I.

„Nesrečna izkušnja!“ vzdihnil je filolog Lovro Bojanec, ko so prodrli gorki žarki poletnega solnca
v priprosto njegovo sobico v tretjem nadstropju
predmestnih dunajskih ulic. Nejevoljen je vstal od knjige
in pogledal skozi odprto okno po ljudeh, ki so hitevali
mimo. „Blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za
izpit,“ si je mislil, in obšla ga je silna želja pridružiti
se jim in naužiti se sladkega zraka prostosti. A na
mizi je ležala odprta knjiga in dregala ga po svoje,
naj se uči, kakor nekdaj gospodinja v Ljubljani, ki si
ni dala nikoli dopovedati, da že vse zna. Nejevoljen je
sedel zopet, podprl si glavo in prebral par vrstic.

„Neumnosti, ki jih ne bom potreboval nikdar!“
mrmral je, prepričan, da se predava velik del učne
tvarine samo zaradi tega, da imajo nekateri ljudje
mastnih služb. Katerega dijaka to ne bi jezilo, zlasti
če ga loči od izkušnje le še dober mesec! Lovro pa je
tudi premišljeval, koliko je bil po tratil dragega časa,
in začel se je kesati. „Prepozno, prepozno! Saj vem,
da padem,“ dejal si je obupan in vglabljal se v to bridko
verjetnost. Kolika sramota bode to zanj, ki je bil na
gimnaziji tako priden! Kako žalostna bode mati, ki ceni
tako visoko svojega Lovra in se tako rada ponaša ž

njim! In zvedela bode gotovo; zakaj njegova prijatelja
in rojaka Radivoj Čuk in Vladimir Dragan ne bosta
molčala. Saj tudi on ni prikrival Radivojevih nezgod;
in sedaj se mu vračuje. „In zvedela bo tudi,“ kimal je
žalosten, „Anica Stojanova, od katere se je bil poslovil
z moško besedo: „Dokler ne naredim izkušnje, ne bo
me domov.“ Presneta sitnost! Spomnil se je, kako prijetno
je bilo na gimnaziji, ko si se učil sproti: to je
bila za danes naloga, to za jutri; nikoli preveč; za
nadzorstvo učitelji, za vnemanje gospodinje. „Tu pa se
ne zmeni za dijaka živa duša, ali se uči ali se ne uči;
Bogu na milo je prepuščen do izkušnje. Potlej pa imej
v glavi, kar se je nabralo v toliko letih! Ko obdelavaš
jeden oddelek, pozabil si prejšnjih. Uči se, kolikor hočeš,
ponesrečiš se vedno lehko. Žal, da navaden človek tega
ne razumeje! Samo ta nespametna uredba je kriva, da
nas toliko pade, ta nesrečna akademična prostost. Mene
je lepo speljala! Zakaj da bi se vse te bedarije“ —
porinil je knjigo od sebe — „naučil v jednem mesecu,
na to še misliti ni; ni možno. Če pa ni možno, čemu
se še mučim! Ultra posse nemo tenetur“. Ta logični
sklep ga je močno potolažil. Nekako zadovoljen je zaprl
knjigo ter se jel napravljati na izprehod. A med tem
so mu uhajale misli naprej in naprej k izkušnji. Kako
bi se opravičil sam pred seboj, če je ne naredi, to ga
je malo skrbelo; a opravičiti se pred svetom, ki ne
pozna razmer, ki sodi površno le po uspehih, to je bilo
težko. Kaj, ko bi zbolel? „V prsih me tudi tišči sem
ter tja,“ si je dejal in zakašljal. „Domov pojdem, v
Gorenjo vas. Doma bom ležal pod hruško in učil se,
kar se da. Med tem se pa dobo morebiti kaka služba,
kjer ne bo treba izkušnje, samo da bo tega učenja
konec.“ Prišlo pa mu je na misel, koliko da je pridnih
mladeničev, ki se ne strašijo izkušenj. „Ker jim pošiljajo
stariši, kar potrebujejo. Koliko pa pošiljajo meni?
Če bi ne imel tete, stradal bi. Potlej se pa uči! Teta
pa bi mi tudi lehko več poslala na mesec.“

Ko je oblačil suknjo, pade mu iz žepa pismo.
Pobere je, odpre nehote in preleti z očmi. Bilo je že
par tednov staro pisanje sestre Metke, ki se je opravičevala,
da ni poslala toliko časa zahtevanega denarja.

„Prav težko sem dobila ta denar,“ glasilo se je
pismo. „Šla sem k teti in jo prosila, kakor si bil Ti
naročil. A teta, ki je že delj časa bolna, je bila prav
huda, zakaj da ji Ti nič ne pišeš in niti ne izporočiš
ne, če si prejel, kar Ti je bila poslala. Hudovala se je,
kako da si moški, in druge reči, ki Ti jih ne maram
pisati, da ne boš hud. Jaz sem Te zagovarjala, da nisi
prevzeten in ne nehvaležen, da le ne utegneš pisati,
ker se moraš tako sila veliko učiti. Nazadnje se je
vendar nekoliko omečila; a prepovedala mi je, naj ji
ne hodim več pred oči. Jaz pa sem preiskala še svoje
predale in, kar sem si bila prihranila, to Ti pošiljam,
da ne bodeš revež stradal pri tolikem učenju. Ampak
teti le piši in lepo ji piši, ker Te ima zelo rada!
Posebno sedaj se ji boš prikupil, ko je zbolela. Morebiti
ne bo živela več dolgo. Vsi Te prav prisrčno pozdravljamo,
naročajo Ti pa še posebno mati, da se nikar
ne preženi pri učenju, da ne zboliš, in to Ti polaga na
srce tudi Tvoja sestra Metka.“

Rdečica je izpreletela Lovra, ko je bral pismo;
sram ga je bilo sestrine ljubezni, katere se je čutil
nekako nevrednega. Ob jednem se mu je milo storilo,
ko je premišljeval, kolikanj ga ima rada, kako skrbi
zanj v tujini, kako mu streže, kadar je doma. Kako bi
ji poplačal? Kaj bi ji prinesel z Dunaja? Sklepal je,
kako lepo bode skrbel zanjo, ko bode sam svoj; kako
mu bode gospodinjila. Vzbudila se mu je domišljija in
jela mu slikati prijetno življenje v ljubi domovini, ko
bode čislan mož, rešen vseh krušnih in izkušenjskih
skrbi. Prižgal si je pipo, naslonil se na divan in
na pol miže prepuščal se prijetnim mislim o bodoči
sreči.

Ko pa je ugasnila pipa, ustavile so se misli in
oživela je knjiga na mizi in jela ga opominjati kakor
utelešena slaba vest. „Izkušnja, izkušnja!“ vzdihnil je
in skočil po koncu. Sestrino pismo mu je vdahnilo trden
sklep. Sedel je k mizi, začel pregledovati knjige in
računati, koliko bi prišlo na teden, koliko na dan. „Še
je možno,“ reče odločno in pogleda na uro. Pol ure je
bil izgubil z nepotrebnim razmišljevanjem. Škoda! Tem
marljivejše se loti sedaj učenja. Na enkrat se spomni,

da se ima sniti z Radivojem v mestnem logu. „Ne pojdem,“
dejal je krepko; a pride mu na misel, da ga utegne
Radivoj poiskati v stanovanju. „Ne sme me dobiti,“
dejal si je, vzel klobuk in palico, da odide na univerzo
v knjižnico; kajti nobenega dne, nobene ure ni
hotel več zapraviti.

Odločnost daje človeškemu obrazu poseben, važen
izraz, kakor se je držal Lovro na potu v biblioteko, ne
gledajoč ne na desno, ne na levo, ampak srepo prédse.

„Kam tako zamišljen?“ ustavi ga prijatelj Radivoj
Čuk, doktorand, ki se je pripravljal tretje leto na drugi
pravoslovni rigoroz. Lovro se je začel opravičevati,
da ne utegne iti ž njim, ker mora iti v biblioteko
učit se.

„Naj te spremim,“ reče Radivoj ter se obrne.

„Toda vraga, kaj tako hitiš! Biblioteka ti ne uide.
Hočeš smotko?“

„Hvala! Sedaj ne.“

„Pa mi daj ti jedno! Človek je tako navajen tega
strupa, da se mu kar grlo suši brez kaje.“

„Nimam ne jedne pri sebi, ne jedne. Razumeš?“

„Nič ne dé, brate. Ali ga vidiš Turka, ki moli
roko ven. Daj, kupi še meni jedno viržinko!“

„Ne zameri! Res ne utegnem. Zdrav!“

„Trdovraten si. No, pa dirjajva; bode mislil kak
filister, da sva blagajnika na potu v Ameriko. Kdaj pa
imaš izkušnjo, da se ti tako mudi?“

„V začetku julija.“

„Bratec, preloži, kakor sem preložil jaz svoj rigoroz.
Jaz ga bom delal fletno tja v oktobru. Lepo te
prosim: med počitnicami tako ne vé človek, kaj bi počel
od dolgega časa. Jaz se bom učil.“ Lovri se je zazdelo,
da ni slaba ta misel; jel je počasnejše korakati in pozornejše
poslušati Radivojeve razloge. „Daj, daj,“ silil
je ta. „Na mah pridobiš pet mesecev, in če se ne naučiš
za odliko, postavili ti bomo variha.“

Teh pet mesecev, ki jih pridobi človek na tak
lahek način, se je Lovru močno dopalo. V mislih je
zavil v trafiko in Radivoj za njim.

„Čaj, naj ti jih jaz izberem,“ dejal je Radivoj
oblastno, vzel prijatelju škatlo iz rok, potresel jo in

učil, kakšne morajo biti viržinke, da so kaj prida.
Strokovnjaški je potem prižigal izbrano smotko, skrbno
jo vrteč v ognju. „Jaz sem vzel tri,“ dejal je skoz zobe,
zapel si suknjo in odšel. Lovro je plačal, pol nejevoljen,
pol hvaležen prijatelju, ki mu je bil vdihnil dobro
misel.

„Viržinke so že tudi za nič,“ godrnjal je Radivoj.
„Naši deželni in državni mameluki pa še vedno podpirajo
vlado. Toda, Lovro,“ dejal je z nagubančenim
čelom in si brisal ščipalnik, „ti si menjal petak. Kdo bi
si mislil, da spremljam jaz takega Kreza. Tega zaklada
menda vendar ne zagrebeš! Čaj, kako bi ga obrnila.“
Lovra so ujezile prevzetne prijateljeve besede; a se je
premagoval ... Najprej greva v kavarno,“ razvijal je svoj
črtež Radivoj. „Gospoda Gavro Kiparić in Niko Bugarin,
pristna Hrvata, najslavnejša karambolista sedanjega veka,
se izkušata danes na biljardu. Tadva morava videti.
To sta ti genijalna moža,“ nataknil si je ščipalnik in
pogledal smelo na desno in levo. „Nemci nam ju zavidajo,
in neki vražji židovski listič je že pisal, da sta
nemška akademika. Ne boš kaše pihal! Pristna Hrvata
sta, Jugoslovana z dušo in s telesom. Lovro, mi napredujemo
z orjaškimi koraki,“ pogladil si je lepo, črno
brado, in ko se mu je zazdelo, da je preudaril prijatelj
spodobno važne besede, modroval je dalje. „Napredujemo
zlasti mi Jugoslovani; kajti Čeh, to ti je rojen filister,
ki mora popolniti s pridnostjo, kar mu manjka nadarjenosti.
Pri nas je druga. Če bi bili mi tako pridni,
kakor smo nadarjeni, drugače bi godli. A vsi ljudje
nimajo vseh darov. Malce lahkomiselni smo, bi dejal,
posledica genijalnosti. Toda tako leni nismo kakor bratje
Hrvatje ali Srbi. Ta ti pa sedi po cele dni v kavarni
kakor kukmak v grmovju.“

Med tem sta prišla do kavarne. „Za kake pol ure
pojdem, da pregledam novine; potem pa učit se!“ si je
dejal Lovro in koračil za Radivojem mimo biljardov,
v katerih so se gnetli glasni jugoslovanski bratje.

„Dober dan, Herr Doctor!“ pozdravi marker Radivoj
a ter mu vzame paličico in površnik iz rok.

„Ali si ga slišal?“ obrne se ta ponosno k Lovru.

„Markerje sem že naučil, da me pozdravljajo slovenski.“

„Žani, črno kavo, einen soliden Schwarzen für den
Herrn Doctor!“ ukazoval je marker strežetu. Lovru se
je topilo od veselega ponosa domoljubno srce, Radivoja
pa so obsuli prijatelji, ki so vpili: „Preferansa, preferansa!“

Takoj je bila okrogla kamenita miza zeleno pregrnjena.
Moško je zasedel Radivoj navadni svoj prostor
in premeril z očmi vso dolgo dvorano, kjer so igrali,
brali in živahno se pomenkovali mladi akademiki.

„Kje pa sta tista dva karambolista?“ šepnil je
Lovro.

„Ni ju še; a prideta gotovo. Nič se ne boj!“ dejal je Radivoj, med tem ko je dajal igravcem k igri
navodila. Lovro si je izbral kotiček pri oknu, kamor
mu je bil nanosil streže kup novin; zakaj novine prebirati,
to mu je bila največja slast, in po več dni se
je vselej naprej veselil, kadar bode mogel zopet popolnoma
ustreči željam radovednega svojega srca. A komaj
je bil zložno sedel, sam zase, v nadi, da ga nikdo ne
zmoti; komaj je bil pregnal pomisleke svoje vesti s
tehtnim razlogom, da se tudi iz novin marsičesa nauči
človek: ko ga predrami Radivojev ukaz:

„Sem sedi, da mi boš komaril! Človek komaraj, in
Bog ti bo pomagal!“

„Počakaj malo! Takoj, takoj!“ branil se je Lovro
in preletaval novine.

„Pusti budalosti! Sem sedi!“ ukazal je Radivoj
oblastnejše in vzbudil Lovru bridko nejevoljo. „Ni zadosti,“
si je mislil, da me je ta prijatelj odvrnil od
učenja, da me je zapeljal v kavarno čas tratit: v zahvalo
za tri smotke me niti brati ne pusti. Jaz, ki imam
denar, se vedeni tako skromno; on pa, ki nima okroglega
v žepu, je tako objesten; kriči in ukazuje in razgraja.
Radoveden sem, s čim bo plačal, če izgubi.“ Ta
misel ga je nagnila, da je prisedel in pritegnil stol
s kupom novin k sebi. Malo nesrečico v igri bi bil privoščil
prijatelju, ne iz hudobnosti, marveč kot kazen.

Želja se mu je hitro izpolnila. Radivoj je izgubil
prvo igro. Lovro si je mel roke, muzal se skrivaj in
zlorad ga gledal, kaj da bo storil.

„Marker, drobiža!“ zakričal je Radivoj. „Lovro,
pripravi rajniš!“

Lovro je ostrmel o toliki smelosti in ozrl se v
prijatelja, kakor bi ga hotel vprašati, če se ne šali.
Bila je resnica. Izvlekel je Lovro goldinar in položil
ga na žrtvenik prijateljstva, a opomnil trpko, da slavnih
hrvaških karambolistov ne bo.

„Kaj se brigam jaz za karamboliste!“ je bil odgovor.
„Na, mešaj záme! Razdeli potem in uredi mi
karte! A ne reži se, če dobova dobre; niti se ne
kremži, če ne bodo za nič!“

Lovro je sicer rad komaril; bil je tudi vesten
drug, ki se je veselil s svojim igravcem in žaloval ž
njim; a le tedaj, kadar je bil že prebral vse važnejše
novice. Ta dan mu je presedal posel, in vsakemu on
ne bi bil ustregel. Ko se je vrnil Radivoj, zgrabil je Lovro
zopet novine. Toda je li to kak užitek, če bere človek
v vednem strahu, da ga premoti kdo, ali da mu odnese
marker kak časopis; če mora biti vedno pripravljen, ali
ozreti se na igro ali poprijeti za list! Vsakih pet minut
je udaril Radivoj Lovra po kolenih:

„Vidiš brate, tako se igra! Preštej, koliko že
imava! Ti komariš vzorno.“

„Jaz se pojdem izprehajat,“ dejal je naposled
Lovro, ko se je bil naveličal.

„Nikamor mi ne pojdeš! Nisi li zadovoljen, da
komariš takemu igravcu?“ tolažil ga je Radivoj.

Lovro je premišljeval, ali bi ostavil prijatelja ali
ne, dokler ni zakričal Radivoj: „Zadnja igra!“
„Toliko pa še lehko počakam,“ dejal si je tiho
Lovro in hitro še premetal novine, če mu niso katere
ušle. Vzdigne ga Radivojev poziv: „Idiva!“

Solnce je zahajalo, ko sta odhajala prijatelja.
Radivoj si je gladil brado, zadovoljen sam s seboj;
Lovro je premišljeval nejevoljen, mu li vrne prijatelj
goldinar ali ne.

„Škoda lepega dne!“ vzdihnil je Lovro.

„Nič,“ zavrnil ga je tovariš in porožljal z denarjem.

„Tebi se je pač izplačalo; kaj pa jaz!“

„Igraj še ti! Kaj pa samo komariš! Jaz ne bi
komaril za noben denar.“

„Takšen je!“ vzdihnil je v srcu Lovro, in ko je
odredil prijatelj, da pojdeta večerjat, obrnil se je po
nekolikem obotavljanju za njim.

Sreča ju prijatelj in rojak Vladimir Dragan, jurist
v zadnjem letu.

„Gorenjevaški akademiki smo skupaj!“ razveseli
se Radivoj ter ga ustavi: „Odkod?“

„Z univerze.“

„Filister, ki tičiš vedno v knjigah. V knjigah
zaprašenih ne prebiva modrost! Kam pa zdaj?“

„Večerjat.“

„Kakor midva. K zlati hruški.“

„Ne; jaz grem v naše ulice.“

„Z nama pojdeš,“ ukazal je Radivoj. „Jaz plačam.“

„Plačuj sam záse. Zdrav!“ dejal je Vladimir. Radivoj
je malo ostrmel, malo se razjezil in naposled se
obrnil za prijateljem.

„Če ne greš ti z nama, pojdeva midva s teboj.
Meni je samo za druščino.“

V ulicah, kjer so stanovali vsi trije, so zavili v
gostilnico nasproti stanovanju Vladimirjevemu.

„Dober večer, gospod baron!“ pozdravljal je natakar
Radivoja.

„Kar se tiče fine, razumne postrežbe,“ dejal je
Radivoj tovarišema, „na vrhuncu dovršenosti stojita
dunajski natakar in marker. — Torej, Vladimir, kdaj
boš rigoroziral?“

„Jutri. Čez tri mesece potem zadnji izpit, in
potlej sem gotov.“

„Ali te nič ne skrbi?“ opomnil je Lovro, ki je
občudoval prijatelja na glas in zavidal mu na tihem.

„Ne posebno.“

„Skrb je tudi popolnoma odveč in nespametna,“
modroval je Radivoj, katerega ni skrbela nobena izkušnja,
ker nobene delal ni. „Vladimir, jaz se zanesem,
da se postaviš vrlo za gorenjevaške fante. Kam pa po
zadnjem izpitu?“

„Najprej k vojaškim vajam, potem v prakso.“ —
Lovru so zvenele te besede kakor očitanje, in jel se je
opravičevati, da so pravoslovni izpiti mnogo lažji od

modroslovnih, da njega neki profesor pisano gleda, in
da ovira dijaka sploh nezadostna podpora od doma.

„Molči, Lovro!“ zavrne ga Radivoj. „Podpore si
imel ti več ko midva oba skupaj. Tebi sem bil jaz
vedno dolžan in morebiti sem ti še; in kdo ima tako
milijonarsko teto kakor ti!“

„To je pa tudi vse. Brez tete bi sploh ne bil
mogel študirati, dasi me je podpirala skromno, jako
skromno. A zdaj je zbolela, in kaj, če mi umrje, ker je
stara in slabotna!“

„Kaj, če ti umrje!“ ugovarjal je Radivoj. „Potlej
se ti bo še le naredil denar. Komu pa zapusti teta,
če ne tebi!“

„Oh, saj ne mara zame!“ vzdihnil je Lovro.

„Zakaj se je ne držiš bolje! Naj bi jaz imel tako
teto, pisal bi ji vsak dan dvakrat.“

„Jaz se ne znam hliniti.“

„Kaj hliniti! Sorodnik je sorodnik.“

„Kolikokrat pa pišeš ti svojim sorodnikom? Saj
imaš vse polno stricev in tet!“

„Istina, toda samih revežev, ki se ne zmenijo za
nobeno pismo, če ni denarno, in ki me vedno povprašujejo,
kaj da sem jim prinesel z Dunaja, kjer že toliko
služim. A tvoja teta, to ti je zaklad!“

„Skopa, da še sama sebi nič ne privošči.“

„Tem več ostane tebi. Če bi bili moji predniki
nekaj menj privoščevali sami sebi, privoščil bi si lehko
jaz sedaj nekaj več. Ti pa si naš bodoči Krez; seveda
se po izreku starega Solona nikdo pred smrtjo kakega
bogatega strica ali denarne tete ne sme srečnega imenovati.“

„Norca se delaj!“ je dejal Lovro. „Zame je stvar
odločilne važnosti. Brez tete ni podpore; brez podpore
nobene možnosti, da bi nadaljeval učenje. Kaj bode z
menoj po tetini smrti, o tem premišljujem časi po
cele dni.“

„In meniš s tem podaljšati teti življenje,“ nasmehnil
se je Vladimir.

„Vidva sta oba jednaka,“ jezil se je Lovro. „Ker
nimata take tete, nimata takih skrbi.“

Vladimir se je smejal. Radivoj pa je ponujal
otožnemu prijatelju za jedno njegovo deset svojih tet
in strice mu še nametaval.

„Lovro,“ učil ga je Radivoj, „kolikor več denarja
imaš, toliko večji filister si. Kdor je akademik, temu
se ni bati za kruh. Pri nas je vse polno dela, delavcev
pa nič kaj! Ali nimamo razuma? Izkušnja, izkušnja!
to je slepilo za tepce. Doctoribus praefero doctos. Na
Dunaju se naučiš neizmerno, če le postopaš okrog z
odprtimi očmi in ušesi. Modroslovja nam je treba in
tiste izkušnje, ki jo daje življenje, ne šolske klopi.
Po našem starikavem kontinentu se mnogo preveč vpoštevajo
izpričevala: zato tudi zasedajo tepci najvažnejša
mesta. Za koliko je Amerika pred nami! Bodi jurist
ali medicinec ali kar si bodi, če nisi ob jednem modroslovec,
reva si in filister. To si zapomnita,“ sklenil
je važno in s poudarkom.

„Kake vrste modroslovec pa si ti?“ vpraša ga
Vladimir.

„Jaz? Schopenhauerjevec in pesimist. — Natakar,
še jeden vrček! Danes sem ga zaslužil.“

„Katero delo Schopenhauerjevo pa si preštudiral,
če se sme vprašati?“ vprašal je zopet Vladimir nekako
nezaupljiv.

„Katero delo! Vse, od prvega do zadnjega; zbrana
dela, seveda. Čaj, da ti jih tucat naštejem. Najprej
‚Kritik der reinen Vernunft‘.“

„To je spisal Kant, ne Schopenhauer.“

„Prav imaš, Kant. Toda kaj je Kant proti Schopenhauerju?
Muha! Kakor paglavca ga obdelava Schopenhauer.
Zakaj Schopenhauer je neizmerno robat; in
baš to mi ugaja. To vama je filozofija, visoka ko nebo
in globoka ko pekel. Mahom te prepriča, bodi še tak
skeptik. Za današnje čase je pesimizem jedina resna
filozofija. In kako človeka povzdigne! Če se ti do pičice
dokaže, da je ves svet krog tebe ničvreden, podel,
lažniv, goljufiv, sebičen, vraga! kak rešpekt doboš sam
pred seboj, jedini poštenjak med samimi lopovi!“

„Čuješ, Lovro, kako se nama klanja Radivoj?“
smejal se je Vladimir.

„O, čujem, čujem,“ vzdihnil je Lovro v skrbeh
zaradi izkušnje, tete in goldinarja. „Vesta, prijatelja,
kaj vama povem? Jaz ne vem, če bom mogel do izkušnje
počakati na Dunaju, dasi bi rad. Prsi me“ —
posilil ga je kašelj — „po malem bole. Treba bo nemara
iti pred koncem leta na počitnice in odložiti izkušnjo
do jeseni.“

„Pametna misel,“ potrdil je Radivoj.

„A kaj poreko ljudje!“ javkal je Lovro.

„Vidiš, če bi bil ti količkaj filozofa, ne bi govoril
tako bedasto. Kaj se briga filozof za to, kar govore
ljudje o njem! Ti naj gledajo, kaj da poreče modrijan
o njih. Sicer pa se nič ne boj! Jaz zamašim usta vsem.
Pisal bom v novine: Slovenec nima sreče. Nadobudni
mladenič Lovro Bojanec, izmed najbistrejših filologov
dunajske univerze, je zbolel baš pred izkušnjo tako
močno, da se je moral vrniti v rojstni kraj. Bog daj
skoro zdravja vrlemu mladeniču, s katerim se bode
kdaj ponašal naš narod!“

„Ti se zmeraj norca delaš.“

„Vendar ne iz tebe, brate,“ potrkal ga je Radivoj
po rami.

Med tem je vstopil pismonos in, zagledavši
Lovra, podal mu dvoje pisem, jedno z denarji, drugo
navadno. Prvo je Lovra bolj zanimalo, odpre je najprej
in preleti par vrstic, katere je bila pisala sestra. Zdaj
mu ostrmi oko, roka omahne in beseda se mu trga, ko
pove prijateljema novico, da je umrla teta.

„Čestitam,“ zakriči Radivoj, moleč mu obe roki
nasproti. „Kdaj je umrla?“

„Oh, že pred štirimi dnevi. Sestra pa je še le
predvčerajšnjim pisala, češ, da ne bi hodil k pogrebu
iz take daljave ter zamudil šole. Metka misli, da imamo
šolo kakor v Gorenji vasi.“

„Naj misli, kakor hoče,“ dejal je Radivoj. „Jaz
ti čestitam prvi.“

Lovro ga je odrival, neodločen, negotov, ne prav
vedoč, kaj da pomeni zanj ta smrt. Učenje pretrgati
se mu je zdelo bridko, izkušnji se ogniti, to bi se preneslo.
Tetina smrt hud udarec, a tudi dober izgovor.
Predno je še natanko vedel, ga li navdaja res sama

žalost, odprl je drugo pismo, katerega pisava mu je
bila popolnoma neznana, in ogledal si najprej podpis.

„Gospod Majer z Mlake mi piše,“ dejal je čudeč se.

„Gospod Majer?!“ čudila sta se prijatelja, in Radivoj
je ukazal, naj bere pismo na glas. Pismo se je
glasilo tako-le:

Vaše blagorodje!

Veleučeni, velecenjeni gospod profesor!

Danes smo izročili črni zemlji najboljšo, najplemenitejšo dušo vse fare, Vašega blagorodja nepozabno tetko. Vzprejmite najprisrčnejše sožalje vse moje družine, ki zna ceniti bridko izgubo, ki Vas je zadela. Ob jednem mi je čast pozdraviti Vas kot novega soseda. V lepšem svitu se pač ni moglo pokazati zlato srce Vaše tetke, nego da je Vas imenovalo za svojega dediča. Jaz, ki se čutim srečnega, da sem dobil tako vrlega, soseda, ne rečem nič drugega nego: Živio naš novi sosed! Živio gospod Podkrajski! Pridite kmalu, da se popolni in oživi omizje pri Bendežu. Baronček po noči dremlje, po dnevi spi; moj Edvard se udaja tihemu pijančevanju iz dolgega časa prezgodaj po mojem očetovskem mnenju; in jaz kar koprnim po duhoviti Vaši druščini. Moja žena in Irma Vas pozdravljata; jaz sem pa Vaš Florijan Majer.“

„Živio!“ kričal je Radivoj. „Lovro, ti si Krez in
Polikrat; žrtvuj brž kaj, da potolažiš zavistne bogove.
Natakar, tri buteljke rusterja!“

„Zdaj je konec učenja!“ vzdihnil je Lovro.

„Čemu?“ ugovarjal je Vladimir. „Zdaj še mnogo
lažje dovršiš svoje učenje; postaneš lehko privatni docent
in čez kaj let profesor na univerzi.“

„Da, tukaj bi lovil vrabce, doma bi mi uhajali
golobje. Kdo pa mi bode gospodaril!“

„Oče, in precej boljše od tebe.“

„Kako pa! Majhno kmetijo že zna oskrbovati
kmet; a za toliko posestvo mu manjka obzorja. Sam
bom moral nadzorovati vse, sam. Zdaj sem kmet; kmet
pa je revež, ker se vlada premalo ozira nanj. Po profesorski
slavi ne hrepenim.“

„Moška beseda,“ pohvalil je Radivoj.

„Za življenje sem se naučil zadosti, da vem, kje
žuli črevelj kmeta, kje gospoda. Domovini lehko koristim,
tudi če nisem profesor.“

„Celo mnogo več. Ti si naš bodoči poslanec. Takih
mož potrebujemo, izobraženih, olikanih, nezavisnih. Bog
živi vrlega našega zastopnika! S takimi možmi računa
tudi nasprotnik.“

„Istina,“ pritrdil je Vladimir; „to izpričuje Majerjevo
pismo. Ta slepar se je prvi poklonil Lovrovemu
denarju.“

„Slepar gor ali dol!“ ugovarjal je Radivoj. „Denar
ima. Non olet. Kako si ga je pridobil, to je njegova
stvar. Le ne sentimentalnosti! Ta mož mora postati
naš; kajti mi ne pogrešamo ničesar tako bridko kakor
kapitala. Inteligencije imamo več ko treba, Majerjevo
trmo boš snubil, Lovro, ti, da pride denar v narodne
roke. To bodi tvoja prva narodna naloga.“

„Kaj pa poreče Stojanova Anica?“ smejal se je
Vladimir. „Ta je izvoljenka Lovrova.“

„Bila,“ odločil je Radivoj. „Razmere so sedaj drugačne.
Le nič sentimentalnosti! Ne poslušati srca, ampak
korist narodovo, ki veleva, da ne sme priti taka nevesta
v tuje roke.“

„Stojan tudi ni berač,“ menil je Vladimir, „in Anica
bo imela tudi par tisoč.“

„Par tisoč!“ rogal se je Radivoj. „Moj Bog, kaj
pa je to! kaj pa je to! kaj je to v primeri z Lovrovim
premoženjem! Stojanovo, Lovro, pusti pri miru!“

„Tebi, Radivoj, je pa vendar tudi všeč Milica.“

„Meni? Milica! Jako se motiš,“ dejal je prezirljivo
milovalno Radivoj. „Morebiti sem jaz njej všeč; a ona
meni — ne! Jaz se za ženski spol brigam sploh samo
toliko, da ga pridobivam za narodno delo.“

„Zakaj se pa ti ne lotiš Irme?“ nasmehnil se mu
je Lovro.

„Jaz, draga moja, nisem rojen za zakonsko življenje.
Moja naloga je vzvišenejša. Jaz živim samo za
narod. Bog in narod! Moja nevesta je domovina.“

„A jo boš ostavil, če ne bo dosti denarna,“ menil
je Vladimir.

„Na take zabavljice jaz ne odgovarjam. Nekateri
ljudje žive le záse; pridni so — záse; uče se — záse;
izkušnje delajo — záse; denar nabirajo — záse; po
kruhoborni lestvi lezejo od klina do klina — záse in
ne razumejo nikdar, kako more kdo živeti za narod.“

„Lenobo pasti — za narod.“ odgovarjal je pikro
Vladimir; „jesti in piti za narod; denar in čas tratiti
za narod.“ — Mladeniča bi se bila resno sprla, da
ni posegel vmes dobrodušni Lovro z resnimi pomisleki
glede na lepo Majerjevo Irmo.

„Malo koketna je Irma,“ dejal je zamišljen.

„Nič več in nič menj kakor vsaka Evina hči,“
rekel je Radivoj. „Dopasti želi vsaka, dokaz, da nas
čislajo. Toda to so malenkosti; poglavitno je, da pride
denar v narodne roke. Lovro, tu se mora pokazati tvoje
rodoljubje. Pijmo na srečen uspeli! Bog in narod!“

Pozno so se ločili; Vladimir trezen in hladen, ko
mu je stopalo pred oči zopet pravoslovje in izkušnja;
Lovro zadovoljen, da je izkušenj konec, in preudarjajoč,
če je res narodna njegova dolžnost spraviti z Irmo vred
Majerjev denar v svoje roke; Radivoj pa vesel, da ima
imovitega prijatelja, h kateremu se bode zatekal v
potrebi.

II.

Od Krškega do Brežic in tja dol čez Šentjernejsko
polje se širi ob Savi velika dolenjska ravnina, obrobljena
na jedni strani od Gorjancev nad Krko, na drugi
od pogorja, ki sega od Leskovca čez Rako do Bučke.
Ravnino namaka lena, vijugasta Krka s svojimi dotoki,
v katerih se zrcalijo trgi in vasi z belimi cerkvami in
sivimi gradovi, prijazne hiše poleg bornih koč.

Izpod raškega pogorja teče potok Rakovec proti
Krki. Tam, kjer priteče v ravnino, stoji Gorenja vas,
nad katero se dviga svet v zelene holme in obrastle

griče, ki prehajajo v hribe in gore. Na jednom koncu
vasi se blišči izmed zelenja gizdavi gradiček Mlaka
last gospoda Majerja; kake pol ure više nad okrajno
cesto na jedni strani potoka gleda po dolini stari, obširni
grad Podkraj, dedina Lovra Bojanca, na nižjem,
holmu na drugi strani pa se skriva za gozdom Pristava,
jednonadstropno poslopje, ‚graščina‘ gospoda Pavla
Stojana; vsa tri posestva nedavno last barona Bergerja.

Proti temu prijaznemu kraju se je peljal lepega
popoldne kmalu po opisanih dogodkih naš Lovro. Vozil
ga je podkrajski valpet Janez ter ga zabaval s presojevanjem
njiv in travnikov, goveje živine in vinske letine
in prešel polagoma na staro kočijo in ne več mlada
konja.

„Teta je ljubila mir in ni rada novotarila,“ dejal
je Lovro.

„Zato pa!“ dejal je Janez. „Malo trda sta v nogah,
a še tečeta. Le-tam sem ju imel na naboru, pa sta bila
gospodom prav všeč, in potrdili bi ju bili, če bi ne bil
iztegnil jezika župan Bendež, češ, da jima ni treba več
jeroba,“ Lovro je pokimal, naslonil se nazaj v staroversko
kočijo in prepustil se len, na pol mize prijetnim
sanjarijam. Pred oči mu je stopil stari podkrajski grad
s hodniki krog dvorišča, z velikimi sobami in majhnimi
okni, notri navlaka starinskega pohišja, za gradom zapuščeni
vrt, za vrtom prekrasni gozd, ob robu mogočni
hrastje, v sredini visoke smreke, proti potoku polje in
ob vodi travniki.

Spominjal se je še starega barona Bergerja, ki
se je vozil z lepimi konji ali hodil s puško na rami po
svojih posestvih, med tem ko so govorili ljudje, da
mu gre slabo, in da se mu vse proda. Na jedenkrat
je prišel na Pristavo nov gospodar Stojan, Podkraj pa
je kupila stara gospa, o kateri je oče trdil, da je njih
sorodnica, a ona se ni zmenila za Bojančeve nič in
živela zase v samoti. Kmalu po teh izpremembah je
bil lep pogreb, ker je umrl na Mlaki baron Berger.
Takrat je hodil Lovro bos z Badivojem po domačih
lokali in lovil rake v potoku. Od druge strani pa so
prihajali pristavski otroci, Milica in Anica Stojanova
in Vladimir. V nizki hišici pod Pristavo se je bila

namreč naselila uradniška vdova, Vladimirjeva mati.
s starejšo hčerjo, ki je pomagala doma, in z mlajšim
Vladimirjem, ki je rastel s pristavskima deklicama. Oni
so prepevali in igrali se; Radivoj pa jih je oponašal,
posmehoval se jim in prepiral se čez vodo kljubu Lovrovemu
pogovarjanju. Leta so tekla, in Lovro in Radivoj
sta prišla v latinske šole. Ko sta se vrnila nekoč
na počitnice in srečala Pristavske, ni jih več izzival
Radivoj, niti jih ni več zasmehoval, ampak klobuk je
snel in spoštljivo pozdravil; Lovro pa za njim. Milica
in Anica sta se lahko priklonili in prijazno odzdravili,
Vladimir pa je rekel fantoma: „Servus,“ kar se jima je
dobro zdelo. Od tedaj pa je večkrat rekel Radivoj
Lovru: „Tod pojdiva; bodeva jih srečala.“ In kadar sta
jih srečala, pozdravljala sta, veselila se ljubeznivega
odzdrava in zavidala Vladimirju, da občuje tako domače
z deklicama. Ta ju je vpeljal na Pristavi, kjer se je
pomenkoval z njima gospod Stojan tako prijazno, in
gospa ju vzprejela tako ljubeznivo domače. Fantoma sta
se zdeli deklici krasni. Lovru je bila posebno všeč
živahna Anica, Radivoj pa se je vnemal za resnobno
Milico. Tako je nastalo znanje. Shajali so se k igram,
katerih se je udeleževala gospa Stojanova ali mati
Vladimirjeva ali tudi gospod Stojan; ali pa so peli.
ker sta bila Radivoj in Vladimir dobra pevca: hvaležno
poslušavstvo je preskrbljeval Lovro. Dijaki so
moško govorili o svoji bodočnosti in delali smele načrte;
deklicama pa so ugajale besede, katerih daljni pomen
sta dobro razumevali. Prešla je vesela gimnazijska doba,
in nastalo je vprašanje, kam da sedaj, kaj da bode iz
mladih načrtov. Radivoj se je bil hitro odločil za na
Dunaj, Lovra je mučila skrb, kako da se preživi, ker
je slišal doma dan na dan, da ga ne morejo več vzdrževati.
Stiska je bila velika. Kar se ustavi nekega dne
pred hišo stara kočija podkrajske gospe, in imenitna
teta, ki se še nikdar ni bila ponižala do priprostih sorodnikov,
je vprašala, kje da je dijak, in zakaj da je
nič ne obišče. — Ni je šel rad obiskat Lovro, kajti še
ni bil slišal nič dobrega o njej. Nezaupen je stopil pred
njo, boječe odgovarjal na njena vprašanja in tiho poslušal
karanje, da se ne zmeni zánjo nič, da ga je

morala sama iti iskat, in da mu mora vsiliti podporo,
ki je je potreben. Potem ga je pohvalila, da je dobro
dovršil latinske šole, pogostila ga s kavo in sadjem in
obljubila pomagati mu, ko se bo šolal na Dunaju. Tako
je začel hoditi Lovro v Podkraj, dasi bi bil šel rajši
na Pristavo. Računal je s teto, koliko da so dolžni
najemniki, koliko bo vrgla pšenica, koliko vino; spremljeval
jo je po polju, pil kavo in dolgočasil se v njeni
druščini ter zavidal Radivoju in Vladimirju druščino
Pristavsko. Ko so minile počitnice, odpravili so se na
Dunaj trije junaki, polni lepih opominov in trdnih
sklepov, katere so krepila iskrena voščila in prisrčni
pozdravi. Podjetni, iznajdljivi Radivoj si je znal kmalu
pomagati v velikem mestu. Pevec, govornik, lepe postave,
samosvesten, povsod dobro došel tovariš je dobil
podpore, da mu ni bilo nikdar sile. Vladimir je moral
mnogo trpeti. Kar si je pritrgala mati, kar je prislužila
s šivanjem sestra, to se mu je pošiljalo; a bilo je
malo. Učil se je ceniti denar in čas, kakor nas bolezen
uči ceniti zdravje, in postal je resen in odločen. V
drugem letu mu je podeljena ustanova olajšala borbo.
Lovra pa ni pozabila teta. Pošiljala mu je redno podporo; a zahtevala je, da ji piše vsak teden, za kar je
prilagala vsakemu pismu posebne marke. Ta zahteva, ki
jo je Lovro od konca rad in z veseljem izpolnjeval,
jela mu je sčasoma presedati, kakor se mu je utrjalo
mnenje, da ga mora podpirati teta. Pisma so postajala
krajša in redkejša, in izgovor je bil, da ne ve nič pisati,
kar bi jo zanimalo. Teta se je hudovala, pritoževala
in pretila; a hitro se dala vselej pogovoriti in
potolažiti. Lovro pa je opravičeval sam pri sebi svojo
lehkomiselnost in zanikarnost z njeno sitnostjo. Saj je
potratil na Dunaju toliko časa z vednim pisarjenjem in
čez počitnice se moral kisati v njeni družbi. Ko se je
ona pravdala s Stojanom, prepovedala je Lovra celo
občevati s Pristavskimi. Majerjevih, ki so bili kupili
Mlako in zdeli se Lovru jako ljubeznivi in gostoljubni
ljudje, teta niti pogledala ni. Sleparje in oderuhe jih
je imenovala v svoji nestrpnosti, in na to družbo niti
misliti ni smel Lovro. Koliko prostejše se je gibal
Radivoj, povabljen zdaj sem, zdaj tja, priljubljen in

čislan povsod, duša društvenemu življenju! Pač je razvajala
družba svojega miljenčka, ki je postajal prevzeten,
kritičen, nezmotljiv, ki je malo hvalil, mnogo
grajal in dopadal polagoma bolj sebi nego drugim; a
postal je po sodbi gospe Majerjeve svetovno izobražen
mož in potoževal Lovru, kako mora paziti v ženski
družbi, da ni preprijazen, ker ga dekleta love za besede
in si bude prazne nade. Kako srečen se je zdel
Lovru, kateremu ni bilo treba te previdnosti! On se
ne bi bil jezil, če bi ga bila Anica ujela za besedo.

Zdaj pa ni več tete, ki bi ga nadlegovala, naj ji
piše, ki bi mu branila družiti se s komur si bodi.
Sam svoj gospod je, in vesela bodočnost se mu odpira,
Lotilo se ga je nekako kosanje, ko se je spominjal
tetine dobrote, katere ni toliko zaslužil, kolikor bi bil
želel sedaj. A to neprijetno čutstvo je hitro pregnala misel
na srečo, ki ga čaka odslej. V gradu se bode nekoliko
prenaredilo, da bo obednica pri tleh, spalnica proti
cesti, vzprejemnica proti gozdu in igralnica in pušilnica
v stolpu na oglu. Gospodarilo se bode vzorno, za vzgled
sosedom, saj se da z denarjem vse doseči. A časa mora
vendar še preostajati za knjige in novine, za izprehod
in zabavo. Stariši in sestra, olikani sosedje in par prijateljev
vrstnikov v bližini mu bodo kratkočasna družba,
ki ga bo ljubila in čislala. In kadar se naveliča samskega
stanu, potem bode lehko izbiral. Anica Stojanova
je ljubeznivo dekle; toda kdo ve, če se mu bo še dopadla,
Majerjeva lrma je brhka in po Radivojevem
mnenju bi bila njegova narodna dolžnost pridobiti si
jo; a če mu ne bo všeč, preložil bo Lovro to narodno
dolžnost na Radivojeve rame.

Iz misli ga prebudi srdito lajanje treh psov, dveh
velikih in jednega majhnega, ki so se pripodili po cesti
naproti, zaganjali se v konja in odskakovali pred Janezovim
bičem. Za njimi sta praših odprta kočija in
koleselj, iz katerih je donel krik: „Živio! Živio!“

„Gospod Majer z barončkom,“ dejal je Janez, naslonivši
se nazaj, in poprijel za vajete. Kočiji sta se
ustavili, izkobacal je rejen gospod in drobnel s klobukom
v roki proti Lovrovemu vozu.

„Podkrajski gospod, gospod profesor, gospod Bojanec,
Bog vas živi!“ je vpil in mahal s klobukom in
stiskal Lovru roko. „Pozdravljeni na domačih tleh!
Edvard,“ obrnil se je k dolgemu, suhemu mladeniču, ki
je roke v žepih, s smotčico v ustih prikorakal od drugega
voza, „pozdravi Podkrajskega gospoda, to je Podkrajski
gospod, gospod profesor Bojanec. In to je moj
sin, moj Edvard. Dovršil je poljedelsko, vinorejsko, sadjerejsko
in vrag vedi, kako šolo v Ogerskem Starem
gradu. Zdaj pa poskuša naš dolenjski cviček. To vam je
pravi vinski cvet, pravi sin svojega očeta, hahaha!
Edvard, daj gospodu Bojancu roko!“ Edvard je privzdignil
klobuk, obrnil ga v zraku in, posadivši ga
zopet na svoje mesto, podal Lovru roko. Lovro pa je
bil v veliki zadregi, ker ni vedel, kaj to pomeni, in
zardel je jecal, da se gospoda vendar ni potrudila
nalašč zaradi njega.

„Smešno, gospod Bojanec!“ zavrnil ga je Majer.
„Čast komur čast. Mi smo prišli, da vas dostojno vzprejmemo.
Kakšen trud pa je to, prosim vas!“

„Papa tako nima nič opravka,“ razlagal je Edvard,
„in jaz tudi ne vem, kaj bi počel ves dan.“

„Ali ga slišite, gospod Bojanec? Ne ve, kaj bi
počel. Lepo vas prosim, izprašan poljedelski visokošolec
ali visokošolski poljedelec, pa ne ve, kaj bi počel!
Trtne uši naj bi šel bit! Hahaha!“

„Župan se je tudi pripeljal!“ čudil se je Lovro
in stopal iz kočije, da se zalivali tudi temu vzprejemavcu.

„Dober večer, Podkrajski gospod, dober večer!“
pozdravljal je župan. „Je že dobro, je že prav. A jaz
ne morem od konja.“

V prvem vozu pa je bil obsedel baron Berger,
mladenič prijetnega, zagorelega obraza, ki je razložil
Lovru v kratkih, mirnih besedah veselje, da pride prijeten
družbenik v dolgočasno Gorenjo vas. Živahno je
izražal Lovro svojo hvaležnost za tolik ozir in stiskal
roko baronu, ki se je lahno in milostno priklanjal.

„Na vozove!“ zakričal je gospod Majer. „Prva
postaja je pri Banturju. Gospod Bojanec, če vam je prav,
jaz se peljem z vami!“ Lovro se je vesel odmeknil. Prikupil

se mu je bil gospod Majer, ki ga je tako
počastil.

„Baron Berger zopet v Gorenji vasi?“ vprašal je
med potjo soseda.

„Kako pa. Kam pa hoče iti, ko ima toliko potreb
in tako malo denarja. — Gospod Bojanec, prosim,
smotko, če se vam dopade, trabuko, specialiteto, uležano.
Dobivam jih iz Trsta; dunajske niso za nič. Ob
mejah so najboljše, zaradi tihotapstva. Torej ta baronček,
kakor mu pravijo ljudje, ima veliko dolgov in malo
kredita, in da bi zmešal upnikom sled, prinesel ga je
vrag v Gorenj o vas, češ, da se mu dopade kraj, da je
voda dobra in zrak zdrav. Lepo vas prosim, kraj da se
mu dopade! Smešno! Ampak skrita je Gorenja vas,
bolj kot Amerika. Tu ga ne bo iskal nihče. In kar
nastanil se je pri meni. Jaz sem odklanjal to čast, češ,
da je voda drugod boljša in zraka več; toda ženske,
gospod Bojanec, te so vrag; na naslov kakor koze na
sol. Niso mi dale miru, in zdaj ga imam. Da ne bo
plačal nikoli nič, to že naprej vem. Smešno! S čim pa?
A poglejte mojega Edvarda! Hvalil ga ne bom; nič
prida ga ni, po očetu se je vrgel. A tak postopač ne
bi bil, če ga ne bi zavajal baron. Tega posnema v govorjenju
in vedenju, tako da se vidi kakor izkažen posnetek
baronove podobe. Govori skoz nos in jednolično,
da se človeku zadremlje; oči in usta odpira na pol,
sodi pa o vseh rečeh, katerih ne razume, tako oblastno,
da človeka težave obidejo.“

Prva dva vozova sta zavila med tem na dvorišče
kmečke krčme, in Lovrova kočija je morala za njima,
zakaj gospod Majer se je rotil, da ga nocoj ne izpuste
iz svoje srede, in kričal krčmarju, naj prinese najboljše
starine. Kmalu so se razlegale šumne napitnice Majerjeve,
ki kar ni mogel najti pravih izrazov, da bi proslavil
dostojno gospoda Bojanca. Seveda, ko je šel
Lovro za hip iz sobe, namignil je zaupljivo, da bi bila
njim vsem velika sramota, če bi prišel Lovro trezen domov.

„He, boter Bantúr!“ klical je krčmarju, ki je
vstopil v živahnem razgovoru z Lovrom, sedaj imenitnim
gospodom; „gospoda, ugenite, zakaj pravim Banturju
boter! Bantur, kaj menite?“

„Kaj bi menil?“ dejal je ta in po strani pogledal
Majerja. „Saj pravijo, da je časi človek tak, da še
mačku boter pravi.“

„Ni slaba,“ dejal je baron Berger in prižgal si
smotko.

„Papa, ta ti je zasolil,“ dejal je Edvard.

„Smešno! To je rovtarska šala,“ zavrnil je gospod
Majer porednega barona in ljubeznivega sina.
„Nič niste ugenili, Bantur. Vi nič ne veste. Povedal
vam bom jaz. Kjer je boter, tam je krst.“

„Ali pa birma,“ dejal je Bantur, in baron je pristavil
zopet, da ni slaba.

„Papa, Banturja ne uženeš,“ poklonil se je sin.

