I.

Hitro, pa tudi jako natančno so žvrgoleli muzikalni ptički
svojim ljubicam večerne pesmice sredi jutrove dežele
po gostosenčnih sikomorah in visokih datlovih palmah.
Na vasi nekje so brenkali zaljubljeni mohamedanski
fantje na milozvočne plunke, udarjali na tamburine,
stresavali cimbale in prepevali tisto-le: »Al’ me boš kaj rada ’mela?«
Pa še prav na glas so jo zavijali; saj so se bili vendar tako čestito
navečerjali žlahtnega mlečnega močnika »acida«. In kadar je v bližnji
daljavi zahrulil zarobljen šakal, se skoraj živa duša ni zmenila za njegovo afrikansko neolikanost.

Konec prelepega mesta Bim-el-Bam sta pa čepela kraj praznega,
polomljenega kurnika na slamnatih pleteninah veleučeni gospod profesor
Abdul Slavožok, vsega turškega alfabeta doktor, in pa slavnoznani
gospod profesor doktor Kara Besedavelj, glasoviti specijalist za
samoglasnike vse jutrove dežele. Oba sta bila zagrizena jezikoslovca.
Seveda je to malo verjetno! Zakaj filologov je skopo število na svetu; marsikdo izmed vaših prijateljev, sorodnikov in znancev gotovo še nikdar ni videl živega jezikoslovca, nikar pa še,
da bi bil imel osebno kaj opravka s takim možem. Toda v jutrovi
deželi je to vse drugače! Tam namreč človek ni pravi človek, dokler
se mu ne posreči, da vsaj nekoliko »popravi« milo materinščino! In
že slavni Sujuti je štel v 15. stoletju nad 2500 arabskih slovničarjev!

Od nekdaj sta si bila velika prijatelja, namreč Abdul Slovožok in
pa Kara Besedavelj. Že na gimnaziji sta vzajemno goljufkala bodi si pri
ustnih, bodi si pri pismenih perečih vprašanjih. Skupaj sta delala tudi
prve nerodne sonete, prve cigarete in druge dijaške grehe. Na sijajnem
vseučilišču v blagoslovljenem učenjaškem mestu Massr-el-Qahireha sta
kakor Kastor in Poluks kolegijalno stradala oba v enem kabinetu, katerega
sta prav tako kolegijalno dolžna ostajala godrnjajoči stari gospodinji.
Lepo vzajemno sta tudi vselej »zažingala« lačno ustanovo, dokler ni
izginil iz skupnega mehurja financ zadnji cekin! Tako nesebično sta
se torej veselila svojih dijaških, svojih najlepših let »softi« Abdul
Slovožok pa Kara Besedavelj.

Kar se je zazdelo profesorjem, da je dosti; promovirali so ju
isto soboto za modra doktorja, in isti »pazar ertesi« (ponedeljek)
sta vzela vsaki svojo ljubico za zakonsko ženo. — Celo vdovca sta
postala oba isti dan! Njiju soprogi, gospa Selma Slovožokova
in pa Lejla Besedavljeva sta se namreč na praznik ramadanskega
bajrama tako na trdo napokali zabeljenega ješprenjčka in sirnatih štrukljev,
da sta se obe precej po večerji naturalistično razpočili, prav korajžno vdani v fatalni kizmet.

Kaj pa sta nato ugenila presenečena vdovca Abdul Slovožok
pa Kara Besedavelj, kaj mislite?

»Smrt je črn dromedar, ki poklekne pred vrata vsakomu!« se
je urno potolažil jadni Abdul.

»Kdor se joka za vsem svetom, naposled še oslepi!« se je nakašljal ubogi Kara ... Revež!

In ne samo to, da nista vzela nikdar več v misel ne sirnatih štrukljev,
ne zabeljenega ješprenjčka! Ampak še to: šla sta in sta se,
»ljubezni tiranije« rešena, posvetila popolnoma le jezikoslovni pili,
s katero sta začela takoj po pogrebu marljivo drgajsati miloglasnemu
arabskemu jeziku oskubeno »rujo«.

Tukaj sta odstrigla besedici rep in ga prišila drugemu, čisto
zdravemu izrazu zavratno za tilnik; tam zopet sta odščipnila z jezikoslovno
giljotino kar celo glavo, jo pretolkla, prevaljala, prekuhala
in jo prikrpala drugi besedi kratko malo sredi trebuha in zagnala vse
skupaj v Prokrustovo posteljo. Ves božji dan in pozno v noč
sta sklanjala samostalnike in stopnjevala pridevnike, spregala arabske
glagole na vseh 16 načinov in pretapljala soglasnike, obraževala naklone
in izprevračala zaimke, tlačila prislove in dražila predloge, parala
medmete in raztvarjala obrazila, lasala členke in izvijala pravila,
žvečila priponke in žagala oblike in zopet in zopet razglabljala etimone,
stikala po slovarjih, po rečnikih, po slovnikih, po besednjakih
in slovotvorila z lepa in z grda, da je bilo joj in gorje! V malo letih
sta skrpucala nedolžni jezik Korajšitov tako, da je bil bolj pisan,
kakor hlače kranjskega rokovnjača. Prej »krasan in pa cvetan tako,«
je dobil iz tiste presnete staroturščine, iz sosednjih idijomov ali pa
kar izpod pazduhe obeh marljivih učenjakov toliko krpic in cunjic,
da je bil naposled vreden primere s sliko one Rosinante, ki ima vse
zedinjene konjske bolezni »in corpore«, zdrave kože pa tako malo na
sebi, da ne bi imela ne ena sama muha iz boljše hiše na njej zadosti prostora.

