Predgovor.

Lega tistih dežel, po kterih Slovenci stanujejo,
je za kupčijo kaj vgodna. Kolikor je dežel pod našim
cesarjem, nobena se po svojej legi v kupčijskih zadevah
s Slovenijo skušati ne more. — Zakaj ne? — Kratko
zato ne, ker nobena druga tako lepo ob morji ne leží,
kakor naša domovina, naša mila Slovenija. — Brez morja
je ni kupčije, in če je, je le srednje mere. Tista dežela,
ktera s svojo kupčijo ne more do morja predreti, mora
tako rekoč zadušiti. Le morje kupčiji oddušek da. Mi
Slovenci smo tako srečni, da moremo reči, da je en kos
jadranskega morja naša lastnina. Po morji nam je
kupčija s celim drugim svetom odprta, pa tudi naša dežela
je po morji za ves drugi svet odprta. Po morji se
more naše blago po celem svetu razkupčevati in razpeljavati; in po istem morji more spet blago iz vseh krajev
sveta k nam prihajati. Že od nekdaj je bilo morje največa kupčijska cesta. Pomorska kupčijska cesta drži do
vseh narodov, do vseh delov celega sveta. To za kupčijo
pripravno in ugodno lego naše slovenske dežele spoznal
je že Vodnik, oča slovenskih pesnikov, kajti on je
tako-le pél:

Ali so si pa tudi Slovenci srečno lego svoje dežele
v svoj prid obračali?

Žalostno moramo priznati, da se je niso okoristili
tako, kakor bi se je okoristiti mogli in morali. Večidel
slovenske, posebno prekmorske kupčije, je danes v ptujih
rokah. Italijan in Nemec sta se polastila naše kupčije,
in na tem smo sami kiivi. Mi Slovenci smo bili do sedaj vse premlačni za kupčijo. Marsikter bi se bil morebiti rad s kupčijo pečal, pa ker ni vedel, kje se ima
stvar pri pravem koncu prijeti, mu je morebiti že prvi
poskus spodletel, ogoljufan in opeharjen je bil, zgubo
je imel in nazadnje je ves zbegan kupčijo spet na klin
obesil. Ta-le knjižica, ne mara, bo marsikteremu v kupčijskih zadevah zaželjeno vodilo in poduk na roko dala;
kajti v njej je natanko povedano, kako kupčija po svetu
gre na veliko in na drobno.

S kupčijo ozko zvezan je denar. Brez denarja je
ni kupčije. Sploh je kupčijski stan denaren stan. Trgovec pride prej in laglje do denarja kakor kter si bodi
drugi. Poljedelec n. p. mora celo leto čakati, preden mu
zemlja pridelek obrodi, in še potem mora časih kupca
za-nj iskati, da svoj pridelek v denar spravi. Poljedelec
tedaj samo enkrat v letu do denarja pride. — Obrtnik
in rokodelec sta že malo na boljem, ker njima ni treba
celo leto delati in se v delu ubijati, preden do denarja
prideta. Kedar je črevljar par črevljev zgotovil, ta svoj
izdelek koj lehko proda. Sicer so pa tudi nektera rokodelstva gledé na denarne dohodke samo na stanovite letne
čase omejena. Krznar n. p.
skoz celo poletje ne krajcarja ne skupi, saj vsakter vé, da se o kresu in okoli
sv. rešnjega telesa kožuhi ne kupujejo. Še-le kedar zima
nastopa, more svoje kožuhe razprodajati. Narobe je pri

zidarji. On si celo poletje denar služi, mora pa zato celo
zimo roki križem držati. — Pri trgovcu je to drugače.
On kupi danes blago, pa ga večkrat še tisti dan spet z
dobičkom proda. Poljedelcu časih ena huda ura ves njegov
trud, vse njegovo delo, vse njegove žule, vse njegovo
upanje pokonča. Rokodelcu more dela zmanjkati, pa tudi
kupca za njegove izdelke. Pri trgovcu vsega tega ni. Če
danes v kupčiji kaj zgubi, more pa jutri tem veči dobiček narediti.
On kupuje robo, kedar — in kjer je
dober kup — pa jo prodaja tačas in tam, kjer je draga.

V nobenem drugem stanu človek tako lehko in tako
naglo ne obogatí, kakor ravno v kupčiji, zato so pa
tudi kupčijski narodi najbogateji narodi n. pr. Angleži,
Holandeži, Rusi in Amerikanci. Najbogateja mesta so
kupčijska mesta, kakor London, Amsterdam, Petrograd,
Novi Jork, Trst in še več drugih. — Poljedelec le malokdaj
iz svojega poljedelstva do velikega bogastva pride,
obilna žetev je le vsakih deset let enkrat ena, in še
tačas, ker ima vsak vsega obilno, so njegovi pridelki
dober kup. Obrtnik in rokodelec že prej in laglje
obogatita nego poljedelec. Trgovec pa v tem vse druge prekosi.
Mi imamo dosti izgledov, da je fantič, ki je z žvepljenkami,
gobo in kresilom kupčevati začel, nazadnje
polne hiše blaga imel, in svoje premoženje na miljone
štel. — Zavolj tega, ker je, kakor smo rekli, denar s
kupčijo v ozkej zvezi, bodemo v tej knjižici tudi denarstvene zadeve razlagali.

Še bolj kakor za kupčijo je prikladna naša slovenska
domovina za obrtnijo! Največ podpirajo in največ
pospešujejo obrtnijo gonilne moči. Kjer ni gonilnih
moči tam, stroji ne morejo delati. Glavni gonilni moči
ste: ogenj in voda. Mi Slovenci imamo še veliko

lepih gozdov in veliko bogatih,
plenilnih premogovih jam. Goriva nam tedaj ne manjka! V še večem
izobilji, kakor gorivo, nam je vodna moč na ponudbo.
„Stvarnica vse ti ponudi — samo jemat’ ne zamudi!“
je Vodnik pel. — Vsak slap v naših planinah bi mogel
svojo fabriko goniti; na vsakem hudourniku, ki nam
zdaj le škodo dela, bi mogle fabrike druga nad drugej
stati, njegovo moč brzdati, ter jo na svoje kolesje
napeljevati! — Največa gonilna moč naj pa bo naš razum,
naša volja, in naše delalne roke. Ptujci, razumnejši
kakor mi, polastili so se veči del naših prirodninskih
zakladov. Naša velika obrtnija je danes večidel v ptujih
rokah, mi Slovenci smo k večemu le prosti fužinski
delalci. Na tem smo si pa veliko sami krivi. Glejmo in
delajmo, da to za nas na bolje preobrnimo. Glavni
pripomoček k temu je poduk in izobraženje, in v ta namen
je tudi pričujoča knjiga spisana. Lotimo se tudi mi
Slovenci v prihodnje bolj živo velikih obrtnijskih
podvzetij. Ne bojmo se, da za izdelke naših rok ne bodemo
mogli kupca najti. Mi imamo Trst, in v Trstu se nam
odpirajo vrata do celega sveta; če kupca tù ne najdemo,
našli ga bodemo drugje.

Da-si-ravno so razmere obrtnije na videz zeló različne,
vendar so pa vse, kakor na enem motvozu napeljane.
Druga podaja drugej roko. V dokaz tega naj
ta-le primer služi:

Glej ljubi bralec lan! Laneno seme služi za hrano
kuretnini, iz njega se olje stiska, ki je za vsakovrstne
potrebe, prga pa, ali iztlačeni ostanki, če za drugo niso,
so vsaj za peč, ker so mastni in radi goré. Iz lanenega
steblovja delamo predivo, iz prediva prejo, iz preje platno,
iz platna obleko, iz starih platnenih prej ali cunj, ki

niso za nobeno rabo več, delamo papir. Ta-le knjiga,
ki jo dragi bralec dozdaj v rokah držiš ter iz nje bereš,
ali pa tisti bankovec, ki ga v žepu imaš, ali pa pismo,
ki si ga danes od prijatelja dobil — ves ta papir je
morebiti ravno na tvojem lanišči zrastel, mogoče, da si
ti sam ves ta papir v podobi srajce na svojem telesu
nosil! — S tem pa še nismo pri kraji. Star porabljen
papir ni samo za to, da ž njim tobak v pipi nažigaš.
Iz starega papirja se da neko testo narediti, in iz tega
testa se morejo, ravno kakor n. pr. iz gline, vsakovrstne
male stvari vpodobiti. Morebiti je ravno tista škatljica,
iz ktere nosljaš ali snofaš, da-si tega še sam ne veš, iz
papirnatega testa narejena, in kakor ločenina v pečnici
žgana. Če bo danes ali juter ta tvoja tobačnica doslužila,
kaj boš ž njo! Najbolje je, da jo v peči skuriš, te bo
vsaj malo zagrela. — Dragi bralec, ti morebiti misliš,
da smo zdaj pri kraji, kajti kar je sežgano iz tega ni
nikjer več. Res je, tvoje tobačnice ni nikjer več, al
pepel je ostal. Iz pepela dela se lug, pa tudi milo ali
žajfa, s kterima se spet prtenina pere. Lug ima v sebi
več sort soli, če se lug okuha, tako se te soli v podobi
pepelike dobé. Pepelika se mora na tiste pojedine soli,
iz kterih sestoji, razkrojiti, in vsaka teh soli je za kaj
časa dobra, ali jo potrebuje kaka obrtnija, al je za zdravilo ali za kaj druzega. — Iz tega primera vidiš, kako
razne obrtnije druga od druge odvisijo.

Nazadnje pa še eno besedo strokovnjakom! Za nje
ta knjiga ni pisana. Če bi bila njim namenjena, bilo
bi 1. gradivo bolj strogo razredeno, 2. v nekih oddelkih
bolj široko, v drugih bolj stisnjeno, in 3. po slogu zahtevam izobraženega Slovenca bolj prigotovljeno. — Prvo,
kar sem hotel doseči, bilo je to, da je knjiga tudi prostemu

možu umljiva. Umljivosti sem tedaj moral stilistične žrtve prinašati, dasiravno ne rad. Splošno umljiv biti,
to je zlasti v takih predmetih težavno, ki do
sedaj še niso bili pod slovenskim peresom, ampak za
ktere se je moralo, kakor za predmet te knjige, po celini
orati. Tisti, ki bo za menoj oral, bo našel saj nekaj
razrahljano zemljišče, ter bo mogel marsiktero stvar bolj
gladko, bolj jasno povedati in opisati, kakor sem to jaz
mogel. — Strokovnjaki! izvolite to v poštev vzeti, preden
sodite.

V Zagrebu.

Pisatelj.

I. Kup in prodaja.

Gotovo je že vsak v svojem življenji kaj česa kupil,
ali kaj česa prodal. Vsak tedaj vé, da morata pri
vsakej kupčiji zmerom biti dva: eden namreč, ki prodaja,
in drugi, ki kupuje. Kedar sta se prodajalec in
kupec med seboj pogodila, je kupčija izvršena. Prodajalec
proda kupcu tisto stvar, za ktero sta se pogodila;
kupec pa dá prodajalcu za njo tisto ceno, za ktero sta
se pogodila. Stvar, ki je prešla na tak način iz
lastnine kupca, imenuje se, če je surovi pridelek, navadno
roba; če je pa poprej izšla skoz roke kakega obrtnika
ali rokodelca, ki jo je bolj za neposredno človeško
rabo izdelal: blago.

Razen robe in blaga morejo se prodajati in kupovati tudi nevidljive stvari. Prodati in kupiti se more
kakšna pravica, n. pr. pravica do kakšne dote.
V svetem pismu stare zaveze se bere, da je Esav svojemu
mlajšemu bratu vse pravice svojega prvorojenstva za
skledo leče prodál, ktero je jako čislal. — Če je kdo
komu kaj dolžen, more upnik svojo tirjatev do dolžnika
komu drugemu prodati. Celo take stvari morejo v kupčijo priti, ki še niso nikjer, od kterih se pa more pričakovati, da bodo s časom nastale. Poljedelec more n. pr. prodati žetev tiste pšenice, ki jo je ravno še le posejal, ki še tako rekoč kali pognala ni; — živinorejec
more prodati tele, ki je še v kravjem telesu; — gornjak
more prodati trgatev svojega vinograda, kterega še obrezal ni, itd.

Roba ali blago more se na trojni način prodati:
ali gre roba za robo, ali gre roba za denar, — ali pa
roba za kakšno delo.

Tačas, ko ljudje še niso denarja imeli, prodajala se
je roba za robo: žito se je prodalo za vola, vol za
obleko, obleka za drugi živež, itd. Taka kupčija je še
danes pri divjih narodih. Od kar so pa ljudje denar iznašli,

posreduje kupčijo denar. Za denar se danes pri
vseh količkaj izobraženih narodih more vsaka stvar kupiti.
Časih pa, posebno kedar je trda za denar, prodava se
roba tudi za delo. Gospodar n. pr. imajoč veliko gospodarstvo,
ktero toliko dela potrebuje, da ga ne more
sam s svojo družino zmagati, more najeti dninarje ali
težake, in ker nima gotovega denarja, plačuje svoje delalce z živežem;
on je tedaj njihovo delo kupil za živež.

Preden je kupčija zvršena, morata se prodajalec in
kupec za kúpno ceno pogoditi. V velikej kupčiji se večkrat zgodi,
da se prodajalec in kupec ne moreta za
kúpno ceno pogoditi. Onádva najemeta si koga drugega
kot cenitelja, in kakor ta ceni, pri tem ostane, njegovej
cenitvi podvržeta se obadva. Se vé da mora biti cenitelj
nepristan, pošten in zveden mož. Take cenitve so v navadi
le na velikih kupčijskih burzah, kakoršne so v
Trstu, na Dunaji in po drugih velikih kupčijskih mestih.
— Časih se roba proda po tistej ceni, po kterej se je na
kakšnem bližnjem sejmu prodajala, in ki jo je bila oblastnija kot tržno ali sejmovno ceno proglasila. Žitni kupec
v Ljubljani n. pr. ne more iti vsak čas tje doli v Sisek,
da se tam za žitno ceno pogodi. On samo piše v Sisek,
kakemu žitnemu trgovcu, naj mu pošlje toliko in toliko
mernikov pšenice po sejmovej ceni. Trgovec v Sisku mu
pošlje pšenico, ter mu jo po tistej sejmovej ali tržnej
ceni zaračuni, ktero je imela pšenica tistega dne v
Sisku, ko jo je na železnico oddal. Sejmova ali tržna
cena se menja skor vsakega dné. Zdaj gre na viš, zdaj
zopet na niž. Sejmove cene večih kupčijskih mest se
razglašajo vsak dan po telegrafu in po časnikih na vse
strani svetá.

Ali je roba pogojene cene vredna ali ni, zato se po
kupu ne praša več, kajti pogojena cena veže obadva:
prodajalca in kupca. Samo v dveh slučajih se more
kupčija zavolj cene razvezati. Če je namreč pogojena cena
še enkrat tolika, kolikor je roba res vredna, tačas
ima kupec pravico tirjati, da gre kupčija nazaj; — narobe pa,
če je pogojena cena za polovico niža, kolikor je roba res vredna,
ima prodajalec pravico tirjati,

da se kupčija razveže. Se vé, da se mora to dokazati,
da je res tako. Taka razveza storjene kupčije je ustanovljena
v našem državljanskem zakoniku.

V kupčiji ni treba pisem delati. V kupčiji gre vse
ustmeno, sicer pa delanje pisem ni ne prodajalcu ne kupcu
na škodo. Kupci svoj čas drago cené, in zato ga nočejo
z delanjem pisem po nepotrebnem tratiti. Ustmeno gre
kupčija tudi vse bolj ročno izpod rok, kakor pismeno.

Storjena kupčija razdere se še v sledečih slučajih:

1. če je prodajalec nalašč hibe in pomanjkljivost
svoje robe prikrival. Nekdo bi n. pr. rad čisto črnega
konja kupil, takega namreč, ki na vsem svojem životu ne
sme ne ene bele dlačice imeti. Enega takega že ima, pa
bi rad še enakega k njemu kupil. To zve po naključbi
nek konjski barantač. Ta ima sicer črnega konja na prodaj,
ali čisto črn ni, na križu ima malo belo lisico. Kaj stori?
On gre, pa belo liso s črno barvo počrni. Naš mož kupi
konja misleč, da ni ne ene bele dlačice na njem. Ko pa
prvi dež barvo z njega spere, pokaže se bela lisa, in on
vidi, da ga je prodajalec prav po cigansko ogoljufal. V
tem slučaji ima pravico tirjati ne samo to, da storjena
kupčija razen gre, ampak on ima tudi pravico tirjati, da
mu prodajalec vso tisto škodo povrne, ki mu jo je bil
po tej očividnej goljufiji morebiti prizadel. — Kupčija
se pa ne razdere, če je konj take hibe na sebi imel, ki
jih prodajalec sicer ni razodel, tudi ne nalašč prikrival,
ki so pa vendar take, da jih vsak v konjskej kupčiji
in previden človek lahko zapaziti more. — Storjena kupčija razdere se,

2. če je prodajalec svojo robo za nekoliko časa na
poskušnjo dal, pa se roba pri tej poskušnji ni tako obnesla, kakor bi se obnesti morala. Če pa tisti, ki je robo
na poskušnji imel, to robo ni ob vstanovljenem obroku
prodajalcu nazaj poslal, ima se to tako vzeti, da jo je za
stalno pridržal, in kupčija se po pretečenem obroku ne
more več razdreti. Če se pozneje kakšne hibe in pomanjkljivosti na robi prikažejo n. pr. po pretečenem polletji,
ni prodajalec za nje odgovoren. — Storjena kupčija se
razdere

3. če kupec kupovnine ob dogovorjenem obroku ne
izplača. Prodajalec ima v tem slučaji pravico robo drugemu prodati, in če za njo manje skupi, kakor je bila
pogodba s prvim kupcem, dolžen je ta lastniku robe zgubo
nadoplačati, ktero mu je bil on s tem zakrivil, ker mu
kupovnine ni bil v obroku izplačal. Storjena kupčija se razdere,

4. če prodajalec robe ni ob dogovorjenem času kupcu
na dogovorjeno mesto postavil. V tem slučaji ima kupec pravico od prodajalca okškodnino tirjati, ki jo je morebiti ravno s tem imel, ker mu roba ni bila ob pravem
času na pogojeno mesto postavljena. V razjasnenje tega
tukaj en primer. Kakor je znano, dela se v Vačah na
Kranjskem po zimi na tisoče in tisoče slamnikov. Kedar
pride spomlad, pridejo tudi kupci po nje, da jih po sejmih
razprodajajo. Nek kupec naroči si 500 slamnikov, ki mu
pa morajo do tega in tega dne na Krško poslani biti.
Kupec čaka na Krškem na naročene in tudi že plačane
slamnike, slamnikov pa le ni. Pride obročen dan, in
slamnikov še ni. Na ta dan je ravno sejem na Krškem in
kupec, če bi slamnike imel, bi jih mnogo mogel razprodati,
in tako dobiček naredeti; tako pa, ker jih ni dobil, ima
zgubo. V tem slučaji ima kupec pravico od tistega odškodnino tirjati, pri kterem si je bil slamnike naročil, kteri mu
jih pa ni bil ob pravem času na pravo mesto postavil,
in tako zakrivil, da je škodo trpel.

Kupčija je prav za prav še-le tačas do konca dognana,
kedar je prodajalec robo iz roke dal, in mesto nje od
kupca pogojeno ceno v roke dobil. Če je prodajalec svojo
robo brez istodobnega prijetka kupovne cene kupcu izročil,
se reče, da jo je na vero prodal. Kupec je v tem slučaji
tudi že pred izplačanjem kupovnine pravi lastnik robe
postal. Prodajalec nima pravice na vero prodano robo od
kupca nazaj zahtevati.

Če roba po storjenej kupčiji še nekoliko časa v rokah
prodajalca ostane, dolžan je ta, jo skrbno hraniti, da se
ne poškoduje. Kupec je pa nasprotno dolžen, ob
dogovorjenem času po robo priti; kajti prodajalec ni zavezan na
robo dalj časa paziti, nego je med njim in kupcem določeno bilo.

Kupčija je tudi storjena, če je kupec na račun kupovine kterikoli nadavek dal. Ta nadavek (ara, kapera)
se potem, kedar se roba do zadnjega izplača, v račun
vzame. Če prodajalec potem, ko je bil nadavek prejel,
od kupčije odstopi, mora tistemu, od kterega je nadavek
dobil, ta nadavek dostikrat povrniti. Narobe pa, če kupec,
ki je nadavek dal, od kupčije odstopi, mu nadavek
zapade, on nima pravice, nadavek od prodajalca nazaj
tirjati.

Najbolj živo se nam kup in prodaja kažeta na
sejmovih. Sejmi so navadno tam, kjer so veliki ljudski
shodi n. pr. na velikih božjih potih. Še danes imajo
sejmi od tistega svetnika svoje ime, na kterega god se
obhajajo. Tako se govori: o Jožefovem sejmu, o
Mihaljskem sejmu, o sejmu male maše itd. Največi sejm
kolikor jih je na svetu, je na Ruskem v Novgorodu na
sv. Petra in Pavla dan. Nektero leto pride do pol miljona ljudi skupaj. Roba iz cele Evrope in iz cele Azije
se tukej v kupčiji izmenjava. Robe se skupi v vrednosti
od kakih 160 miljonov goldinarjev. Veliki sejm je v Meki
v Arabiji. Računi se, da 150.000 velbljodov (kamel)
robo iz globoke Afrike in daljne Indije v Meko pritovari.
Sejm v Meki trpi 3 — 4 tedne. Na glasu je
zavolj velike poštenosti, ki tam vlada. Turki imajo namreč v Meki veliko božjo pot, ter imajo za velik greh,
če bi kdo na tej božji poti koga v kupčiji ogoljufal.
Glasoviti sejm je v Lipsiji na Saksonskem na sv. Mihela dan,
in na veliki teden, posebno za kožuhovino. Na
sejmovih v Lipsiji so zastopani gotovo vsi evropejski narodi. Veliki sejmi so v Kiahti, kjer Rusi in Kitajci
svojo robo izmenjavajo, iz Kiahte pride tako znani ruski
čaj ali té. Največi sejm za volno je v Vratislavi, za
sukno v Avgsburgu. Znameniti sejmovi so tudi v Pešti,
Debrecinu in v Zagrebu na sv. Štefana-kralja dan 20.
avgusta, kterega tudi veliko Slovencev obiskuje. Sicer
so pa danes sejmi veliko svoje važnosti zgubili, ker že
vsaka vas svojega prodajalca ima.

II. Cena.

Vsa skrivnost kupčije leži v tem, da vé prodajalec
svojo robo drago prodajati, kupec pa ceno kupiti. K temu
pripomore, to je že res, nekaj sreča, največ pa razum
in pamet. Prodajalec mora vedeti, kje in kdaj se njegova
roba najdražje prodati more; — kupec pa mora vedeti,
kje in kdaj se ena ali druga roba najceneje kupi. Tisti,
ki z drvami kupčuje, jih bo po leti, kedar so najbolj
po ceni, nakupil; po zimi pa, kedar so naj skupljeje,
prodajal.

Vsak, kdor ima blago na prodaj, bi ga rad čem
dražje tem rajše prodal; — kdor pa blago kupuje, ta bi
ga rad čem ceneje tem rajše kupil. Prodajalci in kupci
se v tem nadtecavajo, in to nadtekanje, to poganjanje
imenuje se v kupčiji konkurencija. Med prodajalci in
kupci je veden boj. Tista stvar, za ktero se vojskujejo
in trgajo, je cena. Prodajalec bi rad od kupca kolikor
mogoče visoko ceno dobil, kupec pa narobe od prodajalca
kolikor mogoče nizko ceno. Kedar je mnogo prodajalcev
pa malo kupca, tačas gre cena nazaj, kajti vsak
prodajalec bi rad svojo robo prodal, ker pa malokteri po
njej poprašuje, je prisiljen ceno niže postaviti, ter tako
z nizko ceno kupca k sebi privabiti. V takih letih, v
kterih je pšenica dobro obrodila, bo mnogo kmetov ž njo
na trg prišlo, in cena bo šla dole. — Kedar je pa malo
prodajalcev pa mnogo kupca, tačas cena skače. Vsak
kupec bi rad robo kupil, prodajalci to precej zapazijo,
in prece tudi ceno nategnejo in vzdignejo.

Za prodajalca je dobro, če ga kupec išče; — za
kupca je pa dobro, če mu prodajalec pride robo ponujat.
Roba je dober kup, če se ponuja; — draga pa je, če
se po njej poprašuje. Najbolje za obe strani, za
prodajalce kakor za kupce je, če se ravno toliko robe ponuja,
kolikor se je išče. Če je tako razmerje, se ne bo
nobenemu krivo storilo, ne prodajalcem, pa tudi ne kupcem.

Blago je drago, če so delalci, ki ga izdeljujejo,
dragi. Delalci so pa ta čas dragi, kedar je živež drag.

Če se pa mnogo delalcev za delo ponudi, če je živež dober
kup, potem je tudi roba ceneja.

Kedar je malo denarja med ljudmi, je vsaka roba
ceneja; — kedar je pa denarja v izobilji, tačas se kupec
ne poganja toliko zavolj cene, in roba je drajša.

Cena tudi poskoči, kedar se mora roba od daleč dovaževati,
ter je vožni strošek velik. Za tega delj so
dobre ceste, železnice, reke in morja, po kterih se blago
dovaževati more, velike koristi, ker se po njih vozni
stroški zmanjšajo, in roba lahko od daljnih krajev privaževa.
Previdne vlade, spoznavši to, so od nekdaj za
to skrbele, da se ceste zboljšajo in kolikor več železnic
naredi.

Blago je ceneje, če ga vsakter brez zadržka
izdelovati sme; draže je pa, če imajo samo nekoliki
predpravico, da ga smejo izdelovati; kajti ti se lahko med seboj
dogovorijo, in potem na svoje blago tisto ceno vdarijo, ktero
hočejo. Danes so take postave, da se sme vsaki in slednji
tiste obrtnije poprijeti, ktere se hoče; samo nekoliko
obrtnij je izvzetih, zlasti takih, nad kterimi si je država
nadziranje pridržala. Tega pa še ni dolgo, kar te obrtnijske svobode ni bilo. Poprej je moral vsakter pri
oblastniji prositi, ali sme v tem ali onem kraji to ali ono
obrtnijo začeti.

Če blago v ceni poskoči, to ni zmerom slabo znamenje,
časih to pričuje, da je dosti denarja med ljudmi.

Časih kak prekupec, ali kakor se reče, kak špekulant,
po celi deželi kakšno robo spokupi, tako, da jo nazadnje
razen njega le malo kdo drugi še ima. Če je to dosegel,
potem more on na spokupljeno robo tisto ceno vdariti,
ktero hoče. Za tako spokupljenje je, to se ve da, veliko
denarja treba. Z majhnim kapitalom se kaj tacega ne
more izpeljati. Ker špekulant sam ne more po celej deželi robo spokupiti, najme se zato svoje spokupce. Roba
more se v kratkem času spokupiti, da lastniki robe to
ne zvedó, kajti če bi zvedeli, da hoče kdo njih robo
spokupiti, bi precej ceno za svojo robo vzdignili, in spokupljenje ne bi več toliko dobička obečalo, kakor sicer.
Špekulant zato svojim po vsej deželi raztresenim prekupcem

naroči, da na isti dan zaznamovano robo vsak v
svojem okraji spokupijo. Za tako spokupljenje navadno
nihče ne ve, razen špekulanta, njegovi poedini prekupci
ne vedó drug za druzega. Skrivno spokupljenje kakšne
robe je tudi vzrok, da se časih prav nenadoma cena za
dotično robo naenkrat vzdigne. Spokup dá velik dobiček,
če se srečno izpelje. Na drugi strani pa ravno tako neizmerna zguba žuga, če spokupljena roba vendar v ceni
pade. Špekulant mora saj na pol za gotovo vedeti, da bo
tista roba, ki jo namerava spokupiti, v ceni poskočila.
Pred vsako vojsko, med drugo robo, posebno usnje (leder)
rado v ceni poskoči, kajti armade mnogo usnja potrebujejo.
Če je špekulant na kakšen takšen način zvedel, ali sam
nekako izduhtal, da vojska žuga, piše naglo svojim
prekupcem, da kolikor je mogoče več usnja spokupijo. Vojska se res začne, in on spokupljeno usnje lahko in drago
proda. Če se je pa stvar drugače preobrnila, če mir
ostane, potem je pa za špekulanta velika zguba. Če na
spokupljeno usnje visoko ceno vdari, bodo v kratkem usnjarji iz tistih krajev, v kterih usnje ni spokupljeno bilo,
s svojim blagom privreli, posebno danes, ko so že na
vse strani železnice razpeljane, in ko se po daljnopisu
(telegrafu) cena za vsako robo lahko precej zvé, in tako
bi ptuji usnjarji s svojim pripeljanim blagom na špekulantovo ceno tiskali.

O tržnih dneh, o kterih se večidel živežna roba
prodaja, je navada, da najpoprej domači kupujejo, in
še le potem, ko so se ti z živežem preskrbeli, smejo ptuji
kupci pristopiti. To je zato vpeljano, da se spokupljenju
v okom pride. Sicer je pa zeló težko spokupljenje braniti,
ker prekupec lahko sto potov najde, po kterih vkljub
vsim zaveram vendar svojo nakano izpelje.

Spokupljenje ima pa vendar to dobro na sebi, da špekulant robo le tam spokupljuje, kjer je ceneja, ter jo tje
vozi, kjer je draga. S tim se dragota v nekoliko kroti. Sicer
pa danes, ko se po železnicah roba lahko, naglo in za nizko
vožnino prevažuje, na nobenem kraji ne more čez mero
visoka, pa tudi ne čez mero nizka cena dalj-časa se zdržati.
Če bi n. pr. v Ljubljani pšenice naenkrat tako

zmanjkalo, da bi mernik na 10 goldinarjev skočil, ta
čez mero visoka pšenična cena še pet dni ne bi držala.

Ta cena bi se naglo po telegrafu na Štajarskem in
na Hrvaškem po železnici zvedla, kjer se mernik pšenice po
5 goldinarjev dobiti more, v dveh treh dneh bi
prišlo po železnici iz Štajarskega in Hrvaškega na
tisoče mernikov pšenice v Ljubljano, kjer bi cena naglo
od 10 goldinarjev na 6 goldinarjev padla.

Visoka cena, to še ni dragota. Dragota je tačas;
kedar cena najpotrebnejših stvari, posebno živeža, tako
visoko skoči, da je dvakrat tolika, kolikor je njeno
pridelovanje stalo. Če pridelovanje enega mernika pšenice
velja n. pr. 3 goldinarje, cena za mernik pšenice pa
stoji na 6 goldinarjev, potem se reče, da je pšenica
draga. Dragina odvisi posebno od žitne cene, kajti če
žito, ki je najprvi in najizdatnejši človeški živež, v ceni
poskoči, potem poskočijo za njim tudi vse druge živežne
stvari v ceni. Dragino delajo časih tudi spokupci, posebno
če živežne stvari: žito in živino spokupljevajo, in potem
prav po oderuško in po nekristjansko spet, se ve da, prav
drago prodajajo. Sicer pa previsoke cene spokupci tudi
ne morejo na spokupljeni živež vdariti, ker bi previsoka
cena živež od drugod, tudi od daljših krajev, v deželo
privabila; potem bi predkupci lahko škodo trpeli, ker bi
od drugod pripeljani živež ceno spet nazaj vrgel. Predolgo predkupec pa tudi spokupljenega živeža nazaj držati
ne more, in zato ne, ker bi se mu živež po dolgem
ležanju tudi spriditi mogel, in nazadnje za nobeno rabo
več ne bil.

Kedar je cena za živež tako visoko skočila, da navadni zaslužek, ki ga n. pr. en dninar na dan zasluži, ne
zadosti več, da bi si dninar mogel za-nj vsakdanji potrebni živež kupiti; — al pa, če živeža tako zmanjka, da
ga še za drag denar dobiti ni mogoče, potem postane
iz dragine lakota, ktere nas sam Bog obvari!

Najnavadneji vzroki dragote in lakote so slabe letine. Dragino in lakoto delajo tudi vojske, in pa, če se
tista pota zaprejo, po kterih je navadno živež v deželo
prihajal. Z dragino pride siromaštvo, s siromaštvom pomankanje

zaslužka, in nazadnje telesni propad in duševna
skvarjenost eno za drugim v deželo. Vsaka država skrbi
tedaj za to, da svoje državljane dragine in lakote brani,
če le količkaj da. Najglavneji pomoček proti dragini in
lakoti je: zboljšati poljedelstvo, ki posebno v tem obstoji,
da kmet na istem zemljišču po umnem gospodarstvu več
pridela, nego je dosehmal pridelal. Na dalje veliko pomaga
proti dragini in lakoti svobodna kupčija. Marsikteri si
bo mislil: glej zdaj ima žito visoko ceno, zdaj bi se
dal dobiček narediti, kaj velja, pa poidem v tiste kraje,
kjer imajo živeža v izobilji, tam ga lahko prav cenó spokupim, sem ga pripeljem in tukaj drago prodam, in tako
gotovi dobiček naredim. Tega ne bo samo eden storil, to
jih bo več storilo, kajti izgled na denaren dobiček je zapeljiva stvar. Tako se bo v kratkem dosti živeža od
vseh strani v deželo pripeljalo, in dragote in lakote ne bo
se več bati.

Kedar so slabe letine, in se lahko previdi, da bo
domači pridelek komaj za domače potrebe zadostil, takrat se navadno tudi izvaževanje živeža iz dežele prepove. V nekterih krajih imajo občine ali soseske posnemanja vredno naredbo, da v dobrih letinah cele shrambe z žitom napolnijo, ki se potem, kadar slabe letine pridejo med soseščane razdelé, da jim ljubega kruha ne zmanjka. Take občinske žitne shrambe (magazine) imajo posebno v vojniškej krajini na Hrvaškem.

Ob časih velike dragote in lakote države tudi velika podvzetja podvzamejo, da tako siromašnim in stradajočim prebivalcem delo in zaslužek dadó.

Limito imenujemo tisto ceno, ki je za trdo vstanovljena, izpod katere se roba ne sme prodajati.

III. Žitna kupčija.

Kruh je človeku najpotrebneji živež. Človek more brez mesa in brez vina živeti, brez kruha in vode pa ne. Žitna kupčija je zatega-delj od nekdaj najglavneja kupčija bila, in to bo tudi za vso prihodnost ostala. Če tudi vsa druga kupčija peša, kupčija z žitom nikoli ne

stoji. — Žito pridelujejo poljedelci, kmeti, in ker kmečki stan vse druge stanove s kruhom preskrbi in redi, zato je kmečki stan v tem pogledu prvi stan v vsakej državi. Kmet proda od pridelanega žita toliko, kolikor mu ga za domače gospodarstvo ni potreba. Kmet proda svoje žito ali žitnim prekupcem, ali pa neposredno tistim, ki ga sami ne pridelujejo, ker se od drugega rokodelstva živé n. pr. mlinarjem, pekom, pivarjem, in drugim.

Nektere dežele so take, da zavolj neugodnega podnebja, zavolj nerodovitnih goratih tal ne pridelajo toliko žita, kolikor ga prebivalci vsak dan potrebujejo; časih tudi po slabih letinah v žitnih deželah kruha primankuje. V takih okolnostih je treba, žito v tistih deželah kupiti, ki so ga v izobilju prirodile, in sicer toliko, da ga same potrositi ne morejo.

Žitna kupčija je zeló imenitna kupčija, pa res tudi nikjer žitnih kupcev ne manjka. Žitnem trgovcu mora, kakor sicer vsakemu drugemu, pred vsem na tem ležeče biti, da je žito dober kup; kajti, če je žito dober kup, ga more veliko nakupiti, pa ga tudi laglje proda, nego če je drago. Če je žito, in potem tudi kruh, dober kup, bodo siromaki več kruha jedli, nego če sta žito in kruh draga. Če je žito drago, ga žitni kupec tudi ne more toliko nakupiti, kakor sicer; eno zato ne, ker z denarjem ne doseže, drugo pa zato ne, ker drago žito ne more tako lahko prodati, kakor če bi žito ceneje bilo. Za žitne kupce je dobra žitna letina zmerom bolja, nego slaba; in taka je tudi pri vseh drugih poljskih pridelkih. Žitni kupec le tačas želí, da bi žitna cena poskočila, kedar je on žito po nizkej ceni že nakupil.

Sploh se misli, da žitni prekupci dragoto delajo, češ da oni vse žito spokupijo in potem na žito ceno vdarijo kakoršno hočejo. To pa ni res. — Če bodo žitni kupci bližnjih dežel zvedeli — in v kupčiji se danes vse naglo zvé — da je kje v kakšnem mestu žitna cena visoka, bodo takoj obilno žita na trg pripeljali, tako bodo ceno spet nazaj potisnili. Slovenski pregovor pravi: Drage robe se nikjer ne manjka. Sicer je pa vsak žitni kupec v vednej

nevarnosti, da ne bi tudi zgube naredil. V žito mu more mol priti, ter ga v kratkem tako izlušiti, da nazadnje nič drugega ne ostane nego prazne pleve. Tudi denar mu utegne v neprodanem žitu dolgo ležati.

Za žitno kupčijo, če se hoče, da mnogo dobička da, je treba veliko denarja. Žito je takšna roba, da se ne more koj tačas z dobičkom prodati, kedar se kupi. Če se je kupilo ob času žetve, kedar je najceneje, mora se s prodajo vsaj do zmletja čakati, ker tačas navadno najviše v ceni stoji; to je pa celega pol leta, in toliko časa tudi denar mrtev v žitu leži.

Največ z žitom kupčujejo na Angleškem v Londonu; kajti tje žito iz cele naše zemlje skupaj vozijo.

Žitna kupčija se je oživela in razširila posebno od tistega časa, od kar so se železnice delati začele, kajti po železnicah se žito lahko in hitro od enega do drugega mesta prevaža. Dokler ni bilo železnic, bila je vožnja gotovo desetkrat dražja, kakor je danes po železnicah, in to je tudi žito podražilo.

Danes, ko je obrtnija velika, ko so se povsod fabrike vzdignile, in je po njih mnogo več delalcev kakor jih je nekdaj bilo, treba je tdi veliko več kruha, nego ga je nekdaj treba bilo; in vendar se je v prejšnjih časih več ovsenega kruha jedlo kakor danes. Da! delalcem je celo ržen kruh preslab, in le pšeničnega še obrajtajo. Da je to mogoče, to je naredila žitna kupčija. Razen tega se danes veliko več žita v pivarijah in žganjarijah potrosi, kakor se ga je nekdaj potrosilo, in vendar ga še ne zmanjkuje. Zakaj ne? Zato ne, ker žito iz daljnjih krajev v deželo pride. Žitnej kupčiji se imamo zahvliti, da se žito tje vozi, kjer ga ni zadosti, in tako mnogo pokrajin lakote obrani, ki bi sicer za gotovo nastala.

Največ žita v Evropi prirodé slovanske dežele: Rusija, Poljska, Banat, Hrvaška, Slavonija. Resnično se mora reči, da so Slovanske dežele žitnice za zapadno Evropo. Če ne bi se iz slovanskih dežel žito vozilo, pol Evrope bi kruha stradalo.

IV. Voznina ali fróht.

Ena najglavnejih stvari pri kupčiji je prevaževanje robe in blaga. Kupec prevaža blago iz tistih krajev, kjer ga je v izobilji, pa ga pelje v tiste kraje, kjer ga ni, in kjer se po njem poprašuje. Kupec svoje blago ali sam prevaža, ali pa prevaževanje drugim prepusti. Voznik, ki je prevaževanje blaga prevzel, je za blago tako dolgo odgovoren, dokler je v njegovih rokah. V kupčiji so taki ljudje, ki se samo s tem pečajo, da kupcem blago iz enega kraja v drugi prevaževajo; ti ljudje, ki tudi samo od tega živijo, imenujejo se špeditérji, ali po slovenski odpravniki, ker za to skrbé, da se blago od mesta do mesta odpravlja. — Odpravnik malokdaj blago sam prevaževa, on za-se najame vozika (furmana). Z voznikom se pogodi za voznino ali fróht. Ko sta se enkrat pogodila, naredí se čez tisto robo, ki jo je voznik naložil, vozninsko pismo (fróhtbrief). V vozninskem pismu mora biti natanko vse povedano, kako sta se voznik in špeditér med seboj pogodila. V vozninskem pismu mora zapisano biti,

1. kakšna je roba in koliko je je, kar se pové ali po številu robe, če se šteti da, al po težini, če se šteti ne da, včasih pa tudi po obojem: po številu in po težini, če je to mogoče. Tudi tista znamnja (črke ali številke), ki se na bale, zbitke, sode, ali druge zamotke, v kterih je roba shranjena, zato naredé, da se zmoti med posameznimi balami v okom pride, da ne bi n. pr. v krivične roke prišlo, tudi ta znamenja se morajo v vozninskem pismu jasno in razločno zaznamovati; —
2. mora v vozninskem pismu zapisano biti ime voznika in od kodi je doma; —
3. ime onega, ki robo neposredno pošilja, ali odpravnikovo, ali pa lastnika robe; —
4. ime tistega, kteremu ima voznik robo izročiti; —
5. mesto, kamor ima robo postaviti; —
6. obrok ali čas, ob kterem ima robo dostaviti; —
7. pogojena voznina z dodatkom, ali je voznik na njen račun že kaj naprej prejel, in koliko ga še gre.

Voznik je, kakor smo že povedali, za blago odgovoren, dokler je v njegovih rokah, ter mora, če je roba

med tem kako škodo trpela, to škodo, kolikor se roceni, poravnati; razen če more dokazati in spričati, da je na cesti kaka vremenska nezgoda, kaka nevihta nad-nj prišla, kterej ni mogel vbežati, in da je po tej dogodbi roba škodo trpela. Tudi za tisto škodo voznik ni odgovoren, ki jo je roba zavolj tega trpela, ker ni bila dobro zavita in shranjena. — Za dragocenosti, za denar in vrednostne papirje, ki so med robo, prevzame voznik samo tačas odgovornost, če mu je bilo naročito povedano, da se te reči med naloženo robo nahajajo. Voznik je nadalje tudi za to odgovoren, da robo ob pogojenem obroku na zaznamovano meso postavi. Če bi po njegovej zamudi škoda nastala, če bi postavimo, voznik robo še le tačas oddal, ko je semenj, za kterega je bila namenjena, že minul, je on za to škodo odgovoren, razen, če dokaže, da so take vremenske okolnosti vmes prišle, ki so ga tako zadrževale, da nikakor ni mogel robo ob pravem času na mesto postviti. Če je n. pr. povodenj mostove odnesla, ne more voznik za zamudo odgovoren biti. — Voznik odgovarja tudi za svoje hlapce, kterim je izročil vožnjo. Nasprotno ima pa voznik tudi neke pravice. Tako ima on pravico, robo, dokler je še v njegovih rokah, zarubiti, če bi se na primer prejemnik robe branil in obotavljal, zasluženo voznino izplačati.

Vse to, kar smo tukaj za prevaževanje robe na vozéh povedali, velja tudi za prevaževanje robe po rekah, po jezerih, po morju in tudi po železnicah. Kar se železnic tiče, moramo še to opomniti, da so one obvezane vsako robo, naj si že bo kakršna koli, za prevaževanje sprejeti, samo da je roba dobro zavita in pa taka, da se v železniške vozove nakladati da. Železnica ne sme nikogar, kdor hoče svojo robo po železnci odpraviti, zavrniti, češ da njegove robe neče za prevaževanje sprejeti.

Pri prevaževanji robe po morji vzame se ali cela ladija, ali pa kak posebno opredeljen in odmerjen prostor na ladji al barki tako rekoč v najem. Na ladji gre navadno bolj za prostor, ki ga roba zaleže, kakor za težino robe. Pri prevaževanji robe po suhem se voznina navadno od težine robe računi, pri prevaževanji robe

po vodi računi se voznina navadno od tistega prostora, ktrega zaleže, posebno pa take vrsti roba, ki je nespretna (encombrement) za nakladanje, ki se ne da lepo skup zložit, in navadno velik prostor zahteva.

Na ladijo more morska burja udariti, takrat so mornarji prisiljeni en del robe v morje pometati, da s tem ladjo zlajšajo, in s tem sebe, ladjo in ostalo robo potopa rešijo; kajti težja je ladja, veča je nevarnost zanjo, da ne bi je burja preveč na stran nagnila, in tako potopila. Do težke ladje ima burja večo moč kakor do zlajšane. Tako metanje robe z ladje v morje imenuje se kupčijski havarija. Škode pa ne trpí samo tisti, čegar roba je v morje pometana, ampak škoda se razdelí med vse tiste, kterih roba se je skoz to rešila, pa tudi lastnik ladje mora en del škode na sebe vzeti.

V Afriki in Aziji so velike puščave. Puščava Sahara v Afriki je skor trikrat tolika, kakor celo naše cesarstvo. Tudi skoz te pustinje je kupčija pote našla, po kterih se roba sicer ne prevažuje po cestah, kajti teh tam ni kakor so pri nas, pač pa na tovorih nosi. Za tovorenje ali prenašanje robe služi velblo al kamela. Velblod ima tako lastnost, da se more za četirnajst dni vode napiti in zavolj te lastnosti je nalašč stvarjen, da skoz pustinje na svojem hrbtu robo nosi; kajti v puščavi, kjer se mora po več dni potovati, preden se do kakega studenca pride, bi vsaka druga žival, konj, vol, ali osel žeje poginiti morala. Velblod je za Afrikanske pustinje ravno to, kakor so barke za morje.

Trgovci razločujejo dvojno težino. Prva je tako zvana surova ali sporko težina, t. j. tista, ki jo tehta roba z zamotkom vred, v kterem je shranjena, n. pr. vino s sodom vred, žito z vrečami ali žakljami vred itd. Druga težina je čista ali netto težina t. j. težina robe brez zamotka. To pa, kar zamotek sam na sebi tehta, se zove po kupčijski tara, zamotek sam pa ambalaža. Tista težina pa, za ktero se je roba po izsušenji zlajšala, ki je tedaj v zgubo šla, imenuje se kalo. Vsuši se s časom marsiktera roba n. pr. sir, poper, suho sadje, seno, in enake stvari.

V. Carina ali col.

Roba, ki gre čez deželno mejo ali v deželo noter, ali iz dežele ven, ali skoz deželo, mora na meji carino ali col plačati. Če gre roba iz dežele ven, tedaj se od nje navadno le prav malo, včasih celo nič izvoznine ne plača; kajti izvaževanje robe podpira in pospešuje vsaka država, ker pride namesto robe denar v deželo. Za izvaževanje nekih izdelkov dežela celo nagrade ali darila plačuje tistim, ki se morejo izpričati, da so po kupčiji toliko in toliko zadevne robe čez deželno mejo na tuje skupčevali. — Če se pa roba črez mejo v deželo vpelje, takrat je vvoznina že veča. Neko blago plačuje večo, neko zopet manjšo vvozno carino. — Dežele za vvaževanje robe zato časih precej veliko vvoznino tirjajo, da bi se s tim vvaževanje zmanjšalo ali zabranilo in tako ne preveč denarja za vpeljano robo iz dežele išlo, deloma pa tudi zato, da ptuja roba ne bi preveč domače v ceni stiskala. Če bi n. pr. deželna meja za svilene tkanine iz Laškega in Francoskega, kjer imajo mnogo svile, odprta bila, napravila bi laška in francoska svilna roba domačim svilorejcem in domačim sviloprednicam veliko škodo, kajti laška in francoska svila bila bi tako poceni, da se domači svileni izdeki ne bi mogli ž njo poganjati; kajti vsakter bi raje kupil laško in francosko cenejo svilno robo, nego domačo dražjo. To bi naredilo, da bi za svilno robo mnogo denarja šlo na Laško in na Francosko, domače svilorejstvo in sviloprejstvo bi pa čem dalje bolj propadalo. Da se tedaj laškej in francoskej svilnej robi cena vzdigne, mora se pri vvaževanji na meji precej velika vvoznina plačati. — Tudi za tisto robo se col plačuje, ki samo skoz deželo gre, in sicer zato, ker se taka roba prevaža skoz deželo po domačih cestah in hrani po domačih magazinih, v kterih začasno leži. Ta prevoznina (transit) je navadno prav mala.

Najsrečneje in najbogateje so dežele, ktere svoje surove pridelke same doma izdelujejo, in potem izdelke v ptuje dežele po kupčiji izvaževajo. Narobe pa slabo gospodarijo tiste dežele, iz kterih gredó surovi pridelki

iz dežele ven, pa se potem kot izdelki spet v deželo vračajo. Če se n. pr. surove kože iz dežele izvažajo, potem pa kot izdelano usnje spet nazaj kupujejo, to je za deželo zguba; zato pa tudi dežele s takošno kupčijo prej ali slej osiromašijo, in v narodnem gospodarstvu vedno bolj na kant pridejo.

Na neke vrsti robe je tako visoka vvoznina postavljena, da se je že od nekdaj taka roba po skrivnem čez mejo vozila in nosila, samo da ne bi se od nje visoka vvoznina plačati morala. Tako skrivno vvaževanje robe čez deželo imenujemo konterband. Dasi-ravno je konterband strogo prepovedan, in postavno na njega velika kazen postavljena, vendar se tudi danes še povsod tam najde, kjer so deželne meje svobodnemu vvaževanju robe zaprte, ali pa, kjer je visoka vvoznina na vvaževanje postavljena. Konterband da velik dobiček; ta je tem veči, čim veči je vvoznina, ki bi jo morala dotična konterbandirana roba na meji plačati. Po tihotapcih ne trpé samo deželni dohodki škode, ampak tudi domača obrtnija, zlasti pa tisti pošteni trgovci, ki so od svoje robe vvoznino plačali, pa je, se vé da, ne morejo po tistej ceni prodati, po kterej jo oni prodajajo, ki so jo čez mejo konterbandirali, in niso od nje nič plačali. Tihotapci živé v vednem strahu, da ne bi bili zasačeni, ter jim ne samo vsa roba vzeta, ampak tudi oni sami v težko kazen potegnjeni. Konterbandaši živé za tega-delj v vednem boji proti deželnim postavam in tistim oblastnijam, ki imajo nad tem čuti, da se skrivši nobena roba v deželo ne smuka. So pa res tudi tihotapci sami malopridni ljudje. Deželi delajo s tim velike stroške, vsaj je ona prisiljena ob meji straže proti njim postavljati, ki mnogo stanejo. Najboljši pripomoček proti konterbandu je ta, da se vvoznina kolikor mogoče zniža, kajti pri malej vvoznini se konterband ne bo več splačal, in nazadnje sam od sebe nehal.

Kupčija čez deželno mejo je trojna. Prva je, če gre roba iz dežele čez mejo na ptuje, ta se imenuje izvožna kupčija; — druga je, če pride roba iz ptujega čez mejo v deželo, ta se imenuje vvožna kupčija;

— tretja je pa, če pride roba na eni strani črez mejo v deželo noter, potem pa na drugej strani spet iz dežele
ven stopi, ta se imenuje prevozna kupčija (transito). Od
te zadnje ima dežela samo toliko koristi, kar da domačim odpravnikom in voznikom zaslužek.

Državniki so v poprejšnjih časih mislili, da blagostanje in bogastvo dežele posebno po tem raste, ako se
surovi pridelki doma izdelujejo, in še-le potem kot izdelano blago po kupčiji iz dežele speljavajo, ker na
mesto njih pride denar v deželo. Da se to doseže,
prepovedalo se je izvaževanje surovih domačih plodov, ali
vsaj po visokej izvoznini kolikor mogoče zabranilo. Pri
tem pa državniki na to niso pomislili, da so po tej naredbi
vsim tistim, ki surove plodove pridelujejo, in to
so kmetje, veliko škodo naredili, ker so ti svoje pridelke
težko in le po nizkej ceni prodajati mogli. Kdor je korist imel, to so bili fabrikanti, ki so surove pridelke
za svoje fabrike prav ceno kupiti mogli. — Če bi se
n. pr. prepovedalo klalno pitano živino črez Trst izvaževati, tako bi kmetje na Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem, ki klalno živino redé, veliko
škodo imeli, ker laških kupcev na naše živinske sejme
ne bi bilo, ter bi vsled tega pitana živina naglo v ceni
padla. Nasproti bi pa domači usnjarji na dobičku bili,
ker bi surove kože, iz kterih usnje izdelujejo, ceneje
kupiti mogli.

Prepoved, da se n. pr. živež ne sme iz dežele voziti, je samo tačas za deželo koristna, kedar je slaba
letina bila, in se je bati, da ne bi zavolj pomanjkanja
živeža dragota, če ne zeló lakota nastala.

