I.

Bil je pust dan meseca vinotoka. Gosti
oblaki so se polastili širnega nebesa in siva
megla je objemala ta pa tam namočeno zemljo.
Koder se pa megla ni mogla vsesti, tam je dež
pribijal na tla in mesil cestni prah.
Drevje je trosilo pormenelo listje po vlažnih
tleh in jesenske cvetlice so se poslavljale s potrtimi
stebelci pa ovenelim cvetjem od ljube
zemlje. Kaka zakasnela ajdica je še čakala gospodarja,
mršavi koren pa in debeloglava repa
sta se še redila pod prsteno skorjo.

Sicer pa je bilo razven običajne burje vse tako
mirno, tako prazno, tako osamelo! Le zelenkasta
žolna ni mogla zatreti svoje jeze v hrastovem

duplu,
in tam izza trdovratno-zelenega
brinja se je čula „otožna pesen samca strnada.“
Tudi dan se je hitreje pomikal v kraj ob
takem vremenu. Cerkvenik breške podružnice
je že potegnil za vrv in zvonil „Zdravo Marijo.“

„Že zvoni“, zamrmra popotnik, korakajoč
po cesti iz Ljubljane v Kranj.
Kakor bi mu ne bilo ljubo, da je že tako
blizu doma! In vendar se je zemlja že trikrat
zasukala okrog solnca, kar je čul zadnjikrat
glasove tega zvona.
Dasi že pada večerni mrak po neznanem
popotniku, vendar mu še lahko pogledamo v
obraz.
Kajp-ada! Mlad je, lep je!
Le obleka njegova, ta se mu nič kaj ne
poda. Vojaška čepica na glavi pristoja mu še
nekako. Ali vojaški rokavnik, ki mu greje prsi
in hrbet, — tega niso ukrojili zanj. Petelinje
hlače z drsami, krpami in votlinami oznanjujejo
nam zaslužno in slavno preteklost. Nogi pa si
je popotnik zavaroval s čeveljčki, v katere je
svoje dni menda kako gosposko ženišče skrivalo
nežne nožice. Seveda so bili sedaj že drugič v
cvetju, ti nežni čeveljčki. Ako še pridenemo, da
se je videlo popotniku za vratom nekaj srajci
podobnega, dovršili smo opis njegove obleke.

In vendar ponavljamo: mlad je, lep je, zale
rasti, sorazmerne velikosti, močnih prsij, čvrstih
mišic! Pa ta njegov obraz! Kako pravilno se
vrste in vjemajo posamezni deli! Kakor bi gledal
kako stavbico najnatančnejše gotike! Na prej daljšem,
nego krajšem vratu ponosno sedi podolgasta
glava, katero pokrivajo gosti črni lasje,
razlivajoč se kakor griva v pramenih po tilniku.
Zaostren nos mu sedi sredi obraza in dvoje
črnih očij se mu blišči pod črnimi obrvmi kakor
dvoje granatov pod prozornim steklom. Le preveč
udrte so te oči, in vela lica, liki beli marmor,
jemljo mlademu obrazu prirojeno veselost in
zdravost. A ta nedostatek nadomeščajo rdeče ustnice,
za katerimi se bele kakor sneg beli zobje,
dalje polni podbradek in črne brke, pod katerimi
sedaj kroži prijazen smehljaj, sedaj se piker
zasmeh poprijemlje ustnic. In kolikorkrat se jih
poprime, tolikokrat prileti izza bele zobne ograje
robata kletev.

V hlačnih žepih drži roki in hitro se poganja
po blatni cesti. Sedaj pa sedaj nevoljno stresne
glavo, da se mu čepica še bolj pomakne na
levo uho. Zakaj vsak čas mu stresa nadležna
burja deževne kaplje po velem obrazu. Dostikrat
je primoran potegniti iz žepa desnico, da obriše
z obraza sitne kapljice, obešajoče se mu po
licih.
Naposled zagleda malo od ceste nekaj hišic,
v katerih se prikazujejo medle luči.
Iz lesene koče priteče majhen deček s koškom
v roki. Moško se postavi na prag, ozirajoč
se po cesti, potem pa proti nebu, kakor
bi se hotel še kam napotiti na večer.
Popotnik je pač dobro vedel za pot in znana
mu je bila okolica bolj nego dečku na pragu.
Vendar bi bil rad izpregovoril že tako iz navade.
Zato se ustavi in popraša dečka:

„Fant, čegav si?“

„Naš! Če me vzameš, bom pa vaš.“

„Na, sedaj sem pa zvedel“, zamrmra vprašalec,
pristavljaje običajno kletvico. Vendar mu
je ugajal ta odgovor. Kakor da bi deček vedel,
da ga ptujec nalašč poprašuje, znal se je urno
odrezati.
Zato nadaljuje ptujec pogovor:

„Kako ti je pa ime?“

„Tako, da se nikjer ne zve.“
Popotnik se nehote nasmeje.

„Kako se pa pišeš?“

„Tako, da me ti ne izbrišeš.“
Ker vidi, da mu tako ne pride do živega,
povpraša ga:

„Kaj pa imaš v košku?“

„Poglej, boš pa videl!“

In predno se popotnik spomni novega vprašanja,
že ubere deček pot pod noge in steče
po cesti pred zvedavim ptujcem.
Naš znanec pocepeta nekoliko z nogama,
kakor bi hotel dečka zastrašiti in doiti. A deček
mu je že izginil izpred očij.
Le objesten otroški smeh se čuje v daljavi.
Popotnik pa pospeši korake in smejoč se
premišljuje dečkove odgovore. Spomni se svojih
otročjih let, ko je tudi on tako-le brezskrbno
dražil pred domačo hišo ljudi.

Stara pesem in vendar vedno nova!
Kmalu obstane mladi popotnik pred veliko
hišo ob cesti, kjer „Bog roko ven moli“. Znana
mu je ta hiša le predobro! Kolikokrat je bil
njen gost, kolikokrat je polival v nji nedolžno
mizo z božjo kapljico, kolikokrat sta ga „sekala“
z očetom pod to streho! Spomini obletavajo
njegovo dušo, tako sladki, a vendar zanj
tako otožni! Mrak mu leže za trenutek na obličje
in robato se poslovi od hiše, iz katere se je
čula vesela govorica.
Pač bi bil rad stopil pod streho. Saj je bil
potreben. Ali ta suša, ki je razsajala po njegovih
žepih, ta ga je gnala dalje. Že ga je obletavala
ptica-izkušnjavica, da bi potrkal na vrata in
se pridružil veselim gostom; a ptici-izkušnjavici
so bile peruti porezane. Da bi bil brez
cvenka stopil v gostilno, ni mu moglo v glavo.
Sram ga je bilo.

„Še četrt ure in — doma smo“, misli si.
Da bi si odpodil otožne izkušnjave, začne prav
strastno žvižgati in brlizgati, da se mu je sova
oglašala v bližnjem skalovju.

„Prešmentana sova, kdo te je klical?“ zadere
se na ponočno ptico. Nato pa začne peti:

Neka prijetna zadovoljnost sede v srce mlademu
prihajalcu. Popisati se ne da. Le tistemu
je znana, kdor jo je že občutil. Čez tri in pol
leta zagleda zopet tisto hišo, kjer je zagledal
luč življenja.
Vse je še tako, kakor je bilo.
K oknu pristopi in pogleda v hišo.
Na žici visi od stropa svetilka z velikim
otrinkom in širi svoje medle žarke na okoli.
Po peči leže poveznjene sklede, izza peči pa
raznolika obleka. Ob steni stoji široka in visoko
postlana postelja, na nji se prekucujeta dva
mlada mačka. Pri peči se greje dolgouhi „Čerin“
pasjega plemena, pod pečjo ščebetajo jesenska
piščeta pod perutmi ošabne koklje, in na
klopici ob peči sedi tigrasta stara mačka ter
pomaka svoj gobček v skledo, napolnjeno z
mlekom.

Vse tako, kakor je bilo. Ptujec bi bil šel
najrajši podit najprvo drzno mačko, kakor jo je
včasih podil okrog hiše.
Pogrešal pa je vendar-le kolovrata in pri
njem male ženske živih očij in pridnih rok.
Tudi očeta ni videl sedečega na zapečku.
A na pol se mu kmalu izpolni bolj radovedna
nego srčna želja.
Hišne duri se odpro. Ženica živih očij in
pridnih rok stopi v izbo. Takoj ji obtiči pogled
v oknu, skozi katero se kaže človeško lice.

„Če te mika biti pri nas, pa stopi noter!
Kaj zalezuješ hišo?“
Človek pod oknom se zasmeje prav iz srca.
A Čerin že laja zunaj hiše in se zaganja v prišleca.

„Oho, Čerin, le počasi! Kaj me več ne
poznaš?“ oglasi se nenavadni vasovalec.
Takoj začne pes cviliti in se dobrikati. Spoznal
je prišleca po glasu.
Ženici v hiši se čudno zdi, da je pes nenadoma
umolknil. Stopi v vežo. Ob jednem se
odpro vezna vrata do kraja, in spoznata se —
mati in sin.

„Dober večer, mati! Ali večerjo kuhate?
Le še dober kos vrzite v pisker! Lačen sem
kakor pes in žejen kakor goba.“

„Kaj si ti, Cene? Mhe! Kdo bi si bil mislil?
Pa sedaj-le? Stopi no v izbo, da te vidim,
kakšen si!“

„Kaj pa je za večerjo?“

„Ječmenček sem pristavila in prešičje uhlje
sem ukuhala.“

„Kje pa so oče?“ popraša sin mater, ko
stopita v izbo.

„Uh, kakšen pa si, Cene? Ves premočen!
In pa take vojaške cape imaš na sebi! Kaj nisi
drugega prinesel s seboj?“

„Kje so oče, vprašam!“ zarohni Cene na
ženico, ker mu ne odgovori na vprašanje.
V tem pa je prišlec že zlezel za peč, zagibal
parkrat z nogami in gosposki čeveljčki so
zleteli po izbi.

„I, saj veš, kakšen je oče! Saj ga ni nikoli
o pravem času domov. Menda ‚likof‘ pijo pri
Gregcu.“
Tako hiti tolažit ženica sina.

„Srajco mi prinesite, da se preoblečeni!“

„Le malo potrpi, Cene, da popravim luč!
Saj imam v skrinji še shranjene tvoje srajce.
Prazniško obleko imaš tudi še vso, kakor si jo
pustil, ko si šel iz doma. Za nocoj pa obuj
te-le očetove hlače in rokavnik. Dobro bo.“
In žena potegne z drugega konca peči očetove
hlače.

„Le prinesite mi mojo obleko iz skrinje!“

„Saj nocoj ne pojdeš drugam kakor spat.
Kaj ti bom nosila praznično obleko!“

„Če pa rečem!“ — odvrne sin osorneje, in
mati si ne upa ustavljati se sinovi želji. Poznala
ga je.
Iz skrinje prinese obleko. Cene pa zleze
izza peči in se preobleče.

„Le brž prinesite večerjo“, opomni starko,
ki takoj izgine v kuhinjo.

Sedaj je bil Cene ves drugačen človek. Obleka
dela človeka, pravi pregovor.
Čedna obleka mu je pokrivala čedno telo,
in vojaška čepica je pričala, da je prišel od vojakov.
Tam raz okno vzame zrcalce brez okvirja,
zadovoljno si počeše lepe lase po sredi glave,
na tilniku pa si jih parkrat prerije s prsti, da
so mu štrleli po koncu za višnjevo čepico kakor
razsrjenemu ježu.
Mati postavi večerjo na mizo. Cene sede
takoj in v slast mu gre gorka večerja.

„Ali si že kaj molil?“ povpraša mati skrbno,
sedaje na drugi konec mize in polagaje palec
svoje desnice na čelo.

„Tega sem se odvadil“, odvrne sin ravnodušno.
Mati pa se prestraši takega odgovora.

„Kam še misliš nocoj, da si se tako napravil?“

„Očeta grem poiskat“ reče sin in položi
žlico na mizo.

„Čajte, mati! Dajte mi, dajte par krajcarjev!
Tako nerodno je, če človek nima pri rokah nič
okroglega.“
Te besede so bile sladke in prijazne, kar ni
bila sinova navada.

„Za denar je huda, Cene!“ de mati.

„Samo nocoj, mati! Saj veste, kaj je mlad
človek!“

„Pa bi vendar povedal kaj,
odkar te nismo videli. Saj si
dosti poskusil! Še v vojski si
bil menda. Kako, da so te tako
ubogega izpustili domov?“

„Le potrpite, mati! Vse vam
povem, kadar bodo še oče
doma.“
Ženica odide otožnega obraza
v kuhinjo do omare, kjer
je imela shranjene svoje krajcarčke.

„Na! Za nocoj boš že imel.
Pa nikar ne zapravljaj po nepotrebnem!
Kmalu pridita domov!“
reče še ženica za odhajajočim
in zapre za njim vezna
vrata.

Cene je izginil v noči.
Pri Gregcu pa so bili tisti
večer še dolgo v noč prav dobre
volje. Starec je bil vesel,
da ima zopet doma sina, katerega
je tako pogrešal. Večkrat
se je jokal tisti večer samega veselja.
Pa saj pijanci radi jokajo.
Dobro, da ni Cene prej zavil
k Gregcu, nego v domačo
hišo. Gotovo bi se bilo zasukalo
drugače.
Sedaj pa je šel še tisti večer
samo ta glas na okoli, da je
Cene prinesel od vojakov silno
dosti denarja.
Mati je doma s solzami močila
belo blazino in prebirala
molek, da bi lože pozabila prihranjene
krajcarčke, in s posebno
zbranostjo je govorila
besede:

„Ki nam razsvetli našo
pamet.“
Oče pa je dokazoval sinu na
poti proti domu, ko je cerkvenik
dan zvonil, da je svet
okrogel. In sin mu je dokazoval,
da je denar še bolj okrogel.

II.

Oni rod je že davno izmrl, ki je živel ob
času naše povesti, in tudi drugi rod za njim
se je danes že postaral.
Tam na pristavah kranjskega mesteca je
čepela hišica, kjer je imel junak naše povesti

rojstveno pravico. Prav navadno stanovališče je
bilo na pol zidano, na pol leseno in pokrito s
staro slamo. Zidu še ni pogladil zidarski čopič,
in vrata so kazala jako usmiljeno srce vetru in
mišim.

In vendar je bilo v tem zastarelem poslopju
včasih jako živahno življenje. To pa takrat,
kadar je bilo pri domu vse prebivalstvo, človeško
in živalsko. Od severne strani predeljene
hiše se je oglašala žival z rilcem, žival z gobcem
in žival s kljunom. Od južne strani pa se je
razlegal tanki glas gospodinjin, hripavi glas gospodarjev
in debeli glas sinov. Gospodar se je
pridušaval, sin je drugače preklinjal, gospodinja
pa je vmes kričala, da te je po ušesih skelelo.
Ljubega miru torej ni bilo dosti.

To je bila družina Črevesnikova.
Gospodar je rad trdil, da so bili njegovi
pradedje imenitni meščani kranjskega mesta.
Toda vsaka reč traja le nekaj časa, rekel je
Kranjec, ki se je naveličal zibati Francoza. Tako
je bilo tudi z meščanstvom Črevesnikovih pradedov.
Že Črevesnikovega očeta,
ki je opravljal razne brezimne
službe, niso marali več v
mestu, in tako si je moral na
stara leta poiskati „mirnega
kota, kjer bi bil sam svoj gospod.“
Da pa Črevesnikovi pradedje
niso bili ljudje navadnega
čepa, povedo nam viri.
Zatrjujejo namreč, da so Črevesniki-
predniki prejeli svoje
lepo ime od todi, ker so si
kot mesarji kranjskega mesta
pridobili veliko zaslug osobito
s pripravo in prodajo raznih
čreves. Ta so znali posebno
dobro pripravljati: tanka čreva
za klobase, debela pa za vkusno
jed. Ker so Črevesnikovi pradedje
imeli tudi krčmo, ni mi
treba še praviti, koliko gostov
so imeli tržne dneve in koliko
pečenih črev in drugih mesarskih
izdelkov se je takrat
razrezalo na Črevesnikovih mizah.
Ker so bili Črevesnikovi
tako imenitni, kajpak so jih
objedali zavistniki in dokazovali,
da so Črevesniki in tamošnji
konjederec v rodu v
tretjem kolenu.

Toda bodisi tako ali tako,
slava Črevesnikovih prednikov
je zašla za gore, ime Črevesnikovo
pa je še dičilo nevrednega
potomca vrednih njegovih
prednikov.
Svet je čuden. Črevesniku ni
hotel priznati zaslužene hvale
njegovih pradedov. Le sam se
je še imenoval tako, kakor njegovi
očetje; ljudje pa so ga
klicali le „mešetarja“. Rad bi
se bil včasih znosil nad kom, in
kadar mu je glava zavrela (kar
je bilo dostikrat), tedaj se je

razkoracil z vso svojo modrostjo in dokazoval
z velikim ponosom na dolgo in široko, da je
on Črevesnik, ne mešetar. Toda svet nerad posluša
besede starih ljudij. Prepričal se je, da
ljudij ne more izpreobračati. Poskusi torej drugače.

„Ako se že mešetarstva ne morem ubraniti,
tedaj jim vtepem v glavo drugo besedo, ki je
vsaj komu podobna.“
In kakor je mislil, tako je storil.
Po rajnem župniku podšmarnogorskem si
kupi staro kočijo, na ljubljanskem sejmu pa
kljuse.

Postal je ‚fijakar‘.
In res so ga jeli sčasoma klicati tudi „flakarja“,
ker je bil pripravljen odpeljati kogarsibodi,
kamorsibodi in kadarsibodi, da je le
dobil plačilo.
A pomagaj si, če si moreš! Mešetar ne more
zakriti svoje narave kakor Žid ne svoje dobičkaželjnosti.
Bil je Črevesnik „kmečki nakar“, kakor
so mu rekali nagajivo, a pri vožnji se je dalo
še tolikanj uspešneje mešetariti.
Fijakar biti pa ni karsibodi. To je izkušal
Črevesnik v obilni meri. Čutil je vedno bolj,
da si mora pomnožiti dohodke. Kolikokrat je
moral slišati očitajoče besede: „Kdo se bo vozil
s tvojim kljusetom, ki leze tako po polževo!“
Zopet je moral pogosteje požirati zabavljice
o mešetarstvu.

Kar ga reši nanagloma iz zadrege njegovo
— kljuse. Pešalo je vedno bolj, dokler ni popolnoma
opešalo. Zlezlo je na tla, in nekega
jutra ga Črevesnik ni mogel več spraviti na
noge. Nihče mu ni mogel pomagati. Uboga para
je tako milo gledala gospodarja, kakor bi se
bila poslavljala od polnih jasel in kdo ve kakšnih
konjskih zabav.
A Črevesnik je bil tudi mož, ki je jako cenil
besedo stare konjederke. Sam je naložil na samokolnico
kosti svojega kljuseta in odpeljal jih h
konjedercu. Ostal pa je pri njem toliko časa,
da je konjski mojster razparal ubogo paro. Rad
bi bil vendar-le vedel, zakaj „mažar“ ni več
maral zanj. Tako je namreč klical svojega konjička,
ker je bil madjarske krvi.

In glejte! Glava Črevesnikova ni imela zastonj
slavnih prednic. Konjederec je uganil tako, da
so se mažarju čreva vnela in da je za tem poginil.

„Aha, Črevesnik in vnetje črev! To ni brez
nič“, misli si potrti fijakar in hajdi v kuhinjo
k materi konjederki! — — —
Veselega obraza je zapustil Črevesnik konjederčevo
hišo. Kar nič se ni kesal, da je pustil
v nji svtelo dvojačo. Še več! Obljubil je rade
volje poslati konjedercu celo svojega mažarja
rep, ki ga je doma odrezal. Konjski mojster je
namreč tirjal, sklicuje se na svoje postave, da
spada tudi rep k mrtvemu konju.

Čez mesec dnij je že imel Črevesnik novega
konja. Šel je sam ponj tje na Ogersko.
In ni storil zastonj take dalje. Konj je bil res
vreden, da se ga je pogledalo. Ljudje so se kar
povpraševali, kako je prišel mešetar do takega
konja. Sam pa je dostikrat pritrdil na svojo
dušo, da ni le brez cesarske, ampak sploh brez
vsake napake.
Nekateri objestneži so celo ugibali, da je
mešetar ukradel konja kakor cigan. A nas bolj
zanima govorica drugih, ki so trdili, da mu je
Cene kupil konja in dokazovali s tem, da je
prinesel domov veliko denarja. Dejali so, da
si je pri vojakih nabral denarja in sicer po nepošteni
poti.

Iz tega javnega mnenja spoznamo, da je
Črevesnik prignal novega konja z Ogerskega
ravno nekako tisti čas, ko je bil Cene prišel
domov. Zato so zopet drugi ugibali, da bi bil
utegnil sam Cene staremu prignati konja z
Ogerskega. S tem v zvezi je pa tudi bila misel
tistih, ki so govorili, da je bil jedno celo leto
Cene med cigani. Zakaj nekaj drugih, ki so
bili šli prav ta čas v vojake, kakor Cene, prišlo
je že lansko jesen domov. Kajpak tem ugibačem
Cene ni povedal, da je presedel dobrega pol
leta v zaporu. Takrat še ni bilo toliko takih
zvedavih ljudij, ki v časnike svoj nos vtikajo
in vse zvedo, še to, česar treba ni.

Da sedaj umemo še junaka te povesti, sezimo
nazaj v njegovo življenje. Cene ni bil zakonske
matere otrok; pregreha je znala v temo zaviti
njegovo rojstvo. Krščen na dan mrzlega svetega
Vincencija, imel je ime Cene. Bil je prva leta
„na reji“ pri neki vdovi. V onem času se je
Črevesnik oženil, ker ni mogel biti sam gospodar
in gospodinja. In dobil je dobro ženico,
zanj še predobro. Če pa jima Bog ni dal drugega
otroka kakor Reziko, ki pa je umrla že
v otročjih letih, kaj čuda, da sta vzela Ceneta
za svojega otroka. Vendar so bili pač za to še
posebni vzroki. Posinovila sta ga prav po postavah,
da je bil Cene res Črevesnikov. Svoje
prave matere pa Cene ni poznal nikdar, kakor
je tudi ni poznala njegova druga mati. Umrla
je, ko je bil Cene star deset let. Dasi je Cene
povpraševal včasih Črevesnika to ali ono stvar
o svoji materi, vendar mu oče ni vedel ali ni
hotel mnogo povedati. Cene je mislil sčasoma,
da Črevesnik zato nerad govori o njegovi materi,
ker mu ne mara ponavljati bridkih spominov.
In prav se mu je zdelo tako. Zato se
taka vprašanja niso ponavljala, in čim večji je
bil Cene, tem manj je mislil na svojo mater.
Saj mu je bila Črevesnica dobra mati, še predobra.
Kdo ve, če bi ga bila njegova mati tako

ljubila in tako zanj skrbela? In Črevesnik ni
nikdar drugače imenoval Ceneta, kakor svojega
sina. Rad ga je imel, kakor more le oče rad
imeti svojega, otroka. Cene je bil prav domač
pri Črevesnikovih in ljudem, zlasti mlajšim, se
niti sanjalo ni, da bi Cene ne bil Črevesnikov
pravi sin.

