I.

Tam gôri visoko na strehi Prikopčeve hiše je sedel oblastno
in gledal modro doli na prostorno dvorišče, on, vseh
mačkov maček, »signor Giannino«. Čast, komur čast!
Giannino ni bil navaden muc, temveč povzdignil se je bil
v teku dogodkov na nekovo stopinjo mačje kulture, o kateri se niti
sanjalo ni njega menj srečnim tovarišem. Naklonjeni so mu bili bogovi od prvih dnij njega rojstva. Plemenitega mačka sin, ostal ni
dolgo v prebrižni oskrbi svoje mamice, katere ljubeznipolnega negovanja in izvrstnega vodstva ni pozabil nikdar. V nežni mladosti je
prišel v hišo stare, toda bogate gospodičine Veronike Prikopčeve.
Dobrosrčna dama je skrbela za mlado stvarco tako, kakor le skrbi neizprijeno deviško srce. Da bi ne hodil nje varovanec brez imena po
svetu, krstila ga je »teta« Veronika: Giannino. Gospodičina je bila
namreč pred toliko in toliko leti bogato svoje srce posvetila črnoókemu Italijanu, ki se je pisal Gianni Venuto. Iskreni ljubimec pa
je imel kratek spomin — za mladega možá res prav žalosten pojav.
Ko je bilo treba, spomnil se ni južnih svojih priseg in zaveze svoje,
temveč pozabil je ljubice takó popolnoma, da si je izbral celó drugo
za življenja boljšo polovico. Navzlic temu ga je ohranila gospodičina
Veronika v dnu čutečega srca, dejanski pa izkazovala svojo ljubezen
drugim primernim stvarem, zlasti našemu mačku. Mladi mišji strah je
bil lepó bel, brez vseh madežev, prava podoba nedolžnosti in čistosti.
Vrhu te prikupne zunanjosti je mijavkal takó milo, takó proseče in
genljivo, da se mu blagó srce póstarne device ni moglo delje zapirati.
Kakor je trdila, niti ni mijavkal, nikakor ne, ampak popeval je tako
rekoč žalostinke, prav tako, kakor nekdaj ljubljeni Venuto s tožno
svojo kitaro. Facit vsega tega: Prikopčevi gospodičini je ugajal Gianni II. takó zelo, da ga je stalno vzprejela v svojo hišo in skrbela
zanj, kakor skrbi mati za rodno dete.

Ko se je mladeniški muc závedal svojih močij in ko se mu je
vzbujalo hvalno hrepenenje po slavnih činih v boji z mišimi in podganami, poučila ga je njega zaščitnica, naj se nikar ne muči in ne

postavlja lahkomiselno v nevarnost. Saj je za to drugih dosti. Pokladala mu je toliko dobrega, da se Giannino od tedaj niti ni menil za
zanimljivi lov, ki okrepčuje teló in razvedruje misli. Sit maček ne
lovi misij.

Delal ni od tedaj ničesar, umeknivši se v zasebno življenje. In
vender je bil takó lepó okrogel in rejen! Boril se ni za svojo vsakdanjo miš kakor njega sorodniki tú dôli. Kakor svetopisemske lilije
na polji in ptice pod nebom, ki niti ne sejejo niti ne žanjejo in jim
je venderle prav dobro, rasel je, seveda menj na duhu nego na telesi,
in užival dolce far niente božjih dnij.

Navzlic duševnemu svojemu uboštvu je čutil in preudaril izvrstnost svojega razmerja — in obšla ga je visoka prevzetnost. V svesti
si svojega višjega mačjega stališča, zavedujé se vélikokapitalistiške
sile svoje gospodarice, izgubil je ponižnost srca, in prevzela ga je nekova noblesa, strože rečeno, nekov napuh. Prezirno je gledal doli na
»plebejce« in njih malouspešni umazani trud. Njemu ga ni bilo treba.
Točno mu je bil pripravljen krožnik trikrat na dan, nalit s sladkim
mlekom ali obložen s pikantno dišečo klobasico. »Eto svega, što ti
srce prosil« Svojih kavzalistiških potreb mu ni bilo treba zadovoljevati s praznimi flkcijami, kar se je tolikokrat pripetilo njega drugovom nižjih slojev.

Tako je živel presrečni Giannino.

