I.

Kakor je znano, za učence ni veseljega časa od dnevov vakanc. Lahko milo zdihne marsikter, ko grejo h koncu: „Oh, kako hitro so prešle!“ in vendar menim, da šest ^(tednov)mescov ni prekratek čas. Se ve, da tudi nesreča večkrat to veselje kali, tužen jo časih učenec do domače vasi primaha, tu ga ogleda stara ženica, v trenutku že ve sosednja to novico od klavernega mladeniča, in drugi dan je že polna vsa vas te govorice. Tu eden šepta:

V šoli se mu je slabje izšlo kakor navadno“; druga že pravi, druga že pristavi: „slabo je opravil, ni je izdelal, tretja že terdi, da za gotovo vé, da jo je za zmeraj na kol obesil in koliko manjka, če se ne sliši, da je s silo vislicam ušel. In časih je vsega tega pričkanja kriva le ljuba, ki jo je v mestu zapustiti mogel. — Večkrat pa mu serce veselja skaklja. saj bo kmalu zgubo ljube si desetkrat povernil, s kušleji in šalami domačih dev; saj ve, da so jim učenci ljubši, kot nar zaljši vaščan, ako ravno je vsem znano, da njega ljubezni ni več zaupati, kakor lanskemu snegu.

Tako sim prišel tudi jaz v domače pohištvo, ne ravno vesel, toda ne zavolj ljubezni, ker meni bilo je malo mar, ali tukaj ali tam deklice osleparim, temuč zavolj sreče v mošnjici, in kaj bi ne bil klavern bil, saj se tudi pri ljubezni le malo brez denarjev opravi. Od očeta mi je le malo pomoči upati, le na strica sim vse svoje zaupanje stavil. Pa popiši: človek moje začudenje, ko k njim pridem in jih poljubim. „No Milko no“ začnejo, preden sim le eno besedo izustiti čas imel. „Kako ti kaj gre, ali bolj prav, kako se ti je kaj izšlo? si izdelal sedmo? — Tvoje molčanje mi ni dobro znamenje. Da, da, po Ljubljani devojke loviš, pa dvojke vjameš! Milko, Milko! ako je nisi izdelal, le enega krajcarja več od mene ne dobiš. Si me dosti dolgo že za nos vodil, zdajci pa je ven, kaj bi tudi denar, je izmotaval i se jezil?!“

Vsak mi lahko verjame, da te pridige nisem pričakoval, in da se mi je toliko neprijetniši zdela, ker ni bil postni čas, tudi ne h leto, ali kaj drugega te robe. Pa preden sim govorico poprijeti mogel, so že spet strici sami začeli:

„To ti pa vendar rečem, da k Jadrotovi Alenki več ne zahajaj: tega ti sicer ne govorim iz jeze, temuč zato, ker se še vender enmalo zate bojim. Slušaj Milko, ravno zdajle sim nekaj čul, kar bi ne znalo dobro biti zate, ki te nobena reč, nobeno osramotenje, nobena nesreča ne izuči. Glej tu sem šel mem Šimonovega poda in sim s svojo nesrečo morebiti srečo i zdravje tvojemu herdtu našel. Danes dopoldne je hudo deževalo, tla so bile zelo mokre i polske, posebno po trati; kar mi zdersne i padem, kakor sim dolg, ravno za podom. Kot blisk sem bil zopet na nogah, pa na nar potrebniši nasledek, buzaradanje namreš, sim v trenutku pozabil, ko sim pa podu tvoje ime imenovati slišal. Postojim in med tem, ko si obleko brišem, čujem tole: „Ta, ko bi ga gmel, reče eden (glas se mi je zelo znan zdel, toda prehitro soditi vendar nočem), de bi mu vse kosti v prah spremenil. Saj se še spomnite, kako me je lani

osramotil, ko smo tu plesali i dim jez stavil de s svojo Jerico četertinko ure v enem plešem? zlezel je od zunaj na verh poda in ke sva ravno plesala, kot da bi naju bil nosil vihar, vez že gerdun škopnik slame iz verha nama pred noge, da se na Jerico zvernem, kakor čok. Ta poterpljenje, reče dalje, skupaj bova prišla i ko bi čez sedem gora i čez sedem jezerov ga slediti mogel.“

