I.

Sneg je naletaval in burja je piskala okoli oglov tistega
jesenskega večera.
Luči po hišah so ugaševale polagoma, zdaj jedna, zdaj
druga, kakor veliki teden sveče pri oltarju.

Le v dveh hišah se je še dolgo v noč svetilo. Obe hiši
ste stali vštric: jedna je kazala vsakdanje lice, kakoršnih vidimo brez števila po kmetih; na drugi pa bi bil opazil, ako
bi bilo po dnevu, zeleno smrečico in oblance, ki so visele
nad vrati.

V tisti navadni hiši torej je izbo razsvetljevala brleča
svetilka, viseča na dolgi žici (dratu) nad belo črešnjevo mizo.
Izza peči je gledalo po hiši dvoje zaspanih otroških obrazov,
pri peči pa je sedela suha žensk in zibala. Pisana ruta je
zakrivala črez celo njeno glavo; oči pa je zdaj pa zdaj obrisala z belim predpasnikam. Medli obraz mlade ženske je
kazal, da veliko in čestokrat joka.

Počasi se obrne za peč in bolj natihoma zakliče otrokoma:

„Pojdita no spat! ura je že deset.“

„Mama, ateja še ni!“ zavpijeta oba na enkrat izza peči;
njuna glasova sta bila, kakor bi se jima narejalo na jok.

„Saj jih še ne bo“, rekó mati s tihim glasom. V srcu
pa jih je zabolelo, kakor bi jim kdo nož v srce zabodel.

„Kdaj pa pridejo, mati?“ poprašujeta zopet skrbna
otroka.

A mati jima niso mogli odgovoriti na vprašanje.

In zopet so vai molčali. Le dete je ječalo iz zibeli,
kakor bi mu nekaj prav ne bilo.

Starejši deček položi svoje ude na kožuh očetov in zaspi. Mlajši pa gleda še po hiši in bojazljivo se ozira proti
oknu, kamor tolče burja svoje jednakomerne glasove.

„Tonček! Črevlje obuj in teci pogledat k sosedu, ali
atej kmalu pridejo?“

„Tonček že spi“, odgovori čujoči deček.

„No, pa ti pojdi, Janček!“ rekó mu mati.

Počasi se spravi izza peči in obuje bratčeve precej obilne
črevlje.

„Kako pa porečem, mama? vpraša Janček odhajaje.

„Reči, naj gredó domu, ker je že pozno!“

Deček izgine iz izbe. Toda odprši vežna vrata, prestraši se. Tema je bila kakor v rogu in sneg je padal in
burja je žvižgala okoli hiše. Hitro zapre vrata in steče v izbo.

„Mama! mene je strah“, govori deček z objokanimi očmi.

Čudno to! Smehljaj se je pokazal na materinem žalostnom obrazu. Toda hitro je izginil ta smehljaj kakor blisk.

„No, pa Tončka pokliči!“ nagovarja ga mati.

In Janček je pustil črevlje sredi izbe in skočil za gorko
peč kakor veverica.

„Tonček! vstani, pojdeš po ateja, slišiš!“

Dolgo je budil bratec svojega bratca.

Naposled se skobaca Tonček iz očetovega kožuha in
grdo držeč se mane si oči; nevoljen je. Toda precej ga
pusti nevolja, ko mu rekó mati, naj pojde po očeta.

Obuje črevlje in izgine v temi.

V izbi pa je bilo zopet tiho. Tudi dete v zibeli je
zaspalo. Le Janček je začel malo pozneje motiti stensko uro
s takim dihanjem, ki mu pravimo smrčanje.

Mlada žena pa je snela molek z žreblja na steni in
molila.

Dolgo ni bilo fanta nazaj. Mater je začelo skrbeti. —

Pri sosedu pa je bila takrat prav živahna govorica.
Samo troje jih je bilo okoli pobarvane mize, pa so vpili za
deset drugih. Polič je stal sredi mize in poleg njega je
ležal ogel kruha, pred jednim pivcem pa je tičal žganjarski
kozarec, napolnjen z žganjem. Na steni je visela umazana
svetilka, ki je razlivala slabo svetlobo po prostorni izbi. Pri
peči dremlje mati krčmarica in pogleda včasih kakor iz spanja
tja na mizo, so li že izpili pivci? Okrog mize tam šedi troje
ljudij. Jednemu se že na obrazu pozna, da je krčmar. Bel
predpasnik se ga prijema okoli ledij in zelena kapica sedi
na njegovi glavi. Z nekako premetenim obrazom se ozira
po svojih pivcih in dobrovoljno se smeja, kakor bi se mu na
bila še ves dan usta na smeh zategnila. Drugi pivec je pa
zabuhlega obraza in suknja njegova kaže, da je bila umorjena

kakemu gospodu. Največ gleda proti tretjemu sopivcu
in prav veliko govori. Tretji bratec žgane pijače pa je mož
srednjih let, lepo vzrastel, ne suh in ne debel. Dvoje svetlih
očij mu gleda izpod obrvij, sredi obraza pa se pokaznjejo
prva znamenja obilne pijače. Čedno je opravljen in nekaj
nenavadnega je za-nj, da se tako pozno mudi na tem kraju.
Prav prikupljiv človek je, samo da ne bi imel tako globoko
udrtih očij in tako hudega pogleda, ki ga še povečujejo dolge
črne brke.

