, pozdravivši deželnega
glavarja, in povedal, kako da so katoličani
bili napadeni in ranjen, morebiti smrtno
ranjen gvardijan Ivan.

„Bog vas sprimi, gospod baron!“ odzdravil
je glavar in stisnil Lenkoviču roko. „Vi ste
sin dragega mojega vojnega učitelja, moj sin
pa bodi vaš učenec!“ in predstavil mu je
šibkega mladeniča, svojega sina, ki je šel
tedaj prvič na vojsko. „A vi, gospod sodnik“,
obrnil se je k temu, ki je v zadregi mel
klobuk med rokama, „ne poznate svoje dolžnosti.
Ali tako — tako sprejemate svojega
glavarja?“

Mož se je opravičeval, da je moral skrbeti
za red po mestu.

„In vzorno skrbite zanj“, jezil se je
glavar. „Pred vašimi očmi se je prelivala
kri. Kje so drugi oblastniki?“

„Poveljnik pregleduje ozidje, ker smo se
sinoči bali turškega napada, kapitelski korarji
imajo pa najbrž svoje razloge, da ne
sprejemajo presvetlega glavarja.“

„Ali pa se bojé“, opomnil je Lenkovič,
„da jih pobije nahujskano ljudstvo kakor
patra frančiškana.“

„Kaj se vse godi!“ mrmral je glavar.
„Razpor, nered, poboj na vseh koncih in
krajih, ko bi imela vladati sloga znotraj, da
bi imela vojska zunaj uspeh.“ Lenkovič je
gledal predse in mislil si svoje; sodnik pa
se je zagovarjal, da ima mnogo premalo
moči, da bi mogel krotiti toliko vojaštva.

Tako se je ponesrečil sprejem deželnega
glavarja Herbarta Turjačana, čigar prihod
je sicer zadušil na zunaj nered, a ni zadušil
srda in sovraštva, ki je tlelo v srcih. Jezdeci
so bili razjahali in razkropili se iskat hlevov
za konje in okrepčila zase; Lenkoviča pa je
pridržal glavar in rotil ga, naj neljubi dogodki
ne motijo njunega prijateljstva, ki je
tolike važnosti za obrambo skupne domovine;
naročal mu je, naj izrazi v njegovem
imenu očetom frančiškanom iskreno sožalje
nad veliko nesrečo; zločinec da ne odide
ostri kazni; vabil ga je na kosilo, da razžene
jasno vino skrbi oblake.

Glavarja je pač pozdravljalo, ko je jezdil
v kapitel, par krikov: Živio Turjačan! živela
nova vera! a razvedrilo mu to ni temnega
lica.

Lenkovič pa je hitel najprej zahvalit pogumnega
tujca, ki se je bil poprej tako
hrabro potegnil zanj. Krepko sta si stisnila
mladeniča roke in občudovala drug drugega
plemeniti obraz, čvrsto postavo, gibko vedenje
in ponosno samosvest. Bila sta skoro
iste starosti, vendar je bil videti mirnejši
Lenkovič starejši poleg kipeče mladosti novega
znanca.

„A s kom mi je čast govoriti?“ vprašal
je Lenkovič.

„Moje ime je Gregor“, dejal je mladenič
in zardel. „Drugo ime si moram šele priboriti
z umom in mečem. Morebiti“, pomolčal
je nekoliko, „bodete kmalu slišali o njem;
a sedaj še ni vredno, da se imenuje. Ne zamerite
torej, da vam je prikrijem.“

„Kakor vam drago. Dolgo ne more ostati
skrito ime takega junaka. A kaj namerjate
s svojimi izborno oboroženimi hlapci? Vstopite
v moje krdelo in pojdite z nami na
vojsko! Ali pa vas jaz priporočim Turjačanu.“

Siv plamen je švignil mladeniču iz očij,
ustnice so se stisnile, in srepo je gledal Lenkoviča,
ki se je začuden takoj pokesal svojih
besedij. Obrnil je pogovor drugam in vabil
ga na svoj grad, da ga spodobno pogosti.

„Jaz vas častim, gospod Lenkovič“, dejal
je naposled mladenič, „ker se tako moško
potegujete za vero naših očetov. Tudi jaz
sem se zanjo boril po Nemškem, Francoskem,
Holandskem. V dveh dneh, če Bog dá, vas
spomnim vaše ponudbe, in drago mi bo
pod vašim praporom pokazati, če sem se
kaj naučil v tujini.“

Lenkovič je odšel zamišljen, kdo da bi
bil mladi junak; ta pa je sedel zopet v senco
k tovarišem, ki so se v tujem jeziku razgovarjali
med seboj.

II.

Plaho je pogledal brat frančiškan skozi
samostansko okno, ko je začul trkanje na
zaprta vrata; a spoznavši Lenkoviča, je pritekel
odpirat. Frančiškani so zahvaljevali
mladeniča za pomoč; ta pa je popraševal,
kako je gospodu gvardijanu.

„Umrl je za ranami“, so mu povedali.

„Blagor mu!“ vzdihnil je vikar Polidor.
„Meni, gospod baron, pa ste vi rešili življenje,
iz česar sklepam, da me še potrebuje
Bog. Vi ste naša nada in steber katoliške
cerkve.“

V zakristiji je ležalo v krsti truplo umorjenega
frančiškana. Ko ga je pokropil Lenkovič,
je še pomolil na grobu svojega očeta,
čigar ostanki ležé pokopani v frančiškanski
cerkvi. Vsi Lenkoviči so bili namreč iskreni
prijatelji in veliki dobrotniki novomeškim
frančiškanom. Tam na porti še stoji iz kamna
izklesana podoba Ivana Lenkoviča, z mečem
opasanega korenjaka z zastavo in rodbinskim
grbom v jedni, z batom v drugi roki,
ki zre tako mirno in samosvestno in odločno
na šibke potomce pod seboj, kakor da bi
pomiloval njih slabotnost in jim klical v
spomin svojo živo vero in svoja železna dela.

V obednici, kjer je bil tolikrat frančiškanom
ljub gost Ivan Lenkovič, so postregli
tudi sinu Juriju. Spominjali so se prijetnih
časov, katere so nekdaj preživeli v miru.

„Sedaj pa taka stiska!“ je tarnal star
boječ župnik, ki se je bil zbal nasprotnikov,
popustil župnijo v Soteski in pribežal v
samostan. „Oh, Bog se nas usmili! Vse nas
bodo pobili. Gospod vikar, vas so poslali
pregledat naše nesrečne kraje. Oh, poročajte,
da poginjamo!“

„Da, slabe so razmere“, dejal je vikar.
„Bog vas živi frančiškane! Vi nimate odpadnika
v svojih vrstah. A odpadel je arhidijakon
in župnik trebanjski, župnika mirnopeški
in krški; topliškega in škocijanskega
so zapodili graščaki in nadomestili z lutrskima;
soteški je pa sam pobegnil“, dostavil
je bridko, „kakor najemnik od svojih ovac,
kadar pride volk.“

„Oh, gospod vikar“, tožil je oni, „vi si
ne morete misliti, koliko sem prestal bridkostij
in stiske! Da me niso prepodili že
izdavna, ubranil je samo Jurij Turjačan, gospodar
v Žužemberku, ki je vnet katoličan.
A siromak leži za smrt bolan in morebiti je
sedaj, ko govorimo o njem, že izdihnil. Žena
njegova pa je huda luteranka in ima na
gradu lutrskega pridigarja Krištofa Sivca.
Še strastnejši protestant je naš grajščak Franc
Šajer, varih soteške cerkve. Ob nedeljah in
praznikih kliče v grad podložnike, da ne
morejo k službi božji; v gradu jih sili poslušati
predikanta, ki ga je že izbral za
mojega naslednika. Kdor se količkaj upira,
tega kaznuje. Kupovati morajo kmetje lutrske
knjige in ob katoliških praznikih delati tlako.
Na tlaki jedó sicer nezabeljeno, a ob petkih
vedno mast in ocvirke, da prestopajo postno
zapoved. Če jaz kakega zakona zaradi zadržkov
ne smem in nečem skleniti, hajdi
pred predikanta! Tam ni nobenega zadržka.
Koliko pa sem jaz že prebil groženj in hujskanja!
Kolikrat so mi že pobili okna in
razbili vrata, da bi me pregnali! In vse to
na moja stara leta.“

„Oh, stara vaša leta!“ zavračal ga je
vikar. „Gospod gvardijan je bil mlajši od
vas in bi bil gotovo dvajset let dalj živel;
a ni se pomišljal darovati toliko let Kristusu
Gospodu: vi se pa tresete za te bore ostanke
svojega življenja. Kdo si more ceneje zaslužiti
nebesa? Če so drugi pogumni za slabo
reč, za krivo vero, tem pogumnejši moramo

biti mi za pravico in resnico. Vi, gospod
župnik, se povrnete še danes v svojo župnijo
in ostanete tam, dokler vas sila ne iztira.“
Župnik se je opravičeval, zagovarjal,
branil, prosil, da se je smilil vsem navzočnim;
a neizprosen je bil mladi vikar.
„Jaz sam vas popeljem nazaj“, je dejal, „in
vas bom iznova vmestil.“

„In jaz vas spremim“, je pristavil Lenkovič,
„ker tudi menim, da se ni treba preveč
bati. Nasprotnikom daje pogum samo naša
boječnost, in največ je naša krivda, če nas
strahujejo. Koliko pa jih je, nasprotnikov?
Tu v mestu je sodnik in par svetovavcev
in dva ali trije denarni veljaki. Ti vpijejo
in ropočejo in pritiskajo reveže; a razven
nekaterih vedno lačnih priliznjencev nimajo
nikogar za seboj.“

„Vse odmev iz Ljubljane“, razlagal je
Polidor. „Ti ljudje znajo. Nič ne vprašajo,
ali je kdo vreden ali ni vreden kake službe
ali plačila; samo da je pristaš. Menite li, da
bodo ti ljubljenci in varovanci naših protestantov
premagali Turka?“

Lenkovič je zmignil z rameni in dejal,
da se mu zdi ves način vojskovanja smešen.
„Cesar sklepa s sultanom mir na dvanajst,
na osem let, plačuje mu davek, podkupuje
njegove ministre in sluge in veleva nam,
naj mirujemo. Bosanski begi pa se ne brigajo
ne za mir, ne za cesarja, ne za sultana
in najmanj za njegove ministre, pa nas napadajo
leto za letom. Če vrnemo napad z napadom,
tožijo nas v Carigradu in na Dunaju,
da kalimo mir, in zopet se nam naroča, da
mir, mir, mir!“

„Torej ravnajo z vami kakor protestantje
s katoličani. Vzeti nam hočejo vse, kar imamo,
in če branimo svojo posest, kriče, da jih
preganjamo, in od vseh stranij se nam kliče,
da mir, mir, mir!“

„Če bi se tisti denar, ki ga plačujemo
Turkom, obrnil za vojsko, ne za črno vojsko,
ki ni za nič, ampak za izbrano in izvežbano
in preskrbljeno z živežem, obvarovali
bi se Hrvaška in Kranjska sovražnih napadov.
Sedaj pa zbiramo vojake, kader je Turek že
v deželi; potem se pomikamo počasi tje,
koder pali in pleni. Ko pridemo na mesto,
je že odšel; marsikdo vzdihne: hvala Bogu!
in vojska se razide. Komaj se je razšla, je
že zopet Turek tu, in mi zopet zažigamo
kresove in zbiramo vojsko in se pomikamo
počasi proti meji. Zakaj ne udarimo v Bosno?
Večina prebivalstva je krščanska, in bi prestopila
na našo stran; če pa se navadi turškega
jarma, se bo celo rešitvi upirala, in
s silo jih bomo morali osvoboditi.“

„To bi bilo vse res“, dejal je zamišljen
vikar, „če bi mogla cesar in nadvojvoda
ravnati po svoji volji. A protestant in Turek
prežita, da izpodneseta Habsburžanom prestol.
Čim mogočnejši je Turek, tem bolj raste
protestantom greben; in čim bolj pritiskajo
na cesarja protestantje, tem brezobzirneje
nas napada Turek. Saj veste, ko je zahteval
pred dvajset leti rajni cesar Ferdinand pomoči
proti Turkom, kaj so mu odgovorili
naši poslanci na Dunaju! Da je treba pred
vsem skrbeti za kraljestvo božje, za lutrsko
vero, da so turške zmage božja kazen za to,
ker se cesar upira protestantovstvu. Primož
Trubar, odpadli duhovnik, se živo nadeja,
da se sedaj, sedaj poluterané Turki in še huje
napadejo katoličane. Nova vera je voda na
turški mlin.“