„Saj imaš prav, reče. Dragi, zmeraj sem mislil, to bo en far, da ne tazega ; za nobeno devo, za noben ples za nobeno ponočvanje se ni zmenil in nismi bilo druzega v mislih, kot branje, strel in lov.“

„Da, da, reče tretji. tiče je podil i jih še zdaj podi, tiče pa lovi — i vrag ga nesi, pri nobeni mu še ni spodletelo. Deržal se je, kakor bi mu bile putke kruhek pozobale, pa to je bilo pred tremi letmi; koliko pa se v treh letih spremeniti zamore. Takrat je bil še otrok, zdaj pa je čverst i lep korenjak. Ta da bi le že s temi zadovoljin, kar jih v Ljubljani zvodi, da bi naših del ne brodil. Komaj se domu prikaže in že so vse nore, vsaka se le po njem ozira i nas še ne pogleda. Ravno sim hodil po polju; tu ste dve žele i se pogovarjale pa kaj? „„Nemorem sicer verjeti, reče ena, da bi bil Milko že domu prišel, pa hvala Bogu, še je res, jež ga imam

prisrčno rada. Verjemi Nežika, kolikokrat ga le pogledam, toliko lepši, toliko ljubši se mi zdi. Če bi le vselej toliko perstanov iz Ljubljane ne prinesel, to mi nič kaj ne dopade od njega.““ „De bi mu perstani s persti vred na vrh Grintovca odleteli, reče pervi. Pa Matevž, kaj je to, da tako moliš? Menim vendar, da tebe to naj bolj zadeva. Pazi, pazi ako dobro ne paziš, ti spelje Alenko z zemljo vred, ki bi jo priženil.

Te besede zbude Matevža iz njegovih sanj. Od poprejšnjega pričkanja je le malo slišal; ko pa Alenko imenovati zasliši, skoči po koncu, kakor da bi mu bil dvorogni meč oserije prebodel.

Da, da, reče počasi i si gladi lase, nar bolj se ga imam jaz bati; kaj če druge deve prekano, saj nimate ravno nič zagotovljenih; ali če meni Alenko prevzame, i kaj je temu lizunu lajšega kot to, saj je že vlani pri nji nar več veljal. O strašna misel, jaz bi zdivjal, ne bilo b’ mi mogoče živeti. Nekaj časa vsi molčijo, potem začne zopet Matevž govoriti:

Veste kaj prijatli, reče tiho, da sim ga komaj razumel; meni je neprecenjena misel v glavo prišla, kako bi se nad njim maščeval. Maščeval bi se, da bi uni pomnil

na veke, kdaj me je žalil, da bi mu za vselej veselje vzel, deve motiti, i nas, ki nas svoje prijatle imenuje, v obup in nesrečo pripraviti. Toda sam nisim v stanu tega izpeljati; bi le hotli, dragi prijatli, mi pomagati? Zagotovim vas, da ni nič nevarnega, tudi ni mu kazni vrednega, spodletelo ga nam nikakor ne bo. O presladek okus maščevanja, ki mi srce navdaja, da mi močnejši, glasnejši bije od ropotajočih stopo daljnega mlina! Mi le hočete pomagati, dragi prijatli? Iz serca radi, ga vpijejo vsi in da rajše, ko bi bilo nevarno, daj je okus da toliko sladkeje, kolikor težji je bila dosega.

Le eden izmed njih se drugače oglasi: Ne odrečem ti, prijatel, temu iz srca rad ti pomagam, pa dobro pomisli, ali je izpeljava mogoča. Milko je zvit lažeh in jaz ti ne morem naislati, kako bi ga prohaniti mogli.

„Mogli“, reče Matevž, to je moja narmanjši skerl, ako mi le, kakor sem prev rekel, pomagati hočete. „Bomo pomagali, bomo z vso močjo“, zavpijejo vsi, z njimi vred, pomišljavi svaritelj.

II.

