[I.]

Bilo je leta 1809, ob času francoskih vojska in v naši domačii je bil zmiraj velik hrup, ker kmalo so imeli polno belosuknježev, kmalo so pa spet višnjevi iz daljne Francije privreli. Ravno zdaj je spet cesar Napoleon z novo vojsko nad Austrijance prihrumel. V vasi R... na Dolenskim so se pri učitelju, ali prav za prav pri „šolmaštru“ navadno pa pri županu možaki pa tudi fantje zbirali in pri poličku vina (vol še takrat ni bil prav navaden) so politikarili, posebno pa so se ob nedeljah dolgo pomudili. Pri obeh so viseli po izbinih stenah zemljovidi, posebno pa kraji, ktere je tedanja vojska utikala, na mizi pa je ležal pri

učitelju Ljubljanski „Telegraf“ pri županu pa so se razprostrirale „Agramer Zeitung“ (Novic še takrat ni bilo). V vsi fari sta samo tadva enmalo nemško tolkla in gospod fajmošter so precej dobro razumeli.

Zbrala se je precej velika množica vašanskih politikarjev v soboto zvečer pri učitelju, posebno precej mladenčev, ker imel je tudi učitelj preljubo 18 let staro hčerko. Samo to hčer mu je zapustila pred tremi leti umerla žena. Imela je zala hčerka belorudeče lice, černe oči in rujavo černkaste lasé, bila je nar izverstneji lepota vse vasi. Bila je več časa v Ljubljanskem samostanu, kjer se je prav dobro v branji in pisanji in v nemščini izurila. Tudi je že precej dobro francosko in laško čitala, kar je bilo zelo potrebno in kar učenost zadene, ni mankalo dosti, da bi ne bila svojiga očeta prekosila, - bila je izobražena, kot ne kmalo kaka mestna gospodična.

Nocoj jim je ravno učitelj razkladal po novem „Telegrafu“ bitvi pri Aspern in Eslingen in pripovedoval, da so zdaj vender enkrat

Francoza otepli. Vsi so bili veseli in terčili s kozarci
na zdravje cesarja Franca; eden zmed njih
pa vstane in pravi: „Kaj se veselite, kaj ni bolje
in prijetneje, če Francozi pridejo, kaj smo
imeli vender takrat denarja, zdaj pa ni cvenka
slišati in druziga ni, kakor ta papir. In kako
so Francozi priljudni bili, nobenemu niso
nič žaliga storili, ti hudičevi cesarski odertniki
nas bojo še iz kože djali, zdaj so jih po seli
toliko v Ljubljano gnali terdnjavo okopavat,
pa menim de vse skup ne bo veliko teknilo.“
„Prav imaš“, mu reče njegov sosed Aleš,
„pa je le vender bolje, če smo pod pravim cesarjem,
vidiš je le vse drugač“ in se oberne k zraven
sedečimu zamišljenimu (cesarju) županu:
„Oča, kaj pa vi pravite od tih, ki so šli v Ljubljano,
terdnjavo okopavat, mislim de jih ne
bo več nazaj.“

„Ne vem, kako bo“, pravi župan „ravno sedaj
zvem, da iz Laškega strašno zlo Francozje
vrejo in da so pred ko ne že v Ljubljani.“

Ko so se tako od politike menili, sta na strani

županov Janez, ki je v Novem mestu tri klase
izdelal, in lepo zraščen mladeneč postal, in Katarina
in se po nemško pogovarjala in druge
šale vganjala, kar je bilo obema županu in učitelju
zelo všeč, ker zdavnaj sta že mislila in želela
svoji hiši v bližnjo zvezo spraviti. Katarina
je bila sicer Janezu zmiram dobra, se je rada
z njim pomenkvala in tudi šalila, ali praviga
znotranjiga nagnjenja do njega vender ni občutila,
čeravno jo je Janez iz serca rad imel, ali prav za
prav na vso moč ljubil.

Bil je tudi zad učiteljevo hišo lep vert, od kteriga
so se na desno zeleni nogradi razprostirali,
na levo spod se je pa Sava na podnožji
štirskih hribov vila, podobna srebernimu
traku. Zraven verta pod skalo izviral je čisti
studenček, ki se je potem v vert stekal in naredil
mično jezerce. Okoli njega so bile polne hruške
in jabelka pa tudi košate lipe nasajene, pod
so bile snažne klopice z nježnimi ograjami,
in to bil je kraj, kamor je Katarina v vročem
poletji nar raji zahajala, šivaje ali pa v kakšne
bukve zamišljena in gospod učitelj z

