I.

Ne jaz, ampak vojska je napisala to
povest, ki se je pričela pred desetimi
leti, se hipoma ustavila in se vnovič
začela snovati 27. julija 1914.

Nihče ni tega dne prijel ne za
koso, ne za cepec in še pomislil ni nihče, da bi
zadel sekiro in bi se napotil v gozd. Vsa polja
so molčala z gozdi vred tako smrtno molčanje,
da se ni vrnila niti jeka, ki so jo dramili vriski
odhajajočih.

In te vriske je poslušal edini Maticev France,
ki je odšel s sekiro v gozd, odšel samo zato, da
je sploh nekam šel, ko so šli vsi. Komaj deset
korakov od pešpoti, ki vodi s Kozjega hriba
na postajo, je zasadil sekiro v star štor, se vlegel
na listje, zakril obraz s klobukom in si podložil
za vzglavje sklenjene roke. Tako je obležal. Iz
doline se je slišalo drdranje voz, petje vojakov,
vmes hropenje tovornega vlaka in žvižgi lokomotiv.
Maticev je bil žalosten. Dobro je vedel,
da ga je marsikdo zavidal zaradi njegovega nezadolženega
pol grunta, zavidal ga to uro marsikateri
gospodar, ki je odhajal, in mnogo žena
z majhnimi otroki, ko je moral mož na vojsko.
Vse to je vedel France in preteklo nedeljo tudi
slišal blagrovanje ljudi: »Kaj se ti mara, Matic!«
France se je ljudem nasmihal, skomizgal s širokimi,
težkimi pleči in si je mislil čisto nekaj drugega,
kar so mislili ljudje. In vso noč je bila ta čisto
drugačna misel pri njem, zjutraj se je zbudila z
njim in ga gnala samotnega samca v gozd.

»Blagrujejo me,« se ga je takoj lotila misel,
ko je poležal komaj četrtinko ure. »Sam Bog ve,
ali so resnično ljudje taki hinavci, da to govore,
ali so tako nespametni, da ne vidijo, da je moja
domačija pusta podrtina, ko ni v njej ne smeha
ne joka, da je groblja, ki se je vsakdo ogne. »Kaj
se ti mara!« O ljudje!«

France se je bridko nasmehnil izpod krajcev
klobuka. »Vsaka hiša danes joka: Jokajo matere,
jokajo žene, otroci, žlahta — in jaz nimam nikogar,
da bi jokal za njim, in ni nikogar, da bi se zjokal
nad mano. Groblja, še cesar se te ogne in te
ne pokliče.«

France je obždel tako na listju in ni več
slišal ne voz, ne petja iz doline. Celo par komarjev,
ki sta plesala in pivkala nad njim tako dolgo,
da sta se mu vsesala na lice, ni občutil in jih ni
odgnal. Čutil je samo mračno spoznanje, da je
nesrečen, ko nima nikogar, da je pusta razvalina,
štor v gozdu, ob katerem se ustavi človek, da
sede nanj, se odpočije in gre spet brez slovesa
svojo pot in ne pomisli nikoli več na parobek,
kjer je počival. Še enkrat se je domislil ljudske
zavisti in se je še enkrat bridko nasmehnil. Nato
ga je spreletela nenadoma tista misel, ki se je je
tako grozno ustrašil včeraj. Resnično se je tudi
danes zgrozil nad njo, toda ne več s tolikim
odporom. »Bog ve, če ni božja volja tako,« si je
miril vest in se začel vdajati pregrešni misli, ki
je segla nazaj za deset let in še več ter se ustavila
na rojstnem domu Dožánove France, ki je sedaj
žena Blaža s Kozjega hriba.

Tri leta je zahajal Maticev France k Dožánovim.
In sosedje so ga takoj prvo leto obsodili,
da hodi na oglede.

»Kdaj bo?« so ga vpraševali.

»Bo že enkrat,« je odgovarjal France in
se smejal.

In Franco so nadlegovale dekleta:

»Ali te je že vprašal?«

Franca je bila v zadregi in se je izmuznila
odgovoru, kakorkoli je mogla.

France je pa zahajal še drugo in še tretje
leto k Dožánovim in vselej se je pripravil in
sklenil, da vpraša njo in očeta. Ko je bilo pa
treba izreči besedo, se je beseda ustavila in je
ni mogel izgovoriti. In kadar se je vračal po nezgovorjeni besedi domov, se je vselej jezil nase,
dokler se ni že blizu doma prav takisto otresel
jeze in se potolažil:

»Čemu prazne besede, ko je stvar tako narejena,
da vem jaz in ona in vsi brez besedi,
kako je in da ne more drugače biti.«

Ali zgodilo se je, da je Maticev France zašel
v boj, dasi se ni nikdar pretepal. Iz boja je prišel
v zapor, in ko se je vrnil, ni bilo France več na
domu. Bila je žena Blaža s Kozjega hriba, Francetu
je bilo, da bi bil rjul in begal po gozdu kakor
Kajn, pa ni. Tri dni je ležal zarit v mrvi, nato
je tri dni popival, potem se je vrnil na dom, se
prespal in se lotil dela.

Prvo leto se je ogibal Blaža in še bolj France.
Blaža se je ognil, če se je zlahka mogel, pred
Franco je pa ušel v grmovje, če ji ni mogel
drugače izpod nog. Ljudje so ga ženili in mu naštevali
neveste. Celo Blaž ga je večkrat opozoril:

»France, oženi se!«

France je odgovarjal vsem enako:

»Saj bi se, pa se ne znam.«

In vselej je bušil iz njega čuden smeh, da se
ga je vsak ustrašil, in v par letih je bila sodba
splošna: »France ostane samski. Ni mu namenjeno.«

In v par letih ga je celo minil strah pred
Franco in Blažem. Blaž ga je večkrat poprosil
za priprego in France je začel hoditi h Kozjeku.
Otrokom, ki so ga klicali za strica, je prinašal
rožičev in bonbonov, jih pestoval, jim delal vozičke
in mlinčke in žale misli ni bilo v njegovi
duši. Le tuintam se je še oglasilo kakor zavist
in žalost, posebno na večer, ko je njegova pobožna
sestra Lojza tiho prebirala »Cvetje z vrta svetega
Frančiška«, naglušna dekla Jera pa dremala na
zapečku. Takrat je včasih primerjal svoj tihi dom
z Blaževim, kjer je bilo v vsakem kotičku polno
življenja, in se mu je za hip stožilo v tej tihi
puščobi. Toda vselej si je pomagal in se premagal:

»Mora že tako prav biti.«

Ta dan, ko je pa izbruhnila vojska in je
zvedel, da mora tudi Blaž nanjo, je izbruhnilo
tudi v njem. Ubita zavist je vstala od mrtvih,
obletela ga je pregrešna slutnja, da morda Blaž
pade — in potem ... Ves se je stresel ob tej
misli in z molitvijo jo je dušil in molil za Blaža.
In ko ga je Blaž ves žalosten naprosil, naj zorje
in naj pogospodari, ko ga ne bo doma, in mu
takorekoč izročil vse v varstvo, ga je bilo tako
sram skušnjave, da si ni upal pogledati Blažu v
oči. In danes, ko je ležal v listju, ga je obletela
vnovič s tako silo, da je pešal in opešal.

»Saj sama ne bi mogla. — Kar nič drugega
ji ne bi kazalo. — Morala bi se omožiti. —
Ampak, moj Bog, Blaž naj le živi in naj se vrne.
Samo tako mislim, če bi bilo namenjeno — Bog
ve, da mu ne želim hudega.«

Tok misli se je ustavil. Ali sam ni vedel,
kdaj so se začele tiho in zalazno snovati dalje.
V mislih je gospodaril na Kozjem hribu: k Blaževi zemlji je pripisal svojo, hišo pa je izročil
sestri in še njivico poleg nje toliko, da bi živela
in Bogu služila brez skrbi in revščine. Do smrti
samo. Po smrti bi jo zapisal Janezku, najmlajšemu,
ki ga je posebno ljubil. — Morda pa Bog še njemu
da kakega otročiča. — Seveda potem bi moral
imeti vse ta, ne samo hiše in njivice. Vso njegovo
zemljo. — In zvečer v hiši bi bilo vse živo in
otroci bi mu ne rekli več stric, ampak ate. —
In Franca! Saj jo je Blaž imel rad; kar je res,
je res. Ampak jaz vem, da se bo pomladila pri
meni, tako bi ji stregel.«

Ob misli na Franco se je ustavil in se pomudil.
Vsa mlada je stala pred njim, slišal je njen
smeh, videl njene dolge, težke kite, njene oči,
ki so znale govoriti, in njeno hojo, ki je bila taka,
kakor nobene druge.

Francetu je silila kri v glavo, slišal je udarce
srca, da se je prebudil iz omotičnih sanj, se naglo
dvignil in sedel. Ko mu je zdrsnil klobuk z obraza
in je odprl oči, ga je zaščemelo solnce, ki je
svetilo z viška nanj. Moral je za hip spet zaklopiti
oči, preden je izpregledal. Tihe bukve so
stale naokrog, tisti nad njim je bil odlomljen
vrh, mimo katerega je sijalo nanj solnce.

Ko je dodobra izpregledal, se mu je zdelo,
da se je odnekod vrnil, s poti, ki je bila grešna.
Spet ga je obšel sram, da je glasno zavzdihnil:

»Moj Bog, da sem tak revež.«

Hitro je pobral klobuk, izdrl sekiro iz štora
in se lotil prve bukve, prav tiste, ki je imela
odlomljen vrh. Naglo je udarjal, dokler se ni
bukev nagnila in hreščeč padla med sosede, ki
so ji kakor v slovo podrti na tla zamahovale z
vejami, ki so se tekom let prepletle in prerasle
med seboj. France si je obrisal pot s čela, se
naslonil ob toporišče in gledal posekano bukev.

»Takle sem jaz,« se je hipoma domislil. »Drevo
brez vrha, ki se polagoma suši.« Naslonil se je
niže, da so se mu široka pleča dvignila in skoro
zakrila vpognjeno glavo.

Takrat je zaslišal za hrbtom korake, ki so
šumeli po stezi, nastlani z listjem. Takoj je dvignil

sekiro, obsekal na porobku kvišku štrleče trske,
kjer se je odlomilo deblo, in vsekal na štor križ,
da si ne bi brusil ob njem krempljev hudič. Nato
se je šele obrnil in pogledal na pot.

Po poti se je vračala Franca s kolodvora.

France je zinil, da bi izpregovoril besedo,
kakor si jo je pripravil za kogarkoli. Toda ob
pogledu nanjo je obtičala beseda v njem in v
zadregi je dvignil sekiro ter jo ogledaval, če ni
dobila škrbine.

»Ali si že v drveh?« je izpregovorila Franca
kratko in šla svojo pot.

Prvi hip je bilo Francetu, da bi zbežal pred
njo v grmovje kot je tolikrat pred desetimi leti.
Ali danes ni mogel in ni hotel. Z dolgimi koraki
je krenil proti njej.

»Ali je šel Blaž?« je vprašal, da je sploh
izpregovoril.

Franca se je ustavila.

»Kaj ne, kako nas je zadelo? Kdo bi si bil
mislil!«

»Res je hudo, Francka.«

Spet ni mogel reči kaj drugega. Ušla mu je
beseda Francka, kakor je imenoval Blaževo, ko
je bila še dekle. Ustrašil se je te besede in se
je je razveselil, kakor bi bila nenadoma zabrisala
deset let.

Tudi Franca jo je občutila in ga pogledala z
objokanimi očmi.

»Hudo je, pa se ne boj, Franc-a,« je pogrknil
in pljunil, ko je s silo ustavil besedo Francka,
ki je sama od sebe hotela iz srca.

»Vidiš, jaz bi pa rad šel na vojsko, ki me ni
prav nič škoda. Seveda, če je pa človek zanič,
je pravzaprav za vse zanič.«

»Kaj govoriš, France? Ne smeš tako. Ko bi
vsi šli, kdo bi nam kaj obdelal?«

»Zaradi dela se kar nič ne boj. Vse bo storjeno.
Blaž me je naprosil.«

»Ko je bil tako skrben. Od maše je pritekel
še enkrat domov, da je vse pregledal in mi sporočil.
Oh, jaz kar mislim, da ga ne bo več.«

Franci so se ulile solze.

Francetu se je smilila tako resnično, da si
mu niti za hip ni upala prejšnja misel v glavo.

»Ne jokaj, Francka,« je rekel mehko in zaeno
občutil, kako grozno je neroden, ko bi jo moral
tolažiti. Franca si je brisala oči, on je pa vnovič
mislil na drevo brez vrha in je bil jezen sam nase.
»Najbolj žalosten in tih je bil naš. Drugi so
peli in vriskali. Blaž mi še besedice ni mogel
reči, ko je šel v vagon. Kar skril se je in nič
več se ni prikazal. Oh, boš videl, da to pomeni
nesrečo.«

Franca je glasno ihtela, France je drgnil z
roko po toporišču sekire, ki jo je držal na levici,
kakor bi jo pestoval, in mrmral: »Oh, no! Bo že!
Hudo je!«

Franca si je spet otrla lice z robcem, ki je
bil ves moker od solza.

»Z Bogom, France! Prosi Lojzo, naj moli zanj.
Ona je tako pobožna in molitvena.«

»Bom prosil. Lojza je zares pobožna. Saj bom
jaz tudi molil, vsi moramo moliti zanje.«

France je bolj jecljal nego govoril. Silno neljubo
mu je bilo, da se je Franca tako naglo
poslovila. Sicer ni čisto nič vedel, kaj bi ji rekel
in kako bi jo tolažil. Zdelo se mu je, da bi ne
vedel in ne znal drugega storiti, kakor da bi jo
dvignil na svoje orjaške roke, kakor Janezka,
če je jokal, in bi jo tešil. Nezavestno je stopil
par korakov ob njej in besedoval:

»Le nič se ne boj zaradi dela. Vse vam bom
podelal. Nič me ne skrbi. Poglej!«

Hotel je reči, poglej, kak hrust sem, pa ni
rekel. Le z močnimi, težkimi rokami je stiskal
toporišče.

»Z Bogom!« je ponovila Franca in ga pogledala,
ko je zvijala mokri robec, »Te bomo že
prosili, ko bo treba.«

»Nič — prosili,« je hitel France in ni mogel
ostati za njo, »Saj imam oči, da bom videl. Le
zanesi se name.«

»Poldne zvoni!« je rekla Franca, ko se je
oglasil tenki glas zvona sv. Marjete, se ustavila,
prekrižala in začela moliti.

»Pozna sem,« je rekla po molitvi in pospešila
korake.

France je obstal na mestu, držeč klobuk vrhu
toporišča, ki ga je bil postavil med molitvijo na
tla. Gledal je za Franco in kar misliti ni mogel,
da je to žena, da je mati šesterih otrok.

»Tole je pravzaprav vse, če ima človeka kdo
zares rad na svetu. Če tega ni, čemu ti njive in hiša
in gozd. Nerodno motovilo si in odveč sebi in vsem.
— Oh, ko bi za mano kdo takole jokal, kot za
Blažem joka Franca — o — sesekati se dam na
kosce od Turkov in Srbov in Rusov in od vseh
sovražnikov in v obraz bi se jim smejal.«

Preden je Franca krenila navzdol proti domu,
se je skrivaj ozrla nazaj.

»Moj Bog, kako me gleda,« jo je spreletelo,
ko ga je videla, da je stal golorok in močan sredi
poti in nepremično zrl za njo. V njenem srcu se
je hotelo dvigniti nekaj, kakor lepi spomini, ki
se jih vsa žalostna ni razveselila.

France pa je opazil njeno kretnjo in ji je bil
hvaležen zanjo.

II.

»Kaj ti je, France?« je ogovorila rahlo
sestra Lojza gospodarja in obstala
začudena pred podom. Snela je
obramnice, da ji je zdrknil težek
koš plaže, ki jo je natrgala v zelniku, na tla. S predpasnikom si je
obrisala pot s čela, prijela za ogle ruto in si jo
popravila in prevezala na glavi. Nato je stopila
bliže brata, si oprla v bok roke in ga gledala.

France je klečal na tleh in razdiral gepelj.
Odvijal je vijake, snel vratilno ploščo, jemal izpod
nje zobčasto kolesje in je natikal na staro vrv.

»Ali je pokvarjen?« ga je vprašala sestra
vnovič, ko ji ni odgovoril.

»Zakaj?« je revsnil France med delom, nastavil
iglico na železno zagozdo in bil nanjo s
kladivom, da je letelo skozi ušesa.

»Potemtakem te res ne razumem.«

Zagozda je izletela iz dolbine in padla Lojzi
pred noge. Pobrala jo je in mu jo izročila.

»Zarjavela je,« jo je ogledaval France.

Tedaj je prišla še dekla Jera iz hleva in se
ustavila ob Lojzi. Na polnem žehtarju so kipele
bele pene pomolzenega mleka.

»Čemu razdeva?« je sunila Lojzo s komolcem.

Lojza je skomizgnila z rameni.

France je dvignil gonilne droge, ki so bili
napeljani skozi steno na pod, in jih nesel na voz.
Počil je z dlanjo ob dlan, da si je otresel prah
in prst, ki se je prijela rok.

»Jera, le brž scedi mleko in pridi pomagat,
da naložimo mlatilnico.«

»Kam pa jo boš vlekel? In sedaj pred mlačvo?«

»Hodi!« ji je pokazal France z roko proti hiši.

Jera je godrnjala in odšla, a brundala in godla
vso pot, še v veži, kjer je točila v latvice. Lojza
je šla za njo in jo pogovarjala: »Ne jezikaj mu.
Saj je gospodar. In tako jezno gleda danes. Le
nikar ga ne draživa. Še klel bi. Čigav bi bil pa
greh?«

Lojza je naglo postavljala latvice na polico
v vrsto drugo ob drugi in silila Jero, da sta šli
za Francetom, ki je imel mlatilnico že pri vozu.

»Tam primita, je lažja. Na tem koncu bom
sam.«

Napele so se mu mišice na rokah, mlatilnica
se je obesila čez lestve in se nagnila v voz.

»Držita,« je zavpil in skočil na voz. Tamkaj
je zgrabil za stroj in ga postavil med lestve tako
naglo in s toliko silo, da se je Jeri zapletlo krilo
in se je spotaknila ter padla. »Živina,« ga je
zmerjala in se pobirala.

»Ali si se udarila?« jo je Lojza prijela in ji
pomagala.

France je pa stal na vozu, velikan, in se
smejal:

»Kakor smet si, Jera. S sapo bi te podrl.«

»Mm,« je pomolila Jera brado naprej in se
mu popačila. »Saj vem, kam prepelješ. K Jančarju.
Kar priženi se tja, ko si več tam, ko doma.
Mm —« se mu je še enkrat namrgodila in šla
jezna v hišo. Franceta je očitek spekel, da je
jezen planil z voza in iskal, kaj bi vrgel za
Jero.

»Hu —« je začel.

Lojza je pristopila naglo k njemu.

»Nikar, France! Ali je ne poznaš?«

»Vidiš, Lojza, ti si sestra in imaš vendar
nekaj pravice pri hiši, pa si tiho. Ta jezik me
pa objeda — hu —« Dvignil je kladivo, ko je
pobiral orodje s tal, in ga zavihtel proti hiši, kjer
pa ni bilo več Jere.

»Ne meni se! Saj je vendar prav, če pomagaš.
Le pojdi in ji omlati, pa ne kolni!«

Lojza je šla kuhat večerjo, France je povezaval
voz, Jera je pa godla in se znašala nad živino
v hlevu, ko se ni mogla nad drugim.

»To so tuji ljudje,« je razmišljal France, ko
ga je bolela Jerina beseda. »Če imaš ženo, si za
gospodarja pri hiši, če imaš deklo, si — hlapec. In
ko ji nič ni mar. Ona dobi svoje, če toča pobije
ali karkoli; boli gospodarja, ne nje. In vendar:
Nak, ne smeš. Še del usmiljenja ne smeš opravljati,
če ni njej za voljo.«

Klobuk na očeh, je prišel hud večerjat; ko
bi ne bilo Lojze, bi ne bilo ne besede in ne molitve
ta večer.

Še svitalo se ni drugo jutro, ko je že France
napregel in zapeljal mlatilnico in gepelj na Blaževo
dvorišče. Nikogar ni klical. Konja je privezal v
hlev, mu vrgel šop sena ter se lotil dela. Že prej
je imel vse ogledano, kam bo postavil. Tiho je
odvezal vrv, tiho dvigal kos za kosom z voza.
Ko je nastavil prvi kol, da ga zabije v tla in pritrdi
vratilo, mu je obstala dvignjena roka in si
ni upal udariti. Spomnil se je France in otrok.

»Zbudim jih.«

Postal je, sekiro del na rame, z levico se
oprl na pripravljeni kol in gledal na okna. Prav
takrat pa se je za rdečimi zavesami v oknih
posvetila luč. France je udaril po kolu. V tiho
jutro so doneli udarci, po vasi so se oglašali
petelini.

Ko je bil prvi kol zabit, se je odprlo okno.

»Dobro jutro, France! Preveč si priden!«

France se je ozrl proti oknu in videl za njim
v mraku in slabi luči belo postavo, ki sta jo
črtali dve črni progi — dve težki kiti.

»Bog daj, Franca! Ne vstajaj! Le poležite še
eno uro. Dotlej ga postavim.«

»Zaspalo se mi je. Koj pokličem še deklo.«

Bela postava je zginila od okna, rdeča zavesa
se je spet spustila čeznje in žarela v motnem
sijaju.

France je nastavil drugi kol in zabijal.

Prav takrat se je pa od plota, ki je ograjal
Jančarjevo dvorišče, odtrgala ženska postava in
hitela po tesnem kolovozu v sencah leščevja in
robide proti Maticu. Izpodrencano krilo je udarjalo
na gole meče, preveliki, razhojeni škornjičniki
so se izmikali z nog in votlo klokotnili ob vsakem
koraku. Ko je bila ženska dosti daleč, je
začela polglasno mrmrati, dokler se ni blizu Matica
ustavila in se vsa zaripljena od hoje in jeze obrnila
nazaj po kolovozu proti Jančarju in požugala
s pestjo: »Sram te bodi! Fuj, prešuštnica!« Nato
je šla tiho na dvorišče, sedla na trato pred drvarnico
in stisnila glavo med dlani ter se tiho
raztogotila do solz. Niti opazila ni, da se je zdanilo,
in tudi slišala ni, kako so že tuintam zakrulile
podne dveri, ki so jih odpirali gospodarji ali pa
dekle. Tudi pri Maticu so se odprle vežne duri
in Lojza se je začudila, ko je zagledala Jero
sključeno na tnalu.

»Jera!« jo je poklicala.

Dekla je dvignila glavo in rekla:

»Kaj praviš?« Z rokami si je brisala oči in
vstala.

»Ti jokaš?« je omenila Lojza.

»Stran pojdem,« je začela Jera, ki je, dasi
naglušna, redno slišala vse, kar je bilo njej prav.

»Ne bodi čudna, Jera, in ne ženi si vsega
tako k srcu. Potrpimo, lej jo.«

»Saj potrpim. Samo tega, kar sem sedajle
videla, ne bom.«

»I kaj neki? Strahove, kali?« se je Lojza prijazno
nasmehnila.

»Še več ko strahove. Veš, da sem šla za njim,
ko je odpeljal gepelj, in sem se skrila.«

»Jera, to je grdo,« se je razhudila Lojza.
»Gospodarja takole zalezavati. To je že natolcevanje
in je greh.«

»Greh, aha, greh! Ko je pa ona tam govorila
z njim skozi okno taka, razmahedrana, kakor
poštena ženska z moškim ne govori nikoli — to
pa ni greh. In kako jo je on gledal! To je prešuštvovanje
in pri takih jaz ne bom služila. Ko se
mu je izmuznila, lisica, in ga zvodila za nos, sem
bila jaz dobra. »Le ostani, Jera, Jerca, vidiš,
Lojza je bolehna, nič ne hodi proč,« me je preprosil
in sem res ostala do danes in mu nisem
bila v spotiko nikoli in sem delala za dve in se
še zmenila nisem, ko so vsi rekli: Jero naj vzame.
Saj je ne dobi boljše. Če nima dote na kupe, ima
pa roke za dve — o — roke in tudi sicer sem
za tolikanj že, kakor ta Franca, kozjebrda prešuštna.
Jaz grem.«

Jera je odločno zamahnila z rokami, stisnjenimi
v pesti, da sta se na hrbtu skoro srečali.
Lojza je pa stopila do nje in jo umirila bolj z
znamenji kakor z besedo. Za roko jo je prijela
in jo odvedla v hišo.

»Ne pojdeš, Jera, ko te jaz ne pustim. Le
pomisli: če bi sedaj šla po enajstih letih, kaj bi
rekli ljudje? Samo s tem, če zdajle greš, sredi
leta, ob največjem delu, obrečeš našo hišo.«

»Ne, naše ne bom. O njej pa povem vsakemu.
Drugega ne zasluži taka nastava,«

»Jera!«

Lojza je dvignila prst, oči so ji žarele in vse
čelo se je prepreglo z gubicami.

»Jera, ali nimaš vesti? Kradla bi, dobro ime
bi vzela in nedolžni! Jera, Jera!«

»Ni nedolžna!«

»Je, in ti natolcuješ!«

Jera je gledala v tla in si začela zapenjati
moderc. Nato je odšla v kamro, od koder se je
vrnila mrka na delo, Lojza je kurila na ognjišču
in gledala zamišljeno v plamene, dokler ni polglasno
izrekla: »Slutila sem Jero in nisem verjela.
Danes se mi je pa razodela.«

Ko je vzšlo solnce, je bila pri Jančarju vsa
družina okrog Franceta. Gepelj je bil postavljen,
France je samotež pognal praznega. Zobje so
natančno ubirali, prazna mlatilnica je gladko tekla.

»Tlic, hi-jo-hi,« je koracljal Janezek v srajčki
za Maticem, ko se je sam vpregel in vlekel
prazno vratilo. France ga je dvignil in posadil na
debelo oje in zavrtil še enkrat, da se je deček
peljal naokrog. In tedaj je nastala zavist med
otroki in na oje so morali vsi, razen Ferjana in
Micke, najstarejših dveh.

Franca je stala in gledala. Ko so se pripeljali
otroci naokrog, jim je velela: »Dosti! Le na tla!«

»Še, še, stric, še, še!« so vsi otroci naenkrat
zaprosili in bingljali z bosimi nogami na ojesu
ter se branili na tla.

»No, mama, pa pusti še enkrat,« je prosil
France za otroke.

»Naj bo,« je rekla Franca in srce se ji je
smejalo, ko je slišala otroški krik in — hijahot —
pa gledala v oje napreženega »strica« — Franceta.

»Tako! Sedaj je dosti!« je rekel France.

Otroci so pa prosili: »Še, še! hijoho!«

»Ubogati!« se je zresnil Matic in gledal izpod
čela. »Mamo moramo vsi ubogati; še jaz, ki sem
že velik.«

France je pogledal Franco, ki se mu je nasmehnila.
Otroci so zlezli z ojesa.

»Torej, križ božji, kar začnimo. Ječmen, jeli?«

Franca je potrdila in potegnili so voz h kozolcu
ter pričeli nalagati. Medtem so prišli dninarji:
tri dekleta in bajtar Luka.

»Ho,« se je čudil France, ki je visel v kozolcu
za lato. »Kaj nas je! Kot toporišč! Če se poprimemo,
bo drevi kozolec do malega prazen.«

Franci na vozu se je smejalo in vsa vesela
je bila. Ko je Matic natezal vrv okrog žrdi, da je
pokala, ga je občudovala. In ko je iztegnil roke,
da ji je pomagal z visokega voza, je zardela,
kakor mlada deklica, in je naglo odšla v kuhinjo.
France se je pa takisto zmedel in je izpregovoril
prve besede dninarjem, ko jih je razpostavljal,
tako tjevendan, da ga ni nihče razumel, kaj bi
rad. Ponovil je še enkrat:

»Manca, ti tukaj podajaj snopje, otroci je bodo
reševali, Johana, ti boš devala v mlatilnico, saj
si že pri nas večkrat, Luka, ti veži otepe in jaz
bom drugo, kjer bo treba.«

Zapregli so živino. Drrr — — je zapela mlatilnica
in začela požirati suho klasje.

Roke delavcev, ki so doslej stali, poslušali
Franceta in se pogovarjali, so se zganile. France
je hodil okrog njih, prijel in pomagal sam tamkaj,
kjer je videl, da kdo komaj zmaguje, zavpil z
glasom, ki je premagal ropot in šum mlatilnice:
»Le poženi, Ferjan!«, »Otroci, naglo snope!«, »Manca,
pazi na prste!«. Iz poda se je kadil prah, dninarjem
je tekel pot po licih, ženskam so se na lase, kolikor
jih je gledalo izpod rut, nasedale tenke pleve, da
so bile vse, kakor bi nenadoma osivele.

Gospodinja Jančarica je prišla pred pod in
vprašala Matica:

»Kaj naj jaz?«

»Nič, Franca, ti nič,« je hitel mimogrede
Matic in zmetaval z vilami slamo.

Vse dopoldne so prenehali toliko, da so prepregli
in grede nekaj prigriznili. Kozolec se je
praznil, nihče ni zinil besede, ko ni utegnil.

Ko je Franca poklicala: »Južinat!« so se vsi
oddahnili. France je izpregel voli, delavci so si
otepali prah in brisali znoj, ki jim je v umazanih
curkih črtal lica.

»Presneto si nas gnal, Matic,« je rekel bajtar
Luka, ko so sedali okrog mize pod hruško.

»Jaz? Jaz že ne! Delo žene, delo!« se je
smejal France in pomežiknil Franci, ki je postavila
skledo na mizo.

Franca ni hotela videti njegovega hudomušnega
mežikanja, s katerim ji je hotel dopovedati:
»Vidiš, če sem jaz zraven, se takole dela.« Potegnila
je z Lukom:

»To je res, Luka. France misli, da so vsi
ljudje železni kot je sam. Preveč jih tiraš!«

»To je stroj, Franca! Ali naj mlatilnica prazna
drdra in naj kolesa sama sebe jedo? To ni tako,
kakor stari pikapok, potem pa fajfa, potlej opravljanje
in naslanjanje na cepce — kdo bo to gledal?
Zato sem si napravil gepelj. Ali to pa tudi
rečem: Sedaj nam daj, Franca, dve uri oddiha,

nam in živini. In če vsakemu primakneš par desetic
na plači, ne bo zato nobene izgube.«

Luka in dninarji so zadovoljno potrdili Francetu,
in ko je zadišalo pleče na mizi in ob njem
steklenica kakor cekin čistega hruševca, je prešla
vsa slaba volja.

Po obedu so se zleknili na trato in začeli
pogovor o vojski. Pridružilo se jim je še nekaj
sosedov.

»Nič ne bo z vojsko,« je začel Marinček.
»Cesarji se bodo pomirili.«

»Bog jih pomiri,« je zdihnil Luka, ki je imel
tudi sina vojaka.

»Ne bodo se,« je ugovarjal Korent. »To je
ista kot v krčmi: če se samo dva spreta, ni sile
in je kmalu mir; če se pa vsi križem nahrulijo,
je svitek in teče kri. In to je sedaj. Saj so si
cesarji in kralji tako napovedovali vojsko, kot bi
kvartali. Ne bo miru.«

»Bo,« je ugovarjal Marinček, »Zakaj pa vojaki
ne gredo naprej? Že mesec dni so v Ljubljani,«

»Nič se ne boj! Še prekmalu pojdejo,« je
trdil Korent.

