I.

„Gospod doktor, kako strašno ste dolgočasni!
— Mi li nimate ničesar novega povedati? — Da
me obožavate, da sem najdivnejša vila ob Vrbskem
jezeru, da Vas odmakne že jeden moj pogled v deveto
nebo itd. itd. — oh, doktor, to vem predobro,
saj sem jednake neslanosti čula že neštetokrat, —
in ne samo iz Vaših ust! — Ali pa res ne veste
drugega? — Oh, bože mili, — ta dolg čas!“ —

In zazdehala je glasno ter stegnila obe nogi
krepko od sebe, da se je zazibala vrvena mreža,
v kateri je ležala vznak.
Lepa ni bila gospica Marta, a — kakor pravimo
— interesantna. Bled obrazek z ogljenočrnimi,
širokimi obrvimi, ki so se nad malim, nekoliko
podvihanim noskom skoro zraščale, temnih očij,
malih ust, — život vitek, majhne noge in ozke roke,
— taka je bila Marta.

Včasih je bila igralka, — menda v ogerski
metropoli — a sedaj jej ni tega treba več,
dasi je še mlada. Govorilo se je marsikaj, odkod zavzemlje
one velike svote, katere porablja že skoro pol leta,
stanujoč potratno v najkomfortnejši vili poreški.

Imenovalo se je ime nekega budimpeštanskega bankirja,
zatem ime nekega poljskega grofa, — celo
neki amerikanski žid je bil nazivan Martinim protektorjem. — Gotovega ni vedel nihče; — povedala
ni nikomur ničesar.

Koliko pomladij šteje njeno življenje, — tudi
tega ni vedel živ krst; — morda dvaindvajset,
morebiti petindvajset, mogoče celo sedemindvajset;
— saj je znano, kako umetno in premeteno umejo
ženske posebno pa še igralke, prikrivati svojo
starost!

Pa to nič ne dé! — Resnica je, da je bila
gospica Marta najzanimivejša ženska prikazen ob
slovitem koroškem jezeru v letni sezoni. Živahna
kot veverica, pikantna kot Ticijanova Venera,
pogumna
kot Amazonka, a frivolna kot najslabše plačevana
baletka ...

Jahala je vsakega konja, dirkala za stavo na
biciklju, bila prva veslalka in plavalka kluba „Albatros“
— celo boriti se je bajè znala. — Bila je
središče ondotnega športnega sveta.

Neka menda prirojena eleganca ‚chic‘ v
kretanji, v konverzaciji in toileti sta ji pridobivala
splošno občudovanje in simpatijo.

Marta je smela biti nesramna, rekali so: ‚Ona
je divnodražestna!‘ — smela je klepetati nalik
sraki, rekali so: ‚Ona je amusantna, duhovita! —
Marta umé zabavati družbo briljantno kot nobena
druga!‘ — Njej je bilo dovoljeno hoditi po promenadah
in javnih lokalih v najnedostatnejšem, najdrzovitejšem
krilu, rekali so: ‚To je ukus!‘ — —

Toda gospica Marta se je začela dolgočasiti
in danes je že uprav neznosna. — Moj Bog, kolikokrat
pride človeku neka čudna muha, da mu ne
ugaja nič, da ga ne zanima nič, — da se mu zdi
vse tako pusto, neslano, bedasto!

Danes je odklonila že povabilo petorice najčilejših
husarskih častnikov, ki so jej privedli saboj
tudi iskrega angleškega vranca; — zavrnila istotako
odločno preuljudno povabilo podnačelnika
celovškega bicikliškega društva, da bi se soudeležila
društvenega izleta v St. Vid; — parnika
‚Neptun‘ in ‚Loretto‘ odpeljala sta zopet nazaj lepo
število laskavih gostov, katerih ni marala sprejeti,
— zakaj danes jej pač ne prija ni jeden obraz!

Stotnik K., ki je siloma vdrl v njen boudour
s prekrasnim šopkom tej in kamelij, slišal je toliko
prekrepkih izrazov divje razkačene Marte, da je, ne
vedoč si sicer pomagati, padel pred njo na levo
koleno ter dejal v tresočim glasom nalik golobrademu
gimnazijcu na prvem rendez-vouau s kratko
krilo pripravnikarico: „Gospica, jaz Vas ljubim,
obožujem Vas!“

„Nič — — nočem ničesar slišati, — poznam
Vas; — vùn, tukaj vùn! — Gospod stotnik, obrnite
se in — marš!“

„Grom in strela, sam vrag je šinil danes v
to dražestno opico! Popolnoma je pozabila menda,
da mi je sinoči še obljubila poljub!“ — jezil se je
poparjeni stotnik. — „Izvestno se jej je izneveril
kak posebno priljubljen čestilec! — Hm! — se že
potolaži, in zopet bom njen ‚arkadski princ!“

Odšel je v kazino v jezujitski vojašnici ter z
dvema buteljkama zadušil svojo slabo voljo.

Marta pa je mej tem ležala vznak v lahni,
ohlapni domači haljini na verandi svoje vile v gugalni
mreži, ki je bila privezana mej dvema stebroma.
Pušila je cigareto za cigareto, grbančila
svoje gladko čelo, pretegovala svoje lepe, a tudi
močne ude in — zdehala.

„Gospod doktor, ne bila bi niti Vas sprejela,
če bi bila vedela, da ste tudi Vi takov pustež!“

„Gospica Marta!“

„Se li ni zgodil noben nov škandalček v našem
kopališči? — Jeli došel kak zanimiv tujec, — kak
parček mladih poročencev? — Nič? — Ah, pojdite
še Vi, odkoder ste prišli! Spala bom.“

In prekrižala je pod svojo črnolaso glavico
svoji roki, da sta pala nazaj ohlapna kineška rokava
ter sta se pokazala dva polna bela lakta.

Doktor, vojaški zdravnik Strnad, ki je dotlej
slonel na nizkej zori ob verandinem robu ter pušil
smodke sanjavo zroč preko jezera, po katerem so
švigale ladjice z raznobojnimi zastavicami, ozrl se
je po zadnjih Martinih besedah plašno po njej.

„Domov me podite?! — Kakó ste kruta! —
Saj vender veste, da me osrečuje že Vaša bližina,
— ako vidim vsaj rob Vašega krila, O, le molčite,
spite, — a jaz naj ostanem tukaj! — Naj Vas li
gugljem? — naj Vam zaigram na kitari in zapojem
uspavanko?“

Nobenega odgovora. Vrvena mreža ziblje se
komaj vidno sem ter rja.

Doktor se dvigne raz zofo in pristopi tiho k
mreži.

Tu leži cvetoče žensko bitje v vsem svojem
priprostem, a tem dražestnejšem čaru.

Počasi se je sklonil doktor preko njenega
obrazka, da bi pritisnil nanj vroč poljub, a v istem
hipu se odpro dolge Martine trepalnice in zadene
ga osoren pogled.

„Pfuj! — gospod doktor!“

„Marta, Marta, — kako Vas ljubim!“

Zopet se je sklonil, ljubkujoče objel njeno golo
ramo ter pritisnil na njo svoje trepetajoče ustnice,
in ni jih odmaknil, dokler ni planila pokonci ter
mu iztrgala svoje rame.

„Ti ropar, — Ti okrutnež!“ — vikala je gladeča
z dlanjo boleče mesto. „Tu glejte, kako strašno
poljubljate!“

Skočila je iz mreže ter mu kazala rdeč krog,
vidni odtisek njegovih ustnic. In zopet ga je bliskajočih
očij koketno zmerjala: „Ropar, — silovitež!“

On pa jo je potisnil poleg sebe na zofo, prijel
jo za obe roki ter ju poljubljal ... divje, neutrudno ...

„Dosti, dosti!“ — vzkriknila je končno Marta
smejé se mu puleča iz rok. In ko se ga je rešila,
ovila mu je nakràt obe roki okoli vratu, privila ga
na svoje prsi ter mu pritisnila na usta dolg, dolg
poljub ...

Nato je planila na noge.

„Sedaj pa pojdite, gospod doktor! — To Vam bodi v plačilo za Vašo prijateljstvo, — ne, za Vašo
ljubezen.“

Strnad je zrl molče v njene ogljenočrne oči in
ni se ganil. Bil je bled.

„Takoj pojdite, — sicer ...!“

Ponudila mu je svojo ozko rokico s tistimi
dolgimi, rožnatimi prstki.

„Marta, zopet me odpuščate brez nade, da
bodete kdaj moja, vsa moja? — Ne obljubite mi,
da Vas smem jedini ljubiti?“

Ustnice so mu bolestno trepetale. Ona pa se
mu je zopet približala ter mu z obema rokama
pobožala
lici.

„Ti ubožec!“ — je dejala pomilovalno, na to
pa pritisnila svoje gladko lice k njegovemu, katerega
je obkrožala lepa polna brada. — „Želiš si
ognja, s katerim se do smrti opečeš! Ti veliko dete!
— Tudi jaz Te ljubim danes, — nò, jutri mi boš
morda že zoprn, — saj si ne morem pomagati!
— Izprememba, novost je moj uzor. Soproga, zvesta,
jedino Tebi udana družica skozi celo življenje bi
menda ne mogla biti. Ti pa zaslužiš takega bitja,
katerega si tudi vreden, Ti dobri Janko! — Pozabi,
izbij si misel na mé, — jaz Ti trajne sreče ne morem
dati, ker je sama nimam ...

Ali si mi pa zató vsejedno dober? Dà? — Nò,
reci da, pa roko mi daj kot prijatelj svojej prijateljici,
— tako ... Sedaj pa pojdi, — do svidenja!“

„Do svidenja, Marta! — — —

Večerilo se je; na jasnem nebu se je pokazal
zadnji krajec meseca, užigale so se zvezde in hladen
veter je pihljal preko jezera ter se poigraval z
valovi.

Ondi od brega Poreč, kjer je promenovala
gospoda, začul se je zdaj pa zdaj koketen ženski
smeh, važno govoričenje nadutih kavalirjev in ne prisiljen vik in krik
otrok, ki so se podili za
obroči. — In zopet je popihnil veter od druge
strani ter prinesel iz dalje zvonkljanje govedi, pasoče
se na bližnjem hribu, don večernega zvona,
zatem pa rakordov strastne laške popevke, spremljevane
na glasovirji — in zopet je bilo tiho in
mirno, samo vali so šepetali ...

Iz Poreč proti Celovcu je dričala po sredini
jezera lahka gondola; v njej je sedel dr. Strnad.

„La donna e mobile ...“
tako je pela Marta za odhajajočim doktorjem; še
mu doné po ušesih tisti sentimentalni akordi, ki zadajajo
njegovemu srcu globoke rane.

„Kot list v vetru! — poje ženska, katero
ljubi ... in ona, ki ljubi njega? —

* * *

Ob oknu čedne predmestne hiše v Ljubljani
sedi deklè; — prisodil bi jej osemnajst let. V naročji
jej leži zvezek pisem, v rokah pa drži fotografiško
sliko. Nepremično zrè v to sliko, ki jej
kaže lepega, vitkega moža. Njene kakor spominčice
plave oči upirajo se z nepopisno milino, z neko
ginljivo zamaknjenostjo v njo, okoli ust pa jej igra
ljubk, srečen nasmehljaj.

„Janko, li slutiš kakó Te ljubim? — Tvoja,
večno vsa Tvoja ...“

Takó šepečejo njena usta, ki se hipno približajo
fotografiji ter jo poljubijo ... Nakrát se jej
stemni jasno čelo: „Zakaj takó dolgo molčiš, Janko?
— — Že tri pisma sem Ti pisala, a ne odgovoriš,
in tolažiti se moram s Tvojimi starimi listi! —

Kakó čudna, zmedena ... nekako nervozna so ta
poslednja pisma! — — Moj Bog, tako sem nemirna ...
skrbi me mučijo, dasi ne vem zakaj!
— Si li bolan? — O Bog, ne hoti tega, saj molim
vsak dan k Tebi za svojega miljenca! — Danes
je že deseti dan, da sem brez obvestila ...
in vender si mi obljubil, da mi pišeš vsak
dan!“ —

Solze jej žalijo oči. Hitro vstane, zloži zopet
pisma ter spravi sliko. „Čemu jokam!“ — se nevoljna
vpraša. „Kako sem otroška! Sam mi je pravil,
da je zdrav in trden, da ni bil še nikdar bolan;
— bolan ni! — Sem li v skrbeh radi njegove zvestobe ...
oh, ne, ne ... kako razžaljen bi bil, ko
bi vedel, da se mi je sploh porodila taka misel!

