Prvo poglavje.
Komtesa.

Če se uže prvi oddelek naše povesti začenja z aristokratičnim
naslovom in se takoj od kraja suče okrog tistih boljših hiš, katerim ljudstvo po krivem pravi gradovi; če se vrti
okoli ljudi, ki so bili do zadnjega časa večidel sovražniki našega narodnega prizadevanja: upamo, da nas ne bode nihče
dolžil nij torističnih in fevdalnih misli niti da nam manjka poštenega demokratizma in rodoljubja. Upamo to tolikanj trdneje,
ker nismo namenjeni blagovoljnega bralca tirati po soparnih
visocih sobanah nij po prešuštnih plesih, temuč ga
peljemo v prosto, manj spačeno naravo človeškega življenja
— ven na kmete. — In če eni trdijo, da ima vsak pisalec nehvaležno
nalogo, kateri le nizko sega, in hoče iz dejanja in
nehanja prostega naravnega človeka razpletati večno uganko
človeškega srca in duševnega bitja, eni pak zopet menijo,
da sta le pri izobražencih um in srce toliko razvita, da se
utegne

preiskovalec in pripovedovalec sè srečnejšim uspehom
dela lotiti — obetamo precej tu, da bodemo skušali oba ta
kroga v malo pohlevno podobo zediniti, kakor bode bralec
videl, če z dobrotno prizanašljivostjo hodi za nami. Sicer pa se moramo očito izpovedati, da mi zasebno ne verujemo niti
prvi niti drugi omenjenih misli, temuč smo prepričani, da
smo si vsi ljudjé v prvotnem vsi enaki: povsod tisto nepopisano
in nepopisljivo, nerazumljeno in nerazumljivo človeško
srce sè svojo vročo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom, burnim veseljem in težečo žalostjo, tihim mirom in viharno
strastjo. Razloček v življenju sega pač v srce, budi dušo, uči
človeka misliti, spreminja ga v obliki, v bistvu nikdar.

Gosposko selišče Zabrezje stoji na samoti.
Proti jugu je nekaj
planjave, zabreško polje, po katerem se vije v čudnih kačjih
ovinkih bela proga, okrajna cesta, ki drži mimo Zabrezja
na eno stran proti veliki cesti, na drugo v sosednjo vas, uro
hodá. Tam konec polja na južni strani stoji na ravnini gozdič
belih redkih brez, ki kakor stare device otožno povešajo svoje
šibke veje, kakor bi se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene
samice sredi polja. Na zahodu, kjer nekoliko svet proti

selišču
visi, raste takoj za vrtom gosta praprot mej pritlikavimi brinovimi
grmi tjakaj do porasle smrekove gore, katera, kakor
tam brezje, tudi na to stran daljni pogled zapira.
Samó na severno stran, kjer po strmem klancu rastó stare bukve noter
do zabreškega poslopja, odpira se svet daleč po dolini,
kjer stojé raztrošene posamezne hiše in vasi z belimi cerkvicami.

Samotna naselba Zabrezje je podolgasta hiša z enim nadstropjem,
zarjavelega ozidja, starega dela.
Ogli so po čudnem
starodavnem okusu sè plavo barvo prevlečeni poldrugi čevelj
na široko in na zidu, ki je proti cesti obrnjen, naslikal je bogve
kedaj umrli umetnik sé strahovitimi in vsemi barvami, kar jih
božja mavrica premore, podobo matere božje sedem žalosti
zraven svetega Florijana, ki večjo golido v roci drži, nego je
goreča hiša, katero poliva. Razen tega „grada“ vidi popotni
človek še celo vrsto manjših in večjih poslopij na zapadni
strani, katera so pol zidana, pol lesena, pol nekdanje stvarnosti,
pol nove poprave.

Težko je nam, baš težko, ogniti se zapeljivi skušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodovino selišča Zabrezja.
Zakaj
prilika se nam tu

ponuja najlepša in zgodovinskih virov
nam ne manjka.
Da-si bi pa radi povedali, kako je za cesarja
Maksimilijana I. neki pregnan vitez tu v divjini prvi jel zidati
dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje njegov rod nesrečno
poginil, kako je njegovo domovje prišlo v tuje roke,
najprej menihom, pozneje nekemu grofu in nazadnje denašnji posestnici, komtesi Ovsenekovi, a vse to bi nam čitatelja
ostrašilo, kateri zanimljivejšega poročila iz sedanjosti od nas
pričakuje.

Na kamniti mizi pod velikanskim košatim orehom, ki je
pred vežó zabreške hiše rastel uže črez sto let, stala je majhena
skleda zraven svoje večje družabnice.
Po mizi je bil razgrnjen
bel prt iz domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba
črnega kruha in nož na njem, ki nij bil posebno majhene ni
priročne postave.

„Gospá, kosilo je napravljeno!“ vpila je precej priletna
ženska tjakaj za poslednji ogel hiše, kjer je bilo v majheni gredici
razno cvetovje zasajeno.

Toda nihče se na prvi poklic nij oglasil izza ogla.

„Gospa komtesa, kosilo bode mrzlo!“ vpije ženska vdrugič
z neprijetnim glasom in si briše roke ob svoj ne ravno presnažni
prt.

„Uže slišim!“ čuje se slaboten ženski glas in takoj za glasom
pride z gredice ženska postava, ki počasi ob palici korači tjakaj
do mize in do skled.

Bila je ta ženska nenavadno visoke in tanke rasti.
Zgornji
del hrbtišča je bil uže zadobil krivino kakor velik vprašaj, tako
da so se bile prsi uže popolnoma izgubile.
Obraza je bila žena
suhega; špičast nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla, da so gube po licu in po čelu še bolj na videz prihajale.

Lasjé so bili sivi, kolikor se jih je videlo iz proste rute, v katero
je bil zgornji del glave obvezan.
Po vsem je bilo soditi, da je
komtesa silo stara.

Séde k mizi, primakne si veliko skledo in žlico, potem pak
stori počasen in velik križ božji.
Če jed nij bila prej mrzla, morala
je ohladiti se mej dolgo dolgo molitvijo, katero je molila
s poluglasnim šepetanjem in začasnimi globokimi vzdihljaji,
sosebno pri glavnih ali začetnih besedah.

Kosilo — ki nij bilo izvrstno ne posebno okusno niti samo
po sebi niti po svojej pripravi — bilo je kmalu končano in za
njim je prišla zopet dolga molitev sè sklenjenimi rokami in
zbranim duhom. „Barba!“ zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali nij kaj

poškodovana mej jedjo obleka — iz navadnega blaga in na
videz precej ponošena.

„Kaj ukazujete?“ vpraša Barba, pospravljaje posodo in
ostanke.

„Prinesi mi bukve, in potlej bodi tako dobra in pojdi v klet
ter mi natoči vina z vodo.“

Barba, hišna, kuharica in prava gospodinja na Zabrezji,
bila je uže precej daleč iz tistih let, v katerih človek včasi nema
pameti, kakor stari ljudje rekajo.
Kar je ona ukazala, to je veljalo,
če le stari gluhi hlapec Matijec nij ugovarjal.
Dokler njega
nij bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti — bila je
Barba vsegamogočna.
Kdor je hotel na Zabrezji služiti, ta je
moral biti Barbi po godu; kedaj, kaj in kam se ima katero žito
sejati, to je ona vedela in samo ona.
Ko je pa prišel Matijec,
skusila je, kar je baje uže več žensk pred njo skušalo, da je
moški duh in moška moč na svetu hujša od ženske. Dolgo sta
se borila za vrhovno oblast; ta nij bil onemu pokoren: Matijec,
ker je bil gluh in dostikrat nij slišal, kaj se mu veli, ampak
delal po svojej modrej glavi — Barba ker nij hotela in je imela
historično pravico za svojo stran.
Ni dvomiti, da bi bil gotovo
Matijec padel v tem boji, ko bi

bila Barba vse svoje orožje
upotrebovala.
Iz službe bi mu bila rekla komtesa po Barbinem
nasvetu, da bi Matijec še ne bil slišal kedaj in zakaj.
Ali če
je bila Barba neusmiljena proti drugim ljudém, nij bila proti
Matijcu.
Ljudje so govorili, da zato ne, ker sta si bila v starodavnem
času „malo - takó“, česar Barba tudi na stara leta ni
nehvaležno pozabila, bodi Matijec gluh ali ne bodi.
Tiho sta
si tedaj na zadnje vsak nekaj priznala in Matijec je gospodoval
po polji, v hosti in pri živini, Barba pak v hiši, v gospodinjstvu
in kar še ostane.
Morda nam ta dva oblastnika drugje
še na misel prideta, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh.

Barba jej prinese bukve in gre še po vino.

Komtesa odpre knjigo. Bila je: Tomaža Kempčana hoja za
Kristom. Z naočniki, kateri so bili veliki kot volovski jarem
pred hlevom, kakor je poredni pastir resnemu Matijcu nekedaj
trdil, imela je zaznamovano, doklej je čitala včerajšnji
dan.
Nataknila je le-té na koncu nosa in čitala.
Pri tem delu
pak je migala z ustmi in zdaj pa zdaj povzdignila oči.
Barba prinese
pijače.
Malo je je, toda za, gospó menda dovolj, zakaj po
prvem požirku soditi nij posebna pivka.

„Barba!“ pravi gospa komtesa dekli, „za drevi zakolji dvoje
Piščet, in še kaj napravi večerje.
Prišel bode mlad gospod.“

Barba se prestraši.
Dvoje piščet — bog nas varuj!
To je nekaj
denarja in škoda velika za njeno premoženje, zakaj do
denašnjega dné je Barba kuretino večidel za svoj žep prodajala.
To ženica pomisli in vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti eno
pišče?“

„Naj jih bo dvoje,“ pravi gospa.
„Moje sestre sin je in želim,
da se mu postreže.
Če človek sè pota pride, mora se
okrepčati.
Napravi dve.“

„Pa vendar gospod več časa pri nas ne ostane?“ vpraša
Barba.

„Ostane pri nas.“

„Joj pomagaj,“ pravi kuharica, „kaj mu bomo dajali!
Z nami
ne bode hotel jesti, mesa pa nimamo.“

„Mesa nimamo, da, res je, prav praviš.
— Pa čakaj, Barba,
ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari po meso?“

„In po belega kruha,“ dostavi Barba.
„Denar, denar!“

„Res, tudi po kruh, prav govoriš,“ reče gospa, vstane izza
mize in gre v hišo po denar.

Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz veže na levo,
družinski izbi nasproti.
Ta soba je bila po svojej notranjej opravi
celo nasprotna vnanjej obliki sela Zabrezja in njene lastnice
same.
Bila je lepo pomalana in pohištvo je bilo umetnega
in okusnega dela, kakor se nahaja le v bogatejših hišah tako
imenovanih višjih stanov.
Po stenah je viselo nekaj slik, večidel
reči iz svetih zgodb predočujočih, katerim bi pač tudi izvedenec
ne bil mogel ničesa očitati.

Stara gospa odpre predal svitle omare, našteje Barbi nekaj
srebrnine, potem pak se zopet vrne k svojej knjigi.
Barbi se
je kaj čudno zdelo, kako je to, da komtesa denes rada denarje
daje, ker, čeravno je vedela, da za kacega ubožnega ali za kako
cerkveno potrebo rada mošnjo odpre, bilo jej je vendar tudi
znano, da je komtesa, kar se dóma tiče, včasi ne dosti manj
nego skopa.

Drugo poglavje.
Sestrin sin.

Po malej cesti, ki je držala proti Zabrezju, drdral je pred
mrakom tistega dne voziček, na katerem je sedel mlad
gospod in se skrbno in radovedno

ogledoval po lepej okolici
— zdaj na to, zdaj na ono stran.
Spredaj je sedel starikav voznik
z dolgim bičem v roci, katerega je večkrat zavihtel, da bi
udaril po lepem, rejenem konji.
Toda če ga je zdaj in zdaj res
udaril, bil je udarec le legek, samo položil je skoro bič nanj,
da ga je opomnil, naj dirja še bolj.

„Ali je to Zabrezje?“ vpraša mladenič in se malo upogne
naprej.

„Hi!“ rekel je voznik in rahlo udaril — ne po konji, ampak
po komatu.

Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime ga za ramo in
ponavlja glasneje svoje vprašanje.

„Dober konj je, dober, jaz ga imam rajši ko sirca.
Pa tudi
teče kot vrana na nebu,“ odgovarja Matijec misleč, da gospod
konja hvali.
Še le ko poslednji sè prstom pokaže selišče,
kateremu sta se bližala, pokima voznik in pravi: „To, to!
To
je Zabrezje.“

Kmalu potem voz zavije sè ceste na stranski pot in nekaj
trenotkov potem obstoji pred gradom.

Matijec se spravi z voza, otepe najprvo cestni prah sè svoje
zašite pražnje obleke in se obrne, da

bi gospodu na tla pomagal. Pa ta je bil uže pred njim na nogah in je šel proti veži.

Bil je kacih štiri in dvajset let star, visoke postave.
Obraza je
bil tacega, kakoršnega srečamo večkrat v življenji, in ki nas na
prvi pogled ne veže, pa nam tudi zopern ni, ker nimamo ničesa
grajati — tacega, ki nam dopada še le potem, če najdemo,
da ima lastnik tudi precej razuma in srca.

Stara komtesa je stala na pragu.
Ko je mladega moža zagledala,
razsvetilo se jej je obličje, dopadljivo je gledala čvrsto
postavo in zdravo, rudečo barvo njegovega lica ter mu podala
roko, katero je poljubil.

„Bog te sprejmi na Zabrezji in njegov blagoslov naj pride
s teboj v hišo, Leon!“ dejala je poljubivši ga na čelo in oba
sta šla v njeno sobo.

Sestra komtesina se je bila možila, in pozabivši svoje grofovske
rodovine, v zakon vzela nekega višjega uradnika z navadnim
neplemenitim imenom: Retelj.
S tem važnim korakom,
storjenim samo iz vroče ljubezni, zamerila se je bila
svojemu očetu tako, da jo je zavrgel in izbrisal iz števila svojih
treh hčerá in iz zapisnika dedičev svojega, ne ravno velicega
premoženja.
Iz tega zakona je bil Leon.

Kmalu po smrti svojega
deda je izgubil tudi svoje roditelje za vrstjo in eno svojih
tet.
Edina pomoč in zaslomba mu je bila od tega časa komtesa
iz Zabrezja, katera je skrbela zanj, kakor mati, in sicer
toliko laže, ker je sama ostala stara devica in tako nij imela
razen njega nobenega sorodnika.
Uže za mladega je prišel
Leon v neko odgojilnico v deželnem glavnem mestu in potem,
ko nij hotel pobožnej teti skrivne želje izpolniti, da bi stopil
v duhovenski stan, izšolal se je na višjem učilišči.
Do denašnjega dne svoje tete nij videl nikdar.
Poznal jo je samo iz
pisem in kaj čuda, če je zdaj našel, da si je bil v svojej domišljiji
vso drugačno podobo o njej ustvaril, kakor je bila v resnici.
Bil je tedaj večkrat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna
žena kmalu po prvem seznanji reči, katerih nij pričakoval.
Kmalu pa je spoznal, kaj se sme komtesi na ravnost povedati,
kaj ne.

„Pač menda nijsi v mestu veliko po plesih hodil?“ vprašuje
teta.

„Prav malo,“ odgovori Leon; pa rudečica, ki ga je lahno
oblila, pričala je, da se nij tako zeló sveta ogibal.

„A vendar le?“

„Nekoliko.
Rekli so mi, da je dobro, če človek svet poznava
...“

„Kolikor manj človek sveta pozná, tem laže umrje,“ reče
komtesa. „Upam, da si tudi sv. izpoved redno opravljal, kakor
se dobremu kristijanu spodobi — večkrat v letu.“

Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepričanji dober
kristijan, vendar tistega „večkrat v letu“ nij izpolnjeval.
Nevarno
in nepolitično se mu je pa zdelo v tem resnico povedati, in
da-si mu je bilo težko lagati se, zdelo se mu je vendar v tem
hipu neogibljivo potrebno.
Laž je bila kratka, samo besedica:
dà, pa bila je vendar laž, mladenič je zarudel.
Sreča, da stara ni
dobro videla.

„To je prav,“ rekla je.
„Kajti nič bi ti ne pomagala vsa tvoja
velika učenost, ko bi boga pozabil in svete cerkve.
Jaz sem
molila za-te in vedela sem, da dober ostaneš in da bodeš svojej
materi podoben.
Tvoja mati, moja sestra, bila je dobrega srca
in če jo je ljubezen do tvojega očeta tako daleč zapeljala, da
je bila svojemu očetu nepokorna na njegova stara leta, to jej je
bog gotovo odpustil, ker je rada molila.
Morda je tudi naš oče
bil česa kriv v tem razporu, a mi ne smemo soditi.

Molimo
Za-nju oba in upajmo, da sta se spravila gori nad nami, kjer
vsak razloček in vsak razpor neha.“

Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu všeč, da-si ga
je neka otožnost obšla, ko je čul govoriti o svojih roditeljih.
Očeta nij poznal skoro nič, le temno se je domišljal ljubega
moža, ki ga je kot poltretje leto staro dete pestoval in ujčkal
na kolenih.
Šest let pak je bil star, ko so mu zakopali milo
mater.
Vesel je tedaj bil, da je mogel teto izpraševati natančneje
o svojih starših.
Komtesa mu je sicer razkladala in popisovala
reči precej na drobno, vendar se je videlo, da se ogiblje
nekaterih situvacij in dogodkov.
Tudi o njenej preteklosti bi
bil rad kaj zvedel, kakor se je iz nekaterih postranskih vprašanj videlo, a komtesa se je tudi o sebi ogibala govoriti. Mislila
je morda, da je Leon še premlad za take reči ali da je bolje,
če domač človek tega ali tacega ne vé, ali pa nij hotela sama
sebi spominov buditi, kateri so jej utegnili biti neprijetni in se
nijso skladali s sedanjim njenim mišljenjem.
Ker znano je, da
stari ljudjé, kakor tudi tisti, ki so se prenasitili uživanja na
tem svetu, dobodo v poznejših letih neko mrzlejšo kri in ž njo
drugo pamet, katera

jim pripoveduje, kako neumno, ničemurno
in minljivo je vse, kar mladino giblje, razburjuje in
navdušuje.

Vse prvo nadstropje na zabrežjem gradu je bilo prazno.
Leon je imel tedaj stanovanj na izbiranje.
Izvolil si je sobico
na vzhodno-severnem oglu, kjer je bil lep razgled črez gozdnati
klanec, po dolini in po vinskih gorah, katere so jo v raztegnjenem
pasu otočale na levej in zadnjej strani.
Soba sama na
sebi nij bila prijetna.
Štiri gole bele stene in velika peč, precej
majhene duri in okorna, nekoliko previsoka okna, to so bile
vse le dvomljive lepote.
Vendar je Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večjo sobo na nasprotni strani, takoj
izpoznala, da je ta gospod svojeglav.
Morala je tedaj hlapcu
pomagati gospodove reči le-sem znašati, potrebne omare za
obleko in knjige itd. preskrbljevati.
Sicer pa menda ne smemo
zamolčati, da tej ženski nij bilo bog vé kako po volji, da je
še en človek prišel pod streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne
bode za nobeno ni poljsko ni domače delo, temuč za samo
potrato in škodo.
Vendar tega nij razodela živi duši, kakor Matijcu,
ko sta po večerji tako dolgo obsedela, da je šla vsa druga
družina spat.

Predno se je noč naredila, uredil je bil Leon svoje novo stanovanje
in razvrstil posebno skrbno knjige svoje male, a izbrane
knjižnice, prve tolažnice za bodoče dolgočasne dneve
na samotnem Zabrezji.

Pri večerji je imel zopet dolg razgovor s teto komteso.
Da-si ravno
mu je sem ter tja prav malo ugajal, bil je zató dober,
ker je iz njega popolnoma spoznal tetin značaj in njene misli,
kar je bilo zanj gotovo potrebno.

Pozno je bilo, ko je šel spat.

Ko je Leon v prvič na novi postelji ležal, zdelo se mu je, kakor
da bi se denašnji dan njegovo življenje na drugi pot zavilo,
in ta pot se mu nij videl tako lep kakor prej; domislil se
je svojega dozdanjega neskrbnega življenja mej veselimi prijatelji
in svojimi knjigami.

Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz Zabrezja v poglavno
mesto, v tobakovega dima polno, glasno krčmo, mej
tovariše, ki so okrog mize pri pijači sedé zabavali se, smejé se
in dražeč se mej soboj.

Tretje poglavje.
Žagar.

Spalo je na Zabrezji vse.
Le mlad hlapec je prišel tiho,
prav tiho sè svojega ležišča na senu, ogrnil svojo luknjasto
kamižolo, ki je pred konjskim hlevom na plugu ležala, ter se
obrnil proti cesti, tam debel kol iz meje izpulil in ga na rame
del kakor za brambovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom,
potem pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova
ljuba stanovala in mu za nocoj obljubila, da bode skozi
omreženo okence nekaj besedij govorila ž njim.

Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po dolini.
Le
posamezne luči so se videle iz daljave kakor kresnice.
In tiho
je bilo vse; pač, sova se je včasi oglašala s svojim odurnim in
nevabljivim ukanjem po gozdu in izpod klanca se je čulo šumenje
po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje
urnega vretena, ki je gonilo zabreško žago.

Žaga, poslopje leseno, bila je lastnina gospé komtese.
V najemu jo je uže več let imel, kacih štirideset let star mož, ki so
mu kmetje okrog rekali Šepec, ker je imel eno nogo od kolena
navzdol

leseno.
Sicer pa je bil žagar krepke in velikanske
rasti, širok črez pleča in gorjé mu ga je bilo, kogar je sè sovražnim
namenom dobil v svoje pesti, močne in trdé ko železne
klešče.
Široki in rudeči njegov obraz se je lehko imenoval lep
in po njem ne bi bil možu nihče štirideset let zaupal.
Le kadar
ga je jeza obsula in je sè svojimi belimi zobmi zaškripal in zaškrtal in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga strah
tega moža.

Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz naloženega bruna
izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in šel zatvornico zapirat.
Nocoj je bil menda posebno slabe volje, ker klel je in
vedno sam sè soboj govoril, ko je železnega mačka z vretena
sprožil in potem uprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pravilih
in postavah svoje umetnosti na drugi konec porinil.

Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago.
Prva na vrsti
je bila precej debela smreka.
Žagar je šepal trikrat okolo nje
s svojo svetilnico in jo dobro ogledal.
Tri robate kletve so pričale,
da se mu pretežka zdi, da bi jo sam zmagal.

Poslopje na žagi je imelo razen potrebne priprave samo
streho, tako da je bilo na tri strani

odprto, z jedno na vodo, z
drugo v hosto.
Na enem konci pak je bila majhena lesena hišica, njegovo stanovanje.
Tjakaj se zdaj obrne in odpre ukajene
črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridite, obé!
Nij,
da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal!
Dolg jezik bi marsikdo
imel, jaz pa delal.“

„Kaj pa je?“ vpraša ženski glas iz izbe.

„Jaz pravim, da ven pojdite, vi in Cilja; boste uže videli, kaj
je.
Vrag vzemi take ljudi“, huduje se mož in se zopet vrne k
deblu.
Potehta ga na vsakem koncu, nabere nekaj kolov in
jame zopet rentačiti nad babnicami.

Takoj potem pride stara ženica ven in ž njo mlada deklica
kacih trinajst let, obe samo na pol oblečeni.

„Kaj je pa treba kleti in greh delati?
Ali bi naju ne mogel z
lepo besedo poklicati?“ reče stara mati, vide, da se sin z deblom
upira.

„Nijsem vas klical, da bi jezik brusili.
Pomagajte, če hočete; če ne, pa pojdite in spite, da boste segnjili, še obe vkup,“
odgovori žagar.
Stara žena in deklica sta se spravili na drobnejši konec bruna, Šepec pak je s kolom prevagoval debelejši. Bil je močnejši ko one dve obe vkup, njegov del je šel

dobro
naprej, ženski pa nijsta zmagali dela, da-si ste napenjali vse
svoje človeške moči.

„Vrag vas!
genite se no, mati, genite!
Drvena reč in nerodna.“
Rekši se sam bolj v sredi upre in ropotaje se smreka prevali
in dobro pade na žágišče.
Kar je bilo še treba, uravná
sam.

„Nič več vas nij treba, le izgubite se!“

Hči je šla v izbo nazaj, stara mati pak se je usedla na skládanico
desk, uprla komolce v kolena in obraz zakrila v dlani.
Tako je sedela precej dolgo.
Sin je tačas zopet vodo odprl
in žaga je urno tekala gori in doli.
Bilo je precej hladno, mrzla
sapa je vlekla.
Vendar starka nij mislila, da bi šla v gorko
izbo, sedela je tiho in se nij ganila.

„Zdaj vas nij treba, kaj zmrzujete in bolščite?
Svoje roke ste
menda uže vendar videli in nij vam jih treba na oči držati,“ zamrmrá
sin.
Zdaj se starka nij mogla več zdržati, začela je glasno
jokati in rekla:

„Le zmerjaj me in reži nad menoj.
Dolgo ne boš, kmalu me
bo bog rešil in k sebi poklical.
Če bi bilo pred, rajša bi videla;
samo za Ciljo, tvojo hčer, skrbi me noč in dan.
Še drva boš
na njej

sekal, kadar mene ne bode.
Nobenega človeka ne bode
imela, tako boš z njo ravnal kakor z menoj.“

„To se ve, da se vam prava krivica godi,“ reče sin, toda malo
bolj pohlevno, materine solze so imele tudi zanj nekaj
moči.

„Godi se mi, godi.
Na svetu ga nij človeka, ki bi se mu huje
godilo.
Bog vé in sveta mati božja, da jaz nijsem tako sè svojimi
starši ravnala.
In vendar bog obeta v četrtej zapovedi tacim
otrokom, da se jim bo dobro godilo.
Jaz ne vem, zakaj mene
tako kaznuje, on uže vé.
— Nikoli ne govoriš lepe besede z menoj,
temuč vselej me le z grdo oblajaš.
Molči, bog ti ne bode
sreče dal in uže zdaj vidiš, kako ti gre.
Zakaj?
Zató, ker si boga
pozabil in z menoj tako ravnaš.“

„Kdo vraga vam kaj hoče?
Ali vas ne pustim na miru?“

„O pustiš me, pustiš!
Nikoli mi ničesa ne poveš, če te
vprašam; kar zadereš se nad menoj.
Tega nijsem zaslužila,
bog vé, da ne.
Ko si bil ti še v zibeli in bolán, nijsem spala vse
noči, vsake pol ure sem vstajala, luč pihala in za-te skrbela.
In
potlej, ko si bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in si toliko
trpel, kdo ti je stregel noč in dan, kdo

je zdravnika plačal, če
ne jaz?
Ko smo sem prišli in je bila še tvoja rajnica živa, bil si
še, in dobro se nam je godilo.
Zdaj pa je vse proč in tak si, da
te nij prestajati.
Koliko sem že jaz prejokala in molitve storila,
pa vse zastonj!
Bog, ti meni pomagaj!“
In zopet jo solze oblijo
in glasno ihti.

Žagar ne reče ničesa; a poznalo se je na tem, kako je zagozdo
med zažagano smreko zabijal, da so ga materine besede
nekoliko ganile.
Kako bi bila mater potolažila ena sama
prijazna, ljubezniva beseda iz sinovih ust!
Toda vnanja skorja
je bila pretrda, ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti.
Mislil je, da bi bilo sramotno materi pokazati, da so mu njene
besede globlje segle, mislil je, da bi bila slabost, kar je bila
njegova dolžnost.
In molčal je.

„Dobro se nam je godilo od kraja.
Zdaj pa nij več božjega
blagoslova na žagi.
Gospé komtesi si pred plačeval vsako leto
naprej, zdaj si jej uže za poldrugo leto dolžen najemnino.
Žena
je dobra, vendar te vselej in zmirom ne bode čakala.
Pognala
te bode po svetu in potem ne kaže meni ni tebi druzega kakor
vreča beraška in hoja od hiše do hiše.
O moj bog, kako mi
je hudó, če pomislim, da

bi bil vse lehko plačal, ko ne bi pijančeval
in zapravljal.“

To je sina speklo.
Kesal se je skoraj vselej, kadar je več denarja
zapil, jezen je bil vselej, kadar se je tega domislil.
Jezen
je bil tudi zdaj, ko mu je mati to očitala.
Srdito je vrgel svoje
leseno kládivo ob tla in rekel: „To vam nič mar.
Če zapijam,
zapijam svoje.
Spat pojdite, meni nij nikogar treba, da bi mi
gostolél na ušesa.“

„Svoje zapijaš?“ povzame zopet mati.
„Ali ne veš, da si
dolžan?
Ali ne vidiš, da deklè nima skoro kaj obleči v nedeljo,
da jej je jope, rute, peče in vsega treba?
In da žita kmalu ne
bomo imeli za enkrat v malin dati?
Pa vsega tega ti nij skrb,
kadar pri vinu sediš in tisto babo napajaš — o bog mi grehe
— tačas ti nij mar, da imaš hčer in mater doma.“

„Jaz pravim, da se mi poberite,“ kriči sin, kateremu je vest
sama očitala in je svojo jezo izpustil nad tega, kogar je ravno
pred soboj imel.

„Ne grem, ne!“ odgovori ženska.
„Od mene bo božji sodnik
tudi tvojo dušo terjal.
Opominjati te moram, vse ti moram
povedati, ker sem uže enkrat začela.
V nedeljo popóludne,
kadar medvé s Ciljo

pri krščanskem nauku ostajevi, zbirajo
se pri tebi igralci za denar in ti tudi igraš na kvarte.
Zato te
pošteni ljudje čedalje bolj črté in čedalje manj dela imaš.
In
kaj še, križani Jezus, da bi bila prej umrla, predno sem to slišala!
Ne zapravljaš zmirom sam denarja.
Kakor bi ga preveč
imel!
Štirideset let si star, oženjen si uže bil, hčer imaš, premoženja
nobenega, pameten bi imel biti, pa — noriš!
Noriš
za ono grdo babo v vasi, ki se je drugih naveličala in se tebi
obesila, ki je povsod znana, da jo je bog zapustil.
Oče nebeški!“

To je bilo sinu preveč.
Skočil je po konci, strahovito mater
pogledal in z leseno zagozdo, ki jo je ravno v roci imel zamahnil,
morda — ponevedoma.

„Le udari, udari!
Ubij me, samo poboljšaj se!“ dejala je žena.
Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre žago, prekobali naglo
nametane žaganice in zgine materi izpred očij.

Kacih štirideset korakov je Šepec šel po stezi, ki je držala
v vas, v krčmo.
Mislil nij ničesa, tudi v krčmo iti ne; rojilo mu
je po glavi; materine besede so ga bodle v srce kakor trnje,
stresoval je z glavo, kvišku pogledoval in klel.

Stoj, kaj je to bilo!?
Zakaj Šepec naenkrat obstane, zakaj se
je ustrašil?

Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi kaka deska
padla.
Pa ne samo to, tudi človeški krik se je slišal, kratek,
obupen, skozi ušesa zvoneč.
To je bil materin krik.
Kaj se jej je
zgodilo?

Vso svojo jezo pozabivši, tekel je žagar nazaj, kar je mogla
lesena noga meseno dohajati.

Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Šepec spotaknil,
bila je ugasnena.
Postane in posluša.
Nič se nij ganilo.

„Mati!“ zakliče.

Nihče ne odgovori.
Odpre duri in stopi naglo v izbo; potiplje
na postelj.
Njegova hči je ležala tam in spala trdno, matere
nij bilo.
Strašna misel ga obide, da je morda mati sama v
vodo skočila, v jéz, kjer je bila globoka, in to zaradi njega.
Luč
je napravljal, a delal je prehlastno, večkrat je zastonj kresal in
v ogenj pihal, predno je svečavo imel v roci.

Z lučjo iz izbe stopivši, je brž izprevidel, kaj je.
Tla na žagi
so bila narejena iz vegastih desk, izmej katerih je bila ena
zlomljena, tako da se nij smelo stopiti nanjo, druge so se dale
razmikati,

ker so bile le redko razmetane.
Stara mati je svetilnico
ugasila in v tistem trenotku pozabila, kod se sme hoditi,
kod ne.
Tako se je pod njo ulomilo in padla je pod žago,
več čevljev globoko, kjer so debele skale ležale.

Šepec posveti dol v luknjo, vidi mater ležati, oglasi se mu
pa ne.
Hitro lestvo spusti dol.
Ker sè svojo leseno peto nij mogel
po lestvi, pomagal si je s koleni in kmalu prinesel staro
mater na rami.
Zavedela se nij nič.
Tresel se je, ko jo je v izbo
nesel in mislil, da je mrtva.

„Cilja, vstani, Cilja!“ kliče Šepec svojo hčer.

Deklica plane po konci in zakriči, ko vidi ljubo staro bábico
krvavo in v nesvesti.

„Vode, vode daj, deklè, in moli!“ prosi žagar.

Da-si ravno se je deklica vsa tresla in nij vedela, kje je nij kaj
je, prinesla je vode, močila staro mater in molila naglas.
In
tudi oče, katerega uže dolgo nij slišala moliti, molil je zdaj ž njo
vred in klical mater.

Stara žena je naposled odprla oči.
Videla je, da je sinu v
naročji, da jej prijazno piti ponuja, in pila je vode.
Slišala je,
da jo vpraša prijazno, če ne sočutno, kako jej je, kaj jo boli,
kam se je

pobila, kaj bi rada, in odgovorila je: dobro bode, nič
hudega ni.
In res je bilo kmalu bolje, tako da se je na postelji
usedla.

Zdaj je šel Šepec ven, odprl zatvornico in zopet začel žagati.
Deklica in stara mati sta sami ostali v izbi.
Večkrat pak
se je starki zdelo, kakor bi se tiho in skrivaj duri majheno odslonile
in bi jeden noter gledal, kaj dela.
In solza je pritekla
starej majki po lici, solza veselja, zakaj mislila je: „Saj ima
vendar še dobro srce, moj sin!
Kako mi je stregel, kako skrbi
za-me!
Nij napačen človek, le ljudjé so ga tacega naredili.“

Kako malo je treba marsikateremu, da se mu utolaži bridka
žalost ali da se mu spreobrne v veselje: temu prijazna
beseda, onemu nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počaščenja, onemu malo iz cunj narejenega papirja, ki se mu
denar pravi. In vendar toliko je žalosti in tuge po tem svetu!

Četrto poglavje.
Dobri nameni.

Lepo je vstajalo drugo jutro solnce v vzhodu, kakor bi srečo
obetalo vsem ljudém in stvarém po

daljni božji zemlji,
kakor bi se veselilo svojih zemeljskih otrók, od berača, ki je
vstal sè svoje postelje na listju, kjer je s psom v továrištvu spal,
do bogatega meščana, kateremu je skozi veliko okno na mehke
blazine sijalo.

Kako ne bi bilo veselo!
Videlo je skesanega človeka, človeka
ki je imel dobre namene, lepe sklepe.
Žagar Šepec je navsezgodaj
koračil po stezi proti Zabrezju.
Šel je gospe komtese
prosit, prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po
potu pak je premišljal svoje življenje, rotil se je, da ne bode
več pijančeval, da bode pridno delal, da si bode vsako misel
na drugo ženitev iz glave izbil, da ne bo sè svojo izvoljeno več
govoril, da bode z materjo in hčerjo lepo ravnal.
O nameni,
koliko je vas mej nami storjenih, koliko pozabljenih!

Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo molitev
opravljala, ko je stopil Šepec pred-njo, klobuk pod pázduho in
potuhnjeno upognjen.
„Gospa žlahtna —!“ začne žagar, toda
komtesa se v molitvi nij dala motiti.
Leon, ki je okoli poslopja
ogledoval to in ono svoje nove domačije, prišel je ravno
izza ogla.
Nanj je komtesa pokazala in rekla Šepcu: „Onemu
gospodu povej, česa bi rad.“

Leon je to slišal in počakal moža z leseno nogo.
Žagarja
pak je mrzel pot spreletel po hrbtu.
Nikdar še nij slišal, da je
kak gospodar na Zabrezji.
Gotovo je hud, gotovo nij tako dober
kot stara komtesa, ta me ne bode čakal, pognal me bode
z žage, če mu brž ne plačam.
Ta misel ga tako obsede, da ni
mogel besedice spregovoriti, ko je pred Leonom stal.
Še le ko
ga je ta prijazno vprašal, česa bi rad, reče na pol tiho: „Gospod
žlahtni, jaz sem vam dolžen.“

„Meni?“ vpraša gospod.

