I.

Bilo je starega leta dan.

Pregledaval sem tista črno obrobljena naznanila, ki so mi došla tekom celega leta in ki s kratkimi besedami naznanjajo, da je spet jedno človeško življenje ugasnilo. Koliko solz se je pretakalo za pokojnim, koliko je on sam trpel, predno ga je rešila smrt vseh človeških nadlog, ne stoji zapisano na naznanilu, saj ga ne spisujejo tisti, katerih srce krvavi, ampak zdelujejo ga mehanično v tiskarnah po vzgledu sto in sto jednacih poprejšnjih. Zares nekako čudno dé človeku, ko stopi k tiskarski mizi, kjer se stavi mrtvašk list in vidi pred stavcem obešeno staro naznanilo, na katerem se je le izbrisalo prvotno ime in zapisalo na njegovo mesto drugo in kar je treba izprememb. Pozabljen je prejšnji mrlič, kmalu pozabljen bo tudi ta, še grobovi menjajo svoje lastnike in še pod zemljo ne najdejo miru tvoje kostí!

Našel sem v tej zbirki marsikaterega znanca. Posebno milo se mi je storilo, ko sem zagledal tvoje ime, nepozabljivi mi Štefane, ti neskaljeni biser čistega, vzvišenega rodoljublja, ki nisi nikdar obupal o svojem narodu, ki si nas tolažil v najhujših časih z boljšo bodočnostjo ter nas bodríl k novemu delu. Malo potrt si tudi ti bil časih, a kmalu se je spet razvedril tvoj blagi duh in razvedril si tudi nas, da nismo obupali. Spominam se še tistega nesrečnega dneva, ko smo prvikrat za deželnega poslanca v celjskem okraji kandidirali dr. Razlaga. Močno smo se trudili z agitacijo. Jaz sem spisal neki oklic, katerega smo potem s podpisi mnogih veljavnih rodoljubov razposlali volilcem. Narodna zavest pa je ta čas še le v zgornji Savinjski dolini bila vzbujena, drugod le malo

ali nič. Dné 14. decembra 1863. je bila volitev in dr. Razlag je propal z 99 proti 115 glasovom. Po volitvi gremo Razlag, jaz in še nekateri rodoljubi k dr. Kočevarju. Obdržal nas je pri obedu. Bili smo prav potrti, ker smo se prepričali, da je narodna ideja še prav malo prodrla med ljudstvo. Spoznavali smo živo potrebo, da se za Štajersko ustanovi popularen listič za prosto ljudstvo, kar se je potem res zvršilo leta 1866. Ko sem se bridko pritoževal, da s tolikim trudom ničesar nismo opravili in da bo menda vse narodno delo zaman, dejal je dr. Kočevar: „Kaj ti, mlad si še in doživel boš zmage, pa jaz, staram se naglo in Bog vé, če še kedaj doživim veselega dneva“.

No, hvala Bogu, doživel ga je in kmalu potem, kajti dne 16. januvarja 1865. je bil dr. Razlag v Celji jednoglasno izvoljen deželnim poslancem. In po volitvi nas je g. dr. Kočevar spet povabil v svojo gostoljubno hišo. In tačas so veselo žvenkljali kozarci na srečno narodno zmago. Pridobljena nam je bila odslej Savinjska dolina, in ne bode nikdar več Slovencem izgubljena.

Zato pa je naš Štefan vedno bil tako vedrega duha. Neka tiha zadovoljnost se mu je svetila na blagem obrazu in kadar smo bili žalostni in potrti vsled narodnih neuspehov, prihiteli smo k njemu in on nas je tolažil in ohrabril. Bil je prototip slovenskega dobrodušnega optimista. Bil je jeden tistih skromnih, tihih, čistih značajev, kateri so v živi vzgled svojim rojakom ter jih vabijo in vzbujajo na narodno delo. Ko bi bil hotel, postal bi bil deželni in državni poslanec, kajti pred vsako volitvijo smo v prvi vrsti na njega mislili in ga nagovarjali. A vselej je odbil, rekši, da se ne čuti sposobnega za javno politično delovanje in da upa več koristiti narodu, ako ostane v svojem krogu in deluje po svoje.

In ko so mu dotekla leta in se mu je življenje nagnilo k zatonu, ni ga plašila bližajoča se ločitev, kajti njegova vest je bila mirna in veselil se je probujenja svojega naroda, za katerega srečo mu je srce gorelo do poslednjega trenutka.

Še so mi v živem spominu besede, katere je dr. Kočevar dne 10. novembra 1878., ko smo na Ponikvi slavili šestdesetletnico Trstenjakovo in ob jednem sedemdesetletnico dr. Kočevarjevo, rekel v zahvalo napitnice njemu na čast: „Po svojih močeh nisem mogel mnogo za narod storiti, a zagotovljam vam, posebno vam mlajšim, da to, kar sem storil v svojem življenji za narod, to mi je največja tolažba v starosti. Verjemite mi, da se človeku na starost zdi, da vse drugo je malo ali nič; le to, kar je storil človek za narod in občni blagor, to ostane in ima svojo vrednost“.

Lehko zdaj počivaš, blagi Štefane, v domači zemlji. Tvoj duh pa rešen zemeljskih spon in človeške mizerije se veseli obilnega ploda rodoljubnega delovanja. —

II.

In še drugo smrtno naznanilo mi je zatemnilo oko, ko pridem do njega v tej žalostni zbirki. Spisali in razposlali so ga nemški rojaki pokojnega, katerega so tako hudo črtili in preganjali, kakor odpadnika od svojega naroda. Dr. Rechbauer sam mu je jedenkrat očital v zboru, kako se more za Slovence potegovati, ko nosi najbolj nemški imeni: Mihael in Herman. In vender Herman nikdar ni dejal, da je Slovenec, govoril je le za Slovence iz res vzvišene pravicoljubnosti, katera se žalibog tako redko nahaja med njegovimi rojaki.

S Hermanom sem se seznanil osobno l. 1863., ko je s svojim za Slovence epohalnim govorom upravo vzplamtil narodno zavest med štajerskimi Slovenci. Odslej sva si pogostem dopisovala, dokler nisem bil 21. januvarja 1867. v Mariboru izvoljen za deželnega poslanca. V Gradci sva, kadar je bil deželni zbor, stanovala v znani gostilni „Kaiserkrone“ v barvarskih ulicah. Tu je bila za mene vpričo in po vzgledu Mihaela Hermana prava šola parlamentarnega delovanja. Herman ni nikdar govoril v zboru nepripravljen. Vsak govor je cele tedne poprej koncipiral, potem predelaval in časih po trikrat ali štirikrat prepisal, predno ga je govoril v zboru. Govorom se pa tudi pozna, da niso improvizovani. Tu ni nobene besede odveč, stavek se veže s stavkom, logično se razvija misel iz misli. Njegova nemščina je uzorna, precizna v izrazih, čista v oblikah; zato pa tudi prava muka slovenskemu prestavljalcu.