»Jaz pa zato mislim, da se ne zmiré, ko
delijo podpore. Na Dunaju že vedo. En mesec bi
ne bilo nikogar kraj in bi podpor ne bilo treba,«
se je oglasil France.

»Jaz pa pravim, da podpor sploh ne bi bilo
treba.«

»To ni res, sosed Korent. Pomisli Miklavževko
in Mano. Po sedem otrok imata in nič drugega.
Za božjo voljo, ali naj jih bo hudega konec?«

»Res je, Jančarica, ti si previdna. Taki morajo
dobiti,« jo je hvalil bajtar Luka.

»Ne rečem, če taki,« je trdil in popravljal
svojo Korent. »Ampak dobile so ženske, ki imajo
grunte in živino in so prodale fižola na cente. In
še kako drago! Pa dobe.«

»I, katera je taka, da ni v potrebi in je dobila?« je zagovarjala Franca.

»Kozjeglavka! Pravijo, da ima denar na kapitalu,
več tisoč — in je dobila.«

»Je, je,« se je oglasila Johana, dninarica.
»Srečala sem jo, ko je nesla iz štacune tak koš
kave in sladkorja, da so ji naramnice pokale.
»Podporo nesem, podporo,« se je hehljala in je
bila rdeča kot cvet. Od soka gotovo ne.«

»No, slišiš, Franca!«

»I, pa naj ima. Jaz ji privoščim.«

»Ti bi tudi morala položiti zanjo, Franca,«
jo je opozoril France.

»Jaz? — Ne bom.«

»Zakaj ne?«

»Ker me je sram. Podpora — podpora — to
je vbogajme. In Bog ne zadeni, da bi kdaj jaz ali
kdorkoli od naše hiše trkal za vbogajme. Toča
nam je pobila, živina padla, pogoreli smo — takrat
ste nam sosedje res veliko zvozili — nikoli vam
ne pozabim — ampak beračali nismo. Jaz že ne
prosim za podporo.«

»Jaz tudi ne, kakor bi se mi prilegla,« je potegnil
s Franco Luka. »Ljudje so tudi nespametni.
Saj cesar vendar nima, da bi kar vsem valil: Na,
tle imate.«

»Ti ne razumeš, Luka,« ga je ustavil France.
»Jaz sem pa bral v časnikih in sem slišal med
ljudmi: To podporo bo treba enkrat vso nazaj
plačati pri davkih. In kdo jo bo? Miklavževka,
ali Boštečka, ali čevljar Torgelc, ki imajo od
danes do jutri. Plačali jo bodo grunti. In zato
pravim: naj jo bodo tudi gruntje deležni, ti tudi,
Franca.«

Francetov dokaz jih je iznenadil. Celo Marinček,
velik nevoščljivec, je prišel v zadrego in
je pomišljal, preden je mogel ugovarjati.

»Ne rečem, France, kar praviš, utegne biti
res. Toda plačevali bomo vsi. Kaj pa jaz?«

»Ti? Boga zahvali, ko nimaš nikogar za vojsko.
Same dekleta. Poglej Franco: moža je dala,
doma najema in se peha sama, kar more. Nazadnje
naj ji ga še ubijejo. To je druga, kot pri
tebi.«

»Takih ne bodo pobijali, sivcev!« se je odrezal
Košir.

»Bodo, bodo,« je vzdihnila Franca in oči so
se ji orosile.

»Naš je pri marškompaniji.«

»Kaj se to pravi,« je pozvedoval Korent.

»Ne veš?« je razlagal Luka, ki je bil nekdaj
vojak. »Ti bodo samo marširali in se ne bodo nič
vozili. To se pravi: marškompanija.«

»Ne verjamem,« je opomnil France.

»Pa ti vedi, ki nisi bil vojak in si zanič. Jaz
sem pa bil.«

France je izpil kozarec hruševca in mu ni
ugovarjal; preveč ga je speklo.

»Takole,« je položil kozarec na trato. »Najedli
smo se, naležali in nagovorili tudi. Pojdimo!«

Spet je završalo na podu, pod mlatilnico je
rumenelo zrnje pšenice in naraščalo v visok kup
ob steni. Vsak se je zatopil v svoje delo in molčal
in delal kot stroj brez misli. Samo Luka se ni
mogel otresti misli na podporo kljub prejšnjim
ugovorom in je do večera dodobra premislil in
sklenil, da se oglasi — seveda skrivaj — pri županu.

Družina je že sedela pri večerji, ko je France
imel še vse polno posla krog gepeljna in mlatilnice.

Hodil je krog njih z laterno, snažil kolesje,
vlival olja v pušice, mazal zobe in pritrjal omajane vijake.

»Oh, France, pojdi no,« se je oglasila gospodinja
že tretjič na pragu in ga prosila večerjat.

»Koj, koj! Naj le jedo.«

Pa je še pokleknil in svetil na podu pod stroj.

Ko je stopil v hišo, so že molili po večerji.
Dninarji so se dvignili izza mize in Luka je rekel
Francetu:

»Zadnjega psi koljejo,« in se je zasmejal.

Ali že je vstopila Franca in prinesla v skledici
večerjo zanj.

»Luka, ne bodo me!« se je odkril France
in sedel za mizo.

»Za jutri vas pa spet prosim,« je šla Franca
za delavci in jih spremila do praga, od koder
se je slišalo v hišo skozi odprta okna od vsakega
posebe: Lahko noč.

Otroci, ki so jedli posebe s staro Uršo, so
priplezali za mizo k stricu in ga gledali. France
je naglo jedel in večkrat pogledal preko žlice
na Franco, ki je sedla na drugi vogal mize.

»Še molimo, če hočete,« je rekel Matic, ko
je položil žlico. »Doma sem zamudil.«

»Le kar,« je rekla Urša in snela molek z
žeblja na steni. Vsa družina je pokleknila. Drobni
glasovi otrok so kakor mehke strunice zveneli
med glasove odraslih in ves zbor je podpiral
Francetov moški glas. Janezku je sklenila mati
rokce in ga posadila na krilo. Ali dolgo ni zdržal.
Prismukal se je k stricu, zajezdil njegovo mečo
in čvrljal: »Sveta Malija —«, dokler ni omagal
in zaspal. Ko je Urša navezala dolgo vrsto očenašev
in se spomnila vseh živih in mrtvih sorodnikov,
naštela in izročila Bogu vse dušne in
telesne potrebe, tedaj je vstala mama in vsi
otroci z njo ter so sredi sobe pokleknili in
dvignili roke k Mariji Pomagaj. Podoba je visela
na steni in ji je gorela lučka. Mama je narekovala
in otročiči so molili za njo:

»In sedaj, o Marija, te posebno prosimo za
našega ata. Varuj ga, brani ga! Pripelji ga nazaj
zdravega. Naj ga ne umori sovražnik. Ti mu stoj
ob strani podnevi in ponoči. Ti ga tolaži, ti ga
podpiraj in mu izprosi božjo pomoč, da ostane
pri njem vekomaj. O Marija roža, bodi počeščena
s svojim sinom Jezusom pettisočkrat! O Marija
roža, bodi počeščena s svojim sinom Jezusom
desettisočkrat! O Marija roža, bodi počeščena
s svojim sinom Jezusom stotisočkrat — zdaj in
na vekomaj. Amen.«

France je klečal in poslušal. Glava mu je
klonila do klopi in preden je bilo molitve konec,
sta kanili dve debeli kaplji iz njegovih oči, ki si
jih je obrisal z rokavom, ko je vstajal, in s plahim
glasom je razsodil:

»Takole vam rečem, da se ne more in ne
sme zgoditi žalega tistemu, za katerega taki in
tako molijo.«

»Božja pota so čudna, kdo jih ume,« je
vzdihnila Franca in ukazala otrokom, da gredo
spat s teto Uršo. Tudi France je čutil, da mora
iti, a je vendar še obsedel in čakal. Ko sta bila
s Franco sama, je povzel pogovor od opoldne:

»Franca, ne zameri, saj pojdem precej, a
samo to ti še rečem, ko sva sama: za podporo
moraš prositi!«

»Ne bom. Saj sem že rekla.«

»Zakaj se braniš denarja?«

»Sram me je. Pomisli, da bi šla k županu in
bi rekla: Ne moremo živeti — revščina je —
naredi mi prošnjo! — a — ne grem, ne.«

»K župniku pojdi! Saj dela prošnje skoro
vsem.«

»Tja bi laže šla, pa tudi ne grem.«

»Pojdem pa jaz. Za drugega se laže prosi:
Lej, porečem: Dolg ima, —«

»Če smo drugega plačali, bomo tega tudi z
božjo pomočjo —«

»Seveda ga boš. Saj s tem denarjam ne boš
plačevala dolga. Če pa dobiš za obresti, se ti bo
prileglo. In če druge dobe, kakor si slišala, in
jih ni sram, zakaj bi bilo tebe?«

»France, saj sem ti hvaležna, ko tako skrbiš.
A zaenkrat počakajva. Govorila bom še z Blažem.«

»Je tudi modro. Oh, veš kaj, Franca. Jaz
imam konja. V nedeljo naprežem in te peljem v
Ljubljano.«

France se je silno razveselil te misli. Franca
je za hip omahovala, potem pa rekla:

»Če si tako dober, le naprezi. Vzamem še
Ferjana in Micko seboj, da obiščeta očeta. Ga
še nista videla v vojaški obleki.«

In sedaj je France pomolčal in na tihem
občudoval modrost žene, češ, kako ima prav
zavoljo ljudi.

»Saj res. In morda še Janezka?«

»Ne. S takim je prevelik križ v mestu.«

»Kakor veš, da je prav. Torej v nedeljo —
in se vse pomenimo z Blažem.«

France bi bil še sedel, pa je gospodinja pogledala
na uro in se začudila: »Na deset gre.«

»Saj res,« ji je pritrdil Matic in vstal, »Kakšna
noč!« je pogledal skozi okno. »Pravzaprav bi
bilo najbolje, da bi šel kar na pod v slamo in
počakal jutra. Kaj bi krevsaril domov? Ni vredno.«

Tedaj je stopila Franca k njemu, ga prijela
rahlo za roko in mu pogledala v oči:

»France, ubogaj me in pojdi! Je bolj prav
tako.«

»Prav imaš,« je rekel Matic brez vsakega
premisleka in šel. Celó lahko noč ji ni voščil.
Franca je slišala pri oknu, ko ga je zastirala,
hitre, težke korake, ki so bežali čez dvorišče.
»Kdo bi mislil, da se ta hrust da voditi kot
otrok in da ima tako srce. Le kako, da sem si
prebrala?« Koprnenje se je budilo v njej in tisti
dnevi, ko je zahajal k njej — k deklici.

Franca se je okrenila od okna, lučka pred
Marijo je revno brlela. Zdelo se ji je, da še posluša
njeno in molitev otrok za Blaža. Ustrašila
se je in kes ji je presunil dušo. Popravila je brlečo
lučko, ji prilila olja, postala sredi sobe, kjer je
malo prej klečala z otroki, in molila s srcem:
O Bog, skušnjava je bila. — Marija, pomagaj —
sirota sem. Jaz nočem — nočem ...

France je hitel proti domu. Na desnici je
čutil gorko roko Franckino. Zdelo se mu je, da
ga pelje kot otroka, in on je ubogal, ker je vedel,
da drugače ne sme, ne more, noče. Ob njem je
šlo čvrljanje otročičev, na nogah je še čutil,
kjer je spal Janezek. Vse je šlo z njim: Franca,
otroci — vsa hiša.

Ko je potrkal doma na vrata in se je posvetila
v veži Lojzina luč, je vse izginilo in ga zapustilo.
Stopil je v vežo, v hišo — in zagledal
v njej sam dolgčas in puščobo.

III.

V nedeljo po Velikem Šmarnu je napregel
Matic koleselj in se odpravil po strmem kolovozu
v dolino. V dnu pri kapelici, kjer je bila
pot taka, da je bilo mogoče sesti na voz, je čakala
Franca z otrokoma. Ti so sedli na voz, Matic je
pa šel peš, dokler niso privozili na varno cesto.
Tamkaj je šele sedel na kozla in pognal.

Na cesti so dohajali mnogo voz, ki so bili
natlačeno polni mater in otrok.

»Vse jih gre obiskat — naše vojake,« je omenil
Matic in se obrnil nazaj na kozlu.

»Morda zadnjič,« je odgovorila Franca žalostna.
Matic se je obrnil spet naprej in švrknil
konja.

»Stric!« se je oglasil Ferjan. »Naj grem k
Vam sedet!«

»Pojdi, če mama dovoli.«

Franca je samo prikimala grede, ko je opazovala
voz, ki se jim je ognil. Pet otrok in štiri
žene so sedele na njem — žalostne kot Franca.

Ferjan je zlezel k Maticu na kozla in prosil
za vajeti.

»Ko bom gospodar, bom tudi jaz imel konja,«
je začel fantek in nerodno držal vajeti.

Matic je pazil nanj, učil ga vso pot, kam
naj potegne, če se s kom sreča, kam, če koga
prevozi. Večkrat je moral poseči sam po vajetu,
da niso zadeli ob kanton.

Čim bliže so bili Ljubljane, več je bilo voz.
Pri Figovcu, kjer so se ustavili, je bila stiska za
prostor v hlevu. Toliko je bilo konj.

France je peljal Jančarjeve v gostilno, naročil
kosilo in vse plačal.

Franca je bila huda.

»Veš kaj, te sramote mi ne delaj: voz si
dal, konja, sam greš z doma — in sedaj bi še
plačeval. Na, tu imaš,« mu je porinila krone na
mizo. »Če jih ne vzameš, prav gotovo, da gremo
peš nazaj.«

France bi bil drage volje plačal trikrat toliko.
Ko je pa pogledal Franco in slišal njene besede,
je segel po kronah in jih spravil. Nato so šli
iskat Blaža.

Po mestu je mrgolelo ljudi. Matic je prijel
Ferjana za roko, Francki za krilo se je držala
Micka.

»Da se ne izgubita,« je svaril in se zibal s
hribovskim korakom sredi ceste. Ljudje so pa
hodili gor in dol. Vojaki — mladi in stari, vsi
novo oblečeni. Z njimi matere s cajnami, otroci
v novih, predolgih oblekah, z nekaterimi dekleta,
ki so vselej zardele, ko so srečale znance.

Ferjan je gledal vojake, velikanske hiše in se
spotikal ob vsakem kamenčku.

Pred vojašnico se je vse trlo. Vse je čakalo,
vse izpraševalo. Po vežah in stopnicah so letali
in klicali razna imena.

»Blaž Koželj,« je vpraševal Matic.

»Katera kompanija?«

»Marškompanija št. 2.«

»V drugem nadstropju.«

Matic je stopil pogumno skozi vežo in delal
pot proti stopnicam.

Vrhu stopnic je zavpil nadnje vojak:

»Dober dan, Matic!«

Matic je gledal in segal po ponujeni roki.

»Jernej! Ali ga ne poznaš, France?« se ga
je zveselila Jančarica.

»Kaj ne, sem zal?« se je norčeval Matjažev
Jernej in se smejal. »Ali ste prišli k Blažu? Kar
naprej! Tistale vrata, št. 37! Jaz moram k Figovcu.
Me čaka naša. Z Bogom!« Jernej je stekel po stopnicah
kot razposajen fant in jim izginil, preden so
zavili na hodnik.

Soba št. 37 je bila skoro prazna. Pri vratih je
spal na slamnici nekdo in bil pokrit s kapo čez
oči. V kotu na levo sta sedela dva na postelji,
ki sta imela zvezde in sta kadila. Od te postelje
ob steni je bilo vse nastlano s posvaljkano slamo.
Ob vzglavju tornistre, plašči in koci, nad njimi
puške.

»Saj ga ni,« je omenila tiho Franca.

Matic je gledal po dolgi sobi, dokler ni zagledal
na koncu dvorane še nekoga. Ležal je vznak
in se ni ganil. Počasi so šli skozi sobo proti
njemu.

»Je,« se je oglasil šepetaje Matic.

»Ate!« je zavpil Ferjan in izpulil roko iz
Maticeve in stekel k očetu.

Ko je Blaž odprl oči, je ob njem že sedel
Ferjan na slami.

»Lej ga,« se je razveselil oče in sedel. Tedaj
je stekla še Micka in se mu oklenila krog vratu.
Za njo je šla Franca in mu segla v roko. Matic
je pa ostal sredi sobe in si ni upal — tujec —
tako se mu je zdelo — do njega.

»Obiskat smo te prišli,« je poskušal okorno
Matic. Blaž ga ni slišal. Matic je spoznal, da ti
štirje tam na slami — tudi Franca je sedla k
Blažu — govore jezik, ki ga on ne ume. Smejale
so se jim oči in lica, govorili so pretrgane stavke,
ne, še stavkov ne, samo besede in so se gledali
in iskali rok, ki so se dobrikale in stiskale.

Franca je začela jemati iz cekarja gnjat, pogačo,
steklenico sadjevca, debele hruške in slive
ter je polagala pred moža na slamo. Blaž je prijel
vsak kos posebej in dajal z roko hvalo za vse.

France je stal oddaleč in gledal. Občutil je
živo, da je popolnoma odveč, in je izpregovoril:

»Le pogovorite se. Pri Figovcu počakam.«

»Ne hodi,« je vstal Blaž in otepal bilke slame
z obleke.

»Saj gremo vsi.«

Blaž je pospravil jedila, opasal bajonet, otroka
sta se prijela očetu za roke in so šli. Na stopnicah
je za očetovim hrbtom potegnil Ferjan Micko za
krilo in jo prosil, da sta menjala za prostor. Ferjan
je hotel biti na levi, ker mu je bil očetov bajonet
tako silno všeč.

Ko so prišli k Figovcu, je bila krčma natlačena.
Soparen vzduh, dišeč po razliti pijači,
je nasičal sobo. Tobakov dim je zavijal vse goste
v meglo.

Matic je udrl prvi v gnečo in iskal prostora.
In spet se je oglasil iz kota Jernej in jih vabil:

»Sem, k nam! Za pol kompanije nas je iz
naše fare! Poglejte!« In Maticu so molili roke:
Matija, Manin, Mlinarjev, Jaka, Lukov in še drugi.
Pri Matiju je sedela Francka in sram jo je bilo.
Odmikala se je od njega in pripovedovala samo
zaradi zadrege Jernejevi ženi nekaj na uho.

Gostje so se stisnili in naredili prostor.
Matic je zadnji sedel na ogel mize in klical a
natakarico po pijači.

»Jančarica,« je začel najbolj zgovorni Jernej,
»lahko si prevzetna na moža. Za majorja je pri
kompaniji!«

Jančar se je trudno nasmehnil, se odkril, da
je pokazal sive lase, in rekel:

»Zato, kaj ne, ko je meni že ves osel iz
glave, ti ga pa imaš še vsega v njej!« Jančar se
je spet pokril, Mlinarjev je strgal Jerneju korenček
in omizje se je smejalo. Natakarica je postavila
ropotaje štiri vrčke na mizo.

»Na dobro zdravje!« je segel Mlinarjev po
Maticevem polnem vrčku in ga izpraznil v dušku.
»Pa boglonej zanj,« se je muzal in brisal po
kocinastih brkih.

»Alo, natakarica! Za vsakega pri mizi dva
vrčka, plačam jaz. — Kaj misliš, da nimamo?«

Matic se je potrkal po listnici, skriti v telovniku.

»Tako se spodobi,« je bil Jernej s praznim
vrčem ob mizo.

»Vidiš, Jančarica, ali nismo vojaki veseli
fantje?«

»Fantje? Seveda,« ga je sunila s komolcem
njegova molčeča žena.

»Kajne, skoro sami oženjeni dedci,« ji je
pomagala Franca.

»Kaj dedci! Ali ne veste, ko ga cesar preobleče,
da ni več dedec, ampak fant. Zato bi
jaz, če bi smel kaj ukazovati, dal postavo, da
vojaka ne sme priti obiskat nobena žena.«

»Hvala Bogu, da nimaš te pravice,« je rekla
Franca.

»Ne, škoda, da je nimam. Žene nas samo
pohujšujete. Boš videla jutri. Vsakemu se bo na
obrazu poznalo, ki ga je obiskala žena, tako mu
bo dolgčas. Še meni, ko je nič ne maram.«

Jernej je dal ženi roko krog pasa in jo pritisnil
k sebi.

»O, saj te poznam,« je rekla ona in se mu
branila.

Franca je pogledala na otroka, ki sta z odprtimi
ustmi in očmi lovila besede. Celo vsak
na svojo žemljo, ki sta jo napol pojedeno držala
v rokah, sta pozabila. Od sosednje mize se je
čula kvanta. Franca je hitela otrokoma nekaj
pripovedovati, da je preglušila grdo besedo. Prav
nanje se je nagnila in jih stisnila k sebi. Potem
se je pa takoj obrnila k Blažu, ki je molčal, in

mu šepetala tako, da obmizje ni razumelo. Mož
je prikimal, se obrnil k Maticu, ta je prikimal
Blažu in Franci, potegnil še enkrat iz vrča in
odšel od mize. V veži je plačal, šel k hlapcu in
dal napreči.

»No, če greste, pojdimo,« je rekel, ko se je
vrnil, in izpil ostanek iz vrčka. »Kar sem rekel,
je plačano! Z Bogom, fantje!«

»Zakaj tako naglo! Posedite! Z Bogom!« je
vršalo omizje.

»Gora ni nora, je le tisti nor, ki hodi v temi
gor,« je še rekel Matic pri vratih in odšel na
dvorišče.

»Hribovec,« ga je vščenil Mlinarjev, pa Matic
ni več slišal. Takoj za njim je prišla Franca z
otrokoma in za njo Blaž.

»Hvala Bogu, da smo zunaj,« se je oddahnil
Jančar.

»Zavoljo otrok,« je omenila Franca.

Mama in Micka in Jančar so sedli zad, Matic
in Ferjan spred in koleselj je zdrčal proti Šent
Vidu.

»Ali si videla,« je vprašal Jančar ženo, »kako
nič ne spadam mednje? Bogve, zakaj so me vtaknili
v kompanijo.«

»Drugi so za stražo, ki so tvojih let, ali ne?«

»Skoro vsi.«

»Ko bi se prosil stran?«

»Nič ne pomaga. Pustimo; naj bo, kakor je
božja volja.«

Nato sta začela govoriti o mlačvi, o živini,
o polju — o vsem. Za vsako malenkost je vpraševal
Jančar, da je ženi hodilo na misel: Zadnjič
se je doma takole poslavljal, danes se oddaleč.
Pomeni. In vso pot si je otirala solze.

V Šent Vidu je zavozil Matic k Cirmanu. Poiskali
so si miren kotiček.

»To je zame, ne tisti šunder,« je rekel Blaž
Maticu. »Ko smo lepo sami.«

In molčeči Blaž se je razvnel in se razgovoril
veselo, da Franca ni več mislila na solze in se
mu je sam Matic smejal in se tolkel po kolenih.
Komaj je našel pripravno vrzel v pogovoru, da
je opozoril na podporo.

Blaž ni bil zoper, ali Franca se ni vdala in
Matic tudi ne; ko je šla Franca za hip od mize,
sta dognala z Blažem tako, da vse oskrbi Matic.
Če bo podpora — prav — če ne, je vseeno. In
ko pride denar, se ga Franca ne bo branila.

Že se je večerilo, ko so se poslavljali. Blaž
je stal pri koleslju in držal Franco za roko. Matic
je popravljal pri uzdi jermenje in je čakal. Zgovorni
Blaž je spet umolknil, tudi Franca ni vedela
kaj reči. Rosne oči so se gledale, uklenjene roke
so govorile.

Matic je napeljal vajeti po konju na voz in
hotel na kozla.

»Semkaj sedi in Micka v sredo,« mu je rekel
Blaž.

»Saj res,« se je odmikala Franca.

»I no,« je rekel Matic in sedel.

Do ceste je šel Blaž ob vozu in držal ženino
roko. Potem je obstal sredi poti in gledal za vozom.
Tudi Franca je gledala nazaj, Micka je mahala z
ruto, Ferjan je pa gledal le konja in držal visoko
bič.

»Bog ga obvari,« se je okrenila Franca spet
naprej, ko je mož izginil za oblakom prahu. Nato
so molčali.

»K njej mi je rekel sesti,« je razmišljal Matic.
»Poštenjak. — In jaz?« Spet ga je bilo sram,
kot tedaj, ko ga je prosil za rataja, in hud je bil
nase in na skušnjave tako, da je natihoma samega
sebe zmerjal z lumpom.

In prav takrat se je nenadoma oglasila
hčerka:

»Mama, če bi ata sovražnik ubil, jelite, potem
pa pridejo stric France k nam za ata?«

»In konja pripeljejo s seboj,« je dostavil
Ferjan.

»Tiho, otroci,« je rekla Franca in spet molčala.

Maticu pa je bilo, kakor bi izpregovoril
angel, in spet ga je obšla skušnjava, ki jo je zagovarjal:

»Morda je tako namenjeno. Bog je govoril
po otroku.«

IV.

Le kdove kajkrat, toda zgodilo se je vendar, da je France prišel pozno v noč s konjem domov. Take večere je Jero silno skrbelo. Hodila je nemirna k oknu, ga odpirala in poslušala, če bi kje čula ropot voza in glas Francetov. Na prag ga je hodila čakat in za vse na svetu ne bi bila legla, dokler ni prišel. In ko je zaslišala pod vasjo ropot voza, je prihitela v hišo pravit Lojzi: »Zahvaljen Bog! Že gre!« Naglo je prižgala laterno, skočila še v hlev pogledat, če je v konjski staji vse v redu, in potem stopila na rob dvorišča ter ga pričakovala.

»Dolgo vaju ni bilo, Lucka,« je hodila Jera krog kobilice in jo tapljala po vročem životu.

»Se človek zamudi, da ne ve, kako in kdaj,« se je opravičeval France in izpregal.

»Kaj tisto! Da sta le srečno doma.«

Jera je prijela konja za uzdo, počakala z njim pred hlevom, da ga je France razkomatal, in mu posvetila v stajo.

Ko je France pogledal v jasli, z nogo podrgnil steljo po podu, ga je silila Jera:

»Je že vse v redu. Kar pojdi in nič se ne boj, da bi napojila Lucko prezgodaj ali da bi je ne in bi trpela žejo.«

France se je resnično tako zanesel na Jero, da je vselej brez skrbi legel in ni čakal na konja. Jera pa je zvesto sedela na molznem stolčku v hlevu po celo uro in čakala Lucke, da se je najedla in se ohladila. Tako je bilo celih enajst let. Ta večer pa, ko se je vračal France z Jančarico iz Ljubljane se je zgodilo drugače.

Še luči nista prižgali Jera in Lojza, je že Jera silila k večerni molitvi in je bila vsa zaspana:

»Ko bi počakali še nekoliko,« je odložila Lojza Bogoljuba in se ozrla skozi okno.

»Le čakaj ga, če hočeš. Jaz ga že ne bom.«

Lojza je pogledala Jero izpod rute in se ji je komaj vidno nasmehnila.

»Torej moliva,« je rekla in vstala izza mize.

Jeri se v resnici ni prav nič mudilo in nevoljna je bila, ko ni mogla Lojze zaplesti v pogovor, da bi se znesla nad Francetom. Zato je po molitvi stopila k oknu in prisluškala.

Mrak je nastal in prve zvezde so se prižgale.

»To je vendar od sile, da se tako dolgo vlači,« je rekla jezno Lojzi in si oprla roke v boke, kakor za boj pripravljena.

»Pot se vleče in vojaki tudi niso prosti, da bi govorili z njimi kadarkoli.«

»Pot in vojaki, seveda. Jaz le ne vem, kako moreš biti ti tako nezapopadljivo slepa. Mar jima je za Blaža! To so druge reči.«

Jeri so se jezno pobliskale oči, da je Lojza v mraku videla njih zelenkasti sijaj.

»Jera, spet natolcuješ. I kaj vendar veš od France in od njega?«

»Oh,« se je po sili začudila dekla in se še bolj po sili zasmejala. »Kaj vem? Ko bi ne bila ti tako sveta in učena iz pobožnih bukev, bi si mislila, da res ne znaš tujih grehov in ne veš, kaj se pravi: greh zagovarjati, h grehu molčati, greh spregledati — o le zagovarjaj, le molči, le spreglej jima vse — le, svetnica! Tako dolgo, da bodo s prstom kazali za njima in bomo umazani vsi — midve tudi. Le daj! Toda jaz ti rečem, da tega ne učakam pri hiši — jaz že ne. Lahko noč!«

Jera ni čakala Lojzinega odgovora. Trdo je zaprla vrata in odšla na izbo.

Tamkaj je sedla k odprtemu oknu in še na misel ji ni bila postelja. Na dlani, kamor je bila naslonila glavo, je čutila udarce žil, ki so ji kljuvali v senceh. Dolgo je sedela brez vsake jasne misli. Trudna topost po izbruhu jeze jo je obvladala.

Rahlo je šumelo drevje, gibano od vetra, ki je hladen pihal v okno. Počasi je ginila topost, Jera je začela razmišljati. Toda vse misli so se križale, črtale in zavozlavale in zaeno se potapljale v čuvstvu, ki ji je bilo čisto neznano. Prvič v življenju jo je obšlo to čuvstvo, ki je rodilo toliko jezo na Franceta. A kljub temu ga je Jera to noč pričakala pri oknu, kakor nekdaj, in kljub vsej jezi se je silno razveselila, ko je izpregovoril na dvorišču. Najrajša bi bila planila iz sobe in mu posvetila in mu pomagala. In ker ni, se je razjokala.

Na dvorišču pa je Lojza svetila krog voza, ko je France izpregal.

Molčal je trdovratno, klobuk je imel pomaknjen na levo oko in na Lojzin pozdrav je zagodrnjal nerazumljivo besedo. Sestra ga ni več nadlegovala z vprašanji. Molče mu je pomagala, in ko ni bila vajena, jo je parkrat odsunil s komolcem. Ko pa France ni dobil pripravljenega zobanja v jaslih, se je raztogotil in izpregovoril:

»Kje pa je dekla?«

Trdo je poudaril besedo dekla, dasi jo je sicer vedno klical za Jero.

»Spi,« je odvrnila kratko Lojza.

»Spi, spi! Torej ima človek dandanes posle zato, da je sam hlapec. Spodim jo; prebito, da jo bom,«

France je mešal zobanje, da je letela rezanica čez pomijnjak, in je jezno treščil posodo v jasli.

»Človek pride s pota truden, sedaj pa sedi in čakaj še na konja. Preneumno!«

»Počakam jaz, France, kar brez skrbi lezi!«

»Ti pa ne boš!«

France je sedel na stol, Lojza je obesila luč na zid — in sedla poleg brata. Nekaj trenotkov sta oba molčala. Nato je pričela Lojza:

»Potrpimo, France. Vsak človek ima svoje slabosti. Jera ima veliko lepih lastnosti, seveda, včasih je pa res čudna.«

»Včasih! Pravzaprav vedno. Ali sedaj je pa že taka! O! saj vem, kaj jo peče.«

»Kaj misliš, da jo?«

»Nikar, Lojza, ko sama dobro veš. — Samo to in nič drugega, ker Jančarici pomagam. Ženska ženski ne privošči.«

»To ni res.«

»Je, Lojza; ali si kdaj slišala, da je ženska žensko pohvalila? Jaz že ne.«

»Jera se boji za tvoje dobro ime.«

»Kaj?«

France se je naglo zasuknil proti sestri, kamor je bil prej obrnjen s hrbtom; naslanjal se je na konjski paž.

