I. Kras pa škocijanska jama.

Od prvih početkov, kar bivajo božje stvari na svetu, hrepeni vse stvarstvo z nekakim prirojenim
nagonom po prostosti. Vjeta senica brezvspešno kljuje ob železni mreži svoje kletke. Utrujena sede na povprečno palčico iu zapôje pesem — o zlati svobodi, o miljenem logu, — svojem domovju.

Z orjaško močjo stresa silno omrežje mogočni lev, kateremu so vzeli kraljestvo, — neizmerno
libijsko puščavo, ter ga deli v zapor, da je nesvoboden, zvedavemu ljudstvu v veselje. Nezadovoljno strese polno svojo grivo, pogleda s krvavim očesom po gledalcih, češ: „sram vas bodi, grozovitneži“; potem se pa zlekne v kot, kakor da bi žaloval in bridko tožil o izgubljeni svobodi.

Neumna žival ravná torej tako, katera ne čuti in ne spozna po svojem razumu nesvobode, marveč le po nagonu. Koliko bolj hrepeni še le človek, kralj vsega stvarstva, po neodvisnosti, po svobodi. Duševne svobode sicer ne more izgubiti; zakaj na duha perotih se popné človeški um iz temne ječe v zračne višave ter vzleti nazaj v drago domovje.

A vendar je duh v nesvobodnem telesu vsled nepretrganega vpliva tudi nekako oviran, posebno
še, ako si človek to nesrečo živo predočuje ter tako redno dejanje duševno ovira.

Tako čujemo tugovati posameznika pevca, ki učí ptice svojo žalostinko o „zlati svobodi prodani.“

Tako pa tudi celi narod vzdihuje ter si želí nazaj dôbo, v kateri si je sam volil vladarja in dajal postave, v srečno dôbo samostojnosti. A sedaj ga teží trdo sovražno breme, da vzdihuje pod njim ter — toči solze na grobu svobode.

Sevéda moramo ločiti pravo svobodo, v kateri veljajo postave, brez katerih si človeške družbe niti misliti ne moremo, od neprave, katera razdene vezi zakonov ter podivja človeško telo, vstrupi domišljijo in onemogoči vse trezno mišljenje. Že Schiller popisuje v svojem „Spaziergang“ podobno stanje toliko ironično:

„Seine Fesseln zerbrieht der Mensch. der Beglückte! Zerriss’ er Mit den Fesseln der Furchs nur nicht die Zügel der Scham.“

Toli zaželena prostost napoči učeči se mladini
po trudapolnem desetmesečnem delovanju, vesela dôba, da more brezskrbno prebiti dvoje mesecev,
da okrepi svoje telo in poživi duha.

Nemudoma torej vsak hití k svojcem iz zaduhlega
mestnega zidovja v preljubo rojstno vas, kjer ga s srčnim veseljem sprejmó željno pričakujoči
roditelji.

A stari rek slôve:

„Nulla regula sine exceptione.“

Tako tudi prej omenjeni vsak ni, da bi se smatral do cela v prvotnem pomenu. Marsikateri
ptič ne letí naravnost v gnezdo, marveč si izvoli daljšo pot okrog gore, po lepem polju, — mogoče
iz zvedavosti.

Tak ptič sem bil nekoč tudi jaz.

Že dolgo sem se pismeno dogovarjal s prijateljem Vjekoslavom, kakor so ga zvali hrvatski sošolci, — prej smo ga klicali le za Lojzeta, da mu pridem naproti po dokončanih šolah na Reko. Ker smo v Ljubljani dovršili dobrih deset dnij poprej, šel sem tako mimogredé na skalovit Kras obiskat
svojega sorodnika v Rodik.

Če prav se pokaže kmalu na Notranjskem kraševski zrak, vendar je zemlja še precèj rodovitna.
Po malih dolinicah so nasejane na gosto prijazne vasi. Tudi polje je še dosti rodovitno. Od Ležeč
naprej je pa svet čedalje pustejši. Ko pridemo skozi zadnji predor v Divačo, smo pa na pravcatem
Krasu. Povsod nas spremlja golo ostro kamenje. Polja ni. Le tu in tam môli iz male kotline nagneno drevo osmukane veje zapuščeno proti nebu. Vidi se mu, da se mu je mnogo boriti s silno
kraško burjo.

Ura je odbila jednajst v divaškem zvoniku, ko sem zapustil postajo. Solnce je pripekalo z vso silo. Nì sence, nì lahnega vetreca ni bilo, da bi mi bilhladilno pihal v lice. Ob potu vroče kamenje, od katerega je puhtela gorkota, kakor iz peči, nad menoj pa jasno nebo, po katerem se je mogočno

peljalo žarko solnce! Moja prtljaga mi je presedala
na vso moč.

Toda kaj sem hotel. Podvizal sem se, da bi prej dospel, kamor sem bil namenjen, da bi se ondi
toliko prej oddahnil.

Vendar sem zagledal rodiški zvonik, ki kaj prijazno gleda iznad vzvišenega prostora sredi vasi,
kakor pazljiv pastir raz skalo po pasočib se ovčicah. Sezidan je iz rezanega kamena.

Najbolj me je iznenadila streha zvonikova, kakor je nisem videl še nikjer. Tvori jo namreč iz
rezanega kamena zložena šestostranična piramida.
Vrhu nje je vsajen železen križ.

Pozneje sem spoznal, da to na Krasu ni nič nenavadnega. Pa tudi ostalo cerkveno poslopje je
pokrito z debelimi kamenitimi pločami. Vse to je pa zaradi silne burje, katera vleče po zimi ter žvižga ob golih skalah.

Iz Rodika sva jo večkrat potegnila s striničem, da sem se nekoliko seznanil z okolico.

Ne omenjam tu Kozine, kjer je napravljena pred kratkim nova postaja, ki veže Trst z državno
železnično progo Divača-Pulj, — niti lepih Vrem, ki jih nazivljejo Tržačani „kraški raj“. Pač pa moram s skromnimi potezami orisati romantično gorostasno škocijansko jamo.

če se peljemo z železnico proti Divači, zapazimo gotovo, pomolivši zvedavo glavo skozi okno
proti južui strani, kako se na kamenitem holmu dviguje uprav na skrajnem robu ponosen zvonik z lepo belo cerkvijo. Tedaj bi si pač ne mislili kot tujec, da se ob zapadni strani škocijanske cerkve — vas, ki se razprostira za cerkvijo, je namreč Škociian — skriva v globoki vdrtini toliko naravnih čudes, — toliko znakov mogočne, premodre Stvarnikove roke.

Najlepši razgled čez celo jamo je raz „Stephaniewarte“ — tako imenovana po cesaričini, ki
je tam od ondi gledala jamo, ko se je vračala iz
Miramara na Dunaj. Ta prostor je obzidan ter sloni na navpično odrezani skali, ki je visoka vsaj
toliko, kakor ljubljanski grad. Širina cele jame — od „Stephaniewarte“ pa do škocijanske cerkve —
je gotovo nad 1 kilometer. Sevéda je jama prerastena in pregrajena z raznimi skalnatimi grebeni
in rti, na katerih so napravljene različno zvane ogledovalnice (Warte), s katerih je mogoče pregledati posamezne kotline in preduhe.

Ko sem stopil prvič na „Stephanie Warte“ ter pogledal v strmoglavo globočino odskočil sem nehote
za korak od zida nazaj. Človeka kar groza pretrese, ko vidi silne čeri v globini, a ob njih in
čez nje šumi in vrši penasta reka, ki se prav pod omenjenim velikanskim skalnim skladom izgubi pod
zemljo, kje da priteče na dan, še ni dognano. Nekateri menijo, da nekje pri Gorici. A drugi zopet
trdijo, da tik ob morski obali v obližji starodavnega Ogleja. Da bi stvar natančneje poizvedeli, pričelo je tržaško planinsko društvo zasledovati tek vode. Prišli so baje dve uri daleč pod zemljo.

Ko sem se nekoliko nagledal in navžil pretresujočega
pogleda, pa nisem bil še zadovoljen in
umirjen. Hotel sem vse natančno pretakniti, kakor
da bi imel na koncu prstov oči. Prašal se torej
striniča, ki je bil z menoj, ali se more priti v
jamo.

„Seveda“, odvrne mi. „Le poglej potov in držajev
in tam-le železni most, ki drži čez vodo. Samo
vodnika si navadno vzemó Tržačani.“

„Dobro“, dejal sem. „Jaz grem zdaj-le tudi
doli. Vodnika pa pač ne bo treba; izgubiti se ne
morem.“

„Le pazi, da se ti kaj ne primeri“, posvari me
župnik. Potem sva šla skozi hrastov gozdič in dospela
do steze, ki se vije precej strmo v jamo.
Župnik je odšel k sosedu svojemu, kjer mi je obljubil
počakati, da se vrnem, jaz pa navzdol v
jamo.

Pod vrhom je bila pot precej lepa. Toda potem je postajala vedno bolj grudasta in nevarna. Na mnogih krajih so bile stopnice v skalo vsekane, da
sem moral zelo paziti, da mi ni izpodletelo. Da ni
držajev ob steni, bila bi ta pot prenevarna. Počasi
sem šel navzdol ter opazoval raz „Wart“ divje-romantično
skalovje. Ko sem prišel nekam do srede,
zagledal sem penast tolmun, v katerega je vrela
voda, kakor iz žrela, izpod hriba, na katerem stoji
škocijanska cerkev.

