Tisti lepi večeri ...

I.

Veter je podil po Ringu oblake prahú. Prijel sem se
za klobuk ter stopil na trotoar. Oči so mi bile še nekoliko
motne in izmučene od kavarnskega vzduha. Vrh
tega sem bil slabe volje; čital sem neko učeno estetično
razpravo, in take stvari delujejo name jako neprijetno ... A sonce je sijalo in zlati valovi so se razlivali po poslopjih.
Prišlo je mimo par krasnih žensk v svetlih pomladnih
toaletah, smeh na obrazu in ogenj v očéh. Pozabil
sem na estetiko in moje srce se je širilo od tihe
radosti ...

Nastopil sem svojo vsakdanjo pot: — brez namena
križem po cestah, skozi šum in gnečo. Poleg mene govoré
ljudjé, prikaže se za trenotek dvoje ljubkih očesc,
zadene se óbme suh filister s spodobno ostriženo brado,
ob oglu zakričí nad mano rdeč plakat, — in moje sanje
se zibljejo kot gondola na zelenih valovih ... Ej,
moje

---

[3]

sanje! ... Tam je izginil krasen obrazek, oči kot
dve grlici, bradica fina, polt od mehkega žameta; — ali
nisem božal ta krasni obrazek tam v skriti lopi, v samotnem
grajskem parku? Oblečena je bila moja ljubica v dolgo plavo krilo, prepasano s srebrnim pasom, na prsih
izrezano; široki rokavi komaj do komolcev, okrašeni ob
robu s srebrno vezenino. Bele šolne od svile je imela na
drobnih nožicah; na njenih laséh je cvetela bela roža; in
list te bele rože je pal na njeno ramo, stresel se od boječega
poželenja ter zdrknil počasi globoko dol med njene
skrite grudi ... Noč je prihajala in krog naju je šumelo;
moja kipeča ustna so se bližala njenim in stiskala
se je k meni v nedolžnem trepetu ... Ej, moje sanje! ... Prišel je po cesti debel občinski svétnik z nizkim
čelom, zalitimi očmí in mastnimi lici ... Tudi jaz sem
bil nekdaj takov debel občinski svétnik. Sedel sem globoko
v mračni kleti in temni sodovi so dremali naokrog.
Pred mano je stala zelena čaša, do vrha polna čaša. In v
čaši se je smejalo zlato vino ... ah, božanstveno vino ... In z rokó po idealih hrepenečo sem prijel to zeleno,
neizmerno, do vrha polno čašo in poljubil sem jo s poljubom
sentimentalnim. Razlilo se je po moji nedolžni
krvi to božanstveno vino in moje misli so se odpravile
na čudovita pota ...

Ej moje sanje! ... Ali so to sanje? ... Stopila je s
tramvaja, v sivi obleki, s širokim klobukom ... To so
njene očí, to je njen smeh! ...

---

[4]

Ozrla se je ... Ah, ti
dušica ... Helena! In poleg nje cilinder in dolg površnik. Jaz sovražim že od nekdaj cilindre in dolge površnike ...

Izginila sta v temno vežo in jaz sem stal na cesti kakor
vkovan.

Pred mano se dviga visoka hiša, zidana v staronemškem slogu ... ali naposled je vseeno, v katerem
slogu je zidana. In visoka, ozka okna gledajo náme, — dolgočasne filistrske očí ...

V mojem srcu so zaduhteli davno oveneli cvetovi ...
Ah, Helena, ti dušica! ... Nevidna roka je razgrnila
vsenaokrog sentimentalen pajčolan.

II.

Na nočni mizici poleg moje postelje gori sveča;
prižgal sem jo bil že vtretjič ... Resnično, sramujem
se, da bi opisoval to dolgočasno, v hrepenenju in
lepih spominih prečuto noč. Vzdihovanje samo na sebi
ni smešno, ali smešno je, da bi človek govoril o njem ...
In vrh tega sem bil utrujen; nisem vedel, ali bi nogé
skrčil ali bi jih stegnil. Ves večer sem hodil pod njenimi
okni gor in dol; čemu je bilo tega treba, to je vprašanje.
Nebó se je stemnilo, pričelo je na lahko deževati, krajci
mojega klobuka so se nagibali navzdol. Okna so se
zasvetila, a nikjer se ni prikazala senca, iz katere bi mogel
vsaj površno sklepati, kje stanuje moja lepa ljubica
iz prejšnjih dni ... O tisti prejšnji dnevi, tisti lepi večeri! ... Gardine

---

[5]

so pale. Na trotoár so bíle težke kaplje
in líti je začelo v curkih, še predno sem prišel do doma.

In takrat, ko je gorela sveča ob moji postelji, takrat so
prišli k meni tisti lepi, polpozabljeni večeri. Ležali so
dotlej v moji miznici, poleg starih verzov in zaprašenih
pisem. Ležali so tiho v mojem srcu, nedotaknjeni in neopaženi.
In nocoj so prišli k meni, z jasnimi očmi, v
krilih sneženih, rdeče rože v laséh ...

Dandanes so izgubili ljudje vsako spoštovanje do
lune, do njenih sanjajočih žarkov, do slavčevih pesmi,
do šumenja večernih gozdov, do sentimentalnega duha
vijolic. Ali jaz sem ostal daleč za svojimi vrstniki, za
vsem sodobnim svetom. Ob jasnih nočéh odgrnem gardino
in sedem k oknu. In vsa težka skrb, vsa užaljenost
in zavist, vsa umazanost vsakdanjega življenja odpade
od moje duše kot neznosen železen oklép in osvobojena
se pogovarja s šepetajočim mrakom. Šepetajoči mrak mi
pripoveduje pravljice iz davno minulih časov, o romantičnih
srcih in bledih devojkah. Jaz sanjam v tihem objemu
njegovem in vijolice duhté in luna sije izza črnih
topolov ...

Luna je sijala izza črnih topolov in izprehajali smo se
s tihimi, skoro boječimi koraki po samotni cesti, prepreženi
z dolgimi sencami. Vsi drugi so ostali zadaj. Jaz
in Helena sva čula komaj zdaj pa zdaj glasno besedo
tam daleč izza ovinka. Naslanjala se je na mojo roko in
moja levica se je igrala z njenimi prstki. To so bili

---

[6]

dražestni
prstki, beli in prozorni; kadar sem se jih dotaknil
s svojimi ustnicami, čutil sem zanje nekaj sočutju podobnega ...

Kaj sem govoril, — sam Bog to védi. Zeló mogoče je,
da nisem govoril ničesar. Ali njen glasek, njen topli, tihi
glasek se je spajal čudovito s šepetanjem tega krasnega
večera, s srebrno mesečino in sencami topolov ... Sanjala sva o stvareh, o katerih človek ne sanja ob glasnem
dnevu; kdor jih opomni v pametni družbi, opazi pred
sabo začudene obraze in velike očí ... To so melodije,
ki jih posluša srce samo v samotnih nočéh, da ne vidi
nepoklicano okó teh otroških smehljajev krog polodprtih
ustnic in blaženih solz v sanjajočih očéh ...

Zdi se mi, da nisem ljubil pozneje nikdar več. Nikdar
več od onih lepih večerov ...

Čutil sem toploto njihove davno izginule sreče, kadar
je zaduhtèl kje v bližini slučajno vonj rdečih ciklamnov ... Ležali smo kraj gozda; čaše so bile izpraznjene;
spanec je legal na trepalnice. Na moje ne ... Od
visokih smrek so se plazile sence vedno bliže k nam;
učiteljica Makova je pela z mehkim, poltihim glasom
pesem o Terezinki in nekjé zadaj jo je spremljal debel
bas ... Helena se je nasmehljala ter se ozrla name.
Zaželela si je rdečih ciklamnov, — vse polno rdečih
ciklamnov, da bi jo zakrili čez in čez, roké in obraz in vse
teló, da bi zaspala sladko spanje v njihovem težkem
duhu. In jaz

---

[7]

sem vstal in sem ji natrgal ciklamnov, vse
polno rdečih ciklamnov, da sem ji pokril roké in obraz
in vse teló. Dvoje cvetov se je zamotalo v njene zlate
laske.

O tisti lepi večeri! ...

Sveča gorí na nočni mizici poleg postelje in neče se mi
zadremati ...

Ostali so v mojem srcu samó spomini. Drugo se je vse
spremenilo. Neki prijatelj mi je pravil, — pred dvema
letoma, če se ne motim, — da se je Helena omožila. Takrat
me je obšlo nekaj kakor bolestna osuplost — a tudi
to je minilo še tisto noč ... Ostali so v mojem srcu
samó spomini. In kakor se dvignejo časih v sanjah trepalnice
spečih oči, — vzdramili so se kdaj nenadno ob
poznem mraku. Komaj zavedno, lahko razkošno čustvo
je zatrepetalo za trenotek v mojih prsih. Samo za trenotek,
— in trepalnice so se zopet zatisnile.

III.

Vse dolgo popoldne sem presedel v kavarni, nasproti
one usodne hiše, zidane v staronemškem slogu.
Kadil sem cigarete in gledal na cesto ... To je trajalo
nekaj dni; naposled se mi je zazdelo dolgočasno in neumno.
Prišel sem do prepričanja, da nima to brezposelno
pričakovanje nikakega pomena. Okna so ostala tiha
in nema; mimo kavarne so prihajali sami neznani obrazi ... Spoznal sem, da na ta način ne dosežem ničesar,

---

[8]

— niti pogleda ne iz njenih oči in da nisem drugega kot
čisto navaden tepec ...

Po tem rezultatu svojega razmišljavanja sem ogrnil
suknjo, plačal ter odšel iz kavarne ... Sonce je stalo v
tistem času že precej nizko; okna tretjih nadstropij so se
lesketala v vroči svetlobi. Cesta je bila polna ljudi. Delavci
so se vračali iz tovarn; sključena telesa, obrazi topi,
nezadovoljni, prepreženi z globokimi brazdami ...

Ko sem stopil v vežo, polastila se me je bojazen ...
Ona je omožena. Iz tega sledí, — ah, iz tega nikakor ne
sledí, da bi ne bilo med nama nikakega razmerja več, da
bi bil pretrgal sveti zakonski blagoslov ono skrivno vez,
spleteno iz sončnih žarkov. Morda je ostalo tudi na dnu njenega srca nekaj tihih spominov, lahno spečih, samo
polpozabljenih ... In tudi če se ne vzdramijo ... Jaz
ne zahtevam ničesar, kakor da me poboža po obrazu
vonj onih lepih večerov, da me pozdravijo iz njenih oči
tiste davno ovenele vijolice. Drugega ničesar. Kaj more
biti drugega? ...

Portir je stal na stopnicah in jaz sem dal svojemu
obrazu malovažen in kolikor mogoče soliden izraz.

„Ali ne stanuje tukaj neki gospod Guštin?“

„„V drugem nadstropju, dvanajsta vrata.““

„Hvala! ... Morda vam je znano, če je v tem trenotku
doma ta gospod Guštin?“

„„Ni ga domá.““

„Hvala! ... Gospod Guštin je seveda oženjen?“

---

[9]

Začutil sem nekako vročino v svojih licih. Vrh tega se
mi je zazdelo, da je bilo moje vprašanje bedasto in neprimerno.
Portir je komaj vidno stresel s trepalnicami.

„„Oženjen je.““

„Hvala ...“

Stopal sem po stopnicah počasi in neodločno; v
prvem nadstropju sem se ozrl; portir je gledal za menoj ... Čemu vraga je bilo treba tega vprašanja? ...

Vstajalo je v meni tisoč dvomov in bojazni. Ali ni
brezmiselno moje upanje? Kakšen je namen tega upanja? ... Če je ostal v njenem srcu še takó sladek spomin ... ah, tedaj je to vendar samo spomin in nič več. Samó duh vijolic še duhtí, samó lunini žarki še sijejo,
drugo se je spremenilo. In če seževa z željnimi rokami še
tako daleč v preteklost nazaj, — telesa živé v sedanjosti.
Spodobne besede in ob slovesu hladen poklon ... Vrh
tega nosi njen mož cilinder in dolg površnik ...

A čemu upanje? Čemu sploh spomini in sanje? Ali se
ne spodobi, da posetim znanko iz prejšnjih let? Če se
dobro premisli, je bilo celó nedostojno od mene, da nisem
storil tega že prej. To je navada pri dobro vzgojenih
ljudeh. Vsekakor je jasno, da opravim s tem posetom
samo neizogibno dolžnost, katere nikakor ne kaže odlašati ...

---

[10]

Pozvonil sem in vsa hladnokrvnost me je minila v tistem
hipu. Tenki glas električnega zvonca je odmeval po
nadstropju nekako svečano in skrivnostno. Oglasili so
se znotraj nagli koraki, duri so zaškripale in z začudenim,
skoro boječim obrazom je stala Helena pred menoj,
oblečena v svetlosinjo bluzo z belimi čipkami in
kratkimi rokavi ... Trudil sem se po svojih močeh, da
bi spravil na ustna svoboden, vljuden smehljaj, toda lica
so mi bila popolnoma trda.

„Oprostite mi, milostiva, da sem takó predrzen ...
toda pred nekaterimi dnevi ...“

Oči so se ji razširile; stopila je korak nazaj s pol pridržanim
radostnim nasmehom.

„Ah ... pridite vendar bliže ... tega bi nikdar ne
pričakovala ...“

V njenem pogledu, v rdečici njenega obraza, v njenih
kretnjah je bilo nekaj mehkega, toplega, razkošnega, —
in moje telo je vztrepetalo ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V sobi je mrak; na steni oknu nasproti je zadremal neopazno
zadnji žarek; krog naju so se zgrnile tihe sence ... Polglasno sva govorila nevažne, vsakdanje stvari;
preteklosti se ni dotaknila ona in nisem se je dotaknil
jaz; toda čutila sva obádva, kakó je objemala najini
duši z vedno tesnejšim objemom ... Za hip sva
umolknila; tisti čas so se zazibale gardine v lahnem
vetru; skozi okno je zasijal tenek trak

---

[11]

rožnate svetlobe
ter vztrepetal v njenih zlatih laséh ...

Njene besede so bile takó tihe, pol nezavedne, da je
slišala njen glas samo moja duša.

„Ah ... tisti lepi večeri ...“

In takrat sem jo pritisnil k sebi; njene oči so bile vlažne
in njena ustna so se smehljala ...

O človeku, ki je izgubil prepričanje.

Job Mrmolja je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano
in le na robeh nekoliko obrabljeno prepričanje. Zgodilo
pa se je nekega jutra, da se je Job Mrmolja vzbudil
ter se v tistem trenotku neizmerno prestrašil. Imel je navado,
da se je ozrl po svojem prepričanju, predno se je
zadnjikrat obrnil na postelji. Doslej je ležalo zmerom
deviško in nedotaknjeno na mizi, in Job je zatisnil oči ter
se v polusanjah zadovoljno potapljal po trebuhu. Danes
ni bilo prepričanja nikjer. Planil je vznemirjen s postelje
ter razbrskal in premetal vse knjige in listine, raztresene
po mizi. Naposled je dvignil prt ter pogledal podenj.
No, prepričanja tudi pod prtom ni bilo ... „Na
vsak način, — pozabil sem ga v suknji; a vrag vedi, kako
je to prišlo ...“ Pretipal je suknjo. „Ne, v suknji ga
ni ...“ Segel je po trikrat v vsak žep posebej, v spodnjega
štirikrat. In žepi so bili prazni. V nervozni

raztresenosti
je iskal celo po hlačah in telovniku, par hipov
pozneje pa je izprevidel sam brezmiselnost svojega
početja. „Kako bi se taka stvar tako neumno izgubila?
Saj ni nikaka igla. Prepričanje je dolgo najmanj triindvajset centimetrov, — kako bi moglo zaiti v hlače ali v
telovnik?“

Sel je na posteljo ter oprl brado ob dlan. Razmišljati
je pričel natanko, kod je hodil prejšnji dan, kaj je počel,
s kakimi ljudmi je občeval in kje in kedaj je imel zadnjikrat
prepričanje v roki. Vedel je na tihem, da je prišel
domu nekoliko pijan, a ker je bil obče spoštovan in soliden
človek, ni hotel tega v svojih spominih še izrecno
poudarjati ...

Popoldne je sedel v kavarni ter se prepiral s Filémonom
Sovo o tiskovni svobodi; vstal je potem in razgret
stopil k svoji suknji ter izvlekel iz žepa prepričanje ...
Dobro! ...
Do te ure se je dalo zasledovati vse popolnoma jasno
in natanko ... Iz kavarne je odšel nekako ob treh, —
recimo ob polu štirih. Resnično, — na desni strani ga je
tiščalo, ko je zapenjal zgornjo gumbo: prepričanje je
bilo spravljeno v notranjem žepu. To je bilo torej ob
polu štirih ... In pozneje? Na trgu je srečal Sempronija
Sljuko ... Kaj se je godilo po tistem usodepolnem
hipu, to se je izgubljalo v gosto meglo; samo tu pa tam
je mogel dvigniti težki zastor, — a kar je ugledal, ni bilo
ničesar važnega: tolsti, rdeči obrazi, z vinom polite

mize, prevrnjeni kozarci ... Zapeljal ga je bil Sempronij ... Lahko tebi, Sempronij: ti nisi obče spoštovan in
soliden človek in tvoje prepričanje je dolgo samo enajst centimetrov; vrh tega je broširano in ne dela nikakih
sitnosti ob prenašanju! ... Job si je ubijal glavo, toda ni
mu prišla nobena pametna misel. Res — nekoč je bil
udaril po mizi z neko stvarjo; a to je bilo kasno ponoči
in ni se mogel spominjati, ali je udaril s kozarcem, s
hišnim ključem ali s svojim prepričanjem ... Ne, —
kaj bi s prepričanjem ob tako pozni uri? Skratka, — vse
razmišljevanje ga ni privedlo niti za korak na kak uvaževanja
vreden sled ...

Globoka žalost se je polastila njegove duše. Sprva je
sklenil, da ne bo jedel ne grižljaja in pil ne kapljice, dokler
ne najde svojega prepričanja. A ta sklep se mu je zdel
pretiran, škodljiv in neprimeren za resnega človeka;
zato ga je preklical ... Nemiren in zamišljen se je oblekel,
umil, ter počesal lasé pomotoma v troje paralelnih
preč ... „Ako se reč pretehta, kakor se spodobi, nima
moje življenje nikake vrednosti več, nikakega pomena.
Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa
bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja,
tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine ... Za Boga, nekje je ostalo na vsak način!“ ...

Ko je stopil na ulico, se mu je zdelo, kakor da je izpostavljen
z zvezanimi rokami vsakovrstnim

nevarnostim.
Prej je imel navado, da je pri vsaki stopinji krepko
potrkal s petó ob tlak; zdaj si tega ni več upal. Celo
brkov si ni pogladil, kadar je pogledal v kako izložbo. Poleg tega mu je bilo v želodcu slabo in pod lasmi je
čutil neprijetno brenčanje ...

Sempronij je ležal na zofi ter kadil cigareto. Premišljal
je ekspozicijo svoje najnovejše socialne drame. Vrhu
nosa in pod očmi so se mu poznale rdeče proge od nanosnika,
ki je ležal strt poleg postelje. Sinoči se je bil
vrnil Sempronij iz gostilne ob kakih treh in zjutraj je pil
gorko limonado.

Job je bil v zadregi; iskal je prikladnih besed, da bi se
dotaknil kočljivega predmeta kolikor mogoče rahlo in
neprisiljeno. Da bi obdolžil Sempronija naravnost in
brez opravičevanja, to bi bilo razžaljivo in celó nevarno.
Vrh tega nikakor ni hotel vzbujati sumnje, kot da je bil
sinoči docéla brez zavesti in da se ne spominja, kaj je
počel s svojim prepričanjem. To bi osvetlilo z umazano
lučjo njegov solidni značaj.

„Dragi Sempronij, z jako delikatnim vprašanjem prihajam
k tebi. Pripetilo se mi je nekaj nenavadnega,
skrajno neprijetnega. Vzbudim se danes zjutraj in ko se
ozrem, ni mojega prepričanja nikjer ...“

Sempronij je dvignil trepalnice ter stresel na lahko s
spodnjim delom svojega nosa.

„To je sitno ... res ... jako sitno ...“

„Kakor ti je znano, sem bil sinoči ves večer v tvoji
družbi ... Ali nisi morda slučajno ..., takole mimogredé ...“

Glas mu je zastal in pogledal je svojega prijatelja z
vprašujočimi očmi. A prijatelj se ni ganil; v iztegnjeni
desnici je držal cigareto ter otresal z mezincem pepel.

„Lahko si ga bil vtaknil k sebi pomotoma, iz raztresenosti ...“

Sempronij se je razsrdil brez vsakega povoda. Vstal je
nenadoma ter odgovoril z razgretim glasom:

„Če misliš, da sem ti odnesel tvoje neumno prepričanje,
se jako motiš. Kaj mi bo tvoje prepričanje? Za vsakdanjo
potrebo ga imam sam dovolj, četudi je broširano,
nekoliko zamazano ter samo enajst centimetrov dolgo ... Sploh pa tvoji pripovedki niti ne verjamem. Zdi se
mi, da imaš kakršnekoli postranske namene. Poznam te,
da si nenavaden kajón ...“

Job je bil uničen.

„Ali dragi Sempronij, nisem te hotel obdolžiti, nikakor
ne. Iz vsega srca spoštujem tvoje prepričanje, četudi
je samó broširano ... Moje je bilo vezano, v lepo
zeleno usnje ... lahko razumeš, kakó mi je brez njega.
Zvedeti sem hotel od tebe kako posebno okolnost ...
kake važne podatke ...“

„Ne vem ničesar ... In naposled, — vrag védi, če je
bilo to res kako prepričanje; skoro

gotovo renomiraš in
tvoje prepričanje ni bilo drugega kot malovreden, ogóljen
predsodek ... Jaz za svojo osebo nisem opazil pri
tebi nikdar nikakega prepričanja ...“

Mrmolja je vzdihnil. Sempronij si je nažgal novo cigareto
in nekaj trenotkov sta molčala obá. A polagoma je
vstajalo sočutje v Sempronijevem srcu; pričel se je zavedati,
da je delal Jobu krivico in to celó popolnoma na
lepem, brez vsakega razžaljenja od prijateljeve strani.
Ozrl se je postrani nanj ter iskal mehkočutnih izrazov.

„Utolaži se, dušica, — stvar ni tako resna, kakor si jo
predstavljaš ... Oglej se, prosim te: — koliko ljudi živi
srečno in zadovoljno brez najmanjšega prepričanja. In
kakšni ljudje so to, — ugledni in češčeni! ... Svetnik
Mrož, recimo, nima niti predsodkov, sploh ničesar ne;
— o kakem prepričanju niti ne ve, da eksistira, — in vendar
je svetnik; zdaj se celo brije ...“

Mrmolja je zmajal z glavo ter pogledal v strop.

„Ako se reč pretehta, — kako vrednost ima takozvano
prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko,
posebno če je trdo vezano in debelo; a kadar ga ne potrebuješ,
pogrešaš ga brez vsake škode, — naravno! ...
Ne toguj; to ni zdravo; človek izgubi apetit ... Poglej
mene: — tu je moje prepričanje ...“

Izvlekel ga je iz žepa ter listal po njem; bilo je res že
jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi
iztrgani.

„Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat — desetkrat;
če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto
svojega prepričanja. In godi se jim dobro ... Sploh
je ta stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in
sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...“

Nekdo je potrkal, in v sobo je stopil filolog Mavricij
Trska ...

„Prepričanje izgubil? ... Ah, prepričanje! ... Kaj
hočete s to nerodno skovanko? Prepričanje je skovanka
in drugega nič ... Pre—pričanje ... Ueber—zeugung ... Tujka! Dol s tujkami! Dol s prepričanjem! ...“

Trska se je zavrtil, da so mu zaškripali podplati; njegov
beli obraz se je svetil kakor z lojem namazan ...
Privlekel je na dan neko čudovito besedo, obrnil jo nekaterikrat
po jeziku, izpustil jo nato na prosto polje ter
jo zasledoval čez hribe in doline do zelenega sanskritskega morja ...

Mrmolja ga je prekinil.

„Jaz ne vem, Sempronij, kako govoriš, — a vsekakor
so tvoje besede pregrešne in nenaravne. Kdo drugi bi
rekel, da se hliniš in da zakrivaš s plaščem malovažnosti
kakršnokoli sleparijo ... Bog vedi, če ga nisi odnesel ...“

„Kaj pomeni to natolcevanje? Pojdi k vragu s svojim
prepričanjem! Jaz ga ne potrebujem; — ne tebe, ne tvojega
prepričanja! Ni vredno niti

gnilega kvarglja, in ti si vreden še manj ... Taka jokavost, — in zaradi prepričanja!“

Job se je vzdignil ter odšel proti durim. Ko je stal vrh
stopnic, pomolil je Sempronij glavo skozi vrata ter zaklical
za njim:

„Tepec!“

Od znotraj se je čul tenek, kričeč glas:

„Pomislite: — skovanka! Skovanka in drugega nič!“

Mrmolja se ni ozrl, a po njegovih licih je zdrknilo
dvoje solzá ...

Namenil se je, da se oglasi na policiji. Pretehtaval je to
vprašanje, obračal ga na vse strani in videlo se mu je
zmerom bolj sitno in zamotano.

„Če dam vso stvar policiji v roke, ne opravim ničesar.
Letanje na magistrat, izpraševanje, poizvedavanje,
stroški ... in rezultata bi ne bilo nikjer. In Bog vedi, kaj
se lahko pripeti. Vrgli bi naposled sumnjo na mene samega,
— iz kakršnegakoli vzroka. Tem ljudem prihajajo
misli, ki so nam navadnim smrtnikom nerazumljive.
Kaka malenkost, kaka neprevidna beseda, — in sedel bi
v tinti ...“

Stopal je čez trg globoko zamišljen, s sklonjenim vratom
in napetimi ustnicami. Zvonilo je poludne in uradniki
so prihajali iz pisarn. Nad mestom je sijalo sonce in
strehe so se lesketale v vlažnem svitu.

Tisti čas je prišel iz stranske ulice visok človek v tesno
zapetem sivem površniku, na glavi

cilinder in z zlatom
kovan nanosnik pred očmi. V desnici, oblečeni v oranžno
barveno rokavico, je držal tenko črno palico, a iz
širokega žepa so mu gledali popisani papirji.

Mrmolja se je zdrznil. Obšla ga je nejasna slutnja, ki
se je jadrno razvijala, širila na vse strani ter se naposled
popolnoma polastila njegovega srca, jasna in nepobitna.

„Čemu hodi ta človek tako krepko in samosvestno,
čemu bije s peto ob tlak? Kadar gre mimo izložbe, zaviha
si brke; vrh tega ima zlat nanosnik in eleganten površnik ... Njegova prsa so na desni strani nenaravno
vzbočena: — tam nosi svoje prepričanje. In to prepričanje
je na vsak način jako debelo in trdno, drugače bi ne
tolkel s peto ob tlak ... Naposled je po obrazu do pičice
podoben tistim ljudem, ki kradejo prepričanja: —
kakšen zavihan nos, kakšne lokave oči! ...“

Odpravil se je za njim. Hodila sta po različnih dolgih
cestah; Mrmolji se je zdelo, da nekaterih še v svojem
življenju ni videl. Opazil je marsikako zanimivost, na
katero dotlej nikdar ni bil naletel. Tako na priliko je
ugledal v izložbi nekega knjigotržca slovensko knjigo ... Pred vratmi visoke temne hiše sta obstala in Mrmolja
je stopil k dolgemu neznancu.

„Oprostite, velerodni gospod, da se vam predstavim:
moje ime je Job Mrmolja. Rad bi govoril z vami par besed.“

„Pompilij Streha, državni poslanec ... Izvolite ...“

Preromala sta dolgo vrsto mračnih stopnic in hodnikov,
naposled sta dospela do visokih duri. Pompilij je
zavrtil ključ in po nekaterih komplimentih in opravičevanjih
je sel na mehek fotelj. Ko se je nalahko zazibala
pod njim žametna blazinica, pobožalo ga je prijetno
čustvo in za trenotek se ga je lotil dvom ...

„Odkod mi je čast, gospod Mrmolja, da me razveseljujete
s svojim nepričakovanim posetom?„

„Gospod poslanec, jaz plačujem svoje davke pošteno
in laskam si, da sem obče spoštovan in soliden človek ... Zato me je toliko bolj vzžalostila in potrla grenka
nezgoda, ki me je doletela današnje jutro. Ako se ta
stvar kakorkoli ne reši, tedaj je moja eksistenca uničena,
in moje življenje izgubljeno ... Prosim vas, gospod poslanec,
ne bodite trdosrčni ... ostalo bo med nama, in
niti kapljica blata ne bo pala na vaš značaj ...“

„Oprostite, gospod Mrmolja, — zdi se mi, da se ne
izražate popolnoma jasno. Vaše besede so nekako meglene,
mistične ... Časih je sicer dobro, če govori človek
megleno in mistično; — to ga odene pred narodom
z glorijo globokoumnosti ... Toda v privatnem razgovoru
to ne gre ... oprostite ...“

Mrmolja se je sklonil; podrsal je z nogami po preprogi
ter zakašljal.

„Dovolite, da vam odkrijem vso reč, — da jo razložim
natanko in po vrsti ... Imel sem prepričanje, vezano v
zeleno usnje in še jako dobro ohranjeno; obdrgnjeno je
bilo samo na robéh ...“

Poslanec je pokimal z glavo.

„Razumem ... razumem ...“

„In pomislite, — davi, ko se prebudím, ni mojega prepričanja
nikjer. Iskal sem ga med knjigami, pod prtom,
pregledal sem svojo suknjo, pretaknil vso sobo. Prepričanja
ni bilo nikjer, in ne spominjam se niti najmanj,
kedaj bi ga bil izgubil ... V tem hipu, gospod poslanec,
ko sem vas ugledal na ulici, obšla me je neprijetna slutnja ...“

Pompiliju se je zgrbil obraz v čudovite, skrajno hudomušne gube in nanosnik je vztrepetal.

„Ej, vi bratec pretkani ... poznam jaz to stvar ...“

Izza ustnic se mu je izvilo polglasno hahljanje, in
dvignil je kazalec desne roke. Ta kazalec je bil izvanredno
kratek in debel.

„Koliko zahtevate zanj ... a? Da bi me naplahtali,
tega vam ni treba misliti. Imam prakso ... he, he ...
imam prakso!“

Job je širil oči v skrajnem začudenju. Opiral je dlani
ob kolena in strmel gospodu poslancu v obraz.

„Ne razjezite se, gospod poslanec ... a zdi se mi, da
zdaj sami govorite nekako mistično in

megleno ... Vaš
kazalec ... ne, gospod poslanec, ne razumem
vas ...“

Tiho hahljanje Pompilijevo se je izpreminjalo polagoma
v glasnejši smeh. Telo se mu je stresalo v enakomernem
taktu, kakor bi ga suvala za hrbtom nevidna roka.

„Dražestni ste, gospod Mrmolja ... Kakšna nedolžnost ... kakšno čarobno hinavstvo! Vi ste ustvarjen
minister! ... A zdaj sva sama, — zdaj je to popolnoma
nepotrebno. Pred menoj se ni treba skrivati. Jaz vem
čisto natanko, kako se prepričanja kupujejo in prodajajo.
Svoje na priliko sem menjal že štirikrat. To je jako
dobro. Človek se čuti nekako prerojenega ... Toda
vrniva se k stvari ... Koliko bi radi zanj? Odkrito vam
povem, da nisem za zdaj v nikakih zadregah. Prepričanja
so dandanes jako poceni. Dobé se celó za blagohoten
smehljaj, podarjen na pravem mestu in o pravem
trenotku. Sploh opažamo, da je prišlo to blago že precej
iz mode ...“

Mrmolja je skočil s fotelja.

„Ali za Boga, gospod poslanec, — jaz ne prodajam
svojega prepričanja. Nikakor ne. Moje prepričanje ni
nikak predsodek. Vrh tega je vezano v zeleno usnje ...
Prosim vas torej, da mi ga vrnete.“

Pompilijev obraz je postal hipoma resen in hladen.

„Kako to, da me spravljate v zvezo s svojim prepričanjem? ... Dragi moj, ne prenaglite se v

svojih besedah.
To bi vam lahko škodovalo ... Jaz nimam nikakega
prepričanja; za nekaj dni sem zastavil celó svoje.
Tudi ko bi ga imel pri roki, ne mogel bi vam postreči z
njim. Rabim ga v nedeljo na volilnem shodu ... Najin
razgovor je potemtakem brez pravega namena in zdi se
mi, da si nimava povedati ničesar več.“

Vzel je v roke časopis ter se navidezno zamislil vanj.
Mrmolja ga je gledal nekaj časa od strani; naposled je
zamahnil z roko ter se poslovil ...

Glava mu je postajala težka; bridkost je zatemnila njegov
pogled in ves svet se mu je zdel dolgočasen in
zoprn. Na mostu je vzdihnil in obstal. Obhajale so ga
bolne misli, katerim pa se kot obče spoštovan in soliden
človek ni vdal. Odklanjal je samomor že zaradi neprijaznih
govoric in razžaljivih ugibanj po smrti. Vrhu tega se
je spominjal, da so pisali proti samomoru najboljši filozofi
sedanje in pretekle dôbe.

Nervozen, žalosten in utrujen se je napravil v uredništvo „Resnice“. Spotoma je sestavljal primeren inserat,
ki bi diskretno in razločno obenem opozoril občinstvo
na izgubljeno stvar. Bal se je, da ne bi vzbudil pri
tem ali onem kakega napačnega mnenja in da bi se po
nepotrebnem ne blamiral. Zakaj naravno je, da mu je
bilo mnogo ležeče na časti in na ugledu; poslednjega negujejo skrbno in nežno celó ljudje, ki nimajo nikakega
prepričanja, niti broširanega ne.

Uredniška soba se mu je zazdela na prvi pogled prazna;
naposled je zapazil v nekem kotu med knjigami in
papirji suho postavo Ambroža Košute, sourednika za
idealni del.

Mrmolja je pozdravil, Košuta je sedel mirno na svojem
stolu. Mrmolja je zakašljal, Košuta se niti ganil ni.
Mrmolja je zakričal, Košuta je dvignil glavo ... Dvoje
čmernih oči se je uprlo v Joba, obraz je bil sivkast, kakor
pokrit z debelo plastjo prahu, in rdeči lasje so ležali zaspano
na nizkem čelu.

„Rad bi naznanil v vašem listu, gospod urednik, da
sem po nesreči izgubil svoje prepričanje ...“

„V upravništvo!“

„Ne, gospod urednik, — stvar je nenavadno važna in
zato bi želel, da bi vtaknili med domače novice nekako
notico ...“

„O čem?“

„O mojem prepričanju.“

Košuta se je popraskal pod nosom.

„Razložite mi, vi, — kakšno reč pa si prav za prav
predstavljate pod to nenavadno besedo?“

Mrmolja ga je pogledal.

„Dá, kakšen vrag je to, — prepričanje?“

„Ali tega vam ne morem razlagati, gospod urednik.
Res ne. Nisem se učil logike in zató ne znam definirati ... Prepričanje? ... Prepričanje?! ... To je takó
neka stvar ... ljudjé jo imajo pri sebi, kadar jo rabijo ... Gospod Pompilij Streha pravi, da je prišlo iz
mode in moj prijatelj Sempronij

je imenuje celó smešno
fosilijo ... Moje, recimo, je bilo vezano v zeleno usnje,
medtem ko je Sempronijevo samó brošírano ... Nekateri
imajo samó platnice, jako krasne platnice, — profesor
Pankracij Mulva celó z zlatom vdelane, — in vendar
so samó platnice ... Resnično, jaz ne znam definirati ...“

Košuta se je zamislil.

„Prepričanje ... prepričanje ...“

Napósled je vstal, stopil k polici ter odprl ogromen
leksikon ... Čital je nekaj časa, stresal z glavo ter se
obrnil k Mrmolji.

„Odkod pa ste dobili svoje prepričanje? Ali ste ga
ukrali?“

„Ne, ne ... za Boga ... Čemu bi ga bil ravno
ukràl ...?“

„Hm ... kdo vé; vsekakor, — vaša stvar ni popolnoma
čedna ...“

„Ali prosim vas, — česa me dolžite?“

Košuta je zmajal z rameni.

„Torej, — napišite notico ... Nazadnje, — kaj pa je
tega treba? ... Jaz nisem videl nikdar nikakega prepričanja
in kljub temu izhajam pošteno. Moji članki so
naravnost ženialni, — brez samohvale. Tako sodi publikum. ... Kakor se vidi, ne spadate v moderno družbo,
— vi s svojimi zastarelimi pojmi ... A to je vaša reč; —
kakšno notico hočete?“

Mrmolja je stisnil ustna, pogledal skozi okno ter pomislil.

„No, — kakšno notico! — Zapišite: — neki človek, —
obče spoštovan in soliden človek — je izgubil 21. t. m.
svoje prepričanje. Vezano je v zeleno usnje in še jako
dobro ohranjeno. Če je kdo morda naletel nanj, naj ga
vrne. Nagrada po dogovoru. Naslov pové iz prijaznosti
uredništvo.“

Pero je praskalo po papirju in Mrmolja je umolknil.
Ob zadnjih njegovih besedah je stopil v sobo glavni
urednik. Slekel je suknjo, pogladil si dolgo, spoštljivo
brado, vzel v roko kup papirjev ter sel molčé za mizo. Ko
mu je razložil Košuta stvar o prepričanju, nakremžil je
obraz ter se ozrl mimogredé in nekako radovedno na
Joba. Izpregovoril ni besedice ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Samo še kratko opombo. Mrmolja ni našel svojega prepričanja.
Na poziv „Resnice“ se je oglasilo brez števila
nepoštenih ljudi; pohlepni obljubljene nagrade so prinašali različne neumnosti: — svoja malovredna in od
večnega prehajanja iz roke v roko docela obrabljena
prepričanja, bedaste predsodke, petkrajcarska javna
mnenja itd. Nekdo mu je poslal celo zvezek rdeče vezanega
Bädeckerja ... Naravno je, da si Mrmolja z vsem
tem ni mogel opomoči. Od težke žalosti in bridkosti je
hiral, njegova lica so upadala in zdravniki so v kratkem
času obupali nad njim. Umrl je o sv. Treh kraljih in krasni
pogreb je pričal o njegovi splošni priljubljenosti ...

„Mož pri oknu“.

„Samuel van Hoogstraeten: Mož pri oknu“.

Obstal sem, kakor bi me bil kdo za suknjo potegnil.

Med Rembrandtovimi portrêti je visela precej
velika slika v širokem, pozlačenem okvirju: v očrnelo
vlažno steno je vzidano okno, omreženo z debelimi,
železnimi palicami; izza mreže pa strmi starikav obraz,
pokrit s težko, rdečkasto, globoko na čelo potisnjeno
kučmo. In ta obraz se je vsesal váme s svojimi motnimi,
zateklimi očmi, kakor bi me hotel nekaj vprašati, kakor
bi nekaj zahteval od mene ... toda nič posebnega, zanimivega;
vprašal bi me morda, kakšno vreme je zunaj,
ali kdo je bila tista sključena ženska s kislimi ustni in
brki pod nosom, ki se je ravnokar prizibala mimo okna ... Njegova lica so bila podobna široki plasti sesušene,
razorane ilovice; obrobljala jih je gosta, zmršena brada,
suha in sivkasta, kakor staro seno. Čelo je bilo vse prepreženo
in

---

[31]

razrezano od globokih, okamenelih gub ...
Oči so bile enake mrličevim: dve stekleni, z okrvavljeno
vodo politi krogli, — s pogledi topimi, brezizraznimi,
kakor bi se kapricirali na brezpomembno, neumno vprašanje ... Približal sem se obrazu, da sem se ga
skoro dotaknil z nosom, kakor bi hotel videti natančneje,
kaj leži za temi rdečimi mrežicami na očeh, za temi
prstenimi, krčevito napetimi gubami.

Ta človek gotovo ni doživel ničesar silovitega, pretresljivo
tragičnega, kakor kak Shakespearejev junak. Rojen
je bil bogve kje v kakšni smradljivi, nizki izbi, v katero si
sonce ni upalo posijati, da bi ne prišlo v slabo voljo.
Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in kričal ...
takrat se mu brcanje in kričanje še ni zdelo neumno. Ob
njegovi postelji se rojenice niso posvetovale, zakaj ob
takih posteljah to sploh ni navada. Kakor čarovnice v
Macbethu, samo malo bolj vaške in filistrske, napravljale
so čarovno pijačo brez vsakega nepotrebnega hrupa,
in podale so jo novorojencu mirno in brezbrižno,
kakor porcijo juhe; in ta jo je ravno tako mirno izpil.
Porcija pa je bila zmerom večja, zmerom grenkejša in
zoprnejša, — to je naravno. Ni se držal sladko in ljubeznivo,
ali tudi kremžil se ni ... čemu? Njegov želodec
je zelo modro in previdno ustvarjen, in vrh tega navajen
svoje hrane ... In kadar mu podajo rojenice zadnjo
porcijo v isti izbi, ali v kaki drugi, še bolj smradljivi in
nizki, tedaj izdihne

---

[32]

brez vsakega obupa in duševnega
trpljenja, s poslednjo pohlevno željo, naj mu zagrnejo
palec na levi nogi, ki se je bil pokazal slučajno izpod odeje. Ob njegovi krsti pa bodo kleli pogrebci nad slabim
plačilom.

V njegovi sobi je temno in zaduhlo; na črnih stenah se
zasvetijo zdaj pa zdaj vlažne kaplje; na trhli klopi leži
strgana in obrabljena suknja, v kotu na slamnati blazini
pa se valjata dva umazana otroka v cvetočih, sivih
srajčkah.

Pred njim leži široka, bela cesta, in mimo prihajajo
vsakovrstni ljudje. Vsi obrazi so živi in skrbni, nekateri
celo srečni in zadovoljni. Prikazujejo se „dostojanstveniki“ z debelimi trebuhi in potnimi, zabuhlimi obrazi;
na glavah se svetijo cilindri, po prsih pa skačejo ogromne
zlate verižice ... Krasna dekleta s polnimi nedri in
okroglimi ledji, rože na obrazu in zvezde v očeh ...
Klepetave sosede z bradavičastimi nosovi in košarami
na rokah ... Delavci z umazanimi telovniki in s trudnimi,
ponosnimi obrazi ... Povsod življenje, neprestano
hitanje za katerimkoli smotrom.

„Mož pri oknu“ pa ni videl ničesar.

Na drugi strani ceste sta se podila dva psa, in opazoval
ju je z največjo skrbjo, kakor bi tičal samo tam problem
njegovega življenja. Naposled se je obrnil od okna
in strl z brzo nogo ščurka, ki je bil ravnokar pribežal čez
sredo sobe ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

---

[33]

„Ah, moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna! In tvoja lica so
tako bela in nedolžna, tvoje oči tako otroške, kakor bi ne
poznale greha in prisiljene pohotnosti, tvoja ustna tako
sveža in rdeča, kakor bi ne dahnil nanje niti zefirjev poljub ... Z zastrtim obrazom in sklonjeno glavo hitiš
čez cesto med drugimi ljudmi; vsakdo se te ogiblje, kakor
da se okuži, če se ga dotakneš. Tvoje srce se stiska
od trpljenja, v očeh te skelijo pritajene solze ... ali ustnice
se ti smehljajo, zakaj to je tvoja dolžnost, četudi
preklinjaš na tihem samo sebe in ves svet ...

Ah ubožica! Nesrečnica!“

Vzdignila je kozarec vina in ga v majhnih požirkih
izpila do dna, s polzatisnjenimi očmi in z blaženo zadovoljnostjo
na obrazu.

„Dragi moj, ali govoriš tako pametno ali tako neumno:
— ne razumem niti besedice ... Naroči, prosim te,
še eno steklenico; vino je izborno ... in ne bodi tako
dolgočasen!“

Naslonila se je name tako močno, da se je prevrnil
kozarec na mizi ... Za hip se mi je zazdelo, da je njen
obraz starikav in ilovnat, da gledajo name steklene,
okrvavljene oči s topim, brezizraznim pogledom ...
Strmel je izza železnih palic „mož pri oknu“.

Gospod davkar se je zamislil.

