I.

Kaj? ali prav slišim? Ti se prederzneš mojo hčerko snubiti, in ti, nesramna hči se prederzneš berača ljubiti? Sim ti le zato pomagal to biti, kar si, da boš zdaj mojega edinega otroka motil? O med tabo in ono je brezen večji kot med Lazarom in bogatim možem! Kje imaš kaj dedov plemenitih, ki še morebiti imena svojega deda ne veš? I poglej na rojstno drevo svojih očetov. O času Karola Vélikega ima korenino svojo, i jaz, ki sem zadnji tega rodu, bi hotel hčerko beraču dati i oskruniti rod? Beži izpred mojih oči, in ne pokaži se več, ti nehvaležnež,

i ti, Ana, ne misli mi nanj, ako hočeš, da te ne zadene šiba očetove jeze!

Preljubi oče, izdihne Ana, na kolena podši i očeta objemši, ne bodite tako terdoserčni, saj nočete nesreče svojega otroka!

Ali boš ti meni zapovedi predpisovala, zarežé oče, ali si boš ti po svoji glavi moža volila? — Nikdar ne, jaz ti ga bom dobi, i kmalo, le besedice ne boš čerhnila, jaz sem tvoj oče, jaz ti imam zapovedovati. O kdo bi bil mislil, da me bo moja lastna dobrota tepla. Podpiral sim ga, da mu ni treba na polju se truditi, ali v gojzdu s sekiro živeža si iskati, in zakaj? zato, da mi zdaj mir mojih sivih dni kali i serce moje hčere z mrežami zapeljivosti openkljati hoče.

Dragi gospod, jame Ivan, saj ste vender vidili, da sim vas vse svoje dni kot svojega druzega očeta častil i ljubil, i da nikdar mervice tacega storil nisim, kar bi po vaši volji ne bilo. Pa kdo more svojemu sercu zapovedovati. Od otročjih let ste naju pustili skupaj živeti, se ve de le kakor otroka, ali kako bi bilo mogoče, da bi prijateljstvo, ki je pri šalah otročjih najne serca sklenilo, v letih mladenčevih v gorečo ljubezen se spremenilo ne bilo? Pa verjemite mi, dragi gospod, da sim se bojeval bolj kakor vojak na smertnem borišču, to strast v korenini zatreti. Jel sim, kakor veste, manj z Ano govorili, le redko sim se žnjo sprehajal. Vi pa ste mi to za hudo vzeli, me ošabnega imenovali i kaj sim

reva hotel? Da bi se bil ene nesreče, vaše jeze namreč, obvaroval, zabredel sim v drugo. Zopet sim Ano po navadi obiskaval in v kratkem času je bila sklenjena najina ljubezen. — Če ste kdaj ljubili i ljubezni moč spoznali, ne bote tako terdoserčni in naju ne bote na veke nesrečna storili!

Če sim kdaj ljubil? — Ljubil, izdihne gospod ljubil — nesrečno ljubil. Pa preč, vé černe misli, preč. V kratkem malo, iz tvojega načerta ne bo nič, nikdar nič. O le predobro vem, da te ne žene ljubezen, mojo hčerko snubiti, ampak le želja moje posestvo si prilastiti i v lenobi je zapraviti. Pač vem, kako težko čakata na mojo smert, pa motita se: moji lasje so sicer sivi, ali moje kosti so še terdne i dokler se mi le en ud gibati more, hči Pustograškega grofa sopruga beraška ne bo!

Z zobmi škripaje je Ivan pri teh besedah kot na ternji stal, i gotovo bi se ne bil zderžal nad starega gospoda planiti i v dvoboju svojo nedolžnost izkazati, ko bi mu sivi lasje gospodovi in misel, da je njegov nar veči dobrotnik, branili ne bili. Pa ko se zopet berača imenovati sliši, udari z nogo ob tla, da se visoke okna starega grada, kot pajčevine potresejo in Ana, ki je na levi strani očetovi stala, na stol pade.

O še tega se manjka, reče terdo grof, da boš v moji lastnini razsajal. Izpred oči, ako hočeš, da ti moje akoravno slabe roke, poti po stopnjicah ne pokažejo. I ti, Ana, v svojo sobo

i dokler te ne pokličem, ne prikaži se pred moje obličje!

Ne stopnje iz mesta, zagromi Ivan, ki mu jeza ni pripustila se dalje deržati, ter stopi med njo in očeta, dokler svojih gerdih besed zoper me ne prekličete! Kdaj ste zapazili v meni le nar manjši željo do našega posestva, le nar manjši misel zoper vaše življenje. Govorite in ne mislite, da če nisim plemenitnega rodu, ampak le sin grajskega čuvaja, da nimam zato manj občutljeja za čast, kakor vi, i čeravno ne morem dedov iz Karlovih časov našteti, imam v nedrju serce, ki ga ne plemenitaži, rojstno drevo i čeda slavnih očakov, temuč pogum i čisti občutki navdihujejo.

Bomo vidili, kdo ima v gradu zapovedovati, reče z debelim glasom gospod i hoče vstati i strežaja poklicati, ali z močno roko ga Ivan v naslonilni stol nazaj potisne z gromečimi besedami: Ne stopinje skozi vrata!!

Kar plane gospod, jeze vnet, iz stola, porine Ivana, ki se tacega napada ni zavedil, s krepko desnico na stran, skoči v vogel sobe, potegne meč, ki je na kljuki visel i po Ivanu mahne. Hitro sicer se Ivan umakne, pa vender ga na levico rani, pa k sreči le lahko. Divji zveri enak plane nad gospoda, mu izbije meč iz roke i nad glavo mu zasukavši, mu ga hoče v oserčje zabosti. Kar ga Ana, ki je nevarnost očetovo zagledavši, priskočila, krepko za roko zagrabi da meč, ki je v očetove nedrije

namenjen bil, v steno rine i se z votlim donenjem razterni. Ivan se oberne i ko Ano bledo za sabo stati ugleda, skoči kvisko z besedami: „Vse drugači, ali pa nikdar več“ plane skozi vrata Pustoga grada.

II.

Na Gorenskem na desni strani bistre Save se vidijo dan današnji razvaline starega grada, Pustega-grada imenovanega. Nekdaj so bile te razvaline krasno zidovje bolj po svoji lepoti, kakor po svoji terdnjavi v okolici znane. Stal je na zelenem griču i spodej pod njim, še na griču je stala majhna vas, posestvo Pustograškega grofa. Na levi strani proti Savi je redek gaberni gojzd planjavo kril, proti severu ino jugu razprostiralo se je krasno polje i proti zahodu bila je terda goščava, kjer so grofi navadno z lovom se radovali.

Ob času naše pripovedke bil je gospodar tega grada pravičen pa ojster in tamen mož po imenu Rihard. Bil je izmed štirih bratov sam še živ. V njegovih mladih letih se mu je serce ljubezni vžgalo za plamenito pa revno devo v Terstu kjer je pri stricu ptujih jezikov se vadil. Ali stariši mu niso pripustili v ta zakon stopiti, temveč ga dali v drugo mesto de bi mu to nesrečno misel iz glave izbili. Pa zastonj! V dveh mescih bil je že zapol v Terstu i le po sili so ga iz mesta v grad pripravili. Pa kmalu so zapazili, de njegovo zdravje je vedno slabje, nobeno zdravilo

mu ni pomagalo, vedno revniši je prihajal i jeli so se za njegovo življenje bati. Pa ker ne neha prositi, peljajo ga v Terst, i tje ga pripeljejo ravno k pogrebu negove ljube, ki je žalosti v cvetji svojega življenja smert storila. Rihard strašno zboli meša se skozi pol leta i šele v dveh letih popolnoma okreva. Pa žalosti sledu še žalosti moč iz njegovega obraza izbrisati ni mogla, nobeden ga ni vidil po tej bolezni se smejati, nobeden ni nikdar prave radosti znamnja na njegovim obličji zapazil. Trije bratje so mu zamerli, pa nobena solza ni njegovih oči zmočila. Ker nobenega brata več v življenji ni bilo, je podedoval očetovo premoženje i se po volji očetovi z zalo devo viteškega rodu zaročil. Pa pri pervem porodu je sklenila mlada mati, dete pa je živo ostalo. Bila je Ana. Nanjo je vso moč svoje ljubezni obernil. Le ona je bila ki je včasih tamni pogled očetovi nekoliko razjasnila. Britko se je potem posmehljal, ker smejati se je že zdavnaj pozabil.

V gradu je bil prileten čuvaj ki ga je grof zavoljo njegove poštenosti i prave ljubezni do svojega gospoda jako čislal. Imel je sina — Ivana. Kako poldrugo leto je bil stareji od Ane, in ker Ana druge drušine enake starosti v gradu ni imela, in ker so gospod vidili, de je Ivan dober in priden deček, so mu veleli, z njo

se igrati. Kmalo je smel Ivan v grajske sobe iti, in ker so se gospod njegove poštenosti in njegovega nepopačenega serca popolnoma prepričali je smel Ivan z Ano vred se brati in kaj drugega se učiti. Med njima pa so te okolšine narlepše prijatelstvo ustanovile. Ni ga bilo dneva de bila skupaj igrala, ali brala, ali v grajskem vertu med cvetečimi gredami iz dišečih rožic vencov vila. In če se en dan nista vidila kako serčno sta si drugi dan pri shodu objela in z živimi barvami popisovala, kako dolgčas jima je bilo, in de bi ne bila v stanu, eden brez drugega biti, sicer bi dolgega časa poginiti mogla.

Tako sta preživela otročje leta. Ivan konča svoje petnajsto leto in Ana spolni polovico štirinajstega. Med tem časom je previdil grof, de je Ivan prebrisane glave in gotovo za kaj več kot za grajskega čuvaja ustvarjen. Govori toraj s starim čuvajem, naj da svojega sina v mesto v šolo, in mu obljubi nekoliko pripomoči. Res čudno poje to „nekoliko“ v ustih grofa, pa pravzaprav je še to veliko, de je nekoliko obljubil. Ker njegovo tužno in samotno življenje ga je v sé zavernjenega in — skopega storilo. Lahko si je torej misliti, de se stari mož ni malo začudil, ko sliši take besede iz ust terdega gospoda, in ker je v trenutku prerajtal, kaka podpora

mu bo Ivan na stare dni, je veselo privolil, in v par minutah je zvedil Ivan sklep, de bo šel v šolo. Bilo mu je to v neizrekljivo veselje, ker zdavnej mu je že učenje pri grajskem kaplanu željo učenosti navdihnilo, in velikokrat, ko je od učenja prišel, kjer je kaj imenitnega od slavnih mož raznih narodov čul, je žalostno glavo pobesil, misleč si, kako nesrečen je, de mu je vsa pot do take Slave zaperta. Veselja jokaje poljubi gospodove kolena, objame očeta in dirja v vert, Ani svojo srečo naznanit.

