I.

Večkrat sim se že jezil, da sim na zadnjim koncu mesta v tako pustim kraju
v stanovanji, da je moja okolica pušobna in da sim mogel včasih o jeznem vremenu blato do kolena bresti. Zdaj

pa me je vsa nejevolja minila, rad brodim blato, ker sem v svoji soseski s slavno pravo osebo, z gospodom Šnakšnepskovskim seznanil. To je mož, ki mu ga ni kmalo para, domovina in stoletje sta lahko ponosna na tega velikana učenosti. On je mož, ki tolikanj za človeški blagor gori, da vse življenje drugega ni tuhtal, ko to, kako bi človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil, risal eksperimentiral in si prizadeval važnim prikaznim in resnicam v naravi na sled priti, ktere bi bilo potem živi viri za osrečenje človeštva.

Po dve ali tri ure je včasih pred mikroskopom, kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si je komaj upal, le včasih je ves zamišljen glavo podpiral in nekaj v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti vidil, bi morebiti mislil, da dobri možic „quadraturam circuli“, ali pa gotovega nespodtekljivega pomočka zoper pasjo steklino išče.

Pa kaj učenega Šnakšnepskovskega v taki nemir pripravilo? Morebiti po zgodej vmerlih dragih prijatlih žaluje? O ne! — Ga je morebiti zlobna sreča ob

vse premoženje pripravila? — Tudi ne! — Ali mu je toča up bogate žetve vničila? — Tudi to ne! —

Učeni možje še zdaj prav ne vedo, kakošen je zadnji član tipavnic majhinega, bolhi podobnega keberčka. Pri pretresovanju tega važnega vprašanja so se med učenimi dve stranki osnovale. Ena terdi da je pri tej živalici, koj ko se izleže, zadnji člen tipavnic rujav, in da še le s časom čern postane. Druga pa ji vkljub terdi, da je omenjeni člen zmeraj čern. Pa ker nobena stranka odjenjati ni hotla, temuč terdovratno svojo terdila, se je hud peresni boj vnel, popisali so cele skladovnice popirja, de so moja teta, branjevka dve leti sol in štupo vanj zavijali.

V serce je ta zdraha „sacerdotum naturae“ složnega in miroljubnega Šnakšnepskovskega bolela. Da bi te znanstvene pravde enkrat konec bilo in se zopet mir vernil med serdite naravoslovce, je Šnakšnepskovski nabavil cele rodovine teh keberčkov, majhnih in veličih, starih in mladih, rejenih in meršavih, moških in ženskih in zadaj jih pregleduje,

Pa vender ne more pravega spoznati, ker pri enih so členi rumeni, pri enih rujavi in zopet pri drugih černi. To

raj mu „oko stermi in mre“ in serce ga boli, ko pomisli, da pravde in anarchije še konec ne bo.

Njegov hlapec, ki je bil vedno na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskega kabinet oskerboval, skusi svojega gospoda potolažiti in mu reče:

Ljubi moj gospod, nikar toliko zavoljo tega ne tugovajte; jaz bi mislil, pustimo živalicam njih tipavnice, kakor jim jih je Bog ustvaril. Čemu tedaj toliko živalic nevsmiljeno pomoriti, saj mende ni na ti reči toliko ležeče?

Kaj, da na tem ni nič lažeče??! zavpije gospod Šnakšnepskovski. Pa kaj, tvoj megleni pogled ne seže tako deleč, da bi previdil, koliko škode skoz to učenost in po ti blagor vsega človeštva terpi; se vé, da tvoj bistri um ne seže tako daleč! pristavi zaničljivo. Pa saj ti ne zamèrim, saj nisi hodil v šolo in ne razumiš, tega, in ne vidiš čistega plamena ki v meni za človeški blagor gori.

Hlapec gospoda milovaje pogleda in se iz sobe izmuza.

II.

Ker me je Šnakšnepkovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, sem se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, poterkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi; spet poterkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasu, primem za kljuko i stopim v sobo, bila je prazna, grem proti Šnakšnekovskemu kabinetu. Že sim za vratmi stal, pa Šnakšnepkovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sim v kabinet stopil. Na mizi je imel drobnogled nastavljen, on pa kot zamaknjen gor i dol koraka, si včasih vesel roke pomane, spet kroz drobnogled pogleda, z rokama ploskne i spet gor i dol hoditi jaz in ker za vratmi pokašljujem, pa me ne zapazi, zadnjič ga nagovorim:

Dobro jutro, gospod Šnakšnepkovski! O ste vi tukaj! — ravno pravo, glejte tukaj, bomo ?... interdum Pormitat? Linneng?, le poglejte tega ?...?, Linne ga ni ločil od tegale, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom „Aphodinu firmekarini“ tudi moj prijatel na Nemškem, gospod ? ? je v svojim imenitnim i obširnim delu o ?, ktero ? v treh krasno vezenih zvezkih vidile, ne loči. O ?, ? v ? bom ? oznanil, da en ? več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj ? vedno med naravoslovci živelo.