Reka — tako se pravi temu precej obilnemu
potoku — teče od tod preko skalovja v mnogih
slapih in skozi predore, ki si jih je sama izdolbla,
po sredi jame ter se zopet, kakor že omenjeno, izgubi
pod zemljo.

Gredoč visoko nad skalovito strugo izgubi se
mi pot v temno votlino. Kaj pa sedaj? Če sem
hotel naprej ter še kaj videti, moral sem vanjo.
Srečno je prišlo toliko svetlobe v ta naravni rov po
razpokah in večjih odprtinah, da je bilo mogoče iti
brez luči. Predor ni bil dolg in kmalu sem dospel
na božji dan. Pot me je privedla do železne brvi
„Tomasini-Brücke“, ki pelje v nezanski višavi na
drugo stran Reke. Pod njo je največji slap. Silovito
bobni voda v kamenito jamo, da lete bele pene
daleč na okoli. Onstran mosta je poleg poti naraven
rov, ki pelje do slapa. Ta pa je zelo ozek in
na mnogih krajih tako nizek, da sem moral pripognen
iti naprej. Pred njim je ležal ostanek baklje.
Jaz jo prižgem — ker v tako grozno temo si nisem
upal — ter pričnem varno stopati. Od stropa je kapljala voda, ki pronicuje skozi skalovje ter tvori
kapnike.

Ko sem bil tako nekako že blizu konca, mi pa
baklja ugasne. Neprozorna tema me objame. Od
silnega gromenja vode so se potresovale skalne
stene. Čuden strah me je obšel in nekako tesno mi
je bilo okoli srca. „Kaj, ko bi se stisnile“, mislil
sem si, „mogočne stene skupaj; niti sledu bi ne
bilo po meni.“ In spoznal sem bolj, kakor kedaj,
slabost in ničevost človeško in vsemogočnost božjo.
Iz boječe duše pa se mi je privil tresoč vsklik:
„Velik si o Bog!“

Ker se je pot vila navzdol in je bilo po tleh
precej vlažno, nisem si upal naprej. Vrnil sem se
ter počasi tipaje ob mokrih stenah zopet priril pod
milo nebo, kjer so se mi prostejše dvigale prsi —
zakaj globoko sem se bil oddahnil ter potegnil svežega
zraka v sé.

Od tod sem šel po strmih, kamenitih stopnicah,
ki so vodile med jelševjem in robidovjem v drugo
— Tominčevo jamo. Vhod tvori mogočna odprtina,
ki zadošča, da je vsa votlina dosti razsvetljena. Velikanski
prostor Vam je to, kakor mogočen božji
hram! Precej pri vhodu stoji Krausov vodnjak
(Krausbrunnen). Na čveterooglati kamenitni prizmi
stoji kamenita posoda, v katero kaplja voda od
stropa in se njej nabira. Postavljen je uprav pod
precej velik od stropa viseč kapnik, skozi katerega

največ vode prihaja. Voda je zelo hladna in okusna,
ker ima baš v sebi dovolj soli razstopljenih.

Na sredi jame je bila tedaj miza in klopi okoli
nje; tudi mnogo drugih priprav, dleta, kladivo,
vrvi in dva čolniča sem videl v kotu. Menda so to
rabili pri preiskavanju treh pepelnatih plastij, ki
so med seboj ločene po ilnatih skladih. Razvidno
je iz tega, da so se prebivalci te jame morali večkrat
umakniti velikanskim vodnim nalivom, ker se
je Reka ob povodnji zajezila in nastopila skoro do
sredine divaške jame. Vsaka posamezna plast reprezentuje
svojo dobo, katero je lahko določiti po
raznovrstnih izkopinah. In uprav radi te posebnosti
je Tominčeva jama zelo zanimiva.¹

Od stene sem si bil odluščil košček kamenite
sveče ter jo vzel seboj za spomin. Potem sem pa
zopet hitel dalje — zakaj ura mi je minevala za
uro, da nisem vedel kedaj.

Šel — ali prav za prav tekel sem naprej po
Plenkerjevi stezi, ki je vsekana v skale in še dalje
po Pazzejevi poti v najspodnjo votlino — Schiedlovo
jamo. Njena notranjost je povsem slična Tominčevi,
samo da ni tako prostorna in da so tla
mnogo bolj neravna in zelo polzka. Iz te vodi najnevarnejša
steza — ali nekake v skalo vdolbene
stopnice na višek do velikanske odprtine — zvane
„veleokno“ (Riesen Fenster). Nekoliko časa sem se obotavljal, ali bi šel, ali ne. Toda „kdor si nič ne
upa, pa nič ne izkusi“, mislil sem si ter pričel
varno stopati vprijemajoč se z obema rokama za
železni držaj.

Dokler je bilo svetlo, šel sem kaj pogumno
dalje. Dnevna svetloba pa se je vedno bolj poizgubljala
za mano in kmalu me je objela črna tema.
Zajedno je bilo tudi konec mojega vodnika — držaja
ni bilo več. Pod nogami nisem čutil več skale,
temveč sluzasto ilovico.

Mrzla sapa mi je zavela v obraz in prinesla
hladnih vodenih hlapov. V precejšni oddalji sem
videl sivo odprtino, skozi katero je baš prihajal veter
in od koder se je čulo votlo bobnenje Reke —
menda je bilo tam veleokno.

„Tù pa ne bo varno dalje plezati“, dejal sem
sam pri sebi, ko sem ves zavzet zrl tje v podzemeljsko
noč. Da bi vendar nekoliko izpoznal, kje
da sem, posvetil sem si z žveplenkami. Toda ničesa
druzega nisem našel kot lestvo prisloneno ob navpični
steni. Po tej bi bil bajè moral, če bi bil
hotel pogledati skozi veleokno. Toda zbal sem se in
se počasi vrnil.

Marsikaj je bilo še zanimivega — toda jaz sem
moral k striniču. Vsaj sem se bil že tako predolgo
mudil. Dospevši do škocijanske cerkve, ozrl sem se
še jedenkrat preko velike prostornine, da se mi je
še bolj živo vtisnil v spomin cel prizor na divaško
jamo, katera je zares pravo pozemsko čudo — velikanski
stvor vsemogočne božje roke.

II. Reka.

Dnevi mojega bivanja na Krasu so dokaj hitro
potekali in vže je bil pred dvermi ponedeljek —
28. malega srpana — katerega dne sem imel odriniti
dalje proti Reki. „Na Reko greš“, reče mi nekoč
strinič; kaj ko bi šel tudi jaz. Za jedno lahko obiščem
slavno božjo pot Trsat ter si ogledam prelepo
Opatijo. Gospoda S. in Š. iz Kranjske sta mi pisala
da gresta tudi doli in me vabita, da se jima pridružim,
ker „tres faciunt collegium“.

Rečeno — storjeno! V ponedeljek smo sedeli
štirje potniki veselo razgovarjajoč se v kupeju osobnega
vlaka, ki je drdral od Šenpetru proti jugu
preko lepih ravnic, pa se zopet zvijal po soteskah.

Nebo je bilo tistega dne jasno modro kakor
drag safir, in po njem se je peljalo žarko solnce,
ki je plamenelo in sipalo svoje žgoče žarke na
zemljo, da se je rastlinje kar svedralo.

Ko smo dospeli na zadnjo postajo pred Reko
— Voloska — zaprl sem širno morsko plan, ki se
je raztezala pred nami ter se tam med Cresom in
obrežjem zopet zoževala. Vesel, zavzet in iznenaden sem čutil nekako to, kar Ksenofon, ko je srečno
privel Grke iz Perzije na obal Črnega morja.

Sedaji se nisem mogel nikedar nagledati morja,
po katerem so plavale ladije in ladijice z belimi
jadri, kakor lepo labodje po mirnem ribniku. Kar
naenkrat smo bili v mestu in treba nam je bilo izstopiti.

A na kolodvoru je bilo vse živo; vse pisano
najraznovrstnejših obrazov, in zanimivih noš. Tu
so tiščali v nas ogoreli „fachini“ v pisanih mornarskih
srajcah in malih čepicah, da bi nam nesli
prtljago. Tam je stal velikan temnega obraza, s
turškim fezom na glavi, kadil mirno svoj čibuk ter
nam molče nudil svojih nožičev, pip in druge drobnjave.

A poleg teh je bilo mnogo potnikov in čakalcev,
ki so veselo pozdravljali prišlece — a zopet v
raznih jezikih. Hrvat je stiskal roko svojemu prijatelju
ter nekam otožno zavil svoj kratki, a lepi
pozdrav: Bog! — okrajšano za — Bog te živi.
Italijani so klepetali, kramljali in bili glasni, kadar
je to obično pri teh vročekrvnikih. Madjar pa jo je
robil v posebnem tonu in tempu, kakor je tek njegovega
konja v stepi.

A vendar se mi je posrečilo, da sem izmed
množice ugledal prijatelja, po katerem sem toliko
hrepenel, katerega že nisem videl leto in dan. Gorko sva si segla v roke in tedaj so doneli tudi slovenski
glasi na tujih tleh.

Za jedno sem se tudi ločil od svojih sopotnikov,
s katerimi smo se domenili, da se drugo jutro snidemo
na parobrodu, ki nas povede v Opatijo.

Veselo sva stopalo v notranje mesto ter se menila
in pogovarjala vse vprek. Mnogo sem popraševal
o raznih stvareh, zakaj Reka je precej zanimivo
mesto — kakor je zanimiva njena zgodovina.