„In turška nevarnost voda, ki goni lutrska
kolesa; korist je vzajemna“, dejal je Lenkovič.
„Vendar storimo, kar moremo, in
potrpimo, kar Bog dá.“ — Vzdignil se je in
naročil gospodu vikarju in župniku, da naj
bodeta pripravljena, da odrinejo ob treh popoldne;
v samostanu da pusti dva hlapca za
brambo; z drugimi pa bo pomagal vmestiti
kljubu gospodu Šajerju soteškega župnika.
„Rajši bi ostal med vami“, je trdil, „nego
sedel za glavarjevo mizo. — Pa glavar sam
naj bi bil! A on vlači s seboj vedno kakega
predikanta; in jaz ne morem trpeti nadute
ponižnosti in arogantne milostljivosti teh
ljudij, ki gledajo tako milovalno na nas,
katoliške revčeke, in zlasti name, tega Hrvata,
s temi hrvaškimi nazori in tem hrvaškim
vedenjem in to hrvaško vero. Vraga
turškega! in vse to moramo prenašati in
zatajevati se in hliniti mirnost, ko vre človeku

kri v glavi. V boju se človek vsaj oddahne;
a hujše je doma. Pa, kar Bog dá.“

V dvorani v mestni hiši je bilo pripravljeno
kosilo deželnemu glavarju in drugim
imenitnim gostom, ki so se bili sešli v
mestu. Turjačan je bil še vedno slabe volje;
niso ga bili nemilo zadeli samo dogodki
burnega dne, čudni sprejem, sovražna nasprotstva,
neukrotne strasti na obeh straneh:
sedeti je moral tudi med dvema protestantskima
predikantoma. Jednega, Krištofa Spindlerja,
je bil pripeljal iz Ljubljane; drugi je
bil Vlahovič, ki se je bil sam povabil. Glavar
je želel sicer imeti le vojaške poveljnike
krog sebe, a Vlahovič, ki se je bil takoj
obesil nanj, se ni dal pregnati. „Pisano je“,
je dejal: „Ostanite v tej hiši, jejte in pijte,
kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega
plačila.“

„Prijatelj“, miril ga je glavar, „tukaj
imate denarja in jejte in pijte: a nas pustite
par ur v miru!“

„Kdor vas zaničuje, mene zaničuje, pravi
Gospod“, dejal je mož z žarečimi očmi in
povzdignjenim prstom in pričel navajati prikladne
in neprikladne izreke iz sv. pisma, iz
katerih je sledilo, da mora sedeti on za mizo
poleg deželnega glavarja.

Spindler pa, ki bi bil sicer ostal v ozadju,
se nikakor ni hotel umakniti Vlahoviču. „Če
bo ta Hrvat pri mizi“, si je dejal, „bom jaz
tudi, ker bi se ne spodobilo, da bi manj
imenitni sedli na boljša mesta.“

In tako sta sedela jeden na glavarjevi
desnici, drugi na levici kakor dve živi nasprotji:
Vlahovič dolg, z nepočesanimi lasmi,
razmršeno brado, blatno obleko in raztrganimi
črevlji; Spindler, majhne postave, lepo
počesan, gladko obrit, skrbno oblečen, kakor
iz škatljice. Drug drugega sta preko glavarja
pisano pogledovala; in rekel je Spindler
kakor sam zase: „Gospod je šel gostov pogledat
in je videl človeka, ki ni imel svatovske obleke,
in je dejal: Prijatelj, kako
prideš sem, ko nimaš svatovske obleke? Ta
pa je umolknil.“

A umolknil ni Vlahovič, ki je dobro razumel,
kam da merijo besede njegovega brata
v Kristusu, in dejal je kakor sam zase: „Bil
je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico
in preživel svoje dni v razkošju in je
umrl in bil pokopan na dnu pekla.“

Glavarju je bilo jako neljubo to zbadanje
in naslonil se je na mizo, da ne bi preko
njegovega obraza letele puščice. A kakor na
povelje sta se sklonila predikanta nazaj in
se zbadala za njegovim hrbtom.

„Ogibaj se onih“, dejal je Spindler, „ki
so praznega klepetanja; zakaj rastejo v brezbožnosti,
in njih govorjenje razjeda kakor
rak, pravi apostol Pavel v drugem pismu
do Korinčanov.“

„V pismu do Hebrejcev, dragi brat“, popravljal
je Vlahovič.

„Tako pravi apostol Pavel v drugem
pismu do Korinčanov“, ponovil je Spindler
in rdel od tihe jeze.

„Do Hebrejcev, in pri tem ostanem“, je
bil odgovor. Glavar se je naslonil nazaj,
predikanta seveda naprej.

„Brat v Gospodu, vi se motite.“

„Ali pa vi.“

„Častiti gospod brat, jaz imam vendar
sv. pismo v glavi.“

„Jaz je imam v mezincu.“ — Srdita sta
vstala predikanta od mize in hitela v drugo
sobo prepričat se, kdo da se moti. Začelo se
je hudo besedovanje, in letele so psovke od
obeh stranij kakor ploha, na veliko žalost
glavarjevo in veliko zabavo drugih gostov;
nazadnje — kakor pok po gladkih licih in
— vse tiho.

„Prva mučenca nove vere“, šepnil je Lenkovič
sosedu, ki se je krohotal na ves glas.

Spindlerja ni bilo več k mizi, zmagoslaven
pa se je vrnil Vlahovič. Z besedami
sv. pisma: „Gospod je pokazal moč svoje
roke in osramotil ošabneže“, je zasedel zopet
svoje častno mesto in začel govoriti o verjetnosti,
da sprejmejo Turki novo, Lutrovo
vero.

„Koliko bi bilo pridobljeno!“ je vzdihnil.
„Kristusova čeda bi se pomnožila, in vojske
bi bil konec.“ Vojščaki so zmajevali z glavami,
in srdit se je obrnil Vlahovič do Lenkoviča:
„Vi seveda tega ne verjamete.“

„Res, da ne verjamem“, odgovoril je Lenkovič,
„vendar se dá poskusiti. Zberimo
mesto vojakov gospode predikante in pošljimo
jih nad Turke!“

Vojščaki so se muzali, in glavar je pretrgal
pogovor z vprašanjem, kakšne vesti da
so došle Lenkoviču od meje.

„Ferhad paša, begler-beg bosanski“, dejal
je Lenkovič, „napade najbrž v kratkem zopet
Metliko. Beg požeški, glinski in alajbeg belajski
oblegajo s tritisoč možmi Bihač, kjer
je živeža in streliva samo še za kakih štirinajst
dnij. Tje bo treba udariti.“

„Jaz sem čul“, opomnil je Lenkovičev
sosed, „da je udaril Malkočbeg na Senj.“

„Ne, ampak proti Ogrskemu. Naši ogledniki
niso vsi zanesljivi. Nekateri so zanikarni,
da pazijo premalo na sovražnikovo
gibanje; drugi zopet so plašljivci, in če kak
Turek kihne, že vpijejo: Bog pomagaj!“

Glavar se je zamislil in pogovor je zastajal.
Vsi so težko čakali konca dolgočasne
pojedine. Z besedami: „Da se vidimo pojutrišnjem
v Podbrežju ob Kolpi!“ sta se poslovila
glavar in Lenkovič.

Sam je ostal glavar in premišljeval, kako
bi se z malo vojsko, razjedeno po tolikih
sovražnih nasprotjih, uspešno boril zoper
številnega in složnega sovražnika. V misli
vtopljen ni čul ponovljenega trkanja na vrata.
Stresnil se je, ko je stal najedenkrat pred
njim mladenič Gregor, z drhtečimi ustnicami.

„Zopet me nadlegujete?“ dejal je glavar
in gubančil čelo.

„Zopet“, odgovoril mu je tresoč glas.
„Poslušajte me, gospod glavar. Vaš bratranec
in moj oče“ — glavar je odmahnil z roko
— „moj oče, Jurij Turjačan v Žužemberku“,
naglašal je Gregor, „leži na smrtni postelji.
Iz daljnjega kraja sem prihitel, da ga vidim
še jedenkrat. Danes teden sem bil v Žužemberku;
a po vašem ukazu se mi je zaprl
grad in zabranil vstop. Vi ste preprečili, da
ne veljam javno za sina svojega očeta, vi
preprečili, da nisem mogel pri njem živeti,
vi preprečili, da mi niti za spomin ne pripade
njegove dedščine; pa naj bo! A da me
niti k njemu ne pustite, da ropate njemu
morebiti zadnjo radost, meni gotovo največjo
tolažbo, to ni ne plemenito, ne krščansko,
ne človeško.“

„Mladenič!“ ustavil ga je Turjačan in
vzdignil roko, „umirite se! Mladost hitro
govori in se hitro kesa. Moja ponudba vam
je znana in velja še. Z velikim veseljem sem
čul, da ste se hrabro borili po mnogih bojiščih
in niste sramotili krvi, ki teče po vaših
žilah. Vstopite v moj polk! Petdeset mož vam
izročim; in če ostanete, kakršnega ste se
pokazali, in vam bo sreča mila, postanete v
jednem letu stotnik. Moja podpora vam je
zagotovljena; a pod pogojem, da se odrečete
imenu, do katerega nimate nobene pravice.
Naša plemenitost ne trpi nobenega madeža;
in ako res ljubite svojega očeta, ne spominjajte
ga s svojim prihodom njegove slabosti
in sramote!“

„Torej ne dovolite, da še jedenkrat slišim
njegov odzdrav in mu poljubim dobrotljivo
roko?“

„Nikdar!“ dejal je glavar trdo.

„In vendar ga bom videl“, je vzkipel
mladenič, in kri mu je šinila v lica, „in objel
ga bom še nocoj, njega, čigar sramota je
neizmerno plemenitejša od vse vaše časti.
Mene preganjate od rojstva sem zaradi mojega
očeta in mojega očeta zaradi mene. Ne
bojte se! Ne odide vam dedščina; moj oče
umira, in jaz sem brezpraven; pa če živi še
Bog, ki kaznuje neusmiljenost in krivico,
ne bodete se veselili plena ne vi, ne vaš sin.“

„Ven, nesramni pankrt!“ kričal je glavar.
„Primite ga!“

Stražnika sta prekrižala sulici pred njim;
a bliskoma mu je bil meč v rokah in jeden
stražnikov zadet na tleh; drugi je odskočil.
Mladenič je hitel k svojim ljudem, ki so
urno zasedli konje in zdirjali navzdol proti
Krki. Baš so bili pridirjali do mestnih vrat,
ko je došlo od glavarja povelje, naj se zapró.
A Gregor je izdrl meč, in vratar, ki je nekoliko
poznal ljudi, je brž izprevidel, da ni
šala: namesto pred jezdeci je zaprl vrata za
njimi. Tedaj pa so pridrli glavarjevi konjeniki,
da ujemó Gregorja. Ustaviti so se morali
pred zatvorjenimi vrati in kričali so na

vratarja, ki je zmignil z rameni: „Ukaz je
ukaz.“ Gregor in njegovi tovariši so bili
zapodili konje v Krko, ker ni bilo broda na
tej strani, ter jo preplavali. Z obzidja so
strelili parkrat za njimi; zadeli niso nikogar.

Lenkovič pa je spremljeval proti Valti
vasi naša dva duhovnika in kratkočasil ju
s pripovedovanjem svojih bojev s Turki, z
opisovanjem tujih krajev in šeg in osrčeval
obupnega župnika soteškega, ki se je čim
dalje bolj bal svoje župnije in bi se bil najrajši
vrnil v samostansko zavetje.

Srečavale so jih dolge vrste tovornih konj,
obloženih z žitom, sadjem, soljo, platnom,
suknom, ki so se počasi pomikale po cesti.
Za vozove so bile namreč ceste tedaj slabe;
nekako takšne kakor dandanes one, katere
kmetje popravljajo radovoljno, ko rajši desetkrat
zvrne marsikak poštenjak, nego da bi
zasul jedenkrat jarek z gramozom. Za konji
so korakali krepki možje z okovanimi gorjačami,
ki so sumljivo pogledovali izpod širokokrajnih
klobukov. Tisti, ki so poznali
mehovskega gospoda ali soteškega župnika,
so pozdravljali prijazno in potem hvalili med
seboj gospoda Lenkoviča pogum in pohlevnost
gospoda župnika.