županom, kot prava prijatla, sta velikrat raje
svoje časnike tukaj premetavala, sede pri potočku*,
kakor de bi se bila v vroči sobi parila.
Tudi necoj je prišla Katarina, ko se je družba
razšla, na stneo* klopico se počit. Drugo jutro
bila je nedelja in poskusila je novo pesem,
ktero se je dano popoldan naučila, popoldne
pa časa ni imela, ponavljati je in zdaj sama
krepki glas zažene in prav dobro ji
je tekla. Mislila si je, saj kranjske pesmi
le veliko lepše done, ko marsikterega druziga
jezika. Brala je tudi po dnevi čudno nemško
povest in ko je zdaj na drugim kraji
Save ostermeče gledala razvaline starega
grada, ktere je ravno mesec s svojo bledo
svitlobo na pol obdajal na pol pa še v
tamni senci pustil, so ji stopile vse podobe
in vsi prigodki njene povesti živo
pred oči. Zdelo se ji je, da sove vpijejo,
in da čez Savo peljata se dva velika
moža, kakor je brala. Strah in groza

jo obideta in z naglim korakom je stopala
proti spavnici, glavo polno čudnih načertov,
kteri so se, ko je zaspala v spanje spremenili.
Pri vsem tem pa vendar cel čas na
Županovega ni nič mislila, čeravno se je
njemu vso noč sanjalo od njene prilične
postave in njeniga priljudniga obličja.
Drugi dan je bilo ravno pol dvanajstih -
ko se je množica po dokončani veliki
maši iz cerkve vsula, to je žene in možje,
ker fantje so že pred zunaj vogle podpirali,
v kljub de so jih fajmošterje tolikokrat
kregali in že tudi s palico nagnali.
Županovemu Janezu reče Jenekov
Matija, „kaj čedno nevesto boš dobil, dano*
se je z novo pesmijo prav mično odrezala.“
Ko so se tako pogovarjali, zagleda
jo postavo velicega moža palico v roki
in torbico čez ramo, ki jo je med nogradi
proti cerkvi naglo mahal. Bil je veliki
Boštjan, ki je že dolgo službo čednika
za vso faro opravljal, pred 14 dnevi pa

je bil z mnozimi drugimi v Ljubljano gnan
pri terdnjavi okope popravljat. Vsi so se nanj
obernili in na enkrat je bil obdan od ljudi,
ker vsak bi bil rad zvedil, kako se mu je
kaj godilo. Na zadnje še fajmojšter z županom
in učiteljem pristopijo, kterim se je
vsak omaknil. Poprašali so ga, kako se
mu je izšlo in začne jim pripovedovati,
de so zmiram naprej pridno okope delali,
včeraj pa, to je v saboto zgodaj, pride častnik
in jim reče, de naj vsak teče, kamor hoče
in more, de je vse zgubljeno in de v dveh
ali treh urah bojo je pertrobili francoski
uzarji in tako smo krampe in lopate preč
zadrevili in stekli na vse kraje. Jest sim 2
uri neprenehoma tekel, de se nisim prav nič
ozerl, potlej sim se pa en malo opočil, tam
zraven na eno smreko zlezil in počakal,
de bi bil kakšne memogredoče Francoze vidil.
Res jih primaha ena četa in eden je imel strašne
berke in zelo mi je že predla, djal sim sam
pri sebi, če me kdo zagleda na enkrat bo po

meni, potlej so se vender srečno naprej klatili
in jest ročno smuknem doli in jo derknem*
proti domu.“ „No, no, ker se ti je tako hudo godilo
in dobro vem, de si že precej žejn, rečejo župan,
boš pa z mano stopil, de ti ga dam en
poliček, de se en malo oddahneš.“ Med tem so
pa jeli solnčni žarki kaj zlo perpekati in
glas iz stolpa je naznanil, de je že poldne. Vsi
se naglo odkrijejo in pokrižajo, in vsak se
verne proti svojimu domu, in na enkrat je
bil ves prostor pred cerkvijo prazen.

[II.]

Zlo soparčino popoldne je bilo, solnce se je na vso moč upiralo v zidovje, sem ter tje so se pa nakerali tamni oblaki in naznanili, da se bo vreme kmalo spremenilo. Ta dan je bilo tudi naznanjeno celi višji vašanski gosposki, klere predsednik so bili fajmošter, posebno v cerkvenih zadevah, v drugih rečeh sta pa župan in učitelj prednico imela, da nes ima tudi ta kraj en oddelk Francozov obsesti, ker so se že po vsi deželi razprosterli. Županu je bilo napovedanih 200 mož, klerim mora on po svoji razvadi primerne stanovanja odločiti, tudi mu je bilo rečeno, da jim mora naj manj dobro uro naprotiti. Napravili so se po kosilu fajmošter, župan z Janezom in učitelj. Katarino so tudi silili, da bi jim bila kaj stolmačila, pa je le raji doma ostala. Šli so že ti

štirje čez dve dobri uri, pa ni bilo še nič
viditi, vsedejo se potem na klopico, ki
jih je pri cesti k počitku vabila, sklenili
so jih tu počakati. Med tem se je pa
celo nebo pokrilo, slišal se je grom de
bi bil kdo naglo z vozovi čez dolgi most
derdral, sim ter tje se je bliskalo, debele
kaplje so jim tolkle po klobukih in
sklenili so se domu verniti, ker danes
jih gotovo ne bo, ker že niso prišli. Ko
vstanejo se pa zasliši boben in pri bliskanji
so zagledali svitle puške in kmalo
so bili vkup.