„Smešno! Bantur, ali zalivate starino s potokom
ali s studencem? Nekateri pravijo, da je deževnica
najboljša.“

„Papa, vode je več ali menj v vsakem vinu,“
učil je učeni sin. „Kemična analiza nam pravi, da je
v najboljšem vinu čez 60 %, v slabem pa 80 % vode,
alkohola pa je do 20 %.“

„O procentih nemara razumete kaj,“ dejal je
krčmar nejevoljen; „vina pa ne poznate nič. Kdor
pravi, da je v moji starini kaplja vode, ta ne razumeje
o vinu nič.“

„Gospod Bantur,“ miril je Edvard, „kemija pravi
vse drugače.“

„Če pravi drugače, se laže in ne pozna vina nič.“

„Oče, ali veste, kaj je to kemija?“ vteknil se je
Lovro vmes, ki se je mnogo menj zabaval, nego si je
laskal gospod Majer.

„Nisem nič radoveden,“ hudoval se je krčmar in
zaprl vrata za seboj.

„Hahaha,“ grohotal se je Majer, „tega sem pa
razjezil.“

„Pa je bil začel dobro odgovarjati,“ menil je župan
Bendež.

„Smešno! Kaj bo odgovarjal zarobljenec. — Bendež,
plačaj, da odidemo.“

„Kaj, gospod Majer? Zdaj hočete pa še mene
imeti za norca!“ izgovarjal se je župan in vstajal.

„Jaz grem pogledat, če je živina že pozobala. Kadar
hočete, odidemo.“

„Ta umazanec se vselej obriše pri računu,“ dejal
je Majer, ko so bili sami. „Za god mu pošljem pol kile
mila. Kaj pa, gospod baron, ali boste vi danes naš
gostitelj?“

Baron je malo nabral čelo in odgovoril mirno
s prezirljivim nasmehom na ustih:

„Rad, gospod Majer, če se ne bi bal, da se pošlje
milo potem vam.“

„Dobro zagodel, baron! Hehehe, papa, danes imaš
smolo,“ smejal se je Edvard.

„Smešno! Smolo! Ali ni to največja sreča, da
imamo med seboj vrlega gospoda Bojanca. Na njegovo
zdravje! Eks!“ — Lovro, ki je sedel kakor na iglah,
ko je iskal Majer plačnika za zapitek, je jemal račun
nase.

„Bog ne daj,“ vpil je Majer. Jaz ... Jaz se le šalim
veseli me, če koga malo požgačem. A da bi plačevali
vi! Smešno! To beračijo bomo že še zmogli. Bantur,
račun!“ in vrgel je gospod Majer petdesetak po mizi.
„Gospoda, jaz imam izvrstno misel, izborno misel.“

„Ni možno,“ dejal je Edvard.

„Jaz porečem Bendežu, da se popeljemo zdaj k
njemu, in Bendež naj vozi naprej, sam; Edvard in
gospod baron skupaj za njim in jaz z gospodom Bojancem
zadaj. Ko zavije Bendež na svoje dvorišče, mi
pa bič v roke in naprej, na moj dom. Tako se ga iznebinio.
Ha, kako bo klel! — Boter Bantur, zdravi! —
Bendež, druga postaja bo pri tebi, da poskusimo, če se
tvoj metličan prileže na cviček. Vozi naprej, da boš
kazal pot. Ampak vozi, kakor se spodobi; če ne, ne
boš pil z nami.“

Župan Bendež si je potisnil klobuk na stran,
zamahnil z bičem in zdrdral, da je letelo kamenje na
obe strani in so se ljudje od daleč umikali. Ponosen je
zapeljal doma na dvorišče in klical hlapcu, naj gre izpregat
gospodi. Gospode pa že ni bilo več videti, ker sta
bili zdrčali obe kočiji mimo hiše in ustavili se streljaj
više pred domovjem gospoda Majerja.

Kakor piščeta krog koklje stoje v Gorenji vasi
hiše krog cerkve, tu zidana, tam lesena, ta sem, ona
tja obrnjena, jedna više, druga niže ob pogorju, ki prehaja
v dolino. Nad vasjo pa stoji gradič z železnim
balkonom, od treh strani obdan z lepim vrtom, ki ga
ograja kamenit podzid z železno mrežo. Po vrtu se
vijejo peščeni potje krog zelenih trat in cvetličnih
krogov. Za vodnjakom stoji z jasminom preprežena lopa
pod košatimi orehi, v ozadju visoke smreke in temne
tise. To je gradič Mlaka, pred katerim sta Edvard in
baron poskakala z voza, gospod Majer pa previdno
lezel iz kočije v strahu, da mu ne izpodrkne noga, ker
ga je tresel grohot. Ko je čutil pod seboj trdna tla,
zagrohotal se je na vse grlo, obrisal si pot s čela in
začel klicati: „Irma, Marta, kje sta? Edvard, pojdi ju
iskat! — Oj, ti preklicani Bendež!“ Posilil ga je znova
grohot, ko je peljal svojega gosta v vzprejemnico v
prvem nadstropju.

„Gospod Bojanec, kar po domače; saj smo domačini,“
ponujal mu je sedež in odpiral vetrnice in zastirala,
da se je vsipala gorka večerna svetloba po
gladkih, bliščečih tleh, po dragocenem pohišju in poslikanih
stenah.

Lahno je zašumelo skoz vrata belo krilo; vstopila
je živahno mlada deklica in bistro uprla črne oči v gosta.
Lovro je skočil po koncu in se klanjal.

„Irma, gospoda Bojanca sem pripeljal,“ dejal je
Majer.

„Lepo hvalo, papa! Kako prijetno iznenadjenje!“
dejala je ona, prijazno podala Lovru roko in izražala
sožalje zaradi tetine smrti.

„Kje pa je mama?“ vprašal je gospod Majer in
ostavil Lovra samega z Irmo. Deklica je bila zgovorna
in zabavna.

„Odslej nas morate večkrat razveseliti s svojim
posetom,“ omenila je šaljivo; „saj smo sosedje. Glejte,
iz tega okna se vidi stolp vašega gradu, iz moje spalnice
pa se vidi še lepše.“

Gledala sta skoz okno in kramljala o domačih
razmerah kakor stara znanca. Hitro je tekel Lovru čas.

„Oh, kakšen je naš papa!“ zasmejala se je Irma,
obrnivši se k cvetličnemu jerbaščku, polnem širokolistnih
rastlin, in vzdignila iz srede gospoda Majerja
širokokrajni klobuk, izpod katerega se je zasvetil marmornat
kipček boginje Venere na granitnem stojalcu.
„Ti reva, ti!“ dejala je s smešnim milovanjem, „kako
se ravna s teboj, ki si vendar tako lepa!“

Lovru je bila na jeziku duhovita primera; toda
premotila ga je gospa Majerjeva, ki je vstopila z
možem.

„Ah, srečne oči, gospod Bojanec!“ pozdravljala je,
ponudila mu obe roki in vabila ga, naj prisede, da bode
povedal kaj o Dunaju. „Ah, Dunaj in Gorenja vas, ta
razlika, gospod Bojanec! Se boste li mogli udomačiti
zopet v naših krajih?“

„Smešno!“ dejal je gospod Majer. „Saj je pri nas
tudi prijetno. Koliko je vredno to, da se otrese človek
sitnih običajev. Tu ni nič dolžnostnih posetov, nič hinavskega
pozdravljanja in klanjanja. Prijatelji se shajamo
v domačo zabavo in za druge se ne brigamo nič.
In nekaj mladega sveta imamo tudi.“

„Papa,“ dejala je Irma, „mi si bomo prav prizadevali,
da privežemo gospoda Bojanca na naše kraje.“

„Preljubeznivo, gospica,“ klanjal se je Lovro; „a
jaz sem že privezan; kar nič me ne vleče nazaj v
mesto.“

„Toda gledališče, koncerti, plesi!“ menila je gospa;
„kdor je to okusil, temu se toži dolgo časa. In te obleke,
ki se vidijo po promenadah in po izložbah!“

„Po teh se moškim ne toži nič,“ zavračal je
gospod Majer. „Mi nismo razvajeni. Ne res, gospod
Bojanec?“

„V istini, milostiva, jaz sem prav srečen, da sem,
kjer sem, in ne hrepenim nikamor več,“ zatrjeval je
Lovro in pogledal pomenljivo gospico Irmo poleg sebe,
ki ga je sporazumno pogledala po strani.

„To je jako lepo,“ dejal je gospod Majer; „a
človek mora gledati tudi na to, kar je dobro. V verandi
je pripravljena večerja. Jaz stavim nujni predlog,
da nadaljujemo pogovor po večerji. Kdor je za to,
naj vstane!“ Priklonivši se je ponudil vljudni gospod

Majer roko svoji ženi in po njegovem vzgledu Lovro
svojo gospici Irmi. Po stopnicah se je prišlo v prostorno
verando, slonečo na visokih železnih stebrih, ob katerih
se je vila divja vinska trta. Pred verando so rastle
citrone, magnolije in drugo dehteče južno drevje ob
kraju skrbno negovanega vrta.

Po vrtu sta hodila lena in malobesedna Edvard
in baron Berger ter pušila smotčice. Ko se je oglasil
v verandi gospod Majer, vzdihnil je Edvard: „Vendar
jedenkrat!“ Baronu pa je izginil z obraza izraz dolgega
časa, ko je zagledal gospico Irmo ob Lovrovi
roki. Čelo mu je zatemnelo in oči se zaiskrile; strmel
je nekaj časa na mestu, potem pa se obrnil za Edvardom.

„Gospod Bojanec, gori za mizo!“ ukazoval je Majer
in posadil Lovra med ženo in hčer. „Gospod baron, na
mojo desno stran!“

„Jaz že sedim,“ dejal je baron malomarno in sedel
poleg gospice Irme. „Če je dovoljeno,“ šepnil je sosedi.

Irma je nalašč preslišala besede, dasi so jo zmotile
v pogovoru z Lovrom. Gospod Majer je grdo pogledal
barona, ki se je drznil upreti se njegovemu
ukazu. Gospa pa se je trudila, začutivši napetost, spraviti
zabavo v tir. Nevede ji je priskočil na pomoč
Edvard z obširnim opisovanjem šolanja svojega v Ogerskem
Starem gradu, koliko da se je tam pilo, in kake
burke da so se uganjale.

„Bratec,“ zavrnila ga je Irma, „saj to ni tolikanj
zanimivo, da bi se smelo stokrat povedati.“

„Če tebe ne zanima,“ ponesel se je brat, „zanima
pa druge. Kaj, baron, ali te zanima?“

„Strašno.“ — Mirno je nadaljeval Edvard svojo
razpravo in zabavljal, da ne razumejo o umnem poljedelstvu
kmetje na Kranjskem nič, graščaki pa še menj.
Lovro pa je premišljeval Radivojevo naročilo, naj gleda,
da pride denar v narodne roke, in sklepal, da bo izkušal
izpolniti to domorodno dolžnost, in veselil se, da ga
Stojanova Anica ni bila še ujela za besedo.

„Edvard, vse ob svojem času!“ pretrgala je gospa
učenemu sinu temeljiti samogovor o prašičih.

„Gospod Bojanec“, dejal je gospod Majer, „pokusite
to vino, jeruzalemec. Potegnite ga, saj smo doma.

Tega norca Edvarda pa nikar ne poslušajte. Nas je
učila izkušnja, ki je boljša od šole. Edvard, od gospoda
Bojanca se boš ti učil, kaj se pravi gospodariti.“

„Drug od drugega,“ dejal je dobro voljno Lovro,
ki je bil pozabil v svoji sreči starišev in doma in
mislil le na ljubeznivost krasne sosede. Kako rad bi ji
bil povedal kaj duhovitega. A da se mu ni posrečilo,
tega mu prav nič ni zamerila Irma, ki je bila popolnoma
zadovoljna, da je očarala jednega soseda in razjarila
drugega; saj je vedela, da imata oba različna
uspeha isti izvor, in jednako laskava je bila dobra
volja Lovrova kakor baronova togota.

„Kaj pa Stojanovi?“ vprašal je Lovro, da bi sprožil
kaj novega.

„To so najdolgočasnejši ljudje tega sveta,“ dejal
je Edvard. „Pristava je samostan z dvema patroma,
jedno staro in dvema mladima nunama.“

„Edvard, ne govori nespodobno,“ začela je gospa.
„Dobri ljudje so. Če se ne družijo radi, moj Bog, značaji
so različni. Drugim pa to dopade.“

„Vse, kar je prav,“ odločeval je gospod Majer;
„a tako se odtegovati svetu, zlasti če ima kdo dekleta
za možitev, to ne gre, to je smešno. Milica ne bi bila
napačna.“

„Brhkejša je pač od Anice,“ pritegnila je gospa.
„Oni dan je bila v Ljubljani, kjer ji je Paichel vstavil
dva zoba.“

„Torej je upanje, da se bo nekoliko rajša smejala,“
nasmehnila se je Irma. „Sestri sta si prav malo
podobni. Milica je tiha in resna, Anica pa vesela in
zgovorna.“

„Razloček kakor med limono in pomarančo,“ dejal
je Edvard.

„Edvard, ti si hudoben,“ jezila se je na videz
Irma, „ti žališ vse, kar nas je deklet na deželi. Gospod
Bojanec, prosim vas, potegnite se za nas.“

„Meni se dopadejo Stojanovi,“ dejal je Lovro pošteno,
in gospa in gospica sta mu pritegnili.

„A kar je preveč, to je preveč,“ odločil je zopet
gospod Majer. „Saj smo mi tudi kristjani. A da bi čepel
človek vedno v cerkvi, smešno!“

„Florijan,“ oglasila se je gospa, „nisi li povabil
tudi gospoda Stojana, da bi se peljal vzprejet gospoda
Bojanca?“

„Seveda sem ga. A kaj se hoče! Kmet je kmet.
Gospod Bojanec, izpijte, bom še jedenkrat nalil in potem
pride punš. In smotko, prosim; zdaj se prileže.“ —
Edvard se je bil izgubil od mize, in kmalu so se oglasili
pred gradičem godci.

„Kaj pa to pomeni?“ zavzel se je Lovro.

„Vam na čast,“ dejala je gospa. „Florijan, kje si
dobil godce?“

„V Kostanjevico sem poslal ponje voz.“

Lovro je izvlekel petak in namignil dekli, ki je
stregla, naj ga odnese godcem.

„Smešno!“ zabranil je gospod Majer. „Prvič je to
moja stvar in drugič naj godejo dalje, da ne bodo zastonj
pili.“

Onstran vrta pa je sfrčala v zrak svetla raketa,
obvisela v višini in s pokom se razpršila v svetlobarvane
utrinke, za njo druga in tretja.

„To si je izmislil Edvard,“ namignila je gospa.

„Pojmo gledat!“ vzkliknila je Irma in skočila po
koncu, in vstala sta na mah Lovro in baron.

„Gospod baron,“ klical je Majer, „ostanite, pride
punš.“

„Hvala, ne pijem punša,“ izgovarjal se je mladenič
in krenil za onima, ki sta hitela skoz vrt, pod
pazduho se držeč.

„Kak lep večer!“ vzdihnil je Lovro in govoril
resnico. Mrak je bil ohladil vročino poletnega dne,
umiril njegov šum in ropot in pregrnil lahno tenčico
čez žive boje, ki jih oživlja solnčna svetloba. Rdečkasti
oblački so plavali po modrem nebu, listje na drevju je
tajno šumelo, in črički so se oglašali po grmovju. Lovru
so polnila srce čutstva neznane sreče in sklepal je, da
se takoj ta večer pokori Radivojevemu naročilu; motila
ga je le navzočnost baronova.

„Gospod baron,“ dejala je Irma, kakor bi bila
ugenila njegove misli, „prosim lepo, stopite pogledat,
je li Edvard sam ondi pri smreki.“ Baron se je tiho

priklonil in stopil par korakov naprej. „Počakajva
malo,“ šepnila je Irma in zadržala Lovra.

„He, Edvard, kdo je pri tebi?“ zakričal je baron
in se obrnil.

„Kočijaž,“ oglasil se je Edvard in baron se zopet
pridružil mlademu paru. Lovru se je zdelo baronovo
ravnanje breztaktno; s tihim zadovoljstvom pa je zapazil,
da je tudi Irma nejevoljna, in preverjal seje, da
sluti laskavi povod, dobro znamenje srečnega uspeha.
Pogovor pa je zastajal, dokler ga ni po svoje oživil
pridruživši se Edvard.

Pozno je že bilo, ko je menil Lovro, da bo treba
posloviti se.

„Počakajte še malo; jaz vas spremim,“ ponujal se
je gospod Majer in nalival kupice za odhodnico. „Gospod
baron, peljite se z menoj!“

„Hvala!“ dejal je baron; „pretruden sem.“

Lovro se je poslavljal kakor za večnost, zahvaljeval
se za častni vzprejem, za ljubeznivo gostoljubnost,
obljubaval, da jih kmalu zopet obišče, in vabil vse na
svoj dom. Do voza sta ga spremili gospa in gospica in
čakali, da sta stekla izpred gradiča oba voza, prvi z
Majerjem in Lovrom, drugi z Edvardom.

„Mama, daj mi šal; pojdem še malo na vrt,“ dejala
je Irma in ogrnivši se smuknila v verando. Ob
stebru je slonel baron Berger in pušeč zrl v noč.

„Gospod baron, vi ste bili nocoj neznosni,“ ogovorila
ga je.

„Možno,“ zmignil je ta z rameni.

„A zakaj?“

„Vi še povprašujete?“

„Kaj je bil vzrok, to hočem vedeti.“

„Vi sami!“

„Jaz? To je nezaslišano!“

„Kaj ste se dobrikali gospodu Bojancu?“

„Oh, gospod baron ljubosumen! Le tragičnih prizorov
ne, prosim vas; teh ne maram.“

„Ne bojte se, gospica! Ker že menite, da je odveč
ozirati se name, menil bi pač, da je tudi odveč
žaliti me.“

„Kaj pa vas je tako užalilo, ubogi gospod baron?“

„Oh, užalilo! Neizmerno dobro mi je delo, ko ste
vi dvorili ves večer gospodu Bojaneu in spogledovali
se ž njim in pod pazduho se vodili!“

„Veste li še kaj mojih grehov? Vi ste hudi, da
ne dvorim vam, da ne zabavam samo vas, da se ne
kažem ljubeznive samo proti vam, a da nisem neprijazna,
nepristopna vsakemu drugemu razen vas. Vi ne
prizanašate meni prijaznosti; jaz pa naj prenašam žaljivo
vašo nevljudnost? Kdaj sem jaz vam oponesla,
če ste bili prijazni proti komu? Vi ste samoljubni.“

„Koliko krivico mi delate, vi veste sami,“ dejal
je mladenič in začel bridko se pritoževati o spogledljivem
njenem vedenju ob toliko in toliko prilikah. Ona
pa ga je prešerno zgrabila pod pazduho in peljala na
vrt; in šel je, udan, brez volje, bolj jezen nego
potolažen.

„Toda žalostink in pogrebnih govorov, prosim,
nikar!“ ukazala je. „Pomeniva se prijateljski, brez
sitnosti in očitanja; če ne, zbežim takoj.“

„Zakaj ste bili tako prijazni z Bojancem, ki ga
komaj poznate?“

„Ker je bil on prijazen.“

„A on se je takoj zaljubil v vas.“

„Možno; slama se hitro vname. A kaj morem
jaz za to?“

„Vam je to jako všeč.“

„Neizmerno. Jeden, ki me ljubi, mi je ljubši od
desetih, ki ne marajo zame.“

„A vi ga tudi ljubite.“

„Kakor vse ljudi.“

„A zakaj ne ljubite mene?“

„Vas li ne ljubim, gospod baron? Vsekdar sem
prijaznejša z vami nego vi z menoj. Vi godrnjate, jaz
se vam dobrikam; vi javkate, jaz se smejem; vi mi
odtegujete roko, jaz vam jo podajem. Niste li najkrivičnejši
človek na svetu?“

Baron je škripal z zobmi. „Oh,“ je vzdihnil in
strepetal, „vi me nočete razumeti. Vi se norčujete
s čutstvi, ki so meni najsvetejša.“

„Zopet dolgočasna, sentimentalna razprava. Saj
veste, gospod baron, da jaz ne maram lirike, in da so

mi sentimentalna čutstva zoprna. Kaj me mučite! Govorite
pametno ali saj zabavno ali pa: lehko noč!“

„Dobro; govoril bom pametno, dasi ne zabavno.
Zakaj mi nočete postati družica za življenje?“

„Soproga, mislite; baronica Berger? Odkod veste,
da nočem, ker še sama prav ne vem. Naslov se mi
dopade, in kolikor se da soditi, postanete vi dober
soprog. A ovira je druga, vam dobro znana. Stradati
se niste učili ne vi ne jaz, in jaz pričakujem, da se mi
kot soprogi ne godi slabše nego zdaj, ko se mi godi dobro.“

„Vi govorite kakor vaš papa.“

„Ki je moder mož in mi želi srečo.“

„Vi bi tudi vzeli Bojanca?“

„Morebiti. Zakaj ne?“

„A ne boste ga, to vam povem. Ne boste ga,“
razvnemal se je baron, škripal z zobmi in udaril z
nogo ob tla.

„Oh, ta je dobra,“ smejala se je Irma in se ustavila.
„Vi mi hočete predpisovati, koga naj vzamem,
koga ne.“

„Jaz, jaz!“ srdil se je oni. „Vi se ne boste norčevali
z menoj in zametavali me, ko ste se toliko časa
kazali prijazno in vzbujali mi nade, goljufive nade!“

„Jaz vzbujala vam nade!“ vzkipela je ona, „Vi
se motite, gospod baron, in ste se motili, ker vas je
slepilo samoljubje in prevzetnost. Kaj morem jaz za
to, da si razlagate mojo prijaznost in prijateljsko občevanje
po svoje in žaljivo zame. Ali bi vas bila morala
s palico poditi od sebe, da bi me ne sodili krivo?
Vaše govorjenje je nespodobno. Zdravi!“ — Šla je.

„Irma, Irma!“ klical jo je z zamolklim glasom.
„Še jedno besedo! Odpustite mi!“ Zaman. Prijel se je
za čelo in grizel si ustnici in zmajeval z glavo v onemogli
togoti. Srdil pa se je zlasti sam nase, da nima
toliko moči, toliko krepke volje, da bi raztrgal vezi,
ki so ga tiščale in rezale. Ta ponižujoča zavest mu je
gnala zdaj kri v lica, zdaj stiskala pesti. Hodil je
nekaj časa po vrtu, postajal in vil roke, korakal zamišljen
dalje in odšel v svojo sobo v visokem pritličju.
Tam si je prižgal luč, zapalil smotko, vrgel se na divan
in prepustil se pustim mislim. Iz gorenje sobe se je

oglasil klavir; sanjava domišljija je vodila spretne prste
po tipkah. Baron je sicer ljubil godbo; nocoj ga je
jezila, ker je čul iz nje brezsrčen zasmeh.

Pred gradičem se je ustavil voz, in kmalu je opozoril
gospod Majer z glasno kletvijo vso hišo náse.
Klical je Tine ta, naj pride izpregat.

„Da, da, že grem,“ oglasil se je hlapec izza ogla.

„Janez, ali si ti? Kje pa je Tine?“

„Na hlevu leži. Mrzlica ga trese.“

„Da bi ga tresel vrag! Domov naj se spravi, če
ni za rabo. Za ležanje ga jaz ne bom plačeval. —
Konja prepelji, operi mu kolena z jesihom, zobanja mu
daj, napajati pa ne pred pol ure. Razumel? — Micka,
Drsa, Neža, coprnice, zakaj je v verandi še luč?“

Edvard se je izgubil v baronovo sobo, gospod
Majer pa je poiskal svojo ženo.

Soba gospe Majerjeve je bila po tleh vsa pokrita
s preprogami in ob oknih in vratih preprežena z zavesami.
Mize in omare so bile navlečene z nagizdno
drobnino, in pižmov duh je plaval po vsem prostoru.
Na mramorni mizici pod velikim zrcalom je gorela svetilnica
pod lepim senčnikom in svetila gospej Majerjevi,
ki je zložno slonela na gugalnem stolu in brala nemški
prevod francoskega romana.

Ko je vstopil soprog, zgenila je knjigo ob kazavcu,
prikrila zehanje z roko in obrnila se vprašaje, kaj da
pomeni pohod.

Gospod Majer si je mel roke: „Ne bi bila to slaba
partija. Bojanec je pošten človek in ima denar.“

„Je li že kaj omenil?“

„Omenil!“ dejal je nejevoljno soprog in ustavil
se pred njo. „Da ali pa ne; kakor se vzame. Saj smo se
komaj seznanili. Napeljano je dobro, zdaj pa izpelji ta.
A zapomnita si: Irma mora pustiti svoje muhe, ki se
dopadejo samo norcem. Jezdarila ne bo več in ne več se
podila z baronom okrog. Baron naj ide, od koder je
prišel. Nocoj me je jezil zadosti in lehko nam napravi
veliko sitnost.“

„A on še vedno upa.“

„Zato treba govoriti ž njim naravnost.“

„Jaz bi pa svetovala, Florijan, da pustiva, naj se
razvije zadeva sama. Na Bojanca se ni zanesti, in če
zapodiš barona, obsedi Irma.“

„Naj obsedi! Bolje nego da vzame tega lenuha,
ki ga zagovarjaš ti iz gole ženske ničemurnosti. Naslov
ti jemlje oči, da ne vidiš ne za korak naprej.“

„Florijan, ti si krivičen. Saj veš, kaj govore ljudje,
da smo si prisvojili mi po krivici Bergerjevo posestvo.“

„Smešno! Ljudem so leni in zapravljivi sosedje
seveda najljubši, ker se dajo skubsti; kdor pa si pomaga,
ta jim je goljuf.“

„Vidiš, Florijan, če vzame baron Irmo, zavežejo
se vsi jeziki, in krivica, če se je storila, bo popravljena.“

„Draga moja, ti govoriš, kakor razumeš, Jaz nimam
toliko denarja, da bi ga baron in Irma ne pognala.
Izbij si torej iz glave to nespametno misel. Irma je,
hvala Bogu, modrejša videti od svoje matere. Bojanca
naj se drži in pametna naj bo. Stojanovim bo novi
graščak tudi všeč.“

„Anico je baje rad gledal prejšnja leta.“

„Zatorej pozor! Ona naj ne uganja norosti; ti
pa se odpovej hrepenenju po baronstvu, da ne razbebiš
Irme!“

Gospod Majer je šel nad barona. Na trkanje seje
oglasil najprej z renčanjem baronov pes, ki se je bil
vzdignil, a zopet legel k peči, ko je spoznal gospodarja.
Baron in Edvard sta slonela vsak na jednem
koncu divana in pušila. Bedko je kateri izpregovoril,
ne cele misli, ampak posamezne besede, ki so zadostovale
duhoviti zabavi o konjih, psih in dekletih.

„Papa, tarok?“ pozdravil je Edvard in odpiral
miznico s kartami.

„Spat pojdi!“ odzdravil je gospod Majer.

„Takoj,“ dejal je oni, ne premeknivši se, in pokazal
s prstom na pol popušeno smotko.

„Zunaj puši! Jaz imam govoriti z gospodom baronom.“

„Z menoj?“ oziral se je počasi baron.

„Pardon!“ dejal je Edvard in ostavil sama, Majer
je počakal, da se niso več slišali koraki Edvardovi,

postavil se pred barona, vteknil roke v žep in menil,
da se mu godi dobro.

„Živi se,“ bil je malomarni odgovor.

„Danes sem bil na vas prav hud, gospod baron.“

„Obžalujem.“

„Vi se vedete, kakor da bi imeli kako predpravico
do moje hčere.“

„Dalje!“

„To vam jaz kratko in malo prepovem. Moje stališče
vam je znano. Vi ste mladi, olikani, priporoča vas
zunanjost in naslov; poiščite si službe, vojaške ali civilne,
vrnite se potem, če vam drago. Ne bom vam
odrekel hčere, če bo marala za vas in če bo še prosta.“

„Med tem boste pa iskali drugih ženinov,“ oživel
je baron.

„Smešno!“

„Ta trud pa si prihranite lehko, če mi daste Irmo
za ženo.“

„In s čim jo boste preživili, če smem vprašati?“

„Ali jo želite kar boso odpraviti?“

„Ali želite, da vas vzdržuje žena?“

„Držite besedo, ki ste jo dali rajni moji materi,
in ta gradič postane moj, in takoj lehko preživim ženo.“

„Zopet stara pesem? Dokazal sem vam vendar
že po paragrafih, da so take obljube pri dražbah neveljavne,
nezakonite, skoro kaznive.“

„Poštenjak se drži besede in ne stiče po paragrafih,
kako bi se dala snesti brez kazni.“

„Vi mislite, da me boste razjezili. Smešno! Takemu
mladeniču se mora prizanašati. Toda tovarn povem:
najmenj toliko nepošteno kakor jaz je ravnala vaša
mati.“

„To je sicer nesramna laž, a zaradi hčere nadaljujte!“

„Vaš oče je bil v mladih letih premožen mož; a
bil je vesel človek, lehkoživ, podoben svojemu sinu.“

„Veseli me, da ni bil podoben vam.“

„Nalezel se je dolgov, ki so presegli daleč vso
vrednost njegovega posestva. Pognal je Podkraj, pognal
Pristavo, in ostala mu je Mlaka. Ko je umrl, morala
se je prodati tudi ta. Vaše matere dota je bila vknjižena

na prvem mestu, torej v nikaki nevarnosti; ali
gospa je hotela oteti še nekaj več in prosila me, naj
ne dražim. A meni se je posestvo dopadlo.“

„Vi ste obljubili dražiti za njo, in zaradi nje ni
dražil nihče drugi“

„Jaz se ne spominjam več. To vem, da sem dražil
sam in izdražil po primerni ceni. In če pravite vi, da
sem opeharil jaz vašo mater, rečem jaz, da je opeharila
vaša mati upnike.“

„O moji materi nobene besede več!“ dejal je
baron, odprl miznico, potegnil ven samokres, napel petelina
in pomeril na gospoda Majorja, ki je skočil urno
za peč; „nobene besede, sicer izprožim!“

„Edvard, Irma, Marta! Na pomoč!“ kričal je
gospod Majer izza peči in držal kot prsobran postavček
pred seboj.

Po hiši se je vzbudil ropot, v prvem nadstropju
je zvonil zvonček, in kmalu je prihitela gospa v nočni
obleki s svetilnico preplašena pogledat, za njo Edvard,
za tem dve dekli.

„Kaj pa je? Kaj pa je?“ vikalo je vse navzkriž.
Baron je bil spravil samokres in slonel na divanu, kakor
da bi se nič ne bilo zgodilo.

Gospa je hitro pregledala položaj, odpravila Edvarda
in dekli in jela tiho oštevati moža in barona.

„Kolika nespodobnost!“ dejala je v bridki nejevolji.
„Kaj si morajo misliti ljudje! Kaj počnete vendar,
gospod baron!“

„Jaz? Nič.“

„Kaj? Nič?“ oglasil seje izza peči gospod Majer
in stopil pogumno naprej.

„Tiše, tiše, za božjo voljo!“ pogovarjala je gospa
in stopila pogledat, če ne posluškuje kdo. „Le hrupa
nikar, le hrupa ne!“

„Smešno! Če mi pa grozi s samokresom, z napetim
petelinom, ali ni to nič?“

„Ali je samokres nabit, gospod baron? Govorite,
ali je nabit?“

„Ne vem.“

„Vidiš, Florijan! Morebiti je samokres tako prazen
kakor tvoj strah. Vsega tega je kriva pijača.“

„Smešno! Pijača! A nezaslišano je, da bi kdo
pretil gospodarju v njegovi hiši. V njegovi hiši!“

„Saj gospod baron ni mislil tako hudo.“

„Kako je mislil, to me briga ubogo malo; a
ustrelil bi me bil skoro, in jaz tega ne trpim, kratko
in malo ne trpim.“

Mnogo je imela opraviti gospa, da je pomirila
razjarjena nasprotnika, ki sta obžalovala na vse zadnje
jeden nepremišljene besede, drugi nepremišljeno dejanje.

„Vsakega drugega bi bil takoj vrgel iz stanovanja,“
sklenil je sebi in baronu v zadoščenje gospod Majer;
baron pa:

„In jaz ustrelil vsakega drugega.“

III.

Lovro je sedel v prostorni sobi svojega gradu pri
odprtem oknu in premišljeval dogodke prošlega dne.
Svetilnica, katero je obletavalo nekoliko nočnih metuljev,
je medlo obsevala ostarelo pohišje. Izpod okna
se je slišalo cvrčanje murnov in čričkov, iz sobe jednakomerni
zvok nihala, sicer vse tiho. Temna je bila
noč, le v daljavi se je videla lučka.

„Na Mlaki še ne spe,“ dejal je Lovro. „Gotovo
govore o meni. Kako le?“

Vzprejeli so ga bili Majerjevi res lepo. Pripeljali so
se mu bili naproti, pogostili ga, pred Podkrajski grad mu
postavili slavolok z napisom in spremili ga do doma. Njegovi
ljudje pa se niso bili nič kaj izkazali. Pričakal ga ni
ni nihče, ne stariši, ne sestra. Ko je bil oskrbnico Zefo
vprašal, če ni Bojančevih nikogar, pravila mu je, da so ga
pač čakali, a ker ga dolgo ni bilo, odšli meneči, da se ne
vrne nocoj. Tako je ostal sam s svojo domišljijo, ki ga je
spominjala Radivojevega naročila in narodne dolžnosti.
Potreba, da pride gospodinja k hiši, se mu je zazdela
nujna. Kako je bilo po gradu vse pusto in prazno,
zakajeno in zaprašeno, brez vseh ugodnosti, do katerih
ima premožen človek pravico! Čašica čaja bi se mu

prilegla; a kdo bi ga zvaril! Pogrešil je hišne suknje
in šolnov. To bi bilo potem vse pri rokah. Ukvarjati
bi se mu ne bilo treba toliko s posli, in mirnejše bi
prebiral knjige in novine. A propos, novine; dva dni
že ni imel nobenih v rokah; Bog ve, kaj se je bilo že
vse dogodilo med tem časom! Oh, po dunajskih kavarnah
se mu bode pač tožilo v Podkraju! Toda narodna
dolžnost! V mislih nanjo je zaspal.

Vzbudil se je pozno, s težko glavo, tako da ga
ni razveselil jasni dan, niti ne mikal lepi razgled iz
grada, niti ga vabila krasna narava v svoje naročje.
Začel je stikati po omarah, da bi dobil kakih novin.
Zaman. Teta se ni brigala za politiko. Zefa, ki je hodila
že dolgo vsakih pet minut poslušat pred njegovo
spalnico, če je že po koncu, mu je prinesla zajtrk,
povpraševala skrbno, kako da je spal, če ostane doma,
ali bi šel pogledat z Janezom po hlevih ali po polju
ali ž njo mlade račke in goske, ki so tako kratkočasile.

„Jedno za drugim, Zefa, jedno za drugim,“ se je
branil Lovro nepotrpežljiv in strahoma se domislil, da
bo ta ženska morda vedno toliko govorila. Če bi bila
gospodinja pri hiši, odvedla bi se ta nadloga nanjo.
Ali mora gospodinja k hiši ali pa oskrbnik, tako je
sklenil; kajti kaj koristi človeku premoženje, ki mu
nalaga le večji trud in večjo sitnost.

Komaj je sedel k zajtrku, ga vznemiri ropot in
krik in pasje lajanje. Nejevoljen skoči k oknu in zagleda
na dvorišču baronovega Foksa v boju z Edvardovim Fiksom. Gospodarja sta stala razkoračena vsak
za svojim psom; baron je vlekel svojega za ovratnik,
Edvard svojega za rep, z bičem pa sta udrihala po togotnih
živalih, kamor je padlo. A psa, ki sta slutila
nekako tekmovanje in nasprotstvo med svojima gospodarjema,
sta se bila tako zagrizla drug v drugega, da
se nista zmenila za bič.

Vidno zadovoljen je gledal valpet Janez, roke
vprte v bok, izpod vrat to vojsko. Ko pa se je naveličal,
je dejal:

„Gospod baron, ali razženem mrhi?“ Ne čakaje
odgovora je prinesel škaf vode iz hleva in zvrnil ga
zviškoma na srditeža, da sta odskočila renčé narazen.

Kmalu je slišal Lovro pred sobo baronov glas, ki
je ukazoval Foksu, kam da ima leči; in potrkal in
vstopil je baron.

Opravičil se je, da prihaja tako zgodaj, in ponudil
se mu brez ovinkov za oskrbnika. Podprl je ponudbo
s činjenico, da je preživel mlada leta v tem
gradu in da pozna vse posestvo.

„Po teh sobah,“ je dejal, „sem se pojal. Skozi to
okno sem vrgel psička, ljubljenca svoje guvernante, da
me je oče strašno pretepel. Pri onih skalah sem padel
prvič s konja.“

Kakor nalašč! si je mislil Lovro. Oskrbnika ne
bo treba iskati! Razveselila ga je tudi prilika, da izkaže
potomcu podkrajskih graščakov malo dobroto, iz
usmiljenja, ker je iskal revež kruha tam, kjer ga je
njegov oče delil. Bal se je le, da bo preveč zahteval
plače imenitni oskrbnik. A baron ga iznenadi z opazko,
da je zadovoljen s hrano in stanovanjem in zaradi
lepšega z nekoliko goldinarji na mesec.

Zadovoljna sta si segla v roke. Komaj pa je odšel
baron, potrkal je samosvestno Edvard na vrata.

„Počakaj me spodaj!“ zaklical je baronu, ko sta
se srečala na hodniku.

Baron se je oziral po torišču bodočega svojega
delovanja, obšel hleve, gospodarske shrambe, vrt, gledal
čez potok proti Pristavi, ob cesti na Mlako, in milo
se mu je storilo, ko se je domislil, da je bil ves ta
svet še last njegovega očeta, in on, jedini sin, nima ne
pedi svoje zemlje. „Dva kmeta in jeden slepar so si razdelili
plen, in on hodi od hiše do hiše za bornim kruhom.“
Loteval se ga je srd, in srce mu polnilo sovraštvo
proti Stojanu, proti Bojancu in zlasti proti Majerju,
ki seda za mizo, ki je bila zanj pogrnjena, Nadejal se
je bil vsaj, da dobo Irmo; a Bojančev prihod je omajal
tudi to nado in pripravil ga v strah, da je izgubljeno
zanj vse, vse na svetu.

„He, baron, si me prehitel?“ udari ga Edvard
po rami.

„Kako misliš?“

„Čestitam ti k oskrbniškemu dostojanstvu.“

„Ali si se ti tudi poganjal?“

„Tudi. Pa kdor prej pride, prej melje. Gospod
Bojanec jako obžaluje, da je že oddal oskrbništvo.
Razumljivo. Izučen ekonom iz Ogerskega Starega grada!
Baron, strmim o tvoji smelosti. Saj ne razumeš o poljedelstvu
nič, švicarske krave ne razločiš od muricodolske,
jorkširske svinje ne od berkširske.“

„Molči, Edvard! Ti si ustrelil na lovu Bendeževo
kozo, ker si mislil, da je srna.“

„Takrat je bila megla, da nisem videl. A ti ne
razločiš pšenice od ječmena. Toda nič se ne boj, baron!
Vsa moja veda ti je na razpolaganje. Kadar kaj ne
veš, mene povprašaj! Mene poslušaj in gospodaril boš,
da bo kaj. Glej tam, konjski hlev ima okna premajhna
in prenizko postavljena; goveji hlev baš narobe. Tu
imaš takoj priliko k izboljševanju. Popoldne ti prinesem
izpisek strojev, katere treba omisliti, in naznanim ti
solidno francosko tvrdko, ki je preskrbovala nas v
Ogerskem Starem gradu. Doba napredka je napočila v
Podkraju. A kako misliš pričeti epohalno svoje delovanje?“

„Najprej bo treba kupiti konja za ježo.“

„Izborno!“

„Potem moramo dobiti nekaj lova v najem.“

„Dalje!“

„Šefu bom izkušal vcepiti nekaj gosposkih šeg in
vzbuditi mu čutstvo njegovega dostojanstva.“

„Ali se hočeš pregnati,“ dejal je Edvard polglasno
in ozrl se krog sebe. „Kdo pa prihaja? Planinec je,
učitelj iz Gorenje vasi. Ta domišljavec me jezi, ker
noče pozdravljati. Radoveden sem, če bo snel klobuk.“

Proti gradu je prišel mladenič, črno oblečen, z
rokavicami. Zamišljen je koračil mimo.

„He, prijatelj, ali imate ptiče pod klobukom?“
ustavi ga Edvard.

Planinec se je ozrl, ostrmel in kri mu je zalila
obraz.

„To je nesramna predrznost!“ zavrnil je izzivača.
Oni pa je začel vpiti nad njim, da ne ve, kaj se spodobi,
da uči in lika mladino, sam brez olike in pouka
potreben. Planinec pa se ni dal ugnati, in vpitje je
privabilo naposled Lovra.

Lovro se je bil baš pripravil na odhod, ker se
mu je mudilo k starišem. Prepir pred gradom mu je bil
prav odveč.

„Premislite, gospod Bojanec,“ vikal je Edvard,
„ta človek gre mimo gospoda barona in mene in naju
niti ne pozdravi.“

„Gospod Bojanec,“ opravičeval se je zatoženec,
„ta dva gospoda poznam po obrazu in po imenu,
sicer smo si tuji; a zakaj da bi ju jaz pozdravljal, ne vem.
K vam namenjen sem šel mirno mimo njiju; a ta gospod
me je napa! brez kakega povoda.“ — V srcu je stal
Lovro na Planinčevi strani; a ozir na Irmo ga je
motil, dušil poštena čutstva in kazal mu ugodno priliko,
da se prikupi bratu lepe sestre.

„In če bi ju bili pozdravili,“ obrnil se je k Planincu,
bolj odločen na videz nego v resnici, „ali bi
kaj trpela vaša čast? Ta dva gospoda sta moja gosta;
kdor nju žali, žali mene.“

Učitelj je obstal nem, zardel, pobledel in premagoval
notranjo razburjenost.

„Gospod Bojanec, vi mi delate krivico. Jaz nisem
razžalil nikogar, in kaj da se spodobi, to vem boljše
od teh dveh gospodov. Zdravi!“

Lovro, ki ni bil ponosen na svoje junaštvo, je
začel zagovarjati odhajajočega učitelja, da je dober,
pošten človek, toda odljuden.

„Domišljavec je, kakor vsi učitelji,“ razsodil je
Edvard. „Ti ljudje mislijo, da so zajeli modrost z
veliko žlico. Moj Bog, saj se je človek tudi kaj učil
in zna kaj; izprašan ekonom iz Ogerskega Starega grada! A prevzeten vendar nisem.“

„Neotesano ljudstvo,“ menil je baron.

„Moški spol,“ omejeval je Edvard, „moški spol.
Dekleta so prijazna in pred vsem čedna, prav čedna;
meni dopadajo mnogo bolj od gosposkih. Pasma je čista;
ni še vse zmešano in skrižano. Gospod Bojanec, vi imate
sestro.“

„Da, imam; a ne nosi klobuka,“ nasmehnil seje Lovro.

„To mi jako dopade,“ dejal je Edvard. „Jaz se
oženim le s kmetskim dekletom, in če bi me vaša gospica
sestra marala, jaz jo vzamem takoj.“

„Ali jo poznate?“ vprašal je Lovro.

„Dekleta poznam vse.“

„In imaš tudi vse rad,“ opomnil je baron.

„Baron, ti pretiravaš; a marsikatera tudi mene
rada vidi.“

„Edvard, ti pretiravaš.“

Lovro ni hotel motiti gospodov v njunih pogovorih
in se je poslovil.

„A na malico pridete k nam, gospod Bojanec,“
vabil je Edvard, in Lovro je obljubaval, če utegne, in
napotil se urno proti Gorenji vasi.

Veselil se je v duhu, kako bode zopet sedel med
svojimi dragimi, srečen, da jim more dejanski vrniti
ljubezen, srečen v zavesti, da osrečuje njegova sreča
tudi njegove ljudi. Kako bi jim pač najlepše izkazal
svojo hvaležnost? Oče je sam svoj in se brani dobrot;
mati je navajena skromnega življenja; a sestra Metka,
ta ne sme ostati kmetica. Izobrazit jo bode dal v Ljubljano.
Ko ostane nekaj časa ljudem izpred oči, ne bo se
nikdo čudil, če pride gosposka domov. Potem bo gospodinjila
njemu in — Edvardove besede, da bi vzel Metko
v zakon, so se mu zdele uvaževanja vredne. Zakaj bi
Edvard ne vzel Metke, on pa Irme? Napačno ne bi
bilo, in zgodi se prav lehko; saj izravna denar vse
neravnote. Kako prijetno bo iznenadil s tem načrtom,
ki je njemu tolikanj ugajal, roditelje in sestro! Denaren
ženin in premožna nevesta nimata pred kmeti nič
menj veljave nego med gospodo!

Pred odhodom je bil naročil Zefi, naj pripravi
izborno kosilo za štiri ljudi, in sam je bil šel v klet
po več steklenic finih vin, katerih se ni upala načeti
rajna teta; kajti da morajo biti ta dan vsi Bojančevi
njegovi gostje, to se je razumelo.

V take prijetne misli vtopljen je prišel na dvorišče
rojstne hiše. Hlev na jedni, skedenj na drugi
strani, nasproti hiša: vse kakor nekdaj. Stopil je v
vežo in vprašal glasno, če ni nikogar doma. Pritekla
je iz kuhinje sestra: „Oj, Lovro!“ Hotel jo je objeti;
a ona seje branila, češ, da je preumazana.

„Kje pa so drugi?“ vprašal je Lovro.

„Mati so v hiši; oče pa tudi niso daleč.“ Lovro
je stopil v sobo in burno pozdravil mater.

„Ali si še le sedaj prišel?“ vprašala je mati
očitajoče.

Lovro se je izgovarjal, da je došel sinoči, a da
jih ni hotel motiti, ker je bilo pozno.

„Za Majerjeve ni bilo prepozno, in teh se nisi
bal motiti? Kdaj pa si nas še motil, in če si prišel
o polnoči? Ali ti nismo vselej odprli in ti postregli?
O Lovro, Lovro!“ posilile so jo solze, da je sedla na
stol in brisala si oči s predpasnikom. Lovra je minevala
dobra volja. Čutil je nekoliko svojo krivico in nekoliko
se jezil, da se mu tako zamerja. Hodil je gori in
doli po sobi in premišljeval, kaj bi rekel. Pravil je,
kako so ga prestregli Majerjevi, ki se jih ni mogel
odkrižati, da bi mu bilo ljubše, če bi ga bili vzprejeli
domači; toda ni jih bilo.

„Kar nič me nimate radi,“ je vzdihnil, meneč, da
se brani najbolje, če postavi očitanje proti očitanju ter
se pritoži, da se tako malo brigajo zanj, ki je vendar
njih sin in ima pravico do njih ljubezni. Materi se je že
topilo srce, ko je vstopil oče z mrzlim pozdravom:

„Dober dan, Podkrajski gospod. Kaj bo novega?“

„Oh, kako ste čudni!“ jezil se je Lovro in ponovil,
kar je bil oponesel materi. „Kakor da bi ne bil
vaš sin.“

„Ampak Majerjev; kaj ne? Ta ti je bil šel naproti
kakor novemu župniku. Maje ti je dal postaviti,
vence je ukazal plesti in napise pisati. Ali se to spodobi?
Komaj smo zagrbeli teto, pa že rajate po gradu.“

Lovro je opomnil, da je bil namen blag, in daje
gospod Majer storil vse njemu na ljubo.

„In tebi na škodo. Janez je prišel mene vprašat,
če sme posekati par smrek za maje. Rekel sem, da nobene
šibe ne. A gospod Majer, ki je s tujim vedno
radodaren, je moško ukazal, naj se posekata na njegovo
besedo in odgovornost dve najvišji smreki. Lehko je
odgovoren, ker ve, s kom ima opravka. Jaz bi ga tožil,
in plačati bi mi moral drevje. In kako je veleval po
gradu! Kakor da bi bil že njegov. Zvečer si ti pil na
Mlaki, hlapci so pa streljali in norce brili v Podkraju.“

Lovro je poskusil zopet zagovarjati gospoda
Majerja.

