I.

Svitlo in toplo je sijalo pomladansko
solnce v prostorno družinsko sobo neznatnega
c. k. hranilničnega uradnika Vincenca
pl. Kolarja. Človek bi bil skoro dvomil, da
je oni čarobni dan pomladni dan; tako drugačen
je bil od prejšnih mrzlih in deževnih,
iz katerih se zdaj po navadi sestavlja pomlad;
a ono leto se je ž njimi posebno odlikovala.
Zavese obeh oken so bile visoko potegnene,
da bi solnce s svojo blagodejno gorkoto posušilo
vlažne stene ter pregrelo pohištvo one
velike sobe s prebivalci vred, v kateri se je
po zimi toliko zmrzovalo, bodisi zato, ker
je starinska potrupana peč slabo vlekla in
torej ni zadostovala svojemu namenu, bodisi

tudi zato, ker je rodbina, katere glavno prizadevanje
je bilo štedenje, peč premalo netila
s potrebnim kurivom, da bi mogla izpolnjevati
svojo dolžnost.

Naj si bode kakor si hoče, že tretji dan
ni plapolal plamenček v požrešnem žrelu
velike ilovnaste peči, v največo tolažbo in veliko
veselje gospodinje, ki je komaj čakala,
da odpadejo stroški za kurjavo. Z novci,
katere je dan za dnem tratila za drva in
premog, si bode preskrbovala odslej mnogobrojne
hišne potrebščine, kakor n. pr. nov
umivalnik, novo kartačo, prepletenje dveh
stolov, na katera skoro ni varno sedati, in
več enakih hišnih nedostatkov, za katere
noče vedeti tesno odmerjena blagajnica gospodarja,
njenega soproga.

V sobi je bilo dosti tiho in mirno z ozirom
na obilo družbo, katera se je nahajala
v njej.

Pri veliki podolgati mizi iz trdega lesa,
ki je ponosno in nepremakljivo stala sredi
sobe, je bil zbran hišni zarod. Ta je štel
šestero glav: tri dečke, tri deklice različnih
starostij, kakor so bili različni predmeti, s
katerimi se je vsak bavil.

Najmlajši njih, desetletni gimnazijalec,
je ponavljal poluglasno in brezmiselno kakor
papiga latinske besede, mej tem ko je z nogo
nagajal devetnajstletni sestri, sedeči njemu
nasproti, ki se pa niti ozrla ni na-nj, tako
globoko je bila zamaknena v svoje delo.
Belila si je glavo, da najde pravi odgovor,
s katerim naj reši težavno vprašanje važne
domače naloge. Učiteljski izpit je imela v
kratkem položiti, in od te naloge je bil mnogo
odvisen nje ugodni ali neugodni uspeh.

Na drugem koncu mize se je trudil višji
realec z risanjem glave, ki je imela predstavljati
rimskega junaka, v resnici pa je
predočevala le bedastega gizdalina, ter se v
enomer jezil nad sestro, sedečo na njegovi
desni. Pri vezenju nekega finega ročnega
dela, s katerim bi se imela izkazati koncem
šolskega leta njena spretnost, ker je bila
namenjena postati tudi učiteljica ročnih del,
ga je namreč pri potezanju igle večkrat nehote
suvala v komolec.

Najstarejši brat, tudi dijak višjih razredov,
je ž razprostrtimi lakti že več nego
uro tičal nepremakljivo v debeli knjigi, da
je bilo težko soditi, da-li čita ali — dremlje.

Ne daleč od njega je dvanajstletna deklica,
ali prezrta ali neopazovana, slonela z
glavo na mizi, kakor da se dobro ne počuti,
po tem ko je prej delj časa z vidno neugodnostjo
praskala po pisanki, da si je bila zamazala
s črnilom vse prste desne roke.

— Kaj je Milici? — čemu sloni tako
lenobno? — Danes se še dotaknila ni glasovira,
da-si predobro vé, kako slaba je v
tej stroki in kako potrebna jej bode, ako
hoče kedaj postati odgojiteljica.

Ta opomin, s strogim a ipak prisrčnim
glasom, je prihajal od desne strani sobe, od
ženske srednjih let, ki je pri oknu imela
opravljati s čiščenjem oblek. Celi kup jih je
imela pred seboj na stolu, zraven katerega
je stal umivalnik poln vode, ter s kartačo
in milom se trudila spraviti iz njih brezštevilne
madeže, a posebno one maščobne svite
ovratnikov in komolcev na jopičih, suknjicah
in suknjah njenih domačih možkih.

Bila je gospodinja, mati teh otrok. Dasi
komaj petinštiridesetletna, je bila že videti
starka. Suha, pripognena, z dolgim koščenim
vratom, iz katerega so molele mišice, z upalim,
posušenim obrazom rumenkaste, nagubančene

kože, ki bi bil malo da ne podoben
mumiji, da niso iz njega gledale še lepe oči,
bleščeče se v nepopisni materinski ljubezni.
Nje redki lasje so bili že močno pobeljeni;
toda niso to bila ne leta niti neredovito, brezmiselno
življenje, ki bi bila nekdanjo lepo
žensko pretvorila v predčasno razvalino, temveč
nje brezmejni, požrtvovalni trud za rodbino,
kateremu so se pridruževale obile skrbi
in večkrat tudi pomanjkanje. Bila je oblečena
v krpano, oglodano obleko, ki je nekdaj bila
črne, a sedaj dvomljive, zelenkaste boje; toda
obleka, da-si revna, je bila snažna, kakor vsa
njena zunanjost. Videlo se je na prvi pogled,
da nje iznajdljivi um in marljiva nje roka nikoli
ne počivata, da bi poskrivala sledove
najneprijetnejšega gosta vsake hiše: revščino.

— Milko boli glava, odgovori več glasov
na materino vprašanje.

— Glava jo boli? se začudi mati in se
skrbno ozrè na betežno hčerko. Najbrž si je
sinoči pokvarila želodec. Vsakikrat, kadar
praznujemo kako godovanje, oboli mi nekdo
izmed vas. Torte je preveč jedla.

— Da bi si bila s torto skazila želodec?
se poroga najstarejši sin. Tudi ko bi bil pojedel

torto en sam človek, ne mogel bi si z
njo obtežiti želodca, tako majhna je bila.

— Moj kos res ni bil velik, mati, se
oglasi bolnica, ter privzdigne obraz, ki je
bil silno bled.

— Res, res, mati, Miličin kos torte ni
bil veči od mojega, a moj je bil tako majhen,
da bi ga bila lehko sapa odnesla, pritrjuje
odkritosrčno nadepolni gimnazijec.

— Otroci, otroci, ne bodite Bogu nehvaležni!
Kako grda nečednost je nezadovoljnost,
posvari mati vidno presunjena. Ne tajim, da
se nam ne bi nekoliko tesno godilo, a koliko
rodbin pritiskajo še huje skrbi!

— Bora tolažba! mrmlja najstarejši sin
brezobzirno. Sklenil je bil prijateljstvo s tovarišem premožnih roditeljev. Tega obilost
ga je bila napravila nevošljivega, vzbujaje
v njem nezadovoljnost. Odslej je bil doma
vedno čemeren in piker, posebno proti roditeljema,
kakor da sta ona kriva, da nima
onih ugodnostij, katere je užival prijatelj.

Tudi danes mu je to kratko besedičenje
podnetilo ona čuvstva; kajti zaloputnil je
knjigo ter jo jezen vrgel na knjižno polico.
Potem je vstal ter sobo nekaterekrati obhodil,

kakor da ne ve, kaj bi sedaj počel; naposled
je privlekel na mizo citre, da bi si z igranjem
odgnal nevoljo.

Toda ni prišel do tega. Odločno ga je
najstarejša sestra zavrnila, češ, da oni turobni,
mačkinemu podobni glasovi jej provzročajo
kurjo polt; itak jej ni posebno dobro
vsled trudapolnega pretuhtavanja.

Fant si je drugače pomogel. Da bi se
pričkal s sestro, kakor sicer, ni danes kazalo; vedel je predobro, da bi trpela vsa
hiša, ko bi sestra ne prebila učiteljskega izpita.
Vzel je klobuk ter šel iz doma; saj
solnce je kaj prijazno vabilo na prosto.

Spet je v sobi vse tiho. Nihče ne pogreša
brata, nihče več ne misli na prejšnje
besedovanje; vsakdo je zopet vtopljen v
svoje delo.

Ne tako mati. Kar se pri mladih ljudeh
uma in srca komaj dotika, starejše lehko
presunja in vznemirja, provzročaje jim skrb
in bridkost. Ona nedolžna opazka mlajšega
in zbadljiva starejšega sina sta uplivali na
mater kakor kruta udarca, pod katerih tego
duša bolj trpi nego telo. Ipak je rekla s
skrbnim, ljubečim glasom, kateri nič ni izdajal

nje notranje muke: Milica, lezi na blazino,
da se ti glava izpočije; brž ko zgotovim
to presitno delo, skuham ti kamilic. In hitela
je z drganjem kartače, da čim preje pomore
bolni hčerki.

Mej tem se nje duh nehote ozira v preteklost.
Kako se je pred dvajsetimi leti štela
presrečno, ko je domači prijatelj, sicer preprost,
toda pošten mož, snubil njo, mlado
udovo, ter s tem rešil njo in njeno triletno
hčerkico najhujše bede! Da-si je bila udova
višjega uradnika, ipak jej je bila odmerjena
le majhna pokojnina, in še ta le po milosti,
ker nje mož še ni bil doslužil določenega
števila let, brez katerih udova nima pravice
do pokojnine.

Vincenc pl. Kolar ni bil sicer posebna
možitev za njo, katere prvi mož je imel v
uradniškem svetu odlično mesto ter užival
visoko plačo. Njegova skromna služba pri
poštni hranilnici mu je prinašala le pičle dohodke,
a bilo je upati, da se bode vedno
više pomikal v službi in da se bode torej
tudi njegova plača vedno bolj zboljševala.
A zato je bil čistega značaja, blage duše ter
vseskozi zaupanja vreden mož, da je ona

brez daljnih pomislekov izročila sebe in svoje
dete njegovemu zanesljivemu varstvu.

Toda Vincenc pl. Kolar, da-si nad vse
mere marljiv, vesten in točen v svojem službovanju,
ni spadal v vrsto mož, ki si po
dovoljenem ali prepovedanem potu, z lepa
ali šiloma priborijo lepšo bodočnost. Bil je
bolj mlačne narave, brez prave odločnosti,
zaupal je preveč slepi previdnosti, ki po njegovem
mnenju nikogar ne pozabi, in torej
tudi njega ne, a vse premalo lastnim močem.
In tako je prišlo, da je le polagoma lezel
po lestvici, ki bi ga imela voditi do više
stopinje časti in gmotnih pridobitkov. V teku
tridesetih let svojega službovanja ni bil dalje
prišel v svoji službi, kakor nekoji drugi njegovi
tovariši v polovici tolikih let, ker so
bili podvzetni in odločni. Prišteval se je še
vedno nižjim uradnikom, in kakor je vse
kazalo, bilo je malo upanja, da bi prišel
kedaj v vrsto viših.

Toda ona se zaradi tega nikoli ni pritoževala,
nikoli mu očitala, da se tako po
polževo pomika naprej. Kaj je ubogi mož
mogel za to, če se je narodil pod nemilo
zvezdo in torej bil obsojen ostati vedno mej

zadnjimi? Kaj-li ni bil velikodušen dovolj,
da je izbral njo za ženo, njo, ki mu v doto
ni prinesla druzega, nego tujega moža otroka,
za katerega naj bi se trudil in skrbel on?

In prva leta njunega zakona so jima
potekla tudi srečno, navzlic neobilosti. Kot
blagoslov z nebes in kot tak sprejet z vznesenostjo,
se jima je zdel porod prvega otroka,
ki je bil prišel praznovat obletnico njune
zveze. Zdelo se jima je, da jima je bil poslan
samo zato, da množi in utrdi njiju prisrčnost
in zadovoljnost.

Ko se je ob drugi obletnici oglasil drugi
otrok, je bil tudi radostno sprejet. A neprijetno
ju je iznenadil prihod tretjega, ki je
točno priromal s tretjo obletnico. Četrti otrok,
ki je tu pravilno leto pozneje sledil, pa je
hiši že bil provzročil pravo žalost. Pa, moj
Bog, ko bi bilo ostalo vsaj pri tej četvorici?
Deset jima je bilo namenjenih, od katerih
je šestero bilo živih. Skrbi so trkale na duri,
in kmalu pregnale hišno zadovoljnost in
srečo. Ali bi ona ne bila bolje storila, vpraševala
se je potem čestokrat, in tudi danes
se jej je usiljevala ona misel, da bi se nikoli
ne bila v drugič možila? Tudi tedaj bi se

bila morala boriti z življenjem, toda beda,
prenašana od dveh, je bolj prenosljiva, nego
od osmerih.

V trenotkih razdraženosti jej je potem
sicer dobri mož večkrat očital, da mu je bila
prinesla hčer iz prvega zakona, češ, da ni
prijetno nositi tujega bremena, ko je lastnega
že odveč. Se ve, da je potem takoj obžaloval
svojo neblago opazko, posebno videvši, kako
pridna, skromna in pohlevna je njegova pastorka
in s kako ljubeznijo in skrbnostjo
čuva in neguje mlajše svoje polubratce in
polusestrice, ter da je zanesljivejša od služkinje,
mladega, zatelebanega dekleta z dežele,
katero, izvzemši poštenost, se v ničem
ni odlikovala nego z blaženim tekom ter
s tem, da je strla in potrupila, kar je dobivala
v roke. V koliko pomoč da je Malvina
hiši, da-si sama še otrok, je sprevidel še-le
tedaj, ko jo je neki sorodnik nje pokojnega
očeta vzel k sebi, da bi jo pohčeril. A nesreča
je hotela, da je nje dobrotnik umrl
preje, nego je deklé bilo preskrbljeno. Povrnila
se je k materi.

V onih desetih letih, kar je Malvina bila
iz doma, se je bila razcvela v izredno dekle

v telesnem kakor duševnem oziru. V izbornem zavodu je uživala najskrbnejšo odgojo
in izobrazbo, da je nje odlično postopanje
zraven mične nje prikazni kmalu vzbujalo
pozornost sveta.

In dolgo ni trajalo, da se je našel tudi
snubač. Navidezno ugodna možitev je očima
kar razvnela. Silil je, da bi jo dekle sprejelo, upaje za gotovo, da ta možitev ne zagotovi sreče samo pastorki, temveč da tudi hiši pripomore do večjega ugleda. Malvina
je tedaj bila osemnajstletna. Do priporočanega
ženina ni čutila posebnega nagnenja,
a tudi ne nasprotja. Bil je mož lepega obličja
in prikupljivega vedenja. Da mora po tem
takem tudi biti blag, je bila trdno prepričana.
Sprememba stanù, novost položaja sta jo
mikali. Sprejela je ponudbo radovoljno, ali
vsaj neprisiljeno. Saj ženske, tako se je tolažila
gospa, spomnivši se oddaljene omožene
hčere, se sploh malo kedaj ženijo z izkustvom in polno zavestjo svojega resnega in
važnega koraka kakor možki, in sicer za to
ne, ker se one tedaj navadno še nahajajo v
letih, ko razum še ni dozorel, ko je čuvstvo
še negodno, pojmi o svetu še površni. Ona,

se vé, je imela bistrejši vid o tej stvari in
se ni mogla nikoli prav navduševati za rečeno
zvezo. Dozdevalo se jej je vedno, da
snubač ni takšen, kakoršnega se je kazal.
A hčerke ni hotela plašiti s svojimi slutnjami.
Pa mogoče, da se moti. Možu pa jih je odkrila.
Toda on jih je odločno odbil z navadno
svojo kratkovidnostjo. Zadovoljna bodi, dejal
je, da se na tako lehek in častni način
rešiš dorasle hčere, ki bi ti sicer delala nove
skrbi in stroške. Pri hiši se zdaj lehko izhaja
tudi brez njene pomoči, ker so otroci
porasli in so druge dorasle hčere, ki tudi
ne lenobijo. Dekle, godno za možitev, pa
treba voditi v društvo, k zabavam, in k temu
je treba denarja, obilo denarja, da ugled ne
trpí. — Kmalu je umela, da se mož želi iznebiti
nje hčere, ne iz maločutnosti, temveč
iz gmotnih razlogov. Ni se upala ustavljati
se mu. Saj bolj nego njemu je bilo njej
znano, kako tesno gre njim pri hiši. A da
nje slutnje niso bile prazne, prepričuje se,
žalibog, vselej, ko jej prihajajo hčerina pisma.
Med vrsticami teh se jej zdi, da čita, kar
hči blagodušno zamolčuje bodisi iz tankočutnosti
do svojega moža, ali iz prizanesljivvosti

do matere: da je nje mož igralec, zapravljivec, odurnež, da zanemarja njo in
hišo, z eno besedo, da je nesrečna.

Močno pozvonjenje hišnega zvončka
pretrga tek njenih mislij. Predramivši se iz
njih, pogleda vzplašena na vrata, koga da
služkinja naznani. Nemir in strah se jej pri
tem čitata na licih. Zadnje dni meseca je bila
revica vedno vznemirjena. Tedaj so računi
prihajali v hišo, računi najnovejših in
zastarelih dolgov, katerih, dobro je to vedela,
spet ne bo moči poravnati. Kakšno poniževanje,
kakšno zarudevanje so jej povzročevale
one že večkrat ponavljane terjatve, večkrat
zahtevane z drznostjo in razžaljivimi
opazkami! Ker upniki, ki se globoko klanjajo
ter visoko privzdigujejo klobuke pred bogataši,
ki iz nemarnosti ali trmavosti dolgujejo
stotake, kažejo revnim dolžnikom za malenkostne
svotice zobe.

Res, ni se motila. Mizarski učenec je
prinesel neznaten račun za več popravkov.

— Reci mu, naj se pojuternjem, to je
prvega, zopet oglasi; tedaj se mu gotovo
izplača, je naročila gospa služkinji, ki jej je
bila izročila račun nekaj novčičev nad tri krone.

Služkinja odide, a se takoj povrne. Deček
pravi, da mu je mojster prepovedal vrniti
se brez denarja. Dejal je, da se je že
dvakrat obečalo poravnati dolg prvega dne
meseca, a vselej brez uresničenja.

Gospa seže v žep. V mošnjici je nekaj
zažvenketalo, nekaj kron je bilo v njej, vsa
gotovina, s katero bo treba še dva dni izhajati.
Na trgu mora še dve jutri nakupiti
vsakdanjega živeža, a tam se nič ne dobiva
na up.

— Povej mu, da res ne morem v tem
trenotju poplačati računa, ker gospoda ni
doma, odvrne gospa s tesnobnim glasom.
Predobro ve, da niti jutri, niti prvega, ne
bode mogoče izplačati sicer majhne svotice,
ker nujnejši starejši računi čakajo poravnanja.

Otroci se spogledujejo. Zadrega, bridkost,
a najbolj sram se jim zrcalijo na obrazih.
Revščina ni krivda, a vendar osramočuje.
Poniževanje in sramota, da ima njih hiša
dolgé, je presunila celo njih otroško brezbrižnost.

— Mati, ali vam res ni mogoče takoj
izplačati te malenkosti? popraša najstarejša
hči poluglasno.

— Ni mi ne, dete moje, ako se jutre in
pojuternjem nočemo vsi postiti, je bil pobiti
odgovor.

Dekle vstane ter odide iz sobe. Ko se
črez nekaj časa povrne, reče z globokim
vzdihom polajšanja, a ipak z glasom, v katerem
je dregetal zadržani jok:

— Pregovorila sem učenca, da je odšel
brez denarja. Toda, mati, prvega gotovo poravnajte
oni dolg, da se tak poniževalni prizor
ne vrne več. Tudi lepo prosim, skrčite
odslej hišne izdaje kolikor mogoče, da ne
zabredemo vedno bolj v dolgé.

Mati vzdehne, toda nič ne odgovori.
Da, ko bi ona vedela, kje bi se dalo pri gospodarstvu
še štediti in krčiti! Vse je tako
tesno odmerjeno, da ne bi moglo bolj biti.
Na to se povrne k prejšnemu delu ter snaži
dalje.

A kmalu postane pozorna na svoje delo.
Od česa bi neki prihajal veliki madež na
nedeljski moževi suknji? Ne z milom, ne z
vodo, primešano s salmijakom, ni moč ga odstraniti.
Opazuje madež, nekaj sluti, česar pa
noče verjeti. Še enkrat drgne s kartačo po
njem, mane ga s prsti, zastonj, madež se ne

gane. Prejšnja slutnja oživi v njej. Tako je,
in ne drugače, misli si razdražena. In to naj
bi bilo pošteno, blago? Doma se skopari,
malo da ne trpi pomanjkanje, poleg tega še
dolgovi nastajajo, a moj gospod soprog popiva
izven doma liker! Kajti ta madež ni
od ničesar druzega, nego od pristnega, finega
likerja, kakoršen se dobiva po kavarnah.

V tem trenotju se znovič oglasi hišni
zvonček, da jo je njegov glas presunil do
dna srca. Vidno zadregeče. A sedaj je bil
nje strah zastonj. Takoj spozna težko hojo
svojega soproga.

II.

Kmalu na to je prekoračil Vincenc pl.
Kolar z velikim kupom uradnih spisov pod
pazduho, z važnostjo in dostojnostjo, kakoršna
bi pristojala kralju, stopajočemu med
svoje podložnike, prag družbinske sobe. Bil
je velikan po dolgosti in širokosti, pravi
Goljat, rudečega, napetega obraza, svetle,
vedno potne kože tudi sredi zime. Takoj je
spoznal, da se je moralo pripetiti nekaj
neugodnega v hiši: ali razpor med otroci, ali
da je nastala po neprevidnosti kaka škoda
ali kaj enakega, kajti otroci so brez navadne
navdušenosti sprejeli njegov prihod, žena
pa, če se njegove oči ne motijo, ga še celó
pozdravila ni.

— No, zakaj tako tihi? poprašuje dobrovoljno,
potem, ko se je iznebil spisov,
površnje suknje in klobuka ter se spustil v
starinski usnjati naslonjač, širok in trden,
kakor bi bil za večnost izdelan.

— Zakaj da smo tako tihi? ponovi žena
z razdraženim glasom. Ni težko uganiti. Saj
veš, kakšni prizori se, žal, ponavljajo pri
nas zadnje in prve dni meseca. V dolgove
zabredamo čim dalje bolj.

— Ah ti moj Bog, tega nisem kriv ne
jaz ne ti, sploh nihče v hiši, odvrne mož
z glasom čisto nasprotnim onemu svoje žene.
Draginja, obila rodbina, otroci obdarjeni z
izvrstnim tekom, čast, katero nalaga neizogibna
dolžnost, podajati jim dobro odgojo,
visoke šolnine, dragi učitelji, plača nizka,
kdo naj bi potem delal čudeže?

— Nizka plača, da, to in drugo nič je
krivo naših stisk, odvrne žena živahno. Ali
kedaj se vendar enkrat uresniči dolgo že
obečana, a nikoli izpolnjena obljuba poboljšanja
uradniških plač?

— Kedaj? To vesta Bog in pa finančni
minister, odgovori mož udano. Ti veš, dušica,
da, ko bi od mene bilo odvisno, bi ti prinesel

najraje vsaki prvi dan meseca vrečko denarja,
namesto navadne borne peščice.

— Da imaš dobro srcé in da svojim želiš
samó dobrega, vem, toda malo več bi se že
dalo še štediti, in sicer od tvoje strani. Saj
me umeješ, Vincenc, reče žena z dvoumnim,
na pol svarljivim glasom ter pokaže možu
oni izdajalski madež, ki je vsled izpiranja
postal še večji.

Soprog se dela, da je ne umeje, a ona
noče vpričo otrok poniževati moža: Zató ne
zine dalje o tej reči, toda s trdnim namenom,
da ga na štiri oči pozneje prav pošteno ošteje.

— Oče, zakaj me pustite učiti glasovir,
ki toliko stane in za kateri prav nič ne
maram, če se nam tesno godi? se oglasi
Milka, katera je vsled zadnjih prizorov pozabila
na glavobolje ter pazljivo poslušala,
o čem se menita roditelja. Raje bi me dali
učit se šivat, da bi postala šivilja; do tega
bi imela več veselja in bi menj stalo.

— Ako napravim izpit z odliko, kakor
upam, se mi menda posreči dobiti kmalu
službo učiteljice, in stroški, katere imata z
menoj, potem odpadejo, pristavi hitro najstarejša
hči, še predno je oče utegnil Milki

odgovoriti. Hotela je s to opazko razvedriti
skrbna roditelja, posebno mater.

— Šivilja, učiteljica! Dekleti, ali sta ob
pamet? se zavzame oče. Vincenca pl. Kolarja
hči da bi bila šivilja, da bi postala učiteljica
tam kje med zarobljenimi prebivalci kakšnega
zapuščenega kotiča v planinah? Da bi jaz
kedaj doživel, da bi kedaj kateri član Kolarjeve
rodbine omadeževal z nepristojnim
svojim stanom slavno imé prednikov, ki so
bili sami junaki meča in peresa? — Nikoli
ne!

— Čemù pa je bil potem ves moj dolgoletni
trud, čemù mi bode potem služilo
moje učiteljsko spričevalo, ako mi nima nikoli
hasniti? poprašute učiteljska kandidatinja,
neprijetno iznenadena po očetovih
izjavah. Misel, da bi še dalje gledala in se
udeleževala domače bêde, ki se bode najbrž
še množila od leta do leta, jej je bila premučna.
Naveličala se je že enakomernega,
pustega mestnega životarjenja ter je iskreno
hrepenela po spremembi, po idiličnem življenju
na deželi, kakoršno si je ona v svoji
mladostni domišljiji naslikovala. Tam se namesto
ugodnosti, razkošnosti in razveseljevanja,

kakoršno ponujajo mesta, uživata pokojni
mir ter zdrava priroda.

— Čemú da ti bode tvoj dosedanji
trud in tvoje spričevalo, prašaš? Zató, da,
ako bi me smrt doletela, predno bi bila
kakorkoli preskrbljena, se moreš sama preživljati,
odvrne oče z glasom, ki je pravil,
da ne trpi ugovorov. — Pomnite si, dekleta,
da samo za ta slučaj podajam vam temeljito
izobrazbo, dokler sem pa živ, moje hčere ne
bodo služile kruha.

— Delo ne ponižuje, Vincenc, opominja
žena bojazljivo, in naj bi celo onega, ki se
živí v potu svojega obraza, krasila tudi deveterozobna
krona. Poznala je predobro nepoboljšljivo
slabost svojega moža, puhli ponos
zavoljo one betvice «modre» krví, katera
je bila še edini borni ostanek nekdanje
imenitnosti njegovih pradedov. Mogoče, da
je res Kolarjev zarod bil kedaj slaven in
imovit, menda pred kakimi sto ali še več
leti, a pozneje ni bil več. Praded, ded, oče
in sploh sorodniki njenega moža so bili navadni
meščani in uradniki, več ali manj
visoki, več ali manj imoviti, toda res vsi ponosni
na ono malenkostno besedico «plemenit»,

katero so negovali kakor posebno
milost, posebno srečo, ter jo vedno priklepali
svojemu imenu kot neki neobhodno potrebni
in prevažni pridevek. Toda njej se je
vse to zdelo baš naopak: prav nepotrebno in
neprikladno njih tesnim razmeram. Takošen
je smatrala oni rodovinski naslov. Plemenitaši,
a pomanjkanje v hiši, plemenitaši, a
dolgovi izven hiše! Kakó porogljivo se je
to glasilo, kakó bridko in poniževalno je to
delovalo na rodbino! Tudi ona se je prva
leta svojega zakona nehoté bila navzela one
puhle prevzetnosti in bahatosti, mené, Bog
vé, h kakšni uglednosti in veljavi pomore
še kedaj oni naslov in nekdanja slava moževih
prednikov njej in rodbini. Toda kmalu
so jo bridke izkušnje vsakdanjih potreb
ozdravile one slabosti. Prišla je do spoznanja,
da ima večjo veljavo bankovec, obrnjen v
hišni prid, nego meter dolga in ravno takó
široka tiskana pola rodoslovja in podedovanih
častij.

— Prav meniš, mamka, da delo ne ponižuje,
toda samó tedaj ne, ako je ono primerno
stanu in imenu, odgovori mož na
njeno opazko. Tudi jaz delam in se ubijam

več nego dovolj, a ker se mi moje poslovanje
označi z naslovom c. k. uradnika, postaja
mi moje delo v čast in slavo. Drugače
pa je biti neznatna učiteljica na kmetih, da
molčim o šiviljskem stanu, česar nas Bog
obvari!

— Ali kaj naj potem postanejo dekleta?
Kaj naj počnejo doma, kadar bodo izučene
v svojih strokah, če jim ne dovoliš, da bi
stopile v službo, kakor smo bili določili?

— To je pa čudno vprašanje, se začudi
mož. Doma naj bodo, pa tebi naj pri gospodarstvu
pomagajo. Skrajni čas je že, da
svoje moči nekoliko izprežeš. Tako si že
shujšala in oslabela.

— Kaj moja oseba! Ta ni tolike važnosti,
da bi se na-njo ozirali vsi, pač pa me
vznemirja bodočnost deklet, vzdehne mati.
In nenadoma jej postane tesno pri srcu, ter
nepremagljiva potreba se je poloti, olajšati
si jo. Pogovorila bi se bila še rada z možem
o tej in onej resni zadevi, predočila mu rada
njegovo slepost gledé na prazne ocene podedovanega
plemstva, katero, ne dovolj, da
do zdaj ni prinašalo nobene koristi ne njemu
ne svojcem, utegne postati rodbini še celó

pogubno, ako bode tudi zanaprej visel z vso
dušo ob njem, kakor je doslej. Odkrivala
bi mu tudi rada svoje bojazni in hude
slutnje zavoljo Malvinine usode, ki jej danes,
ne ve zakaj, vedno vstajajo v duši, vedno
silijo v spomin. A vpričo otrok tega ne more
storiti.

Dan se je nagnil. Pri mizi, kjer so delali
otroci, se je stemnilo.

— Tilka, ogovori mati svojo najstarejšo
hčer, za danes ste delali dovolj. Potrebni
ste požirka čvrstega zraka in nekoliko hoje,
da zravnate pripognena telesa. Napravite se
in pojdite se sprehajat do večerje.

Otroci si niso dali tega ponavljati. Glave
so jim bile res težko in udje otrpneli. Tudi
duh jim je bil pobit. Mladostna duša se
vzgrozi vsega resnobnega, tužnega. In res
je v hiši danes vela neprijetna sapa. Veseli
so bili, ako se je morejo iznebiti vsaj za
nekaj časa.

Nekaj minut je vladal v hiši hrup, ropot
in šum. Stoli so se odmikali, loputalo se je
z vrati, omare so škripale, govorilo in kričalo
se je povprek, a na to je nastala nakrat
tišina. Kolarjeva deca je bila zapustila dom.

A Kolarjeva zakonska dvojica — je
nekaj časa v mislih molčé se bavila s tem
zarodom, dokler ni njega načelnik s hrumečim
zakašljanjem vzdramil svojo zamišljeno
družico.

Tudi ona zakašlja v znamenje, da ni
zadremala na svojem stolu poleg okna, kakor
bi on bil morda sklepal iz njene nepremaknenosti
in molčanja. Z uklonjeno glavo, z
rokama kakor onemoglima v naročje spuščenima,
tako je stala, odkar so otroci odšli.
Mrak jo je oviral, da bi se dalje bavila z
delom. Zato sta utrujeni roki ter v skrbi
utopljena glava nehote iskali odpočitka. V
resnici pa so nje možgani bolj nego kedaj
delovali in se mučili s premotrivanjem.

Vstane in pogleda, če so vrata zaprta.
Potem primakne svoj stol bliže naslonjača,
v katerem je soprog z nategnjenima nogama
lenobno slonel, kakor da uživa s slastjo po
dnevnem trudu ono brezposelno urico, katero
si je privoščil vsaki dan, prišedši iz pisarne.

— Zdaj, ko sva sama, povej mi odkrito,
Vincenc, začne na to ona s kolikor mogoče
mirnim in prijaznim glasom, da ga tem lože
pregovori, čemu ne dovoliš, da bi Tilda,

dosegši spričevalo zrelosti, stopila takoj v
službo? Kakšna tolažba bi to bila meni, videči svojo hčer preskrbljeno, hiši pa bi s
tem tudi odpadlo več troškov. Od zraka tudi
Tilda ne živi, dasi je skromna. Obleka tudi
kaj stane. Tvoji prejšnji razlogi mi ne gredó
v glavo; zde se mi premalo tehtni, da bi
jim pameten mož priznaval veljavo. Ali imaš
morda k temu kak drugi posebni razlog,
katerega nočeš dekletu povedati?

— A moji prejšnji razlogi tebi res niso
tehtni dovolj? se začudi mož razžaljen. Ali
res ne moreš razumeti, Ivana, da vredni
pravnukinji slavnih Kolarjev ne pristoja takó
borna, da-si častna služba, kakor je učiteljska,
posebno kadar ni še temu sile? Da,
ko bi postala učiteljica meščanskih šol, v
Božjem imenu, ne dejal bi besede — toda
na kmetih! Nikar ne pozabi, ljuba moja, da
se naše rodoslovje ponaša s škofovsko in
generalsko častjo. Bili so tudi hrabri vitezi
vmes in znameniti grajščaki, ki so imeli svoje
podložnike, ki so imenovali svojo lastnino
po cele vasi, prav kakor majhni vladarji!
Dobro se še spominjam, kolikokrat mi je
rajnki oče pravil o enem posebno imovitem,

ki je baje imel v hlevu po sto najlepših
konj, po dvesto.

— Lehko je reči: moja hči, pravnukinja
slavnih Kolarjev ne sme služiti, pretrga žena
možu z nestrpnostjo navdušeno besedovanje,
do dna duše prepričana, da napuh njenega
moža ni samó površna in mimohodna slabost,
ki se prijemlje častilakomnega duhà, srca
pa se ne dotika, temveč ena onih nevarnih,
neozdravljivih slabostij, ki zadušijo vsako
zdravo čustvo, ki uničujejo vsak blagi nagib,
slične toči, ki vse pokonča, slične temi, ki
slepi tudi najbistrejše v okó. A če ta pravnukinja
ničesar nima in nič ni? V kakšno
pomoč naj jej bo pri naših stiskah, in kaj
bo pomagala hčeri v bodočnosti ona slava
nekdanjih gradov? Namesto puhle časti da
bi bili raje podedovali od pradedov kakšen
tudi majhen gradič! Pa kaj gradič? Dvojico
konj, recimo, katere bi prodali takoj ter z
rešenim denarjem poplačali svoje dolgove.
Imeli bi vsaj nekaj dobička od tega!

— Da si izgubila že vso poezijo, Ivana,
to pa me res žalosti, potoži se mož z glavo
majaje.

— Moj dragi, poezija je lepa, vzvišena
stvar, katero še vedno visoko cenim, a samó
pravo, ne domišljene! Ali ni poezija, ako
mlado dekle uporablja svoje moči in znanosti
v prid človeštva, sebi na korist in rodbini
v polajšanje, nego če se dolgočasi
domá brez pravega posla in smotra, roditeljem
v nadlego? Povej vendar, kaj naj
počne Tilka odslej domá, vajena zdaj tičati
vedno v knjigah?

— Dejal sem že poprej, kakó naj uporablja
čas, odvrne Kolar nevoljen; — pa,
ako ti moj prejšnji odgovor ni všeč, ti odgovorim
lehko še drugače.

— In to bi bilo? —

— Kaj je storila Malvina kmalu na to,
ko se je povrnila domu? Omožila se je, kar
je vendar, zdi se mi, najprimernejši stan in
najboljše preskrbljen je poštenemu, dobro
vzgojenemu dekletu, odvrne on kratko.

— Omožila se je? Zdi se mi, da si jo
le ti omožil, kar je velika razlika, opomni
ona s porogljivim, bridkim naglasom.

— Nu, da! Jaz sem jej prigovarjal, da
bi se omožila, kar mi je pa le v zaslugo,

ne pa v krivdo. Ali ni bila ta možitev njej
primerna, bodisi po stanu, bodisi po izobrazbi
snubača, da se res sme reči, da je
zadela pravo?

— Po stanu, po izobrazbi moževi, morebiti
da; a gotovo ne po njegovem značaju,
odvrne gospa s prepričanjem.

— Ne bo, mislim, take razlike med
njima, da se ne bi mogla sporazumevati,
menim jaz, reče on.

— O pač, pa še tolike, da ni upati, da
bi kedaj složno in srečno živela.

— No, no, starka, danes pa že v vsem
pretiravaš! Kaj slabo si razpoložena, pošali
se on. — Povej vendar, s čim se tvoj zet
tako silno razlikuje od tvoje hčere, ti nevsmiljena
tašča? Prav radoveden sem.

Ona še ni zapazila njegove šale, tako
jo je skrbelo, odkrivati mu, kar jo je že
dolgo tiščalo in vznemirjalo. — V čem? V
vsem se razlikuje, potrdi ona. Malvina je
resne, premišljene narave, mej tem ko je
nje mož površen, lehkomiselen; Malvina je
krotka, polnočutna, uzorna, on strasten,
oduren; Malvina ljubi hišo, mir in priprosto
življenje, on živi za svet, hrepeni po razveseljevanju,

ljubi razkošnost in, kar je najhuje,
zahaja v lehkomiselno družbo in tudi
igra. O da bi bil nekoliko bolj po njem pozvedoval,
predno si Malvino silil k tej zvezi!
Drugačen je človek v prijetni, veseli družbi,
v kakoršni smo ga mi poznali, drugačen v
zasebnem življenju. Svoje dvome zavoljo
njegovega značaja sem ti že takrat razkrila,
ko je snubil Malvino, a ti si se mi rogal, češ,
da večina mladeničev je pred zakonom lehkomiselna,
iz česar pa ne sledi, da bi ne
postali po zakonu ugledni možje.