Pisatelji in uredniki so obupno vili roke! Abdul Slovožok in
Kara Besedavelj sta delala neumorno: jezik velikega proroka je bil
vsaki mesec drugačen! Pravopis se je hitreje izpreminjal kakor luna;
vsako poglavje romanov je bilo drugače pisano. Naposled pa so si
prikrojili jezik vsaki po svoje, in presrečni narod se je lahko ponašal,
da ima več pravopisov kakor pisateljev !

Kmet je pa klel, »molitve bravši.« ...

Ona dva, ki sta bila kriva vsemu temu, sta torej sedela kraj
skesanega kurnika, kadila iz dolgih čibukov in srebala črno kavo. Ob
tem sta pa zamaknjeno gledala v preperel rokopis, iz katerega je
čital debeli in kratki Abdul Slovožok na glas od desne na levo.

»Čira!« vzklikne hipoma dolgi in suhi Kara Besedavelj, ustavivši
čašico pred usti.

»Čara!« se vznepokoji kratki in debeli Abdul Slovožok v svojem
temnomodrem kaftanu.

»Čira, prijatelj, čira!« je zmajal Kara Besedavelj z glavo, da
je bil njegov zeleni turban v največji nevarnosti, ter postavil skledico na tla.

»Čara, Kara!« kokodajsne srdito tolsti Abdul.

»Čira, Abdul!« se mu zaleti Kara živo v besedo in pridene
porogljivo: »Ali ne znaš brati?«

»Tukaj čitaj ‚čara‘!« zaškriplje Abdul Slovožok z zobmi.

»Ni res! Ampak: ‚čira‘!« viče Kara in si nervozno gladi dolgo sivo brado.

»Čara!«

»I!«

»A!«

»I!!«

»A!!«

»Kaj boš govoril! Naj ne vidim večnega veselja, ako —«

»Kaj pa ti veš!«

»O ti krompirjevec ti!«

»Ti, ti ... preoblečena žaba! Allah naj te udari s svojo jezo!«

Zdaj sta skočila oba pokoncu! Abdul Slovožok je vihtel svojo
knjigo in čibuk, Kara Besedavelj pa čibuk in svojo patologično marelo,
katere nista že dolgo več zanimala ne solnce, ne dež. Razjarjena,
nema sta si stala veleučena gospoda nasproti! —

Krvavo rdeče se je nagibalo solnce v zaton, zlatilo debla palmovemu gozdu
na daljnjem horizontu in užigalo svetle polumesece
na belih, blestečih minaretih ... V trudnem vodovju v nižavi so se

zrcalili žarni oblaki ... Počasi in tiho, kakor sence, so plule čaplje
visoko nad bananovimi setvami tja v svoja nočišča. Na zračnem
omostju vitkega minareta pa se je verni sluga prorokov, krepostni »mujezin«, slovesno oglasil:

Brez mraka se je naredila iz dneva hladna noč ... Abdul Slovožok
in Kara Besedavelj sta se pa še vedno vroče in divje, skoro
diabolski pogledovala!

»Ibn Hamza al-Butîca bere¹ na tem mestu vselej le ‚čara‘!« izpregovori s težko muko debeluh. Skoraj bi se mu bil odvalil trebuh od jeze.

Kara Besedavelj pa ga pogleda prezirljivo od turbana do copat in od copat do turbana in mu reče:
»Ibrahim ibn al-Abecestric — čita ‚čira‘!«

»Abû Saladin al-Zabîtî Črkoborec je dokazal —«

»Nič ni dokazal! Omar ibn Abî Rabî al-Bêlacopâta je vendar —«

»Kaj klobasaš! — Dromedar!«

»Ali hočeš, da ti pripeljem eno z dežnikom?!«

»Kaj? — Ti meni? — Ti suha jerhovina! Od ondod, ti štorklja
ti štorkljasta!« je pihal razkačeni Abdul Slovožok.

»Dobro, le zabavljaj! — Pes laja, karavana potuje dalje!«

»Sto šejtanov² naj te živega vzame! — Ven z mojega dvorišča! —
Ven, pravim! Ti me ne boš učil, kaj je »hajir in šer«!³ —
Stopaj!« ...

Tako je švignil plamen razpora in jeze med nekdanja prijatelja.
Najbolj je jezilo Abdula, da mu je rekel Kara: »Krompirjevec!«, njemu,
ki je znal vse »kitabe« (sveta pisma) in vseh sto in štirinajst sur iz
korana na pamet! — Besedavlja pa je strašno pekla »preoblečena
žaba!« Sedem mesecev je bil lani na sveti božji poti v Mekko, Abdul
pa le zadnje tri v letu: ševal, dsulkade in dsulhedše! In on se ga predrzne
poditi z dvorišča, njega, doktorja, profesorja — in tako dalje!

Ves zelen od jeze je stopal z dolgimi koraki proti izhodu. Tam
pa se je urno in burno zopet okrenil, pomeril z dežnikom na Abdula,
bliskoma odprl marelo in strahovito zacvilil:

»I!!! I!!! I!!!«

Abdulu Slovožoku pa so se nabreknile mišice na obrazu, in oči
so se mu ljuto izbulile! Zaceptal je z nogami, izpustil čibuk in
knjigo, popadel polomljeni kurnik, ga zagnal za nasprotnikom in se
drl silovito:

»A!!! A!!! A!!!«

Kara Besedavelj mu je v naglici še jezik pokazal in odštorkljal
s svojo marelo kakor pokvečena triola.