„Saprement“ „Parbleu“ „diable, que t’emporte“ in druge krepke kletvine so donele iz srede dobro namočene čete. Spredaj sta marširala dva častnika, ktera je svit pozlačenih orlov na čakah naznanil. Stari sergeant, ki je en malo nemško in slovansko umel, stopi naprej in poverne pozdravljenje v imenu častnikov, ker fajmošter

in učitelj sta se jim kaj posebno priklanjala. Eden izmed častnikov je bil že bolj postarnega in ogorelega obraza, svitle črne oči ste se bliskale iz pod nizkega čela. Bil je bolj majhine pa čverste postave, na pervi pogled bi bil vsak mislil, da je to vodja. Ko bi bil pa kdo pazil in gledal, kako je na mlajega in večiga častnika povelja pazil, in ko je še ta jel z krepkim glasom že precej nemirne prostake opominjati, je vsak v njem lahko kapitana spoznal. Hitro so jo rezali proti vasi, ker ravno zdaj se je dež prav vlil, ti štirje in sergeant naprej, druga četa pa za njimi. Zvedrilo se je in ravno angelsko češenje je zvonilo, ko so jo v vas primahali, kjer jih je že precej možakov čakalo /niso se jih zdaj tako bali, kakor v pervih vojskah/. Ko so pred cerkveni prostor prišli, so se v

versto vstopili in vidili so se prav zarašeni obrazi. Polovico jih je županov Janez v drugo vas eno uro od tod naprej peljal. Pol s kapitanom jih je pa tukaj ostalo. Kapitana in stariga sergeanta so peljali fajmošter v grad, ki je kakih dobrih sto korakov od cerkve na priličnim homcu stoji, ves z nogradi in sadnimi drevesi obdan. Bil je lastnina barena K*..., ki se je pa zdaj z Avstrijani vred na Dunaj podal. Sam vratar in nekaj druge družine je v njem stanovalo. Tu je bilo odločeno stanovanje kapitana, ker bilo je dostih praznih in lepih sob, zdrav zrak, prijetinena okolica in lepi prozor na bližnje štajerske in dalnje horvaške planjave. Ko so došli so zročili fajmošter častnika in sergeanta že čakujočimu vratarju, ki jim je prijazno odločene stanice pokazal.

III.

Veliko se je spremenilo zdaj v ljubi vasi;
starodavna županija je šla rakom žvižgat in
gospod oče župan so se spremenili v Monsieur
Maira. Zmiraj je stala tropa vojakov pred staro županijo, ker zdaj se je temu zdaj temu
krivica zgodila in treba je bilo vse poravnati.
Ponoči so jo pa še žandarji prijahali
in kakega prestrašeniga kmeta zvezanega
prignali, sami ne vedo zakaj. Vse je bilo
treba tukaj razjasniti in potlej šele v
Novomesto dalje poslati. Od konca je bila
silna težava v zadevi jezika, ker so se le
malo razumeli in župan so si s svojimi
trohicami laškega pomagali, ki so se ga
pri enoletnim bivanji v Reki naučili.
Če se je pa kaj važnega primerilo, je
pa le Janez mogel, akoravno z veseljem
h Katarini teči, da sta se skupej zmodrovala. Stare zbirališa in ž njimi tudi
vse politikarjenje so zaostale, vsacega sta

strah in groza obšla, če si je zmislil, de bi ga utegnili poprej imenovani gospodje neutegoma zvezati, v Novimesto gnati in kakor „špiona“ na pervi zid nasloniti in s svincem v kertovo deželo poslati. Tudi starega častljivega fajmoštra so kmalo potem pokopali, ker nagli mertvoud jim je že čez osemdeset let staro življenje končal in tako je padla ta štiridesetletna farna podpora. Bili so blagodušni in verli mož, niso jim bili, kakor se večkrat zgodi, tisuči forintov pri sercu, temveč blagor farmanov in do maliga so vse sproti zdajali. Marsikaka solzica jim jo pomočila hladno gomilo in hotla reči: „Ne bo ga kmalo tekega gospoda.“

Tudi pri učitelji ni ostalo brez vojakov, dobili so silno velike otepače. Bila so, kakor so rekli vsi trije Bretonci, brez vse tako glasovitne francozke omike in pravi medvedji. Postregila sta jim

Katarina in oče, kakor sta mogla in tudi sami niso zamudili vse kurnike ovohati in predrage „galine“ v večnost pošiljati. Nekiga dne popoldne prihromijo silno izpehani iz straže. Čakala jih je na mizi navadna juha in meso. Gorko so pogledali svoje kosilo in eden je najvišjemu nekaj na ušesa šepnil in na ta miglej prime velikan skledo in treši vse skup po veži, da se je na deset in deset koscov razletelo. Na ta ropot prileteta oba hipoma iz svoje sobe in tisti velikan stopi pred prestrašenega učitelja in zagromi nanj: „Hudič! Kje imaš pa pečenko, kaj misliš, da smo prešiči, da bomo tako žlobodro jedli; če ne pripraviš precej „galin“ se bomo drugače pomenili.“ Učitelj jim terdi, da ni zdaj ravno nobene pri hiši, ker so mu predvčeranjem zadne dve ustrelili in pojedli. Tako čedalje bolj besedujejo in se prepirajo, Katarina pa

je trepetaje poslušala in se bala, da bi se očetu kaj hudiga ne pripetilo. Naenkrat pa potegne velikan sablo iz za pasa, jo nastavi na persi prepadeniga učitelja in ga žuga osmertiti. Ko Katarina to zagleda, se tako ustraši, da skoraj omedli, pa pride ji na misel se urno k poveljniku podati, ker slišala je, kako je priljuden in prijazen, pa tudi ojster in natanjčin proti svojim podložnim, in ročno se napoti proti gradu.