Do leta 177 pr. Kr. so prebivali svobodni Liburci
ob Kvarnerskem zalivu. Glavno mesto je bilo
Tarsatika, na razpotju trgovskih cest, katerih prva
je vodila v močno Akvilejo, druga pa v bogato
Siscijo. Ali tistega leta je prišel rimski konzul
Klavdij s svojim ladijevjem v Kvarnerski zaliv, spoznal
ugodno lego Tarsatike, naskočil utrjeni grad
ter si upokoril Liburce. In od tedaj je bila Reka
važna rimsko naselbina. Še danes zove ljudstvo po
tradiciji najjužnejše okrogli stolp trsatski — rimsko
kulu. —

V VIII. veku se prvič zove ta naselbina pri
Pavlu dijakonu — Fluvis. Takrat so pa že stanovali
le tam Slovani — Hrvatje. Karol Veliki je hotel
spraviti tudi to važno hrvatsko pristanišče pod svoje
zmagoslavno žezlo. Poslal je zato leta 799. svojega
vojskovodjo Eriha, da osvoji Trsat. Uname se ljut
boj, v katerem pa niso bili samo Franki poraženi,
marveč pal je tudi njih vojvoda Erih.

Poslej je bila Reka vedno zvesta na strani
Hrvaške. Krepko je odbijala napade beneškega leva,
ki je vladal že po veliki večini Primorja. S početkom
XIV. veka se je pa pričela Reka odtujevati
Hrvatski. Najprej je prišla v oblast krškim knezom
Frankopanom, po katerih so podedovali grofi
Walsee. Le-ti so dali Reko l. 1471 nemškemu cesarju
Frideriku III. in potem je bila tri stoletja
neposredno pod avstrijskimi vladarji. Še le za Marije
Terezije je bila zopet povrnena hrvatski domovini
l. 1776. Toda kmalu ji je bila zadana težka
rana, ko jo je Jožef II. pridiužil ogerskemu Primorju.

Želel sem, da bi čim preje prišel do reške luke
ter videl z lastnimi očmi ono morje, o katerem sem
bral toliko s cela bajnih rečij, katere mi je naslikala
mlada domišljija v najrazličnejših bojah. Zato
sva jo zavila naravnost proti obrežju ter kmalu dospela
do Zichyjevega nasipa (molo), kjer ostajajo
francoske ladije in Lloydovi parobrodi. Raz ta nasip
se kaj lepo vidi zares krasna naravna lega Reke.
Na zapadni strani se dviguje ponosna Učka gora,
a ž njo se stičejo drugi precej kameniti vrhovi, pod
katerimi se belijo prijazne vasi: sivi Kastav, Voloska,
prelepa Opatija, poznata Ika, Lavran in bele Moščenice.
Uprav za mostom pa se dviguje mnogo obiskovani
Trsat, katerega pobočje prepleta rodovitna
trta, sloveča zaradi izborne kapljice. Iz morske
modrine pa se dvigujejo trije bratski otoki: Krk,
Črez in Lošinj, katerim je povila priroda okolu čela
lavorov in mirtin venec.

Reška luka nima skoro nič več prvotnega naravnega
lica. Človeška roka je mnogo prenaredila
ter zasula velikanske morske globine, sezidala valobrane,
ob katerih besni razlučeno valovje ter zastonj
skuša oškodovati ladijam. V luki je vedno
mnogo kupčijskih ladij različnih narodov, kar svedočijo
raznovrstne zastave, ki plapolajo raz jarbole.
Nekatere so zelo velike. Da sva si ogledala tudi notranje
prostore večje ladije, šla sva na parobrod —
Jupiter.

Vkrcavali so vanj les. Čuditi sem se moral strogemu
redu in prikupljivi snažnosti. Vsaka stvar je bila na pravem mestu, vse je bilo osnaženo in
oglajeno; kuhinjska posoda se je svetila, kakor da
je iz samega srebra in zlata. Spalnice, obednica in
skupna sobana na krovu (sala comune) se pa lahko
primerjajo z opravo bogatih hotelov in kavarn.

Od tod sva šla še dalje po obrežju do Adamičevega
mola. Tu je posebno mnogo malih brodov,
kateri pridejo iz Istre in sosednih otokov. Na njih
pročelju se pozna, da se probuja narodna zavest
tudi pri tem ne kaj bogatem in po tujcih zatiranem
ljudstvu; zakaj laško krščene ladije so že kaj redke
in na novejših se blišče lepa slovanska imena:
„Moja želja“, „Pomoz Bog“, „Davor“, „Sloga“ i. dr.

Ob kraju je privezanih mnogo malih barčic,
ki so pokrite z razprtim platnom, da jih brani prevelike
vročine. Te so vedno na razpolaganje in
veslar čaka pušeč ali leno se raztegajoč, da koga
popelje po morju. Prijetno se je zibati preko igrajočih
valov mimo silnih parobrodov. Kako velikanski
stvori so to, kako močno okovani! Ali vendar so
igrača razljučenim valovom sredi brezmejne morske
gladine. Bog vedi, kje so že pluli, kolikrat se bili
z razburkanim elementom ter le s težavo ušli pogibeli.
Ali kdo bi zopet uganil, kaka sodba jih
čaka, kje da se razbijejo ob morskih čereh.

Tam po morju so plavali rudeči ali beli predmeti,
podobni debelim bučam. To so železni, otli
baloni, ki so pripeti s sidrom na morska tla. Na
vrhu imajo močen železen obroč, za katerega privezujejo
ladije, če ne morejo dospeti zaradi vetra v
barkostajo. Zovejo se plutače.

Nagledal sem se bil morja, načudil ladijam,
zato eva krenila v notranje mesto. Solnce je kar
žgalo. Na ulicah je ni bilo žive duše, razven nekaterih
težakov, ki so za velikim poslopjem v senci
na trdih tleh počivali in ometali kose žolte polente.
Po mestu ni bilo ničesar zanimivega. Zato sva krenila
v „Café Maritimo Mercantile“, kjer sva se nekoliko
okrepila in si pogasila žejo z limonado in
sladoledom, predno sva odrinila na Trsat. Tu se
shaja posebno morski živelj. Od jutra do večera je
vse polno mornarjev, reških principalov in brodolastnikov,
pomorskih častnikov v raznih uniformah;
sem prihajajo kapitani doplulih parobrodov, da čitajo
„Gazzetta del commercio“, kjer poizvedo, kam
da je odplula ta ali ona ladija, kam krenilo avstrijsko
ali drugo brodovje, ter čujejo zajedno o nesrečah,
ki so zadele ladije, na katerih jim je bival
mogoče drag tovariš, katerega so pa zagrebli
prezgodaj mrzli valovi.

Po krepilnem oddihu sva šla po „Corsu“, od tod
sva zavila v stranske ulice nekoliko navkreber ter
dospela kmalu do stopnic, ki vodio na Trsat. Čeprav
sva stopala počasi, bilo nama je vendar tako
neznosno vroče, da sva komaj dihala. Po večkratnem
odmoru sva vendar zagledala cerkev, sveto
mesto, kjer je stala kedaj Marijina hišica. Zgodbe
o tem čudežnem prenašanju svete hišice iz Palestine
niso nikomur neznane.

Teme gričevo je tolí obsežno, da stoji na njem
precej prostorna cerkev, nekaj dugih poslopij in
pa samostan s precej velikim vrtom. Vse na okrog
je zasajeno z drevjem akacijami, trto in robidovjem.

Ko sva obiskala cerkev, šla sva še v samostan,
da obiščem nekdanjega sošolca Ivana, ki je bil pustil
svet ter se umaknil za tiho samostansko zidovje.
Bila je sedaj prosta ura in Ivana sva dobila na
vrtu, kjer se je sprehajal z nekim drugim novincem
med zelenimi trtami, v senci stoletnih hrastov.
Kako se je začudil, a zajedno razveselil, ko je v
tujini zagledal mene, nekdanjega svojega tovariša.
Vsi skupaj smo šli na nekako verando, od koder se
je videlo čez Reko daleč tje po morju. Le prehitro
je minul čas, ko se je bilo treba ločiti.

Še enkrat sem se ozrl na morje, katerega
lahne valčke so zlatili žarki zahajajočega solnca, še
enkrat sem si hotel vtisniti v spomin prekrasen
prizor Kvarnerskega zaliva, predno smo se vrnili
preko teras nazaj — do samostanskih vrat. Tu smo
si segli v roke. V tem je zapel zvonec — Ivan pa
je odhitel v svojo tiho celico.

Moleč sem zrl za njim — skoro da sem mu
zavidal tolike sreče in nehote so mi prišle na misel
pesnikove besede:

Počasi sva se vrnila v mesto. Solnce je zamrlo
za visoko Učko in lahen, hladilen vetrič je zavel od
morja proti obrežju. Tedaj se je pa oživelo celo
mesto, da je vse mrgolelo, kakor če dihneš v zaspano
mravljišče. Po morju so se kresale luči. —
Gibčni čolnici so pluli ob luninem svitu po tihi gladini;
po ulicah pa je šetala gospoda.

Toda kolikor bolj živo je bilo po mestu, toliko
trudnejši sem bil jaz. Velika vročina, po kateri sva
hodila celo popoludne po mestu, zdelala me je tako,
da sem komaj oči odpiral. Prosil sem prijatelja, da
sva krenila na njegovo stanovanje.