VI. Kupčijska firma.

Blago in robo kupovati in prodajati sme vsakter;
tega ne prepoveduje nobena postava. Kdor pa hoče pravi
trgovec biti, t. j. kdor hoče z robo za stalno kupčevati,
ter o kupčiji živeti, ta se mora dati pri kupčijskej sodniji in pri kupčijskej zbornici (komori) kot trgovec v kupčijsko knjigo vpisati ali kakor se reče protokolirati, ter

mora od čistega letnega dohodka svoje kupčije davek
plačati. Pri vpisovanji v kupčijske bukve mora povedati
tisto ime, ki ga misli svojej kupčiji dati, kajti vsaka
kupčija mora svoje posebno ime imeti. Navadno zaznamuje
trgovec svojo kupčijo s svojim lastnim imenom
n. pr. „kupčija z lesom Jurija Hrastnika“. To kupčijino
ime imenujemo firma, ali po slovenski tvrdka. Pod to
firmo trgovec kupčuje, in s to firmo tudi svoja kupčijska
pisma podpisuje. Če je več trgovcev v eno kupčijo združenih,
ne vzamejo se imena vseh družbenikov v firmo, ampak zadostno je ime samo enega družbenika, kteremu imenu se
pristavi: „in družba“ (et comp.). Če ta družbenik, čegar
ime je v firmi, pozneje iz družbe izstopi, sme družba
njegovo ime samo pod tem v svojej firmi pridržati, če
izstopivši družbenik izrecno v to privoli, sicer pa mora
potem družba svojej kupčiji drugo ime dati. — Zavarovalna društva pa
ne smejo osebnih imen v svoje firme
postavljati. Taka firma, v kterej je ime trgovca zadržano,
živi samo tako dolgo, dokler trgovec živi; po njegovej
smrti vgasne tudi njegova firma. Ker se pa v kupčiji
stare firme bolj čislajo in več kredita imajo kakor mlade,
zato se kupčijam tudi take firme dajejo, v kterih ni trgovčevo ime zadržano, tako da, čeravno trgovec umrje,
firma njegove kupčije vendar še naprej živi. V kupčijskem
svetu najdemo firme, ki so že sto in sto let stare. Stara
firma je že sama na sebi neki kapital. Stare, zavolj
svojega poštenja sloveče kupčijske firme so se že za tisoče in
tisoče goldinarjev prodajale. Če se firma proda,
mora se ž njo tudi zadevna kupčija prodati, drugače
kupljena firma tudi nobene koristi ne bi dala.

V istem mestu ne smete dve enaki firmi biti. Če
bi pa vendar v istem mestu slučajno dva trgovca isti
firmi imela, mora se, da se zmotam v okom pride, firmi
še kak poseben priimek dodati. Če bi bila n. pr. v
Ljubljani dva Jurja Hrastnika, ki bi obadva z lesom
kupčevala, moral bi eden svojej firmi dodati pridevek:
„stereji“; drugi pa, če hoče: „mlajši“.

Če se firma spremeni, ali še celó prestane, mora se
to kupčijskej sodniji vselej na znanje dati. — Kdor od

tega škodo ima, da se je njegova firma od koga drugega v
ta namen zlorabila, da si je dotični ž njeno pomočjo
kredit odprl, ta ima pravico za to zlórabo svoje firme
odškodnino tirjati, ktero kupčijska sodnija odmeri.

Kdor po hišah robo na prodaj ponuja, temu ni
treba firme. Pohišna kupčija ali „havziranje“ je namreč
tista kupčija, pri kterej se roba od mesta do mesta, od
vasi do vasi, od hiše do hiše nosi in na prodaj ponuja.
Vsak, kdor hoče po hišah kupčevati, mora imeti oblastno
dovoljenje za to. Pri nas imajo Kočevarji in Brici, na
Hrvaškem pa Gerovci, zavolj tega, ker v zeló nerodovitnih
krajih stanujejo, pravico, da smejo po hišah s
sadjem in z drugo drobno kramo kupčevati. Strogo prepovedano je pa, po hišah z zdravili, in z zlatnino in
srebrnino kupčevati, in sicer zato, da se prosti ljudje
ogoljufanja obranijo.

VII. Kupčijska družba ali kumpanija.

Če se več trgovcev s tem namenom v eno družbo
ali kumpanijo združi in zedini, da vkup kupčujejo, ter
da združeni laglje in prej kak poseben kupčijsk cilj in
konec dosežejo, imenujemo to združenje kupčijsko družbo.
Udje kupčijske družbe naredé med seboj pred
vsem drugim poseben ugovor ali pogodbo. Ta pogodba
vstanovljuje, kako se ima kupčija vravnati, in v kakem
razmerji družbeniki drug nasproti drugemu stojé. Kupčijske družbe osnujejo se večidel v ta namen, da vsi skupaj veči dobiček naredé, nego bi ga naredili, če bi vsak
za sebe isto kupčijo imel. Samo po sebi se razume, da
mora vsak družbenik nekaj v družbo vložiti. Po tem,
kolikor je vložil, računi se tudi njegov dobiček, ki
mu gre, ali pa zguba, ki jo ima, če je kupčijsko podvzetje spodletelo. Kdor je več v kumpaniji vložil, ta več
dobička potegne, narobe pa tudi več zgube trpí memo
onega, ki je manje vložil. Vložnina vseh družbenikov
skupaj vzeta, naredí vkupni kupčijski kapital ali glavnico,
s ktero se kupčuje.

Dan danes je kupčija tako razširjena, da en sam

trgovec, pa če še toliko premore, z vsem svojim premoženjem ne more svoje kupčije tako daleč raztegniti,
kakor bi se sicer raztegniti dala. Ker so trgovci to
spoznali, začeli so se v družbe zvezavati, in svoje denarne moči zedinjevati. Kar eden sam ne zamore, to
zamore kot ud veče družbe. V enej vasi je n. pr. deset
takih gospodarjev, ki ima vsak 500 goldinarjev gotovega
denarja v skrinji. Vsak teh gospodarjev ne more lahko
s svojimi 500 goldinarji kako večo kupčijo sam za
sebe začeti; če se jih pa vseh deset v eno društvo združi,
imajo vkupni kapital 5000 goldinarjev, in s to glavnico
se da cela planina kupiti in hrastovi bruni v Trst speljavati,
kjer lahko vsak čas kupca najdejo. Še drug
primer! Če se vsi črevljarji enega mesta v ta namen
združijo, da si skupaj za 1000 goldinarjev usnja kupijo,
dobili ga bodo gotovo bolji kup, nego če bi ga vsak
črevljar posebe kupil za kakih 50 goldinarjev. — Še en
primer! Če se delalci ene fužine v ta namen združijo,
da si skupaj živež kupijo, kakor postavimo: moko, maščo,
kavo, olje in enake stvari, bodo vse to lahko koj iz
prve roke kupili, in vsaj za tisti dobiček bodo na boljem,
kterega štacunar išče, če bi pri njem vse te stvari na
drobnem kupovali. Danes ko je živež leto na leto dražji,
so take vžitninske (konsumo) družbe zeló koristne, pa
so res tudi že tu pa tam osnovane.

Vsak družnik je zavezan toliko k družbenim namenom donašati, kolikor družbina pravila vstanovljujejo.

Družba se razveže in razide v sledečih slučajih:
1. če to družbeniki sklenejo; — 2. če en del udov iz
družbe stopi, ter so ostali preslabi kumpanijo vzdržati; —
3. če tista kupčija, zavolj ktere se je družba osnovala
bila, neha; — ali pa 4. če je kumpanija bankrot naredila. Kedar se vsled enega teh slučajev kupčijska družba
razveže, razdeli se vkupno premoženje al pa vkupna
zguba med poedine družbenike po razmerji njih deležev.

VIII. Mešetarija.

Časih so med prodajalcem in kupcem take okolnosti
in take zadeve, da kupec ne bi rad, da prodajalec vé,
da ravno on od njega kupuje. Ker mu je tedaj na tem
ležeče, da vsaj tako dolgo skrit ostane, dokler kupčija
ni dognana, najme si posredovalca, kteri mesto njega
kupčijo do kraja spelje. Takemu posredovalcu pravimo:
mešetar. Po večih kupčijskih mestih je dosti mešetarjev,
ki samo o mešetariji živé. Mešetarji so po velikih
kupčijskih mestih tudi res potrebni. Postavimo: Kranjec
iz Gorenjskega pripelje polni voz zeljnih glav v Trst.
On poprej še nikoli v Trstu ni bil, in zato tudi ne vé
tistih ljudí najti, ki bi njegovo zelje kupili. Kaj mu je
storiti? Mešetarja si vzame, ki se mu je bil morebiti
tudi že v predmestju ponudil. Mešetarju je Trst skoz
in skoz poznan, on dobro vé, kje se morajo zeljnate
glave, ali kakšna si bodi druga roba, prodati. Po mešetarju bo naš gorenjec svoje zelje za pol dana prodal,
med tem ko bi bil sicer morebiti tri dni na to potratil.
Mešetar ga je sicer nekaj koštal, pa vendar mnogo manj,
kakor bi bil on brez mešetarja skoz tri dni v Trstu potrosil. — Tudi za službe so po večih mestih mešetarije.
Postavimo: fant gre v Ljubljano službo iskat. Ljubljana
mu je skoz in skoz nepoznana, kam se hoče revež obrniti? saj ne žive duše v Ljubljani ne pozna. Od hiše
do hiše hoditi, pa se v službo ponujati, to ga je sram;
in če bi tudi na ta način kako službo dobil, bog vé, če
bi bila za-nj! — Najprej bo službo dobil, če gre v mešetarnico za službe. Tukaj bo za mal denar zvedel za
vse tiste hiše po Ljubljani, v kterih je kaka služba oddati, in on si more potem izbrati, ktero hoče. — Da!
koliko ženitev se je tudi že po mešetariji sklenilo!

V velikih kupčijskih mestih so za posebne vrsti rob
posebni mešetarji. En mešetar je n. pr. samo za kupčijo s kožami, drugi samo za kupčijo z žitom, tretji
samo za kupčijo z vinom itd. Mešetarji (sensali) velikih
kupčijskih mest, kakor so n. pr. Trst, Dunaj, Sisek in
še več drugih, morajo za to, da smejo mešetariti, dovoljenje

od kupčijske oblasti imeti, ter so celó zapriseženi.
Vsak javen in zaprisežen mešetar ima dolžnost, vsakemu
brez razločka in brez obotavljenja, kdor od njega mešetarsko pomoč išče, v kupčijskih zadevah na roko iti.
Kedar je burza odprta, kjer se kupci in prodajalci shajajo, ima zaprisežen mešetar pričujoč biti, da je kupcem
in prodajalcem pri roki, če ga potrebujejo. Vsak zaprisežen mešetar mora tudi ravno kakor vsak drug trgovec
svoje mešetarske knjige imeti, v ktere vsako po njem
posredovano kupčijo zapisuje.

Mešetar mora, to se samo po sebi razume, za njegovo pomoč plačan biti. Mešetar navadno od obéh plačo
potegne: od kupca tako dobro kakor od prodajalca. V
velikih kupčijskih mestih, kjer gre veliko blaga, in sicer
naglo iz ene roke v drugo, kjer eno in isto blago isti
dan skoz dvoje, skoz troje rok gre, mešetarenje mnogo
nese. Če ima mešetar pri vsakem centu robe le po en
krajcar, da! če ima le po pol krajcarja, utegne to čez
leto in dan milijone goldinarjev znesti.

IX. Kupčijski opravnik ali agent.

Veliki trgovci imajo kupčijo, ki je časih celo črez
več dežel razširjena. Tak veliki trgovec ne more povsod
sam biti in sam svoja kupčijska opravila opravljati. On
si najeme za to služabnike, ki mesto njega blago kupujejo in prodajajo. Takim od velikih trgovcev najetim
ljudem pravimo: kupčijski opravniki ali agenti. Kupčijski opravnik more,
če hoče, isti čas več gospodarjem
služiti; on more isti čas za več trgovcev kupčijska opravila prevzeti. Za enega trgovca n. pr. prodaja platnene,
za druge suknene, za tretjega svilne tkanine, za četrtega
more spet maslo spokupovati itd. Za svoj trud ima agent
od izneska kupljene ali prodane robe neko stalno berivo
ali plačo, ki se provizjon (oskrbnina) imenuje. Več
je robe prodal, veči je njegov provizjon. Provizjon računi se navadno po stotinkah. V denarnej kupčiji, pri
kupovanji ali prodajanji vrednostnih papirjev, kakor so
državna dolžna pisma, menjice, akcije ali enaki, plača

se od stotinke osmi del do polovice, t. j. od vsakih sto
goldinarjev 16 do 50 krajcarjev provizjona, pri zavarovanji tretji del stotinke, pri odpravljanji robe (špediciji)
računi se provizijon po številu centov, ali pa po komadih
robe, časih tudi po vrednosti robe. Kupčijski agent ima
svoj provizjon ali v denarji, ali pa tudi v robi sami. Če
ima provizjon v robi, mora roba taka biti, da se mu ni
treba bati, da bi mu nerazprodana obležala. Fabrikant,
ki klinčke (žvepljenke) dela, dá svojim prodajalcem na
vsakih sto škatljic po pet po vrhu, in te navržene
škatljice so prodajalcev provizjon. Tak provizjon vsak trgovec rad vzame, kajti žvepljenke so taka roba, ki se
lehko proda, če ne danes, pa jutri. Provizjon, ki se ne
plača v denarji, ampak v robi, imenuje se po kupčijsko
navadno rabat. Sicer se pa to ne sme prestrogo vzeti,
kajti tudi provizjon v denarji se imenuje, sem ter tje
rabat. V kupčiji iznaša provizjon navadno 2 stotinke
t. j. od vsakih skupljenih 100 goldinarjev, dva goldinarja.
Sicer se pa moreta trgovec in opravnik gledé provizjona
med seboj pogoditi, kakor hočeta.

Nalogo, ki jo agent od trgovca zastran kupovanja
ali prodajanja robe dobi, imenujejo komisijon. Agent
ne sme robe ne dražje plačati, kakor ravno po tistej
ceni, ktera mu je bila od trgovca zaznamovana, pa je
tudi ne sme ceneje prodajati, kakor mu je bilo naloženo.
Če bi robo draže kupoval, ali ceneje prodajal, kakor njegov
komisijon glasi, ima trgovec pravico od njega, če je
skoz to škodo trpel, odškodnino tirjati.

Kupčijski agent, da-si-ravno v komisijonu kupčuje,
vendar zmerom le v svojem imenu kupuje in prodaja,
nikoli v imenu tistega trgovca, ki mu je komisijon dal.
Časih je trgovcu celo na tem ležeče, da se ne razzvé,
da je on tisti, od kterega je agent komisijon dobil.

Kupovanje in prodajanje robe v komisijonu, to je
danes v kupčiji nekaj prav navadnega. Mali trgovci so
danes veči del le agenti večih trgovcev ali fabrikantov.
Mali trgovec nima zmerom toliko gotovega denarja, da
bi od velikega trgovca ali fabrikanta blago kupil, ali kakor
se pravi, na trd račun vzel, sicer to danes pri marsikteri

sorti blaga tudi ni več v navadi. Rad pa vzame
od velikega trgovca ali fabrikanta blago v komisijon. Vzemimo en primer iz vsakdanje kupčije! Na Gorenjskem
ima trgovec Peregrin fabriko za slamnike. Spomlad
pride in on razpošlje svoje slanmike, ki so črez zimo
spleteni bili, raznim malim trgovcem po Kranjskem in
drugod, da jih črez leto spoprodajajo. Vsi ti trgovci so
gledé kupčije s slamniki Peregrinovi agenti, ker so slamnike od njega v komisijon dobili. Na jesen, kedar je
čas za kupčijo s slamniki minul, naredé potem ti trgovci
s Peregrinom račun. Za razprodane slamnike odšteje
trgovec Peregrinu denar, pridržaje si provizijon; nerazprodane slamnike pa Peregrin nazaj vzame, ali jih pa še
za drugo leto v trgovčevih rokah pusti.

Če je med lastnikom robe in med njegovim opraviteljem taka pogodba, da lastnik vso robo nazaj vzame, kar
je agent ni v komisijonu razprodal, tako se to imenuje, robo
na kondicijon (pogoj) dati. Kupčija na kondicijo se
more sicer pri vsakej robi vstanoviti; najbolj v navadi
je pri knjigah. Neke knjige so gledé svojega zadržaja
take, da, če se ob svojem času ne razprodajo, potem
vso svojo vrednost zgubé. Koledar n. pr. ki se tisto leto
ne proda, za ktero veljá, je po pretečenem tem letu
samo še toliko vreden, kolikor njegov papir. Enaka je z
mnogimi drugimi knjigami. Bukve tedaj knjigar samo
pod tem pogojem (kondicijonom) v razprodajo vzame, da
lastnik knjig nerazprodane komade nazaj vzame.

Veliki trgovci imajo svojo kupčijo tako rekoč po celem
svetu razširjeno. Veliki trgovec v Trstu nima samo v
Trstu svoje kupčije, ampak tudi po drugih velikih kupčijskih mestih n. pr. v Aleksandriji, v Odesi, v Marsiliji,
na Dunaji in drugod. V vseh teh mestih ima svoje poddružnice,
ki se v kupčiji komandite imenujejo. Te
poddružnice so od svoje matere v Trstu odvisne, od ktere
v kupčijskih zadevah dobivajo napotke, po kterih se imajo
ravnati in naloge, ktere imajo izvrševati.

X. Kredit.

Kaj je kredit? — Kredit ni nič drugega kakor zaupanje,
da bo tisti, kteremu se kaj na vero da, to
ob svojem času tudi pošteno plačal. Kdor nima tega
zaupanja, ta nima kredita, in kdor nima kredita, temu
ne bo noben trgovec kaj na vero prodal.

Kredit je tako dragocena stvar, da danes
brez kredita noben trgovec kupčevati ne more; zato je pa tudi
glavna skrb vsakega trgovca, da si svoj kredit ohrani,
in kolikor mogoče še bolj vtrdi. Tisti trgovec, ki je pri
fabrikantih kredit zgubil, ta je gotovo že blizo bankrota.
Kredit se da le tistemu, ki je pošten, in ki tudi toliko
premore, da mu je lahko vsaki čas svoje dolžnosti
izpolniti. Siromak, ki nič nima in nepoštenjak, ki samo
na goljufijo gre, ta dva nimata kredita. Vsak poštenjak
pa ima vsaj toliko kredita, kolikor premore. Tisti, ki
ima vsega svojega premoženja v vrednosti od 1000
goldinarjev, ne more imeti kredita na 5000 goldinarjev, ker
teh tudi kljub vsemu svojemu poštenju in kljub najboljej
volji vendar ne bi izplačati mogel.

Kredit v kupčiji pa ne odvisi samo od poštenja in
premoženja, ampak tudi še od drugih stvari. Prebivalci
takih dežel n. pr., v kterih drži vlada dober red, v
kterih je premoženje, pa tudi tirjatev vsakega v postavah
zagotovljena, v kterih so sodnije pravične, tako da vsakter,
če drugač ne, po sodniji do svoje tirjatve pride; — prebivalci takih dežel imajo zmerom več kredita, kakor prebivalci onih dežel, v kterih vlade nimajo toliko moči,
da bi red vzdržavale, v kterih so sodnije slabe in počasne, in sodniki morebiti celó podkupljivi.

Včasih pride dolžnik prav po nedolžnem v take zadrege, da pri vsej dobrej volji in poštenji ne more plačati.
Neprevidene nesreče so ga zadele, premoženje je zgubil,
— ali je bil pokraden, ali se mu je blago na morji potopilo,
ali kako drugače. V takih nesrečah mu ni več
mogoče svoj kredit rešiti in svoj dolg poplačati, in tisti,
ki so mu bili kaj zaupali, svojo tirjatev zgubé. Vsak
tedaj, ki komu kredit da, vzame na sebe tudi nevarnost,

da pri nepovoljnih razmerah ne bo nikdar do
svoje tirjatve prišel; — in ravno zato, ker je s kreditom
zmerom nevarnost zgube v zvezi, se kredit ne daje zastonj.
Tisti, ki kredit da, hoče nekaj za to imeti, —
in tisti, ki hoče kredit imeti, mora ta kredit plačati.
Od tod pride, da tisti, ki robo na kredit kupi, jo zmerom
draže plačati mora, nego oni, ki jo za gotovi denar kupi.

Kdor sam nima dovolj zaupanja, ta si mora poroka poiskati,
ki za njegovo plačilo dober stoji. Ker
pa tudi porok dolžnost na sebe vzame, da bo moral on
plačati, če dolžnik ne bo mogel, mora dolžnik navadno
tudi poroka plačati; razen, se ve da, če kdo zgolj iz
prijateljstva proti dolžniku poroštvo prevzame. Če oni, ki
kredit da, z enim porokom ni zadovoljen, vzameta se dva
poroka, pa tudi še več, če treba.

Tisti, ki je kredit dobil (dolžnik), dá onemu, ki mu
je kredit dal (upniku), v dokaz tega pismeno potrjenje,
navadno menjico ali bekselj, ki ga tudi poroki podpisati
morajo.

Kupčija brez kredita je danes skor nemogoča. Samo
ob tržnih dneh, ob sejmih in pri kupčiji na drobno se
še z gotovim plačilom kupčuje; kar je pa veče kupčije,
pri tej se roba večidel kupi na kredit, in proda na kredit.
Dokaz danega kredita je menjica, ki je, kakor bodemo
pozneje videli, v kupčiji velike važnosti. Če prodajalec
od kupca za prodano blago na mesto gotovega denarja
menjico prejme, pokaže s tim, da ima kupec kredit pri
njemu; kajti če ne bi imel zaupanja, gotovo mu ne bi
bil prodal robe za menjico, ampak samo za gotovo plačo.

Kredit je pri kupčiji koristna stvar. Kupčija na
kredit gre hitreje izpod rok. Kupec, ki ima kredit,
naj se samo tega varuje, da svojega kredita preveč
nategnil ne bo, da ga ne bo črez namero vpotrebil.
Marsikterega trgovca je že kredit zapeljal; jemal je, kolikor
se je le dalo, blaga na kredit, ter je tako, da še sam
ni prav vedel kdaj, v tolike dolgove zabredel, da se nazadnje ni več geniti mogel, in konec vsemu je boben naredil.

Kredit je stvar, ki ima svojo ceno, kakor jo ima
kakšno drugo blago. Kredit se ne išče samo, ampak

kredit se tudi ponuja, to se ve, da ne zastonj, ampak
za plačo. V velikej kupčiji so se stvorili taki denarni
zavodi, ki trgovcem in drugim kredita potrebnim podvzetnikom. kredit na prodaj ponujajo. Taki zavodi imenujejo se kreditni zavodi, ter se najdejo v vsakem
večem kupčijskem mestu.

Ti zavodi so tako-le postali: Varčni ljudje nosijo svoj
denar v hranilnice, v založnice, v banke in enake zavode,
ki se s tim pečajo, da take založnine sprejemajo, varno
hranijo, in od založene glavnice vestno obresti plačujejo.
V hranilnicah, založnicah, bankah, in enakih denarnih
zavodih nakupiči se na tak način mnogo denarja. Kaj
delajo hranilnice, založnice in banke z denarjem, ki se
jim je bil v shrambo dal? Pustiti, da bi pri njih mrtev
ležal, to ne kaže; ker morajo od njega obresti plačati,
imeli bi po tem le zgubo. Vsi ti zavodi skrbé za to, da
se njim v shrambo izročen in pri njih na obresti vložen
denar, v koristna povzetja, med drugim tudi v kupčijo
prepelje. Hranilnice, založnice in banke plačujejo tistemu,
ki jim je svoj denar izročil, n. pr. po 5 goldinarjev
od sto, one dobivajo od trgovcev in podvzetnikov, kterim
so denar naprej na kredit dale, po 6 goldinarjev od sto.
Šesti goldinar, ta je plača za njeni trud, ki so ga imele
kot posredovalnice med tistimi, ki so pri njih denar vložili,
in med tistimi, ki so ga spet pri njih na posodo
vzeli. Taki denarni zavodi tedaj svoj denar trgovcem,
gospodarjem, obrtnikom in drugim podvzetnikom ponujajo,
kajti oni vedó, da znajo ti z denarjem obračati in iz
tega obračanja koristi dobivati.

Kedar se pri teh denarnih zavodih mnogo takih
oglašuje, ki bi radi denar od njih na kredit dobili, tedaj
zavodi obresti, ki jih od podvzetnikov zahtevajo, vzdignejo
n. pr. od 6 na 7 goldinarjev od sto. Po kupčijsko
se to imenuje, da se je diskonto vzdignil. Diskonto
se zmerom tačas vzdigne, kedar je trda za denar, kedar
je mnogo takih, ki ga na posodo iščejo. — Kedar imajo
pa ti denarni zavodi nmogo denarja, pa se jih le malo
oglašuje, ki bi ga radi na posodo imeli, postavijo svoj
diskonto od 6 na 5 ½ goldinarjev nižej, ne bi li morebiti

po zniženem diskonti več takih privabili, ki bi od njih
denar na posodo vzeti hoteli.

XI. Kapital.

Z golima in praznima rokama se ne da nobeno podvzetje, najmanje pa kupčija začeti. Kdor hoče kupčevati, ta mora imeti kolikor toliko kapitala ali po slovenski:
Iz nič ni nič, to je star pregovor. Pod glavnico razumeva se navadno tisti denar, ki se je kakemu podvzetju
kot temelj podložil, na kterem tedaj celo podvzetje stoji.
V podvzetji preobrača se kapital, in s preobračanjem
nosi koristi. Denar, ki mirno zaprt v skrinji leži, je
mrtev kapital, kajti on ne daje nobenih koristi. —

Pod kapitalom se pa ne sme samo gotovi denar
razumevati, ampak kapital so tudi vse tiste stvari, ki so
se za gotovi denar kupile, ki so za podvzetje potrebne,
iu ki se, če bi do tega prišlo, tudi za gotovi denar spet
prodati morejo. Take stvari so n. pr. stroji, poslopja
za fabrike, železnice, orodja, blago, zemljišča itd. Trgovec ima včasih malo gotovega kapitala, mesto njega
ima pa vse polne magazine, vse polne shrambe blaga.
Njegov kapital leži tedaj v blagu. Kedar je pa blago
prodal, vzel je njegov kapital spet prvotno obliko na
se, t. j. preobrnil se je zopet v gotovi denar.

Živ kapital vedno menja. Zdaj ima na sebi obliko
gotovega denarja, zdaj spet obliko kake stvarí. Bolj
naglo ko to obliko premenjava ali kolobari, bolj je plodonosen, veče koristi daje. Mrtev kapital pa zmerom pri istej obliki ostane, kajti v škrinji zaprt denar se ne premeni, pa ker mirno leži, tudi nobenih koristi ne nosi. Mašina, ki stoji, isto tako. Kapital je kakor seme. Če se pod brazde poseje, prirodilo bo v rodovitnej zemlji stoterni sad, če pa v kašti na kupu leži, takrat se ne bo ne za eno zrnce pomnožilo, včasih ga bo še zmanjkalo, če mol v njega zleze. Vsak, kdor ima kaj denarnega kapitala, naj za to skrbi, da mu ne bo mrtev ležal, naj ga, če drugam ne, vsaj v hranilnico nese, da ga na obresti vloži. Celó sv. Evangelij tistega hvali, ki je s

prejetim talentom tako obračal in barantal, da ga je pomnožil, nasprotno pa tistega miluje, ki je svoj talent v škrinjo zaprl.

Za dninarja, za delalca ste njegovi dve zdravi roki kapital. On ta svoj kapital s tim plodonosen naredi, da roki prav marljivo pri delu preobrača. Mrtev in neplodonosen bi pa bil ta njegov kapital, če bi roki križem držal. — Za rudarja je njegova jama, iz ktere rudo koplje, kapital. — Za trgovca je kapital tudi njegovi kedit, njegova firma, njegovi kupci! —

Tisti del, za kteri je kapital v kupčiji narasel, imenujemo dobiček; tisti del pa, za kterega se je zmanjšal, zové se: zguba. Dobiček je tem veči, čem hitreje kapital v podvzetji kolobari, in čem večkrat svojo obliko premenjava. Trgovec, ki ima 10.000 gld. glavnice, in ta kapital v enem mesecu preobrne t. j. v enem mesecu za-nj blaga nakupi in to blago še tisti mesec prodá, bo ravno toliko dobička imel kakor oni trgovec, ki ima sicer 20.000 gold. kaptala, pa ta kapital še-le v dveh mesecih enkrat preobrne. — Kdor n. pr. pri sto goldinarjih kapitala tri goldinarje dobička išče, pa te sto goldinarje v enem mesecu dvakrat preobrne, imel bo po tem dvakratnem preobrnjenji v enem mesecu dvakrat tri t. j. šest goldinarjev dobička; — tisti pa, ki od sto goldinarjev kapitala pet goldinarjev dobička išče, pa ta svoj kapital v enem mesecu samo enkrat prevrže, bo imel v istem času za en goldinar manj dobička, da-si-ravno mu njegov kapital za dve stotinki več obresti nosi, nego onemu prvemu. Potrjena prikazen je, da se kapital veliko ložej in veliko hitreje preobrača, če se od njega pri vsakem preobrnjenji manj dobička išče, kakor nasprotno, če se veči dobiček išče. Če n. pr. od vsakih sto godinarjev glavnice samo tri goldinarje dobička iščeš, bodeš onih sto goldinarjev vsaki mesec po dvakrat preobrniti mogel; — če pa od vsakih sto goldinarjev kapitala pet goldinarjev dobička iščeš; bodeš iste sto goldinarjev na mesec komaj enkrat preobrnil. Zato je tisti zmerem na večem dobičku, ki od svojega kapitala manji odstotni dobiček išče pa ta kapital večkrat preobrača,

memo onega, ki od svojega kapitala sicer veči odstotni dobiček išče, pa ravno zavolj tega svoj kapital počasneje in težje preobrača.

Kdor sam s svojim kapitalom ne zna obračati, kakor bi treba bilo, kdor se s tim tudi pečati neče, kdor to ne razume, kdor za to srečne roke nima; — ta naj svoj denar, da mu celo mrtev v škrinji ne leži, komu drugemu posodi, ki vé in zna, kako se s kapitalom obrača, ki se rad s tim peča in spretno in srečno roko ima. Kapital se ne posojuje zastonj. Tisti, ki ga je na posodo vzel, mora onemu, ki mu ga je na posodo dal, obresti plačevati. Recimo, da mu od vsakih sto goldinarjev na leto po šest goldinarjev obresti plačuje. On je pa med tem letom, recimo desetkrat sto goldinarjev preobrnil, ter po vsakem preobrnenji po šest goldinarjev dobička naredil, kar čez celó leto desetkrat šest t. j. šestdeset goldinarjev znese. Po odbitku obresti mu ostane še 54 gold. suhega dobička. Se vé da je v teh 54 goldinarjih tudi plača za njegov trud zadržana, ki ga je pri preobračanju kapitala imel. Sicer pa, če bi bila nesreča htela, bi bil mogel ravno toliko ali še več zgubiti. Velikokrat se pripeti, da ne samo dobička ni, ampak še celó kapital v podvzetji propade.

Takim ljudem, ki svoje kapitale drugim izposojujejo, ter samo od obresti živé, ki jih od svojih kapitalov berejo, se pravi, da so kapitalisti ali rentjêri, ker se njih dohodki tudi rente imenujejo.

Brez kapitala se danes nič ne opravi. Kmet brez pluga ali drevesa, ki je za njega kapital, ne more iti orat; — tkalec brez svojega stola, ki je tudi za njega kapital, ne more tkati; — lovec brez puške, ki je tudi za njega kapital, ne more zajcev streljati. Vse veče važnosti je pa kapital v obrtnijskih in kupčijskih podvzetjih!

Kapital med občevanjem naglo raste. Na svetu je ni stvari, ki bi se tako naglo množila kakor kapital, je ni stvari, ki bi tako naglo narščevala, kakor premoženje, če naglo in plodonosno kolbari. Premoženje narašča tem vspešneje, čem veči je kapital; zato vidimo, da se mali kapitalisti samo v ta namen v eno večo denarno društvo

zedinjujejo, da svoje glavnice v en veči kapital zgromadijo, ki potem lahko v večem okrogu kolobari in se bolj naglo množi, nego bi se bili poedini mali kapitalčki množili, kterim je le mali okrožec za občevanje odmerjen.

XII. Kupčijska burza.

Po vseh večih kupčijskih mestih so posebna javna poslopja, v kterih se vsaki dan ob stanovitih urah kupci in prodajalci zbirajo, ter med seboj kupčujejo. Taka javna, nalašč za veliko kupčijo namenjena poslopja imenujejo se burze. — Razen kupcev in prodajalcev prihajajo na burzo tudi odpravniki, ki prevzemajo špedicijo kupljenega blaga; — na burzo prihajajo lastniki bark, ter iščejo blago, s kterim bi mogli svoje barke nakladati; — na burze prihajajo mešetarji, da kupčijo med kupci in prodajaci posredujejo, — na burzo prihajajo kupčijski opravniki, ki so od svojih trgovcev nalog dobili, da ali kakšno robo kupijo, ali jo na prodaj ponudijo; — na burzo prihajajo špekulanti, da zvedo ceno enega ali drugega blaga, ter da opazujejo, na ktero stran se kupčija kaj obrača.

Nikjer se ne dela tolika kupčija kakor na burzah. Burza prav za prav ni nič druzega kakor veliki vsakdanji sejm.

Burze so dvojne sorte, na enih se dela kupčija z blagom, na drugih pa kupčija z vrednostnimi papirji, kakor so n. pr. državna dolžna pisma, akcije, menjice, srečke in drugi denar namestujoči papirji (denarni surogati). Od denarnih burz bodemo na drugem mestu kaj več povedali; tukaj se bodemo samo tistih burz držali, na kterih se z blagom kupčuje. Navadno se na burzah v pomorskih kupčijskih mestih, kakor n. pr. v Trstu, pečajo bolj s kupčijo z blagom; na burzah pa, ki so bolj na kopnem, kakor n. pr. na Dunaji, pečajo se bolj s kupčijo z vrednostnimi papirji.

Burze so v kupčiji to, kar je srce v človeškem telesu. Skoz nje se steka največ blaga, in na njih se dela prav za prav cena za blago; burze dajejo in odlučujejo

ceno po vseh bližnjih deželah. Če na burzi v Trstu pšenici cena poskoči, poskočila jej bo cena tudi po vseh bližnjih deželah po Primorskem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Če pa na burzi v Trstu pšenica v ceni pade, padla bo tudi po vseh naštetih deželah v ceni. Cene na burzah so tedaj za vsakega trgovca zeló važne, zavolj tega se pa tudi vsaki dan burzne cene vestno popisujejo in na vse strani po telegrafu naznanjajo.

Za vsako vrsto kupčije so na burzah posebni prostori odkazani.
Če tega ne bi bilo, bila bi na burzah
velika zmešnjava, ker se na njih veliko število kupcev
in prodajalcev zbira. Tako so pa n. pr. za kupčijo z
žitom posebni prostori, za kupčijo z živino posebni, za
kupčijo z vrednostnimi papirji spet posebni itd. kakor
smo že rekli, za vsako vrsto blaga posebni prostori.
Kdor hoče na burzi n. pr. žita kupiti, ta gre v tiste
burzine prostore, ki so za žitno kupčijo namenjeni; tam
bo gotovo koga našel, ki ima žito naprodaj. — Lastnik
barke, ki išče blaga, s kterim bi mogel svojo barko
naložiti, gre v tiste burzine prostore, ki so za voznino
odkazani, pa bo tam gotovo koga našel, ki ima tako
blago, in ki je morebiti kakega lastnika barke že tam
čakal. — Tisti, ki hoče državne vrednostne papirje prodati,
bo v zadevnih burzinih prostorih gotovo koga našel,
ki želi take papirje kupiti; — in tako se na burzah kakor
nalašč najdejo: kupec prodajalca, in prodajalec kupca.

Razen tega, da so na burzah za razno robo razni
prostori odkazani, so še druge naredbe, ki na to gredo, da
se red obdrži. Nad vsem tem čuje posebna burzina oblast:
burzin odbor, ki si ga obiskovalci burze sami izmed sebe
zvolijo. Ta odbor in njegove služabnike ima vsakter, kdor
burzo obiskuje, vbogati.

Na burzo sme navadno vsakter iti, kdor je, kar se
poštenja tiče, neomadeževan, in je, kar se reče, sam svoj.
Ženskam in otrokom je pristop na burze zabranjen. Na
nekih burzah imajo pa tako vstanovljeno, da smejo samo
burzini udje na burzo priti. Na Londonskej burzi, ki je
največa na svetu, se ta pravica celo kupiti mora. Mala
vstopnina je pa sploh v navadi, ker se iz te vstopnine

potem uradniki, ki so na burzah v službi, plačujejo. Začetek
in zaključek burze se z zvoncem na znanje da.
Velike burze so vsaki dan odprte.

Če se je mnogo blaga sem in tam skupčevalo, reče se,
da je bila burza živa (animirana); če se je le malo
blaga skupčevalo, pravijo, daje bila burza mlačna (flau).
Kedar je mnogo kupca pa malo prodajalcev, kedar hoče
vsak kupiti, prodati pa nobeden, skoči dotična roba naglo
v ceni; narobe pa, kedar je malo kupca pa mnogo
prodajalcev, kedar hoče vsakter prodati, kupiti pa nobeden,
pada dotična roba naglo v ceni. Če je eden teh dveh
slučajev, reče se, da je bila kupčija na burzi pretegnjena
in sleparska.

Kdor ne ve, kako se na burzah kupčuje, ta se raje
naj ne poda na burzo. Za kupčijo na burzah so le zvedeni
možje, ki vejo in znajo soditi, kako globoko se smejo v
kupčijo spustiti. Kupčija na burzi je jako zapeljiva. V
malih dneh, da! v enem dnevu se morejo tisoči in tisoči
dobiti, pa ravno tako tudi tisoči in tisoči zgubiti.

Kdor ima mali kapital, ta naj že celo ne hodi na burzo,
kajti on utegne na en dan vse, kar ima, zgubiti. Laglje
je že za onega, ki ima veliki kapital, kajti če je danes
zgubil, more pa jutri dobiti. Potrjena prikazen je, da
na burzah veliki kapital zmerom male kapitale požre, ki
se nehote va-nj zlivajo kakor potočeci v jezero. Veliki
kapitali imajo neko posebno moč, da male kapitalčke k
sebi potegnejo. —

Človek ne bi verjel, kakšne zvijače se na burzah vpotrebljavajo,
da roba, ki je kdo nakupiti hoče, v ceni
pade; ali pa, da roba, ki jo kdo prodati namerava, v
ceni se vzdigne! Če kdo hoče, da se n. pr. usnje v
ceni vzdigne, najme si kakih 10 — 20 agentov, ter jih
s tim nalogom na burzo pošlje, naj vsak od njih po
usnji poprašuje. Ti agenti ne vedo drug za drugega.
Ker se tedaj pokaže, da je mnogo kupca na usnje, vzdigne
se mu cena precej; in še le zdaj, ko tisti trgovec, ki je
te agente najel, ta vspeh vidi, začne svoje usnje po vzvišenej
ceni prodajati. Če pa ravno isti dan kak drug
trgovec hoče, da usnji cena pade, najeme si tudi on svojih

agentov, ter jih s tim nalogom na burzo pošlje,
da naj vsak usnje naprodaj ponuja. Zdaj si stojite dve
stranki nasproti, ena ki hoče usnji ceno vzdigniti, in
druga, ki si prizadeva usnji ceno stisniti. Da takrat
nobena stranka svoje sleparije ne izpelje, to lahko vsakter
razvidi. Takih spletkarij ali manevrov je vsaki dan
na burzah. Dasiravno so take zvijače strogo prepovedane,
vendar se jim do kraja priti ne more, to je zelo težko,
veči del celo nemogoče.

Burze so za javne zadeve zelo čutljive. Če danes v
politiki veter potegne, ki le količkaj po vojski smrdi,
navstane na burzah koj veliko gibanje. Kedar vojska
grozi, poskoči precej cena blaga, nasproti pa pade cena
vrednostnih papirjev. — Na burzah se zvedo najprej
bankroti velikih trgovcev; — zvedo se najprej nesreče,
ki so to ali ono ladijo na morji zadele; — zvedo se najprej
nove, kupčijo zadevajoče postave; — zvedo se najprej
kupčij ske pogodbe med posameznimi državami; —
sploh rečeno: na burzah se zve vse, kar na kupčijo
kakšen vpliv ima.

XIII. Kupčijsko računarstvo.

Danes človek brez računanja ne more živeti. Vsak
gospodar, vsak rokodelec, vsak obrtnik mora računiti, da
iz svojega računa zve, kako njegovo podvzetje napreduje:
koliko bo dobička dobil, ali zgubo naredil. Več pa kakor
vsak drug, mora trgovec svoje račune na čistem držati.
Vsak trgovec ima več ali manj razširjene kupčijske zveze,
tako da ne more vse v glavi nositi, ali na rovašu zarezavati,
on mora za to posebne knjige imeti, v ktere po redu
zapisuje: kaj je kupil, koliko je kupil, od koga je kupil
in po kterej ceni, koliko ima blaga na skladišču, koliko
je on drugim, in koliko so drugi njemu dolžni, in koliko
on premore. Trgovec, ki tega ne zapisuje, lahko kaj
sprevidi, in tako v škodo pride. — Vsak pravi trgovec
pa, ki je tudi za takšnega pri kupčijskej sodniji zapisan,
je postavno zavezan, predpisane računske knjige imeti, in
točno v nje vsak veči kup, in vsako večo prodajo zapisovati.

Neki trgovci celo to v svoje računske kiyige zapisujejo,
kar na drobno čez dan stržijo.
Vsaki, s kterim trgovec v kupčijskej zvezi stoji, se zapiše
na poseben list glavne kupčijske knjige. Na levej strani
lista zapisuje trgovec to, kar mu je kupčijski prijatelj
dolžan, na desnej strani lista pa to, kar ima trgovec
svojemu kupčijskemu prijatelju plačati, če se oboje skupaj
sešteje, in eno z drugim primerja, zve se precej, kdo in
koliko ima komu kaj dati.

Razen te glavne knjige (conto corrent), mora vsak trgovec
najmanje še dve drugi knjigi imeti. Eno, v ktero zapisuje
to, kar je v gotovem denarji prejel, in to kar je v
gotovem denarji izdal. Na levej strani lista zapisuje denarne
dohodke, na desnej strani pa denarne izdatke. Ta knjiga
imenuje se denarna knjiga. Druga knjiga pa, v ktero
zapisuje prijetek in izdatek blaga, imenuje se blagovna knjiga.
Za vsako posebno sorto blaga je v blago vnej knjigi
poseben list odprt, n. pr. za platno poseben list, za kavo poseben
list, za semena poseben list itd. Kakor v denarnej
knjigi, ravno tako tudi v blago vnej knjigi prijetek blaga na
levo, izdatek pa na desno stran lista zapisuje. Pri blagu
zapisuje tudi vsa tista znamenja, do kterih se blago od
blaga razločuje, namreč: teža, mera, sorta, število, in
nazadnje tudi cena, za ktero je blago kupil ali prodal.

Bazen teh treh knjig, imajo veliki trgovci še več
drugih, n. pr. knjigo, v ktero zapisujejo vsa naročila
ali komisijone, ki so bili komu dani, ali od koga prijeti;
nadalje knjigo, v ktero zapisujejo vsa pisma, ki so jih
v kupčijskih zadevah pisali itd.

Trgovci imenujejo svoje račune večidel konte.
Na konto plačati se tedaj pravi toliko, kakor na račun
plačati.

XIV. Kupčijska zgodovina.

Kupčija je tako stara, kakor je star človeški rod. Vsak
posamezni človek nima vsega, kar potrebuje. Vsak mora
tedaj gledati, da to, česar potrebuje, od svojega bližnjega
kupi, ki to stvar v izobilji ima. Poljedelec ima dosti žita,

manjka mu pa obleke, saj gol vendar ne more po svetu
hoditi. Krojač izdeluje obleko, pa nima žita za kruh. Ta
dva: poljedelec in krojač si tedaj svoje pridelke med
seboj izmenita. Poljedelec da krojaču žito, krojač pa poljedelcu
obleko; to se imenuje kupčija. Taka kupčija, v
kterej gre roba za drugo robo, imenuje se izmenjalna
kupčija. — S prva, dokler ljudje še niso denarja poznali,
je bila kupčija res taka, da so si ljudje stvari med seboj
izmenjavali. Pa tudi danes se še z divjimi ljudstvi, ki
denarja ne poznajo, na tak način kupčuje.

Kupčije ni nobeden iznašel ali izduhtal, kakor se postavimo
iznajde kakšna mašina ali kaj enacega. Kupčija
je tako rekoč sama po sebi postala. Naravne potrebe so
človeku prvi navod h kupčiji dale. V starih časih,
še dolgo
pred Kristusovim rojstvom, so kot kupčijski narod sloveli posebno Feničani, ki so bili najbližnji sosedje
na enej straní Indom, na drugej pa Egipčanom. Fenicija
je bila siromašna dežela, kamenita, gorata in nerodovitna,
skor enaka našemu Krasu in ravno to je Feničane na
kupčijo napotilo. Njihova dežala ob morju ležeča, bila je pa
zares tudi za kupčijo zeló priležna. Po kupčiji so obogateli Feničani kljub svojej nerodovitnej deželici v kratkem
času tako, da sta njihova mesta Tirus in Sidon kot
najbogateja v oneh časih slovela.

Poleg Feničanov, in malo pozneje so sloveli kot
kupčijski narod Kartažani, ki so s prva samo feničjanska naselbina, in tako rekoč njih kupčijska podružnica bili. Kartago je po kupčiji tako bogata in z bogastvom tako prevzetna postala, da je imela pridevek:
ta ošabna, ta gizdava.

Manje kupčijskega duha nego Feničani in Kartažani
so bili stari Grki. Dasiravno je bila lega njih
dežele za kupčijo mnogo bolj prikladna kakor Fenicija in
Kartago, pečali so se stari Grki vendar raje z znanostmi
in z umetnostmi nego s kupčijo. Kdo bi jim to zameril,
saj le to velja, kamor srce pelja, kakor pregovor pravi.

Ko je bil Aleksander, mogočni Macedonski kralj,
Feničane premagal, in njihova mesta razdjal, in ko so
nekoliko časa po tem Rimljani tudi mesto Kartago razvalili;

vzdignilo se je v Egiptu kupčijsko mesto z
imenom Aleksandrija; naglo je vso kupčijo med zapadnimi in jutrovimi deželami k sebi potegnilo, in tudi danes
je Aleksandrija še imenitno kupčijsko mesto, dasiravno ne
več tako, kakor nekdaj.

Stari mogočni Rimljani, ki so bili gospodarji skor vsega tačas
poznanega sveta, so bili slabi trgovci.
Ko so Arabje Aleksandrijo v Egiptu razdajli, pobegnila je svetovna kupčija v
Carigrad, ter tukaj dalj časa svoj sedež imela.

Ob časih silnega preseljevanja narodov, je kupčija
kakor vse drugo, razen v Carigradu, povsod tako prepadla, da nikoli ne tako, ne poprej in ne poznej. Odsehmal so začeli Arabi in Turki tudi Carigrad napadati, ter so ga nazadnje res tudi prisvojili. Kupčija je
zdaj iz Carigrada se preselila v Benetke. Benetke so pa
kupčiji toliko bogastva in toliko moči pridobile, da
jih je svet tačas „kraljico morja“ imenoval. Poleg Benetek so se vzdignila ob tem času še druga imenitna
kupčijska mesta na Italijanskem kakor: Genova, Pisa,
Milan in Florenca.

Take so bile kupčijske zadeve okrog sredozemnega
morja. Na bregovih severnega ali baltiškega morja, v
sedanjej severnej Nemčiji in na Ruskem osnovali so
slovanski trgovci ob tem času mogočno kupčijsko zvezo
pod imenom „Hanza“. Visoko gori na ruskem severu
je slovelo kupčijsko mesto Novgorod. Novgorod je bil
po kupčiji tako silen postal, da so mu rekali: „kdo
more kaj proti bogu, in proti velikem Novgorodu!“ —
V Novgorod se je pripeljevalo kupčijsko blago celo iz
Perzije, iz Indije in iz Kitajskega. Razun Novgoroda bilo
je v „hanzi“ še več drugih slavnih kupčijskih mest, kakor:
Riga, Julin (današnje Wollin) in Ljubek. Zadnja dva
mesta sta bila tačas še od Slovanov obljudena, danes sta
pa oba žalibog skoz in skoz ponemčena. — Kupčijska zveza
„Hanza“ je bila tako bogata, da so celo Angleški kralji
pri njej denarna posodo jemali, zato so pa tudi trgovci
te zveze na Angleškem velike kupčijske predpravice imeli.
„Hanza“ je obstajala še čez tri sto let.

Celo drugo lice je dobila kupčija tačas, ko je Kolomb
leta 1492 Ameriko, Vasko de Gama pa pet let pozneje
okoli južnega konca Afrike pomorsko pot v bogato vzhodno Indijo našel. Odsehmal so Portugizi in Španjolci
veliko kupčijo na sebe potegnili. Benetke na sredozemnem, in Hanza na baltiškem morju ste obedve začeli
odsehmal bolj in bolj v kupčiji hirati in pešati. Obema
je bila v kupčiji počasna smrt prisojena.

Kupčija v bogate jutrove dežele, ki je šla poprej
po suhem čez Aleksandrijo, čez Carigrad, čez Benetke
in čez Novgorod, našla je zdaj drugo cesto, namreč po
morju, ter je staro pot po suhem celo opustila. Zdaj je
Lizabon, glavno mesto Portugiškega kraljestva, v kupčiji to postalo, kar so dosehmal Benetke bile. Kupčijo v jutrove dežele so si prilastili posebno Portugizi,
kupčijo v Ameriko pa Španjoli in Niozemci, ki so
tačas pod Španjskega kralja spadali. Nizozemci so bili
še pred kakimi tri sto leti najbogateji narod na svetu,
in še dan danes živé veči del le od obresti tistega bogastva, ki so si ga tačas nakupičili. V njih mestu Antwerpen-u je tačas vsa amerikanska kupčija zedinjena bila.

Iz rok Nizozemcev je prešla svetovna kupčija v roke
Anglžev, ki jo tudi še danes v svojih rokah držé.
Angleži so danes najmogočneji in bogateji kupčijski
narod na svetu. Zavolj tega se imajo posebno svojej kraljici Elizabeti zahvaliti, kajti ona je položila temeljni kamen
angleški kupčiji. Angleži so najpoprej Španjolce, potem
Francoze in nazadnje Nizozemce na morji otepli, ter tako
tem narodom enemu za drugim njih pomorsko kupčijo
pohabili, in nazadnje vso k sebi potegnili. Nekaj čez
dvesto let je še le tega, kar so Angleži prvi dve kupčijski ladiji v vzhodno Indijo poslali, danes pa imajo v
Indiji toliko zemlje osvojene, ki zaleže toliko prostora,
kolikor pet naših cesarstev.

Poglejmo zdaj, kakšna je danes kupčija na svetu.
Najpoprej bodemo po drugih delih sveta se ogledali, potem
se v Evropo vrnili in nazadnje v naše kraje prišli. Največi del sveta je Azija, tukaj najdemo najprvo turško cesarstvo. To cesarstvo, ki je bilo še pred dve

sto leti strah cele kršanske Evrope, je danes znotraj vse
gnjilo in trhlo. Prvi prihodnji vojskini potres ga bo v
razvaline razsul. S Turkom drugi narodi samo toliko
še kupčujejo, kolikor Turki v gotovem denarji plačati
morejo. Kredita Turki v kupčiji nimajo prav nobenega.
— Ravno isto je s Perzijo. — Deželi Kabul
in Afganistan, ki med Perzijo in Indijo ležite, ste gledé na
svetno kupčijo zeló malo vredni. — Notranja, ali tako
imenovana visoka Azija, iz ktere so nekdaj mogočni
vojskovodji s svojimi neštevilnimi trumami na vse četiri
strani sveta hrumeli, ta del Azije je danes v več malih
deželic razdeljen, ki bodo vse danes ali jutre silnej Rusiji v naročje padle. Gledé kupčije je vsa srednja Azija
male vrednosti. V srednji Aziji skušajo se angleški in
ruski izdelki med seboj, kteri bodo koga iz tamošnjih
sejmov izpodrinili. Angleški izdelki so sicer na sebi ceneji, ali oni se podražijo po neizmerno dolgej poti, ki je
od Angleškega noter do srednje Azije; — ruski izdelki
so sicer malo draži od angležkih, zato je pa srednja
Azija tem bliža, tako da jih voznina do tistih krajev
še polovico toliko ne stane, kolikor angleške. —
Kitajsko ali kineško neizmerno veliko cesarstvo se je
v kupčiji še-le od tega časa vzdigovati začelo, odkar
je z Evropejci v zvezo in pogosteje občenje prišlo. Pred
tem je pa ta država skoz več tisoč let celo sama za
se živela. Ona se je od drugega sveta, ker ni drugače
mogla, s tim ločila, da je svojo deželo z visokim in
debelim zidom obdala, in tako rekoč sama sebe v ječo
zazidala. Ostanki tega kineškega zida se še danes vidijo.

— Japanska država, bližnja sosedinja kineške, ima gledé
kupčije lepo bodočnost; ne mara, da bo ona na vzhodu
sveta kdaj to, kar je Angleško kraljestvo danes na zapadu sveta. Sicer pa imate Japanska in Angleška tudi
zelo slični legi, kajti obedve ste veliki otoki, obdani od
morja. — Države Anam, Asam in Tonkin so po
svojih samovladarjih tako tlačene, da se v njih kupčija
nikakor vzdigniti ne more. — Lepo in veselo napreduje,
se razvija in cveti v naših časih kupčija po tistih krajih
Azije, ki pod rusko cesarstvo spadajo. Največa kupčija

V Aziji je pa brez vse dvombe v vzhodnej Indiji,
ki je danes angleška lastnina. Najglavneja roba, ki jo
Angleži iz vzhodne Indije dobivajo, je bombaž. Posebno
odkar se je medmorje, ležeče med sredozemnim in rudečim morjem,
prekopalo, ima kupčija z vzhodno Indijo lep napredek pričakovati. Do sedaj so morale ladije,
ki so v Indijo šle, dalnji in zavolj burjevitega morja
nevarni ovinek okoli južne Afrike narejati, odsehmal
imajo pa po prekopanem Sueškem kanalu pot v Indijo za
dve tretjini skrajšano. Razen Angležev in Rusov kupčujejo
z Azijo še Holandeži. Oni posedujejo v Aziji vse
tiste otoke, na kterih se največ mirodij (gvircev) ali vonjav
prideluje, kakoršne so n. pr. poper, klinčeci, cimet,
orešek in enake. Ljudje, ki so v tistih krajih bili,
pripovedujejo, da vonjave več milj daleč v morje diše.
Francozi, Portugiži, Španjolci in Danci imajo danes le
prav malo kupčije z Azijo. Nekaj več je imajo severni
Amerikanci, posebno z Japanci in Kitajci, ki ravno njim
nasprot stanujejo.