Le kadar ga je spomnil glas prirodni, počastil je mačjo družbo
s svojim posetom. »Srce k srcu sili«; nenavadno odločno je ogrizel
in opraskal vse tekmece, koketujoče z gospodičino ali vdovo, katero
si je izbral zase. Izvrševal je nečuvene čine baladske hrabrosti s
krempljem in zobom in se potem »po dobljeni slavni zmagi« uljudno
ponudil dotični lepotici za »cavaliere servente«. Celó dobro teto Veroniko je ostavljal take čase; kaj se hoče: »L’amour, le grand moteur!« Odhajal je z izvoljenko na divna ponočna potovanja po bližnjih
strehah in dvoriščih in si naslajal estetiško srce v pristni romantiki.
Izvirna čustva silne svoje ljubezni je izlival pri bajnem luninem svitu
v mile melodije, spominjajoče indijanskih mrtvaških davorij ...
Skesan se je vračal grešnik domóv, ko mu je dozoril sad spoznanja.
Ko »mežnar odzvonil je dan«, in ko

Gospodičina ga je vzprejela vselej brez pokore, vsa srečna, da se nje
»ubožcu« ni zgodilo ničesar zlega. —

Kakor druge dni, takó se je naš muc tudi danes grel na visokem
svojem mestu. Toplo pomladansko solnce mu je kaj ugajalo. V tem
trenutku je bil malone popolnoma zadovoljen s seboj in s svetom.
Hvalil se je, da ni takov kakor njega žlahtniki in sploh živali doli na
dvorišči. Leno je opazoval gizdavega petelina, požrešne kokoši, nerodne race in budalaste gosi, njih kretanje in gibanje, iz kratka, vse
socijalno življenje v ozkem okviru ljubljanskega predmestnega dvorišča. Pomežikaval je in mislil težke misli. Mogoče, da je imel v kipečih prsih kaj živega politiškega čustva, morda mu je živela v njih
velika narodnostna ideja, ideja mačje vzajemnosti, misel o rešitvi narodne kosmate eksistencije, misel o konci stare raztrganosti in zavidne
nezloge, mogoče! Odločno tega ne moremo trditi, gotovo pa je to,
da je več kritikoval nego pozitivno snoval.

V globokih modroslovnih mislih in udobnih zasebnih čustvih je
zadremal. Kar ga vzbudi neprijetno in glasno lajanje. V olimpskem
miru pogleda dôli in uzre najhujšega svojega sovražnika, velikega,
črnega psa. Karo laja, cvili, tuli, skače, miga z repom in grozi mačku
z zobmi, toda zaman! Giannino se niti ne gane, na varnem je, na
svojem je. »My house is my castle!« Moja hiša, moj grad! Le repenči se, nisem ti v strahu! Psa to do žolča ujezi, da je ves njegov
trud le prazna želja. Sedaj se pa maček venderle gane, toda po
individuvalni inicijativi, iztegne se v epiško širino in pokaže Karotu
fino - ironično hrbet ter počasno odkoraka po opeki navzgor. To je
superlativ za plemenito jezo Karotovo; ne vé, kaj bi počel! Vse
zaman, ne dobi ga! Byronovo breznadje se mu vseli v srce. Končno
zamahne z repom in steče za gospodom, ki mu je zažvižgal.

Ta prizor se je dogajal malone vsak dan. Jekleno vztrajno je pričakoval Karo, da se njega dušmanin vender kdaj spozabi in da pride doli na
dvorišče. Toda maček mu ni privoščil take prilike. Hodil je sicer cesto na
Prikopčev vrt na sveži zrak, nikdar pa se ni pozabil vrniti o pravem času
proti poldne na svojo streho in dražiti psa z nedosežnim svojim bitjem.
Giannino je v tem izginil skozi podstrešno okno in pristopical
k teti Veroniki v kuhinjo. Gospodičina Prikopčeva pa ni bila sama
na tem imenitnem mestu; imela je mlado in kaj urno pomočnico, deklico kakih devetnajst let, lepo kakor »jutranja zarja«.