Ko je prišel nočni čuvaj, umazan Nubijec z belim turbanom in velikansko
sulico, gledat, kaj da je, takrat je že zopet vladal mir okolo in
okolo konec prelepega mesta Bim-el-Bam, in nič ni kazalo, kako hudo
sta se bila ravnokar spoprijela veleučena gospoda doktorja in profesorja Abdul Slovožok pa Kara Besedavelj.

II.

Na smaragdnem obzorju, nad nizkimi holmi je vzplavala sramežljivo zardela luna
in se počasi dvigala med zvezdni zbor ... Vroči žar dneva se je umaknil nočnemu hladu. —

Ne daleč od mestnih zidin, pod ponosno-visokimi platanami, med
gostimi alojami in granatovim grmovjem, divotno posutim z ognjenordečimi cvetovi, je stal mlad, vitko zrasel Arabec in sanjavo zrl v bajnosvetlo, magično noč.

Sokolje oči, fino zakrivljeni nos, krepka spodnja ustnica, močni
obradek in žilavi udje so vam značili drznega jezdeca. Videlo se mu je,
da pričakuje nekoga nestrpno. Stal je nepremično in vlekel na uho. —

V daljavi je šumela reka, popevalo vodovje svojo zamamljivo
tisočletno pesem, šepetalo na palmah perje, tulila zverjad, skovikal
plahi skovir ...

Zopet in zopet je zmajal čakalec nevoljno z glavo. —

Zdaj pa so zatrepetali živordeči cvetovi ob strani; vejevje se je
razdelilo, in pred mladega moža je stopilo prekrasno arabsko dekle.

»Fatima!« vzklikne on, ji skoči naproti in poljubi devojki smejoče se ustnice.

»Zakaj pa moje ljubice včeraj ni bilo semkaj?« jo vpraša napol očitajoče, napol skrbljivo.

»Ah ... Ahmed!« vzdihne ona in se mu nasloni na prsi.

»Kaj je bilo? — Kaj se je pripetilo najlepšemu cvetu mojega naroda?«
se razburi on in privije hitro sopočo mladenko tesneje k
sebi, neprenehoma ji gledajoč v očarljive črne oči, iz katerih je prečudno
sevala vsa iskrenost in vernost in poezija, vsa sladka melanholija in milota in prirodni ponos ljubečega dekleta.

»Midva se ne smeva nič več shajati, Ahmed!« mu odgovori ona
obotavljajoč se, povesivši oči. Danes sem zadnjikrat ... zadnjikrat prišla!«

Njemu se je čelo hipoma nagubančilo; iz oči se mu je zasvital
divji ogenj! Izpustil je dekle in hlastno zgrabil bogato okovani samokres za pisanim opasjem:

»Kdo nama brani? — — Kdo!«

»Lepo te prosim, ljubi Ahmed, pomiri se ... Skoraj bi se te bala!« Stopila je za korak nazaj.

»Fatima, zaupaj mi!« je izpregovoril po kratkem molku mileje. »Kaj se ti je dogodilo?«

»Saj veš, kako sta se najina očeta —«

»Proklete čačke! Proklete učene kvante! — Ali sta si res še vedno na dvoje?«

»Do smrti se sovražita! — Tožita se drug drugega pri kadiju.« —

»Pri veri velikega proroka! Toda — kaj pa to naju moti?«

»Nič več ne boš smel zahajati ašikovat⁴ pod moj pendžer⁵.«

»Zakaj pa ne?! — Kaj mi je mar pravde najinih filistrskih
starcev!«

»Moj oče je dal teti Amini stroga navodila ... noben bakšiš⁶ je ne zmoti več! —
Mušrabije⁷ na mojem obloku so zakrite in zabite ... Vsi doma me pazijo, da se mi ni nikamor ganiti! — Ah, Ahmed! ... Nikdar si ne bodeva svoja!«

»Ti moraš biti moja! — Fatima ... Fatima, beživa! — Beži z menoj! — Boš? — Fatima!«

»Jaz da bi zapustila očeta? — To bi mu bila gotova smrt!«

»Ti me ne ljubiš,« se je okrenil Ahmed in potegnil s samokresom po luščeči se skorji platanovega debla, da se je sipnilo suho lubje daleč v stran. »Tvoj oče ti je ljubši kakor jaz!«

»Preklinjal bi me! — Preklel edino svoje dete!« — —

On je vtaknil orožje zopet za pas, stopil dekletu čisto blizu in jo prijel za roko.

»Fatima, povej mi odkritosrčno: ali me še ljubiš?«

»Seveda te! — Kako pa še moreš vprašati!« mu je zagotovila. »Ali bi bila sicer prišla tolikrat sem na ta samotni kraj?«

»In zakaj ne bi bežala z menoj!« jo je poprosil z nova. »Pojdi, pojdi z menoj!«

»Ne srdi se — toda, jaz ne morem!« se je branila.

»Fatima!«

»Ne, ne, ne ... Ne smem!«

»Vidiš, jaz bi vse žrtvoval za-te ... In ti?« — Izpustil ji je roko. —

Fatima je molčala ...