Verjemi Milko, da sim kakor na šivankah stal, ko sim to zakletbo čul. Matevž, kterega menim, dobro poznaš, nekaj časa obmolkne, i jaz se bližej k steni pomaknem. Takole govori potem:
Mislil i mislil sim že, kako bi ga bilo mogoče ukrotiti, ali s tem, de bi devam prepovedali se ž njim meniti, pa saj veste, de se s prepovedjo ljubezen le bolj vname, ali s tem, de bi ga pri njih počernili, pa ktera bi nam verjela, ki vsaka ve, de ga le iz nevoščljivosti čertimo i preganjamo. Tale misel, ta pa nam bo dala zmago. Prišel je še le danes domu, pa gotovo je, de bo morebiti že jutri, /danes

menim, je še od poti truden) k Alenki vas šel. Podnevi naj že gré, tačas mi ne more dosti prevzeti, ali jaz menim, de bo zopet, kakor vlani le po noči k nji lazil. Ravno to pa mi daje up. Juter večer, kadar ljudje pospé, pridemo za Jadrotov stog, i jaz bom krog hiše lazil i pazil, kdaj se bo približal, vas urno poklical, vi boste pritekli — i — i — ne, ne, pustiti ga moramo, da k nji v izbo zleze, i potem, ko bo že notri, zaženemo hrup, ga iz izbe zlečemo, i — o drugo se bo že našlo, srečno se gotovo iz naših pesti splazil ne bo!

Tri sto zajcov, zavpije eden izmed njih, ter si zavihuje rokave, ti si vender glavica de ti je ni para! Huj! Kak ga že vidim trepetati in nas za odpuščanje prositi, pa stoj gerdun, prej si pustim glavo odrezati kakor tebi odpustiti. I dekleta, kak ga bodo zaničvale, de se je pustil omlatiti, s perstom za njim kazaje, boječiga zajca ga imenovaje!

Ker ste mi, dragi prijatli, reče Matevž dalje, obljubili pomagati, kar koli je v vaši moči, moramo nar bolj na paziti de našega naklepa nihče ne zve! Prosim vas torej pred nobenim ne besede čerhniti, sicer nas gotovo na led spelje. Saj

smo že tako preglasno govorili, vetrovi imajo ušesa reče po okolici se oziraje, pa k svoji sreči sim se tako mirno k podu pritisnil, de bi me ne bilo moč ugledati, razun ko bi bil čisto k meni prišel; pa to se ni zgodilo, temuč k prijatlam se vernivši jim tiho še nekaj pošepta, kar pa nikakor nisim razumeti mogel. „Molčite torej,“ zakliče i skoči z pručke, na kteri je sedel. „Molčimo torej do jutrega večera,“ zakličejo vsi, i se z njim vred iz poda podajo.

Kakor serna sim tekel proti domu, i ravno sim bil pripravljen, k tebi iti, i te posvariti; ki si pa sam k meni prišel, je še bolje, saj si urnijših nog, kakor jaz.

Grom i strela zavpijem goreče, ko stric nehajo, ta je pa nova! Pa saj sim bil že zdavnej pripravljen, torej le veseli striček, kdo bo mislil na take šemarije. Kaj neki maram za Alenko i kaj za druge salobarde,

Tiho malopridnež zakričijo stric, kaj mi zopet od upavcov klasiš, že vem, kaj

s tem hočeš! Kje pa je ura, ki sim ti jo vlani podaril?

Ne jezite se striček, ne jezite se, jeza škoduje. — Ura? o le brez skrbi bodite, le brez skrbi, jaz — jaz je nisim mogel domu prinesti, ta zlodjev urar je ni popravil, i popačene vendar nisim hotel prinesti, kaj bi bil s tako v čelih vakancah počel?

Že prav, že prav rečejo stric, vsi potolaženi, ker sim jih tako priprosto gledal, kakor bi res ne bil vedel, de ura že sedmi mesec pri „troštarci vsih revnih“ počiva. le to mi ne dopade, de si mi zopet od upavcov krožiti jel, si mi pa že na cente kont i drugih takih ropotij privlekel, de bi jih zate poplačal. Tode ne bo, nič ne bo, dokler mi ne skažeš, de se ti je v šoli dobro izšlo.

„Le ne hudi“ jih tolažim, ki sim jih s svojim petjem od upavcov, ki so vendar učencam v veselo življenje neobhodno potrebni, tako razžalil. Pa gotovo, da jih nisim mislil razžaliti; al kaj se če, navada je železna srajca: včasih sim se Pegazu za grivo obešal, i ne morem se zdržati, ga še včasih za rep poprijeti: „Zna biti“ rečem „že jutri posel pripelje skrinjico, noter imam vse svoje ropotije

i tudi spričbe; teh nikdar pri sebi ne nosim, kaj bi bilo, ko bi jih zgubil, al’ ko bi mi jih dež zmočil, al’ kaj druzega tacega, kaj bi vi rekli, saj bi mi gotovo ne verjeli, de sim jih zgubil. — toraj zmirej rajši to gotovo ravnam, i jih zaprem. Te pak sim še bolj skerbno, kot vsake zaperel, ker so take, de še nikdar take. Začudili se bote, ko vam jih bom pokazal, vse drugače boste o meni mislili.

