I.

Bilo je 15. rožnika leta 1470. Dolga in
veličastna procesija se je pomikala iz velesalske
cerkve nekdanjih dominikank proti
cerkvici sv. Radegunde poleg Srednje vasi.
Polno cerkvenih bander vsakojakih vasij in
bratovščin se je zibalo v zraku, debele sveče
so svetile v rokah pobožnih romarjev, na
čelu pa je stopala duhovščina cerkljanske in
šenčurske župnije v lepih in dragocenih cerkvenih
oblačilih. Spredaj so peli pobožne
pesmi, zadaj pa so molili sv. rožni venec.
Takoj za duhovščino sta sedela na iskrih
konjih dva bogato opravljena viteza in za
njima več konjikov. Kolikorkrat so romarji
dospeli do kakega znamenja ob potu, priklonili
so se in prekrižali; jednako sta storila
tudi ponosna konjika.

Cerkvica sv. Radegunde stoji še dandanes
za malim zarastlim hribom, ki leži dober
streljaj od reke Kokre, za prijazno vasjo
Visokim. Ne vemo trdno, kdo je stavil to
cerkvico precej poleg cerkve sv. Katarine v
Srednji vasi, podružnici šenčurske župnije.
Pač pa verjamemo lahko novejšemu zgodovinarju,
da jo je sezidal velesalski samostan.
Velesalske dominikanke so hodile na
božjo pot k sv. Radegundi. Ker je velesalska
okolica močvirna in ker bi bila vlažnost in
vodenost utegnila biti zdravju na kvar, smele
so nune precej slobodno hoditi iz samostana.
Med cerkvama in bližnjim gričem „Hribom“
— govori narodna povest — je stalo nekdaj
jezero, na griču pa grad, od katerega se še
dandanes vidijo ostanki vodnjaka. Še celo
staro vas Visoko stavi pripovedka na ta grič.
Morda, da je bila ondi kaka naselbina, ker
se je pred nekaj leti udrlo ondi kmetu, ki
je oral njivo. Žrd, ki so jo porinili v udrto
jamo, ni segla do tal, in pobrali so iz globine
nekaj starih črepinj. Cerkev je gotskega zloga
z lopo. — Mi — menimo, da je bil na tem
„Hribu“ turški tabor. Tudi spomin na to je
še v ljudstvu.

Toda prepustimo zgodovinarjem tako premišljevanje
in poglejmo za procesijo, ki se je
pomikala v cerkev. Sprevod je vodil cerkljanski
župnik Kancijan Vidovec, ki je bil
takrat še mlad. Bil je poprej za vikarja in
dušnega vodnika pri sv. Marjeti na Trati. Ker
je bil mož izobražen, moder in lepega vedenja,
predlagale so ga dominikanke za cerkljanskega
župnika. Dobil je pozneje tudi pravico
izprasevati vikarje sv. Marjete v dušnem
pastirstvu, predno jih je oglejski očak potrdil
za dušne vodnike samostanske. Bil je torej
v dobrem glasu pri „belih nunah“, kakor je
ljudstvo klicalo dominikanke.

Da je vodil procesijo tistega leta cerkljanski
župnik, ni bilo navadno; cerkvenik
sv. Radegunde je čistil in zaljšal cerkev že
ves teden. Hiša božja se je svetila in oltar
sv. Radegunde se je lesketal v zlatih penicah
in v rožicah, ki jih je posadila Tabrova mati.
Zato je Kancijan Vidovec zadovoljen stopil iz
hiše božje in cerkvenik se je veselo smejal,
začutivši v roki beneški cekin. To ni bilo
vsak dan.

Pred cerkvijo je čakal župnika oskrbnik
Janez Šoren, čegar hišica je slonela ob porobu
Hriba. Bil je samostanski oskrbnik štirinajstih
zemljišč, katere je kupil gornjegrajski
opat Albert za 14 tedanjih mark ter jih podaril
leta 1238. velesalskemu samostanu. Po
hišnem priimku so ga klicali za Tabra, najbrže
zato, ker je imel ob taboru v Hribu
svoje stanovališče. Poprej je bil hlapec Friderika,
gospoda Kamenskega. Ker se mu je
prikupil z zvestobo, delavnostjo in srčnostjo,

priporočil ga je grajščak dominikankam, ki
so ga sprejele za oskrbnika svojih zemljišč.
Takrat je imel kakih 45 let. Obraz je kazal,
da je utrjen in hraber vojak. In res je bil.
Hodil je mnogo po svetu z gospodarjem, ki
je bil bojevit mož. Njegova žena Antonija je
bila prejšnje čase kuharica v kamenskem
gradu. Bog jima je podaril dva otroka. Starejšega
sta dala krstiti za Matijo, ker je
takrat razgrajal po Ogerskem Matija Korvin
in je bil tudi po Slovenskem znan kot hraber
kralj Matjaž. Hčerki pa so nadeli ime Rotija,
ker je bila tega imena materina teta, nuna
v Velesalu.

Samotno, a prijazno je bilo ob Hribu.
Borovci in smereke so rastle za hišo, pred
njo pa razno sadno drevje. Tje doli proti
sorskemu polju pa so se raztezale široke in
dolge njive preraznega semena.

Ko sta šla Taber in župnik proti hiši,
pristopil je k njima kamenski gospod Jakop.
Konja je prepustil svojemu hlapcu.

„Proficiat, Reverendissime“ ¹, nagovori ga
in poljubi mu roko.

„O, domne Lapidari“², odzdravi župnik
in potrka ga na ramo.

Takrat so imeli olikanci navado govoriti
ali vsaj pozdravljati se latinski.

„Počakam vas, da odzajutrkujete, velečastni
gospod župnik. Le pozdraviti sem vas
hotel poprej.“

„Prav tako, mi fili“³, odvrne župnik in
lahno nagne roko, vljudno se nasmehnivši.

Tabrovka se je urno zasukala. Bila je
sloveča kuharica in znala je postreči.

Ko župnik použije mleko in namaže na
črni kruh surovega masla, izpregovori:

„Kdo je pel danes na koru, draga Antonija?“
„Naša dva“, odgovori žena in zardi. „Kaj
ne, otroški glasovi?“

„Otroški, toda lepi kakor angelski. Kje
sta se naučila peti?“

„Moja teta, sestra Rotija, je bila voditeljica
petja v samostanu. Sedaj ni več, ker se je
močno postarala. O, da bi bili, velečastni, culi
glas njene mladosti! Pri njej sem se jaz učila
petja.“

„In otroka sta se učila pri vas? Lepo,
lepo to, Antonija.“

„Veselje imata otroka in posluh tudi.
Vendar ne morem biti vesela, gospod župnik!
Mož gre po svojih potih in ne utegne skrbeti
toliko za otroka kolikor jaz. Jaz pa, velečastni,
jaz ne bom več dolgo gledala solnca.“

„Brez božje volje niti las ne pade raz
glavo, Antonija. Vem, kaj vam je. Strah lanskega
leta.“

„Še sedaj se tresem, če se spomnim tistega
trenutka, ko je grdi Turek zavihtel meč nad
mano.“

Žena je bila bolna. Mrtvaških potez bi
bil slikar imel na izbiro.

Duhovnik se je zamislil, a žena je nadaljevala:
„O, skrb me je le za otroka. Matijec se
že oklene očeta, saj je ves njegov. Toda
Rotija, moja Rotija!“

„Ne ženite si preveč k srcu takih skrbij!
Nebeški oče preživi ptice pod nebom in lilije
na polju — tudi vaše Rotijice ne zapusti. Jaz
sem vam porok!“ sklene pogovor Kancijan
Vidovec in vstane.

Taber je bil med tem zunaj pri pasji koči
in razkazoval kamenskemu gospodu svoje
pse. Grajščak se je čudil psom in izgovoril
si je jednega. Še bolje se je čudil izvežbanosti
raznih psov. Slušali so Matijca na
migljej in počenjali ž njim vsakojake šale.
Skakali so črez palico, cvilili, lajali, legali
na tla in vstajali, kakor je Matijec hotel. Oba
sta bila vesela, oče in grajščak.

Taber se spomni, da je župnik že odzajutrkoval;
odhiti v sobo.

„Pojdi poljubit roko župniku“, reče na
pragu stoječi deklici, ki je stopila sramežljivo
za očetom.

„No, no, Rotijica, peti že znaš lepo. Ali
si pa tudi pridna?“ nagovori duhovni gospod
deklico.

„Rajši naj mama povedo, če sem“, odgovori
boječe in skrbno Rotijica in si mane
v zadregi prst na roki.

„No, če boš pridna, tedaj te čakajo še lepe
reči“, sklene župnik in stisne ji nekaj v roko.

Žena poljubi roko odhajajočemu duhovniku,
a ta je čutil, da je ženina roka mrzla
kakor led in mislil si je: ne boš dolgo.

Na pragu zadene na čakajočega viteza,
ki se mu pridruži. Matijec se obema spoštljivo
prikloni.

„Matijec, beneški cekin te čaka v gradu,
kadar ga pripelješ, tistega progastega, veš!“

Matijec pomiga, župnik in grajščak odjašeta
proti Velesalu.

Pogovor med njima se je sukal največ o
Tabrovi družini.

„To deklico moram spraviti k nunam“,
de župnik, ko sta prišla do razpotja na Trati.

„Res škoda bi bila za-njo, da bi ostala
na kmetih“, odvrne gospod Kamenski.

„In vi bodete govorili tudi besedo za-njo,
domine Jacobe?“ ⁴ ustavi se župnik proseče
in poda sojezdecu roko.

„Bom, admodum Reverende!“ ⁵ odvrne
gospod Kamenski in poklanjaje se, odjaše
dalje.

„Bom, bom“, ponovi sam sebi Kamenski,
„a ne doli za samostan, ampak gori za grad.“

Župnik izgine v hitrem begu za jelšami
ob potoku, grajščaku pa koraka šareč počasi
mimo Trate.

Ko pa dojde do studenca, ki je izviral
izpod skale, izpodbode konja, in mrak se vleže
na njegovo čelo.

Spomnil se je nekaj neveselega.

II.

Poldrugo uro od starodavnega Kranja, pol
ure od Cerkelj, se razprostira pod Štefanjo
goro na nekoliko vzvišenem kraju vas Trata,
kjer stoji starodavna cerkvica sv. Marjete.
Za cerkvijo se razteza prijazna dolinica, katero
obrobujeta podolgasta grička. Lep travnik
v dolini namakata od zapadne strani studenec
Lebrant, od vzhodne pa potok Plevnjek. Za
gričema se skrivajo hiše med obilnim sadnim
drevjem. Na malo vzvišenem prostoru na
koncu dolinice stoji Velesalo, nekdaj bogati
in sloveči ženski samostan dominikank.

Za naše povesti je bil samostan še lesen,
in nič posebno znamenitega nisi videl na
zunanjosti raz ven lepe kapelice sv. Jožefa na
pokopališču. Tem živejše pa je bilo v notranjih
prostorih velesalskega samostana.
„Bele nune“ so tekale živahno sem in tje
po dolgih hodnikih in na „porti“ je bilo
ljudij od jutra do večera. Sedaj se je oglasil
kateri samostanskih poslov, sedaj oskrbnik,
sedaj pisar, sedaj kak berač, sedaj zopet kak
okoličan za vsprejem v bratovščino sv. rožnega
venca.

Pač tako živo ni bilo niti na griču za
samostanom, kjer je tičal grad Kamen (Frauenstein)
in kjer so prebivali gospodje Kamenski
(von Stein). Valvasor ima lepo sliko tega
gradu, kateri je pa sedaj v razvalinah. Močno
in mično zidanje je bilo. Štirje okrogli stolpi
so stali na vogleh, vmes pa debele stene z
majhnimi linami nad vrhom. Tudi na sredi
je čepel četverovoglat stolp, ki je imel spredaj
lepo leseno verando, raz katero je bil prelep
razgled po vsej dolini doli do črnega Kranja.

Prebivalci in lastniki kamenskega gradu
so imeli imenitne in pobožne prednike. Stopiti
nam je le treba v grajsko pradednico, veliko
dvorano, kjer zagledamo kipe in podobe
slavnih mož in žena kamenske krvi. Na desnici
vidimo tri brate, Gerlaka, Majnhalma
in Alberta, ki so se leta 1154. hrabro vojskovali
v križarski vojski in kri prelili za
sv. vero in cerkev v sv. deželi. Na levi nas
gledajo zopet trije bratje: Verijant, mengiški
župnik in vicedom slovenjegrajskega očaka;
Gerloh, vojak in dvornik vojvodinje Neže,
vdove avstrijskega vojvode Friderika II. in
Valter, Kamenski gospod. Ti trije so ustanovili
l. 1238. velesalski samostan. V ozadju
stoji kip Katarine s Kamena, prednice velesalskega

samostana od l. 1361—1369. Poleg
teh srečamo v tej znameniti grajski dvorani
še mnoge druge osebe iz Kamenske rodovine,
katerih pa ne bomo naštevali, ker nas tako
ne zanimajo in samo radi njihove plemenitosti
ni da bi pomnili njih imena.

Sredi 15. stoletja je gospodaril na Kamenu
Friderik. Oče mu je umrl zgodaj in gospodovala
je na Kamenu vdova Katarina, dokler
ni Friderik dorastel. Ali kjer oče zgodaj zapusti
otroke, tam se pokaže pri njih le prerada
materina mehkoba in odjenljivost. To
se je kazalo v obilni meri pri Frideriku. Še
ko je oče živel, uganjal je Friderik vsakojake
burke, in po okolici so kmetje dobro
poznali grajskega dobro voljčka. Seveda se
je godilo to le takrat, kadar je bil oče od
doma. Dom zapustiti pa je bilo treba dostikrat
v tistih bojevitih časih. In med tem, ko se
je oče vojskoval zoper Korvina in Vitovca
za svojega cesarja, hodil je Friderik kot
osemnajstleten mladenič po Nemškem in se
pretepaval pri tekmah, igrah in dirkah z
nemškimi vitezi. Zapravljal je in denarja mu
je vedno manjkalo. Ko pa je oče sklenil vsled
neke neizceljive rane svoje življenje, tedaj je
Friderik v polni meri porabil svojo svobodo.
Izgovarjal je svoje početje s tem, da ne bo
miroval, dokler mu mati ne prepusti vsega
gospodarstva. Ubožica je skrbela za srečo
sinovo in izročila mu je vse imetje, še predno
je bil polnoleten.

Ko je Friderik nastopil gospodarstvo, kazal
je res začetkoma precej resne volje. Oklenil
se je zvestega hlapca Janeza Šorna, ki ga že
poznamo iz prvega poglavja. Ta mu je bil
desna roka in udan prijatelj. Karkoli je rekel
v gospodarskih stvareh, to se je zgodilo.
Ravno tako je imel v kuharici Antoniji pridno
gospodinjo, ki je bila varčna in skrbna za
vse, kakor bi bilo njeno. Ker pa je imel tako
zvesta posla, zato kmalu ni več toliko pazil
na gospodarstvo in zopet ostal iz doma. Kakor
se je gospa Katarina izprva veselila izpremembe
svojega sina, tako je kmalu spoznala,
da se je varala. Bridkosti in otožnosti so se
kopičile. Silila je sina, da si poišče družico
za življenje, toda sin ni hotel nič slišati o tem.

Imel pa je Friderik jedinega brata Jakopa.

Ta je bil precej mlajši od njega, a kazal je
boljšo voljo kakor njegov brat. Tega ni toliko
veselilo pohajanje po svetu in držal se je
bolj doma. Zato ga je pa mati ljubila iz dna
svojega srca, in ko je Jakop bolj dorastel,
karal je večkrat svojega brata. Ta pa se je
malo zmenil zanj. Še več. Celo sovražil ga
je, češ da je mevža, ki nikamor ne gre izpod
strehe in vedno čepi gori v gradu.

L. 1469. so Turki prihrumeli na Kranjsko.
Štirideset let so imeli naši pradedje mir pred
njimi. Sedaj pa je pridrl Vej-beg s svojo
četo v našo domovino in že je prišel gori
do Preddvora. Friderik doslej še ni izkusil
resne vojske in z veseljem si je opasal meč
ter hitel s svojimi hlapci čez Možjanico na
Preddvor. Boril se je hrabro, a turška pušica
mu je pri Tupaličah zadala smrtno rano.
Njegov zvesti oproda Janez Šoren se je boril
ob njegovi desnici, a prijatelja in gospoda
svojega ni mogel rešiti. Pač je odnesel svojo
kožo, odnesel tudi truplo svojega gospoda,
— toda oživiti ga ni mogel.