„No, Vodopiyec! če ti je práv, tako-le naredimo“, reče
naposled pivec z zabuhlim obrazom in gosposko suknjo.
Za mešetarja so ga ljudje navadno klicali.

„No, kako misliš?“ vpraša željno Vodopivec.

„Ti prodaš Oblančarju tiste smreke v svojem velikem
gozdu, pa je! Kaj bota pisala na duri tiste križe. Drugega
ni kakor sitnost in obresti!“

Vodopivec se zamisli. Črez nekaj čaša reče:

„Čakaj, prej staro poprašam, kaj ona misii?“

„E, beži, beži, kaj žerna pri tebi hlače nosi?“

Takrat pa postane Vodopivec rudeč kakor kuhan rak.

„Ka — aj? Kdo pravi to? Kdo? Rad bi ga poznal!“

In krčevito stisne pesti ter udari ob mizo, da so kozarci poskakovali.

„No, saj jaz nisem mislil tako, Tone! Le umiri se!“
prigovarja mu mešetar.

„Zdaj je pa navlašč ne poprašam. Bomo videli, kdo je
gospodar? ... Oblančarka! Alo, še jedno mero!“ — In udari
s praznim poličem ob mizo, da se je razletel na kosce. —
„Bomo videli, kdo je gospodar?!“

Takrat pa stopi v krčmo Vodopivčev fant — Tonček.
Sredi izbe se postavi in deje moško:

„Atej! mati so rekli, da pojdite domu.“

„Ali še nisi šel spat, ka — aj?“ začnó ga izpraševati
oče, kakor da bi preslišali materino željo.

„Brž pojdite!“

„No, ali boš kaj pil?“

„Bom.“ Vsede se poleg očeta in trga belo štruco.
Zdaj pa zdaj mu ponudijo oče pijače.

In vsi so se čudili in se smejali, da je tako pogumen
in da ga tako vleče.

„Prav po tebi se je vrgel,“ blekne krčmar, a zadnja beseda mu je že zastala na jeziku. Skoro se je prestrašil Vodopivca, tako grdo ga je ta pogledal.

In vendar je Vodopivca nekako vest zapekla. Brž si
jo je ohladil s kozarcem žgane pijače.

„No, zdaj pa le domu pojdi; kmalu pridem za teboj.
Mi se imamo Se nekaj pomeniti.“

In šel je Tonček domu. Noge so se mu opotekale.
Imel pa je še le svojih deset let.

Tista žejna trojica pa je še dolgo sedela pri žganju;
na zadnje so se pógodili za smreke in seveda ni moglo biti
brez „likofa“.

In pil je Vodopivec še hujše kakor poprej; krčmar je
pokušal pijačo in se smejal na tihem, mešetarju pa je lezla
glava pdd mizo.

Pri Vodopivcu doma pa se je že tudi luč ugasnila. Vse
je spalo, le Vodopivka je močila blazino z obilnimi solzami.

Kdo pač je kriv te njene žalosti?!

II.

Starega Vodopivca sevéda niste poznali. To vam je
bil mož; da malo takih! Kar je on rekel, to je vselej veljalo.
Malo je govoril, a kedar je zinil, takrat je bila vsaka njegova beseda zlatá vredna. Za „moža“ (občinskega svetovalca) so ga vselej volili, in dasi ni umel ni čitati ni pisati,
vendar je rešil navadno prej kako zvito reč kakor župan.
Zemljišče njegovo ni bilo Bog vé kako veliko: polgruntar je
bil. A ko se je on priženil na to hišo, bila je še zapisana
v zemljiških bukvah za kajžo. Sam si je prikupil sčasoma
toliko zemljišča, da se je štel za polgruntarja. In kako so
bile obdelane njegove njive! Večkrat ga je kdo poprašal:
I kako vendar ti obdeluješ svojo zemljo, da ti je vsako leto
kozolec premajhen? — On pa se je nekako norčljivo posmejal, rekoč: Malo, pa dobro! In res je pridelal Vodopivec
dostikrat več žita kakor kak cel gruntar. Tudi živine ni
imel veliko repov. A kedar se je gnala njegova živina na
pašo, takrat so ljudje kar obstajali in popraševali: čegava
je ta živina? — Tudi s kupčevanjem se je ukvarjal po zimi
stari Vodopivec. Vozil je črez Jezerski vrb na Koroško prešiče, slanino, moko in drugo tako blago. In včasih se je kaj
zaslužilo na cesti, ko še niso bile vse dežele preprežene z
železnicami! Stari Vodopivec bi vam vedel veliko o tem povedati, da ga ni starost poklicala tja, kamor smo vsi namenjeni.