Solnce je šlo za goro, ko so se bližali
naši potniki Soteski. Lenkovič je ukazal dvema
hlapcema, naj jezdita hitrejše naprej in poskrbita,
da se jim ne zapró vrata v župnišče,
ako bi se ga bili že polastili protestantje.

Hlapca sta zdirjala in se ustavila par
streljajev pred župniščem. Privezavši konja
k drevesu, sta skrila karabinki pod suknjo
in kakor brez posebnega namena korakala
proti poslopju, ki je stalo tedaj blizu ceste,
precej daleč od cerkve.

Prav pa je bil pogodil Lenkovič: po zapuščenem
župnišču so že gospodarili hlapci
soteške grajščine in pripravljali sobe za lutrskega
predikanta. Ko so zagledali od daleč
četo konjenikov in spoznali starega župnika,
so takoj vedeli, kaj da to pomenja, in hiteli
zaklepat glavna vrata. A tu sta že stala Lenkovičeva
vojaka z napetima karabinkama in
rotila se, da bo ustreljen, kdor se gane. Med
tem je pridirjal Lenkovič pred župnišče in
vpil, da, kdor ne ostavi župnišča takoj, ga
bodo vrgli skoz okno. Hitro se je izpraznila
hiša. A na vik in krik je prihitel iz grada
gospod Šajer, oborožen, z oboroženimi hlapci,
rdeč od jeze. Nadejal se je bil, da se bo, ko
se je umaknil preplašeni župnik, tiho in mirno
izpremenila katoliška župnija v lutrsko. Kar
ni šlo z lepa, je hotel dognati s silo; a ugledavši
Lenkoviča, je obstal in se začel pritoževati,
češ da je on varih cerkve; da on
oddaje župnijo; da je ta izpraznjena, ker jo
je bil radovoljno zapustil župnik; da se ne
sme nihče vtikati v te stvari, in da se bo
pritožil pri deželnem glavarju. Odgovoril mu
je takoj vikar Polidor, da je župnija katoliška,
in ako bi bila tudi izpraznjena in njen
varih sam turški sultan, vendar ne bi smel
predlagati nikogar drugega kakor le katoliškega
duhovnika; da pa niti izpraznjena ni,
ker se ji župnik ni odpovedal, in da nima
pri vsem tem niti deželni glavar niti noben
drug protestant nikake besede.

Med prepirom se je nagnetlo od vseh
stranij grajščinskih podložnikov, ki so komaj
čakali pretepa, in začelo je leteti kamenje
in oklestki. Lenkovičevi so vzpodbodli konje
in se zagnali v množico, ki se je umaknila
do gradu. Skoz grajske line pa so pričeli
streljati hlapci, in krogla je zadela Lenkoviča
v desno ramo, da se mu je pobesila
oborožena roka. Umakniti so se morali Lenkovičevi
od gradu; nasprotniki pa so zopet
pritisnili, razjarjeni, ker jim je bilo ubitih
par mož, in drvili so s koli in vsakovrstnim
orodjem za onimi. Pridirjal pa je po cesti
gor s svojim laškim spremstvom mladenič
Gregor, ki je bil že dopoldne priskočil Lenkoviču
na pomoč.

Boj je prenehal, ker sta obe stranki čakali,
ali se bliža pomoč njim ali nasprotnikom.

„Gospod župnik soteški!“ klical je mladenič
od daleč in skočil pred našimi znanci
s konja, „ali me še poznate?“

„Kaj pa, da vas poznam“, veselil se je
župnik in mu stiskal roko. „Po glasu sem
vas spoznal, gospod Gregor, ker moje oči

so oslabele, in vi ste se izpremenili. Kak
postaven junak! Koliko je tega, da vas nisem
videl? Štiri ali pet let? Vam so prinesla
srečo, meni nesrečo in bridkost.“

„To ve sam Bog“, je vzkliknil mladenič.
„Kaj pa vi, gospod Lenkovič, tukaj?“ Lenkovič
je bil sedel na klop pred župniščem
in tiščal z levico svojo ramo, lice mu je
bledelo in tema se mu delala pred očmi.
Vikar Polidor je razložil, kako hudo se jim
godi, kako morajo braniti s silo svoje pravice,
in kako je zadela krogla Lenkoviča.
Mladenič je mignil jednemu svojih jezdecev,
ki je hitro izvlekel kroglo, ki k sreči ni
bila zdrobila kosti, opral in obvezal rano.

„Ah, gospod župnik“, tožil je Gregor,
„vidi se, da so se zarotili protestantje iztrebiti
popolnoma katoličanstvo iz dežele kranjske.
Deželni stanovi ne trpé nikjer katoliškega
prepričanja in uničujejo vsakoga, ki
se jim slepo ne pokori. Vi? gospod Lenkovič,
ste jim hud trn.“

„Ki jih bode še bodel, če Bog dá“, mrmral
je Lenkovič in stiskal pesti in ustnice.

„Kam pa ste namenjeni, gospod Gregor?“
vprašal je župnik. „Vstopite nekoliko. Grajski
so mi sicer vse preobrnili; a ljubemu gostu
še lahko postrežem.“

„Ne, gospod župnik; meni se mudi v
Žužemberk k očetu. Bog ve, če še dobim
živega.“

„Res, sam Bog ve. O lepi časi so bili,
gospod Gregor, ko je bil vaš oče še zdrav
in krepak; a sedaj — vse, vse minulo; sami
spomini!“

„Ali gozdar Brodnik še živi?“ vprašal
je mladenič.

„Še; a postaral se je. Hči njegova se
moži. Ne vem, zakaj ni bila že včeraj poroka.“

„Lenčika? Gotovo prav brhka. Kako sva
se rada imela otroka in kako se je včasih bala
zame, kader me dolgo ni bilo z lova, in
kolikrat sem ji nagajal! Gospod župnik,
jedno uslugo!“ Stopil je h konju in odvezal
mošnjo denarja. „Shranite mi to! Ako se
vrnem, mi izročite; če ne, pa dajte gozdarju,
mojemu redniku! Prav težko mi je pri srcu,
in zdi se mi, da gledam zadnjič te temne
gozde in to zeleno vodo. Lahko bi bilo vse
drugače. Pa kar je, to je. Vedite, gospod
župnik, jaz sem došel že pred tednom, da
vidim svojega očeta; a ta prokleti glavar
me ni pustil blizu, on, ki je uničil mojo
mladost in vse moje nade s peklensko svojo
ošabnostjo in brezsrčnostjo. Ubij ga strela!“

„Ne tako, gospod Gregor, ne tako!“ miril
je župnik. „Maščevanje je sebi prihranil Gospod,
in nobena krivica ne ostane nekaznjena.
Vas pa bo obilno blagoslovil, če potrpite.
Saj ni nikogar sramota to, kar ni
njegova krivda, in le lastne zasluge dajejo
človeku ceno.“

„Gospod župnik“, segel mu je Gregor v
besedo in skočil na konja, „če bi bili vsi
dobri ljudje takih mislij, prevzeli bi se krivičniki
še bolj in postali še krivičnejši. Kdor
trpi krivico, ta škoduje vsem pravičnim;
zakaj on potrjuje krivičnike ter jim daje
pogum, da delajo še naprej krivico, češ saj
jo trpé ljudje.“ Tak gnev je prevzel mladeniča,
da je začel škripati z zobmi. „Da, gospod
župnik“, je kričal, „žal mi je, da ga
nisem zabodel, njega in sina, ko sem imel
tako priliko, kakršne ne bo nikdar več.
Zdravi, gospod Lenkovič; najbrž se ne vidimo
več.“ Rekši je vzpodbodel konja in skokoma
oddirjal proti Žužemberku in spremstvo za
njim.

Šajerjevi ljudje so se bili hitro razgubili,
ko so spoznali, da je prišla pomoč župniku,
ne njim. Lenkovič pa je poslal jednega svojih
hlapcev na svoj grad Ruperč vrh, da pripelje
še štiri vojake in nekaj tovorov živeža,
če bi bilo treba kaj časa ostati v Soteski.
Potem pa so dobro zatvorili vrata, zadelali
okna pri tleh, nanosili kamenja v nadstropje,
če bi se morali braniti, postavili dve straži
k oknom in okrepčali se s tem, kar je premogla
župnikova kuhinja in klet. Lenkovič
je legel utrujen od rane v posteljo in miril
vikarja, ki se je bal, da bi bila rana nevarna,
in župnika, ki se je tresel, da bo
graščak Šajer zopet napadel župnišče.

„Brez strahú!“ je dejal. „Ti-le mali grajščaki
so pogumni le proti kmetom in proti
tistim, ki se jih bojé. Le loti naj se me! V

osmih urah mu postavim pred grad tristo
Uskokov, ki mu prelezejo zidovje kakor divji
mački.“

In res se je gospod Šajer bal Lenkovičevega
imena toliko, da je bila noč mirna
razven nekoliko vrišča in šuma kot odduška
onemogle jeze, ki si ni upala udariti. Pozdravit
pa je prišlo župnika mnogo župljanov,
ki so že žalovali, da jih je zapustil
in prepustil lutrskemu navalu.

„Zdaj pa mi povejte, gospod župnik“,
dejal je Lenkovič, „kdo da je ta Gregor;
ker ves dan me že muči radovednost. Malo
je tako brhkih junakov in tako smelih še
manj. Ne vem, kako bi se bilo davi godilo
gospodu vikarju in meni, da ni priskočil on
o pravem času. Meni se ni hotel razodeti;
a vi ga poznate, kakor se vidi, in veste njegovo
skrivnost. Vnet katoličan je; a to ni
noben razlog, da bi tako strastno črtil in
proklinjal deželnega glavarja; in čemu jezdi
v Žužemberk?“

„To je dolga zgodba“, dejal je župnik,
„in če vas ne nadlegujem in vas rana ne
boli preveč, povem vam jo. Morebiti bodete
med tem zaspali, kar bi bilo za vaše zdravje
dobro, tedaj velika zasluga mojega pripovedovanja.
— Ta Gregor torej je sin, nezakonski
sin glavarjevega bratranca, Jurija Turjačana
v Žužemberku, ki leži na smrtni postelji
in je morebiti že izdihnil dušo, ne da bi bil
videl ljubljenega jedinca še jedenkrat.“

Komaj je bil začel župnik pripovedovati,
ga je vznemirilo rožljanje orožja in topot
konj v tihi noči, da se je pritisnil k Lenkovičevi postelji.
Vikar Polidor pa je stopil
k oknu in razločil četo konjenikov, ki so
hitro jezdili proti Žužemberku. Nekateri so
nosili goreče bakle, od katerih so letele
debele iskre in se vil črnosivkast dim. V
temnordečem žaru so se posvetili tu in tam
divji obrazi in karabinke na hrbtih in meči
ob bokih.

Lenkovičev hlapec je prišel povedat, da
je jezdil mimo deželni glavar in ž njim kakih
petdeset konjenikov.

„Bog se usmili! Kaj bo pa sedaj!“ vzdihnil
je župnik.

„Kaj bomo slišali jutri! Strašna nesreča!“
Potem je nadaljeval pripovedovanje.

III.

„Baron Jurij Turjačan v Žužemberku se
je bil pred kakimi dvajsetimi leti oženil z
gospo Heleno. Zakon ni bil posebno srečen.
Gospod je bil vesel, prijazen in vljuden,
gospa malobesedna in zelo ponosna; poleg
tega on veren katoličan, ona od konca tiha,
pozneje od leta do leta strastnejša luteranka,
ki je vselej potegnila s protestantskimi gospodovimi
sorodniki proti svojemu možu.
Proti njegovi volji je poklicala ona v grad
lutrskega predikanta, Krištofa Sivca, ki je
sedaj v Žužemberku važna oseba. Dobila sta
grajska hčer in pozneje sina; toda oboje
jima je umrlo v prvih letih. Življenje v
gradu je postajalo od leta do leta pustejše
in praznejše. Drugi Turjačani so prezirali
sorodnika katoličana, in bližnji grajščaki,
poluteranjeni, so se ga začeli ogibati, da bi
se prikupili onim mogočnikom. Gospod je
ostal osamljen. Kolikrat sem čul preprostega
človeka, ki je blagroval grajščinskega
gospoda, da se mu godi dobro, da ima, česar
poželi srce; gospod pa je pohajal sam, zamišljen
in žalosten, po gozdu.

Minulo je nekaj let, in ko sem bral neke
nedelje popoldne doma brevir, vstopi gospod
Jurij Turjačan z gozdarjem Brodnikom, ki
ima domovanje v hosti nad Staro Sotesko,
in z dečkom kakih sedmih let.