„Ne zagovarjaj mi tega sleparja, tega oderuha!
On je toča za naš kraj. Najprej je osleparil starega
barona Bergerja in vdovo njegovo, potem gornjega
Piškurja, le-tam Jelarja in zdaj je na vrsti Bendež, ki
se smuče krog njega.“

„Oče,“ nasmehnil se je jezno sin, „ne govorite
tako! Če vas Majer sliši in toži, boste kaznovani.“

„Vem; taka je pravica dandanes. A tebi ga ni
treba zagovarjati.“

„Veste, oče, kaj vam povem? Naš kmet je silno
razjarjen, ako kdo slepari, ki ni kmet; sam sebi vse
odpušča. Majer je dobil posestva na dražbi, na javni
dražbi; jeze pa se nanj oni, ki so upali, da dobe lepe
kose zemlje zastonj. Jeden je imel odbran travnik,
drugi njivo, tretji gozd. Gospod Majer jim je zmešal
račun. Kmetskih oderuhov je več nego gosposkih. Jaz
jih poznam in vi tudi, ki so si izgovarjali obresti v
pridelkih, ki so presegale vsako leto glavnico, sto od
sto. A ti dobrotniki zavpijejo takoj, da se jim godi krivica,
ako dobe gosposkega konkurenta. Torej oče, o
tem bodiva kar tiho ali pa se jeziva na kmete tudi,
ki niso nič boljši. Saj jih poznava in veva, da niso
zgolj angeli.“

„Kako je naredil z baronom in njegovo gospo!
Sin malo da ne berači od hiše do hiše.“

„Kar je bilo Bergerjevega, oče, to so si razdelili
trije. Najprej je vzel svoj kos gospod Stojan, potem
svoj delež rajna naša teta in naposled najmanjši del
gospod Majer. Zakaj pa ne očitate Stojami in rajni
teti ali meni krivičnega blaga?“

„Stojanu se ne da nič oponesti; in kar je pridobila
teta, pridobila je pošteno. Vpraša se le, če bo
naslednik obdržal. Majer pa je ogoljufal Bergerjevo
vdovo, ki je sama hodila krog kmetov in graščakov in
jokala in prosila, naj ne dražijo, da vendar njej še
ostane domačija. Smilila se jim je, in nikdo ni prišel.
Izdražil je Majer za par tisoč tako posestvo. Gospa je
bila vesela in zahvaljevala se nam. Najedenkrat pripelje
Majer v Gorenjo vas celo balo, postelje, mize,

stole, klavir in rodbino. Zdaj so zašumeli na Mlaki.
Gospa se je jezila, prosila, jokala; Majer pa se je
smejal, češ, da živi on tudi rad na deželi, in da mu še
na misel ni prišlo dražiti za koga drugega, da je že
dolgo prežal na Bergerjevino. Morala je iti.“

„Zakaj ni dražila sama?“

„Ker jo je pregovoril Majer, češ, da bo dražil
on zanjo.“

„Norica!“

„Ljudje so hoteli ubiti sleparja.“

„Zdaj se mu odkrivajo.“

„Ker nimajo nič spomina. Takrat pa je vse milovalo
ubogo, goljufano vdovo in zapuščenega sina.
Saj ta ni revež, ki nikdar nič imel ni; ampak kdor je
imel, pa izgubil.“

„Baronček je revež,“ vzdihnila je mati; „meni
se smili.“

„Meni tudi,“ pritrdil je Lovro; „zato sem ga vzel
za oskrbnika.“

„Kaj! Barončka?“ ostrmel je oče. „To si pa
ukrenil res pametno; ta pa je premetena.“

„Iz golega usmiljenja.“

„Ti boš še znorel iz golega usmiljenja. Saj ne
razume baron o gospodarstvu nič. Zase ni znal gospodariti,
kako bo znal za tebe. Kaj ti je treba oskrbnika?
Polje je v najemu, pusti je v najemu. Bolje boš izhajal,
nego če obdelavaš sam. Kar imaš njiv za domače potrebe
in tistih par goved, to ti oskrbi družina sama. Ti
boš pa res gospodaril, da bo kaj.“

Ko je začula sestra Metka glasne, trde besede,
pritekla je mirit.

„Poslušaj, Metka,“ dejala je mati in udarila se ob
kolena, „kaj je prišlo Lovru na misel! Barona je vzel
za oskrbnika.“

„Barončka!“ čudila se je sestra. „Saj ne zna drugega
nego jahati in streljati.“

„Molči, Metka, molči!“ pogovarjal je brat, „Ti mi
boš pa gospodinjila. Ampak najprej se boš nekoliko
izučila v Ljubljani, kuhati, šivati in nemški govoriti.“

„Na stara leta!“ smejala se je sestra, „To pa res
ne kaže, Lovro.“

„Zakaj ne? Dvajset let si stara; v jednem, poldrugem
letu se naučiš vsega potrebnega. Saj veš, k
meni pride ta in oni, gosposka družba in ti zvedo, da
si moja sestra.“

„In ti bi se me sramoval; kaj ne? Joj, Lovro,
kako si se izpremenil!“

„Kaj sramoval!“ jezil se je Lovro. „Tebe se ne
bom sramoval nikdar in pred nikomur; a ti bi se sramovala,
in hudo bi ti dejalo, ko bi ne mogla govoriti,
s komur si bodi. Zakaj kmetica ne boš ostala in rute
ne boš nosila na glavi.“

„Ali bo v klobuku stala pred ognjiščem?“ vprašal
je oče.

„Kuhati ji ne bo treba.“

„Čemu se bo tedaj učila? Lovro, to si si baš tako
premeteno izmislil, kakor da si barona vzel za oskrbnika.
Čemu pa ti bo Metka v gradu, če ne bo ne kuhala
ne šivala?“

„Gospodinjila bo, ukazovala drugim, kako morajo
delati.“

„In kadar se oženiš?“

Lovro je molčal, nejevoljen, da mu razdirajo ves
načrt, ki ga je tako lepo zasnoval.

„In če pride Metki možitev na misel,“ norčeval
se je oče, „kdo jo bo vzel, ko bo za kmeta pregosposka,
za gospoda prekmetska!“

„Nič prekmetska, oče. Menite li, da gospoda nič
ne dela? Poglejte Stojanovo, Draganovo gospo, ki sta
pridnejši od marsikatere kmetske gospodinje. Vi mislite,
da dela na tem svetu samo kmet, in kar v nič
me hočete dejati; in vendar vem, kar vem, in znam,
kar znam, in lehko bi imenoval snubca za Metko, ki
bi ga bili vsi veseli.“

„Pojdi kam! Pa vendar ne barončka?“

„Kaj bi vam pravil, ko vam nobena beseda ni
prav!“

„Snubca, Lovro, mi pa le povej,“ norčevala se je
sestra, „saj veš, da so to za dekleta važne stvari. Morebiti
ga še ne poznam ne. Kdo pa bi bil?“

„Ugeni!“

„Gosposki ali kmetski?“

„Pojdi se solit s svojimi kmeti! Za kmeta si ti
predobra.“

„To se mi že davnaj dozdeva. Kdo pa bi hodil
tako tiho za menoj! Vendar ne Čukov France, ali,
kakor se je sam prekrstil, Radivoj?“

„Ne. Radivoj nima nič; tvoj snubec pa bo imel
denar.“

„Čim več, tem boljše. Ampak kdo bi bil?“

„Ali poznaš Majerjevega Edvarda?“

Metka se je zasmejala, da so jo polile solze.
Vstopil je učitelj Andrej Planinec in prijazno pozdravil
očeta, mater in zlasti Metko. Ko pa je zagledal Lovra,
zastala mu je beseda in v zadregi je vprašal, če je
gospod Bojanec še hud nanj.

„Zakaj da bi bil hud?“ čudili so se domači.
Planinec je povedal, kaj se je bilo zgodilo zjutraj, in
kako ga je bil napadel Majerjev Edvard.

„Ta pobalin ne pusti nikogar pri miru,“ hudoval
se je oče. „Mene se je bil že tudi lotil. Prišel mi je
naproti s tistim grdim psom in ustavil me, naj ga pozdravim.
Žaba, kdo pa si? sem dejal, ker ga še nisem
poznal. — Jaz sem gospod Edvard Majer, izučen, ne
vem kaj že vse. — In jaz, sem dejal, sem gospod Janez
Bojanec, posestnik v Gorenji vasi, št, 3. — Če ne boste
pozdravljali, se je zagrozil, naščuval bom tega psa, —
Le! sem mu rekel, na rami sem imel motiko — najprej
bom psa, potlej pa tebe. Od tedaj imam mir.“

„A meni niti na misel ni prišlo, da bi žalil koga,
in najmenj vas, gospod Bojanec,“ trdil je učitelj in ponudil
mu roko v spravo. Lovro ga je hladno gledal.
Planinec je prebledel, polila ga je rdečica, obrnil se je
naglo in poslovil se, češ, da se mu zdi, da je odveč.

„Kaj! Mojemu ženinu ne daš roke?“ zavpila je
sestra in hitela za onim.

Nejevoljen je vstal Lovro, naslonil se na okno in
gledal na vrt; čutil je, da mu je huda ura nad glavo.
Mati je vzdihovala, oče trdo hodil po sobi, govoril
ni nihče.

„Torej Planinec je Metkin ženin?“ dejal je Lovro,
da bi pretrgal mučno tišino.

„Ali ti ni že bila pisala?“ vzdihnila je mati.

„Nobene besede. Danes slišim to prvič. A Metka
si vendar izbere lehko kaj boljšega.“

„Gospod Planinec je pošten mladenič,“ ponesla se
je mati; „vreden je vsakega dekleta, in Metka naj
zahvali Boga, če ga dobi.“

„To je bilo poprej, mati, dokler jaz še nisem imel
Podkraja. A sedaj bom jaz tudi priložil kaj za doto.“

„Tem lože bosta živela,“ dejal je oče.

„Toda spodobi se, da mene tudi posluša, kadar si
izbira moža.“

Prijokala je v sobo Metka in med ihtenjem začela
očitati bratu prevzetnost, da je razžalil njenega
ženina, in da bo on kriv, če se vse razdere.

„Da bi se le razdrlo,“ dejal je brat; „ti doboš
sedaj lehko kaj boljšega.“

„A jaz ne maram drugega in nočem nič boljšega
in tvojega Edvarda še menj in barončka najmenj. Kar
sam imej oba, ker sta ti ljubša ko tvoja sestra in moj
Andrej in tvoji stariši. Oh, da si se tako izpremenil!“
— Zdaj je začela tarnati mati, da ji je že dolgo časa
pravilo nekaj v srcu, da izgubi sina; in oče se je
jezil nad ošabnostjo, ki noče spoznati svojega rodu.

„Mi smo ti prenizki, kaj ne? Prekmetski, hribovci.
Kdor se povzdiguje, ta bo ponižan. Metkin ženin ti ni
všeč. Kako boš izbral pač ti?“

„Oh, na Mlaki se bo ženil,“ ihtela je sestra.

„In če tudi,“ dejal je Lovro trmast. „Tebe ne
bom vprašal, če smem. Ali si ti mene vprašala? Še
povedala mi nisi.“

„A vprašala sem stariše, da boš vedel, stariše.“

„Po najini volji je ravnala,“ potrdila je mati;
„a zato se ji bode tudi dobro godilo. Tebi se pa ne bo,
če ne boš poslušal starišev.“

„Na Mlako hôdi, tam te bodo naučili kaj lepega!“
hudoval se je oče.

„Kaj imate vendar zoper Mlako in zoper gospoda
Majerja? Vam še ni storil nobene krivice. A naj bo on,
kakršen hoče; kaj imate proti gospici Irmi?“

„Oh, gospica Irma,“ povzela je mati, „kako seje
podila na konju okrog! Kakor veša; in baronček za
njo. Ali se to spodobi ženski, jezdariti?“

„Po mestih je to kaj navadnega,“ nasmehnil se je
pomilovalno Lovro. „Najimenitnejše gospe jezdijo.“

„In po zimi se je drkala po potoku z drkalicami.
Ali veš, kdo se je tako drkal? Herodova hči, tista,
ki je dala sv. Janezu odsekati glavo. A kaj se je zgodilo! Led se je utrgal, mlada Heroderodica se je vdrla do vratu, in led ji je prerezal vrat, kakor ga je bila ona sv. Janezu. To je bila božja kazen. Tista Irma pa se drka ravno tako.“

Lovro je ugovarjal, da povest ni verjetna, ker ni
tam, kjer je živel Herod, nikdar takega ledu, da bi
se ljudje drkali.

„Kdor nima vere,“ menila jo mati, „tistemu ni nič
verjetno. Jaz pa verjamem, ker mi je to pravil nekdo,
ki je izkusil več nego ti.“

„Naj bo, kakor hoče; a Irma vendar ni Herodova
hči.“

„Prida je ni nič.“

„Ali na Pristavi si že bil?“ vprašal je oče.

„Kaj hočem tam!“

„Časi nisi tako govoril. Tam sta tudi dekleti,
dve. Teh ti nobena ne dopade?“

„Nobena. Če se bom jaz ženil, gledal bom, da kaj
priženim, ker je moje posestvo tudi nekaj vredno. Na
Mlaki je denar.“

„Stori, kar hočeš,“ dejal je oče in vzel klobuk;
„toda pomni: kdor starišev ne uboga, tega tepe nadloga; jeden krivični vinar požre deset pravičnih, in
kakor si postelješ, tako boš ležal. Kar pa zdaj počenjaš,
to se zdi meni vse narobe: barona za oskrbnika, Edvarda
za svaka in Irmo za ženo, to je norost!“

„Da, da,“ pritrjeval je med zobmi Lovro in odpravljal
se, „vi mislite, da sem še vedno oni deček, ki
se je držal materi za krilo. A med tem sem vzrastel in
vem sam, kaj je prav in kaj ni prav. Vi pa tudi veste.
Torej vsak po svoje! Možite se, kakor se vam ljubi;
jaz vam ne bom vzel vašega Andreja, Bog vam ga
blagoslovi! Zdravi!“

Šel je takoj za očetom, ki si je bil potisnil klobuk
na oči in obrnil se po polju jezen na lehkomiselnega
sina. Doma sta jokali mati, daje izgubila sina, in hči za ženinom

in bratom. Kako drugače so si bili naslikali vsi
bodočo srečo, ko bo Lovro Podkrajski gospod!

A tudi ta je bil žalosten, ko je korakal, klobuk
na temenu, proti domu, vrtel paličico in na videz brezskrbno
požvižgaval. Kako so ga bili vzprejeli! Hladnejše,
neprijaznejše ko vsakega tujca. Še kruha niso
dali na mizo niti ga vprašali, če je lačen ali žejen.
Slišal ni nobene lepe besede. Samo očitanja; kakor bi
jim bil Bog ve kaj storil. Kaj more on za to, da so ga
vzprejeli Majerjevi ljubeznivejše in gostoljubnejše od
domačih. Jezi jih, ker je to očitek, ki jim kaže krivico.
Da, vzprejel je barona. Ni li to usmiljeno delo, preskrbeti
skromno službico sinu tam, kjer je bil oče gospodar!
„A tudi tega koščka kruha mu ne privoščijo,“
dejal je, opravičujoč se in utemeljujoč nravstveno svojo
nejevoljo. „In ko so sami taki, kako ostro sodijo druge!
O, kar počne gospod Majer, to bi počeli drugi tudi, da
imajo njegov um in denar. Jeden greši v dejanju, drugi
le v mislih in se jezi, da le v mislih. Oj, poznam vas;
po 50 gld. bi prodajali mernik pšenice, ako bi ga kdo
kupil.“ Ko je bil Lovro podprl s trdnimi razlogi svojo
nejevoljo in opravičil svoje postopanje, zazdel seje sam
sebi mnogo boljši od drugih in preveril se, da se mu
godi silna krivica. Odgnali so ga, odbili njegovo pomoč.
Kakor hočejo; vrival se jim ne bo! Družil se bo z onimi,
ki so prijazni ž njim, ki ga imajo radi.

Domov prišedši, je ukazal Lovro nositi na mizo
in poklicati barona. Sedela sta si nasproti in malo govorila,
Lovro iz nejevolje, baron po navadi. Ker pa se
je zdelo temu dolžnost pokazati gospodarju kmalu
oskrbniško svojo brižnost, opozoril ga je na hudi nedostatek,
da ima konjski hlev okna premajhna in prenizko
postavljena, goveji po narobe.

„To se popravi,“ dejal je Lovro.

„Konja za ježo bi bilo tudi treba. V Teharjih na
Štajerskem bi se dobil.“

„Ne mudi se še,“ dejal je Lovro in odmašil brez
prizanašanja dve steklenici fine stare kapljice, kakor
bi se hotel maščevati nad svojci, ki so zavrgli tako
kosilo in tak vzprejem. In žlahtne pijače čarobni učinek

ni izostal. Lovru se je ogrelo srce in razvezal
se jezik.

„Kako vam dopada gospica Irma, gospod baron?“
vprašal je naravnost.

„Irma? Tako,“ dejal je zategnjeno baron.

„Krasno dekle je,“ navduševal se je Lovro. „Kako
prožno hodi, kako okusno se oblači, kako priprosto in
zanimivo govori! Živo me spominja Dunajčank. Vi ne
poznate Dunajčank, gospod baron?“

„Ne.“

„Škoda! To vam je poseben rod, poosebljena ličnost.
Dunajčanko bi spoznal med celim krdelom drugih
žensk, po hoji, po frizuri, po kroju in barvi obleke, po
stoterih malenkostih, po katerih se razlikuje in odlikuje
od pokrajinskih tovarišic. Irma je pristna Dunaj
čanka. Med nama rečeno, gospod baron, meni prav
ugaja.“

Barona ni veselila ta razprava. Gubančil je čelo,
ščetinil obrvi in gledal srepo prédse.

„Bog živi vse, kar ljubimo!“ dejal je Lovro in
trčil ž njim. „Pijte, gospod baron! Zakaj ne pijete? A
Irme ne cenite vi po vrednosti. To vam je prav biser.
— No, bomo videli.“

„Kaj bomo videli?“ godrnjal je baron in ga grdo
pogledal.

„Oh,“ zasmejal se je Lovro, „jaz kar blebečem
tja v en dan, kar mi pride na misel. Irmo bomo videli.
Poj te z menoj nocoj na Mlako.“

„S starcem sem se sprl.“

„Tem več povoda. Jaz vaju spravim. In vidite!
Če grem jaz sam, zabavati moram gospoda papa, zabavati
gospo mama in Edvarda in z Irmo ne morem govoriti
skoro nič. Če greva pa oba, vzeli boste one tri
vi náse.“

„Jako ljubeznivo,“ godrnjal je baron in vgriznil
se v ustnico. Zabava mu ni ugajala.

Pred gradom je zaropotal voziček.

„Dovolite, da odidem,“ porabil je baron priliko;
„moje reči so pripeljali.“

Na dvorišče je zapeljal Majerjev hlapec novega
oskrbnika prtljago, poleg dveh kovčegov škatlo za klobuke,

palico, dve puški, dežnik, jatagan, čibuk in
zajca.

Lovro je bil ostal sam, začel pušiti in dolgočasiti
se. Da bi bile le kake novine pri rokah! Sklenil
je naročiti si najprej velik dunajski dnevnik, potem par
ilustrovanih nemških listov in vse slovenske novine in
liste. Tako bi se spravil čas v hitrejši tek in zadostilo
narodnim dolžnostim. A propos, narodna dolžnost; k
Majerjevim na malico bo treba vsekako iti.

„Janez naj čez pol ure napreže,“ je velel in šel
oblačit se. Potem pa je poiskal barona oskrbnika.

Dobil ga je v lopici na vrtu poleg Edvarda. Ta
mu je bil prinesel celo knjižnico ‚umnih kmetovavcev,
sadje-, vino- in živinorejcev‘, katere je baron od strani
pisano gledal. Nekak ekstrakt teh strokovnjaških ved
bi mu bil mnogo ljubši, nekak katekizem umnega gospodarstva; najljubše pa vse tako zgoščeno kakor modrost tistega razboritega perzijskega šaha, ki je imel vse znanstvo zbrano v jednem samem izreku, katerega
se je bil potem naučil na pamet.

„Kaj hočem s to šaro!“ ustavil je gostobesednega
mentorja. „Teh budalosti ne preberem jaz v desetih
letih.“

„In jaz sem vse to proučil, baron, natanko proučil
in izkušnjo naredil, moj dragi, iz vse te tvarine in
imam izpričevalo. Odpri katero teh knjig in vprašaj me!“

„Preneumno.“

V tem važnem pogovoru ju je premotil Lovro, ki
se je razveselil Edvarda in povabil oba s seboj na
Mlako.

„Zefa, te knjige v mojo sobo!“ veleval je baron
in nakladal oskrbnici umne kmetovavce, vino- in živinorejce.

Kmalu so se veselo peljali vsi trije, vsi mladi,
vsi fantje, na vsaki strani voza je tekel en pes, na
desni baronov Foks, na levi Edvardov Fiks, in kadar
sta zarenčala drug na drugega, vzdignil je bič ali
baron ali Edvard, in Foks ali Fiks je odskočil, pogledal
grdo po strani, obliznil se in miroval.

Na Mlaki pa gospoda ni bilo doma, ker je imel
opraviti pri županu; preljubeznivo sta vzprejeli goste

gospa in gospica. Irma je pohvalila Lovra, da je mož
beseda, na katerega se lehko zanese. Zdela se mu je
še lepša ko prejšnji dan.

„Na prostem je prevroče,“ dejala je gospa, „potrudite
se, gospoda, v salon!“ Tu jih je objel prijeten
hlad; in blagodejen somrak za zaprtimi vetrnicami
je ugajal zaupljivemu, domačemu pomenku. Lovro,
ki se je čudil sam svoji zgovornosti, je zadovoljen zaznaval,
da zanima Irmo, kar koli ji pove. Čim bolje
pa zabavamo druge, tem bolje se zabavamo sami. Baron,
zaman čakajoč, da ga Irma pogreši, se je dolgočasil.
Toda sreča se obrača. Edvard je odprl glasovir in
začel spretno igrati poskočno polko, ki je šinila mlademu
svetu v noge. Med tem, ko je preudarjal Lovro,
bi se li spodobilo plesati ali ne, vstal je baron, priklonil
se lahko gospici Irmi in urno zavrtil spretno
plesavko.

„Baron je breztakten,“ jezil se je na tihem Lovro
nase. Edvard je igral brez konca, in baron plesal z
Irmo brez konca; Lovra pa je zabavala milostiva gospa.

A kmalu je prišel Lovrov zaveznik. Vstopil je gospod
Majer in tako grdo pogledal izmed vrat, da je
takoj utihnila godba in Irma pustila plesavca in se
vrgla trudna v naslanjač. Lovro je pozdravljal gospoda
Majorja in se opravičeval, da je pripeljal barona s seboj.

„Vi ste mi tako ljub gost,“ klanjal se je gospod
Majer, „da vzprejmem, če pridete vi, še barona po
vrhu.“ — Gospa je vabila na malico, in gospod je
mignil Irmi, naj pelje Lovra v verando. Sam se jima
je pridružil in govoril o svoji kupčiji in mnogih
opravkih.

„Prevzel sem dabávo železničnih pragov. Veliko
ni; a izgube ne bo. In to moram sedaj porazdeliti na
kmete. A če se pogajam sam, ne opravim nič; ljudje
so tako nezaupni in sumnjivi, da mi obrnejo vsako besedo
trikrat in jo ogledujejo od vseh strani v večnem
strahu, da jih osleparim. Zato moram imeti Bendeža
na svoji strani, ki mi zganja divjačino. Njemu zaupajo
vsi, in kar pokazati mu treba kmeta, pa ga prižene
pred cev. Mož je zabit in ošaben; a ker ga potrebuje
človek, mora biti dober ž njim. Danes sem ga moral

tolažiti zaradi sinočne šale. On hudo zameri, a je
kmaln dober. Za kupčijo pa je tod pravi kraj, ker je
še dosti blaga. Poglejte te šume! Koliko lesa in
kak les!“

„Toda kmetje so trdi.“

„Polenovko treba namočiti, da postane voljna. Pri
vinu se dogovori človek hitro. Jaz dam aro, izgovorim
si kazen, če bi se ne držala pogodba, in skrb je pri
kraju. Če ni blaga o pravem času, plačaj kazen, vrni
dvojno aro, in zopet sva prijatelja. Kar ta ni izpolnil,
prevzame drugi. Če tudi ti nisi kos, plačaj; za tem
tretji, dokler ni blaga. Tako se dobi blago in denar
ali pa tudi kaka njivica ali gozdič, ki se zloži s posestvom.
Brez kletvine in tožba stvar seveda ne gre
od rok; toda brez nič ni nič. — Kako pa, da ste vzeli
barona za oskrbnika? Saj ne razume ničesar.“

Lovro se je izgovarjal, češ, da se ga je samo
usmilil.

„Smešno! Ta fant ne zasluži nobenega usmiljenja.
Jaz sem vam mislil ustreči ter sem vam poslal Edvarda,
ki je izučen ekonom.“

„Jako obžalujem, da je prišel prepozno,“ dejal
je Lovro. Gospoda Majerja kupčija se mu je začela
čudna dozdevati; a pomirila ga je pri mizi zopet Irmina
ljubeznivost, da je vabil z živo besedo vso obitelj
v svoj grad in obžaloval, da nima še vsega tako
v redu, kakor bi bilo želeti. Naročil je baronu, naj ga
opomni, da pojdeta v Ljubljano omislit si pohišja za
vzprejemnico, obednico, spalnico in pisarno.

„V staronemškem slogu, ne li, gospod Bojanec?“
žvrgolela je Irma.

„To se razumeje.“

„Meni pa se kar nič ne dopade,“ modroval je gospod
Majer, „po starih gradovih to novošegno pohišje.
Človek, ki ima kaj čutstva za slog, pričakuje, da dobi
v starinskem poslopju tudi opravo iste dobe in istega
sloga, da najde ondi starino.“

„Bendeževo,“ dodal je Edvard.

„Neslana opazka,“ zavrnil ga je oče, ki je bil
sploh ta dan nataknjen zaradi barona, „Ampak sloga
se treba držati; ne pa staviti v stare gradove Matjanovih

garnitur in Thonetovih stolov; to je Tezejev
kip v fraku in s cilindrom.“

„Baš narobe, papa,“ pripomnila je Irma; „trdno,
močno staronemško pohišje se v slogu popolnoma zlaga
s starim zidovjem; okroglasta renesansa in zafrkani
rokokó pa sta brezokusen anahronizem.“

„Smešno! Anahronizem! Anahronizem je v starem
poslopju novo pohišje.“

„Matjan bi moral garniture prevleči s patino,“
opomnil je baron.

„Ta pa ni slaba, papa!“ vzkliknil je občudovaje
Edvard. „Patina po garniturah.“

„To je neumna opazka, da, prav neumna opazka
in popolnoma neumestna.“

„Gospod Bojanec, kje pa bo sobica bodoče gospe?“
vprašala je Irma in s porednim pogledom razveselila
Lovra in razjezila barona.

„Bodeče gospe, bahaha, gospod Bojanec, bodeče,“
zagrohotal se je duhoviti Edvard, da ga je morala
zavrniti gospa:

„Edvard, kako govoriš! Saj gospod Bojanec ne
vzame kake šivankarice.“

„Stojanovi dve prekosita vsako šivankarico. Na
Pristavi se vedno šiva in pere.“

„Pridni sta, Edvard, in ljubeznivi; ti pa govoriš
nespodobno,“ karala je zopet gospa. „Jaz, gospod Bojanec,
sem tudi teh misli, da treba otroke odgajati
strogo. Irmi nisem prizanašala nič, in tudi Edvard je
bil priden in varčen, dokler se ni začel učiti ekonomije.
Toda kar je preveč, to je preveč. Omikan človek
ne sme zaostajati dandanes. Izobraževati se je treba
vedno in brati in zopet brati; sicer pride človek v
stisko in družba ga osramoti. Pomislite! Meni najljubša
pisatelja sta Heine in Saphir. Nekoč pa vprašam Milico
Stojanovo, če ji je znan Saphir. O da, je prikimala
nedolžna naivnost, to je drag kamen jako prijetne
barve. Vsa družba se je muzala. Edvard, ki se
ne zna vesti, pa se je zasmejal na ves glas in me
spravil v veliko zadrego. Napačna vzgoja, ki stori človeka nesposobnega za družbeno življenje!“

Zabava je nekako zastajala, ker sta se grdo držala
gospod Majer in baron. Majerja, ki se je bil nadejal,
da spravi barona iz teh krajev, je bila prav neprijetno
iznenadila novica, da ga je vzel Bojanec za
oskrbnika. In predrznil se je ta človek ne samo prikazati
se zopet v njegovo hišo, ampak celo plesati z
njegovo hčerjo, od katere ga je bil zapodil! In on, gospodar,
mora trpeti in gledati vse to v svoji hiši; mora
se premagovati na svojem domu, med svojimi ljudmi
zaradi Bojanca! Barona seveda je zopet jezila Irmina
ljubeznivost proti Bojancu. Lovra pa niso motili ne
srepi pogledi Majerjevi ne baronov mračni obraz; puščobo
jednega si je razlagal z obilimi opravki; baronova
čud pa se mu je zdela v obče dolgočasna; kako
bi mu mogel zameriti kisli obraz!

„Baron, papa je kupil konja. Pojva ga pogledat!“
dejal je Edvard in zazeval.

„Nisem nič radoveden,“ dejal je baron.

„A jaz sem radoveden, kaj poreče tak strokovnjak.“

„Idite, gospod baron, ker smo vsi radovedni,“ dejala
je Irma in ga odpravila. „Gospod Bojanec, če vam
je ljubo, par korakov po vrtu!“

Hodila sta po vrtu, trgala cvetice in prijateljski
si nagajala. Lovro je sklepal, da se mora še ta večer
odločiti njegova usoda in čakal prilike, da bi pretrgal
veselo šaljenje z resno besedo. Toda v prijetni družbi
čas hitro teče. Predno je še izpeljal svoj sklep, zaškripali
so po pesku bližajoči se koraki.

„Kdaj bom mogel zopet govoriti z vami?“ šepetal
je Lovro.

„Jutri in pojutrišnjem ne,“ dejala je ona, „ker
pojdem z mamá z doma.“

„V soboto ob šestih zvečer vas bom čakal na
griču pri Žalostni vrbi,“ hitel je Lovro, in tiho mu je
stisnila Irma roko in obrnila se pozdravit došlega barona
in Edvarda, ki sta še vedno ocenjevala kupljenega
konja.

„Ne dolgočasita gospoda Bojanca s takimi pogovori,“
šalila se je; „njemu se toži po Dunaju in dunajskih
krasoticah.“

„Kar nič ne, gospica,“ zatrjeval je Lovro.

„Oh, kdo bi moškim kaj verjel!“

„In vendar jim ženske vse verjamete,“ smejal se
je Edvard.

„Ali je to tudi vaše mnenje, gospod baron?“
vprašala je Irma.

„Kogar imajo rade, temu verjamejo vse; kogar
ne, temu nič.“

„Gospod baron, vi ste modrijan,“ dejala je Irma;
„do Sokrata vam manjka samo Ksantipe. Odkod pa
poznate vi tako dobro ženske, in koliko ste jih našli,
ki so vam verjele vse?“

„Nobene še ne; a jedno, ki mi ne verjame nič.“

„Vrlo dobro, gospod baron,“ pohvalil ga je Lovro.
Bil je baš tako dobre volje kakor baron pobit in jezen,
oba zaradi istih besedi, katere je bil Lovro z Irmo govoril
in baron nehoté ujel.

Zopet je bilo pozno, ko sta se peljala mladeniča
v Podkraj domov.

„Voziva počasi, ker je tako prijeten večer,“ je
dejal Lovro, kateremu je bilo srce prepolno, da bi
molčal. Ker ni imel drugega tovariša, zabaval je barona
s svojo ljubeznijo.

„Jaz bom snubil gospico Irmo. Kaj pravite k mojemu
izboru?“

Baron ni rekel nič, ampak potegnil klobuk na
oči in udaril po konju, ki je plašen poskočil.

„Nikamor se ne mudi. Voziva počasi!“ povzel je
zopet Lovro. „Irma je roža med cveticami; kaj?“

Baron je kimal po strani, grizel si ustnice in gubančil
čelo.

„In jaz si laskam,“ nadaljeval je Lovro, „da sem
ji všeč.“

Baron se je hripavo zasmejal, da se je ozrl Lovro
začuden vanj in nekoliko pomislil.

„Vi dvomite, gospod baron?“

„Bog ne daj!“ dejal je oni med zobmi.

„Lehko bi vam navedel dokazov, gospod baron,
dokazov.“

Baron je zarezal nad konjem in zavihtel bič.

„Kam se nama mudi, gospod baron? Vozite počasi! A da vam povem, jaz pravim, ne da bi si laskal,
da me Irma ne vidi nerada.“

„Allez!“ zavpil je baron nad konjem.

„Počasi, počasi! — In zdaj premislite: papa in
mama ne bosta delala ovir; stvar je torej očividno dognana.
Kaj se vam zdi?“

Tedaj pa je udaril baron zopet po konju, in konj,
ki je že dolgo nemiren prhal, spustil se je v dir, da
je odskakoval voz od jedne strani ceste na drugo. Ko
pa je ob ovinku proti gradu naglo in kratko zavil,
nagnil se je voz, začel teči po dveh kolesih, in Lovro
ni še dokončal opominjevanja: „Počasi, počasi! Nikamor
se nama“ — letela sta že on in baron na cesto.
Konj je obstal s prevrnjenim vozom sredi klanca.

„To in pa nič,“ dejal je dobrodušni Lovro. ko se
je pobiral, brisal si kri s čela in nosa in popravljal si
obleko. „Ali ste se kaj poškodovali, gospod baron?“

„Ni besede vredno,“ dejal je ta in jezil se na
konja, ki je tako trd v gobcu.

„A sem vam rekel, da vozite počasi!“ smejal se
je Lovro po sili in šantal poleg barona proti domu in
razlagal mu, kako nevarno da je, ob ovinkih na kratko
zavijati. Od gradu je pritekel Janez z malim hlapcem,
ki sta bila slišala ropot.

„Zato pa!“ dejal je Janez in vzdigal voz. „Konj
je dober, kar nič ni trd v gobcu. A če se ga po nepotrebnem
suče in vleče,“ pogledal je barona, „zbebi
se in postane trmast. Z živaljo se mora pametno ravnati
kakor z ljudmi. Zato pa!“ —

„Moj živ dan, gospod Lovro!“ vzkliknila je prestrašena
Zefa, ko ga je zagledala. „Kje ste se pa tako
pobili? Lenka, brž, brž vode, arnike, platnenih rutic!
Kaj bi rekla rajna teta, če bi vas takega videla! Noč
ima svojo moč. Ta baron vas bo ubil, ker je ves divji
in brez pomisleka.“ — Tako je tarnala zvesta oskrbnica
in močila in obvezavala pobitega gospoda, ki je
molče priznaval, da bi zaslužil še hujšo propoved. Želel
pa si je pred vsem miru in počitka.

IV.

Lovro se je premetaval v bolečinah po postelji
in premišljeval prošle dogodke. Prijetno misel, da je
olajšal z moško besedo svoje srce, in da ga ni zavrnila
Irma, grenila mu je zavest, da stariši njegovi ne
marajo za to zvezo, in da se je bil baš zaradi Majerjevih
spri z domačo hišo, s tistimi, katere je imel dosedaj
najrajši, preverjen, da tudi oni njega prisrčno ljubijo.
Telesne bolečine so ga spomnile barona, ki mu je jel
po malem presedati. Zakaj ne posluša, kakor se mu
ukaže! Zakaj ni vozil počasi? Kako spoštuje gospodarja! Gospodar je menda vendar Lovro.

Dolgo je trpela noč. Kadar so ga utrudile misli
ter mu zatisnile oči, oglasile so se bolečine ter ga dramile.
Zadremal je nekoliko, ko je napočil dan.

Zefa je hodila poslušat, če je gospod že po koncu,
in vračala se v kuhinjo milovat ga in pritoževat se o
baronu, ki bo umoril gospoda.

„Zato pa!“ pritrdil je Janez. „A skazil nam bo
tudi oba konja. Saj to ne zna voziti. Konja ni treba
vedno vleči; dobra živina ve sama, kod ima teči. In
če teče, ni je treba priganjati kakor pridnega človeka
k delu ne. Tako se pokvari človek, žival pa tudi. Ni
li res, Zefa?“

„Res, res, Janez! A meni je bolj za gospoda.“

„Meni je pa za konja tudi, če ga dobi tak norec
roke. Meni se žival smili, Zefa! Človek si vendar
lehko pomaga; kaj ni res? Jaz, če mi ni prav, pa
grem in vi, Zefa, si preberete, kadar hočete.“

„I seveda, Janez.“

„Zato pa! Konj pa ne more iti Štefanji dan proč
in se ne more pritožiti in zakleti. Kaj, Zefa?“

„Toda gospod je prvi, Janez, gospod!“

„Tega ne bom naravnost tajil. Toda gospod si
tudi lehko pomaga. Saj vrata niso samo za to, da
ljudje hodijo noter. Kaj, Zefa? Ali ni to res?“

„Res, res.“

„Zato pa! Vrata naj mu pokaže.“

„Oh, in ta pes! Človek se ga vselej ustraši, kadar
pokaže tisti razklani gobec in tiste krvave oči. — Zdaj
moram pa zopet pogledati, če je gospod po koncu.“

Lovro se je že ogledoval v zrcalu. Bil je hudo
razpraskan. Jedna velika rana se je vlekla čez čelo in
nos, druga od levega očesa proti ušesu. Da so bile
dlani tudi odrgnjene, to ga ni bolelo tolikanj; a ta
obraz, ta obraz! Tak ni mogel nikamor med ljudi. Šel
je parkrat po sobi in zmajeval z glavo, ki mu je bila
polna neprijetnih misli. Kadar je prišel do zrcala, se
je ogledal, če so rane že boljše. Použil je zajtrk in
lepe Zefine opomine, a prepovedal klicati zdravnika ali
praviti okrog, kaj da se je bilo pripetilo.

Neprijetno mu je bilo, da se je oglasil tudi baron.
Ko ga je miloval, silil se je Lovro obrniti nesrečo v
smeh in izkušal ga odpraviti s tem, da je pritrjeval
njegovim nasvetom. Razgrnil je baron zopet svoje gospodarske
nazore o konjskem in kravjem hlevu in njiju
neracijonalnih oknih.

„Dobimo zidarja, ki jih prezida,“ dejal je Lovro.
Potem je omenil baron zopet jezdnega konja, par mladih
konj za kočijo, in da je kočija tudi že za v turščico.

„Vi imate prav, gospod baron! Treba bo nove.“

„Jaz se popeljem danes v Ljubljano.“

„Vi v Ljubljano?“ začudil se je Lovro.

„Da, zasebne zadeve. Ob jednem si lehko ogledam
pripravnih konj, kakšno kočijo in izberem potrebno
pohišje.“ — To se je Lovru, ki je hitro sklepal in
počasi zvrševal, zdelo prehitro.

„Za kočijo se bo dobila kaka prilika,“ je dejal,
„in za konje se še ne mudi. Pohišja bo zadostovalo v
začetku za vzprejemnico.“

Baron si je zapisal, kaj da bo treba preskrbeti,
in vprašal, če drugega nič.

„Da, še nekaj, gospod baron! Kupite mi na kolodvoru
po jeden izvod vseh novin in listov, kar jih
prodajejo. Tega ne smete pozabiti. Kdaj se povrnete?“

„Jutri.“ — Ko je dobil baron potrebnega denarja,
ukazal je Janezu napreči in peljal se oblastno proti
Gorenji vasi, potem proti Krškemu. Med potjo je došel
kakor po naključju gospo in gospico Majerjevo, katerima

je potem delal druščino in kratek čas, z dovtipnim
opisovanjem oskrbniškega svojega poslovanja,
ki je očividno njega bolj zabavalo nego gospodarja
Lovra Bojanca.

Med tem, ko se je razveseljevala ta družbica deloma
na Lovrove stroške, hodil je ta po prostornih
sobah svojega gradu in ogledoval se v vseh zrcalih,
kar jih je viselo po stenah. Nobeno mu ni kazalo takšnega
obraza, ki bi ustrezal tudi skromnim zahtevam.

„V par dneh bo vse dobro,“ se je tolažil, in misli
so mu ušle doli v Gorenj o vas k lepi gospici Irmi in
živo mu slikale bližnjo srečo.

Premotil ga je Janez, ki je krepko potrkal na
vrata in prišel tožit barona. Ko je zagledal gospoda,
se je razjezil še huje.

„Joj, joj, kako vas je razmesaril ta baron!“ je
vzkliknil. „To je še sreča, da je dobil največ nos. A
kaj, če bi bilo zadelo oko, oko! Tak norec! Zato pa!
Kar podil bi konje. Davi, ko sem mu bil napregel, sem
stopil na grič pogledat, kako bo vozil. Povem vam, kar
kadilo se je za njim. Zato pa! Mudilo se mu je, da
bi došel Majerjevo gospo in hčer, ki sta se bili tudi
odpeljali davi.“ —

Lovro je odprl oči in nekoliko pobledel, ker mu
je vzbudila novica prav neprijetne misli. Janeza pa je
malo brigalo, da je gospodu tako zoprno zadonel na
uho njegov glas: „Zato pa! Gospod Majer pa se je že
naveličal tega norca, ki je prišel zdaj k nam, da vse
obrne in prebrne. Jaz pravim tako, da vas ni prebrnil
konj, ampak baron. In vse hoče prenarediti in prenoviti
po nepotrebnem.“

Lovro je poskusil nekoliko zagovarjati oskrbnika,
češ, da bo treba marsikaj prezidati; okna na primer
v konjskem hlevu da so premajhna in prenizko postavljena,
v kravjem hlevu pa prevelika.

„Ej, gospod, okna niso ne previsoka ne prenizka,
ampak kakor je prav. Baron tega ne razume.“

„Janez, ti si starokopitnež; a dandanes se mora
drugače kmetovati nego so kmetovali naši dedje. Nov
čas, nove šege. S časom se mora napredovati.“

„Baronov oče je tako napredoval; zdaj hoče pa
še baron.“

„A baron mi je dokazal iz bukev, kako se mora
vse urediti; slišiš, Janez, iz bukev.“

„Zato pa! V nedeljo bo štirinajst dni, ko so pridigovali
gospod beneticijat, da varujte se slabih bukev.
In jaz tudi tako pravim. Gospod, varujte se slabih
bukev in ne poslušajte barona. Saj veste: kakršen mož,
take besede.“

„Prezidali bomo pa vendar, Janez.“

„Vi ste gospodar.“

„Zato pa!“ dejal je Lovro nehote z Janezovimi
besedami in se nasmehnil. Janez pa je nekoliko pomislil
in vprašal, za koliko da gre pri oknih navzkriž.

„Premislite, če ni ta baron norec,“ je dejal, ko
mu je bil razložil Lovro hlevske nedostatke. „V kravjem
hlevu da bi bila okna za toliko previsoka, za kolikor
so v konjskem prenizka, in tam prevelika, tu premajhna!
Denimo konje v kravji hlev, krave pa v
konjski, pa bodo okna povsod prav.“

„Ti imaš pa tudi prav,“ dejal je Lovro, da bi
ga odpravil.

„Zato pa!“ godrnjal je Janez še med vrati.

Lovra je bil precej vznemiril z opombo, da se je
peljal baron zaradi Majerjevih v Ljubljano. Naključje
je bilo res čudno. Zakaj bi bil šel baron baš ta dan,
ko je bil še nekoliko pobit! Začel je premišljevati
Lovro vedenje baronovo v Majerjevi hiši, vedenje Irmino,
in lotila se ga je ljubosumnost. A čemu so Majerjevi
tako prijazni ž njim, če mislijo na barona;
zakaj se prikupuje Irma njemu in vpričo barona, če si
izbira drugače? Sama domnevanja! Če gleda baron za
njo, kaj de to! To sme vsak mladenič. Ta misel ga je
pomirila. Popoldne je šel zaradi dolgega časa na
vrt, dasi mu je branila Zefa, češ, da se rana rada prisadi
na solncu.

„Joj meni!“ zavpita je Lenka, zagledavši ga.

„Kako ste se pobili, revež!“

„Neža, Jaka, Tine, pojdite gledat gospoda!“

Pritekli so, kakor bi gorelo, in milovali za stavo
Lovra, ki od nejevolje in sramovanja ni vedel, kaj
bi počel.

„Jesiha na rano!“ dejal je Jaka in pripovedoval,
kako je bilo svoje dni njemu pomagalo to zdravilo.
„Boljšega zdravila ni od jesiha.“

„Kislo zelje je boljše,“ ugovarjala je Neža, „Tega
si denite na rane, in bolečine kmalu odležejo.“

„Pokuhano laneno seme tudi ni pod nič,“ svetovala
je Lenka. Zefa pa, ki je poslušala na hodniku,
je vpila doli, da „arnike, arnike, arnike.“

Komaj je odpravil Lovro zveste svoje služabnike,
ki so potem še stikali glave skup, ugibali, kaj bi se
dalo še svetovati, in jezili se na barona, ki je vse nesreče
kriv.

Ta nadležnost mu je vzbudila željo, da bi imel
pri sebi mater, ki bi mu postregla, ali vsaj sestro. Kaj,
ko bi ju dal poklicati! Ne, ne, branil mu je ponos.
Rekli bosta, da ju kliče, kadar ju potrebuje, in oponašali
mu Majerjevo prijateljstvo. Boljše je, da so vsaksebi.
Oni njega ne razumejo, on njih ne. Morebiti bi
niti priti ne hoteli! Kmetski ljudje so svojeglavi. Kake
dobrote je bil namenil sestri! Gospica bi lehko postala
in gospa. A obrnila se je od njega, in baš tako bi mu
sedaj odbila prošnjo, češ, Irma naj mu streže in baron
ga zdravi. Kmetski ljudje so maščevalni. Toda ne bodo
ga zavračevali; ne privošči jim te zloradosti, in ne
bo jih klical, naj se mu godi tudi desetkrat huje. O
brezsrčni rod! On jih je hotel pritisniti na gorko srce,
oni so ga pehnili od sebe. Ponujal jim je roko; oni
so jo odbili. Tako neprijazno, tako sovražno noben
tujec ni ravnal ž njim. In zdaj reci kdo: kri ni voda!
Lotevalo se ga je neprijetno čutstvo osamelosti, ko se
je mučil s trdovratnostjo in prevzetnostjo zadušiti ljubezen
do svojih ljudi, ki mu je klila in poganjala v
dnu srca.

Drugega jutra mu je bila zopet prva misel rana
in prva skrb pogledati se v zrcalo. Še vedno mu je
kazalo neprijazno lice.

„In jutri je sobota!“ dejal je in udaril z nogo
ob tla. Zefa je zopet skrbno povpraševala, kako mu

je, in družina se še vedno prepirala o zdravilni moči
nasvetovanih pomočkov in jezila se na barona in njegovega
psa, kateremu se je ta dan slaba godila, Lovro
pa je hodil čemeren po sobah, ker ga je poleg misli
na sestanek mučila ljubosumnost. Preverjal se je sicer,
da mu baron ni nevaren tekmec; toda kateri tekmec
se ne zdi nevaren zaljubljenemu človeku! In koliko
časa ga ni domov! Minilo je poldne, nastal večer; ni
ga še bilo. Ko se je stemnilo, šel je Lovro na vrt.

„Zdaj-le ropoče naš voz,“ dejal je mali hlapec in
stopil izza hleva.

Pridrdral je res po klancu domači voz z domačim
konjem, a voz je bil prazen, brez voznika, brez plahte
in brez jedne blazine, vajeti so se vlekli po tleh za
konjem, ki je bil ves moker in razpenjen.

„Kje pa je baron?“ zavpila je Lenka.

„Naj bo, kjer hoče!“ dejal je hlapec in ustavil
konja.

Krog praznega voza se je hitro zbrala družina.

„Oh, gotovo se je pripetila zopet kaka nesreča!“
zastokala je Zefa.

„Da je le konj doma in voz!“ zmignil je hlapec
z rameni.

„Zato pa!“ modroval je valpet. „Ta norec se prebračuje,
koder se vozi. Voz je že tak, kakor bi bilo
treščilo vanj.“

Lovro je stal zraven, a ni branil barona in morebiti
bi si celo kake nesreče njegove ne bil vzel k
srcu; vendar je poslal hlapca proti vasi, da pozve, kaj
se je bilo prigodilo.

„Bog ve, je li kupil novine!“ si je dejal in odprl
skrinjico na vozu. Dobil jih je cel kup in potolažen
hitel z dragocenim plenom v svojo sobo. Ukazal si je
prinesti črne kave, prižgal si smotko in izkušal se vtopiti
v misel, da je v dunajski kavarni. A pogrešal je
postrežljivega markerja, bridko pogrešal veselih tovarišev
in zanimivega razgleda po živahnih ulicah. Kaj
se hoče! Človek ne more imeti vsega povsod. Začel je
prebirati novine in nemalo osupnil, da se je ta čas,
odkar jih ni bil bral, tako malo zgodilo po svetu. Notranje
razmere, vnanje razmere so se slikale še vedno

tako napete kakor takrat, ko je še na Dunaju razburjen
bral, da je prevrat v Evropi in Aziji pred durmi.
A zanimiva reč se rada dvakrat bere.

Pozno se je vrnil hlapec, ki ga je bil poslal
Lovro za baronom, in prinesel pol plahte, blazino in
poročilo, da se vrača baron živ in zdrav.

Res je bil ta kmalu tu in jel se opravičevati, da
ima smolo. V Ljubljani je bil sicer opravil dobro,
ogledal par iskrili konj za kočijo, govoril z majorjem
pl. Rumersfeldom, ki bi prodal izbornega jezdnega konja
za borih tristo do tristopetdeset goldinarjev, in slučajno
naletel na prelepega psička čiste pasme, opičarja, snežnobele
svilnate dlake, drobnih črnih oči, orjaških kodrastih
uhljev in čarobno ljubkih nožic. Dobil ga je
skoro zastonj, za nekaj čez deset goldinarjev. A ko se
je peljal od Vrha proti Gorenji vasi, zagledal je Totó
— tako je bilo psičku ime — črnega mačka na njivi
in skočil z voza za njim. Baron je obstal z vozom,
klical, žvižgal; zaman. Kaj je bilo storiti? Pustil je
voz, tekel za psom, pes pa za mačkom. Med tem pa,
ko je lovil psa, ušel mu je konj.

„Za psa mi je žal. V vasi sem naročil, naj ga
gredo iskat. Kdor ga pripelje, dobi petak,“ sklenil je
baron.

Lovro je nekoliko godrnjal, obrnil mu hrbet in
vrnil se k novinam, k i so ga kratkočasile do pozne noči.
Z novim dnem pa ga je napadla stara skrb, ali
bi ostal doma ali šel.

Zrcalo v kotu mu je dejalo, da bi bil za silo.
„Nikakor ne!“ ugovarjalo je zrcalo poleg okna, in
Lovro ni vedel, kaj bi storil. Sedel je za mizo, da bi
pisal Irmi in opravičil se; a kmalu je vstal, češ, da
pojde, naj se zgodi, kar hoče. Potem se je zopet skesal
in premišljeval, po kom da bi poslal pismo, ker je bil
zamudil pošto. Nikdo v gradu se mu ni zdel zadosti
priročen in zanesljiv.