»Za moje dobro ime?«

Klobuk je pahnil nazaj in gledal srdito na sestro,

»Zato, ko se takole voziš z Jančarico.«

France je planil kvišku in začel hoditi po hlevu. Sprva je tiščal roke v žepu, nato jih je potegnil ven, stisnil pesti in začel rohneti:

»Če to ni od samega zlodja! Kaj ve od mene? Kaj ve od France? Ho, če bi se z njo vozil — o seveda — potem bi bilo vse prav in dobro. Stran, takoj stran!«

»Le ne prenaglo, France, Pomisli, če bi jo zapodil takole v jezi, bi se utegnila res maščevati in bi bogvekaj vse govorila. Ne meni se za take stvari. Ali jaz ti vseeno rečem, meni boš vendar verjel, da mi je zate: k Jančarju hodi res samo tedaj, ko te potrebujejo. Ne rečem zaradi tebe, ali zavoljo France. Zavoljo ljudi. Vsako dlakico vidijo na tuji obleki.«

Lojza je motrila brata, ki je spet vtaknil roke v žepe in hodil s povešeno glavo po hlevu. Nič ji ni odgovoril. Lojza tudi ni več izpregovorila. Po hlevu se je čulo hrustanje kobilice, ki je naglo jedla.

»Pa jo ti napoji,« se je nenadoma ustavil France in hitro odšel skozi vrata. V svoji sobici je jezno zmetal obleko s sebe, naredil velik križ in legel, da je postelja zaškripala. Obrnil se je v steno in bulil v temo. Včasih je zaklopil oči in čakal spanca. Toda oči so se mu razpirale in tako je bil predramljen, kot bi se bil prebudil zjutraj po najboljšem spanju.

»O ženske! Gluha naj bo, slepa in še mutasta povrhu, pa ti vidi naravnost v dušo. Voha, hudoba.«

Obračal in premetaval se je do jutra brez spanja. In če je za trenotek zadremal, se je hipoma spet predramil, da je še bolj naburjen, kot je legel, vstal z zarjo vred. Napotil se je takoj v hlev, kar ni bila njegova navada. Pripravil je rezanico, pometel jasli, nastlal in položil živini.

Ko je prišla Jera, se je začudila. Krave so jedle, France je snažil konja.

»Lej ga,« ji je ušla besedica na glas.

France je dobro slišal, pa se ni niti ozrl. Jeri je bilo tudi žal besede in ni več rekla druge. Postavila je k Pisani stolček in začela molsti.

Ko je France opravil pri konju, je trdo iztrkal krtačo, jo obesil na žebelj in šel proti vratom. Ne da bi se ozrl, je izpregovoril ukazujoče :

»Zanaprej nimaš pri konju nič opravka. Da veš!«

Nato je naglo odšel.

Jera je prenehala z molžo, odprla usta in pogledala za njim. Ali Franceta ni bilo več. Jera je molzla dalje. Ko je bila gotova s Pisano, ni pristavila stolčka Rumenki. Naslonila se je pri konju ob paž.

»Takole se človeka naveličajo, ko je enajst let pri hiši,« je začela glasno govoriti sama seboj. Kobilica se je ozrla proti njej in je zaprhala.

»Ti tudi brzkaš name, konjavs grdi; zato, ker sem ti tako stregla. Oba sta enaka z gospodarjem, nehvaležnika.«

Stisnila je glavo med dlani in život se ji je stresel jeze in žalosti.

France je do poldneva pohajkoval krog hiše. Vsepovsod si je dal opravka z malenkostnimi rečmi. Ali vse to delo je bilo prazno postopanje in nemirno čakanje. Včasih je pogledal proti rebri, kjer so se raztezale Jančarjeve njive in travniki. Opazil je na njih žensko, ki je žela travo in jo zlagala v koš.

»Bog ve, če je Franca,« je premišljeval in dolgčas mu je bilo. Težko je pričakal poldneva.

Po južini se je začel umivati. Nato je šel v svojo sobo in se vrnil iz nje pražnje oblečen. Obe — Jera in Lojza — sta se zavzeli, ga motrili, se spogledali, ali reči ni upala nobena besedice. France pa tudi ni rekel, kam da se je naravnal. Kar šel je, Jera je gledala s praga za njim, da bi ujela, kam bo krenil. Ko ni zavil proti Jančarju, se je razveselila.

»Kakor bi šel oklice postavljat na faro, tak je bil,« se je obrnila proti Lojzi.

»Ima pač take opravke,« je odvrnila malomarno Lojza, ki je zatajevala vzbujajočo se nevoljo, da kar tako gre z doma ob lepem delavniku.

France jo je mahnil po bližnjici proti županu. Ves vesel je bil, ko ni bil doma in je spet mislil na Franco.

Župan je imel gostilno. V prostrani sobi je sedelo par mož za mizo, ko je vstopil France.

»Kaj je pa tebe zmotilo, Matic, da si zašel v krčmo. Na, pojdi pit!« mu je ponudil star možak kozarec in mu napil.

»In kakšen je. Ali si bil v Ljubljani?«

»Na dobro zdravje,« je dvignil France kozarec in srknil vino.

»Pri županu imam posla,« je razlagal France.

»Škoda, ko ga ni doma. Na glavarstvo je šel,« se je oglasila županja za njegovim hrbtom.

»Ali res?« se je začudil Matic. »Kdaj pa pride?«

»Pred nočjo ga ne bo. Morda meni poveš, da ne boš imel še ene poti.«

Matic si je z roko popravil klobuk, da bi zakril rdečico, ki jo je občutil v licih.

»Saj je vseeno. Ni take sile,« se je izgovarjal in ni upal razodeti, čemu je prišel. »Dajte mi četrtinko!«

»Tebi se godi, Matic,« je začel starejši pivec, »E, godi. Tako, tako,« je skomizgnil France z rameni.

»Kaj boš,« je povzel starejši. »Denar imaš, zemljo imaš, vojske si prost — samo žene ti manjka.«

»U, saj ta bi se že še dobila, če je to vse,« ga je zavrnil Matic in se je sam sebi čudil, ko je slišal svoj glas, in se je bal, da ne bi vsi v njem slutili hrepenenja po Franci.

»Pa bi se ti res spodobila,« je pomagal mlajši, »da bi imel vsaj en križ pri hiši, ko nimaš sedaj nobenega.«

»Nobenega?« se je nasmehnil France.

»Če ga imaš v kotu za mizo, drugega gotovo nimaš,« mu je spet ponagajal starejši.

Županja mu je prinesla četrtinko, ujela razgovor in mu pomagala:

»Nič se ne meni, Matic. Tle-le oče ti nalašč nagaja. Vsak ve za svoje križe, kaj ne?«

Matic je bil vesel pomoči. Hitro je iztočil četrtinko, izpil in si naročil drugo: »Še eno, ko imam vsega dovolj!« Pogovor se je zasuknil drugam, Matic je vrtel steklenico med prsti in ugibal, kaj bi sedaj ukrenil, ko ni bilo župana. Vedel je, da dela župnik prošnje, ali nekam bal se ga je. Če bi ga le začel viti, zakaj da ni Franca sama prišla, bi se kdovekako nerodno zagovarjal. Raztreseno je poslušal pogovor in je pogosto kar na slepo pritrjeval, dokler se ni z vinom toliko opogumil, da se je hitro odločil, plačal in šel.

Spočetka se mu je zdela stvar čisto naravna, da prosi za Franco. Čim bolj se je bližal župnišču, bolj ga je skrbelo. Vse je dodobra preudaril, kako bo govoril o Blaževem naročilu, kako da Franca kar nič ne utegne in da se je on ponudil in naredil to pot.

Ko je stopil v župnišče, se je ustrašil. V veži pred pisarno je sedelo in čakalo pet žensk. France je bil v toliki zadregi, da je plašen obstal za durmi in se odkril. Ženske so se mu namuznile in si pomežiknile in Cajnarica je rekla:

»No, Matic, ali si tudi prišel po podporo?« Matic bi bil zaklel in položil desetak na mizo, ko bi se bil mogel izmuzniti.

»To je le za ženske,« je spravil počasi iz sebe, se pokril, ko se je toliko zavedel, da je napravil neumnost in snel klobuk že v veži.

»A, kaj, nič bi se ne branil denarja tudi ti ne,« se je oglasila Dolinka. »Si preveč volk nanj.«

France je godrnjal, da je vse pošteno prištedil, če kaj ima, in je medtem poiskal sedež prav v zadnjem kotu veže za omaro.

Vrata v pisarno so se odprla, ženska je prišla iz sobe z zglasitveno polo, za njo se je pokazal župnik in velel:

»Le kar naprej!«

Dasi se je France stiskal za omaro, ga je župnik vseeno opazil.

»Kaj pa ti, France?«

»Naj le te opravijo po vrsti. Nekaj bi rad govoril z Vami.«

»Oklice bo postavil,« se je vmešala jezična Franclja.

»Prav,« se je nasmejal župnik in se vrnil v pisarno.

»Saj ni res,« je hitel France in jezno pogledal žensko.

»I no, kaj za to, če bi jih. Čas ti je!« je govorila Franclja.

»E, France je navihanec. Počaka, da mine vojska, potem si poišče kako bogato vdovo,« je razlagala Dolinka.

»Tebe ne pobaram in Franclje tudi ne, da vesta,« je od jeze postajal grob. In čezdalje bolj je bil prepričan, da vse vidijo njegove misli in da ga samo zaradi France zbadajo. Kakor na trnju je presedel, odgovarjal ženskam zadirčno in se globoko oddahnil, ko je šla zadnja v pisarno.

»France, sedaj pa le sem. Same prošnje delam. Ti mi boš vendar kaj drugega povedal,« je povabil župnik Matica v pisarno, ko je odšla zadnja prosilka.

Francetu je bilo nerodno.

»Vidijo, naj ne zamerijo,« je začel okorno, »jaz prihajam tudi zavoljo prošnje.«

»Zavoljo kakšne? Sedi in povej!«

Župnik je sedel k pisalniku, France je potipal z roko po stolu in tudi sedel.

»Zavoljo Jančarja prihajam.«

»Da bi ga oprostili, kaj ne,« je povzel naglo župnik. »Nemogoče! Nikogar ne oproste.«

Matic se je jezil in bi se bil rajši ugriznil v jezik, kakor da je moral povedati, da je prišel le zaradi France.

»Vidiš, kako sem se previdno skril za Jančarja, pa me je mož koj izbezal na dan,« je mislil in rekel glasno:

»To se pravi: prišel sem, ker me je Jančar naprosil, da bi preskrbel za Franco, za njo,« je naglo popravljal, »za ženo, podporo. Če je kaj upanja.«

»Za Jančarico, seveda! Ta naj prosi! Gotovo dobi!«

Župnik je segel po debeli knjigi in začel listati po njej.

»Koliko je številka pri Jančarju?«

»Sedem, gospod.«

»Aha, tukaj je.«

Takoj je začel pisati zglasitveno polo.

»Ali ima Jančarica kaj dolga?«

»Dva tisoč,« je rekel.

»Ali goldinarjev?«

»Goldinarjev,« je potrjeval Matic.

»Tako, sedaj je prošnja narejena. Tukaj-le sem naj se Jančarica podpiše — saj zna pisati? —«

»Dobro,«

»Torej tukaj spodaj, potem naj nese polo k županu, da jo še on podpiše in pošlje na glavarstvo.«

»Če bi jo jaz nesel, saj sama kar ne utegne, ali bi bilo vseeno veljavno?«

»Vseeno!«

Župnik je zganil polo in jo dal Maticu.

»Kako kaj delate v hribih? France, ti lahko kaj pomagaš, ko si tak korenjak.«

»Pomagam, Jančarici sem vse omlatil na gepelj.«

»To je lepo, France.«

»Me je Blaž naprosil,« je vmes tiščal Matic Blaža naprej, da je skrival Franco.

»Le daj in pomagaj še vnaprej.«

»O, saj bom, gospod. — Koliko sem dolžan?« je spravljal Matic prošnjo skrbno v žep.

Župnik je potrkal Franceta po ramenu:

»Ti pomagaš z gepeljnom in sem prepričan, da nisi nič zaračunil, ali kaj malega —«

»Nič, tudi vinarja ne in ga ne bom.«

»Torej, Bog daj, da veliko dobi, sirota. Z Bogom, France!«

Matic je bil tako vesel samega sebe, vesel župnika, prošnje in celega sveta, da je šel zoper vse svoje navade na delavnik v krčmo in se pomudil do mraka. Nato je romal s prošnjo proti domu, pa ne domov — ampak k Franci iskat podpisa. »Poglej, kar vsa pota kažejo k njej,« ga je nekoliko vinskega spet obletavala skušnjava in ves srečen je pritiskal prošnjo z laktjo k sebi.

Ko je vse razložil Franci, se ta ni več upirala in je podpisala. Matic je pil hruševec in pozabil, da ni doma na Kozjem hribu, dokler ga ni opozorila Franca. Zoper navado ji je segel v roko, jo pogledal s takim pogledom, da so Franci še v temi žarele njegove oči in se jih je veselila in se jih je bala.

V.

Draga žena!

Najprej te lepo pozdravljam, tebe in otroke
in teto Uršo, ter ti naznanjam, da sem določen
za naprej. Pojutrišnjem gremo. Pridi koj v Ljubljano,
da te še enkrat vidim. Bog ve, če se ne bova zadnjikrat videla.

Tvoj Blaž.

Ta dopisnica je ležala na mizi pred Franco,
ki je gledala na pratiko in desetič in dvajsetič
štela in iskala tisti pojutrišnji dan, ko je vstopil
Matic, da ji vesel razodene, kako je oddal prošnjo
pri županu in da je šla takoj na glavarstvo.
Franca ga je pogledala za hip izpod čela in
se ni ganila, Matic se je prestrašil lastnega veselega
hrupa in je obstal sredi hiše. Oba sta pomolčala.

»Zamudila sem ga,« je nato vzdihnila Jančarica,
pokazala Francetu karto in zaihtela.

France je slovkoval počasi in obračal dopisnico
proti oknu.

»Zamudila? Zakaj?« je vprašal in držal list
z obema rokama.

»O, Marija, ali si neroden! Poglej na dan!«
Porinila je pratiko po mizi in pritiskala s prstom:
»Tu je pisal, vidiš, eden, dva-tri — tu je šel naprej
in danes je že peti dan, ko sem dobila.«

»Uh, ta pošta,« je bil jezen France in je položil
karto na mizo.

»Saj veš, kako smo v hribih. Za štirinajst dni
zadaj.«

France je sedel na klop, daleč od mize,
Franca pa se je naslonila na dlani in je jokala.
Matic ni vedel, kaj bi. Presedal se je na klopi,
pokašljeval, popravljal si klobuk, da je izpod
njega pogledaval jokajočo ženo.

»Pa nikar ne jokaj, Franca, ko se ne da pomagati!«

»Kaj ti veš — takle — takle — samec. — Oh, moj Blaž!«

Sedaj je sklonila glavo na mizo in je jokala
glasneje. Franceta je bolel ta jok, da mu je prihajalo
grenko v grlo. V hišo so prišli otroci, ki
so strmeč poslušali mater, nato planili vsi v jok
in se stiskali krog nje. Franceta je zmagalo.
Vstal je in šel do mize, dejal Franci roko na
rame in prosil:

»Lepo te prosim, nikar, vidiš, zavoljo otročičev
nikar!«

Jančarica je nejevoljno skomizgnila z ramo,
kjer je počivala Francetova roka, da se je je otresla.

»Podporo gotovo dobiš, boš že izhajala,« ni
odjenjal France.

»Ti in tvoja podpora,« se je nenadoma dvignila
Franca. Srd ji je seval v objokanih očeh. Zaprla
je pratiko, kamor je vtaknila dopisnico, in oboje
spravila v miznico.

»In zaradi stelje sem mislil, da bi se danes
domenila,« je še enkrat poizkusil Matic.

»Ah, kaj stelja! Blaža mi dajte nazaj!«

Prijela je Janezka za roko in odšla v kamro.

France je obstal kakor vkopan sredi hiše.
Počasi se je okrenil in se izmuzal na dvorišče.

Franca je v kamri odslovila otroke, naj gredo
za stricem, naj se igrajo ali naj pobero črvivo
sadje, ko se jablane že trebijo. Neradi in tiho so
šli otroci drug za drugim iz hiše. Videli so oddaleč
v klancu strica, ki je vpognjen šel po kolovozu.
Janezek je zaklical trikrat na ves glas:

»Tliic! tliic! tliiic!« Toda stric se ni ozrl.

Franca je v kamri sedla na posteljo. Hotela
je biti sama.

Hudo je bilo, ko je odšel, hudo, ko mu je
segla v Šent Vidu v roko, hudo doma, ko ga ni
bilo — ali tako grozno, kot sedaj, ji še ni bilo.
Pred seboj je videla njegove oči, ki so jo prosile:
Pridi, Franca! Videla ga je, kako je ležal na slamnici
v vojašnici, ko so drugi popivali po mestu za
slovo, — sam — in jo čakal. In druge žene so prišle
in matere in sestre in neveste, in še enkrat so

se poslovili, in do vlaka so šle z njimi in jim stiskale
roke — on — Blaž — je pa čakal — in je
ni pričakal. Sedaj se že pelje nad sovražnika —
morda je že v boju — morda ranjen — umira —
o — Franci se je temnilo pred očmi. Grizoča bolečina
jo je stiskala v prsih, oči so topo zrle v
tla, zaželela si je solz, a se ni mogla razjokati.
In v tem trpljenju se je nenadoma oglasilo v njeni
duši:

»Ti, ali nisi pravzaprav hinavka? Kaj ti je
bilo tako prijetno, ko se je smukal Matic okrog
tebe?! — Saj se ti je srce smejalo, ko si spoznala:
Še vedno me ima rad. Le jokaj, ko si že prešustvovala
v svojem srcu ...«

Franca je planila s postelje in padla na kolena.

»Nisem, nisem, moj Bog, ti veš, da nisem!
Prizanesi!«

Suhe oči so se hipoma zalile s solzami.

Zunaj je zajokal Janezek, drugi otroci so se
prepirali, Jančarica si je otrla oči in šla iz hiše k
otrokom. —

Matic je od Jančarja izprva hitel po kolovozu
in samo ena misel je šla z njim: »Ne mara
me! Vsa je njegova. Spodila me je — za hlapca
bi me še trpela — nak —.«

Še nikdar v življenju ga ni tako zadelo. Tudi
takrat ne, ko se je Franca omožila. Takrat je popival,
in mu je odleglo. Sedaj ga grize in pritiska
k tlom, da bi ga zlomilo. Niti prijaznega pogleda,
niti »Bog plačaj« — nič — za vsa pota — in trud
in skrb in delo. Hlapec. Matic je stiskal pesti in
se čezdalje počasneje bližal domu. Po glavi so
mu drevile misli, kako bi se znesel nad njo. Veril
se je, da ne prestopi več praga, da ne žugne ni
s prstom več zanjo in da še učaka ure, ko bo
vdova Jančarica gledala za njim zastonj.

Toda v istem hipu se mu je smilila in ji je
vse odpuščal in blagroval Blaža pa klel sebe, ko
mu je tako namenjeno.

Tak je prišel France domov.

Jera je naglo pometala po preddverju, dasi
je prej dobro dolgo stala ob plotu in oprezovala
gospodarja, ko se je vračal od Jančarja.

»Treba je tega, kot bi bilo pred nedeljo!« se
je France razjezil nad Jero brez vzroka, ko ga
je togotilo vse.

Dekla je vrgla metlo v kot in odšla proti
skednju. Toda tamkaj jo je že zmagalo in ni mu
mogla prizanesti:

»Hm,« se je obrnila porogljivo in pomrdala
z brado — to je znala tako napraviti, da je moralo
vsakogar zbosti — »saj smo vasovali, pa smo
tako naburjeni.«

»Vsaka baba je hudič,« je zaklel France, pograbil
metlo in jo vrgel za Jero, ki mu je ušla
na pod. Ali še enkrat je pomolila glavo skozi
vrata in mu oponesla:

»No, čemu pa lezeš za njo, če je hudič!«

France je izginil za oglom in molčal. Mislil
si je: »Tako je ta reč: kadarkoli udariš žensko,
zaboli tebe!«

Pripravil si je koso, nalil vode v oselnik in
šel kosit steljo.

Jera pa ni bila huda, ampak tako vesela, da
se je hahljala sama pri sebi, ko je obirala gosenice
z zeljnatih glav. »Sedajte izpeljem,« je razmišljala,
kar jo je greblo že nekaj dni. »Kar udarim
vmes in konec bo.«

Sredi popoldneva je stopila pred Lojzo.

»Veš, v mlin bo treba.«

»Ne verjamem, da bi bilo zmleto.«

»Je, ko mi je mokarica za trdno obljubila. In
veš, France kosi steljo; jutri moramo iti grabit,
ne bo časa za mlin. Toliko moke pa ni, da bi še
enkrat spekla.«

»I no, pojdi,« se je hitro vdala Lojza. »Še v
štacuno stopiš grede po sol in olje.«

Jera se je naglo preoblekla, toda tako, da se
je Lojza čudila.

»Ko grem v štacuno, se moram napraviti.
Saj jih poznaš, ali ne, dolinke?«

Jera je vzela cekar in skrila vanj oprtnice
za meh ter šla. Toda na fari je šla mimo mlina
in štacune do župnišča.

»Ali so gospod gori?« je vprašala kuharico
nekam boječe in odšla naglo po stopnicah.

»Saj sem te komaj spoznal,« se je začudil
župnik Jeri, ki letoindan in še več ni imela poti
k župniku. »Maticova, kaj ne? Kaj bo?«

»Za dve maši sem prinesla za dober namen,«
je porinila Jera dva goldinarja pred župnika.

Župnik je vpisoval maši in Jera je bila vesela,
da je medtem zbrala misli in besede, kakor
si jih je že kajkrat pripravila za to uro.

»Je že dobro,« je rekel župnik in zaprl knjigo.
»Z Bogom, Jera!«

Jera se je prestrašila, da je bila vsa zmedena.

»Vse je izgubljeno,« je pomislila in rinila
obotavljaje se k vratom. Tamkaj je šele mogla
izreči: »Še nekaj, gospod.«

Župnik je vstal od pisalnika in se hudomušno
namuznil. Skušnja ga je izučila, da so take maše
le pot do poglavitnega cilja.

»Torej kaj, Jera?« se je naslonil na visoko
železno blagajno.

»Zavoljo pohujšanja bi Vas nekaj prosila.«

»Zavoljo pohujšanja,« se je nalašč čudil župnik.
»Kdo je pohujšljivec?«

»Oh,« je bila Jera v zadregi, ali se je vendar
naglo opogumila in rekla: »Jančarica s Kozjega
hriba!«

»Jančarica? Blaževa?« se je čudil župnik,
a zdajci v resnici.

»Da, ona,« je poprijela Jera. »Ne boste verjeli: komaj je mož odtegnil nogo s praga, ko je
moral na vojsko, že nori za drugimi.«

»Jančarica?« se je še bolj čudil župnik. »Ni
mogoče. Za kom neki?«

»Za našim gospodarjem!«

»Ne verjamem, Jera!« je odmajal resno z
glavo župnik. »Predobro poznam Franceta.«

»Saj čezenj nisem nič rekla. Ga jaz tudi poznam.
Če sem enajst let pri hiši, ga lahko. Ne
veste, kako se je izpremenil, kar ga lovi ta nastava.
Človeka je sram govoriti o takih rečeh.«

»Kaj torej veš, Jera? Saj vendar tako kot
Franceta poznam Jančarico in odkar je žena,
nisem zasledil toliko sence na njej — v tem oziru
— da bi prst položil nanjo.«

»Stara ljubezen — če ne gori, pa tli,« je
skomizgnila Jera z rameni in v očeh je župnik,
ki jo je motril izpod čela, zapazil čudno zlobno
svetlikanje. »Morda ne veste, da sta bila pred
zakonom prijatelja — Jančarica in France.«

»No, to je bilo že davno,« je omenil nalašč
malomarno župnik.

Jero je ujezilo.

»Jaz sem svojo dolžnost opravila. Če jih bo
sram, bo druge, mene ne bo. Pa z Bogom!«

Župnik je stopil par korakov za njo in ji
resno naročil: »Jera, molči o tem drugod! Stvar
uredim že jaz.«

Dekla je odšla, župnik je začel hoditi gorindoli
po sobi. »Torej vojska — in doma naj se
prične to,« je po dolgem razmišljanju izpregovoril
polglasno, ko ga je iz misli poklicalo močno trkanje
na vrata.

Vstopil je župan.

»Begunce smo pripeljali,« je začel takoj župan
in poveznil svoj klobuk na stol ob župnikovem
pultu.

»Dvajset, kaj ne?«

»Ho,« je povzel župan in dvignil glas: »Dvainštirideset!«

»Dvainštirideset!« se je čudil župnik. »Saj je
bilo pisano za dvajset?«

»Ne drži nobeno pisanje več, kar je vojska.«

Župan je potegnil iz žepa listine in zapisnik
ter začel razkladati po pisalni mizi.

»Kako jih pospravimo?« je skrbelo župana.

»Res jih je preveč za našo občino. Ali kaj
hočemo. Siromaki so, bomo že kako.«

»Oh, ne veste, gospod župnik, kaki reveži so.
Vse je boso, raztrgano in se bojim — še brez živali
ne bodo.«

»Vojska, vojska,« je zmajeval župnik z glavo.
»Kje jih imate?«

»Na vasi. Zato sem prišel, da bi mi jih pomagali
porazdeliti.«

Župnik je takoj vzel klobuk in odšel z županom.

»Ne veste, čisto drugačnega plemena so ko
mi,« je potoma razlagal župan. »Majhni so, kratkih
nog, v život pa zavaljeni, posebno ženske.
Pa jih še nekaj razumem. »Poljaci smo, Poljaci«,
pravijo. Ampak čudno je vseeno, da gredo na
tako daljno pot bosi in razrahani. To je edinščina
— jej-jej — boste le videli.«

Prišla sta sredi vasi. Zbor beguncev je sedel
ob cesti: par moških, sicer ženske in otroci. Nekateri
so imeli svežnje obleke in posteljnine, večina
pa ni imela ničesar, krog njih so bili zbrani
otroci iz vse vasi. Nekaj gospodinj je že prineslo
težke hlebe kruha in so ga v velikih kosih rezale
beguncem. Druge so delile mleko, ena je prihitela
z opranimi plenicami, da so previle par dojenčkov,
ki so bili vsi mokri in so jokali.

Ko je stopil župnik mednje, so ga prvi hip
začudeno gledali. Menda se niso takoj zavedeli,
kdo bi bil. Nato so vsi hkrati vstali, se začeli
tiščati krog njega in mu hoteli poljubovati roko:
vsi, ne samo otroci. Župnik je izmikaval in skrival
roke, pa so ga vlovili za rokav in mu poljubljali
suknjo. Domačini so gledali in so se nasmihali.
Čudno se jim je zdelo. In ko se je župnik otel
beguncev, je takoj modroval župan: »Vidite, vse
drugače, ko pri nas.«

»Navada,« je rekel župnik malomarno.

»Za otroke ne rečem, ampak za moškega ta
reč ni,« je bilo všeč županu.

Nato je župnik s pomočjo zapisnika zbral
posamezne družine, ki sta jim z županom določila
stanovanje za prve dni, dokler se ne uredi
drugače. En sam fant je ostal, ki ni spadal k nobeni
družini. Povedal je, da je delal na polju, ko
so ljudje začeli bežati. Bežal je z njimi vred —
prišel z njimi na vlak in sedaj ne ve ne za očeta,
ne za mater. Tega je sprejel župnik. Nato je
priporočil begunce ljudem in določil nedeljo za
to, da se razdele posameznim gospodarjem v rejo.

Ko so v nedeljo porazdelili begunce, se je
oglasila pri župniku Jančarica in je prinesla za
mašo za srečno vrnitev Blaža, »ko mu ne morem
drugače nič pomagati,« je pristavila. Ob tej priliki

se je župnik spomnil Jerine tožbe, na katero
bi bil skoro pozabil.

Župnik jo je skrivaj opazoval, ko je pripovedovala
o Blažu, o njegovem odhodu in o
tem, da se ni mogla še enkrat posloviti. V orošenih
očeh ni bilo nič narejenega in zlaganega:
resnična iskrenost je gorela iz njih.

»Sedite, Franca,« jo je povabil župnik. Tudi
sedaj jo je pogledal, da bi ujel znak nemirne vesti.
Ali France ni spreletela barva in je sedla.

»Nekaj Vam moram omeniti in Vas opozoriti,
Franca!«

»Le kar, gospod,« je rekla čisto mirno.

»Matic vam hodi pomagat delati?«

Župnik je pogledal Franci v oči. Franca je za
hip vzdržala pogled, nato se je nekoliko zmedla,
povesila oči in rahlo zardela.

»Blaž ga je naprosil in hvaležna sem mu. Je
res veliko postoril pri nas.«

»To je prav. Tudi jaz sem ga že pohvalil za
to in mu priporočil, da še pomaga.«

Franca je spet dvignila oči, rdečica je izginila
z lic.

»Vendar pa morda včasih kar tako poseda in
vasuje pri vas?«

Franco je vnovič oblila rdečica.

»Zavoljo tiste prošnje je bil res parkrat pri
nas. Pa ga nisem nič prosila. Prav prisilil me je
na prošnjo in Blaž mu je rekel. Sama bi že ne
bila položila za podporo.«

»To je popolnoma prav. Če drugi prosijo, se
Vam tem bolj spodobi. Saj ste potrebni — vsaj
toliko kot drugi. No, in če je bil Matic pri vas
zavoljo tega, to pač ni nič hudega — in jaz tudi
nič hudega ne mislim. Saj vaju vendar oba poznam.
Ali ljudje takoj govore.«

Franco je speklo.

»Kdo govori?« je vstala in stopila bliže župnika.
»Povejte ga! Semkaj naj stopi in naj pove,
kar ve, lažnik!«

»Ne razburjajte se, Franca. Jaz vem, da je
vsako govorjenje natolcevanje — zato pa, da govorjenja
ne bo — naj ne bo prilike.«

»O, sama nevoščljivost! Saj vem. Še vselej
so nam privoščili, kadar nas je kaj zadelo — in
sedaj materi s šestero otroki ne privoščijo — da
bi ji kdo pomagal. Je že dobro. Če se pretrgam,
bomo pa vse sami.«

Franca je potegnila ruto iz žepa in se brisala.

»Sami ne morete. Kaj pa, ko bi sprejeli kakega
begunca? V hribe jih nismo dali. Vidite,
eden je sedaj pri meni, nima nikogar svojih, tega
vzemite, je kar dober za kmetiško delo. Jaz prevzamem
koga drugega — in vsi jeziki bodo zavezani.
Za največjo silo pa kaj najamete.«

»Precej ga sprejmem,« je Franca brez premisleka
pritrdila.