Brat Jakop je bil takrat dvajsetleten mladenič,
ki je branil doma grad. Toda Turki
takrat niso udarili na Kamen. Pač pa je Friderik
izročil bratu zapečateno pismo, predno
je odrinil nad turško četo. V tem pismu je
izročil brat bratu svoje imetje, ako ga ne
bo več nazaj. A tudi še marsikaj drugega se
je bralo v tem pismu, katero je Jakop skrbno
hranil in dostikrat odpiral — toda odpiral
skrivnostno in z žalostnim srcem. Vedel pa
ni nihče drugi o vsebini tega pisma kakor
Janez Šoren — celo gospa Katarina ne.

Toliko o Kamenskih pradedih.

Takrat, ko sta Friderik in njegov veliki
hlapec ali oskrbnik Janez Šoren mahala po
turških glavah pri Tupaličah, bila je vas Visoko
čisto zapuščena. Šoren, ki je bil takrat
že za oskrbnika velesalskega samostana, svetoval
jim je, da se vsi umaknejo iz vasi v
utrjeni „Hrib“ in tamkaj naj se moško branijo,
kar so tudi storili. Dva dni so Turki
oblegali Hrib, naposled pa se jim je zdelo
vendar preveč, toliko časa izgubiti za peščico
vaščanov, in opustili so misel, še nadalje

oblegati mali tabor. Pač pa so opustošili vse,
kar so dosegli in izmed Ijudij našli so j edinega
starčka Cuclja, ki je sedel na pili doli
ob Kokri in se grel ob žarkih solnca. Bog
vedi, zakaj so nanj pozabili, da ga niso vzeli
s sabo v utrjeni Hrib? Jedini sin njegov pa
se je boril s Friderikom pri Tupalicah in
on je pomagal Šornu mrtvo truplo kamenskega
gospoda privesti čez Možjanico na kamenski
grad. Turki
so naredili s starčkom
kratko pot.
Izpraševali so ga nekaj
časa, a ker niso
nič mogli zvedeti,
navezali so mu na
vrat mlinsko kolo in
ga zvrnili v Kokro.
Vseh teh dogodkov
se je spominjal
mladi kamenski gospod,
ko je jahal
mimo studenca proti
Kamenu. Njegov
značaj je bil že tako
otožen, a dogodki
minulega leta so
ga delali še otožnejšega.
Odkar mu je
umrl v boju brat
Friderik, bil je vedno
zamišljen in najrajši
se jepečalzzvezdoznanstvom.
Zato
ga je župnik Kancijan
Vidovec nekako
uščipnil, ko ga
je pri Tabrovi hišici
nazval: Domne Lapidari! ⁶
Ali je Jakop
takrat mislil na grad
Kamen ali na astrologiški
kamen modrijanov,
ne vemo.

Ko je dospel Jakop
na dvorišče, zalajali
so psi, in takoj
se je prikazal pri
hlevnih durih hlapec
Urban, kateremu
je mladi vitez izročil
svojega šarca. Nato se je kar napotil v
grad.

„Gospa so že vprašali po vas“, začne Urban.

„Takoj jih grem pozdravit“, odvrne vitez.
Bil je lep človek: visoke, bolj tanke rasti,
bele kože, vljudnega vedenja in otožnega lica.
Pod nosom ga je obrastel prvi mah in izpod
svetlih obrvij je gledalo dvoje velikih očij
tje v širni svet. Dolgi lasje so silili izpod
čelade, z zlatom obrobljene, in lahek srebrn
oklep se je lesketal v solnčnih žarkih.

Gospa Katarina je sedela pri orehovi mizi
na altani, od koder je zrla tje doli na samostanski
vrt. Bila je črno oblečena, in obraz
je kazal mnogo gubastih potez.

„In vendar! Saj sem te gledala, ko si se
poslovil od gospoda župnika, toda tako počasi
je stopal tvoj šareč proti studencu.“

„Počasi, mamica moja, počasi. Naglica
ni dobra.“

„Res je, sin moj! Spomnil si me ljubega
Friderika. Toda zakaj pa od studenca dalje
vedno podkuriš svojega šarca? To je vedno
še bilo, kolikorkrat sem te opazovala tu doli.
Od doma počasi in k domu počasi, ljubi moj
Jakop, to je star pregovor.“

„Ne morem drugače, mamica moja. To
tako pride. V konstelaciji ⁷ se vedno dogaja
tudi kaj posebnega.“

„Sedi, Jakop, da mi poveš rajši kaj o današnji
procesiji kakor o konstelacijah.“

„Lepa je bila, mamica, prelepa. Najlepši
pa je bil župnik cerkljanski. Tako ne pristoji
nikomur cerkveni ornat, kakor njemu
— tudi patrijarhu oglejskemu ne.“

„To se mi je zdelo. Ali pa si tudi kaj
iskreno molil, Jakop?“

In mati ga je pogledala v oči.

„Seveda sem, mamica, kakor se kristijanu
spodobi. In še nekaj, ljuba mamica! Bil
sem pri Tabru. Škoda, da ne poznate njegovih
otrok. Kakor dva angelčka sta. Nebeške glasove
imata.“

„Res bi ju rada videla. Slišala sem že
o njiju.“

„Taber ima celo vrsto psov in mali Matij
če jih šola. Smehu bi vam napravil, ako
bi ga videli. Saj pride kmalu jedenkrat v
grad ter mi pripelje psička, ki sem si ga
izbral.“

„In deklica pride tudi?“

„Ako želite, naročimo. Kaj, ko bi vzeli
ta dva otroka v grad? Mati je bolna in težko
bode dočakala druge pomladi po besedah
župnikovih.“

„Le počasi, sin moj, le počasi, naglica
ni dobra“, zavrne ga mati, poboža po licih
in se mu ljubko nasmehlja.

„Pojdi in odloži viteško obleko!“

„Z Bogom, mamica!“

In Jakop izgine v svojo sobo. Komaj je
odložil čelado in oklep, že stopi k mizi, na
kateri je ležalo polno raznih kovin in več
starih listin. Sede na leseni stol z dragocenim
naslonjačem, potegne iz nedrij zamazano koževino
in začne brati.

Kolikokrat je že bral to pismo! In še
je bere!

„Bog in Mati Božja! Ali neki kaj ve
Cucelj o tem? Taber mi utegne razrešiti to
uganjko. O moj Oče nebeški!“
In zakril si je obraz z rokami in jokal
kakor otrok, ki so mu zakopali mater.

III.

Lep dan se je napovedoval. Nebo je bilo
jasno kakor ribje oko, in jutranja danica se
je svetlo zarila nad kamniškimi planinami.
Ni čuda, da je zgodaj vstal velesalski oskrbnik
Janez Šoren. Oprtal si je puško in hitel
proti gozdu, ki se je razprostiral ob Štefanji
gori. Namenjen je bil ta dan v grad in hotel
razveseliti grajščaka Jakopa s kako divjačino.
Ko je stopal zamišljen ob griču, zapazil
je za potokom Plevnjekom, da se nekaj
giblje v jelševju. Zgane se, obstoji in, ozrši
se, hoče hitro dalje.

„Oho, Janez, ali si ti? Počakaj, počakaj,
da se malo pomeniva! Davno te že nisem
videl in rad bi ti kaj prijetnega povedal.“

Te besede je govoril človek, ki je sključeno
sedel ob potoku in le glava mu je molela
iz jelševja.

„Pusti me pri miru, kakor jaz tebe! Drugače
zapodim kroglo tebi namestu zajcu.“
Ob teh besedah se skloni neznani človek
po koncu, da je bil ves viden.

„Menda vendar ne, grajski Janez! Ali
menda meniš, da sem res zajec?“ izpregovori
neznani človek s pikrim poudarkom in
veliko gorjačo stegne proti oskrbniku. Pod
visokim čelom se mu je svetilo dvoje majhnih,
živih očij, in kljukast nos je mogočno
sedel na sredi okroglega obraza. Širok, črn,
privihan klobuk je pokrival njegovo glavo,
sive hlače iz debelega sukna so se oprijemale
njegovih nog, in hodnična srajca mu
je zakrivala život. Okrog pasu se ga je oklepala
višnjeva ruta in rdeč usnjat pas, iz katerega
je gledal nožev rog. Nad vse zanimiva
pa je bila njegova gorjača iz debelega,
grčastega trna. Tak trn so naši predniki nabodli
pomladi, ko je še rastel, in v luknjice
nabili trdega peska. Drugo leto potem šele
so ga odrezali, posušili, obelili, namazali s
salom in na ognju ožgali ali posmodili. Taka
palica torej je čepela v roki našega nočnega
popotnika. Ni čuda, da je oskrbnik imel več
strahu pred tem človekom, kakor ga je kazal.

„Kaj bi rad?“ vpraša torej oskrbnik
osorno, dasi pohlevneje.

„Nič se ne boj, Janez! Sama sva, ker
moji škorpijončki še ne znajo govoriti. Ti
ne veš morda, jaz pa vem, kdo je mojega
očeta pustil doli v malinu, da so ga Turki
pohrustali. Brkast mož je bil, grdo je gledal
— tak kakor si ti! Ha, ha, ha!“

Oskrbnik prebledi, ne odgovori nič, pač
pa zamrmra nehote: „Tudi ta pošast ve!“

„Vem, vem, preljubeznivi grajski oproda.
Mislil si, da tako pokriješ gosposke grehe,
a motil si se. Bog je za vse, za gospčdo in
za kmeta, a tudi zate je, Janez, ki nisi ne
gospod ne kmet. Oče moj mi je povedal vse,
in če si spravil pod zemljo njega, ki je bil
že star, gluh in slep, je bila lahka stvar.
Mene pa ne boš tako hitro. Turki tudi vsak
dan ne hodijo semkaj.“

„Cucelj, poslušaj me! Da veš to, kar jaz
vem, vedi le! Toda tega pa mi ne govori,
da sem jaz tvojega očeta spravil na oni svet
Ako se ni mogel rešiti radi svoje visoke
starosti in bolehavosti, kaj morem jaz zato?
Ali naj bi bil jaz zastavil zanj svoje življenje?“

„Ne delaj se lepega! Ako je bilo prostora
na vozu za krevljasto babo, bilo bi tudi za
onemoglega starca. Bolje je zate, da si tiho
in da mi ne pripoveduješ takih praznih čenč.
Le povej Jakopu, da ve, pri čem je in da
me ne zapodi, kadar polhe lovim v njegovih

bukovinah ali škorpijone v njegovih vodah
ali če se oglasim včasih gori v gradu. Ti,
Taber, pa me boš potreboval še kmalu!“

Ko je Cucelj govoril zadnje besede, hitel
je oskrbnik že dalje ob potoku in mrklo
čelo je razodevalo bolest in togoto v njegovem
srcu. Kaj neki, da je bil tako malosrčen?!

Sramoval se je svoje bojazljivosti in
sklenil je drugič drugače posvetiti gorjačastemu
napadniku.

„Saj vendar meni nič ne more“, premišljal
je sam pri sebi. Toda nastopiti odločno si
ni upal.

Skrivnostni mož pa se je krohotal še
dalje časa doli ob potoku: „Ha, ha! O jaz
ga že naučim kozjih molitvic in pokažem
mu, kaj je čarovnik.“

Nihče ga ni klical drugače kakor za
Cuclja. Oče njegov je imel svojo kočo ob
Kokri nad malinom in pečal se je največ s
tem, da je polhe in škorpijone lovil in prodajal.
Iz polšjih kož so napravljali kapepolhovke,
škorpijonovo olje pa so radi kupovali
lekarnarji za razna zdravila. Nosil je
stari Cucelj svojo robo daleč po svetu v
Holandijo, na Francosko in celo na Angleško.
Ni čuda, da je bil mož znana in občudovana
oseba po svojem poslu in po svojih
potih. Vrhu tega je poznal izvrstno razna
zelišča in daleč na okrog so hodili po njegova
zdravila. V njegovi koči si našel cele
zavoje velikega korena, sladkega korena,
encijana, angelike, kozje potice, dresna itd.

Njegov sin Martin se je držal pregovora:
Kar mačka rodi, miši lovi. Tudi on je lovil
in prodajal polhe in škorpijone, nabiral zelišča,
toda v zdravilstvu ni bil toliko umen
kakor njegov oče. Tudi ni bil tako spoštovan
kakor njegov oče in ljudij se je izogibal.
Pravili so tudi, da sedme božje zapovedi
ni posebno čislal in da je največ rib
v samostanskem ribnjaku on spravil pod
svojo streho. Toda ne sodimo ga preostro
in poglejmo tudi za oskrbnikom.
Martin Cucelj je torej lovil tisto noč škorpijone
v potoku Plevnjeku. Nabral jih je
precej v pletenico, in ko je solnce priplavalo
izza gora, se je že sukal doma pri ognjišču
in pripravljal kosilo — vrteč na ražnju tri
mastne polhe.

Oskrbnik je kmalu imel priliko ustreliti.
Brzonoga srnica mu je prestrigla pot in obležala
hipoma v gostem grmovju. Zadel jo je
na ramo in počasi korakal proti gradu. Ni
se mu mudilo. Nič kaj dobre volje ni bil in
ni se zmenil za to, ako mu je zajec prišel na
pot ali ako mu je raz vejo padla na lice
blesteča se rosna kaplja.

V gradu je bilo že vse živo. Posli so se
pripravljali vsak na svoje delo, perutnina se
je glasila na dvorišču, čuvaj je odpiral škripajoča
grajska vrata, pastir je poganjal svojo
čredo iz hlevov in psi so lajali vsak iz svojega
kota.

V srednjem stolpu, kjer je bivala gospoda,
bilo je še vse mirno. Le okno proti
severu je bilo odprto, in mladi kamenski gospod
je na pol oblečen slonel na njem ter
zrl proti Štefanji gori. Zagledal je od daleč
oskrbnika Šorna, ki je stopal s svojim bremenom
proti gradu. Razveselil se ga je, in
ko je oskrbnik položil v kuhinji srno na
tla, vstopila je hišna in mu velela, da gospod
želi takoj videti prišleca.

„Bog vas sprimi, Šoren! Kaj ste prinesli
tako težko v grad?“

„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!
Mlada srnica vam hoče danes delati družbo
pri obedu.“

„Vi ste vedno skrbni zame, Janez! Toda
še ljubše bi mi bilo, ko bi mi bili prinesli ne
srnice, ampak srnjaka, in sicer živega —
svojega Matijca.“

„Nič boljšega bi mi ne mogli storiti,
vaše blagorodje! Prav hvaležen sem vam
za to, in ko Matijec pripelje prihodnje dni jedenkrat
izbranega psa, obdržite ga tukaj.“

„Hvala vam lepa, prijatelj. Ali kaj poreko
matere v samostanu?“

„Nič ne morejo reči. Jaz sem njihov služabnik,
a moj sin ne.“

„In Antonija?“

„Kaj hoče ubožica? Njene urice so seštete.“

„Škoda zanjo. In Rotijica?“

„Rotijico bo pa že treba doli v samostanu
pustiti. Saj ve vaše blagorodje, da

častni gospod Kancijan in moja Antonija ne
moreta priti do druge misli.“

„Škoda! Pri nas bi bila Rotija dobro shranjena
in — — —. No, pa saj je še čas! Mlada
je in v samostanu se bo še mnogo lepega
naučila.“

„Jaz mislim tudi tako.“

„No, pa sediva prijatelj! Kaj da ste danes
tako otožni? Ljuba Antonija vam dela skrbi,
kaj ne?“

Grajščak prime oskrbnika za roko in
pogleda mu v oči.

„Vi nekaj zakrivate, Šoren? Povejte, kaj
vam tare srce?“

„Blagorodni gospod Jakop! Kolikorkrat
vidim tega škorpijonarčka, ne morem biti
vesel. In danes sem ga videl, ko je lovil
tisto golazen tam doli ob potoku.“

„Ali ve mladi Cucelj kaj?“ vpraša skrbno
grajščak in pogleda v tla.

„Ve, ve, vse ve. Le o svojem starem ne
ve nič gotovega. Ugiba in izkuša“, odgovarjal
je po tihem oskrbnik.

Grajščak položi desnico na čelo in se
zamisli. Čez nekaj časa izpregovori:
,Jaz sem nedolžen. Vi ste pa izpolnili
ukaz svojega gospoda. Toda Friderik? Bog
se usmili njegove duše!“

„O vojnem času je marsikaj dovoljeno,
vaše blagorodje!“ tolaži ga oskrbnik.

„Toda krivica ni dovoljena nikoli, Janez
Šoren!“

„Krivice ni delal gospod Friderik, ampak
Turčin.“

Grajščak se zopet zamisli.

„Pojasnil nam bi najbolj to sitno stvar
gospod Kancijan“, zine zopet gospod Jakop.