„Gospá pravijo, da je vseeno, njim ali vam, menda.
Jaz
imam vašo žago tu doli pod klancem v najem, pa — — plačal še
nijsem in — prosim, da bi — —“

„Še počakali, ne?“

Žagar pokima in v tla pogleda.

„Kako dolgo?“

Šepec malo poguma dobi, pogleda kvišku in reče: „Samo
šest tednov še.“

„Ali boste pa mogli plačati v šestih tednih?“

„O, hočem skušati.
Ljudjé so mi še nekaj dolžni, poterjal
bodem.
In pogorelci v Malej vasi mi bodo dali zaslužka.“

„Podaljšajte si obrok.
Šest tednov je malo.
Recite več, pol
leta, samo mož besede ostanite.
Eno leto vas bomo čakali, ali
je dovolj eno leto?“

Šepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi, da bi gospodu
roko poljubil.
Toda smehljaje se mu ta odmakne in pravi:
„Pridem pogledat, kako delate in kakova je žaga.“

V mestu izrejen, Leon nij dobro poznal slovenskega kmeta.
Bilo mu je tedaj veselje govoriti z možem, opazovati njegovo
boječe obnašanje in izvirno stavljene in izgovorjene
besede.
Izpraševal ga je marsikaj, kako je to, da ima leseno
nogo, če lehko hodi in dela ž njo, če ima kaj družine itd.

Prav zadovoljen sam s soboj je šel torej Šepec z Zabrezja.
Eno leto!
Za celo leto je bila vélika skrb odložena!

Ali podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv. evangeliji, kateremu
je bil velik dolg odpuščen, on pak je svoje male neusmiljeno
poterjeval.
Mej potom začne namreč žagar številiti,
koliko mu je ta, koliko oni na dolgu za zrezane deske;
jeden mu ima dati poldrugi goldinar, jeden dva; jeden petnajst,
jeden nekaj manj grošev.
„Vsi morajo plačati!“

In ko tako premišlja, zaščegetá ga v goltanci

nekaj tacega
kakor žeja, a ne pu vodi, ampak žeja do vina, cekinastega
sladkega vina, kakor je vedel zanj doli v vasi v prvi krčmi.
Obstane, izvleče mošnjico iz žepa, in prešteje.
Še je bilo nekaj
okroglega v njej.
Samo en maseljček bi ga pil.
To bi se hitro
zgodilo in nihče ne bi vedel.
Materi bi dejal, da je bil v gradu
tako dolgo.
— Pa ne, tega ne!
Davi je za trdno sklenil, da ne
bode več pil, ni vina ni žganja.
Skušnjava se mora premagati,
namenov ne prelamljati.
Le domov na delo!
— Pa — saj je celo
noč delal nocoj, voda je z jeza močno potekla, naj se nabere;
človek samo enkrat živi, iz mesa je, telesu mora nekaj privoščiti.
Samo en maseljček denes, potlej ne več.
Za denar nij
sila, saj je dolg za celo leto odložen, hejo!
In poterja lehko v
vasi gredoč, ne gre nalašč v krčmo.
Popijmo še denes malo
vina, naj se pes obesi, naj ves svet vrag pobere!

In Šepec krene proti cesti in po cesti — v krčmo.

Prva hiša v farnej vasi je bila krčma.
Mlada žena je na pragu
stala in z vabljivim smehljajem pozdravila Šepca, ker ta je
bil jeden najboljših pivcev, in taki so krčmaricam vselej po godu.
Šepec

je stopil v izbo, usedel se za mizo in takoj je bilo po
prvem maselci.
To nij bilo nič; komaj grlo se je zmočilo.
Skušnjava ga je obhajala, da bi še druzega.

A domov se mu je
mudilo, izvlekel je mošnjo in počasi nekaj denarja naštel,
premišljal in — porinil prazno steklenico.
Bil je drugi maselc.
Ta prazen, napolnil se je tretji — naj se vrag obesi, kjer so
trije, tam je lehko četrti.
In prišlo je veselje v glavo, in kdo ne
bode pil v veselji?
Naj vse vrag vzame! pravi Šepec in pije.
Proti mraku je glava postajala težka, jezik se je zavaljeval.
Šepec se na mizo nasloni in zaspi v miru in pokoji.

Noč je uže bila, ko se vzbudi.
Več gostov je sedelo krog mize.
Vsi so ponudili Šepcu piti.
Spodobilo se je, da je tudi on dal
za poliček, da je vrnil.
Tudi je bil malo bolán, glava ga je bolela,
treba je bilo ozdraviti se, klin s klinom zbijati.

Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji.
Mošnja je bila
prazna, a glava polna.
Domú nij hotel iti nocoj.
Obrnil se je
proti drugemu koncu vasi.

Tam je stala majhena lesena bajta.
Šepec potrka.
Oglasi se
ženska od znotraj in mala vrata se odpró.
Žagar tava po temi
in pride v izbo.
Luč se je naredila in videla se je precej velika
Ženska, debeluhastega

obličja, stara kacih trideset let.
Obraz,
ki je bil še precej čeden, pričal je po velicih ustnih, po nabranem
čelu in nekaj čudnej prikazni v njenih nelepih očéh,
da je uže veliko živela in poznala skrb in strast.

Čarobno je obsevala užgana trska žensko postavo in žagarja,
ki se je usedel na klop in glavo povešal, ter stare stene lesene
koče, v vseh kotih polne cunj in razne šare.

„Kaj si pa prišel?“ vpraša ženska osorno.
— „Kadar si pijan, prideš, drugokrat ne; pojdi še zdaj kimat
in dremat, kamor hočeš.“

Žagar vstane, zašepéta, da bi padel, pa se zopet ujame sè
svojo leseno nogo.
Potem se v sredi ustopi in poje:

„Pojdi, spravi se,“ vpije ženska.

„Ali me nemaš nič rada, hudir!
Jaz te bodem vzel, Mreta,
za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo!
Ali me nemaš prav nič
rada!“

„Pijanec!“

„Tiho, tiho!
— Nič pijan!
— Kaj pijan, nič pijan!“

In hotel je žensko objeti.
Pehnila ga je od sebe.
Ne vemo,
ali zató, ker je bil pijan, ali iz vestnosti in bogaboječnosti.
Ker
drugi dve lastnosti nijsta bili znani pri njej, verjemimo, da samo
zarad tega, ker se je napil brez nje.
Ne grem domov ne, tukaj ostanem pri tebi,“ pravi žagar.
Toda ženska odpre duri in vrata, vrže gorečo luč na tla in
jo pohodi, potem pa prime žagarja pod pázduho in ga vleče
ven, rekoč: „Da bi te vsi, — bomo videli, če pojdeš ali ne!
Pijanca
jaz ne maram, kadar boš trezev, pa pridi.“

In predno je žagar vedel kako in kaj, bil je na hladnem.
Mislil je, da je še-le prišel, in zopet začel na oknice trkati in
vpiti: „Mreta, odpri, Mreta!“
Pa nihče nij odprl.
Šepec se spusti
ob vasi proti domu.
Po potu pak se nad svojo izvoljeno jezi,
ter jej v oblake kričé taka imena daje, kakoršnih pero ne more
zapisati na papir bele barve, barve nedolžnosti.

Da-si lesenonog, trd in vina poln, je žagar vendar še dobro
Hodil, po sredi pota.
Kadar se mu je posebno v glavi zavrtilo,
postal je malo in potem zopet dalje mahal.
Drugače je bilo,
ko je v hosto prišel.
Tam korenine rastó črez pot.
Spotakne se

in pade. Vstati ne more, lesena noga je trda.
Zadremlje in spi
trd, srečen spanec brez divjih sanj, brez zavednosti, kakor ga
spé otroci v zibeli, pravični ljudjé in mrtvi.

Peto poglavje.
Pobožne in navadne reči doma in v cerkvi.

Pravijo ljudjé, in verjemimo še mi, da ta svet uže dolgo dolgo
let stoji.
In veliko ljudstva je bilo pred nami na tem svetu,
veliko ga je z nami.
Vsi ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrstniki mislijo tudi mnogo.
Menil bi tedaj človek
po vsej pravici, da smo se vsi pobogali in zedinili v odgovoru
na vprašanje, kaj je svet in življenje.
Pa žalibog, da nij
res!
Eni pevajo in pravijo, da je dolina solz, ječa, polna gnjilobe;
drugi zopet nasprotno pričajo, da je človek tú lehko srečen,
če le hoče, da se mu vse smeje, da je vse življenje vesela
komedija, katere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se
končava s tragično — smrtjo.
Zaupamo častitemu bralcu, da je
sam uže sodbo storil o tem predmetu, torej mu ne vrivamo
svoje.

Leon in komtesa, njegova teta, sta bila, čeravno morda ne
v poglavnej reči, različnih mislij o tem, kakor smo uže malo
opomnili.
In bilo je to naravno.
Lahka mladost na pragu tega
življenja in resna starost na pragu večnosti, to so razlike same
po sebi.
Leon je pač to sprevidel takoj; ne brž stara teta.
Kajti
kakor se človeku na starost vrne neka otročjest, tako mu pride
nekaj idealne razglednosti iz mladih let nazaj, sosebno, če
ga domišljija popušča in mu ginejo občutki burnih let in spomin
posvetnega spoznanja in uživanja, če se je navadil, daleč
od hrupa živeč le v sebi iskati sveta in gledati v skrivnostno
visočino nad soboj.
Kakor mladenič v svojem optimizmu
misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in kar ga čaka, tako
starec včasi ne ume, zakaj drugi ljudjé ne mislijo tako, kakor
on.

Leon je bil našel v starej grajskej ropotiji puško svojega deda.
Da bi si popoludanji čas kratil, šel je včasi v gozd, da-si je bil s
svojim ostarelim orožjem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem,
štirinogatim in perutničastim, precej malo nevaren.
In vendar to gospé teti nij bilo po volji.
„Kako moreš kakor
krščanski človek veselje imeti, nedolžne živalice po nepotrebnem
zalázovati?“ očitala mu je.

Ali mladost je nepoboljšljiva — še je hodil na lov.

Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu stala stara
cerkvica iz predturških časov, posvečena svetemu Vidu.
Strop je bil lesen, streha iz starih trhlenih desk, stolpec nizek
in dva zvona ne veliko večja od obilih loncev.
Vsako leto se je
tu enkrat maša brala; poleti je o poludne angelsko češčenje
zvonil, kdor je ravno mimo prišel, pozimi v snegu pak je sv.
Vid zapuščen od molivcev in ljudij sam pomladi čakal.
Tjakaj
je hodila komtesa v gorkih popoldanjih poletnih dnevih
molit.
Tudi Leona je nekoč s seboj vabila.
Toda žalostna je
bila, ko je videla, da je bila njegova molitev silo kratka in se
je potlej bolj za to pečal, starinska zidovja, dvomljive umetnosti
v altarji in razpokani strop ogledovati.
„Premalo moliš, Leon!“ rekla mu je mejpotoma proti domu.
Ali mladost je nepoboljšljiva, več nij šel ž njo k sv. Vidu
molit.

Drugo krat je hotela vedeti, kaj čita.
Leon je bil pustil knjigo
pod orehom.
Bil je Preširen.
Teta vzame knjigo in čita; da
je to na svetu, tega nij vedela.
Tudi Leon se je bil s tem pesnikom
in z natančnejšim znanjem domačega jezika in njegovega

malega slovstva seznanil še le na tujem v druščini svojih
rojakov in tovarišev.

„Čemu to bereš?“ dejala mu je teta.
„Ali je to potrebno?
Ali se kaj pametnega učiš iz tega?
Pusti tako berilo.
Tudi jaz
sem nekedaj brala take reči za kratek čas in veselje.
A verjemi
mi, da več škodujejo, nego koriste.
Človeku nij potem nič mar
za to, kar je zveličalno in kar je za to življenje potrebno.
Beri
rajši podučilne reči.“

„Jaz pa mislim, da je najbolje oboje.
Kajti, kdor bi hotel
samo resnobne in koristne reči brati in učiti se jih, lepoznanske
in prijetne umetnosti pa bi zametal in zaničeval, ta ne bi
delal po božjej volji nij po njegovem izgledu.
Bog nij samo žita
na polji ustvaril in nij samo jedilnim zeliščem rasti dal, ampak
tudi vijolici je dal življenje in roži.“

„Tako?
Prijetne umetnosti denašnji dan imenujete to, kar
je zapeljivo, da mlademu človeku um zmeša in ga ovara?
Vijolica
je nedolžna in ne smeš je primerjati tacim knjigam.
Le
eno je potrebno, da dušo bogu ohranimo.“

Teta komtesa je stara, njej gre čast, njena beseda naj velja,
naj bo zadnja, mislil si je Leon in kakor bi bil rad ugovarjal,
nij si upal.
Da bi

pa teti pokazal, da zna za silo še kaj druzega
čitati, vzel je drugi dan v njeni knjižnici debele bukve v
latinskem jeziku: „De civitate Dei“ in je čital, da ga je komtesa
videla.
Starka sicer nij vedela, kaj je tam notri pisano, kajti
latinskega nij znala, pa vedela je, da je te bukve spisal sv.
Avguštin.
Zató je bila sama sebe in mladeniča vesela.

Prišla je nedelja.
Gluhi Matijec je dobil povelje, naj napreže
oba konja in naj izvleče kočijo iz lope.
Matijec je sicer mrmral
in hudo gledal in nij mogel razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj,
kakor za vselej, še za to nedeljo dober.
Jezilo ga je pak
zató, ker je moral v svojej pražnjej obleki pajčevine iz kočije, uže
dolgo ne rabljene, snažiti in ometati.
Barbi je potožil, drugemu
si nij upal, ker le ona je imela srce, ki ga je razumelo.
„Saj
sem povedala, da bode tako!“ — dejala je ta žena Matijcu skrivaj.
— „Kar se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne vpraša, ali
je prav ali nij prav.“
Matijec, ki nij vedel, kaj ona govori, odkima in gre zopet h
konjem.
Njegovo jezo sta še konja čutila cel pot do farne cerkve,
ker večkrat je bič pal po hrbtu, in drdral je voz kakor
božja strela.
„Treba je, da te z gospodom fajmoštrom seznanim.
On je

učen in dober služabnik svete cerkve in vsega spoštovanja
vreden,“ pravi komtesa, ko sta z voza stopila.
Hotel ali ne
hotel, Leon je moral k župniku.

Ta gospod je bil majhen mož, post in pomanjkanje vsakdanjega
kruha se mu nij poznalo.
Na hipohondriji bolan je
bil osoren in zadiren proti svojim farmanom, pa dober pridigar
in skrben za čast in lepoto hiše božje.
Proti komtesi se je
obnašal pa posebno prijazno, kajti vedel je bolje ko marsikdo,
da je komtesa žena po božji volji, prava kristijana, da njena
desnica rada dáje, za kar levica ne zna, bodisi za farne uboge,
ali za popravo kacega oltarja pri Mariji devici čistega
spočetja.

Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se gube po njegovem
čelu in, odzdravljaje na: „hvaljen bodi“ pokloni se
komtesi in kakor vprašaje pogleda Leona.
Komtesa pové, da
je to njene pokojne sestre sin, ki na Zabrezji ostane, in gospod
župnik pravi: „Lepo, lepo, prav, prav!
Zeló me veseli.“

Potem pa natakne očala na nos in povzdigne tako preskrbljene
oči in premeri svojo novo ovčico.
Menda mu je bil Leon
po gudu, kajti kar je mož potem rekel, bilo je frazi podobno,
ki jo imenujemo poklon, in se je nanašalo na neko enakost v
obrazih,

katere v resnici nij bilo mej komteso in mladim njenim
sorodnikom.

Mislimo, da nam bode bralec hvaležen, če izpustimo daljni
razgovor, ki se je plel o navadnih rečéh.
Omenimo le, da
je bil gospod župnik tako prijazen, da je po slovesu svoja gosta
do cerkve izpremil in jima nekoliko povedal, o čem bode
njegov kaplan denes pridigoval in kako zadovoljen je s tem
pobožnim in pridnim pomočnikom v vinogradu Gospodovem.
Leonu pak je še posebej pokazal, kod se pride na stranski
kor, kjer se dobro k oltarju in na prižnico vidi in kamor
navadno hodijo civilni ljudjé njegove fare.

Število teh „civilnih“ ljudij v fari nij bilo veliko, kakor je
Leon izprevidel, ko je na omenjeno mesto prišel.
Peka, štacunarja
in vinskega dacarja prištevši, jih nij bilo več ko dvajset
moškega in ženskega spola.
Večina mej njimi pa je imela
precej greha radovednosti nad soboj, kajti, ko je Leon po
stopnicah gori prišel, obrnilo se je veliko oči nanj, glave so se
stikale in izpraševal je pek dacarja, dacar sodnijskega adjunkta
debelo ženo, kdo je to, tako da je bilo mladega tujca skoro
malo sram in se je hitro usedel v zadnjo klop.

Ko so oni njega ogledovati nehali, začel je on povračati in
je precej naglo storil svojo sodbo.
Ta je bila sicer prav ostra,
pa ne rečemo, da bi bila sploh krivična.
Tam je davkar široko
sedel in prepričan svoje veljave, tobačnico odpiral, kakor bi
hotel reči: jaz, cesarski uradnik, vas imam vse okolo pod palcem.
In za njim jo bila žena, s čudnim neokusnim pokrivalom,
glavo pobožno na desno stran držé, da bi se videl po njeni
misli lepi vrat in molitvene bukvice, z zlatim obrezkom in
jeklom okovane, nemškega jezika, visoko pred soboj, da bi
soseda, nevedna pekovka, vedela, da zna nemško čitati.
Filistrstvo
in nič druščine! mislil je Leon.

Pa kmalu je nekoliko svoje ostre sodbe sam pri sebi oporekel.
Zagledal je bil namreč tam prav odspredaj v kotu dve
gospójici sedeti.
Obrneni sta bili sicer obe od njega in se nijsta
ozirali ni na stran nij nazaj, tako da obrazov nij mogel videti;
a po rasti in vsem soditi ste bili lehko obe mladi in lepi.
Rad
bi bil zvedel, kdo sta in od kod.
A bil je neznan sè svojim sosedom
in meni nič tebi nič vprašati ga, nij se spodobilo.

Mej pridigo se je nagnila večja malo na stran in svojej
manjšej tovarišici nekaj na uho povedala.

Leon je videl polovico
lepega obraza.
V tistem hipu je njegov sosed tobačnico
odprl in tudi Leonu ponudil svojega duhana.
Da-si ravno se
mu nij dremalo in sicer tobaka za nos nij mogel trpeti, vzame
vendar nekaj tega prahú in se staremu gospodu zahvaljuje.
Le-temu se je to tako dobro zdelo, da je začel šepetaje poskušati razgovor, najprvo kritikovaje kaplana, kako pridiguje
in kako bi moral, potem pripovedovaje, da je vroč dan denes.
Tako je Leon dobil priliko vprašati, kdo in čegavi sta one
deklici.

„S pošte sta,“ — dejal je sosed. —
„Ta na levej roki, mlajša, ki ima
rumene lase, ta je poštarjeva hči.
Ta bo imela dote kacih
30,000, kadar pride njen dan.
Ona na desnej s črnimi lasmi,
ona bleda, nij domača.
Od žlahte je, nema nič svojih ljudij in je
uže več let na pošti.“

„Sirota torej, brez matere in očeta, kakor jaz,“ mislil si je
Leon.

„Vi nijste v tem kraji doma, ne zamerite, mladi gospod?“
vpraša oni, ki je zdaj kakor za povračilo tudi hotel zvedeti,
kako in kaj.
Leon mu ob kratkem pové.
„A-há!“ odgovori
mož zadovoljen.
A pridiga je bila končana in šepetanje ž njo.

Po maši so stali pred cerkvijo možjé kmetje v gručah, tobak
napravljali in čakali, kaj bo od c. k. gosposke „na znanje
dano,“ ker videli so, da se je birič posadil na visok zid in je
šop papirja premetaval iz roke v roko.
Mlajši moški svet pak
se je bil prav spredaj postavil ter smejé se in grohotaje ogledoval
mimogredoče deklice.

Na strani je postal tudi Leon in si cigaro zažigal.
Nij mu
bilo mar poslušati, kaj oznanjevalec c. k. kantonske gosposke
v barbarskem jeziku od cesti, davkih in rubeščini kriči, čakal je
le iz radovednosti, kakovšni sta oni dve deklici.

Kmalu sta prišli iz cerkve.

Nobena stvar menda nij bila uže večkrat po dobrih in slabih
pisateljih popisana, nego lepo dekle.
Vemo, da ima blagovoljni
bralec sam kak dober popis ali pa kar je še bolje — original
pred očmi; zato njegovi domišljiji prepuščamo, da si po
naznačenih črtah naslika dve lepi podobi in razločke med
njima.

Ne more se reči, kateri bi bil Páris jabolko večje lepote dal,
to je pa gotovo, da, ko bi bil Leon tak siten opravek dobil,
potegnil bi se bil za večjo.
Morda je bil uže po simpatiji podkupljen,
ker je

namreč vedel, da je sirota brez staršev in bratov
kakor on, da pri sorodnih ljudéh dobroto uživa, kakor on.

Zdelo se mu je, ko sta mimo njega šli, da je malo z očmi
trenila na stran in ga pogledala; tudi se mu je zdelo, da so te
oči črne, lepe oči.
In nekaj vesel je bil, ko sta se sè komteso
peljala proti domu.

Mejpotoma je teto spraševal, ali mej letom ona obiskuje
katero družino ali narobe.
Komtesa je odgovorila, da je na
svojo starost opustila vsakršno svetno navado, da zdaj ona
nikamor ne hodi in tudi druga sosednja gospoda malo malo
na Zabrezje dohajejo.
Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo
družino niti natančneje znana nij.

„To je pač škoda!“ rekel je sam pri sebi.

Šesto poglavje.
Kaj se utegne lovcu pripetiti.

Okolo Zabrezja se je marsikaj premenilo prav v kratkem
času.
Ta in ona nesnaga in nemarljivost se je odpravila,
ker je mladi gospod tako

hotel.
Matijec je večkrat z glavo
majal in Barba je skrivaj roke sklepala, a nij se bilo pritožiti
nikjer.

„Za boga svetega in križanega!
Ali je ta natančen!
Kaj sem
pripovedovala, Matija, še od hiše naja požene!“ pravi ženica.

„Ka-áj?“ vpraša Matijec.

„Beračit pojdeva, beračit!
Bog se ti mene usmili, človek je
vendar včasi delati znal in kaj poskrbeti.
Zdaj pa uže ne storim
ničesa, stvarce ne, da bi bila temu gospodu po volji, ki je komaj
iz plenic zlezel.
Včeraj sem si bila drv pred prag nanesla
in brž je rekel, da jih naj pospravim, da so na potu, da je
grdo!
Ti stvar vražja, kje si ti še bil, ko sem jaz drva pred vežo
imela.
In stari plot mu nij prav, in trava ne sme rasti po gredi,
ampak pesek naj bode po potih!
Kakor da bi bil pesek mehkejši od trave!“

„Krava mu nij všeč?“ vpraša Matijec. —
„Krava, ki sem jo jaz
izbral in kupil?
Naj jo gre pa sam kupovat, sam.
Največje vime
je imela“ ...

„Beži, beži!
Ti si gluh in neumen.
Kdo se o kravi meni?
Jaz
pravim: trava.“

„Nu, trava lepo raste po loki in v senožeti.“

Tako se nijsta mogla razumeti in razšla sta se.

Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in rezilnik in kaj
popravljal na vrtu ali v lopi.
Bilo mu je za kratek čas in veselje.
In menimo, da pri lepej čitalki ne bo izgubil veljave, katero bi
mu radi ohranili, če je tudi za dela prijemal, katera nijso bila
ravno zanj.
Naj za obrambo omenimo samo to, da je celó
ruski cesar Peter véliki, ustanovitelj ruske velikosti, svoje dni
ladje tesal in baje celo — zobé drl, katerih dejanj zgodopisci
s pohvalo omenjajo.

Tako je enomerno prehajal teden za tednom prav v samotarskem
življenji za živega in druščine potrebnega mladeniča.
Veselil se je vselej nedelje.
Pa bodi si da nij bil sam kriv,
ali je naključje nagajalo, nikdar nij prilike dobil, da bi se z deklicama
ali s poštarjem seznanil.

Soparno je bilo neko popoludne, ko je Leon puško vzel, psa
poklical in skrivaj, da ne bi ga teta komtesa videla, na drugej
strani za poslopji odšel v hosto.
Nij vedel, kaj bi počel, tudi
zajca se mu nij ljubilo čakati.
Šel je naprej in naprej po hosti,
tako, da nazadnje nij prav vedel, kje je in v čigavej lastnini.

Pred njim je bila globoka, podolgasta dolina.
Onkraj so
bila bolj skalnata tla in le redke grmičaste bukvice so rasle
mej mladim smrečjem.
Solnce se je uže precej na zahod pomaknilo
in prijetna sapa je začela sopar razpihavati in šumeti
po zelenem perju starih bukev nad njim.
Oglašala se je kukavica
od daleč in druge ptice so veselo čvrlele okolo in okolo.
Onkraj doline se je slišalo žvenkljanje kravjih in kozjih zvoncev
in zdaj pa zdaj ukanje neskrbnega pastirja.

Leon se usede na mahovje, položi puško ob sebi in obide
ga nek neznan čut sreče in zadovoljnosti.
Saj je bilo vse
okrog njega polno življenja; vse je dihalo veselje, in tudi njegova duša se je zlágala z naravo, ki ga je obdajala; tudi on se
je veselil svojega bitja in nij poznal še grenkih skrbij, ki glojejo
človeka, niti strasti, ki mu trgajo srce.
Vse, kar ga je dozdaj
zlega doletelo, bilo je za trenotek hudó, pa premalo, da bi
bilo žélo zasadilo in strup pustilo v njem; prešlo je lehko, lehko
pozabljeno bilo.

Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke skale stal,
zagledal je lovca in kakor iz nagajivosti začel peti:

In ta prosta pesen jasno in glasno sè skale peta in od skal
odmevajoča, zdela se je Leonu ena najlepših, kar jih je kedaj
slišal. „Lepa je narava, lepša in višja pak je njena krona, človek.
In ako jej ostane zvest, ako se more v soglasji ž njo ohraniti,
ima vse, ker ima mir.“
Tako je mislil.
Videl je lepo gladko
površino, na dno nij videl.
Čeravno občutljiv za vse, kar
povzdiguje in človeka v resnici in edino srečnega dela, bil je
vendar še premlad, premalo sam in večjidel v prelahkej druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po katerih se pretekajo
vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja.
In kdo bi trdil,
da nij bil bolj srečen nego marsikdo, ki je v lastnej in tujej nesreči, po svojem in druzih premišljevanji zadobil grenek dar
izpoznanja, in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila duša
umirila, misli izčistile in bi prost vseh strastij in krivih razsodkov

visoko nad tem mravljiščem stal, ki mu pravimo svet, in
se mu — smehljal.

Mej raznovrstnimi mislimi, katere bode bralec po tej kratkej
karakteristiki njegovega notranjega življenja posnel, prešlo
je bilo precej časa, solnce se je bilo precej na zahod preobrnilo
in vendar Leona še nij bila misel, da bi šel domov.
Njegov pes,
ki je prej precej dolgo ležal ne daleč od njega, izgubil se je bil
nekam in počakati ga je hotel, da bi kaj izpodil ali nazaj prišel.
Kmalu je čul lajanje, znamenje, da je na sledu, in stal je
z napetim petelinom.

„He, gospod!
ali imate kako pravico tod s puško hoditi?“

Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic obrne, zagleda
dva lovca.
Prvi je bil v precej čednej lovskej obleki, z zelenim
klobukom in dolgo rudečo brado, drugi pak je bil kmet.
Najprvo
je menil Leon, da se tujec šali.
Takoj pa je videl, da je
resen, ko je meni nič tebi nič, posegel po njegovej puški in dejal:
„Prosim, dajte mi svoje orožje.
Kogar jaz na zemljišči
svojega gospoda dobom, ta mora za kazen iz rok dati, kar
ima nevarnega za zajce in lisice.“

Ni bolj neslovečega na možu kakor boječost, mislil si je
Leon in obenem sklenil, da ne dá svojega orožja kar tako brez
brambe iz rok.
Ker je bil precej trden, potegne za cev in iztrga
tujcu puško iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel.

„Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete prav za prav od mene.
Jaz
mislim, da stojim na svojem ali, če na svojem ne, vsaj na lastniji,
ki spada pod Zabrezje.
Če sem pa črez mejo stopil, stopil
sem nevedoma in puške ne boste imeli, dokler jo bodem mogel jaz v rokah držati.
Svetujem vama, da gresta svoj pot, jaz
pojdem pa svoj.
Pretepa nijsem vesel, pa prej dobosta s kopitom
po glavah, predno bosta puško imela.“

Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje, bil je nekaj bolj
Prijazen, in rekel je: „Ne zamerite, gospod!
jaz vam prav
nerad jemljem puško.
Vem, da ste samo zašli črez mejo.
Pa gospod
Gorec, poštar, ta mi je zapovedal, da moram vsacega
prijeti, kogar dobom na njegovem.
Vem, da, ko bi bil on tu,
ne bi vam rekel nobene besede, ali jaz ne smem drugače.
Prosim
vas, vdajte se z lepo.
Saj to nij nič, prav nič, nazaj jo boste
dobili, kadar

boste hoteli, samo da po-njo pridete ali pišete.
Iz Zabrezja do pošte nij daleč.“

„Tu imate puško,“ pravi Leon, obrne se in otide proti
domu.

Da se je tako hitro premislil, nij bilo ravno zaradi logarjeve
zgovornosti, temuč preštel je Leon reči drugače in prav
vesel je bil, da se je tako naredilo.
Saj sta bili na pošti oni dve
deklici, kateri je vsako nedeljo videl pri maši, s katerima se pa
nikakor nij mogel seznaniti.
Zdaj se mu je lepa prilika našla.
Lehko je šel na pošto in imel je uzrok.
Ta misel mu je bila prijetna
in preudarjal je cel pot, kako bi se dalo napraviti, da bi
se ta posel na pošti toliko raztegnil, da ne bi bil samo kratek
opravek, ampak da bi potem lehko v hišo dohajal, kajti na
Zabrezji se mu je jelo uže precej dolg čas zdeti.
Stara komtesa
je bila zanj kaj slaba druščina, ker v večnej molitvi in pobožnih
knjigah ž njo govoriti nij bilo posebno po godu mladeniču,
ki je bil preverjen, da je „veselega človeka bog vesel“.

Sedmo poglavje.
Neža Rožmarinka.

Precej drugi dan se Leon nameni na pošto.
Teta ga nij
pogrešala, če ga vse dopoludne in popoludne nij bilo.
Tedaj
jo je malokedaj vprašal in jej malokedaj povedal, kam gre.

Bližnji pot je bil črez hribec mimo samotnega, zapuščenega
sv. Vida.

Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih pokopavali.
Bil je nizek
zid okrog in okrog, zdaj pa se je večjidel sesul, in le s travo
porasla gomila je pričala, kod je držalo obzidje.
Le na južnej
strani, kjer je bil zidič samo iz kamena, nij mogel ni dež ni veter
razmetati skladov, tako, da je bil za dva sežnja na dolgo in
dva komolca visoko ohranjen.

Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena ženska čudne podobe.
Bila je silo velika, stara črez petdeset let in čudno pisano
oblečena.
Zraven nje je stala košarna s polomljenim locajem
in v košarni je bilo raznih cunj veliko, vrhu njih pak šop
kvart, kakor ciganke prerokujejo na-nje.
Ruto je bila z

glave
potegnila, tako da so jej črni kratki lasjé mršavo viseli nekoliko
po plečih in nekateri kodri po suhem, začrnelem licu.
Oko
je bilo svitlo in bodeče, usta je vedno nekako na levo stran
zategovala; le kadar se je nasmejala, zrasla so jej tako, da so
poredni ljudjé dejali, da se hoče v ušesa vgrizniti.
Tačas pak
se je tudi pokazala vrsta velicih, belih zob.

Da-si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska vendar že
dolgo na mestu in vedno govorila sama sè soboj zdaj tiho, zdaj
kričé. Polovica tega samogovora so bile kletve.

Ko je zagledala od daleč Leona, stresla je svojo grivo, kvarte
v roke vzela, široko noge od sebe pomolila ter začela kvarte
prebiraje peti z visocim, precej lepim glasom:

„Vrag, to je lep človek“ — govori ženska.
— „Neža Rožmarinka,
ta bi bil za-te, primi ga, ta

ne sme uiti.
Garvaj-durdaj!
Lep
Človek, kakor hudič!
Moj košek, kje je moj košek?“

Rekši popade košarno, postavi svojo velikansko postavo
pokonci in se nastavi na pot.

„Kam greste, moj lepi mladi?“ vpraša Leona in ga nekako
prežeče pogleda, da se nij vedelo, ali je pogled bolj poželjiv,
hudoben, ali dobrovoljen.

Leon nij bil boječ in vendar mu je bilo čudno, ko je stal tej
norej ženski nasproti.
Videl jo je uže prej, vselej je bila pijana in
posebno njemu zoperna.

Ogne se jej s pota in pravi: „Kaj ti mar, copernica, spravi se
mi izpod nog.“

„Jaz copernica?
Neža Rožmarinka je poštena žena, lepa žena,
prava žena.
Vrag vé, da nijsem copernica.
Moj oče je bil lep
mož, Rožmarin je bil mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da
si lepši.“

Leon je hotel dalje iti, ali Neža Rožmarinka se vstopi pred-enj
in mu ne dá naprej.

„Daj roko, lepi moj mladi!
jaz ti bom povedala, kaj te čaka.
Daj roko, Neža je prava žena, ona veliko vé.“

Mladenič jej da nekaj drobiža, katerega Rožmarinka brez
vse zahvale v košarno vrže.

„Ne pojdeš ne, lepi moj“ — pravi potem in se zopet vstopi
Pred-enj, obe roki raztegnivši. —
„Čakaj, da ti iz kvart srečo povem.
Ravno tebi hočem povedati in denes.
Če ne bodeš poslušal, čuvaj se me, — —“

Konec stavka je bilo več kletev.

Leon je bil radoveden, kaj mu bode divja žena povedala;
zató je postal.
Rožmarinka se vsede na tla, vzame kvarte in
je jame razmétati po travi v tri vrste.
Potem jih nekaj časa
ogleduje, ogleduje mladeniča in začne praviti: „Kvarta kaže
in pravi, da ste bili v smrtnej nevarnosti, nij dolgo tega ...“

„Človek je vsak dan v smrtnej nevarnosti, to nij nič, če boljšega ne veš.“

„Tiho!
— Vi imate enega človeka, ki mislite, da je prijatelj.
Ta vam je zavidljiv in bi vas v žlici vode vtopil.
— Bolni ste bili
na smrt in kmalu boste zopet, pa bo vse dobro izteklo.
Duhoven
je tukaj na kvarti, vi bi bili kmalu duhoven, pa precej tukaj
je deklica.
Zavoljo deklic niste duhoven — —“

Rožmarinka se začne smijati, da nij bilo konca ni kraja.

„Smrt, denar — ta dva sta vkup, to pomeni, da boste kmalu
mnogo podedovali.
Otrok je tu zraven; to pomenja ljubezen,
zakon in dolgo življenje.“

„Vse to lehko vsacemu poveš.
Jaz bi bolje govoril iz kvart,
ko ti.
Ti ne veš ničesa,“ pravi Leon in otide.

„Jaz sem Neža Rožmarinka,“ vpije baba za njim, pobere
kvarte po tleh, spravi jih v košek mej cunje in gre zopet ob
zidu sest, kjer je prej bila.
Z glavo na rob zida naslonena,
tako da so črni kodri viseli črez vrhnji kamen, gleda za Leonom
in poje svoj: „Garvaj durdaj!“
Ko je bil mladenič uže precej
daleč od nje, jame zopet sama sè soboj govoriti:

„Kako je lep ta fant.
Ko bi hotel umreti, ali ko bi ga kdo
ubil, lepo bi bilo to kot vrag.
Rada bi ga videla mrtvega.
Škoda
bi ga bilo pokopati, na mojo dušo, to bi bil lep mrtvec.“

V tem hipu jej od zad nekdo v lase poseže in kakor za zvonec
trikrat udari z Nežino glavo ob kamnit rob.
Da-si ravno jo
je moralo tako trkanje boleti, vendar nij dala nij najmanjšega
glasú od sebe,

temuč za trenotek je oči zatisnila, čudno usta
zvila in takoj potem skočila na noge.