Cene jima je bil jedinec. In rado se zgodi,
da taki otroci uživajo slepo ljubezen svojih starišev.
Črevesnik že tako ni bil odločen po svojem
stanu, da bi dobro vzgajal otroke. Večinoma je
bil na cesti in v družbah. Za dom je skrbela
ženica. Reza je bila dobra gospodinja. A preveč
je bila prizanesljiva, kar se ženam že tako rado
oponaša. Cenetu je dovolila vse, kar si je le
mogla izmisliti njegova mlada glavica. Kar pa
mu je odrekla, to mu je privoščil oče.
Zato ni nič posebnega, ako rečemo, da je
bil Cene najnavihanejši med svojimi vrstniki.
Lahko si tolmačimo, zakaj so matere zabičavale
svojim otrokom:

„Z malopridnim Cenetom ne
smeš hoditi!“
Za uk Cene ni bil slabe glave. Brati in pisati
se je kmalu navadil. Celo nemške črke je
znal napisati na papir. Le krščanski nauk mu
ni šel v glavo. In v vedenju je prinesel vselej
najslabši red, ki mu ga je mogel učitelj napisati.
Mnogokrat ga je prisilila mati, da je moral
sedeti poleg nje, ko je predla o zimskih dnevih.
Toda Cene je imel vse drugodi svoje misli, kakor
pri molitvicah, katerih ga je učila mati. Izmislil
si je vselej kaj novega, da jo je pomaknil iz
hiše. Dostikrat ga je pa tudi oče vzel s seboj,
da se je učil „fijakariti“, „mešetariti“ in drugih
takih rečij, ki niso za otroka. Po ne ravno izbranih
družbah si je Cene nabral mnogo gradiva
za svoje neporednosti.
Že je bil izpolnil petnajsto leto. Šolo je bil
že davno obesil na kol, a „nauka“ ne še opravil.
Naposled se mu izpolni vendar-le tudi ta zadnji
up, ki ga je imel od svojih šolarskih let.
To pa je bilo tako-le:

Mati je prigovarjala očetu že dolgo, da bi
se dečko poprijel kakega rokodelstva. Oče je
dejal vselej, da se še ne mudi:

„Fant še nima
prave pameti.“ Sedaj, ko je bil Cene že velik,
da bi lahko služil za hlapca, in ker ga doma
res nista ravno potrebovala, udal se je oče, da
se dečko izuči kakega rokodelstva. Toliko pa
je tudi vedel, da ne bo nič ž njim, ako ga izroči
mojstru v domačem mestu. Preveč blizu
doma bi bil. Ko bi ga bil kodi ponujal, najbrže
ne bi bil maral nobeden mojster zanj, ker
so v mestu dobro poznali „mešetarjevega fanta“.
Največ pa je Črevesnika navdajala misel, da bi
se fant priučil z rokodelstvom ob jednem nemščini,
katero je tudi sam nekoliko lomil. Naučil
se je je v svojih mladih letih na Koroškem.

„Nemški mora fant znati, bodisi že kakor
hoče“, pravi oče zakonski polovici, ki je bila
s tem zadovoljna.

„Da bi se že vendar kam pripravil“, dejala
je mati, „naj že govori turški ali kakor se mu
ljubi.“

„Pojdi, pojdi h gospodu kapelanu, da bo
fant vsaj nauk odpravil! Če mu sedaj ne dado
listka, potlej ga ne bo dobil poprej kakor na
smrtni postelji“, reče Črevesnik ženi.

„Pojdi ti! Jaz se bojim.“

„Le ti pojdi! Kaj se boš bala? Saj te ne
bodo snedli. Če te pa — “

„Naj pa tebe“, seže mu ženica v besedo.

„Le pojdi, le, Reza! Ženske ste bolj za tako
reč, kakor smo moški.“

Te besede moževe so dobro dele ženi.
Črevesnica se praznično napravi še tisto popoldne
in odide s težkim srcem proti kapelaniji.
Kako ji je srce bilo, ko potrka na duri!
In šlo je vendar-le!

„Saj so tako dobri gospod kapelan“, pravila
je pozneje možu.
In vendar ji je vest očitala, kakor še nikdar
poprej, da ni doslej prav ravnala. Z vso skrbnostjo
je učila Ceneta od zore do mraka.
V saboto pa sta šla s Cenetom po listek.

„Če bi fant ne šel od doma, ne bi ga mu
dal“, reče resno kapelan.
Mati in sin pa sta šla iz kapelanije s takim
veseljem, kakor Cene še nikdar ni šel od krščanskega
nauka.

„Le dobro si zapomni lepe nauke, ki so ti
jih dali gospod na pot!“ izgovori potoma mati
sinu.
Cene pa je premišljal, kako bo na Koroškem
veselo in prijetno, ko ne bo treba bati
se niti gospoda, niti matere, niti očeta ...

Drugi teden sta že šla, oče in sin, v Svinec
na Koroško, da se sin izuči kolarstva. Črevesnik
je imel namreč v Svincu daljnjega sorodnika —
kolarja. Toda Cene je bil poprej doma nego oče.
Ker je imel več znancev po Koroškem, odvede
ga drugič v Svinec, da se izuči sedlarstva.
A tudi tega rokodelstva se Cene ni izučil. Vendar
tako hitro ni bil doma kakor prvikrat. Bal se
je očetove jeze, ki je bila silno huda, kadar je
prišla na dan. Preveč dobro so mu bili v spominu
tisti dnevi v domači hiši, ko je šiba pela
in kletev očetova grmela. Črevesnik ga je imel
od sile rad. In največ je bil on sam kriv slabe
vzgoje njegove. A kadar je bilo tudi njemu
dovolj, takrat je bil Črevesnik kakor zverina.
Še žena je bežala v kraj.

Popustivši torej sedlarskega mojstra, nastani
se Cene pri nekem peku, ki je ravno potreboval
takega dečka, kakor je bil on. Največ je prebil
sedaj Cene na kmetih. Nosil je namreč okrog

prodajat žemlje, regije, rogove, štruce in drugo
tako pecivo. In ni se mu slabo godilo.
Prebrisane glave je bil in premeten do kože.
Govoriti je znal tako gladko in sladko, kakor
bi se mu sam med cedil iz ust, in vesti se je
znal tako ljubo, da se je prikupil človeku na
prvi mah. Koder je potrkal na vrata, povsodi
so ga sprejeli kot ljubega popotnika. Pripovedovati
je znal tako mično, kakor znajo stare mamice
pripovedovati svoje tolikokrat ponovljene
povesti. Da je imel tudi bujno domišljijo, ni
nam treba še dokazovati. In njegova prijetna
vnanjost tudi ni odganjala človeških src. Oponašati
je znal vsakega človeka, kakor da bi bil
rojen za vsak stan.

Najboljši gledališki igralec bi mu ne bil kos.
Ni čuda, da so se njegovi tovariši tako težko
ločili od svojega „prvaka“. Kar je on rekel,
obveljalo je vselej. Kar je izpregovoril, prilegalo
se je. Burke je znal uganjati, kakor nihče drugi.
Kjer je bil on, tam je bilo dosti smehu, pa tudi
nerodnostij. Tudi mojster njegov ga ni ravno
črtil, ker mu je znal tako govoriti, kakor bi
bil kruh mazal s surovim maslom. Za dober
izgovor ni bil nikdo tako naglo pripravljen,
kakor Cene. Potuhnil se je, kakor bi ne znal
do petih šteti. Pa tudi za vsako delo je bil
sposoben, in če ga drugi ni zmogel, gotovo je
znal Cene. Večkrat je peval:

Nekoč pa se mu pripeti, da je zaspal s polnim
košem pod senčnato jablano. Nesreča je
hotela, da so prihajali ravno takrat otroci iz
šole in privoščili so si prepovedano veselje, da
so mu pobrali vse žemlje iz koša. Gospodar je
bil hud, in Cene je moral zapustiti pekovo hišo.
Vzel je v roko popotno gorjačo, na hrbet
navezal rončič, in hajdi v daljnji svet.

Pride v Celovec. Tamkaj se ponudi nekemu
izvoščku za hlapca. Pri njem ostane do devetnajstega
leta svoje starosti. Ugajalo mu je življenje
na „kozlu“ in pri lačnih kljusetih. Tudi
gospodar ga je hvalil. Saj sta bila oba jednake
nravi. Vozila pa sta oba, po dnevu in po noči,
o lepem in grdem vremenu, po kameniti cesti
in po lesenih klopeh celovških gostilen. — No,
tudi tukaj ni ostal dolgo. Prišli so na sled velikim
nepoštenostim, in gospodar mu je pretil, da ga
bo dal zapreti. Cene jo udari domov, kjer sta
ga z veseljem sprejela oče in mati. Pravega dela
tukaj ni imel; sedaj je postopal, sedaj hodil sem
ter tje z očetom.
Toda prišel je čas, da so Ceneta poiskali
za vojaščino.

„Naj bom pa še to“, pravi sam
sebi, in res ga potisnejo v vojaško suknjo. Cene
je moral v Ljubljano in še naprej, naprej ...
Koliko solza je potočila stara Črevesnica,
kolikrat je poklical stari Črevesnik svoje peklenske
varihe od Luciferja do najmlajšega njegovega
oprode, ne upa si pisatelj naštevati, ker se boji,
da se pregreši zoper zakone leposlovja.
Vojaškega dnevnika ni pisal Cene, da bi
mogli iz njega zajeti kake drobtine o njegovem
vojaškem življenju. Le nekaj je hranila stara
Črevesnica v predalu svoje skrinje v davkarskih
bukvicah. In še izmed teh pisem podajemo
bralcem samo jedno, ki se ože dotika niti naše
povesti. Pisano je nekodi na Laškem.

III.

Kdor je prihajal v dobi naše povesti ob semanjih
dneh v Kranj, utegnil je poznati očeta
Krajca. Po letu je nosil velik, bel slamnik z zobčastimi
okraji, po zimi pa obilno polhovko na
obilni glavi. In ta glava je bila povse primerna
njegovemu telesu. Ponosno je hodil po trgu
gori in doli s prazno vrečo na rami. Ustavil se
je sedaj pri kakem šotoru, kamor ga je vabila
jezična kramarica, sedaj pri kakem kupu vreč,
z žitom nasutih. A govoril ni mnogo.

„Po čem?“ povprašal je žitnega prodajalca,
položivši kako zrnce na zobe, poskušajoč, ali
je dovolj močnato.

„Po dva in pol.“

„Po dva pa dvajset.“

In kupčija je bila kmalu gotova.
Če pa je pristopil do kramaričinega šotora
in pregledaval rute, batmol, tibet in drugo tako
blago, tedaj ga je vselej prijela nekaka nevolja.
Kakor vselej, tako je bil na semnju tudi
okrog sv. Jakopa tisto leto potem, ko se je začela
naša povest. Tam pri onem šotoru si je
kar velel pokazati rute za ženske.

„Na, izberi, Polona“, zakliče dekletu, ki je
stalo plaho kake tri korake za njim, in pokaže
s prsti na precejšen kup raznolikih rut.
Dekle nekaj časa izbira, potem deje boječe:

„Oče, ta-le!“

„Koliko pa bo?“ osorno povpraša oče kramarico.

„Ta-le je goldinar, ta-le dva, ta-le dva in
pol.“

„Za to-le vprašam“, zadere se kupec osorneje.

„I no, naj pa bo! Tri pa trideset bodete
dali, zato ker ste vi.“

„Predraga je.“

In šla sta. Oče naprej, hči pa za njim.
Pri drugem šotoru se je tudi tako zgodilo.
In pri tretjem tako. In pri četrtem tako.
Naposled pa sta kupila ruto pri kramarici,
kjer sta se najprej pogajala.
Dekle je bilo povse podobno svojemu očeto.
Visoke rasti, postavno in zagorele kože, le na
licih so cvetle še pomladanske rožice. Pristna
gorska roža to! Na prvi mah bi bil človek mislil,
da je to že izkušena žena. A bilo je le neizkušeno
sedemnajstletno dekle. Vijoličasto krilo
je odevalo njeno telo. Zgornjega dela nje života
se je oprijemala rdeča svilena ruta z gostimi
čipkami, in glavo ji je krila „na štruco“ zavezana
pepelnata ruta. Rožasti predpasnik se je
kaj podajal na vijolično krilo, in po hrbtu sta
viseli dolgi, debeli kiti.

„Kje pa je fant?“ povpraša oče hčer.

„Tam-le.“

„Kje?“

„Tam-le je!“ ponovi Polonica in pokaže s
prstom na svojega brata Janeza.

„Pokliči ga!“

In fant gre z očetom do šotora, kjer je železar
prodajal železnino.
V tem, ko izbirata oče in sin kose in sekire,
umakne se dekle za vogel, kjer prodaja
v veži stara ženica ‚odpustke‘ na dveh širokih
deskah, ležečih na dveh nizkih stolčkih.
Nekako boječe se ozre dekle okrog sebe,
kakor otrok, ki ga mikajo na sosedovem vrtu
na pol zrele češplje. In če bi bila imela prodajalka
bistreje oko, opazila bi bila lahko na dekličinih
licih rdeče pegice.
Kmalu pa je Polonica vsa zaverovana v ‚odpustke‘
najraznejše vrste. Brati zna tudi. Papirček
za papirčkom odvija in bere in bere.
Marsikateri napis ji pordeči že tako rdeča lica,
in hitro ga položi nazaj med ostale tovariše.
— Trgala je prvi sad spoznanja dobrega in
zlega. Naposled pa se vendar odloči za jednega.
Bralo se je na njem tako-le:

Polonica je bila dobro vzgojena in doslej
še nepokvarjena. Zato je premagala izkušnjavo
in ni kupila sladčice s slabim napisom.

„Kakšno branje pa je, Polonica?“ oglasi se
zdajci nekdo za njenim hrbtom.
Samega strahu se dekle strese, da ji pade
‚papirček‘ na tla. A predno se pripogne dekle,
prehiti jo že vljudni prišlec.
Bil je človek najboljših let. Napravljen je
bil pol kmečko, pol mestno; bil je prikupljivega
obraza in dobrega jezika. Na močno počesanih
črnih laseh mu je čepel zal klobuček,
in desnica njegova je sukala gladko paličico.
Pobere torej padli papirček, bere, a nikakor
ni zadovoljen z dekličinim vkusom.

„Ej, Polonica, kaj boš tako-le izbirala? To
je za stare babnice. Le počakaj, izberem ti jaz
nekaj, kar je zate.“
In prišlec vrže Poloničin papirček nazaj med
druge papirčke ter izbira drugega. Kmalu ga
zaloti, da mu je všeč.

„Vidiš, Polonica, tega-le vzemi, ta-le je lep!
Le počakaj, kupim ti ga jaz, da boš imela od
mene spomin.“
Glasil pa se je tako-le:

Samoljubje je preplulo Polonino osrčje. Tako
mičnim besedicam, polnim sladorja in medu,
kako bi se mogla ustavljati? In ta Cene! Saj je
bil vselej tako prijazne besede proti meni, kolikorkrat
je bil pri nas.
Še je dejalo dekle:

„Ne smem, oče bodo hudi!“

„Saj jim ni treba kazati. Vidiš, Polonica,
take reči so samo za nas, mlade ljudi, za stare
to seveda ni — —.“

„Ali Janez me bo karal.“

„Ne bo te, ne! Kaj meniš, da je Janez tak
svetnik? Saj ima Janez tudi take stvari. Kaj
meniš, da jih nima? Seveda, tebi jih ne pokaže.
Sedaj ti jih bo, ko bo videl, da jih imaš tudi ti.“
In Cene kupi Polonici tudi še velik strden
„srček“, ki stane pet krajcarjev.
Polonica je bila premagana in izvolila drugega
ženina.

„O, ta ženska ničemernost!“ mrmrala je ženica
pri svojih ‚odpustkih‘.

„Kje pa te nosi pasja dlaka?“ zarohni Krajec
nad hčerjo, ko se mu približa sredi trga.
Polonica je zardela danes že strašno velikokrat.
Skoro ji je postalo to že nekaj vsak
vsakdanjega.
Zato oče ne opazi premembe na hčerinem
obrazu.

„Cimeta sem šla kupit, ker ga ni več, in
pa lorbarjevih glavic.“
Prvikrat se je zlagala očetu. A oče tega ni
spoznal, ker ni pogledal dekletu v košek. Le
nevoljno zamrmra kar tako, ker je bil vajen
godrnjati:

„Ti bom že dal cimeta in pa lorbarja.“

Poldne je že davno odzvonilo, ko stopi
Krajec v gostilno, kjer je navadno spravljal
konja. Polič vina ukaže prinesti. Polona sede
poleg njega, Janez pa stoji pri mizi z bičem
v roki.

„Na, Janez, pij! Potlej pa naprezi!“
In starec porine polič proti sinu. Nato prime
za vogal kruha, ki leži na mizi, odtrga ga polovico
z rokama in položi pred Polono:

„Na, jej štruco!“
Kmalu stopi v pivsko izbo mladenič, ki je
kupoval Poloni ‚papirčke‘.

„O, dober dan, Krajčev oče! Ali ste že napravljeni
proti domu?“

„Aha! Na, pij, Cene!“ odgovori Krajec in
porine kozarec prišlecu.
Dekle pa položi nehote roko na košek poleg
sebe.

„Pij, pa naprej nalij dekletu!“ ponovi oče
svoj ukaz.

„Dobro zdravje, Krajčev oče!“
In Cene izprazni kozarec, nalije pa napije
Poloni. Kaj bi bil pač rajši storil kakor to?

„Pijte, Krajčev oče! Potem dam še jaz za
polič.“

„Saj žejen, si pa res, kakor vidim“, zbode
ga starec.

„Žejen pa, žejen, zmerom kakor goba“, zakrohoče
se Cene.

„To je še dobro, da tvoj stari nima gostilne.
Drugače bi moral zate posebej plačevati
vinsko užitnino.“
A Ceneta niso mnogo zbodle Krajčeve besede.

„Norčuj se“, mislil je sam pri sebi, “kadar
pridemo gori k tebi, takrat ga bodemo pa vendar
le pili, da bo od mize teklo.“ Le to mu
ni bilo ljubo, da Polonica čuje te besede. Zato
obrne pogovor.

„Polonica, zakaj si pa tako klaverna danes?“
povpraša deklico. A ta je le molčala.

„E, za taka dekleta je najlepše, da molče“,
pomaga ji oče odgovarjati.
Polonici pa je bila glava polna skrbij. Nekaj
ji je reklo:

„Kaj si storila? Kaj poreko oče, če
zvedo? Kaj poreče Janez? In če Agata zve? Če
ljudje zvedo?“ Že ji je žal, da se je dala pregovoriti.

Kar v košek bi najrajša posegla in zagnala
Cenetu v naročje ta papirček. A zopet
ji nekaj zašepeta: „Kaj poreče potem Cene?
In če ljudje to zvedo?“
„Kar je, pa je“, reče po tihem in se otrese
nadležnih skrbij. A takoj se zopet prikažejo
v njeni rahločutni duši novi pomisleki, nove
skrbi.
V tem pa sta bila Cene in Krajec že v živem
pogovoru.

„Drugi teden pride Tirolec po voli. Ali
imate kaj na prodaj? Ali je kaj debele živine
v vaši vasi?“

„Brez nič ne bo. Naj le pride; za dober
denar se vse dobi.“

„Nič se ne bojte, Krajčev oče! Govoril bom
že tako, da bo za vas prav.“
Tedaj se Krajcu razjasni hudo lice.

„Še jeden polič, pa še ne gremo“, reče
Cene.
In pili so še. Polonica pa je priganjala na
odhod.

„Kmalu pojdemo, Polonica! Le kar reci Janezu,
da napreže.“
Dekle odide iz hiše.

„Kaj pa žito letos?“ povpraša Cene in z veselim
obrazom pogleda za Polonico.

„Pri nas smo že vse poželi in vsejali. Še
repo bomo ta teden. Naš je tak za delo kakor
železo, in naša je taka, da nobena ne taka:
kar po tri kraje zanje sama.“

Kadar ga je mož dobil malo v glavo, takrat
je postajal glasnejši in zgovornejši kakor navadno.
In kadar je govoril o svoji zemlji in
kmetijstvu, o svojem Janezu in Poloni, takrat
je bilo vse le naš, pa naša, pa naše.

„Konj je že naprežen, oče!“ reče Polona,
povrnivša se v izbo.

„Ali je? No, je že prav, pa pojdimo.“

„Polič še, Krajčev oče! Saj smo malokdaj
vkupaj! Kaj pa vam je za par poličev? In taka
pridna otroka imate, da ju je veselje gledati!“
Te besede Cenetove so dobro dele starcu.
Še je postavila krčmarica na mizo nov polič.

„Oče, gremo?“

„Koj gremo, Polona! Ali je Janez že napregel?“

„Je že, kdaj že!“

„No, potlej je pa prav! Polona, na voz nesi,
kar je; potlej pa odrinemo.“

„Oče, pojdimo no! Kdaj pa pridemo domov?
Po noči.“

„Saj mesec sveti, Polonica, nič se ne boj!“
reče Cene in se nasmeje tako sladko, da se je
morala tudi ona nasmejati.

„Ali te je strah, Polonica? Če te je, pa grem
s teboj.“

„Če bi šel ti z nami, Cene, potem bi me
pač bilo strah“, odgovori dekle osorneje in huduje
se, da se oče toliko časa obotavljajo.

„Pojdite no, oče! Koliko dela nas še čaka
doma.“

„Ali je Janez napregel?“

„I, seveda je, no! Tako nevoljen je, ker konj
neče že stati.“

„Ali je že vse na vozu?“

„I, seveda je! Brž pojdite!“
In deklica prime očeta za roko.

„Na, še jedenkrat pij, pa Janezu reci, da
pride pit!“
Dekle gre po Janeza. Janez pride.

„Brž pij, Janez, da gremo! Pa še hlapcu
reci, da pride pit.“
In prišel je še hlapec pit.

„No, ali še ne greš?“ povpraša Krajec vstopivšega
soseda.

„Kmalu pojdem. Še nekaj imam opravka“,
odgovori sosed.

„Janez, kar pojdita s Polono, ker se vama
mudi! Jaz se pripeljem s sosedovimi. Imava
še s Cenetom nekaj govoriti“, reče naposled
Krajec.

Janez in Polona sta se odpeljala sama. Oče
pa se je pripeljal že pozno zvečer s sosedom.
Tako se je vselej rado zgodilo, kadar je šel
Krajec v semenj.

IV.

Vas je vas. Hiša za hišo, hlev za hlevom,
pod za podom, vrt za vrtom, kozolec za kozolcem.
Vse to pa veliko in majhno, lepo in
grdo, čedno in nemarno. Imovitost in ubožnost,
pridnost in zanikarnost, gorečnost in mlačnost
odseva na teh domovih. To je svet v malem.
Tako je z Bičjem. Pogorska vas je. Kakih
dvajset številk ima. Sadja mnogo obrodi na bičenskih
vrtovih in travnikih: hruševe vode in
hruševca, češpljevca in suhih češpelj je dovolj
v vsaki hiši. Polje je seveda bolj pusto. Kaj
se hoče? Kamen je kamen, prst je prst.
Bolj na sredi vasi ob cesti stoji hiša, katere
prebivalce že nekoliko poznamo. Vsa je
zidana in z opeko krita. Tudi hlev je zidan, a
pokrit s slamo. Pod pa je lesen. Nad hišnimi
vrati visi lesena deščica z veliko užgano številko,
katero imajo otroci za „sedmico“, kadar se uče
šteti. Nad številko pa je dolbina, kjer sedi na
prestolu Mati Božja z Detetom v naročju. Podoba
kaže, da mora imeti ta hiša hčerko gorečo
za čast božjo. Vsa je v zlatih in srebrnih

penah. V stranskih kotičkih te dolbine stojita
dve posodici z žeravcem, ki popenja svoje zelene
in dišeče liste okrog podobe. V sredi stoji
druga posodica, iz katere klijejo sivkasto-zelena
stebelca s klinčkovim cvetjem, viseča po zidu
kakor oltarni prtič. Navzdol pa visi ob robu
dolbine višnjeva svetilka, ki daje v temi tej skupini
prav čarobno lice.
Bela hiša ima zelene veternice pri oknih in
na koncu je naslikal Lužarjev France svetega
Florijana, ki ima v roki večjo golido kakor je
cerkev poleg njega. Ako še pristavimo, da gleda
izpod strehe okno zgornje sobe, povedali smo
vse. Gospodar jo je dal napraviti sebi za stare
dni.