K sreči je obiskal barona zopet Edvard. Lovro
je pazil, kdaj da odide, prestregel ga, potožil mu svojo
nezgodo in naročal mu, naj ga opraviči doma, če ga
pričakujejo; zakaj ne more se geniti od doma.

„Hvala Bogu, zadeva je rešena,“ dejal si je pomirjen.
Ko pa se je začel bližati določeni čas, vznemirila
ga je misel, da je morebiti Edvard pozabil, kar
se mu je bilo naročilo, ali da ga Irma razumela ne bo.
In prišla bo in ga čakala, zaman ga čakala! To bi
bilo razžaljenje, ki bi mu na mali uničilo vse lepe nade.
Kaj storiti, za božjo voljo, kaj storiti! Tako je razburjen
premišljeval in pogledal vsakih pet minut na
uro. Naposled je bilo treba odločiti se. Postavil je zrcalo
v najtemnejši, potem v najsvetlejši kot, pogledal
se in vzdihnil. Naposled si je obvezal obraz s črno rutico,
potegnil klobuk na oči in hitro se odpravil po
stranski poti skozi gozd, da bi ga nihče ne videl, in
da bi se lehko ognil komur koli.

Malo nad Gorenjo vasjo se pričenja lep gozd listnatega
drevja, med bukovjem brest, kostanj in javor,
ter se razteza proti Podkrajski graščini in naprej po
pogorju. Kar ga je med Podkrajem in Gorenjo vasjo,
je last večinoma podkrajska, nekoliko ga spada k
Mlaki. Vrh hribca pelje po senci mehka pot, do katere
vodijo iz dola navkreber mnoge steze. Kjer meji
posestvo s posestvom, stoji staro znamenje, preprost
steber z lino pod vrhom. Nad znamenjem pa pripogiblje
vitke veje k tlom Žalostna vrba. Samoten je
kraj in tih, poleti všeč samotarju, po zimi dober stan
za lovca.

Tiho je ostavil Lovro grad, oprezno se splazil
skozi vrt, prekoračil naglo travnik, ki sega do gozda,
in oddahnil se med drevjem. Tu je bil varen pred zvedavimi
in porogljivimi pogledi, ker se je lehko skril
vsakemu srečevavcu. Hodil je po znanih stezah in preudarjal
še jedenkrat svoj sklep in preverjal se, da ni
mogel ravnati drugače. V nadi, da ne bo Irme, je
prišel do znamenja, ko je malo še manjkalo do določenega
časa. Najedenkrat začuje stopinje, pod katerimi
se je lomila suhljad. Urno se umakne v goščo, da bi
se pokazal, če bi prišla prava oseba, in skrit ostal
pred vsakim drugim. Oprezno je legel na tla in pozorno
gledal skozi vejevje, kdo da prihaja. Prišel je
baron s puško čez ramo in leno korakal proti znamenju.
Lovru je gnala kri v lice nejevolja, da mu križa

pot ta nesrečni človek. Od rdečice ga je pričela žgati
rana na licu, ki mu je še bolj netila jezo na tega začetnika
vse nezgode. Da bi le Irme ne bilo, želel je
na tihem in nepotrpežljivo čakal, kdaj da se spravi
baron. A temu se ni mudilo, ogledoval je znamenje in
oziral se okrog, kakor bi hotel nalašč jeziti svojega
gospodarja. Da bi je le ne bilo, vzdihnil je Lovro in
krčevito sklepal roke. A na nasprotnem koncu je zabliščalo
med drevjem svetlo krilo, grmovje se je razdelilo
in prihitela je Irma, lehka, vitka, sveža, s svetlimi
očmi in ozrla se okrog, kakor srna na preseki. Neizmeren
srd na barona je polnil Lovru srce in navdajal
ga z mislijo, da bi planil iz zasede med vsiljenca in
izvoljenko.

„Ah, gospod baron, ogleduh?“ zazvenel je Irmin
glas, in ona se je obrnila, da odide. Baron pa je pohitel
na njeno stran in jel važno in goreče govoriti ji,
česar Lovro ni razumel. Ona je nekaj časa odkimavala
ž glavo in odmigavala z roko, potem pa sta začela
prepeljavati se pod pazduho in odšla šaleč in smejoč
se proti vasi.

Lovro je obležal v grmovju, nesrečen, pobit na
duši in na telesu.

„Oh, ženske, ženske!“ je vzdihnil, in solza se mu
je prikradla v oko. Misliti ni mogel nič, samo čutil je
neizmerno bridkost v svojem srcu. Strmel je na kraj
svoje nesreče brez moči in volje. Pusto in prazno se
mu je zazdelo vse, za kar se je kdaj vnemal, pust podedovani
grad, pusta domovina, prazni mladi vzori in
mladeniške nade, brez pomena in namena vse nadaljuje
življenje.

Nastopil je mrak, in zafofotalo je v večernem hladu
gibko listje dalekovidnih brez. S težkim trudom je zbral
Lovro svoje misli, ki so ga izpraševale, kaj sedaj.
Odgovora si ni vedel. Vzdignil se je in taval proti
domu vtopljen v grenka čutstva. Doma se je zaprl v
sobo, večerjati ni hotel nič niti govoriti z oskrbnikom
o važnih gospodarskih rečeh. Oh, kako rad bi bil
zapodil barona, da se ni sramoval vzroka in povoda!
A pride dan, ko obračunita! Sedel je k oknu in zrl v

temno noč prepričan, da nocoj ne nosi zemlja nesrečnejšega
človeka.

Ko ga je drugo jutro vzbudilo bliščeče solnce,
bila je že telesna in dušna rana boljša. Bolestno je sicer
vzdihnil, spomnivši se prošlega dne, a zajtrka ni zavrnil,
in ko je došel po pošti kup naročenih novin, segel je
po njih udano kakor bolnik po grenkih kroglicah.

Začeli so mu teči dnevi jednakomerno v samoti.
Ni se več brigal za druge ljudi in brez nujne potrebe
ni izpregovoril z nikomur nobene besede. Gospodaril je
baron, gospodinjila Zefa, in Lovro je bil zadovoljen, da
ima mir. Novine in liste je jemal s seboj v gozd, kjer
se je skrbno ogibal Žalostne vrbe, ki bi mu odrla ne
še zaceljeno rano. Légal je v senco in vglabljal se v
modrost vvodnih člankov, v duhovitost političnega pregleda,
v važnost domačih in tujih novic in v zanimivost
drobnih vesti. Veselila so ga vesela, žalostila žalostna
poročila. Najljubši pa mu je bil listek. Tega si je
hranil za na konec in veselil se nanj skozi vse druge
sestavke, kakor se je veselil Pavliha gredoč navkreber,
da pojde kmalu navzdol. Vestno je prebral vselej vse,
kar je bilo tiskanega, dasi se mu je zazdelo zdaj pa
zdaj, da je bral že to in ono, in se le tega ni mogel
domisliti, bere li v drugič iste novine ali pa so si
članki po novinah sem ter tja nekoliko podobni. Da ne
bi bral po večkrat istih stvari, jel je podčrtavati prebrane
članke, ne kakor da bi jih imel za nevredne, večkratnega
branja, ampak ker je izprevidel, da bi mu
nedostajalo časa. In res ni bila lehka reč prebrati
sproti par nemških in toliko slovenskih listov. Da bi
teh nekaj menj tudi zadostovalo, prihajalo mu je na
misel, kadar si je truden mel oči. A glas narodne
dolžnosti je vselej hitro zadušil tako samopašne misli,
in če je le začutila v tistih dneh kaka tiskarna potrebo
novega slovenskega lista, Lovro je bil naročnik.

„Naš gospod vedno študira,“ dejala je družina.

„Zato pa!“ pristavljal je Janez in kazal za baronom,
ki se je vozil na izprehode, hodil na lov, učil
svojega psa ali kartal v lopici z Edvardom, ki je pridno
obiskoval Podkrajski grad.

Lovro se ni menil zanja, ampak želel si nazaj na
Dunaj med vesele vrstnike.

Na Dunaju ga pa tudi ni pozabil prijatelj Radivoj,
ki ga je baš v teh hudih dnevih počastil in razveselil
z nastopnim pismom:

Dragi mi Lovro!

Cela večnost se nam zdi na Dunaju, odkar Te
nimamo med seboj, odkar pogrešamo iskreno Tvojega
prijateljstva in ljubeznivega Tvojega humorja. Quid
agis, dulcissime rerum? Ali Ti še planiti v domorodnem
srcu ogenj svetega navdušenja? Ali se še spominjaš
mojega načela, da mora denar priti v narodne roke?
Kdaj bom bral po listih: „(Himen). Vrli rodoljub, g.
Lovro Bojanec, se je zaročil z dražestno itd. Čestitamo
!“ — Oh, tu telix Austria nube! Jaz pa se
ubijam po svetu kakor Ahasver in divjam okrog brez
miru. Oni dan sem bil zopet jedenkrat na univerzi;
bogme, ne poslušat suhoparnih čenč; kar se učim, učim
se sam: narodnega gospodarstva, ki je poleg modroslovja
jedina resna veda, in za počitek angleščine;
ampak šlo je za neko demonstracijo, kjer bi me bili
težko pogrešili. Krepko smo zavrnili Žide, dasi jih je
mrgolelo kakor listja in trave in so kričali kakor pred
Jeriho. A saj nas poznaš: Pet jih pade, kjer porine.
O propos, pet jih pade; v Dornbachu smo osnovali
jugoslovanski kegljački klub, ki ima lepo bodočnost,
dasi ga naši listi demonstrativno prezirajo. Jaz sem
starosta. Saj veš, da človek, ki ima toliko izkušnje
kolikor jaz, težko zahaja v naša društva. Jaz naj bi
poslušal otročje besede golobradih mladičev, ki hočejo
vse postaviti na glavo! Ne boš, Jaka! Ne bomo se
pokorili mladičem, dasi silijo na površino kakor žabe,
če je krog luže mir. Veš, brate, spoštovanje proti starejšim,
izkušenim tovarišem gineva. Žalostno! Jaz si
nabiram izkušnje; Vladimir pa dela izkušnje. Zadnjo
je naredil z odliko. Svetoval sem mu, naj se loti zdaj
modroslovja. Meniš li, da me je poslušal? Takoj si
hoče poiskati službe, ta kruhoborec. Boš videl, Lovro,
kako bo lezel po uradniški lestvi od klina do klina;
a na narodnem drevesu je on suha veja. K vojaškim
vajam pojde v Gorico. Kaj pa Ti? Lenobo paseš na

svojem gradu in ženiš se; kaj ne? Vse prav; toda
narod, narod! Naroda ne smeš pozabiti. Ti si rojen
narodu voditelj. Náte se oziramo mi, nate stavimo svoje
upe. Dokazi strmečemu svetu, kaj je mladi rod! Strmoglavi
z uzurpiranih sedežev prvake, da se naredi prostor
zaslugam, ne slugam. Naprej! Bog in narod! A
če hočeš kaj veljati med svetom, ne skrivaj se v kot.
Potegni iz nožnice uma svitli meč. Kdo zna duhovitejše
pisati od Tebe! Zastavi pero; na stežaj so Ti odprti
naših listov zevajoči predali. Ali ne vidiš, kaka suša
je povsod? Ali ne čutiš, kako bi nas poživil pohleven
dež krepkega, jasnega, določnega programa? Modroslovje
in narodno gospodarstvo, in hoc signo vinces.
Beseda Ti bodi čvrsta, odločna; zatopljenih, zamazanih
boj ne mara današnji čas. Če hočeš, da Ti zaupajo
drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč. Pred
vsem pa pomni, da treba podreti staro poslopje, predno
se začne zidati novo na istem prostoru. Hvala je dober
kup; strokovnjaka kaže graja. Kdor hvali, vzbuja sum,
da ni boljši; kdor graja, tega se boje ter ga čislajo.
Tuje hvale je človek hitro sit; graja, če ne zadene
nas, je vedno zanimiva. Tu tiči skrivnost opozicije in
njenih uspehov; kajti hvala drugih je nam očitanje,
graja opravičevanje. Pred vsem pa piši, piši in govori,
da Te ljudje spoznajo. Od konca bodo povpraševali:
Kdo pa je ta Bojanec? Potem bodo rekli: To piše naš
Bojanec, in čislali Te bodo, in ko bo osrednji volilni odbor
povpraševal, kdo da bi bil za poslanca, spomnili se
bodo Tebe, ki imaš čas, imaš denar in sposobnost. A
propos, denar: dunajske manihejce poznaš. Sem ter tja,
če prehudo lajajo, se jim mora vreči kaka kost, da ne
ugriznejo. Kakih sto rajnišev bo menda vendar še
vredno najino prijateljstvo; pošteno Ti jih bom amortiziral.
Če ne utegneš pisati, kar nakazi jih; ne bom
Ti zameril; toda nakazi na moje stanovanje, ne na
univerzo. Prvič sem prepustil univerzo že mlajšim močem,
in potem, če me zagledajo prijatelji na tabli podčrtanega,
oskubli me bodo kakor srako pavjega perja. To je mojega
pisanja konec. Amice, respice finem! Bis dat, qui cito dat,
Oglasi se kmalu! Bog in narod! Tvoj zvesti prijatelj

Radivoj Čuk, drd. iur.

Dasi ta konec ni posebno ugajal Lovru, razveselilo
ga je pismo vendar, ker ga je navdalo s prijetnim
čutstvom samosvesti; in dasi ne vse zahtevane
vsote, namenil mu je vendar 80 goldinarjev kot zahvalo
in priznanje domorodnega njegovega nasveta, za
katerega je že gorel Lovro. Da, pisati hoče, poseči s
peresom med zamotane domače razmere, oslaviti si ime
in koristiti domovini. Radivoj precenjuje morebiti
njegovo sposobnost; morebiti, dasi nas navadno drugi
ljudje sodijo pravičnejše nego sami sebe. In potrebno
moč je čutil v sebi Lovro in zmožnost in navdušenje.
Vrh tega je vedel, da nesrečna ljubezen zelo lajša in
pospešuje pisateljevanje. Dejal si je že, da ni nesreče
brez sreče. Če se oslavi, maščeval se bo tudi najlepše
in najblaže nad nezvesto Irmo, ki ni znala ceniti duhovitega
moža. Naj se oslavi s pisateljevanjem baron,
če se more. Začelo se mu je dozdevati čudno, kako
more pametna ženska kratkoumnega barona staviti
nad njega.

Da bode pisal, to je bilo tedaj sklenjeno; a nastalo
je vprašanje, kaj da bode pisal; kajti to moraš
skoro vedeti, predno sedeš k pisanju. Bral je bil že
mnogo, spominjal se marsičesa; a svojih nazorov še ni
imel o nobeni reči. Domače razmere so mu bile površno
znane, in v pogovoru je imel tudi Lovro o teh svojo
sodbo. Toda beseda pisana je kaj drugega nego govorjena;
ta odleti in zataji jo lehko človek, če mu ne
dela časti; ona pa stopi pred strogo sodišče, in v sodišču
treba govoriti premišljeno, rajši menj nego več.
Premišljevanja prvi sklep je bil ta, da pisanje ni tako
lehka stvar, pisanje namreč, ki budi pozornost, ki zasluži
svoje ime. Šušmariti pa ni hotel Lovro. Motila
ga je zlasti silna važnost prvega poskusa; prvič se
mora spraviti kaj temeljitega na svetlo, na čegar račun
bi se mu pozneje odpustil marsikak greh. Modroslovje
in narodno gospodarstvo sta lepi vedi, a ju mora človek
znati, k temu pa treba učenja, dolgega, mučnega učenja.
Njemu pa se je mudilo, ker se je hotel proslaviti v kratkem
času, bogme ne sebi ali čitateljem na veselje,
ampak domovini na korist, gospici Irmi pa na kesanje
in žalovanje. Doslej je bral liste iz gole radovednosti,

zaradi zabave; sedaj se je začel učiti iz njih in pazil
je skrbno, kaj da se sploh piše, kako da se piše in
kaki spisi da se cenijo najviše. Da se piše o vseh čihernih
rečeh, to je hitro spoznal, kakor tudi, da treba
pisati zanimivo, duhovito, dovtipno, sicer pa v kratkih
ali tudi dolgih stavkih; najveljavnejši pa so se mu
zdeli članki, ki so obravnavali pereča dnevna vprašanja.
Kaj takega bo tudi predmet njegovemu pisanju. Ko je
tako iskal razburjen in razdražen po listih pripravne
snovi, zapazil je začuden, kako različno se piše jedna
in ista beseda, kako svojevoljno zlasti važna krajevna
imena. Tu je bila potrebna hitra pomoč; kajti kam pridemo,
če bo smel pisati vsak list svoj pravopis! Katero
vprašanje bi bilo bolj dnevno, bolj pereče? Na prvem
hlevu njegove rojstne vasi je visela bela tabla s črnim
napisom: ‚Vas Gorenja vas‘; poštni pečat je nosil
napis: ‚Gorenja Vas‘, in po knjigah in listih je bral:
‚Gorenjavas‘. Glede na to, da je mogel biti pravilen
le jeden način pisanja, oba druga pa krivopisa, moral
se je spotikati nad to raznoličnostjo vsakdo, ki je imel
kaj čutstva za pravico in resnico. A ta krivica se ni
godila Gorenji, ampak tudi Dolenji vasi in premnogim
drugim krajem, kakor Zlatemu polju, Novemu mestu in
Ogerskemu Staremu gradu, kjer se je bil izšolal Majerjev
Edvard. O tej prevažni stvari je sklenil pisati
Lovro, preverjen, da bode zanimal spis najširše kroge.
Saj je jezikoslovje priljubljena veda, o kateri vsak
olikani Slovenec mnogo ve in še več govori; in po pravici
gre v slovstvu jezikoslovcem prva beseda.

Po teh preudarkih se je hitro lotil dela, poiskal
po listih najglasneje kričeče različnosti v pisavi, bistroumno
jih razvrstil, navedel dotično pravilo, pridodavši
vestno stran, poglavje, odstavek, izdajo in letno število
slovnice, kar se je bralo važno in učeno. Sledil je točni
dokaz, da jedino pravilna je pisava: ‚Gorenja vas‘;
kajti lastno ime (Eigenname, nomen proprium) je le
Gorenja, vas pa da je občno, splošno, nazivno ime
(Gattungsname, nomen appellativum). Podprl je dokaz
s pisavo francosko: ‚la mer Blanche (sic!), la mer
Rouge (sic!)‘, in grško: ‚Σέρρειον τείχος (sic!), Ίερόν όρος
(sic!)‘ in sklenil z obžalovanjem, da se cepijo Slovenci,

sinovi jedne matere, na toliko strank in strančic, in z
željo, da bi se zjedinili vsaj v najvažnejših načelih pod
starim praporom: Vse za vero, dom, cesarja!

Pazljivo je prebral sestavek, ki se mu je zdel
pameten in zlasti na koncu dovršen. Vendar ga ni odposlal
takoj, ampak zaprl za par dni v miznico, da bi
presodil s treznostjo, kar je napisalo navdušenje. Saj
je vedel, da prvi vtisk ni vselej pravi, in da ugaja marsikako
delce pisatelju bolj nego čitateljem.

Kadar je spis na papirju, odleže vsakemu pisatelju; tako si je tudi Lovro mel roke. Ni ga več tako
pekla nesrečna ljubezen in niti barona ni več gledal
tako grdo. Svet se mu je zdel zopet še zadosti lep in
življenje ne več neznosno, ko je premišljeval, kaj bodo
pač rekli Slovenci, ko izide njegov članek. V duhu je
bral priznavanje in hvalo po raznih novinah, v duhu
čul povpraševanje, kdo da je ta L. B., ki piše tako
pametno. Bi li ne kazalo dati članek še posebej natisnit,
da bi se poslal priznanim rodoljubom v preudarek?
Obrnil bi Lovro pozornost nase še bolj in članek
otel pozabe; zakaj bridka je misel, da se pečajo s članki
po novinah čitatelji le po jeden dan, in žalostno je videti,
kako ginejo ondi med drhaljo priprostih dopisov,
nevrednih belega dne, tudi taki, katerim bi trajna
slava ne bila predobro plačilo.

Komaj je preteklo pol dne, vprašal se je že Lovro,
če se ni že spis zadosti uležal in zmladil; zakaj bati
se je bilo, da izide prepozno. Gotovo zanimajo taka
pereča vprašanja tudi druge pisatelje, in Bog ve, koliko
peres že piše o istem predmetu, in morebiti ima
kdo prav njegove nazore. Kolika škoda, ko bi ga ta
prehitel!

Hitro je zopet odprl miznico, pregledal pisanje,
pristavil nekaj ločil ter pripisal par vrstic uredništvu
jednega ljubljanskih dnevnikov; katerega, ne moremo
povedati, ker nam letniki niso pri rokah. V tem pripisu
je zopet obžaloval, da smo Slovenci tako razkosani po
deželah, po načelih in pravopisu, in poudarjal dolžnost
vsakega rodoljuba pospeševati kakor koli zjedinjevanje;
on da izpolnuje to dolžnost s skromnim poskusom, ki
ga pošilja uredništvu pod geslom: Ut desint vires,

tamen est laudanda voluntas, z obljubo, da pošlje
kmalu še kaj, ako želi uredništvo. Ta pristavek je bil
vzrastel iz nadeje, da bode uredništvo ali v listnici
odgovorilo kaj laskavega ali vsaj opomnilo pod zvezdico

Prosimo.

Pismo je moral nesti takoj sam Janez na pošto,
in skrbno se mu je naročilo, naj je priporoči. „Razumel?
priporoči!“ Oddati je moral prejemni list takoj,
ko se je vrnil.

Ko so došle drugega dne novine, snemal je pisatelj
Lovro prijetno razburjen polagoma zavitek in odpiral
počasi list, da bi užival tem delj slast radostnega
pričakovanja. Spisa še ni bilo v listku.

„Oh, ti tepec!“ udaril se je dobrovoljen ob čelo,
„saj še pismo v Ljubljano ni prišlo. Danes popoldne
bo tam, baš ko izidejo novine, ki ga niti jutri še ne
morejo objaviti. A pojutrišnjem pa.“

Čez dva dni se je jezil Janez, da ga pošilja gospodar
tako zgodaj na pošto, kjer bo moral čakati še
poštnega sla; a noben „zato pa“ mu ni pomagal nič.
Lovro, kateremu so se bile že popolnoma zacelile rane,
mu je šel takoj naproti in čakal ga dolgo in potrpežljivo.
Burno pa mu je tolklo srce, ko je vzel Janezu
iz rok kup novin, poiskal pravih in vrnil mu vse druge,
da jih odda Zefi. Hlastno je raztrgal zavitek, razgrnil
list in pogledal listek. O sreča! Njegov spis je bil natisnjen,
ves, brez premembe in popravka in na koncu
je stala zvezdica in pod zvezdico besede: Nadejamo
se, da nas spretno pero g. pisatelja kmalu zopet razveseli.
Op. uredn.“ Dvakrat in trikrat je bral Lovro to
opombo, počasi, besedo za besedo in slastno užival
hvalo, ki je bila izražena v njej ali se dala misliti.
„Nadejamo se,“ kako laskavo. Nadeja se človek le česa
dobrega in prijetnega. „Spretno pero,“ Radivoj se
vendar ne moti; človek je časi preskromen, in če se
jih mnogo povikšuje, marsikateri se ponižuje po nepotrebnem.
„G. pisatelja,“ dobro in pravilno povedano;
kovač je, kdor zna kovati, naj kuje ali ne; pisatelj,
kdor zna pisati, če tudi lenobo pase. „Kmalu zopet,“
bomo videli. Dobri spisi se ne iztresajo iz rokavov, in
kdor se prevečkrat oglasi, postane navaden. „Razveseli,“

ta izraz kaže, da ima urednik dober okus. Ko je bil
proučil opombo, lotil se je zopet listka, ki mu je
sedaj, natisnjen, dopadel še bolj: misli pametne, razvrstitev
vzorna, slog dovršen. Stoj, kaj pa to! ‚Samoslavnik‘
mesto ‚samostavnik‘! Oj, ti nesrečni stavec!
Sam Bog ve, če bodo znali bravci popraviti to tolikanj
motečo hibo! Kar ušesa bi porval stavcu. A kje
je bil popravljavec? Zakaj ni izpolnil ta svoje dolžnosti! Tudi urednik ni brez krivde. Tako je revež pisatelj
izročen na milost malovestnim tiskarjem. Svinčnik
modre barve je potegnil Lovro iz žepa in debelo
podčrtal napako, ki je kazila tak izboren članek. Polagoma
ga je potolažila misel, da se tiskovni pogreški
pripete tudi drugim dobrim spisom, in da jih razsoden
bravec ne zarezuje pisatelju na rovaš.

Čutstva, bodi si prijetna ali neprijetna, te začno
težiti, ako jih stiskaš in skrivaš v srcu. Prizadevajo si
dobiti duška s tem, da jih razodeneš. Tako je Lovro
bridko pogrešal prijateljev in tovarišev, s katerimi bi
delil, v katerih zvesta srca bi izlil prekipeče svoje veselje.
Bero li na Dunaju njegov spis ali so ga prezrli,
kakor prezre mlada lehkomiselnost toliko izbornih sestavkov?
Opozoriti bo treba Radivoja. In v Gorenji
vasi! Vedo li, kakšnega rojaka da imajo? Česar ne
vidijo sami, treba jim pokazati. Sklenil je Lovro iti v
Gorenjo vas, da se pogovori z znanci ter napelje govor
na svojo razpravo. Žal mu je bilo, da se je sprl z učiteljem,
s katerim bi se o tej važni zadevi gotovo porazumela.
A morebiti dobo beneficijata, ki je tudi jezikoslovec,
kadar utegne. In tudi marsikakega pametnega
kmeta zanimajo stvari, o katerih se prepirajo
učenjaki. Majerji seveda, ti se ne brigajo za domači napredek,
za narodne napore. To malobrižnost jim je
Lovro zdaj hudo zameril, in objestna se mu je začela
videti vsa družina; Irma tako vetrasta, tako slabega
okusa glede na moške; Edvard prešeren lenuh, in gospod
in gospa epikurejca z zgolj telesnim obzorom.
Kaj laže se pogovoriš s kmeti, ki se shajajo pri Bendežu!
Tja bo treba iti, kjer se prosto izražajo misli
in odkrivajo čutstva, kjer so pravice jednake vsem, ki
imajo denar.

Takoj po kosilu, med katerim je izkušal po strani
opozoriti Zefo na svoje pisateljevanje, odšel je Lovro
v Gorenjo vas z novinami, ki so mu gledale iz vnanjega
žepa pri suknji. Hodil je ponosno in veselo odzdravljal
prijaznim rojakom.

V.

Iz Bendeževe krčme je donelo neubrano petje
med zatopljenimi glasovi harmonike. Pri vhodu je
udaril Lovru v nos neprijetni duh slabega tobaka, in
v dimu prve sobe je zagledal ob dveh mizah kakih
dvajset kmetov iz domače in sosednjih vasi, ki so si
napijali, objemali se in zdaj radostno vriskali, zdaj žalostno
javkali, kaki reveži da so na tem svetu. Pri
peči je sedel godec Boltè s harmoniko v rokah in s
kupico vina poleg sebe na klopi. Bendež pa je hodil
od mize do mize iz prve sobe v drugo in pazil, da
niso stale posode prazne.

„Stopite, prosim, v drugo sobo, gospod Bojanec,“
pozdravil je krčmar. „Tam sedi gospod Majer s svojim
gospodom sinom.“

„Podkrajski gospod!“ vpili so kmetje, spoznavši
ga. „Bog vas živi! Pojte pit k nam, če vam ni
za malo.“

„K nam pit, k nam!“ kričali so od druge mize,
„če nam ne boste zamerili.“

„Kaj pa imate danes?“ čudil se je Lovro.

„Pogajamo se z gospodom Majerjem, ki skupljuje
hrastove prage za železnico.“

„To plača vse gospod Majer. Kaj, Bendež?“
oglasil se je kmet izza mize.

„Vse, Jernej, vse. Ti kar pij; potlej doboš pa še
denarja.“

„Dobom, če Bog da in gospod Majer. A ta Majer,
ta je tič. Ta ima denarja.“

„Koliko pa misliš pripeljati pragov?“

„Kakih petsto ali tisoč.“

„Ti jih lehko daš dvakrat toliko. Tak gozd, kakršen
je tvoj! Po dvajset jih nažagaš iz jednega debla
ali pa še več. Tisočak si lehko prislužiš. Zdajle je
prilika, drugič je ne bo.“

„Ej, Bendež, če vse izsekam, kaj bo pa zanaprej,
in kaj bo imel sin?“

„Kaj bo imel! Saj raste drevje po noči in po
dnevi.“

„Petsto jih vzamem jaz iz svoje šume,“ vteknil
se je vmes drug kmet, „brez škode, ne da bi se bahal.“

„Tudi šeststo še, in ne bo se poznalo,“ pritrdil
je krčmar. „Toliko vam povem, možje, vzemite denar,
ki se ponuja. Vsak prodaj, kolikor more. Majer mora
ne vem koliko stotisoč pragov dobaviti v dveh mesecih,
ali pa plačati kazen. Zato plačuje tako dobro. Jaz pa
pravim, naj plačuje; naj ima ubogi kmet tudi kaj dobička.
Majer potrebuje lesa, mi pa denarja. Ne res?
Kupčija velja. Pijmo!“

Na mizi v manjši sobi je ležal kup srebrnega denarja
in zavitki bankovcev, in za mizo je sedel gospod
Majer in poleg njega Edvard, ki je pisal pogodbe.
Kakor v uradniško pisarno so prihajali kmetje in pogajali
se, da pripeljejo v štirih tednih toliko in toliko
pragov, določene dolgosti, debelosti in širine. Ta se je
zavezal za sto, oni za par sto, tretji kar za tisoč
in več, zanašajoč se na svoj gozd. Bendež je mešetaril
in Majer štel denar za aro po 30 do 100 gld. in
čez, a izgovarjal si tudi visoke kazni, ako bi se blago
ne dobavilo do določenega časa.

Lovro bi bil najrajši zopet odšel, zakaj s kmeti se
ni dalo govoriti ta dan nič pametnega, in Majerji so
mu presedali zaradi Irme. A brez pozdrava se ni mogel
izgubiti.

„Oprostite, gospod Bojanec,“ opravičeval se je
Majer. „Najprej delo, potem zabava. V pol ure sem
gotov. Bendež, hitreje, hitreje! Prinesi jim še dva Štefana,
da dobe pogum.“

Lovro si je dal prinesti pod kostanj zunaj hiše
pijače; izvlekel je novine in delal se, kakor da jih čita
nadejajoč se, da pride vendar kak človek za pogovor.

Po vasi prineso lehke noge dva mladeniča, ki ju je
Lovro po obrazili, po kroju zaprašene obleke in po vedenju
spoznal za dijaka kake pete ali šeste šole. Imela
sta velike palice in drobne torbe, ozirala se nekaj časa
neodločno po vasi in nazadnje zavila proti Bendežu.

„Dijaka na popotovanju, ne li?“ dejal je Lovro
kakor kak dobrohoten pokrovitelj, ko sta ga bila pozdravila
spoštljivo in prisedla k njegovi mizi. „Gimnazijca?“

„Bivša,“ dejal je manjši in samosvestnejši tovariš,
ki je ‚imel čast‘ predstaviti sebe kot Oroslava Kopača
in tovariša kot Slavoljuba Pezdirca. „Od šolskih klopi,“
je dejal, „sva se poslovila, ker bova vstopila ali v davkarijo
ali v kako odvetniško pisarno ali pa v kako
uredništvo.“

„Na katerih gimnazijah pa sta bila?“

„Jaz v Novem mestu, ta v Ljubljani.“

„A zakaj nista vztrajala. Slovenci potrebujemo še
mnogo inteligencije.“

„Inteligencije za silo že imava,“ dejal je Oroslav,
„in delovati na narodnem polju začneva lehko takoj,
ker je mladih, čilih moči povsod krvavo treba. Prosim
vas, kakšna je naša politika, kakšne politične novine!
Povsod sebični oportunizem, ta rak-rana na našem telesu,
načel nikjer. Tako ne more, ne sme iti dalje.“

„Jaz bi bil že še vztrajal,“ dejal je večji, Pezdirec,
žalostno; „a saj je ni pravice na naših gimnazijah.
Časi sem znal vse tako, kakor bi molil; sošolci
so sodili, da sem dobil pohvalni red. Proti koncu sem
vse natanko preračunil; znesek je bil povsod zadostno
ali tudi dovoljno. Dobil sem pa dvojko. Ali je to pravica?
Seveda tožijo ljudje, da ni uradnikov, ni posvetne
inteligencije. Kdo je kriv?“

„Krivica se je godila tudi pri nas,“ pristavil je
Oroslav. „V našem razredu se sicer v jednem predmetu
razen profesorja ni učil in pripravljal nihče; a smo si
mislili, da vsi ne moremo pasti. Zlasti, kar nas je bilo
nadarjenih, smo pričakovali, da izlezemo; a zgodilo se
je ravno narobe: tepci so dobili dobre rede, mi pa
dvojke. Jaz sem jim pokazal fige; jednemu profesorju
sem še pobil okna, potlej sem pa šel. Če bi bilo med

nami kaj značajev, pokazali bi bili profesorjem. Iz
jednega razreda vsi strani, na drugo gimnazijo! In ko
bi pisale novine, kakor se spodobi —“

„Novine so šleve,“ dejal je Slavoljub.

— „in potegnili se za nas poslanci“ —

„Poslanci so mevže.“

— „izučili bi profesorje.“

„Oroslav, ali ti še katerega profesorja pozdraviš?
Jaz nobenega več.“

„Jaz naredim tako,“ dejal je muhasti Oroslav; „če
ga zagledam od daleč, prižgem si smotko ter jo skrijem
za hrbtom. Kadar pride blizu, vzdignem roko s smotko,
da se že razveseli pozdrava. Ne boš, Jaka! Profesor
pravi: „Dober dan“ ali „Grüß Sie Gott“ ali tudi „Servus“,
jaz pa mu puhnem dima v obraz. To ga bolj
ujezi, nego če ga ignoriraš.“

Lovru nista bila posebno všeč ta dva doslužena
dijaka; a bila je vsaj druščina, s katero je mogel govoriti,
od katere se je dalo zvedeti, kako da utegnejo
soditi olikanci njegov spis. Poklical je mladeničema
liter vina, natočil jima in pomeknil potem list Slavoljubu, pokazal s prstom članek in vprašal, če ga je že prebral, in kaj da se mu zdi.

Slavoljub je vzel list, pregledal zaspano par
vrstic, vrnil ga in odmignil z roko: „O pravopisu! Jaz
pravim s Prešernom: Kaj pa je tebe treba bilo? Dolgočasne
znanstvene reči; profesorji jih pišejo, profesorji
naj jih bero. Slovnica mi je od nekdaj zoprna.“ Premeteni
Oroslav je zapazil, kako je Lovro izpremenil
barvo, kako se je presedal na stolu, in v glavo so mu
šinile zvite misli.

„Daj sem list!“ dejal je oblastno in pogledal
podpis: L. B., in ker je bil Lovro povedal poprej svoje
ime, slutil je takoj zvezo. Bral je počasi in pozorno.
„Misli niso napačne. — Istina; nobene jedinosti ni v
pravopisu. — Jako dobro! — Zanimivo, duhovito, prepričevalno! — In ti citati! Grški, latinski, francoski.
— Tem se ne ustavi nihče. — Odkod je le dobil list
tak članek! — In ta sklep! Visoko nad strankarskimi
prepiri, poln navdušenja za sveto narodno stvar. Reč
je sedaj dognana,“ dejal je in odložil počasi list;

„kogar ne prepričajo ti dokazi, ta je ali tepec ali
zlobnež.“ — Lovro je zardel od veselja in poklical
hvaležen še jeden liter.

„Ali ste zapazili kak tiskovni pogrešek?“ vprašal je.

„Ne.“

„In vendar se je prikradel v spis. Tu, berite!“

„No, če ga nisem zapazil jaz, ne zapazi ga nihče
razen kakega profesorja dlakocepitelja. — A kdo bi
bil ta L. B.? Jaz poznam znamke vseh znamenitejših
naših književnikov; a L. B., ta mi je neznana. To mora
biti nova zvezda, ki je prisijala na naše nebo. Gospod
Bojanec, ga li vi poznate, če smem vprašati?“

„Po pravici rečeno, poznam ga. Zdi se mi pa, da
sodite vi spis preugodno.“

„Jaz preugodno!“ nasmehnil se je Oroslav. „Povej,
Slavoljub, če sem jaz izmed tistih, ki sodijo kako stvar
preugodno. Jaz sem bil zaradi svoje kritike strah sošolcem
in tudi v nalogah vedno drugega mnenja ko
profesor. In vendar mi ni mogel nikdar do živega, ker
sem tako neovržno podpiral svoje misli. A tega članka,
gospod Bojanec, ne ovrže noben sofist. Škoda le, da je
izšel v dnevniku, ki se danes bere in jutri zavrže!
Slavoljub, jaz ti pravim, beri! To sklepanje, ti vzgledi!
In pri vsakem vzgledu ‚sic‘.“

„Prizanesi mi,“ dejal je Slavoljub, „z znanstvenimi
razpravami! Jaz hvalim Boga, da imam šolo za
hrbtom; ali naj se zopet učim?“

Oroslav je pogumno branil svoje stališče, češ, da
se mora človek vedno učiti, in da je velika mehkužnost,
če kdo ne prenese znanstvenega spisa kakor pokvarjen
želodec krepke jedi ne. „Ali te ni sram, Slavoljub?“

„Nič; saj nisem sam takšen; vse naše čitateljstvo
se boji takih razprav.“

A Oroslav, strah sošolcem, se je potegnil tako
spretno za vede in znanstvo in pobijal krive Slavoljubove
nazore tako uspešno, da ni za popolno zmago
kar nič potreboval Lovrove pomoči. Temu pa je bilo
to tem ljubše, češ, da bi utegnil soditi pristranski.

„Uh, gospod Bojanec,“ prikoračil je gospod Majer
in stegoval in zlecal se in brisal si pot z obraza;

„vendar jedenkrat opravljeno. Do grla ima že človek
govorjenja in pogajanja. Bendež, prinesi mojo pijačo
semkaj in reci Edvardu, da ostanem zunaj, ker je prijetnejše.
Ah, dva gospoda dijaka! To je lepo: o počitnicah
po svetu, da se kaj vidi in doživi. Jaz sem bil
tudi tak. Smem li postreči s smotkami? Tu ni profesorjev.“

„Prosim,“ dejal je Oroslav. „A smo jih pušili tudi
med letom in po mestu.“

„Mi tudi,“ ponesel se je Slavoljub in vzel smotko.
Gospod Majer pa je povpraševal Lovra, zakaj da ga
ni bilo toliko časa na Mlako, in ker se je ta v zadregi,
ki mu je gnala kri v lice, izgovarjal z obilim
delom, vabil ga je, naj pride kmalu.

„Gospod Majer, kupčijo ste naredili dobro; lehko
ga potegnete,“ dejal je krčmar, ko je postavil vino
na mizo.

„Ali imajo ljudje še toliko hrastine po gozdih?“
vprašal je Lovro.

„Vraga imajo,“ odgovoril je krčmar; „jaz poznam
domače gozde kakor svoje dvorišče. Ti kmetje, ki so
danes prevzeli dobavo, ne spravijo toliko skup, če posekajo
vse, kar jim rodi želod. Matevžè je prevzel
preveč, Pangrè tudi, potlej Robovec, Sobant in še par
drugih.“

„To meni nič mar,“ zmignil je Majer z rameni in
puhnil dim predse. „Če so tepci, kaj morem jaz za to!
Jaz ne bom trpel škode, ker sem previden proti kmetu,
ki je ves goljufiv. Kleli bodo seveda in jezili se, a tudi
pili, Bendež, pili. Kmet če je bolj jezen, bolj pije.
Bendež, to je voda na tvoj mlin.“

„Še bolj pa na vašo žago.“

„Bogme, tako je tudi prav, privoščiti in pomagati
drug drugemu.“

Lovru je presedalo to modrovanje, žal! ne iz
nravnih nagibov, ampak ker je hotel napeljati govor
na svoj članek. Ko je prisedel Edvard, zdela se mu je
prilika toliko ugodna, da ga je opozoril nanj.

„Hvala; me nič ne mika,“ bil je odgovor. „Papa,
beri ti!“

„Smešno; jaz ne berem takih budalosti.“

Lovro se je nasmejal po sili in zbal ob jednem,
da ne bi še huje zabavljal gospod Majer. „Kaj mislite?“
je dejal. „Ali naj se piše naša Gorenja vas z
jedno veliko začetnico ali z dvema?“

„Za tako gnezdo, gospod Bojanec, je še jedna
preveč.“

„A je lastno ime, gospod Majer; z jedno veliko
začetnico se mora pisati vsekako; nekateri jo pišejo
tudi z dvema.“

„To so norci.“

„Torej vi ste samo za jedno?“

„K večjemu, gospod Bojanec, k večjemu.“

„Vidite, tega mnenja sem tudi jaz, dasi iz drugih
razlogov,“ dejal je Lovro in priznal nekako zméten, da
je spisal članek on.

„Kaj vraga!“ grohotal se je prisiljen Majer. „Zakaj
pa ne poveste tega poprej! Kako kmalu bi bil prezrl
duhoviti članek; duhoviti, pravim, ker sem prepričan,
da vi ne pišete drugače. Da je gospod Bojanec pisatelj,
to moram doma takoj povedati ženi in Irmi. Imponirali
jima boste, ker na pisatelje sta obe mrtvi. Bog vas živi!“ mu nazdravi. „Edvard, preberi hitro,
potem berem jaz. Gospod Bojanec, brez zamere! Človek
ne more govoriti vedno pametno, sicer bi bilo predolgočasno
na svetu.“

„To ni nič hudega. Kolikrat se zmoti človek!“

„Spis ni napačen,“ dejal je Edvard in pomeknil
list očetu.

„Ni napačen! Smešno!“ zavrnil ga je oče. „Izboren
je, in niti vredne ga niso te novine.“

„Baš to sem bil jaz poudaril poprej,“ dejal je
Oroslav. Slavoljub pa je bil v še večji zadregi nego
gospod Majer ter je opravičeval še nerodnejše svojo
prenaglost. Dobrovoljno je odpuščal Lovro obema.

„Bendež,“ klical je Majer, „beri tole, da boš videl,
kaj znamo pisati mi, ki smo iz Gorenje vasi. To je
spisal in dal na svetlo gospod Bojanec.“ — Krčmar je
pokimal in se primerno začudil.

Počasi, neodločno sta prikoračila k mizi dva
kmeta, snela ponižno klobuk pred gospodom Majerjem,

ozrla se v zadregi in dvomu drug v drugega in molčala; čez nekaj časa sta izvlekla vsak nekaj bankovcev
iz žepa.

„Kaj stojita kakor dva štora!“ ogovoril ju je
Majer; in jeden kmet je začel prositi v pretrganih besedah,
da bi se razdrla pogodba, „Mislila sva, da imava
več hrastine; a sva se zmotila.“

„Aha, sta vaju ženi pregovorili!“ rogal se je
Majer in odmigaval jima, ko sta hotela položiti pred
njega vsak svoj denar. „Prinesita dvojno aro in kazen
za skesanje, pa je razdrta pogodba.“

„A sva reveža.“

„Jaz sem tudi revež. Če ne postavim pragov do
pravega časa v Krško, zapadem vse hujši kazni. Le
pojta v božjem imenu!“

„Kaj je storiti?“ dejal je jeden kmet in mel
klobuk z jedno, bankovce z drugo roko.

„Kaj to mene briga!“ jezil se je Majer. „Pustita
me pri miru! Vse popoldne sem se prepiral in pogajal;
zdaj hočem imeti mir. Vi kmetje mislite, da kupčujem
jaz za zabavo. Pila sta, podpisala sta, pripeljita prage
ali pa plačaj ta kazen. Lehko noč!“ — Kmeta sta se
obotavljala, plašno se ozirala po družbi, kakor bi jo
hotela prositi priprošnje; a ker sta zadela ob same
hladne poglede, obrnila se počasi in se pokrila. Par
korakov proč sta se zopet spogledala in, ugenivši drug
drugega misli, zavila v krčmo pit na jezo in zabavljat
gospodu Majerju.

Lovru sta se smilila, in zamrzela mu je Majorjeva družba. Bivša dijaka pa, ki sta se sedaj oba popolnoma in po prepričanju strinjala z Lovrovimi nazori, bila sta mu všeč, in ko se je poslavljal, vabil ju
je na svoj dom, če nimata še prenočišča. Nista ga še
imela, in dasi sta se baje strogo držala potnega črteža,
premislila sta se Lovru na ljubo, in kmalu so korakali
vsi trije v živem rodoljubnem pogovoru proti Podkraju
in prenarejali slovenski pravopis; Slavoljub se je z živahnim
pritrjavanjem pokoril za prejšnjo samostalnost;
Oroslav pa je namigaval, da piše potopisne črtice, v
katerih ne bo pozabil omeniti gostoljubnega vzprejema
v Gorenji vasi.

Da je Zefa pisano pogledala nova gosta, za to
se ni zmenil Lovro nič, dijaka pa še menj. Veselo
so se pomenkovali ves večer, in Oroslav se je Lovru
posebno prikupil, ker je začel takoj po večerji obirati
barona.

Drugega dne je omenil Lovro gostoma, naj ostaneta
še par dni, če nimata kakega posebnega opravka.
Gosta sta dejala, da bi sicer rada ogledala več krajev
prelepe domovine, a da se jima zdi Gorenja vas tako
zanimiva, da ustrežeta z veseljem tej želji. Nastanila
sta se in v nekaterih dneh se vedla kakor doma; z
dovoljenjem Lovrovim sta povabila še jednega tovariša
v prijazni Podkraj. Lovro ju je vodil po okolici, rval
ž njima korenine krajevnih imen in rešetal vse važnejše
domače dogodke in slovstvene pojave. Vmes jima
je potožil zdaj pa zdaj, da se tako prezira njegov
članek, zakaj Lovro je čakal čim dalje nepotrpežljivejše
sodbe, ugodne sodbe o prevažni razpravi. Porednemu
Oroslavu, ki je bil jezikoslovnih pogovorov mnogo
bolj sit nego Lovrovega vina, se je zdela ta radovednost
tako smešna, da je menil proti Slavoljubu, da
hoče sam spisati kako hvalisajočo oceno.

„Nikar,“ dejal je Slavoljub, „potlej naju bo mučil
še bolj z jezikoslovjem.“

„Res je; saj že zdaj zlorabi svojo gostoljubnost.
Deset dni sva tukaj in samo trikrat smo še kartali.“

Tako sta se pomenkovala v senci na vrtu, pušila
Lovrove smotke in pretresala njegove slabosti, ko zaslišita
zunaj ograje zamolkli: „Pst, baron, za trenotje!“.
Takoj sta pretrgala opravljanje in tiho poslušala, kaj
da bo povedal Edvard Majer, ki je bil zasopljen z novinami
v rokah prihitel pod grad in klical barona. Ko
je ta prišel, pomolil mu je Edvard list in kazal članek
pod črto: „Tu beri! Gorostasno! To je lekcija! Kakor
paglavca ga zdeluje. Glej tu! Vaški modrijan, ki se je
sprl s pametjo. Jezik-oslovec! Piramidalno; kaj, baron?
Ta se bo veselil!“

„Pusti mi list!“ dejal je baron.

„Ne, papa hoče brati še jedenkrat. Mislil sem, da
poči od smeha. Mama in Irma se nista tako zabavali,

odkar je bil Emil Jug na našem dvorišču padel s konja.
Pridi zvečer k Bendežu, da se bomo smejali.“

Edvard je šel; Oroslav in Slavoljub pa sta si
mela roke od zloradosti in napotila se hlapcu naproti,
ki je nosil pošto iz Gorenje vasi. Ko sta ga prestregla,
vzela sta mu list in napasla nehvaležno radovednost,
potem pa hitela razjarjena v grad.

„To je podlost, gospod Bojanec!“ kričal je Oroslav
in nesel Lovru list razgrnjen. „To je književno
lopovstvo!“

„Razbojništvo!“ dejal je Slavoljub.

„Kaj takega se še ni pisalo, kar stoji svet.“

„Pečat sramote si je vžgal list na nesramno čelo.“

„Kaj pa je?“ vprašal je Lovro prepadel, sluteč
svojo obsodbo, in zgrabil s tresočo roko list.

„Berite tu, gospod Bojanec! Potem bomo pa umazani
list —“

„Listič!“

„— umazani listič raztrgali na drobne kose.“

„Sežgali ga bomo. Pereat!“ Lovro je prebral
oceno svojega spisa, in roka z listom mu je omahnila,
Revež! Take obsodbe ni bil pričakoval; saj so se mu
zdele misli tako pametne. A patra Stanislava razprave
tedaj še niso bile znane, znamka L. B. pa na knjižnem
polju tuja in nova. Kako je grmel nad pohlevnim
Lovrom strokovnjak jezikoslovec; kako je pobijal s
trudom sestavljene dokaze! Nasproti je dokazoval, da
se pogreša pri pisatelju, recte pisaču najprvotnejšega
znanja; da se skriva pod krinko temeljitosti največja
plitvost, ki bije zdravemu razumu v obraz; da je tisto
‚sic-‘anje pri vsaki besedi bedastoča, ki kaže, da članka
ni spisal jeziko-slovec (sic!), ampak jezik-oslovec (sic!),
in da ga treba nakrcati po prstih, da mu prejde pregrešna
želja popravljati slovnico in begati Slovence;
kajti da je največja nesreča za Slovence to, da silijo
na površje domišljavi nestrokovnjaki, ki sodijo apodiktično
o rečeh, o katerih si belijo glave strokovnjaki.

