I.

Bilo je majevo jutro. Tako lepo, kakor pomlad
na Tolminskem. To je pomlad ozkih in globokih
dolin s šumečimi vodami in vonjivim hladom,
ki sika izpod bregov in napetih lazov na
dolgočasno, lahkomiselno cesto. Mahedrava cesta,
kakor Tolminec, ki se je opil. Iz ovinka gre v
ovinek. Nikoli ne ve popotnik natančno, koliko
ima ovinkov za seboj in koliko pred seboj. Samo
to ve, da bo za enimi prav gotovo ali vas ali selo
ali vsaj polje. Tam se bo dolina razširila v trikotno
ustje nove stranske doline. Tam sloni v
prisojnem bregu devet, včasih dvanajst koč s preprosto
ograjenimi vrtiči med bujnimi lazovi. Tam
prekipeva v najbolj suhem poletju dvoje lesenih
korit, eno v gorenjem, drugo v dolenjem koncu
vasi. Potok, ki se je izvil iz stranske globeli, deli
vas, obokan most jo veže. Iz ovinka se je upognila
cesta v vas, šla čez most in zavila ob bregu
v drugo stran ter v nov ovinek. Hiše so nad cesto.
Pod cesto je njiva, je travnik, je sadnjak, je
laz, je gol in ilovnat strmec. Ledina se je utrgala
v marčevi noči in se sesedla nizko doli na produ
dolinske reke. Prisojen, zatišen je kraj, bujna je
rast in zgodnja. Vse diši. Diši laz in prod diši.
Diši cesta, ki je bukovje in robidovje natreslo
nanjo bogate rose. Diši skalna stena nad cesto s
svojim bohotnim mahom in volovjim jezikom. Celo
rosa diši. Vas diši. Vonj vasi je vonj platna. Belijo
ga v lazu. Svojih trideset vatlov ga je razmotala
nevesta po sočni travi in tolstem trpotcu.
S periščemi je zajela vode iz vedra in jo vrgla po
platnu in gre ob njem, kakor ob beli poti. In je
ves laz poln sladkega hladu in vonjivega hlapa in
je slika vasi, kakor prečudno živa akvarelna slika:
same mokre barve, sama svežost. Iz skale
nad cesto sika na cesto, da je mokrotna in ni
blatna in je ozračje toplo in ni soparno in je žensko
lice mehko in ni raskavo in so oči nevestine
vlažne in vedre in zdrave, kakor izmite v sanjah
prve in tajne ljubezni ...

To je bilo okoli poldne na Kneži v dan svete
Zofije mučenice v Gospodovem letu sedemnajststoosemintridesetem.
Župnikova sestra Neža je
stopila od ognjišča k oknu in je pogledala po cesti
iz Melec. Župnik, ključarja in župan so sklepali v
cerkvi svetega Jurija letne cerkvene račune, tolminskega
uradnika pa ni bilo, da bi bil zraven. In
vendar je bil naročil celo pečeno gos in da naj bo
mehko pečena in obilno polita z mastjo. Kuharica
je vzdihnila, se odtrgala od okna in šla pogrinjat
orehovo mizo v sosednji sobi. Potem je vzela svetlih
cinastih krožnikov in nožev in vilic z roženimi
držaji in svetlih medenih žlic. Pet majolik je dvignila
raz omaro, ko je segla po šesto, je prijela nerodno
in je padla posoda na tlak. Takrat je Neža
izgubila vso svojo razsodnost, omahovaje je šla
proti oknu in zaklicala skozi okno:

»Lucija! Za sveto božje ime!«

Kar je govorilo v njeni besedi, je bil blazen
strah neskončno mučene duše, ki je vklenjena v
božjastno telo. Par ur, dan, dva dni pred napadom
je prihajalo, tiščalo v prsih, težilo v možgane in
stopalo v oči, vznemirjalo do bolečine in drevenilo
do ljutosti, prežalo in čakalo, tesnilo in tlačilo
kakor vedomec. Neža je bila od mladih let božjastna.
Ta hip je stala ob oknu, solnat steber, odsev
zelene livade v starem, izmučenem obličju,
drobna za dvanajstletno dekle, nizka, suha z mrtvim
pogledom, uprtim v eno točko, kakor v čudno
svetlo, rešilno sliko. Ta svetla slika zunaj v lazu
je bila vitka, visoka deklica, oblita od opojno
sveže luči in svetlih odsevov trate in platna, ki ga
je belila. V kmetsko, domače preje blago napravljeno,
jo je krila vendarle obleka rahleje, nego navadne
seljanke. Sličila je preoblečeni meščanki,
okusno udobna v trdem blagu neokusnega krila,
ki ji je lilo nesorazmerno nabrano od pasu prenizko
nad boki. Na Nežin klic je deklica pol dvignila,
pol obrnila obraz. Njeno lice je bilo čudno
znano neznano, tajinstveno lepo, zagonetno negotovo.
Kakor v kopreno zakrita, je živela v slednjem
čutu tega lepega obraza čudovita duša, zakrita
v mirno hladnost motnoblede barve, ki je
kakor tuja plemenska posebnost naravnost opajala.
To dušo so vlažne, temne oči bolj zakrivale
nego odkrivale in drobne, polzaprte ustnice bolj
tajile nego pričale. Bilo je prav posebno žensko
obličje, deloma že prezrelo v čelo, oči in lica, in
še nerazvito v ustnicah in negotovi oblosti obbradka.
Živo je vzbujala občutek bridke lepote
motnega bisera, ki se je vanj vtelesil vonj ženske
polti. Pravijo, da so taki biseri najdražji. Pravijo,
da ne pozabi njihove lepote, kdor jo je enkrat užil.

»Kaj je, teta?« je zaklicala polglasno. Neža
ni odgovorila in Lucija je znova sklonila glavo nad
platno, ki je odsevalo na njenem licu pod temnimi
lasmi in sladkim mrakom njenih trepalnic.
Smehljala

se je. A nenavadno. Tako, kakor da se smehlja
naznotraj.

Od cerkve svetega Jurija nad vasjo ob cesti
je jeknilo nekaj moških glasov. Sunkoma je dvignila
Lucija glavo in je videla, da gredo sem doli
po cesti možje, ki so sklepali račune. Počasi, v
pomenku so šli, župnik Štefan, ključarja Seljak in
Bogataj in župan Mohor Rutar. Sredi stopinje so
obstali. Glas konjskih kopit je udaril izza ovinka.

»Tolminski!« je vzkliknil Bogataj in so se
umaknili.

Mimo je jahal mlad, svežezdrav, gosposki človek
na vrlem konju. Ko je jahal mimo, je z vljudnim
nasmehom zavihtel čepico v pozdrav.

»Ni pravi!« je zanosljal ključar Seljak, ko je
odjahal mimo.

Pritajen vzklik se je izvil Luciji ob platnu. Sanjavi
mrak na njenem licu pod očmi se je zgostil
v sladko grozo neveste, ki jo je presenetil ženin
sredi ljubezenskih sanj. Kakor vihar je podil mladi
človek mimo. Komaj z očmi je trenil v pozdrav.
Ona je vendar videla in je trepetala in se ni umirila,
ko je bil že onstran vasi v ovinku. Od cerkve
svetega Jurija doli je pogledal takrat cerkvenik
Peter in se mu je zableščalo od luči in se mu je
duša razvnela od zdrave misli in čiste želje:

»Kadar boš moja žena, Lucija!«

Nato je stopil v hladno cerkveno vežo, da bi
zvonil poldan.

»Molimo!«

Župnik je obstal sredi ceste. Bil je kmetsko
krepek, visok in koščen. Svojih petdeset let star,
je bil prikazen sredi med kmetom in gospodom.
Do vratu je bil zapet v rjavo, doma tkano obleko
in je nosil kmetske škornje. Preko prekratkih rokavov
pri suknji mu je gledala bela srajca, tesno
zapeta v zapestju. Za tisto dobo značilen ovratnik
se mu je vihal navzgor in mu z robom rezal pod
vrat. Gladko obriti obraz je bil kmetski, širok.
Top je bil nos, košate obrvi, zdravo nenagubano
lice. Da je izobražen, je pričalo samo visoko čelo,
ki se je ob senceh topilo v plešo, čudno belo nad
zagorelim obrazom. Živahnost duha in volje so govorile
jasne, poštene oči. Pa to vse je bilo domače
in navadno v tolminskem obrazu. Nenavadno in
tuje je bilo, da mu je ležalo čudno trpko kakor žalostna
misel ob ustnicah in se rezalo v drobne gube,
kakor v joku in okrutnosti. Župnik Štefan Golja
je nosil na obličju zapisano bolezen svoje duše,
neskončno vročo in srdito kri, ki se je mogla razvneti
do nepojmljive in ponižujoče strasti. Tolika
je bila njegova nagla jeza in tako okrutna, da je
petleten skočil z gorečim polenom za sestrico
Nežo in bi jo bil žgal, ko se je v božjasti zgrudila
pred njim, kakor je utopil ščeneta z drobnimi, ali
silovitimi rokami, ko ga je bilo ugriznilo ... Zdaj,
ko je molil, se je bila ublažila bridkost njegovih
ustnic v bolno sanjavost, podobno mistični resnosti
človeka, ki dela trdo in vztrajno pokoro.

»Zdaj in ob naši smrtni uri! Amen!«

Ta hip je porabila Lucija, vrgla vso vodo iz
vedra po platnu in odšla gibka in nagla. Cerkvenik
Peter je videl kretnje njenega telesa in je ponovil:

»Kadar boš moja žena, Lucija!«

Možje na cesti so se nerodno pokrižali in prestopili
in ko so šli, so se zibali in zaganjali. Župnik
Štefan tudi, kmet med kmeti. Kmet brez
zemljé, ali vendar z lastnim gospodarstvom in
celo gostilničar. Tako je bila takrat navada na
Tolminskem, da je vsak župnik točil vino popotnim
in faranom. Župniške gostilne so bile pivnice
tlačanov. Tu so smeli grajati nasilstvo tolminskih
gospodov, tu so bili varni pred biriči in galjoti, ki
niso marali župnikov, kakor niso župniki marali
ne grofa, ne grofovih vin. Biriči in galjoti so se
ustavljali pri grofovih krčmarjih. Tja so se zatekali
tudi lovski tatje, tihotapci, ki so podkupili
kakega grofovega najemnika, krčmarja, nevarna
cestna svojat in prosluli tolminski klateži — duhovniki
brez far, brez vikariatov, večkrat celo
brez višjih redov in obljub, pobegli kleriki, disciplinirani
mašniki, ki so barantali za maše, prodajali
odpustke, skrivnostno zagovarjali in živeli cigansko
življenje v večnem strahu pred čedajskim
kapitljem in tolminskim naddijakonom. Morda je
bil Štefan tem klatežem v svarilo napisal na desko
nad vrati v svojo gostilno: Non aperiam Tibi nisi
sobrio, kajti tlačani niso umeli latinščine. To desko
je bil prenesel Štefan predi nekaj tedni raz župnišče
nad vrata nove, enonadstropne hiše, malo
više nad župniščem pod cesto. Cerkvenik Peter
je stanoval v hiši in točil župniku. Hiša je bila
nova, prijetno bivališče mlademu paru, z dvema
sobama v pritličju in dvema nad njima. Toda Peter,
sin župana Mohorja Rutarja, je bil še samec
in zdelo se mu je v hiši pusto in žalostno. In je
bila vendar hiša prijetna in se je župniku Štefanu
srce razveselilo, ko je stal zdaj s svojima ključarjema
in z županom pred njo in se je domislil, koliko
jeze in truda je užil, preden jo je dozidal. Zgodovino
tega, kar je bil doživel, je popisal župnik
v analih svoje fare:

»Stephanus Simonis, po božji previdnosti in
dobroti služabnik Gospodov in pravi župnik Sti
Georgii na Kneži, je pisal, kar je pisal. Ko sem
prišel na Knežo, sem našel, da je moja ljuba fara,

kakor čreda brez staje. Videl sem, da je cerkev
Sti Georgii podobna podrtiji in da je cerkvenčeva
hiša kakor hlev in je župnikov dom ciganska koliba.
Moj ljubi sobrat in prednik divinus Joannes
Murovec je z lastno roko popravljal streho Sti
Georgii. Ko pa se je postaral in ni mogel več, je
jokal in je prenesel S. missam et S. Sacramenta
v cerkev Stae Annunciationis v Podmelcu. Jaz pa
sem bit mlad in sem sklenil, da bom vrnil farno
čast cerkvi Sti Georgii in da bom ostal zvest obljubi,
kakor sem prisegel materi. Na njenem
grobu sem sezidal novo cerkev in jo posvetil in
sem maševal v njej in nič več v Podmelcu. Tako
sem storil, vse v božjo čast in počeščenje farnega
patrona Sti Georgii. Vstali so Melčani in Klavžarji
in so godrnjali: Predaleč nam bo v cerkev
na Knežo. Sem rekel in je rekla dvanajstija občinskih
mož: Mari je bilo dozdaj bliže Koritničanom
v Melce? Pa je prišel zapeljivec in je sejal
upor med farane in jih ščuval, da sem razsipen in
mož nasilen in naj me tožijio pri grofu in gospodu
Tolminskem. Seductor ille, nomine Tagliat, tabernator
Dominorum Coronini, homo levis, adulterius,
inimicus mihi. Po svoji vesti in dolžnosti
sem ga bil posvaril in forum ecclesiasticum mu je
sodil za greh. On pa je ostal trdovraten, ni plačal
kazni in je bil predrzen. Zato sem mu prepovedal
cerkev, in ko je vstopil, sem ga iztiral z lastno
roko. Zato mi želi škodovati in je šel h grofu in
je rekel: Ecce! Aedificavit novam ecclesiam parochialem.
Quo jure fecit? Sem odgovoril grofu:
Renovavi ecclesiam parochialem ex antiquo. Moj
gospod in gospodar naddijakon De Brandis mi je
potrdil pravdo. Grof pa se je razsrdil v srcu svojem.
Meni pa se je mati prikazala v sanjah in me
je blagoslovila. Grof pa je nagajal in me preganjal,
ko sem popravljal svojo župniško hišo in sem s
pomočjo svojih faranov začel zidati hišo knežanskemu
cerkveniku. Rekel je: Non permittam! Ne
boš zidal! Rekel sem: Ali je mari posvetna oblast,
kateri naj se pokorim? In sem zidal. Grof pa se
je razsrdil in je prepovedal mojim faranom, pomagati
mi pri zidanju. In sem našel beneških zidarjev
in so zidali. Enega so ubili grofovi biriči.
Dva sta dozidala. Grof in Tagliat pa me sovražita
in gledata, kako bi mi škodovala. Jaz pa zaupam
v svoje pravo in pomoč Najvišjega, ki mi je dodelil
moč, da sem dozidal, kar sem zidal.«

Tako je pisal župnik Štefan in s podobnim
ponosom je obstal zdaj sredi mož pred hišo in rekel:

»Stoji! Bogu hvala in svetemu Juriju! Ni še
grof vseh na Kneži gospodar!«

Ključar Bogataj je vzdihnil:

»Težka je njegova roka!«

»Težka!« je zanosljal ključar Seljak.

»Me ni zdrobila, me tudi ne bo! Bojim se je
ne!« je odvrnil župnik in se udobrovoljil: »Saj nisem
naša Neža, ki se grofovskih boji, in bomo
danes čakali na kosilo, ker še ni Tolminskega.«

»Sem upal, da je že pravi,« je tožil Bogataj,
»ko je prej jahal komisarjev mimo.«

Bogataj se je tudi bal grofovskih in je vznevoljil
župnika:

»Tolminskih ne bo. Nagajajo. Bomo že zvedeli,
zakaj. Pa smo račune sklenili sami, bomo
tudi jedli sami!«

Dotekel jih je cerkvenik Peter in se jim pridružil.
Ko ga je opazil oče, se je vznevoljil:

»Ali si prav sporočil iz Tolmina?«

»Sem,« je odvrnil Peter. »Tisti s kozjo brado
je rekel, da pride, in še za gos je naročil, da ne
bo trda.«

Župnik se je nasmehnil:

»Mohor, zanesi se na Petra, če vidiš, da
se jaz.«

Župan je nevoljno pljunil, župnik pa je rekel
Petru:

»Danes boš jedel z nami. Ti si storil svojo
dolžnost, Tolminski je niso.« —

Stopili so v župnišče. Glasno je jeknil župnikov
škorenj v tlakovani veži. Troje faranov se
je vzravnalo s klopi ob vratih, dvoje moških in
ženska.

»Kaj pa je?« je vprašal župnik.

»Pravdamo se,« je odgovorila žena.

»Tako? Pravdate se? Pa čemu?«

»Gregor me je udaril po ustih. Tone je videl.«

»Zato, ker mi je otroka strahovala in ga vrgla
po tleh,« je pojasnil Gregor. »Tone je videl.«

»Dva pravdarja, pa ena priča. Dobro!« je
menil župnik in vprašal: »Zakaj pa si sunila
otroka?«

»Kozo pase, žlota, pa mi jo v vrt pušča.«

»Pa si tako vajena, da otroke suješ?«

»Do krvi se je, revše! Tone je priča.«

»Tiho!« je zavpil župnik.« Nato vpraša žensko:
»Tajiš ne, da si sunila?«

»Kaj bom tajila!«

»Zato pa«, je menil župnik, »šestdeset očenašev
na golih kolenih, ker nimaš potrpljenja z
otroki in si nagla. Ali zdaj veš?«

»Vem,« je odvrnila ženska vdano. Župnik se
je okrenil in nemo udaril kmeta Gregorja za uho
in pristavil:

»To pa tebi, ker tepeš žensko, ki ni tvoja. Pa
da tudi svoje ne boš! Tako! Tone je pričal. Bokal

vina dobi. Plačata ga vidva, pijte ga pa vsi trije
in ne pravdajte se več.«

Župan Rutar se je zasmejal. Nato so se smejali
vsi. Sredi med smehom je odprla Neža vrata
v sobo in rekla plaho, ubito:

»Gospod župnik, kosilo je na mizi.«

Tolik je bil, da se ga je sestra bala in ga klicala,
kakor človeka, ki je tuj.

»Obrekoval sem te, Neža,« je rekel župnik.
»Možje, na delo!«

Vstopili so v sobo k pogrnjeni mizi. Stregla
jim je Lucija. Šest majolik dišečega vipavca je bila
nalila. Najbolj rožasto je postavila pred strica.
Župnik se je nasmehnil:

»Mene pa še vedno najrajša, mala Tolminka?«

»Še vedno, stric!«

Zeleno je odsevalo od lip pred odprtim oknom
na beli mizni prt in na njeno motnobelo obličje.
Vsa soba je bila polna njene opojne lepote, lipovega
vonja in vinskega cvetu.

»Hudirja, mhm!« je nosljal Seljak. Kdo vé, kaj
je mislil. Bogataj je v zadregi drsal z nogo. Župan
je motril s svojimi hladnimi, sivimi očmi Lucijo.
Skromen in rahlo upognjen je stal Peter ob vratih.
Župnik Štefan se je glasno prekrižal. Lucija je odstopila
h kuhinjskim vratom. Malomarno je ošinila
z očmi Petrovo kmetsko rdeče lice in njegove
okorno členkovite prste. Ko pa je začutila hladni
pogled sivih županovih oči, je povesila trepalnice,
da so ji padle kakor mrak na belo lice ...

»Grofovsko kosilo!« je zanosljal Seljak. Rad
je jedel imenitno.

»Pa še prekmetsko zanje,« je odvrnil župnik.

Vsi so pogledali po praznem sedežu, ki je bil
odmenjen grofovemu uradniku.

»Lahko izbirajo,« je menil župan Rutar. »Imajo
desetino in lov in ribe in stodvajset tolminskih vasi.«

»Pa so še lačni,« je nosljal Seljak. Bogataj pa
je vzdihnil:

»Oni preveč, mi premalo. Pa bo še slabše na
svetu. Moj oče je vedno trdil, da pridejo za tatovi
volcje.«

»So že tu!« je vzkliknil župnik. »Mari nimajo
volka v grbu?«

»Coroniniji?« se je ustrašil Bogataj. Župnik ni
odgovoril.

»Najslabši so biriči,« ie modroval Seljak.
»Kradejo grofu in nam.«

»Najslabši je Tagliait, ki jih napaja!« je pristavil
župan.

»O Tagliatu molčimo!« je vzkipel župnik. »Ne
imenujte ga po nemarnem v moji hiši.« Bil je resen
in strog. Čez hip je rekel:

»Tako želim, da bi se nihče v fari ne menil
zanj!«

Ključarja sta molčala. Župan je vendarle
mrmral:

»Saj se ne menimo in se ne bomo!«

»Zase veš, Mohor,« je odvrnil resno župnik.

Solnce je šinilo v sobo. Pečena gos se je dimila
na mizi. Seljak je zadovoljno pohrkoval. Bogataju
je stopil zdrav znoj na čelo. Lucija je polnila
majolike vdrugo.

»Pijani bomo!« se ji je nasmehnil posili in nerodno
Peter.

»Zakaj?« je odvrnila kakor zamišljena. In je
točila njegovemu očetu in se je videlo, da se ji
trese roka. Trdo je rekel mož:

»Premehkih rok si za kmetsko posodo.«

Peter je čutil porogljivost in se nasmehnil
bridko. Ozrla se je nanj. Pa ni razumela njegove
bolesti: Glej, ne vem, kaj si mu naredila, da te ne
more. Zato te bom jaz rajši imel. Ona je malomarno
ošinila njegovo vsakdanje in pošteno lice in obraz
ji je rahlo prebledel pod temnimi lasmi in pod
mrakom njenih težkih trepalnic ...

»Siti?«

»Saj smo božji!«

»Še eno majoliko vsak. Zato, ker ni Tolminskih.«

Župnik je sam nalival. Nato je dvignil svojo
posodo in jim nazdravil:

»Bog je dober in vesel in nam je dal vino v
radost in moč. Hudič pa je črn in žalosten in je
skvaril vino v žalost, jezo in greh. Mi ga pijmo po
božje, v veselje; v jezo in žalost pa naj ga pijejo
biriči. Bog Vas živi, možje!«

»Bog daj, gospod fajmošter!«

Župnik ni sedel. Sladko in mehko mu je bilo v
obrazu in je stopil z rahlim nasmehom k malemu
slepemu oknu, odprl železna vratca in vzel iz okna
zveženj listin. Razgrnil je liste po mizi in rekel:

»Grofovskih ni. Zato vam bom pokazal nekaj,
česar še niste videli. Ali kaj mislite, kaj?«

»Tolminske pravice!« je zamrmral župan
Rutar.

»Salomon!« je vzkliknil župnik in potegnil z
desnico čez orumenelo kožo z zabrisanim pismom.
Nato je bral:

»... pollicemus, quod de caetero conservabuntur
Tulminenses apud sua antiqua privilegia. Immunitates
et bonas consuetudines concedendo illis,
concedimus item, ut in antea non teneantur persolvere
nisi tres partes censuum. Quartum vero
pro se ipsis reservent. Iterum pollicemus illis

Caesareo nomine, ut in antea nullo gravamine
salis opprimantur ...« ¹

Dvignil je glavo.

»Cesarski pečat!« je stegnil župan roko.

»Pa to?« je vprašal Seljak in pokazal veliko
rjavo pego.

»To je kri mojega očeta!« je odgovoril župnik.

»Križani Bog!« je vzkliknil Bogataj.

Sredi poldne je šinilo mračno v sobi. Pred
duhom mož je vstala skrivnostna osebnost Štefanovega
očeta, velikega upornika, ki so ga zaradi
teh listov preganjali biriči in je bežal in se vrnil
in pobunil vso deželo in so dolga leta po njegovi
bridki smrti premnogi molili za njegovo dušo in ga
manj razsodni kleli, da jih je spravil v nesrečo, in
se ga je njegov sin spominjal vsak dan pri maši,
kakor mu je bil obljubil. On je bil podedoval njegove
listine. Premoženje so si vzeli Coroniniji.

»Requiescat in pace!« je rekel župnik zamišljeno
in zgrnil liste. Zdelo se je, da jih bo poljubil.
Pa jih ni. Malomarno je menil:

»Nič niso vredni, hranim jih samo za spomin.«

Župan je stegnil roko in pokazal na lahek dijaški
rapir v kotu in vprašal:

»Ali hranite tudi meč za spomin?«

»Tudi meč!« — je odgovoril skoro hripavo
župnik.

Nekaka nema groza je dahnila po sobi. Sredi
molka je bilo čuti, kako je vzdihnila Neža v
kuhinji.

Takrat je nekdo potrkal na vrata, negotovo,
boječe ...

II.

»Ingredere!« je zaklical župnik.

Nihče ni vstopil. Stal je pred vrati Anže Rink,
grofovski birič in bivši krojač, ki je hodil oznanjat
tlako in je nosil povelja. Zdaj so ga bili prvikrat
poslali h knežanskemu župniku. Ni šel rad. Pred
nedavnim je bil nalagal Štefana, da krojači in šiva,
in je tako zatajil svoj glavni opravek. Zato se je
bal in je bil stopil k Tagliatu v Melcih, preden je
šel na Knežo. Tagliat mu ni računil vina, poslal je
pa po njem račun gospodu Štefanu. Ta račun je
skrbel Anžeta in je mrmral pred vrati:

»Ves hudičev je Tagliat in pa ta služba
biriška.«

»Ingredere!« je zaklical župnik vdrugo. Težek
korak je udaril. Pred Anžetom so se odprla vrata.
Župnik sam je bil odprl.

»Hvaljeno božje ime!« je pozdravil Anže.

»Satanas,« se je vdobrovoljil župnik. »Ali so
mi tebe poslali iz Tolmina?«

»So me!« je hlinil Anže veliko mirnost in
vstopil, ne da bi zaprl vrata.

»Zato zapri za seboj,« je velel župnik, »če si
brez psa.« Prijel je Anžeta za rame in ga potisnil
k mizi: »Sedi! Ta prostor je zate, birič si, lagati
znaš in kosilo si zamudil, vina pa še nismo popili
vsega.«

Anže je varno vzdignil polno majoliko in pil.
Ko jo je položil zopet na mizo, je vzdihnil:

»Težka je grofovska služba, gospod fajmošter.
Stokrat težka staremu uporniku. Pa kaj se hoče?
Srce je srce, dolžnost je dolžnost in otroci so otroci.
Česa ne naredi človek za otroke? Hudo je le
to, da me gledajo ljudje postrani, kakor Judeža.
V božjem imenu, gospod fajmošter, tako pravim
jaz: Naj bo za pokoro in za otroke!«

Župnik je zaklical v kuhinjo: »Kos pogače mu
ureži, Neža, pa še kaj pridaj za otroke!« Anžeta
je vprašal: »Če imaš žep, da boš spravil?«

»Mari nisem birič?« je bil Anže že bolj domač.
Spravil je dar in izpraznil majoliko. Župnik
je rekel:

»Tako! Zdaj povej, čemu so te poslali.«

Anže je vzdihnil in rekel: »Služba je služba,
gospod fajmošter! Vi služite Bogu, jaz služim grofu.
Bolje je služiti Bogu in nebesom. Pa vsi ne
moremo biti božji hlapci. Sem rekel: Anže, da le
moliti ne pozabiš. Tako je! Drugo mi pa nič mar
ni. Tako je, Anže, pravim. Ti lepo opravi svojo
službo, kakor ukažejo. Drugo ti pa vse nič mar ni.
Pa so ukazali, kaj hočem, so ukazali, naj grem na
Knežo.«

Nehote je segel po majoliki, ki je bila prazna.

»Govoriti so ga odvadili v Tolminu,« je rekel
župnik in se vznemiril.

»Zato so me piti naučili,« je odvrnil Anže in
mu je župnik molče nalil. Anže je povedal, da je
prišel zaradi cerkvenih računov. Grofov namestnik
je bil zjutraj v Podmelcu. Ker ni bilo ne ključarjev,
ne župnika, se je vrnil v Tolmin in prepovedal
sklepati račune brez njega.