To je bila Krajčeva hiša.
Krajec je štel oseminpetdeseto leto o sv. Verbanu
tistega leta, ko smo ga videli na kranjskem
sejmu. Vdovec je bil. Žena mu je bila umrla
pred dvanajstimi leti. Dvoje otrok je imel. Polonica
ima sedemnajst let, Janez pa gre v dvajseto
leto.
Pač bi bil Krajec lahko izbiral nevesto pred
dvanajstimi leti. Saj je bil takrat izpolnil komaj
šestinštirideseto leto, in moški rod ne vene tako
hitro kakor ženski. Tudi imetje njegovo ni bilo
beraško in redil je vedno po desetero živinčet.
Vina in belega kruha je bilo vselej za potrebo
pri Krajčevih, in gospodariti so znali! Poslov
niso jemali razven stare Agate, ki je bila že
od mladih nog pri hiši. Ta je tudi gospodinjila,
odkar je mati zatisnila oči. Kar pa je
Polona „nauk“ odpravila, veljala je ona za gospodinjo.
Vendar gate ni imela nikdar kot
dekle, ampak ljubila jo je kakor svojo mater.
Saj jo je zibala in pestovala, v cerkev vodila
in moliti učila. Kajpak je Agata rada potožila
kaki svoji prijateljici, da ji sedaj ni več tako,
kakor ji je bilo. A to je že navada pri starih
ljudeh. Hudega ji ni bilo, le to ji ni moglo v
glavo, da bi znalo tako dekle bolje gospodinjiti
kakor ona.
Bila je dobra, ta Agata! Tako rada je imela
Polonico, kakor bi bila njena hčerka. Nič manj
pa tudi Janeza. Hujše ji je bilo, če je čula o
njem kaj napačnega, kakor da bi se nji sami
zgodilo kaj zlega. Dokler sta bila še otroka,
bila sta tako največ okrog Agate. Oče Krajec
se ni mnogo menil za otroka in njiju vzgojo,
kakor je to že navadno. Žensko srce je pač
bolj ustvarjeno za otroško naravo in tudi ž njo
tesneje spojeno. Kolikor pa sta otroka bolj zorela,
tolikanj tesneje sta se oklepala očeta. Janez
je bil očetov ljubljenec. Saj sta vedno hodila
skupaj, delala in govorila, kolikor sta. Janezova
ljubezen je bila bolj zaupna, odkrita, naravna.
Polonina ljubezen do očeta pa je bila bolj boječa
skrivajoča v sebi več strahu nego zaupnosti.
Ljubila je očeta, a bala se ga je še bolj.
Polona se je sukala po kuhinji. Vesela je
bila poprej zmerom in prepevala je po hiši
kakor ptičica. Nekaj dnij sem pa se ji ni tako
ljubilo. Tudi cveticam po oknih je že nekaterikrat
pozabila priliti. Vse to se ji je zdelo nekako
otročje. Pač pa je mnogo več mislila kakor
poprejšnje čase. Še vedno so ji šumele po
ušesih sladke Cenetove besede, in prišla je naposled
do sklepa, da Cene le ni napačen človek.

„Polona, kaj pa premišljaš tako? Glej, včasih
sem bil na dvorišču in sem slišal, kako žvrgoliš
po kuhinji in vesel sem te bil. Še meni se je
zljubilo, da sem zakrožil kako veselo, dasi sem,
kakor veš, velik pustež in je grlo moje tako,
kakor bi tolkel po reni“, dokonča Janez svoj
govor.

„Hi, hi!“ zasmeje se deklica, „kako si vendar
otročji!“

„Zakaj? Ali samo otroci pojo?“

„Menda že“, zasmeje se zopet deklica.
Janezu pa ta smeh ni bil po volji. Nevoljen
odide iz kuhinje. Komaj pa je zunaj veže, že
se zasliši iz kuhinje pesem:

Zvesto je vlekel Janez besede na uho. Zmaje
z glavo in reče polglasno:

„Te še ni nikoli pela! Pa zakaj to veselje
preč, je preč? Kaj se ji ne godi dobro?“
Ko Janez tako premišljuje, stopajoč proti
podu, pride mu oče naproti. Kar ima v srcu,
to mu pride tudi na jezik:

„Oče! Zakaj pa Polona več tako ne poje
kakor včasih?“
Oče se posmehne sinovi odkritosrčnosti in
odgovori:

„I, saj veš, Janez! Otročarija tudi jedenkrat
mine. Zakaj pa ti ne poješ?“

„Jaz pa nisem za to.“

„I, menda že tudi Polona ni več za to.“
In res se začne Janez potlej sam sebi smejati,
sedeč v hlevu na svoji postelji, da je mogel
tako otročje povpraševati očeta in sestro.
Ko pa se priziblje — malo je bila šepasta —
v hlev stara dekla, poprime Janeza zopet radovednost.

„Agata, ali veš, zakaj se Polona tako drži
nekaj časa sem?“

„Aha, saj je res Tako sitna je kakor muha.
Pa nevšečna, kako! Nobene stvari ji ne naredim
prav. Sama je pa danes že dvakrat lonec prevrnila

po peči.
Le počakaj, Janez, bomo jo že
izvohali.

Nedelja je bila. Agata in Polona sta se napravi
jali v cerkev. Agata je kmalu odložila svoje
delavno krilo, oblekla se v rožasto in si privezala
belo pečo. Nato je pristopila k Poloni in
ji pomagala pritrditi si pas. Pred njo na mizi
je bila mala podobica, katero je imela Polona
shranjeno med obleko.

„Polonica! Bog ve, kako podobico bodo letos
dali gospod kapelan, ko pridejo biro pobirat?“

„I, boš že videla; kaj si tako radovedna?“

„Gaj, pokaži mi svoj molitvenik!“
Agata je neizrekljivo rada ogledovala podobice.

„Kaj ga še nisi nikoli videla?“
In Polona zaloputne pokrov obilne skrinje,
v kateri je imela shranjeno obleko in tudi molitvenik.
Agati pa se čudno zazdi to vedenje Poloničino.
Še bolj jo prijema ženska radovednost.
Opoldne prideta iz cerkve. Polona pusti
ključ od skrinje v ključavnici. Težko je čakala
Agata, da odide Polona v kuhinjo. Odpre skrinjo,
pogleda po njej, premeče nekaj obleke in —
kaj najde?
Tisti „papirček“, in pa „srček“, ki ga je
bil kupil Cene Poloni.

„Bog in sveti križ božji! Aha, sedaj pa že
vem, kaj je! Saj sem vedela, da ni brez vsega.“
Od veselja si mane roke in toliko, da ne
pozabi deti zopet v red obleke in zapreti skrinje.
Naravnost hiti v hlev; tukaj najde Janeza, ko
je ravno živini pokladal.

„Oh, Janez, kaj sem videla!“

„I, kaj pa?“

„Ne. Povem pa ne, za nobene denarje ne.“

„Meni boš pa vendar povedala! Le čakaj,
drugi teden pride Tirolec po voli. Če ne poveš,
ne dobiš nobene dvojače.“

„Samo tebi, Janez, saj veš, drugemu ne!“
In Agata pove, kar je videla.

„Saj to ni nič takega, Agata! Bog ve, koliko
si jih ti pokupila v svojih mladih letih!“
ponorčuje se Janez.

„Oh, nikoli ne nobenega. Kdo je to rekel?
Kako bi si upala potem pogledati komu v obraz?
Kaj misliš?“
Agatin glas je bil vedno višji. Janez ni hotel
nadalje govoriti o tem. Neko prirojeno spoštovanje
ga je odvrnilo, da se ni norčeval iz ženice.
Sedel je na jasli, podprl glavo s komolcem
in se zamislil v to, kar mu je povedala Agata.
Skrivnosti ni zvedel samo Janez, ampak še
tisti dan tudi Agatina prijateljica. In ta prijateljica
je imela zopet prijateljico in ta zopet
drugo. Vse so zvedele skrivnost.
Agata pa se je doma smejala na tihem.
Kadar sta se med tednom srečali s Polono,
vselej je morala ta ugibati tisto čudno uganko
na Agatinih ustih.

„Agata, zakaj se zmerom smeješ?“ povpraša
jo resno Polona.

„I, dobro se mi zdi, hi, hi, hi!“

„No, kaj se ti zdi dobro?“

„To, kar zate ni dobro. Hi, hi!“

„Nikar me ne jezi, Agata! Saj tudi jaz tebi
ničesar ne zakrivam.“

„Kako si rekla? Še jedenkrat povej!“
In Agata pomoli uho precej blizu Poloničinih
ust. Dekle pa je zardelo. A brž se ohrabri:

„Če ne poveš, ne govorim s teboj ves teden.“
Te besede prestrašijo Agato. Take jeze ni
marala. Zato ji pove, kar je zapazila.
Polonice se poloti silna skrb in s povzdignjenima
rokama prosi Agato, da ne bi nikomur
nič povedala o tem. Stara dekla je zadovoljna
s svojo zmago. Zve od Polone tudi, kdo ji je
dal ono stvar. Potlej jo prav po materino posvari,
da se naj ne zapleta v pregrešno zvezo.

„Taka darila so hudičevi trnki“, dejala je Agata.
Nazadnje šele, pa tudi komaj na pol, obljubi,
da o tem nikomur nič ne pove.

V.

Devičice, noričice, Če fantom kaj verjamete; Vam beli grad obetajo, Pa črne kajže nimajo. Narodna.

Krajčeva Polona se je zopet sukala okrog
ognjišča. Pred hišo pa se je tedaj ustavil gosposki
voz, s katerega se je privalil debel mož.
Voznik, ki je skočil spredaj raz sedež in možu
pomagal z voza, stopi v vežo:

„Hej, Polonica, smo že tukaj!“ izpregovori
voznik in se ozre proti kuhinji.
Dekle se takoj prikaže v veži, brišoč si z
zastorjem roke.

„Oh, kako sem umazana, kakor ogljar! Saj
ne more biti človek drugačen v taki kuhinji.
Tolikokrat sem že naganjala očeta, da bi kuhinjo
predelali, pa nečejo.“

„Vidiš, Polonica, to je tisti gospod s Tirolskega.“
Ptujec se ji prijazno nasmeje, rekoč:

„Toba tan!“ (== dober dan).
Ti dve besedi se je bil naučil od voznika.

„Kje pa so oče?“ povpraša voznik.

„Takoj pridejo. Agata, Agata, kje si?“

„Hoj, kaj je?“
Iz bližnjega hleva pokuka umazani obraz
Agatin.

„Pokliči očeta, pa takoj! In Janezu reci, da
konja izpreže.“

„Počakaj, da se preoblečeni.“

„Saj se boš potlej lahko, sedaj pa le hiti!“

„Vidiš jo, vidiš, kako je košata! Le počakaj,
saj vem, kje te čevelj žuli“, mrmra dekla sama
za-se, gredoč iskat očeta in Janeza.
V tem sta Tirolec in voznik že stopila v
izbo. Cene (ta je bil namreč voznik) bi bil povedal
brž mnogo Polonici, a dekle mu reče
odločno:

„Ne utegnem!“ ter se izgubi v kuhinjo.
Kako bi bil Cene rad šel za njo — toliko ji
je imel povedati! A Tirolca ni smel samega
pustiti.
Ogledata si izbo.
Bela miza stoji v kotu. Res bela! Pozna
se, da je čedna gospodinja pri hiši. V kotu je
napravljen oltarček. Z najrazličnejšimi barvami
pretkani prtič ga zagrinja, in v „dolbini“ sedi
na prestolu Mati Božja z detetom v naročju.
Veličastna kraljevska obleka diči Mater Odrešenikovo,
in pozlačene zvezdice se blišče po njej.

Dete pa drži v roki oblo, ki pomenja svet, s
križem na vrhu. Ob podobi stojita dve svečki
in od stropa visi svetilka. Ob obeh straneh po
steni se vrste podobe različne velikosti s trohljivimi
okvirji, vse na steklo okorno narejene.
Poleg sv. Jurija na konju, je sv. Janez Krstnik
z ovčico, sv. Evstahij ima na uzdi košuto z
mladičem, poleg sv. Petra s ključi je sv. Anton
s prešičkom. Pod stropom pa plava na tanki
niti viseča steklena krogla z golobčkom v sebi,
ki predstavlja sv. Duha. Ob drugi steni stoji
čedno postlana postelja, kjer drže tudi duri v
stransko sobico. Za pečjo se ne vidijo cunje,
kakor je to semtertje po kmetih, pač pa leže
zaporedoma poveznjene sklede za pečjo in po
peči, in na lesenih drogih okrog peči visi perilo.
Za durmi visi na steni sklednik in žličnik,
nad vrati pa dvoje samokresov.
Ptujcu se je prikupilo to pohištvo in zvedavo
je ogledoval vse natanko. Sedaj pa sedaj
mu je odgovarjal Cene na vprašanja. A ko je
ptujec dalje časa verneje ogledoval umetno izrezljani
žličnik, pogreši svojega tolmača.

„Polonica, danes pa vse kupujemo!“ reče
Cene in stopi skozi kuhinjske duri.

„Beži, no, beži, sitnež!“ odgovori Polonica
in rdečica jo polije. Vendar v srcu ji je bila
všeč beseda voznikova.
Ko pa stopi Cene bliže ognjišča, razhudi
se dekle:

„Kar z burklami te bom, če ne greš iz
kuhinje!“
In res povzdigne huda kuharica burkle, s
katerimi je bila ravnokar v peč porinila velik
lonec.

„Ne bodi huda, Polonica! Saj me poznaš,
da se rad malo pošalim“, odvrne Cene in poboža
deklico po licih.
Take šale pa Polona ni poznala. Hitro udari
z roko Ceneta po obrazu.

„Oho, Polonica, kaj znaš tudi birmati?“
Voznik si potegne roko po licu, pogleda jo
in vidi, da je črna. Jeza ga zdraži, in rad bi
se bil maščeval nad hudo kuharico.
Toda ta ga prehiti, vzame umivalko iz umivalnika
in pravi:

„Čaj, da te obrišem, Cene! Nisem mislila,
da imam roko umazano od piskra.“
Cene se umakne. Mislil je, da mu hoče Polona
obraz še lepše naslikati z umivalko. Toda
dekle mu reče prijazno:

„Nič se ne boj, Cene, saj je lepa!“
In povrnila je hudo z dobrim.
Cene pa ni imel več poguma, da bi nadaljeval
svoje šale. Nekaj se je bal ptujca, nekaj
domačih, da ga kdo ne zagleda v kuhinji, nekaj
pa, da bi ga še drugič Polona tako ne pobožala
kakor ravnokar. Povrne se k Tirolcu v izbo.

„Saj nisi huda, kaj ne, Polonica?“ reče še
pri odhodu.

„Beži, beži! Kaj bodo rekli, če naju kdo
vidi?“
In vendar ji je bilo žal, da je tako nelepo
ravnala s Cenetom. Saj je vendar dober človek.
Kako zna govoriti! Janez je pa tako trd kakor
klada.
Tako je premišljevala v srcu ter sklenila, da
mu hoče poravnati tisto zlo, katero mu je napravila
s sajasto roko. Da ga je obrisala z umivalko,
zdelo se ji je premalo zadoščenje.
Ko je Polona lonce prestavljala in to premišljevala,
začuje se očetova govorica na dvorišču.
Zadovoljnost jo prešine, da je Cene o
pravem času izginil iz kuhinje.
Krajec stopi v vežo. Kakor kak vojaški korporal
stopa oblastno in se ozira:

„Polona!“

„Takoj, takoj, oče! Kaj je?“
Hči stoji pred očetom, brišoč si s predpasnikom
mokre roke.

„Ali ti nisem dejal, da poprodaj nekaj kokošij?
Ves ljubi dan brskajo okrog kozolca in
kavsajo pšenične snope, da že sama pšenica kali
po tleh.“

„Agata je dejala, da sedaj kokoši najbolj
neso. Pa tudi nobene cene nimajo: povpraševala
sem na sejmu — — “, opravičuje se dekle.

„Kaj ve Agata? Ali misliš, da pšenico na
cesti pobiram? Če jih polovico ne prodaš, zavijem
jim sam vratove.“

„V izbi vas čakajo“, obrne Polona pogovor.
A že so se odprle duri, in v vežo stopita
kupec in Cene.
Krajec porine klobuk malo nazaj, kakor bi,
se hotel odkriti. Da bi snemal klobuk z glave,
ni imel navade. Samo pred gospodom župnikom
je privzdignil klobuk do cela in kadar je hodil
po kancelijah, drugače pa ne.
Tirolcu ni bilo treba natezati svojih pljuč
s slovensko besedo. Cene je govoril za oba.

„No, ali bo kaj z voletom?“

„Zakaj pa ne“, odgovori moško Krajec. „Kaj bi
pa dali zanj?“

„Povejte vi svoj kup!“ odgovori Cene, ki
je tolmačil in mešetaril.

„No, poglejmo prej vola, da ne kupita mačka
v vreči.“
Ko gredo po dvorišču proti hlevu, sreča jih
Agata z golido v vsaki roki.

„Poglejta, koliko imajo mleka naše krave!“
pobaha se oče Krajec. Ko pa stopajo v hlev,
kliče že od daleč:

„Alo, Janez! popravi, popravi tukaj-le pod
volom! Saj vidiš, da je vse mokro. Saj skoro
ne moremo stopiti do živine. Kaj nisem že

stokrat in stokrat povedal, da ne varčuj s steljo?
Gnoja ni nikoli dosti za dobrega gospodarja.“
Cene ne čaka Janezove volje. Takoj stopi
do vola in ga ogleduje in otipuje od vseh
stranij. V tem pa vedno izreka kupcu po nemški
posamezne besede.

„Koliko pa ga cenite, oče?“

„Povprašaj kupca, ali mu je všeč?“ odgovori
Krajec, kakor bi čakal najprvo malo pohvale.
Cene pove kupcu Krajčevo misel. Dobivši
povoljen odgovor, pravi:

„Prav všeč mu je“,dasi je kupec rekel samo:
„po volji“.
Cene je poznal Krajčeve slabosti.

„I no, sto in trideset, pa nič besedij!“
Cene zakliče kupcu imenovano številko po
nemški. Kupec mu pove zadnjo ceno.

„Dragi ste, Krajčev oče! Sto bo, pa mir
besedij!“

„Kaj, pasja dlaka! Če ga mesar ne vzame
za sto in dvajset, kadar hočem, stavim glavo
svojo.“

„E, za teh borih dvajset goldinarjev se ne
bomov sprli.“

„Če se tudi!“
Krajcev obraz kaže prav ravnodušne poteze.

„E, bežite, bežite! Na-te roko: Deset! Sedaj
pa le kar tiho!“

„Ne dam ga, in ga ne dam. Naj pa še stoji
v mojem hlevu. Saj se mu ne bo nikjer godilo
tako dobro.“

„I, za par goldinarjev se ne bodete držali
kakor klop kože“, sili Cene.

„Kakor hočeta! Saj veš, da ni, da bi ga
moral dati iz hleva. Poglej na hlev, koliko je
še lanske klaje!“

„E, saj vem, da imate pri vas lahko še toliko
repov v hlevu. A tako trdi pa vendar ne
bodite!“

„Vse zastonj! Kar sem rekel, rekel sem,
kakor Pilatuž.“
Sedaj pristopi Janez, ki je sedel molče na
svoji postelji in poslušal:

„Par goldinarjev odmaknite, oče!“

„Kaj?“ odgovori mu oče, „ti boš pravi gospodar,
ti! Kaj meniš, da se goldinarji na cesti
pobirajo?“

„Petnajst, oče, in goldinar za Janeza, ki je
vola tako izredil“, izpregovori zopet Cene.

„Pa Poloni goldinar“, doda Janez.
Tam za hlevnimi vratmi pa je vzdihovala
Agata:

„Oh, saj sem vedela, da se mene nihče ne
spomni. Posel je res siromak.“
A prenaglila se je. Janez je ni pozabil, kakor
je obljubil:

„Pa še Agati deset grošev“, pritakne.

„Oče Krajčev, naj se pes obesi: petnajst in
darila za vse tri.“

„Dvajset, kakor amen v očenašu“, odgovori
prodajalec.

„Glej ga dedca, kako je trd kakor kamen“,
misli si Cene sam pri sebi. A prepričan je bil
vendar-le, da Krajec ni „umazan“, in vedel je,
da bodo nocoj le na njegov rovaš jedli in pili.
Zato se je kazal bolj popustljivega.
Tirolec stopa že iz hleva. Krajec molče za
njim.

„Stojta!“ zakliče Cene in malo namigne
kupcu. „Ker smo stari znanci, Krajčev oče,
bodi osemnajst!“

„Ne; sto in dvajset, kakor sem rekel“
Cene vleče Krajca za rokav:

„Na, na, osemnajst in darila!“

„Za darila bom že jaz skrbel“, odgovori
starec.
Cene potegne Tirolčevo in Krajčevo desnico
skupaj, kakor da bi ga krč lomil. Seveda
je tudi kričal in klel, kakor bi bil sodni dan.
Nabralo se je že več gledalcev. Brez otrok seveda
ni bilo.
Krajcu ni bilo toliko za tista dva goldinarja;
le toliko je hotel, da je mogel reči:

„Moj je
najdražji!“ Tudi to stran Krajčevo je poznal
Cene, in kakor se je kazalo, tudi kupec. Zato
si udarijo vendar-le na roko, rekoč:

„Sto in
dvajset. Za par bokalov bodete tudi dali, oče,
kaj ne?“ ne pozabi pristaviti Črevesnikov.

„Vprašaš?“ odgovori Krajec in se zadovoljno
nasmeje, ko mu kupec našteje deset goldinarjevarjev.

„Preklicano je trd vaš stari“, reče Cene Janezu.

„Zato pa tudi kaj imajo pod palcem“, odgovori
ta.

„Če bi ne bilo zaradi mene, Tirolec ne bi
bil dal toliko za vola“, pristavi še malo tise,
da je le Janez slišal.
Otroci so se razpršili, ko stopi Črevesnikov
iz hleva. Bali so se ga, ker je bil tako neznansko
hud. Oponašali so ga pa vendar že od daleč
z znano pesmico:

Ko stopajo v vežo, začne se Cene šaliti,
ker ve, da Polona posluša v kuhinji:

„Oče Krajcev! Kaj pa punic — imate kaj
preveč?“

„Punic pa ne, Cene!“

„Jaz bi zase rad dobil punico, pa samo jedno.
Drugih ne maram.“
Starec se nasmehne in odgovori pikro:

„Kdo ve? Saj jedno si že dobil, če se ne
motim. Ali si jo že plačal?“
To pa je bila huda beseda za Črevesnikovega.
Rajši bi bil videl, da ga starec trikrat udari
za uho, kakor da mora čuti tako besedo. Videlo
se mu je na obrazu, kako mu je kri šinila
v lica. Žal mu je bilo, da je zastavil tako
vprašanje. Kaj tudi ta ve za skrivnosti njegovega
srca? Morda tudi Poloni niso bile neznane?
In potlej? — —
Toda Cene ni bil ravno preveč rahločutne
nravi. Skozi uho noter, skozi uho ven! Hitro
zasuče pogovor:

„Torej, Krajčev oče, zvečer bote že kaj priskrbeli
za naše želodce, kaj ne?“

„Saj bota lahko pri nas prenočila, ali ne?“
vpraša Krajec.

„Kje pa drugodi? Na svidenje torej do večera“,
odgovori Črevesnikov in izgine s kupcem
skozi vrata. Vendar pomoli še jedenkrat glavo
skozi vežo, rekoč:

„Janez, le skrbi, da moja konja ne bota
jaslij grizla!“
Stari Krajec pa se je še vedno smejal hudomušno,
pohajaje po veži sem in tje. Odkritosrčen
mož je bil. Kakor je mislil, tako je
povedal. Vendar mu je bilo skoro žal, da je
Ceneta tako hudo vščipnil. Poznal ga je in
vedel, da se rad prepira in tožari, ker hoče s
tem pokazati svojo mogočnost. Še celo o paragrafih
je zinil včasih katero pred kmeti, ki
so kar zijali vanj, češ: ta je študiran kakor
dohtar! — Mislil pa je Krajec marsikaj. In ko
je takrat stopal po veži, prišla mu je na misel
tudi Polona, in nerazvozlano mu je ostalo vprašanje
mešetarjevo.
Tirolec in Gene pa sta šla za voli po drugih
hišah.
Blagohotni bralec se pač ne bo pritoževal,
če izpustimo poglavje o volih, katere sta kupovala
pri drugih kmetih. Mešetarski posel, kakoršen
je bil Cenetov, ponuja tako malo poezije,
in rahločutni pisatelj se boji hude zamere.
Pristavimo le še, da sta kupec in mešetar
večerjala in spala pri Krajčevih kakor vselej, in
da je stari Krajec v obilni meri pokazal, da
njegovo srce ni samo trda skorja, ampak tudi
mehka sredica.

Kaj bi dejali! Življenje je trdo, vsakdanje,
taka včasih tudi povest. Vendar tudi mlademu
bralcu ali bralki privoščimo veselje in sklenemo
to poglavje s pogovorom, ki se je zakrival za
vsakdanjim pregrinjalom sreče in življenja.
Roke sta si podajala Cene in Polona pri
odhodu Tirolčevem tam pri Krajčevi lesi. Menda
sta že precej dolgo govorila, zakaj Polona je
silila v hišo, a Cene jo je zadržaval.

„Beži! Kaj bodo oče rekli!“

„Saj naji ne vidijo. Kaj bodo rekli? Jaz te
nikoli ne pozabim, Polonica!“

„Če bo res?“

„Pri moji veri, da je res! Vidiš, to je prisega
tkih —.“

„Kakor si ti, kaj ne?“ pretrga mu stavek
dekle in se prav srčno zasmeje.

