Kaznovana tercialka

Jenko, Simon

1855

Kazalo po straneh

1 2

Neka tercjalka je študente, ki so pri nji stanovali, vselej prav zgodaj na noge spravila, i potlej v cerkev šla. Galiču se je to prav sitno zdelo; sklenil je, se nad njo maševati. Nekega dne pred petemi vstane, se obleče, da je bil ves že napravljen, ko gospodinja budit pride. Gospodinja pri enih vratih proti cerkvi gre, Galič pa pri drugih ravno tje i se v spovednico, ki je tek vrat stala, spravi. Kmalo tercjalika do cerkvenih vrat pride, se do tla pripogne i milo zdihne: „O moj Bog! Ali smem nevredna grešnica v ta tvoj sveti tempelj stopiti?“ Baba nak ji strašen glas na ušesi zadoni, da se od strahu zgrne, di i napol glasno izdihuje: Oh, Bog se me vsmili, velike grešnice! Vem, da nisim vredna, ker snoči

še nisim ubila tri bolhe, ko vem, da bi bile rade živele, i bi bile meni lahko za pokoro služile. Komej se pobere i domu prekrevsa, kjer je več tednov bolna ležala, dokler ji ni ves strah s potom vred iz kože šel. Da so študentje nad tem zjutrej mir imeli, si vsak lahko misli.