Kakor bi gledal pred sabo velike, svetle retorte, steklene
in kovane, platinove skleníce, po vsem laboratoriju
razprežene tenke cevi iz kavčuka, dolge, prozorne
cilindre in velike posode z vodo ...

Vzduh je poln najrazličnejših plinov, ki te obkrožajo
v težkih valovih in legajo na tvoja prsa; po retortah in
sklenicah in cilindrih se pretakajo goste tekočine v krvavordečih
in lila barvah ... To je spreminjevanje, razdruževanje
in spajanje, brez počitka, brez utrujenja ...
Atom neznane snovi se je ločil od svojih drugov in potoval
po retortah in ceveh in sklenicah in cilindrih. Med
potjo so ga ostavljali stari in srečevali in spajali se z njim
novi prijatelji; in ostavljali so ga znova in sprejemali
drugi v svojo sredo.

In učeni kemik je pogledal naposled v retorto in tam
je ležala povsem nova snov, sestavljena

iz najrazličnejših atomov, ki so se srečevali in spajali slučajno po retortah
in ceveh in sklenicah in cilindrih. Ali prvotni
atom je ostal ...

Gospod davkar se je zamislil ...

Tam zunaj se je razpenjalo prekrasno jesensko nebó.
Samó majhni, čisto beli oblački so sanjali na obzorju
tako mirno in pohlevno, kakor bi se bili rodili šele prav
to jutro, priplavali iz morja še mokri in nedolžni in gledali
strahom in čudom na to veliko, črno zemljo. Gospod
davkar je gledal skozi okno, v pisarni pa je zdaj pa
zdaj zapraskalo staro peró po raskavem papirju, — hipoma
spet utihnilo, kot da se je prestrašilo prozaičnega
šuma.

Ah, kje so tisti lepi, pomladni dnevi, kje so tiste lahke,
razkošne dvajsetletne misli, — ah, moj Bog, kje so
tiste vesele družbe, tisti jasni obrazi, tiste zakajene, nizke
gostilne, polne mladega, brezskrbnega smeha in
žvenketajočih čaš ... Kje so tisti trenotki, ko ne čuti
srce v sebi ničesar zlega, ko ne vidi temnih senc, ki padajo
od vsake najmanjše, najbolj nedolžne stvarce, širijo
se in vzpenjajo vedno višje, razpregajo vedno dalje in
dalje, — rišejo gube na mladostno čelo in zagrnejo z
nočjo brezskrbne oči!

Gospod davkar se je zamislil ...

Bil je človek blizu šestdesetih let. Postava še ni bila
posebno sključena, kakor bi se dalo pričakovati. Hodil je
precej elastično in mladeniško, samo videlo se je, kakor
bi bila ta

elastičnost časih malo afektirana. Suknja se je
ohlapno ovijala krog koščenih, starih udov in je bila
spredaj zmerom malo daljša, kot zadaj; nosil je po žepih najrazličnejše stvari: nožke, škarjice, svedre, majhno
domačo lekarno, obstoječo iz mnogih drobnih steklenic
in škatlic, dva, tri robce, zvitek zobotrebcev, tabatiero,
žepno toaleto, zlato obrezan koledar, debelo listnico,
žeblje, gumbe, zamaške itd. Obraz njegov pa je bil čisto
navaden, kakršnih vidite na stotine in stotine, če imate
opravka po pisarnah. Uradniški obrazi so najsposobnejši za modele; to so že v življenju kameniti spomeniki;
postavite jih na piedestal in polijte z bronzno barvo.
Črte skrbno zarezane, kakor bi jih risal z ostrim peresom
vesten, za svoj poklic navdušen praktikant. Brke
solidne, mirne, domače, brez vsakih novodobnih idej in
vznemirjajočih problemov. Brada lojalna, vdana, toda v
svoji vdanosti krepka in svesta si svojega smotra ...
Ostala je samo ena guba, tenka, drobna, skrita pod desnim
očesom; ne bi je mogel zapaziti noben strog predstojnik,
noben škodoželjen adjunkt.

To je bil atom, ki je ostal.

In danes je bilo okno odprto in težak, opojen, razkošen vonj je plaval v pisarno od prekrasnega jesenskega
neba. In poslednji, osamljeni atom, drobna, komaj vidna
gubica pod desnim očesom se je širila in trepetala;
kakor bi pala raz obraz siva skorja, zasvetile so se stroge
uradniške črke

v nenavadnem svitu; mokre oči so se
razširile in gledale globoko in zamišljeno tja daleč ... daleč ... tja za onimi odpalimi atomi, — tja za onim
pomladnim, dvajsetletnim duhom ...

„Gospod davkar ... prosim —“

Dolg adjunkt s filistrskim, nagubanim nosom je stal
pred njim in mu prezentiral krasno prepisano polo.

„Takoj! — Zaprite okno! — Vi gospod Mikš, pustite
svoje brke pri miru in delajte.“

Praktikant Mikš se je sklonil čez mizo in staro peró je
praskalo po papirju.

Na véčer.

I.

Gospodična Ana se je poslavljala. Ekspeditorica Helena
in gospa notarka sta jo spremili v vežo in ji
stiskali rokó.

„To je krasno, da si se prikazala po tako dolgem času
spet enkrat v naši družbi ... Naposled, čemú že odhajaš?
Ni še pozno ...“

Ana se je smehljaje priklanjala.

„Do jutri, Helena, do jutri ... Verjemi, da sem vznemirjena.
Tako veselo življenje je postalo zame že nekaj
nenavadnega.“

Izza priprtih vrat se je bleščála svetloba in v gostilni
je govoril nekdó z visokim glasom patetično napitnico.
Trgal je stavke in poudarjal besede, kakor bi hotel vsako
posebej pribiti na steno.

„Za domovino ... gospôda moja ... za domovino ... treba nam je delovati ... delovati neumorno! ...
Egoistom ... egoistom, pravim ... in prostora v naši
družbi!“

---

[41]

Učitelj Slak je prišel po prstih iz sobe. Njegov zagoreli
obraz s črno kozjo brado in redkimi, navzgor štrlečimi
brki, se je kislo smehljal.

„Debeli doktor govorí o domovini in egoizmu; to bo
trajalo pol ure. Dotlej ... gospodična Helena, kakó
mislite o majhnem sprehodu? Noč je jasna in poetična ... hm, kot vaše oči, gospodična Helena ...“

„„O! — za kazen mi prinesite pelerino in pokličite
Blažona ... Ana! Blažon te je nocoj občudoval pred
vsem svetom; zdelo se mi je, da se vsesá s svojimi pogledi
v tvoje roké in v tvoj obraz. On je pesnik in lahko
se zgodi, da te proslavi po vsi širni domovini v nevenljivih
verzih ... Takó! Ogrnite me, gospod Slak; kakor se
vidi, se takih uslug še niste popolnoma odvadili od tistih
časov, ko ste vzdihovali zaljubljene vzdihe ob strani
svoje čarobne — —““

„To so ‚nekdanji hipi‘, kakor poje Blažon; zdaj je ni
druge zvezde na obzorju mojega življenja, — nadaljuj
Blažon, ti, ki si bolj domač v teh visokih sferah ...“

Notarka je vzdihnila ter se vrnila v sobo; njena majhna
očesca, pol skrita v tolstem, zardelem obrazu so gledala
za par trenotkov sanjavo in sentimentalno.

Lahen veter je trepetal v zraku; na nebu je dremala
samo tu pa tam pozabljena zvezda; visoki kostanji so
stali ob poti in zadrhtévali v polusanjah. To je bila noč,
kakor se jo more

---

[42]

samó čutiti; ne naslikati ni mogoče te
tihe poezije, ne opevati. A čudovito, mehko razkošje
ostane v srcu in se vzdrami nenadno ob umirajočem
zvoku oddaljene strune, — ob duhu odcvele rože, — ob šepetajoči besedi iz ljubljenih ust ... Samó nekdaj sem
videl táko mirno, nebeško noč v prelepih očéh — —; stal
sem ob poti in ona se je peljala mimo; — bled obraz in
nad mramornim čelom valoviti temni lasjé; nagnila se je
skozi okno in njene oči so se ozrle name ...

Sence so se zgrinjale po vsi dolini, v daljavi so molčali
gozdovi, zaviti v meglo, nebó se je nagnilo nižje in zvezde
so drhtele in sanjale. A na zahodu se je lesketalo vedno
jasneje v mokrem zlatu; žareča svetloba se je vzpenjala
višje in višje; dolg, ozek oblak je visel nizko na obzorju,
podoben ploči iz rosnega zlatá. Vzplamtevali so
poslednji sončni žarki, zamirali in ugašali za sivim zagrinjalom ...

Praktikant Blažon se je čutil nenavadno zgovornega;
a govoril je s poltihim glasom, kakor bi se bal, da koga
ne vzdrami. Njegov obraz, bled in droban, z majhnimi
črnimi očesci in okroglim, mehkim nosom se je topil v
sladkonaivnem izrazu.

„— — Gotovo mi pritrdite, da je ideja naravnost krasna;
ali povedati se mnogo stvari ne dá takó, kakor jih
človek čuti, — besede so nerodne in prozaične ...
Naslov moji pesmi bo ‚Na véčer‘; kakó se vam zdi?“

---

[43]

„„Imeniten naslov!““ je opomnila Ana s precej malovažnim
glasom ter gledala na zahod; tam je drhtèl na
oblaku le še ozek, rožnat trak; sence so temnele in se
plazile vedno nižje; na horizontu je ostal samó še mehek odsev prejšnje svetlobe. Ano je spreletelo posebno, nerazumljivo
čustvo in oklenila se je tesneje svojega
spremljevalca.

„Glejte, — kakó se brani zadnji žarek; kakor da se
zvija in krči v poslednjem onemoglem naporu; kakó trepeče
in bledí in pada ...“

Zavèl je hladen veter in v kostanjih je zašumelo.

„Prav to je!“ hitel je Blažon. „Dá, to je moja pesem,
gospodična Ana ... Videl sem nekoč sliko; izdelana je
bila sicer dosti slabo, a ideja je bila lepa ... Sonce zahaja;
le še malo žarkov trepeče na nebu, od vzhoda pa
prihaja noč. In tam stoji človek, in njegove globoke oči
strmé na obzorje, in njegov obraz je bled in upal od
strahú in hrepenenja. Njegova glava je sklonjena, in razprostrte
roké izteza proti soncu ... zakaj, glejte, zanj je
zašlo zadnjikrat in ne vrne se več ...“

„„In ne vrne se več?““

Ana se je ozrla nanj plašno in začudeno.

„To je pač njegova mladost, njegovo življenje.“

„„Dá ... in ne vrne se več!““

Stala sta pred visoko hišo z očrnelim zidom in majhnimi,
na redko in nepravilno vdolbenimi okni.

---

[44]

„Pozno je že in meni je mraz ... Kje sta onadva?“

Daleč zadaj sta prihajala počasi učitelj in ekspeditorica;
kakor se je videlo, ni se jima mudilo nikamor.
Drobna, svetlo oblečena postava gospodične Helene se je skoro skrivala pod Slakovim havelokom; sklanjal je
glavo globoko k nji in zdelo se je, da ji je polagal roko
krog pasú in šepetal ...

Ana je vzdihnila.

„Čemu bi ju pričakovala? ... Jutri, gospod Blažon,
pojdete z nami seveda tudi vi ... Da bi že skoro minila
noč! ... Torej dobro spite ...“ Blažon ji je stisnil roko
ter se priklonil, Ana pa je odklenila vrata in stopala počasi
po temnih stopnicah navzgor.

Prižgala je luč ter sedla za mizo. Svetloba je padala na
njen obraz. Na belih, podolgastih licih so se prikazovali
sledovi splahnélosti, krog oči so izstopale tenke, ozke
gubice, na čelo pa se je zarisalo dvoje komaj vidnih
prečnih črt; plave oči so gledale globoko in sanjarsko, a
na ustnih je ostal še vedno otroški, sentimentalni smehljaj.
Na vsem obrazu in na razcvelem, že skoro upadajočem
telesu se je poznalo kakih trideset let. Edino roké
so bile še vedno bele, majhne in fine, kakor izrezane iz
porcelana.

„In sonce še ni zašlo ... Tu je življenje ... življenje ... življenje ...!“

Vstala je in vzela iz šatulje drobno pismo.

---

[45]

„— — Ko bi bil vedel, da ste tako blizu, posetil bi Vas bil
že davno. Ali se še spominjate nekdanjih časov, — najinih
krasnih ur? — Jutri pride menda vse vaše mesto na naš čitalniški ples. Nadejam se trdno, da vidim tudi Vas ... Kakó se počutijo Vaše prebele ročice? —

Pozdravlja Vas

Tone Vran,

odvetniški koncipient v Logatcu.“

Razgrnila je po mizi svoja stara pisma; nedoločen parfum
je dihal iz orumenelih papirjev, iz kakega lista je
pala osušena vijolica. Nadpisi so bili pisani z nežno,
okroglo pisavo, začetne črke okrašene s slabo risanimi
potočnicami.

„Draga Ana! ... Iskreno ljubljena Ana! ... Mila
moja Anica! ... Tisoč poljubov ti pošilja tvoj zvesti ...
Do groba zvesti ... Moja edina ljubica! ... Moja duša ... Moje življenje! ...“

Ana je naslonila glavo v dlan ter se zamislila.

Deset let je od tega ... On je bil takrat študent ...
z v stran potisnjenim klobukom, vihrajočim površnikom
in malomarno zavezano kravato. Ona je hodila po
mestnih ulicah s knjigami pod pazduho ... šele ravnokar
je oblekla dolgo krilo ... Kakó je sijalo sonce, kakó
so drhtele rože, — in kakšna krasna, čudovita prihodnost
pred očmí ...

A zdaj se prikazujejo prezgodnje gube na obrazu in
lica ugašajo. Dan se je nagnil na zahod ...

---

[46]

Kakó se je pač spremenil on? Takrat je imel prekrasne
kodraste lasé, vesele oči ... ali mu je še ostal oni
zvonki, razkošni smeh? ... Kakó jo pozdravi, — kakšne
bodo njegove prve besede ob sestanku? ...

Nenavadna, davno pozabljena čustva so vstajala v
njeni duši, in kri ji je gorela v licih ...

„Ah ... sonce še ni zašlo ... tu je življenje ... življenje ... življenje ...“

II.

Družba se je odpeljala iz Zalesja v velikem nerodnem
vozu, podobnem mestnemu omnibusu. Streha
se je zdela tu pa tam nekoliko végasta in klopi so bile
svetle in odrgnjene. Premikal se je počasi in z velikim
ropotom; kadar je zadel ob kak kamen, stresel se je kakor
ladja ob skali ter se nagnil na stran, da so pasažirji
odskakovali ter suvali drug drugega s komolci. Konja sta
povešala glavi, kot da se nečesa sramujeta.

Široka cesta se je vila v dolgih ovinkih navzgor. Od
gozdov je prihajal čist, opojen vonj. Tam doli se je potapljala
vsa dolina v sončnih žarkih; bele hiše so se lesketale,
kakor lite iz srebrá. Na desni in na levi se je dvigalo
precej visoko hribovje, poraščeno z mladimi, temnimi
smrekami; prikazovale so se gole skale, izhojene,
ilovnate steze, mračne globéli. Tu in tam se je skrivala v
senci polrazpala koča s slamnato streho in preperelimi
durmi. Od nekod se je oglasil lovski

---

[47]

rog in jata vran se
je dvignila z glasnim krikom ter izginila v daljavi.

Tu gori ni bilo niti sledú popoldanske vročine. Véla je
lahka sapa in iz dolin je vstajal prijeten hlad. Gospá notarka
je kljub temu pretiravala, ko si je zaželela gorkega pléda. Blažon je zapazil na njenih sencih celó par
potnih kapelj; sedela mu je nasproti in iz nekega nerazumljivega
nagnjenja ni odvrnil vso pot oči od njenega
tolstega obraza.

Besedo je vodil doktor Bor. Prihajali so mu na misel
dovtipi izza študentovskih let, kosmate anekdote in
dvoumne opomnje. Govoril je neprestano ter mežikal
na svojo desno stran, kjer je sedela gospodična Helena.
Učitelj Slak je vzdihnil od hrepenenja, kadar se je ozrl
nanjo. Na njenih licih je trepetala prozorna rožnata
svetloba, v očéh je gorelo čudovito življenje. Adjunkt
Mrva jo je gledal od strani, in kadar se je zasmejala s
svojim sončnim smehom, obrnil se je v stran ter zakašljal; čutil je v grlu neko posebno ginjenost ... Ana ni
zinila besedice; gledala je v dolino s polodprtimi očmi in
mehka utrujenost je legla na njeno dušo ...

Zelena raván se je razprostrla pred njimi. Ob dolgi
ravni cesti so stale lipe s širokim zaprašenim listjem; od
daljnih travnikov so prihajali glasovi otožne narodne
pesmi ... Pod hribom se je dvignil beli cerkveni stolp;
par visokih poslopij se je zableščalo izza drevoreda.

---

[48]

Že so se bližale od gozda sence po prostranih poljanah.
Zlató se je lesketalo samó še visoko na lipovem listju.
Pesem je utihnila; zapíhala je vlažna sapa in v drevju
je zatrepetalo ...

Voz se je ustavil pred Kramarjevo gostilno.

Naproti mu je prihitelo dvoje debelih gospodov. Oba
sta tičala v pretesnih, nekoliko zamazanih salonskih
suknjah in obema so se skrivale oči globoko v mastnih
licih; sploh sta si bila nenavadno podobna.

Doktor Bor ju je pozdravljal z obema rokama.

„Poštar in davkar ... bog vaju živi! ... Kakšna praseta!“

S smehom in hrupom so se spravljali z vozá. Družba
je bila nekoliko izmučena; obleke so bile prašne in posvaljkane.
Slak je popil že v veži čašo piva in nekaj pene
mu je ostalo na brkih. Blažon se je zaljubil mimogredé
v natakarico.

Gostilna je bila polna logaške gospôde. Izletniki so
posedli za mize ter si brisali potna lica. V ozadju jih je
pozdravljal droben človek z neznatnim, kozavim obrazom;
govoril je hripavo in z velikim trudom, v iztegnjeni,
nenaravno dolgi roki pa je dvigal polizpraznjeno
čašo. Poslušal ga ni nihče.

Do pričetka veselice je bilo časa še dobro uro. Zunaj
se je večerilo in natakarica je zagrnila okna ter nažgala
luči. Proti stropu se je dvigal tobakov dim v groteskno
zamotanih, prozornih pajčolanih.

---

[49]

Govorili so vsenavzkriž o veselici in o plesu. Logaški
učitelj Grbec se je navduševal s potnim čelom in megleno
zastrtimi očmí za gospodično Amalijo Drgančevo.
Prišla je bila iz ljubljane na počitnice k svoji prijateljici, hčeri nekega trgovca, ter vzbudila takoj po svojem prihodu
lepo število mrženj, razporov, neopravičenih sumenj,
krivih natolcevanj in troje rodbinskih spletk.

„Neumnost, vse drugo bo neumnost,“ zatrjeval je
učitelj, „— kakor so že ravno take veselice. Ali ona bo
igrala na klavir. To bo, — ah!“ — dvignil je kozarec in
stresel z glavo. „Že sama njena zunanjost ... ne, prosim
vas, oprostite, ali jaz govorim, kakor govoré vsi drugi ... Njena lepota! Naravnost nečuveno! ... Grški
profíl, — fin, rečem vam, nežen ... Človek se ga boji
pogledati, da bi ga nekako ne oskrunil ... In kakšne
oči ...“

Nenadno je umolknil ter se jezil na tihem sam nase;
uvidel je, da je bil zašel nekoliko predaleč.

Helena se je čutila v zadregi; vrtila je zapestnico na
roki ter gledala na mizo.

„Ali ima bled obraz ta gospodična?“

„Bled kot od mramorja,“ je odgovoril učitelj ter se
premaknil na stolu.

Helena je sovražila blede obraze; pila je črno kavo in
kadila cigarete, da bi izginila rožna barva iz njenih lic;
doslej se ji to ni posrečilo.

---

[50]

V sobo je stopil koncipient Vran. Ana se je sklonila,
kakor bi hotela vstati, in mokrota ji je zalila oči. Hotela
je odvrniti pogled od njega; zdelo se ji je, da se je ozrlo nanjo vse omizje ... V prvem hipu je ni opazil; oziral
se je naokrog in pozdravljal znance.

„Čas bo, gospôda, da odidemo ...“

Nekateri so vstajali in plačevali, med Ano in koncipientom
je stal debeli poštar ter se prepiral z doktorjem
Borom o zunanji politiki. Soba se je praznila; na politih
mizah so stali penasti vrčki. Blažon se je motal krog
natakarice, občudoval njene gole roké ter ji jecljal neumnosti
na uhó.

V veži se je Vran obrnil, da bi poklical adjunkta Mrvo;
Ana je stala pred njim.

„Ah, kako me veseli ... gospodična Ana ...!“

„„Dolgo časa me niste opazili ...““

„Oprostite, — resnično, jaz nisem kriv; v glasni družbi
se tega ali onega lahko prezré ...“

Čutil je, da je zinil nekaj neprimernega.

„Pardon! ... Toda vi me poznate ... moj bog, tisti
časi! ... Dovolite, da vas spremim do čitalnice ...
Povedali mi bote, kako se vam je godilo, odkar sva izgubila
drug drugega. Jaz za svojo osebo nisem doživel
ničesar interesantnega ...“

Ana je hodila težko; slabost ji je legla na teló kakor
težek plašč. Stiskalo ji je srce trdo in vroče in roké so se
ji tresle.

---

[51]

„Resnično, jaz nisem doživel ničesar interesantnega ... Enakomerno življenje, brez vsakega vznemirjenja; in s tem sem jako zadovoljen; ugodnost sem ljubil
že od nekdaj.“

To se mu je poznalo na obrazu. Vesele oči, brezskrben,
malo filistrski izraz na polnih ustnih, zdrava
barva na licih; izza klobuka so mu uhajali svetli kodrasti
lasjé; stopal je krepko in ponosno.

„„Tudi moje življenje je bilo enakomerno; ali jaz nisem
zadovoljna z njim. Moje življenje je žalostno.““

V njenem glasu je ležal trpek izraz; po zadnjih besedah
se ga je prestrašila sama in nasmehljala se je prisiljeno.
On ni zapazil ničesar.

„Da, vi ste bili že od nekdaj nekako romantično nadahnjeni ... Spominjam se še dobro; zahtevali ste od
mene poetična pisma in celó verze ... Zdaj je stvar
končana in zató vam lahko izpovém, kakšne preglavice
so mi delale tiste sladkozveneče periode ... To je bil
pelin moje ljubezni ... Kuriozni so bili tisti časi, ali se
vam ne zdi?“

„„Res kuriozni so bili ...““

„In kakó sveto sva verovala v najino idealno ljubezen.
Ves svet je bil poln samih vijolic in sončnih žarkov ...
Ali ah, srca se starajo in pofilistrijo ... Danes se smejem
tistim dnem ...“

„„Vi se jim smejete?““

„Da, — ali niso smešni?“

„„Vsekakor, — smešni so ... Zdi se mi, gospod
Vran, da hodiva prepočasi ... Hitiva,

---

[52]

da ne prideva
prepozno; drugi so se izgubili ...““

Ulica je bila temna; na oglu je gorela svetilka s slabim
rdečim svitom.

„Nocoj boste videli gospodično Amalijo ... Krasno
igrá na klavir in njen obraz ... tam prihaja Slak s svojo
izvoljenko; tudi ta dva sta zaostala ...“

Helena je bila slabe volje; govorila je s pikrim glasom
in obrvi so se ji strnile v strogo temno črto ...

III.

Amalija je igrala na klavir ... Ali, tisti mehki, čudoviti
glasovi, ki se dotikajo najtišjih skrivnosti globoko
v srcu, — ki odpirajo davno zaceljene, pozabljene
rane, — ki te božajo mehko in ljubeče, kakor ljubice
smeh, kakor pomladno sonce! ... Zgrinjali so se po
dvorani bolestno in tožeče; Ana jih je slišala kakor v sanjah;
oči so jo skelele in v prsih ji je bilo težko in mučno
do smrti ...

„To ni mogoče ... takó ni mogel pozabiti; tako se
življenje ne more končati.“

Sedel je daleč za njo; samó enkrat se ji je zdelo, da se
je hotel približati; ali zagrinjalo se je dvignilo in vrnil se
je na svoj prostor.

„Kaj bi mi bil moral reči? ... Ali ni bilo vse to pravilno,
popolnoma naravno? Kaj je hotel v prvem trenotku?“

---

[53]

Na tihem je vedela, kaj je pričakovala od njega, in obšel jo je zoprn čut sramú in ponižanja. A obenem ji je
trepetalo vse teló od sladke vznemirjenosti, polne strahú
in nerazumljivega upanja ...

Predstavljali so izvirno burko neznanega logaškega
dramatika in občinstvo se je bučno krohotalo. Vsi konflikti
so prihajali iz junakovega náhoda; kihal je neprestano,
stezal roké od sebe, ključil se v dve gubi ter plesal
po desni nogi. Njegovo kihanje je napolnilo ves oder,
kihal je z navdušenjem, zdelo se je, da ga je ovladala
neka divja, neodoljiva strast; solze so mu tekle iz oči, in
vsa kri mu je prišla v nos.

Poštar se je stresal od smeha; trkal je doktorja po rami
ter jecljal s trudnim glasom.

„Da bi ga vrag vzel ... kakó ti kiha! ... Za bôga,
kakó ti kiha!“

Potolaženi oče je blagoslovil srečna zaročenca in zagrinjalo
je palo. Dame so si hladile obraz s pahljačami,
poštar si je brisal čelo z velikim zelenim robcem. Smeh
je polagoma ponehaval, samó tu pa tam se je še dvignil
osamljen glasen krohot. Razgovarjali so se živahno;
Blažon je sedel poleg staríkave gospodične z vodenimi
očmi in predebelo zgornjo ustnico; delal ji je komplimente
iz navade ter mislil na natakarico.

„Stole v stran; ples se pričenja!“

Pomaknili so klopí ob steno in učitelj Grbec je sédel h
klavirju. Velik del občinstva se je izgubil

---

[54]

v stranske
gostilniške prostore. Nekateri so se ozirali za Amalijo; v
dvorani je ni bilo. Grbec je nabiral obraz v kisle gube ter
brskal po notah ...

Ana je stala poleg Helene; pot se ji je svetil na sencih
in pred očmí se ji je meglilo.

„Tu je prevroče; pojdiva na hodnik, ali ven, dol na
cesto, na hladni zrak ...“

Helena se je zavila v pelerino.

„Meni je žal, da smo prišli tu sem; ti ljudje so bédasti ...“

Ana se je ozrla nanjo nekoliko začudeno.

„Ah ... da, res je!“

Učitelj Slak je prihitel ves razgret in pôten, kakor da
ima opravkov čez glavo.

„Ali gospodična Helena, kam odhajate? ... Ples se
pričenja ...“

„„Torej plešite!““

Obstal je poparjen; a ko sta stopili na hodnik, zmajal
je z rameni ter se vrnil v dvorano.

Na stopnicah se je Helena premislila.

„Naposled, kaj hočeva zunaj? ... Nalašč! ... Zaradi
tega bledega obraza se ne maram dolgočasiti. Jaz pojdem
plesat ...“

V tem hipu je bila čudovita ... Sončen, zmagoslaven
obraz, poln tihega ognja in skrite poželjivosti ... Ana
ni odgovorila ničesar; sklonila je glavo ter stopala počasi
po stopnicah navzdol ...

---

[55]

Le še malo zvezd je umiralo na nebu; od juga so se
bližali oblaki in velike črne sence so se zgrinjale čez
obzorje.

Koncipient Vran in Amalija sta prihajala po pesku ... Ana se ni zgenila, in po životu jo je spreletel mraz ...

„To ne bo minilo, Amalija. Pojdi kamorkoli, jaz bom
pri tebi. Jaz nisem navajen, Amalija, da bi bil srečen
samo za trenotek.“

Ovila se ga je okrog vratu in on se je sklonil k njenemu
obrazu.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Plesali so do pozne noči. Ani so gorela lica s temnim žarom
in njene oči so izgubile sentimentalnost; kar je bilo
v njih mehkega in otroškega, je izginilo brez sledú ...
Čutila je, da ne sme počivati, da ne sme misliti; če bi
sedla samó za trenotek in pogledala skozi okno v noč, —
zdelo se ji je, da bi se ovile krog nje ledene roké in da bi
izdahnila dušo od groze in bolesti ... To ni bila več
polpozabljena, sončna ljubezen; to ni bila tista jasna
pomlad, ki se je vrnila za kratko uro v pusto srce ...
Teló se ji je treslo v neznanem ognju in njene ustnice so
trepetale od strastí ...

Grbec je igral zadnji valček; od čela mu je tekel znoj
in njegove oči so gledale pijano in motno. Kadar je zašumela Amalija mimo njega, zategnila so se mu ustna v polpritajenem trpljenju, kakor bolnemu otroku, kadar
joka v spanju.

---

[56]

Odbila je polnoč in izletniki so se zbirali v gostilni.
Adjunkt Mrva je naznanil s prestrašenim obrazom, da
je nebó čez in čez pokrito z oblaki in da piha mrzla burja.
Vzdignili so se vsi, vznemirjeni in slabe volje; doktorju
se ni mudilo nikamor; pijača mu je zlezla v glavo;
vnemal se je s kričečim glasom in širokimi gestami za
svete pravice milega domovja.

Slovó je bilo kratko in hladno. Ana se je ozrla med
vrati v dvorano. Plesalo je samó še malo parov, in Grbec
je čepel za klavirjem sključen in utrujen. Amalija je plesala
z Vranom; lahna rdečica je plavala na njenih licih,
in njen pogled je bil globok in vlažen.

Slak si je dajal mnogo opravka; klical je izletnike ter
priganjal k odhodu ... Hiteli so brez reda proti Kramarjevi
gostilni ter se zavijali tesno v suknje in ovratnike.
Bučalo je ob oglu s stokajočim glasom in od strehe
je zdrknil tu pa tam kos opeke.

Spravili so se na voz brez smeha, s kratkimi, vznemirjenimi
besedami. Noč je bila popolnoma temna in svetilka
pred vozom je gorela z mrtvaško bledim svitom ...

Lipe so se priklanjale ob poti in od gozda je prihajalo
zamolklo šuštenje, ki se je bližalo in bližalo, kakor bi
se valílo naproti temno morje ... Stiskali so se drug k drugemu, in nikomur se ni ljubilo govoriti. Slak je hotel
napraviti dovtip, a postal je sredi stavka in nihče ni zahteval
nadaljevanja ...

---

[57]

Gozd se je zgrnil od obeh strani.
Vsenaokoli so se čuli čudoviti glasovi, podobni bolestnemu
vzdihovanju, krohotu in šepetanju.

Pričeli so se neskončni klanci; zmerom navzdol ...
navzdol ... navzdol, v globoko noč ...

Ana je hipoma vstala. Čutila je led na obrazu, na rokah,
na vsem telesu. Gledala je v daljavo s sklonjenim
životom in izgubljenimi očmí ...

Vsa neizmerna dolina tam doli, — sama strašna noč,
polna vzdihov in groze. In nikdar več ne posije sonce
vanjo, — zakaj sonce je zašló in se ne vrne več. Tam doli
je smrt, — in pot se vije brez konca navzdol ... navzdol ... navzdol ...

Marta in Magdalena.

Zaprite se v sobo in zagrnite okna, zakaj nebeški
gostje prihajajo!

Ali ne čujete od daleč njihovih tihih korakov? Lahke
nogé od alabastra stopajo po zvenčečem srebru.

Od vseh strani prihajajo, s cvetjem v zlatih laséh,
snežnobele halje na telesu in harfe v prozornih rokáh.

V svetlih valovih trepeče zrak, čudovite melodije plavajo
pod nebom; in z velikimi plavimi očmí strmí nebó
na zemljo, drhtečo v veselem razkošju.

Oglasile so se v daljavi nevidne harfe in hrepeneči
glasovi se širijo in rastejo; zdi se, da so napolnili vso
zemljo od obzorja do obzorja ...

Zapeli so velikonočni zvonovi ...

Odgrnili so zastor od preteklosti, in tu stoji pred tvojimi
očmí, s svojo srečo in svojimi solzami.

Iz veličastnega speva se dvigajo davne, polpozabljene
pesmi; iz visoko zaraščenih grobov stopajo predte v
sončni svetlobi tvoji nekdanji dnevi; smehljajo se ti ljubljeni
obrazi in ljubeče roké se iztezajo po tebi.

Ne zakrivaj si obraza! ... V srce se vrača davno prestano
trpljenje, na licih žgo posušene solzé ...

„Ah, kod sem hodil po strašnih potih? ... Kako sem
izgubil svojo mladost!“

In v belih haljah plavajo krog tebe s harfami v prozornih
rokah in s cvetjem v zlatih laséh; v svetlih valovih
trepeče zrak, čudovite melodije plavajo pod nebom; in
z velikimi plavimi očmí strmí nebó na zemljo, drhtečo
v veselem razkošju ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Magdalena je slonela ob mizi, in razčesani črni lasjé so
ji padali na rame. Izza gardin so sijali sončni žarki in trepetali
v suhem zlatu na steni. Po postelji je bila razmetana
praznična obleka; velik buket je duhtèl v porcelanasti
vazi pred zrcalom; na zidu je visela slika Marijina,
z bledim obrazom in prebodenim srcem.

Magdalena je čitala pismo od svoje sestre Marte:

„— — Težko mi je, draga moja sestra, ali oprosti mi.
Te dni prihajajo k meni različm gostje, ki te poznajo. In
od sramote ne vem, kam bi se ozrla, kadar kdo opomni
tebe; vsa kri mi zalije

obraz. Zató te prosim, draga Magdalena,
ne pridi k meni o tistem času, kakor prihajajo
drugi ljudjé, ali kadar je cesta polna, da te lahko vsakdo
vidi! Lahko si misliš, da mi je sitno tudi zaradi mojih
nedolžnih otrok. Če bi želela kaj posebnega, stopi k
meni pozno na véčer ... A ne bodi razžaljena; jaz te
ljubim, kakor je dolžnost ljubiti svojo sestro. Verjemi, da
se spominjam vsako uro s solzami v očéh tvoje nesreče. Kam si zašla, Magdalena? Poglej v svojo dušo in zakrij si obraz v kesanju ...“

Magdalena je naslanjala glavo v dlani in temni lasjé
so ji božali polrazgaljeni, beli vrat.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V sobi gospé Marte sta sedeli na zofi gospá Divjakova in
gospá Majerjeva; njima nasproti gospá Tereza, žena
poštnega uradnika Lota.

V potezah in gubah niso bili ti obrazi drug drugemu
čisto nič podobni. Lici Terezini sta bili težki in polni, in
kdor jo je gledal, pričakoval je nehoté, da se razlezeta in
odpadeta. Marta je bila suha in velika ženska; ustna,
obrvi, nos, — vse je hrepenelo navzgor; celó oči so se
obračale neprestano k stropu; gospé Divjakova in Majerjeva
sta bili nekoliko slični samó, kar se tiče nosú;
obema je silil nenavadno naprej, oster in šilast. A izraz
je bil na vseh obrazih isti: — skrbèč, napét, poln pričakovanja;
zdelo se je, da so pripravljene vsak hip na nekaj
izvanrednega, čudovitega ...

Stresale so z glavo in pogledávale sramežljivo v stran.
Zakaj govorile so o grešni ženi notarja Skrinjarja. S predrznim
obrazom in oholimi očmí hodi o jasnem dnevu
roko v roki s tenkonogim lajtnantom. Njen mož pa sedi
domá in pije šampanjca s svojimi dekleti ...

Stopil je v sobo Marte mož, kancelist Mlekar; človek
majhen in neroden, s plešasto glavo in drobnimi golimi očesci. Sedel je na stol in položil roké na kolena. Njegov
rejeni obraz ni kazal prav ničesar, razen zaspanosti in
dolgočasja. Zdelo se je, da je bil zašel v to družbo samó
po pomoti in vsled nenavadnega slučaja. Naposled se je
obrnil k svoji ženi in prašal z nosljavim glasom:

„Ali še ni bilo Magdalene ...?“

Spogledale so se z začudenimi, skrajno prestrašenimi
obrazi; gospa Marta pa se je vzdignila, in njene oči so se
ozrle še višje proti stropu.

Kaj ste spregovorili, gospod kancelist?

Shocking!

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Kako so prihajali v sobo tisti hrepeneči, melanholični,
očitajoči glasovi! Zatiskala si je ušesa, ali nagibali so se
bližje in nižje in šepetali o nekdanjem jasnem soncu in
o lepih otroških dneh. Zdelo se ji je, da stopajo krog nje
z lahkimi, nevidnimi koraki, da se dotikajo z mehkimi
rokami njenih las. In zlate strune so pele v zraku in sence
belih halj so plavale na steni.

Oblekla je Magdalena svojo najlepšo obleko in belo
rožo je vzela iz vaze pred zrcalom ter jo pripela na svoja
prsa. Njen obraz je bil bled in mirne očí so stopile globoko
pod trepalnice. Odgrnila je okno, da je posijalo
sonce nanjo v vsi topli krasoti, in v razkošni harmoniji
so zapeli glasneje velikonočni zvonovi ...

Zdelo se ji je, da ni srečala nikogar. Bela cesta in poslopja,
in temne postave, ki so hitele mimo nje, vse se je
spajalo v sivo, prašno meglo; pred njenimi očmí je plaval
polprozoren pajčolan ...

V cerkvi so šumele drage toalete; šuštelo je od portala
do oltarja, kakor pritajeno šepetanje; sveče so gorele z
dolgimi, drhtečimi plameni na srebrnih svečnikih; na
koru so zabučale orgle, in zdelo se je, da so se zgrnili
mogočni valovi nad katedralo.

Temnó in mirno je bilo v kapeli; na visokem križu je
visel razpet — Kristus Odrešenik. Plave žile so stopale iz
okrvavljenega telesa; na desno ramo se je nagibala glava
z dolgimi, sprijetimi lasmí, ustna so vzdihnila zadnjikrat
in trudne so pale trepalnice na očí; v krvavih
kapljah je ostalo trpljenje na bledem obrazu.

Na temnem kandelabru sta sanjali dve edini sveči.
Magdalena se je dotaknila s čelom mrzlega križa in njeno
teló je vztrepetalo.

„Kakó strašna je moja pot; kakó je izgubljena moja
mladost!“

Na licih so jo žgale solzé, kakor bi se je dotikali razbeljeni
prsti, in njeno ranjeno srce se je dvigalo ...

Drage toalete so šumele in svila se je lesketala v tisočerih
lučih; s kora so se zgrinjali valovi po katedrali.

Pismo.

Čudil se boš morda, da Ti pišem tako mirno, kakor o
vsakdanji stvari, o kakšnem izletu v goro, o novi
politični spletki, o literarnem prepiru ali o čem enakem.
Meni pa se zdi to povsem naravno. Prehodil sem svojo
pot, mirno, enakomerno, in pred menoj je noč, tiha in
prazna, — pusta, mrzla noč, brez viharjev, brez najmanjše svetlobe. Jaz od nekdaj nisem ljubil takih noči.
V meglenih novembrskih večerih si nisem upal na cesto.
Nebó je viselo nad hišami tako težko in z mokroto napojeno,
kakor da hoče pasti vsak hip na zemljo. Ljudje,
sključeni, z dolgočasnimi obrazi in pol zaprtimi očmi, so
lazili okrog, kakor duhovi, molčé in ogibaje se drug drugega.
Okna so se svetila visoko gori, kakor zlobne,
prežeče oči iz širokih, črnih obrazov ... Srce se mi je
stiskalo, kakor bi gledal umirajočega človeka.

In zdaj je prišla ta noč, še žalostnejša, še temnejša,
kakor kdaj prej; in jaz sem zaklet, da živim v tej noči,
dokler se ne sesédem na kakšnem oglu. A jaz tega nočem,
ne morem. Strah me je te noči; kadar odgrnem za
trenotek okno in pogledam vanjo, zazebe me po vsem
telesu. Zgrnila se je okrog in okrog mene; napolnila je mojo sobo s svojim dušečim, mokrim vzduhom; gleda me ironično, zasmehujoče z vlažnih, sivih sten; zveni mi
v uho iz bolnih, trepetajočih glasov klavirja nad menoj;
čutim jo v svojih prsih, to žalostno, neizmerno noč,
strašno v svoji praznoti in svojem pokoju. Prepojila me
je vsega; moje oči so motne in brezizrazne, moja lica
suha in bleda, koža na rokah se mi ježi v zoprne, ohlapne
gube ... Ali jaz ji uidem, ti noči, — in zdelo se mi je
potrebno, da povem to Tebi, svojemu prijatelju.

Veseli me, da ne pustim za seboj ničesar. Kdor bo čital
jutri v časopisih notico o meni, popraskal se bo za ušesi
in prašal svojega soseda: „Kdo je ta Lužar?“ — „Bog
védi kdo, jaz nisem nikdar čul o njem ...“ In vsak bo
obrnil mirno list na drugo stran in čital o pasjih kugah
in peronospori ... V vsem svojem življenju nisem
vznemirjal drugega, kakor svojo mater, ko me je rodila.
Hodil sem med drugimi ljudmi, sedel sem v kavarni in
v gostilni, naročen sem bil na sedež v gledališču, —
skratka, živel sem precej podobno, kakor živi ves svet, in
kljub temu nisem dospel

nikdar tako daleč, da bi obrnil
vsaj za hip pozornost nase, — kakor kos pohištva, za
katerega se ne briga živa duša, in ki stoji mirno na svojem
mestu, dokler ne strohní in ne segnije ... Ne misli,
da me je to morda žalostilo, — nikakor ne! Počutil sem
se prav dobro v svoji neznatnosti. Nekateri ljudje živé
ob samem škandalu, samo na zunaj, samo za svoje vrstnike. Vsaka beseda, vsaka kretnja, vse velja drugim, vse je preračunjeno, da vzburi in vznemiri kogarkoli. In ker
vržejo od sebe vsak komaj prerojeni čut, vsako še nago
in zaspano misel, ne ostane njim samim ničesar, v svojem
srcu so prazni in zapuščeni ... A jaz sem se ohranil
sebi samemu. Kakor židovski skopuh sem zaprl skrbno
vse, vsak žarek sreče, slasti in razkošja, ki je posijal
name; svoje čute in misli sem izsesal sam do kosti,
bojazljivo in na skrivnem, da bi se ne izdal lačnim sosedom.
In česar jim nisem dajal sam, tega tudi od njih
zahteval nisem ... Zdaj pa je prišla noč, in v mojem
srcu ni drugega, kakor tema in mrtvaški vzduh.

Pišem ti šele teden dni po onem usodnem dogodku;
zato se ti bo zdelo, da sem se mučil ves čas, da sem premišljeval ali blaznel, predno sem prišel do svojega sklepa. Ne, — jaz sem se odločil takoj prvi trenotek; zakaj
videl sem strašno noč, kako je vstajala za gorami, kako
se je plazila po širokem nebu, padala na mesto in mi
pričela stiskati srce z ledenimi rokami. In vendar

sem
legal na zofo in čakal, — iz same čiste radovednosti.
Obšla me je neumna misel, hotel sem vedeti, kakšno je
življenje — po smrti.

Dá, po smrti!

Odkar je postalo temnó v mojem srcu, čutil nisem
ničesar in mislil ničesar, teló je ležalo na svojem mestu
mirno in leno, kakor zgrbljen kos mesa; a čudno, — moja postrežnica je bila prepričana, da živim ... Zelo se čudi, da sem ostal sam; in ker sem bled in prepaden,
kuha mi čaj in pošilja nadme različne zdravnike ...
Da, prijatelj, ostal sem sam, — in to je tisti „usodni dogodek“.

Ti si bil velikokrat pri meni, posebno zadnje čase, in
poznal si Amalijo. Če se prav spominjam, imenoval si jo
celó nekdaj povsem resno „nebeško bitje“, nakar je ona
v mojo veliko radost sentimentalno vzdihnila. — Smejal
sem se, da so mi tekle solze po licih, ti pa si mi še
burneje sekundiral ... Naposled, — vrag vedi, čemu
mi prihaja ta prizor tako živo pred oči ... Nó, pomisli
čudovito novico; Amalija je izginila, in kakor je to navada,
poslovila se je pismeno: „Hvala Ti na dolgotrajnem
gostoljubju. Priznati moram, da je bilo pri Tebi časih
zeló prijetno, časih celó krasno. Ali človek se nasiti vsega;
zato oprosti, da se odpravljam drugam ...“

To je bilo zeló jasno, — ali se ti ne zdi?