Pa naj je razločno med njima? Gospod Šnapšnepkovski ? vedeli ? v rednega spremeni, me

pelje k mizi i z razsvitljenim obrazom mi reče:

Odzignite temu kerberčku zadnjo nožico i povejte mi kaj vidite.

Jaz naredim, kakor mi veli, gledam i gledam; pa ne morem ničesar posebnega zagledati.

Jaz ne vidim nič.

Ni-i-č?! Kaj da bi nič ne vidili, o to ni mogoče, le dobro v kotiček poglejte i gotovo morate dve kocinci viditi.

Ko sim vidil, da ni drugači, da moram viditi, sim zadnjič rekel, da vidim, da mi ni bilo treba več očes napenjati.

Zdaj je pa še treba novorojenimu ime dati. Pa kakšno? Se ve, da tako, da bojo ob kratkem njegove lastnosti, po kterih se od svojih sorodnikov loči, zapopadene. Pa v kterim jeziku bi ga kerstil? V latinskim? Bom poskusil. (Prinese latinski slovar.) — Pod zadnjo nogo kosmat, „sub pede — barbatus“, pa kaj se pravi „zadnji“? Mi le morete pomagati, me naprosi.

Jez hitro vso svojo latinščino skupej spravim, mislim, mislim, kar mi pride na misel, da sim v Cezarju „agmen novissimum“ vedno zadnji oddelek prestavljal.

Šnakšnepkovski je mel tako zaupanje v me, da brez kakega premisleka ime: „subpedenovissimobarbatus“ skuje. — Aphodius subpedenovissimobarbatus, dobro, bo že!

Pa kar na enkrat jame Šnakšnepkovski čelo gerbančiti, viditi mu je bilo, da mu nekaj ni všeč.

Ime je tu, pa je le latinsko! latinsko je presplošno, saj ima že vsaka živalica dva latinska imena; o gerško, gerško to je vse drugač, to vse drugač po ušesih šumi, i ko bi mogel dobro gerško ime obstaviti,

bi mi to veliko več slave prineslo. Pa — — —

Čez nekoliko se spet proti meni oberne i mi reče:

Pripustim vam to čast, dajte mu vi gerško ime, ktero bi ob kratkim povedalo, da je keberček pod zadnjo nogo nekoliko kosmat.

Se ve, da je tudi mene s tem počastenjem v veliko zadrego pripravil. Iščem po slovarju potrebnih besedi i spravim besedo „hypestratopodoligokometes“ skupej. Pokažem jo Šnakšnepkovskemu i ta od veselja poskakuje i mi zagotovlja, da je ime izverstno. Da tako po ušesih šumi, da mora vsaki, akoravno gerškega ne razume, uganiti, kaj de pomeni. Ta keberček je tedaj vaš keršenik i vem, da ne bote tega dneva pozabili.

O gotovo ne!

Če vam ni odročno, obiščite me še popoldne, vam imam še marsikaj važnega pokazati.

Če vam le nedležen nisim, bom rad prišel.

Mi bo veselje! Z Bogom!

III.

Komej je ura dve odbila, že sim bil pri Šnakšnepkovskemu. Ko pridem v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom nasproti in mi reče: Ker ste mi pri kerstu Drekoberbčeka pomagali, vam bom v zahvalo enega od njegovih bratcov podaril. Sicer jih nimam več, kot pet, pa saj pojdeva jutri spet na lov. Pa vam mende še nisim povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sim se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bobkih. Ker pa tukaj blizo kozlov ni, moram dan hoda dalječ iti. Pa

se najde v vsacim bobku, ampak le v taistih, ktere okoli dve leti stari kozlički po popušajo. Čudno je, da v bobkih starih kozlov in koz ni tudi v bobkih od mladih kozlic keberčka najti ni. Dolgo, dolgosim mogel to izpaziti in sim si veliko truda prizadjal. Šele pred enim letom sim resnici na sled prišel.