»Zopet je lajal óni grdi črni pes na našega ubogega Giannina«,
tožila je stara. »Kaj ne, Minka, bolje bi bilo, da bi te živali nikdar
ne bilo pri hiši?«

»Saj mu ne stori ničesar, teta; gospod Gvozdan ga vselej pokliče k sebi. In naš muc je tudi tolikanj pameten, da ne gré doli.«

Ko je mlada déklica imenovala »njegovo« ime, zažarilo se ji je
lice nekamo sumnjivo. Ako bi kdo trdil, da se ji je cvetoči obraz zardel
zaradi tega, ker je položila na ogenj novo poleno, razodeli bi mu
skrivaj vse kaj drugega.

Gospod Vladimir Gvozdan, uradnik južne železnice, stanoval je
nekoliko mesecev v Prikopčevi hiši, sestavljeni od štirih poslopij.
Vračujoč se s kolodvora, moral je Vladimir, ako ni hotel iti po
daljšem poti, vselej skozi véžo, tik stanovanja Prikopčevih, po stopnicah čez dvorišče v oddelek, ki je stal oddelku hišne gospodarice
nasproti. Avtentiške priče poročajo, da je mladi uradnik obično rabil
ta krajši pot. Slučajno, seveda, videvala sta se dan na dan Vladimir in
Minka, ker je slučajno morala Minka vedno iz kuhinje v sobo, kadar
je prišel »on« skozi véžo; slučajno sta se pozdravljala, slučajno zaljubila, vse slučajno! Ti slučaj ti, kaj vse napraviš!

Vladimir Gvozdan je bil pa tudi res prav prikupen človek.
Oprosti torej Minki, ljubi čitatelj, da je takó slučajno hodila čakat
Vladimirjevih poklonov! Toda gospod Gvozdan ni bil samó prijeten mož,
temveč tudi odločen mož. Ko je videl, da se trdnjava maje, porabil
je ugodno priliko in poskusil drzen naskok, katerega je zahvaljal za
končno kapitulacijo. Kakó in kaj, to vprašaj porednega Amorčka, ki
je zasadil tisti sladki dan rdečo zastavo ljubezni na vrh Prikopčeve
hiše! Od tistega časa pa je Minka solila juho popolnoma po drugih
metodah, kar ni prijalo niti konservativni teti, niti naprednemu
bratcu Bogdanu.

»Véš, Minka, ko bi bila vedela, da ima gospod Gvozdan tisto
črno zver, prepovedala bi bila Zajčevim, da mu oddadó stransko sobo.
Meni se vse takó zdi, da Karo danes ali jutri stori kaj zalega Gianninu. Čemu neki ima psa?«

Minka ni odgovorila ničesar. Le fino vzvite ustnice so nejevoljno
pomigale, češ, čemú pa imamo mi mačka?

Izrekla pa tega ni, Bog ne daj! Grozno bi užalila teto, katero je
ljubila, kakor svojo drugo mater. Minka in bratec Bogdan sta bila
siroti; pri bogati teti sta našla najboljše zavetje. Starica jih je imela
rada, vse tri z mačkom vred. Skrbela je za izvrstno vzgojo netjákinji
in netjaku. Zlasti za Minko je mnogo žrtvovala, in vse je kazalo, da
bode dekle kdaj vzgledna žena. Teta Veronika je imela svoje estetiške potrebe, kar je ni motilo, da bi dobro kuhala in gospodinjila.
Nje Simona Jenka je okapljala marsikatera odkritosrčna solza, posvečena speminu nevrednega Italijana. Glasbo je visoko cenila: Minka se
je učila klavirju, Bogdan pa goslim, dasi bi se bil rajši v prostih urah

igral — »Indijance«. Osrečeval je namreč drugi razred gimnazijski z
nemirno svojo osebico, baš v ónih letih, ko so slavni divjaki, po belokožcih krivično zatirani, učeči se mladini jedini in prvi idejal.

II.

Vsakdo mi pritrdi, da kratki trenutki v veži ne zadoščajo zaljubljencem, kakeršna sta naša Minka in Vladimir. Ljubezen je sicer slepa,
toda skoro najde priliko. Marsikak skriven sestanek, marsikak nepozaben tête-à-tête je zabeležiti nepristranskemu poročevalcu. Moj Bog,
čemu so vender glasbene ure odraslim déklicam? In celó v mraku,
da ta in óna radovedna bábnica ničesar ne vidi, kar bi besnilo nje zavist!
Kaj je to strašnega, ako spremlja mlad mož mlado déklico? Samemu
ni dobro biti! Družbinsko čustvo!