Ne, zaupam mu, saj mi piše vedno, da hrepeni
po uri, ki naju zveže za življenje; — kako bova
srečna!“

Nasloni se tik okna, zapre oči ter se zamisli;
blažen nasmeh se razlije po njenem nežnem obrazku,
saj se vidi že soprogo poleg njega, črnolasega, ponosnega Janka! —
Kako je že dejal, ko jo je poljubil v slovo? — „Samo
še šest mesecev, Rezika,
potem pa ...“ — Oh, potem ... potem ...!

„Rezika, dve pismi!“ — V sobo stopi gospa
dolgega obraza, milo plavih očij in suhljate postave.

„Sedaj boš menda mirna; ej, Ti zaljubljenka!“ —

Smejé jej izroči pismi.

Hlastno odpre Rezika prvo pismo, ki je njegovo
— „Revež, toliko ima opravka ... zdelo se
mi je!“ — dé tiho. Ko pa prečita drugo, prebledi,
krčevito ihtenje jej prodre iz prs in preko sobe
hiteč se z grudi glasno plakaje ob postelji ...

„Moj Bog, kaj se je zgodilo?“ vzklikne gospa
preplašena. „Rezika, dobro moje dete, čuj me in
ne joči!“

A Rezika je ni čula. Glasno plakanje je stresalo njeno telo, ki se je vilo na tleh tik postelje
kot v najhujših krčih. Gospa se je sklenila preko
nje ter objemši jo dvignila. Smrtno bled je bil
hčerkin obraz in okoli ust jej je legla neka tuja
potega, ki jej je podajala izraz obupanke.

Ovivši obe roki okoli materinih ramen, skrila
je svoj objokani obraz na njenih prsih ter ihtela:

„Oh, mamica, mamica! — Zapuščena, ji ozabljena
... druga v njegovem srci, — oh, mamica ...
Umrla bom, umrla ...“

„Doktor Strnad? pozabil ... zapustil Tebe,
svojo javno zaročenko! Saj ni mogoče, ni mogoče!“
— v divji bolesti objela jo je mati in položivši
svojo sivo glavo na njene kodre nenadoma še sama
britko zaihtela.

Tako sta stali in plakali srcé na srci —
mati in hči. S solzami pa se je počasi izgubljala
njuna vznemirjenost in obupnost. Razklenile sta
roki.

„Čitaj!“ — dejala je Rezika ter sedla na
stolec ob oknu; zdelo pa se jej je, da ne more ni
misliti ni čutiti več ...
Mati pa je čitala:

„Draga prijateljica!
Morda ni prav, da Ti pišem, a čutim, da je
sedaj moja dolžnost, obvestiti Te brez prikrivanja
o onem, kar moraš vedeti. Tvoja žalost in bolest
bi bila pozneje gotovo še hujša!

Rezika ne vstraši se preveč; bodi trdna in
ponosna, kakoršna si bila tedaj, ko sva še skupno
obiskovali šolo! Ali boš, dragica? Pa moli k sv.
Devici za moč in tolažbo!

V Porečah ob Vrbskem jezeru, v neki prekrasni
vili — nastanila se je neka bivša igralka Marta
Sch ..., ki meša že več mesecev glave vsemu celovškemu
mlajšemu moštvu. Marta je rafinirana
koketa in ljubiteljica vseh (tudi za žensko nedostojnih)
športov. Tvoj zaročenec je postal tudi
strasten častilec njen in Marta ga baje izmej vse legije svojih
oboževalcev odlikuje najbolje. Uverjena
sem, da ne ljubi doktorja, kakor sploh nobenega,
zakaj ljubezni ta ženščina niti ne more poznati!

Doktor Strnad je njen stalni spremljevalec na
sprehodih, v čolnu, na konju, na biciklju, na lovih,
v koncertih; — povsod in vedno je pri njej.

Moj bratranec, ki je, kot veš, nadporočnik pri
domobrancih, mi je povedal vse to.
Tako torej. — Ravnaj sedaj kot veš in znaš,
a ponižuj se nikar! — —

Zdravstvuj! — Poljublja Te
Minka.

P. S. Še jedenkrat prosim, nikar preveč ne
žaluj! Pozdrav Tvojej g. mamá!“ —

Drugo pismo pa se je glasilo:

„Ljubljena Rezika!

Oprosti, da Ti ne morem več in redneje pisati!
Opravila imam čez glavo, prost nisem nikoli;
celo Tvojih listov nimam časa čitati. Zato oprosti!
— Pozdrav g. mamici in Tebi!

Tvoj Janko“

Globoko je vzdihnila mati — in poljubivši
hčerko na čelo tiho dela: „Ti ubogo, ubogo dete!“

II.

Bilo je nekako pred dvema letoma. — V odlični
ljubljanski rodbini so praznovali zaroko domače
hčerke z nekim profesorjem. Poleg sorodnikov je
bilo povabljenih nekaj najožjih prijateljic in prijateljev
zaročencev. Mej temi je bila tudi doktorica
udova Račičeva z Reziko in tedanji drd. med.
Janko Strnad.

Po obligatni večerji z brezkončnimi nagovori
in proslavljanji zaročencev in njunih roditeljev priredili
so mlajši gostje v salonu improviziran ples.

In tedaj sta se seznanila mladi medicinec in
še mlajša Rezika.

Prvikrat je bila takrat Rezika v večji ptuji
družbi, saj je bila komaj leto dnij doma izven samostana.

Po smrti očetovi, ki je bil okrajni zdravnik
in ki ni zapustil svojcem ničesar razven dobrega
imena, sla je Račičevka po hčerko, da bi se ž njo
tolažila ob nenadomestljivi izgubi. Skromno je živela ob pokojnini,
ob dohodkih male podedovane glavnice
in nekoliko denarjih ostale svoje dote. Vso
svojo ljubezen pa je prenesla na hčerko in sina
Vladka, ki je začel obiskovati realko. Kot razsodna
žena vedela je, da more otrokoma jedino s primerno
izomiko omogočiti v bodočnosti dobro življenje, ličila
je torej Reziko gospodinjstva, navajala jo v šivanji,
kuhi in vsem, česar rabi vrla gospodinja in mati;
sina je pa resno priganjala k učenju.

Ker je bila Rezikina odgoja v samostanu in
doma pobožna in resna, razvili sta se v njej zlasti
dve čednosti, blagosrčna zaupljivost in odkritosrčna
priprostost. Njena duša je bila še otroška, njeno
srce prazno vsake strasti. Dom in cerkev sta bila
torišče njenih mislij in čutov; ugajati Bogu in razveseliti
svojo mamico, to je bila njena jedina želja.

Tudi nocoj bi ne bila prišla v družbo, da jo ni
skoro prisilila srečna zaročenka, njena najboljša prijateljica
izza samostanskih let.

Kakor lilija mej vrtnicami se je pojavila nežna
Rezika mej tovarišicami: tako priprosta, prikupljiva
ni bila nobena. Je li čudno, da jo je opazil tudi
drd. Strnad?

Strnad je bil tak, kakoršna je večina mladeničev
devetnajstega stoletja, ki so iz boljših, imovitih
rodovin. Lehkomiseln in domišljav, površno izobražen,
ki jo pa znal govoriti v visokih, gladkih
frazah o vsem in vsakem, misleč na resnost življenja
le tedaj, kadar je izginila iz žepa zadnja krona.
Narava ga je vrhu tega obdarila še z elegantno
vitko zunanjostjo, črnimi brki in kodri, pa z modrimi
očmi. Nenavadni barvni kontrast las in očij je delal
njegov lepi obraz še posebno zanimiv in prikupljiv.

Svoja mladeniška leta je vžil Strnad na Dunaji
v polni meri; kot vesel in zabaven družabnik
bil je dobrodošel in vabljen povsod, in tako se je
sukal danes v parfumovanem boudoirju živahne udovice,
— naslednji dan je bil eleganten plesorednik
— akademiškega plesu pri Ronacberji, — malo dnij
zatem pa se je sukal sam na kakem najbolj razupitem
kostumnem, kmetiškem balu dunajskih predmestij.
— Povsod je bil „cel mož“ in povsem na
pravem mestu. Življenje je užival — rekel bi — z
veliko žlico; ni si odrekel nobenega užitka ter poznal
vsako zabavo.

Naveličal pa se je nazadnje vsega in postal
torej „pameten“. Posvetil se je izključno svojim
študijam in jih dokončal z dobrim uspehom; le za
končni rigoroz se mu je bilo še praktiško pripraviti,
za kar si je odločil kot najpripravnejše mesto —
ljubljansko bolnico.

Kot profesorjev pobratim prišel je nocoj i on

na večerno zabavo. Kakor po navadi dolgočasil se
je silno v tej filistarski družbi, ironiško se smejal
bahatosti dveh kupcev z debelimi zlatimi verigami
pri ari in z dvema, tremi prstani na vsakem prstu,
— zeval pri pesniški napitnici mladega gospodiča
ter obžaloval prijatelja profesorja, ki je moral s
hvaležnim nasmehljajem poslušati neslanosti različnih
tetk in strijčkov, dočim je sedela tesno tik njega
živahna zaročenka.

Strnad je sedel mej profesorjevo sestrici no, ki
je bila mestna učiteljica in gospo Račičevo.

„Da bi se vender že začel ples!“ — vzdihnila
je nakràt učiteljica polglasno obrnjena k molčečemu
Strnadu.

„Vi rada plešete, gospica?“

„Oh, za življenje rada! Ples je moja najljubša
zabava. ln Vi, gospod doktor?“
„Pred dvema letoma sem plesal veliko, sedaj
pa ne ... naveliča se človek vsega.“

„Oh, moški ste čudaki, — vsi jednaki! Takó
mladi, pa ste naveličani že vsega! Nestalnost, vihravost,
nagla prenasičenost je pač glavna lastnost
moška.“

Strnad se je nasmehnil učiteljičini razgretosti
ter malom imo spregovoril: „In vendar so ti nestalni,
vihravi moški uzor ...“

„Oh, kako grdo, gospod doktor! Tak napad!
— Res žal, da še vedno nimajo ženske takega socijalnega
stališča, da bi bile proste v vsem, da bi
bile jednakopravne i v sklepanji zakona z moškimi!

„Da bi hodile ženske pod okna svojih Ijubčekov
in jih snubile? Ha, ha! To bi bilo istinito
krasno! Torej celo v Ljubljani ima sloviti Bebel
pristašinje; — ej, ne bi slutil!“

„Taki ste vsi! Ako spregovori ženska le besedico
o osamosvoji, o razširjenji pravic zatiranega
ženstva, ki naj bi bila samo igrača moževa, pa
stroj v raznih tovarnah in delalnicah, o, takoj začnete
vpiti: emancipacija, socijalna demokratka! Pa
k am sva zašla od plesu? A vender bodete plesali z
menoj, gospod doktor?“

Pogledala ga je koketno po strani; bila je
sloko dekle bledih, upadlih lic, a prikupljivega
obraza, temnoplavih očij in rmenih las.

„Hm, kako naj Vam od rečem, ko me tako fino,
a vender prav odločno prosite? — Vi ste
zares prikrita emancipovanka! Bojim se vas. A
povejte mi, prosim Vas, kdo je ona-Ie priprosta
blondinka poleg profesorja v tistej beli, do vratu
zapetej obleki in z rokavi prav do zapestnic?“

„Ej, gospod doktor, vender se še niste vsega
naveličali!“ — rogala se je učiteljica. „Torej ona
Vam ugaja? Nimate slabega okusa. Pridna, lepa,
pobožna, zadostno izobražena, pripravna v kuhinji
in za šivalnim strojem ... prav primerna gospodinja
baš za Vas zdravnika!“

„A prosim Vas, gospica, zakaj baš za-me?!“
— smejal se je Strnad.