Za četrt ure je že šla Franca navkreber proti
domu. Za njo je stopal begunec, šestnajstletni Poljak
Roman, in nesel v roki sveženj obleke, ki jo
je dobil v župnišču. Franca ga je ogovarjala. Kaj
malega sta se umela — vendar pa sta kmalu oba
obmolknila. Franci je začelo postajati žal, da je
sprejela tako naglo tujega človeka v hišo in še
takega, ki ga ne ume. Preudarila je še enkrat
obrekovanje ljudi, se ga zbala, a takoj se spet
razjezila: »Le kaj jim je mar!« Lotevala se je je
trma. »Nalašč bom kljubovala ljudem. Le čakajte!«

Vrhu hriba je srečala Lojzo.

»Hlapca imam,« ji je pokazala na begunca.

»To je prav, da si ga vzela, revčka.«

Lojza bi bila rada obstala in se kaj pogovorila,
ali Franca je šla naglo naprej svojo pot —
in mislila svoje misli.

Ko so ta večer pri Maticu večerjali, je Lojza
povedala bratu:

»Jančarica ima hlapca — begunca.«

France se je vznemiril in vprašal:

»Kakšnega hlapca?«

»Je močan, kar veliko ji bo odrinil pri hiši.«

France je zajel še dvakrat iz sklede, nato se
mu je ustavilo, žlico je povesil in položil na mizo.

Jera ga je pogledala skrivaj, videla v njegovih
očeh strah in žalost ter je bila vesela.

VI.

V nedeljo pred Malim Šmarnom je šel France
od rane maše in nekaj korakov za njim je šla
Jančarica s teto Nežo, sestro Jančaričinega očeta,
vdovo na užitku. Franca je bila vesela, da je teta
hodila počasi in da se je razdalja med njo in
Francetom večala. France se ni ozrl, ali je vendar
natančno vedel, da gre Francka za njim. Raztegnil
je korake in se podvizal, da je visel ves
naprej ob hoji.

Ko sta prišli s teto do pošte, se je Franca
nenadoma poslovila od tete.

»Moram iti vprašat, če je kaj pisma od Blaža,«
je rekla teti in krenila na levo in je bila silno
vesela, da se je domislila tega. Zakaj vedela je,
da bi pravzaprav silno rada povedala Francetu,
ki je trdovratno držal svoj sklep in se ogibal njene
hiše, kaj ji je očital župnik. Ali vseeno se je bala,
da se ne bi pomotoma sešla z njim.

Pred pošto je bila gruča žensk. Vse so izpraševale:

»Ali je vaš kaj pisal?«

»Oh, nič,« je vzdihnila vsaka.

Ko se jim je pridružila Franca, je niso niti
opazile, ko so bile vse zaverovane v staro potovko
Pikono, ki je šepetaje pripovedovala:

»Čakate pisem? Kako bi kdo pisal, ko jih ni
več.«

»Pikona!« so vzdihnile vse hkrati.

Potovka je začela tiše:

»Ni jih! Molite za njihove duše. Ves sedemnajsti
polk je zletel v zrak, ko je zašel na mine.«

»Lažeš, Pikona,« je ugovarjala Jernejeva sicer
tako tiha žena. »Nič nismo brali.«

»Hm, brali! Kako si preprosta. Takih stvari
se še govoriti ne sme, kaj šele pisati.«

»In vendar govoriš,« je pomagala Jančarica
Jernejevi.

Pikona je pogledala prekasto čez gručo.

»M, hribovka! Žene, ali sem kaj povedala?
Nič, kaj ne, da nič. Visoki gospodje v Ljubljani
tako govore, jaz pa nič ne govorim, z Bogom!«

Pikona se je hitro izmotala iz gruče in odšla.
Žene so se razdelile v manjše zbore in tožile:

»O, ve, Pikona ve. In res bo. Zakaj nihče ne
piše? Ob vse naše smo.«

Jančarica ni več vzdržala pri ženah. Krenila
je proti poštnim vratom in še slišala za sabo
opazko:

»Naj le gre; misli, da kaj dobi.«

Jančarici je šumelo po glavi Pikonino pripovedovanje.
Ves polk! O, Blaž, zakaj se nisva
še enkrat poslovila! Ko jo je poštarica zagledala,
ji je samo z roko odmahnila, preden je Franca
kaj vprašala. Jančarica je zamajala z glavo, poštarica
je skomizgnila z rameni in jezno udarjala
s pečatnikom na došla pisma.

Franca je tiho odšla.

Zunaj jo je ogovorila ženska izmed gruče:

»Franca, ali imaš podporo?«

»Nimam je ne,« je rekla in se ni nič ustavila.

»Glejte,« je hitela ženska. »Ta je tudi nima
in je desetkrat bolj potrebna kot Zaplotnica in
sto drugih. Take ženske, ki v hranilnico nosijo in
imajo vino v kleteh, odkar je vojska, dobe, me
pa ne. Prav je, da je vojska, ko ni nobene pravice
več na svetu.« Ženska je pričela jezno mahati z
rokami. Pri tej priči se jih je nekaj odtrgalo od
gruče in so šle.

»Viž jih, ko imajo slabo vest zavoljo podpore,
zato gredo,« je razlagala kričava ženska in kazala
za odhajajočimi. Franca je šla potrta in žalostna
proti domu. »Ves polk,« je donel po ušesih sikavi
glas potovke. Videla je njene krmežljave oči, v
katerih ni bilo ne usmiljenja in ne žalosti. »Kako
je pripovedovala grozno novico ta grda ženska! —
Samica, brezsrčna skopulja!« Niti doma na hribu
ni Jančarici odleglo. Vso noč je prebedela. Poslušala
je hropenje težkih vlakov, zategnjene žvižge
lokomotiv. Drugače so doneli kot sicer. Kakor
stok tisočero v bolečinah umirajočih je bilo grgranje
vlakov, žvižgi kakor obupni klici na pomoč.

Jančarica ni doma nikomur povedala, kar je
slišala pred pošto. Kljub temu je pa vendar došlo
to poročilo v hribe in celo teta Urša je zvedela
in je od strahu mendrala in stokala po hiši. Zvedela
je Jera in se prestrašila in ne zavoljo smrti
stoterih. Kot iskra jo je prešinilo: »Jančarica je
prosta!« Zvedel je France. Čudil se je z grozo,
ko so se čudili drugi. Na dnu srca je pa občutil
kakor veselje. Sam si ni bil na jasnem, ali je
vesel, da se mu je utrla pot do Jančarice, ali
tega, da učaka ure, ko ga Jančarica sama nagovori.
Zvedela je Lojza in je sklenila: Če nam Bog
ne pomore, nam ne bo nihče. Še tisti večer je
šla od hiše do hiše in zvabila ljudi k molitvi pred
križem nad vasjo. In vsi so prišli in klečali pod
milim nebom in gledali v lučko, ki jo je obesila
Lojza pred Boga. In prihajali so vsak večer, trudni
in zdelani, starčki in otroci, žene in dekleta.

Tudi Jančarjevi so prihajali, dasi je bila njih
hiša najdalje pomaknjena od vasi. Edini Janezek
je ostajal doma in za varuha ali teta Urša ali
mama.

Francè Matic ni sicer imel nikogar v vojski,
toda molit je hodil. Da se pa ne bi sešel z Jančarico,
si je izbral prostor ob krivem gabru za
grmom in je zadnji prihajal in prvi odhajal.

Nekega dne je pa moral z doma po opravkih.
Ustavil se je tudi v krčmi pri županu.

»Kakor nalašč,« se ga je razveselil župan, ki
je prišel iz pisarne.

»Za Jančarico je prišla podpora. Da ne bo
hodil sluga v hribe, ko ima že itak preveč potov,
poneseš ji ti polo, kaj ne?«

France je imel takoj pripravljeno trdo besedo
in sklep v srcu:

»Jaz ji že ne bom nosil,« — ali sam Bog ve,
kako da ni tega rekel, ampak je spravil polo v
malho in obljubil županu, da jo pošteno izroči. In
v istem hipu ga je bilo sram, ko se je podal in
prevzel posel »biriča« — tako so rekli slugi — a
pomagati si ni mogel več. Zato si je naročil še
vina. In tako se je zgodilo, da je nekoliko vinski
koračil v mraku proti domu.

Ko ni več hodil med hišami in ni srečaval
ljudi, ki so se vračali s polja, ko ga je zakril gozd,

je začel stopati počasneje. Vroče je bilo in vino
ga je grelo. Snel je klobuk in začel razmišljati:
Ali bi ji nesel sam, ali bi poslal Lojzo.

»Begunca ima, zato je moška in ne pošlje
več pome. In jezil ga je ta begunec Roman in
peklo ga je, če je omenila Lojza, da se Jančarica
pohvali z njim. Toda v vinski razgretosti je pozabil
jeze in prikljuvala se je stara ljubezen na
vrh ter si je silno zaželel govoriti s Franco. Kar
pojdem, nalašč. — Vsi lepi spomini so obstali
pred njim. Ali spet se je zavedel, kako ga je
Franca zadnjič odslovila, in je sklenil, da pojde,
pa zato, da ji pove, kar zasluži.

Tako je okleval med ljubeznijo in sovraštvom
in ni vedel, da je sovraštvo le plod ljubezni, in
prav ničesar ni dognal. Ko je pa stopil iz gostih
ulic grmovja, se je posvetila pred križem nad vasjo
lučka. Ko jo je zagledal, je še kratko pomislil in
takoj sklenil, da gre k Jančarju s polo. Morda
varuje ona, ko je bila včeraj pri molitvi, in tako
bosta sama, je premišljal. Če je pa ni doma, vseeno.
Morda še bolje.

Dolgih korakov je krenil pod vasjo, da se je
ognil ljudi, ki so šli za hribček, in ko je komaj
Lojza začela z vero, je France vstopil pri Jančarju.
Potoma je utegnil še preudariti, kako se znese
nad Franco.

V hiši je bilo mračno. Samo lučka je brlela
pred podobo, pod njo je sedela Franca, Janezek
je spal na klopi in imel glavo v njenem
naročju.

»Na, tole je dal župan,« je France brez pozdrava
porinil polo na mizo.

»Marija, kako sem se te prestrašila,« je
vzkliknila Jančarica, položila Janezkovo glavo na
klop in iskala žveplenk.

»Saj se me je tudi treba, ki sem za biriča.«

Jančarica je prasknila in užgala svetilko ter
mu ni na to odgovorila.

»Kaj pa je?« je šla k mizi.

»Kaj? Podpora, ki je ne maraš. Tri krone na
dan; je bilo že vredno, da sem se trudil in bil za
to ozmerjan.«

Franca je pogledala Matica v obraz in je
videla, da kipi iz njega vročica in da ima stisnjene
ustnice.
»France, lepo te prosim!« Stopila je predenj
in sklenila roke ter ga mirno gledala.

France je imel pripravljeno psovko, kakor si
jo je izmislil po poti, da jo ji bruhne v obraz —
za slovo. Toda ko jo je videl pred sabo, je pozabil
psovko in se je usedel na klop.

Počasi je spravil iz sebe:

»Oh, Franca, zakaj je tole med nama?«

Jančarica se ga je skoro prestrašila.

»I kaj?« je vprašala naglo in se je sramovala
svojega vprašanja, ki je vedela bolje kot France,
kaj je med njima.

»Saj veš,« je rekel France in gledal v tla.

Jančarica je sedla na klop. Po kratkem molku
je začel France: »Zmerjat sem te prišel, da veš,
zmerjat, ker si me zadnjič zapodila kot malovrednega
hlapca. In sedaj sedim tu za vratmi na
beraški klopi in mi gre na jok. Ali mi je narejeno,
ali kaj.«

France je dvignil glavo in jo gledal z zaprtimi
očmi.

Jančarica mu ni umaknila oči. Nekoliko v
zadregi je izpuknila iz rute seneno bilko, ki se
ji je zapičila med klajo vanjo, in je začela važno:

»Potrpiva! France, ti nimaš družine in zato
ne veš, kaj se pravi, vzeti šestero otročičem očeta.
Ne zameri mi. In nekaj drugega je še. Ali te ni
klical župnik?«

»Župnik?« je povzel France.

»Mene je — in me prijel zavoljo pohujšanja.
Se je že našel dober človek, ki naju je obrekel
pred njim, — mene bolj nego tebe.«

France je skočil kvišku.

»Kdo je, kdo? Povej! O!« Zaškripal je z
zobmi.

»Ne vem ga in ga ne slutim. Potrpiva! Vse
pride na dan. Sedaj veš, zakaj ne smeš k nam.«

»Nalašč, sedaj pa nalašč, vsak dan pridem!
Bom videl, komu je kaj mar.«

»Ne bo te, zato te ne bo, ker vem, da me imaš
rad. Z Bogom, France! Pojdi! Vsak hip bo končana
molitev.«

»Ne grem! Vpričo vseh bom tukaj!«

Franca je vstala in ga prijela za roke ter mu
jih stisnila: »Ne boš ne. Lahko noč!«

France sam ni vedel, kako je prišel na dvorišče.
Tam mu je zašepetala s praga Jančarica,
ko je slišala brbljanje otrok, vračajočih se od
križa: »Že gredo! Skrij se!«

France je izginil za podom.

VIII.

Francka je po stranskih stezah za vrtovi tekla
od doma. Na razpotju, par streljajev od vasi, se
je zasopla ustavila in izpustila sveženj na tla pod
križem. Ta križ je bil tisti, ki ga je bil postavil
na mestu starega, trhlenega malo pred vojno njen
oče in ga dal slovesno blagosloviti. Pod tem križem
se je ustavil vselej mrtvaški sprevod, nosači
so postavili krsto na tla in nekdo je tu v imenu
rajnika prosil vaščane odpuščanja ob slovesu na
drugi svet in molil za pokoj duše, preden so pogrebci
krenili proti fari.

Pod tem križem je Francka obstala. Nad njo
so gorele zvezde, v daljavi je šumela voda čez jez,
na jesensko polje je padala rosa, ki jo je hladno
čutila Francka na čižmih.

»Kam?« je stopilo pred njo vprašanje.

»Nazaj, naj se zgodi karkoli,« je bil nezavesten
odgovor.

Ali še hitreje ga je popravila in ugovarjala:
»In če me je konec, ne grem nazaj! Ne grem!«

Reka pa je šumela čez jez in Francki se je
zdelo, da jo samo še ona posluša in da samo še
ona odgovarja na vprašanje: »Kam?« Kaj se menijo
zanjo zvezde, kaj se meni zanjo polje, prav ta
njiva Golobova, ki jo je tolikrat plela? Niti ena
bilka se ne gane, niti pes v vasi ne zalaja, in rodna
hiša spi in ga ni, celo matere ne, ki bi zaklicala
v noč: »Kam, Francka?« Le reka je šumela,
Francki je bilo, kakor da se bliža šum, da že vidi,
kako poskakuje pena čez skale, kako ji valovi
govore: Pridi, ko te ne mara nihče. »O Kriste,« je
vzdihnila Francka in pogledala na križ. Še hujše
je štropotala reka čez jez, kot bi tekla tik za križem,
In ko je Francka strmela v nagnjeno glavo
Križanega, ji je rastla moč v duši; stopila je do
križa in pritisnila ustnice na steber, od rose vlažen.
Šum reke se je oddaljil, Francka je objela
križ, se dvignila do ranjenih nog in poljubila žebelj
v nogah Zveličarjevih.

Potem je pobrala, sveženj, ga nataknila na
dežnik in si ga zadela na ramo ter odšla.

»Kam?«

Nič več je ni skrbelo. Že tolikrat je našla v
mislih edino pot v hribe do daljne sorodnice, ki je
za Kozjim hribom s priletno hčerjo živela v majhni
kajži. Tam bo našla, je upala, usmiljeno srce, tam
bo najbolj skrita — k maši bi hodila v sosednjo
faro — tako dolgo, da se vrne Matija z vojske.

Preden je zavila na pot v hribe, se je še enkrat
ozrla na domačo vas in zaželela je materinega
klica: »Francka, vrni se!«

Počasi je hodila. Ko jo je zakrilo grmovje, jo
je postajalo strah. Prva oplašena ptička, ki je tik
ob poti nočevala, jo je razburila, da se je vsa stresla.
Ali prepodila je drugo in tretjo — in strah je
gineval. Po nekaterih podružnicah je zazvonilo
dan. Francki je rasel pogum, zamislila se je in
načrti za prihodnost so se križali v njeni glavi.

Sama ni vedela, kako in kdaj je prišla na vrh.
Obstala je. Izpod rute so ji tekle potne kaplje.
Snela jo je, si otrla pot in si popravila lase. Daleč
na vzhodnem nebesu se je že svitalo. Francka je
sedla na sveženj in nastavila glavo ob dlani. Še
enkrat je premislila to grozno noč, še enkrat je
pogledala v temno bodočnost. Kakor bi se bila
šele sedaj jasno zavedela, kaj se je zgodilo, je začela
ihteti.

Tisti hip pa se je zasvetila drobna lučka v
smeri od Kozjega hriba. Francka je ni opazila, ko
si je zakrivala obraz z rokami. Lučka pa se je
neslišno bližala, dokler ni nekaj korakov od nje
obstala.

Maticeva Lojza je šla k rani maši. Veliko,
rdečerezano knjigo, »Večno molitev«, je držala v
levici, izpod nje je visela na sredincu majhna svetilka,
v desnici je držala molek. Ko je Lojza zaslišala
ihtenje, se je ustavila. Mislila je prvi hip, da
je kak otrok, ki je zašel v gozdu. Ali dne je bilo
že toliko vrhu hriba, da je zapazila sključeno žensko,
ki je sedela ob poti.

Lojza se ji je približala toliko, da je že obsvetila
lučka med dlani stisnjeno glavo Franckino.
Lojza je ni spoznala. »Dobro jutro!« je izpregovorila
Lojza.
Francka se je vsa zganila in hitro dvignila
glavo. Od solz orošene oči so zagledale pred sabo
velik, megleno svetel kolobar, Lojze ni videla. Ali
ta jo je v tem hipu spoznala.

»Moj Bog, Francka! Za božjo voljo, kaj delaš
tukaj?«

Stopila je k nji in ji položila roko na rame.

»Lojza,« je izpregovorila Francka in vstala s
svežnja. Vsa je bila še oplašena in ni mogla odgovoriti.

Lojza ji je pogledala v objokane oči, opazila
sveženj na tleh in vprašala zopet:

»Kaj vendar delaš?«

»Pokoro,« je rekla počasi Francka in iskala v
robcu suhega prostora, da bi si obrisala solze.

Lojza je nekoliko pomolčala, povesila pogled,
ko je razumela odgovor:

»Ali je res?«

»Ne veš, kako sem nesrečna.«

»Ah, Francka, trikrat sem te nagovarjala, da
bi se zapisala ...«

»Lepo te prosim, Lojza, ne govori in ne očitaj
mi še tega,« jo je naglo prekinila Francka in segla
po svežnju.

»Ne zameri,« je bilo Lojzi koj žal, da je izpregovorila
besedo, ki jo je zabolela.

»Kam greš?«

»Spodili so me doma, ko so zvedeli, in sedaj
grem k Blagonki. Kaj hočem? Ta me ne zapodi,
upam.«

»K Blagonki? — Tja ne moreš.«

Francka se je že prestopila, da bi hitro nadaljevala
pot, ko se je že očitno danilo, Lojzina
beseda pa jo je ustavila.

»Ne morem?« je pogledala Lojzo s široko razprtimi
očmi. Dolge vejice so bile kot v tenkih
čopkih sprejete od solz.

»Blagonka in hči sta nekje na ravnem pri
otavi in hiša je že več dni zaprta.«

Francki je zdrsnila cula na tla. Prijela se je za
glavo z obema rokama in obupno kriknila:

»Kriste, kaj moram res v vodo!«

»Moj Bog, Francka, ali nimaš duše?« je Lojza
vsa vztrepetala in stopila tesno k dekletu, ki se
je začela stresati v joku.

Lojza jo je prijela za roki, Francka ji je omahnila
na prsi in jokala, Lojza ji je objela glavo, jo
tešila z rahlim božanjem in mislila, kako bi ji pomagala.

»Francka, lepo te prosim, izbij si iz glave tako
misel, nič ne obupuj. Vse bo pozabljeno. Veš kaj,
domov se vrni. S teboj grem, če hočeš, in jaz bom
prosila očeta za te. Najbolj prav bo tako. Kaj bi
se potikala okrog? Kaj ne, da greš?«

Lojza se je počasi ločila od Francke, upihnila
svetilko, jo skrila v grm, prijela za sveženj in spet
prosila: »Kar pojdiva, Francka.«

Francka je stala nema in gledala v Lojzo. Ali
njen pogled ni motril Lojze. Strmela je v daljavo,
kakor bi nečesa iskala. Po licih so se sledile srage,
ki so jih začrtale posušene solze. Hipoma, kot bi
nekaj našla, je odgovorila odločno: »Ne grem domov!
Kamorkoli — samo domov ne.«

Iz besedi je zvenela tolika odločnost, da si
Lojza ni upala nič več omeniti doma. Spet sta obe
pomolčali.

»Tedaj, kam pa?« je vprašala Lojza.

Francka je skomizgnila z rameni.

»K nam pojdi, ko nimaš drugam.«

»K vam?« se je začudila Francka in se zasmejala
s suhim, prisiljenim smehom, polnim nevere.

»Zares. Vsaj za par dni. Tačas se morda vse
kako prenaredi. Kar pojdiva.«

Lojza je naglo poprijela sveženj, segla po
Franckini roki in jo potegnila za sabo.

»Ne bodi abotna. Jaz ne grem. Taka, kakor
sem, in k vam, pomisli vendar!«

»Za sedaj je to najbolje. Kar hitro!«

Francka je šla kot otrok brez volje za Lojzo,
ki ni izpustila njene roke.

»Le hitro in tiho«, je za hipec obstala pri hiši
in se ozrla po dvorišču. »Jera je v hlevu, brat še
spi. Za mano.«

Lojza je odložila sveženj na skrinjo v svoji
sobici.

»Glej Francka! Kar lezi v mojo posteljo in
počij. Jaz grem vseeno še na faro. Maše ne zamudim,
za uro molitve, ki jo imam danes pisano,
mi Bog ne bo zameril. Ko se vrnem, se pomeniva
in premisliva na dalje.«

Nato je Lojza naglo odšla, zaprla vrata, zasukala
ključ in si ga vtaknila v žep. Neopažena je
spet prišla na stezo in hitela v dolino.

Po maši je Lojza prestregla župnika pred zakristijo
in ga vprašala, če ji utegne dati sveta v
neki stvari. Župnik jo je povabil v pisarno. Potoma
je govoril:

»Pri vas je sreča, da France ni vojak. Vi lahko
delate. — Kako pa, ali brat kaj hodi pomagat k
Jančarju?« je župnik postal pred vrati pisarne in
iskal po žepu ključa ter motril Lojzo.

»Zdaj ne. Za jasensko setev bo pač spet treba.
Za rateja begunec ni.«

Župnik je bral Lojzi z lica, da nič ne sluti o
tem, kar je Jera tožila, in je bil tembolj prepričan,
da je vse pretirano.

»No, kaj bi?« jo je vprašal v pisarni, kakor je
imel navado nagovoriti vsakega.

»Nič veselega nimam, gospod.«

Ta se je takoj spet domislil Jančarice in Franceta,
ali prejšnji odgovor Lojze mu je omajal slutnjo
in tem bolj dvignil zanimanje za novico.

»Lojza ne hodi za prazne spletke semkaj,« je
preudaril, sedel za pisalno mizo in Lojzi ponudil stol.

Lojza je pričela: Tako in tako sem našla Golobovo
— in mu vse razodela.

»Kakor je žalostna ta novica — moj Bog, kaj
bo še vse prišlo s to grozno vojsko — si vendar
sila modro ravnala. Ali sedaj? Kaj misliš Lojza?«

»Domov naj bi šla, mislim jaz. Sramoti ne
uidejo ne tako, ne drugače.«

»To bi bilo najbolje. Toda Golob! On je strašen
človek.«

»Ko bi mu Vi rekli.«

»Tudi moji besedi se ne bo uklonil, vsaj takoj
ne.«

»Par tednov je Francka lahko pri nas. Saj je
dovolj dela.«

»Pri vas,« je poprijel naglo župnik, »Pri tebi,
nič ne rečem, ali je France, je Jera.«

»Franceta poznam. Še zmenil se ne bo. No,
in Jera, njej pa nič mar ni to.«

»Morda bolj kot vsem drugim.«

Župnik si je napol zatisnil oči, da je Lojza, ki
mu je gledala odkritosrčno v obraz, opazila sumnjo
v njih.

»Čudna je Jera in hudega jezika.«

»To je. Morda ne veš, in če ne, je prav da
zveš: Franceta je prišla tožit, ali ne, pravzaprav
Jančarico, da gleda za njim.«

Lojza je ostrmela:

»O, ti grda ženska, ti! Torej to je napravila!«

»Vidiš. In sedaj Francka, taka kot je, pri hiši?
Ali ni težko?«

Lojza je pomolčala in zbirala misli. Dobro se
je spominjala onega večera, ko jo je svarila zaradi
natolcevanja. Da si je pa Jera upala do župnika,
to je bilo Lojzi odveč.

»Ne, gospod župnik, Jera je Jera, ali vse naše
hiše ne bo uganjala. Prosim, dajte pomiriti Goloba,
dotlej pa ostane dekle pri nas. Zanesite se name.«

»Meni prav. Storim, kar bom mogel, toda
pomni, Lojza: brez težav to ne bo. Težke ure si
nakladaš!«

Lojza je naglo odšla. Čimbolj se je oddaljevala
od župnišča, tem bolj jo je pekla Jera. Francko je
skoro pozabila in samo Jera in spet Jera ji je hodila
na misel. In ko je vse dodobra presodila, se
ji je zazdelo, da je ni pregledala v posebni luči, in
rodilo se je prepričainje v Lojzi, da je Jera na Franceta
ljubosumna. Skoro bi se bila na glas zasmejala
temu spoznanju. Ali še enkrat je preletela vsa
leta Jerine službe — in vsaka malenkost je govorila:
Jera je ženska, ki si niti z mislijo ne drzne
upati, da bi bila kdaj Francetova; toda sovraštvo
vsaki drugi, ki bi se mu bližala.

Ko je prišla do Bogca vrhu griča, se je ozrla
nanj in se pokrižala. Zapeklo jo je, da se je morda
vseeno presovražno razburjala nad Jero.

»Saj ji vse odpuščam,« je obujala kes. »Morda
si sama ne more kaj, ko je svet tako čudno prečuden.«

Zasukala je misli od Jere na Francko in prišla
domov, kjer je srečala deklo na dvorišču.

»Kje je France?« jo je nagovorila prijazno.

»Na podu. — Sem že zakurila in pristavila.
Mleko sem tudi scedila. Pisana ga ima vsak dan
več. To je živalca,« je hitela Jera in potresala
otrobe na rezanico za teličke.

»Prav. Po zajtrku greš pa ti takoj okopavat
repo; jaz pridem za tabo.«

»Saj bi jo skoro sama, kar je še je.«

Lojza je bila vesela, da nihče niti ne sluti ne,
kako gostjo da ima pri hiši. Oprezno je odprla
sobo. Francka je spala. Prsti desne roke so bili
zapleteni v težke kite. Lojza je obstala pri postelji.

»Kakor Magdalena,« jo je spreletela misel.
»Morda v sanjah umiva Gospodove noge s solzami
in jih briše z lasmi.«

Tiho se je preoblekla, popravila zastorček na
oknu, kjer je sililo ob vrzeli solnce na posteljo, in
šla v kuhinjo.

Pri zajtrku je Lojza še enkrat naročila Jeri,
kaj naj dela, in vprašala Franceta:

»Kaj ne, da je prav?«

France je bil čuda dobre volje, kakor se je bil
prejšnji večer raztogotil pri Jančarici zaradi novice,
da je bil zatožen pri župniku.

»Seveda je. Saj pojdem sam tudi tja, ko mine
rosa, da na ozarah odkosim za krave.«

Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila
v predpasnik, zadela motiko in odšla.

Lojza je težko čakala, da je Jera izginila, potem
je poklicala brata in mu vse razodela.

»Meni je vseeno,« je skomizgnil brat z rameni,
ko je Lojza dokončala povest in ga vprašala,
kaj da sodi on.

»Vseeno — ni res — prav tebi ne sme biti
vseeno in Jeri tudi ne bo vseeno.«

»Jeri — Jeri — za zlomka no —«

»Ne kleti,« mu je hitro požugala Lojza s
prstom.

»Saj to ni kletev,« je ugovarjal France in zastavil
še enkrat: »Za zlomka je to čudno, kaj pravic
ima pri hiši dekla.«

»Pravic — naj jih ima ali ne — za tožbe ji je
vendar odprta pot.«

»Za kakšne tožbe? Ali ni pošteno plačana ...«
Zadnjo besedo je France izgovoril samo na pol,
segel pod klobuk v lase in razširil oči.

»Saj se drugod tudi lahko toži, ne samo na
sodniji.«

»V župnišču, kaj ne?« je planil brat in veselje
mu je žarelo z lic.

»Kdo ti je pravil?«

»Nič ne taji. Sedaj jo imamo! Ti šklebeder ti
stari — hahaha —« France je skočil kvišku in mahal
s klobukom.

»Da si je upal ta kolovrat pikapolončasti kaj
takega — ali jo izplačam!«

»Ne, brat, nikar! Jaz jo posvarim z lepa.«

»Ti kakor hočeš — in jaz kakor hočem. Sedaj
nalašč. Golobova naj kar ostane pri nas. Le udinjaj
jo in po dve kroni ima več na mesec kot Jera.«

»Ne, France,« je prosila Lojza.

»Je že vse dobro,« je mahal z rokami France
in skočil po stopnicah v svojo sobo.

Lojza je obsedela.

»Saj mu nisem pravzaprav nič povedala in
vendar ve. — Pa da je tako vesel — in se smeje.«

France je prišel naglo spet na dvorišče, žvižgal
krog voza, včasih se zasmejal in spet žvižgal
židane volje, da se je Lojza še bolj čudila. Videla
ga je, kako je zadel koso na ramo in odšel.

Lojza bi bila najrajša šla za njim. Ali imela je
še posla v kuhinji, tudi Francko je morala počakati,
da se prebudi.

Brat je pa korakal, klobuk po strani, na polje
in obsedla ga je tista radost, ki čaka trenotka, da
se znosi nad sovražnikom, in je prepričana, da
ga stre.

Veselo je zapela osla ob koso na ozarah. Jera
se je sklonila, oprla ob motiko in rekla:

»U, si priden.«

»Ne verjamem,« je odgovoril France in zamahnil
s koso. Jera je spet zasadila motiko.

France se je komaj premagal, da ni bruhnil
z jezo na dan.

Kosil je in brusil in razmišljal, dokler ni dokosil
in dodobra preudaril, kako se znosi. Na smeh
mu je šlo, tako je bil samega sebe vesel. Obrisal
je koso, jo obesil na češnjo in sedel na debelo korenino,
ki je molela iz zemlje. Jera je pridno okopavala,
France je izvlekel mehur in se začel ukvarjati
s tobakom. Ko je dal prve dime, je zaklical:

»Jera, pojdi no sem!«

Jera se je ozrla in se namuznila:

»Čič ne da nič!«

»E, če gospodar vabi, naj posel uboga. Pomalicaj!«

»Saj mi je resnično že vroče,« je spustila Jera
motiko v razor, si otrla pot in šla konec njive,
kjer je imela pod plevelom skrito malico. Na to je
prisedla h gospodarju, poiskala pipec v žepu in si
razgrnila predpasnik na kolena.