Vender tudi ti skrivni sestanki so bili vroči ljubezni Vladimirovi
premalo. Kar se tiče nas, odobravamo njega trud. Vzel je glavno
trdnjavo, ključ do zemeljskega raja, vender ne popolnoma: nevaren
stolp se je še branil. Tudi tega mu je premagati.

Nekega lepega póldne poseti nekoliko pred kosilom blagorodno
gospodičino Veroniko Prikopčevo in jo ponižno naprosi, naj mu milosti vo dovoli, da bi spravil pod streho nekaj praznih zabojev, katere
mu je poslal prijatelj. Sevéda ni privêdel s sábo nikakeršnega Karota,
zakaj Minka mu je že iz davna odkrila, kakó slabo misli teta o pasjem rôdu.

Stara gospodičina pa v njem ni videla drugega nego posestnika
»grde, črne prikazni.« Žal ji je bilo, da nima prostora, da je že ves
oddan, da pa tudi ne more biti porok za varnost — summa sumiti arum, da ne more, kakor bi rada, ustreči želji gospoda Gvozdana.

Resnici na ljubo moramo povedati, da je bilo pod streho dovòlj
prostora. Ali kaj ji je bilo do prostora, odreči je hotela kàr naprej
želji uradnikovi! Zakaj pa je bil tudi takó neroden in se je predrznil
imeti takó ostudno pošast! Kratko, toda uljudno ga je odslovila.
Ubogi Gvozdan sam ni vedel, kdaj in kakó je našel izhod.

Žalostno! Vse drugače si je bil slikal uspeh svojega poseta!

Tudi njemu ni bilo dosti do zabojev. S teto je hotel govoriti! Domišljal si je celó, da ga povabi, naj pride večkrat gôri. Ali — vrgel
je raka v vódo! Naučil se je bil o mačkih več mičnih pripovedek,
v katerih so se njih kreposti, nečuveno poveličavane, svetile v najsijajnejšem koloritu. Z njimi bi jo bil pridobil, toda — odbila ga je.
Nesrečna iluzija!

Ostali so mu le kratki sestanki in up v boljšo bodočnost.

III.

Pod prostorno skládanico konci dvorišča so imeli svoj »vigvam«.

Bilo je popóldne, sobota. V svetem miru so počivale preparacije
in gramatike ... Resno, nepremično so čepeli na tleh bojeviti Indijanci, na čelu jim »Tuleči volk«, imenovan v navadnem življenji
Bogdan Prikopec, stud. gimn. II. b. »Tuleči volk« je bil jeden prvih
»divjakov« vse spodnje gimnazije. Mnogo bolje nego sprezati in sklanjati je umel delati loke in pušice, tomâhake, bodalca, kopja in drugo
bojno orožje, noseče neizogibno smrt vsem »belokožcem« v podobi
predmestnih mačkov in psov. V tivolskih in gólavskih goščah je tudi
lovil prave, žive realce. Kar je bilo živalij v hiši, bil je jedini Karo
varen njegovih pušic, ker je imel toliko »pristno indijanskega« na sebi.
Nekoliko pa tudi zató, ker je gospod Gvozdan slavnim »sinovom
prerij« dobrovoljno pomagal v njih bojevitih težnjah. Dà, ta Gvozdan,
to je bil njih mož! Ko bi šlo, izvolili bi ga za vodjo, ali vsaj za
»moža medicinca«. Veselo je prepustil imenitnemu rôdu siûškemu svojo
sobico, da so spravljali divjaki vánjo ali svoje orožje ali bogato
zbirko ljubljenih indijanskih knjižic.