Afrika ima malo kupčije. Svet v Afriki kupčiji
ni ugoden. Veliki del Afrike je peščena puščava, kjer
more človek po cele dni potovati, da ne vidi ne ene zelene
biljke. Zavolj tega je pa tudi še danes veliki del
notranje Afrike nam celo nepoznan. — Kupčijo pospešujejo
posebno vode: velike reke in morski zalivi. Vsa
Afrika pa ima le dve tako veliki reki, da se morejo
v nje ladije spustiti. Te dve reki ste Nil v Egiptu, in
Niger v Gineji. Sicer je Afrika od vseh strani od morja
obdana, ali morje nikjer velikih, noter do njenega osrčja
segajočih zalivov ne dela, kar bi kupčiji veliko pripomoglo. —
Največ kupčije v Afriki ima Egipt. Pa tudi
egipčanska kupčija ni domača, ampak je le prehodna,
ker Egipt na sredi pota leži med Evropo in Indijo. Kar
je količkaj bolje kupčije v Egiptu, jo ima vso egiptovski
paša v svojih rokah. Mesto Aleksandrija, ležeče na izlivu
Nila v sredozemno morje, je precej imenitno kupčijsko
mesto. Posebno naš Trst ima mnoge kupčijske zveze z
Aleksandrijo, kjer je tudi nekoliko slovenskih trgovcev,
ki z lesom iz kranjskih gor tje kupčujejo.

Drugod na

severni strani Afrike ni nikjer spomina vredne kupčije;
tudi v Algiru ne, dasi-ravno je že četirdeset let tega,
odkar so si ga Francozi osvojili. — Slonova kost, vosek,
med, štruceva peresa, nekaj malo surovih kož, južnega
sadja, in sem ter tje tudi nekaj zlatega praha, to
je vse, kar iz teh krajev v kupčijo pride. — Na zapadnej
strani Afrike je nekdaj precej živa kupčija bila,
posebno s sužnjimi zamorci, ki so se čez morje v Ameriko
vozili, in tam reveži kakor kakšno drugo blago
prodajali. Danes je hvala bogu ta grda in pregrešna kupčija
prepovedana, pa vendar se tudi še danes kakšna s
sužnjimi natlačena barka iz Afrike v Ameriko prikrade,
vkljub temu, da več bojnih bark zmerom na straži stoji,
včasih na skrivaj, kakor se reče konterband. Največ se s
to nesramno človeško kupčijo pečajo Francozje. — Kupčija
z afrikanskimi narodi je še danes skoraj le izmenjajoča
kupčija. Zamorec prinese slonove kosti, kože, zlati
prah, štruceva peresa, vosek in enake stvari, pa jih zameni
ali proda najraje za puške, za strelni prah, kar mu
je treba za lov in obrambo, pa tudi za žganje, na kterega
zamorci gredo kakor vose na med, za tobak, za biser in
za staro obleko, ki jo Judje po celej Evropi nakupujejo
in potem v Afriki z velikim dobičkom za tamošnjo robo
izmene. — Na najbolj južnem koncu Afrike je mesto
Kapstadt, ki so ga Holandeži sezidali, danes je pa angleška
lastnina. Kapstadt ima precej živo kupčijo, posebno
kot postaja za ladje, ki iz Evrope in Amerike v
Indijo, ali nazaj iz Indije jadrajo, ter so zavolj dolgega
pota prisiljene, tukaj pristati, ter se za daljno pot z živežem
in s kurjavo za stroje preskrbeti. —
Še manje
znamenita, kakor na zapadnej strani, je kupčija na
vzhodnjej strani Afrike. Tukaj stanujejo večidel tako divji
in tako razbojniški narodi, da se ž njimi ne dajo nobene
trdne in stalne kupčijske zveze skleniti.

Amerika ima poleg Evrope za kupčijo najprikladnejšo lego.
Ne samo da leži Amerika med največima morjema naše zemlje,
atlantiškim namreč in velikim tihim morjem, ampak oba dva morja,
posebno atlantiški ocean, se zalivata v velikih zatokih globoko
noter

v suho zemljo. Razen tega ima Amerika še mnogo jezer in
mnogo lepih rek, v ktere morejo zavoljo njih obilnih voda
tudi velike morske ladije jadrati; kar vse kupčijsko
prevažanje blaga zelo pospešuje.

Amerika je zelo bogata dragocenih kovin: zlata v
Kaliforniji, srebra v Mehiki, platine v Novej Granadi,
živega srebra, žvepla in bakra (kufra) v Chili, svinca v
severni Ameriki, demantov v Braziliji, petroleuma je toliko,
da v celih zvirkih iz zemlje curlja. V tem oziru
ni noben drug del sveta tako bogat kakor Amerika. Bogastvo
Amerike pa ne leži samo v njenih rudninah, ampak
tudi v tem, kar pridela od žival in rastlin. Ker se Amerika
posvojej legi pod vsa tri obnebja: mrzlo, srednje in gorko
proteza, zato so tudi njene prirodnine kaj raznovrstne. —

Gronlandija, Labrador in vse druge okoli severnega
morja ležeče pokrajine dajejo v kupčijo dragoceno
krznino in ribe. Suhi tepec ali štokfiš, kakor tudi ribja
mast pridejo iz teh krajev po kupčiji k nam. Dalje proti
jugu leži angleška naselbina Kanada in za njo svobodne
severo-amerikanske države. Vse te neizmerno velike dežele
so jako rodovitne in z vsemi prirodninskimi plodovi
blagoslovljene, tako da imajo vsega v izobilji. Severni
Amerikanec je trezen, hladnokrvno vse preračuni; špekulant
je skoz in skoz, in pogumen srčen podvzetnik.
Česar se drug nobeden ne bi postopil, tega se podstopi severni
Amerikanec, če mu le račun pokaže, da se iz zadevnega
podvzetja kaj dobička iztisniti da. Postave severoamerikanskih
držav so pa tudi take, da nobenega v
svobodnem gibanji ne zadržavajo, nobenega podvzetja ne
zavirajo. V svobodnih severo-amerikanskih državah se
sme vsak s tim pečati, do kar ima največ veselja, največ
spretnosti in razuma. Kupčija severo-amerikanskih zedinjenih
držav se vzdiguje ne od leta do leta, ampak
reči se more od dne do dne bolj. Najglavneje robe,
ki od tam po kupčiji k nam prihajajo, so bombaž, sladkor
ali cuker, in moka raznega žita. Med žitom se v
severnej Ameriki največ pridela pšenice in kuruze ali
turšice. V Ameriki sta pravzaprav doma turšica in
tobak. Če Amerika po Kolombu ne bi najdena bila,

danes mi v Evropi ne bi niti turšice niti tobaka poznali.
Po celej Ameriki je še mnogo praznega sveta,
in sicer za dobri dve tretjini več praznega kakor obljudenega,
in zato se leto na leto iz Angleškega, Francozkega
in Nemškega mnogo ljudi tje v Ameriko preseljuje,
ker jim doma že prostora pomanjkuje. Poleg
Angleškega je severna Amerika danes največa kupčijska
država na zemlji. Kar se števila kupčijskih ladij tiče,
bodete si obedve blizo enaki. Najznameniteja kupčijska
mesta v zedinjenih severo-amerikanskih državah so: Novi
Jork, Boston, novi Orlean in Sanfrancisko. — Žalostne
so kupčijske zadeve v srednjej Ameriki. V Mehiki ne
pripusti neprestani punti in prekucije, da bi se nesrečna
dežela okrevala in spočila. Enako stanje je v sosednjih
malih deželicah: Guatemala, Honduras, Nikarauga in
Kosta-Rika. Živo kupčijo pa imajo bližnji
otoki, ki jih navadno zapadna Indija imenujejo. Iz
teh otokov pride posebno mnogo kave, sladkorja, bombaža
in tobaka v kupčijo. —

Južna Amerika je razdeljena
v več držav, izmed kterih je naj veča
Braziljansko cesarstvo. Vse južno-amerikanske države so brez izjema
v velikem notranjem neredu. Da pri takih okolnostih
kupčija ne more cvesti, to se samo po sebi razuume.
Najglavneja roba države Peru je tisti gnoj, ki
se mu „guano“ pravi. Ta gnoj napravljajo večidel iz
tičjaka in pa iz zgnjitih ribjih odpadkov. Nad guanom
ga ni gnoja. Da mora res dober gnoj biti, vidi se že
iz tega, da se splača, in sicer dobro splača, ta, gnoj tisoč
milj daleč voziti. Kupčija z gnojem nese državi Peru
na leto do dvajset miljonov goldinarjev, tedaj tridesetkrat
več kakor našemu cesarstvu vsa njegova rudokopja na zlato
in srebro. — V drugih južno-amerikanskih državah: v Argentini, v
Urugvaji in Paragvaji imajo toliko
govejih čred, da so se tam do najnovejih časov goveda
samo zavoljo kož klala, ker meso skor nobene cene ni
imelo. Zdaj so pa iznašli nek tak način, da iz mesa
izleček (ekstrakt) delajo, in ta, ker se ne spridi tako
lahko kakor opresno meso, pride po kupčiji celo v evropejska mesta.

Poglejmo nazadnje še v Evropi, kako danes tukaj
kupčija stoji. Na najbolj zapadnem koncu Evrope stanujejo
Portugiži, ki so še pred tri sto leti skor vso
evropejsko kupčijo v svojih rokah imeli. Danes so pa
glede kupčije celo na kantu. Danes nimajo Portugiži ne
kapitala ne kredita, pa tudi ne podvzetnega duha. Oni
so v kupčijskih zadevah celo Angležem v pesteh, ki jih
pa tudi dobro brijejo in molzejo. Lizabon, glavno mesto
portugiškega kraljestva, kjer so se zbirale nekdaj ladije
vseh narodov, danes še toliko ne premore, da bi sam
sebe redil. Angleži mu, to se ve, da za težki denar,
živež pripeljevajo. Iz Portugala izvaževa se samo še nekoliko
soli, nekoliko vina in južnega sadja.

Blizo enaka osoda kakor Potrugiže, zadela je Španjolce.
Razlika med njima je samo ta, da so Portugiži
celo obgospodarili, Španjolci pa še imajo toliko moči,
da bi se mogli, če bi hteli, še iz popolnega zanemarjenja
izkopati. Španjolci so še pred dvesto leti toliko sveta
imeli, da jim solnce ni nikoli zašlo. Danes so od vse
nekdanje veličasti samo še neke žalostne razvaline ostale.
Španjska kupčija danes nima nobene važnosti več. Nekdaj
je bila posebno španjska volna (merino) na glasu, sedaj
se pa tudi že na Nemškem in drugod lepša volna prideljuje,
nego je prava španjska merino volna. Dobro
ime v kupčiji pa imajo tudi še danes španjska vina.
Ona gredo večidel na Angleško in v Ameriko. Razen vina
izvaževa se še iz Španjskega: žlahtno južno sadje, svinec
in živo srebro. Kakor na Portugalskem je tudi na Španjskem
veči del kupčija v angleških rokah.

Kar se Francozov tiče, prekosijo jih v Evropi
samo Angleži v kupčiji. Francozka dežela ima v Evropi
najlepšo lego. Ona ne leži tako samotno kakor Španjska,
pa tudi ne tako v sredi med vojskinimi cestami kakor
Nemčija; sicer ni tako bogata, kakor Angleška, in
tudi ne tako blagoslovljena kakor Italija, vendar pa ima
vsega dovolj. Lega ob dveh velikih morjih, z lepimi
rekami, mnogimi vodotoci in železnicami ima Francoska
dežela vse pogoje, ki jih kupčija za svoj razvitek tirja.
Francoz je pogumen, delaven in izobražen. Francoska potrebuje

od inozemstva: žito, rude, premog, bombaž,
volno, svilo in klalno živino;. — izvaževa pa svilne in
bombažne tkanine, vino in razne vrsti žganja. Največa
kupčijska mesta na Francoskem so Pariz, Havre, Marseille,
Bordeaur (reci Bordo), Lyon in Rouen.

Belgija, dasiravno najmlajša in skor najmanjša evropejskih
držav, ima vendar kljub temu precej veliko kupčijo.
To pa pride posebno od tega, ker ima mnogo obrtnije,
poljedelstvo pa tako, da mu ga nikjer drugod para ni.

Holandija je imela nekdaj silno veliko kupčijo,
pa prvi Napoleon je Holandiji to kupčijo na nič djal.
Vendar ima še danes vse pogoje, da more spet na tisto
stopnjo kupčije dospeti, iz ktere jo je Napoleon sunil.
Ti pogoji so njeno bogastvo in trezen kupčijski duh njenih
prebivalcev, ki se ne da tako lahko od enkrat začetega
podvzetja odvrniti. Holandeži so pridni ljudje, do baharije
malo držijo, so odkritosrčni in pošteni. Holandež
sluje za najboljega trgovca na svetu. Prekmorske kupčije
imajo Holandeži največ v Aziji na mirodijskih otocih,
z glavnim mestom Java imenovanim.

Angleška je danes največa kupčijska država
celega sveta. K tem razvitku angleške kupčije so
doprinesle največ stalne tamošnje politične zadeve. Nobena
druga dežela na svetu nima toliko denarja, kolikor
ga Angleška ima. Angleži so poleg Nemcev tisti narod,
ki najbolj duhta in največ premišljuje, pa zares so tudi
že marsičesa koristnega izduhtali in izmislili. Nekdo
je izračunil, da gre denar celega sveta v petdesetih letih
enkrat skoz Angleško. Morskih ladij, kupčijskih in bojnih,
nima danes noben drug narod razen severnih Amerikancev
toliko, kolikor jih Angleži imajo. Ni ga morja
na zemlji, po kterem ne bi angleške ladije jadrale in
angleška bandera vihrala. Angleške naselbine v Aziji
obsegajo take dežele, ki so najbogateje in najrodovitneje
od vseh na našej zemlji. Mnogo narodov je od bogatih
Angležev celo odvisnih postalo. Portugiž n. pr. preša
vino, Taljan pa olje za Angleža. Španjolec koplje srebro
in zlato za Angleža; za vse to pa Anglež da tem narodom
muselin in sukno iz svojih fabrik. Polovica vsega

kupčijskega blaga tega sveta prihaja od Angležev. Da
pri tem neizmerno veliko dobička za Angleže odpade,
to je gotovo! Največ dobička pa daje Angležem njih
bombažna kupčija in obrtnija. Glavno mesto angleške
kraljevine je London, ki ima še čez tri milj one prebivalcev,
to je toliko, kolikor dežela Štajarska, Koroška,
Kranjska, Primorje in Hrvaška skupaj vzeto.

Rusija s svojimi 80 miljoni prebivalcev, s svojim
neizmernim bogastvom in s svojimi bogatimi prirodnimi
pridelki, brez kterih nekteri ptuji narodi ne bi niti živeti
mogli, bi mogla tako in toliko kupčijo imeti, kakor nobena
druga država tega sveta. Sicer pa Rusija krepko
stopa naprej, in čez kakih petdeset let bo Rusija ne mara
celo Angleško v kupčiji prekosila. Prvi pogoj povzdige
ruske kupčije so ceste, in sicer železnice, ktere Rusija
ravno zdaj marljivo dela. V desetih do dvajsetih letih
bo vsa Rusija z železnicami, kakor s kako mrežo pregrnjena,
in potem bo še le vse rusko blago v kupčijo
priti moglo, ki zdaj v sredi zemlje tako rekoč zgnjiti
mora, ker se ne more na nobeno stran izpeljati. Najimenitnejša
kupčijska mesta na Ruskem so: Petrograd
in Riga na baltiškem morji, Arhangelsk na belem morji,
Odesa in Taganrog na črnem morji, Astrakan in Bakum
na hvalinskem ali kaspijskem morji; v notranjej Rusiji pa
Moskva, Novgorod in Tobolsk. Iz Rusije ven gre posebno
žito (na Angleško, na Jutrovo, na Francosko, v Italijo in
na Nemško), žganje, suhe osoljene ribe, meso, sadje,
strd, živina, krzno, ličje, volna, konoplje in laneno seme,
loj, kože, usnje, škrvi les, železo in baker. Največ te robe
gre v angleške fabrike. Lepo kupčijo ima Rusija s Kitajci
(kinezi). V Kiahti, malem mesticu na rusko-kitajskej meji,
se shajajo ruski in kitajski trgovci in med seboj svojo
robo izmeni. Ruski trgovci pripeljejo tkanice, volnene
in bombažne; — kitajski trgovci pa svoj glasoviti te
ali čaj, ki potem pod imenom ruskega čaja v kupčijo
pride, in svilo. — Vozi se pa v Rusijo posebno od Angležev
in Amerikancev sledeča roba: sladkor, svilne tkanine,
surovi bombaž za ruske predilnice, in deloma tudi
Še volnene in bombažne tkanine, v kolikor domače predilnice

in tkalnice domačim potrebam zadostiti ne morejo. —

Kupčija združenih kraljevin Švedske in Norveške
ni sicer mala, vendar pa jej manjkajo tla, se kdaj više
vzdigniti. Te obedve deželi ste bolj siromašni nego bogati.
Kolonijalno robo kupujete največ od Amerikancev in
Angležev, ter jo plačujete s svojim izvrstnim železom,
z bakrom, z lesom in ribami. Najglavneje kupčijsko
mesto v Švediji je Grothenburg, v Norvegiji pa Bergen.

Danci, najbližnji sosedje Švedov, imajo lepa polja
in izvrstno živinorejo, ter svoje žito (posebno ovsa priveliko
in lepega), maslo, sir in meso povsod
lahko prodajo, največ živežne robe gre na Angleško, od
koder nasprotno kolonialno robo dobivajo. Največe kupčijsko
mesto na Danskem je Kopenhagen, v kterem tudi
Danski kralj stanuje.

Nemčija ima skor ravno toliko kupčije, kakor
Francoska. V Nemčijo se vozijo surovi pridelki od vseh
krajev sveta, največ pa iz Rusije; na Nemškem se
potem v mnogobrojnih fabrikah izdeljuje, in kot izdelki
spet izvažajo. Ker so neke pokrajine na Nemškem zelo
na gosto obljudene, ne morejo toliko živeža, kruha,
mesa in vina pridelati, da bi domači pridelki domačim
potrebam zadostovali, zato se mora precej veliko živežne
robe od drugod, posebno iz Rusije in iz Ogerskega, na
Nemško voziti. Narobe pa dobivajo te dežele iz Nemškega
obrtnijske izdelke, zlasti tkanine. Mesta Hamburg
Bremen, Ljubek in Rostok pečajo se največ s pomorsko
kupčijo. V Frankobrodu na Majnu je največa kupčija
z denarstvom in vrednostnimi papirji, v Lipsiji s knjigami,
na leto v vrednosti blizo do osem miljonov goldinarjev
in s krznovino; v Norinbergu s tako imenovano kratko
ali drobno robo. Nemško kupčijo pospešujejo posebno lepe
ceste in mnoge železnice, s kterimi je vsa Nemčija kakor
z mrežo preprežena, tako da se kupčijsko blago lahko
in naglo iz enega kraja v drugi prevaževati more.

Italija ima večidel le pomorsko kupčijo, in to zato,
ker je Italija od treh strani od morja obdana, in bolj
vozka in dolga kakor široka dežela. Italija ima še črez

dvajset tisoč svojih lastnih kupčijskih ladij. Kar se rudnin
tiče, ima Italija obilo žvepla. Na leto se ga v vrednosti
do kakih 15 miljonov goldinarjev pridobiva. Železa je
mnogo in dobrega, posebno na otoku Elbi, bakra in svinca
na otoku Sardiniji; izvrstnega, zelo cenjenega mramorja
pa v Toskani. Izmed žita se največ riž-kaše, turšice in
hajdine prideluje. Tudi bombaž so začeli na Laškem saditi,
ter se jim prav dobro obnaša. Vina in olja imajo povsod
dosti. Živinoreja pa v Italiji na dosti slabih nogah stoji.
Čudno je, da v Italiji nikjer ne redijo gôs. Italjan rad
barantuje. V naše kraje dobivamo iz Italije posebno južno
sadje.

Kupčija našega cesarstva ni najslabša, pa tudi
ne najboljša, ampak kakor se reče srednje mere. Čez leto
se v kupčiji našega cesarstva blaga v vrednosti za kakih
6 — 7 sto miljonov goldinarjev sem ter tje premeče. Za
kakih 80 miljonov goldinarjev gre čez leto več blaga iz
cesarstva ven, kakor noter, tako da je naše cesarstvo
vsako leto za 80 miljonov goldinarjev bogateje. Izvaževa
se posebno mnogo pšenice, moke, oljnatih semen (lana,
konopelj, ogorušice in enakih), škrnega ali stavbinega lesa,
volne, papirja, nekaj surove svile, mnogo železne robe
(kos in srpov na Rusko), in mnogo steklene robe večidel
v jutrove dežele. — Vvaževa se pa kava, olje, barve,
bombaž in južno sadje. Surovih pridelkov se čem dalje
manje iz našega cesarstva izvaža, izdelanega blaga pa
čem dalje več, kar je dobro znamenje za napredek
domače obrtnije in kupčije. Morska kupčija našega cesarstva ima svoj sedež v Trstu. Trščansko kupčijsko društvo,
„Lloyd“ imenovano, ima že črez 70 svojih parobrodov in
kakih osem miljonov goldinarjev premoženja. Razen Trsta
je velika kupčija na Dunaji in v Brodiju na ruskej meji,
v Pragi, v Pešti, v Sisku in na Reki.

Mi Slovenci kupčujemo najbolj s Trstom, kamor
posebno živežno robo in les iz naših krajev vozijo, in
pa z ogersko in hrvaško deželo, kamor spet izdelke naše
male ali kmečke obrtnije prodajamo. Narobe pa dobivamo
iz Trsta kolonijalno robo (kavo, sladkor itd.), iz Ogerskega
in Hrvaškega pa žito in živino.

Kar se jezika tiče, je danes v kupčiji najbolj
angleški jezik razširjen. Vsak veči trgovec mora, posebno
v pomorskih kupčijskih mestih v svojem komptoaru,
tako trgovci svoje kancelije ali uradnije imenujejo, vsaj
enega služabnika imeti, ki zna angleški govoriti in pisati.

— Za angleškim je v kupčiji najbolj razširjen francoski
jezik, pa še na pol ne tako kar angleški. Za kupčijo v
jutrove dežele, ki jih trgovci navadno Levanto imenujejo,
je neobhodno potreben italijanski jezik. — Slovenskim
trgovcem, ki so se do sedaj le nemškega jezika za
svoje računske knjige in za kupčijska pisma posluževali,
naj bo na srce položeno, da bi se v prihodnje raje
slovenščine posluževali, ptujo nemščino pa Nemcem pustili.
Vsak slovenski rodoljub pa naj gre raje k tistemu trgovcu
kupovat, ki je prijate našega naroda, pa če bi tudi
ravno za krajcar ali dva blago draže plačal, kakor pa k
trgovcu, ki se je iz ptujega k nam priselil, in ki za
naš narod drugega nima kakor grde besede, obrekovanja
in psovke. Dajmo raje domačemu človeku kaj skupiti,
kakor ptujcu, ki samo zato k nam pride, da si žepe
napolni in potem jo spet, bog si ga vedi, kam pobriše.
Podpirajmo lepo med seboj drug drugega, kakor bratje,
da naš denar pri nas doma ostane.

XV. Denar.

Brez denarja je ni kupčije. Tiste kupčije, v kterej
si kupec in prodajalec blago izmenita, je danes le še
malo na svetu; le z divjimi narodi, ki še ne vedó, kaj
je denar, se tako kupčuje. Divjak iz srede Afrike prinese
na sejm slonove kosti ali štruceva peresa, pa to svojo
robo zabaranta za kako staro puško, za strelni prah, za
požirek žganjice, za kak star klobuk in za enake stvari.

— Kupčiji gre zasluga, da je tisto stvar iznašla, za ktero
se vsaka druga stvar kupiti in prodati mora, in ta stvar
je denar. Kdor ima vola, pa bi rad žita kupil, ta ne da
vola za žito, ampak najpoprej proda vola za gotovi denar,
in še le potem s tim gotovim denarjem žito kupi. Denar
tedaj posreduje kupčijo. Da se denar kuje, vzelo se je

zlato in srebro, in sicer zavolj tega, ker zlato in srebro
že v malih koscih veliko vrednost imata, ker se lahko
sem ter tje nosita, ker ne sprhnita, ne splesnita, ne
zgnjijéta in se ne spridita. Danes veljata srebro in zlato
po celem svetu kot denar. Iz zlata in srebra se kujejo
penezi. Na peneze vdarijo se posebna znamenja, pri nas
navadno cesarjeva podoba in cesarski orel. Sicer so pa
pri raznih narodih in v raznih časih razna znamenja na
denar vdarjali n. pr. podobe bogov, podobe žival in
enake stvari. Navadno bije se okrogel denar, pri nekih
narodih, kakor pri Špartancih, so pa nekdaj tudi četirivoglatega kovali. V velikej kupčiji, posebno pri bankah,
o kterih bodemo na koncu govorili, se pa tudi še danes
srebro in zlato v paličicah, na ktere je štempelj vdarjen,
kot plačilno sredstvo upotrebuje.

Bazen iz srebra in zlata se dela denar tudi iz bakra
(kufra). Pri nas je navadno drobiž bakren. Danes je,
zlasti pri nas, le malo zlatega in srebrnega denarja še
med ljudmi, iz kupčije je pa jže kakih dvajset let celo izginil. Dandanašnji kroži med ljudmi sploh le papirnat denar.

Papirnat denar sam na sebi nima prav nobene vrednosti, razen toliko, kar je njegov papir vreden. Kar
papirnatemu denarju vrednost daje, to je tisto zaupanje
in prepričanje, da se za papirnat denar ravno tako, kakor
za srebro in zlato vsaka stvar kupiti more. Kedar to
zaupanje neha, potem pada tudi vrednost papirnatega
denarja. Sicer je pa papirnat denar veliko bolj ročen,
kakor kovani denar. Tisoč goldinarjev srebrnega denarja
tehta 34 — 35 funtov, tako da jih odraščen človek ima
kaj nositi, ne gledé na to, da mu bodo vse njegove
žepe zalegli. Papirnat bankovec pa, glaseči na 1000
goldinarjev, kako je priročen! Lahek je kakor pero, in
tako malo prostora zaleže, da še ni vredno tega omeniti.
Sicer je pa, posebno danes, kovani denar bolj obrajtan
in čislan, kakor papirnati in to zavolj tega, ker kovani
denar po svojem srebru in zlatu vrednost v sebi nosi,
med tem ko papirnati denar sam v sebi nima nobene
vrednosti, ampak samo zaupanje, ki danes raste, jutri
pa spet pade.

Koliko da je vreden papirnat denar, to kaže njegov
vsakdanji Kurz. Denarni kurz ni nič drugega kakor
vsakdanje zaupanje, vsakdanja denarna cena; kajti tudi
denar ima, kakor vsaka druga roba svojo ceno, ki danes
pade, jutri spet raste, in tudi denar se more kupiti in
prodati ravno kakor vsaka druga roba.

Če je denar več vreden, kakor to kar velja, če je n. pr.
srebrna krona, ki velja dva goldinarja, vredna dva goldinarja in pol, tako se ta polgoldinaršna nadplača imenuje
Ažijo (agio). Če bi se pa pripetilo, kar ni nemogoče,
da bi srebrna krona, ki velja dva goldinarja, bila samo
en goldinar in pol vredna, t. j. za pol goldinarja manje,
nego kar velja, potem se ta zguba imenuje Disažijo.
Če sta pa kovani in papirnati denar po svojej vrednosti celo
enaka, t. j. če velja srebrna krona dva goldinarja, in je
vredna tudi dva goldinarja, potem se reče, da je vrednost
„al pari“, po slovenski: enaka. Kurz ali cena ne
menja se samo za kovani denar, ampak tudi za vrednostne papirje: za menjice, za akcije, za državna
dolžna pisma, in kar je takih vrednostnih papirjev še
več. Ti vrednostni papirji sicer niso pravi denar, ampak
denar le namestujejo; zato jim pravijo: denarni namestniki ali surogati. Cena ali kurz za denar se dela tam,
kjer je denarni sajem, in ta je na denarnih burzah. —
Kdor hoče n. pr. na Rusko iti, ta se mora z ruskimi
denarji preskrbeti. Ruski denar pa mora z našimi denarji
kupiti, ali na burzi, ali pa pri kakšnem denarnem menjaču.
Če ima ruski papirnati goldinar (Rusi sicer na goldinarje
ne računijo, ampak na rublje, tukaj se govori samo kot
primer o ruskem goldinarji) več zaupanja, kakor naš
papirnat goldinar, potem je tudi več vreden, kakor naš
goldinar, in tisti, ki z našimi papirnatimi denarji ruski
papirnat denar kupuje, bo moral na vsak naš goldinar
še nekaj dodati, da za-nj en rusk goldinar dobi.

Papirnati denar dela ali država sama, ali pa zasebniki:
navadno zasebna društva, banke, velike fabrike za svoje
delalce, in veliki trgovci. Naša država n. pr. če je v
denarnej stiski, in to je navadno vsako leto, si s tim
pomaga, da papirnat denar dela, ali pa drugemu (državnej

banki na Dunaji) oblast da, da ga mesto nje dela in ga
jej potem posodi. Sicer se nikdo ne bi mogel in smel
siliti, da privatni papirnati denar sprejema, pri nas pa
vendar država svoje podložnike sili, da mora vsakter
bankovce prejemati za to, kar veljajo. Taka sila je zmerom
znamenje, da država slabo gospodari. Ker za naše
avstrijske bankovce država dobra stoji nasproti banki, da
bo ona za to skrbela, da jih bo moral vsak mesto kovanega denarja prejemati, naši bankovci niso zgolj privaten
papirnat denar, ampak tako rekoč na pol privaten, na
pol pa državen.

Za mala plačila je kovani drobiž, za veča plačila
pa papirnat denar ročneji. Tisoč goldinarjev kovanega
denarja se mora vsaj pol ure šteti, in še je zmota mogoča, tako da se mora spet od kraja začeti. S papirnatim
bankovcem, kteri se glasi na 1000 goldinarjev, je pa to
koj storjeno.

Naša državna banka na Dunaji bi prav za prav samo
toliko bankovcev smela delati in izdajati, za kolikor
ima kovanega denarja v svojih podzemeljskih kletih shranjenega; in sicer zato, da je v stanu, vsak čas vse svoje
bankovce s kovanim denarjem spet nazaj zameniti, kajti
na vsakem njenem bankovcu stoji zapisano, da ga bo
banka tistemu, ki bo bankovec na banko zmenit prinesel,
s kovanim srebrnim denarjem izmenila. Navadno imajo
pa banke samo tretjino kovanega denarja v zameno
pripravljenega, če je n. pr. banka za 300 miljonov
goldinarjev bankovcev naredila in izdala, zadostuje da
ima le za 100 miljonov goldinarjev kovanega zlatega in
srebrnega denarja shranjenega.

Vsega tega pri državnem papirnatem denarji ni.
Država ne drži kovanega denarja za to na kupu, da bi
ž njim svoj papirnat denar, če bi do tega prišlo, izplačati mogla, kar tudi na papirnatem državnem denarji ne
stoji zapisano, kakor to stoji zapisano na bankovcih. Porok
državnega papirnatega denarja je država sama. Vrednost
privatnega denarja odvisi od tega, kako je tisto društvo
osnovano, ki ga je izdalo, koliko premore to društvo v
gotovem kovanem denarji, in koliko izdanega papirnatega

denarja ima zunaj, ki ga bo prej ali poznej za kovani
denar izmeniti moralo. Škodljivo je to, če se papirnat
denar tudi za drobiž, n. pr. za 10 krajcarjev, dela, kajti
potem ves kovani denar, tudi drobiž kakor da bi pihnil
iz vsakdanjega življenja zgine, kar smo tudi že pri nas
skusili.

Ljudje navadno na to gredo, le veliko, le prav veliko
denarja si pridobiti. Kdor le samo po denarji havsa, ta
je slab gospodar. Denar ni za to, da bi ga ljudje na
kup dajali, ampak denar je zgolj le zavoljo kupčije tu.
Le tisti je umen gospodar, ki denar premetuje, t. j. za
svoj gotov denar robo kupi, pa robo spet proda, pa za
skupljen denar spet drugo kupi in tako naprej kolobari.
Več denarja imeti, nego ga trgovec za kupčijo potrebuje,
to je brez koristi. Tak denar je mrtev kakor kamen.
Kdor ima sto goldinarjev v škrinji zaprtih, ta je slab
gospodar, kajti bolje bi bilo, če bi za te v škrinji zaprte
sto goldinarje imel vina v sodeh, ali kakšno drugo blago
na shrambi, ki bi ga mogel, kedar bi mu cena skočila,
z dobičkom prodati.

Srebro nima takih lastnosti na sebi, da bi mu te
lastnosti že same na sebi tisto vrednost dajale, ktero
kot denar ima. — Železo ima kot kovnina veliko bolje
lastnosti na sebi nego srebro. Srebrna šina na kolesu,
ali srebrn ključ na ključalnici, bi gotovo slabeja bile,
nego sta trpežna železna šina in železen ključ. Če bi
toliko srebra na svetu bilo, kolikor je železa, srebro še
tolike vrednosti ne bi imelo, kolikor je ima danes železo.
Veliki del vrednosti srebra in tudi zlata leži v tem, da
sta obadva precej redki kovnini.

Če pšenica v ceni poskoči, kriva je temu ali pšenica,
ali pa denar, časi pa tudi obadva: pšenica in denar.
Pšenica je kriva, če jej cena poskoči, tačas, kedar je
malo pšenice. Denar je kriv, da pšenica v ceni poskoči
tačas, kedar je mnogo in slabega denarja med ljudmi.
Obadva: pšenica in denar sta pa tačas kriva, da pšenica
v ceni poskoči, kedar je malo pšenice, poleg tega pa
mnogo in malovrednega denarja med ljudmi. — Padla
bo pšenici cena, če je mnogo pšenice, in pa, če je trda

za denar t. j. če ga je malo med ljudmi. Če je samo
pšenici cena poskočila, drugim stvarem pa ne, potem je
vzrok na pšenici; — če je pa razen pšenice tudi vsej
drugej robi cena skočila, potem leži vzrok tega ne v
robi, ampak v denarji, ki je na svojej vrednosti škodo
trpel. Da so danes pšenica, volna, meso, sukno, platno,
zemljišča (grunta), delalci itd. mnogo dražji kakor so
bili pred tridesetimi leti, dasiravno se danes mnogo več
pšenice, volne, mesa, sukna, platna itd. pridela, in je
veliko več delalcev, kakor jih je nekdaj bilo, na tem
niso te stvari tolikanj krive, kolikanj to, da se je naš
denar kakih dvajset let sèm zeló spridil, in da ga je
danes, naj reče kdo karkoli hoče, veliko več med ljudmi,
kakor ga je nekdaj bilo. Pri drvah je oboje krivo, da
so v ceni skočile, eno je namreč to, da je drv od leta
do leta manj, njih potreba pa od leta do leta veča,
drugo pa to, da je denar v vrednosti padel.

Denar je za to, da med ljudmi okoli kroži. Tisti,
ki si je prvi denar izmislil, mu gotovo ni ta namen
dal, da bi ga kak škrt v svojej skrinji kakor jetnika
zaprtega držal. Hitreje gre denar iz rok v roke, veče
koristi so od njega. Tisti goldinar, ki je celo leto v
enih rokah bil, je malo koristil; tisti pa, ki je v enem
letu skoz sto rok šel, koristil je toliko kakor sto goldinarjev. Kdor tedaj denar na kupu drži, ta ne ve, kako
se denar na korist obrača, in dobiček dela. — V kratkem
rečeno, denar je za to, da se ž njim kupčuje.

XVI. Menjica ali bêkselj.

Kaj je menjica? — Menjica je pismo, s kterim se
kdo obveže, da bo stanoviti znesek denarja stanovitej
osebi ob stanovitem obroku ali sam plačal, ali pa komu
drugemu naložil, da bo na mesto njega plačal. Obrazci
za menjice se že natisnjeni kupiti morejo. V teh obrazcih
je vse povedano razen premenljivih stvari, kakoršne so:
ime, znesek, dan in enake. Na vsakej menjici morajo
biti sledeče stvari točno povedane: 1. mesto kje, in čas,
kdaj se je menjica izdala; — 2. znesek, ki ga je menjičin

dolžnik dolžen postal menjičinemu lastniku; — 3. obrok,
kdaj se ima ta svota izplačati. Ta obrok imenuje se
zapadni ali plačilni čas; — 4. mesto, kjer se ima menjica
na plačilni dan za izplačanje predložiti (prezentirati); —
5. ime tistega, na kterega menjica glasi t. j. upnika; in
— 6. podpis tistega, ki jo je izdal t. j. dolžnika. Pri
nas v Avstriji mora vsaka menjica imeti kolek po znesku,
na kterega glasi.

Tisti, ki je menjico izdal, imenuje se menjičin
dolžnik (trassat, akceptant); tisti pa, ki je menjico
sprejel: menjičin upnik. Če menjičin upnik, v čegar
rokah in lasti menjica leži, to menjico komu drugemu
proda, ali mesto gotovega denarja kot plačilo da, ali
daruje, mora na drugej čistej strani menjice potrditi,
da se je lastništvu odpovedal. Tako prenašanje lastništva
menjice imenuje se „indossament“ ali po slovenski
nahrbtenje, in sicer zato, ker se to prenašanje na hrbtu
(in dosso) menjice potrdi. To se zgodi na kratko z
besedami: „mesto mene na tega in tega“, tukaj se
imenuje tisti, ki je lastnik menjice postal, in pod te
besede se prejšnji lastnik menjice podpiše. Pa je tudi
zgolj sam podpis zadosten brez teh besed. Drugi lastnik
more menjico na isti način tretjemu, tretji četrtemu
predati, in tako more menjica skoz več rok iti, preden
do tistega nazaj pride, ki jo je izdal, da jo izplača;
in sicer onemu, ki jo zadnji v lasti ima. Menjica je
tedaj krožila skoz več rok. To kolobarenje ali ta hoja
imenuje se z laško besede žiro (giro), in vsi tisti, skoz
kterih rok in lastništvo je šla, in ki so na hrbtu svoja
imena po vrsti drug za drugim podpisali, imenujejo se
žiranti, ali po slovenski kolobarniki. Zavolj tega pa, ker
so se kolobarniki na hrbtu (in dosso) menjice podpisali,
imenujejo se tudi indossanti, ali po slovenski nahrbtniki.

Če pa tisti, ki je menjico izdal, neče, da bi ta
njegova menjica med ljudmi od rok do rok hodila, more
to s tim zaprečiti, da to hojo na menjici izrečno zabrani.
Za izplačanje menjice, ki je šla skoz več rok ni samo
prvi izdajalec za plačilo obvezan, ampak če on ne bi
mogel ali hotel plačati, so vsi žiranti vsak za sebe obvezani,

celi znesek plačati razen, če je žirant izrečno na
menjici dostavil, da se ne zaveže. Tista menjica tedaj,
ki je skoz več rok šla, ki ima tedaj več žirantov na
svojem hrbtu napisanih, ima zato večo vrednost, ker če
eden ne more plačati, se lahko drugi, tretji, četrti za
plačilo tirja. — Če lastnik menjice komu drugemu
menjico v ta namen oddá, da on oskrbi, da menjico
izplača, kdor jo je izdal, reče se, da jo je dal
„in procura“, ali po slovenski: v oskrb, in tudi to se
mora na hrbtu menjice zaznamovati.

Na zapadni ali plačilni dan mora se menjica dolžniku
predložiti ali prezentirati, da jo plača. Dolžnik mora
dolžni iznesek precej izplačati. Če ne plača, ima lastnik
menjice pravico, se zoper to pred sodnijo pritožiti, ali
kakor se reče protestirati. Pri sodniji se o vsem tem
dogodku pismo naredi. Na temelji tega pisma ali protesta
more lastnik menjice proti izdajalcu menjice pravdo napeti
zavolj plačila, isto tako pa tudi vsak žirant svojega
prednika v pravdo potegniti.

Na nekterih menjicah ni plačilen obrok zaznamovan,
ampak mesto tega stojé besede: „na pokaz“ (nemški: in
sicht). To pomeni, da se bo menjica izplačala, kedar
se bo pokazala, naj bi to bilo, kedar koli.

Večkrat se zgodi, da se prvi obrok, ob kterem bi
se imela menjica izplačati, na kak pozneji čas preloži.
Ker se je na tak način plačilen obrok podaljšal, imenuje
se to preloženje plačilnega obroka na pozneji čas podaljšanje (prolongacija) menjice. To se v kupčiji zeló pogosto
zgodi. V to podaljšanje plačilnega obroka mora, to se
ve da, lastnik menjice privoliti, ravno tako pa tudi vsi,
po kterih rokah je menjica šla. Pri podaljšanju se
navadno stara menjica raztrga in mesto nje nova izda.

Kaj koristi menjica? — Menjica je koristna v tem,
da se plačila raznih mest med seboj poravnajo, Ljubljana
ima n. pr. Trstu za poslano kolonijalno robo 20,000
goldinarjev plačati, — Trst pa Ljubljani za poslani les
ravno tudi 20.000 goldinarjev. Ljubljančani imajo Tržaških menjic za 20.000 gold., — Tržačani pa Ljubljanskih
menjic tudi za 20.000 gold. Na mesto da bi Ljubljančani

poslali v Trst dolžnih 20.000 gold. v gotovem denarji,
Tržačani pa spet nazaj Ljubljančanom dolžne 20.000
gold., si na mesto tega med seboj le menjice izmenijo;
Ljubljančani pošljejo v Trst tržaške menjice, Tržačani
pa v Ljubljano ljubljanske in dolg je na obeh dveh
stranéh poplačan in poravnan. Kolonijalna roba je prišla
v Ljubljano in les v Trst, pa ne za eno ne za drugo ni
bilo treba le en krajcar od ene ali druge strani plačati.
Roba se je izmenila, in to izmeno robe so menjice
posredovale, od koder se da tudi njih ime „menjica“
izpeljati.

Še drug primer! — Ljubljanski trgovec A je dolžen
Celovškemu obrtniku B 1000 gold. Ljubljanski trgovec
A ima pa od Celovškega C ravno tudi 1000 gold. iskati
ter ima menjico od njega v rokah. Na mesto da bi
tedaj ljubljanski trgovec A v Celovec poslal obrtniku B
dolžne 1000 goldinarje v gotovem denarji, pošlje mu
menjico izdano od celovškega podvzetnika C, in od svoje
strani žirirano, in s tim se je ljubljanski trgovec A
celovškemu obrtniku B nasproti oddolžil. Podvzetnik
C v Celovcu pa zdaj ni več ljubljanskemu trgovcu A
dolžen, ampak celovškemu obrtniku B, ki zdaj njegovo
menjico v rokah ima. Če podvzetnik C ne bi hotel, ali
če ne bi mogel plačati, more Celovški obrtnik B
ljubljanskega trgovca A za plačilo nategniti,
ker je po njem menjica podvzetnika C žirirana.

Da bo bralcu še bolj jasno, kako menjice v kupčiji
iz rok v roke gredó, in kako poravnajo plačila, ki jih
trgovci raznih mest vse križem med seboj imajo, bodemo tukaj še tretji primer povedali. — Čevljar iz
Tržiča gre s svojo obuteljno robo dole v Zagreb na sajem.
Nesreča hoče, da je bil sajem slab. Našemu čevljarju
je ostala polovica njegovega blaga nerazprodana. Kaj
hoče z nerazprodanim blagom?! Nazaj v Tržič ga peljati,
to ne kaže, vožnja je predraga, k sreči se mu kupec ponudi, ki je pripraven vse nerazprodano blago vzeti, ali ne
za gotov denar, ampak na menjico plačilno na prvi prihodnji sajem v Zagrebu. Naš čevljar iz Tržiča je s tim
zadovoljen, mu da blago, in prejme od njega menjico. —

V Tržiču je čakal na čevljarja že usnjar, ki mu je za
izdelovanje obuje poprej usnje na vero dajal, in mislil,
da mu bo sedaj, ko pride iz sejma, dolg poplačal, kar
mu je čevljar tudi poprej obečal. Čevljar pride iz sejma
nazaj v Tržič pa brez tolikega gotovega denarja, da bi
bil mogel usnjarji dolg za usnje poplačati. Mesto gotovega
denarja pa ima menjico. Usnjarju pové kako in kaj, da
ga namreč ne more z gotovim denarjem plačati, pač
pa z menjico, če jo hoče z njegovim žirom na mesto gotovega denarja prejeti. Usnjar pregleda menjico, pa vidi,
da jo je izdal ravno tisti kupec v Zagrebu, od kterega
on surove kože kupuje, — in ker je usnjar ravno temu
kupcu za poslane surove kože nekaj dolžen, prejme rad
od čevljarja menjico v plačilo za usnje, ter jo potem
spet mesto plačila za surove kože istemu kupcu v
Zagreb nazaj pošlje, ki jo je izdal. — V temi primeru je
šla menjica od kupca v Zagrebu kot plačilo za obujo v
roke čevljarja, — iz rok čevljarja kot plačilo za usnje
v roke usnjarja, — in nazadnje iz rok usnjarja kot plačilo za surove kože nazaj v roke tistega kupca v Zagrebu,
ki jo je izdal. Po tej svojej hoji je posredovala izmenjavo blaga: obuje, usnja in surove kože, — in poravnala
plačila med čevljarjem, usnjarjem in kupcem v Zagrebu.

Kakor že vemo, morejo samo one menjice tako krožiti, na kterih izdajalec menjice kolobarenja ni izrečno
zabranil; in to so vse tiste menjice, ki ne glasijo, kakor
se reče „na ordro“. Menjice pa, ktere „na ordro“ glasijo,
morejo po sto rokah in skoz sto mest hoditi, preden se
k prvemu na izplačanje povrnejo.

Tiste menjice, na kterih izdajalec ni zapisal izneska,
za kterega se dolžnega spozna, ampak je dotično mesto
prazno pustil, imenujejo se menjice „na čisto“ (in bianco).
Lastnik take menjice more na prazno mesto zapisati
znesek, kterega koli hoče. Bianco-menjice se danes le na
velikih sejmih izdajajo.

Menjice dan danes ne kolobarijo samo kot plačilo
med trgovci, one so postale tudi blago, s kterim se kupčuje ravno tako, kakor s kakšnim drugim blagom. Ta
kupčija se imenuje menjičina kupčija, ž njo se pečajo

večidel denarničarji ali bankirji večih kupčijskih mest. —
Gorenjec pripelje deske v Trst. V Trstu jih proda, pa
ne za gotovi denar, ampak za menjico. On bi rad v
Trstu kaj za domače potrebe nakupil, in za to mu je
treba gotovega denarja, z menjico mu je slabo pomagano.
Kaj stori? — On gre, če neče iti koj na banko, h kakemu bankirju, ter mu menjico prodá; se ve da mora nekaj
malega pripustiti, kar ima bankir za svoj trud, in pa
zato, ker bankirju denar v menjici do plačilnega dne mrtev
leži. To kar bankir sebi pridrži, imenuje se diskonto,
ali po slovenski: kar je z računom na vskriž, kar je iz
pod tiste sume, na ktero menjica glasi; in zato se tako
kupovanje menjic imenuje diskontiranje ali pa tudi
eskomptiranje.

Menjica ima veliko večo moč, nego navadno dolžno
pismo. Po menjici se prej in laglje do svoje tirjatve pride,
kakor po dolžnem pismu. Postave o menjicah so mnogo
bolj stroge, kakor o navadnih dolžnih pismih. Več je žirantov na menjici podpisanih, bolj je tirjatev varna in
zavarovana.

Če je bila komu menjica ukradena, ali če jo je
zgubil, more njeno veljavnost po sodniji javno preklicati
dati, ali kakor se pravi amortizirati. Če je bila ukradena ali zgubljena menjica še pred njenim preklicem izplačana, ne zadene tistega, ki jo je izplačal, nobena
zguba, ampak škodo trpi tisti, kteremu je bila ukradena,
ali kteri jo je bil zgubil.

XVII. Akcija.

Akcija, po slovensko delnica je tisto vrednostno
pismo, ki spričuje, da ima lastnik tega pisma neki stanoviti del v kakem vkupnem kapitalnem zakladu vložen.
Lastnik akcije se imenuje akcijonar, ali po slovenski deležnik. Sledeči primer bo najlože razjasnil, na kak
način so akcije postale, in kaj pomenijo.

Blizo neke vasi se je našla na občinskem zemljišču
premogova žila. Prvo vrtanje je pokazalo, da je premog
izvrstne sorte, in ker je več plavšev blizo, ki vsi mnogo

kurjave potrebujejo, in tudi železniška postaja ni daleč,
vse na to kaže, da bi se premog prav lahko prodajal in
v denar spravljal. Iz te premogove žile bi se tedaj veliko denarja in bogastva izkopati dalo! — Pa kdo ga bo
kopal? — Občina, na ktere zemljišču se je žila našla,
je siromašna, ona nima tolikih denarnih moči, da bi se
tega podvzetja lotiti mogla, vaščani pa še manje, kajtí
premog kopati stane posebno iz začetka mnogo denarja.
Da je najdena premogova žila, razglasilo se je v kratkem
času daleč na okoli, in koj se je nekoliko denarnih mož
med seboj dogovorilo, da hoté premogovo žilo od občíne kupiti, ter vkup premog kopati in prodajati. Ker
pa tudi oni nimajo za to podvzetje zadostnega kapitala,
vstanovijo se kot akcijino društvo. — Za celo podvzetje
je treba, kakor so preračunili, 20.000 goldinarjev. Da se
ta znesek skupej spravi, izda to društvo 200 akcij, od
kterih vsaka na 100 goldinarjev glasi, ter jih na denarni sajem na prodaj postavi. Vsak kdor hoče deležnik
tega podvzetja postati, ker si misli, da bo dokaj dobička
iz njega izviralo, si omisli eno ali več teh akcij proti
tem, da za vsako 100 goldinarjev v gotovem denarji odšteje. Če je tako vsih 200 akcij razprodanih, potem je
za podvzetje potrebna glavnica od 20.000 goldinarjev
skupljena. Premogova žila se s temi denarji od občine
kupi, in premog se začne kopati. Vsi tisti, ki so akcije
kupili, so akcijonarji, in so skupaj akcijino društvo.

Akcijina društva se osnujejo samo za velika podvzetja, kterih en sam, pa če je še tako premožen, ne
more lahko na sebe vzeti.

Če se akcijino podvzetje dobro obnese, če je letni
dobiček velik, poviša se vrednost vsake poedine akcije
nakrat. Na burzah se bo svet trgal za take akcije, in
od prvotnih 100 goldinarjev bodo v kratkem na 130, na
150 goldinarjev skočile in še više, kajti vsak, ki ima odvišega denarja, si bo želil eno ali več teh akcij imeti, v
kterih je kapital tako varno vložen, in tako lep dobiček
nese. — Nasprotno pa, če se podvzetje slabo obnese,
tako da ne bo samo nobenega dopička od vloženega kapitala, ampak da je ta kapital sam že v nevarnosti, da

ne bi celo propadel, bodo akcije koj svojo vrednost zgubile. Vsak, kdor tako akcijo ima, bo gledal, da se je prej
ko prej znebi, ter jo bo na burzi na prodaj ponujal,
ali na burzi se še zmenili ne bodo za njo, in tako bo
ona od prvotnih 100 goldinarjev naglo na 60, na 40 goldinarjev padla, včasih pa tudi vso svojo vrednost zgubila, kar se je že večkrat zgodilo.

Kakor že vemo, so vsi lastniki akcij akcijino društvo.
Ta družba se vsako leto vsaj enkrat skupaj snide. V
skupščini akcijonarjev se pregledavajo računi o podvzetji,
dobiček ali zguba, in nazadnje se izmed akcijonarjev tisti
možje izberejo, kteri imajo prihodno leto podvzetje ravnati in voditi, ter vse no izvrševati in izpeljati, kar je
bilo v glavnej skupščini akciionarjev po večini glasov sklenjeno. Ti izbrani možje imenujejo se odbor ali ravnateljstvo akcijinega društva. Če je število akcijonarjev
malo, imenuje se društvo tudi kumpanija ali španovija.

Razloček med društvom na akcije in med kumpanijo je ta, da v kumpanijo ne more nikdo stopiti, če
drugi družbeniki tega ne dovolijo: nasprotno pa tudi noben
družbenik ne more in ne sme svojega v kumpanijsko podvzetje vloženega denarja ven potegniti in iz kumpanije
izstopiti, če tega kumpaniji poprej ne naznani. Drugače
je pa pri društvih na akcije. Pri teh ne more nobeden
lastnik akcije svojega v podvzetje vloženega deleža nazaj
tirjati, preden celo društvo ne razide, narobe pa sme
brez družbinega dovoljenja svojo akcijo komu drugemu
prodati, in tako iz društva stopiti, na mesto njega pa
stopi tisti v društvo, ki je akcijo kupil, za kar mu tudi
ni nobenega dovoljenja od društva treba. Deležniki akcijinih društev se lahko vsak dan menjajo, kar pri kumpaniji ne sme in ne more biti.