»Kaj mi je brez tebe ves svet, ljubica! — Ti moraš! — — Moraš ...«

»Kako bi rada! Ali — ni mi mogoče! — Ti preveč zahtevaš od mene!«

»Dobro, Fatima!« je dejal s tihim, toda odločnim glasom.
»Ne bom te več silil! Podaj mi še enkrat roko! Poljubi me še enkrat.«

Burno jo je objel ... Poljubila sta se; prijel je njeno roko in jo strastno stiskal na srce. —

»Allah bodi s teboj, Fatima! — Mene ne bo nikoli več nazaj!« —

»Kaj nameravaš? Kam hočeš?« je zaihtela preplašena deklica.

»V Stambul! — Sultanovi vojski je treba konjikov ... Nihče
izmed vas me ne bo več videl ... Bodi srečna!« —

Še enkrat jo je pogledal in se naglo obrnil ... Kakor okamenela je gledala za njim.
— Že je izginil za cvetnim grmom!

»Ahmed!« je kriknilo zdvajajoče dekle in steklo za njim. »Ostani ... jaz te ...«

Srčna žalost ji je zadušila glas ... Ahmed je obstal, nemo jo pogledujoč. —

Počasi ji je sklonila glavica, kateri ni zakrival obrazka nikakršen
»yashmak« (zavoj), tega milega obrazka, katerega bajno lepoto je bil
primerjal Ahmed v srečnih urah nekaljene ljubezni tolikokrat Gjebrailu,
Mičailu, Azrailu, Israfilu in vsem drugim »melekom« (angelom
božjim) ... Pisana ruta, turbanu podobna, bogato z zlatom pretkana,
ji je počasi zdrsnila na polno ramo in osvobodila svetle črne lase, prepletene
z rdečim svilnatim trakom ... Na lepem vratu in na prsih
so ji vzdrhtavale dragocene korale, kroglice od jantara, nizovi od
oniksa, obsidijana, jaspisa ...

Kar si je zakrila obraz z rokami in glasno zajokala ... Na
finem zapestju so zablesteli v mehki mesečini zlati okovi, z biseri

in cekini okičeni — ji zablesteli še svetlejši biseri med zastirajočimi
prsti iz rosečih se oči.

Ah! Devet in devetdeset odstotkov same vode je v solzah! — In vendar so včasih tako grenke!

Tako rajsko srečna sta bila prej oba, edinec Abdula Slovožoka
pa edinica Kare Besedavlja! — Kakor bi ju bili znesli golobčki skupaj,
tako krasen par sta bila! Zlasti o prazničnih priložnostih! — Mlada
oba, oba lepa in zdrava! Vsaki naturalist bi se bil javno izjokal nad
njima! Domišljevala sta si, da njiju sreča nima ne konca, ne kraja! —

Kaj še!

Prišlo je ravno narobe! Ahmed je klel, Fatima je vzdihovala ... Zdaj naj pa še kdo pride in reče, da ni to strašno žalostno!

»... ljubezen ... nje minljivi užitki niso vredni njenega trpljenja!«
tako nekako pravi Lermontov. Sicer je pa tudi prav, da je
tako! Drugače bi se čutili zaljubljenci malo preveč enake bogovom
in bi postali podobni tistim lahkomiselnim angelom, ki so si izbrali
Luciferja za prvega generala in si na ta prevzetni način pokvarili
karijero za vse večne čase.

Ahmed je bil mehkega, skoraj slovanskega srca! Svoje ljubice
ni mogel dolgo gledati jokajoče se. — Hitro jo je prijel za malo
roko in jo nežno odvedel k posekanemu deblu; tjakaj je sedel in vzel
Fatimo v naročje ...

»Ako bi se izpolnila tako kmalu vsaka želja, bi bil vsaki fakir
lahko paša!« jo je pričel tolažiti z arabskimi pregovori in jo božal
po rosnem licu. »Iz trnja zraste roža; iz rože zraste trn! — Zidala
sva si prezaupno seraile⁸ v oblake! — Treba nama je kaj pametnega
ukreniti, da si pomoreva. Kdor se ne trudi, on ne je medu! — Prosim
te, ljubica, nikar se mi več ne jokaj! Saj je tvoj zvesti Ahmed vedno
pri tebi; zdaj prisoten, in odsoten pa vsaj z duhom! — Trdno upam,
da se nama bo godilo kdaj še mnogo lepše, kakor pripoveduje najmičnejša »hikajah«⁹ našemu narodu. Allah naju ne zapusti! Vidiš, že
mi je vdahnil v glavo rešilno misel!«

In čudno! Ni še preteklo Bog ve kaj časa, in že se je razjasnil
dekletu objokani obrazek ... Čisto je pozabila, da jo čaka doma
stara Amina! Poljubovala sta se goreče in vestno z Ahmedom in si
stiskala roke ... Tako namreč zahteva običaj v jutrovi deželi; Ahmed
in Fatima sta pa domače šege in navade zelo spoštovala! In Fatima je
bila dekle blagega srca! Vestno in goreče je vrnila Ahmedu vsaki poljub.

Iz daljave pa je dovajal veter omamljive glasove pojočega valovja ... donašal ognjenordečim cvetovom na granatovem grmovju
hladilne, krepilne rose ... se ljubko poigraval s šumečimi peresi kokosovih in datlovih palm in se rahlo izgubljal dalje v magično, bajnosvetlo noč.