»Jera, koliko let si že pri nas?«

»Ali ne veš? Enajsto teče.«

»Jera, povej, ali se ti je godila kdaj krivica
pri nas?«

Dekla je obstala z zibajočo se brado in ga pogledala.
Nato je prikinknila zalogaju suhega kruha,
da ga je spravila skozi grlo, in rekla:

»Nikoli ne. Zakaj me vprašaš?«

»Zato, ko ne razumem, zakaj jo ti meni
delaš?«

»Bog ve, France, da je nisem nikoli.«

»Bog ve, da si jo, in jaz tudi vem.«

»Ni res,« je vzkipela Jera.

»Nič se ne bova prepirala. Jaz sem danes židane
volje: »Na —« France je segel v žep — »Tu
je hranilna knjižica — le preglej, do vinarja je vse
naloženo, tu je poselska knjižica — in tu za en
mesec naprej plača. In sedaj, Jera, z Bogom in
pojdi, če hočeš, koj k župniku in mu še kaj povej.«

France ji je vrgel knjižici v naročje in vstal.

Jeri je padel iz rok kosec kruha s pipcem
vred in se zakotalil po bregu. Široko odprta usta
so zevala za Francetom, suhe prsi so se ji vzdigovale,
dokler ni planila še ona kvišku, pahnila obe
knjižici s kronami vred iz naročja in začela z
jokom:

»Lažeš! Narejeno ti je, od tiste babe ti je narejeno!
Nikoli te nisem tožila, njo pa sem in še
jo bom.«

Nato je izlila jezo v glasen jok in se namerila
proti domu. Potoma je ugovarjala:

»Enajst let sem trpela kot kamen na cesti, sedaj
me mečeš pod kap, jeseni, ko ni služb — za
zahvalo — le spravi tiste knjižice — jih ne maram —«

France se je pasel nad njeno jezo in jokom.
Puhal je mogočne dime, pregledaval ponepotrebnem
koso in njen klep.

»Saj je vseeno!« je zakričal za njo, »Pri županu
dobiš vse, da veš,« je dodal, ko se je sklonil
po bukvice in pobral krone. Spet je sedel pod češnjo,
gledal za Jero, ki je tekla proti domu, in je
bil ves srečen.

Jera je prijokala domov in zatožila Franceta:

»Ah, Lojza, spodil me je, zaradi tiste babnice
grde! Taka krivica! Bo že videl.«

Lojza je naglo priprla kamro, da ne bi zagledala
Francke Jera, ko je bušknila v sobo.

»Zakaj si ju obrekovala?« je rekla čisto mirno
Lojza.

»Franceta nisem nič. To je vse ona naredila,
ta kača!«

»Jera, ne tako. Kaj vidiš pazder v očesu svojega
brata —« je rekla Lojza resno in ji požugala.

Jera je ihtela in si brisala solze in ni nič odgovorila.

»Če hočeš, Jera, grem, da ga pogovorim.«

Jera je proseče pogledala Lojzo.

»Saj ga ne boš, ko je tako sam svoj. Uh,
kakšno sramoto mi naredi.«

»Bom ga. Toda Jera: Enkrat za vselej pomni,
da si ne izmisliš še kaj takega.«

»Ne bom ne,« jo je Jera gledala še vedno
proseče.

»Pojdi torej v zelnik in oberi gosenice, jaz
grem pa k Francetu.«

Jera si je brisala solze, Lojza je šla k njivi,
kjer je še vedno sedel v senci France.

»Ali je že šla?« je izpregovoril že oddaleč
sestri.

»V zelnik sem jo poslala.«

»Kam? Pri nas ne bo!«

»Ne ne, France, Saj je dobila, kar si ji nameril.
Sedaj odpusti. Je bilo čisto zdravo za njo in
za te.«

»Zakaj zame?«

»Saj sam dobro veš. Brez nič tudi ni.«

»Kaj ni brez nič?«

»Ne taji: Nič ni, res je, in vendar je nekaj.
Zato imej pamet, ko še ni prepozno. Jera pa naj
ostane in mir naj bo pri hiši.«

V tem je na nasprotnem bregu prišla na njivo
ženska. France je vedel takoj, da je Jančarica. Nasmehnil
se je skrivaj v daljavo, da bi ji povedal:
»Ali sem jo, kakor je zaslužila!« Nato je pa zinil
na glas kakor jezen:

»Ti držiš z njo.«

Lojza pa je vedela, da France ni bil več jezen.

IX.

»Ali si ga pregovorila?« je vprašala Jera Lojzo,
ko se je vračala mimo zelnika.

Lojza je skomizgnila z rameni.

»Upam, da. Ne ve se pa ne. Je čuden, saj ga
poznaš.«

Jera se je sklonila spet k zelnatim glavam in
nič upanja ni imela. Preudarjala je, kam bi šla.
»Do sv. Jurja grem gostovat, saj imam denar. In
kako dnino tudi še ujamem. Ali pomnita naj me,
če pojdem. Še jima bom stavila sive lase v glavo.«

Jera je polagoma zašla od žalosti na pot maščevalnih
misli in je trla gosenice, da ji je zelenkasta
voda brizgala izpod palca.

V tem je prišel mimo zelnika tudi France,
ki je še posedel pod češnjo in opazoval Jančarico
na nasprotnem bregu. »Ali se ji bo zdelo, ko zve,
kako sem zapodil Jero!« je razmišljal in se veselil
tiste ure, ko ji sam to razodene in mu ona hvaležno
poreče: »Prav si imel, France.« Šele ko je
Jančarica oprtala koš, se je dvignil tudi France s
korenine in šel proti domu.

Ko je zagledal Jero v zelniku, ga je nekaj
ustavilo. Njegove vesele misli so se zmračile. S
silo se je pognal, da je šel dalje. Gledal je v tla,
ali kljub temu je dobro videl, kako mu Jera obrača
hrbet — in zdelo se mu je, da vsa togotna šari
med zeljem. To ga je speklo in še bolj ga je zabolela
misel, da bi mu utegnila Jančarica očitati,
češ, užugala te je. Sunkoma je okrenil glavo proti
zelniku, poprijel trje za kosišče in zavpil nad Jero:

»Kaj imaš opravka v našem zelniku? Izgubi
se! Imam že drugo deklo.«

France je zamahnil z roko in postavil koso na
ramenu kvišku — na boj.

Jera je zbežala na nasprotni strani iz zelnika
in potoma sunila z nogo par glav, da so se nagnile
na zemljo. Sključena je stekla po stezi, za streljaj
pred Francetom se je pa ustavila, požugala mu z
obema pestmi in mu zagrozila: »Boš že videl, prešuštnik!«

France se je nagnil, da bi skočil za njo in
jo udaril po umazanih ustih. Toda sram ga je postalo,
premagal se je ter zažvižgal. Celo tako
moški je bil, da je obesil koso na plot in šel v
deset minut oddaljeno opalto h Korenčku po
tobak.

Jera je priburila domov prav tedaj, ko je
Francka pomagala Lojzi nositi vodo za opoldansko
vrdejo. »Ta je ta nova,« je presunilo Jero, toliko
da se ni sesedla. Oči so se ji izbulile, prsti so se
ji krivili in najrajša bi bila planila nad Francko.

»Ali si obrala?« jo je nagovorila Lojza.

»Naj le ta nova obira,« je zarežala Jera, pogledala
kakor skopec divje na Francko in drvela
skozi vežo v svojo sobo, od koder se je čulo loputanje
vrat in škripanje pokrova njene skrinje.

»Jezus, kaj sem ji naredila? Kako je huda
name!«

»Nič ne maraj. S Francetom sta se nekaj
sprla.«

Lojza je postavila škaf pred hlev in šla za Jero.
Francki je utripalo srce. Iz hiše so doneli nerazločni,
jezni klici Jere. Lojza se je vrnila vsa žalostna
iz hiše, kmalu za njo je privlekla Jera svojo
skrinjo na dvorišče in kričeč in zmerjajoč bežala
k sosedu, od koder je naglo priropotala s samotežnim
vozičem, naložila nanj skrinjo in jo odpeljala.

Francka se ji je skrila v hlev. Tamkaj je slonela
in božala teličko, ki jo je gledala z velikimi,

dobrimi očmi. Ni razločila, kaj je kričala Jera. Ali
jasno je čutila, da je ona vzrok.

»Doma zaradi mene vojska, tu prepir spet zaradi
mene — in po vsej fari se bo govorilo samo
o meni.«

Francka je objela teličko, ki je iskala z mokrim
smrčkom ob njenem žepu skorjice kruha.

»Ne jokaj, Francka,« je vstopila Lojza.

»Jaz grem, Lojza.«

»Ne pojdeš. Sedaj si naša. Le meni se zaupaj,
vse bo še dobro.«

»Dobro?« je ponovila Francka, spustila teličko
in se naslonila ob jasli. Roke so ji omahnile in
glava se ji je povesila.

»Dobro!« je ponovila še enkrat kakor sama
sebi in se bolestno nasmehnila.

»Le ne obupuj! Lepo pridna boš pri nas, kaj
ne, Bog ti bo odpustil. Matija se vrne in vse bo
dobro.«

»Bog mi je že odpustil, to vem, toda ljudje
mi ne bodo nikoli in Matija — o, saj ga ne bo več
nazaj.«

Francka si je zakrila z rokami obraz in je začela
spet ihteti.

»Ne smeš, Francka,« je stopila Lojza k njej
in jo tešila. »Vse izroči Bogu. Boš videla, tako se
izteče, kakor je najbolj prav. On že ve, zakaj nas
pokori.«

»Oh, Lojza, kako si ti srečna! Naj bo, jaz ostanem
pri tebi. Kot otrok te bom ubogala; kaj ne,
da me ne pogubljaš?«

Lojza se je sklonila k Francki in ji poljubila
od solz mokro lice: »Revica moja, pojdiva na delo.«

Ko sta postavili pred hlev koso, da narežeta
za živino, je prišel France.

»Tak je vendar šla!« je začel, obesil koso in
si odpasoval oselnik.

»Silno je bila raztogotena,« je omenila Lojza
in devala v slamoreznico, Franca pa je vsa zardela
sukala kolo.

»Naj gre, kakršna hoče; samo da je šla, ta
jezik! Lej, Francka, sedaj si ti vdinjana. Jera je
imela po osemnajst kron, tebi dve pridam, če ti
je prav.«

»Meni ni treba več, še toliko ne. Če sem prav
zastonj.«

»No-no-no,« je hitel France, »Torej po dvajset. — Sedaj moram takoj po travo, da ne ovene.
Ena naj gre z menoj.«

»Naj gre Francka, jaz skuham južino.«

France je pripeljal okomatano kobilico in
Francka mu je pomagala napreči, nato sta sedla
na voz vsak na svojo plat in se odpeljala.

Francka je molčala in gledala v dalj, France
bi bil rad začel pogovor, pa ni vedel, kako bi.
Slednjič je vendar sprožil: »Francka, nič se ne
boj pri nas. Ne bo ti hudega. Veš, Matija sem jaz
res rad imel. Kar pri nas ga počakaj. Potem pa
zaplešemo in mir besedi in oče Golob se bo koj
unesel.«

»Bog ve, kdaj bo konec vojske.«

»Ne bo dolgo. Saj sem bral, da je nemški
cesar rekel: Fantje, preden se drevje obleti, smo
doma. In tako bo. Na jesen se vrnejo.«

»Ali koliko jih bo tam ostalo!«

»Nekaj že, seveda.«

»Matija gotovo pade.«

»Beži, beži. Vsaka tako pravi, ko se boji za
svojega — moža ali ženina. Če bi bilo tako, bi
ne bilo nobenega nazaj.«

»Vseeno ni bilo prav, da si dal Jero proč. Jaz
ne bom mogla dolgo služiti. Saj veš,« je omenila
Francka po kratkem molku in se obrnila v hrib,
ker mu od sramu ni mogla pogledati v oči.

»Lepo te prosim: kar tiho od Jere. Ti nimaš
nič pri tem in konec besedi. Drugo pa — o —
nismo taki, da bi te v hudih dneh vrgli pod kap.
Francka, toliko pa Matic še ima, da bo enega otročička
preživel, če se drugače ne prekrene. Za
botra mu bom, kar velja.«

Privozila sta do njive, Francka je gospodarja
hvaležno pogledala in Matic se je začudil lepim
očem in se je veselil, ko je gibka skočila z voza in
grabila travo zlahka in ročno, vse drugače, kot
Jera, ki je redno obgodrnjala vsako reč. France
je nakladal, »ta nova« mu je prigrabljevala in nič
nista govorila. Le nad kobilico, ki se je vtikala v
tla, je včasih gospodar zavpil.

Ali ob molku je France imel tele misli:

»Presneto sem bil pravzaprav neumen, da se
nisem vseeno oženil, ko se dobe takele dekleta.
— Seveda — sedaj bi je ne dobil več. Oči imam
še mlade — lase pa sive. In za te se neveste nič
kaj ne pulijo. — E, bo pač kaka vdovica dobra
— po vojski.«

Ob tem je France nehote pogledal na nasprotno
brdo, na Jančarjevo polje.

Pri Golobovih pa je bilo tisto jutro huje od
pogrebščine. Ne on, ne ona nista zatisnila očesa,
dasi tudi besedice nista izpregovorila in sta skrivala
vsak svojo bolečino. Mati je vstala še pred
dnem in odšla. Golob je ni vprašal, kam gre. Vstal
je mrk in je čutil, da se mu tresejo roke, ko se je
oblačil. Brnjal je po dvorišču, po hlevu, po podu.

Klobuk mu je visel na oči. Stari hlapec je jezno
kašljal, ko ga je videl takega, dekli sta se suvali
s komolci in si mežikali. Obe sta že vedeli, da je
Francka ušla od hiše. Sin Jakec, ki še ni bil dozorel
za vojake, je izpraševal po mami in se skrival
jeznemu očetu.

Ko se je vrnila Golobovka, je namignila njemu,
ki je šel pokoncu za njo v hišo. Samo z glavo je
potresel in jo vprašajoče pogledal.

»Štiri ženske sem najela in sem jih poslala
za njo.«

»To je prav,« je rekel Golob in truden sedel
k peči.

»Če bi si bila kaj naredila!«

»Trmasta je dovolj,« je menil Golob in se presedel
na klopi.

»Moj Bog, saj veš, da me mora biti kraj, če
se to zgodi. Kakšen si!«

Golob je napol vzdihnil, napol se odrgral, pa
ni imel kaj pljuniti iz suhih ust, vstal in šel iz hiše.
In ves dan je motovilil krog oglov, nikomur ni nič
ukazal, niti k jedi ga ni bilo.

In vrnila se je prva ženska, ki ni nič zvedela.

Prišla je druga in pravila, da so pri Tacnu
potegnili neko žensko iz Save. Mati je zajokala,
Golob je žvečil s čeljustmi in pihal skozi nos, da
je komaj spravil iz sebe:

»Kdaj — kdaj so jo?«

»Včeraj, no! Ta ni bila Francka.«

Golob bi bil žensko najrajši udaril.

Tudi tretja odposlanka ni nič zvedela.

Zadnja pa, ki je prišla s hribov, je razodela:

»Francka je pri Maticu na Kozjem hribu. Za deklo
se je vdinjala.«

Mati jo je plačala. Golob pa ni strpel in je
pomolil za njo skozi vrata krono za pridav.

»Bog bodi zahvaljen,« je vzdihnila mati, ko sta
bila sama. Golob se je pa takoj potuhnil in razsodil:

»Naj le poskusi, kako tuje duri po petah bijejo.«
Potem je pa vprašal ženo, če ima kaj jesti.

Da je ta zadnja ženska dognala, kje je Francka,
ji je pomogla Jera, ki je trosila zgodbo od hiše do
hiše po vsem razsežnem Kozjem hribu. Natolcevala
in obrekovala je s toliko gorečnostjo, da so
ljudje zijali čuda, tleskali z jeziki in majali z glavami.
Na večer je Jera obstala sredi tobakarjev
pri Korenčku in si privoščila dva fraklja strdenega
žganja — za pogum na zadnjo pot — k Jančarici.
In nastopila jo je osvete željna o mraku.

Jančarjevi so bili pri večerji, razen gospodinje,
ki je imela opravka v kuhinji, ko je stopila Jera
na prag.

»Dober večer, gospodinja,« je nagovorila Jera
hinavsko sladko Jančarico.

Ta se je ozrla izpred peči in hladno odzdravila: »Bog daj.«

Napela je oči in jih ob luči zasenčila z roko,
da bi spoznala v temi, kdo da je. Jera se je prestopila
čez prag.

»Lej jo! Jera! Saj te resnično nisem spoznala,
ko te skoro nikoli ni k nam.«

»Nimam hoditi po kaj. Tisti pa, ki so jim mar
takele vojskine vdovice, pa že pridejo, je-li?«

»Jera!« je rekla Jančarica in se upokončila
pred njo.

Jera se je začela zlobno hihitati in se tolči ob
kolena v smehu.

»Veš kaj, Jančarica, Matic me je zapodil in
si vzel mlado deklo — hi-hi — in kakšno? Hi-hi-hi
— ene sorte tiči skup lete — tisto Golobovo, ki
je zafrečkala svoje poštenje in so jo doma vrgli
skozi duri. Sedaj boš pa ti zadaj, ali pa bo imel
Matic mlin in žago. Saj stara koza celo vrečo pregrizne,
če ne more do soli.«

V Jančarici je zavrelo. Topotnila je z nogo,
roke stisnila v pesti in velela:

»Ven, ven! Poberi se, grdoba pijana!«

Tedaj je tudi v Jeri izbruhnilo. Roke je vprla
v boke, pomolila komolce naprej in začela:

»Le udari, kar udari! Prešuštnica! Mene si izgrizla
od Matica, kjer sem popustila kri in moč.
V grehih se valjaš, ko mož preliva kri, hudoba. Fej
te bodi — tebe in Matica in óne halodre!«

Jančarici se je zameglilo pred očmi. Zagrabila
je burkle in jih nastavila v Jero. Iz hiše je prišel
begunec Roman, za njim dekla, otroci. Roman je
zaklel po poljsko in iztegnil roko po Jeri, Janezek
se je stisnil k mami, jokal in klical: »Po tlica, po
tlica!«

Jera se je umaknila čez prag in kričala z dvorišča:

»Razbojniki! Sram vas bodi! Vsa vas smrdi
od vaših grehov! Še prahu na podplatih me je
sram. Odrgnem si ga, da ne zanesem te kuge
drugam.«

Jera je pobrskala z nogami, kakor pes, ko
zagreba lastno blato, da ji je krilo odletavalo. Nato
se je spustila v tek po hribu. Begunec je pobral
poleno in zalučil bi ga ji bil v pete, da ga ni prestrigla
Jančarica.

»Pusti, pijanko!«

»Pojdimo molit,« je nato dostavila in šla z družino
v hišo.

Ko je Jančarica spravila po molitvi otroke
spat in so odšli tudi vsi drugi, je šla v kuhinjo, dasi

ni imela posebnega posla, in se je naslonila na
ognjišče. Na okajeni steni je gorela majhna lučka.

»Kaj se je pravzaprav zgodilo?« je začela premišljevati.
»Da je Matic spodil Jero! — In Jera je
pridirjala nadme in me dolžila. — In Matic je vzel
tisto Golobovo za deklo. — Le kako je sramotila
njega! — Da bi bil France tak? — Saj ni mogoče!
— Ampak da vzame k sebi tako žensko — in
Lojza! Svetnica. — Saj se nič več ne spoznam. —
Grda vojska, vsemu svetu se je zmešalo.«

Jančarica je slonela, krog nje je brnel roj muh,
v glavi so se ji sukale misli — od začetka do konca
— in od konca k začetku, dokler se ni ustalilo vse
vrenje ob edinem vprašanju: »Zakaj je šla Jera,
zakaj je prišla Golobova?« — »Prav je, da ima
mlado deklo,« je bil prvi pomislek. »Mi bo dal
vsaj mir in se ne bo obešal tod ter čakal Blaževe
smrti. Vzame naj jo, saj je iz dobre hiše.«

To je bila prva misel.

Ali še hitreje jo je izpodrivala druga. Francka
jo je pehala od sebe. Čim bolj pa jo je pehala od
sebe, tem bolj krčevito se je oklepala njenega srca.
Nič več si ni mogla utajiti, da jo vendarle draži
taka nastava pri Maticu, in izmislila in pripravila
si je za »sivega strica« perečo besedo, s katero ga
zbode, ko se prvič spet srečata.

Na smeh ji je šlo, ko je še enkrat preudarila,
kako ga izplača.

»Da bo vedel, norec stari, in si desetkrat premisli,
preden se spet prisladka k nam. Za las ne
premakne nobene reči več pri nas. Bomo že kako,
saj je Roman vsak dan močnejši.«

Gospodinja je prestavila nekaj kuhinjske posode
— brez potrebe seveda — segla po luč na
steno in hotela iti spat.

Prav takrat je rahlo potrkalo na vrata.

Prvi hip se je tako prestrašila, da ji je skoro
zdrsnila luč iz rok.

Potrkalo je še enkrat.

Franca je postavila luč na ognjišče in šla k
vratom:

»Kdo je?«

»Nekaj bi ti rad povedal, Francka.«

Jančarica je koj spoznala Matica.

»Pa zdaj hodiš,« je rekla nekoliko zadirčno in
je imela pripravljeno besedo na jeziku, da bi ga
oštrknila kar skozi zaprta vrata. Ali vedi ga, kako
ji je prišlo. Namesto zabavljice je odrinila zapah in
mu odprla.

»Zgodaj hodite spat,« je rekel Matic, ko je stopil
skozi duri in jih tiho zapiral za seboj.

Francka je videla njegov obraz, kako je žarel
veselja.

»I seve,« je zategnila Franca, »mi stari in otroci
spat — taki-le mladi fantje pa voglarit.«

Matic ni nič razumel, kam cika, in se je smejal
ter hitel:

»Danes sem jo izplačal! Preklicani kolovrat
stari! Ali veš, da naju je Jera tožila pri župniku?«

»Jera?« je osupnila Jančarica in še mar ji ni
bilo več zabavljice, kakor si jo je izmislila zanj. S
predpasnikom mu je pobrisala stol in ga povabila:

»Sedi no in povej! Kar tukaj, da jih ne bova
budila v hiši.«

Matic ji je razodeval naširoko vso zgodbo,
Franca ga je hvaležno gledala.

»Ali sem naredil prav, ali nisem, kaj?«

»Prileže se ji!«

Nato je povedala Jančarica zgodbo z Jero;
Matic jo je verno poslušal in jo spremljal z jeznimi
vzkliki.

»To je prav, to je prav, da se je vse zvedelo,«
je ponavljal in nametal na Jero še kopo grdih pritikljajev,
potem pa naglo dostavil: »A — in ti ne
veš, kako smo zamenjali! Golobova — ho — tako
ji stoji k rokam vsako delo, da je le veselje.«

Francka je na eno oko napol zamižala in ga
pomenljivo pogledala:

»Le glej, da se navsezadnje še z Matijem stepeta,
ko se vrne z vojske.«

Franc se je smejal in se drgnil po stegnih.

»Le smejaj se,« je rekla Jančarica resno, da
je Matic pri tej priči utihnil.

»Boš že videl. Prilika naredi tatu.«

»Francka,« je vzkliknil Matic tako glasno, da
je Jančarica položila prst na usta in mu velela:
»Pssst!«

»Francka,« je ponovil Matic tiše. »Lepo te prosim,
nikar me ne draži. Ali ti more še kdo bolj
dokazati, kako te ima rad, kot sem jaz. In zato te
nocoj kar naravnost vprašam: Če bi se Blažu kaj
primerilo — Bog ve, da mu ne želim smrti — če
bi se mu kaj primerilo, če bi, postavim, padel, ali
mi daš kaj upanja, Francka?«

Matic je vstal in stopil do ognjišča, kjer je ves
čas slonela Jančarica.

»Pustiva to, lepo te prosim.«

»Ne veš, koliko trpim. Reci no. Kar naravnost
reci.«

Francka mu je pogledala v oči, ki so koprnele
vanjo.

Matic je molčal in nagosto dihal ter iskal njene
roke.

Francka se mu je umaknila in rekla boječe
kakor dekle: »Bomo že videli.«

Matic je pa čutil, da mu je stisnila roko, in je
odšel tako vesel skozi duri, da bi bil skoro zavriskal.

X.

Prvi ranjenci so dospeli v Ljubljano s severnega
bojišča. Vsekrižem po deželi se je raznesla ta novica.
Nekateri izmed svojcev so dobili karte, kjer
so jih ranjenci vabili v Ljubljano. Na vlakih se je
povečala gneča, po cestah so drdrali vozovi. Gruče
žensk so hodile po mestu od bolnice do bolnice,
noseč seboj cekarje, polne jedi. Počasi, z grozo in
strahom so drsale po dolgih hodnikih vojašnic in
iskale svojcev in znancev.

Med tistimi, ki niso imeli svojcev v vojski, pa
so šli kljub temu v mesto deloma iz radovednosti,
pa tudi iz sočutja, je bil Matic. Drugo nedeljo po
Malem Šmarnu je navsezgodaj zapregel kobilico,
stisnil pod sedež nekaj klobas in steklenko brinjevca
ter se je napotil. Povedal pa niti Lojzi ni,
kam da gre. Strah ga je bilo, ko je mislil, da mu
bo vsak z lic razbral, kaj ga pravzaprav žene v
Ljubljano: da gre poizvedovat po Jančarju.

Porazdelil je klobase, potočil od sobe do sobe
brinjevec in ni zvedel ničesar. Postajal je pri raznih
gručah, kjer so svojci obkrožali ranjenca z zavezano
glavo, prisluškal, ponudil pijačo, ki se je
ranjenec ni branil, in šel spet do druge sobe, ko je
v vseh očeh bral: »Kaj se siliš med nas?« Nezadovoljen
se je vrnil proti domu. Potoma je naložil
nekaj žensk, ki so hodile peš. Poslušal je njih pogovor,
ko so gostobesedne pripovedovale, kar so
zvedele: da je Rusa kot listja in trave, da jih na
enega naših pride po deset, da so bili strašno lačni
in so jedli sirov krompir in zeljnate glave.

Pred županovo krčmo je stalo vse polno voz.
Zavil je mednje tudi Matic; ženske so se mu zahvalile
in šle svojo pot, sam je pa krenil v gostilno, kjer
je bilo natlačeno ljudi in pogovor samo o vojski in
o ranjencih.

Matic je iskal, kam bi sedel, dokler ga ni povabilo
omizje znancev — in se stisnilo na klopi, da
je dobil prostora.

Komaj je pa sedel, se odpro vrata, med njimi
se pojavi Strgar z bičem v roki, za njim pa Matjažev
Jernej.

»Vojskovalca sem pripeljal! Vina gor!« je kričal
Strgar in trkal z bičevnikom ob tla.

Vsa omizja so hipoma utihnila in se ozrla proti
vratom, kjer se je pojavil Jernej. Na levem licu je
imel velik kos obliža.

»No, Jernej!« se je iztegnilo bogvekoliko rok
proti njemu in so ga vabile k mizi.

Jernej se je pa muzal in mežikal z drobnimi
očmi, šel od mize do mize, kjer so mu napivali,
dokler se ni ustavil pri domačih župljanih in sedel
k Maticu. Ta je bil ponosen na to in je koj naročil:
»Štefan na mizo!«

»Kako je bilo, Jernej?« so vsa omizja tiščala
vanj.

»Dobro za vas pri polnih litrih,« se je obotavljal
Jernej in pomaknil čepico nazaj, dvignil polni
kozarec in napil: »Živio cesar, domovina!«

Krčma se je odzvala in tolkla s kozarci ob
mizo. Vsepovsod je utihnil pogovor.

»Ali te je Rus?« je začel Matic vnovič.

»Me je, ampak jaz sem jih še drugače.«

»Kozak te je s sulico, kaj ne?« se je vtaknil
vmes sosed.

»Kaj sulica! Te se ne bojimo še tolikanj ne,
kakor metle, ki jo zgrabi ženska. Ampak šrapnela!
To je hudir.«

Jernej je spet segel po kozarcu in mimogrede
ponosno pogledal po hiši.

»Saj še vsi skup ne veste ne, kaj je to šrapnela,«
je povzel Jernej. »To je iz topa krogla, votla, in
ko nadte prileti, se razpoči in vsuje za tole kapo,«
Jernej je snel čepico, da je mogel pokazati, »samih
krogel od vrha nate. Pa se jim skrij, če se moreš.
Jaz sem tiščal glavo za krompirjev grob, ko poči
— punf — pèc — pa je šla skozi lice in tukaj-le so
mi jo vzeli ven.«

Jernej je razgalil bluzo, da je pokazal pod
ključnico rano, kamor se je zataknila krogla.

»Bog te je obvaroval, Jernej; sedaj si dober.«

»Bog in pa ta-le, ta-le!«

Jernej je pokazal na čepico, kjer so bile prišite
svetinjice Matere božje. »Dober sem za štiri
tedne. Ravno pšenico usejem, potem gremo spet
nad Rusa.«

»Kakšni pa so Rusi?« je vprašal nekdo.

»Rusi? Veliki kot hrasti in toliko jih je, da je
vse rjavo, kamor so peljale oči.«

»Ali si katerega?« ga je vprašal spet drugi in
pomeril z rokami, kot bi streljal.

»Bog ve koliko. Ampak krogla, to ni nič. Bajonet.«

Jernej je planil kvišku in potegnil Strgarju bič
iz roke, stopil na sredo hiše in pokazal:

»Vidiš, tako-le sem jih: Štrrrk v prsi, nato sem
ga vrgel čez glavo — štrrrk — pa drugega na bojonet.«

Ljudje so plašno gledali, tuintam se je kdo nasmehnil,
ženske so sklepale roke.

Ko je Jernej odložil bičevnik, se je oglasil pogumno
občinski sluga Petrin:

»Jernej, ne boš zameril, če tega ne razumem,
kako si ti metal Ruse čez glavo, ko si prej rekel,
da so kot hrasti, in ti — nisi — saj ti nič ne oponašam
— najmočnejši v fari«

»Ti dolgopeta sulica poganska ti,« se je razhudil
Jernej, »ali ti veš, koliko je človek močan, ko
ga zdravega — ne ena, ampak deset smrti drži za
vrat — hej! Kdaj pa si še ti bil v smrtni nevarnosti?
Ko si se pijan zibal domov in te je stara čakala
z mokro cunjo na pragu!«

Gosti so se zasmejali, Jernej je pomežiknil in
se obliznil po kratkih brkih.

Tedaj je Matic pokašljal in se pripravil na
vprašanje:

»Jernej, ali jih je veliko padlo?«

Matjažev je pogledal v strop in pomolčal. Nato
— še vedno gledajoč kvišku, rekel resno:

»Boste že zvedeli. Toliko pa vam lahko povem,
da od sedemnajstega ni nihče več cel. Če ima
samo kroglico tako-le kot jaz, se lahko od veselja
na glavo postavlja.«

Ženske so vzdihnile, nekatere so si brisale oči,
moški so molčali in gledali v mizo. Jernej je puhal
cigareto in vrtel kozarec v roki.