III. Opatija, Poljane, Črez.

Po zajtrku sva šla proti luki, da se odpeljeva
v Opatijo. Ker je bilo pa še dosti časa, stopiva mimogredé v cerkev sv. Vida, ki je največja na
Reki. Zgrajena je v rotundi in bogato okrašena z
marmorom. Sezidala jo je grofica Uršula Thonhausen.
V trinajstem veku je bila ta cerkev jednostaven
oratorij z velikim razpelom. Nekoč se je vračal
pustolov in igralec Peter Lončarić pozno v jutro
domov, ko je uprav mnogo zaigral. Besen pograbi
kamen in ga zažene v sveto razpelo ter je zadene
na prsi. Ali glej čuda! Iz rane priteče kri. Vsled
tega čudeža postavijo verniki cerkvico, katero je
omenjena grofica povekšala in prizidala. Znak tega
grozodejnega čina se še sedaj pozna.

Parnik je ravno zabrlizgal, ko sva prišla do
luke. Vstopila sva torej precej z mnogimi drugimi
potniki vred, med katerimi sva dobila svoje sopotovalce.
Hitro smo si pripovedovali, kaj in kako smo
se zabavali prejšnji dan. Med drugim smo se smejali
posebno anekdoti, ki nam jo je pripovedoval živahen
mlad gospod, ki je bil vedno „židane volje“.

„Včeraj popoludne,“ tako nekako je pravil,
„smo hoteli iti na Trsat. Da smo se ognili stopnjic,
šli smo proti Sušaku in od tam po vozni poti. Na
Sušaku smo morali poprej malo podkuriti in se oddahniti,
da ne bi opešali sredi klanca. Res smo
srečno zavohali krčmo, kjer so pa „divanili“ le
madjarski in pa nemški. Ali mi — Slovenci stare
korenine — smo jo robili le po domače. Nobene
besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski.
Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli.
Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem

rekel točajki: „Prosim, prinesite nam nekoliko
kruha.“ Ker me ni umela, vprašala je še nemški,
česa bi rad. Jaz sem pa ponovil: „Kruha, kruha!“
Na to je šla vèn. Kmalu se vrne z malimi krožniki
in pisanimi prtiči, razdeli jih med nas ter dá
vsakemu še nož. Potem postavi sredi mize koš. Mi
smo dobrovoljno gledali vse te priprave in France
je zadovoljno prikimal, češ, kako ti to znajo Madjari!
Saj vendar niso tako umazani, kakor bi človek
mislil. Kako smo pa gledali debelo, ko prinese debelih
čebulnih glav ter jih dene v košek. „No, sedaj
pa imaš kruh — prav madjarski,“ rekel mi je
France, na kar smo se vsi iz celega srca smejali.“

V tem se je pričel gibati parobrod in zapluli
smo proti Opatiji. Razgled na obrežje je dokaj krasen.
Polagoma se dviguje obrežje, obrasteno z vinsko
trto in pogosto naseljeno z belimi vasmi in trgi.
Največje je Volosko, ki broji do 2000 duš. Sezidano
je prav amfiteatralično, da gledajo hiše druga čez
drugo.

Med hišami pa se vrsté vinogradi in vrti, zelené
lavorike in smokve. Po kratkem presledju se
prikažejo potniku izza krasnih parkov in drevoredov
prelepe vile — kos divne Opatije.

Komaj smo čakali, da smo pripluli do kraja,
kjer se nas je večina izkrcala. Le kdor je imel poseben
posel ali kak domačin peljal se je dalje v
Iko-Lovran.

Opatija je najdivnejši kraj hrvatskega Primorja,
prava hrvatska Nica. Prekrasne vile, zimovišča, hôteli,
bujno cvetje in tropično rastlinje krase kraj,
da se ni moči nagledati. Najkrasnejša je gotovo
„villa Angioline“. Dražesten park je okrog nje ter
sega prav do morja.

Vstopivši mislimo, da smo dospeli v nov svet.
Kar cel gozd lavorik, cipres, ceder in smokev nas
sprejme v hladilno senco. Lepe, posute steze se
vijó med umetno zvrščenimi gredicami, posejanimi
z najrazličnejšimi cveticami.

Sredi med njimi pa razteza svoje iglaste mesnate
liste — oblasten kaks, ali njemu slična „Araucaria
imbricata“.

Ob morju se razteza ograja. Iz morske globine
pa štrlé pečine in čeri, vse razbrazdane in izprane
po valovih, kateri igrajo ob njih. Odtod je krasen
razgled čez morje do otokov Krka in Čreza.

Tudi krasen vodomet brizga kristalne curke
kvišku, v tolmunu pa plavajo zlate ribice. Okrog so po sencah klopi, na katerih je toliko prijetno
sedeti ter srkati sveži, morski zrak, okušati omamljivi vonj raznobojnih cvetlic ter se čuditi mogočnim,
10—12 metrov visokim magnolijam (magnolia
grandiflora), lepim aloam, amerikanskim tulipanom
in japonskim kutnam, katerim se svetijo usnjati
listi, kakor v Himalaji ali Japanu.

Mogočna stavba je tudi „Kvarnero“, ki ima
56 sob za bolehne bogatine, ki obiskujejo po letu
morske kopeli, po letu se pa umaknejo tja hudemu
mrazu. Nedavno je sezidala nov sanatorij južna
železnica.

Dolgo časa smo hodili po tem zemeljskem
raju ter se nikakor nismo mogli dovolj načuditi in
nagledati krasote, katero proizvaja človeška roka,
skrbno podpirana po prirodnih sredstvih in ugodnostih.

Drage volje pritrdimo pesniku, da

Po obedu smo se pa ločili. Omenjeni trije gospodje
so se vrnili skozi Volovsko proti postaji, da
so se popeljali zvečer zopet domov, midva sva jo
pa krenila dalje proti Iki in Lovranu. Ker je bilo
zeló vroče, šla sva v morsko kopelj, da se malo
ohladiva. Želel sem to toliko bolj jaz, ker jim je
bilo tačas prvikrat stopiti v morje. Morje je bilo lahno hladovito, kakor navadno vsako popoldne.
Voda je bila prav mlačna. Sprva sem se nekoliko
bal. Ko sem pa videl prijatelja, kako je z veseljem
rezal valove, spustil sem se za njim in kmalu sva
plavala precèj daleč od kraja.

Kar naenkrat se pridrvi nekoliko večji val, —
kaj vém, kje se je vzel, — ter pljusne kaj krepko
čez mojo glavo, — in tedaj sem prvič pokusil
morsko vodo. Dolgo časa nisem mogel izpregledati.
Potem sem jo pa hitro popihal proti kraju v toplice,
misleč, — „sapienti sat!“

Iz Opatìje sva šla ob lepi poti skozi Iko, kjer
je malo pristanišče, proti Lovranu. Nekoliko pred
vasjo sva jo zavila navkreber po zeló kameniti in
dokaj strmi poti — ob vznožju Učke — kvišku
proti Poljanam.

Poldrugo uro sva krevsala po kamenju, predno
sem zagledal zaželene Poljane. Toda to ime ni nikakor
„nomen omen“, marveč uprav nasprotno. Če
omenim, da ni v celi vasi nobenega voza, da morajo vse
ali sami ali pa z osli znositi od blizu in
daleč, bodi dovolj, da si vsak lahko misli nekoliko
o naravni legi teh Poljan. Skoro edin, a v dobrih
letinah dokaj izdaten pridelek daje trta, od katere
pridelujejo izborno kapljico črnine.

Posamezne hiše so porazstavljene precej daleč
na okolu po pobrdju, da gledajo druga čez drugo.

Skoro vsaka je prepletena bolj ali manj z
gosto trto in obdana od bogatih vinogradov, da
prav prijazno zro lepo bele hiše, kakor iz krasnega
okvirja, na kvarnerski zaliv. Sredi med njimi pa se
dviguje lepa, precej velika cerkev.

Vtisa, ki ga je naredil na-me gospod vikar, ne
bodem nikdar pozabil. Kako preprijazno nama je
stisnil roko in prav očetovski se veselil najinega prihoda!
A vendar so tako krepke, značajne poteze na
njegovem obrazu jasni svedoki, da je mož že bíl
boj življenja, toda ponosno oko in visoko čelo pričata,
da je stal kakor skala, da so zastonj besneli
ob njem kruti valovi.

Ko se je nekoliko ohladilo ter je večeren vetrič
tiho šepetal po trsu ter gibal smokvina peresa, šli
smo na prosto. — Uprav je zazvonilo „Zdrava
Marija“, in nemo smo stopili v lepo cerkev, ki jo
je sezidal ta izborni pastir, dočim je bila poprej
tam le mala kapelica.

Potem smo se usedli pod goste kostanje ter
zrli po vasi in dalje po morju do Reke, Čresa in
Krka! Kako prekrasen je razgled! Na vzhodu je
priplavala svitla luna ter izlivala srebrno luč po
kristalni morski gladini, v kateri so odsevale nebrojne
zvezde, ki so obsipale jasno nebo.

Iz vinogradov je odmevalo žgolenje slavčevo,
katero je šepetajoč veter prinašal k nam.

Bilo je že blizu polunoči, ko smo se poslovili
ter sva se mu srčno zahvalila za blago gostoljubje.
Drugo jutro nama je bilo dokaj zgodaj odriniti v
Lovran, da nisva zamudila parnika.