„Kaj, mešetar, misliš reči? Saj nisem. Le
poglej me! Ali nisem vreden tebe? Poglej moja
konja! Ali imate pri vas take? In denarja! Kaj
meniš, da je meni toliko za goldinar, kakor tvojemu
očetu za krajcar?“
In Črevesnikov se potrka z desnico na tisto
stran, kjer je imel svojo listnico. Dekle pa gleda
v tla in posluša.

„Le pomisli, Polonica, kako bo prijetno, če
se midva vzameva! Jaz bom kupec, vedno s
polno listnico, ti pa boš gospodinjila kakor
kaka gospa. Prodajalnico si bova napravila. Ne
bo se ti treba peči na solncu in trdo delati od
zore do mraka. V kočiji se bova vozila k sveti
maši — —.“

„Pa ti nič ne moliš, Cene?“ pretrga mu
zopet besedo verno dekle.

„Jaz? Kdo ti je to rekel? Le poglej molitvenik!
Vedno ga nosim pri sebi.“
In Cene potegne na pol iz malhe svojo beležnico.
Tako sladke besede! Polona gleda svoje od
dela razpokane dlani na roki. Veselje ji leže v
srce. In vendar izusti besede:

„Če je res?!“
Onkraj lese se pokaže beraška podoba. Vsak
je poznal berača Bogmeta.

„Gospod, dajte mi krajcar, ki pravite, da
ste tako bogati!“
In Bogme sname svoje pokrivalo pred Cenetom.
Nevoljno seže ta v žep in vrže beraču
desetico, da je Polona videla.
Sedaj se začuje Tirolčev glas:

„Vincenc, voz
je naprežen!“
Cene še jedenkrat stisne dekletu roko in
hajdi na voz!

„Tega vraga tudi povsodi naletim“, sikne
med zobmi, stopajoč proti vozu.
Berač je še zmerom ogledaval svetlo desetico
pri lesi in govoril sebi:

„Kaj človek vse
vidi? To mi bo še prav teknilo!“
Polona pa je hitela na vse pretege klicati:

„U-ša, u-ša!“ nad jarico, ki je brskala po gredicah
v vrtcu za leso, dasi jo je že mnogo
poprej zagledala.
Bogme še nikoli ni šel tako zadovoljen z
darom iz Krajčeve hiše, kakor danes. V Krajčevi
posodi za slanino se je poznalo, kakor če
bi bili zabelili za kosce. In Polonica mu je še
rekla tako prijazno:

„Kadar bomo klali, takrat
zopet pridi!“

VI.

Na vratih se tim pojavi Prosjak, moleč na patrice ... St. Vraz.

Bilo je tako-le okrog predpusta. Zima je še
bila, zima, kajpada! Saj so ravnokar minuli božični
prazniki. Še vsak dan je po malem pokukalo
zlatoobrazno solnčece skozi puste oblake, tajalo
snežene kepe in grelo zmrzle hrbtove. Stari
možje in ženice po vaseh in okrog so se veselili
takih dnij. Mogli so vsaj jedenkrat na teden
do domače cerkve, katero so v mladih dnevih
premalo obiskovali. Mladi svet se je smejal in
veselil, sukal in vrtil, norce bril in šale uganjal;
saj advent je minul, in do posta je še daleč.
Kateri so imeli kaj cvenka v žepu, snubili so
in se ženili; drugi pa, ki tega niso imeli, govorili
so, da se še ne mudi. Tako je navadno
sicer, a vendar prijetno življenje se je živelo
tiste dneve, kakor vselej ob takem času. Saj se
je bila letina minulo leto dobro obnesla, in tudi
živina je bila v ceni poskočila. Česa si želi pač
več kmečki človek. Tudi prešiče so že dokaj
poprodali, jednega ali po dva pa doma zaklali,
da tudi tam ni bilo brez svinjine in brez dobro
zabeljenih žgancev.

Krajčeva Polona je še dosedaj krmila svoje
krulce. Ravno včeraj so jih zvezali, naložili na
vozove in odvedli k mesarju. Dva pa so danes
doma zaklali.
To vam je razvlaka in tlaka! Vse križem
tekajo ljudje, in kamor kdo stopi, stoji kaka
posoda. Polonica se suče po kuhinji z zavihanimi
rokavi, obarja slanino, topi mast, cvre jetra,
lovi kri, ovonjuje klobase ... A najimenitnejša
oseba v hiši je danes klavec Brbač. Trideset let
že hodi klat h Krajčevim, kar rad pove. Vse
povprašuje le njega za svet, vse se mu umika,
vse ga časti. A tudi drugih delavcev je dovolj.
Po zimi ljudje tako povsodi utegnejo, in rad
pride vsak pomagat, da se odškoduje z mastnimi
klobasami in dišečimi jetri. Posebno na
večer se jih nabere polna hiša, povabljenih in
nepovabljenih.
Pri durih para sosedova Tona na perilniku
debela čreva, Brbačev sin žlema poleg nje ‚tanka‘,
pri čelešniku sedi Godčev Jernejček in napihuje
mehurje s cevko, pri mizi sedi Reževa Anica
in seklja na lesenem krožniku češenj, domači
Janez narezuje špile, na krušnici režejo meso
trije drugi. Brbač sedi na sredi izbe na stolu,
špili klobase, in pozna se mu, da je glava vseh
drugih. Vedno stoji poleg njega steklenica, napolnjena
s slivovko. Vsakih pet minut se zadere
nad svojim drugim sinom, ki tlači na drugem
koncu stola razrezano meso po rožiču v
črevo. Tudi Burna Reza kleči na tleh in seka
repo v koritu za živino. Gospodar pa hodi semtertje
in spušča gost dim iz svoje pipe.

„No, Krajec, pokusi, če bodo dovolj slane
klobase?“ izpregovori klavec.

„Bodo, bodo ravno prav“, odgovori gospodar,
ki je potegnil pipo iz ust in pokusil
surovo meso.
Po izbi pa se je vnela živahna govorica. Sedaj
je kdo povedal kakšno, sedaj drug drugo, da
so se neprestano od srca smejali. Kar reče
Brbač:

„Kako je to, da Bogmeta ni tukaj? Saj vendar
še ni nikdar zamudil vaših kolin.“
Očetu Krajcu so dobro dele te besede:

„Treba ga bo poklicati.“
In vsi so se zasmejali.

„Kdo ve, kje ga pes nosi? Sedaj pred pustom
je moški. Menda še ni prišel od svatovščine na
Groblji.“

„Jaz sem ga videl danes pri Roku. Stokal
je, da ga tako neznansko ščiplje.“

„Najbrž se je preveč naložil na Groblji.“
In zopet se vsi zasmejajo.

„Kaj, če že ni njegova govorica v veži?“
oglasi se Brbačev sin pri durih.
V istem trenutku se odpro duri, in v izbi
stoji berač Bogme, kakoršen je bil.
Vsi se zasmejajo prav iz srca. Bogme pa
jih že prehiti s pozdravom:

„Poglej ga dedca, kako je še nor“, deje bolj
postarna Burna Reza.

„Bogme! Reza, Reza, če bi tebe hotel jaz
sedaj-le pred pustom! Po kolenih bi se plazila
do mene ...“

„Pa so dejali, da te ne bo! Ravno sedaj
smo te imeli v mislih. Č se o volku meni, pa
volk pride“, oglasi se zopet druga izza krušnice.

„Predrto, kaj sem jaz volk? Da bi bil, bogme,
ne bilo bi sedaj-le dobro za-te!“
In berač dvigne svojo gorjač.

„Pa opravljali smo te“, oglasi se zopet tretja.

„Bogme, saj vem, da ženske drugega ne
znajo!“
Ko se mu smejejo, prime ga radovednost,
kaj so čenčali o njem. Toda hitro se spomni
bistra njegova glavica, da je do sedaj še premalo
počastil hišnega očeta. Zato obrne govorico:

„Hišni oče! bogme, ne bote zamerili, da
sem tako silen. Le pomislite! Sinoči sem prišel
domov z Groblje. Grebljica moja pa, saj jo poznate!
(Tako je klical navadno svojo zakonsko
polovico.) Kaj mislite, da me je lepo spravila

spat, kakor se to spodobi za ženo? Pomislite,
kaj mi je napravila!“
V tem se oglasi Jernejček pri Čelesniku:

„Oče, napihnil sem že oba!“

„Je že dobro“, odgovori Krajec. „Tukaj-le
ju obesi k peči! Potlej pa pojdi v kuhinjo k
Poloni, da ti da kaj za usta.“

„Poglej ga, fanta! Še videl ga nisem. Le
hitro teci domov, da te kdo ne sne.“
Tako ga nagovori Bogme in proti drugim
obrnjen nadaljuje: „Oblačno je, moram počakati.“
Ko pa Jernejček odide, nadaljuje svojo
zgodbo:

„Torej kaj mi je napravila Grebljica? Že od
daleč se je zadrla: ‚Zgaga pijana, le pojdi, od
koder si prišel! Pod našo streho ne boš nocoj.‘
In pred nosom mi zaloputne vrata. Nič ni pomagalo.
Trdovratnost njeno poznam dobro. Kaj
je bilo storiti? V hlev sem moral iti in leči k
jaslim poleg kožice, ki me je prijazneje sprejela
kakor Grebljica. Prav toplo je bilo: mraza vsaj
nisem čutil. In kaj še? Kaj menite, da sem
mirno počival? Komaj dobro oči zatisnem, že
priskače nekdo v hlev. Menil sem, da je sam
peklenšček. Tresel sem se, ne od mraza, ampak
od strahu. Vroče mi je prihajalo. In kam stopa
ta nenavadna prikazen? Mislil sem, da ji bo
vendar koza več zalegla kakor moje grešne kosti.
Pa ne! Za kozo se še ne zmeni, dasi je ta
tako milo zameketala, da se je še meni smilila.
Pomislite! Mene se loti najpoprej. Tresem se
kakor šiba na vodi. Še sedaj se zganem, če pomislim:
kaj bi bilo z mojo grešno dušo? Kaj
mčnite: kar tako meni nič tebi nič umreti, pa
po takih dnevih, ki Bogu nečast delajo! Ljubi
moji poslušalci! To je hudo, bogme, prehudo!
Sklenil sem v tistem trenutku, da me nikdar
več Grebljica ne bo videla pijanega, naj velja,
kar hoče, če prav ne grem nikoli več na nobeno
svatovščino. Pač, sedaj sem preveč rekel:
na jedno še pojdem, ako mi Bog ne prekriža
mojih potov.“
Ob tem se Bogme prav veselo nasmeje in
pogleda okrog sebe ...

„Hm, hm! bogme, težko bo! A ker mi nobeden
ne reče, moram že še trpeti.“
Tako je mislil sam pri sebi, zroč željno po
steklenici na mizi. Sede k peči na Jernejčkovo
mesto in nadaljuje, ker vsi pričakujejo molče
radovedno, kdo je sinoči vasoval pri Bogmetu.

„No, ko tako kujem trdne sklepe, začnem
moliti ‚kesanje‘. Bolj kratko je moje, ker je
znam še po starem, kakor so me mati naučili.
A povem vam: sinoči se mi je zdelo silno dolgo.
Tako dolgo sem molil in molil, in, kaj se hoče,
od samega strahu padem v omotico. Toliko se
še spominjam, da me je prijela neznana pošast
za rokavnik, posegla v malho in privlekla iz
nje moj mošnjiček, v katerem sem hranil med
tednom nabrane krajcarčke in polovičarje. Potlej
pa ne vem nič več. — Ko se zjutraj prebudim,
začnem premišljevati svojo preteklost. Drugega
veselja nisem imel nad njo, kakor to, da imam
vsaj tiste priberačene krajcarje. Kar se spomnim
sinočnega obiska. Mraz mi spreleti vse ude.
Kakor sem premišljeval in ugibal, drugače si
nisem mogel razlagati, kakor da je nekdo vedel
za moje krajcarčke. Kaj bigovoril? Tat ali pa
ropar je moral biti, nihče drug, moj sinočni
obiskovalec. In sicer tat, ki revežu krade. In
ko še pomislim, kako grdo je ravnala sinoči z
menoj Grebljica, navdado me res žalostne misli.
Vrhu tega pa še pomislite: tri dni ženitovati!
Kakšno grlo mora imeti tak človek četrto jutro,
ko se prebudi!“

„Zatelebani ljudje to! Se še nihče ne spomni,
česa sem najbolj potreben“, misli si zopet Bogme.
Ko pa le vsi molče, le smejejo se nekako zlovoljno,
tedaj se odkašlja prav iz globočine in
temeljito. Potem nadaljuje:

„Zjutraj me obišče, kdo bi si mislil, sama
moja ljuba Grebljica. Prišla je kožico mlest.
Najprvo pa jih meni nekaj pove: „Kje si pa
vse denarje zapravil, požeruh? Ves teden si lazil
okoli, a skoro nič nisi prinesel domov. Še za
sol ne bo!“
Takrat pa se mi oči odpro. Glejte, glejte!
Sinočna pošast torej ni bila nihče drugi, kakor
moja Grebljica. Bogme! Sedaj pa veste, kdo je
bil tisti tat!“
In pripovedovalec kihne trikrat po vrsti.

„Poglejte, da je res!“
Vsi se mu smejejo.

„Na, na, Bogme! Saj vidim, da že težko
sline požiraš“, ponudi mu Krajec steklenico.
A sedaj je bil Bogme moški. Neče še piti,
ampak odgovori:

„Počakajte, da bo povesti konec! — Ko
sem pa premišljeval zjutraj ves obupan svojo
preteklost in sedanjost, vedel sem, da danes
najbrže ne bom mogel potolažiti svojega upornega
želodca. Zakaj denar mi je pobrala sinočna
pošast. Rok mi pa ne da žganjčka na
upanje, niti za potrebo ne. Sila kola lomi. Kaj
hočemo? Jaz pa koprnim od same žeje. Voda
mi je bila pač na mislih. A nikdar nisem bil
njen prijatelj. Še za čevelj ni dobra. Torej kaj
si izmisli moja glavica? Le poslušajte me! Moj
klobuk ni kar tako za nič, nobena ploha ga ne
zmaga. In pa ta popir v njem: le poglejte ga!
Tak je kakor les: nič ne gre skozenj, še mast
ne. In jaz? Kaj sem hotel? Pohlevno kožico
sem pomolzel tako lepo in čisto, da me je bila
kar vesela. Klobuk pa je bila moja golida. Malo
mleka je že šlo za kožo, pa nič ne dene. Jaz

sem si pa vendar tako lepo poživil ude in ohladil
grlo, ki je bilo poprej kakor podplat, da sem
iznova prav trdno zaspal. In drugič sem se že
prebudil takrat, ko me pride obiskat moja ljuba
Grebljica. Seveda je bila jezna, da bi si bila
kmalu usta pretrgala, a pomagalo ni nič. Jaz
sem ji rekel: ‚Kakor se posodi, tako se vrne‘.
To rečem tudi vam sedaj-le.“
V tem že stoji pri mizi in drži v rokah
stekleničico. Hudo se je izpotila v njegovi roki.

„Še jedenkrat vam rečem, da ga danes se
ni bilo niti kapljice ne v mojem želodcu, oče
Krajec! Bogme, da ne!“
In vsa slivovka steče po njegovem razdrapanem
grlu, kakor voda v prazno kad.

„Bog ga bodi zahvaljen! Sedaj sem pa popravil.“

„No, sedaj boš pa že lože govoril, Bogme!
Kaj pa, ko bi se pripravil tukaj-le klobase delati?“
reče mu gospodar v šali.

„Oh, tega pa ne, Krajčev oče! Bogme, jaz
nisem za to! Jesti jih pač znam, klobase. To
vam lahko pove Polona, pri kateri sem se poprej
poživil v kuhinji. A delati ne. Saj veste, kdo
mara za berača pri delu?“
Ko pa je tako govoril, pač ni opazil, kako
mu je nagajivi Janez vrgel nekaj v malho.

„Kaj pa je kaj novega? Ti dosti veš, ki zmerom
po svetu hodiš“, reče mu Brbač.
To je dobro delo Bogmetu, dasi ne moremo
trditi, da bi bil časti lakomen. Stopi na sredo
hiše. Sedaj ga lahko pogledamo od vrha do tal.
Ves je cel: nobenega uda mu ne manjka.
Čvrste rasti je in ne pozna se mu mnogo, da ima
že pet križev. Malo sivkasta brada mu zakriva
okrogli obraz, ki kaže rdečkaste lise. Kdo bi si
mislil, da si tak človek upa beračiti? Za mladih
let je delal, kolikor in kadar se mu je zljubilo.
Ko pa je vzel za ženo svojo Grebljico, prepričal
se je kmalu, da lože živi pri dobrih ljudeh,
kakor pri svoji Grebljici. Dober jezik je veliko
vreden. Svoje ime je dobil od tod, ker je imel
navado pri vsaki tretji besedi reči: bogme! Prinesel
je ta medmet iz Slavonije, kamor je hodil
v prejšnjih letih „šumarit“.
Vedel pa je Bogme vselej dosti povedati,
nekaj resničnega, še vec zlaganega. Laži ni štel
za greh. Tudi ni bil vedno tako ravne postave,
kakor danes; in kadar je prosil vbogajme, takrat
je bil ves drugi. Sključeno se je držal, našteval
notranje bolezni, ako pa ni bilo drugače,
dejal je tudi, da ga „božje“ meče. In metalo
ga je res včasih, a ne „božje“, ampak žganje,
o katerem je dejal, da je zanj šiba božja. Ker
je bil zgovoren, imeli so ga ljudje radi, dasi
niso dosti na-nj polagali. Bil je kmečki novičar.

„Kaj si me že vprašal, Brbač?“ reče Bogme,
kakor da bi bil pozabil vprašanje.

„Kaj si nisi še nič izmislil?“ ponovi Brbač.

„Kaj, jaz izmislil? Bogme, da ne! Ako pa
že hočete, povem vam, kako so v Ribnici cerkev
razširili?“

„Novice iztresi najpoprej iz torbe, Bogme!“
reče mu Krajec.

„Aha! Ali ste že slišali, kako so se zadnjo
nedeljo stepli v Cestnicah?“

„Ali res?“ vpraša Janez zvedavo.

„Res, res! Saj sem bil tam.“
V izbo stopi Polona, ki je skuhala večerjo:

„Sedaj pa le brž večerjat! Jetra niso dobra
mrzla.“

„Ta je moška, Polona! Le na mizo ž njimi!“

„Povej, povej, kako je bilo v Cestnicah?“
povpraša Brbačev fant Bogmeta.

„Tisti Cene, tisti mešetar, saj ga poznate!“
Polona ravno odpre zopet duri, ko začuje
ime mešetarjevo. Kar zgane se, in ko bi bila
obrnjena proti luči, opazili bi lahko rdečico na
njenih licih. Vendar gre venkaj, a pri na pol
zaprtih durih postoji in posluša. Njeno srce je
jelo močno biti.

„Kaj pa je z mešetarjem?“ poprime tudi
Krajca radovednost.

„Kaj? bogme! Stepli so se do krvavega. Tisti
Cene in še nekaj fantov so bili šli na vas v
Cestnice. Ko so se napili, najedli in naplesali,
niso že vedeli, kaj bi počeli. Dekliče je vzela
noč, — fante pa vzame dan, kaj ne, Janez? ...
I no, samim s seboj se ni ljubilo podplatov trgati,
zato so se pa udarili najprej z besedo, potlej
pa z rokami, nato s poliči, dalje s kolmi, nazadnje
pa še z nožmi, kakor je to že stara navada
mladih norcev. Ali ni res tako?“

„Bogme, ne stopaj čez mejo! Drugače se
ti utegne bridko povrniti“, reče mu nekdo.

„No, pa ne bom! In kaj je bilo nazadnje?
Pravili so, da so mešetarja tako stepli, da je
nesel v ruti svoje kosti domov.“
Vsi se mu zasmejejo. Le Krajec in sin se
modro držita. Bogme pa nadaljuje:

„V Cestnicah pa pravijo, da je Cene tako
urno tekel domov, da je izgubil po poti čevlje,
nogavice in zaponke.“
Zopet smeh. Krajec zakliče:

„Polona, prinesi, če imaš kaj!“
Polona pa se komaj drži po koncu pri durih.
Očetov glas jo vzdrami, da odhiti v kuhinjo.
Na Bogmeta je bila strašno nevoljna.

„Pojdi no izpod nog, dedec!“ zadere se nad
njim, ko nese ponev z jetri na mizo.

„Polonica, ne bodi huda! Vsak človek mora
malo potrpeti za pokoro. Saj si slišala, ali ne,
koliko mora mešetar trpeti za svoje norosti?“
Bogme je znal tudi zbadati, včasih celo preveč.
Zato je njegov hrbet nekaterekrati čutil

hude nasledke. Toda nocoj ni bilo še prišlo
toliko alkoholovih duhov va-nj, da bi zmogel
vse besede pregristi. — Na srečo je večerja premenila
govorico.
Vendar tako veselega življenja ni bilo več
tisti večer pri Krajčevih, dasi so delali še čez
polnoč vsak svoje delo. Nekaj jih je prijemal
zaspanec, nekaj jih je odšlo, ko so svoj posel
dokončali, nekaj pa jih je poleglo po klopi okrog
peči in za peč. Le Brbač in njegova sinova so
se še mastili malo pred polnočjo z obaro, ki jo
je Polonica napravila. Hiteti je bilo treba, zakaj
drugi dan je bil petek. Bogme ni zamudil povečerka.
Naposled pa, ko je še jedenkrat potegnil
iz steklenice, izginil je tudi on iz hiše.
Brbač je kimal še do petelinovega petja pri
svojih klobasah. Polona pa je čula na drugem
koncu hiše v svoji izbici. Gorela ji je luč še
pozno čez polnoč, in v roki je držala pero, ki
je pisalo dolge vrste čudnih rečij.

VII.

Kolo od srieče u okoli Varteći se neprestaje: Tko bi gori, eto ’e doli, A tko doli, gori ustaje. Iv. Gundulić (Osman).

Čas je pač najboljši zdravnik. Rane celi
počasi, a zaceli jih gotovo.
Ko je prišel Cene od vojakov, začelo se je
vse drugačno življenje pri Črevesnikovih. Tisti
Cene, ki je prizadeval toliko žalosti Črevesnici,
ni bil več taisti. Lahkomišljenost ga je zapustila,
pijančevanje je popustil, notranje strasti
so se mu polegle. Iz neskrbnega mladeniča je
postal podjeten mož.
Človek ljubi premembe. Ako uživa dalje
časa taiste dogodke, naveliča se jih, če so mu
še tako vabljivi in prikladni. Cene je užival
mladostno življenje v najvišji meri. Veseliti se
in uganjati burke, to se mu je zdel namen življenja.
A ko je prišel domov in si mislil, da
prevzame za starim Črevesnikom domačijo, obšla
ga je in mu polagoma napolnila srce druga
strast: pridobiti si veliko denarja in imetja, da
bi mogel potem še več uživati. Seveda ni bila
ta strast za Ceneta nova, zakaj od nekdaj si je
želel imeti mnogo denarja, da bi mogel streči
svojim željam.

Odkar je bil doma Cene, ni stari Črevesnik
več mnogo vozaril. Konja in koleselj sta bila
izvečine v rokah sinovih. Pač pa se je poprijel
tem bolj svojega starega posla: mešetarstva.
Oblazil je vse sejme, vedel za vse konje daleč
na okoli, in kakoršno živino je le kdo hotel
imeti, preskrbel mu jo je stari Črevesnik. Kajpak
da je bil sedaj mnogo manj doma kakor poprej.
Bil je povsodi doma in nikoder. Denarja je
imel vedno toliko, da je lahko živel, in še sinu
je stisnil večkrat v roko kak goldinar.
Stara Črevesnica se je držala doma in je
gospodinjila in gospodarila. Cenetu je šla vedno
na roko, kakor tudi ta nji. Z varčnostjo si je
prihranila marsikak krajcar, ki ga je iztržila ob
tržnih dnevih za kokoši, jajca in maslo. Cene
pa se je poprijel fijakarstva z vso skrbjo. Konja
je imel čilega, in znano je bilo, da teče njegov
‚mažar‘ kakor sam peklenšček. Le starinski koleselj
je bodel marsikoga v oči. A tudi Cene
je mislil na nov koleselj. Kmalu si je prihranil
toliko, da je dal kovati s pomočjo materinih
krajcarjev in očetovih goldinarjev prav lepo
kočijo.