Že dobro, že dobro, rečejo striček, ti si venderle en verli mladeneč, — jaz ne vém koliko bi dal, ko bi ti nehal za dekletami postopati; le pomisli Milko, saj se to s tvojim prihodnjim stanom ne brati, pusti toraj norčije i bodi pameten! —

Kolikokrat vam bom še mogel zagotoviti, rečem hitro in kakor enmalo nevoljan, de sim se vsimu temu že zdavnej odpovedal, pa saj se bote kmalo sami tega prepričali. — Zdaj imam pa še eno prošnjo, ktero mi bote gotovo radi spolnili. Preden sem iz Ljubljane šel, pride prijatel, i mi jame tožiti, de nima ne dinarja v žepu, ker mu starši niso kar nič za popotnico poslali, i me prosi, mu saj kaj majhnega posoditi, ali pa nekaj beličev za druga leta od njega kupiti. Posoditi mu nisem hotel, ker ne

ne vem, ali se še kdaj vidiva, ki je osmo šolo že zdelal. Veš kaj rečem zadnjič, če mi bukve dober kup daš, jih pa kupim. „O iz serca rad, mi odgovori, po taki ceni ti jih dam, de si nar manj pol prihraniš, če jih od mene namest kakega druzega kupiš“ — Jih že kupim rečem potem, ko sva kup ustanovila, to de zdaj sim ravno tudi jaz zelo na suši. Kaj pa bi bilo, ko bi tako napravila, de bi ti jaz zdaj toliko dal, de bi do moje vasi priti mogel, doma pa bi ti striček radi še drugo plačali, ko bodo vidili kako dober kup sim bukve dobil. „Že velja,“ reče prijatel ves pokrepčan, ki je že gotovo menil, de bo s praznem trebuhom i prazno mošnjico se napotiti mogel, doma pa je še dvakrat dalje kot jaz. „Kar je pa tvoja vas enmalo od velke ceste pristavi prijatel, bom v kerčmi, ki vštric tvoje vasi pri cesti stoji, jutri ob dveh popoldne te počakal — Prosim vas toraj striček, za štiri goldinarje de mu jih ob dveh v kerčmo nesem. Jutri vam jih bom pokazal bukve, ki so zdaj še v skrinjici, le čudili se bote, kako daleč je reveža sila gnala, de mi jih je skorej zastonj dal.

Me prav veseli odgovori stric, de znaš

tako dobro barantati. Pa ker imam danes ravno čas, bova pa skupaj tje šla, saj se mi ravno zljubi en kozarec ga zverniti, i tebe pokrepčati, ki si mi upanje tako dobrih spričb napravil.

Ko bi me bili s krampom po glavi butili, ne bil bi se tako prestrašil, kakor ko so mi od te, po njih mnenji prevelike dobrote, od kupice vina namreč spomnili. Pa kakor sim ostermel tako hitro sim se zopet zdramil. „Vi ste pre dobri striček rečem mal’ bolj tiho, ki mi na vso to jezo še v kerčmi eno veselo popoldne napraviti hočete. Zdaj je še le enajst, se grem domu malo očediti, saj vidite, de sim še ves prašen. V dveh urah sim zopet tu. Srečno striček, dober tek!

III.

Zdaj ga pa imaš zlodja, si mislim, ko stopim iz stričove hiše. — Sam so se zoper mé zakleli, da mi stric te krajcarje v roke ne dajo. Zavoljo spričb sim jih sicer opeharil, res bi stermeli, ko bi jih vidili, pa kaj, da je le pervica, kaj bi bil tužen, če so mi dvojko v zaderžanju dali, saj ne bo nihče spričbe vidil, v osmo pa pojdem vender le, i to je nar gorečniši želja mojega strica. Pa kako zdaj k učenju priti! Pač sim jo dobro skoval od bukev in potrebe prijatlove, pa vrag nesi starcovo žejo, vse je prekucnil. Iti pa vendar morava, znabiti mi osoda pomaga, kjer so mi stric vse upanje odvzeli.