Spet se je Petrin opogumil, jezen, da ga je
Jernej prej tako osmešil, in je prvi izpregovoril:

»Če se ti ni le zdelo. Povej nam katerega, saj
jih je dosti iz naše fare in vas je bilo več pri isti
kompaniji — in reci: Ta-le in ta-le je padel.«

»No, če hočeš: Naš organist na primer. Sam
sem ga videl, ko so ga pokopali. Ali pa Matija, ki
je mislil Golobovo vzeti: mrtev! Zraven mene je
obležal in še zastokal ni, ko ga je zmanjkalo. Pa
boste že brali.«

»Jezus, Jezus,« so mahale ženske. Pijača se je
vsem uprla in začeli so plačevati ter odhajati.

To priliko je porabil Matic, da se je nagnil do
Jerneja in vprašal:

»Kaj misliš o Jančarju?«

»Nič ne vem. Je bil pri drugem bataljonu.«

Matic je hotel še več izpraševati, ali zdelo
se mu je, da ga vsi opazujejo, zato je poklical
in plačal ter odšel z drugimi vred. Jerneju je ponudil
voz.

Ko sta prišla pred hišo, je tamkaj stal župnik
in se pogovarjal z županom.

»Jernej!« je vzkliknil župnik vesel in mu podal
roko. »Bog te sprejmi!«

Jernej je počil s petami in salutiral.

»Ali greš domov? Ranjen? Sedi k meni, jaz
te popeljem.«

Matic se je odkril oddaleč župniku, ko je slišal
povabilo, in se naglo sam odpeljal. Župnik pa je
posadil Jerneja na desno, mu dal smotko in velel
pognati.

Potoma ga je izpraševal o dogodkih na bojnem
polju in Jernej je bil dokaj bolj skromen kot v
krčmi.

»Tako-le je po pravici: Saj nihče nič ne ve,
kako je pravzaprav. Tam naprej, tu nazaj, tu mrtvi,
tam mrtvi — enkrat stradaš, enkrat si presit. Saj
smo vsi kot ponoreli.«

»Bog se nas usmili,« je vzdihnil župnik.

»Pa samo ta,« je hitro poprijel Jernej. »Če ta
tam gori ne poprime, ne vem, kaj bo. Zoper dva,
ne rečem — zoper deset je težko.«

Nato je Jernej povedal o organistu in o
Matiju, »o drugih pa nič ne vem,« je dostavil
pravično.

Prišla sta pred Matjažev dom, Jernej je izstopil
in spet salutiral.

Župnik je bil potrt. Mislil je na organistovo
družinico in na njegovo orgljanje ob mobilizaciji.

»Slutil je. Duša vseeno sluti prihodnje reči.«

In mislil je na Golobovo Francko.

»Same nesreče! Če se ne bliža sam sodni
dan.«

Tako se je zatopil v žalost, da ni opazil Goloba,
ki je šel po cesti pred njim.

»Golob,« je rekel hlapec in pokazal z bičem po
cesti in tako opozoril župnika.

»Ustavi,« mu je velel in povabil ključarja Goloba,
naj prisede.

»Ali ste slišali? Jernej, ki se je vrnil iz Galicije
ranjen, mi je pravil, da je Matija padel.«

Golobu je šinila rdečica v lice.

»Tako,« je rekel hladno.

»Kaj pa bo s Francko?«

Golob je pobledel in pogledal čez polje:

»Kar si je skuhala, naj pa sné.«

»Ne tako, oče Golob,« je začel župnik. »Saj je
itak hudega dovolj, nikar si še sami ne prikladajmo!«

»Jaz tudi tako pravim,« je potrdil Golob in gledal
v hlapcev hrbet. »Desetkrat rajši bi bil do tal
pogorel, kot to sramoto, kakor mi jo je napravila
ta deklina.«

»Žalostno je, hudo je, ali kaj, Vaša je in jaz bi
želel, da je ne gonite od hiše. Nazaj naj pride.«

»Nak!« je kakor odsekal Golob.

Župnik je pomolčal.

»Ne vem, če imate prav. Poglejte: kaznovana
je že. Prav, za greh je pokora. Če pride Matija
nazaj —«

»Saj je padel, ste rekli,« ga je hitro ustavil
Golob.

»Pravi Jernej. Gotovo le še ni. Morda je bil
samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj
ne? In vendar ne bo hodil v tujo hišo ponjo! — Če
je pa res padel, ali če pade — Vas mora pač boleti,
da bi se Vaša klatila po svetu.«

»Kar sem rekel, sem rekel. Le pustiva to reč,
sicer Vam koj z voza poskočim.«

Župnika je grabila Golobova trma in molčala
sta do doma. Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat
omenil:

»Golob, lepo Vas prosim, premislite si!«

»Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel.

Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo
večerjati.

XI.

Občinski sluga Petrin je oklicaval z
vzvišenega mesta pred cerkvijo med
dolgo vrsto razglasov, ki so jih ljudje
korenito malo razumeli, tudi oklic,
da je pri županu razpoložen seznam
izgub. »To se pravi,« je tolmačil,
»kdor pade, ali je ranjen, ali pa bolan, ga natisnejo.
In če vam je kaj na tem, da zveste o
svojih ljudeh, če so še živi, pridite pogledat k
županu. Tam vse vemo.«

In zares je romalo popoldne vse polno ljudi
k županu, da je bila gneča v hiši. Petrin je sedel
za mizo, si popravljal debelo okovane naočnike in
se ubijal z branjem ogrskih, poljskih in drugih tujih
imen. Po dolgem pa je vendar izsledil Matija,
organista — in Jančarja. Ljudje so bili preplašeni.
V majhnih gručah so se razkropili na vse kraje.
Za organistovo ženo je drobilo pet otrok, šesto
dete je imela v naročju, ki je jokalo, ko je jokala
mati. Ljudje so jo milovali, ko so bili med seboj;
ko so jo srečavali, ni imel nihče prave besede, da
bi jo potolažil. »Svet se podira!« — »Sodnji dan
ni daleč.« — »Bog nam preloži!«

Tako so vzdihovali ljudje in širili vest po
fari, da se je zvedela tudi v župnišče in dvignila
župnika. Segel je po palici in poklical mladega
prepeličarja — za Šrapnela ga je nazval, ko je
poizkušal biti izviren — ter se napotil k županu.
Potoma so ga ljudje ustavljali, mu ponavljali, kar
so povedali že tolikokrat, in on je bil neroden v
besedi, kot je bil vselej, kadar bi bil moral tolažiti
v tem času, ko sam ni tolažbe vedel.

Župan ga je sprejel na pragu:

»Tri smo že izgubili. Če pojde tako naprej,
bomo ob vse.«

»Kar ne morem verjeti,« je odkimaval župnik
in požvižgal Šrapnelu, ki je izvohal vse kote in je
bil povsod, kjer ga ni bilo treba. Nato je odšel z
županom v pisarno. Potoma se je ozrl v gostilniško
sobo.

»Nimamo kaj gostov,« ga je naglo opazil župan.
»Vse se je razšlo, ljudstvo je potrto.«

Nato je župan razgrnil nekaj številk seznama
izgub in mu pokazal najbolj posvaljkano, kjer so
bila z rdečim podčrtana imena padlih domačinov.
Župnik je gledal, bral, bral na naslovni plati drobno
tiskane pripombe: Za popolnost in pravilnost seznamkov
izgub ne prevzema vojno ministrstvo
nikakršne odgovornosti.

»Župan, poglejte,« je rekel župnik in prebral
na glas še enkrat to opazko.

»No, no,« je pomahal župan z roko, »le nikar.
To je za tolažbo, kaj slabega bo vselej res. Posebno,
ko so bili vsi trije taki, da jih je po godu
škoda. Če bi bilo, postavim, tiskano, da je padel
Pičolinov Šimek, tisti razbojnik in pijanec, vse fare
pokora, zastavim konja, da ne bi bilo res. Tako
pa je.«

Župnik je molčal in bral še nekaj časa razna
imena, nato odrinil liste in pogledal vprašajoče
župana.

»Premišljujete, kaj ne, kaj bo z organistovko.
Ta je še najbolj reva.«

»Brez organista bomo, dokler bo vojska.«

»Prav je,« ni čakal župan, »kdo bi poslušal
muziko, ko bi človek najložje jokal.«

»Ona naj bo v stanovanju z otroki in bero ji
boste dali, kaj ne?«

»I, to se razume.«

»Sedaj ima podporo, kasneje dobi pokojnino
ona in otroci.«

»Nič ji ne bo sile. Prav nič ne.«

»Kaj pa Jančarica?«

»Hm,« se je namuznil župan. »Omoži se.«

»Mislite?«

»Čisto gotovo. Takale vdovica. Še kaka dvajsetletna
ji ni kos.«

»Jaz pa mislim, da se ne bo. Je prerada imela
rajnega.«

»No, naj se pa ne. Bova potlej govorila. Matic
ji bo tako dolgo hodil pomagat, da boste v kratkem
s prižnice povedali, da ostane vedno na
Kozjem hribu. Ženske je treba poznati.«

»Natolcujete, župan!«

»Ali sem rekel kaj napačnega?«

»Nič,« se je posili nasmehnil župnik in koj
vprašal: »Kaj pa z Golobovo, ki jo je mislil vzeti
Matija?«

»Stari jo je zapodil. Pri Maticu služi.«

»Vem. Ali se Vam ne zdi, da bi bilo bolj prav,
če bi bila doma?«

»Oh, vsak mu kaže roge, Golobu, ko je tak.«

»Ali utegnete? Pojdiva k njemu in ga pregovoriva.«

»Pojdiva.«

Župan je vzel klobuk in sta šla.

Golob je sedel pred hišo in kadil pa čemerno
se je držal. Ko ju je zagledal, je sicer poskusil, da
bi pokazal prijaznejše lice. Toda dosti se ni potrudil,
ko je zaeno hotel pokazati, da se ne boji
ne župnika ne župana.

»Ali se hladite?« ga je nagovoril župnik.

»Se,« je odvrnil Golob in privzdignil nekoliko
klobuk. Vstal pa ni.

»Trije so že padli v vojski, ali veš,« je začel
župan in si odtrgal slivo, ki je visela nad njegovo
glavo. »In tvoj zet tudi.«

»Kakšen zet?« ga je zavrnil osorno Golob.

»Ki bi bil, če bi učakal,« je popravljal
župnik.

Župan je segel po drugo slivo. Golob je pogledal
v veje: »Le daj, župan, saj jih imamo.«

»Vidiš, Golob,« je začel naglo župan in odfrcnil
s prstom pečko, ko je pogledala iz zrele
slive, »kar naravnost naj ti povem: Midva sva te
prišla pregovarjat, da bi vzel Francko nazaj domov.
Posebno sedaj še, ko je Matija padel.«

»Ali da je zares?« je pogledal Golob najprvo
župnika, potem še župana in za hip mu je šinilo
nekaj krvi v suho lice. Župnik je to opazil in je
naglo poprijel:

»Zares sva prišla zato, oče. Nikar se ne krčite
več in vzemite Francko domov. Posebno še sedaj.«

»Posebno še sedaj ne,« je potrkal Golob s
sklepi po klopi. »Zakaj sedaj je sramota vedna, in
pri naši hiši ne bo.«

»Večja je tvoja sramota kot njena, ki si tak,
da veš.«

»Zares je grdo od Vas,« je začelo grebsti
župnika.

»Preje bi bil pazil,« je začel hitro župan, »pa
se ti je zdelo, je li, ko je voglaril za njo tak postaven
in bogat ženin.«

»Res je tako,« je pritrdil župnik.

»Pa bi jo bili Vi lovili! Saj ste Vi dušni pastir,
ne jaz.«

»Ali je nisem vabil v Marijino družbo?«

»Aha,« je dodal naglo župan, »ti si mi pa rekel:
Če je kaj vredna, je zunaj družbe lahko dobra. Če
je zanič, je notri tudi zanič.«

»Pustimo to,« je rekel mirno župnik, dasi ga
je na vso moč grizla Golobova trma.

»Le pustimo,« je rekel Golob in gledal srepo
predse. »Jaz sem bil danes že pri dveh pridigah,
še tretje ne potrebujem.«

»Nikar tako! Pomislite, da ste cerkveni ključar —«

»Se koj odpovem, na tem mestu — župan, ti
si za pričo —«

Golob je planil v hišo in prinesel ključ od
cerkvene skrinjice ter ga je pomolil župniku. Ta
se ni več premagal. Vzel je ključ in rekel:

»Je že prav. Saj so še drugi možje v fari.«

»Naj le bodo! Ampak počakaj, župan, ko bodo
volitve! Potem boš videl, in Vi tudi, kdo je Golob.«

»Z Bogom,« je rekel župnik in se okrenil.
Župan ga je pa pičil: »Če me boš ti izvolil, se še
tisto uro odpovem!«

Nekaj časa sta šla molče drug ob drugem, nato
je začel župan: »Kako je visok! Saj sem naprej
vedel, da ne bo nič. In kakšna surovina! Mar mi je.«

Župnik pa ni črhnil besedice.

Prav tisto uro, ko sta se mudila župan in župnik
pri Golobu, je šel proti domu Matic — samoten
popotnik na strmi stezi skozi bukovje. Tudi
on se je bil podal na Petrinov oklic do županove
gostilne, kjer je od drugih, samega ga je bilo sram
iti gledat sezname izgub, zvedel o smrti Jančarja.

»Oh, oh,« je zmajeval z glavo z drugimi vred
in miloval Franco. In ko je vinski gost začel razlagati:
»Kaj Jančarica! Ta se omoži, Organistovka,
ona je reva. Kdo bo jemal prazno žensko s tropom

otrok? In hiše nič, zemlje nič, samo usta so jih,«
tedaj je Matica pogrelo. Kot na trnju je sedel, dokler
se ni ukradel od mize, plačal v veži in naglo
odšel. In ves čas je naglo hodil, dokler ni prišel iz
ravnine v gozd, kakor bi bežal pred ljudmi in pred
veselo mislijo, ki se mu je ob tej žalostni uri smejala
v srcu.

Ko ga je skril gozd, je snel klobuk, se obrisal
z veliko ruto po potnem obrazu in začel hoditi
zlagoma.

Živo je videl Francko, kako se ji bodo skalile
oči, kako bo glasno zajokala, ko zve žalostno novico.
Otroci se bodo zgrnili krog nje in jokali, in
kdo jo bo tolažil?

»Jaz grem tja, sam grem in ji povem in porečem:
Ne jokaj. Božja volja je bila. Kaj hočemo?
Je vsaj prestal.«

In šel je polagoma nekaj časa in iskal še drugih
besedi Francki v tolažbo. Ali sam ni vedel, kdaj
je zašel čisto drugam s svojimi mislimi in je pozabil
solz in Jančarja pa je mislil na svatovščino in je
gospodaril na Jančarjevi zemlji, pestoval Janezka
in se vozil s Francko v koleslju.

In tako se je zgodilo, da je prišel Matic ob tej
žalostni uri domov z veselim obrazom, ko so ljudje
postajali v gručah, zmajevali z glavami in s tajno
grozo sodili bodočnost. Matic pa se niti zavedal ni,
da mu žari z lic veselje, dokler ni odprl vrat v
hišo, naglo in krepko, kakor vselej, ko je bil dobre
volje. Pri tej priči je namreč zagledal Golobovo
Francko, ki je ihtela pri peči, in slišal Lojzo, ko
je brala iz Kempčana: »Ako nas Bog zapusti, se
potapljamo in ginemo, ako nas on obišče, se dvignemo
in živimo.« In kot bi bil stopil pred zrcalo,
je zagledal svoj veseli obraz in se ga je ustrašil in
sram ga je bilo.

Lojza je prenehala z berilom, Matic je rahlo
zapiral vrata, da je bilo tem bolj presunljivo
Franckino ihtenje. Ni mogel izreči besede v pozdrav.
Nem je odložil suknjič in klobuk, nato je
sedel k Francki in jo prijel za roko:

»Bog mu daj večno luč, nič ne jokaj. Kar je,
je. Pomisli, da je organistovka drugačna reva in« — Jančarica, je hotel reči, pa ni rekel — »in koliko
drugih, ko mi niti ne vemo.«

Francka ga je hvaležno pogledala, pa takoj
spet z robcem zakrila oči in si brisala solze. France
je spustil njeno roko in gledal na Lojzo.

»Veš, Francka,« je začela Lojza, ki je razumela
bratov pogled, »preveč si ne ženi tega k srcu. Saj
ne vemo, zakaj nas Bog tepe. In posebno ti ne
smeš toliko žalovati, ko ti lahko škoduje. Tega
nikar ne pozabi!«

Matic je pogledal Francko, ki je zadnje dni
postala veliko bolj očitna, in potrjeval: »Zares,
bolezen si nakoplješ, če se ne premagaš.«

»Oh, Kriste, kam se bom dejala,« je izpregovorila
Francka in koj še glasneje zaihtela.

»Jaz pregovorim očeta, če ga imam prositi na
kolenih, saj sem ti že rekla,« je povzela Lojza.

Matic je pa drugače zastavil:

»Prav, če ga pregovoriš. Ampak vse to ni nič
in to naj te prav nič ne skrbi. Saj sem ti že parkrat
rekel, da imamo, Bogu hvala, še toliko, da bomo
enega otročička preživeli. Oj,« se je nenadoma
domislil Matic, »veš kaj, za botra bom, in Lojza
bo botrica, je li, Lojza?«

»Zakaj ne?«

»No, poglej, nič slabše ne boš opravljena kot
doma. Še bolje.«

Francka je spet odmaknila ruto izpred oči:

»Zakaj sta mi tako dobra, ko ne zaslužim
tega?«

»Čenča,« je rekel naglo Matic in ji položil
težko roko na ramo. »Pojdiva vrdevat!«

Vstal je, si pripasal velik predpasnik, in
Francka je šla za njim, in Maticu se je vse to
čudno dobro zdelo.

Dasi Jančarica ni poslušala Petrinovih oklicev,
ko se ji je vedno silno mudilo domov, je kljub
temu takoj zvedela o tej reči. Tudi k županu ni šla
pregledavat izgub kot so šli drugi. Toda prvi, ki
so se vrnili domov, so naglo poskrbeli, da je Jančarica
zvedela o moževi smrti.

Vsa hiša se je napolnila z grozo.

Jančarici so se šibile noge, karkoli je prijela,
ji je padalo iz rok, dokler se ni zbegana sesedla na
klop, naslonila glavo na mizo in začela neutolažljivo
jokati. Janezek je zlezel na klop, objel mamo
in jokal, drugi otroci so posedli krog peči in glasno
jokali z mamo. Roman je šel ven, sedel pred hišo
na tnalo in z leskovo palico brskal po pesku ter
se ob joku, ki je donel iz hiše, začel vsekavati,
dokler se niso celo njemu ulile solze po licih. Dekla
pa je na glas jokala pred hlevom in pripovedovala
živini, da so gospodarja ustrelili.

Par sosed se je bližalo hiši. Za ogalom so se
ustavile, ko so slišale žalost.

»Vseeno pojdimo,« je začela prva.

»Tolažbe je potrebna,« so pritrdile druge in
šle počasi in resno v hišo, kot bi prišle kropit
mrliča.

»Ne obupaj, Franca!« so začele.

»Božja volja je bila.«

»Namenjena mu je bila taka smrt.«

»Svetnika imaš. Vsi so svetniki, ki na vojski
padejo, so pridigovali škof.«

»Z vojske lete vse duše v nebesa, so od nekdaj
trdili.«

»O Marija, kaj bomo začeli?« je vzdihnila
Jančarica.

»I, kaj, streho imate, kruha vam bo dal Bog
— boste že.«

»Navsezadnje pa morda ni vse nič res,« je začela
dvomljivka. »Jaz bom za našega tedaj verjela,
če ga domov ne bo. Prej nič. Ljudje se lažejo.«

»Če je pa tiskano,« je rekla Jančarica.

»Če je. Ljudje zaženejo kakšno reč in vse
ni nič.«

Jančarica je topo gledala sosedo, in dasi ni
verovala v njene besede, ji je bila vendar hvaležna.

»Župnik je šel tudi gledat, je pravila naša
dekla.«

»On bo še najbolje vedel,« je koj potrdila druga
ženska in sedla na klop. Sedle so tudi druge, ko
ne bi bilo lepo, da bi odšle prehitro. In začele so
pogovor, ki se ga Jančarica ni čisto nič udeležila.
S povešeno glavo je zrla v predpasnik, kjer so ji
počivale kakor za molitev sklenjene roke, in vse
misli so se oklepale izrečenega dvoma: Morda pa
ni res. In hipoma se je odločila, da gre takoj do
župnika.

Ženske pa so se pogovarjale:

»Od sile je, kar počno trgovci z moko! Kot
žefran je draga.«

»Vsi so oderuhi! Zapro naj jih.«

»Takale je vojska! Bogatin bo še bolj obogatel,
reveža pa sleče do nagega.«

»In pobijejo jih. Le poglejte Krepela! Huncvet,
kakor ga ni pod cesarjem, in se je izmuznil pa tren
vozi, drugi pa pred krogle!«

»In še župani so kakor obnoreli. Orlančkovki
so vzeli konja in voz, Skobelj pa ima tri konje in
dva vola in so še vsi v hlevu.«

»Seveda, ko je za obe kobili rekel, da sta
breji.«

»Sama laž gospodari.«

»Brdanki so podporo vzeli, Rožmarinka jo je
pa dobila. Če to ni vnebovpijoče.«

»Francelj, pojdi ven in z Romanom nakosita
za teličke,« je izpregovorila Jančarica, ki je težko
čakala, da bi sosede odšle.

»Opravilo za ranjkim naročiš, seveda?« jo je
vprašala najbližja soseda.

»Kar véli nam, vsi pridemo na pogrebščino
kot bi bil umrl doma.«

»Pogrebščine ni treba napravljati,« je omenila
druga.

»Bo že sama ukrenila,« je rekla prva in se
začela poslavljati.

Kakor hitro so odšle, se je Jančarica napravila
k fari. Naročila je dekli in teti, kako naj opravijo
doma, in potem je krenila na pot.

Težka se ji je zdela noga izpočetka. Celo vedela
ni, zakaj pravzaprav mora k fari. Čutila je,
kako jo neka sila vleče in žene bogvekam. Pri
bogcu, kjer je tako lep razgled na ravan, si je zaželela
preko ravnine in naprej, vedno naprej, saj
sama ni vedela, na katero stran, naprej, kjer je
tista nesrečna Galicija. Trenutek je postala, toliko,
da se je pokrižala pred bogcem, nato se je spustila
navzdol, vedno hitreje, dokler ni začela teči in je
tekla do dna. Vsa zasopla je stopila pred župnika
uprav, ko se je vrnil od Goloba, čemeren in slabe
volje.

»Ali je res?« je hropeč vprašala župnika.

»Bog ve. Pisano je.«

»Kaj je pisano?«

Župnik je potegnil notes iz žepa.

»Pri kateri kompaniji je bil?«

»Pri drugi.«

»In rojen?«

»Res ne vem natanko.«

Župnik je segel po matično knjigo in poiskal
letnico.

»Vse se ujema: Ime, regiment, kompanija, letnica,
okraj, občina — vse.«

»Moj Bog, kaj bomo začeli,« je zajokala Jančarica.

»Nikar obupavati, Franca. Otroci kar mimogrede
dorastejo, dotlej boste pa že kako. Bog bo
pomagal.«

Župnik ni vedel, kaj bi še govoril. Spravljal in
popravljal je knjigo, jo spet odprl in pomočil pero
v rdečo tinto ter napravil Blažu velik križ, zraven
pa zapisal: Padel na bojnem polju pri Goligori. In
ko je spet spravljal knjigo, mu je zvenela Golagora
v spominu, dokler ni zamrmral: O ti Golgota naših
ljudi!

Nato je Jančarica slovkovaje od joka naročila
mrtvaško opravilo za pokojnim možem in dostavila:
»Zvoni naj mu dva dni, mora dva dni — kot bi
ležal doma.«

»Blaž tudi zasluži,« je omenil župnik bolj sam
sebi nego Jančarici, ki se je dvignila s stola in se
poslovila.

Iz župnišča je šla takoj v štacuno in nakupila
žalnih rut. Svojo pisano je snela in pokrila črno.
Mimogrede se je pogledala v majhno zrcalo in
videla je, da se je hipoma postarala. Stisnila je
zavitek pod pazduho in se napotila proti domu.

Prvi rumeni listi so ležali na stezi. Zjutraj je
šla od maše po isti stezi in stopala po istih listih
in jih ni videla. Sedaj se ji je zdelo, da je sama tak
list, rumen, suh, zmrdan. Kakor starka je lezla
navkreber in težko težo je občutila na sebi. Vse
misli so bivale pri Blažu: Živo ga je videla, kako
ji je segel v roke pri bogcu, kako je zamišljen
ležal v vojašnici in kako mu je segla zadnjič v roke
v Št. Vidu, tedaj, ko se je odpeljala z Maticem.
Misel na Matica jo je pretresla in čudno jo je zazeblo.
Izbila si jo je takoj iz glave in spet je bila
pri Blažu — v nepoznani Galiciji. Vznak je ležal
— sam — v vojaški obleki — na prsih krvaveča
rana, nikogar pri njem, ki bi mu zatisnil osteklenele
oči, ki so še gledale in iskale nje in otrok in
domovine. In usta so bila napol odprta in so poskušala
poklicati njo. In na licu tisti njegov mirni
smeh, ki je bil komaj zaznati, s katerim jo je pokaral,
kadarkoli jo je prijela nagajiva trmica, in je
rekel: »Nikar, Francka!« In nato je postal žalosten
in njej je bilo hudo, da je šla za njim in ga je
prosila: »Blaž, saj ne bom več. Nikar ne bodi hud!«
In ta smešek ni izginil več izpred njenih oči, dokler
ni slišala iz mrtvih ust: »Vidiš, Francka, kako sem
revež, in ti misliš na druge.«

Tedaj pa se je stresla po vsem životu, zagledala
je živoželjne oči Maticeve, čutila je, kako
mu je zadnjič stisnila roko, ko jo je takorekoč
snubil, in zgrozila se je sama nad sabo, da je pritisnila
roko na vzburjeno srce.

»Jaz sem ga umorila,« se ji je izvilo iz prsi.

V tih, večerni gozd je šel ta vzdih in iz gozdne
sence se je režal Jerin obraz, in koščen prst je
kazal nanjo:

»Prešuštnica! Sedaj imaš kazen božjo!«

»O Marija, o Bog, odpusti,« je ječala Jančarica
in kakor omotična sklecavala na poti. »O Bog,
ti veš, da mu nisem bila nezvesta — nikoli.«

Toda iz gozda se je še vedno režal isti hudobni
obraz in hihital:

»Nezvesta — kajpada! Vse misli k Maticu,
oči k Maticu, srce k Maticu in v koleselj z njim —
ko je bilo tako prijetno, in roke smo si stiskali v
temni kuhinji — seveda in potlej smo nedolžni kot
golobčki — hi-hi-hi.«

Jančarica je prišla vsa prihuljena do bogca — in ga je pogledala in je hotela na kolena pod
križ, pa ni se upala, ni mogla ...

V tem je Matic doma opravil pri živini in se
napotil h Korenčku po tobak. Tamkaj je pomodroval
z možmi in slednjič zavil proti Jančarju, da gre
potolažit Francko.

Družina je sedela tiha in poparjena pred hišo
in čakala mame. Matic je prisedel, vzel v naročje
Janezka, poskušal začeti pogovor in utihnil, ko se
ni nikomur ljubilo govoriti.

In tako jih je našla Jančarica, ko se je vrnila.

»Mama,« je zavpil Janezek in zdrsnil iz naročja
stricu ter stekel k mami. Za njim so se stisnili
krog nje še drugi. Teta je zapazila na glavi
črno ruto in na glas zajokala.

Matic je stal sam in srce ga je bolelo, ko je
videl Francko tako potrto. Stopil je za družino
proti pragu, da ji reče usmiljeno besedo. Toda Jančarica
mu je zaprla vrata in potegnila čeznje zapah.
Niti pogledala ga ni. Matic je povesil glavo in tiho
odšel.

V hiši je klečala družina in molila za pokojnika,
In ko so dolgo molili in odšli spat, se je Jančarica
vrnila pred podobo, popravila lučko in se
zgrudila na kolena.

XII.

V ponedeljek je začelo Jančarju zvoniti.
Ljudje so bili na polju v krompirju in
pri setvi ozimine. Nihče ni vprašal:
Komu zvoni? Še govoriti se jim ni ljubilo
kot sicer. Globoko se je sklanjal
vsak k svojemu delu in poslušal.

»Če je kdaj tako žalostno zvonilo,« je na ozarah
izpregovoril stari Groznik snahi Minci, ki mu
je vodila.

»Meni je, kot bi na srce bili zvonovi,« je rekla
mlada žena.

Groznik jo je pogledal in opazil njene solzne
oči. Pritisnil je plug, da je dvignil kolca, ko je
obračal in spet zastavil lemež v brazdo.

»Še konja sta vsa žalostna,« je na drugem
koncu izpregovorila Minca.

»Kaj bi ne bila, ko ga ni.«

»Oddahnite se, oče!«

Stari je sedel na gredelj in vzdihnil: »Da sem
to učakal.«

Minca je obstala pri konjih in jih božala:

»Žalostna sta, kaj ne, ko ga ni ata. O, saj pride.
Kmalu bo konec in mu bosta spet razgetala.«

»Kdaj ti je pisal?« je izpregovoril Groznik
in vrtil klobuk v roki, ko si je shladil veliko
plešo, po kateri so znojne kaplje pisale krivuljaste
steze.

»Z Ogrskega, ko se je peljal gori, saj veste.«

»Potlej nič več, kaj ne?«

»Nič več.«

»Le zapomni, da našemu tudi zvoni, dasi nismo
naročili.«

»Nikar, oče. Mene tako strašno srce boli, da
komaj gibljem.«

»No, vidiš. Padel je. Vsa moja vera je taka.«

Mlada Groznica se je naslonila na konja in
začela ihteti. Stari je bulil v tla in besedice ni več
spravil iz sebe.

Zvonovi so pa zvonili ta dan — in drugi in
tretji — za vsakim posebej.

Za v ponedeljek potem je bilo oznanjeno mrtvaško
opravilo za Jančarjem.

Franca je dolgo oklevala, kako bi ukrenila:
»Če naredim pogrebščino, poreko: Vidiš jo, vojska
je, podporo vleče pa zapravlja. Če je ne naredim,
bo pa spet: Skopulja! Čak, ko umrješ, naj te spravlja
kdorkoli na faro, mi te ne bomo.«

Ko se je še domislila, da so ji ženske preteklo
nedeljo pri obisku same namignile o tem, je
poslala deklo k sosedom velevat na pogrebščino,
k sorodnikom je šla sama. Toda to je sklenila,
da na gostilni ne bo, ampak na domu. »Vseeno
bom ceneje izhajala,« je razsodila, »in bolj sami
zase bomo.«

Ko je bilo vse to sklenjeno, se je pričela skrb
in delo. Preštela je pogrebce, in število ni bilo
majhno. V soboto je zaklala koštrunčka. Ko so
sosedje videli, kako je visel tolsti jarček odrt na
klinih pred vežo, kjer so se zbrali krog klavcev
otročaji, domači in sosednji, so si pomežikavali:

»Da bi te, to bo pojedina!«

In ko je v nedeljo večer begunec Roman pripeljal
z voli sodček vina, so se ženske, sedeče na
pragih, suvale s komolci:

»Jutri pogrebščina, pojutrišnjem svatovščina.
E, Francka je tica!«

Francka je pa ta večer pregledovala v shrambi,
kar je bila pripravila za pogrebce: mesovje,
velike pogače, vino. Preštela je še enkrat žlice in
vilice in preračunala, da mora biti vsega na zadovoljnost
pogrebcev. In ko je to dognala, je sedla
na stolico in začutila, kako je trudna. Ali zaeno
se je tudi predramila iz skrbi, ki so ji utopile
žalost, in šele to pot se je živo domislila, zakaj je
pravzaprav vse to. In v tem hipu se ji je zazdela
pogača, ki si jo je odrezala košček in jo pokušala,
tako grenka, da je komaj zaužila grižljaj in jo je
koj odložila na polico.