Tak je bil torej Vodopivec!

Sina je imel jedinca. Tone mu je bilo ime kakor njemu.
Lep fant je bil, Vodopivčev Tone, in tudi petičen. Saj stari

ni umri tako brez vsega. Ljudje so govorili za njegove
smrti, da je imel veliko veselje nad starim denarjem. Tone
je dobil za njim vse njegovo imetje. Lahko se je ženil na
tako zemljišče; dolga nič, dobro obdelano polje, zarastle
gozde, trdno pohištvo — to hoče kaj reči! Le materi je imel
odračuniti za poboljšek však mešec nekaj belih. Pa kaj to!

Lahko si je torej izbiral nevesto, Vodopivčev Tone!

A ni dolgo izbiral! Mati so bili že postarni in naduha jih je trla: gospodinje je bilo treba. Tja v bližnjo vas
je šel poprašat k Prepeličarju, in drugi pondeljek so šli že
pisma delat. Ni prinesla Bog vedi kaj k hiši Prepeličarjeva
Marijanica, a pošteno in pridno dekle je bilo in čednega
obraza. Saj Tonetu drugega ni bilo treba! Klepetavi jeziki so
imeli seveda marsikaj povedali, kakor vselej pri takih prilikah — a kdo je pač na svetu, ki bi ga ljudje še ne bili
nosili po ustih. Še danes bi bila oba lahko na svetu, ako
bi bil Tone pamet rabil.

Tone je hodil že svoje mlade dni z očetom na Koroško
in ko so oče popolnoma opešali, voziti je začel tudi sam kaj
malega črez „vrh“. Po nekoliko je izterjaval očetove dolžnike,
po nekoliko pa je prislužil sam in tako se je že znašalo.
Vendar očetu niso bile nič kaj po volji sinove kupčije in
večkrat so zmajali z glavo: „E, Tone, ti nisi za to! In dandanes se tako nič ne prikupčuje, kakor se je včasih.“ Tone
pa je vendar rad naložil na jesen in zimo vsakih štirinajst
dnij po par prešičev in je prodajal po Kokerski dolini in onkraj Jezerskega vrhá. Po zimi tako ni kaj dela, dejal je, in
če bi že drugega ne bilo kakor kak drob za dom, je že
dobro, kedar koljemo. Tudi zabele in mesa ni treba kupovati. Mati pa so bili še posebno s tem zadovoljni, ker so
lahko kak novec spravili v skrinjo za „kofe“, ki so ga tako
radi pili, kakor sploh ženske.

Posebno staremu Vodopivcu to ni bilo všeč, da se je
sinu vselej tako malo domu mudilo in da je večkrat prišel
domu s teško glavo. Tega on ni mogel trpeti.

„Rajši dam cerkvi svoje premoženje, kakor svojemu sinu,
ki bi imel biti pijanec. Saj smo ga tudi mi zvrnili marsikako merico, a kedar je bilo treba prijeti za delo, takrat
smo pa tudi kaj odrimli. Tudi cerkve se nismo tako ogibali in nikoli nismo pozabili prekrižati se, predno smo odšli
od doma. In ko smo stopali po zimi ob vozu, nismo se
sramovali klobuk sneti in moliti rožni venec.“ Tako
je svaril in opominjal nekterikrat Vodopivec svojega sina.

Sin pa je molčal; le včasih je nevoljno zagodrnjal:

„Mislite, da se me še mleko drži okrog zob?“

Več si ni upal reči sin, ker se je bal očeta.

Popival je pa vendar čestokrat s prijatelji po krčmah pa
cele dneve. Navadil se je pijače, ko je hodil na pot. Po
gostilnah je ostajal in prodajal in večkrat je zašel v kako
slabo družbo. Tudi igranja se je lotil.

Stari Vodopivec vsega tega ni poznal. In to ga je bolelo, ker sin ni hodil potov svojega očeta.

„Saj smo tudi mi uganili marsiktero v svojih mladih
letih, a tako pa nismo delali. To ti ne bo prav hodilo.“

A Toneta so se že malo prijele besede očetove. Le iz
spoštovanja do njega ni žalil preveč njegove skrbne duše.
In prepozno je bilo, da bi ga hujše strahoval. Kesal pa se je
stari Vodopivec večkrat, da ni bil ostrejši do svojega sina.
Veliko več še pa je škodovala Tonetu materina slepa ljubezen, ki je vse dovolila svojemu otroku, kar si je le domislil. Materina potuha je zadržavala očetovo ostrost. Tako se
rado zgodi, koder imajo sina jedinca ali hčer jedinko pri hiši!