— In to tudi sedaj ponavljam, zavrne
mož užaljen, da se mu piše v greh, kar je
storil z dobrim namenom. — Prepričan sem
tudi, da ga s časom gotovo usoda spreobrne
in spametuje, če ga zakon še ni. Baš ker je
Malvina drugačna od njega, je upati najboljega
od te zveze. Ona ga gotovo spravi
na pravi pot, posebno pa zdaj, ko se jima
je pridružila hčerkica. Otrok bode očeta
omamljal in ga priklepal na dom.

— Ne delam si nikakoršnih upov,
vzdihne ona. Ni je nevarnejše strasti nego
igranje, katero prej ali pozneje privede do
gotove pogube. Ravno porod otroka me vznemirja;

kajti, če bi se pripetila nezgoda, bi
bila potem občutljivejša.

— Kakó ste ženske, posebno matere,
vendar čudne, meni Kolar nestrpno. Ako
nimate skrbij, pa si jih delate, ako ne
vidite pošasti, pa si jih same naslikujete.
Ti vidiš v tem zakonu samó hibe, katerih
pa jaz celó ne vidim. Slep nisem tudi
jaz za nje, a smatram jih samó za navadne
slabosti, katere več ali manj spremljajo
vsaki zakon. Ugodnostij tega zakona
nočeš videti, da je namreč tvoja hči vsled
njega postala baronica, da ima nje mož, dasi še mlad, trikrat toliko dohodkov, nego
jaz, da opravlja častno, zaupno službo kot
poslovodja plinove tovarne, kakoršna le malokogar
doleti, pa da je edini nečak imovitega
strijca samca, kateri, če tudi zdaj skopari
in ničesar ne izpusti iz rok, ko umre,
gotovo ne ponese seboj svojih tisočakov.

— Vidiš, Vincenc, kakó nedosledno govoriš,
posvari ga ona bolj z žalostnim nego
očitajočim glasom. Meni si prej očital, da sem
izgubila vso poezijo, ali, po tvojem govorjenju
sodé, bi tebi zakon, ki bi moral biti
vrhunec poezije, ker naj bi slonel na neomahljivem

stebru mejsobne ljubezni, samó
zató bil ustvarjen, da se dekleta preskrbljujejo!
Ti smatraš za poezijo navidezni in
zunanji blesk, jaz notranjo srečo in zadovoljnost.
A bas to dvoje, vem, pogreša uboga
Malvina. In to načelo je tebe tudi vodilo, po
njem si se tudi ravnal, ko si kar silil v
Malvinino poroko z maloznanim človekom.
Naslov ženinov, dobra njegova služba,
mastna dedščina v ozadju, te tri reči so bile
tebi porok srečne Malvinine bodočnosti. A
meni ne. Zraven tega, da nisem preveč
zaupala v svojem obnašanju sicer ljubeznivemu
in prikupnemu mlademu možu, sem
spoznala takoj, da Malvina mu ni takó udana,
kakor naj bode človek človeku, s katerim
mora obhoditi težavni pot življenja. V zakonu,
tudi najprikladnejšem se neizogibno
zadene ob marsikatero pečino, ob kateri se
razdrobé vsa krasna domišljavanja, katera
si je svoj čas stavila mladostna duša, in
kadar ljubezni ni, da bi zmanjševala hudi
sunek, nastale so vedno krvave rane.

— Moja ljuba, zakoni, sklenjeni po nagibu
ljubezni, redko kedaj poganjajo zaželeni
sad. Ljubezen, ki pride še-le po zakonu, je

najbolj trajna, modruje Kolar, ne toliko iz
prepričanja, kakor zató, da odbije ženine
trditve, v katerih, tako je čutil, je dokaj
resnice. Noče pa jej pritrditi, da ne osmeši sebe.

— Oče — mati — jeclja fant z razburjenim
glasom, ne da bi se opraščal zaradi
svojega čudnega vedenja, — na nekaj jako
žalostnega me je zdaj le opozoril eden mojih
sošolcev. Nisem hotel verjeti, na to mi je
pokazal najnovejši dunajski list, in v njem
sem videl zapisano črno na belem — o, pa
ne ustrašite se preveč, mati, morda le ni res
— pomota se lahko zgodi — časopisom ni
vselej verjeti, govorí pretrgano proti materi,
katere obraza v mraku sicer ne vidi, a čuje
nje težko sopenje, kar je bilo pri njej vselej
znamenje trpljenja.

— Povej dalje, dečko, kaj si čital v časopisu? Pa daj rajši sem, da sam pogledam
— pa v temi ni mogoče čitati — hitro prižgi
luč — ne, počakaj še, prej nama vendar povej,
kaj si izvedel, sili oče, kakor zmočen.
Polotil se je tudi njega nenavadni nemir. Ničesar
ne sluti, a tajen glas mu pravi, da to
kar ima Radoslav povedati, je v tesni zvezi
z rodbino, da je nesreča, ki doleti vse.

A Radoslav ne zine. Tekel je bil domú,
da čim preje naznani svojim skoro neverjetno
hudo novico, a zdaj, ko jo mora povedati,
stoprav čuti, kako težavna naloga je
biti poročevalcem neprijetnih vestij. Za mater
je v skrbeh, vé, da njo prežalostna novica,
ako je resnična, doleti najbolj. Naj torej oče
sam prečita ter materi pové, si misli ter se
loti svetilnice, da bi jo prižgal.

A roka se mu od razburjenosti trese, da
se dolgo mudi ž njo, predno je pošteno svetila.

Mej tem, ko se je Radoslav bavil s svetilnico,
je segal oče po časopis in ga obračal
in listal po njem, da najde ono pošast, ki
je sicer pogumnega fanta kar neverjetno
vzplašila.

— Brzojavi, oče, zašepeče mu Radoslav,
postavši svetilnico pred njega.

Oče si natakne naočnike ter pregleduje
brzojavke. «Ruski car odpotuje» — to ne bo;
«gosposka zbornica namerava» — stara stvar;
«povodenj je pokončala» — ali je to? reče
glasneje proti sinu, mej tem, ko je prejšnje
odstavke in opazke delal s tišjim glasom,
kakor sam s seboj govoreč.

— Tu, tu čitaj brzojav z Dunaja! Kaj
li ne vidiš, da se tu omenja zet? zakliče
nekdo s srca pretresajočim glasom za njegovim
hrbtom. Žena, nestrpna izvedeti, o
čem bi poročali listi, kar bi njo moglo toliko
živo zanimati, kakor je bilo soditi iz Radoslavove
presunjenosti, a največ vznemirjena
od temnih slutenj, ni mogla počakati, da bi
počasni mož še-le poiskal in prečital dotično
poročilo. Proti svoji navadi, ker ni bila radovedna,
vstane, ter gleda preko njegovega
ramena v časopis in našla je tudi, kar je
mož v naglici prezrl.

Kolar upré pogled na naznačeno mesto,
mej tem ko ona z nagubančenim čelom in
vedno bolj zabledujočim licem požira vrstice.

— Glasno, glasno, čitaj, vikne ona, meni
črke plešejo pred očmi.

On stori tako. «Leopold baron N., poslovodja
plinove tovarne, je izginil te dni
z doma, ko je dan poprej izgubil 50.000 gld.
na borzi, kjer je bil eden najmarljivejših
obiskovalcev. Ker N. ni imel zasebnega premoženja,
sumi se, da je igral s tujim denarjem,
kateri je brž ko ne poneveril svojemu
uradu. Preiskava razjasni to temno zadevo.

Baron N. je zapustil mlado ženo z detetom
v največji bedi in sramoti.»

Kolar še ni bil dočital, ko je začutil na
rami, ob katero se je bila žena naslonila,
neko posebno težo. Komaj pa je odložil časopis,
zgrudi se na-nj onemoglo telo — nezavestne
žene.

III.

Nekaj dnij pozneje se je pridružilo
upitju živahnega Kolarjevega zaroda ušesi
prodirajoče vekanje nekaj mesecev starega
deteta; po hiši pa, nemirna kot senca, je
hodila mlada ženska, njegova mati, kakor
da bi bila nezavedna vsega, kar dela in kar
bi počela, kot da jej je duša otrpnila, ona
duša, ki je bila glavni čar njenega dovršenega
obraza, ker je odsevala iz pogleda
njenih izgovornih očij. Bila je Malvina, domača
hči, zapuščena žena strastnega, brezvestnega
igralca, tatú, begunca, moža brezznačajnega,
brezsrčnega, ki je brez slovesa
ostavil dom, njo in dete, da sebe otme zaslužene
kazni, in da nadaljuje kje na tuji

zemlji, morda tudi pod tujim imenom, svoje
razkošno, lehkomiselno, nepošteno življenje.

Kakor so javni listi poročali, je baron
Leopold N., nje soprog, res bil izginil, ko
si je obtežil vest in oskrunil ime z dvema
težkima hudodelstvoma: da je zaigral 50.000
goldinarjev tujega denarja, kakor je pokazal
ogromni primanjkljaj v blagajnici plinove
tovarne, ki je bila izročena njegovemu varstvu.
Ni bilo skoro več dvombe, da jo je
prekanjeni slepar pobrisal v daljni, širni
svet, toda ne prazen, temveč s preskrbljeno
mošnjo, kajti izneverjeni denar je znašal
okoli 100.000 goldinarjev. Vse zasledovanje
po njem je bilo brezuspešno; o njem ni
bilo nikjer sledù, kakor da bi ga bila zemlja
pogoltnila.

Po njem Malvina ni žalovala. Prebridke
ure, katere je bila doživela ž njim v svojem
kratkem zakonu, so jej dale pravico smatrati
kot posebno milost, biti rešena njegove pričujočnosti.
A nad svojim detetom je tugovala,
za njegovo bodočnost je drhtela. S čim
naj se redi, vzgoji, brez sredstev, brez zaslombe,
s prokletstvom omadeževanega imena
za petami?

Teden dnij je doma čakala soproga,
meneča, da se še povrne, in če že njega ne
bi bilo, da pride vsaj njegovo poročilo. Poznala
ga je kot lehkomiselnega in neblagega
človeka, a nikoli ne bi mu bila pripisovala
tolike brezčutnosti, da bi se kedaj ločil od
svoje rodbine brez najmanjšega razjasnila,
brez poslovljenja. Toda čakala je brez uspeha.
Naposled je prišla gosposka v hišo ter v
imenu pravice zaplenila vse, kar je bilo moževo.
In njegovo je bilo vse pri domu, razven
njenih in otroških oblačil. V zapuščenem zarabljenem
domovju jej ni bilo več prestati. Želela si
je, morala je čim preje odtod. Toda
kam naj se obrne z nežnim onemoglim detetom?
K materi jej je sililo srce, k materi,
edinemu zanesljivemu zavetju, kjer sme otrok
ob vsaki priliki trkati, prepričan, da bode
nahajal v njem vir, ki ga bode krepčal v
vsaki bedi, ki ga bode tolažil v vseh njegovih
bridkostih in zmotah.

K njej je torej pribežala, in ona jo je
tudi sprejela z odprtimi rokami in kipečim
srcem. Ali, oh! razven tolažbe je potrebovala
mlada, nesrečna žena tudi pomoči, potrebovala
je trajne, izdatne podpore, da sebe

in svoje dete preživi. In tega ni mogla pričakovati
od nje niti zahtevati pri tesnih
razmerah, ki so pritiskale rodbino od vseh
stranij. Sprevidela je takoj, da njeno nadaljno
bivanje pod materinsko streho je celó
nemogoče. Sestre so sicer božale in pestovale
svojo malo nečakinjo ter ravnale sočutno
ž njo, a so se večkrat tudi odurno pritoževale,
da jih otroški jok moti pri učenju,
ter ob vsaki priliki dajale jej razumeti, kakó
malo dobrodošla je v hiši nje pričujočnost.

Očim, do živega presunjen vsled tolike
nesreče, posebno še zato, ker se ni mogel
iznebiti očitajočega prepričanja, da on ni
brez krivde v tej prežalostni nesreči, se je
potrudil po mogočnosti ohrabriti jo ter biti
jej prijazen; a v načinu, kakó je vedno popraševal,
kaj misli storiti v bodoče, kaj da
namerava početi, ter jej vedno dajal nasvete,
je bilo prejasno, da komaj pričakuje trenotka,
da bi se ona na kakšen si bodi način
opomogla in se drugam napotila.

Samo mati je bila vedno dobrotna in
skrbna ž njo in nje detetom; negovala je
oba, kakor da je Malvina nje majhen otrok.
Kadar je Malvina omenjala, da mora čim

preje iztakniti kak način ali sredstvo, s katerim
naj preživlja sebe in otroka, potegnila
jo je k sebi, med solzami in ljubkovanjem
jej gledala lice, da jo teši in ohrabri, kakor
se dela s poslušnim otrokom, ki za trdno
obeča izvršiti nekaj, kar mu provzročuje veliko
truda in neugodnostij. Odobravala je
Malvinin namen, saj vidi, da do neke določbe
mora priti, saj se dan za dnem prepričuje,
da z moževimi dohodki ni moči zadostovati
niti najnujnejšim hčerinim potrebam,
in da nje daljnje bivanje pri njih bi bilo
usodepolno za hišo.

A vendar, kako jo boli zavest, da bi
Malvina, to nežno lepo bitje, ki se je zdelo
ustvarjeno samo za to, da druge osreči s
svojo čarobnostjo, kakor žlahtna cvetlica, ki
svojo plemenito vonjavo napaja zrak, se je
morala zdaj truditi in ubijati Bog vé kako
in s čim za svoj obstanek! Saj je ona v
kratkem času svojega vdovstva sama poskusila
tesnobni, bridkostni čut, ki navdaja
mlado, zapuščeno ženo in zraven še mater,
ostavljeno brez zaslombe, brez sredstev,
sámo sredi viharjev življenja! A njene tedajne razmere v primeri z Malvininimi so

bile še mile in prenesljive. Ona je bila vdova
poštenega, obče čislanega, blagega moža, a
Malvina je zapuščena žena hudodelnikova.
In jokala se je mati včasih skrivaj kot dete
nad kruto usodo ljubljenke.

Malvina je kmalu izprevidela, koliko
trpi mati zaradi nje. Noč in dan si je belila
glavo, kako bi rešila hišo svoje in svojega
otroka občutljive navzočnosti, a pri tem materi
ne obtežila bolj srca. In v največji sili,
ko se je bila do dobra prepričala, da za
sedaj, ko je potrebno nje dete tolike pomoči,
ne more misliti, da bi se lotila izdatnega
dela ali posla, ki bi jo redil, je sprejela kot
edino pribežališče nasvet, kateri jej je očim
večkrat stavljal, pa ga je ona iz tankočutnosti
vselej odbijala.

Na premožnega moževega strijca jo je
bil opozoril on koj prvi dan njenega prihoda;
do njega naj bi se obrnila, če ne zaradi
druzega, že zavoljo časti rodbinskega imena,
da jej on priskoči na pomoč, je dejal.

Toda Malvina je vedela, da mej strijcem
in njenim možem ni vladala prijaznost.
Nikoli ni prašala za vzrok, a slutila je, da
baš zaradi lehkomiselnega moževega življenja.

Najbrž je soprog prepogostoma trkal
na njegovo mošnjo, in to je skopega starca
napotilo, da se mu je popolnoma odtegnil. In
da bi se zdaj še ona obrnila do njega in mu
razkrila svoj prežalostni položaj? Ali ne bi
starec lehko sodil, da je ona moževa poslanica,
lehkomiselnica, zapravljivka, ki hlini
in povečuje svojo nesrečo, samó da bi ga
tem laglje oskubla? Kako poniževalno bi
bilo za-njo! Njena dostojnost in nje ponos
sta se temu upirala. A sila kola lomi. Kaj
poniževanje, kaj ranjeni ponos, kadar se
oglaša kruta beda, kadar gre za obstanek!
In pisala mu je pismo odkritosrčno, ponižno.
Prosila pomoči ne za-se, samo otroka naj se
usmili! S časoma se pač mora najti njenim
zmožnostim primeren delokrog, ki bi vsaj
toliko dajal, da bi zadostoval skromnim nje
potrebam.

S kakšim srčnim trepetom je potem zasledovala
ono pismo, katero je sama oddala,
da gotovo pride do cilja. V duhu je je videla
primešano drugim brezštevilnim pismom,
potem v uradnikovi roki, v vlaku, kateri
doletavajo, takó si je domišljevala, vsakoršne
nezgode; naposled jo prevzame tudi strah,

da se ne bi kam pozgubilo, ali ostalo pozabljeno
v poštni tružici, ali vsled pismonošine
nemarnosti ne prišlo v prave roke. Ah,
da ga ni priporočila, vseh teh skrbij ne bi
zdaj bilo; pa dobre misli prihajajo vselej
prepozno!

Živela je nekaj dnij kakor v mrzlici, a
ne pogumni, temveč osvobodujoči: pričakovanje
odgovora, radovednost o vspehu pisma,
vedno bolj oživljajoči jo up, da nje prošnja
ne bode glas upijočega v puščavi ... Kakor
je prej vedno zdvajala o bodočnosti, takó
je zdaj upala v njo. Pri srcu jej je vedno
lože; pogum raste v njem, ker upajoče srce
sluti navadno to, kar najbolj želi. Poleg tega
so pri hiši vsi odobravali nje početje ter jej
že naprej čestitali k srečnemu izidu, da se
jej je res zdelo nemogoče, da bi moglo priti
drugače nego je bilo mnenje in želja vseh.

Odgovor ni se dolgo mudil. Koj tretji
dan je dospel. Bila je nedelja, in ker je
vreme bilo tako, da se ni dalo boljšega želeti,
je porabila Kolarjeva rodbina, ki celi
teden nikamor ni zahajala, vabljivi popoldan
za daljši sprehod v okolico. Samo Malvina
je ostala z otrokom doma, ker je bil ta nekoliko

betežen. In ravno oni popoldan je
prišel odgovor.

Veselila se je došlega, toliko zaželenega
lista, a ipak s tesnobnim čustvom ga je odprla.
In ko bi — pa že ga je vzela iz zavitka
ter z brzim pogledom prečitala.

Grozen je bil učinek tega trenotka. Kakor
bi trenil, je postal nje obraz mrtvaško
bled, roki so se kot onemogli spustili navzdol,
kolena se jej pripogibala in oči od zavzetosti
so se jej širile, kakor bi bile čitale
na oni poli papirja smrtno obsodbo.

Nezgodo primerjajo streli, ki pride nepričakovana:
ali ta je še hujša. Strela omamlja,
uničuje in zadušuje bridkost in skrb, a nezgoda
še-le pomnožuje in nadaljuje skrbi in
bridkosti. Silni udarec Malvinine nezgode je
uničil samo za trenotek nje telesne moči, a
zato oživljal strašno pošast: grozo pred bodočnostjo,
ono bodočnostjo, ki se vidi včasih
brezkončna, ker vemo, da bode polna muk
in trpljenja.

Nje prvotne slutnje glede bogatega moževega
strijca so se bile uresničile. Skopušnemu
možu, katerega mišljenje, čustvovanje
in hrepenenje se je sukalo samo okoli denarja,

tako da so mu človeška čustva že
davno bila otrpnila, se je zdela Malvina kot
prekanjena, zvita ptica, ki uporablja svojo
nesrečo, da bi lože segla v njegove zaklade.
Zato jej je poslal odgovor, narekovan po
tem trdnem svojem prepričanju, odgovor
razžaljiv, oduren, brezčuten, ki je nesrečno,
nežno čutečo žensko nič manj zabolel nego
vse bodoče gorje, katero je v trenotju videla,
merila in umela ga v vsej svoji neizmernosti.
Potem, ko se kratko časa prepusti
obupnemu premišljevanju, skoči s stola, kamor
se je bila spustila v prvi osupnelosti, vzame
svoje dete v naročje, in mej tem, ko je krčevito
pritiska k sebi, zašepeče z naglasom
nesrečneža, topečega se pri polni zavesti!
Oh Bog, Bog, kaj bode z nama? In med pekočimi
solzami si je ponavljala vedno in
vedno nerazrešljivo vprašanje: Kaj bode z
nama? Odgovora si ni vedela, samo to je
čutila, da ne sme, da ne more več biti svojim
v nadlego, in da nje daljno bivanje v
rojstnem, majhnem mestu jej ne bo v nikako
korist. Tu ne more tipati niti se nadejati nikakoršnega
zaslužka, pa ko bi se tudi našel
zaslužek, bila bi preveč izpostavljena obrekovalnim

jezikom. Čim preje torej more odpotovati,
je bil nje drugi sklep, tem bolje!
Položila je dete v zibel, umila si zatekle
oči, da izbriše iz njih solzni sled, potem
pa začne pregledovati in precenjevati
svoj nakit, kateri je imela shranjen v leseni
skrinjici.

Ni ga bilo mnogo, a bil je dragocen. —
Zdelo se jej je, da, ko bi naletela na poštenega
kupca, bi mogla rečenim denarjem izhajati
vsaj nekaj mesecev. A kako prodati
zlato in bisere v skromnem provincijalnem
mestu? Kdo naj ga kupi? Zlatarji? Teh par,
kar jih je bilo nastanjenih, so bili sami nepremožni,
ker še ono malo, s čimur so založili
borne izložbe, je bilo samo uverjeno
blago! A v gotovini ni imela več denarja,
nego nekaj goldinarjev, s katerimi ne more
potovati do Gradca. V Gradec je bila namenjena
preseliti se in to iz dveh tehtnih
vzrokov. Prvič zato, ker je tam bival strijc,
do katerega se je bila obrnila proseča pomoči.
Trdno je namreč bila določila, svojcem
zamolčati neblagi strijčev odgovor. Ni jim
hotela znovič delati skrbij, posebno pa materi
ne. Tudi jej je bilo prehudo, da bi si

roditelji zaradi nje morda delali težko vest,
kadar bi ona odpotovala v svet za srečo.
Poreče jim, da odpotuje k strijcu, ker je ta
izrekel v pismu željo, da bi rad videl njo in
otroka. Drugič pa tudi zató, ker je sama v
tem mestu bila še tujka in torej neznana, in
ker se je za gotovo nadejala, da se jej tu
preje nego drugod ponudi zaslužek.

Mejtem, ko ugiblje sem in tja in ureja
nakit, zažvenketa nekaj v škatljici, ki je ležala
na dnu skrinjice. Iznenadjena seže po
nji, ker prvi trenotek si ne more domisliti,
kaj bi bilo v njej.

Ko jo odpré, zasveti jej nasproti deset
lepih novih zlatov. V razburjenosti je bila
na ta denar popolnoma pozabila. Bil je bogati
dar imovitega krstnega botra njene
hčerice.

Ah, sreča v nesreči, zakliče s hvaležnim
glasom in s srca se jej odvali breme. Rešena je bila vsaj ene skrbi; preskrbljena
je bila z denarjem za prvo silo. Ne smela bi
se sicer dotakniti tega denarja, edinega imetja
ubogega otroka, a zavest jej pravi, da v
tem slučaju je celó njena dolžnost, opomagati
si ž njim.

Pomirjena zaklene skrinjico. Bog mi
bode pomagal v mojem težavnem položaju,
je mislila pri sebi, da dosežem zaželeni namen.

Ko so se povračali potem domačini čvrsti
in dobre volje domù, sprejemlje jih Malvina
z nasmehom, zanima se za popisovanje
vseh podrobnostij prelepega sprehoda, voljna
in hvaležna veže v šopek obile cvetice, katere
so nabrali mlajši otroci nalašč za njo,
kakor da se tudi ona topí v slasti užitih
prijetnostij.

A kakó drugače jej je bilo v resnici!
Mej tem, ko navidezno posluša živahno razkladanje,
se muči njen um, da najde primerno
obliko, da odene ž njo izmišljotino, s katero
mora skoro na dan, vpira in podnetuje
svoje moči, da ne opešajo sredi bridke
uloge, katero je namenila igrati.

— Res, to je bil danes prijeten in zdrav
sprehod, kakoršnega takó kmalu ne pomnim,
vtika se Kolar med otroško brezkončno pripovedovanje,
in se trudi z ovratnico, katere
ne more odpeti, a katere bi se rad iznebil,
kakor se je bil že suknje in životnika. Po
navadi je bil tudi zdaj utrujen in poten.

— Škoda, da se nisi mogla pridružiti
nam, Malvina. Zrak in hoja bi bila tudi tebe
okrepčala, kakor sta mene, pristavi mati,
kateri, dasi je bil somrak v sobi, vendar
ni bila ušla nenavadna hčerina bledost.

— Jaz pa nikakor ne obžalujem, da
sem ostala doma, odvrne hitro Malvina s
pomembnim, skoro radostnim glasom; jaz
sem mej tem tudi uživala svoj delež veselja.

Kolar, ki je še vedno trgal ovratnico,
jo brž opusti in se ozré v Malvino, takó
prijetno sta ga osupnila brezskrbnost in zadovoljnost,
ki sta zadoneli iž njenih besed.
Vajen je bil do sedaj videti jo vedno otožno
in malobesedno.

Ali se ti je kaj prijetnega pripetilo
med našo odsotnostjo? poprašuje hlastno,
kakor da nekaj že sluti. Stavim, da si dobila
odgovor na svoje pismo. In ker mu Malvina
smehljáje, da-si nemo prikimava, nadaljuje
vedno bolj v ognju: Je-li mogoče? Da bi se
bil starec takó podvizal? O, to smatram za
dobro znamenje, in odgovor je ugoden, kaj
ne? Saj sem vedel, da nisem napačno svetoval.
Tepci niso Kolarjevi nikoli bili, če
tudi se vsakemu ni smehljala sreča, da

bi se bil visoko popel, hitel je pripovedovati
mož v polni samozavesti svoje veljavnosti.

— Uganili ste, očka. Strijc mi je res
odgovoril in iz srca sem vam hvaležna za
modri svet, odvrne Malvina sicer pogumno, a
srce jej utriplje tako močno, da se jej misli
zmedejo in ne ve, kaj bi dejala. Nikoli ne bi
ona bila verjela, da je laž, če tudi v blagem
namenu, tako težko spraviti iz ust. Strijc mi
piše, nadaljuje vedno bolj zmočena — pa
kam sem neki založila pismo? Baš, ko ste
pozvonili, sem je imela v roki. Moj Bog,
iznenadjenost me je popolnoma zmedla. —
In uboga trpinka navidezno išče in premetuje
po mizi, po žepih, po vseh kotih, globoko
osramočena vsled svojega glumačenja.
Vedela je, da je pismo bila uničila, da je
ne bi izdalo.

— Ne išči pisma; se že še najde, povej
rajši, kaj je stalo v njem, sili Kolar, ki
komaj strpi od radovednosti.

— Bilo je silno kratko. Strijc je v njem
izrekel samó željo, da hoče mene in otroka
osebno spoznati, razloži Malvina ne malo
utolažena, da oče ne trmoglavi, da bi videl
pismo, kakor se je bala, da bo.

— Potem pa ga le čim preje obišči, svetuje
Kolar. Železo je treba kovati, dokler
je gorko.

— Ako bode mogoče, koj jutri odpotujem,
pritrdi hči.

— Pohčeriti te hoče, svojo glavo stavim,
prerokuje Kolar, in se suče dobrikujoče
okoli Malvine, kakor da je ona že imovita,
čislana gospa.

— Jaz tudi takó mislim, se oglasi mati,
ki je s sklenjenima rokama in živo presunjena
zasledovala ves pogovor. Moj Bog,
moj Bog, ko bi se to uresničilo, vzdihuje
poluglasno, kot bi molila k Bogu za tako
milost, ter zre z nepopisnim sočutjem na
svojo lepo, nesrečno hčer.

In lepa je bila res Malvina, lepa tudi
zdaj, navzlic obilnim skrbem in žalostim,
tema največjima sovražnicama lepega obraza,
ki sta jo brezusmiljeno zasledovali.

Malvina je bila ena onih redkih lepotic,
ki osupljajo in omamljajo takoj v prvem
trenotku. Bila je visoko vzraščena, šibke, a
vendar polne rasti, bledega lica, a neke
zdrave bledôbe, prihajajoče najbolj od nežne
polti, rujavih, izgovornih očij, katere so dobivale

poseben, iskreni odsev, lesketajoče se
v senci dolgih trepalnic, lasij tudi rujavih,
mehkih in svetlih ter prirodno skodranih.
Ne bilo bi lahko misliti si bitja, ki bi še
bolj, kakor ona, se prikladalo uzoru klasične
lepote. In taka lepota navadno vztraja,
navzlic letom in viharjem življenja.

— Da, da, ko bi se to uresničilo, reče
Kolar ponavljaje ženine besede, in tudi
njemu se pri tem ukrade iz krepkih prs
lahkotni vzdih. A njegova iskrena želja je
bila čisto drugačna od ženine. Žena je želela,
da bi svojega otroka videla srečnega, on
pa si je Malvino želel preskrbljeno, takó
ugodno preskrbljeno, kakor more biti milijonarjeva varovanka, da bi od te sreče prodrlo nekaj sijajev tudi v njegovo borno hišo.

— Malvina, ker imaš svojce, a mi marsikaj
pogrešamo, ne pozabi nas, reče na to kakor
v šali ter se proti svoji navadi nasmehne
Malvininemu detetu, katero je ta držala v
naročju.

— Veš, moj god je zadnji dan julija,
opozarja najmlajši bratec.

— In moj rojstni dan štirnajstega maja,
pové Milka.

— Za Božič smo pa vsi radi veseli in
naše božično drevo je bilo letos na pol
prazno, se pošali Radoslav, kateri, da-si sicer
čemern, posebno odkar se je Malvina mudila
pri hiši, je bil postal nakrat prijazen in
dobre volje.

Malvina prikimava z nasmehom na ustnih,
a s smrtno tugo v srcu. Ti veseli, upa polni
obrazi so množili še bolj njeno bridkost.
In to bridkost, ki se jej v tem trenotku
dozdeva neznosna, je bila prisiljena pridržati
za-se, prenašati jo molčé, brez najmanjšega
potešenja, ne da bi si imela privoščiti tolažbe,
ki jo daje sočutna beseda!

A kar je bilo najhuje, morala se je pri
tem kazati vedro, veselo, da, da, srečno!
Izkušnjava jo obhaja, vreči s sebe krinko
ter povedati resnico; a njeno okó se ustavi
na upalem materinem licu, po katerem se
je bila ulila živa rudečica, katero privabljata
hrepenje in up nenadejane sreče. Kakor jo
je zabolel pogled drugih radostnih obrazov,
videčo, da ono prijaznost je privabila sebičnost,
a ne sočutje, enako jo je materina
čista, nesebična zadovoljnost ganila in presunila.

Da, mater, to svetnico požrtvovalnosti,
ljubezni in potrpljivosti mora in hoče ona
štediti na vsak način! In sklep, kateri se je
bil že jel majati, se utrdi v njej znovič.
Ona hoče sama in jedina nositi svoje gorjé.

IV.

Bilo je pozno zvečer. Pri Kolarjevih so
se že vsi bili ulegli, razven Malvine in njene
matere. Malvina je pospravljala svoje reči,
ker je drugi dan imela odpotovati, in mati
se jej je bila pridružila, da jej pomaga, ako
bi trebalo, pa tudi ker je želela čim dalje
ostati v družbi ljubljene hčere.

— Ne smela bi vzeti vse prtljage s
seboj, Malvina, svetuje mati, temveč samo
najpotrebnejšo. Saj Bog vé, kakšni bodo
strijčevi nameni s teboj; še ni gotovo, da
bi te pohčeril. Stari ljudje so večkrat čudaki
in ne marajo preveč za družbo mladih ljudij,
posebno pa za otroško ne. Utegne te samo
bogato obdariti, menda ti zapiše stalni letni

dohodek, s katerim lahko po stanu živiš,
kar bi tudi ne bilo napačno. V tem slučaju
bi se morala naseliti k nam. Kam pa sicer?
Ako bi pa res sreča hotela, da tebe in otroka
obdrži pri sebi, ti prtljago lahko dopošljemo.

— Ne, ne, mati! Notranji glas mi svetuje,
vse svoje reči takoj vzeti seboj. Jaz
od nekdaj rada poslušam svoje slutnje in
nagibe, odvrne Malvina hlastno in z odločnim
glasom, ki se je pa komaj priboril izza
trepetajočih ustnic. Silni upor, da premaga
svoje občutke, misel na neznano usodo, v
katero se poda jutri, strah temne bodočnosti,
skorajšna ločitev od predrage matere, to vse
jo je tako razburjalo, da je vsaka žilica v
njej trepetala kakor v mrzlici.

— Potem pa le stori, kar ti svetuje
razum, odvrne mati prisrčno. Bog naj blagoslovi
tvoj novi pot in da bi ta odhod bil
srečnejši nego je bil zadnji, ko si se kot
nevesta ločila od nas.

— Bog hotel, Bog hotel, zašepeče Malvina
iz dna duše, ter se materi vrže v naročje.
Pri spominu njene poroke, ki je bila
tako bogata najlepših uzorov in najmamljivejših
nad, katere pa se nikoli niso uresničile,

prikipi njena žalost do vrhunca. Ni jej
več moč premagovati se. Solze jej silijo v
oči, najprej tihe, ki pa se kmalu spremené
v silno ihtenje.

— Malvina, Malvina, kaj to pomaga?
zakliče mati prestrašena od nenadejane hčerine
pobitosti. Saj je še malo prej brezskrbno
kramljala ž njo o tem in onem, kakor da jej
je up v boljšo bodočnost izbrisal iz duše
zle utise njene nesreče.

— Spomin na moj nesrečni zakon, mati,
ta me je presunil, zagotavlja Malvina in si
prizadeva postati spet mirna. Bog ne hotel,
da bi ona sumila, kaj razburja zraven spomina
svojega nesrečnega zakona njeno srce.

— Res, v veliko nesrečo in v ne malo
žalost za-te, kakor za nas je bil tvoj zakon,
pomiluje jo mati. Kdo bi bil tudi mogel soditi
o Leopoldu, ki je bil videti uzor uljudnosti
in možatosti, toliko nepoštenosti in moralne
popačenosti? Ali, če se je tudi on v
svoji neodpustljivi lehkomiselnosti grozno
pregrešil proti človeški družbi, a še bolj
proti tebi kot soprog, in proti svojemu otroku
kot oče, vendar upam, kar se tiče vajinega
mejsebojnega sporazumljenja, da sta bila

složna, da te je čislal in ljubil, kakor zaslužiš.

— Čislal, ljubil? ponovi Malvina bridko.
Leopold ni poznal niti po imenu teh blagih
čustev. Takoj prve dni svojega zakona sem
prišla do spoznanja, da ta uljudni plemič,
ta izobraženi mož, ta visoko postavljeni
uradnik, o, odpustite mati grdi izraz, da je
zver v človeški podobi. Njegova govorica je
bila kletvica, njegova veselost podlost. Prepiral se je z vsakim. Hiša se je zdela peklu
podobna. Posli so zaporedoma odpovedavali
službo, in nihče mu ni dolgo ostal prijatelj.
Igral je, kakor veste, a kadar je izgubival,
je izpuščal na mene svojo nevoljo. Pijančeval
je, in kadar je bil vinjen, je izgubival pamet.
Kolikokrat sem menila, da je prišla moja
poslednja ura. Da še živim, je samo usluga
slučaja.

— Kaj moram čuti, Malvina! Pa da bi
bil kedaj surovo ravnal s teboj? zavzame
se mati.

— Kolikokrat me je pretepaval, zaječi
Malvina s komaj slišnim glasom ter si zakriva oči z rokama, kakor da čuti še sedaj
grozo onih trenotkov.

— O ti zver zverinska, o ti ničvredni —

— Stojte mati, pa govorite tiše, da niti
zidovje ne izvé, kar sem vam zaupala, seže
hči preplašena v razsrjeno materino besedo.
Oni, katerega zmerjate, je oče mojega otroka!

Molk je sledil za tem žalostnim pogovorom.
Mati, ženska v letih, izkušena in
utrjena v trpljenju, se tiho joče, a Malvina
mlada, komaj triindvajsetletna ženska, še
novinka v borbah in dušnih bridkostih, pa
se premaga. Postala je spet navidezno mirna.

— Ali zakaj nisi zbežala od njega?
Zakaj nisi prihitela k meni? jej očita mati
črez nekaj časa in po hčerini želji zaduši
svoj glas, da se sliši kakor šepetanje. Odpustiti
pa ti ne morem, da se niti pritoževala
nisi nikoli, vsaj meni, svoji materi! Le iz
otožnosti, ki je vedno vêla iz tvojih pisem,
sem bila posnela, da nisi srečna. Kaj podobnega pa, kakor si mi zdaj odkrila, ne bila
bi nikoli slutila.

— Zbežati, pritoževati se? ponavlja
Malvina žalostno majaje z glavo. Kaj, li ne
veste, kako težavno je slabotnemu bitju,
kakor je ženska, protiviti se javni obsodbi,
in kako se nežni duši ustavlja razkrivanje

svoje največje tajnosti in svoje bridkosti, da
bi potem svet tako rekoč štel naše rane?
Porajajo se bolesti, za katere celo sožalje
postaja onečiščenje. In vrhu tega, kako je
mogoče razpostavljati občnemu opravljanju
očeta svojega otroka ter omadeževati imé
katero nositi je njemu usojeno? Toda kaj
pomaga ponavljanje bridkih spominov, poseže si Malvina v besedo, kakor da obžaluje,
da se je spustila v tak kočljivi razgovor.
Kar je minulo, je minulo. On je zdaj meni
toliko kakor mrtev, kajti, če ga redarstvo
ne zasači, kar dvomim, se tudi nikoli več
ne prikaže v domovini, in črez pregreho
mrtvih je razprostrt plašč pozabljivosti.

— Potem smatram kot pravo srečo, da
si njega rešena, méni mati klaverno.

— Sreča? gotovo, toda samó kar zadeva mojo osebo; otroku pa ta sreča ne
bode blagonosna.