„Tega ne, vaše blagorodje! Izgubljeni
smo, če se to zgodi.“

„Vi morda že, a jaz?“ nasmehne se pikro
grajščak.

„In koga sem služil jaz, ali Janeza Šorna
ali gospoda Kamenskega?“ odgovori vprašaje
oskrbnik.

„Ne bojte se, dragi hišni prijatelj! Prepričan
sem, da ste zvest tovariš in da ste
bili zvest hlapec svojega gospoda — celo
zvest v nedovoljenih stvareh“, hotel je še
pristaviti grajščak, vendar ni hotel dalje zbadati
svojega prijatelja. Zasvitalo se mu je
nekaj v teh pogovorih, in tista sumnjičavost,
ki ga je večkrat obletavala, izginila je na
mah. Spomnil se je pa Jakop svojega brata
in njegovega pisma in spet je običajna otožnost
splavala na njegovo obličje.

„Torej fanta vam pošljem?“

„Pošljite ga za gotovo in pozdravite
ubogo Antonijo“, odgovori grajščak in misel
na ljubega mu dečka ga zopet o veseli.

„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!“
In oskrbnik zapre duri za seboj. Grajščak
pa je odprl okno proti zahodu in slonel
dolgo zamišljen pri oknu, dokler ga hišna
ni prišla klicat k zajutrku.

IV.

Cucelj sam si ni mislil, da se njegova beseda
tako kmalu uresniči. Slišal je pač, da
je Tabrovka že dalje časa bolna in kaj ji
je. Tudi je ugibal, kako jo bo lečil, ako ga
pokličejo. Toda na misel mu ni posebno hodila
Tabrova žena, in ko je jeseni svoj lov
dokončal, pripravljal se je, da odide na zimo
s polšjimi kožami in škorpijoni po svetu.
Preprosti kakor gosposki ljudje so bili
takrat po svetu vražasti. Pa saj jih še dandanes
ne manjka. Dasi mladi Cucelj ni bil
posebno na dobrem glasu, vendar v sili
se je vsak rad zatekel tudi v njegovo hišo.
Kaj čuda, da je tudi oskrbnik Taber poželel
po njem, ko je njegova žena stanovitno obležala
v postelji.

Jeseni je bilo. Listje je že odpadlo in
ljudje so je pridno spravljali za steljo. Že
tako slaba pota so bila polna samega blata
in ilovice, in otožno oblačno nebo je viselo
nad zemljo.

Tam nad Kokro, kjer stoji vas Visoko,
čepela je v bregu nad malinom lesena koča

— dom Martina Cuclja. Robide, maline, drenulje
in medvedje hrušice so rastle okrog
koče, tako da se je koliba Cucljeva po leti
komaj videla izmed zelenja. Tako preprosta
hišica in vendar kako se je podala v tistem
grmovju kakor le kaj! Hišnih sten od zunaj
ne moremo popisovati, ker so bile založene
okrog in okrog do podstrešja z drvi najrazličnejše
vrste. Na voglih so bili nagromadeni
sami panjači, ob prednji steni naklana
polena iz smrekovine in borovine, na straneh
polenica iz bukovine in zadaj sami okleščeki.

Ako bi ne imela hiša nobenih sten, dajala
so že drva dobro zavetje. Vrata pri koči se
niso obračala na tečajih, ampak porivala iz
jedne stene v drugo. Na sredi je imel Cucelj
svojo kuhinjo in hlev. Seveda ni bilo živine
na izbiro. Imel je jedino kozo, katero pa je
vsakkrat pomladi kupil in jeseni zaklal ali
prodal. Tako ni bilo treba jeseni drugega
kakor dom zapreti in šel je brez oporoke
po svetu. Koča njegova ni hranila v sebi
dragocenostij, zato jo je Cucelj brez skrbi
zapustil. Jedino drva njegova so bila v nevarnosti
— a imeli so ljudje tak skrivnosten
strah pred njim in njegovo kočo, da si nihče
ni upal kaj hudega storiti. Le kak berač je
včasih prenočil tukaj, da je potem drugi dan
ljudem lagal, kako straši v Cucljevi hiši in
kakšne prikazni se drve po nji — a to zato,
da je dobil več miloščine, ljudje pa več strahu
pred Cucljevino. Le nekaj je bilo, kar je
hotel Cucelj spraviti. In to so bila razna
zdravilna zelišča, ki so mu ostala za zimo.
Ta zelišča pa je Cucelj pred svojim odhodom
zakopal, da ni vedel nihče, kam.

Sicer pa v Cucljevi koči ni bilo nič posebnega.
Tistih par črepinj za kuho in nekaj
stare obleke — kdo bi se menil za to?
Praznih sten pa se kmalu človek naveliča.
Saj še stropa ni bilo, le ostrešje je bilo
dobro z deskami zabito, in če je katera deska
odgnila, s slamo zamašeno. Okna so bila lesena,
ki so se zvečer zapahnila, po dnevu pa
jih treba ni bilo. Kuhinja je bila pod ostrešjem
vsa z ilovico zamazana.

Pred to kočo je sedel Martin Cucelj, ko
priteče izza vogla Tabrov Matijec.
„Boter, oče so me poslali, da pridete pogledat
našo mamo. Jako so bolni.“
Pikro se nasmeje hišni gospodar, sedeč
na panjaču in popravljajoč svoj kupčijski
koš, ker mu je manjkalo nekaj viter na
vrhu. Čez nekaj časa se odzove in poprasa
dečka, dasi je dobro vedel, čegav je:

„Čegav pa si, fant?“

„Tabrov s Hriba; kaj me ne poznate?“

„Ali meniš, da moram jaz že vsakega
smrkovca poznati?“

Dečku pa ni upadel pogum.

„Prosim vas, pridite hitro k nam.“

„Povej očetu, naj sam pride pome.“

Žalosten se obrne Matijec in steče domov.

„Saj fant je nedolžen, a moram mu pokazati,
da jaz nisem tako za vsak dan“, govoril
je Cucelj sam sebi.

Ljubezen do žene je v Tabru premagala
ne voljo. Ne vem kaj bi bil dal, da mu ni
bilo treba iti do Cuclja, toda sila kola lomi.
Ženi je hotel ustreči in ni hotel kriv biti,
ako bi se pozneje očitalo, da ni poklical
Cuclja.

„Zaradi tebe, ljuba Antonija!“ reče ženi
in odide. Počasi je šel, da se je že popolnoma
mrak vlegel na zemljo.

Cucelj je kuhal večerjo.

„No, kaj pa da se vaša visokost poniža
priti v mojo hišo?“ nagovori Cucelj oskrbnika.
„Tudi tebe lahko zadene kaj takega. Pod
Bogom smo vsi. Nikar ne muči vsaj moje
žene, ako že mene ne moreš pustiti pri miru!
Povej, povej, s čim jo hočem ozdraviti? Vse
sem že poskusil —.“

„A nazadnje je vendar-le Cucelj dober,
kaj ne?“ seže mu v besedo Cucelj. „Veš ti,
Janez, polajšal ji bodem bolečine, da bo laže
trpela, a ne zavoljo tebe, ampak zavoljo nje.
Toda ozdravil je ne bom, ker je nečem. Ali
si me razumel?“

Oskrbnik je molčal in solza mu je kanila
na tla. Cucelj je ni opazil.

„Torej daj, kar že hočeš.“

Cucelj je vedel, da Tabrovka hira za sušico
in da je neozdravljiva. Zato se je naredil
modrega in tako odgovoril. Taber pa

v svoji žalosti in vražnosti je mislil, da so
Cucljeve besede resnica. Zato je v obupu izpregovoril
imenovane besede. Cucelj je stopil
v izbo in kmalu prinesel v roki nekaj suhega
listja.

„Tu imaš vijoličnih listov. Skuhaj jih na
vodi in to vodo naj pije tvoja Antonija.
Hodi!“

Taber molče odide.

Vijolična voda je res polajšala Tabrovki
bolezen nekaj dnij, a ubožica je kmalu izdihnila
dušo.

Sedaj je bil Janez Taber popolnoma prepričan,
da je Cucelj res vedel ženino bolezen
in da se je zgodilo, kakor je on rekel. Vrhu
tega je videl, kakor je sam pravil, na mizi
pri Cuclju mazilo, s kakoršnim se čarovnice
mažejo. To ga je popolnoma potrdilo, da je
Martin Cucelj čarovnik in razglasil je to
med ljudmi. Kakor hitro pa je ta govorica
prišla med ljudi, razkačena je bila cela vas.

Oskrbnik sam se je izrazil, da je Cucelj čarovnik
in da mu je ženo začaral, in to je
bilo ljudem dovolj takrat. Vrhu tega je bila
rajna Cucljeva mati na sumu, da je čarovnica.
Beseda čarovnik ali copernik pa je takrat
veliko pomenila. Kogar se je to ime prijelo,
tega se je tudi držalo, in ni mu bilo dobro.
To je dobro vedel tudi Martin Cucelj. Pobral
je vse svoje stvari in po noči odrinil v
kokrske hribe, da ne bi ga ljudje nadlegovali.
Res, drugi dan se je zbralo okrog njegove
koče mnogo ljudij. Ko so se preverili,
da Martina ni več v koči, bili so še bolj
nevoljni, tako, da so mu zažgali leseni dom.
Velik ogenj se je pokazal na obrežju in
koča Cucljeva je pogorela do tal.
Martin Cucelj pa je gledal tam gori z
Možjance, kako mu je gorela koča ob Kokri,
in je zapretil s pestjo:
„Le počakaj, še te bom!“

V.

Ko je Antonija zatisnila oči, gledal je
hitro Taber, da svoja otroka izroči v druge
roke. Sam se pač ni utegnil ukvarjati mnogo
z otrokoma, ker je imel dovolj posla z oskrbništvom.
Zato je poslal sina Matijca po dogovoru
v kamenski grad, hčer Rotijo pa s
posredovanjem cerkljanskega župnika v velesalski
samostan. Sam je ostal v svoji hišici
in stregla mu je žena srednje vaškega
cerkvenika. Rad je zahajal v grad in vesel
je bil, da je svoja otroka izročil v tako
varne roke. Rotija je bila zadovoljna v samostanu,
še bolj pa dominikanke, ker se je
odlikovala v pridnosti in pobožnosti. Posebno
vesel je bil Taber svojega sina, ki je
opravljal v gradu službo pesarja.

Matijec se je kmalu prikupil poslom in
gospodi. S svojo pohlevnostjo in s svojo
srčnostjo je očaral vsakega grajskega prebivalca.
Vdova Katarina je imela posebno
veselje nad njim, in ni ga bilo dneva, da ne
bi poprašala po grajskem pesarju. Koliko
nedolžnega smeha v pogovoru je provzročil
Matijec s svojimi psi! A nad vse se je vlegel
v srce kamenskemu gospodu Jakopu. Ta ga
je klical k sebi in vabil na lov; naposled
pa že ni mogel biti brez pesarja Matijca.
Matijec je zrastel čvrst mladenič. Visoke
in krepke postave je bil, zdravih udov
in lepega vedenja. Grajščak mu je dal priliko,
da se je izuril v marsikaki stvari, katere
ne doseže tako hitro grajski posel. Pravil
in razkazoval mu je tudi večkrat skrivnosti,
katere so tlele v srcih grajske gospode.

Nekega dne sta prišla Jakop in Matijec
z lova. Radoval se je gospod pesarja, ki je
tako izborno izučil njegove pse, in ga vprašal:

„Ali si bil kdaj na konju, Matija?“

„Samostanske konje sem jezdaril dostikrat
po pašniku. A na sedlu še nisem sedel!“
Grajščak mu ukaže pripeljati mladega
konja in pravi:

„Matijec, poskusi!“

Pesar se dvigne skokoma na mladega
žrebca, in kakor blisek zdirjata po širnem
dvorišču. Precej časa je iskri vranec dirjal
po dvorišču, a Matijec je sedel mirno na
njem. Ko pa se je konj utrudil, prime ga
Matijec za brzde in sedaj začneta zopet tekati
po dvorišču gori in doli. Vranec je stopal
ali dirjal, obračal se in sukal, kakor je bila
volja Matijčeva. Vsi so se čudili gibčnosti
in srčnosti mladega Šorna. Grajščak namigne
lahno z roko, Matijec poskoči hipoma raz
konja in poda brzde bližnjemu hlapcu. Gospod
Jakop pristopi k fantu in ga potaplja
po rami, rekoč:

„No, sedaj vidim, da si pravi fant in da
ti ga ni kmalu para. Od danes naprej si moj
oproda, in kjer bo Kamenski gospod, tam
bo tudi njegov oproda Matijec.“

Fantu je dobro dela ta pohvala.

„Čez pol ure pridi k meni“, reče grajščak
in odide v svojo sobo. Počasi je stopal
po stopnicah in se zglasil pri gospej Katarini,
katera je gledala ves prizor na dvorišču
raz okno.

„Škoda, da ni tudi Rotija pri nas“, deje
gospa Katarina.

„To je zasluga župnika Kancijana.“

„No, počakajmo malo. Prav je, da se
dekle kaj priuči v samostanu. Toda ti si
poten, in truden, ljubi moj sin! Pojdi in preobleči
se, da se ne prehladiš.“

In Jakop vstane ter se poslovi pri materi.

Sedel je na naslonjač pri oknu in gledal
venkaj. Solnce je zahajalo za gore. Grajščaku
se je potemnilo čelo, na misel mu je prišel
stari Taber. Vedno manj mu je ugajal ta mož.
Toda spomnil se je hipoma tudi brata Friderika
in zatrl je v sebi zlovoljne misli.

Iz tega mučnega premišljevanja
ga je vzbudil prihod
Matijčev.

„Zdrav mi bodi, dečko,
odslej moj prijatelj! Sedi semkaj
in pokažem ti knjige, ki
obsegajo globoke skrivnosti.
Veš, Matijče, v naravi je tinktura,
ki dela zlato iz kovin.
Videl si že nekaj poskusov
pri meni. In da se tudi bodočnost
ugibati.“

Mrak je legel na zemljo
in tišina je zavladala po
gradu. Matijec je molčal.

„Tvoje ime je Mathias.
Ali veš, kaj to ime pomenja?
Zloži črke in dobodeš pomen:
tih a sam. Ali umeš, kaj to
pomenja?“

Matijec ni odgovoril, ampak
samo prikimal. Mrak
se je vlegel tudi v njegovo
mlado dušo. Tako nekako
tesno mu je bilo tisti trenutek
pri srcu.

„Jutri zjutraj odideva zgodaj
proti Štefanji gori. Poskrbi
vse, da boš jezdaril
tudi ti. Vranec, ki si ga včeraj
ukrotil, je tvoja last. Sedlo
pa si izberi, katero hočeš!“

Takoj se je zopet razvedrilo
mlado čelo Matijčevo;
vstal je, poklonil se in rekel:

„Hvala vam, blagorodni
gospod! Hvaležnost mojega
srca vam ne ugasne nikoli.“
„Dominus tecum“ ⁸, zakliče
grajščak za odešlim
oprodo.

Predno se je zjutraj dani ca skrila za kamniškimi
planinami, že sta mlada grajska jahača
jezdila z dvorišča.

Obrnila sta se najprej po dolini in za
samostanom izginila v temnem gozdovju. Ob
potoku Plevnjeku sta jahala korakoma in
le kaj malega govorila. Ko prideta do nekega
zarastlega mesta, izpregovori oproda:

„Tukaj-le sem najrajši zahaja Cucelj.“

„Morda še danes nanj naletiva.“

„Morda. Saj sedaj največ pohaja po gozdih,
odkar so mu ono leto zažgali kočo.“

Grajščak obmolkne. Nič ljubo bi mu ne bilo,
da se sreča s Cucljem. Nerad bi videl, da
zine kako sumljivo besedo, katere ne bi
maral, da jo sliši njegov mladi spremljevalec.
Toda komaj se je jezdec udal tem
mislim, že zašumi nekaj za grmovjem ob
potoku. Konja začneta hrkati
in psa lajati.

Kmalu obstaneta. Psa se
zaženeta v človeka, ki je sedel
ob potoku za debelo
jelšo in vihtel svojo debelo
gorjačo, da se je kar slišalo.
Matijče je poklical psa, ki
sta se kmalu pomirila. Grajščak
pa je osorno vprašal:

„No, kaj delaš tu, človeče?“

„Noge si izpiram, vaša
milost.“

„In kaj imaš v košari
poleg sebe?“

„Izvolite pogledati“, odgovori
zopet mirno človek
ob potoku. Ustnice pa so se
mu nabirale v nasmeh.

„Kdo pa si ti?“ vpraša
jezno grajščak.