„Tega dečka vam priporočam, gospod
župnik“, je dejal, „da ga bodete učili vsega,
česar potrebuje plemenitaš: latinščine, branja,
pisanja, računanja, zgodovine. Vsako popoldne
ga bo gozdar prepeljal sem čez Krko,
in jaz pridem tudi katerikrat pogledat, kako
da napreduje.“ Gospod je skočil na konja,
ne da bi čakal odgovora, in odjezdil hitro
proti Žužemberku. Deček pa je ostal pred
menoj in mi zrl nepremično v oči. Jaz sem
ga gledal, gledal, in vroče mi je postalo.
Ves majhen Turjačan je bil; isto veliko,
modro oko, iste odločne poteze na obrazu,
isto ponosno držanje. Govoril je samo nemški
in govoril jako rad. Tako je žvrgolel in
pripovedoval, da je živel doslej v Bazelu na
Švicarskem, da mu prav ugajajo naši gozdi,
kjer se lahko skače in kriči, in kako prijetno
da je potoval z gospodom Turjačanom.

Gozdar Brodnik mi ni vedel povedati
drugega, kakor da mu je pred štirinajstimi
dnevi nenadoma ukazal žužemberški gospod,
naj pojezdi ž njim na Švicarsko, in da
sta v mestu Bazelu dobila malega Gregorja
in ga vzela s seboj. Spogledala sva
se z gozdarjem in spoznala, da imava iste
misli.

Deček je bil živahen, da sva ga Brodnik
in jaz komaj krotila, a nikoli hudoben.
Skoraj vsak dan, kadar se je učil pri meni,
je prijezdil tudi gospod Turjačan in poslušal
in veselil se njegovega napredovanja. Donašal
mu je igrač, posajal ga na svojega
konja in ponosen gledal, kako predrzen je,
in kako bistrega duha. Včasih je šinilo Gregorju
v glavo, da je skočil h gospodu Turjačanu,
obesil se mu, krog vratu in vlekel
ga za dolge brke. Turjačan pa ga je božal
po gladkih licih in kodravih laseh, zibal ga
na kolenih in inako se mu je storilo, da ga
je strastno poljubil, posadil ga na klop nazaj
in skokoma odjezdil.

Moje in Brodnikove slutnje so se potrjevale;
a niti med seboj nisva nikdar govorila
o tem, kaj li proti drugim ljudem. Kaj pa
sem hotel odgovoriti dečku, ko me je popraševal,
zakaj da ni Lenčika njegova sestra
in gozdar Brodnik njegov oče? „Čudno“, je
dejal zamišljen, „naša Lenčika ima očeta, in
jaz sem tudi druge otroke vprašal, in vsak
ga ima: samo jaz ga nimam.“

„Kaj pa vaš stari hlapec Marka“, sem
dejal v zadregi, „ali ga ima ta tudi?“

„O da, ima ga; a sedaj je že v nebesih,
kakor trdi Marka; ko je bil pa Marka mlad,
sta živela z očetom na Brezovi Rebri, kjer
je bilo prav prijetno, pravi Marka.“

„Vidiš, Gregor“, sem dejal, „marsikateremu
otroku umrje oče prav zgodaj.“

„Ali veste, kakšnega si jaz mislim svojega
očeta?“ je vzkliknil, in oko se mu je
svetilo. „Ne takšnega, kakršen je naš gozdar,
dasi pravi Lenčika, da bi ga ne zamenjala
za nobenega drugega očeta: a svojega si
mislim mnogo večjega, z dolgimi brki, z
dolgim mečem, na velikem konju in s perjem
za kapo, takšnega, kakršen je gospod Turjačan,
prav takšnega.“

Še večja je bila zadrega, kadar je gospoda
samega začel izpraševati, kdo da je
njegov oče in kakšen da je bil.

„Če hočete, bodite vi moj oče!“ je dejal
jedenkrat tiho in se ga oklenil.

„Zakaj ne, če boš priden in poslušen“,
smejal se je Turjačan in ga svaril, naj nikar
ne hodi sam predaleč v gozd, ker bo zašel,
ali pa ga bo volk ali medved raztrgal. Fant
je bil namreč tako predrzen, da je s samostrelom
in malo sulico umoril že risa in divjo
mačko, predno je poznal to zver, in nekoč
se je bil vrnil razpraskan domov in pripovedoval
ves zasopel, da se je komaj ubranil
hudega psa. Ko pa so šli gledat, so našli
volka zabodenega. Tako se je razvijal na
duhu in na telesu vsem na veselje.

Gospej doma pa se je čudno zdelo, da
hodi gospod skoro dan na dan ob isti uri
isto pot. Da bi ga bila vprašala, za to je
bila preponosna; a mučila jo je radovednost
in jezila se je na tihem nad njegovo neodkritosrčnostjo.
Iz radovednosti pa je vzrastla
ljubosumnost in domnevanje, da hodi po
prepovedanih potih. Zbadljive besede niso
izostale, a gospod se ni brigal zanje. Čim
bolj so se napele neubrane strune zakonskega
življenja, tem bolj ga je gnalo hrepenenje
h gozdarju ali k meni doli.

Predikant Sivec, ki je dobro poznal zakonsko
razmerje, je s postranskimi opazkami
in pripomnjami, s čudenjem, kam da
gospod zahaja, da ne sme biti med zakonskima
nobene skrivnosti, z milovanjem in
tolaženjem netil gospejine slutnje. Sam je
bil hitro nekaj slišal, drugo si razložil in o
istini se osebno prepričal.

Ko sva sedela nekoč z gospodom pred
župniščem in je drvil Gregor gospodovega
konja po cesti gori in doli, zapazil sem Sivca,
ki je s knjigo v rokah prebiral po cesti in
iznad knjige svetlo pogledoval, kaj da se
godi pri nas. Opozoril sem gospoda, naj stopiva
v sobo, in pokazal mu prihajajočega
predikanta. A gospod je nagubančil čelo,
zaklel in obsedel. Oni je šel mimo in se
delal, kakor da bi nikogar ne bil videl in
ničesar ne zapazil. Nekaj dnij ni bilo gospoda
več doli, in Gregorju je bilo po njem
že dolg čas, a tudi gospod ni mogel prestati
dolgo brez sina.

Zopet se je igral Turjačan s svojim Gregorjem,
kazal mu, kako se bori z mečem,
kako se obrača konj, in veselil se fantove
spretnosti, kar prijezdi gospa baronica s
svojim oskrbnikom in s predikantom Sivcem.
Vročina me je obšla, ker sem slutil, kaj da
to pomenja, in najrajši bi bil skril gospoda
in dečka. Toda gospod sam je bil že pristopil,
pozdravil ženo in jo vabil, naj ostane
pri njem. A ni hotela. Ponudil se je, da jo
spremi proti domu, a zavračala ga je, da ga
neče motiti in da ima že dva spremljevavca.

„Kakšnega lepega dečka imate, gospod
župnik“, je dejala, obrnivša se k meni.
„Čigav pa je?“

„Jaz sem gospoda barona Jurija Turjačana“,
je dejal fant moški.

„Res? res?“ odgovorila je gospa in zardela.
„Interesantno, gospod predikant, kaj
ne?“ Sivec je zmignil z rameni, povzdignil
oči in mrmral o katoličanih in katoliški
nravnosti.

„Kdo pa ste vi, gospa?“ je vprašal
Gregor.

„Jaz sem tudi gospoda barona Jurija
Turjačana“, je odgovorila porogljivo.

„To je čudno!“ zavzel se je deček.
„Morebiti ste pa vi moja mati! Oh, to bi

bilo lepo!“ in stekel je k njej z razprostrtimi
rokami. Lahko si mislite, kako smo
bili vsi osupli in razburjeni od pričakovanja,
kako se razvozla zamotana stvar.
Posvetilo se mi je upanje in, mislim, da
Turjačanu tudi, da omeči nedolžno oko dečkovo
trdo srce gospe Helene.

„Jedno besedo, Helena“, dejal je gospod,
in na glasu se mu je poznal nemir. Izkušal
jo je odpeljati, da bi se pogovorila na samem;
a ona se je branila, sunila dečka od sebe,
da je padel na tla, in obrnila konja: „Jaz
nimam nobenih skrivnostij, gospod Turjačan,
in ne potrebujem skrivanja. Dečkov oče
bodi, kdor hoče: jaz mu nisem mati.“ Oddirjala
je z oskrbnikom in predikantom, ki
jo je tiho miril, češ, takšni so, ti katoličani.

Turjačan pa je vzdignil preplašenega
Gregorja, stisnil ga k sebi, poljubljal ga, in
solza jeze in žalosti se mu je zasvetila v
očeh. Kmalu je odpravil njega in rednika,
sedel k meni in mi začel pripovedovati.

„Nekaj časa sem še mislil prikrivati
svojo skrivnost“, je dejal; „a ker je prišla
na dan, nič ne de in naj bo tudi prav. Najbolj
prav seveda bi bilo, ako bi ne imel
ničesar prikrivati, ali tudi, ako bi bil takoj
razkril vse, kar me je težilo. A človek ne
ve vselej, kaj bo najboljše.

L. 1552. sem stal s svojim polkom na
Švabskem in se mudil dalj časa v mestu
Bazelu, kjer sem se seznanil s hčerjo poštene
meščanske rodbine. Obljubila sva si
zakon in praznovali smo zaroko. Po mnogih
sitnostih in ovirah mojih sorodnikov, katerim
nevesta ni bila jednakorodna, se je
približal dan poroke. Toda v življenju se
zvrši marsikaj drugače, kakor si človek
misli in želi. Ko smo se najmanj nadejali,
dojde nujno povelje, da imamo takoj sedlati
in odriniti proti mestu Metzu. Kaj se je bilo
zgodilo? Posebna ljubčka cesarja Karola V.
sta bila, kakor vam znano, kneza Viljem
Oranski in Moric Saški, prvi kalvinec, drugi
luteranec; prvi se je vzdignil baš tedaj proti
cesarjevemu sinu, španskemu kralju Filipu,
ter mu bo najbrž iztrgal Nizozemsko. Moric
pa je takoj vso moč, podeljeno mu po cesarjevi
dobrotljivosti obrnil proti dobrotniku,
napadel ga zavratno, in toliko da ga ni ujel,
ko je moral cesar po noči bežati pred njim
iz Inomosta v Beljak. Francoskemu kralju
pa je predal ta poštenjak najvažnejša obmejna
mesta, med njimi Metz. Tako je prišlo
povelje, udariti na Metz, da si zopet osvojimo
odpadlo trdnjavo. Kako težko sem se ločil
od neveste, si ne morete misliti. Ko so jezdili
tovariši iz mesta, sem jaz še jemal slovo od
objokane deklice, ki se ni dala utešiti, naj
sem jo še tako zagotavljal, da se vrnem v
par tednih, in da ji bom pošiljal poročila o
vsaki priliki. Kakor bi bila slutila, da se ne
bova videla nikdar več! Zgrinjali so se vojaki
od vseh stranij, veseli in glasni; jaz sem
ostal tih in žalosten. Kjerkoli sem srečal
popotne trgovce, katerim sem smel zaupati,
dajal sem jim pisma na svojo nevesto, da
bi jo tolažil, sam potreben tolažbe. Pričelo
se je dolgočasno obleganje brez pravega
boja, brez pravega mirú. Kakor solnčni dnevi
v megleni zimi so me parkrat razvedrila
njena poročila, polna ljubezni in gorečih
prošenj, naj je ne pozabim; potem na moja
pisanja nobenega odgovora več! Lotila se
me je silna nepotrpežljivost. Začel sem prositi
dopusta, prosil na vseh mestih, kjer sem
se nadejal uslišanja: a gluha so bila ušesa
povsodi; povsodi se je trdilo, da me nujno
potrebujejo. Stopil sem pred poveljnika, očital
mu, da me zadržuje iz gole zlobe in rotil
se, da uidem, ako me ne odpusti. Tedaj pa
sem zvedel, da se baš moji sorodniki trudijo
preprečiti moj zakon s tem, da me zadržujejo
pri vojakih v nadi, da pozabim neljubo
jim nevesto. Jaz sem odkrito povedal
povod svojih prošenj in zastavil moško besedo,
da se vrnem v dveh tednih. Sredi zime
sem hitel v Bazel. Hude slutnje so mi težile
vso pot srce. Prešlo je bilo skoro že leto,
in pol leta ni došlo nobeno poročilo. Kaj
pomenja to! Prišedši v mesto, sem brž dobil
znano hišo in odprl znana vrata; a odzdravili
so mi neznani obrazi, in reklo se mi je,
da ona rodbina ne biva več v tej hiši. Po
dolgem iskanju in popraševanju sem dobil
sestro svoje neveste in razveselil se v nadi,