„Jaz ti bom uže pokazal, kaj se pravi dobremu človeku smrti
želeti.
Prej tebe vrag vzame nego onega gospoda.“

Te besede je govoril žagar Šepec na onej strani nizkega zida.

Rožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa nobene besede.

Še le ko Šepec otide po stezi za Leonom, vzdigne baba svojo
veliko pest, trese grivato glavo in kriči: „Le počakaj, čakaj, ti
krevlja!
Snideva se, gorjé ti ga bode.
Že prav!“

„Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasal,“ oglasi se Šepec
nazaj.

„Uže prav, krevlja, rogovila!
Gorjé ti ga bodi!“ vpije Neža in
izgine sè svojim koškom za cerkvijo.

„Kaj bode neki sveti Vid rekel tej babi, ki ravno pred njegovo
cerkvijo kolne,“ mislil je Šepec po potu.

Da-siravno je imela Rožmarinka vse ciganske lastnosti nad
soboj, vendar nij bila ciganka.
Vsak je vedel, da je doma iz
samotne koče v sosednjej vinskej gori, kjer je njena sestra popolnem
pametna

in navadna žena še ob tem času gospodinjila,
čeravno svoje blazne sestre nij hotela poznati, kadar sta
se srečali.
Mej ljudmi nij bilo dognano, zakaj Rožmarinka —
to ime si je sama dala — tako živi.
Eni so trdili, da je blazna,
drugi, manjši in pametnejši del, so pa dejali, da je le spridena
in malovredna.

Rožmarinka je strašno veliko pila, naj bode vina ali žganja,
dobrega ali slabega.
Ne samo, da so jej dajali ljudjé, ki so se je
bali kot vedežne in uročne ženske, zaslužila je veliko sè svojim
prerokovanjem na kvarte.
Tako je bila skoro dan na dan
pijana, in to jej je moralo možgane nekoliko zmešati in njeno
govorjenje nenavadno predrugačiti.

Vsak, kdor pozna prosto ljudstvo, vé, kako vkoreninjena je
vera in vraža; le škoda, da prva poslednje popolnoma iztrebiti
ne more; včasi jo celó pospešuje pri tacih, ki so slabo
podučeni ali ki poduka ne umejo prav.
Neža Rožmarinka je
bila strah materam, ki so imele male otroke v zibeli ali —
male prasce v hlevu.
Prve in druge so matere skrile, kadar je
šla uročnica Neža mimo hiše.
In ko so otroci malo odrasli,
strašili so je, da je bo Rožmarinka vzela v „košek“.

Tako je bila ta ženska povsod za strašilo tistim, ki se strašiti
dadó.

Vse to pak je bilo dobro za bábnico.
Mnogo lažje je dobila,
kar jej je bilo treba, nego vsak drug postopač.
Delala se je, kakor da ne bi nobenega človeka poznala, zraven
tega pa si je dobro pomnila, kaj se o tem in o tej govori,
kakšen je, itd.
To jej je pomoglo, da je lehko prerokovala, da je
marsikomu včasi iz kvart povedala, kar je mislil, da sam vé;
da je večkrat kaj uganila, kar se je potem res zgodilo.
Tako je
bila posebno mladeničem in deklicam po godu, ki so jo, kakor
v šali radi vpraševali za „srečo“, na videz smijali se temu, kar
jim je pravila za denar ali pijačo, v srci pa dostikrat trdno
verovali, da se bode tako zgodilo.

Mej tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi žagar Šepec.
Tega
moža je pa tudi sovražila Neža uže od nekedaj, kar jej je bil dokazal,
da ona ne vé ničesar.
Bila je ta stvar taka:

Šepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar, nabijal je v jeseni
premožnemu kmetu sode pred hramom v vinogradu.
Več
mladih ljudij je bilo okrog njega in tudi Neža Rožmarinka je
prerokovala za vrstjó vsem.
Do Šepca prišedši je hotela še
njemu,

on pa je trdil, da ne vé nič več o bodočnosti nego sam.

„Jaz celò vem, kaj ti zdaj misliš,“ pravi Rožmarinka. Šepec je
ravno imel obroč napet, takó da je en konec v roci držal, drugi
muje pa bil v prsi vprt.
„Ali res veš, kaj mislim?“ vpraša
Šepec.
„Res,“ pravi Rožmarinka.
V tistem hipu spusti on en
konec napetega obroča, tako da babnico ravno po zobéh
udari.
Kri jej je udarila, jela je grozovito kleti in tožiti; Šepec je
pa mirno obroč zavezoval in smehljaje se dejal: „Saj si vedela,
kaj mislim storiti, zakaj se nijsi umeknila.“

Da si je hromi mož s tem nevarno sovražnico naredil, to
mu nij bilo mar.

Osmo poglavje.
Prvo znanje.

Ne prav poldrugo uro od Zabrezja je pri velikej cesti
pošta.
Samotna, precej velika in obširna hiša je sicer
dobro četrt ure od bližnjega trga, vendar bi bil lastnik njen,
gospod Gorec, rajši izgubo imel, nego da bi bil dal častno cesarsko
službo iz rok.
Ljudjé v okolici se nijso pečali mnogo s
tujim svetom,

zató je Gorčeva pošta le posamezna pisma
sprejemala in oddajala, postavim, če je kak vojak svojim ljudém
na vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi, ali pa je
župnik dobil vsako soboto kak cerkven časopis.
Še menjkrat
se je naključilo, da bi bil kak popoten človek tod hodil in pošti
dajal za vožnjo zaslužka.

Pa za vse to se gospodu poštarju nij bilo treba veliko meniti
in se tudi v resnici nij menil.
Imel je največjo kmetijo v okolici
in dovolj veselja do nje.
Pošta je bila za nameček, za čast
in ime, kmetija pak je polnila mošnjo.

Žena mu je bila umrla, otrók nij imel več, ko eno hčer.
Tako
je bilo razen družinčetov na pošti samo četvero glav: poštar,
dve deklici, kateri iz cerkve poznamo, in mlad, boječ gospodek,
nesrečen ženij, ki je v kanceliji sedeval in čakal, če se primeri,
da kdo kaj prinese, ter užival lepo ime „ekspeditor“.

Ko je Leon prišel omenjenega popóludne do pošte, nij bilo
nobene žive duše nikjer videti, razen velicega psa, ki je pred
vežjó na solnci ležal in zagledavši tujca počasi vstal, trikrat
debelo zalajal in se mrmraje zopet vlegel.
Tudi v veži nij bilo

nikogar, da-si je bilo več vrat odprtih.
Ni se znal kam obrniti.
Naposled vendar pride dekla, mršavih las, in mu razloži, da nij
gospoda doma, ni gospice Matilde, niti gospoda ekspeditorja.

„Samo Pavlina so gori,“ reče ženska kazaje po stopnicah.
— „Če hočete počakati, gospod bodo kmalu prišli, jaz menim,
da nijso daleč šli.
Gospica Pavlina so sami, le pojdite gori.“

Ko je Leon vrhu stopnic prišel, slišal je iz poslednje sobe
brenkanje na klavir.
Igralka je morala izurjena biti.
Njene
fantazije na instrumentu so mu bile tako všeč, da je nekaj
časa poslušal.

Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.

V sobo stopivši, je stal pred deklico, katero je iz cerkve uže
poznal.
Oblečena je bila prosto, črni, gosti lasjé so bili okusno
brez umetnega lišpa nazaj razčesani, okolo belega vratú je
sedel nábor črnih korald in iz širocih rokavcev so se videle
lepe okrogle lekti.

Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v sobo nenavaden
gost.
Prvi hip je malo zarudela, v lepih, črnih očéh je bilo brati
začudenje, takoj pak se je povrnil ženskam v enacih situacijah
navadni takt in z neko ljubeznivo, naravno sigurnostjo
je

Leona, katerega je v tem trenotku po obrazu spoznala, pozdravila,
ponudila mu sedež in vprašala ga, s čim mu more
postreči in kateri srečni vzroki so poštnej hiši naklonili čast, da
jo obišče.
Ob enem mu je povedala, da gospoda strijca, kakor
je poštarja imenovala, v tem hipu nij pri domu, da pa ima vsak
čas priti.

„A, uže vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?“ — pravi deklica, smejé
se črez nekaj časa, ko jej Leon pove, zakaj je prišel pravzaprav
na pošto. —
„Slišala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste
ravno vi tak hudodelec, tega nijsem vedela.
Mislila sem si tacega moža drugačnega, kakor ste vi.
Gotovo niste zastaran
grešnik; tedaj je upanje, da se boste poboljšali.“

„Če človek po nevedoma pregreši, nij nevaren.
Jaz bi bil še
štel, da mi boste vi pomogli opravičiti se pri gospodu poštarju,
a vidim, da me ostreje sodite, nego je sploh mehkim ženskim
srcem navada.“

Ona se zopet zasmeje: „No, da se ne uštejete in da vam
vaša dobra vera o našem spolu ne upade, bodem na vašo
stran stopila, samo poboljšanje morate obljubiti.
Obljuba je
prva stopinja do storitve.“

„To pa iz srca rad obljubim.“

„Vi ste še le malo časa v našem kraji.
Še le nekaj nedelj smo
vas videli v cerkvi.
Kako vam je tukaj po volji, če se sme vprašati?“ reče deklica po nekaterih drugih vprašanjih.

„Sploh prav dobro,“ odgovori Leon.

„Samo sploh?
Tukaj ostane še en posebej ali sicer.
Kaj imate
ugovarjati proti posameznim rečém?“

„Jaz sem bil do poslednjega časa vajen mestnega življenja.
Na deželi mi je zdaj vse novo.
Ta izprememba ima pač tudi
svoje prijetnosti, svoje veselje, vendar se je včasi človek prenasiti.
Vsaj meni se včasi zdi prejednomerna in prav rad se domišljam prešlosti.
Tako mi je, zdaj pa zdaj, res malo dolg čas.“

„Tako pa uže ne smete govoriti, če nečete, da bi vas napačno
ne sodila.
Mlad človek, in dolg čas!
To ne gre, to se ne veže.
Meni nij nikdar dolg čas, če sem tudi ves dan sama; in jaz sem
tudi nekedaj stanovala v mestu.“

„Tedaj ste tako srečni, da imate boljšo naturo, nego drugi
ljudjé.“

„Ali si ne delamo nature in značaja najbolj sami?“

„Ne ugovarjam, gospodična; čutim, da bi res nehvaležen
nálog in izpodkopano stalo imel, ko bi hotel dolg čas zagovarjati.“

„Uže prav,“ — reče ona. —
„Zdaj pa jaz jabolko poberem, ki ste
ga stran vrgli, in ne strašim se celó, če potem mislite, da je v
meni duh vednega nasprotovanja.
Vi morda to besedo, o katerej
govoriva, drugače umete.
Potemtakem bi bili hvale vredni.
Lehko je, da kako določeno osobo pogrešamo blizu sebe
in neko hrepenenje dolg čas imenujemo.
Vidi se mi, da je pri
vas tako.“

Leon sicer nij opazil šegavo-porednega njenega pogleda pri
teh besedah, a umel je, kaj meni, in hitel je z večjo določnostjo,
nego je bilo morda primerno, zatrditi, da nij tako.
Ali mu
je bilo kaj ležeče na tem, da ne bi deklica kaj tacega mislila, ali se je
bil samo v razgovoru tako oživil, tega ne vem.
Dejal je, da ne
pogreša posebne druščine, ampak druščine sploh, da nij izbirčen
itd.
Komaj pak je to izustil, čutil je rudečico na lici, rekel
je preveč, a beseda je ušla in, čeravno napačna, nazaj se
nij dala več poklicati.
Pavlina ga je rešila iz te zadrege.

„Pridite večkrat k nam.
To se vé, da dobre zabave vam ne
moremo napravljati, a veselje boste nam storili gotovo.
In kar
mi zamoremo, da vam ugodimo, to vam smem obljubiti v
imenu vseh.“

Leon je ravno hotel nekaj odgovoriti, ko se vrata odpró in
poštarjeva hči Matilda v sobo prihrumi.
„Pavla, ne veš kaj — —“ Stavka nij končala, zagledavši Leona.
Pavlina jej soseda predstavi.
Domača hči je le boječe nekaj besedi
s tujim sosedom govorila, potem pa šla iz sobe z izgovorom,
da očeta pokliče.
Res pride stari poštar, gospod Gorec,
takoj potem gor in razgovor se je začel o lovu, o kmetiji in
vremenu in enacih dolgočasnostih.
Sicer pak je opravičil poštar ravnanje svojega lovca proti Leonu in temu ob jednem zagotavljal,
da sme loviti in hoditi posehdob po vsem njegovem
zemljišči.

Ker so zaporedoma vsi trije, gospodar in deklici, mladega
soseda ustavljali in silili, naj ostane črez poludne, imel je zlasti
pri kosilu priliko razbrati vnanjo obliko in notranje lastnosti
poštnih prebivalcev.

Gospod Gorec je bil čezpetdesetleten mož, majhen, debel.
Rudeč, poln obraz, okroglo, golo obradje z mesenim podvržkom
je pričalo, da si privošči

vživanja božjih darov, katerih
mu je bog obilo podelil, naj se jim pravi jelo ali pilo.
Črne,
goste obrvi nad malimi skritimi očmi so kazale jezonaglega
gospoda, nasproti pak je zopet jamica pod usti manjšala
osornost in strogost, razlito po vsej fizijognomiji.
To se vé, da
je Leon denes samo njegovo lepšo prijazno stran videl, o
drugej strani so sami služabniki in sovražniki njegovi vedeli
pripovedovati.

Njegova hči Matilda, kacih sedemnajst let stara, ima obraz,
podoben glavam, kakršne je malal rad Rubens, rumene
lasé, ki se vrhu lepega čela prijetno krivé, kakor majheni valovi
na stoječej vodi, pravilen nosek, majhena usta in rudeče-belo lice;
celo obličje pa okroglo, zrcalo nedolžne, vesele duše.
Česar
pa iz omenjenih Rubensovih slikarij nij bilo najti na njenem
obrazu tako popolnem vpisanega, kar je umetnik sè
stvarno roko svojim podobam vdihnil, namreč tistih, rekel bi,
nevidljivih potez, ki bolj mislim, kakor istinitim črtam podobne,
značijo neko vso podobo presjajočo duhovitost.
Tega
deklica nij imela.

Laže pak je opazovalec njeni tovarišici Pavlini to sicer vnanjo
in vendar nematerijalno prednost prisodil, čeravno bi bil
ta in oni dejal, da je menj lepa.
Leonu, to se vé, da se nij zdelo
poslednje.

Zvedel je mej razgovorom od nje same, da je za
osem let starejša od Matilde.
Na prvi pogled ne bi bil tega
nihče verjel; kdor pak ju je primerjal, kdor je mej pomenki
pazil na besede, ki je je ta in ona govorila, videl je, koliko
razlike je mej mišljenjem obéh, in verjel je, da je ena starejša.

Gospod ekspeditor pak, ki sedi na spodnjem oglu pri mizi,
on je malo starejši od Leona, pa ne mnogo.
Suh mož je, srednje
postave, čisto obrit, ima vedno naóčnike na nosu, pridno
jé in pije, pridno posluša, kaj se govori in, kadar ga kdo kaj
vpraša, kratko odgovarja z nerodnim, jecljavim glasom.
Sicer
pak Leona včasi po strani pogleda, kakor da ga ne bi bil vesel
na pošti.
Ima zanošeno črno suknjo na sebi, za vratom
rutico žive barve, lasjé pak mu uporno in ošabno stojé nakvišku.
Gospod Komplez — tako se ekspeditorju pravi iz
rojstvenega lista — študiral je pet dolgih klasov na latinskej šoli
osem dolzih let.
In ko poslednjega nij mogel premagati ni
drugo leto ne, storil je skazo svojim starim in ker je bil preboječ
za vojaški stan, podal se je najprvo k nekemu notarju,
potem k poštarju za pisača, in dobro se mu je godilo denašnji
dan, da nikdar pred ne tako.
Komplez je bil

sicer molčeč, neroden
— ali kakor hudobno pravijo eni: neumen — v družbi,
počasen pri delu, neveden, kadar je bilo treba kaj znati, a
imel je tudi lep košek dobrih lastnostij.
Tako na primer je bil
priden in potrpežljiv, s hudim in dobrim zadovoljen, rad se
je dal zmerjati, in bil dober domoljub.
Večkrat je pokazal, da
ima dobro srce v sebi.

Pa da nam kdo ne očita, da smo Kompleza v posebno varstvo
vzeli, vračamo se k svojemu junaku.
Ta je zraven gospodarja
sedel in imel veliko odgovarjati.
Kajti gospod Gorec je
bil, čeravno c. k. poštni lastnik, sila malo izobražen, kar se
tiče sveta, njegovih razmer itd.
Radovedno je tedaj izpraševal,
kakšno je véliko cesarsko mesto, kakovšni so ljudjé tam,
vélika poslopja, možjé pri vladi in enake druge reči.
Hudoval
se je na ljudi, ki so visoko postavljeni in dolgove delajo cesarstvu,
da davek raste od leta do leta itd.

Tako se je bil Leon takoj gospodarju tolikanj prikupil, da
mu je večkrat vabilo ponavljal, naj se prav dostikrat glasi na
pošto, kar je mladenič rad obljubil.

„Vidim, da ste redke vrste lovski tat,“ — pravi poštar, „zató
smete še dalje hoditi, koder

hočete, po mojem.
Kadar bom
jaz utegnil, pridružil se vam bom prav rad, kajti še na stare
dni se bom kaj učil od vas, kakor vidim.
Sicer sta moji dekleti
obé učeni, sosebno Pavlina, moje pokojne žene sestrina hči,
pa vi ju boste prekosili, kakor se mi vidi.
Samo kar pravite o
gospodarstvu, to ne vem, če bode vam veljalo.
Jaz ne verujem,
da bi se kmetija dala v bukve spraviti.
Tukaj veljá le izkušnja, dve njivi nijsta enaki, človek mora vsaki zemlji posebej
navado in lastnost vedeti.
Le tiho bodite, nič vam ne verujem.
Kmetujem svojo zemljo uže dober kos svojega življenja
in če mi ne zamerite, več si upam pridelati po svoje na ravno
tolikšnem prostoru, ko vi, ki se boste ravnali po uku tacih
kmetovalcev, ki po papirju brazde režejo.“

Na tem svojem stalu vseh starokonservativnih kmetov je
ostal gospod Gorec trdovratno vrhu vsem ugovorom.

Deklicama je bil tak razgovor málo po godu, molčali sta
obé; celo Komplez se naveliča poslušati, vstane in otide v
svojo kancelijo.
Tudi poštar je imel nekaj opravka zunaj doma,
pustil je gosta pri deklicah in šel.

Leon je moral pred odhodom še vrt ogledati.
Obé deklici
sta ga izpremljali.

Mlajša, domača hči, ki se je zaprva nekako ogibala govoriti
ž njim, bolj iz boječe sramežljivosti in nenavajenosti s
tujim človekom občevati, nego iz druzih vzrokov, bila je zdaj
živejša izmej obeh, razkazovala je pridno svoje cvetlice in
sadike in več govorila, kakor ona dva oba.

Pavlina pak je bila ravno nasprotno zdaj bolj utihnila in če
je govorila, nij bil več tisti zabavni veseli glas, s katerim je davi
začela z Leonom razgovor, kakor bi bila uže davna znanca.
Le
zdaj pa zdaj je katero vmes rekla, marsikatera je imela nekaj
žela, in na marsikaj je odgovarjala samo s pomenljivim smehljajem.

V majhenej gredici konec vrta so rasle majhene plave cvetke.
Bile so Pavline odreje.
Leon jej željo izreče, da bi rad eno imel.

„Le posezite, dovoljenje se daje z veseljem,“ pravi ona.

„Sam se ne predrznem.
Mislim, da bode dalje zelenela, če
jo bolj po pravici dobom.“

„Tudi tako bode ovenela,“ pravi Pavlina, utrga in mu jo da.
Leon nekako radostno poseže po njej.

„Zame bo vedno lepa, četudi vela,“ — pravi. —
„Sicer pa mislim,
da lepota vedno ostane, če ne v materijalnem bitju, pa
vsaj v misli.
Spomin lepe reči je tudi lep, morda lepši od reči
same.“

„Pa tudi lep spomin človeku ogreni, verjemite!“ reče Pavlina.

Po tem se Leon poslovi.
Mejpotoma je malo cvetico v roci
ogledoval, dekličina zadnja beseda pak mu je vedno na uho
bila.
Zdelo se mu je, da je prav veliko v njej.
Kaj?
Kako bi to
vedel!
Vesel je bil pa denašnjega dne sploh, poštar in deklici
so mu bili po godu.
Da ena bolj ko ena, to je bilo menda naravno,
saj je človek uže tak, da povsod tehta in primerja.

Deveto poglavje.
Križi in težave mladih ljudij.

Na večer tistega dne se je nebo pooblačilo in predno je
solnce utegnilo skriti se za gorami, naredil se je mrak;
zdaj pa zdaj se je zaslišalo tam daleč zamolklo grmenje.

Leon je doma pri odprtem oknu slonel in razgledoval sive
oblake, kako se zbirajo in raztezajo.
Da-si ravno je ob takem
trenotku, ko se natura pripravlja svoje grozovite moči razkazovati,
človeku, ki v tem hipu bolj kakor kedaj čuti svojo slabost,
navadno nekaj tesno pri srci: bil je mladenič vendar
veselega in lehkega srca.
Oblaki se mu nijso še nikdar lepši in
veličastnejši zdeli; sapa, ki je šumela po gozdu in visoke vrhove
zibala, zdela se mu je, kakor prijetno hladeči piš, grom nij
še nikdar mogočneje bobnel.

„Kaj neki ona dela zdaj?
Če tudi oblake opazuje?
Če sem jej
jaz v mislih?“

Kaj bi bil dal, ko bi bil to poslednje vedel!

Pavlina je medtem sama sedela v kolibici sredi vrta.
Imela
je knjigo pred soboj, toda čitala nij, zaprta je ležala jej na
mizi.
Neko šivanje je imela v naročaji, pa tudi šivala nij; samo
sedela je.
Da bi jej bil mladenič v mislih, katerega je denes na prvo
spoznala?
Težko da!
Iz obrazov, iz očij se da človeškemu
rodu velikokrat čitati, kakošne reči premišlja ta in ta.
Na tem
obličji pa so bile v tem hipu vse črte tako izražene, da nij bilo
nij sledú

tistega pomladanskega, deviško-srečnega in osrečevalnega
čuta, ki bi deklico v enacih mislih obseval.

Od hiše sem po pesku prikorači počasna, precej plašljiva
stopinja gospoda Kompleza.
Pride do deset korakov blizu kolibe.
Deklica ga ne opazi.
Nekaj časa postoji gospod Komplez,
popravi si očale, potem pa še bolj tiho malo v stran zavije.
Motiti neče deklice, naj premišlja, kar hoče.
Pa tudi daleč od
nje neče iti, sede na klopico za grmičem, podpre glavo in
vzdihne, to se vé da, tiho, da nihče ne sliši, kakor on sam in
bog.
O bog! saj tudi ti sam veš, zakaj se je ta vzdih, kakor skriven
Tat, utrgal iz globelij njegovega srca in ukradel se na svitlo.

Kako rad bi vstal sè svoje klopi in šel tja v kolibico, da bi
Pavlini nasproti sedel.
Pa čemu bi hodil?
Morda je rajša sama,
morda se sama s soboj boljše razgovarja ko ž njim.
Pa saj jo od
tukaj tudi vidi, glej, zdaj je šivanje v roko vzela, zdaj nit v šivanko
vdeva, zdaj se je upognila!

Zdaj-le bi lehko šel k njej!
Idi!
Pa ne; morda ne bi jej bilo ljubo.
O, ko bi jej vsaj povedati mogel, kak kamen, težak kamen
mu na srci leži!
Nij mogoče tega povedati.
Beseda bi v grlu
zastala.
In ko bi si toliko poguma vzel, da bi jej povedal,

kaj bi
bilo?
Nič, nič!
Da nij lep, tolikokrat se je uže v zrcalu skrivaj
tega prepričal.
In govoriti ne more, jezik ne dá, ž njo še posebno
ne, nje se še rajši ogiblje ko druzih ljudij.
Čudno je to.
Kolikrat si je uže namenil, da bode vesel, kakor so drugi ljudjé,
da bode mnogo govoril kakor drugi ljudjé, da ne bode samo
mislil!
Ali dolg most je mej sklepom in dejanjem.

Ti, bog!
Ali si res svoje darove dobro razdelil?
Zakaj si mu
srce ustvaril, neznano hrepenenje po sreči položil v to srce,
pomočkov pak, da bi do te dosegljive sreče prišel, nijsi mu dal!
Marsikdo je dobil bogastva, rabi ga, da svoje bližnje tare;
marsikoga si visoko povzdignil, da drzno zaničuje boljše, ki
so pod njim; marsikomu si dal telesno lepoto in gladek jezik,
oboje mu rabi, da svet zapeljuje, srečo nekaterega nedolžnega
bitja izpodkopava.
Vsega tega pa poštenemu Komplezu
nijsi dal.
Pa, ti uže veš, zakaj je tako.

Čeravno ne tako, vendar vsaj enako je gospod Komplez
mislil.
Morda bi se mu bila ta preiskava še dalje razpletala,
kajti ravno so mu na um prišli stihi iz pesnika, katerega je
na tanko čital, ker mu ga je Pavlina dala:

Po sreči ga v tem žalostnem opravilu premoti jasni glas
Matildin, ki je od hiše po stezi proti kolibi tekla in klicala Pavlini,
da pojde dež, naj se tedaj ob pravem času umakne z vrta.

„Še ti pojdi sem, ne bode dežja tako brž.
Prijazneje je tukaj
nego gori v sobi,“ pravi Pavlina.

Takoj potem sta deklici skupaj sedeli v lopici in jeli razgovarjati
se.
Komplez do svoje klopi nij mogel slišati, kaj se méniti,
ali rad bi bil slišal.
Bilo je uže malo mračno, dež je začel
kapati.
Toda Komplez se ne zmeni zató, temveč varno se približa
do kolibe in tam na zadnji strani se vstopi za steno, z
bršlinom preraseno ter posluša.

Od kraja sta se le navadne reči menili in ker je Kompleza
dež močil, hotel je tiho oditi.
V tistem hipu vpraša mlajša
Pavlino: „Kako ti je pa ta z Zabrezja všeč?“

Zaslišavši to, Komplez obstane, nastavi uho, da bi čul Pavlinin
odgovor in kdor bi ga bil v tem trenotku videl, priznal
bi bil, da mu mora, kakor

se kaže, veliko ležeče biti na tem Pavlininem
odgovoru.

„Všeč?
Kdo bode brž o tem govoril?
Saj ga komaj povrhu
poznam,“ odgovori Pavlina.

Matilda udari v smeh, obrne se plesaje enkrat okrog nje in
pravi s prstom žugaje: „Uže vem, kaj se to pravi, če prav nečeš
povedati.
Kaj meniš, da nijsem zapazila, kako bi bil vedno le
s toboj rad govoril, s toboj hodil.
Zató sem mu pa nagajala in
sem ga večkrat nalašč od tebe spravila.
Pa ne smeš huda biti
zató.“

„Ne govori tega, to niti šala nij.
Ko bi veselje imela, lehko
jaz tebe tako primem.“

„Pa zakaj li šala?
Ali ne more biti resnica?
O, jaz sem dobro
videla in, čeprav tajiš, vem, da si tudi ti izpoznala.
Saj te
je uže poprej, ko ga nij bilo še k nam, vselej pred cerkvijo čakal
in pozdravljal.“

„Pozdrav je tako tebi veljal, kakor meni.“

„O ne!
To pa jaz uže bolje vem,“ pravi Matilda in smejé se
ploska z rokami. —
„Dve nedelji tebe nij bilo pri maši, in tačas
tudi spodaj nij čakal.
Vidiš?
Kaj je to?“

„Prav nič, ljuba moja!“

„Res nič, samo nekaj, — nekaj se tako začenja, kakor si jaz mislim.“

„Kaj?“

Matilda se smehljaje vsede prav tik svoje tovarišice, oklene
se je okolo vratu in zarudela zašepeče: „Ljubezen, ali ne?“

Pavlina ne reče ničesa za prvega, pogleda sestrični naravnost
v oči, in ta zarudi še bolj ter skrije svoj obraz na njeno
ramo in se smeje.

„Tebi sem povedala vse, povedala sem ti, kako ravno o tej
reči mislim,“ pravi Pavlina tako resnobno, da sestrični smeh
preide. —
„Prosim te torej, nikar se ne šali z menoj.
Saj veš, zakaj
jaz ob enakej dobrovoljnosti ne morem vesela biti.“

Sestrična se sklone po konci.
„Beži mi!
Še zmirom si nespametna.
Uže tačas, ko si mi povedala, rekla sem ti tako in denes
še posebno pravim.
Jaz bi tacega človeka, ki je mene pozabil,
desetkrat pozabila, in še prav lehko.
Bog vé kje je in kakovšen.
Tebe pa gotovo nij vreden.
Nikdar te nij v resnici rad imel, samo
hinavčevati se ti je znal in dobrikati se, da si nij imel nič
dobrega na sebi.
Saj uže to ime: France, to je navadno, vsacemu
hlapcu je tako ime.
Vendar se človeku lepše kliče: Leon, ali
ne?“

„Na imenu nij ničesa; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga
ima.“

„Saj pravim, da tudi človek nij bil nič vreden.“

Pavlini se solza utrne iz očesa.

To je sestrična opazila, takoj jej je bilo žal svojih besedij.
Oklene
se je vdrugič in s tresočim glasom pravi: „Pavlina! —
ti! — nikar mi ne zameri, nijsem te hotela žaliti.“

„Saj me ti ne moreš žaliti,“ pravi ona, ter obriše po sili prihajajoče
priče srčne žalosti.

„Pa sem te, vem, da sem te.
Kajne, da mi ne zameriš, nečem
tako govoriti?“

Sestrinski poljub od Pavlinine strani in potem povrnjen od
Matilde je zatrdil popolno spravo mej njima.

Zdaj nekaj za njima zašumi!
Gospodu Komplezu, ki je tam
stal, padel je bil klobuk na tla, in ko ga je pobiral, prasnil je
po nerodnosti s črevljem po pesku.

„Kdo je?“ vpraša Matilda malo ustrašena, kajti precej temno
je uže bilo.

„Jaz,“ oglasi se Komplez.

„Kaj pa hočete?“

Kompleza vroč pot oblije, ne vé, kaj bi rekel,

na zadnje pa
se zmisli in pravi: „Vprašat sem prišel, če hočem dežnike prinesti,
dež gre.“

„Le prinesite,“ pravi deklica.
V diru Komplez otide in
kmalu prinese dežnike.

Čudno se je pač deklicama zdelo, kako da je tako moker,
ker pot od vrtne lopice do veže nij bila dolga in deževalo nij
tako posebno.
Kako bi pa utegnili misliti, da je ves čas njijnega
pogovora na dežji stal in posluške vtepal.

Pri večerji se je gospodarju poštarju malo čudno zdelo, da
je vse tiho, če on ne govori.
Komplez, ki navadno uže nij bil za
daljši pogovor, nocoj še odgovarjal nij rad in, kar je bilo najbolj
čudovito in nepravilno, še večerjal nij tako po redu, kakor
drugekrati.

„Ali ste bolni morda?“ vpraša gospodar.

„E ne, malo,“ odgovori.

„Le vlezite se in jutri ostanite v sobi, če vam ne odleže.
To
je slabo.
Vreme se je izprevrglo, lehko bolezen doboste.
Od
kraja se mora človek čuvati.“

Tako je bil Komplez odpravljen in je kmalu vstal in šel v
svojo izbo spat, toda spal nij skoro vso noč nič.

„Kaj je pa vama, ali sta tudi bolni?“ vpraša črez nekaj časa
oče hčer in Pavlino.

„Me dvé pa ne,“ odgovori ena in zopet je bil molk.

Stari ja ogleduje, zdi se mu, da je Pavlina bolj bleda in
otožna videti, ko druge čase, in si brž misli: uže vem kaj, imati
uže kakov prepir mej soboj, kako otročarijo; to se mora odpraviti. —
Potem tudi od mize vstane, prej ko navadno, in
odhajaje pravi hčeri: „Predno greš spat, pridi v mojo sobo.“

In ko deklica radovedna, kaj jej ima oče važnega razodeti,
takoj za njim gre, naredi jej ta ostro pridigo in si ne dá dopovedati,
da nij mej njo in Pavlino nikacega prepira.
„Jaz sem
iz vsega vajinega obnašanja poznal, da je nekaj mej vama.
Molči!
Ti jo moraš imeti, kakor svojo sestro, dà, še lepše.
Kar
bi sestri lehko rekla, njej ne smeš.
Ona ne sme v našej hiši čutiti,
da nij domá, ne sme čutiti, da nima očeta ne matere.
To
ti enkrat povem, vedi za zmirom.
Razumela si me!
Pojdi!“

Da-si ravno je bila ta očetova pridiga nepotrebna, vendar nij
bila brez učinka.
Deklici se je zdelo, ko je v spalnico prišla in
tam uže svojo sestrično našla, da je res še premalo prijazna
proti

njej, da jej manj ljubezni izkazuje, nego bi morala in kakor
ona zasluži.
Nij si mogla kaj, da ne bi bila Pavlini nekoliko
tega povedala, kar oče misli in kar je dejal, in to jo je prav
genilo, ko je slišala ta nov dokaz poštenosti svojega váruha
in druzega očeta.

Dolgo še, do pozne noči, sta deklici šepetali v postelji, potem
je spanec objel najprvo mlajšo in kmalu potem še starejšo, zalotivši jo v molitvi.

Deseto poglavje.
Kaj si nekdo prizadeva, da bi se ženil.

S težkim srcem se Šepec bliža Zabrezju.
Kamen mu na
srci leží, debel kamen in čuden, odvalil bi ga rad.
Ženil
bi se rad, za ves svet bi se rad ženil, naj ljudjé govoré, kakor
hoté, naj mati, stara sitnost, mrmrá in ropoče, naj hči joče in
kar hoče; žena je le žena; če jo človek ima, lepo je to.
Če se ž
njo življenja veselí, lepo je to.
Sicer ljudjé pravijo, da, kdor se
ženi, ima križ na glavi, križ, ki nij bogá na njem, pa Šepec tega
ne veruje po vsem.
Nadloga je res žena pri hiši, ali žena je tudi
dar božji.

Tako Šepec misli.
Jezi ga pa, da se ubožen človek ne more
ženiti tako lehko, kakor bogatin; da mora od Petra do Pavla
hoditi in za dovoljenje prositi in moledovati.
Človek je človek.
Vsak si rad kaj dobrega privošči.
Kaj more Šepec zató, da je
ubog, zakaj se ne bi smel ženiti.
Pred bogom nij razločka med
ljudmí.
On skrbí bajè za cvetlice na polji, zakaj ne bi tudi zató
skrbel, kar bi utegnilo iz Šepčevega zakona priti na širni
božji svet?

Denes je namenjen v grad Zabrezje.
Tam se daje prvo
dovoljenje.
Drugo daje župan, tretje župnik.
Vrag vzemi vsa
ta dovoljenja, ves svet!
Adam nij šel nikamor dovoljenja prosit,
ko je v raji Evo jemal.
Pa tudi nij imel lastne hiše niti žage
v najemu ne.
In župniku nij poroke plačeval, vsaj Šepec ni
nikdar slišal nij v pridigi nij v pogovorih ne, da bi jo bil.

Stara komtesa pred vežo sedi za kamenito mizo.
Stara je,
življenje jo je minilo.
Če bode dovolila, ali ne bode.
Huda bode,
Šepec se boji, počasi, prav počasi se približa, klobuk uže od
daleč z glave sname in pravi tiho v srci: sveti križ božji, naj
bode, kar hoče.

„Kaj bi rad?“ vpraša komtesa, naočnike sname, bukve zapre
in žagarja gleda.