Obračal sem list na vse strani, kakor bi nečesa iskal,
— skritih črk ali bogve kaj. Šele pozneje sem se domislil,
da sem pogrešal vsaj

ene same, kratke tolažilne besedice,
ki bi kanila v srce, vroča in bolestno-sladka, ki bi je
razširila in napolnila do vrha, da bi ne ostalo več prostora
pogubni noči. A na listu ni bilo drugega ničesar; niti
parfumiran ni bil! Ležal je na mizi, in jaz sem ga položil
mirno nazaj na svoje mesto ... Samó tri vrstice, tri
kratke, drobno pisane vrstice! ... Tam daleč naokrog
se širi veliki šumeči svet, s svojimi gorami in mesti in
ljudmi. Pod menoj na cesti bobní in hrumí od vrvečega
življenja. Tu gori široke, tihe sobe, in na zofi jaz sam, s
svojim dolgim, starikavim telesom ... In čemu mi je
vse to? Mrtvo in brez pomena; eksistiralo bi ravno tako
lahko sto let pred mano ali za mano. Ali to drobno, neparfumirano
pismo! V teh črnih, okroglih potezah, zdi
se mi, leži nekaj strašnega, silovitega, ki strmí v me neprestano
z globokimi, široko odprtimi, kakor brušeno
jeklo svetlimi očmí, — steza proti meni željne, krvave
roke in premika pohlepno svoje debele, sivo blede ustnice ... Ne upam se dotakniti tega pisma, ali vendar ne morem obrniti pogledov od njega. Rešiti sem se hotel
tega vpliva z njeno sliko, — ali njenega obraza ne
morem gledati ... Moj Bog, kako sentimentalne oči,
kako otroška ličeca, kako nedolžne, bojazljivo smehljajoče
ustnice! Čez ramo ji pada na prsa debela kita svetlo
črnih las, kakor opolzla, slinasta kača ...

Kdaj sem ljubil to žensko? Zdi se mi, da nikdar. Pobral
sem jo nekje na cesti, bogve kako

in zakaj. Ob prvem
hipu sem čutil, da je ona del mojega telesa in moje duše.
Ljubil sem v nji le samega sebe. Kadar sem se ji sladkal,
kadar sem jo poljuboval in objemal, takrat sem izpolnjeval
samo zapoved svojega samoljubja. Prirastla je tako na moje celo bitje, da sem gledal sebe v zrcalu, kadarm sem gledal njo.

Kakor mi ni prišlo nikdar na misel, da izgubim kdaj
na lepem roko ali nogo, tako nisem mogel niti sanjati,
da bi se utegnilo zgoditi, kar se je zgodilo zdaj. In ko je
prišlo, tedaj sem videl, da mi ni odpadel samo del telesa,
temveč da sem izgubil vse, kar je bilo resnično mojega.

V teh dveh letih, ko je bila pri meni, prešlo je počasi
vse moje čustvovanje in mišljenje na njo; živel sem z
njenim srcem in njenim duhom; brez nje bi bil mrtev
stroj, v zasmeh in nadlego samemu sebi. In vendar je
nisem ljubil, nje same; ne „šel bi zanjo v ogenj“, če ne bi
šla — ona z menoj ...

Lahko si torej misliš, kako silovito me je zadel „usodni
dogodek“ ...

Sprva me je obšlo samo neizmerno začudenje. Dà,
povej mi, prijatelj, ali bi se ti ne čudil, ko bi se hipoma
vzdignilo Tvoje lastno teló, obleklo suknjo, delo klobuk
na glavo in s palico v roki izginilo brez slovesa skozi
vrata, ne da bi mogel protestirati? To je sicer zeló nenavadno,
neverjetno in zdi se ti morda celó nemogoče. Ali
meni se je zgodilo prav tako ...

Nato sem postal žalosten, tako neizmerno žalosten,
kakor nisem bil doslej nikdar v svojem življenju. To ni
bila žalost drhteča in skeleča, ki stresa teló in moči očí
s solzami ... ne! Kakor morje se je razlila v meni, kakor
široko morje, tiho in črno, — zgrnila se je nadme,
kakor polnočno nebó, pokrito s težkimi, temnimi oblaki ... — Umirajočemu človeku prihajajo na misel davni dogodki, neznatni, polpozabljeni.

Tako sem se spomnil danes, da sva govorila pred kakimi
petimi leti s prijateljem Felicijanom Vrtnikom o
smrti. To je bilo v železniškem kupeju, ko sva se peljala,
— ne vem kam.

Spominjam se samo toliko, da se je širila daleč naokoli
pusta planjava, pokrita z zoprno rjavim grmičevjem.
Felicijan si je predstavljal smrt kakor lahko, brezpomembno
stvar, katero vrši človek brez vsakega duševnega
vznemirjenja, kakor bi pil, recimo, čašo vina ali
pušil cigareto.

Meni se je zdela ta misel neumna, dà — naravnost
pregrešna in protinaravna. Razgrel sem se nenavadno,
gestikuliral z rokama in stresal z glavo, da me je poleg
sedeča starikava gospodična vsa preplašena gledala ...
Pravil sem, da leži v sami besedici „smrt“ nekaj strašnega, usodnega, kar nam vzbuja mraz v hrbtu in dviga lasé, samo če jo slišimo. Felicijan je temu hladnokrvno
ugovarjal in opomnil, da se končuje na „-rt“ neštevilno
besed, ki so po svojem pomenu čisto pohlevne, in da je
črka „s“ samo navaden

sikavec, ki nima v sebi niti sledú
grozote ali usodnosti. Nato sem mu pričel opisavati različne smrti, tragične in grozepolne, citiral sem mu Byronovega „Gjaura“ in par Shakespearjevih petih dejanj,
predočeval sem mu Azraelove peroti kolikor mogoče
črne in mrzle, — a on je k vsemu temu skomizgnil z rameni
in izjavil, da so vse to le bedaste sanjarije, da smrt
ne deluje na duha in na misli umirajočega niti najmanj,
tembolj pa na gledalce, katere straši bledi obraz in ostekleli
pogled ...

Felicijan je filozof; pozdravi ga v mojem imenu, kadar
se vidita! ... Imel je prav.

Zdi se mi, kakor bi se odpravljal v kavarno, — in vendar
sem na poti vse kam drugam, — bogve, kam! Poleg
mene leži revolver. Časih pogledam med pisanjem nanj,
ne z ljubeznijo, pa tudi ne s strahom, — z nekako površno brezbrižno radovednostjo, kakor pogledam časih v kavarni na dežnik, če pač še visi na svojem mestu. Kadar
dovršim to pismo in uredim v naglici še nekaj stvari,
odrinem iz svojega telesa ... Stvar opravim na
pošti, ko oddam ta list zate; radoveden sem, kakšne
dolge obraze napravijo uradniki ...

Pozdravlja Te

prijatelj Lužar.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Anton Maj je prečital pismo z mirnim, nekoliko začudenim
glasom, in ga vrgel na mizo.

Prižgal si je cigareto,
gledal nekaj časa molčé predse, potem pa je prašal precej
malovažno:

„Torej, — kaj misliš?“

Amalija se je ljubeznivo nasmehnila:

„Ne bilo bi lepo, ljubček, da bi tako hitro pozabila nanj.
Bil je najin prijatelj, kljub temu, da je bil tak ... ah, moj
Bog, tak slepec: smejal se je takrat, da so mu tekle solze
po licih! ... Treba je, da žalujeva po njem ...“

Poglavje o bradavici.

Moje srce je bilo žalostno. Pripetilo se mi ni ničesar
neprijetnega, — a časih obide človeka sredi
najveselejše ure neko težko čustvo; beseda zastane v
grlu in misli blodijo bogvekod po mračni preteklosti.

Dež je pršil v drobnih kapljah; nizko nad mestom so
ležali sivi, leni oblaki; mrak je prihajal in svetilke so se
zableščale na oglih. Srečaval sem samo malo ljudi; od
nikoder ni bilo niti ene lepe ženske; vsi obrazi staríkavi
in dolgočasni. Blatna, ozka ulica se je raztezala v neskončnost;
visoka poslopja so se izgubljala v temo, le tu
pa tam so bila okna razsvetljena ...

Odločil sem se bil pred nekaterimi dnevi, da posvetim
svoje skromne močí blagru domovine, da se primem
naše politike z vsem svojim temperamentom in z vso
svojo nenavadno nadarjenostjo. Jaz sem namreč nenavadno
nadarjen.

To je treba posebej poudariti, — zakaj
lahko pride komú na misel, da je politika tudi meni zadnje
pribežališče, — da sem zašel tudi jaz na to občinsko
pašo samó iz obupa, zavedajoč se svojega duševnega
uboštva in svoje nesposobnosti za vsako drugo delo.

Mene vodi sama sveta navdušenost.

Ali imam bradavico na nosu ali ne, to je popolnoma
vseeno. Jaz sem svobodomiseln človek. Res je sicer, da
daje bradavica obrazu nekaj veličastnega, zaupanje in
spoštovanje vzbujajočega; toda poznal sem poštene in
častivredne ljudi, ki niso imeli nikdar najmanjše bradavice;
nasprotno, — celó njihov nos je bil jako majhen. In
kljub temu so se dokopali do vseobčega priznanja.
Čemú vraga je treba človeku ravno bradavice? To je
nekaj povsem slučajnega; narava se ne dá prisiliti; lahko
imá kdo najlepšo bradavico, a za politiko nobene
sposobnosti ... To je moje resno prepričanje; mnogo
jih je, ki zagovarjajo nasprotno stališče iz malenkostnih
obzirov in malomestnih predsodkov. Toda jaz ostanem
pri svojih besedah. Naposled je vendar že čas, da se
izkoplje naš narod iz te strahovite nočí nazadnjaštva in
zaostalosti ...

Premočen sem bil do kože, ko sem stopil v vežo ter
izlil vodo s klobuka; dežnika ne nosim nikoli s seboj ...
V veži je stalo par sključenih, v temne suknje zamotanih
ljudi; videl sem samó nosove. Na visokih mramornih
stebrih je odsevala

zelena svetloba; koridor se je izgubljal
v globoke sence, v katerih se je tu pa tam premaknila
nedoločna črna postava. Moji koraki so odmevali dolgočasno
po kamenitih tleh. Bilo me je strah, da se kakorkoli
ne izgubim po teh dolgih hodnikih, ki so se križali
na vse strani, ozki in temni. Zapazil sem nekjé od
daleč svetlo električno luč nad polodprtimi, visokimi
vrati. Prišel sem bliže z neko tiho bojaznijo ter stopil v
dvorano s sklonjeno glavo in trepetajočim srcem ...

Srce trepeče samó v negotovosti; nesreča sama na
sebi ni nič strašnega; a strašno je nemirno pričakovanje
in brezplodno upanje ... Oprostite mi to opomnjo; jaz
se poslužim iz posebnega notranjega nagona vsake prilike,
da izrečem kako pametno sentenco ...

Po dvorani je plaval prijeten polumrak. Visoka gotiška
okna so bila do vrha poslikana z nagimi, rdečimi telesi
na vijoličastem ozadju. Od stropa je visel starínski lestenec,
na katerem so gorele sveče z bledim, umirajočim
plamenom. Po stenah so se vili lilasti ornamenti: — stilizirani
čifutski obrazi z dolgimi nosovi in šilastimi bradami.
Kodrasti lasjé so segali od glave do glave v prekrasnih
volutah; oči so gledale tiho in topo, kakor navzgor
obrnjene punčice mrtvega človeka.

Tisoč ljudi je dremalo po dvorani krog črnih mramornih
miz. V ozadju se je dvigala tribuna, okrašena z velikimi,
temnozelenimi listi eksotične rastline ...

Tisti hip, ko sem stopil v dvorano, se je prikazal na
odru dolg človek v elegantnem fraku, z belimi rokavicami
in ozko črno kravato. Njegov obraz je bil idealen; na
vzbočenih, ostrih kostéh je bila napeta siva, brezbarvna
koža; udrte očí so se svetile v svetem ognju ...

„Gospôda moja, ta mrtvaška tišina, polna svečanega
pričakovanja, mi je priča, da se zavedate resnega trenotka,
v katerem se imá odločiti prihodnost in usoda naše
mile domovine ... Na licih vaših in v vaših očéh se
izraža trdna, neomajna volja, da razrešite s pezo svojega
razuma in svojega ugleda to tehtno vprašanje, ki je
nerazrešeno in do besnosti diskutirano viselo nad nami
do današnjega dné kot temen oblak. V nevarnosti je bil
razvoj in napredek našega naroda, v nevarnosti so bile
naše najsvetejše tradicije, — toda vzplamtel je vnovič v
naših srcih ogenj navdušenja, — in kar smo zamudili z
brezplodnim tavanjem in s hitanjem za tujimi ideali, to
si hočemo pridobiti deseterno z enim samim korakom,
nadaljujé svojo staro, za trenotek zgrešeno pot ...

Kod smo hodili? V kakšno sonce so gledale naše
oči? ...

Kot vrabci smo seli na orlove peroti; — lovili smo se
za idejami, katerih dimenzije niso bile v nikakem razmerju
z našimi močmí ... Toda ostalo nam je nekoliko
treznih in razsodnih ljudi, ki so spoznali nevarnost še
o pravem času ter

zakrenili voz našega duševnega življenja
na stari tir ... Hvaležnost narodova jim je zagotovljena ...“

Glasen trušč je vstal po dvorani. Nekjé v ozadju so
dvignili na rame troje sključenih starcev s pergamenastimi
lici in dolgimi, ohlapnimi spodnjimi ustnicami. Suhe nogé so se tresle in roké so se lovile boječe po zraku ... Poleg mene je sedel droben človek z redkvičasto
glavo; ozrl se ni ne na desno ne na levo; srebal je kavo
ter privzdignil obrvi nenavadno visoko ... S sten so
gledale mrtvo in nemo steklene židovske oči ...

Govornik je iztegnil roko ter odprl usta ... Starci so
popadali z ramen in zavladala je tišina.

„In takó, gospoda moja, smo prišli srečno zopet do
svojih starih idealov, vzbudilo se je zopet zanimanje za
vprašanja, pozabljena samó za trenotek, — za vprašanja,
katera edina so primerna našim duševnim močém
in našemu značaju ...

Ne razsežnosti, — mi zahtevamo natančnosti! Medtem
ko se izgubljajo drugod v meglene utopije, uglabljamo
se pri nas v detajl, — iščemo s filozofskim očesom
večnosti in sreče v neznatnosti. Drugod gledajo življenje
z daljnogledom, mi ga gledamo z mikroskopom ...

Oprostite mi, gospoda moja, ta dolgi uvod ... Ali
treba je bilo par opazk, da razjasnim stališče, raz katero
nam je razmotrivati znamenito vprašanje, — v zadnjih
časih najvažnejši predmet vsega našega razmišljávanja
in neštevilnih debat ...

Ali je potrebno, da ima človek, ki hoče biti vodník in
govornik svojega naroda, človek, ki zahteva v očigled
svojim zmožnostim in svojemu plodonosnemu delovanju,
da se klanjamo njegovim besedam in da mu vijemo
zelene vence lovorove, človek, ki reflektira iz kakršnihkoli
tehtnih vzrokov na vseobče spoštovanje in na hvaležnost
domovine, — ali je potrebno, prašam, da ima tak
človek bradavico na nosu ali ne? ...“

Lahno je zašumelo po dvorani in skrivnostno je pokimalo
par sivolasih glav ... Moj nemi sosed je krožil
ustnice ter srebal tretjo čašo kave.

„Gospoda moja, treba je pretehtati to stvar z vso vestnostjo,
brez vsake napačne sramežljivosti; predvsem pa
se moramo ogibati svoje tradicionalne lahkomiselnosti ... Znano nam je, kakšen velik pomen ima bradavica vobče, in posebej še z ozirom na našo domačo politiko.
Premišljujmo jo s kateregakoli stališča, — povsod
opazimo z veselim začudenjem tisoč in tisoč novih dokazov
njenega globokega vpliva ... Toda predno pridem
do razmotrivanja njene splošne važnosti, dovolite
mi, da spregovorimo besedo ali dve o bradavici kot
taki ...

Gledé njene lege, njenega notranjega bistva in njenih
zunanjih oblik razločujemo toliko krasnih, občudovanja
vrednih nians, da bi bilo treba dolge razprave, če bi
hotel obdelati to tvarino z vso skrbjo in natančnostjo,
kakor jo zahteva takó važen predmet ... Toda meje
mojega govora so

določene, zató mi oprostite, da si
dovolim samó nekaj površnih opomenj ...“

Govornikov glas je odmeval zamolklo in skrivnostno,
kakor po mrtvašnici. Niti vzdiha ni bilo od nikoder ...
Ali ah, meni je bilo žalostno pri srcu; zaželel sem si prijatelja,
da bi se mu zjokal na prsih ... Kakó je govoril,
— moj Bog, kakó je govoril! ... Toda moja vest je ostala
zakrknjena in zategadelj bi bil točil od bolesti krvave
solzé ... Toda ne! Stran mehkočutnost! Moje prepričanje
je trdno, moji nazori so od granita! ... Čemú mi
je treba bradavice? ... Jaz nimam ... dà, sveto nebó,
— ali izvirajo moji nazori samó iz nedostajanja vsakršne
bradavice? Takorekoč iz podle zavisti? Kakšno bi bilo
moje prepričanje v slučaju, da bi imel bradavico? ...
Ah, vrag vedi, moje misli se križajo; zdí se mi kljub vsemu,
da je najlepše, če pustim politiko pri miru ...

Melanholično so sanjali stilizirani čifutski obrazi na
stenah; rdeča ženska telesa so trepetala na vijoličastih
oknih ... Občinstvo je dremalo; vsi obrazi so bili zoprno
rumeni in starikavi, kakor od ilovice. Mrtvi sosed moj
je bil izpraznil ravnokar deseto čašo, nató je položil roke
na kolena ter povesil obrvi, spodnja ustnica pa mu je
zlezla globoko navzdol ...

Polrazumljive besede govornikove so frfotale po dvorani
kakor netopirjeve peroti po mraku ... „Véliki pomen
bradavice ... naša politika ... naša politika ...
važnost bradavice ...

bradavica v splošnem pomenu ... naši kulturni ideali ...“

Občinstvo je bilo tiho in mirno kot ornamenti na
stropu, le tu in tam se je zganila roka ali se je stresla plešasta glava ...

Zunaj pa je bučalo, kakor bi pljuskali ob poslopje silni
valovi ... Zunaj je bučalo, kakor bi pljuskali ob poslopje
silni valovi, — a tu pri nas je bilo varno, tiho in mrtvo.
Težek vzduh je ležal nad nami in življenje je izginévalo
z odrevenelih obrazov.

Nina.

I.

Kdo bi si bil mislil, da bi se zasukalo njegovo življenje
tako nepričakovano! Bil je izmed tistih eksistenc,
ki ne vznemirjajo nikogar, ki so zakopane takó globoko
v brezpomembno vsakdanjost, da se ne ozira nanje
živa duša. Zdi se, da ne izpolnjujejo na svetu nikakega
prostora; leta prihajajo mimo njih leno in počasi; oči
postajajo motne in koža ohlapna, duša dremlje pod prahom
in pajčevino dolgočasnih dni. In ko požene trava
na njihovem grobu, pozabi nanje zadnji črno oblečeni
sorodnik. Nihče ni opazil, da je osahnila bilka na stepi ...

Martin Gradar je študiral medicino. Hodil je k predavanjem
in posedal med knjigami dan za dnem; izpita ni
napravil nikdar nobenega. Njegovo dolgo teló se je
krivílo, glava se je zibala in tresla med visokimi, stisnjenimi
rameni, čelo mu je začelo prehajati v plešo in na
sencih so

---

[86]

mu lasjé siveli in odpadali. Oblečen je bil v
dolgo črno suknjo, ki se je na hrbtu in na komolcih lesketala
v mastnem svitu. Hlače je nosil kratke in jako
ozke; kadar je stopal po ulici, se je videlo, kako so enakomerno vztrepetavala stegna in meča. Umazana kravata mu je uhajala redno izza telovnika in čez ovratnik.

Ni ga bilo trenotka, da bi bil stopil iz svoje meglene
brezpomembnosti. Poznal ni ponosnih sanj, njegove
misli niso uhajale ne v preteklost, ne v bodočnost. Tiho
in enakomerno so delovali organi njegove duše, kakor
deli mrtvega stroja.

Stanoval je v tesnem kabinetu, natlačenem z nerodnim
pohištvom in debelimi medicinskimi knjigami.
Okno je bilo visoko, toda skozenj je prihajalo ves dan le
malo blede svetlobe. Prav nasproti se je dvigala visoka
temna hiša z odpalim ometom in starodobnimi okraski;
v sobo Gradarjevo je gledala očrnela glava Meduze s
topim izrazom v široko odprtih očeh.

Kadar je prišel domú, premeril je prednjo sobo z dolgimi
koraki in sklonjeno glavo; nató je prižgal svečo, šel
za mizo ter razgrnil predse knjige in atlase. S svojo gospodinjo
ni govoril. Ta je bila drobna, sključena ženska z
razoranim, naivnim obrazom in v gubeh skritimi očmí.
Roké so se ji tresle, kakor bi se hotele nečesa oprijemati,
v strahu in negotovosti; smehljala se je neprestano
brez posebnega vzroka.

---

[87]

Dotakniti se moram okolnosti, ki je razumljiva sama
ob sebi, a katero je treba kljub temu posebej poudariti.

Martin Gradar se ni brigal za ženske; zaljubljen ni bil
nikdar v svojem življenju. Kdor ga je opazoval natančneje, videl je na njegovem obrazu celó neko čudno bojazen in zadrego, kadar so zašumela v bližini ženska
krila, in so se prikazale nenadno zapeljive, jasne očí;
zdelo se je, da se je zdrznil; popravil si je kravato ter stisnil
glavo med ramena ...

Pred davnimi leti, ko se je bil preselil v svoje zadnje
stanovanje, čutil je nekaj časa nagnenje, da bi stopil v
nežneje razmerje z gospodično Hermino, hčerjo svoje
gospodinje. Nekoč o mraku se je dotaknil njene roke, in
ona je naslonila glavo na njegovo desno ramo. Ali ta trenotek
se mu je zdel tako smešen in brezmiseln, da je začutil
v sebi nekak gnus in da se odtlej ni brigal ne za njene
vodeno osladne poglede, ne za njene pritajene vzdihe.
Pozneje je hodila mimo njega ledeno in ponosno in
na njegove vljudne pozdrave ni trenila niti z očesom;
njeno teló je venelo, in kosti so stopale iz ohlapelih lic ... To je bila njegova edina ljubezenska prigoda. Kadar se je spomnil nanjo, stresel je z glavo, kakor da je kdo
poleg njega čričnil z nožem po gladkem steklu ...

A časih se je prigodilo nekaj čudovitega. Martin Gradar
se je sklonil, njegove oči so se

---

[88]

zasvetile v mokri luči,
in po obrazu se mu je razlila nenavadna nežnost.

„Ti mala Ninica!“

Njegova nerodna, tresoča roka je božala njene mehke
laske ... Ninica, dvanajstletna sestra gospodične
Hermine je stala pred njim ter štela gumbe njegovega
telovnika. Za kratek hip ni bilo na njem najmanjšega
sledú zaprašene odrevenelosti; ustna so trepetala, in
gube so izginile z lic ... Zdelo se je, da ji hoče povedati
nekaj sladkega, ljubeznivega, a navadno ji ni povedal
ničesar.

„Ti mala Ninica!“ ...

Nató se je obrnil ter odšel z dolgimi koraki na
cesto ...

Kadar je študiral, stopile so prédenj nenadno njene
jasne, otroške oči, in sramoval se je svojega čuta. Na srce
mu je legla tiha blaženost, ki ga je božala in vznemirjala
obenem. To vse ni bilo v nikaki zvezi z njegovim življenjem
in njegovimi nazori; sovražil je vsako pretiranost,
in sentimentalnost mu je bila do duše zoprna ...
Odkod so prihajali ti pojoči glasovi? Mehak vonj se je
širil po njegovi sobi, — kje so cvetele tiste čudovite rože? ... Teló mu je trepetalo in sklanjal se je nižje h knjigam ...

Dolgočásna leta so bežala mimo njega, in njegovi lasjé
so siveli. Ta mrtvi obraz je bil podoben obrabljeni
maski, neskrbno pobeljeni in zamazani. Zdelo se je, da
je legel prah na njegove knjige, na njegovo zunanjost, na
njegovo srce ...

---

[89]

Le časih pozno ponoči se je zdrznil in
njegove oči so se bolestno razširile. Palo mu je na dušo
težko in žalostno, kakor spomin na sladko srečo, ki je šla
mimo njega pred davnim časom, — nepričakovana in
nezaužita. Pritisnil je čelo v blazino, in po sencih ga je
spreletaval mraz ...

Neke jeseni se je zaročila Nina z adjunktom dr. Müllerjem.
V sobi poleg Gradarjevega kabineta je vrvelo neprestano
šumenje; ljudje so govorili z drugačnim, nenavadno
važnim glasom; stari gospodinji je gorela v licih
zadnja kaplja krví, in Hermina je oživela, kakor bi se bila
prebudila ravnokar iz dolgoletnega spanja.

Nina se je pripravljala na poroko.

II.

Svatba je bila nevesela in mrtva. Povabljenci so sedeli
ob dolgi mizi, pogrnjeni z belim prtom in pokriti s
kozarci, steklenicami in krožniki. Na sredi je stala visoka
svetlomodra vaza in velike tuje rože so širile težek, omoten
vonj. Stene so bile prevlečene s temnožoltimi tapetami
in od stropa je visel pozlačen lestenec.

Ob vratih je stalo dvoje natakarjev v ohlapnih frakih
in s servieto na rami. Podobna sta bila natanko drug
drugemu; redka brada jima je segala visoko v lica in pod
privzdignjenimi obrvmi so gledale vodene oči svečano
in pokroviteljsko.

Do živahnega razgovora ni prišlo. Poznalo se je vsem,
kakor bi bili v zadregi. Zdaj pa zdaj

---

[90]

je vzbudila malovažna
opomba prisiljen smeh, ki je utihnil nenadno, kot da
se je spomnila vsa družba nečesa resnega in žalostnega.
Raztresene besede so se dotikale popolnoma brezpomembnih
in oddaljenih predmetov. Vsakdo je čutil, da
bi moral govoriti in zabavati, a ravno ta neprijetna zavest
je zapirala ustna. Nina je sedela poleg ženina z zardelim
obrazom in vlažnimi očmí; kadar se je zgenila, zdelo se ji je, da obrača vso pozornost nase; težki vonj iz vaze ji je padal na prsa.

To je trajalo do poznega popoldne. Ali polagoma so
obrazi vzplamtévali; glasovi so postajali močnejši in
svobodnejši. Vino se je bleščalo v zelenih kelihih, kakor
svetli rubini v smaragdnih okvirjih. Zdelo se je, da so
oživeli celó temni ornamenti na tapetah. Zagrnili so
okna in od dvoje visokih svetilk je prihajala sanjava
svetlomodra svetloba. Na lestencu so trepetale zlate
iskre; zdaj pa zdaj so se stresle dolge sence na stenah in
na stropu ...

Nevestin ujec, starikav človek z gladko plešo in redko
predívasto brado je pripovedoval anekdote iz svoje
mladosti. Dasi ni povedal ničesar duhovítega, mežikal je
z očesi pomenljívo in ironično, in družba se mu je smejala
iz prijaznosti.

„Svoje dni sem doživel zanimivo poroko ... to se
pravi, zanimiva na nji je bila samó neka skrajno smešna
okólnost ... Možilo se je najlepše deklè iz vasí; pravili
so, da je imela častilcev celo

---

[91]

iz mesta, — skrivnih častilcev,
visoko gospôdo ... Svatje gredó iz cerkve. V tistem
hipu zakričí nekdó za njimi ... Strašen krik ...
takó zavpije človek, kadar stojí smrt pred njim ...
Sprevod obstane in vsi obrazi obledíjo ... Mislite si!
Tam vam stojí razcapan človek, bos in gologlav, s skuštranimi lasmí in suhim, umazanim obrazom ... „„Kaj ste napravili z njo, kdo mi je vzel nevesto?““ Držal je v
roki skrhano britev; — in kričal ... kričal! ... Spravili
so ga siloma v stran, drugače bi se bil vrgel med svate ... Ta človek je bil blazen, a vêdel se je dotlej popolnoma spodobno; vznemirjal ni nikdar nikogar; klatil se
je po cestah in prosil miloščine ... In hipoma taka besnost ... Pozneje so pravili, da je bil resnično zaljubljen in da je imel pripravljene za svojo poroko rože iz rdečega
papirja ... Kakó je kričal! ... „„Kaj ste napravili z
njo, — kdo mi je ukrál nevesto?““

Smejal se je tiho predse in mežíkal z očmí. Nevesta se
je igrala s kozarcem; hotela se je nasmehljati, a na obrazu
ji je ležalo nekaj trdega in ustna se niso zganila. Ujec
je čutil, da je napravil s svojo zgodbo nekako neprimernost
in zavil je hitro na drugo pot.

Nekaj časa je vladal neprijeten molk, toda čez par trenotkov
je izginil brez sledú. Ženin je pripovedoval o
svoji sodniški praksi. Časih se je nenadoma zaplèl ter
izgovoril nepričakovano besedo, ki ni bila z anekdoto v
nikakem soglasju. Videlo se mu je, da je bil raztresen in
da je mislil

---

[92]

o drugih stvaréh. Kadar si je popravljal nanosnik,
prikazalo se je dvoje motnih, kakor z meglo zastrtih
oči. Zdaj pa zdaj se je nagnil k nevesti, pogledal ji
v obraz in šepetal; ona se je smehljala ter se ozirala v
stran; njena desnica je drsala nervozno po belem prtu.

Hermini se je začelo zéhati. Popila je kozarec vina in
zaspanost ji je padala na trepalnice. Na njeni desni strani
je sedel Gradar, ki ni zinil besedice do poznega večera.
Nihče se ni obrnil s kako opombo naravnost nanj;
kadar se je kdo slučajno ozrl v njegov obraz, pogledal je
takoj zopet v stran; ta lica so bila popolnoma mrtvaška
in tenka, bleda ustna niso vztrepetala niti za hip, kakor
iz motnega kamna izrezana. Črna salonska obleka mu je
bila pretesna; pod pazduho in na hrbtu so se mu delale
dolge prečne gube; kravata mu je ušla navzgor ter se je
skrila pod brado ...

Potrkal je z nožem na kozarec; vsa družba je hipoma
umolknila. Gradar je vstal ter se odkašljal; njegove oči so
gledale nemirno naokoli in nedoločen, boječ smehljaj se
mu je razlil po obrazu.

„Gospôda, oprostite, da vas vznemirjam. A povedati
vam imam jako čudno anekdoto. Nekoč sem doživel zanimivo
poroko ... to se pravi, zanimiva na nji je bila
samó neka skrajno smešna okolnost ... Svatje gredó iz
cerkve. V tistem hipu zakričí nekdo za njimi ... Strašen krik ... takó

---

[93]

zavpije človek, kadar stoji smrt pred njim. Sprevod obstane in vsi obrazi obledíjo ... Tam
vam stoji razcapan človek, bos in gologlav, s skuštranimi
lasmí in suhim, umazanim obrazom ... „„Kaj ste
napravili z njo, — kdo mi je ukrál nevesto?““ — In mislite
si, ta človek sem bil jaz! ...“

Okrog usten mu je zadrhtel otroško hudomušen
izràz ... A v hipu so se mu skrčile obrvi, pogladil se je
po laséh in sèl mirno na svoj prostor.

Ženin si je snel nanosnik, Hermina se je ozirala prestrašena po družbi.

„Kaj se je zgodilo? Kaj pomeni to?“

Nevesti je stopila kri do čela, in oči so se ji razširile.

„Pijan je,“ opomnil je ujec polglasno in zamahnil z
roko: „Takó se je godilo časih na vsaki svatbi ... Pred
davnimi leti, o podobni priliki — možil se je neki oštir,
petdesetleten vdovec — opila se je vsa vas. Drugi dan je
bila nedelja, in žive duše ni bilo v cerkev; niti cerkovnika
ne; sam kaplan je stal na leci in klel ...“

Gradar je zardéval; jecljál je par nerazumljivih besed
v opravičenje.

„Hotel sem samó ... jaz ne vem, kakó mi je prišlo
na jezik ...“

Nihče se ni več brigal zanj. Steklenice so se praznile
jadrno; ujec je govoril dolgovezno napitnico; — za njim
neki drugi povabljenec, ki je dotlej večidel molčal in pil.
Jezik se mu je

---

[94]

zapletal, in prišel je v vsakem stavku samó
do srede. Napósled je sela Nina h klavirju ... Gradar
je slonel s komolcem na mizi in poslušal ... Zdelo se
mu je, da so vstajali iz klavirja glasovi, kakršnih dotlej še
nikdar ni čul ... V belih haljah, v srebrnih sandalah,
temne rože v rokàh ... Polnili so sobo in plavali nad
njim, prihajali so bliže in ga božali po licih z mehkimi,
toplimi rokami ...

To je bila preponižna in pretiha glasba. Ujec se je
naslonil daleč na stolico, iztegnil roko in zapél:

„Mir ist meine Alte gestorben,

mir ist das Herz so schwer ...“

Nekateri svatje so se mu pridružili in naposled je zapela
celó Hermina ... Gradar se je poslovil, ne da bi ga
bil kdo opazil. Zunaj je dihala gosta noč.

III

Ceste so bile prazne. Nad tihim mestom je sijalo čudovito
jasno nebó. Zdaj pa zdaj se je utrnila zvezda
in smaragdna proga se je zalesketala od obzorja do
obzorja. Nekjé v bližini je zaklenkal zvon s tenkim,
ječečim glasom. Gradar je okrenil glavo in poslušal ...
Tam kje v predmestju, v visoki zaduhli sobi leží izsesano
teló pod odejami. Obraz je pôten in koščen; punčice so
se skrile pod trepalnice in oči gledajo belo in ledeno. Da
bi se nagnil nižje, slišal bi lahko, kakó se zbira v utrujenih
prsih zadnji vzdih; atom

---

[95]

zraka se druži k atomu,
počasi in hropeče se plazi navzgor in razgrizena ustna
se bolestno odpirajo ... In iz daljave prihaja tenki,
ječeči zvonov glas ...

Hitel je proti domu. Časih je obstal za hip ter se ozrl
po temni ulici; tu in tam je gorela medla svetilka; slabi,
bledikasti žarki so trepetali na poslopju. Zdelo se mu je,
da prihaja nekdó za njim, da hití prav blizu njega z glasnimi,
enakomemimi koraki. Čutil je na vratu njegovo
gorko sapo; ali kadar je iztegnil roko ter pogledal nazaj,
ni bilo nikjer nikogar. Ulica je ležala tiha in samotna;
visoko nekjé se je bleščalo par nezagrnjenih oken ...

Prišel je v svojo sobo in zapalil luč. Senčnik se je pogrezal
nocoj nenavadno nizko in sence so segale prav do
mize. Samo na prtu se je svetil ozek kolobar v zoprni,
rumeni svetlobi ... Vznemirjale so ga te nerazločne
črne postave, ki so se gibale in premikale komaj vidno
krog njega ter iztezale po stenah svoje dolge roké z nejasnimi
konturami. Sklanjal je glavo in se jim umikal;
obšel ga je nedoločen strah, da se zgrne v tem hipu težka
halja nad njim, da mu zveže roké in zatisne obraz ... Snel je senčnik s svetilke in odprl medicinsko knjigo, ki je ležala na mizi ... Domislil se je nečesa posebnega,
na kar dotlej ni veliko pazil, in bridkost mu je pala
na srce ... V visoko obokani dvorani ležé gola trupla
na mrzlem belem kamnu. Poleg njih stojé ljudje

---

[96]

v belih
haljah. Trupla se ne ganejo, a iz njihovih udov režejo
živo meso, — živo meso iz živega telesa. Iz rok, od prsi,
raz stegen visi rdeče meso, s krvjo oblito, in trupla se ne
ganejo, kakor bi bila mrtva. Ustna so stisnjena in oči zaprte ... a časih ... tiho ... od tu, od tam se je oglasilo udušeno ječanje, polno groze in bolesti ... Nihče
ga ni čul. Visok človek z dolgo sivo brado si je nataknil
naočnike ter se ozrl po dvorani: — „Meine Herren ...“

Doslej si je predstavljal, da so ta telesa mrtva; a nocoj
mu je prišla skrivnostna resnica hipoma in nepričakovano.
Smrti ni. Vsenaokrog je življenje, udušeno, z okrvavljenimi
vrvmi zvezano življenje, polno trpljenja in strašnih tajnosti ... Tu poleg njega se dvígajo postave;
če umolkne v svojih mislih in posluša z vso dušo, čuje za
seboj stokanje in šepetanje. Če se ozrè previdno ... Če
okrene glavo počasi ... počasi, tiho in neopazno, ugleda
koščeno roko na svoji rami in bled obraz za seboj.
Bled obraz z rezečimi ustmi in globokimi temnimi
očmi ...

Razpravil se je in legel na posteljo. Ko je ugasnil luč,
stopili so mu v dušo spomini, kakršnih dotlej ni poznal ... Cvetoče pokrajine z zelenim drevjem in mehko sončno svetlobo. Daleč tam v jasnih žarkih stoji belo
poslopje in trta se vije ob bleščečih oknih. Na cesti se je
dvignil oblak prahú; prikazal se je voz in na vozu bel
slamnik s širokim plavim trakom.

---

[97]

Gledal je za vozom in
Nina se je smejala in pozdravljala z rokó ... Kje in kedaj
se je vršil ta dogodek? Kedaj je videl ta kraj? ...

V blaznem strahu je odprl usta in stisnil pestí. Sèdel
je na postelji, ne da bi se upal ganiti. Nemogoče je bilo,
da bi nažgal svetilko; stala je predaleč od njega, na mizi;
in miza je bila oddaljena tri korake ... Bližalo se mu je
polagoma in previdno; četudi ni slišal najtišje stopinje,
vedel je natanko, kedaj se je premaknilo za milimeter k
njemu. In v tem trenotku je sklonil glavo in zakričal;
skočilo mu je na tilnik, zasadilo jeklene prste v njegov
vrat ... nekaj mrzlega se je zarezalo v njegovo glavo ...

Zdrznil se je, pogladil se po sencih s tresočimi rokami
in nažgal svetilko vdrugič; žveplenke so mu padale iz
rok in kolena so se mu šibila. Mrzel pot mu je lezel po
čelu in drobne kaplje so se stakale v obrvih. V zrcalu na
steni je ugledal svoj obraz; krog usten se je prikazalo
dvoje novih globokih gub. Oblekel se je in sèl za mizo ... „To je bila neumnost. Moji živci so vznemirjeni; nocoj sem študiral preveč. Nevarne so te študije in uničujoče.
Treba bi mi bilo kakršnegakoli razvedrila, —
vesele družbe, zelenih pokrajin ... Kakó je stopalo k
meni, kakó se je oklepalo mojega vratú ... In zdaj stojé
te sence tako mirno na stenah, kakor bi se ne zgodilo
ničesar. Jaz vem natanko: — če ugasnem luč, če se
ozrem v stran, — hipoma se iztegne

---

[98]

tisoč rok proti meni.
Ali izkušnja človeka učí. Glavna stvar je izkušnja, — teorije
nimajo nikake vrednosti ... Na tilniku je ostala neprijetna
vlaga po tem strašnem objemu; roka je bila
mokra; neka oljnata, zoprna mokrota ...“

V sosedni sobi so se oglasili koraki. Hermina je govorila
živahno in prešerno; vsako besedo je prekinila z
glasnim smehom in vmes se je čulo zadovoljno, hudomušno hihitanje. Gradar se je vzpel visoko ter obstal kakor okamenel. Švignilo je mimo njegovih oči in kakor
bi se bil pretrgal zastor, stala je pred njim vsa silovitost
njegove nesreče. „Odvedli so jo bogve kam ... kaj
bodo napravili z njo? Kaj bodo napravili iz njenih lepih
oči, iz njenega otroškega smeha, iz njene nedolžne
duše? ...“

Odprl je vrata s hrupom in stopil na sredo sobe. Hermina
je stala pred ogledalom v nočnem korsetu; razvezala
si je lasé. Njena mati se je nagibala čez mizo, kjer se
je kadil samovar.

„Nina! Nina! ...“

Ozrli sta se s prestrašenimi očmi in Hermini so omahnile
roké; lasje so se ji vsuli čez ramo in čez obraz.

„Kaj ste napravili z njo? Kam ste odvedli mojo nevesto?“

Stopil je k nji ter jo prijel za laket, da so se zakopali
prsti v mesó. Po licih se ji je razlila siva barva in dolg,
zategnjen krik se ji je izvil iz prsi. Iztrgala se mu je iz rok
in bežala

---

[99]

po stopnicah. Korset se ji je odpel in lasje so jo
odevali kakor gost pajčolan. Na hodniku so se odpirale
duri in luči so se prikazovale od vseh strani ... Hermina
se je pritisnila k steni. Preplašeni so napravili Gradarju
pot in stopil je na cesto gologlav in bos. Nebó je bilo
jasno in zvezde so gorele.

„Kam ste jo odvedli? Kaj ste napravili z njo? ...
Nina! Nina!“

A jaz pojdem.

Dà, jaz pojdem! Čudno je, da je bilo treba toliko časa
in premišljevanja, predno sem prišel do tega enostavnega
sklepa. Morda je moj nagli odhod podoben
sramotnemu begu; da je z vsemi svojimi vzrôki vred
neizmerno smešen, to je gotovo. Če se pogledam danes
v zrcalo, zardel bi pred samim seboj.

A tu ni nikake druge pomoči. Moji kovčegi so urejeni
in na večer pride postrežček, da jih odvede na kolodvor.
Res je, da odhajam s težkim srcem odtod, in res je,
da je Koritovje, kamor se odpravljam, dolgočasno in od
vsega sveta pozabljeno gnezdo, — ali prosim vas, kaj bi
storili vi na mojem mestu? Jaz sem ponižen in pohleven
človek in igram z vdanostjo vsako vlogo, kakršnokoli mi
prisodi Bog v svoji modrosti; toda te vloge, — ah te vloge
nikakor ne! Ostalo mi je še nekoliko estetičnega čuta in
ta se upira z vso

močjo proti tej neumni do skrajnega
smešni brezpomenibnosti, v katero sem se bil zadnje
čase potopil do vratu. Moje oči so pričele gledati motno
in brezizrazno in moj nos je dobil polagoma neodločne,
meglene konture ... A zdaj, — hvala Bogu! ...

Zašel sem bil nekoč v nizko, zakotno gostilno, — v
eno izmed tistih tihih gostiln, ki stojé ob poti leno in
zaspano, podobne starim ženicam v zelenopikasti obleki
in z rožnim vencem v roki. Nikomur ne pride na misel,
da bi se ozrl nanje, nobenega glasú ni čuti izza tesno
zagrnjenih oken; samo časih, pozno na večer, zašumi
nenavadno življenje v prostrani, slabo razsvetljeni sobi;
zdi se, da so vstali duhovi iz davno minulih časov, da
pojó pozabljene pesmi in pijó iz lončenih bokalov.

Krčmarica je bila rdeča, debela ženska; govorila je z
ubitim, hreščečim glasom, ki se je razlegal po teh prostorih
nekako nespodobno. Njen mož je bil človek dolge,
trepetajoče postave, s častitim obrazom in valovito
brado; prikazal se je zdaj pa zdaj na pragu kakor nedoločna
senca, stiskal v ustnih pipo dolgocevko in molčal;
odkar sem ga poznal, ni zinil besedice; tudi njegove oči
so bile navadno zatisnjene.