„Ker kot dunajski razvajenec pač niste imeli
še prilike občevati s tako nedolžno, tako nepokvarjeno
devo, kot je gospica Rezika Račičeva, hčerka
pokojnega zdravnika.“

Nagnila se je naprej in poklicala doktorico,
ki je kramljala s svojim postarnim sosedom, magistratnim
uradnikom.

„Gospa Račičeva, doktor Strnad se želi seznaniti
z gospico Reziko!“

Živahna učiteljica se je poredno nasmejala ter
popustila Strnada doktorici. Tu je naznanil profesor,
da mogó mlajši gostje v sosednjem salonu improvizirati
ples, ako jim drago, na kar je mladina seveda
mej glasnim odobravanjem odšla od mize na
zabavo.

Tudi Račičevka se je dvignila ter se napotila
v salon; spremljal jo je Strnad.

Nasproti jima je pritekla Rezika. „Mamica,
ali smem plesati? — Zardela je videč, da ima
mati spremljevalca.

„Rezika, moja hči,“ predstavila jo je doktorju.

„Gospa mamá pač dovoli, da Vas poprosim
za prvi ples, gospica?“ — odgovoril je Strnad naglo
na njeno prejšnjo prošnjo. Račičevka je prikimala
smeje se.

„Baš sem zalotila gospico učiteljico in gospoda
Strnada, ko sta se opravljala,“ je dejala
na to.

„Nikar, gospa, črniti me pri gospici hčerki!“
prosil je galantni Strnad. „Gospica učiteljica mi je
mogla povedati o Vas same laskavosti.“

„Ste li pričakovali kaj drugega!“ — zavrnila
ga je Rezika z lahno koketnostjo. „Sicer so pa
nazori različni o pojmu ‚laskavost‘. Kar se zdi
jednemu hvalevredno, kot priprosto, naravno, zdi
se drugemu ‚najivno, neumno‘; kar je Vam ‚prav
dobro, prelepo‘, je morda meni ‚komaj zadostno,
zoprno‘.“

„Torej se bojite, da so bile učiteljičine ‚laskavosti‘
za Vas morda celo nepovoljna sodba“!“

„Morda. — Ne prašam Vas po njih, ker menim,
da si skušaj pridobiti vsak pametnik o vsaki
stvari lastno sodbo! Gospod doktor, ne poznam
Vašega značaja, niti Vaših nazorov in uzorov, in
nespametna, neprevidna bi bila, ako bi komu
verjela, ki bi mi rekel: „Doktor Strnad je popoln
mož!“ — ali pa celo: „Doktor Strnad je lopov!“

„A Rezika!“ — vzkliknila je doktorica pri
zadnji hčerkini besedi meneč, da bo Strnad užaljen.
„Vidi se Ti, da si danes prvič v tuji ...“

„Nikakor, milostiva!“ — branil je Strnad
Reziko, kateremu je odločna in odkritosrčna govorica
Rezikina ugajala izredno. „Popolnoma se zlagam
z izjavo gospice hčerke. Vsakdo proučavaj po
možnosti vse sam, da si more vstvariti lastno, nezavisno
sodbo! Tako je prav. Veseli me le, da čujem
iz tako lepih ust tako nenadno odkritosrčne
besede.“

„Gospod doktor, ste pač vajeni poslušati iz
ženskih ust je gladkoopiljene fraze in le časih ljubeznivo
prikrito resnico! — Hm, glejte, moj oče in
mati sta me naučila govoriti vsikdar naravnost,
brez prikrivanja lice v lice!“

„Gospica, uverjam Vas, da sem in bodem
Vam le hvaležen, ako ostanete i napram meni vedno
taka. Priznavam, da sem privajen po svojem velikoletnem
občevanji v najrazličnejših krogih dunajskih
skoro samo galantnih fraz in ljubeznivih komplimentov,
kakor ste dejali sami, a v istini Ijubim
resnico in priprostost.“

„Torej sprava!“ — je dejala posredujoča
doktorica.

V tem hipu je zadonel po salonu valček in
Strnad je odvedel Reziko na ples. In plesal je neumorno
cel večer z Reziko, z učiteljico in z vsemi
gospicami tako srečen in dobre volje kot pred leti
v Ronscherjevi dvorani.

Največ pa je kramljal z Reziko.

Dasi komaj dobro odrasla kratkim krilcem,
imela je Rezika vender že dosti trezne misli o svetu
in življenji; odločno je zavračala vsako laskanje in
konvencijonelno hvalisanje kot smešno in pametnika
nedostojno laž ter povdarjala skromno, a resno
povsod potrebo naravnosti in odkritosrčnosti. Zaman
je skušal doktorand obuditi i v njej žilo nečimernosti
in koketnosti, zaman jo je napeljeval celo na
sklizko pot opravljanja in samohvale, na kateri
navadno, a vender le nehoté izdadó ženske svoj
pravi značaj. Ostala je trdna, kakor je neomajna
bila podlaga njeno dobre, pametne odgoje ...

Ko je bila zabava pri koncu ter so se razšli
gostje, povabil je Strnad dami v svoj voz ter ju
peljal do njihovega doma. Ta ljubeznivost doktorandova,
ki pa nikakor ni bila usiljiva, ugajala je
gospej izredno ter ga jej prikupila še bolj. Povabila
ga je na poset.

Ni čudno, da je postal Strnad v Račičevi
rodbini kmalu stalen gost. S kakimi nameni je
hodil v to rodbino, ne vem, — vem pa, da je na
pravila nanj velik utis solidnost te obitelji, ki je
bila v tolikem nasprotji z rafiniranostjo, z navidezno
fineso, a istinito podlostjo dunajskih znanih mu
rodbin.

Zahajal je tjà skoro vsaki dan, kramljal z
gospo o tem in onem, kar mu je bilo tem lažje,
ker je bila izobražena in skušena žena; igral čveteroročno
na glasovirju z Reziko, spremljal jo pri
njenih samospevih, ali pa popeval sam slovenska
narodne pesni in poskočne dunajske kuplete ter si
brenkal na kitari, — potem je prisedel k Vladku
ter mu pomagal pri izdelovanji nalog; — sploh, bil
je kmalu kakor domač. Neprisiljenost njegovega
občevanja združila jih je še tesneje in simpatija je
rasla na obeh straneh: gospej je bit duhovit družabnik,
Reziki zabaven prijatelj, Vladku pa prijazen
učitelj.

Čudom je spoznal skoro Strnad, da je mirno,
priprosto življenje in ljubeznivost Račičevih izvršila
v par tednih na njem velikansko spremembo; pozabil
je na vse svoje prejšnje razdevajoče strasti,
zadobil je neko duševno harmonijo ter se polagoma
popolnoma iznebil svojega pesimizma in cinizma,
ki je bil le sad nezdrave okolice in prenasičenja.
Čutil je, da je zopet pristopen blagim čutom in
vzvišenim mislim; zopet so se mu porodili jasni
uzori, katere je nekdaj kot frivolen blaziranec zasmehoval
in tudi zatiral.

Opazujé, kako skromno, a vender kako zadovoljno
živé ti dobri ljudje, videč, kako zelo se ljubijo
mej saboj, kako dele skrb in radost, kako so brez
sebičnosti in zavisti, — občudujoč njihovo vodno
jasno čelo, veselo srce in tiho srečo, zaželel je i
sebi takega zadovoljstva in blaženosti ...

In kar čez noč se je zavedel, da ljubi, kakor
še ni ljubil nikdar — s čistim, svetim ognjem, —
da mu more le Hezika vstvariti ono srečo, po kateri
hrepeni kot mož že dolgo ...

Ko pa je povedal Reziki, da jo ljubi ter da
jo izprosi pri materi, ako se mu sama ne odreka,
tedaj se je zgodilo, česar ni pričakoval.

Mej solzami se smehljajoč skrila je svoj obrazek
na njegovih prsih šepetajoča: „Ljubim Te, odkar
Te poznam!“

Radosten jo je poljubil Strnad in peljal k
materi. —

In od tistega dne so se začeli za mlada zaročenca
dnevi največje sreče.

Kakor čolnič brez krmila je bilo prejšnje
Strnadovo življenje; živel je samo zabavi in svojim
počutkom, brez višjih vzorov, trudeč se jedino za
dosego dostojnega socijalnega stališča in preganjajoč
puščobo svojega nerednega žitka. Dočim so ga obiskali
prej često trenutki, ko ga ni veselila in zanimala
nobena stvar več, ko je občutil v svoji notranjščini
nekak kaos, v srci sušo, — oživela mu
je sedaj zopet kri, vzbudile se v njem vse življenjske
moči, — in radosten bi peval sedaj s ptiči
v logu in skakal z otroci po trati ...

In Rezika? — Iz tihe grlice postala je živahna, neugnana
veverka, ki se je smejala, vriskala
in plesala ves božji dan, vsa življenje in blaženstvo.
Kakor hrast bršljanu pojavil se je v njenem žitji
Strnad in ona se ga je oklenila z vso silo svojih
čutov, z vso gorkoto svojega čistega srca. Njegova
izobraženost, moško dozorela mirnost v vedenji,
njegova lepa zunanjost bile so vezi, ki so jo tesneje
in tesneje privezovale na tega lepega, ljubljenega
moža.

Z navdušenjem se je lotil Strnad priprave za
končni izpit ter ga napravil z najboljšim izidom.
Potem pa je bil promoviran doktorjem vsega zdravilstva.

Žal, da je moral kot medicinec takoj odslužiti
še drugo polovico svojega vojaškega leta, sicer bi
se bil poročil takoj. Pokojni oče je zapustil veliko
imetja svojim trem sinovom, s katerim je gospodaril
sedaj srednji brat ekonom, dočim je najstarejši
služil kot nadporočnik pri nekem Ogerskem
polku v Pešti. Lahko bi bil dobil takoj svoj delež,
da si ustanovi lepo eksistenco celo na Dunaju, tako
pa je moral odriniti v Celovec k svojemu polku.

„Piši mi vsaki dan, da veš ... vse me zanima,
kaj počneš, k am boš zahajal, s kom boš občeval,
vse, vse! Ali boš?“ — prosila ga je solznih očij,
ko se je poslavljala od njega v čakalnici južnega
kolodvora, kamor ga je bila spremila z materjo.

„Bom, obljubljam Ti, Rezika. Niti trenotka
ne pozabim na Te. — Samó šest mesecev le potrpiva!“

Zunaj je zapel zvonec, še jedenkrat in poslednjič
je poljubil svojo nežno zaročenko na rubinski ustnici in solz
polni očesci, poljubil doktorici roko in — odvedel ga je vlak.

Na peronu je stala Rezika z materjo in mahala
z robcem v zadnji pozdrav svojemu miljencu,
solze pa so jej šiloma vrele preko bledih lic; srce
jej je bílo tako tesnobno in duša jej je obupavala,
kakor da bi bila izgubila baš vse, vse ...

III.

Bilo je že po polnoči.

Sama sva sedela v celovški kavarni. V štirinajstih
dneh svojega bivanja v koroški metropoli
vžila in ogledala sva vse, kar naju je moglo vsaj malo
zanimati. Družbe nisva imela, niti je nisva iskala;
častniška družba s tistimi neslanimi pogovori nama
ni ugajala, zato sva se jej po možnosti odtegovala
ter bila navezana le bolj drug na drugega. Ob nedeljah
in praznikih na Vrbsko jezero, v židovskonemško
kolonijo Poreče, na Otok ali pa k knežjemu
stolcu sredi Gospesvetskega polja, — to so bili
najini izleti.

Navadno pa sva sedela pri časnikih v kavarni,
razgovarjala se, pila kavo in pušila časih pozno v
noč. Saj trudna nisva bila in najina služba v vojaški
bolnici je bila zelo lahka.