Akcije zlasti zavolj tega po kupčiji lahko prehajajo
iz ene roke v drugo, ker na njih navadno ni lastnikovo
ime zapisano, ampak so lastnina onega, v kterega rokah
se ravno nahajajo. Gledé tega so vrednostni papirji dvojne
sorte. Na enih je ime lastnika zapisano, na drugih
pa ne, ali kakor se reče, eni glasé na ime nositelja
(au porteur), drugi pa ne. Vrednostni papirji druge sorte

so zmerom lastnina onega, kdor jih v rokah ima. Oni
se morejo in smejo kar naravnost komu drugemu prodati,
ter ni potrebno, prodajo na papirji omeniti (indosirati), kakor
pri menjicah, ali v posebnem pismu potrditi (cesionirati)
kakor pri navadnih dolžnih pismih, ki vsa na ime nositelja glasé. Akcije so tiste sorte vrednostnih papirjev, ki
ne glasé na ime nositelja, ter morejo ravno tako kakor
goldinarski bankovec brez vsakih pisem ali potrjenj iz
lastnine enega v lastnino drugega prehajati.

Za vsako akcijino društvo je treba vladinega dovoljenja. Načrtano podvzetje, ki se misli na akcije osnovati,
dá vlada po skušenih in zvedenih možeh pretehtati, in
če ti spoznajo, da je nameravano podvzetje koristno, in da
utegne tudi dobiček iz njega prihajati, se vlada ne bo
branila društvo dovoliti. Sicer si pa vlada pridrži pravico,
društvo v njegovem djanji nadzorovati, ter more celo,
če se jej potrebno zdi, podvzetje obstaviti.

Društva na akcije se osnujejo posebno za taka podvzetja, ktera zahtevajo velik kapital, in pri kterih se
mora dalj časa na dobiček čakati. Taka podvzetja so posebno rudokopja. V kupčijskih podvzetjih, pri zavarovalnicah in bankah so še bolj kumpanije v navadi.

Po društvih na akcije so se že taka podvzetja izpeljala, o kterih se je poprej mislilo, da se ne bodo nikoli
izpeljati dala. Društva na akcije so pokazala, koliko premorejo razne moči, če se zedinijo in v eno djanje zložijo.
— Po društvih na akcije povišala se je tudi državna moč.

Dobiček, ki na vsako poedino akcijo odpade, imenuje se devidenda,
po slovensko to, kar se razdeliti
ima. Dividenda se zračuni koncem vsakega leta. Na dividendo spada samo čisti dobiček, od kterega so bili
poprej stroški za opravljanje odbiti. Od akcij se navadno
ne plačujejo obresti, ker ti so že v dividendi.

Če podvzetje spodleti, niso lastniki poedinih akcij
za zgubo s celim svojim premoženjem odgovorni, ampak
samo s tistim delom, ki so ga v akcije vložili. Če akcijino
društvo svoj kapital pomnožiti hoče, izda proti zalogi
(hipoteki) vsega svojega vkupnega premoženja navadna
pisma, ki imajo, kar se njih varnosti tiče, prednost pred

akcijami, in zavolj te prednosti imenujejo se prioritete,
ali po slovenski prednice. Prioritetna dolžna pisma imajo
stvarno zalogo za seboj, tako da one nič ne zgubé, ako
bi postavimo akcijino podvzetje spodletelo. Takrat samo
akcije zgubé. Od teh prioritetnih dolžnih pisem plačuje
akcijino društvo samo obresti, ne pa dividendo.

Akcijino društvo razide, če je svoj namen doseglo;
če se je postavimo premogova žila, na kterej seje kopalo,
izčrpila; — ali pa, če se v glavnej skupščini deležnikov
sklene, da ima društvo nehati. Nikoli pa ne more, kakor
pri kumpanijah, en sam deležnik zahtevati, da se skupno
društveno premoženje razdeli, in njemu njegov delež
odšteje.

V akcijino društvo more vsakter stopiti brez razločka
stanú: kmet tako dobro kakor mestjan, žlahtnik tako
dobro kakor duhoven, ali kdor si bodi drugi. Vsak more
akcijo kupiti, in tako deležnik podvzetja postati. Ravno
v tem pa leži tista silna moč društev na akcije, da se v
njih denarne sile vseh stanov zediniti morejo. Kmet ali
duhoven se ne moreta v podvzetje sama za sebe spuščati,
če pa vsak le po eno akcijo vzameta, ki je za kako veliko podvzetje namenjena, se pa prav lahko tudi ona dva
tega podvzetja vdeležita. Brez akcijinih društev bi moralo vsako tako podvzetje neizpeljano ostati, ki več glavnice zahteva, nego je poedini, ali maloštevilna kumpanija zmaga. Nektera podvzetja so pa že sama na sebi
taka, da se jih samo kako akcijino društvo lotiti more.
Nektera podvzetja so namreč takšna, da še le čez dalj
časa dobiček dado, in takih podvzetij se ne loti rad poedini človek, dasiravno ima morebiti zadostnega kapitala.
Rad pa vzame eno ali tudi več akcij, ter se tako z nekim
delom svojega premoženja vdeleži podvzetja. Koliko manj
rudokopij in železnic bi bilo, ki dajejo tisočim ljudem
vsakdanji zaslužek in vsakdanji kruhek, če društev na
akcije ne bi bilo. Akcijina društva so tedaj na vsako stran
koristna in blagoslovna. Ona zbirajo male kapitale v
veče gromade in jih potem koristonosne naredé.

Kar se dobička tiče, ki ga ima akcijino podvzetje
dati, vse od tega odvisi, kakšno je podvzetje, in kako je

vravnano. Gledé tega je treba, da se podvzetje, preden
se v roke vzame, najprej dobro in na vse strani premisli in pretuhta. Ko je to storjeno, mora se načrt ali
plan narediti, po kterem se bo delalo. Glavna stvar je,
da se pri enkrat vstanovljenem načrtu ostane, kajti menjanje in skakanje od enega načrta na drugi podvzetju
navadno bolj škoduje kakor hasne. Da je podvzetje srečno,
odvisi tudi od možeh, ki jih je akcijino društvo izmed sebe
izbralo, ter jih za oskrbnike in voditelje celega podvzetja postavilo. Oskrbniki podvzetja se morajo vestno
po tistih sklepih in napotkih ravnati, ki so bili v glavnej
skupščini akcijonarjev vstanovljeni. — Kupčija na akcije
je bolj nevarna, kakor drugo kakoršno si bodi podvzetje.
V kupčijskih poslih se mora namreč oskrbniku veči delokrog in svobodno gibanje pustiti, kakor pri kakšnem
drugem podvzetji. Oskrbnik kupčijskega društva na akcije,
ki ima stalno plačo, ta se ne bo dosti za ceno poganjal
in trgal, ne tačas, kedar bo robo kupoval, pa tudi ne
tačas, kedar bo robo prodajal. Zavolj tega pa tudi kupčijska društva na akcije le malo kdaj dober sad obrodé,
razen če imajo od vlad podeljene predpravice, na ktere se
naslanjati morejo; posebno pa, če se jim vsled teh predpravic
v kupčiji ni treba konkurentov bati. Kupčijska društva na
akcije, ki jim vlada velike predpravice podeli, morejo s
časom neizmerno veliko bogastva nakupičiti. Taka predpravičina, kupčijska, neizmerno bogata društva na akcije
najdemo posebno na Angleškem in Ruskem. —

Sicer mora pa skrb vsakega akcijinega društva biti,
da si zvestega in vestnega moža za oskrbnika izbere.

Po drugih deželah imajo še druge sorte vrednostnih
papirjev, kakor n. pr. na Angleškem cheks, na Francoskem bons in fonds in več drugih, pa ker se ti vrednostni papirji malokdaj v naše kraje zgubé, pustimo jih
tukaj v stran.

XVIII. Finance.

Pod financami razumevamo denarne dohodke in denarne stroške cele dežele ali občine. Danes so finance

skor vseh evropejskih držav v velikem neredu. Skor vse
evropske države, samo dve ali tri bi mogel človek izvzeti,
so strašno zadolžene, nobena pa ne tako kakor naša,
turška in laška. Skor v vseh evropejskih državah so letni
stroški veči, kakor letni dohodki, in zavolj tega so vse
te države prisiljene leto na leto posojila delati, da s
pomočjo posojil tiste stroške poplačajo, za ktere so lastni
dohodki prekratki. Tako je dolg našega cesarstva na 3500
miljonov goldinarjev narastel. Če bi se ta dolg na državljane razdelil, prišlo bi na vsako glavo kakih 100 goldinarjev; če pa ženskih, otrok, siromakov in starčkov ne
štejemo, pride na vsako moško glavo od 15. do 60. leta
dobrih 300 goldinarjev državnega dolga. Kdo bi ta dolg
poplačal? — Na to še nobeden ne misli ne; pa tudi nobeden na to vprašanje pravega odgovora dati ne ve; bog!
če bi se le obresti od tega dolga plačati mogli! Vse to veliko breme bodo, hočeš ali nočeš, naši otroci, in naših
otrokov otroci na sebe vzeti morali. Kako bodo to breme
nosili, to naj bo njih skrb. Gotovo smo pa mi zakrivili
in naši predniki, da naše otroke mračna prihodnost čaka.

Vsaka država je, kar se njenega denarstva tiče, veliko gospodarstvo. Državni dohodki razdelé se pa na dve
sorti: 1. na dohodke iz državnega imetka. Na državni
imetek spadajo državna zemljišča, državni gozdi, državna
rudokopja, državne fabrike itd. in 2. na dohodke od
davkov. Davki so dvojni: ali so redni, kakoršni so
davki od zemljišč, od hiš in drugih stavb; dohodnina od
gotovih kapitalovin obrtnij, prenosnina, ki se plačuje, če
se n. pr. kmetija od očeta na sina prenese, in še več
drugih; — ali so pa izredni, kakor je povžitnina od
mesa, vina, piva, žganja in sladkorja, dohodki od koleka
(štemplja), od tobaka, od strelnega prahú, od soli, cestnina, dohodki od vodá in deželnih mej, dobiček iz male
loterije itd.

Državni stroški so pa še bolj raznovrstni kakor
so njeni dohodki. Najprvi bi morali biti v vsakej dobro
vredjenej državi stroški za cerkve in šole, za umetnosti
in znanosti. V našem cesarstvu je pa danes tako gospodarstvo, da se za te stvari, ki so najpotrebnejše, najmanj

potrosi, zato pa tudi gremo, kar se cerkvenih in šolskih zadev, umetnosti in znanosti tiče, rakovo pot, mesto
da bi napredovali, kakor drugi narodi napredujejo. Še
le to, kar drugim ostane, to se cerkvi in šoli kot milostnina tjé vrže. — Nadalje trosi država, da se vzdržavajo
ceste, da delajo nove železnice in da uravna notranja državna opravila, ti so trojna : 1. sodnije, 2. politične uredbe
in 3. denarstvene zadeve. Največ pa trosijo danes države
na vojništvo. Zmed vseh državnih stroškov so stroški
za vojništvo v našem cesarstvu največi. Vojšaki snejo
pri nas največi kos kruha, in to je žalostno. —

Vsak državljan ima dolžnost davek plačati, zavoljo
tega pa tudi pravico po svojih izbranih zastopnikih v deželnih zborih in v državnem zboru račune pregledati,
da se zve, na kaj se je davek potrosil. Narodni poslanci
imajo celo pravico, državni vladi naložiti, koliko sme ona
vsako leto davka razpisati in pobirati, in na kaj sme dohodke trositi. — Državna vlada mora po tem nalogu
ravnati, in konec leta račun položiti. Sicer ne bi smela
več davkov pobirati, kakor samo toliko, kolikor jih je za
poravnanje državnih stroškov treba; te meje pa pri nas
ni, ker so državni stroški pri nas veči, nego so davkini
dohodki.

Davki morajo biti na vse državljane po enakej meri
porazdeljeni, tako da nobeden ni krivično preobložen.
Včasih so bili neki stanovi od davkov prosti, danes tega
ni več, danes mora vsak državljan davek plačati, kolikor ga na njega pade.

Kedar država v denarno zadrego pride ter je prisiljena denar na posodo vzeti, izda tistemu, ki jej je kaj
posodil, dolžno pismo (državno obligacijo), in taka državna dolžna pisma imenujejo v denarnem svetu državne
vrednostne papirje. Če država posojilo razpiše, iznaša posojilo navadno toliko, da eden sam ne zmore, da bi
čisto sam vse državno posojilo prevzel. Zavolj tega
naredi država, kedar posojila razpiše, svoja dolžna pisma
na manje izneske na 1000, na 500, na 100 goldinarjev,
časi celo na manje, na 20 in 50 goldinarjev, tako da
morajo tudi manje premožni državljani svoj denar državi

posoditi. Ta dolžna pisma da vlada navadno kakemu
bankiru v komisijon, in on za to skrbi, da se na domačih
in ptujih burzah razprodajo.

Državno dolžno pismo se razloči od privatnega dolžnega pisma v tem, da kdor ima državno dolžno pismo,
ne more državi dolg odpovedati, in državo na povrnenje
posojenega kapitala tožiti, pač pa more lastnik državnega
dolžnega pisma vsak čas, če hoče do kapitala priti, to
državno dolžno pismu komur le hoče prodati. Vsako državno dolžno pismo ima svojo posebno številko, ter se po
tej številki od drugih enakih drž. dolžnih pisem razločuje.

Tisti, ki kako državno dolžno pismo v rokah ima,
je njegovi pravi lastnik, kajti ime tistega, ki je državi
denar posodil ne stoji na pismu zapisano. Če kdo izrečno zahteva, zapisuje se tudi ime posojilca na državno
dolžno pismo.

Če se tako na ime glaseče državno dolžno pismo
prodati hoče, mora tisti, čegar ime na dolžnem pismu
stoji, kupcu še posebno potrjilo (cesijo) dati, v kterem
se prodaja potrjuje.

Da se obresti ložej plačajo, ima vsako ne na ime
glaseče državno dolžno pismo zadi kupone (odrezke) t. j.
lističe, kteri se drug za drugim ob odločenem času odrežejo, k cesarski kasi nesejo, in tam za nje obresti vzdignejo. Tista državna dolžna pisma pa, ki na ime glasijo,
nimajo kuponov, za nje se morajo obresti na posebno
pobotnico ali kvitengo vzdigniti.

Ker pa država vendar na to misliti mora, da svoje
dolgove poplača, izsrečkajo se vsako leto številke dolžnih
pisem kakor pri loteriji. Kapital tistih dolžnih pisem,
kterih številke so bile vzdignjene, se potem izplača. To
srečkanje enega državnega posojila trpi veliko let, časi
celo po devetdeset let, preden se vse številke izvlečejo,
in tako celo posojilo povrne. Ker je državnih dolžnih
pisem na sto in sto tisoče, zato so razen tega, da ima
vsako dolžno pismo svojo posebno številko, še v veče razrede, n. pr. po 100 po 1000 v enem razredu, razdeljena.
Taki razredi, ki vsak posebno črko dobi, imenujejo se
serije. Če se po serijah srečka, tedaj je z eno serijo

takoj po 100, po 1000 dolžnih pisem izsrečkanih. Izsrečkanje drž. dolž. pisem imenujejo amortiziranje. Na burzah
z državnimi dolžnimi pismi živo kupčujejo. Če ima država kredit, če obresti redno plačuje, če redno amortizuje, če ni preveč zadolžena, če vlada v vsem red in
pravica, če se v vojskine homatije ne spušča, če ima veliko kupčijo, bogato obrtnijo, če so njeni državljani premožni; potem imajo tudi njena dolžna pisma visoko ceno.
— Če pa nasprotno obresti neredno plačuje, če je amortiziranje dolžnih pisem ustavljeno, ker ni od kod vzeti,
da bi se kapital povračeval, če je država zeló zadolžena,
če je država slabo uravnana, če so letine slabe, kupčija
mala, obrtnije nič; potem padajo njena dolžna pisma
od dne do dne bolj v ceni.

Enako kakor države, izdajajo tudi mesta, občine,
akcijina in druga denarna društva javna dolžna pisma,
ali to samo takrat, kedar jim vlada dovoli.

XIX. Zavarovalnice.

Največe blago vsakega človeka je njegovo življenje
in njegovo premoženje. Eno kakor drugo je pa vednim
in velikim nevarnostim podvrženo. Človek ne ve, kje ga
nesreča čaka: hiša in shrambe mu morejo pogoreti, živina od kuge pocepati, žito na polji toča potolči, on sam
more nagle smrti umreti in svojo družino, ktero je on
redil z delom svojih rok, v največej revi in nadlogi zapustiti. — Da se take nesreče, ki se vsaki dan dogajajo,
za tistega, ki so ga zadele, kolikor le mogoče polajšajo,
v ta namen so se osnovale taka društva, pri kterih se
more vsak proti njim zavarovati. Ta društva imenujemo
zavarovalna društva ali zavarovalnice (asekurancije).

Tisti, ki se pri kakem zavarovalnem društvu zavarovati da, doseže pravico na odškodnino s tim, da društvu
nekaj plača, ali naenkrat, ali za dalj-časa skupaj, ali pa
vsako leto posebe.

Zavarovalnih društev je vsake sorte. Nektera zavarujejo proti ognju; druga proti živinski kugi; nektera
proti hudi uri; šterta proti nesrečam, ki ladijam na morji

pretijo; nektera proti škodi, ki jo utegne blago pri prevaževanji na suhem trpeti; druga proti nesreči, ki družini s tim preti, da svojega očeta, ki jo hrani in zdržuje, s smrtjo zgubi; pri nekterih si more delalec svoj
zaslužek zavarovati, da mu ni treba v starosti, kedar je
onemogel, od hiše do hiše iti kruha prosit; da! celo taka
zavarovalna društva so se že v velikih kupčijskih mestih
osnovale, pri kterih se more trgovec proti tisti zgubi zavarovati, ki bi jo trpel, če bi svoje tirjatve vsled bankrota svojih dolžnikov zgubil.

Zavarovalna društva so dvojne vrste. Zavarovalna
društva prve vrste so tako osnovana: Več kapitalistov
zloži glavnico skupaj, ki je tolika, da se iz njenih obrest
more vsaj prvo leto odškodnina za zavarovane nesreče
plačati. Za drugo in sledeča leta pa mora že vplačana
zavarovalnina sama odškodnino pokrivati. Navadno so
zavarovalna društva te vrste na akcije osnovana, ali so
pa, toda bolj redko, kumpanije. Vsa zavarovalna društva
te vrste gredó na dobiček, kajti vsak društvenik hoče za
svoj vložen kapital nekaj letnega dobička imeti, pa če
druga ne bi bilo, vsaj navadne obrestí, in to se ne more
nobenemu za zlo vzeti. Zavolj tega bo pa tudi pri zavarovalnih društvih te vrste zavarovalnina zmirom veča
morala biti, kakor pri zavarovalnih društvih druge vrste,
pri kterih si vsi tisti, ki se hoté proti kakšnej nesreči
zavarovati, odškodnino vzajemno tako rekoč drug drugemu zavarujejo. V razjasnilo tega sledeči izgled:

V Ljubljani se je med govejo živino kuga prikazala.
Vsi tisti Ljubljančani, ki goveda redijo, se zložijo v eno
društvo; vsak družbenik na mesec v vkupno denarnico
neki prinesek plača, in če kteremu teh društvenikov
potem kaka goved na kugi pogine, poplača se mu iz te
vkupne denarnice škoda. Tako osnovana zavarovalna društva
imenujejo se vzajemne zavarovalnice, v razloček zavarovalnih društev prve vrste, ki so na akcije osnovana.

Pri vzajemnih zavarovalnicah je zavarovalnina zmerom manja, nego pri zavarovalnih družbah na akcije,
in sicer zavolj tega, ker se letni dobiček ne razdeli, ampak
navadno kot že vplačana zavarovalnina za prihodnje leto

zaračuni. Če je ostalo n. pr. koncem leta 10.000 goldinarjev v denarnici, tako se ti ne razdelé, ampak zaračunijo
se, kakor smo že rekli, v zavarovalnino, ki se ima
prihodnje leto plačati; če pa to ne, tako se pa iz ostalega
zneska naredi posebni založni zaklad (reservefond), ki
more danes ali jutre prihodnjemu narodu v korist priti.

Če je bilo v enem letu treba mnogo zavarovanih
nesreč odškodovati, in sicer toliko, da vplačane zavarovalnine niso zadostile, in vzajemno društvo prisiljeno bilo,
dolg narediti, tedaj bo za prihodnje leto zavarovalnina
morala malo veča biti, in to zavolj tega, da je mogoče
narejen dolg spet poplačati. Vzajemno zavarovalno društvo
je n. pr. „Slavija“ v Pragi, ki ima tudi po slovenskih
deželah svoje oskrbnike razpostavljene.

Vzajemna zavarovalna društva imajo geslo: eden za
vse, in vsi pa za vsakega poedinega! — Pri njih se
mora vse javno, vse odkrito delati, tako da vsak ud
društva vé, kako društvo stoji. Sicer pa tudi akcijina
zavarovalna društva svoje letne račune razglasijo, da s
tim zaupanje pri ljudeh vtrdijo.

Kake pravice ima zavarovanec, in kake dolžnosti
zavarovalno društvo nasproti njemu, vse to povejo društvena pravila. Kdor se je dal pri kakem zavarovalnem
društvu zavarovati, naj tedaj pred vsim drugim društvena
pravila pretuhta, da bo vedel na tanko za svoje pravice,
pa tudi za društvene dolžnosti. Sicer pa morajo pravila
zavarovalnih društev biti kolikor mogoče jasna in enostalna, tako, da jih vsakter lahko ume.

Kdor se je zavarovati dal, dobi od zavarovalnega
društva pismo, ki mu spričuje, da in za koliko je zavarovan. To pismo se imenuje polica, ali po slovenski obljuba, namreč ta, da se mu bo, če ga nesreča zadene, odškodnina izplačala. V polici mora stati ime tistega, ki se
je dal zavarovati, in stvar, ktero si je dal zavarovati.
Sicer je pa tudi to v društvenih pravilih bolj natanko
povedano, kaj polica vse zadržuje.

Poroštvo zavarovalnih društev na akcije leži v
založenem kapitalu, ki mora se ve da tolik biti, da vsim
potrebam zadostuje. Taka društva morajo na to gledati,

da — kar na enej strani zgubé — na drugej strani pridobé. Če je n. pr. ena zavarovana vas pogorela, morajo
to, kar je zavarovalno društvo pogorelcem plačalo, druge
zavarovane vasi povrniti, ki niso pogorele; — če to ne
bi bilo, ne bi se nobeno zavarovalno društvo zdržati
moglo.

V nekterih deželah imajo tako vstanovljeno, da se
mora vsak, kdor kako poslopje ima, zavarovati. V teh
deželah se zavarovalnina ravno tako od vsakega pobira;
kakor n. pr. pri nas štibra. To je gotovo vse hvale
vredna ustanovitev, ki bi se morala tudi pri nas vpeljati.
Koliko revežev bi potem manje bilo!

Zavarovalna društva pri nesreči požara nikoli vse
tiste škode ne poplačajo, ki jo je požar naredil. Pogorelec
kljub temu, da je bil zavarovan, je še zmerom kolikor
toliko na zgubi, tudi če se je škoda precenila. — To je
zato tako ustanovljeno, ker bi sicer zavarovanci manje
na ogenj pazili, mislim si: pa kaj za to, če mi poslopje
pogori, saj sem zavarovan! — in pa zato, da ne bi zavarovanec
morebiti sam svoja poslopja požgal, češ, si
bom že potem novo postavil! — in s tim podžiganjem
tudi še svoje nezavarovane sosede v nesrečo potegnil.

Poprej je bil vsak zavarovan pogorelec obvezan,
da je moral pogorelo poslopje spet postaviti, zdaj se je
pa to že precej opustilo. Zavarovalno društvo plača
cenjeno škodo, pa ga ne briga več, ali bo zavarovanec
poslopje spet postavil ali ne.

Zavarovalnina je od tistih poslopij veča, ki so v
večej nevarnosti pogoreti, nego od tistih, pri kterih je
nevarnost ognja manjša. Za lesena poslopja je veča,
kakor za zidana, za poslopja sred vasi stoječa veča,
kakor za poslopja bolj na samotnem stoječa; kajti za
leseno poslopje je nevarnost ognja veča, kakor za zidana
poslopja, in hiša sred vasi vtegne prej pogoreti, nego
hiša, ki na samem stoji. Za hiše v mestu je zavarovalnina
manjša, kakor za hišo v vasi, kajti v mestu so večidel
vse hiše zidane, nesreča ognja v mestu tedaj ni tolika,
kakor za hišo v vasi, v kterej so hiše večidel lesene in
s slamo krite; sicer pa imajo po mestih tudi več in

bolje gadilnice kakor po vaseh; tako da se po mestih
lažje ogenj ukroti in ustavi, kakor po vaseh. Nektera
društva glede vsega tega ne delajo nobenega razločka
več, kar je tudi prav. Zakaj bi nek vaščan za svojo
leseno bajto razmerno več zavarovalnine plačati moral,
kakor mestjan za svojo zidano hišo.

Proti nesreči požara morejo se samo pogorljive
stvari zavarovati, tedaj vse, kar je leseno; zidovje se
ne more proti nesreči ognja zavarovati. Kar se pri požaru
zidovja poškoduje, to škodo mora zavarovanec sam trpeti.

Veliko važnost je v najnovejših časih pridobilo
zavarovanje življenja. To se pa ne sme tako razumeti, da
se življenje proti nevarnosti smrti zavaruje. Umreti
mora vsak, smrt se ne da odkupiti. Pod zavarovanjem
življenja razumeva se tista odškodnina, ki se zaostalej
družini za zgubo da, ki jo je po smrti gospodarja ali
gospodinje, ali kakega drugega uda trpela. N. pr.
rokodelec krojač ima veliko družino, ki jo vso on sam s
svojim delom hrani in vzdržuje. Dokler on živi, je
dobro za družino, če bi pa on oči stisnil, bila bi pa
cela njegova družina na beraško palico postavljena. Da
to nesrečo odvrne, si krojač svoje življenje zavarovati,
ter v ta namen v določenih ali mesečnih ali obletnih
obrokih stanoviti iznesek zavarovalnemu društvu plačuje.
Če on umrje, izplača potem zavarovalno društvo njegovej.
zaostalej družini tisti iznesek, za kterega je krojač zavarovalnino
plačeval. Ker je stareji človek bliže smrti,
kakor mlajši, mora stareji človek za isto glavnico tudi
večo zavarovalnino plačevati nego mlajši. Čez 60 let
starega človeka pa nobeno zavarovalno društvo več ne
sprejme. Tudi očitno bolnih ljudi ne, in tudi vojšakov
in nosečih žen ne. — Še en primer! Uradnik, ki si od
svoje pičle plače ne more nič prihraniti, ima hčerko,
kterej bi pa vendar rad ženitvino doto priskrbel. Saj
se ve, da danes dekleta brez dot ne dobijo lahko moža,
če so še tako poštene, pridne in delalne. V ta namen
gre k zavarovalnemu društvu, ter se pogodi da bo do
dvajsetega leta svoje hčerke v obrokih neke stalne prineske
društvu plačeval proti temu, da zavarovalno društvo njegovej

hčerki, kedar svoje dvajseto leto dovrši, ustanovljeno
doto n. pr. 4000 goldinarjev izplača.

Sicer je pa še več potov, po kterih se da življenje
zavarovati, ki so vsi v pravilih zadevnega društva natanko
ustanovljeni in razloženi.

Kdor se Slovencev v kakšno zavarovalno društvo
vpisati misli, temu priporočamo vzajemno zavarovalno
društvo z imenom: „Slavija“, ki ima v Pragi svoj
glavni sedež, v Ljubljani pa podružnico.

XX. Banke.

Kar so burze za kupčijo, to so banke za denarstvo.
Burze pospešujejo, da se premetava blago, banke pa pospešujejo,
da kolobari denar. S početka, ko so banke
postale, pečale so se samo s tim, da so le menjale denar.
To opravilo je danes menjačem (vekslerjem) prepuščeno,
banke se ž njim le malo pečajo. Glavno opravilo
bank je danes to, da kovani denar za papirnati denar
kupujejo, pa tudi kovani za papirnati denar prodajajo.
Kupčija je v najviših svojih krogih zgolj le na bedit vtemeljena.
Najviši krogi kupčujejo po burzah in po bankah.
Iz tega se lahko povzame velika znamenitost burz in bank
za kupčijski svet.

Pa še-le tako imenovani giro (izgovori: žiro) ali
kolobar je iz bank to naredil, kar so danes. Sledeči
primer bo bolje kakor vse razlaganje razjasnil, kako je
žiro-banka postala in kaj v kupčijskem svetu pomenja.

Več trgovcev, ki med seboj na veliko kupčujejo,
se združi, ter vsak položi v vkupno denarnico, ali recimo
raje: v banko 100.000 goldinarjev. Če potem trgovec
A od trgovca B, ki je tudi 100.000 goldinarjev v banko
vložil, za 40.000 goldinarjev blaga kupi, ni treba, da
bi trgovec A to blago trgovcu B v gotovem denarji plačal,
na mesto tega se ta kup enostalno banki na znanje da.
Banka potem na računu trgovca A 40.000 goldinarjev
odpiše, ter jih prenese na račun trgovca B,
kjer se pripišejo. Odsehmal ima trgovec A samo še 60.000 goldinarjev
v banki vloženih, trgovec B pa 140.000. Če

je eden ali drug teh v kolobaru (giro) stoječih trgovcev
s kupovanjem blaga vso svojo zalogo izčrpil, mora novo
zalogo v banko vložiti. Sicer pa more vsak izmed
njih, če hoče, vsaki čas iz družbe izstopiti, in svojo
zalogo iz banke vzdigniti. Pri tej kupčiji gre blago iz
roke enega trgovca v roke drugega, brez da je treba pri
vsakem kupu denar šteti, in ga bog ve kam pošiljati,
kar vse dosti časa vzajne, in veliko sitnosti prizadeva;
tako se pa pri banki samo na enem računu to pripisuje,
kar se je na drugem računu odpisalo. Prva taka žirobanka
se je osnovala v Benetkah že leta 1156. Da take
žiro-banke kupčijo jako pospešujejo, to vsak sprevidi.
Čiste žiro-banke, t. j. banke, ki drugih opravil ne bi
opravljale, kakor samo to, kar smo ravne razložili, danes
ni nikjer več; le v Hamburgu je še ena; sicer pa vsaka
druga banka poleg drugih opravil tudi „žiro“ opravlja.

Ko je svet videl, da je v žiro-bankah vložen denar
bolj kakor kjer si bodi drugje varen, začeli so razen trgovcev
kolobarnikov tudi drugi svoj denar v žiro-banke nositi,
in tam shranjevati. Žiro-banke so denar, ki se jim je
bil v shrambo prinesel, tem raje sprejemale, ker jim ni
bilo treba od njega nobenih obresti plačevati. Raven tega,
da se je denar v bankah hranil (depozitiral), razvilo se je
drugo opravilo bank, ki se vloženje (depositen-geschäft)
imenuje. S prva so tisti, ki so v banki svoj denar
shranili, banki za shrambo celo čuvarino plačevali. Banke
v shrambo izročenega denarja niso smele izdajati in ž
njim barantati. Danes banke svoje vložine tudi za barantanje
rabijo. Največ vlog je danes v Londonskej
banki shranjenih. Vsi bogataši, posebno pa vladarske
hiše, imajo neizmerno veliko bogastva v Londonskej
banki shranjenega. Banke od depozitov tudi danes obresti
ne plačujejo, pa tudi malokdaj čuvarino za shranjevanje
zahtevajo. Samo tačas, kedar je denar za kak določen
čas banki v shrambo izročen, časih banka od njega
obresti plačuje.

Banka potrdi njej izročeni denar; lastnik pa potrdilni
list, če hoče, tudi dalje prodati more. Bankine
potrdnice o prejetih depozitah ljudje radi kupujejo, ker

tedaj vedo, da so varne. Te bankine potrdnice so se imenovale
iz začetka bankini ceteljni, danes jim pa pravimo
bankovci. Bankovec tedaj ni nič drugega nego potrdilni
list, da je v banki toliko gotovega denarja
založenega, kolikor je bankovcev. Naša država polaga
svoj sreberni in zlati denar v Dunajsko banko, banka pa
jej v spričevalo tega potrdilne lističe = bankovce da.

Če so se banki menjice v shrambo izročile, banka
celo za to skrb ima, da se ob pravem času prezentirajo
in če je treba tudi vtožijo. To bankino opravilo imenuje
se in casso, ali slovenski vtirjavanje denarja.

Danes je najpoglavitnejše opravilo vsake banke, da
baranta z menjicami. Kupčija se je še-le potem tako
mogočno razširila, ko so se menjice, kterih stari svet
ni poznal, kot plačilno sredstvo v kupčijo vpeljale,
kajti samo s pomočjo menjic je bilo mogoče v kupčijo
kredit vpeljati, brez kterega kupčija danes ne more več
shajati. Vsa obrtnija in vsa kupčija bi danes obstala,
če bi od tistega, ki blago izdeluje, pa do tistega, ki ga
zadnji potrosi, vsi zmerom vsa plačila v gotovem denarji
izplačevati morali. Diskontiranje menjic je danes zelo
važno opravilo bank.

Banke razdelimo po njihovih opravilih na več sort:
so žiro-banke, depozitne banke, banke, ki bankovce izdajajo,
in diskontne banke. Danes so banke tako osnovane
in vredjene, da so navadno vsa ta opravila v enej, naravno
toliko oddelkov razdeljenej banki zedinjena.

„Konto korent“, po slovensko: tekoči račun, je tudi
eno bankinih opravil. To je tako-le: Trgovec A položi
v banko 30.000 goldinarjev s tim, da naj banka, kedar
jej bo on naročil, mesto njega njegova plačila iz
tega denarja izplačuje. Kedar je banka na ta način
vseh 30.000 goldinarjev izplačala, mora trgovec novo
glavnico v banko vložiti, če hoče, da bo banka še nadalje
mesto njega plačevala. Zanesljivim in poštenim trgovcem
dado banke tudi brez zaloge kredit, velikokrat celo neomejen
kredit, ter plačujejo vsa njihova plačila. To
se ve, da se potem vsako leto med banko in trgovcem
račun zravna. Pri konto korentnih opravilih plačujete

obed ve stranki druga drugej obresti: banka plačuje
trgovcu obresti za tisti denar, ki ga je on v banko
vložil; — trgovec pa plačuje banki obresti za vsa tista
plačila, ki jih je ona mesto njega in za njega iz njegove
zaloge plačala — Konto korent je zlasti na Angleškem
v navadi, in gotovo je tudi on veliko k angleskej kupdijskej
moči pripomogel. Angleške banke ne odpirajo
samo trgovcem in fabrikantom konto korent, ampak
tudi drugim zasebnikom. Na Angleškem imajo to za
dobro znamenje, če ima kdo pri banki na svoje ime
„tekoči račun“ ali konto korent odprt. Pismeni nalog,
ki ga dotični banki da, naj ona mesto njega ta in ta
iznesek temu in temu izplača, imenuje se „cheques“
(izgovori šek). — Vsa kolikanj veča plačila se na Angleškem po
cheques-h pri bankah izplačujejo.

Nadaljno opravilo bank je to, da dajejo posojila
proti kakej stvarnej zalogi, posebno proti zalogi državnih
ali obrtnijskih vrednostnih papirjev. To bankino opravilo
imenuje se „lombard“. Sicer pa banke tudi proti
zalogi negibljivih stvareh, kakoršne so n. pr. zemljišča,
poslopja in enake, ali kakor se pravi na „hipoteke“ posojila dajejo.

Banke oskrbljujejo tudi to, da se kupujejo in prodadajajo
vrednostni papirji „efekti“ na burzah. Časih
prevzemajo državna posojila, ter za to skrbe da se posojilna
državna dolžna pisma razprodajo. Danes se banke
tega zadnjega opravila čem dalje bolj izogibajo, ker so
ravno pri državnih posojilih večkrat zgubo naredile. Svarilen
primer v tem pogledu je naša narodna banka na
Dunaji! — Skor vse banke, ki so kedaj onemogle, prišle
so ravno s tim na kant, da so državna posojila na sebe
vzele.

Kdor hoče v našem cesarstvu banko osnovati, mora
za to vladinega dovoljenja imeti. V severnej svobodnej
Ameriki in v Škociji je pa skor popolna bankina svoboda.
Tam sme vsak banko odpreti, navadna bankina
opravila opravljati, da! celo bankovce delati in izdajati,
samo če jih kdo od njega prejemati hoče! — V našem
cesarstvu so banke vse preveč od vlade odvisne, in tudi

narbe: vlada je preveč od Dunajske banke odvisna.
To se je po tem tako zgodilo, ker so naše vlade banke
vse preveč za svoje koristi zlorabile, ter nje tako v njenem
delovanji motile, in v njenim poklicu zadržavate. Naše
vlade so pač zmerom mislile, da je bankovce izdaviti
glavno bankino opravilo, - pa je prav za prav le naj
manje! — Glavna bankina opravila so, kakor smo je že
videli: diskonto, depozite, lombard, efekti, konto koren
in žiro. — Izdavati bankovce ima samo ta pomen, da
banka s pomočjo svojega kredita po izdajanji bankovec
do kapitala pride, od kterega jej ni treba nobenih
obrest plačevati. Na ta način postane banki mogoče, da
manjice lahko in cene diskontira; kajti če banke ne bi
bankovcev izdajale, mogla bi menjice samo iz svoje
matice diskontirati. Ker pa bankimi akcijonarji, ki so
to glavnico vložili, od nje visoke dividende zahtevajo,
stalo bi diskontiranje menjic, kakor tudi vsa druga bankia
opravila jako visoko in kupčija bi slabo nesla.

- Bankovec prav za prav ni nič drugega nego menjica
„na pokaz“. Če ima vsak drag trgovec pravico, menjice
izdigati, zakaj te pravice tudi banke ne bi imele; in
nazadnje ne briga nobenega, kako bo trgovec svoje menjice
izplačal, razen onega, ki te menjice v rokah ima.
V našem cesarstvu je naj veča banka tako imenovana
privilegirana avstrijska narodna banka na Dunaji,
ki ima v Pragi, v Pešti, v Brnu, v Trstu, v Lvovu
in v Lincu svoje poddružnice. Dunajska banka obstoji,
kakor je sedaj osnovana, že od leta 1816. Poprej je
bila do leta 1762. celo zasebna ali privatna banka. S
prva je bila dobro vredjena, ter je svoje bankovce redno
in vestno s kovanimi denarji izmenjevala. Ko je pa
naše cesarstvo prejšnja stoletja po dolgotrajnih vojskah s
Turki in Francozi v velike denarne zadrege prišlo, vzelo
je v tej svojej denarnej stiski banko na pomoč ter jej
dovoljenje podelilo, da sme veliko več bankovcev izdati
kakor bi jih bila smela po tem izdajati, kolikor je kovanega
denarja v svojih shrambah imela; tako je prišlo,
da banka ni več v stanu bila svoje mnogobrjne bankovce
s kovanimi denarji zameniti. To je vlada sprevidela in

leta 1797. banko od te njene dolžnosti celo odvezala.
Leta 1811. so „banko-ceteljni“, kar stari ljudje še dobro
pomnijo, tako ob vso svojo vrednost prišli, da je sto
goldinarjev srebrnega denarja vrednost imelo za 1300
goldinarjev v „banko-ceteljnih“ , kterih je bilo tačas za
1060 miljonov goldinarjev med ljudmi. Danes je bankovcev
samo za kakih 300 — 350 miljonov goldinarjev med
ljudmi, banka pa ima za njihovo izmeno kakih 100 — 120
miljonov goldinarjev zlata in srebra v svojih shrambah.

Največa banka na svetu je v Londonu. Kolika je,
to se more iz tega povzetij da njej več kot 1000 uradnikov služi.

Razen bank opravljajo bankina opravila tudi poedini
ljudje, ki se bankirji imenujejo. Vse, kar banka v velikem
opravlja, to opravlja bankir v malem. Bankirji so
zlasti po tistih kupčijskih mestih koristni in potrebni,
kjer ni bank. Kakor banke kupujejo in prodajajo tudi
bankirji kovani srebrni in zlati denar; kupujejo in prodajajo
vrednostne papirje; izmenjavajo denar n. pr. Francoski za avstrijski in narobe;
prevzemajo plačila, pa
vzdigujejo tudi za druge denar; sprejemajo denar na obresti,
pa ga spet pogojujejo na obresti, to se ve, da ga
na več obresti posojujejo, nego oni od njega plačujejo.
Kakor banke, dajejo tudi bankirji na založene vrednostne
papirje posojila, časih celo samo na lice (osebni kredit).
Bogati bankirji tudi državi posojujejo. Bankirji diskontirajo
menjice itd. Vsak veči trgovec ima svojega stalnega bankirja,
pri kterem se more vsak čas s gotovim
denarjem preskrbeti, če mu je tega v kupčiji treba,
nasprotno pa trgovec prepusti bankirju, da on vtirja,
kar so drugi trgovcu dolžni.

Dohodki bankirjev obstoji v dobičku od obrest, ktere
on drugim plačuje in ktere drugi njemu plačujejo, v
diskonti za diskontirane menjice; v provizijonu za vtirjavanje
dolgov itd.

Bankir mora biti temeljito kupčijski izobražen mož,
on mora poznati kupčijske postave, domače tako dobro
kakor ptuje. Pred vsim pa mora dokaj izkusiti, da ve,
kdaj se ima kaj z dobičkom kupiti, in kdaj z dobičkom

prodati, kajti da to ob pravem času spozna, na tem je
v kupčiji vse ležeče.

XXI. Obrtnija.

Kar si pridelujemo od polja, živinoreje, iz grojzda, iz
rude, vse je večidel tako surovo, da ravno zavolj svoje surovosti in
opresnosti še ni za človeško rabo. Pšenico n. pr.
moramo poprej zmleti, moko presejati, testo vmesiti in
speči, preden jo v podobi kruha zavžimo. Koža, kakoršna
še iz vola odere, še ni za obujo pripravna, njo mora
najprej usnjar ustrojiti, in še le potem, ko je udelana,
more iz nje čevljar obujo narediti. — Željezna ruda, kakoršna
se iz rudnika koplje, željezu še prav podobna ni.
Ona se more najprej na drobno stolči, potem v plavši
raztaliti, vlito željezo žlindre očistiti, in še le potem more
kovač ali ključar kakšno orodje iz nje narediti. V
gojzdu posekan les mora skoz veliko obrtnijskih rok iti,
preden se iz njega omar naredi. — Pod obrtnijo razumevamo
tedaj vso tisto delalnost po kterej se surovi prirodni
pridelki za neposredno človeško rabo preustrojijo
in prigotovijo. Po obrtniji se požlahtnijo surovi pridelki
in po tem, se ve, da tudi večo vrednost dobijo. Kruh je
žlahtnejši in več vreden, kakor tista, pšenica, iz ktere
je pečen. Kožuh je žlahtnejši in več vreden, kakor tista
ovčja koža, iz ktere se je naredil. Nož, kosa ali sekira
so žlahtnejši in več vredni, kakor tista ruda ali tisto
željezo, iz kterega so narejeni.

Med obrtnike štejemo zlasti rokodelce in fabrikante.
Surove pridelke pridelujejo po celem svetu; to se ve, da
so po raznih podnebjih in po raznih deželah različni.
Kjer so rodovitne ravnine, tam je poljedelstvo in živinoreja doma;
kjer so gore in gojzdi, tam pa kopljejo rudo,
in se pečajo z gojzdarstvom. Obrtnije pa ni povsod najti.
Za obrtnijo morajo posebni pogoji biti. Obrtnija hoče
imeti tiste surove prirodnine, ktere v obrtnijsko blago
izdeluje. Tam n. pr. kjer ljudje konoplje ne sejejo, nimajo prediva,
ter ne morejo ne presti ne tkati. —
Drugič mera obrtnija imeti tiste moči po kterih se njeni

stroji gonijo. Te gonilne moči so posebno voda in ogenj.
Kjer ni deročega potoka, tam ne more mlin ali žaga stati;
kjer ni kurjave, tam ne morejo plavši in enake fabrike
biti. Kar se kurjave tiče, je v novejših časih posebno premog
za veliko obrtnijo neobhodno potreben postal, tako da se
more reči: kjer premoga ni, tam tudi velike obrtnije
ni. — Obrtnijo podpirajo nadalje dobre ceste, zlasti pa
železnice, kajti po njih se dajo surove prirodnine in kurjava lahko, naglo in dober kup privaževati; obrtnijski
izdelki pa spet nazaj lahko, naglo in ceno odvaževati,
na sejmo ve postavljati in tako v kupčijo spravljati. —
Obrtniji veliko pomagajo tudi izobražena ljudstva. Divji
narodi imajo malo, ali celo nič obrtnije; najbolj izobraženi
narodi pa imajo največ obrtnije. Poljedelcu in živinorejcu
ni treba toliko znati, kolikor obrtniku. Obrtnik
mora sploh več misliti in bolj duhtati, kakor poljedelec.
Poljedelcu pusti gospod Bog z dobrim vremenom
pšenico rasti; pek pa, ki zemlje peče, sicer tudi od
božje milosti odvisi, vendar pa mora na več stvari paziti
pri svojem rokodelstvu, kakor kmet. Izobražen in razumen
delalec bo svoje delo lepše in zvesteje opravil,
memo delalca, ki ne ve kdaj, ne pri kterem koncu bi
kaj prijel, ki pred strojem stoji, kakor zajec pred bobnom
ali pa žaba pred lešnikom. Izobražen, razumen in pošten
delalec je tedaj veliko vreden za vsakterega obrtnika.
Resničen je pregovor, ki pravi: nevednost je najdražja
stvar v deželi! — Vstalih časih so sužnji izdelavali obrtnijsko blago,
kajti v starih časih obrtnija ni bila čislana,
danes je pa vsak obrtnik časten in spoštovan ud človeškega
društva. Kdor je danes pametnejši, ta je sploh
tudi premožnejši, in laglje živi memo onega, ki je manje
učen, manje previden in manje izobražen. Izobraženost in
učenost odpirate človeku celi svet. Ni se tedaj čuditi,
da so obrtniki, ker so razumnejši, tudi sploh premožnejši
kakor tisti, ki se samo s pridelovanjem surovih prirodnin pečajo.

Vsaka obrtnija ni za vsak kraj in za vsako deželo.
V tej deželi se izdeluje to blago, v onej ono. Na Laškem
izdelujejo posebno svilno tkanino, na Francoskem dragocenosti,

na Angleškem bombažne, na Nemškem posebno
platnene tkanine itd. Kar za cele dežele velja, to velja,
tudi za posamezne kraje. Na Kranjskem izdelujejo n. pr.
platno le okoli Loke, leseno snho robo le v Ribnici, krtače
in site le v Begunjah, slamnike okoli Kamnika, usnje
in obutev v Tržiču, zobce ali špice v Idriji, itd. Na
obrtnijo deluje tudi to, ali je mogoče pridne delalce dobiti,
in po čem je živež v deželi. Mašina brez pridnega
delalca je mrtva stvar. Dragi živež podraži delalec, in
tudi tisto blago, ktero izdeluje. Drago blago ne gre
lahko v denar, in to obrtnijo zelo zadržuje. Kakor
kupčija pri nizkej ceni robe ročneje napreduje, ravno
tako tudi obrtnija, če se more blago po kolikor mogoče
nižej ceni izdelavati.

Najvažniše za obrtnika so kupčijske zadeve. Obrtnik
ne izdeluje blaga sam za sebe in za svojo družino, on ga
izdeluje v ta namen, da ga proda, da v skupljenem denarji
plačo dobiva za svoje delo in za svoj trud ter da
ob tem živi. Blago se tam lahko proda, kjer je živa
kupčija. Obrtnija in kupčija ste druga od druge odvisni,
oni sta dve roki: kar desna izdela, to leva proda. Če
desna ničesar ne pridela, leva ničesar prodati nima in
mošnja ostane prazna trgovcu in obrtniku. Obrtnik
mora tedaj zmerom eno oko na kupčijske zadeve tistih
dežel obrnjeno imeti, iz kterih surove prirodnine kupčije,
drugo oko pa na kupčijske zadeve onih drugih dežel, v
ktere izdelano blago prodaja. Fabrikant, ki v svojej fabriki
bombaž prede in tke, mora eno oko vedno na tiste
dežele obrnjeno imeti, v kterih se surovi bombaž prideluje,
drugo pa na tiste, v kterih svoje katune in druge bombažne
tkanine prodaja. Najbolj oprezen na kupčijske
zadeve mora biti tisti obrtnik, ki surove prirodnine iz
ptujskih dežel kupuje, svoje izdelke pa spet v ptuje dežele
prodaja. Včasi se pripeti, če n. pr. vojska nastane, da,
ali surovih prirodnin ne more več dobivati, ali pa, da
svojega blaga ne more več prodajati. V takih slučajih
pride on s svojimi delalci v velike stiske, nadloge in zadrege.
Fabrikant, ki nima surove robe, pri najboljej
volji svojim delalcem ne more več dela dati, ti so, kakor

bi odrezal, brez zaslužka in brez živeža, fabrikant pa
brez dokodkov. Ko je pred nekoliko leti v severnej Ameriki,
kjer največ bombaža raste, vojska bila, je na Angleškem
več kakor polevica bombažnih predilnic in tkalnic
stala, ker ni bilo surovega bombaža od nikodar drugod
dobiti. Na tisuče in tisuče delalcev je vsled tega praznovalo,
stradalo in gladovalo, da se Bogu smili.

Izdelano obrtnijsko blago prodajati ne zavirajo samo
vojske, ampak tudi še drogi prigodki. Vlada tiste dežele
v ktero je dosedaj obrtnik svoje izdelke prodajal, more
naenkrat tako naredbo ali postavo izdati, da se za dotično
blago deželna meja ali za celo zapre, ali pa da se tako
visoka vtožnina na-nj vdari, ki jo tako podraži, da pri
svojej visokej ceni več kupca ne najde. Včasi pa tudi
kak drug obrtnik kako novo mašino iznajde, na kterej
se da dotično blago mnogo ceneje izdelavati, kakoor na
dosedaj navadnih strojih. Na tak način bo obrtnik z
novo mašino s svojimi cenejšimi izdelki vse druge obrtnike,
ki blaga ne znajo tako ceno izdelavati kakor on
z enim mahom iz kupčije iztisnil. Navadno si obrtnik
za svojo iznajdbo še posebno pravico (patent ali privilegij)
od oblastij izprosi, da za poseben okraj in za določna
število let le on sam sme po novej mašini blago izdelavati.
Sicer je pa skušnja učila, da vse te zapreka
obrtnije vendar zadušiti ne morejo. Ona po takih in
enakih jej postavljenih zapredkih le drugo lice dobiva.

Kdor se hoče kake obrtnije lotiti, mora imeti kolikor
toliko glavnine, da ž njo potrebne stavbe povzdigne
orodje in stroje kupi, in da vsaj do tistega časa shajati
more, ko mu bodo začenjali njegovi izdelki vložen kapital
z obresti vred vračevati. Ravno kakor se mora v
kupčijo neki kapital vložiti, mora se tudi v obrtnijo.
Brez tega enkrat ni!

Včasih država sama kako obrtnijo v roke vzame.
Država s svojimi izdelki lahko druge so-obrtnike stiska,
kajti ona ima več kapitala, kakor kteribodi drug
obrtnik, ter si v slučaji zgube laglje pomaga, kakor
drug zaseben obrtnik. Kar jej v tem žepu zmanjka
to pa iz drugega vzame. Najbolje bi bilo, če se države

celo nič ne bi v obrtnijska podvzetja spuščale, ali kvečema
tačas kakšno fabriko osnovale, če velja, kako novo obrtnijo
vpeljati in udomačiti. Kakor hitro pa vlada vidi,
da so se tudi drugi osebniki zadevne obrtnije poprijeli,
naj pa le brž svojo fabriko zapre. Ona je s svojim izgledom
zadevnej obrtniji pot prikrčila, in to in nič drugega je
bila njena dolžnost; dobičkarijo iskati, to naj
drugim prepusti. — Vsaka vlada, kterej je na tem ležeče,
da se blagostanje državljanov množi, mora skrbeti,
da poleg drugega tudi obrtnijo podpira. V ta
namen bi morale vlade posebno za obrtnijske šole skrbeti.
Mi Slovenci, dasiravno nas je blizo poldugi miljon,
danes še nimamo nobene slovenske obrtnijske pa tudi ne
kupčijske šole. Kakor v drugih zadevah so se tudi v
tej naše dosedanje vlade nepravične proti nam pokazale.
Upajmo, da bo v prihodnje bolje.

Prirodoslovje in mehanika ali znanost vmašinah ste
se današnje dni na vse strani mogočno razvili in napredovali.
Obedve znanosti se v obrtniji čem dalje bolj potrebujete.
Danes ne zadostuje več, da fant svoje rokodelstvo
samo v delalnici izuči, ampak on mora potrebne,
s svojim rokodelstvom v zvezi stoječe nauke tudi v šoli
iz knjige se naučiti, če neče za drugimi rokodelci zaostati.
Vse to se uči v obrtnijskih šolah. Najprvi so
Angleži obrtnijske šole vpeljali, potem Francozje in malo
pozneje tudi Nemci. Tudi v našem cesarstvu jih že imamo.
Treba bi jih bilo, kakor smo že rekli, tudi nam
Slovencem. Razen v pravih vsakdanjih obrtnijskih šolah,
se obrtnijske znanosti n. pr. risanje, računanje, zemljemerstvo
in enake tudi v nedeljskih šolah za rokodelske
pomagalce in fante uči. Više obrtnijske šole so pa že
bolj za fabrikante in sploh za veliko obrtnijo. Kdor v
tako veliko obrtnijske šolo stopiti hoče, mora že na
kakej realki ali mestjanski šoli izučen biti, ker sicer ne
bi naukov, kakoršni so fizika, kemija, tehnologija, delanje
kalupov in enačb razumel.