IV.

Pred gradom je stala velika, košata lipa
in pod njo je na pripravni klopici
častnik z dolgo pipo v ustih in solnčnih žarkov
se varoval. Ko tako zamišljen sedi, ga
hitro nagla, šumeča hoja zdrami in komaj
se dobro zave, kar Katarina bleda in na
pol omedlela pred kolena pade z globocim
zdihljejem rekoč: O dragi gospod pomoč,
pomoč! Ta bolj preplašen, kakor da bi mu
bila svinčenka prek ušes prižvižgala, plane
kviško in pokliče sergeanta. Ta ročno
prileti z nabito puško in golo sabljo misleč
da je truma sovražnikov prihrumela. Ko
pa le mlado žensko zagleda, dene orožje
na stran in teče po merzle vodé. Med
tem se je Katarina že zavedila in na
klop usedla. Častnik pa je malo začuden
in očaran debelo pogleduje in bil je bolj
v zadregi, kaj rekel ali storil, kakor če bi
bil ves oborožen Kozak pred njim stal.

Na zadnje le reče: Preljuba gospodična! Kaj je vaša želja? Globoko Katarina zdihne, ga sramožljivo pogleda in oči spet v tla oberne, bledo bojo obraza s kervorudečo premenivši, in pove mu vse, kar se je ravno očetu pripetilo. Častnik to slišati se zavzame in pravi: Kaj taki so moji vojaki!? Tako — tako! Jih bom kmalu naučil zapovedi spoznavati in spoštovati; in reče sergeantu mu naglo sable s pasom prinesti. Otveze si jo, Katarino prijazno za pod pazho prime in naglo stopata proti vasi.

Ko v učiteljevo hišo prideta, so se vojaki pri vincu prav dobro imeli. Ker tri bokale ga jim je mogel učitelj po dolgi sili prinesti, da jih je potolažil. Zelo se zavzamejo, ko zagledajo bliskeče oči poveljnika. Naglo spodobno vstanejo in trepetaje ga pozdravijo, ker dobro so vedili, kaj jih čaka. Zagromi; kdo je tisti, ki se je prvi prederznil zapoved prelomiti? Ste vi francoski vojaki?! Ste vi vredni le en trenutek še šteti biti med slavne francoske armade?! V 24 urah se pripravite, že veste, kaj vas čaka. —

V.

Katarini pa in učitelju so se vojaki jeli v serce smiliti, ker so tako trepetaje stali, kakor pred sodnim božjim prestolom v peklo obsojene dušice. Katarina jame častnika prav lepo prositi, de bi se jim zavoljo tako majhnega pregrešno nič žaliga ne storila in oče se tudi k njenim prošnjam pridružijo. Gospodu poveljniku so se tudi smilili

i zmislil si je, v kakšno sramoto bi svojo četo pripravil, ko bi jih precej tri mogel vstreliti dati. Reče sergeantu, ki je počasi tudi za njim doli prikoračil, da naj k ‚Mair-u‘ (županu) pelje, in za kazen naj jim ta stanovanja posámezno na naj bolj oddaljenih kočah odloči, kjer se jim gotovo ne bo tako dobro godilo, kakor se jim tukaj. Ko so ti odšli, reče Katarini, naj povabi gospoda, ko bi hotli v zgornjo hišo iti, če se jim za malo ne zdi. Ko gor pridejo, naglo oče bokal vina in beliga kruha na predalniku prinesó. Tukaj se zgovorni učitelj precej v pogovor spusti, ker mu je poprej poveljnik rekel, de precej dobro kranjski razume, samo prav ročno se še izgovoriti ne more. Se ve politika je bila pervi predmet, kako kaj Austrijanska reč stoji, in kje se kaj zdaj cesar Napoleon vojskuje. Pa gospod častnik je rekel „de“ ali „ne“ ker je bolj pazil na Katarinine vprašanja, ktere so se pletile okoli „kako mu kaj ta kraj dopade?“ „Če mu je v gradi dolg čas, ker je sam“ in druge te baže. Naglo je večer pretekel in napravljal se je častnik za domu verniti, lepo se mu še enkrat oba zahvalita, ker jih je iz take nevarnosti rešil; odverne jim, de je le svojo dolžnost spolnil, in prosi, če mu

privolita, jih še včasih obiskati priti, ker mu je samimu v gradu neznano dolgčas. Rečeta mu, de bi jim strašno veselje storil, ko bi jih še kterikrat z obiskovanjem počastil. Poslovi se in Katarina mu do konca verta posveti, kjer ji prav s sladkim glasom reče: Lahko noč, Katarina, au revoir!