Tako tudi nocoj. Prebravša večino časnikov
tudi slovenski dnevnik je bil mej njimi —
kramljala sva zopet o važnem in nevažnem, o Ircih,
Srbih, o anarhistih in klerikalizma, vse vprek. Končno pa je pričel govor tudi o zasobnih rečeh.
Strnad mi je pravil o načrtih svojega bodočega
zdravniškega delovanja, o svojem bratu nadporočniku,
ki mu je baš danes pisal, da je zopet pobil
v dvoboju nekega zagrizenega Madjara, zatem o
svoji zaročenki, o svoji poroki ter o svoji preveliki
sreči, katero vživa v ljubavi do te nežne, blage,
udane golobice.

Z demostensko zgovornostjo mi je slikal njen
lepi značaj, odkritosrčno narav, opisoval vse njene
čednosti ... saj zaljubljenec ne prehvali nikdar svojega
uzora dovolj temeljito!

„Ne moreš si misliti, koliko sem pridobil s to
ljubeznijo!“ — mi je pravil. „Vsa moja notranjščina
se mi je ublažila, oplemenitila; — postal sem tako
miren, sočuten, dočim sem bil prej tako nezbran,
hladen in sebičen.“

„ln si li preverjen o neomahljivosti svoje
zvestobe? — usodil sem se ga vprašati.

„Popolnoma. Nobene ženske ne vidim, za nobeno
se ni malo ne zanimam; zdi se mi, da sem
odmrl za ves ostali svet, zakaj vse moje misli,
moji čuti in strasti strinjajo se le v njej, moji
dobri Reziki!“

„Čudovito si se spremenil. Ko sva bila še na
Dunaju ...“

„Veruj mi, da nisem bil tedaj v istini nikoli srečen!
A sedaj je moja jedina želja še, da si
ustanovim čim lepše in ugodnejše domače ognjišče,
kjer bom osrečeval in osrečevan v tihem rodbinskem
krogu.“

V tem trenotku je prihrumela v kavarno
družba že precej razvnetih častnikov raznih regimentov
in šarž. Prihiteli so k nama; nekateri so
bili nama že znani, drugi so se predstavljali, pa že
klicali tarok karte.

Samo jeden, vitek gospodič postal je za trenotje
kakor neodločen mej vrati, a samo za hip,
takoj na to je bil pri naši mizi, kjer so mu tovariši
uslužno prepuščali najugodnejše mesto.

„Mon Dieu,“ — je vzkliknil — „s tema gospodoma
se še ne poznamo. Privatist Sch ...“
Predstavila sva se. — Zapazil sem pa takoj,
kako je uprl vitki gospodič začudeno svoje oči v
lepi obraz mojega prijatelja, kako je švignil njegov
pogled parkrat gori in doli po njegovi elegantni postavi,
ki je bila v tesni uniformi z dvovrstnimi
gumbi še simpatičnejša.

„Gospod doktor, igrate biljard? — Jedno
partijo!“

Strnad je prikimal in šla sta po svoje kêje,
on in ona, k i je bila samo sedaj privatist Sch ...,
sicer pa Marta Sch ...

Strmela sva oba, a molčala, ker se je i ostala

družba vedla, kakor bi jej bil ta njen nastop že
znan in navaden.

Družba častniška je zasedla dve igralni mizi
deloma k taroku, deloma k šahu; kot nasprotnik
vsake igre ostal sem sam ter opazoval igralce.

Marta, katero sva že parkrat videla na konji
ali biciklju v družbi različnih gospodov, bila je nama
že precej časa znana po obrazu in po govorici.
Slišala sva zlasti v oficirski menaži marsikaj o njej.
Sešla sva se pa ž njo osebno nocoj v prvič.

Oblečena je bila prav drzno, originalno: nekaka
ruska moška obleka s tesnim, dolgim jopičem,
s širokimi dokolenskimi pantaloni in visokimi lakiranimi
črevlji; na prsih pod vratom je imela veliko
zavosljano kravato temne barve, na glavi pa okroglo
čepico, koketno pomaknjeno na desno uhó, katere
ni odložila tudi pri igri. Barva baržunaste obleke
je bila rujava.

Gracijozno se je kretala mej vso igro; lahnih
korakov je tekala sedaj na to, sedaj na ono stran,
legla na rob mantinela ali pa spretno suvala kroglo
za svojim hrbtom.

Vihteča svoj kej, je z neko rafinirano koketnostjo,
kateri pa je znala nadeti značaj priprotosti,
razvijala vse čare svojega života. Njeno
živahno črno oko pa je časih zažarelo, kakor se o
poletnih večerih pobliskava nad gorami iz elektrike
polnih oblakov.

Strnad je ostal, vsaj navidezno, popolnoma
hladen in miren; zdelo se mi je celo, da je nevoljen
in da mu le šiloma prihajajo iz ust redke laskave
besede. A kadar ga je naglo, z odprtim očesom
pogledala, tedaj je hipno pobledel in vztrepetal.

Dasi je sicer veljal za dobrega biljardista, vender
je igral nocoj zelo slabo, morda iz galantnosti,
ali pa mu je v resnici izginila poleg Marte iz rok
vsaka gotovost.

Marta pa se je zvonko smejala in porogljivo
so se jej vsikdar zakrožile bujne ustnice, kadar se
je oglasil stotnik K., ki se je bil naveličal kibicirat
pri kartačih in šabistih, s hreščečim glasom: „Hej,
krasno! — Elegantna buzara je bila to!“

Stotnik, ki je popil v naglici pet konjakov,
se je že komaj vzdrževal na nogah; stekleno je
gledal in se topo smejal butajoč s sabljo ob tla ter
kričal in hreščal kakor sita doga v jeseni.

Prisedel je k meni ter govoričil: „Ej, to Vam je ženska,
da bi se hotel za njo tri dni mrcvariti
na dnu pekla! — Poglejte jo, divna, kaj? — In
močna Vam je, ta igralka ... tu, švrk! — in dobil
sem jo po črepinji, da sem menil, da igra godba
paradni marš; — kvarta, elegantna, visoka kvarta,
pobila bi me bila kot vola, da jej nisem vsaj
s sabljinim koncem odbil vdarca!“

In zopet je zahreščal: „Izvrstno, divno, — to
je bila kvarta, to!“ — Potem pa je nadaljeval:
„Bili smo že v hotelu ... ej, pili smo trojno vino,
— pa le poglejte, igra Vam, kot bi bila baš vstala
iz pernic ... brez sledu! — Divna ženska to, a nevarna
kot nabita puška. Moj Bog ...!“

Menda se je nečesa spomnil; vstal je, stopical
k blagajničarki in zapored spil še dva konjaka.

Marta in Strnad, k i je partijo zgubil, sta končala.

„Steklenico šampanjca!“ — ukazala je Marta
ter prisedla k mojej mizi. Tudi stotnik K. se je
približal; sedaj pa je že trobil samo: „Ho, ho ...!“

Častniki pri taroku in šahu so postali zelo
glasni in prepirljivi. Prižgali smo si cigarete ter pili.

„Gospoda doktorja, nadejam se, da me tudi
kmalu posetita v mojej vili“, — je dejala buršikozno.

„Čast nama bode, gospica!“ — odgovoril sem
za oba. „Pridruživa se o prvi priliki ...“

„Gospod doktor, ali jahate?“

„Jaham“, — odgovoril je Strnad.

„In Vi?“

„Ne“, — sem odgovoril.

„Škoda. A vozite se pač na biciklju?“

„Tudi ne, a prijatelj se vozi ...“

„Oh, to je lepo! Delali bomo skupno izlete!“

„Čast mi bode!“ — odvrnil je Strnad, a videlo
se mu je, da mu je nevšečno to povabilo, ter
da nekako zavida mene, ki ne znam ničesar.

„Pa gotovo pridita, gospoda!“ — je dejala,
potem pa pristavila: „Izvestno me obsojata radi moje
obleke in mojega nastopa ob tej uri ... toda obljubila
sem storiti to gospodu nadporočniku pl.
Zs ..., ki mi je podaril čisto belega, komaj dva
decimetra dolgega pinča“.

„No, kdo Vam more kaj očitati! Prosti ste!“
— odvrnil je Strnad nekam cinično pristavivši:

„Odkar se je neka ruska knjeginja vozila v gigerlski
opravi na strehi pariškega omnibusa, je postalo tako
kostumiranje itak skoro modno pri damah, ki se
hote pri jednakih odnošajih zabavati; igralke so
začele, aristokratke pa jih seve posnemajo i v tem!“

Govoril je z malomarnim glasom, kakor bi jo
hotel tako še bolj užaliti. — Marta je najprej osupnila
in lahno se zardela; stisnila je dolge trepalnice
ter ga hipno pomerila od nog do glave, v kotu ust

pa se jej je zopet zazibal tisti porogljivi nasmeh,
kakor bi hotela reči: „Ti? — ti?!“

A le za trenotje; potem pa se je ozrla molče
na cigareto, k i jej je bila ugasnila. Brzo se je nagnila
k Strnadu ter prižigala svalčico ob njegovej,
pri tem je pa globoko upilila svoje žarke oči v njegove; —
črni njeni kodri, ki so gledali izpod gracijosno
nazaj pomaknjene čepice, so mu pobožali čelo.

Stotnik K. je potihnil tudi s svojim ho! ho!
in sedaj je že smrčal z vsemi registri.

Marta je potegnila iz svojega žepa uro: „Dve
že, — treba iti!“

In vstala je, šla k blagajničarki ter vrnivši se
dejala glasno: „Lahko noč, gospodje!“

Častniki so planili na noge.

„Gospica, že odhajate?“

„Vas li čaka voz?“

„Ali ste ga naročili?“ — zarogala se je ona.
— „Ko pridete do kart, pozabite celo na svojo kavalirsko ...“

„Pardon, pardon!“ — In vsi so hiteli opasovat
sablje, da bi šli iskat voza za njo.

„Hvala, gospodje! Voz me čaka pred hotelom
in gospod nadporočnik pl. Zs. bo tako uljuden, da ...“

„Takoj, gospica!“ — odgovoril je nadporočnik
ter zginil v temi.

Častniki so jo obdali ter se poslavljali od nje
vse vprek.

„Nadejam se, da me kmalu posetite; sicer pa
se vidimo pri regati na jezeru; na svidenje! — je
dejala nudeč posamezniku svojo ozko ročico, katero
so poljubljali. Potem se je obrnila k nama: „Torej
do svidenja v mojej vili!“ — še jedenkrat je ponudila
prijatelju desnico, njen pogled pa se mi je
zdel fascinujoč nalik gadovemu pogledu, s katerim
omami svojo žrtvo.

„Gospica, Vaš ukaz sem izvršil“, — sporočil je
tedaj nadporočnik pl. Zs., ki se je bil vrnil z vozom.

„Hvala!“ — koketno je pokimala z glavo na
vse strani, poklonila se in zavrtivši se na desni peti
brzo odšla iz kavarne. Častniki so drli k vratom in
še ondi vikali: „Klanjamo se! Poljubljam roko!“

Odpeljala se je. Tudi midva sva se poslovila
od tovarišev ter šla.

„Interesantna ženska!“ — zinil sem, ko sva
stopala že par minut nemo roka v roki.

„Nesramna Kirka!“ — siknil je prijatelj.

„Ti ne pojdeš?“

„Nikdar! — Moj Bog, kak razloček mej to
zapeljivo koketo in mojo nedolžno, blago Reziko!
Ona je angelj! — Lahko noč!“

„Lahko noč!“

Ločila sva se vsak na svoj dom.

IV.

Jasno poletno nedeljsko popoludne plelo je
svoje gorke solnčne žarke nad Vrbskim jezerom.