»O ti moj revež,« je vzdihnila in vse oči so se
ji zalile s solzami. Nato je šla njena misel nazaj k
njemu in ga poiskala prvi dan, ko jo je prišel snubit,
in ga spremila skozi vsa leta, odkar je bila z
njim. In peklo jo je, da je šla tako hladna z njim
pred oltar, in bolelo jo je, ko je bila tako slabega
uma, da ni vedela, kaj ima, ko ima njega — noter
do te grozne ure. In zdaj je razumela tisti njegov
proseči pogled, ki se mu je smejala in mu ga celo
zamerila. Takrat namreč jo je tako pogledal, ko je
prihajal tisti veliki, lepi financar Ceglar često k
njim nadzirat žganjekuho. In vselej se je mudil
dolgo v hiši in Franca mu je stregla in se živo smejala
njegovim dovtipom, da je donelo skozi okno,
kar je Blaža tako neznansko bolelo. Tiho je krotil
bolečino in besedice ji ni rekel; le kadar je odšel
financar, so jo prosile njegove oči — a ona se jim
je smejala. Res, takole je gledal v Galiciji pred
smrtjo. In preden je izdihnil, se je nasmehnil in s
smehom naročil: »Vem, Franca, da sem bil premalo
postaven in premalo fantovski zate. Toda ljubil
sem te — sedaj pa si prosta.« »Nikoli, Blaž!«

Francka je polglasno kriknila in planila s stolice,
roke je razmaknila, kakor bi hotela k njemu,
krvavečemu še iz mrtvega srca, in bi mu prisegla
zvestobo v vsaki misli in bi ga mrtvega prosila:
Odpusti. Toda Blaža ni bilo, iz somraka so gledale
pogače in kosi mesa. Franci se je vse to tako zastudilo,
da je bežala iz shrambe in nehote zaloputnila
vrata.

Teta, ki je pomivala pred pečjo, se je preplašena
ozrla.

»Vrata so mi ušla,« se je izgovarjala Jančarica.

»Saj se tudi tako ženeš za pogrebščino, kakor
se ni treba. Navsezadnje prideš ljudem v zobe, češ,
komaj je čakala, da je izdihnil.«

»In če ne bi nič pripravila, kaj bi potem rekli?«
je zavrnila Jančarica teto nekam pikro.

Teta se je obrnila v pomivnik in godla skozi
škrbaste čeljusti nerazumljive besede.

Franca je odšla v hišo in začela zlagati iz predalnika obleko za otroke na mizo, za vsakega posebe.
Otroci so sedeli krog peči in jo tiho opazovali.
Mati je pa govorila vmes:

»To je za Ferjana, to za Micko, to za Blažka
— in Janezek — ti pojdeš tudi. — Ampak pazite
na obleko! — In molite v cerkvi. — Če atova duša
še kaj trpi — morebiti zavoljo vas. — Kolikokrat
ste bili nepokorni — in ste ga ujezili — in sedaj se
morda duša vica.« — Nato je porazdelila mrtvaške
svečke in jih položila na oblekce — vsakemu svojo.
Pretipala je žepe in vtaknila vsakemu vanj rutico
in molek. Nato je sedla na ogel mize in si podprla
glavo ter čakala tete za molitev.

Po molitvi je pristopila Micka k mami, jo potegnila
za krilo, da se je sklonila in ji nastavila uho.
Mati je zardela in družini takoj na glas razodela:

»Micka pravi, da pojde jutri k obhajilu za ata.«

Vsi so se ozrli na Micko in za hip je zavladal
molk v hiši. Teta je povzela prva besedo in rekla:

»Bog govori po otroku in atova duša ga je naprosila.
Ne samo Micka, pojdimo vsi!«

Ferjan in Blaž sta se takoj pridružila:
»Jaz tudi, jaz tudi!«

Celo Roman begunec se je oglasil: »Ja takže«
— in takoj popravljal slovenski: »Jaz tud’, jaz tud’.«

»Slišiš, Franca, Bog govori, sem rekla, kakor
je Kristus napovedal: Zahvaljen Oče, ki si to razodel
majhnim in skril velikim.«

Teta je bila ginjena do solz. Poiskala je v žepu
trdno zadrgnjen mošnjiček, izbrala iz njega štiri
desetice in jih razdelila otrokom:

»Da boste darovali jutri za ata.«

Franca ni mogla izpregovoriti nobene besede.
Tiščalo jo je v prsih, hrepenela je, da bi bila sama,
in je težko čakala, da je spravila otroke spat. Tudi
ona je legla. Toda z odprtimi očmi je zrla v steno.
Migotanje plamenčka pred podobo je razpenjalo
poskakujoče sence po hiši. In vse sence so ji govorile
sama očitanja, dokler se ni raztopila duša v
kesu in so pritekle na blazino solze ter ji zaklopile
oči ...

Drugo jutro so šli Jančarjevi tako zgodaj na
faro, da so morali vzeti seboj luč. Nihče ni govoril,
razen Janezka, ki je spočetkoma brbljal prazne
besede in slednjič, ko mu ni nihče ugovarjal, utihnil
še on. Franca je bila čudovito mirna. Kakor bi šla
skozi vice to noč, kamor jo je poklical nedolžni glas
otrokov, se ji je zdelo. Podvizala se je, da bi čim
preje še slišala: Pojdi, vse je odpuščeno. Njen obračun
z Bogom se ji je zdel tako jasen in tako
natančen, kakor ga še ni doživela.

Samo enkrat je pomislila v skrbi, če naprošena
kuharica pride pravočasno, da bo vse v redu, ko

se vrnejo. Ali še to misel je kot prazno ničemurnost
odgnala in hrepeneča čakala, samo čakala,
kot človek, ki je pregledal do zadnje pičice težke
obračune in ve, da je ni zmote, ter čaka samo gospodove
besede: Prav, dobri in zvesti!

Preden se je pričelo opravilo, so prihajali povabljeni
sosedje in sorodniki. Ženske, vse črno
oblečene, so šle takoj v cerkev, moški so se ustavili
pred vrati in se ozirali na uro v zvoniku. Čudili
so se mnogim, ki niso bili povabljeni in so prišli.
Ko je udarila ura, so bile klopi zasedene za čuda
na gosto.

Sredi med klopmi pa je stala tumba, žalostno
so gorele sveče na črnih svečnikih, z votlimi očmi
je gledala smrt po cerkvi.

Zvonček je zapel — a orglje niso zabučale v
žalnih glasih — kako neki, ko je počival tudi organist
v tuji zemlji —. Ta molk je pretresel ljudstvo.
Prižgali so žalne lučke, ovili krog rok molke in
vsakdo je, gnan od skrivne sile, pokleknil, sklonil
glavo in pričel moliti.

V tem zazvončka za obhajilo.

Iz prve klopi, tik ob tumbi, se je dvignila Jančarica,
za njo otroci s teto, begunec — in vsi so
pokleknili pred oltar.

Ljudje so dvignili glave.

Za Jančarjevimi je pokleknila še Lojza in nekaj
žensk — na desno in na levo.

Po cerkvi se je oglasilo med množico:

»Glejte, Jagnje božje ...«

Roke so trkale na prsi. Plameni sveč so ostrmeli
in poslušali. In strmeli so ljudje in se čudili:
»Kako ga je ljubila!« In ni ga bilo, ki bi bil sodil
drugače.

Zvonovi so odzvonili, skozi cerkvena vrata je
zadišalo po kadilu, ki se je v gostih oblakih, prosevanih
od solnčnih žarkov, valovilo po mirnem
cerkvenem vzduhu. Ljudje so zamišljeno, počasi
prihajali iz cerkve. Povabljenci so se zbrali v gruče,
drugi so hiteli domov. Zadnja je prišla Jančarica
z otroki.

Matic jo je prvi zagledal in zdela se mu je tako
sveta in čista, da se je ni upal nagovoriti.

»Torej, prosim, kar pridite za mano. Jaz moram
hitro domov, da uredim. Andrej,« se je obrnila
do brata, posestnika na njenem rodnem domu, »ti
poskrbi in jih pripelji.« Ob tem, ko so iskale njene
oči brata, je zadela s pogledom za hip ob Matica.
Matic je čakal tega trenutka in če ne z besedo,
vsaj ž očmi bi ji rad povedal, da ga srce boli, kot
njo, da se mu smili, da je molil vso mašo in da bi
se bil najrajši razjokal, ko jo je videl tako pri obhajilu.
Toda Francka se ni za hip ustavila ob njem.

Umaknila mu je oči, Matic je dobro opazil, kako
se je zarezala na njenem obrazu preko svetega
miru resna poteza, ki je takoj izginila, ko je nagovorila
brata, ali kljub temu je Matic bral v tej
gubici: »Stran!« Presunilo ga je, da ga je zabolelo
na sredi duše in da je preslišal vprašanje kajžarja
Luke, dasi mu ga je zastavil drugič. Zato ga je
Luka sunil:

»Kaj si gluh, ka-li?«

»Gluh, kakopa! Le kako moreš po taki žalosti
koj trobezljati kot baba.«

»Še-enkrat mu je za smrt zapisano. Mar boš
ti vekomaj?«

Luka ni ponovil vprašanja in se je obrnil užaljen
proč. Ali kljub žalosti si je mislil v srcu: »Gruntarska
ošabnost« — in pa: »Kar nič nisi žalosten,
hinavec. Saj vsi vemo, kam obračaš oči, kar je
vojska.«

Medtem je Andrej povzel besedo Jančaričino
in vse lepo povabil:

»Takole, sosedje in žlahta, le stopimo za
Franco, da se še enkrat živo domislimo rajnika,
kakor je zaslužil.«

»Zaslužil,« so ponavljali možje.

»Preje pa vas še povabim, ko se nam ne mudi,
k Razdevšku, da se oteščamo.«

»Vsak polovico, Andrej,« se je oglasil zdajci
Matic, »Ti za svaka, jaz za soseda.«

Vsem je bilo prav. Le nekaj žensk se je razkropilo
na pokopališče, kjer so pokleknile po grobeh
in jih kropile z blagoslovljeno vodo. Pa ni dolgo
trajalo in so tudi te prišle v krčmo. Andrej in Matic
sta plačevala, med pogrebci je vršala govorica in
tako se je zgodilo, da je Jančarica morala čakati
nanje s kosilom in ne narobe.

Preden so sedli za mize, je najstarejši pogrebec
Marinček odmolil vrsto očenašev: za rajnika, za
rajno žlahto, za vse padle vojake, za tiste domačine,
ki so tu pokopani in ki so drugod, in nazadnje
za vse tiste, ki jih ni ne tu ne tam.

Nato so zasedli svoje prostore — tesno je bilo
— in segli po jedilih. Govor je utihnil; čulo se je
samo srebanje željnih ust in škrtanje žlic, ko so
drgnile ob sklede. Jančarica je imela prostor prav
za vratmi. Komaj da se je pritaknila jedi, že je
vselej odšla in nosila iz kuhinje na mizo ter stregla
gostom. Roman je točil vino.

Takoj po prvih kozarcih je govor oživel. Pogrebcem
so se svetila lica, marsikomu so stale
vroče kaplje na čelu, ki si jih je skrivaj otiral. Spet
je vstal Marinček in povzdignil kozarec:

»Bog mu daj večno luč, Blažu! Sosedje in sorodniki,
star sem in hudega sem videl več ko

dobrega. Ali najhuje sem učakal na starost. Ampak
rečem vam: Ni ga bilo v vasi, kar sem jih spremil
gospodarjev za pogrebom, pridnejšega in boljšega
od Blaža.«

Ženske so se začele usekavati.

»Zares,« je nadaljeval Marinček, »kakšno je
on prevzel: in danes stoji Jančarjevo trdno, da je
kaj. Cesar ga je poklical, Bog ga je vzel, v nebesih
je, kakor je zaslužil. Vesel bo tegale kozarca, ki
ga popijemo na njegov spomin.«

Med pogrebci je završalo. Vse roke so segle
po čašah, vsi so tiho in žejno izpili, ženske so si
obrisale oči, Franca je šla ven, Roman je točil na
novo. Nato je začel vsak od Jančarja, kar je vedel
in česar ni vedel:

»Pogorel je ...«

»Na, kakšno zidanje sedaj!«

»Toča mu je bila.«

»Prasci padali.«

»Vse je prestal in se izmotal.«

»In vsakemu priskočil na pomoč.«

»In nikoli kletvine pri hiši.«

»Pa hudo molitven človek.«

»Brez pravd je bil.«

»Miren sosed.«

»Vojska nam pobere najboljše,« je končal Korent
in s tem edinim stavkom nenadoma zaobrnil
pogovor drugam.

»Najboljše,« so vsi zaeno pritegnili. Toda Marinček
se je protivil:

»Nič ne rečem, tudi dobri padajo, ki jim je
namenjeno. Toda hudobni tudi.«

»Ni res,« je zagovarjal Luka svojo trditev. »Le
povej enega, ki ga ni škoda.«

»Škoda je vsakega,« se je upiral Marinček.

»Naštel bi ti jih takole« — Luka je pokazal
prste obeh rok — »samo iz naše občine, ki jih ni
ne samo nič škoda, ampak terna bi bila, ko bi jih
zmanjkalo. Pa jih ne bo.«

»Tiste pleve! Če je drugod zanič, je za vojsko
tudi zanič.«

»Vse bo še dobro,« je vmes poprijel Korent.
»Matic, le pripravi se, do petdesetega in še čez
pojdemo vsi.«

»Ne bodi nespameten. Mar misliš, da bo deset
let vojska? Božič bodo obhajali vsi doma.«

»Nikoli!«

»Ti pa veš. Jaz berem in nemški cesar je tako
povedal. Menda že toliko ve kot kajžar Luka s
Kozjega brda.«

»Naj vé, ali ne. Jaz sem kajžar — saj me ni
treba zato nič pikati — nazadnje bova oba enako
imela — ti nič, jaz nič — toliko pa tudi vem: Če
se tolikanj godlje zamete in skuha, kot si jo je sedanji
svet, potem se ne bo shladila tako naglo, da
bi jo do Božiča pojedli. Prebito nam bo presedala.«

»Taka je,« je Luku pritrjeval Korent. »O Božiču
doma, kajpak, če bi bilo tako kot je pisal
Sentjavčkovega Jakca sin.«

»Kaj mu je pisal?« se je oglasil prvič Matic,
ki je sedel kot na trnju, ko Franci ni bilo kar nič
obstanka v hiši in se je vedno medla v kuhinji.

»Pisal? Takole je pisal: Ljubi oče! V začetku
svojega pisanja Vas najprej lepo pozdravljam in
Vam povem: nič se ne bojte. Tri dni že tečemo.
Kmalu bom doma.«

Družba se je zasmejala, Marinček pa skoro nič.
Počasi je tehtno izgovoril: »Mm — oče snetjavec,
sin snetjav!«

»Bi bil tudi ti snetjav, če bi te jih deset podilo,«
se je potegnil za fanta Korent.

K družbi je prisedel Andrej, ki je imel doslej
polno posla v kamri, v hiši in zunaj.

»Jaz pa to Boga prosim: Karkoli naj bo, vse
bomo prenesli. Da bi nas le ne pregnali ne. Le
dajmo, vse jim dajmo in še mi pojdimo, da bi ga le
sem ne bilo.«

»Sem?« se je hitro oglasil Marinček. »Ali si
kratkega uma. Kje je Galicija, ti moj Bog!«

»Kje je pa Lah?« mu je govoril na zoper Luka.
»Toliko da kamena ne vržeš vanj.«

»Lah je naš zaveznik,« je potegnil Matic z
Marinčkom.

»Naj le bo. Jaz mu čisto nič ne zaupam. Kdor
je delal deset let med Lahi, kot jaz, pozna te ljudi.«

In vsa družba se je zedinila z Lukom zoper
Marinčka ter prerokovala laško vojsko.

Matic je razmišljen pogledoval skozi okno, da
bi ujel vsaj na dvorišču kje Jančarico. In res jo je
zagledal, ko je govorila s potovko Pikono in jo povabila
v vežo.

»Pikona je prišla,« je omenil Korentu.

»Ta ženska ima nos,« se je namuznil Korent
pa takoj vstal in šel v vežo. Hitro jo je privel skozi
vrata in jo postavil sredi hiše:

»Pikona, pogače in vina dobiš, če imaš kaj
novic.«

»M, saj jih ne prodajam in zavoljo vina tudi
nisem prišla. Brdarjeva krava je obolela in mu
nesem kolmeža, cijanove štupe in grenke soli.«

Pikona je pokazala v cekar.

»Le namoči si ga, preden začneš,« ji je ponudil
kozarec Korent.

Pikona je izpila, si otrla ustnice in rekla: »Bog
plačaj in naj zaleže rajnemu Blažu. Sedaj moram
pa takoj naprej. Bolezen nič ne čaka.«

»Kakšno novico si vendar ujela potoma.«

»Če že hočete, morda ne veste, da je dejano
vse žito pod zaporo in da so vsem — vam
kmetom tudi — zapisali, koliko smete kruha snesti
na dan.«

Moški in ženske so ostrmeli.

Pikona je pa segla še enkrat po kozarcu in
naglo odšla.

»Pod zaporo? Nam, ki smo ga takorekoč izrvale
iz zemlje!« In oživile so se ženske.

»Saj ni mogoče!«

»Je, je tako. V nedeljo bo klicano,« je potrdil
Andrej. »Včeraj sem tudi jaz to zvedel, ko sem šel
iz Ljubljane.«

»Tega nikoli ne,« je zavpila Brumnovka in
zamahnila z rokami. »Sama sem žela, sama mlatila
— o, si bom tudi sama malice rezala.«

»To je vendar od sile, da vse sedaj tišči v
kmeta,« ji je pomagala Klandra. »Prej te pa ni
nihče videl. Smrdiš, kmet, so ti rekli in se te ognili.«

»Pod zaporo,« je pomagal Luka. »Kje so pa bili
tedaj tisti možje, ko so se mesarji ob suši iz nas
norca delali, kje? Mesarje naj bi bili dali pod zaporo.
Presneto, pet desetakov mi je ponudil za
voleta. In sem ga sam pobil, vsa vas je jedla takorekoč
zastonj meso, jelite, in sem ga še nasolil, pa
sem dobil desetak več zanj in kožo povrhu.«

»Luka, prav imaš. Pred vojsko ni bilo nobene
maksimalne cene ne za železo, ne za smrdljivec,
za nobeno reč. »Kmet plačaj, če hočeš imeti«, to je
bila cena, ki so jo vili bogataši, kakor so hoteli.
Le čajte, danes jo bo pa kmet vil.«

Ženske so hvalile Klandro in ji obetale, da jo
drugič izvolijo za poslanca. Ko se je polegel šunder,
se je oglasil Marinček:

»Le nikar preveč ne jezikajte, da kaj ne iztaknete.
Vojska je vojska!«

Vsi so ga pogledali izpod čela in Luka je rekel:

»Ali smo kaj rekli, da ne damo cesarju, kar je
njegovega? Ali mu nismo dali: sinov, mož, živine,
vse. In če bo treba, še bomo dali, da veš in da ne
boš vlekel na ušesa pogovorov kot izdajavec.«

Marinček se je razburil in planil kvišku. Andrej
pa je stopil predenj:

»Ne, ne, ne, oče. To so besede. Nikoli ni bilo
prepira v tej hiši, ali naj ga na Blaževo pogrebščino
začnemo? Hudo je za vse — potrpimo. Saj bo
vsega konec. Beseda tudi ni konj.«

Iz kota pod križem se je oglasil ujec pokojnega
Blaža in je rekel:

»Nič se ne čudimo in nič se ne jezimo. Prerokovana
je prišla, ali še začela se ni. Svet je Bogu
potegnil vajeti iz rok in sedaj sam vozi. In vozil bo
tako, da bo vse v jarku, potem bo konec, prej ne.
Zdaj pa molimo.«

Ujec je začel s povzdignjenim glasom, pogrebci
so molili za njim, pridružila se jim je tudi Jančarica,
ki je bila že vsa nesrečna, ko se ni nikomur mudilo.

Nato je vsak stoje izpraznil kozarec, se poslovil
in zahvalil Jančarico ter odšel. Matic se je
pa izmuznil za njenim hrbtom iz hiše, šel v hlev,
naglo opazil, da je živina žejna, vzel škaf in šel
k vodnjaku.

»Poglej ga,« je rekel nekoliko vinski Luka,
»kako je domač. Kmalu bo Jančar.«

Tudi drugi so se ozrli nanj, ko je trombal vodo,
in glave so se šepetaje stikale, posebno ženskih.
Jančarica jih je s praga gledala in pekoča jeza jo
je pograbila. Poklicala je Ferjana:

»Brž pojdi tja in reci Maticu, naj pusti živino
pri miru. Bomo že sami vrdjali.«

Ferjan je stekel čez dvorišče k vodnjaku:

»Mama je rekla, da hitro pri miru pustite našo
živino, bomo že sami brez vas.«

Maticu je obstala roka. Pogledal je proti veži,
kjer je stal Janezek in mahal z roko: »Pustite, tlic
Matic — tlic Matic!«

France je prijel škaf in bušknil vodo iz njega
po tleh, ga postavil nazaj in naglo odšel.

XIII.

Noči, tako trpljenja polne, Matic še ni preživel.
Težka je bila ona, ko se je vrnil iz zapora in je
našel Francko poročeno. Toda takrat je bil mlad.
Zarobantil je, se zaril v seno in zaspal. Nato je
par dni popival in trpljenja je bilo konec. Po vsem
tem, kar je doživel na dan pogrebščine, ni robantil,
ni popival. Kot senca se je vlačil krog oglov, brez
veselja je delal, zjutraj je vstajal z rdeče obrobljenimi
očmi, jedi se je samo pritikal, da ni žalil sestre
Lojze. Ta ga je skrivaj opazovala s skrbi polnimi
očmi in je prvi dan uganila, kaj mu je. Tiho mu je
stregla, prepričana, da se zdrami iz tega nepotrebnega
trpljenja, kakor je sodila sama, ki ni bila skušana
še nikoli. Tudi dekla Francka ni imela zavezanih
oči. Toda še malo ni slutila, kaj bi utegnilo
biti gospodarju. Vso njegovo malobesednost, njegov
upadli obraz in čudno zadirčnost je začela pisati na
svoj rovaš. Zakaj njena ura se je bližala. Zato je
prosila Lojzo, ko sta bili sami:

»Jaz grem poiskat stanovanja.«

»Zakaj?« se je začudila Lojza in pogledala izza
šivanja, ko je zvečer delala krstno oblekco za
otročiča.

»France me tako težko vidi.«

»Saj ni res. France je —« hotela ji je kar razodeti,
ali naglo si je premislila in razlagala:
»France je včasih čuden. Nič ne maraj za to in
bodi prepričana, da ti nisi vzrok. Kar sva obljubila,
sva obljubila. Francka, ti boš pri nas in potem naj
bo, kot je božja volja.«

Francka jo je hvaležno pogledala in spet sta
molče šivali drobno perilo za otročiča. In tudi
tedaj, ko je vstopil France, ni bilo nikogar, ki bi bil
začel pogovor. France je sedel k peči, gledal v
mračno, z rdečim zastorcem zavešeno okno in
molčal. Niti k mizi ni pogledal, kaj da ženski delata.
Ko je sodil, da je iz gole vljudnosti zadosti
dolgo posedel, je rekel: »Molimo, no,« in je takoj
nerodno pokleknil k peči, stisnil glavo med široke
dlani in nerazločno žebral molitve za Lojzo.

»Lahko noč,« je voščil nato, nobene pogledal
in odšel. Lojza je pa šinila za njim, ga prestregla v
veži in mu pošepetala: »Počakaj.« France je pokorno
sedel na ognjišče in brskal s trsko po tlečem
pepelu.

Ko je Lojza odpravila Francko spat, je sedla
k njemu na ognjišče in pričela:

»To ti moram povedati, France, dnevi Franckini
potekajo. Kaj ne, da ostaneva mož beseda in
da naj bo pri nas?«

Brat se je stresnil, kot bi ga nekdo poklical od
daleč.

»Seveda, seveda,« je hitel.

»Saj sem vedela, da si za to. Ali vidiš, Francka
je pa žalostna in se te boji, ko si tako čuden. Misli,
da si zaradi nje, da ti je na poti, in hoče stran.«

Brat je zdrsnil z ognjišča.

»Nikamor ne pojde, le povej ji, tukaj bo, kakor
sem rekel.«

Nato je spet sedel na ognjišče in globoko
vzdihnil.

Lojza ga je pomenljivo pogledala:

»France, ne ženi si tako k srcu. Saj ni vredno.«

Brat je vprašajoče pogledal sestro:

»Kaj?« je počasi izpregovoril, da bi tajil.

»Saj vem! Jančarico!« V tem se je prodirljivo
ozrla v njegove oči, ki jih je povesil in zaeno ves
zardel.

»Poglej, mislim, da nihče ne ve, ali jaz vem,
prvo uro na pogrebščini sem vedela, ko sem videla
tebe in njo. Izbij si jo iz glave. Če ti ni namenjena,
kaj moreš za to?«

France je stisnil ustnice, pogledal v dimnik,
zob je škrtnil ob zob, na licih so mu trepetale
mišice.

»Imaš čisto prav, Lojza, ali pomagaj si, če si
moreš. Ko bi ti jaz eno noč dal to-le, kar me grize
tu notri in mi pije kri, pri vsej tvoji pobožnosti
znoriš, da veš, zmeša se ti.«

»Nič ne tajim tega, Boga hvalim, da mi je prizanesel
do danes. Toda tebe bo konec, če se ne
izpametuješ.«

»Da bi me le bilo!«

»No, ne govori pregrešno. To je tvoja trma,
nič drugega. Vesel bodi, če te ne mara. Če se hočeš
oženiti, in čas je, da se, si jo izbereš in tako, da ti
bo hvaležna.«

»To sam vem. Ampak povej mi eno, da bom
to-le čutil zanjo in to-le trpel, takoj grem ponjo.
Krilo ji kupim in čevlje, da bo mogla k poroki, če
jih sama nima. To je tisto, česar ti ne razumeš. Saj
sem poprej tudi občutil, ali imela je moža — kaj
sem hotel. In vidiš, prej mi je takorekoč obetala,
sedaj je prosta, me pa vrže izpred vrat. Pes vedi,
kaj je bušilo vanjo, prokleto. Ali je spet tisti
financar ...«

»France, ne kolni in ne natolcuj in ne delaj
greha. Premagaj se, morda se še vse preokrene. In
če že ne moreš drugače, vsaj ne kaži ne tega tako
očitno. Ves si poparjen in kar hujšaš. Ljudje bodo
to opazili in ona tudi. To ti pa jaz razodenem, če
sam ne veš, da je taka ženska najbolj srečna takrat,
če kdo takole trpi zavoljo nje. Tega veselja ji pa
vendar ne privošči.«

Brat ni nič odgovoril, ali na obrazu je brala,
kako silno se mu je prilegla taka beseda.

»Sedaj pa pustiva to in mi povej: Ali pojdeš
po »ženo«, ko bo Francka na tem?«

»Seveda pojdem.«

»Za botra boš tudi?«

»Le kaj vprašuješ? Saj je vse domenjeno.«

»Potem pa lahko noč in dobro spi!«

Matic je to noč resnično prvič po pogrebščini
dobro spal. Ves spočit se je lotil dela in Francko
je ogledaval z velikim spoštovanjem. Dognal je
celo, kar so ženske že davno trdile, da se ji ta stan
posebno poda in da je za čuda brdka v njem. Ko
je videl, da hoče postavljati pomivnike v jasli, je
hitro priskočil — doslej mu to še ni prišlo nikoli
na um — ji vzel iz rok posodo in ji kar prepovedal:

»Vzdigavala pa ne boš, Francka. Le kaj lahkega
podelaj.«

In tako je potekel teden, ki ga je bila vesela
Lojza, kljub vsej težki skrbi Francka tudi in Matic
sam se je bil toliko raztresel, da je laže prenašal,
ko je poklicala ponoči Lojza brata:

»Brž, brž, Francko je popadlo! Jaz grem po
Lukovo mater.«

Matic je kar z viška treščil v škornje, pograbil
laterno in se spotoma zapenjal, ko je drevil po

hribu v dolino. Silno je potegnil za zvonec pri »ženi«,
ki je pa kljub temu počasi prižigala luč in odpirala
okno.

»Kam?«

»K Maticu v Kozji hrib!«

»Žena« se je neverno nasmejala.

»I, tak brž, no,« se je jezil Matic.

»Saj res,« se je trčila žena po čelu in zaprla
okno.

Matic je hodil z lučjo gorindol in se grozovito
jezil, ko ni bilo napravljanja ne konca ne kraja. Ni
mogel strpeti, da je še enkrat potegnil za zvonec.

Žena se je pojavila med vrati s cajnico v roki:

»Za božjo voljo, imej pamet. Zvonec mi utrgaš.«

»Jaz sem se opravil in prišel do semkaj prej,
ko Vas človek iz hiše spravi.«

Matic se je zaobrnil in krenil z velikanskimi
koraki pred njo, da ga je že priletna »žena« težko
in hropeč dohajala ter venomer svarila, naj hodi
počasi. Matic se pa ni dal dosti preprositi, tako ga
je skrbelo, ko niti sam ni vedel, zakaj.

Ko sta dospela do doma, je Matic odšel v hlev
in se tamkaj naslonil ter čakal jutra. Nekoliko je
zadremal, ali vedno je prisluškal. Zarana se je lotil
vrdeje, tiho šel v vežo in spet iz nje. Silno rad bi
bil odprl vrata in vprašal, kako in kaj. Vračal se
je v hlev, postajal na predverju in čakal. Rano jutro
je že bilo, ko ni več strpel in je spet šel v vežo.
Tamkaj je našel Lojzo in »ženo«.

»Kako je Francki?« je vprašal šepetaje.

»Čak, da ti pokažem,« je rekla »žena« in šla
v hišo ter mu prinesla iz nje v povojček povito
dete: »Lej ga Matička!«

Matic ga je gledal in ves vesel ga je bil.

»Oh, oh, viž ga no, to je Matija, ves Matija.
Jamico ima na bradici in skodrane lase kot on.«

Nerodno ga je pobožal s težko, tega nevajeno
roko.

»Tebi, Matic, bi se spodobila takale štručka,
in ne ena, sedem! Le kaj misliš? Ali boš grunt
seboj nesel na oni svet? Komu boš zapustil, če
ostaneš takle samski pustež?«

»Če ne bo drugače, pa ravno temule, saj bo
potreben.«

»I, prav. Potlej pa še mater vzemi, ni dosti
boljših.«

Matic je izbulil oči in gledal »ženo«, kot bi
govorila v nerazumljivem jeziku.