III.

Vse prezgodaj je šel v grob stari Vodopivec. Ko bi
bil živel vsaj še par let, gotovo bi ne bil volil sinu svojega
imetja. Mlada Vodopivka je bila prav dobra gospodinja —
ali kakor so ljudje rekli: za Toneta še predobra. S taščo
ste se prav dobro razumeli; le takrat ste prišli vselej navzkriž, kedar je mlada Vodopivka šibo močila za otroke.
Tisto nepravo materino ljubezen, ktero je imela stara Vodpivka do Toneta, imela je tudi do svojih vnukov. Večkrat
je pela šiba pri Vodopivcu: a kar je mati sezidala s šibo in
ostro besedo, to je babica razdrla s potuho in pomilovanjem.
Vendar ta razlika ni nikdar pouzročila prepira v hiši. Preveč pohlevna in potrpežljiva je bila mlada mati, kakor da bi
se togotila nad taščo. In tašča jo je tudi rada imela, ker je
bila snaha tako postrežljiva in tako umna gospodinja. Vse
je videla, vse je vedela mlada Vodopivka; povsod je imela
svoje oči in ušesa. Vsako delo ji je stalo k rokam, in nobenega dela se ni ustrašila. Molila je rada, v cerkev je rada
hodila in skrbela, da je bila hiša v resnici krščanska. Zato
pa je imela tudi vsega dovolj, vse ji je šlo po sreči, nikoder
ni trpela pomanjkanja; otroci so bili zdravi in krepki. Le
nekaj je bolelo mlado gospodinjo kakor nikoli tega. Mož, ta
njen mož, ta ji je stavil sivé lase v glavo. Zmirom bolj je

zahajal na stranska pota. Od začetka je bil prav pameten
in priden in nikoli ni zašel v slabo druščino. A sčasomaje
šlo vedno bolj rakovo pot. Večkrat je hodila domu k starišem, potoževat nekoliko svoje reve in nadloge. Tako je
laže prenašala svojo žalost.

„Prve dve ali tri leta je bil prav dober in držal se je
doma pa kmetije. Tako prijetno življenje smo imeli in nikdar
nismo prišli navzkriž. Česar se je le lotil, vselej me je poprašal za svet in vselej je povedal, kam gre, kedar je šel od
doma. Odkar pa se je priklatil v vas ta „mešetar“, oklene
se ga je kakor svojega najboljšega prijatelja. Ni ga skoro
večera, da ne bi izostal z doma dalje časa. Drugo jutro pa
je ves za nič, glava ga boli in jezi se nad prejšnjim večerom.
Jezo si hoče zopet ohladiti in utolažiti in utolaži si jo — v
pijači! In ta malovredni mešetar mu je v jednomer za petami! Kolikokrat je že rekel, da ga ne pogleda več, a na
večer sta že vkup kakor dva žganjarska bratca. In kako se
je izpremenil! Ves zabuhel obraz ima in skoro nič ne
govori, kedar je trezen; kedar pa je pijan, takrat hoče
vse pobiti in polomiti. In saj bi še ne bil tak, ko bi ne
pil smrdljivega žganja. Prej ni pil nikoli te smrdljivosti;
ne vem, kdaj se ga je navadil? In če rečem drugo jutro:
Tone, nikar tega! zareži nad menoj: molči. Zvečer pa, ko
prikolovrati pijan domu, takrat niti ust ne smem odpreti,
drugače me nažene z otroki vred iz hiše še tisti trenutek.
In mati mu ne rekó nikdar žal-besede. Le kedar že ne morejo drugače, pravijo: Tone, ali si res tak? — In to je
vse! ... Oh, da sem ga morala vzeti! Tolikokrat sem se
že pokesala, kolikor imam las na glavi.“

Tako je tožila Tonetova žena svojim starišem. Prepeličar pa je rekel: „Ali nisem pravil, da bo taka?“ in je majal
z glavo. Prepeličarica pa je znala vselej tako lepo potolažiti svojo hčer, da je šla vsakokrat utešena od doma.

A tolažba materina je trpela le nekaj časa, zapravljivost Vodopivčeva pa je trajala še precej dolgo. Gospodarstvo je šlo rakovo pot. Ves trud skrbne žene je bil bob ob
steno proti moževim strastim. Hiša ni bila več tako žaložena z vsem kakor svoje dni, polje slabej še obdelano, živina
kakor kaki krajniki, gozdovi pa so se svetili po noči in po
dnevu ... Oh ko bi bil stari Vodopivec to videl, v grobu
bi se bil obrnil. Kako neki je vse to prišlo?