Vsaka obrtnija gre na dobiček. Z obrtnijo se hoče
kaj zaslužiti. Obrtnija izdeluje le tako blago, ki je za
vsakdanje potrebe, ki tedaj lahko kupca, najde. Med obrtnike

v najširjem smislu besede spada tedaj poljedelec
ravno tako, kakor rudokopec, rokodelec in fabrikant ravno
tako, kakor trgovec in prosti služabnik, ki gnoj kida in
drva cepi, kajti vsak teh hoče s svojim delom nekaj zaslužiti.
V ožem smislu besede sta pa obrtnika samo
rokodelec in fabrikant. Bogati narodje so zmerom tudi
veliki obrtniki. Kjer obrtnije ni, tam ni tolikega bogastva
kakor tam, kjer je. Najbogatejša je tista dežela,
ki sama v izobilji prirodnine prideluje, in te tudi
sama v svojih fabrikah in delalnicah v obrtnijsko blago
izdeluje. V takej deželi ni treba n. pr. rudokopniku
skrbeti, kam bo svojo rudo prodal, saj so take fabrike
v deželi, ki rudo kupujejo; poljedelca v takej deželi
tudi ni treba strah biti, da svojih pridelkov ne bo mogel
prodati, saj je veliko fabrik po deželi, ki imajo mnogo
delalcev, kterih vsak si mora vsak dan živež kupovati.

Vsak obrtnik mora posebno na to gledati, da svoje
izdelke v kolikor mogoče večej množini, in po kolikor
mogoče nižej ceni izdeluje. Se ve da vsak na to gleda,
da za svoje blago čem več skupi, — pa zmirom je bolje,
več blaga po nižej ceni izdelavati, kakor manje pa
dražje. Ceno blago gre fletneje izpod rok, kakor drago.
Bolje je, če krojač na teden 10 sukenj naredi in vsako
z dobičkom šestih goldinarjev proda, kakor pa, če bi na
teden samo 5 sukenj zgotovil in pri vsakej po 8 gold.
dobička naredil; kajti v prvem slučaji bo 60 gold., v
drugem pa 40 gold. na teden pridobil. — Naj se noben
obrtnik ne boji, da bo preveč blaga izdelal, češ da kupca
za-nj ne bo našel. Zgotovljeno blago je zmerom gotov
kapital. Če danes za-nj kupca ni, tako jutri.

Kakor kupcu, treba je tudi obrtniku kredita, in včasi
morebiti še bolj. Za male obrtnike zlasti za rokodelce,
so glede kredita posebne važnosti posojilna društva; mi
Slovenci takih posojilnih društev, kakoršna naši bratje
Čehi imajo, še zmerom nimamo, dasiravno so nam
krvavo potrebna. Mali obrtnik dobi iz posojilnice vsak
čas, kedar je v potrebi, gotov denar na posodo. Kar je
za velikega trgovca bankir, to je za malega obrtnika
posojilnica.

Obrtnijo pospešujejo nadalje: mir, dobro vrejene
pravice, in take obrtnijske postave, ki nikomur, kdor si
hoče po kakšnej takšnej obrtniji kruh služiti, ne branijo,
tisto obrtnijo si izbrati, do ktere ima največ veselja
in največ spretnosti. — Veliki davki niso po tem, da bi
obrtnijo podpirali, ker se po njih surovi pridelki in obrtnijsko
blago podražijo.

Ni še dolgo od tega, ko pri nas vladalo cehovstvo.
Ta naprava je že kaj stara bila, in sicer tako stara, da
je ravno ob svojej starosti umrla. Ob časih cehovstva
so samo neki mojstri pravico imeli, svoje izdelke v obsegu
nekega stanovitnega okraja izdelavati in predavati.
Kdor je hotel mojster postati, moral je izkazati, da se je
dotičnega rokodelstva izučil, da je bil za fanta in potem
za pomagalca in da je nekoliko let „vandral.“ Nazadnje
je še moral „mojstersko delo“ narediti, in še-le potem,
ko je vse to dokazal, in tudi njegovo mojstersko delo
kot veljavno spoznano bilo, mogel je še-le upati, da bo,
če se bo kako mojstersko mesto izpraznilo, na to mesto
stopil, svojo lastno delalnico odprl in na „svojo roko“ delati
začel. Do mojsterstva je bila dolga in težavna pot.
Velikokrat so okolnosti tako nanesle, da najpoštenejši,
najsposobnejši delalec ni mogel mojster postati, ter je
bil tako rekoč obsojen, svoje celo življenje kot pomagalec
za druge mojstre delati. — Vsega tega danes ni več.
Mlajšim je prav, da je vse to minulo, stari mojstri
pa sploh tožijo, da se jim je krivica storila. Strah pred
obrtnijsko sodbo je veči, kakor je treba. Kdor se enega ali
drugega rokodelstva ni izučil, kdor prav ničesar o njem
ne razume, ta se ga tudi zdaj pri obrtnijskej svobodi ne
bo lotil! „Vandranje“ ima na eno stran res nekaj dobrega,
ker človek po svetu že nekaj vidi in skusi, na
drugo stran pa ima tudi dokaj slabega.

Svet mladega, neskušenega človeka lahko pokvari.
Skušnja uči, da je že marsikteri mladeneč nepokvarjenega
in nedolžnega, srca šel iz očetovskega doma na popotvanje,
v malo letih se pa duševno in telesno pokvarjen nazaj
vrnil! — Mojstersko delo je že celo nepotrebno. Veliko
mojsterskih del se je na razsodbo postavilo, ki jih dotičnik

sam še izdelal ni, ampak skrivaj po kterem drugem
izdelati dal, ali pa kje v kakšnem večem mestu kupil. —
Vsak, kdor bo hotel od kakega rokodelstva živeti,
ta se ga bo moral tudi v prihodnje izučiti, brez tega ne
gre. Zavolj tega se ni treba bati, da se bo tisti čevljarstva lotil,
ki se čevljarstva izučil ni, ki ne ve, kako
se cveki zabivajo in dreta smoli. Obrtnijska svoboda je že
več let vpeljana, pa kaj takega se še ni zgodilo. Zato
so tožbe: za božji čas! — kako bodemo mi čevljarji iz
Krakovega živeli, če bo smel v prihodnje vsak čevlje
izdelovati! — prav brez vsega razloga, prav brez vsega
temelja. Sicer so pa ljudje pri tem na dobičku, če je
več čevljarjev v enem mestu, ker bodo čevljarji obujo
bolje in ceneje delali, kakor če bi le malo čevljarjev
bilo, ki bi obuji tisto ceno dali, ktero bi med seboj dogovorili,
in vrh tega še slabo delali. — Kjer obrtnija ni
svobodna, tam tudi en ali drug mojster ne sme mesto
bremeniti, ter si bolje izbrati, ampak mora tam ostati,
kjer ima pravico delati. Cehovstvo je obrtnijo zadrževalo
in zaviralo, obrtnijska svoboda jo pa podpira in
povzdiguje. Nektera obrtnija celo od mode ali šege odvisi.
Kedar nova šega pride, pride ž njo tudi nova obrtnija,
kedar se šega opusti, takoj je tudi zadevna obrtnija
svoja tla izgubila ter ž njo šega vred ugasne. Pod cehovstvom
je moral vsak obrtnik oblast za dovoljenje
(koncesijon) prositi. Vse to je navadno veliko potov, veliko
sitnosti, pa tudi veliko stroškov prizadevalo. Se ve
da se reče: kako bodo pa starejši mojstri živeli, če bo
naenkrat več mlajših isto obrtnijo začelo? To se pa ne
praša; kako bodo pa mlajši živeli, če se jim bo branilo,
ob tem živeti, kar so se naučili?! Vsak hoče živeti,
vsak ima pravico živeti, tedaj se mora tudi vsakemu pot
prosta pustiti, da more od dela svojih rok živeti.

Neke obrtnije so pa zavolj javne sigurnosti tudi
pri svobodne; obrtniji še zmerom dovoljenju in nadziranju
oblastnij podvržene. Med te vrsti obrtnij se štejejo n.
pr. fabrike, v kterih se strelni prah dela, vse fabrike, v
kterih se mašine po paru gonijo, apoteke in še več drugih.
Tudi na to imajo oblastnije gledati, da se otroci,

ki najspešneje rastejo, v fabrikah ne rabijo. Na Angleškem
noben izpod 18 let stari fant ne sme na dan več
kot 10 ur delati. Pri zlatih in srebrnih dragocenostih
vdari oblastnija štempelj na-nj, kteri spričnje, da je dragocenost
res iz zlata ali srebra. Oblastnije nadzirajo in
kaznujejo tudi to, če si kdo ptuje fabrike znamenje prisvoji,
pod kterim se obče pripoznano dobro blago prodaja.
Oblastnije nadalje delalce proti gospodarjem, in
gospodarje proti delalcem v obrambo vzem.

Časih se je mislilo, da je za deželo najbolje, če vse,
to, kar potrebuje, sama doma izdela. To se pa še ni
nikjer popolnoma izpeljati dalo. Kakor od cele dežele,
bi se to nazadnje tudi od vsake poedine vasi zahtevati
moglo, da se naj vse to v vasi izdeluje, kar vas potrebuje.
To je pa nemogoče. Najbolje je, naj vsaka dežela,
vsak kraj in vsaka vas samo ono izdeluje, kar lahko izmore.
Drugo kar še potrebuje, bodo že sosednje
dežele, sosednji kraji in sosednje vasi izdelovale, kupčija
bo pa potem izmenjavo raznih izdelkov med raznimi deželami,
raznimi kraji in raznimi vasmi posredovala.

Obrtnijo so v novejših časih povzdignile tudi razstave.
Namen in pomen obrtnijskih razstav bodemo najložej
spoznali, če si kak izgled pred oči postavimo.
Kranjska dežela ima precej tako imenovane domače obrtnije.
Ta obrtnija se od leta do leta bolj in bolj razvija,
in reči se mora, da ima kranjska dežela glede
obrtnije lepo bodočnost. Na Kranjskem najdemo vse
tiste pogoje skupaj, ktere obrtnija potrebuje, da obstoji
in napreduje. Vsakemu obrtniku mora na tem ležeče
biti, da za svoje blago precej kupca najde, kajti če blago
dalje časa nerazprodano v zalogi leži, je to zguba za
obrtnika, ker je kapital v ležečem blagu mrtev. Težko
je za obrtnika, če za kupca ne ve, pa tudi za kupca je
težko, če za obrtnika ne ve. Razstave obrtnijskih izdelkov
imajo pred vsim ta namen, da kupce in obrtnike med
seboj seznanijo. Na obrtnijske razstave pride mnogo sveta,
razstavljene razdelke ogledovat, njih lastnosti pokuševat,
in če se kot dobri izkažejo, te izdelke kupovat in naročevat.
To vse pride tudi v časopise, in s časopisi se

daleč po svetu razglasi. Na ta način zve kupčijski svet,
kje se kako blago izdeluje, kako se izdeluje, v kolikej
množini in po kakej ceni. Če bi se n. pr. v Ljubljani
razstavili kranjski in sploh slovenski obrtnijski izdelki
bila bi to velika korist za slovenske obrtnike. Svet bi
zvedel, kaj mi Slovenci izdelujemo, prišel bi naše izdelke
pokuševat, kakšni so, in če bi se obnesli, o čem ni dvomiti,
naročevali bi jih od vseh strani, mi bi na obe roki dosti
dela in dosti zaslužka imeli. Na obrtnijskih razstavah se
ustanovi tudi poseben zbor skušenih mož, ki razstavljene
izdelke presojuje, ter vse tiste izdelke, ki so se najboljši
izkazali, s podelenjem častnih svetinj ali pohvalnih pisem
odlikuje. Svetinica ali pohvalno pismo je posebna priporočba,
s ktero se obrtnik kupcem priporoča. — Prvi
so bili Francozje, ki so obrtnijske razstave vpeljali. Prva
obrtnijska razstava je bila leta 1798. v Parizu. Malo
pozneje so Angleži in Nemci obrtnijske razstave osnovali,
ki so na to zmerom gosteje prihajale. Danes se
obrtnijske razstave, veče ali manjše, skor vsako leto tu
ali tam osnujejo. Obrtnijske razstave so postale prave
mednarodne slovesnosti, ki se druga za drugo veličastneje
obhajajo. Slovesnost prikipi do vrhunca, kader se
pred zaključkom razstave svetinje dele, — Na vseh dosedanjih
obrtnijskih razstavah se je pokazalo, da so Angleži prvi obrtniki na svetu,
in sicer posebno gledd tistih izdelkov, ktere velja v velikej množini
izdelovati, in kteri dober kup kurjavo in dobre stroje
zahtevajo. Nemška obrtnija si je pridobila prvo
mesto v vseh tistih izdelkih, pri kterih se zahteva umetna
in znanstvena izobraženost. Francoskim obrtnijskim izdelkom
pa celi svet pripoznava njih zdravi
in lepi okus, zlasti pa njih zunanjo sijajnost in njih lišp
in kras. Kar se pa tiče tistih obrtnijskih izdelkov, ki
so za vsakdanjo rabo, stoji Francoska obrtnost za nemško
in angleško. Francozje bolj za lišp in gizdost delajo,
kakor za neposredno rabo. Med med slovanskimi narodi so najobrtnejši Čehi in za njimi Rusi. Rusi so celo prej prvo obrtnijsko razstavo v
Moskvi leta 1825. imeli, kakor Angleži, ki so jo še-le

leta 1843. naredili. Za Rusi bi kot tretje nas Slovence postavili.
Naša slovenska obrtnija sicer ni
veličanstvena, pa je vendar za nas, ki smo mali narod, dosti
velika. Razen nekoliko velikih fabrik, papirnic, pivarnic,
plavšev, rudokopja itd. je po Slovenskem posebno domača
obrtnija precej razširjena. Hribovci na Kranjskem Gorenskem so
po leti kmetje poljedelci, po zimi pa obrtniki.
V jutrovih deželah je obrtnija veliko slabša,
kakor pri nas, ki smo že bolj na zapadu. V Amerikoin
Avstralijo je bila obrtnija iz Evrope presajena,
ter se tam po obilnih prirodnih moččh čvrsto
vzdiguje. — Na obrtnijskih razstavah je blago iste vrste
skupaj postavljeno, tako da se more blago z blagom primerjati in videti,
ktero je bolje in ktero slabeje. Kako
veličanstvene so neke obrtnijske razstave, to se še iz tega
vidi, da je razstava leta 1862. v Londonu, ktere so se
vsi narodje naše zemlje udeležili, zavzimala prostor 21 oralov, in
da je 27.000 obrtnikov na njej svoje izdelke na
ogled razpostavilo.

XXII. Stroji (mašine) in fabrike.

Obrtnija je začela bolj in bolj iz ročnega dela prehajati
na delo s stroji. S tistimi obrtnijskimi izdelki,
ki so se enkrat na strojih naglo in v velikej množini izdelavati
začeli, se obrtnik rokodelec glede cene ne more
več poganjati. Le malo obrtnijskih izdelkov je še, ki
ne bi se na strojih izdelovali. — Mašine so teki stroji,
ki so iz več orodij sestavljeni. En sam stroj more toliko narediti,
kolikor bi sicer sto in sto ljudi komaj narediti moglo.
Stroji prihranijo človeku veliko dela in
truda. Stroji sploh ceneje in navadno tudi veliko bolje,
in veliko lepše blago izdelujejo, kakor ročno delo. Mašine
so tako vstrojene, da se more njih delalnost obračati,
kakor se hoče. Njih urnost se more ali pospešiti,
ali zavirati; njih moč se more ali zmajšati, ali povekšati,
kakor je pač ravno treba. Moč kladva, ki ga voda
ali para goni, ki včasi po več sto centov tehta, pod kterim
se najmočnejše železne šine razdrobe, more se

tako zmanjšati, da sme človek celo roko pod njegov
vdarec podložiti.
Stroj sama na sebi je mrtva stvar. Njega oživi
gonilna moč. Mašine gonijo razni načini. Male in lajše
stroje more goniti ali človeška roka, ali vprežena živina:
volovi ali konji; ali nje pa veter in voda gonita. Tudi
po obešenih težah, kakor n. pr. pri urah, in po tistih
lastnostih teles, ki se jima elektrika in magnetisem pravi,
se neke mašine gonijo. — Vse veče in teže mašine
goni danes pa le par, in sicer vodeni par. Voda se
spari, kedar vre. Tisti sopuh, ki se iz vrele vode v
podobi belih meglic vzdiguje, je par. Par ima to lastnost,
da zmerom le razen sili. Bolj, ko se par v kakej
posodi stikuje, bolj razganja in razpenja. Ta parna moč
je tolika, da vsako posodo raznese, tudi najmočnejšo,
če se v njo preveč pani zapre in stisne; in ravno ta
razganjajoča in razpenjajoča parna moč je tista, ki jo človek
v to potrebuje in obrača, da mu najteže stroje
goni. Silna moč vodenega para je že starim narodom
bila poznana, ali oni te moči niso znali v stroje zapirati
in tako rabiti, kakor jo mi rabimo. Da se voda pari,
treba je veliko kuriti. Ker so drva čem dalje drajša, in
ker jih leto na leto bolj in bolj zmanjkuje, zato se voda
skor pri vseh parnih strojih s kurjavo premoga pari.
Bolj se kuri, več se vode spareva. Tisti stroj na parnej
mašini, v kterem se voda pari, imenuje se parni kotelj.
Kotelj je navadno iz čvrstega kovanega železa, le pri hlaponih
je iz vlitega železa. Kotelj mora posebno močan
biti, da ga par ne raznese. Če se kje kaka nova parna
mašina postavi, pridejo od gosposke poslani skušeni in zvedeni
možje, ki moč parnega kotla, ali kakor se sicer tudi
imenuje, hlapnika, poskušajo. Če ga ti možje ne spoznajo
za dosti močnega, tedaj se po oblasti zapečati in delo
prepove. Par goni hlapone, parobrode, mline, še celo
plug imajo že tak, da ga mesto konji sopar po njivi gori
in doli goni. S parnim plugom se lahko cela dolina v
enem dnevu preorje.

Na vsakem stroji se dado trije različni deli razločiti.
Prvi ali prednji del stroja je tisti, na kterega gonilna

moč neposredno deluje. Pri mlinu n. pr. je ta prvi ali
prednji del mašine kolo, na kterega voda leti, ter ga na
ta način obrača in goni; — drugi ali srednji del mašine
je vez med prednjim in zadnjim delom mašine, on ima
namen, da gonilno moč od prednjega dela, ki to moč
lovi, prenaša in napeljuje na tretji ali zadnji del stroja.
Pri mlinu je srednji del kolesna os, pri drugih mašinah
pa jermenje, verige in druga vezila; — tretji ali zadnji
del mašine je tisti, ki prav za prav dela, pri mlinu so
to mlinski kamni, ki žito meljejo. Najenostalneja mašina,
ali prav za prav orodje, je navor. Navor imenuje
se vsaki ravni drog, s kterim se more kaka težka stvar
privzdigniti ali premakniti, če se z enim koncem navor
pod njo dene, z drugim pa gori ali doli pritisne. Če se
pa navor na tak način v stvar vpre, da navora ni treba
ne gori prizdigovati, ne doli pritiskati, ampak če se njegova
moč s tem rabi, da se okoli zadevne stvari vrti,
imenuje se taka mašina vrtalka ali vlak. Ona ima to
dobro lastnost, da se v vrteči navor morejo volovi ali
konji vpreči, ki so se ve da veliko močnejši, kakor je
človek. — Pri mašinah pa, ktere imajo voda ali veter
goniti, nastavljena so kolesa ali porotnice tako, da gonilno
vodno ali vetrovno moč obstrezajo in lovijo, ter jo s svojim
obračanjem in vrtenjem po svoji osi na delalni del
mašine, kakor smo že gori rekli, na mlinska kolesa prenašajo.

Mašine so zelo raznoverstne. Neke mašine so za
to, da stvari iz enega kraja v drugi prenašajo. Take
prenašajoče mašine so: škripci, motovila, vitlji ali vinte,
ovni, hlaponi, parobrodi, plugi, krčala, sesalke, mehovi
itd. — Druge mašine imajo ta namen, da stvarem drugo
podobo, drugo lice dajajo. Take mašine so n. pr. fužine
valjavnice, mašine za žreblje, cveke, verige, gumbe itd.
— Druge mašine so, ki stvari drobijo, terejo in lomijo.
Med te mašine spadajo: strugala, svedri, brusi, pile,
terilnice, škarnje, mlinovi, phalnice, stope, reznice, mlatilnice,
tiskalnice za grozdje, sadje, olje in enake stvari.
Nasprotno tem so druge mašine, ki stvari vkup sestavljajo
n. pr. predilnice, tkalnice, šivala, pletila in enake.

Kolika razlika je med delom človeške roke, oborožene samo s prostim orodjem, in med delom mašin,
ki jih n. pr. voda ali par gonita, to bodeta sledeča dva
primera najbolje pokazala. Ko so v glavnem mestu
ruskega cesarstva, v Petrogradu, stožer v slavo in spomin
cesarja Aleksandra po koncu postavljali, treba je bilo
2641 ljudi, 62 vint in 186 škripcev. Stožer je bil 17.530
centov težak. Ko so pa na Angleškem čez nek most,
kterega gornji del je imel železen biti, te poedine železne
dele čeznj polagali, kterih vsaki poedini je tehtal 38.280
centov, tedaj več kakor polovico toliko kolikor Aleksandrov
stožer v Petrogradu, so vso to težino samo tri hidravlične
tiskalnice premagale, ktere je samo en parni
stroj gonil, če bi pa bili morali mesto hidravličnih tiskalnic,
ljudje samo z vintami in škripci delo izpeljati,
bilo bi kakih 30.000 ljudi in kakih 1000 vint in škripcev
treba, ne glede na to, da bi bil pri delu drug drugemu
na potu stal. — Mnoga dela so taka, da jih človeška
roka sama brez strojev ne bi mogla nikoli izpeljati. To
zlasti velja o izdelavanji železa in drugih kovin.

Največ koristijo stroji po svojej skor neverjetnej
urnosti. Na nekih nemških železnicah imajo brzovlake,
ki v enej sekundi 52 črevljev daljine prehiti. Za
dve uri še tedaj celih 8 minut ne potrebujejo! Poleg
vse te naglosti pa še 2000 centov vlečejo. Na ravnej
in najboljej cesti bi bilo treba za to težino 17 dvoprežnih
vozov, ki bi pa 13krat več časa potrebovali, preden
bi ta naklad na svoje mesto pripeljali! — Vsako vretence
na predilnej mašini se zavrti v enej minuti blizo
6000 krat.

Stroji delajo tedaj hitreje, ob enem pa množijo izdelke.
Na mašini, na kterej se nogavice pletejo, more ena
sama delalka na dan po 20 ducetov dolgih ženskih nogavic
narediti. Ženska, ki bi jih z rokama splesti htela
trebala bi za to blizo 500 delalnih dni. — Tista mašina,
na kterej se tako imenovani tilankle (till anglais) tkajo,
naredi vsako minuto 25.920 penkelj ali zanjk, ženska
roka pa samo 5 na minuto; kolika je to razlika!

Mašine ne delajo samo hitro in mnogo, ampak navadno

tudi bolje kakor roka. Strojino delo je vse bolj
enako, kakor delo človeške roke. Na mašini spredena
preja ima bolj enako nit, je bolj okrogla, bolj enako sukana,
manj kosmata, ima več prediva v sebi, in je zato
tudi teža, kakor preja, ki je bila na navadnem kolovratu
z rokama spredena. Kar se pa tenkosti tiče, ni nobena
predica v stanu zlasti bombaž tako tenko spresti, kakor
ga mašina prede.

Največ vredni so pa stroji zavolj tega, da blago
mnogo ceneje izdelujejo, kakor ga roke izdelavati morejo.
Kjer imajo stroje, tam je delo v fabrikah med
posamezne delalce umno razdeljeno. Igla ali šivanka
n. pr. gre po rokah 120 delalcev, preden je tako zgotovljena,
da jo more krojač v roke vzeti. Vsak teh 120
delalcev, je nekaj posebnega na njej naredil. Če bi
en sam delalec celo iglo narediti moral, gotovo bi ne
bila tako lepo izdelana, kakor sicer, ko gre skoz roke
120 delalcev, kterih vsak svoje delo izvrstno naredi, ker
ga je navajen in naučen. In kolikokrat bi moral en delalec
samo orodje menjati, eno iz roke dajati, drugo spet
v roko jemati! kako bi ga vse to mudilo! — Pri izdelavanji
in sestavljanji ene ure ima po 54 delalcev opraviti,
tako da se more reči, da ni enega kolesca v uri, ki bi ga
bil en sam delalec naredil.

Dasiravno tudi rokodelca med obrtnike štejemo, vendar
je prava obrtnija le v tovarnicah (fabrikah) doma. Rokodelec
izdeluje blago bolj v malem, in sicer le z ročnim
orodjem. Fabrikant ali tovarničar pa izdeluje blago na
veliko, in sicer s stroji. Rokodelec je mali obrtnik,
fabrikant pa velik. Razen rokodelcev in fabrikantov je še
ena tretja vrsta obrtnikov, ki se domači obrtniki imenujejo.
Omenili smo že na drugem mestu, da je posebno
na Kranjskem in tudi na Koroškem precej veliko domače
obrtnije. Na Švicarskem se je domača obrtnija
lotila celo sestavljanja ur iz tistih posameznih urinih
delcev, ki se po fabrikah izdelujejo. Strah, da bo domača
obrtnija po fabrikah prej ko slej potlačena, je prazen strah.
Kmet, ki pozimi, ko drugega dela ni, obrtnijsko blago
izdeluje, more svoje izdelke po ravno tej

ceni prodati, kakor fabrikant. Na zadnje vendar ni nič
zgubil, če je blago še tako pod ceno prodal, saj ga je
tako rekoč v delopustu zgotovil. Sicer pa mašine v fabrikah
blago le malokdaj tako dodelajo in izgotovijo, da
bi koj za rabo bilo. Navadno je še človeške roke treba,
ki mu zadnji glaj da. To zadnje priustrojenje in prigotovljenje
se večidel domačej obrtniji prepušča. Nekteri
fabrikanti ne bi mogli brez pomoči domače obrtnije svoje
blago celo v kupčijo spraviti. Celo naravno je tedaj, da
je tam največ domače obrtnije, kjer je največ fabrik.
Rokodelec izdeluje blago navadno le tačas, kader ga
ima naročenega. Tisti rokodelci pa, pri kterih ni navada,
bilo poprej naročevati, kakor n. pr. kruh pri peku,
izdelujejo samo toliko, kolikor po izkušnji vejo, da bodo
prodati mogli. Fabrikanti pa izdelujejo blago, če nimajo
posebnih naročil, na zalogo. Na zalogi (v magazinu)
leži blago, dokler se kupec za-nj ne oglasi. Fabrikanti
delajo za veliko kupčijo. Fabrikanti prodajajo svoje izdelke
le na veliko, nikoli na drobno, to prepusti trgovcem.
Drugače je pri rokodelcih. Oni izdelujejo blago
neposredno za občinstvo, ter ga sami na drobno prodajajo.
Sicer se ravna tudi narobe, kajti neki fabrikantje delajo
le na izrecna naročila, neki rokodelci, ki imajo velike
delalnice, pa tudi na zalogo. Rokodelci delajo z izučenimi
pomagalci, fabrikanti pa s prostimi delalci, kterim ni
treba znati rokodelstva, ampak samo to, kako je treba
okoli mašine postopati. Rokodelski mojster tudi sam
za orodje prime in dela skup s svojimi pomagalci. Lastnik
fabrike se pa ne postavi sam pred stroj, on ima že
s tem dosta opraviti, da nad vsem čuje, vse vravna in
za potreben red skrbi. Fabrikant dela z mašinami, ki
so sicer drage, pa več in težeje delo opravljajo, kakor
bi to ljudje mogli; rokodelec pa dela z orodjem. V
fabriki je založen velik kapital, v rokodelstva pa primerno
prav mala glavnica, za rokodelca ste največi kapital
njegovi dve roki, nekaj orodja in pa volja do dela. Fabrikant
spada v više družbine kroge, rokodelec v niže.
Fabrikant mora bolj učen in izobražen biti kakor rokodelski mojster.
Ta, če bi bil ravno visoko učen, iz svoje

učenosti ne bi imel pri svojem rokodelstvu tolike koristi,
kolikoršne ima fabrikant iz svoje učenosti prisvojili velikih podvzetjih.
Rokodelski pomagalec more vsak mojster
postati, fabrikini delelalec pa ne vsak fabrikant. To je
že zelo redka prikazen, da bi se bil prost fabrikin
delalec do fabrikanta vzdignil!

Fabrike čem dalje bolj rokodelstva stiskujejo. Danes
se že skor vse to v fabrikah izdeluje, kar so še pred
malimi leti le samo rokodelci izdelavali. V boji med
fabrikami in rokodelstvom je do sedaj rokodelstvo še
zmerom podlegalo. Od tod pride, da se veliko rokodelstev
v kratkem času precej spremeni. Taki rokodelci, ki s
svojim orodjem blaga ne morejo tako dober kup izdelavati,
kakor ga fabrike izdelujejo, so navadno svoje rokodelstvo
za celo opustili, ter so mesto tega razprodajo
fabrikinih izdelkov na drobno prevzeli, ter tako iz rokodelcev
trgovci postali. K večemu se le še s popravljanjem
poškodovanih fabrikinih izdelkov ukvarjajo kajti fabrike
take krparije ne morejo prevzeti. Urarji n. pr. le malokje
še sami ure delajo, ampak samo sestavljajo, potrene
popravljajo in zalogo fabrikantov na drobno razprodajajo.
Kjer je rokodelski mojster pa dosti glavnice ali istine
imel, spreobrnil je svojo delalnico sam v fabriko, ter
tako iz rokodelca fabrikant postal. Krojač, ki nima toliko
denarja, da bi si mogel šivalno malino omisliti, bo
danes samo s svojim ročnim delom le težko shajal, ter
k večemu še krparil. Nekoliko rokodelcev je pa tudi takih,
da se jim ni treba ne mašin ne fabrik bati, ker se pečajo
s takimi deli, ki jih niti mašine niti fabrike prevzeti
ne morejo; n. pr. rokodelci, ki brijejo, ki čistijo
dimnike i. t. d. Do sedaj se še ni iznašla taka mašina,
ki bi dimnike čistila, ali moškim brade brila.

V fabrikah so, če se počrez vzame, delalci bolje
plačani, kakor pomagalci pri rokodelcih. Pri rokodelstvu
se more zaslužek prej zapreti, kakor pri fabrikah, kajti
kapital, ki je v rokodelstvu vložen, se more laglje iz
njega potegniti, kakor iz fabrik. Fabrikantu je na tem
lezeče, da mu fabrika ne stoji; to bi bila zanj zguba
zavoljo velikega denarja, ki je v fabriko vložen. Fabrikant

izdeluje blago trikrat hitreje in s trikrat manjšimi stroški
kakor rokodelec, ter ga more trikrat ceneje prodajati,
kakor rokodelec, in kljub trikrat nižej ceni ima vendar
še več dobička pri njem, kakor rokodelec pri trikrat višej
ceni.

Veliko se je že o tem govorilo in prepiralo, da ni
pravično, da se fabrikanti z delom, s žulji, s potom in
trudom svojih delalcev bogatijo. V tej pritožbi je le
pol resnice. Eakor fabrikant od delalca odvisi, ravno
tako so tudi delalci od fabrikanta odvisni. Obadva skupaj
moreta živeti, vsak za sebe pa ne. Fabrikant ima
glavnico, ki se le po delu oživi, kajti glavnica brez dela
je mrtva stvar. Delalec ima delalne roke, delo mu
more pa le kapital dati; — in zavolj tega sta kapital
in delo, ali z drugimi besedami: fabrikant in delalec sta
drug od drugega odvisna. Onadva se ne smeta vsak k
sebi ločiti; kakor hitro se ločita, je za obadva slaba.

Kakor proti kapitalistom, bil je tudi proti mašinam
že od nekdaj velik hrup in krik. Mašinam se je
prigovarjalo, da ljudem zaslužek jemljejo. Stari svet
je bil o tem pametneji, kakor sedanji. Stari svet je
tistega, ki je plug iznajdel, celo kakor boga častil in v
slavnem spominu ohranil! — Bes je: šivalna mašina je
marsikterej šivilji, ki nima toliko denarja, da bi si sama
šivalno mašino kupila, zaslužek vzela ali vsaj skrajšala.
Na drugo stran se pa ne da tajiti, da odkar se z malinami
dela, ima veliko več ljudi zaslužka pri njih, kakor
poprej, ko se še ni na mašinah delalo. Danes se veliko
več vsakterega blaga potrebuje, kakor se ga je nekdaj
potrebovalo. Več blaga, več dela! več dela, več zaslužka!
— Najlepši dokaz imamo o tem na Angleškem. Preden
se je predilna mašina za bombaž iznajdla, predlo je na
Angleškem 40.000 ljudi bombaž na kolovrat. Danes pa,
ko se bombaž ne prede več na kolovratu, ampak na
predilnej mašini, ima v angleških predilnicah blizo
2 milijona ljudi delo, zaslužek in življenje. Mašine so
nadalje delalcem najteža opravila odvzele, zato se danes
pri mašini stoječemu delalcu ni treba tako truditi, napenjati
in vbiijati, kakor poprej, ko še ni strojev bilo;

Večja je fabrika, bolj je v njej delo na drobno med
posamezne delalce razdeljeno, ceneje pa tudi lepše bo
svoje izdelke zdelavala. Če vsak fabrikin delalec samo
nekaj malega na vsakem izdelku nareja, pridobil si bo
v tem toliko ročnost, spretnost in urnost, da bo svoje
delo lepše in bolj naglo opravljal kakor sicer. Male fabrike
raven večih, ki isto blago izdelujejo, morajo prej
ali poznej propasti.

Da fabrike vspešno delajo, treba je prvič: znanstveno
izobraženega ravnatelja, drugič: pridne delalce, tretjič:
žive kupčije, ki izdelkov ne pusti dolgo časa na zalogi
ležati, četrtič: surove prirodnice blizo in dober kup,
petič: dobre ceste za privaževanje surovega in odvaževanje
izdelanega blaga, in šestič: dober kup gorivo.

Kjer koli se je več fabrik vzdignilo, povsod tam je
tudi število prebivalcev naglo naraslo. Če bi se nekterim
pustim in nerodovitnim krajem, kakoršna so n.
pr. gorata Švica, bregovite pokrajine na Saksonskem in
še več drugih, fabrike vzele, bi se več kot polovica tamošnjih
prebivalcev preseliti moralo, ker jih zemlja sama
s svojimi pičlimi prirodninami ne bi mogla preživeti.
Navadno fabrike niso preveč pomešane, ampak fabrike
za isto obrtnijo si izbero kak poseben kraj. To se najlepše vidi na
Angleškem. Okoli Manchestra in Glasgova
so same take, v kterih se volna, — okoli Dandea same
take, v kterih se lan in platenina prede in tke.
Okoli Sheffillda so same take fabrike, v kterih se noži
in sploh rezila izdelavajo itd. V novejših časih so začeli
fabrike večidel na akcije zidati; zmerom je pa bolje,
če ima fabrika samo enega lastnika, kakor če je lastnina
cele družbe. Upravni stroški so pri akcijinih družbah
zmerom veči, in tedaj izdelki draži in dobiček manjši,
kakor sicer, če je lastnik fabrike samo ena oseba.

Fabrike so zadobile velik vpliv na razvitek družabnega,
narodno-gospodarskega in političnega življenja. Ta
vpliv še zmerom raste in bo tem veči prihajal, čem več
se bo fabrik vzdignilo. Fabrike so naredile, da se je
kupčija više vzdignila; da so se železnice, kterim obrtnija
največ vože daje, na vse strani razpeljale. Fabrike

so
vzdignile ceno vsim prirodninam, ter s tem pomnožile
premoženje in blagostanje ljudstva. Fabrikam se imamo
zahvaliti, da se danes veliko ceneje oblačimo, kakor
nekdaj. Tkanine, ktere danes najprostejši človek na
sebi nosi, te so še pred kakimi 200 leti samo vladarji,
kralji in cesarji nosili. Fabriko so pospešile razna podvzetja,
in ljudem v poprej siromašnih krajih obilen zaslužek,
in z zaslužkom blagostanje dale. — Kjer je veliko fabrik skupaj,
tam so za otroke, ki v fabrikah delajo,
in kterih starejši so sami fabrikini delalci, posebna
šole, ki jih navadno fabrike same vzdržavajo.

Vsaka fabrika ima za svoje izdelke svoje posebno
znamenje, ki se na vsak komad njega blaga pritisne.
To se zgodi iz dvojnega razloga: prvič, da fabrika s
tem priča, da je blago zares v njej izdelano bilo, in
drugič: da kupci po tem znamenji njeno blago poznajo.

XXII. Preja in tkanina.

Prejo imenujemo tisto nit, ktero iz prediva po sukanji
ali predenji naredimo. Prediva je več sort. Najnavadnejša
prediva so: konopljeno, laneno, volneno, bombažno in svilneno;
pa tudi iz dlake nekterih živali, kakor
kamele ali velbloda, od krave, koze, vikune, alpake, iz
konjske žime, iz ličja in še iz več drugih vlak se da
preja presti. Še celo iz azbesta, ki med kamenje spada
in iz tenkih steklenih in zlatih niti se dado kakor iz
druge preje, tkanine tkati. Sicer se pa more tudi raznopredivo
v eno nit skupaj sukati, n. pr. bombažno in
laneno predivo skupaj, svila in volna skupaj itd. Na ta
način dobi se mešana preja. Kako se predivo naredi,
to bodemo pozneje povedali. Iz preje tkejo se na razne
načine tkanine n. pr. platno sukno, katun, žamet in kar
jih je še več. Za močne in trpežne tkanine se preja v
dve in tri gube skupaj vzame, ki se še enkrat skupaj
sankajo. Navadni sukanec ali cviren ni nič druzega,
kakor v dve ali tri gube vzeta in sukana preja. Če
se pa več prejinih niti skupaj vzame, postane iz tega
motvoz ali vrvica, iz več motvozov špaga, in nazadnje,

če se
več špag skupaj sesuka, debela vrv ali voza. Sukanca (cvirn)
je več sort, ki se potem med seboj razločujejo,
za kakšno rabo so. Sukanec za šivanje je n.
pr. drugačen, kakor za pletenje, in ta je spet drugačen,
kakor sukanec za vezanje in klicanje. Sukanec za šivanje
in sukanec za klicanje zobcev ali špic je bolj čvrsto
sukan, kakor sukanec za pletenje nogovic; za vezenje
ali štikanje je pa celo rahel. Sukanec za šivanje in
kličanje je navadno lanen ali svilen, za pletenje in kačkanje
navadno bombažev, lanen in svilen, za vezanje pa
volnen in svilen.

Zelo težko je spoznati: iz kakšnega prediva je preja
in tkanina. Posebno težko je to spoznati tam, kjer je
že v preji po dvojno in trojno predivo skupaj sesukano.
Najlaglje se še to spozna, ali je preja od rastlin ali od
živalske dlake. Preja iz rastlin, med ktero spadajo:
konoplja, lan in bombaž, če se zažge, naglo gori, malo
pepela naredi in po kislem smrdi. Preja pa iz žival,
med ktero spadajo: volna, svila in razne dlake, če se
vzažge, ne gori rada, ampak samo toliko je zgori, kolikor
se je ravno v ogenj drži; ona tudi prej ugasne kakor
preja iz rastlin, njen dim pa zelo grdo smrdi. Mesto
pepela ostane neko črno oglje, ki se sveti in je vse polno
spuhlin. Čvrsto sukana preja se med prsti trda in groba
šlata, rahlo sukana pa mehka in volna. Pri enako sukanej
preji se ošlata: platno trdo in nekako usnjato,
bombaž ovelo in mehko, volna je med prsti nekako suha
in gobasta, svila pa gladka in polzka. Da prejo prav
spoznamo, nimamo drugih zanesljivih pomočkov kakor
povekševalen drobnogled (mikroskop) in kemijo.

Lepa in čvrsta preja mora biti povsod enaka, t. j.
ona ne sme biti tu debelejša, tam tenkejša; - ona ne
sme biti tu čversteje tam spet rahljeje sukana, ampak
povsod enaka; — ona ne sme biti, zlasti za platnene
tkanine, kosmata, ampak gladka in lepo okrogla. Za
suknene tkanine pa nič ne de, če je kosmata; — ona
ne sme biti vozlata, ter se ne sme svedrati.

Razne tkanine zahtevajo razno sukano prejo. Pri
tenkejih tkaninah je preja za osnutek od leve na desne,

za votek pa narobe od desne na levo sukana, in to zavolj
tega, da se osnutek in votek čvrsteje skup sprimeta.
Sploh se za osnutek malo čvrsteja preja vzame, kakor
za votek.

Iz vretena namota se preja na motovilo, ter se v posamezne
predene ali štrene razdeli. Dobro je, da so vse
predene enako dolge, ker to tkalcu delo veliko zlajša.

Preja se prede navadno na dva načina: na kolovrat
in na vretence. Na vretence presti je stareje, kakor na
kolovrat presti. Pri predenji na vretence vtekne si predica
preslico z gore obešeno kodeljo za pas, z levo roko
in z ustmi vleče vlakno iz kodelje, z desno roko zaganja
vretence ter s tem vlakno v prejo zasuče, in potem preja
na vretence navije. Hrvatice predejo na ta način stoje
in grede, zraven tega še polni jerbas in včasih tudi dete
v kopanjeku na glavi nosijo. Tudi na Laškem in po
nekih krajih Pemskega še tako predejo. Na vretence
se da prav lepo presti, če je vlakno lepo in predica
spretna. V Daki v vzhodnej Indiji predejo ženske na
vretencu tako tenko prejo, da se platno, ki je iz te preje
tkano, če na rosnej travi leži, niti ne vidi, tako je tenko.
Oprava iz tega platna je tako tenka, da se more skoz
persta potegniti. Na Slovenskem se danes sploh na
kolovratu prede. Kolovrat še ni ravno tako star, kajti
še le leta 1530. je bil na Nemškem iznajden. Če se nit
pri predenji dalje časa nategnjena drži, in bolj počasi
na vreteno spušča, suka se preja bolj čvrsto; če se pa
nit naglo na vreteno spušča, tedaj je preja bolj rahlo
sukana, predica pa, to se ve da, kodeljo prej sprede.
Malo pozneje po tem, ko je bil kolovrat za navadno predivo
iznajden, je bil preustrojen ta kolovrat tudi za
predenje bombaža, in iz tega bombažnega kolovrata se
je nazadnje predilna mašina, „Jenny“ imenovana, iznašla,
o kterej bodemo na drugem mestu kaj več povedali. —
Pri nas na Slovenskem sta dva kolovrata v navadi:
kranjski in štajarski. Kranjski kolovrat je boljši kakor
štajarski.

Pri predenji se mora najprej vlakno z rokama iz
kodelje potegniti, ter se ga toliko skupaj vzeti, kolikor

ga je za nit ravno treba. Predica si pri tem prste slini,
ali pa v skledici vode vmaka, ker po tem vlakno laglje
iz kodelje vleče. Drugo je, da kolovrat vlakno v eno
nit skup zasuče in tretje, da se nit na vreteno navije.
Na kolovratu se more veliko hitreje presti, kakor na
vretencu, tudi se nit na kolovratu čvrsteje sesukati da,
kakor na vretencu. Sicer se pa more na vretencu veliko
tenkejši preja sprosti kakor na kolovratu.

Tretji način predenja, je predenje na mašini. Predilna
mašina prede naenkrat 30 do 500 niti. Predilne
mašine se gonijo navadno ali z vodo, ali pa s soparom.
Na mašini spredena preja je bolj enaka, kakor preja z
roko spredena. To pride posebno od tega, ker mašina
niti bolj enako razdeli in suka, kakor nesigurna človeška
roka. Na mašinah se posebno bombaž in volna predeta,
in sicer vsak na posebnej mašini, laneno in konopljeno
predivo se pa še danes več z roko, kakor z mašinami
predeta. Predivo, ki je namenjeno na mašini spredeno
biti, mora biti čisteje in lepše olikano kakor vsako
drugo. Pri kolovratu, ali vretencu more predica še tisti
pezdir, ki je morebiti še v predivi, odstraniti, pri mašini
pa to ne gre, in za tega delj se mora v mašino le skoz
in skoz čisto vlakno polagati. Predivo se na mašini prede
ali suho ali pa mokro. Iz suhega prediva se more sicer
veliko tenša preja sprosti, kakor iz mokrega, samo to
napako ima iz suhega prediva spredena preja, da ni povsod,
prav enaka, da je kosmata, in da se med prsti
mehka in ovela ošlata. Če se pa mokro predivo prede,
tedaj le preja sicer bolj tolsto debelejša, na drugo stran
pa povsod enaka, lepo gladka, okrogla, gosta in trdna.
V obče pa naj nobena predica in gospodinja ne pozabi,
da vlakno, bolj je čisto, lepše prejo daja.

S čem se bodemo oblačili, s čem svojo nagoto zakrivali,
s čem se mraza in drugih vremenskih neprijetnost varovali?
to so razen vsakdanjega živeža najpoglavitnejše
človeške skrbi. Prva človeška obleka so bile gotovo
zverinske kože. S svojo gosto dlako so znotraj
človeka grele, zunaj pa s svojo trdno kožo ga dežja in
vetra varovale. Druga človeška obleka je bila iz polsta

ali klobučevine. Ljudje so namreč zapazili, da se strižena volna,
če se dobro stisne, skupaj sprime ali spolsti,
in tako so iznašli polst ali klobučevino delati. Še-le
pozneje so začeli volno v niti sukati, ali bolje rekoč presti,
iz preje so najprej rjuhe pletli in še-le pozneje tkali.
Pa ne le iz volnene preje, tudi iz bičja, iz latovja, iz
lubja in enakih stvari so delali platenine. Volnene tkanine
so brez dvoma stareje, kakor tkanine iz konopljenega
in lanenega prediva. Svila in bombaž sta pa v naših
krajih še precej mlada. Najstareji rokodelci so tedaj
krznarji, za njimi pridejo klobučarji, za klobučarji pa
tkalci. Pri starih Grkih in Bimljanih so žene in sužinje
tkale. Danes tkajo na posebnem stroji, ki se
„statve“ imenuje.

Na vsakej tkanini razločimo če ne več, vsaj dvoje
vrsti niti. Tiste niti, ki po dolgem drže, imenujejo
tkalci osnutek, one druge niti pa, ki gredo poprek
črez tkanino in sicer sem ter tje, od kraja do kraja,
imenujejo votek. Osnutek sestoji iz celih niti, votek
pa ne zmerom. Če se za votek n. pr. žima ali slama,
ali kaka druga stvar vzame, ki se ne more v dolgih komadih
dobiti, seže vsak votek samo od ene do druge
strani. Preja pa gre ker je dosta, včasih v enej niti
skoz celo tkanino. Za obojna krajca vzamejo se navadno
za osnutek bolj čvrste niti, kakor za sredino. Po
osnutku merimo, kako dolga; po votku pa, kako široka je tkanina.

Tkaninje veliko sort. Potem, kako so tkane, razločujemo
dve sorti namreč: pletenine in tvorine. Pri
platenihah se osnutek in votek navpik križata, pri tvorinah
pa napošev držita. Pri plateninah zavoči se votek tako
med osnutek, da je ena osnutna nit nad votkom, druga
sosedna pa pod votkom. Pri tvorinah se pa ne križata
samo votek in osnutek, ampak pri nekih tkaninah tudi
osnutne niti med seboj. Tudi ne drži votek enkrat podrugokrat
nad osnutkom, ampak časih preskoči po dve
in po tri osnutne niti naenkrat, kar se lahko pri cvilihu
ali dvonitku, in pri drilihu ali trinitku vidi. Tvorinam
se tudi pravi, da so „v križ“ tkane. Pri nekih tvorinah

se osnutek tako okoli in okoli votka zavije, da votka ni
nikjer videti ne na lice, ne na robe, k večemu na krajcih
malo. Na ta način se mora tvorina tako tkati, da so
neke osnutkine niti samo na gornjej, druge samo na
doljnjej strani vidljive, če so te niti različne barve n. pr.
zelene in rudeče, bo tkanina na enej strani samo
zelena, na drugej samo rudeča, če pa te dvojnobarvane
osnutkine niti stran menjate, bo tvorina na obeh straneh
zeleno in rudeče pisana postala; če se rože v nje vtkejo,
bodo tiste rože, ki so na enej strani zelene, dregej strani
rudeče, in narobe: kar je na enej strani rudečega, to je
na drugej strani zeleno. Kakor se daste dve barvi vpotrebiti,
dade se jih tudi več, in tako se lahko raznovnorstne
pisane tvorine narede. Najlepše se to vidi na
damastu. — Tkanine, ki so tako tkane, kakor se platno
tke, so spet dvojne vrste: ali so na trdo in gosto tkane,
ali pa bolj redko in rahlo. Med trdo in gosto (kakor
platno) tkane tkanine štejemo: platno, sukno, fris, difel,
flanel, doskin, santinklot, perkan, moar, krep, tafet, gró
(n. pr. gros de Napel), atlas, katun, perkal, kaliko, barež,
rips itd. Med redko in rahlo (kakor platno) tkane tkanine spadajo:
kazimir, molton, mušelin, rašovina, orgatin,
stramin, tilj ali gaz, kroaze, merino, tibet, serž itd.

V križ tkanih tkanin je tudi več sort, ki se pa ne
dado tako strogo druga od druge ločiti kakor platenine.
V križ tkane tkanine so žamet, pliš, preproge ali tepihi,
svileni traki, menčester, cvilih, drilih, brast, satin, barhent,
itd. — Nadalje se tkanine razločujejo: 1. v gladke,
ki nimajo ne vtkanih pa tudi ne površno nabarvanih
rož, ampak, ki so skoz enobarvane, — 2. v kitičaste,
ki imajo s prejo vtkane rože, in 3. v pisane ali „drukane“,
ki imajo površno nabarvane rože.

Pletenje se razločuje po tem od tkanja, da se pri
tkanji najmanj z dvema nitima dela, pri pletenji pa
samo z eno nitjo. Nogovice, rokovice, jopice, in kar je
še druge pletene robe, so samo iz ene niti spletene.
Poprej so vse le z rokama pletli, in še danes je pletenje
nogovic tisto ročno delo, s kterim si ženske dolg čas odganjajo
in k večemu kupico mrzle vode zaslužijo. Na

veliko pa pleteno robo vso mašine izdelujejo. Pletilna
mašina naredi vsako minuto po 12.000 penkelj ali zanjk,
najhitreja pletilja ali štrikarica pa k večemu po 15 do
20. Največ in najlepših pletenin izdeluje se na Angleškem
in Saksonskem. Na Slovenskem je zavolj pletenih
nogovic posebno Tržič na glasu, kjer se na pletilnih mašinah
izdelujejo. Nogavice se pletejo ali iz
bombaža, ali iz volne, ali pa iz svile. Na Angleškem
se največ bombažnih, na Francoskem in Laškem največ
svilnih, na Nemškem pa največ volnenih nogavic na
mašinah splete. Pletenin z roko spletenih pa pride
največ iz Jitlanda v kupčijo. Jitlandnje so najmarljivejše
štrikarice. Tudi kačka (hekla) se samo z eno nitjo.

Omeniti moremo tudi še vezenje ali „štikanje“.
Vezenje je skoz in skoz žensko delo. Vezila se delajo
navadno iz volne, za veči lišp pa tudi iz svile. Vezenje
na straminu, kakor se redko tkanemu, ljukničastemu
platnu pravi, ni nobena težavna umetnost. Vsaka le količkaj
spretnejša vezilja more na straminu iz obrazcev
vsakoršne rože in druge obrise uvezti. Težavno je pa
na batistu, na tilju, na mušelinu, na kašmiru, na svili
in na atlasu rože, imena in enake stvari uvezti. Danes
so vezila za belo žensko opravo zelo v modi, posebno pri
plesnih zabavah v mestih. Spodnje kiklje, predprti,
ovratniki, rokavi, prsniki, robci, peče, rute itd. morajo
vse z vezenim opremkom obšite in zarobljene biti. Dasiravno
so tudi že mašine za vezenje iznajdene, vendar
se še sploh vse z roko veže; kajti iznajdene mašine še
ne delajo tako tenko, kakor more roka vezti. Vezilja ima
z vezenjem veliko truda, poleg tega pa navadno slab zaslužek.

Vsakemu obrtniku mora na tem ležeče biti, da
ima njegovo blago, razen tega da je čvrsto, tudi zunanjo
lepo lice; zunanja ličnost rada kupca privabi. Blago,
kakoršno izpod roke ali iz mašine pride, navadno ni
ravno lepo in prikupljivo za oko. To velja skor za vsako
blago, zlasti pa tkanine. V ta namen tedaj, da se blagu
prijetno zunanje lice da, mora se še posebe olikati in
priustrojiti (apretirati). Pri tkaninah obstoji to

v tem, da se tkanine pred vsem nesnage očistijo, ter da
se — kar posebno o volnenih tkaninah velja — po močenji in
spiranji tkal bolj čvrsto skup sprime in zgosti,
ali kakor se reče, da se tkal skrči ali uskoči. Nepotrebne
kosmatine se morajo odstriči ali osmoditi, tkanina se
mora potem še ogladiti in olikati, da se sveti, kakor da
bi povoščena bila. S škrobom (štirkom) in voskom se
tkanina očvrsti in vtrdi. Če se tkanina tu pa tam z
vodo poškropi in na to pod tiskalnico dene postane
moarirana t. j. na njej se prikaže v podobi malih valjkov
nek poseben lesk; če se pa poškropljena tkanina z
drobno narezljanim jeklom stisne, naredi se na njej lepe
poredne gubice. To se imenuje rudenje ali gofriranje.
Na veliko se tkanine na posebnih mašinah priustrojivajo.
Za pranje so posebne mašine, za kosmatenje
posebne, za striženje posebne, za krtačenje posebne, za
likanje posebne, za glajenje posebne in za rudenje posebne itd.