Trumoma so hiteli ljudje od vseh stranij peš,
v kočijah, omnibusih in tramvajih k temu biseru
koroške zemlje sredi hribov in logov. Kakor brušen
kristal se je svetila jezerska površina, po kateri so
se podili z zastavicami odičeni lahni čolni; v njih
pa so sedele svetlo oblečene gospice v širokih slamnikih
z vihrajočimi trakovi in gospodiči nagih rok
in meč, v tesnih belih ali marogastih plavalnih
kostumih.

Sedaj pa sedaj je prihropel in prišumel parnik,
na čegar krovu se je kar trlo izletnikov in
pred katerim so se razbegnile ladjice in čolniči kot
piščanci, kadar se pojavi nad njihovimi glavami
ujedna ptica.

Veslaški in plavaški klub „Albatros“, ki ima
poleg „vojaškega kopališča“, služečega splošni porabi,
svojo kolibo, priredil je danes regato. Tekmujoče
ladjice so švigalo sèm ter tjà varno in oprezno
se izogibajoč druga drugej.

Na obrežji in na pomolu je gomazelo veselo
kramljajočih radovednežev; po strehah in ograjah
kopališča pa je kričala in vikala razposajena dečad
v tankih plavalnih hlačicah ter grela svoje začrnele
sloke ude v blagodejni toploti solnca kakor kušarji
po razkopanih ozidjih vaških pokopališč.

V ženskem oddelku je bilo nenavadno živahno.
Na terasi proti jezeru odprti, promenirale so skupine
glasno čebljajočih dam, koketno se ogledujoče
v svojih pikantnih kostumih, ki so tesno objemali
njihova polna telesca, dočim so se svetila njihova
gola ramena in prosta bela meča nalik mramornim
udom altarskih kipov.

Tudi damam je izredno godila prijetna, ne
prežgoča gorkota, in le one, katerim je neprijazna
usoda naklonila medlo, suhotno telo ali pa jih je
oblagodarila z negracijozno bujnostjo, zavijale so
se v široke rjuhe ali do tal segajoče plašče.

Kakor na mravljišči so tekala sem ter tja;
nekatere so se zverale in pretegovale po terasnih
drogih nad vodo, — druge so skakale raz prožnih
desk na glavo ali na noge v vodo, vriščeč in kričeč
nalik vrabcem v prosu; tretje so plavale, da se je
videla le čipkasta čepica ali pa širokokrajni, fantastiško
zvihani slamnik nad vodo, dočim so se četrte
potapljale ali pa jahale na plavajočih hlodih ter se
mej krikom in vikom dražile ter preobračale druga
drugo; nekatere pa so nemarno ležale na tleh ob
robu terase ter izpostavljale svoje ude solncu, hoteče
dobiti temno polt.

Bil je pač gorak, svetal dan poln življenja in
radosti. Kamor je pogledal človek, vrvelo je nadičenih
ladjic, čolničev, plavajočih ljudij, ob obrežji
pa so migale legije solnčnikov, kril, klobukov, uniform
v najrazličnejših bojah. Tu se je govorilo
nemško, laško, francosko, ogersko, — pa tudi slovensko,
češko, celo rusko, — in nad vsemi temi
različnimi šetalci in izletniki razpenjalo se je isto
vedro nebo ...

V ozkem, dolgem ‚potapljaču‘ sedeča, veslala
je Marta Sch ... kot najspretnejša veslalka. V
svetlem pisanem krilu, ki jej je segalo komaj do
kolen in v širokem čipkastem klobuku na glavi bila

je najdražestnejša mej veslalkami. Na dolgi palici
konci potapljača je vihrala krvavordeča zastavica
z belo zvezdo. In zato zvezdo so se podili skoro
vsi čolni ter jo obkroževali kakor sokoli golobico.
Ona je pa izbegavala pred njimi in čolniči in
ladjice so vršale zanjo kot bi bila ona darilo, za
katero jim je tekmovati.

Zvonko je odmevalo po jezeru koketno izzivajoče
Martino smejanje, — veselo so vihrale raznobojne
zastavice, frleli trakovi na damskih klobučkih
in daleč so se svetile bele čepice Albatrošanov.

Tedaj pa je prihropel ponosni, ‚Neptun‘, boreč
se s penečimi valovi in zibajoč se pod velikansko
množico svojih izletnikov. Krov je bil dubkom poln
in iz vseh oken so molele glave radovednežev, ki
so z zanimanjem sledili tekmovalnemu preganjanju
potapljača z rdečo zastavo in belo zvezdo.

Parnik je uravnal svojo smer baš v pristan
‚vojaškega kopališča‘.

Marta, katere močne roke so v tej divji gonbi
začele že omagovati, hotela je vender le uiti preganjalcem
in prispeti do onstranskega brega; to pa
je hotela doseči z drznim manevrom. Sklenila je
preiti ‚Neptunovo‘ pot baš pod njegovim rilcem in upala,
da bodo morale ostale ladjice, hiteče zanjo
komaj sto korakov, čakati, da se jim ‚Neptun‘ zopet
umakne dočim bode ona mej tem časom že daleč
spredaj.

To namerjajoča napela je vse svoje moči, da
je letel ‚potapljač‘ kakor bliskavica vrhu valov. In
baš pred rilcem parnikovim je švignila njena ladjica,
dočim so preganjalci mej krikom zaustavljali svoje
v polnem diru hiteče čolne. Tedaj pa se je zaplelo
nekaj vêsel preblizu brzečih ladjic, da so trčile
druga ob drugo in v naslednjem hipu se je preobrnilo
troje čolničev.

Nastalo je veliko vpitje, a ponesrečenci — trije
Albatrošani — so priplavali takoj na površje ter
ročno zlezli v druge čolne.

Na parniku pa je nastalo splošno razburjenje;
čuli so se ženski kriki, otroško plakanje in moški
vzkliki: Na pomoč!

Vender tega vznemirjenja niso provzročili oni
prekopicnjeni čolni Albatrošanov, ki so vzbudili celo
trenotno veselost in smejanje, ampak — potapljač
onstran ‚Neptuna‘.

Marte ni bilo več v njem! —

Jedno veslo je plavalo po vodi, „potapljač“
pa je kazal svoj ozki trebuh.

Samo jeden hip še in Marta bi bila prekrižala
srečno parnikov tek, tako pa je butnil njegov rilec
baš v zadnji konec „potapljačev“, da je odletel v
polkrogu, trčil s prvim koncem ob parnikov bok ter
se prevrnil.

Marta ni niti zinila, ko so jo zagrnili valovi.
S krepkimi rokami je poskušala plavati, česar je
bila vrlo vajena, a „Neptunovi“ vali zagrnili so jo
popolnoma in jo obrnili parkrat okoli njene osi, da
je izginila.

Ko je odpihal parnik s prostora nesreče, zagledali
so izletniki zopet dvoje belih rok, ki s ta
krčevito pluskali po penastih valovih. Po jezerski
gladini pa je plaval širok, čipkast klobuk.

Predno pa so razumeli preplašeni Albatrošani
vso situvacijo, skočil je raz „Neptunov“ krov na
pol razpravljen vojak v jezero ter prišel na površje
držeč z jekleno roko Martino glavo nad vodo. Marta
je bila že v nezavesti.

„Pomoč!“ — je zaupil pogumni rešitelj, Albatrošani
pa so bili v istem hipu že pri njem ter mu
odvzeli rešenko, potegnivši še njega v čoln.

Bleda in brez diha ležala je Marta v čolnu
vznak; črni lasje so jej padali po čelu in licih in
premočena obleka se je ovijala njenih udov.

„V kolibo!“ — velel je rešitelj, kar se je pobliskovo
izvršilo.

Regata je bila skažena in nenadejano skončana;
vsi čolni so hiteli v pristan, kjer je nastala
silna gnječa.

Ljudstvo je bilo vznemirjeno; jedni so glasno
izražali svojo nevoljo nad preganjajočimi čolni, drugi
so pomilovali ponesrečenko, nekatere ženske so celo
plakale, ko se je raznesla vest, da je Marta utonila;
večina pa je radovedno pozvedovala ime pogumnega
rešilca.

„Častnik je“, dejali so jedni.

„Ne, jednoleten prostovoljec“, — trdili so drugi.

Tedaj je prinesel nekdo raz „Neptunov“ krov,
ki se je ondi vsidril, častniško sabljo in višnjevo
suknjo z dvovrstnimi gombi ter izginil v kolibi.

„Vojaški zdravnik — prostovoljec!“ — dejali so
tretji, prepričani, da sodijo jedino prav.

V kolibi pa je položil rešitelj Marto na zobe
ter pokril s plahtami. Odpravivši vse radovedneže,
pridržal je samo dve dami, katerima je velel
Marto sleči ter jo drgniti po udih s platnenimi cunjami,
— Nato je začel z umetno respiracijo in po nekolikih
minutah je začela Marta pravilno dihati. Mej
tem je poslal jedno gospico v sosednji hotel po
sveža krila.

Kmalu na to je Marta spregledala, a zopet
zamižala.

„Nobene nevarnosti več“, — dejal je tedaj ter
pristavil: „Izvolite ostati še toliko časa tu, da se
vrnem s kočijo“.

Oblekel je svojo uniformo, opasal sabljo ter
šel iz kolibe po voz.

Zunaj je blo še vedno polno nestrpnih radovednežev.

„Oprostite, gospod doktor, ali živi gospica?“
— drznil se ga je vprašati star gospod.

„Živi in se že zaveda!“

Tedaj pa sta se prerila skozi množico stotnik
K. in nadporočnik pl. Zs. ...

„Torej ste jo rešili?“

„Junak ste, gospod doktor!“

Stiskala sta mu roke, z obrazov pa jima je
zginjala bledota in plašnost.

„Po voz moram, dasi sem sam moker ...
„O, voz imava ... pripeljala sva se baš, —
— v Celovci že vse govori o nesrečni Marti in o
srečnem dr. Strnadu!“ — govoril je nadporočnik

pl. Zs ..., ter pomignil fijakarju, naj se z vozom
približa kolibi.

Prinesli so spečo Marto, katero je premagala
utrjenost, in jo položili v kočijo.

„Ko prespi, bo zopet zdrava. — Klanjam se,
gospoda!“ — dejal je Strnad, hoteč zapreti kočijo,
kamor sta že zlezla stotnik in nadporočnik.

„Vi ne greste z nama, gospod doktor?“ —
začudil se je stotnik.

„Ni me treba več! — Hiteti moram v Celovec,
preobleč se, da se sam ne prehladim!“

„Torej do svidenja, gospod doktor!“

Kočija je naglo oddrdrala proti Porečam, Strnad
pa se je oziral, kje je kak voz, da bi prišel čim
preje domov.

Ljudstvo, ki je bilo priča zadnjega prizora ter
je čulo vsako besedo, umikalo so je spoštljivo Strnadu;
sem ter tja je začul glasno priznalno besedo
in nekateri moški so se mu odkrili.

Tedaj pa je pristopil k njemu znan celovški
meščan.

„Gospod doktor, mokri ste ... ako Vam drago,
popeljite se z manoj domov!“

„Z radostjo!“

Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v
katero sta stopila ter se odpeljala.

V.

Minula sta za temi dogodki že skoro dva
meseca.

Marsikaj se je spremenilo, a gospica Marta
Sch ... je še vedno bivala v svoji vili, v tisti židovski
koloniji poreški.

Nadporočnik pl. Zs ... in stotnik K. pa, ki
sta si bila, odkar pomnijo njuni tovariši, dobra
prijatelja in neločljiva delilca lepih in čmrnih dnij,
sta se bila hudo sprla in prav grdo stepla.

Kako se je to zgodilo?

Že dalje časa sta tekmovala mej seboj nevede
za večjo Martino naklonjenost in ne da bi
zaupala drug drugemu odkritosrčno svoje namere
in uspehe. Skupno sta jahala navadno v Poreče,
prinašala jej najdražje cvetke, spremljala jo povsod
in vedno kakor senci.

Kmalu pa sta opazila, da imata iste nakane,
ker se njune želje združijo v istej osebi: da sta
oba zaljubljena v isto Marto.

Hudo jima je bilo, ker sta bila vedno dobra prijatelja;
vender sta molčala ter še bolj prikrivala
svojo srčno skrivnost.