Žagar klobuk v roci vije, odkašlja se, glavo pobožno na levo
ramo pobesi, milo pogleda in pravi: „Gospa milostljiva,
vaše-gnade!
nekaj bi prav lepo prosil.“

„Kaj tacega?“

Žagar postavi leseno nogo malo bolj nazaj, v tla pogleda in
reče: „Prosim ponižno, da mi dovolite na pisanje, da bi se na
vaši žagi — oženil.
Le-óno Mreto, ki v vasi osobenjkuje, bi rad
vzel.“

Komtesa se začudi, roke sklene, kakor bi hotela moliti;
kvišku pogleda in vzdihne: „Moj bog!“

Žagar se ustraši, rudečica ga oblije in jezen si misli: „Otèp
stari, gosposki, da bi te pretrl in bi te!“

„Ljubi moj človek!“ pravi stara gospa in stegne roko proti
njemu, „poslušaj me in ubogaj.
Pameten bodi in pusti to
misel, angelj varuh tvoj bode vesel.
Glej, ti si hrom, staro mater
imaš in hčer imaš.
Za le-té skrbi, to je božja volja.
Čemu
ti bode žena?
Prileten si uže, pokoro delaj.
Glej, koliko lažje boš
služil boga, če sam ostaneš.
Sveto pismo tudi pravi, da kdor
se ženi, skrbi za ženo in otroke; kdor tako

ostane, ta lehko
skrbi samo za izveličanje svoje neumrljive duše.“

Pridiga je bila še dolga, morda je bila tudi lepa, ali Šepcu
nij do srca segla.
Potuhnil se je, v tla gledal in klobuk vrtil, tiho
klel in na zadnje dejal: „Vendar bi prosil, če je mogoče.
Vseeno,
boga bodem tudi tako služil, saj je on sv. zakon v sedmih
zakramentih postavil, pravijo.
Molil bodem za vas včasi, kadar
ne bodem imel kaj delati.
Že v grobu boste gnjili, jaz bodem
pa molil za vas na čast materi božjej in bodem rekel, bog
jej daj dobro, starej gospé, dobra je bila.“

Pravo plat je bil zadel.
Starki so skoraj solze v oči prišle.
Misel, da bode kdo po smrti za-njo molil, je bila zapeljiva.

„Ljubi moj, ali se ne bodeš kesal?“

„O, nikoli ne,“ pravi žagar.

„Ali si dobro premislil?
Ali si kaj molil, da bi ti sv. duh pravo
pamet dal, da bi po božjej volji svoj sklep storil?“

„To je, da sem molil, pa še kako!“ reče Šepec in misli: lagaj
se, kolikor moreš, da le doboš, česar bi rad.
— „Molil sem do
sv. Vida, sv. Antona in ne

vem kam še.
Dosti sem molitve
storil in še je bodem, samo prosim, da — —“

„Pojdi tedaj k gospodu župniku.
Če ti dovoli duhovni gospod,
jaz ti ne bodem branila.“

Šepec kislo pogleda.

„Gospod duhovni bode uže dovolil, menim, če vi dovolite in
župan.
Ta bode pa najbolj siten.
Zató sem rekel sam pri sebi,
ko bi od vas pisano imel, da se smem ženiti, ne bi si upal župan
ugovarjati kar naravnost.
Lepa pomoč bi bila.“

Vendar pobožna žena nij vedela, kaj bi storila.
Bala se je, da
ji ne bi kedaj vest očitala, na drugo stran pak bi bila po svojej
dobrosrčnosti rada ustregla prosečemu možu.

V tej zadregi jej pride po sreči Leon na pomoč.
Njega vpraša,
kaj misli, ali se sme dovoliti, ali bi bilo bolje, da se ne.
Tudi ko
ne bi bil Leon pred soboj videl ponižno prosečega moža, stopil
bi bil na njegovo stran uže po svojem mišljenji o zasobnej
prostosti, po katerej naj vsak človek ima pravico sam s soboj
storiti, vse, kar za dobro spozna in se zlaga z načeli boljše nature njegove. Stara komtesa se je rada dala pregovoriti, odslonila
pa je odgovornost od svoje tenke vesti, rekoč: Stori,
kar

hočeš, Leon, saj si tako za menoj gospodar na Zabrezji.“

Šepec je vesel odšel s prvim dovoljenjem za zakon v žepu.

„Ali pa res nij nič nápačnega, Leon, kar sva storila, ali kar
si ti storil?“ — pravi črez nekaj časa stara gospá.
„Glej, kako bode
hrom človek otroke preskrboval, če mu jih bog dá!“

„Za to bode sam skrbel, menda je uže premislil.
Bog mu je
prosto voljo dal, krivica bi bila od nas, ko bi mu jo kratili,
dokler je v načelih napak ne rabi.
Zakon pa sam na sebi gotovo
ni nič napačnega.
Morda bode v njem boljši in nravnejši
človek.“

„Naj se zgodi božja volja, da bi nesreče ne bilo iz tega!“
pravi žena.

Šepec pak je medtem z dobrim upanjem in napisanim
listom mahal proti županstvu.
Oče župan mu je sicer uže prej
grozil se, da mu ženitve ne dovoli; a zdaj je bil žagar preverjen,
da se ne bode ustavljal, če mu pisano pokaže, da gosposki
gospodarji žage, na kateri živi, ne ugovarjajo.

Vaški župan Stremenček je bil mož dolge rasti in suh.
Sosedje
ga nijso izbrali za ta častni stan,

ni zarad njegove veljave
v kmetskem svetu, niti zarad večje premožnosti, temveč samo
za tega del, ker je, kot nekdanji vojak pri kanonirjih, malo
pisati znal, nekoliko tujega, uradnega jezika znal in sploh rad
okrog gospode hodil, česar so se drugi radi ogibali.
Sicer pak
je bil Stremenček precej slab gospodar in njegovo imetje,
mej srednjimi v soseski, šlo je bolj nazaj, kakor naprej.
Svojih
soseščanov in njihovih pravic nij posebno zagovarjal in
branil, bal se je ostrim birokratom zameriti se in bil je pokoren
služabnik.
Njegova služba, katere je v svojem srci ponosen bil,
obsezala je po takem samo to, da je od hiše do hiše
malej davek za vaški spašnik pobiral, ukazoval, kedaj naj se
okrajna cesta posuje s peskom ali kamenjem, ali pa včasi v
kanclijah zglasil se na poklic c. k. okrajnega poglavarja in kako
stvar podpisal, o katerej še nij vedel niti vprašal, kaj ukazuje
ali prepoveduje kmetom.
Zraven teh očito slabih lastnostij pak je imel župan Stremenček
še nekaj tacih, katere ne vemo, če so dobre, ali se tudi
naštetim prištevajo.
Ena teh dvomnih lastnostij je bila ta, da
je rajši s starimi ženicami govoril, nego z možmi.
Uzrok temu
nikakor nij iskati v tem, kakor bi kak porednež mislil, da je
očanec

župan kako posebno staro žensko rad imel, postavim,
kakor drugi ljudje mlade ženske radi imajo, ne, on je imel
doma svojo in še ta mu je preglavico delala in presédala; temveč
govoril je rad ž njimi iz čistega namena, ker je rad govoril,
ženice ga pa nijso pikale niti šalile se ne iz njegove osebnosti,
kakor možjé, ampak pravile mu vse lepe reči iz vasi.
Druga dvomna lastnost je bila njegova gostoljubnost.
Pri
njem so imeli gotovo prenočišče in vernega poslušalca vsi
mnogovedoči berači, pohajkovalci, popotni krojači in enake
vrste modri ljudjé.
Rožmarinova Neža, na priliko, je bila tam
pri njem kakor doma.

K temu važnemu možu pride Šepec.
Oče župan je ravno v
egiptovske sanjske bukve gledal in ugibal, katere številke bi
stavil po svojih čudnih sanjah v loterijo, da bi terno ali vsaj
ambo zadel, ko Šepec vrata odpre.

„Vi berete, Stremenček?“ vpraša žagar.

„Gledam tukaj v bukve,“ odgovori župan in vtakne črno,
zaprašeno knjigo v poko lesenega trama nad mizo.

„Kaj se bere v takistih bukvah?“

„E nič tacega, sanje so razložene,“ pravi Stremenček.

„Sanje?
Kako se po njih v loterijo stavi, kajne?
E, kaj menite,
lepo je, če človek zna brati, kakor vi.
Marsikaj vidi in vé,
česar mi še ne umemo.“

„To je res,“ pravi Stremenček in dobro mu je delo, da ga
jeden tako hvali.

Šepec je to dobro čutil in da bi ga še bolj omečil, predno
sè svojo prošnjo na dan stopi, privošči mu še več prikupljivih
besedij in nazadnje mu celó čudne sanje pripoveduje iz poslednje
noči, iz katerih učeni župan, posvetovavši se iz egiptovskih
sanjskih bukev, posname, da bi bilo prav dobro staviti
trojko, šestico in petinštiridesetinko, katerih sanj pa Šepec,
to se vé, v resnici niti nikdar imel nij.

Nazadnje žagar meni, da je župan dovolj prijazen in pridobljen;
zató počasi napelje voz na svoje kolesnice, pokaže v
gradu dobljeni list in prosi dovoljenja za ženitev.

Župan Stremenček obmolkne.
Težko mu je bilo od reči, pa
moralo se je.

„Jaz bi uže dovolil,“ pravi — „ali ne smem.“

„Kdo vam brani?
Vi ste župan, še gospod župan se vam lehko
reče in bi se vam moralo reči.

Vi imate oblast, soseska vam
jo je izročila zato, ker ste mož, pravi mož.“

Župan odkima.
„Ne morem, ne morem.
Iz srca rad bi, pa
pomisli, da sem jaz le nekaj časa še župan.
Potlej bodo druzega
volili in — —“

„Koga bodo volili?
Vas bodo zopet volili, vas!
Kdo je pa
drug za to kakor vi?
Kaj je mar Pikec, ki še ne vé, koliko je
številka pri njegovi hiši?
Ali pa Trenté, ki ne zna druzega, kot
kašo pihati doma pri babi?
Nihče nij za to, ko vi sami, ki veste,
kako se mora človek z gosposko nositi, in ko vemo, da
vsako pismo poznate, četudi od cesarja pride ali pa od papeža.“

Res je bilo Stremenčku težko tacega čestilca razžaliti, ali
vendar je stal neomahljiv in trden kakor sv. Petra skala.
Tudi
njegova žena, ki je ravno s perila prišla in, mokre srajce z druzimi
neimenljivimi rečmi obešaje na peč, slišala, kako je Šepec
moža hvalil in prosil, pomagala je žagarju in rekla: „Napiši, napiši, kaj se boš!“
Ali čudno, denes je bil mož tudi njej
nasproti trdovraten in kar naglo se jej je odrezal: „Tega ti ne
veš, molči, baba!“
Ko Šepec le nij jenjal prositi, rekel je župan: „Kar rečem,
rečem!
Govori, ali tiho bodi, vse je zastonj.

Jaz ne dovolim; če
so ti na Zabrezji dovolili, naj ti; jaz ne bodem.
Tlaka je proč
in desetina.
V gradu nam kmetom nimajo več zapovedovati.
To je enkrat amen.
Jaz nečem, ko bi ti umrl ali brez zaslužka
bil in bi naša soseska tvoje otroke rediti morala, da bi sosedje
mene kleli in dejali: ta je to naredil.“

Še malo Šepec prosi, videč pa, da ne opravi ničesa, zgrabi
ga jeza, ob mizo udari in pravi sè svojim najmočnejšim glasom:
„Ženil se bodem, če se pes obesi in vi zraven njega!
Kdo
ste pa vi?
Vi še župan nijste!
Prekleta mevža, baba, kavsa, ropotulja
ste.
Kamor pridete, imajo vas za osla in ste res osel.
Če
vi ne dovolite, grem pa h komisarju in k župniku in, če vsi ne
dovolite, nič zató.
Ženil se bom, če imam za grmom poroko,
cigansko.
Vi vražja sapa!
Čigav in kakošen župan ste vi, ki sanje
Razkladate, kakor stare krmežljave babure in copernice!“

Župan Stremenček se, kakor kak Dijogen, nij zmenil za ta
Šepčev od prejšnjih različni govor.
Več časti pak je imela njegova
žena v sebi, zakaj jela je strašno ropotati nad Šepcem,
zamahovala nad njim z metlo in ga zmerjaje iz hiše podila.

Šepec jej ustreže in otide iz županove hiše ter hudo kolne
po potu do krčme, kjer svojo jezo potem do večera z vinom
splahuje iz grla dol va-se nazaj.

„Zakaj mu pa ne dovoliš.
Glej, kako bode zdaj obiral tebe
in nas vse; saj pravim, ti imaš toliko pameti, kakor bet na tnalu,
prav nič več ne,“ mrmra mati župánja svojemu možu.

„Ti ne veš, kaj bi bilo, ko bi dovolil,“ odgovori župan.

„Kaj bi bilo?“

„Rožmarinova Neža naj ti pove,“ pravi župan šepetaje.
— „Saj veš, da ta copernica veliko vé in ugane, kaj se bode še godilo.
In ona mi je uže večkrat prerokovala, da bode slabo za
sosesko in posebno za mene, če dovolim, da bi se Šepec ženil.
Zató ne privolim.
Pa tiho bodi o tem, nij treba da bi ljudjé
vedeli.“

To je bil tudi za mater župánjo določen dokaz in umolknila
je.

„Če je pa tako, potlej si pa prav storil, da nijsi privolil“ pravi
črez nekaj časa in ničesa več nijsta govorila.

Enajsto poglavje.
Kosilo velicih gospodov in drugo seznanje.

Jesen se je bližala, bilo je sredi meseca septembra.

Vesel čas je prišel farnim šolskim otrokom, čas prostosti
mladim lehkim glavicam nevšečnega učenja in sedenja
v trdih klopéh šolskih za cerkvijo.
Bila je po starej šegi poskušnja in šolska veselica, vesela za
tiste, ki so se pridno učili,
neprijetna za nemarljive.

Gospod župnik je na ta dan povabil vse „više glave“ iz
okolice, da bi bili na pričo, kako mlajši del njegovih ovčic napreduje
v znanji krščanskega nauka, čitanja in pisanja in kar
se še da naučiti v malej šoli na deželi; ob jednem pa je vabilo tudi
še dalje raztezalo se, da bi namreč gospoda in veljaštvo iz
okraja po otročjej šolskej skušnji še poskusili, kako zna župnikova
kuharica kosilo napraviti in kako vino se hrani v župnikovih
kleteh.

Tako najdemo v malemu prostoru farne šole precej številno
skupščino.
Po klopéh so natlačeni otroci večjidel bosonogi
in ubožno, pa vendar praznično

opravljeni, na enej strani dečki,
na enej deklice.
Tiho sedé vsi in strahom in plašljivo ogledujejo
resne duhovne gospode in druge, kar jih na stoléh
spredaj sedi.
Stari učitelj pak, ki denes z bukvami v roci in v
svojej najlepšej suknji hodi mej klopmi in zdaj tega, zdaj onega
kliče, zastonj opominja vprašance, naj glasneje odgovarjajo,
da bodo tudi gospod nadzornik slišali, onaj veliki debeli
gospod, ki na vzvišenem stolu, sredi gospode, pri zeleno
pregrnenej mizici sedé in vsacemu, kdor odgovarja, kimajo ali
odkimavajo.
Da-si ravno vsak in vsaka izmej učencev in učenk
zná, katera vprašanja bo kdo dobil, ker učitelj jim je to uže en
teden poprej v glavo vtepel, moti se vendar kateri, da na drugo
vprašanje odgovarja in tako dobiva od učitelja strašen
kaznovalen pogled, da se mu solze uderó po debelem, od
solnca zarujavelem lici.

Mej poslušalci je tudi Leon.

Župnik je bil še prav posebno povabil komteso in njega.
Kajti stara gospa nij gledala na mošnjo — kakor je uže enkrat
povedano — kadar jej je gospod župnik naznanjal, da je česa
posebno potreba za povzdigo krščanskega duha sploh; in
tudi zadnjo spomlad, ko je bilo treba šolo na novo prekriti,

dala je vsega, česar soseska nij mogla ali nij hotela dati.

Ker jo je po tem takem kakor za majheno povračilo povabil,
da bi ona in njen mladi nečak videla, koliko sadú prinaša dobro
in po božjej volji obrnjeni krajcar, in ker je stara gospá
župnika, kot služabnika in na mestnika božjega, in tudi njegova
vabila v velicih čislih imela, nij si upala reči, da ne pride.
Ali
po nesreči je prav zadnje dni malo zbolela.
Tedaj je moral po
njeni volji Leon nadomestovati sebe in njo, kar je ta tem rajši
storil, ker je — da po pravici povemo — upal, da bodo tudi njegovi
znanci s pošte tjakaj prišli, s katerimi je bil od poslednjega
časa uže kakor domač.

Ali zmotil se je bil.
Pač je mej drugo gospodo sedel tudi
gospod Gorec, ali deklic njegovih nij bilo, niti Pavline, ni ne
Matilde.
Poštni gospodar je na glas Leonu povedal, da nijsta
utegnili priti v čestito druščino, na tihoma pak mu je zašepnil,
da nijsta hoteli, pa ne zaradi njega, temveč zaradi druzih.
To
se vé, da nij bilo mladeniču prav po godu, a kar je, to je, človek
se mora v vse udati, kadar se mora.

Na enej strani Leonu je sedel star župnik iz sosedske hribske
fare.
Suh možiček je bil, živih očij in špičastega obradka.
Tobačnico in ruto je vedno v roci držal.
Tudi njemu je ponujal
tobaka za nos vsake četrt ure.
Šepetaje mu je zdaj pa zdaj
na uho kako prav dovtipno besedo povedal.

Na drugi strani je bil domač kaplan, mlad človek, po vsem
Soditi, prav dobra duša.
Tako se je Leon še precej dobro počutil
tukaj, da-si ravno nij bilo izpraševanja ni konca ni kraja.

Kar je bilo „civilnih“ ljudij tu zbranih, poznal je Leon skoro
vse, več ali manj, vsaj po imenih, — samo jednega nij poznal.

Prav tam v kotu pri vratih si je bil ta jedini neznanec stol
malo nazaj pomaknil in bolj sam sedel, ne pečaje se z nikomer.
Utegnil je nekaj več kot trideset let star biti.
Bil je srednje
rasti, obleka mu je bila, da-si nij imela nič gizdalinskega na
sebi, izvoljena.
Če tudi obraz njegov nij imel ničesa, kar bi
človeku, posebno ženskam, na prvi pogled v spomin vtisnilo
podobo lepega moža, imel je vendar ta obraz s črno, pristriženo
brado, gostimi lasmi enake barve, živim in duhovitim
očesom in visokim čelom nekaj posebno pridobljivega in
zanimljivega.
To

zanimljivost sta nek ironičen, skoro bi dejal,
zaničljiv posmehljaj, ki mu je včasi okrog usten zaigral, in
sploh njegova malopaznost za vso okolico prej pospeševala,
kakor kratila.
Ne mené se za svoje sosede ni na levej ni na desnej,
je pa skrbno, in kakor se mu je videlo, z veseljem, katero
mora le pravi prijatelj mladine imeti, poslušal otroke, sosebno
če je izmej njih kateri odgovarjal, da sta mu se poznala
talent in dobra glava.

„Kdo je onaj gospod tam v kotu?“ vpraša Leon zraven sedečega
kaplana.

„Po imenu ga ne poznam,“ odgovori le-ta šepetaje.
— „Profesor
je, ne vem uže v katerem mestu.
V vinogradih ima bajè
majheno hišico.
Sicer ga pa menda nihče natanko ne pozna,
živí prav sam za-se.
Nikogar ne obiskuje; kakor za gotovo
vem, tudi pri našem gospodu župniku nij bil.
Pred enim tednom
je prišel, menda na jesenske praznike, in govoré, da se
nikoli dolgo ne mudi.“

„Škoda, da ga ne moremo pridobiti za družbo,“ pravi
Leon.

„Čakajte, to je prav lehko.
Jaz bodem samo gospodu župniku
rekel, naj ga povabi k nam na kosilo in tukaj se lehko
seznanite ž njim, če želite.“

In takoj mali kaplanček vstane in po prstih gre tja do fajmoštra
ter mu na uho pové, kaj „se spodobi“ in kaj posebno
mladi gospod z Zabrezja želí.
Župnik najprvo ogleda osobo
profesorjevo, potem pa prikima: „Kadar končamo.“

Toda oni, o komer se je ves ta zmenek plel, nij hotel čakati,
da bi končali.
Bodi-si, da se mu je prevroče zdelo v natlačenej
izbi, ali da se je hotel ravno čemu tacemu ogniti, kar ga je
zdaj v resnici čakalo, vzel je črez nekaj časa klobuk in palico,
lehko poklonil se in šel ven.

Gospod župnik, malo nevoljen, vstane sè svojega sedeža in
rogačká za njim.
Njegov duhovni pomočnik mu gre na pomoč.

Profesor se je precej dolgo zahvaljeval in odbijal sprejetje
župnikovega vabila, dejal, da ima gotov opravek in več druzega,
ali naposled, ko je videl, da župnik trmoglavo hoče, da
ostane, ko je še kaplan svojemu predniku pritrkoval, moral je
obljubiti, da sprejme.

Bilo je uže precej črez poludne, ko se zberó vsi višji in nižji
povabljeni od častitega dekana do ubozega župana Stremenčka
in cerkvenega ključarja v velikej farovški sobi okolo
dolge mize, na katerej

se je vabljivo juha kadila in še vabljiveje
gostom nasproti sijali gosto nastavljeni poliči in bokali z rudečim
vinom.

Kdo pameten bi bil temu ali onemu izmej njih zameril,
vidé, kako zadovoljen, vesel se je po molitvici na odločen sedež
ukíril in udomačil, željno pričakovaje, da bi skoraj kaj
prišlo na okrožnik in potem, ko se mu je želja izpolnila, slastno,
pa počasi jél krotiti slabejši — ali kakor je morda skrivaj
mislil — boljši del svojega bitja.

Leon je bil na sedež zraven profesorja postavljen in ker je
bila cela druščina prevelika, da bi bili vsi ene govorice udeleževali
se, skušal je sè svojim sosedom v razgovor priti, da bi
ga natančneje poznal in pa, za kar se večidel razgovor napleta,
da bi se sam zabaval.

Tudi drugod okolo s časom jeziki živejši postanejo, vzlasti, ko
več bolj ali manj praznih posod odroma in ko so se morali tu
pa tam vinski poliči v drugič napolniti.

Dobro vemo sicer, da je pisateljeva dolžnost, ljudí, katere
čitalcem pred očí privede, določneje obrisati po njihovem
individualnem značaju.
Ali pritegnil nam bo morda marsikdo,
da smo ravno tu v

zadregi, če hočemo vestno delati.
Ne
samo, da bi se naša povest črez mero in prvotni namen raztegnila,
ko bi za vrstjó kacih dvajset osebnosti hoteli po značaji
opisovati, moramo še povedati, da se nam o marsikaterem
ne bi dalo mnogo povedati.
Preverjeni čitalčeve prizanesljivosti v tej zadevi in zadregi,
prepuščamo mu, kakor uže
večkrat drugod, da si sam izslika, kako vesel sedi in pije gospod
učitelj, pohvaljen zarad pridnosti in vidnega napredka
v šoli, kako prepričan je oče župan Stremenček svoje veljavnosti,
ker v takej visoki družbi jé in pije, kako si cerkveni ključar
privošči božjih darov itd.
Naj se samo tjakaj gori ozremo,
kjer gospod dekan na prvem mestu sredi dveh starih dušnih
pastirjev sedé.

Dá, velik gospod je to, gospod dekan, šolski nadzornik.
To
prizná menda vsak, tudi mi moramo priznati.
Nateknil je
naočnike na nos in visoko gleda in mnogo vé povedati poslušalcem,
ki zvesto in verno vanj gledajo.
Sklenil je mož roke
pod prsi in lepo naslonil se na stolu naslonjači nazaj.
„No, to
me pa veselí, da si tudi ti prišel, Janez,“ pravi jednemu svojih
sosedov. —
„Dolgo se uže nijsva videla, dolgo.“

„Res je dolgo tega; kar smo Ljubnika pokopali.
Koliko je
tega, sedem, osem let!
In tudi denes

sem težko prišel.
Daleč
je od moje fare do sem, daleč, jaz sem se pa postaral,“ odgovori
oni.

„Uže res, kar smo Ljubnika pokopali.
E, ta je umrl, mi smo
pa še tukaj.
Še veš, kako smo bili v semenišči v enej sobi —
Bolha, on, ti in jaz.
On je tako rad spal, midva sva mu toliko
prizadela.
Tačas smo bili mladi, zdaj smo stari, prav govoriš.
Kmalu bode tudi nas gospod poklical.
Kdo ima pa zdaj faro
na Vrbnji?“

„Glej, ki res ne vem,“ pravi oni in začne niže sedeče mlajše
duhovnike povpraševati po imenu, katero tudi naposled izvé.

„Dobra fara je menda na Vrbnji?“ pravi dalje dekan.

„Majhena kravica, pa dobro molze.
Enajst sto v obligacijah
in precej zemlje.“

„Kaj pa, Jože, tvoj brat, ali je še živ?“

„Ne veš še?
Predlanskim ga je zima vzela.
Čisto sam sem
zdaj.“

„O, glejte no!
Kako zdrav, rudeč je bil videti pred tremi leti,
ko si ga bil k meni poslal po tiste bukve!
Zdaj pa je umrl, praviš.
Jé!
Janez, tudi mi pojdemo kmalu.
— Ali si dobil to pomlad
bukvice, katere sem ti bil po potovki poslal?“

„Dobil, dobil.
Zahvaljujem se ti.
Čisto sem pozabil nazaj
poslati jih.
Še ta teden jih pošljem.“

„Ni treba.
Tedaj Jože je umrl?
Hm!
Kaj pa politika?
Pridno
bereš vse, kar ti pride, to se vé da.
Hudo je v denašnjih časih!
Sovražniki svete cerkve so nesramni postali.
Povsod mekástijo
in tresejo stare stebre. Sv. Petra stol je v nevarnosti, kaj
bode iz tega?
Tako beremo zmirom.“

Tako je govor prišel na važnejše reči, rešetali so možjé sovražnike
Petrovske skale, liberalne pisúne in žurnaliste, demokrate
in rovarje in kar je enacega blaga še hudobni duh zatrosil
med pšenico denašnjega sveta.

Od vseh teh pogovorov nijsta slišala Leon in njegov sosed
ne veliko več kakor posamezne reči.
Profesor, ki je bil precej
dolgo nekaj malobeseden, podal se je s časom, bodi-si da mu
je bil Leon čedalje bolj po godi, ali pa da je tisto malo dobrega
župnikovega vina, kar ga je pil, toliko močij imelo, da je
postal boljše volje.
Zabava se je od kraja plela o tem, kar je
bilo najbližje in o čemer je Leon prav presodil, da bode učitelj
odrasle mladine gotovo rad govoril: o šoli.
Začetek razgovora
je bil pri farnej šoli, razsnoval se je potem na pedagogiko

sploh, prišel naposled do velicih mož in mislecev, do
filozofije in poezije.
Leon je kmalu izprevidel, da ima učenega,
pametnega moža pred soboj, ki z natančnim znanjem
misli in trditev literarnih veljakov raznih vélicih narodov, strinja
lastno razsojo in tej zna prosto, lehko ločljivo, a primerno
vnanjo podobo dajati.
In če je ta mož Leonu uže takoj na prvi
pogled dopadal, če se mu je dozdevalo, da nij tak človek, kakor
so „da jih je več,“ rekel si je vendar za prvega s Preširnom
sam pri sebi:

Zdaj pa je z veseljem videl, da je novemu znancu mej govorjenjem
čisto prešel tisti „mrak“ s čela in „nejevolja“ z
obraza, da sta se umeknila nekemu znamenju zadovoljnosti
in mirú, ki na obá kraja dobro deje, pripovedovalcu in njegovemu
poslušalcu, tiste zadovoljnosti, ki jo le utegne imeti
mož višje stoječega, več obsezajočega duha, ako dobó koga,
ki ga posluša in o katerem je preverjen, da ima zdrave pameti,
dobrega srca in omike dovolj, da ga umeje.
Marsikaj, kar
je profesor izrekel,

zdelo se je Leonu preostro, marsičesa drugemu
ne bi pritrdil; kakor je pa on te reči povedal, videlo se
je, da se ne dadó oporekati, ni ometati.
In če se je Leonu to in
ono zdelo drugače, če je svojo bolj ali menj nasprotno misel
izrekel, izgubil je vero na njeno istinitost uže, predno je izgovoril,
kajti neka dobrovoljnost, nek dobrohoten in prijazen
smehljaj njegovega nasprotnika bilo je uže precej pol dokaza,
tako, da je moral, hotel ali nehotel, obmolkniti.

Francoska revolucija, pravijo, da je podrla marsikatero misel,
katero je evropski svet pred imel.
Kakor je potrla plemstvo
ali aristokracijo po rojstvu, tako je, vsaj v načelu, ob
veljavo dela tudi aristokracijo človeškega duha.
Denašnji den
se uže malokdo rad uklanja avtoriteti tega ali onega tako imenovanega
genijalnega človeka, skoro vsak hoče naposled imeti
svojo lastno poslednjo sodbo.

Zdelo bi se tedaj čudno, da v denašnjih časih, ko smo po
velicih učiteljih tako nekako preverjeni svoje osobne veljave,
vendar ne moreme te v vseh stvaréh tako ohraniti, da ne bi
zdaj pa zdaj povprek Horacijevej prepovedi „prisegali na besede
učiteljeve“ in s tem izpoznavali, da so mej nami ljudjé,
katerim

dobrovoljno pritrjujemo, ali moramo pritrjevati večjo
veljavo, nego si jo sami prisojamo.
Nečem tu preiskavati, je-li
to prav ali ne, to naj bode zatrjeno, da je tako, vzlasti da je
naš gospodič Leon svojemu novemu znancu nasproti to stvar
čutil.

Ravno zaradi tega si je želel, da ne bi bilo znanstvo s tem
novim prijateljem, — če se sme to imenovanje tako zgodaj
brez pregrehe rabiti, — takoj iz začetka tudi končano.
Razen
tega, da se je hotel od njega učiti, kar se tiče znanstva, misli
o človeškem življenji in sploh česar se še more učiti mlajši od
starejšega, menj izveden od izkušenejšega, mislil, ali morda
bolje, slutil je, da je našel človeka, kateri se mu je vsega
zaupanja, spoštovanja in ljubezni vreden zdel.
Znano je pa,
da iz teh treh izvira prijateljstvo v najlepšem pomenu.

V vinu je veselje doma.
Vesel je uže bil farni učitelj, ki nij bil
vajen vina piti, glasni so postajali manjši in srednji prvaki in
celo visocim gospodom na konci omizja se je jelo srce tajati.
Še gospod poštar Gorec, od kraja precej ponižen in tih v
sredi druščine, začel se je smijati in ves živi svet grajati, tega
ali onega pikati, zdaj pa zdaj poredno črez

mizo pogledovaje
do Leona in nekaterih drugih, kakor da bi hotel reči: Kaj ne
mislite vi ravno tako?

Precej pozno popoludne je uže bilo.
Profesor se poslovi pri
gostilniku gospodu fajmoštru, kateri pravi, naj bi še „črne kave“
čakal, sicer ga pa ne zadržuje posebno, niti za drugokrat ne
vabi, potem pri drugi druščini in otide.

Tudi Leon se odpravlja za njim, toda veliko težje se odpravi,
poslávljanje je od župnikove strani in od dekana veliko
prijazneje, ker sorodnik komtesin je vendar nekaj več, kakor
pol neznan profesor iz mestne gimnazije.
Mnogo priporočil in spoštljivih
pozdravov do gospé tete se mu naročuje.

Pred farno hišo uže nij bilo profesorja nikjer videti.
Leon,
katerega je voz čakal, ukaže hlapcu, naj brž napreže in pride
z vozom za njim.
Hitro stopaje doide profesorja, ki je polagoma
in počasi peš koračil.

„Ali ste tudi vi domov namenjeni?“ vpraša profesor.

„Tudi,“ odgovori Leon.
„Tiho mej temi možmi sedeti je
pusto, govoriti pa za istino nimam kaj ž njimi.
Duhovni gospodje
imajo svoje reči in svoje pomenke, svoja stališča, kakor
ste sami videli.“

„Prav govorite.
Človek se najlaže peča in druži sè svojo priliko.
Tu mu nij treba ni fraz ni poklonov.“

„Ali vi daleč od tukaj stanujete, če smem vprašati?“

„Dve uri je daleč.
Ko bi hitro hodil, pride se poldrugo
uro,“ odgovori profesor.

Mej tem razgovorom ja hlapec z vozom doide.
Leon povabi
svojega sopotnika, naj prisede k njemu; toda ta se mu
zahvaljuje rekši, da na kmetih nij nikdar prijatelj vožnji, ker
njegovemu bolehnemu životu bolje pristuje počasen peš-pot.
Preprositi in z lepo posiliti se nij dalo in poskušati nij bilo.
Tedaj hlapec prazen vozi naprej, Leon pak, ki je mislil videti, da
profesorju nij neljuba njegova druščina, ostane pri njem.

Mej potom ga Leon vabi, naj bi kedaj v Zabrezje prišel.

„Da vam kar naravnost povem, obljubim ne.
S tem pa ne
odbijam vaše prijazne ponudbe, temveč mogoče je, da vas
prav kmalu kedaj obiščem na vašem domu.
Jaz sem malo čuden
človek, storim to, ono opustim, kakor sem ravno pri volji.
Zató, prosim, ne zamerite!
— Da sem denes semkaj šel,

skoraj
sam ne vem, kako je to.
Nekedaj sem tudi jaz tukaj kacega
pol leta v šolo hodil.
Spomin teh mladih srečnih let me je
tudi denes sem vodil.“

„Tedaj ste tukaj rojeni?“

„V rojstni hiši stanujem.“

„Ne zamerite mi, to se mi čudno zdi, da nijsem do denes
ničesa slišal o vas niti o vaših starših, da-si ravno poznam uže
precej ljudi tod okrog ali vsaj praviti čujem o njih.“

„To je prav lehko tako, mladi moj prijatelj!
Mojih roditeljev
ne morete poznati, ker — žalibog — ne živita več.
In njinega
edinega sina, mene, tudi nijste mogli poznati, ker me
veliko let nij bilo v tem kraji, vi ste pa tudi, kakor pravite, šele
v poslednjem času sem prišli.
Da pa nijste čuli o meni —
reče profesor sè smehljajem — tega uzrok je nekoliko, ker so
me ljudjé uže izgrešili, nekoliko, ker v tem kratkem času, kar
sem tú, samotno in za-se živim, tako, da malokdo vé, ali sem
doma, ali ne.“

Iz tega, kar sta se na dalje menila, povzel je Leon, da je profesor
neoženjen in da o tem ne govori rad.
Zató zavrne govorico na prejšnjo reč, nazaj vprašaje: „Kje
pravzaprav stoji vaša hiša?“

„Hišica je samo.
Ali ste uže obhodili vinograde tukajšnje gorice?“

„Močno vse.“

„Tedaj ste morda videli samotno nizko hišico sredi sadnega
vrta ravno vrh vinogradov.
Tam stanujem in tam sem se
rodil.
In če se vam bode prav morda čudno zdelo, verjemite
mi, da te borne koče ne bi zamenil z nobeno palačo v glavnem
mestu, kajti nobena hiša mi ne more tistih spominov
vzbujati in tiste zadovoljnosti dati, kakor ta skromni kraj, kjer
je ljuba mati za-me skrbela in oče sè svojo pošteno priprostostjo
gospodaril.“

„Ali vas smem jaz obiskati, gospod profesor?“ vpraša Leon
in pristavi: „A bojim se, da se bodem vam zdel s svojim vprašanjem
po tem, kar vas zdaj poznam, da ste namreč radi sami,
— precej vsiljiv in siten, ali kako bi rekel.
Zato vas naravnost
prosim, da brez vsacih obzirov tudi tako odgovorite in čeravno
bi mi bilo srčno žal, ko bi se moje znanje z vami precej
z začetkom končalo, spoštoval bodem vendar vašo odločbo
in nij se vam bati, da bi me razžalili, če rečete, da vam bi
bilo neljubo.“

„O, prosim vas, ne sodite me prehudo.
Tako se zopet ne
zapiram pred svetom.
Čeravno sem vam

slab izgled dal, mislil
sem ravno vabiti vas.
Besedo ste mi z jezika vzeli.
Odkritosrčno
vam povem, da bom vesel, če pridete.
Posedela bova
malo pri bučelah mojega najemnika, — hišo z zemljo vred
sem namreč takoj po očetovej smrti nekemu možu v najem
dal, samo majheno izbico v en konec sem za-se pridržal, da
imam stanovanje, kadar utegnem domov priti.
V posebnej sobani
vas tedaj ne bodem mogel sprejeti in tudi na mehkej zofi
ne boste sedeli.“

„Kar se mene tiče, vsega tega ne bodem težko pogrešal,
ker ...“

„No bode uže kako, malo potrpežljivosti prinesite soboj
in naredilo se bode samo ob sebi, da vam ne bode ravno posebno
dolg čas.
Zdaj pa gre moj pot v stran, lehko noč!
Kmalu
pridite!
Ni hlinavščina niti ne gola etiketa, če vam rečem, da
me veseli seznanje z vami.
Zdravi!“
Rekši seže Leonu v roko in oba gresta vsaksebi.