Mati ni vedela ugovora tem resničnim
razlogom, ki pa so jej odkrili novo, vrlo
stran hčerinega blagega značaja. Malvina je
imela prav. Ime žena, ime mati nalaga onim,
ki ga nosijo, neodvračljive dolžnosti in odgovornosti. —

Drugi dan je Malvina, kakor je bilo
določeno, s svojim detetom odpotovala, srečno
prestavši svojo žalostno ulogo. Nihče niti
zaslutil ni nje junaškega sklepa; prevarjeni
so bili, da se ona podaje na pot k sreči in
zato so se lehko in veselo poslavljali od nje,
z najboljšimi voščili k srečnemu uspehu.

In z rokami, polnimi vsakoršnih zavitkov,
da je otroka komaj mogla nositi, je
stopila Malvina v železnični voz za nekadilce,
ker oni za gospé je bil že poseden, ter ondi
prestala vrsto mučnih ur, predno je je vlak
prinesel do cilja nje potovanja.

V kupeju, kjer je bil edini ozki sedež
med dvema debelušnima človekoma, tako
da je ona šiloma svojo šibko osebo spravila
med nju, se je namreč nahajalo več oseb
obojega spola, različne starosti in raznih
stanov. Tem, kakor je brž spoznala, je bila
ona s svojim kričečim tovorom, katerega
utešiti in v spanje zazibavati se je zastonj
trudila, trn v peti.

Oni stari gospod z zaspanimi očmi na
enem koncu kupeja bi bil rad zadremal, a
vedno ga je nekaj predramljalo; ona mlada
gospa s kislim obrazom, blizu okna sedeča,

bi bila rada čitala, a nekaj jo je v enomer
motilo; oni mladi par, ki si je šepetaje nekaj
dopovedaval, ni sam se ni mogel razumevati,
in zato je gledal strupeno v njo. Vedela je
predobro, da vseh teh zaprek je samo nje
otrok kriv s svojim vekanjem.

Pa tudi ona sama je vzbudila pozornost
sopotovalcev. V njo so se vedno obračale
oči. Dasi je bila jako priprosto oblečena,
vendar sta njena izredno plemenita lepota
in prikupnost lica, a posebno nje odlično
vedenje in gibanje, takoj na prvi pogled
izdajala izobraženo žensko. Ali kakó da potuje
sama s tako majhnim, nemirnim detetom?
Kdo je neki? In od kod je? In dete, je-li
omožena, ali neomožena? Takó in enako so
ugibavali, posebno v krogu trojih mladeničev,
njej nasproti sedečih, visokošolcev, sodeč po
njih zunanjosti, ki so jo v enomer nadlegovali
s svojimi skrivnostnimi in drznimi vprašanji
ter razžaljivimi opazkami.

Toda tudi ta križev pot je imel svoj
konec. «Gradec!» je zaklical hripavi sprevodnikov
glas, in «Gradec» je odmevalo v Malvini,
kakor da bi trobila usodepolna trobenta
sodnjega dné.

Izstopila je kakor sanjáje. Vsi prisotni
so jej bili pri tem postrežni, veseli, da se
iznebijo sitnega otročiča.

Postrežniki jej prihajajo nasproti, ponujáje
svojo postrežbo, in komaj se jih je oddkrižala.
A kam sedaj? Da bi se ustavila
v gostilni, bi stalo preveč. Sinoči, ko ni
mogla zatisniti očesa vsled skrbij, se je
spomnila v svojo tolažbo, da biva v Gradcu
nje nekdanja kuharica, katera se je tam
omožila s črevljarskim mojstrom. Do nje se
hoče obrniti, da ima vsaj eno živo dušo, ki
jej pojde nekoliko na roko v velikem neznanem
mestu. A nje naslov jej ni bil znan.
Pri redarstvu ga upa izvedeti. Svoje reči
izroči kolodvorskemu vratarju v varstvo ter
se napoti z detetom v naročju, katero je
bilo, k sreči omamljeno od svežega zraka,
zaspalo, iskat nekdanjo kuharico.

Našla jo je, še predno se je bila nadejala.
A kuharica ni mogla za njo mnogo
storiti, ker je sama potrebovala pomoči. Krst
so imeli pri hiši in ona je bila še v postelji.
V hiši je vladal vsled tega največji nered.
A priporočila jej je dobro zanesljivo ženico,
udovo sodnijskega sluge, stanujočo v isti

hiši. Baš včeraj se je izpraznila njena izbica,
katero oddaja v najem, dejala je; kar v njej
se nastanite.

In res je uboga Malvina našla tam
varno zavetje, kakoršnega ne bi bila pričakovala.
Gospodinja je bila postrežljiva, blaga
dušica, a v svoji preprostosti jako modra
in izvedena, da je Malvini bilo v ne malo
polajšanje, bivati pod njeno obrambo. —

Komaj se je Malvina uredila v novem
domovju, je bila nje prva skrb, ozreti se po
primernem delokrogu. Dasi je skromno,
malo da ne revno živela, ipak jej je denar
kar ginil iz mošnje. Onih deset zlatov je
skopnelo v teku enega tedna v samo dva,
in to vsled stroškov za potovanje, za naprej
plačano stanovnino, za razne nujne izdaje,
za živež, da je bil skrajni čas, da se najde
živ, neusahljiv vir, iz katerega bi se zajemalo za vsakdanje potrebe. In z detetom v
naročju je obhodila neustrašeno razna delavska
skladišča in prodajalnice, prosé kakoršnega
koli dela, bodisi z iglo, bodisi s
peresom, prepisovanja, tudi not, ker je bila
tudi godbe vešča. Zastonj; odvračali so jo
povsod. Sprevidela je v kratkem, da ženska

brez posebnih priporočb in ugodnih spričeval
ne dobi kmalu voljne, nesebične podpore.
A kdo naj bi njo priporočil, njo, ki se je
predstavljala vrh tega z lastnim za vse čase
oskrunjenim imenom?

In z grozo je morala gledati, kakó vedno
bolj gine mala svota denarja, kateri je imela
še na razpolago. In baš tako hitro, dejala
si je strahoma, izgine tudi oni, kateri upa
izkupiti od svojega nakita, ako ne pride od
kod nepričakovana pomoč, v katero nič več
ne upa.

Vrh tega, se nje muke in skrbi pomnožujejo, — oboli jej dete. Noč in dan ni imela
ž njim mirù; kakó naj bi potem delala, tudi
ko bi se jej ponudila prilika?

In dnevi so minevali za dnevi hitro in
nevzdržno. Da-li so jasni in svetli, da-li so
oblačni in temni, vsejedno čas beži naprej.
Trije meseci so bili že minuli od nje prihoda
v Gradec, da sama ni vedela, kedaj, da-si
so jej potekli med samimi težavami. Otrok
je bil sicer zopet okreval, a denar, kateri
je bila dobila od prodanega nakita, je bil
tudi skoro pri koncu. Otroška bolezen je k
temu ne malo pripomagala. In kaj potem?

Tolika in takó velika je bila zdaj nje toga,
da jej je odsevala s trpečega obraza, z vedno
bolj shujšanega života. Njeni gospodinji ni
ušla ta sprememba; in sklenila je, dobra
žena, opozoriti jo na to.

— Ne zamerite mi, je dejala ponižno, da
se vtikam v reči, ki bi me ne smele brigati,
a zdi se mi, da ste gospa, nekoliko slaba. Z
otrokom se preveč mučite; po dnevu ga
vedno pestujete, a po noči vam spet krati
prepotrebno spanje. Najeti bi morali kako
žensko, kajti, če to pojde takó naprej, obolite
še sama.

Ta prijazmi, preprosti, skrbni opomin
presune Malvino do živa. Saj čuti njega
resnico. Premagana od bridkostij zaihti na
glas ter odkrije dobri ženski svojo bêdo.

— In zakaj mi niste že mnogo prej
zaupali svojega stanja? pravi ta sočutno, a
kar nič iznenadjena. Saj je že davno slutila,
da pomilovanja vredno mlado žensko, poleg
zapuščenosti in sramote, katero jej je zapustil
mož, mučijo tudi gmotne skrbi; a iz
tankočutnosti se ni hotela vtikati v njene
denarne razmere.

— Meni je dal Bog troje hčerk, nadaljuje,
in kakor sem z njegovo pomočjo
dobila za vsako potrebnega kruha, takó bi
bila tudi za vas, ako bi mi bili kaj naznanili
o svoji bedi. Najstarejša je že petnajst let
blagajničarka pri imenitni tvrdki; druga isto
tako dolgo prodajalka v pekovski štacuni,
in najmlajša služi lep denar z vezenjem imen
v perilo. Pripovedovala je, še ni tri dni
tega, da se je v delalnici izpraznilo mesto
delavke, ki se je omožila; prav nujno potrebujejo
nove moči. Kaj, ko bi se vi oglasila? Pa morda se vam to ne priklada, ker —

— Meni se ne bi prikladalo? Zakaj neki
ne? poizveduje Malvina brzo, ker je ta nenadoma
umolknila.

— Menila sem, ker ste odlična gospá,
izgovarja se ona.

— Motite se. Da se morem živiti, bi
sprejela vsakoršno delo, odvrne Malvina.
Uverjena sem, da delo nikogar ne ponižuje.
Samó, kdo naj bi potem čuval otroka?
Kajti, sodim, da na dom mi dela ne bi zaupali.

— Taka je, pritrdi žena. Kar se pa
otroka tiče, najde se pomoč. Dete je zdaj
večje; lehko je zaupate tujim rokam. Naša

hišna oskrbnica ima hčer, ki vse dni brezposelno
pohajkuje, odkar je končala šolska
leta. Za majhno odškodnino vam bo rada
čuvala otroka, in preverjena sem, da njeni
materi bode tudi prav. Dekle je dobro, če
tudi lenobno, otroku se ne zgodí nič hudega.
Sicer hočem tudi jaz paziti na oba.

Malvina je res bila sprejeta v ono imenitno
delalnico, kjer so se izdelovala samó
naročena dela za plemstvo in bogataše. Bila
je zdaj rešena vsakdanjih morečih skrbij.
Dete je voljno prestajalo pri novi varuhinji,
in vse je kazalo, kakor da se nje življenje
obrača na količkaj prenosljivi tir. A ni dolgo
trajalo tako. Dete je dobivalo kotnike in postalo
je spet hudo bolno. Bilo je zató čemerno,
nestrpno in pri nikomer ni hotelo
bivati razven pri materi. Malvina je bila
primorana, izstopiti iz delavnice. Voditeljica
skladišča je dovolila potem proti navadam
in zakonom, naj delo jemlje domu, in to nekoliko
iz sočutja, nekoliko tudi iz sebičnosti,
ker je Malvina bila izredno marljiva in natančna,
in ne bi jo bila rada izgubila.

Toda delo, katero je Malvina doma izdelovala,
ni bilo takó izborno, kakor ono v

delavnici. Tam ni dela odlagala, dokler ni
bilo zgotovljeno, a domá ga je neprestano
devala iz rok, da je vsled tega postajalo nečedno.
In niso jej več dovoljevali na dom
jemati, a ona svojega bolnega deteta ni hotela
zapuščati. In največa beda je zopet potrkala
na nje duri. Malvinine moči so pešale.
Zdvajala je.

— Vse je končano, zajeclja nekega dne
proti gospodinji, ne borim se več z usodo.
Pošljite naju v hiralnico, niti toliko denarja
nimam več, da bi vam plačala zaostalo stanovnino.

— Bog vam pomagaj, duša božja, a
kdo je popraševal za stanovnino? je odgovorila
milosrčna ženska blagodušno. Dajte
se tolažiti; bodite spet pogumna. Dete
ozdravi in vi pojdete zopet na delo. Ko bi
se kdo našel, ki bi vam mogel posoditi
nekaj denarja, da si opomorete za nekaj
dnij. Ali nimate prijateljev in sorodnikov,
ki bi vam hoteli pomagati?

Malvina je zanikala. Moji so vsi revni,
in kar je najhuje, živijo v trdnem mnenju,
da se meni izvrstno godi. Glejte, malo prej
sem dobila pismo od matere, kateremu je

bil priložen listek od brata, očitajočega mi,
da mu za god nisem poslala vezila, da-si
me je bil opozoril na-nj. Še za brezčutno me
smatrajo moji. Kakó to boli! In odkrila je
svoji edini prijateljici tudi ono zgodbo z moževim
strijcem.

— Vi imate bogatega strijca, ki nosi
moževe imé in ki biva ne daleč od tod, pa
umirate malone z otrokom vsled pomanjkanja?
se zavzame gospodinja. Je-li to mogoče,
in sploh, je li to dovoljeno? Hitro se
napravite in pojdite z otrokom k njemu!

— O ne, nikar, rajši umrem gladú z
otrokom vred, nego bi se še enkrat izpostavljala
njegovemu roganju in poniževanju,
zakliče Malvina bolestno in ponosno ob enem.
Čemu nama tudi bode življenje? Ah, da
sem se narodila! vzdihne obupno.

— Ne govorite bedastoč, jo pokrega
dobra žena s solzami v očéh. Vi takó mlada,
tako lepa in nadarjena z izvrstnimi svojstvi
nimate pravice očitati Stvarniku, a še manj,
da bi si želela smrti. Smrt je edino zló, za
katero ni zdravila: za vsako drugo je najti
pomoči. Verujte meni, ki sem že marsikaj
videla in izkusila, da vsakdo, ki si je kedaj

v svojih trpkih urah, ki malokomu uidejo,
želel smrti kot edino rešiteljico, je potem
zahvaljeval Boga, da ga ni uslišal. Enako
se bode tudi vam godilo. Ura naše nezgode
ne smé biti ura naše pogube, temveč naše
moralne izkušnje. Ako pa nas previdnost
izroči izkušnjam, pomeni to, da nas je tudi
obdarila s potrebnim pogumom, da bi jih
srečno prestali. In da jih prestajate vi ne
samó srečno temveč tudi z uspehom, sem
več nego prepričana. Poslušajte me torej,
ter obiščite čimpreje trdosrčnega strijca! Če
ga tudi ni ganila vaša pismena prošnja, pogled
na vas in na otroka mu gotovo omehči
srcé, ako je še vreden imena človek. Premagajte
svojo ranjeno tankočutnost, če ne
zaradi sebe, vsaj zaradi otroka, kateremu
ste dolžni, da si ohranite življenje!

Malvina se zgane. Ko bi itak bolehen
otrok umrl zaradi pomanjkanja, ali ne bi si
ona za vse čase obtežila vesti, ker ni hotela
poskusiti tudi tega skrajnega, če tudi za njo
toliko zopernega pripomočka? Tudi so jej
bile razumne in prijazne besede izkušene
žene segle globoko v dušo. Nekaj kakor sram
radi svoje brezupnosti jo obhaja, primešan

s tešilnim, spodbudljivim čutom. Tolažba je
kakor zrak: ne vidimo ga, a napaja nas. In
vidno potolažena se določi še enkrat obrniti
se do strijca, katerega je v tem trenotju smatrala
za edino rešilno bilko, po katero naj
bi segla ona, utopljenka. Ako jej tudi sedaj
izpodleti, potem pa pomozi Bog! Usodepolni
pot pa odloži na drugi dan, ker je tedaj že
bilo pozno popoldan in torej neumesten čas
za obiskovanje.

V.

Drugi dan je bil temen in deževen,
kakor so večinoma dnevi pozne jeseni. Kakor
pa vzbuja jasni, solnčnati pomladni dan radostne
misli in nado, uprav takó privablja
otožni jesenski mrkle in tužne.

Ko se je Malvina ono jutro ozrla v sivo,
megleno nebó, jej je postalo nenadoma nepopisno
tesnobno. Ona betvica upanja, katero
jej je oživljalo srce, odkar se je bila odločila
iti k strijcu, ugasne jej mahoma, se
umika globoki pobitosti. Revici, privajeni
vednih bolestij, je podnetil strah vedno nemile
usode slutnjo in bojazen, da bode slabo
sprejeta. Ta tesnoba je naraščala še bolj,
ko je opravljala svojo bledo, shujšano hčerkico,

da bi napravila ugoden utis na sorodnika. Kakó silno potreben je otrok boljše
hrane in postrežbe, tega se je vedno bolj
prepričevala. Pa če bi ona zamudila vse storiti, da se mu pomaga?

Ta misel jej dá potrebne sile. V trenotju je bila opravljena. Ponošena obleka in
starinski klobuk — vse najboljše, kar je
imela, je bila v sili že poprodala — oboje
čedno in snažno, vsa nje lastnina, nista sicer
iz nje delala posebne prikazni, a mično
osebo, ker se je njej vse pristojalo vsled posebnega
darù ženske prikupnosti.

Z otrokom, zavitim v toplo ogrinjalo,
je stopala hitro po obljudenih ulicah, da bi
čim preje dospela na namenjeni kraj, in
kakor je upala, dosegla zaželeno pomoč.

Brez velikih zaprek je našla kmalu
hišo, kjer naj bi se odločila njena usoda.
Hiša je stala na koncu samotne ulice izven
mesta; bila je visoka, starinska, z začrnelim
zidovjem, z okni prepreženimi z železnimi
mrežami, podobna bolj ječi nego palači, za
kar je veljala.

Tudi hiše imajo svoja obličja, ne samó
ljudje! In tudi ta jo je imela: ponosno,

temno, neprivabno. Malvino, ki se je ves čas
potila od brze hoje, je zazeblo pri nje pogledu
do srca. A se ni spustila v daljno premišljevanje.
Potegnila je krepko za zvonček,
ki je takó glasno in hripavo zazvenel, da je
nehoté zdregetala. Skoro si želi, da bi strijca
ne našla doma, in najraje bi se bila obrnila
ter zbežala, takó velika je bila njena vznemirjenost ...

A že so se odprla vrata in sluga v
livréji stoji pred njo.

— Je-li domá gospod baron? popraša
Malvina utripajočim srcem in negotovim glasom.
In ker je sluga pritrdil, mu izroči svojo
vizitnico, da jo nese gospodu in popraša,
je-li voljan sprejeti jo.

Preprosto oblečena gospa z otrokom v
naročju vzbudi na prvi pogled slugino nezaupnost.
Strogo mu je prepovedano, puščati
v hišo ljudi, ki prosjačijo. A ko čita na listku
nje imé, ki se je glasilo enako njegovemu
gospodarju, se njegovo vedenje brž spremeni.
Pokloni se jej globoko ter jo privede v prostorno
sobano, da počaka. A sobana je bila
takó mračna ter okrašena s takó čudovitimi
slikami, da se otrok preplaši ter na ves glas

zaupije. Komaj ga je Malvina potešila; na to
se odpró vrata, na katera je ona ves čas
upirala svoj vzplašeni pogled, a namesto zaželenega
strijca se prikaže spet prejšnji sluga.

— Milostivi gospod prosi, da bi blagovolili povedati namen svojega obiska, reče
sluga z običajnim glasom.

— To je nemogoče, zakliče Malvina živahno.
Povejte gospodu, da moram osebno
govoriti ž njim in da imam seboj tudi hčerkico njegovega nečaka. Revica ni vedela, kaj
govori, a čutila je, da, ako bi sedaj ne govorila, upadel bi jej pogum, da se ne bi
mogla več odločiti, še enkrat priti semkaj.

Nehoté je zadela pravo struno. Stari
samec je bil poleg znamenite svoje skoposti
tudi najnezaupnejši človek, katerega si je
mogoče misliti. Vse se mu je zdelo ničevo,
brez cene, razven denarja in ugodnega življenja,
do nikogar in do nobene reči ni čutil
spoštovanja, nego edino do svojega rodbinskega
imena. Da je njegov nečak, edini sin
njegovega pokojnega brata, oskrunil rodbinsko to imé, je bila edina rana, ki se je
kedaj usekla v njegovo trdočutno srce. Vendar pa je bil radoveden na edino nositeljico

tega imena. Dá jo torej poklicati v svojo
sobo, ker se mu ni zdelo vredno, da bi se
zavoljo malopomembne osebe, kakor je bila
žena ničvrednega nečaka, dal motiti v ugodnosti,
katero je pušéč užival v prijetno zakurjeni
sobi.

Ko Malvina stopi v njegovo sobo, ki je
bila takó zakajena, da sta ona in otrok morala
zakašljati, jej gosta megla prvi trenotek brani,
da bi videla, kdó in kaj je v sobi. Še-le, ko
se je oko privadilo onega žgočega zraka,
zagleda na blazini slonečega majhnega, debelušnega,
silno starega možiceljna, oblečenega
v domačo haljo, z dolgo lulo v ustih,
iz katere je puhal proti stropu cele oblake.

Mož, začuvši njene korake, ni se ozrl
na njo, niti se ganil iz svojega položaja,
temveč, z roko mignil slugi, da bi odšel,
potem pa odurno poprašal: Kaj vas je privedlo k meni, gospa? Ali niste že pred meseci
dobila mojega odgovora na svoje pismo?
Kaj vam nisem v tem odgovoru dosti jasno
povedal svoje mnenje?

— Ki je bilo čisto krivo, kar zadeva
mene in otroka, odvrne hitro Malvina, ne
malo vzplašena od neprijaznega, celó razžaljivega

sprejema. — Za Leopoldov težki
prestopek ne smete mene dolžiti, še manj
njegovega nedolžnega otroka, in torej je
nezasluženo zaničevanje, katero nama izkazujete, kakor je nezaslužena nesreča, katera
je naju vsled njega doletela. Da resnico
govorim, svedoči zapuščenost, v kateri naju
je zapustil. Da sem jaz bila njegova sokrivka,
vzel bi me bil seboj in ne puščal me tu brez
podpore, brez pomoči.

— Dobro izmišljeno, če tudi malo verjetno, poroga se starec. A tudi jaz nisem
oni bebec, za katerega me vidva najbrž smatrata,
da ne bi vedel, da beguncu ni menda
nobena prtljaga nadležnejša in nevarnejša,
nego če seboj vzame ženo in otroka. Še-le
ko bode lopov na varnem kraju, se oglasi in
ju pokliče k sebi. A ker bi denarna pošiljatev
svojcem lehko postala njemu usodepolna, ker
bi ovadila njegovo skrivališče, naj pa mej
tem bogati strijc redi njegovo rodbino. He,
ali nisem uganil? — Pa da sta res verjela,
da vama pojdem na limance? He, he! smejal
se je škodoželjno, in da bi se veselil nad
njenim porazom, obrne se proti njej in jo
brez zanimanja pogleda.

Nekaj kakor iznenadjenost se prikaže
pri tem na njegovem obrazu. O nečakovi
ženi ni vedel drugega, kakor da ni modre
krvi, temveč da prihaja iz revne neznatne
rodbine, in to je ne malo pripomoglo, da se
je nečaka, ki mu je itak postajal čem dalje
nadležnejši, ker je od njega vedno zahteval
denarno podporo, popolnoma odkrižal. Pričakoval
je torej videti preprosto, vsakdanjo,
telebasto žensko, bedastega ali pohotnega
izraza, žensko, kakoršne se po njegovem
mnenju nahajajo samo med prostaštvom.
Kakó veliko je bilo torej njegovo začujenje,
ko je zrl v nje plemeniti, dovršeni obraz,
kakor alabaster čist, v katerem so se svetile
duhovite milobne oči, žareče v prozračni bledobi,
v nje ponosno, dasi ponižno obnašanje
in pa prisrčnost združeno z globoko bolestjo,
s katero je svojega otroka držala objetega.
Malvina je bila v tem trenotju res bolj podobna
žalujoči prikazni, o katerih nam basni
pripovedujejo, nego bitju iz mesa in krvi.

Kje je ta lehkoživni Leopold iztaknil ta
biser? je bila edina misel, ki se je starcu
vrinila pri tem pogledu, in še bolj upira
svoje drobne, bodeče oči v njo.

— Da bi jaz kedaj šla za svojim možem
za ponevercem, za beguncem, za brezsrčnikom, ki je ostavil ženo in otroka, kakor se
iznebimo ponošenih oblek, ker zasedajo v
omari prostor za nove in boljše? zakliče
Malvina zaničljivo, in njene moči, nekaj trenotknov onemogle, — takó jo je bilo osupnilo
in zadelo hudobno strijčevo govorjenje, — nenadoma oživé s podvojeno krepkostjo. —
Nikoli ne! In ko bi se danes povrnil oproščen
svoje kazni, z očiščenim imenom, bogat
in čislan, ne hotela bi enega dne preživeti
več ž njim, po tem, kar je zakrivil.

— Glej, glej si, kakó dramatiški doni to,
se zasmeje on. Ste li menda kedaj bila gledališčna igralka? In ker je v nje klubovalnem
pogledu čital odgovor, nadaljuje: Ne? Potem
pa nisem krivo sodil, ko sem vedno trdil, da
ima vsaka ženska nekaj glumaškega v sebi.

Malvina zatrepeče. Raznovrstni so čuti,
ki v tem trenotju razburjajo nežnočutno nje
dušo. Na usta jej sili rezek odgovor, a
spomni se svojega položaja kot prosilke,
spomni se svoje bede in bolnega, potrebnega
otroka. Prezira torej vstajajoči srd, zaduši
ranjeni ponos, uteši žaljeno čast ter reče na

pol z očitajočim, na pol zdvojenim glasom: Upala sem, dobiti v vas zaščitnika, a ne
zasmehovalca in —

— Res, zakaj pa ste prav za prav
prišla? poseže jej on radoveden v besedo,
še niste povedala, kaj bi rada.

— Kaj bi rada? ponovi Malvina bridko.
Ali je treba pojasnila? Da pomagate otroku
svojega nečaka!

— Glej si no, pozabil sem si ogledati
to važno osebo. Uh! pa komu je podobna?
reče zaničljivo, potem ko je otroka površno
pogledal. Takega opičjega obraza ne vem da
bi bil videl kedaj v našem rodu, kar sem
poznal živih in kar sem videl naslikanih
pradedov svojih.

— Bodi ali ne bodi vašim podoben,
vendar je Leopoldov otrok, odvrne Malvina
pikro. Otrok je bolan, poleg tega trpí pomanjkanje,
zato je takó shujšan, da je bolj podoben
mrtvecu nego živemu človeku.

— In kaj naj bi jaz storil za-nj? popraša
on naivno, dasi dobro umeje njene besede,
saj nisem zdravnik, da bi ga lečil.

— Zanj ničesar neposredno, a za me
lehko dosti. Preskrbite mi kako trajno delo,

da morem njega in sebe dostojno preživljati.
Vam ne bode to težko. Znani ste, ugledni
ste, vaša priporočba ne ostane brezvspešna.

— Lep obraz in delavne roke, da bi se
to strinjalo? norčuje se strijc. To meni pravite;
saj se nisem rodil včeraj.

— Ako vam jaz vzbujam takó malo
zaupanja, da mi nočete iti na roko, pa vsaj
otroka, ki nosi vaše rodbinsko imé, ki je kri
vaše krvi, se usmilite, prosi ona globoko užaljena
vsled njegovega nedostojnega vedenja.
Vzemite ga k sebi, denite ga v sirotišče, določite
ž njim, kar se vam najbolje zdi. Kakor
težko bi se ločila, vendar vse rada prenesem,
samó da mi ne umre gladú.

— Aha, iznebila bi se ga rada! Otrok
vam je na potu — umevam, umevam. In
grdi starec jo pogleda pomenljivo, potem
pristavi z malovažnostjo, kakor da je to,
kar jej svetuje, čisto naravno: Pa pustite ga,
naj umré; malo škoda za-nj. Otrok sleparja
in — dekle še povrh!

V Malvini vzkipita jeza in sram. Ne
more se več premagovati. Prepričala se je
tudi, da od brezsrčnega in podlega človeka,
kakor je on, bi bilo nespametno pričakovati

pomoči. Čemú torej ga štediti? Orožje za
orožje: kakor on njo, takó sme ona njega
žaliti.

— Otrok sleparja, ponovi torej s povzdignjenim
glasom, kakor potrjujoča njegovo
izjavo, in ga neustrašeno pogleda. Od kar
vas, gospod, poznam, ne čudim se več, da
je Leopold poleg drugih nečastnih lastnostij,
katerih je imel v obilnosti, postal tudi slepar.
Saj je vaš nečak, in po njegovih žilah se
pretaka torej vaša okužena kri!

Črez možev obraz se pri tej opazki
vlije temna rudečica. Očividno je bilo, da
ga je ona zadela, a on noče tega pokazati.
Sram ga je, ne vé, ali svojega krutega ravnanja
z nesrečno žensko, ali njenega očitanja.
Neugodna mu postaja njena pričujočnost;
čuti, da nima opraviti z navadno žensko in
da je najbolje, če se je čim preje iznebi.
Seže torej v žep, potegne iz njega listnico
ter v njej nekaj časa prebira. Na to zloži
listek ter reče s pomirljivim, čisto drugačnim
glasom, nego je govoril doslej:

— Priznavam, da imate neko pravico,
obrniti se do mene v svoji stiski. In ker mi
je zavest, da je rodbina mojega nečaka beraška,

jako neprijetna, hočem storiti, kar
smatram kot umestno v tej zadevi. Vzemite
torej to le — in jej pomoli zloženi listek —
ter si ž njim opomagajte, kakor morete. Povem
vam pa, da je to prvi in zadnjikrat, da
se brigam za vaše okoljščine, in ako bi se
še kedaj v moji hiši oglasila, ne vsprejmem
vas več!

Malvina, v trdnem prepričanju, da jej
poda kako važno listino, ki naj bi jej bila
v zanesljivo priporočbo, seže hlastno po list
in ga brž razvije. A kakó se zavzame, ko
namesto zaželene priporočbe zagleda — petdesetak.

— Kaj naj počnem s tem denarjem?
reče ponosno, in živi plamen jej šine po
bledem obličju. Kako dolgo bi ta svota mene
in otroka preskrbovala? A kaj potem?

— Rekel sem že, da ga porabite, kakor
se vam bolje zdi, odvrne starec malomarno,
toda, ponovim vam še enkrat: štedite ž njim,
ker druge podpore od mene ne dobite!

— Kakó se drznete tako grdo me opsovati?
Mislite li, da sem prišla beračit? Pa
da bi sprejela dar z očividnim pogojem, da
ne smem druzega prositi? Za koga me imate?

zakliče ona v eno sapo, zmečka bankovec
v pesti, da je postal kepa, ter mu ga srdito
vrže pod noge. Povedala sem vam že, nadaljuje
težko sopeča, da sem želela vaše pomoči
in ne vaše miloščine. Ako nimate toliko
nežnočutnosti in dostojnosti, da bi vedeli,
kakó se pomaga bližnjemu, imam ju pa zató
jaz v podvojeni meri. Plemenito je vaše imé,
a plemenito ni vaše ravnanje. Rekši se
obrne in zbeži iz sobe.

V veži se zadene ob slugo, ki prestrašen
odskoči, ko jo zagleda kakor vihro mimo
iti. Očividno je bilo, da je poslušal pri vratih.
Brž gre za njo, da jo spremlje do vhodnih
vrat, a videvši, da omahuje z životom, ponudi
jej sočutno stol, da bi se prej nekoliko
izpočila.

Ona se niti ne ozré na ponujeni stol.
Odprite, brž, sili v njega, kot da jo duši v
zaprtem prostoru.

Sluga posluša, a ona izgine v mrzlo,
mokrotno vreme. —

Ni vedela potem ne kedaj ne kako je
prišla domu. Mehanično je drvila dalje, dasi
so jo noge komaj nosile, dasi se jej je
pred očmi vrtelo, na nič druzega misleča,

nego na to, da jej otrok ne zleze iz oslabelih
rok. A komaj so se odprla vrata njenega
stanovanja, omahne na prvi stol, in da ni
preplašena gospodinja o pravem času prejela
otroka, bi bil ta padel na kamenita
kuhinjska tla.

A njena telesna in duševna onemoglost
je trajala samo malo trenotkov. Hudo otroško
kašljanje jo oživi, pa tudi njo samo je tresel
nenavadni mraz, ki jej je segal do kostij.
Bog nebeški, še le zdaj zapazi, da je v razburjenosti
odhitela iz zaklete strijčeve hiše,
ne da bi bila seboj vzela ogrinjalo. Da je
premočena do kože, zató se niti ne zmeni,
a z grozo jo navdaja misel, kakó otrok, bolehni
otrok, prestane hudo prehlajenje.

Nje skrb ni bila neutemeljena. Po noči
oboli dete za davico.

— Po zdravnika moramo poslati, svetuje
gospodinja.

— Po zdravnika? A s čem naj ga plačam?
ječi Malvina zdvojena. Ah, ko bi sedaj
imela oni petdesetak!

— Res, gospa, malce preburno in nepremišljeno
ste ravnala. Biti v največji sili,

pa zavreči petdesetak, ne zdi se mi modro,
opomni ženica.

— Ni bilo modro, ne, priznava Malvina
v solzah se topé; a zakaj mi je dal Bog toliko
samoljubja? Kje je oni, ki bi upogibal
hrbet pod bičem, ako more uiti?

Dobra ženka ni dalje ugovarjala. Saj,
kdo vé, če ne bi ona enako ravnala v sličnem
položaju?

Poslala je ipak po zdravnika, saj ni,
da bi ga že danes morali plačati; in če ga
Malvina ne bode mogla, v božjem imenu,
ga plača pa ona.

In zdravnik, še predno je preiskal
otroka, je poslal Malvino leč. V dveh dneh
je bila Malvina zopet po koncu, a otrok je
bil rešen vseh bolečin sedanjih in bodočih.
Davica mu je kar z enim mahom prestrigla
rahlo nit življenja.

Bil je to bud udarec Malvininemu srcu.
Zdaj še le je prav začutila, kaj in koliko
jej je bil ta otrok v njeni zapuščenosti. Nekaj
dnij je živela kakor brezzavestna vsega, kar
jo je obkroževalo. Imela je samo čut za
svojo bolest, uzročeno vsled težke izgube
ljubljenega otroka; v tej bolesti se je spajalo

in ponavljalo vse, kar je bila prestala zadnji
čas. Zdelo se jej je, kakor da jej duša umira,
takó hude so bile nje bridkosti. Kolikokrat
se je potem Malvina v poznejših časih, spomnivši se onih groznih dnij bolestij, skrbij,
obupa, osamelosti in dušne praznote, čudila,
da more človek toliko prenesti, ne da bi se
mu pri tem zamoril duh, ne da bi mu osivela
glava.

Iz dušne otrpnelosti jo je šele vzdramilo
materino pismo, katero je dobila nekaj
dnij po smrti otroka. Nič veselega jej ni
mati pisala; kar jej je poročala, je bilo Malvini
celó vir novih nemirov in razdražb. A
ta nova presunjenost jej je razganjala vsaj
nekoliko moreče misli in čustva, v katera se
je bila zakopala.

Ali si čitala, takó je pisala mati, kar
piše več časopisov, da je morje pred tednom
dnij vrglo na hamburško obalo truplo tujega
človeka, katerega postava, starost in sploh
vsa zunajnost se ujema z ono tvojega pobeglega
moža? Z obraza pohabljenega moža
ni bilo moč posneti, vsled predolgega bivanja
v vodi, kake podobnosti z nikomer, a perilo
njegovo je nosilo črke, strinjajoče se z njegovim

imenom, in v njegovi listnici se je
našla med drugimi pismi, katera so vsa pričala,
da je utopljenec Avstrijanec, še prav
dobro ohranjena posetnica z imenom tvojega
moža. Ta novost je nas vse živo presunila,
kako šele tebe! Oče je storil že korake, da
bi poizvedel, koliko je v tej vesti resničnega,
pa saj poznaš njegovo mlačno postopanje,
da nismo o tej stvari modrejši od prej. Svetovala
bi ti, da ne držiš križem rok, temveč
da se krepko poprimeš vsakoršnih mogočnih
sredstev.

— Kdor ima denar, lehko stori; naj
bolje bode, če se daš zastopati po veščem
odvetniku — da prideš čim preje do gotovosti.
Kakšna sreča za te, ako bi spona, ki
te še veže na-nj, bila prerezana! Potem bi
smela upati, da vidim kedaj svojo Malvino
zopet srečno. Veruj meni, vsi možje niso
enaki tvojemu, kakor upam, sedaj rajnkemu
Leopoldu.

— O ti zlato materino srcé, ki nikoli
ne neha topiti se v skrbeh in željah
za blagor svojega otroka, zamrmra Malvina
ginjena. Materina gorka ljubezen jo je v tem
trenotju bolj presunila nego možnost moževe

smrti. Če se je tudi zgroževala že same
misli, da bi še kedaj srečala soproga v življenju, ipak ne bi mu ona nikoli želela smrti,
da bi si ž njo pridobila svobodo. Da bi
odslej tavala prosta ali vezana z zakonsko
vezjo po temnih potih svojega, kakor je bila
prepričana, za vselej zastrupljenega življenja,
brigalo jo je malo. Bridke izkušnje njenega
kratkodobnega nesrečnega zakona so ugasnile
v njej vsako hrepenenje po ljubezni.
Užaljena do dna svoje čiste duše po izkustvu
možke krutosti in lehkomiselnosti ne bi nikoli
več hotela iskati sreče v novem zakonu,
čemu torej tekati v ta in uni urad poizvedovat,
je-li mož res mrtev, ter sebi vzročevati
razdražb in stroškov, ko je itak bila
povsod na dolgu vsled bolezni in smrti
otroka? Vesela je bila, da je zopet sprejeta
v nekdanjo delavnico, kar jej je gospodinja,
ki je sama šla prosit za svojo zaščitnico,
ravnokar naznanila. Hoče raje marljivo napenjati
pri delu svoje moči, da čim preje
povrne upnikom, ter si z delom omamljati
dušne bridkosti.

A gospodinja, modra, izkušena žena, ni
bila istih mislij. Vedela je, kakšnim nepričakovanja

pretvorbam je podvrženo človeško
srcé, posebno nežno, občutno srce mlade
ženske. Vedela je tudi, da uzor vseh blagih
žensk je ljubezen, pa da bi Malvina, to plemenito
polnočutno bitje, vztrajala v svoji
srčni praznoti?