V skládanici so torej sedeli in pušili »pipo miru«. Počasi in
častito se vzdigne »Tuleči volk«, prvak vseh Siû, pogleda svojih pet,
šest tovarišev in pravi:

»Ljubljeni bratje! Manitu nas je udaril z mogočno roko svojo.
Zadnjo sredo so nas zvito premagali belokožci, ki imajo véliki vigvam
realski blizu zelene ‚Zvezde‘. In zakaj so nas premagali, vprašam brate
svoje? Samó zató, ker se premalo vadimo!«

Polglasno brenčanje žalostnega pritrjevanja prihaja iz ust premaganega národa. »Tuleči volk« pa tuli dalje s povzdignjenim glasom:

»Ali so morda belokožci močnejši nego sin prirode? Ali imajo
ostrejše oči in tanjši sluh nego mi? Ne, pravim vam! Kadar zopet izkopljemo bojno sekiro, moramo jih poraziti do cela. Vaš bratje govoril!«

Glasno odobravanje se začuje po teh besedah. Oglasili so se še
»Kosmati medved«, »Zeleni martinček«, »Brzi jelen« in »Skakljajoča
pastiričica«. Jedino »Debeli jazbec«, pekov sin, ki je zalagal siški
národ iz bogate zaloge svojega očeta, jedino on je molčal. Govorili so
vsi v duhu predgovornikovem in poudarjali, da jim je treba več »vaje«.

Poglejmo v tem nekoliko na vrt in na dvorišče. Gospodičina
Veronika je zahajala vsak lep dan na vrt tik hiše in sedevala pod
staro hruško. Tù je sáma ali z netjákinjo brala in pletla.

Danes Minke ni bilo, pač pa je sedèl »signor Giannino« ob nje
nogah in zadovoljno predel. Njega mir pa je bil kratek, kakor razvidiš iz nastopnega dogodka.

Gospod Gvozdan se je ta dan nenavadno kmalu vračal iz pisárne. Žalosten ni bil. Da je takó hitro prost, to ni žalilo niti njega,
niti Karota, ki je svoje veselje očitno kazal vsemu ljubljanskemu
svetu, sedaj besno dirjajoč za vozovi, sedaj podéč svoje drugove.

Gospodarju daleč naprej švrkne pes v hišo Prikopčevo in hiti
pogledat, kaj dela njega prvi in nedosežni sovrag Giannino. — Nič!
Danes ga ni niti na strehi, niti na dvorišči! Pač pa zapazi Karo grešno
vesel, da so vrata na vrt — odprta!

Mal-à-propos!

Neusmiljeni bogovi, kaj vam je ugajalo v neumevnem vašem
sklepu? Odvrnite psa od vrat, sicer ločite dva nedolžna človeka morda
na veke! Vi nečete? Trikrat gorjè! —

Često že je stal črni Karo pred zaklenjenim rajem; nikdar ni
mogel vánj. Prav zaradi tega pa si je slikal v pasji svoji domišljiji
ta kraj sósebno imeniten in zanimljiv. Kdo vrže torej prvi kamen
nánj, da se je udal zavêdnemu hudobnemu glásu?

In zgodilo se je, da so stopile po mnogih, mnogih letih, kar je
gospodarila teta Prikopčeva, prvič zopet pasje noge na posvečeni kraj.
Najprej se obrne Karo nekoliko pogledat med visoke fižolove
preklje. Ko najde tu vse v najlepšem redu, objame ga zadovoljstvo,
in počasno krene zopet po mehkem pesku okolo na levo.

Toliko da se obrne, že glasno zalaja. Maček, maček tam pod
hruško! Vender jedenkrat! Bliskovito se zažene proti drevesu.

Vladimiru, pogrešajočemu Karota, vzbujale so se takoj početkoma črne slutnje, katere so se mu zdele čimdaije upravičenejše, čim
glasneje je lajal in tulil pes. Brzo steče za njim — toda vse žvižganje,
vse klicanje zaman!

Karo se je popolnoma spozabil, vso omiko in uglajenost je
vrgel raz sebe in se pokazal v vsi prvotni pasji surovosti. Urno in
urneje je švigal za mucem, ki se je tolikanj prestrašil, da ni skočil na
bližnje rešilno drevó, temveč udaril po sredi vrta, lahkomiselno tolmačèč si pójem o části. Takó sta se drevila, bela nedolžnost in črna
pregreha, zlobni demon Ahriman za dobrim Ormuzdom, luč za temò
brez usmiljenja do nežnih cvetic in mladih nasadov, rezala jo po gredicah, po solati, vedno dalje, dalje ...!

Čudni vrišč doseže tudi indijansko tanka ušesa zborovalcev
siûških pod skladanico. Sevéda pritekó takoj in obogaté prizorišče
z bojevitimi svojimi osebami.