„Kaj me ne poznate, vaša
milost? Sin sem svojega
očeta, tistega, ki so mu Turki
mlinski kamen na vrat navezali.“

Cucelj — čitatelj ga je
že uganil — je govoril zadnje
besede s poudarkom,
stopil po koncu in oči so se
mu nekako divje zažarele.

„Ti si gozdni tat. Ali
ne veš, da te imam oblast
poslati tje, kjer je tvoj
oče?“

„Kdo? jaz tat? Jaz sem
tat, jaz, ki uničujem strupene
živali kakor so kače in škorpijoni,
a tisti ni tat, ki je
ukral življenje mojemu staremu očetu!“

Grajščak je prebledel. Ustrašil seje Cuclja.
Neka skrivna moč ga je ponižala, da je hipoma
postal mehak kakor vosek. Seveda je
pripomogla k tej premembi navzočnost Matij
če va, ki je čudeč se poslušal ta pogovor. Ni
si mogel razlagati vedenja grajščakovega in
Cucljevega.

Grajščak je zato hitro nadaljeval z mehkim
glasom:

„No, Cucelj, le nikar tako hitro! Saj veš,
da te jaz ravno ne sovražim kakor drugi
ljudje in ti mene tudi nimaš vzroka sovražiti.“
Skoro hudobno se je smejal Cucelj ob
teh grajščakovih besedah, češ: sem ga že
ukrotil. Nadaljeval je pa tudi on z milejšim
glasom:

„To tudi jaz vem, kar ste vi povedali.
Toda kri ni voda iz potoka, in v žilah vaše
milosti se pretaka taista kri, kakor v žilah
vašega brata. Njega ni več, torej pridete vi
na vrsto. A ker si nisva sovražnika, kakor
pravite, dovolite mi, da smem kakor doslej
loviti škorpijone v vaših vodah in še polhe
v vaših gozdih!“

„Le lovi, Cucelj, le! Samo — saj veš,
kaj mislim“, reče grajščak in položi prst na
usta. „Tudi prazen ne pojdeš iz grada, kadar
prideš.“

Ta obljuba se je Cuclju še najbolj prilegala.
Zakaj doslej se ni smel skoro med
ljudi prikazati, ker je bil preveč razvpit.
Vedel pa je, če ga zapazijo v gradu, spoštovali
ga bodo ljudje in pozabili njegovo
minulost. Sedaj mu je šinila v glavo še jako
bistra misel. Vedel je namreč, s čim se mu
najlože prikupi.

„No, ker je tako, vaša milost, prerokoval
vam bom srečo. Pokažite mi dlan!“

Grajščak je stegnil z veseljem svojo desnico
proti Cuclju, ki je ogledoval žile na
dlani, ozrl se pa tudi večkrat kvišku. Zaupal
mu ni, da ne bi mahnil z mečem po
njem. Naposled je stopil za korak nazaj proti
jelši in rekel:

„Srečni bodete, a ne dolgo, potem pa bodete
zmerom srečni.“

Gospod Jakop je bil dokaj lahkoveren
kakor sploh ljudje tistih časov, in gotovo bi
bil sklenil s Cucljem celo ožje prijateljstvo,
ako bi ne bilo med njegovim in Cucljevim
stanom toliko razlike. Prepričan je bil, da
Cucelj kot čarovnik mnogo ve.

Slovo je bilo torej do cela drugačno kakor
je bil pozdrav, in grajščak je premišljeval
prerokovanje Cucljevo, dokler ga oproda ni
nagovoril:

„A povejte mi, blagorodni gospod, kaj pa
hoče ta človek, ki tako čudno zmedeno govori?
Ali je nor?“

„Kaj pa, norec je, norec! Veš, da se drugače
ne bi bil tako pogovarjal ž njim“, odgovori
hitro Jakop, vesel, da ga je Matijec sam
napeljal na ta odgovor.

„Jaz sem mu že hotel posvetiti. Kar tlelo
je v meni. Toda ker niste nič ukazali, premagal
sem se.“

„Veš, Matijče, z norcem je najbolje ravnati
z lepa. Drugače veš da bi mu ne bil
pomolil roke.“

S tem odgovorom je bil Matijec zadovoljen,
dasi se je večkrat pozneje domislil
tega čudnega sestanka v gozdu, pa mu tudi
nekatere besede Cucljeve še dolgo niso izginile
iz spomina.

Hitro sta pognala mlada jezdeca konja
po mehki, mahoviti stezi, dokler nista izginila
visoko gori v temnem gozdu pod Štefanjo
goro. Le lajanje psov se je slišalo še
tu pa tam.

Cucelj pa je nadaljeval svoje delo ob potoku
in mrmral samemu sebi:

„Srečen si, srečen sedaj ob Matijcevi
strani, toda trpel bodeš ti za Friderika, kakor
gotovo je bil on tvoj brat. Ha, ha, ha!
Grajščak je, a boji se me. Kajpak! Čarovnik!
He!“

VI.

Trikrat je bil že prihrumel bosniški poveljnik
Izak-paša l. 1471. čez Hrvaško na
Kranjsko, pomoril vselej veliko število ljudij
in še več odpeljal v sužnost. Tretjič se je
prikazal o Duhovem in razdelil svojo četo

na tri tolpe. Jedna druhal je divjala poleg
Save proti Kranju in Kokri.

Visočani so hitro zapazili goreči kres na
Šmarjetni gori in takoj vedeli, da se bližajo
Turki. Naglo so pospravili vse dragocenosti
v obzidani Hrib, kjer so tako junaško in
srečno odbili Turke pred dvema letoma.

Ženske, otroke in starce so poslali največ
visoko gori na Zaplato, kjer so bili varni
pred Turki. Možje in fantje pa so se utaborili
v Hribu. Grajščak Jakop je izročil
oskrbniku Janezu Šornu poveljnistvo v Hribu
in poslal mu je celo na pomoč sina Matijca,
ker je vedel, da je Hrib poglavitna trdnjava,
in če hrib ubranijo, ne bode mikalo sovražnika
dalje dreviti se. Grajščak Jakop pa je
branil grad Kamen, kamor so pribežale tudi
bele nune iz Velesala s svojimi dragocenostmi.
V četrtek pred Duhovim so prihrumele
prve tolpe krvoločnih Turkov do Visocega.

Nič kaj jim ni bilo po volji, ker so našli
vas prazno in zapuščeno. Zato brž planejo
proti Hribu. Z divjim naskokom se zaleti
divja druhal proti zidovju, toda kmalu uvidi,
da ne pojde tako hitro in da bode potreba
več časa oblegati tabor. Ušotorijo se
torej Turki pod Hribom in poskušajo sedaj
tu sedaj tam udreti. Toda kadar se je prikazal
Turek na zidovje, padlo je truplo brez
glave pod zidovje.

Že dva dni so naskakovali Turki zidovje
in iskali skrivnih vrzelij. Naveličal se je
poveljnik dalje časa mlatiti prazno slamo
pred taborom in izprevidel je, da bo morda
cel mesec pretekel, predno bi tabor zasedli.
Toda zato niso prišli Turki, da bi se obotavljali
toliko časa. Imeli so navado hitro
priti, hitro narediti in hitro oditi.
Bilo je binkoštno soboto večer. Poveljnik
Alam-beg je že davno povečerjal. Sedeč na
tleh v svojem krasnem šotoru je še pil črno
kavo iz lepe čase, počasi, počasi — znamenje,
da je nekaj mislil, a ni vedel, kako bi
jo obrnil.

Kar vstopi njegov sluga in pove, da so
ulovili vojaki nekega človeka, ki je tičal
skrit v grmovju tam ob vodi.

Begu se obraz razjasni in reče:

„Evo ti srebrnjaka, ker si mi povedal to
krasno novico! Tvoj je.“

Sluga odide veselega obraza iz šotora.
Kmalu na to pa privlečeta dva turška vojaka
neznanega človeka v begov šotor.

Plašno je gledal in vendar se je videlo,
kakor bi le posiljeno kazal svojo bojazen.

Mož z debelo gorjačo, majhnimi očmi in kljukastim
nosom je Martin Cucelj. Ker je mnogo
hodil po svetu, znal je tudi nekaj hrvaškega.
Zato je moški sam odgovarjal Alam-begu,
ki je kazal silno zanimanje zanj.

„Od kod si prišel, pes krščanski? Ali si
šel vodo pit v Kokro?“

„Nisem šel pit vode, ker je imam dovolj
doma in še boljše od Kokre, mogočni gospod!“

„Kje si prilezel iz tabora?“

„V taboru jaz nimam nič opraviti. Prišel
sem z gora in zvedel sem šele sedaj, da ste
vi Turčini zasedli naše hiše. Zato sem se
skrival za Kokro“, lagal je debelo Martin
Cucelj.

„Povej, kje bi se prišlo najprej v tabor.
Ako ne poveš, razparati ti dam trebuh in
čreva obesiti na drevo.“

Cucelj se ni ustrašil tega pretenja:

„Kaj? Jaz bi vam že povedal, ako bi vi
meni poprej povedali, da me izpustite.“

„Svobodno bodeš smel stopati po naših
šotorih, in Izak-paša ti podari najlepšega
arabskega konja. Tega te zagotovim jaz,
Alam-beg, pri Mohamedovi bradi.“

„Torej slavni Alam-beg, jaz sem se pokazal
zato tvojim vojakom, da ti dam svojega
največjega sovražnika v roke.“

„In kdo je ta tvoj sovražuik?“

„To, Alam-beg, je tudi sovražnik tvojega
paše, ki mu je pred dvema letoma toliko
vojakov pomoril, to je Janez Šoren, oskrbnik
velesalskega samostana in poveljnik posadke
v Hribu.“

„Sam Alah te je poslal, krščanska duša!
Kaj hočeš imeti za svoj trud, govdri! Ni je
tako dragocene stvari, katere bi ti ne privoščil
Alam-beg, tvoj prijatelj.“

Toda Cucelj ni dosti zaupal turški glavi.
Zato si je mislil premetena butica: „Cucelj,
varuj pred vsem svojo kožo!“ Malo je pomislil,
potem pa odgovarjal:

„Jaz sem pripravljen pokazati skrito pot,
ki drži pod zidovjem v tabor. Prav naravnost
v Šornovo klet se pride. Tam so hranjene
mnoge dragocene stvari in sam oskrbnik
Taber čuva sedaj ondi s svojim sinom.
Toda ne zameri, modra glava, slavni Alambeg,
jaz moram biti zagotovljen svoje svobode.
Ako ti je prav, naredimo tako: Ti mi
daš za spremstvo svojega najzvestejšega vojaka
— toda brez orožja. Orožje izročiš
meni. Nato greva visoko gori v goro in
tamkaj jaz označim skrivno pot, o kateri
sem govoril. Brez skrbi bodi zanj! Jaz znam
dobro za vse steze in vojak se ti povrne v
treh urah, kakor je odšel. Kajpada, tje brez
orožja, nazaj z orožjem in s skrivnostjo v
srcu. To je moj sklep. Sedaj pa stori, kakor
ti drago. Da pa ne boš mislil, da imam kak
drug namen kakor uničiti svojega sovražnika,
bodi ti to v dokaz, da ne vzamem nobenega
darila.“

Alam-beg ni bil kaj zadovoljen s to pogodbo
Cucljevo. Toda kaj je hotel!

„Bodi“, reče naposled turški poveljnik,
„toda prisežem pri Mohamedovi bradi, da
nam ne uideš, ako si nas prevaril.“

„Velja! Toda izgovorim si to: Hrib zapustite
takoj, ako Tabra ujamete. Tudi sina
njegovega Matijca izpustite. Samo za poveljnika
jaz dam svojo besedo.“

„Zgodi se po tvoji volji!“

In kmalu nato je Cucelj korakal s turško
sabljo in s turškim vojakom mimo šotorov.
Izginila sta v gozdu za Olševkom in ko sta
prišla na vrh Možjance, ustavila sta se pod
visoko skalnato steno.

„Stojva, Turčin! Jaz ostanem mož beseda.
Glej, da boš tudi ti! Poslušaj me! Tam
onostran Hriba pri zidovju cerkvice sv. Radegunde
je skriven vhod pod zemljo. Ko odmeriš
sedem korakov pri cerkvi, pobrskaj
malo in naletel boš na lesen pokrov, z rušo
pokrit. Pokrov vzdigni in kmalu prideš skozi
podzemeljski jarek do vrat oskrbnikove kleti.
Potrkaj in zakliči: ‚Bog z nami‘ in odprla
se bodo vrata. Drugo reč veš. Sedaj pa malo
počakaj.“

Po teh besedah se Cucelj hitro obrne in
spleza po robu skalnate stene. Ko je bil visoko
gori na vrhu, izpusti Turčinu orožje
raz steno, da je palo predenj.

„Sedaj pa hodi po poti, od koder si prišel“,
zakliče Cucelj nad vojakom in izgine
med drevjem.

Čez tri ure se je vrnil turški vojak v
begov šotor. Silno se je razveselil Alam-beg
in obetal prišlecu lepa darila.

Takoj so se dovršile potrebne priprave.

Sam beg je vodil malo četo previdno do
cerkve sv. Radegunde. Tu je dobil vsak svoje
povelje, beg sam se je pa plazil po trebuhu
do naznačenega mesta.

Nakrat obstane. Nekaj se zaziblje pred
njim. Kar se dvigne zemlja in iz luknje pogleda
človeška glava. Alam-beg hitro prime
za sabljo in predno se je prišlec zavedel, že
je zletela njegova glava po travnati ruši.
Bilo je polmračno. Begovi spremljevalci
so zaslišali hipen jek in takoj so bili na
licu mesta.

„Alah me je podpiral“, zakliče tiho Alambeg.
Brž potegnejo mrtvo truplo iz votline
in hajdi v podzemeljski rov drug za drugim.

Kmalu zadenejo na železna vrata. Alam-beg
potrka in zakliče: „Bog z nami!“

Vrata zaškripljejo, toda komaj je Matijec
— ta je odpiral — močni hrastov zapah
odrinil, že ga zgrabi za goltanec močna roka
begova. Matijec zavpije, toda že mu zamaši
turški vojak usta s cunjo. Klet je bila hitro
polna turških vojakov. Oskrbnik je takoj
čul klic sinov in pritekel v klet. Toda ni
mogel dosti pomagati.

„Izdani smo“, zakliče z močnim glasom
in udari dvakrat z debelo gorjačo, z železom
na koncu, po turških glavah, tretjič ni več
mogel. Že so mu mašili usta in ga uklepali.

Predno je prišla pomoč na Šornov klic,
že so bili Turki iz kleti v hiši in roj turških
vojakov se je pomnožil vsak trenutek.
Sedaj se je začel srdit boj. Klali in pobijali
so se, da je bila groza. Toda Visočani

niso imeli več svojega poveljnika. Ležal je
zvezan s svojim sinom v kleti. Da bi bil
mogel vsaj zavpiti! Tako pa ni bilo pravega
reda, v tem ko so Turki jako previdno postopali,
imajoč vedno za seboj zaslombo in
novo pomoč vojakov.

Ni dolgo trajal ta boj. Turki so kmalu
poklali in polovili ujete Visočane, in ko je
danica priplavala izza gora, čuti je bilo le
ječanje ranjencev in jokanje jetnikov. Tam
doli pod Hribom pa se je razlegal močan
„Alah“ v turških šotorih.

Turki niso držali besede Cuclju. Naredili
so po svoje kakor drugod, in predno je
solnce binkoštno nedeljo doseglo vrh neba,
ni bilo videti več turških šotorov. Odrinili
so naprej proti Velesalu plenit in morit.
Tam na lopi pred cerkvijo sv. Radegunde
je visel za pete oskrbnik Janez Šoren. Se
je bilo nekaj življenja v njem. Toda pomagati
si ni mogel.

Martin Cucelj pa je lezel po vseh štirih
po osmojenem žitu, pazno motreč, da ga kdo
ne zapazi, in ko se je priplazil do cerkve
sv. Radegunde, zagledal je svojega sovražnika,
visečega na lopi. Zloben posmeh se
mu je prikazal na ustnicah, in ko ni čul ne
videl ničesar, kar bi ga motilo, razven ječanja
obesencevega, pokazal se je iz žita in
porogljivo nagovoril Šorna:

„No, gospod poveljnik, ali sedaj veš, kdo
sem jaz? Kako se ti kaj godi v zraku?“

Oskrbnik je še spoznal glas svojega smrtnega
sovražnika in v pretrganih besedah izpregovoril:

„Saj sedaj me pusti ...“

Toda ni mogel dalje govoriti.

„O ne, dokler se ne iztegneš, hočem ti
še družbo delati“, govoril je Cucelj peklenske
besede.