Prišedši v Lovran nisva dolgo čakala, da je
priplul parnik iz Reke, namenjen v Pulj. Ker je pa
morje le-tam precèj plitvo, ostal je parnik precèj od
kraja in nas je peljal majhen, pa silno hud Primorec
v svoji barki do parnika.

Toliko nas je bilo natlačenih v malem čolnu,
da sem zmiraj gledal, kedaj da se bom prekucnil
v morje, in ženske so strahopetno vikale, kadar je
zazibal čoln krepak val. Toda mornar z razgaljenimi
prsi, v debeli prteni srajci, se ni zmenil za njih
vpitje; malo „pobogmal“ je ter se uprl v veslo, in
kmalu smo bili ob parobrodu, odkoder so mu vrgli
vrv, da je privezal čoln, in spustili stopnice, da smo
skobacali na ladijo. Nekateri so se izkrcali in mož
je imel posel in, — kar je samoumevno, — zaslužek.
Parobrod je pa odplul po Farazinski ožini med
Crezom in Istrijo proti jugu. Dobila sva kaj ugoden
prostor, uprav nad ladijinem rilcem, kjer sva se
usedla na klopi ter zrla v zeleno valovje, katero j
brazdala kljunova ostrina.

Na obe strani so brizgali vodeni curki ter se
svetili v mavričnih bojah jutranjega solnca. Ladija
je plula celó mirno, da ni bilo znati najmanjšega
gibanja, če nisem gledal v morje.

Ob levi strani so izginjali za nami strmi, visoki,
skalni bregovi, — podaljški Učke, ter le redko
kje tvorili malo luko. Po bregu pa so se belila mala
sela, med katerimi so najlepše Moščenice, ki se dvigajo
na precèj visokem robu uprav tik morja ter
gledajo kakor ponosen grad proti bližnjemu sosedu
— otoku Črezu.

Polagoma se je obrnil parobrod proti jugovzhodu
ter plul naravnost ob obrežju otoka Čreza.
Celo obrežje pada precej strmo k morju. Hiše —
razven enega gradiča — nisem videl nobene. Pač
pa se vrsté pridno uvrsteni in vrejeni oljčni nasadi,
po celem otoku, kakor drugod vinogradi.

Ko tako gledava po morju, zapazim precèj daleč
dva črna predmeta, ki sta plavala vštric preko
morja. Ko uprav hočem vprašati, kaj da je to,
oglasi se za menoj neki Italijan: „Ecco un delfino!“
In kmalu smo vsi radovedno gledali, kako sta se
premetavali živali, potapljali se ter zopet prihajali
na vrh. Bili sta pač dolgi nad pet metrov.

Krog poluednajstih smo pripluli v mesto Črez,
(Cherso), kjer je ostal parobrod pičlo uro. Zato sva
izstopila, da bi ogledala mesto ter se nekoliko izprehodila.
Na obrežje je prišlo toliko ljudij — posebno
otrok in ženstva — zijale prodajat, da sva
se komaj skozi prerila.

Nadaljnja vožnja proti Pulju bi bila skoro dolgočasna
radi enoličnosti in prav neprijetna, ker ni
bilo nobenega vetra, a solnce je hudo pripekalo, ako
bi nas ne bil kratkočasil čokat, že nekoliko osivel
Italijan, košatih obrvij pa silno hudega pogleda.
Kjer je videl, da so popotniki kaj pili, hitro je bil
pri njih ter besedoval in prorokoval, dokler se jim
ni hočeš nočeš pridružil, prav prijazno izpraznil
nalit kozarec ter se uljudno zahvalil za gostoljubnost.
Nekateri so ga malo pisano gledali, drugi so
se mu pa smejali ter mu dali pijače, da je še dalje
govoril, razlagal, jezil se in kar je najbolj verjetno,
prav pošteno lagal. Vstopil se je v sredo med nje
ter prav z zgovorniškim glasom slikal svoje življenje
na morju, kako da so ga vkanili v Napolju za bogato bogato
premoženje, in tedaj je žugnil s pestjo, zaškrbal
z zobmi, oči pa so se mu svetile, kakor živo
oglje.

Prav nekako groza nas je bila, ko smo ga poslušali.
Govoril je precej čisto italijanščino, da ga
je bilo lahko umeti. Hvalil se je tudi, da izpozna
stan vsakemu na obrazu, ker ima že nekoliko izkušnje.
Da bi pokazal svojo vežbanost, stopi predme
ter zabobni nad menoj: „Signor, il suo carratere!“
Kako bi mu bil odgovoril, ker me je tako presenečil,
da sem se mu skoraj v morje umaknil. A on
ni čakal mojega odgovora, marveč hitro sam pristavil
s slovesnim glasom; „Ella è notajo“, potem
me je pa zopet hudo gledajoč poprašal: „Non è
vero?“ — Jaz nisem nič pomišljal, marveč hitro
pritrdil, misleč, naj pa bom en dan psevdobeležnik,
če kdo hoče verjeti.

IV. Pulj, Poreč, Koper.

Tako smo pripluli do okrajnega polotoka Istre
ter zavili ob Punta di promontore proti severu.
Morje je tu na mnogih krajih plitvo in iz njega
štrlé skaline. Zato je tu treba voziti jako oprezno,
posebno še ob viharju. Zaradi tega je postavljen
svetilnik, kateri do 26 kilometrov daleč opozori
brodnike na nevarne klečeti.

Precej, ko se zavijemo v puljski zaliv, ki sega
dve milji daleč, pokaže nam obrežje vojniški značaj. Z vsake višine gledajo trdnjave, katere so pa pokrite
z rujavo zemljo in pogosto tudi celo obrastene
s travo, da na prvi videz človek ne vé, kaj da pomenijo
„te krtine“; po noči jih pa že celo ne more
nikdo opaziti.

Največja trdnjava je Francova (Fort Franz), ki
leži na otoku uprav sredi zaliva ter brani vhod v
luko. Njeni topi sipljejo po vsem zalivu — do brijonskih
otokov orjaške kroglje, da je s cela nemogoče
dospeti sovražni ladiji v luko.

Nekdaj so prepevali na tem otoku pobožni
menihi hvalnice, sedaj pa zveni orožje in odmeva
klic poveljnikov.

Prišedši mimo te trdnjave je prost razgled nua
celo mesto, na brodovje in trdnjave.

Zgodovina Pulja je precej zapletena. Za prave
ustanovitelje se niti ne vé. Že za časa rimske republike
je bilo to važno mesto, katero je bilo za
Avgusta na novo obtrjeno in je dobilo ime „Pietas
Julia“. Mesto je preživelo celo propad rimske države
in je cvelo za časa Bizantincev in pozneje so
imeli mejni grofje ondi svojo stolico. V 11. stoletju
je pa pričelo mesto propadati. Uzroki so bili različni:
Stolno mesto je postal Koper; z Benečani so
se pričeli neprestani boji, ki so trli Pulj tudi še
potem, ko so si ga že osvojili. Kajti dvakrat (1354,
1379) so ga opustošili Genevčani z ognjem ih
mečem.

Poslednji udarec je pa zadala še kuga. L. 1631
je bila okolica in mesto popolnoma zapuščeno; vseh
prebivalcev je bilo 347. Koncem beneške vlade se
je prebivalstvo pomnožilo na 750. Francoski potovalec,
ki opisuje Istro za one dobe, poroča: „Posadka
šteje 9 mož, ki se pa lakote bolj bojé, kakor
sovražnika.“ Da se je prebivalstvo tako počasi množilo,
bila je uzrok „malaria“, katera je odganjala
vsakega od nezdravega kraja. Še-le leta 1848, ko
je postal Pulj vojno pristanišče, ter so se izboljšale
zdravstvene razmere, pomnožilo se je prebivalstvo
jako izdatno.

Iz luke je kaj lep razgled na mesto. Najimpozantnejše
se dviga na zapadni strani mesta
prav blizu morja mogočen amfiteater — ali bolje le
gromadni njegovi zidovi. Sezidan je v elipsi, katere
velika os meri 140 metrov, mala pa 110. V sprednjem
zidu so tri vrste oken — torej nekako dvonadstropje,
zadej ste pa le dve, ker se svet toliko
dvigne. In rimski mojstri — vseskozi praktični —
so to porabili ter napravili v breg sedeže, ki se še
sedaj sledé. Na sredi je bilo borišče — arena —
v katero so držali podzemski hodniki, — ječe za
zveri. V gledišče je šlo naenkrat lahko 20.000 ljudij.
Lahko si torej mislimo, kako je cvel Pulj za dobe
rimskih cesarjev. Čuditi se moramo rimskim zidarjem,
katerih stavbe kljubujejo že stoletja in stoletja vsem podnebnim padavinam in silam. Poleg tega
pa vendar obide človeka nekaka tožna misel, ko
stoji ob stebrih, ob celi gromadi kapitelov in okraskov
in nehoté mu šepetnejo ustnice: „sic transit.“

Na glavnem trgu — nekdanjem forum-u —
so ostanki dveh temptljev — Avgustovega in Dianinega.
Prvi ima posebno lepo pročelje ter se sme
prištevali najkrasnejšim rimskim spomenikom. Sedaj
ga rabijo za shrambo raznih starin. Drugemu je
bila prizidana mestna hiša, da se sedaj le malo loči
od moderne zidave.