Tudi mene je nagovarjal, da sem moral vsak govor poprej koncipirati in ostal sem pri tej navadi dolgo časa, dokler se nisem začel v državnem zboru vaditi v prostem govoru. Herman mi je vsak svoj govor prebral, da mu povem svojo sodbo, jaz pa sem moral jednako storiti. Ko sem v državnem zboru imel svoj obširni govor o žalostnih narodnih razmerah koroških Slovencev, čestital mi je Herman, češ, da je to moj najboljši govor; a čudil se je, ko mu povem, da ga nisem imel poprej zdelanega, ampak le nekatere glavne točke zapisane.

In še le, kadar je Herman imel zdelovati kako interpelacijo ali kak predlog, pretehtal je desetkrat vsako besedo, vsak odstavek, da ne pové preveč, pa tudi ne premalo. Vsled tega intenzivnega premišljevanja so se mu nekatere fraze tako globoko v spomin vtisnile, da jih je po večkrat v poznejših govorih ponavljal. Sarkastičen pa je znal

biti, kakor malokateri govornik, tudi dovtipi so se mu časih dobro posrečili. Ustavoverce, ki so svojo ustavo vedno hvalili, primerjal je kokoši, ki se trudi s svojim kokodanjem vsemu svetu naznaniti, da je jajce zvalila. In ko je grajal neprimerno volilno predpravico štajerskih mest, dejal je:

Le škoda, da naš Mihael ni imel močnejšega glasú in da mu je še ta skoraj pošel, kadar mu je bilo dalje časa govoriti. O tem se mi je pogostem bridko pritoževal in skušal si je na vsakojake načine svoj glas popravljati. Vprašal me je tudi za moj zdravniški svet. Opominjal sem ga na Demostena, naj ga posnema in si glas vadi blizu kake šumeče vode ali v ropotajočem mlinu. Vsak večer si je vrat ovijal v mrzle ohlapke, po dnevi pa je večkrat použival mehka jajca in kak kosec — slaníka, katerega je vedno imel v svoji sobi.

Leta 1873. ali 1874. je začel po vegetarijansko živeti. Dotaknil se ni ne mesa, ne kave, ne vina ni užival, samó vegetarska jedila: kruh, sadje, sočivje, krompir, zelje, repo, kak kosec sira in mleko. Trdil je, da je jedino vegetarijanska hrana primerna človeku, in skušal je dobivati prozelitov med svojimi znanci, pa brez vspeha. Kajti on sam se je pri tej hrani vidno sušil, da ga konečno ni bilo druzega, ko koža in kost. Trdil je sicer, da se izvrstno počuti, pa kdo bi mu to verjel, gledé na njegov upadli obraz in vidno pojemajočo životno moč. Hvalil pa se je, da bo dosegel visoko starost. Ko mu je knez L., mož krepke postave in zdravega obličja, na vabilo pristopiti k vegetarijanom, odgovoril: „Poglejte mene in poglejte sebe, in potem povejte, katera hrana je bolj zdrava in človeku primerna“, — odvrnil je Herman: „No, dobro, kadar bom sto let star, potem govoriva dalje.“

A naš blagi Mihael se je prevaril. Dočakal je le 62 let in zdaj tudi on mirno počiva v krilu naše skupne matere zemlje. Bil je vzgled resnične pravicoljubnosti, neomahljiv v svojih nazorih in jeklenega značaja. Verjel pa je v bodočnost slovanstva trdneje, kakor malokateri naših rojakov, kar spričujejo besede, ki jih je sam zapisal pod svojo sliko, zdelano od Kriehuberja: „Slovani, predolgo potlačeni, stopajo čvrsto pred svet na svoje slavno mesto.“

III.

Kako si pa prišel v zbirko letošnjega leta? Ali te nisem že lani odpravil in položil v zavitek naznanil prejšnja leta umrših znancev? Kaj mi spet siliš pred oko in mi kličeš v spomin davno minula leta? Čemu se vzdiguješ iz groba, v katerem pozabljen ležiš morda brez vsakega spominka? Ti nisi bil naše gore list, ti nisi spadal v krog naših rodoljubnih bojevnikov. Pa kako bi tudi? Oče tvoj je bil prost delavec, sicer doma s Kranjskega, a še v mladosti se je preselil na nemško Koroško in tam si bil vzgojen z nemško besedo; no ne v nemškem duhu, kajti svoje žive dni se nisi poganjal ne za nemško, in ne za katero drugo narodnost. Politika ti je bila deveta briga, politika, ki toli vzburja strasti, ki toliko osobnega sovraštva nakopá tistemu, kateri se je pogumno vrgel ali bil porinen v vrtinec politiških valov. Ti bi bil lehko mirno živel in — če more človek sploh kedaj o pravi sreči govoriti — srečno, ko ne bi — da, tisti nesrečni, ko ne bi — vmes prišla ona grenka kapljica, katera vsacemu rojencu več ali menj zagrení kupo življenja.

In tudi tebi, dragi France, usoda ni prizanesla. Iz ubozega fanta napravila te je bogatega gospoda, postal si priljubljen zdravnik, spreten in spoštovan gospodar, lastník fužin, trgovski podjetnik, oče zdravih otrok, vsega dovolj, kar si mora želeti nepretiran človek, in ko so lani tvojo trudno, pretrudno glavo položili k večnemu počitku, skoro se ni našlo toliko tvojega, da bi se plačali pogrebni stroški.

Seznanila sva se leta 1854. na Dunaji. Oba sva bila slušatelja na medicinski fakulteti, z nama še oba brata Ipavca, sedanji mestni

fizik v Gradci dr. P. in Schöller, sin znanega graškega profesorja. Redno smo se shajali zlasti v poslednjih letih in privabili še nekatere znance, s katerimi skupaj smo po leti napravljali izlete, po zimi pak v kaki krčmi v mestu ali Lerchenfeldu imeli svoje shode. Pridevali smo si priímke in naš France je bil slovesno krščen na ime „Master Vorwärts“, v tistih časih znana stalna figura v „Fliegende Blätter“. Bil pa je res s svojim dolgim suhim obličjem, dolgim nosom in okroglimi naočniki tako podoben stereotipni figuri v „Fl. Blätter“, kakor da bi on bil sedel risarju. Bil je navzlic uboštvu in dasi je mogel svoj kruh ves čas sam služiti, vselej dobrega humorja in poln dovtipa.