Živo jej torej prigovarja, naj se zanima
za to važno novico, češ, kdové, čemú jej še
hasni, ako izve, da li res je udova ali ne.

In Malvina se je naposled udala. Saj
negotovost, da li njen mož živi ali ne, je
bila res neprijetnejša nego je mislila od začetka.
In kolikor jej čas dopušča, obhaja
različne urade, a ker so jo tam odpravljali
vselej s suhoparnimi razjasnili, oglasi se naposled
pismeno pri nemškem konzulatu, da
bi jej ta pripomogel k gotovosti. In ta jej
je res hodil prijazno na roko. Toda tudi ta
trud je bil brez uspeha. Hamburško oblastvo,
do katerega se je bi obrnil, je pritrdilo
samó ono, kar so bili časopisi o tem poročali,
pa če je dotični utopljenec bil res begunec
baron Leopold N., kakor se je sodilo in katerega
je redarstvo že pol leta zastonj
iskalo, se nikakor ni dalo dokazati. In Malvina
se torej ni smela smatrati za udovo.

A na nekaj druzega jo je opozoril blagosrčni
uradnik, ki se je usmilil takó težko
izkušene mlade ženske: naj opusti moževo
imé. Vložila je ta namen prošnjo in bila
uslišana. Odslej je nosila spet svoje dekliško
imé, in zdelo se jej je, da jej to provzroča
mnogo polajšanja. S pridnostjo svojih rok
si je opomogla kmalu takó, da ni bila pri
nikomer več na dolgu ter je pošteno izhajala.
A to delavno, enakomerno, neutrudno življenje
ni se jej več dozdevalo primerno izobraženi,
polnočutni, po družbi in spremembi
vajeni mladi ženski. Nikoli svitlega žarka,
nikoli gorkega utripljaja, niti prijaznega
glasú ali blagodejnega nasmeha ni bilo v
njem! In tako naj životari odslej do konca
svojih dnij? Ni se pritoževala proti nikomur,
a videlo se jej je, kakó se premaguje, kakó
se sili privaditi se trdemu, njej neprikladnemu
življenju.

Gospodinja jo je sočutno opazovala ter
majala z glavo. Odslej je ona bila zamišljena
in malobesedna, kakor bi nekaj premišljala,
ter se često uglabljala v zadnje strani
časopisov, katerih je zdaj vsak dan kupovala,
česar ni storila prej nikdar ali redko

kedaj. Malvina se je temu zeló čudila, a ni je
popraševala za uzrok.

Nekega večera se je vračala Malvina
nenavadno utrujena in pobita iz delavnice.
Dušne muke in napori so se jej brali raz
lic, ki so vedno bolj izgubivala svežost ter
dobivala bolehen izraz. Bila je ves večer
tiha, kakor v se utopljena, mej tem ko se je
gospodinja zopet odlikovala po prejšnji prirojeni
živahnosti. Onega v zadnjem času običajnega
kupa časopisov ni več bilo na mizi,
temveč ena sama številka, v katero se je
med govorjenjem vedno ozirala dobrodušna
gospodina s tiho zadovoljnostjo.

— Kakó ste danes vspehana, gospa,
opazi na to med drugim, kakor slučajno;
delala ste preveč.

— Delo je in bode odslej moj edini
posel, odvrne Malvina, in lahni vzdihljaj se
jej pri tem ukrade iz prs.

— Delo je sploh vsakega človeka glavni
posel, a vprašanje je, kakšno je delo, s katerim
se kdo bavi! Delo se razlikuje od dela,
kakor se razlikujejo ljudje po stanu, starosti,
imetju ... Vsakemu svoje! Da pa vaše sedanje
poslovanje vam ni primerno niti vam

ne prinaša onega blagoslova, ki je vsakega
dela največje plačilo, je očividno, modruje
gospodinja.

— Ljubše bi mi že bilo, ko bi mogla
najti delokrog, s katerim bi se bavil tudi
duh, ne samó roka, n. p. kot opraviteljica
ali dopisateljica kake tvrdke, ali kaj podobnega, odgovorí Malvina; pa če ni mogoče
dobiti takega, moram biti zadovoljna, da
sploh imam kako delo. Da bi si izbirala in
čakala ugodnejše prilike, ne morem, ker
moram živeti. Morda se mi pa vendar kedaj
posreči, naleteti na umestnejše in prijetnejše
poslovanje nego je sedanje.

— Vi imate vedno samo delo na mislih,
trdo delo rok in možgan. Kakor da se ne
bi dalo po stanu pošteno preživljati tudi brez
uprezanja telesnih močij! Vi niste rojena za
delavko; vi ste rojena gospá. Vaša zunajnost,
vaša izobrazba, vaša svojstva, vaše
mišljenje, vaše čustovanje in kretanje, vse
izdaje odlično osebo, in odlični osebi pristaje
odlično ali vsaj častno mesto v človeški
družbi. Bodite lepo tiha, pa me dalje poslušajte,
reče ženica nestrpno, ker se je bala,
da izgubi nit svojega dokazovanja, ako se

pusti motiti od Malvine, ki jej je hotela seči
v besedo. Marsikatera samoživeča gospá,
nadaljuje potem, recimo da starikava ali bolehna,
bi se smatrala za srečno, dobiti takle biser, kakor ste vi, za svojo družbenico
in pomočnico. Vse vaše lastnosti vas kakor
nalašč priporočajo za tak poklic.

Malvina živo zarudi. Ali vsled laskavih
gospodinjinih besed, ali pa jo je takó prijetno
iznenadila nje zapeljiva in, kakor se
jej dozdeva, ne baš nespametna misel. Da,
ali kdo bi me priporočal, kdo bi se v tem
slučaju za me potezal? popraša naposled.
Saj veste, da se dandanes brez posebnih
priporočb niti za eno ped ne pride naprej.

— Kaj vam treba tujih priporočb?
Vaša oseba vam bode najboljše priporočilo!
Le sem poglejte. In blaga duša, vesela, da
se Malvina ne ustavlja njenemu dobrohotnemu
nasvetu, kakor se je bala, razprostré
brž časopis in zmagonosno kažoča s prstom
na drobno tiskani oglas zadnje strani lista,
reče: Danes se ta oglas že tretjikrat objavlja!
To je dobro znamenje. Le čitajte ga!

In Malvina čita z žarečimi očmi najprej
za se, a potem, kakor da se hoče prepričati,

je li prav čitala in umela, ponovi še enkrat
poluglasno: «Vesela, priletna, samoživeča
gospa, bivajoča na svojem posestvu, išče
družbenico, gospodično ali mlado udovo, ki
naj bi bila izobražena, odličnega vedenja,
vesele naravi in prikupne zunajnosti. Oglasiti
se osebno ali pismeno, Grad Rauhenstein
na Tirolskem, pošta: Bolzan.»

— Ah, to ni zame, vzklikne na to Malvina
s prevarjenim glasom.

— In zakaj bi ne bilo za vas? se začudi
gospodinja vidno prestrašena. Kakó je prežala
že teden dnij, da bi iztaknila po časopisih
kaj ugodnega za njo, pa da bi ves nje
trud bil zastonj, vse njeno veselje skaženo?

V odgovor jej pokaže Malvina besede
oglasa: «vesele naravi». Ah, takó? Vi menite,
ker ste zdaj otožna, da bodete tudi
tedaj, kadar bodete živela v miru ter brez
skrbij, zadovoljna in v svojem pravem delokrogu,
udana in pokojna, kjer bodete polagoma
pozabivala hude rane, katere vam je
vsekala nemila usoda? Takó jo zavrne gospodinja,
katere zgovornost je danes posebno
živo tekla. Potem se res motite. V vaših letih
se bolest še ne ukorenini takó globoko, da

se ne bi dala iztrebiti. In človek, ki ima duh
in izobrazbo, je nehoté živahen in kratkočasen,
ako njega duhà ne tare nepokoj.

— Bojim se res, da ne bom nikoli več
mogla biti vesela, takó prav iz srca vesela,
da bi moja dobra volja mogla uplivati na
druge, potoži se Malvina.

— Gotovo da ne bodete več takó brezskrbno
vesela, kakor je samó neizkušena
mladina ali lehkomiselni ljudje in šaljivci,
odvrača gospodinja, pač pa vas bo navdajala
ona zmerna veselost, ki oživlja, ki razvedruje
in ki takó blagodejno deluje na
okolico.

Kaj je bilo naravnejše, nego da se je
Malvina naposled udala vpričo temeljitih dokazov
in silnega prigovarjanja izkušene,
dobro hoteče jej ženice? Pisala je takoj gospej
na Tirolsko in se ponudila za družbenico.
Sebe skromno popisujé, je pridéla pismu še
svojo sliko. Svoje nesreče ni omenila. Čemú?
Saj še ni vedela, s kom ima opraviti! Povedala
je samó, da je udova brez zaroda.

A nje preprosto, toda iskreno in prikupno
pismo, nje dobro pogojena slika,
kažoča uzorno nje obličje, sta morala unemati

sprejemnico njenega lista na prvi pogled.
Še isti dan je prišel odgovor. «Čim preje
pridite; ugajate mi popolnoma.» S temi besedami
jo je pozvala gospá brzojavno. In
Malvina je bila zdaj prisiljena, brez daljnih,
pomišljevanj, je-li nje v naglici sklenjeni
sklep dober ali ne, ne da bi prašala za materino
mnenje, takoj spravljati svoje reči
ter odpotovati.

A z lažjo na srcu ni hotela ostaviti
domovine, niti poslavljati se od svojih, z
lažjo, kateri bi v tem slučaju morala slediti
nova laž, kakoršnih si je bila že toliko nakupičila, kakor bi posebno prokletstvo viselo
na njej.

Pred odhodom je pisala torej materi
dolgo pismo, v katerem jej je odkrila vso
resnico ter jo s kratkimi besedami seznanila
s trnjevim potom, po katerem je hodila mej
tem. Naj jej odpusti dolgo prevarjanje;
namen ni bil slab, temveč blag, da bi svojcev
ne užalostila.

In ko se je osvobodila tudi tega bremena,
se loči tesnega srca od domovine, katera,
če je tudi v njej puščala samó bridke
spomine, jej je bila ipak draga in mila.

Mlada v letih, a stara po izkušnjah, se
je podala Malvina v neznano bodočnost, od
katere ničesar ni pričakovala, z edinim smotrom,
da živi, z edino željo, da bi našla V
njej pozabljenje preteklosti.

VI.

Osem let je preteklo, od zadnjih dogodeb.
Malvino srečavamo zdaj na gradu
Rauhensteinskem, kamor je bila pred osmimi
leti tako nenadejano odpotovala in kjer je
našla pokojno, če tudi ne baš zadovoljno
življenje na strani svoje gospodinje, kateri
je bila desna roka. Bila je to gospa črez
šestdeset let stara, a še krepka in živahna,
ki je s celim srcem visela na življenju, zanimajoča se za vse, kar se je godilo po svetu,
rada vesela ter rada videča tudi druge vesele,
v kar je uporabljevala vsako priliko, ki bi
jej mogla prinašati užitka, ter puščaje, da
tudi drugi uživajo. Bila je udova že dolgo
let, grajščakinja ter sila bogata, kar jej je

dajalo možnost, živeti po svojih nagibih in
trmah. V njeno hišo so zahajale najuglednejše
rodbine, katere so stanovale po mnogobrojnih
posestvih in gradičih, s kojimi se
je ona krajina, kakor tirolska zemlja sploh,
še posebno odlikovala. Po njenih dvoranah
so se shajali umetniki vseh strok, pa tudi
politični in cerkveni dostojanstveniki niso
bili redki gostje nje hiše. Komaj porojene
skladbe so odmevale po njenih prostorih, še
predno so se razpostavljale javni sodbi, in tudi
kritikovanje najnovejših romanov in pesniških
proizvodov je bil eden najbolj priljubljenih
predmetov nje sprejemnih večerov. S
kako navdušenostjo, da ne rečemo strastjo
se je ugovarjalo nedosežnosti tega ali onega
talenta, spretnosti tega ali onega peresa,
kako živahno se je pričkalo zaradi realizma,
naturalizma in idealizma! Pa tudi o politiki
so radi modrovali ter rešetarili verska vprašanja,
ki so bila na dnevnem redu. Kadar
pa so pohajali tehtni predmeti, vredni razpravljanja,
obirali so gospé in dekleta, gospode
in gospodiče, kateri niso slučajno bili
navzoči, z eno besedo: njena hiša je bila
zbirališče veljakov in prvakov ter kraj, kjer

je razvajena gospoda prodajala svoj dolg
čas na račun dobrih in slabih svojstev svojih
bližnjikov.

Ni se torej čuditi, ako je Malvinina
neprimerljiva prikazen v trenotju začarala
po uglednosti in priznanju pohlepno grajščakinjo,
kakor je vse v njeni hiši moralo
biti dragoceno in ukusno, tako nekako si je
želela tudi svojo družbenico: olikano, prikupno,
dovršeno. Naj bi tudi ona bila nekaka
dragocenost, katero hoče razpostavljati
na ogled občudujočim in nevoščljivim očem.

In res je Malvina celo presegala nje
gizdave nade. Malce bolj gostobesedno in
menj resno v družbi bi si jo bila že želela,
a z druge strani kakó veličastna se je ona
zdela v svoji strogi dostojnosti, ker je imela
nekaj skrivnostno mamljivega na sebi. Kjer
se je ona z Malvino prikazala, je bilo, kakor
da bi bila privedla s seboj solnce, ki v trenotju razsvitljuje vse okrog. In zdelo se jej
je, da žarki tega solnca se odbijajo tudi od
nje. Kakó jej je laskalo, da njeni gostje
izkazujejo družbenici ono čislanje in ono
prijaznost, katero so izkazovali gospem in
gospodičnam, po stanu ali po bogastvu tudi

najviše postavljenim. Kakó dobro jej je delo,
kadar so jo zavidno popraševala navdušena
možka usta, kje da je iztaknila ta
biser. Kakó se je natihoma veselila skrite in
očite nevoščljivosti, katero je Malvina vzbujala
pri svojih vrstnicah. Lepi biti, prikupni,
občudovani in dvorjeni, a pri tem ostati
skromni z vsemi vedno enako prijazni,
uljudni, postrežljivi, nikoli koketni, kakor da
vse ono občudovanje nje niti ne zadeva ali pa
kakor da se to samo ob sebi umeva, je bilo
res nekaj izrednega, nekaj nenavadnega, na
kar je smela biti ponosna grajščakinja. Kakó
je Malvina s svojim postopanjem povzdigovala
čast in dobro imé njene hiše! Marsikatero
možko srce je vzplamenelo za njo, in
marsikateri dotičnih ljubiteljev, sicer prevzeten
in izbirčen gledé žensk ter zagrizen
sovražnik zakona, prepričavši se, da z dvorjenjem
in praznim laskanjem pri njej ne
doseže ničesar, je prosil lepo udovo v zakon.
Toda Malvina se ni udala. Kakor je bila
neobčutna za njih ljubezen, tako za njih v
snubljenje.

Grajščakinji je zeló ugajala ta Malvinina
vzdržljivost. Hudo bi jo bila zadela nje

izguba, ker se jej je zdela nenadomestljiva.
A snubačem ni kazala svoje zadovoljnosti.
Da se Malvinino srce, katero najbrže žaluje
po rajnkem soprogu, predrami k novi ljubezni,
mora priti sam zakleti kraljevič, se
je pošalila poredno. A na tihem se je sama
čudila tej res nerazumljivi neobčutnosti. Ona,
takó lepa, takó še mlada, ona, katere duša
se je vnemala za vse krasno in blago, pa da
bi se ne mogla ogrevati vpričo najboljšega,
kar podaje stvarstvo ženski, vpričo ljubezni?
Bilo je neverjetno. Da bi res žalovala po
preminulem tovarišu? Tudi o tem se ni
mogla prepričati, ker v tem slučaju bi ga
bila gotovo večkrat omenjala, saj česar je
srce polno, o tem usta rada govoré. A ne
samó, da ni nikoli ničesar pravila o svojem
zakonu, bilo je celó očividno, da se izogiblje
onega predmeta, kakor da bi jej spomini
na-nj vzročevali bridkost.

In grajščakinja, ki je bila uljudna in
olikana, nikoli ni poskusila seči v njeno
preteklost. Sumila je časih, da je morda
nemila zvezda svetila na nje zakonskem
obzorju, a pri tem bila tudi prepričana, da
Malvina ne bi nikoli bila zmožna kakšnega

nečastnega dejanja. To prepričanje in pa
njena popolna zadovoljnost ž njo, sta netila
in utrjevala vedno bolj dobrohotnost in zaupanje,
katera je gojila do svoje družbenice.

Uloga, katero je Malvina proti svoji
volji in ukusu prevzela in vestno izvrševala
v grajščakinjini hiši, ni Malvini nikakor, prijala,
dasi je bila zadnjo kakor ustvarjena.
Ne malo se je prestrašila, ko jo je grajščakinja
pri njenem vstopu na njo opozarjala.
Menila je, da že priletna gospá žeii samó
za se družbenico, da bi jej stregla ter jo
kratkočasila, da bi jo podpirala pri vodstvu
hiše in obširnega posestva ter jej v vsem
in povsod hodila na pomoč. A da mora tudi
biti nekako privabljivo središče pomembnega
sveta, shajajočega se v njenem gradu, tega
ni marala. Kakor je ljubila človeštvo, baš
tako malo je marala za imenitno družbo, o
kateri je vedela iz izkušenj, da navadno se
klanja vsakoršnim malo vrednim malikom,
a ne blagim uzorom, da goji vsakoršna
čustva, samó človeških ne. Ko bi bila imela
sredstev, bi se bila odpovedala takoj sicer
ugodni, ker bogato plačevani službi; a kam
naj se obrne brez denarja, brez pripomočkov

in priporočb? In ker je že bila tu, naj vsaj
poskuša ostati.

Polagoma je pa sprevidela, sebi v veliko
polajšanje in tešilo, da oni zastopnik človeške
družbe, ki se je zbiral po grajskih dvoranah,
nikakor ni bil takó plesnjiv, kakor se je
bala, da je. Marsikaj je bilo sicer v njem
nedostatnega, a tudi marsikaj plemenitega.
Če so se tudi v njem sukali in govorili po
neprebavljivem kalupu modernega sveta,
ipak na čast se je vedno gledalo, in dostojnost
nikdar ni trpela. A so bili tudi dnevi,
ko je uživala najlepši mir in blaženo svobodo,
nesprejemni dnevi, katerih se je ona najbolj
veselila. Stregla je tedaj svoji gospodinji, s
katero je bilo lehko izhajati, ker ni bila sitna
in v obče dobra duša, a potem se bavila
sama s seboj po svojem ukusu. Igrala je na
glasovir, čitala, risala, sprehajala se po krasnih
grajskih vrtovih, gozdičih in gajih, da
bi se bila lahko čutila srečno, da niso zli
spomini kakor temne pošasti obsenčavali nje
dušni mir. Poleg tega je z visoko plačo lehko
podpirala svojo rodbino, kar jej je bilo v
nemalo zadoščenje. Ostala je torej tam, kamor
jo je bila privedla previdnost, podvrgla se

sitnim dolžnostim, katere jej je nalagal novi
poklic, ter se prizadevala privaditi se mu.

Iz dolge dobe osmih let, katere je Malvina
preživela na gradu Rauhensteinskem,
je lehko sklepati, da se jej je to prizadevanje
tudi posrečilo. Bila je zdaj na tem
gradu že udomačena. Njegova zares čarobna
lega z nepopisno mično okolico se jej je bila
takó prikupila, kakor da je ondi preživela
vse življenje. Nikoli ni mislila, da bi ga
kedaj zapustila, dokler grajščakinja živi.

Med njo in grajščakinjo je vladalo najsložnejše
sporazumevanje, dasi ste bili nju
naravi silno različni. A ker sta obe bili olikani
in razumni, ker sta obe občutili, kakó
sta si vzajemno potrebni, izogibali in prezirali
sta druga drugi slabosti, kar je potrebno
za dva, ki sta namenjena skupaj živeti,
da njiju občevanje postane prisrčno in spoštljivo.
A navzlic vsemu temu pravega prijateljstva
in popolnega zaupanja ni bilo med
njima, kakor bi se bilo pričakovalo od dveh
žensk, živečih v takó tesni zvezi. Kakor se
ni grajščakinja vtikala v Malvinino preteklost,
ker ona sama jej ni zaupala, takó se Malvina
ni upala popraševati po rodbinskih razmerah

svoje gospodinje, ker se sama ni hotela spuščati v natanja pojasnila. Vedela je
samó, da ima grajščakinja pastorka, ki bode
po njeni smrti grajski dedič in kateri je leto
dnij pred njenim prihodom na grad odpotoval, ali prav za prav ubežal z doma, in
živi zdaj nekje v inozemstvu. Pred tem sinovim begom pa da se je vršil, kakor so
ljudje le skrivaj pripovedovali, domač razpor,
kateremu je bila povod neka sinova ljubezenska
zapletka. Pazdraženost in razburjenost,
katerima se je pridružila bol po nepričakovanem
sinovem odhodu, sta vzročili, da
je doletela na neki kronični srčni bolezni, že
več let bolnega grajščaka smrtna kap. Koliko
je bilo v tem govoričenju istine, Malvina
nikoli ni poizvedovala. Da je grajščak
preminul nagle smrti, je vedela iz ust grajščakinje;
da med grajščakinjo in pastorkom ni
pravega sporazumljenja, je sklepala iz tega,
ker ga je ta le redko kedaj omenjala in ker
ni bila ž njimi v natanji pismeni zvezi. Pisala mu je samó enkrat na leto, tedaj namreč,
kadar so sklepali letne račune o grajskem
premoženju, katere mu je ona s svoto, za
njegove potrebe od očeta v oporoki določeno,

točno in vestno pošiljavala na ogled. Da-li
je pastorek potem odgovarjal ali ne, tega ni
nikoli izvedela. A nakrat jame grajščakinja
o njem obširneje pripovedovati. K temu je
dalo povod neko priporočeno pismo, katero
je dobila iz mesta, kjer je pastorek živel, in
sicer nekaj tednov po zadnji pošiljatvi računov.
Malvina je bila slučajno navzoča pri
prejemu pisma. V tem pismu je bilježnik
neznanega jej imena grajščakinji se predstavljal
kot zastopnik nje pastorka ter potrdil
prejem poslanih računov in denarjev.
Gospod Otmar, nje pastorek, kakor je bilježnik
pisal, je namreč že pred enajstimi meseci
šel z večjo družbo na potovanje okoli svetá
in ni še sporočil, kedaj da se vrne. Ob enem
jej je tudi naznanil, da je mej tem umrl
pastorkov praujec, sila star general, pri katerem
je Otmar živel kot sin in kateremu je
rajnki zapustil vse svojo veliko premoženje.

— Vidite srečneža, je dejala grajščakinja
proti Malvini s slabo skrito nevoljo,
potem, ko jej je poročala o vsebini pisma;
mladenič, katerega zaradi pretirane sentimentalnosti
in burne krvi ni moči brzdati,
in ki beži, kadar mu oče in mati dobrohotno

očitata nespametnost in ga hočeta čuvati
nesreče, meni nič tebi nič iz očetovega doma,
bi zaslužil, da bi ga v kazen zasledovala zla
usoda, da bi se prevzetni in nepokorni sin
potem vrnil ponižen in spokorjen k svojim.
A namesto na kazen, naleti na bogatega
ujca, ki se v njega zagleda, kakor osemnajstletno
deklé v svojega častilca, in ga
obdrži pri sebi, da ga neguje, da ga obožava,
ter s tem še le prav izprija. Ujec umré,
in kakor da ne bode Otmar imel kedaj dovolj
od očetovega premoženja, vsuje mu v
naročje svoje ogromno bogatstvo. In to bode
njegova nesreča, če ga leta in izkušnje niso
spreobrnile, česar je komaj upati, sodeč po
njegovi naravi in njegovih nagibih. Žal, da
se mu niti ena kaplja krvi po žilah ne pretaka
od svojega vrlega očeta; vrgel se je
popolnoma po materi, ki je bila, kakor se
govori, pretirana v vseh svojih početjih:
sentimentalna do nespametnosti, občutljiva
do smešnosti, radodarna do zapravljivosti.
Prepričana sem, da ne bi bil od tega lepega
posestva več kamen lastnina našega imena,
ko bi ona bila živela. Podpirati siromake,
sirote, udove, bolnike, revne samostane,

cerkve in podobno, je bil nje uzor in edini
smoter življenja. Zató je moj rajnki soprog,
spoznavši v Otmarju baš ono nesrečno materino
nagnenje, zapísal meni vse premoženje,
Otmarju pa odmeril samó letni užitek,
s katerim bi mogel komaj po stanu živeti.
Hotel mu je s tem preprečiti vsako priliko,
zametavati z denarjem, in še le po moji
smrti naj bi postal polnopravi gospodar, ker
upa, da se fant dotlej spametuje.

— In kakó star je zdaj gospod Otmar?
pozveduje Malvina z zanimanjem. To, kar
je grajščakinja smatrala kot velik nedostatek
njegova značaja, se je zdelo njej, nežno čuteči
ženski, v prvi površni sodbi, lepa lastnost.
Mož sočutnega srca in radodarne roke
ni se jej zdel obsojanja vreden, temveč občudovanja.

— Ko je ostavil dom, bil je v devetnajstem
letu; od takrat sem je devet let,
imel bode torej osemindvajset, izračuni grajščakinja.

— Še jako mlad je, méni Malvina.

— In zató tudi še jako nezanesljiv,
pristavi gospá mračno. Že to njegovo potovanje
po svetu znači, da njegova vroča glava

in nebrzdana domišljija se še nista pomirili.
Že kot otrok je sanjaril vedno o tujih delih
svetá, pa kakó bi po njih rad potoval, da si
ogleda vse zanimivosti. No, zdaj se mu je
želja izpolnila. Pobrati se lehko s Zulukafrom
ter si napaja pogled o zverskih pošastih,
da uteši s tem svojo srčno rano, ako
morda še krvavi, pristavi s porogljivo šaljivostjo.

Malvina jo radovedno pogleda, a ne
odvrne ničesar. Grajščakinja jo ume.

— Ah, da, je dejala lahkotno, vi še ne
veste, da si je Otmar, devetnajstletni Otmar,
je pristavila s poudarkom, hotel seči po življenju,
zaradi nezvestobe lehkomiselne koketke,
ki ... Pa saj so bile same otročarije,
reč je takó neumna, da ni vredno omenanja,
poseže si sama v besedo. Pa saj boste menda
imela kmalu priliko poznati tega čudaka
osebno. Slutim, da se na povratku svojega
imenitnega svetovnega potovanja oglasi pri
nas, da pogleda, če se mu kmalu izognem.
Čudim se sploh, da ga dozdaj še ni bilo. A
stavim svojo glavo, da sam ne pride. Kakšnega
divjaka nam privede seboj v podobi
črnega zamorca ali žoltega, krivookega Mongolca;

mogoče, da nas počasti tudi s pričujočnostjo
mladega leva ali risa, ki naj bi
mu nadomestoval družbo zvestega psa. Pri
njem ni nič nemogoče.

Po teh popisih o bodočem pravem dediču
prekrasnega domovja, katero je Malvina
ljubila, kakor se ljubi rodni dom, so jej
misli nehoté večkrat uhajale k Otmarju. Po
tem, kar je čula iz grajščakinih ust, ni si
mogla o njem napraviti jasne, zanesljive
sodbe. Nekatere njegove lastnosti so jej ga
kazale v prijazni, nekatere v neprijazni luči.
In večkrat je potem šla v grajsko dvorano,
kjer je med drugimi slikami rodbinskih prednikov,
visela tudi ona najmlajšega člana
tega rodu, Otmarjeva. Slika je kazala podobo
11—12 letnega dečka, a takó šibkega in visokovzraslega,
da se je dozdeval že mladenič.
Gosti lasje temno-rumene barve so
padali v lehkotni bujnosti do roba belega
mornarskega ovratnika, ki mu je krasil
obleko iz črnega baržuna. Oči je imel velike,
modre in globoke, v katerih je bila poznati
zamišljenost, nenavadna njegovim letom, in
ki je dajala neki plemenit, nežni izraz vsem
potezam obraza.

Utis, kateri je puščala ta podoba v
gledalcu, je bil ugoden. Iz teh sladkih sanjarskih očij sta sevala vroča duša in blago
srce, iz onih na pol smehljajočih usten so
govorile pohlevnost, prijaznost in mila resnobnost.
Ničesar ni bilo na njem, kar bi le količkaj
spominjalo razbrzdanosti in trmoglavosti,
lastnostij, katere je grajščakinja prištevala
glavnim hibam njegovega značaja. Pa, seve,
tu je upodobljen Otmar le kot deček, je
sklepala Malvina sama pri sebi, ker nikakor
se ni mogla prepričati, da ta, ki nosi tak-le
obrazek, more biti drugačen nego prikupen
in uzoren. Žal, da sád se vselej ne razvija
po cvetu in da prikupnost obraza ni vselej
znamenje notranjih vrlin. Nihče bolj nego
ona je bila tega prepričana, in to še po
lastnih izkušnjah!

Na gradu je bil spet sprejemni večer.
Nenavadno mnogo gostov se je bilo onega
dné zbralo. Vedelo se je, da po dolgotrajnem
zimskem spanju oživljajoča se priroda ob
vedno bolj umirajoči zimski sezoni je že
privabila marsikatero gospodo iz zaduhlih
mestnih zidovij na mična, zračna posestva.
Še predno je odbila določena ura, po kateri

bi se zabava bila imela začeti, je bilo v dvorani
že takó živahno, kakor v čebelnjaku.
Znanci, ki se niso videli več mesec, so se
pozdravljali, pripovedovaje si, kakó so zimo
prebili v mestu, kaj so vse doživeli. Ta je
tožil, oni se hvalil, ta pripovedoval resnične,
oni izmišljene dogodbe. Posebno lepi spol
se je zdel neutrudljiv v zgovornosti in neštedljiv
v navdušenosti.

Nocojšnji večer je obetal biti še posebno
mičen zaradi nastopa dveh umetnikov, ženijalnega goslarja in izborne igralke na glasoviru,
ob enem tudi nedosegljive deklamovalke,
dveh potujočih zvezd na umetniškem
nebu, brata in sestra iz Nemčije, katerih
prihod v nekaj ur oddaljeno provincijalno
mesto je izvedela grajščakinja iz novin. Takoj
jima je pisala in ju povabila na grad, da s
svojim predavanjem priredita posebno prijeten
večer, dolgo časa odsotnim prijateljem
na čast.

Že se je imelo začeti od vseh težko
pričakovano predavanje, ko grajščakinja pogleda
listino, na kateri so bila zapisana imena
onih, ki so za nocoj obetali svojo pričujočnost.
Vsi so bili navzoči, razun ene obitelji,

namreč one iz sosednega gradiča, obstoječe
iz priletnega zakonskega para, ker njiju
zarod: sinovi v službah, hčerke omožene,
se je bil razpršil na vse strani svetá. Rodbina
ni bila od tod. Naselila se je pred dolgim
časom, takó dolgim, da ljudje že niso
več pomnili kedaj, od nekod s severnega
Češkega, kjer je imel oče visoko službo kot
vodja nekega železniškega društva. Zaradi
bolehavosti je stopil mlad v pokoj, kar pa
rodbini ni bilo v gmotno škodo, ker je imela
svoje veliko premoženje.

Grajščakinja je vedela, da bi se bolehnemu,
vedno čemernemu gospodu in njegovi
soprogi, ki je bila v svoji časti jako občutljiva,
silno zamerila, ako ne počaka s predavanjem
do njiju prihoda. Odkrila je prisotnim
svojo skrb in prosila, da bi še nekoliko
potrpeli.

— Praša še, če li naša cenjena zakasnjelca
sploh danes prideta, se oglasi nekdo iz
družbe. Moj kočijaž mi je pravil, da je danes
zjutraj srečal njih kočijaža, ko se je vozil
na kolodvor po gospo Avrelijo. Kakor vsako
leto, je prišla ona tudi letos z otroci k starišem
na letovišče.

— Umeje se, da brez soproga, kakor
vedno, se poroga gospá srednjih let, ki je
imela bodeče oči, a še bolj bodeč jezik, in ki je
bila znana kot živa povestnica onega okraja.

— Potem pa gotovo prideta in pa še hči
ž njima, meni nekdo drugi. Da bi Avrelija
zamudila priliko zabave? Niti misliti ni, predobro
jo poznamo, in naj je še takó trudna
od potovanja.

— Če jo poznamo? prikima zopet prejšnja
gospa, ki je bila soproga okrajnega zdravnika,
s pomembnim glasom.

Nekateri gostje, ki so Avrelijo poznali,
nasmehnejo se kot v potrdilo, drugi, katerim
je bila Avrelija le površno znana, postajajo
pozorni. Videlo se jim je, da bi radi kaj natanje
vedeli o njej, ne samó da je lehkomiselna
in koketna, kolikor je lepa in gizdava.
Toda grajščakinja, ki sploh ni rada videla,
da se kritikujejo njeni znanci, je postala
vznemirjena, zapazivši razvitek pogovora.
Hlastno poseže vmes.

— Upamo, da pridejo vsi trije, čim več
nas bode, tem prijetneja družba, tem bolj
laskavo za me, reče z nasmehom ter začne

živahno razgovarjati se z gospodo, ki je bila
v nje bližini.

A dvorana je bila prostorna, in povabljenci niso sedeli na enem kupu, temveč v
posameznih skupinah na ličnih naslonjačih
in blazinah, ki so bili razpostavljeni po sobani.
In kar se je govorilo na enem koncu,
ni se culo na drugem; in kar se je šepetalo
sredi sobane, ni segalo do ušes nasproti sedečim
gostom.

Kakor da bi bilo dogovorjeno, se je nabralo
okoli zdravnikove največje število gospa
in gospodov. Morda zató, ker je bilo znano,
da v družbi zgovorne gospe nikoli ni dolg
čas. Tudi Malvina je bila med njimi, ne
kakor da si je nalašč izbrala njeno bližino,
temveč le slučajno. Sicer se je ona celo izogibala
jezične in navadno tudi krivične ženske,
ki je obirala ljudi s tako lahkostjo in
navdušenostjo, kakor da je od tega odvisno
nje zveličanje. A pri tem je delala takó pohlevno
žalostni obraz, da, kdor je ni poznal
do dna, bi bil dal dušo za resničnost njenih
besed.

— Takó, milostiva, vi veste o gospé
Avreliji, kakor vidim, marsikaj, česar ne

vemo mi, česar ne vem jaz. Povejte vendar,
kakó je mogoče, da je takó lepa ženska postala
soproga medveda, starega in zatelebanega,
kakoršen je nje soprog?

Tako je vprašal gospo zdravnikovo mož,
ne več mlad, a mladeniško oblečen, ki je bil
značilen po svojem obrazu, kateri je bil
žolt kot dozorela tikva, trde, napete kože kot
pergament. Najbrž je bolehal na jetrih. Ni
bil domačin, temveč tudi on je zahajal v ta
kraj na letovišče, in sicer zdaj že tretjo pomlad.
Imel je torej večkrat priliko videti
Avrelijo in občudovati jo. Govorilo se je
celó, da se je štel med nje čestilce. A njegovo
dvorjenje je bilo brezvzpešno, najbrž,
ker je bil pregrd.

— Dragi gospod komisar, odvrne vprašanka,
ki se je vselej posluževala pridelka
«dragi» ali «draga», kadar se je bala, da bi
nje prežárke opazke in prej pikre sodbe
utegnile vreči neprijetno senco na njo. Ženska,
ki ima za saboj preteklost, kakoršno
gospa Avrelija, mora biti zadovoljna, da je
našla tepca, ki jo je vzel za ženo. Ko bi ne
bila imela res mamečega obrazka — —

— In pa nepresegljive rasti, milostiva,
poseže jej komisar navdušen v besedo. Dà,
lepo teló, to ni, kar si bodi, pri ženskah je
celó poglavitna stvar, pristavi oduševljen,
kakor da ga boli, da on nima lepe rastí.

— A kadar mine telesna lepota, kaj
ostane potem po taki ženski brez kreposti?
popraša druga gospa vidno užaljena, da se
telesna vrednost postavljal nad nravno.

— Potem? Nu da, potem je taka ženska
ničla, deje on hladnokrvno. A to se navadno
pri krasoticah jako pozno godi. Take se znajo
ohranjevati, če ne po naravni poti, pa po
umetni, ker zraven lepote jim podari navadno
priroda tudi dober kos zvijačnosti.
Pa kaj to dé, da so le prikupne in da omamljajo
čutila.

— Vsaka krasotica se ne ohrani dolgo!
Ženske, ki so udane strastem, ki živijo bolj
s čutili nego s čustvom, kmalu ostarijo, modruje
prejšnja, po svojem vedenju, kakor
po svojem mišljenju odlična gospa.

— Taka je, pritrjuje zdravnikova, vesela,
da jej ta nehoté hodi na roko. Gospá
Avrelija, da si komaj šestindvajsetletna, mora j
že pridno sezati po pripomočkih, da si ohrani

ono mladostno svežost, s katero se kaže
pred svetom. Skromna rodbina bi malo da
ne izhajala z onim denarjem, kateri ona leto
izdaje za barvila, mazila in druge olepšave.

— Pa, ali moževi dohodki to dovoljujejo?
se začudi nekdo iz družbe. Saj je
Avrelija imela primeroma majhno doto, a nje
soprog, kakor mi je znano, ni kakšen Krez.
Zdi se mi celó, da zasebnega premoženja
sploh nima.

— Ni sile ne, odvrne brž zdravnikova.
Mož ima veliko trgovino, katera, kakor pravijo,
izvrstno uspeva. Zraven tega je veletržec
z žitom in vinom, pa, kakor je neroden
v svoji zunajnosti, takó je bistroumen za
ta svoj posel, ki mu mnogo nosi. Tudi on
smatra kot vrhunec ženske popolnosti lepo
telo, in zato obožava svojo ženo kot nekaj
neprimerljivega, nekaj, česar on ni bil vreden,
ker priprost in prileten, da si ve za nje slabosti
in lehkomiselnost. In ker mu je Avrelija
brž po zakonu dala razumevati, da je
mož ustvarjen za delo, a ženska za uživanje,
in je tudi to svoje geslo brezobzirno izvrševala,
se ubogi mož zdaj trudi in ubija črez

svoje moči, da svoji občudovani zakonski
polovici ustreza in jo zadovoljuje.