A sedaj je bil nov križ. Kolikorkrat je Cene
upregel konja v kočijo, vselej je bil nevoljen.
Zakaj nova kočija je bila mnogo težja od starega
koleslja, in konjiček ni mogel biti tako urnih
nog kakor pred kolesljem. Zopet se je začela
zanj nova skrb. Tudi to kmalu odstrani.
Grošelj v Cestnicah je imel kobilico, ki je
bila tako podobna Črevesnikovemu konju kakor
jajce jajcu. In to kobilico je hotel Cene
imeti, naj velja, kar hoče.
Pogajala sta se že večkrat, a Grošelj ni imel
nič kaj volje, dati od hiše dobro žival. Kar
mu začne šepati na levo sprednjo nogo. In
obolela je kobilica kmalu tudi na vse noge.
Komaj se je prestopala.
V strahu pošlje Grošelj po konjederca, ki
je veljal tudi za živinozdravnika. Konjski mojster
pride, ogleduje kobilico na vse štiri noge, a
vedno zmajuje z glavo. Naposled reče žalostno:

„Veš kaj, Grošelj? Tvoja kobilica ti bo težko
še vozila. Život ima zdrav in jedla ti bo še dolgo
časa, če imaš ovsa toliko odveč. A noge je ne
bodo več nosile. Vse štiri so za nič. Prehladila
se je v nogah!“
Grošelj molči. Konjederec tudi. Pričakoval
je, da bo Grošelj izpregovoril tako-le:

„Ti bi jo še ozdravil, ali ne? Narediva, narediva
kup zanjo.“
Konjederec pomaje z ramama:

„Ne vem. Težko!“

„Koliko bi dal ti zanjo?“

„Hm! Ne vem. Deset goldinarjev pa dam,
naj bo! Saj vem, da sem jih tje zagnal.“

„Deset goldinarjev ti bo vrgla, če pogine.
Vsaj pet goldinarjev še privrzi!“

„Kakor hočeš. Jaz te ne silim.“

„No, pa naj bo!“
In Grošelj udari konjedercu na roko. Toliko,
da mu niso prišle solze v oči. Tako hudo
mu je bilo po kobilici.
Konjederec pa odžene kobilico domov.
Vprašaš me, dragi bralec: „Kupčija, pa brez
mešetarja? Žalostna kupčija!“
Vendar tudi ta kupčija ni bila brez mešetarja.
Prijazni bralec se pač še spominja, kako
je vozil stari Črevesnik svoje mrtvo kljuse h

konjedercu. Tudi še najbrž ni pozabil, kako
zadovoljnega obraza je zapuščal konjederčevo
hišo. Roka roko umiva, obe pa obraz.
Konjederec in mešetar sta izmila Grošljev
obraz. Vsa kupčija je bilo Cenetovo maslo.
Kobilici pa ni bilo drugega, kakor da jo je
Grošelj preredke čase koval. Trpela je pri njem
veliko. Napravila se ji je torej polagoma na
vseh nogah vnetica, katero pa je konjederec
kmalu odpravil. Dal jo je na vsakih štirinajst
dnij prekovati in mazati s karbolno kislino. V
dobrem mesecu je bila kobilica zopet čvrsta in
zdrava kakor poprej. Konjederec je imel že
toliko izkušnje in vednosti, da je dobro vedel,
v kolikem času bode kobilica zopet zdrava.
Cene pa je dobil tako za male denarje dobro
živalco, ki je bila povse parna njegovemu „mažarju“.
To je bil prvi večji poskus Cenetovega umnega
gospodarstva.

Dasi je imel Cene mnogo posla, vendar ga
ni nikdar minula prirojena veselost. Vedno je
bil dobre volje, vsakomu je dal prijazno, tudi
sladko besedo, vsak čas je bil pripravljen ustreči
vsakomu za — denar. Sedaj je bil posebno ponosen
na svoja parna konjička in na svojo kočijo.
Tudi z vozno ceno je poskočil. Sploh pa
je računil vsakomu toliko, kolikor ga je spoznal,
da je pri denarjih. Kogar je vozil morda samo
jedenkrat v življenju, ta je moral precej široko
odpreti predale svoje listnice.
A mladi voznik ni ostal samo pri svoji
vožnji. Od očeta podedovani posel je služil tudi
njemu jako dobro. In tako si je dostikrat obilno
napolnil svoje prazne žepe, kadar je spajal fijakarstvo
z mešetarstvom. Sploh so dejali ljudje,
da Cene „bogati“. Da ni bila ta beseda prazna,
pričala je Črevesnikova hiša.
To ni bila več raztrgana bajta, ampak čedna
hiša, ki bi še v mestu ne delala sramote. Cene
je vso prenovil in prezidal. Tudi dvojna vrata
je napravil na cesto, in kmetje, ki so mimo
hodili v mesto, niso pozabili pristaviti:

„Ta si je pa hitro opomogel!“
In zakaj je napravil Cene dvojna vrata na
cesto? Mestni trgovci so to pač najprej uganili.
Pri jednih vratih, ki so se odpirala na dva
stežaja, dal je Cene kmalu napraviti črno pobarvano
desko, na kateri so se brale te-le bele
črke:

„Tukaj se prodaja špecerijsko blago itd.“
In Črevesnica je hodila vedno pražnje oblečena.
Sčasoma je dal Cene zgoraj povedani napis
izbrisati in napraviti drugi, ki je bil mnnogo lepši,
pa tudi daljši, in mnogo več rečij se je bralo
na njem. Po prodajalnici pa je hodil vajenec,
ki je s sladkimi besedami in gladkim jezikom
vabil ljudi k sebi. Kmečki ljudje so se kmalu
navadili te hiše in najrajši so kupovali pri Črevesniku:
nekaj zato, ker jim je bilo tako na
roko, nekaj zato, ker se je dobilo vse ceneje,
kakor so pravili. In prijazni vajenec je vsaki
materi zavil v papirček še kake slaščice za
otroke. Možem pa se je prikupil s kakim kozarčkom
„slivovke“.

Stari Črevesnik se ni dosti menil za dom.
Ženici pa se je nakopičilo na glavo na stare
dni mnogo skrbij. Vendar je bil Cene duša
vsega življenja. Odkar je imel hlapca, ostajal
je sam laže doma. A napravil si je zopet dolgo
vrsto novih skrbij. Točiti je jel tudi žgane pijače,
in gostje so se mu pomnožili. Sploh pa
je kupil Cene vse, kar je bilo po ceni. Posebno
rad se je oglašal pri javnih dražbah, pri katerih
si je napravil marsikaj novega z malimi stroški.
Ljudje so imeli vanj vedno več zaupanja
in „mešetarjevega fanta“ so že skoro pozabili.
Le nekateri zavidljivo so radi znašali na dan njegovo
preteklost, in očetov posel mu je manjšal
veljavo in spoštovanje. Toda denar je denar in
zakrije vse druge slabosti, tudi nepoštenost. Denarja
pa je imel Cene dovolj. Saj je vsakomu
takoj plačal, od kogar je le kaj kupil. Vsaj tako
so ljudje pripovedovali. Blaga za prodajalnico
so mu ponujali od vseh stranij in na vsak račun.
Tudi so ljudje kmalu spoznali, da ima Cene
srce za svojega bližnjega. Kdor se je le oglasil
pri njem na posodo, dobil je. Kajpak so bili
zopet ljudje, ki so govorili, da jemlje Cene visoke
obresti. Toda sam je rekel, da obrestij še
ne jemlje ne: kakšen goldinarček pa že lahko
utrpi kdo, ako se mu pomaga iz zadrege.

Tudi dve zemlji je že kupil Cene na javni
dražbi. Dobil ji je prav po ceni. Ravno tako
si je prikupil poleg očetove hiše lep kos zemlje,
na kateri je postavil prostoren hlev in dva poda.
Goveje živine je bilo vedno več, in posli so
se mu množili.
Kupčeval je Cene nadalje tudi z govejo živino,
katero je odvažal v Trst in Gorico. Tudi
lesa je dosti pokupil, in njegovi vozniki so vozili
dan na dan deske mimo njegove hiše.
Ravno tako se je polotil kupčije z vinom
na debelo. Kmečki krčmarji so jemali izvečine
pri njem vino, katerega je imel najrazličnejše
vrste. In ta trgovina z vinom se mu je še najbolj
obnašala. Kajpak moramo zabeležiti, kako je
znal ravnati. Tako je zvedel za nekega Žida na
Ogerskem, da so mu zapečatili vse njegove
kleti. Cene brž piše, naj mu žid pošlje veliko
sodov vina. In dobil ga je, toda plačal mu je
le tristo goldinarjev namesto sedemnajst sto.
Ko pride namreč žid sam do njega iztirjat dolžno
vsoto, odšteje mu Cene tristo goldinarjev iz
usmiljenja in ob jednem mu pokaže vrata. Žid

je moral biti vesel tega denarja, zakaj vedel je,
da še teh tristo ne bi bilo, ko bi se ga ne
bil Cene pravočasno usmilil in naročil toliko
vina. Rekel pa mu je pri durih:

„Vi znate še bolje kakor jaz. Imate lepo
prihodnost!“
Toda to so le posamične pege na licu človeškega
življenja. In če je komu prišla na uho
kdaj kaka taka mušica iz dnevnika mladega
Črevesnika, niso je ljudje hoteli videti, in dejali
so: obrekovanje in zavist!
Cene je bil vendar spoštovan mož, in še
celo bali so se ga nekateri: oni namreč, katere
je imel na vrvci.
Ker je že kupčeval z vinom na debelo,
hotel je vino prodajati še na drobno. Vzdignil
je hišo za nadstropje in napravil gostilno v
spodnjih prostorih. Sedaj so se mu odprli zopet
novi viri bogastva. Ljudje so se kar čudili.
Ostajali pa so pri njem ljudje radi. Vinske kapljice
je imel na izbero, jedila pri Črevesnikovih
so se dajala v obilni meri, hlev je bil prostoren,
dvorišče za vozove pa še prostornejše. In tako
„pri roki“ je bilo za kmete, ki so hodili in se
vozili v mesto. Vozniki pa že tako najrajši izbirajo
take gostilne.
Posli so se res namnožili. Črevesnica je bila
sicer dobra ženica, postrežljiva, a vsega ni zmogla
sama. Stari pa se tako ni mnogo brigal za gospodarstvo.
Najrajši je sedel pri pivcih in se pogovarjal
o božji kapljici, o živini in o svojem
sinu.

„Takega ni, kakor je naš Cene!“ imel je
navado končati svoje govore. In pivci so mu
pritrjevali; kaj pa so hoteli!
Cene bi bil pač sedaj rajši videl očeta drugačnega,
a „kdo bo predelal staro grčo?“ imel
je stan navado odgovoriti. Mešetaril je še vedno
stari Črevesnik. Tudi vozaril je več, odkar sin
ni utegnil, in nagovarjal je Ceneta, da bi prevzel
še pošto.

„Za postiljona bi bil jaz kakor nalašč“, trdil
je starec.

„Poišči si, poišči kakšno žensko, da bo le
glavo imela“, pritiskala je mati sina. „Jaz ne
morem več. Vsa sem že zdelana.“
Cenetu je bila pač po volji ta materina beseda.
Vendar je v njem vzbujala hude pomisleke.

VIII.

Kito cvetja mu je dala, S cvetjem dala mu srce, Sama v vrtu je ostala, On po svetu šel od nje. S. Gregorčič

Pazni bralec se pač še spominja pisma, katero
smo dali ponatisniti koncem drugega poglavja.
Tam je omenjena Repnikova Tona.

Kdo je ta Repnikova Tona?
Kočarjeva hči iz Cestnic. Prirastla je bila
Cenetu k srcu, predno je šel k vojakom. Obetala
sta si zvestobo do groba, kakor je že navada
pri takih ljudeh. Kajpak da nista premišljala,
kaj poreče na to Repnik, kaj Črevesnik,
na kaj se bodeta ženila, kdaj bo poroka? Taka
vprašanja razpravljajo stari ljudje; mladi pa
mislijo samo na sedanjost.
Ko pa je Cene potem po Gradcu nosil vojaško
suknjo, tedaj mu pride od Tone pismo,
ki se je začenjalo tako-le:

„Presrčni moj Cene! S tresočo roko držim
pero in Ti pišem kratke vrstice. Žalosten glas
se razlega po hiši in okrog hiše. Oče me pretepajo,
mati me zmerjajo, bratje me sovražijo,
sestre me črte. Sosedje kažejo za menoj s prstom,
matere svare svoje hčere pred menoj, in očetje
me postavljajo za pohujšljiv vzgled. Vsako žlico
mi doma prestrižejo, vsako besedo mi pregriznejo.
— Oh, kaj bo za mojo in Tvojo dušo?
— Vedno me nadlegujejo: Kdo je tvoj zapeljivec?
A jaz jim ne morem povedati. Oh, kako
sem žalostna, kako hudo mi je na svetu!“

Tako
in jednako je še nadalje tožila Tona v pismu.
Pač jarem pregrehe je težak; Tona je bila prva
nesrečna žrtev, uklenjena s Cenetom v jeden
jarem.
Cenetu prileti huda kletev iz ust, prebravšemu
pismo. Raztrga je na drobne kosce, da
so se kakor metuljčki razpršili po vojašnici, porine
čepico na levo uho in začne razgrajati, da
mu je desetnik takoj prisodil dan zapora.
Sedaj bi bil lahko premišljeval svoje lahkomišljenosti.
Toda ni mu bilo do tega. Vesel
je bil dvakrat bolj vojaške suknje. Le včasih
je vzkliknil tako-le bolj za zobmi:

„Saj dobra
je pa vendar-le Tona, da me ne izda.“
In ko je šel Cene pozneje na Laško, spomnil
se je Tone, kakor smo že povedali.
A kako je prišel Cene do denarja, ki je
bil naložen na glavnico?
Ko je prišel Cene na svet, tedaj je njegova
mati vložila v hranilnico sto goldinarjev, katere
ima Cene potegniti z obrestmi vred, ko izpolni
štiriindvajseto leto. Vse to je stari Črevesnik
uredil in potrdil po sodišču. A pravega imena
materinega ni zvedel nihče ne prej ne slej. Spoznamo
pa iz tega, da je bila mati njegova iz
boljše hiše.
Bodi si že temu kakorkoli, gotovo je pač,
da je Cene izpolnil štiriindvajseto leto kmalu
potem, ko je prišel od vojakov. Tudi za te
denarje ni menda nihče vedel razven sodišča
in Črevesnika, ki je tako težko čakal Cenetovega
štiriindvajsetega leta. Sedaj nam je tudi
jasneje, zakaj so se ljudje čudili, odkod imata
Črevesnika denar. V štiriindvajsetih letih je glavnica

sto goldinarjev močno narastla. Jasno pa
nam je tudi, zakaj je bil Cene odločil v svojem
pismu te denarje Repnikovi Toni.
Repnikova Tona je imela lepo lastnost, da
je dosledno molčala, kdo ji je zadel na vrat
težki in sramotni jarem. Dasi je imela prestati
hudo pokoro za svojo nepremišljenost, vendar
je voljno trpela in čakala boljših časov. Celo
umikala se je Cenetu, ko je prišel od vojakov,
kolikor se mu je mogla. Kajpak je nosila v
svojem srcu zeleno mladiko, ki ji je obetala, da
je Cene vendar-le ne bo pozabil. In pomladilo
se ji je lice, ko je čula in videla, kako Cenetu
raste imetje in čast. V duhu si je predstavljala,
kako bo stopala po Črevesnikovi prodajalnici
in gostilni, kako jo bodo posli popraševali za
svet, kako bo gostom račune zapisovala, kako
se bodeta vozila s Cenetom v kočiji, kako bo
njen Tonček hodil v mesto v šolo itd.
Res pomladila se je Tona ob takih mislih,
rdečica ji je zalila lica, visoko je zaujčkala smejočega
se Tončka. Toda hitro ga je postavila
na tla, da je milo zaječal. Pogledala je svojo obnošeno
obleko, pogledala svoje razpokle roke,
in debele solze so ji kapale na-nje: kdo mara
za beračico?
In Cene?
Bogastvo in čast omamita človeka. Dokler
je Črevesnikova streha kazala gola rebra, vrata
pa prostorne vrzeli, toliko časa je še tlela v
Cenetu iskrica prvotne ljubezni. Ko pa je hišo
pozidal in marsikaj pridobil, tedaj je ugasnila
tista iskrica popolnoma; kolikorkrat je mislil
na Repnikovo Tono, tedaj je mislil le to, kako
bi se otresel neprijetnega jarma, ki mu je težil
njegove naklepe.
Skriti se da pač težko kaj. Tudi Cenetove
grehe so ljudje sčasoma uganili. A ker se je
navidezno dobro ponašal, pozabili so kmalu to;
le v zatišju je ostala ta skrivnost. A Cene je
vedel, da pride vsa stvar zopet na dan, kadar
bo zares iskal neveste. Kadar je torej mislil na
to stvar, vselej mu je nevolja privabila izza
belih zob dolgo vrsto krepkih kletvic.

* * *

„Žegnanje“ je bilo v Cestnicah tisto nedeljo,
o kateri je pravil berač Bogme, da so Ceneta
fantje stepli. Popoldne napreže Cene svojega
šarca in se odpelje v Cestnice na „semenj“.
Buček je točil takrat opojne pijače v Cestnicah,
in Cene je bil njegov prijatelj, ker ga je zalagal
z vinom. Zaradi tega „prijateljstva“ ga je
povabil na „bob“, in Cene je rad zapregel iskrega
Šarca ter počastil prijatelja. Ob takih prilikah
Cene ni gledal na novce, in popilo se je na
njegov račun dosti pijače. Pri Bučku ta dan
tudi ni izostal Repnik, in na Cenetovo povabilo
je prišla tudi stara Repnica, prišla tudi —
Tona s Tončkom. V zgornji sobi med pivci
so bili prav dobre volje in gostili so se, da je
bilo veselje.
Ko pa se razvname živahen pogovor, tedaj
izpregovori Cene resno besedo:

„Oče! Vi ste mož, da malo takih! Bog vas
živi!“
In trkajo s kozarci, da se je vino izlijalo
po belem prtu. Potem nadaljuje tiše Repniku:

„Mož ste, oče! A denarja vendar-le nimate
preveč: ali ni res tako?“

„Hm, Cene! Kaj pomaga, če ima človek
dosti otrok. Tono bi rad omožil, ali — dota,
dota!“

„Veste kaj, oče? Saj me poznate, da sem
dober človek. Nate tristo goldinarjev.“
Repnik pogleda z izbuljenimi očmi ponujalca.
Tristo goldinarjev! To je lep denar! Tistih
dvesto goldinarjev bi precej lahko plačal Čudniku,
ki ga zmerom tirja. In še sto mu jih
ostane.
Tako premisli oče Repnik, in strašne izkušnjave
ga napadejo. Ozre se na ono stran mize,
kjer je sedela Tona. Oči njegove se vjamejo
ž njenimi.
To je bil bridek pogled za očeta. Hči je
slutila, kaj mešetuje Cene. Z belim robcem si
obriše oči. Tonček pa je mašil v usta kos belega
kruha.

„Na, Tona!“ reče Cene in porine pred-njo
nov desetak.

„Nečem ga!“ odgovori prodana nevesta in
porine desetak od sebe, sinka pa postavi na tla.

„Mama, kaj pa je to?“ vpraša otrok, pobiraje
desetak, ki je zletel na tla.

„Tonček, pusti Judežev denar!“ odgovori
Tona in odhiti z otrokom iz izbe.
Črevesnikov pa nadaljuje ravnodušno:

„Pustimo jo, saj ne ve, kaj je denar. Nate,
Repnik! Tristo goldinarjev gotovih, in na tisti
dolg tudi ni treba več misliti!“
In Cene našteje na mizo trideset desetakov;
Repnica pa je odšla za hčerjo.
Repnik ga je že dobil malo v glavo. Bolelo
ga je nekaj pri srcu, a otrese si takoj neprijetne
misli, češ: Cene tako ne bo vzel nikoli
Tone; zato je bolje nekaj kakor nič!
In pobere svetle papirje ter jih spravi v
listnico.
V tem se povrneta mati in hči.

„Oče, le vzemite denarje!“ izpregovori sedaj
Tona ter sede s Tončkom za mizo.

„To je moška beseda, Tona! Oh, saj sem
vedel, da je ni tako dobre, kakor moja Tona!
In ta moja Marušica!“
Tako govori Repnik, objame svojo ženičico
ter se zjoka od samega ganjenja.

In pili so še pozno v noč. Poklicali so sčasoma
vse Repnikove otroke, kolikor jih ni prišlo
samih. Vsi so bili dobre volje: jedli so in pili
in godca poklicali iz spodnje izbe, da so se še
nekoliko obrnili. Celo mali Tonče je moral
pomniti dobro ta večer, in Tona mu je rekla,
vlivaje mu sladko vince v usta:

„Boš vsaj pomnil,
kdaj si bil prvikrat pijan!“
Tako se je končala prva ženitev Cenetova
tako se je razdrobil sitni jarem.
Da ne postavimo povsem na laž Bogmetovih
poročil, dostaviti moramo, da so cestniški fantje
res planili po Cenetu. Vzrok poboja je tičal v
tem, da je Cene poklical godca s harmonikami
v zgornjico. In tako so morali fantje celo uro
prebiti brez godca, ki je pritiskal svoje harmonike
samo Repnikovi družini. Nič ni pomagalo,
da je Črevesnikov stisnil Bučku v roko petak
za cestniške fante. Petak so pač zapili, a ko
je Cene drknil s svojim šarcem izpred očij Bučkovih
gostov, začelo je grmeti in žvižgati krog
njegove glave, da se mu je ves drob tresel.
Vendar je srečno odnesel pete na vozičku, kar
se je imel pač največ zahvaliti brzemu šarcu.
Le klobuk njegov so imeli fantje celo noč pri
Bučku na mizi in uganjali ž njim vsakojake
šale. Veter mu ga je bil namreč odnesel. Na
šarcu je opazil hlapec drugi dan ob lakotnici
tudi malo rano, katero mu je napravil oster
cestni kamen.
Cene pa je zjutraj z veseljem poskočil iz
postelje. Odvalil se mu je kamen od srca, in
smejal se je, da je tako lepo razvozlal nadležno
vez.

„Draga je, a kaj se če? Prva je le prva!“
Tako je govoril sam sebi in pristavil:

„Pri moji veri, sedaj smo pa na konju!“
Na jablani pri oknu pa je čepela črna vrana,
tresoč se od mraza in gladu, ter kričala: vra-ag!
vra-ag!

IX.

Pismo bom pisala, Ljubemu poslala. Da bo on zvedel, Kako se m’ godi. Narodna.

Pismo, katero je pisala Krajčeva Polona tisti
pozni večer, ko so klali, ohranilo se je, in zato
je podajemo bralcem v tem poglavju, da razvidijo,
kako ljubi in piše nepokvarjeno srce.

Bralec je zmajal najbrže večkrat z glavo,
ko je bral vrstice Poloninega pisma. Ostro oko
pa je zapazilo dosti nepravilnostij, kakoršnih
umni možje nikakor ne morejo odobravati. Vendar
se pisatelj ni mogel odločiti, da izpusti to
pismo. Pismo kaže pač bolje kakor opisovanje,
kakšna je bila naša junakinja. Prepisano je kar
doslovno, izvzemši nekatere večje slovniške napake.
To pisemce je nosil berač Bogme iz Bičja.
Ko je šel namreč v ponedeljek zjutraj s svojo
torbo in palico zopet od hiše do hiše, tedaj ga
zagleda Krajčeva Polona zunaj vasi.

„He, Bogme! Kam tako naglo?“

„Bogme! s trebuhom za kruhom“, odgovori
berač jezno.

„Ali pojdeš morda kaj v Kranj?“
Ob tem vprašanju raztegne Bogme obraz,
in dobra misel mu šine v glavo.

„Aha, pojdem, pojdem; v petek če prej ne.“

„Ali boš nesel, če ti jaz kaj dam? In prav
v sredo moraš oddati.“

„Le sem, Polona! Kolikor hočeš, tebi, če
si tudi oni dan režala na-me!“

„Samo tiho moraš biti“ ...

„Meni to praviš! Ali ne poznaš Bogmeta?“
In Polona potegne iz nedrij pisemce ter je
izroči beraču, ki je spravi za srajco na prsih.