»Zdaj vemo, zakaj ga ni bilo,« je vzkliknil
župnik. »Pa jim povej v Tolminu, da sklepamo račune
v farni cerkvi in ne pri Tagliatu. Cerkev je
na Kneži. Povej tudi, da smo za letos že gotovi.«

»Gotovi!« je prikimal Anže. »Povem, kakor
ste rekli, če je prav tako.«

»Ali so še kaj naročili?«

»So! Bog meni pomagaj. O neki hiši, ki je
cerkvena, in da je ne smete zidati, ker ne bo stala
v vasi.«

»Kako ne bo? Saj že stoji.«

»Stoji!« je prikimal Anže.

»To povej, da bom s pričami dokazal, ali je
tisti prostor v vasi ali ne. Možje, kaj, ali menite,
da bom?«

»Bomo!« je potrdil župan.

»Nagajal bi rad,« je nadaljeval župnik. »Zdaj
veste, možje, kako. Jutri se bo spomnil kaj drugega
in bo rekel farizej: Sobota je danes, ne vleci
osla iz jarka.«

Najživahneje je prikimal Anže in se zasmejal.
Župnik pa je vprašal strogo:

»Ali si gotov?«

»Še pošto nosim,« je odgovoril Anže manj živahno.
»Potem sem opravil.«

Izvlekel je zamazan list papirja in ga ponudil
župniku. Župniku se je lice potegnilo:

»Kaj pa je to?«

»Račun!« je menil Anže nedolžno.

»Kaj sem pa Tagliatu dolžan?« je zategnil
župnik.

»Kaj vem!« je rekel Anže. »Je dedec ves
sleparski. Pravi, da je redil mitničarja Zucca in
da ste mu ga Vi prinesli v hišo, pijanca, nemarnega
in vsega pobitega, kaj vem odkod.«

»Sem ga,« je vzkipel župnik, »da ni, mrcina,
zmrznil pod Ljubinjem. Ali naj bi ga bil do Kneže
vlačil na hrbtu?«

»To se ve, to se ve!« se je silil smejati Anže.
Župniku pa je drgetalo ob ustnicah:

»Pa je Tagliat tebe poslal z računom? Ali je
birič moj, ki ga je redil? Naj mu ga plača grof.
Galjot, zdaj veš!«

»Grof je rekel, da se ni v njegovi službi opil,«
je odvrnil Anže. Spekla ga je psovka: galjot.

»Ali se je v moji?« je planil župnik pokoncu.
Anže je segel po majoliki in je čuvstvoval: Pij
hitro, Anže. Nalival ti sicer ne bo več, pa je le
bolje, da greš koj. Vstal je in rekel mirno:

»Gospod fajmošter, zdi se mi, da sem gotov.«

»Galjot!« je zavrelo v gospodu Štefanu.
»Opravil si? Pogače sem ti dal odrezati, ker si se
mi smilil. Pa vidim, da si me spet nalagal. Ali si
Tagliatov birič, da te pošilja mene zasmehovat?
Koliko pa si dobil zato?«

Anže se je umikal proti vratom in je jecljal:

»Kaj bom dobil, saj nisem tak!«

»Potep, ven,« je kriknil župnik. »Od Tagliatove
mize seda k moji! Ven!«

»Kakšna jeza, gospod fajmošter ...«

Nesrečni birič je odletel v vežo.

»Hinavec! Ven!«

»Hinavec ste rekli, gospod fajmošter? Bog je
priča —«

Anže je odletel na cesto, župnik je zaloputnil
vrata za njim. Tresoč se po vsem telesu se je vrnil
v sobo. In je videl Lucijo v kuhinjskih vratih,
bledo, mirno, s karajoče žalostnimi očmi, in se je
zavedel in rekel hripavo:

»Ali nisem rekel, možje, da je hudič skvaril
vino? Vi ste pili veselje, jaz sem jezo.«

Nem je šel iz sobe v spalnico in si pred razpelom
razgalil hrbet in je segel po bič in se udaril
dvakrat, petkrat, devetkrat in je klical:

»Pro peccato irae meae et juventutis! Miserere
mei, Domine, miserere!« ...

Tisti hip je zaječala v kuhinji Neža in padla
na obraz. Priskočila je Lucija in jo dvignila in je
zakričala, ko je videla strahotno spačeni Nežin
obraz in peno, ki je tiščala iz ust božjastnici. Ko
je priskočil Peter in sta nesla Nežo v posteljo, je
prosila:

»Tiho, tiho, da ne bo slišal stric!«

Možje so šli, samo Peter je ostal. Bili so časi,
ko je bil kakor domač v župnišču in je spal pod
eno streho z Lucijo, župnikovo varovanko. Ko je
bila Lucija odrastla, je moral stran. Takrat mu je
bilo osemnajst let in Luciji je bilo štirinajst let.
Ko mu je bilo deset let, ga je vzel župnik k sebi,
ga naučil streči pri maši in ga odmenil za duhovski
stan. Bil mu je sorodnik in je želel, da bi ostalo
mašništvo v žlahti. Fant se je težko učil. Zato je
postal župnikov cerkvenec, hlapec in krčmar. Toda
župnik ga je imel rad in je bil fant zvest, miren
in tih.

Stal je na vratih in gledal Lucijo, ki se je
zgrudila ob Nežini postelji in zaihtela. In je rekel:

»Lucija, ne joči!«

Deklica ni trenila, kakor da ga ni slišala.
Približal se je in ji rahlo položil roko na rame:

»Lucija, ne joči!«

Planila je kvišku, strastno ji je gorelo v očeh.
Hladno, sovražno je velela:

»Pojdi!«

Zazibal se je kakor izpodsekan in je šel. Ko
je zapiral vezna vrata, je hitela za njim in je zaklicala:

»Peter!«

Ni se ozrl. Morda je ni slišal in je slišal samo
bolest svoje duše, ki mu je govorila in klicala
vsak dan glasneje, da v župnišču ni več doma, ni
več ljub in da je minila za veke tista sreča, ko je

smel prenočevati v župnišču pod eno streho z
Lucijo ...

Bogatajeva Tončka je točila vode pri koritu,
ko je šel mimo, in je pozdravila:

»To si se ga napil, da me še poznaš ne!«

»Bogatajeva si!« je rekel hladno. Deklica je
prebledela in zardela. Preden je prinesla vodo
čez cesto, so bile njene otroško vesele oči vse
polne solzâ ...

III.

Anže Rink je šel od Kneže proti Melcem in
je govoril sam s seboj. Očital je, kakor bi karal
drugega:

»To je moral biti tvoj oče prava ovca in šleva,
da si se še ti, Anže, vrgel tako neumno v tele. Pa
to ne gre tako, Anže! Ali si kaj mislil, kdo si? Ali
meniš, da si še vedno mostarski krojač? Ali nisi
grofovski? Nisi! Krojač si bil in boš. Za groš si
boš dal pljuniti v obraz. Še hvala lepa! boš rekel.
Tak si, Anže! Takšna je tvoja čast, Anže. Krojač
si. Otročje cunje bi šel krpat in ne služit grofa. Ali
ti znaš braniti njegovo čast? Gospod Štefan ima
posvečeno roko, pa si tudi ti posvečen, Anže, ker
si poslanec in cesarski. Ali nisi cesarski? Ali ni
tvoj grof cesarjev namestnik na Tolminskem? Redi
te, ti se pa ne znaš potegniti za njegovo čast. Anže,
Anže! Resnično ti povem, tak birič si, da bodo še
otročaji za teboj letali in ti jezik kazali. Hudičeva
ovca si, Anže!«

Anže je pljunil in očitno pokazal, kako malo
se spoštuje, in je menil pikro:

»Pa kako boš mož v službi, kakor se tiče? Saj
te je še doma vsak gospodar, baba in srajčnik.
Anže, šleva si!«

Zopet je pljunil, nato je menil slovesno:

»Tudi to ni prav, da se sam ne spoštuješ. Moder
si, Anže. Pameten si, Anže. Pravde bi lahko
pisal, Anže, še mašo bi za silo bral, Anže, in za
mitničarja bi bil, kakor rojen. Pa si najslabši birič
in se otepaš okoli kmetov po dežju in gnojnici. Pa
zakaj? Anže, odgovori mi! Zato, ker se postaviti
ne znaš, zato ker imaš tako srce, Anže, ko bolški
sir, pa tak jezik, Anže, da sebi v skledo pljuješ.
Šleva!«

»Ringhi, Ringhi!«

Nekdo je zaklicali za njim. Anže se je ozrl.
Zabuhel in zasopel je stopical po cesti knežanski
mitničar Zucco, pijanec, da mu ni bilo para. Na
Kneži ob župnikovem vrtu je imel grofovo mitnico
v najemu. Pa je komaj po noči spal v njej. Večjidel
je presedel pri Tagliatu in popival. Tu je celo
ljudi ustavljal zaradi mitnine in ni mnogokrat ločil
med svojim in grofovim. Pozno v noč je kolovratil
domov. Hripavo se je razlegla takrat njegova pesem,
utihnila hipno, kakor zadušena od bridkega
spomina ali nemirne vesti. Ljudje se ga niso bali.
Bilo je nekaj naravne dobrodušnosti v njem in včasih,
ko je bil trezen, je bil celo prijeten človek.
Tihotapci in ljudje, ki so ga potrebovali, so mu
zaupali. Ni jih odiral in je znal molčati. Iz njegovih
treznih pogovorov je bilo jasno, da zaničuje
Tagliata, ko pa je prišla njegova popoldanska ura,
je moral zopet vedno v Melce. Morda je bil izobražen,
morda je imel boljšo preteklost. Kdo je
vedel? Morda je bil skrit zločinec, prav tako podel,
kakor Tagliat.

»Gospod Zucco,« je vzkliknil Anže zopet veder,
vljuden in družaben. »Šetate, šetate?«

»Pit grem,« je sopihal mitničar in se naslonil
z roko na Anžetovo ramo. »Pojdiva vkup!«

Anže je mislil: »Takega pijanca je nesel knežanski?
Za mašo daj, Anže, da te ni gospod Štefan
po glavi.« Zucco se je zasmejal. Kakor da je uganil
Anžetovo misel, je rekel:

»Kadar sem pijan, sem težji.«

»Pijanec nad pijance,« je mislil Anže, »hinavec
pa ni. Poštena duša, Anže, tebi v sorodu.«
Glasno je pripomnil: »Bog Vam blagoslovi, gospod
Zucco.«

»Abemuš peculia!« je menil mitničar. Anže je
oživel in se sklonil, da bi zadel še nekaj teže sopihajočega
dobrovoljca. Kdor bi bil nosil toliko
težo na svojih plečih, bi slovel po vsem Tolminskem.
Eden jo je nosil, pa niti ponosen ni bil.

Birič in mitničar sta obstala pred Tagliatovo
krčmo.

To je bila umazanomokra, enonadstropna hiša
nad cesto. Zidali so jo Formentiniji. Zadnji je bival
v njej Jeronim. Prodal jo je Coroninijem. Coroninijem
je sijalo solnce v poldnevu in Formentinijem
je zahajalo. Poslednji njihovega rodu je bil mlad
komisarjev uradnik in ubog. Za Jeronimom so brali
tolminski kaplani v cerkvi svetega Marka na Ljubinju
zapuščinske maše. V njegovi hiši v Podmelcu
pa je točil že dolgo let grofov krčmar Tagliat.
Krčmar Tagliat je imel svojo preteklost. Morda
celo strašnejšo, kakor so jo poznali ljudje, ki so
poznali njegovo naravo, odkar ga je bila lastna
žena obdolžila prešuštva in mu je dokazala in se
odpravila od njega. Bila je bogata, bila je odločna.
Do zadnje krpe, vse svoje je naložila na voz in je
hotela sesti sama. Pa je nazaj omahnila in se začela
viti v čudnih krčih in so jo morali nesti nazaj
v hišo, kjer je osinela in umrla, preden so ji puščali.
To so vedeli vsi na Kneži in tudi župnik Štefan,
ki je takrat nastopil proti pohujšljivcu. Kdo
pa je vedel, da je nekaj mesecev pozneje umrla
prav tako skrivnostno bivša Tagliatova dekla v
Tolminu in da je bil Tagliat tisti dan v Tolminu,
in da je bila dekla prav tista, ki ga je izdala ženi.
Domačini so se bali Tagliatove gostilne. Pri Tagliatu
so se opijali biriči, tatje in cestni ljudje: ciganski
kleriki in klateži, ki pa so od leta do leta
bolj ginili in je skoro en sam še, Tolminski Anton
Locatelli, kljuboval železni roki novega naddijakona
Andreja Foramitija in krožil po tolminskih
hribih, barantal za maše in prodajal odpustke. In
prav ta sloviti klatež, il prete allegro imenovan,
je stal ta hip, ko sta prišla mitničar in Anže, na
lestvi pred gostilno in pribijal gostilniški obesek
nad vrata. Od spodaj je gledal krčmar sam in se
trepal po kratkih nogah in se smejal hrupno, da
se mu je stresal koničasto debeli trebuh, in je
vzklikal:

»Che furbo, che pittore!«

Klatež na lestvi je vpil:

»He! Ugaja! Ali sem pošten? Ali sem držal
besedo, da ne bom ostal dolžan? Koliko še dolgujem,
gospod krčmar?«

»Scherzo benfatto,« je klical krčmar. »Debitore io!«

»Scherzo maledetto!« je zarenčal Zucco. Na
obesku je bila slika črnega rogatega klerika.
Obličje prečudne alegorije je bilo v vseh bistvenih
potezah lice knežanskega župnika Štefana. Anže
je zastokal:

»Sam hudič je to risal.«

Tagliat se je okrenil in zasmejal:

»Benvenuti, signori! Nocoj bomo pili. Nocoj
bom plačal sam. Bomo krstili tega tu gori, quel
diabolo, quel prete cornuto.«

»Bomo krstili zlodjevega krčmarja,« je renčal
Zucco vdrugo in vstopil. Zasmehljivo in pomilujoče
je gledal Tagliat za njim, se obrnil k Anžetu
in vprašal sladko:

»Ej, ej, kako ste opravili na Kneži, gospod
Ringhi?«

»Dobro da me ni ubil!« je odvrnil Anže. Tagliat
si je mel roke in se smejal. Potisnil je Anžeta
skozi vrata. Anžeta je streslo. Obesek nad vrati
je zaškripal rezko in ostro v vetru, ki je potegnil
od beneške strani. Tagliat se je nagnil Anžetu čez
rame:

»Nocoj sem vesel! Nocoj bomo pili, gospod
Ringhi!«

»Če drugega ne, to sem dobro zadel,« je mislil
Anže, okrenil glavo in mrmral: »Hudirjevo je to
čudno, kako temu Lahu iz ust smrdi. Fej! Vse
hudičeve so babe, da ga morejo prenašati!« —

Lojeva sveča je gorela ob vrču, ki je krožil
okoli mize. Klatež je kvantal in začel peti umazano
italijansko popevko. Potem je vstal in izvlekel
iz kuhinje starejšo Tagliatovo dekle in jo začel
vrteti po sobi. Anže je bahal s svojim junaštvom
na Kneži. Bil je omamljen od pijače. Mitničar
Zucco je gorel v lica. Ko se je zarekel, da ima
sam denar in noče, da bi Tagliat terjal od župnika
plačilo, je začel krčmar siliti vanj. Zucco se mu je
rogal. Anže je posredoval in jima napijal. Potem
je vstal in se lovil po sobi. Mlajša Tagliatova
dekla Tinica je slonela v kuhinjskih vratih in gledala
z bridkim nasmehom za plešočim klatežem.

Zucco in Tagliat sta vse glasneje režala drug v
drugega. Anže je obstal pred Tinico, se zibal in
govoril:

»Se čudiš, dekle? Misliš, veseli so. So! Pa
ne vsi. Anže Rink ni vesel. Kako bo vesel Anže?
Otroke ima, skrbi ima. Anže misli na otroke, uboge
in lačne doma.«

Hudo se je raznežil in je nadaljeval:

»Prida nisem, otroke pa imam rad. Tako srce
imam, za otroke. Me gledaš, dekle? Boš sama
skusila, ko jih boš imela. Dar božji so. Ljubila jih
boš. Meni veruj.«

Bridko se je nasmehnila. V njenem nepravilnem,
kakor razvlečenem obrazu je bila tiha žalost,
ki jo je delala skoraj prikupno, skoraj lepo.

»Dober človek ste,« je rekla tiho.

»Dober?« je vzkliknil. »Dober? Tega ne govori,
dekle! Srca sem dobrega, to je res. Pa so
skrbi in od same žalosti sem se naučil piti, da sem
prav tak, kakor ta prismojeni far, ki pleše kakor
Salomon okoli teleta. Popijam, kolnem in še svinjaril
bi.«

Dekla je zardela. Klatež se je lovil okoli nje.
Pahnila ga je vstran. Anže se je zagledal v njen
obraz in se mu je čudežno zjasnilo pred duhom in
je viknil:

»Dekle, ti si poštena! Kako si zašla v to hišo?«

Ostro je zaklical Tagliat:

»Tinica, vina!«

Anže je ostal sam in šel nazaj k mizi. Klatež
in dekla sta priletela vanj in ga podrla na tla.

»Lepa družba!« je godrnjal in se pobiral. Padel
je za mizo, pred očmi se mu je zmeglilo in je
rekel:

»Pijan sem!«

Kakor v snu je videl in slišal.

»Plačam, če snameš hudiča,« je rekel Zucco.

»Snamem.«

»Takoj ga snemi!«

»Koj, ko plačaš!«

»Lucifer!« je zarenčal Zucco in vrgel nekaj
srebrnih novcev na mizo. V hipu je klatež pristopil.
Bolestno hitro je spravil Tagliat denar. Tinica
se je vrnila z vinom. Klatež je začel tiščati v
krčmarja in mitničarja:

»Imam lase svete Magdalene egiptovske. Še
svetnica bi znorela za takim, ki jih trikrat ovije
okoli prstanca.«

»Le ovij si jih.«

»Tak lep rogat fajmošter. Dvajset lir, gospod
krčmar, ni preveč.«

»Jutri!« je stresal Tagliat.

»Takoj ga snemi!« se je razvnel Zucco.

»Pijmo, potem pojdemo snemat.«

Pili so. Še enkrat je poklical Tagliat Tinico.
Na obesek so pozabili.

Klatež je sunil z vrčem Anžeta. Anže se je
vzdramil, vzel vrč in pil. Polival je.

»Hudič!« je zaklel Zucco, kdove zakaj.

»Pij!« mu je ponudil Tagliat posodo. Silno je
nagnil mitničar. Ko je odložil vrč, mu je glava
padla na prsi. V Anžetu je zavrelo. Vrgel se je
kvišku.

»Ringhi, buona notte!« je zaklical Tagliat.
Anže je omahoval proti vratom. Tinica je stopila
za njim in mu odprla.

»Dekle,« je mrmral, »tega nikar ne zabi.
Otroci. Dar božji so. Dar božji smo, ti in jaz.
Sami pošteni ljudje, Anže in ti in gospod Štefan in
in in signor Zucco, dekle ...«

Vino ga je vrglo v mesečno noč. Rahlo so se
zaprla vrata za njim. Tagliat sami jih je zapiral
trje ...

Lojenka je dogorevala. Klatež je ležal na
klopi in spal. Tagliat je jedel. Imel je navado večkrat
večerjati. Teknilo mu je. Ko je snedel, je še
krepko nagnil vrč in vstal.

»Dovolj šale!« je mrmral in potresel klateža,
ki se ni ganil. Tagliat je položil roko mitničarju
na rame. Tudi Zucco je spal, glavo na mizi.

»Pijanca,« je menil krčmar in segel spretno v
mitničarjev žep. Nekaj novcev je zažvenčalo na
tla. V kuhinji je zašumelo. Tagliat se je ozrl. Tinica
je stala v kuhinjskih vratih. On se je vzravnal in
se ji bližal in je rekel:

»Pijanec, izgubil bo denar, če mu ga ne spravim.
Pojdi spat, Tinica. Ta dva bom spravil sam
na cesto.«

Pobožal jo je po licu. Umaknila se mu je.

»Ne zapiraj vrat, ko ležeš,« je šepetal. Njo je
streslo. V temi je utonila, rahlo so zaškripala nekje
vrata. Tagliat je stopil k pijancema. Zadel je
klateža in ga nesel na cesto. Niti zasopel se ni.
Močen človek je bil. Nato se je vrnil in stresel
mitničarja Zucca. Zucco je dvignil težko glavo.
Krčmar ga je povlekel kvišku in ga tiral k vratom.

»Hudiča snemi!« je brbljal pijanec.

»Takoj ga snameva, signor Carlo.«

»Imenujem se Edmondo,« je mrmral mitničar.

Tagliat ga je potisnil na cesto in dejal smeje:

»Ne bom pozabil, signor Edmondo. Lahko noč!«

Mitničar se je lovil pred hišo in sedel k ležečemu
klatežu, se naslonil nanj in spal. Tagliat je
zaklenil vrata in si pomel roke:

»Ladri! Pet bokalov najmočnejšega vina! Pa
poceni ga nisem dal!«

Vzel je lojenko in šel spat. V svoji sobi je preštel
denar. Naštel je dvesto lir. Sveča se mu je
razlila in ugasnila. V somraku mesečne noči se je
slačil. Tiho je sikal umazano pesem skozi zobe.
Nekdo v hiši je kriknil: stara dekla je sanjala. Tagliat
je šel proti vratom svoje sobe. Pod je škripal
pod njim. Takrat so jeknila zunaj na cesti konjska
kopita. Tagliat je planil k oknu. Zunaj je razjahal
mlad človek plahega konja in se sklonil nad speča
pijanca Tagliat je videl v jasni mesečini prijeten
in mlad obraz s črnimi brčicami in je zamrmral:

»Glej, glej, kako si zopet pozen, Kamilo Formentini!
Voglariš! Lepo delaš svojemu pobožnemu
stricu. Čakaj, ko pojdem tožit v Tolmin knežanskega
župnika, bom stopil še h gospodu Vihteliču.«

Mladenič zunaj je sedal na konja in vzkliknil
veselo:

»Slabo ste si postlali, gospod Zucco. Lahko
noč!«

»Hudič,« je mrmral Tagliat za oknom. »Zucco
in mladi petelin se poznata. Zdaj vem, odkod ima
denar. Hudič me vzemi! Fant ima ljubico na
Kneži!«

Krčmar je vzdihnil. Začutil je praznoto v sebi,
podobno gladu. Znova je zasikal umazano pesem
skozi zobe in šel iz sobe. Pod je škripal pod njim.
Zunaj je potrkal in poklical pritajeno:

»Tinica, odpri!«

In čez hip je zaklical glasneje, nestrpno:

»Odpri!«

Zunaj nad vrati je škripal rezko in ostro obesek
z rogatim fajmoštrom — — —

Anže Rink je prikolovratil v Tolmin in omahnil
v nizko sobo med spavajočo družino. Žena je
bila že vstala in najstarejši fant se je oblačil.

»Krava!« je rekla žena.

Anže je vzkipel:

»Kaj? Cesarskega moža psuješ? Boš kmalu
videla, kdo sem!«

Vzdignil je roko in nameril ženi. Starejši sin je
priskočil in rekel:

»Oče, le poskušajte jo udariti, mater. Dobite
jo od mene, pa koj!«

»Pa koj!« je rekla žena in udarila fanta, da bo
vedel, kaj se pravi spoštovati stariše. Anže je razširil
roke in je zajokal:

»Mati naša! Ti mi odpusti! Vsega so me spridili
biriči.«

Sesedel se je na klop. Žena mu je dela vzglavje
na klop in ga krepko položila na trdo posteljo. Takoj
je zaspal.

Tri ure je spal sredi šumne družine in sanjal
težke sanje o rogatem župniku in je plesal ž njim
divje plese. Potem ga je vzbudila žena, da mora v
službo. Grofov uradnik, ki je bil prejšnji dan v
Podmelcu, mu je izročil račun za pot in mu naročil,
naj ga nese na Knežo.

»Naj ga nese kdo drugi!« je ušlo Anžetu. Uradnik
je zamežikal.

»Dobro. Ponese drugi, ker se še nisi prespal.«

Anžetu je stopil znoj na lice.

»Gospod,« je vzkliknil, »ne zato! Ponesem!
Ponesem, če je treba hudiču. Pa to povem, če me
gospod Štefan ubije, skrbite za moje otroke!«

Solzan je pripovedoval svoj včerajšnji dogodek,
Uradnik se je smejal, da so mu bile oči solzne.
Nato je odslovil Anžeta. Petdeset lir je računil za
pot Štefanu Golji. Anže je prišel na Knežo in oddal
račun. »Ravno toliko kakor Tagliat za mitničarja,«
je menil župnik Štefan in pripomnil, da bo
plačal, ko plača grof Tagliata. S tem odgovorom
se je vrnil Anže. Uradnik se ni več smejal. Vstal
je in šel sporočiti grofu, vse kakor je bil povedal
Anže.

IV.

»Kmetje so hudiči, ampak rad se pravdam ž
njimi,« je rekel gospod Jakob Anton Coronini, grof
Tisihudič. »S hudiči že, z osami ne. Pa so proklete
ose čedajski reverendi domini amici. Tako je gospod
Ivan Ignacij! Sit sem. Pravdaj se ti odslej z osami!«

Ivan Ignacij, novi tolminski glavar in gospod,
ni sličil svojemu očetu, ki je bil podedoval po materi
dušo z bolestno razvito aristokratsko zavestjo.
V Ivanu Ignaciju se je ostreje črtal značaj Coroninijev,
baronov v Prvačini in na Gradišču: skopovarčnih
gospodov, pedantnih uradnikov, iniciativnih
ljudi s pravdarsko trmo in dosledno brezobzirnostjo.
Pravdo s Čedadom so kupili Coroniniji
obenem s tolminskim alodijem. Čedajski kanoniki
so takrat zaslutili morda prvikrat, da bo prišel
čas, ko bodo ugasnile njihove pravice na Tolminskem,
da bodo propadli njihovi bogati dohodki,
katere so uživali stoletja in katere so jim bili potrdili
papež, patriarh, habsburški knezi in cesarji
Maksimilijan I. prvič in Leopold zadnjič v letu
1698. Kapitljeve pravice na Tolminskem so bile
nadzorništvo cerkvâ, pastirska oblast, lastno sodstvo
in desetina. Bili so časi, ko je Čedad strahoval
Tolminsko z interdiktom in klical cesarske
glavarje pred svoj tribunal. Cesarski glavarji pa
so bili tisti, ki so omejevali vpliv tujih posestnikov
na Tolminskem. Kanoniki so se pritoževali pri
vladi in si dajali vedno zopet potrjevati stare privilegije.
Tolminski jih niso nehali ovirati pri vizitacijah,
vtikati se v posle cerkvenega gospodarstva,

zavirati izvoz desetine, nagajati pri pobiranju,
predpisovati cene žitu in merniku mero. Dvaindvajset
starih in novih pravnih pisem je ščitilo
kanonike, ki so imeli pri vladi spretne agente.
Novi tolminski gospod Ivan Ignacij ni imel ne
pravnih pisem ne spretnih agentov. Vse, kar je
imel, je bil goriški poslovnik »de foro competentiae«
iz l. 1700. Ampak pogum je imel in je ukratil
naddijakonu dovoljenje za vizitacijo, obligatni »generale
mandatum«, kakor je tožil kapitelj cesarju
»quod alias semper facta debita requisitione,
fuerit concessum«, in je grof ugovarjal, da »derogatum
est non contradicentibus archidiaconis.« ²
Grofa so z Dunaja pokarali in stari cinik grof
Tisihudič se mu je smejal. Mladi grof se je potuhnil,
začel študirati Gorčarjev poslovnik in pisati
spomenico, ki bi z enim mahljajem strla pravno
prepotenco kanonikov. To je delal tajno in je
skrbno zapiral svoj koncept. Uverjen je bil, da mu
bo podjetje uspelo, in se je veselo nadejal, da se
bo zmaščeval nad starim, ciničnim očetom ...