Ko dospè Vladimir na lice mesta, to je sredi vrta, prihruje
divji lov prav mimo njega. Naprej zbegani maček, za njim črna pasja
pošast in v kratki razdalji nekoliko korakov suha oseba tete Veronike. V desni je vihtela dolgo fižolovo prekljo in visoko vzdigovala
abstraktne noge v transcendentalno zelenih copatah. Na desni in levi
stráni divji Indijanci, od nog do glave oboroženi, vsi z divjim bojnim
krikom. In vsa ta drhal se je drevila v prečudnih skokih per fas et
nefas, ultra citraque po repi, pesi, korenji, želji, karfijolah, mendrala
raznobojne georgine, pelargonije, pisane turške klinčke, nežne medvedje gobčke!

»Der Casus macht mich lachen!«

Gvozdan se ni mogel delj siliti, prasnil je v presrčen smeh in
sam stekel za smešnimi lovci.

Tik pred hruško ugrabi Karo sovražnika rodú srditega. »Proz
poljanu mrka krvca teknul« Vsa na jok ju doteče Veronika in dreza
po psu, dokler ne izpusti mačka, ki srečno spleza na hruško.

Gospodičini se iskré oči v sveti jezici! »Ljutit aga mrko gleda.«
Ta predrznost! Tuj pes na domačega mačka!

»Gospod Gvozdan, tega vam ne pozabim nikdar,« izreče težko
sopeč s hripavim glasom.

»Mili Bože, što je raja kriva?«

Nesrečni Vladimir zadene breme pasjih pregreh na nedolžno
svoje ráme in odide, rekši psu: »Das war kein Heldenstuck, Octavio!«
Potuhnjen, privitega repa se obrne Karo od kraja svoje slave, čutèč,
da je razžalil gospodarja.

»Krvave te slave srcé se kesá.«

IV.

Prijetno poletno jutro. Na južnem kolodvoru stoji gorenjski
vlak pripravljen za odhod. Množica veselih izletnikov je
že posedla kupéje, med njimi gospodičina Veronika in
Minka in nemirni duh gimnazijski, gospodič Bogdan Prikopčev. Mladi učenjak, v prostih urah navdušen Indijanec, lòčil se je
težko, težko od svojih bratov v Manitu. Trda usoda v podobi latinskega profesorja je hotela, da se je ustavila njega gimnazijska karijera za dva meseca. Dobil je — horribile dictu — premesten izpit v
jeziku Ciceronovem. Zató je moral danes prah domačega kraja stresti
raz svoje »mokasine« in zapustiti zatirani svoj siûški národ. To ga je
bolelo. Višje povelje je oddal »Skakljajoči pastiričici«, resnega obraza,
z žalostnim glasom. Tožno je mislil na divne napade in boje, katerih
se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli
jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog vé, kakó bode vodil »Skakljajoča
pastiričica«, namestnik njegov, hrabri narod ...

Takó je mislil Bogdan in tiho čepèl na klopi nasproti sestri in
teti. V naróčaji je držal jerbašček. Ako že to samó ob sebi ni prijalo
njega velikoindijanskemu duhu, jezila ga je še bolj vsebina jerbaščkova.
V njem ni bilo namreč nič drugega, nego latinska gramatika in —
signor Giannino. Knjiga, ki mu je »pokvarila vse počitke«, nasprotna
vsem plemenitim težnjam po indijanski popolnosti, ta knjiga in maček,
ki je vzpričo zadnje dogodbe na vrtu provzročil malone neizogibno
pogubo slavnih sinov prerije, to držati v jerbasu, katerega rabijo
belokožne skvâ pri gospodarskih opravilih — sramota!

»Tuleči volk« torej ni bil dobre volje, niti sestrica ne. Minka
bi bila namreč tolikanj rada sedela ob oknu. Zakaj? Ej, rada bi bila
videla, kakó pristoja rdeča službena čepica nekemu mlademu uradniku,
rada bi videla, kakó se suče v strogi službi, drugega nič. Pa je moral
ta debeli široki dedec z vijoličastim nosom oblastno zasesti prostor s
továrišem, ki je bil suh in dolg, pravo kontradiktoriško nasprotje debeluhu! Le teta Veronika je bila dobre volje. Veselila se je, da ima
ljubljeno trojico zdravo pri sebi in domá vse v rédu, veselila se je
počitka.