„Kaj ne, Črevesnikovemu Cenetu, Polona?“

„Bogme, ti tudi vse izvohaš ... Samo prosim
te, Bogme, da odslej ne govori več o Cenetu
pri drugih ljudeh; saj veš, kakšni so. Kadar se
povrneš, pridi mi povedat, kako si opravil.“
Berač pokima z glavo ter odhiti urnih korakov
iz vasi.
Tam na samoti sede na mejnik, potegne
izza srajce pismo ter je ogleduje in tehta od
vseh stranij. Silna radovednost se ga poloti. A
kaj, ker ne ume brati? Ako pa bi razodel še
komu drugemu svojo skrivnost, tedaj pride pri
Poloni ob zaupanje. Zatorej rajši nič!
In Bogme potisne zopet pismo za srajco ter
koraka naprej. Čudno se mu tudi začne dozdevati,
zakaj hoče Polona, da odnese pismo precej
v sredo.

„Nalašč ne! Ali bodem dvakrat delal pot po
nepotrebnem? V petek se dele v Kranju krajcarčki.
Takrat oddam tudi pismo. Bogme, da
bo tako!“
In berač krene kmalu v stran, kjer se zavije
ob cesti kolovozna pot v bližnje hribe.
Ko pa je v petek zjutraj solnce vshajalo, trkal
je že Bogme s svojo gorjačo po mestnem tlaku.
Obral je vse hiše po mestu, potem pa se oglasil
tudi zunaj mesta v znani nam gostilnici.

„Kje so gospod?“ povpraša mogočno kuhinjsko
deklo.

„Še leže“, bil je odgovor.

„Reci, da bi jaz rad ž njimi govoril.“

„O, se ve! Poglej ga dedca, kako je moški!
Kdo pa si ti?“

„Reci gospodu: Bogme iz Bičja.“
Dekle se je smejalo čudnemu prišlecu. Vendar
odide po stopnicah navzgor. Kmalu se vrne
in veli beraču, naj gre v spalnico gospodarjevo.
Bogme je imenoval Ceneta gospoda, ker je
vedel, da se mu dobro zdi, ako ga kdo tako
nagovarja. Zato ga takoj nagovori, vstopivši v
sobo:

„Gospod, to-le pismo sem vam prinesel.“
Gene zapne pisani menčikov in pogleda
molče naslov. Čegava je neki ta pisava?
Hitro odtrga pečat in razgrne branje. Strastno
bere, in ves čas se mu poigrava na ustnicah piker
in ob jednem sladak nasmeh.
Ko pa prebere pismo, začne iz nova. Nato
položi pismo varno na mizo in izpregovori:

„Bogme, danes sem te pa že vesel. Polona
mi piše za god.“
Takrat se beraču razsvetli v glavi, zakaj je
hotela Polona, da izroči pismo ravno v sredo:
zato, ker je bil v sredo sv. Vincenc, patron
Cenetov. A Bogme je bil zvita glava. Takoj
začne:

„Veste, gospod! Meni je izročila Polona
pismo že v ponedeljek in naročila, da je vam
izročim kakor v sredo. Jaz pa sem si mislil:
na tak dan „gospod“ ne bodo utegnili sprejeti
takega sitneža, kakor sem jaz, ker bodo tako
imeli toliko opraviti z drugimi, imenitnejšimi,
kakor sem jaz, berač Bogme. Zato sem šel rajši
tisto sredo v cerkev in molil za vašo srečo in
vaše zdravje.“
Cene se je smejal beračevim lažem in pristavil:

„Le pojdi v kuhinjo, in kuharica naj ti da
kakšen prigrizek. To imaš pa za grlo!
In Cene stisne beraču dvajsetico v roko.
Bil pa je Bogme ves dan pri Črevesnikovih:
sedaj v prodajalnici, sedaj v gostilni in se mastil
in zalival, da je bilo veselje. S starim Črevesnikom
sta skupaj dokončala tisti petek jeden
na klopi, drugi pod klopjo.
Šele drugo jutro se je Bogmetu oglasila
slaba vest, ki ga je povpraševala, zakaj je v
petek jedel meso: Odgovoril si je tako-le:

„Kaj morem jaz zato, da uživam, kar drugi
polože pred-me: Berač je berač, če je tudi Bogme!
Na odgovornost naj gleda oštir! Eh, pa saj ima
on tudi široko vest kakor moja malha.“
In s temi besedami je začel svoje delo v
soboto, katero sta zopet skupaj končala s starim
Črevesnikom; razloček je bil le ta, da je Črevesnik
obležal za mizo kakor prejšnji dan, Bogmeta
pa so postavili na cesto, kjer se ga je
usmilil hlevski hlapec in ga položil v hlevu na
slamo.

Drugi dan je bila nedelja. Cene je zapregel
šarca na vse zgodaj, ko je še Bogme počival
na mehki ovseni slami. Odšel je po svojih kupčijah.

X.

Kadar vesta dva, Se še zareglja. Kadar vedo trije, Vedo že vsi ljudje. Nar. preg.

Tako mirno je po Bičju! Ljudje so odšli k
deseti maši. Le tu pa tam se pokaže izza vogla
kak zapoznelec, ki se zavija v ozki rokavnik ter
se hitro pomiče proti župnijski cerkvi.
Sneg še pokriva zemljo na rahlo in južen
veter piše okrog hiš ter taja snežene kepe.
Kar se začuje žvenketanje kraguljčkov. Po
cesti pridrče lahne sanke in ustavijo se pred
Rokovo krčmo.
Bliskoma skoči prišlec s sanij, odene konja
s plahto in natakne vajeti na kljuko veznih vrat.
Prijazni krčmar ga odvede v izbo, povprašujoč
ga s potoma, ali hoče konja izpreči.

„Ne“, odgovori gost in si naroči polič vina.
Ko mu Rok prinese naročeno mero, povpraša
ga, ali je pri Krajčevih kdo doma.

„O, menda ni brez variha. Polona gre navadno
k jutranji maši in je ob desetih doma.“
Prišlec izpije polovico poliča, potem pa
vstane in reče:

„Na konja pazite! Pridem kmalu.“
In odhiti naravnost h Krajcu — — —
Čez dobre pol ure se prikaže zopet na pragu.
S Polonico sta si stisnila roke za odhod.
Malo pozneje pa zopet drče sanke iz vasi.
Cene se je prišel opravičevat in zahvaljevat
za voščilo.
Kmalu je živahneje v vasi. Ljudje prihajajo
iz cerkve.
Varihi in varihinje pa pripovedujejo malone
v vsaki hiši opoldne pri južini, da je bil oni
Cene v vasi.
Le pri Krajčevih je varihinja molčala o njem.
Ko pa se je Agata preoblekla in prišla v kuhinjo,
kjer je Polona ječmenček devala v skledo,
pravi z modrim obrazom:

„Kaj pa si mislila? Poglej meso! Preveč je
kuhano. In ječmenček je prismojen.“

„Saj si tudi ti prismojena“, odgovori nevoljno
Polona.
„Morda ti je kdo pomagal kuhati?“ zbode
jo zopet dekla. A dekle molči. Dekla nadaljuje:
„Polona, ali veš kaj novega ...? Popoldne
bodi le doma! Stari Čadnik pride v vas.“

„Naj pride. Saj jaz nimam nič ž njim opraviti.“

„Boš že videla, ali bo kaj, ali ne.“

„Jaz grem k nauku.“

„I, le ostani doma, le, Polona! Bom pa jaz
zate molila“, reče Agata in nekak zasmeh se
ji nabere na višnjevih ustnicah.

„Ne bom ne! Saj vem, kaj hočejo. Tistega
Čadnikovega pusteža bodo semkaj privlekli, da
bi mi ga obesili na vrat.“

„Saj govoriš prav, Polonica! Samski stan
je najlepši stan.“
Polonica molči.

„Ali ni res, Polona? Kako lepo so pridigovali
oni dan gospod kapelan o deviškem stanu“,
nadaljuje zgovorna dekla.

„Agata, ti lahko tako govoriš, ker nimaš
nobenega, da bi hodil za teboj.“
In Polona si zakrije obraz s predpasnikom.

„Kaj?“ razkorači se stara dekla. „Pa še koliko
sem jih imela!“
Polona je takoj zopet dobre volje in pravi:

„O, Agata! Onikrat si mi pa dejala, da nisi
še nikdar imela nobenega.“

„Tresek, kaj požiraš besede? Drugi so me
seveda imeli, a jaz nisem hotela nobenega. Uh,
da mora človek še kleti zavoljo jezikov!“

„Jaz tudi ne maram za tega Čadnikovega,
ki se drži kakor les.“

„Prav praviš, Polona! Človek lože Bogu
služi, ako je sam, kakor pa ...“

„Zakaj vendar oče tako hočejo?“ pretrga ji
stavek Polona.

„Ne bodo te silili, ako spoznajo, da nisi za
zakonski stan. Poglej mene, kako sem srečna,
če tudi sem le dekla in uboga!“

„Oh, Agata, jaz bi bila najrajša ubožna.
Potlej bi nihče ne maral za-me.“

„Nikar se ne pregreši, Polona! Ti si še mlada:
rožice ti cveto še na licih, meni pa so se že
osule ... Zato jaz lahko trezno sodim ...“

„Kar napravila se bom po južini in pojdeva.
Dolgo bova molili v cerkvi in tako bom odšla
tem sitnežem.“
Ko pa so pojužinali, reče oče Poloni:

„Danes ne hodi k nauku! Prišli bodo Čadnikovi,
da nam boš kaj postregla.“

„Oče, nauka ne izpustim rada. Saj pridem
kmalu iz cerkve. Meso je že tako kuhano in
stoji v omari. Vino pa znate sami natakati bolje
kakor jaz.“
Krajec ni rekel ničesar na te besede. Vedel
je, da dekle rado moli; da bi mu pa kdo očital,
ker otrokom brani v cerkev, tega ni maral.
Janez pa se je na tihem muzal, obrnjen
proti peči in prižigajoč smodko.
Vsi so odšli v cerkev, le oče je ostal doma.
Dobro uro pozneje so sedeli pri Krajcu trije
možje okrog mize, pogrnjene z belim prtom.

Na sredi mize je stal velik lesen krožnik, na
katerem je bilo razrezano vkusno suho meso.
Poleg je stal bokal rdečega vina in hleb belega
kruha. Da ni bilo treba pogrešati kozarca,
ampak da je krožil na okrog, ni nam skoro
treba praviti.
Krajca že poznamo. Na vogalu sedi in pridno
opominja, naj gostje denejo kaj v usta in naj
pijejo dobro vino.
Druga oseba je mlad človek pri dvajsetih
letih. Pozna se mu, da je šla še malokdaj britev
po njegovih licih. Za mizo sedi in s prstom
drgne po prtu, kakor bi res ne znal drugega
početi. Kadar ostala dva pogovor tako zasučeta,
da je primoran tudi on katero ziniti, tedaj odpre
usta in vedno pritrjuje, tudi če je vprašan:

„Aha!“
Še jeden sedi pri mizi. Mož je prileten, pa
tudi zgovoren. Pridno sega po mesenih kosovih,
in kadar pride nanj vrsta za pijačo, obdrži precej
dolgo kozarec na ustnicah.
Pogovori te trojice so bili preveč vsakdanji,
da bi jih zapisali. Sukali so se ob vremenu,
letini, živini in zdravju. Le Krajec se je včasih
malo pobahal za izpremembo. Tudi pohištvo
so si ogledali, kar ga je imel Krajec pokazati.
Ta je ob jednem obljubil, da hoče priti jedenkrat
s Polono pogledat, kar imata gosta doma
pokazati.
Vendar do pravega pogovora je moralo tudi
priti. Čakali so težko vsi trije tistega bitja, katerega
bodočnost so prerešetavali.
Nevoljen udari Krajec večkrat po mizi z
noževim rogom in pogleda skozi okno, ali že
gre Polona iz cerkve. Pogledat gre tudi venkaj
pred pod, ali se že kaj vidi njena podoba na
cesti.
Toda Polone le ni.

„Kako je to, da je še ni? Saj so že šli ljudje
iz cerkve“, reče zgovornejši gost.

„Menda se je že kam utaknila. Če je Agata
poleg nje, potlej morata obrati vse znance.“

„Kaj se če? Dekle je pridno: rado moli.
Kaj pa, ko bi bila šla z Janezom kam?“

„Ne verjamem“, odgovori Krajec. „Naša ne
hodi po krčmah. Pa sem ji rekel, naj ostane
doma. A nerada izpusti krščanski nauk. — Pij,
Anton, pij! da si namažeš jezik. Saj veš, ženske
so že take, da jim moraš sladko govoriti. Na
lepe besede gredo kakor medved na med.“
Tako nagovori Krajec žalostnega ženina in
mu napije. To je bil namreč mladenič za mizo.
Toda Polone le ni bilo.
Oče Čadnik je bil doma iz bližnje vasi: sosed
ženinov in bratranec njegov.
Ženin pa je bil drugi sin vdove Loparice.
Prvega so ubili v vojski tam doli na Laškem.
Ker je bila že priletna in bolehava, reče nekdaj
svojemu sosedu:

„Čadnik! Pojdi, pojdi z našim fantom tje
doli v Bičje h Krajcu, da se s Polono malo
spoznata.“
In Čadnik je izpolnil Loparičino voljo.
Loparjev Anton je imel še dva mlajša brata
in sestro. Kmetija je bila lepa in hiša trdna.
Loparica je bila dobra, gospodinja, in njen mož
je prikupil marsikako njivico, dokler je še živel.
Hiša je stala bolj na samem, in otroci niso zahajali
dosti v družbo. Le s Čadnikovimi so si
bili dobri prijatelji. Zaradi samote so bili otroci
tudi bolj molčeči in drugih ljudij so se skoro
bali. Vajeni jih niso bili. Vendar je Loparica
otroke prav dobro vzgojila in povsodi so spoštovali
njeno družino.
Možje pri Krajcu so se že naveličali čakanja.
Mladi ženin pravi Čadniku:

„Oče, ali greva? Saj ni daleč: pa drugič
prideva.“

„Saj res, fant govori prav“, potrdi Čadnik
in vstane izza mize.
Krajcu pa odhod ni bil nič kaj po volji. Rad
bi bil videl, da se stvar dožene do konca. Predpust
je kratek. Naposled pristavi:

„I no, tudi prav: bodo pa gospod župnik
jedenkrat za vse trikrat oklicali, če ne bo drugače.
Nekaj več bo sitnostij in pa stroškov.“

„E, kaj za tiste krajcarje“, odvrne Čadnik
in prime za kljuko.
Kmalu nato je dirjala Čadnikova kobilica
proti domu. Ljudje so stali po pragovih in zijala
prodajali.
Krajec pa je strašno jezen pokladal živini.

„Še Janeza ni, da bi živini položil“, godrnja
pol na glas.
Kakor hitro pa ženin odide, oglasi se kmalu
na pragu Agata.
Hude besede je čula od gospodarja.
Polono pa so nagovarjala dekleta po poti:

„Ženina imaš doma, ti pa okrog hodiš.“

„Naj bo, če hoče“, odgovarja vsa zardela.
Tovarišice pa se ji posmehujejo za hrbtom:

„Kaj ne, Polonica, dveh ne maraš?“

„Kaj to komu mar?“ odvrne jezno Polona
in hiti brez pozdrava proti domači hiši.
In oče jo hudo ošteje.
Drugi dan pa je zvedel tudi Krajec, kar je
vedela vsa vas: Polona je imela že dopoldne
ženina v hiši. Več dnij ni dal Poloni dobre
besede in klel je in togotil se, da so se ga vsi
bali. Večkrat pa je mislil sam za-se:

„To je vragovo maslo.“

XI.

Ono noč smo fantje zbili Se pod lipo zeleno. Narodna.

Tisto nedeljo po sv. Juriju je vselej semenj
ali žegnanje pri podružnici sv. Jurija.
Komaj se je mašnik zadnjikrat obrnil po
cerkvi in zapel „Ite, missa est“, že je nategnil
pri Trosniku godec, tisti Krevsov Tine, svoje
harmonike, ki so se ustavile navadno šele v
ponedeljek popoldne ali celo v torek zjutraj.
Mladi svet se je zbiral v pivnici, jel, pil, pel
in se vrtel.

Izba je prostrana. Tri mize se vrste ob klopeh,
ki se naslanjajo na stene. Okrog miz pa
se gneto pivci na gosto kakor slaniki v sodu.
Mladi ljudje pa morajo imeti svoje tovarišice.
Besede v pesmi: „fantje dekleta napajajo“ imajo
pač svoj izvor v takih prilikah. To so vam
dekleta vsa druga, kakor je njih prilastek: „sramežljiva“.
Tako vam izlivajo kozarce kakor
fantje. Okoli peči pa zijajo — nebodi jih treba
— otroci. — To vam je hrušč in trušč, da drug
drugega ne razumejo. Po sredi izbe se premika
par za parom v največjem ognju in potrkava z
nogami na povelje, katero daje nagajivi godec.
V veži pa sede že bolj postarni možakarji,
vlečejo ga po svoje iz kozarcev in pip ter zabavljajo
mlademu svetu v izbi, češ: kako je
neumen!
In ko bodo kdaj sedeli v veži tisti, ki plešejo
sedaj v izbi, poreko tudi tako. Resnica in izkušnja
hodita skupaj.

„Danes bo zopet Trosnik vzel nekaj krvi na
svoje rame“, reče možiček, ki so mu lasje zlezli
že precej na tilnik.

„Gudež bi bil, ako ne“, odgovori mu sosed.

„In ženske, te jih bodo mirile; vsaj jih je
dosti vmes: vsaka ima svojega.“

„Poglej, poglej, tale je Ostnikova. Kakšna
je že! Saj se je komaj dedec oženil.“
Te besede so merile na dekletce, ki je prišlo
iz izbe ter si na hišnem pragu hladilo vroče čelo.
Polsvilnati obleki se pozna na hrbtu več dolgih
lis, ki pričajo, da dekle dobro greje v hrbet. Ob
pasu se pozna, da krilna barva ni kaj stanovitna.
Sicer pa je dekle čednega obraza in precejšne
postave, dasi se ji pozna, da še ni tako dolgo,
kar je še z materjo hodila v cerkev.
Smejala se je otrokom, ki so prodajali zijala
okrog hiše in se učili gledat. Sedaj pa sedaj
prime ta ali oni otrok svojega tovariša ali tova
tovarišico
za roko ter poskuša, kako bo šlo, kadar
bo velik.
A ni dolgo gledala po otrokih. Kmalu za
njo pride iz hiše druga podoba. Poznamo jo že.
Krajčev Janez je. Zadere se najpoprej nad otroki:

„Otroci, domov spat!“ A kdo bi ga slušal? Tam
izza vogla se je čula iz otroških ust celo kaka
nagajiva beseda, ki je pričala o razposajenosti
vaške mladine.

„Franica, kaj ti je, da si šla venkaj?“ nagovori
Janez svojo plesno znanko.

„Nič! Samo vroče mi je strašno. Oh, kakšen
si pa ti?“
In res je bil Janez nekako čuden.
Kratke hlače so se ga dobro oprijemale in
golenice pri črevljih si je nagrbal nazaj pod kolena,
da so se videle bele pražnje gate. Život
mu je krila samo bombaževa srajca, mokra, da
bi jo lahko ovil kakor mokro cunjo. Z rdečim
vlakencem prepletena prsna stran je kazala, da
rdeče vlakence ne drži barve. Krog vratu mu je
visela svilena rdeča ruta, le na konceh majhno zvezana.
Glavo mu je dičil lep kastorec. Iz obraza pa
mu je kar puhtelo: tako soparno je bilo v hiši.

„Soparno je“, izpregovori zopet Franica.

„Soparno, soparno“, ponovi Janez in nehote
zaškriplje z zobmi. Franica ga ostro pogleda:

„Kaj pa vendar misliš?“

„Ta hudik mora pomniti, kdaj sem mu jaz
rebra ravnal.“

„Oh, Janez, nikar! Kaj poreko naši ...?
Jaz grem domov. Strašno me bodo karali, ako
zvedo, da sem bila jaz pri tepežu.“

„Ne pojdeš ne, Franica! Jaz te spremim do
doma in izgovorim očetu.“
In Janez vleče za roko svojo plesalko v izbo.
Godcu vrže na mizo šmarno petico in zakliče:

„Štajariš“.
Hipoma preneha godec, in vsi pari izginejo za
mize. Iz nova potegne Tine harmonike, Janez in
Franica pa se sama sučeta po izbi. To je res
ples, ki ga ne zna vsak. Saj je bil pa tudi
Krajčev Janez ponosen! Tako je sukal Franico
kakor pajek muho.
Janez je bil ves očetov. Precej velike in
močne postave je bil; a tudi čednega obraza.
Kako tudi ne? Dobra hrana, stanovitno delo,
brezskrbno življenje: to človeka krepi. Doma

je bil bolj tih nego zgovoren. Pred očetom je
imel opravičen strah, zakaj stari je bil koščen
in trden. Rad se je ponašal, da je vzdignil
v svojih prejšnjih letih pet mernikov pšenice,
stoječ v merniku. Nekoč se mu je Janez ustavil.
Toda starec ga prime za rami in posadi trdo na
klop, rekoč: „Tu-le boš nocoj!“ In od tistega
časa se sin nikdar ni uprl očetovi volji. A kadar
je bil Janez v družbi (in to mu je oče včasih še
prerad dovolil), takrat je bil zgovoren in dobre
volje. Bil je nekak vodja Bičenskih fantov. Ni
jih bilo dosti, a korenjaki so bili in že od nekdaj
na glasu, da se radi tepo. Bali so se jih fantje
sosednih vasij.
Ko je Janez s Franico plesal najlepše, da je
bilo vse tiho po izbi, takrat mu nekdo nogo
nastavi, da se izpodtakne. To ga silno pogreje.

„Le čakaj, hudik!“ zakliče nastavljalcu in
strašilo grdo ga pogleda. Vendar pleše ples do
konca. A tako gladko mu ni šlo, kakor poprej.
Ko pa godec konča svojo, tedaj vzame Janez
bokal in ponudi Franici kozarec, rekoč: „Na,
pij!“ Nato se obrne proti pivcu, ki sedi na vogalu
druge mize:

„Ti, kaj sem pa jaz tebi na poti?“

„Kaj ti je? Ali te srce boli?“
Vsi se zasmejejo pri drugi mizi.

„Zakaj si mi nastavil nogo?“

„Kaj meniš, da bom noge pestoval na rokah?“

„Kaj ne, diši ti ta-le; pa ti je ne boš imel,
pri moj dunaj, da ne.“
In Janez pokaže z levico na Franico, z desnico
pa udari po vogalu mize, da je kri brizgnila
izpod dlani, od dela razpokane.
Vse postane tiho. Tam pri drugi mizi pa
si mladi pivci drug drugemu namežiknejo. Iz
veže se začuje žensko kričanje. Deklet se loti
groza in vse se pomikajo pri durih v vežo. Le
Franica drži za roko Janeza in ga prosi:

„Janez,
ne, ne!“
Kar se začuje šum in vriskanje na cesti.
Vseh oči se obrnejo skozi okna, nekateri pa
gredo celo iz izbe. Po cesti se pripelje čuden
voz. Suho kljuse ga vleče. Na vozu leži koš za
listje in v košu je polno fantov. Vsi vriskajo in
pojo; voznik pa drži v jedni roki vajeti, v drugi
pa dolgo prekljo, katero polaga kljusetu na stare
kosti.
To je bilo že o mraku. Vendar je bilo gledalcev
kakor pustne dneve okrog voza. Pri
Trosniku pa je drlo vse venkaj.
Čudni voz se ustavi pred gostilno. Vsi fantje
zlezejo iz koša. Šepasti voznik pa se je peljal
še parkrat po vasi gori in doli na veliko veselje
vaške mladine in zaklical vselej pred gostilno:

„Štacijon Trosnik. Pet minut.“ — Vsakikrat je
naložil v koš nekaj otrok, in ko so se že malone
vsi spravili v koš, tedaj požene kljuse s svojim
bičem in v hitrem teku jih odvede daleč iz vasi.
Večji otroci so splezali polagoma iz koša, manjši
pa zagnali tak jok v košu, da je bilo skoro strah
tudi šepastega voznika.
Zato vendar-le obrne kljuse in privede prestrašene
otroke nazaj do Trosnika, kjer hitro
nekdo pristopi in prevrne koš, da so se otroci
s šepcem vred izkobacali izpod njega.
Otrok pa ni bilo videti vec tisti večer na
vasi.
To je bila fantovska Šala. Pripeljali so se
na „semenj“. A ko so fantje še skakali iz koša,
že pristopi k njim tisti pivec, ki je bil nogo
nastavil Krajčevemu Janezu.
Vsi so kmalu pri svoji pijači. Zopet plešejo,
pijo in se šalijo in pojo.
Šepasti voznik se je odpeljal še jedenkrat s
svojim kljusetom iz vasi in se ustavil poleg
njive, na kateri je rastla detelja prve košnje.
Kljuse izpreže in je priveže za vajeti k vozu.
Voz pa zapelje na sredo detelje.