Pa Ana ga milo pogleda, ter reče. O zdaj vem, Ivan, de me res kar nič rad nimaš, ki se tako veseliš od me se ločiti.

Kot meč presunejo te besede Ivanovo serce, resen postane, počasi se vsede na klop iz milim glasom besedo povzame.

Vem draga Anka, de ti je težko, svojega součenca zgubiti, pa saj veš tudi to, de enkrat je mogel priti čas ločitve, in ko bi dalje prišel ne bil, težje bi se bila ločila. Ker pa žalovanje, ljuba Anka nič ne pomaga, bodi veselega serca, saj me boš morebiti kmalo zopet vidila v gosposki suknji, z visokim klobukom. — Bile so to besede, ki jih je govorila prijaznost otročja.

Pretekle so štiri leta, kar je Ivan Pusti-grad zapustil bil. — V Ljubljanskih šolah vedel se je tako jako, de je v teh štireh letih

(in posebno zato, ker je iz učenja grajskega kaplana veliko se naučil bil) si pridobil vse vednosti, ki mu jih je bilo treba za višje Dunajske šole. Ker je sam z nar večjim zatajevanjem svojih lastnih potreb i s premarljivim trudom nekoliko si prihranil, je sklenil na Dunaj se podati. V svoj domač kraj ves čas zavoljo velike marljivosti in truda ni šel, le po poslih je zvedil včasih, tode zlo redko, kako se kaj imajo doma, in je kako pozdravljenje grofu, ali očetu vselej pa Anki poslal. Preden je na Dunaj šel, je hotel še svoje objeti, dobrotnike i posebno Anko, ki je po njegovim mnenji v tem času že prav zala deva postala.

Ko pride v grad, nobeden ga ne spozna. Pred gospoda stopivši ga ponižno pozdravi, pa komaj besedo izusti in že jo spozna Ana iz bližnje sobe, hitro kot serna priskoči, in nanj se naslonivši nebeške radosti le kaki: „Ali si vender enkrat prišel“ zgovorit zamore. Ivan, ki je v tem času čverst mladeneč postal bil, se kmalo izterga iz nje objeme, in povzame govor z gospodom. Lepo se zahvali za vse dobrote (pravzaprav je bila ta sama dobrota, da je očeta nagovoril Ivana v šolo poslati, potem je obljubljeno podpiranje slabo, slabo od rok šlo) ter mu pokaže spričbe, ki so ga skazale pervega Ljubljanskih učencev. Potem

popraša po svojem očetu, ke čudno se mu je zdelo, de ga nič viditi ni bilo. Pa z glavo majaje reče gospod počasi: „Oče tvoj — so — so v srečnih livadah unkrajnih dežel. Pred tremi dnemi smo jih pokopali.“ — „Mertvi!“ zdihne Ivan in se zgrudi na stol. —

Ko se z Ano v vertu sama snideta, se derži Ivan resno in zamišljeno, in le modro na tisuč vprašanj odgovarja. Spoznal je namreč v teh štirih letih, kako nevarno bi mu Anino prijatelstvo biti moglo. Ko bi se v ljubezen spremenilo. In koliko je do tje še manjkalo, mu je serce le preglasno govorilo. Pa Ana, še kakor nedolžen otrok ne zapazi na njegovem obrazu te tužne megle, ker veselje ji ne pripusti, le nar manjšega suma v svojem sercu zbuditi.

En teden je ustal Ivan v gradu, in potem se loči, vernivši proti Dunaju se. Ni bila ravno težka ločitev od starega gospoda, tudi ne od starih znancov, pa ko mu Ana pri grajskih vratih kamur ga je spremila ločitve kušlej na cveteče ustnici pritisne, ga zapeče v sercu, goreče jo pritisne na svoje persi, in poverni vroč kušlej na belo čelo, in jo hipoma po gori v dolino udere. — —

Pretekle so zopet štiri leta in Ivan se verne po skušnjah izverstno dokončanih, z doktorskim klobukom v svoj

dom. Stanovanje imel je v gradu.

Zdaj še le natanjko previdi Ivan nevarnost, v kteri visi, ako svojega serca ne zataji, in sklene manj, kot navadno z Anko se pomenkovati. Pa kakor je to v njegovem sercu ljubezen le bolj užigalo, tako je tudi Ano žalilo in britko se pri očetu pritoži, ki to za ošabnost vzemši Ivana posvari. Ko Ivan, de se ljubezni ubraniti ne more, ali pravzaprav ne sme, povzame zopet poprejšnje sprehode v vertu in v kratkim sta si pod lipo, kjer sta si bila v otročjih letih vence pletla, sklenila serci v ljubezni, in ji li smert za mejo postavila.

Drugi dan stopi Ivan z Ano vred gospoda, mu odkrije ljubezen, ki sta si jo prisegla in v zaupanji na svojo doktorsko čast jo snubi. Ali skopi oče ni imel sluha za take besede, in kako ga je sprejel, kaže začetek povesti.

Tako v kratkem je bilo poprešnje življenje grofa, Ane in doktorja Ivana. — —

III.

Neprenehama dirja Ivan iz grada skozi gaberni gojzd in ne germovje ne skale ne korenine divje zmotane ga ne ustavijo. Pridirja do šumeče Save in le malo manjka, da ga ne zapeljejo vanjo razberzdani koraci. Ko stopi na prod, ga zbudi gromenje valov iz težkih sanj, tik vode se vstavi in težek zdihlej

se dvigne iz tužnih pers. S trepečo roko si potegne po vročim čelu in si obriše kaplje mertvaškega pota. Oberne svoje oči v globoke valove, jih s kratkim pogledom premeri in že vzdigne nogo za vselej se v vodo zagnati, kar začuje poldenji glas grajskega zvona in misel na Ano mu prešine skeleče serce. Stopi nazaj i z zobmi škripaje se vdari s pestjo po glavi. Žalost i jeza sta razgrajale v njegovih persih i skorej bi jima bil obup sledil. Truden pade na prod, i naglo prehlajenje na merzlim kamnji i pri hladni okolici Save ga omami, da za dolgo časa zavestje zgubi. — — —

Ko se zopet zdrami i se tukaj na samotnim kraji, komej dve pedi od derečih valov vidi, se prestraši i se naglo vzdigne, pa se ves oslaboten ravno tako usede. Zdaj še le jame premišljevati dogodbe današnjega dneva. Le sanje se mu zde, i ko bi ga to, da se na produ Save znajde, resnice prepričalo ne bilo, bi nikdar sam sebi verjel ne bil.

O saj je lé vse res, jame potem sam sebi govoriti i nasloni tužno glavo na merzlo roko, res je, kar mi kakor sanje po glavi blodi. O kaj sim mislil, de sim starega gospoda, sivega moža — — — pa kaj, zaverne samega sebe, kakor bi se bil še le iz sanj prebudil, kaj ni zaslužil tega, ali me ni kakor pesa izgnati hotel, ali me ni imenoval nesramnega berača, ki mu po življenju streže!? O de ni meč, ki se je proti meni zasukal, oserčja tvojega prebodel, i nar teršega očeta v vragove kremplje poslal! Ti peklenska pošast si vzrok moje nesreče i nesreče svojega lastnega otroka, ki ji serce žalosti pokalo bo.

Pri teh besedah, ki jih v nar veči jezi izpusti, mahne z rokama i nogama, kot razplašen konj, divje krog sebe, de pesek i kamnje od njega odskakuje i z votlim glasom v vodo pada.

Pa vender, vender — začne mirniši, ko ga jeza malo mine, nar terši? — saj je bil vender enkrat moj dobrotnik, in namesto jeze zopet tuga divje serce posede, saj sim vender le po njim, kar sim, i jaz sim z njegovimi sivimi lasmi tako gerdo ravnal? i debela solza se mu prisveti v milim očesu, i roko na serce položivši zdaj v megleno nebo, zdaj v šumečo Savo pogled oberne. — O serce žalostno, reče potem s slabim glasom, tako naglo biješ v mojih persih, pa kaj mi pomaga, ki brez upa biješ. — V merzlih valovih bi te zakopal, pa njemu bi bilo to le veči veselje. Njega pa radovati, govori z močnejim glasom, i stegne pest v zrak, njega, ki je vzrok moje nesreče, to peklenato pošast! zakaj je koval vezi, ki so sklenile najini serci. — O koval jih je i podpiral, me podpiral, moral me je, jih krog serca oviti, i zdaj, zdaj jih brezdušno razterne, i se v pest smeja, ko vidi nesrečo svoje hčere, obup svojega rejenca, Ha! Ha! le smejaj se, le raduj se, saj si me spravil spred oči — tode ne za vselej — ne za vselej — — ne boš se potopilo serce ne, — govori počasi s puhlim glasom, le bij ljubo serce — pa mirniši bij, de te ne čuje sovrag. — — Huj ti merzli vetrič, kaj tako briješ, — nesi s svojimi perutami vdarke mojega serca — pa veš, ne staremu čuku, ampak — le tiho, tiho, ampak Anki, moji Anki. — — Ali jo vidiš pred gradom — glej, kak milo se joka, huj-j-j, vetrič, pojdi, pojdi, poprašaj, kaj se solzi — Ah ali še joka po meni?

huj vetrič, ti merzlo briješ, — ali me ne ljubiš — a, da, saj me ljubi, o vetrič kaj je rekla — pst kaj je rekla Anka? Huj! vetrič merzli vetrič — huj kak mi hladiš mojo posteljo — huj-j-j-

In zaperle so se mu oči. Jeza, žalost, obup, vročina, prehlajenje, i zopet jeza i žalost i mraz, vse je tudi strašen vpliv na njegove čutnice včinilo, da se je revežu um mesti jel, da je zopet omamljen na kamnji obležal.

Bil je ta kraj vštric Mošnjiške vasi, in tu je bila, ker mostu ni bilo, prepeljava čez Savo. Bil je čoln o bregu privezan zdaj na tej strani, kjer je Ivan obležal. Ležal je v medlevci dolgo časa, ker mračilo se je že, ko čuti, da ga nekdo rahlo pocuka. Počasi oči odpre, tiho izusti: Kaj hočeš? i jih zopet zapre.

He, Ivan, sliši dalje govoriti, he kaj te je pa napadlo? Menim vendar, da taka postelja ni prerahla in spi še na trati bolje, kakor pa na pesku. Zbudi se, lej, noč se že dela, i zdaj se vendar kopal ne boš — torej vstani, se prepeljeva v Mošnje, dansi bomo ženitev Dajeve Ane obhajali, jaz sim povabljen, kakor povsod, i če —

Kaj, Ane si rekel, reče Ivan hitro i se kvišku pomakne, kje je, kje je Ana, kje?