Tone je še vedno vozil blago črez Jezerski vrh — in
sicer bolj kakor prva leta svojega gospodarstva. Kupoval je

drago, ker ni bil iiavadno bistre glave, kedar je kupoval;
in tako ga je marsikdo prevaril. Tudi denarja ni prinesei
Tone vselej toliko nazaj s pota, kolikor ga je vložil v blago.
To že tako pride, kedar je človek slab kupčevalec, pa dober
pivec. Denarja pa je bilo vendar le treba, če je hotel kupčevati. Treba je bilo torej iskati na posodo. In na nezadolženo kmetijo se že še kaj dobi. Ta mu je prodal prešiča
na upanje, a ker Tone le ni plačal in plačal ob svojem času,
prodal mu je nekaj borovcev. Mlinar mu je prodal moko, a
ker Vodopivec ni mogel plačati, požel mu je mlinar pšenico
na njivi. Mesar mu je dal na roko toliko in toliko slanine,
a Toneta je bila zmirom huda za denar, in mesar mu je
vzel telico iz hleva. Tako se nadaljuje ta pesen —

In vendar se Tone ni spametoval. Kolikokrat ga je
žena prosila, kedar je bil trezen (in to je bilo navadno le
zjutraj):

„Tone, nikar ne hodi na Koroško, saj vidiš, da nič ne
zaslužiš.“ A Tone jo zavrne:

„Koroškega pa ne pustim, ker sem preveč navajen.“

In tako je šlo naprej. Strast je huda reč, kedar jo
človek tako zelo poviša. Vodopivec ni obdelaval svojega polja,
kakor je bilo treba; vse je dal hlapcu v roke, in ta je delal,
kakor se mu je zljubilo. Rajši je hodil še po letu črez „vrh“,
dasi je bilo doma veliko dela. Žena pa ni mogla za dva gospodariti in delati.

Ko pa je prišla jesen in žita nič v žitnicah, v hlevu
par suhih repov kakor drenovih klinov in jedno kljuse, ki se
je komaj po koncu držalo, gozdi pa pobriti kakor brada ...
takrat se je začel prepir v hiši.

„Tone! moke ni nič pri hiši, in slanina je vsa pošla“,
reče plaho žena možu.

„Zakaj pa prodajaš zmirom slanino, moko in vse, kar
ti pride pod roko. Ti ostani pri svoji kuhalnici! Prav nič
se nimaš vtikati v gospodarstvo: gospodar sem jaz in dokler
bom, imeli bomo tudi jesti ...“

Tako je tešil Vodopivec svojo vest. A bralo se mu je
na obrazu, da mu niso šle besede od srca.

Ona pa je brisala oči in jokala kakor otrok.

„Oh, da sem jaz morala biti tako nesrečna! Rajši bi
bila krave pasla in ovsen kruh jedla vsak dan, kakor da sem
pri teh ljudeh.“

Stara Vodopivka, ki je bila že z jedno nogo v grobu,
pa je še pomagala srojemu sinu — zapravljivcu:

„Pritepenka! Saj nisi nič drugega imela kakor par cunj!
Še balo si napravila iz naših denarjev! Kaj misliš, da ne
vemo!“

In mladi je bilo, kakor bi jo kdo z nožem dregal. Še
to je morala doživeti!

Tonček in Janček sta že tudi pomagala očetu in babici. Saj sta dobivala dovolj potuhe od stare matere. Le
Marijanica se je potegovala za mamo. Zato pa je drugi niso
mogli trpeti ....

Kako bodo odgovaijali taki stariši pred večnim sodnikom, kedar jih pokliče pred sodbo božjo?!

IV.

Ljudje so mu rekali navadno le: „mešetar“. Stanoval je
v Krivčevi bajti. Bolj majhne postave je bil in pokvečenega
obraza, in dvoje mačjih očij mu je svetilo izpod čela, kakor
dvoje žarečih ogljev. Nekaka zvitost se je brala na njem in
vsem njegovem vedenju. Že veliko let ga ni bilo doma. Kot
dvanajstletnega dečka ga je peljal stari Vodopivec na Koroško, da se izuči v kakem rokodelstvu. Za kmečka dela
namreč ni bil, ker je bil prešibek. In od tistega čaša ga ni
bilo več v naše kraje. Samo pred dvanajstimi leti je prišel
enkrat k vojaškemu naboru. Učil se je menda več rokodelstev, a nobenega se ni popolnoma izučil, ker ga je vsak prej
odpodil od hiše zavoljo njegove navihanosti. Saj je bil že
vseh muh poln, ko je bil še v naši vasi. Stariši so morali
svariti otroke pred njim.