— O te mlade ženske današnjih dnij,
kakó malo mi ugajajo, kakó drugačne so
od nekdanjih v moji mladostni dobi, vzdihuje
starikava gospá, ki je ves čas molčé poslušala. Dobrotni Bog, pristavi s pobožnim
glasom, kakó sem ti hvaležna za svoje sive
lase, ki mi svedočijo, da sem se narodila
še tedaj, ko sta ženskam čast in dostojnost
bila največji zaklad.

— E, svet napreduje, in torej tudi
ženstvo, potolaži oni žoltega obraza. Pameten
in vsega spoštovanja je vreden ta Avrelijin
soprog, ki vé, kaj se pristoja lepi, mladi
ženski, ne pa, da bi se osmešil pred svetom
z barbarstvom, menda celó igraje ulogo
ljubosumnega Otela, Otela s sivo glavo.

— Palice je tak soprog vreden, ne pa
spoštovanja, se huduje upokojeni major, ki
se je bil ravnokar usedel poleg Malvine, in
je slišal ono opazko. Ti zakonski božji volki
brez čuta, časti in ponosa so največ krivi,
ako pri omoženih ženskah vedno bolj ginevata
krepost in zvestoba.

— Krepost in zvestoba nimata tu nič
opravka, zavrne oni lahkotno, govor je samó,
da naj ženska, dokler je mlada in lepa,
uživa kolikor more in naj pusti uživati. Koketne
ženske so — —

— Zoperne, prehiti ga major, predno
je ta mogel dopovedati svoje mnenje, in se
goreče ozré na molčečo Malvino. Že dolgo
je čutil odkritosrčno nagnenje, malo da ne
češčenje do nje, ki se mu je zdela uzor
pravega ženstva, a izprevidevši, da Malvina
odklanja vsako iskrenejše možko prijateljstvo,
ne samó njegovo, se je udal v svojo
usodo, zatrl vsako nado ter jo odslej samó
skrivaj občudoval in obožaval.

— O, motite se, gospod major! Prav
ljubke so take ženske, dopolni komisar svoj
prejšnji pretrgani stavek.

— Ljubke? Koketne da bi bile ljubke,
one, ki so največji dokaz ženske prelestnosti?
zakliče vojak vedno bolj ognjen. Mogel bi
ženskam odpuščati marsikateri pregrešek, ali
nikoli ne onega brezsrčnega igranja s človeškimi
čustvi.

Tesnoben molk je sledil za to ostro
sodbo zrelega, izkušenega moža o pomembnem,

kočljivem predmetu. Kakor neprijetna
osuplost se je bila ulegla na poslušalce, da
nihče ni vedel ugovora, niti zdravnikova s
svojim nabrušenim jezikom, niti lehkoživni
komisar s svojim nepremišljenim govoričenjem.
Naposled je vendar on prvi, ki izpregovori,
ker se je menda prvi otresel utisa
majorjevih besed.

— Pa, gospa zdravnikova, reče smehljaje,
zašli smo v gorečnosti pogovorov s
tira. Zdi se mi, da ste hotela nekaj povedati
o Avrelijini preteklosti. Lehko si mislim, da
je ta preteklost morala biti zanimiva, pri
tako lepi in svobodni ženski.

— Njena preteklost obsega majhen roman,
gospod komisar, katerega glavni junak
je bil doma na tem gradu, odvrne zdravnikova
postrežljivo, toda s pomembnim in
tišjim glasom.

— Ah, kaj pravite? Zdaj še le ste prav
podnetili mojo radovednost, gospá, odvrne
oni in se ozira na strop in zidovje dvorane,
kakor da mu je nakrat tudi grad postal
zanimiv.

— Pa da res niste o tem nikoli ničesar
čuli? se začudi zdravnikova.

— Res, nikoli ne, zagotavlja ta in porine
svoj naslonjač bliže gospé, da ne bi
ušla nijedna besedica.

— Ni čudo, méni nekdo iz družbe, ker
nihče v tem kraju ne omenja rad onega žalostnega
dogodka. Vedó, da bi se nad njimi
hudovala grajščakinja, ako bi izvedela, da
se neprijetna dogodba trobi okoli. Grajščakinja
pa je velika tukajšnja dobrotnica.

— Ubogi Otmar, kakó se mu neki godi
in če se je že potolažil, pomiluje nekdo drugi.
Bil je takó prikupen mladenič — —

— Malvina, ki je ves čas le iz uljudnosti
navidezno poslušala malo zanimivi razgovor,
postane nenadoma pozorna. Opazka, da je
ta grad v dotiki z Avrelijinim romanom, in
pa imé Otmar, sta podnetili v njej slutnjo.
Tudi ona komaj pričakuje, kaj neki odkrije
zdravnikova.

A v tem trenotju se odpró vrata in v
sobo stopi v družbi očeta in matere ona, o
kateri se je do zdaj razpravljalo.

Malvina je že iz prejšnjih let poznala
to lepo žensko z oblastnim postopanjem, z
drznim, smelim obnašanjem, z močno parfumovo
vonjavo, puhtéčo iz nje oblek in

las, ki so dajali vsej osebi nekaj prostaškega,
zopernega, a nikoli se ni brigala niti zanimala
za njo. Ni se čutila nagnjeno k njej,
kar je čisto naravno. Naklonjenost izvira
navadno iz soglasja mišljenja in idej, ker
to, kar v drugih ljubimo in cenimo, je skoro
vedno naš «jaz»; saj le človeška sebičnost
sili človeka samega sebe ljubiti v odsevu
lastnih nagonov in nagibov. A med Avrelijino
in Malvinino naravo je bila razlika takó velika,
da je med njima ležalo kakor brezdno,
kadar sta si prišli v dotiko. Druga za drugo
ni marala, druga se je druge izogibala ter
prezirala. Vendar pa, kadar je silila prilika,
da bi občevali med seboj, nista očito pokazali
te mejsobne nenaklonjenosti.

A danes jo je Malvina že koj pri njenem
vstopu z vedno bolj rastočim zanimanjem
opazovala, kakor da si hoče iz tega, kar je
čula od nje pripovedovati, ob enem ž njenim
kretanjem in govorjenjem, še le napraviti
pravo njeno sliko.

Vsi prijazno pozdravljajo došlece. Okoli
Avrelije se usipljejo, kakor bečele okoli
panja. Gospé, ki so še pred malo trenotji
obirale in hudo obsojale Avrelijo, jej gredó

nasproti z najprijaznejšim obrazom, pritiskajo
jej roko, objemajo jo, in tudi poljubujejo.
In reki: vedno lepša naša Avrelija! — vsako
leto mlajša in zanimivejša! — vas je še manjkalo, da dobi nocojšnji večer pravo vrednost!
— se glasé iz smehljajočih, lažnjivolaskajočih
se ust.

Malvini vzkipita stud in nevolja. Dabiva tolika premetena hinavščina in lokavost
med ljudmi, prištevajočimi se k izobražencem,
ne bi bila nikoli verjela.

VII.

Ta navdušenost svidenja je trajala
kratko časa. Grajščakinja kmalu potem naznani,
da se začne koncert. In začel se je s
predavanjem težke, globokočutne Wagnerjeve
romance, katero sta čveteroročno igrali na
glasovir dve gospici. Ko sta zgotovili svojo
nalogo, ploskalo in hvalilo se je črez mero,
dasi je njiju igranje, če tudi točno izvrševano,
bilo le ono navadno brezdušno, ki je
lastno onim, katerim je godba le mehaniško
gibanje prstov.

Za njima sta prišla na vrsto povabljena
umetnika. Napetost in radovednost sta bili
občni. H glasoviru sede ne več mlada ženska,
tako tanka, tako prozračna in fantastiški

oblečena, da je bila podobna bolj
megleni prikazni nego živemu bitju. Ob
njeni desni se postavi goslar, suh in majhen,
kakor njegova sestra. Bledi njegov obraz
rezkega izraza je skoraj izginil pod valovjem
njegovih dolgih, obilnih, vihrajočih las. Prejel
je nežno za lok, ljubko naslonil gosli na
levo ravno, pripognil nekoliko glavo na nje,
kot bi posluhnil, na to se vzdrami, krepko
potegne z lokom po strunah in, spremljevan
od sestre umetnice, zagode nekaj nerazumljivega,
presunljivega, da je poslušalce kar
spreletavala groza. Svoje urno, živahno gibanje
loka je spremljeval možicelj s celim,
telesom. Zdaj se je skrčeval, zdaj poskakoval,
zdaj suval na levo, zdaj na desno,
kot drevo, katero maja vihra, pri tem pa
je bulil oči kakor da so hotele zbežati iz
otlin in potil debele znojne kaplje. Gosli so
pa upile, škripale, cvilile, da so njih hripavi
glasovi prodirali ušesa ter poslušalcu delali
kurjo kožo.

Vspehana in vsa žareča v licih je sledila spremljevalka na glasoviru vnetega goslarja,
dokler je znamenita sonata z dvema

neskladnima soglasjema in z nategnjenim
žvižgom srečno utihnila.

Zdaj stopi ona nenavadna ženska prikazen
na vzvišeni prostor, da se izkaže kot
deklamovalka. Z odmevajočim visokodonečim
glasom, kateremu se je vsak začudil, kakó
da more taka tromba bivati v takó drobnem
telesu, začne rjuti, mijavkati in vzdihovati
zapored nekaj o slovesu, o solzah, o smrti
in gomilah, pri tem pa mahala po zraku s
suhima golima rokama, na katerih so žvenketale
obilne zapestnice, da je delala utis
zblaznelega človeka.

Že pri predavanju sonate so se pričujoči
skrivaj pogledovali, najprej z znakom
presenečenja, potem zavzetosti, naposled jih
je prevladala veselost, katero so šiloma vzdrževali.
Sedaj pa, pri novem dokazu soblazni
in sleparstva znamenitih umetnikov je nehalo
vzdrževanje, katero sta dozdaj samó
čast in dostojnost brzdali. Mladeniči so vstajali
in zapuščali sobano, gospe si pritiskovale
robce k ustam, da zadušijo smeh, starejši so
zmajali z glavami, šepetali si o soblazni, o
predrznosti hvastačev in o človeških slabostih.

Grajščakinja je bila kakor iz uma. Kaj
podobnega se jej ni še nikoli pripetilo. Zaradi
pozne ure se je skrajšal program koncerta,
ponujala so se okrepčila, in pri kozarcu
pristne pijače in izbranih zagrižljajev se
je povrnila gostom kmalu dobra volja. Kolikor
se je bil ponesrečil umetniški del večera,
baš toliko se je potem odlikoval zabavni.
«Umetnika», spoznavša, da sta zašla v nepravi
svet, sta jo čim preje pobrisala. In
takó se je družba potem prosto gibala ter
se veselila in zabavala na njiju račun.

A nekdo je bil onega dné nenavadno
resen in zamišljen. Ta je bila Malvina. Enakega
sprejemnega večera še ni bila doživela,
kar je bivala na gradu. Najprej oni čudni,
za družbo malo primerni razgovor, v katerem
je ženstvo bilo po večini zastopano, a potem
ta ponesrečeni koncert! Kakšna sramota
za grajščakinjo, da ni dovolj pozvedavala
o vrednosti ljudij, katere vabi kot neko posebnost
v svojo hišo. In ta čut sramote in
pobitosti sta presunila tudi njo. Živela je
v takó tesni zvezi z grajščakinjo, da je ž
njo čutila vsako prijetnost in neprijetnost,
ki jo je zadevala.

Ko se jej zdi, da gostom ni več neobhodno
potrebna in da se brez zamere za nekoliko
časa lehko odtegne dolžnostim gostiteljice,
zapusti neopazovana dvorano. Tik dvorane
sta bili dve sobi gostom na razpolaganje, da
si s kajenjem ali s čitanjem preženejo dolg
čas, ako bi iz enega ali drugega vzroka ne
marali ostajati v dvorani. Sem se je podala
Malvina. Dospevša v prvo sobo sede v naslonjač,
ki je stal v kotu sobe čeloma skrit
za veliko palmo. Soba je imela tri vhode:
dva sta bila v zvezi z dvorano, iz tretjega
pa se je prišlo v druge prostore gradu. Tiho
se je vsela tja, brez pravih mislij, brez pravih
občutkov. Na nje uho bijejo vsakovrstni
glasovi smeha in govorjenja, prihajajoči iz
dvorane, med katerimi zdaj pa zdaj zazveni
napev vesele poskočnice ali zapeljivega
valjčka, katerega površno, le takó iz nagajivosti,
igrá na glasoviru mlada, nestrpna
roka. To vse ona čuje kakor sanjaje.

Nenadoma jo predrami neko škripanje
v bližini, kakor bi kdo hodil po sobi. Brž
porine palmovo vejo nekoliko na stran, da
pogleda, kdo bi bil razven nje še v sobi.
Nje oko ne more skozi zelenje pregledati vse

sobe. Kakor daleč sega nje pogled, ne vidi
nikogar, in hoja je tudi potihnila. Menda se
je pa zmotila, misli sama pri sebi. Zopet se
zamisli. Pri strani, ne daleč od njenega skrivališča,
je viselo veliko zrcalo, ki je segalo
od stopa do tal. Ko se njen pogled slučajno
ustavi na tem zrcalu, zapazi v njem podobo
mladega moža. Le ta je slonel na nekem
stebru, ki je stal sredi sobe in na katerega
vrhu je klečal bronasti angelj, držeč gorečo
svetilnico v roki, ter je zrl v dvorano skozi
odprta vrata, mimo katerih se je shajal mladi
svet v skupinah in parih veselo se pomenkovaje.

Podoba tega možà, tujega možà, osupne
Malvino. Kdo je in kakó je prišel sem? —
Že je vstala, da se mu približa in ga popraša,
a sama ne vé zakaj, sede zopet in ga začne
v odsevu zrcala natanje opazovati.

Še bolj nego jo je prej zadela nenadejana
podoba tujega gospoda, zadene zdaj
Malvino izraz njegovega pogleda, s katerim
je gledal, kaj se godi v dvorani. Iz tega
čudnega pogleda in iz prezirljivega, nekoliko
neverljivega nasmeha, ki mu je pri tem

krožil okoli usten, je uganila, da se on roga
vsemu, kar je videl.

Mladi mož, iz katerega ukusne oprave
in ponosnega postopanja se je v trenotju
poznal izobraženec, se zdaj obrne in začne
pohajati po sobi. Večkrat se pri tem ustavlja,
privzdiga glavo, katero je med hojo imel
povešeno, in z očmi kvišku obrnjenimi nekaj
premišljuje. Zdelo se je, da ne ve, ali bi se
ali ne bi se za nekaj odločil. Enkrat se ustavi
prav tik Malvine; samó gosta palmova veja
ju loči. In zdaj ga more ona tudi iz bližine
ogledovati. In čim bolj ga ogleduje, tem
bolj se nje pogled upira na-nj. Kaj je Malvina
posebnega iztaknila na njem, da se ga
ne more nagledati? Saj tujčev izraz ni bil nenavaden.
Lice je imel pravilno, polti je bil
svitle, kratek podbradek in rumene brkice
so bile kakoršne so navadno mladih mož.
Toda v očesu je bivala neka posebnost njegovega
obličja. Njegovo bolj sivkasto nego
modro okó, je spadalo k onim značilnim
očesom, ki menjajo barvo po svitlobi in po
izrazu dušnih nagibov. Bivala je pa tudi v
njem taka globokost in raznovrstnost mišljenja,
da je presunjala. Kdor je znal čitati iz

teh očij, je nahajal v njih sladko grenkost
spominov združeno z bridkostjo, nahajal
prevarjenje moža, ki je zastonj ljubil, ki je
preveč videl in preveč doživel v življenju,
ob enem pa tudi skrivni odsev nezaupneža,
ki dvomi, ki se boji, ki črti, a pri tem vendar
ne more zapirati duše pred tem, kar imenujejo
zanjke življenja: pred krasoto prirode,
pred čarom ženstva, pred mamilom
ljubezni.

In taka čitateljica dušnih svojstev je
bila Malvina. To vse je ona uganila iž njegovega
pogleda v trenotju in mej tem, ko
napenja moči svojega spomina, da se domisli,
kje in kedaj bi bila srečala tako zgovorno
okó, jej odmeva na dnu duše imé Otmar.
Da, v globokem, zaresnem, sivo modrem
milem očesu dečka Otmarja je tlela podobna
zgovornost. Mahoma zasluti, skoro za gotovo
vé, da premišljujoči tujec ni nihče drug nego
Otmar, njene gospodinje pastorek, bodoči
grajski gospodar. Njena osuplost je toliko,
da se nehoté zgane. Pri tem se zadene ob
naslonjač, da ta zaropoče.

Tujec se predrami. Njegov pogled se
obrne na kraj ropota, ki je prihajal izza

palmovega skrivališča. Glavo pripogne k
rastlini, da pogleda v nje ozadje. Pri tem
se njegovo okó ujame z Malvininim še vedno
njega opazujočim pogledom. A samo za trenotek.
Malvina brž obrne drugam oči in po
nje krasnem, navidezno neobčutnem obličju,
na koje se je zastonj upiralo toliko hrepenečih
očij, ne da bi na njem privabljali najmanjši
sled presunjenosti, ulije se nenadoma
tanka, komaj znatna rudečica. Takoj stopi
izza svojega skrivališča, a on se obrne ter
jej z lahnim poklonom gre nasproti. Očividno
je bilo, da oba želita oznaniti svojo
navzočnost.

— Gospa!
— Gospod! — oba izpregovorita ob
enem, ko si stojita nasproti, a oba takoj
utihneta, da bi drug drugemu pripustila
besedo.

— Prosim, nadaljujte, reče Malvina mirno
in prijazno, katere zadrega je bila manjša
od njegove. Njo je samó uljudnost silila, da
izgovarja svojo pričujočnost, njemu pa
dolžnost.

— Gospà, tujca vidite pred seboj in po
pravici se čudite, kakó sem mogel nenaznanjen

stopiti v te le prostore, spregovori
on naposled, potem ko se jej še enkrat pokloni
kot v zahvalo, da je njemu pripustila
besedo. In vendar nisem tukaj popolnoma
tujec. O mojem prihodu mi je povedal vratar,
da je nocoj v gradu sprejemni večer; zató
nisem hotel motiti. Želel sem tudi ostati sam
in biti neopazovan, ker me tuja družba ne
zanima, vsaj nocoj ne, utrujenega, kakoršen
sem od dolgega potovanja. Došel sem že
pred dvema urama, a čakal sem, da sa
razidejo gostje. Sprevidevši pa, da se
družba misli dalje muditi, želel sem vendar
grajščakinjo še nocoj pozdraviti. Zató sem
prišel sem nekoliko pogledat, da mi čas hitreje
mine. A še se vam nisem predstavil,
pripomni, videvši, da ga Malvina s čim bolj
rastočim zanimanjem in začujenjem opazuje.
Jaz sem domači sin Otmar, že deveto leto
odsoten od domovine.

— Dobro došel v svojem domovju! odgovorí
Malvina prisrčno in vidno vzradoščena
ter mu brez ovinkov podá roko v
pozdrav kakor staremu prijatelju. Že dolgo
vas poznam po imenu in sliki; zato me
prav iz srca veseli tudi osebno poznanje.

Dana mi je namreč čast, biti grajščakinji za
družbenico in to že nad osem let.

— Vi ste materina družbenica? se začudi Otmar in zré z navdušenjem pravega
umetnika na nje dovršeni obraz, na nje prikupno,
ponosno osebo s samovestnim postopanjem.
Kakó je mogoče, da bi ženska
tako izbornimi svojstvi se poniževala de
družbenice? Pa že osmo leto? Videti je takó
mlada. Ni se li v številki let motila? misli
pri tem sam pri sebi.

Res se je bila Malvina popolnila v divno
prikazen tekom onih osem let, kar je živela
na samotnem gradu mirno in pokojno. Samotno
in mirno ni sicer bilo nje življenje,
kakor smo videli, temveč se celó močno gibalo med razburkanimi valovi družbinskega
življenja. A tega življenja se je ona le navidezno
udeleževala; nje duh in srce sta
ostala temu trušču vedno tuja.

Ko je Malvina pred osmimi leti, sicer
v cvetu mladosti, nastopila službo, je bila
lepa in prikupna, a neke milobne ganljive
lepote, ki je vzbujala več sočutja nego občudovanja.
Rane in obilo prestane bridkosti
so ovirale nje životu razvoj. Bila je nekoliko

presuha, lica premedlega, da so se vsled tega
črte na njem preveč iztikale, usta se dozdevala
skoro prevelika in nos malce predolg.
Resnično lepega je imela tedaj na sebi samó
velike, otožne oči; resnično mamljivega pa
samó svojo prirojeno mikavnost, ki se je
posebno izraževala v ponosni hoji, v dostojanstvenem
vedenju in nežnem kretanju života.
A sedanja tridesetletna Malvina, živeča,
če ne srečna, vsaj pokojna ter udana v svojo
usodo, potolažena in utrjena v srcu, v mišljenju
vsled dušnega življenja in neprestane
vaje v premagovanju, se je bila razvila v
izredno krasotico.

Ni bila več suha, pa tudi ne životna;
širokost nje osebe je bila v pravi razmeri
k visokosti. Dovršenost telesa, svežost obličja,
čelo brez najmanjše gube in gladko,
živahni odsev nje velikih jasnih očij, katere
so izdajale veliko nadarjenost in čistost duše,
in pa nje sveža rudeča usta, na katerih se
je zibal nasmeh in čar dvajsetletne devojke,
to vse je dajalo njeni postavi neko posebno
mladostno mičnost.

— Že osmo leto, ponovi Malvina svojo
prejšnjo izjavo, spoznavši, kakor bi on o

tem dvomil, in reči moram, da je bil ta čas
najsrečnejši mojega življenja.

On jo osuplo pogleda. Zdi se, kakor da
ne more umeti, da bi mogla mlada, lepa in,
kakor sodi iž nje mirnega globokega pogleda
in nje resnega, dovršenega vedenja, tudi
duhovita ženska, preživeti najsrečnejšo dobo
življenja, posebno mladosti, na samotnem
gradu, ob strani starikave gospe, in pri tem
čutiti se presrečno? Hoče torej nekaj odvrniti,
a v tem trenotju se začujejo koraki in
šumenje oblek.

Obadva se ozreta proti vhodu dvorane.
Ob laktu mladega moža, s povzdignjeno
glavo, smehljajočih usten v slavi svoje lepote,
dobro vedé, da so na njo obrnjene
vseh oči, je prihajala Avrelija v sobo. Bila
je videti presrečna. Občutila je najbrž ono
samosebno radost, katera obhaja vsako žensko,
radujočo se, da je lepa in občudovana.

Zagledavši nekoga v sobi, zatemni se
nje vzradoščeno lice. Želela je menda govoriti
na štiri oči s svojim vitezom — spremljevalcem.
Spoznavši Malvino jo hitro ogovori:

— Tukaj ste, gospá? V dvorani vas
močno pogrešajo, in gospá grajščakinja je

poizvedavala že večkrat po slugah, kje da
bi bila.

Pri odmevanju njenega glasu se tujec
živahno ozré na njo, ker prej jo je bil le
površno pogledal. Pri tem pogledu zdregeče
in se umakne za nekaj korakov v ozadje,
in to tako viharno ter tako vzplašen, kakor
da je nenadoma pred seboj zagledal propad.

Njegovo nenavadno in burno kretanje
vzbudi Avrelijino pozornost. Govoré z Malvino,
ni se dosti menila za nje sogovornika,
najbrž kakšnega čestilca, kar je sklepala po
sebi sodé. Malvino bi bila rada spravila iz
sobe, saj, ako pojde ona, odide gotovo tudi
on za njo. Komaj pa pogleda v obraz neznanemu
gospodu, se ji zmede pred očmi. A
vse to je trajalo samo trenutek. Razven lahne
minogredne rudečice, ki bi bila lehko značila
presenečenje ali tudi veselje, takoj nobenega
presunjenja več ni bilo poznati na nje
obrazu.

— Otm ... gospod Otmar, popravlja brž,
vi tukaj? — To je iznenadjenje! V trenotju
sem vas spoznala; takó malo ste se premenili
v teh sedmih — ne, več mora biti — v teh
devetih letih, kar se nisva videla; da ste

tudi vi mene spoznal, pozna se vam z lic,
dasi sem se jaz močno spremenila, kakor
vsi trdijo, pa le sebi v hasen, kakor upam,
pristavi koketno in samosvestno ob enem.
Pa kako prav, da ste baš zdaj posetili svoj
dom, ko bodem tudi jaz tu. Prav dobro se
hočeva imeti, kakor tedaj v presrečni dobi
najine prve mladosti! Moj čas je vedno
prost, svobodna sem in lahko storim, kar
se mi gôdi. Moj soprog je ostal v mestu pri
svojih opravkih; samó oba otroka imam
seboj. A ona dva imata zanesljivo varuhinjo,
da me ne bosta motila. — In takó govoré
je pristopila k njemu ter mu podala roko
v pozdrav.

On se dela, kakor da ne vidi ponujene
roke. Hladen, brezčuten posluša nje navdušeno
besedovanje. A takoj se zavé pravila
uljudnosti. Ni bil sam ž njo. Kaj si bosta
ona dva mislila o njem? Seže torej v ponujeno
roko, dasi z vidno zopernostjo, in ko
mu Avrelija brž na to podá še drugo, prejel
je tudi to. A ne povrača jej gorkih pritiskov,
ne posnema njenega prisrčnega stresanja.
Mrtve in trde, kot da so lesene, ležijo
med njenima njegove roke. A v nasprotstvu

ž njegovimi neobčutnimi rokami se njegove
oči željno upirajo v nje mamečo prikazen.
Pri tem mu obličje vedno bolj obledeva, ničesar
ne odgovorí. Delal je utis izmučenega
človeka, ki je vsled telesne utrujenosti izgubil
tudi čilost duha.

Hlastno se obrne od nje, kakor da se
je predolgo mudil ž njo in pri tem zamudil
trajnejše opravilo. — Ali bi smel prositi za
ključ svoje sobe, reče proti Malvini, katero
je spravil v nemalo zadrego ta skrivnostni
prizor. Ni vedela, da li bolje stori, ako ostane
ali ako se oddalji.

— Takoj hočem naznaniti gospej grajščakinji
vaš prihod, odgovori ona postrežljivo in brž odide, zadovoljna, da jej ni treba
ostati. A sama pri sebi se ni čutila zadovoljno.
Ni vedela, kaj bi to bilo, ko nekaj
neprijetnega, nezapopadljivega prodré bliskoma
in bolestno skozi njeno dušo.

Takoj za njo zapusti Otmar sobo. Pred
Avrelijo komaj znatno in nemo se poklonivši.

Nemalo je iznenadil grajščakinjo Otmarjev
prihod. Dasi je slutila, da utegne nazaj
gredé s svojega potovanja oglasiti se v domovini,
vendar, ko jej Malvina pove, kdo

je prišel, je bila vsa razburjena. Pozna ura
in družba sta nemalo uplivali na njo. Malvini izroči skrb za goste ter se takoj poda
k Otmarju. Ni izostala dolgo. Kmalu se povrne, in sicer mnogo mirnejša nego je odšla.
Moj sin se priporoča čestiti družbi, reče gostom, ter prosi, da bi ga za nocoj oprostili.
Preutrujenega se čuti, da bi se pridružil
gostom. Ker je pa namenjen delj časa muditi se v domovini, upa, da mu bode še
prilika dana pokloniti se starim in novim
znancem.

Gospoda je sicer dobrohotno sprejela
to poročilo, poznalo se je pa vsem, da obžalujejo, da jim ni dano že nocoj pozdraviti
došleca. Nekateri so to obžalovali iz pravega
nagnenja do njega, nekateri iz radovednosti.
Vsi pa so bili enako radovedni videti tega
ubežnega sina, ki je svoj čas toliko dal govoriti o sebi.

Drugo jutro se snidejo Otmar, grajščakinja in Malvina pri zajuterku. Dolgo so
vkupno sedeli v prijetnem, zanimivem pogovoru. Grajščakinja nikoli ni mnogo marala
za Otmarja. Bil je telesno in duševno preveč
podoben prvi ženi nje moža, na katero je

bila še v grobu ljubosumna, sluteča, da je
bila moževemu srcu milejša nego ona. A
najbolj zato, ker njegova pričujočnost je še
bolj vnela nje najhujšo rano, da sama nima
zaroda. Ipak nikoli ni pozabila, da je Otmar
nje moža sin, da je edini dedič rodbinskega
imena ter bodoči grajski gospodar. Kot takemu
mu je izkazovala torej primerno spoštovanje
in čast. Tudi zavest, da je Otmar
vsled velike strijčeve dedščine postal veljavna
osebnost, ni ostala brez utisa. Zraven tega,
kakor smo že povedali, je bila grajščakinja
jako vesele narave, hrepenela je po novostih
in krepkih utisih. Najmanjši svetovni dogodek
jo je mikal ter je dal povoda h kratkočasnemu
pogovoru. Svetovno Otmarjevo
potovanje je bilo njej nenavadno zanimiv
užitek, vir poučnega razgovora. O tem predmetu
je zdaj naša trojica malo da ne dve
uri govorila in razpravljala. Otmar pa je
znal tudi tako zanimivo in navdušeno razkladati
dvanajstmesečno potovanje po svetu
in to, kar je videl in doživel, da je njegova
obširna, dovtipna zgovornost grajščakinjo
iznenadila. Posebno pa je grajščakinjo
prijetno iznenadilo, da je Otmar svoje

vtise, zlé kakor dobre, razkadal z lahkotno,
skoro malomarno besedo, prosto vsake sentimentalnosti
in mehkočutnosti, kateri lastnosti ste nekdaj po njeni sodbi toliko kazili
njegovega sicer možki značaj. Tudi izraz njegovega
obličja, tudi odsev njegovega pogleda
sta bila pri tem trda in neobčutna. Izkušnje
življenja so ga torej izpametovale, mislila je
pri sebi, postal je tudi on stalen mož, in
sicer mož samozavesten, brezbrižen, materjalističen, kakoršna postane večina možkih
v teku let. Če tudi ona ni povsem odobravala
mišljenja in sodeb mož te vrste, ipak
je njej bilo ljubše videti njega v grčavi
možki skorji nego v prhko-mehki lupini
idealističnih žensk in sploh ljudij, bolnih na
čutnicah in možganih. Nič več ni imel podobnosti
z rajnko svojo materjo, in to jej je
najbolj ugajalo ter jo ž njim sprijaznovalo.
Postal jej je nenadoma ljub, da si je skoro
štela v čast, prištevati ga rodbinskim potomcem,
vedeti njega kot svojega bodočega
naslednika.

— Žal, da se nisi sinoči pridružil mojim
gostom, obžaluje grajščakinja, vedno bolj
prepričavši se, kakó prijetna druščina je

Otmar s svojim bogatim zakladom mikavnih
dogodkov, iztaknjenih v vseh kotih sveta.
Storil bi mi bil veliko uslugo. Doživela sem
sinoči soblazen, kakoršne še nikoli, odkar
se po naših dvoranah shajajo gostje. In pové
mu o sleparskih umetnikih, o njiju smešno
nesrečnem predavanju.

Otmarju je popis ponesrečenega koncerta
vzročil mnogo zabave. A kmalu na to se
njegov veseli obraz zatemni.

— V majhnem krogu, domačem krogu,
kakor smo zdaj mi trije, rad bivam in sem
zgovoren, odgovori on na to, a v večji
družbi, sestavljeni največ iz ovc in papig,
sem kaj dolgočasen strijc.

— Kakó to meniš? popraša grajščakinja.
Ni ga razumela, ali pa ga ni hotela razumeti.

— Menim, razlaga ji Otmar, da večina
tako imenovanih izbranih družb ima mnogo
podobnosti z ovcami, in sicer v tem, da vsak
posnema drugega kretanje, in s papigami,
ker vsak ponavlja iste reči.

Nepričakovano Otmarjevo nevoljnost
in pikrost, s katero je povedal to, si tolmači
grajščakinja po svoje. Že ve, zakaj govori

o včerajšnji izborni družbi tako prezirno. Ni
mu zameriti. Avrelija je bila med njimi, in
nenadejani pogled nezvestnice ga je gotovo
razburil, kar se jej zdi popolnoma naravno.
Ko jo bode drugikrat videl, občuti menj
bridkosti, dokler se naposled privadi nje pričujočnosti.
Takó si ona pri sebi tolmači njegov
govor in hitro obrne besedo na kaj drugega.
Spet se povrne na prejšnji predmet, kateri,
kakor se je kmalu prepričala, mu napolnjuje glavo in srce; s tem ga najhitreje
pomiri.

— Verjamem, pravi z nasmehom, da
potem, ko si se na svojem potovanju po
tujem svetu dolgo dovolj prosto in svobodno
kretal, občujoč najbolj samo s tovariši —
sopotniki, proti katerim se ni treba držati
izbranih oblik, se ti zdaj običaji izobraženih
krogov dozdevajo čudni, morda celó neprebavni.
Kmalu se tudi temu zopet privadiš.
Pa veš, Otmar, čemur se najbolj čudim, nadaljuje
vedno bolj z nagajivim glasom, da
odžene mračnost, ki se mu je bila ulegla na
dušo, da iz svojega pomembnega in poučnega svetovnega potovanja nisi za spomin
seboj prinesel majhnega zverinjaka, prikupnega

zamorca ali ukročenega divjaka. Pomnim,
da si kot deček vedno sanjaril, da bi
kedaj imel svojega črnega slugo, imel inozemske
živali v zabavo.

— In vse to sem si tudi pribavil, odvrne
Otmar. Bogat zverinjak najdragocenejših
živalij sem poslal s svojim slugo domu, da
zverjad čim preje pride k miru, ker na potovanju
silno trpí in lehko pogine. Odsotnega
slugo sem si pa takoj nadomestil z zamorcem
ali prav za prav s človekom mulatskega
plemena. To vam je uzorec tega mešanega
zaroda, kakoršnega si ni moč lepšega misliti.
Ne popolnoma črn, a pri tem pravilnega
obraza, lepo vzraščenega, krepkega života,
nenavadno nadarjen ter čednega, skoro vlastelinskega
obnašanja! Materinski jezik mu
je angleški, a umeva in za silo govori še
več evropskih jezikov. Njegov oče je bil
baje izobražen zamorec, a mati Evropejka.
Od obeh je podedoval nekaj telesnih in
dušnih svojstev, in to ga dela črez vse zanimivega.
Ker sta mu oče in mati zarana
umrla, očetovo premoženje pa pozgubilo, se
je usmilil zapuščene sirote neki amerikanski
grof. Vzel ga je v svojo obrambo in si ga

vzgojeval za slugo ali prav za prav za služabnika.
Potujoč blizu Španskega seznanil
sem se s tem mulatom. Spremljal je svojega
gospodarja na nekem otoku na Holandskem,
kjer je neki imenitno zdravišče. Grofa sem
samo enkrat videl. Na krovu ladje je ležal
v naslonjaču, postelji podobnem, da si ogreje
otrpnele ude v toplih žarkih poldanskega
solnca. Bil je silno star videti. Sodeč po
njegovem suhem, nagubančenem licu in staljenem
životu, bi mu bil prisodil kakih osemdeset
let; delal je utis jako bolnega in onemoglega
človeka. Govoril pa nisem ž njim,
ker ni občeval z nikomur.

Neko noč smo prebili grozen vihár.
Bili smo v nevarnosti potopa. Potovalci najčilejših
živcev so bili v jutro bledi kakor
smrt vsled prestanih strahov. Otroci in ženske
pa so vsled groze oboleli, da so morali
ležati nekaj dnij. Grofa je bližajoči se potop
ladije takó presunil, da je ležal več dnij v
nezavesti, iz katere se ni več predramil. Ko
so grofovo truplo spustili v morje, je hotel
njegov služabnik skočiti za njim. Kaj naj
sedaj počne, kakó naj se preživi brez svojega
zaščitnika, tožil je.

Še tega bi manjkalo, dejal sem sam pri
sebi, da bi tako vrl človek postal hrana
gladnim delfinom. Prav pogostoma so namreč
ti morski velikani obkroževali našo ladijo, a
posebno oni dan, kot bi zavohali poseben
prigrizek. Truplo preminulega grofa, katero
so v trenotju obkolili in požrli, jim je povečalo
požrešnost. Pa ga ti vzemi v službo, dejal
sem sam pri sebi. Govoril sem ž njim, bil
je zadovoljen, iti za menoj.

— A kje si pustil to zamorsko posebnost,
zakliče grajščakinja z živo radovednostjo.
Ni se mi nič povedalo o katerem
tvojem slugi, ki bi te spremil.

— Pride črez nekoliko dnij. Ker sem
jaz bil namenjen v domovino, so mej tem
moji sopotovalci podaljšali svoje bivanje na
Grškem. Marsikatero znamenitost bi si bili
še radi ogledali, ki je meni bila že znana.
Že pred leti sem namreč potoval po onem
kraljestvu ter obhodil Grško do zadnjih
kotičkov in si jo natanko ogledal. Prosili
so me, naj jim Johna, svojega novega služabnika,
za ta čas prepustim, ker kaže posebno
izurjenost v poznavanju krajev in njih
posebnostij in je sploh kot ustvarjen za popotnega

spremljevalca. Rad sem jim storil
to uslugo. Iz Grške se potem tovariši vrnejo
domu, Johna pa mi pošljejo semkaj.

— Res se veselim videti ga, meni grajščakinja; kaj pa vi, Malvina, ali niste nanj
radovedna?

— Vse, kar je nenavadno, vzbuja zanimanje, odvrne Malvina, in ta zamorec mora
res biti posebna prikazen.