No, no, reče uni, Batičev Jernej jo je vzel in danes bo —

Kaj? Kako? kriči Ivan, kdo je ta Jernej, kdo? I no Batičev Jernej, iz Mošenj Batičev Jernej! ej de tako hitro svoje prijatle pozabiš — naj lepši korenjak je cele vasi, i vsaka — —

I temu je grof dal svojo hčerko, zakriči Ivan, in meni — —

I no, kdo se pa od grofa meni, ga zaverne uni ves obupnjen, ga tako razkačenega vidili, i jame bolj ponižno i kakor tolažljivo govoriti, grof ta skriva svojo hčerko, de bi le ne ugledala kacega zalega kmetiča, pa kaj se če, ona je grofova hči, da mi — o jaz mu je gotovo ne bodem vzel i zavoljo druzih, menim, sme ludi brez skerbi biti.

I kaj je zdej ž njo, vpraša Ivan, kakor na ternji.

Kaj je zdej ž njo? reče mi. Kaj čem jaz vediti, mar gotovše v gradu Polgčav prodaja, nej ji stari —

I nej z Kaličevim Jernejem? reče Ivan hitro.

Haj če u tom, odgovori mi nejevolen, saj sem že povedal, de bo danes peljal pred altar svojo nevesto.

Nevesto Ano? vpraša Ivan s strašnim pogledom.

Se ve, de, reče mu, Ano, berhko Dajevo Ano —

Dajevo Ano? Dajevo? tako Ivan počasi i ve zopet pro produ ulegne; Dajevo? i ti tepec nisi znal tega pred razložiti, pravi dalje tiho i mirno, kakor bi se bil znebil nezmernih težav.

Kaj vam nisim povedal koj v začetku, reče im, pa se ve, vi ste že upali i niste mogli razumeti mene.

De je pa tako hitro svoj govor spremenil, pride od tod: Bila sta nekdaj znanca i skoro rečeno prijatla, če se sme tistim, ki svoje mlade dni skupej igrajo, prijatlom reči: Kdaj pa je bil godec, naš bolj od rajtani godec cele Krajine, vsi so nam ljudje zgodbe „Živel Matiček“ rekli, pa če prav nam bolj obrajtami godec, vendar le godec, i Ivan — gospod. Ker je Ivan domu prišel, Matiček še nji ž njim govoril, pa vidil ga je bil že večkrat od daljec, ravno, de ga je, če je bil prav v krasni suknji, vender vselej na pervi po gled spoznal. Zdej ga je, posebno ker ga je nemalo, kakor pred godec, v glavi imel, Ti nagovoril i se

še malo pošaliti ž njim, ko pa vidi, kako je Ivana razkačil, ko mu je od Ane pripovedovati jel, misli za gotovo, de ga je enmalo, če ne zlo s svojim tikanjem razžalil, hitro preverne besedo i se bolj ponižnega delati jame.

Le ne jezite se, ga viče dalje Ivana, kteri resnično ni nar manjši mislice na to imel, ali ga uni viče, ali tiče raji ustanite i z mano čez Savo veslajte. Kakor se mi zdi, ste nekako bolni, i glejte, na tej strani ni deleč, deleč nobene hiše, na uni strani pa naju bodo grofovsko sprejeli — grofovsko, ta beseda zopet prešine Ivana de naglo oči odpre i Matička prečudno pogleda. Ali ta hitro nasleduje: Le ustanite, le, bote vidili, vince i ples i zale dekleta Vam bojo vso žalost in jezo pregnale, ki jo, nevem, ali zavoljo mene, ali zavoljo drazega kaj imate. Torej le kviško, i mu poda roko unkraj Save je dansi vse bolj veselo!

Kakor štor se pusti Ivan vzdigniti i v čoln peljati i veselo žvižgaje odklene uni čoln. Tak vender veslajte, zapoveduje Ivanu, kaj ne vidite, kako hitro naju Sava zanaša — zavite! — na uno stran, na uno, zavpije potem, — zavite! — ne meni nasproti! — na levo! na levo! ga svari eden za drugim, ker Ivan dasiravno nekdaj dobro vajen veslar, le enega mahleja z veslom prav ne stori. Ko uni le vidi, de mu ne odgovori ne besede, de le, kakor zamaknjen v valove zre, ga prešine nekak strah i obmolči. Ivan pak zmirej slabje z veslom vodo tolče i zadnjič se kakor de je mertev, v čoln vleže. Matiček to vidši, pospeha trepetaje veslanje i tudi ves zdelan prisope do brega.

IV.

Urno priklene godec čoln k bregu, i prime Ivana, ki se je nekoliko predramil, ko se je čoln v breg precej trdo zadel bil, pod pazho i ga pelje, akoravno sam grozno truden, v vas. Ko prideta do hiše, kjer bilo je ženitvanje, jima nasproti priteče nekaj svatov, ki so Matičeka

od deleč priti vidili.

Kje te je danes vrag deržal, zavpije eden svatov, vsi godci niso vinarja vredni, če tebe pri njih ni. Hajdi, brate, zdaj bomo rajali.

Šimon, reče Matiče, zdaj tiho od godcov. Vidiš tu je gospod, ki potrebuje nagle pomoči. Kje so oče Daj?

Tukaj, reče stari Daj, ki je ravno tudi Matičku naproti prišel, se pa ne malo začudil, vidši gospoda pri njem, kterega je Matiče bolj nesel, kakor pelal. Kaj pa to pomeni, ga vpraša?

Imate kaj prostora za tega gospoda, oče? vpraša Matiče. Kaj to pomeni, Matiče, saj je — — ?

Kaj pomeniti! reče nejevoljno Matiče, zdaj vas prašam, če je v vaši hiši kaj prostora za tega moža?

Komaj — komaj — de bi vedil, reče Daj, se obotavljaje, pa ko vidi streli enak pogled Matička, i gospoda, ki se mu je zlo nesrečen i bolan zdel, se premisli i hitro reče: V celi hiši je danes vse natlačeno; pa stoj, v sobi pod streho je še dosti prostora. Gori peljimo gospoda, gori, in prime Ivana za drugo roko i ga pomaga Matičku po stopnjicah v nadstropje peljati. Ljudje so skozi okno ugledali to dogodbo, in so, kakor znajo, eden druzega popraševali, kaj bi nek to bilo; i tu i tam so uganjvali i se pričkali, tu, da je bolan, tu, da je pijan i Bog ve kaj tacega še, dokler Matiče v sobo ne stopi, kteri tako, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, naj bolj okrogle gosti jame, de se v trenutku sklenejo pari i se sučejo, kakor bi jih veter nosil. In ko po plesu vsi z enem glasom kričijo, kdo je uni gospod, jim kratko Matiče odgovori, da je ptujic, kteremu je bilo slabo prišlo, in ki ga je na poti sem našel, in zopet dalje gode, de se v slasti plesa vsaka domišljija o tej prigodbi zgubi.

Dolgo se Ivan ne zave. Oče Daj ga močijo z merzlo vodo, pa kakor zastonj. Matiček svatom dve okrogle zagode, pa serce mu ne pripusti dalje se hliniti. Iz sobe se splazi in hiti k Ivanu, ki je še zmiraj kakor mertev na postelji ležal. Oba se zdaj trudita, kar je mogoče, i ne brez uspeha. Kmalo izdihne Ivan i z roko po merzlim čelu potegne. Veselje prešine Matička, ko vidi, de trud ni zastonj. — Ivan, mu reče, ali vam je bolje?

Bolje, izdihne Ivan, in spregleda plašno kakor serna, ki jo neusmiljeni lovec iz spanja zbudi. — Kam sim prišel, reče čez nekaj časa, ko vidi, da je v ptuji sobi. K dobrim ljudem, reče Daj, in mu privzdigne nekoliko glavo. Le brez skerbi bodite, pristavi Matiček. — Vi ste terdo spali, reče dalje, zdaj pa le mirno bodite, počitka vam je še treba, ker ste zlo trudni. Tako rekši ga položita zopet na posteljo, i gresta iz sobe, da bi pri miru zaspal. In res Ivan kmalo zaspi, i spi do druzga jutra. —

Ko gresta Daj in godec po stopnjicah doli, popraša pervi: Matija, kako pa to, da si ti ptujca Ivana imenoval. Ali ga morebiti poznaš?

Vam hočem povedati, reče Matiček, ker vem, da se smem na vas zanesti. Ptujec je Pustograški Ivan. Saj se spomnite ranjcega čuvaja, ki je imel sina, kteri je v Ljubljani i potem na Dunaji študiral?

Spomnim se, spomnim se, reče Daj, kako pa pride ta človek zdaj sim?

Tega vam sam ne vem popolnoma razložiti. Kar pa vem, je tole: Danes, ko sim iz Jelovce sem šel, ga najdem na produ ležati. Meni se to čudno zdi, torej ga zbudim. Pa kmalu vidim, da se mu je neka nesreča pripetila, ker v njegovi glavi ni bilo prav. Nar bolj čudno se mi pa zdi, da je pri imenu Ana, ko sim namreč

vašo hčerko imenoval, grozovito blesti jel. Vi veste, de je grofova hčerka Ana. Kaj? si mislim, če od nje blede, ker znano mi je bilo, da sta se od otročjih let prav rada imela, in kaj si mislim dalje, če sta si s terdim grofom navskriž prišla, ker vidil sem, ko sem memo grada šel, nekako dirjanje i čul vpitje notri, da me je bilo skoraj groza. Znabiti, si mislim, je mogel iz grada pobegniti, sej veste, de staremu čuku je koj preveč, de z njim ni dobro opraviti imeti — Toraj, oče, menim, de bi bilo naj bolje, ko bi zdaj o tej reči popolnoma molčala, dokler ne veva, kako in kaj je vzrok te prigodbe, i tudi nobenemu njegovega imena ne povedala, dokler se ne prepričava, da ni nobene nevarnosti. Jest sicer nevem za nobeno, i tudi upam, de nobene ne bo, pa nekaj mi vendar vedno pravi, da naj bom tiho. Počakajva torej, de okreva i potem bova že zvedila, ktera nesreča ga je zadela.

Prav imaš, reče stari, kadar zopet k nam pride, ga hočem tak od strane spomniti, da naj bi se domu podal, da bi mu tam bolje postregli, itd. Bova vidila, kako se bo pri teh besedah zdržal. In če ne bo voljen, domu se podati, mu že jaz dam stanovanje v moji hiši, dokler se ne ozdravi.