„Sedaj pa žri in čakaj!“ potolaži kljuse ter
odide proti Trosniku.
Dekleta so se poizgubila. Tudi po Franico
je prišla mati in jo gnala domov. Plesale so
pa sedaj tolikanj bolj Trosnikove dekle.

„Reza, ali greš plesat?“ povpraša Krajčev
natakarico, veliko deklo Trosnikovo.

„Počakaj; sedaj sem obljubila Tripčevemu.“

„E, boš pa potlej šla z onim“, odgovori
Janez in jo potegne na sredo izbe.
Takrat pa skoči izza mize Tripčev Tone
iz sosedne vasi, Janezov tekmec:

„Pusti jo! Ali meniš, da moraš ti povsod
zvonec nositi?“
In predno Krajčev odgovori, že pograbi
Tripčev bokal in mu ga položi na glavo, da
se razleti na kosce in vino lije po Janezu, kakor
bi bil v kopeli.
Boj se začne. Ženske beže in kriče. Možakarji
pa so bili izvečine odšli z nočjo vred domov.
Kdor se je pa še obešal po klopi, pokazala
mu je ženica pot proti domu.
Trosnik gleda pri vratni oknici v izbo, kako
se bo izteklo. Ravno je premišljeval, kdo mu
da največ potočiti.

„E“, misli si, „ta-le Krajčev tako malokdaj
pride: ne bomo ga branili.“
Krajčev Janez je bil, kakor bi trenil, na mizi,
da so kozarci poskakovali in noži se tresli. Tako
pač malokdo zna, da bi poskočil s tal na mizo,
ne da bi se kaj prijel za njo. Bokal je Krajčevega
toliko omotil, da se je silno raztogotil.
Kamor je pala roka njegova, poznalo se je.
Vendar je čutil, da se ne bo mogel dolgo braniti
s samimi rokami. Njegovi tovariši so se

bili z drugimi. Precej dolgo se tako bijejo —
a le z rokami. Ti prigovarjajo, drugi odvračajo.
Kar se odpro duri in v izbo stopi mladenič
s tolkačem v roki. Naravnost ga pomoli Janezu
na mizi. Sedaj je bil Krajčev na konju. Le jedenkrat
je mahnil in zadel nekoga na ramo:
vsi so zbežali iz izbe. Mladenič, ki je prinesel
Janezu rešilno orodje, dobil je s potoma jedno
pod nos, da se mu je kri pocedila.

„O, Cene, odkod si se vzel?“ zakliče Krajčev
in hoče skočiti na tla. V tistem trenutku prileti
kamen skozi okno Janezu naravnost za tilnik;
Janez omahne in pade z mize na tla.

„Oh, noga je preč!“ zakliče Janez in obleži
kakor mrlič. Pri padcu si je zlomil nogo.
Tovariši njegovi in Cene, ki se je zopet
polastil tolkača, že niso culi teh besedij. Iz hiše
so stekli in udrli za nasprotniki. Kamenje in
polena so letela kakor ptiči po cesti.
Šepasti voznik je bil že napregel svoje kljuse
v detelji. Toda Cene in Janezovi tovariši ga
zvežejo in preneso na vas. Tam ga polože v
korito, kjer so vaščani napajali živino. Navlečejo
vode nanj, da se je opral do dobra. Privezavši
ga potem dobro k vodnjaku, odidejo
po kljuse. Kljuse izroče z vozom vred Ostniku,
čegar je bila tista njiva.
Toda pri Ostniku so imeli bolnika. Hiša je
stala malo v stran od Trosnikove. Ker pa Krajčevega
Janeza niso mogli prenočiti pri Trosnikovih,
zato so ga odnesli k njegovemu sosedu.
Sedaj pa si, dragi bralec, sam razvozlaj zavozlane
niti, katere je zavozlala spretna Cenetova
roka.
Kako so fantje iz treh vasij hodili k zaslišavanju
v Kranj, kako je zdravnik šival rano
Krajčevemu Janezu in uravnaval zlomljeno nogo
njegovo, kako se je stari Krajec penil od jeze
in srda, kako je klavrno hodila okrog Polona,
kako je Ostnik godrnjal in kako se je Franica
ustrašila: to vse polagamo v naročje bralčeve
domišljije.

Cenetu se je s tem posrečilo, da je prirastel
na srce Krajčevim ljudem. Ni težko umeti, da
je to tudi hotel. Zato h koncu le še povemo,
kako je Črevesnikov stopil tako nagloma na bojišče
v Trosnikovi hiši.
Cene se je bil namenil tisto nedeljo popoldne
Trosnika obiskat, ker sta si bila dobra
zaradi vina in ker ga je bil Trosnik povabil
na „bob“. Razni posli so ga zadržali, da je
pozno odrinil od doma. Vendar je hotel počastiti
tudi Trosnika, ker je počastil navadno vsakega
krčmarja na „semanji dan“, ko se da lahko
na mizo kaj bolje pečenega in kaj bolje skuhanega.
In sreča ali nesreča je hotela, da je pridrdral
v vas prav takrat, ko se je začel tepež.
Takoj zve, kaj se godi pri Trosniku, hiti naravnost
v kuhinjo po tolkač in stopi v izbo,
kakor smo že povedali. Ni bil ravno lačen tepeža,
toda za Janeza Krajčevega potegniti se
zdelo se mu je ravno toliko, kolikor potegniti
se za Krajčevo Polono.
In da je šel po poboju on takoj po zdravnika
v mesto, ni mi treba še pristavljati. Ravno
tako opuščamo popisovati Krajčevo, Polonino
in Janezovo hvaležnost.
Janez je zdihoval pod posteljno odejo, Franica
mu je stregla, Cene pa je tolažil in tudi
potolažil Trosnika, ki je bil v silnih skrbeh, kdo
mu poplača pobite kozarce in stekla pri oknih.
Pili so tisto noč še do ranega jutra na Cenetov
račun in celo neizogibni berač Bogme se je tako
ojunačil, da je šel v ponedeljek zjutraj domov
brez torbe in brez gorjače. Šepastega voznika
pa je rešila iz korita zjutraj Trosnikova dekla,
ko je prišla po vode.

XII.

Kaj nek’ odlašajo? Saj mi je rekel! Kaj se zanašajo? Čas bo le tekel! V. Vodnik.

Bil je zopet semenj v Kranju. Že popoldne
je bilo. Pri Cenetu so dobro tržili. Tudi Krajec
je hranil svojo kobilico v njegovem hlevu. Ko
je odpravil svoje opravke, odhajal je počasi iz
mesta proti gostilni našega junaka. Polona je
stopala nekaj korakov za njim. Janez je bil ostal
doma. Nekoliko mu je še noga nagajala, nekoliko
pa ga je bilo sram, odkar se je bil stepel
pri Trosnikovih.
Naša znanca se ustavita pred gostilno.

„Kar noter pojdi pa naroči polič vina, ali
pa me počakaj! Grem pogledat za kobilico, če
ima kaj v jaslih.“
Tako reče Krajec hčeri in odide za zidom
proti dvorišču.
Polona si ni upala sama v pivsko izbo. Zato
je hotela počakati očeta. A komaj se oddalji
oče, že stopi iz hiše Loparjev Anton in se prijazno
nasmeje:

„Polonica, pojdi no pit!“

„Moram očeta počakati“, odgovori dekle.

„Saj pridejo oče tako noter, ali ne? Naša
mati so tudi v hiši. Pojdi, pojdi, da se kaj pomenimo!“

„Počakaj malo, saj ne gori!“
V tem pa stopi iz veže sam gospodar.

„O, Polonica! poglej jo no! Kaj ne boš dala
nič za pijačo? Kje pa so oče? Kobilo vašo sem
videl.“
Tako pozdravi Cene Krajčevo in pristavi:

„Daj no ročico!“

In ko poda Polona Cenetu roko, potegne
jo ta za seboj in kmalu izgineta v vežo. Anton
pa je gledal nekako čudno za njima. Sto mislij
je preletelo hipoma njegovo glavo.

„Aha! Tako?“ zašepece polglasno in odide
v izbo.
Polonica pa je že sedela v zgornjici na
mehkem naslonjaču. Cene je sedel njej nasproti
na stolu in ji govoril sladke besede.

„Kaj poreko oče, ako me tukaj najdejo?“

„Nič ne poreko, Polonica! Saj sem že naročil
natakarici, da jih pripelje gori. Danes moramo
govoriti resno besedo!“
V tem se začuje Krajčev glas v veži. Od
vseh stranij ga kličejo in mu napivajo. Tudi
Loparica in sin mu napijeta.

„Kje pa je Polona? Ali je ni?“ popraša Antona.

„Je, je! A zanjo je tukaj prekmečko“ prehiti
odgovor Čadnikov stric.

„Kaj? Ali je šla gori? Tako? Boječe je dekle!“

„Aha!“ pritrde mu vsi trije in piker nasmeh
se jim pokaže na ustnicah.
Toda Krajec tega že ni opazil, ampak odhitel
po stopnicah v zgornjico, kamor ga je bila
spremila natakarica.

„O, kaj sta sama?“ pozdravi Krajec.

„Zdolaj je tako vse polno, oče! Zato sem
pa za vaju pripravil tukaj-le.“
Krajec sede na stol. A nič kaj mu ni po
volji. Menil je, da najde Polono pri Loparjevih.
Zato je le kratkih besedij od kraja.
Cene pa govori in povprašuje po Janezu,
po letini, po kupu živine in drugih podobnih
stvareh.
Natakarica je nanesla na mizo izvrstno kosilo.
Krajec je le malo govoril, a mnogo pil. Ko
ga je pa razvnelo vino, postajal je zgovornejši.
In takrat izproži Cene odločilno besedo:

„Oče Krajcev! ali ni lepo moje imetje?“

„Ne rečem, da ni. Pravijo pa, da ni nič
tvojega.“

„Kdo je to rekel? Rad bi vedel.“
In Cene se začne veriti, da je vse to njegovo,
in vrhu tega ima še lepo vsoto v hranilnici.
Nato stopi k podstavcu v kotu sobe in vzame
iz njega hranilnično knjigo.

„Poglejte, kdo govori resnico? Ali jaz, ali
zlobni jeziki: Kaj menite, da bi se mi tako ponujale
bogate neveste, ako ne bi imel ničesar
pod palcem?“

„No, saj naša tudi ne bo prazna, če bo kaj!
Ali jaz jo hočem dati poštenim ljudem. To mi
je največ.“

„Kaj nimate mene za poštenega?“

„Bog varuj tega! Toda — i no, saj ves sam
bolje kakor jaz ...“

„Mešetarjev sem, kaj ne?“ reče Cene in se
zaničljivo nasmeje. „Kaj vam je toliko za ime?“

„Toliko že, da jaz svojega ne dam zanje.“

„Vidite, oče! Ko bi mene Polonica ne izbrala
in ko bi jaz nje ne bil izbral, kaj menite, da bi
se jaz ženil pri vas? Kdaj sem bil že potreben
gospodinje in že davno bi si jo bil izbral — “
„Ako bi ne bilo Repnikove Tone, kaj ne?“
In starec se zasmeje prav iz srca.
Polono polije rdečica po obrazu. Cene pa
nadaljuje ravnodušno:

„Mladost je norost. Nikar mi ne očitajte tega
greha, zaradi katerega sem se pokesal že tolikokrat!
Toda za Tono ne skrbite! Ta nam ne
bo delala sitnostij. Je že vse poravnano.“

„Tako? Kaj pa je, Cene, s tvojo vero? Ali
je imaš kaj, ali imaš le pasjo? Pravijo, da te
tako malokdaj vidijo v cerkvi.“

„To vam je pa že kaka baba natvezla! Kaj res
vsaki prismodi več verjamete kakor meni? Povprašajte
župnika našega, kakšen kristijan sem?“

„To lahko rečeš, ker veš, da ne pojdem
vprašat. Samo to ti povem: jaz hočem, da gre
naše dekle v krščansko hišo, kakor je tudi naša
hiša krščanska. Pri vas pa menda malo držite
na poste in molitev.“
Še bi bil tekel ta pogovor, da ni rekla Polona:

„Jaz vaju ne morem nič več poslušati.“

„Pa pojdi, če nečeš!“ odgovori oče in izpije
iz kozarca.

„Le potrpi tu, Polonica! Še jeden bokal ga
bomo“, reče Cene in pokliče pri durih natakarico.
In še so pili. Sedaj se je Krajčevo srce že
bolj omečilo. Da je le povedal Cenetu, kar je imel
na srcu, pa je bil zadovoljen. Zato so sčasoma
zopet prišli na ženitev.
Sedaj je prišla tudi mati Cenetova. Dobra
ženica je vidno vplivala na Krajca in hčer.

„Ker imaš dobro mater, imam že še nekaj
upanja, da me ne vodiš za nos“, reče Krajec
Cenetu.

„Kje so pa vaš oče?“ povpraša Polona.

„Že več dnij sem stočejo, da jih glava boli“,
odgovori Cene. „Menda so tamkaj v oni sobi.“

„Kaj, ko bi jih poklical?“

„Najbrže leže. Danes tako niso za pogovor.“
In še so pili, dokler jih ni noč vzela. Dogovorili
so se pa vendar-le tako, da pride Cene
na ogled.

„A pred adventom se še ne mudi“, reče
Krajec.

„Predpustom torej, mislite?“ reče Cene.
Kmalu potem se odpeljeta Krajec in hči.
Pri Črevesnikovih pa tisti večer še dolgo niso
pospali. Stari je hudo obolel. Poslati so morali
po zdravnika.

„Najbrže ga bo zadel mrtvoud“, reče zdravnik
odhajajoč.
In ni se varal. Drugi večer je bil stari Črevesnik
že ves trd po jedni strani. Ne leva roka,
ne noga mu ni služila. Tudi mešalo se mu je.
Ko mu je pa bilo zjutraj nekoliko bolje, poželi
duhovnika.
Ko se spravi z Bogom, poklice Ceneta in
ga poprosi, naj pošlje koga po berača Bogmeta
iz Bičja.
Cenetu se je dozdevalo čudno, čemu hoče
oče Bogmeta.

„Najbrže se mu meša“, menil je sam pri
sebi in tolažil očeta, da Bogme že pride, a sedaj
ne ve, kje bi ga iskal.
Toda bolnik je le ponavljal željo, in ko mu
je sin ni hotel uslišati, poslal je skrivaj po dekli
nekoga v Bičje.
A Bogmeta ni bilo doma. Šele čez dva dni
prileze tam s hribov, kjer je beračil. Njegova
zakonska polovica mu pove šele drugi dan, ko
je minula nedelja, da ga žele pri Črevesnikovih.
Ko ženico dobro ošteje, odrine od doma.
Stari Črevesnik ga je težko pričakoval. Bogme
sede poleg njegove postelje, bolnik pa mu začne
pripovedovati v pretrganih stavkih dolgo povest.
Bogme se parkrat prekriža med pripovedovanjem.
Ko pa bolnik konča svojo povest, zatrdi
mu berač, da bo storil vse tako, kakor je bolnik
želel.
Naposled seže Bogme bolniku v roko, v
kateri se zasveti nekaj svetlega, ter zapusti sobo
bolnikovo.
Cene ga je prestregel v veži. Toda Bogmetu
se je strašno mudilo. Toliko, da je izpil kozarček
brinjevčka in založil kos belega kruha,
že je stopal iz hiše. Vselej pa, kadar ga je Cene
vprašal, kaj mu je povedal bolnik, naredil se je
Bogme ravnodušnega in dejal:

„Nič takega! Saj veste, gospod, kaj je bolnik?
Vsaka stvarca ga peče.“
Bogme je odšel svojo pot, Cene pa je premišljeval
in se posvetoval z materjo, kaj bi bil
oče utegnil beraču povedati.

„Nič takega!“ ti dve besedici mu nista mogli
iz glave. Nevoljen je bil na očeta, da zakriva
sinu, kar je povedal beraču. Le jedenkrat je bil
še pri postelji bolnikovi, potlej pa ne več.
Med tednom je bolnik sklenil svoje življenje.

XIII.

Imel sem ptičico, Pa mi je zletela; Srečna bo vejčica, Kjer bo sedela. Narodna.

Zopet je prišel predpust.
Zima pa je bila huda tistega leta. Vsak se
je držal najrajši peči. Le ženini in neveste so
se vozili okrog, da je bilo kaj govorice pri
pečeh.
V Bičju je je bilo dovolj takrat. Možje so
modrovali, koliko dote bo imela Krajčeva Polona;
žene so pomilovale Loparjevega Antona;
dekleta so se pomenkovala o Polonini obleki,
kakšno bo imela; fantje so se posvetovali, kako
bodo „voglarili“, otroci pa so se veselili, kako
bodo zijala prodajali in „štruklje“ jedli.
Na oklicih sta bila Cene in Polona.
Pri Krajčevih je kobila na dvorišču naprežena.
Janez stoji poleg nje in v jedno mer se
prestopa, ker ga zebe. Oče pa hodi oblastno
po hiši, napravljen praznično.

„Polona, ali še nisi napravljena?“ zakliče.

„Kmalu bom, oče“, odgovori dekle z druge
strani hiše, kjer ji je Agata spletala dolge lase.

Kar prisope po vrtu sem berač Bogme.

„Janez, kam se popeljemo?“

„Bogmeta iskat“, ponorčuje se mladenič.

„Aha, dobro, da sem prišel. Sedaj le izprezi,
ker je že Bogme tukaj!“

„Pa ne bom še za sedaj.“

„Bomo videli“, reče berač in stopi proti
veži. „Ali so oče v hiši?“

„Poglej, boš že videl.“

„Lej ga, lej, kako je košat!“ zamrmra berač
in stopi s pikrim zasmehom v vežo.

„No, prav tebe smo čakali, Bogme!“ pozdravi
ga Krajec, in hoče stopiti v kuhinjo, da
bi dal beraču merico moke.

„Le počakajte, oče! Nekaj vam moram povedati.“

„No, kaj se boš pa zlagal?“

„Stopite v izbo!“

„Zlažeš se lahko tudi v veži.“

„Pa ne mislim lagati.“
Krajec stopi nevoljen v izbo. Bogme zapre
za njim varno duri. Nato ga prime za roko in
ga privede do mize.

„Krajčev oče! Danes vam imam povedati
nekaj takega, kakoršnega še niste nikoli slišali
in ne bodete nikoli več.“

„Le hitro povej, kar misliš! Meni se mudi.“

„Janezu lahko kar rečete, da izpreže kobilo.
Tudi Poloni recite, da gre kar južino
kuhat! Ali mi ne verjamete?“

„O Črevesniku boš povedal zopet kako novo,
kaj ne?“

„Ta je pa res nova. Toda povem najprvo,
da nikdo ne ve tega, kakor jedino jaz. Poprej
je vedel jedino stari mešetar, sedaj pa vem jedino
jaz. In starec mi je rekel na smrtni postelji,
da povem še komu drugemu, ako bo
treba. In sedaj je treba, da povem tebi. Toda
rečem ti: molči! To bo najbolje zate in še za
marsikoga drugega. — Sedi tukaj-le na klop
in pripravi se, kar ti povem na uho. Težka bo
ta beseda zate. Zato se nikar ne ustraši.“
Krajec sede na klop poleg berača. Bogme
pa mu zašepeče nekaj na uho. — — — —
— — — — — — — — — — — — —

* * *

Janez je klel, ko je moral izpreči kobilo.
Agata se je hudovala nad Bogmetom. Polona
je povpraševala, čudeč se, sedaj očeta, sedaj Bogmeta.
Toda oče Krajec ni črhnil besedice, Bogme
pa je zadovoljno žvečil kruhovo sredico in srkal
Krajčevo slivovko. Kadar ga je Polona povprašala,
pomigal je z ramama in dejal:

„Če ne
morem, ne morem.“

„Pisma delat“ torej niso šli Krajčevi tisti
dan. In zvedelo se je le prekmalu, da je Bogme
vsega tega kriv.
Bogme pa je hodil odslej po vasi trikrat ponosnejši
kakor doslej in malhe ni obesil čez rame.
Pri vseh je zadobil na mah nenavadno spoštovanje.
Tonček bi mu bil rad dajal žganje tudi
na upanje, a sedaj Bogme ni hotel. Vedno je
imel dovolj drobiža pri sebi.
Pri Krajčevih je bilo vse nekam potrto.
Janez je prežal na Bogmeta, da bi ga ujel v
besedi. Polona ga je kar klicala, da mu položi
kaj na roko. Toda Bogme se je naredil nevednega
kakor Lahov koš in, kolikorkrat ga je izkušal
kdo upijaniti, ni se mu posrečilo, da bi
izvabil iz njegovih ust kako skrivnostno besedo.
Nekatere ženice so ga imele kar za Čarovnika.
Le s starim Krajcem je zinil včasih kako skrivnostno,
a še ta je bila redka.
Sčasoma so ljudje pozabili tudi to, da se je
možitev Krajčeve Polone podrla, in malokdo je
že govoril o tem. Pri Krajčevih pa so imeli
marsikako nedeljo popoldne Loparjevega Antona
in strica Čadnika v gosteh.
Čas celi rane včasih celo hitro. Vsaj kaže
se tako. Ali se pa srca tudi vselej tako zdravijo,
to je druga stvar.

XIV.

Kdor vse verjame, temu je vse verjeti. Fenelon.

Temna noč je bila. Ni bilo na nebu niti
kosu lune in nobena zvezdica ni privoščila svoje
svetlobice Zemljanom. Še celo suh sneg je naletaval
v drobnih kepicah, nadležna burja pa
mu je stregla prav po hlapčevsko. In vendar je
pratika imela pokazati že prvi pomladanski dan.
O takem vremenu pač še ponočnjakov ni mikalo
izpod strehe. Vsakdo se je narajši ugnezdil
k peči, ako ne celo za peč.
Še je svetila luč malone po vseh hišah v
Bičju. Izvečine so ali večerjali ali molili rožni
venec. Pri Bogmetu pa ni bilo več luči. Oba
prebivalca sta že močno dihala: jeden za pečjo,
drugi pri peči.
Kar potrka nekdo na okno. Ženica za pečjo
se takoj predrami in reče:

„Ti, slišiš? Nekdo trka.“
Toda Bogme je ležal kakor tnalo.
Kmalu zaropoče drugič okno.

„Ožbe, kaj tako trdo spiš?“ oglasi se zopet
ženska.
Še predno se Bogme dobro predrami, že
potrka nekdo tretjič na okno.

„Kdo trka? Gotovo si se zmotil, prijatelj!“
govori Bogme z zaspanim glasom in vzdiga
počasi glavo.

„Bogme, odpri!“

„Kdo pa si?“

„Kaj me ne poznaš?“

„Kadar jaz nečem poznati, ničesar ne poznam.“

„Nikar me ne mudi, pasja dlaka! Mene zebe
zunaj.“

„Povej, kdo si? Jaz te ne poznam.“

„I, jaz sem, Cene.“

„O, kako pa si ti prišel k meni? Najbrže si
se zmotil. Pri nas se ne pravi pri Krajčevih.“

„Bogme, odpri! Nekaj posebnega imam govoriti
s teboj.“
Bogme si ni upal dražiti starega znanca.
Vstane, položi kučmo na glavo, čez rame vrže
stari kožušček in odpiraje duri reče starki:

„Pridem kmalu.“
Ko varno odpre vezna vrata, zagleda pred
seboj človeško podobo.

„Ali si res ti, Cene? Kaj pa te je neki prineslo
nocoj semkaj-le, bogme?“

„Pojdi malo z menoj! Tukaj-le naju utegne
kdo slišati. Noč ima ušesa.“

„Kam hočem, Cene? Tema je kakor v rogu.“

„Ako ti pravim, da pojdi z menoj! Ne bo
ti žal!“
Bogmetu ni bilo nič kaj po volji zapustiti
gorko peč. Tudi se mu je usilila v glavo še
druga misel. Ceneta se je že tako izogibal, zlasti
od tistega časa, kar mu je oče umrl. Sedaj pa
naj gre ž njim, Bog ve, kam?