Pred dvema letoma se je vrnil — ko teče naša povest
— v domačo vas in se je nastanit v Krivčevi bajti. Ni prinesel seboj kakega denarja ali blaga, pač pa namazan jezik
in prebrisano glavico. Ljudje so dejali, da je študiran, zato
ker je tolkel za silo koroško nemščino in je umel čitati in
pisati. In takrat se je držalo na kmetih na nemščino še
veliko več kakor dandanes. Ljudje so se ga kmalu oklenili
in ga hodili popráševat za svet, zato ker je malo terjal za
plačo in jim je vse tako po domiiče razložil. Tudi pisma je
ljudem pisaril, in dejali so, da je znal tako ginljivo pisati,
da je vsakega do solz ganil s svojimi pismi. Za „mešetarja“
pa so ga klicali zato, ker je s početka hodil najprvo samo
po semnjih, tolmačil tujim kupcem domači jezik in „mešetaril“, kakor pravimo. Po letu je prodajal po vaseh tudi
slamnike, gože, jermenje in druge take reči, ki se lahko prodajo po letu na kmetih. Ime „mešetar“ pa mu je ostalo.

V vas ga je pripeljal po tolikih letih Vodopivec. Bila
sta zelo jednih let in po Koroškem sta se večkrat sešla v kakem kraju. Tudi njemu je tolmačil včasih, kedar je zašel
med trde Nemce, ki niso umeli slovenski. Ko je Vodopivcu
zmirom bolj pohajalo veselje do kupčevanja (nekaj ker ni
imel blaga, nekaj ker so mu ljudje že neradi upali) takrat
je privlekel tega mešetarja s seboj, da še na Kranjskem kakošno razdereta, kakoršne sta razdirala na Koroškem, kakor
je pravil mešetar.

* * *

Bilo je v soboto večer. Pri Vodopivcu so čakali očeta;
a zastonj so ga čakali. Ni ga bilo. Sedel je po navadi pri
sosedu in se pogovarjal z neizogibnim mešetarjem. Prerešetala sta že to in ono, ostali pivci so že vsi odšli, tudi krčmarju se je že zdehalo. Pridno sta vlekla va-se belo-žolto
tekočino in se menila, kam bi šel mešetar stanovat po sv.
Juriju? Krivec je pravil, da proda bajto.

„Veš kaj, Tone, tako-le narediva! Ti si mi dolžan še
150 goldinarjev. Drugo ti vse odpustim, da ne boš mislil,
da te nimam rad.“

„Od kdaj? Jaz tebi?“ zakriči Vodopivec in skoči po koncu.

„Kaj misliš, da sem norec? Evo ti, rekel bi Hrvat“. In
mešetar privleče izza suknje zavitek papirjev.

Takrat pa Vodopivcu ugasne ježa. Samo z zobmi še
zaškriplje in molči. Kaj je hotel? Ustavljati se mešetarju,
ki še dohtarje užene v kozji rog, kakor je sam pravil. Tega
si Vodopivec ni upal. Preveč se ga je bal. Bolj na tihena
še reče:

„Pa toliko?!“

Celo sam zá-se pa že pravi in si misii:

„Saj mi še lahko naredi, kakor je naredil Vehovemu
Tomažu.

Tako vražast je še bil Vodopivec. Pa saj žganjarji se
tako radi sučejo okrog tega, kar je goljufivo.

„Vidiš, začne črez nekaj čaša mešetar, ti prodaš tisto
njivo, na ktero se pet mernikov poseje, tam na Posevkih;
kupec na njo pa je gotovo krčmar, ker je precej zraven njegova njiva, kaj ne, Oblančar?“

„He, he“, golči krčmar in si mane tolste oči. Vodopivec
molči, mešetar nadaljuje:

„Tiste denarje, ki jih dobiš za njivo, daš meni, in jaz
bom kupil Krivčevo bajto za nje.“

„150 za njivo na Posevkih — kaj se ti meša?“ reče
Vodopivec in upré va-nj svoje svetle oči.

„Pij, pij. Tone, da se malo več modrosti napiješ. Preklicano malo je imaš nocoj.“

Krčmar je hitel po drugo mero, Vodopivec pa odgovarja sopivcu:

„Kaj, jaz? Več ga nesem še zmirom, kakor tvoj pokvečeni koš ... pa ga, veš!“

In pila sta naprej. Vodopivec je pil veliko, mešetar malo.

„Že vidim, da ga neseš več kakor jaz“, reče naposled
mešetar. To je bila voda na njegov mlin.

Vodopivec postane dobrovoljen. Tako lahko so se zdaj
pogodili za njivo. Vodopivec in mešetar udarita na roko,
krčmar pa je priča.

Pozno je Vodopivec prikolovratil domu. Da ni bila zima,
bil bi ga dan prehitel. Pa saj se na klopi pri Oblančarju
tudi dobro spi, ako je človek truden. Noge so se mu še
opotekale. Vodopivka je že vstala in se napravljala k jutranji sv. maši.