da sem dosegel svoj namen. A sprejela me
je neprijazno in zavzela, se, da sem se sploh
še vrnil. Meni pa se je krčilo srce v strahu,
kaj da bom slišal. Rotil sem jo pri zvesti
svoji ljubezni do neveste, naj me ne muči,
ampak pové, kaj da se je bilo zgodilo. In
zvedel sem: umrla mi je bila nevesta, umrla,
in jaz sem bil tako daleč! Zvedel sem, da
se je odposlanec mojih sorodnikov trudil z
denarjem in z grožnjami pregovoriti jo, naj
se odreče svojega ženina, češ da se itak
več ne briga zanjo. Toda zaman je bil ves
trud: ni za denar, ni za grožnje ni bila na
prodaj njena zvestoba. Tako je čakala in
koprnela v upanju in strahu in bridkostih.
Porodila mi je sina in umrla. Koliko sem
pretrpel, ko sem čul, da je uničena mojega
življenja sreča, kako proklinjal sorodnike
svoje in svojo slabost, ki se je dala toliko
časa slepiti! A nobena žalost, noben kes ne
popravi, kar se je zagrešilo. Prinesli so mi
sina, malega angelčka, ki se je sladko nasmejal
nesrečnemu svojemu očetu. Bridkomila
tolažba mi je bilo dete, ki me je tako
živo spominjalo matere in v sladki onemoglosti
me sililo, da poplačam njemu, kar sem
se bil zadolžil njej. Da, da, poplačal ti bom,
sem sklepal, in osrečil te, da naju bo zadovoljna
in potolažena gledala iz nebes prerano
umrla mati. Prvi sklep je bil, da vzamem
dete precej s seboj, da je odgojim sam ter
mu po zakonu pridobim svoje ime. Prva
misel je vselej najboljša ali najslabša, ker
jo vdahne ali Bog ali hudič; potem pa začne
človek dodajati svoji slabosti, da nastane
zmes pol dobrega, pol slabega. Tako sem
začel preudarjati tudi jaz. Človek je samec;
ne more skrbeti za takega otroka, ki potrebuje
mehke ženske roke; treba najprej
zagotoviti zakonitost; kaj bi govoril! Zmagali
so premisleki. Prepustil sem dete njegovi
teti in z radodarnostjo plačeval svoj
dolg in miril svojo vest. Vrnil sem se pred
mesto Metz in potem, ko se je bilo brezuspešno
obleganje opustilo, v domovino.
Samotaril sem na svojem gradu in živel v
spominih. Prihajali so sorodniki, vabili me
v družbe, ponujali mi to in ono imenitno
nevesto, ki bi povzdignila veljavo in vpliv
naše rodbine, in pregovorili so me. Podoba
mojega sina je sehnila bolj in bolj v mojem
srcu. A kakor kazen za to pozabo me je
zadela smrt hčere in sina in izpraznila mi
grad in vse življenje. In ko mi je iztrgala
smrt iz srca vse poznejše podobe, polastila
se ga je tem živeje prva nepozabna, da je
odslej ni mogla pregnati ne zabava, ne družba,
ne opravki. Čim bolj sem zatiral spomine,
tem čvrsteje so se mi vzbujali. Po dnevu,
kadar sem bil sam, me je klical moj Gregor,
naj ga ne tajim, naj se ga ne sramujem, in
v sanjah je iztegoval ročice proti meni in
me objemal kakor nekdaj roka njegove matere.
Jaz pa sem odlašal in tolažil se, da
pride čas, ko se vse odkrije, ko pritisne
moja žena iz ljubezni do mene mojega sina
na svoje srce. A treba je bilo premagati prej
rodbinske predsodke, ki živé v ženskih srcih
z mnogo večjo silo nego v moških. Nastali
so verski razpori, nesloga v zakonu, prepiri
v rodbini, kakršnih ne morem opisati.
Čim manj pa mi je ostajalo nade, da se mi
izpolni želja, tem bolj me je vleklo srce k
sinu. Včasih sem hotel popustiti svoj dom,
da bi živel ž njim v tujini; potem zopet se
mi je zdelo, da poskrbim bolje za njegovo
bodočnost, če ga vzamem k sebi. A naj bi
se zgodilo kar koli, dalj nisem mogel živeti
brez njega; skoprnel bi bil sam. Tako sem
ga privedel sem v svojo srečo in tolažbo;
če bo pa tudi njemu v srečo, kdo ve! Da
se nisem bal po nepotrebnem trdega srca
svoje žene, je pokazal današnji dogodek, in
ne nadejam se, da se omeči, ker je preponosna
na svoje ime, svojo rodbino, svojo
krepost. Tako trpimo za svoje grehe, in
drugi za naše, luteranci pa se spogledujejo
in zavijajo oči, češ takšni so! A resnično
povem, bolj se sramujem svoje neodločnosti
in slabosti nego hipne zmote vroče
krvi.“

Tako mi je pripovedoval gospod Jurij
Turjačan. Jaz sem mu podal roko, miloval
ga in tolažil, da izteče vse še po sreči, ker
se bo gospej gotovo priljubil zali dečko.
Gospod je zmignil z rameni in šel.

Doma ga je čakala še večja puščoba,
zakaj odpustiti in pozabiti ni znala gospa. Vsa
družina se je ločila v dve stranki, gospodovo
in gospejino; preprosti ljudje in zlasti
katoličani so se držali gospoda, ker je bil
dober in vljuden; samopridni oblastneži pa,
ki so pričakovali več koristi od gospejine
odločnosti, od vpliva njenih sorodnikov in
od moči lutrskega plemstva, zlasti vsi tisti,
ki so sprejeli novo vero, so stopili na gospejino
stran, in lahko si mislite, da je ta
prevagovala. Oboji pa so si nagajali in kljubovali;
in kadar se je govorilo o mladem
Gregorju, so ga imenovali jedni mladega
barona, drugi pa grajskega pankrta. Težava
mi je bila braniti, da niso take besede došle
do nedolžnih njegovih ušes. A on se je
oklepal svojega očeta še tesneje, in vsa
otročja ljubezen, ki se tako rada deli na očeta
in mater, se je izlivala iz kipečega srca le
v jedno srce, očetovo. Do solz me je večkrat
ganilo videti, kako se poslavlja sin od
očeta kakor za večnost, in drugi dan, kako
leti v njegov objem, kakor bi se ne bila
videla že leta in leta. Kar je bilo v srcu,
to na jeziku: a med burne izraze prisrčne
radosti se je prikradel sedaj pa sedaj plašen
dvom in zvedava negotovost in temna slutnja.

„Gospa baronica je pač moja mačeha“,
je včasih dejal očetu. „Zato me nima rada.
A kaj to! Kakšne zgodbe sem slišal jaz
doma o mačehah ali pisanih materah! Kako
so bile te hudobne, in kako so mučile svoje
pastorke! A tem je pomagal vselej kak
angel, če so bili dobri in pridni. Zato se
jaz včasih bojim mačehe, včasih pa ne; saj
mi bo pomagal kak angel.“ In stisnil se je
k očetu in gledal mu v oči, kakor da bi ga
prosil, naj ga brani. Tedaj se je lotevala
tudi očeta otožnost in skrb za bodočnost
svojega sina, in ne brez razloga. Saj se je
toliko posvetoval z juristi, vlagal prošnje,
trkal tu in tam, kjer je mislil, da mu bodo
pomagali pozakoniti sina. A vsa pota in vse
prošnje so bile brezuspešne. Upirala se je
žena in ž njo vse sorodstvo.

Gregor pa je rastel in se razvil v zalega
mladeniča, da ga je bil vesel, kdor ga je
videl. Naučil se je bil, kolikor sem ga
mogel naučiti jaz; mnogo spretnejši pa je
bil jezdec, borivec in strelec, in radoval se
je učitelj, gospod Turjačan sam, da ga prekaša
učenec. Govoril in sanjal je sedaj mladenič
le o lovu in vojski in bitkah, in dolg
čas mu je začelo biti pri gozdarju v hosti.
Dobro srce in ljubeznivo vedenje je ohranil,
a prijemala se ga je silna naglost, da je ob
malenkostih včasih vzplamtel kakor živ
ogenj. Morebiti je bila vendar premehka
naša vzgoja. Svoje razmerje h grajski gospodi
je seveda spoznal polagoma, in to
spoznanje je netilo ljubezen do očeta, a tudi
črt proti gospe Heleni in sorodnikom, na
katerih veliko jezo se je ponosno imenoval
Turjačana.

Jedenkrat mu pade v glavo obiskati očeta
na žužemberškem gradu. Zastonj mu je branil
Brodnik. Meč ob bok in samostrel na hrbet,
in hajdi na konja! Vsi niso poznali brhkega
jezdeca; vsak pa je gledal za njim, kdor ga
je srečal. Ko prijezdi v Žužemberk, zavije
naravnost v grajsko dvorišče, skoči s konja
in ukaže hlapcu, naj ga oskrbi. Nosil se je
tako, da so hlapci in strežaji sicer osuplo
gledali in se jezili na tihem, a slušali so, in
nihče si ni upal ustaviti ga. Stopil je v obednico
baš h kosilu. Pogledali so gospod in
gospa in predikant Sivec in dva gosta,
kakšen nov gost da prihaja, in se čudili.
Gregor pa je hitel odločno in moško k svojemu
očetu, pozdravil in objel ga, poklonil
se vsem drugim, naj jih ne moti njegov
prihod, prisedel in velel slugi, naj mu postreže.
Ogorčena se je ozrla gospa v gospoda; a
rekla ni nič, ampak vstala in šla. Gospod
Sivec se je nemirno presedal na stolu in
preudarjal, ali bi popustil gospo ali kosilo.
Obsedel je, a držal se je grdo in jedel z
jezo. Ujezilo pa je bilo tudi gospoda Turjačana,
da je prišel sin nepovabljen in nenapovedan.
A samosvestni njegov nastop in odkrito,
plemenito vedenje je vzbudilo hitro
očetovo ljubezen in ponos in pregnalo nejevoljo.

Gregor pa je ostal na gradu in izkušal
od začetka pridobiti si naklonjenost gospe

in gospoda predikanta s postrežljivostjo.
Zaman! Vse poskuse je odbila ženska prevzetnost;
in gospod Sivec je le namigaval,
da bi se dalo morda kaj doseči, ako popusti
rimske zmote in sprejme vero grajske gospe
in vse kranjske inteligence. Tako se je naveličal
Gregor nehvaležnega truda in se ni
brigal več ne za gospo, ne za predikanta,
še bolj preverjen, da je vera njegovega očeta
boljša od vere gospe mačehe. Pisano ga je
gledal v gradu še marsikdo drug; a ker ni
razumel Gregor nobene šale in znal sukati
meč nič manj spretno nego jezik, niso se
drznili nagajati mu oni, ki so se prikupovali
gospe, in živel je mirno brez skrbi. Gospodu
pa je kmalu zagrenilo radost spoznanje,
da črti Helena Gregorja sedaj še
huje, in da se bo tem manj dala pridobiti
za pozakonitev. Prihajali so tudi opomini
od sorodnikov, naj se ne sramoti ime slavne
rodbine. Tako je vlekla moža na jedno stran
očetovska ljubezen, na drugo oziri na ženo
in sorodstvo, in silno je trpel v tem dušnem
boju, katerega je zaman prikrival bistremu
očesu ljubečega sina. Spoznal je Gregor na
svojo bridkost, da je njegova prisotnost postala
očetu vir nesreče, in takoj sklenil odreči
se svoji sreči in ostaviti domovino.
Premišljeval je, ali bi ušel skrivaj ali razodel
komu svoje misli, in odlagal ločitev, ki mu
je bila tako bridka, od dne do dne.

Neprijeten dogodek v gradu je pospešil
zvršitev njegovega sklepa. Obiskali so barona
Jurija sorodniki, med njimi dva mlada
barona. Vsi so seveda prezirali Gregorja in
mu kazali, da ni jednakoroden; a Gregor je
ostal miren. Ko pa sta ga začela dražiti
mlada barona in popraševati, kakšne imenitne
rodbine da je bila njegova mati, se je
spozabil in potegnil meč. Barona sta zbežala
in s kričanjem razburila ves grad. Gostje
so bili razjarjeni; gospa je razlagala, da
mora trpeti take stvari vsak dan, in gospod
predikant je dodal, da, kjer ni prave vere,
ondi vlada hudobnost in pregreha.