Tako, oče, tako prav, reče Matič, i stopi v sobo s starim med svate. — — —

Preteklo je pet dni in Ivan je toliko okreval, da je zamogel že ustati. Zdej še le jame premišljevati dogodbe, ktere so se mu, kakor sanje pred očmi vertele, ki jih pa le prekmalo, predobro za resnico spozna. In če bolj premišljuje, bolje razvidi, da pot v grad do dne mu je za zmiraj zaperta. Kaj mi pomaga, zdihne tužen, ves moj trud po šolah, kaj mi pomaga

dohtarska čast! Kaj pravim: pomaga-škoduje mi, nesrečnega me je storila. Kako srečen sim ko sim kmečki deček na strani Ane sedel, kako srečen sim bil pred štirimi letmi, ko sim prišel iz Ljubljane, in sim ji smel v mile oči gledati, kako srečen, ko me je pri odhodu z gorečo ljubeznijo na čelo poljubila! In zdaj? Trudil sim se, da bi mi čast pomagala v spolnitev mojih želja. In ravno ona me pogubi! O ko bi nikdar šole videl ne bil, koliko bolje bi bilo zame! Res, da bi nikdar nič upanja nanjo imeti ne bil mogel, pa bi se tudi nikdar prederznil ne bil, jo snubiti in bi ne bil vžil grenkega občutka: zaveržen biti. O čast, nesrečna čast!

V takih mislil ga najde Matiček, ki ga je vsak dan obiskoval. Niste bile še dve uri, kar je zadnjič pri njem bil, in zdaj zopet pride. To se Ivanu čudno zdi.

Kaj pa je, Matiče, da si tako plah? ga vpraša.

Zdajle, Ivan, reče uni, vam imam nekaj neravno prijetnega oznaniti. Ravno sim zvedil, da vas grajski ljudje išejo, in de so v naši vasi. Grof, pravijo, noče ne jesti ne piti, dokler vas v pest nedobi. Jest sicer nevem, kaj imata skupej, gospod, pa bi vender rad vidil, de bi od tukaj pobegnili, in se v varniši krej podali.

Ivana ta povest tako zadene, da ne besedice ne zine. Vedil je, da mu zmeraj ni tukaj ostati, da ga bo grof zalezoval, to mu ni nikdar na misel prišlo.

Matiček, ki molčanje za poterjenje vzame, reče dalje: Tu sim za to potrebo polovico kmečke obleke

prinesel. Tu klobuk — — tukaj staro suknjo — — plašč — — in tu so škorne — — Druga obleka se bo že podplaščem skrila. In med tem, ko tako govori, mu dene klobuk na glavo, in ga napravi v suknjo i plašč. Tako vidite, vas nobeden človek ne more spoznati.

Ivan se pusti, kot bi bil popolnoma brez občutka, obleči, ker je resnično komej vedil, kaj se godi, še le ko Matiček vrata odpre in reče: Tako, zdaj pa pojdiva, spregovori Ivan.

Kam pa me vendar hočeš peljati Matiče? Za zdej, reče Matic, ne vem varnejšega kraja v celi okolici nikjer, kakor v Jelovici za eno hišo, kjer sim dobro znan. Glejte, kamor drugam greste, vas bo grof zalezil. Dobro vem, da zdaj ne bo nehal, ko je enkrat začel, in če greste prav v daljne kraje, ne bo počil, dokler vas ne najde. Pojdite torej le z mano, tam bote popolnoma okrevali in potem se bo že še drugo našlo.

Ivan hoče še očetu Daju plačo za hrano in staniše dati, pa Matiče mu reče: Je že vse poravnano, le urno hodiva, ker zalezovalci so nama za petami!

Čez Savo se prepeljeta in po potih, ki so dalječ od grada, po gojzdu se motata, jo mahata proti omenjeni hiši. Vso pot le besedice Ivan ne zine. Le Matiče, ki je bil vedno vesel, je vedno kaj žlobodral, ali nad nerodnimi koreninami, ali nad jutranjim vremenom, ali Bog ve, kaj še vse, in ko globoko vgojzd prideta, še celo žvižgati in prepevati jame.

Dolgo, dolgo sta že hodila, pa poti še le konca ni bilo. Ivan se že naveliča dolgega popotovanja in nejevoljen popraša Matijata, ali bo že kdaj konec poti ali ne?

Še sto korakov in nič več, reče Matija, in mu jame zopet razkladati od predpustnih časov, in kako malo so se letošnjo leto ljudje ženili, de je bil slab njegov zaslužek, in več tacega, de bi bil le te korake, ki jih je bilo po njegovim število sto, po Ivanovim pa ne jako več, bolj kratkočasne storil. Tu sva že, ga kliče zadnjič, le noter stopite in ne vstrašite se, če je enmalo črno v bajti.

Ali je to svinjak ali hiša, vpraša Ivan, k z ne majhinjim začudenjem ugleda stergano kočo v sredi temnega gojzda.

Oboje, gospod, odgovori Matiče, pa verjemite mi, v sili je vse dobro.

Stopita v hišo, kjer je le ena dolga miza stala in nekoliko klopi. Pri razbiti peči je pa ležal mož, ki se naglo vzdigne, ko zasliši stopinje.

Dober večer, Jernej! reče Matija, tukaj pripeljem gosta, ki bo nekoliko dni tukaj ostal, ker mu bolezen ne pripusti dalje iti.

Za moj del, reče Jernej. Kakor hočeš, le pazi, de kake neumne ne vstrojiš.

Breg vse skerbi, to je moj prijatel, — ni se nič bati pristavi tiho.

No, kakor hočeš, reče zopet pervi, i se vleže na klop, jest moram spati, ker sem celo noč po koncu bil.

Zdej pa le veseli, reče Matiče, za to hišo ne ve nobeden unih, ki vas zalezujejo.

Pa tudi nobeden drug človek pod ljubim solncom, pristavi Ivan. Med kakšine ljudi, Matiče, si me pa pripeljal, ga vpraša, ogledovaji moža na klopi. Bil je visoke postave, širokih pers, pod nosom je imel berke, in iz njegovih oči je nekaki divji ogenj švigal.

To je moj prijatel, odgovori Matiče, kakor vselej. Da je tudi tu, se ne čudite, sila kola lomi, pristavi nekako skrivnostno, da Ivan ne razume pomena teh besed. Pa vsedite se gospod, vsedite se, da vam enmalo postrežem — Tako reče — in gre, kakor bi bil gospodar hišni po bajti sim ter tja, in kmalo mu prinese laškega sira, belega kruha in nekoliko sadja. Kaj boljega, mu reče, bomo pa drevej pri ognju napravili. — —

Ko se noč stori, zasliši Ivan razne glase pred hišo, in noter stopi pet mož, kterim kmalo še štirje sledijo. Zadnji trije so imeli puške na rami, pervih pet so pa trije imeli široke lovske meče, vsih pet pa je imelo veliko culo čez rame, ki jo v kot sobe verže.

Tri sto medvedov, zavpije eden, ta pot je bila srečna. Le eden zelenih gumpcov se ni prikazal. — No, Matiče, no. Kakšina prikazen je pa to?

Moj prijatel je, odgovori ta zopet, kakor vselej. Bolnega sim ga našel na poti, in sim ga sim pripeljal, da se tu pozdravi.

Ti imaš pa resnično na verhu Grintovca tudi prijatle, reče se smejaje pervi.

Kaj boš to, reče drugi bolj tiho, znabiti se da porabiti, se bo vidilo, se bo vidilo. —

Po takem govorjenji se vsedejo vsi na klopi in vsak si nabaše svojo pipo. Za Ivana se niso dosti več zmenili. Njemu pa ni bilo več treba prašat, kje de je, dobro je namreč razvidil iz njihovih obrazov, njih obleke, njih stanovanja in njih pogovorov, da so tihotapci. Slišal je že poprej večkrat, da čez Jelovco hodijo tihotapci na Laško — in zdaj se vidi v njih sredi.

Nekako čudno mu je pri sercu, ko premisli, da ga je njegova prenagla jeza tako dalječ pripravila, pa med volkovi, si misli, se mora tuliti, in se kakor mogoče domačega dela. Tihotapci pripovedujejo od današnje poti in med tem napravita dva prav prijetno večerjo. Ivan povabljen, se ne brani pri jedi pomagati. Po jedi ga pelje Matiče v drugi oddelek bajte, kjer najde eno precej čedno in ne ravno terdo posteljo. Ivan se ne more zderžati in ga hoče enmalo osmukati.

Povej mi vender, Matiče, mu reče, zakaj si me pripeljal v to roparsko bajto?

Kaj! roparsko bajto! zavpije uni. Vsi od pervega do zadnega so pošteni ljudje, kakor jest; vsi so moji prijatli. Ali morebiti mislite, de pobijajo in kradejo? Nikakor ne. Vsak človek se na drugo vižo preživi in ti se preživljajo s tem, de mejniške pse prekanajo in cesarja za enmalo dobička goljufajo. — Dobro spite, gospod! lahko noč! —

Pošteni, kakor ti! Kdo ve, koliko je poštenosti v tebi. Menim, da bi si z vso skupaj čevljev namazati ne mogel, zamemra Ivan in se ogerne.

V.

Tako, vas pet ostane doma! Vi trije bodite mirni, dokler nazaj ne pridemo. Prepira nočem, tudi iz gore ne hodite v dol, in bodite pripravljeni za vsaki napad!

Tako reče v majhni bajti v Jelovci, kjer smo poprej tihotapce zapustili, mož z krepkim glasom.

Bil je visoke, močne postave, dolgočernkasti lasi so se mu vili v zalih kitah po ramah. Njegov obraz bil je nar lepši možki obraz. Njegove oči so se svetile v nekakim milim, želečim ognji, le pri unih besedah so švigale ogenj, ki ga le oko zapovedovavca, ki si je svest, de ga ni, ki bi se mu zoperstaviti mogel, švigati more. Lepa brada mu kinča obraz, ki ga skorej vsega zakrije. Njegova obleka ni v nobeni reči podobna obleki unih, kterim je zapovedoval. Bila je podobna gerški obleki, le po bôji se je razločila od nje, ker bila je černa. Za pasom imel je dva svetla okovana samokresa, in kratek meč, širokemu nožu podoben, je visel na njegovi strani. — Kdo bi ga spoznal, ko bi bil pogledal zvunajno obleko, ko bi bil pogledal njegov zarašen obraz? Le kdor bi mu bil pogledal v oko, ki se je zmirej enako svetilo in v vsih nesrečah, vsih bitvah, vsih boleznih dobrovoljnega pogleda zgubilo ni, bi bil z začudenjem zaklical: Ivan! —

Čudne so pota, na katere nas osoda zanese, čudne so bile tudi pota, kamor je zagnala Ivana. V tihotapško bajto ga je bil pripeljal Matiče. Kdo in kaj pa je bil prav za prav Matiče?