III.

Po razbeljenem pesku neskončne puščave je jezdil osamel jezdec.
Truden je sedel v globokem turškem sedlu, truden mu je stopal drobnoglavi
arabski konj po žarečih tleh.

Že dolgo je, kar je bil srečal Ahmed roj belo oblečenih beduinov
z vihrajočimi burnusi na majhnih, kosmatih konjih. —

Zdaj pa je zopet sam v nedogledni, rumenosivi planjavi. Niti kaplje nima več v vodnih mehurjih!

Nič se ni ganilo ... Le zdaj in zdaj se je vzdignil razpaljeni, zibajoči se zrak,
plamteč veter je zadihal in prežigal brezmejno pečevje in golo skalovje.

Vedno hujše ga je žejalo; afrikansko solnce je žarelo, kakor da
bi gorelo vse nebo. Smrtni mir je legal Ahmedu na čute, glava mu
je klonila ... Kakor skozi meglo so mu gledale oči. — Že ni čutil
več stremenov ...

Tu se mu izpodtakne izmučeni konj. —Jezdec se zopet vzdrami
in pogleda kvišku.

»Oaza!« krikne hripavo in izpodbode konja.

In glej! — Tam v sinji daljavi se zibljejo visoki vrhovi palm na vrtu! — Široka, temnomodra reka preliva bistre valove mimo bujnih trat in livad, mimo sivih zidov čarobnega saracenskega gradu ...

»Voda! Voda !«

Ahmed zbere zadnje moči in dirja, dirja ...

Čedalje določneje se mu prikazuje vabilno zelenje, cvetni gaji,
hladni vrtovi, čedalje natančneje mu razločujejo oči senčne bregove
prečistih voda ...

Pogleda ... pogleda zopet — oaza je bila izginila!

»Fata morgana!« vzklikne bolestno.

Konj se trese pod njim, vedno pogosteje se opoteka ubogi »Ali«.
Ahmed ga ustavi in zdrsne raz sedlo.

Razumno ga pogleda plemenita žival in mu položi fino glavo na ramo.

»Ali nama bo res tukaj umreti?« potoži jezdec onemoglemu
belcu in ga pogladi po vitkem, svetlem vratu in po krasni dolgi
grivi. »Nikoli več ne bodeva videla domačega kraja ... Zašla sva!

Nikdar več nama ne bo pritekla ljuba Fatima nasproti, da poljubi
mene in ponudi tebi belega sladkorja ... Ali — ti ubogi moj Ali! —
Nepremakljiv je kizmet! — — Toda ne! Ti se lahko še rešiš! — Oj,
zdirjaj mi sam od tod, moj biser, moja dika, moje veselje! — Morda
najdeš domov in pribežiš k Fatimi, da zve mojo usodo ... Brzo, Ali!
— V dir! Bodi mi lahek kakor veter, hiter kakor blisk!«

Ošinil je žrebca po nogi.

Naravnost pokoncu se je vzpela ponosita žival, zadirjala skokoma v kolobar,
da se je razsipal drobni pesek visoko v zrak, zlovoljno stresavala in zmajevala izrazovito glavo, nastavljala ušesa, ugrizavala uzde in se počasi vračala. Zvesto bitje ni hotelo zapustiti svojega gospodarja!

Ginjen si je razprostrl Arabec preprogo na tla. — Obrnjen proti
Mekki, napol kleče, napol sede, je začel moliti ... Tiho je stal »Ali« poleg njega. —

Ko je Ahmed opravil molitev, si je potegnil plašč črez glavo
in vdano pričakoval smrti. —

Ura za uro je minila. Nesrečnemu potniku so jeli giniti čuti ...
Kar je »Ali« veselo zarezgetal!

Ahmed se je težavno dvignil na noge. Nekje v daljavi je zapel
jasni zvonec velblodov ... Mladi Arabec je potegnil samokres izza
pasa in ga sprožil. Kmalu nato se je približal na dromedarju širok,
krepak jezdec, golorok, v velikanskih škornjih in irhastih hlačah.

»Sam Allah te mi pošilja, blagi tujec!« ga je pozdravil s slabotnim
glasom Ahmed. »Tisočera hvala njemu, Mohamedu in tebi, dragi rešitelj! — —
Skoraj sem mislil, da moram umreti ... Glej, voda mi je pošla ... Ahmed mi je ime ... In kdo si ti?«

»Preteto ne bodi!« jo je urezal jezdec na dromedarju po ribniški
in si brisal pot raz šegavi pošteni obraz. »Ali ne vidiš, turška krota,
mojih rešet in ret in loncev in žlic tukaj gori? — Pa bi ti za Ribničana Urbana ne vedel, ki je po celem svetu znan? — — Vode, praviš, da bi rad? — I, ljubček moj, saj je sam nimam dosti! — Pa jo bova le lepo krščanski delila, da me ne bo danes ali jutri sram,
kadar nam bodo naš gospod fajmošter pri nas doma v Ribnici kaj
pridigovali o usmiljenem Samaritanu tako lepo in gladko in milo,
kakor znajo samo oni, da se vsi vaši neverni turški svetniki lahko
trikrat skrijete pred njimi! — Preteto ne bodi!«

»Allah ti povrni stotero, kar boš dobrega storil svojemu bratu!«
se mu je zahvalil Ahmed, ki je razumel Urbanovo ribniško arabščino
komaj napol. »Toda povej mi, prijatelj, kdo si ti?«

»Ribničan Urban, po celem svetu znan! To ti zdaj že drugič
pripovedujem, če ne zameriš!« ga je poučil slovenski korenjak poštenjak; veselo je gledal, kako slastno pije mohamedanec njegovo vodo, ter mu je ponudil še pest datlov.