„Kje je moj Matijče?“ povprašal je s
hrpajočim glasom oskrbnik.

„E, ta bo sedaj Turkom tlako delal. Ne
boš ga več videl. Živ pa je, živ.“

„Hvala Bogu!“ reče še oskrbnik in življenja
ni bilo več v njem.

Nato skoči Cucelj bliskoma k mrtvemu
truplu, odpne srajco in potegne raz vrat srebrno
veliko svetinjo.

Kmalu je zopet izginil med žitom.

VII.

Lepo je bilo jutro binkoštne nedelje.
Solnce se je dvigalo z vsem veličastvom izza
planin in potemnilo čarobno krasoto ponočne
kraljice. Vetrič je pihljal in božal stebelca
še zelenega žita, ki se je zibalo čez širno
ravan v valovitih podobah. Strnišče se je
lesketalo od jutranje rose, in ob zakrivljenih
vejah dreves so se lomili solnčni žarki. V
vsej krasoti je bila narava, vendar ni bilo
opaziti navadnega življenja. Ni bilo slišati
mukanja živine na paši, ni se razlegal po
dolih rog veselega pastirja, ni odmeval sladkozvočni
glas prepevajoče pastirice. Samo škorjanček
je izletal iz dišeče detelje ter zvrgolel
v sinji višavi, in iz bližnjega gozda se je
čul glas kukavice. Tudi zvon v stolpu ni
vabil, danes pobožnega ljudstva v cerkev,
dasi je bil velik praznik. Vasi so bile zapuščene
in ljudje z živalmi vred so se skrivali
po gorah. Le tu pa tam je pomolil kak
oglednik glavo izza hiše ali izza grmovja.
Poslali so ga s hribov, pogledat, ali je že
varno vrniti se v svoja prebivališča.

O pač varno je bilo — a žalostno je
bilo tudi. Hribska posadka je bila posekana
vsled izdajstva in le malo jih je odneslo
pete trdosrčnim mohamedanom. Žito je bilo
marsikod pohojeno ali posmojeno, hiše zažgane,
toliko dragih pomorjenih in toliko
ljubih v sužnost odpeljanih.

Od Hriba se je Alam-beg napotil proti
Velesalu. Naskočil je samostan, toda ta je
bil prazen. Iz jeze ga ukaže zažgati. Za to
ni bilo treba mnogo truda, ker je bil samostan
takrat še lesen. Iz samostana so se zapodili
Turki proti gradu Kamnu. Temu pa niso
bili kos. Ni bilo Cuclja, da bi spet nastopil
službo izdajalca. Tri dni so se Turčini valjali
pred gradom in naskakovali močno zidovje,
toda Alam-beg je kmalu izprevidel, da je
škoda vsakega časa, ki ga tu potratijo. Pač
so se mu cedile sline po dragocenostih,
katere so dominikanke odnesle iz samostana
v grad, toda boljša je zdrava koža kakor
bogastvo, mislil si je turški poveljnik in
popihal jo je nenadoma po noči od grada.

Graščak Jakop jo udere s svojimi hlapci
za turškimi roparji. Tam pri Kokri jih
doide. Alam-beg je našel dobro zaslombo ob
vodi. Hipoma se ustavi in počaka naskoka
Jakopovih hlapcev. Ti planejo z vso silo na
turško tolpo in obnašajo se tako hrabro, da
se je morala turška četa umakniti. Toda
kam? Jakop se je vedel prav viteško, srd
nad grdimi Turki ga je navduševal. „Fantje,
le naprej!“ zakliče svojim hlapcem in turške
glave so že jele padati v Kokro. Seveda je
tudi marsikatera slovenska glava odletela
pod ostrino turških damaščank.

Gospod Jakop je zvedel spotoma, da je
njegov zvesti oproda Matijec v turških rokah
in da so oskrbnika, njegovega očeta, Turki
obesili pred cerkvijo sv. Radegunde. Slišal
je tudi, da je moral nekdo izdati skrivni
vhod v Hribski tabor. To ga je tem bolj
razljutilo in misel na ljubega Matijca mu je
vnemala srčnost.

Alam-beg, ki je bil večji del svoje čete
in ves plen poslal naprej, mislil si ni, da
bi se ga kdo predrznil zasledovati in zato
je počasneje hodil s svojim izbranim oddelkom.
Zato je bil pač iznenajen ob nenadnem
naskoku in slutil je, da se bo moral
udati, ako ne ubeži.
Zato ukaže poskakati v široko strugo.
Ker je bila Kokra plitva in je le po globočjem

jarku premikala svoje valove doli
proti Savi, bežali so Turki kar po strugi.

Hrabri Jakop se je zapodil v nizko strugo
za njimi. Toda nesreča je hotela, da je pri
skoku njegov konj padel in mu legel na nogo.

Njegovi hlapci se ustavijo. Hitro priskočijo
svojemu gospodu na pomoč. Dvignejo
konja, konj vstane, a le na treh nogah se
je opetakal krog svojega gospodarja.

A tudi gospodu Jakopu
ni bilo mogoče vstati. Leva
noga mu je bila zmečkana
in dvakrat zlomljena.

Žalost se poloti zvestih
bojevnikov in ni jih več mikalo
poditi se za turško
druhaljo, ki je že izginila
izpred očij za veliko skalo.
Drevila se je po strugi dalje,
prebredla pri Kranju Savo in
onkraj Save dohitela svojo
četo.

Iz vrbovja so spletli Kamenski
hlapci nosilnico in
položili vanjo onemoglega
gospodarja. Potrti so se vračali
proti Kamnu.

Tam gori v grajskem
stolpu pa je gledala gospa
Katarina skozi okno po sorskem
polji. Na visokem naslonjaču
je sedela, zdihovala
in tarnala. Na njeni strani
pa je stala oskrbnikova Rotija
in tolažila graščakinjo.
Ubožica ni še vedela, kaj
se je zgodilo tam doli v
Hribu.

Bledo obličje gospe Katarine
je žarelo od zadnjih žarkov potapljajočega
se solnca.

„Bog ve, kje je sedaj moj ljubi Jakop?
Rekel mi je, da se vrne do večera, ako ne
dohiti turških roparjev,“ izpregovori Katarina.

„Ne skrbite preveč, milostna! Angel varih
ga bode varoval. Saj gospe sestre tako pridno
molijo že ves dan v grajski kapelici za
njegovo srečno vrnitev.“

„Poglej, poglej, moja ljuba Rotijica, tam
doli za Trato se vidi nekaj črnega. Ti vidiš
bolje.“

„Ne vidim, gospa! To je najbrže tisti
gozdiček ob potu, ki pelje k cerkvi sv. Radegunde.
Oh, kaj ko bi šla pogledat, kako je
mojemu očetu in mojemu bratu? Čudno je,
da ni nobenega glasu! Saj so vender Turki
že odšli.“

„Le počakaj, Rotijica! Sedaj še ni varno
hoditi zunaj. Saj pride Matijec tako nazaj
v grad in povedal bode vse.“

„Kaj pa, če so ga Turki ujeli? Oh, kar
groza me je!“

„Kako je to, ljuba moja, da znaš druge
tako lepo tolažiti, sama pa si tako nezaupna? Kadar pride gospod Jakop, povedal
bo vse.“

Kar potrka nekdo na vrata. Vstopi dekla
in pove, da bi gospod župnik Kancijan Vidovec
rad govoril z Rotijo.

Kmalu na to vstopi prišlec. Tudi on se
je zatekel s svojimi ljudmi v Kamenski grad,
ko so se Turki napovedali. Stanoval je v
zakristiji grajske kapele in prečul z Velesalskimi
nunami skoro noč in dan v molitvi.
Ko je slišal, da so Turki zapustili grad,
poslal je takoj hlapca pogledat v Cerklje.
Vrnil se je ravnokar in povedal, da v Cerkljah
ni bilo Turkov. Pač pa je pripovedoval
grozne novice iz Hriba. Kmalu jih je vedel
ves grad. Le gospa Katarina in Rotija še
nista vedeli ničesar. Zato je župnik sam nastopil
to pot, da polagoma sporoči ženskima.

„Vendar ste se nas spomnili, velečastni!“
izpregovori gospa, ponudivši mu desnico.

Župnik ne odgovori, pač pa se mu zna na
obrazu silna žalost, da ste se ženski kar
prestrašili.

„Vi nekaj veste, velečastni! Povejte nam!“
sili vanj gospa.

„Ne mučite se preveč“, začne župnik s
pretrganim glasom. „Milostna! Za gospoda
Jakopa bodite brez skrbi. Nič zalega se mu
ne more sedaj zgoditi, ker Turki bežč, kar
se da. K večjemu da jih gospod Jakop še
jedenkrat prav dobro naklesti, kar Bog daj!“

„O Bog daj!“ ponovi gospa in sede na
naslonjač. Potolažena je bila.

„Toda v Hribu niso bili tako srečni“,
nadaljeval je župnik s tresočim glasom.

„Kje so moj oče? kje moj brat?“ hiti
Rotija popraševati.

Župnik ne odgovori.

„Povejte, prosim vas, velečastni gospod!“
hiti in sili Rotija.

„Nekdo jih je izdal v Hribu. In Turki
so ulomili v tabor ....“

Župnik ujame deklico, ki je omahnila in
hotela zgruditi se na tla. Hitro jo posadi v
naslonjač, pokliče deklo, ki prinese vode.

V tem je tudi gospa omedlela. Toda
kmalu se zavesta obe.

V tem pridrevi v sobo grajski čuvaj in
naznani, da se vrača grajščakova četa. Gospa
se hipoma izpremeni in brzo popraša:

„Ali je Jakop med njimi?“

„Takoj vam sporočim, a sedaj še nisem
mogel zapaziti gospodovega obličja, ker je
Četa še daleč.“

Župnik je pogledal v tem skozi okno in
res zapazil bližajočo se četo. Preveč se je
kadilo za njo, da ni bilo mogoče opazovati.

„Evo vam vojnike!“ zakliče župnik in
pokaže gospej prišlece.

„Oh, da bi le že Jakoba zagledala! Potem
bodem mirna.“

Čuvaj je tudi pogledal skozi okno. Toda
njegovo bistro in vajeno oko je takoj zapazilo,
da ni gospoda Kamenskega na konju.

To ga je preplašilo, da se je takoj umaknil
nazaj v stolp na svojo stražo.

Kmalu pa zapazi, da imata zadnja dva
jezdeca mej seboj nekaj razpetega in čez
nekaj časa tudi opazi človeka, ki je ležal
na tej razpeti rjuhi.

„Jeden je ranjen in najbrže je gospod
sam“, reče čuvaj svoji ženi. Silno tesno mu
je bilo pri srcu.

V tem pa so se ljudje v celih trumah
usuli iz grada in hiteli hrabrim vojakom
nasproti. Na spletenem vrbovju je res ležal
ranjeni gospod Jakop.

Gospod župnik Vidovec je gospej zatrdil,
da se njen sin Jakop vrača domov; a gospa
je le prehitro opazila s svojimi očmi, da se
sin vrača, toda ne zmagovito na konju,
ampak ranjen v nosilnici.

Gospa je omedlela. Dve dekli sta ji močili
čelo. Župnik je rekel strežnicama, da se
kmalu vrne, povedal pa tudi Rotiji, da očeta
ne bo več videla živega, brata pa utegne še
kdaj videti.

Po teh besedah hitro izgine iz sobe in
pohiti gospodu Kamenskemu nasproti, da se
sam prepriča o dogodkih in gospo Katarino
pripravi na ta novi udarec.

Vse polno ljudstva se je gnetlo okrog
hrabrih vojnikov. Saj je vsak imel svoje
znance in sorodnike, ki so ga pozdravljali.
Tam zadaj za gospodom Jakopom pa je korakal
župnik Vidovec. Bila sta v živem pogovoru,
dasi je bil gospod Kamenski od pota
in truda izdelan. Prekladal je svojo ranjeno

nogo in silne bolečine so se mu poznale na
obrazu.

Na dvorišču so hitro pripravili postelj,
v katero so položili ranjenca. Kosti mu je
naravnal že po poti Poženski zdravnik, kateri
je zdravil ljudi in živali. Dobro mu je
obezal nogo in poznalo se je, da je vešč v
tej stroki.

Ko pa polože gospoda Kamenskega v
posteljo, pokaže se Martin Cucelj in brž
začne grajati hlapce, češ da so tako nerodni.
Pove, kako morajo nesti gospoda, kako mora
nogo položiti, da mu ne izdrsne iz udov,
kako je treba nogo preobezavati in s čim
mazati.

Cucelj je prišel o pravem času. Vsem
se je zdel moder in dobrega srca, dasi so
ga poprej sovražili. V potrebi se nekdanje
stvari rade pozabijo. Tudi gospod Jakop
ga je gledal z vidnim zadovoljstvom in mu
rekel: „Le pridi večkrat pogledat, Cucelj!“
Martin je dosegel, česar je želel. Hotel se
je izkazati na poseben način, da tako odvrne
od sebe vsako najmanjšo slutnjo o dogodku
v turškem taboru. Spremljal je gospoda Jakopa
celo v njegovo sobo, naročil še jedenkrat,
kako je ravnati z bolnikom in pristavil:

„Toda ne povejte Poženskemu mazaču,
da vas tudi jaz obiskujem. Saj veste, kaj je
nevoščljivost!“

In Cucelj je korakal mogočno po stopnicah
v kuhinjo, kjer se je dobro naložil in
napolnil.

Župnik Vidovec pa je med tem pripravil
gospo Katarino na to, da obišče ranjenega
sina. Spremljal jo je. Ravno ko je Cucelj
odšel, vstopita Vidovec in gospa, ki se takoj
oklene vratu svojega sina.

Ko pa so minuli prvi prizori srčnih
čustev, materinske in sinovske ljubezni, reče
župnik Kancijan:

„Dobre postrežbe potrebujete. Koga izvolite
za to, gospod?“

Grajščak se nasmehne in odgovori proseče:

„Rotijico, kakor sem že davno želel.
Težava je s samo tujimi ljudmi ukvarjati
se, in kaj počnem sedaj brez Matijca?“

„Torej jaz privolim, dokler ne okrevate.
Naj ostane Rotijica za postrežbo. Saj nekaj
časa tako nune ne morejo začeti rednega
pouka, dokler si svojega prebivališča ne
uravnajo.“

„Ubožica, kako bo prebolela to dvojno
izgubo včerajšnjega dne — očeta in brata!
To je hudo, oh!“ vzdihne Katarina.

„Ne bojte se, milostiva! Dekle ima veliko
zaupanje v Boga. Prenašala bo zato junaško
ta hudi udarec.“

Pokličejo deklico. Prišla je sama. Neka
mirnost se je zbirala na njenem mladem
obličju. Dasi jo je pretresla huda novica do
dna njene rahlo čuteče duše, vzravnala se je
kmalu in zadušila v sebi vse pojave obupanosti
in zapuščenosti. V nekaj urah je postala
iz brezskrbne deklice resna ženska. Pod njenimi
črnimi očmi so se še poznale srage
bridkih solz, dolge kite so ji opletale po
hrbtu in robec okrog vratu je visel prosto
do pasu. Gosti črni lasje niso kazali, da bi
jih bil danes sukal koščeni glavnik in rokavec
leve roke je bil na pol zasukan, desne
roke pa je segal do prstov.

Mrak je bil v sobi. Malo je svetila v kotu
sveča voščenka, katere žarki so padali na
obraze navzočih. Deklica je vstopila, toda
nihče si je ni upal precej nagovoriti. Skoro
so se je ustrašili.

„Kaj želite, milostiva?“

„Stopi bliže, Rotijica! Ali poznaš tega
gospoda v postelji?“ reče gospa.

„Kako ne bi poznala dobrotnika mojega
brata? Bog vas ozdravi kmalu, blagorodni
gospod!“

„Ali bi mi ti hotela kaj pomagati, Rotijica,
da bi poprej ozdravel?“

„Jaz sirota bi pomagala? Ako pa le morem,
storim rada.“

„Ostani pri nas toliko časa, da gospod
ozdravi, Rotijica! Želi, da bi mu ti stregla“,
reče gospa Katarina.

Deklica upre oči v župnika.

„Rotijica, dovolil sem“, odvrne duhovni
gospod na molčeče Rotijino vprašanje. „Pozabiš
lože hudi udarec.“

„Ne skrbite, velečastiti! Da bi le zopet
jedenkrat mogla mirno moliti v samostanski
cerkvici, pa bom lahko prenašala svoje bolesti.“
Vsi so se zavzeli nad dekličinimi besedami.
Župnik pa jo potrka po rami in reče:

„Tako, tako, Rotija! Saj pravi Gospod:
Pridite k meni vsi, ki ste žalostni in potrti,
jaz vas bodem poživil.“

Nato se župnik poslovi. Hotel je za rana
vstati, da opravi zopet jedenkrat doma službo
božjo in zahvali Vsemogočnega za vse dobro
in hudo minulih dnij.