Bilo je že poldvéh i jaz še doma, ker resnično nisim mogel skleniti s stricom iti, kjer sim vedil, de le sledice imenovanega prijatla ne bo. Keri stopijo stric sami v izbo. „Tù vidimo, pravijo, zakaj moram včasih po dve uri čakati, predem v mestu s stricom govoriti morem, gotovo se po Ljubljansko čedi.“ Že grém, že grém, rečem hitro, vzamem palico i napotiva se proti kerčmi. — Do konca sim bil prav vesel pri kozarcu, terkala sva na zdravje strica i na uničenje zakletbe — tode zadnje le tiho. — Pa ura preide i prijatla ni, kaj sim hotel? Tolažiti sim jih mogel v tem, de sim jim strašno vročino predstavljal. — Pa ura je že stiri i od prijatla ne duha ne sluha. Tresla se mi je že, ko vidim, kako nevoljni so stric, pa prav za prav ne zavoljo tega, temuč ker so mogli že tako dolgo za vince dajati, ako ravno so ga proti zadnjim zlodjevo počasi pili i si vošili, da bi jih tudi jaz posnemal, kar mi pa ni ravno zlo k sercu šlo, ker sim v njih nar veči jezo kozarec za kozarcom izbil.

Kar stopi v izbo učenec iz moje šole, ki ga je ravno ta pot v svojo vas peljala. To ravno sim želel, naj bi bil že prišel, kdor bil hotel, za moj del iz Devete šole. V trenutku

sim izza mize, mu podam roko, jamem govoriti, de mu le za eno besedico časa nisim dal, i ga medtem tako pomenljivo pogledujem, de je lahko spoznal, kaj prav za prav hočem, ker sam ni bil ravno zabit tiček. Ali si vender prišel, mu rečem, kakor bi bil ravno njega pričakoval, dosti dolgo si hodil, ki si mi že ob dveh priti obljubil, gotovo si pa povsod, kjer Bog nad vratim roko moli, zastal; pa dansi ti tega ne more nobeden hudo vzeti, saj je vroče, de vrana zija. — Tu so moj stric i ti bojo plačali te solde ki ti jih imam še dati, danes jih boš gotovo še zelo potreboval. „Res sim malo bolj počasi hodil, kakor drugekrat, pa (k stricu se obernivši) stric mi bodo že odpustili, saj vedo, de se učencom v vakancah ravno ne mudi.“ „Se pa meni mudi,“ zareže stric, vsi razkačeni, de je resnično prišel, i polože iz mošnice 4 goldinarje na mizo, ter rečejo; No Milko, zdaj pa le pojdiva, svojo reč sva že opravila.“

Oh striček, rečem pohlevno, jaz imam prijatlu še nekaj prav imenitniga povedati, ne bodite hudi, de še malo tù ostanem, v pol ure pridem gotovo za vami. Že dobro, toda urno hodi, rečejo striček i z milim pogledom na goldinarje, ki so še na mizi ležali, gredo iz kerčme.

„Grom i blisk i strela“, zavpijem, ko sva sama, to sva ga zvodila, starega gumpca“ i si oddahnem, kakor bi mi kdo cente iz rame vzel. Milko, reče prijatel, ali noriš, ali si že ob ves um prišel? Jaz ne razumem ne besedice od vsiga, kar se tù godi.

Boš že razumel, mu rečem, ko ti povem, de sim na takole vižo strica za 4 goldinarje osmukal, de sim jim namreč rekel, de sim od tebe za toliko bukev nakupil. Pa za to pomoč se moraš od tehle bankovcov enmalo pokrepčati. Kar sim, saj strica ni več tù! —

Ko se s prijatlom ločiva, grem proti domu, pa čudne misli so mi glavo težile. Tepeškanja bi se bil sicer lahko obranil, de bi le k Alenki ne šel, ali moja želja je bila, njim ne le

sama uiti, temveč jih spraviti v jamo, ki so jo meni kopali. Pa kako? To ravno me je zamišljeniga storilo. —

Ko v vas prikoračim, ugledam prej imenovanega Matevža jo v kerčmo zaviti. V trenutku sim bil za njim v izbi. Debelo me pogleda, ali jaz se ne dam omotiti, prijazno ga pozdravim i se usedem na drugi vogel mize, pri pri kteri je že Matevž sedel. Sama sva bila v izbi. Pa kterokoli govorico sim pričel, nobena mu ni dopadla, ni se hotel meniti. Čakaj, si mislim, če te nobena reč ne zbode, ena te pa vender bo.