Med novejšimi stavbami je najimenitnejši arsenal
in muzej, katerega, žal, nisva imela prilike si
ogledati, ker se dobé vstopnice le zjutraj, a mi dva
sva dospela s parobrodom že prekasno. Videla sva
pa vojno ladijevje. Človeka pretrese nekaka groza,
ko zré velikanske stvore, priklenjene z močnimi verigami,
obite z jeklenimi ploščami, da bi moral
misliti: Teh pa ne zmore ne moč viharja, ne grom
sovražnih topov.

Od mona sva šla mimo prekrasne „kazine“ s
prelepim vsakovrstnim cvetjem in zelenjem okrašenim
vrtom skozi Maksimilijonov park na hribec
„Zaro“, kjer je pred zvezdarno spomenik Tegetthofov,
ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu
zmagovalcu pri Visu.

S tega griča je kaj lep razgled na staro in
novo mesto — pa dalje tja po morju in bližnjih
otokih. Nekako posebnega vpliva je pogled na gorostasne
razvaline starega amiiteatra, pa na ladijevje
v vojnem pristanišču! Cela zgodovina, pomorsko
bojevanje starih Rimljanov, čudežni napredek v tehniki
v zadnjem stoletju, vse raznobarvene podobe
se hitro vrstó v duši druga za drugo. Zdi se nam,
kakor da bi odmeval od desne sèm trum množice,
ki hiti v gledišče, in sedaj pa sedaj se razleže zategneno
tuljenje divje, lačne zverine, ki čaka ubogega
plena, da pokropi beli pesek z rudečo krvjo
mogoče nedolžne žrtve; od desne pa se čuje zvonki
glas četovodje, ki veleva čilim, krepkim pomorščakom,
ki slušajo njegova povelja ter se gibljejo kakor
enojna celota.

Ko sva dospela zopet nazaj v mesto, pričelo se
je mračiti. Dnevna vročina je ponehala in na
obrežju pred vojašnico in ondotnimi hoteli je kar
mrgolelo ljudstva.

Posebno mnogo jih je bilo pred vojašnico. Kar
naenkrat se začuje godba — z glavnega trga pride bakljada in vso ljudstvo jo udere za njo. Morala
sva tudi mi dva — volens nolens — v to živo
reko, katera se je valila po celem mestu, ustavila
se pred mestno hišo, zaigrala cesarsko pesem, potem
se pa zopet vrnila pred vojašnico.

Tu je bil prekrasen prizor. Vse ladije so bile
razsvetljene, da je kar migljalo samih lučic. Po
luki so se vozili čolni, okrašeni z balončki in lampijoni.

Sredi med njimi je pa plul mal parnik, na katerem
je svirala godba, koje glasi so se tako skrivnostno
topili in odmevali ob lahko pluskajočih valovih.
Nebo je bilo posejano z neštevilnimi zvezdami,
kakor da bi tekmovalo s človeškimi napravami,
Sredi med sestrami pa je plula srebrna luna
ter zadovoljno zrla na vesele zemljane, ki so kakor
razposajeni otroci tekali okrog ter se radovali zemeljske
sreče — lahke pene, katere odnese slednji
pihliaj.

Dolgo časa sva stala nemo, občudovala umetalne
ognje in prisluškovala harmoničnim glasom
godbe. Ko so se porazkropili čolniči, potihnila glasba,
prašala sva se, zakaj to, komu ta čast.

Še le po nekolikem ugibanju sva se domislila,
da je slovilo mesto Pulj poroko cesaričinje Marije
Valerije z nadvojvodo Frančiškom Salvatorjem.

Drugo jutro ob šestih smo zopet odpluli dalje
ob obrežju proti Trstu. Obrežje je tudi na tej strani dokaj klečevito in prav jasno kaže, da je
sosed skalovitega krasa.

Vožnja je bila zjutraj zeló prijetna. Lahen vetrič
je zibal male valčke in plapolal z zastavo, ki se
je vila vrhu jamborja. Nad vodo so se vozile neke
vrste rac, ki so se zdaj pa zdaj potapljale za svojim
plenom v morje, katero so zlatili jutranji žarki
mladega solnca, potem pa se zopet štropotaje dvigale
in bežale pred ladijo.

Da sem bolje videl po morski planjavi, ki se
je izgubljala polagoma v megleni zavesi precej gostega
sivorja, in na suho zemljo, kjer so se dvigali
griči, sela, vasi in mesta, pa se zopet pozgubljali
za nami, šel sem na vzvišen prostor h krmarju, ki
je sloneč ob ograji držal za kolo ter je vrteč vodil
ladijo in dajal povelja po doglašalu kurilcu in strojevodji,
kedar je bilo treba počasneje ali hitreje voziti
ali ladijo ustaviti.

Krmilo je namreč po mnogih sestavljenih navorih,
škripcih in verigah v zvezi s tem kolesom.
Tu sem sedel na klop poleg velikega kompasa ter
vedno zrl okrog.

Prvo večje mesto, kjer smo se ustavili, je bilo
Rovinj. Za preseljevanja narodov je bil ta kraj na
malem otoku — Monte Rosso, še le pozneje se je
polagoma spojil otok s celino. Hribec, ki se dviguje
iz morja, se sedaj ne zove več Monte Rosso, ampak

po lepi cerkvi, posvečeni sv. Evfemiji, Monte di St.
Enfemia.

S terase pred božjim hramom je kaj lep razgled
po mestu, luki na obeh straneh polotoka in po
listnatih sosednih gričih. Vrhu zvonika stolne cerkve
pa stoji mogočen kip svete Evfemije z vencem od
vinske trte in palmovo vejico v roki.

Nekoliko severno od Rovinja smo pluli ob ustju
precej dolgega zaliva — Canale di Leme. V koncu
je jama s kapniki, katero nazivljejo po sv. Romualdu,
ki je baje v njej živel kot puščavnik.

Za nekaj časa se je pokazalo zidovje poreško
in kmalu smo zavili mimo velike vojne ladije, ki je
stala pred vhodom v luko proti mestu. Uprav tedaj
so zasedli mornarji dolg čoln, prijeli za vesla in na
kapitanovo povelje vsi na jeden udar zavesljali, da
je šinila lahka ladjica po bliskovo proti kraju. Tu
so izstopili ter odšli v vrsti v cerkev, kjer je maševal
milostljivi škof za zgoraj omenjena mlada poročenca.

Na kratkem molu je bilo nagromadenih precej
polovnjakov vina. Gledal sem torej, kako bodo
nakladali, ter sem se res moral čuditi praktični
uredbi.

Poreč je kaj staro mesto ter ima še ostanke iz
rimske dobe. V srednjem veku je bilo pod oblastjo
Benečanov. V prvi polovici sedemnajstega stoletja je pa razsajala tudi kakor v Pulju strašna kuga, ki je
pobrala malo da ne vse prebivalce. Le s silo so
morali pritirati poznejše naseljence Kandiste in Morlake.

Najzanimivejša stavba celega mesta je gotovo
prastara cerkev, katero je pričel zidati cesar Justinijan
548. l.

Ko je bilo vse naloženo, klical je parnik s hripavim
glasom potnike in kmalu smo zopet odrinili
dalje. Ko smo prišli iz luke, prikazali so se od severa
štirje veliki parniki, ki so precej daleč od kraja
pluli proti jugu. Videti je bilo, da niso kaj daleč.
Toda pluli smo si nasproti dobro uro, predno smo
se srečali. Tedaj pa so mahali in pozdravljali na
obeh ladijah, kakor bi bili najboljši znanci. Toda to
je baje le takov običaj.

Ko smo pustili za seboj Novigrad, objadrali
„Punte di Salvore“ ter se nekoliko minut ustavili v
kaj lepem Piranu, zagledali smo pred šeboj tržaško
obrežje. A kmalu nam je zopet izginilo, ker smo
šli v luko kopersko. To mestice je najbolj prijazno
izmed vseh drugih primorskih mest v Istri. Nad
mestom se dviga mala trdnjavica — sedaj jetnišnica
— za mestom se pa vspenja pridno obdelano
obrežje z bujnim zelenjem in vinsko trto.

Kakor je bila usoda in gospodarji tega mesta
različni, tako se je preminjevalo tudi ime. Rimci so je zvali Egido; v 6. veku so jo pa prekrstili v Justinijanopel,
na čast bizantinskemu cesarju Justinu II.
V 13. stoletju je pa dobilo — kot sedež mejnega
grofa — ime Capo d’ Istria, ki se je ohranilo do
danes.

Mesto je ohranilo precej benečanski značaj.
Kakor pri Rimcih forum, tako je bil pri Benečanih
glavni trg pravo mesto gibanja, vrvenja in življenja.
Tu je bila tudi sodnijska dvorana, loggia, katera je
še ohranjena pa pretvorjena v kavarno. Sezidana je
v romansko-gotskem slogu, kakor je mnogo stavb
po Zgornji Italiji, kjer se je vršil nekak prehod iz
romantike na gotiko.

Vže je bilo poludne in pričeli smo gledati po
kosilu. „Piccolo“ je začel raznašati posameznikom
juhe, katero je postavil in vžival vsak, kjer mu je
bolj ugajalo. V spodnje prostore ni hotel nihče zaradi
prevelike vročine. Tudi midva sva si naročila
skromen obed ter postavila krožnike na pedanj širok
ladijin rob. Lahko si je torej predstavljati, kako
mirno plove ladija, da se juha ni razlila.