Dvanajsto poglavje.
Pred Ulnjakom.

Lep in prijeten jesenski dan je; solnce, čegar žarki uže nekaj
dni slabévajo, nagnilo se je proti zapadnim sivim goram.

V vinogradih je živo gibanje, — trgatev.

Trta, sè skrbjó, strahom in veselim upanjem pomladi obrezana,
okoljena, prignojena in okopana, nij prevarila kmetiča,
obrodila je obilo.
Brdke, polnolične deklice nabirajo lepó, dozorelo
grozdje v svoje posode, šegavo zdaj in z glasnim smehom
odbijajo nagajivosti in strižejo nepremišljene besede
mladeničev sobiračev; zdaj zopet s tiho besedo ukrepajo
mej soboj skrivnostne reči o tem in tem ne baš pregrdem
fantinu, o onej prijateljici.
Zadovoljen stari možek tira in nosi
z grozdjem nadeto brento; upognjen pod težkim bremenom
leze mej obranimi brajdami navkreber proti vinskemu hramu.
Poje in uka vesela mladost, on starec pak se veselí zimske
nedelje, ko bode s ključem in malo lodrico v roci gazil po
snegu iz vasi semkaj gori v hram zlato kapljo pokušat.
Vrh vinogradov stoji majhena kmetska hiša, ne daleč od nje
na vrtu ulnjak, skoro poln bučelnih panjev.
Na sprednjej strani
ulnjaka je kakor podaljšek na oglu prosta klop iz hrastove
klade narejena.
Moža, ki na tej klopi sedí, izpoznal bi čitalec
takoj, tisti je, ki smo ga v prejšnjem poglavji ž njim seznanili,

ki ga je Leon po njegovem vnanjem značaji poznal
kot mladega profesorja.

Knjigo, v katerej je menda prej čital, odložil je na stran in
zdaj počasno in polagoma vleče dim iz dolgocevne pipe.
Zamišljeno opazuje zdaj bučele, ki so uže dokončale svojo jesensko
biro in le še poredkoma letajo iz panjev in v panje; zdaj
ogleduje hrumeče čivkajoče vrabce, ki se podé in vrvrajo v
bližnjej živi meji od veje do veje, od grma do grma in se brez
dela in skrbi za zimo, življenja veselé; zdaj zopet posluša petje,
ki se čuje iz vinogradov pod njim.

Po stezi za mejo vidi človeka bližati se.
Takoj izpozna Leona.
V tem času, kar sta se bila prvič sešla, obiskal ga je bil
Leon uže večkrat in naredila se je bila mej njima neka ožja vez
prijateljskega seznanja.
S premislekom pravim: prijateljskega
seznanja.
Zakaj prijateljstvo v idealnejšem, drugačnem
pomenu, kakor to imenovanje svet sploh rabi, mej njima nij
bilo brzo mogoče.
Prijateljstvo je le ondukaj naglo sklenjeno,
kjer je v dušnem življenji, vsaj v skrajnjej podlogi vzajemnega
mišljenja, jedinost in harmonija.
Da pa teh dveh nij mej mladeničem,
ki neskušen, z dobro vero svet in človeštvo tu stoji,

in mej dozorelejšim možem, ki je morda uže izgubil osrečevalni
vid v srečo in čuda obetajočo prihodnjost, ki se je navadil
ločiti človeštvo od človeka, da jedno sovraži in le druzega
ljubi, to se mi zdi prav naravno, sosebno pa, če jima je natura
različne talente in izreja različne značaje podelila.

To je Leon tudi čutil, da-si ravno je uzrokov iskal v nejednakej
starosti.
Nekaj posebnega ga je vleklo do tega moža.; mislil je,
da bi zanj vse storil, lehko bi mu vse zaupal, kar je kedaj želel
in premišljal.
In vendar nij mogel ž njim biti tako kakor z druzimi
vsakdanjimi ljudmi; marsikaj bi ga bil rad včasi povprašal, pa
se nij upal, dà, celo njegovega imena nij vedel.

„Bučelam ste poseben prijatelj!
Skoro vselej vas pri njih
najdem.
Od vas sem se jih uže tudi jaz navadil ljubiti in precej
spomladi napravim doma ulnjak in nekaj te pridne živalice,“
pravi Leon potem, ko se po navadnem pozdravu vsede zraven
profesorja.

„To je prav pametno,“ pravi ta. —
„Mravlje in bučele so človeku,
ki se v svojem egojizmu imenuje gospodarja vsega
stvarjenja, najbližje.
Ptica pod nebom, podlasica v meji in
večina druzega, kar živi,

brezskrbno zaupa materi naturi.
In
res se mi zdi, da jim je ta boljša mati, ko nam in bučelam.
Človek
in bučelica morata trdó delati za zimo, in če se slaba letina
primeri, hudó je obema.
Jaz bi mislil, da imamo to živalico
ravno zarad tega radi, ker smo tako nekako po osodi v
rodu ž njo.

„Ta sorodbina se da še dalje razpeljati, gospod profesor;
celó v politiko pridemo od bučel.“

„To pa raje pustiva, o tem jaz ne govorim rad.
Človeka denašnji dan mora srce boleti, če misli na politiko,“
pravi profesor.

„Jaz ne mislim tako.
Morda nijsem prav povedal, namesto
na politiko bi bolje dejal na zgodovino,
na ustavo človeške
družbe.“

„A, tako mislite?
Monarhija pri bučelah, kaj ne?“

„Da, to sem mislil.“

„Res je, temu se moramo čuditi.
Tudi jaz sem uže to
premišljal, kako je to, da tako pridna živalica ne more brez
matice ali kraljice živeti.
Prav mislite, tudi v tej reči ima panj
čebel s človeško družbo nekaj enacega.“

„Še ena misel mi pride, gospod profesor!
Videl bom, kaj
boste na to rekli ...“

„Tako je prav!
Začeta reč se mora do konca dognati,“ pravi
profesor smehljaje se in vdrugič tlači pipo.

„Jeden mojih učiteljev je trdil, da se vsa zgodovina suče
okrog vprašanja: kaj je ideja države, in je pristavil, da se še
denašnji dan vsa filozofična politika peča s tem, katera oblika
države je najbolja: ali monarhična, republikanska, ustavna
itd.
Če je to res in pa če je tudi res, kar se dostikrat izgovarja,
da je človek najbolj srečen, če se naturi ne odtuji, tedaj
bi tisti, ki bi hotel monarhijo zagovarjati, prav dobro zadel,
ko bi dejal: po analogiji z naturo se dá samo monarhija opravičiti,
kajti kjer je natura vlado postavila, to je pri bučelah, tú
je monarhična.“

Mladenič, tacih pogovorov ne veliko vajen, bil je te svoje
izpeljave vesel, kakor se mu je na obrazu videlo.

Profesor kake tri pote iz pipe potegne in reče smejé se:
„Pravi svobodnjak ste, če tako mislite!“

„Ne pravim, da jaz tako mislim; ali logično se bi mi zdelo,
ko bi kdo tako sklepal,“ odgovori Leon.

„To je le navidezna logika,“ pravi profesor.
„Predolgo bi o
tej reči govorila, ko bi hotela preiskavati vso podlago, na katero
ste vi svoj sklep oprli in sestavili.
Pustiva tudi to z némar,
ali vas je vaš učitelj, katerega izrek ste omenili, prav učil ali
ne.
Samo tistej vašej analogiji z naturo, katera vam je rabila za
kol, da ste ž njim svoj sklep spesnili, morava malo v oči pogledati,
ker se mi zdi, da je slepa vsaj na eno okó.
Zdi se mi — ne zamerite, da vam naravnost povem, — da vam razmera
mej naravo in človeštvom nij popolnem jasen pojem.
V
naravi vidimo vedno enake večne zakone, po njej se enomerno,
pravilno vse rodi, razvija in umira.
V naravi nij nobenega
napredka, bučele med beró, kot pred tisoč leti, jablana leto za
letom enako cvete: v naravi je mir.
Človeštvo pa rije vedno
naprej; tukaj je hrepenenje po določenem namenu, in v
središču tega namena odpre se še dalji obzor, zopet nov cilj
si postavljamo.
Tukaj nij mirú, tukaj je napredek.
Morda bodeva
kedaj to misel dalje razpletala.
Za zdaj naj bodo te črte
dovolj.
Nekedaj, ko je človeški rod stal še na najnižji stopnji
omike, ko je bil naravi bližji ali celo tako rekoč zrasen ž njo,
naložil si je jarem, ki mu pravimo država, po naravni

potrebi.
Država je tedaj, ker je iz potrebe nastala, le pripomoček,
da se dosega namen.
Ta namen je razvoj posameznega in tako
tudi skupine posameznih, človeške družbe.
Država ima nalogo
svobodo posameznega le ondukaj omejevati ali ustavljati,
kjer je svobodi, splošnosti na potu.
Če vi grenka zdravila
pijete, pijete je samo zató, da bi od bolezni ozdraveli in, kadar
ste zdravi, ne pijete jih več.
Ravno tako tudi človeškej
družbi enkrat, kadar bo pravo izobraženje splošno, kar moramo
upati, kadar bo ta namen dosežen, tudi pripomočka,
države ali vsaj take države, kakor jih imamo denes, ne bode
treba.
Zato mislim, da ne bi prav sklepal, kdor bi monarhijo
za vselej po vaše z bučelami branil.“

„Kako je pa to, da naši pradedje, stari Sloveni, ki so bili
gotovo na nižjej stopnji izobraženja, kakor smo mi, nijso imeli
za prvega nobene države, temveč so kar tako živeli po rodovinah
in majhenih zadrugah.
Ali ne govori to zoper vas?“ pravi
Leon.

„Prav veseli me, da to opomnite“ — odgovori profesor.
— „Da
naši nekdanji očetje nijso po zgledu druzih narodov v državo
zjedinili se, to se meni zdi najlepša in največja pohvala njihovega
človečanstva.
To kaže, da nijso čutili potrebe, kaže,

da
je njim bilo zakonstvo prirojeno, da so glas lastnega srcá poslušali,
da so bili sami svobodni in drugim nijso svobode kratili.“

„Če je bilo to za-nje in njihov značaj lepo, kar vam tudi jaz
pritrdim, bilo je pa gotovo slabo za njihove naslednike.
Od
tod, da nijso v veliko državo stopili in združeno branili se, izvira,
da se ne moremo Sloveni z veliko preteklostjo ponašati,
da nemamo zgodovine.“

„To pa prav govorite.
Od velicega razširjenega naroda
smo samo ostanek.
To je res žalostno, naša preteklost in sedanjost.

Ne ostane nam druzega, kakor da se tolažimo z upanjem
v prihodnost.
Pa govoriva o čem drugem.
Predaleč sva
prišla od bučel.
Slišal sem, da se boste oženili?“

„Jaz?“ čudi se Leon.
„Dà, tako mi je bilo povedano, in čudil sem se, da me nijste
na svatovščino vabili.
Morda za to ne, ker sem tako nevljuden,
da vas na domu do denes še nijsem obiskal.
Jaz sem poln
dobrih namenov, storil bodem kmalu enkrat svojo dolžnost.“

„Pa kdo vam je to izpovedal?
Jaz o nobenej ženitvi ne vem
ničesa,“ pravi Leon.

„No, vi sami ste gotovo bolj verjeten vir, nego tisti, iz katerega
sem jaz izvedel.
Mož, ki v tej moji hišici stanuje, pravil
mi je, da ste nekje na pošti, ali kako — jaz imam nezanesljiv
spomin za take reči — ubrali svojo nevesto.“

Leon zarudí in na smeh držé se pravi: „To nij druzega, kakor
prezgodnja zveza vsakdanjih razmer, vse brez uzrokov.“

„Še bolj prav, da je tako.
Vsaj mi nij treba čestitati vam, kar
bi bil prav prisiljeno storil.
To izvira iz jedne mojih slabosti.
Nijsem namreč posebno dober pravovernik, kar se tiče ženskih
krepostij.“

„Kakó da ne?
Življenje bi bilo nesrečno, ko bi ljubezni ne
bilo.
In ljubezni beseda in skrivno razodenje je ženska.“

„Poznam to pesen!
stara je, tudi lepa in resnična za tiste,
ki jo z vernim srcem poslušati morejo.
Dokler jej boste verjeli,
boste srečni in za tega del vam iz srca želim, da bi vedno
tako mislili.
Jaz sem nekdaj ravno tako pel, kakor vi.“

„In zakaj ste pustili misel, ki je po lastnej vaši besedi
osrečevalnejša od nasprotne?“ vpraša Leon radovedno.

Profesor, ki se je morda nalašč ognil njegovemu vprašanju,
pravi šaljivo: „Glejte, prej sva govorila o bučelah in sva jih
primerjala človeškej družbi.
Ako čem jaz hudoben biti in opirati
se vašej idealnej misli o ženstvu, menim, da lehko orožje
poberem, katero ste morali vi pred stran vreči, namreč analogijo,
in se ž njim morda z večjo srečo borim z vami, kakor
ste se vi prej.“

„Jaz bodem jedno zagovarjal kakor don Kižot.“

„Vi se prezgodaj umičete.“

„No, naj veljá, splošnost!“

„To je uže bolj moško.
— Ali nij pri bučelah čudna prikazen,
da imajo ženske, in samo ženske bučele strupeno želo?
Trote,
svoje možé, imajo rade nekaj časa, ali ta ljubezen ne traje dolgo,
ženice se jih kmalu naveličajo, postanejo jim nezveste in
jih celo zavratno pokoljejo.
Kaj pravite vi na-to, če nijste pozabili,
da sva prej oba potrdila neko enakost v dejanji in
nehanji bučelic in ljudij?“

„Če mi daste malo premisleka, vem, da se bodem izkopal
...“

„Nič pomisleka.
Le priznajte, da ste tepeni, potlej sva pa
spet prijatelja,“ pravi profesor smejé

se.
Takoj pa dostavi:
„Bojim se, da vas pohujšujem in po svetem pismu bi bilo bolje,
da bi si málinski kamen na vrat obesil in se potopil v globočino
morjá.
Torej me ne poslušajte več.
— Glejte, ravno mi
moja gospodinja nekaj nese.“

Starikava ženica je prihajala po vrtu od hiše sem in nesla
na belem ploščeku nekaj grozdov in v drugej roki velikanskega
pol hleba.
Zagledavši Leona se nekako preplaši, skrije
kruh za hrbet in obstoji za ulnjakom.

„Gospod Franc! ko bi hoteli malo sem stopiti,“ pravi proseča
profesorju.

„Kaj imate skrivnega?“ vpraša le-tá, stopivši k njej.

„O jej, tako me je sram, da bo gospod iz Zabrezja videl, da
črn kruh jeste.
Mislil bo, da vam belega ne znam ali pa nečem
speči,“ pravi šepetaje ženica.

Profesor jo utolaži in, ko je ženica malo mizico iz ulnjaka
pred klopco postavila, kruh in grozdje tjakaj položila, še vina
in dva kozarca prinesla in odšla, rekel je: „Zdaj bodem pa
sam nekoliko oporekel svojo prejšnjo trditev.
Ta starka, postavim,
je prav poštena in dobrosrčna ženica.
Da-si ravno mi

še v rodu nij in me le malo iz mojih študentovskih let pozná,
ima me vendar tako rada, da se sramuje namesto mene, in še
jedla bi namesto mene, ko bi se dalo.
Kar si more misliti, da
bi mi ustrezalo, znese mi skupaj, in skoraj se mi smili, kako je
včasih v skrbéh, če mi jed ne diši.
To je res žensko v vsacem
stanu in človeka gane.“

Leon zapazi knjigo, katero je profesor pred bral, predno je
on prišel in tako se jima navede razgovor na berilo in splošno literarno umetnost.

„Meni se je včasi čudno zdelo,“ pravi Leon — „in še zdaj si
ne morem razlagati, od kod izvira in kako je to, da nas poezija
in umetnost veselí.“

To kaže, da vi uživate brez preudarjanja, brez refleksije,
in to je po enej strani prav dobro“ odgovori profesor.
„Kadar
boste svet bolje poznali, boste si tudi to razlagali,
boste vedeli,
kar zdaj samo čutite.
Svet in resničnost na tem svetu sta tako
ubožna, da nam ne moreta dati, kar si poželi naš duh, ki se ne
čuti domačega.
Zató si naš duh svoj svet ustvari, to je umetnost.
Ta nas iz blatnega povzdiguje v jasne višine lepšege, navideznega
sveta.
Nad tem videzom se veselimo, ker se na
bistvenosti

ne moremo.
Tako, dejal bi, postanemo otroci.
In
kdo se ne veseli svojih nedolžnih otroških let, ko je tudi lep
videz imel za resnico!
Kakor vsak dober človek ljubi
umetnost in poezijo.“

Te in enake predmete sta razpletala še dalje v pogovoru.
Leona je naposled mrak jel opominjati, da je čas posloviti se.

Trinajsto poglavje.
Na poti iz vinogradov.

Solnce je zašlo.
Zrak je bil hladnejši in hladnejši.
Ognji, katere
so po vinogradih tu in tam otroci kurili, dobivali so
počasi rudeča in čedalje bolj svitla plamena.
Delavci so popuščali vinograde in odhajali v tropah v dolino
Domov, ali pa
so posedali v travo okrog hramov in majoliko z lanskim vinom
vrstili iz rok v roke.

Kake četrt ure od kraja, kjer smo pustili naša dva znanca,
bil je vinograd poštarja gospoda Gorca ravno pod potom.
Trgalci so bili uže odšli in le trije bosonogi majheni dečki so bili
ostali pri ognji, ki je pri potu gorel, in kostanj pekli.
Kaka dva

koraka proč sta stali dve deklici, in sicer nam znani: — Pavlina
in Matilda.
Ekspeditor gospod Komplez je jima bil veren
molčeč tovariš.

„Midva z gospodom ekspeditorom ideva domov, ti pa tukaj
ostani, če se ne daš preprositi.
Noč se dela,“ pravi Pavlina.

„Oh, počakaj še malo.
Zdaj je ravno najlepše in najprijetnejše.
Glej, kako se ognji lepo vidijo po vsej rebri in doli v
dolini lučice migljajo iz vsake hiše.
Jaz ne vem, da denes nimaš
oči za vso to lepoto.
Ne, gospod ekspeditor, vi morate z
menoj potegniti.
Še pol četrt ure ali vsaj nekaj minut ostanimo
tu, da bodemo videli, kako bodo ti fantički kostanj spekli.“

Tako pravi mlajša sestrična in poredno Kompleza od Pavline potegne.
Ta je bil v velikej zadregi, ker nij vedel, na katero
stran bi potegnil, da bi se drugej ne zameril.

„Ali daleč imamo domov in kaj bode pameten človek mislil,
če naju vidi ponoči tod hoditi!“ ugovarja starejša.

„Saj nam pride hlapec z vozom naproti.“

Zdaj se jim nasproti zasliši prav blizu petje:

„Rožmarinova Neža gre, bežimo!“ pravijo dečki, popusté
ogenj in kostanj, kape v roke primejo in zbežé.

Tudi deklice se napotijo.
Nij bilo moči ogniti se Neži. Komplez,
ki je videl, da se deklici malo bojiti, stopa hrabro naprej,
sestrični tik za njim.

Po hoji se je poznalo, da je babnica pijana.
Izpod rute, ki je
imela glavo zvezano ž njo, viselo je nekoliko las črez nos, suh
rujav vrat je bil razgaljen in v pregibu na komolcu jej je visel
košek s polomljenim locanjem.

„Glej, glej!
Gosposke prepelice, hinder-hander!“ dejala je
babura zagledavši deklici.

Vstopi se sredi ozkega pota.
Ko pridejo do nje, pravi: „Dve
sraki pa en srakoper!
Daste kaj piti?“ —

„Umakni se, copernica! da gremo naprej!“ reče Komplez
pogumno.

„Kaj!“ vpije Rožmarinka razkačena.
„Kdo je copernica?!“
Položi svoj košek naglo na tla, razpne

roke, rudečica jo oblije,
svitlo gleda in kaže velikanske svoje pesti.

„Ti grivina ti!
Jaz copernica, lepega očeta hči!
jaz?
Da te ne
pograbim in zatočim po dolini, gumpec!
Še enkrat reci pravim.“

Komplezu upade pogum, Neža z zobmí škriplje, deklici se
od straha treseti.

„Neža! pridi jutri k nam, dali ti bodemo žganja in belega
kruha.
Zdaj se nam pa umakni, da gremo domov,“ pravi Matilda.

„Žganje? kje ga imaš?
Pokaži!“

„Tukaj ga nemam.
Na pošto pridi, pa ga bodeš dobila.“

„Ali ga bodeš res dala?
Veliko?“ vpraša Neža naenkrat potolažena.

„Res, res!“

„O ti ljuba véverica ti, mala!
Daj se pobožati.
Tako-le.
Glej,
nemara da si še lepša ko jaz sama.
— Kaj se pa ti tako držiš,
kakor bi jesih prodajala,“ pravi Pavlini, ki je bila boječe oklenila
se sestrični pod pazduho.
„Dà, hudiči in hudičevke, odrla
te bodem in požrla.
Dosti kož imam uže domà, ha-ha!“

„Dober večer!“ pravi deklicama znan glas za hrbtom.
Bil
je Leon, ki je šel od profesorja domov.
Še bolj kakor se je on
čudil, da ju v mraku tukaj najde, bili sta ga oné dve veseli v
tem trenotji.

„A, ljubček moj je prišel, lepi moj mladi!“ zavpije Rožmarinka,
izpoznavši Leona.

„Kaj je tukaj?
Ciganka vas ne pusti naprej?
Spravi se s poti!“

„Precej, precej, vse, kar ti hočeš, tebi pa, tebi,“ reče Neža,
kar more urno pobere košek in se usede tik k meji.

Oni štirje otidejo.

Rožmarinka maje z glavo, poluglasno govori s soboj, kolne
in gleda v tla.
Vino, ki se ga je denes po vinogradskih hramih
napila, razvnema in meša jej menda čedalje bolj možgane.
Na enkrat
glavo povzdigne, ozre se okrog in ker onih štirih uže nij
bilo več videti, zavpije: „Kam je pa šel!
Vzela mi ga je ena.
Čakaj, čakaj, ubila jo bodem, ubila!“

Rekši, pobere kamen, zamolklo zatuli in letí po potu.
V desetih
korakih se spotakne in pade.
Nekaj časa leži, potem
godrnjaje vstane s krvavim

nosom, mirno, tiho in počasi otide
proti onej strani, kamor je bila od kraja namenjena.

Mej tem časom so bili oni štirje prišli iz vinogradov in so
se obrnili navzdol proti cesti.

Ta pot navzdol je bil prav slab za vožnjo in hojo.
Večkratni
dež je bil splavil prst in pesek in naredil velike kotánje in
kupe rujavega kamenja, takó da je moral človek pazno stopati
in vedno predse gledati, da se nij izpotikal.

Naravno je bilo tedaj, da je Pavlina takoj na vrhu prijela
Leona za pod pazduho.
Saj veste, da slabotna ženska potrebuje
večkrat v življenji podpore moške, da se rada naslanja
na-nj, kakor se šibka vinska trta oklepa trdnega, dobro v tleh
stoječega kola.
In če še pomislimo, da se vsak dober človek iz
hvaležnosti nekako približanega čuti tistemu, ki mu je ravno
iz kake neprijetne situvacije pomagal, ne moremo se ni trenotek
čuditi, da je bila tako nekako bolj domača ž njim.
Utegnil
bi še jeden izmej nas pristaviti, da bi jej bil moral ta Leon, če
kaj umé, kaj se spodobi in kako svet peljá, sam svojo roko in
pomoč ponuditi, toliko bolj, ker bi ga bil imel tega uže gospod
ekspeditor Komplez, ki je

z Matildo kaka dva koraka pred
njim stopal, sè svojim dobrim izgledom opomniti.

„Bali ste se tedaj te babe?
No jaz menim, da nikomur nič
žalega ne stori,“ dejal je Leon, da-si bi bil raje kaj bolj zanimljivega
govoril ž njo.

„Jaz imam uže s prvega, ko sem to žensko videla, neko studenje
pred njo.
Kadar sem jej kaj dala, ko je k nam prišla, dala
sem jej najbolj zato, da je odšla.
Vem, da je to prav nelepo in
kaj malo ljubeznivo na meni; kajti človek je človek, ljubiti bi
morali vse, kakor izveličar od nas terja in nam naše lastno
srce veleva.
Pa neke zopernosti, ki mi jo ta divja žena navdaja,
res ne morem premagati.“

„Jaz jo pa prav lehko vidim; meni je nenavaden predmet,
originalna podoba.
Bog je tudi tacim ljudém življenje dal, da
je svet bolj pisan in mnogovrsten.
Menda morajo uže tudi take
ženske biti.
Dolgočasno bi bilo na tem svetu, ko bi bili vsi
jednaki.“

„Jaz sem nevedna, morda je prav, kakor vi mislite.
Ko bi ta
Neža ženska ne bila, morda bi bila tudi meni
samo predmet —
kakor vi pravite —; ali tako pa vidim v njej nekaj zopernaravnega,
nečloveškega ali, če je to prehudo reči, —

neženskega.
Vsaj po
tem, kar si jaz mislim o ženstvu.“

„Ali mi ne boste zamerili, če povem, da sem jako radoveden,
kako vi mislite o tistej polovici človeštva, katera vas mora
s ponosom v svojo sredo šteti?“ vpraša Leon.

„Ker začenjate tako govoriti, kakor da ne bi hodili po tem
izpotikljivem potu, temveč v visokej druščini po mestnih drevoredih,
kaznovala bi vas pač lehko, da vam ne bi odgovorila.
Ali vas čem?“

„Tega ne storite, ker pomisliti morate, da so ljudjé, ki tudi
v srcu mislijo to, kar govoré.“

„Nehvaležno bi bilo tudi od mene, kaj ne? ko bi vam odgovarjati
ne hotela ravno nocoj, ko ste mi dobroto storili.
Zato
vam povem, da če kako posebno misel od mene pričakujete,
motite se prav zelo.
Terjatve, ki bi jih jaz sebi in vsem svojega spola stavila,
izrečene so gotovo uže tisočkrat.
Ženska ima
svoj krog v tihej domačnosti; tam naj dela in pomaga po svojej
moči.
Mé moramo bolj s srcem misliti, kakor z glavo.
Zató
se ne smemo v javnost riniti.
Marsikatero napačnost bi jaz
raje moškemu odpustila kakor svojej vrstnici.“

„Zakaj?
To se meni prevelika odpoved zdi.
Ta misel gotovo
nij navadna.
V marsikaterem krogu mej prijateljicami bi sami
ostali.
Človek rad za-se tisto svobodo terja, ki jo drugi imajo.
Vidite, zdaj sva uloge menjala.
Jaz bodem tiste zagovarjal, ki
ste se jim vi izneverili,“ pravi Leon smejé se.

„Svoboda je zares lepa beseda, ali tukaj jo le pustiva.
Ločiti
se mora od razuzdanosti.
Človek naj premisli in pregleda svoje
moči in po njih naj se ravná, pravijo.
In mé ženske smo slabe;
če izgubimo višek ne moremo se nikdar zopet tako povzdigniti.
— Pa z vami bi skoraj ne smela tega prevdarjati.“

„Zakaj ne?
Večjega veselja — —“
„Tiho, vi ste me zapeljali, da sem storila, kar na svojem
spolu sploh grajam: mešanje v reči, ki so zunaj našega okrožja.
Čudno sva začela.
Kakor se govori da prva ljubezen ne
premišlja od kod in zakaj, tako bi morala tudi ženska svojo
nalogo bolj čutiti in dopolnjevati, bolj v srcu nositi, ko na jeziku.
— Hitreje morava hoditi, Matilda in gospod ekspeditor
bosta mislila, da pešava; glejte, kje sta uže.“

Leon je do zdaj nalašč počasneje hodil.
Mogoče je, da je
tudi Matilda to opazila takoj od kraja in je zató ekspeditorja
soboj vzela, da sta šla naprej.

Gospod Komplez, ki je večkrat skrivaj nazaj pogledoval,
moral je, hotel ali nehotel, govoriti in braniti se svojej tovarišici,
ki ga je neusmiljeno dražila, kako bi bil tepen, ko ne bi
bila ona in prišli Leon utolažila razkačene Neže.
Da-si ravno je
zvestó branil svoje moštvo in se je nazadnje videlo, da mu je
tega draženja uže preveč, razmalala mu je poredna deklica vse
nastopke tega po sreči odvrnjenega tepeža, kako bi bil bolán
ležal in milo ječal in morda še jokal se, kako bi mu bila morala
ona streči.

Pridejo tako do ceste.
Tam je čakal voz.

„Ali hočemo še do vrhu klanca peš hoditi?
Za štiri nij prostora
na vozu, tedaj dajmo gospoda Retlja še nekaj časa spremiti,
če nijsi trudna, Pavlina,“ pravi Matilda.

„O jaz ne.
Meni je ljubo, čemu bi konje mučili navkreber,
ker lehko hodimo,“ odgovori ona.
Hlapec otide z vozom naprej
do vrhu klanca.
„Jaz imam pa z gospodom ekspeditorjem
še eno dokončati.
On se mi neče udati, da je tisto lepo
pesem

naredil, ki sem jo včeraj našla.
Pa ne mirujem pred, da
se mi bo izpovedal in še ime tiste srečne mi bo razodel, na
katero je ta oda narejena,“ reče Matilda.

„Sonet je, nij oda,“ pravi pozabivši se Komplez.

„O vas uže imam; če veste, da je sonet, po tem ste se udali.
Zdaj boste pa še drugo povedali.
Pojdite, ta dva ne smeta slišati.
Sama jaz znam skrivnosti hraniti.“

Rekši, ga potegne soboj.
Moral je ž njo.
Kakor sem zvedel,
držal se je hrabro proti ostremu izpraševanju.

Leon morda sam nij vedel, da je levico svoje tovarišice malo
živeje pod pazduho stisnil, kakor je bilo na gladkej cesti treba,
kjer njena nožica nij bila v nevarnosti izpotakniti se.
Ubogi
mož!
Tako nekaj tesnečega se mu je bilo vleglo okrog srca, da
nekaj časa nij govoriti nij mogel.
In v hudobnem grlu je bilo
tudi nekaj nepravilnega, tako da niti sapa nij hotela lepo po
starej navadi v pljuča in iz pljuč, niti odgovori, ki jih je na navadna
njena vprašanja odgovarjal, nijso bili zadosti dolgi, niti
povoljni.
In vendar je bil dovolj star in ne baš da

bi dejal
neumen.
Sicer je vendar še vedel včasi kako pravo besedo na
pravo mesto postaviti.
Čudno!

„Glejte, kako lepo se vaš dom od tukaj vidi,“ reče Pavlina
med drugim.

„Res lepo,“ odgovori on.

„Veselje mora biti za delavnega moža, ko tako stoji in okolo
in okolo sebe vidi lepo rodovitno zemljo in lehko reče: to je
moje.
Vse, kar tod rodi mati narava, daruje meni.
Tako se človek
čuti gospodarja na tem svetu; to ga mora povzdigniti.
In
vi boste lehko tako rekli.
Ali nijste srečni in veseli?“

„Ali bodem srečen in vesel, to mora nekdo drug določiti,“
reče Leon z mehkejšim glasom in jej pogleda v obraz.

„Določba je uže gotova,“ pravi Pavlina.

„Res?!“ vpraša Leon z nekakim hlastnim veseljem.

„Vaša teta komtesa gotovo ne bode drugemu svojega imetja
pustila kot vam.
Vsaj ljudjé ne dvomijo.“

„Ne, ne.
Vi me nijste razumeli.
Jaz sem mislil, da bi bilo to
vse tako lepo in še neizrečeno lepšei nego ste vi dejali, ko bi
lastnik ne bil sam pr

razgledovanji, ko bi imel ljubljeno družico
zraven sebe in — —“

To je križ z ženskim svetom.
Nekaj človeka nečejo umeti,
nekaj mu pa še izgovoriti ne dadó.
Bog vé, kako lépo, navdušeno-poetično podobo sreče na
kmetih bi bil Leon razvil, ko
mu ne bi bila Pavlina govora prestrigla z mrzlo besedo: „To
je gotovo, kar pravite in kdo bi dvomil, da si boste lehko tako
srečo napravili.
Povsod okolo cvetó lepe in bogate deklice.
Celó visoki aristokratični svet se je dandenes spametoval, da
zabi svoje bolje krvi; takó volite lehko okolo po gradéh, koder
hočete, če tudi nemate kacega: baron, grof ali kar si bodi
kot nepotreben privesek in podaljšek k svojemu imenu.
Za
zgled boste kmalu slišali nekaj iz okolice.
Neki baron snubi
ravno te dni hčerko čisto neplemenitaškega očeta.“

Da je bila Pavlina pričenši ta govor naglo majheno zarudela,
tega Leon nij bil opazil.
Navadnost pa, s katero mu je govorila,
težila ga je prav zeló.
Ko pa je poslednji stavek čul, obide
ga neka misel in z drugačnim glasom, kakor je govoril do
zdaj, vpraša: „Ali bi se smelo vedeti ime tiste
neplemenitaške

hčerke, katero baron snubi?
Meni se zdi, da nij daleč od tukaj
— od mene.“

„Morda res ne.“

Ta odgovor je Leona več kot neprijetno zadel.
Tedaj tako
je!
Neki baron jo snubi in on je zastonj gojil upanje.
Ah kako
neusmiljeno človeka osoda meče z lestve, po katerej bi rad
plezal v nebesa svoje sreče.

Naj je vedé ali nehoté spustil Leon njeno roko izpod pázduhe,
gotovo bode nam vsaka čitalka potrdila, da je bilo to
negalantno kakor tudi to, da je do vrha ž njo šel, ne da bi bil
črhnil jedne besede.

Tam je stal voz.
Deklici so posedle, gospod Komplez si je
zraven kočijaža sedež ubral.

„Lehko noč!“
To poslovilo je bilo od Leona denes tako
kratko, suho in poluglasno, in poklon tako površen in odhod
po stranskemu potu tako nagel, da je Matilda, ko je voz po
cesti zdrdral, vprašala Pavlino:

„Kaj mu pa je?“

„Jaz ne vem,“ odgovori Pavlina.

Pač praviš brez premisleka tako, deklica, sicer bi vedela da
ne govoriš resnice in zarudela bi, ker bi te bilo sram laži, ki ti
je sicer tuja.

„Morda si ga ti razjezila?“ vpraša Matilda.

„Mislim da ne,“ odgovori sestrična.

„Kaj sta pa govorila zdaj na zadnje?“ vpraša Matilda.

„No, najnazadnje sem mu zatožila tebe, da se možiš, ali
bolj prav, da te baron Bremern snubi.
Saj menda ne bodeš
huda zato, tem manj, ker ravno tvojega imena nijsem imenovala,
temuč je sam uganil, da bi mogla biti ti.“

„Da ne moreš ti molčati!?“

„Napak je bilo, da sem govorila, to izpoznam; zatorej ne
zameri.
Saj bi bil tako v teh dneh barona pri nas dobil in bi bil
zvedel.“

„Pa to se meni vendar čudno zdi,“ — pravi Matilda.
— „Nekaj
nevoljen je šel od nas.
Ko bi bil slišal, da se bodeš ti možila,
potlej bi si jaz to lehko razlagala.“

„Prosim te, bodi tiho.“

Deklici nekaj časa molčiti.

„Kaj ne, Pavlina, da se bodeš potlej k meni preselila, če jaz
barona vzamem — kar nij še tako gotovo.
Brez tebe bi mojej
sreči nekaj manjkalo.
Najlepšo sobo v gradu boš imela in
vsak teden dvakrat

bova obiskali očeta, včasi se bodemo na
Zabrezje peljali, po zimi pojdemo skupaj v mesto —“

„Ne, ne, to ne more tako biti.
Kadar ti zapustiš hišo svojega
očeta, vrnem se jaz v mesto in poiščem svojo staro teto.
Kadar boš srečna, domisli se včasi mene, ki nijsem in ne
upam, da bi še kedaj bila.“

„Tako ne bode, potem se rajše jaz ne možim,“ pravi Matilda
ter stisne svoi sestrični roko.