Lovro je bil uničen; list je izpustil iz rok in
strmel Oroslavu in Slavoljubu v obraz.

„Tega vendar nisem zaslužil,“ dejal je z glasom,
ki ga je skoro topil jok.

„Tako pobalinstvo!“ jezil se je Oroslav. „Jaz bi
zavrnil tega cepca, da bi se nikdar več ne predrznil
koga napasti.“ — Lovro se je obrnil počasi in odšel v
samoto, v gozd, da se prepusti svoji bridkosti. Zadevala
ga je nesreča za nesrečo. Kako je ljubil Irmo, in
kako mu je vračala ljubezen! Kako blag je bil namen
njegovemu spisu, kako pohlevna beseda; in vendar —
in morebiti baš zategadelj! Kogar se boje, tega prijemajo
rahlo naši ljudje; tem grozovitejše mahajo po
onem, ki jim ne more škoditi. Nijedne njegovih trditev
ni bil izpodbil nasprotnik, in sklepati se je dalo baš
iz obilice osebnih napadov, da mu primanjkuje stvarnih
dokazov. Kako lehko bi ga zavrnil! Treba bi bilo
samo pregledati nekaj knjig. A tega truda se je zbal
Lovro. Sklep njegovega premišljevanja je bil ta: „Čemu
mi je bilo treba tega! Kaj sem se mešal v stvari, ki
mi niso nič mar! Naj pišejo, kakor hočejo. Če je to
drugim prav, zakaj bi meni ne bilo. Če poslušajo drugi
potrpežljivo puhloglavcev oblastne besede, zakaj bi jih
jaz zavračal!“ To krepko, odločno in moško modrovanje
ga je pomirilo toliko, da se ni več jezil na oceno,
ampak le na svojo lehkomiselnost in ničemurnost,
Zakaj je pravil okrog, da je on pisatelj, zakaj kazal
spis ljudem, ki se ne brigajo za take stvari in jih
tudi ne razumejo ne! Kaznoval se je napuh, po pravici.
Najljubše bi mu bilo, če bi si mogel izbiti iz
glave sitnost, o kateri ni hotel več govoriti.

Teh misli in te volje pa nikakor nista bila Oroslav
in Slavoljub.

„Premislite, gospod Bojanec,“ pozdravil ga je
doma Oroslav, „te spletke! Majerjev Edvard je bil prinesel
sam baronu ta list brat, in zdaj romajo nesramne
novine po Gorenji vasi od hiše do hiše; zakaj bil sem
sam doli v vasi, da sem pozvedoval, kaj da se govori.
List sem dobil pri ključavničarju Čuku, ki naj ga
pošlje potem vašim starišem. Nesramnost! In kake
opombe so pripisane! To se ne da povedati. Ali so
to rojaki?“

„Sosedje, sosedje!“ vzdihnil je Lovro. „Tak blag
sosed se veseli tuje nesreče mnogo bolj nego svoje sreče.“

„Jaz pojdem zvečer v krčmo,“ dejal je Slavoljub,
„in bom take pravil tem pismoukom, da se bodo naveličali
zabavljati.“

„Ne hodite!“ branil je Lovro. „Jezikov jim ne
boste zavezali. Psa, ki laja, treba ali s kamenom pognati
ali pa pri mini pustiti; drugače ne jenja.“

„Bogme, primera, ki ne šepa,“ dejal je Oroslav.
„A ta Majer in ta baron, ki niti vešča nista pravilni
slovenščini, se predrzneta norce briti iz resnic, ki morajo
prodreti prej ali slej. Gospod Bojanec, resnica in
pravica zmaga naposled vedno.“

„Da, da,“ nasmehnil se je udano Lovro; „a brez
mučencev nobena. Toda ne govorimo več o tej stvari.“

A kakor hrešči ob nevihti v oblakih še dolgo po
gromu, tako sta Oroslav in Slavoljub godrnjala svojo
pot in jezila Lovra s pripovedovanjem, kako se mu
smejejo ljudje. Kaj čuda, da se ju je naveličal Lovro
in jima že želel srečno pot. Onadva pa se še nista
naveličala Podkraja, tem menj, ker je bil došel povabljeni
prijatelj Zvonimir, da so lehko tarokirali sami.—
Lovro je ostal sam s svojo nejevoljo na sovaščane, na
Majerje, na sorodnike, na svoje goste in na barona.
Le-tega bi se bil iznebil najrajši, ker ga je navzočnost
njegova vedno spominjala prve nezgode; in videč, da
se mu upira družina, in da ga črte vsi trije gostje, se
je nadejal, da se kmalu ponudi prilika. Če je tožil
baron Janeza, zagovarjal ga je Lovro; in ko je vzel
oni zopet jezdnega konja v misel, zavrnil ga je ta na
kratko z vso odločnostjo. Žal, da si baron teh zavrnitev
ni vzel toliko k srcu, da bi bil rekel, da gre.
Narobe; dal si je preslikati sobo in začel skrbno in
potrpežljivo učiti mladega lovskega psa.

Pri vseh teh zasebnih opravkih ni pozabil gospodarstva.
Po njegovem naročilu je dobilo zopet par sob
v gradu lepega in dragega pohišja.

„Čemu mi bo!“ dejal si je Lovro nezadovoljen,
„Zame je bilo staro dobro.“ Še nejevoljnejši pa je postal,
ko je poravnaval račun.

„Sem li pogodil vaš okus, gospod Bojanec?“ vprašal
je baron zadovoljen sam s seboj.

„Za tak denar,“ bil je odgovor, „pogodim jaz okus
vsakega kneza.“ Gostom ni bilo všeč pohišje.

„Staronemško seveda!“ vihal je svoj nos Oroslav.

„Ker je naročil baron,“ dejal je Slavoljub.

„Zakaj ne staroslovensko?“ podpihoval je Zvonimir.

VI.

„Stroji s Francoskega so došli,“ naznanil je kmalu
potem baron z mirnim samozadovoljstvom, ko je obstal
pred graščino voz s parom konj, obložen z velikimi
zaboji.

„Kaki stroji?“ čudil se je Lovro.

„Čistilnica, slamoreznica in medilnica za sedaj.“

Ponosno je ukazoval baron, kako se imajo zaboji
postaviti na tla, kako odpreti, da se kaj ne razbije in
pokvari.

„Kak šment je to zopet?“ vprašal je jeden hlapec,
ko je stala radovedna družina okrog in gledala in tipala
neznanih strojev kolesa, kljuke, rezila in zobe.

„To je malin,“ dejal je Janez, „kjer bomo mleli
stare babe; ven bodo pa letela mlada dekleta.“

Baron se ni zmenil za te bistroumne opombe, ker
je iskal tiskanega navoda, kako se morajo sestaviti ti
stroji. Bili so namreč, kar ga je jako neprijetno iznenadilo,
zaradi varnejše prevožnje razloženi. Navod se je
našel pisan v francoskem jeziku. Baron se je sicer
ponašal s pristno francoskim naglasom, a tehnični izrazi
so mu bili tuji. Trudil se je razmotati tiskano
skrivnost, zbiral razmetane ude in ukazoval hlapcu, naj
natakne kolo sem ali tja. Ker ni šlo od rok, zapuščala
ga je potrpežljivost; gledavce pa tudi, ki so si preganjali
čas z neumestnimi opazkami: „Zdaj-le pojde;
stavim, da pojde. Oha! Spak, kako nagaja!“ — „Tako
ne pojde. Stavim, kar kdo hoče. No, ali nisem rekel?“

— „Cerkovnik sv. Štefana, ta zna sestavljati take
zmede. Uro na zvoniku je popravil sam; in kako jo je
popravil!“ — Baron je zapodil sitne kritike, kar mu
ni pomagalo mnogo. Prišel je pogledat Lovro strojev,
katerih ni bil vesel, in srečal Janeza, ki je pokazal
z jedno roko zaboje, z drugo barona, in dejal pomenljivo: „Zato pa!“ Zloradost ga je navdala, ko je videl
oskrbnika, kako ogleduje od vseh strani čudne stvore,
kako natika in nastavlja brez uspeha.

„Vrag sestavi to zmešnjavo!“ klel je baron. Lovro
pa se ni doteknil nobene stvari, da bi ne trpel njegov
ugled, ko bi tudi nič ne opravil. K sreči je prišel
Edvard.

„To bomo hitro skupaj zmetali,“ je dejal. „To je
čisto jednostavno. V Ogerskem Starem gradu smo imeli
podobne stroje. Baron, primi tam, gospod Bojanec, če
smem prositi, tukaj! Privzdignita, spustita! — He, vrag!
— Ali je potrto? — Poskusimo na drago stran! —
Zopet nič!“

Edvard in baron sta steknila glavi skup in izkušala
raztolmačiti francosko pisanje. Lovra bi bila njiju
zadrega izborno zabavala, ako ne bi bil navodu pridejan
račun, katerega je takoj temeljito razumel, dasi se
je bil le pol leta učil francoščine.

„Jaz vzamem navod s seboj,“ ukrenil je Edvard.
„Doma imam izvrsten slovar, in mama in Irma znata
bolje francoski nego midva. Popoldne prinesem prevod.“

„Če pa pripeljete še ključavničarja s seboj, gospod
Edvard,“ dejal je zbadljivo Lovro, „bo še boljše.“
Popoldne pa se je pripeljala cela kočija Majerjev,
gospod, Edvard in Irma; pri kočijažu pa je sedel
ključavničar Čuk, doktoranda Radivoja ponosni oče.
Gospod Majer se je namreč hotel nagledati baronove
zadrege in ob jednem zopet, če bi se dalo, pritegniti
Lovra, ki se mu je odtegoval. Isto željo je gojila hčerka,
ki se je čutila razžaljeno v svoji samoljubnosti, da se
predrzne Lovro motati se iz mreže, v katero se je
bil ujel.

Gospod Majer je vpil od daleč: „Prevod, prevod!“
in mahal s kosom papirja krog sebe. Irma se je vedla
hladno, preračunjeno, da bi čutil Lovro, da je razžaljena.

A še mirnejši in hladnejši je bil Lovro, ki se je
živeje ko poprej spominjal svoje nesreče. Nobenega
prosečega, opravičevalnega pogleda! Neznosno! Vendar
ne sluti, kakšen da je bil sestanek! Ta slutnja je gnala
Irmi rdečico v lica, in ker uči zavest lastnih slabosti
milo soditi in prizanašati, izpremenila je Irma hipoma
vedenje in začela tako ljubeznivo kramljati z Lovrom,
da so se baronu še bolj mešali stroji. Med tem, ko je
Majer norce bril na baronove stroške, omenila je ona
zaupljivo Lovru, da bi rada videla novo pohišje; peljati
jo je moral v svoje domovanje.

„Jaz bi morala biti prav huda na vas,“ je dejala
prijazno.

„Zakaj, gospica?“ čudil se je Lovro nedolžnim
besedam in gubančil čelo nad toliko drznostjo.

„Zakaj niste prišli! Čakala sem vas toliko časa,“
dejala je polglasno. Lovro pa jo je pogledal tako ostro,
da je zardela povesila oči. Uresničevala se je njena
slutnja. In res ji je hotel Lovro oponesti sestanek;
toda zbal se je, ker bi bil ovadil svoje ogleduštvo, katerega
se je začel sramovati. Zdelo se mu je nelepo kot
zasledovanje, smešno kot neprostovoljen doživek, ko
se ni upal pokazati se in braniti svojih pravic. Je li
zaslužil kaj boljšega? Tako je jemal krivdo nase, opravičeval
Irmo in začel si razlagati rdečico na dekličinih
licih vse drugače, vse ugodnejše in laskavejše zase,
nego se je ona bala. Pod toplimi žarki njenih oči je
postajal iz neizprosnega tožnika ponižen zatoženec, ki
je zagovarjal zamudo z boleznijo in skliceval se na naročilo,
katero je bil dal Edvardu.

„Vse jasno, vse poravnano,“ nasmehnila se mu je
in mu podala roko. In ko je tekala po sobi, urna,
mlada, cvetoča, in prestavljala pohišje, ki ji je bilo
všeč, tu premeknila stol, tam obrnila mizico in vzdihnila:
„Oh, ti možje! Nič si ne znajo pomagati“: prevzemala
je Lovra misel, kako prijetno bi bilo imeti
tako mlado in ljubeznivo gospodinjo, ki bi skrbela za
red v hiši in sladila mu grenkost življenja. Vzdihnil je
in že ji hotel ponuditi vse to krasno pohišje in grad
svoj in srce svoje, ko je vstopil baron, bled in razburjen,
z važnim poročilom, da se je posrečilo sestaviti

medilnico. Baron in Irma, Žalostna vrba, ponesrečeni
sestanek, vse je stalo na mali Lovru pred očmi! Streznil
se je in, boječ se samega sebe, hitel na dvorišče.

Gledavstvo se je bilo tukaj pomnožilo za trojko
bivših dijakov, ki so se bili baš vrnili z izprehoda.
Kakor ose so stopali krog stroja, zaničljivo se nasmihavali
in zabavljali po strani. Poleg stroja pa se
je šopiril ključavničar Čuk in deval ga ravno tako strokovnjaški
v nič kakor pred malo dnevi strokovnjak
jezikoslovec Lovrov dopis.

„Tovarniško delo!“ je dejal. „To se pozna na
prvi pogled. Vedno bo treba popravljati. Ta vijak bi
moral prijeti sem-le; onih dveh kolesec zobje se ne
spopadajo zadosti tesno.“ — Edvard pa se je bil spopadel
z Lovrovimi gosti in zavrnil njih zabavljice, češ,
da sodijo o rečeh, katerih ne razumejo.

„Ker ste nam vi dali slab vzgled,“ dejal je Oroslav.
„Vi ste sodili in obsodili gospoda Bojanca jezikoslovni
članek, dasi ga niste razumeli.“

„Da,“ priskočil je na pomoč Slavoljub; „z gospodom
baronom ste se norca delali iz spisa, ki ni bil
tako neumen kakor ta stroj.“

„Kaj iz spisa!“ kričal je Zvonimir. „Iz gospoda
Bojanca samega ste si delali norca. Ali vidite ta list
in te neslane opombe na njem? Ali ni to nič?“

Lovro je tolažil in miril svoje goste, ker je videl,
kako sitno se zdi Majerjem, da se vlačijo take stvari
na dan.

„Smešno!“ dejal je gospod Majer v zadregi. „Kaj
bi se prepirali! Medilnica je sestavljena; ženske, prinesite
mleka, da se umete maslo.“

Dekle so prišle v smehu z latvicami in napolnile
posodo, ki se je zaprla. Baron je prijel za kljuko, da
bi zagnal kolo; a ni se premeknilo. Za baronom je poskusil
Edvard, potem Irma, Majer, vsi zaman.

„Janez, poskusi ti! „ukazal je Lovro. Janez je
poskusil najprej iz lepa, kakor je bil vajen prigovarjati
konju, češ, zato pa; utegnilo bi se kaj potreti.

„Smešno!“ dejal je Majer, ki se je izborno zabaval
pri tem poskusu. „Kaj se bo potrlo! Zaženi!“

„Ali zaženem?“ vprašal je Janez, pogledal Lovra
in barona in skrivil usta na smeh. Lovro je igral čudno
vlogo. Da se je stroj obnašal slabo, to bi mu bilo prav
všeč in privoščil bi baronu nezgodo in sramoto, ako ne
bi bil stroj njegov, katerega bo moral drago plačati,
ako ne bi zadevale zbadljive opazke, na barona namerjene,
tudi njega. Prisiljeno se je smejal in želel si,
da bi bila burka že pri kraju.

„Ali zaženem?“ vprašal je zopet Janez in zavihal
si rokave.

„Kar zaženi!“ zavpili so gledavci razen Lovra.
— Rrr — pok! zahreščala so kolesa, pokrov je odletel
in mleko je brizgnilo na vse strani, da so kričaje odskočili
gledavei in Irma plašna poprijela krilo.

„Dva zoba sta proč,“ dejal je Čuk. „Tovarniško
blago!“

„Zato pa!“ dejal je Janez in odvihava! si rokave.

„Ta medilnica se bo morala prirediti za vitel, da
jo bodo gonili konji,“ zabavljal je Majer. Baron pa je
trdil po pravici, da ključavničar ni bil pravilno sestavil
stroja, čemur je ta odločno oporekal.

„To se bo vse popravilo,“ vikal je Edvard. „Prvič
se ne posreči vselej. V Ogerskem Starem gradu so nam
tudi nagajali stroji. Baron, nič ne obupavaj.“

„Če se to ne prenaredi vse, popolnoma, od kraja
do konca,“ modroval je Čuk in tlačil si pipo, „ne bo
nikdar za nič. Sleparsko tovarniško blago!“

„Gospod Bojanec,“ klanjal se je Majer, „mi smo
prišli pokusit presnega masla; a kaže se, da prezgodaj.
Kaj pa, tistih dobrih vinskih kapljic, ki sva jih pokušala
— tega je že skoro mesec — imate li še kaj?“
— Lovro se je priklonil, da izpolni željo, in naročil
Zefi, naj prinese prigrizka in pijače. Sedli so v senco,
gospod Majer kakor hišni gospodar, otroka njegova po
domače, Lovro pa po sili prijazen, tolažeč se z mislijo,
da jim vrača gostoljubnost in ne ostane potem nič več
na dolgu. Zaman ga je kratkočasila Irma s pripovedovanjem,
kako se je zabavala prošle dni s prijateljicami
Mici, Tini in Elfi po bližnjih gradovih, in kako veselico
so bile napravile dvema topničarskima častnikoma.
Vtisk živahnega tega opisovanja je bil nameravanemu

baš nasproten. Lovra ni vznemirilo, ampak potrdilo v
neugodnih mislih o Irmi in v sebični želji, da bi dobil
družico, ki bi bila njemu všeč, ne drugim, in kateri bi
bil ob jednem všeč on, ne drugi.

„Vi pa živite kakor puščavnik,“ dejala je nagajivo.
„Uživajte mladost z nami; za samotno življenje
je prava doba starost.“

„Jaz se tudi čutim starega,“ dejal je Lovro.

„Smešno, gospod Bojanec!“ zavračal ga je gospod
Majer, ozrl se krog sebe in šepetal: „Tega barončka
morate odpraviti. Kje pa tiči? Človek mora biti oprezen,
ker je povsod polno prisluškovavcev. — Ta človek
vas smeši s svojim gospodarstvom pred vsem svetom.
Moj Bog, take stroje! Medilnico za vaših par krav!
Ta človek ni normalen, denarja mu ni dajati v roke.
In kje ste izteknili te ponesrečene dijake? Vi potrebujete
pred vsem velike metle, potem pa druščine.“

Čim bolj je izprevidel Lovro opravičenost teh
očetovskih opominov, tem bolj so ga žalili, ker so prihajali
iz takih ust. Izgovarjal se je, da ravna iz usmiljenja,
za hrupne veselice pa da ne mara.

„Jaz ga čivkam tudi najrajši na tihem,“ pritrdil je
Edvard in vzbudil smeh, katerega se ni udeležil Lovro.
Presedalo mu je bratenje Edvardovo, in vesel je bil,
ko so se odpeljali gostje. Ne jeden korak jih ni spremil.

„Kam pa s temi stroji?“ vprašal je Janez.

„V zaboje nazaj in na skedenj!“

„Zato pa! Če bi stal ta šment zunaj, hodili bi ga
ljudje gledat kakor medveda.“ — Komaj se je odkrižal
Lovro Janeza, prišli so nadenj dijaki.

„Ali so se že spravili ti hinavci?“ napadel ga je
Oroslav. „Poprej niste utegnili pogledati tega lista,
poglejte ga sedaj! Kake zlobne opombe, kake zabavljice! Zato nam ga ni hotel izročiti krčmar; a smo
mu ga izmeknili.“ — Lovro jim je ukazal, naj nesejo
list nazaj, kjer so ga vzeli, in naj njega puste pri miru
z neslanostimi.

Dijaki so godrnjali; zakaj zelo so zamerili Lovru
občevanje z nerodoljubnimi Majerji. Govorili so o brezznačajnosti
in lipovem lesu, in Zvonimir je deklamoval
srdito: kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.

Lovro pa se je spominjal sam v svoji sobi z bridkostjo
Radivojevega modrovanja, da ni ljudi vseli skup
nič prida, da so sami sebičneži, ki se laskajo, kjer jim
kaže, in zatirajo, kogar se ne boje. Koliko žalostnih
izkušenj se mu je nabralo v kratkem času! Kakšni so
se mu pokazali ljudje, v obraz, kakšni za hrbtom! Barona
redi kakor kačo na svojih prsih, dasi ga je že
pičila. Majer, ki bogati s sleparsko kupčijo, se predrzne
norca si delati iz njega poštenjaka. In Irma, kolika
prekanjenost se skriva pod tako lepo zunanjostjo! Oh,
ni ga hinavca nad ženski obraz! In vse to je doživel
Lovro, ne v velikem mestu, ki je visoka šola izkušenj,
ampak na deželi, kjer vlada narava in naravnost. Kaj
pa še! Morebiti niti Oroslav in Slavoljub in Zvonimir
niso nesebični prijatelji. Komu naj človek še zaupa?
Tako se je čutil osamelega v grenkem prepričanju, da
ne razumejo in ne vedo ceniti blagega njegovega srca
ne svojci, ne znanci, ne narod. Misel, da se je velikim
možem tudi tako godilo, mu kar nič ni lajšala bolesti.

Ko je bilo zopet preteklo nekaj lepih poletnih
dni v otožnih, srce razjedajočih mislih, oglasi se z Dunaja
prijatelj Radivoj z dopisnico, da pošlji tega in
tega dne ob tej uri voz na postajo; „jaz pridem“. Lovru
se je zdelo pisanje kratko in oblastno in v svojem pesimizmu
se je vprašal, če je pač Radivoj iskren prijatelj.
Odgovor ga ni zadovoljil popolnoma; zatorej
tudi ni poslal kočije v Krško, ampak koleselj.

A prirojeni dostojnosti nič ne škodi koleselj. Radivoja
se je vse odkrivalo, ko se je peljal proti domu.
Zamišljen je slonel v vozu, površno odzdravljal in dokazoval
z zevanjem zelenim hribom in rodovitnemu
polju, prijaznim selom in belim cerkvicam, da ga ne
zanimajo. V Gorenji vasi je obstal Janez na pošti, da
je naložil, kar je bilo došlo; Radivoj je obsedel na vozu
in poslal posetnice: „Radivoj Čuk, drd. iuris“ po dečku
roditeljem na dom s poročilom, da pride zvečer. Sam se
je peljal naprej v Podkraj. Lovro mu ni prišel naproti;
pač pa so ustavili voz pod klancem naši znanci, Oroslav,
Slavoljub in Zvonimir, z glasnim pozdravom: „Janez,
ali ste pripeljali pošto?“ Ne čakaje odgovora so iztrgali
Janezu, ki je vpil: „Počasi, počasi, gospodje!“

torbo, odprli jo, vlekli novine na dan, pulili si jih iz
rok in razgubili se potem vsak s svojim plenom po
senčnatih potih podkrajskih. Radivoj je bil namrščil
obrvi, nagubančil čelo, nateknil ščipalnik in pošiljal
skozenj žive strele; uničujoč ukor je bila vsaka poteza
njegovega obraza; a naši junaki se niso zmenili za
vse to, bodi si, da niso utegnili pečati se s tujcem,
bodi si, da so se bili navadili po šolah prezirati še hujše
izraze nezadovoljnosti in karanja.

„Kdo so ti ljudje?“ vprašal je Radivoj razjarjen
voznika, s katerim še ni pregovoril nobene nepotrebne
besede.

„To so naši dijaki,“ dejal je Janez. „Gospod so
jih vzprejeli, zdaj jih pa imajo. Tukaj-le me čakajo
vsak dan, in kadar prinesem pošto, razpotegnejo mi
vso torbo. Po dvoje, po troje novin vzame vsak. Zdaj
jih ne bo do kosila domov. Lejte, to-le so pustili!“
Odprl je torbo, v kateri sta bila ostala le dva strokovna
lista ‚Kmetovalec‘ in ‚Popotnik‘.

„Vraga, kaka zalega pa je to!“ srdil se je Radivoj.

„Zato pa!“ dejal je Janez in obstal pred gradom,
kjer je čakal Lovro.

„Dobro došel, Radivoj!“

„Bog in narod, Lovro!“ in objela sta se prijatelja.

„Kake čudne zajedavce pa rediš ti na svojem
gradu?“ začel je Radivoj. „Ti debelokožci so me kar
ustavili brez pozdrava, pobrali vse novine, ki bi človeka
zanimale, in se meni nič, tebi nič izgubili. Zakaj trpiš
kaj takega?“

„Saj veš, Radivoj, kako je. Človek nerad kaj reče,
in če berem novine en dan prej ali pozneje, kaj za to!“

„A ti ljudje so ti vzeli dunajske novine, ki jih
niti ne razumejo.“

„Pusti jim veselje in povej rajši, kaj je na Dunaju
novega. A propos, pisal si mi, naj ti pošljem sto goldinarjev; poslal sem ti jih samo osemdeset.“

„Nič ne dé, Lovro; prijatelja ostaneva vkljubu
temu. Slutil sem, da mi boš nekaj utrgal; zato sem
zahteval nekaj več.“ — Lovro je vodil prijatelja po
svojem gradu, kazal mu sobe, novo pohišje in ga povpraševal,
kaj dela na Dunaju ta in oni, v katero kavarno

da zahajajo, kam da hodijo ob nedeljah, kakšno
je društveno življenje.

„Ali imaš res barona za oskrbnika?“ vprašal je
Radivoj očitaje. Lovro je malo zardel in se izgovarjal,
kako da ga je bil vzprejel, iz usmiljenja do reveža.

„Zdaj pa ga zapodi iz usmiljenja do sebe. Zakaj
če je polovica tega res, kar mi je pripovedoval tvoj
hlapec, ne da bi ga bil kaj vprašal, smeši te ta človek
pred vsem razumništvom. Ta mora proč; isto tako naj
odrinejo ti dosluženi dijaki.“

„Odpravi jih!“ nasmehnil se je Lovro.

„Moja skrb! Jutri zjutraj naj se jim pripravi še
zajtrk; potem pa naj jih potegne hlapec tja do Lipovca,
da pridejo izpod nog. Kaj pa z Majerjevo Irmo? Pri čem
sta že?“

Lovro se je silil v smeh in menil, da ima smolo.

„Lej, in jaz sem mislil, da sem že zamudil zaroko.
Kaj pa počneš? Potrudi se! Ta denar mora priti v
domače roke. Gotovo si bil sentimentalen. Ali ti nisem
pravil, da se ženske hitro naveličajo vzdihovanja in
praznega besedovanja? Osladnih poklonov ne trpimo
dandanes niti v romanih več. Spomni se, da si mož
in da imaš denar. Kaj pa počno na Pristavi?“

Obotavljaje je povedal Lovro, da na Pristavi
sploh še bil ni. Radivoj si je zavihal brke, pogladil
brado in menil, da treba popraviti to napako, in da ga
bo peljal on sam tja in opravičil.

„Torej z baronom in temi petošolci se zabavaš
ves dan?“

Lovro je omenil nekako plaho, da je tudi pisal
po Radivojevem naročilu, in vprašal, kaj da so rekli
na Dunaju o spisu.

„O čem si pisal?“

„O pravopisu krajevnih imen.“

„Podpisan?“

„L. B.“

„Ni ga brala živa duša. Podpisati se treba s polnim
imenom. Kaj bi se skrival, ker kažeš lehko moško
lice! A snov se mi ne zdi srečno izbrana; naslov pa je
še nesrečnejši. Ta odganja čitatelje, kakor vrane taterman.“

„Torej tudi niste brali sodbe o moji razpravi?“

„Ne besede. Ali je kaj škode?“

„Čisto nič!“

Tako sta se pomenkovala, pregledala grad in snovala
načrte za bodočnost. Opoldne je seznanil Lovro
doktoranda Radivoja s svojimi gosti, ki so izkušali
pokriti zadrego in nejevoljno osuplost s slovesnimi pokloni
in z opravičevalnim povpraševanjem, če niso morda
zjutraj njega srečali pod klancem. Pri kosilu je govoril
največ Oroslav, ker je bil prebral največ novin in imel
najboljši spomin. Novicam je dodajal bistroumne opazke,
znake samostojnega mišljenja. Radivoju je bilo njegovo
besedičenje gnusoba, zavrnil ga je tudi, da niti ne
razume dunajskih novin.

„Na Dunaju,“ povzel je Slavoljub, „mora biti pač
prijetno življenje. Jaz sem slišal, da dijaki kar popivajo,
in da se noben profesor ne briga, ali hodi kdo
v šolo ali ne; dijaki da kar pripuše k predavanju, in
da mora gledati profesor, da se prikupi dijakom, ne pa,
da bi se mu ti klanjali.“

Radivoj je gledal govornika zaničljivo, kolikor
je mogel.

„Na srednjih šolah,“ pritoževal se je Zvonimir, „pa
se hoče zatreti vsako svobodno gibanje. Malo ostaneš
čez uro v krčmi, pa si zaprt. Zaradi tega pogrešamo
pri našem dijaštvu pravega vzleta. Zaduši ga gimnazijska
disciplina.“

„Gimnazijska disciplina je jako zdrava,“ priskočil
je Radivoj napadenim zakonom na pomoč. „Mladiči, ki
se ne znajo ne vladati ne vesti, niso godni za prostost;
in med visokošolcem in gimnazijcem mora biti razloček.“

Oroslav je začel zopet pripovedovati, kar je bral.

„Kaj pa zadnji ukaz naučnega ministerstva ste
brali?“ vprašal je hladno Radivoj in vzbudil radovednost
vsega omizja. „Jaz sicer nisem občudovavec ministerskih
ukazov, ker mi ne imponirajo; ampak ta je
dober. Dijakom se prepoveduje vijaticiranje med počitnicami,
in orožnikom je naročeno naznaniti take, ki
hodijo tako rekoč od hiše do hiše, pristojnemu oblastvu.
Čudim se, da ste prezrli tako važen ukaz. Kaj boste
rekli, gospodje, če vas vpraša orožnik, česa da iščete tod?“

Nastal je molk. Zvonimir je zardel in pobesil oči,
Slavoljub je gubančil čelo, Oroslav pa se je hitro
zavedel.

„Mi, gospod doktorand,“ je dejal, „hvala Bogu,
nismo več dijaki; nas torej ne veže ne gimnazijska
disciplina, ne ministerski ukaz. Dokler uživamo gostoljubnost
gospoda Bojanca, nam nima nihče nič reči.“

„Istina!“ dejal je Slavoljub.

„Bogme!“ pritrdil je Zvonimir.

„Toda gospoda,“ nadaljeval je Radivoj, nekoliko
ugnan od trdovratnega Oroslava, „če niste ne dijaki,
ne trgovci, ne rokodelci, ne to ne ono, kaj pa porečete
orožniku, ko vas ustavi? Zakaj bojim se, da potnih
listov tudi nimate, in da ste v nevarnosti, da se pošljete
na državne stroške vsak na svoj dom.“

„Naša skrb,“ ugovarjal je Oroslav. Lovro pa je
ostavil obednico, ker mu je bil prepir mučen in se ni
hotel zameriti nobeni stranki.

Radivoj si je prestavil ščipalnik, naslonil glavo
na levi komolec in srepo gledal svoje nasprotnike. „Na
visokih šolah,“ dejal je počasi in poudaril vsako besedo,
da se ne bi preslišala, „čul sem mnogo pritožb o mladem
naraščaju, da se ne zna vesti, da se ponaša z odurno
zarobljenostjo, da ne pozna tistega finega čutstva dostojnosti,
ki se imenuje takt. Verjeti nisem hotel; ustavljalo
se je domoljubno moje srce. Človek ne verjame
rad, česar ne želi. Kaj sem doživel prvi dan svojega
prihoda! Gospoda, ko sem govoril o ministerskih ukazih,
o orožnikih, o potnih listih, namigoval sem vam le
rahlo, v nadi, da me boste razumeli in da boste, hvaležni
mojemu taktu, izvajali posledice. Vidi se, da sem
se motil.“ — Mladeniči so mrmrali, kašljali, praskali
z nogami po tleh, sploh vedli se netaktno, da rabimo
Radivojev izraz. Radivoj jih je učil svoj pot, in prepričan,
da najde lepa beseda lepo mesto, je sklenil:
„Gospoda, dve trenotji, dva momenta gostoljubnosti sta
najprijetnejša na tem svetu: prvi, kadar vzprejmemo
gosta, in drugi, kadar se poslavljamo ž njim. Jedno
tako prijetno trenotje ste vi že naklonili gostoljubnemu
gospodu Bojancu; dajte mu doživeti še drugo!“

Lovro je bil zopet vstopil, in Radivoj, ki se je
bal ugovorov srditega Oroslava, je zgrabil hitro kupico
in jel napijati gospodarju in zahvaljevati ga za prijazni
vzprejem.

„Jutri odidemo,“ je dejal, „zakaj spodobnost in
skromnost nam branita zlorabiti blago gostoljubnost.“ —
Trčili so brez ugovora.

„Gostoljubnost,“ poudarjal je Oroslav in pogledal
zdaj Lovra, zdaj Radivoja, „je bila najlepša čednost
starih Slovanov, ki niso nikdar podili tujca izpod
strehe.“

„Kar se jim je grdo utepalo,“ dejal je Radivoj.
„Prišli so Huni, A vari, Ogri in dragi taki popotni
ljudje. Stari Slovani so jih vzprejeli; a odpraviti se
niso dali več ti gostje. Zatorej moramo biti mladi Slovani
nekoliko previdnejši.“ — Lovro se je zahvalil mladeničem
za prijetno druščino, potem ga je pa hitro odpeljal
Radivoj, da ne bi jih iznova povabil.

Ko sta stala pred gradom, prišla je družina s
travnika z vilami in grabljami.

„Kaj ste prišli?“ vprašal je Radivoj.

„Mrvo smo razstlali, ki je že skoro suha, Zdaj je
pa ukazal baron, da idimo drugi domov. Dve ženski
sta ostali, da obračata.“

„To je neumnost. Ali ne vidite, da se napravlja
k dežju?“

„Zato pa!“ dejal je Janez. „Mrvo hitro v kupe
ali pa na voz, in če ji kaj manjka, v kozolec.“

„Kar naprezite in hitro pόnjo!“

Janez je pogledal gospodarja, kaj da poreče.
„Najpametnejše bi bilo to,“ dejala je družina, ki
ni rada ubogala barona.

„Pa naredite tako!“ odločil je Lovro in dostavil,
da bo to razložil baronu.

„Čemu! čemu!“ kričal je Radivoj in grabil se za
glavo. „Naj si že vendar jedenkrat poišče nemirnejšega
gospodarja; ti ga pa vrzi s stroji vred na smetišče!“
— Prismrčal je baronov Foks z odprtim gobcem, in
kmalu za njim je prišel baron nenavadno urno in resnega
obraza.

„Kakšna garjeva mrha!“ dejal je Radivoj, tako
da je slišal baron.

„Ta pes je snažnejši nego marsikak človek,“ bil
je odgovor.

„Tako more soditi le temeljito spoznanje samega
sebe.“

„Záme previsoko,“ dejal je baron zaničljivo, ko je
bil nekoliko pomislil. „Kdo pa je poslal družino zopet
na travnik?“

„Gospodar sam,“ dejal je hitro Radivoj in našteval
razloge, vsled katerih bi bilo vsako drugo ravnanje
norost. Baron pa se je jezil, da se kazi družina s takim
ukazovanjem, da se mu je Janez naravnost uprl in da
mora iz službe.

„Kaj? Tak izvrsten hlapec!“ strmel je Radivoj,
ki je poznal Janeza že pol dne. „Gospod baron, vi se
šalite. Dandanes, ko se tako pogrešajo delavci, poditi
takega hlapca iz službe!“

„Z vami ne govorim.“

„Jaz govorim v imenu gospoda Bojanca.“ — Baron
je vprašaje pogledal gospodarja, ki je potrdil Radivojeve
besede.

„Ali pojde Janez, ali pa jaz,“ odločil je baron.

„Vi, če smemo prositi,“ dejal je Radivoj naglo.
Baron ga je premeril zaničljivo od vrha do tal in
obrnil se počasi proti Bojancu.

„Gospod baron, jaz vam dam plačo za tri mesece
naprej,“ blažil je Lovro trde Radivojeve besede.

„Hvala! Odkupovati me ni treba,“ odgovoril je
moško baron, odkril in priklonil se mirno Bojancu, poklical
Foksa in šel.

„Lovro, čestitam ti, da imaš tako odločnega prijatelja,“
dejal je slovesno Radivoj in podal Lovru roko.
„Zdaj pa pojva poplaknit jezo, ko sva porvala zobe, ki
so te boleli. Mislil sem, da se bo trše držal baron; a
je pravi mlečnjak proti onim kočnjakom, katere bom
moral nemara še jutri majati.“

To popoldne in ta večer je preživel Lovro prijetno,
kakor že dolgo nobenega ne; zabaval ga je prijatelj,
čegar moška odločnost mu je neizmerno dobro
dela, in imel je zavest, da je tako rekoč zopet gospodar

v svoji hiši. Radivoju je odkrival rane svojega srca, in
Radivoj, izboren zdravnik takim boleznim, ga je potrpežljivo
poslušal, rahlo karal, prijazno poučeval in odklepal
mu bogate zaklade svojih izkušenj.

„Ostani še! Pij še!“ prigovarjal mu je Lovro, ko
je hotel oni oditi. „Boš še kaj povedal.“ — A Radivoj
je hotel biti točno ob desetih zvečer doma.

Baš tako točno je bil drugega dne ob pol sedmih
zjutraj v gradu, kjer je budil bivše dijake: „Oj, Ljubljanci,
oj, zaspanci, brž iz pernic ustajajte!“ Na pot jim
je dajal zlate nauke in pazil, da ni nobeden nobene reči
pozabil, katere bi utegnil priti zopet iskat. Vkljubu njegovi
prijaznosti so ga oni grdo gledali, dokler jih ni
naložil na voz in opomnil hlapcu, da ne de nič, če jih
tudi zapelje par streljajev delj. Jezo kuhajoč in smotke
pušeč so oddrdrali junaki. Videl jih ni Lovro več; da
čuje njih zadnji pozdrav, to se mu je dozdevalo, ko je
prejel čez dva dni iz Ljubljane dopisnico brez podpisa
z dvema besedama vsebine: „Jezik-oslovec (sic!).“

VII.

Po Gorenji vasi in okolici je nastala velika stiska
in razburjenost zaradi dobave hrastovih pragov. Premnogi
kmetje niso mogli držati pogodbe z Majerjem,
ker niso imeli zadosti hrastine. Kupovali so les od sosedov; a ti so ga potrebovali sami ali pa izkušali porabiti
stisko v svojo korist in stavili cene, da je kazala
kupcu velika izguba. Gospod Majer se ni dal omočiti,
in možje si niso vedeli pomagati. Iz hiš se je
razlegal jok in prepir, ker so žene očitale lehkomiselnost
možem, ki so čakali obupno svoje usode ali pa
topili jezo med kletvinami in zabavljicami v Bendeževem
vinu. Med prizadetimi je bil tudi učitelja Planinca
svak, ki je tega silno nadlegoval, naj mu pomaga,
naj mu svetuje. V srce sta se smilila sestra in
svak Planincu in, ker ni vedel svetovati, sklenil je
saj povprašati veščaka, kako bi se dalo pomagati.

Napotil se je proti Pristavi. Onstran mosta se
je držal kake pol ure ravne okrajne ceste, ki pelje
proti jugu, potem se obrnil na desno v hrib, ki se
vzdiga nad potokom. Breg do vode je zarasten z visokimi,
temnimi smrekami in svetloigličastim jelovjem;
na drugi strani pa se valovito niža proti krški ravnini
rodovitno polje, obrobljeno pod vrhom z vinogradi,
kjer je dolge vrste količja bujno ovijala in skrivala
vinska trta. Odpira se lep razgled proti Krki, na Gorjance
in dalje tja do štajerskega gorovja onstran Brežic.

Krasna je narava; a kdor hoče prav uživati
njeno lepoto, mora imeti srce lehko in duha prostega,
da obrne pogled iz sebe ven, ne pa, da ga vglablja
sam vase kakor gospod Planinec, ki je korakal s
težkim srcem navkreber. A niso mu prizadevale skrbi
samo nadloge nepremišljenih kmetov, tudi lastna nesreča
je poganjala kali bridkosti v njegovi duši. Kako
srečno je živel v Gorenji vasi do zadnjih časov! Ljudje
so ga čislali in ljubili, nasprotnika ni imel in na prijetni
kraj ga je navezala sestrina možitev še tesneje.
In tudi on je bil našel tu nevesto po svojem srcu,
Metko Bojančevo, in veselil se že srečnega zakonskega
življenja. A osorno ga je vzdramila iz sladkih sanj
grenka istinitost. Čez noč je obogatel Bojančev sin,
bogastvo je rodilo prevzetnost in prevzetnost je pretrgala
vez ljubezni, katero si je bil on mislil pritrjeno
za večnost. Oj denar, tarnal je sam pri sebi, peklenska
iznajdba, strup kreposti, grob prijateljstva, ki kupuješ
razumnost mož, pogum mladeničev, zvestobo žen in
deklet ljubezen, ki, rojen iz potu in solz, solze rodiš
in seješ obup, slavi zmago na truplu umorjene ljubezni!
Umorjene? Morebiti še ni popolnoma mrtva, morda še
rahlo diha. Če bi se hotel on hliniti in lizati, ponižati
se za strežaja bodoče svoje žene, morebiti bi se mu še
izpolnila želja; a po taki ceni ne bode kupoval sreče.
Zlat jarem ni ložji od lesenega. Glave mu ne bo premagalo
srce. Ogibal se bo nje, ki bi jo srečal tako
rad; noben pogled oči, nobena poteza na obrazu ne
sme izdati prevzetni deklici slabosti predobrega srca.
Da zadobi mir, ostavil bode kraj, ki se mu je bil
omilil, in bežal daleč proč pred žalostnimi spomini.

Zamišljen je prišel vrh griča, kjer je stala Pristava,
prijazno poslopje, obdano na jedni strani z velikansko
brajdo, na drugi senčeno od košatih lip. Streljaj
pod hišo ali gradom, kakor so govorili ljudje, na
solnčni strani je stala bela hišica s cvetličnim vrtom
in nasproti onstran ceste v gozdu v gotskem slogu
zidana kapelica Lurške Matere Božje. Hišica in kapelica,
in kar je bilo polja in gozda okrog, in vinogradi
vrh polja so spadali k Pristavi. V hišici pa je prebivala
mati našega znanca Vladimirja Dragana, z odrastlo
hčerjo Heleno. Živela je ob pičli vdovščini in
ob zaslužku, ki ga je dajalo izdelovanje obleke za
gospe in gospodične po okolici. Pri Draganovi gospej
so se tudi učila šivati dekleta iz vasi in pomagala, če
je bilo več dela.

„In hvala Bogu!“ bi dejala gospa Draganka, „dela
je dosti.“ Velika miza v prvi sobi je bila polna urezanega
blaga, manjša pokrita z vzorci, modnimi novinami.
merami in drugimi potrebnimi pripravami, po stolih pa
so visela na pol dodelana oblačila. Gospa Draganka je
skrbno gledala skozi rožene naočnice, ko je primerjala
kose s kosi in z vzorci. Pri dveh oknih sta brneli dve
šivalnici; nad jedno se je pripogibala Helena, prijazna
Vladimirjeva sestra; drugi stroj je gonila Metka Bojančeva,
ki se je držala tako nizko, da ji človek ni mogel
pogledati v rdeči obraz. Govorila je največ gospa in
sicer o svojem Vladimirja, ki je prestal tako izvrstno
vse izkušnje, ki je sedaj pri vojaških vajah in se vrne
kmalu domov.

„Zadnjo njegovo fotografijo moram vendar pokazati
Metki,“ je dejala in čudno se ji je zdelo, da je ne
občuduje Metka, kakor bi se spodobilo. Prijela je zopet
za delo in pripovedovala podrobnosti iz Vladimirjevega
življenja, ki so njo vedno zanimale, in hvalila dobro
njegovo srce. Iz omarice je vzela zadnje njegovo pismo
in brala je na glas vsa ganjena vsled tolike otroške
ljubezni.

„Bog ve, kako nevesto si poišče?“ dejala je
zopet vesela.

„Bog ve,“ pristavila je Helena.

„To vem pa tudi jaz,“ ponesla se je mati, „da bo
poiskal dobre in pametne, ki bo morala ugajati meni
tudi, če bo hotela ugajati njemu. Morebiti ima pa že
izbrano, in jaz jo že poznam,“ nasmehnila se je. Hči
pa je položila prst na usta in odkimala ji: „Mama, to
so sama domnevanja.“

Spogledali sta se in zasmejali. Žalosten človek
pa se ne čuti domačega med veselimi. Metke ni zanimal
pogovor nič, ni govoriti se ji ni ljubilo. A da bi
je ne nadlegovali s povpraševanjem, zakaj da je tako
malobesedna, silila se je med pomenek in dejala, ne da
bi pogledala kvišku, da ima ta Irma Majerjeva vsak
teden drugo obleko, „jedno lepšo od druge. Lehko je
lepa, ničemurna ženska.“

„Hvala Bogu, da je tako ničemurna!“ zagovarjala
jo je Helena. „Ona nam daje največ zaslužka.“ —
Gospa Draganka pa je bila zapazila Planinca, ki je
korakal mimo v grad, in vprašala Metke, kdaj da bo
poroka.

„Kaj jaz vem!“ zavrnila jo je ta, sklonila se niže
in skrivila ustnice.

„Če ti ne veš, kdo pa bo vedel?“ smejala se je
Helena. „Jaz se že naprej veselim tvoje svatbe.“

„Oh, le veseli se!“ odgovorila je ona in posilil
jo je jok.

„Kaj pa ti je, za božjo voljo?“ prestrašila se je
tovarišica.

„Nič mi ni. A nikar se ne delaj norca iz mene,
lepo te prosim.“

„Jaz? Norca iz tebe? Niti na misel mi ne pride.
Kaj imaš vendar?“

„Saj veš sama! Kaj se delaš neumno?“

„Če jaz kaj vem! Odkod in kaj? Povej, Metka,
povej!“ Prijela jo je za roko, povzdignila ji obraz in
pogledala v oči, ki so bile zalite s solzami. „Revica,
ali si se sprla z ženinom?“ — Hiteč je prikimala Metka.
— „Ne jokaj! To se zopet poravna. In meni nič ne
poveš, nič ne zaupaš!“ očitala je rahlo. — Ona je
molče odkimavala in brisala si oči. Kakor veselje srca
odpira, tako jih zapira žalost, dokler ne najde sočutje
ključa do skrivnosti in ne olajša mučne teže. „Povej

vendar, kaj se je zgodilo!“ prosila je Helena in objemala
jo.

„Oh, kaj se je zgodilo!“ odkrivala je ona med
ihtenjem srčne skrivnosti. „Brat Lovro je podedoval po
teti, in Andrej trdi, da sem se jaz prevzela zaradi tega
in da si prebiram. A ni res in ni res. Lovro je bil rekel
po neumnem in nepotrebnem, da hodi Majer jev Edvard
za menoj. Jaz ne vem o tem nič in Edvard najbrž tudi
nič. Kaj imam torej jaz od bratove dedine? Samo žalost
in nesrečo. Ubraniti mu pa dedine tudi nisem
mogla. Če je on postal ošaben, je li to moja krivda,
in moram li jaz dvojno za to trpeti? Brat me ne mara
zaradi ženina, ženin ne zaradi brata. Oh, kako so čudni
ljudje!“ Curkoma so ji lile solze skozi prste, ko si je
zakrivala oči.

„Ali nisi nikdar poskusila razložiti gospodu Planincu
te razmere? Moški se hitro zalete, potem jim pa
brani trma obrniti se. Iz lepa se pa marsikaj opravi.“

„Oh, vse sem poskusila; pa si ne da nič dopovedati.
Zdaj me še ne pogleda več, oh!“ — Gospa Draganova
je spoznala ugodno priliko dobremu delu in odpravila
se v grad h gospej Stojanovi.

V senci pred gradom sta sedela učitelj Andrej
Planinec in umirovljeni sodni svetovavec, gospod
Urban, oče Stojanove žene, prijazen, zgovoren starček,
ki je živel mirna leta na Pristavi pri hčeri in zetu v
družbi svojih vnukov. Po dvakrat na teden ga je obiskaval
iz Gorenje vasi beneficijat, s katerim sta se pomenkovala
o domačih zadevah, o političnih stvareh, posebno rada pa segala v jezikovno stroko; sem ter tja
je prišel kak star prijatelj; danes pa ga je bil obiskal
učitelj Planinec, da ga vpraša, kako bi se moglo pomagati
ali svetovati kmetom, ki so se bili tako neugodno
pogodili z Majerjem.