Sedel sem in pil, zunaj pa je deževalo. Težke kaplje so
potrkavale na okno in drsale po rosnem steklu, iz sivih
sten je izstopila vlaga, svetilka se je zibala na stropu in
zdelo se je, da bledí in

pojema. Mene se je lotévala
melanholija, od daleč so prihaiali otožni spomini, čutil
sem, kakó mi že diha na lica njihova mrzla sapa ... A
tedaj —

Ne mislite, da je ona kakšen fenomen. Podobno punco
srečate v mestu na vsak korak, vsaj jaz se spominjam,
da sem videl v svojem življenju že mnogo lepših obrazov.
Mehek, nedolžen, fin oval, kipeča ustna, lasje temne,
kostanjeve barve, oči ... Te oči so me vznemirile
takoj v prvem trenotku, največ vsled tega, ker niso bile
v nikakem soglasju z ostalim obrazom in z vsem deviškim, še ne popolnoma razvitim telesom. Nikdar še nisem videl tako razumnih, filistrskih, premetenih oči.
Ustna so govorila otroško, ljubeznivo, kakor govoré najlepša rubinasta ustna v zaljubljenih verzih, a v očeh je ležala porogljiva kritika, hladna in zlobna, vzvišena nad
vso poezijo.

Moje srce je nagnjeno k sentimentalnosti. In to je
moja nesreča. Ko je stopila Pavla v sobo, zaigralo in
zadrhtelo je v mojih prsih, in v hipu je izginila vsa melanholija;
vlažne stene so se zalesketale in razširile, svetilka
je vzplamtela v rožnatem svitu ... niti sam pesnik
Engelbert bi se ne mogel čutiti bolj idealnega, kakor
sem se čutil jaz v tistem krasnem času ... In še enkrat:
— Pavla ni bila nikakšen „vzor“; ne morem si razlagati,
ali je vplival name tako čudovito rezki kontrast med njo
in njeno pusto okolico, ali je bilo moje duševno razpoloženje
tako mehko

in dovzetno, ali je usoda prav takrat
razlila nad njo gloriolo nenavadne lepote, — resnica je,
da me je ovladalo vsega ljubezni polno, željno razkošje,
in da se je omotalo krog mojega telesa tisoč trdnih vezi.

Moje sanje so se izgubljale v neumnih idilah ...
„Bled popotnik sloní ob oknu in njegovo srcé je prazno
in zapuščeno, a črnooka krčmarjeva hči poje s serafskim
glasom o mladi sreči, in njene bele ročice drsajo po strunah.
In popotnik ...“ Sam Bog vedi, kako sem bil naletel
na te jokave stavke.

A resnično vam povem: — ona je igrala na citre. Kako
je igrala, o tem ne morem veliko govoriti, nisem muzikaličen.
Sploh se mi čudno zdi, da mehke, sentimentalne
duše ne razumejo o glasbi čisto nič, — medtem ko
plava tam oni rabiatni človek v najlahnejših, eteričnih
melodijah, kakor kak don Ramiro ...

Tisti dan je v mojem koledarju dvakrat podčrtan, z
rdečim svinčnikom! Ti dve črti sta pomenili takrat srečo
in ljubezen ... Oh, jaz bedak, jaz ...! Toda čemu
zdaj ta razburjenost? Moji kovčegi stojé pripravljeni za
durmi in če se ne motim, prihaja že postrežček po stopnicah.

*

Najboljše je, da se ne spominjam onih prokletih dni, —
da pokrijem svoje nerodne ljubavne manevre s plaščem
samospoštovanja, kolikor mi ga je še ostalo. Jaz imam
namreč svojo posebno

metodo v gruljenju; vrag vedi,
odkod mi je prišla ... Moje oči gledajo neslano, brezbarvno,
uprav golobjenaivno; pričakovalo bi se, da vsak
čas zvodené in se razblinijo od samega ginjenja; zaljubljena,
v zadregi smehljajoča negotovost je razlita po
mojem obrazu; moj glas je zlezel čez noč za dve oktavi
kvišku in tam med najvišjimi notami išče šuštečih besed,
polnih mesečine in solzne poezije ... Skratka, vsa
moja zunanjost je podobna najslajšim Höltyjevim verzom.

Zavedal sem se prav dobro svoje smešnosti, jasno in
razločno sem čital uničujočo kritiko v Pavlinih očéh, a
kadar sem se hotel otresti svojega bledega trubadurstva,
postalo mi je tesno, prišel sem v zadrego, in spodnja
ustnica mi je zlezla navzdol. Naposled bi stvar sama na
sebi ne škodovala nikomur. Pavla se je prilagodila čudovito
hitro mojemu tonu, njene besede so se topile v
idealističnih solzah, imenitno je igrala vlogo „mlade
deve, deve blede“ s sanjavimi očmi in grličjim srcem. A
njene oči so vsak hip odločno protestirale proti svoji
vlogi, ostale so hladne in materialistične, le časih so
stopile po sili, užaljene in s trdovratnim ugovorom za
sentimentalen pajčolan.

Kakor sem rekel: to vse bi še ne bilo nikako zlo. A
ostanki moje pameti so razmišljali popolnoma opravičeno:
„Iz kakšnih razlogov se ji zdi vredno, da se potaplja
prostovoljno v mojo neumno jokavost?“ — Nemogoče
je, da bi bila

našla kaj zanimivega na tem gruljenju;
vsak pameten človek vé, da je ni na svetu dolgočasnejše
stvari od vzdihovanja ... Iz ironije —? Ne, o ironiji
nisem zapazil na nji ničesar, vsaka njena beseda je pričala
o vestnem, poštenem trudu ...

Celó gospa krčmarica je skušala nekoliko ublažiti svoj
hreščeči glas, kar pa se ji nikakor ni posrečilo; položila
je vanj nekaj nosljavega, zategnjenega, obupanega, s
takim glasom molijo molitve za umirajoče. Morda je
čutila, da me nenavadno vznemirja, zato se je samo zdaj
pa zdaj za par trenotkov prikazala v sobo ...

Treba je, da povem to reč na kratko, a usodepolna
beseda mi nikakor noče izpod peresa. Radovoljno in s
sklonjeno glavo pretrpim vsako nezgodo in žale besede
ni iz mojih ust. Toda smešnosti se bojim, pod njenim
težkim bremenom se rušijo moje zadnje duševne
močí ...

Zahajal sem v tisto nesrečno beznico dan na dan in
naposled se je zgodilo, kar je bilo samo naravno in se je
dalo pričakovati. Proglasili so me na tihem, kakor po
vseobčem dogovoru —

Zakrij svoj obraz, oj Amor!

— Oficialnim kandidatom!

Prašam vas vse, ki se radujete nad mojo melanholijo,
— ali poznate na svetu kaj strašnejšega od oficialnosti?

Jaz ne!

In žel sem v bogati meri sadove te oficialnosti!

Zdi se mi, da sem poročal o filistejstvu Pavlinih oči.
Ah dá! ... O svojem času so znale vzplamteti tako gorko,
srčno in boječe, da mi je zastala kri od srda in ljubosumnosti ...

Prihajal je k nam — „k nam“! — mlad človek z zmagonosno
veselim obrazom in krepko zavihanimi brki.
Kadar je vstopil v sobo, se je zdelo, da se je vse naokrog
hipoma vzdramilo iz spanja. Govoril je hrupno in z bučnim
smehom, hodil z gromečimi koraki od stene do stene,
da je žvenketala svetilka na stropu. In njegove besede,
— samo navadno, vsakdanje blebetanje, brez vsakih
okraskov. Ta človek je bil poet!

Jaz sovražim poete iz dna svoje duše. Kdor si predstavlja
te ljudi samó iz njihovih eteričnih verzov, ta ne
pozna niti trohice njihovega resničnega značaja. Na
papirju idealen, mehak in fin, a ko odloži peró in zaklene
vrata za seboj, tedaj stoji pred tabo očiten filister;
ostavil je doma vse vijolice, zefirje in lunine žarke in ne
nastopa nič boljše od navadnega izvoščka ...

Da bi se bila vsaj za par korakov oddaljila! Toda ne! —
prav med durmi, vpričo mene jo je pritisnil k sebi in poljubil
na ustna, da je zazvenelo po vsi sobi! Rad bi se
videl tisti trenotek v ogledalu! Iz zadrege sem prestavljal
svoj kozarec po mizi in gledal sramežljivo v stran.
Ona se je nasmehljala in čudovita rosa je zakrila njene
oči.

„Oh vi, kako ste predrzni!“

Izvila se je iz njegovih rok počasi in s poželjivimi kretnjami.
Meni pa se je zdel ta prizor tako poseben in neverjeten,
da sem zahteval od nje kakršnegakoli pojasnila.

„A ti si videl, da se nisem mogla ubraniti ... Ustavil
me je bil med durmi.“ —

Nasprotno! Jaz sem bil prepričan, da bi se bila jako
lahko ubranila!

„Pavla, ti me ne ljubiš! Zdi se mi celó, da gledaš name
samo tako zviška ... da se na tihem norčuješ iz mene
—“

Njene oči so se veselo smejale:

„Ti ljubček moj, kako bi se ne mogla norčevati?“

„— in da me smatraš za groznega bedaka, ki ni sposoben
za drugega, kakor za — oficialnost ...“

A kaj je odgovorila na te moje otožne besede?

„Evstahij moj dragi, kako si smešen, kadar se jeziš in
pritožuješ; to se ti čisto nič ne podá ...“

Samo polagoma sem prišel do spoznanja svojega
strahovitega položaja. Tako trdno so se zadrgnile vezi
krog mojega telesa, da se nisem mogel okreniti nikamor,
in da na kako rešitev sploh ni bilo vredno misliti. Spominjam
se, da sem se bil nekega dné odločil:

„Nikdar več ne prestopi moja noga onega praga!“

Ali mislite, da sem mogel spati tisto noč? Zdelo se mi
je, da sem napravil nekaj nepoštenega,

protinaravnega;
neznana sila je razdrla hipoma vse moje sklepe in takoj
drugo jutro sem se poklonil in prosil odpuščenja.

Čutil sem, da sem izgubljen za vedno. Moja oficialnost
je stala trdno in neomajano, in neke nedelje se je
vršila zaroka. Pavla je povabila tistega hrupnega poeta,
a jaz nisem govoril ž njim ves večer niti besedice; tudi ni
bilo treba; bučal je neprestano sam ter nas obsipal z najčudovitejš
imi anekdotami. Ob slovesu je pogladil Pavlo
po licu, a meni je stisnil roko, da so me zaboleli vsi
prsti; nakremžil sem ustna, ona pa se je nasmejala, vzela
svetilko in posvetila gostu do vrat ...

„Notar iz Koritovja išče koncipienta.“

In jaz pojdem v Koritovje! Tam za devetimi gorami
me ne najde živa duša. Moja ladja se še ni potopila; mogoča
je še rešitev, dokler ne zamrje zadnja iskrica svobodne
volje ... A treba je, da se umaknem z vso previdnostjo
in opreznostjo; en sam nepremišljen korak, —
in zopet se zaplete moja noga v pogubno mrežo ...
Napravil bi celo uro ovinka, da mi ni bilo treba mimo
tiste usodepolne hiše. Pa ni mogoče. Zato si poiščem
zaprt voz, stisnem se v kot in pomaknem klobuk na oči.
Ni vraga, da bi me kdo — —

A tu je postrežček ... Gospôda moja, z ginjenim
srcem vam stiskam roko! Še zadnji iskreni pozdrav mojim ljubim prijateljem! — Morda se ne vidimo nikdar več, zato vas prosim, oprostite mi to solzo ... Verjemite,
da mi je težko, — a

zlata svoboda, to je prvo! ...
Bodite zdravi in spominjajte se name!

*

Glad.

Uredník, profesor Hladnik, je sedel pred svojo pisalno
mizo, in brskal po predalu, do vrha napolnjenem
z različnimi razmetanimi papirji. Na precej vsakdanjem
obrazu, rdečem in potnem, okrog in okrog
porašcenem s svetlo rjavo, ščetinasto brado, poznala se
je slaba volja in utrujenost.

„Padamo, padamo! Stari mojstri umirajo ali molčé,
mladih ni od nikoder. Kakšen zarod je to, prosim vas!
Nič trdnega, nič jasnega in določnega. Vse raztreseno,
razbito. Ideje blodijo po zraku, pa ni je roke, da bi segla
po njih s krepko voljo, da bi jih vlila v mojstrska dela.
Nekateri čutijo sapo njihovih peroti, od daleč vidijo lepoto
v megleni luči, v srcu jim pôlje nekaj nerazumljivega,
negotovega ... a to ni dovolj! Kar hoče biti umotvor,
stati mora pred teboj svetlo in jasno, kakor na dlani,
vsaka poteza premišljena in skrbno

izklesana ... A
tu vam kdo odgrne svojo nepokojno, razkosano dušo, in
pred vami se premikajo črne, nejasne postave v polutemi,
širi se brezmejno, prazno polje, tu in tam posrebreno
od mesečnega svita, dvigajo se temni gozdi, kakor
draperije ob mrtvaškem odru, — toda življenja ne čutite nobenega, samo zdaj pa zdaj vas strese posamezno nervozno vzkipevanje umirajoče duše ... To je slabo,
slabo! Nikakršne moči, nikakršne — omejenosti ...

Prej smo peli drugače. Vsaka rima je stala na svojem
mestu, kakor pribita, verz za verzom vam je padal na
uho, pravilno in odmerjeno, kakor tiktakanje stenske
ure; vodilna misel jasno in natančno izražena, da vas je
skoro udarila v obraz ... Zdaj pa poglejte recimo ta-le
„umotvor“ ... stvar je pisana precej malomarno ...
in povejte mi, koliko je v njem poezije ... Ali morem
priobčiti takó zmedeno jecljanje? Dá, — padamo, padamo ...!“

Ko sem prečital drobne, z bledo, vodeno tinto pisane
vrstice, zamislil sem se za trenotek, in opazoval profesorjeve
debele brke z velikim spoštovanjem. On si je
prižgal ugaslo pipo in brskal dalje po predalu.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

„In pot je še tako dolga, dolga. Tako dolga je pot do
moje duše! Blešči se mi od daleč; a moje oči so motne,
da je ne vidijo in moja kolena se tresejo; leno mi visé
navzdol utrujene

rokè; brezbarvna koža se grba na kostéh,
kakor ohlapna, mokra cunja.

On pa me žge v obraz s svojimi žarečimi, zlobnimi
očmí; nad ostrimi ribjimi zobmí, prevlečenimi s sivim,
suhim mesom, vijejo se tenke, izsesane ustnice; izza
črne halje steza proti meni poraščene, koščene roke.

Nebó je gorko, temno sinje, kakor plašč Madonin. Po
zemlji je razlito raztopljeno zlató; kakor morje leži na
širokem polju; v kapljah se blišči na sneženih vrhovih,
na zelenih listih in v čašah cvetic. In kaplje trepečejo in
padajo na vlažna tla, in drevje šumi, in na zlatem morju
se dvigajo valovi; iz Italije je zapihal opojen veter in
objel zemljo s svojim toplim, mehkim razkošjem in legel
na srca; — moje srce pa je ostalo mrzlo in prazno.

Na vseh obrazih sreča, v vseh očéh navdušenost.
Kdor je začutil sladko hrepenenje in iskal svojo dušo,
prišla mu je naproti. In veseli se je, kakor otrok svetle
igrače, in kaže jo vsemu svetu. Služi ji z vročo ljubeznijo;
z bleščečim diademom ji krona nebeško čelo, in ovija jo
z najsvetlejšimi sončnimi žarki.

Od vseh strani romajo k njemu. Prihajajo mladi ljudje
z ženialno zavozlanimi kravatami, z mehkimi, širokimi
klobuki, in ogrnjeni v svetle suknje, tu in tam zašite in
ogoljene. Od občudovanja in svetega strahú jim zastanejo
besede na ustnicah. V večni lepoti vidijo samo večno
lepoto,

za Venerinim obrazom ne iščejo mokrega, s
krvjó napojenega mesa, ne ostrih, trdih kosti, ne hrustanca
in mozga ... Zató je ne sodijo in ne secirajo,
temveč ji napijajo s kipečimi kozarci ...“

Pred njo obstane profesor s čmernim obrazom in z
naočniki na nosu. Iz fraka vzame rdeč robec, usekne se
in pljune v stran.

„Kje je ostala simetrija ... hm! In kakšna prostost,
kakšna zanikrnost! Lasjé ji vihrajo v vetru; čemu si jih ne
splete in ne zaveže z rdečim ali zelenim trakom? —
Pentlja bi se lahko napravila prav primerna ... Tudi
obleka je malo ... hm, čudna! Leva roka je čisto naga,
in prsa so le za največjo silo zakrita. Čemu si ne kupi —
srajce ali vsaj kakšne pelerine ali kaj takega ...?“

Nekateri so obstopili gospoda profesorja; poslušali so
ga in se čudili njegovi učenosti. Da bi pokrili svojo nevednost,
zabavljali so še huje ... Grabili so blato s ceste
in ga metali nanjo; ali pesnikova duša se je bleščala še
svetleje v svoji lepoti, njihove roke pa so ostale umazane.

Še svetleje se je bleščala pesnikova duša v svoji lepoti.
V podlih srcih se je vzbudila zavist. Na vseh koncih in
krajih so začeli iskati enako krasne boginje: — ta je našel
kravjo deklo, oni mestno vlačugo. Svet pa je odpiral
usta, čudil se in padal pred njo na kolena ...

Kako je krasno to življenje, z vso podlostjo in plemenitostjo,
z vso svetlobo in umazanostjo! A jaz stojim sredi
njega slab in utrujen, in moje

srce je temno in razjeden
od muke je moj obraz. Ah, — in pot je še tako dolga,
dolga! Tako dolga je pot do moje duše.

On pa me žgè v obraz s svojimi žarečimi, zlobnimi
očmí; izza črne halje steza proti meni poraščene,
koščene roké. Kako se ga ubranim, kako mu ubežím? V
ledenem puhu njegovih ust gostí se mi kri, in leze po
žilah leno in počasi, kakor smradljivo in zgoščeno olje.
Trepalnice mi padajo težko na trudne oči, noge se mi
šibé in omahujejo.

A jaz jo čutim, nebeško lepoto svoje duše.

Kadar sem omagal in ležal polmrtev od truda, takrat
je šla tiho in hitro mimo polzatisnjenih oči. In dvigniti
sem se hotel s silo in jo objeti s tresočimi rokami, in
napiti se njene lepote, in umreti v njenem poljubu ...
A razstrte roke so omahnile in pred menoj se je režal
osiveli sovražni obraz njegov.

Kdaj jo vidim, kdaj jo dosežem? —

Nikdar.

Kri mi zastaja v žilah; moje ustnice so suhe in trde;
pred upadlimi, rdeče obrobljenimi očmí spaja se jasno
nebó z daljnimi, temnimi gorami in z ljudmi in poslopji
pred menoj v sivo, migljajočo meglo; na obrazu mi leži
težka, mrzla skorja; vse teló je bolno in izjedeno.

Izginilo je upanje iz mojega srca in ostalo je samo še
mučno, boleče hrepenenje po nji, — krasni in nepoznani.

In z mučnini hrepenenjem v srcu čakam, kdaj pride
trenotek, da se zgrudim s povešenimi rokami in zatisnjenimi
očmí v naročje njegovo.

Krepko me oklene tedaj s suhimi, železnimi prsti in
na mrtvi obraz me poljubi z ledenimi, tenkimi ustni —
glad, — moj sovražnik in rešitelj ...

Mrtvi nočejo.

Polagoma so odšli vsi, drug za drugim, in ostavili so
me samega sredi neštevilnih spominov, ki so me
obkrožali kakor molčeči duhovi, koder sem hodil, —
stali ob moji postelji in strmeli váme, kadar sem legel
počivat, — vznemirjali me v sanjah in stezali bele roke
proti meni.

Naš dom se je rušil počasi; odpadal je kamen za kamnom,
omet se je krhal, tramovi so se pogrezali in trohneli.
In postalo je mrzlo in tiho. Vsi so pobegnili, kakor
bi se bali, da pade nanje nizki strop, da se jim uderó pod
nogami razrita tla. Postajalo je dolgočasno in mrtvaško;
zdaj je odhitel eden na tihem in oprezno, kot da se
sramuje svojega dejanja; za njim se je odpravil drugi;
poslovil se je molčé in s povešenimi očmí ... Meni pa
je postajalo tesno in težko; zdelo se mi je, da je vrgel raz
sebe vsak odhajajoči tisoč vezi ter jih omotal krog mojega
telesa.

Vse življenje so vzeli zase, a meni niso pustili niti
najmedlejšega žarka. A osvoboditi se nisem mogel. Kadar
sem stopil korak izpred praga, da bi dihal za trenotek
prostejši zrak, nategnile so se nevidne vezi na mojih
rokah in nogah, — kakor se prevrača muha v pajčevini
in ovija tenke niti z vsako kretnjo tesneje krog svojih
udov ... Zdelo se mi je, da so me izobčili iz svetá, — da
stojim daleč, daleč od vsega življenja, — da čujem samo
nejasno njegovo opojno šumenje, kakor da pada nekje
v daljavi studenec po skalovju. Hrepenel sem po njem,
zakopan pri živem telesu, ali moje roké niso imele dovolj
moči, da bi dvignile pokrov ...

Ob desetih zvečer sem se odpeljal iz Porečja. Noč je
bila mrzla in krasna. Kakor ledeni kristali so se svetile
zvezde na nebu, a luna je vzhajala, velika in rdeča, kakor
bi bila vstala iz krvavega morja.

Ob potu so se dvigali visoki topoli v neenakih presledkih;
deset korakov od ceste se je valila vzporedno
temna voda; tu pa tam se je zalesketalo v valovih, kakor
da je padla zvezda vanje. Daleč na okoli ni bilo čuti nikakega
glasú, razen peketanja konjskih kopit ob kamenju.
Za hip je zakričal nekdo v daljavi, bolestno in zategnjeno,
da se je voznik odkril in prekrižal, — potem pa ni
bilo ničesar več.

Zavil sem se tesno v svojo suknjo in pomaknil klobuk
globoko na čelo do obrvi.

In takó sem bežal ponoči kakor tat, — in vezi so se
trgale in ostajale za mano, mokre od moje srčne
krvi ...

Postajalo mi je gorko in prijetno; topla, mehka odeja
je legala na moje ude; pred očmí se mi je meglilo in trepalnice
so se mi zatisnile ...

Takrat pa so prihiteli za mano. Prihiteli so za mano in
prisedli k meni; gledali me v obraz z očitajočimi, prosečimi
očmi; koščene roke so se sklepale in ustna so
drhtela. In jaz sem čutil svojo veliko krivdo in brezsrčnost.
In kolena so se mi tresla in roké so mi omahnile.

„Križi bodo razpali in strohneli na naših gomilah in
suvali jih bodo v stran in pometali za zid.“

„Rože bodo usahnile in ne bo ga več, da bi jim zalival;
in plevel bo zarasel naše grobove.“

„Razkopavali bodo naše grobove in dramili iz zadnjega
pokoja naše ostanke, in ti greš odtod ...“

Kakó globoko so se zarezale vrví v moje mesó! Natezale
so jih koščene roke mrličev. In te mrzle, brezkrvne
roke so držale krepko in neutrudno, da se niso mogle
ganiti ne moje očí, ne moje misli ...

Vzbudil sem se iz težkih sanj in v glavi mi je bilo
pusto in tesno. Neizmerna žalost mi je legla na srce, oči
pa so ostale suhe in tope.

Okrvavljena luna je stala nizko nad vzhodnimi holmi,
ko sem se vračal proti razpalemu domu. Molčé so se
dvigali visoki topoli v zrak, pritajeno so šumeli temni
valovi ob cesti, — in nevidne vezi so mi rezale globoko
v mesó ...

Čudna povest.

Dež je pršil kakor skozi sito, v gostih mikroskopično
drobnih kapljicah. Tlak je prepregala mrena
črnikastega blata, na visoka okna izložb je dahnila prozorna
megla. Velike, steklene krogle električnih svetilk
so se lesketale v bledosinji luči.

To je bil tisti večer, ko sem jo videl prvikrat.

Z malomarnim, lenim korakom je stopala med ljudmi,
zdaj pa zdaj postajáje pred kako „konfekcijo za
dame“. Oblečena je bila v črno. Dolgi, tesno zapeti plašč
je odkrival njeno polno, nekoliko majhno postavo. Ledja
so se zibala v mehki, valoviti črti, ki se je lahno zaokrožena
izgubljala na nogah. Pred obrazom ji je plavala
črna tančica, komaj vidna, kakor iz pajčevine spletena.

Njen obraz je bil bled. Ali to ni bila voščena, mrtvaška
bledota. Zdelo se mi je, kakor da ugasuje za motno belo,
žametno kožo nenaravna, skoro siva svetloba. Poteze
niso bile pravilne, prepovršne,

prekipeče; krog ustnic in
spodnjih lic preširoke in nedoločene. Bujna, pohotna
ustna so bila rdeča kakor sveže mesó, zategnjena na levi
strani lahno navzdol. Nobenega ognja ni bilo v črnih,
motnih očeh; z zelenkasto rumenim krogom obrobljene punčice so se premikale trudno in zaspano. Na čelo, skoro do obrvi, so padali temni lasje v mogočnih valovih
in zavijali v senco ves obraz.

Spremljevala jo je dolga ženska z židovsko zakrivljenim
nosom in z nemirno švigajočimi, drobnimi očmí.
Za hrbtom se jima je plazil majhen, suh človek, grbast
in ves sključen; nanosnik se mu je zibal koncu nosa, po
vsem obrazu so viseli raztreseni, dolgi, sivi lasjé. Pokašljeval je neprestano; debela ustna so se mu tresla in nategovala, oči, zelene in poševne, so nemirno mežikale,
kakor da z največjim trudom vzdržuje smeh.

Stal sem na trotoarju in gledal za njo. Dež mi je pršil
v obraz in se spajal na brkih v drobne kaplje. Plašč je
visel ob meni težak in premočen; od sprijetih las mi je
časih mrzli curek šinil za vrat. Ali jaz sem gledal nepremično,
čeravno so se menjali pred menoj različni trije
obrazi. Videl sem jo poleg sebe prav tako jasno, kakor
prvi hip, — dokler me ni sunil v čelo šilast, koščen nos
in je stala pred menoj dolga, v rjavo, do pet segajočo
suknjo ogrnjena postava s sila širokim, nizkim klobukom
in s črnimi naočniki, ter nosljala z raztegnjenim
glasom: „Moj Bog, ali

sem vas dregnil z nosom? Kakšne
stvari se pripeté časih!“ — —

Ležal sem na zofi v svoji sobi. Kako in kedaj sem prišel
domú, tega ne vem natanko. Spominjam se samo, da
sem hodil po vse drugih ulicah, kakor navadno, — ozkih
in temnih, z visokimi, ječam podobnimi poslopji, in da
me je srečala na poti suha ženska, ki je dišala po kvargljih.

Luči nisem prižgal, ker se mi ni ljubilo, da bi se vzdignil
in poiskal žveplenke. Naposled mi je bila tema
ljubša ... Da bi bil morda zaljubljen, to mi niti na misel
ni prišlo. Tu bi bila nepotrebna vsaka zaljubljenost in
smešna vrh tega!

Čutil sem tisto mučno in leno utrujenost, katero
občutita človeka, ki sta se nasitila že zdavna poljubov,
objemov in vse ljubezni; človeka, ki sedita na divanu
drug poleg drugega, gledata v strop in drsata z nogami.
Na tihem se jezita in umirata od dolgega časa, ali kljub
temu se ne razideta ...

Videl sem jo prvikrat v svojem življenju, vendar se mi
zdi, da sem jo poznal že pred leti, da je dôba strastne,
skeleče ljubezni že bogvekdaj minila, in da sem priklenjen
nanjo samo še proti svoji volji iz navade ... To me
je spravilo za trenotek v nevoljo. Da bi prepričal samega
sebe, začel sem se na glas prepirati in dokazovati,
kako je ta zavest bedasta in protinaravna,

in da si kradem
ž njo najlepši poetični čut nenasičene ljubezni ...
Kakor bi metal kamenje v ribnik in hotel vzbuditi valove
na njem: niti slišal nisem svojih besed. V srcu sem
ostal čisto miren in se čudil svojemu srditemu glasu, ki
je vznemiril mojega soseda, — plešastega penzionista, da se je splazil po prstih do mojih vrat in poslušal pri ključavnici.

Ta zoprni, dolgočasni čut prisiljene simpatije in prenasičenja
me je prepojil vsega, kakor bi se mi primešale
v kri in meso težke, svinčene kapljice. Da bi se ga otresel,
trudil sem se sanjati o prejšnjih časih, o svoji nekdanji
ljubici. Njena postava je bila tenka in vitka, njen
obraz ovalen in na licih lahno rožnobarven, oči vodeno-modre,
začudene in sentimentalne, nad visokim, belim
čelom pa so se bleščali lasjé, kakor bi bili sestavljeni iz
samih sončnih žarkov. Umetno sem se hotel vživeti v
davno pozabljena čustva, predstavljal sem si, da stojim
pred visoko hišo in gledam vzdihovaje v polrazsvetljeno
okno svojega „angela“. Tedaj pa pride mimo tiho in
počasi — polna ženska postava v črni obleki, z mehko
zibajočimi se ledji, belim, preširokim obrazom, na levo
zategnjemmi ustni, s trudnimi očmí in izza klobuka se
valečim morjem temnih, težkih las. Poleg stopa njena
dolgonosna, drobnooka spremljevalka, a za njima caplja
grbasti, sključeni starec z raztreseno brado in nanosnikom
ter trepeče od silnega pritajenega smeha ...

Srečaval sem jo povsod, vedno enako, z istim spremstvom.
Gledal sem nanjo čisto brezbrižno, brez vsakega
poželenja; prebrskal sem srce do najskritejšega kota: —
ničesar, kar bi se dalo vsaj od daleč primerjati živahnejšemu čutu ... Časih pa se je prigodilo nekaj čudovitega. Dež je pršil, kakor prvi večer, skozi temó so se bleščale električne svetilke in jaz sem hodil z lenim korakom po blatnem, spolzkem tlaku. Ona je prišla mimo;
stopala je počasi dalje, in jaz sem stal in strmel vanjo,
prisiljeno in s tihim srdom, kakor bi bil pričaran nanjo ... „Še en vrček, gospod doktor?“ — in prav pred nosom se mi je režal zaspani obraz natakarjev. Oziral sem
se krog sebe začuden in skoro preplašen. Dá, sedel sem
v gostilni, večerjal in kadil cigareto, a medtem ...

Kaj se je pripetilo z menoj? Do kam segajo sanje, kje
se prične resnica? — Ali je morda vse samo izmišljeno,
samo plod mojih razgretih možgan?

In naposled, — kaj vraga pomeni vse to, čemu me
muči, čemu me vznemirja? Ta ženska me ne briga popolnoma
nič; trdno sem prepričan, da nisem zaljubljen
vanjo. In kljub temu strmím za njo, kadar jo srečam; —
sploh pa se praša, če sem jo srečal ali ne ... Da se je to
prvi večer resnično dogodilo, o tem ni nikakega dvoma.
Tako živo in plastično bi si ne mogel predstavljati osebe,
ki je nikdar v svojem življenju nisem videl.

Ali je sedelo moje teló kjerkoli, mrtvo in brezčutno,
medtem ko je blodila duša drugod in čutila oddaljene
stvari, katere si je sama ustvarile v svoji domišljiji? ...

Ah, moj Bog! Senca se mi polnijo s krvjo in po čelu se
križajo debele, plave žile. Truden sem, da komaj še premikam
noge. In sredi te muke, te utrujenosti — ona,
povsod ona! Da, glejte, tam stopa, kakor vselej, — in dež
prší in tlak je pokrit s črnikastim blatom.

Za njo grem, od daleč, da me ne zapazi grbasti starec.
Ta starec mi je silno zoprn. Vrag vedi, čemu se takó
smeje! ... Poslopja postajajo vedno bolj črna, ulice se
zožujejo, in blato, — kakšno blato! Čevlji se s trudom
vzdigujejo, kakor bi se potapljali v smolo. Zdi se mi, da
hodimo po klancih navzdol, v neko smradljivo globočino.
Od vlažnega zidovja, iz blata, — ali bogve odkod,
prihaja težek, dušeč smrad, kakor po gnilih cunjah in
plesnivem milu. Poti ni ne konca ne kraja; ovinek za
ovinkom, klanec za klancem; tu in tam brlí svetilka takó
bledo in zaspano, kakor da vsak čas ugasne ... V tem
hipu zapazim, da sem se nevedé pridružil grbastemu
starcu in pričel ž njim govoriti.

„To je vreme, fej! Kaj se vam zdi, blagorodje?“

In Boga mi, niti vedel nisem, kakšno vreme je! Čudil
sem se sam svojim besedam. Da bi govoril kaj pametnejšega, začel sem mu razvijati

svoje nazore o literaturi in socialnem vprašanju. Vzburil sem se čedalje bolj,
akoprav mi starec niti odgovarjal ni. Toda jezilo me je
silno, da so mi prihajale na jezik stvari, ki me v trenotku
čisto nič niso brigale. Mislil sem ves čas samo nanjo;
vprašati sem ga hotel, kaj pomeni vsa ta neumnost;
čemu lazimo ponoči okrog in celó po takih čudovitih
potih ... In prepričan sem, da je on dobro vedel, kaj
sem hotel; zakaj smeh ga je lomil, da je prevračal oči,
kakor blazen.

Zavili smo v temno vežo, na razritih, kamenitih tleh
sem se parkrat spotaknil in se lovil z rokami po stenah,
starec pa me je grabil za suknjo in kričal s cvilečim glasom:

„Prosim, pazite, tla so grozna! Grozna!“

Veter je zapihal močneje in na obraz mi je kanilo par
deževnih kapelj; torej smo prišli najbrže na široko
dvorišče. Zaletel sem se v visoko, mrzlo stvar in pomočil
roki do komolcev v vodo.

„Stran! Za božjo voljo, stran! To je — vodnjak!“

Čemu tako kričí? Kaj je na vodnjaku takó strahovitega
in otupnega? Ovil je svoje dolge, tenke prste krog
moje roke in me vlekel s seboj po različnih ozkih hodnikih
in strmih stopnicah. V obraz mi je udarjal zoprn
smrad po netopirjih, — da, zdi se mi celó, da mi je zafrfotal
eden prav mimo ušes.

Odprla so se visoka vrata in svetloba se mi je vlila
naproti, da sem zatisnil oči. Stal sem v

zeló široki sobi.
Stene, stoli, preproge na tleh, — vse krvavo rdeče in lesketaje
se v neki čudni, motni svetlobi; na stropu so se
bleščali zlati lestenci. Vzduh je bil poln različnih parfumov,
tobakovega dima in tistega težkega duha, ki prihaja
iz vznojenih teles.

Za dolgo mizo, pregrnjeno z rdečim prtom, sedela je
številna moška družba, ki se je silno dolgočasila, kar se
je videlo takoj prvi hip. Tu so bili vsakovrstni ljudje,
kakor bi jih bil znesel veter na kup. Prav koncem mize
je sedel sključen železniški uradnik. Čepico je imel na
glavi, z rokama pa se je naslanjal na dežnik. Njegov
obraz je izražal globoko žalost; brki so se mu ščetinili,
stresel se je zdaj pa zdaj z glavo in mrmral par besed o
Ibsenovi psihiatriji. Poleg sebe je imel mladega, črnolasega
študenta z zeló površnim in brezbarvnim obrazom,
na katerem bi vzbujal pozornost samo nos; —
držal se je namreč takó nerodno in v zadregi, kakor bi
ne spadal tja. Študent se je tiščal z dlanmí na senca, vrtil
oči in vzdihoval: „Jejzes, Jejzes, Jejzes!“

Cemu je vzdihoval, tega bi gotovo niti sam ne vedel
povedati ...

Na drugem koncu mize je stoloval finančni svétnik
Mavricij Strumpf, moj znanec. Delal sem se, kakor bi ga
ne poznal; kadar je pogledal name, obrnil sem oči v
stran in začel z vso gorečnostjo komurkoli razlagati
misli o različnih znanstvenih stvaréh ...

Okrog mize in po vseh kotih je bilo vse polno tako
nenavadnih ljudi, kakršnih doslej še nisem videl v svojem
življenju. Oblečeni so bili nekateri v dolge, ohlapne
suknje, izza katerih je molel vrat. Tu ali tam je hodil kdo
brez srama s povešenim, na vse mogoče strani zavihanim nosom, pod katerim so se usta z brado vred čisto izgubila in spojila z vratom.

Prav pred seboj sem zapazil visok, kosmat stožec in
ko sem stopil bližje in se ga dotaknil s kazalcem, tedaj
sem se v svoje začudenje prepričal, da stojim pred ozadjem
človeške glave ...

Na vseh obrazih se je poznala utrujenost, ali žalost,
ali sama slaba volja, z dolgim časom in s tihim srdom
namešana. V očéh se jim je videlo vsem, da sedé ali stojé
tu samó prisiljeni, proti svoji volji, in da tega nočejo ali
ne morejo pokazati. Govorili so zaspano, enakomerno,
brez vsakega naglasa, kakor bi se niti najmanj ne brigali
za svoje besede in prepustili resignirani jeziku, naj
opravlja svoj posel, kakor najbolje zna. Kadar se je oglasila
v kakšnem kotu živahnejša beseda, takoj so se
vzdignili vsi obrazi in v očéh je zasijala senca veselja, ki
pa je v tistem trenotku že zopet izginila.

Suhi, grbasti starec z raztreseno brado, zibajočim se
nanosnikom in pritajenim smehom je stopil takoj, ko je
prišel v sobo, na vzvišen prostor ter pričel s srditim, hripavim
glasom čitati „Kneza Ljudevita“. Verzi so se mu
trkljali iz ust, kakor

bi valil biljardne krogle po valovitem,
lesenem podu. Vsi so nagnili glave in vdano poslušali, četudi se je zdaj pa zdaj kak obraz skremžil od silne muke; samo na tihem je kdo semtertja zašepetal
par besedic o čisto tuji, neumni stvari ...

Sedel sem pri oknu, pol zavit v težko, do tal segajočo
gardino. Ravno pri verzu „— njen obraz ga v srce dregne“ pogledal sem v stran in zapazil, da sedi ona poleg mene. To me ni iznenadilo; zdelo se mi je povsem
naravno. Oblečena je bila v lahko, rdečo haljo z ohlapnim,
bleščečim pasom; roke so bile gole visoko preko
ramen, izrezek na prsih pa je segal do mesta, kjer so se
začele vzdigovati in deliti od vratu segajoče, krasne volute.
Obraz je bil prav tako bled in truden, kakor na cesti;
oči so strmele v me leno in brezbrižno, brez vsakega
izraza; ustna so bila na levi strani še globokeje zategnjena,
mogočni črni lasjé pa so se valili na čelo, kakor bi se
hoteli vsak hip zgrniti čez lica in čez goli, beli vrat.

Čutil sem do nje tisto skrito antipatijo, kakor do človeka,
ki me nadleguje neprestano s svojim bedastim
blebetanjem in katerega si vkljub temu ne upam pognati
po stopnicah. Čemu me je priklenila nase tako tesno,
da se je ne morem rešiti, da ji ne morem ubežati? Čemu
me muči s svojo večno prisotnostjo, da sem pozabil na
ves svet in na samega sebe, da ne mislim več na drugega,
kakor samo še nanjo? In prepričan sem, da je

nji
sami prav tako malo do mene, kakor meni do nje ...
Kaj mislite, da sem ji zinil besedico o tem, kar sem
mislil? ... Ne, storil sem vse kaj drugega. Prišlo mi je na
jezik — sam Bog ve kako! Cepetal sem z nogama, mencal
z dlanmi, stresal z glavo, — ali ona me je gledala s
svojimi črnimi, zaspaniim očmí in jaz sem govoril o svoji
ljubezni. Da, govoril sem o svoji ljubezni, kakor mlečnozob
petošolec. Videl sem, da se je to nji sami prav
tako smešno zdelo, kakor meni; ali izvestno je pričakovala
kaj takega, zakaj na njenem obrazu se ni prikazal
najmanjši sled začudenja ...

Skrajno bedasto pa se mi je zdelo, da sem govoril čisto
po šabloni: o sanjavih pomladnih nočéh, o tihih alejah,
o šepetajočem drevju in umirajočem mesečnem
svitu, o slavčevi pesmi in o — vijolicah. Vse besede pa je
spremljal, kakor v taktu, grbasti starec s svojim
„Ljudevitom“.

Na tihem sem se pričel gnusiti samemu sebi. Pereč,
neznosen čut se mi je vzdigoval vedno višje; razlil se mi
je po vseh prsih, kakor bi jih namočil v vrelo olje. Vsega
me je osvojilo silno hrepenenje, da jo pahnem od
sebe, da jo poteptam z nogami, da se maščujem nad
njenim gospodstvom in jo osramotim ... Ali jezik se je
premikal brez nehanja in blebetal o „nesrečni, neute-
šeni ljubezni“ ... Ne osvobodil bi se nikdar njenega
morečega vpliva, da ni prišel hripavi grbec v tistem hipu
s pesmijo „Pobratimija“.

Jaz sam ne vem zakaj, — toda resnica je: kadar sem še
doslej naletel na to Hribarjevo pesem, delovala je name
na čudovit način. Če sem plaval v še tako olimpski pijanosti,
— zadoščal je en sam Hribarjev verz in v hipu sem
se streznil. Zato nosim to pesem zmerom s seboj v levem
hlačnem žepu, skrbno prepisano na kvart listu
trdega belega papirja. Kadar me obsenči slaba volja,
stegnem roko in nogo in izvlečem „Pobratimijo“: takoj
se mi razjasni obraz in na splošno začudenje lopnem
vselej v homersko hohotanje ... Precej ob prvih verzih
pogladil sem se po čelu, čar je izginil. To se je moralo
poznati na obrazu, zakaj ona me je prestrašena pogledala
in se odmaknila od mene. Jaz pa sem jo stisnil za
roko, da se ji je lice krčevito napelo.

„Sovražim te, sovražim iz dna srca ... Vrni mi dušo,
da ti ne razpraskam obraza in ti ne strgam obleke s telesa.
Vrni mi dušo! Vrni mi dušo! ... Čemu sediš poleg
mene, kadar sanjam o svoji nedolžni, pozabljeni ljubici?
Čemu hodiš z menoj, kamor bežim pred tabo, čemu
mi odgrinjaš svoj beli, mrtvi obraz, da gledam samo
nanj, da mislim samo nanj? In ti me ne ljubiš! ... V
svoji zlobnosti si mi iztrgala dušo in moje teló je mrtvo
in gnilo, brez misli, brez sanj, brez ljubezni ... Vrni mi
dušo! Vrni mi dušo!“ — —

In ona je pala pred moja kolena in stene so se zamajale
in strop se je rušil.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

K meni se je sklanjal zdravnikov krmežljavi obraz, ojarmljen
z velikanskimi naočniki; moje oči so gledale nanj
topo in trudno.

Brez prestanka.

Kakor belo golobje perje so se vrtili po zraku od
zemlje pa visoko do meglenega nebá veliki sneženi
kosmiči, sukajoč se nemirno drug krog drugega in
trepetajoč od mraza. Odkar je zasijalo hladno, zaspano
jutro, prestalo ni to tiho zimsko življenje v zraku niti za
trenotek; zdelo se je, da so to vedno isti kosmiči, da visé
na vedno istem mestu med nebom in zemljo, kakor bi
jih bila privezala nevidna roka na trdne bele niti. Snežilo
je ves dan; ura je bila enaka uri; za najkrajši hip se ni
nebo zjasnilo, zableščalo v lepšem, veselejšem svitu. In
ta tiha, polmrtva enakomernost je legla polagoma tudi
na obraze; iz oči je gledala zaspana, lena mlačnost in
kretnje so postajale pod njenim uspavajočim vplivom
okorne in utrujene.

Šipe na oknu so bile pokrite z drobnimi kapljicami;
zdaj pa zdaj se je katera odločila od

soséd in zdrknila
počasi na okvir, kjer se je razširila in razblinila ter se
spojila z drugimi v tenek curek, ki se je plazil v ostrih
ovinkih po vlažni steni navzdol. V peči je prasketàl
ogenj in časih je zalesketala postelj in majhna mizica ob
nji v čudoviti, krvavi luči, nató pa so se zgrnile po sobi
toliko temnejše sence: — kakor bi se bil vzbudil iz sanj,
zaplapolal je plamen visoko do vrha, vztrepetal in zavzdihnil,
oprijemal se z dolgimi, rdečimi prsti ob lončevini
in železju, — ali prestrašil se je samega sebe, zadrgetàl
in ugasnil.