„Če me imaš rada, ne govoriva zdaj več o tem,“ reče Pavlina.

Štirinajsto poglavje.
Pred spanjem.

Človek brez srcá malokedaj pozna svojega bližnjega in njegovo
notranjo vrednost.
Vajen je soditi po sebi, in blažih
čutov nesebične ljubezni, prizanašljive potrpljivosti, dobrotnosti
itd., ki so njemu samemu tuji, tudi pri druzih ne
išče in ne nahaja ali, če se mu jasno pokažejo, ne priznava.
Kar je večno lepo na človeku, ima svoj izvor in začetek v srcu,
v domu ljubezni.
Ljubezen mu manjka, ki

ne pogublja vsacega,
ki ne misli, kakor on misli, ne govori, kakor on govori, ne
dela, kakor on dela, in vsacemu nepovoljnemu dejanju podtika
najhudobneje, premišljeno v pogubljenje vodeče namene.

Sploh smo jedini menda v tem, da ženstvu prisojamo mečje
srce ko sami sebi.
Mnogo je morda, kar s tem odstopimo.
Vendar bi svoje samoljubje utegnili utešiti s premislekom, da,
kar one z notranjim bogastvom pridobodo, odvaga moža z
razširnostjo.
Skrivne žile, po katerih se ženski pretaka kri notranjega
dušnega življenja, držé od srca proti razumu, pri
možu pak narobe.

Zatorej vidimo, da mož prej velike, človeštvo zadevajoče in
obsegajoče ideje goji, da se laže postavi na vrhunec
človeškega spoznanja in z bistrim vidom predre meglo, ki se razteza
po dalnjej širjavi pod njim, — lažje kakor ženska, ki zopet
prej razvidi notranjost posameznega človeka.

Pavlina je videla po tem naravnem nagonu svojega spola,
in morda tudi, ker je človeka bolj poznala, ko marsikatera
deklica na njenej stopinji, Leonovo vedno večje približevanje.
Splošno dekliško lastnost bi bila morala zatajiti, da ne bi bila
videla uže takoj od kraja, ko jej je bil Leon še na pol

neznan, da
njegovi pozdravi najprvo njej veljajo in ne sestrični.
In ko bi
tega ne bila videla, morala se je s časom, ko je Leon vedno
bolj po gosto zahajal na pošto, popolnoma preveriti.

Pa slepila je sama sebe.
Kar jej je bilo popolnoma videzno,
zdelo se jej je neverjetno.
Človek se kaj lehko moti.
Podoba, ki
mu je pred očmi, je — bog vé — le prikazen, dozdevnost, dete
prežive domišljije; in naše oči, ki to in to vidijo, naša ušesa, v
katera to in to zvení, morda so v nepravilnem stanji — v spanji
in sanjah.
Kdo vé!

Ali denes!
Denes je izpoznala.
Več nij bilo dvomljivo.
Iz njegovih
besedi, po glasu, po vedenji, po marsikaterek malosti jej
je bilo popolnoma jasno, da mladenič, kateremu je odkritosrčno
prijateljstvo mogla ponuditi, čuti za-njo več, neizmerno
več.

In ona?

Ko je na pošti uže vse potihnilo in pospalo, podpira ona v
postelji na zglavji sloné glavo in premišlja: „Moj bog!
ali
sem morda jaz s svojim obnašanjem proti njemu sama vzbujala
to čut?
Morda je iz mojega vedenja več posnel, kakor mu
morem in — smem jaz vrniti?
Kako zdaj, posehdob?
Ali bi ne
bilo bolje, da bi ga bila nocoj poslušala in

mu naposled kakor
prijatelju odkrito povedala, da ga spoštujem, a ljubiti ne morem
ni njega nij nobenega več.“

Priznati je morala, da je Leon veliko boljši ko marsikateri,
kar jih pozna.
Ni jeden tistih, ki brez vse misli tja v en dan
živé, gotovo je, da ima precej veliko čuta, pošteno srce.
Osrečil
bode jedno deklico, in sam je vreden sreče in ljubezni.

Ali nje — ne more osrečiti.
Take ljubezni, ki bi mu jo bila
dolžna, ne bi mu mogla dati, oddana je bila davno uže drugemu,
in sicer — zastonj.
Idealu vroče ljubezni vrednega moštva, katerega
je nekedaj imela, ljubila, temu se jej Leon nij enak
zdel.

Prihodnost se je razprostirala pred njo samotna, žalostna.
Brez matere in očeta, celó brez večjega premoženja, navezana
je bila le na sorodnike.
Neveselo stanje!
In Leon, bogat
dedič, dober človek, mogel jej je pokloniti brezskrbno, morda
celó lepo prihodnjost.
Nekatera deklica bi bila prijela lepo
priliko z obema rokama.
Kaj je lažje od hinavščine!
Ali ona
take sebičnosti nij poznala, kaj tacega je bilo zoper njeno vest.

In vendar je bila njena ljubezen skoro uže brez upanja.
Možá,
kateremu je bila posvečena, nij

videla uže leta in leta, nij
slišala o njem, nij vedela, kje je.
Gotovo jo je uže pozabil, ne
domišlja se je več — sirote.
Če je on mogel tak biti, če je on
mogel pozabiti, more vsak, tudi Leon bode z nimar spustil to
morda — prenaglo nagnjenje.

Solzé se jej uderó po lici.
— Tecite iz očij, solzice, ve grenke,
bridke tolažnice skrivnega gorjé!
Noč je, nobeno neprijazno
oko vas ne vidi, tecite po belem lici in tolažite!

V zgodnjej pomladi se obleče bela breza z omladnim, srcé
razveseljujočim zelenjem in ponosno stoji, kakor prvi kras
novo vzbujene narave, sredi druzih še golih dreves.
Pa od severja
dahne hladna sapa, mrzla burja potegne, kakor tat pride
ledena slana prenočit v log, — in žalostno pozebejo zgodnje
mladike z lepim zelenjem.
Pač da solnce poznejše pomladi
in vročega poletja brezi drugo opravo podari, a posušene
mladike ostanejo žalosten sled nesreče do pozne jeseni.

Tako človeku.
Kolikor veselje se razvija prvi cvet v mladostnem
srcu, toliko raje toliko ostreje stegne osoda svojo
okorno roko in razdene prijetno soglasje.
Davno je, kar je
njena roka zadela, pa

vedno še lahno zvenčé glasovi bolečine
po vsem organizmu.

Če Dante pravi, da nij veče bolečine ko spominjati se srečnih
dnij v nesreči, izgovarja, kar čutimo vsi.

Bolj kakor kedaj se je Pavlina nocoj nesrečno čutila.

---------

Komtesa je nekaj bolna ležala.
Leon jej je moral, kakor večkrat,
tudi nocoj nekaj poglavij iz ne vem katere svete knjige čitati,
predno je šel spat.

Zdaj v jesenskem času, ko je imel zunaj na polji, v travnikih
in vinogradih gospodariti in razgledovati, nij bil mnogo s
teto skupaj.
Ker se je komtesina pobožnost tako daleč raztezala,
da je hrepené po popolnosti, najnavadnejša jedila uživala,
tudi kosila in večerjala nijsta skupaj, ko je bila še zdrava.

„Amen.
Hvala ti, naj bode dovolj za zdaj,“ reče komtesa in
Leon je prav rad nehal čitati.
Da za to delo nocoj nij bil, umé
se lehko.
Stara žena je tudi poznala, da je nekako žalosten.

„Kaj ti je, ljubi moj?
Bled se mi vidiš in glas nij navaden.
Ali
si bolán?“ vpraša ga skrbljivo.

„Nič mi ni,“ odgovori Leon.

„Morda se motiš sam.
Čuvaj zdravja!
Ne hodi zdaj v jesen
prelehko oblečen v večernem hladu okrog.
Kdor zdravja ne
varuje, greši zoper peto zapoved božjo.
Prosi Barbo, da ti
skuha čaja.
To ti bode dobro storilo.
Reci jej, naj k meni pride
prej, da jej povem, kako naj ti ga napravi.“

„Jaz sem popolnoma zdrav, teta, mislim, da nij potreba.“

„Človek sam sebe ne pozna.
Le slušaj, dobro ti želim.
Kaj
bi bilo, ko bi zbolel.
Le pojdi v posteljo.“

Kmalu potem je Leon po svojej sobi hodil gori in doli in na
mizi se je kadil čaj, ki ga je bila stara Barba v hipu napravila.

Ubogo vsiljeno zdravilo!
Ne zaupamo, da bi pomagalo temu
bolniku!
On sam menda ne zaupa, ker se ga ne pritakne.
In da bi se dvema starkama ne zameril: teti in Barbi, prime
čašo in zlije dar božji skozi okno na vrt, ker ga piti ne more.

Po svojej naturi je bil precej mirne krvi.
Zatorej se je njegova
notranja razburjenost denes, ko je na prvi pogled menil,
da mu je najslajše upanje, splavalo po vodi, kazala bolj kot
neka pobita otožnost,

nego kot strastna razjarjenost.
Lažje bi
se bil natihoma zjokal, kakor mlad deček osmih let, katerega
je v šoli tovariš prekosil, kakor strastno prisegal maščevanje
in jezo tistemu, ki je bil uzrok, ali ki je mislil, da je uzrok njegovej
nesreči.

Iz poslednjih besedij Pavlininih je posnemal, da njo snubi
neki baron — menda baron Bremern, o katerem je slišal govoriti,
da-si ga osebno nij poznal.
Tedaj za to njega nij hotela
razumeti!

Vsede se h knjigi.
Ali kadar je duh lastnih mislij poln, ne
more se udati drugim, ne more prisvojiti in sprejemati tujih.
Odloži bukve.
Ko bi se vsaj razmisliti mogel!

Dolgo hodi po sobi.

Tedaj barona bode rajša poslušala.
Zakaj?
Ker je baron.
Ne, to ne more biti.
Ona misli o plemstvu kakor vsi pametni ljudjé.
Snubi jo še le.
Morda ga bode odbila.
In morda njega
res še razumela nij?
Kako okorno in samo na pol jej je ljubezen
razodel!
Beseda, katero je drugod za šalo, za kratek čas
tolikokrat izrekel, bila je tukaj tako težka.
Ljubim te: to sta le
dve besedici.
Gotovo, verjetno, najbrž tako, da ga nij umela.

Kdor se hoče tolažiti, kmalu najde tolažbe.
Ni še vse izgubljeno,
mislil je Leon in če je hitreje hodil gori in doli, to je
gotovo nekaj pomenilo.

Ponavljaje si vse njene besede, domisli se še nekaj tolažljivega.
Morda pa nij sebe mislila, temveč Matildo.
Tudi ona je
bila „ne daleč“ od njega.
O da bi bilo to!
Pozvedeti se mora
takoj jutri.

Vleže se precej upokojen spat.
Kaj se mu je sanjalo, tega ne
vem.

Petnajsto poglavje.
Baron.

Za dne je bila stara Barba po konci.
Zmerjaje je sklicala nemarljive
dekle in tekla potem v hlev gledat, če Matijec,
kralj hlapcev, še smrči, da bi ga vzbudila in bi on po tem svoje
podložne v konjskem in kravjem hlevu na noge in na delo
spravil.

Ali Matijec jo je bil prekosil.
Kislo držé se, kakor zmirom,
v petek in svetek, imel je z enim hlapcem uže konje naprežene
in je ravno plug nekaj popravljal.

„Ali te nij sram, grajski hlapec si, pa pojdeš k cesti orat v
tistem luknjastem klobuku, da te bodo ljudjé gledali!“ jezi se
Barba.

„Za praho grem orat na Krivo njivo,“ odgovori gluhi Matijec.

„Ti moj bog!
Ali si nocoj pamet zapil?
Kriva njiva je skoraj
najbolj gnojna.
Za praho na Krivi njivi!“

„Gospod so včeraj ukazali,“ pravi mlajši hlapec.

„Kaj kriči baba?“ vpraša Matijec.

„Gospod ne vedó nič, vidva tudi nič, pa je,“ prav Barba in
se obrne proti svinjskemu hlevu pogledat, če je vse črez noč
pridno pojedeno.

Prašiči jo uže po hoji poznajo in jej jednoglasno, ne da bi dejal
posebno harmonično, krulijo jutranje pozdravljenje.
Barba
pak za vrstjó odpira vratca pri plemenjakih: dalje predel
naprej, takoj zraven pri prasici z mladimi, potem nazadnje pri
rejenih, ki bodo to jesen za kolino in za prodaj.
Povsod se kaj
pomeni s prašiči in sicer veliko prijazneje kakor z Matijcem.
Tega malo po ščetinah počehljá in pravi: „Pujsek, pujsek, zakaj
se ne rediš?“
Druzega lehko udari po uhlji in reče: „Čájne,
ti grdi čájne, zakaj prepasanca od korita odrivaš?

Ti požrešneš ti!“
In prašiči dvigajo rilce in Barbo ogledujejo.
Ona
pak misli, da so ravno tako pametni, kakor smo mi ljudjé in
vedó, kaj se jim reče, samo govoriti ne morejo.
„Kmalu boste
dobili jesti, le potrpite,“ pravi in zapre vrata hlevna.

Kokoši so jo začutile.
Cela tropa z ošabnim petelinom v
sredi prileti jej nasproti.
Bolj počasno za njimi pridejo težkonoge
race in gosi.
Golobje prifrčé s streh in izza ogla pripelje
koklja svojo neskušeno mlado rodovino.

Ko Barba črez dvorišče korači, spremlja jo vsa ta drhal.
„Ominej, óminej! kaj je taka lákota?“ pravi Barba, stopi v vežo
in, ko perotnina hoče za njo, zastonj podi: všš! — in maha
s svojim prtom.
Vežna vrata mora zapreti pred „spakom“.
Kuretina uže vé, kaj bode in se ne premakne izpred veže.
Vrata
se namreč takoj spet odpró in Barba prinese velik pehar
zmesnega žita, grabi s pestjó in suje mej kure, ki grozovito
hité kavsati in pobirati vse ena pred drugo.

Ko se Barbi zadosti zdi, odloži pehar na lino, povzdigne
svoj suhi prst kazalec in majaje ž njim po taktu jame šteti
svoje drage, da bi videla, ali nij katere kokoši lisica vzela, ali
kragulj pišče odnesel.

Večkrat se zmoti in mora še enkrat od
kraja začeti.

Zdaj se tudi beli maček z visoko zasukanim repom in navzgor
ukrivljenim hrbtiščem priplazi ob zidu semkaj.
Rad bi
se Barbi malo pridobrikal in podrgnil ob njeno obleko.
Ali
kure se potuhnenca strašé, zato je Barba huda in ga kar zapodi:
„Greš v kraj, spak ti, mačji!“
Da bi tepen ne bil, mora
muc nanagloma pete pobrati.

Z dvorišča se Barba vrne v kuhinjo.
Tam uže velikanski
ogenj gori, dekla kuha jutranje kosilo za družino in v velicem
kotlu, za svinje napolnjenim ravno voda vreti začenja.
Barba
pograja, kar se jej ne zdi prav storjeno in potem z lastno
umetelno roko pripravi zajutrek za gospo komteso in mladega
gospoda.

„Kako je to, da gospod ne vstanejo denes!
Sicer so ob času
uže vselej na nogah,“ pravi Barba, ko je bil zajtrk uže davno
pripravljen za Leona in, domišlivši se, da je bil sinoči nekaj
bolehen, tiho stopa po stopnicah gori in pokuka v njegovo
sobo.
Vidé, da še spi, misli starka, ki ga je vendar-le rada imela,
da-si je včasi skrivaj malo poropotala črez njegovo gospodarstvo:
„Menda je

sinoči pozno zaspal.
To so čudni ljudjé,
ti gospodski: po dnevi okrog hodi, po noči v pismo gleda, zjutraj
se pa ne zbudi!
Bog vé, kaj zmirom in zmirom beró!
Saj
morajo uže vse iz glave znati.“

Stalo je tega jutra solnce uže precej visoko, ko je Leon od
zajtrka vstal.
Stara komtesa je bila prav vesela, ko ga je pred
soboj videla zdravje oznanjujočega lica, bolj vesela, nego da
bi bila ona sama ozdravela.

Proti desetej uri je bil Leon ravno namenjen v vinograd k
delavcem pogledat, ko zagleda, da je majhen koleselj z dvema
konjičema po cesti pridrčal in zavil proti Zabrezju.

To je bilo nekaj nenavadnega.
Leon nij mogel uganiti, kdo
bi bil.
Celó ko je voz v dvorišči postal in je mlad gospod vajeti
enemu zabreških hlapcev v roke dal, Leon nij vedel, koga
pozdravlja.

Tujec se mu predstavi. Baron Bremern!

Blizu tridesetih, bil je ta mož mlajši videti.
Pripomoglo je
k temu videzu čisto obrito, rudeče, polno obličje in pokončna
ponosna hoja, ki je ravno iz službe izstopivšega lajtnanta izkazovala.
Obleka, najokusneje po najnovejšej šegi ukrojena,
oprijemala se je kaj lepo gibčnih, nekaj nagona do debelosti

naznanjujočih udov, tako, da bi bil primerjevalec vnanjih postav
med njim in Leonom, ki je bil po vsakdanje preprosto
opravljen, precej velik razloček našel.
Dvojno okolo vrata segajoča
zlata verižica, na kateri je bila menda žepna ura privezana,
več dragocenih prstanov na rokah in še marsikaj je
bilo na tem baronu, kar se je vse rado videti dajalo in kar bi
bil kak prekupčevalni žid s srečno poželjivostjo ogledoval.
Najhudobnejša kritikarica ne bi bila imela kaj reči drzno na
skrbljivo razčesane rumene lase nasajenemu klobučku; in kar
se lepih očij in čednih brkic tiče, moralo bi se pritrditi, da nij
vsak lajtnant tako srečen, da bi podobne imel.

Če je bilo Leonu posebno prijetno ali ne, da ga ta novi sosed
ravno to jutro na prvo obišče, naj čitalec sam sodi.
Sreča
je na zadnje vendar še, da si je véliki svet izmislil šege, katere
izvedenemu človeku ponuja toliko navadnih lepih oblik
in fraz, ki mu pomagajo, da „z veseljem“ sprejme tudi koga,
ki mu je na sumu, da je njegov tekmec in napotje njegovej sreči.

Baron Bremern je precej mnogo govoril in komplimentoval:
kako si je za dolžnost štel obiskati enega izmej najljubeznivejših
sosedov; kako neizrekljivo

veselje mu je, da mu
je čast seznaniti se z mladim možem, katerega izvrstne lastnosti
je v tem kratkem času, kar je vojaštvo pustil in doma
naselil se, povsod in večkrat slaviti slišal; da mu bode svobodo,
ki si jo je vzel, da ga je nepovabljen obiskal in ga morda
tako v važnih opravilih motil, gotovo odpustil itd. itd.

Kônj nij pustil izpreči, rekši, da se mu mudi, da mora o poludne
na pošti biti, ker je za trdno obljubil.

V daljnjem pogovoru, ki se je čisto o navadnih rečéh vrtel,
pride baron tudi na svojo ženitev.
V veliko veselje je Leon
zvedel, da snubi Matildo, ne Pavline.

„Jaz sem vojak skozi in skozi.
Naglost, to jaz ljubim.
Prišel,
videl, zmagal kakor Julij Cezar.
Dolgo okolo žensk hoditi, poskušati in vzdihovati,
kakor dolgočasni poetje delajo, to nij
bilo nikoli moje veselje.
Naravnost v sredo trdnjave in zmaga
je vselej gotova.
Ženstvo se mora le poznati.
Vse so take
kakor ena.
Tukaj mi je deklica dopadla, ženiti se mi kaže, stari
njen ne ugovarja in tako mislim, da je bolje, če je reč hitro pri
kraji.“

Tako je baron o tej zadevi govoril.

„Pa jaz menim, da se iz vaše posebne sreče ne bi dalo neovrgljivo
pravilo za druge postaviti, gospod baron,“ reče
Leon.

„Dovolite mi, gospod Retelj, morda se zoper skromnost
pregrešim, če opomnim, da imam precej izkušnje v teh rečéh.
Veste, da človek v tem stanu, katerega ud sem jaz imel čast
biti, mnogo svetá izpoznava.
In jaz brez prevzetnosti smem
reči, da sem to lepo priliko dobro porabil.
Iz ljubezni za kratek
čas se mož nauči, kako mora postopati, kadar reč v resnici
poprime.“

„V tej zadevi moram reči, da sem še malo storil,“ reče
Leon smehljaje se.

„Da ne pozabim,“ pravi baron, „na pošti sem obljubil, da
vas bodem sè soboj pripeljal.
Gospod Gorec vas pozdravlja in
pričakuje, da mu boste denes opoludne čast izkazali in udeležili
se naše družbe.
Tudi meni bi bilo prav zeló prijetno, če
izvolite kar k meni na voz prisesti, in peljeva se tja.“

„Prav žal mi je, toda mislim, da denes tega prijaznega povabila
ne morem sprejeti, ker je moja teta nekaj bolna in se
ne bi spodobilo, da bi jaz — — —“

„Gospá komtesa?
Res?
Mislil sem, da je nij domá.
Ali me ne
morete predstaviti jej?“

„Težko, ne verjamem, da bi mogla govoriti z vami.
Vsekakor
pa jej naznanim, da ste nas počastili.“

„Prosim, prosim.
Veselilo bi me, ko bi mogel izvrstno ženo
poznati, ki je bila, kakor vem, prijateljica mojej materi.
Bodite
tako dobri in naznanite me.
Med tem dovolite, da to vašo
knjigo malo pogledam.“

Leon pride kmalu nazaj in mu pové, da bi ga komtesa drugikrat
rada sprejela, da jej pa zdaj nij mogoče.
Ob enem pak
Leon naznani, da je dovoljenje dobil in da gre ž njim na pošto.

Takoj potem se odpeljeta.

Mej potom je bivši cesarski lajtnant baron Bremern čedalje
bolj zgovoren postajal in pravil Leonu več epizod iz svojega
vojaškega življenja, ki so bile pa take, da se jih ne upam
poštenemu čitalcu ponavljati.
Ne more se reči, da bi bile Leonu
posebno po volji.
Baron jih je zagovarjal z dvomljivo moralo:
„Dokler je človek sam svoj in mlad, naj uživa svet in
svobodo.
Kadar si pa zakonski jarem na vrat naloži, more
drugačen biti.“

Na pošti najdeta uže nekaj druščine.
Okrajni sodnik z ženo,
dvanajstletno hčerko in kake dve leti staršim sinom, bil je tú.

Pri mizi je Leon sedel mej sodnikovo gospó in Pavlino,
svojemu novemu znancu in Matildi nasproti.

Pavlina se je največ pečala z mlado sodnikovo hčerjo, boječo,
precej mrtvo stvarco, in je z Leonom le malo govorila.
Tolikanj več mu je prizadela njegova soseda na levej, gospá
sodnikova, ki ga je vabila, naj pride kaj v njeno družino, in
mu je, sicer ne naravnost, pa vendar umljivo hvalila redke
lastnosti svoje starše hčere, ki je denes žalibog morala zarad
bolnega zoba doma ostati.
Tudi je moral potrpežljivo
poslušati dolgo jeremijado gospé sodnikove,
kako malo višjega izobraženja imajo deklice
civilnih staršev tukaj na deželi,
da je vse posuroveno in pokmeteno, da malokatera kaj izdatnega
o muziki ume itd.
Vse to pak se mu je bolj natihoma
pripovedovalo; in če je bilo gospe verjeti, koliko si je prizadevala,
kako se nij nobenih stroškov strašila, da je svojo staršo
hčer odgojila po terjatvah denašnjega časa, morala je biti ta
sodnikova hči res pravi ženski ideal.
In vendar je bil Leon
tako nehvaležen,

da nij nikake želje izrekel, še kazal ne, poznati
to dete dovršene popolnosti.

Zmirom vesela in zgovorna Matilda je zraven svojega ženina
barona Bremerna nekaj le bolj tiho sedela, rudeča črez in
črez po lici.
Govoriti jej po sreči nij bilo treba mnogo, zakaj
uljudni baron je govoril konči za dva.

Sodnik in gospod Gorec sta tudi važne reči ukrepala.

In gospod Komplez naposled, na svojem spodnjem sedeži,
imel je denes tudi tovarištvo z gimnazijalcem, sodnikovim
sinom.
Dobil je v njem človeka, ki je bil po umu in skušnji nižji kakor on.
V takej priliki se vsakomu jezik razveže in
tudi gospod Komplez je govoril.
Pravil je mlademu učencu
četrtega latinskega razreda, kako je bilo tačas, ko je on v šolo
hodil, kako se je z učitelji kregal, kake težke naloge so njega
dni imeli in več enacega.
Ne vem, ali je vse po resnici pravil
ali je tudi kaj več rekel vmes; mogoče je, ker sem ter tja je tudi
sam sebe hvalil.
Česa nekateri človek ne storí, da bi pri druzih
dobro misel o sebi vzbudil!

Za trdno si je bil Leon namenil denes govoriti s Pavlino
resnobno besedo.
Ali ves čas nij bilo

prilike.
Celo popóludne ni
bila nobenkrat sama.
Kar se je navadnega ž njo menil, bilo je
malo.
Opazil pa je, da se ga nekako ogiblje, da je bolj otožna,
kakor sicer, da ga ne ogovarja več s krstnim imenom, kakor
popred, sploh, da nij tako domača ž njim.

To je bilo žalostno.

Ali morda pa tudi kaj dobrega pomeni vse to!
Ta misel je
imela nekaj tolažbe za-nj, ko se je vračal domóv.

Šestnajsto poglavje.
Divji zakon.

Nekaj dnij pozneje je žagar Šepec hodil s kolom na rami
okrog jeza in ogledoval, kako je uže tu in tam voda zagrajo
prejedla, in si je glavo belil, kako bi in s čim bi te luknje
zamašil, da ne bi voda drugod uhajala, kakor na zatvornici,
kadar jo on odpre.
Preračunil je, da mu ta vodna nepokornost
konči za šest grošev na dan škodi, in šest grošev to
je nekaj denarja.
Če je človek zapije ali vbogajme dá, gotovo
je bolje, kakor da je voda vzame.

Ko tako premišlja, zakliče ga nekdo tam na žagi.
Kdo je
neki?
Mati in hči Cilja sta ravno odšli v vinograde paberkovat,
težko da bi se bili uže vrnili.
In to je bil ženski glas.
Obrne
se in pogleda tja.
Bila je Mreta, tista ženska, katero je mislil
Šepec v zakon vzeti, a mu je branila občina in župnik in mati
in bog vé kdo še vse.

Vesel se Šepec napoti črez brv na ono stran k žagi, kjer je
Mreta stala.
„Kaj si prišla?“ vpraša jo z veselim obrazom.

„Zdaj pa še vpraša, kakor da ne bi smela!
Okolo ušes ti bodem
eno založila, da bodeš devet solnc videl,“ huduje se mlada
ženska.

„Nič se ne jezi, nič!
Le tukaj na ta hlod se k meni usedi, pa
se bova kaj pogovorila,“ pravi žagar.

Sedeta.

„Imaš kaj denarja?
Daj!
Jaz moram tudi kaj imeti,“ pravi
baba.

„Nemam ravno zdaj; mati so mi vzeli vse, kar sem te dni
zaslužil,“ taji Šepec.

„Zakaj lažeš?
Vsega ti stara nij vzela.
Brez denarja nijsi nikdar.
Samo dati nečeš,“ rohni ženska.

„Res nemam.“

„Kakor češ!
Bodeš videl!“

Rekši jezna vstane in hoče oditi.
Šepec jo zadržuje in pravi:
„Nikar ne hodi tako od mene.
Kaj nijsva prijatelja!
Nekaj
malega imam, dal ti bodem.
Kaj bodeš pa potrebovala?“

„Bodem uže kaj.
Daj!“

Šepec odpre mošnjo in jej našteje nekaj krajcarjev, počasi
jednega za drugim.
Videlo se je, da mu neradi gredó iz rok.
Precej
dolgo se prepirata, koliko je dovolj.
Šepec bi bil rad prav
malo dal, ona bi bila rada od njega dobila kolikor največ mogoče.

„Kedaj me bodeš za ženo in k sebi vzel?
Kedaj vendar?“
vpraša ga črez nekaj časa.

„Menda nikoli,“ odgovori Šepec žalosten.

„Saj veš, kako je!“ pravi z nekim neprijetnim posmehom
ženska.

„Vem, vem, bog pomagaj!“ vzdihne Šepec.

„K sebi me bodeš vendar moral vzeti, kadar bode.“

„Jojmene!
Kaj bodo ljudjé rekli, kaj bode moja mati počela
in moja hči in gospôda na Zabrezji!
O!“ Šepec podpre glavo
s komolcema v roke.

„Pa bi se bil potrudil, da bi ti bili ženitev dovolili.“

„Kaj nijsem vsega sveta oblizil in prosil in moledoval?
— Greh, greh je tudi, in še velik.
Tako me včasi vest peče, če premišljam, da ne vem, kaj bi storil.
Kaj bode!“

„E kaj!“ reče ona nestrpno.

„Matere se še najbolj bojim.“

„Ta stara copernica, tvoja mati, je največ kriva, da me nijsi
že vseeno k sebi vzel, vsaj takó.“

Ko Šepec to sliši, zarudi; vstane in reče: „Veš kaj, Mreta!
Tega
pa ne trpim.
Tako se ne govori o mojej materi.
Kaj je to: stara
copernica?
Mati se reče in nič drugače.
Glavo ti bodem ubil,
če te še enkrat slišim tako govoriti.
Veš!“

„Bodi tiho, bodi!“

„Nij takisto.
Ne starka, ampak mati je moja.
Vrag, da ti nijsi
nikoli take imela.
Lepo se mora govoriti o njej, ali pa nič.
To
ti enkrat za vselej povem.
Naj pravi, kar hoče, meni vendar le
dobro misli moja mati.“

Rekši se zopet k njej vsede in govorila sta raznovrstne
reči dobro dolgo.

Šepec zapazi, da po stezi iz hoste prihaja njegova stara
mati.

„Béži, umakni se, mati gredó!“ prosi preplašen svojo Mreto.

„Zakaj!“ reče kljubovaje Mreta.

„Da ne bode vpitja, ropotanja in prepira.
Pojdi brž!“

Mreta vstane in se takoj skrije za oglom žage proti drugej
strani.
Šepec se oddahne, pogleda tja proti materi in videč, da
v tla zre, meni: „Hvala bogú, da le videli nijso, da je pri meni
bila!“

S težko cajno starka prisopiha.
Svoje breme postavi na tla;
sina ne ogovori nič.
To je slabo znamenje.
Šepec se boji.
Zatvornico
odpre, voda zašumi, ropotaje se začne vreteno vrteti,
žaga jame rezati, on pak se vsede s kládivom in zagozdo v
roci na žagiščni voz.
Mati se vsede ne daleč od njega na hlod
in suho brado podpre.
Tako se vselej drži, kadar ga hoče izpovédati
in zmerjati.
Gotovo je Mreto videla.

Tako dolgo molčita, mati neče začeti govorjenja, sin vé kaj
misli, zatorej si je ne upa pogledati naravnost.
Le izpod kape
po strani se včasi ozre.
Vidi, da si starka solzé briše.
To je prav
sitno za-nj, tesno mu je okolo srca.
O, da bi se dalo vse popraviti
v enej uri, v tej uri, vrniti se za tri leta nazaj, on bi se precej
vrnil, Mrete ne bi poznal, pijančeval ne bi, mater bi ubogal,
hčeri ne bi dajal pohujšanja in vse, vse, dober bi bil in
pošten, kakor so drugi ljudjé.
Ali kaj se hče!
Kar je, pa je.
Jezno
zabije zagozdo v poko, ki jo je rezna žaga puščala za soboj,
kakor da bi hotel ž njo vse svoje grehe v les zabiti.

„Kdo je bil zdaj-le pri tebi?“ vpraša vendar črez nekaj časa
starka in njen glas je bil žalosten.

Žagarja ta glas spreleti kakor vročica; nekaj časa pomišlja,
kaj bi dejal; hoče se zlagati, da nij bilo nikogar tukaj, pa čemu
bi lagál, utajiti se ne dá.
Molči.
In mati tudi molči.
— Da bi le
tiho bila, da bi mu ne očitala, naj bode uže kar in kakor hoče!

Pa ne.
Čez nekaj časa začne na ves glas jokati.
To Šepca
reže po vsem mozgu in vseh kostéh.
Hudo mu je in jezen je.

„Glej!“ — začne starka — „ko bi bila jaz temu kámenu, ki iz
zemlje raste, toliko pripovedovala, tako prosila ga na mogoče,
kakor tebe prosim, usmilil bi se me bil in bi mehák postal
in bi me bil ubogal.
Ti pa ne!
— Kar mi je uže solz na starost
iz oči izteklo zá-te in zaradi tvoje nepoboljšljivosti, to vreténo
bi zavrtele, ko bi je bog skupaj stočil.
Tebe pa ne omečé!
Mene je sram, če me kakov človek vidi in vé, da sem tvoja
mati, tvoja, ki se z ono grdo babo pečaš, sram, da bi se v
zemljo vdrla.
Tebe pa nij nič sram!
Po kolenih bi obhodila vsa
božja pota in bi boga molila in mater božjo prosila, da bi k
pameti prišel, ko bi le vedela, da se dá še kaj opraviti za-te.“

„Le sebe bogú priporočite, sebe!
Mene pa nikar zmirom
ne glodajte.
Ne mara, da je vse zastonj,“ odgovori Šepec.

„Zastonj, zastonj!
Če te župan nij mogel pregovoriti, da, če
te deželska in duhovna gosposka nij mogla k pameti spraviti
in v glavo vtepsti ti, da je prav, če pustiš to babnico na miru:
kako te bodem jaz uboga sirota pregovorila, ki ne vem, kaj
pravim!
Saj človek nijsi ti, in sin nijsi moj,

ampak klada si lesena;
kakor si se zatrkljal, valil se bodeš noter v peklensko dolino.“

„Vi bi kaj dobro pridigovali, ko bi vas za pridigarja postavili,“
pravi žagar.

„Le delaj se norca iz mene.
Dolgo se ne bodeš.
Kesal se
bodeš še, to ti pravim.
Le dobro pomni.“

Žagar nekaj nerazumljivega zagodrnjá.

„Kadar jo bodem vprvič tukaj našla pri tebi, zalučila jej bodem
najdebelejše poleno v glavo,“ reče starka.

„Ne vem, če jo boste ustrahovali, mati!“ reče hudobni Šepec.

Zdaj pride hči žagarjeva in neprijetnega pogovora z materjo
je bilo konec.

„Čez pol ure zopet obe otideti.
Šepec je bil sam.
V misli
vtopljen, nij mogel na svoje delo paziti, in žaga je rezala zdaj
debelo zdaj tenko desko.
Torej jo ustavi in gre na travo — leč.
Založi pest tobaka v usta in ležéč gleda v oblake.
Veliko misli,
in vendar ne vé, kaj misli, če kaj misli ali ničesa,
vse je zmršeno, temno in čudno po glavi.
Zdaj se ga loti pohlevna otožnost,
da globoko vzdihne, zdaj ga srdita jeza pograbi, da pesti
stiska in meni: ves

svet bi podrobil, raztrgal, razmetal in pretrl
vse, kar živí!

V tej svojej jezi, v katerej je ponevedoma tudi sam s soboj
govoril, nij videl, da ga precej od blizu nekdo ogleduje in posluša.

Zasliši zasméh.

Kdo bi si upal smejati se mu?
Zdaj-le?
Kje je tak človek in
kdo je?
Gorjé mu!

Srdit skoči po konci: zagleda Rožmarinko.
Zasmeje se mu
še v drugoč, ta grda baba.
Šepec stopi za-njo, baba mu jezik
pokaže in zbeží.
Sreča za-njo, da je Šepec sè svojo leseno nogó
ni mogel doteči.
V tem trenotji bi jo bil gotovo, prav gotovo
v vodo vrgel, kjer je bila najglobočja.
Velik kamen, ki ga je s
strašno kletvijo zagnal za njo, padel je tikoma zraven nje s
tako težo, da bi jo bil nedvomno za vselej podrl na tla, ko bi
jo bil zadel.
Tudi je menda žena izpoznala, da z vragom nij dobro
lešnikov brati, ter je tekla, kar so jej pete dale tako dolgo,
da je do ceste prišla in se je preverila, da je Šepec res ne podi
več.

On pak je še podil ni, vedoč, da je ne ujame, da bi svojo
jezo nad njo ohladil, ki jo je sovražil še posebno.