„Ta človek mi utegne še kaj narediti“, misli si
Bogme in odločno pove, da iz hiše ne gre nocoj.
V tem se prikaže v Cenetovi roki nekaj svetlega,
kar je zdrknilo v Bogmetovo roko.

„Bodi v božjem imenu!“ reče Bogme in se
prekriža.
Hitro stopata za vasjo po stezi, ki drži skozi
gozd. Sneg jima je dramil obraz, burja je sukala
bele snežinke po zraku, sicer pa je bilo
vse mirno.
Ko pa stopita v gozd, reče Bogme:

„Sedaj pa le povej, kar imaš na srcu! Tukaj
naju nihče ne vidi in ne sliši.“

„Le stopiva še malo dalje, varnejše bo.“
In zopet hitita po malo uglajeni stezi. Pod
nogami jima škriplje, burja pa stresa raz drevje
prhli sneg.

„Sedaj pa postojva, Bogme! Saj že veš, kaj
ne, kaj te mislim vprašati?“

„Jaz? Nič ne vem.“

„Ker ne veš, zato ti bom povedal. Zakaj
si razdrl mojo poroko s Polonico?“

„Jaz? Jaz nič razdrl.“

„Vse vem. Ne delaj se nevednega!“ reče
Cene osorneje.

„No, če vse veš, potlej je pa prav. Jaz nimam
nič govoriti“, odgovori tudi Bogme ostreje.

„Bogme, saj me poznaš, ne? Veš, da nisem
umazan“, deje zopet Cene mileje.

„Ako bi rad zvedel, kaj mi je povedal tvoj
oče na smrtni postelji, potlej je zastonj vsaka
beseda. Kar ne smem povedati, pa ne smem.“

„Zakaj pa si Krajcu povedal?“

„Zato, ker sem mu moral, bogme.“

„Pa tudi meni moraš povedati“, odgovori
Cene odločno in v roki se mu nekaj zablišči.
Bogme se prestraši. Žal mu je bilo, da je šel
po noči iz hiše.

„Bogme! povej, ali pa bo ta-le tebi nekaj
povedal, česar še nisi slišal.“
In Cene nastavi samokres beraču na prsi.

„Stoj, Cene! Ne prenagli se! Pomisli na
svojo in mojo grešno dušo!“
A Cene ga prime z levico za kožušček in
reče:

„Kaj meni mar tvoja in moja pasja duša!
Ušel mi ne boš! Ali povej ti, ali pa — jaz!“

„Če je tako, potlej naj bo v božjem imenu“,
odgovori berač. Noge se mu tresejo in vroče
mu prihaja po vseh udih. Vendar Cene ni opazil
v temi na beračevem obrazu pikrega zasmeha.

„Veš, Cene, to je tako-le: Tvoj stari je bil
bogat, da še ti tega nisi vedel. Kako pa je obogatel,
to ti moram sedaj tudi povedati, ker mi
pretiš s smrtjo.
Tistega ‚muštafarja‘ poznaš, ki denarje dela
na svojo roko. Saj je bil že večkrat pri vas in
z očetom sta se dobro poznala. Seveda tebi
tega ni pravil in tudi sam ga je malo hotel
poznati zaradi ljudij. Na tihem pa sta marsikatero
noč prečula v tisti vaši izbi za ptujce.
In kdo lože spravi med ljudi ponarejen denar
kakor mešetar: In takega denarja je tvoj stari
spravil med svet prav dosti. In veš-li, Cene, kdo
ima ta denar, ki ga je zapustil tvoj stari? Le
poglej ga, ta-le, ki ga hočeš ustreliti!“
Cene molči. Berač pa nadaljuje:

„Toda to še ni vse. Nikar ne kolni svojega
očeta, ki te je ljubil, kakor bi bil res pravi
njegov sin. Ti še ne veš, kaj si podedoval po
njem. Ves tisti denar, ki ga imam jaz shranjenega,
Cene, ves je tvoj. Zakaj pa rajni ni hotel
tega denarja tebi izročiti, povedal ti bom tudi
še. Veš, to je tako-le:
Tvoj stari nikdar ni bil volje, da ti vzameš
to-le Krajčevo Polono. To ti je znano bolj
kakor meni. In ker se mu je približala zadnja
ura, tedaj je moral poravnati in urediti svoje
skrite denarje. Ker pa se ti še nisi oženil in si
mislil vedno na Polono, tedaj je napel starec
zadnje moči, da bi te odvrnil od te ženitve. In
izročil je meni na smrtni postelji vse svoje denarje;
dejal je, da je vsega skupaj 20.000 gld.“
Cene mu preseka besedo in vpraša:

„Ali so pravi ali ponarejeni denarji?“

„Čisto pravi so vsi bankovci. Toda počakaj,
da povem do konca. Stari mi je izročil denarje,

a pristavil je: ‚Ako Cene vzame kako žensko,
tedaj mu izroči te denarje: a šele potem, ko
bo že poroka minula. Ko bi pa imela biti
ta ženska Krajčeva Polona, tedaj napni vse kriplje,
da se ta poroka ne zvrši in če tudi potrosiš
vse denarje za to.[‘] In glej, Cene! Preprečil sem
jaz to poroko, a denarji so še vsi pri meni in
sicer prav dobro shranjeni.“

„Zakaj pa se je oče tako branil Polone v
hišo?“

„Tega ti pa jaz ne vem povedati, ljubi moj
Cene, četudi zopet položiš samokres na moje

prsi. Povprašal sem ga pač, starega, a dejal je:
Tega ti ni treba vedeti. In nisem si ga upal več
nadlegovati.“
Bogme je govoril tako prepričevalno in
ravnodušno, da Cene kar nič ni dvomil o njegovih
besedah. Vedel je tudi, da se Bogme ničesar
tako ne boji kakor smrti, in prepričan je
bil, da je govoril samo resnico. Zato ga le še
vpraša:

„Kje pa imaš denarje?“

„Doma.“

„Pa ravno kje?“

„Pod skrinjo so z desko na podnice pribiti.“

„Kdaj mi jih boš izročil?“

„Kakor hitro se oženiš.“

„S Polonico?“

„Iz te moke ne bo kruha, Cene!“

„Zakaj ne?“

„Zato, da ne. Saj veš, da Krajec vse to ve,
kar veva midva.“

„Torej z drugo! Tudi dobro: samo denarje
mi moraš poprej izročiti; saj veš, da dvajset
tisoč nekaj velja pri izbiri nevest.“

„Ne morem.“

„Torej res ne?“

„Res ne. Drugače ne, ako mi zopet samokres
položiš na prsi.“
Cenetu začno strašne misli rojiti po glavi.
Kaj, ko bi Bogmeta spravil s sveta? Za denarje
tako ve, kje so. — — Vendar se mu vzbudi
dvom: Kaj ko bi Bogme ne bil resnice povedal
glede denarjev, kje leže? Zato popusti strašno
misel in reče:

„Še nocoj mi moraš dati denarje, drugače
jutri ne boš več na zemlji.“

„Dobro; če je tako! Hajdi z menoj!“
In vrneta se v vas. Luči že ni videti v nobeni
hiši. Pred vrati reče Bogme:

„Počakaj tukaj-le, da te moja stara ne zapazi.
Saj veš, kaj so take babe.“
Komaj pa Bogme izpregovori besede, že
stoji v veži in zaloputne vezna vrata. Cene
sproži samokres, a svinčeno zrno je obtičalo v
lesenih vratih.
Starka za pečjo se vzbudi, berač v veži zakliče:

„Še ne poznaš Bogmeta!“ Cene pa steče
po stezi za vasjo, kar so ga noge nesle.

XV.

Najhujša je vseh bolečin Kesanje, krivice spomin! S. Gregorčič

Bogmetova zakonska polovica ni bila ravno
jedna izmed tistih, ki znajo molčati. Njen mož
ji je sicer pravil, da ni bilo tisti večer nič posebnega
in da naj molči o tem, kar se je godilo.
Toda njene misli so bile vse drugačne
kakor moževe. Takoj drugi dan je pripovedovala
nočne dogodke svoji sosedi, ki je dejala,
da je čula neki pok okrog polnoči. Tudi je slišala
tisti večer ime Cenetovo, kaj bi ga ne?
Saj je bolje čula nego njen mož. In tako sta
s sosedo uganili marsikatero resnično in neresnično.
Ako pa vesta kaj dve ženski, vedo
kmalu vsi ljudje. In tako je bilo tudi takrat.
Še tisti dan so govorili po vasi čudne reči o
Črevesniku, Bogmetu in Krajčevih.
Nekaj dnij pozneje pa se je raznesla po vasi
še druga govorica. Ceneta so pograbili orožniki.
Zakaj neki?

To je bilo tako-le: Nakelskemu župniku so
vzeli neko noč tatovi mnogo raznovrstnega blaga.
Pozvedovali so na vse strani, da bi tatove zasačili,
a vse zastonj. Kar spozna nekdo pri Črevesniku,
da je njegova deža za maslo nakelskega
župnika. In res pridejo nekega dne orožniki
k Črevesniku preiskovat. Našli so ne samo
dežo za maslo, ampak tudi več drugih stvarij,
katere so spoznali za last nakelskega župnika.
Gospodarja so izpraševali. Ta se je opravičeval,
a nič ni pomagalo. V zapor je moral.
Seveda to ni ostalo skrito. Kmalu se oglase
še drugi, ki so vedeli marsikaj povedati o Cenetu,
kar se doslej še ni vedelo.
Velika tožba ga je čakala. Toda to še ni
bilo vse. Tudi po Bičju so hodili orožniki ter
izpraševali to in ono. Marsikdo je dobil povabilo.
Jedni nesreči pa se pritisne tako rada še
druga. Žida iz Linca in Varaždina sta tožila
Črevesnika za več tisoč goldinarjev.
In naposled je prišla na dan še druga ovadba.
Nekdo ga je tožil zaradi ponarejenih bankovcev.
To že tako pride. Ljudskim pijavkam je malokdo
kos. A kadar kdo tako pijavko porine v zagato,
takrat dobi vsakdo pogum, ako ima le količkaj
razlogov za pritožbo.
In kaj še? Kdo bi si mislil? Tožil ga je
nekdo celo zaradi poskušanega umora.
Dolga pravda se je začela. Trajala je leto
in dan, predno se je končala. Seveda je prišel
Cene tudi pred „krvavo sodbo“.
V tem pa, ko je Cene tičal v preiskovalnem
zaporu, zapel je na domu boben. Židovski
tvrdki iz Linca in Varaždina sta se pravočasno
usedli na Črevesnikov dom. Žide je Cene parkrat
preslepil, a naposled so mu vendar-le židje vzeli,
kar je mislil, da je njegovo: vino, žganje in
drugo blago, katero je jemal od židovskih tvrdek,
nakopičilo se mu je do znatne vsote, katera ga
je pokopala.

Ko je Cene premišljal v zaporu svojo žalostno
usodo, takrat mu je pač rojil po glavi
berač Bogme. In res je govoril ž njim, kakor

je želel. Toda spoznal je, da ga je Bogme bridko
prevaril. Povedal mu je, da na vsem tem ni
nič resnice, kar mu je takrat pravil pod smerekami
v gozdu. Izmislil si je vse to premeteni
Bogme, da je le rešil svoje življenje. Kako je
klel Cene berača, a ta se mu je smejal v pest
in povedal, da bodeta še orala.
Ko pa so minile vse obravnave, tedaj se
je raznesla novica, da je Cene obsojen na dve
leti težke ječe.
Marsikdo je mislil, da Črevesnika ne bo več
iz ječe. Toda Cene je bil zvit kakor kozji rog.
Dasi ni imel kdo ve koliko prič, vendar se je
znal jako dobro zagovarjati, malone bolje nego
njegov dohtar. Mnogo mu je tudi pomagalo njegovo
dosedanje življenje, o katerem niso vedeli
nič posebnega do teh časov.
Najbolje je pač jezila ta mala kazen berača
Bogmeta. Menil je, da bo imel mir pred njim.
Toda ta mir je trajal zanj le dve leti.
Zvedavi bralec pač pričakuje, kako se je godilo
v tem čudnem času pri Krajčevih?

Krajec je najrajši molčal o Cenetu. Janez
je uporabljal včasih v primerah njegovo ime.
Agata je Polonico blagrovala, da ji Bog ni naklonil
takega ženina. Polonica pa je posnemala
svojega očeta.
Ljudje so kajpak natvezli marsikako čudno
in nečudno. Kako bi imeli drugače toliko govoriti?
Dostikrat je priletela kaka pikra zabavljica
na Krajčeve. Vendar posebnega ni bilo.
Glavni predmet zabavljanja je bil vendar-le nesrečni
Črevesnikov Cene.
Loparjevega Antona tudi že dalje časa ni
bilo v vas h Krajčevim. Včasih se ni utegnilo,
včasih ni bilo prilike, včasih se Loparjevim ni
ljubilo, največ pa — da smo odkriti — je bila
tega pomišljanja kriva Cenetova nezgoda.
Za Krajčevo družino je bil to hud udarec,
dasi se je bilo prijateljstvo že pred nekaj časom
razvozlalo. Javno mnenje je pač velikega pomena.
Berač Bogme pa je hodil svojo pot kakor
nekdaj. Vendar se mu ni več tako ljubilo šale
uganjati kakor prejšnje čase. Bolj zamišljenega
obraza je taval okoli. Ljudje so dejali:

„Star
je že, star.“
Drugega ne moremo povedati koncem tega
čudnega poglavja kakor še zgodbo o Cenetovem
domovanju.
I, kaj je bilo? Gostilno so zaprli, hišo so
prodali, zemljišče so razdelili, živino so postavili
na javno dražbo, orodje so raznesli in posle
so odslovili. In mati Cenetova?
V najem je vzela prodajalnico, kjer je prodajala
še po stari navadi, kakor je bila vajena.
Postarala pa se je silno žena. Kako tudi ne?

XVI.

En čas sem jokala, En čas pa pela; Zdaj se pomislila, Da bi ga vzela. Narodna.

Stari Krajec se je bil zares naveličal gospodariti.
Rad bi se bil na stare dni veselil otroške
sreče. Tudi je večkrat potožil, da ne more več
tako delati kakor poprejšnje čase.
Neki sopraznik reče po kosilu svojemu sinu:

„Janez! Meni se že ne ljubi tako, kakor se
mi je ljubilo. Tudi nisem več tako trden, kakor
sem bil. Danes je sopraznik in delali ne bomo.
Naprezi, naprezi kobilico in pojdi poiskat nevesto!
Pa še katerega vzemi s seboj! Če izbereš
nevesto, kakor se gre, izročim ti takoj
vse posestvo. Kaj misliš?“

„Pa grem.“

„Kam pa se misliš obrniti?“ povpraša Krajec
sina in se dobrohotno nasmeje.

„Oče, menda ne daleč“, vtakne se vmes Polona
in se prav iz srca zasmeje.

„Pri Ostnikovih imajo že jedno Franico
odveč“, reče takoj zopet Polona.

„Pri Loparjevih pa jednega Antona“, odvrne
Janez in se porogljivo nasmeje.

„Pojdi v božjem imenu, Janez! Saj vem, da
si dober fant“, reče Krajec in potrka sina po
ramah.
Janez pa je čutil pri srcu nekaj tako prijetnega,
kakor še nikoli ne tako.

„Polonica, ali greš z menoj?“ povpraša
nalašč sestrico.

„Kam bom šla? Saj ni pri Ostnikovih Antona.“
Ko se tako šalita, brat in sestra, odšel je
oče iz izbe.
Janez pa se začne napravljati v praznično
obleko.
Uro pozneje sta že zdrdrala s sosedovim
Francetom iz vasi.
Ko pa pri Krajčevih odjužinajo, pridrdra
na dvorišče drug voziček.

„Lepa je ta“, nagovori Krajec prišleca. “Ženina
sem poslal od hiše, sedaj pa pride drugi.“

„Krajčev oče! Midva bi rada nevesto“, reče
Čadnik.

„Najprej jo mora Janez pripeljati: potlej bo
šele kaj.“

„A tako?“ reče Loparjev Anton in izpreže
konjička.

„Naš Janez hoče na vsak način Franico.
Kaj pa ti, Anton?“

„Jaz pa Polonico.“

„Bodemo poskusili, če se dobi.“
Polone pa ni bilo v hiši. Z Agato je šla
na vozare, da bi izpulila v zeljniku par hrenovih

korenin in natrgala nekaj kumar za malico.
Agata vleče iz zemlje hrenove korenine,
Polona pa isče kumar med zelenim listjem.
Kar zapazi na zeljnati glavi hrošča. Oh, tako
dobro ga je poznala! Saj ima ravno tako ime
kakor ona. Nekateri mu pravijo tudi božji volek,
a Polona ga je klicala le za polončico. Hitro
stegne roko po hrošču in ga položi na dlan.

„Agata, poglej sedaj polončico, kam bo
zletela?“

„Ovbe, ne bodi tako otročja! Ali ne veš,
da so vraže zoper prvo božjo zapoved?“

„Zakaj pa si mi povedala, da je polončica
dobra prerokovalka? Le poglej jo, že leti! Uh,
kako visoko — v nebesa!“
Dobro se je zdelo Poloni, da je hrošč zletel
kvišku in ne na tla, čeprav ni verjela, da je
kaj na tem.

„Polona, poglej, poglej, nekdo gre sem po
našem vrtu! In pes tako laja.“

„Kdo pa je?“

„Kdo ve! Vendar ne snubači?“
Polona zardi v obraz. Takoj je spoznala
Loparjevega Antona.
Kmalu nato se vrnejo vsi trije proti hiši.
Mlada dva sta malo govorila Agata pa seveda
ni mogla zamolčati, da je Polona pestovala
„polončico“. Govorila je ves čas sama, dokler
niso stopili na dvorišče.
Kako se snubi, to je pač stara pesem. Začne
se pri junicah, nadaljuje se pri stotakih in konča
se z vinom in suhim mesom. — —
Začel je že mrak objemati zemljo.

„Treba bo iti, Anton“, reče Čadnik, stopivši
v vežo.

„Pa pojdeva.“
Ko pa gre Anton naprezat, pridrči domov
Krajčeva kobilica.

„Sedaj pa še ne greva“, reče Čadnik Antonu,
ki je veselega obraza in srca segel v roko
Janezu, kateremu se je razcvetla po licih vsa
mladeniška svežost.
Vsi se vrnejo v hišo. Janez je pripovedoval,
kako se je ženil in da se je vse dobro izteklo.
Pili so ga še pozno v noč in še celo starim
se je pomladilo lice.
Ko so se razhajali, tedaj ni bilo sezanju v
roke ni konca ni kraja, in Loparjev Anton se
je tako navdušil, da je pri odhodu jedenkrat
celo Šaljivo rekel Polonici:

„Kar danes pojdi
k nam! Ne bo treba še jedenkrat po-te hoditi.“
Ko pa sta se Agata in Polona pomenkovali
še pozno čez polnoč na postelji, kaj in
kako je bilo in kaj in kako bo, pravi Polonica
naposled:

„Saj ni tak zmrznjenec, ta Anton, kakor sem
si ga zmerom mislila.“

„Pusti pri miru nocoj Antona in zaspi! Saj
ga boš še sita“, odgovori ji Agata in se obrne
na postelji.

„Kaj ti veš?“ zamrmra Polona bolj zase
in začne posnemati deklo in moliti, da bi preje
zaspala.
Toda škratek ji je nagajal vso noč. Komaj
začne moliti, pride ji zopet Anton na misel.
In ko je zaspala, sanjalo se ji je nekaj, kar
je drugo jutro Janezu pripovedovala.

„Glej ga treska, Polonica, meni tudi.“
Tako je brat ponovil večkrat, ko mu je
sestra pripovedovala, kaj se ji je sanjalo.
In Bog je hotel, da so se njiju sanje izpolnile.

XVII.

Prečudne in skrivne so božje reči, Človeku presodit’ mogoče jih ni. Slomšek.

Drugi ponedeljek po tistem soprazniku so
šli delat pismo; kdo, ni treba praviti.
Tretji ponedeljek potem sta bili dve imenitni
poroki v župniji. Krajčev Janez je pripeljal
na dom nevesto, Ostnikovo Franico. Loparjev
Anton pa je odpeljal iz doma nevesto
Krajčevo Polonico.
Cene je prestal zapor pred tremi meseci.
Na svatovščino ga seveda niso vabili.
Ali povabil se je sam!
Ko pridejo svatje na dom, odpro kmalu
tudi podna vrata, da se prične ples. Krevsov
Tine potegne za harmoniko, s komolcem pritisne
kljuko, z nogo sune vrata, da se odpro
do kraja.
Na sredi poda pa je visel na vrvi nepovabljeni
svat — Črevesnikov Cene — — — —
— — — — — — — — — — — — —

XVIII.

Što je život? — Roman, koga svaki dan komadić izlazi, i koga bi pisac Bog zna dokle raztezao, da mu vječni Sudija ne ugasne luči, zagrnio: Dosta je črčkanja, lezi! Fr. Mažuranić

Stari Krajec ni bil dolgo za „starega“. Bolehal
je že nekaj let sem. Ko pa je pomlad
priromala v vas, prenehalo je njegovo življenje.
Umrl je za prsno boleznijo. Janez mu je oči
zatisnil.
Jeseni so tudi Bogmetu noge odpovedale.
Vedel je, da pred pustom ne bo več hodil po
ženitovanjih. Zato se je prav izpodbudljivo pri

pravil na pot v večnost. Celo stare Črevesnice
ni mogel več obiskati, kakor je namerjal. Žena
je zapustila po sinovi nesrečni smrti domači
kraj in šla osebenkovat v Ljubljano.
Ko pa se je Bogme spravil s svetom, naroči
svoji ljubeznivi polovici, da pokliče mladega
Krajca in mlado Loparico.
Prišla sta rada. Bogme pa jima je tako-le
govoril:

„Sedaj me še vidita živega. Toda Božiča
ne bom več učakal. Pripravljen sem stopiti pred
sodbo božjo. Vendar bi vama rad razodel neko
skrivnost, predno se poslovim od sveta. Vedel
je to skrivnost vajin oče. Razodel sem mu jo
jaz, ker sem jo moral. Meni pa jo je razodel
stari Črevesnik, ker jo je tudi moral. Sedaj je
znana le meni. A vest mi pravi tako, da jo
tudi vama razodenem. Torej le poslušajta me!
Jaz sem bil tudi jedenkrat mlad. In takrat
sem služil za hlapca v Kranju. Stari Črevesnik
je bil moj sovrstnik in malone tudi prijatelj.
Vajina mati pa je bila takrat tudi v Kranju
nekaj časa. Učila se je kuhati. In mladi svet,
saj vesta, kaj je? Na vajetih se mora držati,
drugače je lahko gorje. Rajnega Črevesnika ni
brzdal nikdo. Živela sva lahkomišljeno, kakor
ptica v zraku. In je moralo že tako biti, da
sta se spoznala — preveč spoznala, vajina mati
in Črevesnik. Ona je bila takrat še mlado, neizkušeno dekle.
A kaj bi razkladal take žalostne
stvari na široko! Vajina mati je bila nesrečna;
njenega otroka so krstili za Ceneta, matere same
pa niso zapisali v krstno knjigo s pravim imenom.
Za vse to ni vedel nihče drugi kakor jaz, potem
Črevesnik in vajina mati, ki je dala otroka na
rejo in ob jednem vložila nekaj denarjev zanj.
Črevesnik se je oženil kmalu potem in vzel Ceneta
za svojega. To je bilo tem lože, ker mu
Bog ni dal otrok v zakonu.
In tako se je stvar zamotala in pozabila.
Sicer so govorili nekaj časa o vajini materi nelepe
reči, a le ugibali so, gotovega ni vedel
nihče. Tudi je vas, kjer je bila doma vajina
mati, preveč daleč od nas, da bi kdo v Bičju
utegnil kaj takega zapaziti. In tako se je vajina
mati lahko omožila z vajinim očetom, ki je
iskal dobre in petične neveste.

Sedaj vesta vse. Molita torej za svojega
brata, ki ni pokopan na blagoslovljeni zemlji.
Morda mu je Bog vendar-le dodelil milost spokornosti
v zadnjih trenutkih, ko si že ni mogel
sam pomagati. Spomnita pa se včasih tudi berača
Bogmeta, ki vama želi vse dobro. Bog
vaju potolaži, kakor je potolažil vajine stariše
in tolaži tudi mene.
Več vama ne morem povedati, bogme!“
In berač se obrne na postelji, hiteč prebirati
jagode na molku. — — —