„Torej očka, zdaj pojdemo ...“

Pred posteljo je stala majhna, okrogla ženska, oblečena
na pol gosposko, nizek klobuček s širokimi, temnomodrimi
trakovi je čepel na gostih, kuštravo friziranih
laséh, na ramah pa je visela prekratka pelerina iz svetlorjavo
meliranega sukna.

Starec se je nekoliko zganil na blazinah, prijel s sivimi,
do kosti sesušenimi prsti krčevito za odejo in vzdignil
glavo. Njegove oči so bile motne, brezbarvne, polmrtve,
— kakor vsi obrazi okrog njega in dolgočasno
vreme tam zunaj.

Po vratu, bradi in licih so poganjale redke, trde kocine,
velika, voščena ušesa so molela daleč naprej, izza
tenkih, izpitih usten se je kazalo samo še dvoje črnih
zob.

Njegov glas je bil nekako boječ, obziren, previden,
kakor bi se bal, da koga ne vzbudi.

„Kje pa je Fran? Kje je Fran?“

In velike, brezbarvne oči so se obračale po udrtih globinah
siloma iz kota v kot, kakor bi hotele prodreti težke
trepalnice.

„Tukaj sem, očka, tukaj ... Kaj bi radi?“

Pri vratih je stal dolg, mlad človek, z mehkimi, belimi,
kakor s pšeničnim testom prevlečenimi lici. Krog tenkega
telesa se mu je vila in gubala ohlapna črna obleka,
čez ramo je položil ogrinjač, v roki pa je držal dežnik in
majhen kovčeg.

„Zdrava hodita ... in ... in, — no, torej daj mi še
enkrat rokó, Fran; zdaj se tako več ne vidimo; zdaj bom
sam ...“

„Ali, kaj pa govorite, očka?“ pohitela je ugovarjati
njegova hči. „Saj vam je boljše; zató ravno odhajava. Ko
bi ne kazalo, ne bi vas pustila samega, ne Fran in ne jaz ... Le pomirite se, očka, saj veste, kakó je ... Fran ne more pustiti svoje službe kar takó, — in za bogve koliko
časa. In zame je tudi sitno. Mož godrnjá, pravi, da ne
more vsega sam; z gostilno je križ, in najetim ljudem se
ne more zaupati ničesar ... Tako je, vidite, očka ...
Saj verjamem, da vam je dolgčas, ali to je že takó na svetu.
Samo pozdravite se, potem se bo že kako napravilo ...“

Oče je zatisnil oči; prsti so se premikali po odeji počasi
in oprezno, kakor bi nečesa iskali.

„Torej pojdita, pojdita ...“

Govoril je tako tiho, da ga je bilo težko razumeti; zdelo
se je, da hoče zadremati.

„Z Bogom, očka ...“

Vrata so zaškripala, pred oknom sta se prikazali dve
senci, ki sta takoj zopet izginili.

Brat in sestra sta odšla.

Starec je odprl oči, uprl se s komolci ob blazino in se
s trudom dvignil v postelji.

„Sneg ... sneg ... brez prestanka ... Kolikor
daleč seže okó ... in dolgočasna praznota ...“

In zdelo se mu je, kakor da se zavija v to mrzlo, dolgočasno
brezčutnost vse njegovo dosedanje življenje ...
Brez velikega veselja, brez velike žalosti ... Sama snežena,
zaspana enakomernost, kolikor daleč seže okó
nazaj, v pol pozabljeno, megleno preteklost.

Samo sneg ... sneg. Nikjer zelenega listja, ne rdečih
cvetóv; vse brez barve, brez vonjave, brez glasú. In sonca
ni. Skrilo se je tja daleč, da bi ne oledeneli njegovi
žarki v tej dolgočasni brezčutnosti.

Legel je na posteljo nazaj in zatisnil oči, da so se videle
vzbočene trepalnice, kakor dve veliki sivi krogli, globoko
zakopani v izsesane jame. Prsti pa so se še vedno
igrali mehanično po odeji.

In zunaj je snežilo ... snežilo. Snežilo brez prestanka ...

Matilda.

... Srce me zabolí, Matilda, kadar te poljubim. Že je
tvoj obraz bled in prozoren, in le malokdaj se zasveti
pod to mehko kožo kaplja krvi; že se prikazujejo na tvojih
ustnicah sledovi uvenelosti, in le časih zatrepeče na
teh krasnih volutah bolna rdečica. Zdi se mi, da poljubljam
obraz mrličev, Matilda! ... Koliko dni še? — in
tvoje sklenjene mrzle roke se bodo oklepale svetega
razpela, in venec iz belih rož bodo ovili okrog tvojega
čela! ...

Kadar sem prišel k njima na posete, sedela je mati
moje ljubice v visokem, starinskem naslanjaču, zakopana
v blazinicah, s sključemin hrbtom, in gubave, koščene
roke so bile naslonjene na ročaje. Pila je lipov čaj in
molila rožni venec. Vzdramila se je le časih za hip, pogledala
z nezadovoljnimi, sivimi očmi krog sebe in
opomnila nekaj povsem tujega in nepričakovanega,

kakor
da se pogovarja z dušami davno umrlih oseb.

Midva z Matildo pa sva slonela ob oknu in najina lica
so se skoro dotikala. Zastor je bil odgrnjen in videlo se
je daleč po vsi lepi krajini. Tam na zahodu, tam v rdečem
sončnem prahu se je svetil gozd, kakor posejan z
rubini; visoko nad belimi poslopji, pod goro se je dvigal
stolp, obit z zlatimi pločami; nebó je plavalo nad nama
kot jasno, tiho morje; a tam spodaj so šumeli črni hrasti
in pod njihovimi debli so se raztezale vedno širje in
dalje nedoločne sence. Sanjalo je tam doli in šepetalo; to
je bila temna voda, ki se je valila v lenih, širokih valovih
prav mimo najinega okna.

„Kaj se ti zdi, kaj je na oni strani, tam v sončnem prahu?
Tu pri nas ni nikdar take svetlobe ... Jaz mislim,
če bi stopila tja, postalo bi tudi ondi hipoma vse temno
in strašno.“

„Zakaj misliš tako?“

„Česar se dotaknem, zdi se mi, da izgubi v tistem trenotku
vso lepoto. Rožo denem na prsa in uvene ... Ali
je to samo na mojih očéh, ali je morda v resnici tako? —
Glej, senca je prišla do stolpa ...“

Matilda se je nagnila nižje, in njen obraz se je pritisnil
k mojemu. Spreletelo me je mrzlo po vsem telesu; njeno
lice je bilo hladno in njene oči so gledale vprašujoče
in prestrašeno.

„Ah, da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč! Ali
vidiš ono gorko, rdečo svetlobo? ... Kakor da zahaja
vse življenje in da ne pride sonce nikdar več.“

Poznalo se je iz njenega glasu, kako se je mučila dolge
nočí, brez spanja s potnim obrazom in z naporno
dihajočimi prsmi. Čutila je, da se ji bliža nekaj strašnega,
a ona se je odvračala in zatiskala trepalnice.

O mrtvih deževnih dneh, kadar ni bilo vsenaokrog
ničesar drugega, kakor siva, dolgočasna megla, — ali o
sončnem zahodu, kadar so pričele stopati od neba velike,
tihe sence, — postali so njeni pogledi vznemirjeni, in
govorila je zmedeno in hitro, kakor da sanja v vročici.
Ne mogla bi si razlagati svojega strahú, a v srcu ga je
čutila vedno jasneje.

O smrti ni govorila nikdar in zdi se mi, da tudi mislila
ni nanjo. Kadar sem jo videl, kako se je oklepala življenja
in sonca z vsemi svojimi željami, — kako je iskala
nervozno svetlih žarkov in glasnega veselja, da bi se
ubranila svoje nejasne slutnje, — zdela se mi je podobna
metulju, ki frfota z onemoglimi krili krog razcvele
rože, opaja se v njenem vonju in umira v zadnji razkošni
pijanosti ...

„A jaz te ljubim, Matilda! Ne v sentimentalnih besedah,
ki sem jih govoril časih o krasnem večeru, ko sem
te pritiskal k sebi, ti ljubica moja, — ne v pismih, pisanih
v krasnem, patetičnem

slogu in posejanih s parfumiranimi
verzi, — ne v vročih poljubih in objemih nisi
mogla videti moje ljubezni. Moja ljubezen je bila skrita
globoko v srcu, grenka in trpljenja polna: — ljubezen
človeka, zaljubljenega v mrzlo mramorno soho, kakor je
bil zaljubljen Henrik Heine, naš ljubljeni žid ...

Oprosti, Matilda, da zakrivam svoj obraz z masko tradicionalne
ljubezni, polne predpotopnih besed. Kadar
skinem to težko masko, izlilo se bo iz mojih oči toliko
vročih solz, da ne bo treba zalivati tvojega groba, Matilda! ... A zdaj so te solze še globoko skrite ... nagni se k meni in ljubi me! ...“

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

To so stari papirji, kakor se lahko pozna iz sentimentalnega
sloga in visokoletečih izrazov. Črnilo je obledelo
in robovi so začeli rumeneti ...

Ah, dá! Na Matildinem grobu raste trava, — visoka
trava, pomešana z osatom. Ni ga bilo, da bi zalival
rožam na gomili in moje solze so se posušile izvanredno
hitro ...

Moja današnja ljubica ima polna, rdeča ustna in oči
črne in žive kakor satan.

Ime ji je Nineta.

O čebelnjaku.

I.

Svetlo nedeljsko sonce je posijalo skozi okno, trepetalo
po pobeljenih stenah preko kričečih slik v zrezljanih
okvirjih ter poslalo naposled tenek žarek na tolsti
obraz Blokarjev. In Blokar je leno privzdignil težke trepalnice,
zazehal z zaspanim vzdihom in se obrnil v zid.

Vso dolgo noč so ga mučile neumne sanje. Zdelo se
mu je, da sedi prav na vrhu vaškega zvonika ter se krčevito
oklepa zlatega jabolka in išče z nogami trdnih tal.
Spodaj pa stoji penzionirani učitelj Mrva, ozira se kvišku in kliče z zategnjenim glasom:

„Oj, Blokar ... gospod župan! Obrnite svojo glavo
malo v stran, da ne bodo kapale na moj obraz vroče
kaplje z vašega čela! ...“

In celó v sladke jutranje polusanje prikrale so se tiho
in polagoma različne neprijetne slike. Človek pozna veliko
trenotkov v svojem življenju,

---

[149]

ki bi jih rad za večno
iztrgal iz albuma svojih spominov; a kadar se mu zdi, da
jih je srečno odstranil, vrnejo se nenadoma devetkrat
jasnejši in glasnejši ... In to najraje v tistih tihih urah,
kadar se ziblje teló v omamljivi lenobi in mehki zadovoljnosti; čela se dotakne mrzla roka in zoprno čustvo zatrepeče po udih ...

II.

Na véčer je bila županova gostilna polna do zadnjega
kota. Do malega same ponosnejše glave iz vasi;
dacar, poštar, učitelj in dobro rejene postave boljših
kmetov.

Blokar je bil nenavadno nasajen. Zadovoljen ni bil z
najrazumnejšo besedo in naj je prišla iz katerihkoli ust;
nasprotoval je, kjer je mogel, — in to z osornim, srditim
glasom in nevljudnimi izrazi. Vsled tega je prišel razgovor
vsak trenotek s tira in zavladala je neprijetna
tišina. Ta in oni je ugibal, kakšna nezgoda je pač zadela
gospoda župana, a vprašati si ga ni upal nihče. In Blokar
sam bi ne vedel odgovora.

Dolgi, plešasti poštar je razlagal svoje nazore o socializmu.

„Pustijo naj nas v miru s tem rovanjem. S samimi
besedami in grožnjami in zabavljanjem ne bodo rešili
nikogar ... To bi se moralo začeti drugače ... Da je
siromaštvo na svetu zmerom večje, to je resnica, — a
vprašanje je, kako bi se dalo pomagati ...“

---

[150]

„No, kaj govorite tukaj ... to so samo prazne besede!“ segel mu je v besedo župan. „Povedali niste nič novega; vsak dan se sliši to: siromaštvo, siromaštvo! ...
Jaz, — jaz ne pomilujem prav nič tega siromaštva; če
kdo nima toliko, kolikor bi hotel, je to njegova krivda;
pomaga naj si sam!“

„Najboljše je, da se z vami ne govori o teh stvaréh!“
odvrnil je poštar nezadovoljno.

Blokar pa je nadaljeval glasno in srdito:

„Najboljše je ... da! Jaz nočem nič slišati o teh stvaréh!
Razlagati ste začeli vso reč takó, kakor da bi postali
hipoma obvezani berači glavne in najimenitnejše osebe!
Tisoče besed in cente papirja potrosite zaradi njih, — a
vse to skupaj ni vredno enega kosa kruha, ki ga dam
šepastemu Gregi, kadar moli na mojem pragu ... Jaz
mu ga dam iz milosti, in ker se meni takó ljubi ... ne
da bi imel on do tega kakšno pravico!“

Dacar se je nasmehnil.

„Čemu ste se takó razgreli, gospod župan? ... Naposled
— mi o beračih niti govorili nismo —.“

„O beračih ali ne, to je vseeno; jaz ne maram poslušati praznih besed ...“

Stari Mrva je stresel z glavo in si popravil naočnike.

„Jaz bi vam povedal par dobro osoljenih, če bi se zadeli
obme tako nerodno, kakor ste se ob poštarja ...“

Blokar se je ozrl krog sebe z zardelim obrazom in bleščečimi očmí, kakor bi hotel pozvati

---

[151]

vse navzoče, naj se čudijo nad toliko predrznostjo.

„Kdo si upa spregovoriti kaj takega? Ali veste, kdo
sem jaz in kdo ste vi?“

„Vi ste župan in jaz sem Mrva, — Mrva, penzionirani
učitelj. Vi imate denar in drugega nič; jaz imam svoj
čebelnjak in drugega nič. Iz tega pa se še ne vidi, kdo
ima pravico drugemu nauke dajati, in čegava je dolžnost,
da jih posluša ...“

Župan se je dvignil razjarjen, da bi odgovoril; a premislil
se je in zamahnil z rokó.

„Mrva, — zapomnite si ta večer!“

Zdelo se je, da se je umiril; njegov široki obraz se je
smehljal prijazno in zadovoljno, in v glasu ni ostal niti
najmanjši sled prejšnje razburjenosti. Toda vsi so čutili,
da stvar še ni pri kraju, in večer je potekal tesno in
dolgočasno. Po zadnjih besedah županovih je vzel Mrva
klobuk ter odšel na cesto. Noč je bila lepa in jasna, in
tisoč zvezd se je lesketalo na nebu.

III.

Mrva je bil človek pri šestdesetih letih, slabotne in
suhe postave. Njega obraz je bil naguban in trd,
kakor od starega pergamena; veliki naočniki z lesenim
okvirjem so mu viseli na nosu, lica pa so bila posejana
z redkimi, sivimi ščetinami.

Živel je na Brestovici že nad štirideset let. Davno že so
mu bile oči oslabele in stopil je v

---

[152]

pokoj. Gori na hribu je
stala zapuščena, polrazpala koča, in tam se je Mrva nastanil.
Imel je prekrasen razgled po vsi široki, zeleni dolini;
daleč do bukovih gozdov na jugu so se razgrinjali
duhteči travniki, prepreženi s potoki in ozkimi, belimi
stezami; tu pa tam je dremala skupina temnih hrastov
in ob vznožju hribovja so se lesketale raztresene vasi.

Vsako jutro je sedel na pragu svoje koče. Nebó se je
jasnilo polagoma in ozki svetli trakovi so se pričeli prikazovati
na obzorju. Kakor beli pajčolani so se vile megle
v dolini, plavale počasi in leno nad rosnimi travniki,
dvigale se višje ter se izgubljale v kristalnem zraku. Zazibalo
se je drevje in mrzle kapljice so se vsule na travo.
Za trenotek je nebó obledelo in se pokrilo z meglami, —
a že je zopet zasijalo v srebrnosinjem svitu, raztopljeno
zlato se je razlilo po vzhodnih goráh in sonce je stalo v
vsi svoji rosni krasoti ...

Dobrih sto korakov od koče, malo nižje v dolini je stal
Mrvin čebelnjak, njegovo edino bogastvo. In ta čebelnjak
ni bil posebno krasen. Videlo se mu je, da je doživel
že visoko starost. Slike na posameznih panjih so že
zeló obledele; le tu pa tam se je še bleščala gloriola nad
glavo neznanega svetnika in razločno se je še videlo
črno kolo svete Katarine. Pred panjem je stala preperela
tepka s temnimi, razdrapanimi vejami.

---

[153]

Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj
najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu
iztrgajo vsa druga bogastva? Mnogo jih je, ki se zavedó
svojega najdražjega zaklada šele v nesreči, kadar jim ne
ostane ničesar drugega več, — in solzne oči se zasvetijo
od sreče in ponosa. A drugi so ga odkrili že zgodaj v
razkošnem trenotku in čuvajo ga kakor svoje življenje ... Otrok ima svojo punco iz cunj, a jaz imam svojo filozofijo; župan Blokar ima skrinje cekinov, a Mrva ima
svoj čebelnjak.

Spomnil se je velikrat, kako se polagoma pomika njegovo
življenje na večer, in mislil je o smrti. A da bi se
mogla kdaj zgoditi njegovemu čebelnjaku kakršnakoli
nezgoda, na to ni mislil nikoli.

Hladno je bilo, ko se je vračal iz županove gostilne
proti domu; zavil se je tesno v svojo suknjo in privihal
ovratnik. Hiše ob poti so bile nizke in precej oddaljene
druga od druge. V nekaterih so bila okna še razsvetljena,
druge so dremale tihe in temne. Steza se je vila polagoma
navkreber. Na obeh straneh se je dvigalo visoko
grmovje; časih je zašumelo v njem s tistim skrivnostnim
nočnim glasom, ki vzdrami človeka iz sanj, kakor bi
ga prijel za roko ... Ali se je vzbudila senica in zafrfotala
s peroti? Ali se je odkrhnila preperela veja? Ali je
nastopil jež svojo pot med uvelim listjem?

„Dá, kaj mi more?“ govoril je Mrva polglasno. „To je
bil zaslužil že davno ... Vsi so njegovi

---

[154]

hlapci ... On
je naposled dobra duša, toda ljudje so ga razvadili, da ne
pozna več nikogar drugega, kakor samega sebe ...
Človeku je naravnost nebeško pri srcu, kadar more malo
podrezati takegale ...“

Stal je pred svojim čebelnjakom: povesil je glavo in
noge so se mu tresle. Ne mogel bi povedati, česa se je
prestrašil; zakaj njegova slutnja je bila tako strašna, da
je v prvem hipu ni hotel priznati niti samemu sebi.

„Kaj mi more? ...“

Pred davnim časom mu je bil dovolil Blokar iz posebne
milosti, da si je postavil čebelnjak na njegovem svetu.
A županovo je bilo vse, kolikor daleč je seglo
okó ...

IV.

Blokar se je čutil osramočenega. Vedel je dobro, da
nima njegova razljučenost nobenega pametnega
vzroka in da je pravica na strani Mrve. Samemu sebi se
je zdel podoben otroku, ki se zjutraj vzbudi in prične
kričati in ihteti brez vsakega povoda.

„Ali jaz mu pokažem! Zadenem ga v živo, da bo čutil!“

Njegov srd ni hotel nikakega prigovarjanja.

„Pred vsem svetom mi pljune v obraz, kakor bi imel
pred sabo samosrajčnika ... Radoveden sem, kako bo
odpiral oči ...“

---

[155]

Stopil je na prag in hladna sapa mu je zapihala v razgreti
obraz. V gostilni je sedelo samo še par polpijanih
kmetov, ki so se razgovarjali s hripavimi, kričečimi glasovi.
Iz okna je padala na cesto medla svetloba; visoki
topoli so stali v dolgi vrsti in njihove ozke sence so se
raztezale daleč preko travnikov. Redki, beli oblaki so sanjali
na nebu in mesec je plaval med njimi.

Župan se ni mogel odločiti, da bi spregovoril. Sram ga
je bilo, da bi se maščeval ponoči in na skrivnem, kakor
hudodelec. In resnično je čutil v svojem srcu, da je hudodelstvo, kar namerava. Tesno mu je bilo in neprijetno, a da bi mogel svoj sklep preklicati, to mu ni prišlo na
misel niti za trenotek.

„Zdaj bo menda že doma, — in čas je; to se ne dá več
odlašati ...“

Vrnil se je v sobo in stopil k mizi. Silil se je, da bi izgledal
veselo in hudomušno, toda oči so ostale motne in
resne, samo ustna so se zategnila v zoprn smehljaj.

„Vidva, Miha in Jernej, mi bota nocoj pomagala, da
napravimo majhno šalo ... Samo molčita; ni treba
praviti nikomur; — naposled zvedelo se bo tako ali
tako ...“

Na tihem se je jezil nad samim seboj. „Ali bi ne mogel
napraviti sam te neumnosti? Zdaj se vidi tako, kakor
da bi jih nagovarjal za kakšno tatvino, za hudodelstvo!“

---

[156]

„Stvar je narnreč taka. Mrva je bil nocoj pijan in
zmerjal me je kakor hlapca. Zato mu hočem dati majhen
spomin ... Vrzimo mu tisti čebelnjak na cesto!“

Besede so mu prihajale z jezika hitro in trdo, kakor bi
se bal ugovorov.

„Čebelnjak stoji namreč na mojem svetu, — razumeta?
— in jaz bi ga odstranil lahko o belem dnevu, vpričo
Mrve. Toda tega ravno nečem; naj se prime za glavo
zjutraj in išče po cesti svoje bogastvo ... Na vsem tem
ni nič hudega: jaz mu postavim lahko drug čebelnjak,
deset čebelnjakov, če jih hoče. A zdaj ga hočem udariti ... Torej hitro, — ali pojdeta ali ne?“

Široki, po vsem obrazu poraščeni Miha se je popraskal
za ušesi.

„Hm, župan ... meni se zdi, da je v tem vendarle
nekaj čudnega ... toda, kakor hočete; to je vaša
reč ...“

„Ali pojdeta?“

„Zakaj bi ne šla?“ odgovoril je Jernej z nekoliko kislim
obrazom. „Saj ni treba, da bi pravili, kdo vam je pomagal.“

Pogledal je Blokarja z lokavo vprašujočimi očmí.

„Jaz nisem baba ... In vajina škoda ne bo; v nedeljo
imata tukaj pijačo.“

Župan je stopal molčé in hitro skozi vas, da sta ona
dva za par korakov zaostajala za njim. Kadar je ugledal
ob potu kako črno postavo,

---

[157]

zdrznil se je in pospešil stopinje.
Srečati ni hotel nikogar. Kaj bi si mislil, kdor bi ga
videl tako pozno zunaj na planem? Kakó bi mu razlagal
svojo pot, da bi se ne osramotil in ne osmešil? ...
Čemu sploh se je pričelo vse to?

Nezadovoljen je bil, potrt in razburjen. Čutil se je ponižanega
in otročjega. Predstavljal si je, kako sodita o
njem njegova spremljevalca, in grizel si je ustna ...

„Tukaj je ... Primita, uprita se, vrzita dol! ... Kaj,
da se ne gane?“

Župan se je uprl sam z vsem telesom in čebelnjak se
je zamajal.

„Še enkrat!“

Zahreščalo je in zastokalo, v panjih pa je šumelo.

„Dol z njim! Na cesto!“

Čebelnjak se je zrušil na kup in razvaline so ležale razbite v jarku in za obcestnim grmovjem.

Župan pa je molčal in hitel navzdol.

V.

Mrzel veter je pihal od severa in topoli so šumeli in
se priklanjali. Blokar pa je čutil neznosno, težko
vročino po vsem telesu in žile na sencih so mu bíle trdo
in v neenakih prestankih, kakor bi ga udarjalo z jeklenim
kladivom.

V gostilni ni bilo nikogar več in žena je pospravljala
kozarce in zlagala namizne prte.

„Kod pa si hodil ob tako poznem času?“

---

[158]

„Zunaj! — Vina mi daj!“

Roka se mu je tresla, ko je prijel za čašo in jo izpraznil
v dušku. Spregovoril ni ničesar ter odšel s trdimi
koraki po stopnicah v svojo sobo.

Mesec je sijal skozi okno in po stezah so se dvigale
velike sence v nedoločnih obrisih. Zdelo se je, da se nagibajo
na skrivnem druga k drugi, da šepetajo in trepečejo.

Blokar je hodil po sobi s prekrižanima rokama in
sklonjeno glavo; njegova senca je rasla, dvignila se visoko
do stropa, hušknila po steni in se krčila, kakor bi plesal
krog njega zloben duh, bližal se mu z režečim obrazom
in se mu s pritajenim smehom skrival za hrbtom.

„Kaj je vse to samo na sebi? Kje leži hudodelstvo? ...
Postavim mu jih lahko deset novih ... A ne, — ne, —
ne! Ni samo to! ... Pridi in zapali mi dom nad glavo,
— vzemi vse, kar je mojega, in potem me tolaži: „„Desetkrat
ti povrnem vse!““ — Jaz ne maram tvojih dobrot,
— daj mi, kar si mi ugrabil! ... Kakor bi mi ubil
očeta in nató pripeljal prédme tujega človeka: — „„Glej,
do pičice je podoben tvojemu očetu, — v obraz, v oči,
celó glas je njegov; njegovo srce je še blažje in on te bo
ljubil, kakor te tvoja mati ni mogla bolj ljubiti ...““ Oj
ti bedak, — kaj ti pride na misel? Kaj hočem s tem človekom?
Vrni mi mojega očeta! ... Dá, resnica je! Jaz
sem mu ugrabil vse bogastvo, raztrgal sem mu srce in
vzel pol življenja. To se ne dá ne preklicati, ne

---

[159]

popravili,
kakor bi se bilo zgodilo pred sto leti ... In kazen pride
sama! ...“

Odbila je dvanajst, ko se je razpravil in legel na posteljo.
Skozi odprto okno je prihajala mrzla nočna sapa,
ali na njegovem čelu so stale potne kaplje. Dihal je težko
in z naporom in trepalnice so ga skelele.

Zoprne, v vročih barvah žareče slike so prihajale pred
njegove oči. Želel si je, da bi zadremal; obrnil se je v steno
in se odel čez glavo. A v zmedenih polusanjah je videl
potne, neznane obraze z okrvavljenimi očmí in zlobno
režečimi ustni ...

Stal je pred čebelnjakom. A čebelnjak je bil velik in
dvigal se je vedno višje in višje, prevlečen s škrlatno
rdečo barvo.

„Uprita se! Vrzita ga dol! Na cesto! V jarek!“

In upiral se je vanj z obema rokama in s prsmi; koža
se je drgnila ob trdem lesu in ob robovih, da se je prikazovalo
živo meso; in vroče znojne kaplje, pomešane s
krvjó, so padale na tla. Čebelnjak je stal trdno in nepremično.

„Uprita se!“

A kakor bi bil vkovan! In Mrva je sedel pod hruško in
prižgal pipo.

„Glejte, gospod župan, — kos mesá vam visi od rame
in prsa ste si razdrapali! ...“

Vzdramil se je ter se dvignil iz postelje. V glavi mu je
bilo še nejasno in težko, da se je opotekel in naslonil ob
mizo. Luna se je skrila

---

[160]

za oblak in temnó je bilo v sobi.
Zvezde so dremale na nebu v zaspanem, bledem svitu,
kakor da pojemajo z zadnjimi žarki.

Blokar je iskal vžigalic, da bi napravil luč. Obšel ga je
nerazumljiv strah, — kakor bi stal molčé in onemogel
sredi temnih, neznanih postav, ki stezajo proti njemu
svoje mrzle roké ...

„Vrni mi, kar si mi ugrabil! Vrni mi moje bogastvo!“

To je bil zategnjen, obupen glas; zdelo se je, da je prišel iz nočí same, — iz hladnega, v daljavi vzdihujočega vetra, polnega opojnih duhov, — iz visokih, šepetajočih
topolov, — iz umirajočih zvezd ... In odmevalo je še
vedno, kakor da so ostale besede začarane v zraku ...

Blokarja je spreletelo mrzlo po telesu; stal je poleg
okna s sklonjeno glavo in poslušal ...

Ali niso zašumeli koraki po pesku?

Prosèč, globok glas se mu je izvil iz grla:

„Jaz ga nimam, tvojega bogastva ... Kar imam, vse
je tvoje ... Vzemi si ga sam!“

VI.

Ni si hotel razlagati Mrva svoje bojazni, iznebiti se
je hotel svoje črne slutnje.

„Ne ... tega ne more storiti!“

Kakor se je čutil nezmožnega, da bi ubil koga zaradi
ene same pikre besede, tako si ni mogel predstavljati, da
bi mu mogel kdo v samem hipnem srdu vzeti vse, kar
ima dragega na svetu.

---

[161]

Prižgal je luč v svojem stanovanju in sedel za mizo.

Pred njim je ležala debela knjiga, rdeče obrezana in
vezana v trdo, že precej odrgnjeno in mastno usnje z
jeklenimi zaponami.

Obrisal je naočnike in pomaknil svetilko bliže, da bi
čital.

„Evangelij ...“

A črke so odskakovale, spajale se in bledele ... in
hipoma se mu je stisnilo srce, kakor bi mu izžela nevidna
roka vso kri iz njega.

„Ne ... tega ne more storiti!“

Zaprl je knjigo in odložil naočnike.

Njegova soba je bila opravljena skromno in enostavno.
Starinska postelja, zeló nizka in široka, dvoje nerodnih stolov s pohabljenimi stolicami, miza, rdeče pobarvana skrinja poleg ogromne peči in v kotu polica, polna
debelih, obrabljenih knjig. Po stropu in po stenah so
visele dolge pajčevine; tu pa tam je dremal rejen pajek,
zganil se včasih komaj vidno in stresel s tenkimi nogami.
Okno je bilo zagrnjeno z zeleno ruto, na podoknici
pa je stal rožmarin, ki je segal s svojim omotno duhtečim
zelenjem skoro do stropa.

Mrva je sedel na svojem stolu in podpiral glavo z rokama;
na sivih gubah njegovega obraza pa je ležal plašen, skrbeč izraz.

„Res je, dobil jo je gorko po ustih, — ali kakšen vzrok
je to? Ali mi ni znal odgovoriti? In naposled je bila resnica
na moji strani ...

---

[162]

Toda to nima nikakega pomena,
to ni tolažba ... On je poseben človek ... Padla je
morda zjutraj iz kdové kakšnega razloga drobna kaplja
nejevolje v njegovo srce, — in rastla je in rastla ... In
mora ji odpreti pot, da ga ne zaduši ...“

Skočil je kvišku in obstal kakor okamenel. Njegova
drobna, suha postava se je zdela še manjša in še bolj koščena, tenka ustna so se razširila in oči so se široko odprle. Od daleč je zamolklo zahreščalo in čuli so se nagli,
vznemirjeni glasovi.

Mrva se je prijel za glavo in kolena so mu vztrepetala.

„Kaj počenjaš, nesrečnež? ... Nehaj ... ne ubijaj!“

Pustil je vrata odprta za seboj in hitel gologlav na plano.
A zunaj je bilo tiho, samo globoko doli so hitele tri
črne postave ter izginile za ovinkom.

Kup razmetanih desek je ležal pred hruško, naokrog
pa je zamolklo šuštelo in brenčalo, kakor bi trepetalo v
zraku tisoč nevidnih strun.

„Kaj si mi storil ... Čemu ti bo moje življenje?“

Naslonil se je na raskavo deblo in pokril obraz z rokama.
A ko se je vzdignil in se ozrl krog sebe, zazdelo se
mu je vse naokrog takó mrtvo, tuje in pusto, kot da ga
je ravnokar pahnila silna roka iz lepšega, svetlejšega
sveta. To neizmerno, tiho nebó, ta črna, brezkončna
krajina

---

[163]

s samotnim drevjem in temnimi, kakor v skrivnem
strahu šepetajočimi in vzdihujočimi vodami, —
kako je to vse oddaljeno od njega in njegovega življenja,
kako je vse to brezčutno, — nemo in gluho v svoji lastni
bolesti ... Kam naj se opre utrujena roka, kam naj
stopi omahujoč korak? Poreži golobu peroti in pusti mu
življenje; — to ni življenje! ...

Mrva ni vedel, kam hoče in čemu hiti v vas. Pol nezavedno
in opotekaje se je stopal v dolino, — in razgrapana,
s kamenjem posuta pot se je vila brez kraja navzdol.
Spotaknil se je ob prevrnjen panj in čebele so završale
krog njega.

V dolini je bilo tiho. Mesec je pokril poslopja z raztopljenim
srebrom in drevje po vrteh je lahno drhtelo,
kakor da šepeče v sanjah o sreči in ljubezni.

Mrva pa je stal pod oknom Blokarjevim ...

„Ohrani ga zase, ti človek brez srca! Jaz ti ne zavidam
tvojega življenja!“

VII.

Luna je tiha in mrzla; s polodprtimi, sanjavimi očmí,
mrtvo in brezbrižno gleda dol na speče krajine; melanholični
pesniki strmé vanjo in ji tožijo svoje majhne
nezgode; — toda ona, zdi se, kakor da ima svoje melanholije
dovolj; ne razume in ne čuti ničesar in neče razumeti.

A sonce, to veliko, jasno sonce! Kadar vidi pod sabo
smehljajoče obraze, kadar prihajajo gor

---

[164]

v sinjo višavo
praznični glasovi zvonov, kadar cvete in prepeva vsa
zemlja v brezskrbnem razkošju, — ali ne obleče takrat
svoje najžarnejše obleke, ali ne razgrne po vsem širokem
nebu svojih najveselejših žarkov, da se topé v
bleščecem zlatu visoki stolpi in da se stresa zeleno listje,
kakor bi omahovalo pod bremenom svetlih kristalov?
Sonce čuti ... Z meglenim pajčolanom zagrne svoj
obraz in leno in počasi, kakor zaspan filister, se premika
med zakajenimi oblaki. Globoko pod njim pa hodijo
ljudje z utrujenimi, nezadovoljnimi očmí in pustimi srci,
— na licih stojé znojne kaplje in mišice se napenjajo v
težkem delu. Kar je bilo še sinoči romantično in polno
svetlobe, — vidi se danes malovažno in vsakdanje ...

Blokar je vstal pozno; čutil se je utrujenega in po glavi
mu je šumelo. Sramoval se je na tihem samega sebe,
kakor da je doživel nedavno nekaj neprijetnega, pri čemer
se je očitno osmešil. Polagoma so se mu vračali v
spomin dogodki minule noči, a zdeli so se mu zmedeni,
otročji in polni neverjetnosti. Domislil se je svoje pretirane
razburjenosti in zamežikal je nejevoljno in zamahnil
z roko. Zaželelo se mu je, da bi mogel potisniti vso
zoprno stvar daleč nazaj v preteklost, — da bi ostala
brez vsakih neljubih sledov. A sledovi se niso dali izbrisati.

„Končati se mora hitro ... kakorkoli! Postavim mu
še danes tisti čebelnjak ... Zaradi te neumnosti ga ne
bo vrag jemal!“

---

[165]

Stopil je na prag in se ozrl v nebó.

„Fej, kakšno vreme!“

Dolgočasni oblaki so viseli nizko nad zemljo; tu pa
tam je prodrlo par žarkov skozi ozko razpoko, zatrepetalo
neodločno po rosnih travnikih, zdrsnilo hitro in
boječe po vaških poslopjih in izginilo zopet za težkim,
mokrim zagrinjalom ...

Po cesti je prišel dolgi dacar; njegov razsvaljkani,
mastnobledi obraz se je smejal v negotovem, pol zabavljivem
in pol radovednem nasmehu.

„Kakšen ples pa ste imeli sinoči, gospod župan?“

„Kakšen ples?“

„Da, — Mrva je zblaznel ...“

Župana je spreletelo po vseh udih; sklonil je glavo in
povesil roké, ne da bi mogel spregovoriti eno samo besedico.

„Nikakor ne more biti drugače ... O polnoči ...
da, na vsak način je bilo že o polnoči ... zazdi se mi
naenkrat, da slišim od vašega vrta čudne, zategnjene
glasove. A razumel nisem ničesar ... No, in par trenotkov
potem, — jaz odprem okno in pogledam na cesto,
— pride Mrva gologlav in z razkuštranimi lasmí. Preklinjal
vas je, da ste mu ugrabili vse njegovo bogastvo, in
govoril zmedene besede o svojem čebelnjaku ... In
glejte! — danes ugledam resnično, da leži njegov čebelnjak
razbit ob cesti in v jarku ... — No, razložite vendar,
kaj ste počeli!“

Pridružil se jima je Kenk, občinski svétnik.

---

[166]

„Mislite si, gospod župan, — Mrva je hodil davi po
vasi in pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati,
— o svojem čebelnjaku. Ljudem se je zdelo, da je blazen ... In zdaj se je zaprl v svoj dom, zapahnil duri in zagrnil okno; nekateri mislijo, da si stori kaj žalega ...“

„No, — in čemu vse to? Kaj zahtevate od mene?“

Županov glas je bil hripav in nenaraven.

Dacar in Kenk sta ga začudena pogledala in občinski
svétnik je jecljal v zadregi.

„Seveda ... saj razumemo ... Čebelnjak je malenkost
in pameten človek bi se ne vznemirjal zaradi take
neznatnosti ... A kljub temu, — ne zamerite, — je bila
v našem slučaju vsa stvar malo drugačna. Pomisliti se
mora, da je Mrva poseben človek ... In zato ... hm,
ni bilo pametno —.“

Županu so se napele žile na sencih in ves obraz je globoko
zardel.

„Kaj ni bilo pametno? No? — Kaj ni bilo pametno? ... Kdo vas je klical sem, da mi prihajate z razlaganjem in lepimi nauki? Kdo vas je klical? ... Jaz pa vam povem,
da mu ne vrnem niti trohice! ... Naj se podi po
vasi z razkuštranimi lasmí, naj ščuje in toži! Jaz mu ne
vrnem niti trohice! Zdaj ne ... In nikoli ne!“ —

VIII.

To čudovito zgodbo mi je pripovedoval moj prijatelj
Marko. Umolknil je za nekaj časa in si

---

[167]

zapalil
smodko. Bilo je že pozno v noč in krčmarica je dremala
za pečjo.

„A ti pretiravaš ... Jaz si ne morem misliti, kakó bi
mogel samo zarad čebelnjaka —.“

„No?“

„Skratka, jaz ne razumem vse te silne vznemirjenosti.
Vzroki so premajhni in posledice prevelike.“

Marko je skomizgnil z rameni, zatisnil oči in se naslonil
komodno na stolico.

„Kakor hočeš ... Jaz nisem pridal ničesar svojega;
konštatiral sem dejstvo brez vsakih opomenj ... In
dovoli, — jaz mislim o tej stvari drugače kakor ti ...
Razloži mi najprvo, kaj je ‚malenkost‘; ta pojem je vendar
čisto relativen in ima gledé na tvoje razmere in na
tvoje mišljenje povsem drug pomen, kakor pa recimo
gledé na penzioniranega učitelja Mrvo ... Misli si namesto
čebelnjaka vse tisto, kar te veže na življenje, —
kar ti je že oddavna ljubo in drago in brez česar si svoje
sreče sploh ne moreš predstavljati ... Ali čemu
to ...? Jaz sem položil dogodek pred te, golo in enostavno,
brez vsakih okraskov ... Razlagaš si ga lahko
sam, kakor se ti najboljše zdi ...“

Odkrhnil je z mezincem pepel od smodke in si natočil
vina.

„A kako je bilo s temi ljudmí?“

„Prav za prav ni imela stvar nikakega zunanjega
zvršetka ... Mrva je par mesecev potem

---

[168]

umrl. Jaz ne
trdim, da ga je umorila sama žalost, — naposled je bil že
star in slab. A od tistega časa ni govoril z nikomer. Sedel
je na holmu pred svojo kočo, kadar so plavale sence po
dolini in je trepetalo v žareči krvi vse zahodno nebó.
Takrat je ležala čudovita svetloba na njegovem obrazu,
— kakor odsevajo sveče na mrličevih licih ...“

In župan, — župan živi dalje, kakor živé drugi ljudje.
Na večer se napije močnega vina, oči se mu zalijejo in s
pestjo bije po mizi:

„A jaz mu ne dam niti trohice! Ne zdaj in nikoli ne!“

Okna je omrežil in zagrnil s trdnimi ruleti: ne spi pa
nikdar sam v svoji sobi in ponoči se časih dvigne v postelji
in strmí z velikimi očmi v temo.

„Moje roke so prazne; jaz ga nimam, tvojega bogastva!“

„A to je samó v sanjah.“

V stolpu je udarilo polnoči, ko sva se vračala proti
domu. Noč je bila tiha in mrzla in zvezde so se lesketale
visoko na nebu, kakor ledeni kristali.

Ada.

Njeni okrogli, rjavi prstki so drsali po strunah; na
lahno upognjeni glavi so se časih stresli mogočni
temni lasjé, lesketajoči se, kakor goževa koža v soncu; iz
črnih oči so se dvigale zlato zelene iskre, potapljale se in
trepetale, kakor jutranji žarki za gardinami; polni, rjavi
obraz z majhnim rimskim noskom in debelimi, razpokanimi
ustni se je svetil v umazani svetlobi.

„Pij, ljubica moja! ... Nagni se k meni, Ada, in poljubi
me! Kako imaš razbeljena ustna ...“

Naslonila je glavo na njegovo ramo in se mu veselo
zasmejala v obraz, da sta se zalesketali dve vrsti drobnih
belih zob. Močna, žuljava desnica se mu je tresla, ko jo
je objemal krog pasú. Na čelu in sencih so mu stale potne
kaplje, oči pa so gledale pijano in motno na njena
okrogla lica, na polne, nemirne prsi, pokrite s koraldami
in svetlimi tolarji, ali pa so se ozrle

za hip nemirno in
temno po tovariših in glasnih pivcih, ki so sedeli krog
drugih miz, krohotali se, razsajali in polivali vino, da se
je odtakalo v širokih curkih na tla.

„Tone, ne bodi neumen in pusti to žensko! S ciganko
se vendar ne boš ...“

Govornik je skočil v stran in nagnil glavo; pivo se je
razškropilo po mizah, vrček pa se je razbil ob steni na
sto koscev.

„Tukaj imaš ciganko, vrag! Brigaj se za svojo punco!“ —

Tu pa tam se je kdo ozrl in se nasmehnil. Oglasil se ni
nihče; Tonetova široka, silna postava pa se je krčila in
tresla od razburjenosti. Njegov prijatelj se je stiskal v kot
in gledal pod mizo.

„Ne bodi užaljena, ljubica!“ je govoril Tone. „Glej, jaz
te imam rajši, kakor svoje prijatelje, rajši kakor očeta in
mater; kdor se te upa dotakniti samo z besedo, ubijem
ga!“

Ona se je smejala tako veselo in sladko, kakor bi ji
pravil najkratkočasneje stvari; njeni prstki so zdrknili
zdaj pa zdaj po citrah, da je zatrepetal po sobi globok,
zategnjen glas. Nji nasproti je sedel sključen, suh cigan
s potlačenim, zelenim klobukom na glavi. V temnem
obrazu podobnem koščku sesušene ilovice, je mežikalo
dvoje drobnih, zelenih očesc.

„Ti ljubček moj, in kaj poreče tvoje deklè?“ je šepetala,
pobožala ga po licu, njemu pa se je

zdelo, kakor bi se
ga dotaknila z žarečim železom, in mraz ga je spreletel
po hrbtu.

„Ne govori, jaz poznam samo tebe.“ —

Govoril je veliko, hitro in čisto drugače, kakor je čutil.
Zdelo se mu je, da sliši poleg sebe bedaste, dolgočasne
besede v popolnoma tujem, neznanem glasu. Kri mu
je plula v prsih in po žilah, da se mu je roka stresala,
kadar jo je položil na mizo; in vendar se je čutil slabega
in onemoglega. Ves večer se ni prašal, kaj porekó ljudje
in njegov oče in vsa vas; niti ni hotel opaziti, kako gledajo
nanj s prikritim zasmehom in čudenjem. Bilo mu
je, kakor bi zagazil v globoko vodo, iz katere se ne more
in noče več rešiti; gorki valovi mu pljuskajo ob telesu;
kakor gole, mehke roke ga božajo in objemljejo; razkošno in sladko mu je v prsih, da mu roke omahujejo, da se mu šibijo kolena in pred očmí se vrti in ziblje megleno
obrežje.