Mej njuno prijateljstvo se je utepla nezaupnost
in ljubosumnost. — —

Nekega opoludne sta sedela v častniški menaži
sirotnišniške vojašnice — bila sta pri različnih
bataljonih — ter pila vino. In tedaj je zinil stotnik:
„Popoludne pojašem v Poreče. Pojdeš li z
manoj?“ —

„Žal, ne morem!“ — odgovoril je nadporočnik.

„Povabljen sem drugam.“

Nato sta molčala misleča in ugibajoča, koga
vidi gospica Marta rajša v svojem boudoirji. —
Stotnik se je v duhu ponašal s svojo višjo šaržo,
ki se bode spomladi povišala že v majorsko; —
nadporočnik pa si je domišljeval, da mora imeti na
Martino srce gotovo večji vpliv, ker je mlajši, lepši,
najboljši jezdec svojega polka in — plemenitaš.

Oba pa sta bila jednaka v tem, da sta imela
velikanske dolgove, katere sta hotela pokriti z Martino
doto; saj se je splošno govorilo, da je bogata,
da jej ni para v Celovcu. —

Ko je pa prijahal popoludne starikavi stotnik
na svoji beli kobilici „Vandi“ pred Martino vilo
ter jo oddal hišniku, da mu jo drži in vodi, opazil
je v veži eleganten, pnevmatiški bicikelj.

Kri mu je šinila v glavo. Torej je že nekdo pri njej? —
In vender je upal, da ga vsaj današnje
popoludne ne bo nihče motil, da bo sam ž njo
preživel nekaj lepih uric. — Kdo bi neki to bil?
— Nadporočnik Zs ...? — Ej, ta je na veliko njegovo
veselje odklonil povabilo, da ga spremi! —
Naj se li vrne? „Ah kaj! — Najnevarnejšega tekmeca
ni tu, si je mislil stotnik, drugega se mi pa
niti malo ni bati!“ —

Pogumno je torej potrkal ter vstopil. V salonu
ni bilo žive duše. Odložil je svojo čepico in sabljo,
stopil pred do tal segajoče zrcalo, popravil skrbno
nazaj počešljane lase, ki so postajali vrhu temena
že opasno redki, pokrtačil še jedenkrat svojo dolge,
rmene brke, odpihnil dva tri praške s svoje suknje,
pokašljal, potem odgrnil tapetne duri v sosednjo
sobo; a tudi ta je bila prazna.

Ahà, v boudoirji je! — Približal so je po prstih
vhodu, katerega sta zastirala dva debela zastora
ter vlekel na uho. Razločno je čul vsako besedico.
Zdaj se je glasno zasmejala Marta; obisk valeč
jej je moral nekaj pošepniti, česar stotnik ni čul.

„Ah, Vi pretkanec, Vi pretkanec!“ — slišal
je reči Marto mej smehom. „To ni bilo lepo, gospod
nadporočnik! — Kaj si bo mislil, ko Vas nenadoma
zagleda?!“

„Malo me briga! — Veste gospica, — ljubosumen
je na-mé in to me zabava!“

Bil je glas nadporočnika pl. Zs ...! Ta se
je torej delal odkritosrčnega prijatelja, — a v resnici
se mu laže v obraz ter se iz njega pri tej
ženski celo norčuje! — Kakor ris je hotel planiti
mej ona dva ter se ljuto maščevati nad tolikim
izdajstvom, a tu je začni zopet Martin glas.

„Ljubosumen, na Vas?“ — se je začudila.
„Saj nima vzroka!“

Stotnikovo srce je veselja poskočilo.

„O, gospica, dajte mu ta vzrok, saj jaz Vas
ljubim, tako ljubim!“

„To ste mi že večkrat povedali in še mnogi
drugi!“

„Tudi stotnik K.?“

„Tudi. Ha, ha, ha!“

„ln Vi gospica, me ne morete ljubiti? Vaš
suženj ...“

„Dà, dà ... tudi drugi tako govoré! — Gospod
nadporočnik, bodite pametni! — Ostanite mi
še dalje naklonjeni, hvaležna Vam bom, — a sedaj
me zapustite takoj, če hočete, da ostaneva ...“

„Vi pričakujete gospoda stotnika, gospica?“
— prašal je z bolestnim naglasom nadporočnik.

„Ne, gospoda stotnika ne morem danes sprejeti;
še Vi mi niste bili dobro došli! — Z Bogom!“

„A kdo je, kogar ...?“

„Ej, sedaj je pa gospod nadporočnik ljubosumen!
Ha, ha!“ — rogala se je Marta.

„Da, divje sem ljubosumen, gospica! — Kdo
je oni?“

„Moj rešitelj, g. dr. Strnad. — Sedaj pa pojte,
ne bodite več ljubosumni, pa recite gospodu stotniku,
ko ga srečate, da me ni doma!“ —
Stotnik K. je v tem že sedel na svoji Vandi
ter drl proti Calovcu nazaj. Ko pa je prispel do
obcestnega loga, skočil je s kobilice ter počakal
svojega tekmeca. Razkačen, užaljen do dna svoje
duše je bil po tem, kar je ravnokar slišal;
po maščevanji
ja hlepel, pozabil bil je, da je bil pl. Zs.
njegov prijatelj; — ljubezen je slepa, kruta! —

In kmalu je pridirkal po beli poti sem doli
nadporočnik pl. Zs. Začudil se je, videč svojega
prijatelja mirno stoječega poleg kobile Vande, skočil
z biciklja ter se mu s prijaznim nasmehom na
ustnih približal.

„Odkod? Nisi li povabljen nekam drugam?“
— nagovoril ga je stotnik navidezno miren.

„Odpovedal som. Bil sem že v vili gospice
Marte, misleč, da Te najdem ondi, a ...“

„Nò, nò ... in si se zabaval dobro, prijatelj?“
—

Starikavo lice stotnikovo je bilo jeze kar
zeleno, in razkačeno je vlekel svoje dolge rumene
brke.

„Kako čudno vprašuješ! Ali si hud? Oprosti,
mislil sem, da Ti bo celo drago, če se Ti pridružim ...
na vso srečo ni bilo gospice Marte
doma.“

„Ne doma?!“ — vzkipel je K. ter pogledal
tako divje nadporočnika, da je kar obstal.

„Odpeljala se je z vlakom v Beljak,“ — dejal
je še pl. Zs., a toliko nesramnih lažij je bilo stotniku
konečno preveč. Razkoračil se je pred prijateljem,
zapičil pesti v svoja boka ter zatulil; „Lažnjivec!“
—

Nadporočnik je odskočil kot bi ga pičil modras
in jecljal: „Kaj, kaj? — Ponovi!“

Stotnik pa je vpil:

„Dà, nesramno lažeš! — Nikamor drugam
nisi bil vabljen, pač pa si me zalezoval, slinil se
okoli one igralke, ki Ti pa je dala zasluženo košarico
... vse sem čul na lastna ušesa!“

„Ti si me zalazoval in posluškoval si kakor
radovedna baba? — Pfuj!“

Nadporočnik je skočil na svoj bicikelj ter oddirjajoč
zavpil še: „Naprej bomo pa govorili o tem
še kako drugače!“ —

„Da, in premlatim Ti kosti, da Te bo za
večno minulo veselje igrati izdajalsko ulogo!“ —
vpil je za njim stotnik. — Potem pa je zajahal
Vando ter počasi jezdil v Celovec.

VI.

Ležala je na nizki, rdečebaržunasti chaiselongue
s prekrižanimi nogami; levico, ki je bila
tja preko komolca, je imela pod črnolaso glavico,
z desnico pa se je igrala z vonjavo cigareto in
pušila. Zavita je bila v temnozelen svilen nočni
plašč.

Poleg nje, v širokem naslonjaču pa je sedel
dr. Strnad.

Molčala sta. — V boudoirji, čegar visoka
okna sta skoro popolnoma zastirala dva težka zastora,
je bila na pol tema. Le dvoje troje solnčnih
žarkov se je prikralo v to skrivnostno sobico, zatrepetalo
ondi na širokem okviru velikega zrcala,
preskočilo na ono perzijsko mizico s celo množico
tistih drobnjav in priprav, ki razveseljujejo žensko
srce, od ondi pa je palo na Marto poljubljuje njeno
razkrito, okroglo ročico in alabastrovo čelo, pa
prešlo na snežnobelega pinča, ki je ležal liki svitku
na mehki, pisani preprogi na tleh.

Molčala sta še vedno. Strnad je občudoval
njen vitki stas ter bil — srečen.

Sam ni videl, kako je prišla nadenj ta silna,
uničujoča strast, ki ga je storila sužnjem ženske,
ki ga odbija in privleka, za katero pa bi dal zadnjo
srago srčne krvi.

Bal se je je kot demona, bežal pred njo, odklanjal
vsa povabila odločno. A vender! Sedaj je
njen, ves njen ... Kolik o se je boni zoper to svojo
blazno ljubezen, pomagalo ni vse nič; k njej ga je
vodila vsaka pot, tudi tista, po kateri je bežal
prvič, prvič od nje ...

Spočetka, ko se je začela porajati ta strast,
zatekal se je k prijatelju ter mu britko tožil, kako
slab postaja, kako sanja po noči in po dnevi vedno
le o njej, o Marti. Pisal je vsaki dan svoji zaročenki
v Ljubljani najljubeznivejša pisma, prebiral
vedno in vedno njena ljubka pisemca, ki so dehtela
najnedolžnejše, najčistejše ljubezni in hrepenenja.
Zaman! — Pisma, namenjena Reziki, govorila so
le o ljubezni, ki je izvirala v Martinih ogljenočrnih
očeh; — njo je prosil srca, njej obljubljal svojo
zvestobo, svoje žitje in bitje, svoje vse! — In
zgrozil se je pri tem početji ter prenehal s pismi,
ki so le varala najblažje bitje ter onečaščala njegov
značaj z vedno novimi madeži.

Spomin na oni trenotek, ko je držal v svojih
rokah njeno onesveščeno telo, privijajoč je kot največji
zaklad, katerega je otel valovom, na svoje
prsi, ta spomin ga je z vsakim novim dnem močnejše
prikoval na njeno družbo.

Le v njenem boudoirji, ko je plula razburkana
kri po vseh njegovih žilah, dočim je bila pred
njim ta divna ženska hladna kot led, le tedaj je
bil srečen. Zdelo se mu je, da dihi v Martini prisotnosti
vsaka stvar ljubezen in srečo.

Povsod je bil ob njeni strani, i n tudi ona je
ljubila njegovo spremstvo, saj je bil lepši, elegantuejši
in prikupljivejši od vseh drugih: on pa jo je
tudi jedini resnično ljubil brez sebičnih namenov in
nakan.

Dolgo časa i njemu ni zaupala popolnoma;
igrala se je ter se zabavala ž njim kakor z ostalimi,
dajala mu kratke sestanke v svojem boudoirji,
dovolila mu, da jej pomaga na konja ali pa spremlja
sam na biciklju po izletih v lepi celovški okolici.

Ko se je pa pridružilo k osebni simpatiji in hvaležnosti
za rešitev življenja še trdno uverjenje, da
je Strnadova strast tako globoka, da zavzemlje vse
njegovo čutenje in življenje, da se ne zadovoljuje
samo s hipnim potolaženjem vzburjenih čutnic, s
poljubom in objemom, pri katerem ni sama občutila
ničesar razven zadovoljstva, da se je ž njim zopet
odkrižala vse nadaljne hvaležnosti, ko se je preverila
o tem, tedaj se je začelo gibati i v njenem
srci nekaj, česar do tedaj še ni poznala. Je li bila
ljubezen? — Morda, ona si celo sami ni verovala
in zaupala takoj, ampak je hotela šele počasi in
previdno preiskati ta čut in potem šele odločiti se.