Drugega dne se je že poslavljal oče od
Gregorja. Dal mu je bil zvestega služabnika,
dal priporočila do svojih vojnih tovarišev,
oskrbel ga z denarjem in daleč ga spremil.
Ko ga je bil še blagoslovil, odjezdil je hitro
sin, a iz daljave se je še ozrl nazaj, kjer je
stal oče in brisal si oči in želel, da bi mogel
iti za sinom. Otožen je jezdil ves dan okrog
in prišel tudi k meni, ker se je bil navadil
veselje in žalost deliti z menoj, in tožil je
kakor očak Jakop, ko je bil izgubil Jožefa.

Žena je postala pač prijaznejša po odhodu
Gregorjevem; a gospodu je presedala
neiskrena prijaznost izvirajoča iz žolča, ne
iz srca. Skaženo je bilo vse življenje. Dušni
nemir in vedno nezadovoljnost pa je čutilo
tudi telo. Začel je gospod medleti in hirati.
Razjasnilo se mu je lice le, kadar je dobil
pismo od svojega sina. Kazat je je hodil
samo meni: in pač se je smel radovati. Čast
mu je delal sin, nosil se je moško in hrabro
po bojiščih in hitro napredoval, ljubljen in
spoštovan od prednikov in vrstnikov. „Rad
bi ga še videl!“ je preudarjal včasih gospod.
„A to so samoljubne želje; zanj je boljše,
da je drugje. In vendar bi mislil človek, da
mora takega mladeniča, ki mu ga ni para v
vsem sorodstvu, vsakdo, vsakdo rad imeti;
a ni tako, bogme! ni tako. Ljubiva se midva
tako goreče, a pomagati si ne moreva. Vse
zaman! Na otrocih se kaznujejo grehi očetov.
Trpeti morava dva, jaz po pravici, on po
nedolžnem, zaradi mene.“

Tako so mu tekli temni dnevi, redko
kdaj obsejani s svetlimi žarki. Čim bolj pa
se mu je nagibalo življenje k zatonu, tem
bolj je hrepenel po sinu; ne da bi si bil
upal katerikrat s kako besedo razodeti mu
tega hrepenenja. Saj je bil preverjen, da
bi se vrnil sin takoj in bi njegova vrnitev
pomenila novo nesrečo v družini. A če bi
Gregorju samemu bilo to prišlo na misel,
kako srečen bi bil oče, da bi ga mogel objeti
in pogladiti po mehkih laseh in pogledati
mu v svetle oči, naj bi bila morala tudi
takoj zopet vsaksebi! Tako je živel mož, ki
so mu tolikanj zavidali. Na vse zadnje je
obnemogel pod neizpolnjenimi željami in zatajevanjem
in žalostjo; vlegel se je, in nič
več se nisva videla. Poskusil sem parkrat
obiskati ga; a zavrnili so me, da potrebuje

bolnik mirú in ne mara obiskovavcev. Gospa
ima vajeti v rokah in predrznost in nasilnost
protestantov raste po Žužemberškem in
Soteškem. Gozdarja Brodnika, ki je moral
dati hčer v grad za deklo, posebno črté ter
mu nagajajo kolikor morejo; podložnike silijo
poslušati lutrske pridige v grajski kapeli,
in ubogo, preprosto ljudstvo je vse
zbegano in ne ve, katera vera da je prava,
katera kriva, in blodi v zmoti, ne da bi se
zavedalo. Vse se bo pa še shujšalo po gospodovi smrti;
in Bog ve, če je dobil Gregor
še živega, in kako se bo godilo njemu samemu!
Grozne reči bomo slišali morebiti
jutri.“

To je bila župnikova povest, ki jo je
končal s tiho molitvijo za ljube znance, za
katere se je bal. Lenkovič je bil zaspal med
pripovedovanjem, in vikar Polidor je dremal
poleg postelje. Spravila sta se tudi ta dva
k počitku. Vojaki pa so stražili, dokler ni
mirno prešla noč.

IV.

Na vse zgodaj je prišlo iz Ruperč-vrha
pet Lenkovičevih vojakov z obilnim strelivom.
Lenkovič se je vzbudil, ko je priplavalo
solnce izza Gorjancev. Rana ga je bolela,
da ni mogel gibati roke. Župnika in vikarja,
ki sta šla maševat, sta spremljala dva
oborožena vojaka; drugi so stali pripravljeni
za pomoč, „zakaj marsikdo“, je dejal Lenkovič,
„se bolj boji puške nego Boga“. Ko
je pozvonilo, je prihitelo mnogo ljudij, katerih
niso preplašili naduti grajščak in njegovi
hlapci. Teh je tudi prikoračilo nekaj;
a ko so zagledali oborožena vojaka in druge
pripravljene, so se od daleč ustavili, nekoliko
pozabavljali in se razšli, tako da se
je mirno opravila služba božja. Ko pa se je
vračal župnik, so mu začeli pripovedovati
ljudje, kakšne grozne reči da so se sinoči
godile v Žužemberku, da je po gradu vse razbito
in razdejano, da se je bojevalo vso noč,
in da je ubitih trideset ljudij, med njimi
žužemberški Turjačan in njegov sin Gregor.

„Kar sem slutil“, tarnal je župnik, „vse
se je zgodilo, in še hujše.“ Ko so še govorili
o teh dogodkih, je prirožljalo po cesti
doli zopet krdelo jezdecev, in spoznali so
takoj, da so glavarjevi. Na čelu je jezdil
sam glavar in na njegovi levici grajščak
soteški, Šajer. Da se menita o župnišču, se
je lahko razvidelo iz njunih pogledov in iz
Šajerjevega živahnega miganja in kazanja.
Lenkovič je ukazal duri dobro zapahniti in
ob vseh oknih se pripraviti s puškami. „Kdor
se približa na deset korakov, ustrelite ga,“
je velel.

„A je deželni glavar“, pripomnil je polglasno
vojak.

„Če je sam belcebub“, ga je zavrnil gospodar.

Med tem je bil že stražnik iz župnišča,
zapazivši tri konjenike, ki so bili obrnili
konje proti župnišču, zavpil: „Stojte, fantje!
Če ne, se bo sprožila puška.“ A niso marali.
Puška je počila, in jeden jezdecev se
je prijel za desno uho, odkoder se je pocedila
kri; obrnili pa so konje vsi trije.

„Ta predrznost, gospod glavar, ta predrznost!“
vpil je grajščak Šajer in vil roke.
„Sedaj je prilika — sam Bog nam jo je dal
— uničiti tega vražjega Lenkoviča. On je
še jedina opora papistov; ž njim se bo strla
kači glava. Porabimo priliko; drugič je
ne bo.“

Glavar je gledal s temnim očesom župniško
zidovje, ne sicer veliko in visoko, a
trdno. Videl je okna zatvorjena in na vseh
koncih majhne line; in kakor obrne jež,
kadar se zvije, bodice na vse strani, tako
so gledale puške iz vseh lin, na vse strani,
pripravljene izpregovoriti važno besedo. Nekoliko
jezdecev se je razpršilo in začelo
obkroževati in ogledovati malo trdnjavico;
a kdor je prijahal nekoliko bliže in zagledal
cev molečo proti njemu in ob cevi svetlo
vanj obrnjeno oko, se je hitro sklonil na
konju in odjezdil hitreje, nego je bil prijezdil,
kakor se naredi prostor, kamor se
obrne medved, kadar ga gonijo in napadajo
psi.

Izkušeni deželni glavar je vedel, kako
lahko se branijo, kako težko osvajajo tudi
majhna poslopja. V svesti si je bil, da bi
bil naskok brez uspeha, prazne grožnje proti
Lenkoviču pa smešne. Premislil je, da bi
napad na Lenkoviča vzbudil mnogo hrupa
in se mu od deželnega kneza, nadvojvode
Karola, hudo zameril; spomnil se je slednjič
Lenkovičevega očeta, s katerim sta se skup
bojevala toliko let. Pustil je Šajerja govoriti,
mahati in jeziti se, skočil s konja in

šel sam proti župnišču in klical, če sme obiskati
gospoda Lenkoviča. Odgovorilo se je,
da si šteje Lenkovič to prijaznost v veliko
čast. Zatvorjena vrata so se odprla in za
glavarjem zopet zaprla. Videl je gospod
Herbart, da so glavna vrata trikrat zapahnjena,
da je hiša polna oboroženih hlapcev
in streliva za cel mesec. Nasmehnil se je
prisiljeno in menil, da so pripravljeni kakor
proti Turku.

„Smo, hvala Bogu“, je odgovoril hlapec.

„Kolika nesreča, gospod Lenkovič!“ pozdravil
je glavar bolnika, ki mu ni mogel
podati desnice. „Vaše ime zaleže za petsto
mož, in vi ne morete na vojsko!“

„Kaj se hoče! Tudi meni bi bilo ljubše in
slavnejše, če bi streljali name Turki, ne domačini“,
dejal je Lenkovič in predstavljal generalnega
vikarja Polidora in župnika soteškega.

„Kot zaščitnik zakona“, je dejal glavar,
„bi vas moral pravzaprav jaz vse pregnati
iz tega zavetišča.“

„Gospod glavar,“ nasmehnil se je Lenkovič,
„siloma nas ne preženete brez topa,
če privedete še dvakrat toliko vojaštva; s
pravico nam pa tudi ne pridete do živega,
ker si nismo v svesti nobene krivice.“

„Kako ne, ko ste pregnali Šajerjeve
hlapce in branite gospodu Šajerju ravnati
kakor mu drago z izpraznjeno župnijo, kateri
je on varih!“

„Ni tako, gospod glavar. Šajer sam hoče
izprazniti župnijo in hoče nekaj najti, kar
še ni izgubljeno. Toda če mi kdo kaj vzame,
česar mu sam ne dam, ne vem, če si je prilastil
po pravici.“

„O tem bomo še govorili“, je dejal strogo
glavar. „Zadevo spravim pred deželni zbor,
takoj ko se povrnem z vojske.“

„Deželni zbor nima o tej stvari nič govoriti,
gospod glavar,“ dejal je Polidor. „Imetje
je cerkveno in zadeva cerkvena.“

„Gospod vikar“, dejal je glavar, „mi se
bojujemo za prostost vesti, za prostost mišljenja,
za prostost vere, ki nam je dražja od
imetja in življenja.“

„Zakaj pa potem črtite in napadate in
uničujete tiste, ki so drugega mišljenja in
druge vere? V imenu prostosti se je vzelo
katoliški cerkvi na Nemškem skoro vse
imetje, ki so ga ji bili podarili katoliški
predniki; in tu pri nas komaj branimo, da
se ne zgodi takisto. V imenu prostosti se je
izsililo načelo, da ima deželni knez odločevati
o veri podložnikov. Brez usmiljenja se
je izvedlo to načelo, kjer je deželni knez
protestant; kadar pa se hočejo naši knezi
ravnati po tem načelu, takrat je vse po koncu
ter jim kljubuje in nagaja. Kjer ima protestant
večino, tam ne pozna nobenega ozira
na manjšino; kjer pa je v manjšini, kriči, da
je zatiran, ako se ne da strahovati večina.
Vi napadate, mi se moramo braniti; a da se
sploh branimo, to vas jezi, da nas tožite po
pismih in knjigah in govorih.“

„Zadosti, gospod generalni vikar!“ zakričal
je glavar, rdeč od jeze. „Spoštovanje
do gospoda Lenkoviča mi brani, da vam ne
odgovorim tako, kakor bi zaslužila vaša predrznost.
A najin račun še ni sklenjen, in
varujte se me! Sinoči sem kaznoval po zasluženju
predrznega vsiljenca, vašega sovernika —.“

„Torej tudi mojega,“ dodal je Lenkovič.
Glavar ga je nevoljno pogledal, a se nekoliko
pomiril.

„Ko se vrnem z vojske srečno, če Bog
dá, izkušal bom pridobiti oblastvu in zakonom
veljavo, katero jim nekateri odrekajo;
a se bodo kesali, kakor gotovo se
imenujem Turjačan. Gospod Lenkovič, ozdravite
kmalu! Vi ste zapeljani, in midva se
bova kot poštena vojaka lahko pogodila.“

„Gospod glavar“, popravljal je Lenkovič,
„vi se motite, ako menite, da me je kdo
preslepil in zapeljal. Narobe; jaz sem osrčeval
gospoda župnika, naj se ustavi krivici,
ki ni samo njemu, ampak tudi župljanom
njegovim v veliko, morebiti večno
škodo. Krivic, pod katerim trpi dobra stvar,
nikakor ni prenašati.“

„Kaj je pravica, kaj krivica“, zavrnil ga
je glavar, „o tem ne bodeva odločevala
midva sama, ampak drugi sodniki, in dan
sodbe je blizu. Sedaj gremo nad zunanjega
sovražnika, potem se pa obrnemo proti notranjemu.