Leta 1857. smo končali zadnji tečaj in drug za drugim delali rigoroze. Nekega zimskega večera smo se spet zbrali po stari navadi. Jedni smo že bili promovani za medicinske doktorje ter se pripravljali za kirurgične, drugi so upali kmalu prebiti zadnji rigorozum. Vsi smo nadepolni gledali v prihodnjost, kajti vsak izmed nas je mislil, da bo postal vsaj kak Oppolzer ali Škoda. Najskromnejši je še bil naš prijatelj Gustav. Delal si ni nobenih iluzij.

„Jaz bom nadaljeval prakso svojega očeta (tačas daleč okoli na slovenskem Štajerskem slovečega zdravnika) in upam, da se bo že dalo živeti.“

Res, dalo se je in se še dá.

Naš France pak je bil najživahnejši. Veselilo ga je, in kako bi ga ne, da je po tolikoletnem trudu, po tolikem stradanji in trpljenji dospel do cilja, katerega si je bil postavil, in vse to s svojo močjó. Nekako ponosno se je oziral okoli sebe: „Vi vsi drugi ste imeli kolikor toliko pomoči od svojih, vam ni bilo treba stradati, ne po dnevi neumnim, razposajenim paglavcem ubijati v puhlo glavo elementarnih vednostij, po noči pa prebedeti pri slabo brleči lampici, da se pripravljate za izpite. Jaz jedini sem pravi „selfman“. Doslé mi je gorupo bilo življenje, zdaj me pa navdaja sladka nada, ne nada, ampak gotovo sem preverjen, da mi bo sreča sipala svoje darove in da vas bodem vse prekosil.“

„Živio Master Vorwärts!“ donelo je v veseli družbi in tisto noč se dolgo nismo mogli ločiti, kajti čutili smo, da morda nikdar več vseh nas ne bo skupaj.

Kmalu potem smo se razkropili na vse kraje. Jaz in Gustav sva šla vsak v svoj rojstveni kraj, da napolnjena poukov slavnih mojstrov Hyrtla, Rokitanskega, Škode, Oppolzerja svojim rojakom podaljšava nit življenja. Benjamin se je naselil v Gradci in mu do denes tega še ni žal; France pak je odšel v mestece W. na Koroško, kjer je bil nastavljen za fužinskega zdravnika. Prvi čas smo si drug druzemu dopisavali,

nadaljujé dijaško prijateljstvo ter si naznanjali svoje ne ravno imenitne dogodke.

Ni še minulo leto, ko nam dojde list od Franceta, v katerem nas vabi na svojo gostijo. „Čujte in strmite, prijatelji! Zaročil se bom. Moj bodoči tast je najbogatejši trgovec in fužinar v tem kraji. Pravijo, da ima nad 200.000 gold. premoženja. Marica pa je njegova jedina hči. Prišel sem zdravnik v hišo, vse drugo si lehko mislite. Stari iz početka ničesar ni hotel vedeti o taki zaročitvi, pa saj veste, Marica je dejala, da druzega ne in stari se je udal. Ko sem šel snubit, moral sem si frak in cilinder izposoditi. Še toliko si nisem zaslužil po celoletni praksi, da bi si táko obleko mogel pripraviti. Kaj ne, to je bila aurea praxis! No, zdaj je končan boj za vsakdanji kruh in med zgornjih deset tisoč bode stopil Vaš Master Vorwärts.“ —

Potem ni več bilo pisma od Franceta. Deset let pozneje 1870. l., ko sem skušal ustanavljati prvo posojilnico v Šmarji pri Celji, domislil sem se, da v W. na Koroškem že več let deluje obrtnijska, hranilna in posojilna zadruga. Pišem tedaj Francetu, naj mi pošlje pravila in druge podatke tega denarnega zavoda. On mi précej ustreže, na pismu pa, katero mi je poslal, bile so vtisnene razne medalje in častne diplome za železno blago dr. F-ovih fužin in kar mi je vzbujalo smeh, medalja neke kmetijske družbe za izvrstno svinjerejo na dr. F-ovih posestvih. Pohvalil se mi je, da se mu dobro godi, a da ima dela čez glavo z raznimi podjetji, katera v jednomer povekšava in razširjuje.

In spet je bila za dolgo vrsto let vsa zveza med nama pretrgana. Mladeniške zveze ostajajo za poznejša leta živé le tam, kjer se v praktičnem življenji ohrani jednako mišljenje, jednako stremljenje. Tega pa ni bilo med nama dvema. Le jedenkrat sem na Dunaji slučajno povprašal koroškega poslanca, ali pozna morda dr. F-a v W., pa mi je dejal, da mu osobno ni znan, sliši se pa, da gre z njegovimi podjetji hudo navzdol. —

---------

Jeseni leta 1881. — Bilo je ob času zborovanja državnega zbora, sprehajam se proti večeru na Ringu. Zdajci zaslišim znani glas: „Jože, ali si ti?“ Bil je France, katerega v prvi hip skoro da nisem spoznal, tako je bil izpremenjen. Lice mu je bilo rudeče-zabuhlo, dolgi nos zatekel in sivkast, izpod naočnikov so gledale nekako zatemnele oči, glava z osivelimi redkimi lasmi pa je bila, kakor pri močno utrujenem človeku nagnena naprej. Oba sva bila vesela, da sva se spet srečala po toliko letih. V spomin so nama stopila davno minula leta,

v kojih se je mladeniški duh še zibal v iluzijah in ni mogel umevati, da je, kakor naš pesnik pravi:

France me prime pod pazduho: „Denes te ne izpustim. Prost si, kaj ne? Več ko dvajset let se nisva videla in oba sva marsikaj v tem času prebila, marsikaj dobrega in slabega. Se li še spominaš naših shodov v Lerchenfeldu?“

„Kako bi ne? Iz stare pijetête še zdaj grem časih obiskat salon v krčmi „zur blauen Flasche.“ Če te je volja —“

„Izvrstno! Tedaj „zur blauen Flasche“, ako še stoji na svojem mestu, kajti stari Dunaj je izginil, vse novo, tudi ljudje, na Ringu se mi dozdeva, da sem v Jeruzalemu.“

„Do Lerchenfelda še ni sezala podiralna strast stavbenih društev. Tam še najdeš kos starega Dunaja. Čudil se boš.“

In France se je res čudil, ko sva prikoračila do glavne Lerchenfeldske ceste in so naju pozdravili, kakor stari znanci iz mladih let, napisi: „Zur blauen Flasche“, „zu den drei Krügeln“, „zur Bretze“ itd. Kreneva jo v prvo ter v takozvanem salonu sedeva k tisti mizi v kotu, pri kateri smo v veseli dijaški družbi preživeli marsikatero prijazno uro.