XXIV. Konopljena roba.

Konoplja spada v ravno tisto vrsto rastlin kakor
kopriva. Konoplja in kopriva ste si tedaj najbližnji žlahtnici;
zato pa tudi ni čuda, da imate obedve veliko enakih
lastnosti. Iz koprive ravno tako predivo dobimo
kakor iz konoplje. Ni še ravno tako dolgo, da se je pri
nas na Slovenskem iz koprivne preje neko platno tkalo,
ki so ga „koprivec“ imenovali. Koprivec je sicer tenka,
pa ne preveč čvrsta tkanina. Prava domovina konoplje
je vzhodna Indija; od tod se je že pred veliko stoletji v
naše kraje presadila. Konoplja zahteva topel kraj, zelo
gnojno in globoko razorano in prerahljano zemljišče. Za
mrzlo vreme je konoplja zelo čutljiva. Na malo vlažnih
pa mastnih zemljiščih, ktera zavolj svoje vlage niso za
drugo žito, raste konoplja kaj bujno, pohotno in vspešno.
Na suhih zemljiščih ostane nizka. Najbolj se obnaša na
izoranih vlažnih senokoših in na izsušenih bajerih. Kdor
hoče lepo tenčico pridelati, naj konopljo gosteje seje nego
redkeje. Pri gostej setvi bo konopljeno steblovje bolj

tenko ostalo, pri redkej setvi pa odebeli in odrveni. Kdor
pa hoče veliko in debelega ličja dobiti, ta naj pa le redko
seje. — Konopelj je dvoje sorte. Enej pravimo belica,
drugej črnica. Bela konoplja ima prašen cvet, in ker
ne prirodi nobenega semena, imenuje se tudi moška konoplja.
Belica ima veliko lenši lik memo črne, semenske
ali ženske konoplje. Ornica tudi za dobre štiri tedne
pozneje dozori, kakor belica. Meseca avgusta začne perje
bele konoplje veneti in žolteti. To je znamenje, da je
konoplja dozorela, in da jo bo treba izruti. Orna konoplja
se pa tako dolgo na polji pusti, da seme dozori.
Ako bela konoplja preveč dozori, to ni dobro, ker se potem
lik utrdi in rad lomi. Orna konoplja, na kterej
je seme dozorelo, ima tako debelo ličje, da ni več za
tkanine, ampak samo še za vrvi. Bela konoplja seje se
samo zavolj prediva, črna pa zavolj semena in ličja.

V ta namen, da se ličje od steblovja loči, namoči
se konoplja v vodo. Tekoča potočnica je za to bolja,
kakor kakšna stoječa in smrdljiva mlaka. Konopljeni
snopiči se obloži s kamenjem tako, da so celo v vodi.
Voda raztopi in spere tisti lep, s kterim je ličje na
steblovje prilepljeno. Tako se zlasti na Hrvaškem konoplja
godi. Na Slovenskem pa, kjer sploh več dežuje
in obilnejša rosa pada, kakor na Hrvaškem, se pa izrute
konoplje na kak vlažen travnik razgrnejo; kakor
voda, raztopijo tudi rosa, dež in vlaga iz zemlje tisti
lep, s kterim je ličje na steblovje pritrjeno; raven tega
pa tudi še steblovje samo malo sprhni. Črna konoplja,
imajoča bolj trdo ličje in bolj debelo steblovje, mora
dalj časa v vodi namočena ali na travniku razgrnjena
biti, nego bela konoplja, preden se ugodi. Ko je steblovje
tako prhko postalo, da se da lahko lomiti in treti,
potle je to znamenje, da je konoplja dosti obležana, da
je godna. To je naravni način, konopljo goditi, razen
tega se pa da konoplja tudi po več umetnih potih v
kratkem času goditi.

Iz vmake ali iz travnika pride konoplja, potem,
ko se je še na zraku in vetru posušila, na peč (farjačo).
Tu se dobro osuši, tako, da steblovje prav krhko postane.

Iz peči vzame konopljo terica, ter jej na terilnici steblovje
do dobrega stere. Pezdir odpade, vlakno pa terici
v roki ostane. Da se vlakno še bolj pezdirja očisti,
otrepa se potem in s peračo tolče. Pri otrepanji, če se
previdno ne dela, more precej veliko vlakna odpasti.
Nazadnje pride predivo še na greben, kjer se omika in
zadnji pezdirčiči iz njega očistijo in vlakno lepo po dolgem zravna.

Iz ličja črne konoplje predejo vrvarji vrvi ali štrike,
iz debele ličje preje se pa pletejo mreže in tke debelo
platno za vreče (žaklje), za ovoje in druge zavitke.

Največ konopljene robe potrebujejo na ladijah, posebno
za vrvi in za jadra, ktera morajo iz posebno čvrstega
konopljenega platna biti. Za vsakdanjo delalno
obleko je konopljena prtenina kaj pripravna. Naši sosedje
in bratje Hrvati si skoraj vso svojo delalno in
pražnjo obleko iz domačega konopljenega platna spredejo,
stkejo in skrojijo. Tudi naši slovenski očaki so se nekdaj
samo v domače platno oblačili. Prav trpežno in
tudi lepo platno se dobi iz preje, v kterej je konopljeno
in laneno predivo skupaj spredeno.

Dobro konopljeno predivo mora biti tenko, dolgo
in čvrsto, sivkaste ali pa temno-srebrne barve, zelenkasto
je tudi še precej dobro, rumenkasto je pa slabo,
kajti rumenkasta barva je znamenje, da se je ali na
peči pri sušenji osmodilo, ali pa v vlažnej shrambi
vžgalo in tako sprhnelo. Najslabše konopljeno predivo
je pa tisto, ki je črnikasto. Tudi po duhu se konopljeno
predivo spozna, ali je dobro ali ne. Zaduhel in
gnjil duh je slabo znamenje konopljenega prediva. Dobro
in nepokvarjeno predivo mora jak duh imeti. Shramba
za predivo naj bo suha in zračna, posebno se pa mora
na to gledati, da se predivo, ki na kupu leži, ne vžge.

Konopljeno predivo loči se najlaglje po tem od
lanenega prediva, da se med prsti veliko bolj trdo ošlata,
kakor laneno. To pride zlasti od tega, ker se laneno
predivo na mikalniku na veliko tenše vlakno razcepiti
da, kakor konopljeno predivo. Konopljeno predivo ima
to lastnost, da vlago iz zraka pohlepno v sebe pije.

Dva centa suhega konopljenega prediva moreta toliko
zračne mokrote v sebe vzeti, da po tem celo tri cente
na vagi potegneta.

Konopljeno platno menda dalej trpi, kakor laneno;
sicer pa ni tako voljno, ampak bolj okorno, trdo in
težko! Obeli se ne tako lahko in tako hitro, kakor
laneno. Iz konopljenega prediva se dela tudi neka klobučevina,
s ktero strehe krijejo.

Naše cesarstvo pridela na leto 1,200.000 centov
konopljenega prediva; od tega pride samo na Ogrsko
500.000 in na Hrvaško 300.000 centov. Najbolja konoplja
raste v Sremu v dolnjej Slavoniji, posebno okoli
Petervaradina, in potem v Požunskej, okolici na Slovaškem.
V severnih krajih našega cesarstva se bolj lan,
v južnih pa bolj konoplja seje. Na Koroškem pridela
labodska dolina najbolje konopljeno predivo. Koroško
konopljeno predivo je nekako bolj temne barve, sicer
pa dolgega in čvrstega vlakna, vendar pa ne tako dobro,
kakor bolj belikasto Štajarsko in Kranjsko. Laško konopljeno
predivo je eno najboljih. Leta 1862. je na
obrtnijskej razstavi v Londonu laško konopljeno predivo
izmed vsemi drugimi se odlikovalo. Najbolja konoplja
raste na Laškem okoli Bologne in Fijorence. Na Laškem
konoplje ravno tako v vodi godijo, kakor na Hrvaškem.
Največ konopljenega prediva prideluje se na Ruskem.
Več kot poldrugi miljon centov so ga vsako leto iz
ruskega cesarsta izvozi. Veči del ruskega prediva gre
v angleške fabrike.

Pri predenji starega, obležanega prediva odpade več
kosma, kakor pri predenji novega prediva; zavolj tega
vsak kupec raje po novem predivu seže, kakor po starem.
Konopljeno predivo iz severnih dežel se v kupčiji tudi
nekako bolj čisla, kakor predivo iz južnih dežel.

Poleg prediva da konoplja tudi še seme. V konopljenem
semenu je v vsakem centu po 25 funtov olja,
ki se v obrtniji na razne načine potrebuje konopljenega
semena pride največ čez Rigo iz notranje Rusije v kupčijo.
Konopljeno olje je zeleno-žolto, mastno in gosto.
Če dalje časa pri miru stoji, čisti se ter postane pozneje

rjavo. V ustih je še precej prijetnega okusa, pa, ker
po konoplji diši, vendar ni za jedi; tudi za luč ni ravno
dobro, ker naglo gori in svetilnico zelo s sajami onesnaži.
Izvrstno je pa za barve, ker se naglo suši. Milarji
ga rabijo za to, da dekjo milo ali žajfo. Na jutrovem
delajo iz konopljenega semena neko pijačo, „hašiš“
imenovano, ki človeka skor ravno tako opijani, kakor vino.
Ker je Turkom po njih veri prepovedano vino piti, pa
konopljeni „hašiš“ pijejo.

XXV. Lanena roba.

Lan se pri vseh izobraženih narodih že od najdavnejših
časov seje. Gospodarji razločujejo dve vrsti lana,
pri enej ostanejo semenske glavice, ko dozori, zaprte,
pri drugej pa ne. Lan ima kakor konoplja dvojno korist:
1. seme, iz kterega se laneno olje prideluje, in 2. steblovje,
iz kterega se vlakno dobiva. Lan zahteva vlažno
podnebje. Mrzlo zemljišče mu bolje ugaja, kakor gorko.
Najljubša mu je ilovica, ki je s peskom pomešana, in ki
je že dolga leta porodoma gnojena in orana bila. Lan
zasaja svoje korenine globoko v zemljo, zavolj tega mora
lanišče tudi globoko preorano biti. Vse prstene grude
se morajo z brano in s kijem na drobno raztolči, in
sploh lanišče tako oskrbeti, kakor gredo na vrtu. Noben
drug sadež toliko gnoja, in sicer starega in obležanega
gnoja ne zahteva, kolikor lan. Najbolji gnoj za lanišče
je kompost ali zmesen gnoj, najslabši pa konjščak.
Če lan ni zelo temno-zelene barve, mora se še pozneje,
posebno po kakšnem dežji, z apnom, malcem, ali koščeno
moko potrositi in tako veča rodovitnost v njega pognati.
Dobro laneno seme ne sme na vodi plavati, ampak mora
na dno pasti. Če se na ogenj vrže, mora z glasnim
prskanjem zgoreti, še celo odskakovati mora iz žerjavice!
Pri zbiranji semena za setev naj se tisto vzame, ki je
težeje, trdejše in svitlo-rujave barve. Nekteri priporočajo
seme pred setvijo v slano vodo namočiti. Najbolje
laneno seme je rusko, ki naj bo slovenskim gospodarjem
posebno priporočeno. Dežele okoli severnega ali baltiškega

morja, so tiste, v kterih najbolje pleni. Petrograd,
Riga in Tilzit so glavna kupčijska mesta za ruske,
poljske in pruske lanene pridelke. Sicer pa pride tudi
iz Amerike, iz Egipta in iz Nove Holandije lepa roba.
Kdor hoče tenko laneno predivo pridelati, naj ne
čaka, da bo lan ves požoltel. Lan naj se izruje, ko so
njegovi vršički še malo zelenkasti. Kdor pa hoče seme
pridelati, mora, to se ve da, čakati, da popolnoma dozori.
Laneno steblovje se mora potem, ko se je seme
njega osmukalo po barvi razrediti: žolto za sebe, zelenkasto
pa za sebe, — pa tudi po dolgosti: dolgo posebe,
krajše posebe. Laneno vlakno se znotraj steblovja, zunaj
pa površne kože precej čvrsto drži, in sicer še čvrsteje
kakor konopljeno. Zrak in pozračna vlaga sta že od
nekdaj, kakor pri konoplji, tako tudi pri lanu tista pripomočka
bila, s kterima se da laneno vlakno od steblovja
in od zunanje kožice ločiti. Lan se godi skorej
na ravno isti način kakor konoplja. Na kakem pokošenem
travniku se namreč razgrne, da se obleži, ter da steblovje
do dobrega sprhni. Razgrnjen lan se mora
nekolikokrat preobračati, kar se lahko z grabljami opravi.
Kedar se je tisti lep, s kterim je bilo vlakno na steblovje
pritrjeno, v vlagi, dežji in rosi raztopil, potem je
lan goden. To se spozna na tem, da se vlakno, če se
steblo zlomi, lahko od njega olupi. Zdaj se postavi v
male, znotraj votle kapice, ter se na zraku in vetru do
dobrega posuši. Nekteri pustijo lan celo čez zimo pod snegom
ležati, kar pa ni, da bi se moglo priporočiti. Lan
tudi namakajo v vodo in godijo ravno tako, kakor konopljo.
Voda pa ne sme stati, ampak na enej strani
mora v jamo počasi pritekati, na drugej pa spet odtekati.
Predolgo lan ne sme biti namočen, ker bi po
tem vlakno škodo trpelo. Potem ko se je lan iz vode
vzel, mora se zunanja odgnjila koža lepo na čisto iz
njega sprati, in na trati v kapice postaviti, da se posuši.
Holandeži lan v blati godijo in še celo pod zemljo ga
zakopavajo. Predivo iz v blati ali v zemlji godenega
lana je sivkasto, ter ima zares neke posebne lastnosti,
ki jih predivo na druge načine godenega lana nima.

Najlepše se pa lan ugodi, če se najprej v vodo namoči
in potem, ko je že na pol goden, iz vode vzame in na
travnik razgrne, kjer popolnoma dogodi. V fabrikah
gode lan v zagretej vodi, in na razne druge kemične
načine. Goden in posušen lan pride na peč. Preveč pa
le nikar lan prziti in sušiti, ker po tem preja prhka
postane in se rada trga. Iz peči pride lan na terišče.
Treti se pa ne sme, dokler je še vroč, ampak se mora
pustiti, da se ohladi, ter da vlakno iz zraka malo vlage
v sebe potegne, ker je potem bolj prežno in žilavo.
Lan ne zna vsaka terica treti, ktera ga napčno tere,
pri tej bo več kodelje kakor povesma. Kakor konopljeno
se mora tudi laneno predi vo po trenji otrepati, da
kolikor mogoče več pezdirja iz njega odpade. Ker je
pa vlakno še zmerom tolsto, ker so posamezne niti še
trakom podobne, in ne leže lepo po dolgem, se mora
še na grebenu razčesati in omikati. Pri nas na Slovenskem
je navada, da hodijo vrvarji od vasi do vasi,
predivo mikat. Kar skoz greben ne gre, to se imenuje
tulje, ki se v kodelje zamota, kar se pa skoz izvleče,
to je pražnje predivo, ki se v povesma zvije. Kdor
hoče prav tenko predivo dobiti, naj ga po mikanji še
enkrat tolče, ali pa s kako ostro krtačo skrtači. Pri
tem pade zadnji pezdir in prah iz njega, in posamezne
niti se še bolj na drobno razcepijo, kar je za tenkost
preje in tkanine neobhodno potrebno. Za predenje z
rokami je tako predivo že pripravno, za predenje na
mašini pa še ne, kajti mašina zahteva še veliko bolj
čisto, še veliko lepše omikano predivo. Kdor tedaj svoje
laneno predivo v fabriko prodaja, stori bolje, če ga koj
iz terišča proda; v fabriki se vsako predivo še enkrat
omika, naj je poprej še tako lepo omikano bilo. Laneno
predivo naj se na kakem suhem pa hladnem kraji
shrani, in sicer se naj na shrambi trdo zloži in stisne,
ker se tudi po tem še zboljša. Če se laneno predivo
skoz povekševalno steklo pogleda, vidi se, da je vlaka
okrogljičasto, nikoli pa kakor pri bombažu trakasto.

Največ lanenega prediva se danes v fabrikah sprede
in stke. Prede se skor ravno tako, kakor bombaž. Najprej

se namreč predivo v vozke tračice razdeli, tračici
se malo nategnejo in potem v prejo sesukajo, kar bodemo
vse pri bombažu bolj obširneje opisali. Glede tenkosti
se lanena preja razdeli na številke od 20. do 160. Največ
lanenega prediva se na Angleškem in Francoskem
na mašinah sprede. Naše cesarstvo je glede tega šele
peto na vrsti. Najlepše laneno predivo pridelujejo na
Irskem, Holandeškem in Českem, največ pa na Ruskem.
Izmed slovenskih pokrajin prideluje se največ lanenega
prediva na Koroškem. Kar našega lanenega prediva v
kupčijo pride, gre vse črez Trst na Laško, na Francosko
in v Ameriko.

Iz lanene preje narejen je tudi sukanec, ki ga
šivilje ali mojškre za šivanje rabijo. Zlasti na Pemskem
se veliko lanenega sukanca dela. Najbolj se pa rabi
lanena preja za tkanine. Glavna lanena tkanina je platno.

Platno imenuje se vsaka gladka tkanina iz lanene
ali konopljene preje. Samo neke prav tenke in lahke
tkanine te baze, dasiravno so prav za prav tudi platno
imajo še neka druga posebna imena. Pri platnu se,
kakor smo že poprej enkrat rekli, osnutek in votek ravna
navpik križata, in sicer tako, da je nit enkrat gori, drugokrat
doli. Platna je glede tenkosti vsake sorte, od
najdebelejšega hodnika do najtenkejšega batista. Konopljeno
platno ni nikoli tako tenko in tako belo, kakor
laneno, sicer je pa močneje in trpežneje. V kupčija
pride navadno le bolj laneno platno. Prav lepo in čvrsta
platno se dobi, če se za osnutek konopljena, za votek
pa lanena preja vzame. Najbolj prosto platno je iz
tulja ali hodničeve preje, njega se navadno še pezdir
drži. Napolplatno je tisto, pri kterem je osnutek bombažna,
votek pa lanena preja, ali pa narobe: osnutek
lanen, votek pa bombažen. Napolplatno ima sicer prav
prikupljeno lice, kar se pa vrednosti tiče, je pa čista
laneno platno visoko nad njim. Surovo platno je tiste
barve, kakoršne je bila preja, iz ktere je tkan. Laneno
platno je pepelaste, konopljeno pa žoltkasto-rjave barve.
Surovo platno se mora beliti. Bolje je, če se je že pteja
poprej belila, kajti platno, ki je iz že obeljene preje tkano

je sploh trpežneje memo onega, ki se je iz surove nepobeljene
preje stkalo, in še le pozneje beljeno bilo.
Pri beljenji vsako platno kolikor toliko škode trpi. Navadno
se platno na trati beli. Zrak in svitloba raztopita
na večkrat namočenem platnu tiste snovi, ki so uzrok
temnej platnenej barvi. Nebeljeno platno je zmerom teže,
kakor potem, ko se je pobelilo. Platno, ki je pred belenjem
100 funtov tehtalo, je po belenji 3 funtov
težine zgubilo. Pri umetnem kemičnem belenji, kakor
se beli v fabrikah, ne trpi platno tolike škode, kakor
na tratinem belišču. Ni dobro, če je trava na belišču
visoka, ker platno na visokej travi beljeno rado madeže
dobi. Bolje je platno na produ ali na pesku beliti. Tudi
z usnjato in z železnimi žreblji podkovano obujo ni
dobro po platnu na belišču stopati, ker platno tako imenovane
usnjate in železne maroge dobi, ki se za boga
ne dajo več iz njega izprati. Voda, s ktero se platno
moči, naj bo mehka voda t. j. ne studenčnica, ampak
potočnica, ali pa deževnica. Voda naj bo čista, posebno
pa ne sme v sebi železo raztopljeno imeti. V steklenico
vlita in nekoliko dni v njej stoječa voda, ne sme okoli
otekla blaten venec narediti. V nekterih krajih platna
na belišču ne močijo, ampak močenje prepusti samo
rosi in dežju, in zato se to belenje suho belenje imenuje.
Platno se mora na belišču vsaki dan na drugo stran
razgrniti. Vsak teden se naj platno v precej slabem in
z vodo razvlaženem lugu spari, in potem na potoku s
peračo dobro spere. Pri tej priložnosti bodo raztopljene
snovi odplavale, in platno je očividno bolj belo postalo.
Tisti letni časi, v kterih največ rose pade, pri nas tedaj
jesen, so za belenje platna najpripravnejši; kajti
rosa je najčistejša voda in najlepše in najhitreje beli.
V fabrikah belijo platno, kakor sploh tudi druge tkanine:
bombažne, volnene in svilne, s tisto kemično tvarino,
ki se klor imenuje.

Piše se platno, če se pobarvana preja vmes stke.
Platno pisati je posebno na Hrvaškem navada, kjer ženske
rudeče ali modre predprte in kiklje nosijo. Na Slovenskem
se domače platno za možke hlače ali črno barva,

ali pa zlasti za žensko in otročjo obleko kakor katun
površno barva ali „druka.“

Najlepše platno izdelujejo na Nemškem v Hanoveru,
in na Pemskem. V kupčiji se imenuje ta vrsta
platna „kreas“

Najdragocenejše platno je batist. Najlepši batist
pride iz vzhodne Indije. Pravi indijski batist ima
na prvej poli bale z zlatimi nitmi uvezeno rožo, kar je
bojda znamenje, da je pristen. Za batistno prejo vzame
se najlepše, najtenše in najbolj dolgo predivo. Tke
se batist v vlažnih prostorih n. pr. v podzemeljskih kletih,
in to zavolj tega, da se preja ne lomi, ampak da v
vlažnem zraku volna in prožna ostane. Kedar se batist
iz statev sname, spari se najprej v lugu, in potem z
milom ali žajfo v sirotki spere. Batist se danes nedela
samo iz lanene preje, ampak tudi iz bombažne. Bombažen
batist je pa še veliko lepši in tenši kakor laneni.
Tudi mešano se batist tke, namreč iz lanene in bombažne
preje skupaj. Čisti laneni batist izdeluje se posebno
lep na Francoskem in v Nizozemlji. Največ tam
izdelanega batista gre na Angleško in v Ameriko. Sicer
se pa tudi na Saksonskem, v Šleziji, na Pemskem in
na Dunaji precej lepi batist izdeluje, to da francoskega
in nizozemskega, molče o indijskem, daleč ne doseže.

Platno za podvlako na oblekah imenuje se kanevas.
Navadno je kanevas tenek, rahlo tkan, ter z lepom
utrjen in čvrsto priustrojen.

Tako imenovano domače platno, ki se doma na
kolovratu sprede in na statvah stke, je danes po platnu,
ki se v fabrikah izdeluje, do malega iz kupčije potisnjeno.
Sicer se je pa tudi po pokusih dokazalo, da domače
platno ni tako trpežno, kakor platno iz fabrik.
Mašina bolj enako prede kakor roka, enako spredena
preja se pa v tkanini bolj čvrsto sprime, kakor manj
enako spredena. Ne da se pa tajiti, da domače platno
po perili bolj gladko in bolj svitlo ostane, kakor fabrikino
platno.

Težko je razsoditi in reči: to platno je bolje od
onega. Kupcu platna svetujemo, naj ga pred vsem dobro

zmenca, kajti po mencanji se priustroj odpravi, in platno
se pokaže, kakšno je bilo pred priustrojenji. Primešan
bombaž v platnu spoznati, to je pa že težavneje; za to
je treba skušenega očesa, pred vsim pa kemične razsodbe.

Kolikor se ve, so stari Egipčani prvi platno tako
tkali, kakor se danes na statvah tke. Od Egipčanov so
se naučili prvi Judje, in potem Grki in Rimljani presti
in tkati. Danes je za tiste kraje, v kterih se je platnarija
vdomačila, to znamenje, da so siromašni in nerodovitni
kraji. Tkalec in pa revež, to je skorej enako.
In res, najsiromašneji kraji v Evropi so tisti, v kterih
si ljudstvo s predenjem in tkanjem svoj kruh služi.

Na mašini se more lanena preja glede tenkosti do
štev. 200. spresti, roka jo pa more do štev. 250. in tudi
še čez spresti. Največ platna izdeluje se na Angleškem,
kjer veliko čez 2 milijona vretenov dan na dan laneno
prejo prede. Najtenša lanena preja, namreč do štev. 270.
prede se na severnem Francoskem: iz te preje se pa delajo
le zobci in batist. Na Nemškem, kjer se še polovica
vse lanene preje z roko prede, se najlepše platno
izdeluje v Šleziji, na Saksonskem in v Westfaliji. V
našem cesarstvu se največ platna na Pemskem in
Moravskem izdeluje. Na leto se more za naše cesarstvo
računiti tri milijone bal. Kar zelo zadržuje našo domačo
laneno obrtnijo, je to, da se iz našega lana ne da tenša
preja presti, kakor do štev 75.

Iz sukanca (cvirna) lanene preje delajo nadalje zobce
ali „špice“. Zobce delajo na četiri razne načine: ali
jih z iglo šivajo, ali jih pletejo, ali jih tkejo, ali jih pa
klinčajo. Najtenkejši zobci so navadno z iglo šivani.
Največ zobcev izdelujejo pa ali s pletenjem ali pa s klinčanjem.
Zobci iz Brabanta v Belgiji, zlasti iz Bruslja
so zavolj svoje lepote in tenkosti po celem svetu na
glasu. V Belgiji živi od izdelavanja zobcev 130.000 delalk.
Kar na leto izdelavajo, to je vredno 10 milijonov
goldinarjev. Na Nemškem izdelujejo zobce posebno po
tistih goratih pokrajinah, ki ležo ob meji med Saksonskem
in Pemskem. Nekdaj je bilo v teh pokrajinah veliko
rudarstva. Naenkrat so se pa rudninske žile pogubile,

in večina ljudstva je, kakor da bi odrezal, brez
zaslužka ostala. V tej nadlogi in zadregi poprijeli so
se rudninski delalci izdelavanja zobcev, tako da danes v
teh goratih pokrajinah več kot 40.000 ljudi o tej obrtniji živi. —
Na Slovenskem izdelava Idrija dobre zobce.
Možje delajo v rudnikih, žene in otroci pa med tem
doma zobce klinčajo ali čipkajo. Tako ima vsaka hiša
dvojni zaslužek. — V celej Evropi se blizo en milijon
ljudi peča in živi z izdelovanjem zobcev. Vse v Evropi
izdelano zobčevo blago ceni se na leto na 115 milijonov
goldinarjev. Iz zobcev naredi se tudi cela ženska oprava.
Zobčaste ženske oprave so najbolj gizdave in najbolj dragocene.

Zobci so navadno iz lanenega sukanca, sicer pa tudi
iz volne, iz svile in iz zlatih in srebrnih niti. V Belgiji,
kjer se najlepši zobci izdelujejo, se laneno predivo,
ki je za zobce namenjeno, posebe godi, posebe omika
in posebe prede, in sicer le v hladnih in vlažnih prostorih,
da preja bolj gibčna in volna ostane. Na mašinah
se dado sicer tudi zobci izdelavati, pa le bolj prosta roba,
kar je drobnejih zobcev, ti so danes še vsi ročno delo.

Iz lanene preje se nadalje tke trilih (trinitnik)
in damast. Drilih je kitičasta tkanina, ter se posebno
za pomizno prtenino, za stolnjake, za obrisalke, za ročnike
itd. potrebuje. Kitice na drilihu so navadno iz četirivoglatih
kufic sestavljene. — Damast se ne tke samo
iz lanene preje, ampak tudi iz volnene, svilne in bombažne,
včasih je tudi iz raznih prej mešan. V damast
se dado z vijasjem osnutka in votka še lepše kitice
vtkati, kakor v drilih. Bože ali kitice morajo tako vtkane
biti, da jih lahko vidimo in spoznamo. Damast ima bojda
svoje ime od mesta Damask v prednjej Aziji, kjer se je
najprej izdelaval. Laneni damast je navadno bel. Na
enej strani so rože svitleje, drugo lice pa temneje; na
drugej strani je pa ravno narobe; rože so temneje drugo
lice pa svitleje. Laneni in bombažni damast rabita se
najraje za pomizne prestirače, volneni in svilni damast
se sicer tudi še za žensko obleko včasi upotrebuje. Največ
svilenega damasta tkejo na Laškem.

Barvanih lanenih tkanin ni ravno mnogo. Za barvanje
raje bombažne tkanine vzamejo, kajti bombaž je
na eno stran cenejši kakor lan, na drugo se pa da tudi
lepše barvati kakor lan.

Laneno olje se v obrtniji različno rabi. Sem ter
tje ga imajo tudi za luč, in še celo za jestvine, da-si
ravno je nekako zopernega okusa. Največ lanenega olja
pride iz Ruskega in Ogerskega. Prga t. j. ostanki izprešanega
lanenega semena, je tečna klaja za živino, pa
tudi rada in dalj časa gori, ker je mastna. Zmleto laneno
seme pokladamo na zatekline in razvnete rane,
ker bolečine zlajša, zatekline pa omešča in razdeli.

XXVI. Volnena roba.

Volna, dlaka in lasje so iz one iste tvarine kakor
parklji, nohti, rogovi in peresa. Vendar je pa med volno,
dlako in lasmi neka razlika. Lasje in dlaka se ne kodrajo
in rudijo tako, kakor volna. Las in dlaka imata
nek mozeg v sebi, volna ga pa nima, tudi je volna veliko
tenša kakor so lasje in dlaka. Volna, ki je lepo na
drobno in pravilno narudana ali nakodrana, je bolja memo
one, ki je preveč in nepravilno narudana. Če se volna
skoz povekševalno steklo pogleda, vidi se, da je vsa ljuskasta
kakor n. pr. riba, ali pa z opeko krita streha.
Naša ovca nima samo volne na sebi, ampak med volno
raste tudi nekaj dlake vmes. Volna, kakoršna se raz
ovce ostriže, je vsaka mastna. Kakor konopljeno in laneno
predivo ima tudi volna ono lastnost, da veliko mokrote
iz zraka v sebe izpije. Pa dasi-ravno je že mnogo
vlage v sebe vzela, vendar se še med prstami ne ošlata
mokra ali vsaj vlažna, le na vagi se pokaže, za koliko
je volna vlage v sebe potegnila. Težina volne se zavoljo
tega zelo menja. Volna n. pr., ki je danes en cent potegnila,
more v dveh ali treh dneh toliko vlage v sebe
vzeti, da bo potem celo za 20 funtov na tehtnici več
potegnila. Navadno je volna bela, sicer pa tudi črna,
žoltkasta, rjavkasta in rudečkasta. Debela volna se

velikokrat lepše sveti, kakor tenka volna; da se volna sveti
to ne odloči njeno tenkost.

Volna je rahla, mehka in nežna, če se med prste
vzeta tako ošlata kakor bombaž, ali pa razcefedrana
svila. Med prsti se da tedaj volna najbolje presoditi
ali je tenka, ali tolsta. Dolga volna je na dolnjem,
koncu zmerom malo debelejša kakor na gornjem. Dobra
volna mora biti vitka, in kakor že njeno ime kaže, v
pravem smislu besede volna; ona se mora dati zelo sukati,
in vendar mora poleg vsega sukanja čvrsta ostati,
t. j. ona se ne sme dati precej raztrgati. Kdor hoče spoznati,
ali je volna dobra ali ne, ta naj vzame polno pest
volne, naj jo čvrsto stisne in potem to volneno kepa
naglo spusti. Dobra volna se bo počasi iz kepe razvijala
slaba volna bo pa naglo razen skočila. Kratka volna je
bolja za polst (klobučevino) in za rahleje tkanine, dolga
volna pa bolja za sukanec in za suknene tkanine.

Preden se volna v delo vzame, mora se najpoprej
sprati. Navadno se že pred strižo na živej ovci pere.
Vendar pa ostane kljub spiranji volna še dovolj mastna,
gibčna in mehka. Bolje je, če se volna še le po striži
pere, ker se da veliko čisteje oprati in se pri tem tudi
ovca ne trpinči. Pri nas se ovce dvakrat na leto strižejo,
prvikrat spomladi, drugokrat jeseni. V kupčiji razločujete
se po striži zimska in letna volna. Najlepšo
volno dado jagnjeta, ki še niso leta stara, najslabša je
pa volna pocepanih ovac. V kupčiji se ta poslednja imenuje
„mrtva volna“. Na ovci ne raste povsod enaka
volna. Najlepša raste po plečih, za spoznanje slabša je
pa že tista, ki po rebrih in po vratu raste. Tretje sorte
je volna razsteča po stegnih. Mnogo slabša od teh
treh sort je volna, ki po križu, po prsih in po repu
raste. Najslabša je pa trebušna volna in tista, ki zadi
po stegnih raste, kajti ta je po scalnici, in po drugej
nesnagi, na ktero se včasih ovca vleže, zelo spridena.
Volna gorskih ovac je sicer krajša, pa tenša in lepša,
kakor volna ravninskih ovac. K ravninskim ovcam spadajo
n. pr. ogerski caklji. Naša slovenska ovca spada
med gorsko ovčje pleme. Najlepšo volno danes na Nemškem

pridelujejo zlasti na Saksonskem in Šleskem. V
našem cesarstvu se najlepša volna na Moravskem in
Ogerskem striže. Najtenšo volno da tako imenovana
merino ovca, ki se je iz Španjskega na Nemško zaplenila.
Merino-ovca spada v vrsto gorskih ovac. Kdor hoče
ovce s tenko volno izrediti, ta naj si preskrbi tenkovolnatega
ovna. Na ovci ni toliko ležeče, ali je tenko- ali
debelo-volnata, kajti tenkovolnat oven in debelovolnata
ovca bodeta zmerom mladiča s tenko volno imela. —
Veliko in posebno lepe volne pridelujejo angleške naselbine
na južnem konci Afrike in v Avstraliji. V Evropi
ima največ ovac Ruska, namreč 52 milijonov, za njo
pride Angleška s 40 milj., Francoska s 35 milj., Nemčija s
32 milj., naše cesarstvo s 30 milj., Španjolska s
20 milj., Turška in Laška vsaka s 4 milj. V Evropi se
za domače potrebe še zmerom premalo volne prideluje.
Po preko računano prideta na vsakega Evropejca po dva
funta volne, kar je premalo: zavolj tega se mora vsako
leto precej veliko volne iz drugih krajev sveta v Evropo
privaževati. — Tudi kodrasti psi imajo volno, ki je pa
zelo slaba; k večemu plete iz nje nogovice.

Po svojej rabi se volna na dvojno deli: na krtačeno volno
za kosmate tkanine n. pr. sukno, — in
na omikano volno za gladke tkanine, pri kterih ni,
kakor pri sukni, preja pod kosmato odejo skrita, ampak
očividna kakor n. pr. pri platnu. Tkanine, ki so narejene
iz volne, omikane na grebenu, so n. pr. merino in
tibet. Pri vseh volnenih tkaninah, suknenih in gladkih,
je preja za osnutek od leve na desno sukana, preja za
votek narobe od desne na levo, in sicer zavolj tega, da
se osnutek in votek čvrsteje drugi okoli drugega sprimeta.

Najglavneja volnena tkanina je sukno. Sukno je
ravno tako tkano kakor platno; tudi statve, na kterih
se tke, so skorej ravno take, kakor statve za platno le
bolj široke so, ker sukno potem, ko se je s suknjarskim
ilom prevaljalo, za veliko vožeje postane, včasih
vskoči celo za polovico tkane širine. Suknjarsko ilo je
precej trdo, zelenkasto ali rjavo, včasi tudi žoltkasto in
rudečkasto, ter se vidi in ošlata, kakor da bi mastno

bilo. Ilo ima to lastnost, da zelo rado masti v sebe
srka, in zato se tudi ž njim mastni madeži lahko iz
obleke izperejo. Razen drugih krajev najde se suknjarsko
ilo tudi pri Bistrici, pri Celji (Teharjah) in pri Blagovni
na slovenskem Štajerskem. Po tem, ko se je
sukno s tem ilom prevaljalo, se volnene dlačice tako
čvrsto na njem sprimejo, da se posamezne niti osnutka
in votka na njem ne morejo več razločiti, ampak sukno
je podobno klobučevini. Iz valjanega sukna se ne da
nobena nit več potegniti kakor n. pr. iz platna, kajti
niti so se že preveč skupaj sprijele. Navadna rašovina,
kakoršno še danes slovenski hribovci n. pr. Pohorci na
Štajerskem za domačo obleko izdelujejo, je nevaljano
sukno, kakoršno se iz statev vzame. Za razkosmatenje
suknenega oplošja ali poveršine rabi se tista rastlina, ki se
jej češljiga pravi, in ki ima ostre nazaj sukane trnke.
Po razkosmatenji se sukno striže, da vse kocinice
enako dolge postanejo, po striži se kocinice vse lepo na
eno stran skrtačijo. Sukno postane potem svitlo in gladko
ter dobi, kakor se pravi, lice. Najžlahtnejše in najlepše
sukno izdeluje se na Pruskem in Saksonskem, v našem
cesarstvu pa na Moravskem. Veliko našega suknenega
blaga gre v jutrove dežele. Sicer so pa tudi Angleži,
Prancozje in Belgijanci izvrstni suknjarji. — Dobro sukno
mora imeti čisto in povsod enako lice. Maroge se ne
smejo na njem najti. Barve mora biti stalne.

Suknjasta tkanina je tudi flanel. — Flanel je le
malo s suknjarskim ilom prevaljan in nič strižen; zato
je pa tudi precej kosmat. Flanela je veliko sort. Iz najtenkejšega
flanela se delajo srajce, ki so zelo čislane;
kajti flanel na golem telesu nositi, je zdravo, zlasti za
tiste, ki se radi prehlajevajo. Iz pisanega flanela se dela
tudi ženska oprava. Kakor se volnene tkanine sploh ne
smejo z milom ali žajfo prati, ker potem trde, žolte in
kodraste postanejo, ravno tako nikarte flanela nikoli z
žajfo prati.

Med suknjaste tkanine nadalje še štejemo: kazimir,
fris, duffel, molton, doskin
in santiklot. Vse
suknjaste tkanine so iz krtačene volne.

Iz volne, ki je na grebena omikana, se delajo tako
imenovani latki ali cajgi. Cajgi, spadajoči med gladke
tkanine, so le malokdaj čisto volneni, ampak navadoo z
lanom in bombažem in s svilo mešani, pa tudi z drugim
vlaknom, z mohairom, z alpako itd. Med volnene cajge
spadajo sledeče tkanine: kamlot, barež,
orlean, volnen damast,
perkan, če je bel, če je paprižast, imenuje se moar,
bombazin, krep, mušelin, lastiuk,
merino itd. Tista sorta merina, ki se ne sveti, in med
prsti mehka ošlata, imenuje se tibet. Pri napol-merini
je samo osnutek volnen, votek pa bombažen. Najlepši
volneni tibet in merino izdelujejo na Francoskem. Največ
volnenih in mešanih cajgov zlasti za žensko opravo
pa na Saksonskem in Pemskem.

Iz volne nadalje delajo žamet, pliš, odeje,
preprogein tapete. Najprosteje preproge pa niso iz volne,
ampak navadno iz kravje dlake.

Med volnene tkanine spadajo tudi šalji. Šalji so
ali podolgovati, ali pa tudi kvadratni robci. Šaljev ne
nose samo ženske, ampak tudi moški. Najlepši in najžlahtnejši
šalji pridejo iz vzhodne Indije in iz Perzije,
zlasti iz pokrajin, ki se Tibet in Kašmir imenujete. V
kupčijo pridejo pod imenom „turški šalji“. Pripetilo se
je že, da se je en sam turški šalj za 12.000 goldinarjev
prodal. Na Angleškem, Francoskem in Nemškem danes
skorej ravno tako žlahtne šalje izdelujejo, kakor v Tibetu
in v Kašmiru. S prvega so delali šalje samo iz volne
in iz kozje dlake, danes pa med volno in dlako tudi
bombaž in svilo vmes predejo in tkejo.

V volneno blago mol ravno tako rad zleze, in ravno
toliko škode naredi, kakor v kožuh ovini; zato se mora
volneno blago ravno tako mola varovati, kakor kožuhovina.

Iz volne in dlake delamo tudi polst ali klobučevino.
Polst ni iz nitih ali iz preje stkan, ampak on se naredi
tako-le: volna ali dlaka se segreje, stisne in povalja, in
to naredi, da se posamezne dlačice tako čvrsto spletejo
in sprimejo, ali, kakor pravimo, spolstijo, da je potem
polst podoben suknu. Sicer pa polst veliko bolj trpi,

ko ktera si bodi druga tkanina. Iz polsta narede klobučarji
klobuke, pa tudi za škornje in za podplate ga rabimo.
Angleži in Francozje so sicer že poskušali polsteno blago
na mašinah izdelavati, pa do sedaj se jim še ni posrečilo
boljšega blaga na mašini izdelati. Kar je žlahtnejšega
polstenega blaga, to je danes še vse ročno klobučarsko
delo. Na Angleškem spada klobučarstvo na domačo obrtnijo.
Najlepše polstene klobuke delajo na Angleškem in
Francoskem, na Nemškem jih pa za domačo potrebo ne
delajo zadosti, tako, da morajo Nemci, če nečejo razoglavi
okoli hoditi, klobuke še od drugod kupovati.

Volna se ne sme kakor lan s klorovim apnom beliti,
ampak kakor svila ali pa slama, z žveplom.

Razen ovčje volne prede se tudi dlaka raznih živali.
Velblod ali kamela ima sivkasto in rjavkasto
dlako, ki se ravno tako prede, kakor na grebenu omikana
volna. Zlasti pozamentirarji ali trakarji delajo iz velblodne
dlake razne stvari: vrpce, gumbe, porte, šope,
itd. — Enako izdelujejo dlako od vikune in od alpake,
živali, ki živite v južnej Ameriki. — Izmed koz imate
najlepšo dlako Angorskain Kašmirska koza. Prva
ima svoje ime od mesta Angore v malej Aziji, druga
pa od mesta Kašmira v vzhodnjej Indiji. Dlaka teh
koz je kakor sneg bela, iz nje se zlasti tako imenovani
turški šalji delajo, o kterih smo že gori govorili. Dlaka
argonske koze imenuje se tudi kemel. Iz dlake naše
domače koze delajo pa krtače, male ščeti in k večemu
kake debele tkanine. — Iz zajčje in bibrove dlake
delajo zlasti klobuke. Dlaka divjega zajca je bolja, kakor
dlaka domačega. — Tudi iz človeških las se marsičesa izdeluje.
Lasje, ki so mrtvemu truplu odrezani,
so krhki, se radi lomijo, in v kupčiji niso tako čislani,
kakor lasje, ki so odrezani na zdravem in živem telesu.
S človeškimi lasi je več kupčije, kakor bi si kdo mislil.
Dolgi ženski lasje imajo precej visoko ceno. Ženski lasje
so navadno po dva 2 črevlja dolgi, včasi se ve da redkokrati,
pa tudi po 4 črevlje. Ženska glava da malokdaj
več kakor pol funta las. Iz Laškega in Francoskega
pridejo skorej le samo črni lasje v kupčijo, iz severnih

krajev, zlasti iz Danskega in Švedskega, pa lepi rumeni,
plavi in zlate barve, ki imajo višo ceno kakor črni. En
funt črez vatel dolgih las plačujejo v Parizu po 10 do
15 goldinarjev.

Dobra kupčija je tudi s konjsko žimo, njena
cena od leta do leta raste. Žima le za razne človeške
potrebe n. pr. za žimnice (matrace), za poblazinenje
stolov, naslonjačev, za sedlarsko delo itd. Bela žima je
bolj čislana in draža kakor črna. Iz žime delajo tudi
sitove, ovratnike, gumbe, trakove, vrpce, ščeti n. pr. za
belenje, krtače in drugo pozamentirarsko in vrvarsko
blago.

Nazadnje še nekaj o svinskih ščetinah. Najbolje
ščetine so tiste, ki po hrbtu rastejo. Dobre ščetine morajo
dolge in ravne biti, rudaste ali kodraste niso za nič.
Divji prešič ima tenše ščetine in med ščetinami rudasto
dlako, kar pri domačem ni. Ščetine iz severnih dežel
so v kupčiji bolj čislane, kakor ščetine iz južnih dežel.
Bele ščetine so, ravno tako kakor tudi bela žima, draže
kakor črne. Iz svinskih ščetin delajo najbolje krtače,
črevljarji in remenarji jih potrebujejo tudi kot igle pri
šivanji usnja.

XXVII. Bombažna roba.

Bombaž se je zlasti zadnjih 50 let tako razširil, da
bi se skorej moglo reči, da ima vsak v svojej obleki vsaj
nekaj bombažnega. Bombaž je, kakor konopljeno ali
laneno predivo, iz rastlinstva. Rastlina, na kterej bombaž
raste, je malo grmasto drevce. Sad je podoben orehu,
ali makovej glavici. Kedar dozori, glavica razpoči in
na razpoklini se bombažno vlakno prikaže, v ktero je
znotraj seme zavito. Prava domovina bombaža je vzhodna
Indija. Iz Indije se je s časom presadil v vse gorkeje dežele
naše zemlje. Razen solnčne gorkote ljubi bombaž
tudi bližino morja. V najjužnejših krajih Evrope, n. pr.
na dolnjem konci Laškega in na Španjskem se še precej
dobro obnaša, tudi južni konec Dalmacije mu še nekako
godi, naše podnebje mu pa že ni več všeč. Največ

bombaža prideluje se danes v severno - amerikanskih
zedinjenih državah, in tudi tu samo v tistih, ki bolj južno
leže. Velika suša in velika moča škodujeta na enak
način bombažnej rastlini; tudi mrčesi jo radi nadlegujejo
in razjedajo.

Čisto beli surovi bombaž ni najbolje sorte, ampak
tisti, ki malo na žoltkašto vleče. Kitajski bombaž je
celo rjavkast. Dober bombaž se mora svetiti, kakor
svila. Glede dolgosti je bombažno vlakno zelo različno,
ter skače v tem med 7 in 17 linij ali črt. Vlakno ni
povsod enake tenkosti, ampak kakor volna na dolnjem
konci debelejše, na gornjem pa tenše. Dober bombaž
mora imeti tenko, dolgo, svitlo in mehko vlakno, poleg
tega mora biti čvrsto, brez vozlov ter se mora dati lepo
sukati.

Kakor smo že rekli, pridela Amerika največ bombaža,
sprede in tke se ga pa največ na Angleškem. Bombažna obrtnija
se je vzdignila zlasti od tistih mal, ko
so se iznašle predilne mašine. Danes se ne splača več
bombaž na kolovratu presti, pa se brž ko ne v Evropi
tudi nikjer več na kolovratu ne prede, le v vzhodnej
Indiji še tu pa tam.

Bombaž so že v starodavnih časih v vzhodnej Indiji
predli, prejo tkali, ter si iz bombažnih tkanin obleko
delali. Do Kristusovega rojstva bombažnih rastlin izven
Indije niso poznavali. Dve sto let po Kristusovem rojstvu
so arabski trgovci prve bombažne tkanine na zapad pripeljali in sicer katune in mušeline. Iz Indije se je presadila bombažna rastlina najprej v južno Perzijo, in malo
potem tudi v Egipt. Po drugih delih Afrike in v Španjsko so jo raznesli arabski Saraceni. Malo poznej jo
najdemo tudi na Laškem in Grškem. V Benetkah in v
Milanu so se koj potem lotili tkanja katunov in barhenta.
— V Ameriki, zlasti v Mehiki, so že pred najdenjem
Amerike bombažne tkanine sploh za obleko rabili. V
naših krajih so bile bombažne tkanine še pred sto leti
zelo redke in tudi zelo dragocene, danes jih pa že vsak
nosi, ker so postale najceneje oblačilo. V Evropi je
danes Anglež največi bombažen obrtnik. Angleško mesto

Liverpol ima samo za bombažno obrtnijo in kupčijo več
kot 300 lastnih ladij po vseh morjih naše zemlje. Velik
del angleškega bogastva je dala ravno bombažna obrtnija.

Popotniki, ki so pred 3 in 4 sto leti po vzhodnjej
Indiji potovali, so poročali, da se tam tako tenke bombažne
tkanine izdelujejo, da bi človek rekel, kaj takega
so le čebelice spredle in pajki stkali, ne pa človeške
roke. Nektere teh tkanin so bile tako tenke, da človek,
ki jih je med prste vzel, še čutil ni, ali ima kaj med
prsti ali nič, nektere so bile celo tako tenke, da jih je
oko komaj zapazilo; zavolj tega ni čudo, če se je reklo,
da sta v teh tkaninah veter in zrak skupaj stkana. Tudi
danes še enako spredejo in stkejo žlahtne bombažne tkanine,
pa ne na mašinah, ampak samo z roko, in sicer le v Indiji.
Ljudje v Indiji so bolj nežne rasti, bolj okretni, bolj
spretni in bolj gibčni kakor pri nas, oni so od mladih
nog že vajeni, bombaž tkati in presti; bombažna obrtnija
je v vzhodnej Indiji že tisoče let udomačena; od
tod pride, da znajo tako tenke bombažne tkanine brez
mašin izdelovati. Cel ženski robec — ne žepen, ampak
naglaven in ovraten, je tako tenek, da se more v orehovej
luščini shraniti;

V prejšnjih časih, ko v Evropi še ni bilo mašin za
predenje in tkanje bombaža, se je veliko bombažnih
tkanin iz Indije v Evropo privaževalo, danes pa imamo v
Evropi že dokaj bombažnih predilnic in tkalnic, zato gre
pa narobe mnogo bombažnih tkanin iz Evrope v vzhodno
Indijo. Na Angleškem je bombažna obrtnija komaj kakih
200 let stara, pa kako se je v tem kratkem času
vzdignila! S prva so na Angleškem le bolj debelejše
bombažne tkanine n. pr. barhente izdelavali, ker tačas
še niso takih predilnic imeli, kakoršne danes imajo. En
siromašen tkalec, Hergriv z imenom, je leta 1767. iznašel
predilno mašino, ki je naenkrat 8 niti predla. Hergriv je
imenoval to mašino po svojej hčerki „Johanka“
(Jenny). Odsehmal se je začela bombažna obrtnija naglo
vzdigovati. Število prejnih vretencev se je množilo eden
za drugim; od 8 je poskočilo na 16, na 20, na 30 in
na 100. Tudi predilna mašina sama se je čem dalje

bolj popravljevala in poboljševala, tako da danes ena
sama mašina na 1100 vretencih prejo prede. Za ravnanje
in nadgledanje dveh takih mašin je treba samo enega delalca,
in sicer more to delo tudi otrok storiti. Tedaj morete
dve mašini s pomočjo enega otroka 2200 prejinih niti
presti! Najbolj je pa bombažna obrtnija napredovala,
ko so se predilne in tkalne mašine začele s parom goniti. Glede tenkosti se bombažna preja razdelava na
350 številk, tako da je preja štev. 8 najdebelejša, preja
štev. 350 pa najtenkejša.

Preden bombaž na predilnico pride, mora se dobro
očistiti, zrahljati in grebenati (mikati). Tako pripravljen
bombaž pride v posebno mašino, ki ga v dolg in vozek
trak razdeli. Da se vlakno bolj po dolgem vleže, nategne se ta trak še malo, in potem se na predilnici, najprej bolj na rahlo, in potem še le bolj čvrsto v prejino
nit sesuka. Preja se potega na motovila namota in pozneje v predene (štrene) razdeli.

Iz bombažne preje se dela tudi sukanec. — Bombažen sukanec rabi se ali za šivanje, ali za pletenje, ali
pa za vezenje. Sukanec za šivilje mora biti bolj čvrsto
sukan, kakor sukanec za pletilje, najbolj rahlo sukan je
pa, sukanec za vezilje. V obče se pa največ bombažne
preje za tkanine porabi.

Na tisti način kakor platno so tkane, in sicer gosto
in trdno tkane, sledeče bombažne tkanine: Katun, ki je
navadno površno pobarvan (drukan) in le malokdaj bel.
Če je bel, imenuje se tudi bombažno platno. Katuna
je veliko sort. Najboljša sorta katuna je nanking, ki
je zelo stalne rjavo-žoltkaste barve. Druga vrsta katuna
je širting, ki se zlasti za podlago pri obleki potrebuje,
nadalje kambrik, ki se iz preje štev. 36 do 96 tke.
Kar je žlahtnejšega kambrika, ta se že med perkal šteje.
Pisane in že v preji tkane katune imenujejo cic. Bombažen
batist je iz preje štev. 90 do 110 tkan. Tudi
perkala je veliko sort, kajti on se tke iz preje štev.
36 do 120; Tisti perkal, ki je za barvanje namenjen, je
debelejši (preja štev. 36 do 60) ter se imenuje kaliko,
ali pa „tiskan“ perkal. Kaliko je zelo na gosto in

trdno tkan. Barež imenujejo tiste bombažne tkanine,
pri kterih je že preja pred tkanjem barvana bila, tako,
da dobi prižasto ali marmorirano lice. Za prav drobni
in tenki barež se ne vzame bombažna preja, ampak za
osnutek surova svila, za votek pa volna. Najlepši barež
izdelujejo Francozi v vasi Barege, (izgovori Barež) od
kodar tudi svoje ime ima. — Nadalje se iz bombažne
preje tkejo „cajgi“ za robce, ovratne in žepne, za predperte itd.
Rips je tista bombažna tkanina, ki ima lice,
kakor da bi rebričasta bila, kar od tega pride, ker je
tako tkana, da votek skorej ves osnutek zakriva; tedaj
se samo votkine niti vidijo.