Ponoči mu je zmiraj bledi prepadeni obraz Katarine pred oči stopal, ker znano je, kdor še lepote v žalosti ni vidil, ta še prave ne pozna. Drugi dan se mu je dopoldne tako dolgo zdelo, de še ne kmalo tako, in ko se je nakosil in ga eno lulo popuhal, se precej v vas napoti — kam? je znano. —

En teden potlej je Katarina po navadi, kadar je solnce prav pripekalo, pod košata lipo, pred krasnim jezercom na klopi sedela, en malo šivala, včasih v bukve gledala; bila je majhina nova zgodovina, in tudi kakšno vižo bolj potiho zapela. Ko v jezerce pogleda, zagleda notri častnikov obraz, ki ji je čez rame v bukve gledal. Zlo rudeča postane in ko se nazaj oberne, jo častnik prijazno pozdravi, ter reče, de jo prav ponižno prosi za odpušanje, če jo je kaj zmotil, ker je bila tako zamišljena de še njegovih korakov čutila ni. Praša dalje, kaj je tako mičniga, v kar

je tako zamišljena. Odgovori mu, de je zadnja delitev Poljskega in junaški bran Tadeja Kočiuškega. Reče mu, de se ji zelo smili ta hrabri bratovski narod, in de jo veseli, ker se je Varšovska vojvodina ustanovila. Ali se vam, gospod častnik zgodovina tega naroda tudi mična zdi, vpraša. Pri tem vprašanju se mu čelo zgerbanči, resen postane, de še ne kmalo tako in odgovori:

Gotovo, predraga gospodična, še kaj več kot mična; pa vi ste mi že povedali vaše ime in okolišine, tudi jest sim dolžan svojo dolgočasno in žalostno zgodovino v kratkim povedati.

Medtem se Katarini nasprot vsede in jame? pripovedovati.

VI.

Vidli ste, de precej dobro slovanski razumem, kar bi bilo za Francoza nemogoče, in de sim jaz Poljak. Rojen sim na gradu blizu Varšave, kjer je bil moj oče plemenitaž; bili smo trije bratje, Vladislav, Jožef, Kazimir in ena sestra Katarina. Mene Kazimira grofa Sokolskega, naj mlajšiga, so oče naj rajši imeli, bil sim brihtne glave, naglo sim se latinskiga in francoskiga naučil, tudi v zgodovini sim dobro napredoval in kmalo sim se zavedel, kakšniga naroda sin sim. Še majhnimu, kakor Hanibalu, so mi doma vsi goreče sovraštvo do Rusov in Nemcov vdihnili. Pri nas je bilo tudi ognjiše, kjer smo se zbirali naj slavniši vitezi domovine in kovali zakletbine zoper roparje domačije. Šestnajst let sim bil star, ko smo se pod poveljstvom hrabrega Kočiuškega bojevali. Z nado in obupanjem napolnjeni smo se zbrali pri Mačievicah. Oče moj so bili general, starejši brat Vladimir je bil pri topništvu polkovnik, jest in jožef sva bila pa oba lajtnanta, k belim Ulanom overstena. Bili smo se kakor levi s severnimi medvedi, skerbljivi oče so dvakrat memo mene prijezdili in me navduševali: Le hrabro naprej, Vladislav! Ko tretjikrat proti večeru pridejo, vsi krvavi, mi podajo ročno debel zapečaten papir z besedami: Tako ravnaj, dobro opravi! Komaj sim hotel usta odpreti, so se že zakadili nad sovražnike, ki so se že zelo približali. Ko to reč naglo spravim, mi znani Jožefovi glas bije na ušesu: Zbogom, predragi Kazimir! Ko se ozrem, vidim rusovskiga častnika, ki je Jožefa v trebuh zabodil. Potegnem samokres izza pasa in prevotljim Rusu čepino, da se zdajci zgrudi. Brat me še milo pogleda, zdihne in bilo je po njem. Ko se pripravljam preljubiga brata na konja vzeti, prihrumi nadme četa Kozakov in naglo sim mogel teči, de sim ji ušel, ker dobre dve uri so mi sledili. Drugi dan pridem po stranskih potih proti