„In zdaj se utopiva v mladostne čase! Pozabiva, da nama je že zdavno minula lepša polovica življenja. Točaj! Boteljo najboljšega Gumpoldskirchnerja, kar ga imate v kleti;“ kliče France in hlastno popije par kozarcev. „Na zdravje naše nekdanje družbe!“

„Na zdravje živim,“ mu odgovarjam, „in na spomin mrtvemu!“

„Res, res! Slišal sem, da je dr. Sch. na naglem umrl.“

„Tedaj ne veš, da si je sam končal svoje življenje?“

„Sam? In zakaj?“

„Tisti nesrečni glavobol, ki ga je tolikokrat mučil že v dijaških letih, postal je hujši in hujši. Odvzel mu je spanje in ga konečno pahnil v obup in smrt. Benjaminu je večkrat dejal: Meni ne pomaga nobeno zdravilo. Nekega dné boš slišal, da so me mrtvega našli — in res so ga našli umirajočega, zraven njega na mizi pa je stala izpraznena kupica. Pil je ciankali.“

„Ciankali!“ ponavlja France z zamolklim glasom; „lehka smrt! Nagla smrt! Povej mi, ali je bil oženjen? Ali je imela kaj otrók?“

„Bil je samec.“

„No, zdaj razumem. Ko bi jaz sam stal na svetu — pa žena, otroci! — Ti me začudeno gledaš, pa ko bi vedel —.“ France umolkne ter si z obema rokama pokrije obraz, prsi pa se mu ihteče vzigujejo.

„Kaj pa ti je? Ali tudi tebi ni prizanesla usoda?“

„Da, da, usoda! Kolikokrat smo se šalili s tvojim fatalizmom, zlasti jaz, ki sem mislil, da človek vse premore s svojo voljo in da si je vsak sam kriv svoje nesreče. Ali še vedno veruješ v fatum?“ vpraša France in se mi bolestno nasmehne.

„Veruj ali ne veruj — svoji usodi se nikdo ne odtegne. Prazno je človeško bahanje tisto s svobodno voljo, najbolj smešen pa je prigovor: ‚Vsak si je sam svoje sreče kovač.‘ No, ti si časih sam citiral Schopenhauerja“ —

„Pa ga tačas nisem razumel. Zdaj pač, zdaj mi je vse le prejasno.“

„Vera v neizogibno usodo je tako stara, kakor človeštvo. Če vse storim z najboljšim premišljevanjem, z najboljšim namenom in zgodi se ravno nasprotno od pričakovanega, če me pri vsej opreznosti zadene kaka nezgoda, ni to moja krivda, ampak moje usode. In ti, postavimo, ko si se oženil, ali se ni vse zgodilo po usodi?“

„Ali po slučaji.“

„Slučaja jaz ne priznavam, ako se misli s tem na nekaj, kar se je zgodilo brez vsake prêmise. Toda pustiva ta filozofična vprašanja in povej mi rajši, kaj delajo tvoje fužine? Ali še rediš prêmiranih prešičev? Tvoje pismo leta 1870. s tistimi medaljami mi je veliko smeha vzbujalo.“

Francetu se zatemní obraz, sumnivo me pogleda:

„Tedaj ne veš? — Pa kako bi vedel? Vsak sva hodila svojim potem in ko bi jaz v koroških listih ne bil časih čital zabavljanja na tebe, izgrešil bi te bil ravno tako, ko menda ti mene.“

„Da ti resnico povem, slišal sem praviti, da se tvoja podjetja niso povsem dobro obnesla. Pa táko veliko premoženje se ne dá lehko zapraviti.“

„Lože, kakor majhno, kadar začne iti navzdol.“

France si natoči kozarec, izprazni ga naglo in še jednega, potem globoko vzdihne: „Bral sem nekje, da ni hujšega, kot v nesreči srečnih dnij spomin. Bridka resnica! Z velikimi upi sem stopal v življenje, pa še bolj se mi je posrečilo vse, nego sem se kedaj nadejal. In zdaj! — Pisal sem ti o svojem ženitovanji, kaj ne?“

„In o tistih 200.000 gld.! Skoro da smo ti tačas zavidali.“

„Da, da! Nisem pretiral, blizu toliko je znašalo, kar je bilo blagá, hiš, fužin in mlinov. Dokler je tast živel, ničesar ni dal iz roke, vse je opravljal po stari šegi in se kolikor mogoče izogibal novotarij. In dobro je vse izteklo. Po njegovi smrti se jaz sam prevzel oskrbovanje. Dostikrat sva se s svojim tastom prepirala, zakaj ne povekša fužin,

zakaj si ne omisli novih strojev, ne razširi trgovine. Zdaj sem bil sam lastnik in smel sem po svoje ravnati. Tačas je bila ravno doba tako zvanega sleparstva „volkswirthschaftlicher Aufschwung“. Povsod nove železnice, nove fabrike, železna industrija ni zmagovala vseh naročil, cene za železno blago so bile visoke. Akcijske družbe so se polastile mnozih fužin za drag denar; drugi, ki smo še ostali lastniki, dozidavali smo, naročevali si najnovejših strojev in se gotovo nadejali, da v malo letih poplačamo kapital, katerega smo morali najeti in katerega smo silno lehko dobivali. Tudi jaz sem si postavil nove fužine, iz navadnega mlina dal narediti veliki parni mlin; tistim podjetjem je trebalo denarja in spet denarja. Posebno veselje ti je gledati, kako na tvoje povelje iz zemlje rastó nova poslopja, kako se više in više vzdiguje dimnik, kakor kulturni kazalec našega veka, in ko je vse dovršeno ter se zdolaj vrté kolesa in kolesca tirana od parne sile, in klopočejo težka kladiva, iz visocega dimnika pa se krožé zdaj črni gosti, zdaj tanki beli oblaki dima, tačas ti srce močneje bije in rad bi vsemu svetu naznanjal: To je moje in moja volja je vse to priklicala na dan! In še le plavži, kadar se železo topí! Po cele ure sem v temni noči zrl v plamteči ogenj, v razbeljeno tekočino, in čudne misli so me obhajale.“