„Naš kmet je premalo preudaren,“ dejal je gospod
Urban, „in zdaj preveč, zdaj premalo previden. Časi se
vleče za krajcar, kakor bi mu šlo za življenje, časi
mu ni mar goldinarja. Izgube in dobička ne preračuni,
ampak kmetuje tja v en dan. Če mu gre dobro, prevzame
se in zagazi; če gre slabo, zvrne krivdo na
božjo voljo in izgubi pogum. Saj nimajo ti ljudje na

tisoče hrastovih debel po gozdih; na prstih lehko
zračuni vsak, koliko more oddati! A vse gre na slepo
srečo. Visoke are jim dopadejo, na kazen ne mislijo. In
ta kmetska nepremišljenost je Majerju glavnica, ki mu
donaša obile obresti. A najhujše je, da nesreča jednega
ne izmodri drugih. Vsak se hoče sam speči; drugače
ne verjame, da ogenj žge. Kaj se jim more svetovati?
Naj napno vse moči, da izpolnijo pogodbo. Ali so se
obrnili do bližnjih vasi, da bi dobili lesa?“

„Nekateri so poskusili, a so jih preplašile visoke
cene, in menijo, da plačajo rajši Majerju nego domačim
oderuhom. Nekateri drže roke križem, naj se zgodi, kar
hoče. Stari Šmon, ki je bil že tožen, niti pred sodišče
ni šel, češ, da ve, da bo obsojen. Drugi so tudi tega
mnenja.“

„Ker so brez glave,“ jezil se je svetovavec. „Pred
sodnika morajo iti, kadar bodo poklicani. Tam naj
razlože vso stvar in prosijo, da se jim zniža kazen.
Kolikor poznam jaz naše sodnike, ne bodo pomagali
Majerju, ampak kmetom.“ — Pogovor je pretrgala gospa
Stojanova, ki se je bila pred hišo poslovila z Draganko
in prinesla prt in drugo namizno opravo, da pogrne
za malico pod lipami.

„Gospod Planinec, vi boste malicali z nami,“ je
dejala. „Gotovo ste prišli vabit.“

„Jaz, milostiva gospa?“ zavzel se je Planinec.
„Vabit? Kam?“

„Tako?“ začudila se je tudi gospa in pogledala
ga strmo z očmi, ki so sicer tako prijazno gledale iz
okroglega obraza. „Torej nas ne mislite vabiti v svate?“

„A v svate?“ jecal je Planinec in izpreminjal barvo.

„Kdaj pa bo poroka?“ vprašal je tudi svetovavec,

„Menim, da nikoli,“ dejal je Planinec in pogledal
strani.

„Tako!“ čudila se je zopet na videz gospa. „O,
nezvesti možaki, kdo bi vam še kaj verjel! Toda,
gospod Planinec, ne zamerite, da govorim odkritosrčno;
lepo niste ravnali z Metko.“

„Posebno pametno tudi ne, brez zamere,“ pristavil
je svetovavec; „zakaj Metki bo pomagal brat. Kaj vam
je prišlo na misel?“

„Meni?“ zagovarjal se je oni. „Meni nič; ampak
Metki je prišlo na misel, da bi bil drugi boljši.“

„Ni mogoče!“ čudila sta se onadva.

„Oh, ni vredno govoriti,“ sklepal je Planinec.
„Denar leti pač zmeraj skup.“

„Lejte si! Kdo bi si bil mislil!“ začela se je
gospa jeziti na Metko, ki je bila vedno tako ponižna
in pohlevna videti. „Kako izpremeni ljudi denar! Gospoda
Bojanca tudi še ni bilo nič k nam, odkar je
graščak, in prej smo si bili prijatelji.“

„Bojanci so ošabni, a naj bodo! Kaj se jaz
menim!“

„Moška beseda,“ pohvalila je gospa. „Saj ne manjka
deklet. Veseli me, gospod Planinec, da si tega ne ženete
k srcu. Bila je pač majhna zabava.“

„Milostiva gospa,“ ugovarjal je oni, „vi me sodite
krivo.“

„Ljudmila,“ potegnil se je svetovavec za moške
sploh, „kako moreš tako soditi moške!“

„Oh, moški si navadno samo dolgčas preganjate
z ljubeznijo,“ odgovarjala je gospa.

O pravem času je prišla gospica Anica potožit
Planincu, da sta se prijeli samo dve vrtnici, kateri je
bila cepila po njegovem navodu.

„Vzeli ste najbrž predebele cepiče, gospica,“ dejal
je Planinec, „odrezali premalo lesa; ali pa je bil nož
premalo oster, da je odri lubje.“ — Prosila ga je, naj
gre pogledat, kako da je bila naredila, in Planincu je
bil to prijeten povod, da je ušel neprijetnemu razgovoru.

„Vrnita se kmalu!“ klicala je za njima gospa in
hitela razlagati svojemu očetu smešni razpor med Planincem
in Metko, ki ga treba poravnati.

„Pripelji Metko sem,“ je dejal gospod svetovavec,
„in prepusti stvar meni! Za poravnave sem jaz specijalist.
Koliko tožba sem že preprečil iz ljubezni do
ljudi in iz strahu pred pisarjenjem! Imel sem opravka
s starimi, trdovratnimi grešniki in omečil sem jih. Taka
mehkosrčna mladina me ne skrbi nič. Samo pripelji
Metko in posadi jo sem, Planinca nasproti, in jaz sem
v sredi, mirovni sodnik.“ — Gospod svetovavec si je
mel roke, ker je bil zopet postavljen v dejalnost;

gospa pa je hitro našla pretvezo, da je pripeljala
Metko. Gospod svetovavec jo je najprej vedril z dovtipi,
ki so že premnogokrat izpolnili svojo dolžnost in
davno že doslužili, a brezupno še čakali višnjeve pole.
Za Metko so bili novi, in ker se jim je gospod svetovavec
sam tako prisrčno smejal, posilil je smeh tudi
njo. Ne za dolgo; zakaj gospa je pripeljala z vrta
Planinca in posadila ji ga nasproti, potem pa odšla z
izgovorom, da pokliče dekleti.

„Gospôda se pozna?“ vprašal je svetovavec, „Gospica
Metka Bojančeva — gospod Andrej Planinec.“
Metka je gledala v tla, Planinec v stran, oba v
zadregi. Gospod svetovavec pa je pripovedoval dogodke
svojega življenja in uspehe sodniškega delovanja, kako
je že pomiril in spravil smrtne sovražnike.

„Najhujši nasprotniki,“ je dejal, „so si sorodniki,
znanci, prijatelji. Če je ukradel komu kak cigan konja,
ni bilo toliko jeze, kolikor če je ubil sosed sosedu
kokoš. Za tako stvar bi se kar klali in morili. Seveda,
prijatelj zahteva od prijatelja, da se ozira nanj, da mu
prizanaša, da mu izkazuje dobrote; a sam zanemari to dolžnost;
takoj nastane zamera. Ljudje, ki občujejo mnogo in
prijateljski med seboj, ne pazijo na besede svoje. Kar jim
pade v glavo, pride jim na jezik. Prijatelj pa ni vedno
dobre volje. Časi je siten, nataknjen in išče odvodnika
nejevolji. Takrat pazi strogo na prijatelja, kako da se
vede, in kaj da govori. Hitro zasledi besedo, ki mu ni
všeč, obrne jo parkrat, ogleda od vseh strani in prepriča
se, da je hudo razžaljen. Zdaj se začne kujati; draži
ga domišljija, ki mu kaže prijatelja prehudega, svojo
osebo predobro; tega mu pa ne pove, da je prijatelju
že zdavnaj žal za besedo. Koliko blagih src se zgreši
tako, koliko se pokoplje sreče za vse življenje v jednem
samem trenotju, koliko kesanja nakoplje vročekrvna
prenaglica.“

Planinec in Metka sta molče poslušala propoved,
obračala jo nase in obema je bilo težko pri srcu, ker
sta si očitala, da sta se morebiti vendar prenaglila.

„Toda jaz dolgočasim gospodo,“ pretrgal je govor
gospod svetovavec. „Gospica Bojančeva, niste li vi nevesta?“

— Metka je zardela in menila tiho, da ona nič ne ve.

„Jaz sem slišal, da nameravate vzeti Majerjevega
Edvarda,“ dražil je svetovavec.

„Tega gotovo ne,“ dejala je nejevoljna deklica.
— S polja je prišel gospod Stojan s sinom, gimnazijcem
Bogomirjem, in gospa je prinesla malico. Razveselil
se je gospod Stojan svojih gostov, in ker o vseh
homatijah ni vedel nič, natočil je hitro tri kupice in
nazdravil ženinu in nevesti. Nekoliko sta se obotavljala
oba, a ustaviti se nista upala, trčila sta krepko z gospodarjem
in potem oprezno, lahno med seboj; zakaj
komaj sta se pogledala in komaj si prikimala, v strahu,
da se ponižata preveč. Gospod svetovavec se je muzal.
Stojan pa je odhitel gledat, če je po hlevih vse v redu,
in če je dobila družina že malico.

„Ostani vendar pri mizi, Pavel,“ klicala je gospa
za njim.

„Takoj, draga moja; a za delavca treba skrbeti
poprej!“

„Kdaj so že oskrbljeni, papa!“ oglasila se je hči
Milica iz kuhinje. „Saj veste, da sem ta mesec jaz gospodinja,
da se tedaj ne bo zamudilo nič.“

„Ali je vrt oplet in zmes za mlin pripravljena?“

„Zdavnaj že, papa; kako morete dvomiti!“

Gospod Stojan se je nasmehnil in pogladil si sive
brke in sivo brado, ki je obdajala živahno mladostno
lice, in vrnil se pod lipo. Tast mu je začel pripovedovati
o stiski kmetov po Gorenji vasi.

„Slišal sem,“ dejal je zamišljen Stojan; „a kmetje
so nepoboljšljivi. Koliko sem jih svaril, naj se varujejo
Majerja, toda zastonj.“

„Nekateri bodo izgubili vse, kar imajo. Gospoda
Planinca svak je tudi v škripcih.“

„In jaz sem ga tudi svaril,“ dejal je Planinec,
„in prigovarjala mu je sestra. A preslepil ga je denar,
ki se tako lehko dobi na videz.“

„Toda, kako bi se dalo pomagati, Pavel, to se
vpraša.“

„Podkrajski gospod, vaš brat, gospica Metka, ta
ima hrastov v gori, da jih lehko odda par sto debel
brez škode.“

„Gospica Metka,“ dejal je svetovavec, „vi storite
lehko veliko uslugo gospodu Planincu. Če vi rečete
svojemu bratu, naj proda nekaj lesa, ne bo vam odrekel.

„To pač lehko storim,“ dejala je tiho Metka in
presedla se na stolu.

„Tega jaz ne morem zahtevati,“ branil se je
Planinec.

„Zahtevati seveda ne morete,“ zavrnil ga je svetovavec; „ampak če morete pomagati kakemu revežu
iz oderuških krempljev, ali se boste branili?“

„Jaz bi svetoval,“ dejal je Stojan, „da ideta oba
v Podkraj. Gospod Bojanec ima dobro srce. Če mu razloži
gospod učitelj vso stvar, in če ga poprosi Metka,
gotovo se bo razdrlo nekaj zank Majerjeve mreže. Nekaterim
sem bil jaz že prodal lesa in jih rešil; več ne
morem oddati, ker potrebujem zase.“

„Gospod Planinec in gospica Metka,“ dejal je
svetovavec in vstajal, „če vama je prav, jaz vaju spremim
tod do vode. Pri mlinu gresta čez brv in potem
sta v dobri četrti ure v Podkraju.“ — Planinec in
Metka sta se spogledala, kakor bi hotela drug drugemu
brati misli iz oči, in molčala.

„Če ste tako dobri,“ dé naposled Metka tiho.

„Pojmo tedaj!“ dejal je Planinec pogumnejši in
poslavljal se s tiho hvaležnostjo od Stojanovih.

Šli so za gradom mimo gospodarskih poslopij navzdol
skozi gozd proti potoku, a govoril je skoro samo gospod
svetovavec, čegar vsaka beseda je pričala, da nosi naslov
po pravici. Boječe je omenila Metka, da je brat
nanjo hud.

„To se vam samo zdi,“ zavrnil jo je svetovavec.
„Brat ni na sestro nikdar hud. Iz dozdevanj in domnevanj
ne izvirajo pravične sodbe; treba činjenic. Moje
štiridesetletno službovanje vama je porok, da bosta
opravila dobro. Tako, zdaj smo pri brvi. Bog vaju
obvaruj!“

Metka je stekla po brvi in vzkliknila od strahu,
ker se je zamajala brv.

„Metka, pazi!“ zakričal je Planinec in hitel na
pomoč. A ni bilo treba; Metka je že čakala spremljevavca
onstran vode. Hodila sta proti Podkraju počasi,
ker sta si imela mnogo dopovedati vsak v svoje
opravičenje in kar sta bila zamudila te dni. Planinec
je menil, da bi bilo zaradi nevarnosti novega spora
najbolje napraviti svatbo hitro.

„Prepir pa potlej, kaj ne?“ smejala se je ona.
Potem sta zopet molčala v prijetnih mislih na srečno
bodočnost, vesela drug drugega tem bolj, ker sta bila
baš prestala toliko bridkosti in strahu. Solnce je pripekalo,
da je dremala vsa narava, da se niti ptiči niso
genili v grmovju, ko sta šla mimo, in celo murni in
črički se bili naveličali svoje godbe. Našima znancema
se ni zdela pot ne dolga, ne težavna. Govoriti sta zopet
začela o gospodu svetovavcu, ki zna tako lepo pripovedovati,
in zabavala se s pomenki tako malo važnimi
in zanimivimi, da se niti s površnim orisom njih vsebine
ne upamo zlorabiti bravcev potrpežljivost. Saj je
znano, da so najmenj duhoviti pogovori med zaljubljenci,
ker se jim zoži in skrči ves duševni obzor, da
ne mislijo na nič nego na svoja čutstva. Nam drugim
pa se zdi vse to otročje, kakor je v tetini.

Ko je zavil naš par s travnika na cesto, začelo
je gospodu Planincu biti srce. „Kaj bo rekel Podkrajski
gospod?“

„Naj reče, kar hoče!“ dejala je moško Metka.
„Če naju zapodi, pa pojdeva; potlej se ne zmeniva
zanj več, in on nama ne bo ukazoval nič.“ Bala se je pa
tudi ona neprijaznega vzprejema, ne zaradi sebe; kajti
brata bi ugnala, ker je čutila očeta in mater za seboj;
ampak zaradi ženina, da ne bi tega zopet razžalil
Lovro.

„Kaj, ko bi šla ti Metka sama, in jaz bi te počakal
tukaj?“ menil je Planinec.

„Pojva rajši oba!“ prosila je ona. „Mene bi vprašal,
kaj da hodim; ti pa imaš važen povod, ker prideš po
opravku.“ Tako sta stopala boječa počasi po klancu in

osrčevala se s prigovarjanjem, da se jima ne more nič
zgoditi.

„Kaj pa, če bi opustila to pot?“ dejal je Planinec
in ustavil se. „Svaka svojega sem svaril dosti; če
si ne da dopovedati, naj trpi in plačuje; moja krivda
ni! Drugič ne bo tako trmast.“ — Obstala je tudi
Metka, sklenila roke in premišljevala, če ne bi res to
bilo najboljše.

„Kakor ti meniš,“ dejala je neodločna in čakala,
kaj bo storil Planinec. Težko ji je bilo jedno in drugo;
tako rada bi dejanski pokazala ženinu naklonjenost in
pomagala mu po svojem bratu, a drhtela je, da ne bi
zopet kaka huda beseda odrla rano, ki se je komaj
zacelila. „Sam ljubi Bog ve, kaj bi bilo bolj prav!“
vzdihnila je in čakala.

„Pojva najprej k tvojim starišem!“ silil je Planinec.

„V Podkraj pojdeva drugič.“

„Morebiti bi bilo pa vendar boljše sedaj.“ — Oni
se je obrnil in prijel jo za roko, da jo odpelje. Prepozno!

„Metka! Sestrica! Kam pa bežiš?“ klical je brat
Lovro in hitel po klancu naproti. Metka je pridržala
ženina, in obema je bilo tako tesno pri srcu, kakor da
bi se odločevala usoda vsega njunega življenja.

Lovra smo bili ostavili v Radivojevi družbi veselega,
da se je iznebil barona in gostov. Med tem ga
je bil ostavil tudi Radivoj. Izposodil si je bil pri njem
denarja, odpeljal se na njegovem vozu in častil s svojimi
pohodi belo Ljubljano, prijazni Kamnik in divni
Bled. Obiskaval je znance, obnavljal stara prijateljstva,
sklepal nova, in tu in tam se mu je posrečila hudobna
nakana, da se ni dal spoznati, ampak zvito se muzal
filistrom, ki niso vedeli, koga da imajo med seboj! On
se je veselil po dražbah, Lovro pa je samoval doma,
prepuščen grenki sumnji, da se ga drži jedini prijatelj,
Radivoj, morda le zaradi denarja, prepuščen bridkim
spominom na Irmo, barona, Majerjevo družino in nesrečno
pisateljevanje. Zdelo se mu je, da se je osmešil pred
vsem omikanim svetom, in ni se upal poiskati sebi primerne
družbe, marveč daleč se ognil vsakemu boljše
oblečenemu človeku. Kmalu se je začel ogibati tudi

kmetov. Zefa mu je prinesla novico, da so pri Bendežu
o podkrajski medilnici zložili pesem, ki jo pojo fantini
vsako noč. „Boltè jo je zložil, in Majer ga je za to napojil.
Nemarni ljudje!“ — „Mene je vteknil ta grdi
jezik tudi vmes,“ jezil se je Janez. „A jaz ga bom
premlatil kakor ajdovo slamo, če ga dobim v roke.
Mene naj pusti pri miru! Kaj je bilo treba tega barona
in teh mašin! Ali nisem rekel jaz, da jih ni treba!
Zato pa!“ Lovro je pogovarjal, češ, da se bodo naveličali
popevati, če se v Podkraju ne zmenijo za zabavljice,
in prisiljeno se smejal. A gnal si je k srcu to
brezozirnost rojakov, katerim ni bil storil nič zalega.
S kakimi blagimi nameni je bil prišel v domovino! Pomagati
je hotel, komur bi mogel; in zdaj ga zaničujejo
in zasramnjejo. Trd mora biti človek in brezsrčen kakor
Majer; potem ga čislajo našinci. Mehko srce pa se med
smehom tepta, in dobrota ostane sirota. Prepričan, da
ga preganjajo ljudje, preganjajo po nedolžnem, začel
jih je črtiti in bližal se onemu pesimizmu, čegar teoretiški
prorok je bil Radivoj. A Radivoj se je dobro počutil
s svojim sistemom, Lovru pa se je trgalo gorko
čuteče srce, ki ga je gnalo ljubiti ljudi, ljubiti svoje
rojake in zlasti svojo družino. Njemu je mraz mnogo
hujše del nego površnemu prijatelju, ki se je odeval
brez pomisleka s tujo odejo. Toda naj ga zametujejo
rojaki, da bi le marali zanj stariši in sestra, da bi ga
le ti ne bili zavrgli! In kaj je vzrok? Dediščina? Premoženje
njegovo? Kaj drugega? Preklel je tudi on
denar, ki mu je bil vzel ljubezen in srečo, in želil si
nazaj blaženih časov, ko ni še poznal bogate tete, a
bil ljubljenček materin, ponos očetov in s sestro vedno
jednega srca. Oh, in zdaj! Toliko časa je že doma, in
niti jedenkrat še ni bilo njegovih ljudi pri njem.
Vsak človek ima koga, do katerega se zaupno obrne
v potrebi; on nima nikogar, njemu ne svetuje nihče,
nihče mu ne pomaga, nihče ne opomni, kadar ne stori
kake reči prav. Kaj čuda, da je tako sam sebi prepuščen
naredil toliko budalosti z oskrbnikom in s stroji
njegovimi ter z nespametnim pisarjenjem. Ali bi bila
padla očetu in materi krona z glave, če bi bila prišla
in rekla: To ni prav; stori drugače! Toda, ne. In

sestra; izgubil je tudi to! Spominjal se je, kako sta
igrala v otroški dobi po domačem vrtu, kako mu je
stregla v bolezni, kako ljubeznivo ga je vedno zagovarjala
pred stariši, kako mu je pomagala na Dunaju
s svojim denarjem, s skromnimi svojimi prihranki. „Tudi
ta me ne mara,“ je vzdihnil, „in niti povračila teh
dobrot ne vzprejme iz mojih rok!“ Vgriznil se je v
ustnico in obrisal solzo, ki mu jo je jeza in bridkost
iztisnila iz očesa. Ali je to domovina, kjer nikdo ne
ljubi človeka? Ali ni prijetnejše živeti v tujini, kjer
ga vsaj ne črti nihče! Premišljeval je, ali bi ne kazalo
prodati vse posestvo in preseliti se na Dunaj nazaj,
kjer bi skromno, a mirno živel ob obrestih. Kar Majerju
bi ponudil na prodaj! Tega priseljenca, ki ravna
z ljudmi, kakor zaslužijo, bodo rajši imeli in bolj čislali,
nego dobrosrčnega domačina.

V take misli vtopljen je slonel na oknu in gledal
po ozki dolini, po zelenem travniku in temnem gozdu,
in milo se mu je storilo, da bo moral zapustiti te lepe
kraje, katerih se je bil tako veselil; in žaloval je za
izgubljeno srečo, izgubljeno mladostjo. Na jedenkrat se
mu zazdi, da vidi Metko prihajati po klancu. Takoj je
bil po koncu ves radosten in zbal se takoj, da ga ne
bi slepilo oko. V istini, ona je! K njemu gre! Naproti,
naproti, da se ne premisli, da se ne skesa! Zgrabil je
klobuk in drl po stopnicah iz gradu razburjen od veselja.
Objemal in poljubljal je sestro, kakor da bi je ne bil
videl že mnogo let ali moral zapustiti za vedno.

„Metka, zdaj te ne izpustim več,“ je vikal in
stiskal ji roko. „Da sem te le dobil zopet! Gospod
Planinec, lepo, da ste prišli. Dobro došla oba! Pa ne,
da bi prišla vabit?“ nasmejal se je sestri.

„Nekoliko tudi,“ je dejala.

„Čestitam obema in voščim srečo iz vsega srca.
Drug sem seveda jaz.“

„Prosim te, Lovro. A še nekaj drugega naju je
pripeljalo. Andrej, povej ti!“

„Kako sem pozabljiv!“ udaril se je Lovro ob čelo.
„Tu stojimo na vročini, doma imamo pa hladne sobe.“

„Jaz se moram kmalu vrniti domov,“ ugovarjala
je sestra vsa srečna bratove ljubeznivosti.

„Kako pa! Komaj si prišla. He, Zefa, naj skoči
kdo doli v vas Bojančevim povedat, da je Metka pri
nas, in da jo bom zvečer sam pripeljal domov. —
Vidva, prosim, kar po stopnicah. Metka, kaži pot; jaz
se vrnem takoj.“ — Šel je naročat, naj se pripravi izborna
večerja, a prinese takoj sadja, sladčic in kar je
dobrega pri rokah. Kmalu je bil zopet pri gostih, peljal
ju v novo opravljeno vzprejemnico, posadil sestro na
zofo, ženina na fotelj poleg nje, ponujal oni sadja in
sladčic, temu finih smotk in izpraševal, kako se imata,
in kaj da je novega doma. Planinec je pripovedoval o
kmetski stiski in prosil pomoči. Lovro je obljubil vse,
razkazoval potem gostoma grad, hleve, vrte, dokler ni
prišel čas večerje. In vesela je bila večerja, med katero
je slovesno nazdravljal Lovro ženinu in nevesti in slovesno
Planinec Podkrajskemu gospodu in Metka iz vsega
srca se smejala smešni resnobi obeh mladeničev. Vsem
trem je sijala radost iz oči in donela iz vsake besede,
ki je šla od srca do srca. Po razposajeni veselosti postali
so na jedenkrat vsi mehki in ginjeni, da bi se
najrajši solzili od sreče. V takem trenotku je omenjala
Metka, da bi bilo čas oditi, in vzbujala hud ugovor
bratov. Planinec je pripovedoval, kako nespametno je
že nameraval ostaviti Gorenjo vas.

„Kako pa pišete vi to lastno ime?“ vprašal je zaupljivo
Lovro.

„Kakor ste učili vi v izbornem svojem članku.“

„Torej ste brali ta moj prvi in zadnji članek?“

„Bral, in jako dopadel mi je; beneficijat me je
tudi opozoril nanj. V šoli sem takoj vpeljal ta pravopis.“

„Gospod Planinec, pijva bratovščino!“ — Veselje
je prikipelo do vrha, ko je morala še Metka piti bratovščino.
A Lovra je še vedno motila razprava, in vprašal je še zaupnejše Planinca, če je bral tudi odgovor
na tisti članek.

„Tudi. Navadne psovke, ki niso izpodbile nobenega
dokaza.“

„Istina. Andrej, ti si pameten mož; vsi Slovenci
pa niso taki.“

Dolgo je že stal Janez s konji in kočijo pred
gradom, ko so se oni še zabavali. Glasni in veseli so

se odpeljali, in med potom je bilo Lovru žal, da ni bil
baron vendar tudi omislil nove kočije, da bi se imenitnejše
peljala Metka in ženin njen. S seboj so bili vzeli
jedil in pijače, da bodo pri Bojancu še jedenkrat trčili
na zdravje vseli in vsakega.

A mati Bojanka se ni dala osramotiti od svojega
sina; ampak ko je bila slišala, kaj da se godi, pogrnila
je bila tudi ona mizo in jo obložila. In ko so prišli
‚otroci‘, zjokala se je od veselja na Lovrovih prsih.
Očetu Bojancu pa je bilo neizmerno težko skrivati ginjenost
in ljubezen do sina. Hudo se je držal in hodil
sem ter tja kakor sršen, le kadar se je obrnil proč, da
ni videl nihče, nasmehnil seje, bogme, proti svoji volji.

„Ti si mislil, Lovro,“ dejal je trdo, kar se je dalo,
„da te pridem jaz prosit odpuščenja!“ — Skupil je oče;
kajti takoj sta se obrnili proti njemu mati in hči, obe
neprimerno zgovornejši od njega, in ga začeli prijemati
tako srdito, da je moral nazadnje Lovro miriti razburjene
domače duhove. Pozno po noči se je vrnil Lovro domov, vesel in srečen kakor še ne, odkar je bil Podkrajski
gospod. Zdelo se mu je, da se pričenja zanj novo življenje.

VIII.

Na vse zgodaj drugega dne sta bila že Lovrova
oče in mati v Podkraju. Kmalu so se oglasili tudi štirje
gospodarji, ki so prišli kupovat hrastovega lesa. Možaki
so šli v hrib, izbrali, kar je bilo potrebnega, pogodili
se, da je bilo na obe strani prav, in hvalili Podkrajskega
gospoda, ki jih je rešil iz Majerjevih krempljev.
Mahom se je Lovro priljubil ljudem. Jezil se je le
gospod Majer in dolžil ženo in hčer, da nista znali
prikleniti mladega Bojanca. A ti dve nista posebno pogrešali ‚neokretnega mladeniča‘.

„Smešno! Neokretni sta le vedve!“ zavrnil ju je
gospod Majer.

Lovro je spoznaval, da ljudje niso tako hudobni,
kakor si je bil domišljeval on, in veselilo ga je zopet
življenje v domačem kraju. Le jedna pot mu je bila
še sitna. Stojanove je moral obiskati; in čim delj je
bil odlašal, tem težje se je pripravil. A bližal se je
čas, ko bo moral iti vabit s Planincem na svatbo, za
katero so se že delale priprave. Nejevoljen sije oblačil
črno obleko in natikal si rokavice. Stara kočija se
mu je zdela še starejša, ko se je peljal na Pristavo, in
premišljeval je, kako bi se opravičil, da ga ni bilo toliko
časa. V mislih še ni bil popolnoma gotov, ko se je
ustavil voz pred gradičem. Stojan je bil takoj zraven
in vzprejemal ga kot starega znanca in prijatelja.

„Ljudmila, Anica, Bogomir, Milica!“ klical je svoje
ljudi. „Gospod Bojanec je prišel.“ Nobene napetosti, nič
slovesnosti; kakor med svojci, tak je bil vzprejem. Ko
se je začel opravičevati Lovro, ustavil ga je Stojan,
češ, da dobro ve, koliko da je opravka, predno se uredi
gospodarstvo. „Od konca strašé človeka sitnosti,“ je
dejal; „a kadar pride vse v pravi tir, pokaže se prijetna
stran kmetskega stanu, najlepšega, naj častitljivšega
stanu in tudi najnaravnejšega, ker je jedini, ki ga
je ustvaril Bog neposrednje. Zatorej smo tudi mi najbolj
zavisni od Boga in najmenj od ljudi.“ Jel je tako
živo popisovati sladkosti življenja na kmetih, da mu je
začel svetovavec Urban, ki je tudi prišel pozdravit
gosta, ploskati, češ, da bi bil izboren priporočevavec
slabo obiskovanih letovišč. Stojan je peljal gosta v priprosto,
a čedno opravljeno domovje.

„Kar govorim, to je istina,“ zagovarjal se je. „Jaz
se še nikdar nisem pokesal, da sem to, kar sem.“

„Človek kar ne razume,“ pristavila je gospa, „da
v Močilski graščini nobeden izmed treh sinov ni hotel
prevzeti gospodarstva. Vsi so šli po svetu, kjer opravljajo
prav neznatne službice. Rajši služijo, ko da bi bili
sami svoji gospodarji.“

„Drugim služiti je tudi lažje nego sebi gospodariti,“
menil je svetovavec. „Kjer je šef za petami, opravi
se marsikaj proti volji; kdor pa ne čuti načelnika nad
seboj, tega zapeljuje prilika, da si lajša stan in zanemarja
dolžnosti.“

„To je res; in človek mora biti najprej sam sebi
gospodar, če hoče uspešno gospodariti zemlji, ki se mu
marsikdaj upre. Toda saj brez dela ni počitka in brez
uspeha ne veselja. In kje se kaže uspeli rednega dela
lepše nego v naravi!“

„Kaj pa duševna zabava?“ omenil je Lovro.

„Tudi te ne pogrešamo. Vsak večer se utrga kaj
časa za branje; nedelja nam ga ponudi še več, in zima
je kakor ustvarjena za tako zabavo. A z branjem je
kakor s hrano; če je uživa človek zmerno, mu koristi;
preobjesti se pa ne sme. Tudi družbo po svojem
okusu doboste lahko na deželi, če niste preveč izbirčni.
Z jedno besedo, ni ga življenja čez življenje na kmetih.“

„Priča in dokaz sem jaz,“ smejal se je svetovavec,
„ker sem skoro vse leto na Pristavi. Zato sem tudi
tako zdrav vkljubu svoji starosti. In zdaj sem se namenil
sploh ostati tu, dokler me ne poneso v Gorenjo vas,
kamor bosta hodili Milica in Anica“ — ti dve sta bili
vstopili in pozdravljali Lovra — „cvetice sadit na moj
grob.“

„Oh, dedek, ne govorite tako,“ prosili sta ga tiho
deklici.

„No, no, tako hitro še ne, če Bog da,“ dejal je
svetovavec. „Nekaj časa se bom še igral z otroki.“

„Z otroki?“ pogledala ga je začudena Anica in
napela ustnico. „Medve vendar nisva več otroka.“

„Res, kako hiti čas! Zdi se mi, kakor bi bili včeraj
še skakali v kratkih krilcih krog mene.“

„In danes že 21 in 19 let,“ pristavila je gospa,
Milica ji je nekaj pošepetala na uho, priporočila se
in šla.

„Ta mesec je Milica gospodinja,“ opravičila jo je
mati; „zatorej mora iti po opravkih. Drugi mesec pride
na vrsto Anica, ki mora zdaj šivati in popravljati. Tako
se vrstita in pripravljata za svoj poklic. A nikar ne
mislite, gospod Bojanec, da samo delamo in gospodinjimo.
Časi tudi prepevamo, da vse odmeva, in klavirja ni še
prepredel pajek.“

„Gospoda Bojanca bo zanimalo videti,“ dejal je
gospodar in vstal, „kaj smo prenaredili zadnje leto.“

„Poslovili se bodemo, ko se vrnete,“ dejala je gospa.

Lovro, ki se je bil začel brigati za gospodarske
posle, ogledal je jako pazljivo vse naprave, povpraševal
po tem in onem in čudil se na tihem in tudi glasno,
kako pripravno da je vse urejeno na Pristavi. Gospodar
sam vendar ni bil povse zadovoljen, češ, da bi to in
ono naredil drugače, če bi delal novo; marsikaj je priporočil
Lovru, marsikaj mu odsvetoval. Lovro je hvaležen
poslušal. Ponosen je kazal Stojan svojo živino v
prostornih, snažnih hlevih.

„Te-le stvari se treba držati,“ dejal je, „ker z
ogerskim žitom ne moremo tekmovati in vinogradi še
dolgo ne bodo dajali polnega pridelka. Tudi sadje zaleže
mnogo. Ta vrt se mi obnaša prav vrlo. Navadno prodam
lehko vse na drevju, ker je dobra vrsta; če ne, pride
mi za dom baš tako prav.“ Ogledali so si bližnje njive,
gozd in v gozdu kapelico, ozaljšano z dehtečimi cveticami,
in veselili se prekrasnega razgleda z zelenega
holma. Lovro se je spomnil, da je ostal že delj, nego
bi se spodobilo; a z najljubeznivejšimi razlogi so ga
pridržali še pri kosilu. — Ker je bilo občevanje tako
prijazno in neprisiljeno, čutil se je Lovro hitro zopet
domačega; saj ga je rojstne hiše spominjalo razmerje
med stariši in otroki, molitev pred kosilom in po kosilu,
spoštljivo vedenje mladine. Zanimali so ga dogodki iz
življenja gospoda svetovavca, Stojan je govoril prijetno
in poučno o gospodarskih rečeh, gospa pa je znala
govor vedno tako zasukati, da je čutil Lovro, da je
važna oseba v družbi. In začel je spominjati Lovro zdaj
Anico, zdaj Milico, kako so se igrali v otroških letih.
Milica se je muzala skrivaj tem spominom, Anica pa se
je smejala z očmi, z usti, z vsem obrazom, da je Lovru
neizrečeno dobro dela zavest, da jo izborno zabava.
Živo ga je spominjala ljubljene sestre Metke; imela je
iste dobrodušne oči, isti veseli izraz na mladih, svežih
licih, isto živahno vedenje. Zabava je tekla brez opravljivega
namigovanja in tikanja, brez duhovitega obrekovanja
in neslanega dovtipkovanja, vse naravnost in
odkrito, kakor med ljudmi, ki se čislajo in ljubijo in
ne čutijo potrebe kazati se boljše, nego so, ali izkazovati
se na stroške drugih. Jedenkrat se je pač nekoliko
pošalil Stojan z Lovrom. Ko je ta pohvalil namizno

vino, vprašal je gospodar, za kake vrste vino da
je ima. Lovro je ugibal, a ugenil ni.

„Pristen jabolčnik,“ dejal je Stojan, „narejen na
vinskih tropinah, domač pridelek; a že marsikak vinoznanec
in celo vinoslovec ga ni spoznal.“

„Med onimi sem tudi jaz,“ dejal je svetovavec,
„dasi sem že poskusil marsikako kapljico v svojem življenju.
A ker me je ta prevarila, uničujem jo za kazen
brez prizanašanja.“ — Lovro bi bil ostal v družbi do
večera, tako se mu je dopadala, in pri slovesu tudi ni
tajil tega čutstva.

„Gospod Bojanec,“ dejala mu je gospa, „kadar ne
veste kaj početi, pridite k nam v vas!“

„Za gradom skozi gozd imate kratko pot,“ pristavil
je gospodar. „Čez dan je vroče, a proti večeru se hodi
prijetno. Tu bodemo potem razdrli kako pametno. Dobro
došli ste nam vedno.“ — Lovro je menil, da se pač pride
na Pristavo gori, a doli, doli se vleče pot, ker se človek
ločiti ne more.

„Če je le tudi resnica, gospod Bojanec!“ opomnila
je gospa; „kajti pravili ste, da se napravljate k nam
že cel teden, odpravljate pa se hitro.“

„Ne za dolgo,“ trdil je Lovro; „jaz utegnem zlorabiti
prijazno vabilo.“

„Tu je moja pisarna,“ dejal je Stojan, ko so šli
po hodniku v pritličju, in odprl prijazno sobico, kjer
sta ležali na močni pisalni mizi dve debeli knjigi. „O
počitnicah mi vodi knjigo Bogomir, sicer Ana ali Milica,
ki pa potrebujeta natančnega priglednika, ker zapišeta
marsikaj v napačen razpredelek.“ — Ko sta povili dekleti
Lovru še dva šopka rož, jednega zanj, jednega za
Metko, odpeljal se je zadovoljen sam s seboj.

Začel je primerjati med potom Stojanovo družino
z Majerjevo. Tam vse priprosto in odkrito, nazori o
življenju pošteni in resnobni, za šalo vsakdanje malenkosti; tu svetega, nedotakljivega nič, čim vzvišenejša
misel, tem pripravnejša za norčevanje, o poštenosti
megleni pojmi, uživanje poslednji namen, pogovor ničemuren,
zunaj duhovit, znotraj prazen, mesto sramožljivosti
pri ženskih etiketa, pri moških nič, sin očetu v
sramoto, oče sinu v zasmeh. Najnatančnejše seveda je

primerjal petindvajsetletni mladenič dekleta. Dognal je,
da je pač Irma mnogo lepša ko oni obe skupaj. A vedel
je, da ta krasota ne bi hotela skrita cvesti, da bi ž
njo ne dobil žene za dom, ampak za svet, in sklenil,
da bi je ne vzel po nobeni ceni. Oni dve sta vzgojeni
drugače, pohlevni sta, pridni in pobožni, in ženska pobožnost
je moškim jako nevarna, in grdi tudi nista.
Če bi se torej moral ženiti, moral — o čemur ni govora
— torej posito, non concesso, in če bi mu bili
na izbor samo Majerjeva in Stojanova družina, izbiral
bi na Pristavi. A hvala Bogu, te potrebe še ni. Da bi
izbral na Pristavi veselo Anico in ne resne Milice,
to je sklenil tem lažje in hitrejše, ker je ostal sklep
brez posledic.

Ko se je bil pripeljal v Gorenjo vas in ukazal
hlapcu, naj ostane pri Bojancu, ogledovati je začel oba
šopka in premišljevati, kateri bi bil Aničin, da bi ga
obdržal záse, in kateri Miličin za sestro Metko. Oče je
bil jako vesel, ko je slišal, da je bil Lovro na Pristavi,
in menil, da morata iti z ženinom tja najprej vabit,
„kajti Stojan je mož“.

„Janez, mimo Mlake poženi!“ dejal je Lovro
hlapcu in hitro se peljal mimo znanega kraja in gledal
v stran, da ne bi ga kdo ustavljal.

„Stoj! Stoj! Vraga, kam pa drvite?“ vpil je gospod
Majer iz vrta; Lovro se je obrnil, privzdignil
klobuk in izginil.

Srečevali so ga kmetje, ki so vozili prage iz njegovega
gozda, odkrivali se mu in klicali, da mu Bog
povrni. Doma je naročil Lovro Janezu in Zefi, kaj da
se ima delati; ravnal se je po gospodu Stojanu. Janez
in Zefa sta se spogledala in jela rahlo ugovarjati; a
brez uspeha. Ko je bil postavil šopek v lepo posodico
in prilil vode, pregledal je, kar je bilo prišlo s pošto,
in vzel izmed vseh novin v roke ‚Kmetovalca‘; poiskal
je tudi prejšnje številke tega lista in sklenil dobiti vse
letnike. Potem je odprl gospodarske knjige rajne tete
in pazljivo jel prebirati. Zapazil je marsikaj važnega,
kar je bil poprej prezrl, in spoznal, da je vodila teta
knjige jako natančno, dasi ne tako pregledno in jednostavno
kakor Stojan. Kjer je bila nehala teta, pričel

je nadaljevati on in pisal in računal do večera; kajti
moral se je napraviti red, predno bi vrnil pohod gospod
Stojan, ki bo vsako nemarnost gotovo takoj zapazil. Večer
mu je prinesel prijetno zavest, da je nekaj storjenega,
in da je prešel dan srečno. Da mora gospodariti sam
sebi, kdor hoče vladati druge, zdelo se mu je resnično,
in držal se je tega pravila. V par dneh so bile urejene
knjige, in obhodil je z Janezom vse obširno posestvo,
pregledal meje, dal postaviti, kjer je bilo treba novih
mejnikov, in zapisal si, kar je bilo treba popraviti ali
odpraviti. Tako se je bil natanko poučil o dejanskem
stanju svojega imenja, in ko ga je obiskal gospod Stojan
s soprogo in tastom svetovavcem, ni bil nikdar v zadregi,
ko se je povpraševalo o tej in oni stvari, in ni
se več bal, da se osmeši s kakim vprašanjem. Postajal
je od dne do dne zadovoljnejši in ponosnejši, da je toliko
in toliko sveta njegovega, prav njegovega, in omilila
se mu je misel, da preživi v tem skritem, prijaznem
kotu vse dni svojega življenja. Zatorej je pa tudi
začel skrbeti, da naredi iz tega kotička prijetno, zložno
bivališče, odkoder bi ne hrepenel nikamor drugam.

Svatbo svoje sestre bi bil napravil Lovro rad
na svojem gradu; a temu se je uprl oče; še hujše pa
nameri Lovrovi, da bi povabil tudi Majerjeve, češ, da
se to spodobi.

„Kadar se boš ti ženil,“ je dejal, „vabi, kogar
hočeš, toda mene in Majerja ne skupaj! Ti ljudje so
prijatelji tvojemu denarju, naši družini pa ne.“ Lovro
se je že udajal, dasi mu je delo težko pretrgati še te
rahle vezi, ki so ga spominjale Majerjeve hiše.

V majhnih krajih zadobe tudi majhni dogodki veliko
važnost. Tako se je Gorenja vas živo zanimala za
Bojančeve Metke svatbo. Majerjevi, ki so bili zaman
upali, da bodo povabljeni, zakrivali so z norčevanjem in
zabavljanjem nejevoljo. Dan poroke so so utaborili vsi
pod Bendeževimi kostanji, koder so morali svatje mimo.
Barona Bergerja, ki se je bil nastanil pri Bendežu,
odkar ga je bil zapodil Bojanec, je šel klicat sam
Edvard, naj pride k njim gledat dogodek, ki pretresa
svet. Prijazno je bil vzprejet baron, ker ga je priporočala
mržnja proti Bojancu; in posebno ljubeznivo

ga je pozdravila Irma, ki se je v krasni novi obleki
zavedala, da se niti od daleč ne more meriti ž njo
nobena družica; tem neodpustljivejše se ji je zdelo vedenje
Lovrovo.

Jeden sam v Gorenji vasi je bil toliko modrijan,
da se ni brigal za tako malenkost; to je bil doktorand
Radivoj Čuk, ki je bas prikorakal proti Bendeževim
kostanjem s trdnim sklepom, da ostavi to dopoldne
Gorenjo vas in pokaže radovednim rojakom vso ničemurnost
njih vedenja. Držal se je dolgočasno, zaspano
in dajal obrazu zaničljiv izraz, da bi spoznal vsakdo,
da je doživel ta mož že vse drugačne dogodke in
videl vse drugačne kraje. Gorenjevaščani niso spoznali
tega, ker so imeli preveč opravka s svatbo, in ker niti
Radivoj ni bil prorok v domačem kraju.

„Gospod doktor, gospod doktor Čuk! Bog vas
sprimi!“ klical je gospod Majer izpod kostanja in molil
mu obe roki naproti. Radivoj je obstal, vzel med kazavcem
in sredincem leve roke viržinko iz ust, pridržal
jo poleg svoje rame, spravil z desnico klobuk v jednako
višino in priklonil se z milostivim nasmehom.

„Gospod doktor, kje ste bili toliko časa, kdaj ste
se vrnili?“

„Povsod me je bilo dosti, gospod Majer,“ odgovoril
je Radivoj duhovito, „po Gorenjskem in po Dolenjskem.
Sinoči sem se vrnil, in kaka izprememba, kak
prevrat v Gorenji vasi! Tu dobi pač vsaka malenkost
svetoven pomen.“

„Gospod Čuk, kaj slišim!“ oglasila se je Irma in
priklonila se mu. „Vas da ne zanimajo svatbe, ki so
največjega pomena za vse mlade ljudi?“

„Za ves človeški rod, gospod doktor, za ves človeški
rod, ha, ha, ha,“ grohotal se je Majer.

„Mene ne zanimajo; zato hitim ven, na prosto,
kjer vlada mir in tihota.“

„V miru in tihoti živi žalost,“ dejala je zopet
Irma, „veselje pa je glasno, in vrhunec veselja je svatba.“

„Gospica, jaz ugovarjam. Konec vsake vesele igre
je svatba, po kateri ne ve noben pesnik nič veselega
več povedati.“

„Koliko budalosti v jedni sapi!“ godrnjal je baron
proti Edvardu.

„To je svetovno domišljav človek,“ šepetal je Edvard.
„Ima se za najizkušenejšega človeka, ker ima že
toliko izkušenj za seboj, ki jih ni prestal.“

„Poosebljena eleganca!“ čudila se je na tiho gospa
in gledala ga skozi lornjet. „Rokavice, kravata, manšete,
vse po najnovejši šegi, celo zapestnico ima. Palice, gospod
baron, ne zna nikdo tako sukati.“

„Kakor rojen za palico,“ godrnjal je baron; Irma
pa je zadržavala Radivoja.

„Meni se zdi, gospod doktor,“ je dejala, „da se
motite. Vesela igra se res konča s svatbo kakor žaloigra
s katastrofo, toda zato, ker se največje veselje ne
da več popisati, kakor največja žalost ne; to se da
le čutiti.“

„Gospica, klanjam se vaši bistroumnosti; a jaz ne
čutim pri tej svatbi nič.“

„Ker ste samopašni kakor vsi moški; a treba veseliti
se z veselimi in žalovati z žalostnimi. Ali vas ne
spominja ta svatba, da doleti morebiti tudi vas jedenkrat
jednaka sreča?“

„In baš ta neprijetni spomin me žene žalovat že
zanaprej v samoto.“

„Oh, gospod doktor, jaz se podajam, ker vidim,
da vas ne uženem. A vi žalite ves ženski rod, ki ima
svatbo za največjo srečo.“

„Gospica, v imenu vsega moškega spola se vam
zahvaljujem za poklon,“ smehljal se je Radivoj že nekoliko
menj modrijanski. Laskanje je tudi modrijanu
nevarno, in Radivoj naj pazi, da ga neusmiljeni nazori
o ženstvu ne puste na cedilu ali pa on njih ne; zakaj
z nazori pade ugled; ugled pa je modrijanu potrebnejši
od brade.

„Peljejo se!“ zakričal je Edvard in skočil na cesto.
„Gospod doktor, hitro, če hočete videti kaj lepega!“
pomignila je Irma, in zdaj še le je pristopil Radivoj,
stresel roko gospodu Majerju in Edvardu, poljubil jo
gospej in pozdravil baš tako prezirljivo barona kakor
ta njega.

„Dve odprti kočiji,“ dejal je Edvard; „a čegava
je prva? Kaka konja! Vranca kakor živa vraga!“ Visoka,
svetlo opravljena vranca sta pripeljala novo kočijo,
ki jo je moško vozil s šopkom za klobukom podkrajski
Janez; v kočiji pa je sedela gospa Stojanova
s hčerjo Ano in nasproti Lovro z gospodom svetovavcem.
Nehote je pozdravil gospod Majer, ko je zdiknila
kočija mimo. V drugem vozu se je peljal Stojan z ženinom
in družicama Milico in Heleno. Družba pod kostanjem
se je spogledala.

„Kje je kupil Bojanec take konje?“ čudil se je
Edvard.

„Izborna konja,“ dejal je baron. Majer pa je vprašal
Bendeža, če bodo zaprli fantini svatom cesto.

„To se razume; na ta račun že pijejo dve uri.“
— Majer je peljal družbo na svoj dom, da bo z vrta
gledala ves „veličastni izprevod.“ Radivoj je korakal
seveda ob Irmini strani in podajal ji obilo prilike čuditi
se njegovi bistroumnosti.

„Torej vi mislite, gospod doktor,“ dejala je in
zadela se ga rahlo s pahljačo, „da smo ženske samo
potrebno zlo na svetu?“

„Moje prepričanje, ne zamerite gospica.“

„A odkod imate to laskavo prepričanje?“

„Iz zgodovine, iz modroslovja, iz izkušnje.“

„A potrebno zlo se mi vidi protislovje samo ob
sebi. Dobro je potrebno, zlo pa ni potrebno. A zakaj da
bi bile zlo, ta poklon morate razjasniti!“

„Naš prvi oče Adam, gospica, bi najlažje odgovoril
na to vprašanje, potem David, Salomon, ki je bil
najmodrejši kralj, dokler mu ženske niso zmešale glavo,
in Samson je postal fllister, ko se je bil seznanil z
Dalilo.“

„Zakaj se nam po vseh straneh toliko hvale poje!
Saj veste, gospod doktor, pesništvo nas imenuje svoj
večni predmet.“

„Pesništvo je tudi popolnoma nepotrebno,“ dejal
je Radivoj.

„Izborno! Gospod baron, predstavljam vam somišljenika.
Vedite, gospod Čuk, da gospod baron tudi črti
iz vse duše pesništvo.“

„Samo stihe, gospica Irma,“ popravljal je baron.
„Prozo berem, če je zanimiva; a verza ne spravim doli.“

„Saj še poskusili niste.“

„Pač, ko sem bil majhen; a me je moral oče
vselej prej pretepsti, in tega me spominja še vedno
vsak verz.“

„O blagi duši!“ vzkliknila je Irma. „A če je pesništvo
odveč, kaj pa naj rečemo o modroslovju!“

„Isto taka oslarija,“ odgovoril je baron.

„Modroslovje je jedino opravilo, vredno pametnega
moža,“ dejal je s poudarkom Radivoj.