Tihotapci so imeli po vaseh spodej Jelovce pomagače, ki so blago skrivali, in ga med ljudi prodajali. Njih služba je bila enmalo nevarna, scer pa jako dobra. Eden takih bil je tudi stari Daj, ki je v svojih mladih letih sam po blago hodil, zdaj pa zavolj starosti ga le skrival in prodajal. Drugi bil je Matiče. On ni imel lastne hiše, torej ni mogel pomagati skrivati, in daleč na Laško hoditi,

mu ni dopadlo. Bil je torej le časten sočlan te družbe, v kteri so ga vsi iz serca radi imeli, ker jim je marsikdaj kako veselo uro z svojimi šalami napravil. Bil je pa tudi dober ogleduh, de mu ga ni enacega bilo. Vsih prijatel je bil, in zatorej si misli ne bodo hudi, če jim enga prijatla pripeljem. Njegovo mnenje je bilo dobro, ker je Ivana na nar pripravniši vižo rešiti hotel. In za enkrat se mu je ta nar pripravniši zdela, ker je dobro poznal grofovo termo in nevarnost, v kteri je Ivan, če kam pride, kjer je grofu mogoče ga zalesti.

Ali Ivanova bolezen ni bila majhna. Jela ga je merzlica tresti, in dolgo časa je mogel v postelji prebiti. Ko se mu je na bolje obračati jelo in je že posteljo zapustiti mogel, je začel premišljevati, rujave može ki so pri hiši not in vun hodili, premišljevati stan tihotapški. Čuden se mu je zdel in nepriljuden, in strah ga je večkrat prešinil, ko jih je vidil po tamnem gajzdu se zgubiti, kakor černe pošasti, kakor roparje, ki bežijo dneva luč. In res večkrat ga je oblila misel, ali niso roparji, ali saj tatje. Tode iz njih govorov ni bilo mogoče takega kaj skleniti, akoravno ni bilo njih obnašanje, posebno pa stanovanje od roparskega dosti razločno.

Matiče bil je zdaj v doli, zdaj v gori, zdaj je godel ženinom, zdaj tihotapcom. Ivan ga je prav rad imel. Matiče se je vedil tega prijatelstva poslužiti in je jel po malem tihotapško prosto življenje hvaliti, kako prijetno je tukaj živeti, koliko sveta jim je odpertega, da nobenimu niso podložni, nobenemu hlapci, vsi sami svoji

gospodarji in večidel je sklenil z besedami: Ali bi Vas morde ne veselilo tihotapec postati? Od začetka je to vprašanje Ivana močno razkačilo, jel je grajati Matičetovo življenje in njegovih pajdašov, ta pa je vedel urno govor na kaj druzega napeljati in ga utolažiti, misleč si, saj morebiti vender ne boš vedno Ivan s tanko vestjo. Kolikorkrat pa je izdola prišel, vselej je vedel strašnih reči na kupe mu povedati, ali bolje lagati, kako je grof še zmirej serdit, kako mu žuga, kako ga zalezuje, in več tacega — se je Ivan prestrašil. Skoz to ga je pa tudi napravil, da je mislel, kmalo iz te koče priti pustil, in se kmalo popolnoma privadil. S tihotapci se je tudi soznanil, akoravno jih je od začetka do smerti čertil. Jel je njih pripovedke z dopadajenjem poslušati, i če so mu kaki boj z ogleduhi popisovali, kako so jih zapodili in jim orožje pobrali, je čutil serce urniši biti in si želel saj enkrat pri taki prigodbi pričujoč biti.

In ko je bil sam, si je mislil: Hiše ne smem zapustiti, de bi šel v svoji pravi obleki, v svoji pravi podobi med ljudi, in tukaj sedeti in nič, prav nič opraviti imeti, je še za menj. Šel bi v daljne kraje, in bi živel kakor dohtar, pa dohtarski in sploh vsaki častni stan mi je zoperen. Ah!zdihne večkrat medtem, ko bi Ano imel, naj bi bilo, kjer koli hoče, povsod bi mi bile nebesa! Vedno tukaj ostati in brez vsega opravka biti, bi bila nehvaležnost do tihotapcov, ki ga niso bili dolžni zastonj pri sebi imeti, in

tako je mislil, tako je zdihoval in želel in se sramoval in — v kratkem malo, tako se je pletlo, de so ga tihotapci v svojo versto dobili, se ve, de nar bolj po prizadevanji njih prijatla Matička.

Ivan pa je bil kmalo nar ročnisi vših tihotapcov, ker v kratkem se mu je tihotapsko življenje tako v serce vrinilo, de ni imel nikdar miru in veselja, kadar je mogel doma ležati. Le po nevarnostih je hrepenel in če jih je našel, ni bilo takih, ki bi jih premagal ne bil. Kmalu so ga tudi mejniški stražniki spoznali, to se pravi, spoznali njegovo moč in njegov pogum, ker bežal bi ne bil, rajši bi bil na mesti obležal. Življenja ni celo nič varoval, ker ga ni ne mervico obrajtal. Ceno bi bilo le imelo, ko bi je bila Ana sladila.

Med tihotapci, ali saj med temi tihotapci ni bila poprej navada, poglavarja imeti. Vsi skupej so za enega bili; če eden ni bil pri tem ali unem sklepu zadovoljen, so ga pustili s svojim lastnim zadovoljnega biti, sami pa po svojem sklepu storili, s terdnim zaupanjem, de, če ne danes s tem, bo pa enkrat drugikrat z unim sklepom zadovoljen. Uni se pa tudi dalje zmenil ni, temuč je, če mu postavim, ni dopadlo, sim ali tje iti, doma pri peči ležal in boljših časov čakal.

Zdaj so pa vsi naenkrat začeli Ivana na neko vižo častiti, kakor prec nobenega iz svoje srede. Vselej so njega nar bolj za svet prašali, vselej njegovo mnenje poterdili. In enkrat,

ko so ravno prav veselo krog iskrenega vinca sedeli, jim Matiče na nagloma reče: Vi ste pač malo vredni, cela četa vas je in še poglavarja nimate. Vsi Matičeta in sami sebe pogledajo. Zato, nasleduje, nasleduje dalje, bi jez menil, da bi bili mojiga prijatla Ivana poglavarja storili.

Matiče, kaj čenčaš, ga ustavi Ivan.

Nič ne čenčam, Ivan, ali toliko vam rečem, prijatli moji de — —

Da, naš poglavar naj bo, zavpije eden, pred ko je Matiče izgovoril.

Naš poglavar! da naš poglavar! vpijejo vsi in Ivan — je bil.

Danes so se odpravili na Laško. Pet jih je imelo doma ostati. Trije med njimi niso bili ravno nar bolj pošteni ljudje, njim je zmerej bolj dopadlo s silo si prilastiti, kakor po navadnih tihotapških potih. Zatorej je posebno nanje obernil Ivan une besede v začetku poglavja.

Pervi dan so bili mirni, ali drugi dan jih je že jelo bosti, de tako brez vsega dela tukaj ležijo. Vedili so, de Ivana in tovarišev nar manj štiri dni domu ne bo.

Pojmo na rop, reče eden drugemu skrivno, unih še dolgo ne bo, in mi med tem brez skerbi opravimo naše svojih dela.

Ko bi le unihle dveh gumpcov ne bilo, reče eden, ta dva gotovo ne privolita.

Kaj ta dva nas tičeta, reče zopet pervi, menim de se še jih vender ne bojiš?

Pa nas znata unim zatožiti.

Saj jima ni treba vsega na nos obesiti!

Kam pa vender hočeta iti, reče tretji?

To je moja skerb, reče zopet pervi in pogleda, če spita una dva, ali ne. Jaz menim Pustograškemu grofu bi se smelo enkrat enmalo mošnjica polajšti.

Ne bilo bi preslabo, ali pa ni grad zlo zavarvan?

Skorej nič; ker že dolgo ni bilo od nobenega ropanja slišati, se ne zmenijo ljudje dosti več za zavarovanje. Hipoma grad napasti, enmalo zaropotati in zagroziti in mošnja je naša!

In še kaj poverh! pristavi drugi.

Tode premalo nas je, zaverne uni.

Dobro bi bilo res, reče pervi, ko bi nas bilo kaj več, pa brata, pogum zmore vse in, brate, če nas je menj, več si bo vsak prigrabil.

Tri sto medvedov! ti si tič, že velja!

Le tiho, miruje pervi, ta dva ne smeta ne čerkice vediti. Hvala Bogu, saj spita kot čoka.

Orožje v roko! — zdaj urno naprej, basali bomo puške, pod Pustimgradom.

S temi besedami so že skozi vrata, in urno kot veter, jo švignejo v dol.

Kakor tiho so pa delali, se je vender, ko so skozi vrata šumeli, eden unih dveh zbudil in ravno zadnje besede, ki jih je uni že pred vratmi rekel, ujel. Na noge skoči in pogleduje krog sebe, preiše vse kota in njih orožja nikjer ne ugleda. Se mi je zdelo, zamermra jezno in zruka pajdaša, da jim ena po butici roji. He Marko! Uni trije so nama jo skuhali, šli so pred eno minuto.

Naj gredo vragu na roge, reče in se hoče zopet vleči.

Ne tako, zavpije uni, ropat so šli.

Kaj ropat, zakriči uni, ali jih nisi znal nazaj zapoditi?

Ravno ko so med vratmi bili, sem jih zaslišal in zdaj so že Bog ve kje!

Potepuhi, zagodernja Marko — ali veš, kam so jo zavili?

Za gotovo ne vem, pa menim, proti Pustemu gradu, ker to besedo sem zadnjo čul iz njih ust.

Ko bi bil le poglavar tu, gode uni in škriplje z zobmi!

Pretekle so kake tri ure, kar se zaslišijo stopinje, Marko in pajdaš skočita na noge, pa tihi, dobro znani pisk ju potolaži. Kmali stopi Ivan v sobo in ž njim njegovi pajdaši, ki enega iz svoje srede težko ranjenega prineso.

Kaj pa to, vpraša Marko, na ranjenega pokazavši.

Čez eno skalo je padel in se ranil. V gozdu ga nismo mogli pustiti, torej smo ga nazaj prinesli. Ali pot je bila zastonj in nar boljši čas je zamujen! Kje so pa drugi trije, vpraša Ivan?

Zlodi ve, kje, reče Markotov pajdaš; pred kacimi tremi urami so odšli, menim na rop, in kakor se mi zdi, na Pustigrad.

Na Pusti grad!! zavpije Ivan. Grom in strela! Vam je zadnja bila. Na noge, bratje! mi nismo roparji in nočemo roparjev v svoji

sredi.

V trenutku so vsi na nogah in kakor blisk jo vdero po gori. Le dva sta pri ranjenem v sobi ostala.