„Pa ne o Prometeju, katerega si nam časih deklamoval?“

„Da, da,“ nadaljuje France smehljaje se, „o Prometeji in o Hefajstu. Bil je záme najlepši čas življenja, le prekmalu je izginil. Pa kaj sebe in tebe mučim s svojimi spomini. Saj znaš žalostni konec tistega sleparstva „volkswirtschaftlicher Aufschwung“. Tudi mene je podrl „krah“. Branil sem se in branil, kakor utopljenec, pa valovi so silneje in silneje narastali, dokler me niso požrli.“

France umolkne. Usmilil se mi je v srce, ko ga vidim pred seboj borečega se z žalostjo in obupom. Skušam ga tolažiti, češ, da pridejo gotovo spet boljši časi in dotlé se bo že dalo preriti.

„Záme prepozno! V malo tednih preide vse, kar je še mojega, v tuje roke. Plod mojega dela in truda bodo uživali drugi, ljudje, kaj ljudje! pijavke, volkovi v človeškem telesu — in s kakšno pravico? Ker znajo slepariti, odirati, goljufati, pa vse pod krinko poštenosti. O vi, ki delate zakone, ali ste slepi in gluhi za grozne krivice, s katerimi tista oderuška, med nas zatrošena samopašna svojat trpinči nesrečno naše ljudstvo? Ko bi jaz imel táko oblast, uničil bi jih, zdrobil!“ — z zobmi zaškriplje, oči pa se mu divje zabliskajo izpod naočnikov, katere si je na čelo potisnil. Pa kmalu ga mine strast: „Neumna togota! In ravno denes, ko sva se našla po toliko letih. Kar je, to je! Saj si rekel, kaj ne, da se morda še vse popravi. Trčiva na staro prijateljstvo!

„Točaj, še jedno boteljo!“ kliče France — bila je že tretja ali četrta. — „To je Lete, to je moj ciankali. Le prepočasi, vse prepočasi razdira organizem. Še jedno leto, kaj ne? Le poglej me! Apoplexia, upam, ali kar hoče, da bo le konec. Usoda! Usoda!“ —

Bilo je že pozno po noči, ko sem ga z vozom spravil v njegov hôtel. Ko sva se ločila, mrmral je še: „Usoda! Usoda!“ —

Odslej ga nisem več videl. Kar je imel, prešlo je kmalu potem v last necega akcijskega društva. Leto pozneje mi je došlo naznanilo o njegovi smrti. In ko vprašam spet tistega koroškega poslanca, ki mi je nekdaj povedal, da gre s F-ovimi podjetji navzdol, na čem je umrl, odgovori mi: „Spil se je.“

Ubogi Master Vorwärts, tudi tebe je življenje izučilo, da je boljši dan smrti, kakor dan rojstva. —

IV.

„Tužnim srcem javljamo, da je naša nepozabljiva ... gospá Albina ..... dné ... 1883. l. po dolgi in mučni bolezni mirno v Gospodu zaspala.“

Uboga Albina!

Tedaj še le po dolgi in mučni bolezni je zapustila svet, od katerega se je tako nerada ločila! Pred mnogimi, mnogimi leti, ko sem novopečen doktor medicine in kirurgije tam nekjé pod gorami svojo nadepolno prakso začel, bila je prvi bolnik moj. Vsak zdravnik se

gotovo še spomina, kako čudno mu je bilo pri srci, ko je bil poklican k prvemu svojemu bolniku. Če ga ne bo mogel ozdraviti, ali če ima celó nesrečo, da mu umrje, gorjé nesrečniku, on je kriv smrti in naj si ima še tako dobra spričala in še tako temeljito znanje, izgubil je zaupanje in si je bode le počasi in težko spet pridobil. Želim vsem mladim kolegom, da jim je usoda mila pri nastopu trnjeve prakse in da jim ne pošilja hujšega prvega bolnika, kakor meni.

Prejšnji večer sem se bil pripeljal s svojo, ne ravno obilno ropotijo in drugi dopoludan spravljal medicinske in druge knjige iz zaboja, ko nekdo potrka na moja vrata. V sobo prihiti mlada ženska osoba. Po obleki sem sodil, da je hišina ali kuharica.

„Oh, le brž, brž, gospod doktor! Naši gospé je tako slabo; še nikdar jim ni bilo tako hudo; kar omedlujejo od samih bolečin. Prosim, da précej pridete. Jaz moram še v štacuno po goruščice in kamilic.“

„Čakaj, da mi pokažeš, kam?“

„Res, gospod doktor, Vi še ne veste, Vam pa čem pokazati.“

Ko po stopnicah hitim za njo, sreča me hišni moj gospodar: „Kam pa tako naglo?“

„Nevaren bolnik! Hiteti moram.“

Gospodar v tem zagleda hišino in se namuzne: „Aha, h gospé Albini! Po tem potu boste še dostikrat hodili.“

„Kaj menite?“

Pa gospodar gré smejé se gori po stopnicah, hišina pa me spet priganja: „Brž! Le brž!“

In pospešil sem svoje korake preko trga, dokler nisva stopila v jedno najčednejših hiš, kjer mi je na mostovži v prvem nadstropji naproti prišel dobro rejen gospod srednjih let. Bil je g. Jakob, uradnik in hišni lastnik in kar je glavna stvar, mož gospé Albine.

Jaz se mu predstavim.

„Hvala Bogu, da ste prišli!“ veselí se dobrodušni mož. „Bili smo zdaj nekaj časa brez zdravnika in v pravih skrbéh, da nobenega le-sem ne bode. Prosim, vstopite, uboga žena moja že silno težko čaka.“

Odprè vrata in me pelje skozi dve sobi do spalnice. Med potom mi pravi, da je gospó napadel tako hud glavobol z omotico, da se je kar na zofo zgrudila, kjer leži še zdaj.

Stopiva v spalnico z gardinami zatemnelo.

Gospá Albina vpraša z bolestnim glasom: „Ali si ti, Jakob? Kaj pa gospod doktor, ali ga še ni? Meni je tako slabo, oh! oh!“

„Umiri se, ljuba Albina, gospod doktor je že tukaj.“

Gospá Albina obrne glavo proti meni, ki sem bil v tem pristopil, odprè na pol svoje oči, pogleda me, pa trepalnice kakor utrujene kmalu spet zakrijejo oko.