Stisnil jo je k sebi.

„Ada, svoj dom pustim, svojo mater in svojo ljubico
in pojdem s teboj, kamor hočeš. Vse, kar imam, ti dam,
svoje premoženje, svoje življenje in svojo dušo, samo
ljubi me, Ada!“

Suhi cigan je zaigral na violini, Ada pa je zapela z visokim,
lepim glasom, zatisnila oči in zibala z glavo.

Roka mu je zdrknila z njene rame, prebledel je v lica,
nagnil glavo in strmel z izbuljenimi očmí v polodgrnjeno
okno.

„Kaj ti je? Kam gledaš?“

Ovila se ga je krog vratú in pritisnila svoje vroče, potno
lice na njegovo.

„Ali nisi videla tam črne sence?“

„„Ničesar ni.““

„Kakor bi se zasvetilo dvoje plavih oči in gledalo v
sobo.“

„„Jaz jih ne vidim..““

Stisnil je glavo med pesti, ali takoj se je dvignil in
vzravnal.

„Pojdimo, Ada!“ —

Zunaj je bilo temno in hladno. Oster veter se je pripodil
zdaj pa zdaj po cesti in zastokal v vejevju.

Izginila sta v noč, za njima pa je capljal z violino in
citrami sključeni cigan ...

Ob oknu je še zmerom stala plavooka njegova ljubica,
zakrivala si je obraz z rokama in nežno teló se je krčilo
in vilo od silnega ihtenja.

Literarno izobraženi ljudje.

Ah, moj Bog! — kjé so tisti časi, tisti krasni primitivni
časi, ko so bili nazori in čuti kakor rezani iz
enega kosa, ne sestavljeni iz različnih blestečih, raznobarvnih,
mikroskopično majhnih delov! Kdor je bil takrat
bedak, bil je cel, popoln bedak, brez vsakovrstnih
mističnih postranskih pritiklin, katere se dandanes pri
ljudéh te vrste po nepotrebnem silijo v ospredje ter
zmotijo neizkušenega opazovalca, da vidi pred seboj
časih vse kaj drugega, kakor celotno, pristno, nepokvarjeno
naravo ... Vsakdo je nosil plakat s seboj, — a ne
na hrbtu, pod suknjo, — nosil ga je na čelu, na nosu, v
očéh, v svojih besedah, — in pasanti so čitali v razločnih,
debelih črkah: „Bedak“ ... Vse človeštvo se je delilo v
dve, tri kategorije, natanko označene, s krepkimi, jasnimi
potezami omejene, — brez neštevilnih niáns in stópenj,
s katerimi je udaril Bog šele nas siromake ...

„O Alah, ti že veš zakaj!“ — Prišlo je nad nas tiho,
polagoma, po prstih, kakor tat, ki se plazi po temni veži
s sključemm hrbtom, stisnjenimi ustni, na čelo pomaknjenim
klobukom in postaja hip za hipom ter se ozira v
priprta sosedna vrata, izza katerih se blešči dolga, svetla
črta ... Kakor se bliža pod večér jesensko nebó vedno
nižje, vedno temneje, dokler ne izginejo v zoprno sivi,
vlažni rjuhi cerkveni stolpi in dimniki tovarn, — takó je
padala božja kazen na zemljo enakomerno in počasi, in
živa duša se ni zmenila zanjo. Judje so sleparili, profesorji
so pulili korenike in se prepirali med seboj, študentje
so politizirali, branjevke so srebale kavo, jaz sem
pisal podlistke, moj prijatelj Afanazij se je gledal v zrcalo
in si gladil podbradek, — skratka, vsi smo živeli kakor po
navadi, a božje roke nismo videli nad seboj. In takó se je
zgodila nesreča ...

Človeška natura, in posebno še slovenska, je bila že
od nekdaj razbita, raztresena, — to je res! Ali bila je vsaj
kolikor toliko pregledna in enakomerno razbita. Kdor se
je uglobil v različne črepine v značaju svojega bližnjika,
videl je takoj, da mu niso tuje; tu pa tam se mu je zdel
morda porcelan nekoliko finejši ali kakšen ornament
japanski, medtem ko je zapazil drugod kitajske kite ...
ali to so malenkosti. Povprek so bili vsi značaji enako
razbiti in smrdeli so po priliki enako.

V najmlajši generaciji pa se ne spoznam več. In ne
samó, da zaostajam za njo; zdi se mi, kakor da drsajo
moje nogé v preteklost nazaj. Izpred oči mi izginjajo
moji prijatelji in vrstniki ... vsi hité naprej, naprej!
Povsod privihane hlače, blatni čevlji, potni obrazi. Celó
tebe, Afanazij moj, celó tebe ne poznam več! Na tvojem
obrazu so se pojavile črte in črtice, skrivnostne, nerazumljive,
nejasne; — ali sladke ali kisle, vrag to vedi!
Tvoje oči so nekam nemirne, kakor bi gledale nazaj v
dušo in ne v svet; ne obračajo se ne na desno, ne na levo,
a tudi ne strmé naravnost; ... jaz sem uničen, obupan!
A da bi videl povsod isto nejasnost, isto zmedenost in
raztresenost, iste nove, nerazumljive poglede, gube in
kretnje, — to bi bila tolažba mojemu srcu: človek se privadi
najčudovitejših stvari in prikazov in sčasoma jih
pričnè razumevati; kdo vé, morda bi prišel naposled v
delavnico mogočnih činiteljev, ki so povzročili ta strahoviti
preobrat ... Toda ne! Vsaka najmanjša stvarca
se je preobrazila po svoje, v popolnoma samostojni,
posebni smeri. Ne upam si ogovoriti več svojega najboljšega znanca; s sklonjeno glavo in trepetajočimi obrvmi pričakujem, kedaj mi zažene v obraz povsem
novo, uničujočo frazo; zavijem si robec krog vratú in se
splazim po stopnicah navzdol, z drhtečimi koleni in bolnim,
težkim srcem, polmrtev, — toda resigniran, kakor
dosmrten jetnik v devetnajstem letu svoje kazni: z bedastim,
odrevenelim obrazom

in motnimi očmí gleda čez
ograjo smradljivega dvorišča v široki, lepi svet; — nebó
je jasno, svetlo sinje, tam daleč se spajajo z obzorjem
visoke, lahno sive goré, vse potopljene v sončnih žarkih;
v dolini se bleščí belo mesto z visokimi dimniki in
prašnimi cestami ... in on gleda in njegovo srce ostane
mirno, mrtvo ...

Resigniran! — Ali vznemirjati me je pričelo nekaj drugega.
Sprva sem čutil to samó nejasno; verjeti nisem
hotel prav svojim očém; zdelo se mi je, da se motim, da
vidim pred seboj le zračne, varljive prikazni, kakršne
človeka tu pa tam srečavajo, kadar blodi po cestah zamišljen in v sanje zatopljen, da se hipoma vzbudí, obstane in zijá v zrak, neumno in preplašeno ... Toda ne,
ne, ne! Krog mene, spredaj, zadaj in na obeh stranéh, na
vsakem oglu in v vsakem kotu, v elegantni kavarni in v
predmestni krčmi, povsod se zadevajo óbme in se mi
rogajo ... Literarno izobraženi ljudjé! ...

Jaz se jih ogibljem, kolikor morem; kadar zagledam
od daleč megleno postavo z nedoločnimi konturami, ki
se zdaj krči, zdaj spet širi in hrepení vedno višje in višje,
— tedaj napravim ovinek, če je cesta še takó blatna, in
se skrijem v prvo vežo. Toda časih se zgodí, da stopi
neznanec kakor nalašč prav v tisto vežo, — in jaz pričakujem
nekaj nenavadnega, groznega, kakor Duncanova
sinova v usodni noči. In moje pričakovanje propade sramotno,
zakaj neznanec me umorí

s takó čudovito novico,
da sem popolnoma razblinjen, nesvesten ...

Takó n. pr. sem sedel zadnjič pri „Sv. Janezu“ in pil
kozarec istrijanca v najtemnejšem kotu široke, nizke
gostilne. Pri vratih je dremal majhen, suh človek, z redkimi, svetlo rdečimi, navzgor štrlečimi lasmí in šilastim, usehlim obrazom; zdelo se mi je površno, da je to sosedni
krojač Achille Manfredonia. Dremal je prav za prav
samó z enim očesom, drugo, rdeče obrobljeno in brez
trepalnic je upiral neprestano váme. Pričela sva govoriti,
ali resničneje — mrmrati, zakaj v veliki, polutemni, nizki
sobi je človeku nekako tesno pri srcu, kakor bi se bal, da
stopi vsak čas prédenj dolga postava, do petá zagaljena
v belo rjuho, in izpregovori z gromovitim basom — kakor
v tisti pravljici —: „Jaz sem mogočni gospod Mefistofeles!“ ... Sprva je mrmral nekaj o različnih revolucijah, citiral je razna neznana imena ... (med njimi
Macaulaya, če se ne motim; izgovoril ga je napačno) ...
„infulo in krono v prah“ ... Rousseau ... „človeška
prava“ ... prešel je na socialno polje ... zmerjal na
desno in levo ... zapletel se napósled v različne dolge
periode in nerazvozljive stavke, v katerih je brcal in se
prevračal, kakor kapelj na vilicah ... skočil napósled
kvišku ter udaril po mizi, da se je prevrnil kozarec in je
vino v dveh dolgih curkih curljalo na tla ...

In kaj sem zapazil tisti hip?

Ta človek ni bil majhen, kakor se mi je zdelo doslej,
temveč velik, nenavadno velik, — to se pravi, na dveh
tenkih, visokih natičih je bilo nasajeno uprav smešno
kratko teló ... In ko je udaril po mizi, zagrmel je z nečloveškim glasom: „In napósled, — ali mislite, da je to vino pristno? Nikdar ne!“ ... Čutil sem, kakó se mi je
bledôta razlila po obrazu. Gledal sem ga nekaj časa z
nenaravno odprtimi očmí; odrevenel sem od začudenja;
udje so viseli od mene, kakor bi bili samó površno prilepljeni
name ... Ne, tega nisem pričakoval! Kakó mu
je prišla na misel po takó razburjenih, revolucionarnih
tiradah taka malenkostna, smešna stvarca?! Fej, — vrag
vas razumi! ... Pustil sem v čaši četrtinko „nepristnega“ vina in se splazil ob steni, tiho in počasi pod milo nebó ...

V svesti si svoje neznatnosti in omejenosti, nimam
samó strahú pred literarno izobraženimi ljudmí, temveč
občudujem jih z vso dušo, kakor občuduje neveden, primitiven
človek vse, kar mu je nerazumljivo, kar stoji
takó visoko nad njim, da mu samó še migljá pred očmí
v skrivnostni, nadnaravni megli, četudi je morda stvar
sama ob sebi zeló navadna in bedasta. In takó visoko
spoštovanje in neomejeno občudovanje gojim do nj. bl.,
gospoda Emerencija ... ali prosim vas, oprostite! V
svojem trudapolnem feljtonistiškem delovanju sem skusil
marsikaj, kar bi potrlo ali morda celó uničilo manj
trdnega duhá, kakor je

moj. Meni pa so različni viharji
samó ustrojili kožo, da je postala neobčutljiva do mraza
in vročine, do toče in plohe; zbistrili so mi um, da se
ogibljem spretno vsakih nepotrebnih vznemirjanj in
nadlog.

Takó si usojam tudi v tem slučaju skrbeti za prid in
blagor svoje ljubljene osebe in zamolčati imé junakovo;
zakaj bogvé v katerem kotu naše drage domovine živí
kakšen Emerencij Takóintakó, ki bi hotel v junaku na
vsak način spoznati samega sebe, četudi prav dobro vé,
da nima lepe črne brade in da nanosnika še v svojem
življenju ni nosil. In ta „možakar“, kakor bi rekel Anton
Koder, bi sèl za mizo in napisal dolg članek o netaktnosti,
surovosti, brezobzirnosti, nesramnosti, neumnosti,
umazanem slavohleplju, pobalinskem blatenju itd. itd.
— „modernih“ pisateljev in bogvé kakšnih „strujarjev“.

Vnela bi se pogubna polemika; od vseh strani bi se
zgrinjale name siromaka črne tolpe z batinami in krepeljci;
na našem estetiškem polju bi se pojavljale osebe,
o katerih se vam doslej še sanjalo ni: strahotne postave
z jokavim obrazom, v surki in irhastih hlačah, — sključeni
polišinéli z lesenim jarmom na nosu, — zaprašeni
mrtveci, ki so se ravnokar izkopali iz stoletnih, rdeče
obrezanih in v podplate vezanih knjig, — skratka: ljudjé,
ki niso sposobni več za nobeno drugo rabo, kakor
kvečjemu še za slovensko estetiko ...

In kadar bi bil jaz, nedolžni feljtonist, dovòlj maltretiran,
kamenjan, razblinjen v karbonado, — takrat bi
prišla gospodična Márica, ter z mehko ročico ustavila
krvoločno početje ... Morda pa bi se vse to ne zgodilo;
morda bi dotični Emerencij, če bi bil slučajno človek
resen, soliden in sovražnik vsakih škandalov, vzel v roko
košček papirja ter napisal s krepkimi, razločnimi potezami:

„POPRAVEK!

Sklicujé se na § 19. tisk. zak., zahtevam, da sprejmete
v predale svojega cenjenega lista sledeči popravek:

1. Ni res, da sem govoril to in to ...

2. Ni res, da bi bil jaz ...

Res pa je:

1. da sem govoril to in ono ...

2. da nisem bil ...

Primernim spoštovanjem

Emerencij ...“

— In stvar bi bila v redu, četudi bi nosil jaz svoje žive
dni pred vsem svetom na sebi madež laží, obrekovanja
in natolcevanja. Mogoče bi bilo tudi, da bi se našlo več
Emerencijev z istim priimkom; moja sramota in nesreča
bi bila v tem slučaju podvojena, eventualno potrojena ... Da bi se oglasil pravi, resnični Emerencij, to je izključeno; vsaj meni se kaj takega še ni pripetilo. Če
govorite komú še takó jasno o tepcih ali sleparjih, nikdar
ne bo pomislil nase, pač pa se bo oziral postrani na
svojega soseda, mežíkal

skrivnostno z očesom in nabiral
obraz v neumne gube ...: „Saj vemo, saj vemo! ...
Bratec to, predrgnjen! ...“

Iz takih vzrokov je pri nas pisateljsko delo zeló težko.
Izbirati je treba tuja, eksotična imena, v nadlego sebi in
čitatelju, ki je vsak čas v nevarnosti, da premení imena
in osebe istega spola, ali pa celó moške z ženskimi. Da
trpi na tem vsebina in kompozicija romana, kakor tudi
glavna ideja, to je brezdvomno.

Zató si usojam predlagati našim novelistom, svojim
kolegom: zaznamenujmo osebe z velikimi začetnimi
črkami, katere naj izvolijo tiskarji debelo tiskati, če mogoče
tudi okrasiti s primemimi ornamenti in drugimi
pritiklinami. Treba je samó, da upelje to novost kakšen
star, priznan pisatelj, ki morda sam na sebi ni nikakov
ženíj, katerega pa, kakor se spodobi in kakor je pri nas
navada, proslavljamo in povzdigujemo. Ako bi se predrznil
novotáriti kakov „mlečnozob mladič“, polivali bi
ga s pomijami in mu kazali jezike, toda „dičnega starino“ bi občudovali in se mu „klanjali do črne zemlje“, če bi izdal psihološki roman z naslovom: „Roman starega
portirja“, — „Huda vest ali skesani grešnik“, — ali kakó
enako ... in ki bi pričel:

I. poglavje.

Krasna dvorana. Svetle ženske obleke brlíjo v žarkih neštevilnih luči, ki trepetajo in drgečejo

---

[184]

na pozlačenih lestencih, visečih na visokem, obokanem, s štukaturo in
fresko slikami bogato ozaljšanem stropu. Med šumečo
svilo smukajo sem ter tjà črni frakovi, zibaje se in plapolaje,
kakor na šolarjevem hrbtu prilepljeni papirni
„osel“ ... Smeh, govorjenje, veselo zabavljanje in
opravljanje ...

Ob mramornem stebru je slonel mladi, vitki, bledoobrazni
A, oziraje se žalostno in trudno po vrveči družbi ...

„Čarobna, dražestna B, ti kraljica nesrečnega mojega
srcá, B, ti življenje moje in sreča moja, povej mi, ah,
razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja mojo nepokojno,
žejno dušo ...? Povsod jasna lica, povsod brezskrbne
oči, povsod uživanje in razkošje ... samó jaz, samó jaz ... ah ...“

Sklonil je lepo, zlatokodrasto glavo v srčni bolesti,
družba pa je šumela in se radostila, ne mené se za jadno,
smrtno ranjeno rožo, umirajočo sredi duhtečega,
cvetnega vrta ... On pa je nadaljeval:

„Ne ... ne prosim te, ti usodna boginja moja, da
obračaj samó name bleščečo luč svojih črnih oči ...
ne! Ali prašam te, angel moj zlati, kaj sem ti storil, da mi
odteguješ milost svojih olimpsko milih pogledov, da
osrečuješ z njimi samó nevredne krote, kakor so: škilasti
C, plešasti D, kruljavi E, gluhi F in grbasti G, s svojim na
stran zavitim nosom?! Ah ti brezsrčna mladenka
moja ...“

---

[185]

Tedaj pa se je zganil, kakor bi ga nekaj vščipnilo: pred
njim je stala v vsi svoji krasoti — — ona!! Sramežljivo je
povešala svoje čudovite oči in čvrljala s tihim glasom:

„Gospod A, ... samó eno besedico ...“

Stopila sta za steber.

Hotela je govoriti, ali v grlu jo je tišcalo in kri ji je
spreletala obràz. On pa je razumel!! Ganile so jo njegove
prošnje, njegove solzé, ganila jo je njegova jadna pozitura
nocojšnjega večera. Pogledala sta si globoko v oči
in si stiskala roki. Šepetala sta ljubeznipolno:

„B!“

„„A!““

In bila sta srečna! ... V tem hipu pa začujeta poleg
sebe glas, podoben sikanju razjarjene kače.

„Ha!! ... A! B! ... Torej ... ha! Hm!“

Skočila sta narazen in zajecljala preplašena, uničena,
polmrtva:

„E!“

Prišlec pa se je približal smrtnobledemu A ter izpregovoril
z zamolklim glasom:

„Hm!“ .......................................................................................................................................................................................................

— — Torej takó nekako bi se mi zdelo, naj bi se pisali
odslej slovenski romani. Trudil sem se, kolikor sem mogel,
da bi vsaj v nekoliko dosegel ton in slog nekaterih
naših najslavnejših pisateljev in pisateljic. Če se mi je to
posrečilo

---

[186]

ali ne, o tem naj sodi velecenjeni publikum ... Še nekaj važnega je treba pripomniti. V nas Slovencih cveté bujno, kakor nikjer drugod, vse hvale in vsega
priznanja vredna navada, da sedí vsak stan takó trdno in
odločno na svoji časti in na svojem dobrem imenu, kakor
mačka na zapečku: vščipni jo le za najmanjšo dlakico
v repu, takoj pogleda navskriž in ti pokaže kremplje.
Zapiši, da je tega ali onega profesorja levi brk daljši,
kakor desni in eno okó krmežljavo, — da sta hlačnici
bogve katerega hribovskega ali mestnega učitelja neenako
dolgi in vrh tega na kolenih in zadaj ogoljeni, —
da ima ta ali oni advokat bradavico na vratu in ščetine
v nosnicah, — da se gleda katerakoli maloznana učiteljica
ali ekspeditorica v vseh izložhah, pa ne vidi drugega,
kakor šilast nos in koščen vrat, — zapiši kaj takega ali
podobnega in iskali te bodo z revolverji po najskritejših
luknjah, v četrtih nadstropjih in po kletéh; čakali bodo
nate s palicami v rokah na vseh oglih, v vsaki veži, pred
cerkvijo in na trgu; po vseh listih bodo metali nate različne
mineralije, polena, odpadke, krompirjeve lupine,
gnila jabolka in klopôtce. Celi stanovi se vzdignejo nadte,
dokler te ne zmeljejo in ne razdrobé, da se ti bo rogal
svobodno in po pravici vsak najnevednejši smrkavec ...

Da se v prihodnje onemogočijo taki žalostni slučaji,
stavim našim novelistom in romanopiscem sledeči, drugi predlog: dotlej naj se opusté pri

---

[187]

opisovanju junakov, osobito umazanih in smrdečih, vsi natančnejši podatki,
kakor recimo o rojstvu, o vzgoji, o stanu in službi, o raznih
navadah in razvadah, o telesnih in dušnih slabostih
itd. itd. Piše naj se o abstraktnih filozofskih problemih,
o večni krasoti narave in vsega božjega stvarstva, z izjemo
človeka, njegove duše in njegovega telesa. Takó se
približamo zopet zračnim prikaznim starih pravljic, v
rjuhe zavitim okostnikom, povodnjemu možu in torklji,
— v veliko veselje vsega našega milega naroda z menoj
vred: zakaj na ta način vržemo v prah vse nove in najnovejše revolucionarje ter osvetlímo z gloriolo slave svojega Koseskega, Virka, Jarnika, Cimpermana, Funtka
in Gangla, v družbi vseh idealnih Solzislavov; takrat
pride tudi moj dan, zakaj vleče me z neugnano silo k
omenjenim vzorom in mojstrom, katerim se ob tej priliki
ponižno klanjam ...

Glej, dragi moj Emerencij, to so vzroki, ki me silijo, da
te ogrnem v neprodiren inkognito. Bog mi je priča, da
tega ne storim rad, ali svet dandanes takó zahteva.
Omeniti ne smem niti tvoje interesantne obleke, zakaj
lahko bi se zgodilo, da bi iz kroja, blagá, šivov in gumb
ljudjé sklepali na tvoj stan. Zatorej prosim te, oprosti mi
in ne jezi se name na smrtni postelji ...

Nekega kislega, meglenega, mokrega jesenskega večera
sedel sem v gostilni Pankracija Navijalke, v prijetni, gorki sobi, poslikani s krvavo rdečimi ornamenti. Družba ni bila velika: debeli

---

[188]

trgovec Bonaventura, z
rumeno brado, rumenimi lici, rumenimi lasmí in rumenim
nosom, — dolgi, ogromnoglavi davčni adjunkt
Pompilij Suhadolnik, — finančni uradnik, čigar imé je
neznano celó njegovim najboljšim prijateljem in na čigar
nizko čelo so padali v skrbno opredeljenih pramenih
mastni, svetli lasjé, — Emerencij, Pankracij Navijalka
in jaz, — to smo bili vsi. Emerencij je sedel mirno in
dostojanstveno pod sliko debele dame z golimi grudmi.
Na obrazu se mu je videlo, da je krasen eksemplar literarno
izobraženih ljudi. Lica nekoliko bledikasta, brada
črna in skrbno negovana, ustna debela, zobjé veliki,
rumeni in proti koncu ostri, kakor igle, — a oči, moj Bog,
te oči!

Treba bi bilo Dostojevskega, da bi jih primerno opisal.
Kdor bi jih opazoval skrbno in resno, ne bi razbral
iz njih samó duše nj. bl., gospoda Emerencija, temveč
videl bi v njih vse notranje življenje modernih ljudi. Oči
Emerencijeve so primerno majhne, skrivajo se pod debelimi,
težkimi trepalnicami in vrh tega še za nanosnik.
Ali ravno zató je njihova luč toliko zanimivejša, čudovitejša. Tu ni nobenega navdušenega, visoko plapolajočega ognja, — niti zabavljive, napol skrite ironije, —
niti mirne, razmišljajoče resnobe, — niti krotke naivnosti,
— niti jasne neumnosti, — skratka, ničesar ne, kar se
vidi v očéh drugih ljudi takoj v prvem trenotku. Zdelo se
je, da se prav tam globoko na dnú premetávajo, spajajo

---

[189]

in razdružujejo, prihajajo in izginjajo vsi ti izrazi, napol
resnični, napol zlagani in afektirani, ukradeni, prisleparjeni
in kupljeni iz različnih drugih oči, — a vsi
oblečeni v kričečo, ohlapno obleko samoljubja, zavisti in
ošabnosti ...

Emerencij je govoril o literaturi; razjaril se je brez vsakega
zunanjega vzroka.

„Kaj so ti naši novi literatje? Zabavljanje, samo zabavljanje
in prepisávanje iz tujih literatur ... Podreti hočejo
vse, kar smo sezidali v desetletjih z največjim trudom,
v potu svojega obraza, — vse, čemur smo posvetili
svoje najboljše moči, kar je naš ponos in naša nada,
kakor n. pr. ... da, ... hm ... skratka: vse! Z nezdravimi
tujimi mislimi in idejami hočejo zastrupiti naš
mili, nedolžni narod, ki je ostal čist in nedotaknjen sredi
vseobče pokvarjenosti ... Pa to se jim ne posreči, ne,
ne, in stokrat ne!“

Finančni uradnik z neznanim imenom ga je gledal
ves preplašen in zadivljen; levi pramen njegovih mastnih
las mu je zdrknil še globokeje na čelo ...

Emerencij pa je govoril dalje. Z literarnega je prišel na
politično in socialno polje, premotril je kratko in krepko
vsa „pereča vprašanja“, razdelil o priliki par brc na
različne strani ter s svojmii čudovitimi mislimi docela
uničil svoje poslušalce z menoj vred. Njegove misli so
ravnale z nami neusmiljeno. Tu nas je katera prijela za
ušesa in vlekla z brzimi koraki po kakšni neznani,

---

[190]

strmi,
skalnati stezi; a predno je prišla do vrha, pahnila nas je
v brezdanjo globočino in izginila, kakor ob eni po polnoči
duh rajnega čevljarja Tomažka, ki hodi po mostu
gor in dol in predava Funtkove pesmi ... Tam nas je
druga grabila za lasé in begala z nami v krogu, dokler se
ni izgubila v mistični megli. Zató je naravno, da bi bil
ves trud zastonj, ko bi hotel ponavljati njegove besede
ali vsaj površno posneti barvo in ton tega znamenitega
govora. Niti glavne poteze vam ne morem predočiti,
takozvane rdeče níti, ki prepleta celó najzmedenejša
razpravljanja raznih državnih in deželnih poslancev in
drugih vsevednih ljudi. V govoru Emerencijevem ni bilo
nobene rdeče níti, pač pa je bilo rdeče vse do najmanjše
pičice, vsaj meni se je takó zdelo. Mučil me je podoben
čut, kakor bi gledal dolgo časa nepremično v bleščeče
razsvetljeno, veliko rdečo kroglo ...

Kaj hoče prav za prav? Čemú toliko govori, brez vsakega
vzroka in namena? Kje so njegovi nazori, — ali
morda zad za temi praznimi, frfotajočimi frazami? Ne,
zad ni ničesar. Na očéh se mu vidi, da vrví iz njega vse,
kar se je nabralo iz površno prečitanih knjig in neštevilnih
dnevnikov. Drugega ni bilo v njem nikdar nič,
kakor sploh ne v glavàh literarno izobraženih ljudi ...
Ali se mu zdi vse, za kar se navdušuje toliko src, vse, za
kar se lasá razkosani svet vedno besneje in odločneje, —
problemi družabni,

---

[191]

gospodarski in politični, kolikor je
čul o njih, — vsakovrstni in nasprotujoči nazori raznih
strank in stanov, — ali se mu zdi vse to enako slabo in
nepravo, in je ostalo v njegovi glavi samó po sili mirno
drugo poleg drugega, — ali pa mu je vsaka najneznatnejša opazka v naglici prečitanih dnevnikov in nerazumljenih razprav takó imponirala, da si jo je zapomnil
za slučajno uporabo in jo shranil z lahko vestjó poleg
drugih, morda ravno nasprotnih opazk, katere pa so se
mu zdele vse enako imenitne, resnične, pametne in
uvaževanja vredne ... Ah, kdo razume, kaj se godi v
glavah izobraženih ljudi, v teh glavah ozkih in nizkih, v
katere pa sili toliko in takó različnega blagá, da ni časa
izbirati in deliti slabo od dobrega, kristale od peska ...
ah, in peska je toliko! ...

Postal sem melanholičen; ali to je moja navada. Po
kosilu n. pr., ko pijem v kavarni čašico črnca, obide me
vselej melanholija ...

Emerencij se je razvnel; razburile so ga njegove lastne
besede, ki so mu odmevale od sten, kakor bi se mu
smejale in rogale. V obraz je bil ves razpaljen; levica je
grabila nervozno za namizni prt, sključeni kazalec desnice
pa je tolkel po mizi, da so odskakovali kozarci.

Pri srcu mi je prihajalo težko, kakor od grenke slutnje.
Drsal sem z nogami po tleh, ves vznemirjen in v nerazumljivem
strahu; Emerencijev glas mi je bíl na uhó z
neko čudno grozo;

---

[192]

začutil sem na sencih potne kaplje ... Kakšen vzduh je to! Težak, gost; valí se v prsa, kakor smradljiva, oljnata tekočina ... Ali ne pojemajo
luči? Kakó trepečejo, kakó zoprna, krvavo rdeča je njihova
svetloba ... Veliki ornamenti, temni in mokri,
kakor da so se odtrgali od sten, kakor da stopajo na sredo
sobe in stegajo proti nam neštevilne, dolge, ledeno
mrzle roké ... Luči brlé samó še zaspano, sanjavo;
umirajo, trepetaje in zvijaje se ... Kakšen krik je to? ... Po sobi je zazvenčl globok, glasán vzdih umirajočega človeka ...

Skratka: Emerencija je zadela kap ... iz kakšnih
vzrokov, tega ne vem; jaz nisem zdravnik. Literarno izobraženi
ljudje imajo sploh čudne navade ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Morda se bo komú zdelo, da je prišla Emerencijeva smrt
prehitro. Tudi jaz obžalujem to iz vsega srca in dolgo
časa se nisem dal utolažiti. Kakó krasna novela bi bila
to! Kakó na dolgo in široko bi se dal razviti Emerencijev
značaj in z njim značaj vseh literarno izobraženih ljudi;
v kakšne imenitne konflikte bi se dala spraviti njegova
komplicirana, površnemu opazovalcu nerazumljiva
duša! — Toda glej, — on umrje brez vsakega romantičnega vzroka, — čisto na lepem, sredi najzanimivejšega govora, čevlje na nogah in vino pred seboj! ... Žalostno! ... Priporočam ga vsem prijateljem in znancem v blag spomin.

Ena sama noč.

Oče me je poklical; mislim, da je bilo krog ene po
polunoči. Trepalnice so se mi še sprijemale, ko
sem se v naglici površno oblekel, nato pa sem stopal pol
v sanjah, pol v zavesti po strmih stopnicah navzdol. V
veži je bilo precej hladno in čisto tema. Odprl sem vrata
in pogledal na nebo. Nobene zvezde; čez in čez sama
dolgočasna, mokrosiva barva. In nikjer nič svetlobe;
samo daleč tam se je medlo bleščalo v nekem oknu.

Stopil sem po prstih v sobo, kjer je ležala moja mati.
Zrak je bil težek in gost, poln tistega tujega, vznemirjajočega
duha, kakor plava ob bolniških posteljah.

Zdelo se mi je, da spi. Dihala je naporno, da so ustnice
ob vsakem dihljaju zatrepetale. Pogladil sem jo po
čelu; bilo je mrzlo, kakor led, a doli v obrvih sem začutil
potne kaplje, kakor

bi bila vročina šele ravnokar izginila.
Obraz se je v teh kratkih dneh popolnoma izsušil,
ali črte se niso spremenile, — še vedno tako dobre, ljubeznipolne
in polne trpljenja.

Na mizi je stalo veliko število kozarcev, steklenic in
sklenic. Mleko, vino, limonada, čaj in neka črnikasta
pijača, ki smo jo dobili od zdravnika: — vsako uro majhno žličico. Jaz sem sovražil to črnikasto tekočino. Dišala je neprijetno in ostavila v ustih zoprno osladen okus.

Zavil sem se v havelok in sedel k svetilki, da bi čital.
Pred seboj sem imel krajše sestavke Emersonove. Ali
čutiti sem začel, kakor bi mi vrtal kdo s svedrom v glavo,
počasi, natančno in previdno, in zaprl sem knjigo.
Nocoj me je bilo strah te matematične poezije in lirsko
vznesene logike.

Ob svetilki je zabrenčala muha. In kakor bi se zavedel
šele ta trenotek čudovite pričakujoče tišine, ki je ležala
v sobi, tam zunaj in po vsem svetu. Nisem si upal prestaviti
kolena na koleno, da bi ne zadel ob stol. Postelja
in stene in slike na njih, — vse se je izgubljalo v pustem
polmraku, samo pod reflektorjem svetilke se je svetil
velik krog.

Mati je dihala še vedno, kakor ob mojem prihodu:
naporno in redno.

S tihimi koraki sem stopil k nji in se nagnil k njenemu
obrazu. Ona me je gledala naravnost v oči mirno in nepremično,
da me je pretreslo

do mozga. Hotel sem jo
prijeti za roko ali jo poljubiti na lice, toda nisem se ganil.
Tako težko mi je bilo, kakor bi zagledal hipoma pred
seboj vse svoje življenje, — nehvaležnost, laž in nezvestobo ... In ta trenotek je bila večnost.

Njene trepalnice so se zatisnile, jaz pa sem ostal pri
nji. Sedel sem poleg postelje in se naslanjal s komolcem
prav pri vzglavju. Spominjal sem se na različne momente,
ki se mi je zdelo, da sem jih bil že davno pozabil ali
na katere pozneje sploh nikdar mislil nisem, ker se mi
niso videli važni ... Nekdaj sem slonel razjarjen in slabe
volje ob oknu; preslišal sem bil ravnokar „pridigo“
od matere in odgovoril sem jako pikro. Ko se za trenotek
ozrem, zdrznem se od strahú in sramote. Vame so
bile uprte njene oči, ljubeče, izmučene in proseče; in v
očéh sta se svetili dve solzi ... Ko sem bil študent, ležal
sem svoje dni v bolnišnici, in moja mati me je prišla posetit.
Vedela je sama, kje je moja postelja in ni vprašala
nikogar. Ali postelja je bila prazna. Obstala je kakor kamen
in lica so ji osivela, iz grla pa se ji je izvil samo neznan,
šibek glas. Spreletelo jo je v prvem hipu, da sem
umrl tu na samem brez nje. Jaz pa sem stal ob vratih in
zjokal bi se bil od ljubezni ...

Ali vsi ti prizori postajali so nejasni, menjavali so se
hitro in izginjali. Obšla me je utrujenost in naslonil sem
glavo na blazino ...

Moja mati je umrla.

Okrog postelje je stalo vse polno žensk; nekatere sem
poznal in bile so mi zoprne. Čemu so prišle s svojimi
starimi, dolgočasnimi obrazi, radovednimi očmi in dolgimi,
njuhajočimi nosovi! Vse so se vrtile venomer in
mahale z rokami, kakor bi imele neprestano opravka, a
kljub temu se nobena ni pritaknila kakšne potrebne
stvari. — Moje sestre so napravljale mrtvaški oder; vse
so jokale in časih celó na glas. To me je napravljalo nervoznega.
Kaj je treba tega? Pa jo vzbudite! Mimo postelje,
kjer je ležala mati, sem hodil hitro, ne da bi se ozrl
nanjo. Zdelo se mi je celó samemu, da je vse moje urno
kretanje afektirano. Loteval sem se z veliko gorečnostjo
stvari, ki bi jih opravili ravno takó lahko brez mene. In
pri tem sem bil vsem in vsakomur v napoto. Zgrabil sem
klobuk in odhitel na cesto; ali sredi pota nisem več vedel,
kam sem se bil namenil, in vrnil sem se prav tako
hitro domu.

Ponoči sem bdel v mrličevi sobi.

Ovladalo me ni nikdar kakšno posebno čustvo, niti
mislil nisem kaj vznemirjajočega. Najbolj mi je bilo na
skrbi, da se izvrši pogreb v redu in pravilno; prepiral
sem se zaradi pogrebcev; noben mi ni bil po volji. „Naj
nosi hlod iz gozda, pa ne krsto na pokopališče, ta s svojim
surovim obrazom!“

Ali vkljub vsemu, kar sem počel sam in kar sem videl
okrog sebe, živelo je na dnu moje duše čudovito prepričanje.
Sramoval sem se tega prepričanja

in prigovarjal
samemu sebi, da je budalost in nesmisel. „Ali nimaš
dokazov? Pojdi in potiplji te mrzle ude!“

Moja mati ni umrla. To je bilo moje prepričanje.

Stal sem blizu, ko so zabijali rakev, toda obrnjen sem
bil proti oknu, na cesto; štel sem udarce; ali ko sem opazil, da ponavljam vedno eno in isto številko, opustil sem to nepotrebno delo. Pogrebci so hodili sèm ter tja in se
držali jako slovesno. — Oni, ki bi imel nositi križ, okrasil
si je klobuk, kakor bi se odpravljal na svatbo. To me
je vznemirilo. Strgal sem mu šopke izza trakú in jih
vrgel na cesto. Vsled tega bi bil kmalu nastal majhen
prepir; toda neka suha ženska z majhnimi, solzljivimi
očmí in špičastim nosom je vzdignila roke in prišla mirit.

Ljudi je dohajalo vedno več. Ostajali so večidel zunaj
pred hišo, samo nekateri, ki so se šteli naše jako dobre
znance, prestopili so prag. Posebno me je razljutil nekov
dolg človek s tanko, redko brado in visoko povzdignjenimi
obrvmi. Svečano se mi je približal in mi ponudil
roko. Dotaknil sem se njegove dlani in se obrnil stran;
on pa se mi je silil prav pred prsa in mi šepetal na uhó
neke neumne besede. „—Kdo pa vas je prosil, da nas
pridete tolažit?“

Zvonovi so zazvonili, pogrebci so vzdignili krsto in v
visokem, melanholičnem tonu so zazvenele latinske
molitve duhovnikove. Krog mene

pa je zaplakalo, ihteče
in poludušeno, in sosedje in znanci so stresali z glavo in
pogledovali drug drugega z dolgočasnimi pogledi.

Ali to je nemogoče. Kako bi se mogel zgoditi tako
čudovit, nenavaden dogodek brez vsakega pričakovanja,
nenadoma in brezobzirno? Moja mati ni umrla.
Kakó bi mi seglo do duše, kakó bi mi ubilo srce, da bi
prišel resnično ta strašni čas. In ta misel sama me je
stresla po vsem životu. Če umrje moja mati! Nisem si
mogel predstavljati, kakšno bi bilo potem življenje, kakor
bi si ga ne bil mogel predstavljati brez sonca ali brez
vode. Kako bi se pogledali, kadar bi prišli od pogreba in
bi ostali sami v tej široki, nizki sobi ... S silo sem se
otresel teh misli, ki so me vzburjale in mi napravljale
nepotrebno grozo.

Prišli smo na pokopališče. Ob jami sta stala dva zamazana
starca z okroglimi, gladko obritimi glavami. Naslanjala
sta se na lopate in čakala, da pridemo bližje. In
zdaj so se pričele molitve. Jaz jih nisem razumel; samo
šumelo je krog mene, kakor šuštenje in brenčanje bučel.
Poklekal sem kakor drugi in vstajal in kropil po krsti.
Slišal sem, kako je bobnela sesušena prst po lesenem
pokrovu, sprva glasno in votlo, potem pa, ko je padala
prst na prst, samo polglasno in mirneje. Neka ženska,
zdi se mi, da je bila moja sestra, pokleknila je na grob in
jokala in ihtela, da si je tu pa tam kdo obrisal oči, zmajal
z glavo in odšel.

Napósled smo se odpravili tudi mi. Oče je stopil mimogredé
v župnišče, jaz pa sem šel počasi proti domu.
Bilo je že blizu na večer. Doma ni bilo razen mene še
nikogar. Sedel sem za mizo in se zagledal v steno ...
Kako se je vse čudovito zgodilo! Zdaj je vse tiho in soba
je tako velika, kakor bi se bila v teh dneh širila in širila.
Skoro me je obšel strah v tem silnem, praznem prostoru ... Hotel sem pogledati v kuhinjo, če že napravljajo večerjo. Tam pred ognjiščem je stala ženska, in to je bila
moja mati.

„Mama, ali bo kmalu večerja?“

Obrnila se je hitro k meni — neznan, star obraz, z neprijaznimi,
suhimi očmí in nagubanim vratom.

Zarezal me je nož iz možgan do srca, vse se je raztrgalo
v meni in zakrvavelo, — zakaj moja mati je umrla.
In pal sem z obrazom na tla ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Slonel sem na vzglavju pri postelji svoje matere. Zadremal
sem samo za pol ure. Ona je dihala mirno in enakomerno,
ustna pa so se smehljala ... Samo še dva, tri
dni in nobene nevarnosti ne bo več.

Julija.

Kakšno življenje je to! ... Moj bog, kakó je prišlo
nadme, — kakó se je hipoma spremenilo vse krog
mene, kakor da še nisem videl nikdar tega svetá ... Ali
zdi se mi, da ni v vsem ničesar resničnega, da se izgubi
nenadoma in ne ostavi nikakega sledú. Čudovito je
samó, da nima ta pijanost najmanjšega vzroka; ako se
stvar natanko pregleda, ni na nji ničesar izvanrednega;
— a kakor s stoterimi rokami se je oklenilo moje
duše ...“

„Ah! — Ona nima nikakršnih oči! Globoko v senci dve
veliki stekleni krogli, brez misli in brez svetlobe, — to
niso oči ... In njena

čistost, — vrag vedi, kakšna čistost
je to; jaz je ne razumem.“

Del je peró iz roke in naslonil glavo v dlani, da sta se
napravili na licih dve visoki gubi, — kar je dalo obrazu
začuden in vznemirjen izraz.

„A na kakšen način se mora razvozlati; tako stanje
postane sčasoma neprijetno, — misli izginevajo in kri se
spremení v stopljeno žveplo ...“

Zunaj so se zaloputnila vrata, da se je stresel strop in
na stopnicah so odmevali trdi, hitri koraki. V sosednji
sobi je kričal nekdo s tenkim, jokavim glasom:

„Jaz tega ne pustim več ... jaz ne pustim več! Spravi
se odtod, — potem delaj, kakor hočeš; a tu pred mano se
ne boš ... ti ničvrednica! Stran odtod!“

Privzdignil je obrvi in ustna so se mu zavila, kakor bi
nenadno ugledal pred sabo slínasto golazen.

„To je ribniški dialekt ... Pa kakó se more zgražati?
Jaz ne vidim ničesar nespodobnega, — toda čudovito je,
nerazumljivo ...“

„In zunaj sije sonce.“

Preko sobe in nad mizo je trepetal velik plamen bleščeče, gorke svetlobe in tisoč prašnih isker se je igralo v njem, prevračalo se, prihajalo in odskakovalo, kakor
mušice o poletnem večeru. Skozi okno se je videlo na
čisto, mirno nebó, a nedaleč je stal na neki strehi golob,
prestopal se z ene noge na drugo in stezal belo glavo ...

„Ali je to ljubezen? Zdi se mi, da sem ji napósled čisto
malovažen, da bi se smehljala in da bi govorila prav
takó, ko bi bil kdo drug na mojem mestu ... Kakor da
bi nečesa pričakovala, kar se ne dá povedati; — to je
zarisano na njenih ustnih ... in v njenih kretnjah; to se
je lahko čulo iz prve njene besede. A jaz si ne vem ničesar
razlagati, jaz je ne morem razumeti ...“

„„Jako ste zamišljeni, gospod Danijel!““

Tiho in oprezno je zaprla vrata za seboj in obstala
pred njimi s povešenimi rokami in s tiho poželjivim,
neodločnim smehljajem. Ves obraz je bil nedolžen,
skoro otroški, kot da še ni dahnil nanj niti najlahnejši
zefir. Mehka, bela polt, — nikdar živahnejše nianse na
teh hladnih, žametnih licih; oči velike in jasne, a brez
vsakega izraza; če bi jih iztaknil izpod obrvi in položil
prédse na krožnik, gledale bi ti istotako mirno in mrtvo
v obraz. Samó na ustnih je živelo čudovito življenje;
fine, polne črte so zadrhtele v najrahlejšem čutu, kakor
zazvení struna pod prstom ... Vitka, valovita postava
se je kretala mirno in mehko, zdelo se je, da se neprestano
nečesa bojí in da vsled tega neče opozarjati nase.