— Najvažnejšega pa še nisi povedal,
Otmar. Je li torej John — junak še mlad?
poizveduje spet grajščakinja, ki gledé radovednosti ni zaostajala za najradovednejšim
dekletom.

— V najboljši možki dobi je. Njegovega
rojstnega lista nisem sicer videl, a dejal je,
da ima osemintrideset let.

Grajščakinji se je zevalo. Nakrat je bila
videti utrujena in vzpehana. Včerajšnji sprejemni
večer, ki jo je prisilil do pozne noči ostati
po koncu, Otmarjev nenadejani prihod, oni
dolgi razgovor na vse jutro in pazljivo poslušanje,
to vse je dražilo nje živce in jo
upehalo.

— Ali si že kaj ogledal po gradu? Rekli
so mi, da si se davi že zarana sprehajal po

gaju. Kaj ne, marsikatera sprememba se je
izvršila v téh letih, kar si bil z doma, reče
na to pastorku.

— Bil sem davi res na vrtu, a ne, da
bi si ga ogledal, temveč da se naužijem
čvrstega zraka. Sedel sem ves čas na klopici,
ribniku nasproti, kjer sem se kot deček
najraje mudil, odvrne Otmar.

— In si tudi, kakor tedaj, sanjaril?
pošali se grajščakinja. Upam, da si ozdravel
od one bolezni, vsaj ne zdiš se mi več podoben
sanjaču. A zdaj prosim, da me za
nekaj uric oprostiš. Grem v svojo sobo, da
si nekoliko odpočijem; zeló sem potrebna
mirú. Gospa Malvina, kaj ne, da boste tako
prijazna, da spremljate ter služite Otmarju
za tolmača, ako bi si morda mej tem želel
ogledati nasade? Na vas, kakor vidim,
pretekla noč ni pustila sledú. Sveža ste,
kakor napoj ena cvetica.

Malvina ustrežno sprejme ponujeno nalogo.
Tudi Otmar se je strinjal z nasvetom,
in grajščakinja se od njiju poslovi z zavestjo,
da pastorek jej ne bode štel v zlo, če se prvi
dan po dolgi odsotnosti od rodne hiše ne posveti
izključno njemu kakor bi se spodobilo.

VIII.

Tudi Malvina in Otmar zapustita obednico. Bila je jednajsta ura, a na gradu so
obedovali ob treh popoldan. Imela sta tedaj
še štiri ure prostega časa, več kot dovolj, da
si ogledata grad. Najprej gresta v notranje
prostore gradu. Tod se sicer niso med Otmarjevo
odsotnostjo izvršile nobene spremembe;
vse je bilo, kakor nekdaj, celó vsak kos pohištva,
vsak malenkostni hišni kras je stal
na svojem starem mestu.

Grajščakinja, dasi vneta podpirateljica
vsakega napredka, ki se je rada držala najnovejših
šeg, ni dovoljevala, da bi po notranjih
prostorih gradu trmava in lehkomiselna,
vedno menjajoča se šega oskrunila

spomine nekdanjih dnij. Čim bolj starinski
so bo kazal, tem znamenitnejši, je bilo nje
geslo. Izven gradu pa, po hlevih, vrtovih,
gajih, gozdičih, šetališčih je leto za letom
skoro potratno trosila, da ne bi zaostala za
napredkom in dobrim ukusom. To vse je
vedel Otmar, vendar si je želel ogledati
vsak kotiček svoje rodne hiše. Malvina ga
je spremljevala, in njej ni ušla presunjenost,
ki ga je bila pri tem prevzela, dasi se je
vidno prizadeval, prikrivati svoja čustva.
Posebno, ko si je ogledal prijazno sobo z
razgledom v daljavo, je postal mahoma nem
in ginen. Gledal je delj časa skozi okno,
na to sedel na stol ter krožil s sočutnim
očesom po sobi, kakor utopljen v sladkotožne
spomine.

— Ta soba je odmerjena najbrž tujcem,
reče potem proti Malvini, zapazivši po njej
takó natančen red, kakor da ne bi stanoval
nihče v njej.

— Ta je moja soba, odvrne Malvina
skoro boječe. Bog vé, če mu bode prav, da
ona prebiva v njej, misli si natihoma. Slutila
je, da mu ti zidovi hranijo mile, morda
celó svete spomine.

— Vaša soba? odvrne Otmar razveseljen.
Kakó me to tolaži! V tej sobi je bivala moja
mati najraje. Tu, poleg nje, sem se moral
učiti svojih lekcij, spisávati svoje naloge, ti
me je učila moliti, deklamovati, tu — pa čemú
ponavljam te sladke spomine, ki mi dušo
samó napolnjujejo z bridkostjo? — očita samemu
sebi. Ko bi ona bila še nekaj let živela, bi bil jaz postal drugačen človek nego
sem, pristavi s težkim vzdihom. Pa, kar je
minulo, ne dá se več napraviti nestorjeno,
pristavi z navadnim glasom, v katerem je
vselej odmevalo nekaj malomarnega, pesimistiškega.
V onem kotu, kjer stoji vaša
postelja, nadaljuje po kratkem prenehu —
in pozna se mu, kakó se usiljuje zadušiti
ginenost, ki ga menda proti njegovi volji
zopet popada —, je stala ob času nje poslednje bolezni njena postelja; ondi me je
blagoslovila, ondi izdihnila zadnji svoj vzdihljaj. Gospa, spoštujte njen spomin, vi, ki ste
postala naslednica tega njenega svetišča!
Zdi se mi, da ste vi rajnki materi v mnogem
podobna.

— Hočem, gospod Otmar, odvrne Malvina
jako resno. Veliko češčenje in ljubezen

do že davno preminule matere v srcu izkušenega, navidezno malomarnega, za lehkomiselnega
razglašenega moža sta napravila
v njej globok utis. Ne, srce, ki goji tako
nežno češčenje, še ni popolnoma pokvarjeno.

In ogledala sta si dalje grad. Od gospodarskega
poslopja do zadnje njega shrambe,
od prenapolnjenih hlevov najplemenitnejše
domače živine do ličnega golobnjaka, v katerem
so golčali najlepši uzorci različnih
golobjih plemen. Potem je prišel na vrsto vrt
z bogato obloženim rastlinjakom, ribnik, ki
se je bliščal v sredini in v katerega prozornem
dnu so švigale živobarvne, dragocene
ribice. Od tam sta stopila v skrivnosten polumrak
temno zelenega gaja, a nazadnje v
smrečji gozdič z mamečo vonjavo. Hodila
sta skoro dve uri v živahnem razgovoru, da
sta bila že utrujena. Vrneta se v gaj, da si
tam izbereta vabljiv kotiček, kjer bi si odpočila
do časa obeda. Našla sta ga kmalu, ker
je tam sploh bilo povsod vabljivo, povsod
tako ukusno in lepó urejeno, da si človek
bolje ni mogel želeti. Vsedeta se torej na
prvo klop, na katero sta naletela, in kakor
da bi se bila dogovorila, obadva utihneta

ter se obadva zamakneta v bujno zelenjavo,
ki ju obkroža od vseh stranii, da niti neba
ne vidita nad seboj. Naposled je Malvina
prva, ki pretrga ta prijetni, dušo in teló okrepčajoči molk.

— Kakó ugodno se tu sedí in kako rajsko
lep je ta gaj, kakor sploh vsi grajščinski
nasadi, reče z odkritosrčno navdušenostjo! In
v tem raju živim že nad osem let, ki so
minuli brzo kakor en sam dan.

Toda žal, da ste v raju brez Adama,
se pošali Otmar.

Ona ne odvrne ničesar, a on je spoznal,
da jej ni ugajala njegova opazka.

Ne zamerite mi, gospa, mojega smelega,
večkrat pikrega, ne baš prikupljivega
govorjenja, ki je lastno ljudem moje vrste,
reče na to, sam sebe oproščaje. Nahajali bodite
sčasoma na meni slabosti, katere, bojim
se, utegnejo odvzeti ono vašo naklonjenost,
katero ste mi blagovoljno izkazali takoj pri
prvem srečanju. In to bi me bolelo. Zato
vas rajši prosim, da se privadite, gledati me
skozi povečalo, a ne skozi pomanjšalo, kakor
je navada plemenitim naravam, da ne doživite
bridke prevare v svoji menda prizanesljivi

sodbi o meni. Dobri ljudje se radi motijo
v ocenjevanju drugih. Postal sem pač
tak, kakoršnega so me napravile okolščine.
Pa da se vrnem k prejšnjemu predmetu. Vam
se tukaj vidi lepo, kakor v raju. To znači,
da vaše čustvovanje tukaj more vzkipeti do
vznešenosti: Jaz pa, pri vsej tej krasoti prirode,
ne čutim drugega nego ono prijetnost
in zadovoljnost, ki vzbuja vse, kar je lepega,
skladnega in popolnega. Meni pač manjka
ona prednost, ki je posebno ženskam lastna,
da zró v odprta nebesa, kadar jim ne zadostuje
zemlja. Resnično mamljivega ničesar
ne nahajam, ne na površini bogate zemlje,
ne po neizmernem nebesnem oboku. Nisem
pač idealen, a vi, kolikor sem vas mogel
presoditi v teh kratkih uricah najinega znanstva,
ste zeló. Blagor vam, ako se v tem res
čutite srečno!

A nekdaj ste bili idealni, menda celo
do pretiranosti, opazi Malvina, kakor bi ga
hotela zagovarjati.

— Mladostni nedostatki, ki izpuhtijo
brž po prvi dotiki s svetom, pri prvi bridki
prevari, méni on lahkotno.

— Ni vselej res, kar trdite: kar prevare
zadeva —

Vi ste jih tudi že doživela? dopolni
Otmar, ker je Malvina nakrat obmolknila,
kakor da obžaluje svojo izjavo.

— In kdo bi jih ne bil? odvrne ona
hitro in poskuša nasmehniti se, da prikrije
otožnost, ki se jej je vzbudila v duši pri
obilih spominih nje prevar, in o kateri čuti;
da se najbrž zrcali tudi na nje obrazu. Kdor
je doživel že trideset pomladi, nima pravice
se pritoževati, ako je nahajal med cvetjem,
katero mu je raslo ob poti, tudi ostri osat.

— Da bi vi imela že toliko let? se začudi Otmar, ki je ves čas občevanja ž njo
natihoma občudoval njeno mladostno prikazen,
počenši od nežnega nje obličja in
priprostega, živahnega kretanja do poetiškega nje mišljenja, ter modroval sam pri
sebi, da-li se je ona omožila na polu še
otrok, ker je že osem let udova, kakor jej
bila mimogrede omenila. Sedaj pa, ko vé
koliko let ima, zre še bolj osuplo v nje
jasne, milobne oči, v katerih je lesketala
navdušenost prave mladosti ob enem z žarom
čile, nepokvarjene duše. S tridesetimi leti se

mu je zdela ona mnogo mlajša od vseh
20—24 letnih žensk, katere je kedaj poznal.
Ženske, katere so v petih-šestih letih posvetnega
življenja izgubile čistost utisov, zapravile
so tudi ono prirojeno naiivnost, ki dela
žensko toliko prikupno, zavrgle vero, katero
si vsak, možki, naj si bo še tolik dvomljivec,
želi kot stalno tovarišieo vsake ženske. Pa
niso zavrgle le vere v neumerjočnost duše,
temveč tudi vero v krepost, v človeško blagost,
vero v ljubezen, brez katere ni sreče,
še manj pravega ženskega značaja.

— Vi ste že tridesetletna? reče Otmar
naposled, osvobodivši se svojega začujenja.
Jaz sem dve leti mlajši od vas, v vam nasproti
starejši za najmanj dvajset let.

— Kaj neki govorite? se zavzame Malvina.
Takó mladi ste videti, da bi se vam
niti toliko ne prisojalo. In tudi sicer je
osemindvajsetletni mož skoro še mladenič,
mej tem ko se tridesetletna ženska mora že
prištevati zastarelim.

Pri večini žensk je res takó, a pri
vas ne, odvrne on. Morda je moja zunajnost
res še mlada videti, ne takó moj duh. Nič
me ne more prav veseliti in vsled tega dolgočasim

se črez mero. Ali ni to znamenje
starosti?

Da bi se vi dolgočasili? se začudi
Malvina. To je celo nemogoče. Samó malo
razumna in malo blaga bitja se dolgočasijo,
a vas smatram baš nasprotno ...

— Nimam v mislih dolgočasnosti vsakdanjega
življenja, temveč duševno dolgočasnost,
ki je še mučnejša nego telesna,
se opravičuje on. Tako dušno dolgočasovanje
bi se dalo primerjati želodcu brez teka: nič
mu ne diši, nič mu ne tekne. Priroda že
davno nima záme več glasú, in nobena vez
me ne druži s človeštvom. Morda je to posebna bolezen ...

— Duševna dolgočasnost ne prihaja od
ničesar drugega nego od brezposelnosti, meni
Malvina odkritosrčno. Kako pa uporabljate
svoj čas in s čim se sploh bavite, ako smem
prašati?

— S čim? se nasmeje Otmar. Z vsem
nekoliko in z ničem prav določno. To delam,
kar dela sto in sto mojih vrstnikov.

— In to bi bilo? poizveduje Malvina
radovedno, dasi že sluti, kakšen odgovor dobi.

— Da igram, da gojim šport, da hitim
od ene veselice do druge, da dvorim lepim
ženskam, da potujem, — vidite, koliko imam
poslovanja. A da-si sem pri vsem tem preobložen
s poslom od zora do mraka, ipak
se dolgočasim do skrajne mere.

— Verjamem, reče ona z napol žalostnim
glasom, a verjeti ne morem, da bi vsi
premožni mladi možje, katerim ni treba ubijati
se za obstanek, živeli tako brezposelno,
brez najmanjšega spoštovanja do samega
sebe, brez vere v uzore, brez plemenite ljubezni
do znanostij in umetnostij.

Ali nisem dejal, da ste za dvajset
let mlajša od mene? se nasmeje znovič Otmar,
a ta smeh ni bil tako pristen, kakor prejšnji.
Ta vaša navdušenost bi pristojala res mlademu
dekletu, ki meni, da je vse zlato, kar
se blišči. Res, gospa, nadaljuje resneje, smete
mi verjeti, da vsi mladeniči in mladi možje,
kateri imajo čas in mošnjo na razpolaganje,
živijo tako, kakor sem vam opisal, da živim
jaz in mnogokateri še huje. S čem bi sicer
oni napolnjevali prazni čas in kako se iznebili
danarja?

— Bogatašem, katerim ni treba boriti
se za življenje, je naložena dolžnost, truditi
se z duhom ter posvečevati se blagim činom
in vrlim podvzetjem, deje Malvina.

— Ko bi vsi mislili, kakor vi, bi postalo
življenje silno enakomerno in dolgočasno,
odvrne on.

— Narobe, prav kratkočasno in prijetno,
odvrne Malvina. Še ni tega deset minut,
kar ste se pritoževali o silno dolgem
času, očita mu. Kako se to ujema?

— Res je tudi, kar sem trdil, a ta potožba
velja samo, kar zadeva mene, in nikakor
ni občna. Drugi navadno preživljajo
z naslado in v polni meri enako trapljivo
življenje.

— Ker so drugačni od vas. Pri njih se
dejanje ujema s čustvovanjem, a pri vas se
čustvovanje zoperstavlja dejanjem, hitro odvrne Malvina, kakor da jo veseli, da je tako.

On zmaje z glavo s kretom, ki je kazal
več malomarnosti in utrujenosti nego dvoma.

— Ne unemajte se preveč za me, reče
na to mračno; dejal sem že, da sem poln
slabostij, da sem slabši nego se dozdevam.

— Ne morem verjeti, odvrne ona nekako
pobito. Ko bi vi bili moj brat, prijatelj,
ali vsaj dober znanec, hotela bi z vami govoriti
resno besedo.

— Mislite si torej, da sem, dé on živahno,
ter mi odkrijte svoje misli.

— Tega si ne morem niti prav predočiti,
pa ker želite, povem vam, da bi vas tedaj
vprašala, da-li se vam ne zdi, da je umnemu
možu, takemu možu, ki nosi v prsih pravo
srce, sveta dolžnost, uporabljati prirojena
mu svojstva v svoj in človeštva prid? Dejala
bi vam nadalje, da igranje, bodisi s
kvartami ali v stavo, je nenravno, a posebno
bi vam poudarjala, da srčne kreposti se ne
zapravljajo s krivimi trmami. Takó mu ona
pripoveduje brez posebnih dolgih uvodov in
okolišev.

On zmaje zopet z glavo in se bridko
nasmehne.

— Prepozno je že, gospa, da bi se
meni priporočala krepost. Slučaj, rane,
bridkosti, neizmerna potreba pozabljivosti,
zaničevanje človeške zlobe, to vse me je obrnilo
na pot opačnosti. Privadil sem se temu
praznemu a ipak nasladnemu življenju tako,

da ne bi mogel drugače živeti. Ustom, ki so
navajena pekočega žganja, se tudi najboljša
pijača dozdeva prazna in zoperna. Jaz potrebujem
neprestane omame, potrebujem mrzlice
razdraženega, trapnega življenja, da pozabim
sploh, da živim. Osemindvajset štejem
let, in nad osem let je že, kar sem se vrgel
v brezno razblodnosti, da bežim sam pred
seboj.

Malvina obledi.

Ko bi vas rajnka mati čula tako govoriti,
ne bila bi vas vesela, reče presunjena.

— Gotovo da ne, odvrne on odkritosrčno,
a nekako ponižno, in po njegovem
sicer prikupnem obrazu, ki pa je bil med
govorjenjem zadobil neki trdi, uporni izraz,
razprostré se nenadoma tajnostna senca.

Malvina se je zdaj v drugič prepričala,
da spomin na mater je jedina struna, ki še
ni zarjavela v njegovi otrpeli duši. In ta
spomin, dejala si je na tihem, utegne ga še
rešiti. Rada bi mu bila o materi govorila in
ga po njej popraševala, a zdelo se jej je,
da k temu zdaj ni primeren čas. Bil je videti
razmišljen in sam s seboj nezadovoljen,
da se sploh ni več upala siliti v njega.

Po kratkem premolku nadaljuje on:
Bil sem nekdaj blag, vsaj smatrali so me za
blagega. Rad sem imel vse ljudi, želel vsakemu dobro, čislal lepoto in krepost ter bil
poetičnega duhà. Že kot otrok sem zlagal
pesmice, katere so posebno razveseljevale
dobro mojo mater. Ona in jaz sva sanjarila
o dragem neskaljenem mejsobnem življenju,
katero hočeva živeti v tišini domačih zidov,
v pokoju gozda in v milini domačih trat,
izven katerih ne bi nikoli iskala sreče, utešena po samem najinem čustvovanju, ljubljena in poštovana od prijateljev in
podložnikov. Ta načrt življenja je bil najin uzor v
bodočnosti, in tako življenje se mi je dozdevalo
lepo, sveto in zaželeno, človeka pa sem
tedaj smatral za blago, plemenito bitje. Mati
mi umré in — izginila je vsa lepa sanja. A
ne samo sanja, ž njo se je tudi podrla vsa
moja nravna podlaga k dobremu in popolnemu.
Za materjo sem ljubil pozneje drugo
žensko bitje, a bil od nje prevarjen na najpodlejši
način ...

Pa čemù izgubivam besede o tem, kar je
minulo? Vsled te prevare mi je umrla duša,
boljši moj del, nagle, nepričakovane smrti.

Ostal sem sam na svetu z neutešljivim žalovanjem po izgubljeni materi in s spominom
svoje prevare. Odslej sem utapljal svojo
bridkost v opačne užitke, v nečimerne časti,
v podlo laskanje lokavega sveta. Dosegel
sem, kar sem iskal, našel pozabljivost, iz
katere se ne maram več vzdramiti.

— Kaj neki govorite? ga posvari onaa
z bolestnim naglasom.

— Samo resnico, da-si prežalostno, pritrdi
Otmar. Vi ste blaga. Vaša duša, kolikor
sem se do zdaj prepričal, je verna in pobožna,
zato je skoro nemogoče, da bi umeli
bridkost, ki napolnjuje vse moje žitje, da
bi zapopadli stud, kateri čutim do vsake
stvari in vsled katerega mi je življenje zastrupljeno ...
Ničesar ne morem ljubiti, po
ničem ne hrepenim in nič ne verujem. Ako
igram, ako stavim, ako dirjam s konji, ako
hlinim ljubezen, delam samo zato, da sam
sebe glušim. Vaša noga je morala stopati
samo po cvetju, da ste ohranila svoje mišljenje
takó čisto in blago!

— Največ po trnju, verujte mi, zašepeče
ona s povešeno glavo.

— Ni mogoče! Trpljenje vodi do obupa,
obup do pregrehe, meni on.

— Ne poznam pregrehe, a tem bolj bolest,
in ta me je seznanila s krepostjo, reče
Malvina. On hoče nekaj odvrniti, a v tem
trenotju nekaj zašumi v njiju bližini. Ozreta
se na ono stran, odkoder je prihajalo šumenje,
in nemalo vznenadjena zagledata — Avrelijo.

— Dobro jutro, ali prav za prav dober
dan! reče ta bliže stopivši. Hotela sem pogledati,
kakó se kaj čuti moj tovariš mladih
nog po prvi noči, po tolikih letih, pod domačo
streho in po dolgem, trudapolnem potovanju.
Bila sem v gradu, a tam so mi
rekli, da ste se z gospo Malvino pozgubili
v grajskih nasadah. Letala sem v tej vročini
več nego pol ure tod okoli, da vaju najdem.

Takó govoré je sedla, ne da bi jo kdo
povabil, na klop med njiju, kjer je bil prazen
prostor ter s pihalko si hladila gorko lice.

Malvina je takoj vstala, pogledala na
uro ter dejala lahkotno:

— Mej tem, da vidva ponavljata mladostne
spomine, hočem jaz pogledati, če je
vse urejeno za obed.

— Vi naju zapuščate? zakliče Otmar,
in v njegovem glasu, kakor v njegoven
očesu sta se pojavljala nemir in obžalovanje.

— Moram, odvrne Malvina kratko. H
gospej grajščakinji moram tudi pogledati,
kako se počuti; tožila je davi, da se čuti
vspehano. Ob treh pa, prosim, pridite v
obednico. Gospa grajščakinja ljubi natančnost
in najmanjše zakasnjenje jej vzbuja nevoljo.

— Izginila je bila nakrat ž nje ona prisrčnost, katera jo je toliko dičila ves čas, kar
se je mudila z Otmarjem. Postala je nakrat
resna in ponosna. Videlo se jej je, da ve,
kako se je treba vesti v različnih slučajih,
da si je svesta, kaj dolguje hiši, v kateri
uživa čast prištevati se k glavnim nje udom
ter biti zaupnica gospodinje. A nič menj
mična, nič menj prikupljiva je bila v tej podobi
nego v prejšnji priprosti, ker nič na
njej ni bilo prisiljeno, vse se je pri njej
naravno izvrševalo. Zato je vedno ugajala
in se prikupovala. Odhajaje se je ozrla na
Avrelijo le toliko, kolikor je zahtevala od
nje uljudnost. Tudi Otmarja je nje oko le
površno spreletelo, a v nje kratkem bliskanju
zenice se mu je zdelo, da čita tajno svarilo.

Ko se je Avreliji zdelo, da je Malvina
že daleč dovolj, da ne bi čula nje besed,
ozre se živahno na Otmarja. Vendar sva
enkrat sama, vzdahne kakor od dna duše
in sega zaupno po njegovi roki. Otmar, moj
prijatelj, kakó se vam je godilo ves ta čas,
kar se nisva videla?

On osvobodi svoji roki njenih in jo
presenečen pogleda.

Gospa, zdi se mi, da se motite, reče
hladno. Jaz nisem vaš prijatelj in ne vem,
kako vas more zanimati, kako se mi godi
in sploh, da še živim.

Avrelijo so nemilo doletale njegova
hladnost in njegove ražaljive besede, a tega
noče kazati.

— Vi se kujate? odvrne z nasmehom.
Ali je to možko? Kaj še niste pozabili svojega
mladostnega romana? Svetovni mož,
kakor ste vi, bi na take otročarije ne smel
niti misliti več. Saj ta roman gotovo ni bil
prvi, niti ne bo zadnji. Poznam svet in vem,
kako se živi v njem.

— Res je, da ne mislim več na one
otročarije, odvrne on ponosno, povdarjaje
besedo «otročarije»; a baš zato sem tudi

popolnoma pozabil na ono, katera jim je
bila vir.

— Zdaj vidim, da ste res hudi na-me,
vzdahne ona in se kaže pobito. Otmar, bodite
pravični, nadaljuje z dobrikovalnim glasom.
Pomislite na mojo takratno mladost in
izkušnjave, katerim sem bila izročena. Potem
se vam moja pregreha ne bode zdela več
tako grozna. Z vami sem občevala, odkar
pomnim, nadaljuje prisrčno. Kot otroka sva
si bila dobra tovariša, kot mladeniča udana
prijatelja. Včasih ste dejali, da moram postati
vaša zakonska družica. Nisem se branila
tega načrta, a delala sem brez prave
zavesti o tem, kar sem obečavala, in to bolj,
ker mi je laskalo, da me kdo snubi nego iz
pravega prepričanja. Mej tem prinese usoda
lepega, mladega, prilizljivega častnika pod
našo streho. Ta me zaslepi s svojimi zlatimi
obeti ter me omami s svojimi sladkimi besedami.
Storila sem, kar bi bila učinila v
mojem položaju vsaka sedemnajstletna mladenka
moje lehkoživne, živahne narave.

— Vsaka? seže jej on rezko v besedo.
Kolikor sem neveren, posebno kar zadeva
žensko zvestobo in krepost, ipak ne bi si

upal trditi, da bi vsaka mlada ženska, bodi
še tako lehkoživna in neizkušena, bila storila
to, kar ste vi: da zbeži v širni svet s
komaj znanim človečetom. Pregrešila ste se
tedaj na dvojni način: na zvestobo do mene,
ki ste mi bila na pol že zaročena, in na svojo
žensko dostojnost.

Avrelija lahno zarudi, a ne srama, temveč
zadrege.

— Ne rečem, da se nisem pregrešila,
niti ne trdim, da ne bi vas bila s svojim
činom užalila, odvrne na to nekako pohlevno,
da-si se je v nje očesu žarel pri tem plamen,
ki se nikakor ni ujemal ž nje potrtim glasom.
Ali pa veste, da navadno žalitelj mnogo
več trpi nego-li užaljenec? Moja pregreha
se mi je ostro maščevala. Kolikokrat sem
se potem v solzah spominjala vas, bridko
obžalovala svoje lehkomiselnost ter po vas
hrepenela!

On zmaje malomarno z ramami, češ:
kaj si potem mislila in čutila, briga me malo.

Ona ugane njegovo misel. In mej tem,
da se čudom začudi, kakó je mogoče, da bi
se bil nje nekdanji priljudni, mehkočutni in
v njo toliko zaljubljeni ženin, katerega bi

ona bila lahko ovila okoli mezinca, spremenil
v neobčutnega in odurnega trdeža, pomišljuje,
da-li ni menda ona danes dovelj nakitila
svojo zunanjost, ker ga ne more omamiti?
Saj je vedela iz izkušenj, da dokler
imajo možki čutila, a ženske čara, je teh-le
zmaga vselej gotova. In primakne se mu
bliže, in spet seže po njegovi roki, da ga
s tem prisili živeje čutiti nje bližino, natanje
pogledati jo v obraz.

On jej roko z osornim pogledom odtegne.
A ne odmakne se od nje, kakor se
je bil, ko se je ona, bila vsedla poleg njega,
niti ne obrne drugam svojega pogleda, kakor
je bii storil na početku pogovora. Zdaj
stoprav se prav ozre na njo in jo opazuje
mirno, a brez najmanjše presunjenosti.

Ko Avrelija vidi, da je on svoj pogled
uprl v njo, raste jej pogum. Ne, slep ne
more ostati za nje lepoto, če mu je tudi srce
oglušilo za-njo. Po čustvu ljubezni ona itak
nikoli ni hrepenela, nezmožna uzvišene navdušenosti, nežnosti in blagosti. Biti občudovani,
dvorjeni, najbolj zato, da vzbuja nevošljivost
drugih žensk, kratkočasiti se z
lehkomiselnimi ljubezenskimi zapletkami, v

tem sta bivala vsa nje sreča in nje smoter
življenja. A tu na deželi je bilo slabo v tem
oziru. Nahajali so se tudi tu lehkoživni možje,
ki so se jej radi klanjali in jo občudovali,
a ne taki, s katerimi bi bilo vredno baviti
se. Otmarjev nenadejani prihod v dolgočasnem
selu se jej je zdel kot posebno srečen
dogodek. Lep, mlad, imovit, ugleden mož,
mož, ki je enkrat bil ž njo v tesni zvezi —
kako zanimiv pridobitek za nje nečimurnost
in gizdavost.

— Otmar, reče s svojim najnežnejšim
naglasom in ga milo, skoro proseče pogleda
z zapeljivimi očmi, verujte mi, da sem hudo,
prehudo bila kaznovana za bolest, katero
sem vam storila. Še isti dan mojega nesrečnega
pobega so me roditelji brzojavno zasačili
in pritirali domu, a od tedaj nisem imela
več doma niti jedne vesele urice. Bila sem
jetnica v pravem pomenu besede. Nobene
svobode več, nobenega razvedrenja, a očitanja
in svarjenja črez mero! Ne dolgo potem
so me prisilili v zakon s človekom, ki
je bil skoro dvakrat starejši od mene, katerega
nisem ljubila, mož neizobražen in zateleban —

— Pač zateleban, da je svoje pešteno
ime pridružil vašemu, poseže Otmar zaničljivo
vmes.

— Otmar! zakliče ona očitáje in užaljena
ob enem. Ne zabite, da sem mnogo
trpela, in trpljenje očiščuje vsako pregreho.

— Predobro je znano, kakó je vas očistilo,
zavrne on neusmiljeno. Vaše razkošno
in opačno življenje najbolj priča o tem. Sicer
pa, čemu ves ta prizor? Ali je treba, da se
ponižujete pred manoj? Saj vam ničesar nisem
očital, niti vam bom kedaj.

— Ko bi mi le, Otmar, vzdehne ona.
Vaša pravična graja bi me manj zadela nego
vaše zaničljrvo preziranje.

— Kako vam more biti kaj na mojem
mnenju, zdaj, ko imate soproga, ki vas ceni,
spoštuje, kakor zaslužite, se ve, kakor zaslužite,
ponavlja porogljivo, ker se je ona
pri besedi «zaslužite» nehote zganila. Kaj,
niste-li mlada, a on star? Niste-li lepa, a on
baš nasprotno? Niste-li občudovana, dvorjena,
kakor maloktera ženska? Res da, ponosen
sme biti na vas!

— Dvorjena, občudovana, a ne ljubljena
— zašepeče ona in povesi glavo. Sprevidela

je, da ne s čarom svojega lepega telesa, ne
s svojo koketno drznostjo, ne s svojim zapeljivim
vedenjem in govorjenjem ga ne more
omamiti. Poskusiti hoče drugo sredstvo: navidezno
kesanje in pobitost. Bil je vedno
mehkega srca, morda ga s tem omeči.

— Ženske vaše vrste so iskane, dvorjene,
občudovane, oboževane, a ne ljubljene,
ker niso čislane. Brez čislanja pa tudi ljubezni
ni, odgovori jej on s trdnim glasom.

— Kako ste kruti, potoži se Avrelija,
a zdaj vidno osramočena. Tedaj res ne morete
ali nočete pozabiti, kar je že davno izginilo
v pozabljivost?

— Dogajajo se reči, ki se nikoli ne pozabijo,
in ko bi človek živel tisoč let, zavrne
on kratko.

— A ne pozabiti pomenja ne odpuščati,
odvrne ona z javkajočim glasom.

— Takó nekako. Ulivajte črnilo na kup
snega; črna voda odteče, a madež ostane.
Čas mi je iz duše izbrisal zle spomine, a
zarastek rane je ostal.

— Tedaj vi mi nočete več biti dober,
nočete mi biti prijatelj in ni mi upati, da si

spet pridobim vaše zaupanje? zakliče Avrelija
razdražena.

— O tem ni več govora, je bil Otmarjev
trdi, odločni odgovor. Zaupnost je kakor
poštenje: enkrat izgubljeno, za vselej izgubljeno.
In če to velja v obče, koliko bolj med
osebami, katere je združila spona ljubezni!
Kajti oni, ki se ljubijo, se lehko pričkajo
in v ognju jeze med saboj tudi žalijo, a
kmalu potem pozabivajo in si odpuščajo vzajemne
pregrehe, a česar ni moč več pridobiti,
to je zaupnost. Zaupnost je jedini sklep prijateljske
vezi, ki, enkrat pretrgan, se ne dá
več zvariti.

Vzpričo jasnega dokaza njegove neprijaznosti
se omaje v Avreliji navidezna krotkost,
v katero se je bila odevala. Čim trji
je on, tem bolj se je ona vnemala za-nj.
Neki neznosni nemir, neka divja strast, da
bi zmagala, da bi ga spet priklenila na-se,
sta se bili nje polastili. Misel, da je on v
kratkih urah, kar biva v domovini, morda
že našel sočutnost do druge ženske, in da
bi ona v tem zapuščenem kotičku sveta dobila
tekmovalko, kar se jej do zdaj še nikoli
ni primerilo, jej napolni dušo s takó grozno

ljubosumnostjo, da se je preplašila. Saj ni
ljubila Otmarja, a oživlja se ljubosumnost
tudi brez prave ljubezni, kakor se nahaja
ljubezen brez ljubosumnosti. Hotela ga je
samo videti pred sabo klečečega, hotela je
imeti zadoščenje, da je bila tudi v tem slučaju, kakor vselej, zmagonosna.

Ustavi se po koncu v vsej svoji veličastnosti. Dolga, bogata svilena obleka povišuje nje ponosno postavo.
Notranja razdraženost je privabila na nje kot marmor
belo lice skrivnostni ogenj, ki daje neki posebno zanimiv izraz nje dovršenemu, a
čuvstva mrtvemu obličju. Malo kedaj je bila
Avrelija videti tako lepa, tako dražestna
nego v tem trenotju, ko tako stoji pred njim,
mično grški okroženo glavico z zlatim dijademom najsvitlejših obilih las ponosno kvišku
držé, z najčarobnejšim nasmehom na zapeljivih ustih. Hrepenenje, razžaljenje, miloba
in srd, vse to se je izraževalo v nje zgovornem pogledu, s katerim je nemo merila
Otmarja.

Tudi ta je bil vstal in roke križem držé
postavil se jej nasproti. Tudi on jo nemo
pogleda, radoveden, kedaj napravi konec

temu zanj neprijetnemu a za njo poniževalnemu
razgovoru. Pri tem si na tihoma priznava,
da je Avrelija sedaj mnogo lepša nego
je bila pred devetimi leti. A navzlic vse njene
lepote ni se v njem ganil nijeden čut. Čudil
se je samó, da li je ona res ono bitje, zaradi katerega izgube je toliko trpel, da si
je hotel seči po življenju, zaradi katerega
je naposled postal to, kar je zdaj: nezadovoljen,
neveren, neprikupen človek, sebi in
drugim nadležen.

Ona še vedno molči. Vidi, kako jo on
opazuje, čuti, da priznava vrednost njenemu
krasu, a ne more umeti, zakaj da pri vsem
tem postajajo črte njegovega obraza vedno
hladneje. Ali me je res nekdaj ljubil? poprašuje
se pri tem dvoméča. Ni umevala,
da čar, osnovan samo na gizdavosti in občutnosti,
ne more vzbujati stalne in spoštljive
naklonjenosti. Pa ko bi tak čar tudi vzbujal
ljubezen, moral bi giniti po kratki dobi, ker
ljubezen, da se utrdi in pomnoži, potrebuje
nežnosti in uzora, česar pa je zastonj iskati
v podlih in strastnih naravah —

Ker Avrelija še vedno trmoglavo molči,
dasi je on zadnji govoril in mu ona dolguje

še odgovora, sprevidi Otmar, da mora le
on zopet pretrgati to dolgo, prečudno molčanje.

— Obžalujem, gospa, reče vljudno, kakor
da sta doslej govorila najmalovažnejših stvareh,
potem ko je pogledal na uro, posloviti
se moram od vas. Čuli ste, kako me je materina
družbenica strogo opomnila hišnega
redu. Ura bode skoro tri, pri mizi menda
me že čakajo. Izvolite, da vas spremim do
vhoda gaja, ali pa se želite še tod pomuditi?

— Kakor sem sama našla sem, vedela
bodem tudi sama odtod, odvrne Avrelija z
lehkotno in kratko besedo, da posnema glas
njegove malobrižnosti. Predobro mi je znan
ta gaj, nič menj znan nego vam, saj sva
ga pogostoma dovolj prehodila skupaj. —
Čemú še tu stojite? Hitite, da se juha ne
ohladi, priganja ga veselo, ker on čaka, da
bi prenehala z besedo, da se jej pokloni in
potem odide. Voščim vam posebno dobrega
teka! O možki, možki! — Nasmejala se je, da
so se jej jamice delale v gladkih licih, da
se je za polnimi rudečimi ustnami prikazala
vrsta najkrasnejših zobkov, prekrasnih in
preenoličnih, da bi bili njeni. Toda pogled,

s katerim je spremljevala svoje žaljive besede, je bil takošen, da je Otmarju srce
zledenil. Čutil je, da bolj nego nje ljubezni
se mu je bati nje sovraštva. Zató jej ne povrne
nje poroganja. Nemo se jej poklonivši
izgine med zelenjem.

IX.