»R’-ibn-džan?« je ponovil Ahmed; ugasil si je bil žejo in napajal je zdaj konja.

»Še precej dobro se ti je izonegavilo, no! — Čisto me pa le nisi zadel!«

Okrepčani Arabec pa je potegnil izza pasa mošnjico polno cekinov in jo ponudil Ribničanu v dar.

»Tega me pa Bog varuj, da bi jaz to vzel!« se je branil preprosti potnik na velblodu. »Da bi rekli v Ribnici doma: »Le poglejte ga hinavca, v Afriki je vodo prodajal namesto »sühe robe« in vsem Ribničanom je dobro ime zapravil! Tega pa že ne, veste vi! — Torej
le vtaknite spet svojo mošnjo! Morebiti vam bo še huda za nohtmi,
če imate še kaj daleč do doma. Toda če hočete kupiti od mene kako
rešeto ali sito ali kar si bodi — pa narediva!«

Ahmed je vzel prvo, kar mu je ponudil »R’-ibn-džan«, namreč
veliko kuhalnico! In še predno je vedel zavzeti Urban, kako in kaj,
je bil Arabec z izdelkom ribniške domače industrije že na iskrem
konju in je urno izginil v prašnem oblaku proti zapadu. Urban se
je popraskal za ušesa, varno spravil polno mošnjico in dejal nekoliko
v zadregi:

»Sam zlodej ve, kakšen gospod je to? No, pa — brez zamere,
no! Preteto ne bodi!«

Potem je pognal svojega velbloda na vzhodno stran. — Ahmed
pa je srečno našel še pred večerom oazo, v kateri mu je prebival
stric Osman al-Džavâlîkî.

Temu njegovemu stricu je bil zli duh iz »džehemema« (pekla)
svoje dni tako preslepil um, da se je pomilovanja vredni Osman oženil
petindvajsetkrat zaporedoma! Naposled se je začel samemu Allahu
smiliti; naklonil je zaljubljenemu možu »kri čisteče« sanje.

Al-Džavâlîkîju se je zdelo neko noč, da je prijahal nekdanji komij
Mohamed na neosedlanem luninem žarku predenj, mu dal poljubiti
sveto knjigo iz sedmih nebes (koran) in ga ogovoril, rekoč:

»O ti presneti Osman, kakšen Osman si ti! — Petindvajset žen
si rediš, pa vse te goljufajo ... Naglo, ti velim, naglo se mi jih odkrižaj! —
In glej, kako se mi ozdraviš; zakaj v tebi je vseh devet
kardinalnih šejtanov!«

Odslej ni dalo Al-Džavâlîkîju miru, dokler se ni iznebil svojih
petindvajsetih krasotic. Nato je praznoval s svojimi prijatelji majhen
jubilej in šel v oazo pokoro delat in hudiče izganjat!

Izganjal jih je pa z blaženim cvičkom, kateri ga je rešil že črez
sedem mesecev osmih šejtanov! Samo še deveta hudoba, izmed vseh
najbolj kosmata, se ga je trdovratno držala. —

Zato je pa njo tem vztrajneje izganjal! Ležal je noč in dan v
svojem prostornem brlogu na mehkih blazinah, z glavo velikanskemu
sodu vina ravno pod pipo!

Cviček je sicer mohamedancem prepovedan; toda Osman ga ni
užival kot pijačo, ampak kot medicino! —

Njegov nečak mu je kmalu razodel čudne ovire svoje ljubezni
in ga naposled naprosil:

»Ljubi stric! Ti sam si napisal oni rokopis. — Povej mi torej,
kako naj se bere: »čira« ali »čara«? — Ti vendar to najbolje veš!«

Stric je pa ravno zopet izganjal svojega nadležnega šejtana ...
Zato se ni dal dosti motiti, ampak je mtmral orfične besede, iz katerih
je mogel Ahmed le tu in tam spoznati kaj pravega jedra. —

»Dva kapitana sta barki nevarna ... Kdor mnogo ve, se mnogo moti ...
Rane od noža se ti zacelijo laglje kakor rane od jezika;
kdor hoče mirno živeti, bodi slep in gluhonem; odstreljena puščica
se ti ne vrne nikdar več ... Ti gospod, jaz gospod — kdo osedla
konja? In dasi je nasprotnik muha, ti si ga misli slona ... Z lepimi
besedami ne skuhaš močnika; skrbi ti ne poplačajo dolga ... Zaradi
enega samega kupca prodajalec ne odpira prodajalnice ... Na kijamet¹⁰ dan bo moral vsakdo polagati račun o dobrem in slabem! Allah vidi črno mravljo v črni noči na črnem kamenu.«

»Ljubi stric, od narodnih pregovorov pa tudi ne bom sit!« je
hotel reči nemilo razočarani nečak, ki je pričakoval kaj bolj kompaktnega.
Vendar se je premislil, voščil odkritosrčnemu stricu lahko
noč in se vrnil k njemu drugo jutro na vse zgodaj, še predno si je
mogel modri Osman al-Džavâlîkî nastaviti usta na pipo.