Rahlo (kakor platno) tkane bombažne tkanine so:
mušelin iz preje štev. 60 do 100 včasih tudi še tenši.
Če mušelin ni barvan, ampak bel, imenuje se mul, —
nadalje organdin iz preje štev. 100 — 150; on je malo
bolj gosto tkan kakor mušelin. Tilji ali gazi(pajčolani) tkani so
iz preje do štev. 120; oni imajo veče ali
manjše podolgovato - četrivogljaste luknjice. Posebna
vrsta tilja je tako imenovani angleški tilj „tilankle“
ali bobinet, ki se od drugih pajčolanastih tkanin po
tem razločuje, da njegove luknice niso četirivogljate,
ampak kakor čebelni piskerci na šest vogljev. Bobinet
se tke iz dvogubega bombažnega sukanca štev. 180 do
150. Mašina za tkanje bobineta je ena najbolj umetnih
mašin.

V križ tkane bombažne tkanine so: kroaze posebno
za žensko opravo, merino, bast, satin in barhent.
Barvani in čvrsto tkani barhent imenuje se molton.

Med kitičaste bombažne tkanine spada pike.

Iz bombaža se dela tudi žamet, ki pa se ve da ni
tako lep in tudi ne tako dragocen kakor iz svile. Žametu
podobne tkanine so tudi razne sorte menčestra.

Napomeniti se še mora vata, ki se pa ne dela
samo iz bombaža, ampak tudi iz svilnih odpadkov in
iz lanenega in konopljenega tulja. Vata, ki je na enej
strani malo poklejena potrebuje se za to, da se podšiva obleka.

Nobena druga obrtnija ni napredovala tako, kakor
bombažna obrtnija zlasti na Angleškem. Polovica tega,
kar Angleška po svojej ogromnej obrtniji v vseh strokah,
na leto pridobi, spada na bombažno obrtnijo. Danes živi
na Angleškem poldrugi milijon ljudstva samo o bombažnej obrtniji.
Ni še ravno tako dolgo od tega, ko je Angleška
sama tako rekoč za celi svet bombažno blago izdelovala.
S prva so angleški bombažni izdelki po svojej
nizki ceni bombažne izdelke vseh drugih dežel iz kupčije
spodrinili. Danes pa angleško bombažno samotaštvo že precej pojema. Na Nemškem, na Francoskem in
v Belgiji so se resno bombažne obrtnije poprijeli, in pričakovati je, da bodo prej ko slej angleške bombažne
tkanine na naših sejmih drugim mesto odstopiti morale.

XXVIII. Svilna roba.

Potem ko je svilod, ali sviloprejna gosenica, po
večkratnem levenji dorasel, zaprede se v mali jajčasti
mešiček. Nit, iz ktere je ta mešiček spreden, je še čez
200 sežnjev ali klafter dolga. Ta nit je za svojo tenkost
navadno močna; preden se raztrga, se celo še nekaj
malega nategne. Iz mešička ali galete se da svilna
nit, kakor iz kakega klopčiča, odmotati. Preden se pa
mešički odmotavajo, umorijo se navadno svilodi v njih.
To se zgodi, če se v vrelo vodo ali pa v vročo peč dedenejo.
Najkrajša pot sviloda v mešičku umoriti je pa
ta, da se med mešičke v terpentin namočeni papir dene.
Terpentinov duh umori sviloda v 12 urah. Ta način
sviloda umoriti je zavoljo tega bojlji, ker po njem svilna
nit prav nobene škode ne trpi. Če se pa svilod v mešičku
ne umori, raztrga v nekoliko dneh od znotraj nit,
predere mešiček, ter kot metulj vmazano bele barve izleti.
Kjer je sviloreja, tam mora biti, ali prav za prav
njej pot pripravlja murvoreja. Murvino drevo mora
biti vsaj deset let staro, preden njegovo listje svilodom
prikladno klajo daja. Svilode morajo hraniti v
izbi, ki imu vsaj 15 — 20 stopinj gorkote; če je vreme
hladneje, mora se jim zakuriti. Kokoni ali mešički so

navadno ali beli ali pa žvepljenaste barve, včasih kakor
jajčen rumenjak, včasi tudi rudečkasti, japanski so celo
zelenkasti. Površna svila se mora iz mešička odpuliti,
kajti ona je tako pomešana, da se njena nit ne da odmotati.
Ta odpuljena svila se potem prede. Ravno tako
se tudi znotranji del mešička ne da ves odmotati, in tudi
ta se, po tem ko se se je razcefedral, sprede. Svilna nit
je zunaj na mešičku debelejša, ter se na znotraj zmerom
bolj stenšava. Da se nit ložej izmota, denejo se mešički
v mlačno vodo, v kterej se tisti lepek raztopi, s kterim
je nit na mešičku rahlo prilepljena. Odmotana nit imenuje
se surova svila. Ta nit se potem v dve in tri gube,
in če je treba tudi še v več, sesuka; kar od tega odvisi,
ali je nit za šivanje, ali za osnutek ali pa za votek raznovrstnih
svilnih tkanin namenjena. Kakor volna, in
sploh vsako drugo predivo, iz zraka vlago v sebe pije,
ravno tako tudi svila, in vsled tega je njena teža celo
goljufna. — Kakor volna se mora tudi svila očistiti, preden
se v delo vzame. Surova svila je, kakor da bi poklestena bila,
z nekim klejem obdana, in od tod pride,
da je surova svila tako trdna. Za tega voljo se ta lep v
kuhi raztopi in iz svile spere, in še le po tem, ko se je
svila popolnoma razklejila, postane mehka in svitla. Surova
svila, kakoršna se iz mešička odmota, se samo za
neke pajčolanaste tkanine (gaze) potrebuje. Kosem, ki pri
izdelavanji svile odpada, in površni kodrasti odpulki iz
mešičkov, imenujejo se floretna svila. Ta se ravno tako
omika in prede, kakor kakšno drugo predivo. Svilna
preja se rabi večidel za vezenje, za pletenje nogovic in
rokovic, in za močnejše svilne trake in vrpce.

Pri nas v Evropi se največ surove svile pridela na
Francoskem in Laškem, potem pride Španjsko, Turško
in Grško. Prva dežela pa, kar se svilnih pridelkov tiče, je
Kitajsko cesarstvo v vzhodnej Aziji. Kitajska dežela sama
skor toliko svile pridela, kolikor cela Evropa skupaj vzeto.
Kitaj je pa tudi prava domovina sviloprejne gosenice.
Na Kitajskem se to nima za napuh in prevzetnost, če
kdo pri vsakdanjem delu svilno opravo ali obleko nosi;
na Kitajskem je svila tako splošna, kakor n. pr. pri nas

lanene in bombažne tkanine. Pri nas se svila le zavoljo
tega kot napuh in nepotreben lišp ima, ker je draga.
Že davno pred Kristusovim rojstvom so na Kitajskem
svilo predli, pa še le 555. leta po Kristusovem rojstvu
sta dva meniha v svojih zvrtanih palicah svilodno seme
(gosenična jajca) in murbino seme iz vzhodne Indije v
Carigrad prinesla, in sicer skrivaj, ker so v vzhodnej
Indiji strogo na to pazili, da se pridelavanje svile ne bi
tudi v druge dežele razširilo, češ, potem bi svojo najboljo
kupčijo in obrtnijo zgubili. Na Francoskem se
je prvo murbino drevo leta 1268., na Nemškem pa šele
leta 1599. zasadilo. Sploh se mora reči, da je francoska
dežela v Evropi s svilorejo zmerom najbolj se pečala.
Iz Francoskega je prišla sviloreja na Angleško, v
Švico, na Holandeško, na Nemško in Rusko.

Pred kakimi dvajsetimi leti se je prikazala, kakor
na krompirji in na trsu, tudi na sviloprejnih gosenicah
neka kužna bolezen. Svilorejcem je ta kuga veliko škode
naredila. Zastonj so si glave belili, kako tej kugi v
okom priti. Še danes ne vedo proti njej pravega pomočka.
Hvala Bogu, da je svilodna kuga zadnja leta
skor popolnoma in sicer sama od sebe zginila. Veselje
do sviloreje se je vsled tega na novo obudilo. Zlasti na
Kranjskem in po naših primorskih krajih je začela zadnja
leta s krepkim korakom napredovati. Na Štajerskem
in Koroškem so pa kmetje še zelo mrzli za-njo. Če bi
pa vedli, kako lahko, in v kako kratkem času se svila,
pridela, in kako se za prvo leto precej gotov denar dobi,
začeli bi tudi oni murbe saditi in svilode gojiti. Po
Hrvaškem in Slavonskem, kjer je že cesarica Marija Terezija
pred sto leti svilorejo vdomačila, in kjer je še
pred nekolikimi leti lep denar v deželo donašala, je pa
— Bogu bodi potoženo — zelo pešati začela. Svilni pridelek
je od leta do leta manjši. Izmed slovenske svile
je posebno isterska svila (seta d’ Istria) v kupčiji na glasu.
Ona preskoči še celo svilo iz Brusse v malej Aziji, ki
je zavolj svoje izvrstnosti povsod čislana.

Tudi s svilodnim semenom (jajčicami) živo kupčujejo.
Zlasti od onih mal, ko se je kuga na svilodih prikazala,

prihajali so Lahi v naše, tačas še ne okužene kraje
seme nakupovat, ter so ga drago plačevali. V enem lotu
semena je 20 do 24 tisoč jajčic. Za en lot semena je
treba 100 do 120 metuljev. Iz 24 lotov semena dobi
se deset centov galete, in ti dado cent odmotane surove svile.

Največ kupčije za svilo je v Milanu in sploh po
večih mestih Lombardije in na Beneškem, nadalje v Marsilji
in v Lijonu na Francoskem, v Londonu, v Hamburgu
v Lipsiji, v Berolinu, na Dunaji in v Trstu.

Svilne tkanine so ali čisto svilne, ali pa samo napol
svilne, namreč mešane z bombažem, z lanom in z
volno. Danes se največ surove svile na Laškem prideluje,
največ svilnih tkanin pa na Francoskem izdeluje.
Edino francosko mesto Lijon ima več kakor 50.000 statev za tkanje svilnih tkanin.

Najglavnejša gladka svilna tkanina je tafet. Tafet
je iz kuhane svile ravno tako tkan kakor navadno platno,
razloček je samo ta, da je pri tafetu votek po dva- in
triguben, osnutek pa samo enoniten. Tafet je navadno
črn, sicer ga je pa več sort; v obče se razločuje težki
in lahki tafet. Najtežeja sorta tafeta imenuje se grot.
Lahki tafet rabi se navadno za podvleko pri obleki.
Poltafet, ki se včasi tudi last imenuje, je tisti, ki ima
svilen osnutek pa bombažen votek; on je tkan iz preje
štev. 50. do 60. Dvogubi ali dvojnati zelo gosto tkani
tafet imenuje se gró(gros). Po mestih, kjer se izdelujejo:
Napoljski gró (gros des Naples), je tisti, ki ga
v Napolji izdelujejo; Orleanski gró tisti, ki ga v Orleanu
izdelujejo, in tako imamo nadalje še Londonski gró,
Berolinski gró, Izpahanski gró in še več drugih. Moar
(moir) imenuje se tisti gro, ki je moariran t. j., ki ima
tako lice, kakor jezero, kedar mu je lahek vetrič gladko,
zrcalo stresel. — Gaz ali pajčolan je iz surove, nekuhane
svile tkan. Votek in osnutek se tako rahlo držita, da
se skoz tak pajčalon vse vidi; zavoljo tega ga tudi
ženske po mestih črez lice nosijo. Če se za pajčolanast
votek mesto surove svile kuhana vzame, imenuje se tkanina
pajčolanast mušelin. Med pajčolanaste svilne

tkanine spada tudi krep. On se od pravega gaza potem
razločuje, da se njegov votek sem ter tje vije, kakor kača.

Svilnih tkanin je zelo veliko sort. Nektere kakor:
levantin, bombasin, serž,
drap, kroaze itd. so pri
nas, izvzemši najviše gospodo, malo v navadi; zato se
ž njimi tukaj tudi ne bodemo ukvarjali. Omenili bodemo
samo še atlas in žamet. Atlas, ki se včasi
tudi saten imenuje, se po tem lahko spozna, da njegov
osnutek, ki je tenši kakor votek, le površno gre in od
tega pride, da je atlas tako gladek in tako svitel. V
atlasu, ki je za vatlo širok, se šteje 7 do 9 tisoš osnutke vih niti. —
Svilni žamet je ali gladek ali pa rožast.
Pliš imenuje se tista sorta žameta, ki je napol svilna,
napol pa bombažna. Pliš ima navadno tudi bolj dolgo
dlako, kakor pravi svilni žamet.

Ne bo napačno, če tukaj tudi izdela vanje trakov
omenimo. Traki se delajo iz lana, bombaža, volne in
svile. Platneni traki so napol iz lanene preje, napol
pa iz lanenega sukanca tkani. Včasi so platneni traki
tudi kitičasti, kakor n. pr. drilih in damast. Bombažni
traki so malo v navadi, kajti oni niso tako čvrsti in
trpežni, kakor laneni. Najnavadnejši bombažni traki so
še tako imenovani perkalasti traki. Volneni traki
so tudi kakor laneni, ali gladki ali kitičasti. Pri napol
volnenih trakih je osnutek lanen, votek pa volnen. Naj
bolj imenitni so svilni traki. Oni so ali gladki ali
pa rožasti, sicer se pa tudi po tem razločujejo, kakor so
tkani n. pr. tafet-traki, gró .de[?] Tur- traki, atlas-traki,
žametni traki itd. Med svilne trake spadajo tudi ženilije,
ki so okrogle in kosmate. Žametni traki niso posebe tkani,
ampak navadno iz žametne tkanine izrezani.
Najlepše in najimenitnejše svilne trakove delajo na Francoskem
v Lijonu in St. Etienu, na Švicarskem v Bazlji
in Cirihu, na Dunaji, v Milanu in Boloniji.

Iz svilnega sukanca plete tudirokovice in nogovice,
mošnjice in zobce ali špice, nadalje porte in razno
popozamentirarsko blago.

Čudno je, da so Angleži, ki so svoje bombažne in
volnene tkanine po celem svetu širili, v svilnej obrtniji

daleč za drugimi narodi zlasti za Francozi zaostali.
Angleška vlada je podpirala — kar se je dalo — da bi
povzdignila svilno obrtaijo; a vse je bilo zastonj.

XXIX. Papir.

Ni je hiše, da ne bi kaj papirnatega imela; ali je
obrazec kakega svetnika, ali so molitvene bukvice, ali
kakšna uradna pisma, in če že ni drugega papirnatega
pri hiši, so vsaj davkarske bukvice! Sicer je pa papir
za vsakega izobraženega človeka neobhodno potrebna stvar
postal. — Če se papir skoz povekševalno steklo pogleda,
videti je kakor polst ali klobučevina. Papir se dela iz
raznih tvarin, najnavadneje pa iz lanenih, iz bombažnih,
iz napol volnenih pa tudi iz čisto volnenih prej ali cunj.
Sicer se pa da papir tudi iz slame, zlasti iz turšičinih
obelkov, iz usnjenih obrezkov, kakoršni čevljarjem, remenarjem
in sedlarjem pod mizo padajo, nadalje iz ličja
in celo iz lesa delati. Izmed lesa da smrekovina najslabši,
trepetlikovina pa najboljši papir. Nadalje se da
papir narediti iz nekterih trav in korenin, zlasti iz hmelovega
steblovja, iz solnčnic, iz blušča ali divje buče,
iz muze, iz šote, iz čreslja in iz še več drugih stvari.
Ker pa teh tvarin ni lahko, ali le z velikimi stroški v
večej množini dobiti, izdeluje se iz njih le malo kje papir
na veliko. Tudi iz starega že porabljenega papirja
se še da, kakor n. pr. nova steklena kupica iz steklenih
črepin, spet novi papir narediti.

Tenši so cunje, žlahtnejši bo papir iz njih. V kupčiji
so najbolj čislane tiste cunje, ki so bile na Hrvaškem
nabrane, in to zavolj tega, ker so skor čisto platnene.
Hrvaške cunje gredo na Francosko in Angleško in iz
Angleškega celo v Ameriko. Prvo delo v papirnici je
to, da se cunje preberejo in razvrstijo: platnene posebe,
bombažne posebe in volnene posebe; in sicer drobnejše
za sebe in grobejše spet za sebe. Nazadnje se vsaka
vrsta še po barvi razdeli, in tudi potem se še odbirajo,
ktere so zelo odgernjene, in ktere ne. Na ta način dobi
se nazadnje do 30 raznih vrst cunj. Razdelene cunje

se perejo, šev na njih se razpara, in gumbi odrežejo, če
se kteri še na njih drži.

Najboljše so platnene, najslabše pa volnene cunje. Platnene
cunje dajo najglajši in najčvrstejši papir; in sicer lanene
cunje boljšo, konopljene cunje slabšo sorto. Bombažne
cunje dajo že bolj kosmati, gobasti, mehki in rahli papir.
Za tiskarski papir, iz kakoršnega so bukve in časopisi, je
pa skor boljši bombažen papir kakor iz platnenih cunj,
ker bombažen papir tiskalno črnilo bolj prime in bolj
v sebe vsrče, kakor platnen papir. Papir iz volnenih
cunj ni ne za pisanje ne za tiskanje, ampak samo za
zavoje in za pivni ali sušilni papir.

Razvrstene in oprane cunje se razsečejo in razrežejo
kakor n. pr. sečka na slamorežnici. Razrezane cunje se
morajo presejati, da se prah iz njih strese. Bolje je,
če se cunje bolj raztrgajo, kakor razsečejo in razrežejo.
Tako priredene cunje se potem kuhajo, s klorovim apnom
ubelijo in nazadnje zmeljejo. Zmletim cunjam dodaje
se tudi kreda, malec(gips), ilovina in za najprostejši papir
tudi glina. Če se hoče prav beli in prav lepi papir narediti,
primeša se še malo modre barve. Za pisalni
papir dodaje se zmletim cunjam klej in tudi škrob.
Navadno se pa še-le dodelan pisalni papir površno pokleji.
Po teh pridodatkih se je naredilo iz cunj nekaj
testa, in iz tega testa se potem na posebnih mašinah
papir dela.

Po obliki in velikosti razločujejo papir v sledeče
sorte : 1) veliki in mali elefant, 2) imperial, 3) veliki in
mali regal in 4) veliki in mali median. Veliki elefant
ima največo, mali median pa najmanjšo obliko.

Najbolj prosti papir je kosmati, nepoklejeni pivni
ali sušilni papir. Po svojej barvi je dvojne sorte: sivi
in rudeči. Sivi pivni papir delajo iz volnenih, rudeči pa
iz platnenih cunj rudeče barve. Debeli zavojni papir,
kterega je več sort, je navadno iz slame narejen, ali pa
tutdi iz nebeljenih platnenih bombažnih in napolvolnenih
cunj, včasi celo iz starih vrvi, ki niso za nobeno drugo
rabo več, in iz tulja. Barvo zavojnega papirja odloči
barva tistih tvarin, iz kterih je narejen. Najdebelejši

zavoj ni papir je tisti, v kterem so sladkorni (cukreni)
klobuki zaviti. Papir za tisek in za pisavo je raznovrsten.
Pisalni papir je poklejen, da se črnilo na njem
ne razliva, papir za tisek pa ni poklejen. Najbolj navadne
sorte pisalnega papirja so: velin, kancelijski in
konceptni papir, nadalje papir za risanje, za pisanje
not in za bakroreze. Papir za smodke je iz tabakovega
listja narejen, papir za kvarte je s kredo ali s svinčeno
belico ali (bleivejsom) pokosten. Papir, v kterem so igle
ali šivanke zavite, je na poseben način narejen, da igle
v njem ne rjavejo. Najtenši papir je navadno tisti, v
kterem se navadno pomeranče, in zlate in sreberne dragocenosti
zamotavajo, in kteri se tudi med bakrorezne
obrazce polaga.

Kar se barve tiče, imenuje se papir mavričen, če,
kakor n. pr. jeklo mavrične barve kaže, marmorirast, če
kaže take žilice kakoršne ima marmor v sebi. Sicer
se pa papir po tem, kakor je barvan tudi imenuje: atlas-
papir, safian-papir, tafet-papir, žametni papir, glace-
papir, zlati papir, sreberni papir itd.

Iz papirja delajo tudi tapete, s kterimi preoblačijo
stene po sobah; kajti namesto da bi se stene pobarvale,
se z manjšimi stroški s papirnatimi tapetami prelepijo,
ki so veliko lepše in veliko bolj trpijo kakor barvarija.

Iz kakšne tvarine je papir narejen, to je še veliko
teže razločiti, kakor pri tkaninah, iz kakšne preje so
tkane.

Najlepši papir delajo na Angleškem. Francoski in
nemški papir sta si blizo enaka, vendar pa obadva slabejša
memo angleškega. Papir za lišp se pa najlepši na
Francoskem izdeluje.

Preden se je papir iznašel, pisali so ljudje na pečine,
na kamnene plošče, na kosti, na glinaste tablje, na
deske, v vosek, pa na živinske kože, na široko palmovo
listje, na lipovo in brezovo ličje in na še več enakih
stvari. Prvi papir so iznašli in delali v Egiptu iz neke
rastline, ki se je „papiros“ imenovala, in od te rastline
ima papir še danes svoje ime. Iz bombaža so prvi papir,
kakor se misli, Arabci izdelavali. Ta bombažen

papir je bil precej debel, tako da se je mogel lomiti in
žolte barve. Leta 1390. so začeli blizo Norimberga na
Nemškem prvi papir iz platnenih cunj delati. Danes je
v Evropi kakih 4500 papirnic.

Iz papirja se da, če se zmoči in zmečka, neko
testo (maché) narediti. Kakor lončar iz gline vsake sorte
posodo vpodobi, ravno tako morejo tudi iz papirnatega
testa vsakoršne stvari narediti, kterim se na nobeno stran
ne pozna, da so papirnate, n. pr. krožniki, svečnjaki,
tobakine, škatljice, vsakovrstni kipci itd. Če se v papirnato
testo še glina in kreda vmešata, more se to testo
ravno tako žgati kakor lončena roba. Da se vlaga teh iz
papirnatega testa narejenih stvari ne prime, primeša
se testu še nekaj lanenega olja. Najlepše stvari iz papirnatega
testa izdelujejo Japanezi, ki so v tej obrtniji
pravi mojstri. Najnavadnejši izdelek iz papirnatega
testa je lepenka ali popani papir.

XXX. Usnje.

Surove kože niso za nobeno rabo, ker se rade osmradijo in
segnjijejo. Posušene surove kože so sicer zelo
trpežne, imajo pa to napako, da so preveč okorne in
trde, ter da se zavolj tega rade lomijo. Če se pa surove
kože v usnje preustrojijo, niso samo lepo suhe in trpežne,
ampak tudi mehke, gibke in voljne. Živinske kože preustrojavajo
strojbarji v usiije, in zato se njih rokodelstvo
strojbarija imenuje. Na kak način se surove živinske
kože strojijo, to se bo v sledečem povedalo.

Kože se morejo na dvojni način strojiti. Prvi način
je strojenje s čreslom, drugi način je pa
strojenje s tolščami (maščami.) — S čreslom se stroji;
usnje za podplate in za oglav pri obuji, s solmi in s
tolščami pa irhovina. Strojbarji, ki s čreslom strojijo,
imenujejo se navadno usnjarji, strojbarji pa, ki s solmi
in tolščami strojijo, irharji.

Najnavadneje kože, ki se strojijo, so: volovske,
kravje, teletine, svinjine, konjske in oslovske, bolj redke
so pa že jelenske in srnine, divjega kozla, divje svinje,

sedlona, leva in nilskega ali povodnjega konja. Bazen teh
kož se še udelavajo kože mačk, lisic, jazbeca, prascev,
tulena ali morskega psa, domačega psa, krtov in podgan.
Ne glede na veličino in na težino kože, ampak na
notranjo kožino vrednost, mora se reči, da je koža od
kože jako različna. Mnogo je glede notranje kožine vrednosti
na tem ležeče, kakega plemena je bila živina, kako
se je krmila in kako gojila. Koža crknjene živine
di zmerom slabše usnje memo kože zaklane živine.
Krava, ki je veliko telet imela, ima slabšo kožo, kakor
krava, ki se je samo enkrat oteletila. Najbolje usnje dajo
volovske kože. Bikova koža je na trbuhu debelejša
kakor na hrbtišči, volovska koža je pa narobe na
hrbtišči debelejša kakor na trbuhu. — S surovimi govejimi
kožami veliko kupčujejo, zlasti z volovskimi. Najbolj
čislane so v kupčiji tiste volovske kože, ki iz Ogerskega
in Poljskega pridejo. Na Slovenskem so goveje kože
iz Celjske okolice pri usnjarjih najbolj čislane. Kravje
kože so dosta slabejše od volovskih. Najbolje goveje
kože so bivolske, in sicer tistih bivolov, ki imajo
črno in tenko dlako. Bivolske kože pridejo večidel iz
Valahije (Bumunskega) in iz Turškega, nekaj malega
tudi iz Ogerskega. Na Slovenskem bivolov nikjer ne
drže. Slovenski gorati kraji niso za bivola, kajti on ljubi
močvirne in ravninske kraje. Največ surovih govejih kož
pride iz Ruskega in iz Amerike. — Vsak strojbar naj
se varje tenkih, mehkih in ovelih kož. Sploh velja to,
da goveje kože iz bolj severnih, in tedaj bolj mrzlih
krajev so boljše, kakor od goved iz južnih in gorkih
krajev. Konjske kože so tenše in tudi slabejše kakor
govejske. Usnje iz konjskih kož se prav malokdaj za
obujo vzame, njega trebajo najbolj remenarji in sedlarji.
Največ konjskih kož pride iz Ruskega in iz južne Amerike.
Iz oslovskih kož dela se šagren, pergamentali
usnjati papir in prevlake na bobne. Iz usnja svinskih kož,
ki je precej tenko pa žilavo in trpežno, delajo se
hrvaške torbe in opanjki.

Prvo, ko se koža odere, je to, da se na zraku posuši;
včasi se tudi še s soljo, z golunom ali salitrom

odrgne, da se neosmradi. Če se hoče dobro telečje usnje
udelati, ne sme tele tačas, ko se je zaklalo, čez pet
mescev staro biti. Izmed ovčjih kož so za strojenje
tiste boljše, ki imajo debelo volno, ovce tenke volne
imajo slabejšo kožo. Najboljša je koža tiste ovce, ki se
je nekoliko dni po striži zaklala, kajti nekoliko dni po
striži ima ovca najdebelejšo kožo. Jagnečje kože
se dajo prav lepo ustrojiti. Koza, ki se je v staji zredila,
da menda boljšo kožo, kakor ona, ki je na pašo
hodila. Kozje kože udelavajo se za rokovice, za safijan,
za marokin in korduvan. Najboljše kozje kože pridejo iz
Tirolov, iz Laškega in iz Dalmacije.

Najboljše čreslo za stroj je skorja mladih hrastov,
malo slabše kakor to, je čreslo iz mecesnove in
vrbove skorje. Orehovo čreslo naredi usnje mehko in
gibčno; brezovo čreslo se potrebuje zlasti za rokovičarsko
usnje; zelo slabo čreslo je bukovo; usnje, ki je ž
njim strojeno, je kaj slabo. Topolovo čreslo da usnji
juhtino duho in svitlo-rjavo barvo. Tudi kostanjevo čreslo
se včasi rabi. Najimenitnejše čreslo so pa skipci ali
knoper, kajti skipci imajo največ čreslovine v sebi. Čreslovino
so tudi že umetno narejati začeli, da! celo iz
starega usnja jo že znajo izvleči. Čreslo se mora, preden
se iz njega stroj naredi, razdrobiti; to se zgodi navadno
v kakem mlinu pod stopami. Zdaj pa imamo tudi že posebne mašine,
ki čreslo drobijo. Te mašine so podobne
mlinu, na kterem se pražena kava melje.

Rudeče, s čreslom strojeno usnje se tako-le deluje:
najprej pridejo kože v vodo, najraje v kak potok, in sicer
tako, da voda proti dlaki teče. Vmočijo se zato, da se
vse površne nesnage očistijo. Potem, ko so nekoliko dni
v vodi ležale, se nastružniku naznotranjej ali mesnatej
strani mezdra iz njih dobro ostrže. Zdaj je treba, še
dlako odbriti. V ta namen položi se v apno, ktero v
nekoliko dneh dlako s korenino vred izgrize; z dlako se
tudi povrhni del kože odpravi, ki itak ni za nič. Dokler
kože v apnu leže, je dobro, jih vsaki dan prelagati, da
apno laglje od vseh strani do njih pride. Kader se kože
iz apna vzamejo, morajo se najprej površno sprati. Ker

pa apno ne gre za kar si bodi od kože, za tega delj se
morajo kože v vodi skopati, v ktero se je golobjek,
kurjek ali pasjek primešal, ali pa v razblaženej solnej
kislini. Prav debele kože se ne razdlačujejo v apnu, ampak
zamotajo se v kup, da začno gnjiti obudi ali kakor
se reče, da se začnejo „potiti“. Gnjiloba dlako razje, da
sama izpade. - Pri tem se mora pa oprezno in previdno
postopati, ter zlasti na to paziti, da gnjilež kože same
ne bi poškodovala. Najnovejša iznajdba je pa ta, da se
kože s pomočjo pare razdlačijo. Kalmuki, tartarski narod
na Buskem, razdlačijo kože s kislim mlekom, ki
ravno s svojo kislino dlako razje. Kakor se je poprej
mesnata stran nastružniku ostrgala, ravno tako se zdaj
kosmata stran ostrže. Koža je po razdlačenji in po
strženji na obeh straneh postala bela kakor mleko, mehka,
pa tudi ovela in plihka. Vse luknjice, v kterih je dlaka
tičela, so videti. Če bi se taka koža kuhala, spremenila
bi se vsa v klej; in če bi se pa takoj posušila, postala
bi trda kakor rog; v vodo položena bi se pa spet omehčela.
Bolj čvrste kože se tudi že na stružniku z gladilnim
kamnom olikajo in udelajo.

Da bo moglo čreslo vso kožo dobro prešiniti, mora
se koža še bolj zrahljati, kakor je že. To se doseže s
tim, da se koža v vodo namoči, kterej sta se na debelo
zmleti ječmen in kvas primešala. Ta omaka se imenuje
beli razbočljivi stroj. Vendar se mora na to paziti, da
se koža ne bi preveč razbotila; kajti usnje iz preveč razbotene
kože bi bilo sicer debelo, drugače pa gobasto in
slabo. Če se razbočena koža skoz povekševalno steklo pogleda,
vidi se, da je zelo enaka klobučevini. Preveliko
razbočenje kože zabrani se s tim, da se koža še v tako
imenovani rudeči razbočljivi stroj vmoči. Rudeči razbočljivi
stroj je tekočina, ki je iz že potrebovanega
čresla narejena. V tej tekočini se zavolj čreslovine, ki
je v njej razbočena, koža spet malo stisne. Takih omak
mora strojbar več sort v svojih kadeh imeti, ki morajo
glede ojstrine druga od druge različne biti. Koža, ki se
je iz belega stroja vzela, se mora najprej v najblažji
rudeči stroj vmočiti, in potem v vedno ostreji in gosteji

prelagati. Sicer se pa morajo kože dan na dan iz stroja
jemati, in za kake tri ure na grede obešati, da se od-
kapljajo, in potem, to se ve, spet nazaj v stroj vmočiti.
Koža je v tem stanu sicer še zmerom volna, plihka in
polzka, pa ne več ovela, ampak že bolj čvrsta, ter se ob
krajih rada viha in frčka. Vsaka koža pa ne gre skoz
toliko omak, ampak samo težke kože za podplate. Za
oglavno usnje je dosti, če se koža samo v belem stroji
razboti.

Razbočene kože pridejo v čresljico. Posamezne kože
se tako v čresljico polagajo, da se ne dotika druga druge,
ampak med posamezne kože pride zmerom ena lega
čresla. V eno čresljico pride po 70 do 80 kož. Na vrh
se še debelo čresla nasiplje in potem voda noter spusti.
Kože leže po 4 do 6 tednov v čresli. Med tem se je izlužila
čreslovina iz čresla, čreslo je zgubilo svojo moč,
in zato se mora cela kad izprazniti ter kože v novo čreslo
položiti. To prelaganje iz starega v novo čreslo se tako
dolgo in tolikokrat ponavlja, dokler se niso kože za celo
v usnje spreobrnile, kar se na tem spozna, da nimajo
več mesnatih peg na sebi, da se ne cefedrajo, če se z
nožem stržejo, in da se ne lomijo, če se zavihnejo. Volovske
kože morajo eno do dve leti v čresli ležati, preden
so do gotovega udelane, telečje kože pa samo 2 do
6 mescev. Za udelanje kože je treba 4 do 6 krat toliko
čresla, kolikor koža tehta. Usnje je ravno zavolj tega
tako drago, ker denar tako dolgo v kožah mrtev leži;
če tega ne bi bilo, bi usnje lahko za polovico ceneje bilo.

Dosti bolj naglo, kakor na ravnokar opisan način,
čreslajo se kože s čreslovino ali čreslovo okuho. Ta
okuha se tako razdeli, da je okuha v vsakej slednjej
kadi močnejša in ostrejša, kakor v kadi pred njej stoječej.
Kože se potem v to okuho namakajo, in sicer od
blažeje okuhe počemši pa zmerom do ostrejše. Po tej
poti se volovske kože v 4 do 8 tednih, kravje in konjske
v 3 do 6, telečje v enem tednu očreslijo; zato se
imenuje taka strojba hitra strojba. Na ta način se prav
dobro usnje naredi in veliko stroškov prihrani. Danes
gre vse na to, da se vsaka stvar čem preje dogotovi, in

to je tudi v strojbarijo predrlo. Se ve da se včasi vnaglosti
tudi slabo usnje naredi, to pa splošno korist naglega
strojbanja vendar ne zmanjša. — V ta namen,
da bi se kože še hitreje čreslovine navzele, se včasi iz
čreslenice vzamejo, med valci izžmeknejo in potem spet
nazaj v čreslenico položijo. Tudi to pospeši očrealenje
če se čreslo večkrat premeni, kar pa, se ve da, spet na
čresli zgubo dela. Najnovejše kadi za čreslenje so tako
narejene, da gornje kože ne tiskajo na one, ki pod njimi
leže, kar ima tudi svojo korist. Sicer pa skušnje uče,
da se tako, kakor so stari strojbarji usnje strojili, zmerom
bolje usnje naredi, kakor po vseh novih iznajdbah.

Na poseben način se juhte strojijo. Juhte so večidel
telečje, sicer pa tudi konjske, goveje in kozlove.
Juhte se strojijo z vrbovim čreslom, ter sapo ustrojenji
na mesnatej strani z oljem brezove smole namažejo, kar
jim tisto posebno duho daje, po kterej se od vsakega
drugega usnja razločujejo, in ravno ta duha tudi brani
da se jih črv nikoli ne loti. Juhtovina je bolj čvrsta in
gibčna, in tudi mokrini bolj brani, kakor drugo usnje.
Juhtovina je navadno rudeča, včasi tudi črna. Lice ima
mrežnato. Stvari, ki so iz juhte, se morajo večkrat z
ribjo mastjo namazati. Najboljša juhtovina izdeluje se
na Ruskem, zlasti v Novgorodu.

Barva usnja se po čresli ravna, s kterim je bilo
strojeno. Čista čreslena kislina daje usnji belo barvo
čreslo mladih hrastov bolj svitlo, čreslo starih hrastov
pa bolj temno barvo, skipci in šiške naredi usnje žolto,
kostanjevo, smrekovo in jelovo čreslo pa rjavo.

Podplati, kader iz čresla pridejo, se najprej poposušijo,
in potem na kamnenej plošči z medenim kladvom
tolčejo, ali pa med valci stisnejo. Podplati iz kravjih
kož so le za žensko obujo. Notranji podplati delajo se
iz konjskih kož. Dobri podplati ne smejo na prerezu črne
proge kazati, če se zavihnejo, ne smejo se na tistej strani,
ki je kosmata bila, lomiti, in s kladvom tolčeni se ne
smejo raztegniti. Če se mala krpica iz sred podplata izreže
in potem s kladvom tolče, se ne sme še za toliko
razširiti, da se ne bi spet nazaj v tisto luknjo deti

mogla, iz ktere se je poprej izrezala. Med dvema podplatoma,
ki sta se v vodo namočila, je tisti boljši, ki se
je manj vode napil, kar se lahko zve, če sta se podplata
pred in po namočenji tehtala.

Kakor vsako drugo blago se tudi usnje priustroji,
da lepše lice dobi. Mesnata stran se z nožem izmedri,
in potem z ostrim kamnom ostrže in ogladi, na to se
stisne med valcema, od kterih je tisti, ki mesnato stran
tiska, zarezljan, in kakoršni so zarezki na njem, takšno
lice dobi potem usnje. Izmezdrano usnje se navadno še
z ribjo mastjo namaže. Če se usnje počrni, pobarva se
navadno mesnata stran s krtačo. Če se hoče prav tenko
usnje dobiti, razkolje se debelejše usnje na dva polutka,
kar se na posebnej mašini stori. Razkladno usnje je
zelo vitko in gibčno; iz njega se dela povoščeno ali lakirano
usnje, pa tudi bukvovezi, sedlarji in remenarji ga
rabijo. Še celo tenke ovčje in kozje kože se dajo razklati,
in potem za rokovice porabiti. — Telečje usnje
se navadno črno barva; korduvan, za kteri se bolj čvrste
kozlove kože vzamejo, je rudeč, žolt in črn; juhte so,
kakor smo že rekli, navadno rudeče, včasi tudi črne;
safijan, ki je iz kozjih in ovčjih kož ter s šiškami strojen,
je različno barvan. — Da se usnja mokrina tako lehko
ne prime, namaže se s kakšno mastjo, najnavadneje z
ribjo mastjo. Boljše, kakor ribja mast, je pa maslo, kteremu
se osmi del loja doda. Suho usnje ne vzame masti
tako rado in tako globoko v sebe, kakor tisto usnje ki
ima malo vlage v sebi. Dobra mast za usnje proti mokrini
se naredi, če se vzame 20 delov smole, in 18 delov
laškega olja, ter se to skupaj na ognji stopi.

Na Nemškem imajo lepe strojbarije, pa zadnji čas
se je opazilo, da gre s strojbarijo na Nemškem bolj nazaj
kakor naprej. Mesto Bordo na Francoskem izdelava
najbolje telečje usnje, v Mastrihtu v Belgiji in na Angleškem
delajo najbolje podplate, v našem cesarstvu se
v fabrikinih strojbarijah še precej dobro usnje izdeluje,
blago rokodelskih strojbarjev je pa sploh le srednje vrednosti.
Safijan in korduvan prideta najboljša iz prednje
Azije, iz severne Afrike in iz južne Rusije.

Iz odrezkov surovih kož, ki v strojbarijah odpadajo,
se kuha klej, iz usnjenih odrezkov se pa papir dela,
sicer so pa tudi izvrsten gnoj.

Jirharji strojijo koštrunske in ovčje kože za sedlarske
izdelke, kozličje, jagnječje in kože divjega kozla
pa za rokovice. Težke govedje, telečje in konjske kože
se le malokdaj jirhajo. Jirhanje je mnogo enostalneje,
kakor strojba s čreslom, sicer pa zahteva veliko več pazlivosti
in opreznosti kakor ta. Kože se na ravno isti
način razdlačijo kakor pri strojenji s čreslom. Samo v
tem slučaji, če kože niso bile poprej ostrižene, se drugače
postopa. Kože se namreč v tem slučaji samo na mesnatej
strani z apnenico namažejo; in ko je čez nekoliko
dni apno do volnenih koreninic predrlo in te razjedlo,
potem se da volna z roko izpuliti, ali se pa s topimi
noži na stružniku ostrže. Razdlačena koža se mora
potem tolšče očistiti, kar se s tem opravi, da se kože v
apnenico ali v kak lug vmočijo. Iz apnenice ali luga
pridejo kože, potem ko so se splaknile, na stružnik ter
se na obeh straneh na kosmatej in na mesnatej, ostržejo.
Da se apno do čistega iz kož izpere, in da se nabotijo,
denejo se kože po struženji v kak kisel stroj. Iz kislega
stroja pridejo v galunovo omako, v ktero se je tudi
nekaj kuhinske soli dodalo. V tej omaki se kože dobro
sperejo, čez noč v njej vmočene pustž in drugo jutro na
sušilne grede razobesijo. Kože se pri sušenji precej stulijo,
ter se morajo potem spet raztezati, ogladiti in
zmencati, da postanejo mehke. Za rokovičarsko delo se
v omako tudi še zajčji rumenjaki primešajo, za najžlahtnejše
usnje pa belo olivino olje. — Na Ogerskem jirhajo
kože za remenarsko delo na poseben način. Kože se namreč
najprej z galunom in potem še s tolščami jirhajo.
Dobra jirhovina mora biti mehka, in pa bela ali pa žolte
barve. Jirhovina od kož divjih kozlov je menda najboljša.

Drugi način jirhanja je jirhanje s tolščami ali
maščobo. Kože, ki se na ta način jirhajo, se morajo
maščobe skoz in skoz napiti. S tolščami se jirhajo jelenske,
sernine, ovčje in kozličeve kože, včasi tudi slabe

kravine. Ta jirhovina ima pred ono, ki je s solmi strojena
bila, to prednost, da se da prati, ona pa ne. Odkar
svet ne nosi vež toliko jirhaste obleke kakor nekdaj,
se le še malokje s tolščami jirha.

Kakor jurhovina je tudi šagren (chagrin) neka
posebna sorta usnja. Pravi šagren se dela le v Astrakanu
na Ruskem. Za-nj se vzame le tisti del konjske
kože, ki je na križi 1 ¾ vatla popreko in 1 vatel po
dolgem. -Pravi šagren je sinje ali zelenkaste barve,
včasi tudi moder, rudeč in črn. Na lici ima vse polno
malih jamic, kar od tega pride, ker se je pri izdelavanji
neko drobno trdo spme va-nj vtisnilo. Pravi
šagren je danes redka prikazen v kupčiji. Tisto usnje,
ki je pri nas pod imenom šagren v navadi, je celo navadno
kozličje ali ovčje usnje, samo da se je med bakrenimi valci,
ki imajo drobne zarezce stisnilo, in po
teh zarezcih je neko posebno lice dobilo. —
Tudi pergament, ki se iz oslovskih, telečjih, kozjih, jagnječjih
in svinjskih kož izdeluje, je neka vrsta šagrena. Na pergamentu
se da lepo pisati. Stara pisma so navadno na
pergamentu. Danes se pa le še važnejša državna pisma
na pergament pišejo. Če je pergament pooljen, more se
na-nj s svinčenko pisati, in pisanje spet s slino izbrisati.

Celo kože velikih kač, kakoršne se zlasti v Aziji
in Afriki najdejo, kože nekih rib n. pr. morskega volka,
kože opic (merkovec) se strojbajo, in iz njih delajo
obujo in druge stvari.

Velike fabrike za usnjato blago so zlasti na Dunaji, v Pragi in Berolini.

XXXI. Kožuhovina.

Kože, ktere so se tako ustrojile, da je dlaka na
njih ostala, imenujejo se krzna ali kožuhovina. Najlepšo
kožuhovino dajejo kože divjih zverin, zlasti tistih, ktere
v mrzlih severnih krajih žive. Sploh imajo severne divje
zverine lepšo in gostejšo dlako, kakor zverine južnih
gorkih pokrajin. Med zverinami so zavolj izvrstne kožuhovine
posebno tiste na glasu, ki glodajo.

Med kožuhovne zverine se štejejo zlasti sledeče:
Kuna zlatica, ki je rumenkasta, in kuna belica, ki je
belkasta pod vratom; koža kune zlatice ima višo ceno,
kakor koža kune belice; — sobol(sibirski in amerikanski)
živi le v mrzlej Sibiriji in v mrzlih pokrajinah
severne Amerike; sobol je danes najimenitnejša in najdražja kožuhovina;
— hermelin živi tudi le v mrzlih
krajih Sibirije in Amerike. Ni še dolgo tega, ko so le
kralji in cesarji hermelino vino na svojih vladarskih plaščih
nosili, danes pa je že precej navadna, ter se ne šteje več
med kožuhovino prve vrste; — nadalje podlasice in jazbeci.
Z jazbečevo kožo se zbitki in skrinje za potnike
prevlačijo, da jih dež ne bi premočil, tudi vozniki jih
radi na konjske komote obešajo. — Nadalje spadajo med
kožuhovne zverine: vidre, medvedi in lisice. Lisic je več
sort. V severnih krajih so črne, sive in bele, naše šopa
rjave; — nadalje: volkovi, mački divji in domači, risi,
kteri se tudi še pri nas zlasti v kočevskih gozdih nahajajo,
levi, jaguari, leopardi, barsi, tigri, hrčki, polhi,
krti, mrmrači in še celo miši iu podgane; — nadalje
veverice, od kterih pride vsako leto kakih deset miljonov
kožic iz Sibirije, bobri, zajci domači in divji, srne,
divji kozlji, morski psi in opice; — nadalje od domače živine
posebno kože jagnjet in ovac. Najlepša kožuhovina
ovčjih kož je tako imenovani astrakan, ki je svoje ime
dobil od mesta Astrakana na Ruskem. Tudi iz labodove
kože in iz zelenih lesketečik glavic divjih racmanov se
zlasti za ženski lišp krzno izdeluje. Surova kožuhovina,
kakoršna v kupčijo pride, je na mesnatej strani navadno
s pepelom ali s soljo namazana in drgnjena, in to zavolj
tega, da se ne bi osmradila, ter da ne bi črv v njo
prišel.

Kožuhovino udelujejo krznarji, in sicer tako-le:
koža se najpoprej na mesnatej strani s slano vodo odrgne;
s tim postane vlažna, tako da se mezdra laglje iz nje
ostrgati da. Ostržena koža se s kako maščobo namaže, z
moko ali otrobami potrosi in potem drugokrat ostrže, pa
malo bolj kakor prvokrat. Zdaj se kože s peskom in piljevino
ali žagavino v kakem sodu dobijo premesijo in

prephajo, potem s palicami s tepejo in na to še v tretje
prav dobro in na čisto ostržejo. — Jagnečje kožice se
najprej v vodi skopljejo in sperejo, potem ostržejo, z
debelo zmletim ječmenom na 8 do 12 dni v slano voda
namočijo, po tem posušijo in nazadnje z nožem očistijo.
— Kožuhovina se velikokrat tudi barva; s krtačo se
barva na nje namaže.

Po leti se mora kožuhovina na kakem senčnem
suhem in zračnem kraji shraniti; čez leto pa večkrat iz
shrambe vzeti, v senci prevetrati, dobro pretepsti in ščesati;
kajti drugače se zaredi mol v njej, ter jej volno
tako razseka in odgrize, da koža gola postane, kakor da
bi jo odbril. Če pa mol v njo ne pride, pa dlaka pozaduhljini
ves svoj svit zgubi, če se večkrat ne prezrači.
Najbolji pripomoček proti molu so razen prezračenja in
stepanja kožuhovine, vse take stvari, ki imajo močen in
hud duh, n. pr. terpentinmošus, poper, kafra, tobak in
še več drugih. Dobro je tudi, da se vrh vsega tega kožuhovina
še v rjuho zavije, ki se je z žveplom prekadila.

Najbolji krznarji so Kitajci in Rusi. Kupčija s
kožuhovino je zlasti v nirzlih severnih krajih naše zemlje
važna in velika. Največi kupčijski družbi za kožuhovinsko
kupčijo ste Angleška za severno Ameriko, in
Ruska za Sibirijo. Veliko sibirskih narodov plačuje svoje
davke s kožami divjih zverin. Največi sejmovi za kožuhovino
so v Petrogradu, v Moskvi, posebno pa v Lipsiji,
kjer kožuhovina celega sveta, od vzhoda in zapada, iz
Rusije in Amerike skupaj pride. Krznarstvo je poleg
klobučarstva in tkalstva eno najstarejših rokodelstev.

XXXII. Les.

Če drevesno deblo počrez prepilimo, vidimo, da je
sredi debla stržen. Pri mladem bezgu, pri lipi in jelši
se stržen najlepše vidi. Od stržena razpustijo se na vse
strani, kakor žarki okoli solnca, tenke stržene črte. Neke
teh črt prederejo deblo do skorje, večidel so pa krajše.
Te črte so strženove vejice. V deski zlasti če je oskobljana
prikažejo se v podobi svitlih lis, in ravno na teh

lisah se najložej spozna, iz kakšnega drevesa je bila
deska izrezana. Na brestovej deski se prikažejo te lise v
podobi enako širokih podolgastih črtih, pri javoru kakor
kratke pegice, pri bukvi se jih po več skupaj drži, pri
vrbi so pa tako male, da jih človeško oko komaj in
komaj zapazi. Okoli osrednega stržšna vrste se svitlejši
lesni krogi drug okoli drugega. Kolikor je teh krogov
okoli stržena, toliko let je drevo staro; vsako slednje
leto priraste namreč en nov okrog, in sicer od zunaj, ne
od znotraj. Zunanji les je tedaj mlajši, znotranji pa starejši.
Najlepše se ti krogi vidijo pri borovini (boru,
smreki, hoji). Vsak okrog je na znotranjej strani svitlejši
in njegov les mehkejši. Ta del okroga je prirastel
po leti. Na zunanjej strani je pa okrog temnejši in trši.
Ta del okroga je prirastel jeseni. Na kakej starej, po
dežji izpranej smrekovej deski se to najlepše vidi. Svitlejši
in mehkejši del letnega kroga je iztrohnel, trši je
pa ostal, in deska je postala po tem vsa rebrasta. Če je
drevo po malem rastlo, tedaj so letni okrogi vozki, in
les trši; če je pa drevo naglo in bohotno rastlo, so letni
krogi širji in les sploh mehkeji. Po gorah raste drevje
bolj počasi, po nižavah pa bolj naglo, zavolj tega je
gorski les trdnejši, les iz nižav pa bolj mehek. Letni
krogi so na tistej strani drevesa, ki je bolj vejasta in
ki proti jugu gleda, širji; na tistej strani pa, ki je manj
vejasta ter proti severu gleda, ožji. Tudi rodovitnost zemljišča
deluje na širino letnih krogov. Na tistej strani,
na kterej imajo korenine ognojeno rodovitno zemljišče,
so letni prirastki lesa debelejši, na tistej strani pa, na
kterej korenine ne najdejo v zemljišči obilno redilnih
snovi, je vsakoleten prirastek bolj pičel, in letni krogi
ostanejo tenši. Deska, kije od južne proti severnej strani
iz drevesnega debla izrezana bila, ima na južnem kraji
žirje, na severnem kraji pa ožje letne kroge. Ta neenakost
letnih krogov je vzrok, da se tako urezane deske
rade zverižijo in sločijo. Bolje je deske od vzhodne proti
zapadnej strani iz drevesnega debla rezati. Pri hrastovini,
brestovim, jesenini, borovini in hruščevini je les okoli
stržena bolj temne barve kakor zunaj okrog. Les okoli

stržena se imenuje srčen les ali srednina. Mlajši les
okoli okraja je bolj bele barve, in zavolj tega se imenuje
belina. Srčen les je bolj trden kakor belina. Pri
javoru, brezi in gabru tega razločka v lesu ni, kajti pri
tem drevji je les celega debla iste barve. Pri jagnjedi
ali belem topolu je temnejša barva notranjega lesa
znamenje, da bo začelo trohneti. Zdrav srčen les se v vodi
ne namoči toliko, kolikor belina. Koreninin les je sploh
bolj mehek, kakor les iz debla, včasi je celo gobast.
Letni okrogi se v koreninah slabo poznajo, središnega
stržena v koreninah ni, tem lepše so pa poprečne strženove
vejice, in te delajo, da je korenin les lepo pisan.

Les se more ali po dolgem ali poprečno izdelavati,
kar od tega odvisi, kakoršne lice se hoče izdelku dati,
kajti isti les, po dolgem prerezan, ima celo drugo lice,
kakor po poprečnem prerezu. Drobno in nežno pisan je
les javora, breze in vrbe; — debelo in čvrsto pisan je
les hrasta, bukve in črnega doba. Podolgovate pege imajo
breza, brest in hrast; če se ta dolgopegast les zlomi,
naredi se na zlomkih dolge treske. Drobne pege ima les
bukve, gabra, javora, jablane in hruške. Če žilice v lesu
enako po dolgem leže, se da lepo in lahko izdelavati; če
so pa sloke zverižene in med seboj zapletene, tako se
les pod skobljem rad česa in iztrgava. Zveriženo-žilasti
les je jako prikladen za funire, s kterimi se pohištvo
oblaga; kajti zverižene žilice ga delajo lepo pisanega. To
lastnost ima zlasti amerikanski les, mahagoni imenovan,
pa tudi akacija in jesen. Prav tenko-žilast je javorov,
orehov in brestov les, zlasti pa zelenikov ali pušpanov.
Ves ta les se da lepo slikati in pokostiti ali politirati
ter je zavolj teh lastnosti zlasti za funire čislan.