Gospodičina Veronika je bila post tot discrimina rerum spoznala, da je svet večinoma hudoben. Nikdar bi ne bila pustila Giannina samega domá. Tega ne! »Naj gré uboga živalca z nami in naj
uživa čisti gorenjski zrak.« Se menj bi bila dopustila, da bi vteknili
mucka v voz, odločen živalim. Vzela je jerbašček in dejala belega
»ubožca« vánj. takó stvar imaš lahko vedno s seboj; kdo bi vtikal
nos v torbo in preiskaval, kaj je v nji?

Signor Giannino je sicer konstatiral, da ni bil v taki kletki še
nikdar in je bil zaradi novosti svojega položaja tudi nekoliko vznemirjen. Vender je bil v obče tih in miren, kakor se to spodobi više
stoječemu mačku.

V tem trenutku tretjič pozvoni, izprevodnik zatrobi, in lokomotiva zapiska, da kàr leti skoz ušesa. Vlak se premika.

Strmé opazuje Giannino te neznane pojave. Zvonjenje, pisek,
drdranje, nevarnosti Tu se godi nekaj strašnega! »Sauve qui peut!«

Otml se, kdor se more! In Giannino napnè vse svoje moči, prasne v
elegantnem liriškem vznosu iz torbe in skozi odprto okno v zláto
prostost!

»Moj maček, Giannino moj!« zastoče prestrašena teta. »Oh,
povozi, pobije se, konec ga bode! Da sem morala res v petek na pot!«

Te njene ekspektoracije pa niso trajale dolgo. Potniki so se
spustili v glasen smeh, vidèč podjetnega muca, kakó uhaja s smelim

skokom. Še bolj so se smijali jeremijadi stare gospodičine. Minka je
mislila, da ji je umreti od srami, nadejebudni Bogdan pa si je želel
najostrejše svoje pušice in tomahâke, da bi postreljal in skalpiral grohotajoče se belokožce.

»Gotovo ni imel voznega listka«, oglasi se debeli rdečenosi dedec
poleg gospodičine Veronike in iz nova zahahljá v najprijetnejšem
basu. Njega sosed, suhi komar, pogodi v nekoliko hipih, da je bil to
izvrsten dovtip, raztegne usta malone do ušes in nasmeje nekoliko
skal v visokem tenoru.

»Samomor, samomor!« povzame zopet debeluh in zadovoljno
gleda na smijoči se zbor v kupéji. »No, lepe dni smo učakali! Nikdo
že ni zadovoljen na svetu, še mački ne. Kaj bode!«

»Lahko mu!« dovtipari dolgi tenor, »prebil je vse težave, nas pa
še čakajo!«

»Kaj težave!« povzame besedo trd gorenjski kmet. »Saj mu še
davka ni bilo treba plačevati!« Homeričen smeh! —

Mnogo veselosti je še provzročil ponesrečeni Giannino, in naši
trije znanci so bili prav zadovoljni, ko je zaklical izprevodnik ime
njih postaje.

V.

Teta Veronika bi bila najrajši izstopila takoj pri bližnji postaji,
Oh, ko bi ji bilo mogoče stopiti v kupéj za dame, kar je želela že takoj
početkoma! Ali vse je bilo prenapolnjeno. Do letovanja na Gorenjskem je izgubila skoro vse veselje. Napósled pa se je le nekoliko
utolažila. Dospevši v M., šla je takoj k móžu, kateremu ne imponira
nobena dalja. Ali glej! Čakal jo je tam že telegram:

»Velečastita gospodičina! Giannino zdrav in vesel.
Pride v nedeljo za vami.

Zvest prijatelj.«

Gospodičina je bila ginjena. Giannino živi! Se je dobrih ljudij na
svetu! Toda kdo je ta zvesti prijatelj? Plemenito srce se je usmililo
nedolžnega bitja in privede nazaj izgubljenega ljubljenca. Hvala ti
iskrena, blagi mož!

Z vso krepostjo ženske radovednosti sta ugibali stara in mlada
kdo bi utegnil biti zmožen takega nenavadnega prijateljstva. Minki
je šinilo v glavo, da »on«, ali samó za trenutek; ne, to je nemogoče.