Avrelija se je skoro slednji dan prikazovala
v gradu, ker je bilo domovje njenih
roditeljev, pri katerih je stanovala, oddaljeno
samo četrt ure od tam. Razven grajščakinje,
ki je strogo gledala na etiketo in svojih
gostov ni hotela žaliti, jej tam nihče ni kazal
prijaznega obraza. Malvina je bila proti njej,
kakor vedno, odkar jo je poznala, vljudna
sicer, a hladna in zaprta. Otmar pa, dasi
nikoli ni pozabil, česa treba izobraženemu
možu nasproti gospej, posebno še znani, ipak
sta se poznali v njegovem občevanju ž njo
zopernost in odurnost.

Avrelija se za to ni dosti brigala. Bila
je navidezno slepa in gluha za take malenkostne

trmice, kakor jih je imenovala ona,
kakor se sploh drzni vsiljenci malo brigajo
za mnenja, katera puščajo za saboj, da le
morejo s svojim postopanjem doseči namen,
in bila prepričana, da doseže, kar hoče.

Edina Malvina jej je bila nekoliko na
poti pri dosezanju tega namena, ta ponosna
lepa ženska s strogim, vzdržljivim, a ipak
toliko oblastnim vedenjem, z resnim pogledom
ter krepostno govorico. Znano je bilo sicer,
da Malvina sluje kot izvanredno vzgledna,
nepremagljiva ženska, katere neprodirna duša
je bila vsakemu očesu uganjka. — Zdelo se
je, kakor da ima ona kamen v prsih namesto
srca; tako neobčutna se je vselej kazala
nasproti vsakemu laskanju, nasproti vsakemu
še tako iskreno in istinito njej izkazanemu
sočutju. A pri vsem tem jej Avrelija vendar
ni prav zaupala. Tihe vode so včasih najgloblje,
dejala si je. Pa, če bi se tudi ona
ne brigala za Otmarja, utegne mu pa ona
ugajati. Ta misel je bila grenka dovolj, da
bi jo resno vznemirjala. Ko bi Malvine ne
bilo v gradu, morda se ne bi bila dalje brigala
za Otmarja, ki jo je bil nečuveno ranil
in ponižal. Kaj je njej do enega poraza, njej,

ki je štela nebrojnih zmag! A ker nje ne
mara, zató mu tudi druge ne privošči. In z
bistrimi očmi je prežala na njiju, da bi o
pravem času posegla vmes, ako bi trebalo.

Onega dne, ko se je podala Malvina
po onem dolgem sestanku z Otmarjem in
potem, ko ga je v gaju pustila v Avrelijini
družbi, h grajščakinji, je ta koj zapazila, da
njej nekaj teži srce.

— Zakaj ste tako pobita in otožna?
jo je vprašala čudé se.

— Kako bi ne bila, je odgovorila Malvina
odkritosrčno. Gospoda Otmarja blodnje
so me bridko prevzele. — Na tó jej pové
v kratkih besedah, o čem se je ž njim menila
in kaj jej je on povedal o sebi. Pové
jej tudi, kako ona sodi o njem, in meni, da
bi še bilo mogoče, privesti ga na pravo pot.
Vam, gospa grajščakinja, nadaljuje skoro
proseče, kot namestnici njegove matere, bi
se najbolj pristojalo, da prevzamete to nalogo.

— Draga moja, jej je odvrnila grajščakinja
ravnodušno, še na dečka Otmarja
nisem uplivala, pa naj bi zdaj na moža? Sicer
pa ni ž njim tako hudo, kakor si vi narisujete
v svoji strogosti. On je zdaj v onih

pretiranih, dejala bi neprištevnih letih, ko
se včasih pri človeku, ki ni več neizkušen
mladenič, pa tudi ne še dozorel mož, idealizem
bori z materijalizmom. Z ene strani
se mu mili opuščati prvega, a z druge strani
se ne more upirati mamljivosti drugega. Vsled
tega postaja v možganih takega človeka
neka mešanica, da mu naposled ni več ne
za eno ne za drugo. Ta malomarnost je
kriva, da tak človek ne veruje potem v nič,
se ne briga za nič, in se smatra za nič. Pa
to se potem z leti poravna. Razum, izkušnje,
vedno jasneje motreči duh, napravijo ravnotežje
med tema dvema nazoroma, da iz največjega
neverca, iz črnogledca, iz navidezno
izgubljenega uda človeške družbe postane
moder, zdravo misleč, mirno čuteč, pameten
mož. Otmarja pa tudi ni soditi po njegovem
sedanjem dušnem stanju. On je najbrž silno
razburjen vsled nepričakovane Avrelijine
prisotnosti, in to ga dela pikrega in krivičnega.
Govorila še nisem z vami nikoli o tej
zadevi tako jasno in določno, pa najbrž slutite,
da je Avrelija bila oni njegovi mladostni
uzor, zaradi katerega prevare je pobegnil
z doma ter učinil celo vrsto brezmiselnostij.

Fant, dasi tudi v mnogoterem
oziru pretiran, je bil vendar pomilovanja
vreden, ker je visel s celim življenjem o
svojem maliku, katerega je obožaval že za
otroških let. A ona mu je res povračevala
njegovo udanost in vernost na najbrezsrčnejši
in najpodlejši način. Pa o tem govorive ob
drugi priliki več. Otmar utegne vsak trenotek
priti. Nočem, da bi naju zasačil v tem pogovoru.

— Ne pride tako kmalu ne; Avrelija
mu dela družbo, odvrne Malvina z vidno
nezadovoljnostjo.

— Ali res mislite, da je on rad v nje
družbi? reče grajščakinja dvomeča. Saj ste
sinoči videla, kako je zbežal, ko jo je
zagledal.

— Ne mogla bi o tem prav soditi. Vsekako
bilo bi obžalovanja vredno, da bi gospod
Otmar pal znovič v mreže one prostaške
duše, polne gizdavosti in nesramežljivosti,
reče Malvina z obžalujočim glasom. Bila je
že enkrat v nesrečo, zdaj pa bi mu bila v
pravo pogubo.

— In je li to, kar vas toliko vznemirja?
pozveduje grajščakinja presenečena

po nje živem zanimanju za maloznanega
jej moža.

— Ne tajim, da ne bi me ta misel vznemirjala, zavrne družbenica lahno zarudevši.
Gospodu Otmarju, če se je tudi mnogo pregrešil na sebe in človeštvo, je vendar prirojena
odlična narav; o tem sem popolnoma
osvedočena. In kar je prirojeno, se ne zatre
nikoli popolnoma. Lepi vzgledi, vspodbudljive
besede, blago občevanje, razumno prigovarjanje,
to vse, tega sem prepričana, bi
njega prerodilo v človeka, kakoršnega ga je
mati priroda s prva ustvarila. A namesto
tega ta ženska! Dà, gospa, morali bi biti
menj prijazni z Avrelijo, da preprečite nekoliko
nje prihode v svojo hišo. Dotika
z žensko slabega glasú, kakoršnega je ta, nikoli
ni v čast in hasen.

— Čudim se, draga moja, da ste še tako
najivna, vzlic vaši razumnosti, odvrne grajščakinja
nekoliko užaljena, da kritikujete nje
početje. Do Avrelijine prijaznosti mi celo
nič ni, a do prijaznosti njenih roditeljev
mnogo, ker so naši najbližnji sosedje. Če
njo žalim, zadenem tudi nje. Sicer pa, v čem
se je Avrelija toliko pregrešila, da jo črnite

kot nekako pogubonosno pošast? Ker je koketna,
lehkomiselna, gizdava, nečimerna,
pretirana? — A take so dandanes vsaj vse
moderne ženske. Vi vedno sodite le po sebi,
in taka sodba je napačna. Vse ženske niso
tako blage in čiste, kakor ste vi. A svoj
spol bi morala vendar mileje presojati, saj
ste sicer tako prizanesljiva človeškim slabostim.

— Jaz presojam po svoji vesti in svojem
prepričanju, odvrne Malvina. Rada prizanašam
majhne prestopke, a hudo obsojam
velike. Toda ženska, ki se še ponaša s tem,
kar bi morala zakrivati, in takó dela Avrelija,
me neprijetno preseneča in razsrjuje.
Ko bi bili čuli, kakó se je sinoči bahala
svojih zmag! Kaj pa njen soprog, ali je res
nebrižen in slep za vsa dejanja svoje žene?

— Njen soprog, zavrne grajščakinja z
dvoumnim nasmehom. On je in ni pomilovanja
vreden. Morda, ko bi se ne bal soblazni —, pa zdi se mi, da Otmar že gre.
Čula sem njegov glas v veži, poseže si grajščakinja
v besedo ter posluša, da li je to
njegov glas. Kako je točen! Vidite, da je
ves vaš strah le prazen. Okusen obed mu

več velja nego Avrelijina lepota. Vedela sem,
da se za-nj ni bati, in kakor je ozdravel
začaranosti od te ženske, tako tudi ozdravi
svoje dušne bolezni. Verujte mi, da moje
opozarjanje, svarjenje in prigovarjanje bi
bilo celó nepotrebno, morda bi celo pospeševalo
nasprotni namen.

Malvina ni bila tega mnenja. Nagonski
je čutila, da brez posrednega upliva mladi
mož nikoli ne bi odtegnil korakov od opolzle
poti, na katero je bil zabredel brez svoje
volje. A ker grajščakinja, njegova najbližja
sorodnica, katera bi se imela brigati za njegov
blagor, noče ničesar storiti, poskusiti
hoče zdaj ona, da-li bi se dalo uplivati na-nj.

Ko je kmalu potem Otmar prisedel k
obedu, sta bila on in Malvina jako zmedena.
Ona se ga skoro ne upa pogledati, da ne bi
iz izraza njegovega lica menda nekaj posnela,
kar bi jej ne godilo, a on poveša oči pred
njo, kot da ga je sram, če bi ona menila,
da je njemu sestanek z Avrelijo bil ugoden.
O Avreliji pa ni zinil besedice, a grajščakinja
in Malvina je tudi niste omenjali. Brž pa,
ko je bil sam z Malvino, je napeljal pogovor
na to.

— Zakaj ste me pustila samega z Avrelijo?
je rekel skoro očitajoče, koliko bridkega
bi mi bili prihranili, da ste ostali!

Neprijeten občutek prevzame Malvino,
ko to čuje, in neka bridkost, katero občutimo,
kadar mrzla proza ugaša nenadoma
plamen naše idealnosti. Žalostno ga pogleda.
Tedaj tudi pri njem, kakor pri njej, se izpolnjuje
resnica, da preteklost, čeprav izgine
v temo večnosti, ipak ne izgine popolnoma?
Ona ve, kaj se pravi trpeti pod tego bridkih
spominov. A pri njej je to naravno, skoro
tudi potrebno. Preteklosti pozabiti ona niti
ne sme; vedno jo mora imeti pred očmi, da
jo opominja, da ni prosta, da ni gospodinja
same sebe. Ali da on svoje preteklosti noče
zadušiti, to je napačno, nespametno, pregrešno.
Tedaj se je vendar zmotila o njem?
Njegova duša torej ni nežnočutna, kakor je
sodila, temveč prostaška, kakor pri večini
možkih? Ali bi sicer imel takó slab ukus in
nahajal še vedno ugodnost pri Avreliji?

Malvina ga je bila krivo razumela. Ona
je menila, da je želel samo za to njeno pričujočnost,
da bi mu bila tešila prisotnost
tretje osebe skelečo, na novo prizadeto rano

vsled Avrelijine bližine. Jako resno mu tedaj
ódvrne:

— Ali vas, gospod, pogled nekdanje
prijateljice tako gane, da ga sami ne morete
prenašati?

Prijazni, skoro ljubeznivi glas, s katerim
je to vprašala, je skrival ipak tajno
očitanje, katero Otmarju ni ušlo.

— Celo nič me ni ganil, odgovori hitro
on, pač pa mi je bil silno nadležen. A vi
ste se bala za-me, vem, in še zdaj nimate
najboljšega mnenja glede mojih čustev do
one ženske, pristavi kakor obžalovaje.

Malo preje nego se je vam pridružila
Avrelija v gaju, ste naslikali sebe tako temnimi
barvami, da sem se nehoté morala vznemirjati.
Avrelija je znana kot lehkomiselna,
kot — —

— Recite rajši kot pohotna, nevarna
ženska, kakoršna tudi je, jej pomaga on iz
zadrege, ker Malvina ne ve, kakó bi zagovarjala
svojo sumnjo, ne da bi njega žalila,
niti Avrelije ne obrekovala. — Predobro vem
in čutim, nadaljuje, da, kdor hoče postati
vaš prijatelj, ne more biti suženj žensk Avrelijine
vrste. Kajti prijateljstvo ž njo bi

pomenilo poniževalno sužnost. A jaz bi si
rad pridobil vašo prijateljsko naklonjenost,
prislužil si rad ime vašega prijatelja. Ali
smem upati, gospa, da me kedaj smatrate
za vrednega tega imena?

Nepopisno radostna čut se oglasi vsled
te njegove prošnje v Malvinini duši.

— Prirasli ste mi k srcu še predno sem
vas osebno poznala, mu je odgovorila priprosto,
a prisrčno ob enem. Dečka Otmarja
sliko sem si morala vedno in vedno ogledovati;
tako me je bila prevzela miloba slike,
izražena v plemenitem njegovem pogledu in
blagosrčnem njegovem nasmehu. Povrnite
se k svoji prvotni naravi, prisvojite si spet
mladostnega Otmarja dušo, in drag in mil
mi bodete za vselej.

On nič ne odvrne na te besede. Spoštljivo
seže po nje roko, katero mu je ona
bila ponudila v znamenje sporazumljenja, in
lahen a iskren njegov pritisk jej je svedočil,
da ga je volja izpolniti nje željo.

A k Otmarjevemu moralnemu spreobrnjenju
ni trebalo nikakošne trdne volje od
njegove strani, niti posebnega truda od njene,
čim bolj sta se spoznavala, čim gosteje sta

med saboj občevala, temveč sta se sporazumevala.
Malvinina nenavadno dozorela razumnost
in zdrava sodba, združena s prikupno
nje resnostjo in pristno nežnostjo, sta
uplivale kakor čarodejni lek na bolno Otmarjevo
srce. Polagoma, da on tega niti ni
opazil, ga je vzdigovala ona iz njegove tmine
ter mu ojasnjevala obzorje njegovega mišljenja
in prepričanja. In to spreobračanje se
je izvrševalo kot samo ob sebi, brez napora,
brez silnih pregovarjanj in dokazovanj. V
njeni bližini je bilo njemu, kot bi se čutil
na varnem pobrežju, občevanje ž njo se mu
je zdelo, da ga tolaži in okreva, pogled na
njo, da ga poblažuje. Kadar je poslušal
njo, mu je bilo tako svečano pri srcu, kakor
bi poslušal glas svoje nepozabne matere. In
tega glasù ni se nikoli naveličal, in ta glas
je odmeval v njegovi duši vedno tako pokojno
in milo. Saj se je pa tudi Malvina
oklenila s pravo materinsko naklonjenostjo
tega čudovitega moža, kateri, dasi že na
potu pogube, vendar ni vzbujal zopernosti
in studa, kakoršen vzbujajo navadno enaki
ljudje. In ker je bila starejša od njega, se
jej je zdelo, da poleg splošne človekoljubnosti

je tudi skoro nje dolžnost, odpreti mu
zaslepljene oči, spominjati ga njegove možke
časti in dostojnosti, otvoriti mu dušo za blage
vtise, da v njej prebudi krepostne nagibe,
ki, kakor se je vedno bolj osvedočila, niso
tam zamrli, temveč samo odreveneli. Predno
je minulo štirinajst dnij, je bil Otmar kakor
prerojen. Njegova prvotna narava se je oglaševala v njem vedno bolj, nekdanji poet,
nekdanji pogumni in veledušni mladenič je
v njem spet ustajal. Njegovo črnogledstvo,
njegove opačnosti, v katere je siloma hotel
potopiti svojo nezadovoljnost in otožnost,
izgubljivale so se kakor vsled kakega čara.
Pogostoma je govoril o rajnki materi, in to
vselej z neizmerno častitljivostjo in ljubeznijo,
ter Malvini pritrjeval, da mu je duša
postala spet verna in goreča, kakor tedaj,
ko so besede one čestite ženske v njej odmevale.

— Ko bi ona še živela, bi bila zdaj z
menoj zadovoljna, kaj ne? jo je vprašal
vznesen, spomnivši se nekdanjega Malvininega očitanja.

— Tudi tam, kjer biva zdaj, se vas ona
veseli, je bil nje prepričevalni odgovor. In

mladi mož je rad verjel, dasi ni popraševal,
kje bi ona bila.

Ali samo vpričo Malvine je Otmar odkrival
samega sebe; v družbi drugih je bil
malobeseden in zaprt, da ga nihče ni mogel
pregledati. Ni zabavljal, ni grajal ali se prittoževal na svet in njegov tek, a tudi hvalil
ga ni, niti se potezal za-nj.

Avrelija je poskušala še nekolikokrati
svoje napade na-nj, a vselej brezuspešno.
Niti onega zadoščenja jej ni bilo več uživati,
da ga vidi presunjega in razburjenega
njej nasproti, kakor je bil prvekrati, ko je
občeval ž njo. Miren, hladen do preziranja,
dasi vedno uljuden, je občeval ž njo; ni se
je izogibal, a tudi ne iskal; ni se kazal užaljenega,
a tudi ne prijaznega. A baš to jo
je dražilo. Nič jej ni bilo zoperneje, nego
možje, ki niso ne to ne ono, ne črni ne beli,
ne krepostni ne opačni. Mož naj bode mož,
to je takšen, da ženska takoj ve, ali naj ga
smatra za prijatelja ali za neprijatelja. Da
je Otmar z Malvino prijazneji nego ž njo, je
bilo očevidno in ni mu tega štela v zlo.
Malvina je bila v hiši važna oseba, katero
so vsi visoko čislali in spoštovali; že iz

uljudnosti ne mogel bi on v tem zaostajati
za drugimi. Ali če se pod to prijaznostjo
skriva iskrenejše čustvo, ni mogla pri vsej
svoji zvijačnosti in izvedenosti iztakniti. Nikoli
ni nič sumljivega zapazila v njiju obnašanju.
Ali kdo vé, kako med seboj občujeta,
kadar sta sama? Ta skrb jo je zopet
trpinčila. Saj samá sta bila takó pogostoma
večji del dneva. Kadar je ona prihajala v
grad, ju ni nikoli našla doma, vedno sta
bila kje med zelenjem in cvetjem v zaupnem
pogovoru. Ko bi ona mogla koga najti, ki
bi ju skrivoma opazoval in njej zvesto poročal
o vsem, kar zapazi! Toda koga? V
hiši so službovali samo starejši ljudje, kateri
so bili že tam v službi, ko je še ona
prijateljski občevala z Otmarjem. Vsi so poznali
njeno razmerje z mladim gospodarjem,
vsi so njega pomilovali, a njo obsojali. Zato
ni mogla upati, da bi jej kdo hodil na roko,
niti hlevski hlapec Govédar, znan kot največji
lakomnež. Morda, da bi ga z bogatim
darilom pridobila za-se; a ko ne bi vendar
sprejel nje ponudbe in bi še povrh trobil
okoli o tej reči? Ne, še te soblazni in tega
poniževanja noče doživeti. Rajši počaka in

bo prežala na ugodno priliko. Nekaj jej je
pravilo, da se kedaj ponudi.

Za krasnim dnem je sledil še krasnejši
večer. Grajščakinja je bila oni dan priredila
izlet na štiri ure oddaljeno svojo pristavo,
ki je stala na idiličnem kraju sredi gorá, in
kjer bi se dal uživati zraven najboljšega
zraka in divnega razgleda tudi najokusnejši
domači pridelek smetane, surovega
masla in sira. Izlet, kateremu se je pridružilo
nad dvanajst povabljencev, se je bil izvrstno
sponesel. Niti senca kake neprilike
ni kalila užitka onega dne, kar se le prerado
godi, kadar se kam podaje večja družba, da
preživi nekaj veselih uric. Vreme je bilo kakor
naročeno, gostje najboljše volje, razgled
čist in neomejen, zrak čvrst in oživljajoč,
prigrizki okusni in tečni.

Dolgo že ni bila grajščakinja tako izvrstne
volje, kakoršne oni dan. Neumorno
je kazala in razkladala svojim gostom vsak
kotiček, vsako posebnost pristave, jih kratkočasila
z živahnim pripovedovanjem kake zanimive
dogodbice, ki se je tam bila prigodila,
jim stregla in skrbela v vsem, da se
je vsak čudil čilosti in vztrajnosti postavne

gospe. A kadar so se povračali v mraku
domu in so se gostje razšli, jo je popadla
zato občutna utrujenost. Ni hotela počakati
večerje, temveč takoj šla leč.

Malvino in Otmarja izlet ni posebno
utrudil. Mladini, čilim ljudem je v okrepčilo,
kar je starejšim v trud. Da bi šla tudi že
onadva počivat o lepem večeru, ki je obetal
čarobno noč, ni bilo misliti. Užitek prijetnega
dneva naj dopolnita s še prijetnejšim
večerom. Na vrt se podasta, da tam med
tišino dremljajoče prirode si odpočijeta utrujene
ude in živce, razdražene od trudnega
dneva. Tako sta sklenila in tudi storila.

To je bil užitek, sedeti na mehki priprosti
klopi, umetno napravljeni iz prsti in
malin, stoječi sredi odprtega kolobara prostornega
vrta, noge zakopane v zelenje, a
oči imeti obrnene v nebesno modrino, in tako
izpočivati lahno utrujeno telo! Tihotni veterček
jima je pihljal v obraz stotero različnih
vonjav, katere so uplivale enako nevidnemu
mehkemu božanju. Ponosna luna,
ki je vzhajala za gričem njima nasproti, stopa
više in više; že je dosegla vrhunec svojega
obhoda. Nič več ne ostaja neočito pod njenim

jasnim sojem, ki poljublja vsako peerjice spavajočih ptičkov, vsako rosno
kapljico, trepetajočo na listju in travah, vsako
cvetko, vsako biljko okrog! Kako praznično
je bilo v prirodi, kako svečano! S svojim
vzgledom je ona vabila in vspodbujala vse
živeče k razvedrenju, k sporazumevanju, k
sočutstvovanju!

— Kako lep, kako presunljiv je ta
nočni prizor, zašepeče Otmar z neko pobožnostjo.

— Ali tudi vi to občutite? A pred štirinajstimi dnevi ste trdili, da vas nič na
svetu ne more zanimati, vam ugajati ter
vas razveseljevati, mu očita Malvina nežno
in vidi se jej, kako je te njegove premembe
vesela.

— Da sem spremenil svoj ukus, je le
vaša zasluga, odvrne on ginen. Brez vas
ne bi se bil izvršil nikoli z menoj ta ugodni
prevratek. Brez pomisleka bi bil stavil vsak
čas svojo glavo, da se z menoj kaj enakega
ne more več zgoditi.

— Jaz pa, brž ko sem vas nekoliko
spoznala, sem vedela, da pridete do tega.
Ženske imamo v resnici nekako dvovidnost,

kakor jo imajo sploh vse priproste duše,
reče ona nasmehnivši se zadovoljno.

— Ako taka dvovidnost prihaja od čistosti
mišljenja in čustvovanja, potem jo vi
imate gotovo, odvrne on iskreno. Čudim se
sploh, da ste tako izvrstna poznavalka človeškega
srca in presojevalka človeških čustev.
K temu treba vendar neprestanega in vztrajnega
uka in pa nepristranske logike. A kje
bi se vi bila v tem vadila, vi, ki živite tako
samostanski, da-si tudi sredi človeške družbe,
da kdor vas opazuje, meni, da vi ne vidite
niti ne čujete ničesar, kar se godi okoli vas?

Povedal je to z neprikrito navdušenostjo,
da je bilo iz njegovega glasu jasno
poznati občudovanje, katero goji za njo.
A ipak je v tem navdušenju zabrenkala še
druga struna, neka nepremagljiva radovednost,
poizvedeti kaj natanje o nje osebi, a
posebno o nje preteklosti. Kar je bil poizvedel
od grajščakinje, tega je bilo silno
malo in mu ni zadostovalo.

— Vi pretiravate, odvrne ona nekoliko
v zadregi. Ne zabite, da nisem več mlada
in da sem torej imela in imam neprestano
priliko opazovati življenje, motriti človeški

značaj in ljudi sploh. Baš tedaj, kadar se
dozdevam nebrižna za vse, kar se godi okoli mene, baš takrat si najbolj ustvarjal
svoje sodbe.

Otmar ni bil zadovoljen ž njenim odgovorom.
Očitno je bilo, da se mu ona z namenom
noče odkriti. Iž njene zadrege je
spoznal, da je umela, kaj bi on rad zvedel
od nje, in ta njena prikritost ga je nemalo
iznenadila in zabolela. Saj se je ona sicer
vedla odkritosrčno in zaupno proti njemu,
kakor se more vesti človek samo s svojim
najboljšim prijateljem; a v tem, kar je zadevalo
nje osebo, je bila nema in nepristopna
kot grob.

— Vi ste meni sploh uganjka, je začel
Otmar po dolgem molku, ki je sledil za njenimi
besedami, kakor da to pravi bolj sebi
nego njej. Noben položaj vam ni nejasen,
nobena tema človeških strastij vam ni neprodirna.
Veliko veste, a nikoli se s tem ne
ponašate. Kako plemenito je vaše bitje, kako
blago! Bog nebeški, če sem že kot otrok
imel izgubiti mater, da bi bil imel vsaj
sestro, vam enako blago, odkritosrčno in
ljubečo! Kakšen bi bil lahko postal človek!

A usoda je hotela, da sem preživel osemindvajset
let, ne da bi bil srečal žensko, ki bi
vam le nekoliko bila podobna. In to je moja
prava nesreča.

Malvina živo zarudi.

— Kaj veste vi sploh o meni, da me tako
malikujete? reče kakor vzplašena.

— Res, malo vem, a ipak tudi veliko.
Vem namreč, da ste ženska v pravem pomenu
besede, in ker sem dozdaj namesto
na prave ženske naletaval samo na premetene
glumačice ali brezčutne punice, zato mi
je vaša pridobitev tem dražja in svetejša,
se je glasil njegov odgovor.

— Vaše laskavo priznanje mi je v čast,
ali vi mi pri tem postajate premehki, opazuje
Malvina kot v šali, dasi jo globoka
resnost, skoro enaka strahu, popade pri odkritosrčnosti
teh njegovih besedij. Mehkoba
kakor trdost sta pogubna, ako se vršite o
nepravem času in v preobilni meri.

— A kako naj se ustavljam čaru, ki se
mi dan za dnevom odkriva v vaši osebnosti?
zakliče on navdušen.

— Nimam več čara, temveč samo
čustvo, zašepeče ona skoro bolestno, a samo

iskrenost tega čustva je mojega mladega
prijatelja ozdravila njegovih hib.

— Vi me zovete prijatelja? Ali sem
res vašemu srcu drag in mil? zakliče on
prijetno razburjen.

— Zakaj vas je to ime tako razvnelo?
se začudi ona. Menim, da oba že dolgo čutiva,
da sva si dobra in udana.

— Zató, ker ljubljenemu biti je vseh priznavanj
največje, izgovarja se on navdušen
ter hoče še nekaj pristaviti, a ona mu to
prepreči hitro mu segši v besedo.

— Vem, reče mirno, (a ta mirnost ni
bila pristna, temveč umetna, kar je izdajala
negotovost njenega glasu), — in to priznanje
tudi zaslužite. Samo prosila bi vas, da se
preveč ne ogrevate za-me! Pregloboka čustva
postajajo s časoma vir bridkostim ali pa
dolžnostim dvema položajema, katerih v
najinem slučaju celo ne potrebujeva. Vaše
prijateljstvo do mene, kakor moje do vas,
po preiskreni udanosti in prevelikem češčenju
ne sme postajati nekakšna sužnost, temveč
naj se ono omejuje na sladko vez, ki naj bi
nama bila samo v razvedrilo in tešilo !

— Ker tako modrujete, potem ni res,
da bi vam jaz bil drag prijatelj. Morda samo
prijatelj, a ne drag, kar je velika razlika,
odvrne on mračno.

— Kako to menite? vpraša ona, kakor
da bi ga ne bila umela.

— Ker se v vsakem čustvovanju nahajajo
dolžnosti, katerih ni mogoče razpravljati
niti odpravljati. V čem bi potem bivala
ona sužnost, o kateri govorite?

Malvina postaja nemirna, čimbolj si
prizadeva dajati pogovoru lahkotni značaj,
tem resnejši in kočljivejši postaja. Otmar je
sploh nocoj jako čuden. Prepričana je, da
samo čarobnost kraja in napetost utrujenih
živcev uplivate na nenavadno razpoloženost
mladega moža.

— Ni utajiti, kar trdite, reče naposled,
ker resničnosti njegovih besed jej ni moč
odbijati; o tem predmetu bi se dalo na
dolgo in široko razpravljati, ker srce ima
res svojo pamet, katere niti najmodrejši
naš razum ne more pojmiti. Toda za danes
napraviva konec! Pozno je že. čutim se
utrujeno. Vi ste tudi; od tod vaša razdraženost.
In to rekši vstane, da ide.

— Ne pojdite še, gospa, prosi on kot
preplašen. Povejte mi še prej, toda odkritosrčno,
ali me res smatrate za prijatelja, ali
ste to trdila samo v svoji prijaznosti in v
svojem prizanašanju do mene?

Pobitost, ki se je nenadoma označila na
njem, njegov ponižni, proseči glas ganeta
Malvino do živega.

— Ni moja navada trditi neresničnostij,
odvrne mehko.

— Jaz bi torej bil —.

— Moj najdražji prijatelj, dopolni ona
tiho, in kri jej šine v bledo obličje, da zažarí.

On vidi nje ljubko zmedenost, vidi,
kakó jej trepečejo ustnice, kakó se nje mrkle
oči obračajo k tlom, da bi njemu zakrila
svojo presunjenost. Vse to zapazivši, se
Otmarju razjasni lice. Plaho seže po nje
roko, katero mu ona prepusti bolj iz nezavednosti
nego iz lastne volje.

— Vidim, čutim, da ste mi dobra, reče
na to s hvaležno-radostnim glasom. Tudi vi
ste meni najdražja, edina prijateljica, ali —
samo prijateljica je premalo, pristavi šepetaje.

Malvina se zgane. Rudečica mahoma
izgine ž nje obraza ter je dala mesto silni
upalosti. Nov, mogočen čut jo prešine ob
enem s presunljivo preplašenostjo.

— Pojdiva, skrajni čas je že, reče šiloma,
kot da jej je govorjenje postalo nakrat
mučno, in se potrudi osvoboditi svojo roko
iz njegove, katera jo krepko drži.

On zapazi, da ta roka trepeče kakor
mrzlična. Izpusti jo počasi in se voljno udá
nje želji.

Počasna, tiha in zamišljena, kot bi bila
vzpehana, stopata po onih stezicah, po katerih
sta pred eno uro hodila čila, vesela in
zgovorna. Oni pomembni tlačeči molk je
nastal med njima, ki znači, da razgovornikoma
nekaj obtežuje srce, česar si ne moreta
ali si nočeta odkriti. Obadva se nista
čutila prav zadovoljna s seboj. Otmar si je
dejal natihoma, da je premalo govoril, premalo
izvedel, ona pa si je očitala, da je
preveč govorila, premalo se premagovala.

A v mladem možu je bival danes neki
uporen duh, ki je v njem kljuboval in ga
vzpodbujal siliti v Malvino. Hoče, mora
enkrat izvedeti kaj natanje o njenem zakonu,

posebno kdo in kakšen je bil nje soprog,
pa če je bila srečna ž njim. Saj je
občno mnenje, da njene nepremagujoče vzdržljivosti
in maločutnosti proti vsakemu možkemu
prijateljstvu je krivo samo veliko
češčenje spomina za rajnkim možem. Kolikokrat
se je bil namenil, poizvedeti pri njej,
koliko in če je kaj resničnega na tem, a
vselej, ko se je odločil to storiti, tedaj mu
vprašanje ni hotelo iz ust. Neko bridkost,
srdu podobno, je začutil vselej, če je samo
mislil, da bi bila to resnica; saj pri njenem
blagem značaju in vzvišenem čustvovanju
ne bi to bilo kaj posebnega. A baš to prepričanje
ga je vznemirjalo in razburjalo.
Kako sem otročji, je dejal čestokrat sam
sebi, a premagovati pač ni mogel svoje nevolje.

Nenadoma se ustavi sredi pota. Ona se
temu začudi, a ustavi se tudi.

— Ali ste kaj pozabili ali izgubili? popraša
ona skrbno.

— Izgubil ničesar, a pozabil pač, pozabil
vas prašati, če je bil vaš kratkodobni
zakon srečen, hiti on z besedo, da ga ne bi
zopet prevzela ona nerazumljiva mu bojazen.

Malvina zadregeče. Vsakega vprašanja
bi bila v tem trenotju pričakovala, samo
tega ne.

— Kako prihajate zdaj do te misli? se
začudi ona neprijetno zadeta.

— Da bi se bila še-le zdaj v meni izcimila
ta misel, menite, gospa? zavrne on.
Odkar vas poznam, sililo je to vprašanje v
meni na dan, a nisem si upal. Zdelo se mi je
presmelo in predrzno. A vez, ki sva jo
nocoj med seboj sklenila, vez iskrenega prijateljstva,
mi dovoluje zdaj nekaj več svobodnosti.

Evo sadú moje brezmiselnosti! si misli
Malvina, hudujoča se na sebe. Kako da sem
nocoj tako malo modra, tako zmočena?

— Kakšno naj ima za vas to zanimanje,
kar je že davno minulo? reče ona naposled,
čim bolj vznemirjena.

— Ali niste moja prijateljica? očita jej
on užaljen.

Ona se za trenotek zamisli.

— Da sem na to pozabila, oprostite,
reče na to. Res, pravico imate do tega vprašanja;
dolžna sem vam odgovora. Moj zakon
ni bil srečen, pristavi zamolklo.

Otmarju zažari okó.

— In — njega — soproga — ste močno
ljubila? zamrmra s povešeno glavo, s poluzaprtimi
usti, z vidno zopernostjo.

— Ne govoriva več o tem; vsaj nocoj
ne, reče ona jako resno, skoro z ukazovalnim
glasom. — V srcu se nahajajo prostori,
ki se ne dadó in se ne smejo odkrivati. Povedala
sem vam dovolj, dà, preveč v onem
kratkem odgovoru.

On ne sili več v njo. Ko se kmalu potem
pri vhodu vrta poslavljata, zre takó
dolgo za njo, dokler se nje lahkotna prikazen
ne izgubi med veznimi oboki gradú.

Srečen mož, ki bi si znal pridobiti nje
ljubezen! vzdihne pri tem. —

Brž ko je Malvina prišla v svojo sobo,
je dala dušek svoji nezadovoljnosti s seboj
v dolgo trajajočem tihem joku. Vse nje življenje
in ž njim vse prestane borbe in bolesti
se ena za drugo uvrstijo pred duševnimi
nje očmi: hude bolesti nje nesrečnega
zakona, skeleče rane, prizadete po trdosrčnem,
ničvrednem soprogu, zaradi katerega
jo dozdaj še nikoli ni vznemirjala misel,

da-li še on živi ali ne. Nocoj pa se je neštetokrat
mučno vprašala, a nihče jej ni znal
odgovoriti. Je-li oni na bregu najdeni utopljenec,
dozdevni ubeglec in hudodelec, bil
nje mož Leopold ali ne? In je-li ona res
vdova ali ne? —

X

Drugi dan sta sedela pri zajtrku grajščakinja
in Otmar sama. Malvina se je
oproščala po služkinji, češ, da je nekoliko
betežna.

— Kakšne pa dobivaš vesti z Grškega?
poizveduje grajščakinja, potem ko se je dolgo
pomenkovala s pastorkom o različnih stvareh;
kedaj mislijo odpotovati tvoji tovariši
v domovino? Tvojega služabnika, znamenitega
Johna, ti še vedno ne pošljejo sem.
Glej, da se ti na zadnje še ne izneveri ter
si ne poišče drugega gospodarja. Saj veš,
da česar smo najbolj veseli, to se nam najraje
pozgubi.

— Baš včeraj sem dobil pismo, v katerem
mi naznanjajo tovariši, da ta teden
odrinejo proti domu. Johna mi potem še
isti dan dopošljejo, ko zapustijo Grško. Pišejo
mi tudi, da John vedno poprašuje po
svojem novem gospodarju in bi se mi rad
že pridružil. Prikupil sem se mu menda,
kakor on méni.

— Dolgo so se mudili na Grškem, nadaljuje
Otmar, da sploh nekaj govori. Silno
se danes dolgočasi v grajščakinjini družbi; ne
ve, ali vsled nezanimivih pogovorov, ali ker
pogreša Malvinino pričujočnost, katere se je
takó privadil, da se mu brez nje dozdeva
vse tuje, vsak govor prazen, celo on sam
drugačen človek. — Njim se je najbrž godilo,
kakor meni zdaj doma: čimdalje se
tu mudim, tem bolj se mi kraj prikupuje in
tem težja mi postaja misel na odhod.

— A kakor s kraji, enako se godi tudi
z osebami: čimdalje bivajo v naši bližini,
čim bolj občujemo ž njimi, tem bolj se nam
omilijo, odvrne grajščakinja, ki se mu je
hotela laskati. Odkar je videla Otmarja imovitega
in uglednega vsled dedščine in se jej
ni bilo več bati, da bi jo kedaj nadlegoval

z denarnimi zahtevami in drugimi sitnobami,
ga je osipavala s prijaznostimi in uljudnostimi.
Vsako željo mu je čitala z obraza, postrežen
in čislan je bil od nje in vseh domačinov
bolj nego si je sam želel. Ničesar ni pogrešal
na mačihinem domu, kar bi ga moglo zadovoljevati.

— Ni ti še treba zapuščati domovino,
nadaljuje ona z najprikupnejšim glasom;
meni in Malvini si postal drag sodrug. Čimdalje
ostaneš pri nama, tem ljubše nama
bode.