Kmalu prisopejo do grada. Tu se ustavijo, da bi počili. Kar se zasliši stok in krik iz grada in Ivan pozabivši trud in dolgo pot jo vdere v grad kakor nevihta in vsi drugi za njim.

K hudiču s tabo, zavpije in pobije narobe s puško enega unih treh, ki je pred vratmi na straži stal, med tem ko sta una dva po sobah gospodarila.

Divja po dobro znanih stopinjicah gori in tu najde na stolu privezano devojko in na uni strani se ravno roparja trudita grofa zvezati, ki se z znano močjo brani. Kot lev zgrabi Ivan enega izmed nju, ki ga še ugledala nista, za klobuk in za lasé in ga verže kot muho znak po sobi. Unega pa zgrabijo pajdaši.

Potem priskoči Ivan na pomoč staremu grofu in ga reši vezi. Ali grof je bil strašno zdelan, de mu ni bilo mogoče se po koncu deržati. Zdaj priskoči Ivan k devi na stolu, bila je — Ana. Strašni občutki v Ivanovih persih! Tako jo moram zopet najti, ga prešine misel, in ona me še ne pozna in še imena svojega ji razodeti ne smem! Kako je hitel odvezovati in vender je bilo vedno bolj zapenkljano. Kolikokrat ji je pogledal v bledo obličje, tolikrat

mu je šlo skozi serce, tolikrat bolj je zamotal nje vezi. Prijatel pristopi, mu hoče pomagati, ali on ga porine na stran, in zgrabi zopet vezi in težek izdihljej se mu dvigne iz pers. Ana ga milo pogleda osvoboditelja svojega, njene oči se vjamejo v tužno-svitlem ognju — in Ivanov pogum je proč. Goreče jo objame, goreče jo kušne in z besedami: Rešite jo vi vezi! jo vdere skozi vrata Pustograškega grada. —

VI.

Luna je svetila. Na višnjevem nebu, po kterem je le tu ali tam kaka sivkasta megla od vetra podena, proti zahodu se gibala, so migljali milioni zvezd in med njimi luna, kot pastarica neštevilnih zvezdnih ovca. Skozi drevje gostega gojzda je padala le slabo njena luč, pa na ravnem je svetila z močjo obledene zore.

V gojzdu na sivi, z mahom obraščeni skali je ležal mož v širok plašč zavit. Na strani so ležale gosli, ki jih je z levico rahlo deržal, z desnico pa je podpiral glavo. Zdaj pogleda v čisto nebo, zdaj v čisto Savo, ki se je v daljini vidila. Lunini žarki so se svetili v nji, ki se je vila po dolini enaka srebernemu pasu, v kterega je zlatarjeva roka precenjenih biserov brez števila nasula. V časih pogledal je tudi v sinje gore, ki so mejile prozor, in so pile žarke luči in se svetile v belkastem svitu. Nepremakljivo sedel je že dolgo, le da je časih nevedoma zapela kaka struna, če je v globokih, težkih mislih zastokal in nehote strune terdneje zagrabil. Mislil bi bil kdo, de je mertva podoba, s čigar lasmi vetrič igra, ali po čigar goslih burja brije, da jim divje glase izvabi.

Oh, kako srečni, izdihne čez dolgo časa, ste vi prebivavci mirnih vasi v dolini, kako srečni

vi pastirji v planinah sivih gora, vi lovci v gostih gojzdih! Vi, ki ste zaročeni naravi, ki vam serce le ona poji, ki vam serce le zanjo bije! Vi ljubite njo, in ona ljubi vas. In nje oče! Ali je morebiti brezdušen trinog, ki hoče z neznano silo zatreti ljubezen, ki vas vabi v njeno naročje? Ne, nikdar ne! Kakor oče svoje sine k sebi vabi, da jim podari blagoslov veselega snidenja, tako vas vabi on v naročje svoje hčerke. Na njenem sercu, vam kliče, se ogrejte, na njenih kolenih se zibajte v sladke sanje, iz njenih ust pijte ljubezni med. Tak je oče vaše ljubljene! — Oh! Ko bi bil oče moje ljubljene tudi tak! Še danes hitim pred njeno obličje, še dansi jo kušnem na zalo čelo, še dansi ji vtaknem nevestni perstan na nježni perst.

Pa kaj, ko bi ga ne hotla! Ko bi me bila pozabila v dolgem času ločenja, ko bi si njeno serce bilo izvolilo druzega. O ne! Nikoli ne, tako ne more biti! Kako sladko me je pogledovala na stolu, ko sim njene nočice iz vezi jemal! Kako glasno ji je bílo serce, ko me je zagledala, kako je obledovala, ko se je vidila v mojih rokah?! —

Ali kaj, ko bi bila ona le za rešitelja svojega, in svojega očeta tako gorela, ko bi se bilo oko le v zahvali, da jo je iz roparskih rok otel, tako milo pobesilo, tako žarno se z osvoboditeljevim vjelo? — In kaj, če je prav tako, saj je rešitelj vender le Ivan in če gori za rešitelja, oh potlej gori za Ivana

dvakrat.

Tako je govoril Ivan na samotnem kraji v Jelovici, kjer čuma ni bila tako gosta, kjer je ena skala molela izmed smerek, da se je vidilo z nje po planjavah in po snežnikih gorenskih. In vidilo se je v grad njegove ljube, njegove Ane. Večkrat je medtem zagrabil za strune, da so zabrenčale, in zopet zabrenčale v jeku skalovja. Ko tako govori, se mu kot zlata zarja razpne radost po obrazu, gosli vzame in jame peti; bil je nekdaj dober, zelo obrajtan pevec. Gosli so mu bile tu v samoti velikokrat edina tolažba, če se je serce v tugi utopiti hotlo. Oh, izdihne potem, ko bi imel le eno spričbo, le eno iskrico prepričanja, da me ljubi, da mi je zvesta!

In jame tiho in rahlo prebirati strune in se zamisli globoko. — —

Prepričati, da, prepričati se hočem — tako izusti Ivan naglo in skoči na noge. Gosli vzame pod pazho, in urno koraka proti bajti. — — —

Zopet sije luna. En večer pozneje je. Zadej za Pustim gradom gre počasi in zamišljeno mož v dolgem, černi kuti enakemu plašču, na glavi klobuk s širocimi kraji i v roci gerčavo palico. Čez rame pa ima obešene gosli. Počasi gre proti Pustograškemu vertu, ki je bil za zadnjim delom grada. Pride do majhnih vrat, jih lahko, kakor da bi bil vsak dan pri njih, odpre in stopi v vert. Tu sim zopet po dolgem popotovanju, izdihne

milo, o koliko se je spremenilo v tem času! Tu ta greda, ki je nar lepši cvetice gojila, je obraščena z brezbarvno kroguljico; tale klop, kjer sva si pripovedovala otročje sanje, je obraščena z belim mahom; in tale lipa, tale lipa, pod ktero sva si prisegla večno ljubezen je preklana: razrušila jo je strela! — Le ona — ona se ni spremenila, le lice je enamalo obledelo in persi se ji dvigujejo više. Tako je igrala osoda z okolno tole, in še huje, stokrat huje igrala je z mano.

Zdaj zašume vejice pri vratih, ki iz grada v vert peljejo, in Ana stopi počasi v vert. Roke derži naskrižem čez persi in glavo nosi globoko povešeno. Mirno stopa med gredami sim ter tje, zelo zamišljeno. Zdaj odterga višnjevo cvetlico, jo suče med persti in jo milo ogleduje. Izdihne in jo verže na tla, odterga drugo in jo ogleduje zopet, kakor bi bilo v nji nekaj davno zgubljenega najti. Zopet izdihne.

Oh, še me ljubi, izdihne tudi mož z goslimi, ki jo je nepremakljivo ogledoval. Stal je za nizkim grmičkom, od kterega malo oddaljena je stala Ana. Zdaj je čas, reče še enkrat, serce ne tresi se, bodi mirno. Tu je določivna ura. Ta bi bila srečna! Prime strune in jame peti, medtem ko Ana z začudenjem in s presladnim nemirom trepetaje pred germom stoji, in se, kakor bi bila od groma zadeta,

iz mesta premakniti ne more. Pevec poje s takim sladom zdaj trepetaje zdaj močno zdaj jokaje, zdaj prosijoč, de bi bil omečil serce nar terše, de bi bil spreobernil ljubo nar bolj nezvesto:

Dolgo stokal

Sim in jokal,

V glase mile

Strune vbiral,

V zvezde jasne

Se oziral,

Kot bi bile

One same,

Ki v nesreči

Ino sreči

Svetjo name

Zmir enake

Zmiraj krasne,

Kot pred leti

So svetile.

Ko se gore

V zlatji zore

---

[44]

Zabliščjo,

Jamem peti,

In prepevam

Dan za dnevam,

De rosijo

Se livade

De zapade

Solnce žarno.

Draga ljuba,

Ti še sveta

---

[45]

Je obljuba

Meni dana?

Ti je sveta

Ana?! Ana?!

Ivan! Ivan! zakriči Ana in skoči kakor brez uma tje, kjer je pel predobroznani glas. In Ivan, v veselje neizrekljivo vtopljen, verže klobuk na stran, spusti gosli in tu se ležita serce na sercu, lice na licu — stój pero in ne skušaj popisovati, kar popisati ne moreš. —

Dolgo sta si ležala v sladkem zamaknjenju na persih in le besede: Ivan! Ana! ste se čule iz njunih ust. Zadnjič se izterga iz njene objeme in za roke jo primši ji gleda milo v oči.

Oh kako čuden si Ivan, reče Ana, ki ga je z začudenjem ogledovala. Kje si vender hodil ves čas, kar si šel od mene, ali se ti je dobro godilo, si kaj mislil name Ivan! povej mi resnično, ali si zelo mislil name, Ivan? Kajne de si mislil, saj berem vse v tvojih očeh. Oh ko bi vedil Ivan, koliko sim jaz terpela ta čas, ko te ni bilo, oh koliko solzá sim prelila zate. In nesreča me ni hotla zapustiti. Lej, pred enim tednom pripeljali so mi oče mladenča in mi zapovedali, ga ljubiti, Ivan, ljubiti ga so mi zapovedali in mi rekli de bova v kratkem mož in žena. Oh, Ivan, serce mi je

póčiti hotlo. Res de je lep, znabiti tudi dober in hraber mladeneč, ali dokler imam tebe Ivan v svojem sercu, ga ne morem ljubiti, ko bi bil lepši, kot vsi mladenči celega sveta. O zdaj, zdaj, ko imam tebe zopet, o zdaj naj beži, jest ga ne pogledam več!

Tak ti si zaročena, Ana, vpraša Ivan, čigar veselje se je nagloma v žalost spremenilo.