»Véš kaj, Minka, bodisi že, kdor hoče; žlahtno srce ima, pa je!
Dobri človek! Ko bi mu bilo kàj do denarja, poslal bi nam muca

po pošti. Ali da pride sam, to mu daje izvrstno izpričevalo! Venderle
se mi zdi čudno, da vé za naš naslov. Sáma ne vém, kakó bi mu
pokazala svojo hvaležnost.« —

Prišla je toli zaželena nedelja.

»Kaj meniš, Minka, ali pride neznani naš prijatelj? Oh, da bi
bilo res,« povzame teta Prikopčeva, ko sedita z Minko po maši v
svoji sobi.

»Sevéda, teta, brzojav ...«

»No, ljuba moja, brzojav nam sicer obeta — ali morda se je
kdo pošalil z nama.«

V tem nekdo potrka. Radovedni zakličeta obe zajedno: »Prosto!«
In kdo vstopi? Gospod Vladimir Gvozdan, najlepši uradnik južnega kolodvora, kakor je bila našla Minka, in najhujši sovražnik nedolžnih mačkov, kakor se je bila uverila gospodičina Veronika.
Prinesel je s sábo ličen zaboj ček.

»Klanjam se damama«, pokloni se Vladimir, »in prosim, da mi
oprostita, ker vaju motim takó zgodaj. Ali Giannino ne dá mirú v
svoji leseni ječi, saj vidita ...«

Gvozdan odkrije pokrov, in ljubljeni muc poskoči v geometriško
najkrajšem poti »teti« v naročaj.

Radost in ginjenost Prikopčeve gospodičine je bila — recimo
kratko — nepopisna.

»Ti ubogi moj mucek ti, kakó je to lepó, da te zopet vidim!
Kàj ne, da si se prestrašil, ko si ušel? In če bi te bili povozili, mojega
Gianninčka? Ti mucek ti! Ti ubožec, no, no, ti siromaček, no, no!«

Takó je šlo v jedno mer. Giannino je bil zaradi mehkih in žalobnih glasov zaščitnice svoje sam ginjen in je sočutno mijavkal.

Kar se tiče mladih dveh, nista bila prav nič zoper to, da se je
teta bavila zgolj z najdenčkom. Pošteno sta porabila kratke trenutke
in si povedala s pogledi več, nego pové deset pisem.

Vsaka reč pa traja le svoj čas, tudi veselje starih gospodičin,
ki ljubijo mačke.

Veronika se prijazno obrne k Vladimiru in mu ponudi stol.

»Zeló sem v zadregi, cenjeni gospod Gvozdan, kakó bi vas
uverila, da sem vam neizrecno hvaležna. Prosim vas, pozabite blagovoljno, kar je bilo neprijetnega, in povejte nama, kakó se vam je posrečilo oteti mojega mucka.«

»Drage volje, milostiva gospodičina! Giannino je prihitel po
svojem skoku naravnost v skladišče k delavcem. Delavec mi ga je
prinesel pokazat. Vzel sem ga domóv, in sedaj je tù. Kakor vidite,

pri tem nimam nikakeršnih zaslug. Rad bi bil storil kàj več za takó
lepó živalco, če bi bilo treba.«

Sevéda je moral Vladimir ostati pri kosilu in obetati, da skoro
zopet pride. Teta ga je povabila za vselej.

Od Gvozdana izvestno ni bilo pričakovati, da bi zamujal lepih
prilik. Vzroka temu nam ni treba utemeljevati širše. Stari teti se je
prikupil mladi mož čimdalje bolj.

In ko je naprosil nekega lepega dné Minko za ženó, blagoslovila
je radostno lepó dvojico.

Giannino pa je živel še več let zadovoljno pri svoji gospodarici.
Ko se je postaral in so mu opešale moči, da mu niti mlajši muci v
v hiši niso kazali več dolžnega spoštovanja, morila ga je velika žalost.
V takem razmerji mu njega strogi pojmi o části niso dopuščali, da
bi živel še delj. Legel je torej in ostavil vse posvetno. Žalostna
Veronika pa je dala njega zemeljske ostanke prirediti za veden spomin.
Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi in lepó zavitim repom stoji
na jedni tetinih omár in dela, kar je prej delal — počiva, on, vseh
mucev muc, »signor Giannino!«