Kmalu je zopet mirno ležal, pozabil Rožmarinke in druge
misli so mu prišle.

Kako lepo je bilo nekedaj, ko je bil še mlad!
Ko je kakor desetleten
deček hodil v faro k nauku za prvo izpoved, sedel je
med svojimi vrstniki prvi.
Kar je duhovnik enkrat povedal, to
je on s tistimi besedami za njim znal ponoviti.
Kako srečen je
bil, ko so ga stavili druzim za izgled, ko si je v svesti bil, da ima
najboljšo glavo mej vsemi.
In ker je bil močen, bal se nij nobenega
na potu domov.
Vsak se mu je prikupoval, vsak ga je
rad imel, bilje kralj vaške mladine.
In pozneje v cvetu svoje
mladeniške starosti, ko je pri premožnem kmetu za hlapca
služil, bil je, da-si lesenonog, glavar mej odraslimi fantini, ki
so se zvečer zbrali na vasi.
Če je on zapel, zapeli so vsi; kogar
on nij mogel videti, ta nij smel fantovati; kamor je on šel v krčmo,
tjakaj so šli vsi.
Povsod je imel prvo besedo.

In zdaj!
Ljudjé se ga ogibljejo, kakor nespametnega nečistnika,
pogledujejo za njim, v krčmi nečejo ž njim v en račun
piti; če govoré ž njim, pikajo ga, če molčé, vé uže, kaj mislijo.
Kako se ménja svet!

Možgani bi mu zavreli, ko bi premišljal, kako ga nesreča
tare.
Ali drugače ne more biti.
Zdi se mu zastonj, prepozno!
Mrete ne more pustiti, naj se svet podere.

Sedemnajsto poglavje.
Slovo.

„Dovolite, da vas nekaj pota izpremim,“ pravi Leon, ki s
profesorjem stopi iz veže na Zabrezji.

„Da-si mi je ljubo, moram vendar opomniti, da me s tem
nekoliko osramotite; kajti, kadar ste vi mene obiskali, nijsem
nikdar toliko uljudnosti imel, da bi bil vas izpremil,“ odgovori
profesor.

„Tega jaz od vas še v mislih nijsem mogel zahtevati, gospod
Profesor!“ pravi Leon, ko črez dvorišče proti cesti koračita.
— Tudi pravite, da se letos ne bova več videla, ker jutri otidete,
kar je prav škoda.
Zatorej tudi samoljubno ravnam, če druščino z vami podaljšam,
katero bodem prav živo pogrešal,
verjemite mi.“

„Čuden mož sem, da se vam za vse lepo, kar mi poveste,
še ne zahvaljujem, kaj ne?“

Rekši, ga prime profesor z desnico za podpazduho in to
znamenje zaupljive prijaznosti je bilo Leonu ljubše, kakor
vsaka besedna zahvala.
Počasi gresta po stezi, ki je držala
proti vinogradom.
Leon je tega možá spoštoval in sicer je to
spoštovanje bolj iz srca izviralo, ko iz razuma.
Nobenemu
svojih prijateljev ne bi bil tako srčno podal roke, kakor njemu.
Ali povedati mu tega nij mogel.
Glas, mrzel, oster, skoro osoren,
s katerim je profesor o najnavadniških rečeh ž njim govoril
denes, na dan slovesa, vzbudil bi bil komu druzemu misel,
da mož morda še nema veliko srcá.

Ali Leon je bil preverjen, da ga umeje, da je ta trda vnanjost
le odeja, ki krije notranjo
blagóst, zagrinjalo, ki ga je nekoliko osoda grenke preteklosti,
nekoliko morda tudi navada potegnila črez lepo, dobro
dušo.
Zdelo se je Leonu, da duh vednega zanikanja, protislovja,
ki ga je opazoval na njem, nij resničen, da profesor
sam sebi ne veruje.
In vendar zopet nij mogel reči, da le kaže
take misli.
Ne, res mora čutiti, kar govori.
In njegova črnogledna
vedna sodba o vsem, — ali nij bila samo idealnost na
poslednjem konci, izvor predobrega srca, sad
neizpolnjenih — željá,
ali nij bila samo najbolj vroča ljubezen, ki je razžaljena
iskala in

nahajala tolažbo v tem prepričanji, da splošni svet
te ljubezni nij vreden.

„Kedaj zopet pridete?“ vpraša Leon.

„Ne vem vam povedati,“ odgovori profesor.

„O velikej noči, ne?“

„Ne bode mogoče.
Morda prihodnje leto.“

„Morda?
Gotovo morate priti.
V najlepšem letnem času
imate praznike.
O velikej noči, ko je narava v cvetu in v jeseni,
ko se veselimo sadú.
Presledek, zorenje, to je precej enoobrazno.“

„Nekaj resnice je v tem, kar pravite.
In ker ste tako še mladi
in navdušeni, lehko še kako deklico v misel vzamete, primerjate
in pravite: v prvem otročjem cvetu radi brbljamo z
nedolžnim nevednim petletnim detetom, razvijajoče se nam
ni mar, razvita nam je sad, za katero zastavimo srečo in kar
imamo.
Ali nijsem vam iz srca govoril?“

„Gotovo.
Ali sebi ne?“

„Pravzaprav mene uže ne more veseliti noben letni čas.
Pomladi
sem se včasi veselil bolj kakor po otročje.
Spominjam
se, da mi je bilo včasi na samem, kakor da bi se mi možjani
hoteli zmešati od neznanega hrepenenja, ko sem videl prvo
bukev zeleneti.
Zdaj je ravno narobe.
Srcé me boli,

če vidim
prvo vijolico ali ptiča, ki gnezdo znaša.
To je starost, spomin
na mojo pomlad: mladost.
Jesen — oropana, veneča in mréča
narava — povsod smrt, ta me tudi žali.
Zima je mrzla, in poletje,
no, kaj hočete, pekoča vročina človeku še tiste dobre
misli, ki mu jih možjani rodé, pari in sežiga; — tako nam ne
ostaje nič.“

„Mene prav žalostite s tacim govorjenjem, ker ...“

„Verjamem,“ seže mu profesor v besedo.
— „Ne govoriva
več takih žalostnih rečij.“

„Ne, nikar me ne umejte napak.
Jaz sem le hotel reči, da
vem, da ne bi smelo tako biti, kakor vi pravite, in vendar čutim,
da je res tako.
Jaz bi nekaj dal, da bi vas veselega videl.“

Profesor mu smehljaje se roko podá.

„Vi ste dober človek in dobrega človeka sem zmirom
vesel,
tolikanj bolj, ker jih je malo.“

„Vsak človek ima nekaj dobrega na sebi,“ odgovori Leon
nekako zadovoljen.

„Resnično!
Ali celó na velikem belem prtu zagledate najprvo
črn madež, če je prav majhen.
Oskrunjena je belota.“

„Raje drugo primero vzemiva.
Mej desetimi grdimi deklicami
najprvo zagledamo in najraje gledamo eno, ki je lepa,“
pravi Leon.

„Če do deklic prideva, potem pustim vam veljavo,“ reče
profesor.

„Prilastovati si je ne morem.
Nemam posebne sreče, kakor
sem videl,“ odgovori Leon.

„Temu se moram čuditi.
Saj ste bogati ali vsaj boste!
Ali je
bogatejša vaša izvoljena?
Ali jo snubi mož lepše postave, kakor
jo imate vi?“ vpraša profesor.

„Brez premoženja je in ne snubi je nihče.“

„Potem stavim z vami, da bo tisoč priseg, ki jih je druzim
storila, prelomila in se obesila vam.
Ženske so praktične, le
verjemite.
Če vam reče, da možé sovraži, misli sama pri sebi,
kakor deklé v neki Burnsovej pesmi:

In če jej vi obetate, da boste v vodo skočili, če vas neče ljubiti,
in ona pravi: „le skoči!“, dobro vé, da tega ne boste storili,
temuč da se vam bode ogenj še bolj raznetel in da ga vam
bode pogasila, kar bi neznano rada takoj storila, pa se jej ne
zdi praktično.“

„Ko bi jo vi poznali, izprevideli bi, da pregrešno govorite,
gospod profesor!“ pravi Leon.

„Mislite, da nijsem nikdar nobene poznal?“

„Morda ste bili nesrečni in ste le take našli, po katerih
splošnost krivo sodite.“

„Če en tolar dobro ogledate, veste, kakšen je cel kup v
kasi.“

„S tem hočete reči, da so vse jednake.
Jaz ne verujem, da-si tudi
sem ravno ta izrek slišal te dni iz ust jednega človeka, ki
vam je čisto nejednak.“

„Dobro!
Mislite si, da sem jaz neumen, oni pa pameten, ali
kakor hočete.
Kar pa neumni in pametni vedó, mora nekaj
istinite podloge imeti, ne?“ —

Leon se posmeje.
Ali ta posmeh je bil posiljen.
Profesor je
to videl.

„Čudno boste o meni mislili, kaj ne?“ pravi profesor resnobneje.
„Ne vem, kako je to, pa verjemite, da uže precej časa
nijsem z nikomer toliko govoril tacih porednosti kakor z vami.
Sklepam iz tega, da bi se naposled prav dobro pobogala
in da vas imam rad, kar ...“

„Kar mene prav veseli,“ prestreže mu Leon besedo.

„Ker mislim, da se ne znate lagati, verjamem.
— Vidite,
meni je včasi kakor potreba, da malo zabavljam vsemu svetu.
Ker se denes ločiva, morda za vselej, kdo vé, — —“

„Za vselej!?“

„Naše življenje, in posebno moje, na lasu visi.
— Ker se ločiva
in ker ne bi rad, da bi me vi za hudobnejšega imeli, kakor
sem res, povem vam, da se včasi sam sebi zdim nehvaležen
proti človeštvu.
In če me vi vprašate, ali nijsem terjal in ne
terjam še zdaj preveč od svetá, ponavljate le vprašanje, ki
sem ga uže sam sebi stavil.
Kadar vihar pojenja, vidim v daljavi
za soboj svetlo luč, ki me je nekdaj veselila, in prva polovica
spomina na njo je lepa, tako da bi morda moral sam
sebi pravičnejši biti in misliti: kaj pa češ še več, koliko jih je, ki tega
nijso vžili, kar ti!
To je bila ljubezen.
Če je kdo srečen bil, bil
sem jaz, nekaj časa.
Neprijetno je, to se vé, da ta moj spomin
v svojem poslednjem delu obsega reči, ki so začetku popolnoma
nejednake, ali, da vam naravnost povem: jaz sem se iz
svojih

sladkih sanj vse drugače izbudil, kakor se boste na primer
vi.“

„Tedaj ste nesrečno ljubili?“ vpraša Leon.

Profesor se glasno zasmeje.

„Vaše vprašanje,“ reče Leonu, „me opominja, da bi vi
utegnili na meni kaj romantike iskati.
Žal mi je, da vam moram
morda v svojo škodo to misel podreti, zakaj ker ljubim
resnico, brani mi vest, da bi v vaših očéh nosil svet odsev
nesrečnega zaljubljenca okrog glave.
Jaz ne skočim v vodo, če
me vse ženske na svetu prevaré, in prej bi roko podal Angležu,
ki se strelja, ker nema iz dolgega časa kaj početi, nego
tistemu, ki si zaradi malovredne nezveste ljubice zavdá, da-si ravno
sta oba neumna.
Tudi imam uže za soboj tisti poetični
stan v temi tavajočega hrepenenja, ki ne najde, česar išče.
Jaz ne iščem; domišljam si, da imam precej raván pot pred
soboj, vem kaj me utegne srečati, kaj me ne more.
Kadar pa
o ženskih govoriva, vlečem jaz s Prešernovim godcem in jim
le eno hvalo dam:

Pred kacimi osmimi leti sem mislil, da ima katera

značaj.
Zdaj vem, da ga ne more imeti, če je ženska, in ga tudi ne
terjam.“

„Pred osmimi leti?“ vpraša Leon, ki bi bil rad kaj več izvedel.

„Ne vem natanko, zdi se mi, da bo toliko.
Sram me je povedati
vam, da sem bil celò zbolel, ko sem slišal, da dekle nij
vredna ljubezni.“

„Ali še živi?“

„Ne vem.“

„To nij dobro,“ pravi Leon črez nekaj časa, „vi se morate
zaljubiti in oženiti, pa boste vse drugače sodili.
Brez veselja
ni življenja in — — —“

„Brez mladostne pijanosti nij veselja,“ pristavi profesor.

„Tedaj se upijanite.“

„Preveč sem trezen, prijatelj!
Kadar ste se od zdravega
spanja zbudili, silite se zastonj zopet zaspati in sladke sanje
morajo baš same priti: priklicati, narediti si jih ne morete.
Ko
bi se po vašem svetu ženil, storil bi kakor kak filister, ki gre
več ur daleč nevesto snubit, ki je še videl nij nikdar.
Tega bi pa
vi gotovo ne hvalili, in ker nečem, da bi me zraven drugih še
vi grajali, menda je najlepše, da se ne ženim.“

„Vi sami sebe ne poznate.
Jaz upam doživeti, da vas bom
videl —
—“

„Smešnega!?“

„Ne, tacega po mislih, kakor ste nekedaj bili, in to nij smešno,
prosim vas, gospod profesor!“ pravi Leon.

„Pri meni bi bilo.
Star sem, star, ne pozabite.“

„Da stari ste — morda eno čez trideset.“

„Metuzalem jih je pri svojih sto morda menj imel.
— Pa vi
boste imeli predaleč domóv.
Dalje me nikar ne izpremljajte.“

Seže Leonu v roko.

„Tedaj še le črez eno leto se vidiva zopet?“ vpraša Leon.

„Da, če bomo živi in zdravi.
Jaz sem sicer uže več let bolehen,
pa te praznike sem se precej okrepčal, tako da zlepo
menda še ne pojdem s tega lepega svetá, kjer mi rožice cvetó,
kakor veste.
— Pišite mi kaj!
Postavim, če se boste oženili,
naznanite mi, da vam bom po svojej slabej navadi malo nagajal.
Kako je ime vašej nevesti?“

„Neveste še nemam.
Katero bi pa želel, da bi bila, imenuje
se Pavlina,“ odgovori Leon.

„Pavlina?
Res?“ — čudi se profesor. —
„No, na imenu nij nič ležeče.
Zdravi ostanite!“

Leon ga domisli, naj mu da svojo adreso.
Dá mu karto in
poslovita se, profesor proti vinogradom — Leon nazaj proti
domu.

Mejpotoma pogleda Leon karto.
Franc Vesel, c. k. gimn.
profesor.
„Nomen est omen — kakošna laž!“ pravi Leon sam
pri sebi in premišljevaje moral je reči naposled, da tega moža
vendar popolnem ne uméje.
Morda se bo to, kar povem
bralcu, otročje zdelo, ali jaz kot vesten
poročevalec ne smem
ničesa zamolčati: Leon je uže zdaj premišljal in skladal, kako
bo temu prijatelju, Francu Veselu, pisal dolgo dolgo pismo,
kadar in če se nekaj — pripeti.
Pavlina!
Ali je v vsem rimskem
koledarji katero imé, ki bi bilo lepše in prijetnejše za uho?
misli si.
In vendar profesorju to ime nij bilo všeč.
Čuden mož
je to, zares!

Osemnajsto poglavje.
Znano ime.

„Oh, moj bog, poglej, Pavlina, kaj se je naredilo!
Da moja
glava vse pozabi!“
Tako je vskliknila Matilda, na vrtu
čez gredico pripognivši se.

„Kaj se ti je primerilo?“ vpraša Pavlina in pride bliže.

„Moj ljubi rožmarinček se suši!“ toži v otročje-žalostnem
glasu mlajša sestrična.
„Mrzla slana ga je zadušila, pred sinočnjim
menda.
Glej, kako so peresca vela in povešena.
Da se
nijsem domislila izpuliti in v lonec presaditi ga!“

„Morda se še prime!
Takoj ga izruj in posadi!“

„To je škoda,“ pravi Matilda in s svojimi belimi prstki, o
katerih bi bil še marsikateri drugi rekel, da nijso za prsténa tla
razkopavati, razbrska vkrog korenin rožmarinovih in ga naposled
na láhko izpuli.

Vsaditi potem pozabljeno rastlino v lonec in jo zalijeti, da
bi se bolj gotovo prijela.

„Ali veš, da je to pomenljivo, da ti rožmarin ravno to jesen
pozebe?“ pravi Pavlina šaljivo, ko sta sedeli potem skupaj na
klopi pred hišo.

„Zakaj?“

„Le pomisli malo.“

Matilda zardi in se posmeje: „Od tebe pa res nij lepó, da na
vraže veruješ.
Ti, ki se znaš včasi tako ustopiti kakor kak mož
modrosti.
Uže

vidim, da nijsi — no, tako posebno pri velikej pameti,
kakor sem mislila.“

„Rožmarin ima mej ljudstvom simboličen pomen.
Le
vprašaj našo Miciko ali katero drugo dekle, pa ti pové, kaj
rožmarin pomeni.“

„Ti bi me rada v strah pripravila.
Le čakaj, vrnilo se ti bode.“

„Kako v strah?“

Matilda, ki je nekaj premišljevala, ne odgovori.

„Ti, Pavlina, povej, me li imaš kaj rada, potlej te bom nekaj
vprašala,“ pravi črez nekaj časa resnobneje in svoje pletenje,
pol dodelano nogavico, položi v naróčaj.

„Tako vprašaš kakor kralj Lear, jaz bom pa tako odgovorila
kakor Kordelija; ali ti je všeč?“ reče Pavlina.

„Naj bo!
— Povej mi, zakaj mi nečeš razodeti, kako sodiš
mojega Alberta, barona?“

„Ljuba moja, v svojej reči si sama najboljša sodnica, ne?
Ti
ga najbolje poznaš.“

„Jaz čem pa slišati, kaj ti praviš, če tebi dopade?“

„Ali ne bi bila ljubosumna, ko bi se ti jaz kar hvalila, kako
zeló in zeló mi dopade?“

„Nikoli.“

„Bog vé. Sumnost je večna izpremljevalka ljubezni, le verjemi.“

„Jaz se ne šalim, zares mi povedi.“

„No, gospod Albert, baron, ženin Matilde Gorčeve, je lep,
uljuden, prijazen mlad mož; kaže se, da ima dober okus, zna
se v družbi galantno vesti, ima lepe bele zobe, bogat je,
zna — —“

„To so vnanjosti.
To sama vidim.
Jaz čem vedeti, kako ti
njegovo notranjo vrednost, njegov značaj ceniš.“

„Preveč terjaš.
Kako morem o človeku naravnost izrekoma
soditi, ki ga le povrhu poznam!
Morala bi brez trdne zavesti
ali pa brez krščanske ljubezni govoriti.
Saj veš, da je z menoj
še prav malo govoril.“

„Zakaj pa druge ljudi tako hitro poznaš!“

„Morda se motim večkrat.
— Glej, to je prav dobro, da sta
z očetom odrinila zoper baronovo željo zakonsko zaročbo.
Opazuj ga mej tem časom in izpoznala ga boš še bolj na tanko.
Jaz ti v tej reči ne morem veliko druzega svetovati.
Ko bi
ti rekla, da ga nikar ne jemlji, morda bi te odvračala od sreče,
s prigovarjanjem morda bi ti

slabo ustregla za prihodnost.
Svoje srcé poprašaj za svet, pa oči odprte imej.“

Matilda je gledala v tla, okolo usten jej je nekaj ganilo kakor
na jok.

„Ti nečeš odkritosrčno z menoj govoriti, kakor si sicer,“
reče.

To očitanje je morda bilo na pravem mestu.
Pavlino je v
srce zbodlo.

„Naravnost ti povem, da bi jaz z baronom ne bila srečna.
Ti pa, kakor za trdno mislim, bodeš.“

„Veruješ, da bom?“

„Da.“

„Kar ti veruješ, jaz tudi,“ pravi po precej dolgem molčanju
Matilda zopet vesela.

Dekla pride iz veže in nese v roci majheno, tenko knjižico.
Dá jo Matildi in pravi, da je to stvarco našla na vrtu.

„To je zapisnik, dnevnik menda.
Uže vem, kdo je to izgubil.
Gospod Retelj z Zabrezja.
Včeraj je bil tukaj, ko tebe nij bilo
domá,“ pravi Matilda.

„Spravi in daj mu nazaj, kadar pride,“ reče Pavlina.

„Malo moram pogledati, kakove skrivnosti ima zapisane.“

„Ne, to nij pošteno.
Čitati ne smeš, kar nij tebi pisano.
Nikar
ne odpiraj.“

„Zakaj pa izgublja?
Če nehče, da bi kdo videl, kaj ima tu notri,
naj bi bolje spravil.“

„Tako indiskretni ne smeva biti.
Jaz še pravim, da je najbolje,
da daš dekli nazaj, naj mu ona izroči, kadar pride, da še
mislil ne bode, da svi brali.
Morda bi mu bilo zelo neprijetno.
Človek marsikaj zapiše, kar nij za tuje oči namenjeno.“

„Samo majheno bom pogledala, čitala ne bom,“ pravi Matilda
in odpre zapisno knjižico.
Na prvi strani je bilo res Leonovo
ime, dalje pa so bili listki razen treh še vsi nepopisani.

„Glej, nekaj je palo na tla,“ pravi Pavlina.

Sestrična pobere
karto in jo pogleda.
„Franc Vesel, c. k. gimn. profesor“ — je
bilo zapisano.

„Tu je ena karta; menda tistega puščavnega profesorja, ki
Leon zmirom govori o njem in ki bode te dni odšel.“

„Spravi, kaj nama mar!“ pravi Pavlina in ne pogleda od
svojega dela.

„Ondan eno nedeljo sem ga videla v cerkvi.
Še precej lep
človek je, nekaj ponosnega ima na sebi in prav ljubeznive oči.
Zató se čudim, kako more res biti, kar mi je gospod Retelj
pravil, da namreč ženske sovraži in nam zabavlja, vsem od
kraja.
Jaz bi bila prav rada videla, da bi ga bil Leon z Zabrezja
kedaj k nam pripeljal, sosebno zató, ker pravi, da ima mnogo
duhá.
Ali razumeš ti, kako more mlad, pameten človek, in
Leon trdi, da je ta prav pameten (česar pa jaz ne verjamem)
iz ljubezni in vsega lepega resno šalo delati?
Ko bi bil k nam
prišel, jaz bi si ga bila upala prav dobro obdelati.“

„Ta človek je lehko prav razumen.“

„Prav neumen je.
Imé ima pa prav znano, le poglej!“

„Kako se piše?“

„Franc Vesel,“ rekši podá Pavlini karto.

Ali si uže kedaj v lepej poletnej noči kot samoten premišljevalec
zrl v jasno nebó, kjer je neštevilne tisoče zvezd migljalo, ljubi
moj bralec?
In ker si, ali si videl, kako se zvezda utrne, kako
se čudovit žarek vlije črez nebo, pa le za en hip, za en trenotek?
Gotovo si videl.
In če te vpraša človek,

ki tega nij še videl
z lastnimi očmi, ali mu moreš to prikazen popisati tako, da si
jo bode mislil, kakor si jo ti misliš?
Ne, tega ne moreš.

Tudi človeško srce je kakor nebo.
Gibljaji so v našem sercu,
ki pridejo in zginejo kakor blisk.
Kadar jih čutimo, ne moremo
očij odprtih imeti, slepé nas; kadar preidejo, pusté le sled
za soboj, njih samih ne moremo gledati.
Domá so iz višjega,
nam tujega sveta.
Pomenljivo misel ima tedaj vera slovenskega
naroda, ki zvezdne utrinke imenuje: svetinje,
ki z neba pridejo
v male zapuščene cerkvice in kapelice svetnikov obiskat. —

Po tej opombi lehko tvojej domišljiji in dobremu srcu prepuščam
razložbo, kako je bilo Pavlini, ko je znano ime slišala,
ko je v roci imela in spoznala podpis tistega moža, katerega
podobo je v spominu nosila leto in leto.

Tedaj živi še!

Pa v njenem obližji je bil!
Gotovo je vedel za-njo, slišati je
moral od nje, in nij je poiskal!
Ali je mogoče, da se je še domisli?!

Obledi, karta jej pade iz rok.

„Tebi je slabo, pojdi, greva v sobo,“ pravi Matilda in jo
skrbljivo za podpazduho prime.

Molčé se da sestrični v sobo peljati.
Tam se zgrudi na kanapé
in solze se jej uderó.

Devetnajsto poglavje.
Nekaj dogodeb iz prejšnjega časa

Na tem mestu se moramo nekoliko let nazaj ozreti in nekatere
dogodke iz preteklosti povzeti v pojasnjenje in
večjo razumljivost nekaterih prizorov in opomb v prejšnjih
odstavkih.

Pred kacimi osmémi ali devetémi leti je v tretjem nadstropji
precej velike mestne hiše stanovala vdova Zlatovec s svojo
sedemnajstletno hčerjo Pavlino.
Njen mož, doslužen cesarski
okrajni predstojnik, bil je umrl nekaj let potem, ko se
je bil v mesto preselil.

Penzija, katero je vdova zá-se in za svojo hčer dobivala, nij
bila velika, in ker rajnki gospod Zlatovec nij znal na stran devati,
bilo je tudi njeno gotovo imetje komaj imenovanja vredno.
Vendar ženica nij hotela izseliti se iz stanovanja, v katerem
je njen mož umrl, da-si so drugi hišni ljudje po pravici
djali, da je stanovanje s štirimi sobami za

dve nepremožni
ženski neumna baharija, in če ravno je sama videla, da preveč
njenih gotovih prihodkov gré samo za prebivanje in kurjavo.
Ali kraj, kjer se je od moža za vselej ločila, je bil ženi svet,
tukaj je hotela tudi sama umreti.
Da bi se kvar tega preobilnega
potroška pokrila, delali sta mati in hči za neko prodajalnico.
Zraven tega pak je vdova oddala v drugi najem tretjo
sobo, ki je k njenemu stanovanju spadala, pa svoj poseben
vhod imela.

Stanovala sta tu dva mlada človeka, prvi je bil nižji poštni
uradnik, drugi učenec poslednjega latinskega razreda.

S početka se s svojo gospodinjo in njeno hčerjo nijsta pečala
več kakor toliko, kar je moralo biti, to je: ob mesecu na plačilni
dan, in sicer včasi s staro, ki je pogledat prišla, če jima dekla
vse redno snaži in prinaša, česar je treba.
Mlajšo je bilo
mogoče le zjutraj včasi pozdraviti; črez dan sta takó morala po
svojih opravkih, in sta bila malo domá.
Eden je moral v kancliji
sedeti, jedenv učilnih klopéh učitelje poslušati in potem v
premožnih hišah otrokom sam učitelj biti.

Baš ne vemo, kako je počasi prišlo, da se je mlajši mej njima,
študent, bolj seznanil s staro

materjo Zlatovčevo.
Vemo
pa, da je bilo ženici všeč, če je pozimskih večerov večkrat k
njej in njenej hčeri v sobo prišel in jima kaj lepega čital ali
pomenkoval
se ž njima o tej in tej reči.
Obnašal se je spodobno,
spoznala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo je
bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben ob pravem
času in, kar se njegove vnanjosti dostaje, nij mu bilo ničesa
reči, ob enem: čuda nij, da je bila ženica vesela njegovega
tovarištva, tem bolj ker je bila večidel s svojo hčerjo sama, in
ker je vsakega dobrega človeka rada imela.

Hči njena, Pavlina, je malo govorila ž njim.
V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo poslušala,
kaj gospod Vesel
in mati govorita.
Če jo je kaj vprašal, pogledala ga je, odgovorila,
pa naglo zopet oči povesila.
Kadar je zvečer v sobo prišel,
bila je vesela, da-si ravno se to veselje nij drugačé kazalo, kakor
morda v nekej hitrosti, s katero je vasovalcu stol pripravila.
Kadar ga nij bilo, morala jo je mati kako reč dvakrat vprašati,
predno je odgovorila.

To je bilo pa le sprva.
Pozneje namreč, poleti, ko je deklica bila včasi na malem vrtiči za

hišo, kjer je od stare meščanske
hišne gospodinje imela nekaj gréd v lastno porábo prepuščenih,
govorila in brbljala bi bila ž njim, dokler bi bila smela,
in pogledala ga je včasi, kadar se mu je nasmijala, s tako ljubim
očesom, da nij čudo, če se je zaljubil v krasni obrazek
njen in v njeno srčno dobroto.

In katera sedemnajstletna deklica bi ne bila hvaležna, če
vidi, da jo ljubi dvaindvajsetleten, čvrst, pameten in priden
mlad mož?
Pavlina je bila na večjo družbo malo vajena, le z
materjo občevajoča.

Kmalu sta imela prvo človeško veliko sladko skrivnost
mej soboj, ki sta si jo pripovedovala, kadar sta bila sama, ki
sta si jo pisala ob kakej na pol ukradenej ponočnej uri, ako jima
zavoljo matere nij bilo možno na samem govoriti, — skrivnost,
katero sta si mejsobojno znala z oči čitati, s pogledi pripovedovati,
s skrivnim brzim stiskom mehke roke drug v druzega
pretočiti.

Od kraja je bilo vse takó, da starka mati nij ničesa opazila
ali se vsaj videlo nij, da bi bila.
Ali zaljubljenci svoje skrivnosti
baje ne znajo dolgo začuvati in zakrivati, tudi sem slišal,
da imajo

zlasti matere dobre oči za hčerine skrivnosti, kadar
odpró oči, tiste svoje izkušene.

Materi Zlatovčevej nij bilo nič kaj po volji, ko je opazila, da
študent „gleda“ po njenej hčeri.
Rada ga je imela, to je res,
kakor sina skoro, ali hčer pa vendar še rajša, ker je bila njena.

Računila je pa pametna stara majka tako-le: Vesel je res dober
človek in bi bil tudi zet ...
Ali zdaj je še mlad študent.
Predno
vseučilišče dovrši traje še tri leta in več. Potem predno
službo dobi, bog ve koliko!
In dalje, saj se vé, vidi in sliši, kakovi so moški.
Sosebno če dalje po svetu pride tak mladenič
in toliko vidi, saj mu skoraj zamere nij, če pozabi, kaj je prej
obetal drugje.

A doli na ulici, tri hiše naprej, ima gospod Dobrépoljec
svojo prodajalnico beline in platna.
Mlad res nij več, ker je
vdovec in ima uže celò devetletno hčerko.
Ali večkrat je uže slišala mati Zlatovčeva govoriti, da
mož nij nikdar prestar za ženitev.
Gospod Dobrépoljec tudi res nima nič črez štirideset let,
če prav se v bradi uže kaka siva dlaka prikazuje.
To ga pa še
interesantnejšega dela.
In potem je tudi hiša njegova last, ne
le prodajalnica.

Ta tedaj je zadnjič prav jasno razumeti dal, da bi Pavlino
vzel.
In vselej je zdaj nekaj časa uže sam prišel plačat kako delo,
ki sta ga marljivi dami vzeli pri njem.
Celo platna nij dal po
svojem dečku v njuno stanovanje nesti, nego uže trikrat ga je
osebno sam prinesel in potlej nenavadno dolgo posedel in
mnogo pripovedoval.
Nij bilo dvombe, da hoče kmalu svojo
odločilno besedo reči.

Mej tema dvema ženinoma voliti nij nobenej materi teško.

A da bi le tudi deklice tako pametno mislile.
Pa baje da navadno
ne.
Zatorej se je tudi Pavlina nasproti gospodu Dobrépoljcu
tako nerodno vedla, da materi nikakor nij bilo prav.
Tega je bil oni študent kriv.
Brzo je narejala od slej starka resnejši obraz,
nij ga vabila več in, če je sam prišel, čutil je, da
materi nij mil gost.
Najrajša bi mu bila kar stanovanje odpovedala,
da ne bi bil blizu.
Ali prvič je bila predobra žena in je
mladeniča prav za prav rada imela, drugič pa je dejala: če uže
tako dolgo pri meni stanuje, naj še ta dva meseca, kar je pred
svojim koncem, saj potem pojde proč in iz mesta.
Vendar
starki nij dalo drugače, nego da je šla k sosedu po dobre svete.

Sosed, ki je po hodniku na dvorišče nasproti v kotu stanoval,
bil je knjigovodja firme Stol & Comp., gospod Krt.
Bil je
tudi vdovec, živel samec, stanoval v tej hiši dalje nego Zlatovčevi
in bil prijatelj uže pokojnega Pavlininega očeta.
Ves
dan do sedmih popóludne je svoje številke v pisarnici pisal,
potem pak je vedno doma po celo uro staro svojo vijolino mučil,
in ušesa okolo stanujočih vadil, dve pipi tobaka skozi oknice
na dvorišče popušil, potem pa kasno v krčmo odhajal
večerjat in obilo pit in redno ob pol pólnoči prihajal spat.
Ker
je za vsacega človeka znal šaljivo ali modro besedo, imeli so
ga vsi radi, zlasti pa gospá Zlatovčeva, in mladi študent
Vesel.

Temu gospodu Krtu je tedaj Zlatovčeva potožila svoje
skrbi zaradi hčere in ga prosila za svet, kaj hoče storiti.

On je rekel: „Meni stvar prepustite, jaz uže tako naredim,
da bode prav in takó kakor vi želite.“

Pozval je tedaj Vesela nekedaj skozi okno črez ozko in globoko
dvorišče, naj pride k njemu v sobo.
Vesel je takoj šel in
dobil Krta, dolzega, koščenega, šestdesetletnega moža s črnimi
lasmi, zanemarjeno malo brado, jako iskrimi očmi in
precej obilnim,

ostrim nosom, ko je mož baš po sofi stegnil
se bil in pipo prižigal.

„Denes sem jaz pri volji, da se kaj pogovoriva, utegneš li?“
vpraša stari.

„Silnega dela nemam,“ odgovori Vesel.

„Tedaj sedi.“
Krt je svojega mladega prijatelja najrajše tikal.

Providno in mnogo vprašaje: kedaj otide, kam, kako si misli
o prihodnosti svojej, pripravil je stari prijatelj mlajšega kmalu
do tega, da mu je vse povedal, celo vse o svojej ljubezni do
Pavline, kar je mlajši tem rajši storil, ker
je uže prej premišljal,
po kom bode iz daljine svojej ljubici pisma pošiljal, ter dobro
znal, da boljšega posrednika nij bilo mogoče najti nego bi bil
Krt, ko bi se ga le upal prositi.
In evo, denes je to kar samo
naneslo se.

Stari samotar se je glasno zasmejal, ko je na koncu slišal,
zakaj ga namerava mladi prijatelj porabiti.

„No,“ reče, „ako drugače ne bode, v božjem imenu,
pošiljaj pisma po meni.
Vendar najprej ti moram povedati, da se
hočem malo potruditi, da ti sploh pisal ne bodeš.“

„Zakaj?“ vpraša mladenič v strahu in naivnosti svoje prve
ljubezni.

„Za to, ker bi najboljše bilo za tebe, če si nekoliko lehkomiseln
in kakor brž prideš iz te hiše ven, da tudi pozabiš ono
dekle, ki je tam na oni strani.
Bolje bode za tebe — in za njo.“

„To sem jaz uže vse premislil; vi ste v tacih rečeh ...“

„Pameten človek, verjemi mi.
— Ti si vse premislil?
In do
sklepa prišel, „da ona ali nobena druga,“ kaj ne?
Kajti: tebi je
za njeno dobro srce, za vse drugo ne vprašaš in se ne zmeniš!
Ni li res?“ oponaša Krt.

„Res je,“ odgovori Vesel trdo.