Sédem na stol, katerega mi je primaknil gospod Jakob k zofi, in zdaj začnem po navodu slavnih svojih profesorjev delati diagnozo. Vprašam, kje so bolečine, kedaj so se začele in ob jednem potipljem žilo.

„Iz žile, gospod doktor,“ reče gospá Albina z nekoliko krepkejšim glasom, „ne boste nič pozvedeli. Moja žila zmerom jednako bije, naj mi je tudi tako hudo, da bi umrla. Moja bolezen je le v glavi, tu, tukaj!“ in gospá prime mojo roko in si jo pritisne na čelo. „Tukaj, pa v sencih in na temenu imam grozne bolečine. Ne čutite vročine, da mi kar puhtí iz glave?“

„Zares, zdi se mi, da imate toplo glavo.“

„Kaj toplo? Gorí! Gorí! Jakob! Hitro mi spet obéži glavo. O joj!“

Ni mi trebalo daljšega preiskovanja, z diagnozo sem bil précej gotov: hysteria — slovenski izraz: máternica je še bolj karakterističen — mučiteljica sedanjega ženstva in še hujša mučiteljica trpinčenih zdravnikov.

Izpovedati se moram, da tačas, ako smo govorili o histeriji, nismo si druzega mislili, kakor neko nervozitêto in pretirane, izmišljene bolečine. Zdaj se tudi o tej ženski nadlogi sodi drugače. Priznava se, da je svoje vrste bolezen in da se mora ravno tako resno ozdravljati, kakor druge bolezni.

„Upam, da Vam bo kmalu odleglo,“ tolažim bolnico. „Zapisal Vam bom zdravilo, katero gotovo pomaga.“

„Da bi le, a jaz imam malo upanja. Jakob, odpri vender gardine, da bo videl gospod doktor pisati.“

G. Jakob stori po povelji, in ko se solnčni žarki — bilo je meseca majnika — vlijó po čedno pospravljeni sobi, imel sem še le priliko, v lice videti svojo bolníco.

Bila je mlada gospá, imela je kakih šest in dvajset let. Lepotica se ni mogla imenovati, ker je bilo lice razmerno predolgo in nos preveč rimljansk, a gosti kostanjevi lasje, ki so se krožili okoli srednje-visocega čela, temne oči od gostih trepalnic obsenčane in prijetne poteze ob rudečih ustnih delale so obraz prijetno-simpatičen.

„Jakob! Pokaži gospodu doktorju recepte doktorja T., kateri me je zdravil dozdaj.“

Ljubo mi je bilo doznati, kaj je ordiniral prednik moj, ki se je bil nedavno odtod preselil, da ne bi morda s tistim zdravilom začel, s katerim je on prejenjal.

Zapišem recept, ukažem, kar je trebalo, ter se poslovim. Gospod Jakob pa me prosi, naj pridem gotovo še pogledat proti večeru.

Mračilo se je, ko napravim drugo svojo vizito pri prvem svojem bolniku. Dasi bolezen ni bila nevarna, bal sem se vender, da se je morda pohujšala, ker sem se spominal tistih, se vé da nalašč izbranih slučajev na kliniki, ki so nam bili s svojimi božjastnimi napadi po cele tedne in mesece predmet za učenje. Sploh mlad zdravnik, izstopivši iz bólnice, ravna se iz početka v diagnozi in prognozi naravno po slikah bolezni, katere je videl na kliniki in se vsled tega le prečestokrat moti. Na kliniko ne jemljó in na njej ne ozdravljajo najnavadnejših boleznij, kacega nahoda, katara, kake zagrljenosti itd., ki se zlasti pri otrocih začenjajo s hudo vročino; in ko zdravnik v privatni praksi vidi take simptome, précej misli na nevarne eksanteme, tifus, pneumonio itd., a drugi dan, ko pride, pri malem bolniku ne najde druzega, nego nahod ali pokvarjen želodec.

Resnično sem se tedaj razveselil, ko mi stopivšemu v sobo že sama gospá Albina pride naproti in me pozdravi s hvaležnim smehljajem.

„Kapljice so izvrstno pomagale, glavobol je izginil, le omotna sem še, pa do jutri upam, da bom spet dobra. Hvala Vam! Jakob!“ kliče gospá Albina in Jakob pride naglo iz druge sobe. „Ostani pri gospodu doktorju, kajti drevi ste naš gost,“ s temi besedami se spet k meni obrne — „ako še niste kam drugam obljubili. Moja mati mi je poslala rakov, za kapljico dobrega boš pa ti, Jakob, skrbel.“

Udal sem se rad prijaznemu vabilu ter ostal pri večerji, katera je bila obilna in ukusna. Gospá Albina je slúla, da dobro razumeje kuhinjske umetnosti; izredno velike rake pa sva z gospodom Jakobom zalivala z mnogimi kapljicami starega pohorskega vina, kakor zlato se bliščečega in kakor vinsko cvetje dišečega.

Še le pozno po noči sem zapustil gostoljubno družino.

In od tedaj sem res, kakor mi je prerokoval hišni moj gospodar, mnogi in mnogikrat prehodil pot do hiše gospoda Jakoba, bodi si kot zdravnik, in to po največkrat, kajti gospá Albina je časih hudo trpela vsled svoje nervoznosti, časih pa tudi vabljen h kaki domači zabavi. Gospod Jakob je bil pravi uzor pohlevnega zakonskega moža; storil je vse, kar je gospá velela, pa ne da bi kedaj kazal kako nejevoljo; še na tihem mrmrati mu ni prišlo na misel. Bil je kacih dvajset let starejši od žene in vedel je ceniti srečo, da se je ravno njemu Albina udala v zakon. Njen oče, imovit mož, sicer hčeri ni branil, ko mu je povedala, da si je izbrala Jakoba, dejal pa je Jakobu, ko je prišel slovesno snubit: „Gospod Jakob, Vi smete res govoriti o sreči, da ste se priženili v tako imenitno žlahto.“

In gospod Jakob je vedel ceniti to srečo ter se skušal nje vrednega kazati s svojim pohlevnim in ubogljivim vedenjem. In pri tem se je prav dobro počutil. Drugim zakonskim možem v tistem kraji pa je bil gospod Jakob hud trn v peti in kaj bi ne bil? Slišati so morali in to večkrat od svojih zakonskih: „Oh, da bi vsi možjé bili taki, kakor gospod Jakob! Od njega se učite! Ali ste kedaj slišali, da je on oporekal svoji ženi, kadar česa želi? Vi letate po krčmah in kavarnah, kadar se vam zljubi. In on? Nikamor ga ni, ako mu gospá ne dovoli!“

In žene so ugibale, da bi se moralo po smrti gospoda Jakoba njegovo truplo sežgati in od prahú dati vsacemu možu le homeopatična doza, in zadostovalo bi, ko bi se vsak navzel le homeopatičnega dela Jakobovih lepih svojstev. Možje pa so se od same togote med seboj norca delali iz gospoda Jakoba in v svoji hudomušnosti še celó to in ono govoričili o gospé Albini. Gospod Jakob pak k sreči o vsem tem ničesar ni slišal ter se pošteno redil.