To je bilo namreč binkoštno nedeljo
zvečer leta 1471.

Rotija je stregla gospodu Jakopu, stregla
pa tudi gospej Katarini, katero so zadnji dogodki
položili v posteljo.

Očeta Rotijici seveda niso pokazali, kakor
je visel obešen na lopi cerkvice sv. Radegunde,
pač pa so ga ji pokazali, ko je ležal
v krsti. O Matijcu pa ni bilo ne duha ne
sluha, in ker ga niso našli med mrtvimi
trupli, mislili so splošno, da so ga Turki
odvedli v sužnjost.

Rotija je prenašala udano te hude udarce
in tolažila se je, da vendar še utegne od kod
priti kdaj njen brat Matijec. Saj upanje je
vsako- sladko.

VIII.

Kamenskemu gospodu se je zdravje boljšalo
počasi, toda stanovitno. Poženski zdravnik
ga je večkrat prišel obvezavat, tudi Cucelj
je prišel s svojimi mazili in z rožami. Dasi ga
je Jakop rad videl in sta se dostikrat pogovarjala
zelo zaupno, vendar Rotiji ta mož ni
bil povšeči, še manj pa gospej Katarini, ki
je kmalu ozdravela od svoje bolezni.

Jakop je ležal v postelji in je utegnil
dovolj udajati se svojim sanjarijam, v katerih
ga je znal Martin dobro potrjevati. A ta je
vedel, da ženski zanj ne marata, zato je najrajši
dohajal skrivaj. Marsikaj sta ugibala
in ukrepala. Res čudno je bilo, da se je dal
mogočni grajščak tako voditi najbolj zaničevanemu
človeku v okolici. Toda rekli smo
že, da je bil Jakop udan prazno verstvu in
astrologiji.

Čez dva meseca je bolnik prvikrat zapustil
sobo. Vedel je, da razveseli svojo
mater in zato je šel s palico oprt v njeno
sobo.

Gospa je sedela v naslonjaču pri mali
orehovi mizi in vbadala drobne niti raznih
barv v belo platno.

„O Jakop moj!“ izpregovori iznenajena
gospa.

„Hvala Bogu, da sem mogel zapustiti
sobo!“ odgovori sin.

„Res hvala Bogu in Materi božji, kateri
sem te tolikrat priporočala. Sedi! Vem, da
si se utrudil.“

„O kako želim že zopet sesti na konja in
se malo razvedriti. Tako sem otožen. Sam
ne vem, kaj mi je?“

„Ali te noga še boli?“

„To ne. Ali duša moja je tako nepokojna.
Kar obstanka nimam in jezdil bi daleč, daleč,
dokler ...“

„Ne govdri mi tega, moj sin! Vem, da si
že po svoji naravi nagnjen k otožnosti. Bodi
srčen! Poglej Rotijico! Šibko dekletce je in
kako junaško prenaša vse bolesti.“

„Res da me je skoro sram, da sem tako
mehak. Kaj si neki misli Rotijica o meni?“

„Zakaj vendar poslušaš zmerom tega
Cuclja! Veš, da ni prida človek in utegne te
še začarati.“

Jakop se je zamislil. Morda ga je Martin
res očaral. Še otožnejši je bil.

„O moj Friderik! Zakaj tebe ni več?“
Oba sta molčala nekaj časa.

„Razvedri se, moj sin! Nikar ne kliči
spominov, ki jih ne moreš oživiti! Ako te
teži srce, ako imaš kaj na vesti, saj veš,
da ti gospod Kancijan pride tako ljubeznivo
na pomoč. Ravno danes ga pričakujem, ker
je že zadnjič rekel, da pride zaradi Rotije.

Boji se, da bi deklica ne zastala v učenju
in —“

„In da bi se ne izneverila samostanu,
kajneda, moja mamica“, nadaljeval je Jakop,
nasmehnivši se. „A zakaj se nam tako umika
zadnje čase.“

„Slutim pač, da radi Cucljevih obiskov.
Tudi velečastni ne vidi rad, da toliko z njim
občuješ.“

Jakop pomolči. Čez nekaj časa vstane,
poslovi se in molče“ odide.

Gospej Katarini pa so zablestele solze
v očeh in težko vzdihne.

„O moj Bog, kako se mi smili! Kaj neki
ima na srcu?“

Župnik Kancijan je res prišel še tisto
popoldne v grad in čez dva dni je Rotija
zapustila Kamen ter se vrnila doli v samostan
k belim nunam. Pri slovesu pa je zašepetal
gospej Katarini skrivnostno:

„Vaš sin je bolan na duhu. Ne dovoljite
Cuclju, da išče njegove družbe. Skrbite mu
za razvedrilo in obiskujte sosede.“

Sčasoma se je pozabil spomin na Turke
in ljudje so zopet živeli zadovoljno po svojih
hišah. Samostan so zopet pozidali močno
in trdno in mu poskrbeli druzega oskrbnika
v Hribu; grajščak Jakop je dobil drugega
oprodo in zopet je hodil na lov, sukal se
okrog družine na polju in obiskaval tudi
sosedne viteze. Pozabil je polagoma na minulost,
gospodarstvo mu je šlo srečno izpod
rok in sedaj je prav resno mislil, da si poišče
družico za življenje. A zgodilo se je drugače.

Nekega jesenskega dne je sedel gospod
Jakop na grajskem vrtu pod košato lipo in
se igral z mladim psom, ki je vlekel z zobmi
konec plašča svojega gospodarja. Kar začuje
pes človeške stopinje. Hitro pobegne in začne
lajati proti tujemu človeku, ki je stopil na
vrt, ves spehan in poten. Grajščak takoj
spozna, da ne bo nič dobrega. Prišlec je
stopil pred grajščaka in govoril:

„Blagorodni gospod! Jaz sem sel, poslan
iz Šenčurja, in vam naznanjam, da se je
sinoči podila velika turška jata nanagloma
čez polje proti Kokri. Tisti, ki so jo zasledovali,
so povedali, da se Turki nič ne
ustavljajo in da hite kar najbrže skozi kokrsko
dolino na Koroško. Sodili so jih
na 30.000. Četudi jih morda ni toliko, a
mnogo jih je gotovo.“

Jakop je poslušal nestrpno to poročilo.

„Pojdi, da se okrepčaš v kuhinji!“

In odšla sta v grad, kjer se je hipno
raznesla govorica o Turkih. Jakop hitro
pošlje hlapce na okrog, da se zbere nekaj
mož in mladeničev. Čuvaju pa ukaže na
griču za gradom zakuriti velik ogenj v
znamenje, da je Turek blizu.

Predno je grajski zvon zapel Zdravo
Marijo, bilo je že polno dvorišče hrabrih
hlapcev v bojni opravi. Pridružilo pa se jim
je še več mož in mladeničev, oboroženih po
svoje z debelimi gorjačami in velikimi sekirami.

Bridko je bilo slovo, a kratko. Gospod
Jakop je povedal, da ni nevarnosti, ker so
se Turki ta pot obrnili na Koroško. Vendar
pa je treba poskrbeti, da zagrade kokrsko
dolino, ako bi vendar-le Turki utegnili vrniti
se po tej poti. Ob tej priliki pa jih lahko
zajeze in težko bi jim kateri sovražnik ušel.

Gospa Katarina je branila Jakopu, češ
da ni sila: Kaj bi se trudil za Korošce?
Tudi hlapec Urban, ki se je vojskoval še
pod Friderikom in bil izkušen vojnik, odsvetoval
je gospodu iti v boj. Vrhu tega se
sosedni gospodje niso nič glasili, da bi
skupno udarili za Turkom. Veseli so bili,
da jim je za sedaj prizanesel.

Toda Jakop se ni dal pregovoriti. Vzbudila
se je v njem želja po vojski. Kar gnala
ga je neka notranja moč, da naj gre. Ni
premišljal, samo vojskovati se je hotel, kakor
bi hotel zatreti s tem vse nasprotne misli.
Toda za dobrega vojskovodja je bilo že
tistikrat potrebno, da je znal bolj misliti
kakor sekati. Že si je slikal v duhu, kako
pride domov kot zmagovit vitez, obdan s
turškim plenom. Njegova sanjarska glava je
čepela tisti dan ponosno pod bliščečo čelado,
in pijače so dobili njegovi bojevniki, da je
vsak kazal srčnost, kakoršne je treba v bitvi.

Naposled so si z rokami namignili in odhiteli
z dvorišča. Jakop je še j edenkrat pritisnil

svoje ustnice na materino čelo, objel z desnico
njen vrat, z levico svojega belca in
hajdi v boj za dom!

Jakop je hotel celo Turčine prehiteti.
Zato jo je udaril čez gore. Po gorah se
jim je pridružilo še nekaj junakov, in ko pridejo
ob zori do Železne Kaplje, bili so Turki
šele v dnu Jezerskega vrha. Jakop hitro
pošlje nekega kmeta po ovinku v Velikovec
povedat, da se Turki bližajo. V tem mestu
je bil ravno velik semenj tisti dan in mnogo
ljudstva je bilo ondi zbranega. Zato so
se hitro pripravili za obrambo in zaprli
mestno zidovje in vrata. Turki res niso
mogli kaj opraviti pri močnem zidovju in
odšli so naprej proti Celovcu. Toda Jakop
je tudi tja že naznanil, da so se Celovčani
hitro oborožili in zagradili. Zato so Turki
tudi odtod odšli naprej. Iz Celovca pa so
poslali nekaj sto mož za njimi. Med temi je
bil Jakop s svojimi junaki.

Ko so Turki zagledali za seboj preganjalce,
obrnili so se in začeli boj. Celovčani so
kmalu uvideli, da nič ne opravijo, ker je
bilo Turkov toliko število. Zato se odmaknejo.
Le Kamenski se ni umaknil. Malo je bilo
slovenskih junakov, ki bi bili pobili toliko
Turčinov, kolikor jih je posekala sablja
Jakopa Kamenskega. Že je dobil prasko na
lice, toda kaj mara vrl vojak za tako malenkost! Že je prst krvavel na njegovi levici,
toda kaj, da je le desnica zdrava. Kamor je
stopil njegov belec, tam je bil prostor. Toda
omagala mu je desnica, — ni čuda, saj jo
je vrtel tri ure neprenehoma. Belca potegne. skokoma nazaj in zakliče:

„Fantje, zavarujte me, da mi roka odpočine.“

Toda hrabrega viteza niso slišali njegovi
fantje. Po tleh so ležali v krvi in turških
konj kopita so cepetala po njih.

V tistem trenutku sede belec na zadnja
kolena in Turčin potegne Jakopa za pleča.
Še je mahnila njegova desnica — tudi zadnjikrat
ne zastonj! Potem pa je nezavesten
obležal.

Turčini pa so zagnali divji krik in se
spustili v dir.

Kamenski gospod Jakop pa se prebudi
drugi dan v turškem šotoru. Odgnali so ga
v sužnjost.

Gospa Katarina, ko je zvedela o tem
dogodku, opustila je naposled upanje, da bi
še kdaj videla svojega sina. Zbolela je in ko
je spet okrevala, bilo ji je najljubše zahajati
doli v samostan.

Nekega dne pa se je poslovila od Kamenskega
grada za vselej. Vstopila je v red
dominikank in leto potem je bila preoblečena
v nuno. Grad Kamen pa je volila samostanu
velesalskemu, ako bi sina ne bilo nazaj.

Devica Rotija je postala njena najljubša
prijateljica in tudi ona se je odločila ostati
v samostanu kot bela nuna.

IX.

Leta 1474. je bila slaba letina. Kobilice
so se usule po žitih in strniščih ter požrle
vse žito tako, da je nastala lakota naslednjo
zimo. Ni čuda, da je bilo takrat in pozneje
veliko število siromakov, ki so se gnetli
krog velesalskega samostana in prosili kruha.
Lakota je prignala k samostanskim vratom
celo take, ki so vedno živeli v izobilju. Tudi
Martin Cucelj, ki se je rad pobahal, da mu
nikoli ničesar ne manjka, dasi nima niti
hiše svoje, prišel je s potrtim telesom pred
samostansko poslopje.

Bilo je na veliki četrtek l. 1475. Župnik
cerkljanski, Kancijan Vidovec, je opravil
sv. opravilo v cerkvi. Po maši se je zbrala
pred porto brezštevilna množica ubožcev, ki
so čakali miloščine iz ustanove, ki se je delila
vsako leto na ta dan. Brizenski škof
Konrad je namreč volil 20 mark srebra za
ubožce velesalske okolice s pristavkom, da
se vsako leto na veliki četrtek napeče kruha,
ki se ima razdeliti med nje. Prednica velesalskega
samostana, Jera Plazil, se je prikazala
takoj po službi božji pri porti, in samostanski
pisar je že sedel pri svoji mizici na
hodniku. Vpričo so bili tudi gospod Kancijan,
gospa Katarina s Kamna in Rotija.

Pisar je klical imena, in gospa prednica je
delila kruh, ki ga je bila velika kopica na
dolgi mizi, in dekle so ga še vedno prinašale.

Ko pa je bil samostanski pisar pri kraju
s svojim imenikom, ostalo je še mnogo Ijudij,
ki bi bili radi kaj prejeli iz rok prednicinih. In
res je Jera Plazil še delila, dasi ne tako velikih
štruc in hlebcev kakor poprej klicanim.

Med temi nepovabljenci je bil Martin
Cucelj. Ni bil tako srčen kakor sicer, in poznalo
se je, da ga lakota tare.

„Temu ne!“ zakliče Rotija gospej Katarini
in pokaže na Cuclja.

Kamenska gospa je takoj spoznala sključenega
berača in pomignila prednici, govoreč
polglasno:

„To je tisti Cucelj, ki krade po gozdu.“

Martin je takoj zapazil Katarinino vedenje,
in ko prednica reče Cuclju: „Vi si
tako sami poiščete živeža, vam ni treba nikogar
prositi“, tedaj Cuclju zažare drobne
oči, obraz se mu podaljša in s pestjo zapreti
proti Katarini, rekoč:

„Le čakaj!“

Pisar je bil vidno vesel, da ima priliko
vendar jedenkrat pogledati temu zvitemu
Cuclju v oči. Takoj skoči izza mize in
reče:

„Aha, ti si tisti škorpijonarček, kaj ne?“

„Sem, sem, ako te je volja vedeti“, odgovori
osorno Martin.

„Zakaj pa vedno laziš tihotapsko po
naših vodah in naši bukovini, in celo ribe
v samostanskem ribnjaku ti menda niso prepovedane?
Kdo ti je dal to pravico?“

„Imam pravico hoditi in loviti povsod,
koder je gospodaril rajni gospod Friderik
Kamenski, koder je ukazoval gospod Jakop
in tudi tam, kamor seza pravica samostanska.“

„In kdo ti je dal to pravico, presrečni
Martin Cucelj?“ popraša še jedenkrat pisar,
nasmehnivši se predrznemu beraču.

Prednica in druge nune so že izginile
izpred Ijudij, ko je pisar začel izprasevati
Martina, poslušale so pa od daleč pri odprtih
dverih.

„Nihče drugi, mogočni gospod pisar, kakor
grajščak Friderik, in ponovil je to pravico
njegov brat Jakop.“

„Izkaži se!“ napade ga zopet pisar.
Martin Cucelj poseže v nedrije in privleče
na dan svetinjo, katero je bil ukral obešenemu.
Janezu Šornu pred cerkvico sv. Radegunde.

„Na jo.“

Pisar pogleda veliko svetinjo. Odpre jo
in notri res najde zapisano na oslovski koži,
da ima pravico do vseh grajščinskih lovov,
kdor se izkaže s to svetinjo. Grajščak Friderik
je dajal take svetinje svojim prijateljem,
da so se mogli brez skrbi kratkočasiti
z lovom na njegovih posestvih. Pisarju
so bile znane take svetinje, toda dvomil je,
ali je res dobil Cucelj tako pravico od grajščaka
samega. Zato je namignil hlapcema,
ki sta čakala na stopnicah samostanske porte.

Predno je Cucelj kaj sanjal o tem, že
sta ga hlapca prijela in pisar je ukazal:

„V ječo ž njim!“

Robata kletvica je spremljevala Martina
v samostansko ječo. Nič kaj posebno pa ni
bil, vznemirjen. Mislil si je: v ječi mi bodo
dali vsaj jesti, ker mi niso hoteli dati kruha
na porti. Skrbelo ga ni nič. Rekel pa je
hlapcema, ko sta ga zapuščala: „Fanta, ne
pozabita, kaj znam jaz! Saj me poznata.“

Ključi v vratih so zarožljali in hlapca
sta se strahoma vračala iz podzemeljske
kleti. Slišala sta, da je Martin sin čarovnice
in to jima je gomazelo po glavi.