Sedel je v svoji pisarniški sobi, kamor je prihajal
delat že ob osmih zjutraj. Ob oknu je bral
polglasno odstavek iz spomenice, kakor je bil napisal
prejšnji dan zvečer: »Verum enim est a
Pontifice debere haec et similia concedi, sed verum
verissimumque est, necessario debere a terrae
Principe in suo Dominio admitti, antequam possint
exerceri; et verum ac verissimum est, ea exerceri
non posse, licet a Pontifice concessa, si a terrae
Principe non admittantur. Non talem Pontifex
supra reges et Principes potestatem habet, ut eis
invitis possit aliquam iurisdictionem ecclesiasticam,
quae non sit pure et simpliciter spiritualis,
sed vel in minimo temporalitatem sapiat, in eorum
dominiis introdure.« ³

Tu ga je prekinil uradnik, ki je potrkal in
vstopil. Nekako nevoljen mu je stopil grof naproti,
kakor človek, ki se je bavil z najljubšim opravilom
in ga motijo.

»Zakaj?« je vzkliknil zmeden. Uradnik se je
poklonil in začel pripovedovati o zadevi s knežanskimi cerkvenimi računi. Grofu se je hipoma obličje
zavleklo v neskončno zaničljivost. Obrnil se
je sunkoma in šel k pisalni mizi in se vrgel v naslonjač.

»Nadaljujte, prosim!« je velel in gledal kakor
zdolgočasen skozi okno nekam v senožeti nad
Tolminom. Uradnik je pripovedoval o mitničarju,
ki ga je nosil knežanski župnik in mu je bil poslal
Tagliat svoj račun.

»Čemu mi to pripovedujete?« je vprašal grof
in se okrenil v stolu. Uradnik je navedel župnikov
odgovor, češ, da bo plačal grofu pot v Podmelec,
kadar grof poravna Tagliatovo terjatev za mitničarja.
Grof je šinil kvišku. Uradnik se je naglo
poklonil in pripomnil, da je takoj kaznoval Tagliata
zaradi njegovih neumestnih šal z grofovim
imenom. Grof je prikimal. Uradnik je menil, da bi
bil tudi v župnikovi zadevi odredil potrebno.
Vendar pa se mu je zdela stvar tako značilna za
mišljenje upornega župnika in smatra župnikov
drzni odgovor za žalitev glavarjeve osebe in časti
in je zato v dvomih, ali je merodajen dovolj, da
sam ukrepa.

Z nekako muko na licu je poslušal grof svojega
pravnika, čigar beseda je bila neizrazita in
opolzka, a je vendar krepko izražala zmisel tega,
kar je hotel dopovedati svojemu gospodu. Bilo je,
kakor da steguje zopern molusk svoje sluzavomehke
krake in lovi in bi stisnil in držal. Čim
dalje je govoril uradnik, tem krčeviteje se je tresla
grofu spodnja ustnica. Krivica, ki jo je sprva le bolj
slutil, mu je stala po uradnikovi stilizaciji okrutno
silna in blizu pred očmi. S silo je moral krotiti
svoj dušni vihar. Nem je čakal uradnik njegove
besede.

»Storili ste svojo dolžnost,« je rekel grof. Glas
mu je bil skoro hripav. Uradnik se je poklonil.

»Čez pol ure se vrnite!« je dejal čez hip grof,
»ukrenil bom po svoji vesti in časti!«

Uradnik je odhajal. Grof je vprašal navidezno
miren:

»Čakajte! Omenili ste mitničarja, to je, ali se
ne motim, knežanski?«

»Knežanski Zucco!«

»Ali je ta človek zanesljiv?«

»Dozdaj je bil!«

Grof je prikimal in sedel. Tiho je zaprl uradnik
vrata za seboj. Takrat je planil grof Ivan
Ignacij kvišku in stisnil pest:

»Kanalja kmetska. To boš pomnil.«

Začel je hoditi po sobi gori in doli. Čez pol
ure se je uradnik vrnil. Grof ga je odslovil, naj se
vrne čez uro. Bil je nervozen do skrajnosti.
Uradnik

mu ni nič omenil, da je bil medtem poslal
knežanski
župnik sla z denarjem in tako poravnal
grofovsko pot v Podmelec.

Ivan Ignacij se je domislil svojega očeta in
njegove nepojmljive jeze, kadarkoli je slišal ime
knežanskega župnika. Neskončno zaničljiv izraz
mu je legel na lice, segel je po gosjem peresu in
vzkliknil:

»Gospod Jakob Anton! Zdi se mi, da me boš
vesel. Ti si znal sovražiti, ampak maščevati se
nisi znal.«

In je vrgel mimogrede nekaj vrstic na papir.
In še isti večer je bral stari grof Jakob Anton v
Gorici:

»Moj dragi! Tvoji neprijatelji, moji neprijatelji.
Knežanski župnik Štefan Golja me je izzval.
Kadar prideš v Tolmin, Ti povem, kako sem mu
odgovoril.«

Stari grof Jakob Anton je bil ravnokar popil
bokal močnega furlanca in je bil dobre volje. Ko
pa je prebral pismo, se je zresnil in vzkliknil
kratko in srdito:

»Hudič!« —

To je bila zelo mila idila ob devetih zvečer
v sobi Štefana Golje na Kneži. Župnik je sedel
v lesenem naslonjaču ob oknu, Neža je ždela na
nizkem stolcu ob kuhinjskih vratih, Lucija je sedela
pri mizi in brala v svitu lojenke glasno in
mehko:

»Drugi ſo Mario Magdaleno perglihali temu
grenkimu nevarnimu, inu poshreſhnimu moriu.
Morje je bila Magdalena, sakaj veliku Mladenizhou
je bilu sa volo nje lepote pogublenu.
Morje, sakaj ta kateri je s’ Magdaleno ſe snanil,
v’ veliko nevarnoſt ſvojo dusho je poſtavil: Morje,
sakaj lushti tiga meſſa k’ ſadnimu v’ veliku grenkuſt
zhloveka perpravio. Morje, sakaj nikuli nje
ſerze pozhitka nej imelu ...«

Sredi branja je zastal dekletu glas. Kakor
ptica preplašena iz sna, se je vzdramila Neža.
Župnik je dvignil glavo:

»Ali ne boš več brala?«

Iz prijetnih sanj se je vzdramil. Grofu je bil
vendarle poravnal račun. Anžeta je pa tudi pošteno
plačal. Za svojo naglost se je bil izbičal in
Neži je odleglo. Pridigo za drugo jutro je premislil
in vse je lepo urejeno in v srcu je mir in tako
čudno sladek je Lucijin glas. Bere od vélike blodnice,
ki je delala pokoro. Ali kaj razume, kar bere?
Lucija, čista lilija in še otroška, Tolminka mala s
čistim srcem in ženskim licem in svojimi mirnimi,
pametnimi očmi. Ali kaj razume?

»Ali ne boš več brala, Lucija?«

Deklica je slovkovala trudno, težko:

»Nikuli nje ſerze pozhitka nej imelu!«

Hipoma pa je zakrila lice z rokami in zaihtela
brezglasno. Topo plaha je strmela Neža v njene
drhteče rame. Visok se je dvignil župnik iz naslonjača.
V bolestno vznemirjenem licu mu je igral
odsev lojeve sveče.

»Lucija!«

Dvignila je svoj obraz, bled, prestrašen,
obupen. Ustnice so drhtele težko besedo, morda
izpoved, morda kes. Ni je izrekla. Tisti hip je
nekdo potrkal in odprl v sobo. Trudno bebasta
se je zagledala Neža v človeka, ki je vstopil. Lucija
je zaprla knjigo in se dvignila sunkoma.

»Domine Matko, odkod?« je vzkliknil župnik.

»Iz Volč,« je odvrnil pozni gost. Štefan Golja
mu je stopil naproti. V nekaki hlinjeni živahnosti
se je kretal gost, tovariš Goljev, volčanski župnik.
Štefan je začutil vonj zaužitega vina in je povesil
roko, ki jo je bil stegnil v pozdrav.

»Iz Volč,« je rekel. »Prihajaš, pa naravnost
ne!«

Z roko je pomignil Neži, naj gre. Lucija se je
bila že umaknila v kuhinjo.

»Festina lente, vse ti razložim, daj da se oddahnem!«
je hitel govoriti volčanski. Nezrela in
nenaravna naglica ga je delala čudno nerodnega.
Prav tako mu je beseda lovila besedo. Bil je bolehno
razburljiv človek, nestalen in ni bil na dobrem
glasu. Strogo in resno ga je gledal Štefan.
Oni pa se je vrgel v naslonjač in govoril:

»Dolga pot, strašno dolga pot. Pa strma! Ne,
moj ljubi, ne zavidam te. To se pravi, ti si vajen.
Seveda. Vajen si. Kaj sem hotel reči. Čuješ! Malo
prenočišča mi boš dal nocoj. Nisem razvajen. To
se pravi, seveda. Saj ti še nisem povedal, čemu
sem prišel, hehehe. Pomisli, faranom sem ušel.«

Štefan je molčal in ni trenil.

»Ne veruješ, domine? Resnica božja,« je hitel
Matko, »da sem jim ušel. Glej, pravdam se ž
njimi.«

»In v nedeljo jih puščaš brez maše!« je odvrnil
resno Štefan. Stal je ob mizi in v svitu lojenke
so se mu ježile obrvi in ustnice so mu
drhtele.

»Poslušaj,« je rekel mirneje Matko in začel
pripovedovati, da zahtevajo Volčani od njega, naj
dá svojo deklo iz hiše in da ga grdo obrekujejo
in da so mu celo grozili, da ga pojdejo tožit naddijakonu.
To pa vse samo zato, ker ima dekle dolg
jezik, pa se prepira z vaščankami, ki je ne morejo.
Umazane babe bi rade posili, da bi jo pognal. Jezo

delajo človeku in žalost. Kakor obnorele so in
ščujejo moške.

»Turpissima verba audivi!«

Nekako proseče je pogledal Štefanu v obraz.
Štefan se je zganil, skomizgnil z rameni in rekel
mirno:

»Daj jo iz hiše, da bo mir!«

Matko je planil:

»To mi svetuješ? Dobro! Dovoli vendar, da
vprašam: Ali bi ti dal svojo iz hiše, tisto mlado,
ki je brala?«

Štefan se je razvnel:

»Lucija ni moja dekla!«

»Ni!« je pristavil Matko, »in ti nisi Matko.
Prav zato, sem mislil, mi boš vedel svetovati.«

V Štefanu je valovila živa nevolja:

»V soboto zvečer hodiš iz Volč na Knežo po
svèt. Svetoval sem kratko. Zato je pa pot od
Kneže v Volče tem daljša!«

»Ne bom te zadrževal,« je vstal burno Matko.
Odločno mu je položil Štefan roko na rame in
rekel:

»Kri ni voda! Pa takega vihraveža, kakor si
ti, ni več na Tolminskem. To sem ti moral povedati.
Zdaj pa sedi. Pozen si, pa si gost. Bolje, da
sedim jaz s teboj pri mizi, nego Tagliat.«

Nekaj rdečice je udarilo Matku v obraz in je
povesil oči. Preden se je oglasil na Kneži, je pil
pri Tagliatu. Župnik Štefan je šel v kuhinjo in mu
je sam stregel. Lahkomiselnemu Matku se je otajalo
srce in je pol tožeče, pol smehljaje pripovedoval,
kako je bežal iz Volč, češ, da gre v Čedad
in se vrne z interdiktom, in kako je na poti proti
Kobaridu spoznal, da se je prenaglil z grožnjo, a
se sramoval: Ali naj bi se vrnil, da bi se mu bili
smejali?

»Zlo je zlo, sem mislil. Kar je, je. Brez maše
bo fara, če ne pojdejo v Tolmin. Pa saj so zaslužili
in se bodo bali. Pa sem se domislil, da bi šel k
tebi in bi me ti v pondeljek spremil v Volče. To
bi jih pretreslo.«

Pomilovalno se je nasmehnil Štefan.

»Ne bom te spremil. Naspiš se in odpočiješ in
ob štirih te zbudim, da prideš še pravi čas.«

Matko se je vdal in je postal veselejši.
Vino se ga je hitro prijemalo. Nekako dobrohotno
ga je poslušal Štefan, ko je čebrljal, kakor
dijaček:

»Najrajši bi faro premenjal. To bi bilo zdravo
za Volčane in zame. Preveč so me vajeni. Zares,
kar menjal bi, četudi na slabše.«

»Fara je dobra!« je odvrnil kratko Štefan.

Matko je citiral z zaničljivim glasom:

»Vicarius Vulzanae habeat septem sextarios
Milii et septem sextarios avenae; et quidquid obtinebit
pro purificationibus mulierum, pro signandis
domibus; et medietatem casei et lanas, quae
colliguntur in So Georgio et So Michaele; medietatem
Septiminarum et Legatorum —« ⁴

»Dovolj,« je vzkliknil Golja. »Če ne bi bil zadovoljen
na Kneži, bi menjal.«

»Vse se še lahko pripeti,« je pripomnil Matko.

Vstopila je Lucija in sporočila, da je pripravila
gostu posteljo.

»Pridna!« je prikimal Štefan. Deklica se je
sklonila in mu poljubila roko, kakor jo je bila prav
mlado navadila Neža. Štefan se je sramoval te
njene nežnosti pred Matkom in je rekel skoro
trdo:

»Dobro, Lucija, dobro! Pojdi in lezi.«

»Lahko noč!« je dahnila in šla.

Matko se je zagledal za njo. Štefan se je
zresnil. Hipno je ugasnila dobrota mehke, sanjave
sreče v očeh.

»Odkod imaš pravzaprav to dekle?« je vprašal
lahkoživo Matko. Slovesno je ogovoril Štefan:

»Bog mi jo je dal v tolažbo!«

»Moji farani bi rekli drugače,« se je nasmehnil
Matko.

»Sam si kriv,« je odgovoril trdo in mrko Štefan
in zadel v živo.

»Truden sem,« je vzdihnil Matko in vstal ...

Bila je čudna ogorčenost v Štefanu in mu ni
dalo, da bi se poslovil prijazneje. Čudno neugodje
se mu je vsesalo v srce, ko se je domislil Lucijine
žalosti, katero je bil pozabil med pogovorom z
Matkom. Zdaj, ko je ostal sam, ga je obšel bolesten
nemir. Vstalo je v njem težko, temno. Segel
je po Svetokrižkem in je iskal. In je našel stran,
kjer je brala, in je bral počasi, glasno:

»Nikuli nje ſerze pozhitka nej imelu!«

Truden in žalosten je odšel spat. Bolj razmišljeno
ko sicer si je segel v nedrije, da bi poljubil
križec, ki mu ga je bila obesila umirajoča
mati okrog vratu. In je otipal na prsih staro brazgotino
in se je domislil svoje stare boli, svoje jeze
in svoje najnovejše trdosti nasproti Matku. Stisnil
je ustnice in segel po bič za razpelom in se bičal,
kakor da biča nekoga drugega, trdo, neusmiljeno,
sovražno.

Iz cerkve svetega Jurija so se vsuli ljudje. Takrat
je zapel boben in tolminski birič je razglašal
novo postavo: Noben podložnik ne sme zahajati v
gostilno knežanskega župnika in ne sme piti njegovega
vina. Noben voznik mu ga ne sme voziti,
nihče tovoriti.

»O Jezus!« je vzdihnil ključar Bogataj. On je
vozil župnikovo vino in se je ozrl po gospodu, ki
je stal ob njem z zaničljivo dobrovoljnim obrazom.

»Ali ste slišali?« je vprašal birič.

»So!« je odgovoril župnik.

Birič se je okrenil naravnost k njemu in se
smehljal:

»Huda postava! Za eno merico petindvajset
goldinarjev. Gospod, še zastonj ga jim ne boste
usilili. Meni ga boste lažje, ki imam pismo za Vas.«

»Od grofa?«

»Od cesarjevega namestnika, tolminskega
glavarja!«

»Daj!« je vzkliknil župnik, vzel list, ga razvil
in bral. Grof ga je klical predse na odgovor, ker
je sklepal cerkvene račune brez gosposkine
pričujočnosti.

»Gostoljubnost tolminskih župnikov je znana,«
se je smehljal birič, »vina pa še grofovski nimajo
boljšega —« In se je oziral okoli po ljudeh, kakor
bi hotel reči: Glejte, tako je treba znati. Le strahu
nič pa preveč spoštovanja. Boste videli. Bokal najboljšega
mi ne uide. Pa se je zmotil birič.

»Katerega gospoda služiš?« je zategnil župnik.

»Služim grofa!«

»Jaz ne!« je odsekal župnik, mu okrenil hrbet
in šel.

Drugekrati je bilo nedeljsko kosilo župniku
Štefanu ura nedeljske sreče in počitka, slovesna
dobra volja, ki jo je užival v sladki idiličnosti,
vesel sebe in svojega stanu, prijetno utrujen in
tešč. Zdaj pa je stopil s trdim korakom za belo
pogrnjeno mizo in začutil čudno žejo utrujenosti in
razburjenosti. Hlastno je pil iz rožaste majolike.
Jedi se je komaj dotaknil in odšel naglo v svojo
sobo.

Znanilo je k večernicam. Smehi in klici otrok
so oživeli na cerkvenem obzidju; stari ljudje so šli
v tožečih pogovorih mimo župnišča, šestdesetletne
žene in sedemdesetletni dedci. Župnik je slonel ob
oknu, pa ni odzdravljal, ko so pozdravljali. Komaj
jih je videl. Razburjen je bil in je mrmral jezne
vzklike:

»Galjot tolminski! Sram me je za tisto dobro
voljo, ki sem jo imel. Sem upal, da boš boljši in
poštenejši, kakor oče, ki mi je nagajal, kjer je mogel.
Pa si ti še slabši in zlobnejši. Tvoj oče je
rjovel kakor lev, ti sikaš kakor kača. Sikaj! Ti
sin svojega, jaz sin svojega očeta. Kri ni voda, pa
si poglejva v oči, gospod galjot!«

Zasmejal se je in stopil odločno od okna in
hodil po sobi gori in doli. Ko je zazvonilo, je odšel
v cerkev vedrovihrav, buren. Stopil je pred oltar,
da bi učil, in je rekel:

»Farani! Grof je gospodar vaših teles, vaših
duš gospodar je Bog in po Njegovi sveti volji vaš
fajmošter. Grof vam je dal svojo zapoved, da se
bojte moje gostilne. Jaz pa vam razglasim svojo
postavo. Grofovskega krčmarja imate v fari. Prepovem
vam njegovo hišo in vino. Zato, ker se bojim
za vaše duše, da jih ne izpridi slaba beseda in
grdo dejanje. Proč od greha, farani! Če pa boste
bolni in bodo vaše žene na porodu, pridite! Porodnicam
in bolnikom je treba vina in ga še ni
bilo cesarja, ki bi bil smel prepovedati ubogaime.
Amen!«

In je bil župnik Štefan pravi in edini gospodar
svojih duš in je odbil grofovo sulico in skrhal konico.
Ljudje so šli domov in tisti, ki so šli mimo
Tagliata in so videli gnusni obesek nad vrati, so
rekli:

»Posuši naj se mu noga, kdor prestopi galjotov
prag!«

Anton Mrak iz Klavž, ki se je najbolj gnal zaradi
podmelške cerkve, bi bil rad ugovarjal, pa ni
in se je potuhnil.

K župniku pa je prišel župan Rutar in Štefan
ga je sprejel najboljše volje, kajti že je bil prejel
od tolminskega naddijakona povabilo za četrtek k
seji zaradi župniških gostilen. Grofova prepoved
je bila razburila duhovnike celega Tolminskega.
Župnik Štefan je hvalil Foramitija in župan je
pritrjeval.

»Grof se ga boji,« je rekel, »nas je lani zaradi
njega k sebi poklical, župane in ključarje.«

»Takrat ob vizitaciji?« je vprašal župnik.

»Takrat.«

»Zaradi cerkvenih računov?«

Župan je prikimal.

»Pa mi to šele zdaj poveš, Mohor?« je vzkliknil
župnik.

»Nikoli ne bi smel,« je odvrnil hladno župan,
»take kazni nam je zagrozil, turn in temo!«

Župnik se je dvignil in postavil vina na mizo,
kruha in želodca.

»Dobro je, Mohor. Mero vina popijeva.«

»Jo pa, ker nisva v gostilni.«

Župnik se je nasmehnil.

»Pazi, Mohor! Zdi se mi, da ga je prepovedal
celo piti.«

Nagnila sta. Takrat so se odprla vrata. Ne
da bi bil trkal, jih je odprl nemaren berač s potuhnjenim
čelom.

»V kuhinjo stopi, kruha dobiš!« je vzkliknil
župnik.

»Stokrat hvala!« je rekel berač in zaprl vrata.

Župan je vstal. Nevoljen se je ogledoval in se
oziral, kakor da se je pravkar domislil in ne ve,
kam bi pljunil.

»No kaj?« je vprašal župnik.

»Tako!« je odvrnil župan. »Jaz bi vrata zapiral.
Poznam ljudi in tega človeka sem že videl.
V Tolminu sem ga videl, med galjoti.«

Župnik je planil v kuhinjo in vzkliknil:

»Neža, nobenega kruha! Z metlo mu daj!«

»Komu?« se je začudila Neža.

Župnik je stopil k županu in ga potrepal po
ramenu:

»Mohor, tak sem pa še, da bom utrpel jaz, če
te bo globil.«

Malomarno je skomizgnil župan z rameni ...

V četrtek je odšel župnik v Tolmin k naddijakonu.
Pozno proti večeru je odšel proti domu.
V Podljubinju je obstal pred gručo otrok, umazanih,
zdravih, vedrih.

»Čigav si?« je ogovoril najmlajšega.

»Tončev.«

»Pa ti?«

»Mohorov.«

»Pa znaš moliti?«

»Znam.«

Takrat se je oglasil Tončev:

»Župana so biriči gnali.«

»O jej!« se je nasmehnil župnik.

»So ga, so ga!« je zapel ves zbor.

»Pa katerega župana?« se je navidezno čudil
Štefan in vsi otroci so vpili:

»Župana. Ali ne veste?«

»Res ne vem,« se je nasmehnil župnik in šel
svojo pot v mrak in breg. Pod Ljubinjem je postal
zasopel in je videl, da je noč, in je bil vesel njene
mehke miline in mu je grenila sladkost le nemirna
misel, da bo moral iti mimo Tagliata. Nehote je
stopil hitreje navzdol proti domu v svojo rodno
vas in svojo faro. Temen ptič je brezšumno zakrilil
nad njegovo glavo.

»Sova je, sokoli spe,« je mrmral župnik in ga
je čudno streslo. In sredi tajne groze je začutil
toplo človeško sapo na svojem tilniku in temen
udarec mu je udaril v možgane, da se je opotekel
po cesti in izgubil zavest ...

V.

Votel grom in zamolklo šumenje deževnih kapelj
je dvignilo župnika Štefana iz omotice. Nejasno
je čutil svoj čudni položaj ob robu ceste,
odprl je oči in jih zopet zaprl v motno polzavednost.
V tej omotični trudnosti, ki mu je vezala vse
ude, je živel prečudno idilico: Sedel je na svojem
vrtu na Kneži. Pred njim na kameniti mizi je bil
lično pokrit košek. Na njegova kolena se je vzpenjala
sedemletna Lucija: »Tak dajte no, stric!«
»Počasi, mala Tolminka! Tako sem se zmislil, da
sem jaz gospod Bog in si ti mala Tolminka. Zdaj
pa bo vprašal gospod Bog malo Tolminko: kaj pa
je dobro na svetu? In bo povedala mala Tolminka:
ajdovi žganci, gospod Bog! In bo gospod Bog vprašal,
kaj je boljše, in bo odgovorila mala Tolminka,
da je boljši bolški sir. In bo vprašal gospod Bog,
kaj je še boljše, in bo rekla mala Tolminka ...«
»Črešnje, gospod Bog!« je rajala deklica. »Črešnje!
Ne rečem: ne, če so že zrele, mala Tolminka!«
»So že, so! V košku jih imate, stric, gospod
Bog!« —

»Takole ljubeznivo otroče, pa ji bo že jutri
treba ženina!« je mrmral župnik in se koreniteje
zavedel. Veter mu je pljuskal vode v obraz in oči
mu je dramil blisk. Začutil je svoje telo, vlago in
bolečino v zatilniku in se domislil tega, kar se je
bilo zgodilo. Vstal je in omahoval v motnem nagonu
navzdol proti Podmelcu. Ob hudourniku, ki je
sekal iz gore čez cesto, je postal in ni vedel čez in
je zdrknil na kolena in se sklonil s suhimi ustnicami
k vodi. Potem se je vrgel nazaj in se znova
onesvestil. Bolečina ga je vzdramila in je izpregledal.
Bilo je zgodnje sveže jutro in ob njem je
stal domačin z volom in vozom. Na vozu je ležal
okrogel koš gnoja. Domačin je bil bos in gnojen
do kolen. Z roko je držal za široki klobuk in ga
ni snel in je gledal začudeno in boječe na župnika.
Štefanu je zarezal mraz po udih, čudno svetlo mu
je postalo v mislih.

»Nisem pijan!« je vzkliknil in stal. Omahujoč
se je prijel z obema rokama za gnojni koš. »Obrni,
Lovrenc,« je ukazal domačinu.

Kmet se je zavedel, prestopil, okrenil vola
in pognal nazaj proti Podmelcu. Pri prvi hiši je
obstal in se ozrl v bledo in umazano župnikovo
obličje.

»Naprej, Lovrenc,« je vzkliknil župnik. Zobje
so mu šklepetali, strahovit krč mu je trgal čeljusti.
Nemo je poslušal kmet in mahnil po volu. Ko je
vozil mimo Tagliata, je gledal vstran. Sram ga je
bilo krčmarja, ki je stal na pragu in se rogal glasno
in hripavo:

»Zares, čast dela fari, tak-le pijanec, taka-le
živina!«

»Lovrenc, ne poslušaj ga!« je vzkliknil župnik.
Dvignil je bledo obličje in je videl. Za Tagliatovim
hrbtom je stala ženska in si je od groze zakrila
obraz in je zaječala. Tagliat se je okrenil in zaklel.
Župniku so se začele šibiti noge in je začel
moliti: »V smrtni grozi, Gospod, ne zavrzi služabnika
svojega!« —

V cerkvi svetega Jurija na Kneži je zazvonilo.
Kmet z gnojnim košem je pridržal vola pred
župniščem. Župnik se je odtrgal od voza in omahnil
proti vratom v župnišče. Iskal je kljuke in se
ozrl po vozniku.

»Vozi srečno, Lovrenc!«

»Kakó pa!« se je oddahnil kmet. Župnik se je
nasmehnil, zaklical nerazumljivo besedo in se sesedel
pred sestro Nežo, ki mu je bila prišla odpirat ...

V mrzličnih sanjah je slišal znano neznane glasove.
To je bil Matko, ki je molil molitve za umirajoče,
to je bila Lucija, ki je odgovarjala in je bil
Peter, ki je zategoval besedo. Potem je bilo zopet
vse tiho. Vonj goreče voščenke je legal v nosnice,
tiho je plakal nekdo, daleč, daleč ...

»Tolminka mala! Pa povej, kaj je najboljše?«

»Črešnje, stric, gospod Bog!«

»Lepa si mi, Tolminka mala. Modra si! Črešnje.
Hej! Zobala jih boš tri mesece in tri dni.«

»Tri mesece in tri dni, stric!« —

Potem je slišal župnik in govoril je Peter:

»Petindvajset goldinarjev, so rekli, naj prinesem,
da bo vedel oče, počem je župnikovo vino.«

Župnik Štefan je odprl oči in zaklical:

»Takoj jih nesi, Peter! Lucija, odštej mu jih iz
predala v slepem oknu.«

Župnik je sedel na svoji postelji. Na vratih je
stala Lucija. Okoren Petrov korak je odmeval
zunaj na stopnicah.

»Stric!« je vzkliknila deklica in omahnila k
župnikovi postelji in mu začela poljubljati roke.
Okoren in težek je vstopil Peter.