---------

„Povejte mi vender, gospá, kako se je zgodilo, da ste si izbrali gospoda Jakoba svojim soprugom?“ vprašam gospó Albino, ko sva necega poletnega popoludné sedela na vrtu, ki se je za hišo raztezal do mestnega zida. Zdravnik sme kakor izpovednik vse vprašati; naše ljubeznjive ženice pa itak težko čakajo, da izpovedó svoje tajnosti.

Gospá, Albina se nasmehne. „Že marsikomu se je čudno zdelo, da sem se udala možu, ki je toliko let starejši od mene in nekako flegmatičnega temperamenta.“

„Da ste si izbrali mirnega flegmatika, zdi se mi naravno in je sreča za Vas, ker imate tako razdražene živce.“

„Sreča?“ odvrne pikro gospá Albina. „Kdor intenzivno čuti, želi jednako iskrenega sočutja. In da so moji živci razdraženi, mari sem kriva jaz? Ko bi jaz imela mesto svojih rahločutnih živcev vrví kakor menda Vi v životu, morda bi bila sreča, gotovo pa Vas ne bi nadlegovala tolikokrat s svojimi boleznimi. Pa vi zdravniki, dobro vas poznam, vi mislite, da so naše bolečine le izmišljene. Jaz nisem škodoželjna, pa ko bi Vas samó jedenkrat tak glavobol, taka omotica, táko pehanje skozi sence in oči, tako zvonjenje in trobentanje po ušesih, krč v želodci —“

„Prosim, prosim,“ prestrižem besedo, „nisem vedel, da ste tako neusmiljeni. In kdo Vam je pravil, da ne verjamem Vašim pritožbam?“

„Kdo? Vse Vaše vedenje! Kadar trpim najhuje, pravite hladnokrvno: Do jutri bo že bolje!“

„In Vam li ni odleglo do jutri?“

„Ni ne! Trpela sem časih, kaj vem, koliko dnij, pa sem morala dan za dnevom poslušati: Bo že bolje do jutri!“

„Ali Vam to ni bilo v tolažbo? — Pa začeli ste praviti o svoji možitvi.“

„Res, o možitvi! A če pričakujete kaj romantičnega, prevarite se. Ko sem imela petnajst let, poslali so me roditelji v Gradec v neki dekliški zavod, kjer sem se več let urila v jezicih, na klavirji, v plesu in kaj malega tudi v ženskih opravilih. V sedemnajstem letu so me pustili na prvi javni bal. Tam sem se seznanila z mladim gospodom —“

„Kateremu je bilo imé Jakob, kaj ne? Vse drugo si lahko mislim.“

„Kateremu ni bilo imé Jakob! Slaba diagnoza, gospod doktor!“

„Ne? Zdaj pa stvar postaje zanimiva.“

„Prav malo zanimiva!“

In Albina, ki se je časih rada skazovala s kacim Heinetovim citatom, tačas modernim pesnikom, dostavi z tožnim glasom:

„Pa Vam, gospá, ni póčilo srcé?“

„Le šalite se, le! Morda še pride dan, da boste vzdihovali:

Tačas sem res hrepenela po smrti, kako čudno! In zdaj besede ‚smrti‘ še slišati ne morem. Iz početka sem po nezvestem žalovala, potem pa, ko sem slišala, da se je z drugo poročil, vzkipela od jeze. Vrnila sem se domóv in tačas pride v ta kraj —“

„Gospod Jakob —“

„Uganili ste! Stanoval je nasproti naši hiši, zagledal me pri oknu in, kakor mi je pozneje trdil, sam pri sebi dejal: „Ta ali nobena!“

„In Vi, gospá, ste tudi précej čutili v srci, da on je tisti —“

„Ki me bode spremljal v življenji zvesto in zanesljivo, gospod doktor! No, da resnico povem, tega tačas nisem čutila, a s časom uvidela in, ko me je snubil, rekla sem: dà!“

„In potem je bila poroka, in po poroki?“

„Godba in ples, ker ste že tako radovedni,“ reče s smehom gospá Albina. Pa smeh jo kmalu mine in zamišljeno gleda na pletenje v rokah, s katerim se prsti mehanično bavijo. Po kratkem molku me vpraša:

„Kam, menite, da sva šla na ženitovanjsko potovanje?“

„V Trst, Benetke ali še dalje na jug.“

„Motite se!“

„Tedaj morda preko Dunaja, v Solnograd, Inomost?“

„Tudi ne; pa saj ne uganete! Peljala sva se v Marijino Celje! Vi se čudite?“

„Za mlade zaročence je tako romanje nenavadno.“

„Moja mati je to želela. Odpeljala sva se pozno po noči na železnico, od Karpfenberga pa z vozom v Marijino Celje, kamor sva došla proti večeru. V neki krčmi sva dobila prav čedno stanovanje z razgledom na vrt. Dasi je že sedem let od tačas minilo, vender mi je še vse v živem spominu.“

„Verjamem.“

„Spet ste na krivem poti, gospod doktor, pa Vam ne zamerim. Po večerji si Jakob po svoji navadi zapali cigaro, se ve da z mojim dovoljenjem, jaz pa grem v drugo sobo, da pospravim obleko iz kovčegov. Bilo je tačas po binkoštih. Skozi odprto okno —“