Nisim še njegova žena, reče Ana tudi z pobešenimi očmi, pa če se ne spremeni, bom kmalo nar nesrečniši stvar na zemlji.

Mu misliš dati roko, reče Ivan s pogledom, ki ji gre v dno serca.

Oh, če bom mógla, vzdihne Ana.

Ali bi šla z mano? vpraša čez nekaj časa Ivan.

Ko bi pripustili oče reče Ana sramožljivo.

In če bi ne pripustili? vpraša Ivan. Ana molči. — Pa njeni pogledi pravijo zadosti glasno: „Kamur hočeš, ljubi, kamur hočeš!“

Kar se odpro vertne vrata, in na tanjko krog sebe pogledovaje gre mladeneč po vertu.

Tu je že, reče Ana, in spusti Ivanove roke. Gotovo je slišal tvoje petje. Oh Ivan, zdaj boš mogel iti.

Z Bogom, draga! V kratkem sim že

spet tukaj, pa drugače. Ana, ne vstraši se me. — Tako rekši jo goreče objame in stopi tiho skozi vrata, skozi ktere je prišel, in gre počasi, kakor mož, ki ga stare leta težijo, po griču.

Kdo je to, draga gospodična, vpraša mladeneč in gleda za Ivanom, ki je tako mično prepeval.

Star pevec, gospod, ki si s petjem živež služi, odgovori Ana.

Pa vi ste zelo ginjeni, gospodična, ali vam je tako milo na serce pel?

Milo je pel, milo, reče Ana.

Gospodična, reče uni, tu je že prehladno, v gradu vas čakajo, draga. Bi li šli z mano?

Ana mu poda brez besedice roko, in gre tiho, zamišljena na njegovi roci v grad.

VII.

Čudni občutki so rojili v persih Ivana, Ane in grofa. Ivan, vidši nevarnost v’ kteri je Ana, i skozi ktero bi jo znal za vselej zgubiti, misli čudne misli v svojem sercu. Misli na zvijače, na ponižne prošnje, na silo, de bi Ano dobil iz rok starega starega terdovratneža, iz objeme mladega ferkolina. In kar se mu ravno zdaj dobro, krasno zdi, zaverže v drugi minuti in preteče ura in zopet preteče in sklepa še le ni.

Ana je bila vsa drugači po tistem dnevu; v začetku je bila sicer zamišljena pa kmalo se je serce nekoliko radosti odperlo, ker zaupala je v Boga, bolj pa še v Ivana. Njegove skrivnostne, z milim, po njenih mislih veliko, veliko pomenljivem pogledom spremljene besede: „Ali bi šla z mano?“ in poslednjič: „Kmalo me zopet vidiš, ne ustraši se me!“ ji vedno donijo na uho. „Prišel bo, saj je obljubil,“ je rekla večkrat grede v visoke sobe, „Pa kdaj?“ izdihne potem in pogleda po daljini, ktera pot bo pač zaželjenega v njeno objemo pripeljala. Nekoliko časa je potem nepremakljivo stala, i slednjič z besedami: „Saj mi je obljubil“ potolažena in vesela

odšla. —

Staremu grofu je tudi čudno po glavi šlo. Enkrat mu je bilo že skorej žal bilo, de je Ivana, ki ga je poprej vendar zelo ljubil, tako gerdo odpodil; pa kmalo častna želja pomislike vse spodrinila. „Saj ni blagoroden.“ Ko pa je Ana dan za dnevom bolj žalovala, je hotel s tem pomagati, de ji je pripeljal moža po svoji volji. Pa Ana se ni zanj zmenila in to je grofa zopet razkačilo. Posebno pa je grofu po glavi rojilo, kdo bi bil neki uni, ki ga je otel iz roparskih krempljev? Krog in krog je bil vse izprašal, pa nihče mu ni mogel tega razjasniti. V nebo je pre malo zaupal, de bi bil verjel, Bog mu je kakšin legion angeljev na pomoč poslal, vojakov v okolici ni bilo, in kmetje sami so zagotavljali, de njih nobeden od celega ropota ni mervice vedil. Rad bi ga bil poznal, še rajše, v svojem gradu ga sprejel in se mu zahvalil za pomoč, ki mu jo je podelil v uni strašni uri. —

Bilo je pet dni preteklo. Kar prijezdi gospod v zali viteški obleki na černem konju v grad. Ana in ženin sta bila ravno v zgornji sobi in sta gledala v daljino, od koder je ptujec jezdil. Zdaj pa se je skril za

grič, na kterem je bil grad, ker cesta je od strane v grad peljala. Na enkrat se prikaže na dvorišču. Konja ustavi in pogleda po oknih. Kar zapazi Ano, roko na srce položi se rahlo posmeja in priklone — in Ana ga spozna, in pade z glasnim krikom znak na stol. V trenutku priskoči skerbni ženin, jo vzdigne, in poprašuje s tako silo po vzroku te prigode, de Ana ne more drugače, kakor urno laž skovati, de se reši iz teh nadlog. „Oh gospod mu reče, ste bili li slepi, da niste vidili strašne nevarnosti v kateri je bil jezdec, ko se mu je konj tako strašno na zadnje noge postavil in ga skoraj na terdo kamnje vergel.“

Hem, hem reče pomišljivo ženin, nisim vidil, gotovo ne, znabiti sim preveč zamaknjen v vaše bele lice gledal?

Prilizvavec! zaverne Ana nejevoljna, in gre od okna. —

Bil je Ivan ptuji jezdec. Z viteškim imenom je hotel skusiti, Ano si pridobiti. Malo je sicer od te zvijače upal, ker je Ana imela že izvoljenega moža, pa mislil je tako saj zopet k Ani priti in če bi oče voljan ne bil, ji oznaniti na lahko vižo svoje načerte. Gre k grofu

in poprosi, če more tukaj nekoliko dni ostati, de bi potem na svoj dom se podal; tukaj mamo namreč, pristavi imajo eni prijatli priti, s kterimi bi rad skupej v svojo domačijo šel. Grof zlo počasten po tako visokem gostu, ga pošlje v nar lepše stanice.

Ko sim bil zadnjič tu, reče Ivan po mnogih pogovorih, je pa šlo enmalo v kolobar?

Kako menite to? vpraša grof začuden de bi bil ta ptujec že kdaj pod njegovo streho bil.

Menim, de se vender še spomnite unega torka reče smehljaje se Ivan, pa se vé, takrat sim bil ves drugač.

Tak vi ste tisti blagorodni mož, zakliče grof in ga hoče objeti, ki ste me rešili iz rabeljskih vezi? Hvala Bogu de ste tukaj, de poznam svojega osvoboditelja. Zdaj morate pa tu ostati, gospod do ženitvanja moje hčerke, ki je bomo obhajali v štirinajstih dneh. Saj boste ostali, ali mar ne?

Bom vidil, bom vidil, odgovori Ivan, čigar serce je neka bolest zgrabila, če mi pripustil čas.

Oh! Vi me bote zelo razžalili gospod, ako ne ostanete; moja Ana Vas bo gotovo tudi viditi hotla, saj ste tudi njo v uni strašni uri rešili.

Grof pelje Ivana k Ani in k Alfonzu,

tako je bilo ženinu imé. Koliko se je mogla trudila Ana, de je zakrila svoje občutke; le težko se je kviško deržala. Oče si je pač hitro to razložil, de je iz sramozljivosti namreč, ali bolje iz hvaležnosti tako ginjena. — Ne tako pa Alfonz. Njemu se je že čudno zdelo, kako je Ano pervi pogled viteza ganil, kako ji gre zdej vsak pogled do serca, s kakim živim poželenjem se od od strane po njem ozira, kakor so njegove oči v grofa, ali kam drugam obernjene. Ljubezen je zatorej je hotel se tega prepričati, kar ga je motilo, sklenil je, na vsako njeno stopinjo na tanjko paziti.

Pervi, drugi, tretji dan bil je Ivan bil je popolnoma neobčutljiv za Ano, ali bolje, si je prizadeval, neobčutljivega se delati, de bi vsak sum do svojih načertov v Alfonzu, ki se mu tudi ni ravno varen dozdeval, vničil. Le skrivaj je včasih Ano pogledal, le skrivaj je njene bele ročice stisnil. Tretji dan, ko gredo popoldne vsi na vert pošepta Ivan hitro pa razumljivo Ani na uho: „Drevej po zvonenju v vertu!“ Menil je, de nobeden ni čul, ali vidil. Alfonzu ni ušlo, kakor sokol je imel oči po vsih stranéh, in besede, ki jih ni slišal, si je misliti mogel. —

Mračilo se je, ko Ivan na vert pride.

Kmalo za njim prihiti Ana tiho na vert in mu pade na persi. Oh Ivan! izdihne jokaje, zdaj si se sam prepričal, kako da je!

Dolgo ji gleda Ivan v objokani, obledeni obraz, dolgo ne najde besede.

Mi ne veš nobene pomoči, vpraša dalje Ana?

Pomoč, zaverne Ivan klaverno, je tukaj težka, k véčim vem za to, da se poroki ustaviš, in jo tako dolgo odlašaš, kar ti je mogoče. Večkrat čas sam to stori, kar bi mi sami storiti ne bili mogli.

Kaj pa vender misliš, vpraša Ana, da bo, če bi ta čas pretekel; oče bodo le silili in kaj hočem jaz storiti?

Kar jaz mislim, ti še ne morem povedati, pa če tega ptujega petelina pri očetu ne spodrinem, in če ga na nobeno vižo iz grada ne spravim, potlej — —

Ha! ha! ha! se zasliši strašno krohotanje izza germa, kjer sta Ivan in Ana stala, bomo vidili, ljubi gospodek, kdo bo poprej iz grada, bomo vidili, ha! ha! ha!

S temi besedami stopi izza germa visoka postava, in gre smejaje se in zaničevaje na ljubo se iziraje, skozi vertne vrata. —

Nebeška mati! zakriči Ana, Alfonz je, vse je slišal. Ivan beži, lepo te prosim, Ivan beži.

Bežati? reče počasi Ivan — da zdaj storim stopinjo, katero meni in tebi ali srečo ali pa nesrečo prinese. Tukaj vzemi list, pa ga ne odpri pred, da jaz iz grada pridem, in stori, kar ti list pove. In zdaj, ljuba, bodi zdrava, ne žaluj! v kratkim bo drugače.

Tako rekši jo goreče objame, se hitro izterga iz njenih rok in hiti za Alfonzom, med tem ko Ana trudna

na klop pade in mile solze toči.

Ko Ivan v grofovo sobo stopi, vidi Alfonza, ki grofu pripoveduje, kar vidil, in grofa, na čigar obrazu ste jeza in začudenje se verstile. Ko Ivana ugleda, stopi hitro na noge, in ga pozdravi posili se smejaje:

Tako, gospod, tako?