„No lepo delaš! Zdaj boš še sv. mašo opuščal. Sram
te bodi! Lep vzgled daješ otrokom!“

Tako ga je ona oštevala. On pa se zadere nad njo:

„Kaj to tebe mar, baba! Skrbi za-se! Jaz že vem, kaj
delam. Meni ni treba nič praviti.“

„Mar me je, mar, ker sem krščanska mati in nočem
nalagati na svojo vest takih grehov, kakor jih nalagaš ti!“

„Jezik za zobmi — če ne?!“

In Vodopivec zamahne nad ženo. Obraz se mu je svetil
pri luči kakor rudeče jabelko. Hčerka se oklene matere in
tišči očeta na stran, ihteč:

„Ata, ne, ata, ne!“

„Le, še otroka ščuj zoper očeta, to je lepo!“

Po teh besedah odide iz hiše. Ni šel daleč. Pri sosedu se je oglasil in pil tamkaj do večera.

Zvečer pa je zopet prilomil domu. In kako? Klel je,
da so se iskre delale, in s polenom je pobijal lonce in sklede.
Vse je moralo v kraj, še borno kljuse v hlevu ni imelo mirú
pred njim. Par udarcev debelega polena je občutila tudi
njegova raskava koža. Žena je morala od hiše. Bosa in v
sami spodnji obleki je tekla s hčerko tja črez njive in travnika, po snegu. Bežala je pred možem svojim. Naravnost
domu je tekla k Prepeličarju.

Dečka pa sta potegnila z očetom.

„Zmirom vas dajejo ata!“

In Vodopivcu se je še dobro zdelo, da ima taka sinova.
Zato jima je obljubil, da ju pelje drugi dan v krčmo.

Vodopivka se je vrnila. Doma so jo pregovorili, naj
potrpi. Enkrat ga bo že pamet srečala. A ni ga srečala.
Vodopivka je bežala drugič od hiše. In od takrat je ni bilo
več nazaj. Doma je ostala z Marijanico pri stariših.

V.

Pri Prepeličarju so imeli bolnika. Marijana je zbolela.
Na postelji je ležala in v jednomer molila. Hirala je vidno.
Nekaj jo je priklenilo na postelj; prevelika skrb in velik
strah, nekaj pa tista huda pot po zimi in snegu. Že pri
Vodopivcu je stokala večkrat, da ji nekaj ni prav, a zdaj pa
je morala kar v postelji ostati. A ni se dolgo mučila revica.

Naglo jo je vzelo. Kdo bi si mislil? Tako mlada ženska
še, v najlepših letih, pa morala je umreti. Še tisti post so
jo nešli k fari na pokopališče. Tone je šel za pogrebom.
Solze so mu silile na dan in poskakovale po velih licih, ko
so mu zagrebali ženo pod zemljo. Kdo bi si bil mislil, da
ima tako trd in neusmiljen mož še solze za svojo ženo?
Smrt res vsakega gane in predela.

Tudi Vodopivca je predelala. Ves post ni pil — in
kako zatajevanje je to za takega, kakoršen je bil Vodopivec!

Tisti čas pred veliko nočjo so imeli misijon v naši fari.
Ves čas je hodil Vodopivec pridno poslušat božjo besedo in
molil je, kolikor že od mladih let ne. Vsi so mislili: No,
vendar je prišel enkrat k pameti!

Kmetija Vodopivčeva je bila zdaj zelo zadolžena. A po
vrhu so bili še gozdje prazni, žitnice prazne, hlev prazen,
mošnja prazna. Na take reči pa se človek težko ženi. A
Vodopivec se je moral, ker mu je žena umrla. Mater njegovo pa so že tudi odnesli pred jednim letom k materi fari,
počivat spanje pravičnega. Zdaj je še le spoznal, kaj je izgubil, izgubivši svojo ženo, zdaj še le se mu je začelo svitati v glavi, kam ga popelje njegova dosedanja pot? Lase bi si
bil najrajši ruval iz glave, ko bi bil mislil na svojo preteklost.

„I, z božjo pomočjo bo že šlo“, dejal je naposled Vodopivec. Da bi le tega preklicanega mešetarja ne bilo. Ob
koliko me je že pripravil?“

Težko se je tedaj ženil Vodopivec. Kdo bi ga vzel,
takega?

A vendar je dobil žensko. Prinesla res ni drugega k
hiši kakor tisto, kar je imela na sebi. A Vodopivcu je bilo
treba gospodinje.

„No, pravo ptico je dobil. Ta mu bo pa že uro navila.“

Tako so ljudje govorili in niso se motili.

Tone je plesal, ona je pa žvižgala.