„A kaj koristi?“

„Modroslovje daje človeku stalnost, doslednost v
mišljenju, govorjenju in delovanju.“

„In te stalnosti, doslednosti ne more premekniti
nobena stvar?“

„Nobena.“

„Tudi ženska ne?“

„Tudi ne,“ dejal je Radivoj, pomislivši, kam da
meri Irma in kaj bi se bolj skladalo z modroslovnim
njegovim sostavom in z duhovito vlogo sovražnika vsega
ženskega spola. „Pravega modroslovca tudi ženska ne
premoti.“

„Torej so bili Adam, David, Salomon samo premalo
modroslovci.“

„Istina.“

„Torej so sami krivi, da so bili zapeljani. Zakaj
se niso pečali marljivejše s tem, kar je jedino vredno
pametnega moža. Vas, gospod doktor, gotovo ne bi
bila preslepila nobena Dalila in nobena Eva.“

„Nekaj resnice je v tem, gospica, a le nekaj. Poglaviten
vzrok je vendar ženska. Če bi Eve ne bilo,
ne bi bil grešil Adam.“

„Oh, gospod doktor,“ nasmehnila se je Irma poredno,
„jaz vas že vidim v duhu kot grmečega pravdnika
ali strogega sodnika, kako strmite, ko se zagovarja
ubogi zatoženec tako nekako: Tatvine jaz nisem
kriv; kajti če bi ne bilo v blagajnici denarja, ne bi
ga bil vzel. Poglaviten vzrok je vendar denar.“

„Dobro, gospica Irma,“ mrmral je baron. „Jaz bi
pretepel vsakega dolgočasnega domišljavca in po vrhu
ga še tožil, da je vzrok pretepa ta idijot.“

„V paradoksu gospice Irme tiči mnogo resnice, ne
da bi si je bila v svesti,“ modroval je Radivoj mirno,
ne mene se za puhle baronove opazke, saj se mu je
priklonila zopet Irma. „Človek je sin časa, vzgoje, okoliščin; te so zanj odgovorne.“

„Tako, gospod doktor? Kje pa ostane prostost
človeška, volja njegova!“

„Prostost!“ dejal je Radivoj in puhnil dim iz
smotke. „Prostost! Gospica, gotovo ste že brali o zločinskih
lobanjah, o posebnosti njih možganov? Kaj more
tak človek za to, da mu je podelila narava možgane,
ki ga silijo v zločin!“

„Take ljudi bi morali že naprej pobesiti in postreliti,“
rogal se je baron.

„Tako sodi nerazsodna masa,“ dejal je Radivoj
hladno; „drugim se zde taki ljudje pomilovanja vredni,
ne kazni.“

„Kaj morejo pa potem tudi pošteni ljudje za to,
da so pošteni? Ne li, gospod doktor?“

„Globoka, istinita misel, gospica.“

„In kaj morejo slednjič modroslovci za to, da so
modroslovci!“ smejala se je Irma. „Tako odpade važno
tisto opravilo, jedino vredno pametnega človeka, ko zadostuje
lobanja.“ Temu po njegovih mislih malo modroslovnemu
izvajanju živahne deklice se je nasmehnil
Radivoj bolj prisiljeno nego pomilovalno.

„Logike za ženske ni,“ dejal je z Mirza-Schaffyjem.

„In kaj moremo me za to?“ krenila ga je po
roki. „A če za nobeno reč ne more nikdo nič, potem
ni na svetu ne dobrega ne zla.“

„Prav za prav.“

„Torej tudi ženske nismo zlo, gospod doktor.“

„Quod erat demonstrandum,“ pristavil je baron.
Radivoj pa je bil nekoliko nejevoljen, ne na Irmo, ki
ga je jako zabavala, ampak na barona, ki se je predrznil
rogati se mu. Moral je imeti zadnjo besedo in
začel razlagati na dolgo in široko, da dobro je to, kar
koristi, zlo, kar škodi.

„Kaj koristijo tedaj modroslovci?“ vprašala je
brž Irma.

„O tem si belijo sami glave,“ odgovoril je baron.

„Oh, oprostite!“ popravljala je Irma. „Saj se ne
govori o koristi modroslovcev, ampak kaj da koristimo
me ženske. Ne li, gospod doktor?“

„Da, to je preporna točka. In če mi dokažete,
gospica, da koristi vaš spol več, nego škoduje, odrečem
se takoj svojemu sistemu in stopim v dolgo vrsto častivcev
lepega spola.“

„Za toliko nagrado se treba potruditi,“ nasmehnila
se je ona. „O kmeticah, ki delajo od jutra do večera,
med tem, ko koristni moški spol poseda pri Bendežu
in nanje zabavlja, ne bova govorila. Ne li?“

„Velja.“

„A me, me gosposke ženske smo tako škodljive
in nevarne.“

„Oprostite, gospica,“ opravičeval se je Radivoj in
brisal si ščipalnik, „vas to ne zadeva.“

„To se razume; navzoči so vedno izvzeti, to je
prvo modroslovno pravilo. Koristno imenujete to, kar
ohranjuje življenje, škodljivo, kar je uničuje.“

„Gotovo.“

„Potrebno pa je gotovo to, brez česar bi ne mogli
živeti, kakor zrak, jed, pijača. Brez česar pa ne moremo
živeti, to nas ohranjuje; in kar nas ohranjuje, to je
koristno. Kar je torej potrebno, to je tudi koristno; in
ker smo me potrebne — saj ste nas imenovali potrebno
zlo — zato smo tudi koristne človeški družbi.“

„Quod erat demonstrandum,“ pristavil je zopet
baron.

„Potrebno je tedaj koristno, zlo pa škodljivo, in
potrebno zlo protislovje.“

„Quod erat demonstrandum.“ — Baronova latinščina
je močno jezila Radivoja, ki je spoznal, da bode
najbolje obrniti vso stvar na šalo, in v šali je bil Radivoj
mojster.

„Gospica, premagan sem,“dejal je slovesno; „nikdar
več ne bom rekel, da so ženske potrebno, ampak da so
nepotrebno zlo.“ Ozrl seje na obe strani, če je pač slišala
vsa družba bistroumni dovtip, in gladil si brado, ko ga

je imenovala Irma prijetnega in zabavnega modroslovca.
Črnoglede svoje nazore je tudi odslovil začasno Radivoj,
ker so mu bili na poti.

Pod vrtom so zapirali fantje svatom cesto z verigo,
ki je bila s slamo ovita, in gospod Majer jim je
naročal, naj se le krepko postavijo.

„Brez skrbi, gospod Majer,“ kričal je godec Boltè,
hud, da hočejo svatovati brez njegovega sodelovanja, „dokler se ne odkupi nevesta, ne pojde nikdo skozi.“

Od cerkve se je začelo ukanje, Majerjevi so se
pomeknili bliže ograje, in takoj je pridrdrala podkrajska
kočija in ustavila se pred verigo. Konja sta
prhala in vzpenjala se, in Boltè je kričal: „Kdor hoče
čez cesto, naj plača nevesto!“ Janez bi bil najrajši padel
po njem, ker je bil jezen zaradi fantovske pesmi o
podkrajski medilnici; a sta mu dajala konja preveč
opravka. V drugem vozu je sedel svetovavec in hudoval
se, da mora biti cesta prosta, da je to javno nasilstvo.

„Navadna beračija,“ dejal je Stojan. Lovro je bil
med tem zamašil Boltetu z denarjem usta, ker se je
bal prepira; kajti začeli so bili mlajši svatje vpiti,
da se ne sme zapirati cesta, ker ne gre nevesta iz
vasi, in rvati kole iz meje. Gospod Majer, ki je bil pričakoval
večje rabuke, se je umeknil v zatišje.

„Nevesta je ljubka,“ dejala je Irma.

„Krasna!“ navduševal se je Edvard; „moja prva
ljubezen. Pred njo se kar skrijte, kar vas je gosposkih.“

„Jaz ugovarjam,“ dejal je Radivoj.

„Gospodu doktorju ugajata bolje družici,“ opomnila
je Irma.

„Zaradi teh ne ugovarjam, gospica,“ priklonil se
je Radivoj.

„Gospodu doktorju motijo še Dunajčanke glavo,“
menila je gospa.

„In srce, ha, ha, ha,“ pristavil je gospod Majer,
„in srce.“

„Beli sta bili obe kakor liliji, jedna rdeče, druga
višnjevo prepasani, v narodnih barvah.“

„Brez okusa, brez tega, kar imenuje Francoz chic,“
modroval je Radivoj.

„Gospod doktor, vi ste jako razvajeni,“ zavračala
ga je Irma. „Bojim se, da vas ne čaka mnogo zabave
v Gorenji vasi“.“

„Jaz ugovarjam,“ nasmehnil se ji je sladko Radivoj; baron pa je vlekel Edvarda proč, češ, da mu
prihaja slabo, če posluša tega človeka.

„Ker nimaš nič čuta za modroslovje,“ učil ga je
tiho Edvard; „modroslovje daje stalnost in doslednost
— ali kako je rekel?“

„O Dunaju govori, dasi ni videl ondi drugega
nego beznice in šolske klopi.“

„Kar se tiče šolskih klopi, baron, jaz ugovarjam.“

„Gospôda, popoldne napravimo izlet!“ klical je
gospod Majer. „Gospod doktor, povabljeni. Mi se bomo
tudi veselili.“

Pri Bojančevih je bilo veselo svatovanje. Lovro
je bil posebno dobre volje. Razgovarjal se je po domače
s kmetskimi ljudmi, prijateljski s Stojanovimi in beneficijatom
Valentinom in plesal z neutrudnimi družicami.
V srcu zadovoljen je čutil, kako ga vse čisla in ljubi.
In on si je bil toliko domišljeval, da se mu posmehujejo
ljudje, da ne marajo zanj! Kako se človek moti! Ker
je bil on začel nje grdo gledati, zdelo se mu je bilo,
da ga oni gledajo grdo. Kako krivo, kako krivično jih
je sodil! Danes bi hotel pritisniti na srce vsakega
svata, posebno pa družico Anico, ki ga je tako zvesto
poslušala in tako dobrovoljno se mu smejala.

A kdo bi pričakoval na zemlji popolne sreče in
radosti brez primesi! Prišlo je prežat par fantinov, katerim
se je videlo, da so že pili, a da so še žejni, in
ž njimi godec Boltè, ki je začel briti navadne norce in
zabavljati po malem.

„Poslušajte, svatje, novo pesem o podkrajski medilnici!“
je kričal in zapel z vriščečim glasom:

Zadnje vrste se niso slišale več, ker so bili skočili
svatje po koncu in planili s pestmi in stoli nad
godca in vpili, da „ven ž njim in pretepite ga!“

Lovro je bil pobledel od žalosti; a razvidevši, kolika
nesreča da lehko nastane iz prepira zaradi njega,
skočil je med razburjene ljudi mirit in branit godca.
Zdelo se mu je tudi, da ravna najpametnejše, če se ne
zmeni za zabavljico, in mislil si, da se je že izpokoril za
vse druge zmote, le za to še ne, katere sledovi so ležali
v zabojih na skednju. Da bo mir, treba bo popiti še to
grenkobo.

Zgrabil je kupico vina in nesel jo godcu, naj pije
na njegovo zdravje in poje pesem do konca, češ, če se
ne jezi on, ni se tudi svatom treba. Godec se je začel
braniti.

„Vi ste dober gospod in dobrega srca,“ je dejal.

„O vas ne bom pel. Ali ste kaj hudi name?“

„Če izpoješ pesem,“ smejal seje Lovro, „odpustim
ti tvojo sitnost; drugače pa ne. Torej začni!“

„Če res ne boste zamerili.“

„Moška beseda! Toda urno!“

„A res ne smete zameriti!“ prosil je godec in zapel
precej menj pogumno nego poprej:

Lovro se je smejal, dasi nekoliko po sili, svatje
pa so godrnjali in zabavljali godcu. Beneficijat je prijel
Bolteta, naj mu pove naravnost, kdo da ga je poslal
in kdo naučil, naj zapoje. „Ali te ni poslal gospod
Majer?“

„Če veste, kaj bom tajil!“ dejal je veseljak.

Lovra ni kar nič razjezila ta vest; zdelo se mu
je marveč, da je popolnoma opravičeno ravnanje Bojančeve
družine, ki se je branila takega svata, in da
nima gospod Majer nobene pravice več do njegove
hvaležnosti.

„He, Boltè,“ zavpil je mlad svat, „če te Majer sem
pošilja, zapoj o Majerju!“

„Ta je prava,“ smejalo se je vse vprek.

„Taki so ti ljudje,“ dejal je svetovavec Lovru,
„kar bi moralo vzbuditi srd, vzbuja jim smeh; v vinu
tope skrbi in s šalami odganjajo nesrečo.“ Lovro pa je
začel sam brez pridržka pripovedovati dogodke baronovega
oskrbništva, da bi se odkrižal za vselej neprijetnega
spomina prošlosti, in šalil se sam s seboj, da se
je videlo, da mu zabavljica ni segla do živega.

„Ukovino mora v začetku plačati vsak gospodar,“
dejal je Stojan. „Razlika je ta, da pametnega izuči
izkušnja, nespametnega pa ne. Koliko sem jaz v mladih
letih zazidal in zaboljšal po nepotrebnem!“

„Strojev imam za dolgo časa zadosti,“ smejal se
je Lovro.

„Rabili jih bodemo čim dalje več, ker je čim dalje
menj delavcev. Ozirati se moramo na potrebo.“

„Barona je bil speljal mladi Majer, ki je hotel
vvesti vse, kar je bil videl in slišal v poljedelski šoli.
Jaz ne vem, če rode te šole kaj prida sadu. Koliko je
slabih gospodarjev, ki so se šolali ondi.“

„A to ni krivda šole, ki se mora ozirati na poljedelstvo
sploh, ne na posameznega poljedelca. Vsi nauki
niso za vsak kraj. Če bi sadil kdo vinsko trto še tako
pravilno in gojil jo še tako skrbno, trudil bi se zastonj,
če ni ne podnebje za to, ne leža, ne zemlja. Poglavitna
napaka izšolanih poljedelcev pa je ta, da radi mislijo,
da so postali kaj višjega, in neradi primejo za navadno
delo. Jedni delajo, a ne znajo; drugi znajo, pa nočejo.
Delo je namreč še vse premalo v časti. Seveda nam ga
je Bog naložil za kazen; a na tem svetu je blagoslovljeno
vse, kar pride iz božje roke, tudi kazen. Delo
nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in v
sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas
obda s čistim, zdravim zrakom, katerega hitro okuži
lenoba. Suženjstvo in tlačanstvo je ponižalo delo, ker
je izpremenilo delavca v prisiljenca in oprostilo višje
stanove nizkega dela. Takrat se je izdalo geslo: Kdor

je kaj višjega, ta ne dela. Priprost človek pa je to
pravilo celo narobe obrnil in sodil: Kdor ne dela, ta
je kaj višjega. Nasledki takih nazorov se čutijo še
povsod in tem bolj, čim hujše je pritiskala tlaka.“

„A marsikaj nepotrebnega se vendar uči v tistih
zavodih in zlasti se navdušijo ljudje preveč za stroje.“

„Česar ne potrebuje ta, potrebuje oni, in kar se
zdi danes nepotrebno, postane jutri potrebno. V takih
šolah pa moramo imeti tudi poskuševališča, da zvemo,
kaj da bi bilo porabno in koristno. Mi ne moremo na
novo poskušati, ker nimamo ne denarja ne sposobnosti;
a zastati ne smemo, in te šole nam morajo kazati
pot. Kar se tam obnese, tega se poprimemo v svoj dobiček; kar pa se ne obnese, tudi mi ne poskušamo, da
si prihranimo denar. A odkod ste dobili stroje, gospod
Bojanec?“

„Iz Francoskega.“

„A da bi ne bili rabni, to se mi zdi čudno, ker
je francosko delo dobro, trpežno in lično. Jedenkrat jih
pridem pogledat.“

„Veste kaj, gospod Stojan? Svatje so postali
glasni in pogrešali nas ne bodo. Do Podkraja ni daleč,
popeljimo se nocoj tja, da se nekoliko ohladimo.“ Rekel
je napreči in vzel z gospodom Stojanom tudi obe družici
s seboj.

V Podkraju je ogledoval Stojan nesrečne stroje
kot veščak, ki se zanima za take stvari, ki je mnogo
že videl in marsikaj poskusil, Lovro pa se je šalil,
čemur se drugi niso upali smejati.

„Medilnica je potrta,“ dejal je Stojan, „to se
vidi. Zobje tega kolesa se niso mogli ogniti vijakov,
ki so napačno pritrjeni. To ni prav staknjeno.“ Ogledali
so si drugi stroj, začeli zbirati in sestavljati dele
in kose po navodu, in kmalu in brez težave je stal
stroj gotov in tekel lehko in tiho.

„Zato pa!“ dejal je Janez; „kdor zna, ta zna.“
Poskusili so, kako da reže, in obnesel se je.

„Delo je prav izborno,“ dejal je Stojan; „samo
carina in voznina vzvikša preveč ceno.“ — Uspeh mu
je dal veselje in takoj se je lotil tretjega stroja in
sestavil ga z mirno spretnostjo, češ, da gre vse samo

ob sebi, ker je popisano tako natančno in zvršeno tako
vestno, da ni treba dodati ne jednega žreblja. Lovru
je rastlo spoštovanje do Stojana, ki je bil tako zveden
in si tako hitro znal pomagati brez šopirjenja. Budila
se mu je želja, da bi mu postal jednak, tako miren in
razumen, tako pogumen in skromen ob jednem. Da, to
je mož, pritrjeval je na tiho svojemu očetu.

„Slamoreznica in čistilnica,“ je dejal Stojan, „vam
bosta služili izborno. Podobna stroja imam jaz tudi, a
sta mnogo okornejša in utrudljivejša. Francosko delo
se pozna od daleč. A vrniti se moramo k svatom.“

„Takoj bo napreženo!“ dejal je Lovro; oni pa so
ugovarjali, da gredo rajši peš“ ker je tak lep večer.
Lovro je natrgal ljubim gostom rož po vrtu, in potem
so šli veseli in srečni kakor jedna dobrovoljna družina.

„Današnji dan mi ostane vedno v spominu,“
zatrjeval je Lovro, prevzet od radosti, in govoril živo
resnico. Kakor zapusti dobra knjiga ali lep igrokaz
lepe misli, ki done še dolgo v srcu in se sprijemajo
v prijetno soglasje z davnimi spomini: tako čutimo še
dolgo po ločitvi tajnosladke vezi blage prijateljske
družbe.

Radivoj, ki se je nekako v istem času vračal iz
Majerjeve hiše kakor Lovro iz Bojančeve, je bil pa
tudi zadovoljen s prošlim dnem. Na dveh vozeh so se
bili peljali popoldne v sosednjo vas, kjer so igrali, peli,
plesali, sploh dobro se imeli.

„Vesel sem, da nisem bil povabljen na ta kmetski
dolgčas,“ dejal je gospod Majer.

„Jaz bi bil pa rad tam,“ dejal je Edvard, „zabaval
bi se z dekleti; in ti, papa, tudi samo tako
govoriš.“

„Smešno! Ali se bom zabaval z učitelji in cerkovniki?
Razumništvo je pri nas,“ potrkal je Radivoja
po rami.

Pozno po noči je korakal Radivoj moško proti
domu. V levi je nosil dehtečo rožo, ki jo je poduhal
zdaj pa zdaj, v desni, uprti v bok, klobuk. „Faktum je,“
dejal je sam pri sebi, „da sem jo očaral. Kaj pomaga
baronu, da je izpodrinil Bojanca, ko je pa prišel iz
dežja pod kap. Revež se mi smili; popolnoma ga je

prezirala; kar sicer ni bilo lepo, a popolnoma naravno
in umevno; mlada dekleta, zlasti na deželi se ne znajo
premagovati in zatajevati; srce uide razumu. Radivoj,
jaz ti čestitam! Irma, varuj se, da si ne zasmodiš dražestnih
peroti!“ Premišljeval je, kaj bi se zgodilo v
tem tako rekoč že dejanskem slučaju. „Lepa je, izobražena
je in denar ima, ki mora priti v narodne roke.
Z Bojancem ni nič. Vladimir Dragan? Da, za tega bi
bila. Ta filister bo hitro plezal kvišku, in njen denar bi
mu pomagal. Tudi ni napačen mož, dasi ni tako duhovit
kakor kdo drugi in nima tako lepe brade. A na deželi
niso ženske razvajene in ne izbirčne. Vladimir bi bil
nevaren. Izkušnjo ima, doktor je; jaz le doktorand, in
nerazsodni ljudje cenijo izkušnje neprimerno visoko.
Toda kaj govorim! Njega drži že Milica na Pristavi.
Nihče mi ni nevaren. Saj imam oči in ušesa, in zastava
je tukaj,“ poduhal je rožo. „Bomo videli. Branil se ne
bom.“ Smeje se je zmajeval z glavo, da morejo biti
izobražena dekleta tako naivna, da jim uhaja pri prvi
priliki srce v oči in na jezik; razložiti si je mogel to
le s svojo osebnostjo.

Oče Čuk je še sedel pred hišo, ko se je vrnil sin.

„Danes ste pa dolgo rajali,“ dejal je Radivoju.

„Smo,“ bil je odgovor. „Človek se jih ne more
odkrižati. Lehko noč!“

Oče je še posedel, vesel in ponosen, da ima takega
sina, ki vse gleda za njim in se vse trga zanj.

Irma pa je v resnici zavrnila ta večer barona, ko
ji je očital, da se toliko meni s tem puhlim postavljavcem.
„Meni je tako všeč,“ dejala je nagajivo, „ker je
tako zadovoljen sam s seboj. On niti kralju Salomonu
ne zavida modrosti, vesel, da je tak, kakršen je, mož
po svoji želji. In te vere mu ni omajala ne vaša nejevolja,
gospod baron, ne vaše hudobne opombe. Učite se
od gospoda doktorja in vzgledujte se po njem; zakaj
kdo bo zadovoljen z vami, če niste sami s seboj!
Lehko noč!“

IX.

Ko je obiskal Radivoj drugega dne zjutraj Lovra,
da bi se ponesel s svojo zmago, reklo se mu je, da je
na polju pri delavcih. Ko je prišel popoldne, bil je
Lovro v gozdu, in ko ga je slednjič vendar dočakal,
imel je ta filister toliko opravka, da se ni mogel muditi
z Radivojem.

„Pojva malo na izprehod, nekaj ti imam povedati,“
dejal je Radivoj.

„Bodi tako dober in pridi v nedeljo, zdaj ne
utegnem.“

„Pa sediva v lopico h kupici vina!“

„Ni možno.“

„Pa mi kar tukaj posodi par desetakov!“

„Ne morem, ker potrebujem denarja drugje.“ —
Radivoj ga je gledal, če je to še isti dobri Lovro,
tista zlata duša, h kateri se še nikdar ni bil zatekel
zastonj. Bile so še iste oči, a gledale so ostreje, iste
poteze v obrazu, a odločnejše; vse vedenje nekako
moško.

„Ne zameri, da te ostavljam,“ dejal je Lovro in
stisnil mu roko; „a kličejo me opravki.“

Šel je in nič se ni ozrl na Radivoja, ki je gledal
nekaj časa za njim, zmajal z glavo in obrnil se nejevoljen.
Njiju pota sta šla narazen. Lovro je začel obiskovati
Pristavo. Kadar je zahajalo solnce, ogledoval
je rad njive in travnike; a kadar je prišel po travniku
do brvi, zavil je čez in hitel skozi gozd k prijaznim
znancem, s katerimi se je razgovarjal o važnih in nevažnih
rečeh. Vračal se je, če je bila svetla noč, po
isti poti; če ne, pa po cesti, koder ga je navadno nekoliko
spremil gospod Stojan ali gospod svetovavec,
katerima se je pridružilo sem ter tja tudi kaj ženske
družbe. Radivoj pa je osrečeval Majerjevo hišo, kjer je
pripravljal plese ter snoval izlete in veselice. Gospa in
gospica sta se dolgočasili, kadar ga ni bilo, in težko
ga pričakovali; a kadar je prišel, bilo je vselej prvo
vprašanje: „Gospod doktor, kakšen program je danes?“

Draganka na Pristavi pa je snažila in pripravljala
skromno svoje stanovanje za vreden vzprejem sina Vladimirja.
Večja soba se je odkazala sinu, v manjšo sta
se stisnili mati in hči. Kdor koli je prišel v tistih
dneh k njima, vsakemu je pripovedovala gospa o svojem
Vladimirju, ki je izmed vseh gorenjevaških dijakov
prvi dovršil univerzo, kazala fotografijo, kjer je bil upodobljen
kot doktor in častnik v rezervi, in prebirala
odlomke njegovih pisem. Najzvestejše jo je poslušala
Stojanova Milica, za katero je stal pozdrav v vsakem
Vladimirjevem pismu, ali pa ga je dostavljala mati.
Nekoč je popisaval sin imeniten ples in sklepal, da je
bilo mnogo lepih deklet, a gorše od Stojanove Milice
nobene.

„In to je resnica,“ pristavila je gospa in pokimala
Milici. „Vladimir tudi nobene deklice nima tako rad
kakor našo Milico, od nekdaj že. Kako se je jokal kot
otrok, kadar je bila mala Milica bolna, kako mu je bilo
dolgčas, če ni bil vsak dan v Miličini družbi, in kadar je
dobil kako lepo cvetico ali kak pisan kamenček, vselej
je bilo: To ponesem Milici. Oh, on je tako dobrega srca!
In zdaj je doktor in častnik, a Milico ima vedno rad.“
— Deklica se je smejala, branila in zardevala in odhajala
vtopljena v nove misli. Gospa pa je vzela, ko sta
bili s hčerjo sami, v jedno roko fotografijo Vladimirjevo,
v drugo Miličino, postavila drugo proti drugi in
ju zadovoljno ogledovala.

„Vladimir naj si čestita,“ dejala je, „da dobό tako
lepo in dobro nevesto.“

„Mama, meni se zdi,“ dejala je Helena, „da govorite
vi prezgodaj o teh rečeh. Bog ve, kakšnega srca
je sedaj Vladimir, in kje že ima izbrano nevesto!“

„Vladimir? Nikjer je nima razen na Pristavi. Jaz
poznam njegovo srce. Oh, moj Vladimir!“ obrisala si je
naočnice, da bi boljše videla podobico, in vzdihnila:
„Oh, veliko sva prestali, jaz in ti, predno je dorastel,
zdaj je, hvala Bogu! vse prestano in vse pozabljeno.
On naju ne bo pozabil.“ — Helena se je spominjala
hudih prošlih let, žalostne mladosti, prebite z materjo
v trudapolnem delu, v pomanjkanju in zatajevanju, v
skriti, sramežljivi revščini, ki je bila znana le Bogu.

„Hvaležni moramo tudi biti Stojanovim,“ nadaljevala
je mati, „ki so nam izkazali veliko dobrega. In če
mi dodeli Bog še to srečo, da vzame Vladimir Milico,
potem umrjem rada.“

„Kaj bom pa počela jaz?“ nasmehnila se je bridko
Helena, ker se je sukalo vse življenje, vse mišljenje in
govorjenje materino jedino krog sina, kakor da nje niti
na svetu ni, kakor da ona nima nikake pravice do sreče,
le dolžnost, da živi in dela za brata.

„Oh res, ti si tudi moje dete!“ objemala in poljubovala
jo je mati in jokali sta obe. „Zapustiti ti jaz
ne morem nič, in ti si nisi mogla prihraniti nič, ker
sva komaj vzdrževali Vladimirja. A on bo skrbel zate,
on, pri njem boš preskrbljena. Pridne roke so vsa tvoja
dota, in s to doto ne boš nadležna nikomur. Tudi pri
bratu si boš zaslužila vse, kar potrebuješ. Oh, jaz vse
vidim v duhu, kako prijetno boste živeli. Vladimir bo
čez dan v pisarni, Milica in ti bosta doma pospravljali,
kuhali in šivali. Gospodje imajo radi, da se jim dobro
kuha; na to treba paziti, in da je perilo in obleka
vedno v redu. Dekle vam niti ne bo treba od začetka,
samo postrežnice, ki bo nosila vodo in drva. Prali bosta
lehko doma, s tem se mnogo prihrani, posebno ker ne
trpi perilo toliko. Zvečer se pa pojdete izprehajat in
pomenkovali se boste, kako je bilo nekdaj na Pristavi,
ko je živela še mama. In vsako leto boste prišli na počitnice
sem pogledat in popravit moj grob.“ — Obema
se je topilo srce v bridkomilem čutstvu. Potem sta zopet
hiteli z delom, da bi jima ostalo kaj časa, ko bo Vladimir
doma, posvetovali se, katere jedi ima najrajši,
in s čim bi ga razveselili najbolj. Helena mu je spletla
prostiračo za pred posteljo, mati naredila ponočno suknjo.
Med takim delom je minil čas radostnega pričakovanja.
Dan prihoda sta pribili nad hišna vrata s smerečjem
ovit napis: Dobro došel! in mati in hči sta hiteli s
pripravljanjem kosila, da bi mu šli tem prej naproti.
Dasi sta vedeli, kdaj da se pripelje, čakali sta dolgo
poprej sredi klanca in gledali in poslušali in povpraševali
se, če se mu ni pripetila kaka nezgoda. Naposled
je zavil pravi voz na pravo pot, in mati in hči sta
mahali v pozdrav z robcema. Ko ju je zagledal Vladimir,

ki se je bil pripeljal v častniški obleki, skočil
je z voza, hitel jima naproti, in kmalu so se objemali
v srečni ljubezni.

„Ogorel si,“ dejala je sestra.

„Koliko časa pa ostaneš zdaj vendar doma?“ povpraševala
je mati in držala se ga za roko.

„Kakih štirinajst dni, potem pa v službo. — Mama
zdrava? Helena tudi? — Na Pristavi vse pri starem? —
Bojanec je postal graščak; kako pa se nosi v novem
dostojanstvu?“

„Od začetka je nekoliko norel, ko sta ga bila dobila
v pest baron Berger in Majerjev Edvard; zdaj pa
se vede prav pametno. Na Pristavo pride pogosto, mislim,
da gleda za Anico.“

„Tako, tako. Dekleti sta pametni in sta se gotovo
lepo razvili.“

„Prav ljubki sta obe,“ zatrjevala jemati, „in kar
je več vredno, dobri in pridni. Po Milici ne vprašaš nič?“

„No, kaj pa je z Milico?“

„Časi si jo imel vendar rad.“

„Saj jo imam še.“

„Milica je kakor nalašč záte.“

„Mama, mama,“ smejal se je Vladimir, „vi me
hočete hitro preskrbeti z ženico? S čim jo bom pa
živil? Saj nimam še ne najmanjše službice, ne najmanjše
plačice. Dokler nisem adjunkt, niti misliti ni na ženitev.
Počakajte malo. Kaj ste se me že tako naveličali? Najprej
moram zvedeti, kam da me bodo poslali. Ko se vgnezdim,
prideta vedve k meni, da bomo živeli skupaj. Čez zimo,
bi mislil, ne ostaneta več na Pristavi.“

„Oh, Vladimir, sedaj, ko govorimo o tem, zdi se
mi, da bi se težko ločila odtod. Petnajst let je minilo,
odkar smo tukaj, in večkrat mi je bilo prišlo na misel,
da bi bilo boljše v mestu, kjer bi si prislužila več in
imela Vladimirja pri sebi. A Stojanovi so nam tako
dobri, da sem se vselej premislila. Le poglej, kako prijazna
je hišica naša!“

„In kako je okrašena! Presrčno hvalo, mama!
Toliko truda je vendar záme preveč.“

„Ker te imam malokdaj pri sebi, moram te nekoliko
tesneje privezati.“

„A zdaj ločitev ne bo več dolga, in potem bomo
vedno skupaj. Vedve se bosta vendar nekoliko izpočili.“

„Vidiš znamenje v gozdu? Kako je vse v cveticah!
Stopimo malo tja. Mamka božja ve najboljše, kako je
materi, če nima sina pri sebi. Zahvaliti se ji moram,
da si se vrnil srečno.“

Komaj se je bil sin doma okrepčal, že ga je silila
mati, naj se oglasi takoj pri Stojanovih.

„Nič se ne mudi,“ ustavljal se je sin; „povejta mi
rajši, kaj je še novega. Ali je Čuk doma?“

„Da,“ smejala se je sestra, „ponižal se je v naše
kraje. In premisli! V rokavicah hodi po Gorenji vasi
in s cilindrom. Časi ima črne naočniee.“

„Da ne škoduje solnce očem, ki so tolikanj trpele
pri učenju.“

„Pri Majerju je kuhan in pečen. Baron ga jako
grdo gleda, ker so boji za nevesto.“

„Torej vendar nekaj resnice?“

„Oh, nič. Jaz mislim, da vodi Irma za nos oba
z jedno samo roko, jedno ima pa še prosto. Najsmešnejše
pa je, da se očetu Čuku dopade to početje njegovega
sina. Celo ponosen je in nobene reči ne sliši rajši, nego
če mu pravijo ljudje, nekateri nalašč, drugi zares, da
bo Radivoj, doktor Radivoj, Majerjev zet. Nekateri mu
pravijo doktor, drugi doktorand in mislijo, da je to še
več. Oče pa pravi: Branil ne bom.“

„Radivoj je pravi sin svojega očeta,“ dejal je Vladimir
in stopil k oknu. „A lejte, ko govorimo o njem,
pa prihaja. Zdaj grem jaz hitro v grad, da nas ne bo
nadlegoval tukaj.“ Mati je skrbno povprašala, če ima
prišite gumbe na rokavicah; s ščetjo v rokah ga ogledala,
če se ne drži obleke kak prašek, in naročila mu,
naj opravi dobro.

„Ne grem še snubit, mama,“ dejal je Vladimir in
odšel. Radivoju pa ni bilo učenje še toliko pokvarilo
oči, da ga ne bi bil od daleč spoznal.

„Servus, doktor!“ kričal je in pospešil korak, kolikor
se je spodobilo taki osebnosti, in stresel mu roko.
„Zdrav na domačih tleh, steber narodnega doma! Vesela
te bo nevesta.“

„Nevesta? Radivoj, ti se šališ. Moja nevesta se
najbrž še s punčkami igra. Ne zameri, da te ostavljam.
Oglasiti se moram pri Stojanovih.“

„Jaz te počakam, da se pomenim po dolgem času
zopet kaj pametnega. Ne izostajaj predolgo!“ — A čakati
je moral dolgo Radivoj in dolgočasil se je, ker
njegov duh ni bil ustvarjen za samoto. Jezilo ga je
tudi, da mu Vladimir ne odkriva naravnost srčnih
skrivnosti; kajti da ne bi mislil ta na Milico, to se mu
je zdelo popolnoma neverjetno.

Naposled je prišel Vladimir v živahnem razgovoru
z gospo Stojanovo, za njima pa gospod beneficijat Valentin
in gospod svetovavec Urban, ki sta rešetala
važne jezikovne reči.

„Gospod svetovavec,“ dejal je prvi, „vi poznate
selo Ples; odkod izpeljujete ime?“ Gospod svetovavec
je začel govoriti o običajih starih Slovanov, ki so se
zbirali pod lipami k posvetovanju, a tudi k veselicam,
k plesu.

„Meni se pa vidi drugače,“ menil je beneficijat, „Prav
blizu tega je drugo, ki se imenuje Les; Les in Ples sta
sorodni besedi; jedno je les, drugo je poles ali skrajšano
ples.“ Svetovavec je zmajeval z glavo; izpeljava se mu
je videla smela. Zakaj ne bi bili plesali tod stari Slovani,
med katerimi se je gotovo tudi nahajalo dokaj lahkoživcev!
Škoda, da je pretrgal razpravo Radivoj, ki se je
spretno spravil v središče vse družbe in odkazal pomenku
drugo, duhovitejšo smer.

„Ali je Zdravko dovršil svojo dramo in Srečko
svoj roman?“ vprašal je Vladimirja, ko so bili sedli
pod lipo.

„Nič ne vem. Pametnejše bi bilo, da dovršita
svoje izkušnje.“

„To so jako prozaiški nazori.“

„Toda pametni,“ menil je svetovavec, „in pametna
proza je boljša od nespametne poezije. Pri nas niso
razmere take, da bi se mogel kdo živiti s pesništvom;
torej treba gledati, da si pribori vsakdo svoj kruh.“

„Živeli kruhoborci!“ zasmejal se je prešerno Radivoj.

„V istini!“ poudarjal je svetovavec. „če si ga
pribore vsi Slovenci, nikdo ne bo stradal. Če se pa ne
pobrigamo, vzeli nam ga bodo tujci izpred ust. Kolika
nesreča je, da onemore pri nas toliko mladeničev sredi
svojega učenja! Zadovoljujejo se z nizkimi službicami
in služijo, kjer bi lehko zapovedovali, ako se ne bi bili
strašili truda. Mi visoko letamo in nizko sedamo, ker
nedostaje trdne, volje, ki bi nas vzdržala v višini in
premagala ovire. Skromni se vedno oziramo, kje bi se
dalo doseči kaj brez truda, ali če ne brez truda, kje bi
bilo kar najmenj truda.“

„Potreba truda, dela, učenja velja pač za vsakdanje
narave,“ dejal je s poudarkom Radivoj in pomenljivo
pogledal Vladimirja in svetovavca; „a za genija
ne velja. Genij je prerok, ki ga dvigne navdušenje nad
pozemsko revo v nebeške višave, kjer stvarja nesmrtna
dela.“

„Ali sta ta dva vaša prijatelja taka genija?“
vprašal je dvomljivo svetovavec.

„Sta. Jaz sem slišal samo odlomke njiju del; toda
ex ungue leonem. Jaz stavim, ne da bi pretiraval, to
dramo in ta roman nad vse, kar se je do zdaj pri nas
pisalo, tako da če danes pogine slovenski rod in vse
njegovo slovstvo, izimši ti dve deli, rekli bodo tujci
zanamci: Nadarjen, genijalen narod je bil to.“

„Kaj pa imata tako genijalnega in tako posebnega
ta dva moža?“

„Ta dva? Nova doba se pričenja ž njima. Smelo
zapuščata izvoženi tir našega slovstva ter mu dajeta
pravec, vzporeden s smerjo modernega slovstva naprednih
narodov.“

„Aha! Lovor, ki si ga je natrgal Zola, jima ne
daje počitka.“

„A kaj smo pridobili,“ menil je Vladimir, „če
začnemo posnemati Francoze in Lahe, ko smo se naveličali
posnemanja Nemcev in domačinov?“

„Ugled pred svetom.“

„Ki se vam bo smejal,“ menil je svetovavec, „če bomo
skrbeli za razkošje, ko nam primanjkuje potrebnega.“

„Če je kaj potrebno,“ zavrnil ga je Radivoj, „potrebno
je dandanes lepo slovstvo. To je sila, gonilna

moč človeškega napredka. A v tem slovstvu je uspeha
prvi pogoj naslada, drugi pogoj naslada, tretji pogoj
naslada. Če te ni, razumništvu ne tekne. Kdo bo bral
vedno te povesti, katerih junaki so sami kmetje, hlapci
in dekle, berači in rokovnjači, k večjemu kak kaplan
ali ljudski učitelj.“

„Treba grofov in baronov; ne li?“ menil je
Beneficijat.

„Sploh višjih krogov, višjih krogov, deželnega sodišča
svetovavci so tudi zanimive osebe,“ priklonil se
je Radivoj svojemu sosedu.

„Tudi so vsake vrste,“ smejal se je svetovavec,
„zanimivi in nezanimivi. Jaz govorim po izkušnji.“

„Jaz pa menim,“ dejal je beneficijat, „da je že
zastarela misel, da more samo blagorodna gospoda gojiti
lepa, blaga čutstva. Tega lakajskega načela se že
otresa narod za narodom. Ali naj ga poberemo na vse
zadnje mi? Meni se zdi, da zasluži kmetska hiša, ta
prva in do nedavnega časa jedina zibelka vsega narodnega
razvoja, častno mesto tudi v slovstvu.“

„Razumniku preseda.“

„Da, otroci, ki so se vzpeli ali v istini ali v domišljiji
visoko nad stariše, ne slišijo radi, če se jih
spominja nizkega rodu.“

„Kdo se briga za to!“ ugovarjal je Radivoj ob
jednem tem in svojim besedam. „Kmetsko ali nekmetsko,
to je vse jedno. A naslade treba, naslade. Razumnik
zahteva naslade, in ker je ne dobo doma, sega po tuji
hrani. Denar pa roma ven, ki bi moral ostati v narodnih
rokah.“

„Toda vpraša se, če bomo mogli uspešno tekmovati
s Francozi,“ dejal je svetovavec.

„Kaj hočete, gospod svetovavec!“ govoril je samosvestno
Radivoj. „Ljudje so se naveličali mleka in
limonade.“

„Nova doba zahteva jeruša in hudičevega olja,“
menil je beneficijat; „a da bi bilo to zdravejše, to se
tudi vpraša.“

„Če ga zahtevajo ljudje, mora jim ga dati prodajavec.
Če ga ne dobe tu, dobe ga drugje. Ljudje so
pač taki; mi jih ne bodemo prenaredili.“

„In to imenujete moralno načelo!“

Radivoj se je zasmejal: „Moralno načelo, gospod
svetovavec! Realno, realno. Staro kopito naj ide med
staro šaro.“

„In s tem se misli koristiti narodu?“

„Korist, korist!“ dejal je Radivoj in puhnil dim
iz smotke. „Kaj se meni poezija za korist. Koristežem
je vendar že posvetil Prešeren v novi pisariji; a vidi
se, da še vedno nam utile je zrno, dulce pleva.“

„Horacij dulce et utile veleva, in Prešeren ne ugovarja.
To je tudi najboljše. Goethe sicer pravi, da se
ljudje rajši pohujšujejo, nego dolgočasijo; a da bi bilo
to zanje boljše, tega ne trdi.“

„Umetnost je sama sebi zadnji namen,“ dejal je
Radivoj.

„Poprej si pa trdil, da se mora ravnati po zahtevah
ljudi,“ opomnil je Vladimir, „in da mora skrbeti
jedino za naslado.“

„Prav imaš. Na zahteve, potrebe svojega časa se
mora ozirati umetnost, če hoče, da se brigajo zanjo
ljudje. Naš čas pa zahteva in potrebuje naslade.“

„Torej samo dulce, če tudi škodljivo?“ vprašal je
beneficijat.

„Kaj škodljivo!“ zavrnil ga je Radivoj. „Kako
škodo ima kdo, če vidi življenje naslikano, kakršno je
v resnici. Resnica ne škoduje nikomur.“

„Torej otrokom v roke to koristno berivo!“

„Za otroke se ne piše; tem treba mlečne kaše.
Zrelim možem pa je to zdrava hrana.“

„O vrla mladeniča! Koliko sta stara —“

„24, 25 let.“

„— ki pišeta že, kar smejo brez škode brati samo
zreli, morebiti samo zakonski možje.“

„Škode, škode!“ rogal se je oblastno Radivoj.
„Čebela srka iz cvetja sok in nareja iz njega med in
strup; a če naredi strup, kaj more cvetica za to!“

„Ali velja pripodoba za pisatelja ali za bravca?“
vprašal je Vladimir.

„Za bravca seveda.“

„Potem šepa kakor Bendežev konj, ki me je
danes pripeljal. Saj čebeli ne škodi njen strup, sicer

bi si ga ne nabirala. Celo koristi ji, ker se brani
ž njim.“

„Tako koristi tudi to slovstvo, ker kaže bravcu
življenje v istini in mu daje orožje za boj v življenju.
Kaj pomaga zakrivati ljudem to pa to, ko prilika mnogo
lažje zapelje nedolžnega nego onega, ki je svarjen.“

„Radivoj, ti si mojster protislovja,“ smejal se je
Vladimir. „Kar poveš novega, vse nasprotuje prejšnjim
tvojim mislim ter jih pobija hujše in brezozirnejše od
gospoda svetovavca. Poprej si trdil, da je to slovstvo
zrelih mož, ki poznajo življenje; zdaj pa govoriš, da
bi bilo treba razkazati zlasti nedolžnim, torej v prvi
vrsti otrokom vso istinito in izmišljeno človeško zavrženost,
da bi se je varovali, v svarilo.

„O otrokih ne govorim, ker ne razumejo teh
stvari.“

„Naj se jim pa razlože in razkažejo. Čemu pa je
nazorni pouk?“ zasmejal se je Vladimir.

„Lepo svarilo,“ jezil se je svetovavec, „ki hvali
zapeljivca kot duhovitega poštenjaka in smeši prevarjenega
moža kot tepca ter opravičuje pregreho s sleparskimi
razlogi, ki morejo pohujšati vsakega neprevidnega
bravca.“

„Kdor se pohujšuje, ta je že pohujšan.“

„Torej nepohujšanim v roke, otrokom kot šolsko
knjigo!“ zasmejal se je zopet Vladimir; Radivoj pa je
začel pikro govoriti o farizejih in hinavcih, ki se boljše
kažejo, nego so, in sklenil slovesno, da čistemu je vse čisto.

„Kdo pa more o sebi reči, da je čist!“ opomnil
je beneficijat. „K večjemu otroci, in baš za te, pravite,
da se ne pišejo te reči, kakor res tudi niso zanje. Kaj
pa mi drugi! Saj veste, ko je velel Vzveličar: ‚Kdor
je brez greha, naj vrže prvi kamen na grešnico!‘
umeknili so se vsi. In koliko bi jih ostalo dandanes,
če bi se velelo isto? Kakor so mornarji na morju
vedno za jedno ped od smrti, tako mi vedno poleg prepada;
treba le prilike, izkušnjave, brezbrižnosti, in padli
smo. In teh prilik naj iščemo sami in izkušnjave
vzbujamo sami, ki se jih komaj odkrižujemo! Baš ker
nismo čisti, moramo se varovati.“

„Dobro, gospod beneficijat!“ vzkliknil je Radivoj.
„Farizeji se niso upali metati kamenja na greznico,
gospoda pa ga slastno meče na moja prijatelja.“

„Prijatelj, kak logiški skok je zopet to!“ ustavil
ga je Vladimir. „Komaj te primemo za jedno misel,
ti se že držiš druge in se iz prve in iz nas norca
delaš. Mi govorimo vendar o slovstvu, o novi smeri in
ne o tvojih prijateljih. Gospod svetovavec in gospod
beneficijat ju ne poznata nič in jaz komaj; za njiju
važni osebi se niti ne zmenimo ne. To pa vendar razumeješ,
da je najboljši človek lehko najnespretnejši
pisatelj.“

Radivoju, ki je bil sit nehvaležne obravnave, je
bilo jako po godu, da sta prinesli Anica in Milica malo
južino na mizo; a ker je bil vajen izreči zadnjo besedo,
godrnjal je, da bi lehko odgovoril s Prešernovim sonetom,
kjer zavrača Apel svoje sodnike.

„Le črevlje sodi naj kopitar, ne li?“ smejal se je
Vladimir. „Saj smo jih sodili.“ — Pogovor se je zasukal
na druge predmete, da sta se ga udeleževali tudi
deklici. Le svetovavec je predel naprej niti svojih
misli in razkladal starokopitne nazore, da treba ohraniti
narod pošten in zdrav, da bo bolj ljubil delo nego lenobo,
bolj čednost nego naslado, in naj sodi tujec o
njem, kakor hoče; da ima lepšo bodočnost nepokvarjen
rod z majhnim slovstvom nego pokvarjen, bodi še tako
omikan; da je omika sploh predraga, če se plačuje s
poštenostjo; da stori omika dobrega človeka pač boljšega,
slabega pa še slabšega, in da so najomikanejši
lopovi najnevarnejši.

Pred grad sta se pripeljala gospod Stojan in Lovro,
ki sta se vračala s semnja.

„Radivoj, dobil si pomočnika, ki ti bo pritrjeval,“
menil je Vladimir in vstal pozdravit gospoda Stojana
in prijatelja Lovra.

„Ostanite, ostanite, gospodje!“ klical je Stojan.
„Midva se vam pridruživa takoj.“ Radivoj je začel
važno razlagati Lovru, o čem da so se bili menili, govoril
o omiki, pesništvu, prijateljih svojih in pojasnil
svoje nazore.

„Oh, pusti me pri miru z branjem!“dejal je Lovro.
„Ti to vse precenjuješ in pretiravaš. Človek postane
ves neumen po tem večnem branju. Loti se ga duševna
lenoba, da prepusti mišljenje le pisatelju in knjigi;
nazore pa dobi popolnoma otročje, da se mu zde malenkosti
važne, važne reči pa postranske. Zlasti zabavno
berivo odvrača od duševnega in telesnega dela in omehkuži
človeka, ker mu jemlje moč in voljo za kaj resnega.
Kakor zahteva pokvarjen želodec čim dalje bolj
popopranih jedi, tako tak človek vedno novejših, nespametnejših
budalosti.“ Radivoj, ki je poznal Lovrove
slabosti, je strmel, ker ni vedel, ali govori resno ali
se šali.

„V obče je to resnica, kar pravi gospod Bojanec,“
menil je Stojan.

„Jaz govorim iz izkušnje,“ razvnemal se je Lovro.
„Kdor mnogo bere, ta malo misli.“

„Radivoj in Lovro,“ smejal se je Vladimir, „dve
skrajnosti, ki se dotikata in sami sebi ugovarjata!“

„In medio virtus,“ menil je svetovavec.

„Lovro, ti se šališ s slavno našo družbo,“ posvaril
je Radivoj; „kdo je pač več bral od tebe!“

„Bral, praviš? Požiral sem knjige, vse neprežvečene,
kolikor sem jih dobil v roke. Kaj več koristi bi
imel, če bi bil par dobrih pametno predelal. A to me
tolaži, da sem s takim branjem prezrl tudi neizmerno
množico neumnosti.“

„Lovro, ti si se izpremenil,“ potrdil je Radivoj
nekoliko nejevoljen.