Marta je bila preskušena ženska, ki je poznala
vse stopinje strasti ter dobro, predobro vedela, da
zamrè za vselej i najhujša strast, ako ima svoj izvir
le v krvi in ne tudi v duši. — Bila pa je tudi prepraktiška,
da bi zamenjala za sicer prekrasni čut
ljubezni svoje sedanje preugodno financijelno položenje.
Hotela je biti torej pri svojem najodločilnejšem
koraku previdna; za to pa je trebalo še zadostne
priprave. — Prvo, kar je storila, je bilo, da se je
Strnadu na ljubo po možnosti odtegnila družbi, v
katerej je bila toliko mesecev središče; — potem
je odbila odločno vsako nadaljno ljubkovanje z bivšimi
svojimi čestilci ter se oklenila samo Strnada.

Še vedno je sicer hodila na javne zabave, a
vsikdar le v spremstvu Strnadovem. Na svojo zunanjost
pa je sedaj po možnosti še bolj pazila. Vedno se je umela
napraviti zanimivo in pikantno,
dasi je navidezno ostala vedno le v okviru svoje
družbe ali svojega opravka, bodisi da je potem ž
njim promenirala v francoski toileti tenka čez pas
in široka čez pleča; ali naj je v klobuku z ruševskim
peresom na glavi, v zelenopošitem kratkem
krilci in dokolenskih pantalonih ter s puško na rami
lazila ž njim preko njiv in polja z lovskim psom
za jerebicami in prepelicami, — bodisi da je v vihrajoči
črni obleki in s cilindrom dirjala na iskrem
konji, — ali pa švigala v sivej na pol moškej obleki
z bicikljem, — ali pa naj je v pisani orijentalski
tuniki, z biseri v temnih laseh ležala v svojej vili
na otomani; vedno je ugajala Strnadu ter množila
njegovo ljubezensko strast.

Marta je bila pač nenavadna umetnica v toileti;
s parom nizkih, globoko izrezanih cipelij ali
pa z originalnimi gubami na svojem krilu znala je
napraviti vedno novo zanimivost na sebi. — Ženska
pa, ki zna biti zanimiva, je vedno lepa, sosebno
za modernega pokvarjenca, kateremu je itak
toileta skoro več od ženske same. Klasiška lepota
in preprosta, lična obleka ga ne ogreje več, dočim
ga sovje lice, s pergamentom propete kosti v
novomodni toileti, ki diši po vseh cvetlicah in živalih,
navdušuje in omamlja ...

Taka je bila Marta in tak je bil dr. Strnad.

„Torej stotnik K. in nadporotnik pl. Zs ...
sta se dvobojevala radi mene, pravite?“

„Povedal sem Vam že. Včeraj zjutraj tik vežbališča
v logu sta se pobijala, in stotnika so odnesli
z nevarno rano na desni roki“.

„Tepca. Bila sta vender taka prijatelja; žal
mi je, dala jima nisem povoda!“

„Marta, je li bilo treba tega! Ljubim Vas iz
vse duše; vse sem Vam pripravljen žrtvovati, najkrasnejšo
bodočnost Vam hočem vstvariti, a Vi nočete!
Marta, Marta!“

Prijel jo je za desnico.

„Rekla sem Vam že, da še nisem nikdar ljubila
resnično, da mi je do sedaj neznana zvestoba,
da sem nekak ženski Ahasver, ki menja vedno svoje
bivališče ter odlaga in zametava s starim krilom
tudi stare prijatelje!“

„Varate se, Marta! Vaše dosedanje življenje je
baš uzrok, da niste imeli do sedaj istinitega prijatelja
... ako se združiva midva ter si zgradiva

stalno in ugodno gnezdeče, ko bova živela le drug
drugemu in svojcem, tedaj, Mirta ...“

„In Vi ste pripravljeni za tak eksperiment?“

„Takoj, brez pomisleka, Marta!“ — Pokleknil
je tik nje ter jej poljubljal roko; nakràt se je vspel
in objemajoč jo z obema rokama pritiskal burne,
vroče poljube na njene bujne ustnice, oči, čelo, lase ...

Ni se mu branila.

Potem pa sta se domenila, da se poročita takoj
po odsluženi vojaščini Strnadovi, da se pa nastanita
na Dunaji, kjer prične Strnad svojo zdravniško
prakso. Tako je želela Marta, češ, da je vajena le
velikomestnega življenja in njegovih ugodnostij.
Strnad je sklenil, obvestiti svoja brata, da mu
izplačata delež zapuščine očetove i n materine, okoli
šestdeset tisoč goldinarjev. Marta pa se je takisto
odločila, da uravna svoje denarne reči, ki so se tikale
njenega pri dveh ogerakih bankah naloženega
imetja v znesku po dvakrat štiriindvajset tisoč goltinarjev
in še neke pokojnine letnih sedem tisoč
goldinarjev, katero pa po sklenitvi zakona zgubi za
zmeraj.

Bilo je že pozno v noč, ko je zapustil dr. Strnad
Martin boudoir.

VII.

Jesen je nastopila. Zadnji izletniki so se vračali
domov in tujci so zapuščali trumoma letovišča.
— Tudi v Porečah, na Otoku in v vseh onih vilah
ob Vrbskem jezeri, k i so s svojimi stolpički, verandami
in okraski bolj podobne hišicam, katere sestavlja
bujna otroška domišljija iz pisanobarvanih
koscev gline, kot resnim, trdnim stanovališčem,
tudi po teh je bilo že par tednov zopet tiho in
pusto ...

Tudi nama se je bližal konec vojaškega polleta.
Strnad ga je že prav nestrpno pričakoval.
Videl sem ga zadnji mesec kàj malo, saj je prebil
večino časa v Martini vili.

Častniki so se po aferi mej stotnikom K. in
nadporočnikom pl. Zs. večinema odtegnili Martini
družbi, saj se je počasi zvedela po sekundantih in
dvobojevnikih vsa Martina intriga.

Ko pa se je raznesla celo novica, da se je
dr. Strnad zaročil ž njo, tedaj je početkom zašumelo
po vsem Celovci ob tej senzacijski vesti,
stranki dvobojevnikov pa sta se začeli zopet
približevati
druga drugej delujoč na to, da se staro
prijateljstvo obnovi tudi mej stotnikom K. in
pl. Zs. —

Nekega večera sedel sera s am v kavarni prebirajoč
baš došle časnike. Zunaj je deževalo.
Kar začujem glas Strnadov, k i je vstopil z
neznanim mi ogerskim nadporočnikom. Prišla sta
naravnost k meni.

„Vedel sem, da Te dobim zakopanega mej
časniki!“ — dejal je Strnad veselih lic ter pristavil:
„Tu — moj brat.“

Strnadov brat je bil prvi Heraklej; velik kot
gora in širok čez prsi in pleča, da bi se lahko
ruval z medvedom. V obraz je bil zagorel, kot bi
potoval celo leto po afrikanski Sahari; črni gosti
lasje, ki so bili pa na sencih že malo pomešani s
sivimi, in čez mero dolgi brki pod nosom so mu
dajali uprav junaško zunanjost. Prvo pa, kar sem
zapazil na njem, sta bila dva obrunka zaceljenih
ran, ki sta se mu vlekla po čelu in levem lici.

„Pa tako nenadejano! — Povedal mi nisi ničesar o tem!“
— obrnil sem se do prijatelja, ko
sta prisedla.

„Ker sam ni vedel ničesar. Prišlo je prav
nagloma,“ — odgovoril je nadporočnik. „Grom in
strela, ni mi bilo več strpeti mej onimi ogerskimi
divjaki!“

„Torej prestavljeni v Celovec?“ —

„K 17. pešpolku. — Prosil sem že pred
dvema mesecema, naj me porinejo na Kranjsko,
Koroško ali Štirsko, obupal že nad vsakim vspehom,
tu nenadoma — — v oseminštiridesetih urah
se mi je že oglasiti pri novem svojem oberstu.
— Prav vesel sem.“

„Ali nisi dobil mojega pisma, katero sem Ti
pisal predvčerajšnjim?“

„Ne. Poveš mi pa ustno. — Ej, grom in
strela, tu bom imel vsaj mir pred onimi Huni! —
Rečem Vama, tri leta sem služil v Pešti in zbil
samo sedemnajst dvobojev — — ha, ha, ha!“

Smejal se je iz polnih pluč, da je kàr grmelo
po sobani.

„ln vse sem pobil, rečem Vama, vse!“ —
pripovedoval je dalje. „Ne baham se; saj vidita,
da nosi zemlja malo takih velikanov kot sem jaz,
da mi je bilo torej igrača pretepsti tiste širokoustneže,
da je bilo veselje. Ha, ha, ha!“

Še sedaj je bil ves srečen ob spominu, kako

je pobijal sovražene Ogre. Čuden človek! Vsakdo
ima svoj sport! —

„A dobil si jih vender-le tudi sam!“ — podražil
ga je prijatelj.

„Grom in strela, kaj dobil! — zarohnel je
tedaj in obrunka sta mu postala krvavordeča; —
„niti čutil nisem, a nasprotnik se je zvijal pred
manoj na tleh, ker sem mu razbil črepino, da so
mu jo komaj zašili!“ —

„A kdaj si dobil te rane na lici in na čelu?“
— vpraševal ga je Strnad.

„Pred šestimi meseci, — — pisal sem Ti
vender! — Nò, pri streli, tedaj sem bil nespametnik,
da sem provzročil tepež radi ničvredne
ženske! — Žal mi je še danes, — in zato sem jo
menda tudi malo skupil!“ —

„Radi ženske?“ — začudil se je prijatelj, —
„naj si bil časih vender takov nasprotnik ...“

„Kakor sem še vedno!“ — pritaknil je naglo
nadporočnik. „Za igračo, za zabavo jih imam sicer
tudi rad, a resno ljubiti jih, navezovati se na nje
— neumnost!“

„Pa kako je vender bilo tistikrat?“ — silil
je prijatelj. „Vsikdar je bilo povod Tvojim dvobojem
nacijonalno žaljenje, a zadnjič ...“

„Stvar je bila taka. — Neki postarni židovski
bankir v Pešti, s par milijoni premoženja je imel
prijateljico neko igralko, ki je tudi v njegovi
palači stanovala. Moj tovariš, rojen Slovak, se je
pri nekej igri zaljubil v njo tako strastno, da je
skoro obolel. Kot prijatelju mi je zaupal svoje srčne
bolečine, tožeč mi, da so bili vsi njegovi dosedanji
poskusi, približati se jej, zaman. Slučajno sem vedel,
je ljubljenec dotične igralke neki nadporočnik,
ogerski grof Cz ..., s katerim sem bil nekoliko
znan. Tega grofa sem pri nekej priliki v gledališči
naprosil, da me predstavi svojej ljubici, ko sem jo
videl v njegovej loži. To je tudi storil; — ostal
sem precej časa pri njima, po tem sem se poslovil
izrekajoč željo, da bi ju po gledališči še videl. Igralka,
katerej sem menda poleg njenega suhotnega grofiča
ugajal, povedala mi je brez obotavljanja ime hotéla,
kjer bode večerjala s svojim prijateljem. Tja sem
kakor slučajno pripeljal tudi svojega zaljubljenega
tovariša, ki je bil zares lep dečko, da mu ga v vsej Pešti
ni bilo para. Ker je bil razven tega še bolj
bogat kot dva grofa Cz ... ter v ljubezenskih manevrih
pravcati Don Juan, posrečilo se mu je v
je dnem tednu popolnoma iz podriniti grofa Cz ..., ki se
v igralkinem boudoirji niti več pokazati ni smel.
Prijatelj moj je plaval v blaženstvu, grofič pa je
lazil okoli kot pes brez gospodarja. — Seveda me
je izredno veselilo, da se mi je intriga posrečila tako
izborno. Ko pa sva bila jedenkrat z onim nesrečnim
grofom skupaj v kavarni, ponorčeval sem se iz njega
ter mu končno z nekim satanskim smehom — bil
sem precej vinjen! — povedal, kdo ga je pravo za
pravo spravil ob pikantno ljubico. Sam moram priznati, da je bilo moje ravnanje blazno, a — kakor
sem rekel, — vinjen sem bil in Madjarov nisem
mogel trpeti. Posledica tega je bil seveda dvoboj;
jaz sem dobil od svojega nenavadno spretnega nasprotnika
te dve rani, grofič pa od mene nató preko
cele glave tako primo, da je ležal za njo tri tedne.
— Tako je bilo.“

„In dotična igralka pa tvoj prijatelj?“

„Lehkoživček se je je v par tednih naveličal,
komu je prej še mošnjo znatno zlajšala. Pustil jo
je ter si poiskal drugo.“

„Ona pa seveda — drugega.“

„Ni mi znano. Njenega bankirja je zadela mesec dnij po mojem
dvoboji kap. Premoženje je
pripalilo njegovim sorodnikom; vender je naložil za
svojo ljubico še za živega v dveh bankah menda
oseminštirideset tisoč goldinarjev ter jej vrhu tega
še določil penzijo sedmih tisočev, kateri pa v slučaji,
da se omoži, zapadejo v korist židovskim revežem
ogerske prestolice. Tako vsaj mi je pravila njena
tovarišica“.