»Ali bom besedo snedel,« je govoril župnik,
»ali nisem rekel, da bom plačal zanj, če ga bo
globil grof? Takoj mu nesi in naj nese v Tolmin.«

»Gospod,« je odvrnil Peter, »kako bo nesel?
Ga ni doma. Ga imajo v Tolminu zaprtega.«

Župnik je omahnil na posteljo.

»Galjoti!«

Zaprl je oči, kakor bi spal. Pa je samo mislil
in je vprašal čez hip:

»Kdaj ga je zaprl?«

»Že pet dni ga imajo v turnu.«

»V turnu!« je vzkliknil župnik bolestno in se
zganil sunkoma. Silil je kvišku in ni mogel in je
ječal:

»Moram ponj, moram v Tolmin!«

»Jutri, stric!« je prosila Lucija in mu šla s toplimi
prsti čez čelo. Umiril se je in se nasmehnil:

»Jutri, Lucija!«

Zaspal je pokojno kakor dete in je spal dve
noči in en dan. — —

Župan je sedel sedmi dan v ječi. Prav tisto
uro, ko so ga imeli izpustiti, je prišel župnik Štefan
v Tolmin in se zglasil pri grofu. Da ne bi hodil
obvezan, je bil potegnil staro lasuljo čez rano. Truden
in slab je stal na hodniku in čakal, da ga pokliče
grof. Rana pod lasuljo ga je pekla, zadrega
in žalost sta mu tlačili dušo. Čuvstvoval je polglasno:
»Meniš, Mohor, da se ne bom potegnil
záte! Lep prijatelj bi bil. Za nepokorščino te je
zaprl galjot. Saj vem za tisto nepokorščino! Govoril
si o njegovi prepovedi županom in ključarjem,
pa sem, neroda nerodna, povedal naddijakonu,
kar si povedal, in je šemasti človek seveda
vrgel grofu v obraz: tainta iz Kneže je priča! Takó
je na Tolminskem s cerkveno pravico! Pa je seveda
grof zgrabil tebe in te strahuje. Pa še ta
žalost, Mohor, da ti Štefan ne pomaga. Kako bi ti
bil? Ali me ni zlikovec pobil skoro do smrti in še
Tagliat povrhu obrekel, da sem se opil? Pa to je,
Mohor, tega ti ne veš, dvomiš, sodiš, očitaš ...«

Grofovski uradnik je odprl vrata in velel
uradno:

»Vstopite!«

Vedel je župnika skozi več sob v grofovo pisarno
in zaprl za njim vrata. Župnik je obstal ob
vratih in se razgledal. Pred pisalno mizo v kotu
med dvema oknoma je sedel grof v mehkem naslonjaču
in mu kazal hrbet. Nad mizo je visela
slika, celoten portret grofice Terezije roj. Strassoldo.
Župnik je spoznal stroge poteze in prezirljivi
pogled. V davni mladosti, ko je bil prišel z
rajno materjo v Tolmin, je videl to lice. Po trgu
se je peljala, zavita v odeje sredi maja. Ljudje
so jo pozdravljali, ona pa je strmela topo predse.
Ljudje so šepetali, da ima raka v želodcu. Kakšnega
raka? je vprašal mater in je grofica v vozu slišala
in pogledala kvišku, začudena, strašna ...

Ta hip se je grof Ivan Ignacij dvignil in okrenil.
Župnik je stopil par korakov naprej in se poklonil.

»Gospod grof,« je rekel, »oprostite! Sem knežanski
župnik Štefan Golja.«

Začuden je motril grof bledo župnikovo lice
pod smešno lasuljo. Drugačnega si je mislil upornega
župnika, ki je bil vrhutega še zmeden, neroden,
skoro smešen v svoji negotovosti in slabosti.

»Štefan Golja?« je zategnil. »Dobro je. Poslal
sem Vam povelje. Prišli ste. Pa mudilo se Vam ni.«

Župnik se je zmedel. V hipu se ni mogel domisliti
nikakega grofovega povelja in je odgovoril:

»Ne spominjam se, gospod grof!«

Grof se je nervozno razgnevil:

»Kaj? Ne spominjate se? Jaz pa vem, da ste
moje povelje celo zasmehovali, javno pred podložniki
in mojim uradnikom.«

Župniku je udarilo vroče v obraz. Mimo grofovega
obraza je strmel v sliko grofove stare matere
in je čutil prav tisti čudni strah, ki ga je navdajal
pred njenim srepim pogledom od onega dne,
ko jo je videl prvikrat. V sanjah se mu je povračala,
začudena, užaljena, strašna. Domislil se je
povelja in je jecljal:

»Zasmehoval? Ne, gospod grof! Pač! Spomnim
se —«

Umolknil je in povesil glavo. Rana pod lasuljo
je pekla, meglilo se mu je pred očmi. Strašna
žalost, podobna skrajni ljutosti, mu je napolnila
srce. Zahropel je, siloma se je zbral in vzkliknil:

»Prišel sem prosit milosti za župana Mohorja
Rutarja.«

Grof je začuden odstopil za korak.

»Tako?«

»Da, gospod grof,« se je razživil župnik. »Prišel
sem prosit. Ne smem in ne morem se pokoriti
Vašim poveljem. Prositi pa smem za človeka, ki
mi je v sorodu in ki trpi po moji krivdi.«

»Po Vaši krivdi?« se je začudil grof. Župnik
ni vedel, ali se je zares ali samo navidez. Mirno
je nadaljeval:

»Da, gospod grof. Jaz sem kriv, da ste zaprli
moža. V neprevidnosti se je izdal, da ste prepovedali
ključarjem in županom priti pred vizitatorja.
O tej Vaši prepovedi sem sporočil svoji
gosposki —«

»Vaša gosposka sem jaz,« ga je prekinil grof.

»In ecclesiasticis niste,« je odvrnil župnik.

Grof se je rezko okrenil in vzkliknil strahovito
hladno:

»Ne nadlegujte me več! Pojdite k Foramitiju.
Naj Vam pomore on!«

»Gospod grof,« je zakričal župnik. »Nikar
tako! Nočem žaliti! Nisem učen in se ne vtikam v
spor med Vami in mojo cerkveno gosposko. Tako
stojim pred Vami, kakor človek, ki berači. Nikoli
ne bi beračil. Prosim, z bolestjo v duši, ker mi vest
očita. Gospod grof, zato sem tukaj!«

»Ne nadlegujte me!« je ponovil grof in sedel.
Omahovaje je šel župnik za njim. Lotevala se ga
je omotica. Krčevito je vzkliknil:

»Gospod grof! Izpustite župana! Plačam Vam,
kolikor boste zahtevali.«

Jezno se je okrenil grof v stolu in je videl
Štefana, ki se je lovil, da ne bi padel. Grof se je
burno vzdignil in vprašal:

»Ali ste bolni?«

Z desnico je pokazal na stol:

»Sedite!«

Župnik je sedel in si obrisal potno čelo. Nato
se je nasmehnil:

»Palec široko rano imam na glavi.«

»Ali ste padli?«

»Udarili so me ponoči na cesti.«

»Pa hodite takšen v Tolmin!«

»Za prijatelja, gospod grof!«

Grof je pozvonil s srebrnim zvončkom na mizi.
Vstopil je sluga.

»Triindvajset,« je velel kratko grof. Sluga se
je poklonil in šel.

»Žalili ste me, zato Vam nisem ponudil sedeža,«
se je obrnil grof k župniku. »Zdaj mi je žal,
ker vidim, da ste slabotni.«

»O, gospod grof,« je vzkliknil Štefan, »to bo
minilo. Sem grča in trd ko gaber. Da bi le zastonj
ne bil prišel, gospod grof. In če sem Vas žalil, gospod
grof, če sem Vas žalil, ne vem. Trdih besed
sem včasih, pa sem rekel tako in tako, pa tako
nisem mislil, kakor sem rekel.«

Sluga se je vrnil s steklenico temnega vina
na srebrnem podstavku. Grof sam je nalil in ponudil
župniku. S tresočo roko je nesel župnik benečansko
čašo k ustnicam. Toplo in krepilno se mu
je razlilo po udih. Bilo je petnajst let staro vino.
Kakor da govori z nekom drugim, je vprašal grof:

»Torej za župana ste prišli prosit?«

Zaupno je iskal župnik grofov obraz. A grof
se mu je izogibal.

»Saj vidite, gospod grof, še napol bolan sem
vstal, da mu prikrajšam temo v turnu.« Sredi besed
je postal še zaupljivejši in nežno je nadaljeval:
»Mohor je edini moje žlahte in moji rajni materi je
bil v tolažbo. Imam varovanko. Moja srčna želja
je, da bi vzela njegovega sina. Prav njima sem
zidal tisto hišo —«

Prestal je, sovražno je blisnilo v grofovih očeh.
Kakorkoli je moral priznati poštenost župnikovega
lica in je živo občutil istinitost njegovih domače
skromnih: gospod grof, gospod grof, je vendar
vstajal v njem dvom o možu, ki ga je poznal,
da je odločno samsvoj in srdit pravdar in da zna
dosledno udariti in žaliti odurno, premišljeno.
Vedel je, da ni hinavski in da je ponosen. Kako,
da se je mogel vendar toliko ponižati in je prišel
prosit milosti, pa četudi pod pritiskom vesti? Dostojneje
bi bilo vendar, da bi vztrajal v odporu,
da bi se še bolj zagrizel v svoj prav. »Pa ta smešna
zaupljivost! Ali prav nič ne čuti, da ne morem sočuvstvovati
ž njim in da mi je zadnja, kako in kdaj
bi ga bili skoro ubili in kaj in koga ljubi in čemu.«
Ta hip se je zazdelo grofu, da ga ni Štefan še nikoli
bolj ponižal. »Za sebi enakega me smatra,
misli si, da sem tlačanska kanalja, navaden upornik
in pravdar. Vsaja se, ruje in se širokousti, če
mu pa stopiš na prste, plazi in prosi, strahopeten,
smešen suženj. V tem hipu, ko sem mu nalil vina,
me je ponižal, je pljunil na moj plašč.«

Župnik Štefan je isti čas zaključil v sebi:

»Glej ga, Štefan! Kako težko mu je storiti
dobro. Ni takšen ko ti! Ti ljubiš en dan in sovražiš
eno minuto. Biriča izženeš in ga zato napojiš. Ta
pa ne sovraži in ne ljubi. Samo prežvekuje: to se
je zgodilo, pa to, pa še to in vse to se ni smelo
zgoditi in jaz tega ne trpim in se ne vdam, gospod
sem, ki si ga žalil. Glej, Štefan, celo zaničuje te,
ker si prišel prosit za drugega. Rad bi te ponižal,
a ker si se sam ponižal, te zaničuje. Ustrezi mu,
Štefan, če moreš. Nikoli mu ne boš.«

Grof je zamahnil z roko in rekel:

»Obžalujem, gospod župnik! Ne morem Vam
ustreči. Župan je kriv. V načelih ne morem popustiti.«

Župnik se je dvignil. Kakor je bil še minuto
prej slaboten, je čutil zdaj moč in voljo. Mirno
je rekel:

»Gospod grof, strašne kazni imate za majhne
prestopke.«

»Upornost je zločin,« je odvrnil grof rezko.

»Zvestoba je krepost,« je menil župnik.

Grof je stopil predenj:

»Glejte, v mojem lastnem uradu me zasmehujete.
To je vsa Vaša zvestoba, da mislite: vse
smem! Pa se motite. Pazite, reverende!«

»Ali Vas nisem očitno priznal, gospod grof, s
tem, da sem prišel prosit?«

Grof je začel hoditi po sobi. Krotil se je. Iskal
je besede, ki bi huje udarila in bi bila vendar dostojna
in gladka. Ostudno nizek načrt se mu je
rodil v mislih. Obstal je in začel govoriti tožeče:

»Čemu besede! Ne jaz, ne Vi nisva kriva
spora, ki razdvaja oblast teles in oblast duš. Nikoli
ne bomo edini. Toda prisegel bi, da sem bil
vedno za pošteno spravo in skupno delo. Da, da!
Lepo bi bilo. Ego Constantini, vos Petri gladium
habetis in manibus. Jungamus dexteras, gladium
gladio copulemus et eiciantur extra castra leprosi!« ⁵

»Amen!« je rekel župnik in zopet je ugasnila
nevolja v njem.

Grof je molče sedel in pisal. In ko je pisal, je
vprašal zvedavo:

»Ali bi podpisali, da ste Vi zapeljali župana?«

»Ne bi podpisal,« je odvrnil župnik.

»Pa ste vendar pripravljeni plačati zanj!« se
je okrenil grof. »Zdi se mi, da je v bistvu pač
vseeno«

»Ne vem.«

Grof se je dvignil in menil zasmehljivo:

»Niti smešno majhne pravne formalitete nočete
izpolniti, pa se ustite, kolik prijatelj ste.«

»Lagal bi, če bi podpisal.«

»Nič ne bi lagali. Trdno sem prepričan, da
bi moral Vas zapreti, če bi hotel pravega.«

Župnik je čuvstvoval:

»Mohor! Lepo sem ti jo spredel. Bolje bi bil
napravil, da ne bi bil prišel. Glej, zdaj mi je nastavil
nož na vrat. Osmešil me bo in me spodil in
nad teboj se bo še huje znesel, ker ve, da te imam
rad.«

Nova slabost se ga je lotevala, težka nemoč,
čudna trudnost. Vstala mu je žalost v srcu: »Pa
sem rekel, da se ne vrnem brez njega na Knežo.
Prav pravi galjot, da sem se ustil. Štefan, podpisal
bi mu! Pa naj ima, če more verjeti. Naj ima
ime, če misli, da je vest in da sem mu ga dal od
srca in duše. Dobro, Mohor! Zapeljal sem te. Če
je pravičen, ti ne bo samo odpustil, obžalovati bo
moral, da te je strahoval.«

»To sva opravila,« je rekel grof hladno.
»Imava pa še zadevo, ki se tiče Vas in mojega
zadnjega povelja.«

Župnik je vzkliknil:

»Izpustite Mohorja! Podpišem Vam in potem
sva opravila.«

»Prosim,« se je naklonil grof in pokazal na
list. Župnik je podpisal, ne da bi bral. Grof mu
je stisnil roko in menil vljudno:

»Reverende, odslej Vas bom cenil drugače in
z zadevo glede računov počakava, da boste trdnejši.
Izvolite sesti! Takoj se vrnem.«

Odšel je. Koj za njim je vstopil sluga z vinom
in pecivom. Štefan je gledal topo nanj, ko je
pogrnil malo mizo in jo postavil predenj. Težka
slutnja mu je legla na srce, kakor greh na dušo.
Planil je kvišku in k mizi, kjer je bil podpisal, in
je zgrabil list in ga raztrgal. Nato se je zasmejal
hripavo pred začudenim, slugo. Raztrgal je bil
prazen list. Potem je velel:

»Odprite mi, da grem.«

Sluga mu je šel molče odpirat in je stopil na
hodnik gledat za njim. Potem je zmajal z glavo in
se vrnil. Štefan je stopil na cesto in je zagledal
Mohorja in mu pohitel naproti.

»Mohor!«

»Lačen sem,« je odvrnil hladno župan in
pljunil.

»Da te je le izpustil,« je dejal župnik.

Ravno sta hotela stopiti v bližnjo gostilno, ko
ju je nagovoril zasopljen človek:

»Počakajte, reverendissime!«

Štefan se je okrenil in spoznal naddijakonovega
strežnika.

»Prečastiti, takoj morate k presvetlemu.«

»Mohor, čakaj name,« je rekel župnik in odšel
s slugo.

Naddijakon je stal ob oknu s knjigo v roki.
Župnik Štefan se je poklonil. Takrat je zazvonilo
poldne. Naddijakon je počel moliti na glas, župnik
je odgovarjal. Ko sta odmolila, je rekel naddijakon
latinski:

»Sedi, gospod!«

Štefan je sedel za malo mizo, naddijakonu
nasproti. Kanonik je bil prijetno obilen gospod;
umerjeno se je kretal, očividno je ljubil pozo in
hotel vplivati tudi zunanje. In znal je. Polglasno,
božajoče vljudno je vprašal:

»Ali nisi bil pri grofu?«

Hladno je zavelo Štefanu v obraz in dušo. »Že
ve,« je mislil, »ali ima take ljudi, da ga obveščajo?«
Zadrego je začutil in je rekel, ko se je
odkašljal:

»Bil sem, prečastiti.«

Foramiti je segel po majhni knjigi na mizi,
vzdihnil in rekel tožeče:

»Justinianus quidam legem tulit, ut tribunal
episcoporum forum necessarium esset pro clericis
et monachis.« ⁶

Še hladneje je zavelo Štefanu v dušo.

»Prečastiti,« je odvrnil, »bil sem pri grofu v
prav zasebni zadevi in ne na njegovo povelje.«

Preprosto je pripovedoval o županu Rutarju,
njegovi ječi, svoji nezgodi in poti h grofu in je
menil, da se čudi, kako je mogel izvedeti grof za
Rutarja. Foramiti je zardel. »A ruthario quodam
cognovi,« je pisal v svoji navadni vljudnosti; poslužil
se je besedne šale, toda grof jo je bil doumel.
Vpričo župnika je občutil zdaj naddijakon
zadrego in pozabil pozo in umerjenost.

»Ne govoriva o tem, moj sin,« je rekel hlastno.
»Ti si grofu nekaj podpisal. Ali o tem ne boš
govoril?«

»Bom,« je rekel Štefan. »Neumnost je sicer in
samo mene se tiče.«

»Tako?« je zategnil naddijakon in citiral karajoče:
»Quemadmodum Pontifex introspiciendi in
palatium non habet potestatem, sic neque imperator
in ecclesiam introspiciendi.« ⁷

In znova je zavelo hladno Štefanu v dušo.

»Samo tebe se tiče, praviš, kar si podpisal?«
je nastavil naddijakon resno in segel pod talar in
razgrnil list.

»Beri, moj sin!«

Župniku je zadrhtela roka.

»Beri na glas!« je ukazal Foramiti in župnik
je bral:

»— da sem zapeljal neukega človeka k nepokorščini
svoji in njegovi gosposki in sem kriv —«

Slovesno se je dvignil Foramiti:

»Kaj si storil! Raptori ecclesiasticarum tradidisti
sancta!« ⁸

V Štefanu je planil gnev in je čuvstvoval:
»Dobro, roparju sem izdal svete reči. Kajpak! Pa
zakaj? Zato ker morda ti grofu neumna pisma
pišeš in moje priče izdajaš. O, saj vem! Od tebe
se je naučil grof tisto o Konstantinovem meču in
o gobavcih. Seveda, in zdaj sem jaz tak-le gobavec.
Naj bom, naj pa bom.« Mirno je rekel na
glas:

»Prečastiti, nisem bral, kaj sem podpisal.
Moja vest je čista!«

Foramiti je citiral:

»Qui fidens conscientiae suae negligit famam,
crudelis est!« ⁹

»Slab sem bil. S čašo vina me je preslepil,«
je odvrnil župnik.

»Ebrietate abstineant clerici!« je citiral še
vedno naddijakon in razburil Štefana do prave
ljutosti.

»Kaznujte me!« je vzkliknil in vstal.

»Po zaslugi!« je odvrnil naddijakon. »Toda
zdaj boš moj gost.«

»Prečastiti,« je vzkliknil Štefan, »tako me ne
kaznujte! Imam prijatelja, ki me čaka.«

»Pojdi v miru!« ga je odslovil Foramiti. Tisti
dan je obedoval raztreseno. Premišljal je smer in
slog pisma, ki ga je sklenil pisati grofu za prijaznost,
da mu je poslal usodno listino iz Štefanovih
rok. Pravdala sta se. Pa to ju ni motilo, in sta
izmenjavala najuljudnejša pisma. Grofu je prijala
vitežka dvoriteljnost naddijakonova in je zares občudoval
njegov slog in po zaslugi. Foramiti je oboževal
spise Francozinje Madame de Sévigné in jo
posnemal ...

Štefan Golja se je sestal z Mohorjem in je
mislil pri sebi: To si se skopal danes, Štefan. Pri
grofu v kropu, pri naddijakonu v snežnici. In je
menil trpko in na glas:

»Veš, Mohor! Drago sem te plačal.«

»Kako to?« se je začudil župan.

»Tako, da sem skoro dušo prodal záte.«

»Hentajte! Pa kako? Pet ur so me dalj priklenili,
kakor je bilo sojeno. Pa so me še prej
izpustili, preden ste govorili z grofom. Saj sem
videl, kdaj ste prišli, in sem čakal, da pojdeva
skupaj na Knežo.«

Župnik je sunil srdito s pestjo predse in polil
vino:

»Kača, kača hudičeva!«

»I, no,« je menil župan mirno in pljunil pod
mizo.

Do Ljubinja je Štefan molčal. Tam je obstal,
položil županu desnico na rame in rekel:

»Z mojo gostilno ne pojde več. Zato sem
rekel: Luciji jo izročim, ti pa ji daj Petra za moža.
Lepo bosta tobrnala in grof se bo obrisal s svojo
prepovedjo. Ali ti je prav?«

»Če bo dekle maralo fanta,« je odvrnil mirno
župan.

Župnik ni odgovoril. Mislil je zopet svoje
misli. Molče sta prešla Tagliatovo krčmo, ko ju

je srečal mitničar Zucco, stegnil roko in pokazal
obesek:

»Ali ste videli, signor parroco?«

»Saj ima oči,« je menil župan.

»Dobro,« je prikimal Zucco, »jutri ne več. Niti
slepci.« Vsadil se je pred Štefana in se ogorčil:

»Gospod župnik! Vaša roka, hej! To mi obljubite:
Ne ostanite dolžni! Eno, vsaj eno po glavi,
kadar ga srečate, tatu in sleparja.«

»Katerega tatu?« se je začudil Štefan.

»Qui pinxit, domine reverende. Antonio Locatelli
mu je ime. Ali naj ponovim, gospod župnik?«

»Ni treba, gospod Carlo,« se je nasmehnil
župnik.

»Va bene!« Mitničar je šel svojo pot k Tagliatu,
ki ga je sprejel z glasnim pozdravom:

»Dobrodošli, gospod Edmondo.«

»Ne!« je odvrnil mirno mitničar. »Meni je
Carlo ime, če pa ni tebi Lucifer, ne vem.« —

Župnik in župan sta šla tiha svojo pot na
Knežo.

»Samo premišljate,« je rekel župan. Župnik
se je vzdramil:

»Glej, premišljam, zares! Edmondo Zucco je
bilo ime Lucijinemu očetu.«

»Kako to veste?« je vprašal začudeno župan.

»Pismo nosim zanj.«

»Pa kje je zdaj?«

»To je, Mohor! Če bi vedel. Mitničar je Zucco,
a trdi, da nima žlahte ne bratov. Vso Tolminsko
sem že preprašal. Ni ga.« Zamišljen si je segel v
suknjo in postal.

»Ali ste kaj izgubili?« je vprašal župan.

»Brevir!« je odvrnil nemirno župnik.

»In pismo v njem!« je dodal čez hip. Po par
korakih je obstal in viknil:

»Ne, izgubil nisem. Vzeli so mi ga.«

»Pa kdaj?« se je začudil župan.

»Tisti dan, ko so tebe zaprli, so me skoro
ubili,« je odvrnil župnik.

»Hudič!« je ušlo županu, ki se je vendar enkrat
začudil ...

VI.

Grof Jakob Anton je bil poslal sla iz Gorice
v Tolmin, da naj mu pripravijo stanovanje. Ivan
Ignacij je odgovoril, da je stanovanje pripravljeno
in naj stari grof poišče v Gorici spretnega lepopisca.
Rabil ga je za svojo spomenico. Grof Jakob
Anton je lepopisca pozabil in odšel ob dveh ponoči
iz Gorice, ker je bil še vedno romantičen in
je ljubil nočno vožnjo. V svitu prve zarje je vozil
od Volč proti Tolminu. Hlapcu, ki ga je spremljal,
je bil vzel vajeti in je gnal okruten, trd, zarji naproti.
Hipoma je pridržal konje in pokazal z bičem
hlapcu na kup sena ob cesti. Dvoje nog z raztrganimi
golenicami je gledalo iz kupa. Hlapec je potegnil
za noge in izvlekel zavaljanega človeka, ki
je začel kihati in zehati in si meti zaspane oči.
Hlapec ga je sunil grofu pred voz. Grof Tisihudič
se je zakrohotal:

»Dio ladro, kolik Uliks!«

Nemarni človek se je hipoma predramil in
streznil in se začel priklanjati:

»Presvetli, spal sem. Odkar pa bedim, sem
prepokoren sluga in voščim presvetlemu gospodu
gospodu dobro jutro, zdravje in moč.«

»Kdo si, božanstveni?« je vprašal grof veselo.

»Verum, Tersites, miserrimus in orbe, Vaša
milost. Ne sejem, ne žanjem. Bog skrbi zame,
kakor za lilije v polju.«

»Prekrasna lilija v polju,« se je zasmejal grof.

»Najnevrednejši in najubožnejši sluga velike
čedajske cerkve,« se je predstavljal klatež Locatelli,
»pošten in poznan. Moje ime je reverendus
Allegro.«

Grof se je zasmejal, da sta se konja plašila.

»Ugajaš mi, reverende Allegro. Večjega šaljivca
še nisem srečal.«

»Resnico sem povedal, presvetli, kakor gotovo
sem še tešč,« se je udaril klatež skesano na
prsi in pogledal ginjeno proti nebu.

»Ti mašo bereš?« se je začudil grof.

»Moja goreča želja bi bila,« je vzdihnil klatež.
»Non permittunt, ordines non habeo. ¹⁰ Imam šole,
alumnatus fui, ¹¹ latinski pišem, italijanski in nemški.
Govorim kranjski in morlaški. Dignus, dignissimusque
fui. ¹²«

»Kako živiš, dignissime Allegro?«

»Molim, študiram, zdravim gliste in garje in
režem živino. Kmeticam zibljem otroke in zagovarjam
uroke, pišem pravde, slikam cerkve in kapelice
in pesnim.«

»Ti si velik, domine Allegro,« se je smejal do
solz grof.

»S seboj nosim izpričevala svoje umetnosti,
presvetli,« je odvrnil klatež in izvlekel nekaj zamazanih
listov in jih razgrnil. »Opazujte, presvetli.
To je martirij svete Neže in to je sveti Maver,
opat. Ni kopija. Po prapismih sem ga risal. Presvetli,
petdeset lir, platno in barve! In jaz Vas
vzobličim od nog do temena, sijajno, verno.«

Grof je motril klateževe risbe in vprašal:
»Ali je to tvoje pismo?«

»Scripsi quod scripsi,« ¹³ je odvrnil smešno slovesno klatež.

Grof je potegnil za vajeti in vzkliknil:

»Reverende Allegro, ugajaš mi. Službo ti vem.
Teci za vozom!«

Tako je postal Antonio Locatelli lepopisec
tolminskega grofa in gospoda in se začel rediti in
razvijati v sijajnega tovariša staremu grofu Tisihudiču ...

Takrat so zorele črešnje na Kneži in župnikova
Lucija jih je bila vesela in jih je dočakala
pozneje ko sicer, ker je bil župnik v svoje pravde
zamišljen pozabil vsakoletne obljube, da jih bo
jedla tri mesece in tri dni, od prvih beneških do
zadnjih na Kranjskem pod Ratitovcem ...

Sedela je na vrtu ob kameniti mizi ob košarici
sveže nabranega sadu in je sanjala sama vase
in se poigravala med sadjem s prsti. S trudno
slastjo je vsesala zdajpazdaj svoje lepe ustnice v
krhko sveže meso, izbrusila peško in zajela zopet
iz košarice. In ko je zajela, je redila sad ob sadu
na mizo in je vzrastlo na mizi pred njo ime, ki ga
je nosila vrezanega v droben prstan in ga natikala
tajno in kadar je legla zvečer v svoji tihi sobi v
čudne, bridkosladke sanje. In je rdelo pred njo na
mizi ime ljubljenega moža.