— Ako dovolite, in ako vam moja prisotnost
ni v nadlego, prosil bi, da smem izkoriščati
vašo gostoljubnost, odvrne Otmar
živahno. — Kakor bi trenilo ga je zapustila
mlačnost, ki ga je dozdaj imela v svoji
oblasti. Nenadoma je postal zgovornejši, prijaznejši,
kot bi se bilo razmerje med njim
in grajščakinjo nakrat spremenilo.

— Kaj je treba še-le vprašati dovoljenja?
zavrne ona. Ali ni moje domovje tudi
tvoje? — Pravi, trajni njega gospodar bodeš
vendar-le ti. Jaz sem takó rekoč le začasna
oskrbnica.

Grajščakinja je bila prepričana, da se
je s svojimi skromnimi besedami Otmarju
zelo prikupila. Prikupila se mu je tudi, toda
ne zaradi onih praznih običajnih fraz, katere
niso imele za-nj nobene veljave, temveč zato,
ker sme podaljšati svoje bivanje na gradu,
ne da bi s tem vzbujal njeno nevoljo, kakor
se je bal, da bode. Bil jej je zaradi tega
jako hvaležen.

Otmar vstane.

— Dovolite, da se poslovim, reče na
to. Moji živci so tudi nekoliko napeti; na
zrak si želim, da si jih okrepčam.

— Jaz se pa danes čutim jako dobra;
niti znamenja včerajšnje utrujenosti ni več
v meni, ker sem se do dobrega naspala, se
pohvali ona. A ti si najbrž po svoji slabi
navadi še dolgo bedel po noči in čital. Pa
le pojdi na prosto, dokler vročina ne pritiska; solnce bode danes peklo, vsa znamenja
kažejo.

Otmar si ni pustil dvakrat reči. Že je
stal pri vratih, da bi odšel. Kar ga grajščakinja
pozove.

— En trenotek še počakaj, Otmar;
prošnjo imam do tebe.

— In ta bi bila? pozveduje on radovoljno.

— Na našem posestvu na Solnograškem
je umrl že pred mesecem dnij stari oskrbnik.
Novega sem najela, moža v najboljših letih,
ki dela utis jako umnega človeka. Gorko mi
je bil priporočan od ravnatelja inomoške
poljedelske šole kot izurjen in kaj izveden
v vseh gospodarskih in poljedelskih strokah.
Novi oskrbnik mi je pisal te dni in prosil,
da bi si hotela ogledati posestvo, predno
nastopi svojo službo. Piše mi, da je posestvo
jako v neredu in da pri njem, kakor
sploh pri domu in pri gospodarskih poslopjih
bi trebalo marsikaterih popravkov in
spremembe. Stari oskrbnik je pač zadnja
leta zaradi bolehavosti vse močno zanemarjal,
česar mu ni zameriti. Za to potovanje bi
potrebovala nekaj dnij časa in pa, kar je
najneprijetnejše, mnogo sitnob in trudov,
ker posestvo leži daleč od železnice in ni
poštnih zvez. Nič se ne čutim za to razpoloženo,
kolikor je tudi stvar potrebna. Težo
let že močno čutim, posebno v veliki vročini,
kakoršna je nenadoma nastala te dni. I no,
pa saj menda uganeš, kaj bi rada.

— Da bi jaz šel namesto vas? — Jako
rad; le dan določite, pripravljen sem vsaki
čas, odgovori Otmar postrežljivo, vesel, da
more tudi on za njo nekaj storiti. Nikoli ni
iskal njenega prijateljstva, a zdaj si ga je
želel. Sam ni prav vedel, zakaj, a bilo je tako,

— Čim preje tem bolje, meni ona zadovoljna.

— Prav, recimo torej, da že jutri; ali
vam je prav?

— Jutri torej. Hvala že naprej, Otmar;
veliko uslugo mi napraviš, za katero sem ti
res hvaležna.

Kmalu potem se je Otmar sprehajal po
senčatih drevoredih gaja. Šel je mimo klopi,
kjer je navadno posedoval več ur vsaki dan
po daljšem jutranjem sprehodu z Malvino,
izpočivaje od lahne utrujenosti zdravega
sprehoda. Ona se je pri tem bavila z ročnim
delom, mej tem ko je on glasno čital iz časopisa
ali iz kake zanimive knjige. Ko jima
je bilo dovolj svetovnih novostij, sta zaplela
pogovor, v katerem sta zaupno menjala svoje
misli in razloge. Razgovor je navadno začenjal
z razpravljanjem predmeta, o katerem
sta bila nasprotnih mislij, a vselej je končaval

z vzajemnim sporazumljenjem. Ta del
dneva, predpoldnevni, jima je bil najljubši,
baš zaradi teh nemotenih, v miru in prijateljskem
soglasju prežitih ur, mej tem, ko so
popoldne navadno prihajali gostje in nista
nikoli bila sama.

Otmar je vedel, da danes ne bo Malvine
k preljubljenemu sestanku; zato se ni
hotel muditi pri oni klopi, temveč menil si
izbrati drugi del gaja za sprehod in počitek.
Zdelo se mu je, da drugje bode lože prenašal
odsotnost drage prijateljice nego tam. Zato
krene naprej.

A že med potoma se vrne nazaj. Nekaj
ga je vleklo v oni zakotni drevored, na ono
predrago klopico. Kaj dela navada, dejal si
je, ko se željno spusti na omenjeni sedež,
zroč z otožnim, a polnočutim pogledom na
prazen prostor, kjer je navadno sedevala
Malvina. Tako sem vajen prebiti te ure dneva
na tem mestu, da bi jih drugod ne mogel,
ne da bi se pri tem čutil nezadovoljnega.

Nekaj časa se uda popolnemu počitku.
Glavo nasloni nazaj, noge potegne pred se,
gleda okoli sebe, ne da bi kaj določnega videl
ali mislil, brez polno zavestnega mišljenja.

Še-le črez nekaj časa seže v žep po vsakdanji
časopis in ga prebira brez prave volje.
Povsod začne čitati, a nikjer ne dočita. Politika
ga dolgočasi, domače novosti ga ne
zanimajo, učeni podlistek — ne, tudi ta mu
danes ne tekne. Vajen ga je bil čitati v
dveh, tudi tedaj, če je bilo še tako suhoparno
čitanje; danes mu je postajalo neprebavljivo.
Prečita ga raje jutre v Malvinini
družbi. Ali res, jutri njega ne bode doma.
Da li bode Malvini do popoldneva bolje, da
bi se prikazala? Ne hotel bi podati se na
pot, ne pozdravivši jo. Raje odloži odhod
na drugi dan. — Čudovito, kako mu je ta
ženska, ne da bi vedel kedaj ne kako, postala
vse na svetu! V njej so se združevala
vsa njegova čustva, ki so kedaj klila in poganjala,
a nikoli se ne razvila v njegovi
neutešeni duši, ono prvo nežno hrepenenje
po sočustvu, katerega je njegova mladostna
duša toliko pogrešala, sveto ljubav gorečih
dvajsetih let ter navdušenje in blago stremljenje
dozorele dobe. Njemu, ki je bil rano
izgubil mater, ki ni imel sestre niti ljubljenke,
vredne duševnega in nravnega češčenja, je
postala Malvina neki cilj hrepenenja. A kako

naj bi imenoval čustvo, ki ga je gonilo k
njej? — Prijateljstvo? Spoštovanje? — Ne,
ti imeni sta bili izvestno prehladni proti
temu, kar je čutil za njo. Morda — ljubezen?
— Ni si vedel odgovora, kajti pri njem je
bilo to, kar je dozdaj imenoval ljubezen,
samo trma. A za Malvino je čutil neko češčenje,
neko obožavanje, ki je dajalo njegovemu
čustvu nekaj vzvišenejšega. In ko bi res
bila ljubezen? — Potem, o, potem — ni smel
dalje misliti, čutil se je ginjenega, srečnega,
hvaležnega. Srce mu vznesenosti urneje bije,
oči mu postanejo vlažne. Zdaj ve, zakaj se
mu je nenadoma ta svet zdel lep, ljudje
prenosljivi, življenje prijetno, priroda pa neprimerno
čarobna, da se je dovolj ne more
nagledati: ker ljubi! Ljubezen igra znamenito
ulogo: ona daje sijaj zvezdam, vonjavo
cvetkam, milobo duši!

Rahlo stopicanje ga predrami. Kvišku
skoči, še predno pogleda, kdo da gre. Kdo
drug naj bi tudi prišel o tej navadni uri,
na ta znani prostor, nego ona, na katero je
baš mislil?

Ni se motil. Malvina je kmalu stala
pred njim.

Otmar je prvi trenotek kakor osramočen.
Na ogorelih licih mu prijetna iznenadjenost
privabi temno rudečico. Njej ni to
ušlo, a dela se, kakor da ne zapazi ničesar.
Po prijaznem pozdravu oprošča z navadnim
glasom svojo nepričujočnost pri zajutrku. Po
težko prebiti noči se je čutila v jutro slabo
razpoloženo in se je torej bala, da ne bi
postala neprijetna nje družba. Sedaj jej je
bolje. Vsede se na klop, ureja svoje ročno
delo z največjo dušno mirnostjo, da-si se
sama čuti zmedeno. Kar se jej je bilo od
sinoči sem oglašalo v duši, ali bolje rekoč,
nova podoba, v kateri se jej je nenadoma
prikazalo njeno prijateljstvo do Otmarja,
napolnjuje jej srce z grozo in vzplašenostjo,
a ob enem z nepopisno radostjo. Oba prijatelja
tedaj nista bila drug do drugega menj
presunjena, ko sta se zagledala, da-si je
Malvina znala bolje zakrivati svoje notranje
stanje od njega. Ko sta spregovorila nekaj
malovažnih besed, sta dobila ravnodušje.

A beseda jima vendar ni tekla gladko
in neprisiljeno, kakor sicer. Otmarja je to
bolelo, posebno ker je ona bila tega kriva.
Srčno rad bi bil želel zaplesti ž njo zaupen,

prisrčen pogovor, a ona ga ni vzpodbujala
k temu, temveč mu še to zabranjevala. Njene
lepe, globokočutne oči, katere so se sicer
med pogovorom, kakor med delom, tako
rade in prijazno ozirale na prijatelja, so
danes uglobljene v delo, vedno skrite pod
senco dolgih trepalnic. A on ni nikoli toliko
hrepenel po njih sijaju, kakor baš danes!
Tudi njeno lice se mu dozdeva bledeje, resneje.
Resnoba in odločnost sta bili sicer
značilni črti njenega obraza, da ju ni prevladala
neka prisrčna miloba, a nikoli še je
ni videl tako revne, dejal bi bil skoro tako
stroge, kakor danes. Delala je utis človeka,
ki ima izpolnjevati težko dolžnost in katerega
volja to izvršiti je neupogljiva kot jeklo.

— Prijateljica Malvina, jaz vas danes
več ne poznam, reče on naposled, nezmožen
več prenašati tega prisiljenega, med njima
še nikoli tako hladnega pogovora. Kje so
danes ostale vaša prijaznost, vaša prisrčnost
in dobrohotnost, s katero ste me doslej toliko
osrečevala? Sem vas li morda užalil? Ali
niste z menoj zadovoljna? — Za Boga, govorite! Vaša beseda, še tako ostra, me bo
manj bolela nego vaš mrzli molk.

Nepopisno žalosten je bil glas, s katerim
je to povedal, a še žalostneji pogled,
ki je pri tem odseval iz njegovih nemirnih,
globokih očij. Ona tega pogleda ni videla,
a pri njegovih očitajočih, toliko bolest izražajočih
besedah jame jej srce močneje utripati.
Težki vzdih jej uide iz prs. Privzdigne
oči. Spogledata se. Na to hoče nekaj odvrniti,
a Otmar jej ne pusti do besede. Videl
je solze v njenih očeh, in menil videti ljubezen.
Boji se, da bi se nje odgovor ne,
strinjal s tem, kar so nehoté izdajale njene
oči. Saj so se nje usta držala tako bridko,
kot da hočejo izreči hudo obsodbo, ne pa
upa polno tolažbo.

Hitro se primakne bliže, skloni se nekoliko
nad njo in s povešenimi očmi, kot bi
s svojo izjavo učinil hud prestopek, boječe
zašepeče: Ljubim vas toliko, toliko ...!

Ona se zgane.

— Zakaj ste to izrekli? odvrne žalostno.
Bila sva srečna tudi tako, a vi ste to srečo
pregnali za vselej. Otmar, Otmar, kaj ste
storili?

— Kaj sem storil? odvrne on z živahnim,
malo da ne radostnim glasom, ki se je

tako malo strinjal ž njenim obupnim glasom.

— Zdaj, ko je bil izrekel usodepolno besedo,
se je čutil pogumnejšega. — Storil sem, kar
bi storil vsak pošten človek: povedal resnico.

— A ta resnica ni na pravem mestu.
Oh, da ne bi je bili nikoli povedali! odvrne
ona ter vstane s klopi zmedena, vznemirjena,
kot da ne ve, kaj jej je storiti. Čuti,
da če tudi morda ni najmodreje, gotovo pa
bi bilo najpošteneje, ko bi mu ona zdaj odkrila
vso zgodbo svojega zakona, posebno
da bi poudarjala možnost, da nje mož še
tava med živečimi. S tem bi z enim mahom
zatrla neutemeljene upe, katere morda goji
ž njo ... Toda z upanjem je propalo gotovo
tudi njiju prijateljstvo, česar si pa ona vendarle
ne želi. Zato se ne more določiti, da
bi to storila. Silno se jej smili on. Prepričana
je, da bi grozno trpel. Boji se tudi, da se
ne bi on potem v zdvojenosti povrnil k
prejšnjemu zanikarnemu življenju. Če ga pa
polagoma od sebe odvrne, upa mu tudi zanaprej
veljati za prijateljico. In da bi ona
kot taka na-nj vedno blagonosno uplivala,
ve za gotovo. In potem, kdo ve — — ne, ne,
prenagliti se ne sme s svojim razodevanjem.

Ko ona vstane, vstane tudi on, a pri
tem silno zabledel. Menil je, da ga hoče zapustiti,
in to bi za-nj bil največji dokaz
njene neobčutnosti in prezirnosti.

— Malvina, zakliče s trepetajočim glasom,
ne odhajajte še, dajte, da opravičujem
svojo drznost, ako je bila drznost, da sem
vam priznal svojo ljubezen, ter da dopolnim
svojo prošnjo do vas. Da sem se iz malovrednega
človeka spremenil v vrednega, je
vaša zasluga. Vi ste me iztrgali iz mojega
nečastnega životarenja in me priveli na
pravi pot življenja. Ne zapuščajte me zdaj;
dovršite svoje blago delo; ostanite kot
obramba v moji bližini, vedno na moji
strani, večno moja, postanite moja soproga!

— Vaša soproga? Kaj pravite! Vi sanjate, Otmar! zakliče ona vzgrožena, in
nekaj trenotkov je videti kot da je okamenela.
Pri tem jej vsa kri gine iz obličja ter
se začne tresti. Hoče še nekaj pristaviti,
hoče zbežati, a moči jo zapustijo, da se
zgrudi na klop, pokrivaje si zavzeto lice z
rokama.

— Malvina, zašepeče on z votlim, negotovim
glasom; moje snubljenje vas je tako

prevzelo? Kaj to pomeni? Da-li res ne bi
bila nikoli čutila, da vas ljubim, neizmerno,
čez vse ljubim, kakor dozdaj še nobene
stvari na svetu? Da ne bi bila spoznala, da
živim samo v vas in za vas, da ste mi postala
neizogibna? — Kadar vas pogrešam,
pogrešam vsega! Življenje postaja mi prazno
in ničevo, kakor ondaj, ko vas še nisem
poznal. Pa da bi me res hotela spet pahniti
v mojo nesrečo?

Ona vstrepeče. Z zmedenimi očmi in
trepetajočimi koleni, kakor da se je predramila
iz težke sanje, zamrmra:

— Bog mi je priča, da nikoli nisem
tega ne čutila, ne slutila. Vedela sem, da ste
mi dober, da me ljubite, a ne na ta način
in s tem smotrom.

— In kako naj bi vas ljubil, draga,
ako ne po najnaravnejšem in najpostavnejšem
načinu? — Vi ste svobodna, jaz tudi;
jaz vas ljubim, vi, kakor upam, mene tudi.
Kaj je naravneje, nego da postaneva srečna
dvojica?

— To je nemogoče, Otmar, zaječí ona.
Vi niste svoboden, kakor menite. Vaše ime,
vaš družbenski ugled, vaše dostojanstvo

vam zavezujejo voljo, srce in rokó. Ženska
priprostega imena, družbenica vaše matere,
ne more postati vaša zakonska družica.

— Jaz sem neodvisen in svoboden vsake
zunajnje oblike, odgovori on ponosno. Kaj
meni svet, kadar me stane mojo srečo? Odgovoren
pa nisem nikomur nego lastni vesti.
Ravnati hočem samo po svojem srcu in
razumu.

— Ne zabite, da razven povedanih ovir
ni nič manj važno tudi to, da sem starejša
od vas, in torej za vas prestara, ugovarja
ona in premišljuje, da-li ne najde še kateri
tehtni razlog, s katerim bi ga odvrnila od
nesrečne njegove nakane.

— Ali nimate drugih pomislekov? se
nasmehne on. Bal sem se, da porečete, da
sem jaz vam premlad, ker poln slabostij in
nepopolnostij. In tedaj bi vam bil odpustil
pravični vaš izgovor. Ne tajim, da vi duševno
ne stojite nad manoj. Vem, da bodete
še dolgo morali ukazovati, podučevati, a jaz
učiti se, a to me nikakor ne ponižuje, zato
ker vas ljubim, ker poznam in cenim vašo
vrednost, kakor poznam in obsojam svojo
nepopolnost. Ne govorite torej o razliki let,

ne ponižujte vzvišeno združevanje dveh duš
s tako prostaškim izgovorom ter recite, da
hočete postati moja ...!

— To je nemogoče, prijatelj moj, povem
vam še enkrat s polnim prepričanjem, da je
nemogoče, odgovori ona z glasom, kateri je
le z uporno silo uravnala, da se je vsaj navidezno
glasil kot miren. Vi ne premišljujete
svojih besed, narekovanih od napete
domišljije, od svojega pregorkega srcá.
Mladi ste in nehote prezirate marsikaj. Ne
da bi dvomila o resničnosti vaših čustev in
vašega poštenega namena. Vem, da sem
vam v tem trenotju črez vse draga in da
bi za-me žrtvovali, ako bi trebalo, tudi življenje.
Ali kako bi bilo v bodočnosti? Ali
kako tedaj, kadar bi sikanje sveta odzvalo
poetični sijaj, ki razsvetljuje vašo navdušenost?
Tedaj — in to pride v kratkem —
ko bodem jaz že vela, a vi bodete še v cvetu
svoje možke dobe ...?

— Malvina, Malvina, ne govorite mi o
mladosti, o lepoti, zavrne on vznemirjen. Vi
ste lepa in ostanete lepa, dokler živite, kar
sama veste. Čar vaše lepote, nežnost in prikupljivost
pri vas nikoli ne zaideta. O tem

sem prepričan. Pa da bi se odpovedala bodoči
sreči samo zato, ker sem se slučajno
narodil za vami? Tako malo moder, menim,
ni najin duh, da bi se oziral na take malenkosti! O, pa to so sami prazni izgovori,
pristavi z bolestno sumljivostjo. Kdor ljubi,
ne razpravlja. Poznam vas predobro, da ne
bi vedel, kako malo držite do zunajnosti. Vi
vendar navadno gledate na jedino notranjo
ceno človeka. In tu biva uzrok, da odklanjate
mojo ponudbo! Nisem vas vreden ! Kar
prijatelju prizanašate, to ne bi soprogu ...

Pri teh besedah se ona ozré na-nj z
nepopisno mučnim pogledom. Koliko bi bil
Otmarju ta pogled razodel, da ga je videl;
a ni ga, ker je srpo gledal pred se. Odvrnila
pa mu ni ničesar. Kaj naj bi mu tudi
bila? Ali naj mu pové, kako veliko krivico
jej dela s svojo neutemeljeno sumnjo? Ali
potem ne bi razdraženega in tesnobnega
pogovora več bilo konca, a skrajni čas je
že, da preneha. In ker konec, bodisi na ta
ali oni način, ne more njega zadovoljiti, je
pač vsejedno, ako on trpi, menéč, da ga
ona ne smatra vrednega kot svojega soproga,

ali pa če izve, da mu ona ne more postati
soproga in pa zakaj da ne.

Še nekaj trenotkov je čakal Otmar odgovora.
Pri vsem tem, da ga vznemirja ona
mučna sumnja, vendar ne more prav verjeti,
da bi ona, tako blaga, tako prizanesljiva,
tako blagosrčna in ljubezniva ne usmilila se
skesanega grešnika in bi jemala v poštev
njegovo preteklost. A ker odgovora le ni,
je prepričan, da je tako. Pri srcu mu postane
mraz, v ušesih mu zašumi, vse okoli
vidi črno, kot da se je nebo nenadoma prepralo
s temnimi oblaki. Obrne se, da bi šel,
kajti tega, kar bi rad povedal v svojo
obrambo in priporočbo, mu nič ne pride na
um, kakor da mu je bridka iznenadjenost
ustavila tok mišljenja.

Že je storil nekaj korakov, da bi odšel,
ko se kot uljuden in natančen mož oglasi.
Da bi se on ločil brez pozdrava? In ko bi
ga ona res bila razžalila, ne pristojalo bi
se kaj takega. A razžalila ga ni, temveč
samo užalostila. Združi vse svoje moči, da
spravi iz posušenega grla nekaj besed.

— Jutri odpotujem po opravkih za
nekaj dnij, reče naposled s čudnim zvokom

glasa, kot bi bil zagrljen. Dobro se mej tem
imejte! Na srečno svidanje!

Njegova globoka pobitost dá Malvini
poguma. Zabi svojo bedo, da uteši njegovo.

— Prijatelja se ne poslavljata tako
hladno, zavrne ona hitro in se postavi pred
njim, da mu zabrani odhod. Otmar, star
otrok, podajte mi roko in skleniva mir! O,
kako bodete enkrat še hvaležni razumni
prijateljici.

Segla je po njegovo roko, ker on ne
kaže, da bi hotel podati svojo in kakor da
ste se v njej nenadoma prebudili dosedanja
prisrčnost in zaupnost, jo iskreno pritiska
s svojo. Z Bogom in srečno pot! pristavi
potem z manjšo ravnodušnotjo, kakor da
jej je nakrat postalo milo.

Ko on začuti pritisek njene roke, zapusti
ga srpost obraza, mrklo oko mu oživi,
a ne upa, niti radosti, temveč neke mimogredoče
sladkosti, one sladkosti, ki ga je
vselej prešinila, kadar se mu je Malvina
kazala dobra in udana. Odvrne jej gorki
pritisek, a to bolj iz notranje sile nego iz
lastnega nagiba, ter popraša zamolklo:

— Samo prijatelja? Malvina, vedno naj
si bodeva samo prijatelja?

Ona prikima in se ozre proč. Njuni
roki se držite, da tega niti ne zapazita. Oba
sta obmolknila, a oba bi bila rada še nekaj
pristavila, toda bojita se, da ne bi spet drug
druzega užalostila. Nenadoma, kakor bi se
bila dogovorila, se spogledata. V obeh očeh
so lesketale solze, znamenje sprave in sporazumljenja.
Zdaj sta vedela, da med njima
ni več sence bridkosti, da sta si udana, odkritosrčna
prijatelja, kakor dozdaj.

— Srečen pot! zašepeče ona še enkrat.

— Na veselo svidanje! zamrmra on v
drugič.

Ona ostane v gaju, a on se napoti v
grad. Ako bi bilo mogoče, bi bil odpotoval
rad že danes, namesto jutre. Bilo je mogoče,
in dve uri pozneje sta ga ponosna brza vranca
odpeljala na štiri ure oddaljeni kolodvor.

XI.

Za vročim predpoldnem je sledil soparen,
zaduhel popoldan. Žgoče popoldansko
solnce je parilo in vnemalo v lepi božji prirodi
karkoli je bilo razpostavljeno neprenesljivim
njega žarkom. Žalosten je bil pogled
po grajskem vrtu, kjer se je zjutraj vse še
dičilo s svojo lepoto. Listje po dvevju je
črez nekaj ur bilo velo, kakor da ga je poparila slana, trava orumenela, cvetice so
povesile glavice in toliko, da se niso zgrudile
v razpokline, ki so nastale po žejnih
gredicah. Ptički so omolknili, kot bi bili
zaspali, in tla pod nogami so gorela, kot bi
bila žarinje namesto peska. Samo v gaju,
ki je stal tik vrta, se ni poznala moč poletnega

vladarja. Ondi je bilo še najprenesljiveje,
ker solnce, čeravno je žgalo vršiče dreves,
vendar ni moglo prodreti gostega vejevja
stoletnih drevesnih očakov.

Grajščakinjo nobena stvar ni bolj mučila in slabila nego vročina in soparica.
Kakor je bila neobčutljiva proti mrazu, da
se je še zdaj, že stara gospa, v največji
zimi po ledu svojih ribnjakov po več ur na
dan drsala in sploh bivala mnogo na prostem
brez najmanjših zlih nasledkov, baš
tako je občutljiva proti vročini. Bila je tedaj
silno razdražena, a pri tem lenobna in onemogla,
da ni bila za nikako delo. Tedaj je
najraje bežala v najgostejši in najtemnejši
del gaja, in ondi posedala brez posla na pol
dremajoča v družbi Malvine ali katerega
znanca in se dala kratkočasiti, dokler je ni
večerni hlad privabil iz skrivališča.

Tudi onega dne, brž ko je Otmar odpotoval,
je pribežala v svoje «zeleno stanovanje»,
kakor je v šali imenovala gaj, in si
tam dala streči z obedom. Bila je sama z
Malvino in s svojim najzvestejšim tovarišem,
krasnim angleškim psom, velikanom, ki je
sledil vsaki korak svoje gospodinje in se

posebno odlikoval v pasji čednosti, v zvestobi.
Le-ta je ležal v grmovju za klopjo,
kjer je sedela grajščakinja. Izkopal si je bil
ondi jamo in se prav lenobno vríl v njo,
da bi mu bilo hladneje.

— Kaj ste tako klaverna in zamišljena,
Malvina? poizveduje grajščakinja, ki je danes
pogrešala živahnost in prizadevanje, s katerim
je ona navadno kratkočasila svojo gospodinjo.
Ali vas še ni minula slabost, o
kateri ste se v jutro pritoževali? Jako ste
bleda, in črni obroči okoli očij niso pri vas
navadni. Da mi le ne zbolite! Morali bi
danes ostati v postelji in si celoma odpočiti.

— Ni se vam treba vznemirjati za me,
gospa! Nič resnega ne bode, odvrne Malvina
v zadregi. — Jako neprijetno jej je
bilo, da se nje dušno stanje ovaja. — Mislim,
da se mi včerajšnji izlet ni prilegal, čemur
se sama najbolj čudim; saj je bil v vsakem
oziru izboren. Morda pa mi je samo današnja
neznosna vročina, ki je tako nenadoma sledila
za hladnim dosedanjim vremenom, potlačila
duh in teló.

— Res, soparica je danes neznosna!
Menda dobomo še nevihto, pritrdi grajščakinja.

Neprijetno potovanje bode imel Otmar.
Ne vem, čemu je hotel bas danes oditi, ko
sva se bila dogovorila zaradi jutranjega
dne. Njegova družba bi nama bila danes
posebne vrednosti, ko sve obe slabe volje,
posebno vas bi razvedrovala. Kaj ne? Prav
prijeten tovariš je Otmar. Živahno ima besedo, polno zdravih dovtipov. Pozna se mu,
da je videl mnogo svetá. Nikoli ne bi bila o
njem pričakovala takega prevrata. Bil je
kot otrok in kot mladeneč tako tih, dolgočasen, a pri tem mehkoben in zamišljen,
prav ženske narave! Njegove čmernosti in
nezadovoljnosti, kateri ste vas na početku
njegovega prihoda toliko vznemirjali, tudi
ni več sledu. Vedela sem, da je to vse samo
mimogredna trma in nevolja.

— Dà, gospod Otmar je res mož, kakoršnih
je malo. Takoj sem ga spoznala, in
veseli me, da se v svoji sodbi o njem nisem
varala, odgovori Malvina pritrjevaje.

— Če nas menda danes kdo obišče?
meni spet grajščakinja po kratkem prenehu.

— Popoldan se mi zdi že silno dolg, a dospel
je še le komaj do polovice.

— Dan ni danes posebno privaben za
obiskovalce, méni Malvina. Vročina vsakogar
priklene na dom. Avrelija pa, vsakdanja
naša gostinja, utegne priti, ker nima daleč
do tod.

— Za nje družbo mi danes pač ni, ker
ni Otmarja. Avrelija je ljubezniva in kratkočasna
samo kadar so možki pričujoči;
kadar pa teh ni, je silno neprebavna.

— Gospa, kako že pravi pregovor? se
nasmehne Malvina in daje grajščakinji znamenje,
da bi pogledala na levo: «Kadar se
o volku govori, volk rad pride».

Grajščakinja se ozré na naznačeno stran,
kjer se je razprostiral dolgi drevored. Za
grajskim slugo je poskakovala bolj nego
stopala Avrelija, že z daleka pozdravljaje
obe gospe mahaje s solnčnikom.

— Ubogi me dve, reče grajščakinja nevoljna;
tudi še ta neprilika! Ali vam bode
prenadležno, Malvina, če jo prepustim vso
vaši potrpežljivosti? — Moji živci so danes
res preslabi, da bi se udeleževali nje praznega blebetanja. Podam se raje v grad in se
nekoliko vležem.

— Prosim, gospa, storite, kakor vam
najbolj prija, odvrne družbenica voljno.
Avrelija in jaz si bove že pomagale, da nama
preide čas. Bodite brez skrbí!

In tako se je zgodilo. Ko se jima je
Avrelija pridružila in je izvedela, da je Otmar
odpotoval, je postala mahoma slabe volje,
da je z neprestanim zdehanjem brezobzirno
kazala, da se dolgočasi, grajščakinja je
ostala še nekaj časa v družbi mladih gospa
samó da se ne pregreši proti uljudnosti. Na
to pa se je oprostila, in oklenivši se starega
služabnika, polagoma se napotila v grad.

Že je bila kakih sto korakov daleč, ko
se vzbudi pes, ki je bil zadremal. Glavo
privzdignivši in lajáje skoči kvišku, kot bi
trenil. Kakor besen dirja za grajščakinjo.
Takoj je stal poleg nje. Ona pa se je bila
ustavila, da ga počaka. Brž dene sprednji
taci na njeni rami ter veselo lajáje zre z
zvestimi, lesketajočimi se očmi v nje obraz.
Na to stopi na njeno desno ter uravna korake
natanko po njenih. —

— Ko bi bila vedela, da je danes povsod
dolg čas, tukaj kakor domá, bi bila raje prespavala te neprebavljive popoldanske ure,

reče Avrelija, zroča za odhajajočo grajščakinjo,
češ, ali ne bi prav storila, ko bi
tudi ona ne šla domu. Ta vročina človeka
omamlja! Kakor v potrdilo se jej zopet
zazeha, a ona se temu več ne upira, ker v
pričo Malvine se jej ne zdi potrebno.

Meni se pa zdi, da ta občna utrujenost,
vaša gospá, grajščakinjina in nekoliko tudi
moja, je bolj nasledek včerajšnega izleta,
nego današnje vročine, odvrne Malvina.
Utrujenost prihaja vedno še le pozneje
na dan.

— Ne govorim o utrujenosti, temveč o
dolgem času, reče Avrelija. Pa se vé, vi ste
dolgega časa že vajena; zato ga ne čutite
tako silno. Kako vi neki prebijete zimo v
tem gnezdu, v družbi starikave gospe? To
je meni nerazumljivo.

— Kdor je tako srečen živeti v krajini
toliko poetični, toliko polni čara in miline,
kakor je ta le, ne bil bi človek, ako bi tožil
o dolgem času, odvrne Malvina s povdarkom.

Avrelija je začutila, da Malvina ni slučajno,
temveč z namenom izrekla to rezko
opazko. Ni bilo dvoma; ž njo hoče tudi njo
pobiti. Da bi se pa kazala razžaljeno, ne

pride jej niti na um. Iz lastne izkušnje ve,
da čim bolj ohrani napadenec ravnodušnost,
tem bolj to draži pobijalca. Prijazna, kakor
prej, odvrne:

— Ne rečem, da bi v poletnem času
tod ne bilo divno, saj sem se tu narodila in
preživela tretji del svojega življenja, da so
mi popolnoma znane prednosti in pomankljivosti kraja. Toda po zimi, kadar ni videti, kamor se ozremo, kakor sneg in led,
bogme! da je tedaj tu bore malo poetično in čarobno!

— Priroda ima tudi po zimi svojo poezijo, posebno kadar je tako bogato obdarjena,
kakor tukajšnja, reče Malvina mirno.

Avrelija zmaje z ramami.

— Mogoče, a za-me je nima.

— Kdor v sebi pogreša poezijo, ta je
tudi nikjer in nikoli ne nahaja, meni Malvina
lahkotno. Sicer pa, brž pristavi, da popravi
žaljivo odkritosrčnost, poezija je podobna
različnim podnebjem: ne vsako podnebje se
prilega vsakemu človeku.

— Modro ste povedala, se nasmeje
Avrelija, a nje oči pri tem žaré skritega
sovraštva. Kar ugaja mehkužnim naravam,

kakor n. pr. vaši, to ne prija krepkim. Zame
je treba kaj bolj junaškega, nego je
poezija, da me omami.

— In junaško je skoz in skoz tudi bilo
in je še vaše življenje, odvrne Malvina lahkotno,
kakor da bi se pošalila. A Avrelija
ipak zapazi tajno porogljivost, ki se skriva
pod to navidezno šalo, in ve za gotovo, da
je ona to rekla z namenom, da jej povrne
njeno žalitev.

— Kaj menite s tem? popraša Avrelija,
katere prisiljena mirnost se vedno bolj maja
vpričo Malvinine neomahljivosti.

— Najbrž ono, kar ste sama menila,
ko ste povedala svoje prepričanje, je bil
hladni odgovor.

Na to nastane kratek molk. Malvina se
marljivo bavi z nekim ročnim delom, tako
da se jej ne zdi neuljudno, ako na gosta ne
obrača svoje popolne pozornosti. Zato tem
bolj upira Avrelija svoj togotni pogled nanjo.
Bilo je videti, kakor da jo hoče z očmi
prebosti. V njej vse kuha srda in črta. Ko
bi jej bil povedal kdo drug one rezkosti,
morda bi se za to niti ne zmenila; a od Malvine,
od ženske, katero bi najraje uničila,

ker ve in čuti, koliko više stoji moralno nad
njo, noče se dati žaliti. Umela je Malvinine
besede, a ker jih ne more pobijati, hoče
vsaj sebe nekako oproščati. Noče, da bi jo
ona zaničevala, dasi jej nič ni za nje mnenje
in prijaznost, a od svojega sovražnika biti
ponižanemu, je vseh kaznij najhujša.

— Človek, ki ni zadovoljen s svojo
usodo, nehoté zaide, reče na to Avrelija s
prisiljeno pohlevnostjo. Združili so me v
zakon z možem, meni neprimernim, za katerega
nisem marala, in ker na njegovi
strani ne nahajam sreče, iščem je drugod.

— Pomilujem vas, zavrne Malvina z
manj pikrim glasom, nego je dozdaj govorila
vse, kar je zadevalo Avrelijo. Nihče ni
bolj pomilovanja vreden nego oni, ki si po
lastni krivdi skazi življenje. Preresničen je
pregovor: da kakor si kdo postilja, tako
tudi leží. Sreča vam je bila dana v oblast,
a igrali ste se ž njo. Kar vi sedaj imenujete
usodo, drugo ni, nego nasledek vaše lehkomiselnosti.

— In da si ta nasledek hočem olajšati,
tega mi pameten človek ne bode zamerjal,
zavrne Avrelija razvneta. Da si ta ženska

upa ž njo ravnati, kakor se ravna z neprištevnim
paglavcem, to jej preseda. — Jaz
sem hrabra in srčna ženska, pristavi ponosno,
in raje nego bi se s čmerikanjem
dolgočasila, veselim se, uživam, pozabivam.
In da bi to ne bilo pametno?

— Hrabrost in srčnost ženske je v tem,
da zna prenašati, ne da potaplja svoje nevgodnosti
v nečastnost, odvrne Malvina jako
resno.

— Kako ste nepraktična in pretirana,
se posmehne Avrelija. Sicer pa vi tako govorite,
ker nimate izkušenj. Drugače je priporočevati
krepost, in drugače po njej živeti.
Baš ljudje, ki vedno moralizujejo, najhitreje
padejo, ako pridejo v izkušnjavo. Zdaj si
tudi nekako tolmačim Otmarjevo sicer neumljivo
spreobrnenje. On, znan kot kavalir
prve vrste in hitro se vnemajočega srcá, je
postal v teh treh tednih, kar občuje z vami,
okoren, oduren, trd, neprebavljiv, kakoršnih
poznam le malo. Vedi si ga Bog, kako ste
tega smelega orla pretvorila v plašno pišče!
Sicer pa, ako njemu toliko pridigujete kakor
meni, ne čudila bi se, ko bi on na zadnje
še postal menih in stopil v samostan. Ne

mislite pa, nadaljuje hudobno, potem ko se
je nasmejala pri svoji, kakor je menila, dovtipni
opazki, da je Otmar bil vedno tako
pohleven in čednosten, kakor se zdaj hlini.
Kajti, da se zdaj hlini, je gotovo; saj ni
mogoče, da bi človek kar črez noč spremenil
svoje mišljenje in ravnanje. Ni še dolgo tega,
kar mi je prijateljica, ki živi v onem mestu,
katero je Otmarju postalo drugo domovje,
poročala o nerodnostih, katere tam počenja.
Da je tam «junak dneva», je pisala, in s
tem je povedano vse.