In Ahmed je pravo zadel! S srečnim nasmehom se je zahvalil
stricu za ono, kar mu je ta zdaj povedal na uho ...

»Dragi striček! Kako naj vam to povrnem?« je vzkliknil hvaležni nečak od samega kipečega veselja.

Stric Osman al-Džavâlîkî pa se je zavil zopet v odejo, približal
usta pipi ter ukazal:

»Odpri!«

IV.

V hladni, z gipsom nalikani sobi je hodil suhi gospod profesor
in specijalist za samoglasnike vse jutrove dežele, doktor Kara Besedavelj,
dolgih korakov gori in pa doli. — Vroče mu je bilo pod
težkim turbanom; na prvi pogled je bilo videti, da ni židane volje!
Nervozno je sunil z nogo enega od obeh divanov, ki sta stala v dveh
kotih, obložena z dragocenimi pisanimi preprogami. Po stenah na
težkem črnem brokatu, obšitem s pestrim suknom, so se svetile zlate
arabeske, na raznobarvnih našitkih pa zlati reki iz korana.

»Jaz imam prav, kajpada! Abdul Slovožok naj me pokoncu
v uho piše!« je zamrmral nekako po sili. »Kdo izmed naju je začel
prepir? — On ali jaz? — E, pa dobro! — Ne razmišljujmo več tega!«

Vendar vedno z nova so se mu vračale neubogljive misli k nesrečnemu povodu
srditega razpora! Priznati si je moral, da je on sam
mnogo kriv, in da težko pogreša jezikoslovnega prijateljstva z Abdulom.
Vedel je predobro, da ljubi njegova edinica Fatima nasprotnikovega sina z vsem žarom prve ljubezni; opazil je bil, da ona ne poje več tako razposajeno veselo, kakor prejšnje dni; videl je, da mu tiho vene in hujša od dne do dne bolj za svojim ljubčkom.

Toda — ali naj gre on, veleučeni gospod Kara, tja k svojemu
razžalilcu in naj se jame pogajati z njim? —

»Tega pa že ne!« se otrese gnevno. »Tako daleč pa vendar še nismo!«

V tem se je bilo zmračilo. Kara Besedavelj je začel opravljati
svojo večerno molitev.

Očistil je sebe, obleko in kraj, kjer je stal, si umil roke do zapestja,
vzel trikrat vode v usta in trikrat v nos in jo zopet izliv. —
Potem si je umil obraz in roke do laktov in si otrl z mokro roko
glavo. Z mokrim prstom se je dotaknil ušes in vratu. Nato si je
umil noge do gležnjev ... Zdaj pa se je obrnil proti Mekki, dvignil
obe roki z odprtimi dlanmi do ušes in izrekel:

»Allah nekber!« ¹¹

In dejal si je roke na pas tako, da mu je desnica pritiskala
levico. Tako je obstal, gledal predse, mislil le o Bogu in o drugem
svetu in izmolil dve tri molitvice iz korana ... Potem se je pripognil,
položil roke na kolena; glava in ledja so mu bila v ravni črti. —
Malo pozneje je pokleknil, postavil roke na tla, glavo pa mednje na

tla in klical Boga in molil goreče ... In z nova je pokleknil, pogledal
najprvo na desno, potem na levo in rekel pobožno:

»Eselaum aleïkum serah metulah!« ¹²

— Nekoliko pomirjen je sedel na divan ...

Kmalu potem pa je vstopil sluga Hasan in mu ponižno javil,
da čakata zunaj stari Abdul in mladi Ahmed, in da prosita pristopa.

Profesor Besedavelj je bil iz početka bolj v zadregi kakor bolha
v volni! Nekoliko je še pomislil, potem pa hitro izpregovoril:

»Kara Besedavelj prisrčno pozdravlja oba gosta in ju prosi, naj
prestopita nevredni prag njegove revne hiše!« —

»Selamum aleïkum! Oba sva imela prav!« se mu je prismejal
tolsti Abdul nasproti.

»Ve aleïkum eselaum! Hvala proroku!« mu je preprijazno odzdravil Kara.

»Moj sin tukaj je bil pri pisatelju onega rokopisa, pri samem slavnem Osmanu
al-Džavâlîkkîju!«

»In kaj je rekel ta?« je vprašal Besedavelj hitro Ahmeda.

»Čira ali čara, to je vse ena godlja, mi je zagotovil stric. I ali a, njemu se zdi to vse eno!« je odgovoril Ahmed.

»In midva —?« se je obrnil Kara k Abdulu.

»— sva seveda zopet dobra prijatelja!« mu je segel debeluh živahno v besedo. »Saj imava oba prav!«

»Kaj pa »krompirjevec[«]?« se je spomnil Besedavelj.

»Allah ti ga odpusti; jaz sem ti ga že! Ti pa meni ‚preoblečeno
žabo‘, kaj ne?«

»I kaj pa! Tukaj je moja roka! Jutri se pogodiva pri kadiju.« —

— Dočim sta se Abdul Slovožok pa Kara Besedavelj tako lepo
rokovala, je zarigal zunaj na dvorišču stari osel hišnega gospodarja
na vse svoje oslovsko grlo in čisto intoniral:

»I-â! Ii-aâ! Iii-aâa!«

Vsa zavzeta sta se jezikoslovca spogledala, potem pa so udarili
vsi trije z Ahmedom vred v homerski smeh!