domačimu gradu, pa groza me obide, ko le razvaline zagledam in od predrage Katarine ni bilo ne duha ne sluha (pri teh besedah globoko zdihne in Katarina zarudi). Grem v bližnji (grad) gojzd, kjer se na kraj, kjer sim drugekrat bukve prebiral, vsedem, in konja spustim, da se malo popase in si počije. Odpečatim tisto debelo pismo, zagledam naj preje podobšino nas vsih šestih v eni sliki (mati so mi že zdavnej umerli). Potlej je dolgo pismo od očeta, o kterim mi priporočajo, če zgubimo, naj en za druziga skerbimo, posebno gorko so 18 let staro Katarino priporočali: Bila je naša Katarina, kaj vam, predraga, podobna in za to sim se, kadar sim vas pervikrat pred gradom vso bledo zagledal, koj zelo začudil. Rekli so oče tudi na dalje, naj ostanem zmiraj vreden sin domovine in da naj se pri vsaki priložnosti overstim k protivnikam sovražnikov naše domovine. Ni bilo dolgo časa za primišljevanje. Prudružim se druzim emigrantom. Ker v domačii po 3. obropanji ni bilo več nade. Šli smo večidel na Francosko, nekaj se jih je tudi po Angleškim in po svobodni in po prostora polni severni Ameriki razkropilo. Bival sim potem pri vsih bitvah republike in cesarstva, vidil sim Laško, Nemško, Egipt in Špansko. Zvedel sim pozneje tudi, de očeta in brata so Rusi ujeli, že oba na pol mertva in kader sta okrevala, so jih v sibirski Elizium ulekli, dalje mi ni znano, kako se jim je izšlo. Četa Rusov je že poprešnji dan po stranskih potih do Varšave priderla in vse gradove okoli ropala in požigala, tako tudi našimu gradu ni zapernesla. Katarino, na pol mertvo je rusovski častnik dal v svojo kočijo prinesti in potem je nežna mladika že vsa obnemagana še na poti v Klni izdihnila. Zdaj, ko je varšavska vojvodina ustanovljena, so bile tudi vse prazne posestva v vradnih časnikih naznanjene, de naj se emigrantje, kteri so še pri življenju, v enim letu oglasijo. Tako sim tudi jest svoje nazaj dobil in nadjam se, predkone v petih mescih poslovenje dobiti in potem v miru po 14 letnim boji in popotvanji po ptujih deželah, na ognjišču predrage domačije svoje življenje skleniti. Katarina, bi hotli vi z mano iti meje domovanje

pogledati in mi predrago sestrico ali pa še kaj več nadomestiti? Katarino, ki ga je pred kaj verno gledala in pazljivo poslušala, je to navtegama vprašanje v težko zadrego pripravilo, de naglo oči pobesi in sama ne ve, kaj odgovoriti, pa o pravim času pridejo skerbni oče pogledat po svoji ljubi hčerki, ostala je čez navadni čas na vertu, ker bilo je že pozno zvečer in bali so se, da bi se ji ne bilo kaj hudiga pripetilo. Ko pa oče častnika zagledajo, se mu globoko priklonijo, tudi ta vstane in jih prijazno pozdravi, in tako je bila Katarina iz te zadrege rešena. Potlej so še z očetom kake pol ure posedeli. Bil je lep, hladen letinsk večer in menila sta se od noviga uradniga razdeljenja krajnskiga in od druzih predmetov te baže.

VII.

Tako sta se navadila se zbrati vsak večer pri prebistrim jezercu, naglo so jima minili večeri, dnevi, tedni in mesci, in kmalu sta spoznala, da sta si edendruzimu neobhodno potrebna in draga postala. Kazimiru ni moglo nikoli spred oči prebledo lepo lice, enako ime, skoraj ravno tista podoba, velikost, starost, omika in nedolžno nepopačeno serce z njegovo umerlo, preljubo sestro Katarinco. Katarini je pa globoko v serce segla žalostna Kazimirova zgodovina, njegovo blago navdušenje nad domovino in se ve, tudi lepa, čversta postava, en malo obledeli in resni obraz sta dosti pripomogla, ji še dozdaj za take vtise neobčutljivo serce ukrasti. Dostikrat se je smejala in čudila sama pri sebi, ko je kakšen roman ali kako drugo povest prebirala, kako je mogoče, da je Kunigunda, Olivia, Sofia ali Olga tako zmedena bila zavoljo svojiga viteza, ker mislila je Katarinca, da ona tudi županoviga Janeza ljubi, ker ji je on tolikrat zagotovil kako jo ima rad, pa se vendar nikoli zavoljo njega nič mešala ni. Neko popoldne, ko sta bila pod košato lipo pred gradom (ker tudi Katarina je včasih v grad priskaklala, odkar