„Precej“ rečem, kakor brez vsega pomenka, „bi mel sicer k Gadretovi Alenki iti, ker me je že zdavnej povabila, pa srečna ljuba, jaz imam druzih na kupe. Glej Matevž, mu rečem tiho, i se po hiši oziraje, če naju kdo ne sliši, medtem ko se sam radosti i začudenja trese, glej tebi bom povedal, kar še dozdaj nikomur nisim. Pa se ne smeš tako jezno deržati, saj sva stara prijatla. Slušaj torej: v Ljubljani se je zaljubila krasna deva v mé. Ni ji para pod našim cesarjem, ravna kot jelka, bela kot sneg i znabiti nar bogatejši v Ljubljani. Kaj praviš, Matevž, ali bi ne bil jaz neumen, ko bi jo zavergel i za druzimi hodil? — Pa Alenka, vpraša urno Matevž. — No, no, rečem zaničljivo, ta naj si pa druziga zbere; pa kaj, pristavim tiho, nisi li ti včasih za njó hodil, Matevž? ako je res, ti vošim iz celiga serca srečo, ker Alenka je berž pripravna deklica.

Ko bi me le ljubila, zdihne Matevž, ali kaj, ki ne mara zame, ki le nate misli. — Če je taka, mu odgovorim, se kmalo pomaga i tebi še rajši to storim, ker menim, de si vender moj naj zvestejši prijatel še od šolskih let, saj druziga v celi vasi nimam, de bi mu zaupati mogel. Ako si voljen, bova takole napravila: Nocoj me Alenka pričakuje, jaz bom svojo obleko tebi dal i če boš malo bolj tiho govoril, mislila bo, de sim jaz pri nji.

Mi li hočeš res to storiti, zakliče Matevž ves osupnjen, o dragi prijatel, odpusti mi, de sim te za svojega nar večjiga zopernika

imel, saj — —

Že dobro, že dobro, ga ustavim, drevej po mraku tedaj se pogovoriva več o premenjeni obleki. Za zdaj se mi mudi. Zbogom! —

---------

Ura odbije devet, ko stopim iz hiše, tiho se oziraje, če me kdo ne vidi. Matevž je že poprej obleko zamenjal, jaz sim njegovo nategnil. — Težek polen si iz klade izberem, ter se napotim proti Gadratovim stogu. Tu najdem že une štiri za boj pripravljene, ki so Matevža željno pričakovali. Vsi menijo, de sim Matevž. nihče me ne spozna, le pretih se jim zdim.

Žalost mu ne pusti govoriti, reče eden. — Jeza ga mori, norčuje drugi. Tiho zašepetam jaz, ki sim enmalo spredaj bil i sim pazil, kdaj bi prišel, tiho je že tu.

Richt euch! zapove eden izmed njih, ki je bil dve leti že pri vojacih, i smehlaje vzdignejo vsi kole.

Zdaj pa za mano, od stoga proč, znabiti pride ogledovat, če ni nobeniga tu, i zdaj nas še ne sme stakniti. — Mirno se pomaknejo kacih 200 korakov od stoga nazaj, le jaz sim ostal bližej na vsih štirih, i sim res vidil, de je h stogu prišel i se ne malo začudil, de le ne eniga prijatla tu ne najde. Pa si misli, saj je še pravši, i gre pod okno. Na miglej pridejo tovarši bližej i skupej gremo počasi i tiho proti hiši. Poterka, Alenka odpre, i že ga je pol skoz okno, — kar skoči eden tovaršev, ki se ni več deržati mogel, nadnj, ter ga znak po tleh podere. Kot blisk planejo tudi drugi nanj i hujši, kot stope bijejo njih koli po reveži, ker ne poslušajo ne vpitja, de je Matevž, njih prijatel, ne stoka, ki ga mu je strašno bitje izmoralo. Jaz pa sim tekel domu i preserčno se smejal, de se je tako krasno izšlo. Deve pa so zvedile že drugo jutro to viteško djanje vaščanov, i moja slava je v njih očeh na mesto namenjene srage le biser vedno bliskeči si pridobila. — — —