Danijel je vstal in od vznemirjenja so mu lica zardela
in megla mu je zalila oči.

„Nisem vam mogel verjeti, da se vrnete, Julija ... A
to je krasno ...“

Leno je držal njeno desnico v svoji in se igral z njenimi
prsti. Izogibal se je njenih tihih

pogledov, kakor da
leží tam nekaj ostudnega in strašnega. Čutil je, kakó mu
je prihajalo v žile tisto neprijetno, vznemirljivo čustvo,
ki ga je ovladalo vselej ob njeni prisotnosti ... ali če je
le čul njen glas, če se je le spominjal nanjo. Zdelo se mu
je, da ga ostavlja polagoma vse, kar je njegovega, da izgublja
svojo voljo in besede in misli. Kar je izgovoril,
videlo se mu je nerodno in neumestno; pogledal ji je
pazno v obraz, če se ji morda ne zdi bedast in smešen.
Ali srečal je samo mrtvi pogled njenih velikih, steklenih
oči ...

Sedela je za mizo in listala po knjigah, on pa je stal ob
njeni strani in jo božal z roko po laséh in licih. Kadar se
je ozrl na njen profil, čutil je v prsih sveto gorkoto, kakor
da gleda brezspolnega angela na oltarju, — belo
oblečenega, z zlatimi žarki nad čelom.

Hipoma je vzdignila glavo in se obrnila k njemu.

„Vi ste nenavaden človek; zakaj takó molčite?“

„„Ničesar vam ne vem povedati. Kar bi izgovoril, bi
bilo zlagano, čisto nasprotno mojim mislim. ... In
napósled, — čemú te okorne besede?““

„Kaj pa hočete drugega? ... Ah, vi morda mislite — —; torej glejte me, — tu je moj obraz. In, če vam je drago, poljubite me ... Tudi tega ne? ... O ti moj bog! ... Bodiva torej sentimentalna; pričnite o poeziji ...“

Sklonil se je globoko k nji in jo poljubil na senca, rahlo,
prav rahlo, da je komaj čutila gorkoto njegove krvi.

„Jaz te ljubim, Julija, ti srce moje ...“

V tistem hipu se je vrnil na njena ustna in lica prejšnji otroški, nedolžni izraz, — vzplamteli so zlati žarki nad čelom brezspolnega angela v oltarju ...

In, — ona je sedela za mizo in listala po knjigah, on pa
je stal ob njeni strani in jo božal z roko po laséh in licih.
Kakor bi se ne bilo ničesar dogodilo. Samó v skrajnih
kotih njenih usten sta ostali polzakriti dve majhni, skoro
nevidni gubici, katerih pa Danijel ni zapazil. Zakaj megla
mu je zalivala oči. In te dve gubici sta hoteli povedati,
česar ona v svoji dobrodušnosti ni izrekla:

„Oh ti dete ... ti veliko dete!“

Spoznal je, da je treba govoriti, karkoli, četudi neumnosti.
Zrak je postajal težak in soparen in koža na obrazu
se je spreminjala v trdo skorjo.

Izustil je par besed o neki brezpomembni stvari, kakor
mu je ravno prišlo na jezik. Ona pa si je zakrila lica
z rokami.

„Kaj ti je, Julija? ... Julija!“

„„Vi me ne ljubite, vi ne veste ničesar ...““

Vstala je in stopila izza mize.

„Ne hodi takó od mene, Julija; ne pusti me samega!“

Stisnil ji je roko, — rahlo, prav rahlo in ozrla se je vanj
z istim pričakujočim, neodločnim smehljajem; trepalnice so bile mokre od solzá, oči pa so ostale mirne in brezizrazne ...

„Čemú si užaljena, dušica moja? Ne ostavljaj me nesrečnega.“

Obrnila se je do njega in pod ustni se je zarisalo še
jasneje dvoje tenkih gubic ...

„Oh ti dete ... ti veliko dete!“

Marko Vran je stal na pragu; v licih mu je gorela kri in
usta so se mu zategnila in pol odprla, kakor od silnega
gnusa.

„Stran ... stran iz te sobe; ne išči tod ničesar, ne dotikaj
se teh sten ...“

Sklonila je glavo in izginila tiho in oprezno, kakor je
bila prišla.

Danijel je molčal in gledal svojega prijatelja s široko
odprtimi očmí. Od sramú in srda ga je tiščalo v grlu, kakor
bi se ga oklepalo krog vratú z jeklenimi prsti.

„Ali povej mi, — kaj je vse to? Kaj se je zgodilo nesramnega?“

Marko se je ozrl nanj mimogredé, vrgel klobuk na
posteljo in stopil k oknu.

„Ti si norec!“

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Davčni praktikant iz Bukovja, Danijel Bratina, se je
mudil nekaj dni v mestu, da napravi izpit. Prenočeval je
pri svojem prijatelju Vranu, poštnem asistentu.

Živel je že par let na vasi in občeval z malokom drugim,
kot s svojim adjunktom in z učiteljem Smolo, ki je
imel nenavadno velik nos. O prihodu v mesto se mu je
zazdelo vse tuje, skrivnostno in veličastno. Hodil je po
širokih ulicah, med hrupom vozov in kričanjem ljudi,
kakor bi sanjal o novem svetu, v katerega ne spada in se
je samó slučajno izgubil vanj. Na vsaki malenkosti je
zapazil nekaj posebnega in nerazumljivega; prihajalo
mu je tesnó in težko, a božala ga je obenem tista sladka,
meglena zaspanost, kakor jo je čutil zjutraj v postelji,
predno je zadnjikrat zazéhal.

Čakal je svojega prijatelja pred pošto in ko sta se vračala
na večer domú, srečala sta vrh stopnic Julijo, oblečeno
v svetlo sivo, enostavno obleko, roke gole do nad
komolcev in svetlo brošo pod vratom.

To novo mestno življenje, ki je bušknilo nenadno nanj
s svojimi toplimi valovi in vso njegovo čudovitost in
nerazumljivost, zdelo se mu je, da jo vidi živo pred seboj,
ne razblinjeno v tisoč bleščečih malenkosti, — krasno
in popolno. Spominjal se je, da jo je videl nekjé še
pred davnim časom, — in začutil je v tistem trenotku, da
je iskal v svojih sentimentalnih urah le nje same, da ni
hrepenel ves čas po ničemer drugem.

Iz bližnjih duri je pogledala stara ženska, — drobán,
z neštevilnimi gubami poseján obraz, zatekle oči, na sivih,
zmršenih laséh rdeče rožasta ruta.

„Kaj stojiš tam, ti, deklè? Pripravi svetilko!“

Obraz je izginil in vrata so se z glasnim truščem zaprla.

„Kdo je to?“

Vran je pogledal svojemu prijatelju v oči.

„Moja gospodinja in njena nečakinja ... pa ne imej
kakšnih neumnih misli, tu ni ničesar záte.“

Danijel je umolknil.

A takoj v trenotku, ko jo je ugledal vrh stopnic, začelo
ga je osvajati tisto stanje brezosebnosti in nezavednega
tavanja, — sladko in nerazložljivo ... kakor bi bil izpil
ravnokar par kozarcev močnega vina. Vran je odšel v
urad in Danijel je razpoložil knjige po mizi. Čitati se mu
ni ljubilo. Zamahoval je z rokami in hodil od okna do
vrat, raztresen in vznemirjen.

Ko je zaklenil duri za seboj, da bi se odpravil kósit,
prišla je ona iz sosednje sobe in oba sta obstala.

„Jaz sem vas poznal že davno ...“

Začudil se je svojim besedam, kakor bi jih bil izgovoril
v cerkvi med povzdigovanjem.

„Oh da ... zdaj se vas spominjam ... Takrat sem
bila v Samostanskih ulicah, — v trafiki na oglu ... Prihajali ste vsak dan mimo, — in redno ste se ozrli k meni. Dve leti je od tega in nič se niste spremenili ...“

Njen odgovor se mu je zdel nekoliko banalen; spominjal
se ni nikake trafike, čutil je samó, da je videl njen
obraz že pred davnimi leti, da

se je v vročih sanjah stiskalo
k njemu njeno teló ...

Popoldne pa je prišla nenadno k njemu ...

Sedel je za mizo in pisal verze.

„Ali se dolgočasite, gospod Danijel?“ ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Govoril je z njo z monotonim, poltihim glasom, — o
neznatnih stvaréh, ki se niti od daleč niso tikale razmerja,
katero je zavladalo med njima od prvega hipa. Kakor
da pelje vsenaokrog lesketajoča se megla; nikjer jasnejšega mesta in trdnih oblik. Ali nekdo drugi je razmišljeval neprestano v njem: — „Odkod je prišlo to? Kedaj
se zastor odgrne?“ O nji sami pa ni zinil besedice. Razmotrival
je zagonetno soho na senci pod svojimi nogami,
— a ona je stala pred njim, ne da bi si upal pogledati
nanjo ...

O mraku jo je spremljal na sprehodu, — mimo zadnjih
hiš po aleji, pod šumečimi kostanji in platanami.

„V mestu je preveč ljudi in preveč luči,“ opomnila je
ona.

Ob njegovi strani je slonelo gorko, kipeče teló, koraki
so se glasili tiho in boječe, kakor v sanjah, in velike
črne sence so plavale po pesku. Zdaj pa zdaj se je vejevje
razgrnilo in z bledega, težkega nebá je posijala hladna
svetloba.

Danijel je iskal poetičnih izrazov, primernih mraku in
ljubezni. In ko sta prišla do konca aleje, položil je roké
na njene rame in dahnil romantičen

poljub na njena ognjena,
od poželenja trepetajoča ustna.

Vračala sta se hitro in molčé; Julija se je pritožila, da
ji je mraz.

„Kaj sem ji storil žalega?“ mislil si je Danijel in zazeblo
je tudi njega ...

Ponoči sta sedela z Vranom v kavarni.

„Kakó sodiš ti o nji?“

„„O kom?““

„O Juliji.“

Vran se je naslonil na žametno blazinico in trepalnice
so se mu lahno zatisnile.

„Ti si ves poln neke posebne vrste sentimentalnosti. —“

Dan pozneje se je izrazil jasneje in imenoval ga je „norca“.

„— zató je boljše, da ne govoriva o tej stvari ...
Meni so gliste najgnusnejše živali; v svetlem, opolzlem
kolobarju se valjajo po mastni peni; — in kljub temu so
okrogla telesca, kakor iz mehke, rožnate svile, fina in
prozorna, kot lica mojega dekleta, ki sem ga sinoči poljubljal.“

Danijel je privzdignil obrvi.

„Kaj pripoveduješ ...?“

„Srečal sem časih ljudi, — samó ženske, — da bi se
zdrznil od studa, če bi se le dotaknil njihove roké ...
Le-tó teló je podobno glistam, — mehko in opolzlo ...
Ali ne zavedajo se svoje gnusnosti; mirno in zadovoljno
se prevračajo po luži in glas ostane otroški in obraz idealen.

Ako si jo poljubil, čutiš na ustnih gnilo rano, ki se
ne dá izmiti ...“

Zunaj je pihal sever in Danijel se je ogrnil do nosú v
svojo suknjo. Ko je prihajal mimo njenih duri, nagnil je
glavo in poslušal; toda vse je bilo tiho, samó stenska ura
je bíla s hreščečim glasom polnoči.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

„Ah, samó takó ne! ... Da bi mi očitala karkoli, — da
bi izrekla eno samo trdo besedo ... A kakor da je okamenela
v ljubeznivem smehljaju ...“

Na njegovem obrazu je ležal utrujen in prepaden
izraz; lica so mu usehnila in rdeče, zatekle trepalnice so
padale težko na oči.

Zjutraj je stal z njo na pragu in zdela se mu je tuja in
neznana, da si ji ni upal stopiti bližje.

„Povej mi, kaj sem ti storil, Julija, da me ne ljubiš
več?“

„„Ali si ti smešen! Kaj hočeš, da govorim?““

„Pridi v sobo.“

„„Čemú? Prav takó lahko stojiva tu na pragu.““

„Ti si se igrala z menoj ...“

Pogledala ga je z ironičnim sočutjem in ustna so se
zožila v pritajenem nasmehu.

„Kakó se mi smiliš, ti ubožček!“

Zadnje dni je čutil, kakó se je oddaljevala od njega
trenotek za trenotkom, in on je stezal roké za njo v hrepenenju
in zdvajanju.

„Kam hitiš? Zakaj zakrivaš pred mano svoj obraz in
svojo dušo?“

Na vse njeno vedenje je leglo nekaj posebnega, —
kakor dolgočasni, razočarani izraz človeka, ki je ugledal
pred sabo na cesti nekoga v znani suknji in jovialno
širokokrajnem klobuku: — po treh, štirih ulicah hití za
njim, pozdravi ga z vzradoščenim glasom in iztegne
desnico ... a glej, tu buljijo vanj krmežljave, neznane
oči nad smešno zavitim nosom ... „Oprostite, — zmotil
sem se bil!“

Zdelo se mu je, da je našla na njem nekaj neizmerno
smešnega in otročjega. Zapazil je bil tenko zarezo ob
njenih ustnih in čul je roganje iz vsake njene besede ...

„Oh, ti dete ...!“

Z Vranom nista govorila o nji nikdar več. Le nekoč je
opomnil poslednji, kakor bi nadaljeval davno zapričet
razgovor:

„Jaz ne pustim, da bi prihajala v mojo sobo ... Ti pa
stori, kakor ti je drago ...“

Danijela se je polastila omotica. Razmišljal ni o ničemer
več. Dušil ga je zrak, ki ga je dihal v njeni bližini, in
kadar je čutil na sebi pogled njenih mirnih, steklenih
oči, sklonila se mu je glava in roké so visele navzdol,
kakor mrtve. Podoben je bil človeku, ki hodi z razprostrtimi
rokami in zatisnjenimi očmí za nečem neznanim:
— vleče ga za sabo z nerazumljivo, zoprno silo,

in
mehanično blodi v krogu, brez misli in brez svoje volje ...

Nebó je viselo nizko na mokrih strehah; od pritlikavega
obcestnega drevja so padale debele, mrzle kaplje in
rosno listje se je zdaj pa zdaj vznemirjeno streslo. Tla so
bila blatna in razmočena; stopinje so se vtiskale vanje
razločno in globoko, kakor v mehko ilovico.

Danijel je stopal naglo čez dvorišče, roké v suknji in
ovratnik visoko privihan. V veži pa je obstal in mraz ga
je spreletel po udih.

„Kam si se napravila?“

Ob zidu je slonela Julija, zavita v temen plašč; kakor
črna luža se je raztezala njena senca preko koridorja. Od
stropa je visela zamazana svetilka in par zaspanih,
rdečih žarkov je dremalo na stenah.

„Daleč, daleč, dragi moj Danijel!“

Njen glas je bil nenavadno globok in poln. In njene
oči so gorele v čudovitem svitu, kakor bi se po teh velikih,
steklenih kroglah razlivalo vroče zlató ...

Pred vrati je zadrdrala kočija in suh častnik v dolgi,
tesno zapeti suknji je stopil v vežo. Danijel je videl samó
neokreten, rdeč nos in dvoje košatih brk.

„Torej pojdiva! ...“

Kočija se je odpeljala in Danijel je gledal za njo, dokler
se ni potopila v meglo ...

„O ti zavržena! O ti prokleta!“

Zdelo se mu je, da se je odluščila trda skorja od njegovega
telesa, samó v prsih mu je bilo težko in zoprno,
kakor da je doživel pred davnim časom nekaj neizmerno
ostudnega ... Prižgal si je cigareto in odšel na ulico.

Signor Antonio.

Prišel je v Borovje in si postavil ob glavni cesti krasno
hišo z balkonom in verando. Lipe je nasadil pred
njo in čudovit vrt okoli. In vsak dan so prihajale imenitne
kočije in signor Antonio je vzprejemal svoje goste, —
elegantno gospôdo s tujimi obrazi in belimi rokami.

Imel je signor Antonio dve lepi hčeri, — podolgastih,
bledih lic, velikih ponosnih oči in valovitih las temno
kostanjeve barve. Oblečeni sta bili v črno in hodili sta s
tistim plemenitaškim korakom, kakor ga more imeti
samo Italijanka. Ali te oči, te velike, ponosne oči so gledale
mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samó
še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že
pred davnim, davnim časom.

Antonio je bil človek velike, vitke postave; črte njegovega
obraza so bile ostre in energične, ustna tenka,
gladko obrita brada, nenavadno trda

in dolga; v očéh je
ležalo nekaj prezirljivega in visokega, a obenem mehkega
in prostodušnega; ravno plošnato čelo brez gub je
prehajalo v svetlo plešo, na temenu in za senci pa so se
vili kodrasti, že nekoliko osiveli lasjé.

Po Borovju so govorili o silnem bogastvu Antonijevem,
o njegovi trgovini, razširjeni po vsem svetu.

In vse Borovje je prišlo v veliko zadrego, kakor da se
je dogodila povsem navadna, a vendar sitna, naravnost
nespodobna stvar, katero človek ne vé, s kakšnim očesom
bi jo pogledal ... Treba je z ljudmi občevati, — kaj
mislite?

Pride človek, ki povzdigne lahko že s samo svojo prisotnostjo
ves okraj do izvanrednega ugleda, treba se mu
je približati, treba ga je negovati in navezati nase, kolikor
je mogoče. — A signor Antonio, — njegova dolžnost
bi bila, da se odkrije in pozdravi, kadar stopi v tujo sobo,
da se nasmehlja svojim sosedom in živi ž njimi, kakor je
to navada. Toda na vso nesrečo se on te svoje dolžnosti
ni zavedal. Nikogar se ni ogibal, — a kadar je prišel slučajno
v družbo, leglo je v zrak nekaj ledenega in konvencionalnega.
Vsakomur se je zdelo, da mu je neznana
sila sklonila vrat in položila na obraz ponižno, molčečo,
vljudno se smehljajočo krinko; Antonio je sedel za
trenotek med njimi, lahko in elegantno, s svojim mirnim,
aristokratičnim obrazom; a ko se je poslovil s sočutnim
smehljajem na ustnih, spogledala

se je vsa družba
in molčala ... Takó se je zgodilo na plesu, ki ga je
bila priredila borovška čitalnica. Sedeli sta v dvorani obe
hčeri gospoda Antonija. Pristav je plesal z Almo, ali njegovo
teló je postalo hipoma nerodno in okorno, prišla
mu ni na misel niti najmanjša beseda, njegova lica so se
podaljšala in oči so gledale začudeno in v zadregi; ko je
stopil v drugo sobo in naročil čašo piva, brisal si je potni
obraz in stresal z glavo.

„Vrag vedi, — ti ljudje ne spadajo tu sem.“

Par stolov je zaropotalo in ozrli so se vanj od vseh
strani; čutili so, da je izgovoril besedo, ki je ležala vsem
že davno na jeziku. Dame so šepetale na tihem in si hladile
s pahljačami vroče obraze; dacarka pa je izgovorila
glasno, da jo je slišalo pol dvorane:

„Nespodobno ... nesramno ...“

Kaj da se je zgodilo takó nespodobnega in nesramnega,
bi ne vedel nihče natanko povedati, a kljub temu so
se strinjali z ogorčeno damo, in notarka, ki je sedela
deset korakov od nje, ji je celó pokimala z glavo ...

Ne dolgo, — in krasna hiša Antonijeva je stala ob cesti
pozabljena, kakor ograjena z zidom. V veliki črni kočiji
sta se prikazali časih Alma in Vera, z bledimi lici, sanjavimi
očmí in v tesno zapetih, temnih toaletah, — dve
začarani kraljičini iz starodavnih pravljic. Signor Antonio
je vzprejemal svoje goste iz daljnih krajev in njegov

obraz je bil plemenitaški, tuj in hladen, kakor nekdaj ... In na vrtu je cvetel gozd rdečih rož in opojno duhtečih lilij in lipe so šumele.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Prišli so nenadoma in kdo vé odkod gostobradati ljudjé
z ostrimi nosovi in lokavimi očmí; signor Antonio jih
je vzprejemal ter se zapiral ž njimi v svojo pisarno. Po
Borovju pa je šuštelo skrivnostno, kakor šušti jesenski
veter po gozdu. Od samega silnega začudenja so si izmišljali na vseh koncih in krajih čudovite bajke ... kako je zapravljal svoje bogastvo, kakor kak knez, kakó
je zidal prekrasne palače po mestih in vile ob morju,
kakšne imenitne gostbe je napravljal svojim prijateljem,
kakó je posul toalete svojih hčerá z biseri in demanti ... In čez noč je prišel strašen polom, — kakor da so se utopile vse njegove ladje, da so mu pogorele do tal vse
palače, da so zvodenele v istem trenotku vse njegove
ženialne špekulacije; ... in zlató se je spremenilo v
prah ... Kam si prišel, signor Antonio? — Signor Antonio,
— kje imaš svoje prijatelje? A na njegovem obrazu
se ni spremenila niti najmanjša črta; ostal je celó prezirljivi
smehljaj na ustnih ... Borovje tega ni moglo razumeti.
Ustna njegova bi se bila morala stisniti še bolj, lica
splahneti, oči bi morale gledati motno in megleno izza
zardelih trepalnic ...

„Ah, signor Antonio ... da se je moralo to zgoditi ...“

Notar je bil začutil v svojem srcu hipoma neko posebno
sočutje in njegov glas je bil mehak in zategnjen. Hotel
je stisniti roko „ubogemu signorju“, a Antonio je pri
vzdignil obrvi in njegove oči so pogledale tako tuje,
hladno in začudeno, da se je notar nerodno priklonil in
jecljal par nerazumljivih besed.

„Oprostite ... hotel sem samó ...“

O jasnem večeru, — luna je sijala prav sredi nebá in
veter je pihal od juga, — odpeljala se je v hitrem diru
kočija izpred hiše Antonijeve. In v kočiji je sedel signor
sam in njegovi dve lepi hčeri; njune oči, te velike ponosne
oči, — so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se
spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega,
kar je minilo že pred davnim, davnim časom ...

Na vrtu je trepetala demantna mesečina in bujno razcvele,
polovenele rože so se priklanjale in razpadale; nekje
daleč se je oglasil slavec in v tistem hipu so zašumele
mlade lipe ob cesti, kot da se jih je dotaknila brezobzirna
hladna roka.

Pri oknu je slonel žid Abraham Lewy in gledal za kočijo ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Trotoár je bil opaljen od vročega južnega sonca in celó
pred kavarno, v senci platnene strehe je bilo neznosno
soparno in zaduhlo. Dolgi, suhi natakar je stal ob vratih
in gledal brezobzirno predse z motnimi, vodenimi očmi;
za mizami

je sedelo par gostov s potnimi obrazi in mokrimi,
sprijetimi lasmí. Zoprn duh je prihajal od morja,
ki je ležalo v pristanišcu leno in črno, kakor temno olje.
Ljudjé so prihajali mimo v lahkih, razgaljenih oblekah,
z rjavimi lici in polodprtimi ustmi.

Moj znanec Krišpin je držal v roki „Novo prešo“ in se
mučil z uvodnim člankom ... Ponavljal je zase polglasno:
— „Gleichberechtigung ... Gleichberechtigung ... Freche Angriffe auf die Verfassung ...“ a
videlo se mu je, da ni razumel ničesar. Črke so plesale
pred njegovimi očmí in trepalnice so mu lezle skupaj ...

„Krišpin ... vzdrami se, Krišpin, — in poglej za trenotek
na cesto!“

Z akti pod pazduho, v obnošeni obleki in zamazani
kravati je prihajal mimo signor Antonio. Res je bil njegov
obraz upal in res so bile oči udrte, a vse črte so ostale
iste; izgubile niso hladnega, plemenitaškega izraza in
tenke ustnice so se vile ponosno in prezirljivo, kakor
nekdaj ... To je bil signor Antonio in nihče drugi, —
signor Antonio, ki siplje demante krog sebe in zida palače.
Sposodi si moderen frak, signor Antonio, in kakor
nekdaj se ti bodo klanjale častitljive pleše in oči se bodo
povešale pod tvojimi milostnimi pogledi!

Krišpin je gledal za njim in vzdihnil ...

„Ali si bil tiste čase v Borovju? ... Zdaj piše, — zdi se
mi, da je pri nekem advokatu ...

za Boga, rad bi ga videl
v pisarni; to teló ni ustvarjeno, da bi se kedaj sklonilo ... Glej ga, kakó hodi ... Boga mi, to je knez ... rojen knez ...!“

„In njegovi hčeri?“

„„Njegovi hčeri? ... Sprehajata se po korzu v črnih
toaletah in molčita ... Ti ljudjé tudi tu sem ne spadajo;
zdi se mi, da ne spadajo sploh nikamor ...““

Naslonil se je na mizo in zadremal; natakar pa se je
ozrl nanj s hrepenečimi, žalostnimi pogledi.

Iz samotne družine.

Časih zaidem skoro nevedé v skrite, pozabljene
gostilne, za katere se navadno živa duša ne zmeni ... Pravil sem zadnjič nekomu o nizki, temni sobi z očrnelimi stenami, o dolgem krčmarju s častitljivo brado,
topimi, zaspanimi očmí in poludušenim, zamolklim
glasom, o nedoločnih sencah, ki so plavale po stropu
tiho in leno, kakor duhovi poslednjih gostov; — on pa
me je začudeno pogledal ... „Kakó vraga! ... Jaz še
v svojem življenju nisem videl take gostilne ...“

Na klopi v kotu je sedel človek z dolgimi, kuštravimi
lasmí; z levo roko si je podpiral glavo, desníca pa je ležala
leno na mizi.

„A to si ti, Anastazij!“

Vzdignil se je nerodno in mi stisnil roko ... Njegove
velike, rjave oči so gledale motno, nezadovoljno in
samosvoje, kakor prej; kosti na obrazu so mu izstopile
še bolj in lica so nekoliko

splahnela; nosil je redko, prezgodnjo
brado svetle, zoprno rumene barve; obrvi so se
mu zraščale nad nosom; na srednje visokem čelu pa se
je kazala dolga prečna guba. Oblečen je bil precej slabo;
suknja se mu je na hrbtu svetila in hlače so mu bile prekratke; pod vratom in za pestjo se je videla že umazana, obnošena srajca, kravata pa je bila zmečkana in odrgnjena.

Sedel sem k njemu. Sprva se je zdelo, da sva bila oba
nekako v zadregi. Krčmar je prihajal in odhajal, pila sva
pozno v noč in vino naju je razgrelo. Anastaziju je stopala
kri v lica, debela ustna so mu trepetala in v njegovih
očéh je sijala posebna, čudovita svetloba, govoriti je
začel hitro in glasno; razkrival je v zmedenih, pretrganih
stavkih vse svoje bolne, sanjarske, neizvedljive misli,
s katerimi se je opajal in tolažil v onemoglem srdu nad
svojo nesrečo in žalostno usodo; iz vsake besede se je
čul globok, bolesten gnev do onih povprečnih, vsakdanjih,
nevednih ljudi, ki so ga srečevali v elegantnih oblekah
in z zabito srečnimi obrazi, kadar je taval po ulicah
sestradan in izgubljen, s povešeno glavo in stisnjenimi
ustmi.

„— — Vse sem vrgel raz sebe, — vse te malenkostne
obzire, vsa dobrohotna opravičevanja, ki so me časih
kljub vsemu še motila ... Časih v kakem sončnem trenotku ... Nazadnje je res, — že sama moja eksistenca je satire dovolj, — ali vse, kar se je nabralo v meni v tem
dolgem času,

— to mora na dan ... Čutil sem zadosti
težko njihovo neusmiljeno roko in treba je, da tudi oni
čutijo mojo ... in moja roka, prijatelj, je zdaj prav tako
neusmiljena ...

Ti si čital svoje dni veliko ruskih romanov in norveških ... Glej, tam imam svoje najljubše sorodnike ... v teh romanih ... Bledi ljudje z velikim duhom in gorkim
srcem, onemogli in izsesani od srda ... padajo
uničeni v grob in protestirajo ... To je strašen protest,
ki se glasi v zraku že od davnih, davnih časov ... nesreča
je samó, da se živa duša ne zmeni zanj ... Zdi se
ljudém, da ta bitja nimajo na našem svetu nikakega
opravka ... da so samó interesantni pojavi, ki vstajajo
in padajo nejasni in komaj opaženi, podobni sencam
v jesenskem večeru ... Zanje ni rubrike pri nas, zató
so nadležni in svet se jih otresa ter jih odriva v stran ...
Posebna družina ... kadar kdo izmed njih onemore in
pogine, ostavi za sabo dokument, da je eksistiral ... to
se pravi, če ima časa dovolj; večina niti do tega ne pride ... Tako so se rodila tista dela, ki jih čita človek o polnoči z vzburkano krvjo in krčečim se srcem ... to
je duh, ki je podlegel brezobzirni materiji ... To, prijatelj,
so protesti naše družine ...

Jaz sem pričel pisati tragedijo in upam, da jo bo deset
ljudi čitalo ...“

Ni me pogledal ves čas naravnost v obraz, ustna so
mu kipela in na licih se je prikazalo

dvoje širokih rdečih
peg ... Ali hipoma je utihnil, pogladil se je z roko po
laséh in na obraz mu je leglo nekaj trudnega in mirnega ...

„Ne misli, da sem sposoben še za kakršno delo ...
Vse to ... to so samo sanje in onemogla zavist ...
Zdaj iščem kakega mesta, da ne ostanem na ulici! ...
Drugega zdaj zame ni več ... in tudi ne potrebujem
ničesar ... Pojdiva na cesto ... jaz nisem navajen
vina in zdi se mi, da sem pil preveč ...“

Težko mi je bilo pri srcu in rad bi mu ugovarjal, toda
domislil se nisem nikake pripravne besede. Zunaj je sijala
luna; Anastazij je stopal poleg mene z neenakomernimi
koraki, klobuk pa si je bil potisnil globoko na oči.

Jadac.

Kostanji so šumeli nad nami in skozi temno vejevje
se je videlo tu pa tam zamolklo sinje, visoko nebó,
posejano z redkimi zvezdami. Polastilo se nas je nenadoma
nekaj nejasnega, — podobnega tihemu, romantičnemu
čustvu, kakor ga začuti človek, kadar popije pozno
na večer dve čaši čaja in se zagleda s široko odprtimi
očmí v mračno daljavo.

Gospa Koprivnikova je vzdihnila in se naslonila nazaj
na stol, da se je zasvetil izza sence njen drobni, beli
obrazek, kakor izsekan iz mramorja. Marko pa si je pogladil
svoje silne, navzdol viseče brke ter govoril dalje s
precej enostavnim, malo hripavim glasom.

„Krasna je bila ta ženska, — prekrasna! Škoda samó,
da ni imela črnih oči ..., a vrag vedi, — odkar sem videl
ta dva čudovita siva bisera, lesketajoča se v rosni
luči, — nimam

nobene simpatije več do temnih diamantov.
Lase je imela temnorjave z lahnim zlatim bleskom,
in padali so ji globoko na čelo, skoro do obrvi, zapognjenih
v dvoje mojstrskih volutah. Kar se tiče obraza, —
molčimo! Ta zamolklo bela lica, ta prozorni, drhteči
rimski nosek, ta pohotno se smehljajoča, polna ustnica ... ah, zdi se mi, da so ustvarjene te lepote samo zató, da jih vidi človek samó enkrat v življenju in sanja o njih,
kadar se vrača v jasnem večeru iz kavarne.

Imé ji je bilo Lejla.

In Lejla je imela možá, kakršni so tam na našem
romantičnem slovanskem jugu vsi možje lepih žen: rjav
in suh, z velikim, zakrivljenim nosom, mežikujočimi,
rdeče obrobljenimi očmi in širokimi, lopatastimi rokami ... Kaj hočemo? In Pera Josimović je bil celó zaljubljen v svojo ženo, kar na našem romantičnem slovanskem
jugu ni navada.

Ob prašni glavni cesti je stala hiša Pere Josimovića.
Stoji še dandanes. Poslopje je veliko in bleščeče belo, na
cesto pa gleda samo troje majhnih oken, vdolbenih visoko
gori in zagrnjenih s temnimi gardinami. A časih o
mraku se prikaže pri srednjem oknu svetla, bela roka,
zaleskeče se zlata zapestnica in gardine se razgrnejo.
Tam doli na cesti se gnetejo cigani v razdrapanih, pisanih
oblekah, sključeni židje v dolgih kaftanih, kmetje v
svetlih pruslukih in čakširih, mohamedani v rdečih fesih
in naša moderna mestna

elita v nerodni črni toaleti,
ukrojeni po lanski modi. Nosljavi, zategnjeni glasovi ... hrupen smeh ... glasovi harmonike ... pijana pesem iz najbližje kafane ... jedrnate jugoslovanske kletve ...

A tam gori ob oknu sloni lepa Lejla, gleda z polzatisnjenimi
očmí na cesto in sanja. Zakaj Lejla je zaljubljena ...

Ali v kakega Obilića s plamenečimi očmí v zagorelem
obrazu in z junaškim srcem v ponosno obokanih prsih?
— ali v kakega Rinaldinija s tragičnim pogledom pod
gostimi obrvmi in krvavim jataganom ob pasu? — v južnega
pevca s sentimentalnimi kodri nad belim čelom in
drhtečo tamburico v rokah? ...

Njena duša si je zaželela Rade Milovanovića; in Rado
Milovanović je komí v trgovini žida Nahmijasa, ki prodaja
ob Kamenem šoru preproge iz Smirne, dragoceno
srbsko platno in turške vezenine, izdelane od nežnih
svetlih prstkov v tihih haremih ...

Lep fant je Rado Milovanović: krepka, velika postava,
zdrav obraz, nedolžne, plave oči in svetli lasjé; nedoločen,
prostodušen smehljaj plava krog njegovih polodprtih
usten in njegove brke so mehke in redke ...

Lep fant je Rado Milovanović in nenavaden tepec.

Sprehaja se večer za večerom pod oknom Lejlinem, a
ne ozrè se gor. Ne ozrè se gor in Lejla se vrača v temno
sobo, napolnjeno s težkimi

parfumi, zakriva si obraz z
rokami in njeno čudovito teló trepeče na divanu od ljubezni
in poželenja.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Kostanji so šumeli nad nami in zvezde so svetile še jasneje,
bele in drhteče, kakor kaplje raztopljenega srebrá.

In Lejli je legla na srce bolna melanholija. Poklicala je
k sebi ciganko Džulizaro in Džulizara je razložila po
mizi umazane karte, stisnila ustna ter se zamislila ...

„Ne žalite se, gospa velemožna, nad svojo nerodovitnostjo
—!“ Lejla ji je podarila deset dinarjev ter jo vrgla
na cesto.

„Oh, kje mi je, ubožici, dragoceni biser, da ga popijem
v svojo tolažbo, stopljenega v vodi iz Jeruzalema?
Kje je talisman, da ga položim pod svoje vzglavje in se
vzdramim z lahkim srcem in jasno dušo? ... Kje je
čarovna pijača, da jo ponudim tebi, ti moj dragi, in napojim
tvoje misli s sladkim hrepenenjem?“

Kakor se vidi, na svojega moža ni mislila; tudi ji niti
najmanj ni palo v glavo, da bi bilo na vsi stvari kaj pregrešnega. Nasprotno! Kadar je sanjala na divanu, zdelo se ji je, da se oglašajo nad njo poltihi glasovi nevidnih
violin, in da se odpira pod njenimi očmí sedmi raj nevernega
proroka ... Njena duša se je dvigala, mehki
udje so se tresli v nebeškem čutu in ustna so kipela v
nezavestnem smehljaju ...

A Rado Milovanović je bil tepec.

Oh, preplakala bom ubožica te lepe, mlade dni. Ne
bodo se dotaknila njegova ustna mojega obraza, roke
njegove ne bodo objele mojega telesa ... Za tihe zidove bom zaklenila svojo žalost, dokler ne uvenejo moja lica in upadejo moje oči. Samo rdeče rože v vazi bodo
čule moje vzdihe in blazinice pod mojo glavo bodo čule
moje solzé ... Kajti njegova ustna se ne bodo dotaknila
mojega obraza in njegove roké ne bodo objele mojega
telesa ...

Ker je imela zamolklo bela lica, polne, temno rjave
lase, počesane à la vierge, in velike oči, zató je naravno,
da je bilo vse njeno mišljenje zeló romantično nadahnjeno.
Sanjala je o belem gradu, skritem med visokimi
platanami, obleči je hotela dolgo belo haljo s širokimi
rokavi in prepasano z zlatim pasom ... In ona plaka
sama in zapuščena pod šepetajočim drevjem in pozabljena
mandolina leži v utrujenih rokah; ... ta slika je
visela v njeni krasni sobi in slikal jo je angleški prerafaelit
v enostavnih potezah ...

In resnično, — prav tiste dni so prodajali vilo Bukićevo,
— imenitno vilo, kakršne ni več na svetu. Postavil jo
je bil Bukić sam po svojem fantastičnem načrtu; čital je
do polnoči v arabskih pravljicah, po polnoči pa je vzel
papir in svinčnik ter narisal svoj grad. In spravil je Šeherezado
v sramoto.

Ali niste stali še nikdar na začaranem kraju, kjer ste si
zaželeli smrti, — z mehkim razkošnim

hrepenenjem, s
sladko utrujenostjo? ... Iz temnega, šepetajočega
drevja so se dvigali beli zidovi, kakor lotosov cvet iz
valóv svete Gange. Šumelo je drevje in trepetalo, opojen
vonj je plaval nad tihim jezerom, in veje so se priklanjale
in potapljale, da so drhteli na listju rosni kristali. Z visoke
verande so prihajali čarobni glasovi; — zdelo se je, da
se je izlila vsa ta čudovita krajina v zmagoslavno pesem,
— da sanjajo nadzemske akorde te vitke, fantastične
črte belega gradú ...

V visoki dvorani, prevlečeni po stenah in stropu s
črno svilo, ki je padala do tal v valovitih mehkih gubah,
— plesal je Sava Bukić v romantični obleki iz starih časov,
z zlatom vezeni in posejani z dragimi kameni.
Črnooke ciganke so igrale na harfe, — ustna so se smehljala
in bujni lasjé so padali po razgaljenih ramah. Od
daleč se je čulo žvenketanje čaš, pijano jecljanje. Upniki
Bukićevi so pili šampanjca.

Dá, povabil je bil Sava Bukić vse svoje upnike na imenitno
noč. Izpraznili so kleti do zadnje kapljice, pobili
tristo čaš in troje židov. A ko je posijalo sonce izza težkih
gardin, dvignil se je Sava Bukić, vpregel pred star koleselj
polslepo kobilo ter se odpeljal z najlepšo ciganko, —
bogve kam. Ljudjé so govorili, da so ga videli na Jurjev
dan, ko je igral sredi trga na harmoniko, njegova žena
pa da je plesala pred njim s polnagimi prsmi. A zdi se
mi, da je to bajka.

Naposled bi ne bilo nič čudnega, zakaj Sava Bukić je
delal verze.

Zgodilo pa se je tiste dni, da se je peljala Lejla, žena
Pere Josimovića, mimo zapuščene vile.

„Pera, čegav je ta grad?“

„„Nikogar. Postavil ga je bil Sava Bukić, a delal je verze
in zato so mu ga prodali.““

Lejli so se zalesketale oči in iztegnila je belo ročico.

„Kupi mi to vilo, oj Pera!“

„„Bog váruj! Jaz nimam denarja, Lejla!““

„Kupi mi to vilo!“

„„Podaril sem ti bil sinoči zlat pas, haljo iz bele svile
in mandolino s srebrnimi strunami. Tristo dukatov!““

„Oj Pera!“

„„Ni mogoče, Lejla! ... Morda si želi tvoje srce
težke zapestnice z diamantom?““

„Imej jo sam, zapestnico, — a meni kupi vilo!“

„„Ali svetlih uhanov z biseri iz Indije?““

„Kupi mi vilo, oj Pera!“

„„Lejla, Bog je dal človeku samó dvoje rok in z obema
sem ti sul bogastva pred noge ...““

Lejla se je dvignila v vozu in prijela svojega moža za
rame.

„Pera, — lomiva jadac zánjo, — a jaz ti dam najlepšo
rožo iz svojega vrta.“

Pera je povzdignil obrvi, popraskal se pod nosom ter
privolil.

„Vrag védi, — lomil sem ga bil že tisočkrat, a izgubil
še nikdar ne ... Treba je, da stvar pozabi ...“

In Lejla je lomila s svojim možem jadac za Bukićevo
vilo.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

„Dovolite, gospôda velecenjena, da prekinem to svojo
povest s kratko opomnjo ... Kadar ste z umetniško
dovršenostjo razkosávali piščanca, naleteli ste na drobno
kost doli pod goltancem, obstoječo iz dveh delov, ki
sta zvezana med sabo v topem kotu. Ta sama na sebi
malenkostna in brezpomembna kost je velevažen faktor
v naši resnični dogodbi in imenuje se „jadac“ ...

Saša in Jaša sedita pri črni kavi. In Saša se domisli,
izvleče jadac ter ga ponudi Jaši.

„Lomiva jadac!“

„Za novo suknjo!“

„Za dukat!“

„Za hišo!“

„Za ženo!“

Primeta ga vsak na drugem koncu in jadac se v sklepu
prelomi ... Ali sta ga lomila za dukat? Bodi pameten,
Saša, in pazi, da ne vzameš najmanjše stvarce iz
roke Jašine, predno zineš, da „znaš za jadac!“ ... Če
sta ga lomíla za ženo, bodi pameten Jaša in pazi, da ne
vzameš kave iz hinavske roke Sašine, zakaj v tistem hipu
zakričí nad tabo z gromovitim glasom: „Jadac!“ — in
Jaša, tvoja žena je lepa! ...

A Jaša je slepar ... Govoril je z melanholičnim obrazom
in sanjavim pogledom o veseli politiki kralja Milana,
medtem pa je vzel kakor mehanično cigareto z mize.

„Izvoli, brate!“

In izvolil je s poklonom in prostodušnim nasmehom.

„Jadac!!“

Saša plane kvišku, zapleše po palcih, tleskne z roko
po čelu in stresa s kuštravo glavo.

„Tepec! tepec! tepec!“ ...

Takó se godí tam doli na našem romantičnem slovanskem
jugu.

Beg Kendrović iz Carigrada je lomil jadac za svoj harem;
tisti večer, ko je izgubil stavo, poslovil se je z mrzlim
obrazom in suhimi očmí od svoje najljubše žene,
šestnajstletne, belopolte Khadidje, potem pa se je obesil
pod stopnicami.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Duša Lejlina je plavala v razkošju, katerega ni razumela
niti ona sama.

„Čemu bi se žalostila? — svet leži pred mano, da ga
vzamem ... Moj obraz je bel in lep, kakor nekdaj in
moje teló je vredno polne sreče ...“

Vrgla je obleko na preprogo in stopila pred ogledalo,
ki je segalo od stropa do tal. Kakor sanjaje so se zibali v
lahnih valovih njeni bleščeči, mehki udje in temni lasjé
so padali globoko čez ledja. Nagnila je glavo nazaj, zatisnila

nekoliko oči ter se nasmehljala s tihim, prikrito
hrepenečim nasmehom.

„Glej, Rado, to je tvoja ljubica! ...“

Oj tepec, Milovanović! ... Kod te vrag nosi? ...

„Ti nečeš k meni, Rado, a jaz pridem k tebi ... Jaz
pridem k tebi, da me vidiš in da zatrepeče tvoje srce od
ljubezni ...“

Oblekla se je v dragoceno obleko, zagrnila svoj obraz
s črnim pajčolanom ter se napotila v dučan žida Nahmijasa.

Nahmijas Gavra je stal na pragu, priklonil se pred
milostivo do pasa ter jo spremil z uslužnim nasmehom
na debelih ustnih v visoke, polmračne prostore svoje
prodajalne ...

Kakšna bogastva, — o Bog, kakšne krasote! Potopil bi
se z rokami in obrazom v te duhteče tančice, v te mehke
preproge; sesajo se v trepetajoče živce te polne, čudovite
barve; pijani in motni od poželenja begajo pogledi
po teh bleščečih, razkošno šumečih valovih ...