sta si svoje občutke obstala) reče Kazimir: Katarina, v 14tih dneh dobim poslovljenje, kje bi ti raj poročenje imela, tukaj doma ali v moji domovini, vidiš, ljubši bi bilo meni, ko bi naj v domači kapeli poročili, kjer so bili tudi vsi moji dedji poročeni, pa, kakor ti hočeš, to je le na tvoji volji, ljubezniva, ležeče. Tudi oče počasi gori pridejo in sklenili so potlej, naj bosta le raji tukej poročena, kjer se bojo tako vsi ljudje čudili, kakšina čast bo to vsi fari, ker, kar pomnijo, ni bilo še take poroke in tudi bojo sami tukaj vse po domače pripravili. Med tacimi kratkočasnimi pogovori jim je popoldne naglo preteklo so prišli v Emavs.
Drugi dan zjutrej je prašal serjeant kapitana: Gospod, kaj mar vam je resnica oženiti se, ker bote poslovljenje dobili? Pa res, precej časa mi že vedno tako zamišljeni hodite, in nič se mi nočete spovedati, kakor ste mi pridolanskim pred Saragosso zmirej pravili, kako prekrasno Olivio ste ujeli, pa ste nazadnje, ko smo bili prestavljeni, vse skup na mokrim pustili in se niste več za to pečali, samo včasih, kader sim vam nagajal, ste se enmalo posmejali in ponorčevali. Ljubi moj Antoine, zaverne Sokolski, med špansko Olivijo in slovensko Katerino je velik razloček, vedil sim, da Španjolka, že po naravi naša okoreninjena sovražnica, me ne zamore resnično ljubiti, to je bilo za kratek čas v ležišu, tudi oženiti bi se tako ne bil mogel z Olivio, ker mislim očetovo voljo spolniti, ki so ojstro naročili v pismu, se nikoli ne z Nemko ne z Rusinjo zaročiti, temveč če je le mogoče s hčerjo polskiga, če pa ne, pa kakiga druziga slovanskiga naroda, in to je moja preljuba Katarinka. Tudi ti starec boš mogel vojaštvo popustiti in se na svoje stare dni na mojim gradu opočiti. K vaši volitvi, reče serjeant, vam moram prav dati in obstati, de, čeravno sim že dokaj kmečkih in gosposkih punc vidil, pa take, kakor Katarine nisim kmalo naletel, res, de je bila Olivia bolj krasna in našopirjena, pa té

Katarine priljubnosti, nedolžnosti in prave omike ni nič na sebi imela in zelo me bo veselilo, če vam bom kterikrat sine ali hčerke pestoval. Pri teh besedah se mu Kazimir nasmeja in med tacim pogovorom sta se počasi oblekla prišla v Emavs.

Čez tri tedne mu pride na večer poslovljenje iz Noviga mesta in precej leti z njim k Katarini, ki je ravno vstala in mislila v park iti. Pomoli ji zapečateni papir, ljubeznjivo se z očmi vjameta in pervikrat sta molče na persih si ležala, ker taki občutki se ne dajo izustiti. Ali na enkrat zagromi puška in krogla obema prek ušes zabrenči. Naglo Kazimir meč potegne, Katarino omedljivo na klop posadi in hiti proti kraju, odkoder je strel prišel, ki je pa samo klobuk izbil. Vidi blediga človeka s zmeršenimi lasmi, ki je pri svitu polniga mesca stal, kakor okamenjen in se ni iz mesta ganil. Kazimir zagromi: Kaj, prederznež, sim ti žalega storil, de me greš tako po roparsko napasti? Ta pa začne bolj tuliti, kakor jokati: O predraga, preljubezniva Katarina odpusti, odpusti, če sim te usmertil! Pri tem glasu se Katarina opet zdrami, stopi k tema in vidi Županoviga Janeza. Vsa oterpne in naglo popade Kazimira za roko, ki je ravno mislil svojiga protivnika prebosti, in reče francosko: Nikar! preljubi Kazimir, če si me kdaj ljubil, prizanesi tem človeku in pusti ga iti. Roka mu obnemaga in meč mu na tla pade in z ginjenim glasom reče Janezu: Pojdi, nesrečnež, zavoljo Katarine naj ti bo prizanešeno. Janez se naglo zave, popade klobuk, verže puško čez ramo, stopi dva koraka naprej pred Katarino: Ne bova se več vidila, ji reče, pa tudi nikoli srečna ne boš! S tem besedami skoči urno čez mejo in hitro korači proti Savi. Katarino pa, ki se je vsa obnemagana na Kazimirove persa naslonila, je Kazimir v naročje vzel, v hišo nesel in ji tam postregel, ker oče so bili zavoljo nekih opravkov v Kerškim.

Vzrok poprej popisaniga dohodka je bil pa ta: Cela truma vojakov, med njimi tudi serjeant, so celo popoldne pri

Maire-u pili, Janez jim je pa na mizo nosel in jim stregel, bili so prav dobre volje, mnogotere šale so vganjali in med tem je prišlo tudi kapitanovo poslovljenje v pogovor in njegova ženitev, in vsi so rekli, da je Katarina prav berhka deklica in pili so na zdravje poveljnika in Katarine. Janez, ki je od strani vse to na uho vlekel, jih le nazadnje popraša, ktero Katarino mislijo. Reče jim, da učiteljeva ne more biti, ker to je njegova nevesta; ti mu pa le zagotavljajo, da. Nazadnje sergeant se smehljaje vstane in reče: Pojdi, pojdi, kmečki trape, zate bo taka nevesta! če le nočeš verjeti, pa pojdi h Katarininim jezeru in kmalu se boš prepričal. Janez zdaj zarudi, zdaj obledi, ne zine ne besede, gre vùn in stori to, kar smo gori omenili.

VIII.