»Camilo!«

Planila je plaho kvišku in zabrisala ime, ki
ga je bila dopisala. Ko pa je videla, da je sama,
je klonila vase, vsa prevzeta svojih sanj in spominov
vse od prve ure, ko je spoznala mladega
komisarjevega nečaka in uradnika, pa do minute,
ko ji je bil nataknil zaročni prstan. Spoznala ga
je bila velikonočni torek na sejmu pri Sv. Luciji
pred dvema letoma. Takrat so bolele Bogatajevo
Tončko oči in se je bila obljubila sveti Luciji in
Lucija jo je spremila. Med mašo si je snela Tončka
obvezo in je zajokala, da je zdrava. Pa ji je bilo
prišlo le slabo od ganotja in jo je morala Lucija
peljati iz gneče. Tončka ji je polzela iz rok. Takrat
je stopil od kdovekje in ji pomogel in sta spravila
bolno deklico pred cerkev in ji zopet zavezala oči,
ker so jo ščemele od solnca in barev. Ob njej sta
govorila in pokleknila drug ob drugem, ko je pozvonilo
k povzdigovanju ... Od takrat je postala
Tončka Luciji še ljubša in je ozdravela in so se ji
smejale lepše od prej otroško vesele oči.

»Le taji, Lucija, saj sem skozi obvezo videla,
da je lep. To bi bila vidva gosposki par! Ne, nič
bi ne bila lep par. Kaj bi rekel Peter, ubogi fant!«

In se je zgodilo, da je odvrnila Lucija:

»Tončka, morda bi Peter tebe vzel.«

Sredi smeha sta zaplakali in se objeli ...

»Camilo, moj lepi!«

Lucija je dvignila oči in je stal župnik Štefan
pred njo in je vprašal:

»Tolminka mala, kaj je najboljše?«

Ni odgovorila v svoji zmedi in je povesila trepalnice,
da so padle, sladek mrak na belo lice.
Štefan je menil:

»Nič nisi več otrok, Lucija!«

Ustnice so ji drhtele, trepetale so ji roke.
Župnik je vprašal mehkeje:

»Vsaj malo, kajne, Lucija, že misliš na možitev?«

Plaho se je zganila:

»Stric — zakaj?«

Dvignila je proseče svoje oči in vstala. On je
govoril:

»Zato sem te vprašal, ker te imam rad, Lucija,
in ti želim srečo na zemlji in v nebesih. Pa te
vidim, da si vsa žalostna in bolehna in ne veš,
kako. Jaz pa vem, kako je to in da so zdaj taka-le
tvoja leta in tudi vem, da bo ta potrtost minila,
in sram te ni treba biti in če ti Neža zakon graja,
ne poslušaj je, ki je stara poštena devica in prismojena
in govori, da ne sodi ne v cerkev, ne v
hlev. Za to sem jaz tu, tvoja mati in tvoj oče, ki
ju sirota ne poznaš. In rad te imam.«

Solze so navrele dekletu v oči. Tudi župnik
se je raznežil:

»Da, rad te imam, Lucija, in Boga hvalim, da
te mi je dal za šolo in bi brez tebe posurovel v
prepiru in jezi, ves gluh za pesem in smeh. Pa si
ti, Lucija, moj smeh in moja vesela pesem.«

Nežno jo je prijel za roko in ji gledal v obraz
in vprašal:

»Če ga maraš, seveda, če ga maraš Petra —
reci no! Dam ti ga —«

Ustnice so ji drhtele sunkoma kakor v joku.
Njena duša je iskala, da bi govorila in je onemela
v bolestnem trepetu, ki je sličil otroškemu ihtenju
in neizgovorjeni prošnji dorastle žene. Takrat je
izpregovoril nekdo za njima, tiho, boječe:

»Gospod župnik, Tolminski Vas iščejo.«

»Mene?« je vzkliknil župnik in se obrnil. Neža
je stala za njim.

»Kateri Tolminski?« je vprašal in se okrenil
z naglim korakom v župnišče. Lucija se je zgrudila
utrujena do smrti na klop. Topa je šla Neža za

župnikom. Ko je bila v veži, ji je stopil brat s
pismom v roki nasproti in vzkliknil bridkoveselo:

»No, Neža! Lepega brata imaš, lepega fajmoštra,
zares. Le vprašaj Tagliata. On ve. Naša
Lucija je moja hči. V Tolminu so mu verjeli, Neža,
še ti verjemi, verjemi no, Tagliatu in grofom Tolminskim
pa Foramitiju, naddijakonu.«

»Gospod župnik,« je vzdignila Neža proseče
roke.

»Seme,« se je zasmejal brat. »Pisanja jim ponesem
in pomolim pod dolge nosove, pomolim,
pomolim ...«

Sredi stavka je utihnil in se prijel za glavo.
Spomnil se je brevirja, ki ga je izgubil in pisma, ki
je bilo v brevirju in je bilo zadnje pismo Lucijine
matere očetu njenega otroka. Župnik je stopil v
svojo sobo in začel hoditi gori in doli. Potem je
zagledal dijaški rapir v kotu, ga zgrabil srdito in
suval predse in vzklikal:

»Tat, rokomavh, ubijal si me. Dvesto lir si mi
potegnil iz suknje. Brevir mi prinesi nazaj, dvesto
lir dobiš po vrhu, tristo, štiristo, tat!«

Ko se je umiril, je sedel in pisal naddijakonu.
V nedeljo pred mašo mu je pisal naddijakon: »Verujemo
ti! Toda ne pozabi očetovskega opomina:
Qui conscientiae suae fidens, negligit famam, crudelis
est.«

»Dobro,« je rekel župnik. Po maši se je obrnil
pred oltarjem in je rekel:

»Molili ste, zdaj poslušajte, kar vam moram
povedati. Gorje mu, kdor obrekuje katerega koli
izmed služabnikov cerkve. Kakor ajd vam bodi in
ropar. Mene je obrekoval krčmar Tagliat in me
bo še. Kakor ajd —«

»Laže,« je vzkliknil nekdo ob vratih. Golja je
zbledel. Ob vratih je nastala gneča. Moški so planili
na predrzneža. Bili so trije biriči in so vlekli
za nože. Takrat so našli domačini polena. Biriči
so iskali proste poti in eden je sunil po cerkveniku
Petru in ga ranil na roki. Za hip so obstali
kmetje, biriči so se umikali. V naslednjem hipu
je letelo krepelce in zadelo biriča, da je zaklel.
Ljudje so pobirali kamenje. Biriči so siknili z noži
in zbežali proti Podmelcu. Nekaj fantov je skočilo
za njimi.

»Nazaj,« je zaklical hripavo župnik in so obstali.
Stal je med njimi gologlav, v svečeniškem
ornatu, visok.

»Možje in žene,« je rekel, »zapomnite si to
uro, ko se je našel človek, ki je v cerkvi ugovarjal
duhovniku božjemu, in se je našel drugi, ki je na
cerkvenem pragu prelival kri, in se je našel, ki ju
je z vinom najel, da sta storila, kar sta storila. To
uro si zapomnite, ko si je ta človek sam podpisal
sodbo in pogubljenje. Zdaj pa pojdite domov in
ne napadajte. A pazite, da vam ne podpalijo bajt.
Župan in dvanajstija pa bodo skrbeli, da bo red in
da izve gosposka, kaj se na Kneži godi.«

Župan je zbral dvanajstijo, da bi se pogovorili,
kaj bi rekli pred grofom in kako. Trmoglavi
Tone Božič iz Klavž je trdil, da mu župan krivično
deli grofovske opravke in je nagajal, češ: Sam si
je skuhal fajmošter spor in prepir s Tagliatom in
biriči. Sam naj toži in se pravda, če ga je volja in
če je mož za to.

»Sram te bodi,« je odvrnil Mohor, »kakor
baba si čenčav.«

»Res je, norčava sta, ti in fajmošter,« je odvrnil
Božič.

Mohor je mirno pljunil in menil:

»Zajca imamo v dvanajstiji.«

Božič se je vzdignil in rekel:

»Tlako si mi meril v torek. Zdaj veš, kaj je
moja pot.«

»V sredo si prost,« je odvrnil župan.

»V sredo bom kopal samemu sebi,« je zaključil
Božič in šel.

Župan je sedel in rekel mirno:

»Sitnost je šla.« —

Župnik Štefan je tisti večer domislil, sedel k
mizi in začel pisati. Poročal je naddijakonu o dogodku
v cerkvi. To je dopisal. Potem je urezal
novo pero, da bi pisal cesarju bridko tožbo čez
grofa in gosposko, čez galjote in Tagliata. Pa ni
dopisal. Skozi odprto okno mu je priletel kamen
v sobo. Pobral ga je in je bral na papirju, ki je bil
vanj kamen zavit:

»Cave canem insanum! ¹⁴ Ne hodi sam in ponoči
skozi Podmelec in vrata zapiraj, ker te zalezujejo
lopovi, katere je plačal. Obesek sem snel.
Veruj mi.«

»Glej, dušo pijano,« je vzkliknil župnik, »kdo
bi bil verjel, da je Zucco pošten. Je le prav, da
sem mu rešil pijano življenje!«

Drugo noč je pisal župnik. Noč je bila svetla,
polna vonjive trpkosti. V lipah pred župniščem je
šumelo, šumelo je korito na vasi, šumela je nizko
pod vasjo Bača med bičevjem in lapuhom. Zdajpazdaj
so jeknili trudni koraki na cesti. V pozni
uri so prihajali ljudje s tlake, dve, tri ure daleč iz
visokih planinskih senožeti. Čudna ginjenost je ležala
v župnikovi duši in je pisal krčevito, trdo.
Srce se mu je trgalo na papir. Večkrat je čuvstvoval
župnik v tihih nočeh življenje svojih faranov,

samovoljno nasilje gosposkih ljudi, težke razmere,
v katerih živi sam in živijo tlačani z ženami in
otroki. Ob drugih prilikah je čutil pri takem premišljanju
negotovo bolest: topo nemoč, nemo obnemoglost.
»Tako so padle gore, premakni Jalovnik,
Štefan, če moreš, obrni Bačo! Povej kozlu, da
so planine, povej volu, da ima roge. Povej jim, da
so ljudje in da je pravica za vse ljudi, če ne
mislijo.«

V tej uri, ko je pisal župnik cesarju, se je bila
topa nezadovoljnost v njem izlila v jasno misel:
Vsemu je treba časa, da dozori. Ne prisiliš lonca,
da bi vrel, kako bi dušo, da bi spoznala? Ali si
spoznal ti, Štefan? Deset let bo že, kar se otepaš
z grofi, pa si se komaj pred dvema dnevoma domislil,
da je cesar, da je pravičen gospod in da bo
bral tvojo tožbo in ti bo pomagal. Pišeš in veš:
dobro je, odslej bo drugače, tako kot dozdaj ne
bo več.

»Ne bo več,« je ponovil glasno in pisal:

»Dovolj kruha je na Tolminskem, presvetli
gospod cesar, samo pravično naj se deli. Če je
tlaka, naj bo, pa naj bo po pisanih pravicah in ne
po pameti biričev. In če je desetina, naj bo po
vesti in premoženju! Pa je zdaj tako pri nas, da je
samo eden vse in je samo zanj pravica in smo vsi
drugi kakor ovce, ki jih strižejo in ne napasejo, in
sem jaz duhovnik božji in njihov dušni pastir, samo
oven v očeh črednikovih, ki mu je dana oblast. Pa
ga ni črednika s toliko oblastjo, da bi smel tepsti
čredo brez vzroka in preganjati ovna, ki jo vodi
po svoji pameti, kakor mu je dal Bog. Ni ga gospoda,
ki bi smel biti krivičen podložnim. Meni in
mojim pa je bil, je in bo, če mi cesarska visokost
ne priskoči v pomoč. Zato sem sklenil in bom povedal
in bom naštel po vrsti vse krivice, ki so mi
jih storili tolminska gosposka v prvem, v drugem
in v tretjem, in bom obrazložil in s pričami in prisego,
če treba, podprl, kar bom napisal.«

Sredi molka je brlizgnilo v noči od sosednje
mitničarjeve hiše. Župnik je dvignil glavo in posluhnil.
Potem je nadaljeval:

»V prvem: Tožim grofa in gospoda Tolminskega,
da mi je nepostavno prepovedal sklepati
letne cerkvene račune. V drugem: Tožim, da je
škodoželjno prepovedal svojim podložnikom piti
moje vino. V tretjem: Tožim, da mi je nagajal pri
zidanju farne cerkve, cerkvenčeve hiše in mojega
lastnega doma na Kneži in je strahoval mene in
moje ljudi, župana in ključarje, ključarje z grožnjo,
župana z ječo in denarno kaznijo in je mene, bolnega
in ranjenega z vinom preslepil, da sem podpisal,
kar je proti moji pameti in vesti. In še tožim,
da ne najdem posluha pred njegovimi sodniki. Ni
jih, da bi iskali in kaznovali njega, ki me je na cesti
moril in oropal, ni jih, da bi ustrahovali zlobnega
človeka, ki me sramoti javno in nasilno, obrekuje
in psuje. Ni jih. Pač pa so in kričijo name, kadar
si sam pomagam: Ecce, ecce, nevaren človek,
upornik, ki ščuje proti gosposki in cesarskim.«

Zopet je brlizgnilo v noči. Nemiren se je zganil
župnik, vstal in stopil k oknu. Videl je zvezde.
Gostosevci so bili visoko. Vedel je, da je pozno, in
se je domislil, da je minil večer in mu ni voščila
Lucija. Rahlo je šel iz sobe in je posluhnil pred
njenimi vrati.

»Spi kakor otroci,« je mrmral in se vrnil in je
pisal dalje. Pa ni pisal dolgo in je vstal in šel in
potrkal:

»Lucija.«

Ni se oglasila.

»Lucija, lahko noč!«

Ni odzdravila. Vrnil se je in je bral, kar je bil
napisal, in je bil zadovoljen. Potem je zaključil pisanje
in molil. Potem je legel in mislil na goriškega
denarničarja Gorčarja, sivega znanca:

»Njemu ponesem tožbo, on ve, kako je treba
poslati na Dunaj.« Bil je razgret od pisanja in se
mu ni dremalo. In je vzel knjigo in je bral iz pisem
svetega Pavla:

»Scriptum est enim in lege Moysi: Non alligabis
os bovi trituranti. Numquid de bovibus cura
est Deo? An propter nos utique hoc dicit? Nam
propter nos scripta sunt.« ¹⁵

Čudno nemirno je vstalo v njem hrepenenje
po Lucijini besedi in je bral, ne da bi vedel, kaj bere:

»Nam cum liber essem ex omnibus, omnium
me servum feci, ut plures lucrifacerem ... Et
factus sum Judaeis tamquam Judaeus ... iis, qui
sub lege sunt, quasi sub lege essem, cum ipse non
essem sub lege ... omnibus omnia factus sum ...
Omnia autem facio propter Evangelium: ut particeps
eius efficiar ... unus accipit bravium ... Sic
currite ut comprehendatis. Sic curro ... sic pugno,
non quasi aërem verberans: sed castigo corpus
meum et in servitutem redigo ...« ¹⁶

Župniku se je zazdelo, da čuje rahel šum vrat
in tiho stopinjo zunaj na stopnicah. Vstal je naglo
in šel z lučjo iz sobe in je zopet potrkal na Lucijina
vrata. Rahlo je kriknila. On je rekel:

»Ne boj se, otrok. Tvoj stric je. Lahko noč.«

»Lahko noč,« je zašepetala.

Župnik je legel potolažen in upihnil luč. Zunaj
na cesti je udarilo konjsko kopito.

»Ta je pozen,« je mrmral župnik in se domislil
Foramitija. »To je dobro, da me ni videl, ko sem
trkal, rekel bi, da sem okruten.«

Že pol dremaje je šepetal:

»Qui negligit famam, crudelis, crude —« ¹⁷

Zjutraj je našel v svoji kleti odprt sod in pol
vedra vina na tleh. V vinu je ležala čepica, kakoršno
so nosili biriški ljudje. Zato je najel par
mož, da bi čuvali po noči krog hiše. On sam je
krenil po Grapi proti Gorici ...

Stari pravnik Franc Gorčar se ni mogel nasmejati
Štefanovi pritožbi, spisal mu je novo in računil
osemnajst lir. Štefan je plačal tri goldinarje
avstrijskega denarja in se poslovil. Soparna je ležala
cesta od Solkana do Plavi. Župnik si je osveževal
davne spomine. Po tej poti je hodil v davnih
dneh vélikega upora s svojim očetom. Našel je
kamen, kjer sta bila obstala, da bi se ločila, in je
obljubil očetu, da bo mašnik, in mu je oče prorokoval,
da se bo tudi on puntal. Bridko ganotje je
objelo Štefanu dušo. Odkril se je in molil:

»Mir tvoji duši, moj oče, in njim, ki so prestali
bridko martro in storili težko smrt.«

Trudno so cvrčali škržati v nizkem grmovju.
Temen oblak je visel na severu nad Tolminskim
kotlom.

»Moker bom,« se je vzdramil župnik in začel
hoditi hitreje.

V Ušniku ga je res zajela nevihta. Prevedril je
pod skalo. Nebo se je ubrisalo. Belo je bilo zapadlo
tolminske Peči. Na Čiginju je videl Štefan,
da je bila toča. V Volčah je našel pol vasi pred
župniščem. Ženske so vreščale, moški so kleli.
Bled je stal Matko ob oknu in jih krotil. Ko je
zagledal Štefana, je vzkliknil:

»Štefan, pomagaj mi, ubiti me hočejo!«

Štefan je stopil med ljudi in je vprašal:

»Ali ste nori?«

Ženske so šumele, možje so postali zmernejši.
Strastnoživ pohabljen pritlikavec je vpil:

»Malič, nam je točo naredil.«

Štefan je pokazal na Matkov vrt:

»Čigav je vrt?«

»Njegov!«

»Pa pravite, da je točo naredil! Ali jo bo sebi
najobilneje nasul?« Zrastel je z glasom: »Šemasti
ste! Domov pojdite, da vas Bog, ki je švrknil, ne
udari zares!«

Pohabljenec se je usadil pred župnika:

»Odgnal je ni, pravim. Seveda, kdo bo gledal
na vreme, če ima mlado babo v hiši.«

»Zdaj slišiš sam, Štefan,« je vzkliknil Matko,
»zdaj jih slišiš, kako govore.«

Štefanu je udarila rdečica v čelo, ostro in
okrutno se mu je urezalo ob ustnice:

»Tepec pokvečeni!«

»Vem, kar sem videl,« je ugovarjal pritlikavec.

»Si videl?« je zategnil Štefan porogljivo in po
volčansko. »Ti bom takoj povedal, kaj si videl.«

»Že vem, da ste njegove vrste!«

»Ne veš še,« je vzkipel Štefan in udaril zajedavcu
v obraz in ga vrgel vznak po tleh. Nato je
vrgel žene narazen in zaklical:

»In zdaj mi odpri, Janez Fridericus!«

Deset minut pozneje je bilo mirno pred župniščem.
Matko in Štefan sta si napila. Matko je
bil od srca hvaležen Štefanu. Štefan je ostal resen
in je menil:

»Iz hiše bi jo dal in imel bi mir.«

»Veruj mi, da sem nedolžen,« je vzdihnil
Matko.

»Nepreviden si in trmast,« je menil Štefan in
se kmalu poslovil, ne da bi pregloboko čuvstvoval
z Matkom. Ni človeka ni srečal, ko je stopil na
cesto. Ko pa je krenil mimo zadnje hiše, je stopil
izza vogala pritlikavec in zagrozil polglasno za
njim:

»Čakaj, saj vem, kdo ni tvoj prijatelj in te ne
bo branil.«

Štefan je šel po cesti navzgor v Tolmin, ko ga
je dotekel jezdec na spenjenem konju in razjahal.
Štefan se je ozrl. Mlad, premočen gosposki človek
se mu je odkril in pozdravil:

»Dober večer, gospod župnik.«

Štefan je snel široki klobuk in se začudil:

»Nič ne vem, ali se poznava?«

»Dobro Vas poznam,« je odvrnil jezdec, »videla
sva se že večkrat. Camilo Formentini mi je
ime, moj stric je komisar Vihtelič.«

»Zares!« je vzkliknil župnik. »Vaš stric? Poznam
gospoda! To se reče, samo dobro sem slišal
o njem. Prav res, videl sem tudi Vas, na Kneži ...«

»Da,« je odvrnil Formentini, »stric je bolehen,
nadomestujem ga. Opazili ste gotovo, da se ustavljam
pri knežanskem mitničarju.«

»Nisem vedel.«

Umolknila sta. Bila sta vrhu klanca. Formentini
je pridržal konja. V njegovih kretnjah je bila
neka vihrava živahnost.

»Izvolite z menoj, gospod župnik,« je rekel,
»predstavil Vas bom stricu. Je sicer čudak, toda
ljubezniv.«

»Kakor Vi!« je odvrnil veselo in odkritosrčno
župnik, toda povabilo je odklonil.

»Imam opravke, zelo nujne opravke in bom
pozen.«

»Pa drugič, gospod župnik.«

Lahko se je vzpel na konja, zamahnil s čepico
in pognal okrog vogla.

»Tak si bil ti v njegovih letih, Štefan,« je mislil
župnik veselo. »Glej, in si star postal in ne bi pričakoval,
da pojdeš po Tolminu in boš našel človeka,
ki ga boš vesel.«

Veder je pozvonil pri naddijakonu, da bi mu
izročil spomenico glede dogodka z biričem v cerkvi
zadnjo nedeljo. Kako pa se je začudil, ko je
privihral Foramiti sam v vežo in ga sprejel strogo:

»Kaj delaš, gospod, na Kneži? Ali si zares pogubil
svojo dušo?« S strogo kretnjo je pokazal na
bližnja vrata. Omočen jih je odprl Štefan in vstopil.
Naddijakon za njim.

»Kako je ime tvoji varovanki?« je vprašal
naddijakon.

»Lucija,« je odvrnil župnik. Srce mu je začelo
plati čudne groze.

»Koliko je stara?«

»Dvajset let.«

»Kako živiš ž njo?«

»Kakor oče z lastno hčerjo.«

»Na njena vrata hodiš trkat ponoči.«

Štefanu je udarila rdečica v bledo lice.

»Nedolžen sem!« je zastokal.

»Pričo imam, ki te je videla! Taka je tvoja
nedolžnost?« Izvlekel je pismo in bral:

»Moj birič, ki se je skril v župnišču na Kneži,
je videl župnika, da je trkal —«

»Lopov!« je vzkipel Štefan. »Še mu ni dovolj,
še me ponižuje!« Tresel se je od strasti. Hlastno
je poročal o vsem, kar se je bilo zgodilo zadnje
čase na Kneži. Izvlekel je svojo spomenico, povedal,
da je bil v Gorici in da je nesel pritožbo na
grofa. Potem je govoril o Luciji, o svoji skrbi do
nje, o nameravani njeni možitvi ...

»Dobro,« ga je ustavil naddijakon, »verujem
ti. Toda okruten si bil, crudelis fuisti! Zato ti zapovem:
Iz hiše daj dekle. Takoj jo môži!«

Štefan je sklonil glavo in rekel:

»Prečastiti, storil bom po povelju.«

Spomnil se je bil svoje trdosti z Matkom in
solze spoznanja so mu vrele v grlo.

Vso pot do Kneže je govoril s čudno ginjenostjo
ime svoje mile varovanke in premišljal,
kako ji bo razodel, da se morata ločiti. Tik pred
domačimi vrati je domislil:

»Napisal ji bom, da bo brala. In potem posvatujemo,
Lucija, posvatujemo.«

Nevoljen si je moral otreti solze ...

VII.

Vstopil je v kuhinjo in našel župana z Nežo.
Župan se je dvignil in pozdravil.

»Dobro, Mohor, dobro,« je rekel župnik. »Tu
si. Paziš. Prav je. Ostani. Pogovorila se bova
resne reči. Ali je Peter že zdrav?«

»Tisto malo vbadljaja, kaj bi bilo,« je odvrnil
župan mirno. Vstopila je Lucija. Župnik je postal
čudno nemiren.

»Oh, stric,« je vzkliknila, »koliko smo se bali
za Vas.«

»Pa čemu?« je vprašal hripavo.

»Zaradi biričev,« je dahnila. Župan je menil
mirno: »Smo se namenili včeraj štirje k grofu, pa
so nam pot zastavili pred Tagliatom.«

Župnik se je smejal hripavo.

»Pa ste se jih zbali! Lepi možje!«

Župan je pogledal okoli sebe, kakor bi iskal,
kam naj pljune, in je menil:

»Eden je Mohor in župan. Bogatajev in ključarjev
je več.«

Župnik je stopil k njemu in mu stisnil roko:

»Mohor, meni ne zameri! Pa tudi drugim odpustiva.
Saj je jutri še en dan. Pojdemo jutri in
jaz vas popeljem.«

Nato je odšel v svojo sobo in legel oblečen.
Bil je skrajno izmučen. Čez dobro uro se je dvignil
in naročil po Neži vina. Oživel je in začel moliti
brevir. Ko je domolil, je vzel pero in pisal. Pisal
je Luciji, da bi brala zjutraj, kadar odide on v Tolmin ...
Ko je dopisal in zganil list, mu je bilo, kakor
da je napisal testament. Legel je, pa ni mogel
spati. Davni spomini so vstajali pred njegovo dušo.
Tisti mladi, živahni Tolminec, ki ga je bil srečal,
mu je obudil stare, pozabljene dni. Tudi on je bil
mlad in je jahal konja in sukal rapir, bral Gravinovo
poetiko in se učil madrigalov iz Lamene-je.
Takrat je ljubil prvič in edinič, tako čudno žalostno
in nesrečno, kakor v storiji: Prvo je bral svoje
stihe in je ona sedela ob stari materi. In potem
mu je večkrat stisnila roko. In potem je prišlo
čezenj, da je skril v madrigal njeno ime in je ona
našla skrivnost. In potem ni nič več bral in je izginil
iz mesta, kjer je bila ona, ker ga je klicala
obljuba drugam in se je bil zaobljubil močnejši od
Kandide s temnimi očmi, ker se je bil zaobljubil,
nagubani sušičasti ženici na Kneži, svoji umirajoči
materi, in je bil obljubo potrdil očetu, ko je šel v
bridko smrt pod kip svetega Ignacija na Travniku
v Gorici. Toda še enkrat, samo še enkrat je hotel
videti Kandido s temnimi očmi in je šel skrivaj in
daleč v Čedad. Blizu njenega doma je stopil v taberno.
Glasna pijana družba je bila v gostilni.
Krepil se je tiho in sam zase, ko je vstopila slabotna
starka in je vsa plaha odštela nekaj drobiža
za malo mero vina in se boječa zopet prerila skozi
pivce na ulico. Takrat je bil že vstal, da bi šel za
njo, ker jo je bil spoznal. In je vendar dvomil in
je vprašal gostilničarja, ali jo pozna. Krčmar jo je
poznal in je povedal glasno, da so slišali vsi:

»Donna Antonia, una povera madre.«

Takrat je planil med pivci mlad, razgret dečak
in zaklical:

»Kaj revna? Prav ji je. Bolje bi bila pazila
hčer.«

»Katero hčer?« je vprašal Štefan.

»Njeno hčer,« se je zasmejal objestnež. »Ali
jo želite poznati? Dvoje hiš tu doli na levo. Izvolite!«

V zboru so se smejali pivci.

Štefan je vprašal strahoma, boječe:

»Ali je Kandida bolna?«

Še glasneje je buknil smeh. Objestnež je klical:
»Aegrota! Utique. Babice ji bo treba. Toda
moža! Kje bo dobila moža! Aegrota, utique! Ali
hočete biti Vi njen mož, ali ste samo boter?«

»To vem, da si ti nesramnež,« je vzkliknil Štefan.
Planili so po njem. On je izvil prvemu rapir
in se branil. Stal je v vratih in odbijal njih napade.
Potem je začutil, da je ranjen, in je sunil
besno. In eden med njimi, morda preglasni objestnež,
je zakričal. Takrat je uskočil in bežal divje,
dokler ni obležal v noči v jarku kraj ceste ...