Bolj ko smo se bližali Trstu, bolj je bilo vroče.
Veter, ki je pred pihal, je čisto utihnil. Tudi jednakomerne
vožnje sem se bil že naveličal, da sem
zelo zaželel, da spet stopim na trda tla.

V. Trst, Gorica.

Ko smo pritisnili h kraju, vsula se je cela
tolpa postrežčkov na ladijo ter so kar s silo hoteli
pomagati nesti prtljago, da se jih je človek komaj
ubranil. Nekako tako so bili napadli Pavliho na
Dunaju, ki se jih je pa s svojim rudečim šotorom
kmalu odkrižal.

Trsta mi ne kaže popisavati, ker nam je pred
kratkim „Družba sv. Mohorja“ podala prav obširen
in natančen popis mesta in njegove zgodovine.
Omenjam le posebnega slučaja, ki se nama je pripetil,
ko sva hotela obiskati drugo jutro arzenal.

Šla sva takoj po zajtrku v Lloydovo palačo po
vstopnice. Ker sva bila nekoliko prezgodaj prišla, čakala sva na hodniku uradnikov, ki so prihajali počasno
drug za drugim.

Ko že hočeva vstopiti v pisarno, pride za nama
v predsobo laški dijak, ki naju precej pozdravi in
ogovori: „Siate anche voi studenti?“ Ko mu pritrdiva,
poda nama veselo roko, pove svoje ime, katero
sem pa v istem hipu že pozabil, ter pristavi:
„Bene adesso partiamo insieme!“ Dobro, dejala sva,
pa pojdemo skupaj; se ve da drugam, kakor v arsenal,
še mislila nisva.

Vstopimo. Lah naprej. Hitro je bil pri uradniku
ter mu začel kakor klepetec nekaj pripovedovati,
česar nisva prav nič razumela. Midva sva pa pokorno
stala za vratmi ter čakala, kako se bo ta
stvar izšla.

Uradnik posluša potem pa popraša: „Abbiate
documenti?“, na kar vsi pokažemo spričevala. Pregledavši
jih, pristavi nemški, da bi bilo vendar
dobro, ko bi radi varnosti imeli potne liste seboj.
A vendar ni dalje ugovarjal ter bil pripravljen dati
nam vstopnice v arzenal, kakor sva menila midva.
Pristavi pa še kar mimo gredé: „Wissen sie, in
Alexandrien ist ganz anders, als aber bei uns!“

Ko začujeva ime Aleksandrije, spogledava se
začudena, ne vedoč, kaj to pomeni. Uradnik videč
najine zmedene poglede pritrdi prejšnjo izjavo: „Ja,
ja, glauben sie mir; ich habe Erfahrung genug!“

Moral sem ga torej uprašati, kako meni z Aleksandrijo. Nato pove, da je najin kolega naročil tri
vožnje listke do Aleksandrije na ladiji, ki opoludne
odpluje proti Afriki.

Kaj debelo naju je gledal, ko mu poveva, da
je najina „Aleksandrija“ za enkrat le Lloydov arzenal.
Nato nama pokaže — seveda malo nejevoljno —
drugo pisarno, kjer so se nama izpolnile želje. Lah
naju je po strani gledal, ko sva šla iz sobe; kaj si
je moral misliti: ali je imel naju za bebca, ali
midva njega. Lojze pa mi je dejal, ko sva bila zopet
prosta: „Lej, lej, kako znava laško! Lahko naju
prodajo za pet funtov kamenja, pa ne bova nič
vedela.“

Drugi dan zapustiva Trst ter se napotila peš
skozi bogate vinograde proti Občini. Z ondotnega
hribca je prekrasen razgled, kakor jih je gotovo le
malo na svetu. V ozadju se dvigujejo ponosne sive
glave julijskih planin, ki prehajajo polagoma v
nizko gričevje v — neraven Kras, kateri je pa uprav
tu dokaj rodoviten in ugaja posebno vinski trti. Po
pravici se zove ta okolica „kraški raj“. Proti jugu
se razprostira nezmerno morje, ki se na obzoru
spaja z nebesnim obokom. Po mirni gladini pa plavajo
ladije semtertja, kakor labodje po mirnem ribniku.
Celo mesto leži pred nami z mogočnimi cerkvami
in krasnimi stavbami. Zadaj je pa obdajajo
zeleni vinogradi in umetni vrtovi, kakor bogato nakičen
okvir.

Potem greva dalje proti Nabrežini. Ker je bila
silna vročina, počakala sva nekoliko v Št. Petru ob
kozarcu rzkega terana. Star oštir nama je tožil, kako
je slaba letina, ker je velikanska suša. V celi vasi
ni bilo drugod pitne vode, kakor v njegovem vodnjaku; a še v tem le za-to, ker jo je vsak dan
pripeljal z Nabrežine, kamor teče od tržaškega vodovoda.

„Pa kaj se če“, pristavi šaljivo. „Saj so si
Kraševci sami vzrok, da ni vode.“

„Kako to?“ prašava začudeno.

„I, Kristusu so se zamerili nekoč, ko je potoval
po zemlji s sv. Petrom. Takrat sta prišla tudi v
naše kraje ter nekje prenočila. Sv. Peter obesi potno
torbo na lesen klin ter gré spat. Kraševci so bili
pa radovedni, kaj ima noter in so pogledali. Prijeten
duh suhega plečeta jim udari v nos. Niso se
mogli premagati in povžili so okusno večerjo in
okradli sveta gôsta. Da je pa ostala teža nespremenjena.
napolnili so torbo z lesom. Drugo jutro se
napotita Kristus in sv. Peter dalje. Ko je trla lakota
Petra, zaprosi Gospoda, da si odpočijeta pri
studencu in okrepčata s plečetom. Toda čudo! Peter
privleče iz torbe mesto okusnega mesa trd les. Začel
se je hudovati nad zlobnim ljudstvom. Kristus ga
pa potolaži: ‚Le potrpiva. Ker so jedli ukradeno
meso, naj bodo pa za kazen žejni‘. Tedaj so se prijeli
sušiti studenci in še sedaj trpé žejo Kraševci
za hudobno krajo.“

Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
Hudoval se je, jezil, srpo pogledaval na naju — vse ni nič izdalo. Klical je sprevodnika ter zahteval od njega čevelj. Ta je pa pomilovalno odkimal z glavo, meneč, da ga je morda na Nabrežini kedo vzel, ko so šli vun — poleg pa še nagajivo pristavil, da ni
njegova naloga paziti na čevlje, marveč na ljudi. A vročekrvni Italijan je le naprej rohnel in klel. Toda pomagalo ni nič. Začuje se glas „Gorica“; izstopimo in Italijan prišepa po Hefajstovo na peron. Ker je bilo pa dokaj ljudij, čeprav je bilo polnoči, stopil je za steber ter čakal, da se je množica nekoliko razšla. Midva sva pa sedla v omnibus „alle tre Corone“ ter prišla v sredino mesta, da sama nisva vedela kako.

Drugo jutro je že bilo solnce precej visoko, ko se napotiva po mestu. Kar presenetilo naju je prijazno mestno lice. Tù se nama je zdelo, kakor bi bila doma. Slovenska govorica — in prav lepa —
nama je donela na uho. Ljudje veseli in prijazni; obrazi zdravi in polni življenja! Čutila sva se popolnoma domača in srce mi je bilo veselo, da bi bil zavriskal. Tu ni bilo tistega vika in krika, kakor, v Pulju in Trstu, niti onega surovega pobalinstva, ki je uprav v primorskih mestih razvito do vrhunca. Šla sva po mestu; a pri vsakem koraku sva se čudila prijazni ličnosti poslopij, ki niso velikanske palače, a vendar zelo okusno in pripravno zidane.

Najprijaznejše lice podajejo lepi Gorici premnogi parki in drevoredi. Kamor se obrneš, povsod
hladna senca, povsod petje ptičev in žuborenje vodometov. Najlepši je gosto zaraščeni mestni vrt.

Tako se mi je zdelo, kakor da nisem več v vroči Primorski, marveč v senčnem gozdu gorenjskih
planin.

VI. Sv. Gora, Kanal, sv. Lucija, Bača.

Proti večeru zapustiva Gorico in se napotiva
po prašni cesti proti Sveti Gori. Vozovi romarjev
so drdrali mimo naju in oblaki prahú so naju zagrinjali.
Pot se je vila še vedno med vrtovi, vilami
in nasadi.

Dospevši na goro je bilo pa, kar se tiče prahú,
mnogo bolje. Večina vozov se je vrnila, le nekateri
natovorjeni so se premikali počasno v klanec.

Vroče solnce je pa žgalo, čeprav se je že nagibalo
zatonu. Noben vetrec ni zmajal z lističem,
— vse je bilo tiho.

Prišedši vrhu klanca, kjer se delí cesta, na
goro in pa v Tarnovski gozd, ter dalje v Ipavo, postojimo
nekoliko. Krasen razgled je odtod na Gorico
in dalje proti jugu. Ta prijazna dolinica je zares
pravi zemeljski raj. Na obeh stranéh jo obdajajo
zmerni griči, lepo obrasteni, ob katerih pobočju
rodi vinska trta.

Sredi po dolini se vije — krasna hči planin
— zelena Soča, kakor vezen pas v dragocen zavoj.

Po ravniui se dvigujejo prijazua sela z gaji in
murbinimi nasadi, kateri so postavljeni vedno v
najlepšem redu, da tvorijo nekako pravilno okrasje
lepi dolinici.