Obžalujem pa iskreno, da se vam
je pripetila nesreča, in bojim se, da bom
pogrešal vašega meča.“ Lenkovič je odgovoril,
da je že ukazal svojim vojakom, kdaj
in kje da se imajo pridružiti glavarjevemu
krdelu; želel mu je obilo bojne sreče in obžaloval,
da mu mora nasprotovati v soteški
stvari.

Glavar je odšel, in za njim so se zopet
zatvorila vrata. Ko je zasedel konja, je zdirjala
vsa konjica po cesti ob Krki doli.

„Ali se treseta, gospoda?“ nasmehnil se
je Lenkovič razjarjenemu vikarju in preplašenemu
župniku. „Nič bati! Beseda še ni
ubila nikogar. Kadar je nasprotnik najslabejši,
grozi se najhuje.“

„Bog nas varuj njegove jeze!“ tarnal je
župnik.

„Svoje jeze!“ popravljal je vikar. „Deželni
glavar je mogočen gospod, a bo zadel
ob mogočnejšega.“

„Sedaj smo brez nevarnosti,“ dejal je
Lenkovič, „ker je odšlo vojaštvo in ž njim
Turjačan in Šajer. Vrata naj se odpro, in
polovica vojakov naj odide.“

Moško vedenje Lenkovičevo je doseglo,
da se nihče več ni predrznil napasti župnišča
ali cerkve.

Ko se je storil mrak, in je Lenkovič nekoliko
zadremal, sta sedela v prijetnem večernem
hladu na klopi pred župniščem vikar in župnik
in se menila o znamenitih dogodkih važnega
časa. Ne daleč proč so balinali Lenkovičevi
vojaki. Po cesti doli pa je privozil z
voli star mož poln voz hišne oprave.

„Kam pa vi, gozdar Brodnik?“ vprašal
je župnik zavzet starega znanca.

„Po svetu, na stara leta“, bil je odgovor
in mož je pognal živino. Toda župnik ga je
ustavljal, naj vendar pove, kam da pelje in
odkod in zakaj.

„Gospod je umrl“, dejal je gozdar in
ustavil vola; „gospa me je zapodila iz službe
in vrgla iz hiše. Bom videl, če dobim še
kje kaj dela. A kdo mara za starca in za
katoličana! Saj smo reveži, da bi se nas Turek
usmilil.“ Župnik je prinesel okrepčila, silil
moža, naj se počije in pove, kaj da se je
bilo zgodilo v Žužemberku, ko pripovedujejo
ljudje tako grozne reči in tako različno.

Starec je sedel na klop, obrisal si pot z
obraza in začel pripovedovati: „Včeraj popoldne
sem šel v Žužemberk“, je dejal, „nekoliko
po opravkih, nekoliko, da bi zvedel,
kako je gospodu, in tudi zaradi hčere, ki
služi v gradu. Predikant Sivec jo nagovarja,
naj se poluterani in ga vzame za moža;
obeta ji vsakovrstne stvari, in gospa jo sili
v ta zakon. Jaz pa se bojim, da bi se ne
dala pregovoriti; zakaj mlada dekleta so vihrava
in ugajajo jim lepe besede in gosposke
suknje in zložno življenje; in ker Lenčika
nima več matere, moram jaz tem bolj
paziti nanjo.“

„Z logarjevim Janezom se je tedaj razdrlo?“
čudil se je župnik. „Lejte si, v nedeljo
sem ju bil tretjič oklical, in mislil sem,
da bo v ponedeljek poroka; a ni bilo ne
svatov, ne poročila. Torej razdrli ste?“

„O nismo mi razdrli, gospod župnik;
ampak gospa neče več dati dovoljenja.“

„Neznosne razmere!“ jezil se je vikar.

„Je tako“, prikimal je mož. „Gospa se
poteguje za predikanta, meni pa prizadeva
največjih skrbij. Saj veste, kakšen je svet
dandanes! Kar hoče veljati za kaj boljšega,
se ne meni več za našo vero, in ženske so
ničemurne. — V takih skrbeh sem zavil v
grad, ker sem sicer smel iti h gospodu,
kadar sem hotel. A včeraj je bilo drugače.
Zavrnili so me pri velikih vratih, češ da
ne sme nihče h gospodu; rekel sem, da grem
k hčeri; a sluge so se začeli norčevati, da
ne pridem v grad, dokler nisem grajskega
pridigarja tast. Kaj sem hotel! Sedel sem na
kamen nasproti gradu in čakal, če zagledam
hčer, da bi izpregovoril ž njo par besedij. Po
Žužemberku so govorili, da je gospod že
mrtev, ali da umira; da je dal poklicati župnika,
a da tega niso pustili v grad; da se napovedujejo
katoličanom še vse hujši dnevi; in vsak
me je vprašal, če vzame res Sivec mojo hčer.
Tako je potekala ura za uro, ne da bi bil
videl Lenčike, in zmračilo se je. Takrat pa
prijezdi po klancu gor osemnajst konjenikov,
in pomislite, kdo je bil načelnik! Gregor,

naš Gregor. Spoznal sem ga takoj; on pa
mene ne, ali pa me ni videl. Kaj da namerja,
to sem slutil; a grajski ljudje tudi. Baš, ko
so pridirjali pred grad, so se zaprla vrata
pred njimi. Gregor je kričal, da hoče videti
svojega očeta, rotil se in grozil, da pobije
po gradu vse, ako mu ne odpró; a pomagalo
mu je tako malo kakor meni moja potrpežljivost,
in s konjem se ne pride čez
ozidje. Tedaj pa je mignil Gregor jezdecem;
poskakali so s konj, izročili jih dvema hlapcema
in razpršili se po trgu. Ne dolgo, in
bili so zopet pred gradom z lestvami, ki so
jih bili po dve in več zvezali skup. Takoj
sem spoznal naklep, in izpreletela me je
groza. „Gospod Gregor!“ sem zavpil in skočil
k njemu. „Nehajte za božjo voljo! Usmilite
se sami sebe in poslušajte me!“ Zaškripal je
z zobmi, divje me pogledal kakor blazen
in dvigal težko lestvo. Predno so bili še
služabniki ob grajskih linah, so bile že lestve
prislonjene, in kakor ris je plezal Gregor,
karabinko čez pleča in meč v zobeh, prvi
po lestvi in drugi za njim, in tako na treh
krajih tovariši. Kakor bi trenil, so prelezli
ozidje, in kričanje in streljanje se je pričelo
po gradu. Kar se je godilo notri, sem izvedel
pozneje. Gospa se je bila zaprla v
svojo sobo, sluge se poskrili; a Gregor se
tudi ni brigal zanje. Hitel je v sobo svojega
očeta in ga našel mrtvega na odru. Vrgel
se je nanj in objemal ga in ihtel kakor
otrok. Med tem pa je bil ušel oskrbnik iz
gradú, ukazal bíti plat zvona, sklical podložne
kmete, in kmalu je prihitelo ljudij vse
črno, s sulicami, meči, koli, kosami in vilami
in obkolili so grad od vseh stranij.
Ako bi bil tedaj pobegnil Gregor, še bi se
bil rešil; kamorkoli bi bil udaril s svojimi
vojaki, povsodi bi si bil naredil z mečem
gaz skoz kmetiško vojsko. A ni se mogel
ločiti od trupla svojega očeta, in čas je potekal.
Po noči pa pridere s celo vojsko konjenikov
sam deželni glavar in zaskoči izhod
na vse strani. Ujet je bil Gregor. Oskrbnik
je odklenil vojakom skrivna vrata; polovica
jih je vdrla v grad, drugi so stražili zunaj,
in vnel se je krvav boj. Padel je Gregor ob
truplu svojega očeta, ko je bil pobil pet
nasprotnikov, padla po silni brambi večina
njegovih tovarišev, osem pa so jih pometali
Turjačanovi vojaki skoz line, da so jih lovili
na sulice stražniki spodaj. Tako je umrl
naš Gregor. Pogubila ga je grozna njegova
strast in brezsrčnost tistih, ki mu niso privoščili,
da bi bil videl še jedenkrat svojega
očeta.“

Samega gozdarja je pretreslo pripovedovanje,
da je ganjen umolknil in se zamislil;
duhovnika in vojaki Lenkovičevi, ki so se
bili približali, so strmé in tiho sopeč, da ne
bi preslišali nobene besede, poslušali strašno
zgodbo.

„Veliko groznega sem že videl in doživel
v svojem življenju“, je nadaljeval gozdar;
„takšne groze še ne, kakršne sinočnjo
noč, ko so ob gorečih bakljah metali trupla
skoz okna doli, jih slačili in odpeljavali čez
Krko. Ostal sem v Žužemberku, ker me je
bilo strah iti samemu domov. — Prihranil sem
tudi grajskemu biriču pot, ki mi je davi izročil
pismo, da nisem več grajski gozdar, in
da se moram takoj spraviti iz hiše. Bogme,
boljše je tako. Vedno bi me bilo strah sredi
gozda pod ono streho. Premislite! Ko grem
opoldne proti svojemu staremu domu in zavijem
po bližnjici proti Strmi strugi, udari
mi v nos mrtvaški duh in od daleč začujem
tropo krokarjev in kruljenje divjega merjasca.
Stresla me je strašna slutnja. Ker nisem
imel orožja razven samostrela, sem se urno
vrnil po shojeni poti domov, kjer me je
težko pričakoval Janez in popraševal po
Lenčiki. Pač sem ga malo potolažil, ko sem
dejal, da ni misliti na ženitev v takih časih,
ko se godé drugodi strašne reči. Ukazal sem
mu, naj vzame samostrel in sulico, in jaz
sem vzel meč in puško, in šla sva molče, jaz
razburjen in on bled od jeze zaradi svoje
neveste. Še glasneje so se drli tiči ob
Strmi strugi, in še se je čulo zamolklo kruljenje.
„Ali je mrhovina ali mrlič“, dejal je
Janez, in zagledala sva kakih dvajset golih
človeških trupel, ki so ležala križem kakor
drva, in krokarji so trgali meso, in merjasec
je mesaril jednega mrliča. Ustrelil sem,

da bi odgnal zveri, in tiči so se leno vzdignili
in obsedeli po bližnjih drevesih in drli
se še huje. Merjasec je vzdignil ušesa, naščetinil
kožo, mlel z zobmi in gubančil rilec,
tako da sva skočila midva vsak za svoje
drevo. Jaz sem zopet nabil puško, in Janez
je sprožil samostrel in zgrabil za sulico.
Prašič naju je gledal s krvavimi očmi in
godel, potem pa se obrnil in se izgubil v
gošči. Midva sva stopila naprej in spoznala
med tovariši ubitega Gregorja. Toda kakšen
je ležal pred menoj! Razbit, razmesarjen,
razdejan, komaj podoben brhkemu nekdanjemu
Gregorju. To je tedaj sin mogočnega
žužemberškega gospoda, sem si mislil, ta
mladenič, ki bi bil lahko po svojih dušnih
in telesnih močeh čast in ponos in veselje
svojcem, ta moj ljubljenec, ki sem ga jaz
vzgojil, ta junak, ki se ni bal nobenega človeka
in nobene zveri, ki je tolikrat prehodil
ta gozd, ki mu še za grob ne bi smel dati prostora!
Spogledala sva se z Janezom in razumela
se. Prinesel je od doma dve lopati in
zagrebla sva ostanke našega Gregorja. Bog
se usmili njegove duše in varuj nas prenagle
volje! Mimo tistega strašnega kraja
ne pojdem jaz več, in po ušesih mi še vedno
zveni krokanje in kruljenje in še vidim merjasca,
ki rije po človeškem drobu in mu
leti iz polnega gobca človeško meso. Zatorej
le proč, proč!“

„Toda ne nocoj!“ zadržaval ga je župnik
in zadržal tem lože, ker Brodnik sam ni
vedel, kam da naj se obrne. Spravil je pod
streho voz in živino, kamor mu je bil pokazal
župnik. Vikar je bil šel gledat, če je
Lenkovič že zdramljen, in pravit mu čudno
zgodbo žužemberško.