Les je velikim boleznim podvržen. Najraje se ga
prime trohljina. Trohljina je dvojna: ali rudeča ali pa
bela. — Rudeča trohljina prikaže se najraje v sredini
in bolj pri tleh debla. Les postane po njej ali rudečkast
ali pa rjavkast, ter postane tako krhek, da se ne da ne
cepiti ne pripogibati. Nazadnje razpade v prah. — Bela
trohljina se prikaže navadno malo više na debli, kakor
rudeča. Ona napade raje mlajše drevje. Les postane po

njej bel, ter se po noči nekako sveti, kakor da bi se
žaril. Če se zlomi, ne naredi se treščice, ampak bolj drobi
se. Sicer se trohljina tudi po mestu razlikuje, kjer se je
prikazala: ali na srčnem lesu, ali na belini, ali na vejah
itd. Pereč-ogenj je tista drevesna bolezen, pri kterej
les na živem drevesu od zunaj proti znotraj umira. Pereč-ogenj
se najraje dreves prime, če v preveč gnojnej
zemlji rastejo, ali pa če se je drevesu skorja ranila in
ne zamazala. Pereč-ogenj se zelo naglo širi, in v kratkem
času deblo razje. — Tudi rak se loti živega drevesa.
Najraje se med razvejevje vgnjezdi. Raka je lahko
spoznati. On ima podobo bunke, ki je z zelo razpokano
skorjo pokrita. Rak zlasti jele rad napada, in sicer najraje
tam, kjer se je pod skorjo veliko smole nabralo. —
Tudi hud mraz drevji škoduje. Po njem skorja podolgem
razpokne, in iz te razpokljine izraste potem nek
klobasi podoben parobek. Grče ali hrge naredi se tam,
kjer je bila veja v deblo vsajena. Iz suhih smrekovih in
borovih desek padajo hrge rade ven, in na njih mestu
se naredi prst debela luknja hrganjica. Včasi so hrge
tako trde, da se celo pila ob njih skrkne in potere. Precej
hrgast je bukov, hrastov in trepetlikov les. — Klobasasto
zateče drevo tudi tam, kjer se je kaka veja očesnila.
— Velika nadloga za les je kukec ali črv. On najraje
belino razjeda, srčen les mu je nekako pretrd. Boleno
drevo se najlaglje na tem spozna, da nima prav lepo zelenega
ampak bolj motnega listja, ktero jeseni prej obleti
kakor pri drugem zdravem drevji. Boleno drevo ima tudi
ne enako, z lišaji in mahovjem obilno obraščeno skorjo,
ki se lahko od debla loči, na kterem se tudi precej črvojedina vidi.
Drevesa zdravega lesa so ravnega in čvrstega
debla. Mlada zdrava drevesa imajo gladko in enako skorjo,
starejša pa imajo sicer razpokano ali enakomerno, razpokano skorjo.
Listje zdravega drevesa je žive zelene barve,
ter še-le pozno v jeseni obleti. Kdor se pa hoče popolnoma
o zdravji kakega drevesa prepričati, ta naj pri tleh
drevo noter do sržena navrta, in na izvrtinh bo videl,
ali je deblo trohlo, in: ali je kukec v njem ali ne. Navrtana luknja se mora,
če se drevo precej ne poseka, s

kakim lesenim klinom trdo zabiti; kajti drugači bi začelo drevo gnjiti.

Barva lesa je različna. Navadno je les žolto-belkast,
prehaja pa celo v žolto, v rjavo in rudečo barvo.
V južnih vročih deželah najde se tudi čisto črn les, ki
je zelo trden. Akacijin les je malo zelenkast. Les starejših
dreves je bolj temne barve, les mlajših dreves pa
bolj belkast. Na posekanem drevesu se barva lesa naglo
spremeni. Hrastov, kostanjev in gabrov les očrni, jelševina
postane žolto-rudeča, jesenovina pa vijolične barve.
Na razpokah je nekter les tako gladek, da se sveti.

Les ima tudi nek poseben duh. Borovina diši po
smoli. Prijetni višnjini duh pozna vsakter, ki ima na
svojej pipi ali fajfi višnjino cev. Jagnjed ali beli topol
ima duh po gnjilobi, hrastovina pa po kislini.

Glede trdine in čvrstosti je les zelo različen.
Spomladi zraščen les je veliko bolj mehek, kakor les,
ki je jeseni zrasteli v vsakdanjem življenji razločujeta
se navadno mehek in trd les. Med trd les se šteje:
hrastovina, bukovina, brezovina in brestovina; — med
mehek pa: jelovina, lipovina, vrbovina in topolovina. V
sredi med trdim in mehkim lesom stojč: javorovina,
jelševina, mecesevina. Najtrdejši les je tisti črni les, ki
po južnih vročih deželah naše zemlje raste. Les starih
dreves je tudi sploh trdnejši memo lesa mlajših dreves.
Če je drevo počasi rastlo, tako je njegov les tudi trdnejši,
kakor sicer, če je naglo rastlo. Nekter les iz južnih krajev
je trd skor kakor medenina. Sploh je pa tsak les
poprek bolj čvrst, kakor po dolgem.

Trdejši les je zmerom tudi težejši les. Srčen les,
ker je trdejši, je tudi težejši kakor belina. Surov les, to
ve vsakter, je zmerom težejši, nego potem, ko se je na
zraku posušil. Les, ki je bil po zimi posekan, je tudi
zmerom težejši, kakor les, ki je bil po letu posekan.

Les se da precej lahko po dolgem razklati. Zlasti
tisti les se da lepo sekati, pri kterem žile niso sem
ter tje zavite in prepletene, ampak pri kterem vse lepo
po dolgem ležo. Les z zveriženimi žilami se da sicer z
veliko silo raztrgati, razklati se pa nikakor ne da. Trd

les se da teže, mehek laglje razklati. Najlaglje se še
dajo kalati: bukovina, hrastovina, jasenina, jelševina in
jelovina. Najteže se pa seka gabrovina, brestovijia, hruščevina
in jabljevina.

Šibek in gibčen je les zlasti, kedar je še mlad,
in dokler še ni suh, ali pa ko se je vlage napil, ter se
je pri tem s toplo vodo sparil. Les, ki se rad tere, od
tega se reče, da je krhek; če se pa da zvijati, se reče,
da je žilav. Najbolj krhek je les, če je zelo razrušen.
Med žilavi les se štejejo: hrastovina, brestovina, vrbovina,
jesenina, bukvina, maklenovina in brezovina. Zelo krhek
les je akacijevina. Sploh je pa les korenin in vej bolj
žilav, kakor les debla.

V lesu so zadržane različne snovi, zlasti je v njem
mnogo čreslovine in različnih barv. V novih sodih, narejenih
iz hrastovih dog, bo belo vino zmerom svojo
barvo, če ne več vsaj za poznanje vzdignilo, in to zavolj tega,
ker ima hrastovina črno barvo v sebi.

Hrastovina se bolj počasi suši, kakor borovina.
Deblo, iz kterega se je skorja olupila, se tudi bolj naglo
suši, kakor sicer, če se mu skorja ni olupila. Kdor se
hoče prepričati, ali je deblo presušeno ali ne, naj s kladvom
po njem vdari. Če je suho, zvenel bo vdarec čisto
in jasno, pri surovem ali mokrem pa omolkel glas dal.
Za tesarje se mora les vsaj eno leto sušiti, za mizarje
pa še več; če namreč les ne bi bil skoz in skoz presušen,
dobivalo bi iz njega narejeno pohištvo razpoke ter
se verižilo. Za morske barke, zlasti za bojne, se morajo
hrastovi bruni celo več let sušiti. Suh les se spet rad
vode napije, in sicer rajši sladke potočnice, kakor slane
morske vode. Suh sicer pa moker les se bolj naglo suši,
kakor surov les. Če se je les vode napil, tedaj nakrkne.
Mehek les se raje in veliko bolj naboti, kakor trd les.
Tudi belovina more več vlage v sebe vzeti, kakor srčen
les. Sicer je pa dobro, če les nekaj malo vlage v sebi
ima, ker je po tem bolj čvrst, kakor če bi bil skoz in
skoz suh. Preveč osušen les gine. Dežice na škafu, kedar
so se razsušile, so postale vožeje, tako da škaf ali vodrica
več vode ne drži in kar razpasti hoče. Preveč razsušen

les se
zvije, razpoka in globoke reže dobi. Mehek
les se prej in raje razsuši in razpoka, kakor trd les;
ravno tako tudi srčen les prej kakor belovina. Od tega
pride, da se deske in bruni najraje po sredi, kjer je
srčen les, razpokajo. Les raje po dolgem regne, kakor
poprek. Novo iztesan hrastov ali dobov brun nima nobenih razpok,
če pa nekoliko časa na suhem leži, začne
se razsuševati in s tim tudi razpokati. Razpoke se najprej
od zunaj naredi, pa bolj se brun suši, globokeji postajajo.
Če se deska na vlažno zemljo položi, tako bo
v nekoliko dneh zgorej izbočena, zdolej pa obočena postala,
kajti obadva kraja se bodeta navzgor zavihnila, in
to zavolj tega, ker se gornje deskino oplošje suši in
krči, dolnje pa po zemljenej vlagi širi. Žlebasta deska
se pa lahko spet zravna, če se tako preobrne, da je
obočena stran gore, izbočena pa dole; obočena se bo
malo sušila in skrčila, izbočena pa malo nabotila in
razširila, in deska ne bo več žlebasta, ampak lepo
plošnata.

Če se skoz in skoz posušen les med skale zabije, in
potem v ta namen, da se naboti, z vodo, zlasti z mlačno
vodo poliva, razširil se bo s toliko silo, da bo skalo
razklal. Na ta način se mlinski kamni iz pečin lomijo,
kajti strelni prah ni za to, on bi pečino preveč razdrobil.
Na Laškem se na ta način tudi kararski marmor lomi.
Če je suh les po kakem vdarcu vtis dobil, če se je n.
pr. kako znamenje (štempelj) na-nj vdaril, da se ta vtis
spet vranati, če se dobro z vodo moči. Voda bo namreč
les nakvasila, vtis se bo nabotil in spet narasel.

Kdor hoče prav suh les dobiti, kakoršen je zlasti
za suho ali leseno robo potreben, naj drevo, ki ga misli
posekati, spomladi, kedar se prvo listje ozeleni, od tal
pa gor do prvih vej skorje obeli. Ker ledilen sok le po
ličji, ki je med skorjo in deblom, iz zemlje v drevo
leze, prerezala se mu je z obelenjem glavna životna žila
in drevo se mora posušiti. Posekaj ga jeseni in dobil
boš iz njega najlepši suhi les. Les se ne sme prenaglo
sušiti, ker po tem široke razpoke dobi, pa tudi ne prepočasi,
ker bi sicer gnjiti začel. Najlepše se les suši,

če se deblo, kakor to kolarji delajo, okrog in okrog svedrasto
obeli, tako da je na pol obeljen, na pol pa še s
skorjo pokrit. Deblo po tem izgleda, kakor da bi bilo
z belini in črnim trakom ovito. Dobro je, če se še
obadva konca na deblu s papirjem zalepita, ali pa s
kakšno oljnato barvo zamažeta. Kdor hoče deske sušiti,
naj jih na podnožne droge tako položi, da deskina konca
ne bodeta čez podložen drog molela; kajti za kolikor bi
deska čez podlogo molela, za toliko bi se razpočila. Po
koncu stoječi les se lepši suši, kakor če leži, ter tudi
manje razpoka. Kolarji svoj les za sušilo ves po kancu
postavljajo. Sicer se je pa tudi že iznašel način, po
kterem se les umetno in sicer za mali čas popolnoma
osušiti more. Na Angleškem cele surove brune med
težkimi železnimi valci tako stisnejo, da se vlaga iz njih
kar ožeme, in na obeh konceh izmolzi.

Če se suh les s čim bodi namaže, mnogo dalej
trpi, kakor nenamazan. Mast namreč brani, da se ga
trohljina in gnjiloba tako lahko ne primeta. Posebna
dobro mazilo za les je laneno olje, ker se precej globoko
v les zarine.

Les se da tudi precej stisniti. Iz stisnjenega lesa,
ki je zelo trd, delajo na Angleškem žrebljaste kline, ter
ž njimi železniške šine na podložene prage pribijajo. Na
vseh železnicah, kolikor jih je na Angleškem, so povsod
šine s takimi klini iz stisnjenega, na ta način vtrjenega
lesa na podlago pribite.

Trpežnost lesa je precej velika. Iz najstarejših
časov pa do danešnjih dni se je ohranilo dosti lesenih
stvari. Pri nepovoljnih, neugodnih okolnostih se pa les
naglo spridi in skvari. Trpežnost lesa veliko od tega
odvisi, ob kterem letnem času se je les sekal. Najbolji
čas les sekati, je okoli Božiča. Najtrpežnejši les dado:
hrast, brest, mecesen, bor in smreka; — najmanje trpi
pa les jasena, bukve, jelše in breze; — izmed vsega
lesa pa najprej konec vzameta: vrba in topol. Nekter
les je trpežnejši v mokrini, nekter pa na suhem. Jelšev
les n. pr. dalje časa v mokrem trpi, kakor smrekov ali
bukov; nasproti ste pa na suhem smrekovina in bukovina

trpežnejši kakor jelševina. Izračunilo se je, da trpe pod
milim nebom t. j. zdaj v suhem, zdaj v mokrem, zdaj
na solncu, zdaj v senci, zdaj na vročini, zdaj na mrazu:
hrastovina ali dobovina 100 let, brestovina 60, mecesevina
in borovina k večemu po 85, smrekovina največ 40,
jasenina in brezovina po 15, bukovina 10, trepetlikovina,
jelševina in topolovina po 20, vrbovina pa 30 let.
Zmerom v mokrem trpe: brestovina 90, mecesevina in borovina
po 80, smrekovina 50, bukovina 70 do 100 let.
Zmerom na suhem trpe: brestovina 80, mecesovina 95,
borovina 90, smrekovina 50, bukovina 15, trepetlikovina
30, jelševina in topolovina po 25, brezovina 20 in vrbovina 40 let.

Les obvaruje se trohljine in gnjilobe najbolje s tim,
da se do dobrega presuši, ter da se kolikor mogoče vlage
in mokrine obvaruje, in vrh tega še s kakšnim mazilom
namaže. Jako dobro mazilo za les se naredi, če se dva
bokala premogove smole, en bokal navadne lesne smole
in nekaj malega pegle (kolofoniuma) skupaj skuha, in
to okuho še četiri bokali sprašenega apna primešajo. —
Lesa se tudi nadalje gnjiloba ne loti, če ni v kakem zaprtem
in zaduhlem zraku, in če se ne dotika neposredno
takih stvari, ki gnjilobo pospešujejo n. pr. če ne leži na
vlažnej zemlji. Stopi, kteri se imajo v zemljo zasaditi,
se ožgejo in povrh še s smolo namažejo. Voglena skorja
in smolnata pre vlaka ne puste zemljene vlage do lesa.
Tudi kemično se da les tako prirediti in udelati, da se
ga gnjiloba ne prime. Zlasti s kreozotom, s hudičevim
oljem in z navadno kuhinsko soljo so začeli les pretapati
v ta namen, da ne bi gnjil.

Velik sovražnik lesa je goba. Lesna ali hišna goba
raste le po kletih, svoje bele, dolge niti, od kterih vedno
voda kapia, pa preprega po celej hiši, celo gore do podstrešja.
Te bele niti prepredejo vse, kar je lesenega, v
hiši od zunaj in od znotraj, še celo skoz zidovje se pririnejo.
V kterej hiši se je ta goba enkrat zaplodila, tam
jo je težko spet zatreti, ker se ne da do vsred lesa in
do vsred zidovja priti. Najboljši pripomoček proti tej

gobi je še ta, da se vse kolikor mogoče lepo, suho in
snažno drži.

Ne veliko manjši sovražnik lesa je kukec. V kter
les se je on enkrat zagrizel, iz tistega se ne da več
pregnati, razen če se les sežge.

Celo proti ognji se da les obvarovati. V ta namen
se les z nezgorljivimi mazili namaže. Najboljše nezgorljivo
mazilo je vodotopno steklo. Če se s tim vodotopnim
steklom les namaže, naredi se na njem steklena skorja,
ktera brani, da ogenj ne more do lesa.

Kar se rabe lesa tiče, razločujemo les tako-le:
1) stavbini les, iz kterega se hiše, staje, suše, hlevi,
kozolci in druga poslopja stavijo; — 2) škrni les, iz
kterega se druga lesena roba izdeluje n. pr. pohišje,
brente, golide, sodi, žlice, krožniki in še veliko drugih;

— 3) les za kurjavo v polenih, in za luč v treskah;

— 4) les iz katerega se barve delajo, kakoršen je n.
pr. prežilka; — in 5) les za zdravila in lekove.

Stavbin les pride v kupčijo ali v celih deblih, ali
ali pa v že obtesanih brunih, stebrih, stopih in koljih.
— Med škrni les spadajo blanje, dile, deske, funire,
škodlji, vrbovo šibje za jerbase, trstika za razna pletila,
les za kolarje, sodarje in strugarje, obroči, klinčki za
vžigalnice itd. Najbolji škrni les dado: javornina, jelševina,
brezovina, zelenikovina, gabrovina, drenovina,
črešnovina, hruševina, hrastovina, tisovina, lipovina, brestevina
in brinjevina. Iz Laškega pride posebno lepa
orehovina.

Les se rabi za vsakovrstne potrebe: za razne stavbe
na suhem in na vodi, za hiše, za gospodarska poslopja,
za ladje in čolne, pri željeznicah, v rudokopjih, za mostove,
za studenčene cevi itd. Izmed obrtnikov izdelujejo
leseno robo: mizarji, sodarji, kolarji in strugarji. V
posebnih fabrikah delajo se parketi, s kterimi so gosposke sobe
popodene, otročje igrače itd. Najhuji les je beraška palica,
ki v vsakem grmu raste in ktere nas sam
Bog obvaruj.

Veliko lesa služi za kurjavo in na kmetih borove
treske tudi za luč. Iz lesa se dela plin, ki se po železnih

cevih pod zemljo v mestih po vseh ulicah razpelje
in s kterim se noči razsvetljujejo. Iz lesa se dela pepelika,
smola in oglje; iz posebne sorte javora se dela
sladkor ali cukar, iz lipovine izrezljavajo podobe.

Kupčija z lesom daje zlasti tam velik dobiček, kjer
se da les po vodi splaviti, kajti vožnja lesa po suhem
les zelo podraži.

V Evropi je največ gozdov po severnih in vzhodnih
deželah. Po zapadnih deželah Evrope zlasti po Francoskem,
Laškem, Španjskem, Angleškem in tudi po večem
delu Nemčije je začel les od leta do leta bolj zmanjkovati
in od leta do leta dražji prihajati. Velikih gozdov,
kakoršni so še semtertje pri nas, tam ni nikjer več.
Zavolj vedno večega pomanjkanja lesa je zadnja leta
vrednost gozdov precej visoko skočila. Kdor ima gozd,
naj ga varuje kolikor se najbolj da. — Največ lesene
kupčije je na Ruskem. Na Uralu, kakor se neko veliko
gorovje na Ruskem imenuje, rastejo tako velikanski meceseni,
kakor nikjer drugod na našej zemlji. Švedija in
Norvegija imate zlasti mnogo in izvrstne jelovine. Na
Ogerskem, Hrvaškem in Slavonskem je še veliko lepih
hrastovih gozdov. Dokler na Ogerskem in Hrvaškem
še ni bilo železnic, in so tudi druge ceste še zelo slabe
bile, so se tam celi gozdi samo zato požigali, da so
potem iz pepela pepeliko lužili in kuhali. Ko so se pa
ceste zboljšale, začeli so brune delati ter so za pepeliko
samo še veje požigali; danes pa, ko imajo na Hrvaškem
precej dobre ceste in železnice, se tudi že celi hrastovi
bruni izvaževajo. — Azija ima primerno malo gozdov.
Cedrov na Libanonu, o kterih je v sv. pismu stare zaveze
tolika hvala zapisana, teh danes skor nikjer več ni.
Na Kitajskem se drva za kurjavo na funte prodajajo. —
Nasprot pa ima Avstralija izvrsten les. Na londonskej
razstavi leta 1862. je les iz Avstralije med najprvimi
bil. — Afrika ima še manje gozdov kakor Azija. — Največ
gozdov izmed vseh delov sveta ima pa Amerika.
V Kaliforniji raste drevo, ki so ga za najstarejšega
drevesnega očaka naše zemlje spoznali. Ni še dolgo tega,
to je bilo po časopisih brati, da so v Kaliforniji drevo

posekali, kterega starost so po seštetih letnih krogih
na 2500 let izračunili. Debelo je bilo to drevo, da je
potem na njegovem panji 15 parov plesalo. Iz zapadnoindijskih
otokov, ki leže med severno in južno Ameriko,
prihaja k nam tisti les, iz kterega so svinčenke narejene.
Ta les je neke brinjeve sorte. Grlasoviti amerikenski
škrni les, zlasti za mizarje in strugarje, je tako
imenovani „mahagoni-les.“ Iz njega izdelujejo najimenitnejše
in najdragocenejše mizarske in strugarske izdelke.
Akacija, ki se danes pri nas že povsod najde, je iz Amerike
k nim pripeljana. Iz Brazilije pride veliko lesa v
kupčijo, iz kterega se barve kuhajo, zlasti rudeče, žolte
in modre. Brazilika ima od Brazilije svoje ime.

V našem cesarstvu se pridela na leto 30 milijonov
kubičnih sežnjev lesa. Kakik 15.000 sežnjev se samo za
vžigalke razreze.

Les s časom tudi okameni, zlasti če je zmerom v vodi.
Iz sprhnelega in trohnelega lesa se naredi tista črna
prst, ki se v votlih drevesih najde. Vrtnarji s to prstjo
radi cvetlične lončke polnijo.

Na Francoskem so tudi že poskušali iz lesa sladkor
delati, in res posrečilo se jim je to, samo da delanje
cukra iz lesa veliko več stoji, kakor iz sladkorne trstike
ali iz sladkorne pese. — Kis ali jesih iz lesa delati, to
je pa že stara iznajdba. Lesni kis ima posebno lastnost,
da tiste stvari, ki so se ž njim namazale, gnjilobe o varuje.
Zavolj te njegove lastnosti so ga že v starih časih
za mazilenje mertvih trupel potrebovali, ter s tim zaprečili,
da pomazileno truplo ni zgnjilo. Meso, ki se
hoče dobro osušiti, naj se potem, ko se je v dim obesilo,
s kisom pokadi. Sploh za vžitek pa ni ta kis, ker
je prehud. — Iz lesa se da tudi, kar je bilo že na drugem
mestu omenjeno, papir delati. — Iz piljevine in
iverja se da, če se jima kaka smola ali zemlja primesi,
neko testo narediti, in iz tega se morejo, ravno kakor
iz papirnatega testa, vsakovrstne drobne stvari narediti.
— Iz lesa se tudi obuja dela. Kdo ne pozna krašovske
coklje? Najlepše coklje delajo na Francoskem. Kmet,
poprej francoskih in danes nemških Vogezov, izreze coklje

samo površno, in še le v Parizi se potem lepo olikajo,
počrnijo, lakirajo, z usnjem, s suknom in s svilo obrobijo,
in da noge nikjer ne žulijo — znotraj še mehko pod-
stavijo. Enake coklje so tudi že obrtni Čehi izdelavati
začeli. Kaj ne bi mogli tudi naši pridni Kraševci in
Istrijani coklarijo na višo stopnjo vzdigniti? — Veliko
lesenih cvekov potrebujejo čevljarji. Od kar se podplati
ne prišivajo več na poglavno usnje kakor nekdaj, ampak
z lesenimi cveki pribijajo, kar bolj čvrsto drži, kakor
dreten šev, se strašno veliko lesenih cvekov potrebuje.
Najbolji čevljarski cveki delajo se iz češminovine. —
Iz leskovih, vrbovih in jagnedovih viter in stremenov
pletejo lesene slamnike.

XXXIII. Lončenina.

Glina ali ilovina je dvoje sorte. Ena, kedar se žge,
postane bela, druga pa rudeča. Tista, ki se belo žge,
postane v velikej vročini malo zelenkasta. Iz nje se dela
bolj žlahtna lončena roba: fajans, kamenina, porcelan
itd. Iz gline pa, ki se rudeče žge, delajo se opeke in
prosta lončena roba. Rudeča barva žgane gline pride od
tega, ker je v njej železo zadržano. Glina, ki se belo
žge, se ne da, tudi v najhujšem ognji ne, raztopiti, in
zavoljo tega se delajo iz nje topilniki, t. j. take posode,
v kterih se more vsaka druga kovina raztopiti. Neke
gline, ali prav za pravila vpotrebljavajo se tudi za valjanje
sukna in za čistenje sladkorja. Glina sama za
sebe je zelo nerodovitna, in zato se ilovnata zemljišča
imenujejo mrzla zemljišča. Ob moči je ilovnato zemljišče
zgolj blato, ob suši je pa trdo kakor zid ter se
globoko razpoka. Nekaj gline pomešane z drugo zemljo
n. pr. s peskom pa naredi zemljišče zelo rodovitno.

Med lončeno robo spadajo vse tiste stvari, ki so iz
ila narejene ali žgane. Lončena roba je dvojne sorte.
V prvo vrsto spada vsa lončarska roba, opeke, topilniki,
terracotta, majolike, fajansi, lončene ogerske in turške
fajfe, okrasja (ornamenti), kahle za peči itd. — V drugo
vrsto lončene robe spadajo pa tiste stvari, ki so tako

močno žgane, da se dajo iskre iz njih kresati, in tako
trde, da se jih še pila komaj prime. Tam, kjer se prelomijo,
se svetijo. Če jih človek na jezik pritisne, tako
se ga ne primejo, kakor navadna lončarska roba. Med
to drugo vrsto lončene robe spadajo: kamenina (štajngut),
porcelan in ostekljena opeka.

Il, kakor se iz zemlje nakoplje, se najpoprej z nogami
premesi, in pri tem kamenja in druge nesnage
očisti. Za popolno očiščenje se mora pa še na drobna
prerezljati, in sicer večkrat prerezljati. Pri tem prerezljanji
se marsikaj v njem najde, kar se odstraniti mora.
Za žlahtnejšo robo se mora glina celo z vodo sprati.
Lonci, vrči, latvice in kar je še druge okrogle lončenine,
se vsa s prosto roko na naglo vrtečem lončarskem krogu
vpodobi, in potem, ko je vpodobljena, z dratom od tablje
odreže. Ročaji na lonce in vreče, in noge na ponovce
se pozneje s prosto roko narede in na dotiičnem mestu
pritisnejo. Kahle za peči, opeke in okrasja se ne delajo
na vrtečem lončarskem krogu, ampak navadno iztiskajo
v zato pripravljenih kalupih. Lončena roba se danes
skor še vsa s prosto roko izdeluje, na mašinah pa še
prav malo.

Surovo izdelana lončenina se najprej na solncu posuši
in potem v posebnej peči žge. Prosta lončarska
roba se žge na plamenu, kar je pa bolj rahle robe
ta se žge v zaprtih pečih, ali pa v posebnih škatljicah,
teko da ogenj s svojim dimom in pepelom ne
more posode počrniti. — Tista lončenina, ki se položi,
se po dvakrat žge. Bela lončenina zlasti kamenina
se s tim pološi, da se nekaj navadne kuhinske
soli v ogenj vrže. Sol se razpari ter se posode v peči prime.
Solni loš je zelo tenek, sicer se ne sveti, kakor drugi
loši, ima pa to dobro lastnost, da se posode zelo čvrsto
prime. Drugi loši raztopr se v vodi, s ktero se potem
posoda splakne, in v ta namen, da se loš vtrdi, potem
še enkrat žge. Če se pa — kar lončarji tudi delajo — ne
žgana, ampak samo na zraku posušena lončenina pološi,
se je loš ne prime tako čvrsto, kakor tačas, če je posoda
že enkrat žgana potem lošena, in na to drugokrat

žgana bila. Dober loš se ne sme razpokati, še manje
pa lušiti.

Dobro žgan porcelan se na tem spozna, da noge
porcelanaste posode niso pološene. Dobro žgani
porcelanasti krožniki in sklede pa imajo na dotičnej strani tri
prav majhne, včasi komaj vidljive pičice, kar od tega
pride, ker je ta posoda v peči na treh prav tenkih palčicah stala.
Žlahtnejši porcelan se po žganji še lika in
gladi, barva in pozlačuje. Neki pocelan se že pred lošenjem barva,
tako da je barva potem pod lošem. Tak
porcelan zlasti Japanezi izdelujejo, Kitajci pa ravno narobe
postopajo, kajti oni svoj porcelan še-le povrh loša
barvajo. Celo fotografije se že na porcelan delajo.

Razen navadne kuhinske posode izdeluje se še sledeča lončenina:

1. Fajans, kterga ste dve sorti: prosti in žlahtnejši.
Fajans se razločuje od navadne lončarske robe potem,
da je iz drobnejšega ila, da je bolj čversto žgan,
in da je z belim prosojnim lošem pološen. Prosti fajans
ni skoz in skoz bel, ampak žoltkast, se lahko odrsne, na prelomu
se zemljen vidi, je plenivne, luknjaste sestave, in mesta
prosojnega loša ima neprozorno posteklino na sebi. Iz
te sorte fajansa danes le še male jedilne posode delajo;
navadno le kahle za peči. — Žlahtni fajans je pravi kamenini
zelo podoben. On je gost, trd in bele tvarine.
Loš je prozoren, ter se ne razpoka za kar si bodi, sicer
se pa tudi barva. Najžlahtnejši fajans izdelujejo na Angleškem.
Fajans se ne pozlačuje, pač se pa z drugimi
kovinami prevlači.

2. Kamenina loči se od fajansa in od proste
lončarske robe po tem, da se je kamenina po močnem
žganji osteklenila, da je po tem takem zelo trda, in skor
tako gosta kakor pravo steklo; iz nje se morejo iskre
kresati. Kamenina se dela kakor topilniki iz nezgorljive
in nepretopljive gline, ki se tudi plastična glina imenuje.
Kakor fajans, je tudi kamenina dvojne sorte; prosta in
žlahtna. — Prosta kamenina je rjava ali modra, včasi
tudi žoltkasta in rudečkasta. Iz kamenine te vrste se
delajo vrči za zdravilne vode, mlečne lastvice, posode za

apotekarje in tudi lonci, ki se pa ne smejo k ognji pristavljati,
ker bi počili. Žlahtnejša kamenina se dela iz
pobarvane tvarine. Ona se ne loši, ampak tako močno
žge, da se površno postekleni, in tako sama sebe pološi.
Ta sorta kaiienine je porcelanu zelo podobna. Največe
fabrike za kamenino so na Angleškem. V Stafforšajru
živi 30.000 ljudi ob tej obrtniji. Iz Angleškega se je
ta obrtnija pred kakimi 40 leti tudi na Nemško razširila.
Danes so fabrike za kameninsko posodo na Dunaji, v
Pragi in na Moravskem.

3. Porcelan se loči od proste lončarske robe in
od kamenine zlasti po tem, da je prosojen, ter da se
pri žganji ni samo trdo žgal, ampak celo malo posteklenil.
Najboljši porcelan delajo na Kitajskem in Japanskem,
vendar pa ni kitajski porcelan tako lepo bel
kakor saksonski, tudi so slikarije na kitajskem porcelanu
neokusne in loš večkrat raztrgan. Kitajski porcelan se
posebno po tem od evropejskega razločuje, da je zelo
tenek in lahek. V Evropi se je porcelan še le leta 1706.
iznašel. Od tistihmal do danes se je ta obrtnija po
celej Evropi razširila. Porcelan se dela iz tako imenovane
porcelanaste zemlje, ki se pa ne najde po gostem;
na Slovenskem je ni nikjer. Porcelanasta posoda se
ravno kakor lončarska na vrtečem krogu s prosto roko
vpodobi, najprej na zraku posuši in potem žge. Po
prvem žganji, dokler še ni pološena, imenuje se ta posoda „biskit“.
Po tem pa, ko se je pološila, se drugokrat,
in sicer pri kolikor mogoče visokej vročini, v škatljicah žge. —
Porcelan se da prav lepo barvati, s srebrom,
zlatom in drugimi kovinami prevleči in okrasiti. Porcelan
je bel in tako trd, da iskice daja. Na prelomu je
na pol prosojen in gladek, ali kakor se reče školkast, ne
pa kakor druga lončenina, zemljen. Tenki porcelan doni
jasno in čisto. Največe porcelanske fabrike so na Nemškem,
zlasti v Mišencah (Meissen), v Berolinu in na Dunaji,
pa tudi na Českem. Na Francoskem je največa
porcelanska fabrika v Severu blizo Pariza.

Lončenino so že najstarejši narodi izdelavali. Lončene
črepine najdejo se globoko pod zemljo ter pričajo,

kako stara je že lončarska umetnost. Grrški pesnik Homer,
ki je živel 2000 let pred Kristusovim rojstvom,
že omenja lončarski krog. — Porcelan so Kitajci že
pred Kristusovim rojstvom idelavali; da cel porcelanast
stolp so Kitajci postavili. Ta porcelanasti stolp je stal
kakih 500 let, visok je bil 50 sežnjev, imel je 9 nadstropij,
ter bil s petimi raznimi barvami posteklen
(emajliran). Kakor je bilo pred nekoliko leti po časopisih
brati, so ta stolp puntarji razdjali. — Tudi lošenje
je zelo stara iznajdba. Naše slovenskei majoljke imajo
brž ko ne svoje ime od španjolskega otoka Majorka,
kjer so Arabci posebno lepo lončenino izdelavali, ki se je
na Laškem majolka imenovala, in iz Laškega je brž ko
ne k nam Slovencem prišla. Kamenino so tudi že stari
Egipčani izdelavali.

XXXIV. Drobna roba.

Drobni obrtnijski izdelki iz lesa, iz slonove in drugih kosti,
iz jantara, iz morske pene, iz biserne ostrige,
iz želvinega roga, iz porcelana, iz alabastra in enakih
tvarin zapopadajo se v kupčiji pod imenom: drobna ali kratka roba.
Važnejše izmed njih bodemo tukaj
na kratko našteli in opisali.

1. Lesena drobna roba. Največ lesene drobne
robe, zlasti otročjih igrač, škatljic, itd. izdelujejo na
Bavarskem v Amergavu in Berhtesgadnu. Tam skor
vsaka vas kako posebno sorto lesene drobne robe izdeluje.
Vsa ta lesena roba pride pod imenom „Norinberške
robe“ v kupčijo, ker jo večidel Norinberški predkupci
po vaseh spokupijo. V Tirolih se veliko lesenih križcev,
lesenih paternoštrov in lesenih svetnikov izdeluje. Tudi
po gorenji Avstriji, na Českem in po Turingiji so pridni
delalci za leseno drobno robo. V vasi Majzelbach naredi
na leto več kot 40 milijonov škatljic za čevljarsko
črnilo (biks). Za te škatljice je treba več ko 500 kubičnih
sežnjev lesa. Zakaj se tudi naši Ribničani, ki so
tako strpni v izdelavanji lesene robe, izdelavanja teh
škatljic ne lotijo? Kupec za nje bi se že našel.

2. Kostena drobna roba. Iz govejih, konjskih,
jelenovih, svinjskih, zajčjih, gosinjih in drugih kosti izdelujejo
se pukšice za shrambo šivank, vretenci, kobri,
gumbi, držaji za nože in vilice, piščalke in vsakovrstne
otročje igrače. Kar je okrogle kostene robe, se vsa na
stružnici izdelava, kar je pa oplošne in rogljate kostene
robe, ta se z noži in s pilami izdeluje. Kosti zadnjih
govejih nog so bolj okrogle, kakor kosti prednjih nog,
zavolj tega se iz kosti zadnjih govejih nog bolj okrogle,
iz kosti prednjih nog pa bolj ploščnate, rogljate in robate
stvari izdelujejo. Kosti iz stegnov niso tako dobre
za izdelavanje, kakor kosti iz beder. Konjske kosti so bolj
ljukničaste in bolj lahke kakor goveje, sicer se pa težje
izdelujejo kakor goveje kosti. Jelenove kosti so lepo bele,
ter se zavolj tega za žlahtnejše koščene izdelke porabijo.
Bele tipalnice na klavirih in orgijah so navadno
iz jelenove kosti. Veliko in lepe koščene robe izdeluje se
zlasti v Norinbergu na Bavarskem.

3. Drobna roba iz jantarja. Jantar je okamenela
smola neke jele, ki zdaj ne raste več. Jantar
se najde zlasti ob bregovih severnega ali baltiškega morja,
kjer ga morje ob času vsakdanjega pritoka in ob času
burje na suho vrže, sicer se pa tudi v pesku ob bregu
koplje. Po malem najde se tudi na morskih bregovih
Sicilije in Španjskega. V nekih od baltiškega
morja bolj oddaljenih krajih kopljejo ga kakor pri nas
rudo. Jantar, kakoršen se na morskih bregovih najde
ali izkoplje, je z nekim črnim škrljupom obdan. Potem,
ko se je izdelal, je pa prozoren in če to ne, vsaj
prosojen. Kar se barve tiče, je navadno žolt kakor vosek,
ali pa rjav kakor strd, sicer pa prehaja tudi v bela
in rudečkasto barvo. Zelenkasta in modrikasta jantarova
barva je znamenje, da jantar ni čist. Prav lep jantar
je tisti, ki izgleda, kakor da bi megle v njem bile.
Včasi se najdejo v jantaru mravlje, mušice, kobilice
pajki, mah, semena, treščice in enake male stvarice, ki
jih je jantar ta čas žalil, ko je bil še kakor smola tekoč.
Te v jantaru zalite stvari morejo že tisoče in tisoče let
stare biti. Jantar se da na ognji raztopiti, iz njega se

da nek zelo dišeč balzam izvleči in tudi firnež ali povlak
narediti. Na žerjavici zgori jantar s prav prijetnim duhom.
Pri cerkvenih obredih v Perziji, na Kitajskem in
Japanskem se mesto z navadnim cerkvenim kadilom z
jantarom kadi. Za izdelanje umetnin in dragotnin izberd
se taki komadi, ki so vsaj 10 lotov težki. Komadi, ki
niso prav čisti, vpotrebijo se za kadilo, za firnež in za
kemične poskušnje. Jantar je zelo krhek, in zato je
treba spretne roke za njegovo izdelovanje. Da ne bi pri
izdelavanji razpoke dobil, podloži se pod njega malo
žerjavice. Delalec, ki ga na naglo vrtečem vreteni z
nožem obdeluje, čuti električne vdarce v prstih in v
laktu; kajti jantar je zelo električen. Stari Grki so ga
imenovali v svojem jeziku „elektron“ in od njega je
menda potem elektrika dobila svoje ime. Največ jantara
se izdeluje po mestih, ležečih ob baltiškem morji, sicer
pa tudi na Dunaji, v Parizu in v Carigradu. Pri nas
se jantarovi dudeci mesto koščene zaroge na pipine cevi
natikajo, sem ter tje se tudi jantarov biser okoli ženskih
vratov vidi; drugi jantarovi izdelki so pa pri nas redki.
Največi komad jantara, ki se je pri kopanji nekega studenca našel,
je velik kakor otročja glava, ter tehta
13 ½ funta; v Berolinu je shranjen.

Kupčija z jantarom je že zelo stara, in kakor nekdaj
pred tisočletji, gre jantarova kupčija tudi še danes
svojo staro pot namreč: iz bregov baltiškega morja na
Vratislavo, iz Vratislave v Odeso, in iz Odese v Carigrad.
Jantarov biser gre večidel v Egipt in v vzhodno Indijo,
jantarovi dudeci za pipine cevi pa na Turško, kajti
vsaka turška prava pipa mora imeti na cevi jantarov
dudec. Razen bisera in dudecev izdelujejo iz jantara
tudi ženske narokvice, škatljice, gumbe, držaje za nože itd.

Ponarejen jantar je navadno steklen, ter se po tem
lahko spozna, da je veliko bolj trd, kakor pravi jantar
in da ni električen.

Stari Rimljani so jantar zelo čislali. Njih pravljica
pripoveduje, da so se solze Helijad, ki so plakale po
zgubi svojega brata Faetona, v jantar spremenile. — V
starih časih se je cenil jantar više kakor zlato in srebro

in drago kamenje. Stari narodi so tudi mislili, da jantar
zdravju služi.

4. Drobna roba iz slonove kosti. Vse kosti,
ki jih slon ima, niso za obrtnijsko izdelavanje, ampak
samo tista dva dolga zoba, ki slonu iz rilca molita kakor
n. pr. čekana iz prešičjega rilca. Ta dva zoba sta
včasi po poldrugi seženj dolga in po poldrugi cent
težka, navadno sta pa za polovico manjša. Razen teh
slonovih čekanov pridejo tudi še njegovi kotniki pod
imenom „slonova kost“ v kupčijo. Sicer se pa pod
slonovo kostjo v kupčiji zapopadaj o tudi čekani povodnega
konja, divjega merjasca, morskega konja in samoroga.
Veliki zobje imajo višo ceno kakor mali; najbolj
čislani so ravni in lepo beli zobje, ki niso znotraj preveč votli.
Slonovi zobje iz vzhodne Indije so manjši
kakor iz Afrike, pa zavolj svoje veče beljine bolj čislani.
Prava slonova kost se na tem spozna, da je z mrežastimi
žilicami preprogana. Na zraku bela slonova kost s časom
žoltkasta postane. Iz slonove kosti izdelavajo in
izrezljavajo navadno le take stvari, ki so za gizdo, za lišp
in za razkoš, sicer pa tudi gladila, podobice za šah-igro,
pukšice za šivanke, prstane, pahalnice, s kterimi si gospe
hlad delajo, glavnike, platnice za nožne držaje, slikarske
splošče, tipalnice za klavirje in orgije itd. Za
krogle, s kterimi se biljar igra, je ni bolje tvarine kakor
je slonova kost, kajti ona ima tudi lastnost, da je
prožna. — Iz kosti morskega konja, ki ne požolti kakor
slonova kost, delajo se umetni zobje, ki se tistim v čeljusti
vsajajo, ktere je sram, da so škrbasti. Slonova
kost se da tudi lepo barvati; in v najnovejših časih se
je iznašlo, da se more tudi zmekšati in raztezati. Največ
slonove kosti pride danes iz Afrike v kupčijo. Kotniki
povodnega konja, ki vsak po šest funtov tehtajo,
so najtrdejša in najbolj bela kost, kolikor kosti poznamo,
ter so zavolj tega zelo dragi, in izdelki iz njih zelo imenitni
in visoko čislani. Kotniki morskega konja so po
dva čevlja dolgi, 10 do 30 funtov težki, trdi in beli
kakor sneg, se ne spremeni na zraku, pa so vendar niži
v ceni, kakor kotniki povodnega konja. Samorogov čekan

je zvit kakor koštrunov rog, pa le malo ga pride
v kupčijo, ker je precej redek. — V Sibiriji koplje se
tudi okamenela slonova kost v komadih od 10 do 14
čevljev dolžine, pa tudi te pride le malo v kupčijo, —
Največa skladišča za slonovo kost so v Londonu, v Amsterdamu
in Hamburgu.

5. Rožena drobna roba. Rogovi so dvojne sorte,
eni so znotraj votli, drugi pa ne. Znotraj votle rogove
imajo goveda, koze, ovce, divji kozel, antilope, žirafe in
nosorogi, celotne rogove pa imajo jeleni in srnjaki.
Tudi neki ptiči kakor n. pr. kazuvar imajo rožiček vrh
nosa, včasi celo konjem, mačkom, volkovom, gosim in
racam nekaj kakor rog na čelu zraste. Če se petelinčkom,
kedar se kopijo, na mesto odrezanega grebena, veliki krempelj,
ki ga zadi na nogi ima, vsadi in pritrdi,
tako priraste in potem včasi še veči zraste, kakor bi mu
bil sicer na peti zrastel. — Rogovina sestoji iz samih
tenkih žilic ali prav za prav vlačic, ki se trdo skupaj
drže. Če se rogovina segreje, postane mehka, ter se da
kakor n. pr. razbeljeno železo, skupaj zvariti, sežgani
rog pa smrdi nekako po žvepli. V starih časih so se
rogovi rabili mesto čaš za pivo, in kot trobila v vojskah.
Rog je bil v starih časih znamenje moči, in zavolj tega
so stari poganski narodje svoje bogove in junake z rogovi
na glavi vpodobovali. Celo Mojzes je, kakor sv.
pismo pravi, rogove na glavi nosil, — Volovski rogovi
so za obrtnijsko izdelavanje boljši kakor kravji, ker so
veči in bolj ravni kakor ti. Rogovi stare živine so boljši
kakor mlade, ker so bolj čvrsti. Kjer ima živina dobro
pašo, ima tudi boljše rogove, kakor pri slabej paši. Najboljši
rogovi so rogovi ogerskih goved, ker so veliki, večidel
beli, precej prozorni, čvrsti in ne krhki. Bivolovi
rogovi, ki k nam iz Laškega in Ogerskega pridejo, so
večidel črni. Nazaj zavit rog divjega kozla je črn, čvrst
in kaj trpežen, gorjanci ga kot ročaj na palice natikajo,
lovci pa strelni prah v njem shranujejo. Iz rogov ovnov,
koštrunov, koz in kozlov delajo se platnice za držaje na
vilicah in nožih. Strugarji in glavnikarji delajo iz rogovine
tobačnice, pisala, glavnike, gumbe, ročaje, zaroge

in cevi za pipe itd. Roženi opilki so izvrsten gnoj, sicer
se pa tudi iz njih, kakor iz lesene piljevine in iz papirja
da neko testo vmesiti, in iz tega testa, kakor
n. pr. iz ila, vsakovrstne, male stvari vpodobiti.

6. Drobna roba iz želvine skornjače. —
Želva ima tako trdo skornjačo na sebi, da more celo
težki voz čez njo iti, pa skornjača se vendar ne bo polomila.
Iz te skornjače, ki je rogovini zelo podobna,
izdelujejo se tudi vsakovrstne drobne stvari. Največe
morske želve imajo po 8 funtov težko skornjačo. Želvina
skornjača je gostejša in bolj vitka kakor rogovina. Na
žoltem ali rjavem temelji ima črne maroge. Žolti temelj
je prozoren, črne maroge pa ne. Bolj je skornjača lepo pravilno
marogasta, bolj je čislana. Skornjača se na ravno
isti način udeluje kakor rogovina, sicer ima pa pred rogovino
to prednost, da se ne lupi. Najbolje skornjače
pridejo iz bregov kitajskega morja. Če skornjače dalje časa
v magazinu leže, morajo se večkrat prezračiti, ker se
drugače črvi v njih zaredijo. Iz skornjače se delajo ohišja
za ure, tobačnice, glavniki, rogi za vilice in nože itd. -

7. Crobna roba iz morske pene. —
Morska pena spada med rudnine. Trdine je iste kakor kamnena
sol, barve je žolto- ali rjavo-belkaste, med prsti se
ošlata kakor mastna, če se na jezik pritisne, prime se
ga precej čvrsto, in v vodo djana jo sikajoč v sebe srka.
Morska pena najde se na Moravskem, Španjskem in v
Krimu, posebno lepa pa v malej Aziji pri mestu Kilčik in na
Grškem, sicer se je pa tudi v Bosniji našla.
Najnavadnejša roba iz morske pene so fajfe in cevi za
smodke. Drobna roba iz morske pene se izdeluje zlasti
na Dunaji in v Pešti. Prava morska pena je, ko se izkoplje,
tako mehka kakor glina, na zraku se pa naglo
strdi. Fajfe in smodkine cevice iz morske pene se ali
v vosku, ali v olji skopljejo. V olji skopljene in nad
žerjavico spržene postanejo skoz in skoz in sicer zunaj
in znotraj črne kakor ogel. Ponarejena morska pena
(massa) sestoji iz odpilkov in drugih odpadkov prave
morske pene, ki so se zmleli in z glino vmesili.

8. Drobna roba iz biserne matice.
Školka tiste ostrige, v kterej se biser najde, imenuje se biserna
matica. Iz te školke naredi se marsiktere stvari. Največ
biserne matice pride iz Perzijskega morja, iz otokov, ki
leže južno od Azije in iz Paname v Ameriki. Na leto se
kakih 60.000 centov biserne matice iz morja polovi. Biserna
matica izdeluje se skorej na enak način kakor rogovina,
slonova kost ali pa želvina. Navadno se delajo iz biserne
matice gumbi, sicer se pa tudi kranjske fajfe ž njo
„štikajo“. Biserna matica je zelo gladka in lepo svitla, ter
kaže na svojem oplošji mavričine barve. Iz nje narejene
stvari so zelo trpežne. Nektere ostrige dajo po 10 palcev
dolgo in za prst debelo biserno matico. Najlepša biserna
matica je kitajska. V kupčiji se biserna matica na cente
prodaja.

9. Drobna roba iz alabastra. Alabaster ni
nič drugega kakor drobni malec. Tudi kapnik, kakoršen
se v podzemeljskih jamah n. pr. v Postojnskej dela, je
neka vrsta alabastra. Alabaster je marmorju podoben,
malo prosojen, pa redkokrat čisto bel, navadno žoltkast
ali sivkast, včasi tudi marogast, žilast in kakor meglen.
Alabaster se da prav lepo likati. Najlepši alabaster koplje
se v Toskani na Laškem, v Tirolah in v Uralu na Ruskem.
Alabaster se da rezati, piliti, strugati in likati.
Iz njega se delajo vsakovrstne stvari: škatljice, tintniki,
svečniki, majolke, ohišja za ure itd. Alabastrene stvari
snažijo se ali z milom (žajfo), ali pa s terpentinom, če
so pa motne postale, ne pomaga nobeno snaženje več,
ampak one se morajo dati na novo ostrugati in olikati.
Največ alabastrovih stvari izdelujejo na Dunaji, v Benetkah,
v Milani in v Parizu.

XXXV. Železo.

Izmed vseh kovin je železo najvarnejša, najkoristnejša,
pa tudi največ potrebna. Nobena hiša ni brez železa.
Vsak človek skor ima pri sebi nekaj železnega, če
druzega ne, vsaj nož; in če že noža nima, ima, ako ni
bos, saj železne cveke v škornjih. Brez železnega orodja

ne more nobeden rokodelec biti: oratar ima železen lemež
in železno črtalo na plugu, kopač železno motiko in lopato,
kosec železno koso, žanjica železen srp, tesar železno
sekiro in železno pilo, krojač in mojškra železno
šivanko, mesar železen nož, z eno besedo vsak rokodelec
potrebuje za sroje orodje železo, da! še vojšak
mora imeti železno sabljo. Brez železa ne bi bilo nobene
obrtnije.

Celo čisto železo je zelo težko dobiti. Na malo se
še da dobiti, na veliko je pa to do sedaj celo nemogoče
bilo. Celo čisto železo, ki je skor tako belo kakor srebro,
imajo le v apotekah za zdravila, in kemikarji za
znanstvena preiskavanja. Navadno železo je zmerom z
raznimi drugimi tvarinami onečisteno. Neke teh tvarin
so mu na korist, ker njegove dobre lastnosti povišajo
in zboljšajo, druge tvarine so mu pa na škodo ter ga
shujšajo.

Železo se na trojno deli: 1. na na grodelj ali surovo železo,
2. na kovno železo in 3. na jeklo. Najglavnejša in
najbitnejša razlika med grodljem, kovnim
železom in jeklom leži v tem, koliko je tiste kemične
tvarine v njih, kise ogljenec imenuje. Največ ogljenca
ima grodelj v sebi, in ravno množina ogljenca je vzrok,
da je grodelj tako krhek, da se ne da kovati. Najmanj
ogljenca ima kovno železo v sebi, in to je vzrok, da se
da raztezati in kovati. V sredi med grodljem in kovnim
železom stoji glede množine ogljenca jeklo, in zavolj
tega na eno stran jeklo ni tako zelo krhko kakor grodelj,
na drugo stran pa spet ne tako raztezljivo, kakor
kovno železo.

Kovno železo pride v kupčijo navadno v palicah in
štanžicah, ter se sploh tudi mehko železo imenuje.
Kovno železo je ravno zavolj tega veliko vredno, ker se
da kovati in variti. Če se razžari postane tako mehko,
da se da med valci kakor testo razvaljati, če se pa razbeli,
dasta se dva komada v en komad tako skup skovati
ali kakor kovači rečejo zvariti, da se nikjer ne
pozna, da je ta komad iz dveh komadov skovan. Varenje
je eno najglavnejih kovaških opravil. Kovno železo

je med železjem še najbolj čisto, ker ima najmanj ogljenca
v sebi. Kovno železo je svitlosivkasto, včasi pa tudi modrikasto.
Železo svitle barve, če je dobro, mora biti motno;
če je pa temno-sivkaste barve, mora biti svitlo. Dobro
železo, če se zlomi, mora biti na zlomkih razsekano in
rogljato-zrnasto, ter ne sme rudečkaste pegice kazati.
Dobro prekovano železo se ne da za kar si bodi prelomiti,
ter kaže na zlomkih široke žilaste trake, sicer se
pa dobro prekovano železo ii raji raztrgati kakor prelomiti.
Če se mrzlo, ali le malo segreto železo kuje, postane
zelo krhko, od tega pride, da osi pri vozeh, dasi-
ravno so bile iz dobrega železa skovane, včasi naenkrat
počijo; kar od tega pride, ker se pri vožnji težko naloženega
voza vedno po njih tolče in rožlja. Kdor hoče
temu v okom priti, naj da osi večkrat v ogenj, da se
razkalijo, ker se po tem njih trpežnost spet ponovi. Kovno
železo se da tudi zelo raztezati, kar n. pr. na plehu, na
dratu in na jako tenkih strunah in gonilnih peresih v
žepnih urah vidimo.

Železo rado rjavi, zlasti če je v vlažnem zraku.
Rja so tudi tisti oluški, ki se na razbeljenem železu naredi,
in pri kovanji kot okujine odpadajo. V žvepljenej
in soliternej kislini se raztopi železo, kakor n. pr. sol v
vodi, samo ne tako naglo. Kakor smo že omenili, ni železo
nikoli čisto. Najnavadnejše tvarine, s kterimi je zvezano, so:
žveplo, fosfor in kremenina. Železo, kteremu je
žveplo primešano, je zunaj belkasto, se rado lomi, težko
topi in pri kovanji rado krha. Železo, v kterem je fosfor
zadržan, se raji topi kakor sicer, če ne bi bilo fosfora v
njem. V kovnem železu pa fosfor ni na korist, ker se po
njem železo rado lomi. Kremenina dela železo belo, trda
pa ne preveč žilavo. Kar se drugih kovin tiče, združi se
železo najraje s cinkom in kositarjem.