Krenila sva dalje. Ob cesti so sedeli po sencah
romarji, ki jih je strudila hoja v hrib, ter se krepili
s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.

Žejna in utrujena sva dospela na vrh, ko so
se oglasiti zvonovi, ki so vabili k večernicam.

Ko si ugasiva žejo, stopiva v cerkev. Mogočna
bazilika s krasnimi slikami na presno je to svetišče.
Presbiterij je ločen po stopnicah tako, da je mnogo
višje od ladije. Sredi je pa oltar z dvojno menzo;
krog in krog je marmornata obhajilna miza, da
lahko dva zajedno mašujeta ter pri obhajanju duhovniku
ni treba nikdar prestajati.

Po končanem opravilu je bilo treba poiskati
prenočišča. Mož, ki sva ga vprašala, nama nasvetuje samostan. — Zupnišče, oziroma stanovanja gospodov,
ki oskrbljujejo svetišča, je namreč veliko
poslopje, ki je bilo nekdaj v lasti menihov.

Drugo jutro je priplavalo krasno solnce na
vzhodu ter zlatilo s prvini žarki božjo naravo, katera
se je iskrila v rosnih biserjih, kakor da se je
nalašč odela v dragoceno opravo, da bi pokazala
ljudém: „to je Gospodov dan!“

Slovesno so zabučali zvonovi in jutranje sapice
so nosile krepak glas v cvetno dolino in v zelene
gore, znaneč slavo nebeške Kraljice.

Na vse zgodaj so že stali ljudje po raznih
mestih ter gledali po okolici. Ta je motril sive
glave mogočnih julijskih planin, drugi je začadeno
opazoval snežnike na vzhodu, drugi zopet je zrl na
lepo Gorico.

Sploh vse se je čudilo, strmelo, gledalo, in bilo
nam je, kakor da smo oproščeni zemeljskih težkoč,
da biva naš duh bližje raja, — večne sreče.

Po dovršeni službi božji zapustiva sveto mesto
milosti in čudežev. Šla pa nisva naravnost na cesto,
ki se vije ob Soči navzgor po ozki soteski, marveč
sva krenila po stezi preko gozdov in gorskih senožetij
v Kanal. Pot je bila zeló prijetna v senci košatih
dreves po mehkih stezicah.

Opoldne sva bila v Kanalu. Oddahnila sva se
nekoliko, pokrepiia se z „dijaškim kosilom“, potem
sva šla dalje čez obokan kamenit most, pod katerim
šumi zelena Soča. Ta most veže obe strani
precèj velike vasi.

Po prašni cesti sva stopala polagoma dalje
proti severu. Na obeh stranèh so se dvigale gosto
zarastene gore, in v globokem jarku ob desni je
šumela peneča se reka.

Vedela nisva prav dobro, kam in kako naj se
obrneva, da prideva do pravega smotra. Zemljevida
nisva imela, po vaséh nisva mogla povpraševati.
Znano mi je bilo samo ime vasi Bača, ki je uprav
pod takoimenovanim prelazom, ki vodi s Primorskega
v Bohinj.

Vprašava torej mladeniče, ki sva jih srečala,
koliko je še do Bače. Toda mesto odgovora se začudeno
pogledajo, kakor da so prvič v življenju čuli
to ime; a eden odgovori: „Ne vemo, kje je to.“

„Na, tu ga imaš“, pravi moj tovariš. „Gotovo
mora biti še daleč, ko še imena niso nikdar čuli.“
Pa sva se smejala in šla dalje. Zdaj pa pride naproti
prihuljen berač, z oguljeno malho ter naju
poprosi za božji dar.

„Tega vprašajva“, ménim jaz, „berači vse oblazijo;
morda je čul vendar kedaj kaj o Bači.“

„No oče, ste slišali kedaj ime ‚Bača‘“, vpraša
tovariš.

„I, kaj ga ne bi slišal“, dé berač, vtikajoč podarjen
novčič v žep. „Ni tega Bog vé koliko, kar
sem bil gori!“

„Ali bi prišla midva še nocoj do tje?“

„Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah,
pa že prideta, že.“

Potem nama je označil natančno pot, da nama
ni bilo treba na novo popraševati.

Hodila sva in hodila, da je bilo že vsega preveč,
a zaznamovane gostilne vender ni bilo, ob kateri
je nama bilo zaviti na desno, v vas, katere ime
sem pozabil. Že sva mislila, da sva jo zgrešila.
Slednjič se vendar prikaže na ovinku in midva kreneva
z glavne ceste čez potok navkreber ter kmalu
dospeva do vasi, iz katere so uprav prihajali brdski
senoseki, ki so šli ukajoč in pevajoč s šopki nakičeni
v gorske senožeti. Sredi vasi je sedel cel zbor
golorokih mož in starih mamic, ki so pretresavali
in se pogovarjali o raznih stvareh. Ko so zagledali

naju, potekla je govorica in otroci so se stisnili k
materam. Ko sva jih pa prijazno ogovorila ter se
jim celo pridružila, razvnela se je živahna govorica.

Bilo je polu osmih na večer, ko sva šla dalje.
Za pol ure dospeva v romantično okolico — vasi
sv. Lucije. Mnogo meščanov in gospode se je sprehajalo
v hladnem mraku ter uživalo vso dražost prelepega
večera v naravi. Prideva preko visokega mosta,
pod katerim čez grozne čeri bobni Soča, v vas ter
greva od gostilne do gostilne iskat prenočišča. Vse
zaman. Povsod jednak izgovor: „Imamo toliko
tujcev!“

„E, pa naj jih imajo. Pojdiva dalje. Noč bo
krasna, vsaj vroče ne bo. Če pa omagava, umakneva
se že toliko s ceste, da naju kedo ne povozi!“

Tako je menil tovariš, in šla sva veselo dalje.

Toda če prav je bilo jasno, noč je bila le
temna. Hodila sva do polu desetih, ne vedoč, kam
dospeva. Konečno prideva v neko vas. Luči ni bilo
drugodi, kakor v veliki hiši, iz katere se je čulo
petje. Uganila sva, da mora biti gostilna.

Poskusiva torej tu, ali bi ne mogla ostati čez
noč. Gospodinja je bla precej pripravljena ter naju
je vedla v prijazno sobico. Utrjena dolgega pota
hitro zaspiva.

Drugo jutro je bilo oblačno. Težke megle so se vlačile okrog gorskih slemenov in zdaj pa zdaj
je hudo zagromelo, da je votlo odmevalo po tokavah.
Čakala sva, da bi se zvedrilo; toda ni plohe
ni vedrega neba nisva pričakala; zato sva odrinila
naprej.

Kolovozna pot je vodila ob potoku Bači. Na
mnogih krajih je bil bolj za koze, nego za voze.
Hudourniki so izjedli, razprali prst in napravili globoke
kotanje.

Potegnil je veter, drevje je zašumelo, nebo se
posvetilo in zabučalo, pa se je ulila ploha, ki bi
naju bila premočila do kože, da nisva naletela na
samotno hišo nekega suknarja in barvarja, kjer sva
vedrila.

To vam je bila družba! Kdo bi si bil mislil,
da živé tako zavedni možje v taki samoti. Mož je
bil jako olikan, naudušen narodnjak, ki je prehodil
že mnogo sveta m se v Čehih naudušil za slovansko
stvar. Koliko on koristi sedaj v stoji domovini!
Spodbuja, uči, naudošuje narod. Jezik mu je čist,
oglajen, a vendar priprost, ds ga moramo imeti za
vzor narodne govorice.

Sploh je slovenščina po celi ondotni dolini jako
zvonka, čista in brez zavijanja.

Dolgo smo se pogovarjali — a čas je potekal
Nevihta je preminula in zopet je pogledalo božje solnce na zemljo. Mi dva sva morala dalje. Prisrčno
smo si stisnili roke in mož narodnjak nama
je naudušeno rekel v slovo besede: „Bodita moža
in ne odtegnita pomoči narodu, ki je tako potrebuje!“

Hodila sva še bolj po samoti, kakor pred. Le
tu pa tam se je prikazala samotna planinska koča
ali ogljarska bajta. Že je bila ura dvanajsta, a zaželenega
Podbrda, od koder vodi pot čez prelaz
Bačo v Bohinj, le še ni bilo. Pospešila sva korake.
A glej, prikazale so se prve hiše izmed drevja;
bila sva zopet brez skrbi in kmalu smo zrli pri
cerkovniku, ki je ob jednem oštir, pri oknih, kako
je lilo in lilo, kakor bi se bil oblak utrgal.

Proti noči sva se poslovila. A komaj sva prišla
do sv. Lenarta — sredi Bače — pa se je usula
zopet gosta ploha in bila sva — se vé, v tretje gre
rado — zopet namočena.

A nisva se menira za njo, saj sva bila blizu
lepe Gorenjske. Hitela sva po strmi stezi in zdajci
se je prikazal mogočen Triglav, ponosni Stol, katera
so zlatili skozi megle prodirajoči žarki. Veselje nama
je dokipelo in oba sva zavriskala. Tedaj sem prvič
najiskrenejše pozdravil svoj rojstven kraj ter čutil,
kaj je ljubo doma. Pozabivši ves trud sva hitela
navzdol proti Bohinjski Bistrici, od koder sva se
vrnila drugi dan v naročje ljubljenih domačih.