»U, le glej me,« se mu je namrdnila »žena« in
odnesla dete v hišo, a se hitro vrnila:

»Sedaj se pripravi za krst, če imaš opravljeno
v hlevu.«

Matic se je začel pripravljati: Obul se je, umil,
preoblekel, pregledal denar, in ko je ves prazničen
prišel iz sobe, ga je »žena« oštela: »Kakšno pripravljanje!
Snoči si pa meni oponašal, kako sem
počasna.«

Matic se ji je pa samo smejal in ni nič zameril.

Napotili so se k fari.

Dasi je potoma vse mogoče izpraševal, kaj mu
je storiti, je bil pri krstu — prvič je bil za krstnega
botra — vendar tako grozno neokreten, da se mu
je celo župnik nasmihal, kakor se je trudil, da bi
bil resen.

Po krstu so šli zajtrkovat k Razdevšku. Lojza
je povedala bratu, da gre tačas h Golobu.

»Nalašč nikar,« je ugovarjal France, ali Lojza
je šla.

Golob je kosil steljo v gozdu, mati je bila doma.

»H krstu smo prinesli,« ji je povedala. »Ali bi
šli pogledat?«

Materi so stopile solze v oči.

»Lepo te prosim, ali je vse zdravo?«

»Vse po sreči, mati,« je rekla Lojza in je bila
vsa vesela.

Tedaj mati ni več zmagala solz. S predpasnikom
je zastrla oči, prijela z desnico Lojzo in jo
peljala v hišo.

»Lojza, ti si svetnica! Kako bi se ti zahvalila?
Ti ne veš, kaj smo pri nas tačas pretrpeli. Jaz in
oče tudi. Saj ni tak, kot se dela. V sanjah jo je
klical nazaj, seve, če sem pa omenila, me ni pustil
do nje. Ali danes grem. Takoj s tabo. Kaj naj ti
postrežem? Morda kave, ali ti čaja zavrem? Kar
reci!«

»Ničesar, mati. Samo toliko, da sem Vam povedala.
Pri Razdevšku čakajo botri. Pojdite ga
pogledat fantička!«

»Tja res ne grem, kar za vasjo krenem k Vam.
Precej.«

»Kakor mislite,« je rekla Lojza in se poslovila.

Golobovka je pa začela loviti kokoši, nabrala
vse mogoče stvari, naložila težko košaro z jestvili,
plenicami, in je odšla.

Pri Razdevšku so posedeli, ko je bil Matic po
dolgem spet enkrat dobre volje, tako dolgo, da jih
je mati prehitela in prišla pred njimi k Francki.

In tam sta se obe — hči in mati — razjokali v
tihi, temni kamrici; ljudje niso videli solz, videl pa
jih je Bog in jih je bil vesel.

XIV.

Odkar se je naselil pri Maticevih mali
Matiček, se je življenje za čuda izpremenilo.

Lojza je utegnila veliko manj
brati, kot prej. Vedno je bilo malenkostnih
poslov vse polno. Toliko da
je opravila molitve in bratovščine, za drugo ni
bilo časa. Vse je podelala za Francko in ji branila
iz hiše ter ji stregla, da se je uboga mlada
mati sramovala in veninven tožila na glas in razmišljala
sama zase: Kako, da so tolikanj dobri
ljudje na svetu. Snovala je načrte, da služi pri hiši
leto in dan brez plačila in da ne sprejme vinarja.
Ko ji je Golobovka, ki se je poslej često prikradla
v hišo, namignila, da se oče meči in da lahko misli
na vrnitev domov, ji je Francka odločno odbila to
upanje:

»Pred letom nikamor! Zastonj jim bom delala
in še ne bom povrnila, kar so mi storili. Mati,
Lojza je svetnica.«

»Je, je,« je ponovila Golobovka in solze so ji
silile iz oči. »Ampak povrnili bomo mi. Sama
lahko povrnem. Bog ne daj, da bi imeli kaj stroškov
s tabo. Na, to-le! Ko porabiš, še prinesem.«

Golobovka ji je stisnila par bankovcev.

»Dandanes se dobi denar. Včeraj je prišel vojak
in je po vsej sili hotel imeti tri petelinčke za
častnike. Veš, da mi je dal 15 kron zanje! In jajca
in maslo — vse gre in nič ne vprašajo: Po čem?
Daj! Strahote morajo imeti denarja. Vidiš, tako
prištedim skrivši lepe denarje, ko on niti za to ne
ve. Mar so mu petelinčki in jajec mi tudi ne hodi
preštevat po gnezdih. Naj te torej nič ne skrbi,
kako boš odslužila, kar so ti storili. To je moja reč.«

»Saj sem Vam hvaležna, toda sklep je sklep.
Več jim bo zaleglo moje delo letoindan, kot denar
v teh časih. Zato ostanem, kot sem rekla.«

Golobovka ni silila dalje v hčer, Lojzi je pa
rekla, naj le Francko spet napreže, češ, da je že
zadosti trdna.

»Če bo France dovolil,« se je nasmehnila Lojza
Golobovki.

»Uh, saj mu mora biti že vendar odveč tuja
ženska brez dela pri hiši.«

Lojza je skomizgnila z rameni in se spet nasmehnila.
»Nič nam ni odveč, mati. Tako smo se
privadili, da ne vem, kaj bi počeli, če bi sedajle
odšla.«

»Odšla, kakopa,« se je oglasil France za hrbtom.
»Zakaj sem pa boter? Nikamor ne pojde.«

Golobovka se je zahvaljevala, France je zamahnil
z roko in po prstih šel v hišo.

»Ali spi?« je pomignil Francki. Ona mu je
prikimala. France je snel šklebedre z nog in tapal
v nogovicah v kamro, da je pogledal Matička.

»Bog ve, kaj se mu sanja?« se je vrnil France,
»ko se tako smehlja.«

»Lojza pravi, da od samih angelčkov.«

»Morebiti pa res. Kaj pa šivaš,« je stopil k
Francki.

»Blazino za posteljico.«

»Oh, saj še zibke nima, revež. Čaj no, saj jo
imamo še mi. Pod streho je.«

France je naglo nataknil šklebedre in šel
iztikat za zibko pod streho. Odkar se je odzibala
Lojza, ni več stekla v tej hiši. Potegnil jo je izza

straže. Miška je planila iz nje in pretrgala pajčevine,
s katerimi je bila preprežena čezinčez.
France jo je površno ogledal: En tečaj je imela
nalomljen, sicer pa, dasi nekoliko črvojedna, je
vseeno dosti trdna. Prinesel jo je po stopnicah in
se takoj lotil nalomljenega tečaja ter ga opažil z
deščico. Nato je velel Lojzi, da jo obriše in očisti.

Zvečer so pa položili Matička v zibko in
France je prvi potegnil za motvoz in ga zazibal.

Nastopila je pusta, deževna jesen. Megle so
se plazile po najnižjih gričih, venomer je pršalo.
Dolgčas je bilo, da so ljudje zdehali in niso vedeli,
kaj bi v teh dolgih, vlažnih večerih.

Pri Maticu ni bilo dolgčas. Lojza in Francka
sta šivali, France se je ukvarjal z zibanjem, celo
pestovati je poizkušal živo igračko.

Toliko je imel skrbi in opravkov, da je komaj
utegnil h Korenčku po tobak.

Lojza se je pa veselila in verna je hvalila Boga:
Kako si dober! France se je usmilil revčka, ti si
se pa njega in mu odvzel misli na Jančarico in mu
pregnal trpljenje.

V nedeljo pred Vsemi sveti so se razteple
megle, da je posijalo solnce. France je zagnal krave
v hrib in jih pasel. Pa pride mimo tuj človek in
ga pozdravi:

»Dober dan, oče.«

Franceta je ujezilo, ko mu je rekel oče, in je
zato malomarno odgodrnjal: »Bog ga daj.«

»Oče,« je začel vnovič tujec.

»Saj nisem še oče,« je popravil France.

»Pa morda gospodar.«

»Tisto pa že.«

»Torej, gospodar, ali bi prodali nekaj krompirja,
jabolk, ali masla in malo moke.«

»Saj ne smemo prodajati, ko je vse pod zaporo.«

»E,« mu je pomežiknil tujec, »saj ne bova po
maksimalnih cenah kupčevala,« in je prisedel k
njemu na štor ter mu ponudil smotko.

France je vzel cigaro in jo odgriznil. Tujec pa
mu jo je vljudno prižigal.

»Seveda, takole pravite, da nas kmete zapeljete,
nato nas pa ovadite. Ej, to so že plačevali!
Jaz pa ne bom plačeval, nič ne mislite, in ne bom
prodajal.«

Kljub temu je France tako dobro prodal, da
je krave hitro zavrnil in jih gnal domov, kjer je
Lojzi brž razodel kupčijo.

In v torek je zaškripal težko obloženi voz z
dvorišča, ko je še vsa vas spala. Naložil je tako,
navihanec, da je moko in maslo na mitnici utajil
in vse srečno pripeljal pred označeno hišo. Tamkaj
ga je sprejela imenitna gospa, prijazna kot bi ji bil
stric, mu postregla z zavretim vinom in mu dala
še lepo napojnino.

France je šel nato k Figovcu, si naročil golaž
in vipavca — kos kruha je prinesel seboj — ter
se hudobno muzal par meščanom, ki so zavistno
gledali njegovo pedanj visoko belo malico. »Le mislite,
da imamo vedno tako pogačo,« je tuhtal, »saj
ne veste, da je bila spečena za Francko.«

Ker je bilo treba, da kobilica še pozoblje, se
je napotil po mestu brez namena. Ogledoval je izložbe,
ujel pri frančiškanih še zadnjo mašo, kupil
par malenkosti in se vračal. Kar zapazi v izložbi
otročji voziček. Bliskoma mu je šinilo v glavo: Kaj,
če bi ga kupil za Matička? Vino ga je nekoliko
ogrelo in tedaj je bil vselej zelo podjeten. Parkrat
je šel mimo okna gor in dol, nato je pritisnil kljuko
in stopil v trgovino.

»En takle voziček za otroka bi kupil,« je začel
in nekoliko zardel.

»Častitam, oče,« je začela prodajalka, »ali je
fantek, ali punčka?«

France je zardel še bolj, pa se je potuhnil in
se ni izdal:

»Fant je, ho, pa še kakšen!«

»To je lepo, oče. Sedaj bo domovina potrebovala
fantov, ko jih toliko pade. Prosim, pojdite z
mano.«

Matic je šel med nastavljenim pohištvom za
prodajalko, ki ga je vedla do vozičev. Ročno mu
jih je predstavljala in pravila cene ter razlagala,
kako se rabi tako orodje. Maticu so se zdele cene
za take igrače silno visoke. Ali sram ga je bilo,
da bi se skujal. Izbral je voziček, ga plačal, zadel
na ramo in ga odnesel na voz. Potem je takoj napregel
in se odpeljal. Potoma je ves vesel hitro
pozabil kron, ki jih je odštel za voziček, in je razmišljal,
kako veselje bo zvečer: Lojza bo tlesknila
z rokami in bo vesela, Francko bo sram velikega
daru in bo vsa zardela. Nato bodo postlali v vozičku
in položili vanj Matička, stara zibel se pojde
spet dolgočasit za stražo.

Židane volje je privozil do županove krčme.
Tam je ustavil. Župan je prišel z občinskim slugo
Petrinom na prag. Ko je zagledal Matica in otročji
voziček, se je na glas zasmejal:

»Matic, kaj pa ti tovoriš?«

France je bil v zadregi, da se mu je krotovičil
povodec, ko je privezoval konja k ranti.

»Kdo ve kaj? Ali ni čeden? Ni še bilo take
zibke v Kozjem hribu.«

»Za koga vendar?«

»Za mojega Matička!«

»Prav bi bilo, ko bi bil tvoj,« se je vtaknil
vmes Petrin.

»E, le počakaj! France se bo naenkrat splašil
in jih bo prvi dan imel šest, kajne?« ga je podražil
župan z Jančarico in ga zaeno spremil v hišo.

Tam je bil Luka, sosed Maticev, Strgar in
še nekaj mož. France je prisedel, za njim se je
obesil k mizi tudi Petrin, ki je slutil, da ne bo
trpel žeje.

»Bališ voziš,« so ga sprejeli vsi hkrati, ko je
tik pred oknom stal gosposki voziček na kmetiških
lojtrah.

»Jaz nočem biti umazan boter. In otrok takega
očeta, ki je za nas prelil kri na vojski, ga že zasluži.«

Župan je prinesel vino in tudi prisedel.

»Prav je Matic,« je začel Luka, »če kupiš fantiču
zibko. Nobenemu nič mar, tvoje so bile kronice.
Ali vseeno bi rekel jaz — nikar ne zameri:
Bolj prav bi bilo, da bi ti svojim kupoval, ne pa
takim postranskim otročajem: France, oženi se!«

»Prav govoriš, Luka,« je potrdil župan. »Franceta
bomo oženili. Še ta predpust mora biti svatovščina.«

France je izpil kozarec vina, poiskal napol
dokajeno vržinko in si jo prižigal ter se smejal.

»Poglej ga, kako se smeje, kot bi bile neumne
županove besede,« je pomagal Strgar. »Ampak to
vam rečem: Sam se ne bo oženil, ker se ne zna.
Župan, midva ga dajva!«

»Dajta, dajta,« se je muzal Matic. »Kar povejta
za nevesto.«

»Kaj bi ti pravili,« je povzel Luka. »Saj vendar
vsi vemo, da te čaka Jančarica.«

»Modra beseda,« je potrdil župan, »Ženska je
še za tolikanj, da se nobene mlade ne ustraši. Res
da ima otroke; kaj če to? Boš imel prej delavce
na dveh zemljah.«

Matica je spreletelo in nemiren je segel po
kozarcu.

»Mara zame Jančarica,« je rekel počasi in glas
se mu je očitno tresel.

»Ali si jo kdaj že vprašal?« je hitel Luka. »Ali
meniš, da ti bo v hišo tiščala in te prosila. Vprašaj
jo.«

»Ne vem,« je odkimaval Matic in je postal
čemeren. »Tedaj na pogrebščini ni nič kaj pokazala,
da bi ji bilo do mene.«

»Ti si res čuden,« je začel še Petrin. »Ali naj
se ti krog vratu obesi — na pogrebščini! Kam
vendarle misliš?«

»France, prepusti meni to reč,« se je ponudil
župan. »S svetovalcem Strgarjem imava še ta
teden opravek v Kozjem hribu zaradi vojnih dajatev.
Tedaj bova midva potrkala na prava vratca.
Boš videl, kako hitro se bodo odprla, seve, če ti
je prav.«

»Prav, seveda — pa ne, nikarta. Bom že sam,
toda nič ne bo, le verujte.«

»Če boš sam, res ne bo nikoli nič,« je začel
spet Luka. »Dokler je bil še Blaž živ, si se motovilil
krog oglov, danes, ko ga ni več in imaš pošteno
pravico, da jo vprašaš, pa ziblješ tistega
otroka doma. Ljudje ti roge kažejo.«

»Luka, saj ti ne veš!«

»Vem, prav dobro vem; poguma nimaš, to je
vse. Taka ženska kot je Jančarica hoče, da jo
takorekoč s silo utrgaš. To ni goba, ki se ti izpuli,
če le trčiš vanjo. Matic, pogum!«

Luka je dvignil kozarec in po sili trčil ob Francetovega.
In še so plačevali za vino in bili čezdalje
zgovornejši. Samo France se ni otajal; ves plašen
in potrt se je izmuznil kradoma iz družbe ter odšel,
ko se je začelo mračiti.

Vse veselje, kakor se mu je rodilo v Ljubljani,
je ugasnilo. Na voziček je bil jezen, da bi ga bil,
ko bi bil velik kot jabelko, gotovo vrgel z voza
in ga zakopal v zemljo. Pripeljal ga je domov, kjer
se je zgodilo natanko kakor si je mislil: Lojza je
ploskala, Francka je bila vsa rdeča od sramu in
veselja, Matičku so koj postlali v voziček — toda
France ga ni zibal in vozil po hiši. Naglo je odšel
v svojo sobo na izbo in pričela se je noč brez
spanca, in trpljenje, ki je zaspalo, se je prebudilo
še grenkejše.

Minuli so Vsi sveti. Pri Maticu je leglo nekaj
nezapopadljivo težkega na vso hišo. Lojza je skrivaj
motrila brata in strahoma začela slutiti, da ga je
spet prijelo. Francka je delala kot ura. Toda ne
graje ne hvale ni bilo zanjo iz gospodarjevih ust.
Cele dni ni pogledal otroka, skoro vsak večer je
odhajal na vas in iskal družbe pri Korenčku, če je
ni bilo drugod.

In tako je taval in čakal tistega trenutka ves
potrt in razdejan, dokler ga ni učakal.

Na sv. Martina dan so spravljali steljo. Tudi
Jančarica je bila v gozdu in je žela praprot. Uro,
tudi dve se je boril Matic, preden je zmagal in
stopil izza smrekovega gozdiča prednjo. Ves je bil
zmeden.

»Je lepa praprot, Francka,« je izpregovoril
Matic.

Jančarica se ni niti ozrla in mirno žela dalje:
»Da bi bilo vsaj še en teden lepo!«

France se je ozrl naokrog, nato je stopil prav
tik nje, da je obstala z delom in ga pogledala.

»Francka,« je prosil, »lepo te prosim, povej,
kaj misliš. Meni ni več strpeti brez tebe.«

»France,« je rekla mirno, dasi jo je podplula
rdečica, »samo s temle — Blaževim prstanom bom
legla v grob in z nobenim drugim. Ne zameri in
ne vprašuj, zakaj. Jaz vem, da mora tako biti.
Potrpi, saj tudi jaz trpim. Z Bogom!«

Jančarica se je naglo spustila po brdu navzdol
in začela žeti na drugem koncu laza, France je pa
obstal pri smrečicah in najlažje bi se bil razjokal.

XV.

Na Martinovo nedeljo so se ženske s hribov —
kakor druge nedelje — koj po maši vsule na pošto
in šle iskat pisem z vojske od mož in sinov. Odkar
je bila Jančarica vdova, ni imela kaj iskati na pošti.
Vselej po maši je šla pokropit grobe sorodnikov in
v duhu je kropila Blažev grob in nikoli se ni vrnila
brez solza žalosti in tihega kesanja.

Ko je te nedelje prišla zadnja na vas, so tam
še stale gruče žena, se pogovarjale in brale vojne
dopisnice. Jančarica jih je blagrovala v srcu in šla
tiho in žalostno mimo njih. Kar jo zagleda Klandra
in zavpije za njo:

»Hej, Jančarica! Na pošto pojdi. Pismo imaš.«

Franca se je ozrla in obstala.

»No, le pojdi, le. Poštarica mi je naročila!«

»Bogve, kdo bi mi pisal,« je rekla malomarno.

»Morda se ti ponuja kak ženin,« jo je zbodla
Klandra, se obrnila spet h gruči in nadaljevala:
»Kako se nareja žalostno in pobožno.«

Ženske so se ozrle za Jančarico, ki je zavila
na pošto.

»Saj jo je zares potrlo,« jo je branila Brumnovka.
»Kar v par tednih se je postarala.«

»To naredi črna ruta,« ni nehala Klandra in
natolcevala dalje.

Jančarica je prišla na pošto in potrpežljivo
čakala pri okencu. Ko se je odprlo, je vprašala:

»Ali imam res kako pismo?«

Poštarica se je sklonila in jo pogledala v obraz.
Kakor je bila ta poštarica prebitensko strupena in
huda ženska, se je pa to pot vsa radostna nasmejala
Jančarici, skočila k predalniku in se vrnila z
dopisnico:

»Mati, veselite se! Vaš mož vam piše z
Ruskega!«

Jančarica je razprla oči na široko, napol odprte
ustnice, skozi katere je bil namenjen vzklik,
so kakor okamenele in vzklik je na njih zamrl, pred
očmi se ji je za hip stemnilo in tresoča se roka, ki
je segla po dopisnici, jo je zgrešila, da je padla na
tla. Zamrgolelo je Jančarici pred očmi, kakor bi ji
hotela najlepša zvezda sreče, ko ji je posvetila,
tisti hip že ugasniti. Šinila je na tla za dopisnico,
neslovkovan vzklik se ji je izvil iz ustnic, z obema
rokama je držala pisanje: Da, to je bila Blaževa
roka. Samo to je razločila, drugega ni mogla.
Jecljaje je prosila poštarico: »Berite, prosim, lepo
prosim.« In poštarica je brala:

»Ljuba žena! Lepo te pozdravljam in ti dam
vedeti, da se peljem zdrav in živ po daljni ruski
deželi v ujetništvo. Ko pridem na mesto, ti spet
koj pišem.

Tvoj mož Blaž.«

Jančarica je naglo segla po karti in odbežala
iz urada. Napol je tekla mimo gruče žensk in
visoko vihtela karto: »Blaž živi! Blaž živi!«

Ženske so ostrmele in krenile proti njej. Toda
Jančarica je hitela mimo njih v župnišče, kjer je
vsa zasopla planila v pisarno:

»Poglejte, berite! Blaž živi!«

Župnik je naglo pregledal karto, datum, pisavo
in vesel častital ženi ter šaljivo pristavil: »Sedaj
ste brez skrbi zanj. Saj pravi pregovor, da kdor je
razglašen za mrtvega, pa spet oživi, tisti živi še
dolgo življenje. Hvala Bogu!«

»Karta je torej res iz Rusije,« se je Jančarice
polaščal dvom.

»Seveda! V seznamu izgub je bila pač zmota!
Veselite se in hvalite Boga!«

Jančarica je hitro odšla. Dasi se je podvizala,
kar se je dalo, vendar se ji je pot proti domu vlekla
in vlekla. Kjer je bilo manj strmine, je tekla, da
bi bila prej doma. Žalno ruto je snela in jo stlačila
v žep. Ko je pridehtela do bogca vrh griča, se je
ozrla nanj in ni mogla naprej. Stopila je h križu in
objela in poljubila noge Zveličarjeve ter vzdihnila:
»Kako si dober! Mene si očistil, moža si mi rešil
— o, kdo te razume!«

In še in še je poljubljala ranjene noge kot
otrok.

Doma je Jančarico čakala družina z zajtrkom.
Vsi otroci so sedeli za mizo in se igrali z žlicami.
Teta je že parkrat šla gledat na prag, ko je ni bilo.

In sedaj je prišla, razoglava, zasopla in rdeča.
Teta se je je prestrašila, ko je takorekoč privihrala
v vežo.

»Teta, Blaž živi! Ujet je!« je kriknila Franca.

Teta je sklenila roke:

»Marija, saj ni mogoče!« — in šla za Jančarico,
ki je naglo odprla vrata in planila v sobo. Tudi
otroci so bili vsi osupli. Zakaj po atovi smrti je
hodila mama resno in tiho.

»Otroci, ata živi!« je pripovedovala in jih začela
poljubljati. »Stran črne rute!«

Deklice so se odkrile, iz predalnika so prišle
na dan pisane rute — in ko so sedli k zajtrku, je
bilo v hiši, kot bi posijalo solnce na mizo.

Seveda je vsa fara zvedela še tisti dan o Jančarju.
Jezičniki pri županu so zabavljali na seznam
izgub:

»V peč vrzi tiste popirje! Ali so za kaj drugega,
kakor da ljudi plašijo! Zakuri z njimi!« In
mnogim se je dvigalo upanje, da morda vseeno ni
resnična žalostna vest o predragih. Splošno pa je
bilo veselje, da Jančar živi, ko ni imel v fari ne
enega sovražnika.

Med onimi, ki so prvi prišli Jančarici voščit
srečo, je bila tudi Lojza. Nesebično je bilo njeno
voščilo — ali vendar vtoliko sebično, ko je upala,
da to ozdravi brata. Zakaj videla je, ko je zvedel,
da se je ves stresel, nato da je globoko vzdihnil,
toda lice se mu je čudovito razjasnilo. In po dolgem
času je Matic opoldne po južini spet pošegetal
Matička po okrogli bradici in je prvič prijel za
voziček in ga vozil po hiši.

Ko je Francka zvečer molzla, je Lojza potegnila
brata za rokav in ga povabila v kuhinjo.

»Ali si vesel, kaj ne, zaradi Jančarja?«

»Zares sem vesel in privoščim ji.«

»Pa zaradi sebe tudi?«

»Tudi. Sedaj vsaj vem, da mora biti konec.«

»Veš kaj, in sedaj se pa kar hitro oženi.«

»Uj ti svetnica ti, kam me siliš!«

»No, no, vem jaz in veš ti kam: Francko
vzemi.«

Matic jo je samo gledal in nič ni rekel.

»Zakaj bi je ne? Poznaš jo sedaj bolje kot
vsako drugo.«

»Mara zame!«

»Pa jaz vem, da te vzame in tudi zate vem,
kako si jo ogledoval včasih ves dopadajenja poln.«

Brat je spet pomolčal, pa rdeč je postajal in
žile so mu kovale v sencih.

»Le kar vprašaj jo.«

»Ti jo prej, tako postrani,« je prosil brat.

»Nič postrani, kar naravnost jo bom. Pojdi
ven, za četrt ure boš že zvedel.«

France je šel v hlev, kjer je Francka molzla.
Stopil je h kobilici, popravil ji seno, pobrskal po
stelji pa venomer motril Francko.

»Ne vem, če me bo marala, prebrdka je,« se
je prestrašil, ko se mu je zdela lepa kot še nikoli.
Težko je zdržal četrt ure v hlevu. Rešila ga je pa
Lojza, ko je prišla ponj:

»Rada te vzame, le pojdi.«

France je šel za sestro, Francka je bila v hiši,
čezinčez podpluta z živo rdečico.

»No, sedaj si pa lepo v roke sezita,« je začela
Lojza.

»Meni je prav, Francka, če ostaneš naša in
če ti nisem prestar in pregrd.«

»In če te ni sram jemati takele,« je rekla
Francka in povesila oči.

»Tiho o tem,« je rekel France. Kri mu je zaplala
po žilah, iztegnil je krepke roke po njej in si
jo je pritisnil na prsi.

»Je že dosti,« je branila Lojza, ko se je bala
greha, in je bila vsa srečna. »Tako, France, sedaj
pa dobi može in pojdi h Golobu snubit, še ta teden.«

»Može?« se je postavil brat, »Nobenega nočem.
Samo zato, da jim pokažem, ko so vedno pravili,
da se ne znam oženiti.«

In France je šel na izbo, se oblekel in izginil
v noč.

Pri Golobovih so odvečerjali, ko je potrkalo
na vrata. Golobovka se je prestrašila, ko je zagledala
Matica.

»Ali je zbolela?« je hitela v naglici.

Matic se je pa smejal in mahal z roko ter
vprašal, če je oče doma, nekaj da bi rad govoril
na samem z njim.

Mati mu je posvetila v hišo in modro odvedla
vso družino ven v kuhinjo.

»Oče Golob, snubit sem prišel,« je začel France
brez ovinkov.

Golob se je zavzel.

»Za kôga?«

»Zase.«

Golob se je še bolj čudil.

»Ali mi daste Francko, ali ne? Pravzaprav je
pa vseeno: Če je ne daste, jo bom pa sam vzel,«
je grozil France.

»Ti se norčuješ! Takele ti ne boš jemal, ko
jih dobiš na vsak prst deset.«

»Kaj tisto. Jaz že vem, kakšno jemljem. Ali
jo daste, ali ne?« je molil France Golobu roko.

»Počakaj no, grem po mater.«

Golob je zaklical skozi duri, da je prišla žena
v hišo.

»Poglej, Matic snubi našo Francko.«

»Pa mu jo dajmo,« je menila ženska previdno
in je skrila veselje in začudenje.

»Seveda mu jo damo, če jo le hoče.«

»I tak udarimo, saj sem rekel,« je Matic spet
molil roko čez mizo.

Segla sta si v roke in Golob mu jo je stiskal
in stiskal in iskal besede, dokler se ni grča omajal
in se trikrat povrsti useknil, predno je izrekel:

»Matic, če resnično to storiš, dva tisoč več,
kot bi jih bil dal Matiju. Zato, ker boš rešil čast
naše hiše. Velja?«

»Ali sem kaj vprašal, Golob. Kar ji daste, vse
pride prav. Če ji pa nič ne daste, sem tudi tak
možak, da ne bom omanjkal, in upam, da tudi brez
dote ne bo v moji hiši nikoli kruha stradala.«

Golob je spet segel čez mizo in poiskal Francetove
roke:

»Dva tisoč več, in precej denar.« Nato se je
obrnil do žene:

»I tak gani se no in prinesi! Kaj sediš?« —

France je zavriskal, ko se je vračal domov,
zakaj izborno vino je imel Golob. In doma ni
mogel drugače, da je potrkal na okno Francki in
ji je razodel:

»Si že moja! Jutri se pripravi, gremo delat
pisma!«

In šli so jih in svet je strmel.

V torek je šel Matic k župniku, da postavi
oklice — enkrat za trikrat. Tudi župnik se je
zavzel, toda pohvalil je Matica, da je prav storil.
Sestavil je takoj zapisnik, toda naenkrat se domisli
in odloži pero:

»Poglej, kako sem pozabil! Saj je ne moreš
vzeti! Zakonski zadržek je, ker si njenega otroka
boter.«

Matic toliko, da ni s stola zdrsnil. Župnik pa
se mu je nasmehnil, ko ga je videl vsega osuplega:
»Nič se ne boj. Zadržek že premagamo.«

»Prosim, no, saj ne gre za denar, naj stane
kar hoče.«

Župnik je vstal in ga potrepal po rami: »France,
Bog vaju blagoslovi. Torej poroka v ponedeljek,
Francka naj pa gre domov. Tako je prav: Prej je
prišla kot dekla k vam — sedaj pa pride kot nevesta.«

V ponedeljek so svatovali. Tudi Jančarica je
bila med svati. Njene oči so gorele resnične radosti,
in ko je naletela ženina mimogrede na samem, mu
je stisnila roko in pošepetala: »France, ta je zate.
Ne veš, kako sem vesela. Bog daj srečo.«

Matic je pa kazal bele, močne zobe in se vsakemu
smejal od radosti, ko ni imel besedi za
vse to.

Na večer — še to je vredno, da se omeni —
se je pojavil na svatbi nepovabljeni gost — oče
padlega Matija. Ženin in nevesta — vsi svatje so
ga radostno sprejeli in mu ponudili odlični sedež.
Toda preden je mož sedel, je izpregovoril:

»Nimam svatovske obleke in sem vendar prišel.
Po dolžnosti namreč. Včeraj sem prejel iz bolnice,
kjer je umrl za ranami moj sin, njegov notes,
v njem eno pismo — in molek. To pismo pa je
sinov testament, kjer pravi: Če bo Golobova imela
otroka, mu izplačajte mojo dediščino. In to sem
prinesel.«

Mož je odprl listnico in naštel pred ženina štiri
tisočake. Potem je posegel v žep in položil povrhu
sinov molek.

Vsa družba je umolknila. Ženin je vzel denar,
ga nesel v voziček Matičku in spustil poleg bankovcev
na posteljico še molek. Nevesta je šla za
njim v kamrico, priprla vrata, sedla k sinčku, poiskala
Matijev molek, ga poljubila in se bridko
razjokala.

V hiši so svatje trkali in hrumeli in kaplje grenkosti
bi ne bilo v vinu, ko bi ne pogrešali mnogih,
ki so to noč žalostno svatovali na daljnih frontah.