Zdaj sim pa že sestavil životopis keberčka, ga tudi štiriindvajsetkrat večjega narisal in vse to bom z natančnjim popisom razločnosti Akademii na Dunaj poslal, da bode berž ko je moč, natisnjeno in da pojde po širnem svetu oznanjevat mojo slavo. O veselje, kakeršnega si bogatinec s kupi denarja kupiti ne more!

Pa nate, tu imate keberčka, katerega sim sam obljubil. Stem besedami stopi kmizi, vzame majhno steklenico v roke, oslini majhin čopič in izvleče enega keberčka.

O zaprite, zaprite naglo okno! če ne ga bo sapa vzela, in če bi ga potem ne najdel — strašna misel!
Ko jaz okno zaprem, vzame bucko, prebode ž njo majhin trivoglast listek popirja, ga namaže na enim voglu z gumitom, prime keberčka in ga počasi in varno nese na papir, ga poravna, mu berke zaviše in noge skeči.

Tako! zdaj je shranjen, zdaj je pa na vam, da bote pazili, da ga ne zgubite, ali mu kake nožice ne zlomite, ker škoda bi bilo.
O ne skerbite, gotovo bom nanj pazil, kot na svoj naj večji zaklad.

No to bi bilo zdaj dobro; zdaj vam imam pa še marsikaj pokazati. Vidite, ravno tu imam pred sabo mušico, ki sim jo lansko spomlad iz gnojne jame potegnil.

Prêcej, ko sim jo pogledal, sim vidil, da je nekaj posebnega, nekaj novega.

Pa pri mušici si nisim upal, sam nove species narejati, torej sim jo podal prijatlu Kőrőshemetfegetu na Ogersko.

Ker so mušice njegove ljubljenke, je per pervim pogledu vidil, da živalica se po boji od navadne mušice loči. Ker navadne mušice so černe, ta je bila pa rujava. Meni na čast jo je potem Ceratopogan Šnakšnepkovski imenoval.

Pa kakor vsak človek imam tudi jaz nekoliko sovražnikov. In eden teh je Štrucelius. Že od nekdaj sim mu tern v peti, pa sam ne vem zakaj? Saj vender nobenemu človeku nič žalega ne storim, moja vedna skerb je sreča človeštva; in vender mi imenovani Štucelius vedno kljubuje in si prizadeva, kjer koli more mojo čast in moje zasluge kratiti: In tudi ta Ceratopon Šnakšnepkovski ga v oči bode, toraj je razstrosil, da po meni imenovana mušica je navadna, rujava je le zato, ker je v gnojnici ležala in za dokaz navede, da se nobena več ne najde, in na zadnje tudi pristavi, da se ne spodobi živalim imen mož dajati. Mislim, da previdite, da so njegovi dokazi puhli. Kaj hočemo, da je živalica tako redka in da dozdaj ni bil nihče še tako srečen, kakor sam jaz.

Kar pa od imen pravi, to sama nevošljivost iz njega govori. Menda se mu pod nos kadi, ker ni bil še tako srečen, kaj novega najti in ker v celemu katalogu ni nobenega Štrucelii.

Pa mu bom že povernil, saj ravno zdaj — — — i za božjo voljo, gotovo ste keberčka, kterega sim vam ravno podaril, na tla zbili?

Da, gospod, uganjili ste jo, vaš keberček je šel rakom

žvižgat. Sim se hotel usekneti, pa sim ga z ruto na tla zbil.

O ne govorite tako lahkomisleno, zdaj vem, da ne poznate prave cene živalice. O miserere — —

Zdaj sim vidil, da sim se gospodu nekoliko zameril, da bi bil tedaj to popravil, sim se ž njimi vred, kot očiten grešnik na tla vergel, in stavim, da sva dalj kot eno uro med vednimi izdihleji iskala, pa ni bilo ne sluha ne duha od keberčka.

Ker so me že kolena bolele, sim se skusil z zvijačo gospodu gospodu zopet prikupiti. Na mizi je ležalo več unih splošnih drekoberčekov. Ker sim vedil, da ga Šnakšnepkovski ne bo poznal, sim zmuzal enega skrivaj z mize in naenkrat zavpijem: Ga že imam! ga že imam!

Hitro skoči Šnakšnepkovski po koncu in pogleda keberčka, ki sim ga v roci deržal. Je že! je že! Zdaj ga pa bolje shranite, nate, tu vam dam škatlico.

Spravim zopet keberčka, in ker se je že mračilo, se poslovim in grem smehlaje po stopnicah.