„Prav!
Tudi jaz sem tako govoril, ko sem bil dvajset let star.
Ali veš, kaj je bilo potlej?
Oženil sem se bil.
Vzel sem bil tako
tisto malo ljubo stvarco, ki se mi je pod milim bogom najbolj
dopadla.
Ali kaj kmalu potlej?
Ko mi jo je bog vzel — umrla
je po desetih letih dolge muke za mene in sebe — govoril bi
bil skoro kakor tisti Ribničan v pripóvedi: „Bog mi jo je vzel,
— sedem let sem jo jaz imel, on naj jo ima pa sedem, videl
bode, kacega vraga si je na glavo nakopal.“
Skoro

bi bil tako
govoril, ali molčal sem, in črez dolgo let s toboj, mladi prijatelj,
o tem govorim, ker te imam rad, in ker vidim človeka pred
soboj, kakršni so vsi dobri.
Poln zaupanja v prihodnjost, misliš
da bode sad tvojega pričakovanja podoben cvetu, ki ti ga
dela mlada fantazija.
Ba!
Poslušaj izkustva druzih in prihranjenega
ti bode mnogo britkega, kar smo mi drugi izpiti morali.
Pameten bodi.
Če črešnja na spomlad, po zgodnjih toplih
solnčnih žarkih privabljena, rano začne cvesti, verjemi da
sadu ne bode, zobati ne bode kaj, slana pobere drevi vse, in
za drugi razcvet je pa navadno uže prekasno.
Kar počasi raste,
traje dolgo.
To je sicer nemšk pregovor, ali vendar je resničen.
Kar si devetkrat premislil, desetič stori.
Teško ti bode
sicer verovati, kar boš slišal, teško ravnati se po starčevem
svetu, ki sad mladostnega cvetja pozna, ali glavo mi izpuli čez
deset let, če mi ne bodeš prav dal.
Ti uže gotovo.
Vsak, to se ve
da, ne.
Ti se mi zdiš iz prave krvi.
To se ve, neumnih ljudij, ki
nič ne mislijo, ki nemajo nobene življenjske filozofije, teh je
večina.
Teh pa jaz ne mislim.
Ti ne brojiš mednje, uže zdaj ne
več, kasneje boš pa še menj.
Kaj stáviva?“

„Vi krivo mislite, če po sebi sodite vse.
Vi ste imeli nesrečo,
za to nij treba, da bi jo imel tudi jaz,“ odgovori mlajši.

„Tako odgovarja prav vsak mlad neopečénec, vsak.
Ali jaz
pravim, kaj nesreča!
Svinčnik v roko vzemi in računi.
Koliko
je ta tvoja deklica stara, koliko potrebuješ še ti let, da do česa
prideš; priloži svojemu računu brez skrbi še dve ali tri leta,
potem utegne še le prav biti.
Mej tem je še mogoče, da se ti
kaj primeri.
Deklici pak, ki bi tebe čakati imela, spridiš sedanjost.“

Gospod Krt pove zdaj, kar mu je mati njena zaupala glede
Dobrépoljca.

To je bil težak udarec.
Mladi Vesel je glavo povesil.
Stari je
morda mislil, da je železo zdaj gorko, izpremenil je svoje temno
lice, oméčil glas in dejál:

Jaz tako govorim s toboj, prijatelj, ker te imam rad.
Schillerjevo: „prostora je v naj manjšej
koči za dva srečno ljubeča se,“
je v dejanskem življenji gola neumnost.
Jaz sem prepričan,
da za omikance zgodnja ženitev nij dobra; drugače je za kmeta,
ki potrebuje delavko v hišo bolj kot ženo.
Glej mene.
Kaj
meniš, da bi mi ne bilo ljubše, ko

bi na starost ne bil tako brez
svojega človeka, kakor sem?
Ko bi bil meni kdo tako govoril,
ko sem bil dvajset let star in bi ga bil jaz poslušal, tudi z menoj
bi bilo zdaj drugače.“

Ne da bi ta dvogovor še dalje popisovali, uganila je bralka
že gotovo, da Vesel starega, muhastega, sitnega pridigarja v
tem nij slušal, da bi bil odpovedal se deklice svojega srca.
Trpeti je pač začel od tega hipa, ali zdaj jo je stoprav
tudi prav
ljubiti začel in menil bolj nego prej svoj „ona ali nobena“!

Pri prvej priliki, ko sta bila mlada človeka sama, povedal jej
je vse, a jej z velikim samozatajevanjem tudi razložil, kako ga
ona more in sme pustiti in lepo svojo priliko ženitve porabiti,
ki se jej ponuja, da se ne bode morda kedaj kesala.
Mogoče je,
da je on uže, ko jej je tak predlog stavil, vedel, da pojde deklica
čezenj na dnevni red.
In res mu je obetala z vso odločnostjo
in gorečnostjo ženskega srca, da ga je pripravna čakati, če
treba še tako dolgo; dokler on hoče.
In on jej je svojo sveto
obljubo storil.

Oba sta bila resnega značaja, obema je bilo istina, kar sta
govorila si, oba sta imela trdno voljo,

besedo držati.
Nobeden
izmej njiju si nij mogel misliti, da bi jih kaka navadna, naravna
sila mogla razdvojiti.

Zlasti potem, ko sta se ločila, ko sta le še z dopisi bila v
zvezi, spoznali sta se še bolj dve globokočuteči duši.
On je bil
do dna preverjen, da je čisto nemogoče, da bi se to tako srčno
in tesno udano mu žensko srce kedaj moglo od njega odvrniti.

Ona je preživo čutila iz vsake njegove vrste moževsko,
ali vendar otroško ljubo istinitost prave in cele ljubezni.

Kako bi si bil torej kdo mislil, da se bode ta razmera razbila?

In vendar se je!
Vesel v glavno mesto, kamor je bil šel, naenkrat
ni nobenega pisma več dobil!
Pisal je zaporedoma gospodu
Krtu, kaj je uzrok, morda li on, morda nij pisma oddal.
Pisal je potem celo naravnost deklici.
Ali ves odgovor, kar ga
je dobil, bil je kratko pismo od starega bivšega stanovanjskega
soseda g.
Krta:

„Le pustite celo stvar, bolje je tako!
Vaša dekle pametna
Postaje, in vzame soseda.
Z vami bog ve kedaj bode še kaj.
Domislite
se, kaj sem vam tačas o cvetu in sadu in usodi rekel,
ko ste

mi svojo neumno ljubezen prvič povedali.
Učite se, pa
drugje se zaljubite, če mislite, da je treba.“

Bilo je zanj hudo.
Že od nature resen in torej bolj pesimističen
človek, morda tudi po Krtovem vplivu, občeval je v dobi,
ko je človek najbolj za vse duševne vtise sprejemljiv, z
ljudmi, ki so imeli uzrok, življenje od temotnejše strani ogledavati.
Naravno je bilo torej, da je iz velike vere v svojo srečo
in ljubezen naglo padel v brezuvetno nevero.
Vse črne besede
Krtove so mu pred dušo vstale, vse resnične zdele se in
gotove.
Ona, ta deklica, je taka, kakor so vse druge, sramota
zanj, da je kedaj verjel v njo sam pri sebi, da je boljša od druzih.
Jedva je on odšel od nje malo dalje proč, premislila se je.

Zadnji dvom, da se morda vendar moti, morda ga nij pozabila,
podrt mu je bil, ko je na svoje pikro pismo Krtu, naj mu
ona vsaj piše, kedaj se omoži, odgovor dobil, da je vse naročeno,
kar želi.
Torej takó se je mogla izpremeniti, da se je na tak
način šalila z njim?

Bolelo ga je to spoznanje, ali prebolel ga je.
Česa človek
vsega ne pretrpi?
Srca pokajo več v

slabih liričnih pesnih,
nego v pravih in zdravih človeških prsih.

Od tod pak je izvirala ona pikrost in ostrost v njegovem
značaji, ki smo jo videli na njem kasneje kot profesorji,
znanci Leonovem.

Ko je črez leto prišel v malo svoje gimnazijalno mesto, čul
je, da je Krt umrl.
Vdove Zlatovčeve nij hčere uže v tisti hiši nij
bilo.
Več vprašati ponosno nij hotel.
Bal se je — uže lastnega
spomina.

Dvajseto poglavje.
Snidenje.

Ko je pet dnij po svojem razhodu s profesorjem Leon,
mimo vozeč se po nekem poslu na pošto prišel, ogovoril
ga je poštar Gorec, vstavivši mu pred vežjo konja:

„Vi ste predvčeranjem trdili, da je oni vaš znanec profesor
uže odšel, a nij res.
Denes je prišlo pismo z denarjem zanj in
ko sem davi poslal Štefana z recepisom, našel ga je še tam
gori v njegovej koči.“

„Doma?“ vpraša Leon.

„Da, in denes po polu dne sam pride po svoj denar, rekel je,“
pristavi Gorec.

„Potem ga počakam, saj mora kmalu priti, če ga do sedaj
še nij bilo,“ reče Leon, ki bi se bil gotovo tudi brez tega vstavil,
kajti precej je vprašanje pristavil:

„Jeli sta gospodični domá?“

„Menim, da sta gori,“ reče stari.

„Ako pride profesor, pripeljite ga k nam gori,“ reče Leon in
skoči potem v vežo ter brzonog po stopnicah navzgor, kjer
sta bili gospodični.

Deklici najde obe pri šivanji, Pavlino pri oknu na vrt, Matildo
pri mizi.
Na jeziku mu je bilo, da bi napovedal dohod
svojega prijatelja in da ga bode imel najbrž še denes čast
predstaviti gospodičnama.

Ali takoj po prvem pozdravu je pozabil ta svoj namen izvršiti.
Prestrašil se je namreč, ko je videl, da je bila Pavlina vsa
bleda in bolestnega videza, kar se je tem bolj kazalo, ker je
ravno večerno solnce pri oknu obsevalo jo.
Matilda ga je hitro
vprašala nekatere vsakdanje reči, na katere je prav kratko
odgovoril, potem pa se k Pavlini

obrnil in z glasom, iz katerega
se je njegovo ljubeče srce treslo in balo, vprašal:

„Vi ste morda kaj bolni, gospodična?
Ne zamerite mi, vem,
da so sitni in nevljudni ljudje, ki tako izprašujejo, ali meni
smete odpustiti in mislim, da smo uže vendar saj toliko prijatelji, ...
Vi ste bledi, nekoliko dni uže nijste več zdravi.“

„Hvala za vaše sočutje, gospod, ali bodite uverjeni,
da pretiravate,
ni tako zlo,“ reče ona in se prisiljeno zasmehne.

„Je, je,“ oglasi se Matilda.
„Ne veste, kakó je čudna zdaj
nekaj dni.
Jaz vem, da jej je nekaj, a neče povedati kaj; glejte,
še meni ne.
Dajte jo vi, a močno jo dajte pripenjati, naj govori.“

Pavlina jo proseče in očitajoč pogleda.

„Gospodična, jaz se vozim denes mimo zdravnika, glejte,
kakor za šalo povabim ga s soboj, ko pojdem nazaj mimo
tod.“

„Jaz ga ne potrebujem, verjemite, da ne“ reče Pavlina in
v mehkem glasu je bilo tudi prav majheno znamenje nevolje,
tako da se nij upal več vanjo tiščati.
Tudi njej je bil ta mali
izraz ostrosti, izvirajoč le iz velike razdraženosti njenih
trpečih

živcev, takoj žal in pohitela je razgovor na druge
misli spraviti z vprašanjem:

„Ste li bili zadnje dni kaj z gospodom baronom skupaj?“

„Ne, zakaj vprašate?“

„Mari ne veste, tujec, da se vendar pri nas zanimamo zanj
nekoliko,“ rekla je s pogledom na Matildo in se silila nasmehniti.

„Ne zanimamo se tako posebno,“ reče Matilda lahkomiselno
in prav ljubeznivo malo kvišku napne češnjevo-rudečo
spodnjo ustno.

„Ali malo vendar,“ reče on.

„Prav malo. — Pa kaj vaša teta, je li uže bolj zdrava?“ vpraša
sedaj Matilda, ki je tudi hotela pogovor od svojega ženina na
drug predmet spraviti.

Leon je pripovedoval, da je teta, stara komtesa, vedno bolehna,
da ga uže nekoliko skrbi.

Mej tem se zunaj čujejo hitre stopinje, vrata se na ves stežaj
odpró, gospod Gorec napotuje profesorja Vesela v sobo
rekoč:

„Tu najdete svojega prijatelja z Zabrezja, pa moji dve púnci
sta, dobro se imejte.“

Rekši se gospod Gorec obrne, otide in vrata zaprè za soboj.
Leon profesorja predstavi deklicama.

Predstavljenec se
pokloni najprej bližnjej si Matildi, potem se obrne k Pavlini.
Ona je stala od okna obrnjena po sobi proti njemu, od svita
proč, držala se je krčevito za stol in prejšnja bledota na njenem
lici se je bila umaknila nenaravnej rudečici.

Morda se je bila vendar nekoliko spremenila, morda nij
stari vtis brž prodrl, morda je bilo študiranemu mlademu
možu uže majheno oslepelo prej bistro oko, morda ga je vstop
iz svitlejše veže v manj svetlo sobo tudi prevzel: Pavline profesor
nij izpoznal takoj.

Zahvalil se je Matildi za stol, potem sédel in razložil Leonu,
da je čul o njegovej navzočnosti in da se lehko ž njim vozi
domov, kar mu je po godu.

Leon mu odgovori, da samo pol ure naj počaka tukaj, ta čas
on svoj posel v bližini opravi in se pripelje nazaj ter ga vzame
soboj.

Vedno naravnostna Matilda je temu precej jako odločno
pritrdila.
Vendar gost profesor je odbijal rekši, da rajši peš
hodi, če nij kmalu, ker ima nocoj še opravek.
To je morda sam
izgovor bil.

V tem hipu vstopi zopet gospodar Gorec in kuharica za
njim z vinom in kruhom.
Ko je po svojej šegavi navadi s profesorjem
govoril, karajoč

ga, da kot bližnji sosed ne prihaja
več blizu, nihče nij bil zapazil, da je bila Pavlina priliko porabila
in iz sobe smuknila.

Profesor je pripovedoval, da dobiva pisma večjidel iz sosednje,
onkraj hribov ležeče pošte.

Pogréšila sta Pavlino Leon in Matilda.
Obema se je ta njena
nenavadna neuljudnost čudna zdela, ker je nij bilo nazaj.
Naposled je gospod Gorec tudi zapazil in naravnost vprašal:

„Kam je šla Pavlina?“

Matilda vstane, da bi šla pogledat po njej.

„Le glej, da se še ti izgubiš,“ reče oče in natoči čaše na mizi.
„Na vse zadnje bode gospod mislil, da sta obedve boječi
kakor samosrajčni hribovski otroci.“

Matilda pride nazaj z vestjo, katerej se je, kakor se jej je z
obraza in glasa videlo, sama najbolj čudila, da „Pavline ni
nikjer.“

„Užé pride,“ reče Gorec malomarno in pripoveduje nadalje,
kod je boljši pot, ki ga more profesor iti: ali črez Suhi brod,
ali mimo Zabrezja.

„Mar sem jaz prepodil vašo gospodično sestro,“ vpraša
profesor Matildo potem.

Ta jo najprej zagovarja, potem pa pové, da nij sestra njena.

„Iz rodovine je po ženi mojej,“ dostavi Gorec, „in z očetom
njenim sva bila dobra prijatelja.
Pila sva nekedaj skupaj, kakor
sva le midva znala, jaz pa Zlátovec.“

Pri tem imenu se profesorju čelo zbere, najprej debelo pogleda,
potem se nasloni počasi na eno koleno in z navidezno
lehkomišljenostjo vpraša:

„Kakó mu je bilo ime, vašemu prijatelju?“

„Zlátovec.“

Profesor potegne počasi z roko preko obraza.
Na nekovo
Leonovo opombo ne odgovori ničesa.
Bled postane, izpije
pol čaše vina, potem pa vpraša:

Koliko časa je uže pri vas ta gospodična, če dovolite vprašanje.
Zdi se mi, da sem poznal ... mater njeno.“

„Koliko?
Vsaj pet let uže.“

„Več,“ oglasi se Matilda in začne natančno šteti, koliko je,
kar je Pavlinina mati, ki je bila vdova, umrla.

Profesor gleda v tla in potem prav neuljudno molči.
Nazadnje
brzo vstane, popije svojo čašo do dna, zahvali se poštarju za
gostoljubnost, Matildi pa reče:

„Storite mi dobroto in povejte oni gospodični, da, ker je
zarad mene bežála, tega drugikrat nij več treba, tudi jej ne bode
prilike, ognil se je bodem odslej gotovo daleč v stran.
Tudi
zdaj nijsem vedel, da je tú, na mojo vero, da ne.
To jej recite,
prosim.“

„Ne mislite, da se je vas ...“ hoče prestrašena Matilda odgovoriti,
ali ne more stavka dovršiti.
Da li je pri zdravem umu
ta gospod?

Ali profesor je bil uže odšel s poklonom: „Priporočam se,
gospoda!“

„Kaj mu pa je?“ vpraša Gorec Leona.

„Ne vem,“ odgovori ta v zadregi sam.
„Čuden človek se mi
je uže večkrat zdel.“

„Drugikrat se bodem čuval, vabiti ga,“ pristavi hišni gospodar.

Enaindvajseto poglavje.
Pisma.

Na južno-vzhodnej strani samotne poštne hiše se je svet
toliko vzdigoval, da se tam sè steze, ki je okoli hriba zavijala,
ni nič videlo poslopje, niti

nij bil odprt vid na vrt.
Tam
na jarku je nekaj starih hrušek drobnic raslo s češminovim in
drugim divjim grmovjem podrasteno.

Ko je profesor tu mimo šel, zamišljeno v tla gledaje, stopi
mu ženska nasproti, Pavlina je bila.

Ko ga je v sobi pred soboj videla, skoro malo izpremenjenega
v vnanjem, z istim glasom, isto celo postavo, pa je niti spoznal
ali ne videl nij, bala se je za sebe, nij mogla strpeti tam.
Proč je morala bežati, sicer bi bila pala predenj in, — ker ne
vé, zakaj jo je on zapustil — bila bi odbita od njega, osramočena
pred ljudmi.
Zato je bežala, a misliti nij mogla svojega
položaja.
Tam na vrtu je stala in trepetala.
Kaj bi?
V tem hipu
je zagledala, da je iz glavnih vrat stopil, na cesto šel, na južno
stran zavil; znala je pot; vedela je, kje se mora na stezo
mimo onih hrušek na konci oviti.
Od nje do tja je bil črez njivo
vprek skoro pol kračji pot!
Da!
Morala je govoriti ž njim,
na samem, ne pred ljudmi.
Nič nij več premišljala, kaj bi storila,
njena obleka je zašumela skozi debelo, redko, golo,
strmečo koruzno slamo in precej prej je pritekla na stezo pod
hruškami in za grmovjem zadaj ovinka s ceste.

Prav ustrašil se je je modri mož, ker zarudel je, kakor da bi
bil zopet enkrat osemnajst let star.
Precej, ko jo je na potu
pred soboj zagledal, šinila mu je misel v glavo: Aha, ona je
nevesta tega mladeniča z Zabrezja, pa me hoče pridobiti, naj
ji ne kalim računov, egoistka.
Izplačal te bom.

Ona je bila bleda.
Oba obstaneta.
Nobeden ne more prvi
hip besede najti.
Lehko je uganiti, kateri je prej do nje prišel.

„A!
Gospodična, me vendar nijste hoteli tu počakati, ko ste
tam v hiši zbežali pred menoj?
Pomirite se, jaz nijsem maščevanja želján.
Ne bom vas izdajal.
Vem sicer vse natanko,
da ste nevesta in čigava in kako, a ne bojte se, da bi mu pravil
kaj, da sem vas malo uže sam poznal.
In sicer bi ne bilo
menda nič hudega gospodična, ko bi tudi to povedal.
Življenje
je življenje, praktični bodimo!
Nij se vam bilo treba truditi
tu semkaj.
Glejte, še v nevarnost ste se postavili, da vas
kdo vidi govoriti na samem s tujim človekom.
To ne gre, saj
veste.
Le brez skrbi bodite.
Če hočete, vam še povrhu zagotovim,
da nijsem niti v sanjah mislil tu najti vas, drugače bi me
morda ne bilo ...“

„Franc!“ vzklikne ona.

„Ne!
Prosim!
Ta sem vam bil nekedaj.
Zdaj je minol čas, da
bi se po krstnem imenu klicala.
Minol, saj veste kakó.
Ker vas
tu najdem, menda vam je prvi „pametni“ korak izpodletel.
Ali
nijsem radoveden, gospodična.
Sicer je pa prav, da je tako prišlo, kakor je.
Kaj ne, kako sva nekedaj neumno govorila?
Ali,
oprostite mi, tačas nijsem ženske poznal.
Le omožite se; jaz
sem mislil, kakor rečeno, da ste se uže.
Pa — dobro, da sem se domislil
— vi morda hočete svoja pisma od mene nazaj?
Imam
jih še, in sicer še celo tukaj domá.
Morda ste te hoteli, kot
priče ...?“

„Da!“ odgovori Pavlina.
Ona je bila sem prišla notranje
prisiljena iz vse druzega razloga.
Ali, kaj je na tak govor hotela odgovoriti?
To nij bil več oni mož, ki ga je v srcu nosila.
Ta je drugače govoril!

„Po sreči imam še vse skupaj.
Pošljem vam jih pred odhodom
še.
Po kom?
Vi, to se razumeje, sami ne morete po nje.
Izkušal vam jih bodem po kacem zanesljivem človeku poslati.
Ali, čakajte, kaj za to, na vse zadnje vam jih prinesem sam, in
dobro ovite lepe besede izročim, komur ukažete.“

„Meni, tu!“ reče ona kakor mehanično, a vre jej po glavi.

„Jutri zvečer ob mraku.
Naj bo še to!
Vidim, da imate za
veliko važnost to stvar.
Jaz ne.
Jaz niti ne terjam, da mi moja
prinesete, če jih nijste še požgali.“

„Ne!“ pravi ona.

„Nu, pa jih požgite,“ seže jej on brzo v besedo, „ali vrzite
jih na cesto, naj jih čita, komur se bode zljubilo pripogniti se,
da jih pobere.
Vidite, človek se izpremeni.
Pred malo leti še
me je misel neprijetno pretresla, da bi še kdo moja čutila bral,
črna na belem, razen — vas.
Zdaj se smejem.
A vi?“
Ona ga srpo
gleda, pa ne reče nobene besede.
„No, vi ste uže sami pri sebi
pametni bili po naturi.
Mi ne!
Nas nekoliko se mora še le izpametovati
sè samoizkustvom ...
Torej, jutri večer, gospodična,
dobite svoja pisma, ker mislite, da imajo vrednost za vas pred
možitvijo.
Saj ste me za pisma hoteli terjati, ali še kaj?“

„Nič druzega,“ odgovori.

„Dobro!
Za me nemajo nobene vrednosti.“

„In vendar ste spravljena imeli?“ reče ona, ki je bila po
pikrem govoru njegovem sama hladnejša postala.

„Spravljena, da!
Iz navade.
Ha-ha!
Meni se zdi, da so še
zmirom s tistim plavim trakom ovita, veste?
Pač sem jih ob
času, ko sem vas — oprostite mi, saj to je uže preteklo — ko
sem mislil, da sem vas sovražiti začel
(pravim mislil, zdaj
imam tako veliko spoštovanje do vas, gospodična, kakor do
vsake vrstnice vašega spola), v tistem času sem jih hotel enkrat
uničiti.
A prišel mi je humor, in mislil sem si, zakaj se ne
bi premagal in za stare dni prihranil materijal, da se bom včasi
sam na svoje stroške smijal.“

„Odpustite mi, da sem se izpozabila in vam se takó na pot
postavila.
Imela sem še drugo podobo o vas, drugo, drugo!
Nijsem vedela, da znate vi takó napadati,“ reče obledela deklica,
s težavo besede iz sebe suvaje, in hoče oditi.

On jej pot zastavi in naglo reče:

„Odpustite mi, če sem rekel kaj, kar se morda ne sklada z
boljšim tonom.
Žaliti vas nijsem hotel.
Domislite si, da na forme
že nekedaj nijsem

dovolj držal.
To je napaka, ali človek se
je teško odvadi, kadar mu je prigojena.“

„Z bogom!“ reče ona in se na odhod obrne.

„Tedaj jutri pridete vendar sem po pisma?“ vpraša on se
na mestu stoječ.

„Ne!“ hotela je ona zavpiti iz cele iznenadene, strašno prevarjene
duše, da ga je našla črez tako dolgo, — pa tacega!

Ali nobenega glasú nij mogla od sebe dati.
Teško je stopala,
počasi; a z vso eneržijo se je držala po konci.

Ko se ozre, nij ga uže bilo.
Izginil je bil za grmovjem okolo
hriba.
V glavi se je deklici vrtilo, rada bi bila séla, rada bi bila
obraz v travo zakrila.
Ali po cesti tam pred njo so šli baš ljudje.
Ljudij pa je človeka sram, kadar bi jih najbolj trebal.
Premagovala
se je tako dolgo, da se je privlekla zopet na vrt, v
samotno lopo.
Tam je sela in pala je njena glava na mizo.

Za solzami je prišlo otožno premišljevanje, in premišljevanje.

In tu je videla, da celega razgovora, celega svidenja ne
razuméje, kakor njega ne razumeje.
Je li pač res on to bil?
Zakaj nij
ona skoro nič govorila?
Zakaj on toliko in takó in kaj?
— Da,
Bog zna, koliko vprašanj jej je v duhu vstalo, katerih si odgovarjati
nij znala.

Sklene jutri večer iti po pisma, a vesti se vse drugače,
hladnokrvneje,
ponosneje, kot izobražena ženska, ki zna imponirati,
če hoče ...
Pojasniti se stvar mora ...
Pisma so njena last
...
On sam jih je ponudil.
Kako jih sme v rokah puščati človeku,
ki nij več vreden, da bi hranil zapisane nje najblažje misli
iz srca, izražene dozdaj še samo njemu.

On pak tudi nij bil zadovoljen sam s svojim obnašanjem,
kakor brž je nekoliko hladnejši postal.
Čemu je bilo tako treba?
Omikan mož se zna zatajevati; in on je vendar do denes
se imel za omikanega!
Zakaj je pustil, da se je iz vsega njegovega
obnašanja videla vsa njegova trpkost?
In to za žensko,
o katerej je vendar uže davno račun bil pri njem sklenjen, da
njegovih najblažjih čutil nij bila vredna!

Mar pa ne dokazuje to, da je v tem prvem svidenju toliko
očital jej, kar jej je prej tolikokrat v mislih, da jo ... da jo ... še
zmirom ljubi?

Postane na potu in vroče mu pride.
V samospoznanji je
prišel korak dalje.
Da, še zmirom jo ljubi!
„Nekaj koreninic
prve ... bedarije (on je tako zopet v tolažbo sam sebi dejál)
ostalo je v meni in varam se, ako hočem tajiti sam sebi.
Vendar
je človek čuden.
Sovraštvo in ljubezen sta si nasprotnika,
in jaz ne vem, katerega jaz nosim v sebi.
Treba bode še zdraviti
se.
Jutri se moram pametneje obnašati.
Nazadnje bi me
še ona izpazila, kako je pravzaprav z mojim sovraštvom do nje
in — prekleto — to bi bilo vendar preveliko in neprenosno
ponižanje za me.“

Dveindvajseto poglavje.
Tatica.

Ko je bil profesor proti severu-vzhodu otšel, Pavlina pak
na drugo stran, vstala je tam nad stezo izza češminovega
grmovja pod hruško na vrhu jarka dolga postava Neže
Rožmarinke.
Zadela je na lakèt svoj košek z polomljenim locánjem,
in na palico opiraje se nevoljno mrmrala mej zobe,
ter zlezla z višine na stezo doli.
Tu je otresla svojo sivolaso

grivo s čela nazaj pa začela: „Hi-i-i!
Jaz ti bom dala pisma!
Pa,
kakšna pisma so to?
Povedaj mi!
Pisma!
S plavim trakom so
ovita.
Ni li dejal?
Pisma, s plavim?“

Prestopi tri stopinje, potem pa zopet prestane, piplje s palico
po tleh, tiho poje in govori: „pisma, pisma, pisma!“

Sede in zopet nekaj minut premišlja.
Kar naglo po konci
skoči, zakolne, oči se jej svetijo, svoj košek v grmovje skrije in
od vseh stranij ogleda, če je dobro pokrit, da se s pota ne bi
videl.
Potem pa pravi:

„Vzame naj me devet lisic in naj me raztrga v devet kosov
in naj me devetim kokošem pozobat vrže, če ne bo teh pisem
prej oče Stremenček bral kot ona.
Bomo vsaj videli, koliko so
vredna.
Frakelj žganja uže ...
Kod bi šla?
... On je šel črez Suhi
brod, jaz grem kar počrez vse na spláv, da vidiva, kdo bode
prej na gorici.“

Baba nabere svojo obleko nad suha oguljena stara kolena
in začne teči proti hosti v ono smer, kamor je bil prej profesor
otšel.

Profesor je mej tem po razhojenej stezi skozi hosto počasi
Korakal, in vedno še včasi celo postal.

Premišljal je sam sebe
in videl, da se sam prav ne pozna ali se neče.
On je mehak,
otročji, kakor je nekedaj bil.
In, če se je kazal sebi in druzemu
drugačnega, osornega, malomarnega, nasitenega, razumnega,
— vse to je bilo laganje samemu sebi, sicer morda neprostovoljno,
nevednostno, ali vendar neresnica.

Tu okolo mu je bilo vse znano iz otroških let.
Brinje, kjer je
rezal nekedaj bičevnik, skala ona, kjer je oče njegov lisico iz
luknje izganjal, steza, koder je še kot ubog dijak vrečo oprtav
v malin nosil, obrežje potokov, koder je kasneje kot komaj
prizoreli mladenič, v vročem dnevi sence iškajoč soboj
nošeno knjigo stisnil pod pazduho in se sladkim fantazijam
udajal.

Denes, črez toliko let, ko je bila „dni lepših polovica“ uže
minola, bile bi lehko uže životna in dosežena resnica te lepe
fantazije.
Kajti njegovi ideali o življenji nijso bili bog ve kako
nepristopno visoko postavljeni, njegove želje so bile samo
lehko izpolnjive.
A še tega malega nij dosegel, kar je nekedaj
želel.

Mnogokrat je zadnji čas rekel in, tako govoreč sam sebi
tudi verjel, da ne pogreša ničesa več,

da mu znanost, izkustvo,
filozofija zadostuje, da je resigniral na vse, da nij potreba,
da bi vsak srečen bil, da sicer menda sreče niti nij.
Zdaj se mu
je zdelo, da je vse vendar le tako, kakor si je v mladosti slikal.

Pa so zopet misli povrnile se mu na prizor, ki ga je baš denes
imel, in obide ga neprijetni čut, ki ga imamo, kadar v spominu
sami s svojim vedenjem nijsmo zadovoljni.
Neprijetno
mu je bilo, da je bilo to njegovo denarno pismo, ki ga je šele
denes prejel, krivo, da uže nij bil odšel pred par dnevi.
Čemu si
je dal baš zadnji dan duha vzburiti.
Zato skuša kaj druzega ali
nič misliti, in korake nekoliko podviza proti domu.

Komaj stopi na vrt, ko zasliši izza svoje hiše čudno in grdo
večanje in kletev.
Okrenivši za oglom vidi Nežo Rožmarinko,
na tleh sedečo in režečo na njegovega najemnika, ki je
veliko palico v roci držal in jej pretil.

„Kakor se mi ganeš in nijsi tiho, pa te bom še, tatica ti grda.
Ubil bi te!“ vpil je najemnik, ki je bil sicer najpohlevnejša duša.

„Pusti me, ti suša, ti ječmen, ti vrag!
Če me še enkrat udariš,
pa ti bom zacoprala, da ti

bodo miši kosti snele, v trebuhu
ti bodo žabe zaredile se, in do komolca boš roke sklepal, in
smrti od boga prosil, ti lišaj ti!
Pusti me!“
Tako tuli Neža Rožmarinka
in do lakti krvavo koščeno roko kakor za ščit drži
predse v zrak.
Vidno je bilo, da je palica uže močno padala po
njej.
„Kaj je to?“ vpraša profesor jezno.

„Gospod, gospod, gospod, recite mu, da me naj pusti, ta
suhokostec grdi, kaj me tepe?“ tuli Neža in videč, da je njen
mučitelj od nje proč obrnil svojo pozornost proti prišlemu
gospodu, skoči naglo na noge in beži kacih deset korakov,
tam se pa ustavi in žuga obema nazaj s krvavo roko:

„Bosta videla, kaj se pravi Nežo Rožmarinovo, hčer lepega
očeta, tepsti!“

„Krasti je mislila,“ pripoveduje najemnik.

„Kje in kaj?“

„Pri vas notri.
Bog vedi kako je vrata odprla.
Ali spazil sem
jo bil od daleč že, ko je v hišo kobacala.
Dobil sem jo, ko je
vaše reči premetavala.
Vse bukve in pisma je prebrskala.
Potlej pa palico v roke, in učil sem jo krasti, da ne bode kmalu več
poskušala.“

„Hu, ti!
Oba bosta še izkušala, kaj se pravi mene tepsti,
mene, lepega očeta hčer,“ vpije baba.

„Čakaj me no!“ pravi mož in palico zavzdigne, da bi zopet
za njo šel.

„Pretepati je vam nij treba.
Naznanite jo županu ali sodniji.“

„Mene sodniji?
Mene zapirati?
Iz kmeta gospod, najhujši
berič!
Ali le počakaj me tudi ti, našla te bom, ti ...“

A predno je prišla vrsta psovek, katero bi bila Neža spustila
na profesorja, udere njegov najemnik s palico za njo, in ona
se spusti v beg.

„Kaj da se baš k meni napoti krast?
Na samoti smo,“ misli
si profesor in sklene pred odhodom sè še jedno klučavnico svojo
sobo zapreti.
Ni sicer imel mnogo vrednostij v njej, ali bile
so vendar njemu drage knjige, zanj zanimlivi papirji in razne
stvari, katere je prinesel bil tu sem shranit na svoje počivališče,
kjer jih je tudi kot študent imel.
Na tisti način je tudi
pisma slučajno sem zanesel.

„Tako zna bežati kakor zajec,“ pravi gostač, ko se sopihaje
od kratkega progona vrne.

„Pazite, da zopet ne pride.“

„Ne uide mi živa, če jo še enkrat dobim,“ roti se mož, in
menda mu je bila živa istina, kajti kmet sovraži najbolj skrivno
delujočega tata in zaláznika.

Triindvajseto poglavje.

Komtesa na Podbrezji je bila čedalje bolj bolna.
Govorila
je Leonu vedno o svojej smrti, naročala mu to in ono
oporočbo, ali trdovratno se je branila pustiti zdravnika k sebi.

„Jaz nijsem bolna, moje ure dotekajo, gospod bog me kliče
k sebi,“ rekla je pobožna žena in vsklonila se, tako da bi bil
človek res veroval, da nij bolna, temveč da jo samo starost
moti.

Tisto noč po dogodkih, katere smo v zadnjih dveh poglavjih
pripovedovali, bilo je gospé tako slabo, da je stara Barba
uže svečo držala jej, in celo Matijec nij spal, dekle so pa v strahu
in trepetu gledale v veži ena drugo in Jezusa na pomaganje
klicale, ker groza jih je bilo pred smrtjo, če pride po noči
v hišo.

Proti jutru jej je odleglo in, čeravno se je bila uže večkrat izpovedala,
in je bila uže previdena

z zakramenti za umirajoče,
menda se je še kaj tacega domislila, da je bilo povedati vredno.
Zato pošlje Leona po župnika, če utegne, naj pride k njej.

Župnika Leon doma ne dobi.
Šel je bil po svojih duševno-pastirskih
potih nekam dalje in pričakovali so ga črez dobro
uro ali poldrugo.
Čakati tu tako dolgo nij hotel, pustil je voz
in hlapca tam, a sam je šel peš nazaj.
Ni menda čuda, da je
naredil ovinek na pošto.
Hotel je gredoč slišati gospod
Gorčev svet.

Prišedši do tja, je Gorca našel baš odhajajočega po poslih,
ali svèt mu je dal: „Za stare kosti nij nobenih zdravil.
Kadar
pride, pa pride.
Testament je v redu, za dušo je zmirom skrbela,
pride pa pride, denes ona, pojutranjem jaz, potlej pa še
vi, mladina.“
Rekel tako, gospod Gorec, pa o lepem vremenu
nadaljeval.

Leon izve, da sta deklici na vrtu.
Pusti starega in gre ju
iskat.
Najde Pavlino samo, v kolibi na vrtu sedečo.
Zdi se mu
baš prav, ker zdaj je imel priliko pritožiti se in jo pokarati, da
se včeraj niti posloviti nij mogel od nje, ko je odhajal, in da je
njena nenavzočnost rodila sitno nesporazumljenje

pri profesorji,
pri tem čudneži.
Pa kakovo je našel!
Bledo v lice in na
očeh se jej je poznala prečuta in preplakana noč.

„Kaj vam je, gospodična?“ vpraša Leon in v tem hipu je
bila bolna teta pozabljena.

Ona ga s trudnimi očmi pogleda, hoče se ohrabriti in pravi
s prisiljenim nasmehom: „Kaj bi mi bilo?“

„Da ste popolnem zdravi?“

„Vi bi me radi zopet bolno naredili?“

„Vi se izogibljete naravnost odgovoriti, zato mi toliko kakor
pritrjujete.“