Zadnji večer pred poroko je prišel. Katarina je bleda pri Kazimiru na vertu sedela, kteri je jo za nježno ročico deržal; zidala sta gradove v prihodnost; ura bije iz stolpa devet. Kazimir se vzdigne in pravi: „ Katarina necoj bom zadnjikrat vojaško službo opravil, sliši se, da se Avstrianci unkraj Save včasih zelo semtertje približujejo, zatorej bom šel spet, v plajš zavit, enmalo v čolniču okoli Savnih bregov ogledovat (recognocirat), mislim, de me boš spremila, kakor zadnjikrat de mi ne bo domimu tako dolgčas, posebno pa sem od tako čudnih krasnomislih občutkov navdihnjen, kadar pri bledim svitu se pod oblaki skrivajočiga mesca tiho naravo premišljujem, po pravici ti rečem ni lepših občutkov, ko srebrno, na pol blisketečo Savo, visoke stolpe, tihe koče pregledujem, na zadnje pa še svoj pogled v tvojih demantnih očeh vtopim, ah, ti neveš, kako mi je takrat lahko pri sercu, pa gotovo, de tudi tebi.“
„Res je to, ljubi Kazimir,[“] reče Katarina, tudi jaz imam nepopisljive občutke, pa necoj me je tako strah, zmiraj se bojim, de bi kdo ne vstrelil ali usmertil, vzemi ene dva prostaka raji sabo.“
„Ali morebiti dvomiš nad mojo serčnostjo? Kaj

imaš tako malo zaupanja v me, vidiš če imava priče, precej ni tako kratkočasno.“
Katarina za opravičenje svojiga pregrešnika ogerne plajš in molčé gresta proti Savi vsak v svojih občutkih vtopljen. Ko prideta, se vsedeta v pripravljeni čolniček in peljeta se po svitlo-temni Savi, Kazimir vesljaje, Katarina je pa, mu nasproti sedé, majhnim valovam z očmi sledila, ki so se mu pri gibanju vesla vzidgovali. Ko blizu uniga brega prideta, reče tiho Katarina Kazimiru: „Ti, meni se zdi, de se nekaj beliga za unimle grmom sveti in giblje, vari se! ti si tako na koncu čolna!“ Komaj te besede izreče, kar nekaj poči in Kazimir se z besedami: „O predraga Katarina! srečna ostani!“ zverne v šumeče valove. Z vso močjo zakliče Katarina vsa omedljiva:“ Moj Kazimir! moj Kazimir! rešiti te morem! in se zgrudi po čolnu. — —

Z zagrinalom prekrijem te dogodke, ne bom popisoval žalovanja in tuge pobitiga očeta, cele fare; na drugi strani pa spet serjeant-a, vojakov in dru[g]ih častnikov. Le to dostavim, ko so Katarino domu dobili, je bila dolgo, dolgo zelo bolna in zmiraj bledla od poroke, Kazimira in Save. Kadar je počasi okrevala, je le ostala tužna senca poprejšne, naj zalši in naj priljudniši farne deklice. — — — — — —

Leta 14 so čez Savo po slabim mostu pervi oklepniki privihrali in velik, rujav in zarašen častnik polne persa svetinj, odsedlá naglo berziga konja, ga odda svojim hlapcu in napoti se naravnost proti naši vasi. Viditi

je bilo, de mu je znano in de so mu ti kraji
dragi spomini nekdanjih srečnih časov.
Šel je po stranski poti čez učiteljev vert in na
pragi zagleda klavrno žensko, ktere obraz se
mu dobro znan dozdeva. Komaj ga ta zagleda,
kar z glasom: „Kazimir! Kazimir! pride!
naglo v hišo pobegne. Oče pridejo vun in pozdravijo
ponižno častnika, kteri jih prijazno ogovori:
„Me le še kaj poznate? me še niste popolnoma
pozabili? Ne zamerite, mu uni odvrne, pa
ne, ko bi bili županov Janez. Jest sim, mu
tiho odgovori in molčé se gorko pojubita nedanji
učenec in učitelj. Vsedeta se zunaj na
klop in ko je še dekla vina na mizo prinesla
(Katarina ni več točila.) jamejo že zgodaj sivi
oče žalostno in že znano zgodovino pripovedovat
pri kteri so se večkrat polne solze Janezu vlile kterih
že dolgo ni bilo viditi na vterjenim obrazu.
Povedali so mu tudi, de njegovi oče, stari župan
so kmalo po njegovim odhodi od žalosti umerli,
kir vsi smo mislili, de v kakšni kernici
Save počivaš. Zdaj si je pa pojhištvo bližnja rodovina
razdelila. —

Še isti dan je Janez, ali prav za prav nadlajtant
Monič, proti Ljubljani odrinil, čeravno ga je učitelj
na vso moč pregovarjal, naj bi saj enmalo
ogledal domače kraje in znance obiskal. Čudni občutki
se se njegoviga, že davno ranjeniga serca
poprijeli, naglo jo je jahal s svojo četo proti beli
Ljubljani in —

perva francozka krogla iz grada je bila sila
prederznimu nadlajtantu Moniču namenjena.

Tudi nesrečno Katarino so kmali pokopali —
in združila se je s predragim Kazimirom za
zmiraj. — — —