Nemirno se je zganil župnik Štefan na postelji.
Otipal je stari obronek in zaječal:

»Miserere Domine, irae meae et peccatorum
juventutis meae!«

Dolgo je molil in se ni umiril in le omilil je
strah svoje duše in mrmral:

»Še to, še to naj izve o meni grof, da se mi
osveti in me poniža.«

V motne in mrzlične sanje mu je klonila duša
in je zaspal. Petelini so peli jutro. Po dveh urah
je vstal in maševal. Pred cerkvijo je našel do dvajset
fantov in mož in se začudil.

»V Tolmin!« je rekel župan Mohor.

»Zares,« je vzkliknil župnik. »Tudi jaz moram
z vami.«

Stopil je v župnišče in se kmalu vrnil. Bil je
bled, star. Zdelo se je, da je ob senceh osivel. Nasmehnil
se je in zaklical:

»V božjem imenu, pojdimo, možje! ...«

Iz zadnje hiše na Ljubinju, kamor je bil prinesel
povelje, je stopil Anže Rink in zagledal Knežane.

»Jezus Marija,« je doumel po svoje, »na punt
gredo.«

Spoštljivo je pozdravil župnika in se pridružil
mlajšim, ki so šli od zadaj.

»Fantje,« je rekel polglasno, »kaj pa mislite?
Tako smo svoj čas na punt hodili.«

»Kaj res?« je vprašal nekdo.

»Za sveto božje ime,« se je ustrašil Anže še
huje. »Nikarte, ljudje! Med zadnjimi nisem bil
svojčas, pa tega, kar sem doživel, ne bom pozabil
do zadnje ure. Le punta nikar!«

Mladim se je dobro zdelo, da jih smatra za
upornike, pa so se posmehovali:

»Birič si bil, Anže, svoje žive dni, pa ne puntar.«

»Bog mi je priča,« se je razvnel Anže, »najhujši
sem bil. Komaj sem se premagal, da nisem
zapalil rajnemu Fortunatu, ko se je kujal, čeravno
je bil moj prijatelj. Se je kujal zaradi puntarskega
groša. Pa je to takrat pomenilo petelina v streho,
Bog nam grehe odpusti. Devet sto nas je šlo nad
Gorico. In smo jo strahovali z grofi in černidi.
Vriskali smo, ko smo šli. Zato pa smo potem jokali,
ko so nas ugnali. Vas pa je za otroško pest.
Zato pamet! Starih pravic ni več in če jih hrani
vaš fajmošter, mene naj vpraša, povedal mu bom,
koliko so vredne. Bokal vina ne dam zanje.«

»Le z gospodom se pogodita zanje,« so se zabavali.
Uživali so, ko so strmeli začudeni ljudje
za njimi. Korakoma, zavestno so prešli čez most
v Tolmin. Od vrat do vrat se je lovil Anže za njimi
in šepetal tržankam, dekletom in možem:

»V punt gredo! Hudiče bi bil pogovoril in nazaj
v pekel pregovoril. To pa so knežanska trma.
Kdo jih je gospodar?«

Župnik in Knežani so prišli pred grad.

»Počakajte, možje,« je rekel župnik. »Prvo
grem sam.«

Obstali so. Nekdo med njimi je zaklical:

»Možje, grof nas gleda skozi okno!« ...

Stari in mladi grof sta bila v pisarni, ko jima
je naznanil sluga knežanskega župnika. Grof Ivan
Ignacij je zamahnil nevoljen z roko:

»Naj čaka! Toda sprejel ga ne bom.«

Grof Jakob Anton je menil:

»Sprejmi ga. Imela bova zabavo.«

»Če želiš,« je odvrnil Ivan Ignacij, »Povem Ti
pa, da ni zabaven človek.«

»Tem slabše zanj,« se je zasmejal stari grof
in sedel. Mladi je naročil, naj zaslišijo kmete, ki
stoje pred dvorom, in mu sporočijo, čemu so prišli.
Sluga je odšel. Hip pozneje je vstopil župnik Štefan.
Ko je ugledal v naslonjaču starega grofa, se
je nekako zmedel. Ni se ga nadejal in ko ga je zdaj
zagledal po desetih, morda celo po dvanajstih letih
in prav takega, kakor ga je poznal od mladosti, se
je začudil: ali se nič ne stara, ali ne sivi, ali bo
živel do sodnjega dne, galjot, ki ima enajst življenj
na vesti in življenje mojega očeta? V resnici je bil
grof Jakob Anton čudovito ohranjen. Izraz njegovega
marcialičnega lica je bila sveža, ohola okrutnost.
Brke in brado, katero si je strigel po špansko
v okusu leta 1687., ko ga je bil povzdignil cesar
v grofovski stan, je sicer barval, toda lasje so
mu bili še vedno košati in temni. Vlasulje ni nosil
in je bil tudi sicer oblečen staromodno in se zato
tem izraziteje razločeval od sina, ki je bil obrit in
ličen v ozkih hlačah s svilenimi nogavicami, z rdečo
suknjo nad svetlozelenim jopičem. Župnik Štefan
se je spomnil svojih faranov, ki so prišli ž njim,
in je mislil v nekaki bridki objestnosti: Temu-le
staremu so rekli grof Tisihudič, kako neki bodo
krstili mladega? Ali pa so ga že? —

Hladno in rezko je vprašal tedaj mladi:

»Kaj želite?«

»Prišel sem iskat pravice,« je odvrnil župnik,
»za sé in svoje farane.«

»Imam uradnika, ki sodi v mojem imenu, obrnite
se nanj,« je odvrnil še hladneje in pikro grof.
Stari v naslonjaču je kimal z glavo in mrmral pritrjevalne
besede. Župnik je stopil korak naprej in
menil odločno in trmasto:

»Čujem, gospod grof. Obiskal bom Vašega
sodnika. Toda v enem moram govoriti z Vami.«

»Prosim!« je odvrnil mokantno grof.

»Pisali ste gospodu Foramitiju,« je začel župnik
s čudovito gotovostjo, kakor da bere, »da imate
pričo, ki me je zalotila pri nečednem dejanju. Gospod
grof, ali bi mi jo hoteli predstaviti, da ji vrnem
kapo, katero je izgubila ponoči v mojem vinu
in moji kleti!«

»To se bo zgodilo,« je odvrnil naglo grof, »in
kakor sem tega človeka za tatvino, prav tako ga
bom kaznoval, če je pričal neresnico.«

Župnik se je zmedel. Sam vase se je smejal
polglasno stari grof:

»Če je lagal, če je, hahaha!«

»Lagal ni,« je vzkipelo v župniku, »opravljal
je, galjot, in visoka gospoda sta mu verjela in me
naprej obrekla moji cerkveni gosposki! In to, to
je, kar sem mislil povedati!«

Mladi grof je bil stopil k vratom, kakor bi
hotel nekoga pozvati, da naj pripelje obrekljivega
biriča, in se je pri župnikovih besedah zopet obrnil
in rekel ostro:

»Pazite, reverende, in se izražajte dostojno!«

Stari grof je zaklical:

»Hudič pa kmet, pa dostojna! Hahaha!«

Jeguljehladni glas grofa Ivana Ignacija je bil
razgnevil župnika do bridke nervoznosti. Objestni
cinizem starega grofa ga je razljutil do skrajnosti.
Ta hip se mu je vzdignila kakor iz droba še nova
ljutost, strahovita bolečina užaljene njegove ljubezni.
Čutil je živo, kakor da vidi: pljunila sta nanj
in na Lucijo, Luciji med lepe oči v deviško lice.
Neskončno slovesno in uporno obenem je vzkliknil:

»Moja Lucija je čista ko solza!«

Strmel je, kakor zamaknjen naravnost v lice
mlademu grofu in je ostro videl, kako se mu je
obraz razvlekel neprikrito pomilujoče in zasmehljivo.
Prav tisti hip je prasnil grof Jakob Anton
v krohot in se dušil. In iz njegovega smehu je razbral
župnik dvoje, troje strašnih besed:

»Virgo ... utique ... virgo gravata!«

Takrat je župnik izgubil razsodnost in zakričal:

»Podlež!«

Hipoma je postalo tiho v sobi in je bilo slišati
viharno sapo župnikovih grudi. Mladi grof je prebledel.
Stari se je sunkoma zganil v stolu in zažarel
v lice kakor škrlat in vstal in vprašal hripavo:

»Kmet, kaj si rekel?«

»Kmet,« se je porogal kakor v histeriji župnik,
»dobro! Kmet sem. Pa je to moje plemstvo
starejše od Coroninijevega grofovstva!«

»Ne ve, kdo sva,« je zasikal stari grof čudno
mirno in malomarno proti sinu. Kakor udarec je
odvrnil župnik:

»Za Vas vsaj vem, da Vam pravijo grof Tisihudič!«

»Dobro veš,« je vzkliknil grof Jakob Anton,
stopil korak bliže in udaril župniku z vso silo v
obraz. Župnik se je opotekel. Grof Ivan Ignacij
je vzkliknil s tresočim glasom, pomilujoče:

»Moj oče je nagel človek in se je od Vas naučil
tega, kar je storil. Reverende, čemu ste ga
razburili in tepli njegove volčanske podložnike!«

Župnik Štefan si je bil, kakor od sramu, pokril
lice z rokami. Zdaj je spustil roke in rekel:

»Gospod grof! Bog je videl!«

»Ven!« je zavpil grof Jakob Anton. Pena mu
je ležala na ustnicah ...

Župnik je stopil na prosto in se ni začudil, da
ni našel ne župana, ne faranov, ki so bili prišli ž
njim. Če bi mu bili pot zastavili, bi jih ne bil videl.
Ni dvignil ne oči, ne obraza, osramočenega, udarjenega,
ponižanega gnusno in strahotno.

VIII.

Vračal se je na Knežo in ni videl, da je zavil
v krivo smer po poti čez Dobrave. Bil je kakor
pijan motnega čuvstva strašne duševne boli, ki se
mu je prelila, potem ko je bil dohodil pol ure hoda,
v bolestno telesno žejo in je obstal in iskal z očmi
gostilne in je videl, da je sredi grofovskih travnikov
na Dobravah. Videl je tlačane, ki so jih kosili:
dvajset mož v vrsti kakor na stopnicah je zamahovalo
s kosami. Niso gledali nanj. En sam je
brusil koso in snel klobuk in obrisal z zavihanim
rokavom potno lice. Župnik ga je spoznal. Bil je
Ljubinjčan, ki ga je bil svojčas našel ranjenega
pred Podmelcem. Župnik je zaklical:

»Odkdaj sečejo Ljubinjčani Dobrave?«

»Od letos,« je odvrnil Ljubinjčan. Kosci so se
ozrli nanj in na župnika, ki se jim je približal.

»Petdeset let sem star,« je rekel, »pa ne pomnim,
da bi jih bili kdaj prej.« Ljubinjčan je stegnil
roko in pokazal na soseda kosca in rekel:

»Jakob je sedemdeset let star, pa tudi ne
pomni.«

Župnik je zaklical:

»Kaj, tudi starce še silijo v tlako?«

»O, sem vajen in trden,« se je nasmehnil
starec.

»Krivico trpiš!« je vzkliknil župnik ognjeno.
»Ali si vajen? Si vajen kose? Tja bi šel ž njo, tja
gori,« je pokazal proti Tolminu. Kosec se je nasmehnil
in zmajal z glavo.

»Gospod fajmošter, ne pojdem. Naj bo, kakor
je. Do smrti traja!«

Župnik se je sunkoma zavedel svoje strašne
besede in se sramoval. Obrnil se je brez besede
in šel naprej.

»Hudirja!« je zamrmral Ljubinjec in mislil sam
pri sebi: »Takrat ni bil pijan, danes bi prisegel,
da ni trezen.« —

Župnik je stopal hitro, kakor gnan od čudno
viharnega ritma. Kakor je stopal, je bruhal polglasne
besede predse:

»Podleži, nasilni krivičniki! Od same krivice
bolna kri! Ali jo je hudič vsejal na svet, da je ni

zatreti moči in je ni moči ozdraviti? Iz rodu v rod,
iz matere v hčer, sama bolna, krivična kri! Prokleta
kri!«

In še viharneje je stopil:

»Percussisti sacerdotem, govedo, suadente diabolo,
diabole! ¹⁸ Se smeješ? Si vse prej dobro preudaril,
kako me boš za volčanskega grbavca! Se
smeješ? Smej se — — haha — — smej se, grof
Tisihudič, kri od bolne krvi!«

Župnik je krčevito stisnil pest in vzkliknil:

»Štefan! Šleva! Udaril bi bil nazaj!«

Ustrašil se je svoje lastne besede in ga je
vzdramila in umirila:

»Štefan! Hudič te je obsedel. Strašne misli
govoriš.« In ga je obšlo globlje kesanje, kakor
prej pred sedemdesetletnim koscem ... Bil je ob
studencu pod Prapetnom. Sklonil se je nad žleb
in pil v dolgih požirkih. Potem je zajel vode v
dlani in si umil obraz. Bil je mirnejši. Samo globoka
žalost mu je ležala v duši in ni vedel, ali je
žalosten sebe ali tega, kar je bil doživel v Tolminu.

»Peccavi
¹⁹,« je mrmral. Obšla ga je trudnost
in je sedel in naslonil lice med roke. Hipno ga je
obšlo težko in sladko, solze so mu navrele v oči.
Z levico je zajel vode in si jih opral ...

Ko je stopal po strmi stezi ob Senici na Ljubinj,
je zazvonilo v Tolminu poldne. Pod gabrov
grm je zdrknil na kolena in molil.

»... et benedictus fructus ventris Tui ...« ²⁰

Sredi molitve ga je zabolelo, kakor iz drobovja
ven. Domislil se je strašne grofove besede
o Luciji.

»Jezus, Jezus, Jezus,« je klical, boreč se s sovraštvom
v sebi in kroteč je. Molil je s krčevitostjo
človeka, ki umira nasilno. V enem hipu je
mislil pet, deset misli obenem: Kako je mogel reči
grof kaj takega? Ali iz gole zlobe? Ali iz drugih
ust? Pa kdo je mogel zmisliti to strašno o njej?
Grof je niti ne pozna. Stari lopov nemarni! Pa
kdo jo zalezuje? Kdo jo sovraži? Njo? Lucijo?
Njega pač! Tagliat. Ali Tagliat? Tagliat! Strašno
sovraži! Kako me more sovražiti tako? Kako?
Križani Bog, saj je vendar tako jasno, čemu. Ker
sem ga osramotil, nečistnika in grešnika. Bog, Bog!
To mora biti gnusen greh! Strašno mora biti v
duši nečistnika. Samega sebe ga je sram. Pa prideš
in razgališ njegov greh. Tega ne more odpustiti
tak človek, Štefan, Tagliat bi te ubil, tako te
sovraži. Zdaj razumeš! Ne še, Štefan! Tagliat te
ne bi bil ubil, on te je že šel ubijat!

Župnik je planil na noge in zaklical:

»Tagliat! Zdaj se bova pomenila! Videl te nisem,
po sapi sem te poznal. Vrnil mi boš brevir!«

Kakor dvajsetleten se je pognal župnik po
napeti brežini navzgor in govoril sam s seboj:

»Tagliat! Pošast nečedna! Tako govoriš o
moji Luciji? Pljuješ svetnici v oči? Tagliat, ne
pljuvaj! Še je Bog v nebesih in devet korov angelov
ima, da bodo branili ženo in čisto srce.
Tagliat, roke proč od svetnic!« —

V žarkem popoldnevu je zagledal pred seboj
Podmelec in obstal. Hipoma ga je obšla prejšnja
trudnost, tesnost in bojazen. Hotelo se mu je, da
bi sedel, razmislil in se odpočil. »Ne boš sedel!« je
zamrmral in se je vzravnal in stopal odločno mimo
zadnjega ovinka. V sebi je mislil: Stopil bom nenadoma
predenj. Zadremal je, pa ga bom zdramil
in ga bom gospodar, preden se zave. Tagliat, ne
boš utajil! A miren moram biti, to je vse, miren
in odločen.

Sunkoma je odprl v Tagliatovo krčmo! V kot
naslonjen je sedel za mizo mitničar Zucco. Tagliatova
dekla Tina je položila ravno prvo mero vina
predenj in se ozrla in vzkliknila od začudenja. Takrat
je vstopil Tagliat iz kuhinje v ozadju in obstal.
Župnik je stopil naravnost k njemu in rekel
glasno, hitro:

»Gospod Tagliat! Duhovnik sem, rabim brevir.
Vrnite mi ga!«

Pritajen vzklik je ušel dekli, od nosečnosti nakaženo
lice se ji je pokrilo z rdečimi pegami. Tagliat
je omahnil korak nazaj, nem, omočen. Mitničar
se je dvignil od začudenja.

»Moj brevir, gospod Tagliat,« je ponovil
župnik.

Takrat se je Tagliatu obličje prečudno spačilo.
Strašno je sinilo v njegovih očeh. Stegnil je
roko in pokazal proti vratom in rekel strupeno:

»Krava pijana! Tam so vrata! Pa koj!«

Kakor hlapec poslušen in ustrahovan, se je
obrnil župnik in šel molče. Ko je odprl vrata, je
sinulo svetlo v zatohli somrak, in je ugasnilo sunkoma,
ko jih je zaprl.

»Pijanec!« je zasikal Tagliat. Takrat je sedel
Zucco in menil:

»Ti bi bil tak, pa bi te spoštoval človek!«

Kakor da je ugriznjen, se je oglasil Tagliat
burno:

»Ne vem, kdo je podlejši, ali jaz ali ti!«

Neskončno ravnodušno in zasmehljivo je dodal:

»Če si mu prijatelj, čemu si mu hujše storil,
nego jaz, signore Edmondo —«

»Carlo!« je kriknil Zucco. Tagliat se je nasmehnil
in menil:

»Ime je ime! Povedati sem hotel le to, da
dobro vem, kdo je preskrbel varen kotiček Kamilu
Formentiniju, da je mogel zapeljati svojo ljubico.«

»Molči, satan!« je planil mitničar kvišku in
dvignil prazen vrč, in se je zdelo, da ga bo treščil
krčmarju v glavo. Pa ga ni. Nazaj na klop je
omahnil in zaklical:

»Pijače nosi, da bom pijan!«

Tagliat se je zasmejal suho, vzel vrč in ga
vročil dekli. Ni ji pogledal v obraz. Da ji je pogledal,
bi mu bila morda od zaničevanja pljunila
v lice ...

Župnik Štefan je stopil v župnišče. Drobna,
plaha in bleda mu je stopila sestra Neža nasproti.

»Kaj je?« je vprašal.

»Gospod,« je zajecala in dvignila roke proseče.

»Kaj se je zgodilo?« je ponovil vprašanje.

In je zopet ponovila:

»Gospod —«

Takrat je vprašal župnik tiho, skoro šepetaje:

»Povej, Neža! Naj bo karkoli!«

»Lucija je šla,« je zastokala.

»Je šla,« je ponovil brat. »Neža, povej, zakaj
je šla?«

Neža je dvignila svoje otroške, zmedene oči k
njegovemu licu in rekla:

»Gospod župnik, ne vem.«

Župnik je stopil v sobo in je videl odprto
knjigo na mizi in je bral:

»Pu ſti me s’ myrom, sakaj ſim s’ enem drugem
v’ oblubi, v’ kateriga ſim vſa salublena, inu on v’
mene, ti ſi preposnu prishal, inu de bi ſi lih poprej
bil prishal, jeſt bi n’ hotela tebe imeti, da bi ſi lih
bil Rimski Ceſsar, sakaj moj shenin je shlahtnishi,
lepshi ...«

Obšlo ga je neskončno ginjenje in razburjenje
in je hodil gori in doli po sobi in govoril sam pri
sebi:

»Lepa je ta, Tolminka mala! Odkdaj se me
bojiš? Sem pisal, da te bom možil s Petrom. Pa
si se zbala in ušla. Ga nočeš? Dobro! Lepo! Zakon
brez ljubezni je greh. Ali misliš, da bom nevoljen?
Ali sem Holofernes in asirski kralj? Kričim,
seveda kričim. Hudo pa ne mislim. Hudič
rečem, pa mislim polža. Lucija, Tolminka mala!«

Iz kota v kot je hodil in potresal z glavo, ki
je bila od jutra do te ure osivela in so bila lica
upadla in je bil star, slab, zmeden. Vzel je knjigo
v roke in jo odložil, vzel rapir in ga odložil. Stopil
je k omari in jo odmaknil in je segel v slepo okno
in je iskal dolgo. Ko je našel, je bral s solzami v
očeh:

»Gospod Štefan! Po bratu kapucinu sem izvedela,
da ste župnik na Tolminskem. Ne hudujte
se, da Vam pišem. Nikogar nimam na svetu. Moja
mati je umrla, moja hčerka Lucija bo jutri sirota.
Umiram. Gospod Štefan! Usmilite se moje hčerke,
da ne bo njeno življenje tako izgubljeno, kakor je
bilo moje. Za Vaše staro prijateljstvo Vas rotim,
za ljubezen Vaše zadnje pesmi Kandidi, usmilite se
moje hčere. Pridite po Lucijo. Vzemite jo seboj,
odgojite jo pošteno in ko bo dorastla in bo razumela,
ji dajte pismo, ki sem ga priložila. Njenemu
očetu je bilo pisano, namenjeno. Morda ga najde,
morda ga ji najdete Vi. Na Tolminskem živi. Naj
mu odpusti, da jo je zapustil, kakor sem mu jaz
odpustila, da me je prevaril. Gospod Štefan, zbogom!
Nič več me ne boste videli, nič več, nič
več ... Kandida.«

Župnik je zganil pismo in je shranil. S trudnim
telesom je šel v svojo spalnico. In glej, na mizici
je bilo pismo, ki ga je bil napisal Luciji. Neodprto.

»Križani Bog!« je vzkliknil. »Ni brala!«

Oči so se mu začele megliti, strašna slutnja
mu je vstala v duši. Trdo in burno je planil iz svoje
v Lucijino spalnico.

»Če je šla od sebe, je pisala, pisala tisto uro,
ko jaz njej.«

Trudna, mehka zatohlost mu je dahnila nasproti,
vonj njene lepote, njenih las, njene polti,
njene obleke. Neskončna nežnost ga je obšla.

»Lucija!«

Iskal je na mizici, na oknu. Potem je segel pod
vzglavje in je otipal pismo in ga je razgrnil. Ni
bila njena pisava, njen podpis. Bral je slovkovaje,
krčevito:

²¹

Župnika je obšel občutek, kakor da mu je nekdo
nevidni neskončno bolj surovo kakor grof
udaril

v lice in da je rekel nekdo neskončno bolj
bridko besedo kakor Tagliat. Strašna bolečina se
mu je utrgala ob srcu. Lovil je sapo; pismo mu je
zdrknilo iz rok. Ko se je oddahnil, ga je pohodil
srdito, kakor ostudno golazen. Hripavo, ubito je
vzkliknil:

»Loterca!«

Kakor iz omotice se je vzdramil in je slišal
zamolklo šumenje dežja skozi odprto okno in je
videl podrhtevajočo luč daljne bliskavice v somraku
poznega večera. Ni večerjal, ni vedel, kdo
je bil postavil luč predenj na mizo. Brezmiselno je
strmel v knjigo ob sebi in je bral, bral, bral, eno,
vedno eno:

»Nikuli nje ſerze pozhitka nej imelu!«

In je slišal kakor v resnici Lucijin glas in jo
je videl kakor živo. Rahlo sklonjena čita, čita. Svit
lojenke igra v njenem licu. Opojno sladek je mrak
njenih oči, topel je trepet njenih ustnic. Ali razume,
kaj čita? Ali razume, da čita o véliki blodnici?

»Nikuli nje ſerze pozhitka nej imelu!«

Bolestno se je zganil. Z zaspanim glasom je
molila sestra Neža v kuhinji:

»In za našo Lucijo, za siroto, da bi se vrnila!
Oča naš, kir si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje
ime. Pridi k nam Tvoje kraljestvo. Izidi se Tvoja
volja kakor na nebi, tako na zemlji —«

Župnik je odgovoril in zajokal kakor otrok.

Zunaj je šumelo turobno, jesensko žalostno, in
kapljalo enakomerno iz košatih lip. Zdaj zdaj je
potegnilo skozi okno, hladno, vedno hladneje ...

IX.

V tistih urah, ko je bilo župniku Štefanu,
kakor da so mu udarili s kladivom v dušo in mu
je bilo, kakor da mu je srce razklala strašna rana,
ki peče, kakor da gori ves drob, je sedel k svojemu
ljubemu apostolu in je bral:

»Non solum autem, sed et gloriamur in tribulationibus:
scientes quod tribulatio patientiam
operatur: patientia autem probationem, probatio
vero spem, spes autem non confundit.« ²²

Župnik je mrmral, kakor mukoma:

»Tribulatio — patientia — probatio ... spes!«

Mislil je na Lucijo. Od zunaj, gori od Bogataja
je udarjal na njegovo uho polglasen pogovor dveh
mladih ljudi. Župnik je nekako vzporedno poslušal
in mislil. Bogatajeva Tončka je rekla:

»To je grda beseda, Peter! Ne, ne! Lucija ni
bila tiha voda!«

Peter je odgovoril trdo, okorno. Vprašal je:

»Čemu jo braniš?«

Tončka je odgovorila tiho, žalostno, vsa začudena:

»Kaj ne veš?«

Župnik je mislil: Tako je torej! Tagliata, svinjarja,
sem pred ljudmi razkril v njegovi poltenosti
in me sovraži za moj udarec. Kako je neki
šele pri srcu zapeljanemu dekletu, kadar izvejo
ljudje za njen greh. Moj Bog!

Peter je rekel:

»Meni ni bila ne ona in nisi ti odkritosrčna.«

»Peter!« je zaprosila Tončka.

Župnik je mislil: Živina si, tovariš moj Boratelli
na Idriji, ki se hvališ, da jih privezuješ h križu
in zapiraš med mrliške kosti, nesrečnice! Ali
hočeš, da znore, ali hočeš, da poskakajo v vodo,
preden si jih privezal? O, o, o!

Tončka je rekla:

»Peter, moški ste drugačnega srca, kakor
ženske.«

Peter se je hripavo zasmejal. Župnika je
streslo:

Tista steza, tista steza med Prapetnom in Senico.
Tisto strmo pot navzdol je tekla. Za grm se
je skrila, ko me je videla. Slišal sem njena zasopljena
pljuča in nisem vedel. In ko sem bil prešel,
je vstala in je bežala navzdol in je padla s čelom
ob kamen in je jokaje bežala hitreje in šele ob
vodi je postala in lomila z rokami in obupovala
nad svojim telesom. O Jezus, Jezus! In zdaj leži
kdovekje pod skalo v tolmunu in je ne bo nikoli
več nazaj, nikoli več ...

Peter je rekel mehkeje:

»Tončka, morda bom kdaj zvedel, kakšno je
tvoje srce.«

Tončka je skoro kriknila:

»Peter, kaj pa misliš!«

Župnik se je dvignil. Tako torej, je mislil,
tako je. In ta dva tu doli, kakor da ni bilo Lucije
nikoli. Dva, tri tedne bosta še govorila o njej in
potem, potem bosta prišla: fajmošter, okliči naju!
Župnik je začel razburjen hoditi po sobi. Sobota
je bila, deseta zvečer. On pa ni mislil, da je sobota
in bo jutri nedelja in bo stal pred farani in
jih učil. Ni mislil na svoje duše, ki jih je bil on gospodar,
nihče drugi. Še tolminski grof ne ...