Toda Tone se je naveličal sčasoma njene ostrosti. Nevolja se ga je prijemala, ko je našel večkrat steklenice v
omari ali skrinji njeni. „Ta ga tako moško seka kakor kaka
baronka in nič ne dela, jaz pa trpim kakor črna živina, in
še požirek žganja mi ne privošči. Ne boš me več za nos
vodila in me ne boš“, mislil si je Vodopivec in kmalu se je
začel poprijemati svoje stare navade. Stara strast se je ponovila. Piti je začel kakor nekdaj. Za prve svoje žene je
pil sam, a druga žena mu je pomagala. Ko bi se bila oba
dobro držala, bilo bi še šlo. A zmirom štruco v omari imeti
in vinček v skrinji — to velja denarje! Vodopivka je bila
bajtarska hči, a dobrega je bila zmirom vajena. Šivala je
in presedala po cele tedne v bajti, mati pa ji je nosila skupaj,
kakor je že to navada pri nekterih bajtarskih ljudeh, da
stari delajo, mladi pa lenarijo, a ne da bi služili. Otrok Vodopivcema Bog ni dal, toda tem več sta imela opraviti s Tončkom in Jančkom. Tonček je bil že cel Tone in Janček že
cel Janez. Zdaj se je že le pokazalo, kako je vzgojil Vodopivec svoje otroke. Dokler je bila še rajnka živa, dalo se
je še shajati z njima. Mačeha pa se ni menila dosti za njiju,
dokler se nista onadva začela meniti. Navihana sta bila in
prekanjena, kakor bi bil sam satan v njih. Po vse noči sta
se klatila po vasi, po dnevu pa ležala. Nobeno delo jima
ni dišalo, zraven pa sta bila pri vsakem poboju. Ljudje so
se jih kar izogibali. Le mešetar ju je vselej rad sprejemal
pod svojo streho. A tudi mešetarju so že enkrat potekle ure
v naši vasi. Odkar je bil misijon, ljudje niso več za-nj marali. Tudi mešetar je izprevidel, da je zdaj konec njegovega
misijona, prodal je svojo bajto in potegnil zopet črez „vrh“.

Dolžniki pa so pritiskali. Vodopivec je moral zopet
prodati nekaj njiv. Žganjaril pa je hujše kakor kdaj poprej. Imena „Vodopivec“ se je že skoro popolnoma iznebil:
klicali so ga navadno le „Žganjepivec“. In Vodopivec je zaslužil to nelepo ime.

A tudi Vodopivka ni ostala za svojim možem. Tisti
lepi dnevi, ko je srkala rudeče vino in jedla belo štruco, potekli so. Če se pa človek pijače privadi, pusti jo težko.

Tako je bilo tudi z Vodopivko. Tudi nje se je prijelo ime
„Žganjepivke“. Večkrat so jo našli, ko je ležala skoro brez
zavesti.

Tudi sinova sta kmalu pokazala sad svojih mladih let.
Večkrat je kaj zmanjkalo doma, za kar niso vedeli, kam je
prešlo. A kedar ni doma kaj vzeti, takrat je pa še hujše.
Celo drugi ljudje so hoteli dokazovati, da sta Vodopivčeva
fantina nosila prodajat v Krivčevo bajto mešetarju, ko ga še ni
bila vzela slana naše vasi. Oba pa sta doživela žalosten konec.
Toneta so ubili pri nekem poboju, ko je bil semenj v bližnji
fari. Janez pa je služil pri Vrbarju za hlapca. Pri nekem
pretepu je nekega fanta mahnil po glavi, da je obležal in
umrl. Zaprli so ga na več let. Pravili so, da je umrl v ječi.

In mačeha? Še moža ni preživela. Pila je, kolikor in
kar je dosegla, dokler je niso odnesli na pokopališče.

Marijanica je ostala pri Prepeličarjevih, kar je bila mati
umrla. Prestrašila se je in prehladila, ko je šla v najhujši
zimi z materjo od Vodopivca. Trdna narava otroška je sicer
premagala bolezen, a hroma je ostala do smrti. Revica je
bila vse svoje življenje. Zdrava je bila, a hoditi ni mogla.

In Vodopivec? — No domovje in zemljišče mu je bilo
seveda prodano. Sosed njegov, krčmar Oblančar je kupil
kmetijo na dražbi. Za ostale denarje je pil še Vodopivec.
A ni jih veliko ostalo.

Nekaj let je Vodopivec še živel. A borno je bilo njegovo življenje. Po vaši se je klatil in prosil. Kar pa je priprosil, to je popil na žganju.

Neko zimo so ga našli ... v Oblančarjevem hlevu —
mrtvega.

Žalosten je bil njegov pogreb. Ni ga bilo, ki bi ga
bil spremil k večnemu počitku. Marijanica bi bila šla za
pogrebom svojega očeta; a ni mogla, ker bila je hroma.