„Sijali so sentimentalno lunini žarki, ali ne?“

„Ako hočete, da nadaljujem, ne motite me!“ reče gospá Albina malo nejevoljna. „Luna ni sijala, a ko sem stopila k oknu, migljalo je nad menoj neštevilno zvezd tako jasno, tako svetlo! Z vrta pa je rahla vzpomladanska sapa s sladko vonjavo cvetočih sadnih dreves polnila sobo. Nikdar ne prej, ne slej mi ni bilo tako čudno pri srci ... Dolgo, dolgo sem slonela pri oknu in sanjala o krasnih bodočih dnevih ... Ko bi me bila v tem trenutku objela ljuba roka in mi na uho zašepetal prijazni glas: ‚zjedinjena sva, ljubiva se do smrti!‘ marsikaj bi bilo zdaj drugače. — A ostala sem sama! ... Najedenkrat slišim v prvi sobi neko čudno hromenje in rohnenje. Vzbujena iz sladkih sanj grém gledat in — kaj vidim? Jakob sloni na zofi in — smrči!“

Jaz se na glas zasmejem: „Grda proza pri sveti poeziji!“

„Smešno se Vam zdi in — komu bi se ne? A meni je bilo v tem trenutku, kakor da bi mi kdo bodalo porinil v srce. Bežala sem v drugo sobo nazaj in zaklenila vrata. Čez nekaj časa sam slišala, da je nekdo skušal odpirati ter klical moje imé, pa jaz se nisem oglasila. In tačas sem spet hrepenela po smrti! No, človek se počasi vsemu privadi in zdaj bi menda ne mogla spati, ko bi ne slišala po noči tega smrčanja.“

„Tudi mlinarji se vzbudé, ako poneha kolesni ropot,“ dostavim in začnem v medicinski svoji modrosti razkladati, zakaj ljudje smrčé in da se časih dá pomagati; pa umolknem, ko vidim gospoda Jakoba vstopiti skozi vrata na vrt.

„Šah ali piket!“ kliče veselo, ko me zagleda — „če utegnete?“

„Kar Vam je ljubše.“

„Tedaj naj bo nocoj šah.“ In ostal sem in hitro mi je minil čas v prijetni družbi.

---------

Dnevi tekó, pa si niso podobni, pravi sv. pismo. Dnevi so tekli in tedni in leta. Necega večera spet priteče hišina po mene in ko pridem, vidim na postelji ležati gospoda Jakoba. Težko je sopel. Ko ga nagovorim, pogleda me, a ne spozna. Usta so bila na desno potegnena leva roka pa je ležala, kakor mrtva na odeji. Mrtvoud ga je zadel. Drugi dan je vzdihnil svojo blago dušo. Pokopali so ga in vse žene so bridko stokale, da ne bode več živega vzgleda za njihove poredne možé.

Gospá Albina je žalovala, kakor se spodobi vdovi. Potem se je preselila v neko večje mesto, kjer se je v drugič omožila.

Po nekih letih pa je v drugič obvdovela.

Lani v poletnem času sem imel opraviti blizu znanih in slovečih toplic na slovenskem Štajerskem. Tam slišim praviti, da gospá Albina že vse poletje biva v neki bližnji vili. Grem jo obiskat. Ko pridem v njeno stanovanje, pové mi hišina, da je gospá na vrtu. Grem tedaj na vrt, kjer sem jo videl sedeti v senci košatega oreha. Počasi se jej bližam po peščenem potu.

Gospá Albina začudena vzklikne: „Ali ste res Vi, gospod doktor?“

Vstane s sedeža in me srčno pozdravlja.

Predno sem odgovoril, nadaljuje: „Kaj ne, vstrašili ste se, ko ste me zagledali? Senca sem, senca!“

In spet se skloni utrujena nazaj v naslanjač.

Prav je rekla. Bila je zares le še senca nekdanje podobe svoje.

„Vsi se staramo,“ tolažim jo z navadno frazo.

„Kaj starost? Bolezen, duševno trpljenje! Ali Vam nisem dostikrat rekla, da me bodo moje čutnice spravile v grob? Pa ste mi trdili, da bo vse dobro, kadar prestopim neko žensko dobo. Ni mi bilo bolje, ne, še slabeje.“

„Izjema!“

„Pojdite s svojimi izjemami! No, jaz Vam ne zamerim, tudi Vaši kolegi — in vprašala sem jih mnogo — niso mi znali pomagati. Mrtva bi že bila in pokopana, ko bi si sama ne bila izumila zdravila.“

„In kakšnega?“ vprašam radovedno.

„Ne povem, vsaj zdaj ne, morda po obedu, ako ostanete.“

Ostal sem.

Menila sva se o preteklih časih in sodila oba, da je zdaj vse bolj pusto in prozaično, kakor je bilo pred dvajsetimi leti. Še vinogradi da več ne rodé take žlahtne kapljice in ljudstvo, nesrečno ljudstvo, nekdaj tako naivno veselo, išče v strupeni žgani pijači omame nadlogam svojim.

Solnce pa je jasno sijalo na vrt; mušíce so letale po čistem zraku, rože so duhtele — a kaj mara solnce, kaj vsa priroda za človeško bedo? —

Po kosilu postane gospá Albina nemirna, na poprej bledem lici se prikažejo rudeče pege in spet izginávajo.

„Ali Vam je slabo?“

„Kmalu bo spet dobro,“ odgovorí mi in odide v drugo sobo.

Nisem dolgo čakal, da se spet vrne. Séde in reče zadovoljno: „Sem si že pomagala; glava, nervi, vse je spet v redu. In po čem? Kaj mislite?“

Predno odgovorim, potegne gospá Albina rokav na levi roki nad lakti. Videl sem vso kožo pikasto, kakor od igle na neštevilnih krajih prebodeno.

„Nesrečnica!“ rečem resno, „mari ne veste, da se ostrupite? Da se morfina, kdor se ga navadi, teže odvadi, kakor pijanec alkohola?“

„Mene ne preplašite, gospod doktor! Kadar si ubrizgam morfin, čutim se zdravo in bolečine minejo. Kadar pa po polnem ozdravim, kar zdaj upam, opustim to zdravilo.“

Svaril sem in kazal na hude nasledke, pa se vé da zastonj. Ko sem se poslovil, spremi me do hišnih vrat in deje veselo: „Ako ne poprej, upam, da se vidiva spet čez leto in dan. In tačas bom zdrava, ne taka senca, kakor danes!“

---------

Minilo je leto in dan in prejel sem mrtvaški list, kateremu se nisem čudil.

Gospa Albina je bila žrtva najmodernejše bolezni, morfinizma!

In nocoj, ko sem zagledal ta list, prešinili so me stari spomini, in kar se je dogodilo v dolgi vrsti let, videl sem v duhu v malo trenutkih. In zdelo se mi je, da je bila vse to le senčna igra na steni. Senca za senco izgine in konča jih — večni molk!