Lejla je hodila po dučanu, tipala in prevračala z nemirnimi,
tresočimi rokami židove dragocenosti, a njene
oči so bile zastrte z lahno meglo in smehljaj na njenem
obrazu je bil negotov in skoro brezizrazen.

Rado Milovanović je stal poleg nje z zardelmi obrazom
in potnimi senci. Ozrla se je nanj z velikim, polnim
pogledom in dvignila roko, da je zdrsnil široki, beli rokav
globoko do mramorne

rame; skinila je z vratú koljé
od dukatov ter ga vrgla na perzijsko preprogo.

„Rado ...!“

Milovanović je obstal s sklonjeno glavo in trepetajočimi
ustni; Lejla pa se je nasmehnila ter okrenila k Nahmijasu,
ki je bil zakopan do vratú v svojem bogastvu.

„Jutri, Gavra, vam pošljem svoje sluge ...“

Priklonil se je, da je izginil popolnoma v nakopičenih
tančicah in Lejla je stopila na cesto ... Hodila je do
večera po svoji sobi z rokami prekrižammi na prsih in s
polzatisnjenimi očmí.

Prišla je služkinja Merkada, da bi prižgala svetilko, a
Lejla je zamahnila z glavo, in soba je ostala temna. Za
hip ji je prišlo na misel, da bi se oblekla v belo obleko,
vtaknila rožo v lase, da bi igrala na mandolino in plesala
od razkošnosti; a trenotek potem je hotela leči na divan,
da bi skrila obraz v blazino in zaplakala.

O poznem mraku se je naslonila na okno. Noč je prihajala
duhteča in jasna; na vzhodu se je dvigal svetli
polumesec ... Pod oknom je hodil Rado.

In Rado Milovanović se je ozrl k Lejli; a ona je stopila
za korak nazaj, vzela v roko svoje okroglo ogledalo ter
mu je pokazala obratno stran od črne ebenovine ...

Rado je stal pred oknom s povešenimi rokami in velikimi,
napetimi očmí ...

Odložila je ogledalo, obrnila od njega beli obraz in
globoko ob oknu sta zdrsnili za hip debeli temni kiti
njenih las ...

In Milovanović je hodil po ulicah z nerodnimi koraki
in težko glavo ...

„Kaj hoče od mene lepa žena Pere Josimovića? ... O
Bog, zdi se mi, da hodijo previsoko moje misli!“

Po dolgih, ozkih stezah je dospel pred stanovanje svojega
varuha in svetovalca, modrega žida Zebulona. Zebulon
Mandel je prodajal stare knjige v nizki, razdrapani
koči, ki je stala daleč zunaj v umazanem predmestju.
Rado je sèl na zaboj obrabljenih nemških brošur, stisnil
glavo v dlani in molčal. Zebulon pa ga je potrkal po
rami.

„He, Rado ... pripoveduj mi!“ ...

„„Otec Zebulon, kaj naj vam pripovedujem? ... Prišla je žena Pere Josimovića v Gavrov dučan ter mi podarila koljé od dukatov ... In ko sem stal v poznem mraku
pod njenim oknom, pokazala mi je svojega ogledala
obratno stran od črne ebenovine in temni kiti svojih las ... Povej mi, otec Zebulon, kaj naj storim?““

Mandel se je zavrtil na desni nogi, da je zaplapolal po
sobi odpeti kaftan, in njegove drobne vodene oči so zamežikale
pod sivimi obrvmi.

„In ti Rado, jo ljubiš ... Ne laži, kristjan!“

„„Kakó bi tajil, otec Zebulon? Meni ugaja lepa žena
Pere Josimovića ...““

„Torej stori, kar ti je naročila! Pokazala ti je črno ebenovino
svojega ogledala: — pridi o temni noči, — polnoči;
pokazala ti je svoji spleteni kiti: — vrže ti skozi
okno lestvo iz vrvi, da prideš varno v njeno sobo ...“

In kakor je govoril modri Zebulon, tako se je zgodilo ... Stala je pred njim s trepetajočim telesom in vlažnimi očmí; Radu so se napele žile na čelu in njegova suha ustna so zadrhtela ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Na vrtu je postalo hladno in zdaj pa zdaj je zapihal veter
skozi drevje, ki se je lahno šepetaje priklanjalo. Marko
je govoril tišje, kakor da pripoveduje nekaj skrivnostnega
in temnega. A hipoma se je vzdramil, pogladil si
brke in se ozrl naokoli.

Mislite si, — a v tistem trenotku se oglasé na stopnicah
koraki, kakor da se je bil nekdo spotaknil. Lejla plane
kvišku, prime se za glavo in stopi dvakrat, trikrat po
sobi.

„Prokleti Pera! ...“

Vrata se stresejo.

„Lejla!“

Lejla postoji s sklonjenim telesom.

„Kaj želiš, Pera? ...“

„„Lejla!““

Njegov glas je bil visok in ubit.

„Za Boga, Rado, — stopi v šifonêr ... skrij se med
obleke ... samo za hip ...“

Zaklenila je za njim in vtaknila ključe v nedrije. Nató
odpre vrata in Pera stoji pred njo ... Na okrogli mizici
pod sliko zapuščene devojke v beli halji je gorelo dišeče
olje z dolgim plavkastim plamenom ... Perin obraz je
bil bled, kakor vosek in obrvi so se mu tresle. A kljub
temu je ležalo na teh razritih, globokih črtah nekaj
smešnega in otročjega.

„Kam si ga skrila?“

„„Pera, ti praviš?““

Vprašala je takó sladko in mehko, da je Pera dvomil
za hip nad svojo težko slutnjo.

„Kurtović ga je videl, da je plezal k tebi ... Lejla!“

Nenadno ga je ovladal strašen čut, pol blazne ljubosumnosti,
izdane ljubezni in osvetoželjnosti ... in izlil
se je z vso svojo silo v ta divji, bolestni, proseči krik.

Lejla je ostala mirna in iztegnila je obe roki.

„Tu je moja soba ... oglej se!“

Stal je nekaj časa neodločno, potem pa je vzel luč in
premetaval po sobi, ne da bi se ozrl na svojo ženo; njegova
tenka ustna so bila stisnjena in oči so pale globoko
pod obrvi. Odgrnil je zástor pred posteljo, a hipoma
ga je izpustil ter postavil svetilko na svoje mesto. Ko se
je obrnil k svoji soprogi, je bil njegov obraz takó spremenjen
in upal od besnosti, da se mu je Lejla prestrašena umaknila.

„Ti nočeš ... ti nočeš ...? Govori, duša ...“

Ona je segla v nedrije.

„Tu imaš ključe ... on je v šifonêrju ...“

Kakšen prešeren, zmagoslaven smeh je zazvenel iz
njenega grla v tistem trenotku, ko so zarožljali s ključi
koščeni prsti Perini! Nagnila je glavo nazaj in pritisnila
roke na prsa ... a na vsem belem, jasnem obrazu prekrasna
otroška nedolžnost ...

„Jadac!! ... Pera, vila Bukićeva je moja ... o ...
o ... o ...!“

Pera je obstal in gledal nanjo s širokim, neumnim
pogledom; nató pa je nakremžil obraz v troje dolgih gub
in zalučil ključe po tleh.

„Bog te ubij!“

In zaloputnil je vrata za sabo ...

Ko se je vrnil v kavarno, planil je nad Kurtovića ter ga
dvignil za lase izza mize. Natakar je stal ob steni, stresal
z glavo in jecljal v topem začudenju:

„Kakó izvolite ... gospod Josimović ...“

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

In Lejla se je sprehajala po tihih, sanjajočih alejah vile
Bukićeve. Platane so šumele in kakor iz dragocenih vaz
so plavali opojni duhovi iz kelihov tisočerih rož ...
Nekdaj, v tistih lepih časih Mathissona in Höltyja, pripovedovale
so rože čudovite pravljice in listje je šepetalo
o zaljubljenih skrivnostih ... O Hölty, duša sentimentalna,
kaj bi ti dejal, da bi slišal ono platano, ki stojí
na najtišjem kraju Lejlinega vrta?! ... Tvoj obraz

bi zardel
in od hrepenenja bi padale solze iz tvojih oči ...“

Marko je umolknil. Gospa Koprivnikova je vzdihnila
in njen obrazek se je zdel še bledejši in pozornejši kakor
prej.

Ti sam si kriv.

Advokata dr. Krajnika soproga je bila izvanredna
ženska. Časih srečate na cesti damo, o katere poštenosti bi lahko dvomili, ali kljub temu dobite v istem trenotku rešpekt pred njó, — iz nerazumljivega vzroka,
ki ne leží morda v kakšni zunanji posebnosti. „Jaz nisem
veliko vredna; ali vi drugi ste še slabši od mene, še mnogo
slabši!“ — In čutite se nizkega pred polzakrito, ponosno
ironijo njenega obraza.

Očitati ji niso vedeli ničesar jasnega; a prepričan je bil
vsakdo, da ležé v nji vsi pogoji pregrehe, četudi v resnici
morda še ni grešila. Kdor je govoril o nji, prišel je v zadrego,
kam bi jo dejal; na tihem pa je imel svojo sodbo
utrjeno, ne da bi se jo upal izreči: — kakor bi stal pred
človekom, kateremu se pozná blaznost na očéh, ki pa se
vede, kakor drugi ljudjé in govori trezno in pametno ...

Zagrnila je okna; en sam žarek je prihajal iz ozke razpoke
preko gardín in počival na preprogi, ravno na kroni
krvavordeče rože. Od pohištva so padale široke sence
po tleh in po tapetah, — tuje postave v velikih črnih
plaščih.

Doktorica je sedela na nizkem stolu ob kaminu, roké
na kolenih in glavo na zid naslonjeno. Obrvi so se zraščale nad velikimi, sivimi očmí, trdimi in svetlimi, kakor rosno jeklo. Na leno vzbočenih ustnih, na mirnih rokah,
na vsem počivajočem telesu je ležala utrujenost.

Zapovedala je bila hišni, da naj ne pusti nikogar v
sobo. In hodila je ves dan od stene do stene, kakor v železni
kletki. Sedla je za trenotek, zmučena in oslabela, a
kakor da jo je kdo pozval, dvignila se je v istem hipu in
hodila po sobi s povešenimi rokami in sklonjeno glavo.

Čutila se je polito po vseh udih s smradljivo vodó;
zoprna gniloba se je razlivala počasi po mozgu in krvi.
Spominjala se je natanko, kakó je vleklo polagoma navzdol,
nezavedno in neopazljivo, — od prvega nedolžnega
pogleda in polšaljivega nasmeha, pa do tiste čudovite
ure, polne strasti in pijanosti. In ves dolgi čas se ni
hotela ozreti, kakor bi se bala, da vstaja za njó pod vsakim
korakom nekaj neznanega in groznega. Opojna
vročina ji je dihala v lica in oči so se zastrle s toplo mokroto;
— a malo pozneje je vztrepetala v mrazu, trepalnice
so se široko odprle in noga je obstala.

Kadar je nanesel v prejšnjih časih razgovor na zakonsko
nezvestobo, ni se čutila gospá Krajnikova niti najmanj
ogorčene ali celó poklicane, da bi kóga preklinjala,
kakor so delale druge častivredne dame. Nikdar ni
veliko premišljevala o podobnih dogodkih; zdeli so se ji
vsakdanji in brezpomembni, — osorne „besede in zoprni
domači prepiri“, — drugega nič. Da bi bilo na vsem
kaj strašnega in temnega, tega si ni mogla predstavljati.
In da bi ji takrat kdo pokazal mlado ženo, zleknjeno
na zofi v sramoti in strahú, s šklepetajočimi zobmí in
upalim obrazom, — nasmejala bi se in skomizgnila z
rameni ...

„Končati se mora ... Kakó se bo to zgodilo?“

Zdelo se ji je, da nosi na ramah mrtvo truplo, ki se je
drži z ledenimi rokami krčevito krog vratú. Kamor je
stopila, zgrnila se je noč pred njó; česar se je dotaknila,
postalo je pod njenimi prsti ostudno in brezčastno ...

Otresti je hotela mrliča raz sebe, oprati svoje teló, ki
ga je bila sama oblatila. Čakala je dan za dném, kedaj
stopi njen mož pred njó, — z bleščečimi očmi in stisnjenimi
ustni, da ji vrže pod noge onečaščeno ljubezen. A
to se ni hotelo zgoditi. Na njeno začudenje so govorili z
njó vsi mirno in vsakdanje, kakor prej, mož ji je stiskal
roko in jo poljubljal na ustna, kot da je ostalo vse pri
starem. Kadar je čutila na svojem obrazu njegov ljubeznipolni
pogled, zdelo se ji je, da greši brezsrčneje, kot oni prvi trenotek ...

Doktor Krajnik je stopil v sobo z nerodnimi, negotovimi
koraki. Obstal je pri okrogli mizici ob oknu, ne da
bi se ozrl na svojo ženo. Dotaknil se je s prsti porcelanaste vaze, a roka se mu je tresla in rože so se razsule po tleh.

„Kaj si mi storila?“

Njegov vsakdanji obraz z redkimi rumenimi brki in v
sive gube nabrano kožo je kazal neodločno, plitvo žalost;
podoben je bil objokanemu otroku, ki je izgubil
medeno punco.

„Jaz sem te ljubil iz vsega srca, izpolnil sem ti najmanjšo željo, nosil sem te na rokah, — a kakó si me ti plačala za vse to! ... Ne smem si niti misliti! ...“

Govoril je tiho in hripavo in izogibal se njenih pogledov.
Svojim resničnim mislim ni mogel najti nikakih besed,
zató je iskal obrabljenih fraz in običajnih izrazov,
kakor so se mu zdeli v navadi ob podobnih slučajih.
Svojega položaja si ni bil v stanu jasno predstavljati; prišlo je nadenj takó hitro in čudovito, da so zastali vsi čuti v njem, kakor bi za trenotek prenehal živeti. Kolikor je
slišal dotlej o enakih dogodkih, vsi se niso dali niti v najmanjši potezi primerjati z njegovim, četudi se niso razlikovali v zunanjostih. A kar se mu je zdelo najbolj nenaravno
in izvanredno — čutil se ni nesrečnega in obupanega;
obšlo ga je samó nekaj neprijetnega in zoprnega,
kakor da se je napolnil zrak okrog njega s težkimi,
zaduhlimi parfumi.

„Povej mi, kaj more biti iz tega? Kaj si mislila, ko si
vrgla raz sebe svojo in mojo čast? ... Če bi hotel delati,
kakor delajo drugi, ne pogledal bi te več in dal bi ti popolno
svobodo, da počneš, kar hočeš, — ali pa bi te pretepel
do krvi ... Toda kakor vidiš, ne pride mi kaj takega
na misel ... Edino kar zahtevam od tebe, je to, da
mi razložiš natančno in po resnici, kedaj in iz kakega
vzroka si se spozabila takó daleč ...“

Ona je pričakovala strastnega izbruha, polnega besnosti
in sovraštva in izdane ljubezni; pričakovala je, da
jo zadene morda en sam hladen pogled poln mrzlega
zaničevanja; in na kolenih bi bila prosila odpuščanja in
jokala in sklepala roké. A prišlo ni ničesar podobnega.
Govoril je z njo, kakor s svojim solicitatorjem, trezno in
pravilno, kot se spodobi govoriti v dobro vzgojeni družbi.

Sama sebi se je zdela otročja in sramovala se je svojega
obupa. Spominjala se je sredi njegovih besed, da so
ji očitale nekdaj součenke sentimentalnost in romantičnega
duhá.

Dvignila se je hitro in zamahnila z rokó.

„Ne ljubi se mi! ... Sploh pa pusti te komedije, — in
če hočeš zvedeti kakšno posebno novost, obrni se na
koga drugega; jaz ti nisem na razpolago ...“

Zazdela se mu je, da raste pred njim visoko ... visoko,
ponosna in nedolžna ... Obrnila se je od njega in
odšla iz sobe s hladnim obrazom,

kot da se ni pripetilo
ničesar važnega, nad čimer bi se bilo treba vznemirjati.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Krajnik je bil eksemplar tistih ljudi, katerih notranje življenje
se navadno ne sklada z zunanjimi dejanji. Roké se
gibljejo mehanično in jezik govori brezpomembnosti, a
ob istem času doživlja srce tragedije.

Od onega večera se ni spremenil v svojem vedenju,
teló pa se mu je upogibalo in obraz je lezel v gube. Na
tihem je vedel, da je njegovo strašno stanje nepotrebno,
da ga lahko razbije v enem samem trenotku. Toda čutil
je, kakor da je njegova duša nekjé daleč in nima nikakršnega vpliva na brezposelno truplo. Molčé in vdano je gledal uporno frivolnost svoje žene, ki ga je postavila
malomarno v stran, kakor bi položila pahljačo iz roke ...

Ni se več strašila ne sramovala svojega življenja. Po
zadnjih besedah soprogovih se ji je zazdelo vse nenavadno
nizko in malenkostno.
Čemú je treba misliti in čemú se razburjati? Kakor se vidi, so vsi koraki takó
majhni, neznatni in brez vsakih posebnih posledic, da je
napósled pač vseeno, če jih stopa kdo naravnost ali v
stran ...

Samó časih je hušknilo mimo njenih oči, kakor velika
temna senca, in misli so zastale in srce se je stisnilo ...

Doktor Slavec, — eleganten človek z lepimi črnimi
brki — je srečal na stopnicah njenega soproga, pozdravil ga toplo in vljudno in izginil na cesto. Krajnik se je ozrl za njim, pogladil se po čelu in stopil v sobo svoje
žene. Prsti na rokah so se mu krčili in oči so mežikale.
Izza stisnjenih zob je prihajal nenavadno tenak in pol udušen glas.

„Zakaj mi delaš to? Odgovori ... odgovori! Kje je
tvoje srce? ...“

Slonela je ob oknu, a o njegovem prihodu se je obrnila
v sobo, da je zakrila senca njen obraz.

„In takó pozno prihajaš?“

Ustna so se hotela nasmehniti, toda v istem hipu so se
zategnila v bolesti in sovraštvu.

„Tu me imaš, — ubij me! Strgaj mi obleko s telesa in
izženi me iz hiše, — da te ljubim! — Ti sam si kriv! Ti
sam si kriv! Kod si hodil takrat, ko sem te klicala, da se
maščuješ? Vsako uro sem te pričakovala in ti nisi hotel
priti! Kdo je brez srca, brez usmiljenja? Ti nočeš, da se
konča to prokleto življenje! Kakor pes si se plazil pred
mano, — zató môlči, ne očitaj mi! Ti sam si kriv!“

Njeno teló se je treslo in oči so se široko odprle. On je
stal ob mizi; jezik mu je bil težak in okoren, — hotel je
spregovoriti, a sline so mu prišle na ustna ... Obrnila
se je k oknu in drsala s prsti po šipah.

„Torej naj ostane ... Kakó se ti zdi?“

Krajnik je molčal. Na udih mu je ležalo težko in trdo,
kakor bi ga bili zagrebli do vratú v mrzlo zemljo. Ob istem času mu je prišel na misel zabuhli, penasti obraz nekega neznanega človeka, ki so ga bili pred par dnevi
pol gnilega privlekli iz vode.

Človek.

Ali te vznemirja to učeno govorjenje, dragi moj? Ali
se ne počutiš dobro?“

Negotov, otroški smehljaj se je prikazal na njegovem
obrazu; zavrtil je v roki kozarec in odgovoril jecljaje in
v zadregi:

„Ne ... hvala ... godí se mi še dosti dobro ... A
kljub temu ... zdi se mi, da me glava bolí; čutim se neumnega ...“

Obslo me je sočutje in hotel sem ga potolažiti s kako
ljubeznivo besedo; toda ni mi prišlo nič pripravnega na
jezik. Kdo vraga mi je vdahnil nesrečno misel, da sem ga
vzel s seboj v to čudno družbo!? — Očitno je, da se dolgočasi
do smrti. In to je jako razumljivo. Njegove oči so
nemirne in gledajo nekako prestrašeno; z rokami ne vé,
kaj bi počel, — devlje jih na mizo, sklepa na prsih, polaga
jih na kolena; — skratka, vidi se, da nikakor ni na
svojem mestu.

Vsenaokoli sami ženialni ljudjé, vstajajoči talenti,
ponosni duhovi. Iz večine obrazov ne sije duhovitost, a
to je dandanes vseeno. Poznam jih mnogo, ki izgledajo
naravnost bédasto in ki so se kljub temu dokopali do
nekake slave. To sem opomnil samo mimogredé.

Največ in najglasneje je govoril dolg, suh človek s koščenimi rokami, bledim obrazom in izbuljenimi meglenimi očmí. Poudarjal je vsako besedo krepko in natančno;
videlo se je, da je ponosen na svojo pravilno slovenščino; toda časih se mu je zataknilo in iskal je izrazov ... Čudovito: nekateri ljudjé vam vijó prekrasne periode,
ki vam božajo ušesa, kakor pomladanski zefir, in vi
poslušate ... Ničesar! Najmanjše misli ne izkopljete iz
teh srebrnih period; glasovi se izgubljajo v daljavi in zdi
se vam, da ste sanjali, — da sploh nihče govoril ni. In
vaše srce objame tiha žalost ...

Navduševal se je za „narodno dušo“ in imenoval se je
nacionalista. „Nacionalizem v umetnosti in znanstvu, —
to bodi vaša parola. Kar ni vzklilo naravnost iz narodove
duše, to ni naše, do tega nimamo nikake pravice. Tuja
umetnost, to je prijateljev frak; pretesna nam je ali preširoka. Če nimamo svoje, — rajši nobene. Narod, ki ne živi svojega življenja, ni vreden, da eksistira ...“

Ugovarjal mu je slabo oblečen študent z jako dolgim,
nekoliko na stran zavitmi nosom in

rdečimi, zaspanimi
očmi. Delal je okorne kretnje ter se zibal neprestano na
svojem stolu, ki je škripal v enakomernem taktu.

„Ali živí svoje življenje ali tuje, — to je postranska
stvar. Glavno je, da sploh živi. Ako nima narod toliko
moči, da bi rodil iz sebe, kar se je razvilo drugod tekom
dolgih stoletij, — tedaj naj jemlje duševno bogastvo, kjer
se mu ponuja. Zakaj drugače pride lahko v nevarnost,
da zaostane in ovira napredek. Narod pa, ki ovira vseobči
napredek, ni vreden, da eksistira ...“

Razvijal je svoje nazore še dalje, a kakor se je zdelo,
zapletel se je nekoliko v nerazumljive pojme. Prisegal je
na zastavo materializma, v umetnosti pa je bil anražiran
realist. Poleg njega je sedel debel človek, ki je izgovoril
samó zdaj pa zdaj polovico stavka. Predno je dospel do
pike, zamahnil je z rokó, stresel z glavo ter umolknil.
Njegov potni obraz se je svetil v temno rdečih žarkih in
oči so mežíkale, kakor bi se jim bleščalo. Povedali so mi,
da je ta človek simbolist in da sanja o eterični filozofiji
Maeterlinckovi.

„Narod ... kakšen pojem je to? ... Narod! ...
Glavno ... to je duša ... vesoljna duša ... Napredek?
Kakšen pojem je to? ... Napredek! Kar eksistira,
— to je individuum, to sem jaz! Drugega ne poznam ...
jaz poslušam ... tajne glasove svoje duše ... En sam
pojav te duše ... je vreden več ... kakor ta naš narod ... Narod? ...

Če ostane ta skupina ljudi v materialnih okovih ... Če hrepení po surovih smotrih ...
tedaj ni vreden ta narod, da eksistira ... tedaj sploh ne
eksistira ne ...“

Zadnji stavek mu je prišel na jezik takó nepričakovano,
da je zakašljal ter se ozrl začuden krog sebe ...

V kavarni je postalo zaduhlo. Oblaki tobakovega
dima so plavali nad nami; obrazi so rdeli, oči so bile
motne in brezbarvne. Moj prijatelj je sedel na svojem
mestu tiho in nepremično, kakor prikovan. Zinil ni ves
čas niti besedice ... Opolnoči sem ga stresel za rame,
da se je prestrašen zganil.

„Damijan ... domú!“

Mrzel nočni zrak nama je zapihal v lica, ko sva stopila
na cesto.

„Kakó ti ugaja ta družba, prijatelj Damijan?“

Pomislil je nekoliko in zakašljal.

„Vrtilo se mi je v glavi ... ti ljudje vedó grozno veliko ...“

„Damijan, ti jim nisi dal pravega imena. To niso ljudjé.
Ti, — ti si človek. Dobra duša, imenitno srce in drugega
nič. A glej, tam ni bilo niti enega človeka; par simbolistov,
par realistov, par idealistov in tako dalje. Človeka
nobenega. To so samó še suhe rubrike, napisani
programi ... Prijatelj, ogiblji se takih družb; varuj se,
da se

jih ne privadiš; izsesajo ti dušo, da sam ne boš vedel
kedaj ...“

Na cesti je bilo temnó in tiho; iz megle so se bleščala
visoka okna kavarne.

Original.

Danes zjutraj sem bil jako slabe volje, kakor bi me
bil kdo ravnokar s popolno pravico pred vsem
svetom osmešil ... „To so bile samó sanje —!“ — in
kljub temu je ostalo nekaj grenkega na dnu srcá ...

Sprehajal sem se po mestu brez misli in posebnih
opravkov. Čital sem nove plakate, postajal pred izložbami
in opazoval ljudi, ki so prihajali mimo. Da, v prvi
vrsti: — opazoval sem ljudi. Njihove različne kretnje:
nerodne, nestrpne, počasne, lene, brezskrbne, afektirane,
— njihove obraze s čudovitimi nosovi, — njihove oči:
svetle kot biseri, megleno zastrte, vzbočene, upale, mrtve
od utrujenosti in polne življenja ... Ah, to je v teh
žalostnih dneh moja najkrasnejša zabava! Ves svet mi je
na uslugo, tisoč modelov se mi klanja. In jaz izbiram in
se veselim nad posebno imenitnim eksemplarom človeš
kega rodú, kakor

se veselí otrok, kadar dobi v roke
davno zaželjeno igračo. Kakó ga ogledujem od vseh
strani, odprem mu usta in mu preštejem zobé, privzdignem
mu trepalnice, brskam mu po brkih, sončim se v
njegovi pleši, pretipljem mu jetra in obisti! S kakim razkošjem preštevam gumbe na njegovi suknji, ugibam o ceni in solidnosti njegovega klobuka in njegovih hlač,
razmotrivam barvo kravate in obliko ovratnika! Kakó
gazim do nad kolen po najtemnejših skrivnostih njegovega
privatnega in javnega življenja, posédam po stolih
njegovega kabineta in listam po njegovih aktih! In jaz
zahtevam več in še vedno več; — kakor cestninar prevračam
koše in zaboje ter drezam z iglo po sumljivih
kotih, dokler ne stoji pred mano v vseh svojih napakah
in pregrehah, — gol in nag ...

Ugledal sem nedaleč pred nekim plakatom nenavadnega
človeka. Njegovega obraza nisem mogel videti;
zdelo se mi je, da mi ga nalašč prikriva. Klobuk mu je
čepel na glavi nerodno in prisiljeno, kakor da ga je zanesel
veter slučajno na oni šop razritih las. Tudi suknji
se je videlo, da nekako ni na svojem mestu, — da se dolgočasi;
podobna je bila človeku, ki pride bogvé kakó v
popolnoma neznano družbo in ne vê, na kak način bi se
je iznebil ... Vedenje mojega modela je bilo izvanredno;
vsak hip se je kretal docela drugače, kot da hoče
oponašati vse svoje prijatelje in znance po vrsti; sunil je
klobuk

nazaj, porinil ga zopet naprej ali zasukal v stran;
tu se je pokazala roka nekjé zadaj in zamahnila s suknjo
naokrog, potem pa jo je zopet tesno privila k sebi. Hodil
je počasi, resno in solidno, s privzdignjeno glavo in
ravnim hrbtom; a hipoma se je sklonil in sključil, ušesa
so se pomaknila nazaj in suknja je zavihrala: — tu beží
po prašni cesti med ljudmí, kakor trojka po širni stepi,
in občinstvo stojí prikovano in strmí za njim z odprtimi
usti in stresajočo glavo ...

Hitel sem za njim, da bi ga gledal iz obličja v obličje.
Ali umikal se mi je jako spretno; postal je pred izložbo,
da se je skoro zadeval šipe z nosom, — a ko sem stal od
njega samó še par korakov, zdrznil se je in odhitel na
drugo stran, — zaletel se tu pa tam v kakega pasanta,
zavil za tem ali onim oglom v drugo ulico, — vedno neprestano
dalje, kot da beží pred mano. Začel je hoditi
počasi, zvijal glavo na vse strani in zamahoval za kratek
čas z rokami ... Zdelo se je, da nekoga zalezuje ...
Kjer se je sestala gruča ljudi, vrinil se je mednje, privzdignil
ramena in stezal vrat; toda vsekakor se je domislil
nečesa važnega, zakaj v istem trenotku je na občno
vznemirjenost planil kvišku, pritrdil z obema rokama
klobuk na glavo ter izginil ...

In jaz sem se potil deset korakov za njegovimi petami.
Kdo je to čudovito bitje? Česa išče po ulicah? Odkod
izvira. Njegovo izvanredno vedenje?

Slikal sem si različne novele, polne skrivnostnih dogodkov
in v temo zavitih dejanj ... a obenem sem pazil,
da se mi ne izgubi. Sledil sem mu po stoterih ulicah,
stezah, nasipih in mostovih. Toda ni mi bilo dano, da bi
se dokopal do njegove neposredne bližine in občudoval
njegov obraz.

Napósled, — zdi se mi, da prav pred mojim stanovanjem,
— obrne se nenadoma k meni, pozdravi me jako
vljudno ter se mi predstavi: —

„Dovolite, — zdite se mi, nekako znani ... Moje ime
je Ivan Cankar — — —“

In zategadelj sem bil danes zjutraj jako slabe volje,
kakor bi me bil kdo ravnokar krvavo osmešil, — s popolno
pravico in pred vsem svetom ...

Moja miznica.

Odpravljam se, da odidem odtod. V meni je nekoliko
krvi Ahasverove. Listje je pričelo rumeneti, v
mraku lega na mesto mrzličen hlad, v jutru je dolgočasno
in oblačno. Kadar pogledam na morje, tja daleč v
tiho daljavo, obide me neko posebno, otožno hrepenenje
po lepših, sončnih krajinah, po davno znanih, ljubih
obrazih, po zelenem drevju in šumečih parkih.

Treba je, da uredim svoje svari. Na mizi gori svetilka
in po stropu in po stenah se raztezajo dolge sence. Okno
je ostalo na pol odprto, in zdaj pa zdaj zafrfota zagrinjalo.
Pred mano ležé pisma iz poslednjih časov, različni
drobno popisani papirji, pričete novele, pesmi, — nekatere
brez zadnjih kitic; tu pa tam kak spominek, — od
bogvé kedaj in na bogvé koga; uvenela roža, na kateri je
še ostal lahen duh prejšnjega vonja. Tako je pred mano
razstrt oddelek mojega

življenja in začutil sem hrepenenje,
da položim predse račun o samem sebi.

Kakó naj bi sodil svoje misli in svoja dela? Če hočem
gledati v svojo dušo z očmí strogega idealista, ki ne pozna
nobenih kompromisov, nobenih koncesij na slabotno
in k slabemu nagnjeno človeštvo, — tedaj moram
resnično priznati, da sem čisto navaden lopov. Rekel je
že Montaigne, da zasluži vsak človek vsaj parkrat, da ga
obesijo; Machiavelli trdi, da so ljudjé zli po naravi in da
ravnajo dobro samó, kadar so prisiljeni; Hamlet ne razume,
čemú bi lazili med nebom in zemljo taki zanikrneži,
kakor smo mi: sam pravi, da je še precej pošten, a
da bi se lahko obdolžil stvari, zaradi katerih bi bilo
boljše, da bi ga mati nikdar ne bila porodila. — Kaj sledí
iz tega? Ako se postavimo na visoko stališče absolutno
dobrega, tedaj nismo vredni vsi skupaj orehove lupine;
naše duše so umazane in vsa naša dela so malenkostna
in smešna.

Prišel sem do tega krasnega sklepa na svojo veliko
tolažbo in pri srcu mi je bilo lahko in prijetno. Koliko
stojim nižje od drugih ljudi? Zdi se mi, da niti za palec.
Ali ne grešim samó v največji sili in brez posebnega veselja?
Ali ne čutim po grehu, — če sem ga bil napravil
radovoljno in z užitkom, — nekako vrsto kesanja? ...
In napósled ... resnično ... kje so ti moji grehi? Če se
premisli vsa stvar dobro in natančno, — ali ni bilo v
nagonu k mojim prestopkom celó

nekaj blagega in vzvišenega? ... Trdno stoji, da mi greh sam na sebi nikdar ni bil namen in da sem se posluževal greha kot sredstva
le obotavljaje in z obžalovanjem.

Iz nekaterih pisem mi je dihal v obraz nedoločen parfum ... Da ... to so pisma Matilde. Čemú bi se ob toževal; ali ne delajo tako tudi drugi? Soditi je treba z
občečloveškega stališča. Napósled, — kaj ni bila toliko
pametna, da bi razumela to slučajno, površno ljubezen?
Zakaj se me drži za suknjo? Kaj nima v resnici nikogar
drugega na vsem božjem svetu? — Premisliti je treba, če
ni vse to le njena sebičnost — če nima bogvé kakšnih
postranskih namenov ... Da, če se takole spominjam,
— kakšni so bili tisti večeri! Ona s svojimi sentimentalnimi,
nedolžnimi očmí, s svojim lepim, boječim smehljajem ... To je tista roža, — polovica listov je že odpala in drugi so dobili polagoma zoprno rjavo barvo ...
Ne, nikakor ne, — jaz ne čutim, da bi bil napravil kaj
slabega ... Če niso bile moje prisege resnične, to ni nič
pregrešnega in nenavadnega; take prisege že od nekdaj
ne prihajajo iz srca ...

Tu so listi mojih prijateljev ... Nekateri so pisani
mojstrsko; človek bi mislil, da so odkrili pred mano vso
svojo dušo. Jaz tega ne verjamem. A jako prijetno je
opazovati, kako mislijo ti ljudje o meni ... Jaz se jim
nisem lagal, — Bog čuvaj! A znal sem razrediti svetlobo
in temo tako fino, da je zasijal moj obraz v nekaki idealni
luči ...

Koliko sem zaradi tega podlejši od drugih?
Ali se ne trudi vsakdo, da se kaže ljudem od najugodnejših strani? Napósled bi niti treba ne bilo, da bi prikrival svoje pege, ako bi bil svet malo bolj pošten. Toda če
lahkoverno ali neprevidno odkrijem svojo nagoto, —
takoj pridejo farizeji s svojim hinavskim zgražanjem.
Škodoval bi samó sebi in ne koristil nikomur; — čemu bi
se kapriciral torej ravno jaz na takozvano resnicoljubnost?

Včasih pridejo celó trenotki, da se dvignem nad vsakdanjost.
Ne morem reči, da je to moja posebna zasluga.
Vsakogar obide časih hrepenenje po onostranskem,
breztelesnem. Razloček je samó ta, da se drugi ne zavedo
jasno tega svojega hrepenenja in da se jim torej ne
zdi bogvé kakó pomembno in zaslužno. Jaz medtem ne
morem drugače, kot da oblečem vsak svoj čut, ki diši
nekoliko po „vzvišenosti“, — v pisano haljo filozofičnih
in poetičnih fraz ter ga predajem vsesplošnemu občudovanju
kot nekaj novega in nenavadnega. Takó dela
ves svet; treba je porabiti svojo zmožnost in spretnost,
da donese kaj dobička.

Ako se ogledam tedaj natanko v zrcalu svojih vrstnikov,
ne zapazim na sebi ničesar, kar bi me moglo poniževati.
In drugega ne zahtevam od sebe. Koder gazim
jaz, tod gazijo tudi drugi, in kakor se vidi, počutimo se
dobro ...

Izpraznil sem bil skoro vso miznico. Na stolu poleg
mene in na tleh je ležalo polno papirja.

Nasmehnil sem
se nehoté, kadar sem naletel na posebno krepek dokument
svojega „povprečnega“ življenja. Takó mi je prišla
v roko številka nekega časnika, kjer sem se navduševal
z vsem svojim ognjem za neko neumnost, ki me v resnici
ni zanimala niti najmanj; a s svojo sveto srditostjo
sem se hotel napraviti interesantnega, in posrečilo se mi
je.

Vse dno predala je pokrivala pola papirja, že orumenelega
in zamazanega ... Razgrnil sem ga pred sabo.
Obraz mrliča, — koščene poteze, polne utrujenosti in
prestanega trpljenja; oči zatisnjene, lica upala in udrta;
med sklenjenimi prsti rožni venec in sveče ob
mrtvaškem odru.

To je bila moja mati ... Papirji so mi zdrsnili iz rok
in ugasnil sem svetilko ... Zgrnite okrog mene globoke,
nepredorne sence, da ne vidim in ne čutim več samega
sebe, — da ne vidim strašne poti, po kateri sem
dospel s ponosnimi koraki v ta zaduhli prepad! ...

V pozni jeseni.

Zavil sem se tesno v suknjo, da mi je segal ovratnik
skoro do oči. Kdor me je srečal, ozrl se je za mano.
Ni bilo čudno; od mojega telesa je ostal samó še okostnik,
moje očí ležé globoko v temnih jamah, moja lica so
ohlapna in upala. To je moj zadnji izprehod; jutri ostanem
v postelji, — zdi se mi, da za zmerom. Bal sem se,
da ne pade to čustvo bridkeje in težje na moje srce; a niti
ena sama solza me ni zaskelela na licih. Neprijeten mraz
mi je stresal teló in stiskal sem ustna.

Mesto je bilo zavito v mokro meglo; od nikoder ni
bilo najmanjšega vetra. Ljudjé so hodili po cestah z dolgočasnimi
obrazi in motnimi očmí. Sprva sem pričakoval,
da omahnem nenadoma sredi ulice; nogé so se mi
tresle in zdaj pa zdaj se mi je zvrtilo v glavi. A sčasoma
sem se nekoliko privadil hoji in stopal sem še precej trdno.

V drevoredu je bilo tiho in pusto. Rumeno, rosno listje
je ležalo na tleh; visoko v zrak je strmelo črno, golo
vejevje. Začutil sem utrujenost, a klopí so bile pokrite z
zoprno tomno mokroto ...

Nekdaj sem pisal o umirajočem človeku; pozdravljal
je zemljo s solznimi očmí, v njegovem srcu pa je trepetalo
radostno hrepenenje. Moje oči niso solzne, a moje
srce je težko, kakor bi mi ležal kamen v prsih ...

Jaz nisem živel; nobenih spominov ni za mano. Vse
moje življenje je bilo v mojih sanjah; a uresničil se ni
atom teh sanj. Leno in monotono so hodili mimo mene
dolgočasni dnevi; niti trenotka sončne sreče, niti ene
same velike žalosti.

Visoka debla so se zazibala pred mano; naslonil sem
se na nizek plot ob parku; glava mi je bila težka in trepalnice
so mi padale zaspano na oči ... Kakó je bilo
prej drugače; kakó je cvetelo drevje, kakó je sijalo sonce ... To ni bilo gozdno zelenje, to ni bila luč od neba: — moje sanje so sijale nad to duhtečo naravo, pod tem
jasnim nebom. A zdaj plava siv pajčolan od obzorja do
obzorja, na tleh leží uvelo listje in moje sanje so mrtve ... mrtve ... Noč prihaja od vzhoda ...

Tod po tej poti sva hodila nekdaj. To so bili časi sentimentalnih
pesmi in duhtečih vijolic. Od tistih dni se je
strašno spremenil moj obraz; nedavno sem jo srečal na
cesti in ni me več

spoznala. Nisem ji še vrnil pisem; na
ovitek napišem njeno adreso, da jih dobí, kadar pride
konec ... Strah me je, da bi ne bila moja gomila pusta
in s travo poraščena. Taki grobovi so žalostni in
dolgočasni in ljudjé hité molčé mimo njih.

Vse je uvelo in razpalo, — krog mene in v moji duši.
Mojim svobodnim mislim so se stopile peroti; v prahu
ležé kakor to listje pod mojimi nogami. Ostala so samó
še gola debla s preperelimi, črnimi vejami ... Mrzlo je
moje čelo; zdi se mi, da je ovito s hladnim železnim
obročem. Pred očmí plava megla in bliža se in trepeče ... Odkod ti bleščeči, sivi kristali? Vsipljejo se z neba, vstajajo iz zemlje, prihajajo od vseh strani ... Moje
noge so trudne; položil bi glavo na mehki mah in zaspal,
da bi se ne prebudil več ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Vzdramll sem se na postelji. Ne spominjam se, kakó
sem prišel na svoj dom. V kotu je sedela ženska in dremala.
Naočniki so ji zdrsnili globoko na nos in ruta ji je
padla čez čelo. V roki je držala rožni venec in palca sta
se še vedno premikala.

Mrak je prihajal. V sobi je bilo tiho in široke sence so
molčale po stropu in na stenah. Del sem počasi odejo
raz sebe ter vstal. V prvem hipu sem se prijel postelje z
obema rokama; v glavi mi je zašumelo in stene so se tresle
in zibale pred menoj. Naslanjal sem se na mizo in
prišel sem počasi do okna. Ob oknu je viselo

majhno
ogledalo. To sem jaz? — To je —? Videl nisem drugega,
kakor sivo, nagubano kožo na ostrih, izbočenih kosteh.
Lica so bila globoko vdrta in ustna tenka in brezbarvna ...

Zunaj je postajalo temno in sneg je pričel naletavati ...

Spomnil sem se neke slike Féliciena Ropsa. Visoko
nad črnimi mesti, nad šumečimi gozdovi prihaja smrt z
velikimi koraki ... temna in brezglasna. Tam nad planjavo
plavajo sence njenih silnih peroti.

Epilog.

Svoje dni smo prisegali po dunajskih kavarnah na
zastavo skrajnega realizma. Spominjam se, kako
smo rušili in stavili z največjo lahkoto vse mogoče estetične
teorije. Prepričani smo bili, da smo prišli do skrajnega
konca, — na jasni vrhunec lepoznanstvenih razmišljavanj — do trdne točke, odkoder je nepotreben in
brezmiseln vsak napredek. Dokazovali smo to krasno
prepričanje z živahnimi gestami, z razgretimi obrazi, z
jedrnatimi besedami. In naša moč je bila ironija ...
Gospoda, kadar se borite za kako stvar, o kateri veste, da
ni vredna besede — primite se ironije! To je indirektno
orožje, ki se da rabiti imenitno namesto resnih dokazov.
Nasprotnik zardi, pride v zadrego, ženira se bedastih
smejalcev — in vaša stvar je dobljena brez posebnega
napora ... Zapomnite si: — kadar veste, da ni vredna
besede! — Z živahnimi gestami, z razgretimi obrazi

in
jedrnatimi besedami smo hoteli prepričati v prvi vrsti
sami sebe. Zaželelo se nam je nemirnega življenja, novih
dejanj, boja in viharja — in slučajno smo naleteli na
realizem. Bogvé kako se je to zgodilo ... Ko bi bil kdo
o pravem trenotku vrgel med nas besedo simbolizem — satanizem — misticizem, — dobro, lomili bi bili kopja za simbolizem, satanizem ali misticizem. Glavna stvar je bil
boj, smoter samo neizogibno breme.

Naša dolžnost je bila v tistih časih, da smo gledali življenje
s hladnimi očmí, — sivolasi filistejci brez duše.
Naša dolžnost je bila, da smo vzeli to življenje, kakršno
nam je prišlo ravno naproti, da smo vtikali svoje prste
pod njegove najskrivnejše gube, da smo ga secirali z
mrzlo krvjó ter polagali na sonce vse njegove dele, umazane
in neumazane.

To se je godilo svoje dni po dunajskih kavarnah. Krog
nas so plavali oblaki tobakovega dima, zaspani godci so
svirali dolgočasne valčke in po dvorani so se lesketale
obleke starikavih vlačug.

*

In pripetilo se je v mojem ateljeju nekaj čudovitega ...

Zbral sem svoje modele, kakor sem jih bil pobral na
cesti: — kos vsakdanjega življenja brez vsebine, brez
„ideje“, brez vsake zveze z večnostjo, svetovno dušo in
drugimi ropotijami, ki smo jih bili bacnili enkrat za vselej
iz hrama umetnosti ...