Omolknili smo, misleč o baš povedanem. —
Tedaj pa je zopet spregovoril prijateljev brat:

„Pa kaj si mi pisal nujnega v pismu, katerega
nisem dobil?“

„Ženim se in ...“

„Ženiš?! — Grom in strela, si li zblaznil?
— Glej mene, ki sem starejši, a vender še hvala
Bogu prost! Ne bodi norec; — tako se živi lepše,
ugodnejše!“

Ves je bil vznemirjen pri tej vesti. Prijatelj pa
je dejal smejé se:

„Vedel sem, da mi boš odgovarjal, a veruj,
da bo ugajala i Tebi, — in ljubim jo!“

„Hej, koliko si jih že ljubil, ki tudi niso bile
grde! Pojdi mi, pojdi ... se že še premisliš!“

„Nikdar! Dal sem jej besedo ...“

„Lepo. A kako se zove Tvoja nevesta?“

„Marta Sch ...“

„Marta ... Marta Sch ...! Človek, ali si znorel?!
— Grom in strela, Marta Sch ... Tvoja nevesta!“

Planil je pokonci ter letal po kavarni s težkimi koraki,
da se je vse treslo pod njim. Plaho je
zrl nanj prijatelj; — meni pa je utripalo srce strašne
slutnje. Nadporočnik je obstal nakràt pred Strnadom
ter z bridkim nasmehom dejal, položivši mu obe
roke na ramo:

„Janko, ako si napravil kdaj v svojem življenji kako budalost,
bila bi ta največja in tolika,
da bi moral žal pozabiti, da si moj ljubljeni brat!“

„A za Boga, zakaj?“

„Marta Sch ... je bila baš ona ženščina, o
katerej sem Ti pravil prej, — Židova „prijateljica“
in ljubica neštetih drugih!“

* * *

Nekako dve leti za temi dogodki je bilo.

Sedel sem v dunajskem mestnem parku ter
opazoval toli slavljene dunajske lepotice. Nekatere
so sedele v krogu jedna tik druge ob potih po tistih
železnih, dvakrajcarskih stoličkih ter čebljale živahno
mej seboj, — druge, katere sem po upognjenem
nosku, temnih očeh z dolgimi, resastimi trepalnicami,
širokimi, često zraščenimi obrvimi, po gostih, črno
kodrastih laseh spoznal za Židinje, stopale so po drevorednih hodnikih z lahnimi, plešočimi korak
ter koketno, izzivajoče pogledovale sprehajajoče se
gospode. Po klopeh so sedele gospe in udove, vse
mlade, lepe in ljubeznive, za njimi pa so stali civilni
in uniformovani hišni prijatelji, zabavajoči svoje mile
prijateljice s kar najdrzovitejšimi pokloni in laskanji.

Častniki najrazličnejših uniform postopali so
smehljaje se za ženskimi pari in skupinami, jih
ogovarjali ter se izgubljali ž njimi v stranske vrtne
predele; — nekaj domišljavih kadetkov pa se je
mučilo imponirati s svojimi namazanimi brčicami in
opičjim oponašanjem oficirskih muh trumi kratkokrilih „goskic“.
Tu pa tam so stale še trume starejših
gospodov, uradnikov in dijakov. Razume se,
da ni nedostajalo i kričečih in jokavih otročajev,
katere so tešile in prevažale sèm ter tjà slovite Hanakinje, ogromnih životov, v komaj do kolen segajočih krilih, z najraznobojnejšimi vrbcami, trakovi
in našivi odličnih, ter nagih debelih rok. Mej vso
to bučno, različne jezike govorečo družbo pa so se
prerivali nemški burši z belimi, zelenimi, rudečimi,
rujavimi, vijoličastimi, rumenimi ter še drugačnimi
čepicami in trakovi.

In v tej veseli družbi sem se sestal po dolgem
času nenadejano z doktorjem Strnadom.

Nakràt sem ga zagledal sredi dveh bujnih, živahnih
blondink, s katerima se je šalil, da so se vsi
trije glasno smejali. Jedna se mi je zdela nekaj starejša,
morda tridesetletna, dočim je bila druga komaj
nekaj nad dvajset let.

Strnad je nosil uniformo; bil je že vojaški
nadzdravnik. Komaj me zagleda, oprosti se od
svojih dam, poljubljajoč starejši roko, dočim se je
mlajši le smejé poklonil.

„Duša moja, kaj je zaneslo Tebe v to avstrijsko
Sodomo!“ — ogovoril me je stiskajoč mi
roko.

„Prišel sem delat fizikat“, — odvrnem mu jaz.

„Aha, aha? Torej mi res ne misliš postati
nikdar kamerad? To j e pač ukus. Zobe dreti, prenapolnjene
želodce izpirati, pa malomeščankam dvoraniti ... diven poklic!
Prokleto, zavidam Te!“

„Glej ga čudaka!“ — odvrnem mu jaz, —
„zdravniški poklic izvestno ni zabaven in poetičen
na kmetih, — no, nikjer. Vsekako pa so mi moje pacijentinje
hvaležnejše kot Tvoji dve krasotici,
kateri si radi mene kar na lepem zapustil brez recepta ...
Li ne, prijatelj?“

„Ha, ha, ti dve sta Ti zdravi kot ribi v
vodi!“ — smejal se je Strnad, položivši mi roko
pod pazduho, ter me peljal v vrtno gostilno, kjer
sva sedla za mizo v sonci košatega kostanja.
„Pa kdo sta bili onidve lepi dami? — Zopet
ljubiš?“

Prebledel je za hip, po tem pa se prisiljeno
zakrohotal.

„Zopet! — Ljubim! — Beži, beži, prijatelj!
Jaz še nisem menda ljubil nikdar. O, domišljeval
sem si, veliko domišljeval. Imel sem vzburjeno
živčje! Sedaj pa sem zdrav! — Saj ljubezen je
izguba pameti, kot pravi modri Seneka, — majhna
epilepsija, kot uči Demokrit, — blaznost, kot trdi
izkušeni Heine. Ali ne misliš i Ti tako? — Jaz
sem prepričan o tem. Ljubezen je bolezen, ki zatare
v človeku značaj, ponos, načela, vse, vse, —
da se izneveri samemu sebi, lovi nek fantom, se
smeši pred celim svetom, dokler se zopet ne zave
iz svojega vročinskega agonizma. In potem ga je
sram, — tako sram!“

Hitro je govoril te besede in obraz se mu je
oblil s krvjo srda.

„Toda ne. Čemu — sram? Vsi ljudje smo
jednaki, manj ali bolj hinavci, lažnjivci, brezznačajneži,
nedosledneži ... uzorov, živih uzorov ni ! Jaz
varam tebe, ti izrabljaš mene, tretji bije po naju
hkratu, dočim vkrade četrti tretjemu dobiček, za
kar ga ubije peti itd. Drug drugega goljufamo, vsi
lažemo, vsi se izneverjamo, — eh, pa smo si vender
tako ganljivo ljubeznivi prijatelji, — o, celo
ljubimo se! Ha, ha?“

Tako je skakal od misli do misli nervozno,
pretrgano govoreč z bliščečimi se očmi, dočim se
mu je na obrazu gibala vsaka mišica. Poznalo se
je na njem neredno življenje.

„Pa čemu te morim s temi starimi frazami!
No, ti sam si kriv, ... spomnil si me na one dogodke
v Ljubljani in Celovcu!“

„Dà, oprosti vprašanje: kako si se razšel z
Marto?“ — vprašam ga.

„Razšel? — Razšla se sploh nisva. Vso stvar
je rešil moj brat. Ona je bila takoj povsem zadovoljna,
saj prostost, neodvisnost je njeno življenje.
Sedaj je par tednov na Dunaji; v hotelu „Central“
ima svoj salon. Menda išče engagement ali pa novega
bankirja! — Tudi jaz sem jo že parkrat obiskal.
Zakaj bi je pa ne? Ozdravljen sem; — ne
iščem več, kot morem dobiti! In Marta je še vedno

lepa, pikantna in ljubezniva, jako ljubezniva ženska.
Oh, njeno srcé je tako veliko! Ha, ha!“

„In kaj si bil ukrenil radi Rezike?“ — vprašam
ga nadalje.

„Največjo budalost; no, ona je bila pametna,
previdna, kot so naše male solidne vrle malomeščanke
bolj ali manj vse! — Po onem vdarcu radi
Marte zasvetilo se mi je takoj v glavi. Spoznal
sem, da sem bil slep in gluh, ker sicer bi se mi
tolika blamaža ne mogla prigoditi. No, preveč sem
si domišljal, zato sem padel tem globočje! — Po
tem pa sem hotel rešiti se pred seboj, pred svojo
vestjo; hotel sem k jedni kazni pridejati še drugo,
ponižanje: pisal sem Reziki, naj mi odpusti, naj
pozabi, naj bo moja žena! Ona pa, ha, ha!
resno, pošteno dekle! — mi je odgovorila tole
pismo, katero nosim vedno seboj. Imponira mi. Pa
čuj sam!

Gospod doktor!

Da priznate svojo krivdo, me veseli. Zares
veliko sem trpela, veliko prestala, saj sem Vas ljubila iz vse
duše, iz dna svojega srca. Ljubila sem
prvič! V dolgih mesecih zapuščenosti pa s m tudi
veliko premišljevala ter spoznala, da je bilo bolje
tako. Skromno priprosto dekle bi Vas ne mogla
nikdar zadovoljiti; — nesrečna bi bila oba. Odpuščam Vam
torej, gospod doktor, vse, dasi je pozabiti
žal! — ne bom mogla nikdar! Vedite, da Vas nisem ljubila
le zato, da bi me poročili ... Hotela
sem Vas imeti vsega, vsega, za večno, nedeljeno,
samo jaz. Ker to ni bilo in pri Vašem (gotovo modernem!) temperamentu
in značaju menda ne bo
nikoli mogoče, jaz pa tudi nimam veselja biti le
objekt eksperimentiranja, vračam Vam z lahko vestjo
Vašo besedo. — Želim Vam še vso srečo v bodočem
življenji ter ostajam itd.

Rezika R.

V Ljubljani ....

„Vidiš, taka je moja bivša Rezika! Niti dr.
Strnadu ni hotela biti več v igračo. Ha, ha, ha!
Sedaj pa moram iti, prijatelj! Gospa pl. Hellmerjeva mi je
dala le pol ure dopusta.“

Vstal je in položil denar na mizo.

„Ona velika blondinka?“ — vprašam ga začuden.

„Dà; — udova dvornega advokata, jako petična in življenja
željna ženska. Veš, vjeti me hoče;
— no, ali se podam, se še nisem odločil! Kdaj se
vidiva zopet? Pridi drevi v oporo; predstavim Te
Hellmerici in njeni sestrici Melaniji! Tudi Melanija
bo imela nekaj nad stotisoč. — Torej prideš?“

„Gotovo pridem.“

Stisnila sva si roki ter se razšla do svidenja ...