In Alfonz ga zaničljivo od nog do glave meri.

Dragi gospod! reče Ivan, Vi veste, kar je, in morebiti še več kakor pa je. Zato Vas zdaj v kratkim poprašam, ali mi daste svojo hčerko, ali ne? V teh dneh, kar smo tukaj, mi je ranila srce in njeno tudi zame gori. Moje premoženje je tako, da bi se ga vojvoda hči sramovati ne mogla. Če se Vam ne smili vaša lastna hčerka, če Vam je ljuba njena sreča in mir mojega življenja, ne bodite terdi ne odrecite mi njene roke?

Hem, hem, reče grof, to je jako čudno, gospod, vaše serce se malo prehitro vname, in morebiti, le morebiti, brez zamere, tudi kmalo ugasne?

Zdaj ni časa za šale, reče ojstro Ivan.

Mi je prav žal, gospod, prav žal, jaz sim Vam veliko dolžan, Vi ste mi rešili premoženje, morebiti tudi življenje. Kar poželite, Vam dam, zlata, srebra, in kar le hočete, ali tega, kar zdaj poželite, tega ne morem storiti. Temu gospodu je Ana obljubljena in — besede prelomiti ne morem.

In jaz tukaj ostati ne morem, reče Ivan hitro. Z Bogom! gospod grof! Zdravi! ljubljenec neveste!

Tako reče Ivan z zaničljivim pogledom na Alfonza, se poklone gospodu in gre hitro po stopnicah na dvorišče. Tu zasedla konja in gre pa ne hitro ampak prav počasi, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, iz

grada.

Ha! ha! ha! se smeja Alfonz, ki z začudenim grofom za njim gleda, kdo je pred iz grada? Kdo? Zdaj ji že smeš povedati, kar misliš, in Ana ti se že smeš ustavljati, v treh dneh, Ana, ti je zali gumpec iz misli in v štirinajstih dneh si moja, in potlej ha! ha! ha! potlej smeš zopet priti, če hočeš ritensko skozi vrata jo nazaj pokaditi.

Alfonz, reče grof, Vi se smejate, pa verjemite mi, na tem je več, kakor se pa kaže.

Več? zavpije Alfonz, še bolj se smejaje, morde to, de gre po dolini, kokor bi mu bili škopnjel slame odzad zažgali?

Alfonz! Alfonz! žuga grof, vi ste še malo prebrisani. —

Pa dosti skušen, zanerne uni hitro in hiti na vert, kjer je poprej Ano, kakor mu je serce reklo, nezvesto Ano pustil.

VIII.

Hitro korakata dva moža iz gozda proti Savi. Ivan in Matiče sta. Nenavaden načert morata imeti v glavi. Še Matiče, sicer zgovoren in živ, pravi izgled vseh zgovornih, je davnej tih in kakor se iz njegovega zaderžanja vidi, v globoke misli vtopljen. Zdaj sta na bregu Save, katera ravno od poprejšnjega deževanja naraščena

z grozovito močjo svoje valove naprej vali.

Grom in strela! zavpije naenkrat Ivan, ko do vode prideta, čolna ni!

Ne? popraša Matiče dvomivši, da bi bila lepa! Saj mi je Daj včeraj zagotovil, da bo danes ob desetih čoln tukaj na bregu, in če tudi do neba Sava valove žene.

In zdaj ga vender ni! reče Ivan; in če tudi za beg nič pripravil ni?

Vse, zagotovi Matiče, pa če hočeš Ivan, mu reče hitro, bo čoln tukaj, stori, kakor jaz. S temi besedami sleče suknjo in v kratkim vso obleko. Stermo ga Ivan pogleda; serce pravi moraš! Čoln mora biti tukaj, kam hočeš sicer pobegniti, tam je pripravljeno vse! Danes je zadnji dan, zdaj so zadnje ure!

V trenutki je obeh obleka na strani, kakor dve ribi plavata v vodo in po kratkim, toda strašnim boju s silnimi valovi sta izurna plavavca na uni strani. Čoln odvežeta in v kratkim je na temu bregu.

I ko storita to, korakata urno in zopet hitro nazaj proti gradu. Bil je dan, ki bi bil imel zadnji deviškega stana za Ano biti, ker drugi dan bil je za ženitvanje namenjen. Ta, zadnji večer je odločil Ivan za beg z Ano in je to v unim zadnjim pismu naznanil. Pač se je stresla Ana, ko je verstice prebrala, pa čas jo je predelal. Z nobene strani pomoči, vsak dan jo je pripeljal bližej večni ječi, poroki z človekom, kterega ni nikoli ljubila, temuč sovražila po unim peklenskim krohotanju, nad nesrečo dveh si dragih serc.

Le en dan! je zdihovala danes, še zmirej se bojevaje

z ljubeznijo do Ivana i z ljubeznijo, ali prav za prav z dolžnostim do očeta. — Nak! raje v smert, kot v njegovo naročje, reče zadnjič serčno i hiti k očetu še enkrat ga poljubit. I ko k njemu stopa, zopet hoče ji srce počiti i pregrešni, černi se ji zdejo načrti. I pogum je zopet proč!

Ana, ji reče oče, kaj da še zmirej žaluješ, glej jutri si žena nar hrabrišega moža. Koliko jih je, ki bi veselja ukale, dobiti tacega. Bodi torej pametna, ljuba moja i veselega serca, saj ne greš na ternove pota.

Te besede presunejo Ano, kot dvorezen meč. Oče, dragi oče, le zamore izreči, medtem ko ga poljubi; jaz moram moliti. Bodite zdravi!

S temi besedami zapusti svojega očeta, hiti v svojo sobo in se zaklene. Stopi k oknu in nehoté izusti besede, da bi že tu bil! — Povedal ji je v pismu, da ta večer bo odločil, ta večer naj ga čaka v svoji sobi, za drugo bo on skerbel. I zdaj, kako dolge so ji bile minute, kako počasi je bila grajska ura. Zdaj udari enajst, in še ga ni! Omamljena se vleže na posteljo i zadremlje.

Pa ko je bilo enajst, ni bil Ivan daleč od svoje ljube. Pod gradom sta lazila z Matičetom in prilazila do vertnih vrat. Enajst ura bila je odmenjeni čas. Tiho odpre Ivan slabe vrata i kmalo sta na dvorišču.

Vsak kot grada je bil Ivanu znan, tako tudi Anena soba i upal je brez težave do njenega okna priti. Dolgo desko prisloni k zidu, kot maček se zasuče po nji kvišku, stopi na strešico, ki je bila med spodnjim oknom, zverta z nožem majhno jamo v zid, stopi vanjo s perstmi se naglo kot blisk kvišku zažene in okno doseže. Zdaj naprej zlesti ni bilo več lahko; visel je na oknu,

ker mu je noga iz jamice ušla i se ne more ne kvišku ne nazaj podati.

Križani bog! zaječi z zobmi škripaje, Matiče pomagaj, če moreš!

Urno se zasuče Matiče po deski kvišku, tako da Ivanove noge doseže. Ivan mu zdaj stopi na dlan, se malo oddahne i kvišku zažene i srečno na okno pripleza.

Ana! reče Ivan slabo na šipo poterkavši. — Vse tiho. — Ana! reče Ivan še enkrat in bolj poterka.

Zdaj skoči Ana na noge, v trenutku je pri oknu, je odpre i visi na Ivanovem vratu.

Hiti! minute teko, reče Ivan, stopi v sobo, in spusti lestvico skozi okno i prizdigne Ano na okno.

Ivan! jeclja Ana, še zmeraj obotavljaje se.

Hiti! minute beže! reče Ivan, kakor bi bil kamniten za njeni objem.

I Ana od neznane moči gnana, se spusti po lestvi, ki jo Ivan derži in Matiče jo vjame v naročje. Ivan ne najde ne enega kraja, da bi lestvo privezal, akoravno vsako mestice krog in krog ošlata. „Kakor gori, tako doli,“ zagodernja jezno in se spusti skozi okno i skoči na strešico nad spodnjim oknom, ki je bila močna viditi. Pa pred jo je on omajal i zdaj zopet Ana, da je od zida odstopila. I ko Ivan terdo nanjo skoči, zagromi les i Ivan se zverne. Ali k sreči bil je spodej Matiče, ki ga ujame in obvarje padca na kamnje, ki bi bil znal smerten biti.

Jezus! Matija! zavpije Ana in se skorej zverne naglega straha.

Roparje! tatje! na pomoč! na pomoč! se zasliši naenkrat iz raznih ust v spodnji sobi, kjer je hudi ropot ljudi predramil.

K Savi, k Savi kliče Matiče.

Hiti, minute dero! kliče Ivan in tiši Ano, ki je straha vsa terda.

Blisk in strela zareži Matiče in vzdigne Ano. Ivan zamano! Puške ne šparaj!

I kot veter jo pomede z Ano na ramah skozi vrata in Ivan za njim, svojo puško v roci in Matičetovo na rami.

Stojte! se zasliši strašen glas, ko prispeta ravno do Save. Prepadeno Ano v čoln, vesle v roke, čoln od kraja, v onim trenutku!

Stojte pošasti! zagromi zopet strašen glas.

Oh Alfonz! zakriči Ana i pade znak. I ob enim počijo tri puške i dve krogli zažvižgate v kraj čolna i ga odkoljeta kos.

Ana! Ana! Ana! vpije grof, ki pridirja za unimi. Koj namreč, ko je hrup v gradu začul, je hitel v Anino sobo i jo ugleda prazno. Kot razkačen ris plane iz grada i z vpitjem Ana! za unimi dirja, ki niso vedili, da za Ano strelijo.

K hudiču stabo, zagromi Matiče i vstreli v tropo i popade zopet veslo. Moja roka! zastoče grof i se skorči, ker krogla mu je razdrobila levico. I s tabo! zavpijejo štirje i dve krogli zažvižgate v čoln i ena Matičetu v serce, da omahne; ker ne dihne več; i čoln se preverne. Ana! Ana! zavpije grof, zavpije Ivan, i ta spusti veslo i puško i Ano zagrabi. Grof pa kot lev, pozabivši rano, plane v razujzdane valove, svojo hčerko rešit! Zastonj, plavati mu je bilo nemogoče.

V sredi Save pa se je bojeval Ivan s svojo zadnjo močjo. Do smerti zdelan, je bil Ano, ko se se čoln prevernil, zgrabil, jo rešiti, pa je nemogoče. Še enkrat se pokažeta na verhu in — na vekomej skupej.

Ljubega z ljubo, prijatla s prijatlom, sovražnika s sovražnikom je sklenil za vselej Save val!