Zakasnil se je bil in je stopil deset minut pozneje
na prižnico, odprl knjigo in bral list svetega
Pavla do Galačanov in evangelij svetega Matevža
»na šesti postavi«. Potem je molčal. Potem je
bruhnilo iz njega:

»Kdo ste? Komu služite? Dvema gospodoma
ni mogoče služiti. Ali hudiču ali Bogu. Samo dela
hudičeva so vas! Samo to skrbiš, kaj boš jedla,
kaj boš oblekla. Pa ti povem! Lilije ne žanjejo in
ptice ne sejejo in Bog jih oblači in hrani.«

Kaj govorim? se je vstrašil in je videl nizko
sklonjene glave, potisnjene med suha, ozka pleča.
Kapomaš ²³ jih zmerja, grof jih zmerja in še s prižnice
jih tepemo. Tako so se mu smilili, pa je
vendar karal še nadalje:

»Ali sem tak postal, kakor ubit kravji zvonec,
da me še poslušaš ne več in spiš ob božji besedi?«

Samo plahe, lačno široke oči otrok so strmele
vanj. Možje in žene so sklanjali glave, topi, brezčutni.
Takrat je dokipelo v njem ginjenje in se je
pol rogal, pol jokal:

»Saj vem, kako je. To premišljate, kako da ni
Bog dal letine in ni še hudič vzel kapomašev in
bodo prišli jutri, pojutrnjem po desetino. Haha! Pa
se vprašujete, kako je to na svetu, da sejete in žanjete,
pa nimate nič in ne seje in ne žanje in
spravlja vsak deseti snop.«

Župnik se je nasmehnil. Star dedec, siv ko
ovca, tik pod prižnico je bil od začudenja odprl
brezzoba usta in je prikimovai z glavo. Takrat si
je potegnil župnik z roko preko čela, kakor bi si
brisal pot. Mislil je na starega Ljubinjčana na Dobravah
in je sklenil:

»Ovčice, za dobro vas učim in karam, ne jezite
se! In še to pomislite: do smrti traja vse to,
samo do smrti! ...«

Med mašo je mislil nanje in je molil:

»Moj Bog! Daj jim vsaj eno uro veselja za zvestobo
Tebi in meni! Grof jih pesti s tlako. Tri ure
samo so spali in dremlje se jim, pa se silijo, da bi
me slišali, kadar jih karam. Gospod Bog, bodi jim
dober za zvestobo, za dobro voljo!« —

Po popoldanskem pouku je prišel župan Mohor
in sta sedla za orehovo mizo. Župnik ni gledal
županu v obraz in župan ni gledal župniku v obraz.
Pa sta oba vedela, kaj hočeta govoriti. O grofu.
O Luciji. Župan je rekel:

»Nesrečno dekle!« Sam sebi se je začudil.
Župnik je odvrnil:

»Ni vedela, kaj je storila.«

Njiju oči so se srečale in je tožil župan:

»Prav tako se mi zdi, kakor v tisti noči po
zadnji večerji. Dvanajst jih je bilo pri mizi —
potem pa je ostal sam ...«

»O kom govoriš?« je vprašal Štefan.

Župan se je dvignil in si potegnil z roko čez
lice. Ni se bil obril. Tudi župnik si je potegnil čez
lice. Tudi on se ni bil obril. In se je nasmehnil:

»Lepo spoštujeva praznik in nedeljo.«

Župan se je vznevoljil:

»Kdo bo mislil na britev! — Tako je, če še
ne veste: dvanajstija je proti nama.«

»Pa se ti daš ugnati od dvanajstije, župan?«

»Nisem več,« je povedal Mohor in odšel.

Pol ure kasneje sta prišla k župniku ključarja
in nista sedla. Župnik je rekel:

»Saj vem, čemu sta prišla. Le sedita. Tepli se
ne bomo.«

»Grof ima železno pest,« je nosljal Seljak.

»Krivica je in bo,« je sladkal Bogataj. »Gospod
fajmošter, saj veste, da smo vsi za Vas in smo. Pa
če je Lucifer kar zdivjal. In ta punt nesrečni —«

»Kakšen punt?« je vzkliknil župnik.

»Kakšen punt, noben punt,« je govoril Bogataj,
»saj vsi vemo, kako ste šli v Tolmin. Pa le
žene in žene, da je bil punt in da je bil. In tako
tudi lahko presodite sami, gospod fajmošter, kako
da je ... da nas bo zaprl in da nas bo ustrahoval.
Pa če mu še Mrak iz Klavž pritrjuje, ta Judež, ta
skopuh.«

Župnik se je dvignil.

»Kaj pa hočejo?«

»Mašo v Melcih!« je zanosljal Seljak. Bogataj
je prosil:

»Gospod fajmošter, če je mogoče, da bo Lucifer
sit in bo mir dal.«

»Ali je minilo pet ur, kar sem jih imel za
zveste in trdne?« se je vprašal župnik v mislih.
»To je svet!« Dvignil se je in rekel kratko:

»Dobro.«

Šla sta. Pa nista vedela, kaj sta opravila.

»Tribulatio ... magna venit super me,« ²⁴ je
mrmral župnik. Takrat je zaječala zunaj v kuhinji
ob vratih Neža in padla z obrazom na tla. Župnik
je prihitel, jo vzel na roke in jo nesel v posteljo.
Božajoč ji drgetajoče roke, se je raznežil in je
govoril:

»Neža, sirota. Zopet si ustnice preklala. Revna
božjastnica! Zakaj te Bog tepe? Ali si kdaj
grešila? Za eno prijetno uro in srečno? Ali si jo
imela kdaj? Saj nimaš niti mene, sirota mučena!«

Sklonil se je k njeni roki in jo poljubil. Potem
je pokril svoj obraz z rokami in je vzdihnil:

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!«

Sestra je odprla oči in ni spoznala brata. Tako
star je bil postal, siv in izmučen. Ko pa jo je poklical
po imenu, je vzkliknila plaho, težko, kakor
da se ji je srce preklalo od usmiljenja:

»Štefan!«

Tri dni zatem je potrkal droben in skromen
gosposki človek na vrata župnikove sobe, vstopil,
se vljudno nasmehnil in rekel:

»Gospod župnik! Imenujem se Gregor Vihtelič.«

»Gospod komisar Wichtenstein,« je vzkliknil
Štefan in mu stopil naproti. Vihtelič je dobrodušno
kimal z glavo in stegnil desnico. Štefan mu
jo je stisnil in ga vedel k mizi. Mirno je sedel
Vihtelič. Bil je gozdni komisar, star fant, pošten in
čudak. Cepil je drevje, vse in na vse in je slovel
v rečenici: pojdi k Vihteliču, da te bo cepil! Bil je
otroško pobožen. Imel je svoj stol v cerkvi na Ilovici,
kjer je molil med mašo iz ogromnega brevirja.
Dajal je po liri v cerkveno pušico. Hodil se
je kopat na prosto v Tolminko, kakor zalaški
otroci, hodil je redno vsako jutro pit lačni studenec
pod Prapetno. Rahlo je pokašljeval, imel je
srčno hibo. Vedel je, da bo umrl nenadoma. Zato
je bil pripravljen ob vsaki uri.

»Gospod župnik,« je rekel po kratkem molku,
»prišel sem po opravkih.«

Župnik je prikimal.

»Imam mladega uradnika, svojega sorodnika,«
je pripovedoval Vihtelič mirno. »Je sirota brez
starišev, mlad fant, tjavendan, Kamilo Formentini,
morda ga poznate? Pred nekaj dnevi je izginil iz
Tolmina. Včeraj pa sem prejel pismo od njega, da
je v Čedadu. Ali bi hoteli brati?«

»Pa čemu, pa čemu?« se je čudil in branil
župnik.

»Prosim,« je prožil Vihtelič list in mu je dahnila
v lice živejša rdečica. »Pismo govori o neki
Luciji —«

Župnik je zbledel. List se mu je tresel v roki,
ko je bral. Roka se mu je povesila.

»Gospod župnik,« je skoro prosil Vihtelič.
»Popolnoma nedolžen sem in strašno mi je hudo,
ker sem neroden v takih rečeh. Gospod župnik,
svoje zveličanje, to se pravi svojo častno besedo
Vam dam, da bo fant krivico popravil in vzel Vašo,
Vašo ... sorodnico.«

»Ni sorodnica!« je vzdihnil župnik. »Nezakonska
je.«

Vihtelič je zardel od zadrege in mrmral:

»To se pravi, to se reče, tem bolj nesrečno
bitje. Kamilo jo bo vzel. Pa to opraviva skupaj;
kako se mladi zakonski cepijo, ne znam.«

Prijazen nasmeh mu je vzigral na licu. Župnik
se je sklonil po njegovo roko, kimal krčevito z
glavo, dušil ginjenje in vzkliknil:

»Poštenjak, poštenjak, poštenjak!«

Nato sta sedla in urejevala zadevo in župnik
je pogostil Vihteliča z medom in kruhom in vodo,
ker gost vina ni pil. Ko je odšel in je Neža pospravljala,
je našla pod prtom beneški cekin in se je
ustrašila.

»Spravi,« je rekel brat, »pošten je, kakor iz
moje roke!« In potem je kakor pobesnel od živahnosti.
Zgrabil je sestro za rame in se je zdelo, da
jo bo zavrtel. Pa jo je samo stresel in zaklical:

»Neža, hoj! Naša Lucija je nevesta, ali zdaj
veš?« —

Zaprl se je v svojo sobo in je pisal Luciji in je
bil samega sebe pijan, ker je vedel, kam mu je nasloviti
pismo. Tako je pisal:

»Ali pa kaj misliš, Lucija, kaj je zakrament
svetega zakona? Vem, da misliš, vem, da veš, saj
si bila moja najbolj pridna učenka in veruješ v
Boga, ki je greh obsodil in blagoslovil zakonsko
ljubezen. Saj berem v svojem ljubem apostolu: Honorabile
conubium in omnibus et thorus immaculatus:
Spoštljiv je zakon vselej in neomadeževana
postelja. Bogu sta všečna vir et mulier bene sibi
consentientes — mož in žena, ki se razumeta.
Srečo želim Tebi in Tvojemu ženinu. Diligite Vos!
Ljubita se do groba. Posebno pa učim Tebe, moja
Lucija. Bodi bogaboječa kakor Sara, pobožna
kakor Rebeka, ponižna kakor Ana Tobijeva! Bodi
Sefora modra, Estera dobrotljiva, bodi skromna
kakor Ruta Moabka in trdna ko makabejska
mati. Bodi goreča Judita, Debora, Kananeja in
Tahita!«

»Glejte, glejte! Mala Tolminka je lepa gospa.
Ali bo mala Tolminka pozabila strica? O ne! Mala
Tolminka se bo vrnila in bo stric vprašal: Pa kaj
je najboljše, Tolminka mala? In bo rekla Tolminka
mala: Črešnje, gospod Bog-stric!«

Prestal je od ganotja in si je otrnil solzo,
šibek, tudi od nenadne sreče ves bolan. In še zapisal:

»Kdaj bodo šele črešnje na Tolminskem? Lucija,
šele v jesen gremo. In na Kneži je hladno,
stricu je hladno. Umrl bi, če ne bi upal, spes autem
non confundit!«

Nič več ni mogel pisati. Jokal je tiho sam
vase, a krčeviteje, kakor dete, ki ga je mati nenadoma
odstavila.

X.

Dva dni je ležala Tolminska pod meglami. Iz
jarkov in dolin so se kuhale in ob pobočjih lazov
so se pasle. Deževalo je enakomerno, leno, kakor
za večnost. Pa so vendar rastle vode in šumele v
strugah in se razvezovale v strahovit šum pod
obokanimi mostovi. Povodenj je nesla protje in
brvi. Tretjo noč so sunili vetrovi v doline. Zjutraj
se je dvignila z lazov bela, težka megla in je posijalo
solnce, sveže, novo, kakor pomladnje. Bila
je druga pomlad na Tolminskem, revnejša cvetov,
bogatejša vonjev, trpko zrele sile, vlažne moči.
Takrat je župnik Štefan zadihal na polno, zajel
jutra, kakor s korcem vode iz korita, otresel starost
raz sebe in se razmahnil in je bil stari gospodar in
pastir svojih duš.

Deset mož iz dvanajstije je stalo pred njim in
jih je štel, kakor da jih moli iz litanij:

»Anton, Izaija, Jernej, Jakob, Luka, Matevž,
Matija, Tomaž, Urban in Ambrož! Kaj želite?«

»Mašo v Melcih,« je odgovoril Anton Mrak.

»Ali vsi?« je vprašal Štefan.

Zopet je odgovoril en sam, Mrak iz Klavž:

»Vsi. Zato smo prišli.«

»Ne vidim vseh,« je odvrnil župni. »Samo
enega vidim, ki stoji za Vami. Pa ta tisti nisi niti
ti, Tone iz Klavž, ki si prav tak slamnat dedec,
kakor drugi. Možje, opravili ste.«

»V Tolminu še ne,« je rekel Mrak.

Župnik je pokazal z roko na vrata. Čuti je bilo
samo šum njihovih čižmov z visokimi in nakovanimi
podpetniki. Nekateri so pohrkovali od zadrege.
Matevž je zastal in je vprašal:

»Gospod fajmošter, ali se bomo zares?«

»Za šalo ne!« je odvrnil župnik in obrnil hrbet.

Matevž je rekel zunaj:

»Zamera je na levo, zamera na desno. Hudič
vzemi gospodo! Pojdite, kamor hočete, jaz ne grem,
saj se še pred Bogom v cerkvi ne znam držati,
kakor je prav.«

Štirje so stopili k njemu, Tone Mrak pa je
odšel s petimi v Tolmin. Šli so k grofu. Sprejel jih
je prijazno in jih poučil, naj grejo k naddijakonu in
kako naj govore. Na trgu je rekel Luka, da ne bo
hodil od pismarja do vélikega duhovna in je izginil.
In Jernej in Izaija sta splahnila za njim. Tone,
Urban in Ambrož so šli k Foramitiju. Ko so pozvonili
in jim je prišel odpirat sluga, se je umaknil
še Ambrož. Urban in Mrak sta vstopila. Pa Urban
je bil gluh ...

Župnik Štefan in Mohor sta sedela ob vinu in
se je ogrel Mohor:

»Take šleve, taki hudičevi otročaji!«

»Ne kolni, Mohor!« se je nasmehnil župnik.
»Taki so kot ženske. Te ljubi, pa te muči do
groba.«

Mohor se je nerodno nasmehnil:

»Kako to veste? Saj niste imeli nobene!«

Župnik se je nekam topo zamislil. Ni imel žene
in vendar je vedel, kako boli udarec od ljubljene
roke. Pa je hipoma stresel s sebe žalost in rekel:

»Ali boš skalo klel, če ti je padla z roba na
rame? Bog ve, čemu jo je utrgal in ti jo položil na
rame in ne na sence. In prav tako nas je naredil,
da smo drug drugemu v pokoro in žalost. Pa ti
rečem, morda so boljši od naju, ker ljubijo. Oni ljubijo,
zato se boje. Ali jih boš za njih strah proklinjal?«

»To ste čudno povedali,« je rekel Mohor, ki
ni razumel in je mislil pri sebi: Glej, hudo ga je
pctrlo. Star je postal, tjavendan govori!

Takrat je prišel naddijakonov sel in prinesel
župniku povelje, naj pride drugi dan v Tolmin.
Naddijakon se je odpravljal za jesen in zimo v
Čedad in je hotel še tik pred odhodom urediti
pravdo knežanskega župnika in njegovih faranov.

Naddijakon je sprejel župnika Štefana zanosno,
učeče:

»Ali ni zapisano: Vos, qui spirituales estis, instruite
in spiritu lenitatis?« ²⁵

Štefan je prikimal, ko je slišal goreče besede
svojega ljubljenega apostola Pavla iz hladnih Foramitijevih
ust. Naddijakon je rekel:

»Skromnost, ponižnost je naša moč. Ti, gospod,
pa si kakor najemnik z dolžnikom.«

Štefan se je zganil:

»Prečastiti, zares ne vem, kaj naj bi mi očitala
vest —«

»Vest, vest,« se je vznevoljil naddijakon.
»Rekel sem ti že, da preveč govoriš o svoji vesti.
Ponovim: crudelis es!«

Štefan je sklonil glavo.

»Naročiti ti moram,« je govoril naddijakon,
»da ne razburjaj svojih faranov! Poslušal sem njih
opravičene prošnje in sem odredil, da boš maševal
vsako drugo nedeljo v cerkvi Marijinega oznanjenja —«

»Prečastiti!« ga je prekinil Štefan.

»Poslušaj!« je vzkliknil Foramiti in v mehkem
obrazu mu je sinilo demonično poveljujoče. Strast
je pogledala izza dvorljive krinke in mirne dostojanstvenosti.
»Nisemi grof!«

Župnik je molčal in mu gledal srepo v obraz.

»Ali naj zaradi tvoje trme poslušam grožnje,
da bodo ukratili desetino? Ali naj se zaradi tebe
pravdam s prijatelji reverendorum dominorum?«

»Jaz jamčim za desetino!« je odvrnil Štefan
prikrito pikro in se razvnel. »Toda vdal se ne
bom, raje grem s Kneže. Pa jim dajte kaplana, naj
jim mašuje!«

Foramiti se je umiril in rekel:

»Zelo nagel si, gospod!«

Nato pa se je nenadoma razživel in vzkliknil:

»Rekel si, da želiš kaplana. Priznam, da si
opešal. Izberi si ga, potrdim ti ga.«

Stegnil je s prijetnim nasmehom roko.

Štefan je odhajal in je govoril sam s seboj:

»Da sem star in želim kaplana? Tako nisem
mislil, jeguljasti pismouk! Pa naj bo, naj bo! Prepiral
se ne bom. Naj bo za grehe in za verne duše!«

In čez hip je dostavil:

»In za srečo moje Lucije!« —

Stari grof Jakob Anton in klatež Locatelli sta
sedela ob kameniti mizi pod košato murvo na grofovem
vrtu in Locatelli je zabaval grofa.

»Reverende Allegro! Kaj slišim! Ti si častil
Marta?«

»Častil, visokorodni!«

»Reverendissime! Očividno si se zarekel in si
mislil Bakha.«

»Visokorodni! Verum, verissimumque dixi!
²⁶
Vihtel sem orožje, bil sem se za življenje in smrt.
Saj prav to mi je bilo v nesrečo. Nunquam pateant
portae dignitatum viro bellicoso. Non habeo ordines.« ²⁷

»Ecclesia militans je izgubila biser!« se je porogal
grof.

»Brez kreposti nisem,« je dvoril Locatelli, »in
odkritosrčnost je moja lastnost. Biser nisem sicer,
pa niso niti drugi. Dovolj je slabših od mene. Celo
moj davni nasprotnik, sacerdos ordinatus ²⁸ —«

»Haha! Z duhovnikom si se tepel?«

»Mladostni grehi, visokorodni!«

Klatež je posnemal kakor pravi glumač obnašanje
človeka, ki obžaluje in se kesa. Grof Tisihudič
se je smejal, da so mu nabrekle žile po vratu
in čelu in je vzklikal:

»Reverendus, glumač, cigan, slikar — — hahaha,
hahaha.«

Ko se je umiril, je vprašal:

»Pa kdo je bil tvoj lepi bojni tovariš, kdo?«

»Človek! Rojen iz žene,« je odvrnil klatež.
»Štefan mu je ime!«

»Golja?« je vprašal grof.

»Nikogar nisem izdal,« se je glumaško začudil
klatež. Grof se je zakrohotal zlohotno in hripavo.
Ni še bila ura minila, kar mu je bil dal brati sin
cesarski ukor zaradi tožbe knežanskega župnika.

Grof Ivan Ignacij pa je nekaj ur pozneje zasačil
svojega lepopisca, ko si je izpisoval tajne dokumente
iz njegovega arhiva, ga dal pretepsti in
zapreti. Naslednji dan je prejel pismo od Foramitija,
ki mu je naznanjal, da bo odpotoval. V izbranem
slogu in z galantno floskulo je obžaloval, da mu ni
bilo mogoče posloviti se osebno. Grofu se je raztegnil
obraz od zlosti, čutil je fino naddijakonovo
ironijo, ki ni bil že dolga leta več osebno pri
njem.

»Ljubeznivost za ljubeznivost,« je zamrmral,
sedel in napisal, kar je bil izvedel o župniku Golji.
Potem je pozvonil biriču, naj nese pismo naddijakonu.
Obenem naj mu pelje klateža Locatellija. —

»Kam?« je vprašal klatež biriča.

»Boš že videl, sinček,« je odvrnil ljubeznivi
birič. Posloval je redno med grofom in naddijakonom.

Pred naddijakonovim stanovanjem je vzkliknil
klatež:

»Kaj? K naddijakonu?«

»Kakor so mi naročili, ljubček!«

»Hudič jih vzemi!« je zaklel klatež.

Foramiti je bil pred pol ure odpotoval. Birič
se je vrnil s pismom in klatežem.

»Pošlji ju za njim,« je svetoval stari grof in
mladi je takoj odredil, naj jaha dvoje biričev s klatežem
za naddijakonom.

»Uidem!« je sklenil Locatelli. Poizkusil je, pa
mu ni uspelo. Grozil je biričema, da ju zareče v
žabi. Smejala sta se, da naj sebe, ker žabe ne
bosta lovila.

»Vera peša!« je vzdihnil. Biriča sta gonila proti
Kobaridu.

»Zbogom, prostost!« je vzdihnil klatež. Uveril
se je, da dotečejo naddijakonov voz. Hipoma pa je
postal vedrejši. Začutil je v levem čevlju, da ga
nekaj tišči, in se je spomnil, da nosi v njem prepis
grofove spomenice, one iste, s katero je upal grof
Ivan Ignacij streti z enim mahljajem pravno prepotenco
kanonikov ...

Pet dni pozneje je poklical naddijakon župnika
Štefana v Čedad pod kaznijo takojšnje suspenzije.
Župnik se je odpravil na pot, veder,

vesel. Mislil je na Lucijo in se je nadejal, da jo bo
videl in ji odpustil.

Grofu se je naddijakon zahvalil za klateža in
pismo in je sporočil, da je odredil po tolminskem
kaplanu, naj se najde takoj začasni upravitelj farne
cerkve na Kneži.

Štefan Golja je ugibal na poti in je domislil:

»Neumnosti! Moja vest je čista!«

XI.

V noči med Firminom škofom in Serafinom spoznavalcem, peto noč po odhodu župnika Štefana v Čedad, je opolnoči nenadoma in skrivnostno nekdo potral na vrata mitničarjeve hiše na Kneži. Mitničar Zucco se je bil pred eno uro vrnil od Tagliata, s katerim se je bil v pijanosti sprl, in je ležal v temi na klopi za mizo, oblečen, nemaren, omočen. Zunaj je trkalo vztrajno.

»Mir daj!« je zarenčal Zucco.

»Gospod Zucco, odprite!« je prosilo zunaj.

Mitničar se je dramil in poizkušal vstati. Golcalo se mu je, z nogo je zadel ob mizo in zaklel. Potem je vstal in vprašal:

»Kdo si?«

»Tinica,« je zašepetalo zunaj.

Mitničar je neokretno odprl vrata, ki so pošastno zahreščala v mrak. Tagliatova dekla je smuknila s ceste v mokrotno vežo. Samo rahel dih nečesa sladkega je blažil to smrdljivo vežo, prepojeno animaličnih duhov zanikrnega pijanca: še neugasli vonj belih rož, ki jih je prinesel kdovekdo v to vežo in jih potisnl v vodo, ki se je nabirala v zamašenem lijaku. Hipoma, instiktivno jih je otipala Tinica v temi in poglobila vanje svoj obraz in so se razsule: zadnji spomin skrivne, ukradene sreče, ki sta jo bila vžila v teh prostorih župnikova Lucija in njen ljubček Kamilo ...

»Diabolo,« je mrmral Zucco. »K meni si prišla v vas? Hahaha!«

»Gospod Zucco,« je sopla Tinica burno. »Prišla sem Vas svarit. Tagliat Vas zalezuje. Vse je poizvedel, koliko ste prejeli mitnine v enem letu.«

»Hudič!« je vzkipel mitničar.

»Jutri Vas pojde tožit v Tolmin.«

»Nož dobi v trebuh!«

Dekle je položilo mitničarju roko na rame.

»Gospod Zucco, Tagliat je sam tat. Knežanskega fajmoštra je oropal in tudi Vas.«

»Mene? Kdaj? Sanjaš!«

»Takrat, ko ste obdolžili klateža —«

Mitničar se je zakrohotal:

»Nož v trebuh!«

Tinica je stisnila mitničarju nekako knjigo v roko.

»Denar?« se je začudil mitničar.

»Svete bukve, ki jih je Tagliat vzel knežanskemu. V postelji se jih našla skrite.«

»Pa čemu meni?« se je začudil Zucco.

Skoro veselo je odvrnila:

»Ali ste tako pijani, da ne veste? Ž njim se vendar lahko maščujete Tagliatu. Jutri, ko pojde v Tolmin ...«

»Hudič,« se je zasmejal Zucco. »Ti si pametna! To je boljše kot nož v trebuh. Benissimo, cara, benissimo.«

»Prehitite ga, preden on Vas zatoži,« je učila ona.

Mitničar je mrmraje segel v žep in otipal edin zlat novec in je menil:

»En cekin imam. Pa si ga zaslužila, Tinca!«

»Ne vzamem,« se je branila in odmaknila k vratom.

»Kako ne vzameš, prav ti bo, negodni. In če ti nočeš, naj bo moj dar otroku, ki ga nosiš —«

»Ne vzamem!« je ponovila in šepetnila burno: »Maščujte se.« In še tiše dodala:

»In mene!«

Mitničar je ostal sam. V temi si je umil obraz in se začel preoblačiti praznično in je mrmral:

»Gnoj gnusni! Boš mene tožit hodil? Le daj! Preden boš eno zinil o meni, boš smradil tolminski berlin!« —

Tinica se je vrnila nemotena v Tagliatovo hišo in stopila oprezno v temno kuhinjo. Takrat jo je pograbilo dvoje trdih rok in nekako zlosten glas je sikal:

»Voglariš, dekle, voglariš!«

Tinica je spoznala Tagliatov glas in je uporno molčala. On ji je počel viti levo roko. Vprašal je:

»Kje si bila?«

»Ne veš?« je zategnil in ji vil roko. Zakričala je od bolečine.

»Ne izpustim te, govôri!«

Škrtala je z zobmi od bolečine. Napela je vse sile, da bi se mu izvila. Hripavo se je smejal.

»Ne boš ušla, Tagliatu.«

Zlomljena je zdrknila na kolena in zaječala:

»Pusti me! Ljubčka imam. Pri njem sem bila.«

On je izpustil in se zakrohotal. V žerjavici je vnel trsko in jo zataknil v verigo, ki je visela izpod dimnika nad ognjišče:

»Tako, tako! Nezvesta si! Pa tvoj ljubček mora biti lep fant, da te mara, pa takó. Ali si mene že tako sita?«

Z ironskim nasmehom se ji je bližal in grabil gnusno po njej.

»Preč,« je vzkliknila, »noben kozel ne smrdi tako!«

Strašno mu je blisnilo v obrazu. Po kačje okreten je dvignil roko in ji udaril v obraz. Ona je iztegnila roko kakor v obrambo in ga opraskala po licu. Zaklel je in jo začel suvati v lice, v obraz, v telo. Ječeč se je zgrudila ...

Še pred dnem je obuzdal Tagliat svojo mulo in odjezdil proti Tolminu. Sredi pota med Ljubinjem in Podljubinjem je došel mitničarja. V somraku prvega dne ga je spoznal in mislil:

»Tinica, lagala si! Svarit si šla mitničarja in ne zabavat ljubčka. Tudi to laž mi boš plačala.«

Mitničar se je ozrl. Smeje in vljudno je pozdravil Tagliat:

»Tako zgodnji, signor Zucco! Kakor jaz! Pa vendar ne po istem opravku? V Tolmin?«

»V Tolmin!«

»Jaz tudi, jaz tudi! K oblasti? He, signor amico?«

»Grem snubit!«

»Zares? Diabolo! V Vaših letih? Kolika podjetnost! Sicer prijetna pot! Moja je bolj zoperna! Plačevat grem najemnino, tristošestinosemdeset lir za pol leta. Kaj, težek denar?«

Začel je poganjati mulo in menil:

»Mojega rajnega očeta god je danes. Rad bi bil pri maši. Zato sem zgoden. Vam se ne mudi tako.«

»Nič se ne mudi!« je odvrnil nestrpno mitničar in je v sebi premišjal, ali ne bi bilo boljše, da bi vendar kar takoj skočil k Tagliatu in mu potisnil nož v trebuh.