Ko pa sta hlapca Cuclja odgnala, takoj so
nune pristopile bliže, in pisar jim je pokazal
označeno svetinjo. Gospa je poznala take
vrste svetinje, toda nič se ni rada spominjala
tega, ker je vedela, da so to le nasledki
Friderikove lahkomišljenosti.

Vse drugače pa se je stvar obrnila, ko
je Rotija vzela v roko dotično svetinjo.

„Oh, to je svetinja mojega očeta!“

„Takih je več, Rotija“, odvrne ji Katarina.

„O, ta je očetova, poznam jo dobro. Le
poglejte! Tukaj sta urezani začetni črki mojega
očeta: J. in Š.“

Sedaj se spogledajo. Pisar pa de ravnodušno:

„Torej ta nepridiprav se mi je lagal.“

„Za tem tiči neka tajnost. Gospod pisar,
pozvedite vse potrebno in mi sporočite!“

Gospa prednica spravi svetinjo in odide
po dolgem hodniku v svojo celico. Druge
nune so šle za njo.

Pisar pa je del gosje pero za uho, spise
pod pazduho in korakal po stopnicah v svoje
stanovanje za samostanom, kjer so stala gospodarska
poslopja.

Ko je pisar odkosil, pokliče dva hlapca,
da mu pripeljeta Martina iz ječe in ga dobro
ukleneta. Martin Cucelj je kmalu nato stal pred
samostanskim pisarjem, ki ga je nagovoril:

„Povej, kdo ti je dal ono svetinjo!“

„Ali vam nisem povedal?“

„Ti lažeš. Ime na svetinji je Janeza Šorna,
nekdanjega oskrbnika.“

„To je že Rotija izvohala“, odgovori
ravnodušno Martin Cucelj. „A kaj se bova
menila o tem, gospod pisar: povem vam
rajši kaj bolj zanimivega. Meni je tako vse
jedno, ali izdam to skrivnost ali jo zakrivam.
Zakaj zdi se mi tako, da so moje ure seštete.
Grajščake sem imel v rokah, toda vas
ne uženem. Že vidim, da ne. Mislim pa,
da bodete postopali z menoj tako, kakor
vam bode hvaležnost narekovala. Jaz nisem
tako neumen, kakor si morda vi mislite.
Dokazal vam bom to takoj. Za to pa poiščite
v svoji omari ondi tisto pismo, v katerem
je cesar Friderik potrdil med drugimi
pravicami leta 1444. tudi to, da ne pristoje
globe in imetje samostanskih podloznikov,
ki so radi večjih hudodelstev poklicani pred
vladarsko sodišče, vladi sami, ampak samostanu.“

Pisar je strmel nad Cucljevimi besedami,
vendar je stopil k omari in res našel naposled
dotično pismo.

„In kdor se pregreši zoper to, plača sto
mark“, nadaljuje Martin. „Te besede pa zadevajo
vas. Ali si kaj mislite vi, da bi jih
vi utegnili plačati, he?“

Pisar se zgane in nerazumno odgovarja:

„Jaz plačal, kaj se ti blede?“

„Sama sva, ljubi moj pisarček! Nihče
naju ne sliši. Ali hočeš, da se ti izogneš veveliki
sitnosti ali izgubi svoje službe?“

Pisar je odgovoril skrbeče:

„To že, ali kaj veš o tem?“

„Jedenkrat je nekdo povedal in bil je
tepen. Jaz pa bi zato, ako povem, utegnil
priti ob svoje življenje. Ali bi bil neumen,
ko bi ti to povedal, dokler nimam zagotovila,
da sem prost in da zopet smem hoditi
za svojimi skorpijoncki in polhi kakor doslej?
Torej kakor hočeš?“

Pisar je bil v silni zadregi in nekak skrivnosten
strah se je vlegel v njegovo srce.

„Tak človek ve vse, to sem že slišal“, misli
si pisar in zato pravi:

„No, kaj bi ti zakrival? Sama sva. Le
izvoli si svojo prostost. Jaz te bom izpustil
in vsaj od moje strani ne bo nikdar ugovora,
da bi ne smel hoditi po samostanskih
gozdih.“

„Saj jaz ne hodim po samostanskih gozdih,
ampak po grajskih. To si dobro zapomni!
Rečem ti pa takoj, da ne tirjam toliko
od tebe, da bi me izpustil. Le sodi me,
kakor gre! Za tisto svetinjo se bom pač
lahko zagovarjal. Toda to pride na vrsto
jutri — ne, drugi teden, zakaj veliki petek
vendar ne boš sodil kakor Judje. Danes pa
ti povem to-le:
Ne vem, ali si poznal grajščaka Friderika? Ta je bil strasten lovec, igralec, pretepalec,
babjek in — ubijalec. To pa je bilo
tako-le: Friderik je vedno potreboval denarja.
Zato ga je iskal, kjer ga je mogel.
Tudi prednica Ana pl. Gallenberg ga mu je
dovolj izdajala. Ko pa je bilo le preveč,
ustavila se mu je. Imel pa je Friderik sorodnico
v samostanu — sestro Evfemijo. Te
se je naposled oklenil, da bi mu denarja
preskrbela. Posredoval pa je v tem njegov
oskrbnik Janez Šoren. Ta jo je izpeljal iz
samostana k studencu, kjer je čakal gospod
Friderik.

Bilo je po noči. Mesec so zakrivali oblaki
in Friderik je težko čakal zaželene ure.
Ob polnoči zašumi nekaj med vrbovjem
in kmalu se je prikazal oskrbnik s sestro
Evfemijo.

‚Tukaj imaš 100 mark srebra‘, de ženska
in mu pokaže v vrečici zavite srebrne denarje.
‚Toda predno ti jih izročim, podpiši mi
to-le.‘

In ženska pomoli grajščaku kos debele
koževine z gosjim peresom.

Grajščaku se zablišče oči, udari z nožnico
sablje sorodnico po glavi, da se je
zgrudila na tla. Nato hitro potegne vrečico
k sebi, skoči na konja in izginil je v črni
noči.

A tudi oskrbnik Janez Šoren je dvignil
ubogo sestro Evfemijo na konja in izginil
v nočni temini.

Toda nič ni tako skrito, da bi ne bilo
kdaj očito. Moj oče je takrat slonel pri
bližnjem potoku in slišal in deloma videl,
kaj se je zgodilo. Zvedel pa ni, kam so pripravili
sestro Evfemijo. Najbrž jo je ugrabil
kak nemški klativitez, kakoršnih je imel
Friderik obilo v svoji družbi, ako ni oskrbniku
na potu umrla. Vsaj slišalo se ni več
o njej. Moj oče je Frideriku to dal vedeti in
od tistega časa je grajščak vedno sklepal z
oskrbnikom, kako bi mojega očeta spravila
s pota? Res se je to oskrbniku lepo posrečilo
l. 1469., ko so Turki prihrumeli semkaj.
Saj veste, da je jedino moj oče pal Turkom
v roke, in tega je bil kriv oskrbnik Šoren.

Mislila sta pač, da sta tako zakrila za
vselej svojo sramoto. Toda Bog jima tega
še ni privoščil. Za mojim očetom se je oglasil
drug hudi duh, ki ju je preganjal in jima
grenil življenje. In to sem bil jaz, ker je oče
meni razodel svojo skrivnost. Tudi jaz sem
jima bil trn v peti, toda preje sta legla oba
v grob kakor jaz. In tako se spodobi. Tudi
jaz nisem čist, toda to vam utegnem povedati
drugič. In zato pride tudi name vrsta,
morda je že prišla. Tako je, ljubi moj pisarček!
Ti tudi nisi posebno nedolžen človek
in tukaj le nunam služiti se tebi malo spodobi.
Toda poslušaj me in spokori se! Ti še
moreš popraviti. Vsaj ubil nisi še nikogar.“

Pisarju so se jezili lasje, ko je poslušal
Cucljevo povest. Spomnil se je tudi on marsičesa,
zakaj služil je poprej na kamenskem
gradu in on je bil taisti, ki je nekdaj spremljal
grajščaka Jakopa pri procesiji k cerkvici
sv. Radegunde. Ker je zavidal Matijca,

ko je ta prišel v grad, odslovil ga je grajščak
Jakop z lepa ter mu preskrbel službo samostanskega
pisarja, ki je bila dokaj častna.
Bil pa je ta pisar tuje krvi; prišel je bil na
kamenski grad z nekim vitezem z Nemškega,
a Friderik ga je obdržal pri sebi. Vedel je
o Frideriku dosti povedati, pač več še kakor
Martin Cucelj, in ko je ta pravil o oskrbniku
Šornu, kako je sestro Evfemijo odpeljal
v nočno temino, tedaj je Cucelj opazil vidno,
kako vznemirja ta dogodek samostanskega
pisarja. Zato je Cucelj končal svojo povest
s spokorno pridigo na pisarja.

„Ti vse veš, Cucelj! Bodiva si prijatelja!
Izpustil te bodem in pustil pri miru. Samo
ti mene pusti pri miru.“

Martin se zaničljivo nasmehlja in pravi:

„No, pa si bil tako hud in me kar tako
potisnil celo v ječo!“

„Saj veš, da so bile ženske navzoče.
Toda povej mi še, zakaj si hotel imeti tisto
pismo cesarja Friderika!“

„Jaz sem vsakemu hvaležen. Zato hočem
biti tudi tebi. Toda za danes le toliko: zapomni
si tisti ukaz cesarjev! Pride ti še
prav!“

„Torej jaz te ukažem odvesti nazaj v
ječo, da ne bode kakega sumničenja. Prednici
pa sporočim tako, da si nedolžen in da
te mora takoj izpustiti.“

„In kako dokažeš mojo nedolžnost?“

Pisarje molčal, Martin pa je nadaljeval:

„No, naj ti jaz pomagam. Reci, da sem
svetinjo spravil takrat, ko smo rajnega oskrbnika
pokopavali. To ni tako velik pregrešek.“
Hlapca prideta in odvedeta Cuclja v zapor.
Še je prebil Cucelj dva dni v ječi. Na veliko
nedeljo pa je bil izpuščen: tako je ukazala
prednica samostanska.

Martin Cucelj pa je zopet užival prostost
in živel življenje, kakeršnega je bil navajen.
Zato je skrbel odslej samostanski pisar, da
se mu ni nič zalega pripetilo.

Nekaj mesecev pozneje je zbolela kamenska
gospa Katerina in ni več zapustila
postelje. Umrla je, in Rotija je zamenjala
njeno mesto. Bila je preoblečena in postala
bela nuna.

X.

Tam doli na jugu čez reko Neretvo pri
mestu Mostarju so delali Turki poseben most.
Alam-beg, ki je bival v Mostarju, ukazal ga
je napraviti. Dolge debele vrvi so zlagali in
potezali čez reko. Po vrveh pa so pokladali
debele kože. Polno delavcev, mladih fantov
je mrgolelo pri delu. Dobro jim je pristojala
turška obleka, gladko obriti obrazi pa so
kazali neko ponosnost in odločnost. Vendar
so izražale poteze po njihovih licih in bleda
barva globoko tugo in bolest. Pridno so delali,
urno se sukali in čudno: marsikdo je
napravil skrivaj križ po belem čelu. Kdo bi
jih ne poznal, slovenskih junakov? Alam-beg
jih je nabral v kranjski deželi.

Alam-beg je hotel napraviti posebno čast
svojemu gospodu Izak-paši, ki se je vračal
s svojim plenom s Koroškega. Zato je dal
napraviti most, da paša slovesno vstopi čezenj
v mostarsko krajino. Sužnji so morali stati
v vodi in držati nategnjene kože, ko je Izak
paša stopal s svojim plenom čez reko Neretvo.

Ko pa se je pomikal dolgi sprevod čez
most, tedaj se je neki mladenič, stoječ pri
kraju vode, vedel posebno čudno. Lep obraz!
A na tem obrazu so se znale nenavadne
slike, kazoče, da je mladenič med plenom
na vozu nekoga zagledal, katerega se je
silno razveselil. Skoro bi bil na glas za vpil,
da ga ni zadrževal strah pred Turčini. Ker
pa je bilo precej vrišča, upal si je vendar
zaklicati na tiho, ravno ko so turška kola
z ujetniki škripala mimo njega:

„Jakop!“

„Matijec!“ začul je mladenič odgovor. Spoznala
sta se: grajščak Jakop s Kamna in
njegov oproda Matijec.

Izak-paša se je ustavil v Mostarju pri
Alam-begu in tisti večer pri njem gostil.
Predno so sedli k večerji, ogledovala sta
paša in beg nabrani plen.

Kar se zglasi pri begu suženj, ki ga mi
že poznamo. Matijec je. Pokliče bega na

stran in pove mu skrivnostno: „Tisti lepi
suženj v zadnjem vozu Izaka-paše ima dragocen
papir pri sebi.“

„Kako to veš?“ popraša beg radovedno.

„Poznam ga. Tam je doma, kjer jaz.“
Matijec odide. Beg pa, zvita buča, ne pove
ničesar o tem Izaku-paši. Drugi dan paša
Alama-bega popraša: „Kaj želiš, da ti podarim,
ki si me tako izvrstno pogostil?“

„Jetnika, katerega si hočem izbrati.“

„Veljaj!“ potrdi paša.

Beg pa izbere jetnika z dragocenim papirjem.

„Eh tega ne, tega bi rad pokazal sultanu
Mohamedu II. v Carjem gradu“, odvrne
paša.

„Dobro!“ izvozi jo hitro zviti beg. „Imej
ga, toda vse, kar je na njem, bodi moje!“

„Obleko njegovo bi torej ti rad imel?
Lepa je res in dragocena, toda premalenkosten
dar bi bil to za-te.“

„Ne to, predragi mi Izak-paša. Ponosen
sem, ako imam obleko tistega, katerega ti
daruješ samemu sultanu.“

Takoj ukaže paša preobleči imenovanega
sužnja, ki ni bil nihče drugi kakor Kamenski
gospod Jakop.

Toda glej! Res najdejo na prsih pod
belo srajco dobro shranjen rokopis, pisan
na koževini. Alam-beg hitro pokliče sužnja
Matijca, ki je moral pismo prebrati. Beg
sam ni mogel razumeti pisave Jakopove.
Matijec stopi preplašeno pred bega in močno
se je zatajeval, da ni stopil k svojemu ljubemu
prijatelju, ki bi ga bil tako rad pritisnil
na srce. Toda gorje, ko bi si bil kaj
takega upal. To je vedel tudi Jakop in
zato se je delal, kakor bi Matijca niti ne
poznal.

„V tem pismu se bere, da dobode tisoč
zlato v, kdor odkupi tega človeka“, reče Matijec
in pokaže na grajščaka.

Alam-beg se popraska za ušesi in skoro
nevoljno reče: „No, lepa reč to! Lisjak sem,
a večji je še Izak-paša.“

Jezno vrže na tla papir in žal mu je bilo
po zlatih novcih, katere bi bil lahko ugrabil.
Paša in beg se razideta.

Matijec pa pobere skrivoma papir in skrivoma
prebere še ostalo, kar je bilo pisano na
trdem papirju. Pismo pa se je glasilo tako-le:

„Ljubi prijatelj! Če umrem, volim svoj
grad tebi. Ako pa me rešiš, obljubim ti
100 zlatov. Vedi tudi, da je imel tvoj oče
Janez Šoren že prepisan na svoje ime Kamenski
grad. Friderik mu je to storil. Ne
vem, kje je sedaj to pismo. To pa je storil
moj brat radi tega, da mu niso mogli do
živega, ker je povsodi delal dolgove. Pristavim
tudi še žalostno resnico, da je moj
brat Friderik ubil sestro Evfemijo in tvoj
oče jo je spravil s poti s pomočjo sedanjega
samostanskega pisarja. V jezi je to
storil, a brez namena tudi ne, ker je odnesel
100 mark srebra.

Tvoj oče je bil tisti, ki je pustil Cucljevega
očeta pri žagi, da so ga Turki potopili.
Maščeval se je njegov sin in tvojega
očeta so Turki obesili na lopo hribske cerkvice.
Tudi jaz moram trpeti za grehe svojega
brata. Bog bodi milostljiv njemu in meni!
(Jakob Kamenski.)“

Kolena so se šibila mlademu bralcu. Saj
so bile to grozne novice. Maščevanje se je
obudilo v njem.