„Hčer Lenčiko bodete pa kar popustili?“
nagovoril je gozdarja zopet župnik.

„Poskusil bom dobiti jo nazaj“, zdihnil
je mož. „A kaj hočem sedaj, ko še sam

nimam doma! Izročiti jo moram Bogu in
moliti, da ne izgubi prave vere, dandanes,
ko vse odpada.“

Ni bil še izgovoril teh besed, ko pridirjata
na konjih po cesti doli moški in ženska.
Župnik in gozdar sta se ozrla in gledala z
roko nad očmi in gledala in nista verjela
svojim očem.

„To je Lenčika“! zakriči naposled Brodnik,
„Lenčika in Janez.“ Že sta ustavila pri
njih konja, in Janez je hitro razjahal in pomagal
Lenčiki s konja.

„Kaj pa to pomenja!“ čudil se je oče.

„Lenčika, brž se skrij!“ hitel je mladi
logar. „Za petami so nama; toda pri moji
veri: kdor se naju loti, ne odide živ.“

In res sta pridirjala dva hlapca žužemberške
grajščine in vpila, zagledavši in spoznavši
Janeza, da mora Lenčika ž njima nazaj,
da ju je poslala gospa, in da bo čutil Janez,
kaj da se pravi odpeljavati ljudi.

„Nikar tako ne kričita!“ dejal je Lenkovičev
vojak pred hišo. „Naš gospod potrebuje
mirú. Počakajta, da on razsodi, kaj da
je prav.“ Hlapca sta se jezila, robantila polglasno,
a morala sta počakati, kaj da se jima
odgovori.

Pred Lenkovičevo posteljo pa so stali
gozdar in logar Janez in Lenčika in pripovedovali
vsak svoje težave; Janez, da je bil
že trikrat oklican; da je gospa zadnji dan
brez vsakega vzroka preklicala dovoljenje
gospodovo zastran ženitve; da se je on naveličal
prositi in čakati; da je kupil po ceni
v Žužemberku, kjer je danes vse navskriž,
dva konja, posadil Lenčiko na jednega, zasedel
drugega in ušel ž njo.

„Kakor naši Uskoki“, smejal se je Lenkovič.
„Ti se tudi tako ženijo. Vsak ugrabi
in odpelje izvoljenko tako rekoč po sili.“

„Lenčike nisem nič silil“, pripomnil je
Janez in obrnil se, kam da se skriva dekle.

„Naših Uskokic navadno tudi ni treba“,
razlagal je Lenkovič; „in marsikatera se
jezi, da je nihče ne odpelje. Toda, Lenčika,
zakaj vendar nisi hotela ti vzeti gospoda
predikanta Sivca, da bi postala gospa?“

„Ker je protestant“, dejalo je dekle.

„Vrlo dobro, da se držiš prave vere.“

„Tudi je pust in siten človek.“

„To tudi še!“ smejal se je Lenkovič.

„In že čez petdeset let star.“

„Vrh vsega drugega! Prav si storila, da
ga nisi vzela. Ker je tedaj Lenčikina zvestoba
tako nepremagljiva, da je niti star in
pust in siten predikant ni mogel omajati,
kaj bomo storili, gospod župnik?“

Župnika je spravilo vprašanje v zadrego;
menil je, da cerkvenega zadržka pač ni, a
gosposka, gosposka! Na to se treba ozirati,
tej se pokoriti; drugače bodo sitnosti, sitnosti
tudi zanj in nove, ko je že starih
preveč.

„Gospod župnik“, dejal je vikar, „z vašim
dovoljenjem sklenem jaz ta zakon in prevzamem
vse sitnosti.“

„Oh, če ste tako dobri, gospod generalni
vikar!“ razveselil se je župnik in stiskal
mu roke.

„Gospa nima pravice zapeljevati podložnike
v krivo vero in siliti jih v tak zakon.“

„Sploh nobene pravice več“, dejal je
Lenkovič. „Gospod je dal dovoljenje in to
zadostuje. Tudi je gospejina slava že zatonila.
Žužemberk je last deželnega kneza, in
ker je umrl Jurij Turjačan, podeli lahko trg
in grad nadvojvoda Karol, komur hoče, in
upajmo, da ne pride v pest kakemu protestantu.
Tudi dobrodušnost ima svoje meje.
Briksenski škof je bil tudi podelil blejski
grad Herbartu Turjačanu, in luteranstvo se
je lepo širilo med škofovimi podložniki; nazadnje
pa so se gospodu škofu vendar odprle
oči, da je dal grajščino mojemu bratu
Ivanu, in sedaj kričé protestantje, da so zatirani,
ker morajo dajati nazaj, kar so bili
vzeli. Žužemberške gospe se ni treba nič
bati.“

„Torej ni nobene ovire več, oče“, dejala
sta hkrati Janez in Lenčika in prijela ga
vsak za jedno roko.

„Oh, najhujši zakonski zadržek še“,
vzdihnil je oče. „S čim se bodeta pa živila?
Na konjih vendar ne moreta po svetu. Niti
jaz nimam doma, niti vidva.“ Spustila sta
roki in tiho pobesila glavi.

„Oh, kako je star človek pozabljiv!“
udaril se je župnik ob čelo in stopil v sosednjo
sobo. Takoj je prinesel vesel med
pobito družbo, ki je premišljevala, kako bi
se dalo pomagati, mošnjo denarja z besedami:
„Dota je že tu, oče Brodnik!“ in izročil
mu je zapuščino nesrečnega Gregorja.

Popolno bi bilo veselje ubogih pregnancev
in onih, ki so čutili žalost in srečo ž njimi,
da ga ni zagrenil spomin tako grozno umorjenega
mladeniča. Tišino in molk je pretrgal
vojak, ki je vstopil z vprašanjem, kaj
da naj se odgovori žužemberškima hlapcema.

„Naj rečeta doma“, je dejal Lenkovič,
„da se lepo priporočamo gospe, in da je
povabljena pojutrišnjem na Lenčikino poroko
kot teta.“

Res so obhajali čez dva dni veselo poroko.
Cerkveni obred je opravil vikar Polidor,
in drug je bil Lenkovič, ki je bil že
vstal in nosil roko v zanjki. Pregnane Brodnikove
je vzel on v svojo službo ter jih
poslal na Otočec.

Minul je dober teden, in Lenkovič je že
mogel sesti na konja. Pustil je jednega vojaka
v župnišču, da ne bi strahu skoprnel
stari župnik, ter se napotil z vikarjem Polidorjem
na trdni grad Mehovo.

Zvečer sta došla na grad in v večernem
hladu sedela na utrdbi poleg velikega topa,
gledala proti Novemu mestu doli in menila
se o časih, žalostnih za cerkev in državo,
in kako bi se pomoglo, da bi se katoličani
ne dali slepo voditi od oblastnih in kričavih
nasprotnikov, ampak pogumno branili svoje
versko prepričanje. Želela sta deželi krepkega
škofa: ne takšnega, ki ga vse rado
ima, ampak pastirja, ki živi med svojimi
ovcami in jih varuje volkov; želela sta odločnega
deželnega glavarja, ki bi vladal v
zmislu habsburških knezov, ne po navodilih
samopašnih veljakov, in kakor se že prigodi,
vpletlo se je med pogovor tudi nekaj
medsebojnih poklonov. Nastal je molk, da se
je slišalo korakanje stražnika na stolpu proti
hrvaški strani, in sedaj pa sedaj hreščanje
lesa, ki se je usedal na grmadi iz nova
pripravljeni, da se zažge ob nevarnosti.

Najedenkrat pridirja pod grad na spenjenem
konju poročnik in kmalu za njim
drugi in tretji.

„To pomenja kaj posebnega!“ zavzel se
je Lenkovič. „Trije poročniki, drug za
drugim. — He, Marko, kaj prinašaš dobrega?“

„Milostljivi gospod, malo dobrega, veliko
zlega“, klical je poročnik. „Naša vojska
je poražena pri Budačkem ob reki Radonji.
200 mož je padlo, 2000 je ujetih.“

„Velika nesreča!“ vpil je od daleč drugi
poročnik. „Deželni glavar je ubit, njegov
sin ujet in le štirji ljudje so se rešili.“

Po belokranjskih hribih so že goreli
kresovi, in stražnik pod gradom je kresal
ogenj, da zapali mehovsko grmado. Kmalu
se je vzdignil pod gradom dim do grajskih
lin, in trop konjenikov je zdivjal z grajskega
dvorišča proti metliški strani, da bi zavračali
male oddelke sovražnikov in velike naznanjali.
Tretji poročnik je potrdil poročila
prvih dveh in dodal, da se je vzdignil
Ferhad-paša z vso vojsko, popolnoma premagavši
deželnega glavarja, nad Metliko.

Lenkovič je nadziral v gradu priprave
za sprejem pribežnikov in za turški naskok,
poslal brzega konjenika v Novo mesto, odkoder
je šlo poročilo naprej v Ljubljano in
v Gradec, in izpraševal ogleduhe, ki so jeli
prihajati iz gorjanskih gozdov z vsakovrstnimi
novicami. Zapisati je dal, kar je bilo
važnega, in poslal jih z novimi naročili po
stezah in prelazih.

Sporočila se je bila žalostna istina. Prva
nesreča krščanske vojske je bila, da se je
ni mogel udeležiti Lenkovič. Nobena reč ni
tako navduševala vojakov kakor njegova
mladeniška smelost in neomajno njegovo
zaupanje v Boga in v sebe; nobenega poveljnika
tudi niso tako ljubili. Saj jim je
bil Lenkovič pomočnik in tolažnik v vseh
nadlogah: v miru vesel družabnik, v bojni
vrsti zvest tovariš, čigar sokolje oko je najbolje
spoznalo, kje da treba zgrabiti nasprotnika,
in čigar težka roka je prevzemala
najnevarnejša dela. Pač je bil tudi Turjačan
pogumen in izkušen vojak, a lotevala

se ga je zadnje dni malosrčnost in otožnost.
Čez dan je premišljeval domači razpor; bolela
ga je zavest, da ne vlada dežele v duhu
in po volji deželnega kneza, in da bo morebiti
vendar ves njegov trud za lutrsko vero
brezuspešen. Po noči je vstajala pred njim
podoba grozno umorjenega sorodnika, iz
čigar srepih oči so se usipale sive strele
strastnega sovraštva in se zabadale v njegove
prsi, in v sanjah je čul zamolkli ropot,
ko se je zgrudil Gregor smrtno zadet na
mrtvo očetovo truplo, ki se je braneč sklonilo
nad sinom in s krvavo osveto pretilo
morivcu. Tudi noč pred bitko ni bila
mirna. Iz spanja je planil Turjačan, zmočen
od strahú in groze, in ni si več upal zatisniti
očij, da ne bi zopet zagledal strašnega
sorodnika. Pred zoro je ukazal sedlati konje,
miril in tolažil sina, katerega je bila preplašila
očetova otožnost. Brez upa zmage
se je spustil v boj, kjer odločuje bolj odločnost
in mirnodušnost nego moč. Bojeval
se je hrabro kakor vselej; a obkolili so ga
sovražniki in odsekali mu glavo, pobili ali
polovili in odgnali so v sužnost skoro vso
vojsko in ujeli tudi sina Turjačanovega.
Drago se je morala odkupiti glava in trup,
da se je moglo pokopati v Ljubljani. A odsekani
glavi so bili Turki odrli kožo ter jo
natlačeno poslali kot znak slavne zmage v
Carigrad. Pozneje se je odkupila tudi ta ter
se hrani še dandanes v turjaškem gradu;
takisto drago se je morala plačati oprostitev
Herbartovega sina.

Za gmotno blaginjo dežele je bil ta poraz
velika nesreča; zakaj zopet so pridrli Turki,
naskočili in vzeli mesto Metliko, požgali
ondi vsa poslopja in pobili ali odvedli v
sužnost vse prebivavce. Še hujši udarec pa
je bila smrt Herbartova za kranjske protestante;
ž njim se je bila zgrudila v prah
njih najmočnejša opora. Katoličani so dobili
pogum, da so začeli braniti pravice svoje
vere in ustavljati se lutrskemu plemstvu.
Še sedem let, in postal je l. 1582. generalni
vikar Polidor Montanjana prošt v Novem
mestu, potem še deset let, in postal je
l. 1592. baron Jurij Lenkovič deželni glavar
na Kranjskem, in še pet let, in postal je
l. 1597. Tomaž Hren škof ljubljanski, in Lutrovi
veri na Kranjskem je zapel mrtvaški
zvon.