»Ne maram motiti,« se je rogal Tagliat. »Le skrbno premislite, kako boste postavili snubilne besede, signor amico. Svetujem Vam, da omenite zlasti svoje zlato srce, ki je zvesto in gori z neugasljivim plamenom. Tudi ne pozabite povedati, da Vam ni za denar in da ste najbolj skromen in trezen —«

»Le sam ohrani zase svojo modrost,« je pošla mitničarju njegova potrpežljivost.

»Poslušajte, prijatelj! Želim Vam uspeha. Če bi čas imel, spremil bi Vas, priporočil.«

»Smrad!« je pljunil Zucco.

Molče je pognal Tagliat in je mrmral:

»Tako! Zdaj za trdno vem, da ga je Tinica svarila.«

Obraz se mu je divje spačil. Ali zato, ker ga niso mogle ženske radi duha, ki je udarjal iz njega, ali radi Tinice, ki ga je izdala, ali radi sebe, ki ji je bil pijan zaupal svoje namere s Zuccom? —

Zucco je prišel v Tolmin in se zglasil pri grofovem sodniku. Zdelo se je, da so v Tolminu čakali nanj. Dva biriča sta se dvignila koj ob vratih in se hitro spogledala. Zucco jima je stopil zaupno naproti in rekel:

»Saj vem, da čakata name. Tagliat me je zatožil. Peljita me k sodniku in bosta koj videla, komu je pripravljena luknja.«

Morda sta prikimala, morda se mu je samo zdelo. Za korak pred njima je stopal skozi vežo, čez umazano dvorišče proti trhljivim stopnicam v ozadju dvorišča. Takrat sta mu položila z desne in leve roki na rame in se je ozrl in obstal. Z rahlim sunkom je odletel skozi nizka vrata v tesno in mračno pritlično sobo. Za njim je zarožljal zapah.

»Svojat nevljudna!« se je razjezil in začel mežikati v mraku. Nato je šel k omreženemu oknu. Mehka, ilovnata tla so udušila njegovo stopinjo.

Skozi okno je videl del dvorišča. Od desne proti levi je slišal stopinje. In zdaj je zagledal Tagliata in je zaklical:

»Tagliat, tat! Mojih dvesto lir boš plačal in dvesto lir, ki si jih uropal knežanskemu fajmoštru.«

Videl je, da se je Tagliat sunkoma obrnil in prebledel. Zucco si je začel meti roke in hoditi veder po ječi gori in doli. In potem je stopil k oknu in si segel za jopič in izvlekel brevir knežanskega župnika. Staro, orumenelo pismo je padlo iz knjige. Zucco ga je pobral in je bral:

»Gospodu Edmondu Zucco, ne vem kje.«

Zganil je list in je bral. In čim je bral, so mu začele drhteti roke.

Potem je kriknil divje in presunljivo:

»Proklet sem, proklet sem! Svojo lastno kri sem prodal!« —

Pol ure pozneje je nekdo odmaknil zapah od zunaj in vstopil. In glej! Mitničar Zucco je visel na lastnem jermenu v omrežju okna. Tisti, ki je vstopil, je vzkliknil čudno in nerazumljivo besedo. Čez hip se je zavedel, pristopil in prerezal jermen. Nato je spravil kos jermena, pobral pismo in brevir in bežal iz celice. Zunaj si je potegnil z roko čez čelo. Bilo je potno.

»Saj je lahko,« je zasopel. bil je Anže Rink, in vesel, da si je priboril jermen obešenčev ...

Župnik Štefan je sedel v Čedadu v samostanskem zaporu in čakal, da ga poličejo kanoniki pred svoj tribunal in zaslišijo. Ni se bal, še celo odleglo mu je bilo. Trideset let je nosil v sebi zaprto skrivnost svoje mladosti. Zdaj so bili odkrili njegovo tajnost. Kako? Ugibal je in ni mogel razumeti. Zato je bil vsaj nekaj vznemirjen, radoveden in nestrpen. Nestrpen in nekako ubit je bil tem bolj, ker je prehodil vso pot do Čedada v mislih na Lucijino poroko. »Bog mi bo dal to sladko presenečenje,« je mislil po poti, »bom vstopil in jo bom našel med svati.«
Zato je hodil kakor v svate, in jesen ob njem je šumela v žalostnem bukovju na levi in desni in v mogočnih kostanjih v bregeh in je pela. Njemu je pela same svatovske. Prišel je bil v Čedad in njegovo presenečenje ni bilo sladko ...

Pred dobro uro so zaprli v sosedno sobo nekoga neznanega.

»Jetnik, kakor jaz,« je mislil Štefan. Sojetnik Štefanov je bil očividno vesele narave. Štefan ga je slišal polglasno prepevati prav malo svete pesmi. Takoj nato je slišal, da je začel novi tovariš lomiti pri vratih, ki so ju ločila. Takrat je Štefan vprašal:

»Kdo je tam?«

»Jetnik. In tam?«

»Grešen človek.«

»Pomilujem! Kaj je zagrešil?«

»Abusum ordinationis.« ²⁹

»Hicce abusum ordinis.« ³⁰

V vratih onstran je zaškrtalo. Neznani sosed je rezal v les in rekel:

»Izrezal bom ključavnico, da nama v dveh ne bo dolgčas.«

Štefan je ostrmel. Glas mu je bil znan. Takrat se je oni uprl v vrata in priletel z vso silo sredi v sobo pred Štefana.

»Gospod Jezus,« je vzliknil bled kot stena Štefan. Spoznal je v klatežu Locatelliju objestneža, katerega je bil ranil v boju in ga je prav zaradi tega dejanja poklical Foramiti na odgovor, češ da se je dal nevreden posvetiti.

»Živite?« je vzkliknil, »živite?«

»Živim!« se je smejal Locatelli. Hipoma pa je onemel in se odmaknil.
Spoznal je knežanskega župnika, zaslutil je, čemu je tu. Štefan se mu je bližal. Obraz mu je gorel. Ta hip je ljubil tega človeka, da je še živ in da je prestana bolest njegove duše, tako dolgo mučene v težkem kesu. Klatež ni razumel njegovega veselja in se je umikal in začel klicati:

»Memento casae sanctae! ³¹ Boga so križali, pa je odpustil. Meni pa je hudič držal roko, da sem slučajno pogodil sliko. Hudič je roko vodil in Tagliat me je zapeljal.«

»Prijatelj!« je rekel z mehkim nasmehom Štefan. »Čemu se bojiš?«

Takrat je odprl samostanec vrata in se začudil, ko ju je videl v dveh. Mirno je velel, naj gresta za njim. Pred vrati v zborno sobo kapitljevih kanonikov ju je pridržal in vstopil sam. Stala sta in sta slišala:

»Quidigitur? An duellum an homicidium?« ³²

»Duellum!« ³³

»Ergo deponendus!« ³⁴

»Quaestio est, an sciens recipit ordines an ignorans, quo casu dispensari posset a papa.« ³⁵

»Adducatur!« ³⁶

Samostanec je odprl vrata in sta vstopila.

Golja se je smehljal, klatež je polglasno zaklel. Začuden ga je pogledal samostanec ...

Teden dni pozneje je iskal župnik Golja po Čedadu in je našel tretja vrata na levi od mostu. Stopil je v temotno vežo. Stara ženica je sedela na stopnicah in pletla svitek iz pestrih blagovnih obrezkov. Štefan je povprašal po Luciji. Ženica je dvignila gubasti obraz in odgovorila:

»Lucija ne stanuje več tu.«

»Ali veste, kje zdaj stanuje?«

»Dio santo,« je vzkliknila. »Nikjer ne stanuje. Umrla je!«

Župnik je omahnil in jecljal.

»Lucija, hči Kandide?«

»Umrla je v otroški postelji. V eno rakev so jo položili z otrokom.«

Župnik je vstal in ni vprašal nič več. Ženca je rekla:

»Na smrtni postelji so jo poročili. Srečna je ona. O! Gospod ali daste kaj ubogaime? Za njeno dušo, če ste jo ljubili?«

Župnik se je vzdramil.

»Kdo ste, dobra žena?«

»Sirota! Ubogaime prosim.«

Župnik ji je nasul polno pest drobiža. Ko se je začela zahvaljevati, se je okrenil naglo in odšel.

Kakor omotičen se je poslovil od Lucijinega groba. In je hodil sam vase izgubljen samotno pot na Tolminsko. Jesen je šumela ob njem v žalostnem bukovju. Pela je. Pela je same pogrebne, same pogrebne. On je korakal topo v ritmu svoje ljubezni in bolesti.

»Nikoli nje srce počitka ni imelo; zdaj je našlo mir!« —

Stal je vrh Kolovrata in ni vedel, kje je. Blizu se je kadila kopa in črn ogljar je pozdravil.

»Prijatelj,« je vprašal župnik. »Kje leži Tolmin?«

»Ali so slepi?« se je začudil ogljar in segnil roko. Pokazal je naravnost navzdol v dolino. Takrat je župnik izpregledal in se začudil.

XII.

Sonce je tonilo v Rezijo, Kot je bil popljavljen od zarje. Iz zarje v senco je šel župnik; dolga senca pred njim. V Tolminu je zazvonilo. »Zvoni, zvoni, moji Luciji zvoni,« je mislil župnik. »Lucija, lahko noč!« Razvnel se je v bridki nežnosti: Tri dni bom dal zvoniti in vsak petek bom maševal zanjo. Saj je rada molila. »Lucija, lahko noč!«
In še toplejše mu je bilo. Dokler bo živel, ne bo nihče prestopil njene sobice na Kneži. On sam. Vanjo bo znesel vse njeno, njene rutice in vrvice, njene knjige, njena otroška darila. Vso sobo bo napolnil z rožami, z njenimi rožami, z motnobelimi, bridko dišečimi, kakor biser, ki se je vanj utelesila ženska polt. »Lucija, lahko noč!«

»Pa kaj je dobro, odgovori, Tolminka mala!«

»Žganci in mleko.«

»Pa je še nekaj boljšega!«

»Bolški sir.«

»Pa je še najboljše!«

»Črešnje!«

Župnik ni čutil, da ga oblijajo solze, in se ni slišal, da govori sam s seboj, in ni vedel, kako je truden in sam in žalosten, kako je star in siv. Takrat je dvignil oči in ostrmel. Od Tolmina doli je gonilo dvoje iskrih konj, upreženih v lahek voz. Kakor da stoji v vozu, je krotil konje visokozravnan, od zarje oblit stari grof Jakob Anton. Župnik je obstal sredi ceste. Z rdečim licem in vihrajočimi lasmi je vozil grof v zarjo, zdrav, okruten, lep v marcialični pozi. Čuvstvo mehke ljubezni je prevpila hipoma v župniku pamet, užaljena duša.

»Okruten gospod! Ali bo živel do sodnega dne? Galjot!«

Vse bliže je bil grof. Ostro so se črtale njegove košate obrvi v svežosti umirjene luči. A župnik je stal še vedno sredi ceste, kakor da čaka, kakor da grozi. Grof ga je opazil in zaklical. Kdovekaj. Župnik se je nasmehnil ob misli: »Čakaš, Štefan! Hočeš-li, da te ošine z bičem?«
Zganil se je, da se umakne. Takrat je videl, da so onemu vzbrnele vojke in se zarezale konjem v meso. Grofovo obličje se je spačilo, okamenelo in hipoma je ugasnila moč njegove osebe. Župnik se je prekrižal. Prav pred njim so obstali konji. Tedaj je videl, kar se je bilo zgodilo, in je skočil na voz h grofu, ki ga je bilo prizadelo. Z desnico je pograbil za vajeti, z levico je objel sesedajoče se grofovo telo. Gonil je navzgor proti Tolminu. Sunkoma je izpraševal:

»Gospod grof? Ali me razumete? Ali me poznate? Ali se kesate svojih grehov, svoje trdosrčnosti, svoje oholosti, svojih zločinov? Ali se kesate, da ste udarili posvečenega duhovnika?«

Nerazumljivi zvoki so se trgali grofu iz grla.

Zarja je bila ugasnila. Kakor mehur, poln svetle vode, je visel mesec nad Jelovnikom. Hladno, strupeno je velo od vzhoda ...

Župnik je čakal v grofovi pisarni. Nekdo je zaprl vrata za njim in so pozabili nanj. Poslušal je glasne stopinje vseokrog, čutil je vrvenje in je vedel, da je ura prišla in da stari grof umira.

Morda je že umrl. Nekaka sveta groza se ga je polaščala.

»Kakšna smrt! Kakšno naključje! Vozi v zarjo, v smrt, v tvoje roke! Zdaj pa reci Štefan, da ni pesem naše življenje! Takó strašna pesem, takó čudna pesem, polna tajne groze. Ali jo prvič slišiš to pesem, ali jo nisi že od stare matere? Ali je ne snivaš tisto minuto med molitvijo večerno in spancem vsak večer? Ta strašna, resnična pesem o štirih poslednjih rečeh, Štefan, danes ti je segla v ude in dušo. Glej, kako si šibak! Sedi, da se ne zgrudiš, kakor si se že skoro enkrat v tej sobi.«

Strmel je v luč in v list ob luči in je bral nehote, nevede, da bere. Potem je planil kvišku. Prebral je bil ukor grofu zaradi nasilstev, kakor jih je bil navedel on v svoji pritožbi na cesarja. Sramoval se je. V vratih je zarožljal ključ. Vstopil je sluga in vzkliknil:

»Dio! Ne pravite živi duši, da sem Vas zaprl samega v to sobo!«

V zadregi je zajecljal župnik:

»Verujte mi, ničesar nisem vzel.«

Sluga ga je pospremil do izhodnih vrat v svetlo mesečno noč.

Župnik je šel na Knežo. Veter je suval od vzhoda in se lovil v njegovo vihrajočo suknjo in mu metal krajec širokega tolminskega klobuka na oči. Nad njim so bile zvezde, daleč za Bučenico od kranjske strani je vstajala megla, kakor umazana odeja na nebo in požirala zvezde. Župnik je videl meglo in ga je obšla čudna bolest slovesa. Jesen umira, jutri bo vse to nebo svinčena, mrzla plast žalosti. Veter se bo unesel in tiho bo začelo snežiti. Tako strašna je ta ura, kakor v sanjah včasih, tako brezupna! Tako brezupna, kakor to življenje, ki ga živimo, pol nezavedno, kakor v sanjah in se šele v smrtni uri zavemo, da smo živeli zastonj! Župnik je korakal skozi spavajoče vasi. Neskončna ljubezen, vseusmiljenje ga je obšlo do vseh teh ljudi, ki spijo in še v sanjah živijo svoje težko življenje, že pri rojstvu skaženo, sejano v veter. Zdelo se mu je, da sliši njihove polglasne vzdihe, njihovo trudno dihanje. Spijo, a lica so jim prav tako trudna, kakor čez dan, in otrokom prav tako bolestna, kakor starcem. Postal je in je štel vasi: Prapetno, Ljubinj, Modrej, Most, Modrejce. Povsod ena beda! Ubogi, ubogi ljudje! In se je vprašal: Kaj bi neki rekli? Sredi spanja bi jih vzdramil in jim povedal, da je to noč umrl stari volk. Kaj bi rekli? In si je odgovoril: Kaj si rekel ti, Štefan? Prošlo je. V tej zadnji njegovi uri si mu odpustil in si molil za njegovo dušo. In se je razvnel:

»O, to je dobro, da še moremo odpuščati. Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, odpustiti, dobro!«

In kakor nikoli prej se je vnela v njem čudna misel, čudno spoznanje: Po tem bomo sojeni, kolikor smo krivice odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila. Zato nam je trpljenje, da ga odpuščamo in da se učimo usmiljenja. Pa smo taki, kakor vol, ki se šibe boji. Kako smo otročji! Saj moramo trpeti, zato ker je duša v nas. Kako bo duša srečna, če ni vsega prenesla, če ni spoznala? Ali pa moremo spoznati? Spoznamo, kolikor je božja volja, noben ne more vsega spoznati ...

»Kam mislim,« je vzdihnil župnik. Bil je na Ljubinju. Silneje je pihal veter. Župnik je začel moliti. Neskončna žalost, nekako neutolažljivo domotožje se ga je polastilo. Začutil se je skrajno trudnega in je mislil:

»Kako sem truden. Trudnost je slast! Največja trudnost je smrt. Strašno sladka mora biti! Nič ni življenja, samo zato smo rojeni, da se utrudimo in ležemo trudni, potolaženi. Štefan, nisi nikoli tako mislil, zakaj ni mislil grof Tisihudič, zakaj ne mislijo kmetje? Kako bi to vse drugače živeli! Vsi eden in eden vsi. Ena misel, ena želja, eno telo.
Umira in vé, da umira, in zato ne trpi. Mi vsi pa smo pozabili, da si še nismo doborili življenja! Šli smo vsak svojo stranpot, gremo vsak svojo stranpot. Kam gremo?«

Prečudna fizična bolečina mu je zarezala ob srcu, da je obstal sredi koraka. Omočen, top. Ko se je zavedel, je čutil, da ga je vsega oblil znoj in da se vse v njem trese. Slabost se mu je dvigala iz osrčja.

»Ali je to konec?« je mislil. Zgrudil se je v grivo ob cesti.

»Ali je to smrt?«

Z jecljajočim jezikom je molil.

»Gospod, ne zapusti me v uri groze. Slab sem bil, od rojstva do te ure, in malo sem te ljubil!«

Minilo je. Dvignil se je utrujen do smrti, jasno je slišal udrihanje srčne žile. Nasmehnil se je:

»Vihteličevo bolezen imam! Štefan, tvoja ura je blizu!«

Blizu doma je postal in vzkliknil:

»To je trdno, da se ne boš več pravdal, Štefan.«

Čez hip je pristavil:

»In krčmaril nikoli več!«

In še čez hip:

»Da pa se ne boš prevzel, te bom bičal vsak večer, kakor do zdaj!« —

Potrkal je na župnijska vrata. Mlad duhovnik mu je odprl.

»Vaš kaplan,« gospod župnik! je povedal.

»Bog te mi je poslal,« je odvrnil Štefan, »grešen človek sem!« —

V svoji spalnici je našel župnik Lucijino pismo:

»Stric, odpustite! Stric, zelo sem Vas ljubila. Stric, umiram in sem mirna!«

»In je mirna,« je vzdihnil župnik, nagnil glavo in šepetal:

»In pace, in pace requiescas, Lucia!« ³⁷

Tisto uro je bral naddijakon Foramiti svojim tovarišem kanonikom odgovor na grofovo spomenico, katere grof še ni bil predložil. Bil je to sijajen pravni akt, zadnji veliki čin v pravdi grofa s kapitljem, in vendar obenem čudno komičen slučaj. Toda Foramitijev eleborat je bil krasno delo. Sijajno je narisal uvodoma razvoj vse pravde in nato je pobijal točko za točko grofovo spomenico. Ugotovil je upravičenost klavzule: »salva immunitate ecclesiastica« v razsodbah in ukazih poleg nepotrebne: »salvo iure Caesaris ac imperii«. Dokazal je, da ima kapitelj pravico, soditi v pravdah »mixti fori« in nalagati kazni v denarju do deset goldinarjev. Obširno je utemeljil, da izprašuj duhovske osebe, ki so nujne kot priče v civilnih in kriminalnih pravdah, naddijakon, in da sodijo civilne pravde duhovnikov pred cerkveno sodišče. Goriški poslovnik iz leta 1700 ni veljaven za Tolminsko in Čedad. Grof nima pravice, dostavljati duhovnikom ukaze, četudi bi jih poslal zanje kateri višji urad. Nato je naddijakon navedel vse slučaje, ko je grof kratil kapitlju njegove quasi škofovske pravice, predvsem, da je izključil naddijakona od pregledovanja cerkvenih računov. Sklenil je ironično, da grof toži, češ, da je ljudstvo vsled vizitacijskih stroškov še huje obremenjeno: »Seveda! Saj vsi vemo, da je tekla radi cerkvenih bremen kri in trpela vsa dežela! Ubi veritas!«

Zadnjo ironično opazko je kapitelj »reverendorum dominorum amicorum« odklonil in užalil naddijakona, da je vzkliknil:

»Gospodje! V petdesetih letih boste videli!«

In so res videli. Foramiti je bil zadel. V bodočih petdesetih letih je ugasnila pravda in izgubil je — Čedad ...

XIII.

Zelo zgodaj je vzbudila žena Anžeta Rinka in se je odpravil na pot na Knežo in naprej v štiri fare k župnikom, naj berejo zadušnico za pokojnim grofom Jakobom Antonom. Vse nebo je bilo sivo, dišalo je po snegu. Anže je bil tešč in slabe volje. Zato je zaklel na glas in brez strahu:

»Hudič podkuri grofu za ta mraz in to zgodnjo uro! Še po smrti me goni oznanjat tlako, in še nove vrste tlako, Ti, meni, Bog, odpusti in potrpi z mojo grešno mislijo in biriško obrtjo!«

Ob šestih je prišel Anže do Tagliata. Videl je vrata odprta in droben curek svetlobe iz pivnice na cesto. Zveselil se je:

»Bog mi je vzdramil Tinico na pot! Polič ga zvrnem na mraz in jezo, če mi škodil ne bo na prazna čreva in premražena.«

Vstopil je in zaklical:

»Dobro jutro, ljudje!«

Lojenka na mizi je bila skoroda dogorela. Vrč ob njej je risal ogromno senco čez pol pivnice. Anže je pristopil in prijel vrč. Našel je, da ni prazen. Pokusil je in zacmokal:

»Teknilo bo, četudi ga ni nalil Tagliat meni!«

Pil je in gledal postrani v ozadje proti kuhinji. In je videl, da nekdo leži na pragu med pivnico in kuhinjo. Toliko, da se je oddahnil, je prestal in menil:

»Še enkrat bom potegnil, potem pojdem budit. Hudič, saj nisem tat!«

Izpraznil je posodo do dna in se prijetno pokrepčan stresel.

»Kakšen lep duh ima na tešče,« je menil in stopil trdo proti kuhinji. Toda tisti, ki si je bil tako nerodno postlal, se ni zganil. Anže je stal ob ležečem in je videl, da je moški in je zaklical:

»Čujte in molite!«

In sklonil se je niže in zakričal:

»Vstanite, ura je blizu!«

In še niže se je sklonil in se vznevoljil:

»Klada pijana, krčmarska! Črnine se je nalil in jo izbruhal pod se!«

Svetleje je zaplamtela lojenka. Takrat je sunil Anže kvišku in zakričal:

»Hudič! V krvi leži.«

Planil je po svečo in posvetil. Takrat je videl strahovito razrezano Tagliatovo glavo, tako nazaj obrnjeno, da bi videla čez hrbet. Anžetu je zdrknila luč iz rok. Lasje so se mu naježili. Vino, ki ga je bil popil, se je dvignilo v njem. Nem, poten je planil v jutro ...

Tisto minuto je dotrpela Tagliatova dekla svojo smrtno grozo in sunila nema z lazu pod rob. Medla svetloba je lizala od vzhoda po steni navzdol in okamenela nad grozo v dnu. Tam se je prebudilo polomnjeno žensko telo še enkrat v luč. Umirajoča žena je rodila dete in se pognala z nadčloveško

silo za novorojenim telescem in ga z levico privila k sebi. In je videla mati svoje dete izročeno hladu in mrazu v strašni goloti. Umirajoča žena je zastokala. Iskala je z očmi, krvavimi, blaznimi. In je našla. Našla je čašasto zvit lapuhov list. Troje težkih rosnih kapelj je ležalo v njem. Žena je nagnila list nad mlado bitje in je slovkovala:

»Ti-ni-ca! Krstim te v imenu — Očeta — in Sina — in Svetega Duha!«

Nato je zakričala in začela grebsti s prsti med pesek in lapuh. Tiho, nenadoma je bilo začelo snežiti. Vse gosteje, vse gosteje ...

Takrat je prišel Anže na Knežo in je uganil:

»Tagliat, zdaj veš kaj so ženske! Tagliat, tebe je mesarila ženska.« —

Vso zimo je pokrival sneg nesrečni bitji pod lazom. V zgodnji pomladi se je utrgala zemla z lazu in ju pokopala. Nihče ni vedel za Tiničino rojstvo, nihče ni vedel za njeno smrt.

Župnik Štefan je pokopal Tagliata in dobil brevir nazaj. Takrat je izvedel, da je bil Zucco oče Lucijin. Nekaj ur za tem ga je v drugič popadel srčni krč. Potem je štirinajst dni preživel mirno, sam zase, z žalobnim nasmehom sestri Neži in prijatelju Mohoru. Z Mohorom sta sedela pri mizi in molčala. Neža jima je ogrela vina. Rahla rdečica jima je stopala v lica, mehka trudnost v ude. Ob taki priliki je vprašal župnik:

»Ali ne boš ženil Petra?«

»Pred adventom?« se je začudil Mohor, kakor nevoljen.

»Sem mislil,« je menil župnik — »da ga mara Bogatajeva. Pa ne vem.«

»Se bosta že našla!« je odvrnil Mohor.

V pustu sta se vzela. Za Velikonoč je dobil župnik gosta. Grof Ivan Ignacij se mu je bil prišel osebno zahvalit za njegovo pomoč rajnemu očetu. Našel je župnika starega, skromno nerodnega. On pa je mislil, da je trmasto zaprt, in je odšel nezadovoljen. Na belo nedeljo so našli Vihteliča mrtvega v postelji. Župnik Štefan je šel k pogrebu in se sestal s Kamilom Formentinijem. Segel mu je v roko.

»Bodite srečni!«

»Gospod stric —« je zajecljal mladi mož.

Župnik je prikimal in ponovil:

»Bodite srečni!«

Nato se je obrnil vstran. Nič več se nista videla. Ko se je vrnil na Knežo, se mu je ponovila bolezen. Prestal je. Dočakal je črešnje in pisal nekako otroški v svoj dnevnik:

»Tolminka mala! Črešence, take lepe črešence so na Kneži. Pa najslajše so bridke stricu. Stric je star. Ima še vse zobe, ali srce je staro, boleha. Boleha! Kakor je božja volja, Lucija! Ti in jaz. Veselila sva se sladkosti in bog nama je dal bridkost. Najhujša bridkost je slovo.
Lucija, zakaj ne počivaš na Kneži?«

Potem je bral v svojem »lubem« apostolu Pavlu do Kološanov:

»Brátje, my nenehámo sa vaſs moliti inu proſsiti, de bóte napólneni s’tém ſposnániam Bóshje vólje, u’ vſej duhóvni modrústi inu saſtópnosti: dé hódite vréjdnu, de sovſém Bogú dopádete, in rodoviti bódete, inu góri jemléte u’ vſéh dóbrih déllih, inu ráſtete v’ Boshjim ſposnajniu, inude bóte potèrjeni sovſó mozhjo, po njegovi preſvetli mogózhnosti, ú’ vſem potèrpléjniu inu dólgim sanaſhajniu s’ veſſeljom ...«

Oči so se mu meglile, pa ni ločil, ali od žalosti nad tem, kar je bil doživel od prve nedelje po sveti Trojici preteklega leta, ali od veselja nad tem, kar je bil zapisal njegov ljubi apostol sveti Pavel ...

Podobno ganotje ga je obšlo pri božični polnočnici, ko je vsa cerkev zapela enoglasno, zategnjeno:

Posvetna misel ga je zmotila.

»Bogatajeva poje naprej. Že, že! Pa Lucija bi bolje.«

Zavedel se je svoje razmišljenosti in je vzdihnil v mislih:

»Trikrat te bom udaril, Štefan, za tvojo otroško nepazljivost, preden boš legel v tej sveti božični noči!« —

Ko je bil sam v svoji spalnici, je stopil k razpelu in snel bič in se udaril:

»Pro peccato —«

Tedaj ga je presunila ostra bolečina od srca do temena. Z levico se je lovil za križ na steni. Križ se je snel in padel. In župnik je padel čez križ. Trnje se mu je vtisnilo v čelo in lice, umirajoče ustnice so se vsesale v bledo izmučeno Zveličarjevo telo ...