„To me jako veseli.“

„A kje je doslednost in značajnost? Ne li, Radivoj?“
rogal se je Vladimir. „Jeden, ki je malo bral,
a veliko mislil, se navdušuje za branje; drugi, ki je
malo mislil in mnogo bral, je obsoja, Kaj je pravo?“

„Jaz menim,“ dejal je svetovavec, „da je gospoda
Bojanca misel prava, da ni važno, koliko da se bere,
ampak kaj in kako da se bere. Knjiga, ki ni vredna,
da bi se saj dvakrat brala, niti ne zasluži, da se
bere jedenkrat. Naši pisatelji pa so v velikih izkušnjavah.
Večina bravcev je skromna, ki se veseli vsakega
količkaj dobrega delca, a se veseli na tihem, molče.

Drugi, sicer majhno, a glasno in hrupno krdelce, pa so
že siti nemških, francoskih, ruskih spisov, tem ni nobena
misel zadosti duhovita, nobena situacija zadosti
pikantna, nobena snov zadosti izvirna. In ti izbirčni
bravci zahtevajo, zahtevajo burno in na glas, da se
slovstvo ozira na njih potrebe. Reveža pisatelja pa, ki
ni zadosti samostojen, zapelje zdaj skromnost večine,
da si misli: Za naše ljudi je vse dobro! zdaj prenasičenost
kričačev, da se trudi ustreči njih razdraženim
živcem. Prvo škoduje, ker pripravlja dobro stvar ob
dobro ime; drugo samo ob sebi.“

Tako so se razgovarjali važno o važnih rečeh.
Milici ni ušla nobena beseda. Roke so ji padle v naročje,
in nepremično je zrla v Vladimirja, kadar je
govoril, in sledila v duhu razvitku vsake misli.

„Oh, ves dan bi poslušala take pogovore!“ pošepetala
je sestri.

„Jaz imam pa kar dosti,“ šepetala ji je Anica;
„toda molči!“

Ko je prišel zvečer Vladimir domov, bilo je prvo
materino vprašanje, kako mu je všeč Milica,

„Ni napačna,“ dejal je Vladimir.

„Ni napačna!“ vila je mati roke. „Vladimir, ali je
to vse, kar si zapazil?“

„No, tiha je, skromna in govori pametno.“

„In lepa je tudi, Vladimir, in dobra in blaga.“

„Vzor vseh ženskih kreposti!“ smejal se je Vladimir.
„Mama, meni se zdi, da snujete vi nevarne naklepe
proti meni in moji prostosti.“

„Jaz mislim samo na tvojo srečo.“

„Zatorej, mama, pustite mi prostost! Dokler sem
prost, mnogo bliže sem vam, nego če sem oženjen. Na
kaj pa se hočem ženiti vrh tega! Sam se ne bojim
stradanja, a da bi stradala moja žena in vi in Helena
zaradi mene, Bog ne daj. Koliko sta se trudili vedve
ves čas, kar sem se učil, zdaj vama moram nekoliko
poplačati. Zakaj bi žela kaka druga sad vajinega
truda!“

„Razumeješ, Vladimir? Vsi bi bili skupaj, celo
gnezdeče, in vsi bi se radi imeli.“

„Mama, vi si mislite tako ženitev kot nekaj prav
priprostega. Oženi se človek že; a kaj potem! Meni se
vidi brezvestno preslepiti deklico, ki ne ve o življenju
nič in misli, da uradnik kar plava v denarju, in se da
zvoditi v revščino in siromaštvo. Takoj po poroki pride
spoznanje in kmalu tudi očitanje, če ne v besedi, pa v
srcu; in tega jaz ne bi mogel prenašati. In čemu? Čemu
nakopavati nesrečo drugim in sebi? Jaz sem zadovoljen
z malim in srečen, da imam vas; a žena, kdaj je zadovoljna
ta! Za obleko potrosi več nego mož za vse potrebe skupaj. Svila in žamet in tarnanje in vzdihovanje; kajti nobena ne misli, da je oblečena stanu primerno, dokler ima kaka druga lepšo obleko. Tako se
kosajo med seboj, in stroške plačuje mož s svojo
srečo.“

„Moj Bog, Vladimir,“ zavzela se je mati, „odkod
pa imaš ti te nazore! Morebiti so nekatere take; a večina
je drugačna. Rajni papa je imel jako skromno službo,
in vendar sva živela zadovoljna in srečna.“

„To je bilo v starih časih, mama. Takih žensk ni
več na svetu. Zdaj mož uraduje, žena pa reprezentuje.“

„Milica ne bo nikdar taka.“

„Kdo ve? Marsikatera stopi v zakon z jako dobrimi
nazori, a spači jo družba, tovarišice, ki vedno govore
le o tem, kako obleko in kako pohišje da ima
katera, in spoznajo polagoma vse, da imajo za imenitne
stanove svojih soprogov mnogo preskromna stanovanja,
pohišja, obleke itd. S svojo nezadovoljnostjo ogrene
možem vse življenje. Čemu bi si nakopaval jaz tako
zgodaj te sitnosti! Mama, ne delajmo si večjih skrbi,
nego je treba. Jaz sem vesel, da sem doma, in kar obsedel
bom tukaj, dokler me ne pokličejo v službo.“

„Torej se ti ni dopadla nocojšnja druščina?“

„Stojanovi so prijetni in svetovavec pameten mož.
Čuk je slepar, kakršen je bil; Bojanec pa se je res
zelo izpremenil in kaže prav trezne, zdrave nazore.“

X.

Vladimirju ni bilo nikjer tako všeč kakor pri
materi in sestri. Po cele ure se je razgovarjal ž njima
o malovažnih rečeh in pomagal jima pri domačih opravilih,
da sta se cesto smejali, kaj da bi rekli ljudje,
ko bi ga videli. A še bolj bi se prikupil materi, če bi
bil pridnejše zahajal k Stojanovim. Toda modroval je
Vladimir, da mora biti mladenič v občevanju z dekleti
oprezen, da je nespametno vezati se za daljno bodočnost,
ker izpreminja čas tako hitro razmere in nazore.

„Dète, dète, Vladimir, kako si preudaren!“ menila
je mati, kateri bi se bilo nekoliko več lehkomiselnosti
skoro bolj dopadalo. Sestri pa je bilo to mišljenje prav
po godu; kajti vedela je, da ostane brat popolnoma
njen le, dokler se ne, oženi; potlej pa ga ji vzame nevesta
in žena. Zatorej nikakor ni pritrjevala materi,
ampak bratu in sladila mu z ljubeznivo postrežljivostjo
počitnice. On pa jo je ljubil iz hvaležnosti tem bolj in
vračal ji milo za drago. Doma sta tičala skupaj in zaupavala
si svoje nade in pomisleke, ali pa je pisal
Vladimir sestri račune, naročal blago in presojal resnobno
okusnost ženskih oblačil. Zvečer sta se izprehajala
z materjo ali sama po okolici in veselila se prijetne
svoje druščine.

„Danes ponesem obleko gospici Irmi. Vladimir,
spremi me!“ dejala je Helena par dni, predno bi moral
oditi brat. Z veseljem jo je spremljal. Ko se je mudila
sestra v gradiču, čakal je zunaj, da se vrne. Ni še
čakal dolgo, ko priteče gospica Irma sama, se mu prijazno
prikloni ter ga povabi tako vljudno, da ni mogel
odreči.

„Gospod doktor,“ govorila je s prikupljivim svojim
glasom, „časi smo bili nekoliko znani; toda, ne li? Ti
časi so minili!“

Vladimir se je izgovarjal, da je samo za malo
dni, tako rekoč incoguito na Pristavi; sicer bi bil gotovo
obiskal.

„Papa in mama sta v Zarečju,“ nadaljevala je;
„sama sem doma; zatorej ne izpustim tako hitro gospice
vaše sestre. Važna ženska posvetovanja so pri
kraju, zdaj pa se hočemo pomeniti o čem drugem.“
Peljala ga je v mično svojo sobico, ponudila mu sedež
poleg sebe in prisedla k Heleni na zofo. Vnel se je
živahen razgovor o nedolžnih domačih rečeh. Irma se
je dobrikala Heleni in ž njo vred dražila ljubeznivo
Vladimirja, kateremu je bilo oboje prav po godu. Prišlo
je na vrsto življenje na kmetih in v mestu, važnost
omike za ženski spol, pomen zabavnega branja, in razvidel
je Vladimir, da ne pozna Irma samo nemškega,
ampak tudi francosko in angleško slovstvo, da ima izobražen
okus in samostojno sodbo. Hvalila je zlasti
Shakespeareja, dasi ji je presedala šopirnost njegovega
jezika, preobilnost podob in mitološka navlaka. V
krasni omari iz orehovega lesa so bile razvrščene lepo
vezane knjige. Vzela je jedno, odprla jo, sklonila se k
Vladimirja, začela ga povpraševati, kako razumeva to
in ono, in bistroumno in živahno zdaj pritrjevala, zdaj
ugovarjala. Vladimir se je izborno zabaval. Vstal je in
ogledoval knjige, ki mu jih je podajala in nosila kazat
Heleni. Ta pa je zavidala na tihem Irmi, da ima toliko
lepega beriva in toliko časa za branje.

„Še na vrt pojmo malo!“ dejala je Irma, zaprla
omaro in peljala svoja gosta po stopnicah. „Malo prosim
potrpljenja; takoj pridem.“ Ostala sta sama, in Helena
je vprašala brata, kako da mu dopada Irma.

„Še zadosti,“ dejal je Vladimir. „Jako izobražena
je.“ Irma je prinesla na veliki taci malico in prt in
poprosila Heleno, naj ji pomaga pogrniti. Zastonj sta
se branila Vladimir in sestra postrežbe.

„Jaz ne trpim nobenega ugovora,“ smejala se je
Irma, dražestna v priprosti domači obleki s predpasnikom.
„Gospod doktor, ali imate rajši bolj mlečno ali
bolj črno kavo? Kako rada bi boljše postregla; pa ne
vem s čim.“ — Helena je omenjala, da bo treba oditi;
Vladimirju pa se ni mudilo. Pripovedovati je moral,
kaj da počne ves dan, kam da se misli obrniti, pride
li še katerikrat v te kraje, in če se mu kaj toži po
družbi.

Ko sta se odpravljala, razlegel se je po hiši
Majerjev glas; Irma je ostavila družbo in privedla
kmalu stariše, ki so začeli siliti Vladimirja in Heleno,
naj še ostaneta.

„Skoro sosedje smo si,“ vikal je gospod Majer in
klical par steklenic burgundca, „in tako malokdaj se
vidimo. Uf, kako je vroče! Gospod doktor, dovolite!“
slekel je suknjo in odpel telovnik. „Celo uro sem se
paril na solncu. Vas, gospod doktor,“ dejal je skrivnostno,
„bi prosil neke usluge. Vzemite malo Edvarda
v roke! Ta lenuh ni za nobeno rabo in mi dela večne
sitnosti. Vaša beseda bi gotovo kaj zalegla. Upal sem,
da ga zmodri družba gospoda Bojanca; a ta je premehak,
in Edvard bi ga pokvaril. Hudoben fant ni,
ampak norel bi vedno, in baron mi ga zapeljuje. Oh,
ti otroci, ti otroci! Koliko mi napravljajo skrbi! Zaradi
Irme sem se pa paril dve uri, dve uri, gospod doktor,
na takem solncu. Dekle je za možitev, in Jugov Emil
je vprašal zanjo, prav snubil jo je. Ona sicer ne mara
zanj, toda, smešno! Kaj? To bi bila najmanjša skrb.
Peljala sva se z ženo nalašč v Zarečje. A premislite,
kakšni so ti Jugovi! Manjka jim drobiža, to je res; a
zahtevati, da odštejem takoj po poroki 40.000 gld. dote,
to je nesramnost; kaj? Irma dobo toliko dote, bogme,
in rajši več; a kar naravnost zahtevati! Smešno! Gospod
Jug, sem dejal, jaz ne branim; vaš sin mi je všeč
in posestvo tudi; a siliti ne morem svoje hčere; naj
poskusi Emil svojo srečo; če se zmenita, moj blagoslov
in 40.000 gld. Kaj? Ali nisem naredil fino? Naj pride
Emil, Irma ga bo zapodila, da ga pes ne povoha več.
Toda pijmo, gospod doktor! Bog vas živi in vašo dobro
mamko in ljubeznivo sestro! Irma jima da mnogo zaslužka,
ha, ha, ta gizdavka. Toda jaz nič ne rečem.
Smešno! Denar mora med ljudi! Toda mojemu Edvardu
morate uravnati glavo. Vi ste jedini, katerega on
spoštuje.“

Tako je govoril gospod Majer in polnil kozarce
sebi in gostoma, dokler se nista poslovila.

Pred vrati je čakala kočija.

„Gospica Helena na to stran, gospod doktor tja!“
urejala je gospa; nič ni pomagal gostoma ugovor, da

hodita rada peš, da jima je pot do doma prijeten
izprehod.

„Sila ljubezniva je bila danes Irma,“ menila je
Helena, ko se je peljala z bratom proti Pristavi.

„Ali ni vedno taka?“ vprašal je Vladimir.

„Prijazna, seveda, kakor mora biti vsaka gospa
in gospica s svojo šiviljo, ki je tako rekoč oblastnica
njene lepote; a danes je bilo nekaj posebnega. To je
poklon tebi, Vladimir.“

„Misliš?“ smejal se je Vladimir, in dobro mu je
dela misel, da se zanima zanj lepa deklica. Zanimiv
nam postane vsakdo, o komur slutimo, da ga zanimamo
mi. Zdela se mu je Irma kakor zakleta kraljičina pod
varstvom sirovega divjaka. V predpasniku s Shakespearejem
v roki! To res ni, kar si bodi. Tako priprosta
pri toliki izobraženosti, tako skromna pri vsej bistroumnosti
in duhovitosti, tako ljubezniva pri tolikem
bogastvu! 40.000 gld. dote mu je zvenelo po ušesih in
spominjalo ga Radivojevega naročila, da mora priti
denar v narodne roke. Poldrug tisoč obresti in isto
toliko svoje plače, to bi že bilo nekaj.

Zavzela se je mati, ko sta se pripeljala njena
otroka tako imenitno domov. Ko pa je pripovedoval
Vladimir, kako prijetno da se je zabaval, in začel hvaliti
duševne in telesne vrline Irmine, postala je nejevoljna,
češ, da je z dobrimi ljudmi prijetnejše živeti nego z
lepimi in učenimi. „Taka posebna lepota tudi ni Irma,“
sklenila je mati.

„Mama, vi ji delate krivico,“ smejal se je Vladimir.
„Kakor gorska vila je! Tako lepih oči se tod ne
vidi nič.“

„Tako rjavih lic pa tudi ne.“

„Jako zanimivo!“

„Kak okus imate moški dandanes, za božjo voljo!
Milica je kakor kri in mleko in oči ima kakor plavice.“

„In blaga duša, mama, blaga duša; saj vse
priznam.“

„Irma pa ni blaga duša.“

„Ker ima črne oči; ne li?“

„Da ti je tako všeč, za to naj se zahvali Heleni,
ki ji dela obleke.“

„Helena, jaz se ti klanjam. Tvoja umetelnost dela
čuda in slavi zmage.“

Ko sta se spravljali mati in hči spat, jezila se je
mati, zakaj da je vzela Helena brata s seboj. Ta se je
zagovarjala, da je Vladimir pač premoder, da bi se navezal
na Irmo, in da se sploh brani ženitve, dokler
nima dobre službe.

„Mladost je norost,“ dejala je mati, obrnivši prvič
ta pregovor na svojega sina. „Saj vidiš, kak dirindej je
vedno na Mlaki. Vsi, ki se seznanijo z Irmo, začno
plesati krog nje kakor veše krog luči.“

„Mama, čez tri dni odide Vladimir in vseh skrbi
bo konec,“ menila je hči. „Ali mestnih Irm se pa nič
ne bojite?“

Vladimir pa tudi še ni spal. Jezilo ga je, da bi
moral že čez tri dni ostaviti domači kraj, in premišljeval
je, bi li ne bilo pametnejše vstopiti v odvetniško pisarno
mesto v sodniško službo. Počitnice bi se dale
raztegniti in plača bi se dobila hitrejše. Sklenil je obrniti
se do odvetnika v Ljubljano.

Na vse zgodaj drugega dne je že pisal pismo in
nesel je potem sam v vas na pošto. Nadejal se je ob
jednem, da sreča Irmo. A dasi je šel dvakrat skozi vas,
ni je videl. Vrnil se je domov nič kaj dobre volje; zazdelo
se mu je prvič v življenju, da je doma nekako
dolgčas; saj je bil pomenek tako jednoličen, tako priprost
in nezanimiv. Tožilo se mu je po druščini. Mati
mu je prigovarjala, naj obišče Stojanove: ni se mu
ljubilo; naj gre pogledat v Podkraj k Bojancu: ni
hotel; naj poišče Radivoja: tega dolgočasnega bahača!
Premišljevali sta mati in hči, s čim bi mu ustregli,
kako bi ga razvedrili, in hudo je bilo obema videti, da
ni rad pri njiju. Kaj sta mu bili vendar naredili! Ali
ga je bila mati preveč nadlegovala z Milico, ki ne
mara zanjo?

„Oh, otroci rastejo, človek pa vedno misli, da ima
malo dete pred seboj,“ vzdihnila je mati.

Popoldne se je dolgočasil Vladimir nekaj časa
krog hiše in preudarjal, ali ne bi šel zopet v vas. Ker
je slutil, da bi materi to ne bilo všeč, ni se mogel
odločiti; premagovanje pa mu je množilo nejevoljo.

Vlegel se je v senco in dremaje gledal po cesti proti
vasi. V dremoti se mu je zdelo, da prihaja po klancu
lehko in urno mlado dekle v svetli obleki, z belim
robcem, potegnjenim čez oči, in svetlim solnčnikom.
Odprl je oči in pogledal pozornejše. Bila je Irma, vesela
in lepa kakor solnčen dan. Vladimir je skočil na
mah vzdramljen po koncu in živahno ji hitel naproti.

„H gospici Heleni sem namenjena,“ razlagala je
Irma zasopljena in zardela od brze hoje. „Je li doma,
gospod doktor?“ Vladimir jo je peljal v hišo in ostal
v družbi ter se živahno udeleževal razgovora o šivanju,
kuhanju in gospodinjstvu, za kar se je zelo zanimala
Irma. In ta gospica, prišlo je Vladimirju na misel, ki
se kaže tako vrlo gospodinjo, bere Shakespeareja, Moliereja,
Chateaubrianda! Občudoval jo je.

Zaradi obleke pa je prišla k Draganovim tudi gospica
Milica. Ostrmela je med vrati, zagledavši veselo
družbo, in nekoliko v zadregi obstala. Takoj je skočila
k njej Irma, objela jo in posadila k sebi in zapletla jo
v pogovor. A čim bolj sta odlikovali Milico in prezirali
Irmo mati Draganka in hči, tem bolj je postajala ona
plaha in zmočena, ker je videla, kako se Vladimir meni
jedino le z Irmo.

Ta je obrnila pogovor na Miličin vrtiček in prosila,
naj ji pokaže svoje vrtnice.

„Prav rada,“ menila je Milica in umeknila krotke
svoje oči žarečemu Irminemu pogledu. „Ako vam je
ljubo, gospica, pogledate jih lehko takoj.“

„Oh, preljubeznivo,“ priklonila seje Irma in vstala.
Hitro je poiskal Vladimir klobuk in palico, da spremi
deklici, ki sta se odpravljali. Napotili so se skupaj
proti gradu, Vladimir in Milica vsak na jedni strani,
Irma v sredi. A kmalu se je ta prestavila in spravila
v sredo Milico, s katero se je pečala tem prizadevnejše,
čim očitnejše je dvoril njej Vladimir. A na Milico
so imele večjo moč neprijetne slutnje nego prizadevanje
Irmino, in prisiljeni pomenek je zastajal. Oživila
ga je nekoliko s prirojeno veselostjo in dobrodušnostjo
Anica, ki je pritekla sestri uprav na pomoč.

A tudi Vladimir ni ostal dolgo brez tekmeca.
Doktorand Radivoj je bil hitro zvedel, da je bil Vladimir

pri Majerjevih, in ni mu ugajala ta vest, tem
menj, ker se mu je zazdela isti večer Irma nekoliko
raztresena v njegovi družbi, malo pozorna nanj. Ko je
prišel drugi dan, ni je bilo niti doma. K Draganovim
je šla, se mu je reklo tako hladno in mirno, kakor če
bi bila šla v cerkev ali v Ljubljano ali kamor si bodi,
razen k Draganovim. „Vraga,“ dejal si je Radivoj, „ta
Vladimir ima srečo. Dobro, da ne mara zanjo. A če se
premisli?“ Vse vabljenje Edvardovo, naj gre ž njim pit,
je bilo zaman, tudi gospe Majerjeve ni hotel zabavati
niti peljati se z gospodom na izprehod; srce ga je
gnalo proti Pristavi, in na potu ga je minevala veličastna,
počasna hoja, samo da bi hitrejše prišel v Irmino
družbo. Ko je zagledal Heleno pred hišo, vprašal
je hlastno, kje da je — Vladimir. Pokazala mu je pot
skozi gozd, v katerem se je izprehajala mlada družbica.

Skoro ob istem času kakor Radivoj prišel pa je
od druge strani Lovro, ki ga je vleklo podobno hrepenenje.
Kmalu so bili skupaj vsi.

„Trije mladi pari!“ dejal je Radivoj in stopil na
Irmino stran; „jeden par iz vasi, dva iz gradov.“ Vladimir
se ni zmenil za migljej in ostal poleg Irme. Zadej
je hodil Lovro s Stojanovima hčerama; in večkrat jih
je morala pričakati Irma s spremljevavcema, ki sta si
na tihem prizadevala izpodriniti drug drugega. Radivoj
je omenil po strani dozdevno razmerje Vladimirjevo z
Milico; takoj mu je segel v besedo Vladimir in začel
razvijati druge pametnejše misli, katerih se je spretno
polastil Radivoj, da jih izpelje. Iz druge vrste pa se je
razlegal dobrovoljni smeh Lovrov in Aničin, ki sta se
smejala drug drugemu. Če je bilo količkaj povoda, če
se je spoteknil ob korenino on ali ona, če je molela
kaka veja čez stezo, ali tudi, če ni molela. Pot se je
zožila, da so se morali razvrstiti posamič. Radivoj je
hodil naprej in obračal se nazaj, tik za Irmo je stopal
Vladimir in svaril jo, naj pazi na stezo. Kajti breg je
naglo padal v strmino nad potokom, tako da je Lovro,
ki je bil zadnji, že svetoval, naj se vrnejo, da se ne
prebrne kdo.

„To bi bilo najpametnejše,“ je menila Anica.

„Če se kdo prebrne?“ smejal se je Lovro in Anica
za njim.

„Oh, kake lepe cvetice tu doli!“ vzkliknila je
Irma.

„Soldatki,“ dejal je Vladimir.

„Pravi častniki v rezervi,“ Radivoj. Vladimir je
že prijemal za grmovje, da se spusti po pečini.

„Za božjo voljo, ubili se boste!“ zakričala je Milica
in zgrabila ga za roko. Obdržala ga ni; spretno
se je poprijemal korenin in skalnih robov in dosegel v
dveh skokih cvetke. Spredaj pa je lezel Radivoj po
pečini in jezil se, da je prišel prepozno.

„Oh, gospod Bojanec, pomagajte, da prideta zopet
nazaj!“ prosila je Milica, ko sta se trudila junaka, da
bi priplezala nazaj do steze. Lovro je podajal palico
in se jima smejal. Ko pa je podal Vladimir Irmi beli
šopek, priklonila se mu je hvaležno in pogledala mu
v oči, da mu je zatrepetalo radosti srce. Pošepetala mu
je: „Če dovolite, gospod doktor,“ obrnila se in ponudila
cvetice Milici.

„Hvala,“ dejala je ta in branila z roko; „za vas
so bile natrgane.“

Vrnili so se proti domu. Lovro se je pečal le z
Anico in Anica jedino ž njim; Vladimir in Radivoj sta
se sukala krog Irme in njej se laskala; sama je ostala
Milica, zanjo se ni menil nihče. Od začetka se je udeleževala
razgovora med Anico in Lovrom, ali odgovarjala
Irmi; sčasoma je minilo tudi to, in hodila je tiho
sama zase, utrgala ob potu kako cvetko in vteknila si
jo za pas, gledala zamišljena proti potoku in izvlekla
naposled iz žepa pričeto nogavico in začela plesti. V
mraku so se bližali gradu. Tedaj se je spomnila Irma
zopet Milice, prihitela na njeno stran, vteknila roko
pod njeno pazduho in jela jo hvaliti, kako da je pridna,
da si ne dovoli nobenega počitka, nobene ničemurne
zabave. Milica se je silila v nasmeh in odgovarjala tiho
in kratko glasnim in gostim besedam. Pred gradom so
se poslavljali. Radivoj in Vladimir sta se ponujala, da
spremita Irmo.

„Moja pot je ista,“ dejal je Radivoj.

„Z vami mi ni predolga nobena pot,“ Vladimir;
ona pa se je klanjala na obe strani. Lovro je krepko
stresel vsakemu roko, začenši pri Anici in končavši
ž njo, in obrnil se urno. Radivoja pa je zapeljal nesrečni
mamon, da je stopil za Lovrom v nadi, da se
oni še ne bodo ločili tako hitro, in da jih dobo še pred
gradom.

„Jedno besedo, Lovro, jedno besedo,“ klical je polglasno
in, došedši ga, jel mu živo govoriti na srce, naj
mu pomaga iz male stiske. „Kar daj mi, kar imaš pri
sebi, naj bo, kolikor hoče!“ — Zastonj; Lovro je ostal
trd, kakor siva skala; genila ga ni niti obljuba Radivojeva,
da bosta napravila pravilno dolžno pismo.
„Kajti da boš vedel,“ je dodal; „toda med nama! Ne
pravi nikomur! Irma me vidi rada, in stara dva sta
oba na moji strani. Denar pride v narodne roke. Potem
ti plačam obresti, kakršnih boš hotel.“ Rotil ga je
pri vsem, kar ju je vezalo od mladih nog, milo ga
prosil, ker ga je mučila misel, da ga že bridko pogreša
Irma pred gradom. Trdovratno mu je voščil Lovro
lehko noč in veliko sreče ter odšel. Radivoj je klel;
bogme, majhna tolažba v toliki zadregi!

Kogar pa se loti nesreča, ne izpusti ga takoj iz
pesti. Med tem, ko je lovil Radivoj Lovra, ušla mu je
Irma. Spremljal jo je Vladimir, in nič nista pogrešala
gospoda doktoranda.

„Če vam je ljubo, gospod doktor,“ dejala je Irma
zaupljivo, „stopiva v gozd, da odide mimo gospod filozof
Čuk.“ Hitro sta se skrila med drevjem. Iz grmovja
sta splašila zajca, ki je šinil čez pot in prestrašil Irmo
tako, da je skočila k Vladimirja in oklenila se ga trepetaj
e za roko.

„Oh, kaj bi počela sama!“ je šepetala zasopljena
in razburila Vladimirja, da ni mogel govoriti nobene
besede. Molčala sta oba. Kmalu se je začulo od gradu
po klancu nejednakomerno, zdaj urno, zdaj počasno stopanje
in glas Radivojev, ki je zdaj močneje, zdaj tiše,
zdaj na desno, zdaj na levo klical Vladimirja in se naposled
hitro spustil proti Gorenji vasi.

„Hud bo,“ dejal je Vladimir tiho družici, ko sta
stopila zopet na cesto.

„Zakaj? Menite?“ šepetala je ona, držeč ga pod
pazduho.

„Ker bi vas on neizmerno rad spremljal.“

„A je neizmerno nadležen ta človek.“

„Iz blagega nagiba, ker vas ima rad. Ali vam to
ne ugaja?“

„Ugaja; a še ljubše bi mi bilo, da bi me niti ne
imel rad niti me ne nadlegoval. Poglejte, gospod doktor,
kako srečni ste vi moški! Po svoji volji si izbirate
družice, in za katero ne marate, s to se tudi ne menite.
Nas pa imenujete cvetice, in res, kakor cvetice
smo pritrjene na steblu, da si ne moremo pomagati in
ne odgnati sitnih metuljev. Priklenjene čakamo svoje
usode, in srečna, ki dobo tovariša, ki ji ni popolnoma
zoprn. A da bi dobila katera moža po svoji želji, to
je redka izjema: to se dogaja največ po romanih. In
kako drugače sodi svet nas in vas! Ako smo me prijazne,
pravi se, da smo lehkomiselne; ako smo resne,
očita se nam ošabnost. Moške sodi vse rahlejše. Če so
vihravi, oh, mlada kri! Nihče jim nič ne zameri. Če so
prevzetni, poje se hvala njih modrosti. Oni ugajajo
vedno, naj bodo kakršni koli; me nikoli popolnoma.“

„Motite se, gospica,“ ugovarjal je Vladimir. „Komu
ne bi ugajali vi! Saj vidite, koliko si jih prizadeva, da
bi ugajali vam! In kakor ostane mož sam, če ne najde
pripravne družice, tako ni treba, da bi se ženska udajala
neljubljenemu možu. Če reče poštenjaku naravnost,
da ga ne mara, ne bo je nadlegoval več. Ali mora biti
vse poženjeno in pomoženo?“

„A kaj, ko začno nadlegovati in siliti stariši,
sklicevati se na dolžno ljubezen, pokorščino, skrb za
bodočnost! Človek se žrtvuje.“

„Po nepotrebnem.“

„Po nepotrebnem? Oh, gospod doktor, tako srečnih
kakor gospica Milica je pač malo.“

„Katera gospica Milica?“ zavzel se je nalašč Vladimir
nejevoljen.

„Gospod doktor pozna najbrž jedno samo gospico
Milico, in ta pozna jednega samega doktorja Dragana,
jaz čestitam obema.“

„Kar vi, gospica, domnevate,“ branil se je Vladimir,
„o tem ne ve Milica nič, in jaz sem zvedel baš
sedaj iz lepili vaših ust.“

„Čudno; jaz pa vem že toliko časa.“

„In isto toliko časa se motite.“

Na Pristavi pa sta se spravljali Anica in Milica
spat, ona vesela in zgovorna kakor po navadi, ta žalostna
in tiha.

„Kakšna spogledljivka je ta Irma!“ jezila seje Anica.
„Kako stopica in se je vije in ogleduje. Da se le more
komu dopasti!“ Milica je molčala. „Ali si videla,“ nadaljevala
je Anica, „kako se je dričal gospod Čuk po
skali zaradi tistih cvetic, ki jih je vse polno? Komaj
se je pobral. Oh, kako sem mu privoščila! Taka neumnost! Še Irma naj bi bila kolovratila doli, ki ji pridejo
take budalosti na misel!“ Milica ni odgovorila
nič. „In konec, kako smešen!“ govoričila je Anica svoj
pot. „Ko je bila odšla Irma z Vladimirjem, kako je
letal gospod Čuk plašen okrog! Kje je gospica Irma,
gospica Irma? Kje je Vladimir? Zvončke jima dajte na
vrat, gospod doktorand, pa se ne bosta izgubila. Kako
je drl po klancu in klical: Vladimir, Vladimir! Ona
dva sta se bila izgubila kakor kafra. Čas je bil pa že
tudi; pol desetih je ura.“ Milica je ostala tiha. „Kaj
pa ne govoriš? Lej jo!“ napadla jo je sestra. „Kaj se
držiš tako pusto!“

„Oh, prav imaš, Anica,“ zaihtela je sestra in objela
jo; „pusta sem, da ne mara nikdo zame, oh, tako pusta!“

To noč ni mogla spati Milica, ker so jo težile
tako bridke misli. Prva kaplja pelina je bila padla v
sladko čašo mladega življenja.

Mati Draganka pa je vprašala drugega dne Vladimirja,
vrnivšega se zopet od Majerjevih, kdaj da
odide k sodišču.

„To misel sem opustil,“ dejal je Vladimir malomarno; „zdaj čakam odgovora od ljubljanskega odvetnika,
pri katerem mislim vstopiti kot koncipijent,
Tako dobom prej kaj plače.“

Materi, ki je slutila vzrok, je bilo to jako neljubo
in prav želela je, da bi zapustil sin nevarne
domače kraje in raztresel se z delom novega poklica.

Čim menj pa se je držal doma Vladimir, tem
češče je začela obiskovati Draganove Milica. Tako prijazna
je bila, tako postrežljiva in tako nekako začudeno,
vprašaje in proseče je pogledovala Vladimirjevo
mater z velikimi svojimi očmi, da se je storilo tej
inako; a namigavati se ni upala nič več.

„Ubogo dekle!“ dejala je hčeri. „Da se je moralo
to tako nesrečno zasukati! Človek se res ne sme naprej
veseliti nobene stvari. Oh, zakaj se je seznanil
s to žensko!“

„Saj se je bo naveličal,“ tolažila je hči, „kakor
se je je Bojanec in pred Bojancem drugi. Vladimir je
razumen, a omamil ga je vnanji blišč. Ko se zave, povrne
se tem rajši tja, kjer ga imajo v resnici radi,
tem trdnejše se bo držal pravih prijateljev.“ S tem sta
se tolažili; kajti z Vladimirjem se ni dalo govoriti;
postajal je nejevoljen, če se ga je le kaj povprašalo o
njegovih namerah, ker je slutil pod vsakim vprašanjem
očitanje, zakaj da zahaja k Majerjevim.

„Irma pa je slavila zmago nad žlahtnim baronom
Bergerjem, nad duhovitim doktorandom Čukom in nad
brhkim doktorjem Draganom. Jezilo jo je le, da ne
more odtegniti Bojanca Stojanovi družbi, in nadejala
se je, da ga privabita zopet prijatelja njegova. A dasi
ji je bil najljubši Vladimir, katerega sta tudi roditelja
pred vsemi odlikovala, podražila je vendar rada jednega
z drugim, da se niso prevzeli. To sitnost je prenašal
Radivoj, kakor se spodobi modrijanu, mirno in
ravnodušno; Vladimir se je večkrat razjezil; baron pa
je kar divjal v svojem srcu. Črtil je Vladimirja iz vse
duše, preverjen, da mu je ta jedini na poti, da mu ta
podira lepe nade; saj je postajal proti njemu od dne
do dne osornejši oče, začela ga je prezirati mati, in
Irma je kar najodločnejše zavračala vsakršno zaupnost.
Zvesto ljubezen mu je hranil le Edvard, ki je bil ponosen,
da sme ž njim jezditi, voziti se, piti, igrati in
preganjati neizmerni dolgčas.

XI.

Radivoj si ni mogel razložiti kako more Irma
rajša imeti Vladimirja, ko njega. Ženske razsodnosti
res da ni cenil visoko nikdar; a sedaj je spoznal, da
jo vendar še precenjuje. Primeril je svoje vrline Vladimirjevim;
razloga ni našel. Lep, duhovit, zabaven
mož, in vendar —. Kdo razume vrtoglava dekleta! Po
dolgem premišljevanju je zasledil vzrok, ki se mu je
videl jedino pravi. „Premalo narodna je,“ to je bil
sklep; „napačna vzgoja jo je odtujila, da ne zna ceniti
ne domoljubja ne domoljubov.“ Kakor pa ima zveden
zdravnik zdravilo pri rokah, kakor hitro je spoznal
bolezen, tako je pokazal Radivoju podjetni duh takoj
pomoč proti temu hudemu nedostatku. Zamišljen je
hodil nekaj dni sam po samotnih krajih, pisal beležke
v beležnico, črtal in popravljal, preudarjal učinke in
vtiske, postavljal se med drevje in štel na jedni strani:
„Jeden, dva, tri,“ in na drugi strani: „Jeden, dva, tri,“
vihal si brke, gladil brado in prestavljal ščipalnik na
nosu. Ko je bilo vse gotovo, napotil seje zadovoljen sam
s seboj na Pristavo zvečer, ko se je nadejal ondi dobiti
Vladimirja in Lovra; kajti potreboval je njiju podpore
in hotel z njuno pomočjo pridobiti za sodelovanje
tudi Milico, Anico in Heleno. Najprej je izvabil iz hiše
Vladimirja z novico, da mu ima povedati nekaj sila
važnega. Oba skupaj sta dobila pred gradom Lovra,
Anico in gospoda svetovavca, ki so se izprehajali in
pogovarjali.

„Gospica Anica,“ poprosil je Radivoj, „pokličite,
prosim vas, gospico sestro, ker bomo nekaj posebnega
osnovali nocoj.“ Ko je odšla, začel je pripovedovati
radovednim poslušavcem, da zavira napredek našega
naroda najbolj pomanjkanje zavednega ženstva, tega
prevažnega in prepotrebnega faktorja, ki se ni samo
zanemarjal do sedaj, ampak celo odganjal od narodnega
dela. „Dolgočasno učenjaštvo,“ je dejal, „suhoparno
slovstvo, velika politika po krčmah in kavarnah, to je
bilo narodno delo, katerega se ni mogel udeleževati

lepi spol. Tako so nastale jako neugodno razmere za
naš narod, ki brez ženstva nikakor ne more obstati.“

„Istina,“ pritrjevali so poslušavci.

„Brez ženstva ni naroda,“ nadaljeval je Radivoj.
„Kdor torej pridobi ženstvo, ta reši narod. Tega ne
pomislijo naši prvaki, ki po starem kopitu politične
otrobe vežejo. Da pa se pridobi ženstvo, treba zabave.
Zabava je sploh geslo današnjih časov; zabave zahteva
staro in mlado doma, v šoli, v javnosti, v znanstvu, v
umetnosti, v vsem življenju. Zabavi se zidajo najlepši
hrami; zabava se plačuje najboljše, slavi najglasnejše.
Če pa terjamo mi, resni, suhoparni moški, zabave in
zopet zabave, kaj si moramo misliti o ženski, ki je
rojena za zabavo!“

„Milica, Anica!“ klical je Lovro, „pridi ta; takih
poklonov še nista slišali.“ Radivoj se je priklonil zastopnicama
lepega spola in nadaljeval razpravo o različnih
vrstah zabav, o zabavah za omikane in priproste,
za moške in ženske.

„Ženske,“ je dejal, „zabava slovstvo, če ni suhoparno,
učenjaško, z jedno besedo tako, kakršno je naše
do najnovejšega časa; ljubša zabava jim je godba; še
ljubša petje; vrhunec, krona vseh zabav, tako rekoč
zabav zabava pa je ženstvu ples.“ Radivoj je prenehal
in pasel oči na strmečih obrazih poslušavcev. Anica in
Milica sta se muzali; ugovarjal pa ni nihče; onidve
se nista upali, moški si mislili, da niso poklicani. „O
važnosti plesa smo torej prepričani vsi,“ sklepal je
Radivoj iz splošnega molčanja. „Iz tega pa sledi, da se
pleše pri nas vse premalo, da treba popraviti zamudo
in s plesom pridobiti ženstvo za narodno delo. Kako
žalostne so plesne razmere že od nekdaj pri nas, to se
razvidi najjasnejše iz tega, ker nimamo nobenega narodnega
plesa, kakršne imajo Čehi, Poljaki, Rusi, Hrvatje.
Morebiti smo ga imeli kdaj, a izgubil se je po naši
brezbrižnosti, kakor toliko drugih narodnih svetinj, in
zdaj imamo na tem polju sušo kakor v slovstvu. In
potem se kdo čudi, da ni zavednega ženstva, ko je
ta stroka tako zanemarjena in prepuščena tako rekoč
tujčevi peti.“

„Radivoj,“ opomnil je Vladimir, „pa stori ti kaj
na tem polju za narodno blaginjo! Hic Rhodus, hic
salta!“

„To sem tudi sklenil,“ odgovoril je mirno Radivoj.
„A potrebujem pomočnikov, soplesavcev; sam
človek zadene malo. Izumel sem ples, ki se bo, mislim,
kmalu udomačil.“

„Dobro, dobro!“ ploskali so poslušavci.

„Okrogel ali družben ples?“ vprašal je Lovro. „In
kako si ga krstil?“

„Družben ples, ki se imenuje trojka in mora izpodriniti
tujo četverko in dolgočasno kolo. Vodilna
ideja tega plesa,“ razlagal je na obče veselje Radivoj,
„je ta, da si ne stojita vrsti paroma nasproti, ampak
po trojkah; prva trojka: jedna dama, dva gospoda;
druga: dve dami, jeden gospod; in potem se ponovi
zopet prva in tako naprej. Kajti ni dolgočasnejšega nego
vedno: dama, gospod; dama, gospod, kakih štirideset
parov. A tu: na jednega gospoda dve dami, in nasproti
na jedno damo dva gospoda: si li moremo misliti kaj
živahnejšega? To je življenje, to romantika, to vzbuja
misli in čutstva in ustvarja nove in zanimive prizore;
to je ples, ki bi se ga človek nikdar ne naveličal!“

„Koliko pa bo treba plesavcev?“

„Najmenj šest trojk, devet plesavcev, devet plesavk.
V začetku zime priredi čitalnica v Kostanjevici
veselico; tam bomo nastopili prvič. Ta nastop bo velikanskega
pomena, ker utelesi lep korak narodnega
napredka. Ženstvo si osvojimo na mah. A da nastopimo
častno, k temu treba vaje. Jaz se nadejam, da se vsa
mlajša gospoda poprime tega narodnega dela. Vladimir,
ti si spreten plesavec; nate se zanesem.“

„Nič nikar!“ smejal se je Vladimir. „Jaz napravljam
samo take neumnosti, ki si jih izmislim sam.“

„In gospici?“ obrnil se je Radivoj in popravil si
ščipalnik.

„Hvala lepa, gospod Čuk,“ odkimala je Milica,
„mene ples nič ne miče.“

„Gledala bi jaz pač,“ dejala je Anica; „a sama
plesati, da bi me vse gledalo, po nobeni ceni.“

„Gledat in ploskat pridem jaz tudi v Kostanjevico,“
obljubil je Lovro, „a plesati se ne maram učiti več.“

„Ostanem samo še jaz,“ dejal je svetovavec. Radivoj
je bil nekoliko poparjen, a še bolj hud, da najde
v domovini tako malo rodoljubna, tako malo narodnega
ponosa, da je tako zvanim narodnjakom vsaka žrtva
prevelika, da mislijo samo nase in na svojo zložnost.
Razgovor se je ostril, da sta se Anica in Milica kmalu
poslovili.

„Vaša misel,“ dejal je svetovavec, „da je ženska
samo za zabavo na svetu, je popolnoma napačna.“

„Če govorim, gospod svetovavec, o našem ženstvu,“
zagovarjal se je Radivoj, „ne mislim naših poštenih
kmetic niti ne pridnih naših dekel.“

„Te so rojene za delo; ne li? Ampak za višje
stanove velja vaše načelo. A če mislite na uradniške
žene in hčere, motite se tudi. Sploh doboste po vsej
naši deželi jako malo takih, katerim bi pripuščale razmere
ravnati se po vaših načelih.“

„V našem kraju samo jedna,“ dejal je Lovro,
„gospica Irma, in zanjo si sestavil ti svoj modroslovni
sistem in svoj ples.“

„Jaz za to, ti pa za kako drugo,“ zavrnil ga je
Radivoj. „A treba je, da se otresemo jedenkrat tudi
Slovenci srednjeveških nazorov, ki nas smešijo pred
vsem svetom.“

„Prijatelj,“ opozoril je Vladimir, „logiško zvezo
med plesom in srednjeveškimi nazori moraš pojasniti,
ker utegne biti marsikomu skrita.“

„Ženska mora biti,“ poudarjal je svetovavec, „možu
tovarišica in pomočnica; a ne sužnica in ne igrača, ker
ponižuje jo oboje jednako. Tega mnenja so tudi vse
pametne ženske.“

„Žal, da te pametne ženske niso nikjer vplivne,
nikjer merodajne,“ opomnil je pomilovalno Radivoj.
„Kar je svetovno izobraženih, te so vse mojih nazorov,
in te moramo pridobiti; kajti po teh vzgledih se bodo
ravnale druge.“

„Kaj pa imenujete svetovno izobraženost? Meni
se zdi to jako relativen pojem, ki pomenja vsakemu
kaj drugega.“

„Naprednim narodom pomenja skupnost vsega tega.
kar je izumel človeški um, najsvetejši zaklad, iz katerega
izvira najblažja zavest. Ta izobraženost daje človeku
prostost, ker ga rešuje spon, ki vežejo neolikanca.“

„Oho! Ali mislite spone, v katere nas vklepajo
zakoni?“

„O teh ne govorimo. Teh ne čuti človeški um,
ker si jih je dal sam. Kaj hočem reči, to pač razumete,
gospod svetovavec. Kaj bi se pulili za besede.“

„Govor je o veri; ne li?“

„Če hočete, da,“ dejal je Radivoj in se ozrl okrog.
„Da gospoda beneficijata ni tukaj, to mi je jako ljubo;
človek saj prostejše govori. Moje prepričanje seveda,
gospod svetovavec, to je moja zasebna stvar; o tem se
ne bomo pričkali. Zakaj, to si lehko mislite. Če hoče
kdo, da se kak pes ubije, zavpije, da je stekel: pri
nas pa treba reči, da je kdo brezverec, in ljudje padejo
po njem. Zatorej povem jaz leto, kar misiijo in
govore napredni ljudje naprednih narodov; poželenja
po mučeniški slavi pa ne čutim v sebi nič.“

„Verjamem brezpogojno. Tako vas ne more prijeti
za vaše prave misli nihče.“

„Po tistem zakonu, po katerem izgubi cesar pravico,“
smejal se je Vladimir.

„Ne tako, gospodje,“ zagovarjal je svetovavec,
„V srcu misli gospod Čuk pravilno in dobro. Človeški
um res čuti in cesto z veliko nejevoljo čuti tiste spone,
katerih si ni dal sam, in menim, da gospod Čuk tudi
ve, kdo da je vklenil našega duha v te spone, ki so
časi prav nadležne. Toda gospod Čuk nam ne odkriva teh
svojih misli, ampak tuje, češ, naj drugi odgovarjajo zanje.“

„No, no, gospod svetovavec, odgovarjati bom poskusil
tudi jaz, v imenu vseh naprednih narodov.“

„O narodih, gospod Čuk, se tukaj težko govori,
ker so to vendar nazori samo posameznih ljudi, manjšine,
ki kar izgine pred množico onih, ki mislijo drugače.
Ta manjšinica seveda je silna, glasna in drzna
ter prevpije ogromno večino, ki molči, tako, da nepazen
človek res misli, da sliši obče mnenje. Kriče pa nekateri
iz hudobnosti in sovraštva proti vsaki višji volji,
drugi iz prevzetnosti, ki hoče biti sama sebi zakon,

zopet drugi iz ničemurnosti, da opozarjajo ljudi nase,
in največ iz puhle brezmiselnosti, ker je taka navada
in se zdi imenitno. Kvarijo pa se ti drug drugega. Duševni
lenuhi, ki govore za drugimi, misleč, da imajo ti
pač tehtne razloge za svoje mišljenje, potrjujejo s svojim
priznavanjem prevzetne hudobneže, ki zagazijo potem
še delj in zapeljajo one še hujše. A če se vidi,
kako menjajo oni svetovni izobraženci svoje nazore,
kako se izpreobračajo, kadar pride starost ali bolezen,
in kadar se približa smrt, kaj si pač treba misliti?“

„Da postajajo ljudje v starosti otročji, in da bolezen
ne oslabi samo telesnih, ampak tudi duševne
moči. Veljavni so nazori zdravih let.“

„Torej menite, da je treba posebnih duševnih moči,
da se govori to, kar narekujejo drugi?“

„Tega ne, gospod svetovavec; a poguma je treba,
poguma.“

„A baš ta izgine, kadar bi ga bilo najbolj treba.
Oblastno govore taki ljudje, kadar mislijo, da je Bog
daleč; pogumni so, kakor vojak, ki se baha s svojim
pogumom, dokler ne zagleda nasprotnika. Če potem
zbeži, imeli ga bomo še vedno za pogumnega; ne li?
Bližajoča se nevarnost je pač oslabila njegove duševne
in telesne moči; veljavno pa je njegovo vedenje, dokler
ni videl nasprotnika. Ne li?“

„Gospod svetovavec, jaz mislim tako: Če bi se
dalo natančno dokazati, da je Bog, kdo bi bil tako nespameten,
da ne bi veroval!“

„Jaz, gospod Čuk, pa mislim tako: Če bi se dalo
natančno dokazati, da ni Boga, kdo bi bil tako nespameten,
da bi veroval! A če vam nedostaje dokazov,
ozirajte se vsaj na verjetnost. Laplace pravi, da je
verjetnost, da bi bil gol slučaj zavrtel in zasukal naš
solnčni sistem tako, kakor se vrti in suče, manjša od
jednice deljene s štirimi bilijoni. Ali ni tedaj proti
babjeveren, ki govori o golem slučaju, uboga starka,
kateri prede pajek loterijske številke, najskeptičnejša
modrijanka?“

„Gospod svetovavec, ko ste bili mladi, ali ste že
tudi tako mislili in govorili?“

„Če nisem, tem večja dolžnost mi je zdaj tako govoriti.
Če se je kdo zmotil jedenkrat, ali se mora potem
motiti vedno?“

„Jaz se bom najbrž tudi poboljšal.“

„Kdor pravi, da se bo poboljšal, ta priznava, da ima
krive nazore, katere misli popustiti. In če ne stori tega
takoj, ravna lehkomiselno, brez notranjega prepričanja,
po slabem vzgledu drugih, ne po svojem dobrem razumu.“

„Vladimir, ali veš še, kako je raztelesil profesor
medicinec truplo, pregledal možgane in dejal: Gospoda,
za dušo ni tu nič prostora!“

„Ker si je mislil dušo okroglo ali kockasto. Gospodje,
to je vse stara pesem. Oglasila se je prvič v
raju pred Adamom in Evo: Oči se vama odpro in bodeta
kakor bogova. Od tedaj išče in premišljuje in se
trudi naprej in naprej človeška prevzetnost, kako bi se
odkrižala višjega uma, ki jo omejuje, kako bi postavila
samo sebe na najvišji prestol.“