To ugodno priliko je sin Abdulov umno porabil in urno poprosil
veselega Karo za roko Fatimino.

»No ... pa si bodi!« je obljubil Besedavelj, zadovoljno motreč
čvrstega snubača ... »Samo če te bo marala!« je dodal važno in
lokavo namežikoval smejočemu se Abdulu. — »Hasan, pokliči Fatimo!«

Jej! Fatime ni bilo treba dolgo nagovarjati! Hitro sta bila z
Ahmedom skupaj, in poljubov ni bilo ne konca ne kraja! — Jej, jej, jej!

»Stojta!« je viknil Besedavelj. »Od zunaj slišim čuden vrišč!«

Vsi so pohiteli ven na ulico. —

Tu je čepel na svojem dromedarju preklicani Ribničan Urban
nekoliko bled in je pisano pogledaval tolpo mohamedancev, ki so vihteli
proti njemu od vseh strani sablje in samokrese in sezali z dolgimi
prekljami po njem in po velblodu, da so letela rešeta, sita, rete, obodi
in razbiti lonci daleč okrog! Preteto ne bodi! —

»Pri veri proroka, stojte možje! Kaj mu hočete?« se je potegnil Ahmed za Urbana.

»Mohamedu je zabavljal! — Ubijmo ga! — Na tla z njim! —
Ustrelite nevernega gjavra! Zakoljite ga!« je besnela mnogoglasna,
vedno bolj naraščajoča krvoločna druhal.

Že se je vzpel temnorjavi Arabec z divje lesketajočimi se očmi
na velbloda, že je dvignil roko, da bi zasadil tujcu dolgi ostri nož v
srce, kar je priskočil Ahmed ter ga podrl na tla.

»Dajmo ga! Streljajte!« je rjula razlučena množica.

»Mirujte!« je zagrmel Ahmed. Pa tudi Ribničan ni bil tiho!
Dvigal je svojo gorjačo in grdo kričal: »Ali morda mislite, da se
igrate s punčko? Kaj bo vaš Mohamed, ki še latinske šole poduhal
ni — preteto ne bodi! Se ministrirati ni znal!«

»Bodi pameten,« ga je prosil Ahmed. »Molči, sicer je po tebi !
— Raztrgajo te! — Prijatelji,« se je obrnil k rojakom naokolo in
mahal z obema rokama, »ako vam je Allah svet, poslušajte me! —
Ta mož je moj znanec, moj gost! Prejšnji teden mi je rešil življenje!
— Sredi puščave mi je bila pošla voda do zadnje kapljice. — In ta
junak me je našel in delil vodo z menoj po bratovski! — On me je
otel gotove smrti!«

»Ali on zasramuje našega proroka!« je vpila druhal.

»Vi se motite!« je nadaljeval Ahmed. »Ako bi moj pobratim
zaničeval našo vero, ne bi bil tako ravnal z menoj, mohamedancem,
ampak bi me bil ubil in oropal, ko sem bi ves onemogel! — Zato
ga pustite, da pojde z menoj! Trava bo rasla na pragu vaših sovražnikov,
in Allah bo razlil vso svojo milost nad vas in vas čuval kakor
levinja svoje mlade, ako R’-ibn-džanu ne storite nič žalega! — Ako
se ga pa dotaknete, vas udari s šibo svoje jeze! — Zakaj R’-ibn-džan
je moj gost, in gostoljubnosti ne smemo oskrunjati! Zato pojdite

mirno vsaki svojo pot, in Allah bodi z vami! R’-ibn-džan je poštenjak,
to vam prisegam pri očeh svojega očeta!«

S sladkimi besedami privabiš kačo iz zemlje, veli arabski pregovor.
Urbanovi sovražniki, ki so ga ravnokar še hoteli linčati, so jo
kar zaobrnili in vikali:

»Allah naj te ohrani, dobri R’-ibn-džan!« —

Besedavelj pa je povabil Urbana v gosti. Črni Hasan je prinesel
riža s poprom, koštrunovo pečenko s citronami, banane, v masti raztopljene, in sladic. Skrbel je pa tudi za čibuke in »ardili« (nargile) in
serviral črno kavo. — Ko se je »R’-ibn-džan« drugo jutro, bogato obdarovan, poslavljal, se je lepi Fatimi takoj za botra ponudil — »zakaj
pa ne, kadar bo treba!« — in obljubil Ahmedu, da pošlje za strica
Osmana al-Džavâlîkîja sod najboljšega cvička v izganjanje hentanega
šejtana ... Preteto ne bodi!

Ahmedu in Fatimi se ni treba več skrivati pod platanami, alojami
in granatovim grmovjem, bogato posutim z ognjenordečimi cvetovi,
in se poljubovati na samem v bajnosvetlih nočeh, ker se gresta zdaj
lahko javno pri belem dnevu izprehajat in razgovarjat.

Veleučena očeta pa mrcvarita in secirata potrpežljivi jezik velikega proroka
z gorečnostjo, ki se ne da nadkriliti! Zastonj jima je
rigal na dvorišču stari osel, kateremu je bil dal Ahmed po nasvetu
strica Osmana pravi čas nasuti peska v uho! In daleč okolo in okolo
prelepega mesta Bim-el-Bam ni z lepa najti hujših prijateljev, kakor
sta Abdul Slovožok pa Kara Besedavelj.