Alam-beg je najrajši imel svojega sužnja
Matijca, ker je bil pripraven, priden in tudi
nekaj učen. Ravnal pa je vendar ž njim
kakor z drugimi sužnji, in opravljal je z
drugimi vred najtežavnejša dela. Zato smo
ga videli pri postavljanju mosta. Začetkom
je menil, da ga pridobi za Mohamedovo
vero. Toda kmalu je izprevidel, da je zastonj
vsak trud v tem oziru. Matijec je bil trden
v svojem sklepu, da rajši pretrpi muke, kakor
da bi zatajil vero.

Odkar je Matijec zagledal Jakopa, svojega
dobrotljivega gospoda, polastila se ga
je želja, rešiti ga na vsak način. Vedel je,
da ga bodo v ječi zadavili, ako ga ne reši.
Toda kako? 100 zlatov bode carigrajski
sultan pač rajši vtaknil v žep, kakor zadavil
Jakopa, mislil si je Matijec. Zato je
bil kmalu sklep storjen: Po 1000 zlatov
domov in hajdi ž njimi do sultana! Toda
kako bi ušel Alamu-begu?

XI.

Alam-beg je sedel v svojem dvoru na pisani
preprogi in se igral z mladim sokolom,
pred njim pa je stal Matija Šoren in vprašal:

„Kaj želi slavni Alam-beg?“

„Pripoveduj mi kaj, mladi Matijec! Jaz
se staram in dolgčas mi je. Ti si pa mlad
in živahen. Povej mi zopet kako pripovedko!
Saj veš, da te rad poslušam, dasi nisi častilec
Mohameda preroka.“

Mladi suženj je znal mnogo in lepo pripovedovati.
Lepi obraz se mu zmrači, ponosno
čelo se mu nategne in kmalu odpre
svoje ustnice:

„Daleč, daleč je dežela, katero imam v
mislih, slavni Alam-beg! Naša pesem pravi,
da mora iti

Čez tri vode, čez tri gore,
Čez tri zelene travnike,

kdor jo hoče doseči. Sedem let mora hoditi,
sedem podplatov raztrgati, sedem zmajev
ubiti in rešiti sedem zakletih kraljičin, kdor
hoče priti v deželo, ki jo imam jaz v mislih.

In kako krasna je ta dežela! Namestu
vode teče tam sama vinska kapljica, namesto
gora se dvigajo tam same mehke pernice,
po travnikih rastejo namestu trave same zrele
smokve in rožiči; v gozdih se cedi namesto
smole po drevesih sam med, in živali se napajajo
s samim mlekom. Grehov tam ne poznajo,
pač pa so polni njeni prebivalci vseh
krepostij. Zimo poznajo le po opisovanju,
vročina jim ni znana in vetrove imajo zaprte
v veliki jami ter jih spuščajo med svet
le toliko, kolikor se hočejo ž njimi poigrati.“

„Lepo znaš pripovedovati, kakor bi te
bil učil sam prerok. Žal, da ne moliš Alaha.
Toda povej mi še, kdo kraljuje v tej divni
deželi?“

„Vladarica tej deželi je kraljica“, nadaljeval
je pripovedovalec. „Njen obraz je lepši
od zlatoobraznega solnca; zakaj takrat se
umakne solnce s svojim leskom in bleskom,
kadar se pokaže kraljica s svojim sijajem
in čarom. Oči njene so liki dva alem-kamena,
ki odbijata zlate solnčne žarke; njeni
lici sta liki dva rožnata cveta, katerima rumeno
zlato še ni posušilo bliščečih se kapljic
jutranje rose. Glavo pa ji krase zlati lasje,
ki se vale v bujnih kosmih po belem hrbtu.
In kadar zmaje kraljica z glavo, tedaj obsujejo
zlati kosmi njeno telo kakor ljubki
valovi breg velikega jezera. Kadar odpre
ustnice, pokaže se liki sneg belo drobno stebričasto
zobovje, in na ustnicah se pojavijo
naj razno vrstnejši cvetovi od rudečega maka
do bele lilije. Beli zobovi pa se bleste liki
stezica, posuta z belim peskom, med dvema
gredicama, napolnjenima z dišečim cvetjem.
In če se odpro ustničaste dveri do stežaja,
prihajajo iz globine lepo ubrani glasovi prelepe
glasbe. Ti glasovi pa so vedno močneji
in živahneji, kakor bi se premikali; vedno
bolje se približujejo, dokler ti ne udarijo na
uho dovršeni, veličastni zvoki nebeške godbe.
Tako ume peti kraljica. In ako ona poje,
poje lahko sedem let, in poslušalci se je ne
naveličajo. In kadar poje, poje tako, da začara

tujce s svojimi pesmimi. In če bi pela
sedem let in pela vsakrat drugo pesem, še
bi jej ne pošlo — toliko jih zna ta kraljica.
A vse te pesmi je zložila sama, vsem je zložila
sama napeve. Modrost njena je tolika,
da pri svojem vladanju ne potrebuje niti
svetovalcev, niti sotrudnikov: vse stori sama.
Moč njena pa je tolika, da zdrobi sedem
podkva na mah in v treh migljejih potolče
devet vojska ...“

„O moj dragi pripovednik, kdo te je učil
tako pripovedovati?“ vtakne se vmes beg,
oziraje se v obličje Matijčevo.

„Mati moja, slavni Alam-beg!“

„Divna žena to! A nadaljuj, dragi moj!“

„Kraljica te čudovite dežele je imela tri
sinove. Ko so odrastli, poslala jih je med
svet, da se izuče vladanja in da si vsak preskrbi
pošteno bodočnost. Predno pa so odšli,
izroči jim podobo, ki je predstavljala tri
osebe, četrto kronaj oče.

,Samo to podobo vam dam za popotnico.
Dokler bodete nosili pri sebi to podobo, tako
dolgo se vam ne bo nič hudega zgodilo. Vse
se vam bo prav dobro iztekalo in ničesar
ne bodete pogrešali. Kamor pridete, povsodi
vas bodo sprejeli prijazno, in koder se naselite,
povsodi se vas bodo bali. S to podobo
očarate zemljo in njene prebivalce, pred
to podobo se bodo klanjali tujci in domačini,
tej podobi ostanite zvesti. Kakor dolgo
ohranite to svetinjo v svojem srcu in na
svojem naročju, tako dolgo vas ne premore
nobena sila. Ako pa se začnete med seboj
pričkati, ako se bodete borili za prvenstvo,
ako bodete trgali to podobo drug drugemu,
gorje vam! Tuji sinovi bodo pali na vas in
vaše otroke, tujci vam iztrgajo iz rok svetinjo,
tujci bodo uživali vaše sadove in — moje
sinove! Takrat pa zaplače kraljica, vaša mati,
da se bodo zidovi rušili, da bodo gozdovi
padali, da se bo zemlja tresla. Kesali se bodete
in pepel potresali na svoje glave, a vse
ne bo nič pomagalo. Spoznali bodete, da
vsa vaša dejanja niso nič brez te podobe.
Takrat bodete jeli spet zbirati kose in kosce
te podobe, da bi jo skupaj sestavili: a kar
bo j eden sestavil, bo drugi podrl. Težka bo
ta pot. In v potu svojega obraza si podasta
roci dva mojih sinov, da si polajšata trpljenje.
A šibka njiju zveza si poišče še tretjega
brata. Tako se bodete družili polagoma in
tožili drug drugemu svoje jade in nade,
dokler ne pridejo na vas vaši sosedje in poreko:
Vi kujete zaroto, ker se bratite! In
pritiskali vas bodo na steno in tlačili pod
svojimi nogami, da bodete ječali kakor mlado
jagnje, ki pade v volčje žrelo. O ne pozabite
mojih naukov, moji sinovi! Srečo in
blagoslov vam obetajo.“

„Stoj, dragi moj služabnik! Žalost se pričenja.
Ne želim slišati tega. Toda razmotaj
mi sedaj to pripovedko! Vidim, da ti seže
do srca.“

Matijec je pripovedoval navdušeno, a solza
mu je kanila na roko.

„Razložim ti pripovedko, slavni Alam-beg!

Toda prosim te, da mi poveš, kje je sedaj
moj pobratim Jakop?“

„Ljubi moj, tega je izročil mogočni Izakpaša
sultanu v Carjem gradu.“

„In kaj bo ta počel ž njim?“

„Čakal bo nekaj časa, ali mu pošlje
krščanski cesar 1000 zlato v zanj. Ako ne,
pritisnil bo veliki vezir svojo roko na njegov
goltanec in zadavil ga v ječi.“

To je hotel zvedeti mladi suženj. Zato
se odslej ni več trudil, da bi zabaval svojega
gospoda. Rekel je kratko:

„Ti, slavni Alam-beg, želiš, da ti razmotam
svojo pripovedko. Ni še pri kraju,
toda velja! Podoba moje kraljice je taka:
Tri osebe so tri božje osebe: Oče, Sin in
sv. Duh. Četrta oseba pa je moja kraljica
sama, božja Porodnica, Devica Marija ...“

„Stoj, krščanski pes! Kako se predrzneš
ziniti kaj takega pred mojimi očmi?“

Matijec molči.

„Vzemi piščalko in godi mi kaj veselega“,
zarohni beg nad sužnjem.

Pritisne jo na usta, in milozveneči glasovi
se razlegnejo po dvoru.

Alam-beg ni dosti razumel godbe in zato
je poslušal žalostne glasove, katere je izvabljal
mladi godec iz piščalke. Ko pa

Matijec odloži piščalko in začne peti pesem,
katero je godel na piščalki:

tedaj skoči beg po koncu in malo trenutkov
pozneje je Matijec zdihoval v ječi, uklenjen
v verigah.

„Kako bom pel vesele pesmi, če mi ne
gredo iz srca?“ mislil si je otožni jetnik.

Zadovoljen pa je bil, da je zvedel od
bega, česar si je želel. Zato sklene uiti iz
begovega doma, kakor hitro bo količkaj prilike.
Rešiti je hotel vsekako svojega prijatelja,
grajščaka Jakopa. Ako se mu posreči
pobegniti in dospeti srečno čez mejo, hoče
poiskati hitro tisoč zlatov in poslati cesarju
za ujetega Jakopa.

Drugi dan so sužnji orali begove njive.
Tudi Matijec je moral na njivo. Imel je
ulogo sejavca. Stražili so jih begovi vojaki.

Ko pa Matijec priseje na konec dolge
njive, bili so vsi begovi vojaki na drugem
koncu njive in metali kocko za zelenim
grmom. Nekaj begovih konj se je paslo ob
koncu njive.

Matijec položi sejavnico na tla, ozre se,
pokliče begovega vranca, ki se mu je takoj
približal. Hipoma ga zajezdi in hajdi ž njim
po zeleni grivi —

Ni še izginil za gozdom, že skočijo begovi
vojaki po koncu, zakriče in brž na to posede
jih nekaj na konje ter odhite za ubežnikom.

To je bila silna pot za Matijca. Bežal je
na vrancu, da se je kar kadilo za njim. Bil
je dober jahač in vedel je, da ga begovi zasledovalci
ne dohite, ako mu le konj ne
omaga. Skakal je s svojim vrancem čez drn
in strn, vejevje ga je praskalo po licih in
dostikrat se mu je stemnilo pred očmi —
toda obvisel je na konju. Dve uri je tako
jahal. Nato se je pa skril za gozdom, in
zmedel je zasledovalcem sled. Sedaj se je
čutil že precej varnega.

Ko je pa že proti večeru s počasnejim
korakom jahal ob temnem gozdu, zgrudi
se mu najedenkrat onemogli vranec na tla.
Ni utegnil opaževati, ali bo še kaj s
konjem, peš jo je udaril naprej, hitel celo
noč, a tudi zjutraj si je privoščil le malo
počitka ob neki mlaki, kjer se je napojil s
kalno vodo.

Po dnevu se je izogibal vasij in hiš. A
kmalu ga je lakota ustavila. Milo je pogledal
okrog sebe. Vedel je, da ne more biti daleč
od kranjske meje. Kar zagleda ne daleč turščico,
ki je rastla na njivi. Zeljno se napoti
do nje, toda le prekmalu zapazi, da so ljudje
v nji. Zato oprezno ostane za grmom, da bi
opazoval. Kmalu se prikaže ženska iz visoke
storžnate turščice. Imela je v pletenici na
glavi polno samih turščnih storžev.

„Ali je Kranjica?“ zakliče skoro na glas.
Vendar se je premagal, stopal varno ob
gozdu do njive in kmalu je s slastjo zobal
mlečnato turščico.

Pokrepčavši se, jo je udaril naravnost
za žensko, ki je nesla turščico domov. Čez
kake pol ure zagleda kočico, ki je slonela
ob robu nizkega pogorja. Za kočico se je
pokazalo kmalu še več hiš in celo cerkvica
na vrhu griča.

Sedaj je vedel, da je med kristijani.
Dolgo časa je moral Matijec razkladati
in dokazovati, da so mu verjeli. Imeli so ga
za ogleduha. Vaški župan ga je zaklenil v
klet, kjer je noč prespal na slami. Drugo
jutro je vstal pokrepčan, dasi so ga še bolele
noge. Dali so mu jesti, in dva kmeta
sta ga spremila do broda, kjer je prestopil
Kolpo.

Na tla je pokleknil in zahvalil Boga, da
je srečno ubežal na domača tla.
Ne bomo popisovali njegovega potovanja
na dolgo in široko. Povemo le, da je jesenskega
dne priromal pred velesalski samostan.
Mnogo se je trudil, da je zbral 1000 zlatov
in poslal po grofu Auerspergu na cesarjev
dvor.

Toda bilo je prepozno. Za nekaj mesecev
je prišel z Dunaja žalosten glas, da se grajščak
Jakop ni mogel več odkupiti. Že ga je
bil dal poprej sultan Mohamed II. v ječi zadaviti.
Tako je zamrl zadnji potomec kamenske
gospode.

XII.

Čitatelj pričakuje morda, da pisatelj opiše
nenadno vrnitev našega Matije Šorna. Toda,
ker ne moremo v tem poglavju povedati nič
veselega, bodi naše pripovedovanje prav
kratko. Oskrbnika Janeza Šorna je že več let
krila črna zemlja; gospa Katarina se je preselila
na boljši svet; zadnji gospod Kamenski,
grajščak Jakop je v turških rokah, daleč od
doma, izdihnil v mukah svojo dušo.
Torej so vezali Matija Šorna le neprijetni
spomini na domači kraj. Ni ga veselilo
gospodovati na gradu Kamnu. Sestre itak ni
mogel več poštevati, ker je živela v samostanu.
Jedini človek, kateri je še vedno živel
kakor nekdaj, bil je Martin Cucelj, ki je še
vedno lovil škorpijone po grajskih vodah.
Toda ne dolgo. Nekega dne“ prisopiha pred
samostanska vrata, ne da bi bil kaj vedel
o Matiju Šornu. Mislil je, da zopet kaj dobode.
Toda takoj ga primejo samostanski
hlapci in odvedejo v ječo na povelje Matij
evo.

Čitatelji se še najbrže spominjajo tistega
ukaza cesarja Friderika IV., ki ga je bil
nekoč Cucelj omenil samostanskemu pisarju.
Ko pokliče drugi dan Matija Šoren Cuclja
pred-se, tedaj mu reče Martin mogočno:

„Vem, da sem v tvojih rokah in da ne
bom več lovil škorpijonov po tvojih vodah.
Toda povedal ti bom in pokazal še jedno,
katera te bo uščipnila v prste in v srce.“

In Cucelj potegne izpod rokava pismo, v
katerem je stalo, da grajščak Friderik voli
vse svoje imetje oskrbniku Janezu Šornu.

„No, kaj je s tem?“ popraša osorno
Soren.

„Pisar bi ti povedal — ako ga ne bi
bila slaba vest nekam odnesla —, da vsakega
hudodelca imetje zapade samostanu. In
tvoj oče je bil hudodelec!“ In razložil
mu je besedo za besedo, s čim je bil storil
njegov oče hudodelstvo.

Martin Cucelj ni napravil sklepa iz svojih
dokazov. Matija Šoren je vedel dovolj.
Martin Cucelj je umrl v ječi od lakote.
Rak mu je razjedel jezik, da ni mogel več
uživati.

Sestra Rotija je zadovoljno živela v samostanu
dominikank v Velesalu.

Brat Matija Šoren pa se je lotil kmalu
potem drugega posla. Začel je študirati na
samostanske stroške in bil naposled beneficijat
pri oltarju sv. Cirila in Metoda v
Ahenu, ki so ga Kranjčani in Ljubljančani
ustanovili za slovenske romarje.